STROKOVNO GLASILO SLOVENSKEGA ZDRAVNIŠTVA
KEMIKA D.D. - ZAGREB
priporoča svoje preizkušane domače preparate:
KALMOPYRIN
Na j popolnejši preparat acetilosalicila
Kot kalcijeva sol acetilosalicilne kisline poseduje vsa njena znana delo* vanja ter ne izziva nobenih vzporednih pojavov. Kalcijeva komponenta ojačuje antiflogistični efekt in deluje sedativno, odlična možnost razto-pitve pa omogoča hitro resorbcijo ter dodajanje infuziam, solucijam itd. Kalmopyrin je radi tega zanesljiv in popolnoma neškodljiv antipyre-ticum, antirheumaticum in analgeticum.
Kalmopyrin deluje enako dobro, če se predpisuje v obliki tablet ali v prahu.
Kalmopyrin je preparat za dnevno recepturo, s katerim boste vedno zadovoljni.
AMPHOCAL-CHININ
Spojina kalcijevega komfosulfonata v vodni raztopini za intramuskularno aii intravenozne injekcije v ampulah a 2'5 ali 5 ccm. Vsaka ampula vsebujejo^ calc. camphosulfonicum in 0’05 g Chinin-basicum. Deluje odlično pri vseh infekcijskih boleznih, posebno pri gripi, pneumoniji, tuberkulozi itd.
Doza: 1—2 ampuli dnevno.
PROSCORBIN
Preparat čistega C-vitamina v obliki tablet a 0 05 g in injekcij a 0 05 g. Zanesljivi in ekonomični preparat C-vitamina.
Predpisujte dobre domače preparate!
NASLOV UREDNIŠTVA IN ADMINISTRACIJE: ZDRAVNIŠKI VESTNIK - GOLNIK
Elastični brzi povoj za rane v mali kirurgiji
Elastični Hansaplast je inđiciran pri vseh vrezninah, vtrganinah, odrgninah in opeklinah, pa tudi pri umazanih ranah. V zaščitnem povoju služi kot zdravilni obliž pri furunklih itd.
Hidrofilna kompresa je antiseptično impregnirana z YXIN-om. Bakteriološka lastnost Yxina je Utemeljena po oligodinamionem učinku ionov srebra. Yxin ima močan in trajen učinek tudi v globino in niti najmanj ne draži. Poleg tega dezodorira in je sam popolnoma brez duha. Vpliva dobro granulirajoče in epitelizirajoče.
Elastični Hansaplast ne ovira gibanja na noben način. Nekaj kvadr. cm pogostoma zadostuje popolnoma mesto voluminoznih in dragih povojev.
Hir rabi elastični liamM žilno prihrani na času. M in Mjnem materijalu
ZDRAVILIŠČE TREBUŠNIH ORGANOV IN PREOSNOVE
ROGAŠKA SLATINA
ima v svojih treh vrelcih „TEMPEL“ „STYRIA“ in „DONAT“ izvanredno lekovito slatino, ki s svojo silno trans-minerajizacijo organizma najugodnejše upliva na organske funkcije, njih vegetativno in hormonalno regulacijo. Indikacije: Vse bolezni želodca, črevesa, jeter* žolčnih kamnov, ledvic. Sladkorna bolezen ingiht. Letna in zimska sezona. Glavna sezona: maj — oktober. — Gospodje zdravniki !' Zahtevajte prospekte in vzorce vode pri direkciji zdravilišča ROGAŠKA SLATINA!
v u u n L
• RAZTOPINE
OLJMATE SUSPENZIJE A
Ampule z 0.01, 0.05, 0.10, 0.20, 0.30, 0.50 g zlata ' Škafi j e z 1 in 10 ampulami Stekleničke z 7.5 ccm oljnate suspenzije
(
SOCIÉTÉ PARISIENNE D'EXPANSION CHIMIQUE
-SDECIA-
MARQUES "POULENC FRÈRES et USINES DU RHONE"- 21.DUE JEAN GOUJON - DADIS
VZORCE IN LITERATURO POŠILJA NA ZAHTEVO'.
ENGEL S ADELA
ZAGREB • DUKLJANINOVA 3

Dicod id -Ta bietten
«Knoll»
Kao sretstvo koje stišava kašalj i dejstvuje sedativno, Dicodid »Knoll«
daleko je podesniji od Codeina.
Dicodid »Knoll« ako se ¡spravno dozira ne izaziva gotovo nikakovih nuzpojava (Nausea).
Vrlo retko uzrokuje opstipaciju.
Rp. Dicodid-Tabletten »Knoll«
Cevčice sa 10 i 20 tableta po 0,005 g.
Cevčice sa 10 tableta po 0,01 g.
Odrasli uzimaju: 2-3 puta dnevno 0,005-0,01 g.
KNOLL A.-G., kemičke tvornice, Ludwigshafen a. Rh.
Glavni zastupnik za Jugoslaviju:
Mr. Draško Vilfan, Zagreb, Ilica 204.
ZDRAVNIŠKI
VESTNIK
UREDNIŠTVO IN UPRAVA.: Dr. R. NEUBAUER, GOLNIK. VESTNIK IZHAJA LETNO 10KRAT (MESECA JULIJA IN SEPTEMB. NE IZHAJA).-NAROČNINA ZA NEZDRAVNIKE DIN 90 - CELO-LETNO, DIN 50 - POLLETNO: ZA MEDICINCE DIN 50-- CELOLETNO, DIN 25'- POLLETNO
STROKOVNO GLASILO SLOVENSKEGA ZDRAVNIŠTVA
V	naših krajih moremo vsako leto opazovati zelo veliko število očesnih tuberkuloz. Ni pa povsod tako. V nekaterih predelih Evrope je število tuberkuloznih očesnih obolenj mnogo manjše, kot pa v drugih. So klinike in bolnice, ki smatrajo nekatere oblike takih očesnih obolenj za pravo redkost, medtem ko nastopajo drugod mnogo pogosteje. Iz tega si moremo razlagati nekatere, često si nasprotujoče statistične podatke.
Mogli bi, na primer, sklepati, da je v krajih z maloštevilnimi očesnimi tuberkulozami tudi pljučna tuberkuloza manj razširjena. Toda temu ni tako. Dognano je, da v krajih s pogostimi obolenji zaradi tuberkuloze očesa, težka pljučna tuberkuloza nikakor ni pogostejša kakor drugod. In prav to dognanje je važno. Kaže namreč na dejstvo, ki ga dan za dnevom opazujemo. To je: antagonizem med težko očesno infekcijo in pa težko splošno infekcijo. Pri težkih slikah očesne tuberkuloze najdemo po navadi lahko ali pa sploh nikakšnega splošnega obolenja, nasprotno pa pri težkih ftizikih skoro redno pogrešamo očesnih komplikacij.
Ta antagonizem med očesnim in splošnim obolenjem je tudi povzročil, da se pri marsikateri očesni bolezni skozi desetletja niso mogli avtorji odločiti za tuberkulozno etiologijo, ker so pač manjkale opore, na katere pri svojih kliničnih raziskovanjih radi zidamo.
Trditi morem, da skoro ni očesnih obolenj, ki bi jim že na podlagi klinične slike lahko pritisnili pečat tuberkuloze. Seveda imamo tudi v naši stroki optimiste, ki stresajo diagnoze na podlagi klinične slike kar iz rokava, katerim pri najmanjši splošni reakciji na tuberkulin leži očesna tuberkuloza kar na dlani.
V	resnici je stvar bolj zamotana in često imamo popolnoma opravičen vzrok, da gledamo na različne diagnostične pripomočke z malo skepse.
Vsekakor pa imamo celo vrsto očesnih bolezni, kjer nedavno še nihče ni mislil na tuberkulozo, kjer do najnovejšega časa nihče ni niti slutil, da ima svoje prste vmes tuberkuloza.
Ko je v naši stroki končno prodrlo spoznanje, da iz klinične slike ne moremo neovrženo spoznati etiologije, so začeli bolj zaupati patološki anatomiji, misleč, da v primerih, kjer nam mikroskop ne pokaže nobenih tuberkulov, tudi ne moremo mislili na tuberkulozni vzrok. Toda tudi to upanje je bilo varljivo. Kakor drugje, tako je tudi v naši stroki prodrlo spoznanje o polimorfiji tuberkulozne manifestacije v kliničnem, pa-tološko-anatomskem in vsakem drugem oziru. V odvisnosti od sprcmi-
STEVILKA 3.
MAREC
LETO X.
Dr. PREVEC SLAVKO.
NEKAJ NOVIH NAZIRANJ O OČESNI TUBERKULOZI
njajočega se imunitetnega stanja lahko en in isti škodljivec povzroči najr različnejše bolezenske slike in nasprotno lahko pri različnih etiologijah opazujemo popolnoma enake pojave bolezni. Kako je važno to ravno v naši stroki, mi ni treba povdarjati. Saj vidimo dan na dan v največji jasnosti tuberkulozne grčice v šareiiici, opazujemo z očesnim mikroskopom takozvane potujoče tuberkule, vidimo, kako se pojavljajo, večajo, konfluirajo in v ugodnih slučajih manjšajo, resorbirajo. Opazovati moremo na očesnem ozadju sveže hematogene metastaze, ves njihov razvoj od začetka do dobrega ali slabega konca. In pri vsej Lej jasnosti direktnega opazovanja si vendarle ne moremo dovoliti brez nadaljnjega diagnoze: to je tuberkuloza.
Kako je s tuberkulinsko reakcijo? V nekaterih primerih jako koristna, nas vendarle ne more popolnoma zadovoljevali. Ne nudi nam pač jamstva, da bi nam zanesljivo dokazala tuberkulozno etiologijo očesnega vnetja. Od splošne tuberkulinske reakcije imamo večinoma žalostno malo haska. Ognjiščne reakcije, ki bi nam zanesljivo lahko pomagale do diagnoze pa so po navadi zelo redke in priznati moramo, da smo celo veseli, če jih ne vidimo prepogosto. Niso namreč za oko irelevantne. V očesu, kjer igra vsak milimeter zdravega tkiva velikansko vlogo (mislim pred vsem na očesno ozadje), lahko postane usodno še tako majhno in kratkotrajno razširjenje bolezenskega procesa. Perifokalna, epituberkulozna in kakor že imenujemo vsa ta vnetja, lahko v najkrajšem času dovedejo do nepopravljivih okvar važnih organov.
Tako vidimo, da tudi ostale diagnostične metode v naši stroki uporabljamo z nekoliko večjo rezervo in iz tega vzroka manj uspešno kot drugod. Vzemimo n. pr. probatorne ekscizije, cepljenje bolnega tkiva, dokaz ba-cilemije po Loewensteinu, sedimentacijsko reakcijo in druge.
Končno naj omenim, da je naša stroka mlada, ena najmlajših, in dasi se je v kratkem času razvila do sedanje stopnje, ji vendarle manjka stoletna tradicija. Iz teh kratkih orisov vidimo, da moramo često premagati velike težave, če hočemo zanesljivo in točno ugotoviti tuberkulozno etiologijo. In tako vidimo leto za letom, da se hkrati s temeljitostjo in večjim številom diagnostičnih metod veča število obolenj, ki jih moramo uvrščati med tuberkulozna. Na drugi strani se pa tudi dogaja, da moramo marsikatero bolezensko sliko črtati iz te vrste, ker se je pač izkazalo,da so bila prvotna domnevanja o tuberkulozni etiologiji napačna.
V naslednjem hočem iz vsake teh vrst vzeti po en primer,naslanjajoč se na raziskovanja zadnjih let.
Najprej hočem govoriti o obolenju, ki je razmeroma precej redko (večje bolnice opazujejo po 1—2 slučaja na leto), a navzlic temu silno važno in mu do najnovejšega časa nismo vedeli pravega vzroka. Je to simpatična oftalmija. Uživalo je pri nas sloves nekega tajinstvenega obolenja, ki je skozi desetletja sprožavalo nova domnevanja o njegovem nastanku, ki so se pa vsa prej ali slej izkazala za neveljavna. Že dejstvo, da ima ta bolezen zmožnost po letih in celo desetletjih preskočiti iz bolnega na dosedaj zdravo oko, ji je pridobilo nenavaden glas.
Klinično sliko najlažje razložim s primerom. Oko pretrpi poškodbo, ki je prebila ovoj zrkla. Perforirajoča poškodba. Po prvih, akutnih reaktivnih procesih pa se oko ne umiri, kakor po navadi, ampak nastane v njem kronično vnetje, nastopijo precipitati, šarenica se zadebeljuje, nastopajo motnjave v steklovini in tako dalje. Skratka slika, kakor jo imenujemo uveitis chronica. To» vnetje počasi dovede do postopnega peŠanja vida,včasih celo do oslepitve. Toda sedaj pride do pojava, ki je
specifičen za simpatično oftalmijo. Po različno dolgi latentni dobi se pojavi prav polagoma, iz neznatnih začetkov vnetje na sosednjem, do sedaj zdravem nepoškodovanem očesu. Sprva lahka razdraženost očesa,solzenje, vse to se stopnjuje, in od dneva do dneva nastaja bolj jasna klinična slika, kakor smo jo prej opazovali na prvem, poškodovanem očesu. Tudi to obolenje vodi največkrat do izgube vida na doslej zdravem očesu. Prvo oko imenujemo simpatizirajoče oko, drugo pa simpatizirano oko. Nikoli ne vemo zanesljivo, ali bo nastopila simpatična oftalmija na drugem očesu.
Iz tega vzroka tudi vedno svetujemo pacijentom, kjer smo ugotovili, da bi se lahko obolenje s poškodovanega očesa preneslo na zdravo oko, naj dovolijo enukleacijo tega bolnega in po večini že slepega očesa. Tega seveda ne dosežemo vedno, ker je laiku pač težko dopovedati nevarnost, v kateri se nahaja. Po izbruhu bolezni na zdravem očesu odstranjenje prvega že ne pomaga več, a ga vendarle enukleiramo, ker bolezen v nekih primerih na to mileje poteka. Ni pa vedno perforacijska poškodba, ki dovede do simpatične oftalmije. Tudi navadne kontuzije zrkla, per-forirani čiri, aseptično potekle operacije, da celo tumorji v zrklu lahko povzroče simpatično vnetje.
Že dejstvo, da ni treba baš perforacije zrkla za nastop simpatične oflalmije, govori v veliki meri proti eksogeni infekciji.
Zanimiva je histološka slika, ki jo dobimo v obeh očesih: v simpatizirajočem in v simpatiziranem: infilLracija uvealnega tkiva, ki ima zelo veliko podobnost s luberkulozno infiltracijo. Obstoji iz limfocitov, pomešanih s plasmatkami, iz epiteloidnih in orjaških celic.
In sedaj pride zanimivo ime. Ker simpatični oftalmiji ni bil prisojen značaj tuberkuloznega obolenja, dasi se histološko docela sklada z njim, so imenovali lo sliko tuberkidoidno infiltracijo. Ta nastopa včasih v obliki izoliranih grčic, ki so ločene po zdravem tkivu, večinoma pa imenovana ognjišča konfluirajo na ta način, da se limfocitarna infiltracija razširi čez večje dele uvealnega tkiva in tvorijo le epiteloidne in orjaške celice ločena gnezda. Kar se tiče razvoja tega infiltrata, mu manjka nag-nenje k razpadu, predvsem pa v njem niso mogli dokazati bacilov tuberkuloze.
Kaj vidimo iz tega? Histološko imamo sliko, ki se popolnoma sklada
t.	določeno obliko tuberkulozne infiltracije. Da ne razpada, da ne raste agresivno — v teh dejstvih bi pri današnjem poznavanju tuberkuloze ne videli nobene bistvene razlike med obema. In vendar so govorili desetletja samo o tako zvani tuberkuloidni infiltraciji, postavljale so sc najpodrobnejše histološke razlike med obema, skušali so, na kratko rečeno, po sili najti histološko sliko, ki bi bila vendarle nekoliko različna od tuberkuloze. I11 to vse zato, ker ni bilo mogoče dokazati tuberkulozne etiologije.
Postavljene so bile različne domneve, med njimi nekatere čisto nesmiselne in za lase privlečene, samo da bi prišli dalje od najbližjega, od prave tuberkuloze. Naj omenim eno izmed najstarejših: Mackenzijeva: simpatično vnetje naj bi lezlo iz prvega očesa nazaj vzdolž optika do liijazme, od tod po drugem optiku zopet navspred v zdravo oko. Ta teorija je postala nevzdržna, ker ni bilo mogoče dokazati na potu, kjer bi se naj preseljevalo vnetje iz enega očesa v drugo, nobenih bolezenskih sprememb.
Deutschmann je menil, da se samo bakterije selijo po omenjenih potih. Seveda bakterije, ki naj bi povzročale obolenje, niso bile znane. Bellar-minoff smatra le toksine bakterij za povzročitelje. Tako se vrsti cela
vrsta teorij do najnovejših, kot so n. pr. alergične. Elschnigova: tu nastopa kot alergen uvealni pigment, ki pri poškodbi prvega očesa zapusti svoje mesto in sensibilizira uveo drugega očesa. Končno domneve, ki so prišle posredno tudi do odkritja pravega v,zroka: da se prenos obolenja vrši po poli krvnega obtoka.
Profesor dunajske I. očesne klinike, Meller, ki se že dolga leta peča z raziskovanjem očesne tuberkuloze, si je postavil pred par leti nalogo, da razjasni problem simpatične oftalmije. Ker pa je, kakor sem že prej omenil, to obolenje precej redko, se je obrnil s prošnjo na razne bližnje klinike in bolnice, da naj po možnosti sodelujejo pri tem delu, mu na* tančno sporoče vsak primer simpatične oftalmije in hkrati v ekspresni pošiljki pošljejo na Dunaj sveže enukleirano oko v takojšnje bakteriološke in histološke preiskave.
Oglejmo si torej, kakšne uspehe je imel prof. Meller pri svojih raziskovanjih in kako je prišel do rezultata, ki je obrnil na glavo vsa dosedanja naziranja. Ugotovil je namreč nesporno tuberimlozni vzrok simpatične oftalmije.
Temelj njegovim dognanjem so tvorila raziskovanja o bacilarni citologiji različnih očesnih bolezni. Delal je skupno z institutom prof. Loe-vvensteina na Dunaju. Znane so borbe, ki se vrše okoli Loewensteinove metode kulture tuberkuloznih bacilov iz krvi. Znana so velika nasprot-stva, ‘ki tu še vladajo. Njegova metoda dandanes ni splošno priznana, moramo celo reči, da večina avtorjev sploh odklanja izsledke o bacile-mijah pri različnih boleznih. Predaleč bi vodilo, če bi se hoteli spuščati v podrobnosti njegovih naziranj. To pa v našem primeru tudi ni tako važno, kajti pri Mellerjevem delu niso bila tako odločilna dognanja o tuberkuloznih bacilemijah, kakor kulture iz tkiva in histološke preiskave. Vendar so mu pa številni pozitivni izvodi tuberkulozne bacilemije pri različnih očesnih boleznih pokazali smer nadaljnjega raziskovanja.
Važno je poudariti sledeče primere: Pri zanesljivo tuberk. iridocyclilis je dobil v 16°/o tub. bacilemijo. Pri zanesljivo tuberk. chorioidilis je dobil v 100/0 tub. bacilemijo. Pri simpatični oftalmiji je dobil v 63°/o tub. bacilemijo.
Kaj vidimo, iz teh številk? Pri boleznih, ki so pretežno tuberkulozne, vidimo mnogo manjši procent tuberkulozne bacilemije kakor pri. simpatični oftalmiji, ki je do sedaj nismo smatrali za tuberkulozno manifestacijo.
Poudariti hočem takoj, da take ugotovitve seveda radi spornosti Loe-\vensteinove metode ne moremo smatrati za bog ve kako odločilno, a je vendarle važen migljaj, v kateri smeri je treba nadalje raziskovati. Znano je, da so kulture iz krvi mnogo pogostejše pozitivne, kakor pa one iz obolelega tkiva. Zaradi tega so tudi manj odločilne. Zakaj? Vzroki so sledeči. Pri sistematskih preiskavah večjega števila pacijentov moremo tu pa tam ugotoviti bacilemijo, ne da bi ta imela količkaj zveze z očesnim obolenjem. Isto moremo trditi o bacilemijah pri ostalih boleznih, ki so prav tako lahko slučajne. Zato bi bilo nepravilno pri posameznem slučaju iz pozitivne ugotovitve bacilemije že z zanesljivostjo sklepati o vzroku očesne bolezni, prav tako pa iz negativne ugotovitve ne moremo sklepati o nasprotnem, da namreč bacilarna etiologija sploh ne pride vpošlev. Odločilnejše so seveda preiskave v večjih serijah, kot jih je pregledal prof. Meller.
Nadaljno stopnjo raziskovanja simpatične oftalmije so tvorile kulture iz obolelih zrkel. Tudi tu smo bili začudeni nad razmerjem pozitivnih
PROTI REVMI
V	SKLEPIH IN MIŠIČEVJU / IŠIASU KRČEM / ZBADANJU / TRGANJU V UDIH / BOLEČINAM V HRBTU IN KRIŽU / PROTI TRGANJU V GLA
VI	/ GLAVOBOLU / NABREKLOSTI IN OTRPELOSTI MIŠIC PROTI VNETJU OZEBLIN /
VNETJU PLJUČNE MRENE PREHLADU / BRONHIALNEMU KATARJU IN SPLOH PROTI VSEM BOLEZNIM NA REVMATIČNI PODLAGI
Steklenice po 40 in 90 ccm Sestavine:
Oleum Juniperi bacc. - Rosmarini Melissae - Thymi - Camphorae Eucalypti - Pini silv. • Oiivarum
f
RHEUMATOL
po receptu
DR. MED. A. DAN1ELI-DANEV
IN UGOTOVILI BOSTE NEVERJETNE USPEHE.
