DOI: 10.4312/ZOJG2690 Anna Adamowicz, Liljana Dirjan, Mila Haugová, Igor Isakovski, Ivan Martin Jirous, Dimitar Kenarov, Oleg Lišega, Eva Luka, Sibila Petlevski, Vasko Popa, Jakub Sajkowski, Wisława Szymborska E-antologija Človek živali in žival človeku v sodobni slovanski poeziji Prevedli Katarina Gomboc Čeh, Maja Kovač, Ivana Kristina Mohar, Ksenija Mravlja, Urša Pestar, Diana Pungeršič, Jasna Reščič, Špela Sevšek Šramel, Đurđa Strsoglavec, Namita Subiotto, Peter Svetina, Jana Unuk in Pia Marija Žugman * * * Anna Adamowicz, Liljana Dirjan, Mila Haugová, Igor Isakovski, Ivan Martin Jirous, Dimitar Kenarov, Oleg Lišega, Eva Luka, Sibila Petlevski, Vasko Popa, Jakub Sajkowski, Wisława Szymborska E-antologija Človek živali in žival človeku v sodobni slovanski poeziji Prevedli Katarina Gomboc Čeh, Maja Kovač, Ivana Kristina Mohar, Ksenija Mravlja, Urša Pestar, Diana Pungeršič, Jasna Reščič, Špela Sevšek Šramel, Đurđa Strsoglavec, Namita Subiotto, Peter Svetina, Jana Unuk in Pia Marija Žugman DOI: 10.4312/ZOJG2690 Urednica: Namita Subiotto, izbor besedil: Katarina Gomboc Čeh, Milen Malakov, Lidija Rezoničnik, Špela Sevšek Šramel, Đurđa Strsoglavec, Namita Subiotto in Jana Šnytová, tehnično urejanje in priprava za elektronsko objavo: Blaž Podlesnik Jezikovni pregled novih prevodov v antologiji: Đurđa Strsoglavec, Lidija Rezoničnik in Aleš Čeh Uredniški odbor zbirke E-viri Oddelka za slavistiko FF UL: Vanda Babič, Blaž Podlesnik, Lidija Rezoničnik, Špela Sevšek Šramel, Đurđa Strsoglavec, Namita Subiotto in Jana Šnytová Založila: Založba Univerze v Ljubljani Za založbo: Gregor Majdič, rektor Univerze v Ljubljani Izdala: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Za izdajatelja: Mojca Schlamberger Brezar, dekanja Filozofske fakultete Prva e-izdaja. Publikacija je dostopna na: https://doi.org/10.4312/ZOJG2690 Ljubljana, 2022 Publikacija je brezplačna. Datum prve objave: september 2022 Različica dokumenta: 1.0.0 Zadnjič posodobljeno: 30. 9. 2022 © Vse pravice do besedil ohranjajo avtorji, ki so pravice za to izdajo prijazno odstopil založniku. Pravice do prevodov ohranjajo prevajalci. Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID 125946627 ISBN 978-961-297-007-9 (PDF) ISBN 978-961-297-008-6 (ePUB) ISBN 978-961-297-009-3 (HTML) Kazalo E-antologija Človek živali in žival človeku v sodobni slovanski poezijiBolgarske pesmiДимитър Кенаров: Пуловер за кучето Dimitar Kenarov: Pulover za psa Димитър Кенаров: Бобър (Castor fiber) Dimitar Kenarov: Bober (Castor fiber) Димитър Кенаров: Конят на свети Димитър Dimitar Kenarov: Konj svetega Dimitrija Češke pesmiIvan Martin Jirous: Villiersovi de l´Isle-Adamovi Ivan Martin Jirous: Za Villiersa de l´Isle-Adam Ivan Martin Jirous: Svítání Ivan Martin Jirous: Svitanje Ivan Martin Jirous: Bila čtvrtá hodina Ivan Martin Jirous: Ura je odbila štiri Ivan Martin Jirous: Ach ... Ivan Martin Jirous: Ah ... Ivan Martin Jirous: Cíchy rozslintané ... Ivan Martin Jirous: Preslinjene odeje ... Hrvaške pesmiSibila Petlevski: Ona se spušta Sibila Petlevski: Spušča se Sibila Petlevski: Drogirani Sibila Petlevski: Drogirani Sibila Petlevski: Poslušnost Sibila Petlevski: Ubogljivost Sibila Petlevski: Čuvar sreće Sibila Petlevski: Varuh sreče Makedonske pesmiИгор Исаковски: Mачорот ме чува, жена ми ме чува Igor Isakovski: Maček me pazi, žena me pazi Лилјана Дирјан: Петелот Liljana Dirjan: Petelin Poljske pesmiWisława Szymborska: Łańcuchy Wisława Szymborska: Verige Anna Adamowicz: Elon Musk rozmawia z Łajką Anna Adamowicz: Elon Musk se pogovarja z Lajko Jakub Sajkowski: Pocisk Jakub Sajkowski: Izstrelek Slovaške pesmiMila Haugová: Túžba Mila Haugová: Hrepenenje Eva Luka: Mačka Eva Luka: Mačka Eva Luka: Mločica Eva Luka: Pupka Eva Luka: Žena s moľou Eva Luka: Ženska z moljem Eva Luka: Motýľ Eva Luka: Metulj Eva Luka: Volavka Eva Luka: Čaplja Eva Luka: Slimák Eva Luka: Polž Srbske pesmiVasko Popa: Konj Vasko Popa: Konj Vasko Popa: Riba u duši Vasko Popa: Riba v duši Vasko Popa: Kosova pesma Vasko Popa: Kosova pesem Ukrajinske pesmiОлег Лишега: Черепаха Oleg Lišega: Želva Олег Лишега: Ведмідь Oleg Lišega: Medved Table of contents E-antologija Človek živali in žival človeku v sodobni slovanski poeziji Bolgarske pesmi * * * Димитър Кенаров: Пуловер за кучето Вече хиляда века те ни следват безропотно от пещера в пещера, от къща в къща и ни гледат как се навличаме с кожи, одрани от техните братовчеди - вълците, или с вълна от овцете, за които те се грижат, или със скъпи брокати и коприна; гледат как ние, обезкосмените им господари, купуваме шикозни шалове от магазините, а после с камшик и ругатни ги заставяме да теглят шейни към Северния полюс. Те нито веднъж не ни се оплакаха, дори когато студът носеше тяхното име. Слава тогава на бабите в моя квартал, оплели пуловери за своите пудели, самотни жени, които навярно нямат внучета, или може би имат излишък на прежда - светът, мисля си, не е чак толкова жесток, щом още се среща обич, която облича. Намотани като нажежени реотани, тези питомци стоплят всяко дърво и корен и зимният вятър вече не ще ги ухапе, и този, който ги гали, ще бъде опарен. Димитър Кенаров: Апокрифни животни. Пловдив: Жанет 45, 2010, 31. * * * Dimitar Kenarov: Pulover za psa Že tisočletja nam vdano sledijo od jame do jame, od hiše do hiše in nas gledajo, kako se zavijamo v kožuhe, odrte z njihovih bratrancev – volkov, ali v volno ovac, za katere skrbijo, ali v dragi brokat in svilo; gledajo, kako mi, njihovi brezdlaki gospodarji, v trgovinah kupujemo šik šale, potem pa jih z bičem in psovkami gonimo, da vlečejo sani na Severni pol. Nikoli se niso pritožili, še takrat ne, ko je mraz dobil njihovo ime. Zato vsa čast starkam iz moje četrti, ki so spletle puloverje za svoje pudlje, osamljene