TO V A List Izhaja 1. in 15. dan vsakega mesea, in velja za celo leto v tiskarnici in po pošti 2 gld. 30 ki'., za pol leta 1 gl. 30 kr. nov. dn. Tečaj H. V IJubljani 15. oktobra 1862. fjjgt 20. prečastitljivemu svitlemu knezu in škofu lavantinskemu ,arfe, lire so mi obmolknile, Uritko je mi, da pero zastaja, Žalost huda scrce mi navdaja; f Še besede so mi potihnile. Milo plaka tam slovenska vila; Um ne more žalosti-vkrotiti, Hudega ne z dobrim namestiti, Kar storila nam je smert nemila. Oče pustil samo je družino, Ki dajal ji je naj boljše hrane, Celil vsake ji številne rane, Z vsem oblaževal je domovino. Večno bo v spominu se hranilo, Kar mu cerkev dolžna je in Slava; Blagor ti gorica in planjava, Kjer njegovo seme bo kalilo! L. T. Pervi šolski dan. Otroci pridejo večidel pervikrat prav boječi v šolo. Boje se nekaj zato, ker jim je v šoli še vse ptuje in neznano, nekaj pa tudi zato, ker jih marsikteri nespametneži strašijo in s šolo žugajo, kakor da bi bila šola samo za strahovanje in otroška pokora. Učitelj mora tedaj pred vsini drugim otrokom odpraviti ta vcepljeni strali in jih pripravne storiti za pervi šolski poduk. Kaže naj se jim koj pervi dan kot prav prijazen in ljubeznjiv oče. Pogovarja naj se ž njimi in poprašuje naj jih blizo tako le: Kako ti je ime? — Janez si! — Kako pa tebi? pa tebi? i. t. d. — Zdaj vas že poznam. Ti si Janez, kaj ne? ti si Jože, ti si France i. t. d. — Povej mi, Janez: Čigav si? — Kako je ime tvojemu očetu, kako pa materi? — Tako je. Ali imaš tudi brate in sestre? — Koliko imaš bratov? Koliko sester? Kako je ime bratom? Kako sestram? Kteri brat je večji, in kteri je manjši kakor ti? — Jože, povej mi, kakšna je vaša hiša? — V kterein kraji stanuješ? — (v kteri vasi? vkterih ulicah? i. t. d.) — Kdo iz med teh le učencov stanuje tudi v tistem kraji? — (Učitelj naj se oberne se k drugim otrokom.) Kteremu iz med vas je tudi ime Jože? Tebi! tebi! pa tudi tebi! Tete, koliko Jožetov! — Ako bi jaz hotel le enega Jožeta viditi in ž njim govoriti, bi ga mogel še drugače poklicati, če ne, bi se mi vsi Jožeti naenkrat oglasili. — Povej Jože, kako ti je še ime? — Tako, prav si povedal! — Kako pa tebi še? pa tebi? i. t. d. — Zdaj že vem, kako vam je vse ime, čigavi ste, kje stanujete. Kmali bote tudi vi vidili, kako prijetno je pri nas v šoli. Poglejte nekoliko po šoli. Tukaj je marsikaj. — (Učitelj naj pokaže s perstom zdaj to, zdaj uno reč, post. mizo.) Poglejte, ali imate tudi doma kaj takega? — Kaj je to? — Nežika, reci zdaj prav glasno: To — je — miza. — Kdo bo še prav lepo glasno rekel: To — je — miza? — Povej ti, Jurče, pa prav lepo! — Kdo še zna tako lepo reči? — Urška, reci tudi ti tako! — Recite enkrat vsi skupaj: To — je — miza! Še enkrat! še enkrat! — Miha, kaj pa je to? (klop kazeje.) Recite vsi: To — je — klop! Ktere reči že poznate v šoli ? — (Tako naj učitelj vse reči po versti otrokom kaže in se ž njimi pogovarja. Potem naj reče:) Jutri (ali popoldne) hote prišli zopet v šolo, in tako vsaki dan! To bo veselo! veliko lepega se bote učili. Jutri vam bom nekaj prav lepega povedal i. t. d., i. t. d. Resnica in laž. (Konec.) Kadar imaš pa z lažnjivcom opraviti, pred vsem poglej, zakaj da se je zlagal. Če se otrok zlaže iz lahkomiselnosti, boječnosti ali strahu, kaznuj ga le mehko; če se pa znabiti zlaže iz zvestobe do prijatla, tako bi včasih že bilo zadosti, da se pokrega in da se mu pokaže, kako je to napčno. Če se pa otrok zlaže iz samopridnosti ali hudobije, naj se ojstro kaznuje. Se bolj kot nedolžnemu otroku, ki še resnico ljubi, dokazuj laži navajenemu, da poštenje nad vse velja, da si resnični zasluženo kazen zmanjša, lažnjivec pa svoje zadolženje še le povekša, da se odkritoserčni že s tem plačuje, da se mu zaupa, — da se pa lažnjivcu toliko manj verjame, kolikor večkrat se je zlagal. V spomin pokliči lažnjivcu Boga neskončno resničnega in pravičnega, ki vsako laž sovraži, ter jo ojstro kaznuje. Sv. pismo nam to v veliko zgledih pokaže, kteri naj se mu pred oči stavijo. — Otrok naj se mirno in pohlevno izprašuje, da tako ložeje resnico pove. Varovati se je treba preveč zvitih in zapletenih vprašanj, ker take otroka za-deržujejo in obtežujejo, da bi povedal resnico. Lažnjivec pa naj se s tim kaznuje, da se osramoti; to je boljši, kakor telesno kaznovati ga, ako ni zraven laži še kaj drugega pregrešil. Nekteri pa otroka pri pervi laži verlo našeškajo, da bi si dobro zapomnil in se tako laži ne navadil. Ako se je pa otrok na pot poboljšanja podal, pomagaj mu, kolikor se da; zopet mu zaupaj, da bi tako postal bolj