Vzorci in literatura brezplačno]
PHARMACEVTIKA
D. Z O. Z.
LJUBLJANA
PO
LIMFNIH KAPILARIH
odstranjuje organizem iz območja patološkega procesa velike množine bakterij, kakor tudi odmrlih in povarjenih stanic, obemem pa tudi proteinske in druge toksične snovi
Terapevtične lastnosti in higroskopični učinek
ANTI PH LOG ISTI N E
olajšajo mezgovju njegovo nalogo prav znatno, obenem pa dolgotrajna toplota Antiphlo-gistine zvišuje sposobnost limfnih kapilar.
VZORCI IN LITERATURA BREZPLAČNO
THE DENVER CHEMICAL MFG. Co.
NEW YORK U. S. A.
BRAĆA JOVANOVIČ	ENGLESKA DROGERIJA
KNEZ MIHAJLOVA ULICA 33, BEOGRAD
rezultatov med sigurno tuberkuloznimi obolenji in pa med simpatično oftalmijo. Popolna analogija med izvidi pri bacilemiji in kulturah iz očesnega tkiva. Izmed 12 simpatično obolelih zrkel je dalo 8 pozitivno kulturo, a v 4 primerih je bil izvid negativen. Tako velik procent pozitivnih kultur iz tkiva nam pač ne dovoljuje omalovaževati bacilarni vzrok te bolezni.
Bacilemija je pokazala v gotovo smer, kulture iz tkiva so potrjevale domnevo o vzroku obolenja,. manjkal je samo še zadnji člen k dokazu tuberkuloznega vzroka, to j-e dokaz bacilov v barvanih histoloških rezih simpatično obolelih zrkel.
Pri tem se moramo dotakniti važnega vprašanja. Dejstvo je, da tudi pri zanesljivo tuberkuloznih boleznih očesa (n. pr. Iridocyelitis tbc) zelo težko najdemo bacile v histološkem preparatu. Zakaj to? Domnevamo pač, da reakcija s strani obolelega očesnega tkiva na tak način vpliva na maloštevilne bacile, da jih ali sploh večinoma uniči ali pa jih vsaj tako spremeni, da jih ne moremo učinkovito pobarvati. Izjeme so primeri, kjer se morejo tuberkul. bacili v toliki meri razmnoževati v bolnem očesu, da bi jih mogli neoporečno histološko dokazati.
Vendar je bilo opravičeno pričakovanje, da bodo tudi pri preiskavi simpatično bolnih očes, kdaj nastopili tako ugodni pogoji, da bodo dovoljevali neomejeno razmnoževanje tuberkuloznih bacilov v očesnem tkivu in s tem njih histološki dokaz. In res, 1. 1936. je prof. Meller objavil članek z naslovom: „Posrečeni dokaz tuberkuloznih bacilov v histološkem preparatu očesa s simpatično oftalmijo.“ S tem je bil dokazan zadnji člen v zahtevi, da moramo tudi v histološkem preparatu videti bacile, če hočemo verjeti v tuberkulozni vzrok simpatične oftalmije.
Po vsem tem je postalo jasno, da simpatizirajoče vnetje poškodovanega očesa v bistvu ni nič drugega kakor kronična, tuberkulozna uveitis, ki je nastala na temelju poškodbe očesa. Prav tako je obolenje drugega zdravega očesa izgubilo precej svoje tajinstvenosti. Analogijo imamo v splošno večkrat opazovanih primerih, da hematogena tuberkuloza rada nastopi hkrati v obeh očesih.
Ta slučaj opažamo pri tuberkuloznih metastazah tudi na ostalih organih človeškega telesa. Vidimo, da ponovne bacilemije često inficirajo le določene organske sisteme: pacijent s kostno tuberkulozo dobiva recidive skoro izključno v kosteh, pri tuberkulozi ledvic često oboli tudi druga ledvica, kožna tuberkuloza predisponira k ponovnim recidivom v koži, ne da bi pri tem prišlo do obolenja v kakšnem drugem organu. In končno si poglejmo očesno tuberkulozo: redko opazujemo metastaze drugje kakor v očesih. Nad tričetrtine pacijentov z enostransko tuberkulozo očesa oboli prej ali slej tudi na drugem očesu.
Pri vseh teh dejstvih bi zašli predaleč, če bi začeli misliti na nekako organsko specifiteto tuberkuloznih bacilov. Kakor ta ne obstoji pri spi-rohetah, enako tudi ne moremo govoriti o posebnih vrstah tbc bacilov, ki bi nagibali k naselitvi v različnih, le zanje pripravnih organih.
Toda čisto napačno bi bilo misliti, da simpatična oftalmija ni prav nič drugega, kakor po poškodbi slučajno nastopivša tuberkulozna uveitis. Sliko simpatične oftalmije so postavila klinična opazovanja in nimamo vzroka, da bi ta pojem spremenili, četudi so se naša naziranja po ugotovitvi povzročitelja bistveno spremenila. Vsakemu je jasno, da oko, ki: oboli na simpatizirajočem vnetju, ne bi dobilo vkljub bacilemiji tega vnetja, če bi ne bilo poprej poškodovano.
Sama bacilemija lahko napravi obolenje venem, tudi v obeh očesih, to imenujemo n. pr. uveitis tubercillosa. Za nastop simpatizirajočega vnetja,
ki poteka sicer klinično pod sliko uveitis, pa je treba predhodno še neke alteracije uvealnega tkiva, poškodbe ali kaj drugega. Le na ta način postane vnetje simpatizirajoče, lahko po nekem intervalu napade zdravo oko. Treba je torej dveh stvari, bacilemije in pa poškodbe očesa. Pa tudi v tem slučaju ne pride vedno do simpatičnega vnetja. V krvi krožeči bacili so lahko popolnoma nedolžni, ne naselijo se nikjer, ali pa vsaj ne manifestno, v drugih slučajih pa se na lepem naselijo v očesu in privedejo do vnetja.
Omeniti moram še vprašanje, zakaj ravno poškodba očesa, posebno pcrforirajoča, tako lahko privede do naselitve tuberkuloznih bacilov na endogen način. Laže namreč pride pri že obstoječi bacilemiji do infekcije tkiva, če zaradi kakšne poškodbe izstopi kri iz žil prosto v tkivo, kajti pri tem pridejo klice direktno v tkivo in se začno razmnoževati, kakor na najboljšem gojišču. Najnevarnejše so v tem oziru ravno poškodbe ciliarnega telesa radi velike množine žil tega organa. Toda negotovo je še, ali zadostuje že izstop krvi in z njo bolezenskih klic v tkivo,ali pa igra vlogo tudi po poškodbi nastalo nespecifično vnetje. Spomnimo se na teorijo, ki jo je 1. 1934. postavil Ascoli in jo nazval „anachoresis“. Takole pravi: Neko v telesu nastalo, od bakterij ali brez njih povzročeno vnetje, ima to možnost, da priklene k sebi prosto po telesu krožeče bakterije. To možnost lahko tudi uporabimo pri raziskovanju naselitve bakterij v poškodovanem očesu. Ostane nam še, da ugotovimo, kako pride do obolenja drugega, dosedaj zdravega očesa. Tudi tega ne smemo smatrati za slučajno radi bacilemije nastalo metastazo v drugem očesu, kot jih splošno opazujemo. Tudi tu zahteva klinična slika in razvoj simpatične oftalmije še nekaj več. Pojasniti je treba vzročno zaporednost, časovno odvisnost nastopa tega vnetja. Najlaže si razložimo to na sledeči način: s tem, da se bacili razmnožujejo v prvem, poškodovanem očesu, potem ko so prodrli iz žil v prosto tkivo, se zaradi tega razmnoževanja v uvealnem tkivu tako spremene njihove biološke lastnosti, da postanejo sposobnejši za naselitev tudi v zdravem tkivu drugega očesa. Če odločajo pri tem tudi vprašanja anafilaksije, o tem bi bilo prezgodaj govoriti.
Prišli smo do zaključka razlaganj, kako pride do nastopa simpatične oftalmije. Če na kratko ponovimo:
Kaj se lahko zgodi, če pretrpi oko perforacijsko poškodbo? Če je poškodba sterilna in ni v krvi tuberkuloznih bacilov, potem nastopi po kratkem travmatičnem vnetju ozdravljenje.Če se je oko pri poškodbi inficiralo z gnojnimi klicami, pride do bolj ali manj hudega gnojnega vnetja, v najhujšem slučaju do panophthalmitis in izgube očesa. Če pa je bila ali pa je šele nastopila za časa poškodbe bacilemija, potem se travmatični reakciji zrkla lahko pridruži specifično vnetje, povzročeno od tuberkuloznih bacilov, ki poteka pod klinično in histološko sliko tuberkulozne uveitide, a ga zaradi njegove zmožnosti, da se naseli iz zgoraj omenjenih “vzrokov tudi v drugem očesu, vendar ne istovetimo z njo, ampak ga imenujemo simpatizirajoče vnetje. Simpatična oftalini j a je torej od tuberkuloznih bacilov povzročeno, a pod posebnimi pogoji nastalo in po posebnih poteh se razvijajoče očesno obolenje.
Tako postane tudi v terapevtičnem pogledu marsikaj jasno, česar si prej nismo mogli dobro razlagati. Kakor pri vseh vzročno nedognanih obolenjih smo mogli tudi pri simpatični oftalmiji zaznamovati veliko število različnih, često si popolnoma nasprotujočih terapevtičnih metod. Toda prav pri pregledu teh nadvse različnih načinov zdravljenja vzbuja našo po-
zornost naslednje dejstvo: med zdravljenji, ki so se izkazala za posebno učinkovita pri simpatični oftalmiji, vidimo skoro po vrsti ona, ki jih u-spešno uporabljamo pri očesni tuberkulozi. Torej tudi izkustvo v tempo v ličnem pogledu potrjuje dognanja o vzroku simpatične oftalmije.
V profilaktičnem oziru pomaga pred izbruhom simpatičnega vnetja na zdravem očesu edino pravočasna enukleacija prvega, poškodovanega očesa. Pa tudi do izbruhu bolezni še enukleiramo po navadi Drvo oko. ker nas uči skušnja, da poteka potem vnetje na drugem očesu v lažji obliki.
Na enak način radi odstranimo zrkla, ki so oslepela po navadnem Lu-berkuloznem vnetju, ker upamo, da s tem preprečimo obolenje drugega očesa. Če pa je to že bolno, upamo na lažji potek bolezni.
Nadalje naj omenim tuberkulinsko terapijo, ki jo že dolga leta sem priporočajo avtorji pri simpatični oftalmiji. Posebno se je baje obnesel A O tubcrkulin. Kar se tiče našega mnenja, nismo mogli niti pri simpatični oftalmiji niti pi'i ostali očesni tuberkulozi pri tuberkulinski terapiji opazovali prepričevalnih uspehov. Videti je, da bomo tuberkulinsko terapijo sploh kmalu opustili. Preidimo k nespecifični terapiji. Tudi tu sc krijejo izkustva z onimi, ki jili imamo pri očesni tuberkulozi. Živo srebro, zlato, obsevanje z Roentgenom, proteinsko terapijo, ostala obsevanja, vse to s pridom uporabljamo pri obeh vrstah obolenj.
In končno še nekaj posebno važnega v operativnem oziru.
Pri simpatični oftalmiji velja načelo, da naj ne operiramo, če je le količkaj mogoče. Oko odgovori na vsak operativni poseg s hudim in daljnosežnim poslabšanjem, ki uniči vsako upanje na izboljšanje na operativni način. So pa neke izjeme, kjer moramo vkljub vsemu tvegati operacijo, na primer pri hitro nastalem povišanju očesnega tlaka. Enako slabo prognozo imajo tudi operacije pri tuberkuloznih vnetjih očesa. Zato čim dalje odlašamo na pr. z ekstrakcijo leče pri očesu, ki je obolelo na tuberkulozi, četudi je vnetje že zastarelo. Iz teh izvajanj smo tudi v terapev-tičnem oziru videli analogijo med očesno tuberkulozo in simpatično oftal-mijo. S popolno pravico torej lahko uvrstimo med očesne bolezni, ki jih povzroča bacil tuberkuloze, novo obolenje, o katerem smo pravkar govorili.
Toda nova raziskavanja v okulistiki niso dovedla samo do pomnožitve kliničnih oblik očesne tuberkuloze. Tudi marsikatero obolenje, ki smo ga dolga leta smatrali za nesporno manifestacijo očesne tuberkuloze, smo morali črtati iz vrste teh bolezni in ga uvrstiti drugam. In tako bi rad v naslednjem poročal o očesnem obolenju, ki smo ga do najnovejšega čaša smatrali skoro stoprocentno za tuberkulozo, a ga bomo morali najbrže v najkrajšem času brisati ali pa vsaj priznati, da tuberkuloza nima tolikega pomena, kakor smo to do sedaj smatrali.
Bolezen imenujemo Periphlebitis retinae ali z drugim imenom „juvenilna krvavitev v steklovino“. Ta nadvse važna in v nasprotju s simpatično oftalmijo zelo pogostna bolezen, se pojavlja večinoma pri mladih moških okoli dvajsetega leta. Mlad, na zunaj večinoma povsem zdrav pacijent pride s tožbo, da se mu je nenadoma zelo poslabšal vid na enem očesu, če ga pregledamo, vidimo večinoma močne krvavitve v steklovini, ki so včasih tako goste, da niti ne moremo opazovati očesnega ozadja: Če pa je oftalmoskopska preiskava mogoča, potem lahko opazujemo na očesnem ozadju zelo značilno sliko. Glavne spremembe vidimo na žilah, zlasti na venah. Ob venah vidimo sivkaste ovojnice, večje ali manjše infiltrate, ki so dovedli do obliteracije žile ali pa do uzure stene in radi tega do močnih krvavitev v okolico mrežnice in v steklovino. Radi obli-teracij žil so se stvorile nove kolaterale, razširile so se kapilare, zrasle
nove žile in vse lo nudi zelo raznovrstno in značilno oftalmoskopsko sliko. V nadaljnem poteku pride po prehodnih resorbcijah krvavitev in prehodnem izboljšanju vida do ponovnih recididov, ki često privedejo do izgube vida radi sekundarnega odstopa mrežnice.
Klinično sta obdelala to obolenje leta 1909. do 1911. Axenfeld in Stock in na podlagi njunih raziskovanj smo je smatrali za tuberkulozno vnetje retina Inih žil, predvsem ven. Njuno mnenje je potrdil s svojimi histološkimi preiskavami par let pozneje Fleischer, ki je ugotovil v stenah večjih in manjših ven tuberkule z epiteloidnimi in orjaškimi celicami. Bacilov tuberkuloze vendar ni bilo mogoče obarvati. Vsa nemška okulistična šola, kateri pripadamo tudi mi, je do najnovejšega časa brez pridržkov smatrala to klinično sliko za tuberkulozo. Bolj ob strani je stala francoska šola, bolj individualna in manj prisegajoča na avtoritete, s svojimi posebnimi, dasi včasih zelo si nasprotujočimi razlagami. Tako so pred dvemi leti vzbudila pozornost raziskovanja prof. Marchesanija iz Münchena. Ta zastopa mnenje, da to očesno obolenje ne predstavlja nikakega lokalnega procesa na,podlagi tuberkuloze, ampak da je to samo en člen -v veliki verigi sistemskega žilnega obolenja, ki ga imenujemo „thrombangitis obliterans“ ali „morbus Bürger“.
Popolnoma lahko soglašamo z njim v njegovi trditvi, da zaradi tega, če najdemo v stenah žil ali pa v organiziranih trombih epiteloidne in orjaške celice, še ne moremo prisegati na tuberkulozno etiologijo. Nas-prolno pa je pri zelo velikem številu bolnikov z očesno sliko periphlebitis retinae xispelo dokazati različne simptome Burgerjeve bolezni: pacijenti trpe često za abnormalnimi občutki mraza, nagibajo k ozeblinam, imajo parestezije na udih, predvsem na nogah. Včasih najdemo neenakost ali celo pomanjkanje pulza na art. tibialis posterior ali art. dorsalis pedis in v najhujših primerih nastopa bolj ali manj razsežna gangrena prstov. Pa ne samo to. Včasih najdemo pri teh bolnikih tudi znake multiple skleroze. Razlagali smo si jih analogno z očesnim obolenjem, ki smo ga smatrali za tuberkulozno periphlebitis, s periflebitičnimi spremembami v možganih. Toda šele v novejšem času prodira vedno bolj mnenje, da se patološki pojav, ki ga imenujemo thrombangitis obliterans, lahko odigrava na najrazličnejših mestih žilnega sistema in tako privede do silno raznovrstnih kliničnih slik. Enkrat atipična multipla skleroza, po večini v zvezi z očesnim obolenjem, drugič akroparestezije vseh stopenj tja do gangrene, včasih prebavne motnje s kolikami in srčnimi težavami.
Vsa ta dognanja so privedla do revizije prvotnega mnenja o periphlebitis retinae. Ponovno so bili pregledani histološki preparati očetov tuberkulozne teorije: Fleischerja, Axenfelda, Hippela in ugotoviti je bilo mogoče, fla v njih prav za prav ni čisto nič tipično in nujno tuberkuloznega in, da lahko vse te spremembe smatramo za thrombangitis obliterans. Celo v granulacijah, ki naj bi bile potrjevale tuberkulozno poreklo, je bilo mogoče z barvanjem ugotoviti elastična vlakna obliteriranih žil.
Tako smo danes na potu, da začenjamo odrekati tuberkulozi v tem očesnemu obolenju neomejeni vzročni vpliv in se vedno bolj nagibamo k drugemu, bolj utemeljenemu mnenju, ki pravi, da je periphlebitis mrežnice često le ena izmed lokalizacij obsežnega sistemskega obolenja, ki ga imenujemo thrombangitis obliterans Bürger.
Iz navedenih dveh primerov bolezni, o katerih smo govorili, je jasno razvidno dejstvo, da je še veliko treba prispevati k dokončni rešitvi vprašanja o tuberkulozi očesa, da še ni vse tako jasno in dognano, kakor se utegne zdeti pri površnem poznavanju tega vprašanja.
LITERATURÄ
Urbanek — Meller: Tuberkelbazillennachwcis im Blute augenkranker Menschen. Z.f.A., Bd. 77, 1932.
Meller: Die sympathische Ophthalmie durch Gewebskultur aus dem sympathisierenden Auge als eine echte bazilläre Erkrankung nachgewiesen. Z. f. A., Bd. 79. 1932/33.
Meller: Ueber Bazillaemie und symp. Ophthalmie. Z. f. A., Bd. 79. 1932/33.
Meller: Ueber die bazilläre Aetiologie der 0. S. und mancher Fälle von Iri-dozvclitis posttraumatica. Z. f. A., Bd. 83. 1934.
Meller: Ueber bazilläre Aetiologie verschiedener Augenkrankheiten. Abh. a. d. Augenheilk. u. ihren Grenzgebieten, H. 18. 1935.
Meller: Gelungener Nachweis von Tub.-Baz. durch Färbung in den Schnitten eines Auges mit sympathisierender Uveitis. Z. f. A., Bd. 89. 1936.
Peters: Die symphatische Augenerkrankung. Literaturbericht 1919 bis Oktober 1935. Abh. a. d. A”. u. i. Grenzgeb. H. 20. 1935.
Urbanek: Die Bedeutung der Tuberkulose für die entzündlichen Erkrankungen des Uvealtraktus. S. Karger 1929.
Urbanek: Tuberkulose des Auges. — Therapie der Tuberkulose. 689—719.
Reis: Die sympatische Erkrankung d. A., K. Handbuch. S. O. IV'
Sc hi eck: Die Erkrankungen der N H.-Gefässe. Handbuch d. spez. path. Anatomie und Histol., Henke—Lubarsch, Bd. II, I. Teil.
Ginsberg: Die sympath. Uveitis, Handbuch d. spez. path. A. u. Hist., Henke.
Ginsberg: Tuberkulose der Uvea, Lubarsch, Bd. II, I. Teil.
Bailliart: Les affections des reines retiniennes. (La circulation retinienne XII), L. Octave Doin., Paris.
Leber: Periphlebitis retinae, Graefe — Saemisch, Handbuch S. O.
ZUSAMMENFASSUNG
Es werden die Schwierigkeiten der exakten Diagnose von tuberkulösen Augenerkrankungen besprochen. Erst in den letzten Jahren wurde auf Grund positiver Blut- und Gewebekulturen sowie gelungener Nachweise von Tuberkelbazillen in Schnitten von Augen mit sympathisierender Uveitis die tuberkulöse Aetiologie der sympathischen Ophthalmie nachgewiesen. Am Ende wird die Frage: Periphlebitis retinae Tbc — oder Endangitis obliterans Bürger besprochen.
Docent dr. IVAN MATKO
PATOGENEZA IN TERAPIJA OLIGURIJE
I.	Patogeneza oligurije.
Fiziologija in patologija vodne preosnove spadata k najbolj kompliciranim dogodljajem v človeškem organizmu, zakaj vodna preosnova je odvisna od najrazličnejših faktorjev. Razen tega je voda aktivno in pasivno soudeležena na večjem delu kemičnih, fizikaličnih in fiziko-kemičnih procesov, ki se vrše trajno v našem telesu. Za človeško telo pa pomeni voda tudi važno ravnalo toplote in pomembno tekoče sredstvo, v katerem je že ob normalnih razmerah raztopljenih približno 40—45 snovi, v patoloških razmerah pa še več. Telo odraslega človeka vsebuje približno 60°/o vode, dojenčka 70—75o/0, ploda pa celo 75—95«/o. Te velike množine vode so vložene deloma v tako imenovanih vodnih depojih, deloma v organih, ki izločajo vodo. Kot vodni depoji veljajo: koža, podkožno tkivo, mišičevje in jetra. Od teh sta najvažnejša koža in jetra, in sicer koža zaradi tega, ker vsebuje ne le mnogo vode, marveč tudi mnogo soli. W ahlgreen in Patdberg sta našla v koži 33—76°/o od celokupne soli, katero sta primešala hrani. Koža pa je za naše telo tudi zaradi tega
iako pomemben Organ, ker služi še za vlaganje sladkorja. Iz tega razloga ne govorimo v novejši dobi le o pankreatičnem in renalnem diabetesu, marveč tudi o kožnem, ki je izvor raznih kožnih afekcij.
