Poštnina plačana v gotovini.
Izhaja vsak petek.
OVE
Leto VIII. št. 20.
Uredništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta št. 17
Naročnina četrtletno 15 din za pol leta 30 din zn vse leto 60 din Posamezne številke 1.50 din
V	zamejstvo celoletna naročnina 90 din
Ljubljana, 19. maja 1939.
aŽt
Upravništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta 17 Poštnočekovni račun:
Ljubljana št 16.176 Rokopisov ne vračamo Oglasi po tarifu
Tiska Zadružna tiskarna (M. Blejec) v Ljubljani
Strašilo s carino
Ko je po nastopu Cvetkovičeve vlade sporazumevanje med Zagrebom in Belgradom začelo dobivali nekaj bolj resno obliko, so se po Sloveniji kar na mali razširili glasovi, da je. preobširna samouprava ali celo federacija za Slovenijo nevarna stvar, češ da bi spravila v nevarnost slovensko gospodarstvo, da bi prišlo ob službo veliko število naših ljudi in podobno. Kratkoiumalo nekdaj toliko zaželjena avtonomija se je čez noč spremenila v pravo strašilo in grozečo nevarnost Kolikor se gospodarstva tiče, se posebno poudarja, da preti Sloveniji nevarnost, da se bodo druge pok raj ine obdale s posebnim carinskim obzidjem m na ta način uničile slovensko industrijo in obrt. Ker bi strašilo s carinami pri slovenskih ljudeh, ki sicer poznajo vse mogoče ideologije, a so v praktičnih in tvarnih zadevah velikokrat popolni nevedneži, moglo hiti uspešno agitacijsko sredstvo, imamo za potrebno, da si to stvar malo pobi iže ogledamo.
Kaj razumemo pod pojmom carine? Pod carino fazumemo tiste pristojbine, ki jih plačujemo državi od blaga, ‘ki ga uvozimo ali izvozimo čez državno mejo. Na ta način poznamo uvozne in izvozne carine, katere uvaja vsaka država po svojih gospodarskih ali finančnih potrebah. Carine »o tedaj pristojbine, -s katerimi imumo oipra-viti v mednarodnem blagovnem prometu. Že iz same te ugotovitve nujno sledi, da pri kakršni koli uveljavitvi samouprav ne more biti besede
0 carinah med posameznimi pokrajinami dotlej, dokler država nastopa na zunaj kot državna enota. Nasprotno lahko ugotovimo, da popolnoma samostojne države med seboj sklepajo carinske zveze in nastopajo kot enotno carinsko ozemlje, ne tla bi ipri tem kaj izgubile na svoji samostojnosti. Posebno velja. to- za manjše države. Kneževina Liechtenstein je bila n. pr. pred vojno v carinski zvezi z avst ro-ogrsko monarhijo, sedaj pa je v taki zvezi s Švico. Svoje vrste primer nam nudi Italija, ki je pred kratkim s prevzemom vodstva albanske zunanje politike takoj razglasila enotnost carinskega ozemlja Italije in Albanije.
1 udi pri nas 'se je svoj čas mnogo ustanov zavzemalo za carinsko zvezo s sosednjo Bolgarijo, ne da bi bil pri teni. kdo mislil na to, da ena ali druga obeli držav sicer od svoje samostojnosti kaj odstopi. Vse to nam jasno kaže, da je pripovedka o nevarnosti carine v primeru izvedbe večjih samouprav brez vsake podlage.
v Je pa nekaj drugega v naši jugoslovanski dr-zuvi, kar je precej .podobno carini in ovira našo industrijo in obrt. To je namreč sestav raznih samoupravnih užitnin in uvoznin, ki so se pri nas tako razpasle, kakor v nobeni drugi državi. Pri nas pobira vsaka banovina in vsaka občina svoje posebne užitnine in uvoznine in tvori na ta način nekakšno posebno enoto, ki je prav za prav precej podobna samostojni državni carinski enoti.
av daleč sega ta sestav užitnin in uvozu in v "ase gospodarstvo, nam bo to takoj jasno, če si pogledamo le en primer. Tega /primera nam niti daleč naokoli ni treba iskati, ker ga imamo kar v sami prestolnici Slovenije. Če si ogledamo dohodke mestne občine ljubljanske, vidimo, da slo-m celo mestno gospodarstvo skoraj izključno na užitnim, uvoznini in posebnih mestnih davščinah m pristojbinah. Ljubljanska občina pobira na leto okroglo 8 milijonov dinarjev doklad na neposred-
•ieon -v - 25 mionov n.a užitnini in uvoznini. in -0 milijonov na posebnih mestnih davščinah in pristojbinah .Iz tega je čisto določno razvidno, da se gospodarstvo mestne občine opira pred vsem napsredne davščine ki zadevajo najširše kroge prebivalstva. Kar velja za ljubljansko občino, veja tudi za veliko večino občin v državi sploh. Za pobiranje teh davščin mora seveda takšna občinska uprava vzdrzevat. posel*,,, urad z velikim Mev, om uz.tmnskih paznikov, kar je vse precej potiobno državni organizaciji za pobiranje carin
Čemu se pobirajo carine in čemu užitnine in uvoznine? Carina se pobira lalvko iz dveh vidikov: zaradi zaščite posameznih panog lastnega go-fnc.larstva ali pa zaradi državnih dohodkov. Užitni no pobira država zgolj zaradi svojih dohodkov. Banovine in občine pa pobirajo užitnin o in uvozil in tudi prvenstveno zaradi svojih dohodkov, vendar neredkokrat tudi zaradi zavarovanja koristi posameznih slojev prebivalstva svojega območju. Za primer navajam, da so ob nastopu svetovne stiske pred devetimi leti 'posebno mesta v Srbiji začela uvajati tako visoke uvoznine na predmete, ki se niso izdelovali v mestu samem, da so vsak uvoz skoraj preprečile. V tem pogledu so se posebno odlikovala mesta Niš, Kragujevac in Skoplje.
Napredne države večinoma ne pobirajo carin toliko zaradi svojih dohodkov, kakor zaradi uravnavanja ravnotežja svojega gospodarstva. One iščejo svoje glavne dohodke v neposrednih davkih. Pri nas so pa glavni dohodki države, banovin in občin posredni davki, kar je v veliki meri pripisati okolnosti, da je predvojna Srbija pobirala
le malo neposrednih davkov in so bili njeni glavni dohodki v carinah, trošarinah in monopolih. Ta sestavr se je vsaj deloma po vojni razširil na celo območje nove uržave. Za napredek gospodarstva to ni ugodno, ker se s takšnimi bremeni spodjedajo korenine zdravemu razvoju gospodarstva.
Iz povedanega moremo zaključiti, da je vsak strah pred carinami, ki naj bi jih imela za nasledek izvedba širokih samouprav, popolnoma odveč. Kolikor se tiče zunanje trgovinske politike države ne more biti dvoma o tem, da bi ostala v vsakem primeru enotna in s tem tudi enotne carine za vso državo. Šteje le mogočost, da pod carino razumevamo tudi današnje užitnine in uvoznine. V tem primeru pa lahko rečemo, da se z uvedbo samouprav bistveno ne more nič spremeniti, ker imamo kakor smo zgoraj videli, že danes v državi toliko takšnih carinskih ozemelj, kolikor je banovin in občin.
Pri razmotrivanjju vprašanja, kakšni nagibi vodijo razširjevalce strašila s carino, se nehote spomnimo na zgodbo o sebičnem Ribničanu, ki je hotel o užitnosti oblanic prepričati svojega oisla na ta način, da mu je nataknil zelene naočnike. Seveda to oblanic ni napravilo užitnih, in osel je polagoma opešal in poginil od gladu.	B.
