ANGELČEK! Priloga „Vrtcu". Štev. 10. Ljubljana, 1. oktobra 1910. JCVIII. te?aj. Ptičkam= selivkam. Že ptičke se poslavjajo in daleč se odpravljajo na bajni solnčni jug . .. Oj, ko na jug priplavate, mi vesnico pozdravite, ve drobne ptičice! Pozdrav moj sporočite ji, pa zraven naročite ji, naj pride brž nazaj! Bogumil Gorenjko. Kmečka jesenska. Oral sem njivico, sejal pšeničico, požel že tudi plod sedaj pa z Bogom ravno polje! Poln mi je skedenjček, polna je kaščica, pečka gorka moja — zato pa z Bogom ravno polje! Bogumil Gorenjko. Dogodki iz svetniškega življenja. Sv. Regina (17. sept.) je bila doma na južnem Francoskem, hčerka imenitnega uradnika, ki je bil pogan. Mater je izgubila kmalu po rojstvu; zato jo je oče izročil v rejo neki ženski na deželi. Ta je bila dobra kristjana, zakar pa oče ni vedel. Pobožna rednica lepo vzgaja v oskrbo ji izročeno dete. Da jo krstili in zgodaj jo poučuje v najimenitnejših resnicah sv. vere, kolikor jih more že razumeti mlado dekletce. Posebno rada in navdušeno ji pripoveduje ganljive dogodbe svetih mučencev, ker takrat so bili za kristjane hudi časi, in bilo se je bati, da tudi njeno dobro gojenko še čaka hudo preganjanje. Nekako v desetem letu se vrne k očetu v mesto. Zelo se razveseli, ko vidi, da je hčerka tako čvrsta in zdrava. Kakor nalašč, si misli bo to za napovedano slovesno malikovanje. Odlikovala se bo na čelu drugih deklet; napravi ji novo krasno obleko. A kako se zavzame, ko Regina noče nič vedeti o malikih, in naravnost pové, da je kristjana in hoče ostali kristjana. Razsrdi se in odpodi je od hiše ter noče nič več vedeli zanjo. Regina, neusmiljeno zavržena od bogatega očeta, se zopet povrne k svoji bogoljubni rednici, ki jo odda nekemu bližnjemu kmetu v službo za pastarico, a še dalie skrbi zanio., da bi ostala stanovitna v sveti veri. Regina skrbno čuva svojo čredo, a še skrbneje svojo dušo, da bi je ne omadeževala z nobenim grehom, pač pa čimdalje bolj olepšala s prelepimi čednostmi. Nad vse ljubo ji je angelska čednost, sveta čistost. Z obljubo devištva se za vselej daruje Jezusu. Tako se je v samoti lepo razvijala ta cvetka angelske nedolžnosti do 16. leta. A prihruli so novi viharji. Pokličejo jo pred sodnijo, zahtevajo, da naj se odpové Jezusu in malikuje. Tudi oče se zveže z nasprotniki in ji prigovarja, češ, kako velika sreča jo čaka, ako se vda, nasproti pa najhujše mučenje. Vržejo tau iti va jo v ječo in kruto mučijo na razne načine; ker pa nobena reč ne more upogniti njene zvestobe, jo slednjič obglavijo (251. 1.) Sv.Terezija se sme prištevati največjim svetnicam, ker se je posebno odlikovala z junaškimi čednostmi. Seveda tukaj ne morem na ozkem prostoru naštevati vseh njenih-vrlin, marveč opozorim le na nekatere najimenitnejše dogodke iz njenih mladih let. ' Ni bila še dopolnila 7. leta, pa je že želela z vso vnemo svoje delinske duše, posnemati svetnike, katerih življenje je čitala s svojim bratcem Roderikom. Seveda je hotela v svojem detinsko-junaškem pogumu najprej posnemati najimenitnejše — svete mučence Gospodove, češ ti so najhitreje po najkrajši in najslavnejši poti prišli v večno