ženske, ki najbrž nimajo vnukov ali pa imajo morda višek volne. Svet niti ni tako krut, si mislim, če se še vedno najde ljubeči, ki obleče. Zadekani ljubljenčki kot vroči grelci pogrejejo vsako drevo in korenino in zimski veter jim ne pride več do živega in kdor jih poboža, se opeče. Prevedla Namita Subiotto * * * Димитър Кенаров: Бобър (Castor fiber) Вкъщи беше вир, преграден със съчки, кал. Мама и татко го преградиха, подсъзнателно повалиха стари желания, застопориха движението на водата, докато целият пейзаж не потъна. Нарекоха го любов и го огледаха с навлажнени очи. (Птица беше свила гнездо на осакатен пън.) Доволни, решиха да ме родят и да ме нарекат Кастор. Име, което - вярваха - ще спре сълзите, ще предпази бобровата ми мас от разливане. Димитър Кенаров: Апокрифни животни. Пловдив: Жанет 45, 2010, 27–28. * * * Dimitar Kenarov: Bober (Castor fiber) Doma je bil tolmun, pregrajen s trskami, blatom. Mami in oči sta ga pregradila, podzavestno potopila stare želje, omejila premikanje vode, dokler ni vsa pokrajina potonila. Poimenovala sta ga ljubezen in si ga ogledala z vlažnimi očmi. (Ptica si je spletla gnezdo na pohabljenem štoru.) Bila sta zadovoljna, odločila sta se, da me rodita in da mi bo ime Kastor. Ime, ki – sta verjela – bo ustavilo solze in obvarovalo mojo bobrovo maščobo pred razlitjem. Prevedla Urša Pestar * * * Димитър Кенаров: Конят на свети Димитър Живея във всеки храм, но никой не ме почита. Казват: „Това е Свети Димитър, който убива Антихриста.“ И отминават. Никой не отваря дума за животното, което стои между убиеца и жертвата. Димитър Кенаров: Апокрифни животни. Пловдив: Жанет 45, 2010, 60. * * * Dimitar Kenarov: Konj svetega Dimitrija Živim v vsakem božjem hramu, a nihče me ne časti. Pravijo: »To je sveti Dimitrij, ki ubija Antikrista.« In gredo mimo. Nihče ne reče niti besede o živali, ki stoji med ubijalcem in žrtvijo. Prevedla Ivana Kristina Mohar * * * Češke pesmi * * * Ivan Martin Jirous: Villiersovi de l´Isle-Adamovi Podívej se jak všade kolem tebe pelichají což nevíš že jsou to i tvoje peřiny které se pářou že i z tvých sypků vylétá peří Řvi si řvi Ze sypků peří v labutě se skládá krom koster neexistujících všechno peří se obaluje Proč ach je jen obaleč jablečný obaleč labutí není Ubíječ potichu se blíží i mlži zmlkli do roklí šutry padají na měkká těla slimáků Ů! ů! ů! Ivan Martin Jirous: Ubíječ labutí. Brno: Vetus Via, 2001, s. 14. * * * Ivan Martin Jirous: Za Villiersa de l´Isle-Adam Poglej kako vse okrog tebe izgublja perje a ne veš da so to tudi tvoje pernice ki se parajo da tudi iz tvoje posteljnine leti perje Vpij kar vpij Iz pernic se perje v labode sestavlja razen neobstoječih skeletov se vse v perje zavija Zakaj ah obstaja le jabolčni zavijač labodji zavijač pa ne Ubijač po tiho se bliža še mehkužci molčijo v sotesko skale padajo na mehka telesa polžev O! o! o! Prevedla Ksenija Mravlja * * * Ivan Martin Jirous: Svítání Jonáši Stoilovovi Sokolí oko zátočinou hledělo dolů ze dna trychtýře strmého V chuchvalcích strnišť popelavých podivné zvíře křoviska nízká říčka úzká v mělčině utonulý had Ptáče migrantní neodrolilo sebeslabší zvuk koni u ocasu bzučely mouchy bublala řeka ve včelínu úžasném A za svým snem poutníci oba v košilích olověných klesali mlčky zářivým jasem ticha mlčenlivého V úvozech rašily ocúny fialové Ach problesklo jim hlavou tady už mají podzimu přízrak bílý kožich zimy vánice mráz Strnulý zrak Ivan Martin Jirous: Ubíječ labutí. Brno: Vetus Via, 2001, s. 41. * * * Ivan Martin Jirous: Svitanje Za Jonáša Stoilova Sokolje oko je gledalo skozi okljuk dol z dna strmega lijaka V prepletenih strniščih pepelnatih nenavadna žival grmišča nizka rečica ozka v plitvini utopljen gad Ptica selivka ni iztisnila niti najmanjšega zvoka konju pri repu so muhe brenčale reka je brbotala v čudovitem čebelnjaku In za svojimi sanjami popotnika oba v svinčenih oblačilih sta sestopala tiho z žarečo svetlobo tišine molčeče Na zasekih so poganjali vijolični žafrani Ah jih je prešinilo tukaj že imajo jeseni privid bel plašč zime snežni metež mraz Uperjen pogled Prevedla Ksenija Mravlja * * * Ivan Martin Jirous: Bila čtvrtá hodina Nikolajovi Pronikavý mráz mnou chvěl záře zapadajícího slunce prolínala vzduchem hrála pomerančovým slabým svitem na osamělých střechách ach na sklech oken Holé černé větve kaštanů trčely bez hnutí vzhůru roj vrabců vnikal do nich pronikavým křikem Trestanci skupili se po dvou po třech v aleji Aleluja Ivan Martin Jirous: Rattus norvegicus. Brno: Vetus Via, 2004, s. 38. * * * Ivan Martin Jirous: Ura je odbila štiri Nikolaju Prodoren mraz me je tresel svetloba zahajajočega sonca je rezala skozi zrak prelivala šibak oranžen sij po osamljenih strehah ah po steklih oken Gole črne veje kostanjev so štrlele negibno navzgor roj vrabcev je vdiral vanje s prodornim krikom Kaznjenci so se zbrali po dva po tri v aleji Aleluja Prevedla Ksenija Mravlja * * * Ivan Martin Jirous: Ach ... Ach tolik plchů leze pod střechy ach milá má tolik slz vyplakat můžeš jenom ty Ach tolik netopýrů sídlí v krovu milá má nerozplakej se znovu Ach kolik kůrovců i červotočů sídlí v Boubíně Neopusť mě má lásko aspoň ty ne Ivan Martin Jirous: Rattus norvegicus. Brno: Vetus Via, 2004, s. 57. * * * Ivan Martin Jirous: Ah ... Ah toliko polhov pod strehe leze ah ljuba moja toliko solza lahko izjokaš le ti Ah toliko netopirjev v ostrešju biva ljuba moja ne razjokaj se spet Ah koliko lubadarjev in lesnih črvov biva na Šumavi Ne zapusti me ljubezen moja vsaj ti ne Prevedla Ksenija Mravlja * * * Ivan Martin Jirous: Cíchy rozslintané ... Cíchy rozslintané ústy pavouků Rozpomeň se na nás Pane Ústy pavouků cíchy rozslintané Na dně sednice svinuté smetí Jsi tam ještě? Jak je ti? Ivan Martin Jirous: Rattus norvegicus. Brno: Vetus Via, 2004, s. 72. * * * Ivan Martin Jirous: Preslinjene odeje ... Preslinjene odeje od ust pajkov Spomni se nas Gospod Od ust pajkov preslinjene odeje Na dnu izbe zvite smeti Si še tam? Kako si? Prevedla Ksenija Mravlja * * * Hrvaške pesmi * * * Sibila Petlevski: Ona se spušta Nepoznata sila crta repovima lastavica: čitav je vidik išaran linijama gladi, linijama bijega. Iz oka spirale silovito izlijeću mušice i njihove točke zavijaju u crno narančasto nebo. Hajde da vidimo tko bi se danas usudio rasporiti ptice; pročitati sudbinu svijeta iz njihovih crijeva? Noć ne treba predviđati: ona se spušta. Aleš Učakar (ur.): Quo vadis? 