ZVEZA SLOVENSKIH LJUDSKIH PRIPOVEDK Z RETIJSKIMI - A Ivan Grafenauer Uvod Ob raziskovanju slovenskih bajk in pripovedk smo več ko enkrat zadeli na presenetljivo podobnost med takim ljudskim blagom iz Recije, t j. današnje Gorjanske Švice, Vorarlberga in Tirolskega ter iz današnje Slovenije v nekdanjem južnovzhodnem delu Norika in njega soseščini. To in ono je morda dediščina iz dobe po naselitvi naših prednikov v novi, zdaj že blizu 1400-letni naši alpski domovini, nekaj pa je gotovo mlajšega, kar se je zaradi podobnih kulturno- gospodarskih razmer ohranilo prav v danes večinoma alemanski, tudi italijanski, nekoliko pa vendar še tudi retoromansko-ladinski nekdanji Heciji iu v današnji Sloveniji — nekatero blago celo samo na teh dveh ozemljih. Zaradi zmanjšanega obsega letošnjega letnika SE moremo v njem priobčiti samo polovico gradiva, tri prijMDvedke, dve bajeslovni in eno kulturnohistorično, na drugo leto pa je bilo treba odložiti tri na- daljnje enakega značaja. I. Razmejitveni tek — Grenzlauf V alemanski Reciji — gorati Švici ia Vorarlbergu — ter na slo- vensko-hrvatski meji — ob Gorjancih — se je ohranila v prav značilni obliki prastara na]X)l bajka napol pripovedka o Razmejitvenem teku (Grenzlauf). Važnost švicarskih inačic je omenil že W i 1 h e 1 m M i 1 - 1 e r - B e r g s t r Ö m v članku »Grenze, Rain, Grenzstein« v HDA III (1930/31)^ in navedel v njem med literaturo tudi antično-srednjeveške predhodnice in sodobne etnološke sorodnice.^ Slovensko-hrvatskih ^ Handbuch des deutschen Aberglaubens (HDA) HI (1950/31). W. Müller- Bergströni, Grenze, Rain, Grenzstein, stp. 1139: Einen... sagenhaften Charakter trägt die Schlichtung eines Grenzstreitesdurch einen Grenz- lauf, ein Wettrennen zweier Männer von verschiedenen Ausgangspunkten her einander entgegen bis zu dem die Grenze bestimmenden Zusammentreffen, in Scliweizersagen melirfach variiert. ^ V opomnji 9 (k besedi variiert) navaja W. Müller-Bergström (n. d.) k švi- carskim pripovedkam sledečo literaturo: Schweizer Sagen: J. R. Wysz, Idylen, Volkssagen, Legenden und Erzählungen. 2 Bde., 1815, I, 80—100, 317; darnach 7 Slovenski etnograf Ivan Grafenauer inačic kajpada ni poznal. Prav té pa, ki njih samih brez švicarsko- vorarlberških inačic ni prav razumeti, same spet pojasnjujejo morda najvažnejšo potezo švicarskih inačic: daritvena smrt zakasnelega te- kača je ostanek starosvetske človeške daritve ob mejnem kamnu.^ Značilne poteze retijskih inačic »Razmejitvenega teka« si hočemo ogledati ob treh različnih inačicah, eni vorarlberški, ki je W. Mül- ler-Berg s trom še ni poznal, in dveh švicarskih, ki jih je navedel Jakob Grimra že v akademijskem predavanju dne 27. julija 1845 »Deutsche Grenzaltertümer« (Kleinere Schriften II, 1865- 70—71, gd. op. 15). Vorarlberška pripovedka »Der Grenzlauf im Vermunt«* kratko in trezno pripoveduje, kako so se razdelile planine v Velikem Fermuntu (Groß Vermunt ali Fermunt) med srenji v Gaschurnu (951 m) v vorarl- berškem Montafonu in v Steinsbergu (1525 m) pri Ardezu (1467 m) v švicarskem Engadinu (kantonu Graubünden). Planinska dolina Groß Fermunt," t. j. dolina najzgornjega teka reke lile (111, ž. sp.), ki teče tu od juga proti severu (dalje po Montafonu in Wallgauu proti severo- zahodu v Ren), sega iznad rečnega kolena (4,5 km od Gaschurna na- vzgor) nad zadnjo vasjo v Montafonu Partenen (1074 m — 3 km od Gaschurna) v velikemu S-u podobnem zavoju vzdolž vorarlber- ško-tirolske meje mimo izvira reke lile (2174 m — dkoli 17kni od Grimm, Deutsche Sagen (^905), 207, Nr. 287—289 (popravi: 288); Alfons v. Fhigi, Volkssagen atis Graubünden 1843, 101; Al. Lütolf, Sagen, Bräuche, Legenden aus den fünf Orten Luzern, Uri, Schwyz, Unterwaiden und Zug, 1862, 390 ss.", 577; J. Kaoni, Sagen des Kantons St. Gallien, 1903, 252; Walliser Sagen, hrsg. v. Histor. Verein von Oberwallis, 1907, 2 Bde., 1. 107; Schweizerisches Archiv f. Volkskunde, Basel 1897 ff., 8, 507, vgl. ebenda 21, 223; D. v. Jeckliin, Volks- tümliches aus Graubünden (^1916), 211 (povzeto po A. v. Flugi, n. m.); H.Her- zog, Schweiizersagen. Für Jung und Alt dairgestelt, Aarau ^1913, 3 Bde., 1, 210 ff., 2, 236; Jos. Müller, Sagen aus Uri I (1926), Nr. 1 (sc. po Grimmu in Wyszu!); »die gleiche Sage auch Gräber, Sagen aus Kärnten, 3. Aufl., 1912 (1921!)