BLASJUS THORRI*cI706+1786, kmet
p. Ursula	* + ,
Prevek 13, Ostrcž, Sv.Katarina,Polšnik
Thornas Thorri* 1755 Orešovna, ([Bartolomeus Thorri* 1744 + l pMM - gosta^Orlfr	M.Završnik-ZavrSje 1
Martin*786- pJ Joseph*c790- p. Vinzenz*793 814 Ge.KauŠek 814 Ur.Špitalar* Maria*797+6 *c784 - Orlek c786-Dornikovno8
I
Mana*
---T^lflillM—Ji
4. Mihael {SIME) Tori(Turi)*8l6ZaD Joseph TonCIuri)*822ZaD + í kfngf^mlinarT p.M.Poterpin*817 kroiač. p.Jera Laznik*+ DolF
-nfCKlfII Piti I r	T
Mathias Tori*841ZaD Frančiš ka*845ZaD Joscfa*857	Augusti
5.+922SkSv,mizar-p.885» Teresia*848ZaD DolH+954	+ 884D<
Elizabeta Pinter*855 Paulus*851ZaD Celje-samica	krojač- :
v	ji i
6 Franc*881	Dominik*896Trb
+945Trb-rudar	(Loke 100)
Josef*887 + 60Tr	Ju!iana*885 + 51Tr
Lcoo*888+22Tr	p.Očko
Tugomir*918 + 958Lju gled. &radio režiser p.Maria Mežnarič *918Nm+972Liu
¡I
Alenka W *947Lju tol.&prev. .Za vala
Bosilka B. Borut W *944Mar *949Ma p.MatjaŠiČ p.N.Štn
[
Savo Tory
ROD TORIJEVIH V ZASAVJU
Trbovlje, 1994
Samozaložba
ROD TORIJEVIH V ZASAVJU
Uvod
Priimek Tori je neslovenskega izvora, zato sem se zanimal že od leta 1950 dalje 'odkod in kdaj' so Toriji prišli v Zasavje. Predno pričnem s pripovedovanjem o mojem raziskovanju, par besed o sebi:
Savo Toiy - okoli 1.197S
Rodil sem se v Trbovljah leta 1919. Osnovna šola v Trbovljah, potem mala matura na klasični gimnaziji, dvorazredna trgovska šola, tretji in četrti letnik Trgovske akademije v Ljubljani. Leta 1940 sem se vpisal v Visoko ekonomsko šolo na Univerzi v Beogradu, kjer mi je pa Hitler preprečil študije leta 1941.
Ker je v Ljubljani postalo jasno, da bo treba mladim ljudem ali v hribe ali v internacijo, sem odšel v Italijo. Tu sem se preživljal kot pisarniška moč in plavalni trener do osvoboditve Rima leta 1944. Potem sem delal kot tolmač in prevajalec pri zavezniških vojaških komisijah za begunce in brezdomce. Od leta 1947 sem bil nastavljen pri Združenih narodih v Mednarodni organizaciji za begunce (IRO).
Leta 1950 sem z rodbino emigriral v Australijo. V Sydneyu sem zopet delal kot tolmač in prevajalec na sodniji, kasneje v državnih emigracijskih organizacijah do leta 1984, ko sem šel v penzion.
Vojaške, pa tudi kake druge uniforme nisem nikdar nosil. Političnim ali verskim stremljenjem sem se izognil. Mojega prezira do fašizma, nacizma, komunizma in verske fanatičnosti nisem izražal ne s puško v roki ne s kako drugo aktivnostjo ... pač nisem rojen junak. Ob domotožju sem ugotovil, kako ljubim svoj rod in zemljo na kateri sem se rodil - vendar se nisem nikdar počutil, smatral ali zavedal, da sem to ali ono. O domotožju bi lahko pisal., pa bi zvenelo nelogično. Bil sem eden prvih, ki je prišel na obisk v rodne kraje leta 1960, po devetnajstih letih odsotnosti. Kar se moje slovenščine tiče moram pojasniti, da v rodbini in na delu nisem govoril slovensko; le redkokdaj na obiskih prijateljev in znancev. Kot študent sem precej in uspešno
pisaril za šolske publikacije, pa tudi zgodbe, so sad moje domišljije. Sošolcem in sošolkam sem sestavljal ljubezenska pisma. V slovnici nisem bil nikdar močan. Vzpodbudne besede o mojem pisanju so izrekli tudi literati kot Ferdo Kozak, Jože Krajnc, Anton Slodnjak. Kjer je manjkalo znanje slovnice sem to nadomestil s fantazijo.
To pisarjenje o Torijih v in o mojih spominih na mladostna leta v Trbovljah, ne bom dal v korekturo.... hotel bi jih pustiti vnukom generacije, ki je z mano rastla v Trbovljah in Ljubljani v dobi 1919 -1941, dobi o kateri se malo piše in ve...
O ISKANJU TORIJEVEGA RODU
Začel sem s sestavljanjem rodbinskega drevesa leta 1950. V Australiji smo bili takrat precej izolirani od Evrope, pisma so potovala mesece... hotel sem pustiti sinovom in vnukom odgovor
kdo... kdaj... odkod naš rod...
Začel sem bombardirati z vprašanji mojega očeta, sorodnike. Oče se je že kar naveličal mojega nadlegovanja... "ne vem", "se ne spomnim", "saj se nisem zanimal za te stvari", "saj ni bilo nič pri hiši, da bi človek kaj podedoval".. V enem zadnjih pisem seje šalil "kaj bi ti vse rad vedel ...na koncu me boš še vprašal, kdaj je teta Ela zgubila nedolžnost."
Dobil sem nekaj podatkov, katere sem z leti počasi izpopolnjeval. Prišel sem do imena mojega pradeda, po ustnem izročilu je bil krojač v Dolu pri Hrastniku., ki seje utopil (ali
zapil?).. V vsakem pismu je bil kak spomin ali anekdota na tega ali onega.
V obdobju 1965 - 1968 so umrli teta Elca, moj oče, stric Rihard..konec informacij, četudi pičlih. Prekinil sem z raziskovanjem vse do nekako leta 1984.
Leta 1988 sem se lotil Matičnega urada v Trbovljah, kjer mi je ljubezniva matičarka Matešičeva, snaha sošolca iz trboveljske osnovne šole, dala na razpolago matične knjige za sto let nazaj - "starejše so vse v Arhivih Slovenije v Ljubljani, kakor tudi po raznih škofijah in župnijah" so mi tu povedali. Kar se škofij tiče je stvar zapletena, ker so bile Trbovlje vedno na meji med Štajersko in Kranjsko - to je ali Maribor ali Ljubljana.
No, v Trbovljah sem našel v rojstnih, poročnih in mrliških listih imena očeta, strice in tete, ded Dominik je bil že v hrastniških rojstnih listinah itd.. Istočasno o Torijih sem izpisal tudi nekaj podatkov o Mollih. Leta 1989 je sledil pohod na prijazno župnišče Sv. Jurij v Slovenskih goricah, kjer sem odkrival rodbino Gutsmandlnov. Mariborski Kolški so bili precej nekooperativni, pa sem jih opustil.
Leta 1990 sem se končno zaril v Arhiv Slovenije v Ljubljani iskat Torije. Nevešč kot sem bil, sem potreboval potrpežljivo pomoč uradnikov (Peter Strnad, Miklič, Zadnikar, pozneje tudi direktorica gospa Oblak-Čarni ter gospa Zupančič). Bilo je treba vedeti v katere okraje in občine so pripadala župnišča v 17., 18., in 19. stoletju; potem je bila neizmerna težava s čitanjem gotice in latinskega jezika. Včasih so bili vpisi spačeni, nečitljivi., z ogromnimi kolobarji in vijugami gotice...pač kakor je bil kaplan ali župnik izšolan ali., razpoložen. Z veliko nežnostjo in rešpektom sem listal preperele,
izprane liste - z malega sem bil naučen skrbno ravnati s knjigami.
Največjo pomoč v iskanju Torijev mi je nudil prof. dr. Franc Jakopin iz Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU) v Ljubljani.
O rodbinskem imenu Tori.
Pred drugo svetovno vojno je stric Rihard, ki se je malo amatersko ukvaijal z vprašanjem odkod priimek Tori trdil, da smo Toriji (on seje pisal po svojem očetu Tory) angleškega porekla, "najbrž kaki angleški rudarji, ki so prišli v Trbovlje začetkom 19 stoletja, da bi učili ljudi, kako se koplje premog". To teorijo sem nekako podzavestno podpiral do leta 1990. Šlo seje za tisti *y* namesto 'i' v imenu. Ded Dominik seje pisal Tory, tako tudi Rihard. Mojemu očetu je župnik Časi izdal rojstni list na ime Tori. Ko je ded, kije smatral da ga 'y' dela bolj imenitnega, protestiral, mu je župnik zavrnil, da naj kar ostane 'Tori*, ker je 'y' nemška črka in v slovenščini ne obstaja. Tako so v naši rodbini živeli ta fini ali angleški Toryji v Ljubljani in navadni, knapovski Toriji v Trbovljah. Moj priimek Tori sem spremenil v Tory leta 1950, ko sem emigriral v Australijo. Mislil sem, da me bodo australski Anglosaksonci sprejeli bolj z odprtimi rokami, če bom z ypsilonom (Anglež) kot z navadnim i (Italijan). Pa sem se zmotil: 'Dejgous' (posmehovalno ime za Sredozemce takrat) so bili, kljub temu, da so izgubili vojno, bolj popularni kot 'pomis' (Angleži). Kot povsod na svetu, je simpatija do špagetov in expresso kave prevladala...
Angleški TORY je precej razširjen priimek. Tory je tudi znano zgodovinsko ime pristašev konservativno - liberalne politične stranke.
V	Italiji je ime TURI (Sicilija), TORI, TORRI, TORICEL-
LI zelo pogosto. V malem mestecu San Carlo blizu Lucca v Toskani je skoraj tretjina prebivalstva Torijev. Na Finskem je znan priimek TORII. Na Japonskem je TORI ptič, kura, piščanec, perutnina, TORII pa je lepo izdelan vhod v obliki slavoloka, ki služi kot vrata, vhod v predhišni vrt, tempelj, park (krasne torije sem videl v Naru, Niko).
V	slovenščini je najbljižja beseda tur (=bivol, bik iz italijanskega tor o, kakor tudi hribček, vzboklina v zemlji (Turjak); ali pa tudi beseda torej (na Štajerskem tudi kot priimek).
Naš priimek TORI, v matičnih knjigah 18, 19 stoletja tudi THORRI, THORY, THORU, THORRY, TURI, TORY, je po mojem mišljenju italijanskega (laškega, floren-tinskega ali toskanskega, furlanskega) izvora.
Tu navedeni, različno vpisani priimki se vsi nanašajo na ime 'Tori'. Župniki in kaplani 18. stoletja so morali pač vpisovati rojstva, poroke in smrti tako, da je bilo njihovim nemškogovorečim predstojnikom bolj razumljivo; 'h* v 'Thori' je definitivno staro-nemška izgovorjava. Dvojni 'rr' pa je krstitelj povzel iz izgovora očeta (ali kdorkoli je prijavil rojstvo ali smrt), ki je izgovoril trdi, 'italijanski' 'rr' (in ne nemški, skoro grkajoč 'r').
'v' namesto 'i' so vpisovali, ker je 'y' takrat obstojal samo v nemški abecedi, in so z 'y' poudarjali, da se 'Tori' izgovarja s končnim 'i'. Ne slovenskih ne nemških priimkov ni mnogo, da bi se končavali na' i'. Nekateri vpisi Torijev so tudi napisani kot 'Torij', kar je nekako 'slovensko' kopiranje 'y' (ypsilona). Dalje so v etimologijo imena Tori ne bom spuščal, ker mi bodo strokovnjaki oporekali, češ, da sem rekel katero 'preveč' ali 'premalo'.
V Sloveniji je okrog 90 Torijev v telefonskem imeniku. Okoli Maribora je 17 Torijev, kar je po mnenju J. bržkone derivat imena Tori. V Dubrovniku je polno Toričev.
v
Ce imamo Toriji v Zasavju italijanskega prednika, se postavlja vprašanje:
Kdo. kdaj in na kak način je prišel italijanski prednik v naše kraje?
Je bil to vojak v vrstah kakega italijanskega (florentinskega, furlanskega) plemiča, ki je s svojimi četami hitel ob Savi na pomoč avstrijskim, madžarskim ali hrvaškim vojskam, ki so se borile proti Turkom-? Je fant mogoče odvrgel šlem in helebardo, ko je videl na pobočju Podkuma brhko pastirico, dezertiral, nadomestil meč z motiko, poročil pastirico in pričel kmetovati na Kumljanskem?
Je bil to kakšen hlapec, služabnik, pisar ali stražar laških grofov, baronov, ki so se tu naseljevali ali trgovali že pred Valvasorjem?
Cestni delavec, kamnosek iz Furlanije? Potomec starih rimskih kolonov?
Najdenček iz okolice Trsta, ki gaje kak kmet vzel za svojega? Ta in druga domnevanja moje bujne domišljije naj bi pripeljala prvega Torija v Zasavje. Dejansko nisem nič odkril pa bom prepustil nadaljno raziskovanje potomcem potomcev. Mogoče s kompjuterji? (kijih iz neznanega razloga imenujete računalniki?)
Mogoče je kakšen Tori v urbarjih ali zemljiških knjigah 18. ali celo 17. stoletja?
Pustimo domnevanja in naj vam povem kaj sem o Torijih našel črno na belem v matičnih knjigah in ustnih sporočilih.
Najstarejši najdeni Tori je BLASIUS (BLAŽ) THORRI, kmet (Bauer), ki je umrl na Preveku 13, Ostrež, kar je pripadalo pod cerkev Svete Katarine, dne 18. junija 1786, ter bil pokopan na Polšniku. Bil je 80 let star (kar je bila za tiste čase lepa starost). Moral je biti torej rojen okrog 1.1706. A kje???
Poročil se je Blasius z neko Uršulo, ki je umrla 29.4.1789, stara 63 let.
Polšnik z okolico
Ta Blasius je imel z Uršulo
1) Sina Thomas (Tomaža) Thori, rojenega 16.12.1755. Bil je gostač (Inwohner), živel je na Orleku štev. 1, kmetija se je imenovala Orešovna, poročen je bil z Marijo Bäsch (Baš).
Cerkev sv. Katarine na Ost rezu. Tu je bil pokopan Blaž Thorry
2)	Za drugega sina Blasiusa so že vprašanja. Poročna knjiga 1717/1768 Svibno ima vpis, da seje "dne 13.2.1764 20 letni Bartolomeus (Jernej), sin Blasius Thorrija in Uršule poročil z Marijo Završnik, hčerko pokojnega Mihaela in Ivane Schaverschigk (Završnik?). Njihov dom je naveden kot Završje 13, ki spada pod Dobovec, kar je precej oddaljeno od Blasiuseve domačije na Preveku (Polšnik). Seje Bartolomej-Jernej priženil v Završje 13? Izgleda tako, ker je bila poroka v cerkvi Sv. Mihaela v Završju in ne v cerkvi Sv. Katarine na Ostrežu.
3)	Tretji sin Blasiusa naj bi bil Blas (Blaž ali Blaš) Thorri, ki je umrl 11.12.1811, 74 let star, kmet in vdovec v Unten Pragratschof (Dolnji Prevek?). Ampak ker imam samo njegovo osmrtnico, nimam nikjer podatkov kako je bilo ime njegovemu očetu in materi. Ker pa je imel isti naslov, smatram, daje kot prvorojenec Blasiusa, ki so ga tudi krstili za Blaža, podedoval očetovo kmetijo na Preveku 13. Poročil seje Blas z Katarino Kotar.
Toliko podatkov torej o treh sinovih Blasiusa: Tomažu, Bar-
tolomeju- Jerneju in Blažu.
V generaciji Blaža pa sem dobil še:
1)	Valentina, ki je 26 let star poročil dne 16.2.1784 Heleno Kovatz (Kovač), s katero je imel 7 otrok, in bil posestnik (Hiibler) na Žešku 15, Veliki Mamol. Umrl je 29.12.1835, 82 let star. Mamol je bližje Preveku kot Završje/Dobovec in je pripadalo Polšniški župniji. Vprašanje: Je bil Valentin Blasiusev sin?
2)	Martina, ki je umrl, 70 let star, dne 29.8.1799 v hiši štev 3. Nič drugega ne vem o njem.
3) Jožefa iz Osredka, ki je poročil Uršulo, s katero sta imela 7 otrok. Od Jožefa nimam nobenih drugih podatkov, sklepam le iz otroških rojstnih let, da je bil Blaževe generacije.
Moja povezava vseh teh sorodstev je približna, domnevna in nekako po posluhu.
Toriji so se množili po Polšniku, Preveku, Mamolu,
v
Sklendrovcu, Orleku. Bili so posestniki, kmetje, polkmetje, gostači, užitkarji, mlinarji, kovači, mizarji. Neki Joseph Ton, kije umrl leta 1841 v Gornjem Mamolu 15, 36 1/2 let star, je bil celo vpisan kot 'dezerter'. So ga ustrelili, ker ni hotel služiti cesarja?
Nadaljnih pokolenj teh generacij ne bom opisoval, ker o njih ne vem več kot to, kar je v rodovniku vpisano.
Savo Tory in njegov pogled iz Ostreža na Prevek, kjer so kmetov ali Toriji v IS. stoletju
Na zadnji strani rodovnika so rojstva, poroke in smrti Torijev, katere ne uspem uvrstiti v rodove. Za mene je največja uganka vpis v poročno knjigo Polšnik 1784/1812, ki glasi:
Dne 9.11.1812 seje poročil Mihael Thori, 31 letni kmetov sin, gostač in kajžar, s 25 letno Barbaro Medved, deklo, ki služi v Prapretnem in je po rodu iz Spodnjega Mamola. Poročenca imata za naslov Prevek 13 (!) kar se ne ujema z poročno knjigo Dobovec 1798/1812, ki glasi: Dne 12.1.1805 se je poročil 24 letni Mihael Thorry vulgo Seničar, sin Blaža in Katerine Kotar, z 19 letno Elizabeto Pečnik. Naslov: Završje, Dobovec. Oba Mihaela roiena 1781. oba iz Preveka 13 ?? Vemo, da se je Miha - Seničar, rojen na Preveku 13, preselil (priženil?) z ženo Elizabeto P. na Završje/Dobovec, kjer sta imela Marijo *1808, Apolonijo *1811, Miha - vulgo Šimeta *1816, Katarino * 1819, dvojčka Gregorja in Jožefa *1822, Barbaro * 1823 - vsi krščeni v cerkvi Sv. Mihaela, Završje. Vemo, da sta imela Miha in Barbara M. dva otroka, Jakoba * 1817 in Agnes *1820, oba rojena na Preveku 13, krščena v cerkvi Sv. Katarine, Ostrež (par sto metrov od Blažove kmetije Prevek 13). Ali je imel Blaž v hiši kakega brata (gostača?), ki se mu je istega leta (1781) kot Blažetov Miha - Seničar rodil tudi sin, ki gaje krstil tudi za Miho? Samo, da mi delajo preglavice 200 let kasneje ?!
Kako je šlo ime Tori naprej od Blaža in Katarine Kotar? Imela sta tri sinove, Gašparja, Jožefa in Miha - Seničarja.
—	Gašpar je ostal na očetovi kmetiji, Preveku 13,
-	Jožef se je poročil z Uršulo Planinšek v Gro..?. Otrok? Posestvo? Kje? Ali pa je Jože, poročen z Uršulo Planinškovo isti kot Jože poročen z Uršulo Pečnikovo (na peti strani rodovnika med 'rodovniško neuvrščenimi')? Se
je mogoče Jože poročil dvakrat, prvič s Planinškovo potem s Pečnikovo, obe Uršuli? (Jože in Planinškova sta v poročni knjigi Dobovec 1788/1815, Jože in Pečnikova pa v rojstnih knjigah njihovih dveh otrok, Št. Jurij pod Kumom 1798/1830.
— Miha - Seničar, kot že omenjeno, seje priženil, kupil ali dedoval od Pečnikovih kmetijo (pozneje napravil mlin) v Zavrsju.
GAŠPAR na Preveku 13 je imel sina Matijo *1809, ki seje, 50 letni, poročil z ljubljansko najdenko, 25 letno Elizabeto Kos, (na zdravje Matija!) Matija je zapustil kmetijo na Preveku 13 sinu Francu *1870. Franc je okrog leta 1902 precej obširno kmetijo prodal in odšel kmetovat v Št. Janž na Dolenjskem. Ustno izročilo pravi, daje "prodal, ker je bila kmetija na jako vetrovnem položaju, pa tudi, ker je imel razprti je z sosedi". Franc je imel tri sinove: Ivana, Franca in Antona.
Na grobu kovača Antona na Polšniku
Ivan in Franc sta odšla z njim v Št. Janž, Anton pa seje izučil za kovača in odprl kovačijo v sedanjih Tepah. Hiša še sedaj stoji z napisom
Anton Tori - kovač v Pasjeku (kot seje ta del Tep takrat imenoval). Kovačijo je nadaljeval njegov sin Anton *1922. Drugi Antonov sin Jože *1924, ki živi na Savi 4, upokojen vlakovodja (strojevodja ali mašinfirer po trboveljsko). Stanuje v bivši železniški čuvajnici, prijazen človek, mi je obrazložil celo vejo Torijev nazaj do Gašpaija.
Miha - Seničar, ki je imel kmetijo in pozneje tudi mlin v Završju/Dobovec, kjer danes gospodari neki Vokač (vulgo) Jože Garmuš, je imel tri sinove in pet hčera. Najstarejši Mihael - Šime je podedoval kmetijo po očetu, od dvojčkov Gregor-ja in Jožef-a je ostal samo Jožef, revček Gregor je umrl istega leta kot je bil rojen; Apolonija se je poročila s Šmergutom, druga dekleta nisem v knjigah zasledoval, ker sem se radi časa moral koncentrirati le na linijo Torijev.
—	Miha - Šime in Maria Poterpin sta imela (med drugimi brez nasledstev) sina Matijo in Mihaela.
—	Matija je postal imeniten mizar v Trbovljah in okolici, se poročil z Elizabeto Pintar, s katero sta imela pet otrok, vsi rojeni v Trbovljah. Franc je bil rudar, bržkone so v rudniku delali tudi Jožef, Leopold in Dominik. Julijana, ki je umrla leta 1951, je poročila Očkata, s katerega sinom sem se tudi razgovaijal v Trbovljah, v koloniji 'Na Njivi'. Šimetu je med leti 1851/1857 plaz po velikem deževju odnesel in razbil mlin v Završju. Zato je najbrž prodal kmetijo v Završju in odšel preko reke Save v Gabersko v Trbovljah. Sin Mihael je bil že rojen v Gaberskem. Ali se je priženil ali mu je oče Šime kupil kmetijo "pri Pečniku" pod Sveto planino, ni znano.