35. mednarodni literarni festival Vilenica = 35th Vilenica International Literary Festival. Ljubljana: DSP, 2020, 258. Pesmi S. Petlevski iz zbornika Quo vadis? 35. mednarodni literarni festival Vilenica = 35th Vilenica International Literary Festival so kasneje izšle še v samostojni zbirki: Sibila Petlevski: Prljavi od zemlje, pijani od zraka. Zagreb: Litteris, 2022. * * * Sibila Petlevski: Spušča se Neznana sila riše z repi lastovk: celotno obzorje je porisano s črtami lakote, s črtami bega. Iz očesa spirale silovito izletavajo mušice in njihove pike ovijajo v črn(in)o oranžno nebo. Pa poglejmo, kdo bi si danes drznil razparati ptice; prebrati usodo sveta iz njihovih črev. Noči ni treba predvidevati: spušča se. Prevedla Đurđa Strsoglavec. Aleš Učakar (ur.): Quo vadis? 35. mednarodni literarni festival Vilenica = 35th Vilenica International Literary Festival. Ljubljana: DSP, 2020, 268. * * * Sibila Petlevski: Drogirani Među krošnjama dugina drveta mali sisavci udišu maglu eukaliptusovih kapi. Drogirani, palcima sporo i nježno stružu. Jedna po jedna, ispod kore se ukazuju boje: crvena kao hrđa, žuta kao tepih cvjetova akacije, ružičasta i plava kao rudača opala. Stabla dižu ruke uvis. Aleš Učakar (ur.): Quo vadis? 35. mednarodni literarni festival Vilenica = 35th Vilenica International Literary Festival. Ljubljana: DSP, 2020, 261. * * * Sibila Petlevski: Drogirani Med krošnjami mavričnega drevesa majhni sesalci vdihavajo meglo evkaliptusovih kapelj. Drogirani s palci počasi in nežno strgajo. Druga za drugo se pod lubjem razkrivajo barve: rdeča kakor rja, rumena kakor preproga cvetov akacije, rožnata in modra kakor opalna ruda. Drevesa dvigajo roke v zrak. Prevedla Đurđa Strsoglavec. Aleš Učakar (ur.): Quo vadis? 35. mednarodni literarni festival Vilenica = 35th Vilenica International Literary Festival. Ljubljana: DSP, 2020, 271. * * * Sibila Petlevski: Poslušnost Ne želim govoriti o rukama koje su pomaknule list poslušne biljke da bi oslobodile prostor za rast zla, jer su to iste ruke koje se pobožno sklapaju s dlanovima molitvene trave dok mi probadaju jezik špranjom zelenog srca i provaljuju u tajnu tijela okretanjem zupčanika na repu oklopljenog guštera. Aleš Učakar (ur.): Quo vadis? 35. mednarodni literarni festival Vilenica = 35th Vilenica International Literary Festival. Ljubljana: DSP, 2020, 263. * * * Sibila Petlevski: Ubogljivost Nočem govoriti o rokah, ki so odmaknile list ubogljive rastline, da bi naredile prostor za rast zla, ker so to iste roke, ki pobožno sklepajo dlani z molilno rastlino, medtem ko mi prebadajo jezik s trščico zelenega srca in vlamljajo v skrivnost telesa z vrtenjem zobnika na repu oklepljenega kuščarja. Prevedla Đurđa Strsoglavec. Aleš Učakar (ur.): Quo vadis? 35. mednarodni literarni festival Vilenica = 35th Vilenica International Literary Festival. Ljubljana: DSP, 2020, 273. * * * Sibila Petlevski: Čuvar sreće Noć je bijesan pas: vuče se uz ogradu s bljeskom zvijezda u oku. Iz grmlja iskaču zvončari: stapke grozničnice tresu zvoncima kao da prijete. Posjednuti licem u lice, ljubavni parovi stavljaju jedni drugima ruke na ramena i čekaju da ih obuzme mir. Ni za pedalj se ne smiju pomaknuti. Čuvar njihove sreće izbacuje iz grla nevidljivu kost. Aleš Učakar (ur.): Quo vadis? 35. mednarodni literarni festival Vilenica = 35th Vilenica International Literary Festival. Ljubljana: DSP, 2020, 267. * * * Sibila Petlevski: Varuh sreče Noč je stekel pes: vleče se ob ograji z bleskom zvezd v očesu. Iz grmovja skačejo zvončarji: stebelca čeladnice stresajo zvonce, kakor da bi grozila. Ljubezenski pari, ki si sedijo nasproti, polagajo drug drugemu roke na ramena in čakajo, da jih preplavi mir. Niti za ped se ne smejo premakniti. Varuh njihove sreče izvrže iz grla nevidno kost. Prevedla Đurđa Strsoglavec. Aleš Učakar (ur.): Quo vadis? 35. mednarodni literarni festival Vilenica = 35th Vilenica International Literary Festival. Ljubljana: DSP, 2020, 277. * * * Makedonske pesmi * * * Игор Исаковски: Mачорот ме чува, жена ми ме чува еј! велам, еј, бандо моја! одамна песна не сум напишал и си реков себеси одамна не сум и станав по мраз во овие мои песни јас постојано станувам и потоа седнувам и пијам но тоа не е воопшто битно битието е неодгатливо единствената причина да го сакаме посилна од сè помсилив дека зборувам со нашиот мачор кога станував му изреков благодарност што ме чува наместо јас да го чувам него во оваа ветровита ноќ не паѓајте на романтика ветрот дува и мачорот ме чува јас пијам, потоа ќе биде јас спијам мојата љубов спие и таа ме чува додека сам поттупнувам со нозете веку-тума-тума или како веќе беше ритамот е мој изговорот е мој радосен и светол во средината на ноќта ако сферата средина има и моќен напиен и весел станувам седнувам станувам седнувам додека не биде јас спијам и потоа пак се ашкам по агли трагајќи светлина пак како на пат да сум тргнат целиот весел жена ми ја будам утре нема да има преправки утре ќе биде чисто верно на оригиналот мислам на песнава штракам по буквите и од студ мачорот ме чува од далеку сипам нова како и во многу други