ZGODOVINA ZA VSE VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE, leto XXII, 2015, št. 2 ISSN 1318–2498 VSEBINA Darja Mihelič Ah, to nesrečno spolno poželenje! 5 Preiskava o grešnem izolskem duhovniku Ioannesu Dominicu de Clerisu Ah, dieses unselige geschlechtliche VerlAngen! Die Untersuchung gegen den sündhaften Pfarrer Ioannes Dominicus de Cleris in Izola/Isola Stanislav Južnič Galilei pri nas 15 O spretnih trgovcih z beneško soljo in povzpetniškem sorodstvu na Kranjskem gAlilei Among us About skillful Venetian salt traders and ambitious family members in Carniola Damir Globočnik Ponarejevalci bankovcev Jožef Prelesnik, Jurij Potočnik in Franc Rupnik 34 die geldfälscher Jožef Prelesnik, JuriJ Potočnik und frAnc ruPnik Tomaž Mesarič »Nikoli več ne bova prijatelja! Pa mi nikar ne očitaj beračije!« 56 O uboju, nerodnem svaštvu in kriminalistični preiskavi pri kapelici nad Železniki leta 1910 „nie mehr werden wir freunde sein! und wirf mir JA nicht Bettelei Vor!“ Über einen Mord, eine unselige Schwägerschaft und eine kriminalistische Untersuchung bei der kleinen Kapelle über Železniki im Jahr 1910 Zapisi Jože Maček Kazenski procesi na deželskem sodišču v Laškem v letih 1808 do 1842 70 Matjaž Ravbar Skrivnostni poveljnik največje avstroogrske letalske enote na soški fronti 83 Oris življenja Franca Rabiča s knjižne police Aleksander Žižek 25 oseb, 3 vozovi, 7 konj, 3 opice, 2 medveda, morski prašiček in pes 89 Marija Počivavšek »Vse moči za procvit našega lepega Kranja« 91 Aleksander Žižek Čas brez pravljic 93 Blaž Javornik Proti zaukazanem nespominjanju, proti zgodovini 94 Darja Mihelič Ah, to nesrečno spolno poželenje! Preiskava o grešnem izolskem duhovniku Ioannesu Dominicu de Clerisu MIHELIČ Darja, red. prof. dr., znanstvena svetnica v pokoju, murnikova ulica 18, si – 1000 ljubljana, mihelic@zrc-sazu.si 176.5:2-722.5-447.7 2-722.5-447.7:176.5 AH, to NESREČNo SPoLNo PožELENJE! Preiskava o grešnem izolskem duhovniku Ioannesu Dominicu de Clerisu Veronski škof Agostino Valier je kot apostolski vizitator škofij v dalmaciji in istri 1580 obiskal in pregledal stanje cerkvenih objektov ter duhovnih oseb in vernikov v kopr­ski škofiji. naletel je na več duhovnikov, ki so kršili načelo vzdržnosti, ki so ga predpisovali cerkveni koncili. nekateri med njimi so imeli stalne ali občasne partnerke, več jih je imelo tudi otroke. Valierjevo vizitacijsko poročilo na koncu vk ljučuje tudi obsežna zaslišanja prič v preiskavi o izolskem duhovniku ioannesu dominicu de clerisu. občeval je z dve­ma poročenima ženskama in s tem kršil svetost zakona. Za nameček ga je pri eni od obeh žensk »in flagranti« zalotil njen mož in se pritožil koprskemu škofu. ta je zadevo predal v raz­sojanje vizitatorjevemu razsodišču. Prešuštnega duhovnika je obsodilo na desetletni izgon ne le iz izole in koprske škofije, ampak iz celotne dežele istre. Ključne besede: koprska škofija, spolna vzdržnost duho­vščine, cerkveni preiskovalni proces Mihelič Darja, Professor, Phd, retired research counselor, murnikova ulica 18, si - 1000 ljubljana 176.5:2-722.5-447.7 2-722.5-447.7:176.5 oH, tHE UNFoRtUNAtE LUSt FoR SEx! An inquiry into Ioannes Dominicus de Cleris, a sinful priest from Izola in 1580, the Veronese bishop Agostino Valier, in his ca­pacity as apostolic visitor for dalmatia and istria, visited the koper diocese and examined the condition of their religious objects, clerg y and congregation. he found several clerg y-men who had breached the principle of sexual abstinence prescribed by the church councils. some had permanent or occasional partners; several also had children. Valier’s visitation report also includes a record of extensive hearings of witnesses pertaining to the investigation of an izola priest, ioannes dominicus de cleris. he had engaged in intercourse with two married women, thus breaching the sanctity of marriage. in addition, the husband of one of the two women caught him “in flagranti” and complained to the Bishop of koper. The Bishop forwarded the case to the visitor’s court of arbitration. The adulterous priest was sentenced to a ten-year expulsion not only from izola and the diocese of koper but from the entire province of istria. Key words: diocese of koper, sexual abstinence of the clerg y, church investigation procedure O problemu od verskih reformnih gibanj 10. in 11. stoletja da­lje si je cerkev ob upoštevanju pravil benediktinskega reda prizadevala za vzpostavitev cerkvene hierarhije, za preglednost in avtoriteto svojih institucij ter za vpeljavo enotne rimske liturgije ob pregonu in izkoreninjanju poganstva. reformatorji so se med drugim zavzemali za celibat, samski stan in vzdržnost pri spolnem obče­vanju duhovnikov, češ da je zakon nečist.1 Približno osem stoletij za tem, ko je koncil v nikeji 325 prepovedal škofom, duhovnikom in diakonom, da bi živeli skupaj z žensko,2 je drugi lateranski koncil 1139 sprejel določbo proti ženitvi duhovnikov.3 Še dolgo se ni prijela. Poro­kam duhovnikov je stopil na prste tridentinski koncil (1545–1563).4 Prej in kasneje pa so se med duhovščino našli kršitelji določila o spolni vzdržnosti, okolje pa je bilo do njih bolj ali manj prizanesljivo. Veronski škof Agostino Valier (1565–1599),5 ki ga je papež gregor Xiii. (1572–1585) imenoval za apostolske­ga vizitatorja škofij v dalmaciji in istri, je bil ob vizitaciji koprske škofije leta 1580 obveščen o več duhovnikih, ki so po besedah zapriseženih verodostojnih oseb kršili načelo spolne vzdržnosti. tak je bil primer župnika ioannesa carpana v cerkvi sv. mihaela v krkavčah, ki je imel že odrasla in poročena sina in hčer, vendar pa naj bi bil po zagotovilu izprašanega pričevalca v času svojega župnikovanja v krkavčah vzdržen.6 župnik Andrea v cerkvi sv. saba v kaštelu je živel z vdovo gospo cathe­rino, hčerko Thomae in imel z njo hčerko staro okrog treh let. ni bil posebej vesten in se je rad izogibal obve­znostim. dva dojenčka sta tako umrla brez zakramenta ter tri ženske brez spovedi. Zgovorna je izjava moža ene od njih, ki se je po izjavi zaslišanega pritoževal, da je njegova žena poginila kot volkulja (uxor sua periit ut lupa).7 župnik v cerkvi sv. Antona v dvorih (korte) nad izolo je imel dva sinova, a – to je bila verjetno olajševalna okoliščina – ne v svoji hiši. mlajši je bil star dvajset let, 1 Mdr. Denzler, Zölibat. 2 Conciliorum decreta I, 1–34, tu 21: III Quae mulieres cum sacer­ dotibus commorentur. Interdixit per omnia magna synodus, nec episcopo, nec presbitero nec diacono nec alicui prorsus, qui est in clero, licere subintroductam habere mulierem, nisi forte matrem aut sororem aut amitam vel eas tantum personas quae suspiciones effugiunt. 3 Conciliorum decreta II/1, 95–113, tu 106: 6. Decernimus etiam ut ii, qui in ordine subdiaconatus et supra uxores duxerint aut concu­binas habuerint, officio atque ecclesiastico beneficio careant. Cum enim ipsi templum Dei, vasa Domini, sacrarium Spiritus sancti debeant esse et dici, indignum est eos cubilibus et immunditiis deservire. 4 Mdr. Jedin, Konzil von Trient; Conciliorum decreta III, 1–178. 5 Lavrič, Vizitacijsko poročilo. 6 Lavrič, Vizitacijsko poročilo, 101. 7 Lavrič, Vizitacijsko poročilo, 106–107. starejši pa je živel v Benetkah.8 tudi župnik cerkve sv. florijana v kubedu je imel nekaj dni pri sebi priležnico.9 Vizitacijsko poročilo zaključujejo civilni akti (actus ciuiles), v katerih so se stranke – zasebniki različnega stanu in različne institucije in skupnosti pestrega kra­jevnega porekla v nerešenih zadevah in sporih obračale na vizitatorjevo razsodišče.10 med temi akti je zlasti obsežna raziskava o nemoralnem življenju privlačne­ga, mlajšega izolskega duhovnika ioannesa dominica de clerisa, ki se ni ogibal radostim svetnega življenja – ženskam, pijači in igri. Zapletel se je z dvema poro­čenima ženskama: s catherino, ženo giouanina della Boa in s flosnouello, ženo Thomasina de Andriolisa. slednji je duhovnika in ženo zalotil zaprta v svojem domu. duhovnik je v strahu pred razjarjenim soprogom skočil skozi okno in se zatekel v samostan sv. catherine. na begu je izgubil površnik. Thomasinus se je s tem dokazilom pritožil pri koprskem škofu. ker je prav te­daj v škofiji potekala vizitacija, je škof zadevo predal v 8 Lavrič, Vizitacijsko poročilo, 110. 9 Lavrič, Vizitacijsko poročilo, 122. 10 Lavrič, Vizitacijsko poročilo, 137–169. preiskavo vizitatorjevemu razsodišču, pred katerim je bilo zaslišanih več oseb. Zasliševalec, veronski kanonik tafellus de tafellis je za izolskega duhovnika razgla­sil kazen desetletnega izgona iz istre. če bi ga zalotili znotraj istrskega območja, bi moral tistemu, ki bi ga ujel, plačati 50 liber, potem bi ga za mesec dni zaprli, po preteku kazni pa bi ga vnovič izgnali.11 Zdaj pa k podrobnostim zaslišanja. Inquisitio contra dominum Ioannem Dominicum V času, ko se je v izoli mudil vizitator Agostino Va­lier, je veronskemu kanoniku tafellu de tafellisu, ki je bil glavni in duhovni poslušalec (auditor), prišlo na ušesa, da se je neki duhovnik dominicus de cleris od­vrnil od običajev in duhovniške dostojnosti in svetosti zakona. spolno je občeval z neko flosnouello (italijan­sko fiornouello),12 ženo Thomasina Andriolija. da se taka dejanja ne bi nekaznovano nadaljevala, je auditor v soboto 6. februarja 1580 ukazal povabiti priče in raz­iskati dogodek. Zdi se, da je bilo deset prič zaslišanih 6. februarja, zadnja, enajsta pa v ponedeljek, 8. februarja. najprej sta bila povabljena na zaslišanje dva izolska so­dnika, potem pa priče, ki so o dogodku vedele povedati največ, med njimi le ena ženska. Vse zaslišane so najprej opomnili in zaprisegli, potem pa jih izprašali. Zaslišanje je potekalo po dokaj ustaljenem vprašalniku. izpraše­valec je vprašanja zastavljal v latinščini, odgovori pa so bili formulirani v tedaj v izoli običajnem vsakdanjem – italijanskem jeziku, v prvi osebi. Sodnik oppidi Insulae Petrus Russignanus, star okrog 56 let, je bil najprej zaprisežen, potem pa so ga povprašali po življenju, dostojnosti, navadah, spolni (ne) vzdržnosti in pijančevanju (de uita, honestate, moribu­sque, de incontinentia carnis, de ebrietate) spoštovanega župnika dominica Parentina, duhovnika francisca de manzolisa, duhovnika ioannesa de clicha, duhovnika francisca de liseja in drugih izolskih duhovnikov. o njih ni vedel, če gojijo slabe navade ali nemoralno živijo. ni vedel, če imajo otroke, niti če živijo z ženskami, še manj če se opijajo ali igrajo, tudi sicer ni slišal o njih nič, kar bi bilo žaljivo za druge. na vprašanje, če pozna nekega duhovnika ioannesa dominica de clerisa, je povedal, da pozna duhovnika giovannija domenica,13 ki je odrasel v izoli, a ne pozna njegovih sorodnikov. 11 Lavrič, Vizitacijsko poročilo, 156–169. 12 Izolski domačini so uporabljali italijansko obliko imena Fiornouella, vizitatorjev izpraševalec pa je dosledno uporabljal latinsko obli­ ko Flosnouella (rodilnik Florisnouellae, tožilnik Floremnouellam, orodnik Florenouella). V nadaljevanju je ime povsod poenoteno v italijansko obliko Fiornouella ne glede na obliko v zapisu. 13 Izolski domačini so uporabljali italijansko obliko Giouanni Dome­ nico, izpraševalec pa latinsko Ioannes Dominicus. ob vprašanju, če je ta duhovnik razvpit kot spolno ne­vzdržen, pijanec in hazarder ali kriv drugih deliktov, pa se je razgovoril. slišal je govorice, da so omenjenega duhovnika našli v hiši gospoda Thomasina di Andrioli, v kateri je bila fiornouella, žena gospoda Thomasina, mladenka dvajsetih let in dokaj lepa ženska (assai bella putta). Zalotil ju je njen mož, ki je šel noter in duhovnika pripravil do tega, da je skočil skozi okno in pobegnil. to je priča slišala na trgu pred petnajstimi dnevi. Zasliše­valec je želel bolj neposreden dokaz in je zaslišanega vprašal, če je kdaj sam videl gospoda ioannesa domini­ca de clarisa (!) vstopiti v hišo Thomasina de Andriolisa in obratno, ali je kdaj videl fiornouello vstopiti v hišo gospoda ioannesa dominica de clarisa (!). odgovor je bil nikalen, češ da zaslišani živi daleč proč; pač pa je na zastavljeno vprašanje navedel imeni dveh sosedov gospoda Thomasina. to sta bila gospod druoli di druoli in gospod martin de Agni,14 medtem ko ni vedel, kdo so sosedje duhovnika, ker ta ni imel stalnega bivališča. drugega o nevzdržnosti obravnavanega duhovnika ni vedel. sledilo je še nekaj splošnih vprašanj: če je zasliša­nemu znano, da bi bil kak drug duhovnik ali religiosus znan po spolni nevzdržnosti ali drugem deliktu, ali so tu javni prešuštniki in oderuhi (concubinarii, vsurarii), ali so v (izolski) župniji sv. mavra heretiki ali osumljeni herezije. na vsa vprašanja je odgovoril, da tega ne ve, da takih ne pozna in da ni o nikomer slišal česa podobnega. drugi izprašani sodnik gospod Aloysius de Lisus pokojnega Matthea je imel 64 let. tudi njega so najprej opomnili in zaprisegli, nato pa ga povprašali o pregre­šnih razvadah (k zgornjemu spisku so dodali še hazar­diranje in druge delikte) gospoda župnika dominika in zgoraj omenjenih kanonikov. o njih ni vedel nič. Pov­prašan, ali pozna nekega duhovnika gospoda ioannesa dominica de clerisa, je odgovoril pritrdilno. na zasta­vljeno vprašanje je potrdil, da je omenjeni duhovnik razvpit po spolni nevzdržnosti, pijanskih razvadah, po igri z žogo (della balla) in kvartopirstvu. Zasliševalec ga je nato vprašal, od koga, kdaj in kje je za to izvedel in kdo je bil prisoten. – izvedel je prejšnji teden na izolskem trgu, od koga konkretno ni vedel povedati, a se je o tem javno razpravljalo. ni se spomnil natančnega časa in kdo vse je bil tedaj poleg. Pač pa je poznal ime ene ženske, s katero je ioannes dominicus spolno občeval (habuit rem carnalem). to je bila fiornouella, žena Thomasina di Andriolija. na kakšen način naj bi duhovnik imel spolni odnos s fiornouello? – Priča je slišala govorice, da so ga zalotili v njeni hiši. izpraševalec je vrtal dalje: kdo ga je našel? – izprašani je povedal, da Thomasino di gli Andrioli, mož fiornouelle skupaj z nekaterimi drugimi, ne ve sicer katerimi (i nomi de quali sono un santo cigan), njihovih imen se ne spomni. tudi tu se je 14 Ta dva sicer kasneje nista bila pritegnjena k pričanju. ponovilo vprašanje, ali je priča sama kdaj videla go­spoda ioannesa dominica vstopiti v hišo fiornouelle in obratno. odgovor je bil nikalen. enak je bil tudi od­govor na vprašanje, ali je fiornouella izpovedala, da je spolno občevala z duhovnikom in obratno, ali je to storil duhovnik. Zaslišani je tudi zanikal, da bi duhov­nika in fiornouello videl na skrivnih mestih ali da bi se kje skrivala in počela kaj nečastnega. sledili sta še splošni vprašanji, ali so v izoli prešuštniki, oderuhi in drugi javni grešniki ter ali so v kraju in njegovi okolici heretiki ali osumljeni herezije. odgovor je bil v obeh primerih nikalen. kot tretja priča je bila zaslišana ključna in priza­deta oseba v zadevi: petindvajsetletni Thomasinus de Andriolis pokojnega Andriola iz izole, mož, ki sta mu njegova žena in duhovnik »nataknila roge«. Pod prisego je pritrdilno odgovoril, da pozna duhovnika ioannesa dominica de clerisa. na vprašanje, kako to, je povedal, da duhovnika pozna, ker je domačin in ker ga je na pred­večer prejšnjega gospodovega razglašenja (vigilia del Epifania, 5. januarja)15 našel v svoji hiši s svojo ženo fi­ornouello. duhovnik in žena sta se zaprla v hišo. mož je razbijal po vratih in žena mu je prišla odpret, duhovnika pa poslala na podstrešje. mož je sledil slutnji (perche il cuore me lo diceva) in šel gor. tam je našel duhovnika in mu prišel za hrbet, a se je duhovnik vrgel z balkona in skočil dol z neke strehe, izgubil pa je površnik (veste) na Thomasinovem vrtu. ta je oblačilo kasneje pokazal koprskemu škofu (to je bil prečastiti gospod ioannes ingegnerius, doktor obeh prav, 1576–1600). Zasliševalca je zanimalo, ali je bil Thomasinus sam, ko je vstopil v svojo hišo in našel gospoda ioannesa dominica, ali je bil kdo z njim. – Thomasinus je povedal, da je bil sam samcat (solo solitto). dodal pa je, da je duhovnik priznal, da je bil v hiši, da osramoti Thomasina, in videli so ga bežati. sledila so vprašanja, komu je duhovnik priznal, kdo ga je videl bežati, ali ga je kdo videl vstopiti ali izsto­piti iz Thomasinove hiše. kot tistega, ki mu je ioannes dominicus priznal dejanje, je Thomasinus omenil moj­stra marca iz Budve in priorja samostana sv. catherine. Bežati ga je videla gospa orsetta gospoda francesca di Virgraija in, kot naj bi sama rekla, tudi drugi. na vprašanje ali je še kdaj drugič videl in zalotil ioannesa dominica, da bi vstopil v njegovo hišo ali prišel iz nje, je odgovoril, da ga ni videl, pač pa so ga videli, da je sledil njegovi ženi, ko je šla na obalo za cerkvijo sv. Petra16 in se skril v rži. A tedaj duhovnik ni mogel storiti nič, ker 15 Edino prizadeti mož je navedel natančen datum dogajanja, ki ga v nadaljevanju upoštevam. Navajanja časa dogodka pri drugih pričah so manj natančna in nekoliko odstopajo; menim, da so manj zanesljiva. 16 Stala je na mestu bivše tovarne »Delamaris«. sta ga zmotili spodobni gospe collota gospoda mattisa iz Bal in marija gospoda francesca iz Pesara.17 naslednjega so na zaslišanje poklicali triintridese­tletnega gospoda Marca pokojnega gospoda Ioannisa Marcouicha iz Budve, tedaj prebivalca izole, ki naj bi mu po Thomasinovih besedah ioannes dominicus pri­znal svoje dejanje. na vprašanje, ali pozna duhovnika ioannesa dominica, je pritrdil. kako to, da ga pozna? – sam je že dlje časa tu in se je spoznal z njim. Zasliševalec je pričo vprašal, ali ve, da je gospod duhovnik ioannes dominicus v tem kraju razvpit kot spolno nevzdržen. Vprašani je slišal o tem in povedal, da se v zvezi z duhov­nikovo nevzdržnostjo omenjata catherina, žena nekega giouanina della Boa in fiornouella, žena Thomasina driolija. Podrobneje je moral pojasniti, kakšne so te govorice, kdaj, kje in v prisotnosti koga jih je slišal. – o tem je slišal na trgu od mnogih oseb. glede fiornouelle je stvar jasna, saj je duhovnika v hiši z njo našel njen mož in to vedo vsi. kar pa zadeva catherino, je priča slišala čevljarskega mojstra christofora prejšnji mesec na trgu, kjer so bili prisotni še drugi, a se zaslišani ni spomnil, kateri. tudi ta zaslišanec je prejel vprašanje, ali je videl gospoda ioannesa dominica vstopiti v hišo ali v hiši flore in catherine in obratno, ali je njiju videl vstopiti v duhovnikovo domovanje. – ni ju videl, a duhovnik giovanni domenico je na dan, ko je bil zaloten v hiši fiornouelle, prišel v samostan sv. catharine, kjer so se k mizi in obedu zbrali zaslišani, zdravnik, katerega imena priča ni poznala, prior samostana – tudi njegovo ime je bilo priči neznano – in organist brat Placito; tam naj bi obedoval tudi gospod giovanni domenico. Prišel je ves preznojen, brez vrhnjega oblačila, zelo vznemirjen. ko so ga prisotni vprašali po vzroku, je povedal, da ga je mož fiornouelle našel v svoji hiši, ga brcnil in pripravil do tega, da je pustil ogrinjalo. Zaslišanega je prosil, naj gre ponj, a ga ta ni dobil, ker ga je mož skril. naletel pa je na fiornouello, ki ji je mož sledil v cerkev in ji grozil, da jo bo ubil, ker ga je osramotila, pa ga je zaslišani uspel zadržati od nakane. in ker se ženska ni imela kam zateči, saj je tudi njen oče ni hotel sprejeti in se je pritoževal, da je osramotila vse sorodstvo, jo je sam vzel k sebi domov, dokler ni očeta minil srd in jo je bil pripravljen sprejeti v domačo hišo, kjer je še zdaj. kaj pa priznanja? Ali je gospod ioannes dominicus kdaj priznal, da je občeval s fiornouello in ali je to priznala ona? odgovor je bil, da tega njemu ni priznal noben od njiju. na vprašanje, ali mu je duhovnik kdaj priznal, da je telesno poznal catherino in je tako ona izpovedala, da se je duhovniku dovolila telesno spoznati (ha confessato, di hauerrsi lassi­ato conossere carnalmente da lui), je vprašani odgovoril, da mu je duhovnik na trgu pred več kot mesecem dni – kdo je bil tedaj prisoten, se ni spomnil – povedal, da 17 Teh dveh kasneje niso zaslišali. Cerkev sv. Katarine v Izoli (foto: Marko Bonin). je občeval s catherino. sledila so vprašanja, ali je priča videla ioannesa dominica vstopiti v catherinino hišo in obratno, ali je videla catharino iti k njemu. Je videla duhovnika ioannesa dominica kje na skrivnih mestih z omenjenima ženskama? na vsa ta vprašanja so bili odgovori nikalni. Zanimiv je odgovor zaslišanega na vprašanje, ali je ioannes dominicus vzdrževal katero od obeh žensk ali jima nudil kakšno pomoč. Povedal je, da ne ve, če jima je kaj dal, da pa verjame, da sta prej onidve dali kaj njemu, ker je mlad in lep (perche e gio­vane e bello). glede pijančevanja in igre je povedal, da se je ioannes dominicus igral z žogo (alla palla) in kartal z njim. na vprašanje, kdo je bil še zraven, je imenoval mojstra iseppa manzola, ki da je večkrat igral z njima.18 Pijanega ioannesa dominica ni videl. da je duhovnik giovanni domenico občeval s catherino, mu je povedal iacomo carlino,19 o tem pa mu je govoril tudi duhovnik nicolo Parentino. edina ženska priča v zaslišanju je bila petindvajse­tletna gospa Vrsa, žena Francesca de Virgraija, ki jo je Thomasinus omenil kot očividko dogodka. na vprašanje je potrdila, da pozna duhovnika gospoda ioannesa de 18 Te osebe niso pritegnili k pričanju. 19 Domnevam, da je ime zabeleženo napačno in da gre za Iacoma Furlana. clerisa. način, kako ga pozna, je bežen: na videz (per vista). Ali ga je videla vstopiti v hišo fiornouelle? – to ne, a videla ga je, da je skočil z zidu vrta, ki se doti­ka Thomasinove hiše. na vprašanje, ali ve, zakaj se je to zgodilo, je povedala, da je slišala, da je Thomasino zalotil duhovnika zaprtega v svoji hiši s svojo ženo fi­ornouello, da ga je nagnal in ga pripravil do tega, da je skočil iz hiše na vrt, z vrta pa na cesto. Videla ga je brez površnika, in takoj se je odstranil z njenega balkona, kar je videl tudi solastnik hiše (to je bil Thomasinus), ki je bil za njim. na standardno vprašanje, ali je fiorouella priznala, da je občevala z omenjenim duhovnikom, je zaslišana odgovorila nikalno. in kdaj in v prisotnosti koga je videla ioannesa dominica lesti z vrtnega zidu? – to je bilo pred kakšnim mesecem, drugih, ki bi to videli, ni bilo, ker so zunaj naselja nabirali olive. sledilo je zaslišanje oseb, ki so na dan gospodo­vega razglašenja 6. januarja v servitskem samostanu sv. catherine prisostvovale dopoldanskemu obedu, na katerega je bil povabljen tudi ioannes dominicus, a je prišel z zamudo, ves pretresen in brez plašča in potem opisal dogodek. Brat Placitus iz trbiža iz ser vitskega samostana sv. Catherine iz Izole, star 32 let, je na vprašanje ali pozna gospoda ioannesa dominica de clerisa, pritrdil. kako da ga pozna? – ker živi v izoli, giovanni domenico pa opravlja svoje delo v cerkvi sv. marije, kjer zaslišani igra na orgle. tam ga je videl, čeprav si nista zaupna. sledilo je vprašanje, če sta bila kdaj skupaj ob kakem obedu. – ioannes dominicus je nekajkrat obedoval v samostanu sv. catherine, ko je bil tam tudi zaslišani. Ali se je nedavno zgodilo, da naj bi bil duhovnik ioannes dominicus pri obedu v samostanu sv. catherine, pa je prispel v samostan že po začetku obeda, ves oznojen in pretresen od strahu (sudore plenus et timore percul­sus)? Vprašani je pritrdil in povedal, da se je pred dvema mesecema duhovnik dominicus napovedal k obedu v samostanu. Prišel je ves oznojen in prestrašen, ko so se prisotni že odpravljali k mizi. izpraševalca je zanimalo, kaj je tedaj ioannes dominicus povedal glede vzroka znoja in strahu. Priča je bila tu dokaj nazorna: ko so šli k mizi je prišel duhovnik giovanni domenico brez površnika in ves bled; dolgo se je pogovarjal z mojstrom marcom iz Budve, ki je tudi prišel jest. oddaljila sta se od priče in priorja in dolgo skupaj razpravljala. ker je zaslišani želel jesti, ju je poklical k mizi, onadva pa sta odgovarjala »takoj, takoj« (á desso á desso). ko so bili prisotni končno na tem, da sedejo za mizo, je mojster marco sedel, duhovnik giovanni domenico pa ni hotel jesti. Po obedu je vsem povedal, da je bil v hiši Thomasi­nove žene – imena zaslišani ni poznal –, kjer ga je našel njen mož in ga nagnal. dogodek je opisal tako, da ga je Thomasinova žena, o katere dejanjih se sedaj šušlja, skušala zapeljati za svoj užitek (cercava a ridurlo a suoi piaceri). tistega jutra je bila omenjena gospa na cesti, ki vodi mimo, videla ga je in ga prosila, naj vstopi v njeno hišo, da mu bo nekaj povedala, pa je ni poslušal. rekla je, da je tekla do sv. Petra, da bi ga prosila, naj jo navdihne. Potem ga je peljala naokrog do svoje hiše. Pripetilo se je, da je stopil vanjo, za njim je vstopila tudi sama in potem zapahnila vrata. notri nista bila niti toliko časa, da bi odzvonilo tri apostolske vere (sonasi tre credi), ko se je nenadoma pojavil njen mož, ki je imel ogleduhi­njo (spia) in ga nagnal, tako da je bil prisiljen uiti skozi okno in se rešiti, za seboj pa je pustil površnik. sledili sta vprašanji, kdo je bil prisoten ob izpovedi in kdaj je bila podana. – Prisoten je bil mojster marco iz Budve, prior duhovnik brat elias iz Vicenze in zdravnik. na vprašanje, ali je gospod ioannes dominicus priznal, da je kdajkoli občeval s Thomasinovo ženo, je vprašani od­govoril, da njemu ne. Potem se je zasliševalec lotil druge ženske, ki so jo omenjali v zvezi z grešnim duhovnikom in vprašal pričo, če pozna catherino, ženo ioannina della Boa. Priča je ni poznala, a jo je slišala omenjati. na vprašanje, če jo je omenjal dominicus, je bil odgovor nikalen. Zaslišani ni vedel, če je bil duhovnik na glasu, da je občeval z njo. Zanikal je, da bi ga videl vstopiti v hišo Thomasinove žene in obratno. tudi ni vedel, če je mladenka izjavila, da sta z duhovnikom občevala. Pač pa je poznal govorice, da je duhovnik giovanni dome­nico poklical Thomasinovo ženo k spovedi; to je – ni se spomnil kdaj – slišal od duhovnika nicola Parentina na trgu, kjer so bili tudi drugi. Častiti pater Elias iz Vicenze, prior servitskega samostana sv. Catherine iz Izole, star 50 let, je potrdil, da pozna gospoda ioannesa dominica de clerisa. na vprašanje, ali je ta običajno prihajal zaradi okrepčila v njegov samostan, je povedal, da je od maja, odkar je on prior, prišel v samostan osem do desetkrat obedovat. Ali je kdaj dopoldan prišel povsem razgret in bled, ko so ga nekaj časa čakali? – nekega jutra po božiču so ga prior in nekaj drugih čakali za obed in ko so želeli k mizi, je prišel bledega obraza, brez površnika in pripovedoval, da je šel v hišo žene nekega Thomasina, kjer ga je ta našel in ga pripravil do tega, da je skočil skozi okno na vrt, kjer je pustil površnik. kdo je bil poleg, ko je duhovnik ioannes dominicus prišel v samostan in to povedal? – tam so bili mojster marco Budva in duhovnik brat Placito.20 na vprašanje, če je gospod ioannes dominicus povedal, da je imel spolni odnos s Thomasinovo ženo, je prior odgovoril, da je izjavil, da ni imel časa storiti nič; komaj sta se zaprla v hišo, je namreč prišel mož. tudi ni priznal, da bi kdaj drugič občeval s Thomasinovo ženo. Zadnji zaslišani iz družbe, ki je obedovala v samosta­nu sv. catherine, ko se je vanj zatekel ioannes domini­cus, je bil štiriindvajsetletni odlični gospod Lucius Riz­zonicus zdravnik iz Novare. na zastavljeni vprašanji je odgovoril, da duhovnika ioannesa dominica de clerisa pozna in z njim prebiva. sta bila kdaj skupaj v samo­stanu sv. catherine, kamor duhovnik gospod ioannes dominicus ni prišel ob času, kasneje pa se je pojavil brez površnika, ves prebledel? – to je bilo enkrat pred približno poldrugim mesecem. Zdravnik in ioannes dominicus sta nameravala obedovati v samostanu sv. catherine, pa se je duhovnik pustil čakati. Prišel je šele, ko so prisotni hoteli k mizi. Bil je bled, brez površnika, ves vznemirjen. na vprašanje, ali je duhovnik povedal za vzrok svojega stanja, je zdravnik pritrdil: povedal je, da je bil zasačen v hiši neke mladenke, katere imena zdravnik ni poznal, možu pa je ime Thomasino. ker se je bal, da ga bo ta ubil, se je spustil iz hiše dol in pustil za sabo površnik. Povprašan po prisotnih, ki so slišali to izjavo, je zdravnik povedal, da so bili tam mojster gospod marco iz Budve, duhovnik prior in duhovnik brat Placito iz samostana sv. catherine. na vprašanje, če je tedaj ioannes dominicus priznal, da je občeval s Thomasinovo ženo, je odgovoril, da je povedal, da je bilo časa komaj za Ave marijo, ko se je nenadoma pojavil njen soprog, in da z njo ni počel nič slabega. na zastavljeno vprašanje o tem je povedal, da ni slišal, da bi ioannes dominicus kdaj prej občeval s Thomasinovo 20 Prisotnosti zdravnika se prior ni spomnil. ženo ali s katero drugo žensko, niti ga ni nikoli videl iti v hišo te ženske. sledilo je še zaslišanje treh prič, ki bi mogle izpove­dati kaj konkretnejšega glede odnosa ioannesa domi­nica s catherino, drugo poročeno žensko, o čemer se je šušljalo po izoli. Častiti duhovnik Nicolaus Parentinus pokojnega gospoda Pisija, star 28 let, je na vprašanje, ali je dominus ioannes de cleris razvpit po spolni ne­vzdržnosti s catherino, ženo ioannina Bua, odgovoril, da je o tem slišal z več strani, vendar gospoda pozna in o tej zadevi ni prepričan. tridesetletni plemeniti čevljar Christoforus po­kojnega Sebastiana Beltrama iz Izole je vprašan po slovesu ioannesa dominica glede spolne nevzdržnosti s catherino, ženo ioannina della Bua povedal, da se tako govori okrog, a da drugega ne ve, razen da mu je iacomo furlano, hlapec bratov sv. catharine povedal, da je neke noči zasačil duhovnika dominika oboroženega, ko je metal kamen v okno catherine. na ta znak je šla odpret vrata, a giacomo je prišel po cesti in preprečil, da bi duhovnik giovanni domenico stopil v hišo omenjene catherine. Povedal je tudi, da sta se spoprijela in si iz­menjala nekaj udarcev, ker je giacomov brat nameraval vzeti catherinino sestro za ženo. Povprašan po tem je povedal, da mu je giacomo to povedal letos poleti na samem v vinogradih. Petindvajsetletni Iacobus Furlanus pokojnega Ber­narda, prebivalec Izole, je bil izprašan v ponedeljek, 8. februarja. na zastavljeno vprašanje je odgovoril, da pozna duhovnika ioannesa dominica de clerisa in da ve, da je razvpit, češ da je občeval (di hauer commer­cio carnale) z neko fiornouello, hčerko mojstra nicola iurca. Ali ga obrekujejo glede nevzdržnosti s kakšno drugo žensko? – Šušljalo se je, da je hodil h catherini di gioannini della Bua, a o njej se ne ve za gotovo. Ali je videl duhovnika ioannesa dominica priti k hiši ome­njene catherine? – ne, videl pa ga je na poti, ob kateri je catherinina hiša. na vprašanje, kaj je duhovnik tam počel, je odgovoril, da je tam postaval. kdaj je bilo to? – Pred kakim letom ga je zaslišani tam nekajkrat videl podnevi in ponoči. na vprašanje, kako je bil duhovnik opravljen ponoči, je opisal, da je bil v sivi suknji, nako­dranih las in je imel meč. Ali ga je videl metati kamen v okno catherinine hiše, ali jo klicati z žvižgom ali gla­som? – ni ga videl početi kaj takega. Zasliševalec je po tem odgovoru pričo opozoril, da mora govoriti resnico, pa je svojo izjavo ponovila. Povprašan ali se je z duhov­nikom kdaj tam spopadel z orožjem in zakaj, je zaslišani izjavil, da to ne drži. Pač pa se je neke noči tam stepel z nekom, ki je bil preoblečen in ga ne pozna. srečala sta se, pa se nobeden ni hotel umakniti drugemu, da bi šel mimo. to je bilo pred kakim letom, v temni noči. na vprašanje, ali je menil, da je bil to duhovnik ioannes dominicus, pa je zaslišani odgovoril da ne, ker je ta njegov prijatelj in se z njim ne bi tepel. Zasliševalec je zaslišanega spomnil, da je drugim rekel, da je šlo za du­hovnika, pa je zaslišani zatrdil, da tega ni nikoli izjavil.21 Zaslišanja zaključuje sklepna ugotovitev in odloči­tev: to je inkvizicija, ki jo je opravil spoštovani gospod auditor prečastitega gospoda apostolskega vizitatorja dalmacije in istre. gospod ioannes dominicus de cle­ris iz izole se je telesno zapletel (carnaliter se immiscuit) z neko fiornouello, ženo Thomasina Andriolija iz izole in tako z njo zagrešil prešuštvo (adulterium commisit). o tem so se razširile javne govorice. tafellus de tafel­lis, doktor obeh prav, kanonik Verone in prečastitega Agostina Valerija, apostolskega vizitatorja istrie in dal­macije, poziva ioannesa dominica de clerisa, da pride osebno v roku treh dni, da se bo zagovarjal zaradi pre­šuštva z ženskami in tudi zaradi igre s kartami. obtoženi se očitno ni pojavil pred razsodiščem. V sredo 10. februarja so bile v kopru izpovedi prič potrje­ne in objavljene pri mestnih vratih kopra in izole. istega dne je tafellus de tafellis, glavni in duhovni auditor po zrelem razmisleku izrekel nad gospodom ioannesom dominicom kazen desetletnega izgona ne le iz izole in koprske škofije, ampak iz vse istrske province. če bi kršil meje in bi ga ujeli, bi moral tistemu, ki bi ga ulovil, plačati 50 liber, doletel bi ga enomesečni zapor in vnovični izgon. sodba je bila javno razglašena v torek 16. februarja 1580 v kopru. Dramatizacija V izoli sta se malo po sredi 16. stoletja (okrog 1555) rodila dva fantka. Poznala sta se od mladih nog, med njima je bilo tudi nekaj rivalstva. ioannes dominicus de cleris se je odločil za duhovniški, Thomasinus de Andriolis pokojnega Andriola pa za »posvetni« kmečki poklic. ioannes dominicus je bil bister in lep, njegov sokrajan Thomasinus pa povprečen in hude jeze. Za ženo pa si je uspešno pridobil pet let mlajšo fiornouello, ki se je moškim zdela precej lepa. Za privlačnim duhovnikom ioannesom dominicom so medlela srca (tudi poročenih) žensk, sam pa jih je k temu kljub svojemu duhovniškemu poklicu spodbujal. kljub zakramentu zakonske zveze se ni odrekel niti privlačnim poročenim ženskam, nasprotno – celo za­peljeval jih je. dobrodošlo orodje so mu nudile spovedi, kamor jih je vabil. 21 To je edina priča, ki ji zasliševalec ni povsem verjel na besedo. Prva njegova znana izbranka je bila catherina, žena giouannina della Boa. očividcev in prič, ki bi vedele kaj povedati o njunem razmerju, ni bilo dosti, k temu pa niso bile prepričane, da je bilo med njima kaj resnega. ioannesa dominica so opazili, da je večkrat podnevi in ponoči nenavadno počesan in neobičajno opravljen, oborožen z mečem postaval na poti mimo catherinine hiše in metal v njena okna kamenčke, da bi mu odprla. »ljudski glas« je bil do duhovnikovega razmerja s cathe­rino prizanesljiv – čeprav se je na trgu, ki je bil fokus in katalizator novic, a tudi govoric in čenč, menda nekoč sam pohvalil, da je bil s catherino intimen. govorice o tem razmerju pa je povsem zasenčila duhovnikova druga »afera« z zapeljivo fiornouello, ženo njegovega sovrstnika Thomasina. neposrednih in posre­dnih prič o tem razmerju ni manjkalo. njihove zgodbe so se stekale na izolski trg ob notranjem pristanišču in se z njega nekoliko predelane spet širile med ljudi, ki jih v dneh po gospodovem razglašenju 6. januarja 1580 na trgu nedvomno ni manjkalo; kmalu so dosegle slehernega izolana. že nekaj mesecev prej sta dve puritanski »spodobni« ženski, ki sta oprezali za nemoralnim vedenjem izo­lanov, Thomasinu prišepnili, da sta videli duhovnika ioannesa dominica, ki je sledil njegovi ženi fiornouelli proti obali in se zalezel v rž pri cerkvi sv. Petra. ome­njeni ženski sta »skok čez plot« mladega para preprečili. Pač pa je bil Thomasinus poslej pozoren; omislil si je ogleduhinjo, da je oprezala za fiornouello in ioannesom dominicom. ko je 5. januarja, na večer pred gospodo­vim razglašenjem opazila, da sta se skupaj vtihotapila v Thomasinovo hišo, je tega nemudoma obvestila. na vrat na nos je pohitel domov in – naletel na zapahnjena vrata! razbijal je po njih in fiornouella mu je bila pri­siljena odpreti, še prej pa je ioannesa dominica poslala na podstrešje, da bi se tam potuhnil. časa za pregreho menda ni bilo: od vstopa fiornouelle in duhovnika v hišo do moževega prihoda bi mogle komaj odzvoniti tri apostolske vere ali bi se zmolila Ave marija. ko je bil v hiši, je Thomasinus sledil instinktu in tekel na podstreš­je. dohitel in obrcal je ioannesa dominica ter ga nagnal v beg, tako da je ta v strahu, da ga bo Thomasinus ubil, skočil skozi okno in se prek balkona in streh sosednjih hiš spustil na Thomasinov vrt in od tam preplezal zid do ceste, Thomasinus pa mu je sledil. duhovnik je na begu izgubil površnik, ki se ga je polastil Thomasinus in se kasneje čez iohannesa dominica z omenjenim dokazilom pritožil pri koprskem škofu. fiornouella se je pred razjarjenim soprogom zate­kla v cerkev, kamor ji je sledil in ji grozil, da jo bo ubil, ker mu je nakopala sramoto. marcus iz Budve, znanec ioannesa dominica, je Thomasinov fizični obračun z ženo preprečil. Thomasinus je ženo nagnal od doma. Zatočišče je nato iskala v hiši svojega očeta mojstra nicola iurca, a je tudi on zaradi sramote, ki jo je na­kopala družini, ni hotel sprejeti. Začasno je nato živela pri marcu iz Budve, dokler se je ni oče usmilil in ji dal strehe nad glavo. ioannes dominicus pa je z razbesnjenim Thomasi­nom za petami zbežal v ser vitski samostan sv. catharine. tam je bil skupaj s štirimi drugimi gosti najavljen k ju­tranjemu obedu (v času dogajanja na predvečer gospo­dovega razglašenja in med obedom je precejšnja časovna vrzel). na obed je prihitel prepozno, ves bled, prekrit z znojem, pretresen in – brez površnika. družba se je odpravila jest z dodatno zakasnitvijo, ker sta ioannes dominicus in njegov znanec marcus iz Budve, ki je bil tudi povabljen k obedu, najprej staknila glavi, da bi se dogovorila o opisu dogajanja, ki naj bi ga zbrani druž­bi podal ioannes dominicus. Pojasnil naj bi njegovo navzočnost v Thomasinovi hiši in bil zanj kar najmanj obremenjujoč. Po obedu – ioannes dominicus sploh ni mogel jesti – je prisotnim predstavil razlog za svoje stanje in povedal, da ga je Thomasinus našel v svoji hiši skupaj s svojo ženo, ki je nanj prežala, da bi ga zlorabila za svoj užitek. Zvijačno ga je zvabila v hišo in potem zapahnila vrata. med njima pa ni bilo nič nedovoljenega, ker ni bilo časa, saj se je takoj po njunem prihodu v hišo pojavil Thomasinus. Bil je razjarjen, tako da se je ioannes dominicus ustrašil za svoje življenje. Thomasinus ga je obrcal in prisilil, da je zbežal in za seboj pustil površnik. o dogodku je slišala in se ob njem muzala vsa izola, ker pa se je Thomasinus nad ioannesom dominicom pritožil škofu in ker je prav tedaj v koprski škofiji po-tekala vizitacija, je bil o dogodku obveščen tudi vizita­torjev auditor. dal je poklicati enajst prič in jih zaslišal, ne le o duhovniku ioannesu dominicu, ampak tudi o vedenju drugih duhovnikov, ki je bilo menda vzorno, o prešuštnikih, oderuhih in heretikih v izoli, ki jih ni bilo. Zaslišani so slišali za dogajanje med duhovnikom in fiornouello, nekateri pa so poznali tudi duhovni­kovo »afero« s catherino. Večina zaslišanih je zgodbo duhovnika in fiornouelle poznala le po govoricah. Zelo stvaren in nazoren je bil »rogonosec« Thomasinus, ki je na ženo in duhovnika naletel »v živo« in bil prepri­čan, da ga je slednji skušal nalašč osramotiti. ker je duhovnika na svojem domu zalotil sam brez drugih prič, je v potrditev verodostojnosti svojega opisa dogodka opozoril, da je ioannes dominicus sam povedal, da je bil z njegovo ženo v njegovi hiši, sicer pa je duhovnika na begu videla tudi Thomasinova soseda, ki je opisala njegov beg na Thomasinov vrt in prek vrtnega zidu na cesto. duhovnikovo izjavo o dogodku so na jutro go­spodovega razglašenja slišale štiri osebe, ki naj bi skupaj z ioannesom dominicom obedovale v servitskem samo­stanu sv. catherine. njihova pričevanja so bila skladna: ioannes dominicus je k obedu zamudil, pritekel je ves bled in poten ter brez površnika, ni mu bilo do hrane. Po obroku je opisal, kaj se mu je zgodilo in sicer na način, ki je krivdo za njegovo navzočnost v Thomasinovi hiši pripisoval fiornouellini pohoti in zvijačnosti, hkrati pa je zanikal, da bi prišlo med njima do spolnosti. Vizitacijski auditor ioannesu dominicu ni nasedel. Pozval ga je na zagovor, ker pa se ni odzval, ga je kazno­val z izgonom iz istrske province. Zak ljuček dogajanje, ki ga opisuje inkvizicijski proces vizita­torjevega auditorja, je večplastno. na eni strani kaže vzdušje po tridentinskem koncilu, ko si je cerkev po svojih načelih prizadevala urediti spolno življenje verni­kov, zlasti duhovščine. stare prakse (konkubinat, prešu­štvo) pa je bilo težko izkoreniniti – Valierjeva vizitacija je odkrila številne odklone od cerkvenih pravil. sam vizitacijski preiskovalni postopek kaže na usta­ljeno prakso: bil je premišljen in dodelan. to je razvidno iz logičnega zaporedja zaslišanih prič, katerih seznam se je oblikoval sproti v skladu z informacijami, pridoblje­nimi ob predhodnih zaslišanjih. čeprav k pričanju niso bile pritegnjene prav vse osebe, ki so jih zaslišani v svojih izjavah omenjali, pa je postopek zajel vse ključne priče razen ovaduhinje, ki je omenjena posredno pri enem od opisov izpovedi ioannesa dominica. Proces je potekal po natančnih pravilih z vnaprej sestavljenimi vprašalni­ki, ki so zajemali problematiko zadeve in skušali prever­jati izjave zaslišanih z dodatnimi vprašanji in z izjavami drugih prič. Zaradi kršenja pravil vzdržnega življenja in kršenja zakramenta svetega zakona – ioannes domi­nicus je grešil s poročeno žensko –, ga je doletela kazen izgona iz istre. ta kazen je bila tedaj težja, kot si to lahko predstavljamo danes. ioannes dominicus si je pridobil slab sloves, ki ga je poslej spremljal v vsem katoliškem svetu. žal nam njegova nadaljnja usoda ni znana. Proces pa pripoveduje še druge zgodbe o izoli in njenih prebivalcih. Večina družabnega življenja se je odvijala na mestnem trgu, kamor so se stekale in od koder so se širile novice. očitno so tam stalno posta­vali ljudje (predvsem moški22), ki so bili pripravljeni poklepetati z drugimi. to je razumljivo, saj so tedaj pomembne novice razglašali ali mestni klicarji ali du­hovniki, medtem ko so se drobni trači širili od ust do ust; saj sodobnejših sredstev javnega obveščanja tisti čas ni poznal. so pa ljudje povsod zvedavo oprezali drug za drugim, se za hrbtom opravljali in drug o drugem vedeli tako rekoč vse. Zapisi pričevanj slikajo tudi razmerja med posa­mezniki, njihov značaj in razmišljanja. na eni strani imamo opraviti z dvema rivaloma, ki sta se poznala od malega in si nista bila posebej ljuba. ioannes dominicus je bil kot duhovnik dobro oskrbljen in priljubljen, bil je veseljak in se je rad zabaval. Presenetljivo brezskrbno in lahkomiselno si je privoščil tudi prepovedane ra­dosti (ženske, karte). – Thomasinus je bil razburljiv in sumničav. V primerjavi z ioannesom dominicom je imel – verjetno tudi zaradi svoje žene, ki je tekala za duhovnikom – morda občutek manjvrednosti, gojil pa je tudi fiksno idejo, da ga skuša njegov tekmec iz otro­štva osramotiti in se prav zato vrti okrog njegove žene. Pričevanja posredno osvetljujejo tudi hrepenenja mladih poročenih žena. Vsaj dvema nezadovoljnima in naivnima poročenima dekletoma je godila pozor­nost izobraženega duhovnika, ki je v njima načrtno vzbujal utvaro nečesa, česar jima lastni mož, ki se je ves dan posvečal kmetovanju, ni nudil. tudi tu preseneča neprevidnost obeh vpletenih akterk, saj se nista zme­nili za možne posledice svojih dejanj. catherina je bila pripravljena duhovnika, ki ji je v okno vrgel kamenček, spustiti v hišo, fiornouella pa je to storila. Posledice za­njo so bile hude: bila je poročena, pa se je morala vrniti k očetu. ločitev zakona je bila tedaj praktično nemogoča, torej ji je bila onemogočena nova resna zveza, upala je lahko le, da jo bo mož nekoč voljan sprejeti nazaj. k sreči izolski statut prešuštva ni obravnaval kot kaznivo dejanje, sicer bi jo še oglobili in ji odvzeli kakšne pre­moženjske pravice. 