Književna poročila.
Godišnjak pravnog fakulteta sveučilišta u Zagrebu. Knjiga I. Oo-dina 1939/40. 2^greb 194-1. Izdanje pravnog fakulteta. Str. 264.
V začetku meseca marca 1941. je izšla prva knjiga naznanjenega Godišnjaka. V uvodu sporočajo uredniki (vseuč. prof. Pliverič, Frank in Andrassv). zakaj doslej ni bilo mogoče izdati takšne publikacije, pa računajo, da jim bodo boljše razmere v bodočnosti omogočile nadaljevati započeto delo. Kot priložnosten članek tej prvi knjigi je napisal prof. V. Lunaček „IJ spomen profesora Blaža I^rkoviča". v katerem ob stoletnici Lorkovičevega rojstva riše na kratko zi\-ljenj.sko pot in delo tega (1. 1892. umrlega) hrvatskega znanstvenika in politika, ki je bil od 1. 1875. pa do smrti tudi urednik Mjesečnika. Ostale tehtne, zanimive in precej obširne razprave so napisali: S. Zuglia ..Študije za reformu gradanskog pravosuda" (str. 15—60). S. Frank: .J^ojam imovine u kaznenom pravu" (str. 61—129), B. Eisner „Judikatura na pojedinim pravnim područjima naše države o pitanjima medunarodnog i medupokrajinskog privatnog prava" (str. 1>1—19S) in V. Vernic „Prob]em industrijalizacije u ekonom-skoj teoriji" (str. 199—264). O dveh izmed teh raziprav bodi ]X)ve-danega nekaj več.
O reformi našega civilnega sodstva in postopka se je .pisalo že mnogo, razni pisci so izpovedovali ideje in misli, ki so bile cesto zelo podobne onim, ki jih razvija tudi Zuglia v imenovani razpravi, čeprav ta razen znanega Krekovega dela „Organizacija sodišč po najnovejšem zakonskem načrtu", natisnjenega v Slov. Pravniku 1923 in 1924, drugih ne navaja. Zuglia v isplošnem v pravdni po-stopnik ne dreza, on pričakuje zbo j.šanje stanja, če bi se izvršila preureditev v tem smislu, da se vzpostavi čisto in izključujoče civilno sodstvo in da temu, kar mu gre, in če se poenostavijo sodne pristoj-ncs:ti. Zato predlaga v prvi vrsti, maj rešujejo civilne stvari zgolj redna sodišča in naj se odpravijo vsa izredna (tudi cerkvena), zlasti pa naj se odvzame civilno sodstvo upravnim oblastvom. Vendar v poverjanju s civilnopravnimi stvarmi upravnim oblastvom, kakor trdijo nekateri, ne vidim razloga v nekem hitrejšem in bolj preprostem postopku. Zdi se mis da prevladujejo tu l>olj gospodarski razlogi, ki so v današnjih dneh pač najbolj odločilni in ki govore zato, naj se obenem z vprašanji javnega prava in interesa rešijo tudi z njimi nastali in z njimi zvezani "zasebnopiravni zahtevki. Ako se govori o pravni državi in postavlja tudi uprava pod pravo, se taka premaknitev mej med sodnimi in upravnimi funkcijami ne občuH več tako
Književna poročila. 55
hudo. vPriznati pa je, da bi bilo tudi v zadnjem primeru, če se zavzamemo za pravkar izraženo naziranje, odvzeti vendarle upravnim oblastvom v dobršni meri odločanje o civilnopravnih stvareh in jim prepustiti le malenkosti. Kar se tiče številnih izrednih sodišč in prisilnih razsodišč, je opomnil že svoj čas Bartoš (Stalni izbrani sudovi kao klasni sudovi. Arhiv 1935, XLVIII), da se ustanavljajo z njimi samo nekakšna privilegirana sodišča za posebue sloje in je zahteval zato njih odpravo. Prav tako nesodobna so, kakor omenja Zuglia zopet pravilno, posebna trgovinska, pomorska in sploh podobna sotlišča