—   133   —
 Daljni pogovori v Ljubljanskim muzeumu 22. rožnika.
v
Gosp. F. S c hm i dt iz Šiške je en kos apneni-ka pokazal, kteriga je nad Kocino vi m gradam pod Šmarno Goro odbil. Na tem kamnu so polževe lupine ftacih polžev, kakoršni se tam na pečeh še živi najdejo) s kamnitim skorjo znotrej in zunej oblite, de se vidi začetek okamnenja, kako se sčasama puhline in kotline s kamnitno skorjo polnijo, ki je v vodi stopljena, kakor iz solne vode, kader se izkadiali posuši. Ce je ka-košna reč v tako slano vodo padla ali če je va-njo položena bila, se sčasama skorjica krog in krog naredi, kakor okoli poprej imenovanih polževih lupin. Kamnina, iz vode ločena, se nabira, polže ali druge take reči žaljiva. Kamnina sčasama zgubiva mokrino, in se sterdi do terdiga kamna. Na tako vižo so morske in druge reči, zverinske kosti, ribe, lesovi, češarki, listje i. t. d. v terdim robu ali skali v celini ohranjene okamnele, kar se tu ali tam v več krajih naše domovine najde, in kar nam spričuje čudne prigodbe nekdanjih časov tega sveta. Kdo bi mislil, de na Gorenskim v takih visoči-nah, kakor v Jezercih pod Veršacam i. t. d. je nekdaj globoko morje stalo ! in vender nam okamnjene polževe lupine čez en čevelj široke — amoniti imenovani — kteri se v muzeumu vidijo, očitno pričajo, de je to resnica. — Muzeumski družbi je posebno ljubo, take reči iskati, dobivati in za podučilo hraniti.
Potem nam je gosp. Schmidt velik koslahkiga kamna (lahkovca) pokazal, kteri se v Zelečah Bleske farc najde, na kterim se podobe listja vidijo, ktero je voda z apneno skorjo pokrila. Na to vižo v Karlovih toplicah na Češkim rožne vence, rake, sadje, grozdje ali kar koli se v tisto vodo potopi, s kamnitno skorjo okrivajo, in na prodaj ponujajo. Lep venec v hrastov list zavit, in več tacih reči je gosp. Frever iz muzeumske shrambe pokazal.
Gosp. Schmidt nam je potem košene psice pokazal, ktere se v polžih najdejo, če se njih beli kamniček precepi; te pšice (Liebespfeile) pri spoju pol-žam v persih tiče.
Gosp. Petruzzi je od okamnjenih reči, ktere se v Tujnicah in v Kamniku najdejo, govoril, in posebno penzijoniraniga gospoda stotnika Watzelna in gosp. Deisingerja, dimnikarja v Kamniku, pohvalil, ki sta z velikim trudam veliko tacih okamnjenih reči na dan spravila, de je zares vredno, jih pogledati.