песни ми се јавуваат рецидиви и пак станувам горе мешлест и брадест на мачорот мој другар додека жена ми спие и сите тројца нè чува палам пура потоа уште една за силно огниште и мирен и постојан и светол оган трипати нагоре надграден како охридска куќа како македонски бакнеж три бакнежи три целувки за едно цело од три направено не паѓај на романтика не кивај кивај трипати награден со себе со жената со мачорот потполно несвето тројство што месечината ја вика да го измери ако широки раце доволно има Игор Исаковски: Стажирајќи за светец (36 љубовни песни (1995-2001)). Скопје: НПМ, 2008, 90-93. * * * Igor Isakovski: Maček me pazi, žena me pazi hej! pravim, hej, banda moja! že zdavnaj nisem napisal pesmi in sem rekel sam sebi že zdavnaj nisem in vstal sem po led v teh mojih pesmih jaz vedno vstajam in potem sedam in pijem ampak to sploh ni bistveno bistvo je neuganljivo edini vzrok, da ga imamo radi močnejši od vsega sem pomislil da govorim z našim mačkom ko sem vstal sem mu izrazil hvaležnost da me pazi namesto da bi jaz pazil njega v tej vetrovni noči ne padajte na romantiko veter me mrazi in maček me pazi jaz kadim, potem bo jaz spim moja ljubezen spi tudi ona me pazi medtem ko sam bobnam z nogami veku-tuma-tuma ali kako je že šlo ritem je moj izgovor je moj radosten in svetel v sredini noči če sfera sploh sredino ima in močan napit in vesel vstajam sedam vstajam sedam dokler ne pride jaz spim in potem spet se smukam po vogalih iščem svetlobo spet kot da sem se odpravil na pot ves vesel budim ženo jutri ne bo popravkov jutri bo čisto zvesto izvirniku mislim na to pesem škrtam po črkah in od mraza maček me pazi od daleč nalijem si novo kot tudi v mnogih drugih pesmih oglasijo se recidivi in spet vstanem gor trebušast in kosmat kot maček moj tovariš medtem ko moja žena spi in nas pazi vse tri prižgem cigaro potem še eno za silno ognjišče in miren in stanoviten in svetel ogenj trikrat gori nadgrajen kot ohridska hiša kot makedonski poljub tri poljubi tri cmoki za eno celoto iz treh narejeno ne padaj na romantiko ne kihaj kihaj trikrat nagrajen s sabo z ženo z mačkom popolnoma nesveta trojica ki kliče mesec da bi jo izmeril če ima dovolj široke roke Prevedla Namita Subiotto. Igor Isakovski: Iz bliskov in ognja. Ljubljana: KUD Apokalipsa, 2011, 76–78. * * * Лилјана Дирјан: Петелот Сабота. Студено. Пазарот е преполн со луѓе. На рабовите се паркирани автомобили, а меѓу нив како дамки на асфалтот се распослале замрзнати клекнати баби. Хризантеми што стискаат вилици. Разлиен хиперманган. Пиштат свирежи во градите. Ноќ мината в болница. Инфузија. Звукот на кломпи на ноќната сестра. Паѓа снег. На црно палто бели снегулки. Пред мене е – тој. Го потпрел клунот до срцето си. Ме гледа со едното око. Портокалово-црвено зајдисонце наоколу. Шалче пејзаж околу вратот. Се тресе. Го чекам мигот. Пазарам сенешто. Во весник крап, во ќесе мушмули, во картонски длапки јајца. Му се враќам. Уште е во исти раце. Бабата ги бутнала прстите длабоко во пердувите. Направила муф од петел. Минува крај мене. Кружи наоколу. Земи го, ме моли, ми остана само тој, ама јас зимава заминувам кај Господ, ќе нема кој да му даде храна, а водата е замрзната во дворот. Види го овој убавец на студот, душа што лета и буди. Бабичката е темновиолетова свената хризантема. Потпрена е на ништото. Тој ѝ дава инфузија во потоците од модри жилки во рацете. Му ги одврзувам нозете. Тие се замрзнати крици при разделбата. На градите го ставам како брош. Брошот дише. Пишти. Воздивнува. Сиот пазар наеднаш се престорува во портокалово-црвен-карамела-цинобер-бакарен-циметов-шафран. Стопен загорен шеќер. Го носам петелот в раце. Свети на снегот оганче. Застанувам пред нискиот прозорец од домата. Таму, зад замагленото стакло, се мажот и детето. Влегувам со живиот пламен. Мажот ми вели: – Па сосема си луда, жено. Син ми се смее на подот. Лилјана Дирјан: Концерт за мирис и оркестар (избор од творештвото). Скопје: Темплум, 2020, 27–28. * * * Liljana Dirjan: Petelin Sobota. Mraz. Tržnica je polna ljudi. Ob robu so parkirani avtomobili, med njimi pa so se kot madeži na asfaltu razprostrle zmrznjene čepeče ženice. Krizanteme, ki stiskajo čeljusti. Razlit hipermangan. Piskanje v prsih. Noč preživeta v bolnišnici. Infuzija. Zvok cokel nočne sestre. Sneži. Na črnem plašču bele snežinke. Pred menoj je – on. S kljunom, spodvitim do srca. Gleda me z enim očesom. Naokrog oranžno-rdeč sončni zahod. Šal pejsaža okoli vratu. Trese se. Čakam na tisti trenutek. Nakupujem vse mogoče. V časopisu krap, v vrečki nešplje, v kartonasti embalaži jajca. Vrnem se k njemu. Še vedno je v istih rokah. Ženica mu je zarila prste globoko pod peruti. Iz petelina si je naredila muf. Mimo mene gre. Kroži sem ter tja. Vzemi ga, me prosi, edino njega še imam, ampak jaz bom to zimo odšla h Gospodu, nikogar ne bo, ki bi mu dal jesti, voda na dvorišču pa je zmrznjena. Poglej tega lepotca na mrazu, dušo, ki leta in budi. Ženička je temnovijolična ovenela krizantema. Oprta na nič. On ji daje infuzijo v potoke modrih žilic na rokah. Odvežem mu noge. To so zmrznjeni kriki ob ločitvi. Pritisnem si ga k prsim kot broško. Broška diha. Piska. Sopiha. Vsa tržnica naenkrat postane oranžno-rdeče-karamelno-cinober-bakreno-cimetasto-žafranasta. Raztopljen prežgan sladkor. V rokah nosim petelina. V snegu se svetlika plamenček. Obstanem pred nizkim oknom doma. Notri, za zamegljeno šipo, sta mož in otrok. Vstopim z živim ognjem. Mož mi pravi: – Povsem se ti je zmešalo, ženska. Sin se na tleh smeji. Prevedla Maja Kovač * * * Poljske pesmi * * * Wisława Szymborska: Łańcuchy Dzień upalny, psia buda i pies na łańcuchu. Kilka kroków opodal miska pełna wody. Ale łańcuch za krótki i pies nie dosięga. Dodajmy do obrazka jeszcze jeden szczegół: nasze o wiele dłuższe i mniej widzialne łańcuchy, dzięki którym możemy swobodnie przejść obok. Wisława Szymborska: Wystarczy. Kraków: Wydawnictwo a5, 2012, 10. * * * Wisława Szymborska: Verige Soparen dan, pasja uta in pes na verigi. Nekaj korakov stran skledica, polna vode. Toda veriga je prekratka in pes je ne doseže. Dodajmo sličici še en detajl: naše veliko daljše in manj vidne verige, zaradi katerih lahko prosto odidemo mimo. Prevedla Jana Unuk. Wisława Szymborska: Radost pisanja. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2019, 388. * * * Anna Adamowicz: Elon Musk rozmawia z Łajką (w tle leci „Hallo Spaceboy”) – chciałbym umrzeć na Marsie – wy jesteście kryształki na skórze Ziemi która w każdej chwili może się otrząsnąć albo wskoczyć do wody zmyć wszystko z siebie powinniście wrócić w głąb wetrzeć się w skórę jak piaskowy tatuaż grzechotać kamieniami w pęcherzyku żółciowym czy moczowodach nie umiera się na Marsie ani na Ziemi ani na Sednie umiera się w małej pełnej brudnej wody misce postawionej gdzieś na zewnątrz ty nie rozumiesz kosmos jest nasz nasza wypadająca sierść nasze rany od promieniowania nasze ciała wywinięte na lewo nasze rozgrzane żołądki nasze miski zabieraj ten listek blachy skręcony w rakietę пошёл вон Anna Adamowicz: Animalia. Stronie Śląskie: Biuro Literackie, 2019, 38. * * * Anna Adamowicz: Elon Musk se pogovarja z Lajko (v ozadju se vrti Hallo Spaceboy) »rad bi umrl na Marsu« »vi ste kristalčki na koži Zemlje ki se lahko v vsakem trenutku otrese ali skoči v vodo spere vse s sebe vrniti bi se morali v globino se vtreti v kožo kot peščena tetovaža rožljati s kamni v žolčniku ali sečevodu ne umira se na Marsu ne na Zemlji ne na Sedni umira se v mali polni umazane vode skledici postavljeni nekje zunaj ti ne razumeš vesolje je naše naša izpadajoča dlaka naše rane od sevanja naša telesa obrnjena navzven naši razgreti želodci naše skledice poberi se s tem listkom pločevine prepognjenim v raketo пошёл вон« Prevedla Pia Marija Žugman * * * Jakub Sajkowski: Pocisk w dzień niepodległości spaceruję z psem niepodległości po poznańskiej Cytadeli, mijam fortyfikacje, mijam muzeum uzbrojenia, mijam cmentarz żołnierzy polskich i radzieckich, pies niepodległości nie czyta wiadomości o fortyfikacjach, po prostu kopie w ziemi, tej ziemi, użyźnia ją, choć sam jest jak pocisk który wystrzela na powitanie ludziom, kotom i ptakom, to nie kłania się pociskom tramwajów, szczeka na wielkie pojazdy, które połykają opiekunów i zabierają ich na zawsze na dziesięć minut, bo te tramwaje to pestki wypluwane przez włodarzy, to granaty pełne nasion, ludzi obsługujących koparki, które ziemi nie użyźniają, zostawiają blizny, kremy maskujące, materiały promocyjne, to jest ulotka reklamowa psa niepodległości, to jest wiersz spłycający psią egzystencję, to jest marketing SEO, który pozycjonuje frazę „pies niepodległości”, ten wiersz jest zgiełkiem, który chce bezskutecznie zagłuszyć żałosne pohukiwania petard, a sam spłyca psa niepodległości do symbolu, istoty, która słyszy więcej i donioślej, która ma fizjologiczny wstręt przed zgiełkiem i pustką, która cała jest powagą egzystencji, niezdolną do masek ironii i sarkazmu, niezdolną do manipulacji. Jakub Sajkovski: Ilha Formosa. Poznań: Wydawnictwo Wojewódzkiej Biblioteki Publicznej i Centrum Animacji Kultury w Poznaniu, 2021, 17. * * * Jakub Sajkowski: Izstrelek na dan neodvisnosti se sprehajam s psom neodvisnosti po poznanjski Citadeli, mimo zidov utrdbe, mimo muzeja orožja, mimo pokopališča poljskih in sovjetskih vojakov, pes neodvisnosti ne bere informacij o utrdbah, preprosto grebe in prenavlja obličje zemlje, te zemlje, jo gnoji, čeprav je sam kot izstrelek, ki se požene v pozdrav ljudem, mačkam in pticam, se ne klanja pred izstrelki tramvajev, laja na velika vozila, ki goltajo lastnike, jih ugrabijo za vedno za deset minut, kajti ti tramvaji so pečke, ki jih pljuvajo župani, so jabolka polna granatnih zrn, ljudi, ki upravljajo bagre, ki zemlje ne gnojijo, za sabo puščajo brazgotine, prekrivne kreme, promocijsko gradivo, to je reklamni letak psa neodvisnosti, to je pesem, ki banalizira pasjo eksistenco, to je marketing SEO, ki lansira frazo »pes neodvisnosti«, ta pesem je hrup, ki skuša neuspešno preglasiti klavrne poke petard, sama pa banalizira psa neodvisnosti do simbola, bitja, ki sliši več in globlje, ki ima fiziološki odpor do hrupa in praznine, ki je ena sama resnost eksistence, nezmožna nositi maske ironije in sarkazma, nezmožna manipulacije. Prevedla Jasna Reščič * * * Slovaške pesmi * * * Mila Haugová: Túžba Rada by som videla líšku na jeseň, keď jej odrastú mláďatá, keď jej zhustne hrdzavá srsť, keď ju znova zvábi krv, keď ju znova zabolí prázdne pole, keď v októbrovej noci zavyje za druhom a jej lesklá ostrá srsť zaskvie sa v mrazivom diamantovom splne. Mila Haugová: Čisté dni. Bratislava: Smena 1990, 42. * * * Mila Haugová: Hrepenenje Rada bi videla lisico v jeseni, ko njeni mladiči odrastejo, ko njena rdečkasta dlaka postane gosta, ko jo spet zamika kri, ko jo spet zaboli pusto polje, ko v neki oktobrski noči z laježem kliče nekoga in se njena ostra lesketajoča dlaka zasvetlika v hladu diamanta polne lune. Prevedla Špela Sevšek Šramel * * * Eva Luka: Mačka Vynorí sa náhle ako hudba. Prichádza ktovieodkiaľ, povláčena divými poryvmi uplynulej noci, netopiere jej sedia v srsti. Pokojné, zlé oči upiera na teba, čaká, že prehovoríš. Ale čo jej mám povedať, ako jej porozprávam o samote, o smrti, keď ona, kráľovná čiernych opôn, herečka, vie všetko, ba viac. V jej ironickej mĺkvote sa strácam, má už za sebou toľko. Pestrofarebná ako vietor sa zjavuje a hľadi na mňa: čo mi chcú prezdradiť jej hadie pohyby, prišla utešiť? Sotva. Aspoň predstiera účasť. Nik sa nedozvie