|8| PLANINSKI VESTNIK | JUNIJ 2013
LEDENI SVET
Naravna dediščina 
evropskih gora
Ledeniki v Alpah
Besedilo: Mojca in Mauro Hrvatin
P
oleg priostrenih vrhov, strmih 
pobočij, globokih dolin in sliko-
vitih jezer so pomembna alpska 
pokrajinska prvina tudi ledeniki. Alpe 
je v pleistocenu zajela obsežna polede-
nitev, saj se je meja trajnega ledu spu-
stila na višino 1200–1300 metrov. Med 
zadnjo ledeno dobo, pred 20.000 do 
25.000 leti, so alpski ledeniki pokrivali 
območje, veliko približno 150.000 km
2
. 
Danes so pod ledom le manjši deli 
površja v najvišjih, bolj osojnih legah 
nad 3000 metri nadmorske višine, 
saj se zaradi globalnega segrevanja 
ozračja ledeniki naglo umikajo. Po 
novejših podatkih je skupna površina 
ledu v Alpah največ 3000 km
2
, od tega 
približno polovica v Švici. Podatke o 
ledenikih na raznih koncih sveta zbirajo 
Alpe so največje evropsko gorovje, ki se razprostira v 120 
do 200 kilometrov širokem in 1200 kilometrov dolgem 
loku od Ligurskega zaliva do Panonske nižine. Najvišje se 
vzpnejo v masivu Mont Blanca, 4807 m, in so razdeljene 
med sedem držav: Francijo, Italijo, Švico, Liechtensteinom, 
Nemčijo, Avstrijo in Slovenijo. Običajna geografska delitev 
loči Zahodne in Vzhodne Alpe. Meja med njimi poteka od 
Comskega jezera prek prelaza Splügen in doline Rena do 
Bodenskega jezera. Zahodne Alpe so ožje, višje, kamninsko 
pestrejše in imajo več ledenikov kot Vzhodne. Doline in 
slemena so večinoma v smeri jugozahod–severovzhod, 
medtem ko v Vzhodnih Alpah prevladuje slemenitev v smeri 
zahod–vzhod. V zadnjem času se vse bolj uveljavlja tudi 
členitev po enotni mednarodni orografski razdelitvi Alp.

|9|
v Svetovnem središču za spremljanje 
ledenikov (World Glacier Monitoring 
Service), ki ima sedež na Univerzi v 
Zürichu v Švici.
Ledeniki niso zanimivi le na pogled, 
temveč imajo tudi velik gospodarski 
pomen. So vir pitne in tehnološke vode 
ter vode za namakanje, pomemben 
energetski potencial in svojevrstna 
turistična atrakcija. V Alpah, pa tudi v 
drugih gorovjih, ledeniki niso enako-
merno razporejeni. Več jih je v višjih 
legah, predvsem na visokih planotah, 
v osojnih predelih in tam, kjer vlažne 
zračne mase v zimskem času neovirano 
prinašajo sneg.
V prispevku na kratko predstavljamo 
najpomembnejša poledenela območja 
v Alpah. Pregled bomo začeli na 
jugozahodu, v Franciji, in se prek Švice 
ter Italije podali do najvzhodnejših 
ledenikov v Avstriji.
Ledeniki Zahodnih Alp
Najjužneje segajo alpski ledeniki v 
Dauphinejskih Alpah. Večina od tam-
kajšnjih 40 ledenikov s skupno površino 
170 km
2
 je vključenih v narodni park 
Écrins. Med njimi sta morda še najbolj 
znana ledenika Glacier Blanc in Noir v 
bližini najvišjega vrha Barre des Écrins. 
Pri ledenikih se pridevnik "bel" upora-
blja v primerih, ko je led le v manjši meri 
prekrit s kamninskim drobirjem, "črn" 
pa tedaj, ko je led v celoti ali v veliki meri 
pokrit z gradivom ablacijske morene. 
Tanka plast grušča pospešuje taljenje 
ledu, ko pa debelina grušča preseže 
20–25 centimetrov, ta učinkovito 
varuje led pred nadaljnjim taljenjem. 
T ovrstni ledeniki se sicer dlje ohranijo, 
a na pogled niso nič kaj privlačni, saj 
spominjajo na melišča.
