IZRABA PROSTEGA ČASA PRI STAREJŠIH GOZDNIH DELAVCIH
NA JUŽNEM POHORJU PO OSVOBODITVI
Angelos Baš
Ce sodimo, da je predmet etnologije način življenja posameznih na-
rodov, ta pa nam pomeni razmerje vseh družbenih skupin, ki sestavljajo
kak narod, do danih kulturnih prvin kakor tudi vplive, ki jih je imelo
zadevno razmerje na življenje teh družbenih skupin,* je umljivo, da šte-
jemo tudi izrabo prostega časa za poglavje etnologije. Saj obsega izraba
prostega časa, mimo šeg, pri vseh družbenih skupinah razmerje do prvin
duhovne kulture (z ustrezno izjemo profesionalnih ustvarjalcev), nadalje
večino sestavin družabnega življenja, in naposled prav tako izraža vplive
materialnih razmer na siceršnjo podobo posameznih družbenih skupin.
Spričo navedenega stališča smo imeli za potrebno uvrstiti v obrav-
navo o načinu življenja gozdnih in žagarskih delavcev na južnem Pohorju
v dobi kapitalistične izrabe gozdov tudi preučitev o izrabi prostega časa
v tej družbeni skupini.^ Pri razširitvi omenjene obravnave na najnovejšo
dobo, se pravi na dobo po osvoboditvi, so nas mimo novih prvin pri delu
najprej zbodle v oči prav tako nove prvine v izrabi prostega časa. Priče-
vanje o slednjem vprašanju smo porabili za pričujoče vrstice, ki naj upo-
dobijo in razložijo izrabo prostega časa pri starejših gozdnih delavcih na
južnem Pohorju v letih po osvoboditvi.
Ker gre tukaj za nadaljevanje navedene obravnave, smo se usmerili
h gozdnim in žagarskim delavcem, ki so bili v tem poklicu že pred drugo
svetovno vojsko, in smo si tako omogočili potrebne primerjave med raz-
merami pred osvoboditvijo in po njej. Obravnava o načinu življenja teh,
starejših gozdnih in žagarskih delavcev v zadnjih dveh desetletjih je bila
' A. Baš, O predmetu etnologije, referat na posvetovanju o temeljnih nalo-
gah in usmeritvah slovenske etnologije, oddan za Časopis za zgodovino in naro-
dopisje n. v. IV, Maribor 1968.
^ A. Baš, Gozdni in žagarski delavci na južnem Pohorju, v dobi kapitali-
stične izrabe gozdov, Maribor 1967, str. 242 d.
76
Izraba prostega časa
V omenjenem okviru prva na vrsti tudi zato, ker so v tem primeru me-
todični prijemi v obeh dobah isti, saj gre obakrat za zbiranje pričevanj
na podlagi pogovorov. Zadevna obravnava gozdnih delavcev, ki so prišli
v ta poklic po osvoboditvi (predelavo lesa z žagami so v zadnji dobi na
južnem Pohorju ponekod prej, ponekod pozneje opustili, žagarski de-
lavci pa so se zvečine preusmerili v gozdno delo), zlasti tistih, ki niso iz-
virali iz družin predvojnih gozdnih in žagarskih delavcev, bi pomenila
posebno raziskavo, ki je še nismo obsežneje začeli. Pri tej raziskavi bi šlo
za delavce, ki izvirajo marsikdaj iz kmečkega ali nekdanjega najemni-
škega okolja in ki so tolikanj številni in lahko v celoti pričujejo o vseh
ustreznih vprašanjih, da terja njihova obdelava anketne metode. Ne glede
na to pa menimo, da je tudi obravnava, kakršno smo zasnovali v pričujo-
čem spisu, dovolj poučna. Omogoča namreč primerjavo med razmerami v
dveh različnih družbenih ureditvah pri eni družbeni skupini; takšna pri-
merjava pri obravnavi mlajših gozdnih delavcev ne prihaja v poštev, ker
so ti živeli prej, največkrat kot otroci, v znatnem številu v drugih druž-
benih skupinah.
Tako skušamo v spodnjih vrsticah dognati, kako so po osvoboditvi
izrabljali prosti čas delavci z nekdanjih, po 1945 z agrarno reformo zajetih
gozdnih veleposestev na južnem Pohorju: grofa Thurna na območju Ra-
kovca nad Vitanjem, kneza Windischgrätza na območju Lukanje nad
Oplotnico in grofa Attemsa na območju Močnika nad Slovensko Bistrico.
Tod nahajamo od druge polovice 19. stoletja naprej stalne gozdne in ža-
garske delavce, naseljene povečini v posebnih delodajalčevih naseljih ali
pa v stavbah na samem (v obeh primerih brezplačno), z dodeljenimi vr-
tovi, njivami in deli frat; drugi gozdni in žagarski delavci na južnem
Pohorju so opravljali pred osvoboditvijo to delo samo občasno. Po 1945 so
se vrste dotedanjih stalnih gozdnih in žagarskih delavcev na tem ozemlju .
pomnožile z novimi. Danes je starejših delavcev v omenjenih gozdovih
razmeroma malo: deloma so pomrli, deloma so bili, teh je največ, upoko-
jeni, toda večidel šele pred nekaj leti; le prav redki, če ne že kar izjemni,
še danes opravljajo gozdno delo. In ker je ostalo vse do današnjih dni v
veljavi pravilo, da delajo, dokler morejo, je izraba prostega časa pri upo-
kojenih in zaposlenih obravnavanih delavcih v poglavitnem enaka, zakaj
doma živijo upokojenci, kolikor jim dopuščajo moči, enako kakor zapo-
sleni gozdni delavci. Ob tem opredeljujemo kot prosti čas v širšem po-
menu ves čas, ki ostaja mimo dela v službi, kot prosti čas v ožjem pomenu
pa tistega, ki ostaja mimo dela v službi kakor tudi mimo siceršnjega dela,
prav tako potrebnega za obstoj; izrabi slednjega prostega časa so na-
menjene pričujoče vrstice.
Pričevanja, ki se nanašajo na dobo po osvoboditvi, smo dobili spom-
ladi 1967, medtem ko smo zbrali pričevanja, ki jih navajamo v primerja-
vo za dobo pred drugo svetovno vojsko, poleti 1963, jeseni 1964, pozimi
77.
Angelos Baš
1964/65, spomladi 1965 in jeseni 1966. Vsem, ki so pri tem sodelovali,^ se
zahvaljujemo prav tako na tem mestu.
XXXXXX
V dobi pred osvoboditvijo v obravnavani družbeni skupini niso pozna-
li do malega nobenega prostega časa, saj so delali gozdni in žagarski de-
lavci poprečno po 11 in 12 ur na dan; kadar pa so bili doma, je bilo treba
delati drva, se ukvarjati z raznimi popravili, skrbeti za krmo, snažiti
hlev ipd. Čeprav so bile to tudi naloge žen in otrok, jih ti niso zmogli v
celoti. Podobno je bilo z ženami, za katere šegavo pravi ohranjeno ustno
izročilo, da so bile proste samo ponoči, kadar so spale.