22 Podatkov o zbirališčih, kjer bi novice med seboj izmenjavale ženske, zapis ne nudi. Zapis zaslišanj in razsodbe omogoča še več drugih razmišljanj, o katerih morda kdaj drugič. Viri in literatura Conciliorum oecumenicorum generaliumque decreta. Editio critica I. The oecumenical councils. From Nicaea I to Nicaea II (325-787), (ed. Alberigo, giuseppe u.a.). turnhout: Brepols, 2013. Conciliorum oecumenicorum generaliumque decreta. Editio critica II/1. The General Councils of Latin Christendom. From Constantinople IV to Pavia– Siena (869–1424), (ed. garcía y garcía, Antonio et all.). turnhout: Brepols, 2013. Conciliorum oecumenicorum generaliumque decreta. Editio critica III. The oecumenical councils of the Roman Catholic Church. From Trent to Vatican II (1545–1965), (ed. ganzer, klaus, Alberigo, giuseppe, melloni, Alberto). turnhout: Brepols, 2010. denzler, georg: Die Geschichte des Zölibats, freiburg: herder, 1993. Jedin, hubert: Geschichte des Konzils von Trient 1–4. freiburg im Breisgau: herder, 1949–1975. lavrič, Ana: Vizitacijsko poročilo Agostina Valiera o koprski škofiji iz leta 1579 = Istriae visitatio apostolica 1579. Visitatio iustinopolitana Augustini Valerii. ljubljana: Znanstvenoraziskovalni center slovenske akademije znanosti in umetnosti, umetnostnozgodovinski inštitut franceta steleta, 1986. naldini, Pavel: Cerkveni krajepis ali opis mesta in škofije Justinopolis ljudsko Koper (red. darko darovec). koper: Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, Znanstvenoraziskovalno središče republike slovenije, Škofija koper 2001. Zusammenfasung AH, DIESES UNSELIGE GESCHLECHtLICHE VERLANGEN! Die Untersuchung gegen den sündhaften Pfarrer Ioannes Dominicus de Cleris in Izola/Isola der Visitationsbericht von Agostino Valier (1565– 1599), Bischof von Verona, der von Papst gregor Xiii. (1572–1585) zum apostolischen Visitator der Bistümer in dalmatien und istrien ernannt worden war, berichte­te anlässlich der Visitation des Bistums koper/capodis­tria 1580 von mehreren geistlichen, die laut den worten vereidigter glaubwürdiger Personen den grundsatz der sexuellen enthaltsamkeit missachtet hatten. ein solcher fall war Pfarrer ioannes carpan in der kirche des hl. michael in krkavče/carcase, der bereits erwachsene und verheiratete kinder – einen sohn und eine tochter – hatte, jedoch laut den Versicherungen des befragten Zeugen in der Zeit seines Pfarrdienstes in krkavče ent­haltsam gelebt hat. Pfarrer Andrea in der kirche des hl. sabas in kaštel/castelvenere lebte mit Thomas tochter, der witwe catherina, und hatte mit ihr eine rund drei Jahre alte tochter. er war nicht besonders gewissen­haft und drückte sich gerne um seine Verpflichtungen. Zwei säuglinge starben daher ohne sakramente und drei frauen ohne Beichte. Aufschlussreich war die erklärung des ehemannes einer der verstorbenen frauen, der sich laut Aussage des Verhörten beschwerte, seine frau sei wie eine wölfin verendet. der Pfarrer in der kirche des hl. Anton in dvori (früher: korte/corte d 'isola) bei izola hatte zwei söhne, jedoch – und dies war wohl ein mil­dernder umstand – nicht in seinem haus; der jüngere sohn war zwanzig Jahre alt, der ältere lebte in Venedig. Auch der Pfarrer der kirche des hl. florian in kubed/ covedo hatte einige tage eine konkubine bei sich. der Visitationsbericht schließt mit zivilen Akten, in denen sich die Parteien – sowohl Privatpersonen von unterschiedlichem stand als auch verschiedenen ins­titutionen und gemeinschaften von bunt gemischter örtlicher herkunft – mit ungelösten Angelegenheiten und streitigkeiten an das schiedsgericht des Visitators wandten. Besonders umfangreich unter diesen Akten ist die untersuchung über das unmoralische leben des attraktiven, jüngeren Pfarrers ioannes dominicus de cleris in izola, der den freuden des weltlichen lebens, nämlich den frauen, dem trinken und dem spielen, nicht abgeneigt war. er verstrickte sich in Verhältnisse mit zwei verheirateten frauen: mit catherina, ehefrau von giouanino della Boa, und mit fiornouella, ehefrau von Thomasinus de Andriolis. letzterer ertappte seine ehefrau und den Pfarrer im abgeschlossenen heim. der Pfarrer sprang aus Angst vor dem aufgebrachten ehe­mann durch das fenster und suchte Zuflucht im kloster der hl. katharina. Auf der flucht verlor er seinen mantel. mit diesem Beweisstück beschwerte sich Thomasinus beim Bischof von koper. da gerade zu jener Zeit die Visitation im Bistum stattfand, übergab der Bischof die Angelegenheit zur untersuchung an das schiedsgericht des Visitators, vor dem mehrere Personen einvernom­men wurden. der Vernehmer tafellus de tafellis, dom­herr von Verona, verkündete für den Pfarrer von izola die strafe der zehnjährigen Verbannung aus istrien; würde er innerhalb istriens ertappt müsste er demjeni­gen, der ihn erwischte, 50 libre zahlen, sodann käme er für einen monat ins gefängnis und würde nach Ablauf dieser strafe erneut verbannt werden. Schlagwörter: Bistum koper/capodistria, sexuelle enthaltsamkeit der geistlichkeit, kirchlicher untersu­chungsprozess Stanislav Južnič Galilei pri nas O spretnih trgovcih z beneško soljo in povzpetniškem sorodstvu na Kranjskem JUžNIČ, Stanislav, dr. univerza v oklahomi, oddelek za zgodovino znanosti, us- norman ok 73019-6030, west Brooks 401 929.52Ga lilei 339(497.4)"16":664.41 GALILEI PRI NAS O spretnih trgovcih z beneško soljo in povzpetniškem sorodstvu na Kranjskem Vpliv galileja galileja na kranjce je imel tudi osebno plat. starejši med njegovimi sorodniki na kranjskem je bil poglavitni beneški trgovec s soljo francesco galilei († pred 17. 6. 1647), ki je premeteno izkoriščal velike razlike v cenah soli med beneškim in habsburškim ozemljem. f. galilei je odločilno pripomogel pri ureditvi pokojnine galileo gali­leja pri katedrali v Brescii na tedanjem beneškem ozemlju. Za slovensko srenjo je bil še bolj pomemben zakupnik solne trgovine roberto galilei (1615 firence – 1681 ljubljana), ki je postal četrtni stotnik za istrski del kranjske, kranjski de­želan in premožni bankir. kot stotnik je poveljeval obrambi proti nameravanem turškem napadu proti dunaju leta 1663, svoj donosni položaj pa je obdržal dve desetletji, vse do svoje smrti. roberto je bil na kranjskem visoko čislan glede na botre robertovih otrok, med katerimi je bil tudi sam deželni glavar; robertova soproga je botrovala hčeri karla Valvasorja († 1697), polbrata polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja. raziskane so robertove povezave s petičnimi ljubljanskimi poslovneži, predvsem s trgovci kot sta bila caharija wald­treich in franc Zergoll(ern). ljubljanska zapuščina roberta galileja popisana kmalu po njegovi smrti nam možakarja kaže v vsem sijaju, saj je imel kar nekaj pod palcem. roberto je poročil baronico mordax, ki mu je povila reci in piši osem otrok. razen najstarejšega sina so bili vsi krščeni v ljubljanski stolnici. ljubljanski frančiškani so pokopali roberta, njegovo soprogo in njuno odraslo hčer. Ključne besede: robert galilei, galileo galilei, sidonia Viktoria mordax poročena galilei, ljubljana, zgodnja mo­derna znanost. JUžNIČ, Stanislav, Phd, university of oklahoma, history of science department, us- norman ok 73019-6030, west Brooks 401 929.52Galilei 339(497.4)"16":664.41 GALILEoS oN oUR tERRItoRy About skillful Venetian salt traders and ambitious family members in Carniola The influence of galileo galilei on the carniolans had a personal touch. one of his older relatives in carniola included the main Venetian salt trader francesco galilei († before 17 June 1647), who cleverly took advantage of large differences in prices between the Venetian and hapsburg territories. f. galilei played a key role in arranging galileo galilei’s pension with the cathedral in Brescia in the then Venetian territory. for slovenes, an even more important tenant of the salt trade was roberto galilei (1615 florence - 1681 ljubljana), who became the quarter captain for the istrian part of carniola, a carniolan countr yman and a rich banker. As a captain, he commanded the defence against the planned ottoman attack on Vienna in 1663 and kept his lucrative position for two decades until his death. roberto was held in high esteem in carniola, judging by the godfathers of his children, who included the head of the province himself; roberto’s wife was godmother to the daughter of karl Valvasor († 1697), the half-brother of the historian and polymath Janez Vajkard Valvasor. The article investigates roberto’s ties with affluent entrepreneurs from ljubljana, in particular tradesmen such as caharija waldtreich and franc Zergoll(ern). The ljubljana heritage of roberto galilei, which was inventoried soon after his death, reveals the splendor of a man who was quite wealthy. roberto married Baroness mordax, who gave birth to as many as eight children. with the exception of the oldest son, all were baptized in the ljubljana cathedral. The ljubljana franciscans buried roberto, his wife and their adult daughter. Key words: robert galilei, galileo galilei, sidonia Vik­toria mordax married name galilei, ljubljana, early modern science. Uvod naša zgodba meče luč na delovanja roberta gali­leja med slovenci ter razkriva pomen njegovih stikov s tedanjo kranjsko smetano vključno z grofi in knezi turjaškimi. odstira tančico s poslovanja ljubljanskih bogatih bančnikov-trgovcev, predvsem pa nakazuje ne­koliko skrivnostne robertove povezave z malteškimi vitezi. ljubljančan roberto galilei in njegovi sodelavci niso neznani slovenskemu zgodovinopisju. doslej smo se ukvarjali predvsem z vprašanjem, kaj je takšne de­narne mogotce, kot je bil galilejev sodelavec caharija waldtreich, privedlo med slovence. Zgodba nam danes torej tudi prišepetava sporočilo o nekdanji veličini in privlačnosti dežele na južnih obronkih Alp. Sol Florentinca Francesca Galileja uspeh galilejev med slovenci se je začel po krpano­vo – s soljo. seveda pa galileji niso prestavljali kobilic s cesarskih poti ali oprezali za biriči, saj so kot petičneži sami sebi krojili trgovinske zakone. franc (francesco) galilei je skupaj s fizikom fulgenzio micanziom s po­močjo svojih sorodnikov Benedetta galileja, Antona galileja in ottavija galileja v Benetkah skrbel za podeli­tev pokojnine katedrale v Brescii slovitemu fiziku gali­leo galileju. galileo galilei je medtem padel v papeževo nemilost in si sam ni znal pomagati. dohodek od ka­tedrale v Brescii je bil zagotovljen učenjaku g. galileju z bulo izdano v rimu 20. 3. 1627, vendar je bilo treba zgladiti še številne zapreke. galileo galilei je poskrbel za latinski dopis potrditve odvetništva beneškemu tr­govcu francescu galileju 4. novembra 1632, nekaj dni po g. galilejevem pozivu na sojenje v rim septembra 1632. francesco galilei je bil svojevrstni poslovni posre­dnik galileo galileja. Benedetto galilei je nadomeščal francesca galileja pri zastopanju g. galileja v Benetkah in Brescii na osnovi g. galilejevega pisma datiranega 21. 2. 1634, medtem ko je francesco februarja in marca 1634 posloval v istri. g. galilejevo pravico do dohod­kov so potrdili dne 23. 12. 1633. francesco galilei je 9. 8. 1635 znova trgoval v istri in je s seboj odnesel g. galilejevo pismo.1 francesco galilei je galileo galileju dvakrat pisal leta 1632 in znova leta 1635. ubogi gali­leo galilei je bil ob zadnjem pismu že v svojevrstnem hišnem zaporu v predmestju firenc. Galilei – Favaro: Le Opere, 14: str. 426 (pismo št. 2346 podpi­sano v Benetkah 13. 11. 1632), 14: str. 431 (pismo št. 2352, Be­netke 20. 11. 1632), 14: str. 434 (pismi št. 2357 in 2358, Benetke 27. 11. 1632), 15: str. 335 (pismo št. 2788, Benetke 26. 11. 1633); 16: str. 33 (pismo št. 2866, Benetke 4. 2. 1634) in 16: str. 161 (pismo št. 3016, Benetke 18. 11. 1634), str. 299 (pismo št. 3165, Benetke 9. 8. 1635); 19: str. 459, 470, 471. galileji so trgovali s soljo na kranjsko-beneški meji vsaj pol stoletja. dne 7. 1. 1634 se je Janez ferdinand grof Portia (1605-1665) obregnil ob obmejne furlansko­ -kranjske trgovce. obravnaval je luko Bakar, kjer od odsotnega galileja ni dobil pravih pojasnil glede trgo­vanja. galilei je namreč naselje zapustil, čeravno je imel tam številne važne tekoče posle.2 18. 9. 1638 je o francu galileju pisal Anton grof rabatta, cesarski komornik, habsburški ambasador v Benetkah in oče bodočega lju­bljanskega škofa Jožefa rabatte (1620-1683).3 f. galilei se je otepal stroškov s korespondenco in s plačevanjem oboroženih stražarjev, ki so varovali tovornike soli v karavanah.4 Zaščita je bila še kako potrebna med pre­vozom soli skozi gorski kotar, saj se tamkajšnji srbi še danes spominjajo svojih sosedov pravoslavnih cincarjev kot »napadalcev karavan s soljo«.5 Franc Galilei trguje s soljo 14. 9. 1638, prva stran (Arhiv republike Slovenije).6 2 7. 1. 1634 neimenovani Galilei Trgovina iz Bakra na celino, AS 2, š. 485 fol. 1709-1715, 1718 z omembo Galileja na strani 1715 na drugačnem papirju. 3 Schiviz: Der Adel, str. 179. 4 AS 2, š. 490 pag. 753 (14. 9. 1638), 761 (18. 9. 1638). 5 Izjava Srba Djordja iz predmestja Vrbovskega pričujočemu piscu 8. 8. 1998. 6 AS 2, š. 490, pag. 753. 19. 2. 16477 je Adam Zupančič z mitnice sv. Vid v rijeki poročal o kupčijah s soljo oktobra 1646 v Bakru in Bakarcu v povezavi z galilejem. 17. 5. 1647 je Adam Zupančič pisal že veliko ostreje zaradi banditizma in tihotapstva.8 franc galilei in »Ministro dell'Appalto de sali« Antonio Jakob (giacomo) corsi9 iz stare italijanske reške senatorske družine10 sta prevažala vino, obenem pa sol s Paga in raba, prav tako pa iz kopra ter milj v Bakar, trst, na kranjsko mitnico sv. ivana pri devinu, drugod po kranjskem ali po morju v Benečijo. Zupančič je opisal domala vse tihotapske poti pri trgovanju s soljo. star soli je v kopru stal 2 liri, na kranjskem pa je bil dvakrat dražji. sol so dovažali v koper in milje mimo habsburških podložnikov in pristanišč, prav tako pa so sol vozili skozi trst.11 nepridipravom je padla sekira v med, saj so po sol v trst hodili pogodbeno najeti mor­laki, da bi množili dobiček pri prepovedanem prevozu dalmatinske soli s Paga in raba v luko Bakar. seveda so se vestno izogibali cesarske mitnice sv. Vida v rijeki. Po f. galilejevi smrti je posle prevzel Antonio giacomo corsi,12 prav tako pa roberto galilei. V luko Bakar so za beneške oblasti z dalmatinskega Paga in raba izva­žali sol; tovorili so tudi špansko in vzhodnjaško sol pri ugodnih pogojih. da bi stopili na prste tihotapcem, so jim grozili kar s smrtnimi kaznimi. 100, 150 ali 200 in še več ladij je letno izvažalo sol iz luke Bakar, kar je primer zrel za solno zaporo ali za cesarski urad v karlovcu ob kolpi, se je pridušal jezni mitničar Zupančič. Po drugi strani pa podložniki lahko svobodno (trgujejo) s soljo po pogodbah podpisanih (pri mitnici) na sv. Vidu v rijeki, je pribil grof Zupančič.13 20. 7. 1647 se je corsi v italijanskem pismu podpisanem na rijeki branil Zupan­čičevih (giupancich, suppanchich) obtožb.14 Zgolj četrtino paške soli so vozili po cesarju ugodnih dovoljenih poteh, vse ostalo pa je šlo naskrivaj pred­vsem v luko Zrinjskih v Bakru. trgovec franc galilei je med zadnjimi izkoriščal prednosti cvetočega Zrinj­skega pristanišča v Bakru. njegov sorodnik in trgovski dedič roberto galilei je kot zakupnik solne trgovine od 21. 1. 1657 in četrtni stotnik istre (1662-1681) že moral 7 AS 2, š. 500 str. 1401-1408 (o Galileju na str. 1404 19. 2. 1647); AS 2, š. 501 pag. 1943, 1946-47, 2397 (17. 6. 1647), 2401-2402. 8 AS 2, š. 401, 19. 2. 1647, pag. 1404, 1943, 1946-47, 2397, 2401-2: AS 2, š. 501 Ljubljana 27. 5. 1647 (potrjeno v Ljubljani 17. 6. in 22. 6. 1647), str. 1941. 9 Vilfan: K zgodovini kmečkega trgovanja, str. 7. 10 Vanino: Isusovci, str. 183. 11 AS 2, š. 401, pag. 2399 (17. 6. 1647); Darovec: Solarstvo, str. 79; Darovec: Davki, str. 334, 348. 12 AS 2, š. 401, pag. 1946 (del dokumenta na str. 1943-1955, 1958, zapisanega 17. 6. 1647) in str. 2401 (del dokumenta na str. 2397­2410, zapisanega 17. 6. 1647, sprejetega v Ljubljani 5. 7. 1647). 13 AS 2, š. 401, dno pag. 2401, 17. 6. 1647, sprejeto v Ljubljani 5. 7. 1647 vrh pag. 2403, pag. 2409, 2410 kuverta s pečatom. 14 Podpisano 20. 7. 1647, sprejeto v Ljubljani 24. 7. 1647 (AS 2, š. 401, pag. 2411-2412 , 2414). tovoriti »belo zlato« skozi scilo in karibdo novih raz­merij moči po polomu Zrinjsko-frankopanske zarote. Posojilo za zakup in deželanstvo Za razliko od trgovca franca galileja je njegov soro­dnik bankir roberto galilei ob trgovanju s soljo postal celo kranjski visoki uradnik in politik. 26. 3. 1654 so kranjski deželni stanovi izstavili r. galileju zadolžnico za zajetno vsoto 6000 kron deželne veljave, za katero so bili pripravljeni priznati povišano vrednost 6000 kron nemške veljave.15 Posel je bil registriran tako v r. gali­lejevi zapuščini kot v zapisnikih deželnih stanov. Pisar deželnih stanov je najprej dne 26. 3. 1654 priznal sposo­jenih 3000 fl z letnimi obrestmi 6% in dobo vrnitve dveh let.16 deželnim stanovom očitno še ni bilo zadosti, saj so si pri galileju dne 29. 5. 1654 znova sposodili enako vsoto 3000 fl.17 na deželnem zboru so dne 3. 6. 1654 dodali nov kratek zaznamek o robertu galileju glede njegovega posojila s 3% obrestmi.18 19. 4. 1655 so sta­novi galilejevo posojilo že obravnavali kot svoj dolg v skupnem znesku 6000 fl. očitno so dolg nameravali poravnati s protiuslugo. V zahvalo za gmotno pomoč so galileju na seji deželnega zbora takoj po novem letu dne 21. 1. 1657 podelili cesarski koncesijski zakup za trgovino s soljo (Appalt).19 tako je bil volk sit in koza cela: dolg resda ni bil poravnan, a si zaradi tega ni nihče belil glave. Podoben zakup monopola solne trgovine je leta 1609 ob obnovi tržaških solin dobila družina de leo, ena od trinajstih rodovin ustanoviteljic sodobnega trsta. Z njegovim striktnim izvajanjem in preganjanjem tiho­tapcev so povzročili upor v Postojni, kjer so se domači podjetniki dotlej preživljali tudi s solno trgovino v slo­gu martina krpana. odločitev vlade je izzvala kmečke upore kraševcev proti zastopnikom zakupnika Jeremije de leo leta 1609/10. spori so junija 1610 zahtevali celo smrtne žrtve med spopadi v Postojni, v katerih so de leovi »iblajtarji« (Überreiter) potegnili ta kratko.20 Zviti roberto galilei je kot zakupnik solne trgovine obvladoval večji del donosnejših poslov v zahodnem 15 Nemška veljava je bila domala za 10% višja od deželne kranjske veljave leta 1721 (Škofjeloški pasijon, folij 3r http://nl.ijs.si/e-zrc/ sp/html/sp_ ct.html). 16 AS 2, š. 895, fol. 12v. Eno stran pred tem prvim Galilejevim posoji­ lom so obravnavali (jezuitskega) rektorja 26. 3. 1654, za Galilejem pa na isti strani reformirane avguštince 26. 3. 1654. 17 AS 2, š. 895, fol. 14v-15r (1654). 18 AS 2, š. 895, fol. 17v (1654). Dve strani pred Galilejem so obravna­vali R. Scarlichija, stran za Galilejem pa Radovljico. 19 AS 2, š. 895, fol. 48r (1655, Galilejev priimek brez krstnega imena napisan z enojnim l), 79v. 20 Marušič: Na Krasu, str. 172; Mainati: Croniche, str. 149-150; Vilfan, K zgodovini, str. 1. delu kranjske. denar je posojal tudi Janezu krstniku de leo in njegovim sorodnikom.21 ko je cesar leta 1661 odpravil apalt na sol in z njim omejitev uvo­za na monopolna skladišča,22 je s tem ukinil ali vsaj okrnil galilejeve ugodnosti. Zato so godrnjajočemu robertu v za­meno dali pismo deželanstva, ki je bilo zavedeno v protokolu deželnih stanov dne 9. 2. 1662.23 tam so svoj čas zavedli tudi po­sojilo. sorodnik slovitega fizika g. galileja se je tako prelevil v polnopravnega kranjca, de­želni stanovi so žvenketali z njegovimi zlatniki. roberto galilei je v prošnji za pismo deželanstva tr­dil, da na kranjskem deluje že od leta 1632 in še posebno po svoji poroki leta 1641. kljub temu je prvi ohranjeni dokument o njem šele dne 9. 2. 1647 sestavil v ljubljani Volf sigmund baron Purgstall (* 1610/11; † 1654/55), cesarski vojni svetovalec, polkovnik, dne 24. 11. 1631 po­višan v barona skupaj z bratoma zavoljo vojnih zaslug.25 Zna biti, da je galilei nekoliko pretiraval s poročilom o dolžini svojega staža na kranjskem. roberto je v prošnji kranjskim stanovom pripisal še oblast v slovenski marki, metliki, krasu in istri. oči­tno ti kraji po njegovi sodbi še niso bili samoumevno kranjski. Z nemalo samohvale je naštel svoje prijateljske odnose z deželnimi stanovi, svoje sposobnosti in odlike. najboljše priporočilo pa je bil robertov rodni brat re­dovnik Bartolomeo galilei, ki je bil kot dvorni upravitelj velikega vojvode deželnega kneza v firencah formalno nadrejen dvornemu filozofu-matematiku galileju gali­leju. Poleg robertovih znanj in kvalitet so zaslišani člani kranjskih deželnih stanov na florentinskega dvornega upravitelja še posebej opozorili ob možnostih za stike med florentinskimi in kranjskimi deželnimi stanovi. Zadišalo je po dobičku in vrli kranjci so si seveda meli 21 Dne 5. 5. 1653 je bil (Janez) Karl de Leo (1611-1656 Ljubljana) priča na poroki svojega sorodnika Georga de Leo pl. Lowenberga v Lju­ bljani; leta 1647 je bil grad Ravne razdeljen med Jurijem, Janezom Krstnikom in dvema drugima bratoma pl. Leo (Schiviz: Der Adel, str. 148; Smole: Graščine, str. 417). 22 Vilfan: K zgodovini, str. 7. 23 AS 2, š. 895, fol. 170v; AS 2, š. 896, fol. 372v-373r; Schiviz, Der Adel, str. 497 (št. 95); Gallileus Landemennsbriefe /Gallileus Robert de dato 9ten Febr. 1662 (AS 2, š. 844, Lit. G, številka spisa 3, devet nepaginiranih strani 9. 2. 1662). 24 AS 2, š. 504, fol. 480. 25 AS 2, š. 504, fol. 477-480 (Pisano čez prvi dve vrstici starejše oble­ dele pisave, 9. 2. 1649). roke. Pisar Bartolomejevega krstnega imena sprva ni poznal in je zanj pustil prazen prostor, v katerega je ime »Fr: Bartolomiae« pozneje nekoliko stisnil z dru­gačno pisavo. Podrobnosti ni bilo treba navajati, saj so vsi tedanji kranjski velmožje zelo dobro vedeli, kam pes taco moli ob bajeslovnem bogastvu florentinskih bankirjev in vplivnosti malteških vitezov. med viteze sta spadala Bartolomeo galilei in ljubljanski škof imenovan 9. 4. 1664 Jožef rabatta. 26 AS 2, š. 844, Lit. G, številka spisa 3, str. 1. roberto galilei je po prejemu pisma deželanstva aktivno sodeloval na številnih sejah deželnega zbora. Pogosto so ga podpisovali pod sklepe, navadno med zadnjimi naštetimi plemiči.27 Politika in denar sta v naših deželah rada sobivala z roko v roki. O robertovemu bratu malteškemu vitezu Bartolomeju Galileju v protokolu Deželnih stanov 9. 2. 1662, druga stran.28 Posojilo za istrsko glavarstvo Apalt in za njim deželanstvo očitno nista odtehta­la celotnega posojila. Povzpetniškemu robertu so čez nekaj mesecev podelili še donosno službo istrskega glavarja. to je bila svojevrstna nagrada za galilejevo posojilo deželnim stanovom osem let prej, ki ni bilo nikoli poravnano v gotovini, zato je roberto zadolžnico hranil še ob smrtni postelji. galilei je torej svoje visoke službe v resnici kupil. 27 AS 2, š. 897, fol. 185v (7. 3. 1663), 191r (27. 3. 1663), 193v (20. 4. 1665), 271r (6. 6. 1666), 276v (9. 6. 1666), 290v (3. 7. 1666). 395r (12. 3. 1664), 397v (29. 3. 1664), 402v (6. 6. 1664), 405r (14. 6. 1666), 410r (6. 8. 1664), 412r (17. 12. 1664), 475r (12. 1. 1665), 474v (15. 1. 1665), 479r (12. 2. 1665), 484v (14. 2. 1665), 490r (27. 3. 1663), 491v (19. 4. 1663), 494v (18. 5. 1665), 496v (20. 5. 1665). 28 AS 2, š. 896, fol. 373r. Po Janžu sigmunda gusiču († 1684) je glavarstvo is­trske četrtine najprej prevzel dotedanji korporal Andrej danijel baron mordax († 1689) dne 16. 11. 1662, ki naj bi zato odstopil s položaja korporala z dvema konjenikoma. sprememba se očitno ni najbolje posrečila, saj je že me­sec dni pozneje dne 16. 12. 1662 dolžnosti glavarja istre prevzel roberto galilei na temelju svojih sposobnosti za vojaško službo in izkušenj.29 kmalu po imenovanju je roberto šel skozi ognjeni krst. dne 19. 5. 1663 in 3. 7. 1663 je mordax pl. Porten­dorf v metliški trdnjavi posredoval oblastem poročilo četrtnega glavarja habsburške istre galileja o pomanj­kanju zastav v galilejevih enotah, saj je galilei prevzel le nekaj zastav leta 1658 po svojem predhodniku glavarju Janžu sigmundu gusiču. gusič je nato poveljeval med letoma 1663-1668 v senju.30 Zastave so bile nujne za vojskovanje ob turški meji, saj so dne 29. 6. 1663 kranj­ski deželni stanovi sestavili zapis o vodenju vpoklicev podložnikov. Zaradi preteče nevarnosti naj bi v poltre­tjem tednu zbrali podložniško vojsko. Vpoklicali naj bi vsakega 30., 10. in 5. obveznika, torej skupno kar tretjino živečih mož. sredi poletnih kmečkih opravil je bil takšen vpoklic kar zajeten zalogaj. Povod splošne mobilizacije za četrto avstrijsko-turško vojno 1663-1664 je bil na dlani. mogočna cesarska vojska je potrebovala podporo manj izurjenega podložniškega prateža. habs­burška istra pod galilejevim glavarstvom je obsegala severovzhod polotoka istre vključno s kraji Brseč, Pićan, Boljun, kastav, lovran, moščenice, Pazin, sveti Peter v gozdu, trviž, Volosko in tinjan v danes hrvaški istri. labin in Buzet sta bila že del beneške istre, medtem ko je rijeka leta 1717 postala posebno ozemlje, podrejeno upravi notranjih avstrijskih ozemelj s sedežem v grad­cu.31 Zbirališča za dolenjske, kraške in istrske nabornike so bila v ribnici, novem mestu, Postojni in Pazinu. V galilejevem času je bil Volf Augustin Paradeiser († 21. 2. 1696)32 deželnoknežji glavar za gorenjsko z lju­bljano, lienhardt fabianitsch33 za osrednjo kranjsko, Volf Adam mordax pa za dolenjsko kot gospodar grašči­ 29 AS 2, š. 895, fol. 178v, 179v (Mordax, tri odstavke za njim Galilei 1662); Smole, Graščine, str. 650; AS 2, š. 896, fol. 413r, 416r. 30 Smole: Graščine, str. 547; Kidrič: Gušič (geslo); AS 2, š. 895, fol. 164 (1647), 234 (1648), 321 (1649), 548 (1650), 603, 604, 625, 632, 633, 645 (1651), 652, 654, 705 (1652), 713, 250 (1663), 279; Schiviz: Der Adel, str. 372. 31 Kambič: Analiza, str. 52-53. 32 14. 7. 1685 je poročil Marijo Salomo Shesarich (Cesarič) (Schiviz: Der Adel, str. 180, 259). 33 Leonhard Medardus (Merherič imenovan) Fabianitsch graščak Lesičja (Geyerau) soprog Susanne (Johanne) Margarete Paradeiser. Bržkone je bil sin Elizabete oziroma Marije Gravars pl. Beksch in kranjskega deželnega glavarja Leonharda pl. Merheriča ime­ novanega Fabianitsch (1575-1650) posinovljenca svojega strica Leonharda Merheriča, ki je sezidal grad Lesičje (Schiviz: Der Adel, str. 3, 8, 176; Smole: Graščine, str. 386, 648). Preglednica: Kranjski četrtni stotniki Del Kranjske 1663 Februar 1682 1689 Gorenjska Volf Augustin paradeiser hans Adam Apfaltern Volf Augustin paradeiser Osrednja lienhardt Fabianitsch Krištof Franc puchenberg Krištof Franc puchenberg Dolenjska Volf Adam Mordax Volf Albert Schwab janez Vajkard Valvasor Kras in pivka lorenz Oberburg do 1670; roberto Galilei 18. 1. 1676 janez Krstnik De leo (3. 2. 1681 Istra)34 janez Krstnik De leo Istra roberto Galilei 1662-1681 Maksimilijan Friderik Moosheim 1682-35 janez Krištof portner ne Pred malim mostkom (neuhof ) v kandiji na desnem bregu krke pri novem mestu.36 Potomec rodovine spre­jete med kranjske deželne stanove leta 1571 lorenz pl. oberburg (okoli 1597-1670)37 je bil deželnoknežji glavar na krasu in Pivki, roberto galilei pa v istri. komisar­ -inšpektor za istrsko četrt je bil Janez krstnik de leo, za dolenjsko pa lienhardt fabianitsch in Volf erazem gall dne 19. 5. 1663.38 dne 18. 1. 1676 so na seji deželne­ga zbora v ljubljani poročali, kako je Janez ferdinand baron de leo osebno pregledal poslovanje namestnika mateja Šetine (schettina) in o ugotovitvah poročal ro­bertu galileju, ki v tem dokumentu ni bil navedel zgolj kot glavar za zbiranje prostakov v istrski četrti, temveč tudi v četrti krasa s Pivko.39 istrski glavar roberto galilei ni mogel mimo viso­ke dunajske politike. Premski graščak Janez Portia je galilejevo družino spoznal že kot cesarski diplomat v firencah. njegov sin Janez ferdinand knez Portia je bil zaupnik in domači učitelj cesarja leopolda i. kot višji dvojni mojster (Ajo) je bil tudi prvi minister. na tem položaju se je upiral premoči bratranca svoje pokojne prve soproge, kneza Janeza Vajkarda turjaškega. leta 1660 mu je cesar podaril 200.000 guldnov in gospostvo Pazin40 kot njegovo bodočo pokneženo grofijo. Pokne­ 34 AS 2, š. 895, fol. 399r. 35 AS 2, š. 903, fol. 292; Schiviz: Der Adel, str. 499. 36 Smole: Graščine, str. 386, 650; Valvasor: Die Ehre, 11: 391; AS 730 fasc. 123 Breckerfeld. Dne 1. 11. 1661 je bil skupaj s Sofijo Dorotheo Gussich v Novem mestu boter Volfu Konradu Breckerfeldu, sinu Konrada in Felicitas Gnediz iz Starega grada-Zagrad pri Otočcu. 6. 9. 1671 je bila njegova žena Katarina pl. Mordax skupaj s Geor­gom Sigmundom grofom Paradeiserjem botra sinu Juliana Sigmun­da Gusiča iz Zaboršta († 1684) in Sofije Dorotheje rojene grofice Lictenberg (Konstanzia, 1643-1727) v Novem mestu, 21. 1. 1672 pa je bila Rosina Mordax botra hčeri Johana pl. Stemberga (Schiviz: Der Adel, str. 186, 372). 37 Oče Andreasa Bernardina barona Oberburga, od 14. 4. 1661 glavar­ja Otočca v Liki, ki je skupaj s soprogo Katharino Sidonio Isenhausen 2. 12. 1654 krstil hčer v ljubljanski stolnici, 12. 12. 1670 pa sta krstila sina Johanna Jožefa v župniji Slavina, kjer je medtem leta 1669 kupil graščino Prestranek od grofa Bernardina Barba in pozneje še Klano (Schiviz: Der Adel, str. 11, 280, 499; Smole: Graščine, str. 390; http:// de.wikipedia.org/wiki/Andree_ Bernhardin_von_Oberburg). 38 AS 2, š. 896, fol. 446r; š. 897, fol. 126v. 39 AS 2, š. 895, fol. 330v-331r (1676). 40 Juričić Čargo, Pregled, str. 232. ženje bi Pazin v veliki meri odtujilo kranjski, zato je Portijev nasprotnik Janez Vajkard turjaški nagovarjal kranjske deželne stanove proti takšni odločitvi v času nepriljubljenosti cesarja in Portije po mirovni pogod­bi iz Vasvára sklenjeni 10. 8. 1664. tik pred Portijevo smrtjo so Pazin prodali kranjskim deželnim stanovom, nakar ga je kupil Portijev stari nasprotnik knez Janez Vajkard turjaški. dne 12. 3. 1666 so bili vsi štirje deželni poverjeniki podpisani pod potrdilo o poravnavi kontribucije 2000 41 AS 2, š. 518, str. 588 (29. 6. 1663). guldnov, ki jih je Janez Vajkard turjaški plačal kranj­skim deželnim stanovom za devet mesecev prej kupljeno gospostvo Pazin.42 na naslednji strani se je naštevanje prič nadaljevalo z istrskim glavarjem robertom ga­lilejem in drugimi. Zgolj ime roberta galileja je bilo zapisano v latinici, vsa ostala pa v gotici. ugledni galilei se je pisarju očitno še vedno zdel nekoliko tuj, verjetno tudi zaradi svojega bankirskega florentinskega ugleda, čeprav je bil že vrsto let kranjski plemič. roberto Galilei in sorodstvene povezave med kranjskimi oblastniki popisane dne 3. 6. 167343 neposredno po smrti deželnega glavarja Volfa Engelberta turjaškega (1610 -28. 4. 1673). Ljubljanski otroci najboljši prijatelj in knjižničar deželnega glavarja Volfa engelberta turjaškega Janez ludvik schönleben (1618-1681) je navedel soproga mordaxove (roberta) galileja kot potomca starega plemiškega etrurskega rodu, ki si je pridobil kranjsko plemstvo. ugotovitev je povzel vicedomski prisednik Johann gothard lukančič pl. hertenfels (1665-1711) in nato ludvik lazarini (1849 42 AS 2, š. 521, pag. 81, 82, 84 (12. 3. 1666). Prvi trije deželni pover­ jeniki so se podpisali pod prisego novega deželnega registratorja dne 10. 8. 1665 (Košir, Urad deželne registrature, str. 34). 43 AS 2, š. 528, str. 552. gradec-1930), ki je edini Viktorijo sidonijo mordax pripisal Portendorfski veji.44 roberto je poročil baronico sidonijo Viktorijo mordax leta 1641. robertov univerzalni dedič je po­stal njun prvorojenec rojen še zunaj ljubljane, ottavio (1644-1707).46 deželni glavar Volf engelbert turjaški je bil boter prvemu in zadnjemu ljubljanskemu otroku roberta galileja.47 drugi botri robertovega naraščaja prav tako niso bili od muh: baron herbart kacijanar, njegova mačeha baronica Barbara kacijanar, Ana marija Preiner rojena baronica egkh, prošt Janez Andrej pl. stemberg (1611-1666), Janez Adam pl. gallenberg, eber­hard leopold grof Blagaj, njegova hči margareta kor­dula poročena lamberg, elizabeta baronica Barbo48 in zet bratranca deželnega glavarja turjaškega, Bernardin Barbo.49 nedvomno sama smetana kranjske. roberto očitno ni bil kdorkoli. Viktorija sidonija galilei je bila dne 7. 1. 1653 botra hčeri (Janeza) karla Valvasorja († 3. 1. 1697), starejšega polbrata polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja. galile­jev stanodajalec Pettenegkh si je 8. 7. 1668 izbral nevesto 44 Schönleben, AS 42r 77 fol. 209r; Lukančič, AS 1073 I-44r, fol. 113, 126v (vrstica 12), 212; LJU 340 Lazarinijeve rodoslovne tabele, š. XV, pag. 386, 387. 45 LJU 340 Lazarinijeve rodoslovne tabele, š. XV, pag. 387. 46 NŠAL, Liber Baptizatorum Labaci Dompharr 8, pag. 80. 47 Schiviz, Der Adel, str. 6, 18; Steska, Dolničarjeva Bibliotheca, str. 194; LJU 340 Lazarinijeve rodoslovne tabele, š. XV, pag. 386, 387. 48 Botra sinu Melchiora von Hasiberja 27. 5. 1657 in hčeri Franca Bernarda barona Lichtenberga leta 1666 (ob domnevnem sorodni­ku Bernardinu Barbo grofu Wachsensteinu (* 1632) v Moravčah, hčeri Andreja Wizensteina 10. 12. 1662 in Galilejem 24. 10. 1663 v Ljubljani (Schiviz: Der Adel, str. 18, 347). 49 Schiviz: Der Adel, str. 8, 11, 12, 148, 149, 178; Smole: Graščine, str. 588. Bernardin Barbo je umrl star 49 let (NŠAL, Sterbregister der Dompfarr 2, pag. 79, zapis št. 3). Preglednica: Botrovanja Galilei-Mordaxov v ljubljanski stolnici sv. Nikolaja Datum, otrokovo ime Starša Botra in njune službe 11. 2. 1648 jernej Engelbert50 Zakonca Galilei Volf Engelbert turjaški (1610-1673),51 Ana Marija preiner (prenner, † 1667) rojena baronica Egkh, soproga Franca Kasparja pl. prennerja, mati Marije Kristine prenner poročene grofice Barbo (* 1644)52 8. 7. 1650 Ferdinand53 Galilei Andrea Ziegler, Anna Gall 18. 7. 1651 jernej Ernst54 Galilei župnik na Igu 1647-1650, ljubljanski stolni prošt janez Andrej pl. Stemberg55 23. 10. 1652 terezija Ana56 Galilei Baron herbart Kacijanar († 1681), soprog Marije Felicite herberstein, drugič poročene Schrottenbach,57 Ana Marija preiner 16. 12. 1654 Ana Klarica umrla 16. 4. 1677 stara 19 let (sic!)58 Galilei Vicedom med letoma 1635-1674 Eberhard leopold grof Blagaj (Ursini, 1615-1680),59 baronica Barbara Kacijanar (1589/90-1673) 20. 11. 1656 Marija Elizabeta Alberti (sic!)60 Galilai (sic!) janez Adam pl. Gallenberg (1590-1664) soprog hčere jurija Baltazarja, Felicite pl. Scheyer (1605-1650), ki mu je za doto prinesla graščino Soteska (Ainödt),61 Margareta Kordula Blagaj (Magdalena) od leta 1654 soproga Ivana jurija lamberga († 1707) grofa od 10. 11. 1667, hči Eberharda leopolda grofa Blagaja 14. 10. 1663 Ferdinand Anton62 Galilei Volf Engelbert turjaški, Elizabeta baronica Barbo63 7. 1. 1653 johana terezija64 Karl Valvasor in Ana rosina Barbo-Waxenstein Novorojenčkov stric Bernardin Barbo (grof Wachsenstein, 1628­1677) lastnik čušperka, Sidonia Viktoria Galilei 23. 4. 1654 johan Georg Mihael pl. Schlebnik in Ursula roberto Galilei, Maria pl. Delein (Anna Margareta-Magdalena De leo lewenberg)65 19. 8. 1656 Bernard janez Filip pl. Wagner in Marta Albert (sic!) Galilei, Magdalena pl. Gaionzelli soproga johanna Gaionzelli 3. 6. 1658 johan Filip Wagner in Marta baron herbart Kacijanar, Viktoria Sidonia Galilei 26. 5. 1660 Anna Maria Wagner in Berta(sic!) robert Galilei, Maria Susanna pl. Muslizh (Muschlitz), Stefanova soproga iz družine sprejete med kranjske stanove 23. 2. 1656, ki je bila botra tudi Waldtreichovim in F. Zergollovim hčeram66 15. 9. 1662 teresia Wagner in Margareta(sic!)67 janez Adam Engelshaus († 1672),68 Sidonia Viktoria Galilei 8. 10. 1663 laurentius Bartolome Sustarziz (1632­1671) in Maria Anna69 Michaele Neürisser (Neyrisser)70 Sidonia Viktoria Galilei 50 NŠAL, Liber Baptizatorum Labaci Dompharr 8, pag. 188 zapis št. 3. 51 NŠAL, Sterbregister der Dompfarr 2, pag. 61, zapis št. 19 (zadnji). 52 Schiviz: Der Adel, str. 5, 6, 8; http://www17.us.archive.org/stream/ deutscheadelspr03nedogoog/deutscheadelspr03nedogoog_ djvu.txt str. 44 dokument št. 324 ogled 13. 4. 2013. 53 Steska: Dolničarjeva Bibliotheca, str. 194; NŠAL, Liber Baptizatorum 8, pag. 252 zapis št. 4; Schiviz ga ne navaja v svoji knjigi Der Adel. 54 NŠAL, Liber Baptizatorum 8, pag. 275 zapis št. 4. 55 Schiviz: Der Adel, str. 199, 372. 56 NŠAL, Liber Baptizatorum 8, pag. 310 zapis št. 5. 57 Smole: Graščine, str. 75. 58 Liber Baptizatorum 9, pag. 67 zapis št. 1; Sterbregister der Domp­farr 2, pag. 79, zapis št. 5 59 Smole: Graščine, str. 98; Schiviz: Der Adel, str. 178; Koblar: Lju­bljančani, str. 14. 60 Liber Baptizatorum 9, pag. 150 zapis št. 7. 61 Smole: Graščine, str. 454-455, 609; http://www.genealogieonline. nl/de/west-europese-adel/I1073926479.php. 62 Liber Baptizatorum 9, pag. 329 zapis št. 2. 63 10. 12. 1662 botra hčeri Andreasa pl. Wizensteina, leta 1666 pa hčeri Franca Bernarda barona Lichtenberga v Moravčah (Schiviz: Der Adel, str. 18, 347). 64 Liber Baptizatorum 9, pag. 2 zapis št. 1. 65 Dne 16. 8. 1656 sta ista Žlebnika dala krstiti še hči Ursulo ob botrih Karlu Sontpauerju von Samburgu in Anni von Bossio (Schiviz: Der Adel, str. 9, 11-12, 48; Liber Baptizatorum 9, pag. 43 zapis št. 1). 66 Schiviz: Der Adel, str. 10-12, 14, 16, 499; Liber Baptizatorum 9, pag. 200 zapis št. 3, 249 zapis št. 2. 67 Schiviz: Der Adel, ga nima na str. 17-18; Liber Baptizatorum 9, pag. 300 zapis št. 5. 68 Neporočeni iški graščak Johan Adam von Engelshaus in soproga njegovega brata Franca Kristofa, Sidonia Felizitas von Engelshaus (1641-1691), sta bila 17. 8. 1669 botra Avgustu Francu Sigismundu, sinu Johanna Friedrica von Raina in Marije Anne na Igu (Schiviz: Der Adel, str. 265; Smole: Graščine, str. 190). 69 Schiviz: Der Adel, ga ne navaja; NŠAL, Liber Baptizatorum 9, pag. 360 zapis št. 4. Pokojni Bartholomeus Sustarshitss star 39 let je bil pokopan pri sv. Petru v Ljubljani 20. 1. 1671 (NŠAL, Sterbregister der Dompfarr 2, pag. 50, zapis št. 7). 70 Michaele Neyrisser je bil 26. 9. 1658 boter Michaelu Danielu, sinu Johanna pl. Gartenpassa, Anna Marija vdova Neirisser pa se je 10. 8. 1668 drugič poročila z Johanom Jakobom Bosio (Schiviz: Der Adel, 14, 150). Anna Mariana Neyriserin je bila 25. 2. 1661 botra Mariji hčeri Joisa Georga Mobey in Suzane (Liber Baptizatorum 9, pag. 265 zapis št. 8). Anno v ljubljanski družini pl. schlebnikov (žlebnik). roberto galilei je bil boter sinu mihaela pl. schlebni­ka (žlebnik), ki je bil sorodnik galilejeve stanodajalke. Prav tako je botroval vsem trem potomcem Janeza filipa pl. wagnerja in njegove soproge marte. nobena od obeh plemiških družin žlebnik in wagner ni bila sprejeta med kranjsko deželno plemstvo. mihael schlebnik in njegova boljša polovica ursula sta bila v številnih vzaje­mnih botrskih odnosih z ljubljansko družino Janeza pl. Bosia (Jernej, * 1628) in Ane magdalene (1622-1663).71 SlIKA 8: roberto Galilei in druge priče s knezom janezom Vajkardom turjaškim zapisanim na pokonci privezanem listku.72 Primerjava med ljubljanskima petičnežema Galilejem in Waldtreichom kdo je bil najbogatejši kranjec njega dni? ostareli bogati kranjski visoki uradnik florentinskega rodu ban­kir roberto galilei je umrl 23. 1. 1681 v ljubljani, nakar je komisija popisala njegovo imetje ne da bi obravnavala morebitna pripadajoča zemljišča.73 gotovine je bilo za 650 fl v dveh vrečah. domala vsa vrednostna pisma v r. galilejevi ljubljanski zapuščini so bila potrdila o njego­vih posojilih zvečine ljubljanskim trgovcem, tudi tako 71 Schiviz: Der Adel, str. 9, 10, 12-14, 16, 150, 177. 72 AS 2, š. 521, pag. 85, dne 12. 3. 1666. 73 AS 309, Roberto Galilei, š. 33 fasc. 17, štev. 35 pag. 48. mogočnim kot je bil caharija waldtreich iz Augsburga. Večinoma je šlo za zadolžnice. obligacija se je nanašala le na Andraža koprivo pod številko dvanajst leta 1675, sprejemnica iz leta 1650 na ljubljanskega prošta stem­berga pod številko 9, potrdila pa na franca karla grofa Barbo pod številko 11 dne 4. 7. 1664 in na nikolaja hva­lico (Qualiza) pod številko 8 z dne 19. 1. 1664. Vrednosti zadolžnic v r. galilejevi zapuščini so bile v splošnem nižje od onih v zapuščini njegovega dolžnika caharije waldtreicha dobro leto pozneje. Prvo vrednostno pismo v robertovi zapuščini je bila zadolžnica tullia egidia de leo z dne 6. 7. 1656 za 286 fl z obrestmi plačljivimi do 6. 7. 1677. dolg tullia egidia v enakem znesku kapitala 286 fl z ustreznimi obrestmi je podedoval sin r. galilejevega stanodajalca Janž Adam Pettenegkh; zadolžnico je hranil v svoji zapuščini še 23. 1. 1705.74 drugo vrednostno pismo r. galileja je bilo zadol­žnica (odhodno dolžnostno pismo) četrtnega stotnika krasa s Pivko Janeza krstnika barona de leo v vredno­sti 500 fl datirana 15. 6. 1652 z zapadlostjo 15. 6. 1680 ob ustreznih obrestih. Janž Adam Pettenegkh je Janeza v svoji zapuščini popisani dne 23. 1. 1705 terjal za polovi­co tega zneska, obresti pa se je nabralo za 325 fl. Janez krstnik lowenthall (de leo) je z robertom sodeloval tako pri upravi istre kot pri solni trgovini; po robertovi smrti si je sposodil 300 fl pri cahariji waldtreichu.75 tretjo zadolžnico je galileju dal ljubljanski trgovec (Anton) Zacharias waltreich (caharija waldtreich, * 5. 8. 1623 Augsburg; † 27. 7. 1682 ljubljana)76 za znesek 300 fl deželne vrednosti izposojenih pri r. galileju dne 12. 1. 1656; ob njej je podpisal številne plačane postavke obresti. ljubljanski veletrgovec caharija waldtreich od leta 1659 pl. ehrenporten (ehrenport) je sprva obisko­val ljubljanske sejme.77 malo pred smrtjo je postal celo cesarski svetnik leta 1681. Podpiral je ustanovitev svo­bodnega pristanišča v trstu, posojal je številnim plemi­čem, ljubljanskim in drugim trgovcem, največ pa Janezu herbartu kacijanarju, deželnemu upravniku na kranj­skem in goriškemu deželnemu glavarju za obnovo gradu Begunje. waldtreich je posojal številnim turjaškim: 74 AS 309, Pettenegkh 23. 1. 1705, fasc. 35, š. 85, štev. 75, pag. 97-98. 75 AS 309, Caharija Waldtreich, š. 121 fasc. 49, št. 36, pag. 86-87, zapis 175. 76 Lastnik Sela pri Šmartnem 19. 2. 1666 kot izterjave pri neve­stah Wissiackh, prvič poročen z Ano Katarino Pipan (* 1630; † 23. 10. 1666) (Schiviz: Der Adel, str. 10, 11, 23, 177, 179; Smole: Graščine, str. 435, 602; Valenčič: Waldtreich Caharija (geslo); Valenčič: Ljubljanski trgovec, str. 99; Gestrin: Gospodarstvo, str. 60; AS 309, Caharija Waldtreich, š. 121, zapisi št. 328, 329, 330, 334-339, 341-342, 343-347. 77 ZAL Cod XIII/69, 71 Seznam plačane sejmarine (Stamdtgelt); Va­lenčič, Ljubljanski trgovec. drugemu knezu dne 20. 12. 1680, grofici Ani katarini elizabeti trillegkh soprogi Volfa engelberta turjaškega (* 1641) in grofici renati leopoldini turjaški (1650­1702), soprogi Bernardina Barba grofa wachsensteina (1628-1677). med waldtreichovi dolžniki je bil trgovec z voli na gradiškem Jakob de grandi (gandin), ki je bil dvakrat priča pri porokah trgovske družine Zergollern;78 edini waldtreichov upnik je ostal general v karlovcu komtur Janez Jožef herberstein dne 11. 4. 1681.79 waldtreich je s suknom oskrboval štajerske deželne stanove za potrebe vojaštva v Vojni krajini, posloval pa je tudi z ljubljanski magistratom. Zato je pogosto ome­njan v registru opekarne v zvezi z opeko za delavnico, valovito žgano opeko in zidarsko opeko.80 waldtreicho­ve terjatve popisane ob njegovi smrti so imele skupno vrednost 171.568 gld 20 kr; ljudje so mu dolgovali ko­vance, libernike, beneške krone, dukate, podobno kot r. galileju. galilejevih terjatev je bilo sedem in pol krat manj, zgolj za 22.806 gld 20 kr. galilej je daleč največ terjal wilhelma Balthasarja Barnar(ischa) po dogovoru s Paullom wassermanom na rovaš dolžnika Janeza ge­orga sellenitscha, več kot pol manj pa deželne stanove in samega waldtreicha na več samostojnih zadolžnicah. waldtreich je zapustil nekoliko več gotovega denar­ja, največ v vreči z zlatniki za 1000 fl nemške veljave, franz Zergolrn pa je posebej popisal zlato in 200 kosov moravskega sukna vrednih 1600 fl nemškega denar­ja.81 V galilejevi zapuščini so v lotih stehtali le srebrno okrasje razen zadnjih štirih kosov.82 Zapuščinski popis waldtreichove srebrnine je obsegal 6 strani,83 galilejevo srebrnino pa so našteli na nekaj več kot sedmih straneh. waldtreich je imel 33 raznih srebrnih predmetov, kot so bili namizni pribor, kozarci, svečniki, križi, podobe itd. Za 28 predmetov je bila navedena teža. skupaj je ta srebrnina tehtala 1050 lotov (18 kg 375 gr). galilei je zapustil 45 srebrnih predmetov, med katerimi so de­vetintridesetim namerili skupno težo 748,1 lotov; med njimi je bil najdražji augsburški izdelek z 85 loti.84 med waldtreichovimi dragocenostmi je bil najprej naveden 200 gld vreden diamant.85 Popis r. galilejevih dragotin so začeli z zlatimi prstani in drugo zlatnino. dragotine so vsebovale diamante, rubine, bisere, safirje, turkize. umetelno filigransko so jih vdelali v žlahtne kovine. ne­ 78 Schiviz: Der Adel, str. 152, 156. 79 AS 309, Caharija Waldtreich, š. 121 fasc. 49, št. 36, pag. 20-21 (zapis 10), 27-29 (zapisa 26 in 27). 80 ZAL LJU 488, Codex XIII, tehnična enota 66, 1665 c fol. 18v, 20v, 28v. 81 AS 309, Caharija Waldtreich, š. 121 fasc. 49, št. 36, pag. 3, 6-7. 82 AS 309, Roberto Galilei, š. 33 fasc. 17, štev. 35 pag. 24-30. 83 AS 309, Caharija Waldtreich, š. 121 fasc. 49, št. 36, pag. 8-13. 84 AS 309, Roberto Galilei, š. 33 fasc. 17, štev. 35 pag. 25, zadnji po­ pisani list. 85 AS 309, Caharija Waldtreich, š. 121 fasc. 49, št. 36, pag. 14. kaj je bilo poldragih kamnov, med njimi danes težko opredeljivi Cristal de Montein in jantar (Agstein). med dragotinami je bilo veliko koral, pri katerih krajev iz­delave ni mogoče določiti razen ob izrecnih navedbah Augsburga. med temi so bili od starosti nekoliko zdelani augsburški medicinski pripomočki, ki dajejo slutiti, da se je r. galilei ukvarjal tudi z znanostjo. Posebno ime­nitne so bile solnice okrašene s številnimi diamanti ali rubini. marsikatero okrasje je imelo verske namene z oblikovano marijo in Jožefom, božjim jagnjetom ali sv. Antonom Padovanskim; slednji je še posebej pomenljiv v luči galilejevih povezav s frančiškani. med prstani je bil primerek z desetimi rubini vdelanimi v vidrino oko. uporabljal je pozlačeno steklenico za pivo, posode za kis, pribor za tobak. nedvomno je bil roberto svojevrsten ve­seljak, ki se ni branil nezdravih razvad. galilei je zapustil le štiri moške obleke, toliko več pa je bilo ženske oprave vključno s tisto po francoski modi. očitno je njegova pokojna žena prisegala na brokat in lan, med oblekami pa je vsaj ena pripadala galilejevi še neporočeni hčeri, bržkone najmlajši štiriindvajsetletni mariji elizabeti ga­lilei (* 20. 11. 1656). med pohištvom je bilo šest velikih zabojev iz orehovega lesa in drugih umetelno izdelanih reči iz orehovine. služabniku matiji urbicu (urbizl) je zapustil štiri blazine polnjene s peresi,86 bržkone z gos­jim puhom, kar je ubogega dobričino gotovo še posebej razveselilo. Za nameček mu je strežbo poplačal s 100 kronami. ob matijevih je galilei zapustil še štiri druge blazine polnjene s peresi in tri dodatne blazine. spati na račun oskubljenih gosk je bilo njega dni pravi užitek. waldtreichovo stanovanje je bilo bogato opre­mljeno s petintridesetimi slikami, vključno s portre­tom njegovega augsburškega soseda ali celo sodelavca grofa fuggerja na prvem mestu.87 žal galilejevih slik niso popisali, prav tako pa niso posvetili pozornosti morebitnim galilejevim ali waldtreichovim knjigam. Vrednosti galilejevih dragih kamnov ne poznamo z izjemo dveh zlatih pentelj, ene s 67 rubini, ocenjene na 11,5 kron, druge pa z devetnajstimi rubini, vredne 2,75 kron.88 waldtreich je razpolagal z velikim kapitalom do 200.000 gld, galilejevo premoženje pa je bilo vsaj glede na obseg srebrnine nekoliko manjše. waldtreich je posojal reškemu trgovcu orlandu in plačal 30 fl komedijantu Petru schwarzu po pogodbi datirani 12. 12. 1675.89 obiske in plačevanja številnih 86 AS 309, Roberto Galilei, š. 33 fasc. 17, št. 35 pag. 37, 38. 87 AS 309, Caharija Waldtreich, š. 121 fasc. 49, št. 36, pag. 119, prvi zapis. 88 AS 309, Roberto Galilei, š. 33 fasc. 17, št. 35 pag. 10, zadnja popi­sana lista. 89 AS 309, Caharija Waldtreich, š. 121 fasc. 49, št. 36, pag. 50, zapis št. 81. komedijantov so tisti čas navajali deželni stanovi.90 waldtreich je aprila 1674,91 tako kot pozneje r. gali­lei, volil pogrebu namenjeno ustanovo v korist franči­škanskega samostana v ljubljani. waldtreich je zapustil precej denarja še drugim ljubljanskim samostanom in revežem.92 Poznejša sodba franca raigersfelda o kranj­skem trgovstvu ni bila ugodna; navajal je waldtreicha in Zergolla, ne pa r. galileja katerega bankirska in trgo­vska dejavnost je ostala prikrita dosedanjim slovenskim zgodovinopiscem. na waldtreicha se je nanašala še dodatna četrta za­dolžnica, ki sta jo podpisala skupaj s francom pl. Zer­gollom (Zergollern, cergol, 1637-1691)93 goriškega rodu, ko sta si pri galileju izposodila 300 zlatih dukatov v ko­vancih dne 3. 12. 1665, zagotovila sta si denar z ustrezno zapadlostjo 3. 12. 