Narodni zdravstveni sklad kraljevine
Jugoslavije
Zopet imamo nov osrednji sklad, hvala Bogu, menda je sto in deveti! Pod ne še štiriletno vlado J HZ je število teh skladov silno naraslo, kar za enainštirideset. Ni čuda, da se je dr. Milan Sto-jadinovič tako bahal s svojo gospodarsko-finančno politiko celo po potujoči razstavi. Bog ve, kje je obtičala?
To novo uredbo je sprejel ministrski svet dne II. marca t. I. in jo razglasil 14. marca z veljavnostjo od I. aprila t. 1. naprej. (Službeni list dravske banovine 8. aprila 1959, 28. kol.)
Ni nam znano, ali poročajo poslanci svojim volivcem kaj o teh skladih; tudi časopisje ne piše
o	njih skoraj nič in še tisto malo ni točno. Zato priobčujemo poglavitna določila uredbe o narodnem zdravstvenem skladu, ker so> nenavadne važnosti za naše zdravstvo in gospodarstvo.
Po § 4. preidejo v last zdravstvenega sklada vse državne zdravstvene naprave, in sicer bolnišnice in higienski zavodi.
V Sloveniji so te-le državne zdravstvene naprave:
1. Obča državna bolnišnica v Ljubljani (934 postelj).
2. Bolnišnica za ženske bolezni v Ljubljani (142 postelj in 59 posteljic).
5. Bolnišnica za umske bolezni Ljubijana-Stu-denec (824 postelj).
4. Bolnišnica za umske bolezni v Novem Celju (117 in 12 omreženih postelj).
5. Zdravilišče za tuberkulozo v Topolšici (250 postelj).
(). Higienski zavod v Ljubljani s podrejenimi zavodi, kakor je Zavod za zaščito mater in dece v Ljubl jani, šolskimi poliklinikami po raznih mestih, in mnogimi zdravstvenimi domovi po kmečkih in delavskih krajih.
Izdatki za stalno osebje ostanejo državi, izdatki za stvarne potrebščine in začasno osebje preidejo na zdravstveni sklad.
Vsem tem domačim zdravstvenim ustanovam želimo v upravi zdravstvenega sklada milejše usode, kakor so jo bile deležne v državni upravi!
V imovino tega sklada preidejo še srbske posebnosti: sredstva narodnega sanitetnega fonda kraljevine Srbije in imovina fonda voda kraljevine Srbije, nadalje isklad za asanacijo vasi in vsi
skladi, milodarne ustanove in volila, storjena državi v zdravstvene namene.
§ 5. našteva dohodke zdravstvenega sklada. Ti se stekajo iz dohodkov ustanov zdravstvenega sklada, letne pripomoči države, prispevkov in daril »samoupravnih teles« in zasebnikov. Poleg tega se bodo pobirale posebne takse na uvožena zdravila in zdravstvene pripomočke, na uvožena kozmetična sredstva in posebna doklada na kozmetične zavode, ki taka sredstva proizvaja jo, prodajajo ali ž njimi poslujejo. Odstotek taks in doklad se suče od 15 do 50. Od rudninskih vod se bo pobirala doklada, in sicer 10% od prodajne cene naravnih, 20% od umetnih voda.
Važnejša je zdravstvena doklada v znesku do 3% skupnega zneska neposrednih davkov, ki bo zajela vse davkoplačevalce.
Tujskoprometni in letoviški kraji bodo močno prizadeti z »doplačilom na bivanje v hotelih, vilah. penzijah. letoviški hdomovih in podobnih napravah na morskih obrežjih, ob jezerih, v kopališčih in drugih zdravilnih in klimatskih, krajih«, in sicer 2% za dnevni osebni zahtevek do 50 dinarjev, 5% od KM) dinarjev, do 10% za nad 100 dinarjev. Spričo kratke poslovalne dobe in tuje konkurence podjetniki v slovenskih letoviščih in zdraviliščih komaj životarijo, kako preneso novo obremenitev, Bof> vedi!
Posebno huda za Slovenijo se nam zdi določba v 8. odstavku tega paragrafa, ki pravi: dohodkov od javnih in zasebnih bolnišnic in zdravilišč (sanatorijev). in sicer od vsakega bolnika, ki stroške sam plača, po 2 dinarja na dan, od ostalih pa po
1	dinar na dan.
Bolnišnice so do nedavno imenovali dobrodelne ustanove, kar so v resnici. In kako naj imenujemo davščino na dobrodelnost? 1 u d i naša zdravilišča so z neznatnimi izjemami javni dobrodelni zavodi. Pa si oglejmo zadevo prav natačno in podrobno!
V	Sloveniji imamo te-le nedržavne bolnišnice in zdravilišča:
Banovinske:
Splošna bolnišnica v Mariboru (565 p.).
Javna bolnišnica v Celju 405 p.).
Javna bolnišnica v Brežicah (158 p.).
Nogavice, rokavice, vsakovrstno damsko in moško perilo, žepni robci, brisače, ščetke, krojaške in šiviljske potrebščine kupite
najugodneje P r i
p^beUnc,
ob vodi, blizu Prešernovega spomenika
Javna bolnišnica v Murski Soboti (150 p.).
Javna bolnišnica v Slovenjem Gradcu (150 p).
Javna bolnišnica v Ptuju (100 p.).
javna ženska bolnišnica v Novem mestu (lil + 23 p.).
Zdravilišče za tuberkulozo na Golniku (210 p.).
Nadalje:
Javna občinska bolnišnica v Krškem (59 p.).
Javna bolnišnica Usmiljenih bratov v Novem mestu (Kandija) (125 + 10 p.).
Bolnica križničkega reda v Ormožu (34 p.).
Bolnišnica bratovske skladnice v Trbovljah (88 p.).
Bolnišnica bratovske skladnice na Jesenicah (50 p.).
Bolnišnica bratovske skladnice v Velenju (14 p.)
Bolnišnica bratovske skladnice v Črni (34 p.).
Bolnišnica bratovske skladnice v Krmelju (Št. Janž) (7 p.).
Bolnišnica Rdečega križa v Konjicah (24 p.).
Sanatorij Ruskega Rdečega križa, Vurberk
(70,P-)'	’
Sanatorij Leonišče v Ljubljani (56 p.).
Sanatorij »Šla jmarjev dom« v Ljubljani (26 p.).
Sanatorij Emona v Ljubljani (6 ip.).
Sanatorij dr. Černiča v Mariboru (9 p.).
Sanatorij dr. Ipavca v Mariboru (16 p.).
Vsi ti zavodi imajo razen zadnjih štirih popolnoma dobrodelno, nepridobitno nalogo, a bodo morali plačevati na dan nad 3000 din, na leto nad \ milijon prispevkov v zdravstveni sklad.
Zelo zanimiva je posebnost, da dolguje država, ki zahteva to novo obremenitev dobrodelnih domačih ustanov, te mustanovam sama nad 5 mili-
jonov
Uredba o zdravstvenem skladu prinese Sloveniji novo hudo obremenitev; znanec, ki pozna davčne zadeve pri nas. jo ceni letno na okroglo 20 milijonov dinarjev. Malokatera pokrajina bo s to davščino tako prizadeta kakor Slovenija, morda še, a ne v toliki meri, tudi Dalmacija. Slovenija in Dalmacija sta siromašni pokrajini, ki navzlic skromnosti in pridnosti svo jega prebivalstva ne moreta živeti ob pridelkih svoje zemlje, odtod, toliko trajnih in začasnih izseljencev iz teh (pokrajin, odtod tudi prizadevanje, da po zgledu Švicarjev izkoristijo prirodne, a zase nerodne lepote svojih krajev s privabo tujcev in letovi-
Pesem slo zenskega preporoda
(II koncertu Akademskega pevskega zbora v Lj ubij a n i "■>. IV. IVM))
(Nadaljevanje.)