Prosti čas v obravnavani družbeni skupini so potemtakem uživali
praviloma edinole ob nedeljah in praznikih. Če so bili tedaj doma, so po-
čivali ali se sešli s sosedi in se skušali ob tem po možnosti razvedriti (ob
kvartanju, igranju na harmoniko in plesu). Včasih so tudi brali, saj so bili
mimo dobe pred prvo svetovno vojsko večidel pismeni. Vendar je bilo bra-
nje le redka sestavina njihovega prostega časa. Le-tega je bilo, kot naka-
zano, le malo, medtem ko je potekalo delo, ki je bilo zlasti pri gozdnih de-
lavcih v fizičnem pogledu zelo težko, v osamljenem okolju, tako da so si
hoteli ob nedeljah in praznikih odpočiti in prebiti te proste dni vsaj delo-
ma v manj pustem ozračju, kakor je vladalo med tednom pri delu. In bili
so naseljeni precej daleč od večjih naselij na vznožju južnega Pohorja, ki
se tudi niso mogla ponašati s kaj bolj razgibanim kulturnim življenjem.
Tako so bile družine gozdnih in žagarskih delavcev skorajda le izjemoma
naročene (na pobudo duhovnikov) na knjige Mohorjeve družbe, ki so jih
včasih posojale drugim družinam. Te knjige pa, ki so bile njihovo edino
knjižno berilo, so v splošnem malo brali. Se redkeje so brali časnike; iz-
pričan je zgolj en primer, da je bil žagarski delavec naročen na tednik,
(ljubljansko) Domovino, pač pa so družinam obravnavane družbene skupi-
' Na območju Rakovca so prispevali zadevne podatke Vinko Primožič, goz-
dar, roj. 1898, Vitanje 106; Lojz Skerlovnik, gozdni delavec, roj. 1898, Paka 75;
Rudolf Lamut, gozdni delavec, roj. 1905, Hudinja 93; Ivan Ošlak, žagarski dela-
vec, roj. 1906, Hudinja 86; Jože Mlinšek, gozdni delavec, roj. 1909, Paka 76; na
območju Lukanje Ivan Vranjek, logar, roj, 1888, Cadram la; Franc Kline, cestar,
roj. 1891, Lukanja 16; Ignac Videčnik, žagarski delavec, roj. 1898, Lukanja 3;
pok. Jože Rutnik, žagarski delavec, roj. 1900, Oplotnica 59; Hana Videčnik, žena
žagarskega delavca, roj. 1903, Lukanja 3; Veronika Mernik, gospodinja, hči ža-
garskega delavca, roj. 1905, Lukanja 5; Miha Rožič, logar, roj. 1905, Hudi vrh 19;
Franc Kline, gozdni delavec, roj. 1907, Lukanja 12; Jula Rožič, vdova po gozd-
nem delavcu, roj. 1908, Lukanja 13; Franjo Kapun, logar, roj. 1912, Oplotnica
183; na območju Močnika Frane Sep, gozdni delavec, roj. 1889, Planina pod Su-
mikom 2; Leopoldina Sep, gospodinja, hči gozdnega delavca, roj. 1895, Planina
pod Sumikom 5; Antonija Spenga, žena logarja, roj. 1898, Planina pod Sumi-
kom 13; Marija Crešnar, žena gozdnega delavca, roj. 1903, Smolnik 43; Stanko
Jesenek, cestar, roj. 1910, Smrečno 5; Jože Strehar, logar, roj. 1914, Planina pod
Sumikom 13; Justina Apline, vdova po gozdnem delavcu, roj. 1914, Planina pod
Sumikom 14; Helena Kušar, vdova po gozdnem delavcu, roj. 1921, Planina pod
Sumikom 5.
78
Izraba prostega časa
ne kdaj pa kdaj posojali časnike logarji. Samo v prav izjemnih primerih
so kupovali gozdni in žagarski delavci tednik Slovenski gospodar, medtem
ko so brali dnevnike edinole po naključju. Ustno slovstvo ni bilo dosti šte-
vilnejše. Mimo nekaterih pesmi Jurija Vodovnika je bilo omejeno zlasti
na pripovedke. Ohranjali so ga predvsem ob naslonitvi na dano izročilo,
največkrat ne da bi verjeli v vsebino pripovedk, ki so jih imeli zgolj za
zapuščino starejših dob brez stvarnega pomena.
Kadar se ob nedeljah in praznikih po maši ali izplačilu niso vrnili
kmalu domov, v bližnjih večjih naseljih praviloma niso obiskovali nobenih
kulturnih prireditev. Izobrazba je bila premajhna, izročilo in nagnjenje
do veseljačenja v gostilnah pa močneje kakor mik amaterskih predstav in
(enega samega) kina na bližnjem ozemlju. Dramske in filmske predstave
so lahko razumeli le z umskim naporom, tako da so jim bile spričo tega
kakor tudi spričo njihove celotne življenjske ravni tolikanj tuje, da jim
največkrat niso dajale užitka. Zdoma so torej v obravnavani družbeni
skupini prebijali prosti čas skoraj izključno le na veselicah in v gostilnah.
Na veselice so hodili v bližnje kraje predvsem ob proščenjih; toda to
so bili le redki dnevi v letu. Pogostejši so bili obiski gostiln, tja so hodili
zvečine dvakrat na mesec, po izplačilu. Ob tej priložnosti so po navadi na-
kupili hrano v najbližjem naselju, ki je imelo trgovino, in nato zavili v
tamkajšnjo gostilno. Pri tem so može zvečine spremljale žene, ki so poma-
gale nositi domov hrano, tu in tam pa so jemali v gostilne tudi otroke.
Obisk gostiln razlaga ohranjeno ustno izročilo deloma s tem, da so se mo-
rali tam okrepčati, tako da so bili potem kos tolikanj težkemu bremenu,
kakor je povečini bila kupljena hrana. Gostilne pa so po tem viru obisko-
vali tudi še zato, ker so se radi opijanjali. Enoumno je namreč sporočeno,
da so se v pijanosti počutili najbolj srečne. Težko delo kakor tudi celotno
življenje gozdnih in žagarskih delavcev v osamljenem okolju je iskalo za
protiutež trenutke, ko je postal svet brezskrbnejši in vedrejši ali ko so
bile vsakdanje razmere pozabljene in je bilo mogoče zaživeti življenje
brez nadlog in v bolj ali manj razigrani družbi. Ta želja je bila pri obiskih
gostiln močnejša kakor potreba po okrepčilu za na pot domov. Ob tem pa
v obravnavani družbeni skupini ni bilo hudih alkoholikov, saj so lahko
prihajali v gostilne skorajda samo ob dnevih, ko niso delali, a tudi tedaj
so imeli na voljo le omejene vsote. In malokdaj se je dogajalo, da je trpela
zavoljo gostilniških obiskov njihova splošna življenjska raven.
Poročeni delavci se v gostilnah, zlasti v družbi žen, v poglavitnem
niso pretepali, temveč mimo pogovorov plesali ali peli, medtem ko so se
neporočeni, predvsem tisti, ki niso odslužili vojaščine, marsikdaj tepli,
vendar malone nikoli med seboj, temveč s kmečkimi fanti; smrtnih prime-
rov ob tem ni bilo. Neredko so sledile zaporne kazni, ki so na prestopnike
do malega vedno vplivale tako, da se potlej pretepov niso več udeleževali.