Nagrobna plošča Mihe Torija na Sveti Planini
Sveto planinski Miha je bil podjeten človek, vodil kmetijo, nekaj časa celo mlin, šel dvakrat na sezonsko delo v Združene države Amerike, da bi z dolarji podprl kmetijo, se poročil dvakrat (s Cilenškovo vdovec?), imel kup otrok
Pokopališče na Polšniku - pogovor z oskrbnico cerkve
(baje celo nezakonskega sina z neko učiteljico v ZDA). Po fotografiji sodeč je bil majhen žilav človek. Med otroci se bomo koncentrirali na Filipa, rudarja v Zagorju, katerega vdova Štefanija Štarkelj še živi pri sinu Janezu v Zagorju ob Savi. Tudi Filip je bil pod jeten Tori, saj je še kot 75 letni penzionistrazvažal in prodajal premog v zasavskih dolinah. Povozil gaje vlak, ko je koračil po progi med Zagorjem in Renkami. Njegov prvorojenec Franc je bil znan gostilničar na Ižanski cesti v Ljubljani. Sedaj gaje bolezen pritegnila na invalidski voziček. Francov sin Franc junior, katerega kličejo Aci pa uspešno vodi malo tiskarno v Ljubljani. Drugi Filipov sin Janez, muzikant, se je tudi spustil v business povezan z računalništvom, grafiko in tiskom v Trbovljah in Zagorju. Janez, katerega sem spoznal pred tremi leti pri raziskovanju rodu Torijev, je po četrtem pokolenju moj 25 let mlajši bratranec. Bilje in je še v veliko pomoč pri genealoškem raziskovanju. Janezova sinova Milja in Jure zaenkrat še študirata.
Mihova Torijevi na
Druga Mihova žena Ida Cestnik mu je rodila štiri otroke. Anton in Pepca sta padla kot partizana. Alojza so Nemci ustrelili iz zasede. Sestra pepca "je v družbi partizanov sedela okrog prvomajskega ognja, ponoči, pred cerkvijo na Sveti planini. Peli so rodoljubne pesmi, Nemci pa so jih bombardirali iz doline. Pepco je zadel šrapnel.. kar sklonila se je in padla.. "Alojza je ubil električni tok v hlevu na domačiji. Njegova hčerka Anica je poročila Murna in sedaj gospodari na kmetiji v Gaberskem.
— Jožef Tori (ponekod tudi Turi), Seničarjev drugi sin, Šim-etov brat, dvojček z Gregorjem, kije umrl ob rojstvu, in moj praded, je že v mladih letih hodil iz doma v Završju v trboveljsko dolino, kjer so ob Savi gradili železnico Dunaj - Trst. "Prenašal je geodetska merila" sem slišal od očeta. Kasneje se je izučil za krojača, poročil z Jero Laznik, domačinko z Dola pri Hrastniku, "kjer sta krojila in šivala obleke in uniforme gosposki hrastniške Steklarne. Imela sta tudi malo gostilnico poleg krojačnice. Ob nedeljah in praznikih je igral trompeto, ko so plesali po maši pred cerkvijo sv. Katarine" (= hrib med hrastniško in trboveljsko dolino). Pravijo tudi, da "je bil vesel in zabaven človek, ljudje so ga imeli radi". Jožefovo osmrtnico sem našel v mrliški knjigi 1886/1920 na Dolu pri Hrastniku. Umrl je 8. decembra 1886. Vzrok smrti "Rttck und Schlugfluss infolge Ertrinkung". Ne vem kako bi prevedel: 'Ertrinkung* je utonitev, utopitev. Ali je revež utonil (decembra?) ali se ga je napil, ali se je zadavil s kako tekočino...? Na stari rodbinski fotografiji izgleda majhen, pravi krojač tistih časov (znider so rekli v Trbovljah).. Z dobrodušnim nasmehom...
Jožef je imel z Jero tri otroke: Auguština, Jožefo in Dominika.
— Auguštin je bil tudi krojač (in lastnik zemljišč) na Dolu in v Trbovljah. Pravijo, da "je mnogo pil., in seje zapil..". Bil je neporočen. Umrl je dve leti pred svojim očetom. Oba pijanca - moj praded in moj prastric..? (De mortibus nihil nisi bene...)
Dominik Tory - avtorjev stari oče kot mladenič
—	Jožefa se tudi ni nikdar poročila. Imela je nezakonskega otroka, ko je bila 24 let stara. Krstili so ga za Dominika. Krstni boter je bil Jožef in brat, moj ded Dominik Tory. Jožefa je umrla v lepi starosti 97 let v Celju, Cankarjeva 2. Nič ne vem o njej; čudim se, dajo moj oče ni nikdar omenil.
—	Dominik (tisti kije 'reformatorsko' uvedel ypsilon v naš priimek) seje izučil za trgovskega pomočnika pri Kramerju v Trbovljah. (Kramer je imel trgovino z mešanim blagom na trgu pred farno cerkvijo; od Kramerja jo je kupil Pavlin, kije trgoval do 1941). Obiskoval je kasneje trgovske tečaje v Celju in se s pridnostjo povzpel od komija do poslovodje v rudniškem konzumu v Trbovljah. Bilje lep možakar, čist, lepo oblečen, ni pil, prijetnega značaja, mogoče malce ambiciozen. Bil sem osem let star, ko je umrl, dobro se ga spominjam. V tistih časih si fant ne bi mogel želeti boljšega starega ata. Poročil se je s hčerko rudarskega paznika, bivšega kmeta s katero sta imela 5 otrok. Najstarejši
Stari oče Dominik Tory kot poslovodja rudniškega ko/izuma do
okoli I. 1920
Rihard se je izučil za trgovskega pomočnika v manufakturni veletrgovini Mayer v Ljubl jani. Kasneje je napravil kariero kot trgovski potnik (takrat lepše imenovan "zastopnik") Tekstilne tovarne Jugočeška v Kranju. Poročil seje lepi Riko, kot so takrat klicali elegantnega donžuanskega Riharda, z Hedviko (Hedo) Sartori, hčerko dobrostoječega ljubljanskega purgerja, katerega predniki so bili znani italijanski gojitelji sviloprejke okrog jezera Como. Mala in bistra teta Meda je bila simpatičen original. Potrpežljivo je prenašala moževa osvajanja ženskih src. Preživela je vso žlahto njene generacije in bila do smrti ostrega razuma in odličnega spomina. Rihard in Heda sta imela Tugomirja, Nado in Savo (ali Savico kot smo jo klicali).
Nagrobna plošča Torijevih na Sveti Planini
— Tugomir, lep in zelo razposajen otrok, seje posvetil teatru že v študentovskih letih. Istočasno pa je risal avione, sodobne in futuristične. Po vojni je postal popularen radijski igralec in režiser, celo v film se je spustil. Zahrbtna bolezen
gaje mladega pobrala iz ljubljanskega kulturnega življenja. S prijetno ženo Mičo, hčerko gostilničarja in mesarja v Novem mestu, sta imela sina Iztoka, ki seje vrgel po očetu na gledališko in v zadnjih letih TV režijo. Iztok mi je bil in je še v veliko pomoč pri iskanju Torijev. Poročen je z lepo juristko, sedaj predsednico sodišča v Ljubljani, Nevenko rojeno Belič. Njuna mladina, nadebudni Uroš in Živa še študirata.
—	Nada s katero sva skupaj rastla in v šolo hodila, je bila prava kontradikcija brata Tugomirja - mirnega, blagega značaja. Z možem Mirom Webrom imata Marka in Alenko, ki odlično obvlada špansko, italijansko in angleško.
—	Sava, (pardon, Savica., tudi s sedemdesetimi..) je bila vesel, živahen otrok. Poročila seje dvakrat, prvič z juristom Frane Bradačem, potem pa s komercialistom Mlakarjem. Preselila seje takoj po vojni iz Ljubljane v Maribor, kjer še živi. Bosilka iz prvega zakona, Borut iz drugega, oba s potomci, tako daje Sava že štiri leta prababica.
—	Milka (Ljudmila) Tory, lepa teta, katero nisem nikdar poznal, ker je umrla 10 let predno sem se rodil, je doštudirala za učiteljico, nekaj časa je poučevala na Vodenski šoli v Trbovljah. Poročila se je zelo mlada z direktorjem zagorskega rudnika ing. Ferencem (po domače Fery) Heutmanom (po rodu Madžar). "Nosil jo je na rokah" je pripovedoval moj oče. Kljub vsej ljubezni je revica za pljučnico umrla, komaj 24 let stara.
—	Angela Tory, ali kakor smo jo klicali Elca, tretji otrok Dominika in Marije (trije otroci so pomrli kmalu po rojstvu), je bila tudi učiteljica v Trbovljah. Leto dni po smrti
Mija in Elza Tory
v
sestre Milke, jo je vdovec Heutman zaprosil za roko. Živela sta srečno 13 let do Heutmanove smrti (srčna kap v Grazu, Austrija). Vdova Elca, brez otrok, se je preselila v Ljubljano, kjer je živela do smrti. Precej mi je pomagala kot lačnemu študentu.
— JožeTori, moj oče, je končal učiteljišče v Ljubljani. Učitel-jevalje v Trbovljah od 1912 do 1957 na osnovni in obrtniški šoli na Vodah in v Revirjih v rudarski šoli. Poučevanje je
Jože Tori kot avstrijski poročnik - leutnant, v Mostarju 1. 1915
Milka Tory
Nagrobna plošča na pokopališču v Trbovljah, ki jc ni več
Bratranec Pavle Krulej, teti Elca in Mia ter avtorjev oče Jože Tori leta 1910
prekinil med I. svetovno vojno, ko je služil austrijskega cesarja v Mostarju in za časa nemške okupacije. Znanje bil kot strog učitelj, ampak dober pedagog. Generacije Trboveljčanov so mu hvaležne., nekateri več., nekateri manj., kolikor so pač ljudje razsodni.
Teta Elca (Angela) na poročni dan z ing. Fery-jem (Fran-com) Heutmanom, direktorjem rudnika Zagorje
Poročil se je takoj po prvi vojni z mlado poštarico iz St. Paula pri Preboldu Marijo Gutsmandl, kije bila premeščena v Trbovlje in v nekaj letih postala upravnica pošte Trbovlje I. Jože in Marija sta dala življenje meni in bratu Ljubotu. Srbska imena Savo in Ljubo so rezultat očetovega navdušenja nad srbsko zmago nad Austrijci in Aleksandrovega združenja Južnih Slovanov v konglomerat Jugoslavije...taki so bili časi., kaj hočeš... O sebi sem že pisal v uvodu. Da dopolnim generacije Torijev, bom vključil še moja sinova Crisa (Cristiano) in Andreja (Andrew). Prvi seje z malo šolanja dobro uveljavil v mesni industriji v Sydneyu, Andrej pa ima veliko delavnico za mikrofilmske usluge.
Crisov sin Paul je avtomehanik, hčerka Gina, ki je diplomirala na univerzi v Marketing & Economics, pa dela kot puhlic relation in marketing pri inozemskem podjetju za uvoz alkoholnih pijač. To leto seje poročila z Australcem Williamom... Otroci se bodo pisali Ainste... Nič Torijev ne bo, bom moral počakati na Pauleta...
Jože Tori z učenci rudarske šole v Trbovljah 1.1960, skupno z /4. Vahtarjem
ali pa na Andrejevega Andrejčka (Andrew, junior), ki še hlače drsa v šoli. Tudi njegova sestra Danielle, (princesika mojega srca) ne bo imela Torijev, ko se bo poročila. Dosti sem povedal o mojih... ampak o njih največ vem.
- Mia (Marija) Tory je bila zadnji Dominikov otrok. Lepa, temperamentna ženska. Poročila se je mlada z Jožetom Moll-om. Njihov edinec Bojan je bil moj najljubši bratranec. Študiral je na univerzi montanistiko, ampak bolj so mu ležali jeziki... Po zadnji vojni je poučeval angleščino na univerzi, prevajal itd. Poročil se je z Dušo, hčerko doktorja Volavška.
Moj ljubljeni stric Jože Moli, tudi on prenapeti jugoslovanski nacionalist, je umrl za tifusom v koncentracijskem lagerju Dachau. Teta Mia je tragično končala svoje življenje v Ljubljani.
S tem bi bila moja linija Torijev končana.
Pri sestavi rodovnikov se pojavijo vedno novi podatki, nove informacije. Tako sem leta 1991 z Janezom Torijem zasledil Jože Tori-ja, župnika na Otočcu na Krki. V telefonskem pogovoru mi je dal podatke o svojih prednikih, ki sem jih vključil v rodovnik. Od župnikovega pradeda Jakoba (*1831) nazaj nisem uspel povezati s prejšnjimi generacijami. Je pa bil 'eden naših', eden Torijev, saj je Jakob gospodaril na Mamolu. Ta je bil kar gosto poseljen s Toriji.
To bi bilo na kratko o rodu Tori-jev od Blasiusa pa vse do Janeza in mene - vse kar sem našel v knjigah in slišal po ustnih izročilih.
Ponavljam, da je sestava Tori (Thorri, Thori, Thory, Turi, Tory) rodovnika po mojem iskanju nekompletna, pri nekaterih povezavah rodov samo domnevna.
Moj prvoten namen je bilo, da sestavim rodovnik moje rodbine. Šele leta 1990 sem se začel zanimati za rešitev uganke
kdaj, kdo in odkod prvi Tori v Zasavju?
Če bi živel v Sloveniji bi iskal in brkljal še naprej, odnosno nazaj. Tako pa prepuščam, kot že rečeno... kdorkoli Torijev se bo zanimal, da bi ta opis izpopolnil, dodal, popravil...
Sydney - Washington, oktober 1993
BLASIUS TI10RRI * 1706+1786, kmet. p.Uršula Prevek 13, Ostrež, Sv. Katarina, Polšnik Blaš Thorri *1737 +1811, kmet, p. Katarina Kotar *1737 +1810 Prevek 13, Ostrež, Gašpar*1769 +1835 p. 1792 Barbara Poboljšaj ""l 771 Uršula* 1793+1856 Marija »1797 Gcrtruda *1800 Marija* 1803 Katarina* 1806 Ana *1812
Mat ¡as »1809, p. 1859 Eliz. Kos, Prevek 1 Joscph * 1865 +1915 Josepha*1860 Maria *1862 Ivan *1873 +1957 Franz »1870 Prevek +1932 Št. Janž
Anton *1897 Prevek +1979 Tepe, Kovač Anton *1922, Tepe, Kovač Kari* 1927 Štefka
Jože *1924, Tepe, vlakovodja
Ivan Franc
Agncs *1773 Agnes *1774 Maria *1776
Joseph * 1784 p. 1806 Uršula Planinšek
Mihael (SENIČAR) *1781 Prevek 13 p. 1805 Elizabeta Pečnik *1787, kmet in
mlinar, Završje/Dobovec
Maria * 1808 Završje/Dobovec
Apolonija*1811 (p. Schmergut) Završje/Dobovec
Elizabeta »1813 Završje/Dobovec
Katcrina * 1819 Završje/Dobovec
Barbara * 1823 Završje/Dobovec
Gregor * 1822, Završje/Dobovec
Mihael (ŠIME) Tori (Turi) *1816 Završje, p. M. Potrpin »1817
Mihael »1863 Gab. Trb. +1952 Sv. Planina p. Cilenšek I p. Ida Cestnik II Mihael *1898 +1912 Francka * 1906 +1953 p. Tomažin Paula p. Zakonjšek Marija p. Kralj, Cleveland
Filip *1908 +1983 Zagoije, rudar, p. Štefanija Štarkelj *1910 Franc *1932, gostilničar
Franc *1956, Ljubljana, tiskar Andraž *1981 Anica * 1938, Zagorje p. Aleksič Marjana A. *1959 Marko A. *1964 Janez *1944 p. Dani Klančišar »1951
Mitja »1972 Jure »1975 Anion »1915+1944 Berta »1916+1948 Pepea*1921+1944 Alojz »1918 +1951
Anica * 1948, p. Mum Anči M.* 1974 Manca M. »1976
Mat ias * 1841, Završje +1922, Mizar, p. 1885 Elizabeta Pintar »1855 Franc »1881 +1945, Trb., rudar Josef»1887 +1960 Leopold »1888+1922 Dominik »1896, Trbovlje (Loke 100) Juliana * 1885 +1951 Trbovlje, p. Očko Frančiška * 1845, Završje Teresia »1848 Paulus »1851 Josefa Gabrsko Trbovlje Joseph Tori (Turi) »1822, Završje +1886 Dol/H., krojač p. J Laznik »+ Dol/H. Josefa »1857 Dol/II. +1954, Celja - Samica
Dominik+1881 Tib. Auguštin »1854 +1884 Dol/H, krojač - samec Dominik Tory »1859 Dol/H. +1927, Trb., Poslovodja Konzuma, p. M. Kos »I860 +1931 Trb. Rihard Tory »1884 Trb +1968 Lju-trg. pot. p. H. Sartori »1886 +1983 Tugomir»1918 1958 gled.&radio rež. p. M. Mežnarič Iztok »1947 gled&TV rež. p. N. Belič »1950 sodnica Uroš »1973 Lju. Živa »1977 Nada »1919 Lju p. Weber
Alenka W. »1947 Lju tol&prev. p. Zavala
Maya Zavala »1986 Ecu Marko W. »1950 Lju p. J. Harmel »1953 Lju Špela W. »1979 Sava »1923Lju l.p. Bradač,2.p. Mlakar Bosilka B. »1944 p.Matjašič Matea M. »1969 p. Golob Klemen G. »1989 Borut M. »1949 David M. »1972 Rene M.»1975 Jože Tori »1889 +1966 Trb., uč. - p. 1918 Maria Gutsmandl, poštna upravnica, »1893 +1934 Trb. Savo Tory »1919, prevajalec, p. 1944 Rim - Enia Spina »1915 Cristiano »1940 Rim, mesna ind., p. 1962 M Borden »1942 Gina »1967 Sydney, p. 1993 W. Anstee Paul »1971 Sydney
Andrew »1951 Sydney, microf. ind., p. »1974 J. Golan *1952 Danielle »1979 Brisbane Andrew *1985 Brisbane Ljubo Tori *1921 Tibovlje +1993, Ljubljana - Kom. dir.,
p. Justa Pire vd. Boben *1913 Bled.+1984 Ljubljana Ljubo »1949, Bled. kom. agencija p. Miša Godec »1951 Milka Tory * 1885 +1909 Zag. uč., p. 1905 F. Heutman »1870 +1924 Elca Tory *1887 Tib. +1965 Lj..uč.,p. 1911 F. Heutman »1870+1924 Mia Tory »1890 Tib. +1952 Lj, p. J. Moli, »1880 Trb. +1945 Dachau Bojan (Peter Moli) 1912 Trb., prevajalec, p. D. VolavSek »1917 Bartolomeus Thorri »1744 +1804 p. 1764 m. Zavržnik - Završje 13 Geoig »1770 Maria *1796 Martin * 1729 +1799, hiša St. 3
Valentin *1753 +1835, prosti kmet, Žešk 15, Mamol, p. Helena Kovatz »1760 +1828 Anton *1787 +1806 Maria »1793 Georg *1798
Jakob * 1801 p. Maria Rothman
Agnes * 1825 +1840 Lorenz »1790, kmet, Želk 15 p. M. Odlazek Gregor*1819 +1850 Joseph *1824+1842 Uršula *1826 Agnes *1833 p. Zore
Mateus *1821, kmet in mlinar, Šu 13, p. A. Drobne Johan *1854 Martin »1851 +1865 Maria »1857 Mateus *1863 Joseph *1805 +1884, Šklendrovec 32 p. M. Oiber Bartolomej »1837
Thomas Thorri *1755, Orešovna, p. M. Baž - Gostač, Oilek 1, St. Lenart Martin *1786 p. 1814 Ge. Kaušek *1784 Orlek Joseph »1790 p. 1814 Ur. Špitalar »1786 Domikovno 8 Vinzenz*1793 Maria *1797 +1867 Johanes*1799
SPOMINI NA TRBOVLJE 1919 -1941
Človeku, ki se izseli, se spomini na kraje, stavbe, poti, ljudi, njih besede in dogodki bolj globoko vklešejo v spomin kot onemu kije ostal doma.
ODA TRBOVLJAM
Prekleta, obupna in divna doli na, kjer je človek izkljuval iz tvojih grudi črno zlato, ob zvoku tvojega imena so se zgražali meščani Ljubljane...
daj da ti za pojem odo mojega prezira v prvih letih moje mladosti...! potem beg.....čas teče.....
in oda je poslala rapsodija ljubezni, opravičil, nostalgije -rapsodija polna sladkih spominov, ki so postajali svetli in črni kot
premog, ki si ga bljuval.J Trbovlje.....oprostite.
Nimam potomcev, ki bi doumeli ta krik domotozja.
Samo vam Trbovlje, je razumljiv sladek spomin
..na pogled in ples prvih snežink... tako hitro in okrutno
pokrite s črnim prahom revirja
..na prve korake na lesenem ganku 'za staro bolnico'
..na sivkasti prah., rjavkasto blato... tvojih cest
..na zelena, po smreki dišeča pobočja, ki pokrivajo tvoje hribčke
..na izzivalno aujbiksanje tvojih pijancev
..na pomladne trobentice, teloh in zvončke, ki so pokrivali
z snegom prepojeno črno grudo ..na pritrkavanje zvonov svetega Martina, Miklavža, Ane ..na vso tvojo grobost in žilavost i' senci Svete planine, Mrzlice, K uma-!
Sprejmi me, izgubljenega, v svoje naročje-!
Osrednji del Trbovelj l. 1923
KRST
V črno - lakirani japonski škatli je mama držala svoje dragocenosti, en prstan, imitacijo biserne ogrlice in drugo drobnarijo. Kot otrok sem občudoval velik srebrn kovanec, zavit v košček žametnega blaga. Večkrat sem vprašal odkod kovanec...? Oče je vedno na kratko pretrgal moje drencanje: "..ti bom povedal... ko boš malo odrastel.." Odrastel sem, pripravljal sem se že, da grem v gimnazijo. Srebrni novec pisan v cirilici, z glavo kralja Petra in n jegovega sina Aleksandra, me je še vedno zanimal... takrat mi je oče povedal:
Osemnajst dni sem bil star, ko so me krstili v farni cerkvi. Trbovlje so bile še zasedene od osvobodilnih srbskih čet. Moj krstni boter je bil moj antišvabski, srbofilski stric Jože, kije prepričal očeta, da me krstijo na ime Savo - prvo srbsko ime v Trbovljah. Ko so izstopali iz cerkve - mama me je nosila,
Rudniška stanovanjska hiša v Trbovljah za "špitalom", v kateri se je avtor rodil 22.6.1919
stric, stara mama Tory in oče zraven - se jim je približal sbski poročnik: "Da vam čestitam i želim sreču! Kako ste ga naz-vali?"
Ponosno, z gromkim glasom je odgovoril stric: "Savo!" Poročniku so se zarosile oči.. Ni si mogel predstavljati, da bo slišal to ime v švabsko - govorečih Trbovljah (tudi slovenščina je bila njemu švabski jezik)... Posegel je v žep in mi položil na prsi petdinarski srebrnjak: "Da bi bio sretan!"
Po mamini smrti je ostal kovanec v očetovi pisalni mizi... Okrog 1952 leta mi gaje nekdo prinesel v Australijo. Za osemnajsti rojstni dan sem ga podaril vnuku Pavlu z željo, da preide na njegovega sina...
da bi bio sretan...
