Martininjera. (J. Ravnikar.) Šesto poglavje. Resnični kmetski pogovori. |lej no, kako zgodaj je vstal, prepeva in požvižgava skozi okno, uprav tako se dela, kakor bi se mu včeraj ne bilo prav nič žalega storilo. Sosed Jakopč se oglasi na svojem dvorišči: ,,Hej, starešina! Kako to, da si tako rano dobre volje, danes imaš že na vse zgodaj goste v hiši?" Seve, tega Stiskač ni opazil, kako se je smehljal sosed sam pri sebi. — ,,Pridejo kmalu", odgovori starešina, ter ponuja ,,frakelj heroša" (žganja) Jakopču skozi okno, da naj pije. »Prezgodaj mi je", pravi ta, »rajše počakam, da se nabere še kaj vec gostova. ^Ti, Jakopc, si vedno stari šaljivec", nadaljuje Stiskač; njaz mislirn, da včerajšnja šala za me ne bode imela nobenih slabih nasledkov. Saj hudir ni nikdar tako črn, kakor ga slikajo". ffNe vem", doda Jakopč. ,,Hudir, katerega poznam jaz, črn je gotovo; no, ti menda ne misliš tistega hudirja, katerega poznam jaz". »Hočeš li z menoj zajutrkovati ? Zena me kliče h kosilu" in pri teh besedah zapre okno. »Glej no, ta mi ga še natvezuje", mrrara starešina in se strese ves, kakor kakov mokri psiček. Imel bodem, kakor vidirn, dovolj opravila, dokler izbijem iz glave svojim vaščanom včerajšnjo neslanost". Tako govori sam s seboj, nataka prav pridno Bheroš" v frakelj in pije; na to nadaljuje: ,,Ohrabri se, Stiskač! Cas ozdravlja bolečine. Danes je nedelja, danes je pri starem brivcu Knepču dosti ljudi; tukaj se bodejo za kupico vina vsi zbirali okolo mene. Naši vaščani verjamejo meni poprej laž, kakor duhovniku resnico". Tako pravi Stiskač sara pri sebi, potem pa ženi: BNapolni mi rnehur s tobakora, toda z najslabšim, smrdljivim, za fante je dober. Ce pride Knepčev fant po vina, natoči mu najslabšega, žveplanega, v vsak liter pa prilij nekoliko heroša". Zdaj se odpravi na pot. Na cesti pa, še ne daleč od svoje hiše, se nekaj domisli, vrne se urno in reče ženi: ,,Fantalini bi utegnili z menoj piti; potrebno je, da pazim na se. Pošlji mi vodeno rumenkasto vino, ako bi poslal ponj; sicer pa je najboljše, da mi ga prineseš sama". Na to se odpravi zopet na pot. Med potjo pa se še odpravi pod lipo poleg šole pri Gurnu in Hočevarju. Ta popraša starešino: »Kam tako zgodaj v nedeljo, starešina?" Starešina: Moram dati brado obriti. Hočevar: Cudno, da imaš v nedeljo zjutraj že čAs za izprehod. Starešina: Res je; toda to ni baš celo leto. Hočevar: Ti si svoje dni hodil k brivcu med propovedjo (pridigo). Starešina: Da, nekaterikrat. Hočevar: Kajpada, zadnjih nekaterikratov, odkar ti je župnik izpodil psa iz cerkve, od takrat baje ne hodiš rad v njo. Starešina: Miha, ti si neuranež! Čemu me spominjaš na take stvari; na to sem že davno pozabil. Hočevar: Tega bi ti ne verjel, če bi bil župnik. Starešina: Zakaj pa ne, Miha? Toda idimo rajše v hišo, raorebiti zapijemo kako stavo ali kak ,,likof", da si kratimo čas. Hočevar: Brivec bi se nam lepo zahvalil, da se v njegovi hiši pije obklada (likof). Starešina: Jaz baš nisera tako sebičen; saj mi nameravajo vzeti pravico krčmarjenja. Ali, Miha raoj, imeli bodejo dovolj dela, dokler se to odvzame meni — in odda drugemu. Hočevar: Tako mislira tudi jaz. Za te pač ni nikakšna priporočba, da ti novi predstojnik ni tako naklonjen, kakor ti je bil njegov prednik. Starešina: Ej, dragi raoj, njegov prednik je bil čisto drugacen človek. Hočevar: Meni se dozdeva, da sedanji predstojnik ne verjame vsega, kakor njegov