« (= 1—4. Aufl. S. 236) — to o Graberju ne velja, ker gre za odločitev samo po jetelinjem petju, ne po teku (Grf). — Za druge inačice navaja (n. m.) le-to literaturo: Jakob Grimm, Deutsche RechtsaltertUmer, 4. Aufl., 1899, 2 Bde., 1, 118 (H828, 85) (Roman du renard); Jakob Grimm, Kleinere Schriften, 8 Bde., 1864—90, 2, 69 ff.; Germania, Vierteljahrschr. f. deutsches Altertum, begr. v. Fr. Pfeiffer 1856 ff., 31 (1886), 329 (erste Erwähnung in Europa in den latei- nischen und französischen Tiersagen, norw. Parallele, antike Verwandte) ; Zeii(- schrift des Vereins f. Volkskunde 3, 16 (A. 6: Parallele in Samoa); Heinrich Pröhle, Unterharzsagen, Aschersleben 1856, 145 f. Eine eigenartige Variante: eine Wiese wird um die Wette gemäht, bis die Streitenden in der Mitte zu- sammentreffen (brata, ki to storita, potem drug drugega ubijeta), Vernaleken Alpensagen (1858), št,42, str. 52 (M938, str. 294). ' Avtorjev članek »Človeška stavbna daritev v slovenski ljudski pesmi in pripovedki«, ki je s tem v zvezi, izide v Slavistični re^dji IX (1957). 'R. Beiti, Im Sagenwald (1953), št. 576. str. 505. Dolina Klein Fermunt leži vzhodno evala tudi hrvaški pesnik Jovan Hranilovič in znani zgodovinar Lopašič. ^* Kranjsko pripovedko je noveuistično podal J. A. Babnik, Der Blutstein, Eine vaterländische Volkssage aus dem Jahre 1650, von Joseph Buchenhain. Carniolia I, Nr. 16—18 (22. 25. 29. Juni 1838). V oipomnji pravi avtor: Von die- sem Blutstein herrschen mehre (!) Sagen, doch die wichtigste wird wohl diese sein. — Ilirski prevod je izišel v Danici Ilirski (gl. op. 13), slovenski pa v Slo- veniji I, Bist 1—4 (4. 7. 11. 14. Maiiga serpana 1848): Kervaui kamen. Slovenska povest iz leta 1650 od J.A. Babnika. Prestavil F. Malavašič. — Žumberško- uskoško pripovedko je prinesel Kukuljevićev Arkiv, knj. VII (1863), str. 180 do 184: Crtice iz okolice žumberačke. Od N. R....a, Zumberčanina. B. Krvavi kamen. 102 Zveza slovenskih ljudskih pripovedk z retijskimi — A Vzrok sporov med Uskoki in Kranjci so po obeh oblikah pretepi m poboji med žumberškimi Uskoki in podložniki kranjskih zemljiških gospodov zaradi nejasnih meja med pašniki vrhu Gorjancev. Tam je na kranjski strani hrib (969 m), na katerem so po pripovedki potem sezidali cerkev sv. Nikolaja, na gorskem slemenu pa vrh, imenovan danes Trdinov vrh (1181 m) s cerkvama, zdaj razvalinama, sv. Gere in sv. Ilija, v presedljaju med njima pa je »Krvavi kamen« (920 m). Zaradi teh sporov se domenijo poveljnik žumberških uskokov in kranjski zendjiški gospodje, naj mejo določi na Markov dan 1650 raz- mejitveni tek. Po u s k o š k i inačici naj bi ta dan na vse zgodaj (znamenje za začetek teka se ne omeni) krenil po en mladenič z vsake strani (kraj odhoda se ne pove, z uskoške strani pa je to gotoA'o Žumberak, s kranjske po kranjski inačici verjetno grad Ostrož-Feistenberg). Na kraju, kjer bi se tekača sešla, naj bi bila meja, toda tekača naj bi I^očakala, da bi prišla tja z obeh strani za to določena odbora. Nadaljevanje se glasi: Na Markov dan »je uskoški mladič prije uranio od kranjskoga, prođe gorjanske livade (t. j. pašnike na Gorjancu-Trdinovem vrhu) i već se spuštjaše nizbrdice u Kranjsku, kad najednom ukaže se kranj- ski mladić korakajuć hitro uzbrdice.« Dolgo čakata odborov, »nu, na nesreću uskočku dođe prije kranjski odbor, jer mu je bilo na po puta bliže. Sada mišljahu Kranjci — znajući da još dugo Uskoka ne- bude . .., kako bi mogli prevariti... te odlučiše oba mladića živa za- kopati, samo da se nebude znalo, gđe su se sastali.« Z uskoškim mlade- ničem je bila prišla po neki verziji tudi njegova dekle in »Kranjci odvedu sve troje natrag prama Žumberku«; tam, »upravo pokraj puta, kud se silazi na gorjanske livade«, izikopljejo jamo in mladeniča mo- rata skočiti vanjo. Za ljubim skoči vanjo tudi dekle (prostovoljno!). »Na grob im navališe ogromni kamen, o kom se priča: da kad su ga gore metnuli, da su se tri kaplje krvi na njem pokazale, pak i zbilja vide se po njem još danas njekakove crvene pjege. Usljed toga bi kamen taj nazvan ,krvavim kamenom'.« Pripovedki sami se vidi, kako so se nam iz Švice znani motivi iz- gubljali in ostanki preobraževali. Uskoški mladec »je mnogo prije uranio«, ne pove se pa, da se je to zgodilo s pospešenim, petelinjim petjem; oba mladeniča vodijo nazaj proti Žumberku — to je ostanek premagančevega smrtnega teka z zmagovalcem na hrbtu; zakopavanje živih tekačev pa ni ostanek premagančeve junaške smrti, nasprotno ta smrt je v švicarskih inačicah nadomestek starosvetske človeške daritve ob mejnem kamnu, stranske veje človeške stavbne daritve, ki se je izvrševala prav z zazidavanjem živega človeka, često več živih ljudi. Tu pa se je izmaličeni novi motiv smrtnega teka z nasprotnikom na hrbtu prilepil staremu motivu človeške daritve pri mejnem kamnu. 