1992. Srbskih vojakov na trboveljskem trgu ni več, ker ni več švabskega cesarstva, streljajo pa njihovi potomci na Bosance. V grobovih pa se obračajo moj stric Jože, moj oče in mnogi drugi... ker so se zmotili in oboževali napačne bogove...
ZGODNJI SPOMINI
Megleno.....komaj sem shodil.....Malčka, naša služkinja, me
je prinesla na pošto k mami. Peclinarca Urška mi je dala v roko velik, črn žig... ki pa je bil pretežek... Z rdečim voskom so žigosali pakete. V velikem loncu je bil pop ali klej ali lim (moka in voda), s katerim so lepili lističe z naslovi na žakljovinast ovitek... Ko je prižgala svečo pod voskom, so rdeče kaplje padale na špago.. ko so je napravil kupček vročega voska, je vanj vtisnila ogromen pečat., imenitno je zadišalo... lim pa je smrdel...
P oš ta rc a Micka (Marija) Tori - mama okoli I. 1917
Črnilo na mamini pisalni mizi je bilo vijoličasto... bog ve zakaj 'vijoličasto'?... Mama je imela vedno vi joličasti palec...
Ljubo je bil dve, jaz štiri leta star. Po kosilu so naju nagnali spati. Nisva mogla, pa sva stala na poscani postelji in se igrala 'sokolsko vrsto'... kot sva videla z okna na cesti, kako so korakali Sokoli v uniformah., črno - rdeče kape s peresom... Oslinila sva palec in ga pritisnila na steno... kdor je namalal več 'sokolov' je zmagal. Zmagal sem vedno jaz, ker sem bil večji... Lenka je prišla in vpila da "sva s hudičem" ker maževa zid...
V oboku vrat med spalnico in jedilnico sta bila dva haukeljna na katere sva obešala telovadne kroge, trapec ali pa gugalnico.
Dobila sva jih za Božič.....kasneje, ko sva hodila že telovadit
k Sokolu. Tu sem se produciral pred Ljubom... imela sva nastop.. Jaz sem bil Piki... Ljubo pa gledalec, publika, občinstvo. On bi moral samo ploskati, ko sem izvedel vajo... pa ni
Mama Marija Tori 1.1917 kot poštna pripravnica - poštar Kune j, pred staro pošto v
Trbovljah - Vode
hotel ploskati... samo cmeril se je, da hoče gugalnico in ne krogov.... Bil sem ves rdeč v obraz od jeze... no, potem sva se potolažila, dala gugalnico in se guncala... visoko v zaletu sva se iz gugalnice izpustila na zofo... da se je prah zakadil in so fedri zaječali... Temu seje reklo padobranci. Potem so naju poštudirali, ker je oče po kosilu spal na zofi in so mu fedri silili v rebra...
Za omaro v jedilnici je bila sulica, en kij (australski' nulla -nulla') in bumerang, ki jih je gospod Izlakar prinesel mami iz Australije. "Lovsko orožje ta črnih" so mi rekli. "Je pa Australija zelo daleč... se potuje mesece z ladjo" so mi tudi rekli. Ni me preveč zanimalo. Včasih sem gledal sulico... če je še malo krvi od kake živali...
Na dvorišču rudniškega konzuma so bila skladišča. Na ozkih tračnicah so stali vagoni, naloženi z žakli sladkorja... kristal cuker so mu rekli.
Ob petih so zaprli konzum.. Z žebljem sva preluknjala žakelj, vtikala prst v sladkor in lizala prst... včasih tudi kako vlakno žakljevine vmes...
Pred večerjo se Ljubo ni umil.. pa nas je izdal njegov smrkelj pod nosom pomešan z cukrom... da sva kradla... Na dvorišču je bil priljubljen tudi kovinast obroč, ki si ga kotalil z leseno palico. Če ti je padel na boso nogo...
Ko sem že hodil v šolo sem povabil Senekoviča in Počehata, da bi se igral/'gasilske vaje'. Včasih je prišel tudi Kahne.
Na vrtu smo imeli leseno uto. S strehe ute smo skakali na travo... kot smo videli prave gasilce skakati iz prvega nadstropja konzuma ali restavracije v ogromno plahto, ki so jo držali drugi pod oknom. Najboljši v skakanju je bil
Senekovič. Kahne je bil plašljiv, Počehata je bilo pa sram. Ljubo je bil še premajhen za skoke.
Potem smo imeli 'gasilsko veselico'... kruh, včasih malo sira (če je mama dovolila nakup v konzumu), malinovec.
Bil sem velik občudovalec Staneta Šribarja, ki je iz gline spretno delal paučnike, katere je potem lepo pobarval. Včasih jih je prinesel v šolo. Tudi učitelji so jih občudovali. S Stanetom sva se enkrat igrala pri ciglarni v Žabji vasi. Tekmovala sva v nasipu premogovega praha kdo bo dalje skočil. Bila sva oba črna od premoga. Doma sem bil tepen od očeta. S prakarjem.
Haukova žičnica za cementni lapor je končavala prav pred našim kuhinjskim oknom. Tu so cicke škripale, cvilile, ko so babe menjavale kuplungo... Ure in ure sem jih gledal, kako so se težko obložene zibale na žici visoko v zraku dokler niso prisopele do lesenega ganka... tri zgarane revce, ki so jim rekli babe, so cicke prevrnile v šut, kamenje je padlo v hunte, ki so stali spodaj na tiru... prazne cicke pa so se veselo zibajoč na žici vračale v hrib... Meni seje zdelo, kot da gredo v nebesa... Očarljiv pogled za sedem letnega sanjača.
TRBOVELJSKA KOTLINA OKROG L. 1930
Dolina seje vila od postaje do cerkve po netlakovani cesti, pokriti poleti z debelo plastjo praha, ki ga je jesenski dež spreminjal v blato, včasih tudi decimeter globoko. Nad pusto železniško postajo je dominiral še bolj pusti, korektno uniformiran postajni načelnik Rožanc (ki je imel fejst hčerko, ki nikamor ni smela). Vedno veseli, duhoviti Paternost mu je sekundiral.
Za postajo je stala lična gostilna, nekaj stopnic nad cesto. Tu so na vrtu pod hrasti ljudje čakali na vlak 'z zamudo'... ali pa na obisk znancev ali sorodnikov.
Trije avtobusi, Dolančev, Zemljanov in Kačnikov, so prevažali l judi od postaje do farne cerkve. Ko smo se otroci pogovarjali o tem imenitnem transportnem sredstvu, smo 'klasificirali' Dolanca za ta boljše ljudi, sokole, liberalce,
SavoTori 1. 1930, dijak 1. razreda klasične gimnazije v Ljubljani
Reka Sava, železniška postaja Trbovlje, Cementarna, okoli l. 1946
Zemljana za ta navadne ljudi in pijance, Kačnika za farje in klerikalce. Bujna, otroška 'politična' domišljija je v dolgočasju delovala s polno paro.
Naselje Maj/and z gostilno Dreo, trgovino Mahkovec, čevljarjem Flahom, trafiko Pinterič itd. okoli I. 1935
Skupina trboveljskih izletnikov na Mrzlici (1122 m) I. 1913, pred Hausenbichlerjevo kočo. Jože Tori in Teo Vod usek nosita drva, g. Jenšterlova pa kuha.
v	,	.	•
Ce grem v moji nostalgični poti naprej po cesti pridem kaj kmalu do glomazne sivine cementne tovarne... vsak list, grm, kamen je pokrit s cementnim prahom., dokler se mimo žalostnih železniških hiš ne otresem prahu šele nekje pri
Izletniki na K umu (1220 m) leta 1920.Med njimi so Miro Forte, Ivo Pleskovič, Marija Tori, Bojan Moli, Jože Tori, Zlatica Plavšak, Polde Rajnhofen, Pleskovičeva, Ela Kuhar, Rajnhofnova z Mileno, Pleskovičeva, Cargova in drugi
Sušniku, znani gostilni, pri kateri se cepi cesta, ki vodi v Zagorje in naTrojane... v mojih časih le od dežja sprana gorska pot...
Cesta se potem kot lena kača vije...dolgočasno... neobljudeno, pusto... med strmo goščavo in žalostno Trboveljščico... nad levim bregom so nagomiljeni hlodi za podpiranje jam... končno par hiš, gostiln (Lanišar, Kramer, Dreo)... Tone, Roškarjev oče je tu bril in strigel... Par korakov pa smo že pri stari Glažuti tam je stanoval nekje sošolec Jager, kije bil jako reven in je lepo pel, tam sem tudi 17-leten tri mesece prak-ticiral na plačilnih polah zunanjega obrata inženirja Widreta... gospod Gračner z svojo smrdečo pipo mi je pomagal... pod Glažuto so stanovali ob cesti Šipovi... z Ljubotom sva se včasih igrala, oče pa je lepo pel bariton pri "Zvonu"... preko potoka je stanoval sošolec in prijatelj Nande Erdlen... nosil je irhaste hlače... mama njegova je delala dišeče koline... ta, star gospod Erdlen, je bil velik austrofil, pogrešal je Franca Jožefa in je mislil, da ga je Hitler prišel nadomestit 1938. leta na Dunaj in da bo vse kot Johanna Straussa valček...
Glavni objekt Osrednjih rudniških delavnic Rudnika Trbovlje, zadaj rudniški kamnolom, okoli L 1940
Nande pa je žalostno aprila 1941 pripeljal v Trbovlje prve SS-ovce... Zraven Erdlena je bila žandarmarijska postaja., včasih so pretepali pijance, ki so kričali... za postajo je bil kamnolom, kjer sem z Nandetom in Sipovim Ljubotom probal prvo cigareto., nekaj dimov, pa sem kozlal... starši niso nič vedeli... v žandarmarijskem vrtu sem poljubil Slavico, oče je bil narednik (in tudi ni nič vedel...)... par korakov dalje so bile (in nekako še so) hiše Za cesto, kjer so stanovali Grilčevi in Urbančičevi... z Marjanom in Milkotom in Tonetom Roškar-jem smo bili veliki prijatelji... šli smo na Mrzlico taborit, spali smo v šotoru, ki je bil Marjanov... bili smo lačni, ker je Marjan rekel, da bo kuhal žgance, pa jih ni znal... tam v hišah Za cesto je stanovalo mnogo učiteljic in drugih, ki sem jih moral pozdravljati s 'klanjam se'... knapovske paznike, štajgerje, izprašano babico Miklavčičevo ("ki me je na svet sprav'la") in druge pa samo z 'dober dan . Nasproti hiš Za cesto so bile Osrednje rudniške delavnice... tam so podnevi in ponoči vedno nekaj švajsali... tam je imel pisarno tudi gospod Ercllen
Vila vsakokratnega direktorja Rudnika Trbovlje do l. 1945. Sedaj so v njej pisarne raznih podjetij.
,	v
in neki gospod Cibej... Za hišami Za cesto je bila uradniška hiša, kjer je stanovala lepa Rajka v katero sem bil zaljubljen, ko sem bil 7 let star... Pod njimi so pa stanovali Pleskovičevi, gospod je delal v grašini (kot tajnik)... z malim Duškom in Ivčkom sem se pa tudi včasih igral, pozneje sem ju oba treniral pri plavanju v občinskem bazenu. Nazaj Za cesto, ki v tem predelu postaja že center rudniške uprave... živa meja ob cesti in visoke planke poštrihane s katranom od zadaj, zakrivajo luksuzne vrtove in vilo direktorja. Ko je bil direktor inženir Pauer sem bil še premajhen, da bi razumel ves ta industrijski snobizem zavit v to vilo. Kasneje sem bil po naročilu poslan parkrat, da se igram z malim, lepim 'princem' te vile, mladim Vidom Loskotom...
Pauer in Loskot sta imela oba obrito glavo kot Eric von Stroheim. V kolikor se spomnim enega ali drugega je bil Pauer bol j pri roki s svojo austri jsko dobrodušnostjo kot češki, malo snobistični Loskot. Gospa Loskot je pa bila fina in dobra gospa.
Izletniki l. 1928 pri Šenerju na Pleskem - Lipužičeva, ing. Lipužič, Torijeva, dr. Jenšterle, Jenšterlova, Jože Tori
Če pogledamo od direktorjeve vile preko potoka je pa stala enonadstropna rumeno barvana stavba z zelenimi polkni, kjer je stanoval ing. Lipužič in v prvem nadstropju nemškutar ing. Ferjančič. Okolje te hiše mi je dobro v spominu, saj sem se tam igral z Mirčetom in Vladotom od 1926 do 1933..potem je bil Lipužič promoviran za direktorja v Kočevju. Božena Lipužičeva, lepa, energična gospa, je prinesla Mirčetu za Božič iz Češke malo lutkovno gledališče, katerega sem jaz, v zadovoljstvo malih in velikih gledalcev, uspešno upravljal, igral, režiral....
Od' Lipužičeve' vile (vsako boljšo hišo smo klicali vilo) je belo posuta pot navzdol (prvo sankanje!) vodila do lepega Gasilskega doma, ki so ga sezidali baš tam... okrog... bil sem še majhen...Na stolpu je bila ura, važna pridobitev rudnika, ker so se delavci in uradniki orientirali kdaj jih bo mašina (=mali lokalni vlak za cementarno in rudniško osebje) odpeljala v cementarno in na separacijo. Nad gasilskim domom je bila vila kjer je stanoval z rodbino ing. Hamrla (tudi Ceh),
Družabno življenje v Trbovljah je bilo pestro - maškerada okoli I. 1929 v rudniški restavraciji - duhovi, Rajnhofnovi, sedi Marija Tori
vicedirektor rudnika. Njegova hčerka Vlasta je bila lepa punca {konkurenca - po mojem takratnem mišljenju - lepi Rajki.). Preko ceste je bila grašina ali glavna pisarna, kjer so direktor Loskot, vice direktor Hamrla, blagajnik Bidovec, Persoglio, Pleskovič, Mirko Kos imeli svoje pisarne. V prvem nadstropju grašinejc stanovala rodbina Bidovec. Francije bil moj sošolec in sem se večkrat pri njih igral. Zraven grašine so stali hlevi za rudniške konje, in lope za kočije ki so prevažale vse te direktorje in inženirje do železniške postaje ali pa na Podmejo, kjer je imel rudnik lovsko kočo. Ti hlevi in kočije so bili v oskrbi glavnega hlapca Zorkota. Njegov sin, par let starejši od mene je bil razvit, živahen fant, kije vedel in znal malo več o življenju kot midva z Francitom Bidovcem. Zraven hlevov je bila osnovna šola Vode, ki še, renovirana, stoji na istem mestu. Šolo sem menda poznal skoro toliko kot konzum... S peskom posuto dvorišče, zasajeno z jabolčnimi, hruškovimi in češnjevimi drevesi, ki jih je obiral nadučitelj Bučar. Ob robu dvorišča je bila stara, opuščena hišica za tehtanje tovornih vozil... v odmorih smo imeli v njej hauptkvartir za raubarje
Osnovna šola na Vodah v Trbovljah
in žandarje... Ob šoli je bila mala hišica, kjer je bila konferenčna soba, kjer so se pred poukom, v odmorih in po pouku zbirali učitelji in učiteljice; v kotu je bila Bučarjeva pisalna miza, drugi so pa sedeli okrog velike mize, popravljali šolske naloge, vpisovali kataloge in spričevala, držali šolske konference. Zraven konferenčne je bilo stanovanje šolskega sluge Putriha in njegove žene. Stari, puklasti Putrih je z velikim zvoncem oznanjal začetek pouka... no pozneje so imeli električni zvonec... ZaPutrihovim stanovanjem je bil studenec kjer je vedno tekla sveža pitna voda izpod Špicberga. Ob potoku je imel Putrih mali vrtič za salato in korenje, katerega je včasih Trbovščica poplavila.
Evo, pa smo prišli po cesti do rudniškega konzuma, pod glomazno Haukovo žičnico, mimo male kompaktne hišice s pločevinasto streho in gitrami na oknih (radi tatov): pošta Trbovlje I - Vode. Preko ceste je mali trg in rudniška restavracija, stara še z nekako vhodno verando, moderna s tremi vhodi za uradnike, za poduradnike, za delavce. Ti trije apart-heid-napisi so zbudili veliko hrupa. Spominjam se vzklikov "gospoda"... "reveži"... "socialisti"... "kapitalisti"... "knapi"... "inženirji"... Kako nepotrebno, nesmiselno ustvarjanje emotivnih prepadov med ljudmi!
Za rudniško restavracijo je bila rudniška pekarna. Pekli so dober kruh... ne vem zakaj so jo še v mojih časih ukinili... Gostilna Pravdič, frizerski salon, Plevčakova hiša z mesarijo, Tomanova trgovina., odtod je pot vodila v revirje na Polaj, Žabjo vas, Kurjo vas, Pauerjevo kolonijo, Guido, Widratovo vilo, Terezijo, pa dol na Petelinovo vas... nazaj v dolino do Kluna, stare bolnice...
Povratek na glavno cesto, na Vode... ob restavraciji lep vrt in pokrito kegljišče, prav tam, kjer še stoji stari kostanj pred vhodom današnjega hotela Rudar... niti petdeset metrov od
moje postelje ... še danes slišim Rajnhofnov krik in smeh ko je podrl vseh devet...
Na Vodah stoji še vedno Forte-jeva hiša mogočnih posestnikov, mesarjev in gostilničarjev. Tam kjer je sedaj pošta je bila Fortejeva žaga in klavnica iz katere so metali kravja črevesja v Trboveljščico... Vse tam okrog je nekoč bilo Fortejevo... gostilna, mesarija, Fortejeva dvorana, prva v Trbovljah ... tam smo telovadili, imeli gledališke predstave, trgatve., za dvorano je bil pa prekrasen gostilniški vrt s kegljiščem ... še predno sem bil rojen, je tam moj oče igral učitelja Kvasa v Jurčičevem 'Desetem bratu'.. Ta stari Letnik je igral 'graščaka', Manca je bila neka učiteljica., še učitelja Jesiha prepoznam na sliki... kdo je igral vaškega norca Krjav-la?... Spodaj v Fortejevi hiši je imel postavni telovadec Slavko Hlastan trgovino s pisarniškimi potrebščinami, katero je kupil okrog 1925 leta od mojega strica Jožeta Molla. Za glavno Fortejevo hišo je bila še ena manjša, tudi Fortejeva last., spodaj je bil čevljar Jug, kije napravil moje prve čevlje....
Trbovlje - Vode z rudniškim konzumom, rudniško restavracijo, nakladalno postajo žičnice, rudniško pekarijo, okoli L ¡920
Nazaj na cesto... most preko potoka, najprej lesen, znucan, potem se je rudnik 'ojunačil' in napravil železo betonskega. Pred mostom na levi oglasna deska pod steklom za kino 'Svoboda', na desni isto za kino 'Sokolski dom'... v dežju ali snežni burji sem gledal z 'rajsnegelni' prebodene fotografije s filmov ko sem šel k frizerju ali po mleko. Brivec Lisac je bil takoj preko mosta... 'sovražil' sem ga posebno pozimi, ko me je, po očetovem ukazu, z mašinco oskubil na balin in med to mučilniško proceduro porezal ves tilnik, ker se mu je roka tresla od slivovke... Imel sem pa rad njegovega sina Ivota, ki je bil malo starejši in je vedel stvari o življenju, ki jih jaz še nisem vedel...
Vizavi Lisaca je bila Poklškova mesarija v mali, kvadratni hišici, ki je izgledala kot mali tempelj. Gospod Poklšekje bil zabaven, ker je govoril po bizeljsko, pa smo se delali norce iz njega. Tu se je desno od glavne ceste odcepila pot proti klavnici in tržnici. Z mamo sem šel včasih na trg, kupila mi je češnje; domov sva prinesla kakega piščanca (za nedeljsko kosilo), kislo smetano in skuto...
Stara bolnica Bratovske skladnice v Trbovljah na Vodah do l. 1925, kasneje so bile v njej ambulante in stanovanja za zdravnike,. Sedaj so v njej razne pisarne.
Mi gremo pa naprej po glavni cesti, na eni strani je velik Fortetov travnik, na drugi pa 'stara bolnica'., na bolniškem vrtu se sprehajajo bolniki, belo obvezane glave, roke, noge... v dolgih štrahastih haljah in kadijo, kadijo. V stari bolnici so stanovali, spodaj dr. Cizelj in njegova lepa žena (igral sem se z njihovim sinom Tošotom), v prvem nadstropju pa zobozdravnik dr. Baumgarten in popularni dr. Jenšterle z ženo, ki smo jo klicali 'teta' Slavka in tremi sinovi Janez (bilje svojeglav), Jurček in Tonček. Tudi k njim sem se hodil igrat.. Kadar je vstopil v stanovanje Jenšterle je zadišalo močno po jodu. Spodaj je bila tudi ambulanta in bolniške postelje., vse je smrdelo po etru in jodu, hodil sem tu okrog z velikim strahom in rešpektom. Po hodnikih so vihrali v belih haljah stari, grobjansko dobri Letnik in gospa Kahnetova. Letnik mi je enkrat izdrl mlečno zob, leto kasneje pa mi je v Crikvenici na letovanju iz zagnojene pete izrezal bodico morskega ježa. Tam mi je tudi dovolil, da sem sedel na njegovem ogromnem trebuhu, ko seje namakal v morju. Nasproti stare bolnice je Baumgarten sezidal lepo hišico z ravno streho, pobarval jo je rdeče, in tam vodil svojo zobozdravniško ambulanto. Škrinjarjeva Tilčka, ki seje pozneje poročila z Rozinatovim Guidotom, se je pa pri njemu izučila za asistentko. V Baumgartnovi hiši je bila tudi prva drogerija v Trbovljah. Stregla je bodoča Galatova žena. Naprej. Na levi znana gostilna Tauzel, zraven pa Bergerjeva hiša pot na Klek mimo Temovica, Bergerjeva trgovina usnja in usnjenih izdelkov., pred vrati stoji Bergeijev Hanzi in se pogovarja preko ceste s sorodnikom Bergerjevim Jožetom, ki vodi zajtrkovalnico in buffet (v katerem je pa vedno le par kvargeljev, prest in pivo). Jože je bil pionir fusbala v Trbovljah, ki mu je bil bolj pri srcu kot delo v buffetu... Pritisnjena k Bergerjevem buffetu je na novo odprta slaščičarna Kozina, ki je prav hitro zaslovela po svojih
kremšnitah, indijančkih, linceršnitah, puserlih, sladoledu... še danes jo vodi sin tam kjer so začeli okrog 1928. Višje od buffeta je kup trgovin, vidim samo enega urarja in še eno nobel slaščičarno v 'dunajskem' stilu z marmornatimi, okroglimi mizicami, vljudna postrežba.. Prenobel za Trbovlje, kaj hitro so jo likvidirali. Na koncu tega niza trgovinic je bila pozneje še prizidana mala hišica, kjer sta imela liberalna dnevna časopisa 'Jutro' in 'Slovenski narod' svojega zastopnika (dopisnik Štaudiger, Rudi Dolničar..) Na levi je položna potka v dom strica Mirka Kosa in žene Grete, rojene Berger. Mirko je bil očetov ta mali bratranec. Vsako tudi zelo daljno sorodstvo smo klicali po navodilih staršev za 'teto' ali 'strica', kar ni bila tako slaba ideja: ob kakršnikoli priliki je le padel kakšen dinar ali vsaj piškot... Mirko je bil bolj 'dobrega srca' kot moj oče. Imel je tudi smisel za humor: ko smo si plavalci SK Trbovlje omislili zelene kapice kot del klubske 'uniforme', meje vprašal stric Mirko: "Boste plavali za 'f i nancarje'?".... Mirko Kos je bil računovodja v grašini.