blaženstvo. Dogovorita se torej z bratcem, da pojdeta v Afriko k Mavrom, srditim sovražnikom sv. vere, ki ju bodo gotovo umorili in jima tako dali priliko do neminljive slave v nebesih. Skrbno skrivaje pripravita vse, kar je potrebno za daljno potovanje, in potlej odideta tako na tihem, da ju ni zapazil nihče domačih. Nenadoma pa ju sreča stric na cesti. Mala nedolžna potnika mu razodeneta svoj namen, morda celò v otroškem zaupanju, da jima bo pomagal doseči njuno srčno željo. Toda stric ju privede nazaj domov, kjer so bili že v velikih skrbeh radi njune odsotnosti. Sveta deklica je bila jako žalostna, ker ji je spodletel ta naklep. Toda v nebesa mora priti, če ne po tej, pa po drugi poti. Torej hoče zdaj mučeništvo nadomestiti s tem, da sklene, v samotni koči posnemati puščavnike. Zopet pokliče Roderika za svet in pomoč. Konec posvetovanja je ta, da začneta na domačem vrlu graditi dve samotarski kolibici ter tam opravljati molitve, kar sta jih že znala. Ker pa nista bila prava 1 Obširneje se opisuje mladost sv. Terezije v .Zgledih bogoljubnih otrok*, III., str. 97 id. mojstra v zidanju, sta imela velike težave. Navadno se jima je sproti podrlo, kar sta zgradila, in končno sta morala opustiti tudi to podjetje ter se poprijeti vsaj za zdaj še navadne poti, ki pelje v nebesa. Toda veselje do samotnega in samostanskega življenja ni več izginilo iz srca blagi Tereziki. Ko je štela 12 let, je izgubila svojo mater. Zelo ji je bilo hudo po njej. Ko nekoč posebno čuti žalost radi te prebridke izgube, poklekne pred Marijino podobo in v solzah prosi nebeško Kraljico: „Glej, o Marija, jaz nimam več matere na zemlji, o bodi odslej ti moja mati, moja pomoč!" Pozneje je sv. Terezija povedala, da je to storila iz detinske preprostosti, pa ni bilo zastonj, ker je spoznala, da ji je Marija pomagala v vsem, kar ji je priporočila, Enako zaupanje je imela tudi do sv. Jožefa. To so bili veseli spomini iz mladih let. Ene reči se pa ni rada spominjala in se je večkrat kesala. Imela je namreč veliko veselje do čitanja. Dokler je čitala le dobre knjige, ji je bilo to jako koristno. A začela je čitati kar vse navzkriž. Najrajši je segala po izmišljenih povestih o vitezih in nenavadnih dogodkih. Te knjige sicer niso bile tako pohujšljive in škodljive, kakor se dandanes večkrat ponujajo; vendar so bile očetu tako zoperne, da jih je le skrivaj čitala. Posebno je obžalovala pozneje, da je s takim čitanjem potralila veliko dragega časa in da je postala nečimerna in posvetna. V dvajsetem letu je stopila v karmeličanski red. Pridobila si je v veliki meri krščanske čednosti, posebno pa se je odlikovala po junaški potrpežljivosti, ker je krotko in celò veselo trpela hude in dolgotrajne bolečine. Večkrat je ponavljala: „Trpeti ali pa umreti; umreti ali pa trpeti." Umrla je v veliki popolnosti leta 1583. Moji prijatelji. m. Q),( ne veš, zakaj nismo pri nas štrukljev jedli?" V S temi besedami me nagovori sosedov Jožek, ko je prišel k nam v vas. „Seveda ne vem," mu pritrdim drage volje. Nato mi začne Jožek razkladati svojo povest o štruklj[h. Žanjice so imeli pri sosedu. Tisti dan so dokončali žetev in