575 2018 1.02 Pregledni znanstveni članek UDK 929Holzapfel I.:376-056.263"18" Prejeto: 27. 3. 2018 Dunja Dobaja dr., asistentka z doktoratom, Inštitut za novejšo zgodovino, Kongresni trg 1, SI–1000 Ljubljana E-pošta: dunja.dobaja@inz.si Ignacij Holzapfel, župnik in dekan v Ribnici, dobrotnik gluhoneme mladine Ustanovitev ljubljanske gluhonemnice in ohranjanje spomina na Ignacija Holzapfla IZVLEČEK Prispevek se v prvem delu osredotoča na življenje in delo ribniškega dekana Ignacija Holzapfla. Raziskava je pokazala odsotnost poglobljenih virov o tem dobrotniku gluhoneme mladine, tako da se prispevek omejuje na osnovno predstavitev njegove življenjske poti. Drugi del prispevka je namenjen ljubljanski gluhonemnici, katere ustanovitev je tesno povezana z Ignacijem Holzapflom. Ta je namreč prispeval največjo vsoto denarja za izgradnjo učno-vzgojne ustanove, ki je slovenskim gluhonemim otrokom omogočila učenje v slovenskem jeziku. Pred njeno ustanovitvijo so se namreč ti šolali v nemških zavodih daleč od doma. KLJUČNE BESEDE Ignacij Holzapfel, Kranjska čbelica, Slavinja, Ribnica, gluhonemnica v Ljubljani, gluhonema mladina ABSTRACT IGNACIJ HOLZAPFEL, PARISH PRIEST AND DEAN OF RIBNICA, BENEFACTOR OF DEAF AND MUTE YOUTH FOUNDING OF LJUBLJANA’S DEAF-MUTE INSTITUTE AND PRESERVING THE MEMORY OF IGNACIJ HOLZAPFEL In the first part, the article describes the life and work of the dean of Ribnica, Ignacij Holzapfel. Given the absence of detailed sources on the benefactor of deaf and mute youth that was revealed during research, the article limits itself to drawing a basic outline of his life. The second part focuses on the deaf-mute institute in Ljubljana, the founding of which was closely linked to Holzapfel. In other words, he contributed the biggest amount of funds towards the con- struction of the above-mentioned educational institution, which provided Slovenian deaf and mute youth with the possibility to learn in the Slovenian language. Prior to its establishment, deaf and mute youth received education in German institutions far away from home. KEY WORDS Ignacij Holzapfel, Kranjska čbelica, Slavinja, Ribnica, deaf-mute institute in Ljubljana, deaf and mute youth 576 2018 DUNJA DOBAJA: IGNACIJ HOLZAPFEL, ŽUPNIK IN DEKAN V RIBNICI, DOBROTNIK GLUHONEME MLADINE, 575–586 Kdo je bil Ignacij Holzapfel? Ignacij Holzapfel se je rodil 15. julija 1799 v Trži- ču na Gorenjskem očetu Francetu in materi Elizabe- ti, roj. Dobrin. Po izročilu so bili starši premožni, saj naj bi imeli v lasti kar dve hiši. Holzapfel se je rodil dve leti po prvem prihodu Francozov na Kranjsko, ko so na slovenskih tleh ostali le slaba dva meseca. Za dalj časa so slovensko ozemlje zasedli leta 1809 in ustanovili Ilirske province. Nova uprava in zako- nodaja sta, kljub temu da se je cesarska Francija že močno oddaljila od prvotnih načel francoske revolu- cije, za ozemlja, ki so leta 1809 prišla pod francosko oblast, pomenili velik napredek in prvi stik z moder- no meščansko družbo. 1 Francoska vojska je po Na- poleonovem porazu v Rusiji pričela zapuščati Ilirske province poleti 1813. Avgusta in septembra istega leta je avstrijska vojska ponovno zasedla Ljubljano in slovensko ozemlje. Večina slovenskega prebivalstva je Francoze ohranila v slabem spominu. Spomin na- nje se je pričel spreminjati konec 19. in v začetku 20. stoletja, a le med bolj svobodomiselnimi slovenskimi izobraženci, ki so v obdobju zaostrenih nacionalnih razmer v Avstro-Ogrski monarhiji zadnje desetletje ali dve pred njenim razpadom Francoze slavili kot osvoboditelje. Izhajali so s stališča, da je francoska oblast v treh letih obstoja Ilirskih provinc za Sloven- ce storila več kot avstrijska oblast v celem stoletju. 2 Avstrijska oblast na območju nekdanjih Ilirskih provinc ni odpravila vseh francoskih ukrepov. Ohra- nila je tiste, ki niso ogrožali absolutističnega reži- ma, torej tiste, ki so si prizadevali za gospodarsko in upravno modernizacijo ter krepitev osrednje državne moči. V družbenem in gospodarskem razvoju so se v prvi polovici 19. stoletja, podobno kot v drugih deže- lah Habsburške monarhije, tudi v slovenskih deželah nadaljevali procesi, ki so jih spodbudile fiziokratske in absolutistične reforme, hkrati pa so se pričele po- javljati nove proizvodne oblike in pridobitve moder- ne dobe – železnica, parni stroj in strojne tovarne. Novosti so se v bližini večjih tržišč in pomembnih prometnih poti uveljavljale hitreje kot v odmaknje- nih vaseh in krajih. 3 Tako je na primer trg Ribnica železniško progo dobil šele konec 19. stoletja. 27. septembra 1893 so slavnostno odprli prvi odsek do- lenjskih železnic, to je progo iz Ljubljane preko Gro- supljega in Ribnice do Kočevja. Proga do Kočevja naj bi imela predvsem gospodarski pomen, saj bi vzpo- stavila povezavo z nahajališči rjavega premoga v Ko- čevju, hkrati pa pospešila izvoz lesa in lesnih izdelkov s kočevskega in ribniškega območja. 4 Vrnimo se k Ignaciju Holzapflu. V letih 1812– 1818 je v Ljubljani obiskoval gimnazijo, v letih 1 Vodopivec, Od Pohlinove slovnice, str. 24–25. 2 Prav tam, str. 29. 