103 Ivan Grafenauer Kranjska pripovedka, pravzaprav njena Babnikova prireditev, se glede na razpored zgodbe ne razločuje od žumberške: pastirski poboji zaradi neurejene meje gorskih pašnikov — dogovor glede razmejitvenega teka isti dan in leto (Markov dan 1650) — raz- mejitveni tek — človeška daritev ob mejnem kamnu. Drugačna pa je zgodba sama. Že poglavitne osebe se tu uvajajo vse z imeni, graščak na Ostrožu Jakob Muretić in njegov sin Miško, uskoški vojvoda Jurič in njegova hči Jela v Žumberškem gradu. Miško in Jela se rada vidita in očeta se dogovorita, naj spravo ob razmejitvi zapečati tudi njuna zaroka. Izhodišče teku sta kajpada Ostrož in Žum- berak. Teka pa se udeleži na vsaki strani — kar je tu nesmiselno — trojica tekačev, med njimi na kranjski strani tudi Miško, na uskoški pa v moški obleki — Jela. Na vrhu Gorjancev, poznejšem Šmiklavškem vrhu (969 m) — na kranjski strani torej — je postavljen oltar, pri ka- terem čaka tekačev množica ljudstva s Kranjskega in iz Zumberka z Muretičem, Juričem in duhovnikom. Prva pride kranjska trojica in teče dalje; ko se srečajo z uskoško trojico pri poznejšem Krvavem kamnu, se ustavijo. Star Uskok zahteva, naj se kranjski mladeniči, če si niso svesti prevare (kakšne, ne zvemo), dado na mestu živi zakopati, mejni kamen naj jim bo nagiobnik (torej tudi tu popolno nerazume- vanje človeške daritve). Noben ugovor ne zaleže, Uskoki ostanejo pri svojem. Mladeniči si sami iz;kopljejo grob in skočijo vanj; ko jih začno zagrebati, skoči k Mišku še Jela: »Gorje, če mejo kdaj oskrunite!« Na grob jim zavale »Krvavi kamen«. Duhovnik grob blagoslovi. Tam, kjer je stal oltar, postavijo cerkev sv. Miklavža. Nesmiselnosti te inačice, nastale zaradi nerazumevanja starih, pred- krščanskih potez, ni treba dalje naštevati. Da je človeška daritev ob mejniku, kakor stavbna človeška daritev po praveškem običaju zako- pavanje, zazidavanje živih ljudi, vpričo zastopnikov državne in cer- kvene oblasti v sredini 17. stoletja strahoten anahronizem, je samo po sebi umljivo. Jasno, da te dve inačici o »Krvavem kamnu« kakor tudi retijske pripovedke niso nastale ob razmejitvi med Žumberžani in Podgorci, med Urenci in Glarenci, med Liechtensteinskim knezom in Graubün- denci, med Gaschurnci in Steinsberžani, ampak da so to pripovedko nanje prenesli kot odjek praveških običajev ob razmejitvi med ple- menskimi lovišči in pašniki, med sosednimi deželami raznih narodov. Naj spomnimo samo staroveške pripovedke o razmejitvenem teku med punsko Kartagino in grško Kirenajo. Že Jakob Grimm je ob liechtensteinsko-graubündenskem in ob urensko-glarenskem razmejitvenem teku opozoril na to pripovedko. Salust poroča, da sta se dala zmagovita punska tekača brata Filena na zahtevo Kirenajcev, ki so ju osumili prevare, živa zakopati.Hkrati ^= Jakob Grimm, Kleinere Schriften II (1865), Deutsche Grenzaltertümer t (Gelesen in der Akademie der Wissenschaften am 27. Juli 1943), VI. Grenz- ; streit: Graubünden-Liechtenstein str. TO, Uri-Glarus str. 70—71, Karthago-Ky- ( 104 Zveza slovenskih ljudskih pripovedk z retijskimi — A je opozoril na človeške daritve pri Nemcih in Slovanih ob deželnih mejah, posebno ob času kuge.^" Omahoval pa je med domnevo literarne zveze iz srednjega veka med švicarskim izročilom in antičnim ter med domnevo samorodnega nastanka obojih v antiki in v Švici.^' Slovensko uskoške inačice, združujoče švicarske in antične motive, ki niso mogli priti vanje iz knjižnih virov, pa tudi ne samorodno nastati, govore pač tudi glede švicarskih izročil bolj za staroveško ustno ljudsko izročilo. II. Nagla smrt prestavljavca mejnikov — nezveste planšarice Stara je tudi svetost meja, rodovnih, plemenskih, občinskih, držav- nih. V starem Rimu so že v prvih časih Fratres aroales posvečali meje Rimske občine (Agri Romani) s posebnim obredom (Ambarvalia), v pre- prostejših kulturah pa so meje posvečevali celo s človeškimi daritvami. S svetostjo meja so v zvezi tudi izročila o posmrtni pokori grešnikov zoper njih svetost. Vrsta retijskih pripovedk kaže, da je šlo tudi tu prvotno za varstvo javnopravnih, srenjskih in občinskih meja zoper posege pohlepnih zasebnikov.^** Kakor duša nepokopanega človeka tako tudi duša takega grešnika po praveški veri po smrti ne najde pokoja, ampak mora mejnik prenašati, dokler mu kdo ne nasvetuje, naj ga dé tja, od koder ga je vzel, ali pa mora iskati pomoči, da mu kdo odorano njivo priorje.'^" rene po Valeriju Maximu V, 6, 4 str. 72, po Salustijn, Bellum Jugurthinuni C 79 str. 72 s. Prim. J. Grimm, Rechtaltertümer (1828) str. 86: Safcst. Jugurtha C. 79. Pomp. Mela i, 7. Valerius maxim. V, 6, 4. Jak. Grimm, Kleinere Schriften II, 73 s. (v današnjem pravopisu): Dies Eingraben lebendiger Wesen am heiligen Ort der Grenze, wie sonst in den Grundfesten neu erbauter Burgen oder Türme, welche allein dadurch Stetig- keit eiilangen können, kehrt auch in deutschen und slavischen Überlieferungen wieder. ... Der eingegrabene Mensch, der begrabene Heros ist das höhere, die Stätte heiligende Wesen, und daß Grabhügel, Grabsteine... in den Begriff der Grenzzeichen übergehen, ... wird uns dadurch veirstandlicher. Volksübcrlie- ferungen