V gostilnah so tudi največ kadili. K temu je posebej spodbujala družba,
prav tako pa tudi pijanost. Medtem ko je bilo v starejšem času precej v
navadi čikanje, je pozneje prevladalo kajenje. Redkeje so kadili cigare
(viržinke), pogosteje pa pipe in v času stare Jugoslavije čedalje bolj tudi
cigarete, ki so si jih deloma zvijali sami, deloma pa so jih kupovali (naj-
79
Angelos Baš
bolj cenene vrste). Kadili so skorajda vsi gozdni in žagarski delavci. Le
izjemoma so kadile ženske (v starejšem času je izpričano kajenje pipe),
ponekod pa so njuhale.*
Po osvoboditvi je bilo pri gozdnih in žagarskih delavcih na južnem
Pohorju do uvedbe osemurnega delavnika (ta je bil uveljavljen ponekod
prej, ponekod pozneje) prostega časa prav malo, podobno kakor v vsej
dobi do druge svetovne vojske, saj so delali tudi po letu 1945 do 10 in
včasih celo do 12 ur na dan. Kolikor je ob takšnem delavniku ostalo de-
lavcem kaj prostega časa, so ga praviloma izrabljali za delo doma, prav
kakor v prejšnjih desetletjih. Tudi zdaj je bilo treba delati drva, oskrbeti
vse potrebno za živino, kositi ipd., ne glede na to, da so se s tem ukvarjale,
kot nekoč, tudi žene in otroci. Glede same izrabe (ne obsega) prostega časa
med tednom pa se razmere z uveljavitvijo osemurnega delavnika prav ta-
ko niso kaj bolj spremenile. Tudi potem so delavci ob delavnikih doma
komajda počivali, temveč so mimo tega, da so se lotevali navedenih opra-
vil in v omejenem obsegu odsluževali kmetom zemljo za saditev krompirja
in setev žita, pogosto hodili na delo na kmečka posestva, kjer je primanj-
kovalo delovne sile. Z drugimi besedami: kljub uveljavitvi osemurnega
delavnika gozdni delavci med tednom vse do danes skorajda ne poznajo
prostega časa v ožjem pomenu. Pred uvedbo osemurnega delavnika je šlo
to predvsem na račun njihovega službenega dela, pozneje pa je bilo tako
tudi zato, ker so si prizadevali v prostem času kar najbolj povečati svoj
zaslužek.
Žene v teh družinah so imele z gospodinjstvom in drugimi deli toliko
opraviti, da med tednom skorajda niso poznale prostega časa, prav kakor
je bilo pred osvoboditvijo. Vrh tega so prav tako v zadnjih dveh desetlet-
jih predvsem žene odsluževale kmetom zemljo, ki so jo delavci dobili od
njih v izrabo, te zemlje pa je bilo zdaj več kakor pred drugo svetovno voj-
sko, saj ni več frat, kjer bi lahko, kot je bilo na nekdanjih gozdnih vele-
posestvih, brezplačno sadili do malega ves krompir, pa tudi precej žita.
Potemtakem tudi žene v obravnavani družbeni skupini po osvoboditvi
niso izrabljale med tednom prostega časa v večji meri ko v vsej prejšnji
dobi.
Ob takšni poglavitni podobi prostega časa ob delavnikih so med red-
kim počitkom doma, deloma pa tudi pri delih v hiši, včasih poslušali ra-
dio. Radijske sprejemnike lahko najdemo sredi 60-tih let skorajda v vseh
hišah gozdnih delavcev na južnem Pohorju; tisti, ki si jih doslej niso omi-
slili, so prave izjeme. Prvi so kupili radijske sprejemnike tisti gozdni de-
lavci, ki so prišli v ta poklic po osvoboditvi. Postopoma so jim sledili dru-
gi, se pravi starejši delavci, in sicer zato, da ne bi bila njihova veljava
za stopnjo nižja, pa tudi zato, ker so se ob prvih radijskih sprejemnikih
v tej družbeni skupini, v gostilnah, na gozdnih upravah in drugod
prepričali o koristih in prijetnostih, ki jih ima poslušanje radij-
skega programa. Najprej so si omislili radijske sprejemnike (po 1950)
" O vsem tem nadrobneje A. Baš, Gozdni in žagarski delavci na južnem Po-
horju v dobi kapitalistične izrabe gozdov, na nav. mestu.
80
Izraba prostega časa
na Rakovcu; ta je imel že pred drugo svetovno vojsko svojo elek-
trarno in so lahko tamkajšnji delavci že v 30-tih letih včasih
ob nedeljah in praznikih poslušali radio v logarnici. V Luknji
(ta je bila sicer prav tako elektrificirana pred drugo svetovno vojsko,
vendar ne s takšno napetostjo, frekvenco in tokom, da bi bilo mogoče
poslušati radijske sprejemnike, z izjemo baterijskih) in na bližnjem ob-
močju in pa na območju Močnika so večidel kupovali radijske sprejem-
nike približno od leta 1960 naprej ali kmalu po elektrifikaciji. Mimo že
navedenih razlogov, ki jim je treba dodati še ustrezen zaslužek, kakršnega
pred osvoboditvijo ni bilo, je bil končni razlog za nakup radijskih spre-
jemnikov (zvečine na obroke) v hotenju premagati samotno življenje v
teh krajih. Izpovedi v družinah gozdnih delavcev se povsem ujemajo v
tem, da so kupili radijske sprejemnike zavoljo poročil (zavoljo »novic«,
»da bi vedeli, kaj se godi«), vremenske napovedi, napovedi časa, poljudnih
predavanj, ki so jim lahko rabila pri delu (govorjena beseda jim je v ta
namen bolje ustrezala kakor pisana, saj je daljše branje zanje najpogoste-
je pomenilo napor ali težavo), in naposled zavoljo »domače« glasbe (oper-
ne in simfonične glasbe, pa tudi popevk nimajo radi). Omenjene oddaje
poslušajo med tednom zjutraj, pred delom, in zvečer, ko je vsa družina
doma, medtem ko odpirajo ženske radijske sprejemnike tudi čez dan, ven-
dar se to v splošnem dogaja redkeje in največkrat ne za dolgo.
Televizijskega sprejemnika ni do danes v nobeni družini gozdnih de-
lavcev na južnem Pohorju. V Lukanji je sindikalni televizor, v Močniku
ima televizijski sprejemnik logar, v bližini pa nekateri kmetje. Toda gozd-
ni delavci med tednom z izjemo nekaterih sobotnih večerov le redkokdaj
gledajo televizijski program. Da bi hodili zvečer od hiše, za to si ne vza-
mejo časa, poleg tega pa tožijo nekateri starejši delavci, da jih od gleda-
nja televizije bolijo oči. Res je tudi, da vsi navedeni televizorji med ted-
nom niso dostopni (za sobo s televizorjem v Lukanji ni zmerom na voljo
ključa; tudi znajo le redki ravnati s televizorjem, nekateri kmetje, ki
imajo televizorje, pa so za obiske ob večerih med tednom preveč oddaljeni).