1678 ob plačanih obrestih. Zergoll je bil ob svojem družabniku waldtreichu in francu rigoniju največji ljubljanski bankir, ne da bi bil ljubljanski meščan. Bil je delodajalec Petra Antona codellija iz Bergama,94 pred codelliji pa je bil lastnik kodeljevega. skupaj s tre­mi drugimi je s pečatom in podpisom potrdil waldtre­ichov zapuščinski inventar 26. 9. 1682.95 franc Viljem Zergoll, se je poročil z waldtreichovo hčerko Ano regi­no, bil je bratranec franca Zergolla, rudarski sodnik in gozdni mojster pri idrijskem rudniku.96 tako so se med kranjci kalile svojevrstne dinastije denarnih mogotcev. Peta zadolžnica roberta galileja je bila znova waldtreichova; to pot je šlo za znesek 1000 fl datiran 3. 12. 1680, torej nedolgo pred galilejevo smrtjo. rober­to galilei je z zadolžnico posodil Zachariasu walterichu 400 kron dne 27. 11. 1667 z obrestmi in rokom vrnitve 27. 11. 1678. kranjska tujerodna petičneža roberto in Zacharias sta si očitno pridno mastila brke pri ljubljan­skih trgovskih poslih. galilei je z zadolžnico posodil 40 kron deželne ve­ljave še michaelu neiriserju (neirisser, nayrisser)97 dne 90 AS 2, š. 895, fol. 97v (19. 8. 1648), 273r (6. 6. 1671), 319r (18. 11. 1675), 333r (5. 5. 1676). 91 AS 309, Caharija Wadltreich, š. 121 fasc. 49, št. 36, pag. 38-39, zapis št. 57. 92 Med drugim kapucinom (AS 309, Caharija Wadltreich 1682, š. 121 fasc. 49, št. 36, pag. 7-8). 93 Schiviz: Der Adel, str. 180; Smole: Graščine, 705. 94 Petru Antoniu Codelliju je denar posojal tudi R. Galilejev stano­ dajalec Janž Adam Pettenegkh (AS 309, Pettenegkh, fasc. 35, š. 85, številka 75, pag. 47-48). 95 AS 309, Caharija Wadltreich, š. 121 fasc. 49, št. 36, pag. 142, 144. 96 Sin Franca pl. Zergolla (* 1637) in Felicite, zbiralec umetnin Franz Wilhelm Zergol(l) pl. Zergollern (1653-1710) član akademije Ope­ rozov in (Dizmove) bratovščine združenih, se je 20. 1. 1679 poročil s Katarino Richter, pozneje pa z Marijo Elisabeth (Schiviz: Der Adel, pag. 9, 35, 151, 306). 97 26. 9. 1658 je bil skupaj z Justino Livijo pl. Ott boter Mihaelu Da­ nielu, sinu Janeza pl. Gartenpassa v ljubljanski stolnici (Schiviz: 1. 4. 1660 skupaj z dodatnimi posojili. sledila je galile­jeva zadolžnica istemu neiriserju za 50 zlatih dukatov datirana 2. 8. 1662 z obrestmi zapadlimi 2. 8. 1666. roberto je dne 19. 1. 1664 niclasu Qualizi (nikolaus pl. Qualizza) posodil 21 kron. nikolaj Qualiza je bil kranjski deželni registrator, tajnik kneza ferdinanda Portia v času njegovega poslanstva v Benetkah, kjer se je ukvarjal tudi s solno trgovino francisca galileja, konč­no je postal deželni »Quartiermeister«. dne 3. 5. 1642 mu je cesar ferdinand iii. podelil dedno plemstvo.98 Zadolžnica donedavnega ižanskega župnika no­vega ljubljanskega stolnega prošta Janeza Andreja pl. stemberga za 250 dukatov v kovancih je bila datirana 13. 7. 1650. Pod številko deset je komisija popisala potr­dilo o spremembah stanje telic in (hišnega) činža. franz karl grof Barbo z Belaja in kozljaka si je dne 4. 7. 1664 pri r. galileju izposodil 60 zlatih dukatov v cekinih. Andraž kopriva se je pri galileju obvezal dne 1. 6. 1675 za plačilo 102 renskih talerjev v zlatu v šestih mesecih. Bržkone je bil to Andreas pl. copriunik, ki je s soprogo marijo elizabeto dajal krščevati svoje potomce v lju­bljanski stolnici med 6. 4. 1684 in 5. 8. 1700.99 Pod številko petnajst so popisali paket dokumen­tov o spremembah stanja galilejevega imetja. nasle­dnji dokument je bila galilejevo pismo deželana da­tirano 9. 2. 1662 na pergamentu. galilej je bil očitno ponosen na svojo pripadnost kranjcem, za katero je pošteno odvezal mošnjo. takoj zatem dne 1. 3. 1662 je galilei z zadolžnico posodil 350 kron deželne veljave wilhelmu Balthasarju Barnar(ischu), po zmenku med Barner(sichom) in Paullom wassermanom pa je bilo v igri 4000 kron kapitala z obrestmi 2400 kron dežel­ne veljave za dolg Janeza georga sellenitscha; le-ta se je 25. 6. 1651 poročil s suzano pl. dinstl (dienstl), ki mu je rodila sina Janeza Jožefa sellenitscha (Zelenič, 1658-1712), dunajskega-graškega jezuitskega profesorja filozofije do leta 1693 in nato do leta 1697 reškega jezu­itskega rektorja.100 devetnajsti nedatirani dokument je obravnaval galilejev položaj četrtnega glavarja, dvajseti pa nje­govo ženitovanjsko pismo za dne 20. 10. 1641 sklenje- Der Adel, str. 14). 98 Soprog Marije Dominike pl. Barbo (1622-1689). Njun sin padovski študent Janez Pavel Qualiza (1651-1715) je postal kranjski dežel­ni protomedik in član (Dizmove) družbe zedinjenih; leta 1700 je dobil pismo deželanstva (Schiviz: Der Adel, str. 5, 7, 8, 10, 13, 179; Lukman: Qualiza Janez Pavel). 99 Schiviz: Der Adel, str. 29, 32, 40. 10 0 Schiviz: Der Adel, str. 10, 15, 148. Jacob HonoratusDurandus 7.8.1598 Br uselj 1.10.1615Mechliniale=Mechlenen medBrusljem in Antwer pom; SJ Bet. 1632–1644 Gradec 28.8.1644 Gradec Grégoire de Saint–Vincent 22.3.1584 Br ugesRim Aft. 1611 AntwerpBet. 1626 –1632 Praga 5.6.1667 Ghent Peter Bernardi 1640 Dunaj 1656 Dunaj ; SJ 1660 Grade cBet. 1676–1682 Gradec12.1.1695 Cel ovec Matthia FranciscusKirchoffer von(Kirchoffer) Kirchhofer 10.8.1631 Ver ona Bet. 5.1.1648 –15.1.1661Dunaj; SJ izstopil v Eberndorfuna Koroškem Bet. 1650–1653 Gradec Bet. 1659 –1660 Gradec Michael (Kodella)Codella 8.9.1611 Gr adec 5.10.1631 Leoben; SJ 1635 Gradec Bet. 1637–1638 Gradec5.9.1698 Dunaj François ďAguilon 4.1.1567 Br uselj 1586 Tour nai; SJ 1588 Pari zBet. 1611 –1617 Antwerp20.3.1617 Antw erp ChristopherGrienberger 2.7.1561 Hall na T irolskem 20.8.1580 1584 Praga1589 Dunaj1587 Ol omoucBet. 1612 –1636 Rome 11.3.1636 Rome Janez Jožef (Zelenič) Sellenitsch 16.2.1658 Lj ubljana 2.10.1672 Leoben; SJ 1677 GradecBet. 1691–1694 GradecBet. 1694–1695 Reka 12.9.1712 Li nz Gregor Wenco 12.3.1640 Lj ubljana Bet. 1662–1663 Dunaj1675 Dunaj1676 DunajBet. 1677–1679 Celovec27.5.1688 Lj ubljana Franciscus Menegatti 1631Bet. 1650–1654 GradecBet. 1659–1661 GradecBet. 1662–1664 Dunaj 1710 Joannes LeonardusBachin 6.11.1602 Gr adec 16.10.1618 Leoben; SJ 26.11.1619 Ri m1633 Dunaj1635 Dunaj Bet. 1646–1649 Duna j 12.4.1665 Gradec Georg Reffinger 24.1.1618 Lj ubljana 28.10.1640 Dunaj; SJ , bržkonepred vstopom študital filozofijona Dunaju pr i matematik uKobavu, Schwanariju ali KarluSinichu 1643 Lj ubljana 1650 Gradec Bet. 1652–1654 Dunaj 26.6.1672 Trenčin na Sl ovaškem Johannes Schwanari 11.4.1599 Dunaj 21.5.1615 Gr adec; SJ 1619 Ol omoucBet. 1637 –1638 Dunaj1641 Pas sau1653 Gradec29.9.1658 Dunaj Georg Sigismundus 1589 Litom yšl na Češkem25.8.1607 Br no naMoravskem; SJ 1611 Gradec1618 Praga1619 Ol omouc1620 Gradec1621 Dunaj15.5.1633 Znoj mo na j užnemMoravskem Mattheaus (Kossubius)Cossubius 1586 Pischkowitz v poljskiŠleziji severno od W roclawablizu češke meje 6.1.1603 Br no na Mor avskem;SJ 1608 PragaBet. 1616–1619 OlomoucBet. 1621–1623 Gradec 14.6.1642 Trenčin Akademski predniki sina Galilejevega dolžnika ljubljančana janeza jožefa Sellenitscha. Med njegovimi učitelji so bili številni Kranjci, ki pričajo o visoki kultiviranosti okolja, v katerem je živel roberto Galilei. no poroko z Viktorijo sidonijo mordax.101 naslednjo pogodbo je galilei sklenil z (Ano) uršulo (1621-1686) soprogo Janeza krstnika Pettenegkha (1611-1683) za činž, gotovo v povezavi z robertovim bivališčem v njeni ljubljanski hiši, v času njenega sina največji na ljubljan­skem mestnem trgu. dokument dvaindvajset je bilo priznanje oziroma bančna notica sina Janeza krstnika Pettenegkha in njegove prve soproge katarine sidonije pl. spitzing (1619-1657),102 Janža Adama pl. Pettenegkha Pöttickha, za 100 renskih talerjev; poravnali so jih iz r. galilejeve zapuščine. lastnik galilejevega stanovanja, upravnik kranjskega prehrambenega urada za (primor­sko karlovško) Vojno krajino Janž Adam pl. Pettenegkh, je imel namreč 150 kron izdatkov za pogreb svojega najemnika stanovanja r. galileja, ki so jih popisali pod št. 14 dne 2. 1. 1681.103 glede na Pettenegkhov poseg se r. gallilejevi otroci očitno niso pobrigali za očetov po­greb, kar morda pomeni, da tisti čas niso bili več stalno naseljeni na kranjskem. Zadnji triindvajseti dokument v zbirki je bila gali­lejeva 400 kron letno vredna fundacija za frančiškane datirana 8. 4. 1679, ki mu je omogočila poslednje pre- Preglednica: Galilejevi dolžniki v času njegove smrti bivališče pri njih. seveda so ljubljanski frančiškani po­ kopali tudi galilejevo soprogo (1665) in nato še hčerko Ano klaro (1677) še pred ustanovitvijo fundacije.105 Galilejev dom galilejev zapuščinski inventar so datirali 31. 3. 1681 v ljubljani s podpisom heinricha mathiasa schweigerja (1640-1697), sina tajnika deželnih stanov črnomaljske­ga graščaka heinricha mathiasa schweigerja († 1681). Zapuščino je v skladu z deželnim pravom pregledal sin-dedič ottavio gallilei. ottavio galilei je napisal še posebno pismo za grofa deželnega upravitelja kranj­ske glede zapuščine svojega očeta roberta in ureditve zahtev stanodajalca Janža Adama pl. Pettenegkha.106 robertov sin ottavio galilei je bil dedič podružnice banke gondi. ker ni imel sinov, je 18. 3. 1705 za svojega univerzalnega dediča imenoval senatorja florentinca Jacopa mannellija.107 celoten popis r. galilejeve zapuščine je obsegal oseminštirideset strani. ottavijev dopis na straneh 41­48 je bil še posebno slovesen s pozlačenimi robovi papir- Dolžnik: številka zadolžnice Dolg Datuma izposoje in zapadlosti de leo: 1. tullio Egidio 2. janez Krstnik 286 fl 500 fl 6. 7. 1656 s postavkami obresti do 6. 7. 1677 15. 6. 1652 z zapadlostjo 15. 6. 1680 Wadltreich: 3, 4 (z Zergollom), 5, 13 300 fl deželne vrednosti 300 zlatih dukatov (Goldt in Specie) 1000 fl 400 kron (in Specie) 12. 1. 1656 3. 12. 1680 27. 11. 1667 z obrestmi in rokom vrnitve 27. 11. 1678 3. 12. 1665 z zapadlostjo 3. 12. 1678 Michaele Neiriser (Neirisser, Nayrisser): 6, 7 40 kron deželne veljave 50 zlatih dukatov 1. 4. 1660 2. 8. 1662 z obrestmi do 2. 8. 1666 Niclas Qualiza (Qualizza): 8 21 kron 19. 1. 1664 janez Andrej pl. Stemberg: 9 250 dukatov v kovancih (Münz) 13. 7. 1650 Franz Karl grof Barbo: 11 60 zlatih dukatov 4. 7. 1664 Andraž Kopriva (Andreas pl. Copriunik): 12 102 nemških tolarjev v zlatu 1. 6. 1675, vračilo v šestih mesecih. Wilhelm Balthasar Barnar(isch), po zmenku s paullom Wassermanom za dolg janeza Georga Sellenitscha: 17 350 kron deželne veljave, 4000 kron kapitala z obrestmi 2400 kron deželne veljave 1. 3. 1662 Deželni stanovi: 18. 6000 fl deželne veljave priznane za nemško veljavo Skupaj:104 22806 fl 20 kr nemške veljave 101 Nista se poročila v Ljubljani (NŠAL, Liber Matrimonium Labaci Dompharr 2, pag. 82). 102 Schiviz: Der Adel, str. 19, 176, 179. 103 V Ljubljani je bil dne 23. 1. 1705 zapisan kot upravnik kranjskega prehrambenega urada za Vojno Krajino, AS 309, fasc. 35, š. 84 (zadnji spis v škatli), št. 75, pag. 144. 10 4 Kos: Zgodovinski pobirki, str. 24-26. 105 NŠAL, Sterb-Register der Dompfarr 2, pag. 33 (7. zapis), 79 (5. zapis), 90 (14. zadnji zapis). 10 6 AS 309, Roberto Galilei, š. 33 fasc. 17, štev. 35 pag. 40, 42, 44; Miklavčič: Schweiger-Lerchenfeld. 107 Mecatti: Storia genealogica, str. 189; Manni: Il senato Fiorentino, str. 72. ja. glava dokumenta je vsebovala zaznamek o ottaviju galileju, ki je bil krščen z imenom svojega florentinsko­ -lyonskega deda. Pod njim je bil kot komisar podpisan Volfgang de gera, brat glavarja in poveljnika Broda na kolpi otta Janeza barona gerra. sledili so podpisi otta heiricha barona ravbarja (1637-25. 4. 1681),108 henri­cha mathiasa schweigerja in galilejevega stanodajalca upravnika kranjskega prehrambenega urada za Voj­no krajino Janža Adama pl. Pettenegkha (1640/1645­1705).109 roberto galilei je stanoval v največji med tedanjimi hišami Velikega trga, ki je nosila št. 280 do leta 1805 in št. 236 do leta 1876; nato se je prelevila v mestni trg št. 16 ob Šuštarskem mostu kjer je danes cankarjevo nabrežje št. 27. svoj dom je najel pri družini Janeza krstnika Pettenegkha poplemenitenega leta 1659; temeljni hišni davek te patidenčne (prostolastne) hiše je bil do leta 1623 4 gld, do leta 1623 5 gld in od leta 1634 6 gld. g. galilejevega prijatelja rimskega matematika tirolca grienbergerja, vsi učitelji Adamovih učiteljev doma iz daljnih dežel od Španije do Škotske. roberto se je očitno imel s kom pogovarjati med svetovljansko naravnani­mi kranjci. galilejev stanodajalec deželni računovodja Janez krstnik Pettenegkh je bil lastnik hiše med leto­ma 1654-1682/83, po njem pa jo je podedoval sin Janž Adam pl. Pettenegkh Pöttickh, upravitelj kranjskega prehrambnega urada za (primorsko karlovško) Vojno krajino. Z donosno službo zalaganja živil za obmorsko vojaštvo je Janž Adam Pettenegkh postal bogat trgovec z največjo hišo na Velikem (mestnem) trgu v ljubljani, plačal je oltar kristusovega potu v šentpetrski cerkvi.111 med srebrnino Janža Adama Pettenegkha sta bila sre­brni pozlačeni medalji nadškofa iz salzburga in floren­tinskega velikega vojvode ferdinanda ii. in galilejev geometrijsko-vojaški kompas.112 gotovo je šlo za dedi­ščino po pokojnem najemniku stanovanja florentincu robertu galileju. Preglednica: Najemniki hiše Veliki trg 280, po letu 1805 Veliki trg 236, po letu 1876 Mestni trg št. 16 ob Šuštarskem mostu, danes Cankarjevo nabrežje št. 27 Čas Ime Poklic in najemnina 1626-1628 Noe rubin (rubbin) trgovec, plačuje 8 gld 1633-1652 janez Krstnik Bucellini Kot gostač leta 1633 plačuje 100 gld od trgovine, leta 1634 60 gld, pozneje 25-15 gld 1653-1656 Bucellinijevi dediči 1649-1655 lovrenc Springenkhle Vrvar 1649-1655 Simon Viertler Vrvar 1651-1655 Franc Siluestri Brivec 1653-1655 Adam horvat (Crobath) Obrt za katero plačuje davek 12 gld 1654-1655 janez jakob Cergnia ?-1681 roberto Galilei Bankir, istrski glavar, zakupnik solne trgovine 1683-1690 Matija pl. radič trgovec, ki prevzame Galilejevo stanovanje 1688-1690 Andrej Gostiša 1688-1696 jožef Košak (Khoschakh, Kozak, Khosakh) Kositrar Brat galilejevega stanodajalca je bil sloviti sloven-ski jezuitski pridigar Adam Pettek (Pettenegkh, Pettik, 1604/5-1682), ki je med drugim vodil pogreb baroni­ce Barbare kacijanar.110 skica Adamovih profesorjev tehniških ved kot akademskih prednikov sama po sebi kaže mednarodni značaj njegovih znanj, saj so bili ra­zen Vipavca cergola, goričana Jordanusa in slovitega 108 Smole: Graščine, str. 669; Schiviz: Der Adel, str. 179. 109 10. 6. 1669 mu je soproga Marija Ana rodila hčer Mariano, 8. 5. 1671 sina Janeza 18. 5. 1672, nadaljnje potomce krščene v lju­bljanski stolnici pa 6. 5. 1674, 5. 6. 1677, 5. 10. 1681, 24. 2. 1683 in 23. 8. 1684; Pettenegkhi in Erbergi so si bili večkrat botri med seboj (Schiviz: Der Adel, str. 22-25, 27, 150, 181; AS 309, Pettenegkh, fasc. 35, š. 84, št. 75, pag. 144). 110 Košir: Primeri, str. 109-110; Koblar: Dobrotniki, str. 103. dve leti po galilejevi smrti sta njegovo stanovanje prevzela mladoporočenca (4. 11. 1683) trgovca matija pl. radič in uršula kolar, starša mestnega sodnika prav­nika franca ludvika pl. radiča. uršula je pozneje kot vdova vzela vdovca Janeza krištofa Pucherja, poznejšega ljubljanskega župana pl. Puchenthala (1628-1721).113 ga­lilejev trgovski duh je tako še nadalje vedril in oblačil med ljubljanskimi srajcami. 111 Vrhovec: Zgodovina, str. 43. 112 AS 309, Pettenegkh, fasc. 35, š. 85, pag. 26-28, 50-51, 89-90 (številka 89). 113 Schiviz: Der Adel, str. 152A; Andrejka, Pucher. Akademski predniki brata r. Galilejevega stanodajalca pettenegkha z zapisanim rojstvom, vstopom med jezuite, študijem fizike, katedrami za fiziko/matematiko in smrtjo. rodovno drevo ljubljančana roberta Galileja. Zaključek ljubljančan roberto galilei doslej ni pritegnil večje pozornosti pri slovencih, navkljub zelo pomembnemu vojaško-političnemu in bankirskemu položaju. roberto je učinkovito združil denarno in vojaško politiko za vodenje trgovine s soljo. Pri tem je spretno izpostavljal prestižni položaj svojega brata malteškega viteza Bar­tolomeja galileja na medičejskem dvoru. roberto je živel v dobi, ko je bila kranjska očitno od­prta dežela brez občutka ogroženosti v njeni majhnosti. V tej danes komaj predstavljivi kranjski odprtosti je sve­tovljan roberto uspel s posli, ki so se resda s sodobnega stališča spogledovali s podkupovanjem, a mu njega dni seveda nihče ni gledal pod prste. Viri in literatura Arhivsko gradivo Arhiv Republike Slovenije (AS) As 2, deželni stanovi za kranjsko, i. reg., š. 311, 492, 498, 500, 508, 513-516, 518, 520, 521, 532, 533, 535, 20.10.1641 844; 895-897 in 903 (sejni zapisniki, registrat. Protokol. kranjskih stanov (Landtags und Verordneten Sessions Protocol) za obdobja 1654­1673, 1657-1662, 1663-1655, 1677-1682). As 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev deželnega sodišča v ljubljani (1544-1813). lit. l, fasc. XXiX, št.27/1, inventarium uber weillandt dess wollgebornen herrn herrn franz Adam langenmantl, leto 1681, številka dokumenta 35. As 730, gospostvo dol, fasc. 123 (Breckerfeld, f. A.: topografski opisi) As 1073, Zbirka rokopisov. i-42r, schönleben: Appendix / Ad Annales et Chronoligiam Carniolia / sive Genealogica, 1674. As 1073, Zbirka rokopisov. i-44r, lukančič, 1700. Nadškofijski arhiv v Ljubljani (NŠAL) sterb-register der dompfarr 2 (6. 1. 1658-17. 2. 1735). liber Baptizatorum labaci dompharr 8 (1643-1653) in 9 (1653-1664). liber matrimonium labaci dompharr 2 (1632-1651). 1402 Zgodovinski arhiv Ljubljana (ZAL) lJu 340, lazarinijeve rodoslovne tabele, š. XV. lJu 488, codex Xiii, mesto ljubljana rokopisne knjige, tehnična enota 66. Literatura Andrejka, rudolf: Pucher (Puecher, Buecher) pl. Puchenthal (geslo). SBL 8, 1952. darovec, darko: solarstvo v severozahodni istri od 12. do 18. stoletja, Annales, Ser. hist. sociol. 11 (2001) št. 1, str. 71-92. darovec, darko: Davki nam pijejo kri. koper: Annales, 2004. galilei, galileo – favaro, Antonio (ur.): Le opere di Galileo Galilei 1-20. firenze: g. Barbera, 1890­1909. gestrin, ferdo: gospodarstvo na slovenskem in Vojna krajina. Zgodovinski časopis 40 (1984), št. 4, str. 56-65; golec, Boris: Valvasorjev izvor, družina in mladost – stare neznanke v novi luči (1. del). Kronika 61 (2013), št. 1, str. 5-66. Juričić čargo, daniela: Pregled upravnega razvoja pazinske grofije v letih 1374-1809. Vjesnik istarskog arhiva 2-3 (1992-93 tiskano 1994), str. 213-251. kambič, Primož: Analiza karte Kranjske J. D. Florjančiča iz leta 1744. diplomska naloga­VsŠ. ljubljana, ul, fgg. odd. za geodezijo, 2011. kidrič, france, gušič (geslo), SBL 2 (1926). koblar, Anton: dobrotniki nekdanjega ljubljanskega jezuitskega kolegija, Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko 10 (1900), št. 3, str. 99-108. koblar, Anton: ljubljančani 17. stoletja. Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko 10 (1900), št. 5-6. kos, franc: Zgodovinski pobirki iz loškega okraja. Izvestja Muzejskega Društva za Kranjsko 2 (1892), str. 1-29. košir, matevž: urad deželne registrature in stanovski arhiv od nastavitve registratorja v 16. stoletju do upravnih reform v času marije terezije. Arhivi 23 (2000), št. 2, str. 29-39. košir, matevž: Primeri starejših oporok v slovenščini, ki jih hrani Arhiv republike slovenije. Arhivi 26 (2003), št. 1, str. 89-114. lukman, france ksaver: Qualiza Janez Pavel (geslo), SBL 8, 1952. manni, domenico maria: Il senato Fiorentino. firenze: stecchi, 1771. marušič, Branko: na krasu od pozne antike do današnjih dni. Kras (ur. Andrej kranjc). ljubljana: Zrc sAZu, 1999, str. 164-190. mainati, giuseppe: Croniche ossia memorie storiche sacro-profane di Trieste. Venezia: ricotti, 3. del, 1817. mecatti, giuseppe maria: Storia genealogica nella nobilta, e cittadinanza di Firenze. Bologna: forni, 1754. miklavčič, maks: schweiger-lerchenfeld (geslo), SBL 10, 1967. schiviz von schivizhoffen, ludwig: Der Adel in der Herzogthum Krain. gorica: A. gabršček, 1905. smole, majda: Graščine na nekdanjem Kranjskem. ljubljana: dZs, 1982. steska, Viktor: dolničarjeva »Bibliotheca labacensis publica«. Izvestja muzejskega društva za Kranjsko 10 (1900), št. 5-6, str. 145-239. Valenčič, Vlado: waldtreich caharija (geslo). SBL 14 (1986). Valenčič, Vlado: ljubljanski trgovec in bankir caharija waldtreich (1623-1682). Zgodovinski časopis 26 (1972), št. 3-4, str. 72-101. Valvasor, Janez Vajkard: Die Ehre dess Hertzogthums Crain. nürnberg, 1689. Vanino, miroslav: Isusovci i hrvatski narod II. Zagreb, 1987. Vilfan, sergij: k zgodovini kmečkega trgovanja s soljo. Kronika 11 (1963), št. 1, str. 1-12. Vrhovec, ivan. Zgodovina šentpeterske fare v ljubljani. Zbornik znanstvenih in poučnih spisov 5 (1903), str. 1-88. Summary GALILEI AMoNG US About skillful Venetian salt traders and ambitious family members in Carniola The life and work of roberto galilei (* 1595 florence) and his first cousin roberto galilei (1615 florence-1681 ljubljana) is researched. roberto the senior (* 1595) with a headquarters in lyon was a relative of galileo galilei (1564-1642) and one of his closest collaborators dur­ing the last decade of his life. roberto galilei the elder was famous for his brother knight of maltese order in the island of malta, and roberto’s smuggling of letters from galileo galilei house-arrest became a part of the galileo’s legend which after this research also includes the ljubljana connections. roberto the senior (* 1595) also loaned money to Thomaso campanella (1568-1639) and distributed campanella’s letters after campanella escaped from rome to france. roberto the younger (* 1615) left his father ottavio galilei’s (1561 florence-before 1641) and his first cousin roberto galilei’s successful family banking business of lyon for ljubljana and established himself in lju­bljana as prosperous banker, monopolistic salt trader, and military-tax collecting chief of istrian part of the west carniola. roberto the younger inherited his istrian salt business from his relative francesco galilei, the florentine-Venetian salt merchant working in istria who sent several letters to galileo galilei (1632-1634) report­ing on his efforts to secure galileo galilei’s pension from the cathedral of Brescia which was under Venetian rule. francesco galilei’s helpers in the g. galilei’s cathedral of Brescia pension case were his Venice relatives Bene­detto galilei, Antonio galilei, ottavio galilei with his wife and sons, and also g. galilei’s collaborator fulgen­zio micanzio (1570-1654) who also helped in publication and translation of g. galilei’s works during g. galilei’s confinement in Arcetri. for slovenian circumstances roberto galilei’s (* 1615) almost fairytale political and banking work in the milieu of ending Thirty Years war and extremely successful trading path after the war is described. in spring of 1654 roberto galilei (* 1615) loaned twice a considerable sum of 3000 fl to estates general of carni­ola and in return the estates general granted him the imperial monopoly for salt trade in the area. roberto was famous for his brother the knight of maltese or­der Bartholomew galilei who became maltese ship’s captain, maltese Ambassador in florence, majordomo of the medici’s court, and extremely influential patron of the florentine church of saint simon and guido. on february 9, 1662 in his successful request to be­came a member of carniola estates general roberto exposed Bartholomew’s influence on florentine court to promote his case because galilei family and other florentine bankers were famous worldwide. later in december of the same year 1662 roberto became the military and tax chief-captain of istria in carniola which considerably strengthened galilei’s already es­tablished position in salt trade. As the chief of istria he lead the local military operations against the eventually unsuccessful turkish assault to Vienna in 1663, and kept the istria district for almost two decades, until he passed away. The Archbishop of ljubljana in the times of roberto galilei (1615-1681) was the knight of maltese order Joseph rabatta (1620-1683) appointed on April 9, 1664 just a year and few months after roberto galilei got the key positions as the member of carniola estates general and chief-captain of istria. The inventory of roberto galilei’s (1615-1681) pos­sessions in ljubljana accomplished soon after his death in early 1681 in ljubljana shows him as an extremely wealthy person. Among roberto galilei’s debtors were the most influential merchants and bankers in the area including the ljubljana Banker Zaharia waldtreich (1623-1682) from Augsburg who was connected with the greatest european banker count fugger from Augsburg. waldtreich even kept fugger’s portrait in his ljubljana house until waldtreich’s death. roberto galilei’s ljubljana landlord hans Adam Pettenegkh (Petek, 1640-1705 ljubljana) also possessed g. galilei’s military compass until 1705 the same as did their and edmund halley’s friend Janez Vajkard Valvasor until his death in east carniola in 1694. rob­erto distributed g. galilei’s books at last to four noble families in ljubljana and surroundings including the Auerspergs who were the wealthiest, most powerful, and educated of them all. As the chief-captain of istria roberto galilei influenced the emperor’s effort to make Pazin of istria the county raised to a rank of Principal­ity for imperial favorite and Prime minister Portia. The Prince Johan weikhard Auersperg and estates general of carniola eventually successfully obstructed the impe­rial plan. on march 12, 1666 roberto galilei signed the business paper of the Prince Johan weikhard Auersperg regarding Auersperg’s contribution for his purchase of the manor Pazin in istria from the carniolan estates general and Auersperg’s Viennese political enemy the pawner and emperor leopold’s majordomo Janez fer­dinand Portia (1605-1665) of ljubljana. r. galilei had to be among the witnesses because the manor of Pazin was under galilei’s tax and military jurisdiction in istria already for more than three years in that time. roberto galilei married a baroness sidonia Vic­toria Baroness mordax (1624-1665 ljubljana) and she gave birth to at least eight children. The last seven of them were baptized in the ljubljana cathedral. rob­erto, his wife, and one of their daughters were buried in franciscan church of ljubljana in spite of the fact that his family traditionally used the florentine church and saint simon and guido as their last resting place. roberto’s oldest son and universal heir of his posses­sions in ljubljana ottavio galilei (1644-1707) resided in florence. As the ultimate heir of his branch of gali­lei’s family the sonless ottavio galilei established the florentine mannelli-galilei family with his last will by naming the senator Jacopo mannelli (1634-1720) as his universal heir. Key words: robert galilei, galileo galilei, sidonia Viktoria mordax married name galilei, ljubljana, early modern science. Damir Globočnik Ponarejevalci bankovcevJožef Prelesnik, Jurij Potočnik in Franc Rupnik GLoBoČNIK Damir, ddr. muzejski svetnik za umetnostno zgodovino. langusova 29, si-4240 radovljica 343.51(497.4)"18/19" PoNAREJEVALCI DENARJA JožEF PRELESNIK, JURIJ PotoČNIK IN FR ANC RUPNIK med ponarejevalci denarja, ki so bili na delu v slovenskih krajih, je bil v drugi polovici 19. stoletja najbolj znan Jožef Prelesnik (1832–1898). Prispevek podrobneje govori o pona­rejevalcih denarja v prvih desetletjih 20. stoletja na Štajerskem, francu rupniku (roj. 1869) in več članih družine Potočnik iz rošnje pri Št. Janžu na dravskem polju. Jože in gašper Po­točnik, ki sta pomagala ponarejevalcu Juriju hvalecu, sta bila obsojena zaradi ponarejanja denarja leta 1891 pred celjskim porotnim sodiščem. leta 1909 je mariborsko porotno sodišče sodilo sinovom gašperja Potočnika, krojaču v rošnji francu Potočniku (roj. 1880), gašperju Potočniku ml. (roj. 1888) in Juriju Potočniku (1884–1927). slednji je bil 1926 ponovno obsojen na 20 let težke ječe. nekdanji vojak in fotograf franc rupnik je bil glavni ponarejevalec denarja v tej skupini. ob­sojen je bil 1927, 1931 in 1937. delovanje ponarejevalcev je mogoče rekonstruirati s pomočjo dokumentov, ki jih hrani Pokrajinski arhiv maribor. Ključne besede: ponarejanje denarja, fotografija, Jožef Prelesnik, franc rupnik, Jurij Potočnik GLoBoČNIK Damir, Phd/Phd, museum counselor for Art history, langusova 29, si-4240 radovljica 343. 51(497.4)"18/19" MoNEy CoUNtERFEItERS: JožEF PRELESNIK, JURIJ PotoČNIK AND FRANC RUPNIK Jožef Prelesnik (1832-1898) was the best known money counterfeiter who operated on slovenian territory in the sec­ond half of the 19th century. The article presents counterfeit­ers in the first decades of the 20th century in styria: franc rupnik (b. 1869) and several members of the Potočnik family from rošnja near Št. Janž in dravsko polje. in 1891, Jože and gašper Potočnik, who helped the counterfeiter Jurij hvalec, were sentenced for counterfeiting money before the celje jury court. in 1909, the maribor jury court tried gašper Potočnik ’s sons: franc Potočnik (b. 1880), a tailor from rošnja, gašper Potočnik jr. (b. 1888) and Jurij Potočnik (1884-1927). Jurij was sentenced to a further 20 years of heav y imprisonment in 1926. The former soldier and photographer franc rupnik was the main money counterfeiter in this group. he was sentenced in 1927, 1931 and 1937. The operations of the counterfeiters can be reconstructed on the basis of documents from the regional Archives in maribor. Key words: money counterfeiting, photography, Jožef Prelesnik, franc rupnik, Jurij Potočnik Ponarejanje denarja je konec 19. stoletja in na začet­ku 20. stoletja spadalo med kriminalne dejavnosti, ki so jih oblasti strogo kaznovale. tudi v slovenskih krajih je bila na delu kopica ponarejevalcev in organiziranih po­narejevalskih skupin, ki so si po tej poti obetali priti do hitrega in lahkega zaslužka. lotevali so se ponarejanja kovancev in bankovcev. srebrne goldinarje so vlivali iz zmesi svinca in cinka. kovance so tudi kovali. ker so vsebovali manj plemenitih kovin, so bili lažji od origi­nalnega denarja. Papirnati denar so najpogosteje po­narejali s tiskarskimi postopki. nekateri ponaredki so bili okorni, zato so ponarejevalce in razpečevalce hitro zasačili, nekateri ponaredki pa so bili izdelani izredno spretno. Poleg ponarejevalcev so bili na delu tudi njihovi sodelavci, ki so jim nudili zatočišče ali ponaredke razpe­čevali med lahkovernimi kmeti, na sejmih, v trgovinah idr. V časnikih so bila večkrat objavljena opozorila na razlike med originalnimi bankovci in ponaredki. od šestdesetih let 19. stoletja so se na sodiščih redno vrstile obravnave zaradi ponarejanja in razpečevanja denarja. Ponarejevalcem so grozile visoke zaporne ka­zni. tako je pekovskega pomočnika Janeza Zupančiča iz gruč, ki je s peresom ponarejal bankovce za 5 in 100 goldinarjev, deželno sodišče v ljubljani leta 1869 ob­sodilo na 14 let težke ječe. skupaj z Zupančičem se je na sodišču znašlo 43 sokrivcev in sodelavcev, po večini kmečkih posestnikov, ki so prejeli zaporne kazni v sku­pnem obsegu 223 let.1 Jožef Prelesnik s prosto roko in ne s posebnim orodjem je bankovce izvrstno ponarejal Jožef (Jože) Prelesnik, kar pa ga ni rešilo pred aretacijami in daljšimi zapornimi kaznimi. leta 1870 so ga žandarji ujeli pri nekem mlinarju v bliži­ni turjaka. Slovenski narod je poročal: »V njegovo pravdo bo baje mnogo ljudi vpletenih, ker je, kakor se govori, hodil od hiše do hiše kakor krojači in čevljarji bankovce ponarejat, za gotovo plačo. Našli so pri njem izdelanih in pričetih stotakov in desetakov, in strokovnjaki, ki so jih videli, pravijo, da so izvrstni.«2 Prelesniku je večkrat uspelo uiti, mdr. iz zapora v ljubljanski kasarni3 in po treh letih prestajanja kazni iz zapora v trdnjavi Arad, 1874,4 vendar ga je policija dva meseca pozneje ujela v trstu, od koder je nameraval oditi v tujino.5 tudi tokrat je Prelesniku uspelo pobegniti. Avgusta 1874 so ga prijeli v njegovem rojstnem kraju cesta pri dobrepoljah.6 1 Po: »Zarad ponareje bankovcev zatožene …«, Novice, 1869, št. 6. 2 Po: »Prelesnik«, Slovenski narod, 1870, št. 103. 3 Po: »Glasoviti voják Prelesnik«, Novice, 1872, št. 29. 4 Po: »Znani Prelesnik …«, Slovenski narod, 1874, št. 3. 5 Po: »Glasovitega Prelesnika«, Slovenec, 1874, št. 29. 6 Po: »Prelesnik ujet«, Slovenski narod, 1874, št. 181. Prelesnik je kot svoj čas najbolj znani ponarejevalec denarja in večkratni ubežnik iz zaporov postal pravcati »narodni, dobrotljivi junak«7 in predmet govoric. V njih nastopa samo s priimkom. Pojavljal naj bi se tu in tam, v različnih preoblekah (kot berač, celo v ženski obleki). izdajal se je kar za mladega cesarja. Pomotoma so name­sto Prelesnika prijeli nedolžne ljudi. Pripisovali so mu nadnaravne lastnosti. ljudem se ponarejanje denarja ni zdelo nikakršno hudodelstvo, zato so bili Prelesniku na k lonjeni. V poročilu iz mirne na dolenjskem, objavljenem v Slovenskem narodu, lahko preberemo: »Osoba Prelesnik je sedaj stalni predmet kmetskih razgovarjanj. Prideš kamorkoli v krčmo ali privatno hišo na severnovzhodnem delu Dolenjske vse ti bode pripovedavalo o Prelesniku. Pravljic nahajaš uže toliko med kmeti, da se kar čudiš, – kako je mogel glasoviti Prelesnik kmetski domišljiji tako zelo se prikupiti. Vsak ti zatrjuje, da je neki zelo prijazen, lep mož, da zna veliko jezikov govoriti, laško, francosko, nemško, ogersko, da, celo španjsko zraven svojega materi­nega jezika; da nij še nikoli kacega druzega prostega zlo­činstva dovršil, kakor da je delal in ponarejal bankovce. Znamenito je to, da vsak zatrjuje, da ga je uže videl in ž njim govoril. /…/ Pripoveduje in basnuje se: da hodi včasi i preoblečen, kot cigan, včasi kot dobro oblečen žentelmen, tudi kot babica, ki prodaja: žveplenke, iglice, gumbe, milo itd. Kmetje se včasi celo šalijo, da hodi okrog oblečen in oborožen, kot žandar. – Lehko si torej mislite, da je vsled tacega govoričenja znabiti kedo si napravil šalo ter pozitivno trdil, da ga skrivajo kmetje na Mirni in zaradi tega to preiskavanje. Zeló težek stan imajo torej tujci, ki semkaj dohajajo ali skozi potujejo, ker vsak, ki tujca vidi, uže sluti v njem Prelesnika.«8 Pisatelj Janez trdina je ohranil pričevanje, da so ljudje govorili: če sme cesar, ki ima dosti srebra in zlata, delati denar iz papirja, zakaj ga ne bi smel kak revež. to prepoveduje le gospoda. Prelesnik naj bi z denarjem podpiral kmete. če je komu pretila nevarnost, da mu prodajo kmetijo zaradi dolgov, je prišel Prelesnik in ga rešil stiske.9 Prelesnik je zatočišče našel pri dolenjskih kmetih v okolici novega mesta in trebenj, za kar se jim je oddolžil s ponarejenim denarjem. h kmetom naj bi hodil kar v štero, za plačilo pa je prejemal petino vrednosti pona­rejenega denarja. Zašel pa naj bi tudi v okolico Vodic in druge vasi na gorenjskem. 7 Po: »Nekdaj in sedaj«, Jutro, 1929, št. 304. 8 »Iz Mirne na Dolenjskem 5. junija«, Slovenski narod, 1874, št. 128. 9 Po: »Prelesnik – sloviti ponarejevalec bankovcev / Sličica iz prete­ klega stoletja«, Dolenjski list, 1955, št. 33. Jožef Prelesnik je bil rojen 23. februarja 1832 na cesti pri dobrepoljah kot najstarejši sin polgruntarja Jožefa Prelesnika in matere marije, rojene lubi. obiskoval je ljubljansko normalko. leta 1844 je vstopil v prvi razred liceja, katerega je moral ponavljati. nato je iz leta v leto dobival boljše ocene, tako da je do leta 1852 končal se­dem razredov gimnazije v ljubljani. obenem se je učil tudi italijanščine in francoščine. služboval je kot vojak, a je od tam pobegnil. leta 1859 naj bi bil laški vojak v Veroni. Bankovce naj bi začel ponarejati že konec pet­desetih let 19. stoletja. ker je delal denar, se ga je oprijel vzdevek cesar.10 že kot dijak četrte gimnazije naj bi se preživljal tako, da je naredil vsak dan bankovec za en forint in ga za­menjal v trgovini.11 cesar franc Jožef, ki je leta 1884 obiskal trdnjavo Arad, v kateri je bil zaprt Prelesnik, mu je odpustil deset let kazni, tako da je moral prestati še pet let kazni.12 Prelesnik naj bi svojo ponarejevalsko kariero končal v zaporu na ljubljanskem gradu. Zadnja leta mu je vid precej oslabel. umrl je 10. februarja 1898 na Vidmu pri dobrepoljah.13 govorice o njegovih podvi­gih so se na kranjskem ohranile še globoko v 20. stoletje. Jožef Prelesnik nastopa tudi v domači literaturi. Jo­sip stritar, ki je Prelesnika poznal, saj je bil v gimnaziji samo dve leti za njim, mu je v povesti »sodnikovi« (Lju­bljanski zvon, 1878) dal ime Zaplotnik. Josipu Jurčiču je Prelesnik služil za model pri predstavitvi ponarejevalca v večerniški povesti »Ponarejeni bankovci« (Slovenske večernice za poduk in kratek čas, 35. zvezek, 1880). Janez trdina piše o Prelesniku večkrat (»gospodična cizara«, »narodni zaklad«, »igračka«, »kača«). omenja, da je denar znal ponarejati tako, da so potem pravega zavrgli. Anton medved je napisal narodno igro v štirih deja­njih Stari in mladi, ki se dogaja za časa ponarejevalca bankovcev Prelesnika. Prelesnik je nekajkrat omenjen, vendar v igri ne nastopa. kot rečeno so bili procesi zoper ponarejevalce in razpečevalce denarja pogosti, kazni za to obliko gospo­darskega kriminala pa visoke. Anton Vogrič iz klaštre v slovenski Benečiji je bil leta 1878 zaradi razpečavanja ponarejenih bankovcev obsojen na osem let težke ječe.14 Plavec Janez ramijak je izdelal en sam slab ponaredek 10 Osnovni biografski podatki o Jožefu Prelesniku: France Koblar, Opombe k Josip Stritar, Zbrano delo, Četrta knjiga, Ljubljana 1954, str. 432–433. 11 Po: »Ponarejevalec«, Dolenjski list, 1975, št. 30. 12 Po: »Prelesniku, znanemu ponarejevalcu bankovcev …«, Slovenski narod, 1885, št. 87. 13 Po: »Iz Dobrepolj«, Slovenec, 1898, št. 34. 14 Po: »Obravnava pred porotniki«, Soča, 1878, št. 5. bankovca za pet goldinarjev, a ga je porotno sodišče v celju obsodilo na tri leta zapora.15 fran fick iz stražišča je bil zaradi razpečavanja po­narejenih bankovcev leta 1868 obsojen na šest let težke ječe, leta 1877 na deset let težke ječe, leta 1888 na dve leti težke ječe. leta 1891 je bil 52-letni fick zaradi ponare­janja kovanega denarja iz cinka, cina in svinca, ki se je od pravega razlikoval samo po tem, da ni imel napisa viribus unitis na robu, obsojen na pet let težke ječe.16 Ponarejevalec papirnatega denarja miha uranič iz glinc, ki je leta 1893 prestal dvanajstletno zaporno ka­zen zaradi ponarejanja denarja, se je takoj znova lotil hudodelske dejavnosti. »Precej primitivne falzifikate papirnatih goldinarjev« je prodajal kmetom. hitro so ga odkrili. V preiskovalnem zaporu se je znašlo tudi več kot dvajset njegovih žrtev.17 ljubljansko porotno sodišče ga je leta 1894 obsodilo na dosmrtno ječo.18 celjsko porotno sodišče je leta 1901 obsodilo Janeza drenika (+1904) zaradi hudodelstva ponarejanja ban­kovcev na dosmrtno ječo. njegovemu sodelavcu Janezu krkoviču je uspelo pobegniti v ZdA, kjer je ponarejal ameriške in avstrijske bankovce. leta 1904 so mu prišle na sled ameriške oblasti. leta 1909 ga je celjsko porotno sodišče obsodilo na devet let težke ječe.19 že v šestdesetih in sedemdesetih letih 19. stoletja je bilo v slovenskih krajih na delu več razpečevalcev ponaredkov avstrijskih bankovcev, ki so jih izdelali po­narejevalci v Vidmu z uporabo fotografskih oziroma fotomehaničnih postopkov.20 tudi nekateri domači fotografi so svoje fotografske spretnosti izkoristili za ponarejanje papirnatega denarja. Porotno sodišče v celju je leta 1878 obsodilo na tri leta težke ječe Ano Alijančič iz ljubljane. njen soprog fotograf rok Alijančič, ki je v 57-letu starosti umrl no­vembra 1877 v ljubljani,21 je s pomočjo fotografskih postopkov ponaredil bankovce za en goldinar. Ana Alijančič je bila v celju zasačena med menjavanjem po­narejenih bankovcev.22 15 Po: »Ponarejalec bankovcev«, Slovenski narod, 1878, št. 21. 16 Po: »Izpred porotnega sodišča«, Slovenski narod, 1891, št. 134. 17 Po: »Nevaren ponarejevalec bankovcev«, Rodoljub, 1893, št. 18. 18 Po: »Izpred sodišča«, Slovenski narod, 1985, št. 54. 19 Po: »Iz sodne dvorane. Celje 28. aprila 1909 / Ponarejevalec ban­ kovcev«, Narodni dnevnik, 1909, št. 96. 20 Po: »Izpred porotnega sodišča«, Slovenski narod, 1891, št. 134. 21 Po: »Umrli so«, Slovenski narod, 1877, št. 262. 22 Po: »Iz Celja (Porotna sodnija)«, Slovenski gospodar, 1878, št. 5. Ponarejevalca Jurij Potočnik in Franc Rupnik V prvih desetletjih 20. stoletja so tedanji časni­ki poročali o dejavnostih ponarejevalcev denarja na Štajerskem. V njihovem ospredju sta bila moža, ki sta obvladala tudi fotografske postopke. Podatki, ki jih lahko razberemo iz sodnih dokumentov, zapisnikov, izjav, ovadb, kazenskih in drugih spisov, iz časopisnih poročil in podlistka v Slovenskem gospodarju, se sicer v nekaterih posameznostih ne ujemajo, a nam dokaj izčrpno predstavijo delovanje obeh ponarejevalcev in njunih sodelavcev. franc rupnik je bil nekaj časa fotograf v ljubljani. Za potrebe ponarejanja bankovcev se je s fotografijo seznanil tudi Jurij Potočnik, ki je bil član prave pona­rejevalske družine, saj so se s to nezakonito dejavnostjo pečali tudi njegov oče in trije brati. Prva ponarejevalca denarja v družini Potočnik sta bila gašper Potočnik in Jože (Josip) Potočnik (+1913) iz rošnje pri Št. Janžu na dravskem polju. leta 1891 je celjsko porotno sodišče obsodilo zaradi ponarejanja denarja Jurija hvaleca iz Velikega okiča na 15 let zapora in njegova pomočnika gašperja Potočnika in Jožeta Potočnika na sedem in 15 let zaporne kazni. njihove ponaredke so zasledili na Ptuju in v krapini.23 gašper Potočnik je bil oče Jožeta in Jurija Potočnika. gašper Potočnik je umrl v ječi zaradi vodenice. Josip Potočnik je bil obsojen na pet let težke ječe. Po dveh letih in pol je bil pomiloščen.24 Pred mariborskim porotnim sodiščem je 16. in 17. junija 1909 potekala obravnava zaradi ponarejanja de­narja. 28-letni krojač v rošnji franc Potočnik (roj. 1880), 21-letni gašper Potočnik ml. (roj. 2. 1. 1888 v rošnji) in njun brat Jurij Potočnik (roj. 4. 4. 1884 v rošnji), kate­remu je uspelo pobegniti, so bili obtoženi, da so konec leta 1908 in na začetku leta 1909 ponarejali bankovce za 50 kron. 43-letni posestnik Jernej Pauko iz gorice je bil obtožen razpečavanja ponaredkov v slovenski Bi­strici in središču, njegova 37-letna žena neža, da ga je k temu nagovarjala, mizar Jožef kolenc in njegova žena terezija iz sv. martina, okraj gornji grad, da sta bratom Potočnik dala na razpolago potrebna sredstva, krčmar in posestnik v račjem 54-letni Valentin mohorko in nje­gov zet, 34-letni zavirač južne železnice Jože Zagovec in njegova 25-letna žena, da so Jurija Potočnika nagovarjali 23 Po: »Porotne sodbe v Celji«, Domoljub, 1891, št. 13. 24 SI_ PAM/0645, Okrožno sodišče v Mariboru, odd. IX, 21. 6. 1926, Kazenski spis Okrožnega sodišča Maribor Vr VII 557/25, škatla 126. k ponarejanju bankovcev. obtožnica je navajala, da izha­jajo bratje Potočnik iz zloglasne rodbine ponarejevalcev denarja, saj sta bila zaradi tega hudodelstva obsojena njihov oče in brat na 7 in 12 let težke ječe. 21. januarja 1909 so v središču zaprli Jerneja Pauka, ker je dal v obtok dva ponarejena bankovca. na podlagi Paukovih izjav so aretirali vso ponarejevalsko druščino, ki ji je uspelo spravila v promet osem ponarejenih bankovcev. Zbirali so se v gostilni mohorko v račjem. Jože kolenc je pove­dal, da se je v Ameriki seznanil z Jurijem Potočnikom, ki mu je v milwaukeeju obljubil 1000 dolarjev za nakup nekega posestva na spodnjem Štajerskem, če mu da 400 dolarjev za nakup stvari, ki so potrebne za ponarejanje denarja. gašper in franc Potočnik sta bila obtožena kot neposredna storilca po § 106 državnega zakonika, drugi pa kot sostorilci. Porotniki so odločili, da sta kriva ponarejanja franc Potočnik in Jožef kolenc. obsojena sta bila na tri leta težke ječe, poostrene s postom vsakega četrt leta. ostali obtoženci so bili oproščeni.25 septembra 1909 so na poti v Švico ujeli tudi vod­jo ponarejevalske druščine Jurija Potočnika.26 2. de­cembra 1909 je pred mariborskim porotnim sodiščem potekala obravnava proti devetim osebam, obtoženim ponarejanja bankovcev. obtoženi so bili: Jurij Potočnik in vsi člani družine Veg iz sv. florijana v okolici Ptuja oziroma gomilice pri Šentilju, 59-letni viničar mihael Veg, ki je v mariboru hotel kupiti hlače s ponarejenim petdesetkronskim bankovcem, njegova žena marija Veg in otroci, 26-letna marija Veg, Vincenc Veg, 22-letna katarina Veg in 17-letni mihael Veg, ter 36-letni kaj­žar Jožef Šlamberger iz hajdine in mati glavarja, vdova margareta Potočnik. Jurij Potočnik je bil obsojen na 15 let zapora, mihael Veg st. na 5 let, marija Veg st. na 10 mesecev in katarina Veg na tri leta zapora. »Pri razgla­sitvi obsodbe so ostali vsi mirni, edino Katarina Veg je pričela krčevito jokati.«27 V slovenskih konjicah so februarja 1909 aretirali posestnika in fotografa ivana tomšeta, osumljenega povezav s ponarejevalci denarja.28 tomše je bil sodelavec franceta Potočnika. Birmanskega botra, akademskega slikarja in fotografa v slivnici pri mariboru simona fra­sa je prosil, naj mu kupi kemikalije, saj je Jurij Potočnik prinesel francetu Potočniku iz ZdA kemikalije, ki so bile primerne samo za barvanje obleke. franc Potoč­ 25 Po: »Iz sodne dvorane Maribor, 18. junija / Ponarejevalci denarja«, Narodni dnevnik, 1909, št. 138, in »Ponarejevalci denarja«, Slo­ venski gospodar, 1909, št. 25. 26 Po: »Načelnika družbe ponarejevalcev denarja …«, Slovenec, 1909, št. 213. 27 Po: »Zopet aretacije radi ponarejevanja denarja«, Slovenec, 1909, št. 151, in »Mariborski okraj / Mariborsko porotno sodišče«, Slovenski gospodar, 1909, št. 49. 28 Po: »Ponarejevalci denarja«, Slovenec, 1909, št. 27. nik in ivan tomše sta nekaj časa izdelovala 50 kronske bankovce. france Potočnik in mlajši brat Jurij sta se odločila preseliti k posestniku Štahlu v gornjo sveto kungoto. franceta Potočnika so kmalu aretirali, saj so odkrili po­narejene bankovce, ki jih je izdajal Pauko. Jurij Potočnik se je zatekel k viničarju Veku v ekenbergu pri svečini v slovenskih goricah, kamor ga je spremljala Štahlova hči. tomše je bil aretiran, vendar ni bil obsojen. kasneje je odšel v Ameriko.29 leta 1925 so mariborski orožniki aretirali Jurija Potočnika in njegove pomagače. kot navaja Slovenski gospodar, si je Potočnik, rojen v Št. Janžu na dravskem polju, že leta 1906 (najbrž 1909) zaradi ponarejanja pri­služil 15 let ječe, ki jih je prestal v kaznilnici v karlau pri gradcu. Prav tako sta bila obsojena njegova brata na 12 in tri leta in pol ječe. Potočnik je bil kmetovalec, a je bil izredno nadarjen, saj naj bi se »kot samouk izučil v izvrstnega fotografa«. 