odkritoserčen. Nikoli potem ni treba otroku reči: Gotovo ti ne boš resnice povedal, moram že kje drugej pozvediti. — To zbada, poboljša pa ne. Privabi sebi otroka z ljubeznivim in krotkim obnašanjem; pokaži, da se v resnici veseliš nad njegovim poboljšanjem, — dobil bo moči in stanovitnosti; zaupal ti bo popolnoma, ker vidil bo, da le za njegov blagor skerbiš, in rešil si njegovo dušo. Dveh reči je treba tukaj omeniti. Kako namreč ravnati, kadar se jih je veliko pogovorilo, da bodo terdovratno la- gali, kadar se je kaj nespodobnega v šoli zgodilo, od česar pa deležniki nič nočejo vediti? Kako ravnati z otrokom, od kterega je pričakovati, da vkljub vsemu kaznovanju iz prevzetnosti ali svojeglavnosti resnice ne bo povedal. Vzemimo to oboje pod eno, ker mislimo, da se mora obakrat po enem načelu ravnati. Če učenik kaj takšnega zapazi, naj" pusti to reč za en čas, pa ne tako, kakor da bi tukaj nič storiti ne mogel. Naj reče naravnost : Govorili bomo od tega drugi pot. — Na skrivnem naj pa oprašuje in opazuje, kaj delajo in govorétisti, ki jih to zadeva, in skoraj bo vselej tako srečen, da bo kaj gotovega zvedel. Lažnjivcov naj pa nikar dalje ne izprašuje, ampak naj jih prepriča, in v tem poduči, da resnica nikoli ne ostane prikrita. Zanesljivo jih potem more kaznovati. Oe boš tako ravnal, resnični in odkritoserčni bodo tvoji učenci. Ako je pa kakšen otrok tako svojeglaven in terdovra-ten, da ne neha lagati, pa tudi nikar ne nehaj kaznovati ga. Zraven tega pa Boga prosi za takšno zgubljeno dušo, ki naravnost v pogubo dere. Nekteri skušeni odgojitelji tudi svetujejo za takega otroka očitno v šoli moliti, dasiravno ne imenovati, koga da mislijo. To se nam ravno nič čudnega ne zdi, ker le Bog sam more predelati človeško serce. Bog pa hoče, da ga prosimo. Ako se bomo omenjenih vodil deržali, marsikterega bomo od pota pogubljenja odvernili; pogubljen bo pa le tisti, ki sam hoče tako imeti. — k. Iz zgodovine kerščanske ljudske šole. (Dalje ) Imamo pa tudi gotove dokaze. Še v pervi polovici 15. stoletja, ko že dalj časa odgojenje ni bilo tako dobro kot v 13. stoletju, potuje med drugim tudi Talijan Aeneas Sylvius Picco-lomini (pozneje papež Pij II.) po nemških deželah, in hvali posebno šole, da ne najde na Nemškem kar nič barbarskega razun domačega jezika. Kako se tedaj more opravičevati tisto zelo razširjeno vpitje, daje bil srednji vek barbarski. Srednji vek je imel svoje pomote, kakor jih ima vsaka doba; ljudje pa v 12. in 13. stoletju gotovo niso bili nevedni in brez poduka. *) Barbari bili so pri starih Rimljanih in tudi tukaj pri Eneju vsi tisti inostranski, ki niso imeti rimske omike in izobraženja. pu. Ali v 14. in 15. stoletju se je zopet vse in povsod na slabeje obračalo. Odkar so jenjale križanske vojske, je družina človeška neznano divja postala. Žlahtni vitezi, ki so večkrat zavoljo prevelike zapravljivosti ubožali, orožja pa vajeni bili, začeli so naj pred po Nemškem, ker toliko let ni bilo krepkega vladarja, pota oblegovati, in so tudi pozneje, ko je cesarska oblast čedalje bolj pešala, po divjaško ropali. Kakor je bilo na Nemškem , tako je bilo v tistih dneh kmali povsod. Bojevali so se naj poprej z bogatimi kupci. Prepirali so se pa vitezi tudi med sabo in s svobodnimi mesti po deželi; poslednjič so se pa bojevali vse navskrižem. Kristjani postali so zopet sirovi in malovredni. Povsod je bilo slišati rožljanje orožja, pa žalostnega zdihovanja čulo se je povsod od silne pijanosti in od nesramnega govorjenja, od nevednosti in velike razuzdanosti. Še strašna šiba božja, — černa kuga, ki se je od izhoda po zahodu širila, in kervave domače vojske ljudstva niso zdramile. Kazalo se je, da bo še huje, ko je strašni angel morije cvetečim mestom in prostranim krajem prebivavce pomoril in raztergal vse vezi družinske. Kaj ni bilo več Gregorja in duhovščine, ki bi se bila poganjala za omiko in nravnost? Od kar je Bonifaci (1303. I.) tako žalostno sklenil, zgubili so papeži svojo veljavo, ki je dosedaj vse v strahu obderževala skori 70 let. Papežem, ki morajo le za Francijo delati in so tedaj v sovraštvu s celim svetom, ugovarjati so začele ljudstva. Sramotivno hlapčevstvo neha; zvari se pa iz njega razkolni-štvo, ki pol stoletja cerkev neusmiljeno rani. Kerščanski svet se razcepi v dve, enkrat še celo v tri stranke; zmerjanja in pri-piranja pa ni konca, ne kraja. Tudi ta stiska preneha. Z ozi-rom na vnanje okoliščine stavili so za papeže može, ki so bolje znali varovati svetno rimsko oblast, kakor pa čast ker-ščanske cerkve; potrebovali so v politiških homatijah