Pariška in dunajska revolucija (1848) sta razmajali podstave absolutizma. S pravično ustavo, ki so jo narodi terjali, bi bilo moralo prenehati avstrijsko varuštvo. Nevzdržna napetost je zahtevala preusmeritve v demokratičnem zmislu. Toda novi cesar Franc Jožef I. ni hotel biti vladar po volji naroda, ostal je cesar po milosti božji.
V	naglici skovana centralistična ustava (1849) je razglasila presenečenim ljudskim zastopnikom njegovo voljo, da hoče preprečiti zlorabe in končati revolucijo.
Oktroirane ustave ni nihče resno jemal, kar je pokazal razvoj notranjega političnega življenja. Slovanom za ustavo ni moglo biti žal, ožjih stikov z dinastijo niso iskali, potisnjeni v stran so čakali na delno uresničitev vsaj nekaterih svojih zahtev. Na dvor so se vrinili s pomočjo starih zvez Nemci in Madžari, kar se je olb vseskozi nemškem in protiislovanskem čustvovanju monarha usodno poznalo v naslednjih desetletjih. Centralistični absolutizem je v avstrijski politiki gospodoval do »zmage« pri Solferinu in M agenti (1. 1859.), ki je energično pretresla režim, narode monarhije pa zopet pustila do besede.
Navzlic silni burji I. 184S. se »pomlad narodov« le ni hotela razcveteti, Bachov kruti absolu-
ščarjev. Vse to prizadevanje, ki je borba za skorjo vsakdanjega kruha, naj bo že v početkih prekomerno obdavčeno, s tem ovirano in marsikje zatrto, ko so bogate pokrajine: podjetja z ogromnim, dobički pa skoraj nič in nič več obremenjene, kakor naš gorski kmetič. In naše bolnišnice naj pomagajo vzdrževati državne zdravstvene zavo-Po pameti bi bilo obratno razmerje umestno
ip.?
cie
m pravično!
\'n še druge okoliščine so, ki čezmerno črpajo
gospodaii tvo Slovenije. Naš davčni vijak sluje že od nekdaj, da s svojimi uspehi redno prekaša pričakovanja svojih navi jalcev. Prav tako je znano, da posluje osrednja razdeljevalna naprava nrobe in sicer vrača najmanj tistemu, ki prispeva največ vanjo.
Slovenija ima med vsemi deli Jugoslavije najbolj razvito mladinsko in hiralsko skrbstvo, ki je prevažna panoga družabnega zdravstva. Samo banovinska mladinska domova v Ljubljani in Mariboru oskrbujeta nad 400 otrok in mladostnikov. Gluhonemnica v Ljubljani s 10'0 gojenci je stalno pretesna, Zavod za. slepe v Kočevju ima 35 oskr-
bovancev, Vzgajališče v Mostah nad 100. Banovina sama ima 3 hiralnice. Večja mesta in mnoge podeželske občine vzdržujejo zavetišča za svoje onemogle in neozdravno bolne občane, premnogo j v! .os^bovalnic je v rokah versko-redovnih družb in dobrodelnih društev. Število oskrbovanih luralcev po leh zavodih presega 1200 na dan, Slovenija troši za. svoje mladinsko in hiralsko skrbstvo najmanj 10 milijonov na leto lastnih sredstev v Srbiji pa gre to skrbstvo na državne stroške.
V
tj
„ . . je povedano, da poslujejo in se vzdržujejo zdravstvene naprave v proračunskem letu 1939-40 po dosedanjem načinu.
S 36. je posebno imeniten. Državna uredb;
i lo-
voljuje namreč, da smejo bani ustanavl jati, seveda z odobritvijo gospoda ministra za socialno politiko in ljudsko zdravje, po tem vzorcu banov inske zdravstvene sklade.
Kako naj da »žara«, kakor pravijo pri nas sirotki iz posnetega mleka, še kaj hraniva ali oo’o masla?	DRAB.
V
Se enkrat Monakovo?
Mnenja o razpletu zunanjepolitičnih dogodkov v svetu so si danes močno nasprotna. Kot v vseh odločilnih časih se javna mnenja po vseh državah zbirajo med dve skrajnosti: napovedovalci slabega in nepoboljšljivi optimisti tvorijo vsak svojo stranko. Prvi se sklicujejo na doslednost dosedanjega razvoja dvajsetih let povojne politične zgodovine, drugi govore iz želje in prepričanja, da je strah pred vojno tako velik, da jo bo preprečil ali vsaj za bližnjo bodočnost odvrnil.
Lanska jesenska kriza se je zaključila z »mo-nakovskim sporazumom«. Monakovo je odložilo neposredno vojno nevarnost, preprečilo ali odstranilo je ni. Razvoj dogodkov je pokazal, da danes ni verjeti besedam. Ne verjamejo jim več tisti, ki jih govore zaradi lastnega pomirjen ja, ne tisti, ki jih govore zaradi uspavanja svojega nasprotnika. Še manj jim morejo verjeti listi, ki stoje kot poslušalci ob strani in nimajo moči odločati o stvareh, ki so življenjskega pomena tudi zanje.	#
Dobrega pol leta po Monakovem je zajel i s i i nemir Evropo in ves svet. Ni zadostovalo, da je bilo poigašenih s silo nekaj ognjenih žarišč, pokazala iso se nova. Plaz, ki je pričel drčati nizdol, se je ustavil, toda ker ni še končal svoje poti, se je začel pomikati snova. Iz Srednje Evrope se je nizki tlak evropskega slabega vremena pomaknil proti vzhodu na Poljsko in v Sredozemlje. Kakor v lanski jeseni, se tudi sedaj javljajo napovedovalci pomirjenja, ki napovedujejo »novo Monakovo«.
Za obnovitev pomirjenja je sedaj zastavila svoj trud tudi vatikanska diplomacija. Po evropskih prestolnicah niso še pospravili ž miz Rooseveltove poslanice, ko je predlože nv razpravljanje nov načrt: mirovna konferenca petih velesil. Pet velesil: Angli ja, Francija, Nemčija, Italija in Poljska, naj skuša v odkritem razgovoru doseči medsebojno pomnjenje. Rusija naj pri teh posvetih sto ji ob strani. Kolikšno je upanje, da bodo mogle te velesile sesti skupaj za zeleno mizo in sc pomiriti? Zdi se, da ježe upanje, da bi omenjene velesile mogle pristati na tako konferenco.
