V albanskih gorah.
(1915)
Nad zemljo domačo je groza dospela         Ob njem sta sinova, mladeniča smela,
in Ijudstvo pregnala iz hiš je in koč,          ob njem je vojnikov užaljena strast,
kar trud je ustvaril, to smrt je požela,       a misel rešilna je vsem onemela,
še živim po žilah je kri ledenela,                 vsem ista bo rana na vek krvavela:
ko pot je hitela jim v zimo in noč.              ah, to je domovja ponižana čast!
Albanske gorš so usmiljene dale                 In v kralju razmahne junaška se volja:
begotnim zavetje — oj, skalnati grob,        ,,Oj, bedniki, pojdite, kamor vam mar!
in gavranov jate glušeč so vreščale            In čuvajte deco in ženo in polja,
in sile viharjev brezdiišne so gnale             ne strašim s sinovoma jaz se pokolja —
ves narod, ves narod na zadnji pokop.      za ddma svobodo naj padem vladar!"
V obupa brezdanjega strašni bolesti,          A nihče od kralja plašan ne izgine,
ki vse kot železna dušila je pest,                vsi v eno se zlijejo silno premoč,
na zadnji strahotni \n smrtni tej cesti        k svobodi, k osveti za čast domovine ostal v neizmerne Ijubezni zavesti               med trume sovražnikov mečev ostrine
kralj Peter je narodu svojemu zvest!          vrnitve si režejo pot zmagujoč!
E. Gangl   .