Če smo že pri financarjih gremo preko ceste v Lamparjevo hišo kjer je stanoval zastopnik takratnih finančnih in davčnih oblasti, gospod Oblak, ki je tako imenitno korakal v svoji zeleni uniformi, salutiral desno in levo ponižnemu prebivalstvu, daje šlo nam mladim kar na smeh... Pozabili pa smo, da je poleg Mirka Kosa prebival v enonadstropni hiši, obdani z precejšnim vrtom, Nace Per-soglio, tudi eden vodilnih uradnikov v grašini in oče prijatelja Otota. Po smrti mame sem bil pri Persoglijevih več kot doma, našel sem pri zlati gospej, Emici, Ančki, malemu Nackotu, tisto toplo, familiarno atmosfero, ki je pri nas na Guido ni bilo. Z Ototom sva plavala, pila, plesala in hofirala puncam, včasih celo - študirala.
Zopet skok na desno stran ceste pa smo v Delavskem domu, takratnem centru 'delavskega naroda'. Beseda 'socializem' je bila zaenkrat še prepovedana - zato so skrbeli žandarji. Tu je bil center telovadnega in kulturnega društva 'Svoboda'. Nad odrom v kino- dvorani je bil napis "Delavci vseh dežel -združite se!" Delavski dom je dolino politično cepil v socialiste, Sokolski dom v liberalce, Prosvetni ali Društveni dom pa v klerikalce ali separatiste.... tako so jih takrat imenovali, če hočeš ali ne... Mi teh političnih frakcij ali opredelitev nismo tako resno jemali kot so nam pripovedovali... včasih je bil tudi hec... hodili smo v kino ali gostilno v Društvenem, Delavskem ali pa Sokolskem domu... tako tudi mnogi naši očetje.... Pili, jokali in smejali smo se
skupaj s ' socijalisti', ' sokolaši', 'klerikalci'.....
Na škarpi pod Persogliovim vrtom je bila vzidana spominska plošča padlim Orjunašom... par tednov po 'odkritju' je bila obmetana z blatom., včasih 'so jo' (ne vem kdo) počistili., potem pa zopet... blata je bilo na cesti dovolj... Ob cesti je stala mala, orientalsko-modelirana utica z napisom Zajtrkovalnica in okrepčevalnica, ki meje kot otroka očarala vedno kadar sem šel mimo., dala mi je misliti na daljne, bajeslovne kraje... Kitajsko?... Japonsko?... Ni spadala v Trbovlje.
Po 'japonski zajtrkovalnici' zopet, kaj drugega kot - gostilna. Imena se ne spominjam. Potem mala kapelica pa smo že pri starem (in prvem v Trbovljah) Počivavškovem nemem kinu. Še sedaj vidim velike plakate, ki so naznanjali, da bo Jackie Coogan ali Tom Mix ali Brigita Helm ali Hary Piel nastopal v takšni ali drugačni junaški vlogi... Pred kinom so stali mladi knapi ali pa brezposelni fantje s šildkapo potegnjeno na oči, roke malomarno v žepu., so se vživljali v vlogo trboveljskih Hary Pielov...
Mama, ki je bila poštarca in jo je imela gospa Počivavškova (ki je govorila z mamo nemško) zaradi poštarskega položaja zelo rada, je šla v kino zastonj... mene je včasih vzela s sabo, bil sem okrog 5 let star. Mama je v skoraj praznem kinu sedela zadaj, jaz pa na prednjih stolih (da sem bolje videl)., bilo je 'grozno' lepo, 'kako je tisti fantek (- Jackie Cogan) trpel'... 'kako je Tom Mix vrgel laso nepridipravu za vrat'... Spredaj, skrita za zaveso, paje igrala neka ženska klavir... muzika je morala biti v skladu s tem kar seje dogajalo na platnu... Počivavškov nemi kino je spodrinil zvočni film v Sokolskem in prav kmalu za tem v Delavskem domu. Konec nemega filma, konec belih napisov dialoga na čelnem platnu, napredek je prinesel zvočni film.. V Trade Hornu (Sokolski dom) so se slišali bobni črncev v džungli, rjovenje slonov...
Poleg kina je bila Počivavškova gostilna, kjer je krasno dišalo po kuhanju gospe Ane Počivavškove.. tu so se oglašali na špricer in župco knapi in gospodje., gospod župnik pa ne, "ker je bilo preveč brezbožnih, ki so preklinjali, saj veste tisto o Brezmadežni".. Res je da se je v pivnici večkrat 'porkamadonalo' po drugem ali tretjem litru... ampak v heren-cimru pa ne..!
Nasproti Počivavška, pod košatim kostanjem vrt in gostilna Volker-Kolbezen. Volkerji so tudi neka naša daljna žlahta. Ne vem sicer kako... ampak smo! Tako je povedal oče... ki je klical Volkerjevo za 'teto'. Štirje Kolbezni, vsi Hermani in Hermine, vsi štirje simpatični, Herminca pa povrhu še luštna... vsi študentje smo bili malo zatrapani vanjo. Dobro je plavala; njen brat Pubi je bil pa antitalent za skoke v vodo. Za Kolbeznom seje šlo proti Hauku. Dobra pot za sankanje... Na levi sledi hiša čevljarja Malgaja. Oče gaje zelo respektiral, klical gaje gospod Malgaj.. menda zato ker je bil v Obrtni zbornici, kije honorarno nastavljala učitelje v obrtni šoli.
Zraven Malgaja znana, dobro opremljena galanterijska trgovina Dežman (od cvekov do šraufov si dobil vse). Tam pred Dežmanom, v veliko jezo mojega očeta, zopet "brezposelne barabce z šildkapami in rokami v žepu"... tam jih je bilo res par, ki so očetu grenili njegovo pedagoško življenjsko misijo...
Vizavi Dežmana seje spuščala siva pot obkrožena z barakami v naselje Na Njivo, žalostna vrsta sivo-rjavkastih hiš z neštetimi okni, neštetimi ljudmi z mrkim pogledom, otroci, ki so se podili po gankih... Meni otroku najbolj žalosten del Trbovelj... res del 'kjer se sonce ne smehlja'... Tudi nikogar nisem poznal tu, otroci Na Njivi so hodili v 'trboveljsko' ne 'vodensko' šolo.
Nazaj na cesto... trgovci Paš, Šetinc, pek Kocjan so uspešno trgovali s knapovskimi rodbinami iz Njive - bili so bolj pri
#	v
roki kot konzum. Pri Setinčevi trgovini na levo seje zavilo v
Središče Trbovelj z naseljem Njiva, klavnico, bolnišnico, igriščem S K Amater, Lokami, okoli l. J 938
Globušak... Pri Kocjanu nam je oče, če je bil dobre volje, kupil s cukrom posute hlebčke... po klobučarju Cimermanu so bile 'njive', bolje rečeno zelenjavni vrtovi, katere so obdelovali stanovalci Na Njivi.... Na levi strani ceste pa je bilo že malo zelenja, dreves, sicer pokrita poleti s cestnim prahom, vendarle znak, da si bil z u n a j rudarskih Trbovelj. Ob koncu Njive je bila Peharčeva lekarna... notri je dišalo po melisen-gaist cukrčkih, vse avenije so bile v velikih belih, porcelanastih ali pa steklenih lončkih, tu pa tam škatlice s Čudnimi napisi, v gotici. Ko si vstopil, je nad vrati zazvonil zvonec in pretrgal grobno tišino. Peharc, suh lepo oblečen gospod v poštirkani beli halji je neslišno vstopil od nekod... govoril je z nemškim akcentom... 'd' je bil 't'... 'b' je bil 'p'... Ni se družil z ljudmi. Z ženo in neko drugo gospo, kije včasih tudi stregla v lekarni (ki sojo imenovali tudi apoteka) so Peharčevi živeli bolj sami za sebe, v trgovini in zadaj na verandi hiše... videl sem jih včasih, ko smo telovadili na sokolskem travniku... Po vojni sem slišal, daje bil velik nacist, izdajalec naroda, ki mu je dajal kruh.
Sedaj smo že pri Sokolskem domu, pri katerem bi se lahko dalje ustavil in opisal zgode in nezgode, ki jih je bilo precej, saj sem tu preživel dokajšen del mojih otroških in mladeniških let (od kar je bil sezidan pa do nekako 1938) - pa se bo mogoče kakemu staremu, zagrizenemu 'socialistu' ali 'klerikalcu' za malo zdelo - kar je pa nepotrebno, ker jaz nisem bil 'zagrizen' 'sokolaš'. Do leta 1941 pa me vežejo na Sokolski dom spomini na... telovadne vaje., telovadne nastope... miklavževanja, veselice... tombole... gledališke predstave... moja prva silvestrovanja... plese... popivanja.... V pritličju je vodil oskrbnik Pungerčar gostilno, kuhinjo in posebno sobo. Oče, ki je bil vaditelj dece in naraščajnikov, je bil 'kuhan in pečen v tej gostilni\ tako je rekla mama, kadar je bila jezna. Igrali so tarok in politizirali. Včasih so se skregali zaradi kake
malenkosti... kakšen pagat ultimo.. nenapovedan... Dokler nisem bil študent, v gostilni nisem smel sedeti... Igrali smo se na orodju, ali pa gledali kako vadijo tapravi telovadci kot Rupnik, Hlastan, Bizjak, Piki, Miro Forte... Magnezija, z katero so si mazali dlani rok, se je kadila na vse strani... Pozneje, ko sem bil 16- letni študent sem dobil dovoljenje, da sem smel na 'silvestrovanje'... plesal sem prve plese z Poklškovo Fanči, Persogliovo Emico... z njimi mi vsaj ni bilo nerodno, če sem jim stopal na noge... Leto pozneje, ko sem bil vso zimo v Trbovljah, sem tudi 'igral' v sokolskem gledališču., imeli smo velik hec z Robertom Plavšakom pri vajah za 'Kulturno prireditev v Črni mlaki'... Kasneje smo dali tudi tragično igro o sarajevskem atentatu 1914 leta. Gavrilo Principa je igral učitelj Pahor. Jaz sem igral zarotnika Cubriloviča. Na sceni v sodniški razpravi sem moral imeti daljši govor, govoril sem precej tiho, ker sem imel tremo... kar naenkrat sem zaslišal gromki glas iz prve vrste gledalcev: "Glasneje!" Bil je Rudolf Pleskovič starosta trboveljskega Sokola. Vsi so se smejali., jaz pa rdeč pod vso šminko... na Pleskoviča nisem bil jezen, ker je šest mesecev preje posredoval, da meje vojaška naborna komisija (v tej isti dvorani!) zavrgla 'kao nesposoban' ('untauglih' po trbovsko) za vojaško službo, ker sem bil presuh. Oče me je namreč primoral, da grem 'dobrovoljno' na nabor (štelungo)... s 17 leti bi moral služiti vojaški rok...
Lepe spomine iz Sokolskega doma imam na Odlazka (igral je boben), Paternosta, Rudi Dolničarja, Mirka Bizjaka. Z mano so govorili kot z odraslim... se mi je dobro zdelo. Važen faktotum Sokolskega doma je bil Polde Rajnhofen... kino, tombole so bili njegova pobuda in organizacija. Podjeten človek... danes bi mu rekli kulturni delavec... Na njegovo
hčerko Mileno, 7 let starejšo od mene, imam tudi lepe spomine...
Preko ceste Sokolskega doma je bila na griču znana gostilna Božič s katere seje videlo na prvo igrišče nogometnega kluba Amater, dokler ga niso ogradili. Gostilno so zaprli že pred 1. 1938, najbrž ni bilo prometa.
Igrišče SK Amaterja je bilo v prvih letih precej grobo... vedno sem se čudil, kako se je golman metal pred golom po trdem, zamrznjenem blatu... Še slabši je bil teren pred golom SK Retja, ves posut s kamni. Da si golman in igralci niso polomili glavo, rebra - pravi čudež!
Mi smo takrat drukali za SK Trbovlje, nekaj časa resen protiv-nik Amaterja. Letni derby Amater: Trbovlje je bil napet športni dogodek.
Na drugi strani ceste od tega igrišča je Bratovska skladnica zgradila ta novo bolnico, ponos Trbovelj. Enkrat ali dvakrat sem bil notri, samo obiskat sem šel nekoga (hvalabogu!)... Po bolnici in negovanem vrtu so hitele nune z velikimi belimi plahtami na glavi...
Od bolnice naprej je ob cesti zopet gostilna Volaj, na drugi strani še mala točilnica, oster ovinek ceste, na desno pot do hiše gradbenika Ročaka (Mirko Ročak je tudi malo plaval, študiral v Bakru za oficirja trgovske mornarice, po vojni seje revež potopil z neko ladjo okrog Anglije)... nazaj ob cesti desno še velik Brežnikov, star hlev in kozolec, levo na klancu par novejših hiš, dokler ne prideš do Poklškove žage in hiše, zraven mala hišica, kjer je živela Rezka Koritnikova, slavna pevka pri ' S lavčkih'... pa smo že pri sloviti gostilni pri Dimniku. Na pročelju je bila spominska plošča 'Ana Dimnik, slovenska mati'. Povedali so mi zgodovino te čudovite kulturne delavke, pa bo v drugih pisanjih najbrž bolj točno opisana.
Okolica Volajeve in Brežnikove domačije, s cerkvijo sv. Miklavža v Lokah, okoli l. 1940
Dimnikov gostilniški vrt, lepo ograjen, je bil nekaj časa priljubljen prostor za pivce., potem gaje pa Arzenškov avtobus zavijal v oblake prahu, ko je mimo vozil.
Ob gostilni še mala kapelica, cesta gre malo v breg, levo pod mogočnimi kostanji gostilna pri Škratu, desno pogled na travnike, kasneje nogometno igrišče SK Trbovlje in občinski plavalni bazen, gostilno Fric, meščansko šolo, bolnico za tuberkolozne.
Mimo mnogih takrat znanih hiš moram, ker se njihovih lastnikov ne spominjam. Šele podolgovata, pritlična učiteljska hiša, pod cesto, je ostala v glavi; tam so stanovali učitelj Beg, Pavlic, katehet profesor Ratej, pa še neki drugi...
Mimo samotne hiše urarja Borušaka že vidim desno na pokopališče... v mali trgovinici Rozman smo kupovali svečke na Vseh svetih dan. Levo krojačnica Kačnik... vodoinštalater
Rozin, gostilna pri Tratniku (v veliki sobi ogromna slika Franceta Prešerna, v kotu puščica za prostovoljne prispevke Ciril Metodovi družbi, z napisom: 'Mal položi dar, domu na oltar').
Mali mostič preko Trbovščice, mala bajta, ki služi za mrtvašnico, v kateri živi bebasti grobar Jaka, za katerim so paglavci kričali "Jaka - glavo kuhu, župo jejdu"... Nasproti Tratnikove hiše je hiša v kateri je frizerski salon Hutar in pošta Trbovlje II. Tu je bil poštni upravnik nesrečni gospod Loške do januarja 1934, ko je znorel.. Ko smo se vračali v zgodnjem jutru iz cerkve, k jer je bila zadušnica za mojo mamo, so ga žandarji peljali s pokopališča, oblečenega v ženske obleke, z lasuljo na glavi... Kričal je zmedeno... Bil je nekaj let v norišnici v Ljubljani, izpuščen, čez nekaj mesecev je doma zaklal svoja dva mala otroka... Od Tratnikove hiše naprej pa so ostale Trbovlje v glavnem kot so bile v času moje mladosti. Levo najstarejša hiša v Trbovljah ali lovska koča celjskih grofov iz sedemnajstega
Staro mestno jedro Trbovelj s farno cerkvijo sv. Martina okoli I. 1935
stoletja, (tam je stanovala učiteljica Arzenškova), na desni je Društveni dom, kjer smo leta 1926 dobili kakav in piškote po prvem obhajilu, levo Osnovna šola, kjer je Tone Kuhar šibal otroke tako kot moj oče na Vodenski šoli. Tako smo prišli do trga starih Trbovelj, ki je obdan z farno cerkvijo, župniščem, Pavlinovo trgovino, Mollovo hišo, bivšim Kukenbergom, malo staro hišico, kjer je nekaj časa stanovala moja stara mama Gutsmandlnova, gostilna Španc, za njo Gučekova mehanična delavnica, Orešnikova hiša, kjer so stanovali očetovi starši , ko je šel stari oče Dominik v penzion, Rozinova gostilna, Mollov vrt... Dolinškovo skladišče laškega piva...
Na ta trg, hiše, ljudi, me vežejo zgodnji otroški spomini... igre z bratrancem Bojanom, Jelkom Kuharjem, Miranom in Okijem Mollom, Bogdanom Štehom, Verotom Korošcem, Rozinovimi fanti.
Tako sem vas pripeljal s postaje, preko rudniške restavracije na Vodah, v Trbovlje trg - to so bile Trbovlje okrog 1930 leta. V teh Trbovljah seje delalo, popivalo, preklinjalo in molilo, oboževalo in sovražilo, politiziralo in klobasalo, kot v vsakem drugem rudarskem naselju.
Kmet, ki je postal knap se je težko vživel v rudarsko delo. Nekaterih se je lotilo nezadovoljstvo, udajali so se pijači in ekstremističnim idejam. 'Prepričali' so samega sebe, da samo oni trpijo na svetu. Drugi zopet so si skušali pomagati s samovzgojo, čitanjem knjig, gojenjem glasbe in zbornega petja, telovadbo, športom, zanimanjem za naravo.
Sožitje med tremi glavnimi političnimi frakcijami, ki so se družile v treh preje omenjenih domovih je bilo boljše, kot so ga včasih nekateri ekstremisti opisali.
Solidarnost in dobrosrčnost sta bili po mojem najboljše vrline starih Trbovcev.
Pozdravljali so se Sokolaši z 'Zdravo', Svobodaši vljudno z 'Dober dan' ali med znanci kar z 'Serbus', klerikalci z 'Živijo'.
Preklinjali so gromko. Trbovlje so istovetili z kletvijo 'porkamadona', povzeta od italijanskih vojnih ujetnikov za časa prve svetovne vojne. Sam jo nisem nikdar uporabljal -oče nas je strahoval, da bi bili 'vzgled' knapovskim otrokom. Samo enkrat mi je v mladi objestnosti ušla med odmorom v prvem razredu pobožne klasične gimnazije. Sošolec me je zatožil - dobil sem ukor po razredniku. Oče seje skoro enesvestil...
Prekomerna pijača je bila največje socialno zlo. Vsak izgovor je bil dober, da 'se gaje napil'... knap, gospod, kmet, far...
Cerkveni služabniki so bili ponajveč dobri, potrpežjivi ljudje... niso imeli lahke naloge v Trbovljah... Političnih strmljenj ne bom opisoval, sodil, kritiziral., tujina me je naučila. Že takrat nisem odobraval ne levih ne desnih ekstremistov. Da smo se mnogi zmotili v našem navdušenju in občudovanju do naših južnih bratov pa nam postaja jasno šele v letu 1992...
Kot opevano v Odi, v prvih letih v Trbovljah nisem bil srečen, šele v tujini sem jih vzljubil. To nostalgično ljubezen ne znam opisat... bilo bi kot da bi opisoval mojo lastno kri...
Še nekaj spominov....
POHOD ORJUNE NA TRBOVLJE
(domača naloga)
(ORJUNA = Organizacija Jugoslovanskih nacijonalistov, je bila fašistična organizacija jugoslovanskih, srbofilskih ekstremistov, ki so strahovali levičarske, internacionalne ekstremiste v kompletno črnih uniformah, škornjih, šajkačo z mrtvaško glavo in velikim revolverjem za pasom.)
Leta 1924 (glej zgodovinske podatke!) so se oboroženi Or-junaši odločili, da bodo vkorakali v Trbovlje, da protestirajo proti komunistom, socialistom.
Bila je nedelja (ali narodni praznik).. Marširali so v vojaškem redu od železniške postaje proti centru Trbovelj. Domačini so bili vnaprej obveščeni naj zaprejo vsa okna s pogledom na cesto, naj jih ne izzivajo, naj ne stojijo ob cesti in druge ukrepe, da bi ne prišlo do neprijetnih spopadov... streljanja... Mi otroci nismo razumeli. Strelno orožje, smo mislili, imajo samo žandarji in občinski redarji. Pošta, trgovine, gostilne so bile zaprte. Mama je dobila nalog naj stoji blizu telefona v slučaju neredov. Pri nas v konzumu so vsi nekako bledi in nervozni letali sem ter tja, nekaj šepetali, gledali skozi zaprta okna na cesto. Na nas otroke bi morale paziti služkinje. Nič nisem mogel videti, ker sem bil premajhen. Starši in drugi odrasli so se zbrali na vrtu rudniške restavracije, da bi bolje videli sprevod. Simulirali so, da pijejo pivo in se nervozno smejali.
Naša Dora, ki je bila zaročena z Jernejem, ki je bil znan socialist, je bila vsa iz sebe... radovednost jo je gnala, da vidi neprijatelje očeta, fanta, bratov... Nekaj so si šepetale z Rajnhofnovo in drugimi, ki so zbegano hiteli od okna do okna in stegovali vratove proti cesti ob grašini. Slišal sem jedernata obvestila... "so že pri Glažuti"... "Za cesto"... (kako so mogle vedeti? Brez telefona, brez ljudi na
cesti? Glažute, 'Za cesto' se z našega okna ni dalo videti). Potem pa kar naenkrat, bolj naglas: "So že t'le...pr' Gasilskem domu"... splezal sem na pručko v kuhinji in videl prve Or-junaše... korakali so v vrsti po štiri... pozneje, ko so se bližali pošti sem prepoznal par rojenih Trbovcev... korakali so brez muzike... meni so izgledali ustrahujoče, izzivalno, vsi v črnih uniformah... s tisto mrtvaško glavo na kučmah. Zdi se mi, da so vzklikali "Živijo kralj Aleksander!" pa nisem siguren. Z Doro sva letala iz kuhinje v jedilnico, tam me je dvignila k oknu, da bi bolje videl še za trenutek Orjunaše... Nisem razumel, zakaj in komu mahajo z rdečimi nageljni. Nobeden ni ploskal.
Potem smo vsi leteli v Rajnhofnovo kuhinjo, da bi jih še enkrat videli, kako korakajo mimo Forteja. Proti stari bolnici smo jih izgubili iz vidika. Ženske so ponovno klepetale... Čez nekaj minut smo videli par ljudi, ki so tekli proti kon-zumu... potem smo slišali streljanje... žandarji so leteli po cesti... mama je prišla od nekod, vsa preplašena je z nekom govorila... zopet letanje... kričanje neznanih... "eden je vrgel bombo"... "mrtvi"... "ranjeni., pred Delavskim domom"... Mama je odpirala pošto, z njo par žandarjev... Ljudje so se usuli na cesto, begali brez glave, komentirali. Nekaj časa je preteklo... potem zopet 'obveščevalna služba' kuharc:... Fakina so... Vlekli so ga do Španca... dali so mu vrelo župo piti... so ga matral"... ustrelili v kamnolomu..." Tako je bilo takrat ko so prišli Orjunaši. Ko sem hodil v šolo, so knapovski otroci pripovedovali kar so slišali doma o Orjunaših in grozotah pod kamnolomom. Za padle Orjunaše je stala pod Persogliovo hišo spominska plošča ometana z blatom. Z leti so Orjuno razpustili.