3 Prav tam, str. 30–33. 4 Gradišnik in Horžen, Ribnica, veličina majhnosti, str. 42. 1818–1820 ljubljanski licej in v letih 1820–1824 teo- loški študij. 5 Bil je sošolec kasnejšega škofa Friderika Barage. V duhovnika je bil posvečen 21. septembra 1823, ko je še obiskoval tretji letnik bogoslovja. Na- slednje leto je bil nameščen za kaplana v Kamniku, kjer je služboval v letih 1824 in 1825. Že takrat je kazal željo po pesnikovanju in pisanju. V obdobju obiskovanja bogoslovja je namreč pripadal skupini kranjskih dijakov, ki si je prizadevala nadaljevati delo Valentina Vodnika za uveljavljanje slovenske po- svetne poezije. Vodnik je pričel v začetku leta 1797 izdajati Lublanske novice, prvi časopis v slovenskem jeziku. Časopis je izhajal štiri leta. 6 Vodnikovi nekdanji gimnazijski učenci – kaznil- niški kurat Janez Cigler, kamniški kaplan Ignacij Holzapfel in upokojeni duhovnik Franc Ksaver pl. Andrioli – so septembra 1824 deželno vlado prosili za dovoljenje izdajati slovenski tedenski list Slavinja, ki bi izhajal kot priloga časopisa Laibacher Zeitung. Holzapfel je svoje navdušenje izrazil v pesmi: »Zbud se Slavinja iz lipove sence! Vstan in se hlapa modrice na- pij! Poj! In veselja popolna ti bodi, v srcih Slovencev spet srečo novo!« 7 Vsebina Slavinje naj bi bila nepolitična in domovinska. Njenega izdajanja Višji policijski in 5 Jakopič, Holzapflova oporoka, str. 75. 6 Jakopič, Dobrotnik gluhe mladine, str. 82. 7 Jakopič in Knavs, Duhovniki, začetniki pouka za gluhe, str. 163–164. Ignacij Holzapfel, dekan v Ribnici v letih 1848–1868 (ŽUR, t. e. 16, Gluhonemnica Holzapfel, 1940). 577 2018 DUNJA DOBAJA: IGNACIJ HOLZAPFEL, ŽUPNIK IN DEKAN V RIBNICI, DOBROTNIK GLUHONEME MLADINE, 575–586 cenzurni urad ni odobril, saj so se na Dunaju bali premočnega slovenskega preporoda. K prepovedi izdajanja je prispevalo tudi negativno mnenje škofa Antona Alojzija Wolfa, ki je bil povprašan za nasvet. Izjavil je, da se omenjenim duhovnikom njegove ško- fije tako z moralnega kot političnega vidika sicer ne more ničesar očitati, da pa nimajo dovolj znanja za izdajanje tovrstnega tednika. 8 Pet let po neuspelem poskusu z listom Slavinja je bibliotekar ljubljanske licejske knjižnice Miha Ka- stelic zbral skupino slovstveno navdihnjenih prijate- ljev. Spomladi 1830 mu je uspelo izdati prvo številko pesniškega zbornika Kranjska čbelica, ki je izhaja- la enkrat letno. Glavni pesnik Kranjske čbelice je bil France Prešeren, duhovni vodja pa Matija Čop. Po- leg omenjenih med čbeličarje sodijo tudi bogoslovni profesor Jakob Zupan, Blaž Potočnik, župnik v Št. Vidu nad Ljubljano, Janez Cigler, župnik v Višnji Gori, znan po povesti Sreča v nesreči, ki jo je pohvalil celo Fran Levstik, Jurij Kosmač, bibliotečni sluga v licejski knjižnici, in Ignacij Holzapfel, ki je bil takrat kaplan pri sv. Jakobu v Ljubljani. 9 Slednji je sodeloval le pri prvi številki, v kateri je objavil sledeče pesmi: Na posipu hudiga grada, Pod slapom v povodnji, Ve- trica na vetrnici in Spomlad. 10 Že po četrti številki leta 1833 je Kranjska čbelica prenehala izhajati, ker je Kastelic izgubil voljo za na- daljnje delo zaradi preostre cenzure v času Metterni- chovega absolutizma. Leta 1834 je Holzapfel postal župnik v Črnomlju. Tam je spisal knjigo Venc nedolžnosti. Leta 1858 je v časopisu Zgodnja danica izšla njegova pesem Posve- tna nečimurnost. Holzapflovemu sodobniku France- tu Prešernu 11 njegove pesmi niso bile všeč, zato je spesnil zabavljiv epigram Lesničnjaku in Levičnjaku: »Kako bi neki sladke pel Lesničnjak? Kako bi neki pra- ve pel Levičnjak?«. V Kranjski čbelici je objavljal tudi duhovnik Jernej Levičnik, ki ga Prešeren v epigramu zaradi rime imenuje Levičnjek. Holzapfla poimenuje Lesničnjak, saj njegov priimek pomeni lesnika (divja jablana). Čeprav so bile Prešernu Holzapflove pesmi kisle kot lesnike, si je Holzapfel kljub temu pridobil omembe vredno literarno ime. 12 Bil je predan sloven- skemu jeziku in domači grudi. Ignacij Holzapfel v Ribnici (1848–1868) Leta 1848 je Holzapfel postal župnik in dekan v Ribnici na Dolenjskem. Svoje novo delovno mesto 8 Lego, »Slavinja«, prvi slovenski tednik, str. 316. 9 Pregelj in Tomšič, Slovstvena zgodovina, str. 51. 10 Jakopič, Dobrotnik gluhe mladine, str. 83. 11 V letih izhajanja Kranjske čbelice sta si bila s Prešernom tudi po bivališčih zelo blizu. Holzapfel je bil namreč v letih 1829– 1834 kaplan pri Sv. Jakobu v Ljubljani. Prešeren je v istem času stanoval v bližnji Rožni ulici (Kolar, Literarni sprehod po Ljubljani, str. 111–112). 12 Jakopič, Holzapflova oporoka, str. 75. je zasedel v letu velikih političnih sprememb. Leta 1848 je zahodno in srednjo Evropo zajel val revolucij. Ribnice takrat revolucionarno vrenje ni zajelo, so se pa posledice revolucionarnega obdobja pokazale nekoliko kasneje. V drugi polovici 19. stoletja je pre- bujanje narodne zavesti sprožilo živahno društveno življenje. Narodna čitalnica v Ribnici je prva potrjena pravila dobila leta 1870. Skrbela je za ljudsko knjiž- nico in javno čitalnico ter prirejala gledališke pred- stave, plese in maškarade. 