V omembe vrednejšem obsegu so prosti čas tudi po osvoboditvi izrab-
ljali samo ob nedeljah in praznikih. Ce so bili tedaj doma, so se skušali
kar najbolj odpočiti. Ob nedeljah in praznikih po veliki večini niso delali,
mimo tega, da je bilo treba kuhati in nakrmiti živino. Ob takšnem počitku
so pogosto poslušali radio, vsekakor več kakor med tednom. Medtem ko je
bil ob delavnikih od glasbenih oddaj najbolj priljubljen Večer domačih
pesmi in napevov (ob četrtkih), so ob nedeljah in praznikih najrajši poslu-
šali oddajo Naši poslušalci čestitajo in pozdravljajo; v obeh oddajah pre-
vladujejo »domače« pesmi. Tudi ob slednjih dneh pa so bili pozorni na
govorne oddaje, ki smo jih omenili zgoraj. Ob nedeljah in praznikih in ob
sobotah zvečer so gledalci tudi televizijo v večjem številu kakor med ted-
nom. Vendar so med gozdnimi delavci, ki so gledali ob teh dneh televizij-
ski spored, prevladovali mlajši; starejših delavcev je bilo med televizij-
skimi gledalci manj. Deloma je bilo tako, kot nakazano, zavoljo starosti,
ko 90 jim do neke meje opešale oči, deloma pa je bil televizijski spored
zanje nekoliko manj umljiv ali privlačen kakor radijski (ker zvečine niso
6 — Slovenski etnograf
81
Angelos Baš
razumeli drugega jezika in jih niso zanimali prenosi športnih dogodkov,
zabavno-glasbene oddaje s prevladujočimi popevkami ipd.).
Mimo tega, da so hodili ob nedeljah in praznikih z doma gledat tele-
vizijo, so hodili tedaj, kakor je bilo tudi v vsej dobi pred osvoboditvijo,
na obiske. Tu je šlo povečini za obiske pri bližnjih gozdnih delavcih, le
redko za obiske pri okoliških kmetih. V obeh primerih so bili ti obiski po-
menki iz stvarnih potreb ali pa snidenja zavoljo kratkočasja, zlasti glede
na sicer osamljeno in nemalo pusto življenje v teh krajih. Ob teh prilož-
nostih so ponekod kvartali; igre so ostale praviloma iste kakor pred drugo
svetovno vojsko (največ so igrali »šnopsl«); tudi zdaj po navadi niso igrali
za denar. Vendar igranje kart na teh obiskih ni bilo redno. (Šah so znali
igrati edinole mlajši gozdni delavci, ki so se ga po veliki večini naučili
igrati v šoli, po osvoboditvi.) Podobno kakor karte je bila ob navedenih
priložnostih v navadi pesem ob pijači. Kjer je bilo pri hiši vino ali žganje,
tam so se posebej radi zbrali in včasih tudi zapeli, zlasti če se je našel med
njimi harmonikar (iz vrst gozdnih delavcev ali od drugod). Takrat so tu in
tam prav tako zaplesali; plesi so bili v poglavitnem isti ko pred osvobo-
ditvijo: največ so plesali polko in valček. Nikoli pa niso plesali ob radijski
glasbi.
Razen v vinotoče so hodili gozdni delavci k bližnjim kmetom, kot
rečeno, deloma tudi na obiske. Taki primeri so bili sicer le redki, spriču-
jejo pa, da so se nekdanje malone nepremakljive pregraje v družabnih
stikih s kmeti, ki so lastniki zemlje, na katerih so živeli, in gozdnimi de-
lavci, ki ne premorejo ne svoje zemlje ne svojega doma, v nekem obsegu
odpravile, saj so gozdni delavci zdaj pomenili v svojem prostem času
med tednom za kmete dragoceno delovno silo, ki bi si jo ti sicer stežka
zagotovili za daljšo dobo in je bila tudi kos tako rekoč vsakršnemu delu.
lako je zavoljo te odvisnosti kmetov od gozdnih delavcev ponekod prišlo
tudi do medsebojnih družabnih stikov ob nedeljah in praznikih. Poleg
naštetih obiskov so bili pri gozdnih delavcih ob navedenih dneh v navadi
še obiski pri otrocih, ki živijo v bližnjih naseljih (bodisi na Pohorju, bodisi
v krajih ob njegovem vznožju).
Zadnja sestavina v prostem času, ki so ga izrabljali gozdni delavci
ob nedeljah in praznikih doma, je bilo branje in ohranjevanje ustnega
slovstva. Kot povedano, so bili že v stari Jugoslaviji gozdni in žagarski
delavci povečini pismeni, tako da v tem pogledu ni bilo ovire za branje.
Ce so kljub temu tudi po osvoboditvi le malo brali knjige, so razlogi za to
v poglavitnem isti, kot so bili prej. Dela je bilo med tednom (v službi in
drugega) zelo veliko, in bilo je tudi telesno zelo zahtevno; zato so se hoteli
v prostem času, ki so si ga privoščili predvsem le ob nedeljah in praz-
nikih, zlasti odpočiti in se razvedriti, tako da bi lahko nato zopet kar naj-
bolje zmagovali svoje delo in da bi si hkrati olepšali samotno in enolično
življenje. Zato so izrabljali prosti čas predvsem tako, kakor je bilo pove-
dano. Branje knjig je bilo ob tem manj v navadi, saj je terjalo glede na
splošno stopnjo izobrazbe največkrat tudi umski napor, to pa je bilo v
nasprotju z njihovimi poglavitnimi nameni pri izrabi prostega časa. In
kakor so bile v stari Jugoslaviji do malega le izjemne družine gozdnih in
82
Izraba prostega časa
Žagarskih delavcev naročene na mohorske knjige, tako je ostalo z manj-
šimi spremembami vse do današnjega dne. Število naročnikov knjig Mo-
horjeve družbe je ostalo v poglavitnem enako. Nekateri, zlasti mlajši
delavci so se naročili na knjige Prešernove družbe; toda teh družin je pre-
cej manj kakor družin, ki so naročene na mohorjevke. Pri starejših
delavcih je izročilo močnejše kakor marsikdaj živahno priporočanje knjig
Prešernove družbe. Drugih knjig gozdni delavci doslej nimajo. Medse-
bojno izposojanje knjig je redko izpričano. — Ponekod je ustanovila šola
ali gozdna uprava izposojevalne knjižnice, vendar so si starejši delavci le
prav malokdaj izposodili kako knjigo.
Drugače je s časniki. Dandanes so redke družine gozdnih delavcev,
tudi starejših, ki ne bi bile naročene na noben list. K takšnemu stanju
je po vsem videzu pripomoglo najprej to, da so spočetka po zaslugi sindi-
kata zastonj dobivali sindikalno glasilo Delavska enotnost, s tem pa jim
je v neki meri prišlo v navado branje listov, tako da so se potlej, ko niso
več brezplačno dobivali Delavske enotnosti, sami naročili na kak list.
Ker je bila poglavitna želja pri branju časnikov ta, da se poučijo o »gospo-
darskih novicah« ali da zvejo, »kaj se godi«, so se naročili praviloma na
Kmečki glas. Večer ali Celjski tednik. Ti listi jih najbolje poučujejo,
zlasti o domačih dogajanjih, in prinašajo drugačno berilo ko knjige: vse
bolj neposredno rabijo potrebam gozdnih delavcev, članki v njih so kratki
in ne terjajo daljšega branja, drugače kot knjige, in končno je mogoče
posamezno številko časnika z večjim ali manjšim pridom prebrati tudi le
deloma, zopet drugače kakor knjige. Tako dopolnjujejo listi radio, ki pa
ga, kakor rečeno, delavci laže in rajši poslušajo, kakor berejo liste. Kot
knjig tudi časnikov največkrat ne posojajo. — Vsekakor je v tem pogledu
pomemben razloček nasproti predvojni dobi, ko so brali liste samo izjemo-
ma ali naključno. Mimo omenjenega so na takšen razvoj vplivali s svojim
zgledom tudi mlajši delavci, ki so jih starejši delavci v nemajhnem številu
posnemali, da bi bili tudi glede tega na isti ravni, potem ko so se prepri-
čali, da je branje tiska koristno. In danes so tudi upokojenci praviloma
naročeni na list Upokojenec.