tistega časa premedenega zavijona Aleksandra VI., v vojskinem hrupu naslednjih dni pa hrabrega vojaka Julija II., ki sta osebno sveti cerkvi zbudila veliko nasprotnikov. Po deželah kerščan-skega sveta so pa delali, kar se je poljubilo. Otroci knezov — desiravno so večkrat poklicani bili za duhovski stan — polastili so se škofijskih sedežev kot dedne lastnine za svojo rodovino, in pojedini je več škofij vladal. Kdo se bo tedaj čudil, da so pri teh okolistavah katedralne šole, kjer so še bile kot duhov-ske seminišča, čedalje bolj pešale, da je nevedna nižja duhov- ščina v vesoljnem potopu tudi tu in tam poplavljena bila, daje po samostanih tu in tam red pešal in višji učenost zaspala, da v mnogih krajih duhovskega stanu niso nič kaj spoštovali. Boljši duhovni pastirji, kterih je bilo gotovo še veliko število in redovniki, naj bolj pa verli bogoslovci obvarovali so svet občnega pogreznjenja; kmali pa stopi nov nevarin sovražnik — humanizem — na noge. Imenovani niso mogli poterditi početja ljudi, ki so iskali svojega izveličanja po bukvah starih ajdov, v nemar pa puščali vse drugo, pa tudi kerščansko. Vname se huda peresna vojska; pravice in laži so se posluževali, da so duhovščino še bolj počernili kakor je bilo resnično. Kaj pa je nasledovalo iz vsega tega? Ljudstvo se je čedalje bolj na hudo obračevalo, šole so voditelji zanemarjali, ali pa jih je ljudstvo v nevednosti in samopašnosti oterpnjeno popuščalo. Goreči škofje in pobožni menihi sicer še veliko store za ljudsko odgoje-nje, desiravno novega nične vpeljejo, temučle staro ohranuje-jo. Tudi neverskih ljudstev usmilujejo se v tistem času. Pridobljeni so bili za kerščansko omiko in izobraženje Litvani (1386. 1.), veliko Laponcov na visokem severju in Mavri na daljnem jugu, pa tudi še veliko prebivavcov na zahodnih afri-kanskih bregovih. Še celo nova družba v podučevanje ljudstva vstane v tistih viharnih časih. Gerardus Groote (1310. l.J rojen v Deventer-u vpeljal je zavod bratov skupnega življenja (imenovanih Hieronymianov). Bratje so bili iz pervega nedu-hovni, potem svetni duhovni, po pravilih sv. Avguština, ter so podučevali naj poprej revne otroke v vednostih za vsakdanje življenje naj bolj potrebnih, ter so vse opuščali, kar človeka ne zboljša. Razprostirale pa so se hitro njihove šole ter se razširjale posebno po severni in severnozapadni Nernčii. Na jugu pa so zedinovali se tudi svetni učeniki v družbo: Oratorium božje ljubezni, in na Laškem je okoli 3000 učenikov mladosti boljši pot nastopovalo. Sploh pa so želeli vsi boljši ljudje tistih časov prenaredbe pri poglavarju in podložnih, pred vsem pa pri duhovščini. Ta glasni klic razlegal se je do papeževega prestola. Ali kaj pomaga vse to? Gregorja in Inocencija ni bilo več! Poskušali so to doveršiti po cerkvenih zborih. Bog pa je pripustil, da tudi tukaj niso nič opravili. Prišli pa so nepoklicani od vseh strani, ter so prenarejali na svojo roko. Namesto da bi pa bili prah od svete cerkve odmetali, jeli so razruševati njene stebre in podpore. Poskušali so že to v 13. stoletju tako imenovani čisti *); krivoverci, v svojem nauku zelo ločeni, složni le v tem, da so se bojevali zoper pravo cerkev Jezusovo. Namesto kaj popraviti, so le razde vali. Bili so sicer zaterti; ostalo jih je pa nekaj, ki so se potaknili po Piemontu in Pemskem. V začetku 15. stoletja tam nastopi Janez Hus (-j- 1415. 1.), ko je sploh vse živo čutilo potrebo prenaredbe, ter si prederzne na svojo roko zopet prenarejati. Namesto pa, da bi bil kaj popravil, zbudi kervavo mednarodno vojsko. Stoletja komej zamorejo popraviti, kar se je tam razdjalo v dvakrat desetih letih. Verh tega pa sprejme še pražko vseučilišče krivo vero, in duhovniki svoji veri zvesti nočejo iz takih šol učenikov. Mislili so, da je boljši, da otroci manj znajo, kakor pa, da bi se v naukih sv. vere spridili. Tako nastopi med tem, ko so se po celem kerščanskem svetu ljudje ruvali, 16. stoletje. Tedaj nastopi pa na Saksonskem 1. 