Razmišljanje o moji KS
Vnanje Gorice so z intenzivno pozidavo prerasle v vcliko vas na obrobju glavnega ntesta republike. Krajani imamo veliko želja in potreb, možnosti pa izredno malo. Dejstvo je, da srao ob intenzivnem razvijanju pozabili razvijati tudi infrastrukturo, za kar bomo čutili posledice še vrsto lel.
Vendar, ne gre samo za finančno plat, katero radi in preradi vse pogosteje poudarjamo. Menim, da je druga, še bolj pomembna. človeška.
Obnašamo se, kot da nas problemi širše okolice ali družbe, če hočete, nc zanimajo. In vendar smo mi vsi -družba. Tudi naši otroci so člani te družbe. Zato je prav, da se po pravilih le družbc tudi obnašamo.
Torej, bi nas moralo zanimati, kaj je z vodo, kanaliza-cijo, pošto, telefoni, cesto, itd. Zanimali do le mere, da bi se aktivno vključili v reievanje te problematike. Vsak po svojih močeh. Nekdo je strokovnjak za finančno plat. drug operativno, tehnično, vsi skupaj pa bi lahko z organiziranim prislopom fizično, z lopatami, kopali za elektriko, vodo, lclefon, itd. Saj gre vendar za našo skupno stvar. Ne moremo in ne smemo dopuščati, da nam vedno nekdo drug urejuje življenje. Morda nekdo, ki naših potreb in želja nili ne razume dovolj, da bi zadovoljivo rešil dano problematiko.
Nehajmo se že jeziti na »one« ali »tiste«. Veliko nas je, ki imamo pripombe na kvaliteto vode. Nihče pa tega jasno in glasno ne pove na pristojnem mestu.
Pravlako je bilo s telefonskimi pnključki. Potrpežljivo smo čakali, da bodo pristojne službe ugotovile potrebe Vnanjih Goric s planiranim prostorskim razvojem vred, zgodilo pa se je ravno narobe. Številke so bile oddane drugim KS, ki niso potrpežljivo in križem rok čakale, da jim bo kdo kaj ponudil.
Enkrat za vselej se moramo začeti zavedati, da ni dovolj potožiti o problemih bližnjemu sosedu. Potrebno se je aktivno vključiti v urejanje življenjskih problemov. Najsi bo to na avtobusu, v šoli, trgovini, poiti, KS, kjerkoli. Naučiti se moramo govoriti odkrito in ncpo-sredno. Samo tako bomo vedeli, kaj želimo vsi skupaj in ne le posamezniki.
Nihče nam ničesar nc podari. Oglejmo si plačilne liste, iz katerih se jasno vidi, kolikšnc deleže dajcmo za sploš-no in skupno porabo. Če dajemo denar, imamo tudi pravico kaj reči. Zakaj bi imel pravico zamujati službo zdravnik ali zobozdravnik, če te pravice nima dclavka v šivalnici a!i za tckočim trakom. Če se vrata ambulante ob 14. uri šc ne odpro, v čakalnici pa je polno negodujočih ljudi, ki se glasno ne upajo dežurnemu zdravniku ali sestri reči ničesar, jim jc prav. Menim celo, da je tudi tisto tiho negodovanje nepoirebno.
Vse preradi pravimo, da se nekdo »krega«, ker je glasno povedal svoje mncnje. Nasprotno, skrajni čas je, da začnemo izmcnjavati različna mnenja odkrito in nepo-sredno. To ni prepiranje, to vodi k skupnemu cilju spora-zumevanja in dobrega sožitja.
Zatorej se nehajmo skrivati za mrmranji in tihimi negodovanji ter se aktivno vključimo v reševanje proble-
matike, ki nas posredno in ncposredno obkroža. Tako bomo lahko tudi od predstavnikov naše življenjske sredi-ne zahtevali, da nas zastopajo bolj bojevito in neposred-no in ščitijo naše inlerese z več žara in elana; ne samo po službeni plati ali izvoljeni pravici.
Vsekakor v ta namen predlagam, da v naši KS organi-ziramo izdajanje billena, ki bi krajanc tekoče seznanjal s problematiko, za katero imamo pravico in dolžnost po-dali svoje mnenje.
VANJA FORJANIČ-RANKEL