13 Holzapfel je v Ribnici nasledil župnika Janeza Adama Travna. 14 Traven je izstopal po hudem rigo- rizmu, zlasti glede odveze pri spovedi in prejemanju obhajila. V svojih spisih je zagovarjal najstrožji nauk o pokori in spreobrnjenju. Holzapfel je tožil, da v župniji več kot polovica ljudi že več kot 20 let ni prejela obhajila. 15 Vpliv Holzapflovega druženja s Friderikom Barago (1797–1868), 16 misijonarjem in kasnejšim škofom v Cincinnatiju v Ohiu, s katerim sta bila v letih 1820–1824 na teologiji sošolca, je povzročil, da Holzapfel ni bil pristaš janzenističnega rigorizma. Iz virov izvemo, da se je celo strogi Holz- apfel, ki je »pasel duše s palico v roki«, spotikal nad temi trdimi nauki. 17 Janzenizem je skupno ime za dogmatično, mo- ralno in politično gibanje v 17. in 18. stoletju. Nje- gov začetnik je bil leuvenski teološki profesor in nato škof v Ypernu Cornelij Jansen (1585–1638). 18 Učil je, da je človek po Adamovem grehu izgubil zmož- nost delati dobro. Samo dejavna milost mu omogo- ča delati dobro. Bog je človeka brez njegovih zaslug ali krivde določil za zveličanje ali pogubljenje. Na področju teologije je Jansen odklanjal filozofijo, na njeno mesto je postavljal Sveto pismo in cerkvene očete, poudarjal je moralni rigorizem in pravice ško- fov proti papežu, nasprotoval cerkvenim redovom in papeževi nezmotljivosti ter državni oblasti dopuščal posegati v cerkvene zadeve. Cerkev je njegov nauk sicer večkrat obsodila, a se je janzenizem v različnih oblikah hitro širil po Evropi. 19 Na Slovenskem teološkega (dogmatičnega) jan- zenizma ne poznamo. Vzdevek »janzenisti« ali »filo- 13 Gradišnik in Horžen, Ribnica, veličina majhnosti, str. 41. 14 Traven je umrl leta 1847. Do Holzapflovega prihoda ga je nadomeščal kaplan Anton Kraševec (Skubic, Zgodovina Rib- nice, str. 645). 15 Dolinar, Jožefinizem in janzenizem, str. 170. 16 Friderik Baraga se je na Dunaju seznanil z duhovnikom Kle- mensom Dvoržakom, ki je med ljudmi pridigal o božji ljube- zni in dobroti ter pomenu krščanskega usmiljenja. Pridigal je preprosto in iskreno. Previdno, a vztrajno je nastopal zoper napake in razvade ljudi ter jim vcepljal ljubezen do Boga in Cerkve. Veliko je spovedoval. S spovedanci je ravnal skrajno milo, vendar resno. Zavzel se je zlasti za mlade izobražence, ki so se sestajali v njegovem skromnem stanovanju. Na srečanjih so brali verske knjige in se pogovarjali o tekočih dogodkih. Dvoržak je pripadal redu redemptoristov (Jaklič in Šolar, Friderik Baraga, str. 22–23). 17 Skubic, Zgodovina Ribnice, str. 209. 18 Dolinar, Jožefinizem in janzenizem, str. 166. 19 Prav tam. 578 2018 DUNJA DOBAJA: IGNACIJ HOLZAPFEL, ŽUPNIK IN DEKAN V RIBNICI, DOBROTNIK GLUHONEME MLADINE, 575–586 janzenisti« se je prijel dveh skupin, ki sta bili po svo- jih interesih in delovanju popolnoma različni. V prvo skupino, zbrano okrog ljubljanskega škofa Janeza Karla Herbersteina (redni škof v letih 1772–1787), sodijo pristaši reformnega katolicizma, v drugo pa pristaši janzenizmu sorodnega moralnega rigoriz- ma. 20 Za obe skupini je značilno, da odločno odkla- njata vse dogmatične zmote janzenizma, čeprav sta z janzenistično literaturo temeljito seznanjeni. To jima je v branje priporočal tudi ljubljanski nadškof Mihael Brigido v svojem pastirskem pismu leta 1804. V svo- jih nazorih sta skupini večinoma umirjeni. Po hudem rigorizmu sta izstopala le omenjeni Janez Traven in duhovnik Gašper Švab. 21 Duhovščina je v predmarčnem obdobju ohranja- la pomembno mesto v javnem življenju. Kljub temu je delež duhovnikov med izobraženci upadel, kar je bila posledica laizacije družbe. Študij bogoslovja je bil v finančnem smislu še vedno najbolj dostopen in je med kmečkim prebivalstvom še vedno užival velik ugled. Kljub temu je naraščalo število Slovencev, ki so se odločali za študij drugih smeri in si izbrali bo- goslovje šele takrat, ko pri drugem študiju niso bili uspešni. Duhovščina je bila zato glede nazorov precej neenotna. 22 Kot dekan v Ribnici je Holzapfel postal častni konzistorialni svetnik (škofov svetovalec) in okrajni šolski nadzornik. Leta 1858 je bil odlikovan s Franc Jožefovim zlatim zaslužnim križem. Slovel je kot do- ber šolnik. 23 Po osnovnošolskem zakonu iz leta 1805, imenovanem Politična šolska ustava, ki je z nekateri- mi dopolnitvami ostal v veljavi do leta 1869, sta bila v ospredju poudarjanje vzgojnega pomena verouka in zamenjava posvetnega šolskega nadzorstva s cer- kvenim na krajevni, okrajni in deželni ravni. Krajevni šolski nadzorniki so postali župniki, ki so nadzirali vsebino in metode pouka, vedenje učiteljev in učen- cev ter odnos staršev do šole. Na naslednji stopnji so funkcijo šolskih nadzornikov opravljali dekani ali njihovi namestniki, ki so poleg dela učiteljev nadzi- rali tudi skrb krajevnih oblasti za vzdrževanje šole in učitelja ter za šolski obisk. Na škofijski ravni so delovali škofijski šolski nadzorniki, ki so o rezultatih svojega dela poročali deželnim oblastem. 24 Istega leta kot Holzapfel, torej leta 1848, je v Rib- nico kot učitelj prišel Josef Raktelj, ki je pri vodenju takratne dvorazredne šole sodeloval s Holzapflom. V njunem času se je ribniška ljudska šola še bolj razvila in tudi število učencev se je povečalo. 