•sa.  22   v&
Prva laž
si pa bil Zvonko, da  te ni bilo tako dolgo iz
šole?" —
»Gospod katehet so nam kazali jaslice." je odgo-voril Zvonko nekam boječe, in glas mu je bil negotov, tresoč. Po vsem životu mu je zagomezelo, in nehote je povesil oči; lica pa mu je podplula temna rdečica. Strah ga je bilo lažnive besede. V duši mu je odme-valo kakor votel glas iz groba: nGreh . . . greh . . . Vsaka beseda je bila zlagana in to — materi.. ."
Hotelo se mu je, da bi stekel k materi, pokleknil in jo prosil odpuščenja.
Južina ni šla Zvonku v tek. Popustil je kruh in se začel učiti. Ko se je zmračilo, je sedel k oknu in je gle-dal snežni ples tam zunaj Oj, kako so ga drugekrati ve-selile te razigrane snežinke; a danes — danes mu vzbu-jajo le žalost. Nekam čudno ga nagiba to poigravanje h kesu, k priznanju. Joj, zakaj je to storil? Lagal? Zakaj si je nakopal to moro? Nikdar več, nikdar več . ..
V sobo je stopila mati.
BMama!"
»Česa želiš, Zvonko?"
Tedaj je stopil Zvonko k materi, po njegovih vročih licih so zapolzele svetle solze, solze živega, resničnega kesanja , . .
,,Mamica, odpustite; niso nam kazali katehet jaslic, ampak — zaprt sem bil . . ."
Kakor bi se mu odvalil težak kamen od srca, tako je postalo Zvonku lahko v tem trenotku. Samo, da je povedal, potem naj že pride. kar hoče.
Toda, ni se zgodilo tako, kakor je pričakoval Zvonko. Mamica ni vzela šibe; tudi pokarala ni Zvonka. ampak dvignila ga je k sebi in ga celo poljubila na rosno čelo, ker je odkrito povedal.
,,Toda glej, da ne storiš nikoli več kaj takega — to je greh!"
,,Nikoli več!" je ponovil Zvonko glasno in od-ločno. ln odtedaj drži storjeni sklep.
                                                                        Ivan