1517. Martin Luter; ž njim vred pa cela truma pridnih pomagačev, ali pa mojstrov na svojo roko, ki so iskali prihodkov in žen. Podpiral jih je po eni strani cerkveno-sovražin duh imenitnih tega sveta, po drugi strani pa nevednost ljudstev, ki niso razločili resnice od laži. Leta in leta so podirali pa nikjer postavljali, tedaj niso vstanovili nove cerkve, ampak le protestantizem — zanikanje vsega cerkvenega življenja. Tudi temu početju po pravici odrečemo, da bi bilo ljudsko odgojenje pospešilo. Kdo neki ne pozna kervave čeme vojske, ki je vsled protestantizma vstala na Nemškem in drugih vojska, ki so se zbudile po celem kerščanskem svetu. rD.iienrih-1 0 vprašanjih pri letošnjem konz. spraševanju. Pri letošnjem konz. spraševanju je bilo 21 začetnih učiteljev, kteri so dobili sledečih 16 vprašanj na izbero tako, da naj bi jih vsak polovico odgovoril in sicer razun pervega, (ki bi se moralo po nemški izdelati), naj bi se poljubno po slovenski ali nemški izdelovale. Bile so te le: 1. Učitelj piše svojemu prijatlu o prijetnostih in nepri-ličnostih svoje nove slu&be, in pove nekajzastran poslednjih, kako se nadja, da jih bo kmali odpravil. *) Katzer pozneje ketzer = krivoverci. 2. Kaj so poocttovanja ( Versinnlichungcn), in kaj koristijo pri otroškem poduku? 3. Kako naj izrejnik ravnä, da boljša nepokorne ali celo uporne otroke ? 4. Prijatlu starega naj se razjasni, zakaj se spremenljivi deli govorjenja Qverändert. Redet heile) v „Slovensko-nemški gramatiki" skupaj po več ločenih oddelkih obravnavajo. Po tem naj se mu tudi posamezno po zgledih pokaie, kako se po tej gramatiki more in mora prav koristno in mikavno obdelovati slovenski in nemški jezik. 5. To naj se posebno pokaie pri obdelovanji časovnika. 6. Kaj in kako različno se v nemškem jeziku zaznam-nja šumnik (Sauselaut) ? 7. Kako in po kterili stopinjah se morajo v ljudski šoli — posebno pri glavnih šolah — vaje v spisovanji opravljati in sicer po obeh polovicah šolskega leta v 4 razredih? 8. Star in skušen učitelj podučuje svojega mladega so-učitelja, kteri ga praša, ali bi tudi kaj spisoval v časopise šoli prijazne. 9. V koliko točk se da vse podučevanje zadevnih ravnateljev (Methodiker) zastran natika v branji kratko vkup posneti? 10. V ktere poglavitne točke se dajo posneti vse pre-vdarjanja pri razjasnjenju števil do iO in naprej po zadevnem napeljevanju (Methodik) za poštevanje na pamet ? 11. Na ktere poglavitne stavke zastran oblik in vrednostnih sprememb (Formen u. Wertveränderung) drobov se naslanja vse številstvo z drobovi? 12. Kako naj se v mali šoli obdelujejo tristavkine (Regel de tri') naloge? 13. Koliko gold. avstr. velj. obresti dajo 8000 gold. dun. velj. po 2 % od sto v 8 letih ? 14. Nekdo zmenja 2400 gold. srebernih dvajsetic pri nadavku 24 za papirnat denar, in vzame za nadavkov znesek sukna, vatel po 6 '/2 gold.; koliko vatlov ga dobi? 15. Trije skupaj kupčujejo. A vloži 30000 gold., B v primeri od tega kakor 5:6, C pa dvakrat toliko kakor B Koliko vložijo vsi vkup, in koliko dobička 15 od sto dobi vsaki? 16. Obseda 20000 mož ima dosti ¿iveša (provianta) za 5 y4 mesca; čez koliko časa bi moglo pa 13000 mož zraven priti, da bi vsi vkup še 2 '/3 mesca mogli shajati? Da bi to vprašanja v ,/Tovaršu" kaj več dobička rodile, so prečastiti gospod korar in šolski ogleda ljublj. škofije naročili, da naj bi se kolikor toliko tako reševale, kakor so jih oni sami drugi spraševanjski dan zbranim začetnim učiteljem razjasnovali. Za to delo smo naprosili verlega rateškega učitelja gosp. Petra Cebin-a, kteri je bil tudi pri konz. spraševanji, in nam je tedaj našo serčuo željo prijazno spolnil. Gosp. Cebin lako le piše: Po pismenem spraševanju bilo je drugi dan spraševanje ustmeno. Prečastiti gospod šolski ogleda vredili so ga tako, da so se pismene vprašanja ponavljale; zraven so se pa vendar z ojstro natančnostjo prepričati hotli, kako zmožen je vsakteri učitelj. Bilo je pa tudi omenjeno spraševanje velik govor, v kterem so prečastiti prašatelj iz svojega bogatega pedagogič-nega zaklada dodajali, česar je učiteljem zmanjkovalo, jih prijazno podučevali, opoininjevali, spodbujali, kakor jim je bilo priložno. Naj omeni „Tovarš" v kratkih čertieah nekoliko o rešitvah teh prašanj. \ekako tako le so jih reševali: 1. Mladi učitelj pričakuje navadno na novi službi več, kot njega tam čaka, in si obljubuje zlate hribe in dole; kadar pa nastopi, vidi, da je tudi tu, kot povsod — dolina solzna. Toga dela nevoljnega. Učitelje ležijo dalje večidel majhni dohodki, slabo stanišče, pretežke in pa preveč opravil, nasprotni larani in pa druge okoliščine, ki so krive, da iskreni in blagoljubni učitelj pri naj boljši volji ne more kaj pospeševati šole in njenega poduka. Vsemu temu v okom priti, naj si učitelj ne domišljuje veliko o svoji službi. Povsod boš najdel, kar ti bo dopadlo, pa tudi, kar ti ne bo vseč. Kdor se hoče vsem nadlogam ogniti, mora iz sveta stopiti. V oziru pičlih dohodkov, slabega stanišča, preveč in pretežkih opravil — ako si jih sam ne more zboljšati — naj poterka tam, kjer je upati, da se mu bo odperlo; naj pa ne lamentira preveč, da priloga pohlevnosti ne zgubi. Sokrat, gerški