25 Raktelj je leta 1856 postal nadučitelj v takratni že trirazrednici. Iz šolske kronike izvemo, da je bilo leta 1848 na šoli 57 učencev in učenk. Do leta 1864 se je število povečalo 20 Prav tam, str. 166–167. 21 Prav tam, str. 170. 22 Vodopivec, Od Pohlinove slovnice, str. 40. 23 Skubic, Zgodovina Ribnice, str. 646. 24 Ciperle in Vovko, Šolstvo na Slovenskem, str. 34–35. 25 Gradišnik in Horžen, Ribnica, veličina majhnosti, str. 40. na 341 rednih učencev, starih med 8 in 12 let, ter več kot 200 t. i. »nedeljskih« učencev. 26 Sprejeli bi jih še več, a je primanjkovalo prostora. 27 Ribniška šola ima bogato tradicijo in je bila v ti- stem času zelo uspešna. Obiskovali so jo učenci iz vseh kranjskih krajev, pa tudi od drugod. O njenem pomenu pričajo »Zlate bukve«, najstarejši šolski spo- menik iz leta 1808. 28 V času Ilirskih provinc se je v njej šolal France Prešeren, ki je zapisan tudi v Zla- ti knjigi odličnjakov ribniške šole. Velike zasluge za uspeh ribniške šole je imel dekan Huml, ki se je zave- dal pomena izobraževanja. Šolam v svoji dekaniji je predložil pravilnik o poteku pouka v nedeljski šoli in redni šoli, leta 1808 pa je v ribniški šoli vpeljal »Zlate bukve«. 29 Holzapflov veličastni spomenik v Ribnici je žup- na cerkev. Uresničil je to, o čemer naj bi razmišljali že dvajset let. Stara cerkev je bila zaradi številnih po- škodb dotrajana in za vse vernike premajhna. Ribnica je bila središče misijonskega okrožja – prafara, ki se je razprostirala od Ljubljanskega barja do Kolpe ter od Metlike do Cerknice. Ribniška cerkev je posvečena sv. Štefanu, papežu mučencu. Prvotna cerkev je imela en zvonik in je dobila vrsto poškodb. Leta 1764 jo je poškodovala strela, vendar so jo popravili, leta 1778 pa jo je uničil požar, tako da so jo morali obnoviti. V drugi polovici 19. stoletja so se Ribničani lotili grad- nje nove cerkve. 30 29. oktobra 1866 je Anton Kos, prošt ljubljanskega kapitlja in škofov generalni vikar, blagoslovil in položil vogelni kamen. Zidarska dela sta prevzela ljubljanska mojstra Faleschini in Frejs, ki sta delo odstopila Fruccotu in Silvestru Vinceru- tiju. Farani so darovali in prinašali gradbeni materi- al. Predsednik »stavbenega vodstva« je skrbel, da so imeli delavci vseskozi dovolj gradbenega materiala. Celotni stroški za gradnjo cerkve brez oltarjev so znašali 67.000 goldinarjev. Poleg župljanov sta de- nar prispevala cesar kot patron (8.000 goldinarjev) in sama župnija Ribnica pod vodstvom Ignacija Holz- apfla (10.000 goldinarjev). 31 Izvor preostalih finanč- nih sredstev iz vira ni razviden. Vodili so natančno evidenco prispevkov župljanov. Andrej Pogorelc, 26 Številni vaški otroci med tednom niso mogli obiskovati šol- skega pouka zaradi domačih delovnih obveznosti in oddalje- nosti od šole. Zato so od začetka 19. stoletja dalje ob nedeljah organizirali začetne in ponavljalne nedeljske šole, kjer so se šoloobvezni otroci učili brati, pisati in računati. Za pomoč pri poučevanju je škof Anton Martin Slomšek napisal učbe- nik Blaže in Nežica v nedeljski šoli (Prva triada. Nedeljska šola branja, pisanja, računanja in petja – Učna ura iz leta 1865. http://www.ssolski-muzej.si/slo/aboutmuseum.php?page=27 (datum dostopa 26. 3. 2018)). 27 ZAL, RIB 37, t. e. 1, a. e. 1, Osnovna šola Ribnica, Kronika Ljudske šole (1848) 1875–1977. 28 Prav tam. 29 Gradišnik in Horžen, Ribnica, veličina majhnosti, str. 36. 30 Gradišnik, »Purgerji, rešetarji in lončarji …«, str. 61. 31 ŽUR, Tage-Buch od leta 1868, Kronika župnije Ribni- ca 1866–1917, Zidanje nove farne cerkve v Ribnici od leta 1866–1868, Leto 1866, str. 1. 579 2018 DUNJA DOBAJA: IGNACIJ HOLZAPFEL, ŽUPNIK IN DEKAN V RIBNICI, DOBROTNIK GLUHONEME MLADINE, 575–586 nekdanji vojak iz Goriče vasi, je zapisoval, kaj je kdo pripeljal za cerkev. Vodenje računov je bilo zaupano ribniškemu posestniku in tobakarju Friedrichu Lo- gerju, ki je svoje delo opravljal brezplačno. 32 O zidavi cerkve se je v Ribnici spletlo veliko zgodb. 33 Ignacij Holzapfel, ki je kot ribniški dekan vodil gradnjo, se je s cerkvenimi ključarji sporekel glede vhoda v cerkev. Dekan Holzapfel je vztrajal, da mora vhod nove ribniške cerkve gledati proti žup- nišču, torej proti vzhodu, ključarji pa so vztrajali, da mora gledati proti glavnemu trgu. Zmagala je nji- hova ideja. V času gradnje nove cerkve je bogoslužje 32 Prav tam. 33 Gradišnik in Horžen, Ribnica, veličina majhnosti, str. 40. potekalo v majhni leseni kapelici. Nova cerkev je bila dograjena novembra 1868. 34 Holzapfel ni dočakal njene izgradnje, saj je umrl 21. januarja 1868. 23. ja- nuarja je bil pokopan na pokopališču v Hrovači. 35 Izvirne Holzapflove podobe ne poznamo. Očit- no se ni dal nikoli slikati. Ob 40-letnici zavoda je učiteljski zbor poskušal najti njegovo fotografijo, a zaman. Da bi ob proslavi te okrogle obletnice v zavo- du le imeli primerno pokojnikovo sliko, je predmetni učitelj Ivan Erbežnik po opisu starih Ribničanov, ki so se Holzapfla še spominjali, izdelal dve njegovi sli- 34 Gradišnik, »Purgerji, rešetarji in lončarji …«, str. 61. 