Ce ustreza branje listov zlasti želji po takšnih ali drugačnih potrebnih
poučitvah, pa pomeni branje knjig Mohorjeve ali Prešernove družbe tudi
neke vrste kratkočasje. Toda to velja edinole za izjemne, za spoznanje
bolj izobražene delavce; večina jemlje knjige v roke prav tako predvsem
zavoljo pouka v tej ali oni smeri, ki pa ga, kot povedano, ne štejejo za
tolikanj potrebnega in dostopnega kakor spoznanja iz časnikov. Najpo-
gosteje brana knjiga je, kot je podoba, mohorski koledar.
Brali so, kot poudarjeno, zlasti ob nedeljah in praznikih. Med tednom
je bilo preveč dela in bili so preutrujeni, da bi segali po knjigah, do neke
meje pa tudi po časnikih. Zdi se, da so po osvoboditvi prav tako možje
brali nekaj več kakor žene, ki so bile ob nedeljah in praznikih manj pro-
ste kakor možje. Največ so brali pozimi, ko so se najbolj držali doma.
Navada, da je bral kdo naprej, kakršno poznamo deloma iz dobe pred
drugo svetovno vojsko, se je ohranila sem in tja tudi v leta po osvobo-
ditvi: če je bilo v knjigi ali časniku kaj prav posebno poučnega ali mikav-
83
Angelos Baš
nega, je prebral to bralec vsem v hiši; včasih je bil naprošen, naj prebere
takšne odstavke tisti, ki je znal v družini najbolje brati, ali pa so otroci
brali staršem, če so bili ti preobremenjeni z delom, manj izurjeni v branju
ali slabovidni.
Glede ustnega slovstva se pri starejših ali predvojnih gozdnih delav-
cih podoba v zadnjem času ni spremenila. Pesmi Jurija Vodovnika še
danes marsikje pojejo in veljajo za precej priljubljene. (Komajda pa jih
poznajo mlajši delavci.) Pripovedke je slišati po osvoboditvi manj ko prej.
To je do neke meje ostala navada predvojnega rodu, medtem ko pri mlaj-
ših še zdaleč niso več tolikanj uveljavljene, kakor je bilo to pred vojsko.
Po osvoboditvi tudi še manj verjamejo v vsebino pripovedk; te zato ni-
majo prave veljave, zlasti v primerjavi s tiskano besedo, ki jo v splošnem
štejejo za koristno prvino v svojem življenju in jo opredeljujejo na bistve-
no drugačno ali višjo raven, kakor jo pripisujejo pripovedkam.
Kar zadeva izrabo prostega časa drugod, se pravi ne doma, v njihovih
naseljih ali njihovi neposrednejši bližini, temveč v drugih krajih, zlasti
v južnejšem območju Pohorja in njegovem vznožju, je treba najprej pou-
dariti, da prihajajo po osvoboditvi gozdni delavci ob nedeljah in praznikih
tja v poglavitnem redkeje kakor pred drugo svetovno vojsko. Izplačilo
namreč zvečine ni več na sedežih gozdnih uprav, temveč v delavskih
naseljih. In ker imajo gozdni delavci razen rakovških tudi k maši vse
bliže na Kunigundo, Kebelj, Tinje ali v Šmartno, prihajajo zato ob ne-
deljah zdaj precej redkeje v Vitanje, Oplotnico ali Slovensko Bistrico.
Deloma pa hodijo v slednje kraje konec tedna, po uvedbi prostih sobot
(po tri na mesec), kadar jih zanese tja potreba ali kadar ne morejo opra-
viti vsega, kar želijo, v bližnjih naseljih. In po osvoboditvi lahko člani
družin gozdnih delavcev tudi med tednom, če je sila, pridejo vsaj v eno
smer s tovornjaki v omenjena večja naselja na vznožju Pohorja. Za izrabo
prostega časa v družinah gozdnih delavcev zunaj njihovih domov ali
njihove najbližje okolice je vse to v marsičem pomembno.
Obiski filmskih predstav so redki, tudi pri mlajših delavcih. Med
tednom se ob redkih opravkih v Vitanju, Oplotnici (v obeh krajih so dobili
po osvoboditvi kino) in Slovenski Bistrici (kjer je bil kino že v stari Jugo-
slaviji) ne zadržujejo tam do večera, in večidel je tako tudi ob nedeljah
in praznikih. Filmske predstave pa so največkrat zvečer. Čeprav se je
izobrazbena raven predvojnih gozdnih delavcev spričo dogajanj, v katerih
so neposredno ali posredno sodelovali med okupacijo in narodnoosvobodil-
nim bojem, prav tako pa tudi z branjem časnikov in s poslušanjem radia
v zadnjem času za spoznanje vzdignila, filmske predstave še vedno teže
razumejo ali pa le-te terjajo zavoljo branja napisov prav tako ustrezne
napore; povrhu nekateri, resda le redki starejši gozdni delavci tudi ne
znajo brati. Tako med starejšimi delavci po osvoboditvi ni bilo posebnih
želja po obisku filmskih predstav, tudi zato, ker zdaj manj prihajajo ob
dnevih teh predstav v naselja, ki imajo kinematografe in ki so tudi precej
oddaljena. Vsekakor zgolj zavoljo obiska filmske predstave doslej noben
gozdni delavec ni šel v Vitanje, Oplotnico ali Slovensko Bistrico. Zato je
povsem umljivo, če so bili starejši gozdni delavci le redko v kinu, medtem
84
Izraba prostega časa
ko jih je vrsta, ki tudi po osvoboditvi niso nikoli videli filmske predstave.
Ce pa so si kdaj ogledali filmsko predstavo, je bilo to predvsem po
naključju. Da so vsebino filmov samo do neke mere razumeli, spričuje
ustno izročilo, po katerem smo ugotovili, da nihče ni znal niti približno
obnoviti vsebine kakega filma, ki ga je videl. S tem pa ni rečeno, da jim
nekateri filmi niso do neke meje ugajali. Podoba je, da najrajši gledajo
kavbojske in vojne filme, kjer jih pritegujejo razgibani prizori. — V na-
seljih gozdnih delavcev niso gostovali potujoči kinematografi, razen pred
leti v Lukanji, ko so si šli ogledat predstavo menda vsi delavci, ker je
bil to pač dogodek za celotno naselje in jih je gnala tja radovednost.
Podobno kakor z obiski filmskih je tudi z obiski amaterskih dramskih
predstav v navedenih večjih naseljih na vznožju južnega Pohorja. Razlo-
ček je v tem, da so bile takšne predstave vse redkejše, vrh tega pa gozdni
delavci pogosto niso bili obveščeni o njih. Tako je edinole v ustnem izro-
čilu iz Lukanje sporočeno, da so tamkajšnji delavci videli dve takšni
predstavi, eno na Cezlaku (Miklovo Zalo), drugo v Oplotnici (naslova
dela se ne spominjajo). Splošno pa velja, da amaterskih dramskih pred-
stav iz omenjenih razlogov niso obiskovali. Pač pa so v velikem številu
poslušali skupine t. im. narodno-zabavne glasbe, kadar so te gostovale v
nekaterih bližnjih naseljih. In redno so obiskovali otroške predstave ali
prireditve v šoli, vendar zavoljo otrok, ne zavoljo vsebine teh uprizoritev.