melden, daß zu Pestzeiten, um der feindbchen Seuche Eingang ins Land zu wehren, arme Kinder oder erkaufte Zigeunerkinder als Opfer lebendig auf der Grenzscheide in den Grund vergraben wurden. " Jak. Grimm, n. d., 74: Aber unsere Schweizersagen, welchen zwar das Lebendigbegraben des schuldfreien Siegers fremd bleibt, sollten sie dennoch aus römischer Quelle geflossen sein? Valerius zumal war lange im Mittelalter gelesen, Heinrich von Müglein hat ihn schon 1369 verdeutscht. Doch... (der) unmittellbar aus dem Munde des Volks übernommene Zug von den beiden Hähnen ist epischer als des Valerius ganze Erzählung, und ein Volk, das fremde Überlieferung solchergestalt zu verschönern fähig wäre, muß ohne Zweifel auch in sich selbst alle Kraft besitzen, sie vollständig und unerlwrgt zu erzeugen. 1« Jos. Müller, Sagen aus Uri II (1929), št. 573. 795, 796 a. b, 798. 802 i. dr.; prim. Iv. Grafenauer. »Aškerčeva balada .Mejnik' in ljudsko izročilo«, Jezik in slovstvo (JS) II (1956/57), št. 6, str. 244. I " Iv. Grafenauer, n. d., 242 s. z literaturo. K silovenskim inačicam o pre- stavljavcu mejnikov je treba dodati najnovejšo, ki jo je zapisal dr. Milko Ma- 103 Ivan G.-afonauer V Reciji so ta motiv prenesli tudi na planšarje, ki so namerno zapasli kako živnnče, pa morajo po smrti noč za nočjo ta greh ponav- ljati, dokler kdo namesto njih lastniku škode ne povrne,^" na planša- rice, ki so v redu oskrbovale sicer živino bogatih ljudi, živino ubogih pa pustile stradati: po smrti morajo hoditi v najhujši zimi na planino oskrbovat prej zanemarjeno živino ubogih, pošastno tam oživljeno. Ker v tem zadnjem primeru škode ni več mogoče povrniti, té pri- povedke o rešitvi ničesar ne vedo. Tako je mogoče, da je med njimi tudi katera, ki pripoveduje tole zgodbo o planinčici na planini Spul- lers:^^ Lovec je šel pozimi na lov v smeri proti planini Spullers pa ga je došla znana planšarica, vsa za.snežena in zmrzla s čebrom, obešenim na podlahti. Lovec se začudi: »Kaj tudi ti tod na poti, pa ob tem času?« >:Da,« reče ta, »moram gori na Spullers krmit ubogih ljudi prašiče, bogatim sem jih že,« in gre svoj pot. Lovec si misli: »To pa ni čisto pravšnje!« Ko pa pride proti večeru domov na vas, zasliši navček; na vprašanje, komu zvoni, zve, da planšarici s SpuUersa. To je isti sklep kakor v Aškerčevi baladi »Mejnik«, ko sejmar Martin ponoči na poti domov zagleda soseda Vida z mejnikom na rami, tožečega, da ga že sto let prenaša, ker ga je prej prestavil na Martinov svet: zjutraj pa Martin streznjen zve: »Sinoči umrl je nagle smrti so- sed, * Mejaš naš — Vid!« Aškerc je za to balado uporabil — to se ji očitno pozna — dve ljudski izročili, pripovedko o tJohajajočem umrlem prestavijavcu mej- tičetuv 16. marca 1937 v Šentlovrencu na Pohorju (povedal Ivek Sadovnik, r. 1. 1920). (NB. Kar je v oklepaju, je Matičetova obnova.): Mejašnik, Na Ignacjuškem vrhi je biu prestavljen |mejašnik]. Pečovnikov sin je biu péjan [in je ponoči, ko je šel mimo kraja, kjer je bil mejašnik pre- stavljen, slišal glas:) »Kje bi ga vteknu?« [Brez strahu je pijanec odgovoril:] >Hudič frdamani, kje si ga zmeknu, tam ga pa vtekni!« Pol pa nči več strašilo. Inačice iz Švice in Vorarlberga gl. J S II, 243. Inačice iz Svice, Vorarlberga in Tirollske gl. n.m. ^- Fir. Jos. Vonbun, Die Sagen von Vorarlberg mit Beiträgen aus Liechten- stein (M950. hrsg. R. Beiti), oddelek Klostertal und Lechtal, št. 131, str. 126: Die Sennin auf Spullers. Auf der Alpe Spuläers droben ist einmal eine Sen- nerin gewesen, die hat nur dem Vieh von den reichen Leuten zugehalten und armer Leute Vieh Hunger leiden lassen, und so hat sie es getrieben viele Som- mer, letzt einmal im Winter, wo man lang schon von Alp gewesen ist, geht ein Jäger Spullers zu auf die Jagd und da begegnet ihm die Sennin, von der ich erzähle, den Kopf wie verbrämt mit Kies und Schnee, die rote Juppé Stein und Bein gefroren und am Arm einen Eimer. Der Jäger kann sich nicht genug verwundern und fragt: »Ja, Sennin, bist du auch um die Weg und willst du eben um diese Zeit zu Alp?« »Ja.« sagte sie. »ich muß auf Spulliers hinauf, den armen Leuten die Schweine futtern, den Reichen hab ich sie schon gefut- tert.« und geht ihres Weges weiter. Der läger luegt ihr erstaunt nach und denkt für sich selber: »Das ist auch nicht kauscher.« und wie er gegen Abend heim ins Dorf kommt, hört er vom Turm das Totenglöcklein läuten, und auf seine Frage, wem es dermall gelte, gibt man ihm zur Antwort, der Sennin von Spullers. 