Po današnjem izkustvu preide celotna, organizmu vtelešena tekočina po krvnem obtoku najprej v tkivo. Vendar se vlaganje vode v tkivo ne vrši v polnem skladu z vlaganjem soli. Kajti sol se v glavnem vlaga v kožno tkivo, voda pa v mišičevje. Jetra pa so depo za enako množino soli kakor ludi vode. Izločanje vode in soli ni odvisno samo od trenutnega stanja našega organizma, marveč tudi od stanja navedenih skladišč v našem telesu. Vol h ar d, ki pripisuje tem vodnim depojem izredno važno vlogo pri vodni in solni preosnovi, jih kolektivno imenuje „predled-vice“, Noggerath pa „predtočne ledvice“ (Vorflutniere). Funkcija teh depojev ni le običajna fizikalična, ampak je voda v njih deponirana v pravnem kemičnem smislu in sicer v reversibelni obliki. Pred-ledvični organi določajo pravilno razvrstitev soli in vod med krvjo in med tkivom in skrbe za dovoz izločevalnim organom onih snovi, ki spadajo v seč.
Izločevanje vode v ledvicah je produkt prav kompliciranega mehanizma, ki je odvisen od raznih dejstev, tako n. pr. od stanja srca, žilja, ledvic, od nagnjenosti tkiva za zadrževanje vode in soli, od raznih fiziko-kemičnih dogodljajev v krvi in v tkivu, od osmoregulativnih impulzov s strani vegetativnih centrov in tako dalje. Tako sta na primer dokazali klinika in eksperimentalna patologija, da sta vodna in solna preosnova po'd vplivom centralnega regulativnega aparata, ki leži na raznih mestih v možganih. Claude Bernard je že 1. 1855. dokazal to z vbodom v dno IV. ventrikula. Posledica tega vboda je poliurija. Pozneje (1913.) sta Jung-mann in E. Meyer našla istotam tudi tako zvani solni center. Istočasno pa sta še ugotovila, da ne obstoji vselej vzporednost med poliurijo in med liyperchlorurijo, marveč da lahko nastopi poslednja tudi brez prve. Po Dreselu in Lewyju leži center za poliurijo in tudi hypochlorurijo v skupini jeder, ki leže v IV. vetrildu in sicer ob medialnem robu tako zvane substancia gelatinosa nervi trigemini, dalje medioventralno od cor-pusa restiforme ter dorsalno nad jedrom VI. živca in nad jedri stranskega konopca. Vsa ta jedra tvorijo tako imenovano formatio reticularis. Po Jungmannu in E. Meyer ju tečejo ločene proge, ki imajo regulativni vpliv na izločevanje vode in soli. Zgoraj navedeni centri pa so podrejeni še posebnem centru, ki leži v dieñcefalonu (Aschner itd.). Vodno in solno preosnovo pa regulirata razen tega še n. vagus in n. svmpathicus. Prvi zviša diurezo, drugi jo pa zniža, odn. zavira.
Celice formacije reticularis so v najožji zvezi s celicami, ki leže v jedrih tuberusa cinercum odnosno v corpora mamillaria (G u d d e n itd.). Za preosnovo soli in vode je ta ozka vez med omenjenimi celicami izredne važnosti, ker je osredek v meduli oblongati v funkcijskem pogledu podrejen osredku v nucleusu supraopticus (synonyma: gangiion opli-cum, gangiion parahypophyseos), ki leži v levo in desno od telesne sred-nice in sicer tik nad vidnim živcem, v neposredni bližini njegovega križišča (chiasma). V okolišu tega jedra sta ugotovila Treridelenburg in Sato snovi, ki vplivajo aritidiuretično, razen tega pa še snovi z diure-tičnim učinkom.
Po domnevi raznih avtorjev pa naj bi imel tudi center v diencefalonu še nadrejen regulator, ki se nahaja ali v samih velikih možganih ali pa celo v malih. Vendar pa ta tretji center še ni definitivno ugotovljen. Oddi je n. pr. opazoval poliurijo tudi po izolirani poškodbi malih mož-
gan, drugi pa po draženju notranjega dela sprednjega odseka gyrusa sigmoideus. S poskusi na živali je slednjič ugotovil P i c k, da obstojita dva vodna centra, od katerih eden usmerja vodni tok v kri, drugi pa vodni tok proti krvi. To se pravi, da ima en center hidremični, drugi pa antihidremični učinek. Med obema pa leži center za solno preosnovo.
Preosnova vode je odvisna deloma tudi od hipofize, za kar prihaja v prvi vrsti v poštev živčni povezek, ki spaja zadnji hipofizni rožen z nu-cleusom supraopticus. Po Geringu se imenuje ta povezek tudi trac-tus supraopticus. Po dosedanjih ugotovitvah na živali izloča zadnji režen hipofize antidiuretično snov, srednji pa diuretično, kar je nedavno odkril Bottger. V funkcionalnem pogledu se izpopolnjujeta vodni center v hipofizi in vodni center v hypothalamusu. Definitivno pa še ni ugotovljeno, kateri izmed njih je važnejši za izločevanje vode. Istotako tudi še ne vemo, da-li igra pri motnjah v vodni in solni preosnovi večjo vlogo draženje ali pa zaviranje teh centrov.
Tekočina, ki predstavlja pri človeku tvarino za vodno preosnovo, izvira deloma od vode, katero pijemo, deloma pa tudi iz hrane, katero uživamo. Razen tega pa se tvori voda tudi v organizmu samem in sicer v poteku presnavljanja. Ta voda se pojavlja pri oksidaciji v intermediarni preosnovi in sicer pri predelavi raznih ogljikovih vodikov (maščobe, ogljikovi hidrati in beljakovine). Med množino te oksidacijske vode in med kalorijsko vrednoto preosnove obstoji določeno razmerje in sicer odpade po M a g-nusu Lewyju na sto kalorij mešane hrane približno 12 gr. oksidacijske vode. To bi bilo na 3000 kalorij hrane približno 360 gr. vode.
Človek je zmožen vsrkavati vodo tudi v obliki hlapov in pare iz ozračja, ki ga obdaja. To sla nedavno ugotovila Frohlich in Zack, in sicer pri težkih, dolgotrajnih dekompenzacijah srca in pri nekih oblikah debeluš-nosti. Ta presenetljivi pojav pa sta dognala ne le pri človeku, marveč tudi na živalih. Poskusne živali so imele več vode v krvi levega srca kakor v krvi desnega. Po mnenju obeh avtorjev leži v tem dejstvu tudi vzrok, da je kri iz levega prekata približno za 0.1° hladnejša kakor kri iz desnega. Do sličnega rezultata je že 1. 1926. prišla tudi Silvi M e 11 o. Zakin Frohllich imenujeta „perspiratio insensibilis negativa“ pojav, da resorbirajo pljuča tudi vodne hlape iz zraka. Te ugotovitve nam do neke meje pripomorejo k boljšemu razumevanju raznih pojav stigmatizacije.
Iz organizma samega oddajamo vodo navzven z raznimi telesnimi izločki in odpadki. K njim prištevamo n. pr. seč, stolico, sline, spermo, kri tekom mesečnega perila, itd. Del vode pa izločamo tudi z izdihanim zrakom in s pomočjo tako imenovane kožne perspiracije. Ob mešani hrani vsebuje stolica že pri normalni konsistenci približno 60—120 gr. vode. Pri vegetarični hrani se množina na tej poti izločene vode podvoji in še več. Množina seča je znatno odvisna od množine one vode, katero oddajamo skozi pljuča in kožo. Množina te zadnje vode pa more biti precejšna in vsega vpoštevanja vredna. Po Siebecku in Borkowskyju izločamo dnevno s sapo približno 260—360 gr. vode, katere množina pa se dvigne, ako več pijemo. Pljuča pri dojenčku so glavni regulator vodnega obrala in znatno prekašajo v tem pogledu funkcijo ledvic. Po Altvaterju in Benediktu znaša množina vode, oddane s perspira-cijo insensibilis povprečno 935 gr. na dan, ako človek miruje in se nahaja v dobro prezračeni sobi pod ugodnimi toplotnimi in zračno-vlažnimi razmerami. Med napornim delom pa se lahko dvigne množina na tej poti izločene vode na 3 litre in celo na 7,5 litra na dan.
Po vsem tem, kar sem navedel zgoraj, sledi, da ne zadošča za presojo vode in solne bilance, ako opazujemo in merimo le seč. Pri vseh teh in enakih poskusih moramo istočasno vzeti v ozir tudi telesno težo in vsa njena kolebanja v smeri navzgor in navzdol. Semtertja dobimo pravi vpogled šele, kadar določimo v krvi množino kuhinjske soli, serumovih albuminov itd. Prav dobro nam služi tudi razširjen Volhardov poskus, pri katerem obremenimo organizem ne le z vodo, marveč tudi z neko količino kuhinjske soli, po največ z 10 g na dan. Sol damo bolniku šele tedaj, ko smo s primerno dieto predhodno dosegli ravnotežje v njegovi solni bilanci (glej dodatek na koncu razprave).
Glede na množino seča, katero izloča človek na dan, razlikuje klinika sledeče fiziološke in patološke pojave v izločevanju urina: poliurijo, normurijo, o 1 i g u r i j o, a n u r i j o, izurijo in a n i z u r i j o. Pri izuriji izloča človek trajno seč v enakomerno velikih porcijah; pri ani-zuriji pa v neenakomernih množinah. Oligokurija je bolezensko stanje, pri katerem izloča človek seč v nenavadno dolgih presledkih.
Od pravkar naštetih oblik izločevanja seča je klinika najbolj proučila poliurijo. To pa v prvi vrsti zaradi tega, ker je poliurija jako očiten simpLom, zlasti ako imamo pred seboj bolnika z diabetes insipidus. Pri takih bolnikih ni 4—10 lit. seča na dan prav nič nenavadnega. Trou s-seau je svoje dni opazoval bolnika, ki je izločal do 43 lit. seča na dan. Fonseca pa je imel v svoji oskrbi mlado redovnico, ki je baje dnevno izločala do 100 lit. seča. Taki bolniki trpe na neusahljivi žeji in posežejo imperativno po vsaki pijači, samo da teče. So med njimi, ki pijejo svoj lastni in tuji seč, po potrebi pa sežejo tudi po vodi iz luž, mlak itd. Pidoux je opazoval bolnika z diabetes insipidus, ki je popil do 20 lit. vina na dan.
Od ostalih oblik sekrecije seča je kliniki znana posebno anurija, to pa zavoljo tega, ker je anurija vedno jako alarmanten in nevaren simptom v pogledu nadaljne usode bolnika. Nekaj več pažnje se obrača v poslednji dobi k oliguriji, kot posledici raznih zanimivih opazovanj, ugotovljenih s pomočjo preiskav na vodno in solno preosnovo. K temu so doprinesla tudi razna odkritja v pogledu odvisnosti vodne in solne pre-osnove od vplivov centralnega živčevja. Pripomogel pa je tudi vpogled v funkcijo hipofize in ostalih žlez z notranjo sekrecijo.
Oligurija se lahko pojavi povsod tam, kjer nastopijo mehanične ovire v izločevanju seča. Pri s tri c tu ra uretrae n. pr. je vodni curek tanjši' kot sicer, je okoli svoje osi zavrten in cepljen. Pri retenciji mehurja, katero opazujemo pri raznih mehaničnih in živčnih afekti j ah, sprejme lahko mehur toliko vode, da sega fundus preko popka. Oligurijo opazujemo tudi pri ko m presi j ah ur etra, n. pr. po tumorjih v mali medenici itd., dalje pri ren m igr an s, pri nephrolithiasis, pri hydronephrosis in tudi po raznih poškodbah ene ali obeh ledvic. Pri sečnih kamnih nastopi lahko popolna anurija, če se istočasno zagozdita oba uretra ali pa, ako pri enostranski nephrolithiasis stisne reflektorični krč zdravo ledvico. Pri h i dr o n ef rozi moremo opazovati tudi menjaje oligurijo in poliurijo. Pri poškodbah ledvic se pojavita lahko oligurija in popolna anurija, akoravno je bila poškodovana le ena ledvica. Tudi ta pojav je reflektoričnega izvora.
Oligurija pa nastopa tudi pri drugih afekcijali, kakor n. pr. v prti dobi eklampsije, pri raznih srčnih, žilnih in ledvičnih boleznih, pri močni krvavitvi iz katerega koli dela človeškega telesa, po močnem bruhanju, potenju itd. Že srednje huda diareja lahko občutno pritisne
HEPAMULT
najbolj ekonomičen in najbolj ugoden preparat jeter,
ker vsebuje s Castleovim želodčnim fermenton aktivirano, torej najbolje delujočo antianemično vsebino jeter v obliki granul zelo
dobrega okusa.
Indikacije: Perniciozna anemija, stimulacija organov za tvorbo krvi pri anemijah nejasne etiologije, anemija za časa nosečnosti, v rekonvalescenci. Po infekcijoznih boleznih in za preusmerjenje organizma in presnove. Nadalje pri alergozi, zdravljenju z arsenom in bismutom.
Dnevna doza: 10 g Hepamult granula = 250 g svežih jeter. Originalni omoti : kartoni po 100 in 500 g.
REMEDIA
KEMIJSKO-FARMACEVTSKA PRODUKCIJA
ZAGREB, TRG KRALJA PETRA 9
VELIKA ZDRAVILNA MOČ
radio-aktivne termalne vode (37°) v zdravilišču
RADIO-THERHA - LAŠKO
INDIKACIJE:
kronični revmatizmi	kronična obolenja	ženske bolezni_
neuralgije, ischias	črevesja in ožilja	arterioskleroza
POMOŽNI ZDRAVNIŠKI PRIPOMOČKI: Elektroterapija, medicinalne, črevesne kopeli z radio-termalno vodo (Enterocleaner), masaže in d i j etično zdravljenje
ZDRAVILIŠČE ODPRTO VSE LETO!
Izven glavne sezone, t. j. od 1. septembra do 30. junija nizke pavšalne cene: za lO dni din 600*-, za 20 dni din 1100'-(stanovanje, hrana, kopeli, zdravniški pregled in ostale takse) Informacije in prospekte s cenikom pošlje na željo UPRAVA ZDRAVILIŠČA
ROBOR
za ojačenje živčne in telesne moči. Jako posrečena kombinacija glicerofosfata, arsena, mangana, oreha Kola in strihninovega oreha. Orig. steki. 130 gr. Sirup prijetnega okusa.
SKALIN
proti kašlju in prsnim boleznim. Sigurno in zanesljivo zdravilo za vsa obolenja dihalnih organov. Orig. steklenica 140 gr. Sirup prijetnega okusa.
REAL PILULE
Kombinirani rastlinski in organski laksans. Dovršeni regulator prebavnih organov. Orig. zavitki: škatlja s 25 pilulami.
CAMPHOSOL injekcije
10% - vodena raztopina sulfoniranega preparata japonske kafre. — Subkutano, intravenozno in intramus-kularno. V ampulah po 1,1; 2,2; 5 in 10 ccm.
CAMPHOSOL draže
sulfonirani preparat naravne japonske kafre v subst. Orig. zavitki: škatlja z 20 dražejami a 0.10
CAMPHOSOL-CHININ injekcije
Camphosol 0.20 in Chinin 0.20 vodena raztopina v 2 ccm.
CAMPHOSOL-CHININ draže
Camphosol 0.10 in Chinin 0.10
HIDRO GEN TABLETE
Hydrogenium hyperoxidatum v močnem stanju vsebuje 35% Hs02. Pakirano v cevkah po 10 in 20 tablet a 1 gr.
KEMIJSKO-FARMACEVTSKI LABORATORIJ
MIŠKOVIĆ IN KOMP.
BEOGRAD, SARAJEVSKA ULICA BROJ 84.
množino dnevnega seča navzdol, V tem pogledu je nevarna zlasti azija,-tična kolera, pri kateri se utegnejo prav zgodaj pojaviti poleg oligu-rije še krči v raznih okončinah in celo znaki prave tetanije. Oligurija pa spada tudi k simptomnemu kompleksu črevesnih sten o z različnega izvora. Tetanija, katero opazujemo sem ter tja pri stenozi pilora, bazira na zvišani alkalozi krvi, ker se izloča preveč kisline v želodčnem soku.
Za presojo vodne preosnove je izredno zanimivo medsebojno razmerje med funkcijo ledvic, kože in črevesja. Cim več vode izloča eden izmed teh treh organov, tem manj je odpade na ostala dva. Isti primer pa nastopi obratno, če pridržuje vodo eden izmed njih. Po obilnem potenju pade množina seča in se poleni iztrebljanje. To pa le, če pravočasno ne nadomestimo izgubljene vode. Iztrebljanje pa postane tudi leno ako n. pr. doječa mati izloča preveč mleka. Sekreeija mleka nasprotno pade, kadar oboli mati za hudo drisko. Črevesju pripada izredno važna vloga pri razvoju normalne vodne preosnove. Ugotovilo se je, da izločajo na dan jetra približno 1 do 1,5 litra žolča, črevesna stena pa v lumen črevesa nič manj kakor 7 do 10 litrov.
Oligurijo opazujemo dalje pri raznih vročinski h boleznih (oliguria fe brili s), pri eksudativnih in transudativnih a f ek c i j a h raznih seroznili previa k, pri anaemia acuta e x h a e m o r r h a gi a, pri želodčnih boleznih, pri raznih oblikah zločestih novotvorb, pri histeriji, pri tabes in njenih gastro-intestinalnih krizah, pri perito nítida h in pri ileusu, posebno pri zaporih v zgornjih delih ozkega črevesja, pri raznih en t er o k at ar j i h, h oler in ah itd., pri cólica saturnina (o lig ur intoxica), pri zastrupljen ju s sublimatom in sploh s strupi, ki okvarjajo ne le ledvični aparat marveč tudi kapilarni sistem. Pri vseh naš te lili afekti j ah se oligurija lahko stopnjuje do popolne anurije. Zanimiva je tudi oligurija pri raznih anemijah, v prvi vrsti pri klorozi in perniciozni anemiji.
Prav zanimive so ugotovitve K o s t y a 1 a in P e n k e r t a, ki trdita, da ne pade že eden do dva dni pred nastopom vročine samo diureza, marveč tudi izvenledvična oddaja vode. V teku rekonvalescence pa se zopet zviša diureza in z njo tudi perspiracija. Po mnenju Kost y ala je padec diureze med vročino v zvezi z motnjami v jetrih, zaradi česar ne trpi le preosnova beljakovin, marveč tudi tvorba jetrnih hormonov. Nič manj ni zanimiv pojav oligurijo pri tako imenovanem stradalnem edemu, ki se pojavi po dolgotrajnem pomanjkanju in stradanju, in ima svoj izvor v moteni preosnovi beljakovin in soli. Pri edem ni bolezni, katero so opazovali med svetovno vojno, pa sodeluje tudi motnja v preosnovi lipoidov in apna. Slednjič navajam, da zavzema med črevesnimi afekcijami disenterija v toliko izjemno stališče, da more biti pri njej jako neenakomerna diureza. Večinoma obstoji oligurija, so pa tudi primeri griže, pri katerih je izločevanje vode celo pospešeno.
G.	Straub v Berlinu je 1. 1932. priobčil zanimiv primer oligurije s hematurijo, ki je nastopila po travmi. Pri poškodovani ženi so se pojavljali od časa do časa napadi močnega potenja, driske, edemi itd. Po psihičnem in dietetičnem zdravljenju je žena okrevala. Sam sem opazoval primera dveh bolnikov, ki sta se zastrupila s sublimatom. Oba sta umrla za zastrupljenjem in pri obeh je stala v ospredju kliničnih znakov najprvo težka oligurija, pozneje pa popolna anurija, ki je trajala do smrti. Eden izmed obeh bolnikov je umrl že prvi teden po zastrupitvi.
drugi pa šele po treh tednih mučnega pričakovanja, da se bo odprla diureza, Vendar se to ni posrečilo, akoravno smo poizkusili vse, kar je na razpolago za tak primer. Pri drugem primeru so stopile vrednote preostalega dušika v krvi na 1200 mg»/o, kar je vsekakor presenetljivo dejstvo.
Pri histeriji opazujemo ne le samo oligurijo, marveč semtertja popolno anurijo. Vzlic temu, da traja pri nekaterih takih bolnikih anu-rija tudi daljšo dobo, ne najdemo pri njih nobenih znakov uremije. Kajti pri takih primerih prevzame želodec kompenzatorično izločevanje sečnine. Isto opravlja želodec tudi pri nefrilični uremiji. Gastritide kakor tudi ko-lilide so pri takih bolnikih v zvezi z draženjem, sluznice po toksičnih snoveh, ki se izločajo skozi njo na njeno površino. Glede anurije pri histerikih moramo biti jako oprezni, ker so ti bolniki izredno iznajdljivi v varanju svoje okolice in tudi zdravnikov. Nasprotno pa mora biti tudi zdravnik jako oprezen pri histerični anuriji, da je ne zamenja z anurijo na nefritični bazi; Pri diferencijalni diagnozi upoštevajmo, da je mehur takih oseb ponajveč poln seča, ki je visoko koncentriran in ne vsebuje beljakovin. Dalje nastopi pri histerikih takoj diureza, čim jim dajemo vodo enteralno ali parenteralno.
Feb ril n a oligurija je posledica premočnega potenja in premočnega izhlapevanja vode skozi pljuča, kajti vročični organizem hitreje diha kakor zdrav. S pomanjkanjem vode v obolelem telesu so v zvezi suha usta in jezik. Seč pri febrilni oliguriji je visoko koncentriran in vsebuje ponajveč nekaj beljakovine (nephropathia febrilis toxica). Albuminurija je v zvezi s toksini, ki se razvijajo v obolelem organizmu in okvarjajo ledvično tkivo. Iz tega razloga moramo dajati bolniku, ki ima vročino, zadostno množino vode, da s tem razredčimo seč.