30 fotografirati se je naučil v graški kaznilnici, kjer je bil zaprt zaradi ponarejanja denarja.31 Jurij Potočnik, ki je bil poleg tega leta 1923 ponov­no obsojen na šest mesecev ječe, ker je nekemu kmetu izvabil denar z obljubo, da bo napravil novega, je na dravskem polju organiziral ponarejevalsko mrežo, v katero so spadali nekdanji fotograf v ljubljani oziroma mariboru franc rupnik, kmet iz Zlatoličja pri Ptuju ivan mlakar, kmet Anton lozinšek in želar oziroma kaj­žar matija svenšek, oba iz v trnovcev v Ptujskem okraju. Potočnik je ponarejal dolarske in dinarske bankovce. odkrili so ga maja 1925 v vasi dobrovce na dravskem polju, kjer je spravljal v obtok petdesetdolarske bankov­ce. med aretacijo je streljal na orožnika.32 10. maja 1925 ob dveh zjutraj je patrola štirih žan­darjev iz postaje račje preiskala hišo franca Špuraja v dobrovcih zaradi suma, da se v njej skriva Jurij Potoč­nik. Podnarednik Alojz regul je naletel na Potočnika, ki je klečal na senu. Pozval ga je naj se ne gane in vzdigne roke kvišku, kar Potočnik ni storil. iz samokresa je iz razdalje štirih korakov streljal na podnarednika Alojza Bajca, ki je po lestvi plezal na senik. Podnarednik regul je s karabinko ranil Potočnika v desno ramo. Potočnik je iz razdalje štirih ali petih korakov dvakrat ustrelil proti regulu, vendar ga ni zadel. regul je po prvem 29 SI_ PAM/0645, odd. IX, 21. 6. 1926, Kazenski spis Okrožnega so­ dišča Maribor Vr VII 557/25, str. 3–4, škatla 126. 30 Po: »Ponarejevalci denarja pod ključem«, Slovenski gospodar, 1925, št. 50. 31 SI_ PAM/0645, odd. IX, 22. 6. 1926, Kazenski spis Okrožnega so­ dišča Maribor Vr VII 557/25, str. 1, škatla 126. 32 Po: »Lov za ponarejevalcem denarja«, Jutro, 1925, št. 272, in »Po­ narejevalci dolarjev«, Jutro, 1925, št. 275. strelu repetiral karabinko in z drugim strelom zdrobil Potočnikovo nadlahet.33 ranjenega Jurija Potočnika so zvezali in prepeljali v splošno bolnico v mariboru, iz katere je pobegnil. ko­mandir žandarmerijske stanice v račjem mih. romih je sicer predhodno opozoril na Potočnikovo begosu­mnost. »Ker ima Potočnik težko kazen za pričakovati vsled njegovih izvršenih zločinov, se je bati, da bode isti skušal pobegniti iz bolnice čim bo malo okreval. Radi tega prosim, da se od tamkaj v zadevi potrebno ukrene in njegov beg prepreči. Ob enem prosim, naj se bolnici zaukaže, da se vsaki obisk od nepoklicanih oseb prepreči, ker bi to otežkočilo še v teku stoječo preiskavo, posebno pa glede ponareja­nja bankovcev, kojega dejanja je kakor omenjeno nujno sumljiv.«34 Jurij Potočnik se je zatekel k Blažu Avguštinu (roj. 1891) v loko št. 3 in nato k mihaelu medvedu in Jerneju kirbišu v starošnice. na sled so mu prišli novembra 1925 v Braunšvajgu pri hočah. Pred orožniki je z vozom pobegnil v slovensko Bistrico in nato v maribor. mari­borski izvošček misleta ga je zvečer istega dne odpeljal v gornjo sveto kungoto h kmetu, ki se je nedavno preselil z dravskega polja. Potočnik je imel s seboj velik zaboj. V hiši v gornji sveti kungoti, v kateri se je Potočnik skrival, so našli pravcato »tovarno« za izdelovanje ban­kovcev: stroj za saturiranje (nem. saturiermaschine), valjarje, zalogo papirja za bankovce, cinkove in fotograf­ske plošče, mnogo bolj ali manj izdelanih stodinarskih bankovcev in bankovcev za 10, 20 in 50 dolarjev, nemške knjige o fotografiji, mdr. novo knjigo o kromolitografiji (barvni litografiji), in kemikalije za t. i. svetlobnobarvno razmnoževanje, ki jih je Potočnik kupoval pri tvrdki gleitsmann v Zagrebu oziroma zastopniku te dunajske tvrdke Vrhovniku ter pri zagrebški tvrdki chromos. Po-točnikovi ponaredki dinarskih in dolarskih bankovcev so bili brezhibno izdelani. falzifikati dolarjev so imeli številko 19890075A. dobro izvedene so bile modre črte, ki naj bi jih bilo pri dolarjih najtežje ponarediti. Po­točnik je leta 1924 v Zagrebu kupoval kemikalije pod imenom Janez majer, kot se je pisal neki mariborski fotograf (mayer).35 33 SI_ PAM/0645, Žandarmerijska stanica Račje 11. maja 1925 Dr­ žavnemu pravdništvu v Maribor, 21. 5. 1925, Kazenski spis Okro­ žnega sodišča Maribor Vr VII 557/25, str. 3–4, škatla 126. 34 SI_ PAM/0645, Žandarmerijska stanica Račje 11. maja 1925 Dr­ žavnemu pravdništvu v Maribor, 21. 5. 1925, Kazenski spis Okro­ žnega sodišča Maribor Vr VII 557/25, str. 3–4, škatla 126. 35 Po: »Lov za ponarejevalcem denarja«, Jutro, 1925, št. 272, in »Po­ narejevalci dolarjev«, Jutro, 1925, št. 275. Seznam corpora delicti v kazenski zadevi zoper Jurija Potočnika in tovariše navaja naslednje pripomočke: tiskalnica za litografijo, fotoaparat brez leče, povečevalna stekla, brisalni kamen, okvirja za Preiskava je odkrila, da sta Potočnik in franc ru­pnik najela skupno stanovanje pri obtoženem Zupanči­ču. od tam sta se preselila k Antonu lozinšku, posestni­ku iz tržca, ki je prodal celo svojo kravo, da je Potočnik lahko kupil ponarejevalske pripomočke. na pomoč je priskočil tudi Potočnikov svak ivan (Janez) mlakar (roj. 1892) iz Zlatoličja. rupnik se je preselil k matiji svenšku. 20. novembra 1925 so oblasti prišle na sled Potočniku in njegovim pomagačem v hlevu Vinka Pignerja (roj. 1902) v vasi Braunšvajg pri hočah (Braunšvajg št. 54). Potočniku je dan prej (19. novembra) uspelo pobegniti.36 ivan mlakar se je branil s samokresom in vilami. »Ko se je dne 19. XI. ob približno 24 uri pri posestniku Vinko Pigner v Bravnschweigu vršila preiskava za Po-točnikom se je našlo v hlevu najboljšega in najbližnjega prijatelja ter konfidenta ponarejevalca denarja Jurija Potočnika v osebi Ivana Mlakara. – Pri aretaciji se je Mla­kar naj poprej uprl in branil s samokresom k sreči ni bil napaljen, a ko se mu je samokres s silo odvzelo – porabil je moment in pograbil za gnojne vile, ter se hotel z istimi braniti in iskal priliko pobegniti kar pa mu ni uspelo.«37 plošče, leseni plošči, ovoj papirja za stodinarske bankovce, valjarčki, tehtnica, zavitek papirja za dolarske bankovce, zavitek šelatina, 4 steklene plošče, 18 plošč iz cinka, porcelanska plošča, rumeni stekli, knjiga Reproduktionstechnik, knjiga Chromolithographie, 18 odti­sov stodinarskih bankovcev (steklene plošče), 10 odtisov dolarskih bankovcev (steklene plošče), zavoj raznih kemikalij, 11 ravnih slik idr. (Seznam corpora delicti v kazenski zadevi zoper Jurija Potočnik in tov., katere se izročijo podružnici narodne banke v Mariboru v smislu dopisa z dne 15. 8. 1925 br. 85120, SI_ PAM/0645, 11. 11. 1927, Kazenski spis Okrožnega sodišča Maribor Vr VII 557/25, str. 2, škatla 126. Policija je zaplenjene predmete oddala Okrajnemu sodišču na Ptu­ju. »Zaplenjena tovarna za ponarejanje denarja obstaja iz sledečih predmetov. 1 stiskalna preša, eden kompletni fotografski aparat za slikanje bankovcev, eden zaboj steklenic s kemikalijami za ponare­janje denarja, 23 ploče, škatlje z različnimi barvami, 2 kamena za pripravljanje barv, 5 valjarjev, razmnoževalni aparat, 11 cinkastih plošč, 1 koščena žlica za barve, 2 steklene plošče, 9 učnih knjig kot pripomočki za ponarejanje denarja in naročevanje kemikalij, 4 plošče odtisnjene s 5 dolarji, 1 plošča odtisnjena s 50 dolarji, 2 plošči odtisnjene s 100 dinarji, 1 plošča odtisnjena s številkami serije, 2 plošči s 4 na pol izdelanih in ponarejenih 100 dinarskimi bankovci, 1 škatljo svilnenih trakov za dolarje, 28 komadov papirja pripravljenega za dolarje in že prevlečeni s svilnenimi nitmi, večjo množino klep papirja za dolarske bankovce skupaj lepiti, 2 komada modela za vodotisk za 100 dinarske bankovce, 1 papirnati vodotisk za 100 din. bankovce, 2 male steklene plošče s vodotiskom za 100 din bankovce, 1 amerikanski grb za odtis na dolarje, 6 steklenih plošč s odtisnjenim amerikanskim grbom za dolarje, 6 komadov plošč s številkami ('serije') za dolarje, 1 steklena plošča s ponareje­nim napisom za 100 dinarske bankovce, 5 komadov na cinkastih ploščah ponarejeni podpisi za 100 dinarske in dolarske bankovce, 1 komad ponarejeni 50 dolarski bankovec in 1 komad ponarejeni 5 dolarski bankovec.« (Dodatno k ovadbi broj 2142 dne 16. 11. 1925, SI_ PAM/0645, Kazenski spis Okrožnega sodišča Maribor Vr VII 557/25, škatla 126). 36 Po: »Mariborska porota«, Slovenski gospodar, 1926, št. 25. 37 Dodatno k ovadbi broj 2142 dne 16. 11. 1925, SI_ PAM/0645, Ka­zenski spis Okrožnega sodišča Maribor Vr VII 557/25, škatla 126. že 12. maja 1925 so aretirali gašperja Potočnika.38 rupnika so 25. novembra 1925 aretirali pri posestniku Alojzu kacu v loki. 22. novembra je patrola hotela pri­držati franca Potočnika, ki pa je pobegnil in se nasle­dnjega dne sam javil policiji v mariboru.39 upokojeni stražnik Alojzij lipič (roj. 1883) je na poli­cijskem komisariatu 24. novembra 1925 (dan pred areta­cijo) o francu rupniku povedal naslednje: z rupnikom se je seznanil okrog leta 1920 pri fotografu kurniku v mariboru, rupnik ni imel svojih prostorov in priprav, zato je v kurnikovi delavnici izdeloval fotografije, oba sta včasih pomagala kurniku. »Rupnik je takrat pripovedoval, da študira neki model, ozir. klišeje za umetno slikanje ter razmnoževanje časopisnega tiska potom njegove iznajdbe in da ima vse te poskuse doma v njegovem stanovanju v Jezdarski ulici št. 6., kjer je imel v najemu eno sobo. Ker je Rupnik trdil, da ima za to iznajdbo že zagotovoljen patent v Beogradu, me je zelo zanimalo in sem radi tega Rupnika večkrat v njegovem stanovanju obiskal. Sicer mi Rupnik klišejev ni hotel pokazati, pač pa sem videl v njegovem stanovanju neke modeli iz gipsa (razne slike za razgledni­ce) in močne steklene plošče, na katerih je preparil gelati-no in klišeje.« rupnik se je leta 1922 preselil k čevljarju Beraniču na Pobreško cesto 2. redko se je zadrževal v mariboru. Pravil je, da dobro zasluži s fotografiranjem, zlasti v slovenski Bistrici. urar dreu mu je povedal, da rupnik biva pri nekem starem umetnem fotografu, ki je bil dvorni fotograf v kairu. ta fotograf, ki je bil že slep, je rupniku dal navodila za umetni tisk. fotograf kurnik se je leta 1932 izselil v Ameriko.40 že štiri dni prej (20. novembra 1925) je Jurij Potočnik, ki je bil osumljen tudi tihotapljenja kokaina in saharina iz Avstrije v Zagreb,41 izdal sodelavca franca rupnika: »Rupnik je imel vsega orodja in materiala za falsificira­nje bankovcev 8 kovčegov in za več milijonom dinarske vrednosti izdelanih falzifikatov v dinarskih, lirah in ame­rikanskih dolarskih bankovcih. Že tedaj, ko sem bil jaz še pri njem, je velik del ponarejenih bankovcev zakopal v bližini hiše – ter meni pokazal mesto, kjer jih je skril.« Jurij Potočnik je povedal, da je rupnik v letih 1923 in 1924 stanoval 16 mesecev v podstrešni sobi pri posestni­ku francu horvatu v starošnicah. horvat se je vozil na dunaj, v Berlin in leipzig po barve in fotografske plo­ 38 Žandarmerijska stanica Račje 12. maja 1925 Državnemu pravdni­štvu v Maribor, SI_ PAM/0645, Vr VII 557/25, str. 3–4, škatla 126. 39 Dodatno k ovadbi broj 2142 dne 16. 11. 1925, SI_ PAM/0645, Ka­zenski spis Okrožnega sodišča Maribor Vr VII 557/25, škatla 126. 40 SI_ PAM/0645, Zapisnik, 24. 11. 1925, Kazenski spis Okrožnega sodišča Maribor Vr VII 557/25, škatla 126. 41 SI_ PAM/0645, Zapisnik vodje policijskega komisariata v Mariboru, 20. 5. 1925, Kazenski spis Okrožnega sodišča Maribor Vr VII 557/25, str. 2, škatla 126. šče za rupnika. Za 7.500 dinarjev je kupil 500 kg težek tiskarski stroj, ki so ga zakopali na horvatovem pose­stvu.42 sam naj bi se z rupnikom seznanil v mariboru leta 1924. Pri fotografu kurniku na meljski cesti je hotel kupiti nekaj kemikalij, potrebnih za ponarejanje. kurnik ga je napotil k rupniku, ki je živel v Beraničevi hiši.43 seznam corpora delicti v kazenski zadevi zoper fran­ca rupnika in tovariše navaja naslednje predmete: foto­grafski komplet (fotoaparat in razne kemikalije), fotoa­parat, leča in okvirji za fotoaparat, 4 štirioglate steklene posode, okvir za steklo, zaboj raznih kemikalij, stojalo za fotoaparat, meh, steklene plošče, mala tiskalnica za fotografijo, valjarja za litografijo, 13 kopiranih stekel z raznimi podobami, škatlica raznega orodja, knjige Über photografische Entwicklung, knjiga Herstellung der Abzi­ehbilder, knjiga Rezepte und Tabellen, revija Photo-Börse, model za stodinarski bankovec, zaboj raznih kemikalij, knjiga z raznimi zapiski, dve stekleni plošči, 8 plošč iz cinka, dve kamniti plošči, žepna knjiga Praktische Photographie, 13 kopirnih stekel, dva dotisa petdolar­skih bankovcev, zvezek za razne beležke, knjiga Josefa Berscha Cellulose (1904), knjiga ottomarja Volkmerja Betrieb der Galvanoplastik mit dynamoelektrischen Ma­schinen zu Zwecken der graphischen Künste idr.44 20. januarja 1926 so Jurija Potočnika ujeli v gornji sveti kungoti. tu naj bi bil po Potočnikovem zatrjevanju skrit tudi veliki tiskarski stroj. stroj naj bi bil zakopan v šupi ivana horvata v sarešincih, na mestu, na katerem je imel horvat shranjen koleselj. Potočnik in rupnik sta bila partnerja, vendar sta ovajala drug drugega. Potoč­nik, ki ni vedel, da so rupnika že aretirali, je povedal, da izdeluje falzifikate različnih bankovcev neki franc rupnik. izdal je tudi, kje naj bi se rupnik nahajal. tiskarskega stroja žandarji iz Brega pri Ptuju na ome­njenem mestu niso našli. Vendar je ravnatelj mariborske tiskarne d. d. stanko detela pričal, da je rupnik res kupil tiskarski stroj, kar je potrjevalo Potočnikovo izjavo. de­tela je povedal, da je bil rupnik v tiskarni leta 1922 (tedaj je stanoval pri čevljarju Beraniču v mariboru). izdajal se je za fotografa iz celja, ki je iznašel nov način tiskanja brez črk. skupaj s Potočnikom sta se zanimala za stari ročni tiskarski stroj (Handhebelpresse k. krausea), ki je 42 SI_ PAM/0645, Zapisnik, sestavljen pri kr. policijskemu komisa­ riatu v Mariboru, 20. 11. 1925, Kazenski spis Okrožnega sodišča Maribor Vr VII 557/25, škatla 126. 43 SI_ PAM/0645, odd. IX, 22. 6. 1926, Kazenski spis Okrožnega so­ dišča Maribor Vr VII 557/25, str. 1, škatla 126. 44 Seznam corpora delicti v kazenski zadevi zoper Jurija Potočnik in tov., katere se izročijo podružnici narodne banke v Mariboru v smislu dopisa z dne 15. 8. 1925 br. 85120, SI_ PAM/0645, 11. 11. 1927, Kazenski spis Okrožnega sodišča Maribor Vr VII 557/25, str. 2, škatla 126. primeren za hitro razmnoževanje in tudi za tiskanje v barvah. rupnik je v navzočnosti Jurija Potočnika kupil stroj za 25.000 jugoslovanskih kron. dejal je, da ga bo uporabljal za izdelovanje razglednic. Za nakup stroja je 20. julija 1922 jamčil Janko tavčar (lesna industrija Bra­tje tavčar). rupnika so sumili, da je leta 1923 s tem stro­jem ponarejal bankovce za 1000 lir. glavna razpečevalca ponaredkov sta bila Anton Beranič iz cirkovc pri Ptuju in nekdanji policijski uslužbenec Bogomir malenšek.45 »V zaporu se je Potočnik hlinil blaznega in je uganjal najgorostašnejše stvari. Otorepcu, ki je bil z njim zaprt, je pa priznal, da je hlinil.« Proti Potočniku sta pričala mariborski trgovec z barvami Vrhovnik, pri katerem je pod imenom majer kupoval kemikalije, in trgovec k. Verčič iz Ptuja. »Potočnik vztraja do konca v hlinjeni blaznosti,« je poročal Slovenski gospodar. ugotovljeno je bilo, da je rupnik skupaj s Potočnikom kupoval barve in nasploh sodeloval s Potočnikom. kme­tje ivan Zupanič, Anton lozinšek in matija svenšek so krivdo priznali. izgovarjali so se na stisko, v kateri se na­hajajo. ivan mlakar je tajil vsako sodelovanje, čeprav je bil večkrat v Potočnikovi družbi in mu je pomagal pri begu. razprava pred mariborskim porotnim sodiščem je potekala 16. junija 1926. »Pri razpravi je Potočnik še vedno simuliral blaznost ter je ostal ves čas molčeč in se za razpravo ni zanimal. Tembolj so bili vznemirjeni od njega zapeljani tovariši, kmetje, ki so mislili, da si bodo gmotno odpomogli, pa so si nakopali zapor in sramoto.« sodni zbor je porotnikom postavil 19 vprašanj. Po go­voru državnega pravdnika dr. Zorjana so zagovorniki uspešno zastopali obtožene kmete, češ da so bili zape­ljani in žrtev slabih razmer in velikega pomanjkanja. Jurija Potočnika je mariborsko porotno sodišče ob­sodilo na 20 let težke ječe. franc rupnik je prejel milo trimesečno zaporno kazen, ki jo je prestal v preiskoval­nem zaporu, zato je bil po razglasitvi sodbe izpuščen. ostali obtoženci so bili oproščeni.46 na zaslišanju pred sodnikom Juhartom je Jurij Po­točnik podal naslednjo izjavo: »Moj oče Gašper Potočnik je imel 8 otrok in sicer Josipa, ki je umrl okrog leta 1913, Marijo, ki je tudi že umrla, Apolonijo, umrla, Janeza, roj. okrog 1878, ki je sedaj doma na naši domačiji v Rošnji št. 23, Franca, roj. okrog 1880, krojač v Loki, nato mene, nadalje Ivano, kasneje poročeno Lešnik, umrlo okrog leta 1924 in Gašperja rojenega okrog 1888 leta. 45 Kr. policijski komisariat Državnemu pravdništvu v Mariboru, 27. 10. 1926, SI_ PAM/0645, Kazenski spis Okrožnega sodišča Maribor Vr VII 557/25, škatla 126. 46 Po: »Mariborska porota«, Slovenski gospodar, 1926, št. 25. Kar pomnim, je naša družina zapletena v ponare­janje denarja od leta 1890, ko je bilo meni komaj 6 let. Takrat se je bavil s ponarejanjem denarja neki Hvalec, soboslikar iz Leskovca pri Ptuju, o katerem ne vem ali še živi, ali ne. S tem Hvalcem sta se seznanila moj oče in moj brat Josip, kateremu je bilo takrat okrog 19 let. Moj brat Josip je stopil s Hvalcem takoj v zvezo, ter jima je moj oče doma v Rošnji prepustil postransko sobo v svrho izdelovanja denarja. Pri Hvalcu se je moj brat Josip ta­krat naučil ponarejanja denarja. Ponarejevalci pa so bili kmalu odkriti, ter se je našlo pri njih nekaj ponarejenega denarja. Denarja so tudi bili nekaj izdelali, vendar se pa ne spomnim, koliko. Ponarejevali so takrat, kolikor se morem spominjati, stare 50 goldinarske bankovce.«47 47 SI_ PAM/0645, odd. IX, 21. 6. 1926, Kazenski spis Okrožnega so­dišča Maribor Vr VII 557/25, str. 1, škatla 126. Jurij Potočnik je na okrožnem sodišču v mariboru tudi poskušal pojasniti, zakaj je streljal: Ana sagadin, posestnica pri sveti kungoti in znanka njegovega brata gašperja, ga je povabila, da bi »preslikal« njeno hišo. drugi dan ga je prosila, naj ji napravi nekaj denarja in mu dala tisoč dinarjev. odšel je po svoje stvari k Antonu lozinšku. Pri Ani sagadin je ostal nekaj dni, a je bil ves čas bolan, delati ni mogel. 9. maja 1925 se je odpravil domov, spotoma je obiskal brata gašperja, tako da se je vrnil ponoči. Zato ni šel spat v hišo, ampak na seno. ti­sto noč je bil tudi precej vinjen, kar lahko potrdi gašper, ki mu je dal revolver, ki ga je pri mihaelu medvedu dobil v zameno za neko staro repetirko. revolver je potreboval, ker se je odpravil domov ponoči. »Ko sem nekaj časa spal, zagledam naenkrat žandarje. Razumljivo je, da sem se vstrašil, ko sem naenkrat zagledal pred sabo žandarje. Danes ne morem več pojasniti, kako je bilo takrat, vem samo, da sem streljal in da sem bil tudi jaz ustreljen.«48 Jurij Potočnik je navedel, da je franc rupnik nekaj časa ponarejal bankovce tudi pri njegovem bratu francu Potočniku v loki.49 tudi franc Potočnik je bil fotograf. 48 SI_ PAM/0645, odd. IX, 24. 6. 1926, Kazenski spis Okrožnega so­ dišča Maribor Vr VII 557/25, škatla 126. 49 Prav tam. Jurij Potočnik je kmalu po obsodbi umrl za jetiko v mariborski kaznilnici. Policija je sumila in hitro dobila v roke dokaze, da je bil rupnik glavni ponarejevalec. državno pravdništvo je odredilo rupnikovo aretacijo.50 franc rupnik, ki je bil rojen 2. februarja 1869 v Pre-mu pri Postojni, je bil pred vojno podoficir. Pri vojakih je služil 23 let (pri konjenikih v Brnu, lvovu, na dunaju, v mariboru in Varaždinu). nekaj časa (do 1916) je deloval kot fotograf v ljubljani. Atelje je imel na taboru št. 1. med vojno je bil mobiliziran. dalj časa je bil kot štabni narednik vodja konjske bolnice v slovenski Bistrici. tu se je seznanil z bivšim dvornim fotografom egiptovskega podkralja schmittingenom (+1924). schmittingen je zatrjeval, da lahko tako spretno ponaredi vsak bankovec, da ga ni mogoče ločiti od pravega.51 kot prostovoljec se je po koncu vojne boril za mejo na koroškem in na Štajerskem (Špilje, radgona).52 rupnik je bil manjše kor­pulentne postave. Prosil je za pokojnino, a je ni dobil.53 franc rupnik je na zaslišanju 22. junija 1926 pove­dal: »Do leta 1916 sem imel v Ljubljani moj fotografični atelje na trgu Tabor št. 1., kjer sem imel stanovanje sam zase, obstoječe iz ene sobe in kuhinje, katere hiše je lastnik neki gospod 'Dreo' stavbenik. Ko sem bil vpoklican v vojaško službo v Graz k Train­divizionu št. 3 kot narednik vodnik, in moj atelje v Lju­bljani sem izročil neki gospe Gasperič fotografinji, katera je mojo obrt nadalje peljala. Za nadzorovanje moje obrti sem izročil nekemu višjemu magistratnemu uradniku Svetlič Rihardu, s prošnjo da mi nadzoruje mojo obrt, in 50 Po: »Mariborska porota«, Slovenski gospodar, 1927, št. 11. 51 Po: »Porote / Ponarejevalec bankovcev / Maribor, 12. marca«, Jutro, 1927, št. 62, in »Porota / Mariborska porota«, Slovenec, 1927, št. 59. 52 Franc Rupnik, Gospodu sodniku Kramer, 6. 5. 1931, SI_ PAM/0645, Kazenski spis Kzp VI 668/31 Okrožnega sodišča Maribor, škatla 213. 53 Franc Rupnik, Okrajni sodniji v Mariboru, 30. 12. 1936, SI_ PAM/0645, Kazenski spis Kzp VI 1682/36 Okrožnega sodišča Maribor, škatla 271. da mi tu in tam sporoča kako da moja obrt gre, in kako da je Gasperič skrbna za delo. Nekaj časa potem mi je Svetlič sporočil, da Gasperič ne dela dobro, da razmetava denar in da je tudi neke stvari od mojega ateljeja zastavila. Okoli 1918 leta sem se pa napotil v Ljubljano, sem pa dobil tam moj atelje zaprt in sem doznal, da je bila Gasperič v zaporih deželnega sodišča radi poneverbe.« Prodal je ostanek fotografske opreme in inventarja. marca 1918 je bil premeščen kot štabni narednik v konjsko bolnico v slovenski Bistrici, kjer se je seznanil z bivšim fotografom egiptovskega kralja schmittingom, ki je bil popolnoma slep.54 rupnik je priznal, da je ponaredil petdolarski ban­kovec, a ne iz goljufivih namenov. hotel je dokazati, da je mogoče ponarediti denar s pomočjo fotografskih postopkov. Potočnika je nameraval ovaditi, a so ga prej aretirali. ker so prišli na dan novi dokazi (s Potočnikom je v mariboru nabavljal kemikalije, v mariborski tiskarni je kupil tiskarski stroj/stroj za izdelovanje razglednic, Potočnika naj bi napeljal k ponarejanju denarja in mu kot spreten fotograf pomagal pri delu), so rupniku na drugem porotnem zasedanju leta 1927 v mariboru do­sodili zaporno kazen v trajanju devet let težke ječe.55 orožniki in mariborska policija so novembra 1928 našli tiskarski stroj, kemikalije, veliko literature o foto­kemiji in svetlotisku, fotografski aparat za povečevanje slik, fotografije, fotografske plošče in k lišeje posameznih delov bankovcev in razne vrste papirja. falzifikatorske pripomočke je rupnik imel skrite v hiši nekega kmeta in bivšega orožnika pri spodnji Polskavi. rupnikova ponarejevalska delavnica je bila še večja od tiste, ki so jo našli pri Potočniku. »Ponarejevalec, ki je ravnal s tem strojem in uporabljal vse te fotokemične in tiskarske po­trebščine, je bil mojster in velik talent. Kako vesten je bil v pripravljanju papirja za ponarejene bankovce, pričajo razne vrste prepariranega in črtnega raznobarvnega pa­pirja. Ponarejevalec se je posluževal vseh fotografičnih in drugih pripomočkov, da je zadel pravo barvo in sestavo papirja, iz kakršnega so bankovci.«56 54 Izjava Franca Rupnika, Zapisnik, sestavljen 22. 6. 1926 pri poli­ cijskem komisariatu v Mariboru, SI_ PAM/0645, Kazenski spis Okrožnega sodišča Maribor Vr VII 557/25, str. 2, škatla 126. 55 Po: »Porote / Ponarejevalec bankovcev / Maribor, 12. marca«, Jutro, 1927, št. 62, in »Porota / Mariborska porota«, Slovenec, 1927, št. 59. 56 Po: »Odkrita tiskarna za ponarejevanje bankovcev«, Slovenec, 1928, št. 251, in »Razkritje velike delavnice za ponarejanje bankovcev«, Slovenec, 1928, št. 257. Franc Rupnik, Gašper Potočnik in Marija Potočnik 41-letni gašper Potočnik, brat Jurija Potočnika, je leta 1930 začel s pripravami za ponarejanje denarja. matija klajnšek mu je dal 300 din za nabavo materiala in star sa­tinirni stroj, s katerim naj bi tiskal ponarejene bankovce. tudi žitnik mu je izročil 1000 din za nabavo materiala. Potočnik se je na začetku leta 1930 preselil na Vršnik k posestniku Antonu gabrijanu (roj. 1886). tu ga je decem­bra 1930 obiskal rupnik. dogovorili so se o podrobnostih glede ponarejanja in razpečevanja denarja. Januarja 1931 je dal gabrijan rupniku 1000-dinarski bankovec, ki naj bi služil za vzorec. Potočnik je od gabrijana dobil 800 din za nabavo potrebščin. V skupnem sodelovanju Potočnika in rupnika je ponarejanje denarja hitro napredovalo. rupnik je izdelal tri fotografske posnetke stodinarskih bankovcev. Potočniku je leta 1931 prinesel fotografski posnetek stodi­narskega bankovca, ki so ga v Potočnikovem stanovanju prenesli na cinkasto ploščo. s tem je bilo vse pripravljeno za ponarejanje denarja. Zaradi spora med Potočnikom in gabrijanom je slednji poslal ovadbo na žandarmerijsko po­stajo v svetem Juriju v slovenskih goricah, da Potočnikovi v njegovi hiši ponarejajo denar.57 obtoženci in priče so izjavili, da je glavno vlogo imel tedaj 61-letni brezposelni fotograf franc rupnik, ki je bil po preteku štirih let zaporne kazni amnestiran.58 2. marca 1931 so žandarji iz sv. Jurija ob Pesnici in mariborski policisti aretirali franca rupnika v njegovem stanovanju (meljska cesta 59). med hišno preiskavo so našli razvite fotograf­ske plošče (negativi bankovcev za 100 din in 50 šilingov), fotorazglednico s kopijo bankovca za 100 din (ne pa tudi negativa na plošči). Zaplenili so fotografske aparate, pove­čevalnike, barve, kemikalije, knjige za izdelovanje vrednos­tnih papirjev s fotokemičnimi postopki. hišno preiskavo so opravili tudi pri zakoncih Alojzu in erni Jug, ki sta junija 1930 dala rupniku na voljo brezplačno stanovanje in hrano ter mu nabavljala fotomaterial in barve ter mesečnik z na­vodili za fotokemične reprodukcije Reproduktionstehnik, ki je izhajal v frankfurtu ob maini. Alojz Jug je bil črkostavec v mariborski tiskarni. Pri Jugovih so zaplenili fotografski objektiv in del ročnega tiskarskega stroja. Jugova sta trdila, da sta se z rupnikom povezala samo zaradi izdelave klišejev in štampiljk.59 franc rupnik, ki je skoraj pol leta živel pri zakoncih Jug, je zatrjeval sodniku kramerju: »Dam mojo častno besedo da izpovem in vse kar sem že izpovedal vse resnično.« Pri 57 Po: Sodba, 11. 4. 1932, SI_ PAM/0645, Kazenski spis Kzp VI 668/31 Okrožnega sodišča Maribor, škatla 213, str. 9–10. 58 Po: »Kovačnica falzifikatov«, Slovenec, 1931, št. 63. 59 Predstojništvo mestne policije v Mariboru Državnemu tožilstvu v Mariboru, 18. 3. 1931, SI_ PAM/0645, Kazenski spis Kzp VI 668/31 Okrožnega sodišča Maribor, škatla 213. Franc rupnik, Gospodu sodniku Kramer, 6. 5. 1931 (Kazenski spis Kzp VI 668/31 Okrožnega sodišča Maribor, škatla 213, Pokrajinski arhiv Maribor). Jugovih je izdeloval samo najbolj preproste posnetke za tiskarno, »pa ni se moglo toliko napraviti da bi se moglo, kaj priprostega narisniti anko glih smo imeli barv občutljive plošče in plošče Pankromatiše od Berolina, in še posebej smo bili na Repruduktion tehnik iz Frankfurta naročeni, pa vse eno se ni dalo delo izveršiti, kjer ni bilo vse priprave in še posebno brez strokovnjaških oseb, ni moglo iti. Posebno pa tudi brez tehničnih fotografskih aparatov. Kjer imeli smo le navadne fotografske aparate, le za na­vadne slike, ne pa tehničnih aparatov. /…/ Na misel mi je prišlo, če bi pa nemara kot fotorelief še naj bol šlo, kjer drugega takega bi našlo kot le kaj takiga kar bi bilo ljudem bolj v časteh za imeti, naj napervo sem mislil na Kralja in Kraljico, šel sem in kupil v tergovini obe sliki, in sem posnetke napravil pa kjer niso bili po­snetki zadostno ojstri pa nisem mogel napraviti da bi bilo dobro, kjer bi mogel imeti posebne že ojstre slike. Potem sem pa šele vzel nekaj posnetkov 100 D katere bi si eno teh najbolših plošč ven izbral in vse druge bi bil uničil kjer posnetek je bil le za fotorelief namenjen ne pa druge namene, ravno tako kot posnetek šilinga. Takrat ko bi bil že imel relief izdelan bi se peljal v Hrastnik v glažuto in bi ga pustil tam uliti 1 cm debeli glaš in bi zanesel k eni Oblasti pokazati ako bi mi dovolili v tergovini razpečatiti. Nisem si pa še odaleč nič mislil da bi jaz na kakšni koli način le kakšni poskus mislil kjer mi tudi nihče dokazati ne mora zaradi denarja kot le za fotorelief kjer ni zabranjen, le kar je zabranjeno ne storim nikdar nobene stvari več, kakor sem bil že pred par leti zapeljan. Drugič pa tudi kjer se nisem pripravljal za to, kjer nimam nobenih kamnov ne kovinskih plošč, ne stroja ne tapotrebne foto aparate ne drugih aparatov in priprav in nobenih več olnatih rudečih blavih in rumenih barv kot le ene vodne barve, katere so neizposobne za kakršni koli tisk kot le fotografije barvat kakor sem doma razglednice barval kjer so še na razpolago za videti. Tiste posnetke sem pa napravil pri odpertih vratih, ta relief tam v sobi kot vse druge slike, ko je vedno kedo prišel k meni iz hiše ali od kot drugej, bi bil tudi lahko kedo videl kjer nisem skrival, in tudi nisem imel nobenega slabega namena.«60 Potočnik in rupnik sta bila v preiskovalnem zapo­ru, pomagači so se razkropili ali prestrašili. soproga gašperja Potočnika, marija Potočnik (roj. 30. 5. 1905) 60 Franc Rupnik, Gospodu sodniku Kramer, 6. 5. 1931, SI_ PAM/0645, Kazenski spis Kzp VI 668/31 Okrožnega sodišča Maribor, škatla 213. se je odločila nadaljevati s ponarejanjem denarja s skri­tim strojem za satinirianje. Julija 1931 se je povezala z orgoličem in mu, »ko sta stopila v intimne odnošaje«, postopoma zaupala vso zadevo. orgolič je po njenih navodilih stopil v stik s posestnikom v hotinji vasi leo­poldom ferležem in Viljemom Babičem, čigar posestvo je bilo močno zadolženo. Berdnik iz Poljčan, ki je hranil na svojem domu več papirja in barv, je dal 1000 din. se­stavili so stroj za tiskanje, ki ga je skrival posestnik kos na Vršniku. ko so hoteli začeti z delom, se je izkazalo, da je fotografski aparat premajhen. marija Potočnik je poslala orgoliča in ferleža k svaku francetu Potočniku, ki je imel večji fotografski aparat. izdelal naj bi posnetke 1000-dinarskih bankovcev. france Potočnik ni hotel ničesar vedeti o ponarejanju, pripravljen pa je bil prodati fotografski aparat. orgolič mu je za fotoaparat dal svoje novo kolo. marija Potočnik je fotografirala bankovce za 100 in 1000 din ter začela s poskusi za prenos teh posnetkov na cinkaste plošče, kar se ji ni posrečilo, saj ni imela navodil, ki jih je baje sestavil pokojni Jurij Po­točnik. »Ker so postali udeleženci nestrpni, jih je hotela Potočnikova obdržati pri dobri volji, jim je rekla, da se bo poslužila zaloge bankovcev, ki jo je že izdelal njen pokojni mož. Dvakrat je bil potem Orgolič v družbi Berdnika in Potočnikove na kraju, ki ga je Potočnikova označila kot skrivališče, enkrat je že začel kopati, vendar pa brezuspe­šno. Tekom preiskave se ni dalo ugotoviti, ali res kje ležijo zakopani ponarejeni bankovci. Potočnikova se je v tem pogledu vedla napram soudeležencem jako skrivnostno in dvoumno. Mogoče je, da je hotela z vestjo o zakopanem denarju udeležence samo pomiriti, in da je vse to samo izmišljeno, mogoče je tudi, da so bili falsifikati res kje zakopani.« Potočnikova je pridobila od doma pismena navodila, da bi z njihovo pomočjo popravila postopek za prenos fotografskih posnetkov na cinkaste plošče. orožniki in mestna policija so ponarejevalce v tem času začeli zasledovati. Policijski konfident se je izdajal za osebo, ki se spozna na ponarejanje.61 okrožno sodišče v mariboru, oddelek Vi. (mali se­nat mariborskega okrožnega sodišča), je 11. aprila 1932 obsodilo franca rupnika, ki je kot nekdanji fotograf edini znal izdelovati klišeje, na šest let zapora in 1800 din denarne kazni (v primeru neizterljivosti na 30 dni zapora) in na trajno izgubo častnih pravic, gašperja Potočnika na leto in šest mesecev zapora, na 1500 din denarne kazni (ali 25 dni zapora) in na izgubo častnih pravic za dobo treh let, marijo Potočnik, ki je po aretaciji rupnika in soproga gašperja Potočnika sama načrtova­la tiskanje bankovcev s skritim strojem za satiniranje, na leto zapora, 600 din kazni (10 dni zapora) in na izgubo častnih pravic za dobo treh let, železničarja Jerneja Ber­ 61 Po: Sodba, 11. 4. 1932, SI_ PAM/0645, Kazenski spis Kzp VI 668/31 Okrožnega sodišča Maribor, škatla 213, str. 12–14. dnika (roj. 1878) in kovača matija klajnška (roj. 1892) na štiri mesece strogega zapora in 600 din kazni (10 dni zapora), posestnika Valentina žitnika (roj. 1871) na tri mesece strogega zapora in 300 din kazni (5 dni zapora), mlinarja Antona orgoliča (roj. 1900) na šest mesecev strogega zapora in 300 din kazni (5 dni zapo­ra), posestnika Viljema Babiča (roj. 1895), posestnika leopolda ferleža (roj. 1896) in natakarja franca Pihlerja (roj. 1903) na štiri mesece strogega zapora in 300 din ka­zni (5 dni zapora), leopolda ferleža, posestnika franca Potočnika na šest mesecev strogega zapora in 300 din kazni (5 dni zapora), posestnika Jožefa kosa (roj. 1884) na tri mesece strogega zapora in 300 din kazni (5 dni zapora), mlinarja Josipa Škofa (roj. 1989) na en mesec zapora in posestnika gašperja Potočkega (roj. 1893) na dva meseca strogega zapora in 300 din denarne kazni (5 dni zapora). izvršitev kazni so Jerneju Berdniku, matiji klajnšku, Valentinu žitniku in Jožefu kosu odložili za dobo štirih let ter Josipu Škofu za eno leto, gašperju Po-točkemu za dobo dveh let. Aljoza Bračiča so oprostili.62 Zadnji Rupnikov falzifikatorski poskus 8. decembra 1936 so orožniki v Zgornjem radva­nju odkrili ponarejevalnico tisočtolarskih bankovcev. med preiskavo pri hišnem posestniku fricu kolmanu (Zg. radvanje št. 9) so na sV strani kolmanove hiše našli skriti prostor. Pri delu so presenetili zloglasnega ponarejevalca franca rupnika, ki je bil 19. julija 1936 izpuščen iz moške kaznilnice, in 33-letnega brezposel­nega mesarskega mojstra mihaela medveda iz cirkovc pri Pragerskem (nečaka Ane greif in bratranca Ane kolman). razno orodje, kemikalije, barve in papir so bili razmetani po sobi. »Dne 9. XII. 1936 ko su gore navedeni žandarmi, dospeli do hiše Kolman Frica, z namenom, da se izvrši hišna preiskava za falsifikatima, žandarmima nije bilo znano da se Rupnik in Medved nahajata pri delu falsifi­katov, kakor tudi na prvi pogled ni bilo opaziti, da se na severnoistočni strani Kolmanove hiše, nahajata dve sobe, nego je bila patrola uverena, da je samo ena soba, radi tega je patrola Kolman Ano, katero je ravno zatekla v kuhinji pri delu takoj opozorila da se bode pri njej izvršila hišna preiskava, ker se je doznalo, da se v nijhovoj hiši nahaja delavnica za falsifikovanje denarja, nakar se je imenovana počela smejati in je izjavila rekoč ' kedo vas je pa to naplahtal', no le iščite če ste tako neumni, nakar se je patrola u prisustvu občinskega odbornika Mandel Ludvika iz Zg. Radvanja št. 46 opčina Radvanja, podala hišni preiskavi, med tem časom je pa Medved in Rupnik iz skrite sobe skozi okno na katerem sta imela že izreza­ 62 Po: Sodba, 11. 4. 1932, SI_ PAM/0645, Kazenski spis Kzp VI 668/31 Okrožnega sodišča Maribor, škatla 213. no mrežo (gartre) iste tiho odstranila ter z fotografskim aparatom in prav gotovo že zdovršenim falsifikati čez polje neznano kam pobegla.« franc rupnik in mihael medved sta zažgala v peči osnutke bankovcev in pobegnila skozi okno, pri katerem sta poprej prepilila železne rešetke. V peči sta zažgala obremenilne modele in falzifikate, ki pa niso zgoreli. orožniki iz žandarmerijske postaje cirkovci so aretirali železniškega ključavničarja frica kolmana in njegovo ženo Ano ter franca greifa (očeta Ane kolman), za ru­pnikom in njegovim sodelavcem mihaelom medvedom so izdali tiralico.63 gašperja Potočnika so aretirali 16. decembra 1936 na banovinski cesti med vasema rošnja in Št. Janž. sprva se je predstavljal za Janeza cafuto iz črete. izgovarjal se je, da s fotoaparatom ni imel namena slikati denar, temveč je želel učiti fotografiranja Ano greif, poročeno kolman. Ana greif in franc greif sta ga toliko časa na­govarjala, da je pristal in začel fotografirati sto in tisoč dinarske bankovce.64 Preiskava je odkrila tudi druge osebe, povezane s ponarejanjem denarja. gašper Potočnik je leta 1933 pre­govoril posestnika franca greifa iz spodnjih hoč, da mu je dal denar za nabavo novega fotografskega aparata, kemikalij in ostalih priprav za ponarejanje. gašper Po­točnik je ostal več mesecev pri greifu oziroma kolmanu in denar »ponarejal« tako, da je fotografiral tisočdinar­ske in stodinarske bankovce. Vendar se mu prenos s plošče na papir ni posrečil. Potočnik je od greifa izma­mil 40.000 dinarjev, kar pa greifa ni izučilo, saj je leta 1936 zopet nasedel rupniku in medvedu ter jima izročil 30.000 dinarjev za material za ponarejanje.65 rupnik je prevzel vodstvo ponarejevalske delavnice. čeprav je bil prijavljen v mariboru, je večino časa preživel pri kolmanu. uspelo mi je pripraviti že tisoč bankovcev za tisoč dinarjev. načrte mu je pokvaril medved, ki se je naokrog hvalil, da bo kmalu plaval v denarju, zato so nanj in njegove sodelavce postale pozorne oblasti. medveda so kmalu ujeli. rupnika, ki naj bi se skrival nekje na Pohorju, v Zagrebu ali v karlovcu, so izsle­dili v spodnji novi vasi pri slovenski Bistrici. V mali podstrešni sobici, v katero je vodil s senom maskiran 63 Žandarmerijska stanica Cirkovci Državnemu tožilstvu v Mari­ boru, 11. 12. 1936, SI_ PAM/0645, Kazenski spis Kzp VI 1682/36 Okrožnega sodišča Maribor, škatla 271. 64 Žandarmerijska stanica Cirkovci Državnemu tožilstvu v Mari­ boru, 17. 12. 1936, SI_ PAM/0645, Kazenski spis Kzp VI 1682/36 Okrožnega sodišča Maribor, škatla 271. 65 Po: »70.000 Din žrtvoval za ponarejevalce denarja«, Slovenec, 1936, št. 294, in »Brezplodne denarne žrtve«, Slovenski gospodar, 1936, št. 53. Seznam zaplenjenih predmetov / Zapisnik oduzetih stvari med preiskavo stanovanja Frica Kolmana 9. 12. 1936 (Kazenski spis K zp VI 1682/36 Okrožnega sodišča Maribor, škatla 271, Pokrajinski arhiv Maribor). vhod, je preživel več mesecev. skrivališče je bilo obenem nova ponarejevalska delavnica. V sobico je bil iz kuhi­nje napeljan zvonec, ki naj bi rupnika obvestil o vsaki nevarnosti. na zatožni klopi pred kazenskim senatom mariborskega okrožnega sodišča je poleg rupnika se­delo enajst oseb, ki so mu pomagale z denarjem in dru­gimi sredstvi. Vsi so krivdo zvalili na skoraj 70-letnega rupnika, češ da so njegove žrtve.66 franc rupnik se je znova poskušal izgovarjati: »Pod­pisani izpovem resnično dohotke v Gr. Radvanju radi ponarejenja denara. /…/ Žal mi je da je tako prišlo kjer sem že zaradi tega veliko preterpel, prosim za milost, kjer krivi so bili več drugi kot sam.« greif naj bi mu predlagal, naj izdela ponarejen denar z orodjem, ki ga je uporabljal gašper Potočnik. nato ga je greif odpeljal v kolmanovo hišo, kjer je denar pona­rejal medved, ki ga je rupnik tedaj prvič srečal. medved naj bi se s ponarejanjem trudil že kakšne 3-4 mesece. ker je bil sam brez zaslužka, je ostal pri kolmanu. »Jaz sem pa iz Zagreba pustil prinesti Bromsilberpapier v rolah, in sem povečal en spervod in, več slik od generala Maistra in nekaj papirja je še ostalo ko ga nisem porabil in tem drugem sem jih pa le za vzorca imel. Šel sem pa vsaki teden 2-3 k Kolmanu potem da sem le za jest vdobil in drugega od nobenega nič kakor od gospoda Greifa tistih 1600D. Kedo je Mat. Medvedu kupil kamen in tudi papir in vse druge stvari ne vem.«67 seznam corpora delicti v kazenski zadevi zoper franca rupnika in tovariše je obsegal več kot dvesto predmetov in pripomočkov, mdr.: marmornata plošča (30 x 25 cm), ovoj raznih risb za klišeje, 3 risbe (načrti tiskarskega stroja za ponarejanje bankovcev), fotograf­ska plošča (negativ) vodnega tiska – 1000 dinarski ban­kovec, fotografski plošči z nekimi klišejnimi poskusi, cinkaste plošče za klišeje, tiskarski valjar, kopirni okvir za kopiranje slik, fotografski aparat za povečanje brez objektiva, svinčniki, čopiči in noži za kopiranje, stekle­nice z različnimi kemikalijami idr. na seznamu je 171 enot, po večini gre za opremo in kemikalije, ki so jih uporabljali fotografi.68 Januarja 1937 je rupnik dobil službo hlapca pri iva­nu mlakarju v spodnji novi vasi pri slovenski Bistrici. mlakar je navedel, da se mu je rupnik predstavil kot 66 Po: »Ponarejevalec denarja pred sodiščem«, Slovenec, 1937, št. 226. 67 Franc Rupnik, Okrajni sodniji v Mariboru, 30. 12. 1936, SI_ PAM/0645, Kazenski spis Kzp VI 1682/36 Okrožnega sodišča Maribor, škatla 271. 68 Predstojništvu mestne policije v Mariboru v kazenski zadevi zoper Rupnik Franca in tov. radi ponarejanja denarja …, najbrž 1936, SI_ PAM/0645, Kazenski spis Kzp VI 1682/36 Okrožnega sodišča Maribor, škatla 271. Anton sušnik, kar je dokazal z domovinskim listom. kasneje se je izkazalo, da je bil ta ponarejen, saj je bil pečat občinskega urada kranj narisan s kopirnim svinčnikom. mlakar mu je dal hrano in stanovanje ter nobenega plačila. rupnik je prenočeval v hlevu. 1. maja je dejal, da se namerava znova posvetiti svojemu poklicu – kleparstvu. čez 14 dni se je vrnil, češ da ni nikjer dobil dela, odslej pa bo povečeval slike in fotografije. mlakar mu je dal na razpolago sobo na podstrešju. dva kovčka s pripomočki za ponarejanje je skril v seno. iz kuhinje je vodila žica do zvončka v podstrešni sobi. mlakar se je izgovarjal, da je zvonček napeljal konec leta 1936, ko je v sobi stanovala njegova pastorka Ana Vinter, saj je bila njegova žena bolna in je vso zimo ležala. tudi ivana mlakarja so junija 1937 odvedli v pripor.69 rupnika so aretirali 28. maja 1937 in zaplenili vse ponarejevalske pripomočke. fotografski aparat ni imel objektiva. rupnik ni hotel povedati, kam ga je skril. Pri­znal je, da je fotografiral bankovce. na ta način je hotel vzbuditi vtis, da jih bo lahko ponaredil. s to pretvezo je dobil podporo sokrivcev, vendar bankovcev ni bil zmo­žen ponarediti. obtožnica je poudarjala: »Napram temu zagovoru pa je treba poudariti, da si je Rupnik nabavil ogromno zalogo neštevilnih predmetov, ki so mogli služiti le za izdelovanje bankovcev. Razun tega pa je zagovor, ki se ga Rupnik poslužuje, običajen izgovor falsifikatorjev, ki vedo, da je za ponarejanje denarja zagrožena zelo stroga kazen in menijo, da bodo mileje kaznovani, če se zagovarjajo s prevaro.«70 14. junija 1937 je ivan mlakar priznal, da je rupni­ka sredi decembra 1936 k njemu pripeljal zet Vekoslav Postržin iz maribora. na Postržinovo prigovarjanje je pristal, da bo dal rupniku zatočišče, ta pa bo posku­šal izdelati bankovce. Postržin ga je večkrat obiskal in prinašal potrebne stvari. mlakar je tudi priznal, da je napeljal signalno napravo iz kuhinje v podstrešno sobo, saj je rupnik včasih povzročal hrup, ljudje pa ne bi smeli izvedeti, da je v sobi kak človek. rupnik je bil ves čas pri njemu, do 1. maja je bil za javnost hlapec, od 1. maja pa ni več prišel iz hiše.71 državno tožilstvo v mariboru je pri senatu treh sodnikov pri okrožnem sodišču v mariboru vložilo obtožnico zoper franca rupnika in njegove sodelav­ 69 Izjava Ivana Mlakarja pred srezkim sodiščem v Slovenski Bistrici, SI_ PAM/0645, Kazenski spis Kzp VI 1682/36 Okrožnega sodišča Maribor, škatla 271. 70 Obtožnica, Okrožno sodišče v Mariboru, 28. 6. 1937, SI_ PAM/0645, Kazenski spis Kzp VI 1682/36 Okrožnega sodišča Maribor, škatla 271. 71 Nadaljevanje izjave Ivana Mlakarja pred srezkim sodiščem v Slovenski Bistrici, SI_ PAM/0645, Kazenski spis Kzp VI 1682/36 Okrožnega sodišča Maribor, škatla 271. ce franca majcna, s katerim se je rupnik seznanil v moški kaznilnici v mariboru, Vekoslava Postržina (roj. 1895) in njegovo soprogo, trgovko in gostilničarko na Pobrežju pri mariboru Antonijo Postržin (roj. 1907), ivana mlakarja (roj. 1890) in Ano mlakar (roj. 1882) ter Ano Vinter (roj. 1915, hči Ane mlakar iz prvega za­kona). ugotovljeno je bilo, da je majcen sredi decembra 1936 pripeljal rupnika k Vekoslavu in Antoniji Postr­žin. marca 1937 sta majcen in Postržin nabavila dva fotografska objektiva pri edvardu Peklarju na teznu. Postržinova sta rupniku sredi decembra 1936 priskrbela hrano in stanovanje v hiši ivana in Ane mlakar (očim in mati Postržinove žene). Antonija Postržin je prispevala denarna sredstva, ki so bila potrebna za ponarejanje tisoč dinarskih bankovcev.72 rupnika je oktobra 1937 senat mariborskega okro­žnega sodišča obsodil na šest let in dva meseca zaporne kazni in trajno izgubo častnih pravic. drugi so prejeli krajše zaporne kazni, dve osumljenki sta bili izpuščeni.73 rupnik je zaporno kazen prestajal v moški kaznilnici v mariboru. Januš Golec o Rupniku in Potočniku Podvige ponarejevalcev franca rupnika in Jurija Potočnika ter njihovih sodelavcev je v poučnem pod­listku »Ponarejevalci«, ki je v 38. delih izhajal leta 1938 v Slovenskem gospodarju, opisal duhovnik, urednik Slovenskega gospodarja in ljudski pisatelj Januš golec (1888–1965). »Namen v 'Slovenskem gospodarju' priobčenih spo­minov je predvsem ta, predočiti našemu dobremu kmetu pogubonosnost ponarejevalske strasti, ki vodi v ostro na­sprotovanje z zakoni in konča s smrtjo v ječi. Slednjič je treba koj uvodoma pribiti še to dejstvo, da se ni okoristil doslej trajno s potvarjanjem bankovcev noben slovenski ponarejevalec, pač pa je bil na strogo prepovedani ponarejevalni poti celo ob podedovano in pred zagrešenim zločinom pridobljeno imetje.«74 golčev podlistek, ki naj bi nastal »po pripovedovanju strica z dravskega polja iz pretekle in sedanje dobe«, je izšel tudi v samostojni knjigi (cirilova knjižnica, tiskar­na sv. cirila v mariboru, 1938, 107 str.). Večina dejstev v golčevem podlistku se ujema z drugimi časopisnimi poročili. golec se je oprl tudi na pričevanje Jurija Po­ 72 Obtožnica, Okrožno sodišče v Mariboru, 28. 6. 1937, SI_ PAM/0645, Kazenski spis Kzp VI 1682/36 Okrožnega sodišča Maribor, škatla 271. 73 Po: »Sodba zoper ponarejevalce denarja«, Slovenec, 1937, št. 228. 