106 Zveza slovenskih Ijndskih pripovedk z retijskinii — A nikov, ki na pijancev poziv mejnik postavi ija, kjer ga je vzel, pa je potem rešen, in drugo pripovedko, pač očetovo, ki je imela tak zaklju- ček kakor vorarlberška pripovedka o planšarici s Spullersa. Zakaj le na to drugo se more nanašati Aškerčeva beseda, da je dobil »motiv« balade »Mejnik« iz ust svojega očeta,^^ ne pa na prvo izročilo, ki je njega sklep kot netragičen, za balado neprimeren, zavrgel. III. Mrliči v hudi zimi shranjeni v snegu Malone v vseh Vzhodnih Alpah od Chura do Murice, od Tolmin- skega do Bavarskih Alp so se ohranila tu in tam sporočila, da so mo- rali v hudih zimah, ko ni bilo mogoče priti do fare, shranjevati mrliče v snegu, na podstrehi, sicer kje na mrazu ali pa celo v dimu, dokler jih ni bilo mogoče odpeljali ali odnesti k pogrebu. Iz shranjevanja na podstrehi, kjer so v »trugah« hranili tudi po- sušeno sadje, so nastale zgodbe, češ da so pri pogrebu trüge zamenjali, sadje pokopali, mrliča pa doma pustili; šele ko je gospodinja hotela pogrebcem wstreci še s kuhanim sadjem, da so pomoto odkrili. — Če je podstreho v zgodbi zamenjala klet, pa je iz šaljive zgodbe nastala žaljivka, ker je motiv napačne krste tu zamenilo nespoštljivo ravna- nje z mrličevim truplom.^" Sporočila o shranjevanju mrličev v snegu ali na podstrehi so se ohranila navadno v tistih krajih samih, kjer se je to zgodilo, zgodbe o 2samenjavi krste pa se navadno pripovedujejo le bolj v oddaljenih krajih, ker se čuti v njih vsaj lahen posmeh. To kažejo tudi najno- vejše slovenske inačice. Dne 14. marca 1957 je namreč dr. Milko Matičetov v Legnu pri Slovenjem Gradcu zapisal kar tri inačice treh različnih tipov.^" Medtem ko so tam »pr Popjali« čakali na pravličarja G ust Ina Grabnarjevega, je sosed bajtar Franc Borie k, rojen 1900, povedal zbadljivo zgodbo o sosednih hribovcih (a); »Ko je umru adn pr Temnikarji na Gradišči, so ga v klet nesli pa k zelnem škaf prslonli. Pol je pa dekla pršla po zele pa mu je tresko v gobec vteknila, da je svejtu.« Nekdo iz družbe je kar med Borlekovim pripovedovanjem dejal, da so pa (b) »pri Jakeljnu imeli [mrliča] v snegu pokopanega«. Jos. Wester, V Aškerčevem rojstnem kraju, LZ 32, št. 8 (avgust 1912), str. 432. Več o tem gl. JS II, št. 6 (1936/57), str. 246 s. O vsem problemu je pisec poročal na posvetovanju vzhodnoalpskih narodopiscev v Ljubljani v marcu 1956. Pregledna razprava je izšla v prvem letniku časopisa »Fabufa« (nr. Kurt Ranke), str. 32—46. Vse gradivo izide v poročilu o tem posvetovanju. Rokopisi (a—c) v Inštitutu za slorensko narodopisje pri SAZU v Ljub- ljani. 107 Ivan Grafenauer Leiiëka Trbulova, rojena 1893, pa je povedala zgodbo o zamenjani »irugli« (c) — župnija Remšnik (Sv. Jurij) leži v višini 600—800 m severno od Drave poltretjo uro nad Breznim (železniško postajo Ribnico, 290 m) — : »Na Remšniku je bin an velik pauer, je umr, ga pa pokopat neso mogli, ko je čudno snega blo. So ga dal gor na podstrešje u truglo. Spomlad so mislili virta pokopat, so se jim pa trugle zmešale, so pa uno pelai, ke so bli piatici^' notre. Pol je pa mislila gospodinja platiče ku- hat jet, je pa virta notre našla, platičeu pa blo ni!« — Že ta zadnja zgodba, ko odkrijejo pomoto takoj po dozdevnem pogrebu in jo takoj lahko popravijo, veže Slovenijo z alemansko Re- cijo. Na Slovenskem poznamo še dve inačici,''* vsega tri, v alemanskem Vorarlbergu pa še četrto.^" Sicer pa se je po vsej Srednji Evropi ohra- nila le še ena taka inačica dn to na nemškem obrežju Severnega morja (Nordsee), povsod drugod so znane samo inačice, v katerih najdejo mrliča šele pozneje in so sitnosti večje. Stare inačice so se ohranile torej le na robu prvotne razširjenosti in to v krajih, kjer še poznajo resnost zimske brezpotnosti. Le v Sloveniji in v alemansko-Jbavarski Reciji pa so se ohranila najprvotnejša, hkrati najstarejša poročila o shranjevanju mrličev v snegu, tri v Sloveniji — iz Rateč v rodinski prafari (pred 13. sto- letjem),^^ od Sv. Primoža na Pohorju,''^, iz Legna pri Slovenjem Gradcu (o Gradišču na Pohorju) — gl. op. 26, b — v četrtem poročilu iz Dobri j o libeiiški prafari se je motiv izgubiP^ — dve v alemanski Reciji — ena iz Schanfigga o Arosi v prafari Obervaz,^* druga o »Mrliškem J''' »Jabke zrezane pa posušene« (raizlaga poslušalke). M. Matičetov. Grafenauea-jev zapis iz Zabreznice o Ratečah in prafari na Rodinah, rkp. — Štajerska iz neimenovanega kraja: M. E. Cvenski, Zmotili so se, Naš Dom X, št. 16 (Maribor, 15. avgusta 1910), 244. Bürstegg nad Lecliom na Vorarlberškem. Adolf Dörfer, Märchen und Sagen aus Nordtirol und Vorarlberg, Zs. f. Vk, 16 (1906), 286, št. 6. »St. Jürgens-Land«. W. Stende!, Erzähl noch was (1937), 48 s. Der falsche Sarg (aufgez. Otto Hartwich). Rateče v rodinski prafari. Povedal poleti 1950 Janez Juvan, kmet in mizar v Ratečah, h. št. (sedanja) 1 ; zapisal Valter Bobinée, rkp. — Sedež pra- fare so bile Rodine do prenosa prafarnega sedeža v Radovljico v začetku 13. stoletja. Prim. Iv. Grafenauer, Nekaj novega o Rateškem (Celovškem) roko- pisu, JS I (1955/56), 165—169; isti. Die Reichweite der Urpfarre Maria Gail im Süden, Carinthia 1, 147. Jhg. (1937), 261—274. Fr.Ko^'ačdč, A. M. Slomšek I, DsM Celje (1934), 143. Fr. Kotnik (Ps. Dobrčan), Mir, letnik 26, št. 15 (Celovec, 13. aprila 1907), str. 98. Arnold Büchli, Sagen aus Graubünden P (s. a.), str. 34 (in J. K. Tschar- ner. Der Kanton Graubünden 1842). Der Urdensee. ... In längst vergangenen Zeiten, als es im Lande noch wenige Go.tteshäuser gab, da zogen die Leute von Arosa... auf einsamem Fußpfad über Allpen und Heuberge nach dem entle- genen Kirchlein von Obervaz. Im Winter, wenn die Gebirge tief verschneit waren, ... sollen (sie) ... ihre Toten im Schnee verscharrt haben, um bei An- bruch des Frühlings unter großem Geleit die wieder ausgegrabenen Leichen nach Obervaz in geweihte Erde zu bringen. 108 Tveza slovenskih ljudskih pripovedk z retijskimi — A griču« (Totenliiigel) v Silhertalu v prafari Innerer Bartlomesberg (pred 1420) na Vorarlberškem,^° dve v bavarski Reciji (na Tirolskem). V vseh drugih takih poročilih iz teh in drugih dežel se govori o shranjevanju mrličev na podstrehi ali sicer kje na mrazu, n. pr. v ka- peli, ali pa — v dimu. Podobnost je najbolj razvidna v najstarejših dveh inačicah. Ra- teško sporočilo se glasi Preden je bila tu in v Kranjski gori fara, so pokopavali mrliče v »Narodne« (t. j. na Rodinah), vas in božja pot pri Zabreznici (t. j. Breznici), pač ker je bila tam edina fara. Pozimi so morali mrliče pač kar v sneg zakopati, potem so jih pa spomladi peljali doli. Poročilo o vasi Arosi (1892m), danes klimatičnem letovišču in zdra- vilišču, v Zgornjem Schanfiggu pa se glasi Y davnih časih, ko je bilo v deželi le prav malo cerkva, so ljudje iz Arose hodili čez hribe in planine v daljni Obervaz v cerkev. Po- zimi, ko so bile gore pokrite z globokim snegom, so zagrebali mrliče kar v sneg in jih šele v začetku pomladi izgrebli in spremili v Obervaz v blagoslovljeno zemljo. Razlog, da so se ohranili ti spomini prav tu, v Reciji in Sloveniji, je pač ta, da ostra zima s snežnimi zameti, plazovi in nevarnimi poti tu še dovoljkrat opozarja na to, da ta sporočila niso prazne bajke in da je bilo življenje pozimi pred sto in sto leti ob slabih potih in še slabših prometnih sredstvih še mnogo težje ko danes v najhujših zimah. Zusammenfassung ZUSAMMENHANG SLOWENISCHER VOLKSSAGEN MIT RÄTISCHEN - A (1957) EINLEITUNG. Beim Studium ostalpiner Volkserzählungen ist eine Reihe von Berührungen zrvischen sloroenischen und rätischen Volkserzählungen zu- tage getreten, roobei es sich um Stücke handelt, die teils überhaupt nur in Sloroenien und Rätien festgestellt sind, teils nur da in gleicher Gestalt. Wegen verminderten Umfanges des heurigen Jahrganges des SE können einstroeilen nur drei Stücke zur Sprache kommen, zroei mythische und ein kulturhistorisches, drei rveitere von gleicher Art müssen für den folgenden Jahrgang zurückge- stellt rverden. I. Der Grenzlauf Besondere Verwandtschaft verbindet die rätisch-alemannischen Fassungen der Sage vom Grenzlauf, deren die Schweiz betreffende Bibliographie W. Mül- ler-Bergström im HDA III bietet (Anm.2), und die slowenisch-kroatischen Varianten. Ihre antiken und rriHtelalterlichen Vorläufer und ethnologischen Richard Beiti, Im Sagenwald (1933), Nr. 496. Po ustnem sporočilu dr. Roberta Wildhaberja. Natančnejših podatkov še nisem prejel. 109 Ivan Grafenaller Abzweigungen, die Müller-Bergström ebenda angibt, bezeugen das Alter der Tradition, die Zusammenschau der rätischen und slomenisc-ti-icroatischen Fas- sungen aber lässt ihren kulturhistorischen Hintergrund klarer hervortreten (Anm. 3). Die vorarlbergische Fassung, die Müller-Bergström noch nicht kennen konnte (Anm. 4), bietet kurz und bündig die Geschichte der Teilung der Almen im Groß Fermunt Tal (Anm. 5) durch einen Grenzlauf der Gaschurner im öster- reichischen Montafon (Vorarlberg) und der Steinsberger im schweizerischen Engadin (Graubünden). Die Abfolge der Motive ist die typische: 1. Übereinkunft, d'en Streit an einem bestimmten Tag durch einen Grenz- lauf zu entscheiden. 2. Den Aufbruch der beiden Läufer soll die ühr der Vorzeit, der mor- gendliche Hahnenschrei bestimmen. 3. Die eine Seite läßt ihren Hahn, um den Morgenruf zu beschleunigen, am Vortag hungern. 