Gorski masiv Vanoise v Grajiških 
Alpah premore več kot sto vrhov, ki 
segajo prek 3000 metrov. Osrednje 
območje je od leta 1963 del istoimen-
skega narodnega parka. T o je bil prvi 
narodni park v Franciji, ustanovljen pa 
je bil z namenom zaščite kozoroga, ki je 
bil pred tem tukaj že iztrebljen. Poseb-
nost tega predela je prevlada ledenikov 
na visokogorskih planotah, medtem ko 
je drugod v Alpah največ ledu v krnicah, 
na pobočjih in v dolinah. Na obrobju 
parka so številna znana smučarska sre-
dišča, na primer Courchevel, La Plagne, 
Tignes, Val d' Isère in Val Thorens.
Park Vanoise se na italijanski strani 
meje nadaljuje v narodni park Gran 
Paradiso, v katerem je 59 manjših 
ledenikov s skupno površino 30 km
2
. 
Največji je Ghiacciaio della Tribola-
zione, odmaknjen od glavnega vrha 
in množic planincev, ki se vzpenjajo 
na lahko dostopni štiritisočak. Zaradi 
strmega pobočja, prek katerega polzi, 
je spodnji del ledenika razlomljen v 
labirint serakov.
Med pogorjem Gran Paradisa in 
Mont Blanca omenimo še večji ledenik 
Rutor (9,37 km
2
), ki se razprostira na 
istoimenski gori visoko nad dolino 
Aoste. Ledeniška gmota je v preteklih 
stoletjih kolebala in njegov jezik je 
zlasti med šestnajstim in sedemnajstim 
stoletjem večkrat zajezil vodni odtok 
jezera Santa Margherita. Jezero se je 
zaradi tega povečevalo do take mere, 
da je zaradi silnega pritiska ledeni jez 
nenadoma popustil. V trenutku so se 
sprostile ogromne količine vode, ledu 
in kamnitega gradiva, ki so odnašale 
mostove, ceste in stavbe ter uničevale 
kmetijska zemljišča v dolini. S hujšimi 
ali blažjimi posledicami se je vse skupaj 
ponovilo približno 40-krat, nazadnje 
septembra 1864. Težav je bilo konec šele 
tedaj, ko se je ledenik skrčil in umaknil 
višje v pobočje.
Najznamenitejše in zaradi najvišje 
gore najbolj obiskano območje v Alpah 
je nedvomno pogorje Mont Blanca, 
ki velja za zibelko svetovnega lednega 
alpinizma. Več kot sto ledenikov tam 
pokriva površino 170 km
2
. Med njimi 
kraljuje Mer de Glace, ki je s površino 
Ledenika Morteratsch in Pers pod Bernino. 
Ogled nekaterih berninskih ledenikov 
omogoča turistična ozkotirna železniška proga 
Berninabahn ali Bernina Express, ki se najvišje 
povzpne do 2253 metrov. Foto: Vladimir Habjan
Aletschgletscher, največji ledenik v Alpah. 
V ozadju Finsteraarhorn, 4274 m, najvišji vrh 
Bernskih Alp. Foto: Vladimir Habjan

|10| PLANINSKI VESTNIK | JUNIJ 2013
40 km
2
 in dolžino 12 kilometrov 
največji v Franciji in tretji največji v 
Alpah. Njegovo redilno območje je 
široko okoli 15 kilometrov. K njemu 
se steka več ledenikov, na primer 
Glacier du Géant, Glacier de Leschaux 
in Glacier de Talèfre, v njihovi bližini 
pa se dvigajo slovite gore Mont Blanc 
du Tacul, Aiguille Verte in Grandes 
Jorasses. K popularnosti Mer de Glacea 
prispeva možnost udobnega dostopa, 
saj se v bližino lahko zapeljemo z zobato 
železnico, ki pelje iz Chamonixa do 
Montenversa.
Le šest kilometrov severovzhodneje 
leži Argentièrski ledenik, drugi največji 
v pogorju Mont Blanca (14 km
2
). Tipični 
dolinski ledenik, dolg devet kilometrov, 
je v povprečju širok od 500 do 600 
metrov. T udi tu sestavlja redišče več 
manjših ledenikov, krčenje stranskih 
ledenikov pa je poudarilo ozko in 
podolgovato linijo dolinskega ledenika. 
Od druge polovice 20. stoletja ledenik in-
tenzivno proučujejo, tako na površju kot 
tudi ob stiku ledu s kamninsko podlago.