35 ZAL, RIB 37, t. e. 1, a. e. 1, Osnovna šola Ribnica, Kronika Ljudske šole (1848) 1875–1977. Stara cerkev v Ribnici, ki so jo leta 1866 porušili (Ribnica skozi stoletja, str. 102). 580 2018 DUNJA DOBAJA: IGNACIJ HOLZAPFEL, ŽUPNIK IN DEKAN V RIBNICI, DOBROTNIK GLUHONEME MLADINE, 575–586 ki. Ena je bila v gluhonemnici, druga pa v ribniškem župnišču. 36 Po opisu Ribničanov, ki so ga imeli v spo- minu še iz otroških let, je bil majhne, čokate postave, plešast, trdih obraznih potez in strogega pogleda. 37 Po opisu sodobnikov je bil zelo pameten mož, do sebe strog in odločen, pravičen, iskren in zelo dober do trpečih. 38 Vpogled v njegovo osebnost in odnos do župljanov nam izpričujejo cerkvena oznanila, ki jih je sestavljal k svojim pridigam. Kot primer po- glejmo oznanilo iz leta 1861 ob škofovem obisku. 39 Približeval se je namreč čas birme. Holzapfel je žup- ljane podrobno poučil, kako morajo ravnati ob obi- sku visokega cerkvenega dostojanstvenika in kako se morajo starši in otroci pripraviti na birmo. Staršem je svetoval, naj otroke nanjo pripravijo s pogostimi molitvami in družinskim postom, ne pa z »gizdovi- mi« oblačili – skratka, brez »posvetne prevzetnosti«, saj »Bog le ponižnim svojo gnado daje«. 40 Prav tako jim je svetoval previdnost pri izbiri botrov. Ti naj bi bili 36 Prav tam. 37 Mazi, Holzapfel med Ribničani, str. 4. 38 Jakopič, Dobrotnik gluhe mladine, str. 83. 39 Mazi, Holzapfel med Ribničani, str. 4. Vir ne navaja imena škofa, a sklepam, da gre za ljubljanskega škofa Jerneja Vid- marja, ki je to funkcijo opravljal v letih 1860–1871 (op. avto- rice). 40 Prav tam. pošteni in bogaboječi, kar pomeni, da se je bilo treba izogibati »očitnih grešnikov«, to je pijancev, prešušt- nikov itd. Ob obisku škofa, ki naj bi v župnijo prišel iz smeri Sodražice, je župljanom zabičal pobožno za- držanje, ne pa povzročanje hrupa in nespametnega izražanja navdušenja. Spotaknil se je tudi ob njihova oblačila. Zlasti župljane, ki so stali v prvi vrsti ob ce- sti, po kateri naj bi prišel škof, je poučil, da ga morajo pričakati v snažnih oblekah in urejeni. Podrobna na- vodila so sledila tudi v primeru, da bi škof pridigal pri maši. Poudaril je, da so dobrodošli le tisti, ki si re- snično želijo poslušati pridigo in jo tudi ponotranjiti. Vsem tistim, ki bi v cerkev prišli le iz radovednosti, je svetoval, naj ostanejo doma, saj je bila cerkev že tako pretesna. Holzapfel tudi dogajanja po birmi ni prepustil naključju. Staršem je odločno odsvetoval obisk go- stiln, da »ne bodo Sv. Duha prec perve ure z vinskim duhom iz sebe pognali«. 41 Zanimiva so tudi njegova opozorila staršem glede izostajanja njihovih otrok od pouka. Očitno je bilo izostajanje precej razširjeno, saj je Holzapfel ugotav- ljal, da je pogosto prisotna le polovica dečkov. Kot kaže, so bile razlog za izostajanje neugodne vremen- ske razmere, ki jih je Holzapfel komentiral s temi 41 Prav tam. Francoski most, ribniški grad in cerkev, dograjena leta 1868 na temeljih stare (Ribnica skozi stoletja, str. 103). 581 2018 DUNJA DOBAJA: IGNACIJ HOLZAPFEL, ŽUPNIK IN DEKAN V RIBNICI, DOBROTNIK GLUHONEME MLADINE, 575–586 besedami: »Na vsak dež ali sneg ne sme šolar porajtati. Človek se mora v mladih letih vterduvati, saj kruh ne raste za pečjo.« 42 Da bi starše zdramil, jim je jasno za- žugal, da vsak otrok, ki bo imel 20 »pik« (verjetno neopravičenih ur, op. avtorice), ne bo mogel napre- dovati v naslednji razred oziroma končati šole, kajti »cerkvene in cesarske postave niso slama, da bi jih vsaki z nogami teptal«. 43 Ignacij Holzapfel je kot »varuh« svojih župljanov te podrobno poučil o vseh vidikih njihovega življenja. Bil je načelen in neposreden v svojih svarilih, a hkrati 42 Prav tam. 43 Prav tam. pripravljen pomagati in delati v skupno dobro. Ne- kateri sodobniki so ga opisali takole: »Na znotraj je bil blag in dober kot orehovo jedro, čeprav je po zunanje zgledal kot zelena orehova lupina.« 44 Kakorkoli, ta mož je v oporoki svoje premoženje namenil izgradnji prepotrebnega zavoda za gluho- nemo mladino. Gluhonemnica v Ljubljani je drugi njegov trajni spomenik. 44 Skubic, Zgodovina Ribnice, str. 645. Ribnica s cerkvijo danes (Ribnica skozi stoletja, s. p.). 582 2018 DUNJA DOBAJA: IGNACIJ HOLZAPFEL, ŽUPNIK IN DEKAN V RIBNICI, DOBROTNIK GLUHONEME MLADINE, 575–586 Ignacij Holzapfel, dobrotnik slovenske gluhoneme mladine Holzapfel je v svoji oporoki z dne 1. julija 1862, spisani v nemškem jeziku, skoraj vse svoje prihran- ke namenil gradnji šole za gluhoneme otroke na Kranjskem. Po zapuščinski razpravi je ostala čista zapuščina v znesku 52.962 goldinarjev. 45 Povod za to njegovo plemenito volilo je bilo spoznanje, da se 45 Jakopič, Začetek, str. 153. mora slovenska gluhonema mladina šolati v nemških zavodih, ki so jo versko in narodno odtujevali od slovenskih izročil. Usodo gluhonemih otrok je imel priložnost spoznati v svoji neposredni bližini, saj je bilo tudi v okolici Ribnice več nešolanih gluhone- mih otrok. Zato si je prizadeval za izgradnjo šole za gluhonemo mladino na slovenskih tleh, kjer bi pouk potekal v slovenskem jeziku. O pouku in vzgoji glu- honeme mladine je bil verjetno že toliko poučen, da se je zavedal pomena njenega strokovnega vzgojno- -izobraževalnega pouka, saj ji je omogočil pridobitev Ljubljanska gluhonemnica s pripadajočim vrtom (Pavlič, Gluhi nekoč in danes, str. 7). 