modrijan, pravi: „Kdor naj manj potrebuje, je popolnomasti naj bližje". Mnogo ljudi na svetu prebiva v visokih palačah in živijo gosposko in bogato; ali vendar 20 so nezadovoljni in niso srečni, kjer Boga pri njili ni. Brez dela, brez opravil nikdor ni srečen. — So ti farani nasprotni, nikadar se ne prepiraj ž njimi; molči rajši, ali pojdi strani, ako se ne moreš prepiru drugače ogniti. Bodi resnoben, pa vsakemu prijazen, če te je tudi razžalil; če nisi s tem drugega dosegel, imel boš mirno serce, ker si se premagal. — Novi iskreni učitelj pride iz šole na faro. Vidil je, kako otroci v mestu zaporedoma v šolo hodijo, kako napredovajo i. t. d., ali njemu je to še vse premalo. Moji učenci, si misli, morajo se več naučiti. Zdaj terpinči ubogo mladino z nauki, ki jih ne morejo prebaviti, da se bojijo šole kot jetnišnice; terpinči pa tudi sebe, da ga glava boli, nepremislijoč, da so dušne moči pri mestnih otrocih navadno bolj ugodne, kot pri kmečkih. Nevo-ljin potem graja nedolžne otročičke, ker ne morejo pretežkega bremena nositi. Ali ni taki učitelj pri vsi svoji gorečnosti za šolo hujši od voznikov, ki pretežke vozove nakladajo in živino terpinčijo? In koliko se takega greha po šolah stori! Brezumni ljudje potem pa še take učitelje hvalijo ! Da bi si vendar vsaki učitelj zapomnil Vernalekenove besede: „Učitelj ne sme otrokom vsega povedati, kar ve; mora pa vselej vediti, kar pravi". In zopet: „Vsaki učitelj naj se potrudi toliko doseči , kolikor se ozirno na okoliščine šolske more doseči. Na-glost ni nikoli pridna. Si sejal zernje, moral boš čakati, da bo kalilo, zelenelo in dozorelo. Ravno tako pa še bolj počasno je z umom človeškim". — So pa še drugi šolski napotki, kterih učitelj sam odpraviti ne more. V takih okoliščinah naj učitelj pomoči išče pri možeh, ki so za to; — sam naj pa tudi stori, kar more. Dolžnost naša ni popolnomast doseči, ampak po nji se truditi. Učitelj, ki časti išče pri norcih, zgrešil je pot do mirne vesti. — 2. Poočitovanja pomagajo pri poduku, da otroci lahko razumejo, ali zadobijo po pravih predočbah prave zapopadke od reči ali pa od dušnega stanja in njegovega djanja. Kar je zernu, ki smo ga sejali, zemlja, dež in solnce, to je dušni pripravnosti okolica in reči, ki otroka obdajajo. Otrok jih ogleduje ali občutuje, jih razločuje, si jih v spomin nabira, enake zbira pod občnost ali splošnost, različne pa odločuje, in zado-biva tako prave zapopadke. Vse, kar mladež ve in zna, za-dobila je po ogledovanju ali občutovanju. Kar človek sam ni občutil, ne more si v duhu živo pred oči postaviti ali predoč- biti; in vsa vednost in znanost, ki se ne opira na to naravno postavo razvijanja uma, je puhla in lahko več škoduje kot koristi, ltavno zavoljo tega je ta pripomoček v šoli zelo važen; zraven tega pa še zlajšuje učencom in učiteljem nauk; ga stori prijetnega, ter podpira spomin otroški. (n»ij. Prih.) Številjenje starih. Beremo, da se stari Rimljani in drugi narodi niso tako v številjenju izuriti mogli, ali pa niso hotli, kakor mi. Njih število se je po perstih začelo, kar nam veliko reči spričuje. Živelo je v južni Ameriki (v Terafirmi) ljudstvo z imenom T a m a 11 a h i. Čudno in nezapopadljivo je, da so imenovani samo s štirimi številkami težke, silo velike številstva izdelovali (se ve, da z velikim trudom in prizadetjem). Ako so p. številko 5 naznaniti hotli, so celo človeško roko narisali. Naprej do devet so pa narisani roki še po 2, 3 ali 4 perste pridevali. Številko 8 so naznanili z 8 perstmi. Znamnje za deset ste bile dve roki — # Namesto številke naše ednajst so celega človeka narisali, ki je z obedveina rokama en perst na nogi imel. Ako so 20 zapisati hotli, so enega Indijanca, za 40 dva, za 60 tri Indijance narisali (ker pri vsakem so perste na rokah in na nogah šteli). Velike številke so različno pisali. Obilnost te ali une baže so naznanjali z lasmi; pri takem znamnju si je že vsaki bravec neizrečeno veliko številko misliti mogel. — 1'rejšni in sedanji Rimljani so gotovo svoje cifre ali številke od omenjenega ljudstva podedovali, kar nam njih številske znamnja vidljivo spričujejo. I nič drugega ne pomeni, kakor en perst, II dva persta i. t. d. V pomeni dlan ali roko in X (kar izhaja iz znamnja S) obe roki; tedaj 10. Svobodno sodimo, da so te znamnja pozneje bolj prebrisani, modri in učeni možje znajdli, posebno ako velike rimske številke premišljujemo. — Vidimo iz tega, da si pervo ljudstvo za posvetno blago ni toliko prizadevalo kakor sedanje. Tudi se takrat goljufije ni bilo tako zelo bati, ker bili so gotovo bolj pošteni. Ali zdaj, joj ! kakšne številke nam časi donašajo! L. T. 55 p» S Sabota Petek Sreda Torek Ponedeljek Dnevi 09 tO u M - u K - u ÏC i—». Razredi Spisje. I Računanje iz glave. Pisanje. Ev.inbiljl. povestnica. \ Kerščanski nauk j za 2 razreda \ Kerščanski nauk 'j za vse 3 razrede. Branje. m ¿T n Pisanje. M P Jf. 2 ® i: S® 2. £ -, E P ■ N 3 2 » o* * 1. uro. Dopoldne l'ismeno računanje. Branje, pisanje. Prepisovanje, branje. Računanje iz glave. Spisje. ai" B = bi. (6 Pisanje. Slovnica. Branje. l'ismeno računanje. Pisanje. « » s k.. A Tri n C t - cs< 5 p 3 u. O * Pisanje, branje. Branje, prepisovanje. 