4. Der Läufer dieser Seite trifft auf den Läufer der Gegenseite tief im Weidegrund der anderen Partei. Joh. Jos. Dietrich, der Berichterstatter Rich.Beitls (Anm. 6), erklärt auch die gegenseitigen Besitzverhältnisse, die Voraussetzung zur Lokalisation der Sage. Vom abermaligen Lauf des verspäteten Läufers mit dem siegreichen. Gegner auf dem Rücken, um etwas Grund zurückzugewinnen, ist hier keine Rede — schon deswegen nicht, weil die Wirtschaftsgrenze zu tief im Gaschur- nisch-Vorarlbergischen liegt. Die bekannteste schweizerische Fassung dieser Sage ist dD er Gr en z - lauf« der Urner und Glarner auf der Strecke von Altdorf im Kanton Uri über den Kiusenpaß gegen Linthtal in Glarus und in entgegengesetzter Richtung, dort eben, wo das Urner Gebiet weit ins Glarnerische hinabreicht (Anm.?). Aber est ist dies nicht die ursprüngliche, stark literarische Gestalt, die ihr der Schweizer Dichter Joh. Rud. Wyß im Jahre 1815 gegeben hat (Anm.2), sondern die gekürzte volkstümliche Umgestaltung der Sage von Jakob und Wilhelm Grimm (Anm. 8), die durch Lesebücher und volkstümliche Sagenbücher allge- mein bekannt ist und die auch, wenig geändert, in Jos. Müllers Sagen aus Ufi 1, Nr. 1, Aufnahme gefunden hat. Die oben angeführte Motivformel (1—4) ist da um zwei weitere Züge vervollständigt, die in der vorarlbergischen Sagenform entfallen sind: 5. Der übervorteilte Glarner erbittet vom siegesfrohen Urner das Zuge- ständnis, so viel vom verlorenen Weidegrund zurückzugewinnen, als er, den Urner auf dem Rücken tragend, im Lauf bergan zurücklegen kann. 6. Er läuft so bergan, bis er (Jos. Müller: einen Trunk Wasser tuend, Anm. 9) tot zusammenbricht. Dort ist nun die Grenze. Dieser Opfertod wird bestätigt durch die Flugi-Jecklinsche versifizierte Sagenfassung vom »Grenzlauf« eines Liechtensteiners von Balzers aus und eines Graubündners von Maienfeld aus über den Luziensteig einander entgegen (Anm. 10—12). Nur verwandelt hier der zuerst besiegte Maienfelder Held seine Niederlage in einen herrlichen Sieg, indem er den Gegner im Lauf nicht nur den Luziensteig bergan trägt, sondern auch noch auf der anderen, der Liechten- steinschen Seite, bergab und bis nahe an Balzers, wo ihn bei einem Brunnen, der seitdem nach des Helden Braut den Namen Katharinenbrunnen trägt, der Tod ereilt. Der Gestalt der Braut des todgeweihten siegreichen Läufers begegnen wir auch in den slowenisch-kroatischen Fassungen des Grenzslaufs »Vom Blut- stein« (Krvavi kamen). Diese Sage ist in zwei einander widersprechenden Hauptformen über- liefert, einer uskokisch-kroatischen und einer krainerisch-slowenischen (Anm. 14). Beide beziehen sich auf die Weidegründe beiderseits des Kammes der 110 Zveza slovenskih ljudskih pripovedk z retijskimi — A Gorjanci (des Uskokengebirges), roo zroiachen dem Gorjanec-St. Eliasberg (jetzt Trdinov vrh, 1181m) im Hauptkamm und dem Šmiklavžev vrh (St. Nikolaus- berg, 969 m) auf der Krainer Seite ein rotfleckiger Fels liegt, der Krvavi kamen (Blutstein, 920 m) genannt. Wegen der unklaren Grenzen dieser Weidegründe kam es roiederholt zu Schlägereien zmischen den Uskoken von Žumberak (Sichelburg) und den Untertanen der krainischen Gutsherren am Nordfuß der Gorjanci. Um dem ein Fnde zu machen, sollte nun der Verabredung gemäß am Markustag (25. April) des Jahres 1650 ein Grenzlauf über die Gorjanci zroischen Žumberak und einem krainischen Schloß stattfinden. Nach der kroatischen Fassung bricht der uskokische Läufer früher auf als der krainische — der Hahnenschrei ist allerdings entfallen — rriH ihm seine Auserrvählte; sie treffen auf den verspäteten krainischen Läufer schon weit talab auf der krainischen Seite. Die krainische -»Kommission« aber ist zuerst zur Stelle, führt — ohne auf die uskokische »Kommissioni< zu warten — den uskokischen Läufer roieder zurück bergan, mit ihm auch den krainischen. Dort werden beide lebendig begraben das Mädchen springt freiwillig zum Ge- liebten ins Grab. Auf dem Fels, der aufs Grab gemälzt wird, erscheinen blu- tige Flecken. Das ist der Mutige Stein«. Nach der krainischen, novellistisch zugestutzten Fassung beschließen der Gutsherr von Ostrož-Feistenberg Muretič und der Uskokenkommandant Jurič bei Verabredung des Grenzlaufs (am Markustag 1650) die durch ihn erfolgte Beilegung der Grenzstreitigkeiten mit der Verlobung von Muretičs Sohn Miško und Juričs Tochter Jela zu besiegeln. Es kommt aber anders. Am Grenzlauf beteiligen sich auf jeder Seite drei Läufer, unter den Krainern auch Miško, unter den Uskoken die als Junge verkleidete Jela. Die Volksmenge erwartet sie auf dem Nikolausberg. Zuerst kommen die Krainer und eilen weiter bis zur Begegnung mit den uskokischen Läufern. Da aber verlangt ein alter Uskoke, die krainischen Läufer sollten sich zum Beweis ihrer Ehrlichkeit lebendig begraben lassen. Trotz allen Widerspruchs von seilen Muretičs, Juričs und des Geistlichen dringen die Uskoken mit ihrer Forderung durch. Die krainischen Läufer werden lebendig begraben. Jela springt freiwillig zum Geliebten ins Grab. Der Blutige Stein ist zugleich Markstein und ihr Denkmal. Die Ähnlichkeit mit der antiken Sage vom Grenzlauf der Karthager und Kyrenäer, wie sie von Sallust berichtet wird (Bellum