Oligurija nastopi tudi po hudi žeji, ako organizem ne dobi zadostne množine vode. Pri taki osebi se lahko že v par urah dobesedno izsuši telo. Ustnice in sluznice postanejo suhe, glas hrapav in brezzvočen, oči upadejo, požiranje je otežkočeno, sline postanejo redke in gosto lepljive, oči pordeče in pečejo, pulz je majhen, pospešen, telesna toplota se zviša in kri se lahko zgosti do konsistence smole. Ako takemu posušenemu organizmu ne damo v pravem času dovoljne množine tekočine, zapade prav hitro smrti, katera nastopi po neizrečenih mukah. Prav zanimivo je, da se prav počasi ohlajajo trupla onih, ki so umrli od žeje.
(Dalje prihodnjič.)
Ph. Mr. DAMASKA RADO PREDNOSTI MAGISTRALNEGA ORDINIRANJA ZDRAVIL
Govoriti o koristi magistralnega ordiniranja zdravil moremo šele po predhodnem razmotri van ju raznih oblik zdravil.
Zdravila imamo oficinalna, neoficinalna, magistralna in specialitete.
Vsa zdravila oziroma preparati, ki jih našteva in opisuje farmakopeja, so oficinalna, dočim so neoficinalna ona, ki niso v farmakopeji.
Magistralna zdravila so tista, ki jih kombinira sam zdravnik, a sestavljena so iz več oficinalnih ali neoficinalnih zdravil. Taka zdravila mešamo oziroma izdelujemo vedno sveža v lekarni.
Osnova magistralnega ordiniranja so potemtakem oficinalni in neofici-nalni preparati, ki morejo biti navadne kemične spojine organskega ali
anorganskega izvora, n. pr. Zincum oxydatum, Acidum acelylsalicylicum, Acidum phenylchinolincarbonicum (atofan), Acidum phenilaethvlbarbitu-ricum(luminal) itd. Nadalje morejo biti droge, ki so enostavna zdravila rudninskega, rastlinskega ali živalskega izvora, n. pr. Talcum, Folium Di-gitalis, Oleum Jecoris Aselli, Lanolinum itd. Končno morejo biti farmacevtski galenski preparati, ki jih izdelujejo iz kemičnih spojin ali drog, n. pr. Tinctura Fcrri aromática, Tinctura Chinae composita, Unguentum Argenti colloidalis itd.
Osnova magistralnega receptiranja je torej v glavnem zbrana v farmakopeji. Farmakopeja je zakon, v katerem so zbrani predpisi, ki opisujejo in določajo, kako se izdelulejo posamezna zdravila, kakšna so njihova svojstva, kako se primerno hranijo, preizkušajo na identiteto in čistoto ter kako se najbolje izdajajo. Farmakopeja je torej ravno tako važna za zdravnika kot za lekarnarja in bi moral njene glavne določbe poznati vsak zdravnik.
Povsem drugo obliko zdravila predstavljajo specialitete. To so zdravila za takojšnjo uporabo, ki so v prometu v izgotovljeni obliki in jih lekarnar pod normalnimi okolnostmi ne more sam izdelovati niti ne odgovarja za njihovo kvaliteto in svežost. Takih zdravil ne morejo niti zdravniki pri ordiniranju niti lekarnarji pri izdajanju bodisi kvalitativno bodisi kvantitativno spreminjati. Povdaril sem, da so to zdravila v že izgotovljeni obliki za uporabo, zato, ker bi sicer kdo mogel tudi recimo solno kislino ali acetilsalicilno kislino smatrati kot specialiteto,ker tudi teh preparatov lekarnar pod normalnimi okolnostmi ne more sam izdelovati v lekarni.
Vprašati se moramo, ali so specialitete sploh potrebne. 2e sama definicija teh zdravil nam kaže, da so brezpogojno potrebna; saj je vendar precej takih zdravil, ki jih ne moremo izdelali v lekarni v gotovi obliki. Taka zdravila so torej upravičena in nenadomestljiva, če so tudi klinično preizkušena in terapevtsko potrebna in si sodobnega zdravljenja brez njih ne moremo predstavljati. Vendar je takih specialitet, ki jih lahko imenujemo elitne specialitete, zelo malo in jih po večini izdelujejo samo solidna velika podjetja, ki imajo dobro urejene laboratorije in prvovrstne strokovnjake kot sodelavce. Tem tvrdkam se zahvaljujemo že za marsikatere novosti v terapiji, kakršne so prej navadno iznašli samo na klinikah. Naj omenim n. pr. tvrdke K noli, Ciba in podobne. Take tvrdke izdelujejo nekaj preparatov, ki jih ne priporočajo v dnevnem časopisju, temveč samo v strokovnem. Mislim pa, da bi nekatere od takih elitnih specialitet morale najti mesto v farmakopeji. Tako n. pr. vsi vitamini, ki jih sintetsko izdelujejo, kot n. pr. askorbinska kislina, ali ki jih v čistem stanju uporabljajo. Nadalje n. pr. kemoterapeutikum prontosil, ki ga izdelujejo že pod nazivi streptazol, rubiazol itd. ter ga tudi že kombinirajo s kininom in z ostalimi zdravili, prirejajo iz njega mazila, torej ga takorekoč industrija magistralno uporablja.
Na žalost navaja naš pravilnik o zdravilih še tip specialnih preparatov in sicer zdravila s specialnim zaščitenim nazivom. To so navadne kombinacije posameznih kemikalij, drog ali galenskih preparatov, ki jih more kombinirati vsak zdravnik in izdelati vsak lekarnar. Značilno je zanje, da so fiksno kombinirane, zunanje stalno opremljene in da imajo kak poseben, redno fantastičen naziv. Iz sestavine takih preparatov opazimo takoj, da so to navadne zmesi, ki jih zdravniki sicer pišejo v navadni magistralni. oziroma oficinalni obliki. Poudarjam, da je mnogo specialnih preparatov, ki so danes pri nas v prometu in se v veliki meri predpisujejo, prav iz področja teh zdravil s specialnim zaščitenim nazivom, da
so pa navadne imitacije že znanih in stalno rabljenih formul, ki jih najdemo po farmakopejah in vseh mogočih preskripcijah. Oglašanje, da so taka sredstva nekaj novega in posebnega, je torej brez vsake znanstvene podlage. Taki preparali navadno zelo hitro izginejo iz prometa in jih kmalu zopet nadomestijo kaki drugi rešilni preparati. Zanimiva je ugotovitev, da sicer zdravniki vsako iniciativo lekarnarjev sprejmejo z neko skepso, se pa vendar zelo hitro vdajo propagandi takih nepotrebnih preparatov, ki jih ravno lekarnarji spravljajo največ v promet, bodisi sami; ali posredno po tvrdkah, v katerih imajo sami glavni delež in glavno besedo.
Odločno odklanjam borbo zoper prave ali — kakor sem jih imenoval — elitne specialitete; to bi bilo neresno in zastarelo. Borba velja samo takim preparatom, ki jih moremo popolnoma, ali celo bolje zamenjati z magistralno izdelanimi zdravili, zlasti če so magistralne oblike cenejše. Ce bi bila magistralna oblika ob istem učinku dražja, bi borba ne bila upravičena s splošnega stališča. Lekarnarji naj torej poskrbe ob sodelovanju oblasti, da bodo take oblike v vseh primerih cenejše. V podkrepitev tega naj omenim poslovanje SUZOR-ja, ki je močna bolniška ustanova in ima odlično organiziran posvetovalni zdravniško-lekarniški aparat. SUZOR se ne bori zoper prave in potrebne specialitete, temveč samo zoper tiste, ki so napota resni terapiji. To pa zato, ker ve, da resne in potrebne specialitete pospešujejo zdravljenje njegovih bolnih članov, dočim ostale „specialitete“ dobi ceneje v magistralni obliki. Gotovo pa ne moremo domnevati, da bi se SUZOR-ju to izplačilo, če bi bili njegovi člani dalj časa bolni.
Velika industrija bo vsekakor uničila obrt pri izdelavi enakovrednega blaga. Ravno tako bo farmacevtska industrija izpodrinila izdelovalca zdravil na drobno, lekarnarja, pri izdelavi zdravil, ki jih ona lahko izdela v enaki vrednosti. Naglasil sem pa samo pri enakovrednem blagu! Napačno je, da farmacevtska industrija izdeluje blago, ki kot tako mora ostati v rokah izdelovalca na drobno, lekarnarja. Industrija nima le naloge! Zato tudi nikoli ne bo farmacevtska industrija uničila magistralne recepture, temveč bo le odvzela lekarnarju neke posle, ki mu ob današnjem stanju industrije ne pripadajo več. Načrtna sanitetna politika naj uredi odnos med famacevtsko industrijo in lekarnarjem.
Ko smo že omenili oblike zdravil, naj omenimo še pojem recepta. Recept je pismeni nalog, ki ga izdaja zdravnik lekarnarju, da bi naj po njem izdelal zdravilo in izdal bolniku. Recept je substrat zdravnikovega strokovnega znanja in določa zdravijo, ki bo po njegovem strokovnem znanju uspešno učinkovalo zoper določene simptome bolezni, zoper sam vzrok bolezni, ali pa sploh preprečilo izbruh bolezni, torej uspešno učinkovalo v bolnikovem zdravstvenem stanju, ki ga je strokovno ugotovil. Recepta kot izkaza zdravnikovega umskega dela, ki vsebuje hkrati postavitev diagnoze in terapijo, lekarnar ne sme spreminjati. Vendar se pa mora lekarnar prepričati, če ni zdravnik mogoče pomotoma prekoračil maksimalne doze, ali pa sestavil zmes, ki je inkompatibilna itd. Tudi takih napak ne sme lekarnar sam spreminjati, temveč mora o njih obvestiti zdravnika. Le če bi lekarnar ne dosegel zdravnika, je dolžan sam popraviti očitne napake. Kako naj se zdravilo pravilno izdela in primerno shrani, to spada v lekarnarjevo stroko. Recept je torej skupna zadeva zdravnika in lekarnarja in v izdelku je izražena zmožnost enega in drugega.
Če upoštevamo sedaj omenjene značilnosti recepta, namreč, da je recept izkaz zdravnikove strokovne sposobnosti v postavljanju diagnoze in
Specifična terapija vegetativnih nevroz
Simpatikotonija
Tahikardija
Migrena
Urtikarija
Hipermenoreja
Vagotonija
Angina pectoris
Krize radi strahu
Epilepsija
Spazme
Hiperemija
Dismenoreja
Amfotonija
Labiliteta vegetativnega živčnega sistema Vazonevroze Basedovv Nočno znojenje Nevroze v klimakteriju
6YNER 6 EN BELLADENAL
BELLER6 AL
CHEMISCHE FABRIK VORM. SANDOZ-BASEL (SCHWEIZ).
I
ANALEPTIKUM
EKSPEKTORANS
GALCIO-CORAMIN
(Di-piridin- ß-karbonska kislina dietilamid-Kalciumrodanid)
„CIB4“
Tablete po 0,4 gr za oralno vporabo pri BRONH1TIDAH	KATARIH VSLED STAZE
BRONHOPNEUMONIJAH	EMFIZEM1H
PLJUČNIH EDEMIH	PLJUČNIH ABSCESIH itd.
Cevke po 20 komadov a 0,4 gr
Ojačeni ekspektorativni učinek in stimulans krvotoka in dihanja
6ESELLSCHAFT FOB CHEMISCHE 1HD0TRIE IN BASEL
ZASTOPNIK ZA JUGOSLAVIJO:
Mr. Ph. Vladimir Jelovac, Beograd, Kr. Milutina 56
Kraljevski dvorski dobavitelj
Najmočnejše prirodne oglj.-kisle (CO,) kopelji v Jugoslaviji. Izredni uspehi pri zdravljenju bolezni srca, ledvic, želodca, jeter, protina, kamnov in notranjih žlez
Sezona se prične s 1. majem
Bolnikom vedno priporočajte
RADENSKE PRIRODNE MINERALNE VODE
Mineralna voda ad usum proprium gratis Z RDEČIMI SRCI Prospekte, brošure gratis!
CHEMOLABOR
LJUBLJANA, MIKLOŠIČEVA 17
V BLIŽINI KOLODVORA
Opreme za ordinacijske in operacijske sobe, instrumentarij, aparati vseh vrst, brizgalke, svila, igle, gumasti predmeti, vata, ovojni Samo kvalitetno blaoo in obvezilni materijal, mikroskopi itd. itd.
Za rentgenske posnetke uporabljajte samo
GEVAERT SuperRapidSpecial na modri,nevnetljivi podlagi G EVA IRT dentusfilm na modri podlagi G EVA E RT rentgenpapir PARIX 8 za kontakt G EVA E RT Ridax papir za povečave GEVAERT Orthobrom
KEMIKALIJE:
GEVAERT rentgen razvijalec v dozah po 41|2, 9, 13‘J* in 18 lit. GEVAERT rentgen fiksirna sol v dozah po 5, 10 in 20 lit.
HEMOSTVLDr.RUU.
n,H biološki bemoP0ie' čan preparat
ANEMIJE
ASTENIÜE
HEMORAGIJE
PEKONVALESCENCA
AMPULE: Svež hemopoetičen konjski serum. Zjutraj na tešče vzeti eno ampulo v 1/4 čaše zasla-jene vode.
Pri teških hemoragijah vbrizgati 1-3 ampule podkožno.
Sl RUP: Čista hemopoetična kri.
Vzeti eno jedilno ali čajno žlico, po starosti, v 1/4 čaše zasjajene vode ali še rajši v mineralni vodi, pred obedom in večerjo.
INSTITUT DE SEROTHERAPIE HEMOPOIETIQUE
97, Rue de Vaugirard — PARIS (6«)
GlavnI depo za Jugoslavljo:
RENÉ DUNOD In KOMP. BEOGRAD, Mil. Gavrilovléa ul. 6.
uporabljanju primerne terapije, je jasno, da recepta, ki predpisuje kako specialiteto brez vsake znanstvene podlage, ne moremo smatrati za recept v klasičnem pomenu besede. Pri predpisu takega recepta je zdravnik izpolnil samo prvo nalogo, postavil je diagnozo; drugo, in sicer uporabljanje pravilne terapije, je prepustil industriji, saj je na osnovi diagnoze poiskal v seznamu specialitet nekaj priporočenega in to spisal, ne da bi večkrat sploh vedel, kaj vsebuje ta preparat. Še manj pa more lekarnar pri takem receptu uporabiti svoje strokovno znanje, ker vrši v takem primeru delo navadnega trgovca, preprodajalca. Torej takemu receptu primanjkuje osnovna karakteristika recepta, namreč, da je izraz zdravnikovega osebnega umskega dela.
Prednosti magistralnega ordiniranja zdravil moremo razmotrivati z bolnikovega, zdravnikovega in lekarnarjevega stališča. Razmotrivanju lekarnarjevega stališča — če tudi ni interesantno za bralce Zdravniškega vestnika — naj posvetim par besed. V splošnem mislijo, da so lekarnarji zoper specialitete zato, ker se pri njih premalo zasluži. To mnenje ni pravilno. Ce upoštevamo dejstvo, da je danes velik odstotek prebivalstva zavarovan pri raznih bolniških ustanovah; če nadalje upoštevamo, da lekarnarji na magistralno prirejena zdravila dajejo ustanovam popust od 25 do 34o/o, dočim na specialitete nič ali največ IO0/0, potem moramo u-videti, da je lekarnarju vseeno glede finančnega efekta, če izda specialiteto, ali pa magistralno predpisano zdravilo, zlasti če povrh tega še pomislimo, da so specialitete povečini drage, torej bruto-promet velik. Važnejši motiv so lekarnarjeve antipatije do specialitet. Prvič so specialitete nesimpatičen balast lekarne, ker postanejo hitro nemoderne. Zdravnik zapiše to ali ono specialiteto parkrat, potem nastane premor v propagandi tega preparata, zdravnik ni opazil posebnih rezultatov in pozabi nanj. Spet poudarjam, da so izvzete maloštevilne elitne specialitete. Kateri zdravnik se danes še spomni, da so pred kratkim zelo radi uporabljali recimo Pihdae Sanguinal Krewel, Sorisin, Tinctura'Athaenstaed itd.? Toda mnogo lekarn jih ima še na zalogi. Nasprotno amidopirin, kinin, sirup kalijevega sulfoguajakolata itd. danes ravno tako uporabljajo, kot so jih uporabljali pred dvajsetemi leti. Tega se zavedajo tudi posamezne tvrdke in dajejo v promet vedno nove in nove preparate, dočim stari počasi pre-nehavajo. Drugi, še važnejši vzrok, zakaj so specialitete nesimpatične lekarnarju, je ta, da je lekarnarjeva strokovna sposobnost pri poslovanju s specialitetami brezpotrebna. Lekarnar ne preizkuša specialitet kvalitetno niti jih ne spreminja pri oddaji. Prodaja jih v nespremenjeni obliki, postal je navaden preprodajalec. Če bi se razmere z isto hitrostjo dalje razvijale kot do sedaj, bi lekarnarjeva oprema, reagenčni pribor itd. postala povsem nepotrebna in lekarnarji bi postali lastniki avtomatov, kjer bi se že za vsako bolezen moglo dobiti gotovo zdravilo; ali pa bi oddajo zdravil prevzeli spet zdravniki sami in bi se poslovanje zdravnika zedinilo zopet s poslovanjem lekarnarja kot pred stoletji, dokler ne bi industrija tudi njih izpodrinila in prevzela take avtomate v svoje roke. Lekarnarjeva borba zoper specialitete torej ni materialnega značaja, temveč načelnega, ker razmah specialitet ogroža samo upravičenost lekarn kot takih.
Prednost magistralnega receptiranja v korist bolnikov je vsestransko utemeljena, zlasti pa z nacionalno-ekonomskega stališča. Ekonomske prednosti so jasne. Če proizvajalec nekega preparata, ki ne spada med one maloštevilne elitne preparate, hoče ta preparat vpeljati, mora zanj delati neverjetno reklamo. V ta namen pošilja k zdravnikom tako zvane znanstvene zastopnike, nadalje razširja ogromno reklamnega materiala, ki ga
tudi radi imenujejo znanstveno literaturo; nadalje pošilja razna darila zdravnikom in lekarnarjem in končno ga stalno oglašuje po strokovnih in dnevnih časopisih. Stroški za to reklamo znašajo gotovo več kot za sam preparat in jih plačajo seveda sami konzumenti bolniki. O resnici tega se prepriča vsak zdravnik, če razmotri specialiteto in magistralno takso.
Večkrat čujemo pripombe, da so zdravila pri nas draga. Za specialitete moremo brezpogojno trditi, da so relativno drage, toda magistralno ordinirana zdravila so pri nas, zlasti za bolniške ustanove, poceni in sicer veliko bolj poceni, kot n. pr. v Avstriji, kjer je sicer zdravstvo precej socializirano. Tako n. pr. dobi SUZOR, železniška blagajna in slične ustanove recimo 10 g Extractum Secalis cornuti fluidum za din 9.50. Odgovarjajoče specialitete stanejo od 20 do 30 din. 200 g Sirupus Kalii sulfogua-iacolici dobijo za din 14.-. Odgovarjajoče specialitete stanejo najmanj cca 29,- din. 200 g Sirupus Creosoti lactici dobijo za din 15.-. Odgovarjajoče specialitete stanejo cca din 36,- Naj omenim še, da dobijo 100 g Sal thermarum za din 4.-. 200g Oleum Jecori Asellli za din 9,50; 200 g Infu-sum digitalis za din 14,-; 10 praškov Albuminum tannicum po 0,5 g za din 3,50; 30 g Unguentum Zinci oxydati za din 7,- itd..; tako se more vsak pesimist prepričati, da magistralna zdravila pri nas niso draga. Gotovo bi se prijeli za glavo, če bi kak statistik zračunal, koliko se dnevno nepotrebno izmeče denarja, ker se uporabljajo nepotrebne specialitete. Pa ne samo, da ta denar zapravljajo posamezniki, temveč je to indirektna škoda za vso državo, ker je znano, da uvoz zdravilnih specialitet iz nekaterih držav predstavlja znano postavko v naši uvozni politiki. V tem oziru bi se mogli ravnati po načrtnem zdravstvenem gospodarstvu, ki ga vodi sodobna Nemčija. Ta je ena od držav z najmočnejšo farmacevtsko industrijo in vendar se v njej uporablja manj specialitet kot pri nas.
Zanimiva je statistika, ki jo je sestavil pisec tega članka. Ena od bolniških ustanov, v katere recepturo ima pisec natančen vpogled, je iz finančnih vzrokov poskušala zmanjšati izdatke za zdravila; v ta namen je nabavila nekatere specialne preparate naravnost od veledrogerij in jih je v ambulantah delila svojim članom.V protipostavnost takega poslovanja se pisec ne vtika, zanima ga samo finančna stran. Za eno steklenico goLovega preparata, ki vsebuje natančno 150 g Sirupus Kalii sulfoguaiaco-lici, seveda pod zaščitenim nazivom, je plačala ta ustanova din 18,50. 200 g tega preparata stane potemtakem din 24,66 (150g=18,50; 200g=X; X= ■24,66). V magistralni obliki pa dobi ta ustanova 200 g tega sirupa in sicer po postavni poti v lekarnah za din 14,-. Koliko je takšnih steklenic razdeljenih po ambulantah, ne vemo, gotovo pa je ustanova pri vsaki steklenici efektivno doplačala din 10,66. Pa to ni glavno! S takim izdajanjem so se namreč zdravniki privadili na ta preparat in ga začeli na veliko ordinirati Ludi na recepte. Ta preparat, ki smo omenili, da vsebuje 150 g sirupa, stane ustanovo v lekarni din 26,10. 200 g jo stane potemtakem v lekarni din 34,80 (150 g=26,10; 200 g=x; x=34,80). V lekarni pa jo stane ista količina tega sirupa v magistralni obliki —kakor smo omenili — samo din 14,-. Pri vsakem takem receptu je ta ustanova nadoplačala din 120,80. Pri pregledu receptov je pisec pri vsakem takem, ki vsebuje ta preparat, naredil na posebnem papirju črtico. Po preteku dveh mesecev leta 1937. je pisec preštel te črtice in dobil število 736. Ustanova je torej v teli dveh mesecih dobesedno proč vrgla din 15.308.80. To je statistika enega preparata v teku 60 dni. Koliko takih preparatov in dni pa je?!
