RAZISKAVE KOROŠKE PROBLEMATIKE V DRUGIH SREDIŠČIH
(Poročata Tone Zorn in Dušan Nečak, Inštitut za narodnostna vprašanja, Ljubljana) Tone Zom
Inštitut za narodnostna vprašanja v Ljubljani je edina jugoslovanska specializirana ustanova, ki se ukvarja s problematiko narodnosti in manjšinskega vprašanja. Začetki Inštituta za narodnostna vprašanja segajo še v leto 1944, ko je SNOO ustanovil v partizanih Znanstveni inštitut, edinstveno raziskovalno organizacijo v okviru evropske antifašistične resistence.
Inštitut je dedič predvojnega Inštituta, ki so ga že v dvajsetih letih ustanovile slovenske narodno-obrambne organizacije v Ljubljani, a je bil predvsem privatnega značaja In je seveda moral z napadom na Jugoslavijo 1941 prenehati z delom. V tistem trenutku je bil uničen tudi bogati arhiv tega predvojnega inštituta, uspelo pa je ohraniti bogato knjižnico, ki je danes shranjena v naši raziskovalni organizaciji.
2e 1944. leta je deloval v okviru Znanstvenega inštituta poseben referat, namenjen mejnim vprašanjem, ki se je pripravljal na reševanje teh vprašanj po zmagi nad nacizmom. Ta referat je vodil prof. Fran Zwitter, avtor vrste del, ki so leta 1945 služila kot osnova vsem našim jugoslovanskim memorandumom na mirovnih konferencah, tako z Italijo o vprašanjih Trsta in Julijske Krajine, ter elaborat memoranduma, ki ga je 1944. leta predložila Jugoslavija bodočim udeleženkam londonske konference, na kateri so začeli sklepati o obnovi Avstrije kot samostojne države. O takratnem intenzivnem
262
delu na narodnostnih in pa manjšinskih vprašanjih govori podatek, da je v letih 1945 do 1949 v Ljubljani in v Zagrebu izšlo v naših in tujih jezikih približno petdeset publikacij, namenjenih Trstu, Julijski krajini, Istri in slovenski Koroški. Po osvoboditvi se je Znanstveni inštitut preselil v Ljubljano, kjer je bil v njegovem okviru ustanovljen tako imenovani Oddelek za meje, ki se je strokovno ukvarjal z mejnimi vprašanji. Leta 1948 se je Oddelek za meje preosnoval v Oddelek za narodnostna vprašanja pri Univerzi v Ljubljani kot samostojna znanstveno-raziskovalna ustanova. Medtem ko je bil v prvih povojnih letih program Inštituta usmerjen v proučevanje položaja Slovencev v zamejstvu, se v letu 1958, predvsem pa v zadnjih letih delo Inštituta širi predvsem na področju teoretičnega študija narodnostnih vprašanj, mednacionalnih odnosov, tako pri nas kot v tujini, ter vprašanj manjšinske zaščite v Evropi in v svetu sploh, tudi v okviru Združenih narodov. Za primer takega komparativnega študija navajam preučevanje položaja Slovencev v Italiji in Avstriji v primerjavi s Francozi v Val d'Aosti ter tudi z južnimi Tirolci in gradiščanskim! Hrvati v Avstriji. Svoje izsledke objavlja Inštitut v samostojnih publikacijah.
Temeljno delo o koroški problematiki sploh je Koroški zbornik iz leta 1946, leta 1970, ob petdesetletnici koroškega plebiscita, pa je izšel kot njegov naslednik zbornik Koroški plebiscit, publikacija, ki je temeljit obračun z dosedanjo literaturo in z novimi pogiedi na ta vprašanja. Iz zadnjega časa bi omenil publikacijo o položaju slovenske in hrvaške manjšine v Avstriji iz leta 1976, ki jo je Inštitut pripravil v sodelovanju z zagrebškim Inštitutom za emigracije in narodnosti. Poleg tega izdaja Inštitut občasno od 1960 še lastno periodično publikacijo, tako imenovane Razprave in gradiva za narodnostna vprašanja. V tem okviru je izšla vrsta del o pravni zaščiti koroških Slovencev in Hrvatov v Avstriji, o vprašanjih ljudskih štetij. Primanjkljaj pa je še vedno na področju socioloških raziskovanj in v vprašanju ekonomskega proučevanja Slovencev v zamejstvu.
