MIRKO RAMOVŠ, Rolka je ukazana. Rlesno izročilo na Slovenskem, Prekmurje in Porabje. Izdal Glasbenonarodopisni inštitut ZRC SAZU, Založba Kres, Ljubljana 1996, 318 str., kinetogrami, notni zapisi, fotografije.
Pri Slovencih je začetnik znanstvenega proučevanja plesnega izročila France Marolt, ki je ob ustanovitvi Folklornega inštituta leta 1934 med njegove naloge uvrstil tudi raziskovanje slovenskega ljudskega plesa. Resno etnokoreološko delo pa se je lahko začelo šele po drugi svetovni vojni, ko je raziskovanje ljudskega plesa prevzela Marija Šuštar. Bogato gradivo v arhivu je predvsem sad njenega terenskega dela, pomemben delež pa je prispevala Tončka Marolt, zunanja sodelavka inštituta. Po upokojitvi Marije Šuštarjeve njeno delo nadaljuje Mirko Ramovš, ki si je med drugim zadal nalogo, da nabrano gradivo v knjižni obliki posreduje javnosti.
Tako je leta 1980 nastala antologija slovenskih ljudskih plesov z naslovom »Plesat me pelji». Ker je knjiga kmalu po izidu pošla, se je avtor odločil za novo izdajo, vendar tokrat ne za izbor, ampak za zbirko celotnega gradiva v šestih knjigah pod skupnim naslovom »Polka je ukazana". Prva knjiga z gradivom Gorenjske, Dolenjske in Notranjske je izšla leta 1992, dmga z gradivom Bele krajine in Kostela leta 1995, jeseni leta 1996 pa je knjižne police obogatila tretja s plesnim izročilom Prekmurja in Porabja. Knjiga prinaša večino zbranega gradiva, nekaj tega je bilo objavljenega v zbirki Marije Šuštarjeve »Slovenski ljudski plesi Prekmurja« leta 1968, leta 1980 v že omenjeni antologiji »Plesat me pelji« in istega leta v »Kinetografiji« Bruna Ravnikarja.
V uvodu avtor Prekmurje in Porabje geografsko opredeli in opozori, da je število podatkov o prekmurskem in porabskem izročilu v 19. in v začetku 20. stoletja izredno pičlo ter da je tudi za Prekmurje prevladovalo mnenje, da so »narodni« plesi pozabljeni, ljudje pa da plešejo le »navadne«, madžarske in štajerske (nemške). Avtor nadalje ugotavlja, da se je izročilo v resnici širilo v Prekmurje in Porabje predvsem iz sosednje Zgornje Štajerske in z Gradiščanskega, in sicer v drugi polovici 19. in v začetku 20. stoletja. To je tudi razlog, da ima ples v mnogočem alpski značaj kljub vplivom panonskega sveta. Od drugod prevzeti plesi so se tam oblikovali po svoje, drugačnost pa se izraža predvsem v slogu plesanja. Na ravninskem delu je ples umirjen, medtem ko je na Goričkem bolj živahen, pogosto s sunkovitimi gibi in tresenjem telesa. Večina plesov Prekmurja in Porabja je v tipološkem pogledu enaka drugim slovenskim, le da imajo tukaj velikokrat daigačna imena.
Osrednji del knjige razdeljuje gradivo na dve poglavji. Prvo predstavlja skupinske, drugo pa parne plese, v obe pa je vkjučena tudi večina plesnih variant. Plesi so razvrščeni od najstarejših do najmlajših, kolikor je to ugotovljivo. Pri skupinskih plesih
sta najstarejša čindara in ponjave šivati, pri parnih pa štajeriš, zibenšrit in židovska. Vsi drugi kot sotiš, Gospod-gospa, šamarjanka, mazulin ali mrzulin, mrkevca, špicpolka, krajcpolka ali ceplpolka, šoštarska, pajeriš, točak-A\ hupipolka, mlinček., sirotica, polka, valček, špancirvalček, trojka, vajnkištanc in beksn pa so mlajšega izvira. Plese tkalečko, Po zelenoj trati, Rezko ali Rejzlpolko, kalamajko, čardaš, drmač in novejši gorički valček srečamo le v Prekmurju, ker so značilni za panonsko območje.
Vsak ples je uveden s kratkim opisom bistvenih značilnosti, kar vključuje npr. podatke o izviru ter razširjenosti s posebnostmi plesa. Sledijo enoglasni notni zapis melodije, podatki o kraju in času zapisa ter informatorjih, pri petih plesih še besedilo plesne pesmi. Za tem avtor kratko opiše potek plesa in začetni položaj ter držo. Sledi obširen opis plesa z besedami in v kinetografiji. Za lažje razumevanje nekaterih drž plesnih parov so v pomoč nazorne fotografije. Na koncu sta knjigi dodani kazali, prvo po zaporedju plesov, drugo po imenih in pokrajinah.
Avtor je zelo jasno in natančno predstavil skoraj celotno prekmursko in porabsko ljudsko plesno izročilo. Pogrešam le več podatkov o vlogi plesa v življenju prekmurskega človeka, kljub upoštevanju dejstva, da so podatki iz teh dveh pokrajin skopi in da se je avtor te teme dotaknil že v uvodu prve knjige zbirke »Polka je ukazana» v poglavju o vlogi plesa. Vsekakor pa je delo izredno pomemben in pionirski prispevek slovenski etnokoreološki znanosti.
Marjeta Tekavec