še en moment je zelo važen za prednost magistralnega receptiranja: potrebno je razmotriti življensko pot specialitete, zlasti n. pr. kake raz-
topine, ekstrakta, mazila, emulzije itd. Tak preparat izdelajo recimo v neki tovarni v inozemstvu; preparat gotovo čaka kak mesec dni v tovarni, preden ga naroči zastopnik iz Jugoslavije. Pri zastopniku gotovo leži nekaj časa, preden ga naroči veledrogerija. Tudi pri veledrogeriji čaka nekaj časa preden prispe v lekarno, kjer zopet čaka, dokler ga končno ne dobi bolnik. Kakor vidimo, je življenska pot tudi tistih preparatov, ki jih veliko predpisujejo, precej dolga, da ne govorimo o preparatih, ki jih malo rabijo. Drugo je vprašanje, ali so taki preparati povsod in vedno primerno shranjeni, n. pr. na hladnem in suhem mestu, kajti poudariti moramo, da se od vseh teh postaj, katere prehodi tak preparat, strokovno pregledajo samo lekarne. Tovarne, zastopniki in veledrogerije ne spadajo pod redno nadzorstvo sanitetnih oblasti. Računati moramo tudi s tem, da je marsikateri takih preparatov kompliciran sestav zelo nežnih organskih teles, na katere učinkujejo pogubno razni fizični in kemični činitelji, kot so temperatura, vlaga, razni fermenti itd. Če upoštevamo vse te momente, potem se upravičeno vprašamo, ali vedno dobi bolnik ono zdravilo, ki mu ga je zdravnik namenil. Pri nas se žal zelo malo bavijo s preiskovanjem zdravilnih specialitet. V Nemčiji nekatere, zlasti državne lekarne, stalno kontrolirajo specialitete in rezultati niso ravno zadovoljivi. Povsem drugo je pri magistralno predpisanem zdravilu, ki ga prireja lekarnar ex tem-pore, torej je sveže in se dela iz zdravil, ki se strokovno vsako leto pregleda, tako da je malo verjetno, da bi se našlo v lekarni staro, ali po kakovosti slabo zdravilo, bodisi kemikalija, droga ali galenski preparat.
Preostane nam samo še pregledati prednosti magistralnega predpisovanja zdravnika samega. Slišal sem večkrat, da imajo nekateri zdravniki večje zaupanje do specialitet in da so trdno prepričani, če ordinirajo specialiteto, da bolnik dobi stvarno ono zdravilo, ki so mu ga namenili, dočim pri magistralno ordiniranem zdravilu ne morejo biti o tem vedno prepričani. Z drugimi besedami: lekarnar je bolj dostopen nekorektnemu poslovanju kot proizvajalci specialitet. Kako so prišli do takega mnenja? Zato, ker se magistralna zdravila kontrolirajo in se nekorektnosti laže opazijo, dočim se specialitete sploh ne kontrolirajo in je skoro nemogoče izslediti morebitne napake. Trdno sem prepričan, da je to mnenje popolnoma napačno in sicer ravno radi tega, ker je, kakor sem omenil, kontrola magistralnih zdravil velika, dočim kontrole specialitet sploh ni. Na žalost moramo priznati, da se najdejo lekarnarji, ki ne poslujejo vedno korektno. Toda v katerem stanu ne najdemo takih posameznikov? Ali jih ni mogoče tudi v zdravniškem stanu? Presojati celoto po takih posameznikih je gotovo nelogično in nepravično. Napake so vkljub vsemu manj verjetne pri magistralni recepturi, ker taka zdravila izdeluje strokovnjak, dočim specialitete stroj in tehnično osebje, a strokovnjaki vršijo samo nadzor. Pa tudi če priznamo možnost, da so posamezni lekarnarji dostopni nekorektnemu poslovanju, potem moramo ravno tako računati s to možnostjo tudi pri proizvajalcih specialitet, saj so — kakor smo že omenili — po večini zopet lekarnarji proizvajalci specialitet, ali neposredno, ali pa posredno. Prepričan sem, da more zdravnik v splošnem biti ravno pri magistralnem zdravilu prepričan, da je bolnik dobil dobro zdravilo.
Druga in najvažnejša, v veliko primerih pogubna posledica razširjanja specialitet je, da hodijo bolniki sedaj manj kot kdaj prej k zdravniku. Večina tistih, ki nimajo kot člani raznih bolniških ustanov zdravniške pomoči zastonj, si poskušajo najprej pomagati z raznimi preparati, bodisi po priporočilu drugih bolnikov, bodisi po priporočilu reklamnega materiala, ali po oglasih v dnevnikih itd. Večkrat vidimo v lekarnah, da ljudje pri-
hajajo s steklenicami v lekarno in prosijo, naj se jim izda tako zdravilo, ker so brali, da zelo dobro učinkuje za to ali pa ono bolezen, ali pa. da se je s tem zdravilom ozdravila ta ali pa ona oseba. Da je to večkrat usodno za bolnika, je jasno, ker se lahko zamudi pravočasna zdravniška pomoč. Ta pojav je torej splošnega pomena za ljudsko zdravje. Da pa je tudi škodljiv za moralno in materialno poslovanje zdravnika, je samo po sebi umevno, zakaj zelo veliko število bolnikov vendar pri zdravljenju prezre prvenstveno važnega činitelja v zdravstvu, namreč zdravnika.
Nič manj važna prednost magistralnega ordiniranja zdravila za zdravnika je tudi v dejstvu, da je vendar strogo individualna terapija mogoča le z magistralnim kombiniranjem zdravil. Vzemimo kot primer Kardiazol-kininaste perle. Te vsebujejo 0,05 g kardiazola in 0,1 g kinina. To razmerje je zdravniku nemogoče spreminjati. Vendar zdravnik gotovo najde v praksi primer, da zadostuje kardiazolova komponenta v dozi 0,05 g, toda kininova komponenta je premajhna. Če bo zdravnik hotel povečati kini-novo komponento in bo bolniku naročil, naj vzame namesto ene tablete dve ali tri, bo bolnik po nepotrebnem, ali celo v svojo škodo vžival tudi trikratno dozo kardiazola. Ta nedostatek odpade seveda v magistralni recepturi, ker tam zapiše zdravnik dozo, kot jo sam smatra za primerno.
Zanimivo je, da tudi bolnik, če pride k zdravniku, želi, da se z njim individualno postopa. Želi si zdravilo, ki je samo zanj in za takratno njegovo bolezen sestavljeno. Zahteve tako zvane boljše publike, da se ji naj zapiše draga in moderna specialiteta, moremo smatrati za snobizem, ki je tuj širokim masam. Dokaz, kako si bolnik želi individualnega postopka, je splošno razširjena verzija proti bolniškim ustanovam, kjer bolnik — mogoče tudi po krivem — čuti neki kolektivizem v zdravljenju. Da pa bolniki znajo ceniti individualni značaj magistralnega zdravila, vidimo po-dejstvu, da se redko zgodi, da bo bolnik posodil drugemu svoj recept, ki je magistralno sestavljen. Če se vendar kaj takega zgodi, potem je gotovo kako indiferentno sredstvo, recimo kaki praški za glavobol ali kako sredstvo za kašelj itd. Vidimo torej jasno, da smatra bolnik dotično magistralno zdravilo, ki ga je lekarnar priredil za njega samega po zdravnikovem predpisu, kot zdravilo, ki je samo zanj izdelano in drugemu ne bo pomagalo. Nasprotno, kakor smo že omenili, je izposojevanje specialitet reden in vsakdanji pojav. Mogoče si bo kdo mislil, da je vseeno, kar misli bolnik, a glavno je, da zdravnik uporabi pravilno sredstvo. To je deloma gotovo pravilno, vendar mi ni potrebno povdarjati, da imajo individualni in sugestivni momenti pri neposrednem ali posrednem poteku marsikatere bolezni precej velik pomen. Naj to podkrepim s primerom, ki se večkrat zgodi v praksi. Bolnik pride v lekarno z zdravniškim receptom, na katerem je zdravnik zapisal kako specialiteto, in prosi, naj mu lekarnar izda to zdravilo. Ko dobi to zdravilo, ga bolnik razočarano zavrne z objasnitvijo, da je ta preparat že sam kupil in dalj časa uporabljal, da pa mu ni pomagalo. Ugled zdravnika je v takem primeru pri bolniku brezpogojno padel.
Končno se moremo vprašati, kaj je potrebno zdravniku znati, da more racionalno in smiselno magistralno receptirati? Predvsem je potrebno poznati učinek posameznih zdravil na organizem, kakor tudi iz česa sestoje posamezni preparati, ki jih magistralno ordiniramo. Dober zdravnik mora torej brezpogojno podrobno poznati farmakologijo in če je na univerzi to zamudil, mora v praksi zamujeno nadomestiti. Vse ostale finese, ki so potrebne za smiselno magistralno ordiniran je zdravil, kot so terapevtske in maksimalne doze za odrasle in otroke, pravilno sestavljanje in kombi-
Solu-Sa Iva rsa n
injiciran intramuskularno garantira pojačano spirohetocidno delovanje.
Raztopina je stabilna in pripravljena za uporabo, izvrstno se prenaša, more se injicirati tudi intravenozno ter je radi tega Solu-Sal-varsan univerzalen antiluetikum.
Kontrolira se s strani države kemijsko, biološko in klinično ravno tako kakor Neo-
ORIGINALNI OMOTI:
1 oz. 10 ampul po 1, 2, 3, 4, 5 in 6 ccm Omoti za otroke :
1 oz. 10 ampul po 0.5 in 1.5 ccm
'Mmmi
2337 a (3107)
» «
Zastopstvo za Jugoslavijo:
„JUGEFA“ K. D.
BEOGRAD — ZAGREB
Pri vsaki
streptokokni infekcij i
terapevtsko in profilaktično

Deluje tudi pri infekcijah s stafilokoki in koli - bakcili.
Važen preparat pri
partum, septičnem abortu, in-fektnih artritidah, cistitidah, pijelitidah.
ORIGINALNI OMOTI:
Prontosil tablete:
cevčica z 10 in 20 tablet po 0.3 g Prontosil solubile:
škatlja s 5 ampulami po 5 ccm Prontosil album:
cevčice z 20 tablet po 0.3 g
erizi
pelu, angini, sepsi post

Zastopstvo za Jugoslavijo:
„JUGEFA“ K, D
BEOGRAD — ZAGREB
Diranje recepta, samo pisanje recepta itd., kar seveda mlad zdravnik ne more v začetku prakse vse držati v glavi, se najde v raznih priročnikih.
Razen poznavanja farmakologije je potrebno še malo temeljnega poznavanja kemije in seveda uporabljanje tega znanja v praksi. Tako je treba paziti na osnovne napake in ne pisati v eno in isto zdravilo kislino in lužino hkrati, ker se bosta nevtralizirali in se s tem učinek spremeni. Mnenja smo, da se zdravniki splošno premalo učijo kemije in se je premalo praktično vežbajo na univerzi, glede na vlogo, ki jo ima kemija v modernem zdravljenju.
Če bi zdravniki nehali ordinirati samo del nepotrebnih specialitet, bi jih že veliko izginilo iz prometa. Posledice tega pa bi bile ugodne za državo kot tako, ki bi precej prihranila na tujih devizah; za posamezne bolnike, bolnice in bolniške ustanove, ki bi dobili večkrat boljša zdravila za manj denarja, pa končno tudi za zdravnike, ki bi brezpogojno bolj sodelovali pri zdravljenju, nego danes sodelujejo.
Dr. R. NEUBAUER — GOLNIK
15 -LETNICA ZDRAVILIŠČA RUSKEGA RDEČEGA KRIŽA NA VURBERGU
Ivo se pelješ — po cesti ali po železnici — iz Slovenske Bistrice proti Mariboru, zagledaš ob lepih dnevih na enemu od gričev, ki spremljajo Dravo od Maribora proti Ptuju, ponosen grad, ki kraljuje nad zelenimi višavami svoje okolice, resen in strog kakor srednjeveška trdnjava kar v resnici tudi je, saj je bil ustanovljen že v 11. veku. Nihče pa ne bi slutil, da se je v tem gradu razvila prava trdnjava proti jetiki, zdravilišče, ki se — dasi najmanjše po številu postelj — uvršča z vso pravico med prve zavode te vrste v naši državi.
Bilo je končani svetovni vojni, ki se ji je kot tragedija brez primere v zgodovini priključila emigracija deset- in stotisočev najboljših sinov ruskega naroda, ki so skušali ob strani Vrangla rešiti svojo domovino iz bol-ševiškega kaosa in so se po polomu vseh svojih nad razsuli menda čez eel svet. V nasledstvu bede, ki je ruske emigrante čakala na vsakem koraku, kot posledica nadčloveških naporov v borbah in na begu, je — naravno — tudi jetika žela s polnimi rokami. Tedaj so zastopniki Ruskega rdečega križa, na čelu njegov predsednik poslanik Vasilij Strandman, sklenili, pomagati tem največjim revežem z ustanovitvijo svojega lastnega zavoda, kar je omogočil grof Herberstein, ki jim je v ta namen po zelo ugodnih pogojih prepustil krasni grad Vurberg.
Pod vodstvom šefzdravnika dr. Boleslava Okolokulaka, ki še danes vodi zavod z nezmanjšano energijo in požrtvovalnostjo ter s čimdalje večjim uspehom, je zdravilišče začelo svoje človekoljubno delo leta 1923, torej
kot ena prvih ustanov svoje vrste v naši državi. 2e koncem istega leta so na Vurbergu sprejeli prvega Jugoslovana. Od tedaj naprej se število teh znatno množi in v zadnjih letih postaja zavod čimdalje važnejši činitelj za zatiranje jetike v Sloveniji s posebnim ozirom na svojo ožjo okolico. Vkljub ogromnim težkočam, predvsem gmotnega značaja, je Vurberg' ot-voril svoja vrata siromašnim jetičnim bolnikom ptujskega okraja, katerih ima vedno po enega ali dva brezplačno poleg 5 postelj z znižano oskrbnino. Tudi banska uprava v zadnjih letih rada pošilja svoje bolnike v ta sanatorij. In kateri od naših zavodov se lahko ponaša s tem, da so zdravniki in uradniki ob smrti blagopokojnega kralja Aleksandra sklenili, da bodo na svoje stroške vzdrževali eno brezplačno posteljo v večen spomin kralju Ujedinitelju?
Treba je poznati vse težkoče, s katerimi se je moralo vodstvo zavoda boriti v letih krize, ko so se od dneva do dneva bali, da bodo morali ustaviti obrat; ko ni bilo prav nobene pomoči od nikoder, ko so bile vse prošnje in intervencije pri ministrstvih zastonj. Treba je vedeti za vse napore, slične naporom moštva potapljajoče se ladje, ki se pod neustrašenim vodstvom svojega kapitana bori z vsemi silami — in učaka vendar dan, ko se valovi zgladijo in zopet zasije sonce. Šele potem je mogoče presodili delo in uspehe, ki jih izražajo navidez suhoparne številke, ki jih posnemamo iz slavnostnega govora dr. Okolokulaka.
2618 bolnikov je bilo sprejetih v teku teh 15 let, od njih 1817 ruskih emigrantov, 780 Jugoslovanov in 21 drugih (Poljakov, Rumunov, Grkov, Bolgarov in Italjanov). 2079 bolnikov je bilo sprejetih prvič,539 pa ponovno.
Ti bolniki so prebivali v zdravilišču skupaj 268.775 oskrbnih dni.
V teh 15. letih je bilo odpuščenih iz oskrbe 2569 bolnikov s temle uspehom zdravljenja.
klinično zdravih in sposobnih	za delo......... 984	ali	38.3	o/0
izboljšanih in sposobnih za delo............. 1200	„	46.7	o/„
premeščenih v druge zavode......................130	„	5.1	«/o
nespremenjenih..................................160	„	6.2	»/o
umrlih...................................... .	95 „	3.7 »/o
Razumljivo je, da so se ti uspehi pri skoraj vedno prav težkem stanju sprejetih bolnikov dali doseči samo z uporabo vse sodobne terapije pljučne tuberkuloze, seveda poleg preizkušenega higiensko-dieletičnega zdravljenja. Kako skuša zavod uveljaviti vsa sredstva za zdravljenje pljučne jetike, izhaja n. pr. iz dejstva, da so prvi obojestranski umetni pneumotoraks delali že leta 1923, ko je bilo to zdravljenje še povsod prava redkost. Pa tudi zdravljenje z zlatom so uvedli na Vurbergu že 1. 1924, torej takoj po odkritjih Molgarda na Danskem.
Spričo tega številke o terapevtičnem in diagnostičnem delu ne povedo dovolj.
Vkljub temu pa jih hočemo navesti:
Pneumotoraksov (vseh insuflacij) različnih operacij prsnega koša .
intravenoznih injekcij..........
intramuskularnih injekcij
tuberkulinskih prob.............
rentgenskih pregledov...........
rentgenskih slik................
je bilo
55	55
5?	55
55	55
55	55
55	55
2.400
366
38.018
60.638
2.788
3.800
1.658
laboratorijskih pregledov .... fizikalna terapija (razne storitve) mavčevih odvez pri kostni tub.
18.806
9.548
168
Glede kirurških intervencij, kakor n. pr. operacij preponskega živca, torakoplastike in sl. moramo pohvalno omeniti lepo in koristno sodelovanje zdravilišča s ptujsko bolnico.
Vurberg in njegov šef sta lahko zadovoljna z dosedanjim razvojem. Zdravilišče se je s svojim delom dostojno uvrstilo med ostale protiluber-kulozne zavode v Jugoslaviji. Njegov ugled raste od leta do leta. Proti-tuberkulozna akcija v naši kraljevini tega zavoda ne more več pogrešati. Zalo je upravičeno upanje, da bo zavod na merodajnih mestih našel vedno več razumevanja in podpore, ki mu bosta omogočila nadaljni razvoj v korist žrtev tuberkuloze po starem, lepem geslu Ruskega rdečega križa: „Vozljubiši bližnago tvojego jako sam sebe“.
Arh. IVAN ZUPAN — LJUBLJANA
DOM ZDRAVNIKA
Vendar moramo raztegnjeno širino arhitektonsko prilagoditi višini, stavbo spraviti v sklad z okolico, ker ne sme ista nekako bahato ogrožati mirne in romantične podeželjske gradbene samoniklosti. Po teh principih je ugledni zdravnik na Štajerskem gradil svoj lastni dom. Ker je tudi zasnova tlorisa v smislu tega članka, prinašamo tlorise v klišeju pod I in la ter se hočemo pri njih malo pomuditi.
Geslo: pacijente je strogo ločiti od notranjosti, t. j. od družinskih prostorov. Je to sicer enostavna zadeva, če se ne štedi z denarjem. Kajti,
dohod pacijentov mora biti pod stalno kontrolo in to združiti ekonomično z gospodinjskim obratom, je gotovo glavna naloga projektanta.
V našem tlorisu je zato pod (1) zasnovan obsežnejši vetrolov, ves v steklu, iz katerega je direktno dostopna čakalnica (2) ter stranišče, ki je opremljeno z dobro venti-liranim predprostorom (4). Kontrola tega vetrolova, ali recimo vhoda za stranke je z lahkoto mogoča iz malega, premikajočega okenca v kuhinji (6), ki kuharici daje možnost, da vsak trenutek pregleda prostor pod (1).
Iz tega vetrolova je šele dostop v faktično predsobo stanovanja (5). Vrata te predsobe morajo biti na varnostni gumb, da morejo vstopiti samo oni, ki posedujejo ključ. Iz tega prostora je šele dostopna kuhinja (6), kletni prostori in glavna dnevna soba, jedilnica, ki je zamišljena v tem tlorisu kot mala hala (7). V tem prostoru je nameščeno stopnjišče, ki vodi v zgoraj
nameščene spalnice. To slopnjišče daje jedilnici nekak dekorativni pov-darek in je kombinirano z podestnimi, steklenimi vratmi, ki v zimskih dnevih omogočajo normalno kurjenje dnevne sobe ali pa tudi temperiranje mansardnih prostorov. Tudi stopnjišče je potom steklenih vrat iz kuhinje (6), vedno pod nadzorstvom.
Sobica (8) pa prevzame zelo važno nalogo. Zdravnik se lahko umakne iz ordinacije — neopaženo — na kratek oddih. Tudi preko tega prostora lahko sprejme zelo nujne zadeve, ki bi jih morda pacijenti, v splošni čakalnici, iz nerazumevanja, morda drugače komentirali. Skratka, ta zamisel se je izkazala kot pravilna in je za zasnovo zdravnikovega doma bistvenega pomena.
Tloris pritličja nam kaže Ludi rešitev kuhinje (6)’ sobice služkinje (9), shrambe (10). Prostor pod (11) je bil namenjen vodnjaku, ki je izvrševal svojo koristno in priročno nalogo do sedanje vpeljave splošnega vodovoda.
Voda vodnjaka pa je, kakor se izražamo, „mehkejša“ in zato še vedno za pranje perila neprecenljiva.
Ostali posamezni prostori, spalnice itd., so projektirani v mansardi, ker se je morala višinska zgradba prilagoditi okolišu. Vse te sobe pa so popolnoma normalne in se je strešna konstrukcija tej glavni zahtevi morala prilagoditi in človek nima vtisa, da ne stanuje v običajnem I. nadstropju, četudi je — faktično — v okrilju mansardnega ostrešja.