— Sami niso gozdni delavci uprizarjali nobenih predstav in niso imeli
svojih pevskih ali instrumentalnih zborov, kakor je bil v 30-ih letih pet-
ali šestčlanski tamburaški zbor na Rakovcu, ki ga je ustanovil tamkajšnji
učitelj. Takšna je bila podoba mimo pomanjkanja lastne ali učiteljske
pobude tudi zato, ker ni delovalo pri njih nobeno kulturno-prosvetno
(niti kakšno drugo) društvo.
Obiski gledališča so se začeli v zadnjih letih, vendar se jih razmeroma
pogosto udeležujejo tudi starejši delavci. V zadnjih letih je namreč začel
sindikat skupno z gozdnimi upravami organizirati brezplačne obiske gle-
daliških predstav v Mariboru. Avtobusi odpeljejo delavce iz njihovih
naselij v mariborsko gledališče, kjer so zanje rezervirani sedeži, po pred-
stavi pa jih zapeljejo zopet na njihove domove. Za območje Močnika je
izpričano, da so predložili tamkajšnjim delavcem seznam predstav; na
podlagi naslovov uprizarjanih del so gozdni delavci sami odločili, katero
predstavo si bodo ogledali. Takšne obiske gledališča organizirajo enkrat
na leto. Praviloma se jih udeležujejo aktivni delavci; upokojenci pridejo
za to v poštev predvsem v primerih, če ni izpolnjeno število predvidenih
prijav ali če je kateri od priglašencev odpovedal udeležbo. Kolikor so
starejši delavci, bodisi v aktivni službi, bodisi kot upokojenci, doslej
obiskovali gledališče, je enoumno sporočeno, da so te predstave spričo
svoje splošne izobrazbene ravni, kakršna je zanje značilna v dobi po osvo-
boditvi, dosti bolje razumeli kakor filme, saj je šlo tu vselej za predstave
v slovenščini in za umljivejše dogajanje, (razen oper). Zavoljo tega kakor
tudi zavoljo brezplačnega skupnega izleta v mesto so bili obiski gledali-
ških predstav pri vseh gozdnih delavceh bolj priljubljeni kakor obisk
filmskih in amaterskih dramskih predstav. Od predstav, ki so jih videli
85
Angelos Baš
naši gozdni delavci v gledališču, so jim ostale v spominu Nestroyeva Teta
iz Amerike, Gobčeva Planinska roža in Smetanova Prodana nevesta. Dru-
gih predstav se po naslovih ne spominjajo.
Veselice ob proščenjih, ki so prevladovale do druge svetovne vojske,
so se potlej povečini nehale, medtem ko druge veselice na južnem Pohor-
ju zdaj niso številnejše. V našem primeru gre predvsem za veselice, ki jih
je prirejal sindikat v sodelovanju z gozdnimi upravami na večer pred
praznikom dela, 1. majem. Toda te veselice, ki so bile deloma v delavskih
naseljih ali tako rekoč doma, so morali pred časom opustiti zavoljo po-
manjkanja denarja, deloma pa baje tudi zavoljo pretepov. Sindikalnih ve-
selic so se udeleževali malone vsi gozdni delavci, medtem ko manj hodijo
na druge veselice: na gasilske v bližnjih večjih naseljih ali na redkejše
tamkajšnje lovske veselice. — Proslava dneva republike 29. novembra, je v
šoli, prav tako proslava dneva žena, 8. marca. (Nekateri mlajši gozdni de-
lavci hodijo za 29. november kot avtostoparji na Roglo in Pesek).
Obiski gostiln so postali po osvoboditvi redkejši, kakor so bili prej.
Razlogov za to je več. Izplačilo, ki je bilo pred drugo svetovno vojsko zve-
čine dvakrat na mesec in po katerem (bilo je navadno združeno z naku-
pom hrane) so navadno zavili v gostilne, je v zadnjem času le enkrat na
mesec. Na Kunigundi in na Keblju, kamor hodijo delavci iz lukanjskega
območja k maši, ni več gostiln, tam so le trgovine, kjer je mogoče kupiti
tudi vino ali žgane pijače; takšna trgovina pa je zdaj prav tako v Lukanji,
kjer kupujejo zato delavci mimo drugega tudi alkoholne pijače, ki jih pi-
jejo doma, v družini ali v krogu drugih delavcev. Tamkajšnji delavci to-
rej najmanj zahajajo v gostilne čeprav je pri njih poraba alkohola, bodisi
doma, bodisi drugod (kadar jih zanese pot v Oplotnico in grejo takrat tudi
v gostilne) še zmerom velika, in sicer povečini ne bistveno manjša kakor
pred drugo svetovno vojsko. Nekaj več ko lukanjski delavci obiskujejo
gostilne delavci iz območja Močnika. Ti kupujejo hrano v bližnjih večjih
naseljih, kamor hodijo tudi k maši; v teh naseljih pa so ostale gostilne do
današnjega dne. Podobno je z rakovškimi delavci, ki hodijo v Vitanje po
izplačilo, k maši in zavoljo nakupov. V obeh slednjih primerih je poraba
alkohola nekaj manjša, kakor je bila do druge svetovne vojske.
Razen iz navedenih razlogov se je zmanjšal obisk gostiln prav tako
zato, ker gozdni delavci po osvoboditvi ne živijo več tolikanj osamljeno
ali ločeno od drugih naselij kakor pred okupacijo. Tovornjaški in avtobu-
sni promet je pomnožil zveze teh krajev z drugimi, tako da lahko pripad-
niki teh družin praviloma tudi med tednom razmeroma hitro pridejo v
večja naselja in nazaj (po takšni poti zdaj pogosto vse laže tovorijo domov
nakupljene potrebščine kakor nekoč peš). Nadalje so s časniki, radiom in
televizijo do neke meje premagali samotnost življenja v teh krajih. In v
zadnjih letih so, kot omenjeno, odpomogle izolirani naravi teh naselij prav
tako proste sobote, v manjši meri pa tudi izleti, o katerih bomo še sprego-
vorili. Vrh tega je tako zboljšana splošna raven izobrazbe v obravnavani
družbeni skupini (ne glede na zgled mlajših delavcev, ki v splošnem pije-
jo manj kakor starejši ali predvojni delavci) sovplivala, da se je poraba
alkohola za spoznanje zmanjšala.
86
Izraba prostega časa
Mimo povedanega je ostala v gostilnah izraba prostega časa in njen
namen enaka, kakor je bila pred drugo svetovno vojsko. Delo gozdnih
delavcev je kljub vsemu še naprej podobno težko kakor prej in poteka
hkrati z vsem življenjem v delavskih naseljih vendarle v precej osamlje-
nem okolju, navzlic navedenim spremembam v dobi po osvoboditvi. Tako
je pri njih do danes ostala bolj ali manj živa želja po upijanjanju ali po-
zabi vsakdanjih razmer in določeni vrsti razvedrila. Pač pa se je, kot reče-
no, zmanjšala poraba alkohola; zdaj spijejo posamezniki v gostilnah le
redkeje več ko pet litrov vina (pred drugo svetovno vojsko so spili tudi
po dvakrat toliko). Glede na poprečne mesečne zaslužke, ki so se sukali
sredi 50-tih let okoli 10.000 (starih) dinarjev, okoli 1960 med 20.000 in
30.000 dinarji in sredi 60. let od 70.000 do več ko 100.000 dinarjev, niso
trpeli ob ugotovljeni porabi alkohola pomanjkanja temeljnih življenjskih
potrebščin, čeprav stroški ob obiskih gostiln niso bili majhni.