o tajomstve jej útrob, o perlivom mozgu, či ju ženie raz vpred, raz tam, kde hniezdi. Múdra a posmešná, nežiada nič. Keby mi aspoň zahrala mačací pochod na stareninom ruženci vyškrabkala svoj pozdrav na okenné sklo. Lenže ona len hľadi. Hviezdnatá kamarátka; celý hodvábný kabát som jej oplakala. Eva Luka: Diabloň. Trnava: Vydavateľstvo Edition Ryba, 2005, * * * Eva Luka: Mačka Pojavi se naglo kot glasba. Prihaja od kdovekod, zdivjana v nebrzdanosti minule noči, netopirji ji čepijo v dlaki. Z mirnimi, strogimi očmi te premerja, čaka, da spregovoriš. Toda kaj naj ji rečem, kako naj ji pripovedujem o samoti, o smrti, saj ona, kraljica črnih zastorov, igralka, vse ve, in še več. V njenem ironičnem molčanju se izgubljam, toliko je že prestala. Pisana kot veter se prikaže in zre vame: kaj mi hočejo sporočiti njeni kačji gibi, je prišla potolažit? Težko verjetno. Vsaj prisotnost hlini. Nihče ne bo izvedel za skrivnosti njenega drobovja, peneče možgane, ali jo žene enkrat naprej, drugič tja, kjer gnezdi. Pametna in posmehljiva, ne terja ničesar. Ko bi mi vsaj zaigrala mačjo koračnico na starkinem rožnem vencu, izpraskala svoj pozdrav na okensko šipo. Toda ona zgolj zre. Zvezdnata prijateljica; ves svilen plašč sem ji objokala. Prevedla Diana Pungeršič * * * Eva Luka: Mločica Mločica, mločia, žabokrká žena, s povrázkami močiarnych vlásočníc okolo prebujnelého poprsia, úbelostného a zvláčneného tak, aby zakrylo hnijúce vnútornosti. Zamachnatené predlaktia, usiluje sa nimi, nemravnými chápadlami, uchopiť chlapcov. Chmatnúť ich, aby strácali dych, aby z nich sučal pot, presykoval až po jej bránicu, kde – presne pod jej klenbou – sa musia oženiť s ňou, s mločou nenažranou ženou. Ona sa nebráni nijakej oplzkosti, ani vyplazenosti opŕchnutých pohlaví, zelenoplesním jazykovýplachom; nekladie odpor zimoplazím jazylkám. Je ochotná svoju ochlpenosť ponúknuť ako chytľavú chorobu. Ochká a vzdychá, ten hadí výrastok, kde-kade vrhá svoje nechutné plody, jašteričie žábätká, mločarienky. Ožrebí sa, bez hanby ožratá vlastným vlkastým ženstvom, jej meno chytí za pačesy všetky pagaštany v okolí. Mločica žabotvorná, zostanú po nej čerstvo narodené, hľuzovité mločary; slizka vagína, hnilopäťprstá žaboriedka, úmrliak. Mločica ryborodá: bude žiť navždy – a stískať pri tom tepnu lži, pakoreň pravdy. Eva Luka: Diabloň. Trnava: Vydavateľstvo Edition Ryba, 2005, * * * Eva Luka: Pupka Pupka, pupkasta, žabjevratna ženska, s trebilom močvirnih lasnic okoli bujnega oprsja, obeljenega in zmehčanega tako, da zakrije gnijoč drob. Mahovite podlakti, z njimi, z nespodobnimi lovkami, skuša uloviti mladce. Jih zgrabiti, da ne bi prišli do zraka, da bi iz njih sikal pot, se presikal vse do njene prepone, kjer se morajo – natanko pod njenim obokom – poročiti z njo, z nenasitno pupkasto žensko. Ne nasprotuje nobeni opolzkosti, niti nabreklosti oskubljenih spolovil, zelenoplesnivim jezikosplakom; ne zoperstavlja se mrzloplazilskim podjezičnicam. Svojo odlačenost je pripravljena ponuditi kot nalezljivo bolezen. Javka in jadikuje, ta kačji zelenec, naokrog razmetava svoje neokusne plodove, kuščarska žabeta, pupkavce. Ožrebi se, brezsramno nažlampana lastne volčje ženskosti, njeno ime grabi za žimo vse divje kostanje naokoli. Pupka žabotvorna, za njo bodo ostali sveže rojeni, gomoljasti pupčarji, sluzasta nožnica, gnilopetprsta žaborica, crkavec. Pupka riborodna: bo živela večno – in pri tem zažemala žilo laži, koreniko resnice. Prevedla: Diana Pungeršič * * * Eva Luka: Žena s moľou Na ulici pod lampou postáva žena v sivých šatách, vietor sa s nimi pohráva, akoby bola mladá; na hlave klobúk. V niektoré dni sa zdá, že zo všetkých kútov vychádzajú len mole, plstené a prítulné, prístupné ako psy; neostáva iné, iba vybrať sa na prechádzku, počúvať prázdno v dlaniach; v hlave kožené bubienky, tešíť sa tejto chvíli. Umŕtvené vedomie kolisať v rytme vetra, len tak stáť pod nočnou lampou --- To je tá žena s moľou, žena s obrovskou moľou na psom obojku, pozerá dolu ulicou; vietor a plsť, stojim tam v sivých šatách: starnúca krásna žena v e-mol. Eva Luka: Diabloň. Trnava: Vydavateľstvo Edition Ryba, 2005, * * * Eva Luka: Ženska z moljem Na ulici pod lučjo stoji ženska v sivi obleki, veter se z njo poigrava, kot bi bila mlada; na glavi klobuk. Določene dneve se zdi, da iz vseh kotov prihajajo sami molji, polsteni in prikupni, priljudni kot psi; ni druge, samo odpraviti se na sprehod, poslušati praznino v dlaneh; v glavi bobniče iz kože, veseliti se tega trenutka. Omrtvičeno zavest zibati v ritmu vetra, kar tako stati pod nočno lučjo --- To je ta ženska z moljem, ženska z ogromnim moljem na pasji ovratnici, gleda po ulici navzdol; veter in polst, tam stojim v sivi obleki: starajoča se čudovita ženska v e-molu. Prevedla Diana Pungeršič * * * Eva Luka: Motýľ Sotva sa na seba podobá, taký je neuchopiteľný. Habka svetom ako priesvitný starec, nezmyselne obdarený krásou. O nič menej sa však necíti byť ničím ako larvy, ktoré si prebíjajú cestu životom holé a hebké, oprostené od ornamentov, pravdivé ako skutočnosť. Keď prvýkrát otvorí oči a žmurkne do svetla, stane sa iba tykadlom, ohmatávajúcim svet. Je menej ako tieň. Sústavne opitý nektárom a mannou, neschopný triezvosti, života, čo by prerástol najbližší kvet na lúke. Pozeráme sa na neho očarenými očami – priesvitní starci, obdarení škaredosťou. Sústavne opití dúhovým sebaklamom; zastiknutí v sebe a neschopní pohybu. Až na zrak, ktorým tápeme z kvetu na kvet, z lásky na lásku, zo svetla do tmy. Eva Luka: Havranjel. Trnava: Vydavateľstvo Edition Ryba, 2011, 42. * * * Eva Luka: Metulj Komaj si je podoben, tako je nedoumljiv. Tava po svetu kot prozoren starec, nesmiselno obdarjen z lepoto. Nič manj pa se ne čuti kaj drugega kot ličinke, ki