399807
POEZIJA
Aleš Šteger
Po prečni poti
* * *
Tudi ob meni hodi tista roka Kot ob tebi, tudi jaz rabim drobne Skrivnosti in prečne poti, ki so moje, ki so Tvoje, tudi jaz jih imam: nobenih Dokazov. Odmeve sledi.
V tem času,
Tem nakopičenem, tem hladnem, tem Požaganem času: me boš spustil skozi?
Avtomobilska plutovina, shizofrenost resnic, Informacije se po kanalizacijah Stekajo v polže ušes, ki te ponoči Počasi premikajo iz hiše v hišo, Nekemu drugemu, drugemu času Naproti.
Izza ljubezni prihaja tisti
Nekdo, ki ga čakaš: besedni ranocelnik
ITERATURA	1
Prihaja in prinaša dlan,
Poraslo z zvezdnim lišajem, v bisagi.
Ne da ga srečaš, ti jo pokaže,
In še enkrat, in v njej tega, ne tega,
Tega drugega, tega tretjega, tega tujega,
Ki ga spiralno srečuješ.
Pokaže ti in ti ukaže.
A ti ukaže, ukaže ti Alfa, ukaže ti Auschwitz, ukaže
ti Asska. Ukaže ti reči:
Tudi ob tebi hodi tista roka Kot ob meni, tudi tebi rase Iz ust beseda drevo.
Na njeno razbrazdano skoijo potrkaš. Štiriindvajsetkrat gre vsak udarec Po pnevmi nazaj v praznino.
V	njo upaš, odpiraš, v njo stopaš: tam si,
V	tesnem, v lastnem, v zimzelenem imenu.
Nobenih dokazov: odmevi sledi.
Odzunaj: dotiki posušenih bilk v Samoglasnikih. Krepki štori. Pisava soli.
Odzunaj: mati se spremeni v očeta. Zraste ji ud. Z njim piše pisma v prihodnjo Preteklost. Napiše jih in povije In z jezikom zariše nanje polževo pot, Po kateri te bo odposlala Brez naslovnika.
Vrni se! Vrni se! Mogoče ni prav, Kar si storil. Mogoče ni prav, Kar bi lahko storil, pa nisi. Mogoče ni Prav, da veš, da bi lahko, toda nisi, ker,
2
LITERATURA
Če bi, bi storil, da, storil bi In si domišljal, da si vedel, kar si, A ne bi, kar nisi.
Stori!
Pojdi!
Naj bodo slani - tvoji podplati; tvoje dlani, Naj bodo grobe, ranjene, Naj bodo vrnjene.
Pridi! Pridi! Pridi!
Pridi bliže z drugim telesom, tja, Kjer si, med drugimi bori, drugimi časi, Lipicanci ližejo grive v mrazu in je Šepet v ožini:
Zrak, me boš spustil skozi? Čas, naplavi spet podkev.
Pridi bliže po svetlikajoči se slini
In se ne boj: pogumni jočejo smolo, ko si sledijo.
Ne boj se:
Tudi ob meni hodi tista roka
Kot ob tebi, tudi meni raste
Smrt na obrazu, ki je drug, ki je tretji,
Velika je že, že spušča glasove, že hodi
Iz oči v oči, iz dneva v dan.
Ko bo odrasla, bo imela moje in tvoje ime,
Ki bo gledalo iz notranjosti debla
Golosek šibkih. Erozijo resničnosti.
Sneg.
L
i
TERATURA
3
Odzunaj, na štoru, sem sedel, na štoru, In pisal, kar je bilo notri, in Povem ti: drevo je še stalo, Drevo je še raslo, Aleš.
* # *
Čeprav nisi bil tukaj: Na tvojem čelu sem videl govoriti Vodni odtis Heideggrovih Ustnic.
Der Tod ist
Kadil si, ko so govorile, In vedel: v tem delu Sebe si nisi odkopal vodnjaka. V tem delu se boš utopil.
Dein blindes Haar
Odložil sem. ., Nisem mogel gledati,
Kako pod tresočimi prsti ugasneš In odpihne tudi to
Sulamith
4
L I T E R A T U
R
A