Pretepi so postali redkejši. Temu so pripomogle strožje kazni, kakršne
so uveljavili po osvoboditvi zoper takšne prestopke. Starejši delavci so
glede na svoja leta seveda manj nagnjeni k obračunavanju te vrste, med-
tem ko so mlajši delavci spričo svoje drugačne omike ne pretepajo toliko
kakor njihovi vrstniki v predvojnih desetletjih.
Kar zadeva kajenje, so mimo tega, da še naprej največ kadijo v go-
stilnah, spremembe v dobi po osvoboditvi naslednje. Kadijo skoraj izključ-
no le cigarete; pipe so le redko v navadi, medtem ko so cigare tako rekoč
povsem opustili. To razlaga ustno izročilo s tem, da so zdaj na voljo zlasti
cigarete, vse manj pa drugi navedeni tobačni izdelki. Ženske malone ni-
kjer ne njuhajo več.
Novo prvino v izrabi prostega časa zdoma pomenijo sindikalni izleti.
Ti dopolnjujejo božje poti, ki so jih po odpravi vozovniških popustov za
letni oddih do malega opustili. Dotlej so-redno hodili na Brezje in po osvo-
boditvi hkrati tudi na Bled; druge božje poti naših gozdnih delavcev, k
Sv. Antonu pri Ribnici na Pohorju, 13. junija, in na Brinovo goro, za bin-
košti, so prišle po osvoboditvi precej iz navade. Vsekakor imajo sindikal-
ne izlete bolj v čislih kakor božje poti. Stroški, ki so povezani s temi izleti,
so majhni. Ti izleti so praviloma dvodnevni in peljejo udeležence največ-
krat na morje, prav tako pa tudi v druge slovenske pokrajine, zlasti na
Gorenjsko in Notranjsko (Postojna), tu in tam tudi v Zagreb (na velese-
jem). Za gozdne delavce iz območja Močnika je sporočeno, da so bili pred
kratkim v Trstu in Benetkah.
Spočetka so zlasti starejši gozdni delavci hodili na takšna potovanja
z neko negotovostjo, iz strahu pred neznanim, saj niso pred drugo svetov-
no vojsko, če odštejemo vojaščino, prihajali v poglavitnem dlje ko do Ma-
ribora in Celja. Vendar je začetni odpor premagalo to, da so potovali sku-
paj s svojimi najbližjimi znanci ali sodelavci in da se tako niso kaj bolj
bali ali ogibali stikov s tujimi ljudmi, kot je bilo pred drugo svetovno voj-
sko marsikdaj značilno za razmerje obravnavanih gozdnih delavcev pri
stikih z neznanim okoljem. Prijetne izkušnje s teh izletov so pritegnile
tudi tiste, ki se sprva niso mogli odločiti za udeležbo na teh potovanjih.
87
Angelos Baš
Tako so razmeroma kmalu hodili na te izlete skorajda vsi delavci, ki niso
bili upokojeni. A tudi za upokojence so sčasoma začeli prirejati nekatere
podobne izlete. Pri takšnih izletih je šlo za spremembo okolja, združeno s
primerno družbo in z vedrim razpoloženjem, prav tako pa so ti izleti tudi
poučni in poceni. Iz navedenih razlogov je umljivo, da družine gozdnih
delavcev z veseljem pričakujejo vsakokratne izlete in se jih udeležujejo
v kar največjem mogočem številu.
Zadnja in prav tako nova prvina v izrabi prostega časa so dopusti,
ki jih je uveljavila zakonodaja po osvoboditvi. Toda starejši gozdni de-
lavci še dandanes le izjemoma izrabljajo svoj dopust kot prosti čas. Delo-
ma jim v resnici narekuje potreba, da uporabljajo dopust za domača dela,
poleg tega pa morajo odslužiti zemljo, ki jim jo odstopajo kmetje za krom-
pir in žito. Čeprav je teh del zares veliko, bi bilo vendarle mogoče izrabiti
dopust tudi v drugačne namene. Temu pa se upira njihovo razmerje do
dela, kakršno je bilo značilno za dobo do druge svetovne vojske in kakr-
šno je po veliki večini značilno za starejše delavce tudi v današnjih dneh.
Od malega razen ob nedeljah in praznikih niso poznali nobenega prostega
časa, bili so navajeni delati tako rekoč dobesedno od zore do mraka. Slo
jim je za kar največji mogoči zaslužek, tega pa so lahko dosegali s kar
največ dela. Tako so si v določenem obsegu vse življenje sami oblikovali
svoj zaslužek. Opredeljeno razmerje do dela je omogočalo tudi to, da so
bili na gozdno delo, zlasti pred drugo svetovno vojsko, sprejeti le popol-
noma zdravi delavci. Takšnega, aktivnega razmerja do dela so se navadili
že od vsega začetka, in razume se, da se v tem na stara leta niso spre-
menili.
Čeprav bi torej obseg domačih del dandanes vendarle dovoljeval, da
bi izrabljali dopust tudi kot resnične počitnice ali oddih, se jim zdi za kaj
takega škoda časa in denarja. Nesprejemljivo jim je, da bi v počitniškem
domu podjetja na morju prebili teden dni ali več brez dela in porabljali
ob tem večje ali manjše vsote denarja. Mimo tega tukaj deluje tudi naka-
zana odljudnost gozdnih delavcev v stikih z neznanimi ljudmi, ki so na po-
čitnicah v teh domovih, prav tako pa podobni občutki zato, ker povečini
ne znajo plavati, ne glede na to, da so na svojih obmorskih izletih ugoto-
vili, da nimajo za takšne počitnice primerne obleke. Tako praviloma no-
ben starejši gozdni delavec ne izrablja dopusta za počitniški oddih. Največ,
kar si v tem pogledu privoščijo, je to, da redki od njih odidejo za kak dan
k bližnjim sorodnikom. Le v povsem izjemnih primerih so šli starejši gozd-
ni delavci iz območja Močnika na počitnice na morje, vendar gre za to
zasluga tamkajšnjemu logarju in njegovemu posebnemu, toplemu in oče-
tovskemu razmerju do delavcev, ki mu zaupajo in so sledili celo tudi nje-
govim zadevnim nasvetom. Kot rečeno, pa so to izrecno izjemni primeri.
Tudi mlajši delavci redkeje izrabljajo svoj dopust za počitnice.
88
Izraba prostega časa
XXXXXX
Ce sklenemo pričujoča izvajanja, ugotavljamo, da se po osvoboditvi
izraba prostega časa pri starejših gozdnih delavcih na južnem Pohorju
med tednom praviloma ni spremenila. Izjemo pomeni v tem pogledu po-
slušanje radia in v neznatni meri gledanje televizije. Precej več pa poslu-
šajo radio in gledajo televizijo ob nedeljah in praznikih, medtem ko je
sicer tudi tedaj izraba prostega časa doma (pri počitku in v družbi) v po-
glavitnem enaka, kakor je bila pred osvoboditvijo, razen branja, saj se je
v zadnjem času obsežno uveljavilo branje listov. Večje so spremembe v
izrabi prostega časa zdoma. Nekateri starejši delavci so po osvoboditvi
obiskovali filmske predstave, čeprav so jih samo deloma razumeli in če-
prav so jim bile všeč samo tiste s kar najbolj živo vsebino, nekateri pa so
obiskovali tudi amaterske dramske predstave in gostujoče skupine narod-
no-zabavne glasbe v bližnjih večjih naseljih. Pred kratkim so se začeli
tudi skupinski obiski mariborskega gledališča. Po drugi strani pa so se
precej nehale veselice. Tudi obiski gostiln so postali redkejši, do neke me-
je prav tako poraba alkohola. In naposled so nova prvina v izrabi proste-
ga časa daljši izleti, ki jih prirejajo sindikati. Dopustov pa vse do danes
ne izrabljajo kot prosti čas.