s prisedniki-lajiki. Od vseh teh hoče pisec ohranili le občinska sodišča za ureditev manjših sporov oz. za poravnavanje strank. Jaz bi dopustil razen teh še posebna sodišča za spore iz delovnih razmerij, ki bi jih pa naslonil na redna sodišča, ne pa na upravna oblastva, kakor se je to zigodilo pri nas. V ostalem predlaga Zuglia samo tri stopnje sodišč. Okrajna sodišča naj sodijo po sodniku iDoediiicu o vseh stvareh na prvi stopnji: to tembolj, ker je po njegovi trditvi sedaj pri okrožnih sodiščih kolegialnih stvari približno -samo 10%. (Ljubljansko okrožno sodišče izkazuje drugačno sliko. L. 1940. je bilo 485 senatnih stvari nasproti 56S, ;ki so spadale pod sodnika poedinca. To razmerje se sicer nekoliko spremeni, če se odbijejo zakonske pravde, ki so imele večino pred senatom). Vendar kaže najnovejši italijanski procesni zakonik, da zamisel kolegialnega sodstva še dolgo ni premaganč'. Kot izključna druga stopnja naj j>oslujejo prizivna sodišča po obliki sedanjih ape-lacijskih. Nad vsemi temi stoj kasacijsko sodišče. Nadalje predlaga, da se proglase za malotne stvari dosleno vse, kadar imovinska vred-aiost spornega predmeta ne doseže določene vsote, lltemelje.ii so tudi očitki glede oi>ominjevalnega postopka. Glede tega si dovoljujem samo pripomniti, da sem predlagal splošno uvedbo na skupščini sodniškega društva v Beogradu 1. 1935. (Spomenica Skupštine Udruženja sudija 1935, str. 80). H koncu opozarja Zuglia na potrebno ureditev materialnega stanja sodniškega stanu in priporoča posebno pozornoist izberi sodniškega osebja. Vendar se mi ideja izbeTuih komisij, sestavljenih iz vseh vrst sodnikov, sodniških pomočnikov, državnih tožilcev, odvetnikov, vseuči-liških profesorjev, pisarniških uradnikov ne zdi preveč j)osrečena. Ni mi treba dostavljati, da Zuglia svojih predlogov ne predstavlja samo doktrinarno, ampak je treba prav posebno podčrtati, da piše svoje utemeljitve živo, kazaje na različna nesoglasja v zakonih, nasprotja pri izvrševanju sodstva, ki bi naj bilo po zakonskih besedah sicer enotno, na težkoče in zmede v praksi, ki so krive, da se pravdni zakoni ne morejo uporabljati tako uspešno, kakor bi bilo to želeti.
V obširni in bogato dokumentirani irazpravi je zbral B. Eisner kasacijske odločbe iz mednarodnega in medipokrajinskega zasebnega prava ter jih preskusil na njih pravilnost, opirajoč se poleg domačega piravoznanstva in pravosodstva tudi še na italijansko, nemško in francosko. Krajših domačih člankov tudi sicer on ne navaja. Njegova splošna sodba je, da jugoslovanska sodišča v navedenih vprašanjih vselej sicer niso pogodila pravega, da so pa navzlic temu odločila največkrat pravilno, ker jih je vodil pri presoji zdrav praktični instinkt. V takih primerih je pokazal Eisner na pravilne pravne razloge, ki bi jih bilo treba uporabiti za obrazložitev. Njegova izvajanja so zato kažipot v zapletenih primerih, ki se pojavljajo pogosto pri sodiščih. Zato naj iz številnih primerov navedem nekoliko takih, ki se mi zde, da so zanimivejši od drugih. Pri tem me opravičuje dejstvo, da je praktična važnost teh odločb ostala ohranjena tudi še nadalje in da se utegnejo nekateri primeri, ki so danes morda že obsoletni, ppnoviti.