2. u r o. [Na čisto prepis, v spis.l Pisanje, spisje. | Branje, rač. iz glave.| Slovnica. Slovnica. Branje. w eE' Računanje iz glave.| Računanje iz glave.| Pisanje. Branje. Prepisovanje. Slovnica. Računanje iz glave. Prepis, rač. iz glave. I 3. u r o. ^Ponavljanje keršč. nauka za vse 3 f razrede. Na čisto prepis, v spis. Pisanje, branje. Prepisovanje. 2! » o. o na a ■t» ■o 0 4 Spisje, branje. j Prepisovanje. 1 Ponavljanje keršč. nauka za vse 3 / razrede. 1 Lepopis, branje. Slovnica. |Branje, prepisovanje. C 0 M C 1 C Popoldne 2> a. Branje, pisanje. Pisanje, rac. iz glave. I Branje, spisje. | Pismeno računanje. 1 Pisanje, branje. 1 Pismeno računanje. I Na čisto prepis, v spis. 1 Pisanje, branje. Branje. Spisje. Prepisovanje. Slovnica. Računanje na tabli I 2 P ,3 p* K S, ta 0D< O !» P* m m s- P s ! s» m a> ■rr s •a TZ O S. a. o Prosto mnenje o cerkveni godbi. Ne štejem se dovolj učenega, da bi mogel v tej važni reči obširno govoriti; še manj pa, da bi dajal pravniše vodila; toda, česar sem se sam prepričal, vidil in slišal, od tega opomnim nekoliko, in svojim tovaršem podam v prevdarek. Brali smo že v ,/Fovaršu" od nekega smešno izverstnega orglavca. Zraven pa še jaz pristavim, kar se pa bolj pogo-stoma tu pa tam čuje med ljudstvom po deželi, še to le: „Takšnega organista ni bilo, pa ga ne bo; ta jih zna drobiti, — to mu gre spod rok, ravno tako, kakor da bi godel". — Dragi bravec, gotovo si boš mislil, kako umeten in izurjen je tak hvaljen orglavec; toda prosim, počasi razsojaj! Povem ti ta le resnični zgled: Prišel je že za celo starim učiteljem in or-glavcom v fari I. čverst, mlad učitelj. Stari sprednik bil je zvest služabnik in spolnovavec svojih težavnih dolžnost, posebno pa v orglanju se je ko takšnega kazati hotel, ter se vestno deržal svojega starega kopita. Kar ga je kdo namreč pred letom v cerkvi igrati slišal, čuje tudi zdaj ravno še tisto, t. j. ravno tisti nastop, tiste pred- in medigre , ravno tisti konec, nektere stare pesmi i. t. d.; igralo in pelo se je vedno enako, tako, da ušesa farmanov bile so že tako oglajene, ali marveč za glasbo oglušene, da če bi bil kterega iz cerkve gredočega vprašal, kaj so danes v cerkvi peli, bi večidel vsaki naravnost odgovoril, da ni na to porajtal, ali da ni slišal. Mladi orglavec je pa ves drugačen. Že v cerkev grede na tihem za ta dan odbrane melodije ponavlja, si s persli igra in takt bije, in ko z veselim obrazom k orglam pride, prijazno pogleda na desno in levo na svoje mlade pevce in pevke, če so že vsi zbrani in z določnimi pesinami preskerbljeni. Vse je v naj lepšem redu, in vidi se na obnašanju vseh, da so dobro izurjeni in skerbno pripravljeni. Zdaj mašnikov strežaj k al-tarju grede pozvončka, in orgle oglasijo se z lepo vbranimi, polnimi in krepkimi akordi, skerbno ogibaje se vseh robastih disharmonij , ter orglavec navdan s pravim duhom z umetno urnostjo lepo zbira in vbira vse na gladko. Sveto opravilo se začne; kar se zaslišijo lepo vbrani, krepki, čisti in gladki glasovi sicer mladih, pa dobro izurjenih pevcov in pevk, ter časoma glas tako lahno milo in ginljivo povzdigujejo, da človeka do dna serca presunejo in ga tako k pobožni molitvi spodba- dajo; še celo nekterega oterpneža ali zanikerneža v božji hiši presunejo. S takim duhom se pri vseh delih sv. maše ravna. Vse se lahko in na tanko razume, kaj se poje, in spreten or-glavec ve gladko vbirati vse pred- in medigre v povzdigo božje slave. Za vsako nedeljo in vsaki praznik je posebej skerbno določeno, kaj se bo pelo in igralo. Iz cerkve grede donijo še mili glasovi v ušesih pobožnih poslušavcov, in marsikteri po-slušavec si kako lahno vižico domu prižvižga ali pripoje, jo dobro v spominu ohrani, ter se pri svojih opravilih pobožno kratkočasi. Koliki razloček! Staremu orglavcu pomagale so večidel kaki dve 40 do 45 let stare pevki (če ne tudi kaka stara babica), perva z nategnjenim vratom skozi zobe svoj her-pavi glas nategaje se