74 Januš Golec, »Ponarejevalci 1«, Slovenski gospodar, 1938, št. 2. točnika 21., 22. in 24. junija 1926 na okrožnem sodišču v mariboru. Podlistek vsebuje nekaj podrobnosti, na katere v sodnih aktih ne naletimo. takole piše Januš golec. Andrej hvalec, soboslikar iz leskovca pri Ptuju, ki je poslikaval hiše boljših grun­tarjev v cirkovški župniji in se je bavil tudi s fotografijo, se je okrog leta 1890 seznanil z gašperjem Potočnikom iz rošnje pri Št. Janžu na dravskem polju. gašper Po­točnik je hudo ranjenemu hvalecu ponudil pomoč po pretepu na kmečki veselici v cirkovcah na dravskem polju in ga odpeljal na svoj dom. hvalec se je oddolžil s fotografiranjem Potočnikove družine in s ponareje­nimi desetaki. Bajtar gašper Potočnik si je nenadoma zelo opomogel. Prekril je hišo in hleve ter na hrvaškem kupil par volov. Vsi Potočnikovi so hodili naokrog lepo oblečeni. Andrej hvalec je s fotografskim postopkom ponarejanja bankovcev seznanil 19-letnega gašperje­vega sina Jožeta Potočnika. Jože je leta 1890 stopil v »uk« k hvalecu. »Pokazal je toliko nadarjenost, da je bil mojster nanj ponosen ter mu je oskrbel fotografični aparat z bogznaj kolikerimi ploščami in vsemi mogočimi stekleničicami.«75 Ponarejevalnico desetakov s pomočjo fotografskih plošč so orožniki odkrili slučajno med pregledovanjem Potočnikovih svinjakov zaradi nevarnosti svinjske kuge. V dobro zaklenjeni skrinji so našli šope ponarejenih desetakov in bankovcev za 50 goldinarjev, zalogo foto­grafskih plošč, papir, razne kemikalije in dva fotograf­ska aparata. Aretirali so očeta in sina Potočnika ter ju odpeljali v zapore mariborskega sodišča. Po zaslišanju sosedov so prišli na sled glavnemu krivcu haložanu Juriju hvalecu.76 Porotna obravnava je bila v celju (1891). obtoženci krivde niso tajili. hvalec je bil obsojen na 15 let zapora, gašper Potočnik na sedem let in mladoletni sin Jože na pet let.77 gašper Potočnik je v kaznilnici kmalu umrl. Jože Potočnik se je po dveh letih in pol vrnil iz ječe. Zapustil je domači kraj in se okrog leta 1900 pojavil v okraju ormož. Povezal se je s posestnikom in švercar­jem konradom Podplatnikom iz ormoške okolice in s pisarjem, »gosposkim klatežem« in pijancem Anto­nom Vindišem iz Ptuja, ki je za majhen denar sestavljal kmetom pritožbe, dolžna pisma in razne prošnje. Pri obeh si je uredil ponarejevalski delavnici. »Lepega dne je presenetil tovariša s čisto novimi in tako vestno ter natančno potvorjenimi desetaki, da jih ni ločil od pravih niti Podplatnik, ki je imel stalno precej posla s papirnatim 75 Po: Januš Golec, »Ponarejevalci 2–3«, Slovenski gospodar, 1938, št. 3–4. 76 Po: Januš Golec, »Ponarejevalci 4«, Slovenski gospodar, 1938, št. 5. 77 Po: Januš Golec, »Ponarejevalci 5«, Slovenski gospodar, 1938, št. 6. denarjem. Potvorbe so obuli družabniki v škornje, jih na ta način ogulili, nekoliko prepotili in obrabili, da so zgledale kakor čisto pravi denar, kateri kroži po kmečkih rokah.«78 s ponarejenimi bankovci so kupovali živino na štajerskih sejmih (ormož, križovljan, čakovec). Jože Potočnik je v ponarejevalsko dejavnost vpeljal tudi 14-letnega brata Jurija, ki je ostal pri njemu nekaj mesecev. Jurij je ponarejal stokronske bankovce. »Jurij je zapopadel z naglico kmečke nadarjenosti vse finese fotografske plošče ter prelivanje ene barve v drugo. Povrh je bil molčeč kot grob. Starejši brat se je lahko zanesel nanj mnogo bolj nego na noč in dan pijanega pisača Vindiša.«79 Vindiša so na Ptuju zaradi pretepa med kartanjem aretirali. med preiskavo so v Vindiševih čevljih našli več stokronskih bankovcev, v njegovi sobi pa ponareje­valnico. očitno je bilo, da Vindiš, ki je bil stalno pijan, ni bil zmožen sam ponarejati denarja. med zaslišanji so odkrili tudi Potočnika in Podplatnika. Pri slednjem so našli glavno zalogo ponarejenih stotakov. trojica je bila več mesecev v preiskovalnem zaporu.80 Jožeta Potočnika je porota obsodila na 12 let, konrada Podplatnika na 10 let in Antona Vindiša na pet let. Jože Potočnik je tokrat prestal celotno kazen. iz kaznilnice se je vrnil jetičen in v letu po vrnitvi iz kaznilnice umrl.81 Jurij Potočnik je z daljnim sorodnikom francem mi­ložičem leta 1907 odpotoval v Združene države Amerike. sreča mu ni bila naklonjena, za preživetje je moral trdo delati. s pomočjo denarja, ki so ga zbrali domači, se je kmalu vrnil domov, še bolj reven kot prej. dokopal se je do fotografskega aparata in fotografskih potrebščin ter se pri nekem viničarju v svečini lotil ponarejanja petde­setkronskih bankovcev. Ponaredki so bili slabe kvalitete. glavnega razpečevalca Pauka iz gorice pri Pragerskem so kmalu ujeli. Jurij Potočnik je pobegnil iz svečine in se dalj časa skrival pred orožniki. kot poljski delavec se je udinjal pri kmetih. naposled je našel zatočišče pri winklerjevih v vasi dob na koroškem in začel znova ponarejati bankovce. Pred aretacijo ga je rešilo srečno naključje. ko so se orožniki in policijski agenti 8. septembra 1909 bližali dobu, so ga vaščani posvarili. V vasi se je tedaj mudila ciganska družina z medvedom. »V očigled nevarnosti ga je prešinila misel, da bi se skril med cigane in bi se prele­vil v medvedarja, saj je bil čisto po cigansko črnopolten. / Za 50 kron je prepustil cigan na mestu svoje capje in medveda, da ga je držal za lanec. Lotil se je pohajkovanja s cigani po vasi, po kateri so se kar razlili žandarji ter 78 Po: Januš Golec, »Ponarejevalci 7«, Slovenski gospodar, 1938, št. 8. 79 Po: Januš Golec, »Ponarejevalci 8«, Slovenski gospodar, 1938, št. 9. 80 Po: Januš Golec, »Ponarejevalci 10«, Slovenski gospodar, 1938, št. 11. 81 Po: Januš Golec, »Ponarejevalci 11«, Slovenski gospodar, 1938, št. 12. izpraševali po hišah za skrivnostnim tujcem. Kjer se jim je zazdelo, so tudi vse premetali, da bi prepodili s kakega prav prikritega kota ponarejevalca.« Potočnik je s cigani potoval po koroški in Zgornji tirolski. nameraval je pobegniti v nemčijo, a ga je zajela žandarska patrulja v feldkirchnu na Predarlskem. Z močnim orožniškim spremstvom so ga odpeljali v maribor. decembra 1909 ga je mariborska porota obsodila na 15 let ječe. Po koncu prve svetovne vojne so ga izpustili na svo­bodo. 8. junija 1919 se je vrnil v rošnjo. kot njegov brat je tudi on bolehal za jetiko. skromen zaslužek sta mu nu­dila slikarska obrt in fotografija. leta 1921 se je oženil in preselil k ženinim staršem. ljudje so še vedno silili vanj, naj nadaljuje s ponarejanjem denarja. »Iz hrepenenja po ozdravljenju in veselja nad prostim gibanjem se je srečno izmikal poldrugo leto vsem mogočim nadlegovalcem, ki so že bili izmetali tisočake za njegove potrebščine brez vidnih znakov, da bo sploh začel s ponarejanjem.«82 ob Božiču 1921 ga je nekdo ovadil državnemu pravdništvu zaradi goljufije. Za nekaj tisočakov naj bi osleparil več ljudi z obljubo, da jim bo napravil toliko de­narja, kolikor bodo hoteli. maja 1922 je bil pomiloščen in izpuščen iz zapora. med domačini ni bil več dobro­došel. ljudje so začeli dvomiti, če ni samo razpečevalec ponarejenega denarja, sam pa ga ne zna ponarediti. leta 1924, ko je že imel urejeno ponarejevalsko delavnico na dravskem polju, se je med nakupovanjem kemikalij pri fotografu na trgu kralja Petra v mariboru seznanil z bivšim podčastnikom in poklicnim fotografom fran­com rupnikom, ki je veljal za največjega mojstra med slovenskimi ponarejevalci.83 franc rupnik je do leta 1916 imel fotografski atelje v ljubljani. Pred vojno je bil podčastnik. Pustil je vojaško službo in se popolnoma posvetil fotografiji. na začetku vojne je bil poklican »k trenu« v gradec (tren, nekdaj pratež), nato je bil štabni narednik v konjski bolnišnici v slovenski Bistrici. Pri vojakih je služil občasno 23 let, od tega tri leta v Jugoslaviji. »Po postavi je Rupnik maj­hen ter čokat in ne ravno prikupljivega obraza. Izredno je nadarjen ter zvit in prebrisan, da bi mu težko najti par.« V slovenski Bistrici se je seznanil z dvornim foto­grafom egiptovskega kralja schmittingom (+1924), ki »je bil doma v vseh čarovnijah, kakršne uganjajo indijski fakirji in čudodelniki«. s svojimi spretnostmi, mdr. naj bi obvladal hipnotiziranje in prerokovanje iz preostankov črne kave, je zabaval častnike.84 82 Po: Januš Golec, »Ponarejevalci 12–14«, Slovenski gospodar, 1938, št. 13–15. 83 Po: Januš Golec, »Ponarejevalci 15«, Slovenski gospodar, 1938, št. 16. 84 Po: Januš Golec, »Ponarejevalci 15«, Slovenski gospodar, 1938, št. 16. »Potočnik si je smel ogledati pri Rupniku njegove po­snetke na ploščah. Videl je tisočdinarske, deset in petde­setdolarske ter pet- in stolirske bankovce fotografirane. Rupnik je imel za vsako ploščo toliko posnetkov, kolikor je bilo na bankovcu barv. Mojster iz egiptovske šole je razkazoval, kako ne sme ponarejevalec bankovca enostavno fotografirati. Treba je na eni plošči zakriti vse druge barve tako, da ostane n. pr. samo rumena. Na drugi plošči se zakrije rumena in vse druge razen modre. Ko so že vse barve na ploščah, je treba obiti s papirjem plošče vseh barv. Kakor hitro so na papirju vse barve druga za drugo, je bankovec pona­rejen. Kako pa zgleda v resnici na ta način ustvarjena potvorba, je odvisno od oči, od roke, temeljitega znanja in mukepolne ter dolgoletne prakse mojstra. Rupnik je posedal za vsak omenjeni bankovec toliko plošč, kolikor jih je potreboval na opisani način. Poleg zaloge plošč je videl Jurij vse mogoče kamne za litografijo (kamnotisk), cinkaste plošče in bogznaj koliko barv.«85 rupnik se v mariborskem stanovanju ni počutil varnega, zato mu je Jurij Potočnik priskrbel bivališče in prostor za delavnico pri francu horvatu v vasi sta­rošnice na dravskem polju. Jurij je rupniku dva tedna čistil cinkaste plošče in kupljeni tiskarski stroj. kmalu je prišlo do razdora med ponarejevalcema, saj se je ru­pnik spajdašil s hišnim gospodarjem. rupnik se je po 14 mescih vrnil v maribor.86 Potočnik mu je znova priskrbel varno stanovanje, tokrat pri kmetu v slovenji vasi na dravskem polju. Ponarejevalci so se pogosto selili od enega k drugemu gostitelju, ki se je nadejal hitrega zaslužka s ponarejenim denarjem. rupnik je želel lotiti ponarejanja dolarjev, čemur naj bi bil doslej le malokdo kos. »Pri dolarju pov­zroča ponarejevalcu največ preglavic in nepremostljive težkoče papir, na katerega je tiskan denar. Dolarskega papirja ni dobiti nikjer. Skušal ga bo ponarediti z ra­znimi najfinejšimi pripomočki in s papirjem, katerega se poslužujejo za izdelavo bankovcev iz drugih držav.« V mariboru je kupil žensko svileno obleko, iz katere je pulil nitke, jih na rahlo namazal z voskom ter nalepil na papir. »Na dolarskem papirju je res videti, kakor bi bil prevlečen z najtanjšimi raznobarvnimi svilenimi nitkami. Te nacufane in ovoščene nitke je nalepljal mojster z vso natančnostjo dober teden in je še zelo malo naredil.«87 rupnik in Potočnik, ki sta bila sodelavca in hkrati konkurenta, sta selila vsak svojo ponarejevalnico izpod 85 Januš Golec, »Ponarejevalci 19«, Slovenski gospodar, 1938, št. 20. 86 Po: Januš Golec, »Ponarejevalci 20«, Slovenski gospodar, 1938, št. 21. 87 Po: Januš Golec, »Ponarejevalci 22«, Slovenski gospodar, 1938, št. 23. ene strehe pod drugo. orožniki so ju imeli na sumu. Šele aprila 1925 so dobili prijavo, da je bil ptujski trgovec k. Verčič oškodovan, ker je Juriju Potočniku zamenjal po­narejeni bankovec za 50 dolarjev. Potočnik se je predsta­vil kot Anton Breznar, ki da ima sorodnike v Ameriki.88 Potočnika so 10. maja 1925 odkrili v dobrovcih na dravskem polju. skrival se je na nekem seniku. »Sedaj je bilo Potočniku za biti ali ne biti. Naenkrat je vstala pred njim osvežena in že enkrat resnično doživeta slika vklenjenega človeka, katerega zaslišujejo, ga obsodijo in se zapahnejo za njim težka vrata ječe za vse življenje … Ta na lastni koži in duši okušani doživljaj mu je vlil moč, da je potegnil iz žepa revolver in oddal iz razdalje 4–5 korakov tri strele. Zgrešenim Jurijevim kroglam je oro­žnik odgovoril iz puške in je ranil drznega strelca v desno ramo. Niti skeleča rama ni omajala v preganjanem zave­sti, da se mora braniti, sicer bo koj vklenjen – in zbogom zlata svoboda za vselej. Ustrelil je še dvakrat v upanju: zasledovalca bosta skočila proč od sena in mu ponudila priliko za skok s škednja in pobeg v kritju temne noči. Tudi ti dve krogli sta odjeknili v gluho noč … Orožnik je užugal prav resnega upornika z drugo kroglo v levo nadlaket in mu strl s hudo rano nadaljni odpor.« Jurija Potočnika so odvedli v zapor mariborske­ga okrožnega sodišča. 20. maja 1925 so ga zaradi vnetja ran sprejeli v mariborsko bolnišnico, od koder mu je naslednjega dne zvečer uspelo pobegniti.89 Prvo zatočišče je našel pri znancu v vasi loka na dravskem polju. deset tednov je preležal v starošni­cah. dva meseca je bil pri nekem posestniku v gornji sveti kungoti, nato šest tednov pri njegovem sosedu. Z vozičkom je dal prepeljati tja ponarejevalnico. franc rupnik ga je večkrat obiskal. rupnik je sčasoma zvozil v gornjo sveto kungoto plošče s posnetki bankovcev po sto dinarjev, več cinkastih plošč in knjigo, v kateri so bili shranjeni napol ali popolnoma izdelani ponaredki bankovcev za sto dinarjev, 50 in 10 dolarjev. orožniki so pri kmetih poizvedovali, ali se rupnik zares ukvarja s fotografiranjem. kmetje so jim pokazali fotografije raznih domačinov, ki jih je rupnik razdelil zastonj, da bi tako odvrnil od sebe sum.90 rupnik si je našel novo zatočišče v hiši, ki jo je v gornji sveti kungoti kupil njegov nekdanji stanoda­jalec horvat v starošnicah. nameraval je pobegniti na madžarsko. Potočnik se je umaknil v vas Braunšvajg. novembra 1925 se je tudi Jurij z ženo preselil v gornjo 88 Po: Januš Golec, »Ponarejevalci 23«, Slovenski gospodar, 1938, št. 24. 89 Po: Januš Golec, »Ponarejevalci 24«, Slovenski gospodar, 1938, št. 25. 90 Po: Januš Golec, »Ponarejevalci 25«, Slovenski gospodar, 1938, št. 26. sveto kungoto, od koder je nameraval pobegniti v Av­strijo, kjer je imel znance.91 tu so ga aretirali orožniki. V zaboju so našli različ­ne priprave za ponarejanje (barve, kemikalije, svilo za dolarski papir) in debelo knjigo s sto dinarskimi, deset, dvajset in petdeset dolarskimi bankovci. Preiskava je trajala pet mesecev. Jurij Potočnik se je želel izogniti obsodbi z zaigrano blaznostjo. rupnik je zatrjeval, da se nikoli ni bavil s ponarejanjem bankovcev. Poskuse je delal za svoje veselje in noben njegovih poskusnih falzifikatov ni prišel v promet. obtoženih je bilo sedem oseb. osumljenih je bilo več drugih oseb, katere pa so kmalu izpustili. Pri porotni obravnavi leta 1926 je bil Jurij Potočnik obsojen na 20 let. »Drugi mojster, Franc Rupnik, si je sklepal kazen z več nego advokatsko spre­tnostjo zagovora na trimesečni zapor, katerega je prestal v preiskavi in je bil koj izpuščen.« obsojen je bil tudi delavec ivan mlakar, ki se je z vilami upiral aretaciji. Štirje obtoženci so bili oproščeni. Jurij Potočnik je za jetiko umrl 12. marca 1927 v mariborski kaznilniški bolnišnici.92 glavni ponarejevalec franc rupnik se je izognil kazni, vendar so ga kmalu aretirali. Po skoraj leto dni trajajoči preiskavi se je znova znašel pred poroto, ki mu je 12. marca 1927 (na dan Potočnikove smrti) prisodila devet let ječe. »stol sedmorice« v Zagrebu (op. najvišje hrvaško sodišče, njegove pristojnosti so bile razširjene na tiste pokrajine v državi, kjer je bilo sodstvo orga­nizirano na temeljih avstrijske zakonodaje) je znižal rupnikovo kazen na pet let ječe. Po prestanih štirih letih se je rupnik vrnil v maribor. Zakonski par ga je povabil v melj v mariboru, kjer naj bi izdeloval klišeje. rupnik je nameraval pod krinko klišarske obrti po­narejati bankovce. meljska zakonca sta mu kupila vse naprave, potrebne za izdelavo klišejev, in kemikalije ter mu naročila strokovni list iz nemčije. rupnik je poiskal stare znance na dravskem polju. »Leta 1931 je bil mojster s pripravami za potvarjanje tako daleč, da je posedal posnetke zgoraj omenjenih bankovcev na cinkastih ploščah pripravljene za tisk kar na debelo.« mariborska policija ga je neprestano nadzirala. imel je precejšnjo smolo pri izbiri zaupnikov in pomagačev, zato je bil vsak njegov poskus preprečen še preden je prišlo do ponarejanja in razpečavanja bankovcev. med hišnimi preiskavami so odkrili ponaredke stotakov in tisočakov ter ponarejevalske pripomočke, 91 Po: Januš Golec, »Ponarejevalci 26–27«, Slovenski gospodar, 1938, št. 27–28. 92 Po: Januš Golec, »Ponarejevalci 29«, Slovenski gospodar, 1938, št. 31. rupnik je moral zopet v zapor. Aprila 1932 je bil obsojen na šest let zapora in plačilo 1800 dinarjev de­narne kazni.93 med preiskavo so našli večino ponarejevalskih pri­pomočkov, ne pa rupnikovega fotografskega aparata. Januš golec piše: »Rupnik hrani še danes nekje skrito izredno posrečeno izdelano fotografsko lečo, s katero je ustvarjal na zagoneten in samo njemu znan način denar­ne posnetke, jih prenašal na kovinaste plošče in izdeloval mojstrsko posrečene potvorbe. / Od kod in od koga je nabavil mojster to fotografsko čudo, je do danes uganka. Dokazano je, da je prepustil Rupnik tolikokrat zasledovalcem cele zaloge na pol dogo­tovljenih bankovcev, kemikalije, vse mogoče pripomočke in tajnosti, le s fotografskim aparatom je zginil tolikokrat prav v poslednjem trenutku, ko so že grabili po njem orožniki ali policisti. Na lečo fotoaparata je bil tako na­vezan, da jo je v nočeh, ko je počival, običajno snemal z aparata in jo je nesel kam izven skrivališča, v katerem je tičal ter delal. Res je, da je zahteval Rupnik od onih, kateri so ga vabili na štero, da mu morajo dati predvsem denar za nabavo fotografskega aparata, katerega je večkrat tudi kupil in še prav dragocenega. Takih aparatov je oblast več zaplenila, a leča Rupnikovega aparata je še danes skrita in čaka na mojstra. Izredne zmožnosti in prikritosti tolikanj čuvanega aparata bo ponesel Rupnik s seboj v grob.«94 dolgoletne zaporne kazni niso uničile rupnikove ponarejevalske žilice, poudarja Januš golec. »Rupnik se je dobro zavedal, da mu ni kos po ponarejevalski ume­tnosti nikdo. Zavest znanja je razpihala v njem toliko strasti za potvarjanje, da se je podajal kljub obsodbam in neprestani nevarnosti vedno znova ter znova na pre­povedano pot ponarejanja, dasi ga je komaj preživljala in ni užival nobenih ugodnosti, kaj šele koristi!«95 rupnik je mariborsko kaznilnico zapustil 19. mar­ca 1936. Premožen posestnik ga je povabil v Zgornje radvanje. Z znancem iz starošnic, ki je bil po poklicu mesar, sta uredila ponarejevalnico. Vhod vanjo je bil iz zakonske spalnice. Zakrivala ga je omara, ki jo je bilo mogoče odmakniti. Zamrežena okna v pritličju so po rupnikovih navodilih prežagali, tako da so bila samo prislonjena.96 93 Po: Januš Golec, »Ponarejevalci 31–32«, Slovenski gospodar, 1938, št. 35–36. 94 Januš Golec, »Ponarejevalci 33–34«, Slovenski gospodar, 1938, št. 37–38. 95 Januš Golec, »Ponarejevalci 30«, Slovenski gospodar, 1938, št. 32. 96 Po: Januš Golec, »Ponarejevalci 34«, Slovenski gospodar, 1938, št. 38. Po nekaj mesecih je bila pripravljena že velika za­loga ponarejenih bankovcev. rupnikov pomočnik se je v vinjenosti hvalil po dravskem polju, da bo kmalu med siromašnim narodom denarja kot listja in trave. orožniki v cirkovcah so prejeli pismeno opozorilo, da se mesar hvali, da zna delati denar. 9. decembra 1936 si je patrulja orožnikov in cirkovc in studencev pri mari­boru ogledala hišo v Zgornjem radvanju. rupnik in po­magač sta hitro skrila v peč najbolj obremenilne dokaze ter pobegnila skozi okno. mesarja so kmalu izsledili in zaprli, prav tako hišnega posestnika in njegovo ženo.97 rupnik se je pod lažnim imenom Anton sušnik, klepar iz kranja, skrival v spodnji novi vasi pri slo­venski Bistrici. Pri posestniku ivanu mlakarju je služil kot hlapec. V podstrešni sobici je s pomočjo pobreških znancev opremil ponarejevalnico. skrivališče je obložil s senom in suhljadjo. iz kuhinje je v njegovo sobo vodil zvonček. Znova se je posvetil ponarejanju. »Fotografski poskusi so mu uspeli po dolgem v toliko, da je bil celo kos tako zvanemu vodnemu tisku, s katerim je vtisnjena v bankovec glava kralja Aleksandra.« 28. maja 1937 so rupnika aretirali in zasegli vse po­narejevalske pripomočke. »Še celo fotografski aparat je bil v ponarejevalnici, a brez – čudežne leče, o kateri še danes molči mojster, kam jo je podtaknil, da niso zadeli na njo, dasi so se trudili z večkratnimi in najbolj vestnimi hišnimi preiskavami.« senat mariborskega okrožnega sodišča je na obrav­navi 1. in 4. oktobra 1937 obsodil rupnika za števil­ne ponarejevalske afere na šest let zapora. olajševalni okoliščini sta bili njegova starost in dejstvo, da države ni goljufal, saj je bil razkrinkan, prijet in predan roki pravice preden so ponaredki prišli v obtok. sodbo je potrdilo apelacijsko sodišče. »Dosedaj najspretnejši slo­venski ponarejevalec Franc Rupnik prestaja v mariborski kaznilnici tretjo daljšo kazen, katere zaradi starostne oslabelosti najbrž ne bo zmogel in mu bo ugasnila smrt v ječi neugnano ponarejevalno strast, koje suženj je bil vso moško dobo.«98 Ponarejevalska družba na Rečici pri Bledu leta 1920 rupnikovi ponarejevalski dosežki se ne morejo pri­merjati z načrti kriminalne združbe, ki so jo septembra 1920 odkrili v vili gorica na rečici pri Bledu. Vilo jim je dal v najem posestnik fran Švegl. V njej so si marca 1920 uredili pravcato tiskarno za ponarejanje bankovcev. Ponarejali so jugoslovanske 20-dinarske (80-kronske) 97 Po: Januš Golec, »Ponarejevalci 35«, Slovenski gospodar, 1938, št. 39. 98 Po: Januš Golec, »Ponarejevalci 37«, Slovenski gospodar, 1938, št. 41. bankovce, češkoslovaške in avstrijske tisočkronske bankovce ter koleke za žigosanje tisočakov. elegantni hrvaški najemniki so postali sumljivi, ker niso nikamor zahajali. Prebivalci vile so se neprestano menjali. V vili je bilo včasih tudi do deset oseb. Vse obiskovalce so odpravili pred vrati. Vila je bila podnevi kakor prazna, ponoči pa je bila razsvetljena.99 domačini so večkrat opozorili policijo na sumljive najemnike vile. Blejski poštar in lastnik bližnje resta­vracije florjančič je sumil, da gre za vohune, kajti skoraj vsakodnevno so se vozili s polnimi usnjenimi kovčki preko Jesenic.10 0 tri hišne preiskave niso bile uspešne. ljubljanska policija je med preiskavo 5. septembra 1920 v vili odkrila stroje na električni pogon, večjo zalogo bankovcev, papir za bankovce in večjo zalogo kemikalij. »V kleteh in v drugem nadstropju so se našli dragoceni sledovi. V kleti litografski kamen, toda zabrisan. Drugod risalne table, kemikalije, izpraznjen element, stroj vrtiljak za sušenje tiskanega papirja. Po posebni cevi je bila voda napeljana v drugo nadstropje, kjer je bila prirejena fototemnica z vsemi pridatki. Drugo nadstropje so sploh adaptirali z vsemi tehničnimi stroji za svojo tovarno za ponarejanje bankovcev. Zlasti računi iz elektrarne kažejo, da je moral biti v vili pravi tovarniški obrat, kajti nikdo ni porabil tako velikih množin električnega toka. Dalje so našli veli­ko zelo dragega ' hochraster' papirja za risanje. Poleg tega pa celo knjižnico samih strokovno izbranih del iz kemije, elektrike, fizike, galvanoplastike in fotografije. Videti je bilo, da se je moral glavni tehnični vodja tega podjetja temeljito baviti z vsemi strokami, ki so bile pomembne za ponarejanje bankovcev.«101 Ponarejevalci so neko noč julija 1920 zapustili vilo. hrvaška policija je po fotografijah in drugih dokazih, ki so jih pustili v vili, spoznala osumljence. glavnega po­narejevalca Vida galovića so aretirali v okolici Zagreba, razpečevalce ponaredkov kaplana Šime murdaja, ki je bil nekoč zaposlen pri zagrebški policiji, in njegovo lju­bico dragico Petrović ter ivana Perkovića v sisku, Boža franetovića in bivšega policijskega detektiva Brauna v Zagrebu, mihovila Praskića in njegovo prijateljico ružo Vukas v Bosni. Vid galović je preiskovalce pričakal z revolverjem, a se je naposled vdal. V galovićevem koko­šnjaku so našli podoben atelje kot je bil v vili na rečici. Vodja celotne družbe, 40-letni mehanik iz Pule Albert 99 Po: »Blejski ponarejevalci bankovcev prijeti«, Jutro, 1920, št. 31. 10 0 Po: »Ponarejevalci bankovcev na Bledu«, Jutro, 1920, št. 35. 101 Po: »Tovarna za ponarejanje bankovcev na Bledu / Bled, 6. sep­ tembra 1920«, Jutro, 1920, št. 13, in »Senzacionalna odkritja o ponarejevalcih bankovcev«, Slovenski narod, 1920, št. 222. lettis je pobegnil na madžarsko, a so ga naposled ujeli na dunaju.102 decembra 1921 so bili blejski ponarejevalci obsojeni, Vid galović in Šime murdaj na deset let, Božo franeto­vić na pet, mihovil Pašković na eno leto, trije obtoženci na trimesečno zaporno kazen, ostali so bili oproščeni.103 Viri in literatura Arhivski viri: Pokrajinski arhiv Maribor si_PAm/0645 okrožno sodišče v mariboru kazenski spis Vr Vii 557/25 okrožnega sodišča maribor, škatla 126. kazenski spis kzp Vi 668/31 okrožnega sodišča maribor, škatla 213. kazenski spis kzp Vi 1682/36 okrožnega sodišča maribor, škatla 271. Časopisni viri: Novice, 1869, št. 6. Slovenski narod, 1870, št. 103. Novice, 1872, št. 29. Slovenec, 1874, št. 29. Slovenski narod, 1874, št. 3, 128, 181. Slovenski narod, 1877, št. 262. Slovenski gospodar, 1878, št. 5. Slovenski narod, 1878, št. 21. Soča, 1878, št. 5. Slovenski narod, 1885, št. 54, 87. Domoljub, 1891, št. 13. Slovenski narod, 1891, št. 134. Rodoljub, 1893, št. 18. Slovenec, 1898, št. 34. Narodni dnevnik, 1909, št. 96, 138. Slovenec, 1909, št. 27, 151, 213. Slovenski gospodar, 1909, št. 25, 49. Jutro, 1920, št. 13, 31, 35. Slovenski narod, 1920, št. 222. Nova pravda, 1921, št. 49. Jutro, 1925, št. 272, 275. Slovenski gospodar, 1925, št. 50. Slovenski gospodar, 1926, št. 25. Jutro, 1927, št. 62. Slovenec, 1927, št. 59. Slovenski gospodar, 1927, št. 11. Slovenec, 1928, št. 251, 257. Jutro, 1929, št. 304. 102 Po: »Blejski ponarejevalci bankovcev prijeti«, Jutro, 1920, št. 31. 103 Po: »Blejski ponarejevalci denarja obsojeni«, Nova pravda, 1921, št. 49. Slovenec, 1931, št. 63. Slovenec, 1936, št. 294. Slovenski gospodar, 1936, št. 53. Slovenec, 1937, št. 226, 228. Dolenjski list, 1955, št. 33. Dolenjski list, 1975, št. 30. Literatura golec, Januš: »Ponarejevalci 1–37«, Slovenski gospodar, 1938, št. 2 do 41. koblar, france: opombe k Josip stritar, Zbrano delo, četrta knjiga, ljubljana 1954, str. 432–433. Zusammenfasung DIE GELDFäLSCHER JožEF PR ELESNIK, JURIJ PotoČNIK UND FR ANC RUPNIK unter den geldfälschern, die in slowenischen ge­bieten am werk waren, war in der zweiten hälfte des 19. Jahrhunderts Jožef Prelesnik (1832–1898) am be­kanntesten. er begann ende der 1850er Jahre Bankno­ten zu fälschen und war vor allem in unterkrain aktiv. Als mehrmaliger flüchtling aus gefängnissen wurde er zu einem regelrechten Volkshelden. legenden über Prelesniks unterfangen hielten sich in krain noch tief in das 20. Jahrhundert hinein. Prozesse gegen geld­fälscher und Verteiler von falschgeld (Banknoten und münzen) waren häufig und die strafen für diese form der kriminalität hoch. der Beitrag geht näher auf die tätigkeit von geld­fälschern in der steiermark in den ersten Jahrzehnten des 20. Jahrhunderts ein, nämlich auf den fotografen franc rupnik (geb. 1869) und mehrere mitglieder der familie Potočnik aus rošnja bei Št. Janž im gebiet des dravsko polje. Jože und gašper Potočnik, die dem fälscher Jurij hvalec, einem maler, halfen, wurden im Jahr 1891 vor dem geschworenengericht in celje wegen geldfälschung verurteilt. im Juni 1909 verhandelte das geschworenengericht in maribor gegen die söhne von gašper Potočnik – franc Potočnik (geb. 1880), schnei­der in rošnja, und gašper Potočnik d. J. (geb. 1888) – sowie ihre helfer. die fälscherbande wurde von ihrem Bruder Jurij Potočnik (1884–1927) angeführt, dem die flucht gelang. Bald wurde er gefangen genommen und im dezember 1909 zu 15 Jahren haft verurteilt, die er in der strafanstalt karlau bei graz verbüßte. dort lernte Jurij Potočnik das fotografieren, wenn auch mehr schlecht als recht. im mai 1925 wurden Jurij Potočnik und seine helfershelfer erneut von marburger gen­darmen verhaftet. Jurij Potočnik schoss während der festnahme auf einen gendarmen und wurde selber an der hand verletzt. es gelang ihm die flucht aus dem krankenhaus in maribor. im november 1925 nahm man gašper Potočnik und franc rupnik fest und kam Jurij Potočnik in Braunšvajg bei hoče auf die spur. die fälscherausrüstung wurde in gornja sveta kungota ge­funden, wo Jurij Potočnik im Januar 1926 gefangen ge­nommen wurde. das marburger geschworenengericht verurteilte Jurij Potočnik zu 20 Jahren schwerem kerker und franc rupnik zu einer dreimonatigen haftstrafe, während die übrigen Angeklagten freigesprochen wur­den. Jurij Potočnik starb bald nach seiner Verurteilung in der marburger haftanstalt an schwindsucht. es stellte sich heraus, dass der cheffälscher franc rupnik war, der einige Zeit (bis 1916) in ljubljana als fo­tograf tätig war und 23 Jahre als soldat beim heer diente. die Verfahren der geldfälschung mit hilfe der foto­grafie erlernte er angeblich in slovenska Bistrica vom erblindeten ehemaligen hoffotografen des ägyptischen Vizekönigs schmittingen. gegen rupnik wurde 1927 eine neunjährige haftstrafe verhängt. nach vier Jahren wurde er begnadigt. im Jahr 1931 wurden rupnik und gašper Potočnik erneut verhaftet. das kreisgericht in maribor verurteilte rupnik zu sechs Jahren gefäng­nis, gašper Potočnik zu eineinhalb Jahren und seine frau marija Potočnik (geb. 1905), die die geldfälschung fortgesetzt hatte als rupnik und Potočnik in untersu­chungshaft waren, zu einem Jahr haftstrafe. die übrigen zwölf Angeklagten bekamen kürzere haftstrafen, einer wurde freigesprochen. rupnik, der im Juli 1936 aus dem gefängnis entlassen wurde, richtete sich noch im sel­ben Jahr in einem versteckten raum bei einem Besitzer in Zgornje radvanje eine neue geldfälscherwerkstatt ein. diese wurde im dezember 1936 entdeckt. rupnik und seinem helfer, dem arbeitslosen fleischermeister mihael medved, gelang die flucht. rupnik versteckte sich mehrere monate in spodnja nova vas. Vor dem kreisgericht in maribor fanden sich im Jahr 1937 elf Angeklagte ein. Alle wälzten die schuld auf rupnik ab, der eine neue sechsjährige haftstrafe in der marburger männerhaftanstalt antrat. die tätigkeit der geldfälscher in der steiermark kann aus den umfangreichen gerichtsdokumenten, den Protokollen, Aussagen, Anzeigen, strafakten und anderen Akten rekonstruiert werden, die im Pokrajin­ski arhiv [regionalarchiv] maribor aufbewahrt werden. die unternehmungen der geldfälscher franc rupnik, Jurij Potočnik und ihrer helfershelfer wurden auch vom volkstümlichen schriftsteller Januš golec in ei­nem feuilleton der Zeitung slovenski gospodar (in 38. folgen im Jahr 1938) geschildert. kurz wird im Beitrag auch auf die tätigkeit einer gruppe kroatischer geldfälscher eingegangen, die im Jahr 1920 in der Villa gorica in rečica bei Bled für die fälschung jugoslawischer Banknoten eine regelrechte druckerei mit elektrisch betriebenen maschinen und einer dunkelkammer hatten. Schlag wörter: geldfälschung, fotografie, Jožef Pre­lesnik, franc rupnik, Jurij Potočnik Tomaž Mesarič »Nikoli več ne bova prijatelja! Pa mi nikar ne očitaj beračije!« O uboju, nerodnem svaštvu in kriminalistični preiskavi pri kapelici nad Železniki leta 1910 MESARIČ, tomaž, študent, oddelek za zgodovino, podiplomski študij, filozofska fakulteta, univerza v ljubljani, Panonska ul. 4, si-2250 Ptuj, tomaz _ mesaric@siol.net 343.9(497.4železniki)"1910" »NIKoLI VEČ NE BoVA PRIJAtELJA! PA MI NIKAR NE oČItAJ BERAČIJE!« O uboju, nerodnem svaštvu in kriminalistični preiskavi pri kapelici nad Železniki leta 1910 Pripoved govori o dveh prijateljih iz okolice železnikov, ki sta kasneje postala svaka. Pomagala sta si pri gospodar­skih opravilih, pogosto sta se sporekla, vendar hitro tudi pobotala (vsaj na videz). Pri krajanih sta bila dobro poznana, ampak različno zapisana. Vsak po svoje sta bila politično angažirana, skrbela sta tudi za starše v obliki preužitka; eden lažje kot drugi. Bila sta krajana majhne občine, v kateri je pridigal politično zagret župnik, na njegovem dvorišču pa so včasih telovadili liberalni sokoli. eden je bil zbadljiv, drugi občutljiv, zlasti ob kozarčku. imela sta skupne prija­telje, kateri so si med seboj pomagali, tudi kdaj očitali, če je kdo spominjal na stare dolgove. nič posebnega, ampak neko poletno nedeljo je šlo vse k vragu. njuno prijateljstvo je skozi čas minevalo, občasno se je sprevrglo v odkrito agresijo, neko nedeljo celo tako hudo, da je proti enemu izmed obeh bila sprožena kriminalistična preiskava, ki je privedla do sodnega epiloga. kriminologija in kriminalistika sta bili mladi ter interdisciplinarni vedi, slednja se je pričela uveljavljati na prelomu stoletja. Pora­jajoča kriminalistika je potrebovala metodološki aparat, kateri je bil pretežno nekritično črpan iz naravoslovnih ved. Preiskovalni sodnik si je pomagal z izvedenci, usmerjajoč jih v želji po objektivni razlagi primera ter dokazovanju ka­znivega dejanja. ideal objektivnosti je pričela predstavljati forenzična fotografija. »dekontaminirana« dodatnih inter­pretacij je predstavljala uporabno poizvedovalno sredstvo in naznanjala prihod modernega preiskovalnega sodnika. tudi v našem primeru. Ključne besede: Kranjska, Železniki, uboj, Hans Gross, kriminalistika, sodno izvedenstvo, fotografija MESARIČ, tomaž, graduate student, history department, faculty of Arts, university of ljubljana, Panonska ul. 4, si-2250 Ptuj 343.9(497.4železniki)"1910" “WE SHALL NEVER AGAIN BE FRIENDS! AND Do Not REPRoACH ME By BEGGING!” About a murder, an awkward relationship by marriage and a criminal investigation at the chapel above Železniki in 1910 The narrative is of two friends from the vicinity of železniki, who later became relatives by marriage. They helped one another with work around the farm and often fought; however, they were also quick ly reconciled (at least on the outside). They were well known with the locals but in different ways. each was politically active in his own way, and they provided the legally agreed right to subsistence to their parents--one of them more readily than the other. They lived in a small town with a politically-ardent clerg yman in whose courtyard members of the liberal gymnastic society sokol often exercised. one of them was sarcastic, the other sensitive, in particular after a glass or two. They had com­mon friends, who helped and occasionally reproached each other if anyone mentioned the old debts. nothing out of the ordinary; however, one summer sunday, all that went to hell. The friendship of the two faded over time and burst into open aggression occasionally; one sunday it so escalated that a criminal investigation was launched against one of the two, resulting in a court sentence. criminology and forensic science were young and interdisciplinary practices; the latter established itself at the turn of the century. The emerging practice of crimi­nology needed a methodological apparatus, which, however, was mostly uncritically based on the natural sciences. The investigat­ing judge called on the help of court experts, whom he directed in an effort to explain the cases in an objective manner and prove the criminal act. forensic photography became the ideal of objectivity. “decontaminated” of additional interpretation, it represented a useful means of inquiry and announced the arrival of the modern investigating judge--including our case. Key words: carniola, železniki, manslaughter, hans gross, forensic science, court experts, photography Kapelica, kjer se loči pot na Martinov in Ostri vrh V nedeljo, 28. avgusta 1910, se je dopoldan po enajsti maši v gostilni Jakoba kralja v železnikih 26, po doma­če flandrovi gostilni, zbrala družba starih prijateljev: Janez čemažar iz ostrega vrha 2, Janez (ivan) tušek iz martinovega vrha 3 in franc trojar iz ostrega vrha 4.1 k starim prijateljem je prisedel tudi franc Šuštar, rojen 20. septembra 1873 na ostrem vrhu ter stanujoč v istem kraju št. 7. Zemljiški posestnik in občinski odbornik z neopravljeno ljudsko šolo je bil od l. 1907 poročen z ma­rijo, rojeno mrak. Poleg tega je preživljal očeta Antona. Premogel je čez palec 6000 kron. Veljal je za dolžnika lastnih ter očetovih dolgov, katere je mukoma odpla­čeval. franc Šuštar in Janez tušek sta bila svaka, kajti tušek je bil poročen s Šuštarjevo sestro Ano.2 »Pretečeno nedeljo dopoldne so bili v moji gostilni Tušek, Trojar in Čemažar. Pozneje po 11. uri je prišel tudi Šuštar, imeli so navadne pogovore, prepira ni bilo prav nič. Odšli so po 1. uri popoldne. Tušek je spil kakih devet steklenic piva in je tudi pižmal. Šuštar je spil pet steklenic piva, jedel je tudi meso, Čemažar je spil devet steklenic piva, Čemažar je bil zelo pijan, ko je odhajal…«3 nekoliko vinjeni so se zgodaj popoldne odpravili iz flandrove gostilne proti domu. čemažar, v bifejskem maratonu od sedme maše in vodeč po popitem (skupaj 13 vrčkov piva in nekaj vina),4 ivan tušek, ki je nekoliko »pižmal«, ter Šuštar in trojar, od vseh še najbolj prištev­na. Po nekaj korakih se je od njih ločil trojar, ostali pa so nadaljevali pot do kapelice, kjer se loči pot na martinov in ostri vrh. srečali so matevža Pegana, posestnika iz železnikov 143: »/…/ pred drugo uro popoldne so prišli mimo moje hiše /…/ Tušek, Šuštar in Čemažar. Pristopil sem k njim in razgovarjali /…/ smo kake 1 ure. Vsi trije so bili nekoliko pijani, najbolj pa Janez Čemažar. Prepira ni bilo nikakega. Tušek me je še prosil, da bi šel ž njimi, rekel sem pa, da grem k nauku, nato so šli dalje«.5 Pot so nadaljevali »ob prijetnem pogovoru«6 . ko so prispeli do kapelice, so vsi trije sedli na travo. tušek in Šuštar skupaj, čemažar pa za njima. mimo počitka željnih je šel Anton Štalc, delavec iz ostrega vrha 8: »/…/ videl sem, da so pri kapelici na travi sedeli 1 AS, Deželno sodišče Ljubljana, 1910, kazenske zadeve, šk. IV, Vr VII 965/10: Franc Šuštar. Mapa obsega 96 folij. Zaobjema izjave prič, krajevni ogled, obdukcijo, orožniške zapisnike in korespondenco, so­ dni proces itd. Zaradi lažje preglednosti bom navajanje arhivskega gradiva skrajšal, na koncu bo vedno navedena številka folije, npr: Odreditev pripora Francu Šuštarju, 31. 8. 1910, fol. 16 – 21. 2 Prav tam. 3 Zaslišanje Jakoba Kralja, 2. 9. 1910, fol. 25. 4 Zaslišanje Janeza Čemažarja, 2. 9. 1910, fol. 29. 5 Zaslišanje Matevža Pegana, 2. 9. 1910, fol. 26. 6 Odreditev pripora F. Š., 31. 8. 1910, fol. 16–21. /…/. Nekaj so govorili, prepira ni bilo, pozdravil sem: 'Dober dan'. Vsi trije so odgovorili 'Bog dej'.«7 »Nekaj sta se razgovarjala bolj tiho, razumel pa nisem ničesar«, se je spominjal čemažar.8 »Tistega bika mi prodaj, bo par skupaj«, sta barantala svaka: » /…/ če daš poldrugsto gol­dinarjev«, je odvrnil tušek Šuštarju. »Toliko ne dam, ker ni toliko vreden, saj sam veš, da ni toliko vreden, petnajst pa sto ti pa dam, k večjemu dvajset«. Ponujeno je tušek odločno zavrnil, ter pričel zbadat z: »Nisi nič vreden, si za en drek, si vse požrl!«. Šuštar je svaku nato očital zapravljivost ter razsipnost, na kar je tušek zagrozil »te bodem zaklal«9 ter planil na Šuštarja. »Takrat je Tušek vstal, jaz tudi, iz hlačnega žepa je vzvlekel zaprt nož in takrat sem ga s plosko roko dvakrat udaril po obrazu, na katero mesto ravno, ne vem, dobro pa vem, da sem ga samo po obrazu dvakrat udaril, nato sem ga s pestjo v prsa sunil, padel je na tla v travo, menda je padel na stran /…/«. »Pusti, pusti!«, je skočil po koncu čemažar ter posredoval med njima.10 ležeč na travi je zabičal svaku: »Nikoli več ne bova prijatelja!«. »Pa mi nikar ne očitaj beračije!«, mu je odvrnil Šuštar.11 »Prav si naredil sitnežu« je dejal čemažar tušku in šel z njim domov, tuška pa sta pustila zadaj pri kapelici.12 ranjen in krvav je po približno eni uri vstal ter sku­šal nadaljevati pot domov na martinov vrh. koraki so bili težki, njegova hoja je bolj spominjala na opitega vaščana, kakor na nesrečneža, potrebnega pomoči. Po­škodbe so bile hude. Primajal se je do domačije delavca Antona Štalca (sevarjeva hiša), od kapelice oddaljene 400 korakov. ujel je pozornost posestnikove hčere: »Jaz sem videla iz /…/ hiše Tuška ko je šel po grapi gori od kapelice naprej. Videla sem, da je dvakrat padel, in obakrat, ko je vstal, je trosil veje, da so mu kaplje na glavo padale. Ko je zagledal Pavla Čemažarja, ki je šel proti našemu stanovanju, je zaklical…«13 . »'Oj!', mislil sem, da je pijan, ker je bil navadno pijan, zato sem se potuhnil in sem skočil v Sevarjevo hišo…«.14 Varen pred morebitnim ekscesom, je Pavle čemažar skupaj z ro­zalijo Štalc, posestnikovo ženo, skozi okno opazoval dogajanje. »Popoldne /…/ sem zaslišala neko jamranje, 7 Zaslišanje Antona Štalca, 2. 9. 1910, fol. 27. 8 Zaslišanje Janeza Čemažarja, 2. 9. 1910, fol. 29–30. 9 Šuštar je čez pravni mlin trdil, da je ravnal tako samo zaradi la­ stne obrambe. Razumljivo, če pomislimo, da mu je grozilo 10 do 20 let zaporne kazni, v smislu § 142. KZ (Kazenska postava zoper hudodelstva, pregreške in prestopke/Strafgesetz über Verbrechen, Vergehen und Uebertretungen), potrjen s cesarskim patentom 27. 5. 1852. Do razpada monarhije je bilo vsega deset sprememb in dopolnitev. 10 Zaslišanje Janeza Čemažarja, 2. 9. 1910, fol. 29 – 30. 11 Odreditev pripora F. Š., 31. 8. 1910, fol. 19-20. 12 Dopis orožniške postaje okrajnemu sodišču v Škofji loki, 26. 10. 1910, fol. 76. 13 Zasliševanje Ivane (Johane) Štalc, 2. 9. 1910, fol. 33. 14 Zaslišanje Pavla Čemažarja, 2. 9. 1910, fol. 32. pogledala sem skozi okno /…/ in videla sem Tuška, ko je šel gori po grapi…«.15 Zunaj, pred hišo, je prekinil igro devetletne micke: »Mimo je prišel Tušek, in vprašal me je, če so doma, rekla sem, da so doma samo mama in Ivana, par korakov naprej pa je padel«.16 na pomoč sta iz hiše pritekli rozalija ter ivana. slednja je nemudoma odhitela obvestit tuškove svojce, oddaljene pol ure hoje. med tem, ko je ivana hitela proti tuškovi domačiji, je ponesrečencu pomagala rozalija: »/…/ Šla sem do njega kakih 100 korakov, jamral je, vprašala sem ga 'Janez, kaj ti pa je?', obrnil je glavo proti meni in videla sem, da je imel desno obličje očesa zateklo in črno, pod levim očesom je krvavel, iz ust in nosa mu je šla kri /…/, iz ust je par krat pljunil kri, nato je umolknil, kakor, da bi bil mrtev…«17 med tem je ranjenemu pomagal tudi mimoidoči franc čemažar, podobar iz železnikov 65: »Obrnil sem ga, na levem licu je imel tam dolgo rano, desno oko je imel popolnoma zateklo, da se očesa ni videlo, levo oko je zrlo slepo, usta so bila močno zatečena okrvavljena…«18 . osupla sta franc čemažar in rozalija Štalc bdela nad tuškom, na kar je prispela žena umirajočega Ana tušek, rojena Šuštar, ter njena dekla Alojzija rant: »Franc Če­mažar in Rozalija Štalc sta bila okrog njega, pod nosem je krvavel, ravno tako po desni strani obraza, dihal je še, /…/ govoril ni nič. Naložili smo ga na voz in domov spravili. Ob deveti uri zvečer je umrl, ni prišel več k za­vesti, sploh ni nič govoril. Par trenutkov pred smrtjo je še hudo zasopel, kakor so mi pravili«.19 tako je Janez (ivan) tušek, star 27 let, oče dveh otrok, starih deset mesecev in dve leti, v nedeljo zvečer umrl. Vest o smrti je Šuštarju prinesel tuškov hlapec franc Štalc. kos20 je nato domačim povedal, da se gre sam javit. Pred tem je šel v češnjice vprašati poslanca Jožeta demšarja21 za svet: »/…/ kar pa mi je on svetoval, da naj grem domov, da naj počakam orožnike…« isti dan je doma delal do četrte ure popoldne. Vedoč, da so se ponj odpravili orožniki, je odšel v sosednjo vas in se kasneje vrnil domov. 30. avgusta se je javil na sodnijo v Škofji 15 Zaslišanje Rozalije Štalc, 2. 9. 1910, fol. 34. 16 Zaslišanje Micke Štalc, 2. 9. 1910, fol. 31. 17 Zaslišanje Rozalije Štalc, 2. 9. 1910, fol. 34 – 35. 18 Zaslišanje Franca Čemažarja, 2. 9. 1910, fol. 36. 19 Zaslišanje Alojzije Rant, 2. 9. 1910, fol. 37. 20 Šuštarjev vzdevek. Bili so pogosti, tako npr. Megušar za Tuška ali Baltaž za Trojarja, ter običajno pripisani v protokolih orožnikov in sodišč ob uradnem imenu ali posebej. 21 Jože (Josip) Demšar, roj. 12. 3. 1877 v Škofji Loki. Končal je bogo­slovje v Ljubljani. L. 1906 je doktoriral iz teologije na Dunaju. Med l. 1905–14 je bil vzgojitelj in prof. verouka na Škofijski gimnaziji v Šentvidu nad Ljubljano, med leti 1914–32 pa na ljubljanskem učiteljišču. Med leti 1933–63 je v Ljubljani na Teološki fakulteti honorarno predaval katehetiko. Leta 1970 mu je Teološka fakulteta podelila častni doktorat. Bil je soustanovitelj Ciril-Metodovega društva katoliških duhovnikov. Umrl je 30. 5. 1980 v Ljubljani. – ES, geslo Demšar Jože, str. 227. loki, ker pa ni bilo nobenega sodnika, je tam prenočil in se naslednji dan oglasil pri odvetniku dr. Vladislavu Peganu,22 ki je prevzel njegovo zastopstvo ter nato odšel do okrajnega sodišča23 . »Prosimo odgovor, kdaj pride komisija. Pogrebniki čakajo.«24 tuškovo truplo so nato odpeljali v selca, kjer si ga je v ponedeljek ob navzočnosti orožnikov ogledal pogrebnikPeter Šmid. ugotavljal je, da »so na truplu razpoznav­ni znaki nasilnega dejanja«.25 na podlagi utemeljenega suma se je zahtevala sodna obdukcija,26 katero je 30.avgusta izvedla komisija iz Škofje loke na poslovanju v selcah. sestavljali so jo c. kr. preiskovalni sodnik dev, za­pisnikar tratnik, sodni priči Peter Šmid in franc Pavlič ter sodna medicinska izvedenca dr. konstantin hiersche in dr. karl Zakrajšek. ob treh popoldne se je pričelo sodno raztelešenje, ki je trajalo do šeste ure zvečer. kirurg je smel pričeti z obdukcijo le ob navzočnosti zdravnika in preiskovalnega sodnika, ves postopek pa je bil natančno protokoliran. Za raztelešenje je obstajal strogo predpisani vrstni red, ki je v glavnem v veljavi še danes. najprej so natančno pogledali zunanjost tru­pla27: »Truplo v celoti od plinov silno napihnjeno. Koža je na različnih mestih različne barve /…/. Na več krajih, posebej na nizdol ležečih, se nahajajo večji ali manjši mehurji /…/. Mrtvaške lise so zelo močno razvite, deloma temno plavkaste in deloma temno rjavkaste. /…/ Iz no­sne in ustne odprtine se izliva temna rjavkasta, deloma črnkasta krvna tekočina. /…/ Na celem telesu zunaj ni konštituirati nobene rane«28 . naslednji korak je bil ogled treh glavnih telesnih votlin (principalae cavitates): lobanjske, prsne in tre­bušne. medicinska izvedenca, zlasti kirurg, sta morala 22 Pegan Vladislav, pravnik in politik, r. 24. maja 1878 v Vipavi, kasne­je odvetnik v Ljubljani. Ljudsko šolo je dovršil v Vipavi, gimnazijo pa v Ljubljani l. 1896, pravo je študiral do l. 1898 na Dunaju, potem v Gradcu, tu l. 1901 prom. za doktorja prava. V odvetniški praksi je bil v Celju (pri dr. Vrečku) do l. 1906; tukaj in v Ljubljani opravil sodno prakso in zaključil odvetniško prakso (pri odvetniku Ven­cajzu) v Ljubljani, kjer je odprl l. 1908 odvetniško pisarno. Še isto leto je bil izvoljen za dež. poslanca iz splošnega volilnega razreda za sodne okraje Ribnico, Vel. Lašče, Kočevje, 1913 pa za notranjske sodne okraje. Od l. 1908 do prevrata 1918 je bil tudi iz cele zbornice izvoljeni dež. odbornik. – SBL, 1935, geslo: Pegan Vladislav, str. 281. 