si pot skozi življenje utirajo gole in gibke, osvobojene ornamentov, pristne kot resničnost. Ko prvič odpre oči in pomežika v svetlobo, postane le tipalka, ki otipava svet. Je manj kot senca. Redno pijan od nektarja in mane, nezmožen treznosti, življenja, ki bi preraslo najbližjo rožo na travniku. Gledamo ga očaranih oči – prozorni starci, obdarjeni z grdoto. Redno pijani od mavrične samoprevare; zataknjeni v sebi in nezmožni premika. Razen pogleda, s katerim tavamo s cveta na cvet, z ljubezni na ljubezen, s svetlobe v temo. Prevedla Diana Pungeršič * * * Eva Luka: Volavka Stojí nad vodou na kameni, akoby premýšľala. Kto jej dal túto podobu, tvar štíhleho, archaického anjela, žijúceho svoj utajený život mimo nas? Má všetko: kabát utkaný z jednotlivých, ako prsty plodu jemných pierok, a najmä Krídla. Má samu seba: závideniahodnú, pevne uchopenú identitu. Ale Krídla, Krídla sú to, čo ju oddeľuje od zeme, čo jej dáva Veľkosť a Voľnosť, Povzesenosť nad všetky zlá, nad čierne vody, nad naše malicherné smútky a trápenia, nad tiene našich spopolnených blizkých, nad naše primítivne pachtenie sa za chlebom; nad umieranie. Hľadí, akoby vravela: moja dokonalosť spočíva v nadoblačnej ľahkosti, v ľahostajnosti bohov. Som obdarená rečou, vyjadrujúcou všetko iba presnosťou tela. Volavka, nádherná aj v tom, ako mnou pohŕda – prízemnou bytosťou, zízajúcou na ňu v nemom údive a nerozumejúcou, ako je možné, že v tejto chvíli žije na jednoum brehu spolu s ňou; že ju postretol takýto prostý zázrak: byť blízko nej, nevnímaná a prehliadaná, a predsa požehnaná touto výlučnou chvíľou, presahujúcou všetko. Eva Luka: Havranjel. Trnava: Vydavateľstvo Edition Ryba, 2011, 77. * * * Eva Luka: Čaplja Stoji nad vodo na kamnu, kot da premišljuje. Kdo ji je dal to podobo, obliko vitkega, arhaičnega angela, ki živi skrivno življenje mimo nas? Vse ima: plašč, stkan iz posameznih, kot prsti ploda nežnih peresc, in zlasti Krila. Ima sama sebe: zavidljivo, trdno postavljeno istovetnost. Toda Krila, Krila so tisto, kar jo loči od tal, kar ji vdihuje Veličino in Prostost, Vzvišenost nad vsem Zlom, nad črnimi vodami, našimi malenkostnimi bridkostmi in bolečinami, nad sencami naših upepeljenih bližnjih, nad našim primitivnim hlastanjem za kruhom; nad umiranjem. Gleda, kot bi govorila: moja popolnost tiči v nadoblačni lahnosti, v brezbrižnosti bogov. Obdarjena sem z govorico, ki vse izrazi zgolj z natančnostjo telesa. Čaplja, čudovita tudi v tem, kako name gleda zviška – na prizemljeno bitje, ki strmi vanjo v nemi osuplosti in ne razume, kako je mogoče, da v tem trenutku živi na istem bregu z njo; da je naletela na ta čisti čudež: biti blizu nje, nezaznana in spregledana, a vendar blagoslovljena s tem izjemnim trenutkom, ki vse presega. Prevedla Diana Pungeršič * * * Eva Luka: Slimák Špirála, nekonečný slimák, slimák, čo sa prebudil, čo spí, čo cíti a o ktorom nevieme nič. Slim-slim, hovorí slimák. Sliz-sliz, odpovedá si. Cez jeho sliny cítim život, ako sa sunie smerom nahor bez jedinej potrebnej myšlienky na nebo. Eva Luka: Jazver. Levoča: Modrý Peter 2019, 18. * * * Eva Luka: Polž Spirala, neskončni polž polž, ki se je prebudil, ki spi, ki čuti in o katerem ne vemo nič. Po polžje, reče polž. Polzim – polzim, si odgovori. V njegovi slini čutim življenje, kako se pomika navzgor. Odvzeta mu je sleherna misel o višavah. Prevedla Špela Sevšek Šramel * * * Srbske pesmi * * * Vasko Popa: Konj Obično Osam nogu ima Između vilica Čovek mu se nastanio Sa svoje četiri strane sveta Tada je gubicu raskrvavio Hteo je Da pregrize tu stabljiku kukuruza Davno je to bilo U očima lepim Tuga mu se zatvorila U krug Jer drum kraja nema A celu zemlju treba Za sobom vući (iz ciklusa Spisak u zbirci Kora, 1953) Vasko Popa: Pesme. Beograd: Nolit, 1988, 18. * * * Vasko Popa: Konj Po navadi Ima osem nog Med čeljusti Se mu je naselil človek S svojimi štirimi stranmi neba Takrat si je gobec spraskal do krvi Hotel je Pregrizniti tisto koruzno stebelce To je bilo že zdavnaj V lepih očeh Se mu je žalost sklenila V krog Ker poti ni in ni konca Pa célo zemljo mora Vleči za seboj (iz cikla Seznam v zbirki Skorja, 1953) Prevedel Peter Svetina. Vasko Popa: Vasko Popa, zbirka Lirika, št. 95, Ljubljana: Mladinska knjiga, 2001, 10. * * * Vasko Popa: Riba u duši Srebrna riba u duši U ribi malo slame Na slami šarena krpa Na krpi tri zvezde device Lovili smo srebrnu ribu Bili smo veoma gladni Riba jedva da je bežala Otvorili smo ribu Iz ribe se rasulo malo slame Raspala se šarena krpa I tri zvezde device Izgubile su devičanstvo Što se srebrne ribe tiče Ni mačke je ne bi jele Grdno smo se prevarili Mračno nam je sad u duši (iz ciklusa Lipa nasred srca u zbirci Sporedno nebo, 1968) Vasko Popa: Pesme. Beograd: Nolit, 1988, 109. * * * Vasko Popa: Riba v duši Srebrna riba v duši V ribi otep slame Na slami krpa pisana Na krpi tri zvezde device Srebrno ribo smo lovili Zelo lačni smo bili Riba je komaj bežala Razparali smo ribo Iz nje se je otep slame usul Sprhnela je pisana krpa In tri zvezde device So izgubile devištvo Kar se srebrne ribe tiče Še mački je ne bi jedli Grdo smo se opekli Zdaj nam je temno pri duši (iz cikla Lipa sredi srca v zbirki Stransko nebo, 1968) Prevedel Peter Svetina. Vasko Popa: Vasko Popa, zbirka Lirika, št. 95, Ljubljana: Mladinska knjiga, 2001, 46. * * * Vasko Popa: Kosova pesma Ja kos Crnorizac među pticama Sklapam i rasklapam krila Činodejstvujem nasred svoga polja Pretvaram u kljunu Kap rose i zrno zemlje u pesmu Ti boju sutra budi lep Što će reći pravedan Ti zelena carice travo Ti jedina pobedi Ti pobedo usreći caričine sluge Koji je crvenim mlekom hrane Usreći i njene sluškinje zvezde Koje je u živo srebro oblače Pevam I palim jedno pero iz levog krila Da mi pesma bude primljena (iz ciklusa Kosovo polje u zbirci Uspravna zemlja, 1972) Vasko Popa: Pesme. Beograd: Nolit, 1988, 135–136. * * * Vasko Popa: Kosova pesem Jaz kos Menih med pticami Zlagam in razprostiram krila Čudeže delam sredi svojega polja V kljunu spreminjam Kapljo rose in zrno zemlje v pesem Ti jutrišnji boj bodi lep Pravičen torej Trava ti zelena carica Ti edina zmagaj Zmaga ti osreči caričine sluge Ki jo hranijo z rdečim mlekom Osreči tudi njene zvezde služkinje Ki jo oblačijo v živo srebro Pôjem In iz levega krila pero zažigam Da bi bila moja pesem uslišana (iz cikla Kosovo polje v zbirki Pokončna dežela, 1972) Prevedel Peter Svetina. Vasko Popa: Vasko Popa, zbirka Lirika, št. 95, Ljubljana: Mladinska knjiga, 2001, 54. * * * Ukrajinske pesmi * * * Олег Лишега: Черепаха Нюхом я чув – десь тут має бути гриб.. Дуб, мох, волого – десь тут.. Я відійшов кілька кроків убік i рвучко обернувся – Маневр, щоб не встиг заховатись у траві.. За кущем хтось принишкнув. Я опустив голову, знов пішов ніби далі, Але все ближче, ближче.. ні, то не дубовий лист.. Не камінь.. якась бронзова посудина?.. На високо збитій моховій подушці, Якраз де впало сонце, розкинувши лапи, Лежала черепаха. Може, чиясь… ніде нікого… справді, дика.. Якось ще малим раз бачив у Запоріжжі, В гнилій затоці.. А ця тут, у витоптаному лісі... Я взяв на руки – Спідній панцир такий прохолодний.. Кістяна пластина, але жива. Я би тримав таку ношу вічно, Аби ти тільки казала, куди тебе нести.. Кістка бліднувата, вичовгана, як долоня – Мабуть же, там вирізьблені лінія любові, I дорога, i смерть.. Я опустив її знов на мох I, не оглянувшись, пішов.. Кілька днів по тролейбусах, в метро На правій долоні відчував її прохолоду – А робота для рук завжди знайдеться – Пиляти, стругати, місити глину.. Мене знов потягло до лісу, Але проблукавши день, Так i не знайшов тої місцини. При дорозі в сутінках маячів мурашник. Я присів навпочіпки i низько нахилив над ним лице.. Бистрі, методичні мурашки, здавалось, Тягали в нору під землею гострі цвяхи.. I раптом моя права долоня Ніби зовсім окремо від руки впала між них.. Я не міг її підняти, чужу, i вона там заклякла Обліплена залізними кристалами, Покірна, груба, неповоротка, Далеко від мого обличчя із заплющеними очима… А бачите, таки не легко прокусити Мою волячу шкуру.. Як з глибокого колодязя, потроху запульсувала Жилами комашина отрута.. Кусайте, кусайте, я стерплю.. Ранком, прокинувшись, Одразу обдивився долоню – Бліда, мляво натягнута шкіра, З’їдена милом i роботою.. А може то приснилось, що вона тримала на собі, Як на моховій подушці, Покраплену листям и сонцем істоту.. Але нащо тоді вчора Кинув її в ту озлоблену нору Поміж мурашок?.. Олег Лишега: Снігові і вогню. Івано-Франківськ: Лілея-НВ, 2002, 13–14. * * * Oleg Lišega: Želva Zavohal sem – tu nekje mora biti goba … Hrast, mah, vlažnost – tu nekje … Naredil sem nekaj korakov vstran in se naglo zasukal – manever, da se tisto, kar se je skrivalo za grmom, ni imelo časa skriti v travi. Sklonil sem glavo in se pretvarjal, da grem dalje, toda vse bliže in bliže … Ne, to ni hrastov list … Niti kamen … Je morda nekakšna bronasta skleda? … Na visoko razpihnjeni mahovnati blazinici je prav tam, kamor je posijalo sonce, z razkrečenimi nogami ležala želva. Čigava? … Nikjer nikogar … Zares, divja. Takšno sem kot otrok nekoč videl v Zaporožju, v gnilobnem zalivu … Ta pa je tukaj, v poteptanem gozdu … vzel sem jo v roke – Njen oklep je bil spodaj tako hladen … Roževina, toda živa. Takšen tovor bi prenašal za vedno, ko bi mi ti le povedala, kam naj te peljem … Kost je bleda, iztegnjena kot dlan – očitno so tam vklesane črta ljubezni, in pot, in smrt. Odložil sem jo nazaj na mah In, ne da bi se ozrl, odšel … Na trolejbusih, na podzemni železnici sem na desni dlani več dni čutil njen hlad – toda vedno se najde kaj, kar lahko počneš z rokami – žaganje, skobljanje, gnetenje gline … Spet me je potegnilo nazaj v gozd, toda čeprav sem po njem taval ves dan, tistega mesta nisem več našel. Ob poti se je v mraku zarisalo mravljišče. Počepnil sem in se mu približal z obrazom. Bilo je, kakor da so hitre, premišljene mravlje v luknjo pod zemljo zvlekle ostre žeblje … Nenadoma je moja desna dlan, kakor da bi bila popolnoma ločena od roke, padla mednje … Nisem je mogel dvigniti, tujke, in tam je otrpnila, prekrita z železnimi kristali, pokorna, težka, okretna, daleč od mojega obraza z zaprtimi očmi. Glejte, pa le ni tako lahko pregrizniti moje volovske kože … Kot iz globokega vodnjaka je po malem utripnil žuželčji strup. Grizite, grizite, zdržal bom … zjutraj sem, takoj ko sem se prebudil, pogledal svojo dlan – bleda, mlahava, razvlečena koža razžrta od milnice in dela … Morda pa se mi je le sanjalo, da je kakor na mahovnati blazinici nosila bitje, posuto z listjem in soncem … Toda zakaj sem jo potem včeraj vrgel v to zagrenjeno luknjo med mravlje? … Prevedla Katarina Gomboc Čeh * * * Олег Лишега: Ведмідь Повечерявши при місяці, Кожну кістку склав акуратно Меншу до меншої, більшу до більшою На ще теплій землі Ану ж прийде чоловік і йому захочеться Просвердлити одну И змайструвати з неї сопілку … И привітати інший ранок .. А так усе ніби те саме Темніє дикий часник, наливаєтся ожина … Його лапа ще досить страшна, Щоб захистити цю нічь. Олег Лишега: Великий міст. Київ: Молодь, 1989. * * * Oleg Lišega: Medved Potem ko je povečerjal v mesečini, je na še topli zemlji razporedil vsako od kosti – manjšo k manjši, večjo k večji Morda bo mimo prineslo človeka, ki se mu bo zahotelo v eno od njih izvrtati luknjo in si iz nje narediti piščal … In pozdraviti še eno jutro … Sicer je vse kot prej – divji česen temni, robide mecajo … njegova šapa je še vedno dovolj strašna, da zaščiti to noč … Prevedla Katarina Gomboc Čeh * * *