56 Književna poročila.
Navajajoč odločbe iz žeinitnega piava, postavlja Eisner načelo, da velja rek locus regit actum (III, 1) samo takrat, kadar je cerkvena oblika res zgolj oblika, ne pa materialna predipostavka za sklenitev veljavne ženitve. — Nadalje, da po naši pravni ureditvi ni izključeno, da bi naša so<lišča ne smela reševati zakonsikih sporov tujih državljanov kakor tudi ne obratno tuja ona naših in da je s čl. 6 ucpp. ohranjena do nadaljnjega samo pristojnost cerkvenih sodišč, ne pa tudi Ijosebni postopki za zakonske pravde (III, 5). Zadnje sicer glede na uredbo z dne 18. maja 1956 v splošnem ne bo pravilno. V zvezi s tem naj omenim takoj vprašanje, na katero inozemsko sodbo bi se moralo opreti beograjsko kasacijsko sodišče, odločujoč o zakonskem rojstvu toženčevem. Ali na rumunsko, ki je irazvezala zakon, v katerem je bil toženec rojen, ali na poznejšo ogrsko, ki je izrekla, da je bil dotični zakon neveljaven. (VII). Meni se zdi, da vprašanje, katero sodišče je bilo za razvezo pristojno, ni prihajalo v poštev. Zahtevka v obeh pravdah sta bila namreč različna. Ako se trdi, da se je izreklo sodišče molče za veljavnost zakona, ko ga je razvezalo, to ni točno, ker postane materialno pravnomočno zgolj tisto, kar je sodba navedla v izreku, ne pa ono, kar je povedala v razlogih ali celo samo molče predpostavljala. Zato sodba o razvezi ne more biti prejudicialna za pozneje pokrenjeno vprašanje o veljavnosti zakona. Kar se pa tiče priznavanja inozemskih pravnomočnih sodb, bi bil naziranja, da so te prejudicialne, kadar so oblikovalne (konsdtutivne), kolikor zadevajo osebno stanje pravdnih strank, sicer pa le toliko, kolikor bi bile izvršljive tudi pri nas. Vse to z nadaljnjo predpostavko, da je bil inozemski sodnik za rešitev pristojen v smislu št. 1 § 4 ip. To bi izhajalo iz čl. 1 pravncpomočne pogodbe z Italijo, razen kolikoir s posaimeznimi pravnopomočnimi pogodbami ni drugače urejeno. — Glede priznanja nezakonskega očetovstva ugotavlja Eisner, da se sme zadevnemu zahtevku na področju veljavnosti § 165 odz. prav s pozivom na ordrc puhlic ob kakršnih koli razmerah ugoditi, da pa v medpckrajinskem pravnem prometu ordre puhlic ne more braniti, da se ne bi priznal tak zahtevek, o katerem je odločila scdba na enem pravnem področju, tudi na drugem (IV). — Pravi smisel napotitve na § 4 v § 57 odz. vidi Eisner v tem, da se pravni posel, ki ga sklene tuzemec v inozemstvu (§ 4 odz.), presoja po zakonih kraja, kjer je bil sklenjen, če ni bilo izraženo drugače. Da pa se presoja tuzemčeva poslovna sposobnost po tuzemskem zakonu, ako naj povzroči pravni posel pravne posledice v tuzemstvu. Iz zaključka pa, da naj se izvrši ta:k posel v tuzemstvu, se suDe sklepati, da sta podredili stranki posel molče domačemu pravu (VI, 1). — V nasprotju z odločbo stola sedim. B. trdi Eisner, da se odškodninski dolgovi ne glase na določno valuto, ampak da se prisodijo v valuti države, kjer se ti zahtevki uveljavljajo (VI, 2a). — Za devizno pravo in glede zasebnopravnih učinkov deviznih predpisov prihaja ob analizi zadevnih kasaeijskih odločb do naslednjih zaključkov: a) Predpisi deviznega pravilnika nimajo povratne moči, ker to ni predpisano, b) Po dev. prav. izrečene prepovedi ne veljajo za posle mednarodnega pravnega prometa, najisi so sklenjeni tudi v inozemstvu, ako ne gre za piosle, za katere je potrebna predhodna odobritev, c) Odredbe klirinških sporazumov in deviznih pravilnikov so prisilni; predpisi javnega prava, pa so nasprotni sporazumi strank neveljavni, č) Ne more se obsoditi na plačilo v tuji valuti, ako je fin. min. odklonilo odobritev, da se nabavi v plačilo dolga tuja valuta (napr. stol. sedm. B.) d) Izvršba se ne prepreči, čeprav še ni dovoljenja za nakazilo v inozemstvo, saj se pojavi to v-prašanje šele, ko je izvršba izvedena in je imela uspeh. (Gl. o tem tudi mojo razpravo ..Izvršba in devizni pred-