tizem ji ni dal dihati. Zbudila pa je v Slovencih novo, miselno zvezano generacijo, ki se je okoli 1. 1850. pričela zbirati okrog Bleivveisovih »Novic«. Ta generacija, popolnoma vdana konservativno patriarhalni in umetnostno utilitarni smeri, je skozi desetletja ravnala slovensko kulturo. Organizirala je prvi javni narodnopolitični in dru-žabno-socialni nastop Slovencev v dolbi obnovljene ustave šestdesetih let. Prava terišča te narodne prebude so bile Čitalnice, ki so jih vodili Hleivveisovi konservativni coklarji. Na čitalniških Besedah, pri rej n n ih po češkem zgledu, so »kose-skovali«, prepevali rodoljubne pesmice in prirejali nemške ljudske igre v slabih slovenskih prevodih na najbolj diletantski način, vse pod pa-tronaneo bobneče novičarske kritike. To prosi n lo gibanje malomeščanskih političnih kompromisar-jev je vtisnilo takratnemu in sledečemu zlagano narejenemu kulturnemu razvoju pečat čitalni-čarstva. Preporoditelji, ki so nam dotlej pod težo razmer ustvarjali trajno lepe pridobitve na leposlovnem polju, naši glasbi pa skromne prvence, so se morali nehote ukloniti temu gibanju, utihniti, ali pa se umakniti, (Jenko, F. S. Vilhar). Izvedena napredna glasbenika, Nedved in Foerster, ki sta na poziv rodoljubov imela urediti in usmeriti v pravi tok nemogoče življenje ljubljanske čitalnice, stanovskega gledišča in stolnega kora, sta naletela na trdovraten odpor Bleivveisove starokopitno klike in mrke šenklavške gospode. Ta neomejena in neomajna »trnjeva ograja« je stala na potu zahtevam čaisa, načelom prave omike in naprednosti. Kratkovidnemu navdušenju takratnih zlaganih rodoljubov se imamo zahvaliti, da so nam ljubljanski Nemci izvili iz rok Filharmo-
zelo majhno. Nemčija in Italija sta že večkrat povedali, da ne dajeta vere nobeni taki konferenci več. Pokazali sta na brezplodna prizadevanja konferenc Zveze narodov. Povedali sta, da je glavna moč rešitve mednarodnih razmerij v oboroženi sili, ne v papirnatih pogodbah.
Kdo bo nosil žrtve, a ko pride do druge »mo-nakovske konference«? Prvo »Monakovo« je terjalo težke žrtve, ki so nas vse pretresle. Žrtve je prinesla le ena sama stran. Druga ni za potnir-jcnje Evrope žrtvovala ničesar. Danes bi bili na vrsti, da žrtvujeta za pornirjenje — treba je reči. da ne še za mir — Poljska in Francija. Obe državi imata od lanske jeseni težke izkušnje o težavah pomirjevalne politike. Zato z veliko upravičenostjo trdimo, da bi bile težave pri novi pomirjevalni konferenci neprimerno težje kot so bile lanske jeseni. Kar se tiče Poljske in Nemčije je bilo zadnje tedne izrečenih toliko jasnih izjav, da ni nobenega dvorna o tem. kaj eden zahteva in kaj je drugi pripravljen dati. Še odločil ne j-še pa je to. da so skušnje polpretekle dobe pokazale, da more ugoditev eni zahtevi roditi nove zahteve. Na tej skušnji temelji v glavnem tudi odločnost Poljske, ki ve dobro, da pomeni pokazati prst: spraviti v nevarnost celo roko>. Iz izjav poljskih državnikov in iz pisan ja vplivnega časopisja se bere prepričanje, da bi Poljska na takih konferencah lahko zgubila vise, da pa ne more pridobiti prav ničesar!
Tudi v Franci ji je danes neprimerno manj volje za »pomirjevalno« politiko, kakor je je bilo pred pol leta. Razbitost francoske politike v lanske mletu je letos doživela velike spremembe. Od desne do leve se je politično javno mnenje močno spremenilo. Huda razočaranja nad »uspehi« skrajno desničarskih zunanjepolitičnih gesel v Srednji Evropi in Španiji so potisnila može skrajne desnice popolnoma ob stran. Kratka, zelo kratka doba je pokazala v Franciji, da pomeni »pomirjevalna« politika, ki sta jo oglaševala in označevala Flandin. in Reynard, v resnici politiko umikanja porazov brez boja. Zato je danes v francoski politični javnosti enotnost odpora proti
nično družbo z Nedvedom, kar je do nastopa Glasbene Matice (na prelomu stl.) docela zavrlo uspešen napredek slovenske posvetne glasbe. Plodno delovanje Nedvedovi.il učencev za našo glasbeno prebudo se je pričelo javljati šele v devetdesetih letih. Riharjeve prve uspehe so zaglušili »piskači«, v ljubljanskem Šenklavžu je zavladala prejšnja komedija. Mojster Foerster, ki je po nekajletnem neznosnem »besedovanju« obrnil čitalnici in teatru hrbet, je moral počistiti Avgijev hlev, premagati z albi to reakcijo in se vbadati brez primere, da nam je v štiridesetih letih spravil našo cerkveno glasbo na pravo pot.	.
Kritične misli o koncertu in delu » A k a d e m s k e g a |) e v s k e g a. zbor a«
V	uvodu tega sestavka objavljeni koncertni spored Akademskega pevskega zbora predstavlja preudarno sestavljeno, po sodobnem slogu ter umetnostni vrednosti zaključeno sliko slovenskega, preporoda od prvih začetkov da šestdesetih let. Običajnega kulturno političnega koncertnega uvodnika, ki ga koncertno občinstvo iz navade radovedno pričakuje, letos ni bilo. Zanimal sem se za osnutek tega uvodnika in sem posnel iz njega marsikatero misel za svoje poročilo. Presenetila me je v tem sestavku podana živa slika našega tačasnega preporoda, ki se dopolnjuje v današnjih razmerah, in ostra, pa pravična kritika naše tačasne-današnje kulturne politike. In ker resnica vedno oči kolje, sem prepričan, da bi bil ui sestavek izšel v invalidni obliki; zato ga avtor ni priobčil. Skrbno pripravljeni zbor je spor eri odpel prepričevalno in v dosedanji tehnični dis-poziciji. čeprav je Mo. v.topHo^ najUro-tjino novincev.	J
Stran 3
vsem enostranskim pomirjevalnim zahtevam prav vsesplošna. Ne smemo sevecla pozabiti na dejstvo, da danes ne gre za žive koristi drugih, temveč da se danes obravnava življenjska korist Francije same. To je glavno in zelo odločilno dejstvo, ako primerjamo ozadje lanskega Monakovega in tistega, ki se pripravlja. Danes je nad 70 milijonov Poljakov in Francozov postavljeno pred odločitev o lastnih življenjskih vprašanjih. Lani so bili pred neposredno odločitvijo koristi drugih. Ostale velike države so mislile, da so le gledalci, da zanje še ni neposredne 'nevarnosti in da lahko z žrtvami drugih odvrnejo od sebe vse nevarnosti.
• ra v preprosta je resnica, da je vsakemu kmetu težko, kadar bije toča; toda vendar mu je neprimerno manj težko, če pobije pri sosedu in ne pri njem samem. Tako se zelo počasi in z bridkimi izkušnjam itiveljavlja resnica, da je mir
nedeljiv.
Prepričanje, da je mir nedeljiv, vendar napreduje. Obenem pa se je uveljavilo tudi prepričanje, da je mir mogoč zavarovati samo z načelom vzajemne pomoči miroljubnih držav pred napadalci. Po lanskem septembru se je z veliko hitricojpričel snovati obrambni blok demokratičnih držav. Države so se odzvale pozivu, da bo mednarodna razmerja odločila sila. /ato je tudi med vsemi evropskimi državami v teku zadnjega pol leta nastalo hitro uvrjčanje med dva tabora, ki sta daleč izrazitejša kot sta bila ob koncu lanskega leta. Vrsta pogodb med državami se z vsakim dnem na obeh straneh množi. Zaključitev uvrstitve evropskih in izvenevropskilh držav v dva nasprotna, bloka se naglo približuje. Zadnja odločitev se pripravlja v pogajan jih, ki teko meti Anglijo in Rusijo. Medtem ko postavlja
Anglija
načelo povezanosti držav po dvostranskih pogodbah, postavlja Rusija načelo popolne in nedel jive vzajemnosti vseli nenapadalnih držav. Rusija se namreč hoče zavarovati, da ne bi morebitni sunek proti vzhodu pustil držav na zahodu v lahkem samo obrambnem stališču, medtem ko bi vso težo naskoka, morale nositi samo vzhodne države. Spričo neodločnosti konservativne Anglije, ki samo v hudih nevarnostih popušča od. svojih ozkih zamisli, ni še mogoče pričakovati takojšnjega zaključka teh pogajanj. Pogajanja med Anglijo in Rusijo ,kakor tudi med Rusijo in Poljsko ter Romunijo bo najbolj pospeševal strah pred nenadnim napadom. Kajti merjenje sil med obema blokoma. se sedaj vrši tako, da eden blok odgovarja drugemu z objavljanjem, novih zavezništev. Zato bodo zunanji dogodki sami nujno silili vse države, da čimbolj pozabljajo na vse razredne in druge pomisleke in ne odlašajo- v svojo lastno korist z odločitvami.