Že v bližini meje s Švico leži Glacier 
du T our (8 km
2
). Zaradi nenehnega 
krčenja v zadnjih desetletjih postaja vse 
bolj pobočen, svojo pot pa končuje s 
poljem nestabilnih serakov okoli 1000 
metrov nad vasico T our. Poleti 1949 se je 
od čela ledenika odlomilo okoli milijon 
kubičnih metrov ledu in zahtevalo šest 
žrtev med izletniki. T udi na švicarski 
strani masiva je nekaj večjih ledenikov, 
predvsem Glacier de l' A Neuve, Glacier 
Salenia in Glacier Trient, od katerih 
vsak meri približno 5 km
2
.
Izjemno veličasten je Bossonski 
ledenik (10 km
2
), ki se v enem zamahu 
spušča s površja Mont Blanca proti 
Chamonixu do nadmorske višine 
1400 metrov. Zaradi velikega naklona 
precej hitro polzi po pobočju in se letno 
premakne za 200 do 300 metrov. Proti 
jugozahodu mu sledita še večja ledenika 
Bionnassay (4,7 km
2
) in Tré-la- Tête 
(8,5 km
2
).
Na prisojni, italijanski strani mont-
blanškega masiva je največji ledenik 
Miage (9 km
2
), izrazit primer črnega 
ledenika, ki ga prekriva debela plast 
grušča. Ponekod je tako debela, da jo že 
porašča iglasti gozd.
Nad Courmayeurjem je ledenik 
Brenva (7 ,3 km
2
), ki je v spodnjem delu 
povsem prekrit z gruščem in ločen 
od preostalega ledenika. Območje 
sta v letih 1920 in 1997 zelo prizadela 
ogromna skalna podora, ki sta na lede-
niku sprožila dodatne snežne plazove in 
ledne podore.
Peninske Alpe so v povprečju 
najvišji del celotnega gorstva, kjer 
je polovica vseh alpskih štiritisoča-
kov. Zato ne preseneča, da so tudi 
mnogi tamkajšnji ledeniki pravi 
orjaki. Z Grand Combina se proti 
severu spušča Corbassièrski ledenik 
(18,3 km
2
), z Mont Collona pa proti 
zahodu Otemmski (Glacier d'Otemma 
17,5 k m
2
) in proti severu Arollski 
ledenik (13,2 km
2
). 
Kar trije ledeniki polzijo v okoliške 
doline s površja Dent Blancha: Mont-
minéjski (11 km
2
) in Zinalski (15,4 km
2
) 
proti severu ter Zmuttski ledenik 
(16,9 km
2
) na vzhod proti Zermattu. K 
istemu kraju sta z masiva Monte Rose 
usmerjena tudi Findelenski (17 ,4 km
2
) 
in Gornerski ledenik (59,7 km
2
). 
Ledeniški jezik slednjega meri kar 13,5 
kilometrov in je sestavljen iz sedmih 
prog, kar pomeni, da se vanj steka 
sedem različnih ledenikov. Iz Zermatta 
pripelje do Gornergrata v njegovi nepo-
sredni bližini zobata železnica, ki slovi 
po imenitnih razgledih na okoliške 
vrhove, zlasti na mogočno Monte Roso 
in vitki Matterhorn. 
Nekaj večjih ledenikov je tudi 
na italijanski strani Monte Rose, 
najpomembnejša sta Lys (10 km
2
) in 
Belvedere (8 km
2
). V zadnjem desetletju 
je prav Belvederski ledenik nekaj poseb-
nega. Medtem ko se vsi alpski ledeniki 
hitro krčijo, se je ta podaljšal. Glaciologi 
domnevajo, da so vzrok višje tempera-
ture, zaradi katerih led na vzhodnem 
pobočju Monte Rose polzi hitreje, kot 
je nekoč.
V petdesetih in šestdesetih letih 
prejšnjega stoletja so v mnogih zatrepih 
gorskih dolin Peninskih Alp zajezili 
odtekajoče ledeniške vode. Med najve-
čja in najpomembnejša akumulacijska 
jezera v hidroenergetskem, pa tudi 
turističnem smislu spadajo Lac des Dix, 
Lac de Mauvoisin in Lac de Moiry na 
švicarski strani ter Lago di Place-Mou-
lin in Lago Goillet na italijanski strani. 
Ledeniško vodo marsikje uporabljajo za 
namakanje gorskih travnikov. Mrežo 
namakalnih kanalov so v glavnem izde-
lali že v srednjem veku, predvsem med 
leti 1250 in 1350, ko so zaradi velikih 
potreb po hrani intenzivno izkoriščali 
vsa kmetijska zemljišča.