Jugurthinum c.79), ist klar ersichtlich; sie ist aber nicht von der Art, daß sie literarisch entstanden sein könnte. Dafür sind die Anklänge an die Schweizer Fassungen zu klar. An einen Zusammenhang der Schweizer Sage mit dem karthagisch-kyrenäischen Grenzlauf hat schon Jakob Grimm gedacht (Anm. 15) — das Menschenopfer illustriert er durch deutsch-slawische Bau- und Grenzmarkopfer (Anm. 16) — aber er hat der Teorie selbständiger Entstehung den Vorzug gegeben (Anm. 17). Die slowenisch-kroatische Fassung lässt durch ihre beiderseitigen Bindungen wohl uralte mündliche Überlieferung wahrscheinlicher erscheinen. IL Plötzlicher Tod des Marksteinversetzers — der Sennerin von Spullers Von alters her waren die Grenzen der Völker, Stämme, Gemeinden heilig, in der Vorzeit sogar geheiligt durch Darbingung von Menschenopfern; in hö- herem Schutz waren auch die Grenzen des Grundbesitzes von Geschlechtern, Sippen, Gemeinden, Dorfschaften, dann auch der einzelnen Höfe. Kein Wunder, daß Genzfrevler diesen Vorstellungen gemäß nach dem Tode so wenig zur Ruhe kommen können wie Tote, deren Leichen nicht ordnungsmäßig beigesetzt morden sind. Sagen von büßenden Marksteinversetzern sind ja in ganz Mittel- und Westeuropa verbreitet und sind selbst über den Atlantik gewandert. Im worden waren. Sagen von büßenden Marksteinversetzern sind ja in ganz Mittel- alemannischen Rätien handelt es sich dabei meist um Verrückung von Grenz- hagen und Grenzpfählen auf Gemeindeland (Allmenden). III! Ivan Grafenauer Nach rätischen ijberlieferungen müssen aucii andere auf den Almen ver- übte Frevel nach dem Tode gebüßt merden. Hirten, durch deren Schuld ein Herdentier tödlich verunglückte, müssen es nachts immer wieder aus dem Abgrund emporschleppen, dann fallen machen und wieder hinauf schleppen; Sennerinnen, die das Almvieh der Armen schlecht versorgten, müssen das in strengstem Winter an deren gespenstischem Vieh nachholen. Ein ganz besonderer Fall solcher Buße kommt in der vorarlbergischen Sage aus dem Klostertal »Die Sennerin von Spullers« (Anm. 5) vor und wiederholt sich im »M e j ni k - G r e n z s t e i n« (1887) von Anton Aškerc, einer »Ballade nach einem Volksmotiv« (Anm. 6). Wie in der vorarlbergischen Sager der Jäger auf einer Pirsch der Sennin begegnet, die in schärfster Winter- kälte auf die Alp Spullers eilt, die vernachlässigten Schweine der Armen zu füttern — die der Reichen hat sie schon versorgt — und bei der Rückkehr ins Dorf erfährt, sie sei kurz vorher gestorben, so trifft auch in der Aškercschen Ballade der vom Markt nachts heimkehrende angeheiterte Bauer seinen den versetzten Markstein schleppenden Nachbarn und erhält morgens beim Er- wachen die Kunde von dessen plötzlichen Tod. Das Motiv hat Aškerc aus einer Erzählung seines Vaters übernommen. in. Tote in strengem Winter im Schnee verwahrt In den Ostalpen von Chur bis zum Mürztal, von Tolmin an der Soča (Isonzo) bis in die Bayrischen Alpen sind Berichte erhalten von Toten, die in strengen Wintern nicht zum Begräbnis auf den Pfarrfriedhof gebracht werden konnten und deshalb sei es im Schnee, sei es auf dem Dachboden oder sonstwo an kühlem Ort aufbewahrt werden mußten, bis ein ordentliches Begräbnis möglich wurde. Das Aufbewahren des Toten auf dem Dachboden, wo auch Obsttruhen standen, gab Anlaß zu Schwankerzählungen vom verwechselten Sarg, das Auf- bewahren im Keller — wo ja die Konservierung durch Gefrieren unmöglich ist — zu possenhaften Geschichten von unehrerbietiger Behandlung der Leichen (Mund oder Hand als Lichtspan- oder Leuchterhalter benützt — bei Anm. 2, a). Drei neue Fassungen von drei Typen merden angeführt (bei Anm. 2, a—c). Schon die Volkserzählung vom verwechselten Sarg, in der der Irrtum gleich am »Begräbnis«-tage entdeckt und rechtzeitig in Ordnung gebracht wird, bildet ein Band zwischen dem rätisch-alemannichen Vorarlberg und Slowenien, da der Erzählung von Bürstegg bei Lech (Anm, 5) drei slorvenische Parallelen entsprechen (Anm.2, e und 4). Eine einstige viel weitere Verbreitung deutet die von der deutschen Nordseeküste stammende fünfte Fassung dieser Art (An- merkung 6) an. Ganz auf Rätien und Slowenien beschränkt ist aber der Tatsachenbericht — ob nun aus dem Mittelalter oder aus neuerer Zeit — von der Aufbewahrung der Toten bei winterlicher Unwegsamkeit im Schnee. Wir treffen auf solche Nachrichten aus Arosa im Schanfigg in Churrätien (Anm. 10), vom Totenhügel im Silbertal in Vorarlberg (Anm. 11), nach mündlicher Mitteilung dr. Robert Wildhabers auch an zwei Orten in Deutsch-Tirol, ferner in Slowenien von Rateče beim Ursprung der Wurzener Save (Anm.7), von St. Primus am Pohorje (Anm. 8), von Gradišče am Pohorje (Anm.2, b). Zwei dieser Fassungen werden wörtlich angeführt (Anm.7 und 10). 112