ZANIMALO VAS BO
Člani PD »Rašica« v Bosni in Črni gori
Bik namesto budilke
Že lani je nekaj članov MO PD »Rašica« odšlo na nekajdnevni potep po Črni gori in Bosni, letos pa je novo ustanovljeni alpini-stični odsek organiziral tja majhno 8-člansko odpravo.
Ž_e doma smo se dogovorili, kje bomo po-stavili tabor, katere vrhove bomo obiskali in v katerih stenah bomo plezali. Že pred odho-dom smo pregledali vse knjige in zemljevide, ki so nam prišli v roke.
•  Do Sarajeva smo potovali z vlakom na-to pa z avtobusom do Tjentišta. Tu smo si najeli kombi, ki nas je po novi gozdarski ce-sti pripeljal  do  Prijevora, približno  1400 m visoko. Tam je bilo ceste konec, zato smo si zadeli svoje ogromne nahrbtnike na ramena, se poslovili od prijaznega šoferja in odšli pro-ti Suvi planini.
Kmalu nas je ujela noč z gosto meglo in dežjem. Da ne bi tavali v neznanem svetu, smo se utaborili kar na poti. Zjutraj ni bilo nič bolje, okrog poldneva pa se je megla raz-kadila in počasi so se drug za drugim začeli odkrivati okoliški vrhovi.
•  Popoldne so že stali štirje šotorčki ob Trnovačkem jezeru okoli 1500 m visoko. Trno-vačko  jezero  je približno   trikrat  večje  od Krnskega, poleg pa so še tri majhna jezerca. Okrog njega se dvigajo naslednji vrhovi: Tr-novački vrh, Trnovački Durmitor in Maglič, ter planine, po katerih se pase živina.
IV. težavnostno stopnjo, razen ene, ki je bila težja (IV.—V.).
•  Zelo so nas presenetile za ta čas velike zaplate snega. Vsak dan, ko smo se z vrhov vračali v tabor, smo se drsali po njih in sa-njarili o tem, kako bi bilo lepo, če bi imeli s seboj še smuči. Zares bi bilo lepo, če bi nam bi jih nekdo postavil kar tja, ali pa vsaj v ta-bor, kajti naši hrbti, ki so nosili že po 30 kg in več, res ne bi vzdržali še dodatne teže. Tereni pa so tam za smučanje izredno lepi in se lahko kosajo z našimi najlepšimi. Priti po-zimi do teh smučišč tudi ni več tako nevarno kot nekoč, vsaj glede zverin ne. Lovci so nam pripovedovali, da so tod pred dvemi leti po-bill vse voLkove (bilo jih je prek 50), ker so klali živino. Medveda pa menda še lahko sre-čaš na poti.
•  V kratkem tednu našega taborjenja ob jezeru smo se spoprijateljili s pastirji, pravil-neje rečeno — s pastiricami, ker pasejo y glavnem  one.  Moški  so  povečini zaposleni, ženske pa so doma in zato poleti lahko odri-nejo na planino. Zelo od daleč so prignale čredo, nekatere celo iz okolice Nikšiča. Prvič smo k njim prišli le zaradi mleka, pozneje pa smo tja hodili na prijetne večerne klepete.
•  Dopoldne smo še plezali v steni Osred-nje Barjere, popoldne pa smo pospravili šo-tore, se poslovili od prijaznih pastiric in ribi-čev, si oprtali težke nahrbtnike in se zagrizli
Medveda, na srečo, nismo srečali
•  Pri Trnovačkem jezeru smo ostali sko-raj teden dni in med tem časom kar dobro spoznali vrhove in stene okrog našega tabo-ra. Opravili smo 25 plezalnih vzponov in se povzpeli  na vse  višje  okoliške  vrhove.  Bili smo na Trnovačkem vrhu, Vlasulji, Trnovač-kem Durmitorju in za konec še na Magliču.
•  Stene, v katerih smo plezali, so  dolge od.200 do 400 metrov in precej krušljive; Ple-zali smo predvsem smeri ocenjene s III. in
v strm breg. Dve uri smo hodili v hudi pri-peki, da smo prispeli na sedlo. Tam smo od-ložili nahrbtnike in odhiteli na vrh. Hodili smo po grebenu in za vsak vrh y daljavi me-nili, da je pravi. Ko pa smo prišli do njega,
je bil zadaj vedno še kakšen višji. Pozno po-poldne smo prispeli na vrh Magliča, od koder je čudovit razgled po okoliškibT gorah in paš-nikih.
•  Maglič je bil najvišja točka, ki smo jo dosegli. Nato smo šli samo še navzdol.
•  Noč smo prespali na neki planini pod Magličem. Zjutraj pa so nas že na vse zgodaj ovohavali biki in pogledovali v naše šotore. Bili so boljši od vsake budilke, ker niso po-vohali samo enkrat in odšli, ampak so ves čas hodili okrog šotorov in buljili v pisano platno. Ker nam ni bilo kaj dosti za tako dru-ščino  in ker  nam je primanjkovalo hrane, smo jo že zgodaj mahnili v dolino. Orientirali smo se po starem, vendar kar dobrem zemlje-vidu.
•  Zares, lepi so črnogorski in bosanski hri-bi in malo obiskani, čeprav niso več tako od-maknjeni kot nekoč. Ko smo odhajali iz Bos-ne, smo razgrnili zemljevid. Kar verjeti ni-smo mogli. Toliko smo prehodili, pa smo spo-znali samo drobcen košček gora, označenih na zemljevidu.
•  Gore pa vabijo. Torej morafmo spet pri-ti; raorda že drugo leto, morda kdaj kasneje, enkrat pa prav gotovo.
Stane Buh
Med obiskom Šiškarjev v Kavadarcih so v preddverju kina Balkan otvorili spominsko razstavo tragično preminulega kandidata za mojstra umetniške fotografije Blagoja Ba-njanskega.
Obisk v nastajajočem rudniku fero-niklja (»Feni«) je svojevrstno doživetje. Poleg tega, da je ta projekt med večjimi investicijami, ki so trenutno odprte (približno 600 milijard di-narjev) in da nam kani priskrbeti nikelj, ki ga doslej pri nas nismo proizvajali, je v zvczi s tem še cela vrsta zanimivih podrobnosti. Reeimo: ker je rudnik skoraj 35 km stran od rastoče topilnice, bodo morali zgraditi ravno toliko dolg tekoči trak za transport rude. Tu-di to se bo zgodilo prvikrat pri nas...