Plošča je potem enkrat izginila še predno so prišli nacisti. Po vojni so postavili ploščo Fakinu...
PRVI DAN V ŠOLO.
Septembra 1925 je prišel dan, ko meje ponosni oče in učitelj, 'gusput' Tori, peljal v šolo... ne v 'ta posrano šolo' (otroški vrtec) ampak v ta malo, ta pravo šolo, ki je bila za ta vel'ko šolo. Prvi razred je bil v ta mali, drugi pa že v ta vel'ki... Iz kuhinjskega okna je moj pogled vandral od pločevinaste poštne strehe, preko našega vrta in Trbovščice, na rumenkasto pročelje ta vel'ke šole, za katero se je vzpenjala kamenita potka, obdana z grobo škaipo (betonsko obzidje), katera je vedla po strmih stopnicah do vrtca, kot smo na kratko imenovali gospodinjsko, 'taposrano' in ta malo šolo. Desno od šole je bilo tenis igrišče. Stavbo sem iz okna le deloma videl...
Tako sva šla z očetom v meglenem septemberskem jutru od konzuma do tarnale šole, vsega mogoče 4 minute hoda. Ni me držal za roko... kar je bil znak, da nisem več otrok ampak šolar. Hodila sva 'vštric', oče z dvignjeno glavo, sveže obrit, jaz pa z mojim prvim rukzakom (nahrbtnikom) v katerem je bila črna, škriljasta tablica, obrobljena z lesenim okvirjem, preluknjanim z vrvico na kateri je bingljal košček gobice. V podolgovati leseni škatli je bil pa 'grafitni svinčnik' ki se je imenoval...? kako so mu že rekli...? ..ko si z njim kracal po tablici je škripalo, da si dobil gosjo polt?
Bil sem praznično oblečen in razpoložen. Nove, visoke čevlje, rjave bombažne nogavice na štrumpantelnih, kratke hlače z naramnicami, suknjič. Oče v rajthoznih, gamaših in z -metuljčkom...
Hlače, so mi rekli doma, "morajo trajati dokler boš hodil v osnovno".
Na poti mi je oče že stotič ponavljal, kako moram pozdravljati...: učiteljice s 'klanjam se', učitelje z 'zdravo' ali pa bolj nevtralnim 'dober dan', kateheta pa 'dober dan' ali "kakor te bo naučil". Ker ni hodil v cerkev, ni mogel niti 'izgovoriti' kot nas je kasneje katehet Radanovič učil: "Hvaljen Jezus!".
Ko sva tako koračila proti vrtcu nas je pozdravil stari Zorko pred hlevom, z gnojnimi vilami v roki, malo je dvignil kapo: "Dober dan., ga pelete, ga pelete., ta prvič u šulo... de seuš kej nauču, de ti nou treba kidat gnoj.." Oče seje z kazalcem dotaknil klobuka: "Ja, enkrat mora začeti." Prišla sva do ta male šole. Dvorišče je bilo polno mater in otrok. Tu meje oče smehljajoč prepustil moji bodoči učiteljici, Idi Štrajnerjevi, ki smo jo klicali ta mala gospodična (za razliko od ta vel'ke gospodične, ki je bila Anka Ladiha, učiteljica gospodinjske šole, ki je stanovala v vrtcu s tem-nooko gospodično Čarga, učiteljico vrtca ali ta posrane šole. Štrajneijeva je bila majhna, fina ženska, blagega obraza., njen glas je bil topel, pomirjevalen.
Oče se je vrnil v ta vel'ko šolo, jaz pa sem ostal sam med otroci., nekateri so se plaho držali za materino krilo. Ta mala gospodična nas je peljala v razred... smrdljiva soba z obrabljenimi klopmi, kateder, velika železna peč, tabla, krede... Tu nam je določila kje bomo sedeli. Bolj majhni otroci (med njimi jaz!) so šli v prednje klopi... Poznal nisem nikogar, razen po videzu Bidovčevega Francita in Nandeta Erdlena. Mislim, da je mene dala sedet med Nandetom in Počeho, ubožno oblečenim fantom izpod Retja... Končno je Štrajnerjeva vpisala imena, rojstna leta in naslove otrok s pomočjo prisotnih mater. Šestletni otroci nismo bili tako korajžni in glasni kot ste danes. Ko so matere odhajale se je slišalo malo jokanja po klopeh...
Jaz sem se hitro vživel in postal klepetav, skoro objesten... zavedal sem se, daje moj oče učitelj, 'doma v šoli'... potem meje pa Štrajnerjeva spomnila, da bo povedala vse o mojem obnašanju očetu... pa sem bojazljivo utihnil in stisnil rep med noge...
Potem smo nekaj peli... gospodična nam je povedala kaj smemo, kaj ne smemo (na primer, da ne smemo suvat leto mlajših otrok v vrtcu..)., kdor hoče kaj vprašat mora dvignit levo roko z iztegnjenim kazalcem in sredincem., kdor pa hoče 'na stranišče' pa samo palec...
Med sošolci prvega razreda se spominjam imen nekaterih kot... skromni, vljudni Franci Počeha (včasih je prinesel kos svežega kruha namazanega z borovnično marmelado)., visoki, zreli Ivan Senekovič... kajžar Brečko z debelo glavo... resni Edi Bregar, ki je bil najboljši v razredu, fejst fant, z njim sem 'tekmoval' v pridnosti... paje bil boljši... visok, malo neroden Tržan... Vidic, Pfajfar iz Žabje vasi, taje vedel marsikatero... neredni Guna... Zdenko Einšpiler, okroglega, veselega obraza, iz železniških hiš pred cementno tovarno, k njem sem se kasneje včasih hodil igrat... Zupančič, kije stanoval tam v tistih hišah kot Zorko... Kalšek iz Pauerjeve kolonije, ki je vedel marsikaj, kar se je dogajalo v revirjih... že omenjeni Stane Šribar, majhen, s krivimi nogami, najboljši v risanju, k njemu sem tudi večkrat šel občudovat razstavo njegovih 'paučnikov' in drugih glinastih kipov, bilje včasih muhast... Omerzu... mali, okrogli resni Verbič... Franci Bidovec... Nandi Erdlen, katera sta me oba sledila v gimnazijo in s katerimi sem se družil vse do 1941... temni, kodrasti Jager, ki je lepo pel, sirota brez matere, oče pijanec... Kahne sin bolničarke, imel je čuden glas, brihten poba.. Pavelšek, počasen, resen glas, sva se včasih skregala... - se me še spomne kdo od vas...?
v	#
Gospodično Strajner sem imel rad, ona pa mene. Leta kasneje, menda, okrog 1935, sem jo srečal v Ljubljani na Bleivveissovi cesti, blizu banske palače, kjer je delala na ministrstvu za šole. Bil sem študent, lepo sem jo pozdravil, ona me je ustavila, me nagovorila z 'gospod' Savo in me vikala. Bilo mi je nerodno in sem jo zaprosil naj me tika., in brez 'gospoda'...
Leta 1967 sem obiskal bivšo 'ta malo šolo', nekaj pregrajeno... nad vrati deska z napisom "Strelsko društvo"... Tenisplac je bil zapuščen... tam sva z Zupančičem pobirala žoge inženirjem...
v
Čudno mi je bilo pri srcu...
":7>>l »i
Trbovlje okoli l. 1947 Vode z rudniškim konzumom, upravo rudnika, opekarno, Polajem, Pauer kolonijo, Guido, Jašek 3, Limbarjem in Retjem
UČITELJI
Na vse moje učitelje in učiteljice v osnovni šoli na Vodah se spominjam...
v PRVEM razredu sem že opisal IDO ŠTRAJNER
v DRUGEM razredu je bila IDA MAZI... debela., z očali... stroga... ne več mlada, staromodna samica... s tistimi debelimi ali črnimi čipkami okrog vratu... je dosti kričala in klicala 'gospoda Torija', daje prišel s šibo in premlatil mlado žrtev. Kot otroci smo jo oponašali... "Mazi - se po ritki plazi..."... Ob enajstih točno je vzela iz taške frišno žemljo in jo goltala medtem, ko je govorila... Če je slišala, da prihaja nadučitelj Bučar, jo je skrila v predal.
V drugem razredu smo začeli z veronaukom. Nekaj časa je bil katehet Radanovič, potem pa Ratej, ki so ga klicali profesor,
Osnovna šola Trbovlje - Vode l. 1927 - učiteljice, učitelji, upravitelj šole, šolski nadzornik (z brado).
(ker je končal doktorat teologije). Ratej, zakrknjen klerikalec, je enkrat na teden igral pri nas tarok z očetom - zakrknjenim sokolašem in mamo, kiji menda ne eden ne drugi ni bil mar... jaz pa sem se učil z vnemo katekizem... s tako vnemo, da sije Ratej roke mencal v prepričanju, da bo iz mene napravil najmanj dekana ali mogoče še škofa... Najbrž se razočaran tudi on v grobu obrača...
V drugem smo tudi začeli s srbohrvaščino. Učiteljica Iskra iz Zagreba je bila mlada in luštna. Tudi tukaj sem se potrudil in bil najboljši v pisanju cirilice. Po Trbovljah so čenčali, da sta se moj oče in Iskra razumela preko meje kolegijalnosti... 'Pankrti' so za mano kričali na cesti: "Iskra piska - Ton pa stiska.. " (ali tako nekaj). Kaj "je bilo med njima" ne vem... vrteli pa so se okrog Iskre Pavlic, Pleskovič, Oskar Moli, Tori...
Učitelji Osnovne šole Vode v Trbovljah 1.1928 - z leve Oskar Moli, Danica Urbančič, Jože Tori, Efrem Pavlič, Rudolf P l c'.s ko vič
V	TRETJEM razredu je bil učitelj simpatični Efrem Pavlic, fejst, mlad, močna očala, zmršane lase, pogled vedno nekje v oblakih.. Njegov razred ni bil baš discipliniran. Imeli so ga radi vsi, učenci, odrasli, kolegi...
v
V	ČETRTEM razredu Ante Beg, miren, resen učitelj, ampak še resnejši hribolazec. Včasih je dajal vtis, da mu ni veliko do učiteljevanja. V njegovem razredu meje oče enkrat temeljito našeškal: imeli smo naravoslovje. Beg je razlagal kako se plodijo žabe. Zabičal je, da ne smemo prekinjati. Jaz pa, kar brez da bi dvignil roko., nekaj sem zinil. Za kazen 'pred tablo stati'., v razred je vstopil moj oče, videl 'družinsko sramoto' pred tablo, poslal me je v svoj razred po šibo, katero sem trepetajoč prinesel, pa mi jih je 'naložil' na tanke poletne hlačke... vpil sem Begu: "Gospod, pomagajte!" Sramota, srd., in rdeče lise na ritki...! Se mesece kasneje so me sošolci zbadali z 'Gospod, pomagajte!"... Stara mama pa ni z očetom govorila mesece...
Učitelji in učenci obrtne šole v Trbovljah, okoli /. 1928
V PETEM in zadnjem razredu (1929/30) sem imel Avgusta Šuligoja, umetniška duša... kadar se je zjezil se je našobil, prekrižal roke na prsih in gledal v strop... Ravno v tem letuje pričel organizirati 'Slavčke'...
Pisali smo šolsko nalogo 'Materinski dan'. Mojo nalogo, pisano na lističu, je poslal mami na pošto s pripiskom 'Srečna mati, ki ima takega sina!' Listič še imam...
NAŠE KUHARICE
Mama in oče sta delala, nekdo je moral kuhat in gledat na mene in brata. Mnogo zgodnjih spominov me veže na naše kuharce, ali kakor so jim takrat rekli služkinje, kar smatram za zelo poniževalno še danes, saj so mi mnogokrat nadomeščale mamo, prijatelja, 'učitelja' realističnega življenja v Trbovljah, 'obveščevalno službo' vsega kar seje dogajalo v Trbovljah in za kar sem bil "še premlad, da bi za teke stvari vedel"...
Prva je bila M a l k a ali Malčka ali Malči.. še ko smo stanovali 'za ta staro bolnico' visoka, mirna, čista ženska... vem da mi je dajala še z žličko jesti na stolčku... ni se mnogo smejala... Najbrž je kindala ker seje poročila...?
Potem je prišla L e n k a, ne več tako mlada... z škilastim očesom., črno oblečena, površna, vihrava, glasna, zarobantila je včasih debelo., kričala na komije v konzumu.. S pedantnim očetom se nista razumela, klical jo je 'ta umazana Lenka'... Kadar naju je ob petkih kopala v veliki leseni kadi v kuhinji, naju je drgnila (s krtačo?), daje Ljubo cvilil, stokal in jamral, dokler ni prišla mama in ji svetovala malo nežnosti... Vsi štirje smo si 'oddahnili' ko je odšla, ker seje poročila...
Lenka je priporočila za naslednico D o r o, svojo bodočo svakinjo. Dora, ki je služila predtem v Zagrebu pri bogatih rodbinah, je bilaluštna okrogla ženska okrog 25..lepe sanjave oči, pohotne ustnice in nasmeh., včasih seje celo našminkala. Rada je rekla kaj 'po zagrebačko', ker seje hotela pokazati 'da je bila po svetu'... "da u tim zagamanim Trbovljima ne znaju nista"... Mene je imela rada... vedno mi je kaj pripovedovala med tem ko je mešala kaj v loncu na štedil-
niku... vsa rdeča v obraz, od časa do časa si je pihala lase z oči...kako je "gospod Rajnhofen plosnil po ritki restavracijsko kelnarco"... kaj so "v Žabji vasi rekli o inženirju"... kako "moj oče ob nočnih vrnitvah pijan, hoče v njeno podstrešno sobo", 'da kontrolira če nima kakega decapri sebV - ampak "ja znam šta bi on hteo"... itd. O vsaki frizerki, vsakem komiju, mesarju, rudarju, inženirju, je vedela kaj povedati. Likala je na mizi, kjer sem pisal domačo nalogo in zaupno razlagala zadnje trboveljske 'novice'., jaz pa sem bulil v njena bujna prsa... Tudi Dora nas je zapustila, ko seje poročila z Jernejčkom... Kot študent sem jo parkrat obiskal v Petelinovi vasi.
Za Doro je prišla Z o f i, ki je tudi služila že v Zagrebu. Visoka, lepa suha, z izrazitimi ličnicami... okrog 24 let stara. Jaz sem bil okrog 10 let star. Tudi ona je imela fanta, Franček mu je bilo ime, v Osrednji delavnici je delal... pa sta oba čakala, da bosta kaj zaslužila in se poročila... Kuhala je boljše kot Dora. Ni mnogo govorila., mamo je imela rada... ostala je pri nas še po mamini smrti... dobro sva se razumela... daje "oče stisnjen z denarjem za gospodinjstvo" in "da bi moral bolj futrati dva fanta, ki rasteta" se je večkrat pritoževala... Včasih mi je naskrivaj napravila šmorn z "zadnjim jajcem pri hiši"... Ko sem bil 16, je odšla v boljšo službo k Bajukovim. Zofi meje vpeljala v najlepše 'skrivnosti življenja'... še danes se rad spominjam...
Zadnja je bila M i n k a, vdova, starejša gospa. Potem je prišla vojna...
MIKLAVŽEVANJE IN BOŽIČNI VEČER
Mnogi stari Trbovci se bodo spominjali obdarovanje otrok na Miklavža, 5. decembra in božični večer 24. decembra. Vem, da so se revnejši otroci morali zadovoljiti z orehi, lešniki in suhimi slivami za Miklavža in kakšen par nogavic na božični večer, medtem ko so bili premožnejši obdarovani z čokolado, lepimi igračami, toplimi oblačili... Naša družina je bila srednjega sloja., in nekako srednje sva bila obdarovana z bratom... Jaz sem najbrž zavistno gledal Mirčetova darila, Brečko pa najbrž moja... Ker pa zavist ne takrat ne danes ni bila ena mojih slabosti... se bom spomnil obeh otroških tradicij, tako kot so pač ostale v glavi...
Petega decembra je bil moj god... Parkrat sem dobil pišinger torto, ki jo je napravila kuharca.. Skrili so jo pred mojo požrešnostjo na omaro v jedilnici.
Ob petih popoldne smo šli s starši v Sokolski dom, 'ker bo prišel Mikavž in prinesel darila vsem dobrim otrokom in pridnim učencem., ta žleht in lene bo pa parkelj odnesel v pekel'...
Tudi v Društvenem je bilo Miklavževanje, samo tam je namesto 'Miklavža' prišel 'sveti Miklavž'... Zbrali smo se v telovadnici. Jaz sem se tresel, ker so rekli, da sem žleht.. Najprej so prišli parkeljni, vsi črni, z rdečimi rogovi, tulili so in rožljali z verigami. Pobledel sem in se kesal, da sem požrl preveč torte in premalo z Ljubotom delil., potem se je zavesa na odru odprla. Vstopil je Miklavž z belo brado, škofovsko palico in vso pozlačeno mitro, za njim pa angeljčki.. vsi v belih haljah (kot si jih videl v cerkvi)... En angel je bil zelo podoben Kolbeznovi Herminci...
Miklavž je držal govor otrokom, ki nas ni mnogo zanimal... Naše oči so bile na paketih, zavojčkih vseh barv, ki so bili razporejeni okrog Miklavževega prestola. Po govoru se je pričelo razdeljevanje daril. Vsak otrok je bil poklican k Miklavžu., nekatere je vprašal za kako pesmico., ali pa kaj iz računstva., ali deklamiranje.. Nič se ni slišalo, ker so parkeljni ropotali z verigami... pa če je bil otrok 'še tako dober'... Miklavž je poklical včasih tudi že kar velike pobe... parkeljni so rožljali, leteli po vseh štirih proti njemu, ga zgrabili (fantje moral 'bit s hudičam' ker seje samo smejal..) in ga odpeljali za kulise... tam nekje je moral biti pekel... Ko je poklical moje ime, sem bil že vesfertik, bled, prestrašen, teroriziran od 'hudičev' in najraje bi pobegnil iz dvorane, pa sem vedel, da bi me parkeljni ujeli, ker so bili hitrejši...'imeli so peklensko moč*... Mama seje hudomušno smejala... nisem razumel zakaj. Kolena so se mi šibila, ko sem stopal na oder. Kaj meje vprašal častitljivi mož z belo brado se ne spominjam... Gledal sem za pomoč k očetu, ki je pomagal s paketi angeljčkom (on je vedno rad pomagal angeljčkom... tudi če niso imeli 'perutnic'...) - ampak oče - kot da me ne pozna v najkritičnejših trenutkih mojega mladega življenja...
V	lepo zavezani škatli so bili cukrčki, suho sadje, orehi, fige... mogoče celo kakšne nogavice ali rokavice... se skoraj ni splačalo za ves strah, ki sem ga preživel... pa še torto sem imel doma... Mirčetov paket je bil seveda večji, bogatejši... Zdenko Dolinarjev in Pustov Mirko sta pa dobila skoraj isto kot jaz...
V	drugem razredu... sem bil že bolj 'pripravljen' na Miklavža... tresel sem se manj, parkeljni me niso več tako 'terorizirali'...Eden celo... če tudi ves črn, se mi je zdel...
V	tretjem razredu mi je Guna povedal o Miklavžu. (Plavšakov Robert..) parkelj?... Razborškov Edi... angel?... (Kusova.. Režunova... Klanškova... Fortetova Marica...)
Pomisli... jaz pa sem si mislil... "Razborškovega Edita se pa ja ne bom bal...".
Nič več fig in orehov., nič več pišinger torte... ampak tudi nič več tistega poniževalnega strahu na poti na oder... Konec Miklavža... za vedno.
Pred Božičem so prihajale iz vseh strani po pošti kartice narisane z zvončki in smrekovimi vejicami., gori je bilo pa ponavadi napisano Vesel Božič in Srečno Novo leto! (S klicajem!). Devetnajst dni po Miklavžu je bil božični večer. "Prišel bo Božiček... prinesel bo Božično drevo., in .. če boste pridni (vedno kaki ustrahovalni pogoji!)., bo prinesel darila.." je opominjal oče. "Od kod bo prišel?" "Kaj pa jaz vem., z oblakov... z neba.." - "Kako ... da ga ne bomo videli..?" "Skozi lukno klučavnice".
Celo popoldne smo morali biti pri Rajnhofnovih. Ali pri Pleskovičevih?.. Ti niso imeli božičnega drevesa, ker niso imeli majhnih otrok.
Ponavadi je snežilo. Ob štirih je bilo že temno. Z Ljubotom,
oblečena v nedeljsko obleko, sva se tiho igrala. Nekdo je peljal
sanke mimo Forteja, slišalo seje zvončklanje...
Na božični večer smo večerjali že ob šestih; fižolovo solato z
amki. Nisva bila lačna. Napeto pričakovanje.
"Kako bomo vedeli., kdaj pride?"
"Se bo slišal zvonček.."
Nenadoma je oče odložil žlico, prst na usta: "Pssst... si slišal...?" Sem, neko cinglanje... Oče je vstal., kukal je skozi lukno v ključavnici vrat v jedilnico... " Je prišel., le poglej.." Polagoma je odprl vrata v temno jedilnico., v kotu je blestelo božično drevo... 'tisoč' prižganih svečk je brlelo na drevesu... vosek seje topil., dišalo je po zažganem smrečju... "miljon" srebrnih, zlatih, rdečih, pldvih, rumenih okraskov se je zibalo na vejah, pomešano z piškoti, čokoladnimi bomboni zaviti v
štanjol... na špici smreke se je košatila srebrna zvezda., skoraj pod stropom. Pod okrašenim drevesom, na tleh dobrote, zakladi... barvana, pločevinasta garažica za avtomobilčke, eden za Ljubota drugi zame... nova torbica za mamo... šal za staro mamo., blago,., bela kuvertica z trinajsto plačo za Doro, še knjiga za mene 'Nekoč je bilo jezero' od Vilharja z posvetilom 'Dobremu učencu - dobro knjigo!' Tvoj pači.' (prepoznal sem takoj očetovo ostro, sigurno pisavo)... za očeta svetlo rjava aktovka (nosil jo je še leta 1940..!)... za Ljubota volnena kapa...
Stali smo vsi pred drevesom, kot da bi bili pred oltarjem. Oče
je privlekel svojo violino in odškripal 'Sveta noč, blažena
noč'... ženske, ganjene so imele solze v očeh...(ne toliko od
očetovega sviranja na violino kot od vse te svečanosti... lučk,
ki so brlele na drevesu... naše otroško veselje...)
Potem smo dobili čaj in piškote ali pa potico...
Božično tišino so hrupno prekinili Rajnhofnovi, ki so nas prišli
povabit, da pogledamo njihovo božično drevo...
Bilo je višje, obeski bogatejši... no, pa tudi Rajnhofnovi so bili
višji, bogatejši...
Tisti večer sem hotel moje starše takšne kot so bili, ne višje, ne manjše...