Kliše pod I. a nazorno prikazuje to rešitev. Stopnjišče je rešeno liki mat lega hotela, da je iz predprostora (1) kar sedem prostorov direktno dor stopnih in še v slemensko ostrešje, ki je potrebno za sušenje perila in 'drugo. Z ozirom na število družinskih članov, odnosno na željo gradilca, je ta rešitev mansardnega tlorisa vsekakor zadovoljivo rešena in jo hočemo še bližje opisati.
(Dalje prihodnjič.)
O zdravnikih m zdravilstvu*
Skrbeti moramo, da se fontanele našega duha prezgodaj ne zaprejo.
Otfried Miiller
* Iz „Das Aerztebiichlein“ od W. Klussmann. Založba; G. Thieme — Leipzig.
Stanovski veslnik
Dr. ZVONKO ŠUŠTARŠIČ - KRŠKO
K OSNUTKU NOVE ZDRAV. UREDBE
Te dni smo izvedeli po radiju za vsebino osnutka nove zdravniške uredbe. Najvažnejši je oni del, ki govori o nastavitvi mladih zdravnikov v bolnicah: Zdravnik, ki želi dobiti mesto v državni bolnici, mora po končanem stažu najmanj dve leti vršiti prakso na deželi ali pa biti zaposlen v kaki podeželski bolnici, predno more zaprositi za mesto v večji državni.
Mislim, da je uredba v vzročni zvezi s konstatacijo kongresa jugoslovanskih zdravnikov v Novem Sadu. Tam je bilo ugotovljeno: Velika večina zdravnikov v Jugoslaviji je nakopičena po mestih, medtem ko podeželje trpi na pomanjkanju zdravnikov. Kaj storiti, da se to zlo sanira? — Seveda je vprašanje, ali je to res neko zlo, ki ga je potrebno odstraniti. Ce je to pri nas tako, v drugih državah pa drugače, s tem še ni rečeno, da lo ni prav. Morda naše prilike to zahtevajo. Brez vzroka vsi ti zdravniki ne sede po mestih. Dvomim Uidi, da bi bili brez posla. Upoštevati moramo tudi, da so vsi zdravstveni zavodi po mestih in ti zavodi zaposlijo zelo veliko zdravnikov. Razen tega se ravno po mestih najdejo zdravniki, ki imajo v eni osebi združenih po deset in več služb, č.esar na deželi —^ vsaj v taki meri — ni. Ce bi se torej vse te službe razdelile, bi morda še večje število zdravnikov dobilo posla v mestih. In to ne bi bila razdelitev dela, ki ga lahko eden opravi, na več oseb! Do sedaj še nisem srečal zdravnika v mestu, ki bi bil brez posla. Bodisi da dela, ker je potreben zavodu in bolnikom, bodisi da dela zato, da se sam usposobi za bodoči poklic. Seveda je drugo vprašanje, kako je za svoje delo plačan.
Pa naj bo lo že kakorkoli, uredba prinaša rešitev, kako znižati ulomek 10/1 — Prisiliti je treba mlade zdravnike, da gredo na deželo. S tem se bo zmanjšal dotok zdravnikov v mesta in bolnice, dežela pa bo dobila potrebno število zdravnikov. Ce bo na deželi dovolj zdravnikov, bo tudi dotok bolnikov v bolnice manjši. Bolnice ne bodo več prena-
polnjene z bolniki, število volonterjev (ki bi jih bilo treba prej ali slej nastaviti) se bo skrčilo in zdravstvene razmere dežele in prebivalstva se bodo zboljšale. Za lajika na prvi pogled enostavna in dobra rešitev.
Ali pa bodo ti zdravniki res tudi s p o-sobni vršiti odgovorno službo praktičnega zdravnika na deželi? Ali se bodo s tem res zboljšale naše zdravstvene razmere? Ali se bo na ta način dvignil nivo našega zdravništva? Ali je s tem rešen socijalni problem mladega zdravnika?
Medicinec po končanem studiju ima precej teoretičnega znanja. Toda vse je nekako šolsko, ne zna ga prav uporabiti. Potrebno je, da se lo znanje vsede,uredi, da odpade balast in se znanje izpopolni, kjer ga je premalo. Praktično pa mlad zdravnik ne zna takorekoč nič. Da se torej izpopolni v teoretičnem znanju in privadi praktičnemu delu, je potrebno, da dela po končanih študijah dalje časa v bolnicah in institutih pod strokovnim vodstvom. Zakonito je predpisana doba enoletnega staža, predno sme zdravnik vršiti prakso. V dobi enoletnega prakticiranja po vseh oddelkih naj se zdravnik teoretično in praktično izpopolni v vsem, za kar je na univerzi dobil samo ogrodje. Pa recimo, da bi ta doba zadostovala. Toda 90 odstotkov zdravnikov odsluži devet mesecev staža pri vojakih. Tu službujejo večinoma kot trupni zdravniki po ambulantah. Le kratko dobo so v vojnih bolnicah. Kot trupni lekari se pa kaj slabo izpopolnjujejo v svojem znanju, saj nimajo niti strokovnega vodstva niti zadostnega števila slučajev, da bi se na materijalu izpopolnjevali. Jasno je, da od svoje stroke več pozabijo kakor se pa nauče. Po vojaščini še dva meseca v žensko bolnico in en mesec na higijenski zavod in staža je konec. Zdravnik je po zakonu sposoben, da vrši prakso.
Ali je pa v resnici sposoben? Naj naši mladi zdravniki sami odgovore na to vprašanje. Od vsakoletnega naraščaja gresta komaj eden ali dva na deželo
vršit prakso takoj po končanem stažu. Vsi ostali pa iz lastne inicijative ostanejo po zavodih in bolnicah, da se izpopolnijo: Pa to ne morda radi kakih aspiracij na boljše službe, na specijalizacijo. Ne, ampak iz enostavnega razloga, ker se ne čutijo sposobne za samostojno delo.
V	bolnici mlad zdravnik še nekaj zmore : ima vse pripomočke, delo se vrši slično kakor na kliniki. Cisto drugače pa je, kadar pride na deželo, kjer je navezan sam nase in nima takorekoč nobene pomoči v laboratoriju in drugih pridobitvah moderne medicine. Tu mora biti v klinični diagnostiki res trden, da ga ne polomi.
V	svoji vojaški dobi sem sam okusil, kaj se pravi stati ob bolniški postelji, navezan sam nase in na stetoskop poleg par kemikalij za najnujnejše reakcije. Greenhorn tu težko zadovoljivo reši svojo nalogo. Svoje težave sem potožil več kolegom. Zaupali so mi, da so imeli ravno take težave. In to niso bili najslabši študentje.
Še kočljivejši pa je položaj bolnika. Ge je zdravnik premalo skrupulozan, ga bo zdravil pri napol ugotovljeni diagnozi — posledice so lahko fatalne. Ce pa je vesten, ga bo pa — dostikrat po nepotrebnem — poslal v bolnico. Na la način bo trpel pacijentov žep.
Naše zdravstvene razmere se s prihodom mladih zdravnikov na deželo ne bodo mnogo izboljšale. Prej obratno. Do-tok bolnikov v zavode bo še večji: na eni strani zato, ker bodo mladi zdravniki radi svoje neizkušenosti primorani več slučajev pošiljati v bolnice, na drugi sirani pa bodo bolniki sami šli raje v zavode, ker ne bodo imeli potrebnega zaupanja v mlade zdravnike.
Mimogrede naj omenim, da bi po mojem mnenju bilo samo želeti čim večji do Lok bolnikov v zavode. Saj moderna diagnostika in terapija takorekoč zahtevata, da je zdravstvo osredotočeno na zavodih. Le na ta način se je mogoče pri vsakem pacijentu poslužiti vseh pridobitev moderne medicine. Velik dotok bolnikov v bolnice je tudi znak kulture naroda, seveda pa deloma tudi znak siromaštva. Pri nas seveda, ko še v danih razmerah primanjkuje zavodov in kreditov za zdravnike, je medicina, socijalizirana in koncentrirana na zavode, le predmet sanj.
Bolniki torej z na la način povečanim
številom zdravnikov na deželi niti kar se tiče strokovne nege, niti materijalno ne bodo na boljšem. Prav tako pa ne bolnice, oziroma državna uprava, ki jim daje kredite.
Kaj pa zdravniki? Strokovna usposobljenost naših zdravnikov se s tem, da so takorekoč takoj po studiju primorani iti na deželo, prav gotovo ne bo izboljšala. Če pa pada nivo zdravništva, je to v prvi vrsti v škodo naroda in države. Evropske države zato z zakoni, pa tudi z raznimi ugodnostmi za zdravnike skušajo doseči, da ti po končanih študijah čimdalj ostanejo na zavodih, da se čimbolj izpopolnijo v svojem znanju, predno začno vršiti prakso. V Avstriji na pr. mora zdravnik po končanih študijah dve leti službovati v bolnici kot plačan sekundarij, predno sme začeti samostojno prakso. — Pri nas mora rokodelec po položenem pomočniškem izpitu najmanj tri leta delati kot pomočnik, predno more dobiti koncesijo za samostojno obrt. — Zdravnik, ki mu je zaupano zdravje in življenje človeka, pa sme in v bodoče bi celo moral napol pripravljen vršiti posel.
Ali bo z novo uredbo zboljšan socijalni položaj zdravništva? Medicinec, ki je morda ob težkih materijalnih žrtvah svoje rodbine končal studije, pač težko pričakuje še tako velike materijalne podpore od doma kot jo zahteva ureditev ordinacije. Recimo, da se mu posreči dobiti instrumentarij na dolgoročno odplačevanje. Začetnik, ki še ni upeljan, ima itak velike težave predno postane njegova praksa aktivna. Ce pa mora pri tem še odplačevati dolgove, je pa to komaj zmogljivo breme. Vso energijo mora trošiti za to. Plača, banovinska, občinska ali kakršno ima, je večjidel zelo skromna, tako da komaj živi svojemu stanu primerno. Pri tem bo težko mogel misliti na izpopolnjevanje v svoji stroki. Na kmetih ni strokovnih bibliotek in predavanj. Zdravnik je navezan na strokovne liste in knjige, ki si jih sam kupi. To je pa drago, za mladega zdravnika predrago. In literatura še daleč ne more doseči tistega, kar živa beseda in strokovno vodstvo pri primerih. Zdravnik, ki se bo po študijah moral najmanj dve leti zakopati nekam na deželo, si kupiti svoj instrumentarij in boriti se z mate-rijalnimi težavami, ne bo mogel sledili napredku medicine. Mnogo bo izgubil od
svojega idealizma, ki ga je prinesel z univerze. Strokovno bo nazadoval ali pa vsaj ne mnogo napredoval. Ce se mu je končno posrečilo urediti svoj materijalni položaj, če ima svojo ordinacijo in klijentelo, ali se bo še potegoval za mesto v bolnici, da se izpopolni v svojem znanju? Cernu mu bodo tam instrumenti, čemu ves trud? In tako se bo zgodilo, da bo mnogo mladih zdravnikov, ki bi lahko mnogo koristili napredku naše medicine, postalo žrtev novega reda.
Uredba predvideva sicer službo na kmetih ali v podeželskih bolnicah. Koliko novih zdravnikov pa letno lahko dobi mesta v podeželskih bolnicah? Večina jih bo le morala na deželo, na samostojno delo.
Z novo uredbo bo prav gotovo padel nivo našega zdravništva in s tem tudi zdravstveno stanje našega naroda. Ali ne bi bilo bolje, da bi vsi mladi zdrav-
niki po končanih študijah določeno dobo morali delati kot plačani sekunda r i j i na zavodih, po preteku te dobe pa morali iz bolnice n a deželo? Izjemo bi tvorili asistenti. Seveda bi bilo potrebno, da se financijelno stanje podeželskih zdravnikov popravi. Saj to je najtežje in najodgovornejše delo medicinca, če hoče res dobro vršiti dolžnost praktičnega zdravnika na deželi. Potem mislim, da na deželi ne bo več pomanjkanja zdravnikov in naš stan bo napredoval, da bo mogel res vršiti visoko dolžnost, ki jo ima.
Mislim, da je naša dolžnost, predvsem pa dolžnost zdravniških zbornic in strokovnih organizacij, da pravočasno razmotre položaj in ga razlože na merodajnem mestu. Nova uredba bi mogla biti, če bi bila sprejeta, usodna za naš zdravniški naraščaj in s tem za naše zdravstvo sploh.
Jz medicinskih časopisov
PERIODICA
LJECNICKI VJESNIK 1938, br. 1
Prof. dr. I. B o 11 e r i: O mehanizmu prodora pljučnih ehinokokovih cista u bronhe. Pri punkciji ehinokokove ciste 9-letne bolnice in naknadnem izpiranju z Rivanolom nastopi naenkrat predor in pa-cijentka izkašlja Rivanol. Avtor zamišlja mehanizem predora takole: zaradi punkcije popusti napetost v cisti in membrana se naguba. Ranitev membrane je na ta način lahko mogoča in tekočina iztopi potem prav prav lahko skozi zaradi močnega pritiska že itak zelo atrofično pe-ricisto v bronhialni sistem. Predor pri punktaciji ni tako redek in zlasti v zasebni ordinaciji prav neprijeten, ker lahko konča letalno.
Dr. E. I. Grin: Sezonske upale donje usne kod zemljoradnika (Cheilitis aestivalis). Bolezen se pojavlja pri kmetovalcih zlasti aprila in maja. Najprej spodnja ustnica močno zateče, nakar se pojavijo gnojni mehurčki in erozije sluznice, ki se včasih zacelijo šele jeseni. Okolica spodnje ustnice ostane popolnoma zdrava. Etiologija ni še docela jasna.
D r. N. N i k o 1 i c: Eksperimentalne štu-
dije o varijacijama bacila tuberkuloze na novim sintetičkim podlogama Z 23, Z 24, Z 26, Z 30 i Z 37.
D. M. Budak: Slučaj hemoragične ne-frilide s maksimalnom vrijednošću ostat-nog dušika. Slučaj hemoragične nefritide, ki je nastopila zaradi zastrupitve s Sabino ki je zlasti v nekaterih delih Hrvatske zelo priljubljen abortivum? Dušikov ostanek je za časa bolezni dosegel vrednost 1120 mgo/o v krvi, v likvorju pa 80 mgo/o.
Dr. B r. Gušič: Morfogeneza otogenih apscesa velikog mozga.
Dr. A. M a n z o n i: Ritejte lokalizacije tuberkuloze kosti. Po statističnih podatkih znaša tuberkuloza sramne kosti komaj 0.15 °/o vseh kostnih tuberkuloz. Starost je neomejena (od 3. do 70. leta), po spolu je enako razdeljena. Pri vseh nastanejo fiškale, včasih celo multiple. Diagnoza je v začetku težka, važen je rentgenogram (cela medenica zaradi primerjave)! Terapija: konzervativna in kirurška, običajno kombinirana. Prognoza je dobra, zlasti po puberteti. Pri nosečih ženah, kjer postoji sum na že četudi prebolelo tbc, rentgenogram zaradi nevarnosti rupture simfize za časa poroda.
Dr. L. T r a u n e r: Prilog etiologiji i terapiji reumatičnih obolenja s osobitim
obzirom na vegetativni živčani sistem.
V aktrotermi Krapinske Toplice so s pomočjo . Danielpoln-Carciolove metode 'serijsko preizkušali vegetativni živčni 'sistem revmatičarjev. Labilnost je ugotovljena v prav visokem odstotku. Za čas balneoterapije pada tonus vegetativnega .živčnega sistema, sedimentacija krvnih Telesc raste. Po 20 dnevnem zdravljenju se je v 82o/o slučajih z labilnim v. ž. s. ugotovila normalizacija: hipo in hipertonija je postala normalna.
D r. S. C a k ovac i dr. Frankovim Način primjene obloga i njihova indikacija u dermatologiji.
Dr. 2. Spitzer: Problem otomalo-gene žarišne infekcije.
1938, br. 2
Prof. d r. M. Priča: Pitanje zaštitnog djelovanja i promjene patogenosti BCG-bakterija. Poskusi na morskih prašičkih so se vršili z rodom BCG 520/21 iz Pavten-j’ovega instituta v Parizu. Rezultat: BCG ni popolnoma neškodljiva, apatogena modifikacija Kochovega bacila. Imunizacija s predhodno parenteralno aplikacijo BCG bakterijami se ni posrečila.
Dr. B. J. Jovanovič: Nekoliko primjedaba o posioperativnoj atelektaziji pljuča. Kljub napredku narkoze in posto-peralivne nege je morbiditeta in tudi le-taliLela po operacijah zaradi pljučnih komplikacij precej visoka. Dočim trde ameriški avtorji, da je glavna postopera-livna pneumopatija atelestoza (70°/o), so drugi mišljenja, da so pogostejše bron-hopneumonije. Popolna atelektaza ene pljučne polovice je precej redka, večinoma gre za parcijelne atelektaze. Kaj jo povzroča? Trije glavni - faktorji so: zamašitev enega bronha, polipeptidi, ovirana normalna mehanika dihanja. Terapija: bronhoaspiracija, hiperventilacija (inhalacija karbogena).
I)r. D j. O bero n: Slezena u zdravom
i patološkom stanju. Po anatomskem, histološkem in fiziološkem opisu prehaja na patologijo vranice in nato na specialni del. Redki so primeri, kjer vranica sploh ni razvita, pogostejša je dvojna vranica. Poškodbe so pogostejše pri bolni kot pri zdravi vranici. Infarkti so dvojni: embo-ličui in trombolični. Lien mobile običajno ne postoji, ampak je fiksiran na abnormnem mestu. Amiloidoza se pojavlja v amiloidozi ostalih organov. Gangcherova, Nieman-Pickova in Schiller-Christianova bolezen vranice so manj znane, tuberku-
loza, sifilis sta pogostejši. Znan je tumor lienis pri malariji in trombozi venae lie-nalis. O Morbus Banli je bilo mnogo pj-sano. Tumori so redki, prav tako ciste in ehinokokus.
D r. A. S t e i n h a 1 o: O mikroskopskem nalazu holesterinskih preparata. Amauro-tično oko z iridociklitido je Dilo enuklei-rano zaradi močnih bolečin. Pri mikroskopskem pregledu so našli v steklovini številne holesterinske kristale, ki so bržčas nastali zaradi degenerativnega razpada starega intrabulbarnega eksudata.
Dr. B r. Gušič: Morfogeneza oiogenih apscesa velikog mozga.
Dr. Frankovih i dr. Caj kovač: Puderi i paste u dermatovenerologiji.
Dr. A. Majer: Pokušaji liječenja gonoreje Streptazolom. Od julija 1937 je bil preparat, ki je po svojem kemičnem sestavu identičen s Prontosilom album „Baver“ preizkušen na 37 bolnikih, pri 25 s popolnim uspehom. Bolniki so dobivali preparat v tabletah v kombinaciji z uzu-elnimi, lokalno in splošno delujočimi sredstvi. Slreptozol se je obnesel bolje pri kroničnih in kompliciranih gonorejah kakor pa pri akutnih. Dr. P. Černe
J U G 0 S L A YIC A
Dr. R. Bas sin: Beitrag zur Frage der Glaskorperabhebung. Klin. Monatsbl. f. Augenheilk, 97/36. Poročilo o dveh novih slučajih te nevarne komplikacije — o dveh je a. poročal že leta 1932. A. si pojasnjuje zlasti drugega iz mehaničnih vzrokov (močnejši pritisk pri težki ekstrakciji leče).
P r o f. F. Kogoj: Hypertrichosis an ab-geheilten Psoriasisherden. Derm. Wchschr. 17/37. Poročilo o zanimivem primeru hi-pertrihoze po ozdravljenju psoriaze. Ta dogodek je bil do pred kratkim popolnoma neznan. A. misli, da je hipertrihoza povzročena po dražljaju vdrgnjenega mazila pri disponirani osebi.
Prof. F r. Kogoj: Histologischer Refund an einem Erythema praemonitorium bei Pemphigus chron. vulgaris. Derm. Wchschft. 10/36. Klinično in histološko opazovanje premonitoričnega eritema pri primeru kroničnega pemfiga, obenem prinos k vprašanju o nastanku pemfiga, ki je še vedno sporen.
Prof. Fr. Kogoj: Leber die Stcl-lung des Lichen sclerosus im System. Arch. f. Derm. u. Syph. 6/173/36. Na podlagi kliničnih opazovanj in histoloških
BETAXIN
prvi sintetsko prirejen
vitamin B<
Za oralno in parenteralno uporabo pri nevritidah in nevralgijah
kot na pr. pri nevritidah med nosečnostjo in v puerperiju, polinevritidah, nevritidah opti-kusa kot posledice alkohola; nevralgiji trige-minusa in interkostalnih nevralgijah, nadalje pri beri-beriju, funikularni mijelozi in postdif-terični ohromelosti.
ORIGINALNI OMOTI:
B e t a x i n :
škatlja z 3 amp. po 1 ccm = 1 mg vitamina B* škatlja z 3 amp. po 1 ccm = 2 mg vitamina Bj B e t a x i n »stark«:
škatlja z 3 amp. po 1 ccm = 10 mg vitamina Bi
Beta xin tablete:
cevčica z 20 tabl. po 1 mg vitamina Bi
2337 a (3107)
» focmeb «
Leverkusen a. Rh.
Zastopstvo za Jugoslavijo:
„JUGE FA“ K. D.
BEOGRAD ~ ZAGREB
v kliniki in praksi preizkušan tera-pevtikum pri
fluor albusu
Uničava brzo vzročni-ke bolezni in vzpostavlja normalno čistočo v vagini, ker nado-poljni izčrpljene zaloge glikogena. Izredno dobro deluje tudi pri tri-homonadni kolpitidi.
Čista in ugodna UDOraba.
Leverkusen a. Rh.

Zastopstvo za Jugoslavijo:
„JUGEFA“ K. D.
BEOGRAD — ZAGREB
preiskav pride a. do zaključka, da moramo razlikovati 1. Lichen ruber atrophicans sclerosus consecutivus == Lichen ruber ad sclerot. tendens in 2. Lichen atrophicans primitivus. Slednji je samostojna bolezen.