Inštitut sodeluje tudi z drugimi slovenskimi znanstvenimi ustanovami, tako s Filozofsko fakulteto, s Fakulteto za politične vede, sociologijo in novinarstvo, z Inštitutom za mednarodno pravo pri Univerzi v Ljubljani ter z Inštitutom za geografijo ljubljanske univerze.
Dušan Nećak
V zadnjih petih letih se je v Jugoslaviji pokazala zelo močna težnja po znanstvenem obravnavanju posebnih vprašanj, ki sodijo v kontekst obravnavanja manjšinske problematike. V posameznih republikah je to usmerjeno v obravnavanje lastnih manjšin (Makedoncev, Hrvatov), ki živijo zunaj SFRJ. Inštitut za narodnostna vprašanja v Ljubljani je bil dolga leta, zlasti od leta 1958 naprej, edina tovrstna jugoslovanska institucija, pozneje so v Zagrebu ustanovili posebno organizacijo, ki naj bi se začela ukvarjati s problematiko manjšin. To je že omenjeni Zavod za migracije dn naroidnosti, M pa se je bolj ukvarjal z vprašanjem emigracij, največ z lastno ekonomsko emigracijo v času med obema vojnama in sedanjo ekonomsko emigracijo. Inštitut se je v zadnjem čas\i pretežno usmeril v reševanje oziroma v raziskovanje problematike gradiščanskih Hrvatov. Ker pa vemo, da so gradiščanski Hrvati tesno povezani s Slovenci na Štajerskem, so morali ta problem raziskovati tudi s področja koroških in štajerskih Slovencev. Maja 1976 je bil organiziran simpozij, ki je izdal prvo brošurico o sodobnih vprašanjih slovenske in hrvaške manjšine. Leta 1978 bomo skupaj z Zavodom za emigracijo in narodnosti v Zagrebu organizirali seminarje oziroma okroglo mizo o terminoloških vprašanjih v raziskovanju manjšinske problematike. S problemi madžarske manjšine se ukvarjajo v Novem Sadu, seznanjajo pa se tudi s problematiko drugih tako imenovanih južnoslovanskih manjšin; sem. sodi tudi slovenska manjšina v Porabju. S tem Inštitutom sodelujemo predvsem na področju dvojezičnega šolstva. Tretji projekt organizira Inštitut za medjunarodnu politiku i privredu v Beogradu, projekt, ki naj bi v celoti zajel to problematiko. S problematiko jugoslovanskih manjšin pa se začenjajo ukvarjati tudi na Pravni fakulteti v Prištini, ki sodeluje z našim Inštitutom za geografijo. V okviru skopske univerze se s tem ukvarjajo predvsem na pravni fakulteti; tam se že osem let ukvarjajo konkretno tudi s problematiko koroških Slovencev.