Tisti večer je bil večer miru in zadovoljstva... še vedno je snežilo..
Tisti večer sem zaspal z avtomobilčkom v roki...
To je bilo še takrat ko je Božiček prišel skozi ključavnico, z
božičnim drevesom, z lučkami...
V drugem ali tretjem razredu so mi fantje v šoli rekli, da sta 'božiček ata in mama'... Nisem verjel. Poleti sem nekaj iskal na podstrešju. Velika zaprašena škatla je bila na pol odprta... Tista velika srebrna zvezda in drugi obeski so zaspano čakali prihodnjega 'božička'...
Od takrat sva z Doro okraševala golo, zeleno smreko za božični večer.
Zopet je snežilo......ampak ni bil isti sneg......lansko leto je
bil bolj bel.
V Avstraliji sem prvo leto napravil za otroke 'božično drevo*. Ker ni bilo smreke, sem dobil eno borovo vejo. Našel sem svečke in jih razporedil po 'drevesu'. Ni snežilo. Bilo je okrog 37 stopinj Celzija.
Predno je nastopil večer so se svečke žalostno povesile in se cedile od vročine., nisem jih mogel prižgati. Tudi jaz sem se žalostno 'povesil' in se 'cedil' od domotožja za tisto božično drevo pred petindvajsetimi leti...
HUBERTUS MANTEL
(domača naloga pisana leta 1991)
Prav zaprav seje v Trbovljah reklo montl in ne mantel. Hubertus montel je bil plašč. Zimski, spomladanski pa tudi jesenski plašč. Temnozelene barve. Blago je zeleno, ščetine so dolge in skoro črne kot v lodnu.
Mantel ali po domače montel je torej plašč. In Hubertus je bil, ali še je, ali bo zopet - patron in zaščitnik lovcev. Kratko ga imenujemo Hubertus, kot na primer: "Ali nosiš hubertus?" ali "Kaj je to hubertus?" ali "tisti dec tam v hubertusu..".. itd.
To je bilo leta 1927. Mogoče 1926.. ali celo 1928..? Hubertus so nosili lovci, tisti ki so hoteli izgledati kot lovci, nemškutarji in boljši ljudje. Boljši ljudje so bili tisti, ki so imeli več denarja kot učitelj Tori. Tako so mi rekli v šoli, tako mi je rekla naša kuharca in drugi, ki so mi povedali zakaj se gre pri hubertusu.
Nekateri so rekli, daje hubertus znak nemškutarstva. To pa ni bilo res. Na primer Ivo Letnik gaje imel, stric Mirko Kos tudi. O njih seje vedelo, da nista nemškutarja. Inženir Ferjančič pa je bil. Tudi lekarnar Peharc. O njem so rekli, daje špijoniral za Nemce. Oba sta nosila hubertus. Tudi gospod Wormser, direktor cementarne, je nosil hubertus. On pa sigurno ni bil nemškutar - on je bil madžarski Jud.
Bil pa je hubertus montel znak da si 'nekaj boljšega'. Nosili so ga s pasom ali pa brez. Kratkega ali pa dolgega čez kolena. Z ravnimi ali pa s poševnimi žepi. Bilo je zelo moderno, da si vtaknil roke v poševne žepe... izgledal si kot Hary Piel, nemški gledališki igralec, predhodnik Humphreya Bogarta. Ljubo in jaz sva dobila hubertuse za Veliko noč. Tako je odločila mama. Zakaj hubertus, zakaj ne trenčkot, zadnja amerikanska iznajdba...?!
Silovito sem sovražil hubertuse. In kadar nekaj sovražim, postanem rdeč v obraz in oči se mi zarosijo. Skušal sem prepričati Ljubota, da bi ga tudi on sovražil - on pa nič, ni mu bilo mar kaj obleče. (Tudi če bi bil hubertus iz dreka? Tudi!). Skušal me je pomiriti.
Dejstvo pa je ostalo, da sva morala h krojaču KaČniku na probo. Kačniku, staremu klerikalcu, kije zahajal v Društveni dom..?! Mi pa v Sokolski. Kačnik je šepal, oprt na palico. Njegovo obraz je bil en večen polovični nasmeh. Oče je rekel, da so ljudje, ki se tako smejijo, pokrite rihte. Očetov krojač je bil Medvešek, pri ta stari bolnici... tisti ki gaje rad pil. Za eno obleko je potreboval mesece... Oče je trdil, da je najboljši v Trbovljah. Mama pa ne... Kačnik je bil za njo najboljši. Medveška si lahko plačal na obroke...Kačnika pa ne! Oče in mama sta se vedno kregala o tem. Seveda je Medvešek dal očetu popust, ker je bil oče učitelj v Obrtni šoli... Oče bi moral 'oblačit otroke', je rekla mama. Njena plača je šla za gospodinjstvo. No, hubertuse je hotela plačati ona. Jaz sem hotel trenčkot, s pasom in poševnimi žepi! Takšnega kot je imel Mirče Lipužičev... Mama pa nič! Hubertus in h Kačniku na probo.!. "Jaz nimam plačo kot gospod Lipužič" je rekla. Gospa Lipužič je pa še rekla, da sem "nehvaležen sin". Pretreslo me je ob misli, da me bo kdo videl v hubertusu. Prvič: hubertus je simbol sovražnikov naroda, 'neslovanski'... 'nesokolski'...
Drugič: tipi kot Tom Mix ne nosijo hubertusov... Tretjič: je zelen, barva klerikalcev...! Jeza. Togota. Rdeč v obraz nisem znal prikriti mojega 'sovraštva' do hubertusa, do mame, do gospoda Kačnika... Pri drugi probi so se mi ulile solze. Kako sem preziral tisti suknjič brez rokavov., tisto vlečenje in nateganje pri ramenih... tisto markiranje s krojaško kredo... bodoči hubertus je bil poln šivank, bucik in belih šivov... končno je potegnil rokav z
ramena... bucike so zbadale že tako razdraženo telo... Je bil gospod Kačnik maščevalne narave..? Kako nesrečnega lahko napravi enostaven hubertus osemletnega..'moža'..!
Hočeš, nočeš., najina hubertusa sta bila gotova na Veliki petek.
Mama naju je peljala v hubertusih v cerkev, 'molit na Kristusov grob'. Tak je bil običaj - z ali brez hubertusa... Na Veliki petek so ljudje razkazovali pri cerkvi nova pomladanska oblačila. Kristus je bil križan in pokopan. Ne vidim veze -ampak tako je bilo. Bolj družabna kot verska tradicija?. Bila je pomlad, nova pomlad. Vse je bilo novo tudi moj hubertus. Samo Kristus na križu je bil star, isti kot lansko leto. Iste so bile tudi stare ženice, ki so poljubljale njegove rane, naslikane z rdečo barvo. Nobeden ni poljubljal moje 'rane', moj novi hubertus, ki sem ga nosil kot Kristus trnjevo krono... Nikdo se ni zavedal, daje bilo to 'moje križanje'... ta hubertus, kije pokrival moje srbeče in 'mučeniško' telo... In kar je bilo najhujše: ljudje so prišli v cerkev, ne radi križanega Kristusa-prišli so, da me vidijo v hubertusu.!
Končno smo bili vsi trije zunaj cerkve. Mama meje ustavila, da se pozdravi z neko gospo., jaz pa v tek., proti stopnicam... trebalo je preskočiti samo mali betonski kanal za deževnico... pa mije spodletelo na pesku., padel sem s komolcem prav na oster rob kanala... zabolelo je malo, nič hudega., dvignil sem se in žeje bila zraven mama, da mi očisti novi hubertus... tiho mije dvignila roko in pokazala precejšen rez v rokavu... raztrgan rokav hubertus a...! Razumete, upam! Bila je vsa bleda od jeze. Iz taške je vzela robček, ga oslinila in začela čistiti pesek na mojem komolcu.
Moj hubertus je bil raztrgan - bil sem presrečen. Ni bil več 'nov' hubertus, bilje 'raztrgan' hubertus... in to je bilo važno. "Kot da si nalašč napravil..." je rekla. Pa nisem..
Od cerkve do Kačnika je pet minut hoda. Na Veliki petek je vse zaprto. Tudi Kačnik. Mama je dolgo trkala na zaprto krojačnico... Nejevoljen Kačnikov obraz seje pojavil na oknu med rožami... Po dolgem je prišepal s svojo palico, njegov polovični nasmeh je bil še četrtinski... tudi on je bil bled.
'Da li bi zašil raztrgan rokav...?' "Na Veliki petek...?" "Ja.. sedaj..!" (Mama je priložila par poštnih prednosti te usluge...). Kačnikov nasmeh seje povrnil. Zašil je hubertus. Ljubo seje hudomušno smehljal...
64 let kasneje sem srečal italijansko starejšo gospo, kije nosila hubertus. Nov hubertus. Nič več ne sovražim hubertuse. Radi domotožja. Izgleda, da so hubertusi postali po tolikih letih zopet moderni v Sloveniji...
RAJKA
Ko sem bil sedem (mogoče osem) let star sem se zaljubil v Rajko, ki je stanovala v uradniški hiši. V neromantičnih Trbovljah sta glagol 'ljubiti' in samostalnik 'ljubezen' zvenela tuje...
En dan je mlajša od mene. Hodila sva v osnovno na Vodah, ona v dekliški oddelek. Kdaj sem jo prvič opazil se ne spominjam. Rajkina in moja mama sta bili prijateljici. Začetek je bilo usodno povabilo njene mame "naj se prideva z Ljubotom igrat k njim na dom"... Rajka je imela sestro Oli, Ljubotove starosti. V takratnih Trbovljah smo pobi smatrali za poniževalno, da bi se igrali s puncami... (Razen seveda na skrivaj, za kurniki, drvarnicami... z leto dni starejšo in razvito Paulco Strojevo... za njihovim kegljiščem... ker je hotela 'nekaj' videti., ampak to nima nič opravka s tem mojim sonetom Rajki...).
Tako sva dostojno oblečena marširala v uradniško hišo in pozvonila pri Rajki. Odprla je služkinja... gospa naju je ljubeznivo sprejela, Oli tudi... Rajka seje pa skrila nekam v sobo... potem je prišla., nič dosti ni govorila, Oli-je govorila 'za obe'.. Igrali smo se 'Mensch ärgere Dich nicht'. Oli, ki ni bila lep otrok, bila je podobna očetu, je stalno brbljala in 'komandirala', Rajka pa je bila lepa kot angel s tistimi črnimi očki... samo prevzetna in ohola... z mano sploh ni govorila direktno... vse kar je hotela je šepetala sestri... Lepa in simpatična mama jo je opominjala naj bo bolj prijazna. Enkrat so nam dovolili, da se gremo sankat na klanček med direktorjevo vilo in grašino. Bil sem ponosen, ko mi je gospa C. rekla, da moram kot 'najstarejši' pazit na vse tri, Rajko, Oli in Ljubota. Menije bilo vseeno, če Oli in moj brat 'zmrzneta', samo da bi bilo mojemu črnookemu angelčku prijetno...
Temno modri plašček in krilce staji komaj pokrivala ritko... Med tekom se je malo razgrela, lička so ji zardela, očke so pričele švigat desno - levo... zdelo se mi je celo, da me je pogledala... Malo smo se kepali na poti... jaz sem metal na Ljubota, Oli na Rajko...Ko smo prišli na klanec sem 'strokovno' organiziral, kako se bo sedelo na mojih sankah: naprej Ljubo, za njim Oli ("se ga moraš oprijeti okrog pasu" - ni mu bilo všeč...), za Oli Rajka, zadnji jaz, ki sem plašljivo objel Rajko okrog pasu... nikdar preje nikdar pozneje ji nisem bil tako blizu...
Prišla je pomlad... bolj poredko sva hodila k C.-evim dekletom. Ljubo ni maral Oli (jaz tudi ne), pa tudi vtis sem imel, da nisva bogvekaj 'zaželjena'. Meni je bilo seveda samo do Rajkine družbe. Včasih sva prišla na dvorišče in klicala Rajko in Oli. Pojavila se je na balkonu samo Oli in kategorično izjavila da "Rajka se ne mara igrat"... Užaljen... ponižan., sem letel domov...
Včasih sem jo iz kuhinjskega okna videl, ko sta spremljali kuharco, ki je šla v konzum nakupovat. Vedno so bile oblečene v marinarske oblekce s kratkimi kikelcami, ki Oli nikakor niso pristojale, Rajki pa so.. Ko so dospele do kon-zuma, so ostale na pločniku, medtem, ko je kuharca znotraj nakupovala. Pričele so se igrati., tekale.. vriŠčale.. (kako seje Rajka razživela kadar mene ni bilo zraven!...). Opazoval sem jo iz okna jedilnice, skrit za obledelo zaveso, in vzdihoval... mogoče bo le pogledala gori proti našemu oknu..? Pa ni. Meni seje zdela kot plav metuljček... temne, skoro sanjave očke... nasmeh je odkrival bele kratke zobke... Bilo je, da nikomer nisem mogel zaupati lepote moje prve srčne rane... od Šribarja do odraslih bi bil v posmeh vsem Trbovljam. Vendar seje nekako zvedelo...
Nekaj dni sem bil s hudo vročino v postelji. Starši so bili na delu, Ljubo v šoli. Dora je prišla od časa do časa v sobo z mrzlimi obkladki. Bledlo se mi je... Dora je poklicala mamo... Mama je prišla z neko gospo...
Ko je vročina prešla in sem okreval., mi je Dora pripovedala, da je "mama prišla z gospo C., Rajkino mamo, ki je bila slučajno na pošti... prišle sta v sobo obe... Tebi seje pa bledlo in si glasno klical Rajka, Rajka"... Dora seje smejala, jaz pa ne...
Kar je vedela Dora, so vedele vse Trbovlje...kaj kmalu so se pobi norčevali "Rajka pa Savo..!"... Rajki ni bilo všeč. Nič več
v
me niso klicali v uradniško hišo... Ce sva se srečala na cesti, je pogledala stran., nisva se niti pozdravila. Jaz pa sem mislil nanjo često...
Mučen incident v šoli me je še bolj 'oddaljil' od nje. Med odmorom smo se igrali na dvorišču. Mi fantje smo 'se lovili', dekleta so pa 'ringarajale' okrog drevesa... Razuzdano sem planil v njihov krog in oponašal njihovo petje, prav ko je prišel oče iz konferenčne sobe. Nisem ga videl... naenkrat pa sem začutil, kako me vleče za uho (las nisem imel, ker sem bil na
balin ostrižen) v krog deklet... kjer sem moral ob drevesu •
'klečati za kazen' dokler ni zvonilo za konec odmora. Vida in druge so se prijele za roko in rajale okrog mene... Rajka pa je zbežala v razred...
Leta so prešla, postal sem študent., pa sem ji še vedno pošiljal kake 'pozdrave' po Tonetu Roškarju, ki je z njo hodil v meščansko šolo. Nikdar odgovora, nikdar niti prijazen nasmeh. Parkrat sem jo pospremil od maše., vedno v družbi Silve, Vide in drugih deklet...
Ko je prišla študirat v Ljubljano sem jo često videl na promenadi. Iz otroka je postala dekle, prekrasno, elegantno dekle... Komaj da sva se še pozdravljala...
Vojna. Beg v Italijo. Avstralija.
Nisem je videl 23 let V družbi trboveljskih deklet sva se srečala v Ljubljani. Govorila sva mnogo... o življenju. Vprašal sem jo, če je vedela, kako sem bil kot otrok zaljubljen vanjo...? Samo nasmejala seje...
Samo moji spomini vedo., o tistem klančku, kjer sva se sankala.
NA SPREHOD K TORIJEVI STARI MAMI
Dvakrat ali trikrat na teden naju je oče peljal na popoldanski obisk k stari mami, ki je stanovala v Orešnikovi hiši, na trgu pri cerkvi. Mama ni šla ker je delala na pošti... ji je bilo kar prav, ker ni imela posebno rada svojo 'poštirkano' taščo. Ko je oče prespal svojo 'urco po kosilu' je poklical kuharco, da očisti in obleče "oba poba ker gremo v Trbovlje". (Vode so bile Vode, Trbovlje pa pri cerkvi).
V vseh štirih letnih časih smo hodili do stare mame. Poleti je bil takšen prah, da si bil ves bel, če je peljal mimo Dolančev avtobus, pomladi in jeseni tako blato, da si prišel pošprican do riti.
Simon Kos, oče stare mame Marije Tori
Samo pozimi je bilo lepo, ker je bilo ali vse zamrznjeno ali zasneženo. Če je bil sneg smo vzeli sanke, včasih naju je vlačil oče, včasih pa midva n jega. Na povratku je bilo par klančkov, na primer tisti od 'Škrata do 'Dimnika'... tam je šlo brez vlačenja.
Ljubo je držal očeta za roko, jaz pa sem koracal in z priprtimi očmi iz dolgočasja čital napise trgovin, reklam... zajtrkoval-nica Počivavšek... Dežman trgovina z mešanim blagom... Čevljar na Malgaj...Kocjan pekarna in pecivo...vse dokler nismo prišli do ... Gostilna pri Špancu... tam smo že bili blizu Orešnika.. po lesenih stopnicah v temni hodnik., tam smo si morali sezuti čevlje (če so bili blatni ali mokri od snega), oče sije pa sezul galoše.
Stara mama Marija Tori
Kuhinja stare mame je bila vedno čista, poribana, zgloncani lonci in ponve, na mizi nisi našel drobtinico. Tudi če smo vstopili med kako večjo kuho, vlaganje sadja ali karkoli, je bilo vse na svojem mestu, vključno stara mama in Rezka, njena služkinja. Na primer, kako je mogoče, da ni bil niti en madež malinove marmelade na njihovih belih, poštirkanih predpasnikih., ko je vendar na štedilniku vrelo in kipelo rdeče..? Ko sta vendar z šeflo lovili obe rdeče mehurčke in jih ulivali v steklene vaze..? Vsaj en mehurček bi lahko špricnil na deviško belino predpasnika (takrat: firtuha). Kako da stari mami iz šefle ni ušlo, da bi midva lahko obliznila... ko je pa tako dišalo, da si imel usta polna slin...
V tej hiši na trgu pred farno cerkvijo v Trbovljah, je stanovala avtorjeva stara mama nekaj let, ko je bil stari oče občinski birič
Namesto vroče., sveže napravljene marmelade, sva dobila jabolko in kos kruha., če sva obljubila, da bova mirno sedela na kolnkišti, (brez binglanja nog ob kišto!)..brez da drobiva kruh na tla... "Rezka je ravno pred eno uro pometla.." je opomnila ta vel'ka stara mama.
Ko sva vstopila, se je dolga, počesana, suha in večno poštirkana stara mama priklonila, da sva mogla poljubiti njeno uvelo, po toaletnem milu dišeče lice, medtem, ko so njeni mrzli koščeni prsti gladili najine glave... Potem sva se vsedla in jedla kruh z jabolko ali če je bila dobre volje kruh z marmelado. Nasloniti se na kolnkišto nisem mogel, ker je bil na zidu sveže spegian prtič, na katerem je bilo v plavem uvezeno: Ljubo doma - kdor ga ima!.. zraven pa ženska, ki sedi in štika. Teden kasneje je bil drug prtič na katerem je bilo naštikano: Zadnja v posteljo - prva pokoncu
pa bo vsak dan kaj dobrega v loncu....in ženska ki kuha... vzhajajoče sonce in dimnik iz katerega se kadi... Toda to niso bile glavne zanimivosti na obisku pri stari mami. Ko sva pojedla (če ni snežilo ali deževalo), sva smela na dvorišče, da se malo razvedriva...
Gledala sva starega Orešnika, kako je koval podkve. Vihtel je ogromno kladivo nad razbeljenim kosom železa, ki gaje držal z kleščami na nakovalu... ga skrivil v obliko podkve., nekaj lukenj za žeblje., malo pofazoniral z manjšim kladivom., in 'pljusk' v mrzlo vodo, daje zašumelo in se zakadilo... Včasih sva tudi gledala kako so podkovali konje... rečem ti, Orešnik seje pa meni le zdel kot 'superman' naših časov... Ko je Orešnik umrl, so kovačijo ukinili, stavbo predelali v malo pekarno, kjer so prodajali najokusnejše štručke na tem svetu... Škoda, da naš oče ni imel vedno dosti denarja, da bi jih nama kupil., no, saj včasih je...
Poleg kovačnice je bil Dolinškov' tajh' (nekak travnik v obliki ribnika), katerega so pozimi napolnili z vodo, ki je zmrznila, led so razsekali in znosili v ogromno klet, kjer so poleti na tem ledu hladili pivo, ali pa ga prodajali gostilnam. Gori v Dolinškovi hiši je pa stanovala ta mala stara mama, ko sem bil še zelo majhen... Na tajhu smo poleti igrali fuzbaL. če nas ni videl Dolinšek ali pa Orešnik (ker smo poceptali vso travo, ki so jo kosili za konje). Včasih je igral tudi Dolinškov Drago, njegov sin., takrat so nas pustili... Tudi prvi ping-pong smo igrali na tem tajhu..
Ko se je zmračilo smo se vrnili domov. Naše stanovanje ni bilo takopoštirkano in urejeno, vendarle... .Ljubo doma - kdor ga ima...
SPOMINSKI UTRINKI... PREDNO SEM BIL ENAJST...
*	Ko so v Delavskem domu predvajali enega prvih zvočnih filmov 'Sonny Boy' z Al Jolsonom, je pol Trbovelj jokalo in stokalo, ko so gledali in poslušali Jolsona, ki je tako lepo zapel uspavanko umirajočemu sinčku. Še Nace Anžur, kije žrl glažovnoje bil ganjen.
*	Ko sem začel hoditi v šolo smo morali vsako nedeljo k šolski maši ob devetih zjutraj. Otroci smo stali pred oltarjem. Nisem se mogel nikakor koncentrirati na razna pok-lekovanja in molitve... večno sem bulil v kip svetega Florjana, ki drži čeber iz katerega izliva vodo, da pogasi požar male hišice ob njegovih nogah. 'Voda' je bila lesena, jaz pa sem vedno čakal, da postane vodena in se razlije po oltarju, na ministrante... na nas pobe...
55 let kasneje sem gledal istega svetnika, isto 'leseno' vodo... še vedno se ni razlila...Klerikalna vztrajnost..!
*	Naš vrt za konzumom je bil majhen. Pri vhodu je bilo grmovje z ribezom. Jaz sem rad pomagal, ko je Dora sadila, plela in okopavala krompir. Ampak boljši krompir je pridelala gospa Jamškova s Polaja, kije imela gredo zraven nas. Najlepše je bilo, ko smo zažigali plevel... ves sem smrdel po dimu. Prišel je tudi Pustov Mirko in me učil, kako se v žerjavici peče krompir., včasih smo jedli pol surovega. Pa kaj če te malo trebuh boli...
*	Blizu restavracije (tam blizu kjer so Zupančičevi in Zorkotovi postavili fižolove prekle), je bilo z opeko ograjeno smetišče... vedno so nekaj zažigali.. "Boš videl" je rekel oče., "en'ga lep'ga dne se bojo prekle vžgale"... Pa se niso., ker je deževalo ali snežilo...