cvilivši, druga z drugim s široko odper-timi ustmi se v pervega inešaje. Jedro tega lepoglasja je pa še kak možak včasih s svojim derečim, zategnjenim glasom z glavo kimaje vse drugo hotel prekričati. In vendar pri vsem tem se ni razumelo, kaj se poje, akoravno je vsako nedeljo enako bilo. Ni čuda tedaj, da si je ta mladi orglavec pridobil občno ljubezen in čast pri svojih farmanih. Mogel je pa ta ljubljenec vse fare čez nekoliko let drugemu v godbi še bolj izurjenemu umakniti se. Tega naslednika prizadetje bilo je, da bi vso svojo umetnost v orglanju praktično s tem pokazal, da bi po tirjatvi sedanjega časa in pravemu cerkvenemu ritmuzu zadostivši vse skozi igral le bolj počasne, milo otožne preludije. Toda revež naletel je tu. O takih robastih milo otožnih igrah, ki niso ročno speljane, prosto ljudstvo trohice zapopadka nima, in ga sploh imenuje nerodnega rogovileža. Nekdo tiste fare mi je rekel: „Takšnega or-glavca ni bilo še pri nas, pa ga ne bo, kakor je prejšni bil. Rad sem že zavoljo lepega petja in orglanja v cerkev hodil, ker sem komaj čakal, kdaj se bodo orgle oglasile in pevke zapele; zdaj pa ne morem nič kaj slišati tega bučanja in vriša orgel; ta pritiska in rogovili po orglah, da je strah. Tudi petje mi več ne dopade; je vse bolj tiho in zaspano; komaj že pričakujem, da je konec maše. Vsi bi radi, da bi se tega orglavca že skoraj znebili". Tako razumejo ljudje po deželi, in kdor jim ne vstrežc, in jim ne igra, kakor da bi godel, ni njihov prijatel. S tim pa ne rečem, da bi se smele v cerkvi igrati kake nerodne po- svetnice na poskok, ker s takim igranjem igravec ne skruni samo božje časti, ampak si tudi na svojem osebnim spoštevanju zelo škoduje. Nikakor pa ne štejem za velik pregrešek, če se v cerkvi pri posebnih priložnostih (post. o Božiču in o Veliki noči pri veseli aleluji) tudi zaigra kaka vesela , pa v cerkvenem duhu vmerjena vižica, ali kaj enakega poštenega. iV. Jupel. Potovanje za Savo. Poslednji dni mesca kimovca podam se kje, kjer bistra Sava loči Kranjsko od Stajarskega, vezaje obe deželi s sosedno Hrovaško , na izhodno dolensko stran. Ne bom obširnejše popisoval, kako me je peš hode čevelj tiščal, na vozu pa dolgi čas terl; tudi ne bom pravil, da sem jedel kadar sim bil lačen, za žejo pa rajšc vino kot vodo pil, in da so me znanci gostoljubno sprejemali, — kaj takšnegase menda marsikteremu človeku zgodi; omenil bom le, kar je mene, ki sem pervikrat te kraje vidil, posebno mikalo. Potovaje za bobnečo Savo pregledoval sem stermo pečevje ter v duhu oziral se na tiste čase, ko so se bregovi, ktere zdaj savska struga loči, skupaj der-žali. Koliko tisuč let je preteklo, preden si je Sava svojo sedanjo strugo izdolbla! Kakšne so bile ta čas naše gorenske ravnine! Povsod pa se vidi ravno tista podoba. Kolikor bolj skalnati so hribi, toliko tesnejša je struga, po kteri se Sava vije; kjer so pa hribi bolj persteni, razprostira se pa lepa dolina za šumečo Savo. lieke so naravne meddeželne vezi; ali dan današnji svet ni zadovoljen s takšnimi natornimi poti; napravi si železne ceste, po kterih hitrejše, cenejše in varniše svoje blago prevažva. Od Zidanega mosta naprej se savska struga v prijazno dolino razširi; tu pa stoji na obeh straneh reke vas za vasjo; po homcih raste vinska terta ; popotnik memogredoč ozira se pa na številne cerkve , ki so postavljene na verh homcov. Med tem ko ljudje sedanjega časa premišljujejo, kako bi ložeje obogateli, ter velikanske dela v ta namen izveršujejo, stavili so njihovi predniki po visokih homcih prijazne cerkvice ter razodevali s tem pobožnega duha. Železnica za Savo in cerkve po hribih, kako nam poočitujete nameue in činjenje svojega časa! Železnica, ki pelje po štajarski strani je lepo in velikansko delo, brodnikom in voznikom pa javalne dopade; tem bo treba iskati drugačnega zaslužka. Ladije, kolikor jih je še bilo pri Zidanem mostu in v Kerškem, bilo so zapuščene, kakor hiše, iz kterih so se bili ljudje izselili. V Kerškem mestu naselili so se terdi Nemci; pokadili so po mestu z neko prečudno želijo, ki odganja Slovence, kakor sopuli smodnikov grile iz lesene bajte. Dolgo časa mislil sem, da hodim med terdimi Nemci, kar se še le v Brežcah na Stajarskem zavem , da stojim na slovenski zemlji. V farno cerkev stopivši berem na cerkvenih banderih slovenske napise; podobe svetnikov po cerkveuih stenah in po kupli namalane imajo tudi slovenske napise. Mislil sem sam pri sebi: Lej, tukaj stanujejo olikani Slovenci, ki se ne sramujejo gospod Boga po slovenski častiti! Sicer je pa imenovana cerkev tako lepo