23 Odreditev pripora F. Š., 31. 8. 1910, fol. 16-21. 24 Telegram, 30. 8. 1910, fol. 5. 25 Dopis orožniške postaje Železniki c. kr. Sodišču v Škofji Loki, 29. 8. 1910, fol. 1 26 Telegram, 31. 8. 1910, fol. 4. 27 Peter Borisov in Anton Dolenc: Razvoj sodnomedicinskega izve­ denstva v Evropi. V: Zbornik za zgodovino naravoslovja in tehnike (ur. Sandi Sitar), Ljubljana, 1991, str. 41. 28 Sodna obdukcija, 30. 8. 1910, fol. 9. biti pozorna do morebitnih ran na telesu ob upoštevanju možnosti, da so prizadeti tudi notranji organi. morala sta odgovoriti na vprašanje, ali bi poškodovanec ostal pri življenju, če bi mu bila nudena pravočasna strokovna pomoč. Prav tako bi morala podati mnenje o pripravi oziroma orodju, s katerim je bila povzročena poškodba, in nedvoumno izjaviti, ali je bilo takšno orodje primer-no kot sredstvo za umor.29 nato je sledil notranji pregled lobanje: »Pri odstra­nitvi poglavne kože od lobanje se takoj pokaže, da je nad levim ušesom vse večje, kakor tudi pokostnica daleč na okrog podpluta in prepojena s črno strjeno krvjo. Ta podplutev je za dlan velika, sega na spredaj daleč na senco, navzgor do temena in na ozadaj daleč v zaglavje. Pri natančnem prepariranju se takoj že od zunaj opazi, da je senčna kost nad levim ušesom prebita /…/. En prst široka nad obodom je črepina 4 cm prebita in 1 mm vdrta«. 30 V torek zvečer sta medicinska izvedenca, potem ko sta pogledala tudi prsno ter trebušno votlino, podala uradno mnenje: »Raztelešenje je čisto jasno pokazalo, da je smrt bila nasilna. /…/ razbitje črepine vsled zunanje tope sile, je povzročilo, da je začela krvavet na tem mestu znotraj med lobanjo in trdo možgansko opno se naha­jajoča arterija, dalje, da je le počasi izstopajoča in tu se nabirajoča kri začela pritiskati na možgane. Posledica tega je bila, da možgani niso dobivali dovolj krvne hrane in so vsled pritiska in pomanjkanja krvi otrpnili. /…/ Predmet, s katerim se je povzročila ta poškodba, ni bil ostrorobat in ne toporobat, ker zunaj koža na tem mestu ni ranjena; ampak zaokrožena. Skoraj izključno je, da bi se mogla prizadeti taka poškodba s še tako močnim udarcem s pestjo«.31 ko se je Šuštar naposled le javil sodniji v Škofji loki, to je bilo dan po obdukciji, je bil na zaslišanju ob 11. uri soočen z mnenjem izvedencev: »Ostanem pri tem, da sem udaril Tuška samo dvakrat s plosko roko po obrazu, po zaglavju ga nisem udaril, v roki nisem imel nobenega predmeta«.32 Šuštarju se je ob 12.30. uri naznanil sklep, »da se zoper Vas, ki ste sumni hudodelstva uboja33 in ker se je bati, da boste na priče vplivali, ukrene v smislu § 175, št. 3, in pa tudi v smislu § 180. K.p.z34 zavarovalni 29 Peter Borisov in Anton Dolenc: Razvoj sodnomedicinskega izve­ denstva v Evropi. V: Zbornik za zgodovino naravoslovja in tehnike (ur. Sandi Sitar), Ljubljana, 1991, str. 41. 30 Sodna obdukcija, 30. 8. 1910, fol. 9. 31 Prav tam, fol. 14. 32 Odreditev pripora F. Š., 31. 8. 1910, fol. 20. 33 V smislu § 140. KZ (uboj: sicer ne z namenom, ga ubiti, ampak je bil izvršen v drugi sovražni obliki, tako je to kaznivo dejanje uboj). Zbirka avstrijskih zakonov v slovenskem jeziku, I. Zvezek, Ljubljana, 1889. 34 Kazensko procesni zakonik (Die allgemeine Strafprozeßordnung), potrjen s cesarskim patentom 29. julija 1853 (dopolnjen 23. maja 1873). pripor.«35 naslednji dan sta stražmojstra36 franc Jerala in Jakob meteln še uradno ovadila Šuštarja c. kr. okraj­nemu sodišču v Škofji loki.37 Preiskovalni sodnik dev pa je potreboval ključen dokaz, predmet, s katerim naj bi Šuštar udarjal po tušku, da bi mu tako dokazali krivdo. Janez čemažar, edina in najpomembnejša priča, je na zaslišanju zatrjevala: »/…/Jaz nisem videl, da bi bil Šuštar Tuška s kom drugim udaril, kakor s pestjo, nisem videl, da bi imel kamen, ali konec ali kak drug predmet v roki. Tušek je padel na pot, kjer je precej kamenja…«. o pričevanju slednjega so močno dvomili domači orožniki: »Janez Čemažar zatrjuje, da je bil močno pijan, zato ni v stanju, o pripe­tljaju podati celovito izjavo. Čemažar je dober Šuštarjev prijatelj. Slednji je pri pričevanju resnico odkrito oblatil in brez sramu lagal«.38 Preden se posvetim forenzični preiskavi in z njo po­vezani vedi kriminologije in kriminalistike, si na kratko poglejmo, kdo je sploh bil franc Šuštar in njegov zbadljiv svak, ter kakšno je bilo okolje, iz katerega sta izhajala. Nerodno prijateljstvo in železno politično vzdušje franc Šuštar, mož normalne postave črnih las, z ovalnim obrazom in majhno brado, je bil znan, da »je hude in nagle jeze«.39 leta 1894 se je zapletel v pretep ter bil 4. decembra po §. 411 kZ40 obsojen na dvomesečni pripor.41 Prav tako se je hitro sporekel ob zbadanju glede dolgov. tako je l. 1904 prišlo do scene pri posestniku Janezu trpinu, smolevo 41. lastnik se je na zaslišanju takole spominjal pripetljaja: » /…/ neko nedeljo popoldan sta prišla Luka Zupan in nek Poljanc, brat Šuštarjeve žene k meni na dom. Zupan je bil nekoliko pijan, prišel je po voz. Za njim je prišel tudi Franc Šuštar, ki je bil tudi nekaj pijan. Z Zupanom sta se nekaj pričkala, konačno ga je Zupan vprašal, kdaj mu bude seno plačal, katero mu je njegov oče dolžen. Šuštar je pograbil odprt žepni nož, ki je bil na mizi, zasukal se je na stolu proti Zupanu…«42 »Z odprtim nožem me je dregnil v desno stegno« se je 35 Odreditev pripora F. Š., 31. 8. 1910, fol. 21. 36 Več o kranjskem orožništvu glej Čelik Pavle, Orožništvo na Kranj­ skem (1850–1918), str. 200–205. Stražmojster je lahko postal vsak odličen postajevodja, ki je dokončal »šaržno« šolo, ter najmanj pol leta vodil okrajno orožniško poveljstvo pod nadzorom oddelčnega poveljnika. 37 Ovadba c.kr. okrajnemu sodišču v Škofji loki, 1. 9. 1910, fol. 22. 38 Orožniška postaja v Železnikih, 1. 9. 1910, fol. 23. 39 Zaslišanje Antona Štalca, 2. 9. 1910, fol. 27. 40 §. 411 KZ: Namerna in pri pretepih povzročena telesna poškodba, katera se smatra kot prestopek, razen če se znotraj dejanja ne najde hujši kaznivi namen v smislu §. 152 KZ. 41 Odreditev pripora F. Š., 31. 8. 1910, fol. 16–21. 42 Zaslišanje Janeza Trpina, 21. 10. 1910, fol. 75. spominjal Zupan, »ne da bi me poškodoval, pač pa je hlače in gate razrezal. /…/ Vrgel je tudi desetak na mizo, češ, da si naj poplačam, kar pa nisem hotel«.43 Pred poroko z marijo mrak je Šuštar dvoril franci tušek, sestri preminulega. imela sta »ljubezensko ro­manco«. Prav tako je bil pomemben tudi gospodarski vidik, točneje dota; francina naj bi znašala 12.000 k. ženitveni trg je bil omejen, večinoma znotraj vaške sku­pnosti ter pod njenim budnim nadzorom. Posredništvo je predstavljala vaška mladina; »burši« ter starši in so­rodniki.44 tušek je Šuštarju kasneje prepovedal dvoriti njegovi sestri: »Nič ne hodi za njo, ona ni za tebe, ti pa ne za njo.« Zavrnitev je med krajani močno odmevala. ke­mija se je končala, ko se je franca poročila v staro loko.45 Prav tako se je tudi zanimal za njeno mati, nežo tušek. živeča pri sinu46 je prav tako premogla visoko doto47 . Pozimi leta 1909/10 pa je v flandrovi gostilni prvič med svakoma zavrelo, čeprav je Šuštar trdil, da: » /…/ politično mišljenje ni kalilo najinega prijateljstva. Zbadal me je sicer, kadar je bil nekaj vinski, kar sem pa kot šalo na znanje vzel.«48 Priča dogodku je bila marija Prevc iz železnikov 35: »Nek delovnik letos pozimi, to vem, da je bilo po Božiču, sem v Karlovi gostilni v Železnikih špeh rezala, ondi sta bila tudi Tušek in Šuštar, precej pijana, prepirala sta se radi politike, različne stvari sta si naprej metala /…/ slišala sem, da je padla klofuta, in videla sem, da je Šuštar stal, Tušek sedel in radovedna sem bila, če bo Tušek nazaj udaril, pa ni. /…/ Prihodnji dan dopoldne je prišel Tušek zopet v gostilno, prišel je tudi Šuštar, ki je pri­peljal par volov, bila sta takoj prijatelja, o klofuti ni bilo nobenega govora in Tušek je še za Šuštarja plačeval…«49 Šuštar in tušek nista bila le prijatelja »od otročjih let«,50 kasneje ju je povezovalo še nerodno svaštvo, do-ločeno z gmotnim položajem. tušek je bil dobro stoječ, Šuštar pa zadolžen,51 celemu kraju so bile znane tudi propadle romance med Šuštarjem in tuškovo sestro, končno pa so si bili nasprotni še njuni političnimi na­zori. Šuštar je bil pripadnik katoliškega, tušek pa libe­ 43 Zaslišanje Luka Zupana, 21. 10. 1910, fol. 74. 44 Na splošno več o zgodovini družine glej: Reinhard Sieder, Socialna zgodovina družine, str. 53–56. 45 Zaslišanje Marije Kobler, soseda Tuška, 13. 10. 1910, fol. 71. 46 Več o preužitkarstvu glej npr; Sergij Vilfan, Pravna zg. Slovencev, str. 508–509, 1961; Sieder, Socialna zgodovina družine, str. 58–65, 1998; Ludwig Elster, Wörterbuch der Volkswirtschaft in zwei Bän­ den, geslo: Vererbung des ländlichen Grundbesitzes und ländliches Erbrecht str.1173, Bd. 2., 1911. 47 Orožniška postaja Železniki, dopis c.kr. sodišču v Škofji Loki, 1. 10. 1910, fol. 66–67. 48 Odreditev pripora F. Š., 31. 8. 1910, fol. 18. 49 Zaslišanje Marije Prevc, 13. 10. 1910, fol. 72. 50 Odreditev pripora F. Š., 31. 8. 1910, fol. 18. 51 Zaslišanje Antona Štalca, 2. 9. 1910, fol. 27. ralnega tabora ter član železniškega sokola, oba pa sta bila občinska odbornika v selcah.52 liberalni časopis Gorenjec; politični in gospodarski list iz kranja, je 3. 9. 1910 objavil pod rubriko »Iz stare loke« izredno pretiran članek z naslovom »Strašen uboj v selški dolini«.53 Zaradi nejasno izdelanega idejno-poli­tičnega programa se je liberalni tabor vse bolj odzival s t. i. »protifarško gonjo«. ta je potekala predvsem po časo­pisih, v slovenski prostor jo je uvedel zlasti ivan tavčar, ob pomoči urednika vodilnega liberalnega dnevnika Slovenski narod miroslava malovrha.54 članek uboj iz­rabi, napihne ter po možnosti izkrivi in postavi v službo političnega obračunavanja. »/…/ Iz starega sovraštva se je tudi to pot med Šu­štarjem, bratom Tuškove žene, in Tuškom vnel prepir, v katerem je Šušter s hlodovini krajcem pobil Tuška na tla in ga na tleh ležečega z okovanimi čevlji tako osuval po telesu, da so se poznali celotni odtiski čevljev na njem in mu je počil mehur.55 Živinski zločinec je na to pustil svojo žrtev in Tušek se je z zadnjimi močmi privlekel do Sevarja, kjer je doma njegov prvi hlapec. Ko so ga videle ženske, ki so bile doma, krvavega, jim je še odgovoril na njihovo vprašanje, kaj se mu je pripetilo: »saj me vidite«, potem pa se je onestvestil, in kmalu na to umrl. Mrtvega so prepeljali v Selca, kjer se je izvršila sodna obdukcija. V torek so ga v Selcih pokopali. 27 1etni Ivan Tušek je oče dveh nedoraslih otrok, velik posestnik in kot odločen naprednjak član »Sokola« v Železnikih. Šušter pa je star 40 let, tudi oženjen in pristaš S. L. S.. To je zopet žalostna slika in dokaz, kako podivjanost napravlja duhovščina med svojimi ljudmi, ker skrbi pač za politiko, ne pa za dušno in srčno izobrazbo naših zaostalih ljudi«.56 Politične stranke so se zbirale okoli časnikov in Go­renjec prav gotovo ni bil izjema. liberalni in katoliški tabor sta bila vsak na svojem bregu, in klicala »Vsak k svojim«. Po deželnih volitvah l. 1895 na kranjskem je katoliški tabor iz podeželja povsem izrinil liberalce. Po razširitvi volilne pravice za moške l. 1907 je ta najbolj koristila slovenski ljudski stranki. Po l. 1908 je sls ime­la na kranjskem 26 voljenih poslancev, tem pa se je kot virilist pridružil knezoškof Anton Bonaventura Jeglič. moč vseh deželnih katoliških političnih strank se je pokazala 17. 10. 1909, ko so se povezale v Vseslovensko 52 Dopis Županstva Selca okrajnemu sodišču Škofja loka, 30. 8. 1910, fol. 8. 53 Gorenjec, 3. 9. 1910. 54 Prav tam, str. 35. 55 Opravljeno sodno raztelešenje ni privedlo do vzroka smrti, navede­ no v časniku. Udarjanje s škornji po nesrečnežu tudi ne bo držalo, sklepanje na hlodov krajec, kot morilsko orodje, pa je bilo prerano. 56 Gorenjec: politični in gospodarski list, št. 35, 3. 9. 1910. ljudsko stranko, liberalne vrste pa so se ob pomanjkanju »discipline« vedno bolj drobile.57 svojo zgodbo sta v železnikih pisali tudi telovadni društvi, liberalni sokoli in katoliški orli. nekaj zagnanih liberalcev je 23. avgusta 1908 sklicalo ustanovni občni zbor sokola železniki. s prireditvijo (telovadbo) avgusta l. 1908 na Piscu pred cerkvijo so želeli popularizirati prav­kar ustanovljeno telovadno društvo, s čimer so navdušili tudi takratnega župnika Antona korbiča, ki je telovad­cem osebno prinesel celo svoje vino. kaplan je o njegovem »nepravilnem dejanju« takoj poročal naprej, čemur je sledila takojšnja zamenjava župnika korbiča s krekovim prijateljem Valentinom marčičem, do takrat župnikom na Bohinjski Bistrici. leta 1909 župnika korbiča torej ni bilo več v železnikih, čez dve leti pa je v resignaciji umrl.58 »orle«, protiutež liberalnim sokolom, je ustanovil leta 1905 na Jesenicah kaplan karel čuk, mesec dni pred ustanovitvijo matičnega odseka pri slovensko krščan­sko-socialni zvezi v ljubljani.59 V selcah, Škofji loki in železnikih je bilo društvo ustanovljeno s pomočjo župnika Valentina marčiča leta 1909. leta 1912 so v železnikih zgradili orlovski dom.60 od takrat so bili sokoli in župnik marčič v nenehnem konfliktu. slednji jih je pogosto zaničeval v pridigah. društveni odbor sokola zato ni mogel molčati in je 19. 6. 1909 župniku poslal javno pismo: »Velečastiti gospod Valentin Mar­čič, župnik v Železnikih. Spodtikali ste se že opetovano nad našim društvom, če tudi baš do sedaj niste imeli nikakega povoda, ker naše društvo je samo telovadno in izobraževalno ter tako tudi ostane. V dokaz Vam lahko pošljemo na vpogled društvena pravila, katera so za nas kot društvenike tudi merodajna. Nikakor pa nima naše društvo namena škodovati osobito veri ali drugim cerkve­nim prireditvam. Apelujemo na Vas, gospod župnik, da nepotrebno izzivanje v cerkvi v bodoče opustite oziroma nadaljujete, ako pri tem postopate z gotovim namenom. Mi tilnika pred Vašim terorizmom ne bomo uklonili«.61 Publicist Jože dolenc pa je med brskanjem po gra­divu sokolskega društva železniki v zapisniški knjigi 57 Pančur, Politično življenje po volilnih reformah. V: Slovenska no­ vejša zgodovina, str. 38-43. 58 J. Dolenc, Ob stoletnici ustanovitve Telovadnega društva Sokol v Železnikih. V: Železne niti: zbornik Selške doline, št. 5, str. 223-237. 59 E. Dolenc, Orli. V: Slovenska kronika 20. Stoletja, str. 61: Ustano­ vljen po občem zboru SKSZ septembra 1905 v Mariboru. Marca 1909 se preimenujejo v Zvezo Orlov. Sokoli so jih radi zbadali s čuki, pticami,ki bi naj oznanjale smrt. Predsednik Orlov dr. Lovro Pogačnik je zbadljivke komentiral takole: »Naj nas kar zmerjajo s čuki, oznanjamo smrt slovenskega liberalizma, ošabnosti in fra­ karstva«. Do 1. svetovne vojne se je Orel po številu članov približal Sokolu, po številu odsekov pa ga je že presegel. 60 Košmelj, 2007, str. 201–202. 61 Prav tam, str. 228. našel tudi sledeči zapis: »Na poti proti domu 28. avgusta 1910 je Ivana Tuška; posestnika iz Megušnice in člana Telovadnega društva Sokol v Železnikih, ubil njegov svak Franc Šušteršič, posestnik v Ostrem vrhu«. ivan tušek, član sokola, »premožen posestnik in vzorčen mož, kot ta­kšen pri občanih zelo dobro spoštovan«,62 tako ni dočakal pričetek gradnje društvenega doma septembra leta 1910. O vzrokih kriminala in »mehanični objektivnosti«63 kritika kazenske zakonodaje fevdalne družbe se je pojavila z liberalno razsvetljeno ideologijo v 18. stoletju in si utirala pot v prvi polovici 19. stoletja. Pričela se je »humanizirati« podoba zločinca.64 Prišlo je do znanstve­no racionalne obravnave zločina in do nastanka znano­sti, ki je pričela raziskovati vzroke kriminala.65 glavne premise razsvetljene kazenske ideologije so bile: temelj­na svoboda volje, moč razuma in možnost poboljšanja osebe, neodvisnost sodstva in enakost pred zakonom. iz tega prepričanja je izhajalo novo kazensko pravo: osebi, ki se odloči prevzeti odgovornost kriminalnega dejanja nase, katero se ji lahko, če ni nobenih olajševalnih oko­liščin, dokaže in s tem opraviči kazen.66 glavno je bilo načelo »odvračanja«. Prav tako so reformatorji dobro vedeli, kakšna mora biti kazen (prevzgoja z delom), ki bi obtožence ponovno integrirala v meščansko druž­bo.67 največji prelom pa je predstavljala prekinitev s prakso inkvizicijskega postopka z dokazovalnim. Začel se je čas preiskovalnega sodnika in uveljavljanje krimi­nologije kot samostojne akademske discipline. interes razložiti kriminal je bil širok ter interdisciplinaren, npr. pravne znanosti, kriminalna statistika, k. antropologija, k. biologija, k. psihologija, k. medicina itd. nasprotno, pa je hans gross izhajal iz svojih dolgoletnih izkušenj kot preiskovalni sodnik. utemeljeval je to, kar bi danes razumeli pod pojmom kriminalistika, torej empirično delo na terenu, z namenom zločin objektivno dokazati.68 V prvi polovici 19. stoletja medicinsko-biološka raz­laga ni uživala širše recepcije, širše je bila sprejeta druž­beno ekonomska teorija kaznivega dejanja (npr. moralna 62 Orožniška postaja Železniki, dopis c.kr. okrajnemu Sod. v Škofji Loki, 1. 9. 1910, fol. 24. 63 Bachhiesl, 2014, str. 101. 64 Več o zgodovini kriminala in kaznovanja na Slovenskem glej; Stu­ den, Rabljev Zamah, str. 87–94. 65 Na splošno več o razvoju kriminologije v različnih državah glej; Peter Becker in Richard F. Wetzell (ur.), Criminals and their sci­ entist: The history of criminology in international perspective. 66 Bachhiesl, 2014, str. 35–44. 67 Wetzell, 2000, str. 15–17. S politiko kaznovanja so se v predmarč­ nem obdobju ukvarjali predvsem; Cessare Beccaria, Sir Samuel Romilly, John Howard, Jeremy Bentham in Paul Johann Anselm von Feuerbach. 68 Bachhiesl, 2014, str. 35–44. statistika in teorija »kriminalnega razreda« sta trdili, da je kriminal produkt celotne družbe).69 ob koncu stoletja pa je kritika obstoječe zakonodaje postajala vsa večja. Z razmahom industrializacije in urbanizacije se je družbena struktura spreminjala. stari predpisi so bili ponekod zaradi novih okoliščin modificirani in utrjeni. »Ne zločin, ampak zločinec je predmet kaznovanja, ne pojem, ampak človek je tisti, ki je kaznovan« je v 1880-ih menil nemški pravnik franz von liszt. svojo kritiko je utemeljeval s problemom povratništva.70 cesare lom­broso, jetniški psihiater v torinu in od l. 1876 predavatelj na tamkajšnji univerzi, pa je vzrok kriminala iskal preko antropološke interpretacije temelječe na atavizmu. iste­ga leta je izdal svoje najodmevnejše delo »Rojen zločinec«, ki je bilo sprejeto različno od države do države.71 od ideje o hudodelcu, ki naj bi bil »zmožen poboljšanja«, se je uveljavljalo stališče, da je treba družbo zaščititi pred »dedno pogojenim zločincem«, razpoznavnim psihološko in fiziološko. kriminologija je v iskanju od­govorov potrebovala nove metode, ki so jih priskrbele »natančne« naravoslovne znanosti, predvsem biologija (darwinova teorija je bila kasneje v službi družboslovja izprijena v teorijo t. i. socialnega darvinizma).72 hans gross (1847-1915) je bil od l. 1898 profesor kazensko procesnega prava v czernowitzu, nato l. 1902 na nemški univerzi v Pragi in končno l. 1905 na uni­verzi v njegovem rojstnem mestu gradec (karl-fran­zens universität graz). njegov učbenik za preiskovalne sodnike, Handbuch für Untersuchungsrichter, Polize­ibeamte, Gendarmen u. s. w. (preiskovalni sodnik je zanj vsak, ki se ukvarja z vzroki in preprečevanjem kri­minala), je izšel leta 1893 ter doživel široko recepcijo. na podlagi tega dela ga upravičeno imenujemo »očeta moderne kriminalistike«.73 leta 1898 je začela izhajati znanstvena revija »Archiv für Kriminalanthropologie und Kriminalistik«, leta 1913 pa mu je uspelo na graški univerzi institucionalizirati vedo kriminalistike s c. kr. kriminološkim univerzitetnim inštitutom.74 odločilno je bilo, da je svojo interdisciplinarno vedo omejil od 69 Wetzell, 2000, str. 17–31. Pri medicinsko–biološki razlagi velja izpostaviti Franza Josepha Galla (stopnjo kriminala je povezal z obliko lobanje), Etienna Jeana Georgeta (»monomania«, delna norost, zasnovana kot dotična patološka preokupacija v drugače zdravem umu), ter James Cowles Prichard (»moral insanity«, obli­ ka duševne neuravnovešenosti, v kateri intelektualne možnosti niso prizadete, poškodovani pa so afekti in emocije. Oseba tako trpi hude napade jeze). 70 Bachhiesl, 2014, str. 50. Več o reformnem gibanju v Nemčiji glej tudi; Wetzell, Inventing the criminal, str. 31–38. 71 Več o Cesare Lombroso glej: Mary S. Gibson, Cesare Lombroso and Italian Criminology, Theory and Politics, str. 137–159. V: Crimi­ nalst and their scientist: The History of Criminology in Internati­ onal perspective. 72 Bachhiesl, 2014, str. 45–50. 73 Prav tam, str. 51–61. 74 Prav tam, str. 52–53. že obstoječih pravnih znanstvenih disciplin. Zanj je morala kriminalistična znanost postati »naravoslovni element v kazenskem pravu« in temeljiti na »eksaktni podlagi poskusov, eksperimentov in ogledovanja«.75 gross je menil, da: »glavno vedno ostaja to, da si je preiskovalni sodnik popolnoma na jasnem, koga mora izprašati oziroma katerega izvedenca je potrebno izbra­ti; dalje, da ve, kaj mu lahko izvedenec pojasni…«.76 V poštev je tako prišlo 10 izvedencev različnih disciplin, katere je kot orkester usmerjal s ciljem, odkriti resnico s pravilnim metodološkim pristopom.77 lombrosa je zavračal, tako kot von liszt, kot »metodološko nepri­mernega«, vendar je bil med drugim naklonjen tudi biološki razlagi kriminala.78 Varnostni organi evropskih držav so se ubadali s problemom identifikacije prestopnikov. Ponaredbe so skušali odpraviti s prefinjenimi osebnimi dokumenti, kasneje opremljenimi z vodnim žigom, izdanimi od okrajnih oziroma občinskih uradov. izdaja dokumentov je tako bila preverljiva in izsledljiva. V franciji so npr. pri izdajanju dovolilnic za potovanja uporabljali sistem t.i. »patentiranih prič«, kar pa vseeno ni rešilo težave ponarejanja.79 V drugi polovici 19. stoletja je Alphonse Bertillon (1853-1914) ustvaril sistem klasifikacije pre­stopnikov na podlagi njihove zunanje karakteristike. Antropometrija oziroma »signalement«, kakor se je imenoval sistem, se je delil na tri dele; i. meritve telesa, ii. opis osebe in iii. imenik posebnih razpoznavnih znakov. knjižico regionalnih delinkventov z njihovimi opisi bi tako možje postave imeli s seboj in iz nje identi­ficirali želeno osebo. na sistem se je kasneje navezovala fotografija, katera si je na prelomu stoletja utirala pot kot uporabno identifikacijsko in forenzično sredstvo.80 Bertillion je l. 1888 integriral fotografski atelje pari­ške policijske direkcije v svoj Service del Identification. s svojim antropometričnim sistemom je posredno refor­miral t. i. Album hudodelcev (Verbrecheralbum), kateri je že takrat postajal vedno bolj zastarel. Za potrebo iden­tifikacije je fotografiral pod točno določenimi pogoji, osumljenec je moral sesti na stol, ki je bil povezan s fotoaparatom in katerega je lahko fotograf upravljal z ročico. osumljenčeva glava in roke so bile zaradi lažjega in natančnega fotografiranja fi ksirane na stol. Presečišče obeh linij, vidnih na fotografski leči, je moralo pasti na 75 Prav tam, str. 58. 76 Gross, 1894, str. 133. 77 Bachhiesl, 2014, str. 61–78. 78 Prav tam, str. 113–138. 79 Becker, 2006, str. 70–71. 80 Bachhiesl, 2014, str. 88–100; Becker, 2006, str. 72–73. člani preiskovalne komisije zavzemajo enak položaj, kakor bi ga naj tušek in Šuštar (spredaj) ter čemažar (zadaj) v nedeljo, tik pred sporom (Arhiv Republike Slovenije) skrajni konec očesa in iti skozi obe ušesi oziroma skozi eno, če je bil slikan profil osebe.81 gross je bil izjemno navdušen nad možnostjo upo­rabe fotografije za poizvedovalne namene. Zavedal se je, da ni bila enostavna reprodukcija realnega, k večjemu je zgolj omejila naravo v njeno tehniko perspektive. Ven­dar je vseeno zastopal mnenje, da fotografija vidi bolje kot človeško oko, in, da jo mora spremljati natančen pro­tokol, po možnosti opremljen z dodatnimi skicami. fo­tografija ustaljene tehnike protokoliranja ni izpodrivala ampak dopolnjevala. Zanj je predstavljala »mehanično objektivnost«, ideal eksaktnosti. ne več interpretacija, merodajno je postajalo mehanično reproduciranje. kot koristno je smatral tudi izboljšanje fotografij, za more­bitne ponazoritve dotičnih detajlov, kar pa seveda ni 81 Becker, 2006, str. 80–82; Paul, 1900, str. 38–44: Thomas Adams je v New Yorku prvi uvedel Album hudodelcev, Chicago pa je bilo prvo mesto, v katerem je pol. postaja l. 1885 uvedla svoj fotografski atelje. V Avstriji je fotografiranje kaznjencev po zaporih postalo aktualno po l. 1892. Leta 1900 je bil na Dunaju vzpostavljen prepoznavni urad na c. kr. policijski direkciji. razumel kot manipuliranje. fotografija se je uporabljala pri identifikaciji, pri shranjevanju dokaznega materiala ter – za nas najpomembnejši – dokumentaciji situacij na kraju zločina.82 Forenzična preiskava V petek, 2. septembra 1910 se je med 13.00 in 17.00 preiskovalna komisija odpravila na krajevni ogled. sku­paj s pričami so jo sestavljali preiskovalni sodnik dev, zapisnikar tratnik ter orožnika Jerale in meteln.83 mimo domačije matevža Pegana so prišli do kapeli­ce, od železnikov oddaljene pol ure hoje. »Med tem kri­žališčem nad obema potoma se nahaja 1 m visok prostor s travo zaraščen, kjer so vsi trije počivali, in sicer, kakor Janez Čemažar (red. št. 15) pokaže in kakor Anton Štalc (red. št. 14) pokaže, osumljenec in Tušek skupno spredaj, Janez Čemažar za njima kake 4 korake. Na onem mestu, 82 Bachhiesl, 2014, str. 101–113. 83 Krajevni ogled, 2. 9. 1910, fol. 42. kjer sta sedela /…/, je zemlja nekoliko razrita, v zemlji se vidijo stopinje in sledovi /…/. c. kr. sodnik dev si je ogledal prostor okoli kapelice, »Na obeh potih se nahaja ogromno debelega kamenja« je zapisoval tratnik: »Janez Čemažar pokaže tudi mesto, na katero je Tušek padel, to mesto je oddaljeno od onega prostora /…/, 7 korakov, pasti je moral vsekakor na kamenje na pot, ker je tam mnogo in debelega kamenja. Padel je vsaj pol metra vi­soko na pot ali pa mogoče tudi več. Kamenje je okroglo, ploščato, krvnih sledov ni«84 . okolica je dajala vtis, da je tušek, po prejetih udar­cih, nerodno padel na kamenje in si razbil glavo. A po­zornost preiskovalnega sodnika je ujel »kos lesa«, ki je ležal pri kapelici.85 »Kos je spadal sigurno h kakemu krajcu, od katerega je moral biti pred kratkim časom odtrgan, ker je na onem koncu les povsem svež«.86 »Na kraju dogodka sta se tudi napravili dve fotografiji, da se razvidi, kje so Tušek, Šuštar in Čemažar sedeli, /…/. Druga fotografija pa označi mesto, na katero je po napo­vedi Janeza Čemažarja (red. št. 15) padel rajnki Tušek«.87 fotografiranje na kraju zločina je bilo na prelomu stole­tja vse pogostejše.88 Pri preiskavi umorov, težkih telesnih poškodb itd., je bilo priporočljivo, posedovati fotografijo kraja zločina, na kateri storilci (v našem primeru člani preiskovalne komisije) po pričevanju prič ali samega hudodelca zavzemajo enak položaj.89 84 Prav tam. 85 Krajevni ogled, 2. 9. 1910, fol. 43. 86 Prav tam. 87 Prav tam, fol. 43. 88 Becker, 2006, str. 84. »Od tod se poda komisija na mesto, kjer je Tušek oble­žal. To mesto se nahaja pred Sevarjevo hišo, oddaljeno kakih 400 korakov od križališča. Da se do tja pride, se mora iti čez dva mostička en meter široka, brez vsake ograje. Pred Sevarjevo hišo pokaže Micka Štalc (red. št. 16) prostor, kjer je Tušek agoniral, ta prostor se nahaja tik ob potu in kakih 100 korakov naprej pokažejo Pavle Če­ mažar (red. št. 17), Johanna Štalc (red. št. 18), Rozalija Štalc (red. št. 19), Alojzija Rant (red. št. 21) prostor, kjer je Tušek obležal. /…/. Sevarjeva hiša je od tega prostora oddaljena kakih 200 korakov in ker stoji hiša na gričku, se vidi dobro na ta prostor. Na tem pro­storu /…/ se nahaja krožnik velik kamen, ki je v zemljo zabit, nav­zoči pa pravijo, da so Tuška tako dobili, da je imel par nog še na potu, glava pa je bila oddaljena za kakšno ped od tega kamna«.90 ogled se je očitno obrestoval, predmet, na katerega sta že na­migovala medicinska izvedenca,je bil najden. Anton Štalc, ki je spremljal komisijo, je sodniku devu razložil, da je v nedeljo: »Pod tistim mestom, kjer sta se­dela Tušek in Šuštar, na potu od njiju oddaljeno kake dva koraka, /…/ ležal čez pot kot 1 metra dolg krajec, ali kakor mi pravimo »konec dile«, ob katerega sem še z nogo zadel in ga v kraj brcnil. Ta krajec je manjkal, kajti, ko sem prihodnje jutro mimo tega mesta šel, ga ni bilo več. Nazaj gredoč ga tudi nisem videl…«.91 rezultat krajevnega ogleda je bil vseeno dvoumen. na podlagi morfologije krvnih sledov bi lahko sicer skle­pali na potek dogajanja, vendar je iz nedelje na pone­deljek zaradi poletne nevihte močno deževalo.92 krvne sledi, izpostavljene podnebnim razmeram ter terenu, so lahko spreminjale barvo od tipično rdečih do rjavkastih, rozastih, ali celo brezbarvnih. sledi na kamenju je tako dež verjetno izpral, sončni žarki in veter pa so jih posu­šili ali pa so na gladki podlagi odpadle.93 89 Paul, 1900, str. 38–44. 90 91 Krajevni ogled, 2. 9. 1910, fol. 43. Zaslišanje Antona Štalca, 2. 9. 1910, fol. 27. 92 Krajevni ogled, 2. 9. 1910, fol. 42–43. 93 Bachhiesl, 2014, str.391–403. kaj pa krajec? Preiskovalni sodnik dev ga je takoj poslal na okrajno sodišče in Šuštarja v nedeljo soočil z dokaznim materialom in izpovedmi prič. »Iz zapora se privede osumljenec, kateremu se pridočijo izpovedbe zaslišanih prič«.94 »/…/ Jaz z vso odločnostjo potrdim, da sem ga samo s prazno roko udaril« je v svojo obrambo povedal Šuštar: »/…/ bil sem precej razburjen. Moj na­men je bil Tuška le nekoliko oklofutati…«.95 seznanjen s kosom lesa je odvrnil: »Jaz te dile nisem videl, je nisem imel v rokah«.96 Zato, ker ni bilo krvnih sledov97 in ker je manjkal drugi konec /dile/, je bil dokazni material pomanjkljiv. naslednji dan se je v zvezi z domnevnim morilnim orodjem na sodišču oglasil Jože Verhunc, tu­škov prijatelj in usnjarski pomočnik: »Dne 28. avgusta 1910 zvečer nas je šlo kakih 30 Železnikarjev Tuška kropit. Ponoči okrog enajste ure smo se vračali, svetili smo si s svetilkami in pri znamenju /…/ sem našel dilo kakih 80 cm dolgo, 1 dm široko, ki sem jo pobral ter domov vzel. Če je bilo kaj krvnih sledov na dili, ne vem. Prihodnje jutro je pa moja žena to dilo požgala«.98 Šuštarju se 8. septembra na okrajnem sodišču »na­znani sklep posvetovalne zbornice z dne 7. 9. 1910, da se zoper njega ukrene predpreiskava radi hudodelstva uboja, ker je /…/ z udarcem s trdim topim orodjem tako ravnal, da je Tušek umrl, nadalje, da se stavi na prostost proti obljubi v smislu § 191.k.p.z., konačno, da se to sodišče delegira, nakar izjavi: 'Jemljem ta sklep na znanje brez pritožbe in storim obljubo'«.99 »V imenu Njegovega Veličanstva« Po dodatnem poizvedovanju je državno pravdništvo v ljubljani 27. 10. 1910 podalo obtožnico zoper Šuštar­ja.100 temeljila je na izjavah 19. prič ter obdukcijskem izvidu, ovadbi in krajevnemu ogledu.101 naznanila se mu je 12. novembra 1910 na c. kr. okrajnem sodišču v Škofji loki: »Potrjujem prejem prebrano mi obtožnico, izrecno se odpovem ugovora zoper isto«.102 glavna obravnava na 94 Zaslišanje Franca Šuštarja, 4. 9. 1910, fol. 21. 95 Prav tam. 96 Prav tam. 97 Krvni sledovi na mehki podlagi, kot je npr. les, so težje izsledljivi, saj se lahko vpijejo ali pronicajo. 98 Zaslišanje Jože Verhunca, 5. 9. 1910, fol. 54. 99 Zaslišanje Franca Šuštarja, 8. 9. 1910, fol. 21a. 10 0 Obtožnica, 27. 11. 1910, fol. 77: »Franc Šuštar je 28.8. 1910 na poti iz Železnikov proti Martinjemvrhu v sovražnem namenu zoper Janeza Tuška s tem, da ga je tolkel in suval s pestjo in nekim trdim predmetom po glavi, tako ravnal, da je poslednji po tem dejanju vsled otrpnjenja možganov ob življenje prišel. Zakrivil je hudodel­ stvo uboja po §140 k.z. …«. 101 Prav tam. 102 Naznanilo obtožnice, 12. 11. 1910, fol. 81. c. kr. deželnem kakor porotnem sodišču v ljubljani se je vršila 3. 12. 1910.103 glavne razprava (Vr. 695/10/62) se je vršila v navzoč­nosti c. kr. dvornega svetnika Pajka kot predsedujočega in sodnikoma prisednikoma, koblerjem in luschanom. »Ob 9.45. izreče predsednik razprave za pričeto, ko so po­rotniki zavzeli svoje sedeže…«.10 4 Šuštarju ter njegovemu branilcu Peganu je državni pravdnik dr. kremžar105 nato prebral obtožnica od 27. oktobra 1910, na kar obtoženec pripomni: »/…/ skočila sva šele po temu, ko mi je Tušek grozil, da me bo z nožem. /…/ mi je že nekoč grozil, da me bo zaklal, zato sem ga hitro dvakrat z odprto roko udaril po obrazu. /…/, da mi je pred štirimi dnevi moja sestra-Tuškova žena- pravila, da ji je Tušek nekoč rekel, da me bo zaklal ali ustrelil«.10 6 sledilo je dokazovanje. V dvorano je bilo poklicanih 12 prič. svojo izjavo je podal gostilničar kralj: »Tušek je tisto nedeljo zapil pri meni 1 gld in 39 kr in ni bil posebno pijan«.107 k temu je trojar pristavil: »Tušek je rad pil in je bil pijan prav siten, zbadljiv. Sicer sta bila ranjki in obtoženec dobra prijatelja«.108 Po pričevanju dodatnih treh prič, je prišel na vrsto Janez čemažar: »/…/ bili smo prijatelji in se nismo prav nič kregali. /…/, pozoren sem postal šele tedaj, ko sta skočila oba skupaj in obtoženec je tedaj s pestjo udaril Tuška. /…/ padel je po tleh, jaz pa sem potegnil obtoženca vstran in odšel ž njim. /…/ Prav zagotovo pa potrdim, da obtoženec Tuška ni udaril z dilo po glavi, to bi bil moral gotovo videti, če je pa v pesti kaj imel, pa ne vem, tud ne vem, ali se je Tušek polagoma zgrudil ali je padel na travo in nagloma po tleh«.109 Pred­zadnja priča Janez Štalc je v zvezi s tuškom dodal: »/…/ Spravljal sem ga enkrat tedaj, močno pijanega domov, tedaj me je začel zbadati in ko sem mu nekaj odgovoril, 103 Glavna razprava na c.kr. deželnem sodišču v Ljubljani, 3. 12. 1910, fol. 85–96. 104 Prav tam, fol. 87. 105 Kremžar Anton, pravnik, rojen v Lj. 23. jul. 1867, umrl 19. maja 1927. Gimnazijo dovršil l. 1886, pravne študije na Dunaju 1892, prom. 13. marca 1894, nato je vstopil pri dež. sod. v Lj., postal l. 1897 sodni pristav v Kostanjevici, 1900 v Lj., tukaj l. 1905 nam. drž. pravdnika, 1910 drž. pravdnik, 1912 vodilni drž. pravdnik v No­vem mestu, 1918 naslovni prvi drž. pravdnik, 1918 svetnik viš. dež. sod. v Lj., poverjen z vodstvom drž. pravdništva v Novem mestu, 1919 imenovan tu za prvega drž. pravdnika, 1920 naslovni dvorni svetnik; 1924 višji drž. pravdnik v Lj. Teoretično kakor praktično enako izvežban kriminalist je podal l. 1923 kot ekspert pravoso­dnemu min. odlično apnenje o osnutku kaz. postopka. 1925–6 je bil hon. profesor za kaz. pravo na jur. fak. v Lj. – SBL, 1932, geslo: Kremžar Anton, str. 569-570. 106 Glavna razprava na c.kr. deželnem sodišču v Ljubljani, 3. 12. 1910, fol. 88. 107 Prav tam, fol. 89. 108 Prav tam. 109 Prav tam. mi je pa grozil, da me bo z revolverjem ustrelil, dasi mu nisem nič hotel«.110 Po zaslišanju prič državni pravdnik predloži kra­jevni ogled »kateri se obrazloži porotnikom s pomočjo priloženih 2. obrisov in 2. fotografij«. na to se prečita zvedniški list in kot pričo zasliša dr. Zakrajška: » /…/ Kar se tiče lobanje, bila je bolj tenka, nego debela, lahko rečem, da je bila pod normalo tenka. /…/ Napravil sem si tudi na papirju približnji naris poškodbe na levi stra­ni črepinje (str. 12 protokola) in ga pokažem sodnima izvedencema (dr. Schuster in dr. Plečnik)«. 111 Zdravnik­ -sodni izvedenec dr. schuster pristavi: »Poškodba bila je smrtna, prizadeta z udarcem s topim orodjem. /…/ Mogoče je tudi, da je padel in si pri tem dobil poškodbe, toda to je bilo tedaj nemogoče, če se je zgrudil nenavadno, hitro in z viška na tla, in priletel z glavo na trd predmet (kamen), če se je pa zgrudil počasi, in to celo na trati, je izključeno, da bi si razbil črepinjo ob tem padcu«.112 dr. Plečnik še doda schusterjevi izjavi: »/…/ če je padel tako, kakor polica po tleh in priletel ob kamen, pri čemur je pa omeniti, da ravno pijanec polagoma pada po tleh, da se lovi z rokami. /…/ Izključujem pa, da bi se mogla taka poškodba prizadjati z golo roko«.113 dalje se še nato preberejo orožniška poročila. Šuštar nato prosi sodnika Pajka, da se prebere dopis županstva v selcah z dne 27. 11. 1910, kar mu slednji odobri.114 »/…/ da se za Franc Šuštarja, kateri bo 3. decem­bra 1910 pri /…/ deželnem kot porotnem sojen, izpove svoje simpatije, ker je bil ves čas svojega gospodarstva zelo priden, pošten, in zanesljiv gospodar, ter tudi eden najboljših občinskih odbornikov. Da se mu je pripetila stvar /…/, je bila za njega le nesreča, mislil in želel tega on ni nikdar…«115 Po prebranem je sodnik Pajk zaključil dokazova­nje.116 Po tajnem posvetu določi predsednik glavno vprašanje: »Jeli obtoženec Franc Šuštar kriv, da je dne 28. avgusta 1910 na poti iz Železnikov proti Martinjem vrhu v sovražnem namenu zoper Janeza Tuška s tem, da je tolkel in suval s pestjo in nekim trdim predmetom po glavi, tako ravnal, da je poslednji po tem dejanju vsled 110 Prav tam. 111 Prav tam, fol. 90. 112 Prav tam. 113 Prav tam, fol. 90–91. 114 Prav tam, fol. 91. 115 Pismo županstva Selce dež. kot porot. sodišču v Ljubljani, 27. 11. 1910 (ni št. Folije, priloženo mapi glavne obravnave). Pod­pisalo se je 18 občinskih odbornikov. 116 Glavna razprava na c.kr. deželnem sodišču v Ljubljani, 3. 12. 1910, fol. 91. strpnjenja možganov ob življenje prišel?« Šuštar je eno­glasno izjavil: »Ne«. nato je pobijal navedbe obtožnice ter opozarjal na možnost: »da je Tušek svojo poškodbo lahko dobil pri kapelici od koga drugega, saj je bil 2 uri čisto sam tam in je imel vsled svoje zbadljivosti dosti protivnikov in predlaga, da porotniki zanikajo stavljeno jim glavno vprašanje«. 117 sodnik Pajk je nato zaključil glavno razpravo in izrekel sodbo: »Franc Šuštar /…/, se v smislu § 334. kpz., oprosti, obtožbe…«118 Sklep Ali bi, če bi bili na mestu sodnika Pajka, razsodi­li enako? sodba je bila takrat absolutna in kot takšna tudi izvršena, kakršno koli polemiziranje o njej na tem mestu bi bilo odveč. kaj pa kriminalistična preiskava? Zanesljivo ni mogla dokazati, da je Šuštar zoper svaka uporabil najden del lesa. Prav tako ni bil predložen pri dokazovanju; ob dejstvu, da je glavna obtožba zade­vala corpus delicti. Zanimivo je tudi, da kriminalisti niso položili vsaj kanček zanimanja za tuškov »nož«, na podlagi katerega je temeljila Šuštarjeva odločna »samoobrambna« reakcija (nanjo se je vendarle ves čas sk liceval). Zločina so se »detektivsko« lotili preiskovalni sodnik dev in orožniki. kriminalistična veda je bila šele v povojih, potreben je bil čas, da jo je osvojila oro­žniška šola. grossov učbenik je naletel na plodna tla, v kakšnem obsegu se je uporabljal pri šolanju varnostnih organov v slovenskih deželah, ni znano. izpostaviti pa je potrebno sledeče; preiskovalna komisija je uporabila fotografijo kot dokazovalno sredstvo, kar kaže na re­cepcijo moderne kriminalistike vsaj na našem primeru. iz protokola krajevnega ogleda je razvidno, da fotograf kot sodni izvedenec ni bil priveden. friderich Paul je l. 1900 objavil svoj Priročnik kriminalistične fotografije za uradnike sodišč, državnih tožilstev in varnostnih sil, v katerem je negodoval nad fotografskim izvedenstvom: »/…/ fotografiranje za dorečen honorar se je prepuščalo poklicnim fotografom. Merodajno je postalo fotografovo mnenje glede osvetlitve, pomanjšanja, postavitve itd.«.119 nek član komisije, sklepal bi na preiskovalnega sodnika deva, je torej združeval kriminalista in fotografa. žal nam arhivsko gradivo ne razodeva sledi, kdo izmed preiskovalne komisije je fotografiral, od koga je bil fo­toaparat in kakšen je bil model. očitno je obstajala tudi praksa sodišč, da so pri dokazovanju pričele uporabljati fotografsko gradivo, kot je to razvidno iz glavne raz­prave dne 3. decembra 1910. kriminalistika je s svojo »terensko« metodologijo začela segati v slovenske dežele, 117 Prav tam, fol. 91–92. 118 Prav tam, fol. 96. 119 Paul, 1900, str. 15. skoraj vzporedno z njenim porajanjem, ter veliko prej, preden je bila na današnjem slovenskem ozemlju uradno institucionalizirana.120 Pretep pri kapelici je imel več vzrokov, nazorski je bil le eden izmed njih, vendar je bilo dovolj, da so se z napadom in smrtjo tuška poistovetili naprednjaki v širši okolici železnikov. »Pri porotni obravnavi dne 3. t. m. je bil Franc Šuštar vsled obdolženega uboja svojega svaka, pokojnega Ivana Tušeka, oproščen. To se vzame na znanje, toda javnost je še vedno prvotnega mnenja. Prav slab utis na svoje vernike je napravil župnik Marčič, ko je posvetil takoj v nedeljo poseben govor Šuštarju ter se radoval nad lastnim pristašem, ker je bil oproščen. S svojim govorom je pokazal naš Valentin v pravi luči svojo naravo in veselje nad liberalno krvjo. Kaj mar župniku, ako je Tušek moral umreti vsled telesnih poškodb, katere so bile dokazane, samo da je njegov pristaš oproščen, to je njegovo veselje. V interesu njegovega pristaša Šušterja svetujemo Valentinu, naj sedaj po končanem tragičnem dogodku molči, sicer bodemo začeli pisati stvari, ki bode­jo v sramoto celi klerikalni stranki. Ker župnik tako rad napravlja posebne pridige in tolče po naprednjakih, naj nam pa še ob takih prilikah nekoliko pojasni o dobrih malicah. Naša stranka nima prižnice na razpolago, zato bodemo radi našega ličnega Valentina v Gorenjcu« mo­rali zavzeti nekoliko več prostora, da se bo vsaj deloma odgovarjalo na špecijalne cerkvene govore«.121 Viri in literatura Arhivski viri Arhiv Republike Slovenije (AS) deželno sodišče ljubljana 1910, kazenske zadeve, šk. iV, Vr Vii 965/10: franc Šuštar. Časopisni in tiskani viri elster, ludwig, Wörterbuch der Volkswirtschaft in zwei Bänden, Bd. 2., 1911, geslo: Vererbung des ländlichen grundbesitzes und ländliches erbrecht. gross, hans, Handbuch für Untersuchungsrichter, Polizeibeamte, Gendarmen u. s. w., graz, 1894. Gorenjec: politični in gospodarski list, št. 35, 3. 9. 1910. Gorenjec: politični in gospodarski list, št. 49, 10. 12. 1910. Paul, friederich, Handbuch der kriminalistischen Photographie für Beamte der Gerichte, der Staatsanwaltschaften und der Sicherheitsbehörden, Berlin, 1900. 120 Čelik Pavle, Kriminalistično usposabljanje naših varnostnih sil (iz zgodovine). V: Revija za kriminalistiko in kriminologijo, str. 64–72. 121 Gorenjec, 10. 12. 1910. Zbirka avstrijskih zakonov v slovenskem jeziku, I. zvezek, kazenski zakon o hudodelstvih, pregreških in prestopkih z dne 27. 5. 1852, ljubljana 1889. Literatura Bachhiesl, christian, Kriminologische Entwicklungslinien: eine interdisziplinäre Synopsis, wien; münster, 2014. Becker, Peter, Dem Täter auf der Spur, darmstadt, 2005. Becker, Peter; richard, f. wetzel (ur.), Criminals and their Scientists; The history of Criminology in International Perspective, washington, 2006. Borisov, Peter, / dolenc, Anton, razvoj sodnomedicinskega izvedenstva v evropi in na nekdanjem kranjskem, Zbornik za zgodovino naravoslovja in tehnike, Zvezek 11, ljubljana 1991, str. 10-90. čelik, Pavle, Orožništvo na Kranjskem (1850-1918), ljubljana, 2005. čelik, Pavle, kriminalistično usposabljanje naših varnostnih sil (iz zgodovine). V: Revija za kriminalistiko in kriminologijo, Letnik 62, št. 1, 2011. dolenc, ervin, orli. V: Slovenska kronika 20. Stoletja, ljubljana, 2005. dolenc Jože, ob stoletnici ustanovitve telovadnega društva sokol v železnikih. V: Železne niti: zbornik Selške doline, št. 5, ljubljana, 2008. ES = Enciklopedija Slovenije, 2. zvezek, ce-ed, ljubljana, 1988, geslo: demšar Jože, str. 227. kološa, Vladimir (ur.), Vodnik po fondih in zbirkah Arhiva Republike Slovenije, 2. Zvezek, kranj, 1999. košmelj, Vida, Železniki skozi čas, radovljica, 2007. Pančur, Andrej. Politično življenje po volilnih reformah. V: Slovenska novejša zgodovina (ur. Jasna Fischer), 1. zvezek, ljubljana, 2005. sieder, reinhard, Socialna zgodovina družine, ljubljana, 1998. SBL = Slovenski biografski leksikon, 4. zvezek, ljubljana, 1932, geslo: kremžar Anton, str. 569­ 570. SBL = Slovenski biografski leksikon, 6. zvezek, ljubljana, 1935, geslo: Pegan Vladislav, str. 281. studen Andrej, Rabljev Zamah, K zgodovini kriminala in kaznovanja na Slovenskem od začetka 16. stoletja do začetka 21. stoletja, ljubljana, 2004. Vilfan, sergij, Pravna zgodovina Slovencev, ljubljana, 1961. wetzell, f., richard, Inventing the criminal; A history of German criminology 1880-1945, The universitiy of north carolina, 2006. Zusammenfasung »NIE MEHR WERDEN WIR FR EU NDE SEIN! UND WIRF MIR JA NICHt BEttELEI VoR!