Književna poročila. 57
pisi v Slov. Prav. 1954-, str. 201). e) Klirinški zavod posluje kot plačilno mesto, pa se smatra dolg s plačilom pri takem zavodu za poravnan, razen če ni v mednarodnem klirinškem sporazumu določeno drugače, namreč da je upnik plačan šele, ko dobi od svojega klirinškega zavoda dejansko plačilo. — Iz stečajnega prava navaja Eisner odločbo, ki je pravilno izrekla, da spadajo v stečaj, iiveden v Italiji, tudi tukajšnje nepremičnine in da se zato v tuzemstvu poseben stečaj ne vodi (Vili). — O važnem vprašanju, ali se zahteva pri nas deliba-cijski postopek, da se podeli tuji sodbi izvršljivost, trdi Eisner, da je to predvideno v sporazumu o izvršbi z Italijo (gre namreč za. italijansko sodbo), če je izvršilni naslov zamudna sodba, ker je treba v takem primeru zaslišali poprej zavezanca. Če se pa to ni zgodilo, <la se dovoljena izvršba na zavezancev predlog razveljavi (VllI). Temu nasproti bi pripomnil: Omenjeni sporazum določa v čl. 4, da se izvede delibacijski postopek na način, ki je predpisan z zakonom države, v kateri naj se izvršiba oprava. Naš izvršilni postopnik pa delibacijskega postopka ne pozna, ker prepušča sodišču, da preskusi samo ob vložitvi izvršilnega predloga, ali so podane predpostavke za dovolitev izvršbe. Na kakšen način naj se torej izvede debbacija, ako zakon molči, pred katerim sodiščem naj se vloži tožba, s katero se predlaga proglasitev tuje sodbe za izvršljivo? Kajti delibacijski postopek je dvostranski, se opravi z obema strankama. Nemški zakon odreja za tako tožbo pristojnost kakor drugače in dopušča zoper sodbo redna pravna sredstva. Italijanski odkazuje tožbo v rešitev apelacijskemu sodišču, 8 čimer je stvar končana. Edino, kadar se toženec ni zglasil v delibacijski pravdi, ker mu vabilo na delibacijski narok ni bilo vročeno osebno ali na enakovreden način, ali kadar gre za zamudno sodbo, ima toženec zoper delibacijsko sodbo pritožbo. Iz tega se vidi, da dejstvo pritožbe ne more vplivati na to, ali se mora delibacijski postopek uvesti ali ne. Zato je odločba Slov. Prav. lil, 588 utemeljeno izrekla, da predpisi § 9 nadomoščajo delibacijski postopek. Na podlagi § 10 se lahko tudi še nadalje trdi, da je ostal § 6 ip. tudi glede predlogov na podstavi tujih izvršilnih naslovov v veljavi. Pač sme naše sodišče zahtevati, preden dovoli izvršbo, potrebne podatke, pokreniti poizvedbe, tudi zaslišali zavezanca (gl. pravnopomočno pogodbo z bivšo Češkoslovaško). .Mora celo to storiti, kadar jo to predpisano, kakor je v navedenem primeru in v 507—511 ip. Ce se naj takšne-poizvedbe ali skratka obširnejši predhodni preskus predloženega izvršilnega naslova imenujejo delibacijski postopek, bi glede na nav. g§, 507 si. o<l-klonil tudi naziv, ker takšne ipoizvedbe ali preskus niso istovetni s tem,, kar se v doktrini splošno naziva s tem izrazom. Zato se more reči, da glede na naš izvršilni zakon različne pravnopomočne pogodbe modificirajo zgolj vsebino §,§ 4 in 5 in ip., če ni kaj drugega natančno določeno, kako naj se izvede. To pa zato, ker ip. uosebnega poistopka za priznavanje tujih izvršilnih naslovov ni predpisal. — II koncu naj navedem še en E i s n e r j e v zaključek, da se razumejo po št. 5 čl. 1 istega siporazuma o izvršbi z drž. zakoni zakoni države, kjer je bilo treba zavezancu v prejšnji pravdi vročiti tožlx), ker ustreza to najbolj jia-menu, ki jo hoče doseči ta določba.