Po vsem tem bi bila torej pot do drugega Ma-nakovega drugačna, težja kot je bila do prvega, ako bo do nje sploh prišlo. Kakor bi bilo razpravljanje težje, tako je že pot sama do druge pomirjevalne konference mnogo zapletenejša in zagrajena s težjimi ovirami. Tiste pripravljenosti za. enostransko popuščan je, ki je bila značilna za prvo »Monakovo«, pri drugem »Monako vem« ne 1)0 več. Enostransko popuščanje je namreč samo lepša beseda za kapitulacijo. Te ne pričakujemo več, čeravno moramo biti pripravljeni, da bi Chamberlainova Anglija močno nasvetovala popuščanje drugim, ako bi prišlo do tega. Kadar bo seveda šlo za izrazito njene koristi, šele takrat bo njene miroljubnosti popolnoma konec.
R. T.
m
Najboljše šivalne stroje
ADLER
za dom in obrt ter posamezne dele ter kolesa kupite pri
LJ (J B LJflMfl
za vodo, blizu PieSernov. spomenika
Večletno jamslvo! — Pouk v umetnem vezenju brezplačen
nekega
.'ga majorja,
bivšega avstrijskega vse, — vse zaradi politike. Vse dru-prav. samo politika nas razdvaja in in diktatorjev. Slo-vedi Štajerec, hrvaško vodi ravno
ne na-
Jože:
Hrvaški Siovenci
Ta
movine,
dopis rojaka, živečega izven naše do-utegne naše bralce prav tako zanimati, kakor je zanimal — nas.	Ured.
Ker smo v letošnji 17. številki »Slovenije« omenili Slovence onstran Sotle, Gorjancev in Kolpe, bo dobro, da ugotovimo, prodno jih seštejemo. kakšno poslanstvo igramo mi hrvaški Slovenci kot koristni členi slovenskega narodnega stebra.
Štajerski Slovenec St. Vraz (1810—1851) je svoje dni res ugotovil, da Slovenci nimajo bodočnosti na knjižnem in kulturnem pol ju, pa je postal sam rajši hrvaški kulturonosec. Vsi hrvaški Slovenci izza njega delajo isto celo po zedinjenju...
Na stotine Slovencev deluje med Hrvati kulturno, prosvetno in politično. Danes nas vse mrgoli med Hrvati, — in nihče ne čuti potrebe, da se politično, gospodarsko in narodnostno organizira. recimo kot hrvaški Slovenci, ali hrvaški kajkavci ... Imamo na Hrvaškem društva kakor: Dalmatincev, Ličanov, Zagorcev, Goraninov, Slavoncev in starih Zagrebčanov, torej po pokrajinah. ali nimamo društva Slovencev, Kranjcev ali Štajercev... Ali je nas premalo? Ne!
Pred L j. Gajem (1809—1872) smo Slovenci in hrvaški kajkavcii govorili in pisali isti jezik. Gaj jo uvel v knjižno hrvaščino — štokavščino, katero so Srbi že prej govorili in pisali v cirilici.
Ilrvati so samo cakavci. Slovenci avci so še danes isti po veri. po m navadah in govorici, samo šola od Slovencev. Ce bi uvedli v šole a govori narod, potem bi dobili v 3 milijone kajkavcev (Sloven-štokavcev (Srbov) in pol mili-
Pred svetovno vojno so se neštetokrat posvetovali slovenski in hrvaški katoliški študentje in akademiki ter skupno nastopali v verskih, kulturnih, gospodarskih in — političnih smereh. Ravno tako se je tudi liberalna mladina sko-hrvaško-srbska sestajala in ugibala bodočnosti. Po državnem zedinjenju SO' s ki in hrvaški akademiki imeli svoja društva doma in na tujem, — a ne dolgo.
Politika je začela nagajati. Zaradi shajamo na skupne domenke niti
sloven-o svoji sloven-iskupna Zakaj? politike se ne katoliška slo-
vensko-hrvaška inteligenca niti katera druga. Na evharistični kongres v Ljubljani 1935. leta so poslali Hrvatje kot glavnega hrvaške
'ga Tea tol iškega
govornika in to je bilo go bi bilo
slabi v korist hegemonistov vensko poli
tako Štajerec, pa nastane vprašanje,	,IU_
stopamo skujmo, kadar zahtevamo prvice svojemu narodu...
Hrvaški Slovenci kažejo pravo pot, dravska banovina pa se zgubl ja v vaških prepirih. Čas bi bil, da se po štajersko pomenita oba voditelja! Kakor je važen sporazum srhsko-hrvaški, tako je potreben slovensko-hrvaški. Mislim, da ni ničesar lažjega in ničesar prirodne j šega, ničesar bolj logičnega kakor to, da se naša dva štajerska Mojzesa sporazumeta! Dva Slovenca naj se pogovo-rita in takoj se bo razvedrilo nad Gorjanci ...
Naši veliki sosedje žele, da se ne sporazume-mo;vm‘. hrvaški Slovenci smo pa tako dolgo prepuščeni samemu sebi in moramo vsaj po tiho, ako ne na ves glas podpirati Mačka, kljub temu, da se mu laska stari diktator in hegemonist Štajerec Kramer. Z Mačkom se bomo borili za hrvaške pravice, ker se za slovenske ne moremo...!
98% hrvaških Slovencev je v decembru 1938 glasovalo za poliiiko Mačka. To je stvarnost, in nihče ne vpraša, če ni bilo vse prostovoljno!
Slovenski konzuli pa naj pazijo, da 'bodo vodili tako politiko doma in v državi, ki je logična in duši naroda pristopna, — kajti domači in tuji hegemonisti in diktatorji čakajo, da opravijo v »tretji« Jugoslavi ji svoje dokončno delo ...
Opazovalec
Slovenski delavci volijo
uvel
er
Pravi in stari in hrvaški duši, običajih deli kajkavce jezik, kateref državi Jugoslaviji cev), 8 milijonov
'a kavi
j on a
v
Ce se
tako razdelil, ali ker sam posebnega naroda, ker se kot narečje hrvaški pač.
otokih.
a z
»rcev (Hrvatov) na Primorju in po govoru pozna narod, potem hi
govor še ne napravi govori lahko štejejo velikega naroda, verjamemo, da so cavci Hrvati, ki upravno - politično nimajo že stoletja s Slovenci ničesar skupnega... Skoraj polovica današnjih Hrvatov pa je zgodovinsko, kulturno in jezikovno bližja Slovencem kakor Srbom. Med slovenskimi in lir vaškimi kajkavci pa ni razlike niti tiste, ki je med čakavci in štokavci.