stara navada je, da pripravi gospodinja takrat prav dobre štruklje. Tudi soseda je hotela ostati zvesta stari navadi. Zato je poslala Jožka z denarjem v vaško prodajalno in mu naročila, naj prinese orehov. Jožek je bil fant, ki je rad kam stopil, pa nerad prišel domov. Takega se je pokazal tudi to pot. Jožek gre v prodajalno. Na cesti ga sreča več voznikov. Jožek se ustavi, šteje konje, kolesa, vozove in ne vem, kaj še vse. Komaj ti odidejo, ga že premoti druga izkušnjava. Vaški kovač je ravno podkoval konja. Seveda ga brez Jožka ne sme podkovati; Jožek hoče videti, kako se ta reč dela. Čez dobro uro gre Jožek naprej. Pa glej, že zopet nekaj. Tam na cesti v prahu leži peščica otrok. Prah grabijo in v prahu orjejo njive. Roka jim služi za plug, za brano imajo pa štiri trde slame, ki jih vlačijo po njivi gorindol. Jožek prisede k njim, kmalu ima celo kmetijo tam na cesti. Jožek kmetuje, seje, vlači, žanje; čas palliti naprej. Čez dolgo časa se zopet spomni, da mora po orehe. Vstane, se obriše in gre do prodajalne, kjer dobi orehov. Sedaj pa domov! Toda zopet nova izkušnjava. Čemu bi nosil orehe, pa bi jih ne pokusil? Vsede se, dobi pripraven kamen, in orehi gredo narazen, da je kar veselje Ko vstane, pogleda v rulo, toda strah in grozal — Orehov je zmanjkalo za čuda veliko. Nekaj jih je namreč pojedel Jožek, nekaj jih je pa pospravil Petrov Jakec, ki se je pridružil radodarnemu Jožku. Sit 150 ES „Kaj bodo pa doma rekli?" To vprašanje je delalo sedaj Jožku grozne skrbi; hoja mu je zastajala vedno bolj; kolikor bliže doma je bil, toliko bolj počasno je šlo . ,. „Kje je pa fant? Še sedaj ga ni domov." „1, bo že prišel, saj je še vselej." „Treba ga bo iskat." „Naj mu gre pa Tone naproti." Tone odide in nedaleč od hiše najde Jožka s skoraj prazno ruto. Pripelje ga domov; kaj se je pa doma zgodilo z Jožkom, pa rajši ne povem. V drugo si bo že zapomnil, kako se nosijo orehi. Kar je naredil Jožek, to sicer ni prav, kajne, otroci, da ne? Pa Jožek je obljubil, da se bo poboljšal; zato mu odpustimo, in jaz ga vseeno štejem med svoje prijatelje. IV. Sedaj prideš pa na vrsto ti, Štefanka Čigava si, ne bom povedal radovednim bralcem; samo to jim povem, kar poveš ti vsakemu, ki te vpraša, čigava si, namreč mamina Kaj naj vam povem o Štefanki? Vesela je in živa in poskočna kot živo srebro. Prijazna je, z vsakim rada govori in nikogar se ne boji. Preveč sem rekel; konjača se boji in pa pekla. Nekega dne — da vam še nekaj povem — obišče majhna petletna Štefanka pri sosedu staro bolno mater. Sama leži uboga bolnica, nikogar ni pri njej. In v tej zapuščenosti — kdo bi ženi zameril — prične jokati in si z jokom krajšati dolgčas. Ravno si obriše solze, ki ji teko po razoranem licu, ko vstopi v hišo Šte-lanka Začudeno pogleda staro ženo. Zakaj neki joka? No, Štefanka ne ugiba dolgo, zakaj bolnica joka, ampak jo kar nakratko vpraša: „Zakaj pa jokate? Ali boste šli morda v pekel?" Kajne, dobri otroci, da naša Štefanka ni prazne glave! Da bi pač Štefanka in tudi vi živeli vedno v strahu pred peklom in seveda hkrati tudi v strahu pred smrtnim grehom! Da bi tudi vi jokali le takrat, kadar