To naj bi bilo o bogati vsebini prvega Godišnjaka. Žal moram pripomniti, da je z lepo vsebino prav v nasprotju zunanja oprema knjige. Dr. Rudolf Sajovic.
Frank Stanko: P9Jam imovine u kaznenom pravu. Posebni odtisak iz Godišnjaka Pravnog fakidteta sveučilišta u Zagrebu. Zagreb. Str. 69.
S pojmom imovine se ne bavi samo civilno in obče zasebno pravo, temveč tudi druge panoge prava. Za kazensko pravo ima tn i>ojein
58 Književna poročila.
praktičen pomen zlasti v zvezi z obširno skupino kaznivih dejanj zoper imovino. 27. poglarvje našega kz. (§§ 314—583) omenja na več meslih „imoviino", ..imovinsko stanje", imovinske pravice", „imovinske koristi", storitev dejanja „na škodo tuje imovine" in pod.
V zvezi s tem nastane vprašanje, ali razpolaga kazensko pravo z lastnim pojmom imovine ter urejuje samostojno obseg tega pojma ali pa je pojmovanje imovine v kazenskem pravu akcosorno, se pravi odvisno od civilističnega. Po mnenju prof. Franka pojem imovine v civilnem pravu ne ustreza potrebam kazensikega prava. Ce bi ga v celoti sprejeli, bi preveč skrčili kazenskopravno zaščito imovine (str. 9).
Kazensko pravo se na drugi strani ne more zadovoljiti z gospodarskim pojmom imovine. Čeprav ima torej avor pomisleke tudi glede uporaibinosti gospodarskega pojma imovine v kazenskem pravu, priznava vendar, da je ekonomski element važen za vsako ]>ojmovanje imiovine (str. 37).
Sledeč deloma Angelottiju (Dante Angelotti: Delitti contro il patrimonio, Milano, 1956), skuša Frank ustvariti neko sintezo ekonomskega in pravnega pojmovanja imovine. Pri tem se poslužuje kot izhodišča teorije ustanove („la theorie de rinstitution") znanega fran-ooslkega pravnega teoretika Hauriou-ja. Piščeva izvajanja o tem pred-mietu, ki zavzemajo večji del njegove razprave (str. 18—42), se žal ne odlikujejo s potrebno jasnostjo niti v pogledu utemeljitve, niti v pogledu končnih zaključkov. Zdi se, da pisec sam nekako omahuje. Tako n. pr. pravi na str. 50., da „praktički se imovina može samo teško zamisliti kao jedna ustanova", na str. 52. pa trdi, da „nema ismetnje da se imovina zamisli kao ličn^ ustanova". Na koncu razprave izraža avtor prepričanje, da se mu je posrečilo ugotoviti „veliku sličnost izmedu iistanove i pojma imovine" (str. 42).
Teoretična razglabljanja služijo učenemu avtorju kot izhodišče za novo razvrstitev kaznivih dejanj zoper imovino. Njih tradicionalna delitev, ki se opira na rimsko pravno razlikovanje med vis in fraus, po piščevem mnenju ne ustreza potrebam novega časa. Nov kriterij delitve naj bi postala „funkcija imovine kot ustanove": „Odlučna bi bila uvijek ona funkcija koja je najočiteje i u prvom redu smetana. Tako bi došlo do diobe kažnjivih djela protiv imovine na djela uperena protiv načela reprezentacije, protiv načela vjernosti i protiv načina ustvarivanja zadače imovine uopče (protiv autonomnih procedura") (str. 44).