583 2018 DUNJA DOBAJA: IGNACIJ HOLZAPFEL, ŽUPNIK IN DEKAN V RIBNICI, DOBROTNIK GLUHONEME MLADINE, 575–586 določenih obrtniških poklicev, pri katerih gluhone- most ni bila ovira. 46 S tem se je gluhonemim odprla pot do samostojnega življenja. Z volilom Ignacija Holzapfla je bila dejansko se- zidana gluhonemnica, kot je bilo zapisano na spo- minski plošči v veži nekdanjega zavoda na Zaloški cesti. Manjše zneske za njegovo zgraditev so pri- spevali tudi drugi dobrotniki. Med ustanovitelji se omenja Frančišek Holdheim, kar je psevdonim za prelata Frančiška Schmida, ki je leta 1830 prispeval osem delnic cesarsko-kraljeve avstrijske nacionalne banke pri cesarsko-kraljevem ilirskem guberniju za zgraditev zavoda za gluhoneme otroke s Kranjskega in Koroškega. Leta 1850 se je njegov ustanovni sklad razdelil med obe kronovini. 47 Med dobrotniki se omenjajo še druga imena – tako na primer ljubljan- ski škof Anton Alojzij Wolf, ki je v oporoki leta 1858 osem državnih zadolžnic zapustil gluhonemnici, ki naj bi jo ustanovili v Ljubljani. Med ustanovitelji je naveden tudi dunajski duhovnik Franc Ser. Dafner, ki je v oporoki leta 1861 izgradnji zavoda v Ljubljani namenil 3.000 goldinarjev. 48 To so le nekatera imena, ki so omogočila usta- novitev tako prepotrebnega zavoda za gluhonemo mladino v Ljubljani. V Avstriji je bil prvi zavod za gluhoneme ustanovljen na Dunaju leta 1779. Pod vplivom dunajskega zavoda so bili v Avstriji usta- novljeni še drugi tovrstni zavodi, tako v Linzu leta 1812, Gradcu leta 1832 in Celovcu leta 1846. Potre- be po ustanovitvi gluhonemnice so bile vse večje tudi v Ljubljani. Gluhonemi otroci z nekdanje Kranjske so se, kot rečeno, šolali v tujih zavodih, predvsem v Linzu in Gradcu, in sicer v nemškem jeziku. Stroške za njihovo šolanje so krili z dohodki iz ustanov in volil za gluhoneme, ki so jih naklonili dobrotniki, a le za omejeno število otrok. 49 Sredstva za ljubljansko gluhonemnico so torej zbirali že dolgo pred dejansko ustanovitvijo zavo- da, ki so jo zavlačevale splošne prosvetne razmere v tistem obdobju. Oblasti se namreč dolgo niso mo- gle sporazumeti, katera od njih je dolžna skrbeti za pouk gluhonemih. Ko je novela k šolskemu zakonu iz leta 1883 to dolžnost dodelila deželni oblasti, so leta 1889 izvedli popis gluhonemih otrok na Kranj- skem. Našteli so 128 šoloobveznih otrok. Glede na to visoko število in dejstvo, da so tuji zavodi gluho- neme otroke s Kranjskega zaradi prenapolnjenosti z domačimi gojenci začeli odklanjati, je bila vedno bolj v ospredju potreba po ustanovitvi lastnega za- voda. Jeseni 1889 je deželna vlada kupila zemljišče in pripravila gradbene načrte. 28. oktobra 1900 je bila otvoritev gluhonemnice v Ljubljani ob dana- šnji Zaloški cesti. Uradno se je imenovala Kranjski 46 ARS, AS 2032, Zavod za gluhe in naglušne Ljubljana, t. e. 3, a. e. 2, Kronika. 47 Jakopič, Začetek, str. 153. 48 Prav tam. 49 Dobaja, Gluhonemnica, str. 75. ustanovni zavod za gluhoneme. Sprva je bila zasebni zavod za vzgojo in izobraževanje gluhih otrok, leta 1905 pa je postala državni zavod. Pouk je potekal v slovenščini. 50 Namen zavoda je bil gluhoneme otro- ke naučiti glasovnega govora in jim s tem omogočiti kasnejše samostojno življenje, hkrati pa jih, v skladu z duhom časa, versko vzgojiti in pripraviti na prejem svetih zakramentov ter jih tako narediti za koristne člane družbe. 51 Ljubljanska gluhonemnica pa ni bila prvi sloven- ski zavod za gluhoneme. Kanonik Valentin Stanič je namreč leta 1840 ustanovil gluhonemnico v Gorici. Ljubljanska gluhonemnica tudi ni bila prvi tovrstni zavod na Kranjskem. V zavodu Ubogih šolskih sester de Notre Dame v Šmihelu pri Novem mestu je bila na pobudo župnika Antona Peterlina leta 1886 usta- novljena šola za gluhonema dekleta. Z ustanovitvijo ljubljanske gluhonemnice je dejavnost šole v Šmihe- lu prenehala. Gluhonemi dečki so se do ustanovitve ljubljanske gluhonemnice šolali v Gorici, Gradcu, Linzu in Celovcu. 52 Kljub temu da je Holzapfel za gluhonemo mla- dino volil svoje celotno premoženje in bil s tem njen največji dobrotnik, njegovo ime v gluhonemnici ni bilo ovekovečeno. Spominski plošči v zavodski veži sta sicer imeli vklesano njegovo ime v slovenskem in nemškem jeziku, drugje v zavodu pa ni bilo niti nje- gove slike niti njegovega imena. Ko so po prvi svetov- ni vojni iz uradov, šol in zavodov izginjali nemški na- pisi, je bil iz zavoda odstranjen tudi omenjeni napis. To je gluhonemnica ob praznovanju 40-letnice usta- novitve poskušala popraviti. Dobila je Holzapflovo sliko, na vrtu pa njegov marmorni kip, ki ga je izklesal gluhonemi akademski kipar Ivan Štrekelj, nekdanji gojenec zavoda. Kip je bil med okupacijo postavljen na vrtu gluhonemnice in odkrit ob skromni slove- snosti. Štrekelj je za svoje delo prejel 2.000 lir. S tem je zavod lajšal njegovo takratno brezposelnost. Igna- ciju Holzapflu je gluhonemnica na ta način izrazila globoko hvaležnost. Kip so poimenovali »Naš oče«. Ime je predlagal učitelj Vilko Mazi, in sicer zato, ker je Holzapfel iskreno pokazal očetovsko skrb za glu- honeme otroke in ker je bilo omenjeno ime za gojen- ce zavoda artikulacijsko lažje izgovorljivo. 