ste razžalili dobrega Boga I Oreha in pekla se varujte, Boga pa ljubite, pa se bo vam povsod godilo dobro V Ali ste o tem že slišali ? Gostičev Rudolf je še majhen dečko, komaj je šestkrat obhajal svoj god, pa ga je v Ljubljani policaj prijel in ga ni pustil naprej. To pa veste, kajne, da policaj pridnih otrok ne jemlje? Kaj pa je Rudolf naredil? Nič. — Le poslušajte! Gostičeva mama so šli v Ljubljano. Rudolf je prosil toliko časa, da so ga mama nazadnje vzeli s seboj. Šla sta iz Kranja v Ljubljano. Kakšno veselje ! Prvič se pelje Rudolf po železnici. Kako hiti vse mimo njega : polje, travniki, drevesa, hiše, cerkve . . . Kar naenkrat je v Ljubljani. Vlak obstane. Vse hiti iz vozov. Koliko je to ljudi! Tudi Rudolf z mamo gre vun. »Drži se mene, sicer se izgubiš." Tako je opozarjala mama svojega sinčka. Rudolf je slišal ta opomin, pa si ga je premalo zapomnil. Z mamo gresta proti izhodu, kamor gre vsak, kdor hoče priti s kolodvora v mesto. Rudolf stopa za mamo in obenem ogleduje ljudi, ki so se pripeljali v Ljubljano. Tu zagleda moža v širokih hlačah, ki prodaja vsakovrstne stvari, tam opazi ženo, ki nese naprodaj petelinčke, malo vstran pa vidi moža z zvončkom v roki, ki vpije na vse grlo. Oh, pa kaj še vse drugega 1 Konec vsega opazovanja, je bil pa za Rudolfa žalosten. Sam ni opazil, kdaj je pustil mamo: mama pa ravnotako ne. In lako stoj! Rudolf kar naenkrat sam ; nikogar ne pozna, njega pa tudi nihče ne. Solza mu priteče na lice, in zopet ena, in zopet ena . . . Počasi stopa za drugimi in joka. „Fantič, zakaj pa jokaš?" Tako nagovori Rudolfa mož s kapo na glavi in s sabljo ob pasu. Bil je policaj. „Mame ni nikjer." „Kam so pa šli?" „V Ljubljano." „No potem pa niso daleč. Kar pri meni jih počakaj, pa nič ne jokaj. Bodo kmalu tukaj. — Na, ti bom pa cukra kupil, da ne boš jokal." Res ne čakata dolgo. Takoj zunaj kolodvora je mama zapazila, da ji nekaj manjka. Šla je nazaj, ko je odšla množica In ji pustila prosto pot. Kmalu je našla izgubljenega Rudolfa. Mame se ni držal, pa se je izgubil. Premalo je ubogal, pa preveč je bil radoveden, pa ga je doletela kazen. Od tistega časa je pa Rudolf bolj previden in je tudi moj dober prijatelj. J. E. Bogomil. Vrh neba. Teka, teka prepelica, Duša išče domovine, gnezda išče drobna ptica pota hoče iz tujine, in ga najde sred polja. Kje si, duša, ti doma? Reka raste iz potoka, Zvezde gledaš, zvezde zlate, hoče mirnega iztoka one gledajo pa nate; in ga najde kraj morja. vabijo te vrh neba. S.S. Detetu. Spavaj, dete nežno, spavaj! Na licu ti usmev igra, usmev nedolžnega srca. Krilalci božji plujejo, nad tabo, dete, čujejo; zatisni jasne le oči, zatisni jih le brez skrbi, in spavaj sladko. Lahko noč! Anton B ... [j. K 80. imendanu Nj. Veličanstva cesarja Franca Jožefa I. B> Slovenska mladina sc navdušeno pridružuje vsem nebrojnim množicam, ki v goreči molitvi prosijo nebeškega blagoslova našemu presvetlemu vladarju ob njegovem jubilejnem godu. Bom že še! Povest. — Spisal Juraj Pang rac. I- Neubogljivček Boštjanček. Stivel je deček, Boštjanček po imenu. Ta je vselej, kadar so mu mali kaj ukazali, rekel: „Bom že še."