Za še ta staro, neobnovljeno restavracijo so mladi vajenci
in knapovskifantje fucali s ta pravim denarjem.. 25 ali 50 par ali pa kar po dinar ali dva,... kadar so dobili colungo. Fucanje je bilo prepovedano., če so te dobili žandarji... {Če ne veš kaka igra je fucanje vprašaj starega ata). Med fanti je bilo dokaj bivših očetovih učencev (poučeval je sedmi in osmi razred). Ko sem šel mimo so me napodili: "Bejš, Toritov... tem taku namlatu kukar me je tvoj ta star...!" Pa sem zbežal...
*	V Trbovščici za konzumom smo se kopali. Prišel je tudi Kljunov Radko in Permetov Tone. Napravili smo donf(= jez)., potem smo se pa namakali.. Včasih so priplavali mimo kravji vampi, črevesja, drek, kake kosti., kar so odvrgli v Fortejovi klavnici... Niti nisem toliko jezen, ker mi je Janko včasih dal košček konjske salame, kije bila prav dobra.
*	Ob večerih smo igrali 'Človek ne jezi se' ali pa šnopsl s staro mamo. Pripovedovali so, da imata radio samo gospod Rajnhofen in inženir Wydra.
Ob devetih so naju poslali spat. Cesta pred konzumom je bila prazna. Že napol v snu sem slišal prihod zadnjega avtobusa s postaje... redki potniki so izstopali in si glasno zaželeli "lahko noč". Oče je čital knjigo v postelji... mama je klekljala v kuhinji... Haukove cicke na žičnici so hrupno izpraznjevale grudo v hunte... Včasih seje slišalo rjovenje kakega pijanca "Aufbiks Trbovlje!" pred Fortejovo restavracijo... včasih tudi krohot in ploskanje iz kegljišča rudniške restavracije... v zadnji sobi restavracije je vadil tamburaški zbor... ponavadi so me uspavali v globok sen., danes pa nikakor ne morem zaspati... Z rokami pod glavo premišljujem kar mi je oče povedal... da bom šel po petem razredu študirat v Ljubljano, 'klasična gimnazija' se imenuje... ker sem nadarjen za jezike... tam učijo latinsko... jezik v katerem duhovniki pa tudi profesor Ratej, mašujejo. V tej' klasični' vsakega vikajo... tudi če je samo enajst let
star... učitelje pa imenujejo 'profesorje'. V Ljubljani bom živel z stricem Jožetom in teto Mijo... in teto Elco, ki je naša 'ta nobl teta.. Kaj pa ko bo gimnazije konec., kaj pa potem..? Kar bo pa bo... Ratej pravi, da bi postal katehet.. pozneje dekan., mogoče škof (ker znam tako dobro katekizem)., oče pravi da bi postal učitelj ali celo 'profesor'... Sem kar zadovoljen, da grem iz te 'črne doline', kot sem slišal da jo kličejo... V Ljubljani so ceste tlakovane... sem videl... enkrat sem že bil v Ljubljani... imenujejo jih ulice... zbogom mama... zbogom pači... celo Ljubo: zbogom!... te vsaj ne bo nihče večsekiral in suval... Hrup nočnih Trbovelj je prenehal... že sanjam...
* Ko sem šel študirat v Ljubljano, mi je dal Ratej petdeset -dinarski srebrnjak...Ko sem se šel posloviti od komijev v konzumu, so mi dali dvajset - dinarski srebrnjak. Zbrali so med seboj, menda na pobudo gospodov Ličarja in Permeta - oba sta me imela zelo rada...
RAJMUND
(povest iz leta 1931)
Nekoč je živel Rajmund, kije imel kmetijo v Spodnjih Rojah, mala vas med Žalcem in Šentpetrom v Savinjski dolini, kakih sedem ur hoda iz Trbovelj. Ljudje v vasi so so ukvarjali pretežno s hmeljarstvom.
Na Rajmundovo kmetijo sem zahajal z očetom in Ljubotom na počitnice... kot je rekel oče., "ven iz črnih Trbovlj.. da se pobi navžijejo svežega zraka.."...
Rajmundova domačija je bila znana pod imenom pri Žgankovih. Gospodarila je vdova, Rajmundova mama in njena hčerka, že priletna samica Gizela; za svojo so vzeli slabotno, bolehno dekle katero so klicali Mimč, katero je vedno nekaj zvijalo v trebuhu pa je cele zimske popoldneve preležala na veliki krušni peči v jedilnici, dokler ni zamijav-kala s peči: "Mat'... prdn' la sem..." na kar ji je Žgankova mati dala znak, da gre lahko s peči. Poleg teh treh žensk je bil seveda sin - edinec Rajmund, suh, močan velikan, preko dva metra visok z žuljavimi rokami kot dve lopati... Ti lopati sta podirali drevesa, brzdali konje, orali, sekali, ruvali, prenašali, sušili hmelj, sadili, postavljali hmelovke in držali Žgankovino od jutra do večera, od pomladi do pomladi..
*	Kadar je Rajmund zaspal je smrčal, da se je hiša tresla... pri delu je včasih prdnil, da so ga morali slišali v Žalcu. (Jedla je rodbina veliko fižola in mlečne kaše in takih stvari...).
*	Rajmund, na katerega dlan je Ljubo sedel in se pustil prenašati kot nebogljena živalca, je bil ne samo telesni, temveč tudi duševni gigant.
*	Z Ljubotom sta se takoj 'ujemala'... z mano manj... norčevala sta se iz moje študentovske domišljavosti. Šele ko sem odrastel, ko mi je svet odprl oči do sočloveka, sem pričel občudovati Rajmunda, njegovo ljubezen do zemlje, njegovo ustvarjalno moč v najelementarnejših potrebah, njegov preprosti odnos in spoštovanje do Boga, njegovo logično moralo, njegov pošten odnos do sočloveka...
v
Sele danes vidim, da so bile Rajmundove rame in lopatasti roki brez starosti., njegov nasmeh del večnosti...
*	Ko so obirali hmelj, je delal noč in dan. Ponoči je zadremal na železni postelji v sušilnici... dokler ni budilka zazvonila, da je treba premenjati hmelj...
*	Med nedeljsko mašo je stal, glavo višji od drugih, blizu vhoda. Njegov ne lep obraz je bil usmerjen proti oltarju... molil je, da ne bi deževalo, dokler obirajo...
*	Po štiriintridesetih letih sem ga videl ponovno v Rojah. Bila je nedelja. Stal je sam, zamišljen med visoko koruzo... med prsti je mlel list... Sprva me ni prepoznal... potem je dobil rosne oči. Šla sva k njemu na dom., ni se mnogo spremenilo., le v veži je stal hladilnik in kuhinja je bila pobeljena... Gostil me je kot izgubljenega sina... Mnogo sva govorila., trpel je, ker so mu vzeli njive za hmelj...
*	Letos sem se vozil mimo Žgankovih. Kmetija še stoji, Rajmund že leži. Njegovi potomci pa nekako slonijo. V mojem spominu Rajmund še stoji - velikan, mogočen...
Zdaj prihajajo Rajmundi zopet v modo. Ne vem, če jih je še kaj - in če so, jih je napredek izpridil. Namesto lopat nosijo rokavice...
MAMIN POGREB
(Trbovlje, 5. januar 1934)
*	Mrtva mama je ležala na parah. V moji sobi, nasproti kuhinjskih vrat.
*	Bila je obdana z cvetjem in svečami.
*	V jedilnici so se zbrali sorodniki in se pogovarjali.
*	Od časa do časa sem jo šel pogledat., kot da bi se jo hotel zapomniti..
*	Bila je lepa, mlada, komaj štirideset let je imela..
*	Ležala je prav tam kot pred tremi leti njena mama.
*	Prišel je Ljubo iz Kočevja. Jokal je. Zavidal sem mu.
*	Bil je resnično žalosten. Ali bolje rečeno, bil je zgubljen.
*	Jaz pa ne. Vedel sem, da na nekak način me mama nikdar ne bo zapustila. Matije mati., nikdar te ne zapusti. Samo, kako jo bom našel? Bil sem premlad..
*	Prijatelj Tone me je obiskal.
*	"Zakaj se ne jokaš?".. "Ti ni hudo za mamo?"
*	Nisem jokal. Nisem vedel kako. Bilo mi je nekako neprijetno.. da edino jaz., nisem mogel., nisem znal.. Mogoče nisem čutil žalosti ker nisem verjel? Do sedaj sem imel solze v očeh samo od jeze, srda.
*	Gledal sem mrtvo mamo in se spraševal, če sem jo kdaj zjezil. Parkratsem jo., ampak vedno sem jo ljubil., vedno branil., bil sem njen vitez..!
*	Bila je še in še dobra. Najboljša! Mogoče ne..? Njena mama, stara mama Gutsmandl je bila še boljša.
*	Pogreb.
*	Mraz. Kristalen led je pokrival zmrznjene vdolbine čevljev in koles v blatu.
*	Mamo so dali v lepo črno rakev.
Rakev so naložili v mrtvaški voz, ves črn in srebrn. Celo beli konji so imeli črne lise., kot da so vozili samo smrt. Za mrtvaškim vozom mi trije., oče, Ljubo in jaz. Izgledali smo zgubljeni.
Za nami črni pajčolani tet in resni obrazi neizogibnih stricev.
Kar me je najbolj motilo je bil ljudski pogled. Srep, radoveden. "Kdo., kako bodo jokali..?!"
Dva duhovna, ministranti. Seveda, ker je bila poštna upravnica.
Godba na pihala (ali plehmuska). Dve., rudarska in sokolska.
Vzdolž mrtvaškega voza njeni poštarji v uniformah. Z ogromnimi svečniki v rokah. Izgledajo smešno, posebno Škrjanc. Ne spadajo k pogrebu.
Potem sprevod, hoja za mrtvaškim vozom do pokopališča. Godba je igrala mrtvaške koračnice. Ko je ena končala, je pričela druga.
Mamaje ležala v rakvi. Voz seje tresel na zamrznjeni cesti. Rakev je bila privezana na voz s pasovi. Črnimi. Vse črno, črno..
Ljudje so se ustavljali ob cesti z tistim radovednim pogledom.
Znani obrazi. "Peljemo mrtvo mamo na pokopališče". Kot da sem kriv jih nisem pogledal v oči., strmel sem na cesto pod nogami. Zmrznjeno blato in led. "Te zebe, mama?"
"Ne znam jokati, mama. Ne bodi huda!" "Ljubim te kot sem te ljubil včeraj. To je med nama. Ne maram pokazati kar je med nama v pričo teh., saj veš." Preko kamna seje voz stresal, malce nagnil. Rakev tudi. Mama itak ne čuti..
*	Pokopališče.
*	Izkopan grob. Vsi so se strnili okrog.
*	Duhoven je molil..
*	Govori.. Petje..' Vi gred se povrne'
*	Štirje odurni možje so spuščali mamo po vrveh v zamrzel grob.
*	Ni je bilo več.
*	Zbogom mama.
*	Vsak je vzel košček zamrzle zemlje in ga vrgel na mamino rakev.
*	Barbarski običaj!
*	Potem smo vsi odšli.
*	Mama je ostala povsem sama.
*	Barbarski običaj!
*	Ne vemo drugače.
ŠTUDENT V TRBOVLJAH
Da bi liberalni, sokolaški oče pošiljal sina v klerikalno gimnazijo ni bil običaj.
Kaj sem počel v gimnazi ji, v razredu z 20 - imi kmečkimi fanti in 10 - imi meščanskimi sinovi, ki so jih revčke učili samo molit? Ne med ene ne med druge nisem spadal. Edina prednost je bila, da sem se temeljito učil jezikov in književnosti. Po petih letih sem se naveličal jezuitskega vzdušja in premen-jal na trgovske šole. (Sedaj jim rečete 'ekonomske', ker je bila beseda 'trgovina' pod komunizmom nezaželjena..)
Vračal sem se v Trbovlje za božične, velikonočne in letne počitnice. Mesto Ljubljana me je napravilo oholega študenta....
Po materini smrti smo se preselili iz konzuma (ki je stal v centru) na Guido (kije bilo visoko gori v revirju).
Plavalna ekipa L 1935 na bazenu v Trbovljah - Gojmir Gala, Zdenko Dolinar, Tine Gosak, Marjan Grilc, Jelko Kuhar, Savo Tori, O ki Moli, Bogdan Šteli, Herman Kol bežen
Težko sem se privadil, ker sem moral nositi študentovski kovček, (obtežen z knjigami etc) v hrib skozi Polaj, Pauer jevo kolonijo pa še strm klane pri vzpenjači...pa tudi drugače sem v prvem letu dokaj sameval na GuidL.no, potem so prišla poznanstva, interesi.. Z vso vnemo sem se vrgel poleti na plavanje, pozimi na smučanje. Za nogomet se nisem zanimal. Družil sem se s trboveljsko študentarijo, Oto Persoglio, Franci Bidovec, Erdlenov Nandi, Marjan Grilc, Milko Urbančič, Zdenko Dolinar, Tine Gosak, Tone Roškar, Oki Moli, Jelko Kuhar, Miklavčičev Zvone, Bogdan Šteli, Rozinova Guido in Miloš, Vodiškov Franci..itd. Po plavanju smo začeli zahajati v gostilne pri Fricu, Kolbezen, Počivavšek, Rozin itd. (seveda če je bil kak dinar v žepu..)
S sošolci iz osnovne smo se srečevali na cesti, nekateri so delali že v rudniku, drugi so bili vajenci pri obrtnikih. Ni bilo dosti družabnega kontakta med študenti in vajenci... nekaka vrsta zavisti nas je ločila., rekli so nam, da smo hohštaplerji (kar smo deloma tudi bili - !)...
Na trboveljskem bazenu l. 1936 Jelko Kuhar, Savo Tori, Oto Persoglio
S šestnajst, sedemnajstimi leti smo začeli gledati tudi dekleta. Otota, Rozinovega Miloša, Guidota so obrajtale - mene pa ne preveč (bil sempreotročji, so rekle). Poleg Rajke (zame!) so bile fejst punce Kolbeznova Herminca, Mira in Marta Piškova, Vlasta Hamrlova, Silva Raspotnikova, Fančka Poklškova, Tilčka Skrinjarjeva, Vida Grilčeva, Persogliova Ani in Emica, Berta in Marica Fricova, Milena Mollova, Vodiškova Poldka, Rožajeva Ančka (tiste, ki se jih ne spomnim, mi bodo seveda zamerile...)
V občinskem bazenu smo se izživljali v mrzli, blatni vodi, trenirali, se vrteli okrog deklet in nagajali oskrbniku Nandetu Kačniku, ki je imel posebno antipatijo do nas študentov. S precejšnjim rešpektom smo se družili z starejšimi, kot je bil olimpijski telovadec Miro Forte, železniški uradnik Gojmir Gala (iz Maribora), ki je organiziral plavalno ekipo, Mirko Bizjak.
Sv. Katarina nad Trbovljami l. 1931
Prve plavalne tekme smo imeli s Celjani, kasneje celo z ljubljanskimi Ilirjani. Naši lokalni idoli v plavanju so postali Guido Rozina, Egon Petrič, v skakanju Miro in Gala. V juniorske plavalne sile je pripadal Oto, Franci in tudi večno-sestradani autor teh vrstic.
Zjutraj ob devetih sem bil prvi v bazenu. Nande še ves zaspan, mi je odprl vrata in me preklinjal.. Treniral sem v mrzli, nefiltrirani vodi... tu pa tam je brzela kaka podgana v žlebu za odtok... Opoldne sem hitel iz bazena v hrib preko Terezije na Guido... ves prepoten sem se vsedel pred skledo krompirja s stročjim fižolom in ocvirki... oče, Ljubo in Minka so kar gledali kaj sem pospravil v moje koščeno telo. Hodili smo gostovat (kot seje takrat reklo), v Rimske Toplice. Tu sem postal juniorski prvak sokolske župe Celje, pozneje (v Trbovljah) zasavski prvak (kot me je imenoval dopisnik 'Slovenskega naroda', Staudiger)... Takrat sem bil že član ljubljanske Ilirije... in leta 1937 juniorski prvak Slovenije (takrat sojo imenovali Dravska banovina) na 100 m prsno. Ta 'slava' mi je seveda stopila v glavo in sem koracal po trboveljskem bazenu zavit v trenerke in brisače kot kaka svetovna zvezda...
Mnogo sem se družil tudi z Mollovim Okijem, ki ga je pedantni oče - pedagog še bolj ostro držal (s šibo in hausares-tom) kot mene moj. Oki, navdušen športnik, često ni imel dinarja za vstop v bazen, pa je kar preskočil bodečo žico na ograji in se na skrivaj slekel, da bi ga ne dobil sitni bademajster Nande. Okiju je bolj kot plavanje ležal 'tek na sto metrov' in smučanje...
Če smo že pri smučanju... moj ideal je bil takratni filmski igralec Luis Trenker, smučar, gorski plezalec, hribolazec... njegovo sliko sem imel na nočni omarici. Enkrat sem ga celo hotel imitirati: šel sem'plezat' na neke plazove pod Retjem...
Bil sem sam in sem prepeval tisto 'Planine so moje domov je'... dokler mi ni spodrsnilo, zakotalil sem se po pesku (hvalabogu ne kamnu!)... pa sem nejunaško opustil plezanje in se vrnil k plavanju...
Enkrat sva se šla z Okitom kopat v Savo ker je bil bazen zaprt radi čiščenja. Tu sem potegnil iz vrtinca knapovskega fanta, ki se je potapljal., tako me je držal za vrat, da sem mislil, da me bo zadušil...
Naj mi bralec ne zameri če toliko pisarim o trboveljskem plavanju, (to pa že zveni kot prosto po Josipu Jurčiču...) O razdobju 1934- 1937 je ta aktivnost ostala meni zarisana v naj jasnejših obrisih.
Mnogo se je pisalo, govorilo, debatiralo o trboveljskem političnem delovanju v tej dobi. Mnogo sem takrat slišal, ampak samo slišal - sodelovati pa nisem hotel ne desno, ne levo, ne center.
Resnica mi je dražja - četudi se zamerim kakemu še živečemu sodobniku.
Počitnice od leta 1938 nisem več preživljal v Trbovljah. Plavalni klub Ilirija mi je nekaj časa plačeval hrano in stanovanje v Ljubljani.
Včasih sem prišel na obisk k očetu. Zadnjič novembra 1941...
Leta 1960 sta me Jelko in Bogdan peljala v moderno preurejen trboveljski bazen... še lepši se mi je zdel kot tisti v Rimu, Milanu, Melbournu, Sydneyu, Tokyu, Parizu... - ampak najdražji mi ostane... 'ta star' z blatno vodo in podganami... Domotožje po mladosti, kaj hočeš...!
Bil je pravzaprav hec v Trbovljah v dvajsetem in tridesetem letu tega stolletja... ko smo se šli socialiste... liberalce...
klerikalce..! Ne eden ne drugi ni imel prav... to sem doumel šele mnogo let pozneje...v Australiji! Danes vidite, da sem imel prav.
Z leti sem mnogo pozabil - posebno slovenski jezik. Ker se rad spominjam mladostnih Trbovelj mi gre vsak dan bolj od roke če pišem 'po trbovsko'...
Člani mešanega pevskega zbora Zvon iz Trbovelj na izletu na Mrzlici, 26. junija 1932
PREDVOJNI UTRINKI
ŠTUDENT KLASIČNE (1930 -1935)
Prvi dan v klasični gimnaziji je nekako zavit v meglo... dobili smo urnik, navodila, dijaške knjižice, opremljene z študen-tovo fotografijo... imel sem prvič centimeter dolge lase, ste frizura so ji rekli... Bratrančev suknjič in kravato (foto je navpogled na steni mojega stanovanja v Coogee-ju)... Bil sem res luškan, fotograf v Ljubljani mi je retuširal ustnice, nekaj jih krivim v smeh., malo sem mami podoben., tako nedolžno nisem izgledal nikdar poprej ali poznej... V razredu sem bil ves plašen, nobenega nisem poznal, bal sem se, da ga kaj polomim., oče mi je strogo zabičal, "da se ne ponašam kot brezposelni in pijanci v Trbovljah"... Gledal sem drugih 30 fantov., par mestnih, drugi, skoraj vsi s kmetov... vsedel sem se v sredo, ker nisem bil ne mestni ne kmečki, ker sem bil iz Trbovelj in Trbovlje niso bile ne mesto, ne vas, temveč trg... ampak takrat človek ni mogel reči faz sem trzan\. to se pač ni reklo., in zakaj so bile Trbovlje trg rie vem., najbrž, ker niso bile ne vas ne mesto., in to meje delalo že takrat bolj imenitnega kot vse te bumbarje in polizance... vaščane... meščane... Ko so fantje odkrili, da sem iz Trbovelj, so me ošvrknili s čudnim pogledom... kot da jim je nerodno... (mogoče žal?). Dijaška knjižica je bila imenitna stvar (ne vem če jo še imajo?). Vsako leto si imel novo - jaz jih imam še vse, kar se imam zahvaliti očetu-pedagogu, ki je take stvari spravljal celo za časa vojne... Vidim, da so bili leta 1930 vsi predmeti tiskani v cirilici v prvem semestru, hrvaško v drugem, slovensko v tretjem.. Knjižice so tiskali v Beogradu... v kraljevini "Srba, Hrvata i Slovenaca..."
Kako smo imenovali ocene ne bom opisal, ker jih menda še sedaj kličejo isto., kot naprimerfajfa za dvojko, cvek za enko itd. Pač evropske tradicije, na katere nisem več navajen... V Avstraliji in Ameriki menjajo šolske sisteme kot spodnje hlače...
Tudi paralelke še obstajajo najbrž? V 'A' so bili ta 'brihtni, vljudni, priporočeni', v 'B' ta 'manj brihtni itd' in v 'C'.... to kar je ostalo na rešetu.. med njimi tudi jaz... Kmečki fantje so stanovali v Marjanišču, ki so ga upravljali verski redovi. Večina so bili z doma 'določeni', da študirajo za duhovniški poklic; običajno, kot že v Prešernovih časih jih je priporočil za gimnazijske študije kakšen stric - župnik. Fantje so bili skromno oblečeni, pohlevni in tihi v razredu - niso se Šopirili in razgrajali kot nekateri meščanski mulci ali knapovski zastopnik iz Trbovelj...
Glavni predmeti so bili jeziki, zemljepis, zgodovina, verouk, prirodopis, matematika, fizika, kemija; sekundarni: risanje, petje, telovadba.
Če pomislim, da smo v tretjem razredu imeli pet jezikov (slovenščina, srbohrvaščina, francoščina, latinsko in starogrško) in primerjam s predmeti mojih 12 letnih vnukov, se vsiljuje starokopitni izrek: "takrat smo res študiralil". Vsi fantje v mojem razredu, kmečki in meščanski, so bili sinovi klerikalcev - le jaz, črna ovca, liberalec, sokolašl To meje prvotno motilo, ker smo se večkrat sprli med odmorom in izven razreda, ampak s časom sem se prilagodil in celo avanziral do pevca v cerkvenem zboru... Nedeljsko mašo smo imeli v šolski kapeli... mislim, da smo celo peli latinsko..(!?). Nepozaben mi je ostal vtis, ki sta mi ga napravila strah in trepet razreda prof. Tomec, moj razrednik in GNEZDA (grščina)., ko sta s sklenjenima rokama in povešeno glavo stopicala od obhajila... dva nebogljena jagenjčka med nami grešniki...
