—   347   —
Narodske šege.
En dan na piru QienitmnQ v Krajni (vojaški granici).
Nekega dne pridem k svojemu prijatelu, ki se je drugi dan po dohoda mojem ravnal na pir (^svatbo ali ženitnino) k svojemu rojaku. „Zbilja (a propos), dragi brate! bi li htel iti z nami na pir". Moj rojak udaje (moži) svoja hčer za mladega častnika (oficira); mislim, da ti ta zabava ne bo dodijavna (^nadležna}". ^^Za-kaj ne?" — velim jaz — ^^bom gotovo kaj novega vi-dil in cul, in to mi je drago".
Ko dan svane, se na tašče ftešče) podamo na pot. Ne gremo še četert ure, kar se mi pred oči postavi na zapadnem boki podložnega berda lepa bela zidana hiša na sred velikega z živim plotom ograjenega verta, okoli lep slivar. Na vhodu v vert stoji lepa tanka, ko vila v belo oblečena divica, k! vsakega prihodnlka objemši in na obe lici poljubivši v hišo iti pusti. Ko jaz pridem na versto, jej za šalo velim: ^,Draga nevesta, zanesi me»i 8 svojim poljubcem". — ,,A boga mi" — veli ona — „ako vas ja ne poljubim, nečete imati delka kod stola moga". ;,Tak me, krasna I ljubi, ako mi drugačje ulaza (]vhoda^ nedovoliš'' — velim jaz.
V prostorno sobo stopivši ne najdemo nič drnzega ko prosen hleb na goli mizi, okoli mize prazne klopi. Vsedemo se na klop, pričakovaje, da bomo, kajti nismo doma ručka dobili, tu zajterkvali. Z nekim starim krajščinikom se v pogovor spustim in se tako za-biinirn, da nisim nič vedel, kadaj je nevesta s svojimi rojaki odšla na poroko. Ženin ni s svojimi (rojaki) svati prišel po njo na dom, kakor je pri meni navada.
Ko se poldne približa, se začuje strelja grom,pe-sme o ,5Kraljeviča Marku'^ se razlegajo gromotno po zraku, in muzika svira mično vmes. Dve divici čuvši ta glas se zasučete okoli miz, ki so bile v enem okatrenu (trenutku) previdene z vsim orodjem za jesti.
Svatovi pridši se po redu svoje časti okrog miz zverete, mladencom (ženina in nevesti) pervo mesto pustivši; ženstvo zasede zadnje klopi. Jedi se, z juho in govedino začemši, neprestance nosijo na mize tako, da so se na zadnje pod pečenimi kokoši, racami, tuka-mi (purami) in poviticami popolnoma šibile. Le za vino je bilo joj. Lesena plošnjasta posoda, ki je deržala okoli 18 ve^^fev (bokalov) in previdena s cevjo, je hodila okrog grozno počasi od soseda do soseda, ki so vzajemno Ijubav fli s tim skazovali, da sta jo vselej dva deržala, dekjer je srednji pil, in pivši se zjokal, ne vem, ali od mila,   da  ga je  tako Ijubeznjivo   okrepila.
ali od tnge, da se je ž njo za dolgo časa oprostil. Bilo nas je, ki smo na zaželjeno kot kanje čakali okoli 150 glavi O zdravic ni bilo ne duha ne sluha, kar mi se je čudno zdelo, — morebiti je bila tega čutara kriva?
Mladi možje, celo isti častniki želodcu nekoliko zadovolivši, so začeli tako gromovito dva po dva prepevati razne pesmi junaškega obsežka, da bi, kakor pravijo, gromečega boga slišal ne bil. Tudi mene je bil moj sosed pregovoril, da sim jo z njim zatulil ^'). Muzika se ve da se je le pri plesu glasila.
Ob enajstih v noč je nevesta vsakemu pirniku dala robec (ruto) v dar, in po tem se je za njo darovanje začelo, ki se je ravno tako, kakor med belimi Krajnci godilo. Se je nevesta s solzami borila, so jej prec godci šalivi tako zakrožili, da se je žalostna revica večkrat nasmejala, — šala, ki bi si je krajnski in štajerski godci nikakor ne upali dovoliti.
Tu sim tudi zvedil, da tam Horvate iznad Kar-lovca ob Vukasovičevi cesti, kakor tudi bele Krajnce, nazlvajo Brajce.    Zakaj nek?                             Kobe,
*) Tukaj mi se prilika ponuja omeniti mnenja nekega v muziki jako zurjenega župnika, ki terdi, da si beli Krajnci s po-pevanjem „Kraljevica Marka" gerla tako habijo, da jim zbog tega postajejo nespretna za bolj umetne napeve. Ta je pa bosa! kajti se jih nahaja med takimi pevci mnogo, ki znajo vsaki štajarski in krajnski napev drugač lepo zapeti kot omenjeni gospod z vsimi svojimi notami.                               Pis.