-Ziutraj so ga klicali mati, rekoč: „Boštjanček, vstani, boš gnal kravo na pašo I* Ali Boštjanček ni hotel vstati, da bi gnal kravo na pašo. Odgovoril je: „Bom že še, saj še ni dani" Mati so ga morali položiti iz mehke posteljice na trda tla. To je pomagalo: deček je zdaj naglo vstal in gnal kravo na pašo. Ko je stalo solnce že visoko na nebu in je bila krava že sita, so veleli mati Boštjančku, naj dene kravo v hlev. Pa Boštjanček ni hotel dejati krave v hlev. Rekel je: „Bom že Se, saj se nič ne mudi!" — Pa muhe in brenclji so pikali kravo. Otepala se je sicer z velikim muhalnikom, s svojim dolgim repom, pa dosti to ni pomagalo; je pa vzdignila kravica rep pokonci, poskočila in — bz, bzzz! — zbezljala daleč, daleč. Boštjanček je jokal in vpil za kravo: „Čuha, počakaj, čuha, hej v hlev!" A čuha se še zmenila ni za fantičev jok in stok in je le bezljala naprej preko polja in travnikov. O, koliko je pretrpel Boštjanček neubogljivček, preden je kravo ugnali Popoldne so dejali mama Boštjančku, naj gre in prinese drv, da bodo mogli skuhati večerjo. Pa Boštjanček ni hotel iti po drva, da bi mogli mati skuhati večerjo. Odgovoril je: „Bom že še, saj še ni not!" Pozneje je pa pozabil prinesti drv, in tako niso mogli mati skuhati večerje, in Boštjanček je moral iti lačen spat. Vidite, tak je bil Boštjanček. Ubogal torej ni. Njegova pesem „bom že še" ga je sicer tepla, a iz-modrila ga ni. Mati so ga svarili, mu žugali, ga kaznovali s palico, pa vse ni nič pomagalo. Kadar so ga s palico namazali, ni jokal Boštjanček, nego potegnil je z roko ondi, kamor je priletela palica, obliznil hudomušno po dlani in se zasmejal na vse grlo. O, mati pa so jokali, oh bridko jokali ob takih prilikah in srce se jim je hotelo razpočiti od žalosti nad razposajenim neubogljivcem ; zakaj spoznali so z vso resnobo, da bo njih sinek pel tako pesem, dokler bo živ; nobeno mazilo mu ne bo pomagalo In nesrečen bo vekomaj. In so šli, pokleknili pred Kristusa na križu in ga milo prosili, da bi Boštjančka rešil pogube. In dobri Bog je res uslišal naposled materino gorečo prošnjo. 2. Boštjanček neubogljivček v peklu. Zgodi se, da Boštjanček hudo zboli in kar na-nagloma umije. Boštjančkovo telo je bilo še gorko, duša njegova pa je že prestopila prag večnosti in se prikazala pred božji prestol k sodbi. A sodba je bila kratka: „Ne poznam te, poberi se v večni ogenjl" je izrekel pravični Sodnik. In zatrepetale so višave in neznansko treščile ubogega Boštjančka v strašni pekel. Boštjanček je grozno zajokal, ko je priletel v pekel. Notri je bila vnanja tema. Boštjanček še samega sebe ni videl. Zavpil je tedaj in rekel: „Malo odprite, ko je taka tema!" Peklenščki pa niso hoteli odpreti, ampak zapeli so njegovo pesem: „Bomo že še, bomo že še, ha, hal" ter odgovorili hudomušno: „Saj je še čas, Boštjanček, večnosti ni nikoli konca, ha, ha!" In kakšen smrad je bil v peklu! Boštjanček se je tiščal za nos, pa mu je vseeno smrdelo, da je bilo joj! Je pa rekel Boštjanček: „Naglo metlo v roko in pometite, ko tako smrdi!" Pa peklenščki niso hoteli vzeti metle v kremplje, da bi pomedli po peklu, nego zasmejaii so se "bo"št|ari*c'i