prednik; tudi se ne ujema niti v jednera članku s prejŠnjim. Starešina: Mogoče. No, bivši predstojnik je imel boljšo vero od tega. Hočevar: Tako raislim tudi jaz, kajti prvi članek njegove vere se je glasil: Verujern v tebe, starešina! Starešina: To je lepo. Povej mi še njegov drugi članek. Hočevar: Mislim, da se je glasil: Verujem sarao tebi, starešina, ter nikomur drugemu v vasi. Starešina: Škoda, da nisi duhovnik, Miha, ti bi ne razlagal samo katekizma, ternveo bi celo sestavil novega. Hočevar: Tega bi mi gotovo ne dopustili; če bi mi pa dovolili, sestavil bi ga uprav slovenski — ter tako jasno, da bi ga otroci razumeli brez župnikovega razlaganja; vem pa dobro, da bi ne bil dober. Starešina: Ostanimo rajše pri starern, ker s katekizmora je baje taka, kakor z drugimi stvarmi. Redko kedaj je nova stvar boljša od stare. Hočevar: To je včasih resnica, včasih pa tudi ne. Vidi se mi, da si ti to najboljše skusil pri novera predstojniku. Starešina: Spoznali ga bodete tudi drugi, ako Bog da. Za raene je lahko. Sleharni najde svojega mojstra. Hočevar: Vse to je lepo, vender pa je tvojemu gospodstvu z minulim letom odklenkalo. (Takrat je namreč Matej postal predstojnik.) Starešina: Naj bode konec, saj sem se že naveličal tega posla, a zdaj naj se še drugi brigajo za to. Hočevar: Resnica je, da si županil, kakor kakšen Bosenski paša, kar ti je posebno dopadlo. To tudi ni moglo drugace biti, ker si imel začenši od predstojnika do zadnjega pisarja vse v žepu. Starešina: Tako se je sicer govorilo, ali ni bilo resnično. Hočevar: Zdaj lahko rečeš, kakor hočeš. Ve pa se tudi, da si imel z nekaterniki vražjega posla, ker ti niso hoteli placati. Starešina: Kaj vraga, veš li to tudi ti? Hočevar: Ne sarao to, temuc jaz vera še veliko več. Vern tudi to, da si se tožaril z Jurijevim očetom ter sem te jedenkrat zasačil, kako si se valil po trebuhu pod otepom slame pred njegovim oknom. Njegov odvetnik je bil uprav pri njem. Do dveh po polunoči si tako ležal pod slamo, samo da bi slišal, kaj se govori v hiši. Bil sem baš na vrsti za nočnega čuvaja; zato pa sem imel tisti teden pri tebi dosti vina — zastonj, kolikor sem le hotel, samo da te nisem izdal. Starešina: Ti si malopridnež, kadar tako govoriš! Vse je zlobna laž, in jaz ne vern, kako bi se ti godilo, kadar bi mi moral to dokazati. Hočevar: 0 dokazu zdaj ne bomo govorili; da pa je vse to gola resnica, veš najboljše sam. Starešina: Dobro je, da se izgovarjaš. Hočevar: Sam vrag te je napotil, da si vlekel na uho celo noč pod slamo. Slišal si vsako besedo. Na to ti je bilo lahko, da si s sodnijskim pisarjem zavijal po svoje lastne izjave. Starešina: Kaj vse ti ne pride na um! Hočevar: Meni pride vse to na ura! Ce bi pisar pred razpravo ne bil preraenil tvoje izjave, imel bi Jurijče danes svojo trato, Klinc in Bazist pa bi ne bila tako lepo prisegala. Starešina: Dobra je ta, ti razumeš vse to tako, kakor osel na boben. Hočevar: Gebi tudi ne razumel, mogel bi se od tebe naučiti. Mari nisi večkrat pred menoj zasraehoval pisarja, ki te je v vsem ubogal, kakor občinski birič ? Starešina: No, no, mogoce je! Ali tega, kar pripoveduješ ti, vender ni naredil. Sicer pa je res, da je bil pretkan, kakor vrag. 0 sv. Mihaelu bode ravno deset let, odkar ga krije črna zemlja. Hočevar: Odkar ga je vzel vrag v svoje kraljestvo, si menda mislil reči. Starešina: Nimaš prav. 0 mrtvih se ne sme nič slabega gOVOriti. (Dalje prih.)