Iz tega sledi, da se mi hrvaški Slovenci čisto dobro počutimo med hrvaškimi kajkavci, pa tudi »ča« ali »što« ničesar ne ovira, da ne bi sodelo-
vali
gibanj
pri
hrvaškem pokretu 'in podpirali njihovo je za narodne pravice. Zato ne potrebuje-mo nujno, posebne poiltike in kulture... Tako so se.nasi Mudje čutili med Hrvati stoletja, tako se čutimo zadnjih dvajset let in tako bo šlo menda, kakor vse kaze, tudi naprej,.., ker domovina in eresirana, kaj mi delamo in mislimo. Tako bilo vedno. Kje so bile naše narodne stoletji? Pri Salzburgu
netkami! Kje	'	.... .............
bilo središče Velike Sloveni je, Tje je seda j M lenta poleis diaricusin peri rican Homeru... Vsa čast in hvala Ilistu »Slovenija«, ki že osem let naglasa, da imamo Slovenci premalo stvarnosti in premalo politične zavednosti! Te besede bi bilo potrebno napisati na vsako slovensko k pri vhodu v vsako slovensko hišo.
Kakšno misijo imamo venci ?
ih
■ie
meje pred na Toblahu in pred Beseda j? Gosposvetsko polje je
.rizisee ju
torej mi hrvaški Slo-
V zadnjih dneh so bile v več podjetjih volitve tfelavskih obratnih zaupnikov. Te volitve so zanimive zlasti zaradi tega, ker so tajne in ker dajejo na la način poroštvo za volilim svobodo in za pravilnejši izraz ljudske volje. Volitve so se mogle vršiti sicer samo deloma, ker so bile spet in sicer že tretjič odgodene, vendar pa kažejo uspehi tudi teh delnih volitev precej jasno sliko ljudskega nastrojen ja. Iz podatkov, kakor jih prinaša »Delavska politika«, sklepamo, da je delavstvo ostalo pri svojih starih organizacijah. Fašistično centralističnemu Jugorasu se po nekaterih podjetjih ni posrečilo doseči niti enega zaupnika, tako na primer v trboveljski cementarni. Kemični tovarni v Mostah, pri vseli mariborskih podjetjih in pri večini ljubljanskih podjetij. V Ljubl ja-ni se J® m°gel Jugoras uveljaviti samo pri mestni cestni železnici, kjer je dobil od šestih enega zaupnika. Nekako v istem razmerju se je uveljavil še pri vevški papirnici.
Ker bo prej ali slej tudi pri nas zmagala demokratična misel, so take volitve dokaj zanimive. Kažejo pa tudi, zakaj se pri nas nekateri centralisti in jugosloveni resnično svobodnih volitev tako boje.
»Pravična beseda o Slovencih"
Pod tem naslovom hvali »Slovenec«, glavno glasilo J RZ za dravsko banovino, v svoji številki z dne 10. maja tega leta jugoslovena prof. dr. Er-deljanovica, ker je v obzorniku »Vidici« nedavno opravičeval Slovence, da »pišejo in predavajo po šolah z«jolj v svojem jeziku« itd. Takole modruje g. Frdeljanovič (navajamo po »Slovencu«): »Kdor to ve, bo lahko razumelo, kako neizmerno veselje mora biti za Slovence, ko morejo sedaj po toliko stoletjih v svoji svobodni narodni državi na železniških postajali in drugih ustanovah brati napise samo v svojem materinskem jeziku, ko se »J? rej o v šolali učiti in govoriti samo v slovenščini, ko morejo imeti tudi čisto svoje najvišje znanstvene in splošne kulturne ustanove.«
»Slovenec« pravi, da je ta sestavek brez dvoma pravičen do naših slovenskih zadev, in potem navaja, da smo prinesli Slovenci v Jugoslavijo tudi veliko gospodarsko doto. Prepričan je, da so
brati napise samo v svojem ma-. temveč je res, da smo jih n. pr. železniških vagonih toliko let pred vojno laihko
takile Erdeljanoviči dokaz, da »z novo dobo 'prihaja tudi novo spoznanje in novo razumevanje«.
Mi bi si pa dovolili pripomniti samo to, da namreč takšne jugoslovenarske milosti kratko in malo niso resnične. Ni namreč res, da bi »po tolikih stoletjih na železniških postajah in drugih ustanovah moi; ' ter inskem v
brali vsaj tudi v slovenskem jeziku, medtem ko jih lahko beremo danes pač v srbščini, v hrvaščini. francoščini, nemščini in italijanščini, ne pa več v slovenščini, čeprav je bil Slovenec dvakrat železniški minister. Dalje ni res, da se moremo danes v šolah učiti in govoriti samo v slovenščini, pač je pa res, da se prav po vseh šolah v Sloveniji že od tretjega šolskega leta dalje moramo učiti tudi v srbohrvaščini in da je bilo na vsem strnjenem slovenskem ozemlju pred 50 leti vsaj kakih 400 slovenskih šol več kakor jih je danes. Mi s*ino imeli precej slovenskih šol. ko ni bilo o kakih srbskih šolah še niti duha ne sluha, medtem ko so danes cele pokrajine, kjer so zatrti zadnji sledovi nekoč cvetočega slovenskega šolstva. Če pa gre za gospodarsko doto, bi pa tudi upravičeno pričakovali, da ne bi nihče zamolčal, da so med tem nešteti fondi, ki so se prav v zadnjih štirih letih hudo. hudo pomnožili, to doto že prav močno skrčili in da je danes pri nas že četrtina kmečkih hiš, ki nima več vsak dan kruha.
Spričo vseh teh dejstev mi res ne vidimo nikjer ne spoznanj, ne razumevanja in ne poroštva novih razmer, kakršne hočejo videti nekateri v takihle Erdeljanovičih.	V.	Z.	Ž.
Na novo pot
Pod tem naslovom beremo v »Našem kovinarju« tale resen poziv vsem slovenskim ljudem, naj se zavedajo resnosti časa in naj po tem spoznanju uravnajo svoje delo in ravnanje:
Črni oblaki sc zbirajo nad Alpami in Karavankami, nad donavsko ravnino, ob albanskih igorah in nad revno Macedonijo. Črni oblaki, ki ne obetajo ničesar dobrega. Vse sile treh narodov bodo potrebne, če bomo hoteli odvrniti od sebe grozeči naliv. Vse sile, do zadnjega našega človeka, tu in v zamejstvu, bodo nujno potrebne, če bcano hoteli na tej naši zemlji ohraniti na« ■obstoj človeka in naroda. Malo nas je,
SLOVENIJA
Stran 4
toda preveč nas je, da bi umrli m dovolj, da živimo. Vsako malodušje, strankarski prepiri m boji, vsako nadglasovanje in krivično priborjena oblast, nam sla-bijo navedeno razmerje v našo škodo, v nas pogin.
Ni danes čas za strankarske boje, niti za prevzemanje oblasti v posameznih ustanovah in vrhovih. Ljudstvo je prva in zadnja stopnja oblasti! Njemu naj se da svobodna možnost, da si določi svoje predstavnike. svoje voditelje, katerim bo tudi sledilo! Oblast mora biti od ljudstva in za ljudstvo! Oblast ni sama sebi namen! Oblast ni zaradi mehkih stolčkov in obogatitve! In oblastnik ni nedosegljiv, ampak podvržen ljudski sodbi!	■	<	\
Danes ni čas za takšno razračunavanje! be manj čas imamo za slepomišenje in sleparjenje! Preveč resni časi se nam bližajo. Zato je pa tem bol j izdajalsko sejati med ljudstvo seme razdora ravno v času, morali stremeti za tem, da se med nami rešijo vsi spori sporazumno, prijateljsko. Izdajalsko je, ustvarjati si danes pozicije za bodoče razmere in to s pomočjo zasovraženih načinov, 'ki so ravno obudile voljo po novih načinih v javnem življenju. Kdo naj veruje v takega varuha demokratičnih pridobitev, če je bil pripadnik sestava diktata? Zato proč s takim sestavom, proč! In to v obojestransko korist, zaradi mogooosti bodočega in nu jno potrebnega sodelovanja, v obrambo naše narodne samobitnosti, za življenje svobodnih ljudi!