« Über einen Mord, eine unselige Schwägerschaft und eine kriminalistische Untersuchung bei der kleinen Kapelle über Železniki im Jahr 1910 franc Šuštar und Janez tušek waren seit »kindheits­tagen« gute freunde und später sogar verschwägert, da tušek mit Šuštars schwester Ana verheiratet war. mit der Zeit schwand ihre freundschaft, sie unterschieden sich sowohl hinsichtlich ihrer politischen Ansichten als auch ihrer materiellen lage: Šuštar war Anhänger der slowenischen Volkspartei sls und verschuldet, tušek war hingegen wohlhabender und mitglied des liberalen turnvereins sokol in železniki. Zur kluft zwischen ih­nen trug auch die gescheiterte romanze zwischen Šuštar und tušeks schwester franca bei. das liebesfiasko wur­de im ganzen ort bekannt, was zu gespött und hohn führte. während einer Zechtour im gasthaus flander gerieten Šuštar und tušek im winter des Jahres 1909 in einen heftigen streit, als Šuštar auf tušeks sticheleien mit einer ohrfeige antwortete. Zwar söhnten sie sich aus, doch ging ihre freundschaft später zum teufel. Am sonntag, dem 28. August 1910, versammelten sich im erwähnten gasthaus die alten Bekannten Janez čemažar, Janez tušek und franc trojar. später schloss sich ihnen noch Šuštar an, damals Besitzer und gemein­derat in der gemeinde selca. Am frühen nachmittag verließen sie das gasthaus. trojar löste sich nach eini­gen schritten von der gruppe, während die übrigen ihren weg bis zu einer kleinen kapelle fortsetzten, wo sich der weg in richtung martinov vrh bzw. ostri vrh teilte. dort setzten sich die drei ins gras und plauder­ten ein weilchen ganz freundlich. danach verwandel­te sich das gespräch in ein gefeilsche zwischen den schwagern und schließlich in einen streit, der in eine physische Abrechnung umschlug. Šuštar schlug tušek so heftig, dass dieser am Boden liegen blieb. daraufhin ging Šuštar mit čemažar fort und ließ seinen schwager hilflos bei der kapelle zurück. tušek versuchte später trotz seiner schweren Verletzungen nach hause zu ge­hen, doch brach er vor dem haus des Besitzers Anton Štalec zusammen. in der nacht desselben tages verstarb er schließlich auf seinem eigenen hof. tušeks leichnam wurde nach selce überführt, wo am montagvormittag eine gerichtliche obduktion un­ter den wachsamen Augen des untersuchungsrichters dev, des schriftführers tratnik, eines chirurgen und zweier medizinischer sachverständiger durchgeführt wurde. Zunächst wurde das äußere des leichnams un­tersucht, danach die drei hauptkörperhöhlen: Brust­höhle, Bauchraum und schädel. nach abgeschlossener obduktion stellten die zwei sachverständigen in ihrem amtlichen gutachten fest, dass der tod gewaltsam durch einen schlag auf den kopf mit einem harten stump-fen gegenstand verursacht worden war. nachdem sich Šuštar am dienstag selber beim Bezirksgericht in Škofja loka gemeldet hatte, wurde er unverzüglich mit den ergebnissen der gerichtlichen obduktion konfrontiert, die er natürlich bestritt. gegen den Verdächtigen wurde die untersuchungshaft verhängt und am nächsten tag erstatteten gendarmen aus železniki beim Bezirksge­richt gegen ihn Anzeige. im 19. Jahrhundert begann sich das Bild des Verbre­chers zu »humanisieren«, die ermittlungsarbeit wur­de maßgebend. damit beginnt die Zeit des untersu­chungsrichters und die durchsetzung der kriminalistik und kriminologie als selbstständige wissenschaften. die Theoretiker suchten die ursachen der krimina­lität in den fehlern der gesamten gesellschaft, später beschränkten sie sich dann auf einen genetisch und durch sein umfeld geprägten »delinquenten«. die »de­tektivische« tätigkeit vor ort wurde von hans gross begründet, der aufgrund seines erstmals im Jahr 1893 erschienenen handbuchs für untersuchungsrichter, Polizeibeamte, gendarmen u.s.w berechtigterweise als Vater der modernen kriminalistik bezeichnet werden kann. für ihn war jeder, der sich mit den ursachen und der Verhütung von straftaten beschäftigte, ein kriminalbeamter. seit dem Jahr 1898 redigierte er die fachzeitschrift Archiv für kriminalanthropologie und kriminalistik und im Jahr 1913 gelang ihm die insti­tutionalisierung seines faches mit dem k. k. krimino­logischen universitätsinstitut in graz. der fotografie war er besonders zugetan. diese wurde von Alphonse Bertillon in frankreich zum ersten mal zu identifikati­onszwecken verwendet. für gross stellte die fotografie das ideal der exaktheit und objektivität dar und er wei­tete ihre Anwendung auch auf die Arbeit vor ort aus. Anfangs ergänzte die fotografie die etablierte Art der Protokollierung, ersetzte sie jedoch nicht. Am 2. september machten sich der untersuchungs­richter dev, der schriftführer, die gendarmen und die Zeugen zum lokalaugenschein auf. sie hatten auch ei­nen fotoapparat bei sich. die umgebung der kapelle machte den eindruck, als ob tušek vielleicht auf das auf dem weg liegende gestein gefallen und sich daran am kopf verletzt hätte. die Aufmerksamkeit des richters fiel jedoch auf ein stück holz. er nahm an, dass dies der gegenstand war, mit dem Šuštar auf tušek einge­schlagen hatte. Bei der kleinen kapelle wurden auch zwei fotografien gemacht, die dem Bericht über den lokalaugenschein beigelegt und später bei der haupt-verhandlung in ljubljana gezeigt wurden. wegen eines sommergewitters in der Zeit von sonntag auf montag konnte man keine Blutspuren finden, weder auf dem holzstück noch auf dem gestein, auf dem tušek wohl liegen geblieben war. trotz des optimistischen Verlaufs des lokalaugenscheins waren die resultate dennoch mangelhaft. die staatsanwaltschaft erhob am 27. ok­tober 1910 Anklage gegen Šuštar, basierend auf den Aussagen von 19 Zeugen, dem obduktionsbefund, der Anzeige und dem lokalaugenschein. die hauptver­handlung fand am 3. dezember am k. k. landes- als geschworenengericht in ljubljana statt. schlussendlich wurde Šuštar vor gericht freigesprochen. die fotografien als mittel zur dokumentation des lokalaugenscheins und ihre Vorführung bei der haupt­verhandlung in ljubljana weisen darauf hin, dass die kriminalistik mit ihren methoden vor ort in die slo­wenischen länder vorzudringen begann – zwar mit einer leichten zeitlichen Verzögerung, aber doch viel früher als sie im heutigen slowenien amtlich instituti­onalisiert wurde. Schlagwörter: kranjska/krain, železniki, mord, hans gross, kriminalistik, gerichtliches sachverstän­digenwesen, fotografie Jože Maček Kazenski procesi na deželskem sodišču v Laškem v letih 1808 do 1842 3 4 3.13(497.4 L a ško)"18 0 8/18 42" V pričujočem prispevku bodo prikazani kazenski sodni procesi na deželskem sodišču v laškem v letih od 1808 do 1842.1 najprej pa si moramo na podlagi obsto­ječe literature ustvariti pregled nad kazenskim pravom v novem veku in ponazoriti strukturo in pristojnosti sodišč v notranjeavstrijskih deželah. Vse fevdalne enote z rangom gospostev (herrschaften) so še od srednjega veka imele na svojem območju patrimonialno oblast in v njenem okviru tudi patrimonialno sodstvo. gospostva so imela torej patrimonialno sodišče, nepravo deželsko sodišče ali pomirje. med temi tremi sodišči so majhne razlike, ki v primeru tukajšnje obravnave niso pomemb­ne. gospostva so patrimonialno sodstvo izvajala tudi na fevdalnih posestvih (güter) in imenjih (gülten) v njihovi okolici, ki teh pravic niso imela. V pristojnost patrimonialnih sodišč so spadale sodne pravice v civil­nih in malih kazenskih zadevah. Patrimonialna sodišča so imela pravico odreditve pripora in prvih poizvedb, pravico do obsojenčevega premoženja in izjemoma do preiskave.2 če se je izkazalo, da gre za sodni primer, za katerega je bilo pristojno deželsko sodišče, so morala osumljenca temu sodišču izročiti. Pri tem so strogo va­rovali nedotakljivost svoje hiše in svojega ozemlja. da bi se zavarovala pravica izročitelja do zasega obsojen­čevega premoženja, so osumljenca izročali deželskemu sodišču golega in samo opasanega okrog ledij. V tej formalnosti ni torej nobene simbolike, marveč zgolj premoženjski ukrep. Patrimonialnega sodstva tukaj ne kaže obravnavati, pač pa višje, krvno ali deželsko sod­stvo, ki je sicer obstajalo vzporedno s patrimonialnim, izrazito pa se je razvilo šele v novem veku. 1 Zgodovinski arhiv Celje, SI_ ZAC/0470 Deželsko sodišče Laško (1808-1850). 2 Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev. Začetki sodobnega kazenskega prava segajo v 18. stoletje. tedaj so se pod vplivom razsvetljenstva obli­kovali novi pogledi, ki so tudi na kazenskopravnem področju pomenili prelomnico najprej v teoriji, kmalu pa so še v praksi privedli do pomembnih sprememb. kot dedič dosežkov razsvetljenskih idej predstavlja da­našnje kazensko pravo posebno javnopravno vejo, ki ureja nasilje zoper napade na najpomembnejše vrednote posamezne države (varstvena funkcija) ter hkrati skrbi, da v tem prostoru ne bi prihajalo do zlorab človekovih pravic in temeljnih svoboščin (t. i. garantna funkcija). V osnovi se deli na materialno in procesno pravo. ma­terialno pravo obsega splošni in posebni del. splošni del določa poleg splošnih načel kazenske represije še skupne lastnosti kaznivih dejanj, pogoje za kazensko odgovornost in sistem kazenskih sankcij. Posebni del pa predpisuje kazniva dejanja in kazni zanje. Procesno pravo kot komplementarna komponenta ureja pot, po kateri naj se ureja materialno pravo, kar pomeni, da ureja postopek sodišč in drugih državnih organov in pravice strank v kazenskih postopkih. Znotraj materi­alnega in procesnega prava obstaja še izvršilno kazensko pravo in organizacijsko kazensko pravo.3 do kazenskega prava v današnjem pomenu je prišlo počasi in postopno. kot pravo nasploh je namreč tudi kazensko pravo družbeni pojav, njegova kvaliteta pa je odvisna od razvojne civilizacijske stopnje. kot predhodnika enotne državne kazenske zako­nodaje za cesarstvo veljata tirolski kazenski red iz leta 1499 in po njegovem vzorcu narejeni ljubljanski »red in zakon« za izvrševanje kazenskega sodstva, ki ga je že leta 1514 izdal cesar maksimilijan i. te norme se je 3 Kambič, Razvoj kazenskega prava, 193-221. prijelo ime malefični red in predstavlja eno prvih sa­mostojnih objav tematike kazenskega prava v tedanjih dolnjeavstrijskih deželah ter v evropi nasploh. stanje pred sprejemom omenjene norme lepo pona­zarja njen uvod, kjer zakonodajalec pravi: »od starih časov je bilo v našem mestu ljubljani … sojeno vedno za postopek posameznega zločinca ali zločinke samo po volji posameznega sodnika, brez kakršnihkoli po­stavljenih ali jasno izraženih zakonov. Zato je prihajalo do »dvomov in zlorab«, ki so imele za posledico pred­vsem dejstvo, da »zločin ni bil kaznovan tako, kakor si zasluži.««4 Širšo kodifikacijo kazenskega prava na našem oze­mlju predstavlja zakonik in postopnik, ki ga je karl V. izdal za svoje cesarstvo leta 1532, ki je po njem dobil ime Constitutio Criminalis Carolina ali kar Carolina. izhodi­šče za Carolino naj bi bil (krvno)sodni red za bavarsko bamberško škofijo, ki je imela obsežna ozemlja tudi na koroškem, Constitutio Criminalis Bambergensis iz leta 1507, ki naj bi ga napisal dvorni sodnik bamberškega knezoškofa Johann von schwarzenberg. čeprav je Carolina v začetku novega veka pomemb­no vplivala na pravosodno teorijo in prakso, zaradi svoje salvatorične klavzule ni imela neposredne veljave, tem­več se je uporabljala le kot subsidiarni pravni vir, torej le kot dopolnilo deželskih predpisov. deželne pravoso­dne predpise pa so tedaj predstavljali le sodni redi za deželska sodišča. deželska sodišča so nastala iz teritorialnih zemlji­ških gospostev, katerih gospod je pridobil za svoj teri­torij nekdanje višje sodstvo krajinskega kneza (mejnega grofa). Postala so osnovna upravna enota v okviru deže­le. na njih je bila osredotočena oblast za nižje družbene plasti, ki je zajemala izvrševanje višjega sodstva, policije in opravljanje vojaško mobilizacijskih oz. nabornih na­log. deželska sodišča so bila vezana na deželnega kneza s tem, da je le-ta njihovim sodnikom podelil pravico krvnega sodstva (imenovano pan in potók [Bann und Acht].5 sodno okrožje takega deželskosodnega gospoda je obsegalo vse podložnike vseh zemljiških gospostev tega območja. iz pregleda obtožencev v pozneje obrav­navanih kazenskih procesih na deželskem sodišču v laškem, njihova pripadnost temu sodišču ali sosednjim fevdalnim enotam (fevdalnim posestvom, imenjem) ni razvidna. Zdi pa se, da so skoraj vsi pripadali laškemu 4 Kambič, Razvoj kazenskega prava, ibid. 5 Kambič, Razvoj kazenskega prava, ibid. zemljiškemu kot hkratnemu deželskosodnemu gospo­stvu. deželnoknežja sodna gospostva (t. j. deželska so­dišča) so bila zelo številna predvsem na kranjskem, pa tudi na spodnjem Štajerskem in koroškem, potem ko so si habsburžani pridobili veliko dediščino po celjskih grofih, kar je dajalo deželnim knezom precejšnjo moč proti drugim fevdalcem v deželi, ki so sami ali s svojimi organi obvladovali le del zemljiškega gospostva. V času cesarice marije terezije jih je bilo na vsem Štajerskem 124, na koroškem 63 in na kranjskem 56.6 deželsko sodišče je bilo stvarno pristojno za težja kazniva dejanja (»malefiz«, causae maiores seu crimina­lis). opredelitev tega pojma od katerega je bila odvisna pristojnost deželskih sodišč ni bila vedno in povsod ena­ka. razmejitev med lažjimi in težjimi kaznivimi dejanji, ki so pripadala posameznim sodiščem, ni bila različna samo med deželskimi sodišči posameznih dežel, ampak tudi med deželskimi sodišči znotraj posamezne dežele. Ponekod je nižjemu sodniku uspelo, da je premaknil mejo svojega delovanja navzgor in je v svojo pristoj­nost pritegnil zlasti telesne poškodbe. V tem primeru je ostal višjemu sodniku le uboj. drugod pa so ostale višjemu sodniku še vse krvave telesne poškodbe. glede na stvarno pristojnost in z njo povezano organizacijo sodišč se je v začetku novega veka v notranjeavstrijskih deželah zaostrila razlika med privilegiranimi in neprivi­legiranimi deželskimi sodišči. do razlikovanja je prišlo zaradi recepcije rimskega prava v zvezi z uveljavljanjem inkvizicijskega postopka in torture pod vodstvom kva­lificiranih sodnikov. Privilegirana deželska sodišča so sama smela nastavljati svoje lastne krvne sodnike in izvrševati krvno sodstvo, neprivilegirana pa le s sodniki, ki so jih za ustrezne primere poklicala iz privilegiranih deželskih sodišč. Večina deželskosodnih gospostev je bila v privatnih rokah. razširjeno pa je bilo tudi mnenje, da to ni združljivo z njihovim namenom.7 laško gospostvo je postalo najbrž zaradi svoje ve­likosti in sklenjenosti deželsko sodno gospostvo (cum iudiciis, iurisdictionibus, districtibus) že zelo zgodaj, to je leta 1279.8 druga večja in velika zemljiška gospostva so pozneje od 16. stoletja naprej prešla v položaj deželskih sodišč. ta so bila v precejšnjem delu v oblasti deželnega kne­za. V drugih so bili deželskosodni gospodje podrejeni 6 Kambič, Razvoj kazenskega prava, ibid., Žontar, Struktura uprave in sodstva, 113. 7 Kambič, Razvoj kazenskega prava, ibid., Žontar, Struktura uprave in sodstva, 113. 8 Pirchegger, Die Untersteiermark, 247. knezu pri izvrševanju sodstva, vsaj kolikor je deželni knez praviloma podeljeval njihovim sodnikom višjo sodno oblast (krvno sodstvo, Bann und Acht). to se pravi, da so taka gospostva ostala navadna zemljiška gospostva, postala pa so tudi deželskosodna ali višje­sodna gospostva (landgerichte). Višje sodstvo (krvno sodstvo, sodstvo v težjih kazenskih zadevah. tj. v zade­vah, za katere je bila predvidena smrtna kazen, je bilo pri tem vezano na pojem zemljiškega gospostva, ker je to sodstvo mogel imeti le lastnik tega ozemlja. Zato in ker je deželsko sodišče imelo kot vsako drugo gospo­stvo tudi svoje podložnike in druge atribute zemljiškega gospostva, je deželsko sodišče le kvalificirana zvrst ze­mljiškega gospostva sploh. Vendar je ostalo pojmovanje krvnosodnih funkcij kot višjih sodnih funkcij, ki niso identične s funkcijami sicer pomembnih navadnih fev­dalnih zemljiških gospostev, kljub tej združitvi z nava­dnim zemljiškim gospostvom vedno živo. Vsaj v novem veku so le nekatera deželskosodna gospostva vzdrževala lastnega krvnega sodnika in so veljala v tem primeru kot privilegirana v nasprotju z drugimi, ki so se morala posluževati krvnega sodnika iz drugega gospostva in so zato veljala kot neprivilegirana. sploh pa - vsaj od 15. stoletja naprej - deželskosodni gospod ni nujno imel glavne vloge v krvnem sodstvu. Včasih je smel opraviti v svojem imenu le določene dele uvodnega postopka. Pojem deželskih sodišč se zato po obdobjih nekoliko spreminja.9 to se kaže tudi v pri­merih procesov, ki jih bomo predstavili, vendar v te podrobnosti ne kaže posegati. izrazito pa se pokaže v nekaj obravnavanih primerih v pritožbenem postop­ku, ko sodbe laškega deželskega sodišča sploh niso bile izrečene, vsaj v arhivskem gradivu jih ni, pač pa jih je izreklo pritožbeno sodišče, ki je delovalo kot spruchge­richt, ki je imelo pravico izrekati dokončne sodbe. kot pritožbena sodišča so delovala c. k. notranjeavstrijsko apelacijsko in višje kazensko sodišče v celovcu (v be­sedilu celovško apelacijsko sodišče), pozneje razširjeno v c. k. notranjeavstrijsko in Primorsko apelacijsko in višje kazensko sodišče prav tam (v besedilu celovško in Primorsko apelacijsko sodišče), v nekaj primerih c. k. deželna pravda kot kazensko višje sodišče na Štajerskem v gradcu (v besedilu graška deželna pravda). V enem primeru je bilo pritožbeno sodišče mestna in deželna pravda v ljubljani, v tem in še enem primeru je sodna zadeva dospela tudi do Avstrijskega vrhovnega sodišča (oberste Justizstelle). laško deželsko sodišče oz. deželskosodno gospo­stvo je bilo kljub svoji velikosti, najbrž zaradi majhnega števila procesov neprivilegirano. V laško so prihajali opravljat sodna opravila krvni sodniki iz celja, novega 9 Vilfan, Zemljiška gospostva, 86, 158-165, 176-180, 195-197. celja ali rogatca. V tedanjem času je veljal predpis, da je moral obtoženec za čas bivanja v priporu plačati stroške prehrane, 5, 7 ali 11 kr na dan, ne glede na to ali je bil pozneje oproščen. Prav tako je moral po kazenskem zakoniku plačati sodno takso (urteiltaxe), večinoma v znesku 12 gld. te mu v nekaterih primerih oprostitve vsake krivde ni bilo potrebno plačati. ti dve dajatvi bomo pri opisu posameznih primerov označevali le kot prehranske stroške in sodno takso. Procesi 1. 1808. heleno Brišnik (wrischnik) je dala okrajna gosposka v Preboldu 1. avgusta 1808 aretirati, 3. avgusta pa je bila izročena deželskemu sodišču v laškem. osu­mljena je bila kaznivega dejanja (v nadaljnjem besedilu k. d.) detomora. na laškem sodišču so od 12. do 22. septembra opravili kazensko preiskavo. sodni postopek je vodil celjski krvni sodnik dr. miklas ignaz lipitsch. celovško apelacijsko sodišče jo je obsodilo 1. oktobra 1808 upoštevajoč olajševalne okoliščine, na pet let težke ječe. Plačati je morala prehranske stroške od 4. avgusta do izreka sodbe po 11 kr na dan in sodno takso 12 gld. 2. 1811. Jožef Zdovc vulgo hlačer, je bil osumljen k. d. tatvine, Andrej selič zaradi napeljevanja in udeležbe pri tatvini in Andrej mačkovšek vulgo čauš zaradi udelež­be pri tatvini. Jožefa Zdovca so 28. avgusta 1810 zaprli na deželskem sodišču v laškem. na podlagi kazenske preiskave, ki je trajala od 24. novembra do 27. decembra istega leta je obtoženec ukradel blago iz zaprtega pro­stora v vrednosti, ki je presegala 25 gld. sodni postopek v laškem je vodil celjski krvni sodnik dr. miklas ignaz lipitsch. celovško apelacijsko sodišče, ga je 4. februarja 1811 obsodilo, upoštevajoč olajševalne okoliščine, na 6 mesecev težke ječe. na začetku in sredini prestajanja kazni je bil tepen z 12 udarci s palico. Plačati je moral prehranske stroške in sodno takso. Poleg tega je moral povrniti Jerneju hlačerju 40 in maksu hlačerju 5 gld. Jernej hlačer in Andrej dolenc sta imela glede zgoraj omenjene vrednosti nad 25 gld odprto civilnopravno pot. Andrej mačkovšek in Andrej selič sta bila opro­ščena kaznivega dejanja soudeležbe pri tatvini, slednji tudi pomoči pri tem dejanju. deželsko sodišče v la­škem je moralo objaviti to sodbo in začeti s postopkom kaznovanja. 3. 1811. Valentin hodič, bivši bankalni mejni nad­zornik, je bil osumljen k. d. zlorabe uradnega položaja, Jožef dergan pa zaradi k. d. napeljevanja k zlorabi ura­dnega položaja. kazenska preiskava zoper Valentina hodiča je potekala na deželskem sodišču v laškem od 24. decembra 1810 do 21. (mesec izbrisan), 1811. sodni postopek je vodil celjski krvni sodnik dr. miklas ignaz lipitsch. Valentin hodič je bil ob upoštevanju olajševal- Obrazložitev sodbe zoper Elizabeto jamšek (Zgodovinski arhiv Celje, SI_ ZAC /0470/001/00023). nih okoliščin obsojen na en mesec težke ječe, upoštevali pa so mu prestani preiskovalni zapor. ubožnemu skladu v sv. lenartu pri trbovljah je moral darovati 39 gld. Bankalni erar pa je bil napoten, da lahko sproži civilno pravdo za odškodnino. na podlagi kazenske preiskave od 20. februarja do 21. maja tega leta je bil Jožef dergan zaradi pomanjkanja dokazov oproščen obtožbe za k. d. napeljevanja k zlora­bi uradnega položaja. o morebitni oprostitvi stroškov kazenske preiskave v primerih hodič in dergan pa je moralo laško deželsko sodišče poročati celovškemu apelacijskemu sodišču. 4. naposled se Jurij ravniker vulgo kerše in Anton gestring, ki sta bila v kazenski preiskavi od 20. februarja do 18. oz. 21. maja zaradi suma storitve k. d. zlorabe uradnega položaja oz. napeljevanja k zlorabi uradnega položaja, popolnoma oprostita tega suma in sta bila proglašena za nedolžna. oproščena sta bila tudi plačila stroškov kazenske preiskave. Po nalogu celovškega ape­lacijskega sodišča z dne 17. maja 1811 je moralo deželsko sodišče v laškem objaviti ti sodbi. 5. 1812. marko rednišek je bil 28. decembra 1811 aretiran in je bil v kazenski preiskavi od 1. marca do 24. aprila 1812. osumljen je bil k. d. tatvine. sodni posto­pek je na laškem deželskem sodišču vodil celjski krvni sodnik dr. miklas ignaz lipitsch. marko rednišek je bil zaradi tatvine ob upoštevanju olajševalnih okolno­sti obsojen na šest mesecev težke ječe. na začetku, v sredini in na koncu prestajanja kazni je bil tepen s 5 udarci s palico. izrečen mu je bi tudi izgon iz vseh c. k. dednih dežel in je bil po izvršitvi kazni odgnan čez mejo. Poleg tega je bil dolžan Valentinu kuesu poleg že prejetih 29 gld 20 kr v bančnih listkih (Bancozettel) plačati še 510 gld 40 kr, tj. 102 gld 8 kr dunajske veljave. laškemu deželskemu sodišču je moral plačati stroške prehrane v zaporu od 3. januarja 1812 do dneva objave sodbe, dnevno po 5 kr in sodno takso v znesku 14 gld. Valentina kuesa so glede povrnitve preostalih 50 gld v bančnih listkih oz. 10 gld v vnovčljivih bonih napotili na civilnopravno pot. deželsko sodišče v laškem je po nalogu celovškega apelacijskega sodišča z dne 25. maja 1812 objavilo sodbo in ga izgnalo čez mejo. navedimo še zapis, ki nima razvidne zveze s to kazensko zadevo: »naposled naj se preiskava in kaznovanje Peošeka pre­pusti političnim instancam.« 6. 1813. lovrenca mlakarja vulgo wobniga so zaprli v ječo deželskega sodišča v Šoštanju in so ga prepeljali v ječo enakega sodišča v laškem, kjer je bila izvedena kazenska preiskava od 1. aprila 1812 do 24. avgusta 1813 zaradi suma k. d. uboja in javnega nasilja. sodnik, ki je vodil postopek ni naveden, verjetno je bil celjski krvni sodnik dr. miklas ignaz lipitsch. lovrenc mlakar je bil obsojen na 8 let težke ječe. na začetku in na sredini prestajanja kazni je moral prestati tepež s 15 udarci s palico. Poleg tega je moral deželskemu sodišču v Šo­štanju plačati 12 gld sodne takse in stroške prehrane v tamkajšnjem zaporu. družina ubitega Antona hubnerja pa je imela glede odškodnine odprto civilnopravno pot. Po nalogu celovškega apelacijskega sodišča z dne 10. septembra 1813 je laško deželsko sodišče objavilo sodbo in nadaljevalo z izvrševanjem zaporne kazni. 7. 1813. Jurij gorišek in Anton Aškerc sta bila osu­mljena k. d. dezerterstva, obtoženca sta to nameravala storiti (poskus dezerterstva). kazenska preiskava je po­tekala na deželskem sodišču v laškem od 28. septembra do 1. oktobra 1812. V tem času sta bila na prostosti. k. d. sta priznala. kazenski postopek v laškem je vodil celjski krvni sodnik dr miklas ignaz lipitsch. celovško apela­cijsko sodišče ju je zaradi olajševalnih okoliščin obso­dilo na 8 dni težke ječe; en dan sta morala preživeti le ob kruhu in vodi. Vsak je moral plačati polovico sodne takse 6 gld. Po nalogu omenjenega celovškega sodišča z dne 13. maja 1813 je laško deželsko sodišče objavilo to sodbo in nadaljevalo z izvrševanjem zaporne kazni.. 8. 1815. tomaž Veroušek je bil osumljen k. d. tatvine. obtoženca je 6. maja 1815 dalo aretirati okrajno sodišče v Jurkloštru in ga predalo deželskemu sodišču v laškem. kazensko preiskavo je na tem sodišču od 8. do 11. maja istega leta opravil krvni sodnik deželskega sodišča v rogatcu, franc male. celovško apelacijsko sodišče ga je zaradi olajševalnih okoliščin obsodilo na en mesec težke ječe. Vse sobote med zaporno kaznijo je moral preživeti le ob kruhu in vodi. oškodovancu tomažu mačkovšku je moral plačati 19 gld 20 kr s pridržkom pravne poti za nadaljnje terjatve. stroškov kazenske preiskave mu ni bilo treba plačati, ker so mu plačilo teh oprostili.. Po nalogu omenjenega celovškega sodišča z dne 5. junija 1815 je laško deželsko sodišče objavilo sodbo in nada­ljevalo z izvrševanjem zaporne kazni.. 9. 1816. luka Benko vulgo dolinšek in gregor kranjc sta bila osumljena k. d. napeljevanja k pobegu iz vojaške službe. sodni postopek je vodil krvni sodnik celjske četrti dr. miklas ignaz lipič. osumljenca sta bila med sodno preiskavo na prostosti. sodna razprava je bila v laškem 26. januarja 1816. Zaradi ugotovljenega in priznanega dejstva napeljevanja k pobegu iz vojaške službe je bil luka Benko obsojen na 14 dni zapora s postom ob kruhu in vodi vsak petek, gregor kranjc pa na 8 dni zapora, poostrenim z enodnevnim postom ob kruhu in vodi. Vsak je moral plačati vojni blagajni 50 gld, poleg tega pa še deželskemu sodišču v laškem za kurirske opravke in prihod ranarja (kirurga) skupaj 1 gld 30 kr, vsak po 45 kr, nato sodno takso 12 gld, vsak po 6 gld. Po nalogu omenjenega celovškega apelacijskega sodišča z dne 26. marca 1816 je laško deželsko sodišče objavilo sodbo, obsojenca pa sta nastopila prestajanje zaporne kazni. 10. 1816. marko Buser je bil osumljen k. d. napelje­vanja pobega iz vojaških enot. kazenska preiskava na laškem deželskem sodišču je bila zaradi pomanjkanja dokazov ustavljena. Vendar je moral Buser plačati laške­mu sodišču stroške prehrane v zaporu in sodno takso 12 gld. celovško apelacijsko sodišče je 23. septembra 1816 potrdilo ta sklep, ki ga je moralo laško deželsko sodišče objaviti. 11. 1818. Jožef celinšek je bil osumljen k. d. tatvine.. kazenska preiskava na laškem deželskem sodišču je trajala od 26. do 29. novembra 1818. sodni postopek je vodil novoceljski kazenski sodnik Jožef Zucchiati. razsojeno je bilo, da se mu kot kazen šteje le zapor od 4. maja 1817. Poleg tega je bil dolžan Jerneju randlu plačati 3 gld s pridržkom nadaljnjih odškodninskih zahtevkov po redni civilnopravni poti; nadalje je bil dolžan pla­čati gašperju sedovšku skupno 7 gld 39 kr in Jožefu trnovšku 5 gld, če ta dva nista bila odškodovana od Jerneja randla; njune odškodninske zahteve so ostale pridržane. Janez dečman in Blaž Benko sta bila glede odškodninskih zahtevkov napotena na redno civilno­pravno pot. Po nalogu omenjenega celovškega sodišča z dne 12. januarja 1818 je laško deželsko sodišče objavilo sodbo, obsojenca pa sta nastopila zaporno kazen. 12 . 1819. Jakob Briner vulgo čehovin, Jernej Jegrič­nik in Jožef gerčer so bili osumljeni k. d. povzročitve hude telesne poškodbe. V kazenski preiskavi na dežel­skem sodišču v laškem so bili od 13. do 16. januarja 1819. Postopek je vodil celjski kazenski sodnik. izrečene kazni: Jakob Briner po pravni poti 1 leto ječe s tepežem s palico na začetku in sredini zapornega časa, po 15 udarcev; Jernej Jegričnik je zaradi olajševalnih okoliščin dobil 6 mesecev težke ječe, v začetku prestajanja kazni tepež z 10 udarci s palico; Jožef gerčer je dobil prav tako zaradi olajševalnih okoliščin 4 mesece težke ječe, ves zaporni čas vsak teden z enim postnim dnevom ob kruhu in vodi. obsojencem ni bilo treba deželskemu sodišču v laškem plačati ničesar. Po nalogu omenjenega celovškega sodišča z dne 29. januarja 1819 je laško dežel­sko sodišče objavilo sodbo, obsojenca pa sta nastopila zaporno kazen. 13. 1820. Johann Juvan, Aleks Buria ali Burič in lovrenc kleč vulgo Pikon ali Pikl so bili osumljeni k. d. ropa, javnega nasilja, uboja in tatvine. ni jasno, pri katerem deželskem sodišču je potekala kazenska pre­iskava. sodbo je vsekakor izrekla mestna in deželna pravda, hkrati kazensko sodišče za kranjsko v ljubljani 22. oktobra 1819, nato pa je pritožba šla na vrhovno sodišče (oberste Justizstelle), ki je očitno sodbo nižjega sodišča potrdilo z dvornim dekretom z dne 7. januarja 1820. omenjena mestna in deželna pravda v ljubljani je namreč sporočila oškodovancu mihaelu lokovšku vulgo Vodiškem, sodni okraj laško, št. krim 144, z dopisom brez datuma, zanesljivo pa leta 1820, da je v gornji ka­zenski zadevi vrhovno sodišče sodbo proti trem obto­žencem v celoti potrdilo. Aleks Buria ali Burič je bil za sebe dolžan plačati mihaelu lokovšku odškodnino 81 gld 42 kr dunajske veljave in 5 gld 51 kr kovinske veljave. očitno se ta k. d. niso zgodila na območju laškega de­želskega sodišča, ampak je bil Burič morda tukaj doma, zanesljivo pa je bil doma tukaj oškodovanec. 14. 1820. Jernej kvantiger je bil osumljen k. d. dezer­terstva. V kazenski preiskavi je bil na deželskem sodišču v laškem od 26. do 29. junija 1820. kdo je vodil kazenski postopek ni navedeno. osumljenec je bil obsojen je na tri dni navadne ječe. Plačati pa je moral 12 gld 30 kr v vojno blagajno, laškemu deželskemu sodišču pa sodno takso 12 gld. celovško apelacijsko sodišče je sodbo 4. avgusta 1820 potrdilo, po njegovem nalogu je moralo laško sodišče sodbo objaviti in poskrbeti, da je obsojenec nastopil prestajanje zaporne kazni. 15. 1822. matevž Pajk je bil osumljen k. d. goljufije. kazenska preiskava na deželskem sodišču je potekala od 21. do 29. oktobra 1822. osumljenec je bil na pro­stosti. celjski kazenski sodnik z imenom ni naveden. Zaradi pomanjkanja dokazov je bil kazenski postopek ustavljen. obtoženec je moral plačati stroške sodnega kurirja v znesku 1 gld 15 kr in sodno takso 12 gld. ce­lovško apelacijsko sodišče je 6. decembra 1822 sklep laškega sodišča potrdilo. 16. 1822. Štefan teršek je bil osumljen k. d. poskusa splava fetusa in nizkotnega umora svojega zakonskega otroka. kazenska preiskava je potekala na laškem de­želskem sodišču od 4. do 27. maja 1822. celjski kazen­ski sodnik, ki je vodil postopek, z imenom ni naveden. obtoženec je bi obsojen na 15 let težke ječe. moral je plačati stroške prehrane v zaporu od 15. januarja 1822 do razglasitve sodbe, po 7 kr na dan ter sodno takso 12 gld. celovško apelacijsko sodišče je 2. avgusta 1822 sodbo laškega deželskega sodišča potrdilo. 17. 1824. mihael schuster je bil osumljen k. d. požiga. kazenska preiskava je potekala na laškem deželskem so­dišču od 13. do 17. oktobra 1824. sodni postopek je vodil neimenovani celjski kazenski sodnik. ob upoštevanju olajševalnih okoliščin mu je bila izrečena kazen 5 let težke ječe. obsojenec je bil dolžan svoji ženi mariji sc­huster povrniti povzročeno škodo v znesku 787 gld 431 kr kovinske veljave, laškemu sodišču stroške prehrane v Sodba c.kr. deželne pravde zoper Marijo Ulčnik (Zgodovinski arhiv Celje, SI_ ZAC /0470/001/00026). zaporu od 30. julija do razglasitve sodbe, dnevno po 5 kr, za stroške sodnega sla 1 gld 45 kr in sodno takso 12 gld. notranjeavstrijsko in Primorsko apelacijsko sodišče v celovcu je 2. novembra 1824 sodbo laškega deželskega sodišča potrdilo in odredilo njeno objavo v laškem in ta kojšnje prestajanje kazni. 18. 1824. mart koschier je bil osumljen k. d. zahrb­tnega umora. kazenska preiskava na deželskem sodišču v laškem je trajala od 24. februarja do 1. marca 1824. Postopek je vodil celjski kazenski sodnik franz mal­le. V preiskavi se je izkazalo, da gre za poskus hude telesne poškodbe. izrečena kazen je bila dve leti težke ječe. obsojenec je moral laškemu sodišču plačati stroške prehrane od 12. (?) 1823 do razglasitve sodbe, dnevno po 5 kr in sodno takso 12 gld. notranjeavstrijsko in Primorsko apelacijsko sodišče v celovcu je 30. aprila 1824 sodbo laškega deželskega sodišča potrdilo, odredi­lo njeno objavo v laškem in takojšnje prestajanje kazni. 19. 1825. neža majcen je bila osumljena k. d. deto­mora. obtoženko je dalo aretirati okrajno glavarstvo na Planini (zdaj Planina pri sevnici), ki jo je predalo laškemu deželskemu sodišču, kjer je potekala kazenska preiskava od 15. oktobra do 31. decembra 1824. sodni postopek je vodil neimenovani kazenski sodnik iz celj­ske četrti. dokazano je bilo, da je bila obtoženka kriva umora otroka. izrečena kazen je bila ob upoštevanju olajševalnih okoliščin dve leti težke ječe. sodišču je mo­rala obtoženka plačati stroške prehrane v zaporu od 10. avgusta do razglasitve sodbe, po 5 kr na dan in sodno takso 12 gld. notranjeavstrijsko in Primorsko apelacij­sko sodišče v celovcu je 11. januarja 1825 sodbo laškega deželskega sodišča potrdilo, odredilo njeno objavo v laškem in takojšnje prestajanje kazni. 20. 1825. marija Šlek (schlegg), imenovana kovčinka, je bila osumljena k. d. detomora. V kazenski preiskavi na deželskem sodišču v laškem je bila od 11. julija do 23. septembra 1825. sodni postopek je vodil neimenovani kazenski sodnik iz celja. spoznano je bilo, da je kriva detomora. izrečena ji je bila kazen tri leta težke ječe. stroške prehrane v priporu je morala plačati okrajnemu gospostvu Prebold od 13. februarja do 1. marca 1825, po 5 kr na dan, ter stroške sodne ekspertize v znesku 4 gld. deželskemu sodišču v laškem je morala plačati stroške prehrane od 2. marca do razglasitve sodbe ter sodno ta­kso 12 gld. notranjeavstrijsko in Primorsko apelacijsko sodišče v celovcu je 2. novembra 1825 sodbo laškega deželskega sodišča potrdilo, odredilo njeno objavo in ta kojšnje prestajanje kazni. 21. 1826. luka mejak vulgo krašovc je bil osumljen k. d. tatvine. kazenska preiskava je potekala na deželskem sodišču v laškem od 14. do 18. aprila 1826. dokazano je bilo, da je kradel in mu je bila dosojena kazen eno leto težke ječe. obsojenec je bil dolžan plačati odškodnino ignacu orožnu vulgo mohorču v znesku 4 gld konven­cionalne veljave, tukajšnjemu sodišču stroške prehrane v zaporu od 24. februarja 1826 do razglasitve sodbe, na dan po 5 kr, za stroške sodnega sla 40 kr in sodno takso 12 gld. notranjeavstrijsko in Primorsko apela­cijsko sodišče v celovcu je 5. maja 1826 sodbo laškega deželskega sodišča potrdilo, odredilo njeno objavo in takojšnje prestajanje kazni. 22. 1827. Anton senica vulgo urbajs je bil osumljen k. d. uboja. kriminalna (kazenska) preiskava je potekala na deželskem sodišču v laškem kot prvi instanci od 25. do 28. aprila 1827. obtoženec je bil v preiskovalnem za­poru. sodni postopek je vodil celjski krvni sodnik franz malle. obtoženec je bil spoznan za krivega, da je pov­zročil hudo telesno poškodbo v olajševalnih okoliščinah. kaznovan je bil s tremi meseci ječe. med prestajanjem kazni je dobival vsako soboto za hrano le kruh in vodo. tukajšnjemu sodišču je moral plačati stroške prehrane v zaporu od 25. aprila 1827 do razglasitve sodbe, po 5 kr na dan, stroške sodne ekspertize 4 gld 21 kr in 12 gld sodne takse. Po nalogu notranjeavstrijskega in Primorskega apelacijskega sodišča v celovcu z dne 23. junija 1827 je moralo obsojencu laško sodišče dostaviti to sodbo. V primeru, da bi vložil rekurs, pa vlogi višjemu sodišču posredovati tudi prepis razlogov, ki so vodili tukajšnje sodišče do te sodbe. odločeno je bilo, da naj se v primeru, če rekursa ne bo, sodba izvrši. 23. 1828. martin dernovšek je bil osumljen k. d. javnega nasilja in pomoči k nasilju proti oblastvenim osebam med službenim delovanjem. Z imenovanim osumljencem je bila na laškem deželskem sodišču opra­vljena sumarična in redna kazenska preiskava. Postopek je vodil celjski kazenski sodnik franz malle. ta mu je izrekel kazen dveh mesecev težke ječe, poostrene z javnimi deli. glede kur ali stur (teh dveh izrazov ni v nobenem dosegljivem nemškem slovarju), je bil tobačni nadzornik Anton schlosser napoten na redno pravno pot. sicer pa je obsojenec bil dolžan plačati deželskemu sodišču stroške prehrane v zaporu od 30. aprila 1828 do dneva razglasitve sodbe, dnevno po 5 kr konvencionalne veljave, stroške zdravljenja v znesku 7 gld in sodno takso 12 gld. Po nalogu notranjeavstrijskega in Primorskega apelacijskega sodišča v celovcu je moralo laško deželsko sodišče sodbo razglasiti. odločeno je bilo tudi, da naj se, če ne bo vložen rekurz, takoj začne z izvrševanjem kazni. 24. 1836. elizabeta Jamšek je bila osumljena k. d. iz­vršitve težke telesne poškodbe. kazensko preiskavo je na deželskem sodišču v laškem vodil krvni sodnik celjske četrti, franz malle in je trajala od 21. do 24. novembra 1836. elizabeta Jamšek je zakrivila k. d. težke telesne poškodbe in je bila obsojena na štiri mesece težke ječe. sodišču je morala plačati stroške prehrane od 2. avgusta do razglasitve sodbe, dnevno po 5 kr konvencionalne veljave, obem ranarjem (kirurgom) Johannu hunlyju in georgu Aubelu za sodno ekspertizo, za dnevnice in potne stroške 5 gld 42 kr konvencionalne veljave in sodno takso 12 gld. obsojenka je sodbo sprejela in je izjavila, da se ne bo pritožila. opis in motivi k. d.: elizabeta Jamšek je bila dekla pri Blažu čehovinu pri sv. Štefanu v celjskem okrožju. Pri zaslišanju je priznala, da je 1. avgusta 1836 pri gra­bljenju stelje v gozdu grašič na pastirja lovrenca, ki so ga imenovali tudi Johann in je moral grabljicam odmi­kati navzdol viseče veje, da so lahko grabile listje, vrgla proti njemu neko orodje z rezilom, najbrž neke vrste ročno sekirico, ki jo je imela pri sebi. kot vzrok za to dejanje je navedla, da je neka šibasta veja, ki jo je pastir z močjo potegnil vstran, oplazila njen obraz. Zaradi tega se je zelo razjezila. sekirica je na pastirjevem be­dru povzročila rano in je nato po nekaj minutah zaradi krvavitve preminil. Zaprisežena ranarja sta opravila ob­dukcijo 2. avgusta istega leta. Pri tem sta ugotovila, da je orodje s konico ali rezilom zadelo pastirja in na gornjem delu njegovega bedra povzročilo dolgo in navznoter ter vzvratno potekajočo 7 cm globoko vbodno rano, kate­re zunanji robovi so v sredini štrleli skoraj centimeter narazen. mišica (schneidermuskel) - lartorins je bila razcepljena po dolgem, prav tako tudi obe steni glavne žile v bedru. sodno izvedensko mnenje obeh ranarjev je torej bilo, da je sodna obdukcija pokazala, da je pa-stir umrl zaradi vbodne rane in cepitve glavnega debla žile, ki poteka po bedru in posledično zaradi krvavitve. ranarja sta menila, da je bila povzročena rana smrtna po naključju. ob takojšnji prvi pomoči bi bilo mogoče s podvezo žile preprečiti hudo krvavitev in bi pastir ostal pri življenju. objektivno je bilo tukaj k. d. opravljeno, kajti obtoženka je priznala, da se je zaradi pastirjevega trajnega draženja z vejicami in po tem, ko je ena taka ve­jica oplazila njen obraz, tako razjezila, da je proti njemu vrgla orodje, ki ga je imela pri sebi, da bi mu povzročila močan udarec, oziroma kakor je pozneje izjavila, da bi mu z ročajem zadela obe nogi. tukaj nastane vprašanje ali je bilo izvršeno k. d. uboja po čl. 123 ali težke telesne poškodbe po čl. 136. dejanje se ne more razlagati kot k. d. uboja, ker rana po izvedenskem mnenju ranarjev sama po sebi rana ni bila smrtna, ker bi pastir ob takojšnji prvi pomoči ostal pri življenju. tudi iz celotnega dogajanja ne iz­haja namen obtoženke, da bi pastirja, s katerim prej ni bila v sovražnih odnosih tudi le težko ali smrtno ranila. obtoženka je bila, kakor izhaja iz vseh poizvedovanj, nagle jeze in v takih trenutkih razdražen človek izvrši dejanja, katerih posledic si tedaj ne more predstavljati. navedbe obtoženke zaslužijo toliko večjo vero, ker je bilo njeno dosedanje obnašanje vedno brezhibno. tudi pri zaslišanjih je bilo mogoče ugotoviti njeno veliko dobrodušnost. kljub temu pa ostaja pred zakoni odgo­vorna za posledice svojih v jezi in s sovražnim namenom storjenih dejanj. če ni bilo v njeni moči, da bi pastirja zadela le z ročajem orodja in bi ga na ta način le malo ali sploh ne poškodovala, je pač morala domnevati, da lahko z metom orodja, ki ima ostrino, povzroči večje zlo - poškodbo. in v tem je k. d., ker zakon tudi to večje zlo iz namena ali volje storilca ni izključil. obtoženka je potemtakem iz svojega lastnega pri­znanja in s kazensko preiskavo ujemajočih se dejstev storila k. d. težke telesne poškodbe, kar ji je bilo pravno dokazano. kazen je obtoženki po čl. 137 d kazenskega zakonika i. del lit. c, treba odmeriti od enega do pet let težke ječe, ker je poškodovanec zaradi povzročene rane umrl. s tem je velikost poškodbe v zadnjem odstavku tega člena, ki zahteva objektivno presojo k. d. toliko manj dvomljiva, ker se obstoječa težka telesna poškodba dotika mejne črte z bolj kaznovanim k. d. uboja. ker v tem primeru zoper obtoženko ni nobenih obteževalnih okoliščin, pridejo v poštev le olajševalne okoliščine. te so: 1. Prejšnji popolnoma brezhiben način življenja, 2. njena po splošnem priznanju k nagli jezi nagnjena na­rava, ki jo je pastirjevo draženje z metanjem vejic, od katerih je ena oplazila obraz in ki ji je v danem trenutku narekovala met ostrega orodja brez vse presoje in brez misli na morebitne posledice. 3. upoštevati velja njeno odkrito priznanje in kesanje. Potemtakem obtoženki po tako žalostni izkušnji pri njenih dejanjih v prihodnosti ne bo manjkala bu­dnost, s katero bo v stanju brzdati nepremišljene nagibe in dejanja. Z uporabo čl. 48 kazenskega zakonika je bila obtoženka z olajševalnimi okoliščinami obsojena na štiri mesece težke ječe. deželna pravda v gradcu je sodbo laškega deželskega sodišča potrdila. to sodišče je sodbo razglasilo 18. decembra 1836. Pri razglasitvi so bili navzoči Jožef govedič (najbrž upravnik laškega deželskosodnega gospostva), ignac stiber kot aktuar in Jožef sohns in franc ramšak kot prisednika. 25. 1839. Jožef mraz in martin močnik sta bila osu­mljena k. d. tatvine. Jožefa mraza so zaprli 19. avgusta, kazenska preiskava na laškem deželskem sodišču je bila končana 28. avgusta istega leta. Zaradi olajševalnih oko­liščin je bil kaznovan poleg prestanega preiskovalnega zapora še z 8 dnevi težke ječe. Prav tako je moral in solidum z martinom močnikom martinu močniku v osredku plačati 5 gld in 25 kr, Andreju ulaga iz svetine 19 1/5 kr ter neznanemu oškodovancu iz rudniške jame v sv. rupertu 16 kr. laškemu deželskemu sodišču je moral plačati stroške prehrane v zaporu, 5 kr na dan in sodno Zapisnik razglasitve sodbe zoper Blaža Močnika (Zgodovinski arhiv Celje, SI_ ZAC/0470/001/00031). takso 12 gld. martin močnik je bil med preiskavo, ki je trajala od 22. do 26. avgusta i. l. na prostosti. obtožen je bil k. d. tatvine. Zaradi olajševalnih okoliščin je bil obsojen na 6 mesecev težke ječe. trem oškodovancem iz prejšnjega odstavka je moral povrniti enake zneske. Posebej nanj se je nanašala tatvina pri simonu kandu­šerju v znesku 5 gld 30 kr in njegovi dekli mariji hercog v znesku 3 gld 5 kr. Plačati je moral tudi sodno takso 12 gld. Razsodbeni razlogi pri Martinu Močniku: Priznal je naslednje tatvine: 1. na pašniku je ukradel predmet (v besedilu ne da prebrati) v vrednosti 1 gld 20 kr konven­cionalne veljave; 2. na zaprtem podu za mlačev Antona gračnerja je ukradel kože v vrednosti 5 gld 25 kr; 3. v rudniški jami v sv. rupertu je ukradel sveče v vrednosti 19 1/5 kr; 4. v hiši Andreja ulage je ukradel topljeno maslo v vrednosti 16 kr. torej gre za tatvino v vrednosti 7 gld 40 kr. to utemeljuje obsodbo za k. d. tatvine, kar je dokazano s priznanjem krivca. nadalje je močnik iz zaprte hiše simona kantužerja ukradel denar in obleko v skupni vrednosti 8 gld 35 kr, kar je sam priznal. gle­de druge tatvine iz zaprtega prostora pri kantužerju v vrednosti 28 gld 35 kr konvencionalne veljave mu ni bilo mogoče naprtiti nič, ker sam ničesar ni priznal in tudi ni nobenih dokazov za njegovo obsodbo, zato se dejanje ne more šteti za dokazano. tudi glede tatvine iz zaprtega prostora pri heleni sabina v vrednosti 6 gld 30 kr in glede tatvine v kleti in hiši matevža Vrenka je bilo razsojeno enako, ker proti njemu ni bilo nobenih dokazov. oteževalne okoliščine: sodelovanje pri kraji pri gračnerju. obtoženec je bil glavni pobudnik tatvin v družbi z mrazom. olajševalne okoliščine: 1. dotedanji brezhibni način življenja; 2. da pri izvršitvi dejanj ni povzročal večje škode, za kar je bilo dovolj priložnosti; 3. da je povzročal manj hude škode, povezane z upanjem, da jih bo mogoče popraviti. 4. iskreno priznanje. glede pravnih kvalifikacij bi mu morali prisoditi eno leto težke ječe, ker pa je sodišče ocenilo, da je bilo pričakovati poboljšanje obtoženca, mu je izreklo kazen 6 mesecev. dolžnost povrnitve škode oškodovancem je opisana že zgoraj. obsojenec je sodbo sprejel in je izjavil, da se ne bo pritožil. ista kazen, 6 mesecev težke ječe, je bila izrečena mar­tinu močniku. želel je, da bi ga iz zapora večkrat spustili domov, da bi videl kako doma brez njega gospodarijo. Predsedujoči je menil, da tega ni mogoče odobriti. ob­sojenec je prosil, da bi lahko šel vsaj na trgatev grozdja. Štajerska deželna pravda v gradcu je 13. septembra 1839 potrdila sodbo laškega deželskega sodišča in mu tam naložilo razglasitev sodbe. glede Jožefa mraza in Blaža močnika, ki sta bila obdolžena storitve k. d. tatvin kot zgolj težjih policijskih prekrškov in deželna pravda ni bila pristojna za judikaturo. Pri razglasitvi sodbe so bili navzoči Jernej mraz, ki je bil sicer v zaporu, franz Jendl, upravnik laškega deželskosodnega gospostva, franc ramšak kot aktuar ter lovrenc rejc in fortunat Bathioly kot prisednika. Razsodbeni razlogi: obtoženec je priznal, da je 5. novembra 1839 svojemu krušnemu očetu (Ziehvater) Antonu rozmanu iz večje zaprte skrinje, v kateri je bila zaprta skrinjica, ki ju je odprl s sekiro, izmaknil 6 gld 12 kr (v tolarjih), da bi s tem denarjem lahko popival v go­stilni. to priznanje se ujema z izjavo Antona rozmana, ki je za poškodbo skrinje terjal 6 kr. glede pred tremi leti izvršene tatvine pri nekem beraču, ki mu je odvzel 4 dvanajstice, kar je težji policijski prestopek, pa je veljalo, da je že zdavnaj zastaral. obtoženca so zasliševali na okrajnem uradu Planina pri sevnici 30. decembra 1839 in tam je izjavil, da ga je k temu k. d. napeljal Jurij Šuster, nakar je on tatvino opravil. Šuster mu je tudi zabičal, da o tem ne sme nikomur nič povedati. na podlagi te izpovedi je okrajni urad zaslišal Jurija Šusterja, ki je vse to zanikal. trupej pa je pri soočenju vztrajal pri svoji verziji, pozneje pa je izjavil, da ni hotel Šusterja prizadeti in ga onečastiti, temveč je hotel sebi olajšati položaj. oteževalna okoliščina je bila, da je okradel svojega kru­šnega očeta, namesto da bi mu bil hvaležen. olajševalne okoliščine so bile njegova zanemarjena vzgoja, starost pod 20 let in da pri storitvi k. d. ni napravil večje škode. obtoženčeve obdolžitve Jurija Šusterja in celo njego­ve tete marjete trupej kažejo njegov pokvarjen značaj, vendar je v kazenski preiskavi kazal kesanje in so zato zaključili, da je upati na izboljšanje. obsojen je bil na tri mesece težke ječe. nadomestiti je moral Antonu rozmanu preostalo škodo v znesku 5 gld 58 kr konvencionalne veljave, laškemu deželskemusodišču pa plačati sodno takso 12 gld. Štajerska deželna pravda v gradcu je 22. aprila 1840 potrdila sodbo laške­ga deželskega sodišča in mu naložila razglasitev sodbe, kar je bilo storjeno 5. maja 1840 ob štirih popoldne v navzočnosti gornjega kazenskega sodnika, Augusta do­placherja kot aktuarja in prisednikov michaela feichtin­gerja in Josefa huberja. doplacher je bil tudi podpisnik (namensfertiger) namesto nepismenega obsojenca, ki je s sodbo soglašal. takoj so ga vklenili in njegovo pre­stajanje kazni se je začelo. 26. 