Pro f. F r. Kogoj: Lichen sclerosus (anlrophicus) primitivus. Arch. t. Derm. u. Syph. 4/169/34. Podroben opis redkega slučaja s patogenetičnimi konsekvencami.
Prof. F r. Kogoj:	Acrodermatitis
continua Hallpeau und Psoriasis pustulosa. Derm. Ztschft. 75/1937. Temeljita patogenetična studija navedene bolezenske slike. A. pride do zaključka, da je Acrodermatitis continua samostojna derma-toza.
Doc. B. Škerlj: Zum Problem: Menarche — Rasse — Umwelt. Med. Welt 31/32/37. Temeljita studija, ki jo je treba prečitati v originalu.
Dr. S. Prevec: Ueber einige länger beobachtete Fälle von zentralen Netzhautablösungen. (Nekaj dalj časa opazovanih primerov centralnega odstopa mrežnice). Kli. Monatsbl. f. Augenheilk. Bd. 1Ü0. Centralni odstopi mrežnice so veliko bolj redki kakor periferni. Na podlagi svojih opazovanj, primerov centralnega odstopa mrežnice na bolniškem materijalu očesnega oddelka ljubljanske bolnice razpravlja avtor o posebnem stališču tovrstnih odstopov v primeri s perifernimi. Iz različnih anatomskih in fizioloških vzrokov so ti odstopi dosti bolj benigne narave kakor periferni. Operativno zdravljenje ima boljše uspehe in možna so celo spontana ozdravljenja. Pri dveh takih primerih (bolnika nista privolila v predlagano operacijo) se je doseglo ozdravljenje s konservativnimi metodami. Pride do zaključka, da se v gotovih primerih centralnih odstopov da računati z možnostjo ozdravljenja s konservativnim načinom.
Dr. S. Prevec: Ein Fall von Sarkom der Sehnervenpapillc. (Primer sarkoma papile vidnega živca). Klin. Monatsbl. f. Augenheilk. Bd. 99. Popis primera, ki je bil opazovan na očesnem oddelku obče državne bolnice v Ljubljani. Pri oftal-moskopski preiskavi je bilo mogoče ugotovili maligen tumor papile. Cela papila je izgledala ogromno povečana. V njej so bili še vidni razcepi centralnih žil. Ker so primeri sarkoma papile silno redki, je bila po enukleaciji izvršena histološka preiskava. (Doc. dr. T. Grošelj.) Po pregledu različnih serijskih rezov, se je
dalo, ugotovili, tla je sarkom izšel primarno iz horioidalnega tkiva lik ob optiku in tu začel infiltrirati papilo očesnega živca, tako da je nastala oftalmoskopska slika primarnega tumorja papile.
T H E R A PEUTIC A
Melubrina.. (Med. Welt. 3., 1937.) A. daje že 15 let pri akutnem sklepnem revmatizmu Melubrin, ki mu je služil bolje od natr. salicita. Dajal ga je dnevno 4 ccm. intravenozno. Pozneje ga je kombiniral, oziraje se na srčno mišičevje, z grozdnim sladkorjem. Melubrin sam ublažuje bolečine, bolniki se umirijo in temperatura pade na zmerno višino. V zadnjem času kombinira a. Melubrin z grozdnim sladkorjem in Novalhinom, s čemur je dosežen prompten uspeh tudi pri najbolj težkih bolnikih za ca. deset ur, tako da so nepotrebna spalna sredstva ali pa morfij. Tudi izostanejo nezaželjeni postranski ličinki terapije z natr. salicilali kot. so anoreksija, utripanje srca, šumenje v ušesih in znojenje. Ko minejo akutni simptomi, se doze čim dalje zmanjšujejo in aplicirajo do končnega uspeha samo še vsak drugi dan.
S t ä h 1 e r : „Bt — Hipovitaminoze za časa nosečnosti.“ (Münch, med. Welt 9. 1937.) Leta 1936. je A. opazoval 15 primerov Bt - hipovitaminoze, ki je imela svoj vzrok v slabi prehrani, slabi resorbciji B, zaradi bruhanja in motenj prebave, ali pa zaradi zvišanja potrebe po Bx zaradi intrakurentnih bolezni za časa nosečnosti ali pa zaradi zvišanega dela mišičevja. Obilica ogljikovih hidratov v hrani pospešuje izbruh bolezni, odnosno jo poslabša radi zvišane potrebe po B. Take bolnice tožijo, da jim gomazi po rokah in nogah, ki so čisto oglušele in oslabljene. Tudi otekajo roke kot noge, ne da bi bile ledvice bolne. Srce utripa skoraj štirikrat hitreje. Prvotno je zdravil A. prav uspešno s kvasom, dočim so bili vitamini A, B, C in E brez vsakega uspeha. Šele z aplikacijo B, — vitamina-Betaxin — so doseženi izredni rezultati za časa nosečnosti same, pa tudi pozneje za časa dojenja.
K.	Müller: „Prinos h kliniki in terapiji koronarnih obolenj.“ (Med. Welt. 49, 1936.) Pri napadih angine pectoris dajejo tablete Nitroglicerina, vrhu tega Jod-brom, Diuretin, Teominal in Lacarnol; Strophantin naj prihaja v poštev šele pri pojavih insuficijence srca. Pri najtežjih
napadih s težko stenokardijo in groznimi bolečinami zaradi koronarne tromboze — najtežje komplikacije pri angini pectoris — je M. imel sijajne uspehe K. Erhardt in E. H e n s s : O umetnem uvajanju poroda pri predolgo trajajoči nosečnosti.,‘ Med. Klin. 50, 1936.) Na univ. kliniki v Frankfurtu uporabljajo za umetno uvajanje poroda pri predolgo trajajoči nosečnosti od leta 1927. sistematično kombinacijo ricino-kinin-hipofizin po sledeči shemi; ob 7. zjutraj 2 veliki žlici ricina; ob	8.	zjutraj	0,25 g	Chinini	per	os;
ob	9.	zjutraj	0,25g	Chinini	per	os;
ob	10.	zjutraj	0,25 g	Chinini	per	os;
ob	11.	dva do	tri dela brizg,	razdel. hi-
pofizina;
Tfove knjige
Prof. dr. Vladimir C e p u 1 i ć: „Bibliografija medicinske literature i graničnih područja objavljene u izdanjima Zbora liječnika Hrvatske, Slavonije i Med-jumurja u Zagrebu. I. zvezak 1876.-1937.“ Izdanje Zbora liječnika u Zagrebu.
Leta 1929. je priredil prof. Čačkovic „glavno kazalo“ Liječničkega vestnika za letnike I,—L. (1877 — 1928). V predgovoru pravi, da je popolni L. v. danes velika redkost, vsled česar se dogaja, da naši znanstveniki pač točno in vestno navajajo tuja dela, domačih pa niti omenjajo ne. Sestavil je iz prvih 50 letnikov stvarno kazalo del in poimensko avtorjev v nadi, „da sam ovim svojim radom još pod konac dao kolegama nešto, šlo će im biti od pomoči i koristi u njihovom radu. A to sam sav svoj život želio i nastojao.“
C e p u 1 i ć e v o delQ obsega medicinsko literaturo v izdanjih Zbora liječnika, v
L.	v. in Medicinski biblioteki, od leta 1876 do 1937. Vsakih nadaljnih 5 do 10 let bodo sledili novi zvezki.
Od Čačko vic evega dela se C e p u-lićevo razlikuje po tem, da daje pregled medicinske literature ne samo stvarno in poimensko, marveč tudi po strokah ter kronologično, s čimer je omogočen pregled tudi na poedinih medicinskih področjih in razvojno. Razven tega gre C e-pulić do leta 1937., dočim je smrt iztrgala Čačk o vica že leta leta 1930.
ob 12. dva do tri dela brizg, razdel. hi-poficina;
ob 13 dva do tri dela brizg, razdel. hi-pofizina;
ob 14. dva do tri dela brizg, razdel. hi-pofizina;
Od 322 žen je bilo na ta način zdravljeno uspešno 59°/o, od ostalih 41»/o pase je izkazalo 21 »/o z abnormno lego ploda, ali s kako drugo patološko spremembo ploda ali medenice, ki jih je seveda od-računati, ker omenjena kura ima svoj uspeh le pri predolgo trajajoči nosečnosti. Optimum uspešnosti te kure je pri nosečnosti, ki traja ca. dva tedna predolgo. Ricino-kinin-hipofizin-kura pospešuje izločenje mrtvega ploda ali mole.
Kako izredno smotreno je C e p u 1 i-ć e v o delo, naj navedem, da so stroke urejene abecedno od anatomije do zobar-stva, potlej n. pr. kirurgija najprej obča, za njo pa specialna v posameznih poglavjih in po letih. S končnim stvarnim in poimenskim kazalom je orientacija vsak hip mogoča.
Nas Slovence ta Čepulićev kakor tudi Cačkovičev pregled izredno zanimata, ne samo kot dokaz, da so hrvatski kolegi medicinsko mnogo in uspešno delali, marveč tudi radi tega, ker naš zdravniški naraščaj dobiva v Zagrebu svojo strokovno izobrazbo in izpopolnitev, pa nam ni vseeno, dali je medicinski Zagreb na višku ali ne, in drugič nič manj radi tega, ker smo slovenski zdravniki sodelovali v L. v., saj je bil L. v. od leta 1909. pa do leta 1928. oiicialni organ Društva zdravnikov na Kranjskem oziroma Slovenskega zdravniškega društva v Ljubljani, pa je potemtakem C a č-kovićeva in Cepulićeva bibliografija deloma tudi naša bibliografija.
Nimam možnosti, da bi podrobno zasledoval, dali sta obe deli popolni glede nas Slovencev. Primerjajoč Cepil lic a s C a č k o v i ć e m pa vendarle vidim, da manjkajo pri Cepuliću sledeča slovenska imena: Brecelj A., Brezo v-n i k, Dereani E. in M., Divjak, Gl eri a S., Goričar, Gostiša,
Jenko I., Karba, Lapajne, Pirc I., S c li w a b, Stoje, Strašek, T r e n z, Volavšek, Zupanc, dočim jih najdem navedenih preko 60. Med navedenimi so tudi taki Slovenci, ki žive in delujejo na Hrvatskem pa pišejo hrvatsko, in pa laki Hrvati, ki so živeli in delovali med Slovenci.
Ni mi jasno, zakaj toliko slovenskih imen manjka pri Cepuliču-do 1928 ni to nikaka posebna nesreča, saj jih imamo pri Cačkoviču, po tem letu pa Slovenci nismo skoro nič ali vsaj zelo malo pisali v hrvatske liste, ker smo imeli že svoje.
Pri pregledovanju obeh omenjenih del vedno bolj čutim, da je že čas, da tudi mi slovenski z d r a v n i ki že enkrat pregledamo svoje vrste in svoje udejstvovanje, saj pregled osebja in njegovega dela je prvi pogoj za s m o-treni napredek, brez takega pregleda je vse naše prizadevanje zgolj tavanje in slučaj!
Lani sem v 12. številki Zdravniškega vestnika priobčil seznam slovenskih medicinskih del — zelo nepopoln in samo z vidika, kolikor mi je bil važen glede slovenskega zdravniškega besedja in izrazja. Na svojo prošnjo v letošnjem Zdr. v. št. 1. pa sem dobil od kolegov, zlasti starejših, novega gradiva. Zdravniške liste sem nasploh samo omenil, ne da bi bil navajal njihovo vsebino. Vse to gradivo čaka obdelovatelja, ki naj pokaže, kaj smo slovenski zdravniki strokovno delali in ustvarili. Delo, ki ga moramo izvršiti sami, ker drugače ne bo nikdar izvršeno! Dr. Černič Mirko, Maribor
Prof. dr. Clairmont, dr. B r u n-ner: Allgcmeinc Gegenanzeige bei nicht dringlichen chirurgisehen Eingriffen. V. Jul. Enke, Stuttgart. Cena RM 4,20.
Clairmont je svoj krasni referat posvetil pokojnemu prof. Leserju, ki je predsedoval 60. kirurgičnemu kongresu v Ber-
linu. Takrat je avtor predaval (v skrajšanem obsegu) o isti temi.
Autopsija ne more vedno raztolmačiti vzroka smrti po kirurški intervenciji. Rehn trdi, da ima operacija na bolnem organu posledice, ki niso omejene samo na operirani organ; pri operaciji se med-organska harmonija pomoti, kar za celi organizem ni male važnosti.
Vsaka operacija je za človeka trauma in zato ima za organizem posledice. Te posledice je Clairmont razdelil:
1.	Obremenitev krvnega obtoka, centralno in periferno,
2.	obremenitev dihalnega aparata,
3.	obremenitev preosnove,
4.	obremenitev krvnega sistema.
Naštete so vse možnosti, kolikor jih pozna patologija. V kratkih črtah je avtor naštel diagnostična znamenja posameznih bolezni, ob enem pa tudi našteje v isti sapi vse funkcijonalnc poizkuse za dotični organ.
V lahko razumljivem stilu je omenjeno vse, kar se drugače z muko išče po laboratorijskih priročnih knjigah.
Kontraindikacija za operacijo je tudi tedaj poudarjena, če je možna konzervativna terapija, od katere pričakujemo isti uspeh. Clairmont misli pri tem na rentgen in radium terapijo: obe terapevtski panogi naj ostaneta v tesni zvezi s kirurgijo, ravno radi indikacije.
Kako naj pretehtamo možnost radikalne in kdaj naj se poslužimo samo palijativne operativne metode, je avtor tudi omenil.
Med kontraindikacijo za operacijo, ki je izven bolnika, prišteva avtor predvsem nedovoljno kirurgovo sposobnost in nedovoljne pripomočke personalnega in materij aln ega izvora.
Možnost infekcije vsled teh primanjkljajev, vsled klime, epidemije itd. je omenjena.
Na koncu referata naj omenim dobesedno glavno misel celega referata: „Fur
KNJIGARNA
KLEINMAYR & BAMBERG V LJUBLJANI
se priporoča za nabavo medicinske literature in vljudno opozarja gg. zdravnike za začasne ugodnosti pri nakupu nemških knjig, ker se do nadaljnjega preračunava nemška marka po din 12'—, torej neverjetno ugodno-
eine zweckmässige Therapie, sei sie konservativ oder chirurgisch, ist eine möglichst genaue Diagnose und Erfahrung der einzelnen Organfunktionen Grundbedingung“.
Referat je krasno sestavljen, za kaljam ei že avtorjevo ime. V njem najdemo, kakor sem že omenil skoro vse važne organske funkcijske poizkuse, katerih se danes poslužujemo -v laboratorijih, na ki-rurgienih oddelkih in klinikah. Obenem je kratek repetitorij cele interne patologije, kar je za kirurga zelo važno.
Dr. Lavrič.
Prof. dr. A. Fischer: Diabetes und Chirurgie. (Vorträge aus der praktischen Chirurgie. Verl. Jul. Enke, Stuttgart. Cena RM broš. 2,—.
Za kirurga in za praktičnega zdravnika, je zelo neljuba ugotovitev sladkorne bolezni pri bolniku, ki išče pomoči radi popolnoma druge stvari. V tem kratkem referatu je pregledno in eksaktno določeno zdravnikovo stališče, kako naj se v takem primeru obnaša.
Za uvod avtor ni pozabil omeniti zgodovinskega pregleda in najvažnejših pa-tološko-fizioloških dognanj, ki usmerjajo terapijo.
Diagnostika diabetesa ni tako enostavna in sama po sebi razumljiva. Diabetes kaže mnogokrat take znake, ki jih najdemo. pri drugih boleznih. Avtor omenja takozvano pseudoperitonitis v prekomatoz-nem stanju in omenja tudi vse diferen-
Kongresi
VIII. ZASEDANJE MEDNARODNEGA KOMITEJA ZA VOJNO MEDICINO
Mednarodni komite za vojno medicino bo imel letos svoje osmo zasedanje v Luksenburgu v času od 29. junija do 5. julija. V okvirju tega zasedanja je:
1.	) Niz konferenc iz področja vojne medicine in vojno-sanitetne službe.
2.	) Konference o vprašanju zaščite pred zračnimi napadi z vidika mednarodnega prava, katere organizira International law, association.
3.	) Znanstvena raziskavama zaščite pred vojnimi strupi, o katerih organizira diskusijo Ecole supérieure d e p r o-tection contre les gaz de c o m-b a 1 (Brukselles).
cijalno diagnostične pripomočke, ki so potrebni za presojo pravega stanja. Zdi se mi tudi potrebno poudariti stavek avtorjev, da se more pravo stopnjo diabetesa presojati le v kliničnem opazovanju.
Začetna gangrena, suha in vlažna, pijo-gene infekcije raznih vrst, so vprašanja, ki jih razmotrivamo v vrsti diabetičnih komplikacij. Njihovo terapijo je avtor tako enostavno in priprosto naslikal, da more služiti vsakemu za navodilo.
Inzulinska in dietetična terapija je ne-obhodno potrebna pred kirurškim posegom, zlasti pri nujnih obolenjih. Tudi v tem pogledu bo vsakdo našel dobre nasvete.
Avtor ni pozabil na poškodbe diabetika, ki so v forenzični medicini pogoste; navodila, kako naj sodimo delazmožnost in invalidnost, so V kratkih besedah začrtana.	Dr. Lavrič
E. Merck — Darmstadt. Znana nemška farmacevtska firma, ki je med naj sol id-nejšimi na svetu, je izdala knjigo, pri kateri v resnici obžalujemo, da jo moramo uvrstiti med propagandne spise, Lepota tiska in knjižne opreme delajo izdajateljem vso čast in naravnost razveselijo biblijofila. Številne barvaste slike in fotografije dajo lep vpogled. Referentu, ki je imel pred kratkim priliko obiskati Merckovo tovarno inje odnesel najboljše utise, pa je knjiga v prijeten spomin na izredno poučen obisk.	R. N.
4.) Razkazovanje sanitetnega zrakoplovstva, ki ga organizira Mednarodni komite za vojno medicino.
Aktivni in rezervni sanitetni oficirji vojaštva na suhem, mornarice, zrakoplovstva in kolonij vseh dežel so pozvani, da se udeleže te mednarodne skupščine, na kateri bodo sodelovali tudi tehnični strokovnjaki.
Do sedaj so že prijavljene sledeče razprave :
1.	) Belgija — Izbira pilotov na osnovi podatkov, katere nudi medicina in aeronaulična fiziologija (sanitetni podpolkovnik Sillevaerts),
2.	) Čile — Nagle izpremembe atmosferskega pritiska kot vzrok timpaničnih
TROPONWERKE

KÖLN-MÜLHEIM
Za terapijo s kalcijem odnosno s kalcijem in vitamini
GRIGIPOT
30% delujočih kalcijevih soli; v obliki citrata in glicerofosfata; dobro se prenaša; ugoden okus; nizka cena.
Omoti:
50 tablet po 1 gr. Din 32’— 50 gramov praška	„ 31’—
100 gramov praška	„ 58'—•
II
GHLGIPOTJ)
100 gr. vsebuje 8,4% apna ter vitamina B in D; posebno prikladen za čas nosečnosti in dojenja, ter v perijodi dobivanja zob
Omoti:
50 tablet po 1 gr. Din 36 —
200 tablet po 1 gr. » 123'—
50 gramov praška » 35'—
100 gramov praška „ 65'—
Preparati se dobe tudi v kliničnih zavitkih.
Vzorci in literatura brezplačno na zahtevo pri zastopstvu za Jugoslavijo:
„B 10 S A N“
MR. PH. VLADIMIR SMOKVINA — ZAGREB — KAPTOL 12.
DOBRNA PRI CELJU
.....im 396 m NAD MORJEM mm—
NARAVNO - TOPLI 37» C VRELCI ZDRAVIJO S POSEBNIM USPEHOM SRČNE IN ŽIVČNE TER ŽENSKE BOLEZNI. VSA OSTALA ZA OKREPITEV ŽIVLJENSKIH SIL POTREBNA ZDRAVILNA SREDSTVA - KRASNI NASADI, VABLJIVI SPREHODI IN IZLETI V BLIŽNJI PLANINSKI SVET
IZVEN GLAVNE SEZONE CELOKUPNO 20-DNEVNO ZDRAVLJENJE ZA NIZKO PAVŠALNO CENO OD DIN 1.100 — DO DIN 1.650 —
ZAHTEVAJTE PROSPEKTE!
Zanesljivi domači standardizirani ekspektorans s 100%-nim delovanjem radix, ipecacuanhae
in RADIPON e. codeino tablete
Vsebujejo alkaloide rad. ipecacuanhae (emetin), liqu. ammon. anis. v suhi obliki in pri varijanti 0,02 g cod. phosphor, po tableti. — Izboljšana forma medikacije, ki se razlikuje od infusum ipecacuanhae po stabilnem delovanju, je neomejeno trajna ter se jemlje v praktični in ugodni obliki in se odlikuje po nizki ceni. — Kot ekspektorans pri tuberkulozi, bronhitidi, pleuritidi, bronhopneumoniji, emfizemu, oslovskem kašlju, influenci in vseh boleznih, pri katerih se pojavlja kašelj.
CENA ZA OBČINSTVO: Radipon cevčica z 10 iabletami	Din 15'—
Radipon c. cod. cevčica z 10 tabletami Din 20’—
Za intraglutealne injekcije v ampulah 1,1 in 2,2 ccm.
Xae na'“o Dr. A. WANDER D. D.	ZAGREB
TEMPO — ROBCI — TEMPO
GG. ZDRAVNIKI! Rabite sami in priporočajte svojim bolnikom Tempo robce. Edina res uspešna profilaksa nahoda, gripe in sličnih obolenj. Rabljen robec — v ogenj! Zahtevajte vzorce!