Ne moremo reči, da bi nova Frankova konstrukcija imovine kot ustanove prinesla zadovoljivo in prepričevalno rešitev vprašanja smotrne razvrstitve kaznivih dejanj zoper imovino.
Frankova razprava je vsekakor značilen simptom novega gibanja \ teoriji kazenskega prava, ki stremi za tem, da se kazensko pravo osvobodi prevelike odvisnosti od čisto civilističnih konstrukcij. Pred par leti je Hans Jtirgen Bruns posvetil temu zanimivemu problemu obširno monografijo z. n.: Die Befreiung des Strafrechts vam zivili-slischen Denken. Berlin. 1958. V slovensiki pravni književnosti se je s tem vprašanjem že mnogo prej bavil prof. Krek v svoji izvrstni razpravi: Lastnina na divjačini (1954).
Prof. Frank se je v svojem delu na kratko dotaknil tudi nauka o pravnih dobrinah kot o kriteriju za razvrstitev kaznivih dejanj. Povsem upravičena je njegova kritika naivno-materialističnega pojmovanja pravne dobrine. Vendar nastopa avtor zoper stremljenje eneiga dela nemške kazenskopravne doktrine (tz\-. Kielska šola: Dahm, Schalf-stein GoUas; contra Mezger, Schwdnge), da se ta pojem povsem odstrani
Književna poročila. 59
in da se konstrukcija zločina kot oško(lo\anja ali ogrožanja pra\7ie dobrine nadomesti s konstrukcijo kaznivega dejanja kot kršitve dolžnosti (delitev zločinov „nach der Besonderheit der voni Tater verletzten Pflichten"). Pravilno rešitev vprašanja krvalifikacije kaznivih dejanj pričalkuje avtor od nove konstrukcije, po kateri naj bi se ne samo imovina, temveč tudi vse ostale pravine dobrine smatrale kot neke vrste „ustanove". Utemeljitev te svoje trditve prepušča avtor bodočnosti: „Kada bi se sada dali na posao da dokažemo da su sva pravna dobra ustanove, iako smo nvjereni da bi time uspjeli, prekoračili bi zadaču. koju smo sebi u ovim recima postavili" (str. 47).
V tem novem delu je prof. Frank sprožil celo Trsto zelo zanimivih vprašanj iz področja obče teorije kazenskega prava. Kljub spornosti in nedognanosti nekaterih njegovih zaključkov, je treba vsekakor pozdraviti ta posikus re-vizije bistvenih pojmov kazenskopravne doktrine. Omenimo končno, da tvori nova Frankova študija neposredno nadaljevanje prej objavljenih razprav in v prvi vTSti njegove odlične monografije o normativnih sestavinah dejanskega stanu kaznivega dejanja.
A. Maklecov.
Dr. Solovjev Aleksandar: Bogišičeva zbirka OnMških isprava XVI— XVII veka. (Spomenik XCIII .Srpske Kraljevske Akademije). Beograd. 1940. Str. 118.