Bernske Alpe so v primerjavi s 
skupino Mont Blanca in Peninskimi 
Alpami res nižje, vendar so zaradi lege 
na privetrni strani neposredno izpo-
stavljene vlažnim zračnim tokovom, ki 
k Alpam prodirajo iznad Atlantika in 
pozimi prinašajo velike količine snega. 
Zaradi izrednih ledenikov in drugih 
naravnih lepot so leta 2001 osrednji 
del Bernskih Alp vpisali na Unescov 
seznam svetovne naravne dediščine 
in ga leta 2007 še razširili. Zaščiteno 
območje švicarskih Alp Jungfrau-Alet-
sch, kot se uradno imenuje, vključuje 
med drugim naslednje ledene orjake: 
Aletsch (86,6 km
2
), Fiescherjev ledenik 
(34,2 km
2
), Spodnji Aarski ledenik 
(Unteraargletscher, 29,5 km
2
) in Spodnji 
Grindelwaldski ledenik (Unterer Grin-
delwaldgletscher, 20,8 km
2
).
Izjemen vpogled v ledena prostran-
stva omogoča zobata železnica, ki se 
povzpne do najvišje evropske postaje 
Jungfraujoch na višini 3454 metrov in 
jo na leto obišče kar tri četrt milijona 
turistov. Prvotno je bila načrtovana do 
vrha Jungfrau, 4158 m, vendar je dela 
zaustavila prva svetovna vojna. Prav s 
pobočij gore Jungfrau polzi proti dolini 
Rone ledenik Aletsch, z naskokom daleč 
najimenitnejši alpski ledenik. V dolžino 
meri 24 kilometrov, na planoti Konkor-
diaplatz, kjer se združijo njegovi štirje 
redilni kraki, pa je njegova debelina kar 
90 0 metrov.
Bernske Alpe so tesno povezane 
z začetki sodobne glaciologije, 
vede o ledenikih. Prav tamkajšnja 
spoznanja so znanstvenike pripeljala 
do najpomembnejših glacioloških 
odkritij, vključno z nekdanjim obstojem 
ledenih dob. Prve sodobne raziskave 
so potekale na Spodnjem Aarskem 
ledeniku, v njihov spomin pa so vrhove 
nad njim poimenovali po nekaterih 
zaslužnih naravoslovcih (Agassizhorn, 
Escherhorn, Grunerhorn, Studerhorn, 
Scheuchzerhorn).
Nekaj večjih ledenikov je tudi v 
sosednjih gorskih skupinah. V Glarnskih 
Alpah je največ ledu nakopičenega v 
okolici vrha Clariden, kjer ledenik Hüfi 
meri 13,6 km
2
, v Urnskih Alpah pa 
sta najpomembnejša Ronski ledenik 
(17,6 k m
2
) in Trift (16,5 km
2
). Zaradi 
lege ob prometni poti prek prelaza 
Furka spada Ronski ledenik med najbolj 
znane alpske ledenike. Popotniki in 
Za obiskovanje visokih gora v evropskih Alpah in drugod po svetu, kjer del ali celotna 
pot poteka po ledenikih, potrebujemo posebna znanja. Najlažje si jih pridobimo na 
tečajih alpinističnih šol (Tone Golnar: Alpinistična šola, PZS, 1999) in gorskih vodnikov, 
o tehniki v ledeniškem svetu smo pisali v aprilski številki Planinskega vestnika leta 2011, 
v majski istega leta pa o turnem smučanju po ledenikih. Veliko uporabnih nasvetov za 
hojo po ledeniku in vzponu na tri- ali štiritisočake si lahko preberemo tudi v knjigi Tomaža 
Vrhovca in ostalih avtorjev Najvišji vrhovi v Alpah (PZS, 2005). 

|11|
naravoslovci so ga opisovali že v 16. 
stoletju, pomemben pa je tudi kot povirje 
Rone, ene izmed največjih evropskih rek.
Ledeniki Vzhodnih Alp
V Zahodnih Retijskih Alpah je z 
ledeniškega vidika najpomembnejše 
pogorje Bernine s številnimi ledeniki, 
ki so se v zadnjih desetletjih močno 
skrčili. Največja sta Morteratsch in Pers 
(16,4 km
2
). Ogled nekaterih berninskih 
ledenikov omogoča turistična ozkotir-
na železniška proga Berninabahn ali 
Bernina Express, ki se najvišje povzpne 
do 2253 metrov.