263
Inštitut za narodnostna vprašanja je tako ena izmed petih organizacij, ki se pri nas ukvarja s podobno problematiko. Tudi po inštitutih v Evropi se ukvarjajo med drugim tudi s koroškimi Slovenci. Širšega evropskega pomena sta dve organizaciji, žal za Jugoslavijo obe boli ali mani nesprejemljivi, za koroške Slovence pa vendarle bolj sprejemljivi, zato so vsai delno vkliučeni v nekatere njihove dejavnosti. Prva je Mednarodna zveza za zaščito ogroženih jezikovnih kultur s sedežem v Bruslju. Druga, Unija evropskih manjšin, pa ie po temeljitosti raziskovanja širša od prve. Ta organizacija dviga hrup ob vsaki diskriminaciii pri preprečevanju normalnega razvoja kulture In jezika. Njen sedež ni fiksiran, lahko se premakne iz enega kraja v drugega; pravijo, da so nepolitični, delujejo na široki osnovi, zaiemain velik del narodostnih manjšin, vse tja od Furlanov, prek Provansalcev, dela Baskov, Kataloncev tja do severne Evrope. Glasilo te širše organizacije je Evrooa ethnica, eno pomembnejših glasil s tega področja. Največja napaka te organizacije, če smem tako reči. je prav gotovo ta, da ne vključuje samo manjšin, pač pa je v veliki meri pod kontrolo emigrantskih organizacij. Prav zaradi teaa Jugoslavija s to organizacijo nima stikov. Odnos do koroških Slovencev pa je pozitiven; omenim naj samo njeni dve akciji, leta 196.5 in leta 1973, ko se je odločno zavzela na eni strani za nediskriminacijo na področju šolstva in jezika, in na področju dvojezičnosti.
Mira Medved
Martina Orožen sprašuje; Predstavite, prosim, dejavnost in naloge študentskih klubov na Dunaju in v Giadcu. Malo vemo tudi o časopisni dejavnosti študentov in gimnazijcev celovške gimnazije.
Teodor Domej
Cisto na kratko. Celote pri tem ne bom mogel upoštevati, ker pač za eno ali pa druoo skupino ne vem točnih informacij. To velja predvsem za graško skupino slovenskih študentov. Začel bom pri dunajskem Klubu slovenskih študentov. To je že zelo stara ' organizacija koroških študentov, pred nekaj leti je imela šestd°set!etnico obstoja. Močno ; ie zaživela, ko so pričeli na Dunaj redno prihajati absolventi ciimnaziie za Slovence. V tem času se je postavila na nove organizacijske temelie in vse od tedaj najprej se je zelo močno vključevala v tokove narodnopolitičnega dela na Koroškem. Veliko prostora smo dali v okviru dejavnosti Kluba predvsem samorastniški izobraževalni dejavnosti. Nove prijeme smo našli v knjigah, kot Narodna in politična zavest na Koroškem Janka Pleterskega, potem v Kardeljevi knjigi Razvoj slovenskega narodnega vprašanja itd. Kot absolventi slovenske gimnazije smo namreč čutili tedaj tudi na tem področju številne vrzeli. Na posebnih akcijah smo analizirali družbenoekonomski položai. Mislim, da je bil to zelo velik vsebinski napredek delovanja študentov na Dunaju. Trenutna situacija pa mi ni natančno znana. Studentska organizacija na Dunaju se še pojmuje kot neke vrste kritični element v življeniu narodnostne skupnosti na Koroškem. Pri tem i je seveda treba tudi povedati, da gredo tudi malo čez okvire lastnih ciljev. Druga stvar, ki je mogoče s prvo v povezavi, ie skupina Kladivo. Poživitev delovanja Kluba ; slovenskih študentov je bila deloma v ostrem konfliktu s tedanjimi strukturami; recimo z Mohorjevo družbo je prišlo do močnega konflikta v zvezi z avtoritarnimi postopki : ravnatelja dunajskega študentskega doma. Tam so se tudi oblikovali zelo močni kritični \ pogledi na slovenske narodnostne politike na Koroškem, posebej ker sta bili obe osrednji organizaciji tedaj trdno povezani z večinskima strankama na Koroškem. V tistih letih je prišlo tudi do nove zavesti v širokih plasteh dijaške in študentske mladine, zlasti glede narodnostnih pravic. Tedaj so se kot v prvih povojnih letih začele številne demonstrativne akcije, ki so opozarjale na nerešeno manjšinsko vprašanje na Koroškem. \ Vsi ste slišali o napisnih akcijah, o raznih drugih informativnih lepakih itd. Skupina, i ki je deloma sooblikovala to delovanje, se je združila in si po svojem listu dala ime i Kladivarji. Ta časopis izhaja na Koroškem od leta 1970, sedaj je mesečnik, vendar z i veliko nižjo naklado kot prej četrtletnik. Prva faza kladivarskega delovanja je hotela I združevati predvsem slovensko mladino na podlagi narodne zavesti. Razvoj znotraj sku- j
264
pine pa je šel pretežno v drugo smer. Danes so odločujoči krogi znotraj kladivarske skupine trdno povezani z avstrijsko komunistično stranko. Komunistična stranka Avstrije pri nas se je zelo angažirala v solidarnostnem gibanju, vendar je recimo zadnji pojav, o katerem danes sicer tukaj nismo govorili, naletel na močno kritiko s strani vseh Slovencev na Koroškem. Druga stvar, ki deloma otežuje ocenjevanje, je to, da Komunistična stranka Avstrije nikakor ni razčistila svojih pogledov na informbirojevsko vprašanje in tako dalje. Tedaj je pristajala pri protijugoslovanskih glediščih in je tudi znotraj slovenske narodnostne skupnosti prišlo do velikih napak.