Gre sicer za stare dokumente Dalmacije, iz Omiša in Poljice, vendar smatramo, da je vredno prikazati njiho\ pomen tudi za Slovence. Baltazar Bogišič je prevzel 1. 1895. od Omiške občine večje število, skoraj dvesto listin, da jih prepiše in objavi. Zdela so se mii zanimiva z jezikoslovnega vidika, ker so pisana v živem, narodnem jeziku, pa tudi in še posebno z vidika splošne in pravne prosvete, razširjene v Dalmaciji konec XVI. stoletja. Ni mu uspelo, da bi nameravano delo izvršil. Za njim je prevzel nalogo objave znani pravni zgodovinar prof. Solovjev. Izvršil ga je z vso znanstveno akribijo 1. 1939., leto za tem pa je to delo izdala Beograj.ska Akademija. Pismu so pisana v cirilici in obsegajo dobo od 1. 1567. do 1644. To je doba, ki je tudi za Slovence znamenita: saj je bila tedaj že izdana prva slovenska tisikana knjiga (I. 1551.) in se je nato tudi pri nas začelo zabe-leževati pravo, bilo "v tisku, bilo v zapisnikih in pod. Tista, ponajveč malenkostna trenja med poljiškimi pod ožniki turškega carstva in onimi iz Omiiša pod beneškim „duždom" se v označenih pismih razprostirajt) jred našimi očmi in začudeni moramo ugotoviti, da trčimo tu in tamkaj na skupne pravne institucije iz navadnega življenja, n. pr. na ostanke zadružnega živi jen ia, na priče — prisežnike. na sodnike — ,.do-bre ljudi", na kazni za prebeg podložnikov. za tatvino goveje žiTine itd. Seveda pa pričajo tista pisma tudi o obstoju problemov in reciproci-tetnega prava, o pomiloščevanju itd., kar posega v javno državno pravo, o čemer pa slovensko ljudstvo ni imelo nobene možnosti razmišljati. Ni naš namen, da bi se spuščali v podrobnosti raz stališče primerjalnega prava. Vsekakor pa podčrtavamo sorodnostni moment pravnih prilik, kar naj bo opravičilo, da smo na ta pravni spomenik opozorili.
Dr. Metod Dolenc.
Lah Ivo: W«hrscheinlichkeitsrechnung uiid Versicherungsvvesen.
Zwolfter internationaler Kongres der Versiclierungsmathematiker. Lu-zern 1940^ sti'. 409—434. Posebni odtis.
Pisec je aktuar pri Zavodu za socialno zavarovanje (prej OUZD). Ustanovil je (ilasnik Udruženja aktuara kraljevine Jugoslavije, ki ga je urejeval polna štiri leta. Znan je tudi v inozemstvu, kjer je objavil lepo število razprav, nešteto raz|)rav pa je izšlo v strokovnih
60 Književna poročila.
listih v Beogradu, Zagrebu in Ljubljani. V Glasniku 1. 1959. je zbral vso zakonodajo, ki se nanaša na privatno zavarovanje, katera zbinka je izšla v fraincoskeni jeziku.
Predmet pričujoče razprave je: verjetnostni račun in zavarovalstvo. Splošno velja mnenje, da je verjetnostni račun nezdružljivo vezan z zavarovalstvom sploh, zlasti pa z življenjskim zavarovanjem, ki si ga brez uporabe verjetnostnega računa ne moremo misliti.
Pisec se deloma pridružuje Wagnerju, ki je izrazil revolu-oicnarno mnenje, da verjetnostni račun in zavarovanje nimata nič skupnega. Verjetnostni račun ni rešil novih aktualnih in nujnih problemov v zavarovalstvu zadovoljivo ali pa sploh ni rešil problema rizika, ki je osrednji zavarovalstva aploh. Zavarovalna matematična znanost sploh ne more izračunati verjetnosti, da bi dobiček oziroma izguba umrljivoiMti določnega zavarovalnega sklada ne prekoračila določene meje, še manj pa more izračunati točno obrestno izgubo oziroma dobiček. V stvarnem (elementarnem) zavaro\anju se pa sploh ne da govoriti o kaki posebni pomembnosti verjetnostnega računa.
Švicarski profesor Marschand je izmislil „korigirane verjetnosti". Uspeh verjetnostnega računa in verjetnostne odmere se v zavarovalni praksi sploh ne upoštevajo.
Pisec podaja nato zgodovinski pregled verjetnostnega računa; pojasnjuje računske temelje tega računa, kakor igro s kockami, loto, metanje novcev, igralne karte in podobno. Razni učbeniki v svojih statistikah sploh ne omenjajo verjetnostnega računa, kar po mnenju pisca ne more ostati brez vpliva na razvoj zavarovalstva, kajti prva in poglavitna računska osnova v zavarovalstvu je statistika.