Zavitek (18 robcev) din 6’—, z mentolom impregn. din 7'—
DROGERIJA A D R I J A
L]UBt]ANA, ŠELENBURGOVA ULICA ŠTEV. 7
GOSPOD TOVARIŠ,
tvrdke, ki oglašujejo v Zdravn. Vestniku, so v vsakem oziru posebno priporočljive, zato krijte svojo potrebo pri teh tvrdkah! Vedno pa, kadar kaj naročite pri kaki tvrdki, pa bodisi tudi samo vzorce in literature —se sklicujte, prosim, na Zdravniški Vestnik! S tem koristite sebi in svojemu glasilu._____________
Vodeči preparati železa	|
CHINOFERRIN PURUM, CHiNOFERRIN CUM ARSENO, PILLULAE CHINOFERRINI CUM ARSENO
Proizvodi Mr. MIRKO KLE3ČIĆ, lekarnar — SAMOBOR, Savska banovina | =	Literatura po zahtevi!	š
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiii.iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimmniiiiimmiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii
RADIPON

in labirintskih pojavov pri artileriji, mornarici in zrakoplovstvu.
3.	) Zedinjene države Sev. Amerike. —
Vojno-sanitetne statistike v dobi miru in za časa vojne.
4.	) Francija — Vidljivost in kamuflaža v sanitetnih formacijah (sanitetni general Scliickele).
Zadnje zboljšanje higj. prilik francoskih vojaških taborov. (Sanitet, polkovnik Des Cilleuls in sanitet, podpolk. Belon).
5.	) Švedska. — Organizacija sanitetnega zrakoplovstva v Švedski (sanitet, podpolkovnik Westerberg).
6.	) Švica. — Sanatorijsko zdravljenje aktivnih oficirjev in podoficirjev (sanitet, major Voute).
7.	Jugoslavija. — Taktična uporaba ki-
5?oživi
ZAHVALA „KLUBA MEDICINCEV “
A.	K. D. „DANICE“ V ZAGREBU
Za strokovne učne knjige, ki sla nam jih na našo prošnjo v 1. št. letošnjega „Zdravniškega vestnika“ poslala g. primarij dr. Robert Neubauer iz Golnika in g. dr. Maks Kremžar iz Domžal, se naš klub prav iskreno zahvaljuje. Veseli nas, da naša prošnja ni bila neuvaževana.
PROŠNJA A.K.D. „DANICE“
V ZAGREBU
Gg. zdravniki!
V slovenskem akademskem kulturnem društvu „Danica“ v Zagrebu so bili ustanovljeni posamezni strokovni klubi, med njimi tudi klub medicincev. Ker so tovariši večinoma revni in nimajo sredstev,
Drobne novice
Splošno priljubljeni in spoštovani dolgoletni vodja blaznice na Studencu, dr. Števan Divjak je pred kratkim praznoval letnico....... Iskreno čestitamo!
Dr. Milan Jovanović-Balut, univerzitetni profesor, ustanovitelj beograjske medi-
rurških ekip na bojišču (sanitetni podpolkovnik Branovački).
V okvirju tega zasedanja je tudi manjša ekskurzija v Veliki Vojvodini Luksenburg, katero organizira Turistični urad, kakor odhod z avtokari preko Ardenske ravnine v Liege, središče Mednarodnega komiteja za vojno medicino.
Za detajlni program tega zasedanja kakor tudi za ostale informacije se je obrniti na uredništvo Vojno-saniletskega Glasnika, Glavna vojna bolnica, Beograd.
Prijavo za ta kongres je treba poslali na naslov: „Colonel Médecin Vonchen, Office International de Documentation de Medecine Militaire, Liege, Belgique“ pred L junijem 1938.
da si sami nabavljajo učne knjige, je med drugim namen kluba tudi ta, da si uredi knjižnico, v kateri bi bile poleg drugih strokovnih knjig tudi vsaj najpotrebnejše študijske knjige. Ker pa A.K.D. „Danica“ in klub sam ne razpolagata s tolikimi sredstvi, da bi si mogli vse te knjige nabaviti, se obračamo na Vas, cenjeni gg. zdravniki, da pošljete na upravo Z. v. knjige, ki jih sami morda ne boste preveč pogrešali, revnemu slovenskemu študentu pa bi prav mnogo koristili.
Posebno bi bili veseli, če bi nam mogli poslati n. pr.:	Corningovo topografsko
anatomijo, Ribertovo in Aschoffovo patološko, Strumpelovo in Domarusovo interno, Garree-jevo kirurgijo, očesne bolezni (Fuchs) itd., po možnosti ne prestarih izdaj. Hvaležni pa bomo za vsak knjižni dar. — Klub medicincev A.K.D. „Danica“ v Zagrebu.
cinske fakultete in organizator srbske sanitetne službe, ki ima danes devedeset in eno leto, je bil imenovan te dni za častnega doktorja celokupne medicine na Karlovi univerzi v Pragi.
Promocija. — V mesecih februarju,
marcu in aprilu so promovirali v Zagrebu lile slovenski medicinci: Volčjak Viktor iz Virmaš pri Škofji Loki; Slolfa Veruša iz Kočevja; Humar Zdenka in Antonič Jože iz Maribora; Avčin Marij, Derganc Mirko, Debevc Zinka, Milavec Karl, Boljka Olga in Žvanut Franc iz Ljubljane.
Na zagrebški univerzi so bili imenovani g. dr. Cupar Ivan za rednega docenta na zobni kliniki, g', dr. S p a n i ć Andrija za rednega in g. dr. Derkać Franjo za privatnega docenta na očesni kliniki.
Prof. dr. Ignjatowsky, šef I. interne klinike v Beogradu, je bil pred kratkim izvoljen za čas In ega člana „Zdravniškega društva“ v Pragi.
2.	maja 1.1. je bila otvorjena na beograjski medicinski fakulteti stolica iz pa-razitologijc. Takrat je imel svoje nastopno predavanje profesor dr. Sima Miloševič o temi:	„Parazitizem in bo-
lezen“., Prof. Miloševič je drugi profesor beograjske medicinske fakultete, ki je medicino študiral na tej fakulteti. Po diplomi je študiral v Nemčiji in Franciji.
8.	maja 1.1. je imelo v Beogradu „Društvo za proučevanje in zatiranje raka“ svečano akademijo, posvečeno borbi proti raku. Akademije se je udeležila Nj.V. kraljica Marija ter mnogo drugih odličnih osebnosti. — Govorila sta predsednik društva prof. dr. A. Antič, šef II. interne klinike in prof. dr. K. S a k o v i č, profesor patološke anatomije. Govorilo se je o novem institutu, ki se bo še to leto začel zidali v Beogradu in se bo bavil s proučevanjem in zdravljenjem raka. Sedaj pa še par številk: V Beogradu samem umre letno 1251 oseb od raka in to trikrat več žensk kot moških. V po-
Jz uredništva
UREDNIŠKI ODBOR
Da ustrežemo željam tovarišev,- ki so prišle do izraza ob raznih prilikah, predvsem tudi na anketi o Zdravniškem vestniku decembra lanskega leta, smo prosili kolege, ki se vidno udejstvujejo na raznih poljih medicine in ki so pokazali svoje zanimanje za Z. v., naj pristopijo uredniškemu odboru. S tem smo obenem upali,
slednjih desetih letih je umrlo 2000 žena samo od raka na maternici. — Profesor Antič je predlagal, naj bi se uvedel pregled vseh ljudi iznad 40 let, da bi se rak pravočasno ugotovil in zdravil.
Letošnji protituberkulozni leden, na katerem so zdravniki zopet sodelovali z veliko vnemo, je o tvoril na predvečer g. ban sam. Ob tej priliki je priredila Prolituberkulozna zveza v mestni posvetovalnici kratko akademijo, ki je sijajno uspela.
V	58 nemških velemestih je umrljivost za jetiko ponovno močno nazadovala in znaša sedaj na 10.000 prebivalcev samo še 6.9. V Berlinu, v nekaterih šlezijskih mestih in v velikih lukah pa je umrljivost nekoliko narasla napram letu 1936.
Tudi statistika. V Ameriki izdeluje industrija vsak delavnik 1,250.000 kondomov. V letu 1937 jih je bilo vsega 375,000.000. (M. med. Wchschft.)
Cena radia je v zadnjem času močno padla radi naraščujoče produkcije v Kanadi. Po italijanskem viru stane danes en gram radia samo še 25.000 dolarjev.
Umrli: Dr. M. Matjašič, splošno priljubljeni, dolgoletni banovinski zdravnik v Kamniku. Dan po njegovi smrti mu je
sledil v večnost njegov sinček.---------Kot
sedma žrtev, ki jo je zahtevala smrt v zadnjih dveh letih med mlajšimi slovenskimi zdravniki, je umrl v Celju d r. B o-ris Krištof. — Težko prizadetim družinam naše sožalje!
V	Samadenu v Švici je umrl svetovno znani prof. interne medicine na curiški univerzi prof. dr. Otto N a e g e 1 i. Najbolj znani njegovi deli sta knjiga o hematologiji ter o diferencialni diagnostiki notranjih bolezni.
da bi dali listu trdnejšo podlago, da bi bil stalnejši in otet raznim strujam in nihajem kateregakoli značaja. Z veseljem pa ugotovim, da se je velika večina na-prošenih gospodov takoj odzvala naši prošnji, medtem ko so drugi obljubili svojo podporo, akoprav iz načelnih razlogov niso hoteli vstopiti v odbor. Hvala vsem tem!
Uredniški odbor pa še ni popoln. Se
manjkajo zastopniki nekaterih panog medicine. Upam, da se nam bo posrečilo izpolniti vrzeli. Ce ta ali oni morda ne bo zadovoljen s sestavo odbora, naj ne pozabi, da je nemogoče ugodili vsem željam in težnjam. Toda vsak živ organizem je sposoben zboljšanja. V ostalem pa velja glede odbora, kar sem povedal na anketi.
Naj bi bil uredniški odbor nov važen kamen k izgraditvi Zdravniškega vestnika.
Odbor je dosedaj sestavljen tako-le — (vrstni red po abecedi): doc. dr. J. C h o-lewa, Ljubljana; prim. dr. M. Černič, Maribor; univ. asist. dr. M. Goropev-šekova, Beograd; prim. dr. J. Hribar, Maribor; prim. dr. I. J e n k o, Ljubljana; prim. dr. L. J e š e, Ljubljana; dr. J. K a 1-lay, Ljubljana; prim. dr. M. Kamin, Studenec; prof. dr. E. K a n s k y, Ljubljana; prof. dr. Fr. Kogoj, Zagreb; prof. dr. A. Košir, Ljubljana; prim. dr. A. K u n s t, Ljubljana; prim. dr. B.Lavri č, Ljubljana; prim. dr. L. Merčun, Ljubljana; prim. dr. V. M er šol, Ljubljana; dr. F. Mikic, Zagreb; doc. dr. A. Pehani, Ljubljana; prim. dr. J. Pogačnik, Ljubljana; dr. I. Tavčar, Ljubljana; kot urednik Evgenike pa doc. dr.
B.	Škerlj.
Jezikovno korekturo večine člankov je prevzel g. prof. Ivan Škerlj. Na ta način bomo polagoma spravili v red tudi to vprašanje.
POZIV
Od raznih strani sem bil opozorjen, da skupina ljubljanskih tovarišev snuje svoj lastni zdravniški list. Ni mi sicer znano, v kakem stadiju se nahaja ta zadeva, vendar pa mislim, da je radi stvari same potrebno, da zavzamemo napram njej takoj svoje stališče.
Slovenski zdravniki do leta 1929 sploh niso imeli svojega lista. Potem je bil ustanovljen Zdravniški vestnik, ki naj bi bil izpolnil v resnici široko zevajočo vrzel. S kakimi in katerimi težkočami se list še danes bori. je znano. Opetovano smo tudi morali ugotoviti, da bo treba posebnih naporov, ako ga hočemo spraviti na oni nivo, ki mu ga vsi želimo. To pa je edino le vprašanje sodelavcev, idealnih in požrtvovalnih sodelavcev na vseh poljih znanstvenega, literarnega in nazadnje še upravno-tehničnega udejstvovanja.
Na anketi decembra lanskega leta so zastopniki vseh slovenskih zdravniških društev in zdravniške zbornice izrekli se-
danjemu uredništvu popolno zaupnico in mil poverili nadaljnje vodstvo lisia. V istem smislu se je izrekel občni zbor SZ1) s pribl. 79 proti trem glasovom (od pribl. 110 članov). Končno pa so se v istem smislu izrekli še zdravniki v odgovorih na vprašalno polo. Ti izrazi zaupanja so mi nalagali dolžnost, da vodim list do nadaljnega naprej in to vkljub temu, da sem leto za letom pozival kolege, naj si izberejo urednika, ki naj mi odvzame odgovornost za list. Vodstvo Z. v. mi je poslalo pravo breme posebno radi preobremenitve z drugim delom ter radi težavnega in v marsikaterem oziru neprijetnega in odioznega administrativnega dela z vso polno matericlno odgovornostjo za list. I)o danes se ni na vse moje pozive nihče javil niti javno niti privatno. Nihče ni stopil na plan in rekel: Dajte mi list, da ga prevzamem, vodim in dvignem!
Pojava novega lista, v katerikoli obliki bi tudi izhajal, pomeni cepljenje sil, namesto koncentracije, pomenila pa bi najbrže tudi razcep med zdravniki v najmanje dva tabora. Namesto združitve razdor. namesto procvita propadanje.
Tega ne more nihče želeti, ki mu je pri srcu usoda Zdravniškega vestnika in slovenske medicine sploh. O tem naj se izjavijo kompeientnejši. Jaz ne morem drugega, kol da s tem še enkrat pozivlje m vsa slovenska društva, da naj najkasneje do 99. septembra 1938 izvolijo urednika, ki naj prevzame nadaljnje vodstvo, to je uredništvo in upravo lista z vso materielno in moralno odgovornostjo. Ako se to ne zgodi, tedaj bo Zdravniški vestnik nehal izhajati s koncem lega leta. Za svojo osebo lahko izjavljam, da sem storil več kot svojo dolžnost.	Urednik.
Z novim letnikom imamo zaznamovati izredno naraščanje naklade našega lista za skoraj sto izvodov. Kolegi, ki so v prvih letih Vestnik vrnili in so bili črtani iz seznamov prejemnikov, so sedaj list skoraj brez izjeme obdržali. Ponoven dokaz, da si Vestnik pridobiva zaupanje.
Naše čitatelje bomo v bodoče informirali o vseh važnejših dogodkih na univerzah v Zagrebu in Beogradu. Služijo dopisnikov sta prevzela iz prijaznosti gg. cand. med. Herbert H a w 1 i n a za Zagreb in cand. med. Ivan Zidanic za Beograd.
Z novim letnikom se tiska Vestnik z manjšimi črkami, obenem pa bo tisk gotovo boljši, odkar je naša tiskarna opremljena z najmodernejšim stavnim strojem. Novi letnik bo pa radi manjšega tiska imel tudi na videz nekoliko manjši obseg. V resnici pa po vsebini ne bo zaostal za prejšnjimi letniki.
POPRAVI!
V	našo notico o referatnem sestanku Prirodoslovnega društva se je vrinila pomota. Poleg prof. dr. Koširja sta na tem sestanku sodelovala še docenta dr. Klinc in dr. Cholewa.
V	članku dr. Černiča v Zdr. v. 1938/2. stran 78. vrsta 1. manjka „ne“, torej: „ki se mene ne tiče.“
V	vrsti 3. se mora glasiti pravilno: „pišemo ali govorimo ali po starem o pljučnih polovicah ali po načinu novo-tarjev o pljučnih poleh ali po onem no-votarčkov o pljučnih polah.“
Na isti strani v 17. vrsti od zdolaj je pravilno Schmieden.
Na strani 79. v 14. vrsti od zdolaj mora stati mesto svojega mojega, in v zadnji vrsti mesto Petiologije Aetiologije.
Z obžalovanjem smo ugotovili, da je dr. Černičev članek „Naše zdravniško poslanstvo in novi stanovski red“, ki je izšel v štev. 8—9/37 pomotoma izostal iz skupnega kazala za IX. letnik.
PO ZAKLJUČKU REDAKCIJE
ZA TISKOVNI SKLAD SO PRISPEVALI:
Po din 100.— : Dr. Fajdiga B., Kranj, dr. Arnšek A., Hrastnik, dr. Pavlič I. Novo mesto, dr. Kukovec K. Maribor; po din 80.— : Dr. Valič V., Preddvor, dr. Hammerscbmidt E. Ljubljana; po din 50.—: Dr. Mejač L. Lož, dr. Kraigher L. Ljubljana, dr. de Reggi Novo mesto, dr. Ramšak - Štuhec M. Črna, dr. Vidmar D. Krško, dr. Pavlin J., Krmelj, dr. Haring L., Ljutomer, dr. Černe J. Slov. Bistrica, dr. Repič F., Planina; po din 30.—: Dr. Škof M., Rajhenburg, dr. Orel V., Litija, dr. Savinšek B., Topolšica, dr. Demšar D., Kranj, dr. Treo E., Rog. Slatina, dr. Benedičič F., Senovo, dr. Volbank J., Kr. gora, dr. Dereani C., Trebnje, dr. Kocijančič V., Škofja Loka, dr. Gosti F. Ljubljana.	Hvala!
Seznam zaključen 30. IV. 1938.
OPOZORILO
Gg. kolege prosimo, da nam vedno pravočasno javijo event. spremembo svojega naslova, s čemur odpadejo neredno prejemanje lista in poznejše reklamacije.
Ko se je nahajala ta številka že v stroju, je urednik prejel od SZD prepis dopisa, ki ga je poslala skupina zdravnikov ljubljanske bolnice temu društvu. V svojem dopisu izjavlja ta skupina, ki jo sestavljajo gg. dr. O. Bajc, Sl. Prevec, Sl. Rakovec, H. Heferle, I. Marinčič, B. Brecelj in R. del Cott, da namerava izdajati strokovno glasilo v Ljubljani, ev. pa tudi prevzeti Zdravniški vestnik.
To kot dodatek gornjemu pozivu v zadnjem hipu sporočamo vsem tovarišem
Urednik
Tiskarna „Sava“ d. d. v Kranju, — Predstavnik: Vilče Pešl, Kranj.
OPTONICUM „Merck"
za regeneracijo krvi in pospešeno zdravljenje.
Posebno učinkovit, ker vsebuje močno koncentriran izvleček jeter, železa in
Jugoslavensko SIEMENS D. D., Odelenje za medicinsko tehniko
Tyrševa cesta la/II. LJUBLJANA Tyrševa cesta la/II
Rontgen-naprave v vseh izvedbah; Diatermijskl in nitra-kratho-valovni aparati; splošna elektromedicina. Rom-pletna dentalna oprema in dentalne potrebščine. Celotna oprema za operacijske dvorane, laboratorije, praktičnega zdravnika. Mikroskopi, mikrotomi, projekcijski aparati; veterinarska oprema
VSEBINA:
Stran
Dr. Prevc Slavko:	Nekaj novih naziranj	o	očesni tuberkulozi . .	89
Doc. dr. Ivan Matko:	Patogeneza in terapija aligurije............... 97
Ph. Mr. Damaška R.:	Prednosti magistralnega ordiniranja zdravil . •. 102
Dr. Robert Neubauer: 15-letnica zdravilišča ruskega Rdečega križa na
Vurbergu ..................................... 109
Arh. Ivan Zupan:	Dom zdravnika............................... 111
STANOVSKI VESTNIK
Dr. Zvonko Šuštaršič:	K osnutku nove zdravniške	uredbe............. 113
Iz medicinskih časopisov: Periodica................................ 115
Jugoslavica............................... 116
Therapeutica............................ 117
Nove knjige........................................................ 118
Kongresi........................................................... 120
Pozivi...........................................................   121
Drobne novice.....................................................  121
Iz uredništva...................................................... 122
Mali oglasi
DR. FRANJO KOLTERER
kopališki zdravnik in specijalist za balneoterapijo, ordinira — kakor vsako leto — v Rogaški Slatini.
ZORNI ATELJE
kompletno opremljen se ugodno proda, oziroma odda v najem. Ponudbe pod šifro „Gorenjsko“ na oglasni oddelek lista.
raviIišče G
za bolne na pljučih
Sprejema odrasle bolnike (moške in ženske) s tuberkulozo pljuč «	in grla v še ozdravljivem stadiju.
3 oskrbni razredi
Vsi moderni diagnostični pripomočki na razpolago! — Higienično* dietetično zdravljenje, tuberkulin, avroterapija, pneumothorax artefi* cialis, phrenicoexairesis, thoracoplastica, Jakobausova operacija.
Vse informacije daje uprava zdravilišča Golnik.
Pošta — telefon — brzojav: Golnik.
Železniška postaja za brzo vlake Kranj, za osebne vlake Križe - Golnik na progi Kranj - Tržič. Avto pri vseh vlakih.
ODDELEK
„SANABO-KAŠTEL“
HOGIVAL
„S A N A B O - K A ŠT E L*
Injekcije po 100 internac. ¡edinic Tablete po 500 ali 1500 internac. edinic
V vodi topljivi koncentrirani seksualni hormon, vezan na ostale substance ovarija in dozorelega folikla
Indikacije: Pri funkcionalnih motnjah in izpadu funkcije ženskega genitalnega aparata s spremljajočimi pojavi (amenoreja, oligoopsomenoreja, poliprotome-noreja, metroragije, klimaks, menopavza po histerektomiji, težkoče po spontano nastopivši menopavzi)
PITUISAN
„SANABO-KAŠTEL“
1	ccm = 10 internac. edinic
SIGURNO SREDSTVO ZA POPADKE, USTANOV. PO MEDNAR. STANDARDU Ampule z 1,1 ccm in 0,5 ccm v škatljah po 3 in 6 ampul.
,KAŠTEL
tkivni diuretikum živega srebra
EDINI DIURETIKUM V DVEH OBLIKAH
NOVURIT-INJEKCIJE (škatlje s 5 in 10 amp. po 1 ali 2 ccm) NOVURIT-SUPOZITORIjE (škatlje s 5 supozitoriji)
Dvakrat na ieden 1 inj'ekcij'o ali 1 supozitorij
Kaštel J.J.'	Zagreb
(pastel d d