Več manjših, pretežno krniških 
ledenikov je tudi v pogorju Silvrette s 
skupno površino 20 km
2
. Največja sta 
Silvretta na švicarski strani in Ochsen-
taler na avstrijski. Pod ledenikom je na 
nadmorski višini nad 2000 metri večje 
akumulacijsko jezero, najvišja vodna 
površina v Evropi, po kateri se lahko v 
poletnih mesecih zapeljemo s turistično 
ladjico. 
V Južnih Retijskih Alpah je okoli 70 
ledenikov s površino 50 km
2
, razporeje-
nih po gorskih skupinah Ortles, Presa-
nella in Adamello. S površino 17 ,6 km
2
 
je zdaleč najpomembnejši ledenik 
Ledenik Géant se steka v Mer de Glace, ki je s 
površino 40 km
2
 in dolžino 12 kilometrov največji 
ledenik v Franciji in tretji največji v Alpah. 
Foto: Klemen Gričar
Mandrone, ki prekriva približno 3000 
metrov visoko planoto severno od Ada-
mella in je največji italijanski ledenik.
V Dolomitih je poledenelih območij 
razmeroma malo, še največ v pogorju 
Marmolade. Kot zanimivost naj 
omenimo, da je med prvo svetovno 
vojno v obsežni ledenik, ki pokriva 
severno pobočje gore, avstrijska vojska 
izkopala več kot deset kilometrov 
predorov, bivališč, skladišč in vojaških 
položajev. V teh objektih je živelo in 
delovalo okoli 300 vojakov. Zaradi 
obsežnosti so kompleks podledeniških 
rovov poimenovali Ledeno mesto 
(Eisstadt), deloval pa je vse do pomika 
fronte prve dni novembra 1917 po 
preboju pri Kobaridu.
Vzhodne Retijske Alpe so najbolj 
poledenele na območju Ötztalskih Alp, 
na katerem je več kot 200 ledenikov 
oziroma 155 km
2
 ledu. T u sta drugi 
največji avstrijski ledenik Gepatsch 
(16,6 km
2
) in manjši Vernagt (7,9 km
2
). 
S 117 ledeniki na površini 53 km
2
 so 
nekoliko manj poledenele Štubajske 
Alpe jugozahodno od Innsbrucka. 
Območje, ki je še pred desetletjem 
veljalo za poletni ledeniški smučarski 
raj, se v zadnjih letih sooča z izjemno 
hitrim krčenjem ledu. Med različnimi 
poskusi zaščite ledenih površin se je 
še najbolj izkazalo prekrivanje ledu s 
tankimi belimi plastičnimi ponjavami, 
s katerimi so zmanjšali ablacijo za 
60 %. Zaradi visokih stroškov je 
zaenkrat smiselno prekrivanje le 
manjših ledeniških površin, saj že 
enkratno prekritje kvadratnega kilo-
metra ledu stane okvirno od dva do tri 
milijone evrov.
Poledeneli svet Visokih T ur, s katerim 
zaključujemo pregled ledeniških 
območij v Alpah, je v celoti vključen v 
istoimenski narodni park. Skoraj 350 
manjših ledenikov, ki skupaj pokri-
vajo 130 km
2
 površja, je razdeljenih 
med tri gorske skupine. V skupini 
Grossvenedigerja sta najpomembnejša 
ledenika Obersulzbach (11 km
2
) in 
Schlaten (9 km
2
), v skupini Velikega 
Kleka oziroma Grossglocknerja največji 
avstrijski ledenik Pasterza (17 ,3 km
2
), v 
skupini Ankogla najdlje na vzhodu pa še 
vztrajata ledenika Grosseland (Große-
lendkees 2,8 km
2
) in Hochalm (3,2 km
2
).
Od konca tako imenovane male ledene 
dobe sredi 19. stoletja se večina alpskih 
ledenikov nezadržno krči. S krajšimi 
presledki se zmanjšujejo njihova dolžina, 
površina in masa. Zaradi intenzivnega 
spreminjanja so pogoste tudi razne 
naravne nesreče, med katere štejemo 
predvsem nenadne vodne izbruhe 
ledeniške vode ter ledene odlome in 
podore. Glede na črnoglede napovedi 
o postopnem izginotju ledenikov smo 
lahko zadovoljni, da še lahko uživamo 
ob pogledih na poledenele vrhove. Naši 
zanamci utegnejo ostati brez pomemb-
nega dela naravne dediščine in koristi, ki 
jih omogočajo ledeniki. m