in okusno zmalana in opravljena, da ni dalječ okoli najti cerkve tako zale in prijazne. Zares, kdor ima serce za slovensko ljudstvo, pozna tudi njegove potrebe in tedaj ume pobožnost ljudstva povzdigovati. Ljudje sploh so pa v vsakdanje opravila tako zamotani, da se ne zmenijo za višje blagra življenja; ptuja kultura jih je pa vendar toliko olizala, da se sramujejo svojega rodu; česar pa kdo ne pozna, tudi ne ve ceniti. V pondeljek pa se podam na klasično polje , kjer je nekdaj Noviodunum stalo; zdaj pa je tam na lepi ravnini revna vas Ternovo, poddružnica bližnje leskovške fare. Bil je na sv. Mihela dan ravno somenj v Ternovem. Ob 11. uri dopoldan prihajali so še ljudje iz vseh krajev. V nekdanji savski strugi je živinski somenj ; ljudi se mi ni toliko vidilo, kakor na Gorenskein ob somnjih. Sedel sem v senci ter spremljeval z očmi prihajoče; spominjal pa sem se tistih časov, ko je mogočni Rimljan gospodoval po teh krajih, pa pošiljal svoje legijone v spodnjo Panonijo in Mezijo. Mislil sem, da vidim cesarja Teodozija, kako dere iz jutrovega na ajda Evgenija v zapadu. Na misel so ini pa tudi prišle divje kardela Gotov in Hunov, ki so verjetno skoz Noviodunum proti Emoni in naprej na Laško der-vile se. Zvunaj Ternovega proti Cirklam se sledijo nekdanje poslopja. Mislim pa, da tukaj ni kamen na kamnu ostal, kajti skoraj pred vsako hišo v Ternovem je viditi kupe kamnja, kterim se pozna, da so vzete iz razvalin starega zidovja. Znano je, da se tukaj najdejo stari denarji iz rimskih časov. Sava je tekla tik Novioduna; svet je tukaj nekoliko podoben ljubljanskemu polju proti Ježici in Posavju. V nekdanjem zatonu (Hafen) noviodunskem pa raste toliko zelja, da bi lahko celo Ljubljano ž njim preskerbel. Iz ternovskega polja se kaj lepo vidi na vse kraje. Viditi je tukaj 5 farnih cerkva in več kakor deset drugih razpostavljenih po homcih na kranjski in štajarski zemlji. Naj omenim še nekoliko od šolskih poslopij, ktereseintu pa tam vidil. Šolska izba v Cirklah je komaj za tretjino otrok zadosti velika in je v najetem poslopju. Šola v Leskovcu je čisto iz novega postavljena ; ima dve prav prostorne izbi in stanovanje za učitelja in pod-učitelja. Razun nekterih majhnih pomankljivost je poslopje prav namenu primerno. Da bi le otroci šolo pridno obiskovali! Ali kaj pomaga , ker se po deželi, menim da skoraj povsod, ko mine izpraševanje za spoved in sv. obhajilo, šole zelo spraznijo. Tudi šolsko poslopje v Kerškem je veliko, in z nekterimi malimi prenaredbami bi se dala prav prostorna šolska izba napraviti. Šola v Rajhenbergu na Štajarskem je čisto iz novega postavljena, prav primerno razdeljena, in je naj lepše poslopje v celein tergu. Bilo je v torek zjutraj, ko jo dobro za rano maham za Savo proti Zidanemu mostu. Okoli sedme ure zjutraj , kar na enkrat zazvoni po vseh cerkvah na štajarski strani. Kaj je neki to pomenilo? Zapeli so zvonovi mertvaško pesem v spomin ranjkemu knezoškofu prečasti-temu gospodu Martinu Slomseku. Slišati to zvonjenje, pridejo ini na misel besede, ki sem jih svoje dni slišal brati: „Pravičen pa, de-siravno umerje, na vekomaj živi; spomin ostane od roda do roda, in | - pozni vnuki pripovedovali bodo njegovo slavo". Bilo je življenje nepo-zabljivega knezoškofa enako sadunosnemu drevesu, zasajenemu za potokom milosti božje. Koliko je vendar rajnki storil, koliko se trudil, da bi kraljestvo božje na tem svetu razširjal! Živo mi pa tudi pred oči stopi, kako je rajnki spoznal z bistrim in razsvetljenim očesom, kaj je v resnični blagor in korist slovenskega ljudstva; bil je tedaj naj veljavniši podpornik slovenskega ljudstva. Koliko grenkih ur je rajnki vžil izpolnivši to sveto nalogo! In zdaj pa je zgubila, kakor „Danica" pravi, cerkev pregorečega aposteljua, Avstrija naj zvestej-šega deržavljana, Slovenija svitlo luč, ovčice lavantinske škofije pravega očeta in zvestega pastirja ! Dokler pa se bo na zemlji spomin blagih mož spoštoval, dokler bo Slovenec zavedil se svojega rodu, imenovalo se bo ime rajnkega z naj večjo hvaležnostjo. Njegov duh naj pa ostane nad nami; naj nas spodbada in navdušuje za vse lepo in blago, in naj nas uči B o g a s e b a t i in d o m o v i n o 1 j u b i t i. — k. lafita^ pescttfc p&ti? „Zakaj ti lira noče peti! „Zakaj žaluje serce tvoje , Zakaj tak redko se glasi ?" In ktere rane ga skeld ?" „„Ker žalostno je serce moje,"" Še drugič praša ga prijatel, Jokaje pesnik govori. In pesnik mu tako pove: „„Jaz hude rane premišljujem . Ki domovina jih ima, Zatoraj jokam in žalujem, Pretakam toliko solza."" F. Mikeljnov. ® ¥ II