O novem politčnem duhu
»Samouprava«, vodilno' glasilo J ugoslovenske radikalne zveze, je prinesla 11. t. m. uvodnik »Pot modrosti«. Po tej poti modrosti seveda bodi JRZ.
In tele posebne modrosti je opazila »Samouprava« na tej poti:
Vedno več je dokazov, da bodo zmagali razum, zmernost in tvornost. Mnogo je znamenj, da se razmere v državi popravljajo, da se ublažujejo nasprotja in zdravijo stare rane, in vedno večje je število nesebičnih stavbenikov in delavcev cb velikem delu polaganja skladov novega in zdravega političnega življenja. Za te velike in koristne spremembe je zasluga J ugostovanske radikalne zveze velika in ne-d vomna.
Samo to nuj bi nam »Samouprava« še povedala, če se niso morebiti zaradi predsednika JRZ dr. Stojadinoviča in njegovega centralizma nasprotja v državi tako hudo povečala, da je moral priti sedanji vladni predsednik ( vetkovič z izrecno nalogo, da jih ublaži. Saj so 11rvatje vendar tako ostro odklanjali politiko predsednika J RZ da se sploh niso hoteli pogajati z njim, pač pa so se takoj in z nekim uspehom pogajali s Cvetkovičem.
Dalje je pobrala »Samouprava« na tej poti modrosti:
Sicer jih je, ki jim taka ugotovitev ni prijetna, vendar to ne more zmanjšati in oslabiti tega dejstva.
Ne, o kakšnih neprijetnih občutkih pa res ni besede, razen če jih ima »Samouprava« sama, ko so ji prišli tako hitro na misel. Občutki so popol-norna druge zvrsti, in »Samouprava« jih bo lahko ugotovila, če b orazmišljevala zlasti o pogojih, ki so dovedli do pogajanj s Hrvati.
A kaj naj rečemo k temle besedam: Jugoslovanska radikalna zveza je že samo s svojim pojavom prinesla v naše politično življenje element miru in tvornosti. Dalje je naša stranka s svojo dejavnostjo, liberalno uporabo političnih zakonov in jasno poudarjeno željo, da postavi vse svoje sile v službo ljudstva in države, najbolje pokazala, da je predhodnica novega političnega duha in nove politične nravnosti.
Toda sam predsednik te predhodnice novega duha in nravnosti je vendar izjavil, da ga od starega duha in nravnosti JiNS ne loči drugega kakor osebe. Gre torej za precej starega centralističnega duha in nravnost, in če je bilo res kaj novega v njih, je 'bila to kvečjemu stopnjevana doslednost v izvajanju nacionalnega centralizma. Kajti, ce je JNŠ napravila po štiri centralistične fonde na leto, jih je napravil Stojadinovic po dvanajst, torej za 200% več, če pa prištejemo k temu še finančni učinek, ki je bil pri vsakem fondu povprečno dva do trikrat večji kakor pri prejšnjih.
Še notranja zveza med temi stvarmi in novo politično nravnostjo nam ni čisto jasna. Bržkone je pa to tako globoka jugodovenska zadeva, da ljudem brez novega političnega duha ni razumljiva.
Koroški Slovenci ob ljudskem štetju
»Koroški Slovenec« od 10. t. m. priobčuje sestavek »Korenine naše slovenske samozavesti«. Sestavek je očitno nekakšen poziv na slovenske Korošce spričo ljudskega štetja. Sestavek moramo šteti za pogumno priznanje in poudarjanje slovenske zavesti. Pove nam več, kar je pač v teh dneh in časih mogoče povedati. Nekaj odstavkov iz njega:
Trenutni mednarodni videz moti. Še prikazuje pleme Romanov v glavni vlogi evropske igre. V zakulisju evropske pozornice pa se že pripravlja glavno dejanje, pri katerem bo starajoči se romanski rod samo še opazovalec, nova Evropa pa bo stala v znamenju dobrega ali slabega sožitja ostalih dveh vodilnih evropskih plemen:	nemškega in slovanskega.
Štev. 20.
Evropa ne more več m im odejstva, da bo po dobrem desetletju vsak drugi Evropejec slovanskega rodu. Nobeden državnikov koncem tega stoletja ne bo več prezrl 300 milijonov ljudi slovanskega porekla. In žc danes se goljufa, kdor iz sedanjega položaja sodi, da bo še kedaj tekla slovanska kri za prvenstvo starajočih se zapadnih narodov. V zakulisju evropskega dogajanja vstaja nova Evropa, ki bo prelomila s tisočletjem tehnike, organizacije in civilizacije (er položila težišče novega življenja v kulturnost in duševnost. Evropski slovanski vzhod bo pr.i tem razvoju neusahljiv vrelec novih, svežih, mladostnih sil. Izmed Nemcev in Slovanov pa pripade vodstvo nove Evrope kulturnejšemu in pravičnejšemu.
Tudi naše koroško torišče ni nič manj odločno za bodoči razvoj, kot na primer dragocena pridobitev jugoslovansko-nemškega prijateljstva ali opasna zaostritev poljsko-nemškim odnošajev. Tudi na naših koroških tleh raste nova družina evropskih narodov, katere vodstvo bo izmed vodilnih evropskih plemen
— nemškega in slovanskega — pripadlo nujno in tisočletni zgodovini dosledno kulturnejšemu in pravičnejšemu.
Tod so korenine naše slovenske samozavesti. Zato bomo tudi odslej ljubosumno varovali dostojanstvo naše slovenske narodnosti. Spoštovali bomo kulturnost n a rod a -sos e d a. Zase in za svoj mladi rod se bomo zavedali zgodovinsko važnega slovenskega žitja in sožitja.
Duhovniki in politika
V	letošnji 8. številki smo priobčili sestavek hrvaškega sarajevskega škofa dr. Šariča o katoliških političnih strankah. Sestavek je izšel v »Katoličkem tjedniku«, ki izhaja v Sarajevu. Ja tednih priobčuje v letošnji 17. številki sestavek istega pisca o duhovnikih. Ker dejansko razvija naprej iste misli, kakor sestavek o katoliških političnih strankah, navajamo iz njega nekaj misli:
Duhovnik... je zastopnik Cerkve kot nadnaravne naprave, božjega kraljestva na zemlji, on je Kristusov posrednik pri delitvi nadnaravnih dobrin milosti in večnosti. Vse njegovo opravilo je od zgoraj, iz Boga; ono je višje, nadnaravne zvrsti, tako po svojem izviru kakor po svojem namenu  Duhovništvo ni ustanovljeno za službo niti državi niti narodnemu gospodarstvu niti omiki niti znanosti.
Gotovo, ni nadnaravno pastirsko področje duhovništva izključilno. Vsa cerkvena praksa je od nekdaj napravila katoliškega duhovnika za ljudskega prijatelja, učitelja in zaščitnika tudi v državljanskem življenju. Tudi Jezus ni samo pridigal, tudi on je zdravil in pomagal v nesreči. Toda do profesionalizma ne sine to izvencerkveno, državljansko delo duhovnikovo nikoli iti. Ne sine preprosto zaradi tega, ker bi bilo s tem zanemarjeno tisto najbistvenejše in najpoglavitnejše v življenju, tisto, zaradi česar je duhovnik duhovnik: odrešitev, večni smisel človeškega življenja.
To je načelni, poglavitni razlog. Toda tudi z mi-rodno-socialnega stališča velja isto. Največ bota storila Cerkev in duhovnik za ljudstvo, če varujeta v njem in podžigata vero v Boga in trdno, globoko nravnost. To je posredno delo za ljudstvo, toda po svojih nasledkih najdobrodelnejše; neprecenljivo in nenadomestljivo. Za drugo sc lahko najde drugi; — toda tega ne more narediti nihče razen vera in milost.