53 Svojo 40-letnico je gluhonemnica praznovala na pragu druge svetovne vojne 26., 27. in 28. oktobra 1940. Ta obletnica je bila toliko pomembnejša zato, ker je banska uprava vodstvu gluhonemnice končno zagotovila razširitev zavoda, ki se je po prvi svetov- 50 Prav tam, str. 75–76. 51 ARS, AS 2032, Zavod za gluhe in naglušne Ljubljana, t. e. 3, a. e. 1, Začetek in zgodovinski razvoj gluhonemnice v Ljub- ljani. Več o glasovno-govorni metodi poučevanja gluhonemih otrok gl. Dobaja, Gluhonemnica v Ljubljani 1919–1940, str. 385–396. 52 Dobaja, Gluhonemnica, str. 76. 53 ARS, AS 2032, Zavod za gluhe in naglušne Ljubljana, t. e. 3, a. e. 1, Začetek in zgodovinski razvoj gluhonemnice v Ljub- ljani. 584 2018 DUNJA DOBAJA: IGNACIJ HOLZAPFEL, ŽUPNIK IN DEKAN V RIBNICI, DOBROTNIK GLUHONEME MLADINE, 575–586 ni vojni soočal s hudo prostorsko stisko. Ljubljanska gluhonemnica je bila namreč edini tovrstni zavod v slovenskem delu jugoslovanske države. 54 V okviru praznovanja obletnice si je vodstvo glu- honemnice prizadevalo pripraviti slovesnost tudi v Ribnici – potekala naj bi 28. oktobra. V cerkvi na pokopališču v Hrovači, kjer je Holzapfel pokopan, je bila predvidena maša zadušnica za vse dobrotnike, ki so pripomogli h graditvi gluhonemnice, po maši pa bi sledili slavnostni govor enega izmed učiteljev zavoda, zahvalni govor enega izmed gojencev in po- ložitev venca na grob. 55 Ob tej priložnosti je vodstvo gluhonemnice za potrebe slavnostnega govora rib- niški dekanat zaprosilo za posredovanje obsežnej- 54 Več o tem Dobaja, Gluhonemnica, str. 74–90. 55 ŽUR, t. e. 16, a. e. 252, Gluhonemnica Holzapfel, l. 1940. Gluhonemi so se na grobu svojega dobrotnika poklonili tudi ob gostovanju gledališke skupine Društva gluhonemih v Ljubljani v Ribnici leta 1939 (Rupnik, Ko se zapro vrata za- voda ..., str. 145). ših podatkov o življenju in delu dekana Holzapfla. Dekanat podatkov ni mogel posredovati, saj je ugo- tavljal odsotnost poglobljene študije o dobrotniku gluhoneme mladine. 56 Ravnateljstvo gluhonemnice in učiteljski zbor sta tako slavnostni govor oblikovala na podlagi podatkov, ki jih je o Holzapflu zbral rib- niški dekan Anton Skubic. Skubic je ves prosti čas v Ribnici posvetil raziskovanju virov in slovstva za kra- jevno zgodovino. Iz njegovih rokopisov je notar Josip Lesar v Argentini ob stoletnici njegovega rojstva leta 1876 izdal delo z naslovom Zgodovina Ribnice in rib- niške pokrajine. 57 Šola za gluhonemo mladino se je leta 1966 prese- lila v nove prostore na Vojkovi ulici v Ljubljani (Be- žigrad). Številni gluhonemi so osebno pomagali, da je bil doprsni kip Ignacija Holzapfla prenesen v park novega zavoda. 58 Zaključek Ribniški dekan Ignacij Holzapfel je ostal ljudem v spominu kot strog, bistroumen, a pravičen mož. Bil je načelen v svojih dejanjih in je enako pričakoval od svojih župljanov, ki jim je v cerkvenih oznanilih marsikdaj namenil ostre besede. Njegov prvi trajni spomenik je ribniška cerkev sv. Štefana, ki je bila zgrajena s sodelovanjem in prispevki vseh župljanov. Njene izgradnje ni dočakal, saj je prej zbolel in umrl. Drugi njegov trajni spomenik je ljubljanska glu- honemnica, ki je bila zgrajena iz volil različnih do- brotnikov, med katerimi je največ prispeval prav Holzapfel. Svoje premoženje je v oporoki namenil gradnji zavoda za gluhonemo mladino, ki se je šo- lala v nemških zavodih in se s tem odtujevala do- mači grudi. Tudi s tem dejanjem je pokazal svojo rodoljubnost – tako kot že veliko prej pri neuspešnih poskusih izdajanja slovenskega tednika Slavinja. Z izgradnjo zavoda za gluhonemo mladino v Ljubljani leta 1900 se je slovenski gluhonemi mladini odprla pot do samostojnega življenja. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI ARS – Arhiv Republike Slovenije AS 2032, Zavod za gluhe in naglušne Ljubljana. ZAL – Zgodovinski arhiv Ljubljana RIB 37, Osnovna šola Ribnica, Kronika Ljudske šole, (1848) 1875–1977. 56 ŽUR, t. e. 16, a. e. 252, Gluhonemnica Holzapfel, l. 1940. 57 Ribnica skozi stoletja, str. 52. 58 Jakopič, Dobrotnik gluhe mladine, str. 83. Grob Ignacija Holzapfla v Hrovači (osebni arhiv avtorice). 585 2018 DUNJA DOBAJA: IGNACIJ HOLZAPFEL, ŽUPNIK IN DEKAN V RIBNICI, DOBROTNIK GLUHONEME MLADINE, 575–586 ŽUR – Župnijski urad Ribnica Gluhonemnica Holzapfel, l. 1940, t. e. 16. Tage-Buch od leta 1868, Kronika župnije Ribni- ca 1866–1917. LITERATURA Ciperle, Jože in Andrej Vovko: Šolstvo na Slovenskem skozi stoletja I (do 1848). Ljubljana: Slovenski šol- ski muzej, 1988. Dobaja, Dunja: Gluhonemnica v Ljubljani 1919– 1940. Zgodovina otroštva (ur. Aida Škoro Babić, Mateja Jeraj, Matevž Košir in Bojan Balkovec). Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 2012, str. 385–396. Dobaja, Dunja: Gluhonemnica v Ljubljani v priza- devanjih za razširitev zavoda v obdobju med obe- ma vojnama. Prispevki za novejšo zgodovino LVII, 2017, št. 2, str. 74–90. Dolinar, France M.: Jožefinizem in janzenizem. Zgo- dovina cerkve na Slovenskem (ur. Metod Benedik z uredniškim odborom). Celje: Mohorjeva družba, 1991, str. 153–171. Gradišnik, Marina in Vesna Horžen: Ribnica, veliči- na majhnosti: ribniška zgodovina od prazgodovin- ske naselbine pri Žlebiču do devetdesetih let prejšnje- ga stoletja. Ribnica: Muzej Miklova hiša, 2007. Gradišnik, Marina: »Purgerji, rešetarji in lončarji …«: k zgodovini trga Ribnica na Kranjskem. Zgo- dovina za vse XIII, 2006, št. 1, str. 60–74. Jaklič, Franc in Jakob Šolar: Friderik Baraga: ob 100-letnici Baragove smrti. Celje: Mohorjeva družba, 1968. Jakopič, Bogo in Bogdan Knavs: Duhovniki, začetni- ki pouka za gluhe. Socialno delo 45, 2006, št. 3/5, str. 24–30. Jakopič, Bogo: Dobrotnik gluhe mladine. Ignacij Holzapfel (1799–1868). Mohorjev koledar 2009 (ur. Matija Remše). Celje: Celjska Mohorjeva družba, 2008, str. 82–83. Jakopič, Bogo: Holzapflova oporoka. Kronika 31, 1983, št. 1, str. 75. Jakopič, Bogo: Začetek Kranjskega ustanovnega za- voda za gluhoneme v Ljubljani. Kronika 18, 1970, št. 3, str. 153–154. Kolar, Ivan: Literarni sprehod po Ljubljani: Šempe- trsko predmestje in Vodmat. Jezik in slovstvo 3, 1957, št. 3, str. 111–112. Lego, Jan Vaclav: »Slavinja«, prvi slovenski tednik. Ljubljanski zvon 6, 1886, št. 5, str. 316. Mazi, Vilko: Holzapfel med Ribničani. Slovenski po- ročevalec 11, 1950, št. 143, str. 4. Pavlič, Slavko: Gluhi nekoč in danes. Zgodovina gluhih v Ljubljani. Konferenca Gluhi v Ljubljani, nekoč in danes, 16. 10. 2014. Ljubljana: Društvo učiteljev gluhih Slovenije, 2015. Pregelj, Ivan in France Tomšič: Slovstvena zgodovina Slovencev, Hrvatov in Srbov v vprašanjih in odgo- vorih. Ljubljana: Jugoslovanska knjigarna, 1938. Ribnica skozi stoletja. Ribnica: Skupščina občine Rib- nica in založba Spektar Zagreb, 1982. Rupnik, Vinko: Ko se zapro vrata zavoda … Štiri- deset let gluhonemnice v Ljubljani 1900–1940 (ur. Rudolf Dostal in Drago Supančič). Ljubljana: Ravnateljstvo gluhonemnice v Ljubljani, 1940, str. 140–147. Skubic, Anton: Zgodovina Ribnice in ribniške pokraji- ne. Buenos Aires: Editorial Baraga, 1976. Vodopivec, Peter: Od Pohlinove slovnice do samostojne države: slovenska zgodovina od konca 18. do konca 20. stoletja. Ljubljana: Modrijan, 2006. SPLETNI VIR: Prva triada. Nedeljska šola branja, pisanja, računanja in petja – Učna ura iz leta 1865. V: http://www. ssolski-muzej.si/slo/aboutmuseum.php?page=27 (datum dostopa 26. 3. 2018). SUMMARY Ignacij Holzapfel, parish priest and dean of Ribnica, benefactor of deaf and mute youth. Founding of Ljubljana’s deaf-mute institute and preserving the memory of Ignacij Holz- apfel The article focuses on the life and work of the dean of Ribnica, Ignacij Holzapfel, who was origi- nally from Tržič and whose occupation as a priest also led him to Ribnica. Holzapfel assumed the posts of dean and consistory counsel as well as district school supervisor in the revolutionary year of 1848, which left no direct impact on Ribnica. The consequences of the revolutionary period only became apparent years later. In the second half of the nineteenth cen- tury, the awakening national awareness gave rise to a lively social life. The national reading club in Rib - nica obtained its first certified regulations in 1870. It maintained the people’s library and a public read- ing room, as well as organised theatre performances, dances, and masquerades. One lasting monument to Holzapfel in Ribnica is the magnificent church, for the construction of which he devotedly collected funds all of his life. Holzapfel also raised contributions for the deaf- mute institute in Ljubljana, another lasting monu- ment to his name. In his last will and testament, he left his entire property for the construction of what was to become the institute for deaf and mute youth from Carniola, which had theretofore received edu- 586 2018 DUNJA DOBAJA: IGNACIJ HOLZAPFEL, ŽUPNIK IN DEKAN V RIBNICI, DOBROTNIK GLUHONEME MLADINE, 575–586 cation in German institutes and thus alienated itself from the Slovenian language and home. Although he was not the sole donor, Holzapfel’s contribu- tion was undoubtedly the biggest and most crucial as it actually enabled the construction of the above- mentioned institution. By doing so, Holzapfel also provided many future generations of deaf and mute youth with education, vocational training as well as a chance of leading an independent life. Last but not least, Ignacij Holzapfel was a poet and writer. He was a contemporary of France Prešeren, the central poet of Kranjska čbelica [The Carniolan Bee], the first almanac of poetry in the Slovenian language. In its first issue, the almanac also featured a few of Holzapfel poems. Although Prešeren found his poems as »sour as crab apples«, Holzapfel made a noteworthy literary name for him- self. He was devoted to the Slovenian language and his native soil.