Ce je ostala izraba prostega časa med tednom v poglavitnem enaka,
kakor je bila pred drugo svetovno vojsko, je to tako zato, ker je ostalo
razm.erje do dela ali, natančneje, do zaslužka po veliki večini enako ka-
kor pred osvoboditvijo. Na ugotovljene spremembe v izrabi prostega časa
med tednom kakor tudi ob nedeljah in praznikih je vplival deloma zgled
mlajših delavcev, zlasti tistih, ki niso izvirali iz družin predvojnih gozdnih
delavcev. Ti so se zvečine šolali in služili vojaščino po 1945 in tako zrasli
v temeljno drugih razmerah kakor njihovi starejši vrstniki (gozdni de-
lavci, ki so prišli v ta poklic po osvoboditvi, so si, kot rečeno, prvi kupili
radijske sprejemnike in se prvi naročili na liste). Nadalje je vplivala
elektrifikacija, nekaj širše splošno obzorje in zanimanje, ki je izviralo iz
sodelovanja v dogajanjih med okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem,
sindikalna dejavnost, ki jih je navadila delnega branja časnikov, jim naj-
večkrat omogočila gledanje televizije in organizirala obiske gledališča in
izlete, dlje časa pa tudi veselice, in končno kulturno-prosvetno delo v bliž-
njih večjih naseljih, ki je pomagalo oblikovati izrabo prostega časa naših
gozdnih delavcev s tem, da je poskrbelo za nove kinematografe in ama-
terske dramske predstave v naseljih na vznožju južnega Pohorja.
Spremembe v izrabi prostega časa grejo potemtakem le v majhni meri na
rovaš starejših gozdnih delavcev samih. Najpomembnejši so bili v tem
pogledu uspehi sindikalnih prizadevanj, v manjšem obsegu pa so nastale
zadevne spremembe zavoljo neke vrste tekmovanja starejših gozdnih de-
lavcev z mlajšimi pri sprejemanju posameznih kulturnih dobrin. Siceršnje
pobude pri spremembah v izrabi prostega časa po osvoboditvi so bile pri
obravnavanih gozdnih delavcih skromnejše.
89
Angelos Baš
SUMMARY
THE SPENDING OF THE FREE TIME BY THE OLDER FOREST WORKERS
IN THE AREA OF THE SOUTHERN POHORJE MOUNTAINS SINCE THE
SECOND WORLD WAR
The present study tries to survey and explain the way how the workers
from the former large forest estates of souther Pohorje spend their free time.
From the second half of the XXth century onward we find in this area perma-
nently employed forest workers who lived most frequently in special hamlets or
separate buildings built for them by their employers. Here the workers had
also at their disposal gardens, fields, and parts of the area where the forest had
recently been cut. Other forest workers in this area were employed in the same
job before the Second World War temporarily only. After 1945 the number of per-
manently employed forest workers in the area of southern Pohorje has been in-
creased. These newly employed workers have not been taken into consideration
in the present study; nevertheless we think that a study covering the older work-
ers only, that is, those who were in the same employment already before the Se-
cond World War, can be illuminating because it makes possible a comparison
of certain conditions under two different social systems among the same social
group; such a possibility does not exist if we had taken into consideration the
younger, postwar workers because the latter lived ibefore the war, most fre-
quently as children, largely among other social strata.
Concluding the findings of the above paragraph, we see that the way how
these workers spend their free time has on the whole remained unchanged in
the area of the southern Pohorje: before and after the war they have used their
free time working at home or at the neighbouring farms where there has been
a shortage of manpower. Something new in this connection, however, represents
the listening to the wireless: during the middle of the sixties we find a wireless
set in practically every worker's house; to a lesser degree also the viewing of
the television which they themselves do not possess but which they have avail-
able in the homes of their trade union, as well as at the homes of the foresters
and of some neighbouring peasants. On Sundays and on holidays they listen much
more to the wireless and view the television, while on the whole even on such
days they spend their free time at home (resting or in company either at their
own homes or at that of their neighbours) mainly in the same way as before the
Second World War (on such days in some places they play at cards, occasionally
they sing or dance). An exception is the reading: before the Second World War
they rarely read books, and even more rarely the newspapers. Recently, howe-
ver, the reading of newspapers has become widely spread (not, however, the
reading of books). Larger differences can be observed in the way how these
workers spend their free time out of home. During the last two decennia some
older forest workers have occasionally attended cinemas, even if they have only
partly understood the film (they prefer films with lively contents), some have
even attended dramatic performances given by amateur groups, and the per-
formances of visiting groups that gave the so-called popular music in the neigh-
bouring larger settlements. Recently they have begun to visit in groups the per-
formances of the Slovene National Theatre in Maribor. On the other hand the
festivals occasioned by various consecrations which the workers had attended in
the neighbouring settlements have since 1945 sunk more and more into oblivion.
The visits to taverns in which they had earlier spent almost as much of their
free time as at home have now become rarer, and the consumption of alcohol
has therefore also been decreased to a certain degree. Finally a new element in
the way how the free time is spent by these workers can be seen in longer
excursions which are arranged by the trade union. The vacation, however, has
so far never been used as an actual free time.
The fact that the free time is spent during the week on the whole in the
same way as it was before the Second World War can be explained so that
among a large majority of these workers their needs as well as their active attitu-
90
Izraba prostega časa
de towards work have largely remained the same as before. The changes that
can be observed in the way how the free time is spent during the week, as
well as on Sundays and holidays, have been introduced partly under the in-
fluence of younger workers or of prewar workers (especially those that have
not come from the families of the prewar forest workers) that in a large majo-
rity went to the schools and served the military service after 1945, and who ha-
ve thus grown up in essentially changed conditions, compared with those of
their older contemporaries (the forest workers who have entered this occupa-
tion after the Second World War have been the first who have bought wireless
sets and who have subscribed for newspapers). Partly these changes have been
due to the electrification which has spread into these regions largely only after
the end of the Second World War, and to somewhat wider outlooks and interests
caused by the events during the Second World War and by the participation of
the forest workers in the struggle for national liberation, as well as by their
aotavity in trade union after the war; partly also by the reading of newspapers:
trough many years the organ of the trade unions has been provided to them free
of charge by the trade union organization. The trade union has also enabled
them to view the television, it organized visits to theatres and excursions. Final-
ly it is due to the cultural — educational work in the nearby lai-ger settlements
which has also contributed to the changes, how the free time is spent, through
the introduction of cinemas and through the theatre programmes given by ama-
teur groups in various settlements at the foot of the southern Pohorje. Thus the
changes in the way how the free time is spent by the forest workers in this area
can to a small degree only be attributed to the older forest workers themselves.
In this connection most important have been the endeavours of the trade union;
to a smaller extent these changes can be attributed to a kind of a competition
between the older and younger forest workers in the reception of certain cul-
tural goods. Other initiatives which have led to the changes in the way how the
free time is spent by these workers after the Second World War have been more
insignificant.
91