Zmeraj je najbolje, če sc ohrani mejna črta med kleroin in laikatom; med Cerkvijo in posvetnih čini-teljev. Kjer se na to ne gleda, pride prej ali pozneje do tekme in napetosti, toda v škodo Cerkve in ljudstva. Duhovniki smejo in morajo hiti tudi narodni delavci, ali zmerom v drugi vrsti; brez vodstvene odgovornosti in brez profesionalne zaveze. To je področje laikov.
Nihče ne more biti v isti čas apostol in svetovnjak. Eno na njem mora trpeti in zakrneti. Toda po navadi,
— ljudje smo, — zakrni tisto, kar je boljše, vzviše-nejše in težje. Duhovniki v posvetnem poslu zgube lahko eedkveni čut in duha duhovniške pobožnosti. Cerkev pa toga noče. Tudi ljudstvo tega noče. Ono hoče, da mu bo duhovnik duhovnik, a ne niti vojvoda niti gospodar niti politik niti »gospod« — svetovnjak.
Zato imamo mi na vprašanje; duhovniki ali narodni delavci glede našega katoliškega duhovništva en sam odgovor: duhovniki! Bred vsem duhovniki!
Z dušo, z vzgojo, z delom! Božji ljudje, a ne sve-tovnjaki.
Samo v dosledno nadnaravni razlagi je krščansko duhovništvo veliko!
Knjiga o vzgoji
Milo« Ledi nek, Moj razred. Prvi del: Proučevanje otroka m njegovega okolja. Pedagoški tisk 2. zv. 1939. Maribor.
Avtorjevo ime nam je znano že od drugih •strani, saj je eden najvidnejših sodelavcev mladega »Učiteljskega pokreta«. Pred dobrima dvema letoma se je združila močna'skupina mlajšega učiteljstva (z nekaterimi starejšimi, ki so ostali mladi po duhu in delavnosti) z namenom, da po svojih močeh pripomore do zboljšanja slovenske sole. I n tem delu izhajajo mladi učitelja od otro-
ka. Ce hočemo spoznati otroka, moramo korenito preučiti gospodarske in družbene razmere, v katerih živi otrok. Ko bomo spoznali to, bomo mogli izbrati tudi sredstva, da nevšečnosti odpravimo in vrzeli zamašimo. Mladi učitelji so se lotili tega dela z vso vnemo in danes lahko pokažejo precej zbranega gradiva. Svoje izsledke objavljajo v posebni prilogi »Učiteljskega tovariša«, v »Prosveti«, ki jo toplo priporočamo vsem, ki bi želeli spoznati današnji žalostni položaj slovensko šolske mladine. Raziskovanja so namreč pokazala (nam čisto razumljivo) dejstvo, da živijo slovenski šolski otroci v obupnih stanovanjskih razmerah, da. jim po veliki večini manjka najpotrebnejše obleke, da so pomanjkljivo hranjeni in zato zaostajajo telesno in umsko. Ob teh dejstvih bi se moral vsakdo zavedati, kako veliko škodo tipi slovenski narod ob takem bednem življenju pokojen j a, ki bo kmalu moralo prevzeti na svoja ramena vse delo. »Učiteljskemu pokretu« moramo biti hvaležni, da je pogumno pokazal na to odprto rano.
Knjižica »Moj razred« je plod istega (ali vsej enakega) dela. Na šetdesetih straneh podaja pisec telesno in umsko podobo svoj ih učencev iz h. razreda na šoli v industrijskem predmestju Maribora. Seveda ta razred ne more služiti kot značilen primer, ker iz četrtega in petega razreda odide mnogo otrok v srednje in meščanske šole. Mnoge ugotovitve pa bi tudi drugje ne bile drugačne. Ne bomo se spuščali v naštevanje poedinih izsledkov, še manj v ocenjevanje avtorjevega načina opazovanja in vsega ostalega postopka pri raziskovanju. Splošna, podoba je dovolj žalostna.
Telesno je razvitih normalno le 59% otrok. 52% otrok živi v slabih družbenih razmerah, kar seveda močno vpliva na telesni in umski razvoj. Podrobnosti o stanovanju ,prehrani in obleki dopolnjujejo splošno podb. Največ daje knjižica seveda učiteljem, ker jim kaže, kak naj opazujejo vsak svoj razred. Nam pa je delo novo potrdilo našega davnega spoznanja, da sestavljajo vsa nerešena slovenska vprašanja nerazdeljivo celoto in d ji hbo mogoče rešiti tudi šele takrat, ko se bo reševalo naše celotno narodno vprašanje.
Zadnja poglavja knjige so zanimiva še v drugem pogledu, ker obravnava v njih pisec o svojem načinu šolskega dela in s tem načenja mnoga vprašanja, ki so sporna med staro in novo šolo. Ledenik je zastopnik nove šole, vendar dokaj umerjen, in zelo posrečeno združuje uporabne in dobre strani obeh šol. V to razglabljanje se ne boni spuščali, navesti hočemo le sledeče Ledenikov e besede iz zaključnega odstavka knjige: »Delo, ki leži pred Teboj, je plod dobre volje, veselja in prizadev nekega učitelja praktika, ki želi biti svoji deci dober učitelj in vzgojitelj, ki hoče napraviti svoji deci šolske ure ne le lažje, temveč tudi bolj vesele in koristne, ki hoče, da se deca dela, napredka in znanja veseli in ki želi spraviti svojo prakso v sklad... z življenjskimi potrebami našega naroda.« lo dvoje, duh veselja in zavest povezanosti z narodom, se nam zdi glavna prednost nove šole pred staro.
Glede jezika bi si želeli nekoliko večje tenkočutnosti in predvsem bolj domačih izrazov. J. L.
Mali zapiski
Politično-zgodovinska ugotovitev
»Kočevski Slovenec« ugotavlja v svoji letošnji 14. številki, izšli 15. t. m.:
Celo v politiki imamo državnika evropskega kova, ki nam ga zavidajo celo veliki narodi. Ko bi bili Čehi imeli poleg Masaryka našega spoštovanega in uglednega g.dr. Korošca, bi bil njihov položaj vsekukor trdnejši ob vsakem pritisku na njihove meje.
Takole bi dejali, da bi nam moral našteti »Kočevski Slovenec« vse tiste velike narode, ki nam dr. Korošca zavidajo in seveda tudi povedati, kdaj in kje in kako so to zavist izrazili. Ugotovitev bo na ta način mnogo pridobila.
Zaslužena brca
»llrvatski dnevnik« piše dne 16. t. m. pod naslovom »Reklama nekaterih slovenskih trgovcev«:
Mnogi slovenski trgovci .ki imajo kupčijske^zveze s hrvaškim kraji, hvalijo svoje blago in pošiljajo sem svoje cenike, kar je popolnoma naravno in čemur ne more nihče prigovarjati. Ne bi se moglo prigovarjati niti takrat, če bi te reklame in cenike pošiljali v slovenščini, ker mi ta jezik v glavnem razumemo, in če bi interesenti kake besede ne razumeli, bi imeli škodo trgovci sami. Toda nikakor ne razumemo, zakaj pošiljajo nekateri slovenski trgovci reklame., ponudbe in cenike s stoodstotnimi sr ijan skimi besedami. Namesto »parče« se more prav lepo napisati tudi »komad«, a namesto ekavseme, se prav lahko rabi ijekavščina. Zato bi jun priporočili, kadar pošiljajo svoje ponudbe v hrvaške kraje, naj ji • napišejo ali slovenski ali hrvaški.
Nemški dolg pri nas raste
Naše terjatve proti Nemčiji so spet narasle 7.11 -vjooioot) dinarjev na 249,900.00« rimarjev.