Za veronauk smo imeli najprej dr. Zupana, plešast, žilav, majhen duhovnik. Kadar si mu dal napačen odgovor je zavrtel oči proti stropu, kot da Boga prosi za potrpljenje, da ne bi znesel nad nevedno žrtev božjo jezo.. Bil je simpatičen, živahen človek, mene je obrajtal - ampak do petice v veronauku nisem nikdar prišel... kljub temu, da sem iz Trbovelj prinesel v katekizmu precej dobro podlago... Zupanu je sledil mlajši dr. Vrečar, bled, miren, z glavo, ki se je od široke lobanje proti čeljusti nekako zoževala. Nikdar se ni razburjal, nikdar prekipel, enolično je razlagal skrivnosti svete Trojice in slične verske strani... Ni vsiljeval verskih aktivnosti izven razreda... vsaj meni ne... kaj pa seje dogajalo v pogovorih z razrednimi zeloti kot Meteljkovič in sličnimi, vam ne vem povedati.
Večina profesorjev je imela akademski titel 'dr.', za 'doktor filozofije'.. To smo še podedovali od Franca Jožefa, ampak vse bolj pogosto seje naslavljalo z 'gospod doktor' le doktorje medicine.
V študentovski Ljubljani je bil priljubljen šport imitiranje, karakteriziranje ter osmeševanje profesorjev. Precej zgodaj sem postal v tem športu mojster. Užival sem v krohotanju sošolcev narcistično - kar meje pa stalo leto dni študija, ker so me ozkosrčni profesorji, katere sem imitiral, vrgli v tretjem razredu, tako da sem moral razred repetirati. Beseda 'repetent' je bila takrat skoro žaljivka med našim pridnim, servilno -usmerjenim narodom.
Radi tega, ko pišem o mojih profesorjih danes, po 65 letih, mi še vedno manjka objektivnosti... orisal jih bom kot sem jih videl takrat.
ERNEST TOMEC, razrednik v prvem in drugem letniku, srednjih let, črne, prečkane lase so mu padale na čelo, za profesorja klasične še dosti dobro oblečen, učil je latinsko z navdušenjem in piflanjem.. ponavljali smo v zboru stokrat
deklinacijo 'copra..coprae.. capraeaeaeaeae... Tomec je divje mahal z rokami, kot da dirigira Beethovnovo peto... Ne morem reči, da ga imam v lepem spominu, ker mi je dal prvi razredniški ukor, radi katerega je moj oče - učitelj v Trbovljah skoraj napravil samomor.. Bilo je tako., da mi je ušlo., da sem v odmoru trboveljsko zarobantil z ' porkamadona'... pa meje slišal odličnjak Metelkovič in takoj me je prijavil Tomcu (na uho mu je zašepetal kot v spoved-nici)... in konec je bilo moje duhovniške kariere., ne kardinal, ne škof, neprošt, še za kaplana ne bom...! 'Radi nespodobnega govorjenja' je napisano v dijaški knjižici... Oče mi je pisal obupan... 'tako sem žalosten, da ti ne morem povedati... da boš nosil te grde besede med svoje dobre in poštene kolege...' Ne vem, zakaj slovenščina uporablja 'poštenost' kot največjo vrlino., v tako nesmiselnem pomenu..!? Jaz smatram Metelkovičevo 'prijavo' za hinavsko in - nepošteno! Suženj verskega fanatizma! Oba, Metelkovič in Tomec! Z tistim ukorom sem postal menda še večji antliklerikalec..! Tudi moja ocena v latinščini se je reflektirala na tem ukoru... bil sem prepričan, da sem zaslužil več kot povprečni 'dobro'. RUDOLF JUŽNIČ je imel francoščino. Visok, suh, brkat, s krtačasto frizuro, pedanten, večno nezadovoljen, kot da ga grize po želodcu... Vendar, akademsko isto kot Tomec: klasa! Ker nam je francoski jezik zvenel še bolj tuje kot latinski (tega smo vsaj slišali pri maši!) je Južnič pobesnel pri naši nazalni izgovorjavi.. Fantje so stokali, kihali, oči so bile solzne, ko so pred tablo poskušali ponavljati f-e-n-e-t-r-e po Južničevem okusu... bolj je kričal, bolj ga je fant sral... Obupan od neuspeha je tresnil razrednico na kateder in dostojanstveno zahrkal:
"Ah, budaaaaaaaala!"......
Tisti dolgi 'a' je hotel poudariti njegov francosko - slovenski obup. Osebno nisem imel neprilik ne z Južničem ne s fran-
coščino... bil sem eden prvih v razredu. Takrat sem bil na to ponosen, skoraj bi rekel domišljav. Privoščil sem si gotove dovtipe, oponašal Južniča v odmoru in zopet sem bil degradiran iz 'odlično* na 'prav dobro' in se tu ni končala moja igralska objestnost in sem zdrknil na 'dobro'... ko meje slišal, kako sem ga imitiral, ko nam je solil žensko obliko pridevnikov: m-a-l-a-d- - - m-a-l-a-d- e-d-e-d-e-d-e... Tri leta kasneje, (bil sem okrog 14/15) meje Južnič presenetil z največjo kolajno, ki sem si jo mogel zamisliti. Kot edinega študenta nižje gimnazije meje izbral, da držim govor o Vic-torju Hugo-ju in njegovem pomembnem romanu 'Les miserables' in to v L 'Institut de la Culture Française v Narodnem domu.
Naj še omenim, da je bil Južnič eden redkih Sokolašev v profesorskem zboru.
V kasnejših letih je poučeval francosko za kratek čas neki mlajši suplent DOBOVIŠEK... čokat, rdečeličen.. izgledal je kot kíMenfuirnan tovornih vozov., ni bil slab človek, samo v francoščini ni bil tako podkovan kot Južnič.
Za slovenščino smo imeli IVANA PREGLJA in kasneje FERDA KOZAKA, oba že takrat znana pisatelja. Starokopitni Pregelj je bil klerikalec, majhen, močna očala je nosil, predaval je s stokajočim glasom, ki je zvenel, kot da prihaja iz nosa in ne iz ust. Dajal mi je vtis, kot daje vedno odsoten, da pripoveduje o naših klasikih oblakom in ne nam, da se pritožuje... da se bo vsak hip razjokal nad celo zgodovino slovenske literature. Bral sem nekatere njegove novele, pesmi - čudno, povsem drug pisec kot predavatelj... V tretjem letniku nam je dajal pobudo, da amatersko pripravimo sceno iz Jurčičevega 'Desetega brata'... Po šolskih urah smo vadili v razredu, brez Preglja. Zaje je bil 'režiser', Vider je igral 'desetega brata', jaz seveda Krjavlja... (pripovedujem
desetemu bratu, kako je na ladji strašilo, ko sem držal stražo...). Predvajali smo sceno pred razredom. Fantje so ploskali, Pregelj tudi malo, skoraj smejal seje., cmerav obraz je prevlekel nasmeh...
Ko smo dobili Ferda Kozaka za slovenščino je postala atmosfera v razredu bolj demokratična, odprta... KOZAK je bil najbrž social - demokrat tistih časov... saj je meni podaril autogram Upton Sinclair-a, znanega ameriškega pisatelja in borca za sindikalna prava. Lep, močan človek, ki je z svojim gromkim glasom zajel cel razred. Celo po obleki seje videlo, da živi v dvajsetem stoletju, ne kot večina profesorskih prototipov, ki so nosili še trde, kavčuk ovratnike in temne, zlizane, zašite obleke iz cesarske dobe. Mene je enkrat poklical k tabli: "Ti Sportsman, ki imaš hlače na kvadrat.." ker sem nosil punparce podedovane od bratranca Bojana, vse zaflikane, iz angleškega karirastega tweeda. Takrat je beseda 'sportsman' v klasični zvenela sarkastično pa tudi laskavo med mojimi prdečimi in od znoja smrdečimi sošolci.. Kozak mi je vpisal v dijaško knjižico ukor po razredniku 'radi kričanja med odmorom'..
Neoficielno pa je podpiral in vzpodbujal moje pisanje in urejanje nižjegimnazijskega lističa, ki smo ga pisali na roko in razmnoževali.
Srbohrvaščino nas je učil VIMPOVŠEK, ali po domače med klopmi 'Vimpi'. Suh, srednjeleten vljuden gospod, ki je predaval kot da bi se pred nami 'opravičevalda dosti o svojem predmetu ne ve.. Zvijal seje med klopmi, njegove lepe roke so krožile, pridigale o Vuku Karadžiču (Radovan K. še ni bil rojen...). Klerikalni fantje so se z nevoljo učili srbohrvaščine., češ, Hrvati in Srbi se ne učijo slovenščine..! Jaz, star Sokolaš sem bil kar dober v srbohrvaščini, ker mi je luštna gospodična Iskra v trboveljski osnovni dala dobro
podlago (kakav otac, takav sin, kakav drv, takav klin = z očetom sva bila oba njena skrita občudovalca!) 'Vimpi' s svojim veriženjem nas nikakor ni mogel navdušiti za "bratovski" jezik.
Latinsko v drugem razredu je poučeval najoriginalnejši, staro-klasični profesor KOLETIČ. Bilje ostanek stare profesorske generacije v pojavi, govoru in učenju. Majhen, sključen, kratkoviden, gluh, vrat uklenjen v trd, kavčukast ovratnik malomarno zadrgnjen, zašpehano temno kravato, se je podil med klopmi in po katedru ter grozil vsem razgrajačem v svojem hribovskem narečju, da jih bo "zapajsal (= zapisal) v razrednico"... V drugem razredu smo bili že bolj 'domači', na klasični pa smo si (nekateri) privoščili ubogega Koletiča.. pa smo ga oponašali., desno in levo se je slišal krik 'zapajsal', Koletič je pa blodil s kazalcem od enega do drugega., nikdar ni našel krivca, nikdar ni 'zapajsal' v razrednico nikogar.. Bil je star, izmučen... koncem leta so ga upokojili. Če se ga danes spomnim... ko je vstopil v razred, se mi je zdel kot nedolžna krava, ki je hotela preplavati reko polno barakuda rib... Revež... bili smo barakude...!
Teta je hodila v šolo, da se informira kako napredujem (ali nazadujem). Koletič je bil najbolj potrpežljiv z informacijami. O menije rekel več dobrega kot slabega., kljub temu, da sem bil vodja oponaševalne tolpe...
GNEZDA, za latinsko in grško je bil majhen, farizejski tip s sivo, kozjo bradico. Pri njegovih urah je bila smrtna tišina in smrten strah, da te bo poklical k tabli. Ko si zaslišal svoje ime si se opotekal., kot da bi šel na vislice.. Nikdar ni povzdignil glasu in če nisi znal odgovoriti na vprašanje se mu je v očeh pojavilo nekako zadovoljstvo... kot da je ujel po dolgem iskanju znanega zločinca... s hinavskim nasmeškom ti je zapisal fajfo v razrednico...
Nikdar ga nisem obrajtal. Tudi on mene ne. Ob nedeljah pri maši v šolski kapeli sem ga opazoval, ko se je vračal na svoj sedež od obhajila... s sklonjeno glavo, roke sklenjene v molitvi na prsih, v svetniški pozi... v meni pa je plamtelo, ko sem pomislil s kakim užitkom mi je napisal v knjižico tisto 'dvojko'...
Gnezda je stanoval blizu gimnazije, nasproti liceja, zato sem ga večkrat srečal na poti domov.
Globoko sem se priklonil in odkril, glasno izrekel moj "Dober dan" (mislim, da smo takrat še rekli 'Klanjam se!'., pa nisem siguren?)., gledal sem ga v obraz - Gnezda je pa obrnil glavo na stran, kot da me ne vidi, da mu ni bilo treba vrnit pozdrav.. Klasična žalitev v tistih časih! Nekaj let pozneje, kot študent Trgovske šole, sem se sprehajal pod Rožnikom, roko v roki z Vando, eno mojih 'prvih' ljubezni. Na samotni stezici nam pride nasproti Gnezda. Če bi bil še študent Klasične, bi me takšno srečanje stalo doživljensko diskvalifikacijo mojih moralnih vrlin. Ker pa nisem bil več pod diktaturo hipok-ritičnega Gnezde in njemu sličnih, sem objestno objel Vando in jo poljubil ravno ko je šel Gnezda mimo naju. Vem, da vam je študentom - 1994, to nepomembno... vendar leta 1935...
Velik original je bil tudi BAUČER, profesor prirodopisa v prvem razredu. Bled, visok, mlad z gladko frizuro polno brilantine, edini, kije nosil štekragelc... Predaval je skozi nos o vevericah, hroščih in sovah, spraševal po klopeh in nejevoljno komentiral neznanje z vzdevkom "trap neumni"... Prof. dr. FRAN ZWITTER je imel zgodovino, zemljepis; za krajšo dobro je bil tudi moj razrednik. Akademik v svoji stroki, kot pojava idealen tip za imitacijo. Takrat je bil menda okrog 35 let star, srednje postave, bujnih las, ramena njegovih temnih oblek posuta z prhljajem (kot da je zapadel prvi sneg). Nosil je močna očala. Mati narava ni bila radodarna ko mu je
oblikovala obraz... večkrat sem ga primerjal z masko cirkuškega klovna., na katerega meje spominjal tudi njegov govor.: Y je bil V in ko je izgovarjal imena fevdalne gosposke kot Bamberžani itd, so debela usta plapolala in brizgala njegovo slino semtertja po klopeh... Medtem ko je predaval, je koracal kot čaplja, ki išče žabo v močvirju. Navdušeno je kimal z glavo, da seje človek nehote bal, da mu bo padla s tilnika...
Imitirati Zwittra v odmorih, pred tablo, je bila moja najbolj aplaudirana komedija. Ker sem bil relativno dober v zgodovini
in zemljepisu so bili tudi najini odnosi kar dobri, dokler......
me Zwitter lepega dne (spomladi 1933), ko je imel inšpekcijo po hodnikih med odmorom, ni zalotil pri moji najbolj uspešni predstavi: imitiranje njegovega predavanja...! Temni oblaki so pokrili moje igralsko navdušenje... Zwitter pa direktno v konferenčno sobo, da komplotira o moji študentovski bodočnosti...
Cela predstava meje stala eno leto študija. Zwitter meje vrgel v zgodovini in zemljepisu, pa še Kunca je pregovoril, da me je vrgel v fiziki in matematiki!
Edini 'slabo', ki sem ga zaslušil je bilo v matematiki. Ostali trije predmeti so bili Zwitterjeva fabrikacija! Moral sem ponavljati tretji razred. Iz vzornega študenta sem postal repetent. Oče - učitelj mi dolgo časa ni odpustil. Koje videl spričevalo meje poslal k gospodu Jugu, da bi se izučil za čevljarskega pomočnika...
Jaz pa nikdar nisem odpustil Zwitteiju, ker vem, da mi je napravil krivico. Leta kasneje sem ga srečal na trboveljski postaji, vračal se je sam s planinskega izleta na Mrzlico. Postaja je bila skoraj prazna. Pozdravil meje in skušal napeljati pogovor. Resno sem mu odgovoril: "Gospod profesor! Sami veste, da ste me vrgli po krivici, kar vam nikdar ne oprostim. Ker nisem več študent klasične nimam nobene
dolžnosti, da bi bil vljuden do Vas.!" Obrnil sem se in odšel. (Besed se točno ne spominjam, ampak prbližno v tem smislu je bilo rečeno.)
KUNC za matematiko in fiziko je bil majhen debeluhar okrog 50, s kratkimi brki. Izgledal je kot kak vaški krčmar... Dolgočasno je predaval z mirnim, pojočim glasom o zakonu gravitete in algebri kot, da moli ob odprtem grobu za pokojnika... a kvadrat plus b kvadrat nikakor ni zvenelo logično za moj nemirni duh..
Teti, ko je hodila spraševat za moj napredek v šoli, je rekel, da sem len in nemiren, kar je bila gola resnica, samo da kot trinajstletni pobič tega nisem hotel vzeti na znanje... pa se je menda videlo na zunaj, kako mi je bil antipatičen. Kune seje tega zavedal in me je maščevalno vrgel v tretjem razredu v obeh predmetih...
Takrat, leta 1933, sem si prisegel krvno osvjeto... no, s časom sem se debalkanizirai. Tolažilo me je dejstvo, da Kunca nobeden od fantov v razredu ni maral. Bil je eden tistih profoksov, ki mu ni bilo mar...
Kunčev pust, dolgočasen pogled v praznino ("naaaa, neč ne bo, neč ne bo" ko je zapisal v razrednico fajfo) in Gnezdov hipokritičen nasmešek so doprinesli, da sem po mali maturi zapustil klasično.
ZAKLJUČEK
To je del mojih osebnih spominov na Trbovlje. Mnogi se še včasih prikradejo v glavo... žalostni, veseli, tragični, komični, sentimentalni... kot oblaki na nebu moje mladosti... črni, beli, ožarjeni od vzhajajočega ali zahajajočega sonca, zatemnjeni od bližajoče se nevihte...
Za hip vidim in slišim takratne Trbovce... še danes mi pride na jok ali smeh... vendar vsi ti oblaki spominov ostanejo vedno na sinje modrem nebu mladosti...
v
Se vedno mi slika spomin
*	jutranji povratek knapov iz nočnega šili ta... obrazi pokriti s prahom premoga, naveličani, izmučeni... vihtijo ugasle karbidarce v rokah... kako naj jih doumem z mojim otroškim razpoloženjem..?!
*	knapovske babe, ki z nejevoljo nalagajo fasungo v koše pred konzumom...
Osrednji del Trbovelj okoli l. 1946
*	srboritega učitelja Novaka, ki pelje 'do kostanja' svoj ponižni razred otrok, ki se v zboru oglaša na povelje, da se sliši do konzuma: "Dobeeeer daaaanl".. potem pa se razpršijo kot jata vrabcev po kolonijah in bajtah...
*	Plavšakovega Roberta, njegovega komičnega šepanja... njegovega večno razpoloženega obraza in veselih dov-tipov-kot da bi se delal norce iz nas vseh...
*	kapelmajstra rudniške godbe Hudarina, ki vihti svojo kapelmajstrsko palico z otožnoresnim obrazom, kot da bi za njim korakal angleški kralj in vso njegovo cesarstvo...
*	koncerte pevskega zbora Zvon... s prenavdušenim fal-setom malega Boštjančka, z predolgim spevom strica Toneta (ki ga je imel pod kapo že pred koncertom), z nen>oznim in preciznim dirigiranjem strica Oskarja (pol Trbovelj sem moral klicati 'stric' - po nalogu očeta -vaditelja in učitelja!)...
*	najbolj sladke borovnice Trbovelj v gozdičku za ta starim britofom pri Kobacu...
*	župana Klenovška in njegovega simpatičnega sina Radota, kulturne delavce Rudija Dolničarja (eden najbolj fejst decov v Trbovljah... razen Ceckota Letnikovega, gospoda Ličarja, ki mi je dal za 25 par škrnicelj rožičeve moke, kije koštal50par...)
*	župnika z mogočno cigaro in še bolj mogočnim glasom...
*	Pikla, ki je bil edini v Trbovljah, ki je držal stojo na ogrodju krogov na sokolskem travniku... vse babe u Trbovljah so bile zaljubljene v njega, še naša mama... ko je šel proti Sokolskem domu, se je vedno držal tako resno, kotRamon Novarro v filmih...
*	Baumgartnovega Otota, ki se je vedno šalil in govoril z grkajočim'r'...
*	starejših 'gospodov' študentov kot Wydratov Romek, kije gradil z Krajšičevim Vladkotam smučarsko skakalnico med akacijami na Guido.. Fortejovega Mirota, kije bil fejst fant, medtem ko je bil Janko včasih 'zajebant'.. tastare gospe Fortejove, ki je vedno 'dišala' po goveji
juhi... čevljarja Juga, ki je vedno 'dišal' po čevljarski smoli... Luči Florenini, kije vedno nekaj 'trgoval', da se ga je slišalo po celem trgu... kot motor s prikolico v kateri je nevarno sedel in brzel skozi Trbovlje Jože Plevčak... potem pa tisti 'Turk', ki je poleti prodajal sladoled in turški med, pozimi pa pečen kostanj na vogalu restavracije, pod kegljiščem... tiste tri branjevke za zidom kon-zuma, nasproti Forteja.. ena je bila Francka in je stanovala 'Na njivi', tista je bila najbolj simpatična in postrežljiva z cukrčki (enim so rekli ta svilnati..)., potem je bil ta slep Jernejček, ki je izgubil oči pri ekspoloziji v kamnolomu za žandarmerijo in je prosjačil na mostu zraven Forteja.. zvečer ga je vodil sinek - revček domov 'Na njivo'... "dejte revežu ki nejma oči" je prosil Jernejček... se te spominjam tako kot elegantnega direktorja Loskota...
Vsebina
Rod Torijevih v Zasavju ..................1
Uvod ...........................1
O iskanju Torijevega rodu ................3
Spomini na Trbovlje 1919-1941 ............32
Oda Trbovljam......................33
Krst............................34
Zgodnji spomini .....................36
Trboveljska kotlina okrog 1930 ............. 40
Pohod Orjune na Trbovlje ................63
Prvi dan v šolo ......................65
Učitelji ..........................69
Naše kuharice ......................73
Miklavževanje in Božični večer .............75
Hubertus mantel .....................80
Rajka ...........................84
Na sprehod k Torijevi stari mami ............88
Spominski utrinki - predno sem bil enajst ........93
Rajmund .........................96
Mamin pogreb ......................98
Študent v Trbovljah ..................101
Predvojni utrinki ....................107
Študent klasične ...................107
Zaključek........................117
Dodatki, popravki po oktobru 1993
Savo Tory ROD TORIJEVIH V ZASAVJU, SPOMINI NA TRB0VUE1919 -1941
Samozaložba
Oprema in oblikovanje Tori Trbovlje
Fotografije prispeval avtor, deloma pa Revirski muzej
Trbovlje
Tisk: TORI Trbovlje in Tiskarna PRESENT Ljubljana
Pri pripravi in izdaji sta sodelovala Tine Lenarčič in Janez Tori
Naklada 500 izvodov
Po mnenju Ministrstva za kulturo RS, štev. 415-347/94 mb z dne 19.4.1994, spada knjiga Rod Torijevih v Zasavju med proizvode, za katere se plačuje 5% davek od prometa proizvodov.
DODATKI, POPRAVKI, PO OKTOBRU 1993
Srv^u 4" o	: ^icnq ^osTi'-é'u <ç
ko Kd
u $ <1 ^ IS" - H ^¿4/tfi ^fe? «^V/^ -
CrjiLOs SK&Z&c
¡Planinšek
Anton *915+44SvP Berta*916+48S vP Pepca*921 -f 44SvP Alojz*918+51SvP
Fiiip*908SvP+983Za rudar, p.Štefania Štarkelj*910Za
FF912
)6-f 53 p.Tomažin konšek
ali,+CieveiandZDA
Anica*948SvP p.Murn ,GaT
AnČi M.*974GaT Manca M.*976GaT
Mitja*972Za Jure*975Za
Maijana A*959* Marko A.*964Za