Mira Medved '
Ivan Zrimšek sprašuje: Prelistal sem berilo za drugi razred osnovne šole. Jezik, ki se | ga morajo naši otroci učiti, je mešanica knjižnega jezika in verjetno nekega jezika, ki \ ga pozna kvečjemu samo avtor berila. Ali ni to že s tega vidika načrtna pot k raz- j narodovanju? Kakšne strokovne osnove mora imeti avtor slovenskega berila? Kdo, če ; kdo? lektorira učbenike za slovenski jezik na Koroškem? ;
Avguštin Malle
Avtor Slovenskega berila je nadzornik dvojezičnih šol na Koroškem in seveda tudi ¦ pristojen za izdelavo učnih pripomočkov. Znano je, da ni slab samo učni pripomoček Slovensko berilo, ampak tudi vsi drugi pripomočki, ki jih je on izdelal. Pri tem je treba poudariti, da gre pri tem za načrtno izpodrivanje glasila Mladi rod, ki je strokovno na veliko višji ravni. S tem, da so izšle te vadnice, oziroma da je izšlo berilo, so ukinili Mladi rod kot učni pripomoček, ki ga je država plačevala učencem. Zdaj ga morajo razen enega razreda plačevati učenci sami.
Naša naloga ni, da bi na Koroškem ocenjevali te vadnice, mnenja pa smo, in to je tudi kritika slavistov v Sloveniji, da je čudno, da do sedaj niihče v Sloveniji ni dal nobene kritične analize teh jezikovnih vadnic in Slovenskega berila. Mislim, da bi büo potrebno, da bi se univerzitetni delavci spoprijeli tudi s takim načinom pisanja šolskih knjig in z oceno teh šolskih knjig, in to na znanstveno ne- \ oporečni podlagi, in bi potem to svojo oceno tudi nekje publicirali. To je še posebej potrebno, ker je že v pripravi druga jezikovna vadnica, ki jo spet pripravlja en sam človek. To je tudi v Avstriji edinstven primer, da pripravlja kako šolsko knjigo en sam človek, kajti na področju zgodovinopisja, na področju nemške literature, so tukaj stalne delovne skupine, ki pripravljajo take vadnice. Treba je seveda tudi pokazati na veliko pomanjkljivost učnih pripomočkov zgodovinopisja. Slovenski znanstveni inštitut se je odločil, da izda slovensko-nemško zgodovinsko čitanko, ki je prav tako potrebna, vendar menimo, da bo tukaj potreben malo drugačen pristop kot pri jezikovni vadnici in slovenskem beriilu, in smo k sodelovanju povabili tako zgodovinarje avstrijskih univerz kot zgodovinarje Filozofske fakultete v Ljubljani. Mislimo, da je to edino pravilna pot, ker drugače ni možno oblikovati oziroma napisati dobro učno knjigo.