1841. marija ulčnik je bila osumljena k. d. deto­mora in k levetanja. Bila je v priporu, kazenska preiskava na laškem deželskem sodišču je trajala od 20. februarja do 28. septembra 1841. sodni postopek je vodil kazenski sodnik Janez krstnik Paulič. kazenska preiskava zaradi detomora je bila zaradi pomanjkanja pravnega dokaza ustavljena, nadaljevala pa se je zaradi k. d. klevetanja. Štajerska deželna pravda, ki je izrekla sodbo 26. oktobra 1841, je na laško deželsko sodišče ni poslala. omenjeno sodbo so nato poslali na apelacijsko sodišče in nato na vrhovno sodišče (oberste Justizstelle). najprej je bila obsojena zaradi obeh kaznivih dejanj, nato je detomor odpadel zaradi pomanjkanja dokazov, ostalo pa je k. d. klevetanja. naposled je bila marija ulčnik obsojena na dve leti težke ječe, kar je bilo v laškem razglašeno 4. januarja 1842. 27. 1841. Jožef Vrečko je bil osumljen povzročitve težke telesne poškodbe. Aretirali so ga, nato je sledila kazenska preiskava na deželskem sodišču v laškem, ki je trajala od 30. aprila do 25. junija 1841. nato so osumljenca spustili na prostost. Preiskava je bila kon­čana 18. septembra istega leta. sodni postopek je vodil kazenski sodnik Janez krstnik Paulič. Pri preiskavi se je izkazalo, da ni dovolj dokazov in je bil postopek usta­vljen. Vendar je moral osumljenec plačati tukajšnjemu sodišču sodno takso. Utemeljitev: Po zdravniški ugotovitvi se Antonu terbovcu povzročena poškodba, s katero je v zvezi zlom roke, označi kot huda telesna poškodba, je potemtakem predmet v čl. 136 kazenskega zakonika označenega k. d. hude poškodbe. Poškodovanec Anton terbovc ozna­čuje Jožefa Vrečka kot storilca, ta pa celotno dejanje vztrajno zanika. Po izjavi poškodovanca pri dejanju ni bilo nobenih prič razen očeta storilca, ki pa po čl. 377 ne bo pričal proti sinu. Vprašanje je torej, če se naj obdolženca obsodi po patentu z dne 6. julija 1833 zaradi sov padanja okoliščin. Vendar je to treba zanikati, čeprav je dejanje združeno z okoliščinami, ki so ustrezne za k. d. ni pa pogojev za obsodbo, ker ni dokazano števi­lo po ii. označenih indikacij, niti ni iii. pogoja, da po naravnem in navadnem poteku dogodkov ni mogoče sklepati, da je kak drug obtoženec opravil inkrimini­rano dejanje, posebej ker se domnevna prejšnja grožnja ni uresničila. obtoženec je imel dotlej brezhiben način življenja in je znan kot miren človek. Prav tako pa ga ni mogoče označiti za nedolžnega, kajti ni mu uspelo dokazati alibi za čas k. d. Za predlog poravnave, ki ga je podal oškodovanec in ki ga priznavajo priče, pa sam trdi, da v času izjavljanja za ta predlog ni bil prav pri sebi. torej je brez dokazov in se zdi da gre za gol izgovor. obtoženec ne more predložiti nobenega dokaza proti zapriseženi izjavi oškodovanca. Zato ga lahko samo ta instanca oprosti obsodbe. Štajerska deželna pravda v gradcu je 22. oktobra 1841 potrdila ugotovitev laškega deželskega sodišča, da za obsodbo ni dovolj dokazov in da se postopek ustavi, kar je bilo na laškem sodišču razglašeno 2. novembra 1841. 28. 1841. Blaž Vertačnik vulgo Valentač, je bil osu­mljen k. d. tatvine pri požaru. kazenska preiskava je potekala na deželskem sodišču v laškem od 9. do 16. junija 1841. osumljenec je bil na prostosti. kazenski sodnik je bil Janez krstnik Paulič. Blaž Vertačnik je v noči med 28. in 29. aprilom, ko je v trgu laško razsajal hud požar, kar je potrjeno z oblastnim certifikatom, ukradel Josefu von rainhoffnu vrednostne papirje v vrednosti 10 gld in Johannu krenerju državne vredno­tnice (gefälle) v znesku 3 gld 30 kr. to k. d. je priznal v soglasju s prisežnimi izjavami oškodovancev in to je tudi izhajalo iz siceršnje preiskave. nadalje je storilec priznal, da je s konstitutinjo (sodelavko?) luzie seidele, dedičem Johanna hvalza, nekaj dni po požaru ukradel nekaj predmetov v vrednosti 2 gld 52 kr. imenovana seidele je bila mnenja, da so bili omenjeni vrednostni papirji odtujeni med požarom z vdorom v omaro, v kateri so bili shranjeni. razsojeno je bilo, da je to le domneva, ki je ne kaže upoštevati. glede ostalih od Vertačnika ukradenih vrednostnih papirjev pa so se odločili, da se ne bo razpravljalo, ker njihovi lastniki niso bili ugotovljeni in s tem manjka dejansko stanje (tatbestand). Prav tako se sem lahko prišteje kraja gre­bljice, ki je pripadala Juriju matniku v vrednosti 36 kr konvencionalne veljave, ker obtoženec v tej zadevi ni bil poklican na zagovor. razsojeno je bilo, da so te tatvine po čl. 154 1. del a kazenskega zakonika a criminell in se po čl. 157 kaznujejo s težko ječo med 6 meseci in enim letom. oteževalnih okoliščin ni. olajševalne okoliščine so: 1. dotlejšnji obtoženčev brezhibni način življenja, 2. takojšnje iskreno priznanje z izkazanim kesanjem in revščina, 3. da je bila že vsa škoda povrnjena. Pri teh olajševalnih okoliščinah se je lahko utemeljeno priča­kovalo poboljšanje obtoženca, ker je bil brez sredstev za preživljanje in oče štirih majhnih otrok. glede na to sta bila uporabljena čl. 48 in 49 in je bila odrejena kazen enega meseca težke ječe z enim postnim dnem vsak teden. ker so bili vrednostni papirji vrnjeni, obtožencu ni bilo treba plačati nobene odškodnine. deželskemu sodišču v laškem je moral plačati 12 gld sodne takse. Štajerska deželna pravda v gradcu je 2. julija 1841 potr­dila sodbo laškega deželskega sodišča, ki je bila na tem sodišču razglašena 26. julija 1841. 29. 1842. mihael Varberger je bil osumljen k. d. težke telesne poškodbe. kazensko preiskavo, ki je trajala od 18. avgusta do 22. septembra 1841, je namesto laškega deželskega sodišča opravil celjski magistrat. osumljenec je bil ves čas na prostosti. oprostili so ga omenjenega k. d. in ga spoznali za nedolžnega. stroškov kazenske­ga postopka mu ni bilo treba plačati. Štajerska deželna pravda v gradcu je 8. februarja 1842 potrdila ta sklep, ki je bil razglašen na kazenskem sodišču magistrata celje 14. februarja 1842. 30. 1842. mihael senica je bil osumljen k. d. tatvine, poskusa tatvine in težkega policijskega prekrška. Are­tirati ga je dalo krvno sodišče v celju, namesto dežel-skemu sodišču na Planini (pri sevnici) pa ga je predalo deželskemu sodišču v laškem, kjer je bila kazenska preiskava od 18. avgusta do 22. septembra 1842. osu­mljenec je bil ves čas v priporu. upoštevajoč olajševalne okoliščine je bil obsojen le zaradi k. d. kraje. Zemlji­škemu gospostvu Planina je moral povrniti 1 gld 41 kr konvencionalne veljave, deželskemu sodišču na Planini stroške prehrane v zaporu od 5. januarja do vključno 12. julija 1842, po 5 kr na dan, laškemu deželskemu sodišču pa sodno takso 12 gld. Štajerska deželna pravda v gradcu je potrdila to sodbo 30. septembra 1842. dan razglasitve sodbe v laškem ni naveden. 31. 1842. Prvo imenovana neža mraz je bila osu­mljena k. d. tatvine, udeležbe pri tatvini, udeležbe pri ropu in zaradi napeljevanja k ropu. drugo imenovani Blaž mraz st. je bil osumljen zaradi enakih k. d. tretje imenovani Blaž mraz ml. pa je bil v postopku zaradi k. d. tatvine in udeležbe pri tatvini. kazenska preiskava je zoper nežo mraz potekala na deželskem sodišču v laškem od 19. maja do 18. septembra 1842. osumljenka je bila na prostosti. kazenska preiskava je bila zaradi pomanjkanja pravnih dokazov ustavljena. morala pa je tukajšnjemu deželskemu sodišču plačati sodno takso 12 gld. Pri Blažu mrazu st. je kazenska preiskava na istem sodišču trajala od 9. novembra do 18. septembra 1842. izid je bil enak kakor pri neži mraz. Pri Blažu mrazu ml. je kriminalna preiskava trajala od 13. aprila do 19. julija 1842. osumljenec je bil v priporu. izid je bil enak kakor pri neži mraz. Utemeljitev: Pri vseh treh obtožencih s priimkom mraz, je bila kazenska preiskava ustavljena zaradi pomanjkanja pravnih dokazov. Blaž močnik, ki je bil osumljen k. d. ropa je bil v celoti oproščen. Štajerska deželna pravda v gradcu je 4. novembra 1842 potrdila sk lep laškega deželskega sodišča z dne 4. novembra 1842. Zapisnik o razglasitvi sklepa tega sodnega procesa v laškem še ni bil prepisan. Visoko apelacijsko sodišče je Štajerski deželni pravdi v gradcu naročilo, naj opo­zori deželsko sodišče v laškem, da naj v prihodnosti pospeši kazenske preiskave. navedeno je bilo, da imajo sicer razumevanje zaradi požara, ki je bil v laškem in za večkratne menjave kazenskih sodnikov, vendar bodo v prihodnosti tako počasnost kaznovali. Viri in literatura Arhivsko gradivo Zgodovinski arhiv Celje si_ZAc/0470 deželsko sodišče laško (1808-1850) Literatura kambič, marko: razvoj kazenskega prava na slovenskem do leta 1848. V: Malefične svoboščine Ljubljančanov. Ljubljanski sodni red. ur. kambič, marko in Budna kodrič, nataša. ljubljana: Pravna fakulteta, 2005, str. 193-221. Pirchegger, hans: Die Untersteiermark in der Geschichte ihrer Herrschaften und Gülten, Städte und Märkte. münchen: r. oldenbourg, 1962, str. 247. Vilfan, sergij: Pravna zgodovina Slovencev od naselitve do zloma stare Jugoslavije. ljubljana: slovenska matica, 1961, str. 211-214, 400-404. Vilfan, sergij: Zemljiška gospostva. V: Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog. II. zvezek: Družbena razmerja in gibanja. ljubljana: dZs, 1980, str. 86, 158-165, 176­180, 195-197. žontar, Jože: Struktura uprave in sodstva na Slovenskem od srede 18. stoletja do leta 1848. ljubljana: Arhiv republike slovenije, 1998. Matjaž Ravbar Skrivnostni poveljnik največje avstroogrskeletalske enote na soški fronti Oris življenja Franca Rabiča Uvod slovenci se radi pohvalimo, da smo odigrali pomembno vlogo v avstroogr­skem vojaškem letalstvu. A do sedaj še ni bilo izvedene študije, kakšen delež ali celo število slovencev je služilo v avstro­ogrskem letalstvu. seveda vprašanje na­cionalnosti prinaša svojevrsten problem. nekakšen poizkus oz. seznam, ki ima svoje pomanjkljivosti, je objavil že sandi sitar v knjigi slovenci in letalstvo 1.1 Pri­čujoči članek poizkuša razkriti življenje pilota stotnika franca rabiča, ki je pove­ljeval fluggeschwader 1, bombniški eno­ti nastanjeni na divaškem letališču. žal so nekatere pomembne podrobnosti njegovega življenja, kot je njegova družina, nacionalna pripadnost nenaza­dnje tudi smrt, zavite v meglo. njegovo življenje nam zastavlja še veliko vprašanj, lahko bi rekli celo skrivnosti, na katera žal ne morem odgovoriti – zato tudi tak naslov. članek zgolj dodaja majhen kamenček v mozaik naše letalske zgodovine. V članku njegovo ime uporabljam v slovenski obliki, čeprav je v dokumentih seveda zapisa­no v nemški različici (franz rabitsch). moja oblika pa seveda ne determinira njegove nacionalnosti. Zaradi natančnosti in za lažje razumevanje v članku navajam krajevna imena in določene strokovne pojme v oklepajih. Franc Rabič stotnik franc rabič se je rodil v trušnjah na koro­škem (trixen) 27. maja 1886.2 žal v Škofijskem arhivu 1 Franca Rabiča ni na seznamu. Sitar, 287 – 313. 2 ÖStA/KA, LFT, Personalakten, škatla 37 in ÖStA/K A, LFT, Flik 9. Primerjaj tudi Meindl, 12. 358.4:94(497.473)"1914/1918" 358.4:929Rabič F. krka na koroškem v celovcu ni najti podatkov o francu rabiču. Zanimivo je, da rojstne knjige za omenjeno leto obstajajo, vendar podatka za franca za omenjeno obdobje ni navedenega. kljub temu, da je danes na koroškem veliko rabitschev, je podatkov o priimku za omenjeno obdobje malo. V matični knjigi za naselje trdnja vas (hörtendorf ), kjer je imel franc prijavljeno stalno do­movanje, je zapisana zgolj neža (Agnes) rabič (1848 – 20. 10. 1935). živela je na hišni številki 3, ali je bila v kakršnemkoli sorodstvu pa žal zaenkrat še ne morem reči.3 Posledično tako ostaja tudi ne­znana zgodba o njegovih starših, širši družini in nacionalni pripadnosti. kot avstroogrski ča­stnik se o nacionalni pripadnosti tudi ni javno izjasnil. njegova osebna kartoteka niti ne podaja zaznamka o znanju slovenščine,4 a obstajajo posredni dokazi o nje­govi slovenski narodni pripadnosti, saj je o tem mnogo let kasneje govoril njegov soborec Venčeslav Vrtovec: »komandant moje eskadrilje je bil po rodu koroški slo­venec, vendar ni nikdar spregovoril slovensko«.5 tako je v osebni kartoteki med tujimi jeziki zavedena zgolj italijanščina. ker so morali častniki poleg nemščine obvladati tudi drugi polkovni jezik, se je franc po vsej verjetnosti italijanščine naučil na službovanju v Bolzanu, kjer so italijani predstavljali kar 40% moštva.6 3 Pisne odgovore glede rojstnih knjig Trušenj in Trdnje vasi Škofijskega arhiva Krka (Celovec) hrani avtor. 4 Deák, passim. Vsekakor pa tudi njegovo znanje slovenščine ne bi dokazovalo njegove nacionalne opredelitve. Med drugim ga litera­tura (Meindl) označuje kot Avstrijca. 5 Pogovor z Venčeslavom Vrtovcem 9. 1. 1980. VMSV, zapuščina Gu­stava Ajdiča, škatla 4. 6 Stergar, 46. osredotočimo se še na njegovo civilno in vojaško šolanje. Začel ga je na klasični gimnaziji v celovcu in ga nadaljeval na domobranski kadetnici na dunaju (lan­dwehr kadettenschule), po končanju šolanja so ga kot aktivnega častnika sprejeli v vojsko in s 1. novembrom 1907 povišali v poročnika (leutnant). Poslali so ga v 2. deželno strelski polk v Bolzano (landesschützen regi­ment nr. ii).7 Še v istem letu je skupaj s štirimi vojaki opravil zimski vzpon na 3.905 m visoko goro ortler (ortles), kar v avstroogrskem vojaškem gorništvu velja za prvi zimski vzpon.8 nato je bil franc premeščen v dalmacijo, kjer je dolga leta služboval v 37. domobran­skem pehotnem polku (landwehr infanterie regiment nr. 37), ki je imel naborni okraj v herceg novem (castel­nuovo) in sedež v garniziji gruž oziroma dubrovnik. s prvim novembrom 1912 je bil povišan v nadporočnika (oberleutnant).9 V letu 1913 pa je franc prevzel visoko mesto bataljonskega namestnika.10 franc je bil zagotovo v pripravljenosti tudi ob raz­mahu balkanskih vojn, saj je bil prejemnik spominskega križa 1912/13 (erinnerungskreuz 1912/13), ki so jo preje­li vsi, ki so bili ob krizi mobilizirani za vsaj štiri tedne.11 Prav tako je bil aktivno udeležen začetka Velike vojne. žal bo za natančnejše podatke, kje vse je franc služil v prvem letu vojne, še potrebno raziskati. Znano je zgolj, da je bil njegov 37. polk v letu 1914 in 1915 nameščen v Bosni, na balkanski fronti. Letalstvo Veliko več lahko povem za obdobje njegove letalske dejavnosti, saj so ga z 28. februarjem 1915 premestili v oddelek zračnih ladij (luftschieferabteilung), kakor se je takrat imenovalo avstroogrsko »kopensko« letalstvo. Po vsej verjetnosti je bil v letalstvo sprejet na lastno že­ljo. Z marcem je začel svoje službovanje v 6. zalednem letališču (flugpark nr. 6) v igalu. tam pa ni ostal dolgo, saj je bil z marcem že premeščen v bojno enoto, 6. le­talsko stotnijo (fliegerkompagnie – flik 6). Pri stotniji je deloval kot opazovalec in tudi kot tehnični častnik. to nam pove tudi sledeče: avstroogrsko letalstvo je v tistem obdobju krvavo potrebovalo usposobljene letalce in jih po hitrem postopku usposabljalo in pošiljalo v frontne enote. 23. marca 1915 je kot opazovalec izvedel nočni napad na cetinje in v naslednjih mesecih izvedel več izvidni­ 7 Schematismus, 1908, 145 in 356. 8 Pflügl, 7. 9 Schematismus, 1912, 140 in 386. 10 Schematismus,1913, 154 in 357. 11 Schematismus, 1914, 140. ških letov nad črno goro in Albanijo ter tudi bombni napad na francosko floto. Zaradi uspehov, predvsem pa zaradi varnih letov brez poškodb je bil s 1. julijem 1915 povišan v stotnika (hauptmann). svoje tehnično znanje je hotel povečati in izpopolniti, tako so ga v času med 8. oktobrom 1915 in 15. marcem 1916 poslali na šolanje v nemčijo. usposabljanje v nem­čiji je bila izjemna čast za franca, saj je bil poveljnik skupine letalcev prvega pilotskega tečaja avstroogrskih letalcev v nemčiji. Avstroogrsko Vojno ministrstvo se je za šolanje pri zaveznici odločilo predvsem zaradi za­starelih in nevarnih letal, ki so jih do tedaj za šolanje uporabljali pri c. in k. letalstvu. Pomemben dejavnik pa je bila tudi uporaba dvojnega krmiljenja za šolanje pilotov v nemčiji, ki je drastično zmanjšalo poškodbe moštva in letal ter tudi smrtnih primerov. Prošnjo za šolanje v nemčiji je avstroogrsko Vojno ministrstvo naslovilo na prusko kraljevo vojno mini­strstvo in le-ta je bila hitro sprejeta. Prvega tečaja se je udeležilo 8 častnikov in 87 mož v štirih skupinah: v tovarni hansa Brandenburg v Brandenburgu na havli, v tovarni l. V. g. (luftverkehrsgesellschaft) v köslinu (danes koszalin na Poljskem), v tovarni rumpler v mün­chebergu in v tovarni hansa Brandeburg v fuhlsbüttlu pri hamburgu, kjer se je usposabljal franc. strošek te­čaja je bil 7.500 mark po osebi oziroma 712.500 za vseh 95 udeležencev. frančevi tečajniki so v primerjavi z ostalimi tre­mi skupinami opravili novejše in zahtevnejše izpite in naloge. to se je zgodili zaradi povečanja zahtevanega znanja v vse bolj zahtevnem zračnem bojevanju in vse bolj zahtevnega tehničnega znanja, ki je bilo potrebno za upravljanje z letalom. novosti so se vpeljevale prav v fuhlsbüttlu. Prvi del tečaja se je končal z letom 1915. tečajniki so se pred izpiti ukvarjali predvsem z objek­tivnimi nevšečnostmi, na eni strani z neprimernimi vre­menskimi razmerami, kot so bile gosta megla, pogoste padavine in veter. specifičen problem pa je predstavljalo tudi pomanjkanje letal, saj so veliko letal pred izpiti uničili nemški tečajniki. Poleg praktičnih poletov pa so morali tečajniki poznati tudi teoretičen del, ki je obsegal usposabljanje s kompasom, poznavanje motorja in me­teorologije.12 Z letom 1916 je sledil drugi del tečaja, ki pa je potekal brez večjih težav. franc se je tako v nemčiji naučil leteti in se s tem uvrstil med pomembnejše in bolj usposobljene letalske (frontne) častnike v monarhiji. Potrebno je dodati, da ni zanemarljivo dejstvo, da je imel za tisti čas tudi visok čin stotnika. 12 Penz, 8-9. Frančev podpis na dekadnem poročilu iz dne 28. februarja 1917. Naslednji dan se je smrtno ponesrečil. (Avstrijski državni arhiv/ Vojni arhiv, ÖStA/K A, LFT, FG 1, Dekadenrapport, 28. 2. 1917). tečajniki so se v marcu vrnili v domovino, kjer so jih sprva napotili v zaledne šolske enote (fliegerersa­tzkompagnie – flek).13 franc je bil v zaledju le dober mesec dni (15. marec – 30. april 1916), kjer je nadalje­val usposabljanje in prenašal znanje na mlajše in manj izkušene letalce. 13. aprila 1916 je bil imenovan za vojaškega pilota (feldpilot) in znak vojaškega pilota (feldpiloten Abze­ichen) je prejel 29. aprila 1916.14 Znak so prejeli piloti, ki so v zadnjem letu opravili vsaj deset letov nad so­vražnim ozemljem v trajanju dveh ur. s 1. majem pa je prejel tudi diplomo letalca avstrijskega Aero kluba pod zaporedno številko 366.15 Z majem je bil postavljen tudi za poveljnika 9. letalske stotnije (flik 9), ki je bila v tem času nastanjena v galiciji. kot poveljnik je med drugim poveljeval tudi naredniku mirku Plehanu, ki je leta 1918 postal heroj novo nastajajočega slovenskega vojnega letalstva.16 franc je 17. maja z višine 300 metrov izvedel nočni napad na objekte ob železniški progi v trembowli (danes terebovlya v ukrajini). Julija 1916 je skupaj s poročnikom mayerjem izvedel spremljevalni let ob vlaku do Potutoryja, na katerem je bil podmaršal nadvojvoda karl franc Jožef, ki se je vračal s pregle­da svojih enot. Za spremstvo se je podmaršal francu tudi zahvalil s telegramom.17 literatura navaja, da je bil franc v mnogih pogledih revolucionaren na področju izvidovanja za topniški ogenj, a žal ni podanih natanč­nejših podatkov na kakšen način.18 V flik 9 je ostal vse do 7. novembra 1916. 13 Penz , 10. 14 Steiner, 43. 15 Keimel, 386. 16 Več o Mirku Plehanu glej Sitar, 307; o Flik 9 pa Grosz, Haddow, Schiemer, 507. 17 ÖStA/KA, LFT, Flik 9, julijsko poročilo, 31. 7. 1916, preko Petra Tarmana. 18 Meindl, 12. Fluggeschwader 1 letalsko bojevanje se je v letih vojne izjemno razvilo in razvejalo, začele so se uveljavljati bombniške enote. italija je v letu 1916 imela 13 bombniških enot, nemčija pa kar 23. tako je avstroogrsko Vrhovno poveljstvo z ukazom konec novembra 1916 ustanovilo prvo bomb­niško letalsko enoto (fluggeschwader 1), za katero se je uveljavila kratica fg 1. Za prvega poveljnika je bil ime­novan pilot stotnik karl nikitsch. kot večino novousta­novljenih enot, je bila tudi ta ustanovljena v strasshofu pri dunaju. novost je bila številčnost enote, ki je prese­gala dotedanje izvidniške stotnije. stotnija je imela med 100 in 150 mož, medtem ko je fg 1 imel okoli 250 mož. Prav tako je bila razlika pri kadru – piloti so bili brez izjeme bojno izkušeni, edino izvidniki so bili novinci. enoto je tik pred odhodom na fronto (28. decembra 1916) prevzel pilot stotnik franc rabič in pripadnike v januarju 1917 popeljal na letališče divača. enota je bila opremljena z 12 letali, od tega 7 bombniškimi hansa Brandenburg g. i. kasneje pa je imela enota tudi več kot 20 letal (lovskih, izvidniških in bombniških).19 lovsko letalo hansa Brandenburg D. I, 28.01. (http://www.wpalette.com). Po preselitvi v bližino divače je franc z enoto pre­ vzel tudi dokončanje gradnje letališča in do konca fe­bruarja so bili zgrajeni veliki trösterjev hangar, štiri manjši leseni hangarji, delavnica in podčastniška ba­raka. V gradnji pa so bili še štirje mali leseni hangarji, sanitetna baraka, častniška baraka, dva hleva za 24 konj in pisarna.20 ker so bili mali leseni hangarji premajhni, oziroma so imeli sistemsko napako in bili grajeni tako, da se letala niso mogla »parkirati« pod streho, je franc ukazal znižati, skopati dovozno pot in s tem omogočil uporabo malih lesenih hangarjev.21 fg 1 v času do konca februarja ni bila aktivna enota, opravljali so le šolske in testne lete. enota je postala operativna z izgradnjo za­dostnih prostorov in ob dokončanju uporabne vzletno­-pristajalne steze v marcu 1917. na letališču so postavili tudi strelišče za strojnice, kjer so se lahko letalci urili 19 Meindl, 10 – 11. 20 Meindl, 10; Ravbar, 237 – 238. 21 ÖStA/KA, LFT, škatla 322, Nr. 119, 24. 02. 1917; Ravbar, 238. Ostanki letala 28.01 v bližini letališča Divača. (Pokrajinski arhiv v Novi Gorici, PANG, fototeka, album 203 – 3, 90). in nastrelili orožje.22 franc se je v tem obdobju izjemno izkazal pri vodenju gradnje letališča in kljub težavam in oviram dokončal gradnjo do določene točke, ko je enota lahko začela operativno delovanje. Smrt – nesreča ali samomor? kakor je skrivnostno njegovo življenje, je prav tako skrivnostna njegova smrt. 1. marca 1917 je franc odletel na enega izmed testnih letov novega lovskega letala han­sa Brandenburg d. i s serijsko številko 28.01. tip letala je sicer slovel kot izjemno nezanesljiv, obvladali so ga le izkušeni piloti, pridobil pa je celo naziv »leteča krsta«. literatura navaja, da je letalo 28.01 k enoti fg 1 prišlo 8. februarja 1917.23 kakor nakazuje številka, je bilo to letalo prvo iz serije 28. na letalih iste serije so letalci šele v aprilu 1917 dosegli prve uspehe. A dokumenti enote o prihodu letala govorijo nekoliko drugače od literature. dekadno poročilo z dne 10. februarja 1917 letala 28.01 ne omenja. letalo pa je omenjeno v dekadnem poročilu z dne 20. februarja 1917. dekadno poročilo navaja, da je bilo letalo trenutno demontirano, je pa letalo v enoto 22 Ravbar, 242. 23 Meindl, 52; Grosz, Haddow, Schiemer, 68; Meindl, Schroeder, 2 – 5. prišlo z Austro-daimlerjevim 185 ks močnim motor­jem s serijsko številko 18007. motor je že ob prihodu v enoto imel 10 ur delovanja. Verjetno gre za 10 ur, ki jih je letalo naletelo po prevzemu v zaledju. Po teh podatkih je motor na letalu do 1. marca 1917 miroval. na žalost ne razpolagamo z letno knjižico letala ali motorja, a podatek o številu ur delovanja motorja nakazuje, da je letalo 28.01 v enoto prispelo v februarju in je šele s 1. marcem 1917 prvikrat letelo. franc rabič je bil tako prvi in zadnji pilot v enoti, ki ga je letel, kar bi bilo tudi logično, saj je bil le poveljnik in najbolj izkušen pilot ter tako poklican, da testira novo letalo v enoti.24 franc je na testnem letu z višine padel na trdna kra­ška tla in se smrtno ponesrečil v bližini letališča divača. razlogi za strmoglavljenje so sicer ostali neznani. Po pričevanju, ki ga navaja literatura, naj bi franc storil celo samomor, saj naj bi bil potrt zaradi smrti letalske­ga prijatelja. kljub temu ostaja dvom o tem, ali je bilo letalo letno oz. ali je bilo letalo po transportu pravilno zmontirano in sestavljeno. tako bo ta del njegovega življenja še vedno ostal nerazjasnjen.25 24 ÖStA/KA, LFT, FG 1, Dekadenrapport 20. 2. 1917 in 28. 2. 1917. 25 Meindl, Schroeder, 29. Frančev pogreb v cerkvi sv. Antona v Divači. pozor na medalje, ki so razstavljene pred krsto. (Društ vo soška fronta, fototeka). Še ena skrivnost se pojavlja v dokumentih povezanih s francem. V uradnem zaznamku njegove osebne kar­toteke, ki je sicer nedatiran, a izhaja iz obdobja, ko je bil pri flik 9, torej sredi leta 1916, je franc kot kontaktno osebo bližnjega zapisal ime helene von glasersfeld, sta­nujoče v münchnu. helene je očitno bila v frančevem življenju dovolj prisotna, da jo je vpisal kot kontaktno osebo. A helene je bila v tistem času že več let poroče­na z avstroogrskim diplomatom leopoldom von gla­sersfeldom. torej helene ni mogla biti frančeva bližnja spremljevalka ali celo soproga, kakor je izgledalo na prvi pogled. Po vsej verjetnosti je franc spoznal helene med služenjem v Bolzanu, saj je bila helene hči hotelirja v meranu. kakor franc je bila tudi ona navdušena gornica, kar je opisoval tudi v spominih njen sin ernst. tako so ju združile gore in prijateljstvo je bilo tako močno, da je franc še v letu 1916 zapisal njeno ime na dokument. žal druge razlage niso bolj verjetne. Zgolj ob rob dodaj­mo še, da sta zakonca von glasersfeld ravno v letu 1917 po mnogih letih zakona le dočakala svojega edinega potomca – sina. ernst von glasersfeld je nato postal znan filozof in začetnik radikalnega konstruktivizma.26 Zak ljuček franc je bil med moštvom fg 1 zelo priljubljen in njegova smrt je močno zaznamovala letalsko enoto, ki jo je v nekaj dneh prevzel pilot stotnik karl sabeditsch ter popeljal v operativno uporabo.27 franc rabič je po končani vojni nameraval ostati zavezan letalstvu, načrtoval je svoje znanje o letenju razširiti ali v kmetijstvu ali v tovarni motorjev. žal mu je smrt na bojnem polju preprečila nadaljnjo letalsko pot. franc je bil pokopan v cerkvi sv. Antona v divači. grob se do danes ni ohranil. Za vojne zasluge je prejel spominski križ 1912/13 (erinnerungskreuz 1912/13), red železne krone iii. razreda (orden der eisernen krone); križ za vojaške zasluge iii. razreda (militärverdienst­kreuz); osmanski železni polmesec (osmanische eiserne halbmond), hanseatski vojni križ mesta hamburg (kri­egshanseatenkreuz), železni križec iii. razreda (eiserne kreuz) ter tudi jubilejni križ (militär Jubiläumskreuz 1908).28 27 Meindl, 12. 26 von Glasersfeld, 1-3; za pomoč in diskusijo se zahvaljujem Josefu 28 ÖStA/KA, LFT, Fluggeschwader I, Verzeichnis A, eingeteilte Offizi-Mittererju z Filozofskega inštituta na Univerzi v Celovcu in sode-ere, 31. 1. 1917; Poglej tudi fotografijo, ki prikazuje Frančev pogreb. lavca Ernsta von Glasersfelda. Hrani jo Društvo soška fronta, objavljena pa je tudi v Steiner, 100. Viri in literatura Arhivsko gradivo Österreichische Staats Archiv/Kriegsarchiv (dunaj) fond luftfahrtruppen, (ÖstA/kA, lft). Škofijski arhiv Krka (celovec). Vojaški muzej Slovenske vojske (VmsV). Internetni viri http://w ww.theaerodrome.com/forum/attachments/ people/855-hauptmann-rabitsch-rabitsch72 (dostopno, 5. 8. 2013) http://w ww.wpalette.com/en/pictures/35442 (dostopno, 5. 8. 2013) Literatura deák, istván: Beyond Nationalism: A Social and Political History of the Habsburg Officer Corps 1848 – 1918. oxforf, 1992. von glasersfeld, ernst: Partial Memories: Sketches From an Improbable Life, 2009. grosz, m. Peter, george haddow in Peter schiemer: Austro – Hungarian Army Aircraft of World War One. 1986; Boulder, 2002. keimel, reinhard: Österreichs Luftfahrzeuge: Geschichte der Luftfahrt von den Anfängen bis Ende 1918. graz, 1981. meindl, karl: Chronik des Fluggeschwader 1: (Flik 101 G) 1917 – 1918, Öfh sonderheft nr. 8. wien, 1985. meindl, karl in walter schroeder: Brandenburg D. I, great war Aircraft in Profile 2, (Boulder, 1997). Penz, gerald: Pilotenausbildung der k.u.k. Armee in deutschland, ÖFH Nachtrichten, 1/11. Pflügl, kurt: Die Geschichte des Heeresberg führers. dostopno na www.heeresbergfuehrer.at. ravbar, matjaž: Avstro-Ogrsko letalstvo na soški fronti 1915-1917: Cesarska in kraljeva letališka infrastruktura v zaledju soške fronte. univerza v ljubljani, 2011. Schematismus der k.k. Landwehr und Gendarmerie der im Reichsrat vertretene Königreiche und Länder für 1908. wien. Schematismus der k.k. Landwehr und Gendarmerie der im Reichsrat vertretene Königreiche und Länder für 1912. wien. Schematismus der k.k. Landwehr und Gendarmerie der im Reichsrat vertretene Königreiche und Länder für 1913. wien. Schematismus der k.k. Landwehr und Gendarmerie der im Reichsrat vertretene Königreiche und Länder für 1914. wien. sitar, sandi: Letalstvo in Slovenci 1. ljubljana, 1985. steiner, Jörg: Das Feldpiloten – Abzeichen, militärhistorische Themenreihe, Band 4. wien, 1992. stergar, rok: »Vojski prijazen in zaželen garnizon«: Ljubljanski častniki med prelomom stoletja in prvo svetovno vojno, Zbirka Zgodovinskega časopisa 19. ljubljana, 1999. 25 oseb, 3 vozovi, 7 konj, 3 opice, 2 medveda, morski prašiček in pes Andrej studen, Neprilagojeni in nevarni: podoba in status ciganov v pretek losti. ljubljana: inštitut za novejšo zgodovino, 2015. 246 strani. (Zbirka raz­poznavanja = recognitiones 23) Andrej studen, raziskovalec prezrtih procesov in fenomenov preteklosti ter izvrsten pripovedovalec zamolčanih zgodb, se v svoji zadnji knjigi ukvarja s cigani;* z njihovim svojskim, mnogim nedoumljivim načinom življenja ter z odnosom »civilizirane« okolice do ljudstva, ki je v njih od vekomaj budilo radovednost, zavist zaradi brezmejne svobode, pogosto pa tudi odpor, sovraštvo in gnus, ki je temeljil na stoletja starih in za­koreninjenih predsodkih, ki so sooblikovali tudi odnos do druge podobno stigmatizirane skupine – Judov. Za razliko od slednjih, ki so znali poskrbeti za svoj pisni spomin, se s cigani v glavnem ukvarjajo gadže, kakor necigane imenujejo sami. Pri nas sta se s to tematiko v preteklosti ukvarjala denimo Janez trdina in fran miklošič, njuno pisanje pa odseva predvsem duha časa, v katerem sta živela in delala, a tudi njune neposredne izkušnje. Zbiranje virov in literature za knjigo je moralo biti zato kar precej zahtevno, njihova interpretacija pa je pogojevala dovolj predznanja in širši pogled, saj studnov predmet raziskovanja nastopa v glavnem v negativnem kontekstu – v arhivskem gradivu upravnih in pravoso­dnih organov, »strokovnih« in »znanstvenih« tekstih od 18. do začetka 20. stoletja ter redkih modernih študijah in raziskavah. Pohvalno je, da se je avtor svoje naloge lotil skrbno in sistematično, čeprav to prinaša s sabo veliko pripravljalnega dela, ki pa je poplačano, ko z zani­manjem, ki ne popusti do zadnje strani, sledimo tekoči, mestoma iskrivi, zanimivi in z viri podprti pripovedi. studnova knjiga je razdeljena na štiri glavne vse­binske sklope. V prvem, ki nosi naslov elementi gnusa, se bralci seznanijo s teorijami o izvoru tega ljudstva, ki ga srečujemo v evropi od 15. stoletja dalje. njihovo * Studen se je za to (na Slovenskem v novejšem času označeno kot slabšalno) poimenovanje odločil zaradi njegove zgodovinske rabe, sicer pa je tako samopoimenovanje pogosto tudi med Romi. neskončno popotovanje so sprva razlagali z legendo o romanju v spomin na beg svete družine, zato so se ci­gani v z vero prežeti srednjeveški družbi lahko sprva nadejali celo simpatij in pomoči. kmalu so začeli nanje gledati bolj sumničavo – imeli so jih za turške ogleduhe ali potujoče ničvredneže in hudodelce. njihov izvor so sprva iskali v egiptu, konec 18. stoletja pa so začeli kot njihovo pradomovino omenjati indijo – kasnejši »razi­skovalci« so bili še natančnejši: izvirali naj bi iz nedota­kljivih – parijev, najnižje skupine hindujskega kastnega sistema. V svetu ljudi, vezanih na zemljo in omejenih s panoramo domačega zvonika so bili tujek, v katerega so projicirali vse svoje strahove in mu pripisovali najod­vratnejše lastnosti – da smrdijo (postavljali so jih ob bok hotentotom, Pigmejcem, laponcem in eskimom), jedo mrhovino in celo ljudi. kljub temu, da so jih imeli bolj za del narave kakor človeške družbe (v najboljšem pri­meru za zaostalo ljudstvo), so s svojim načinom življenja postajali moteči. družba, ki je presojala posameznika in družbeno skupino le glede na njegovo vlogo in pomen v življenju urejene in storilnostne skupnosti, je ciga­ne skupaj z ostalimi marginalnimi skupinami (berači, klateži, brezdelneži, delinkventi) sklenila »civilizirati« in »poboljšati« zlasti z delom – tudi prisilnim. V pove­zavi s cigani se namreč skozi vso zgodovino ponavljajo podobne opredelitve dejavnosti – ukvarjajo se bodisi s (pol)poštenimi ali kriminalnimi posli. med poštene bi lahko uvrstili ulično muziciranje, zabavljaštvo (dresuro živali), kovaštvo, brusaštvo in krpanje loncev, med števil­nejše nepoštene pa tatvine, mešetarjenje (zlasti s konji), vedeževanje in čaranje. Prav nagnjenost h kriminalnim dejanjem je bila kriva, da so jih označevali za virtuoze tatvine in rojene kriminalce, kakor se glasi tudi naslov drugega poglavja studnove študije. Vzroke za njihovo kriminalnost so sodobniki skušali najti v vplivu dedno­sti, njihova fiziognomija pa naj bi nakazovala rojen tip zločinca. imeli naj bi male roke, ker nikoli niso delali ter gibčno, upogljivo telo podlasice. Poznali naj bi celo številne načine, da se naredijo nevidne, a je njihovo nav­zočnost izdajal njihov poseben vonj – opisovali so ga kot mešanico vonja mišjega urina in žarke maščobe. njihova kazniva dejanja so izpričevala strahopetnost, saj so se večinoma ukvarjali s krajami – z ropi le v premoči in v skupini, morili pa so izključno iz zasede ali na zahrb­ten način (v spanju, s strupom). Vladarji (pri nas zlasti marija terezija in Jožef ii.) in družbeni teoretiki so jih skušali integrirati v družbo in jih na ta način odvrniti od klateštva in nepoštenega preživljanja, vendar so pri tem vedno znova naleteli na podobne ovire: ustalitvi so se najprej krepko upirali cigani sami, po drugi strani pa jih nihče niti ni hotel v svojem okolju. sodniki so jih obsojali na prisilno delo, skušali so jih usmerjati v obrt, a so s tem sprožili nasprotovanje rokodelcev in tako je vedno znova ostajalo po starem – ciganske družine so se klatile po deželi, se preživljale na opisane načine in prihajale v kon­flikte z lokalnimi prebivalci, ki so se bali za svoje imetje in varnost. migracije so skušali omejevati z deželnimi vizitacijami (preiskavami celotnega ozemlja monarhije z organiziranimi odgoni tujcev (revežev)), od začetka 19. stoletja pa tudi z omejenim izdajanjem potnih listin. Zla­sti ob vzpostavitvi organizirane skrbi za uboge (ubožne blagajne, podpore), ki je prinašala lokalnim skupnostim precejšnja bremena v zvezi s preživljanjem svojih revežev, se je pokazalo, kako odveč so v družbi revni, onemogli, pa tudi cigani, ki so si jih občine in mesta med seboj podajali kot vroč kostanj. Zopet so postajale priljubljene ideje o registraciji in getoizaciji ciganov, v Avstro-ogrski pa že od 1885 tudi ideje o naselitvi v Afriko, na dalma­tinske otoke, oziroma na kranjskem na opuščena gra­ščinska posestva na dolenjskem. dilema med getoizacijo in integracijo se je nadaljevala tudi v obdobje kraljevine shs oziroma prve Jugoslavije, ko smo se na slovenskem srečevali tudi s številčnimi ciganskimi družinami iz savske in donavske banovine (hrvaške in srbije), ki so plašile podeželsko prebivalstvo in zaposlovale policijo in žandarje.† spričo zapisanega ni čudno, da so »cigansko nadlogo« in »cigansko vprašanje«, kakor se glasi na­ † Naslov prispevka je povzetek »popisa« takšne skupine – »ciganske tolpe« Jovanović in Dimitrijević. Studen, Neprilagojeni in nevarni, str. 160. slov enega izmed poglavij studnove knjige, »posvojili« tudi najrazličnejši »znanstveniki« - zlasti tisti, ki so se ukvarjali s svojčas konjunkturno evgeniko – naukom o rasni čistosti. Po njem so bili cigani rasno pogojena asocialna, delomrzna in kriminalna bitja s patološko slo po selitvah, superiorna rasa pa je imela pravico odločati o njihovi manjvredni rasi tudi s sterilizacijo, deportacijo in uničenjem. čeprav spogledovanje z evgeniko ni bilotuje niti državam kakor so norveška, Švedska, kanada in nekatere zvezne države ZdA, ki so tudi sprejele ste­rilizacijske zakone, pa se je kolesje smrti najbolj kruto zavrtelo v nacistični nemčiji. decembra 1938 se je tam začel popis in rasno vrednotenje ciganov. genocid nad njimi (porrajmos) pa je med letoma 1939 in 1945 terjal okoli 600.000 žrtev. intenzivno pobijanje se je začelo po decembru 1942 in himmlerjevemu dekretu o deporta­ciji ciganov iz rodu romov in sintov z območij tretjega rajha. največ je bilo pobitih v Auschwitzu, v Jugoslaviji pa so se poboji zgodili v ndh (v Jasenovcu) in srbiji (na sajmištu v Beogradu, v nišu). studen nameni posebno poglavje tudi romskim žr­tvam vojnega nasilja na slovenskem, pri čemer se razen na literaturo opre tudi na izsledke projekta evidentira­nja žrtev 2. svetovne vojne na slovenskem, ki poteka v okviru inštituta za novejšo zgodovino. Po zadnjih, nepopolnih podatkih je bilo med romi okrog 207 žrtev, ki so padli kot žrtve sistematičnega pobijanja (na nem­ških območjih), italijanske internacije (gonars, rab) ter partizanskih vojnih zločinov (leta 1942 so pobili 4 večje skupine). njihov način življenja jih je namreč potisnil med vojskujoče strani, s potikanjem po gozdovih pa so ogrožali partizane, ki so jih sumili vohunjenja in jih svarili pred zapuščanjem domovinskih občin in jim za zadrževanje v gozdovih grozili (vsaj) z zaplembami konj. nova socialistična ureditev je polagoma spreminjala tudi standard romov, ki so opuščali klateštvo, se na­seljevali (večinoma na tujih parcelah), a kljub posame­znim primerom pozitivne prakse niso zmogli popolne integracije v družbo, za kar so nosili večji delež krivde prav oni sami. Pereč problem njihove sprejetosti so še vedno ostajali kriminaliteta, zaposlovanje, obojestran­sko nezaupanje in (selektivna) izolacija od civilov, saj romi dokazujejo neskončno prilagodljivost in sposob­nost preživetja v najrazličnejših družbah in obdobjih, ko ostajajo zvesti svojemu izročilu – sprejmejo in terjajo samo tisto, kar jim koristi ter se otresejo odgovornosti in obveznosti, ki jih prinaša življenje v skupnosti. Aleksander Žižek »Vse moči za procvit našega lepega Kranja«* Gospodje in tovariši: Kapitalistični in socialistični razcvet Kranja 1920–1980. monika rogelj (ur.) et al. kranj: gorenjski muzej kranj, 2015. 112 strani. (Zbirka gorenjski kraji in ljudje; 38) gorenjski muzej kranj je ob letošnji razstavi go­spodje in tovariši: kapitalistični in socialistični razcvet kranja 1920–1980 izdal tudi bogato ilustriran katalog, v katerem osvetljuje skoraj stoletje dolg razvojni lok kranjskega podjetništva. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je kustosinja gorenjskega muzeja nada holynski skupaj s še nekate­rimi slovenskimi kolegi, kustosi za povojno zgodovino, orala ledino na področju raziskovanja in prezentacije novejše zgodovine (med njimi je bil tudi muzej novejše zgodovine celje s kustosinjo rolando fugger germa­dnik, kjer smo leta 1987 odprli prvo stalno razstavo v sloveniji, ki je odstirala sodobni, povojni čas). strokovni delavci gorenjskega muzeja nadino delo nadaljujejo in nadgrajujejo, tudi z omenjenim katalogom, ki je delo sedmih avtorjev. V uvodnem prispevku se seznanimo s prostorskim in demografskim razvojem mesta v 20. stoletju, ki je bil – podobno kot v drugih slovenskih mestih, ki jih je zajela industrializacija – posledica ugodne naravne lege in lege ob (v tem primeru gorenjski) železnici. V kranju je proces urbanizacije imel za posledico izgradnjo novih sosesk in seveda demografsko rast in spreminjanje naro­dnostne strukture prebivalcev; slednja se je iz homogene spremenila v heterogeno – priseljenci so med vojnama prihajali iz manj razvitih predelov slovenije, kasneje, zlasti po letu 1971, tudi iz drugih jugoslovanskih repu­blik (leta 1991 je delež neslovencev znašal okrog 20 %). osrednji del kataloga predstavlja stoletje industriali­zacije kranja, ko so po prvi svetovni vojni (tudi) kranjski podjetniki izkoristili ugodne gospodarske in družbene razmere za ustanavljanje (zlasti industrijskih) podje­tij, ki so temeljila na modernih gospodarskih idejah in vizijah. Veliko zaslug za to je imel leta 1921 izvoljeni liberalni župan ciril Pirc, za njim pa ni zaostajal pod­ * Ciril Pirc ob izvolitvi za župana leta 1921. jetnik franjo sirc. Vodilni kranjski mestni možje so navezali stike s konzorcijem čeških podjetnikov, ki so ravno takrat iskali nova tržišča. edini pogoj kranjčanov pri zagotovitvi zemljišč je bil, da morajo imeti nova podjetja sedež v kranju in da čimprej začnejo s proi­zvodnjo. sadovi teh prizadevanj in dogovorov so bili kmalu vidni, zlasti na področju tekstilne industrije (štiri velike tekstilne tovarne – inteks, Jugočeška, Jugobruna, tekstilindus – so zaposlovale dve tretjini kranjskega delavstva), s čimer je kranj postal drugi najmočnejši center tovrstne industrije na slovenskem, istočasno pa so bili v tem obdobju položeni temelji za kasnejšo še intenzivnejšo industrializacijo. seveda je ta proces zaznamovalo spreminjanje podobe mesta in strukture njegovega prebivalstva (razslojevanje, priseljevanje iz zaledja; od leta 1929 do 1935 se je število delavstva iz 2000 povečalo na 4500). delavske mezde so bile nizke, delavci so v glavnem delali na akord, pogoste so bile bo­lezni dihal in tuberkuloza, primanjkovalo je stanovanj, v tridesetih letih niso bile redke niti delavske stavke. Znotraj tega obdobja, ko sta bili nosilki gospodarske prosperitete trgovina in industrija, način življenja pa se je odražal v meščanskih vrednotah, sta podrobneje prestavljena dva zaslužna moža – trgovec ciril Pirc in industrialec franjo sirc. ciril Pirc je v kranju županoval kar 16 let – od 1921 do 1936 –, bil je tudi član Banskega sveta dravske banovine. njemu gre zasluga, da je pove­zal podjetne meščane, trgovce, obrtnike in industrialce za skupno dobro mesta. Pri tem ni šlo le za privabljanje (tujih) investitorjev, temveč tudi za izgradnjo infrastruk­ture in šol, velike načrte pa je imel tudi na področju turizma (kranj naj postane letoviško mesto), kjer pa svojih idej tudi zaradi polen, ki so mu jih metali pod noge, ni mogel uresničiti. Podobno je za razvoj mesta zaslužen Pirčev zet franjo sirc. največja vrednota je postalo delo, oba, Pirc in sirc, pa sta bila predstavnika razvojno naravnane gospodarske elite, ki je prispevala k industrializaciji in gospodarskemu napredku kranja in slovenije med svetovnima vojnama. druga svetovna vojna z nacistično okupacijo je seve­da predstavljala cezuro v tem razvojnem procesu; tovar­ne so bile zaplenjene, veliko strojev odpeljanih, industri­ja pa se je preusmerila večinoma v vojaško proizvodnjo (npr. izdelava letalskih strojev, sestavnih delov za le­talske bombe ter tekstila in obutve za nemško vojsko). sekvestracije, zaplembe in nato nacionalizacija so seveda sledile tudi po drugi vojni, v času socializma, samoupravnih parol in kolektivnega duha; med drugimi sta bili nacionalizirani tudi sirčevi podjetji – njegova tekstilna tovarna je bila med vojno zaplenjena, ob koncu vojne ob umiku nemcev tudi razstreljena, tiskarna sava pa je predstavljala temelj bodočemu gorenjskemu tisku. nedvomno so bile tovrstne poteze političnih oblasti v veliki meri nepremišljene in krivične. največje kranjske tovarne (iskra, sava, tiskanina in inteks – slednji sta se v začetku šestdesetih let združili v tekstilindus) so dobi­le status državnih podjetij; med 57 slovenskimi podjetji državnega in 345 podjetji republiškega pomena je bilo kranjskih približno 5 %. imena prej navedenih držav­nih podjetij nakazujejo, da sta po drugi svetovni vojni industrijski primat v kranju prevzeli elektro (iskra) in gumarska (sava) industrija, ki sta postali pojem ne samo v slovenskem, temveč tudi jugoslovanskem prostoru, tekstilna industrija (tekstilindus, triglav, gorenjska oblačila) je počasi doživljala zaton. industrijska ekspanzija je seveda potegnila za sabo že omenjeno priseljevanje, ki je vse do sredine osem­desetih let potekalo iz celotne Jugoslavije. V novih soseskah so rasli novi stanovanjski bloki in individu­alne hiše, obenem se je dvigal življenjski standard. ta trend se je tudi kranju – podobno kot drugje – končal z nastankom slovenske države, ko številna podjetja niso bila več konkurenčna, s privatizacijo pa tudi tukaj niso imeli srečne roke. s tem je bilo sklenjena stoletje dolgo obdobje industrijskega razcveta. na primeru industrije bombažnih izdelkov, ene naj­uspešnejših kranjskih tovarn, je predstavljen kranjski model samoupravljanja, ki je zaradi direktorja franca omana odstopal od tipičnega, tako zaradi izkoristka delovnega časa in visoke storilnosti kot tudi lojalnosti zaposlenih svojemu podjetju. Portret omana je – poleg portretov franca Puharja (partizana, politika in nek­danjega župana kranja) in ljuba sirca (kot sin franja sirca je bil obsojen na nagodetovem procesu, danes živi v Veliki Britaniji) – osvetljen v posebnih prispevkih. Avtorji kataloga so namreč na podlagi osebnih zgodb posameznikov odstirali tančice časa in okoliščin, ki so prejšnje elite zamenjale z novimi. s temi portreti se gorenjski muzej vključuje tudi v slovenski projekt Pot domov, katerega nosilec je muzej novejše zgodovine slo­venije in pri katerem sodeluje vrsta slovenskih muzejev. katalog je dragocen prispevek k poznavanju novejše in sodobne zgodovine kranja. njegova odlika je bogata likovna (fotografska) opremljenost, nazoren je grafični prikaz razvoja kranjskih tovarn skozi celotno 20. sto­letje. sama pa sem v njem pogrešala sintezo kranjskega stoletnega razvojnega procesa, pa tudi primerjavo kra­nja z drugimi slovenskimi mesti, kar bi vpetost kranja v slovenski prostor natančneje umestilo (omenjena je le primerljivost kranja z razvitimi evropskimi državami v petdesetih letih). izjemen gospodarski razcvet kra­nja je namreč v 20. stoletju, po obeh velikih vojnah, bil pogosto podoben, je pa v marsičem tudi odstopal od ostalega slovenskega prostora. Marija Počivavšek