RAZGLEDNICA S FILIPINOV
Z Jožetom Papičem, košar-karjem Bresta, smo se v našem listu že srečali. Takrat je bil še steber Slovanovega moštva in že takrat smo omenili, da so ga hoteli v svoji sredi videti tudi številni prvoligaši. Njegovi načrti pa so bili drugačni. Zelo si je namreč želel, da bi zaigral v prvi ligi s svojim takratnim moštvom.
»Slovan je bila ekipa, ki sicer ni dosegala kakih večjih uspehov, zato pa je bila znana po tem, kakšni prijatelji smo bili igralci med seboj. Bili smo zares homogeni. Tudi najlepši spomini me vežejo na ta čas.
Leta 1970 smo namreč mla-dinci postali državni prvaki, leta 1971 pa smo v finalu ne-srečno izgubili s Kvamerjem. Toda tudi drugo mesto ni bil neuspeh. Nato sem upal, da bom lahko zaigral v prvi ligi, saj je bilo zlasti po izgradnji nove športne dvorane pričako-vati, da ta cilj ne bi bil nerea-len. Lani pa sem podlegel šte-vilnim pozivom in le pristopil k Olimpiji. V tistem času je bilo veliko govora o tem, ali sem sposoben zaigrati v prvi ligi, ali sem samo dober drugoliga-ški igralec. Samemu sebi in vsem, ki so dvomili v moje košarkarsko znanje, sem sku-šal dokazati, da lahko tudi v našem najkvalitetnejšem ra-zredu dobro zaigram.«
To je izredno dobro uspelo in če marsikomu ne zadostuje kot dokaz dejstvo, da si postal standardni igralec Bresta, bo mnoge nejeverneže razorožil poziv zveznega kapetana na turnejo državne reprezentance po ZDA in nekaj dni kasneje še na balkansko prvenstvo.
»Mene je ta poziv najbolj presenetil. Že res, da sem, tako kot vsak športnik, želel nasto-piti v reprezentanci, toda tako hitro... no, tega res nisem pričakoval. Za mesto branilca je res velika konkurenca. Ob Slavniču, Kičanoviču in Deli-bašiču je prostora še za dva. Najresnejši kandidati so poleg mene še Todorič, Prelevič in Pavličevič. Lahko mi verja-meš, da bom naredil vse, da bi postal standardni reprezen-trnt.«
Iz poročil je bilo razvidno, da si v ZDA igral dosti bolje, kot na Balkaniadi.
»Morda res. Balkanske igre so bile zame prvi uradni na-stop, poleg tega pa sem bil morda malce preveč zasičen s košarko. Najprej prvenstvo, potem turneja s klubom po ZDA in nato znova v ZDA z državno selekcijo. Treba pa je vedeti, da igrajo v ZDA izredno košarko, kjer je igralec skrajno napet in angažiran od prvega do zadnjega sodniko-vega žvižga. Kako tam igrajo košarko? Prej sem mislil, da mi preigravanje ne dela nobenih težav in da se skorajda nimam več kaj naučiti pri tej veščini. V ZDA pa se skorajda nisem upal dvigniti glave od žoge. Samo malce neopreznosti in že si ob žogo. Ti igralci namreč celo tekmo igrajo hud pressing. Veliko sem poslušalo teh igrah v domovini košarke, zato sem bil toliko bolj vesel, da sem to lahko tudi sam doživel. Če odpravim še nekaj napak, ki jih imam, potem bom prav gotovo lahko postal stalni državni reprezentant. In prav Amerika mi je v mnogočetn
pomagala, da odkrijem nekaj svojih napak. Dosedaj so mi o njih samo govorili, tam pa sem jih spoznal tudi sam.«
Slišal sem, da nisi začel svoje športne poti s košarko, temveč z nogometom. Je to res?
»Da, res. Igral sem nogomet pri beograjskem Partizanu. Pravijo, da bi bil kar uspešno levo krilo, morda pa še boljša leva zveza. Bil sem v generaciji Vukotiča, • Vuliča, Tomiča, Boška Djordjeviča in drugih.«
Kaj pa je potem vplivalo na tvojo odločitev, da pričneš s košarko?
»Hodil sem v gimnazijo in že takrat bi moral trenirati dva-krat dnevno. Šport mi je bil vedno postranska stvar in nisem hotel na račun športa zapostaviti šole. Košarka mi je bila od nekdaj všeč in_ ker je bilo manj treningov, sem se odločil zanjo.«
Kako pa danes? Saj tudi košarka vse bolj zahteva ce-lega človeka. Kako danes us-klajuješ obveznosti do šole in športa?
»Pri Slovanu to ni bilo težko, sedaj pa je to malce trši oreh. Pa se vseeno da z malo volje. Človek se mora odpovedati hekaterim stvarem, ki se zde danes mlademu človeku izredno važne. Sicer pa pri športu mlad človek tudi veliko dobi. Poglejva na primer tole mojo zadnjo turnejo po ZDA. Ali misliš, da bi si jo sam lahko kdaj privoščil? Ali pa vsa druga potovanja! Vse to prav-zaprav nadomesti vsa tista samoodpovedovanja.«
Ne bi storil prav, če ob tem ne povem, da obiskuje Jože četrti letnik ekonomije, da je opravil vse izpite v predvide-nem roku in da ima do konca študija le še sedem izpitov. S poprečno oceno 7,5 (če ne bi bilo športa, bi bila prav gotovo mnogo višja) Jože sicer ni med najboljšimi študenti, je pa vsekakor med boljšimi in s tem dokazuje tako zelo znano re-snico, da šola in šport le »gre-sta skupaj«.
»Vsak človek bi se moral ukvarjati s športom, saj si poleg vseh drugih prednosti pridobi tudi vztrajnosti in delovnih navad, kar pa navse-zadnje ni pomembno le za šport ali za šolo, ampak tudi za vsa druga področja človeko-vega delovanja.«
Naj te na koncu vprašam še o igri Bresta. V tem prvenstvu niste ravno dobro štartali. Zlasti s Čosičevim prihodom je zrasel apetit Ijubljanskim navijačem.
»Res je, da nismo igrali tako, kot bi morali. Glavni razlog je predvsem v tem, da smo se uigravali tako v napadu kot v obrambi s Čosičem. Vse te priprave pa so ob že znanih dogodkih padle v vodo, tako da smo na začetku prvenstva morali pravzaprav začeti znova. Vendar pa se bo zadeva z njim kmalu rešila in potem bomo gotovo segli v boj za sam vrh. Krešo je namreč igralec takšnega formata' da lahko sam reši prenekatero tekmo. Zadar na primer je z njim osvo-jil državno prvenstvo, po nje-govem odhodu pa se je bojeval za obstanek. Pa tudi Volaj se bo vrnil iz vojske.«
Ne vem sicer, ali smo Moš-čani že imeli državnega repre-zentanta v igri, ki je sloves Jugoslavije ponesla po vsem svetu, zato ne bora rekel, da je Jože prvi (kajti tudi Jelovac je Moščan), ki mu je to uspelo. Začel je pravzaprav pri Slo-vanu in zanj tudi šest let igral, danes pa že. povsem upravi-čeno upa, da bo še letos zaigral na evropsketn prvenstvu v Belgiji in drugo leto na svetov-nem prvenstvu na Filipinih. Vsekakor mu to iz srca želimo. Čisto na koncu je Jože obljubil, da se nam bo, če se mu želja uresniči, oglasil tako iz Belgije kot s Filipinov.
I. G.