Pisec omenja nadalje, da inmmo celo v statistični vedi zastopnike, ki se sploh odvračajo ne samo cd verjetnostnega računa, marveč od matematike sploh (Žižek, „Grundriss der Statistik"). Na drugi strani pa praktični zavarovalni matematiki tudi priznavajo, da trije osnovni elementi verjetnostnega računa (umrljivost, obrestna stopnja in režija) v zavarovalni praksi nikdar ne nastopijo, da razlike niso odločujoče in da na končni uspeh ne vplivajo. Pisec je nazora, da verjetnostni račun za statistično raziskovanje ni uporabljiv ter priporoča za bodoči razvoj zavarovalstva v prvi vrsti uporabo modernih statističnih metod, ki temelje na podrobnem proučevanju kon junk-t u r n i h c i k 1 o v.
Zavarovalni prakdki in praktični delavci pri raznih pokojninskih fondih (mislimo predvsem na Penzijski fond Odvetniške in notarske zbornice) bodo v tem drobnem, toda zanimivem spisu, ki naniza razne probleme z.avarovalrie matematike, deloma — čeprav ne v celoti — našli opravičilo, če v svojem praktičnem poslovanju niso strogo uporabljali metode verjetnostnega računa.
Pisec je s to razpravo kakor že prej lepo predstavil pred mednarodnim svetom slovensko aktuarsko .znanost.
Dr. Anton Urbane.
Rentrop-Kayser, Preispolitik und Preisiiberwachung in Europa.
Miinchen und Berlin 1941. C. M. Beck'sche Verlagsbuchhandlung, str. 282.
Pod gornjim naslovom je izšla meseca junija 1941 v Berlinu knjiga, ki se bavi z enim najvažnejšim problemom današnjega gospodarstva. Vprašanje cen in njih reguliranje se skuša v raznih državah rešiti iz različnih vidikov, in sicer tako v narodivogospodarskem, kakor tudi v kTiminalnopolitičnem pogledu. Tako nudi tudi pričujoča knjiga
Razne vesti. 61
zanimiv doprinos k pojasnitvi teh problemov. V i)rvem delu se v kratkih obrisih obravnavajo bistvo, metode in cilji načrtnega gospodarstva, zlasti politike cen, pri čemer se tudi prikazuje politika cen v zvezi z njenimi gospodarsko-političnimi sestavinami. Vsebina drugega dela knjige je sistematičen prikaz prava in organizacije cen v evropskih državah. V tretjem delu pa se citirajo teksti posameznih važnejših zadevnih zakonov, uredb itd. evropskih držav. Glede bivše jugoslovanske zakonodaje se omenja predvsem uredba o pobijanju draginje in brezvestne špekulacije iz leta 1959. O njej »e pravilno poudarja, da tvori zakonito podlago za vposegaaije države v vprašanje cen. Nadalje se citira tudi znana uredba o kontroli cen z dne 5. februarja 1940, ki je izšla na podlagi prvoomenjene uredbe. Niso pa niti omenjene številne druge uredbe, ki so bile izdane še potem, zlasti ne uredba o kontroli cen na drobno z dne 29. avgusta 194« in končno tudi ni omenjena brezdvoma najvažnejša uredba o cenah z dne 12. marca 1941, s katero se prepoveduje v notranjem prometu vsako zvišanje cen blagu, kakor tudi cen za prevoz potnikoiv iin blaga. Ta uredba nudi zleisti v kriminalno političnem pogledu glede na njene visoke ka-zens-ke sankcije važno zaščito pred nedopustnim prekoračenjem cen posameznih vrst blaga. Lučovnik.
Dr. Bajič Stojan: Bibliografija o jugo.slovanskem delovnem pravu
od 1919 do 1. aprila 19+1. Str. 58.
Mjesečnik 1941, br. 9. Zagrel).
Dr. Polec Jaako: Dr. in dr. h. c. Metod Dolenc. Posebni odtis iz Glasnika Muzejskega društva za Slovenijo. 1941, XXIL št. 5—4. Str. 4.
I>r. Trofenik Rudolf: Kazniva dejanja zoper narodno gospodarstvo. Posebni odtis iz Časa. 1941. XX, št. 7—8. Str. 18.