Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani 130554 / MILKO KOS ZGODOVINA SLOVENCEV OD NASELITVE DO PETNAJSTEGA STOLETJA IZDAJO KNJIGE M. KOSA - ZGODOVINA SLOVENCEV - JE OMOGOČIL SVET ZA PROSVETO IN KULTURO LRS, IZDAJO CELOTNE REDNE ZBIRKE MATIČNIH KNJIG PA MESTA LJUBLJANA, MARIBOR, CELJE, KRANJ, JESENICE, MURSKA SOBOTA MILKO KOS ZGODOVINA SLOVENCEV OD NASELITVE DO PETNAJSTEGA STOLETJA V LJUBLJANI 1955 IZDALA IN ZALOŽILA SLOVENSKA MATICA 130554 V PREDGOVOR Na pobudo Slovenske Matice sem pripravil novo izdajo svo¬ jega orisa starejše slovenske zgodovine, objavljenega leta 1935 v zbirki Kosmos Jugoslovanske knjigarne v Ljubljani pod naslovom *Zgodovina Slovencev od naselitve do reformacije«. Nova izdaja je v mnogih pogledih nova knjiga. Delno sem spremenil zasnovo, označevanje in delitev v obdobja, poglavja in odstavke. Nekatera poglavja sem bistveno spopolnil ali na novo napisal, nekatera razširil, druga pa tudi skrajšal. Povečal sem oddelek »Viri in literatura«, dodal mu naslove nekaterih starejših del in razprav, zlasti pa vseh važnejših, objavljenih po letu 1955. Zemljevidi so spopolnjeni oziroma novi. Slik je več in deloma so druge. Dodani so imeniki krajev, oseb in stvari, ki jih v izdaji iz leta 1933 ni. G, razlogov, ki so utemeljeni v razvoju naše zgodovine, se mi je zdelo umestno označiti zarezo, ki jo v njej predstavlja 15. stoletje, tudi v naslovu. M. Kos UVOD PRED PRIPIODOM SLOVENCEV DOBA PRVOTNE SKUPNOSTI OD STARE KAMENE DO ŽELEZNE DOBE Velikansko časovno razdobje, ko je človek živel v najstarejših znanih oblikah družbenih stopenj, označujemo enotno kot dobo prvotne skupnosti ali praskupnosti. Ker je to prva doba človekove preteklosti in njegovega življenja, jo imenujemo tudi pravek ali prazgodovinska doba. S časovno neopredeljivimi začetki sega za sto tisoče let pred naše letoštetje. Tudi ta doba je zastopana v preteklosti zemlje, ki so jo kasneje naselili Slovenci, vendar v zgodovino Slovencev v ožjem pomenu besede ne spada, kakor tudi ne sledeča ji rimska doba in doba tako imenovanih selitev ljudstev. Zato hočemo ta obdobja v »Zgodovini Slovencev« obravnavati le na kratko, v obliki uvoda v kasnejša izvajanja, ne smemo jih pa preskočiti. Marsikaterega pojava v zgo¬ dovini Slovencev ni mogoče razumeti brez poznavanja davne pre¬ teklosti zemlje in ljudi, ki so na kasneje slovenskih tleh prebivali pred prihodom naših prednikov. Kolikor je predslovenska doba s svojimi razmerami vplivala na zgodovinsko dogajanje sledeče ji slovenske dobe, bomo to še posebej povedali in podčrtali. V dobi prvotne skupnosti, pred rimsko zavlado v naših krajih, se je človek spreminjal ne samo kot fizično bitje, marveč tudi po vrstah in načinih, kako je proizvajal, pridobival in uporabljal sred¬ stva, ki jih je potreboval za obstanek na posameznih stopnjah družbenega razvoja. Od najstarejših zaznavnih dob, ko so ljudje ob nabiranju sadežev in zelišč verjetno živeli v krdelih, pa do že sorazmerno razvitega poljedelstva in živinoreje, ko so se začeli družiti v rodovno-plemenskem redu, ko začno nato oblikovati ple¬ menske zveze pod vodstvom vojaškega plemstva in se pričenja družba razslojevati, poteka razvoj tudi na naših tleh in usmerja razdelitev velikanskega časovnega razdobja v več dob, ki od njih vsaka obsega tisočletja ali vsaj več sto let*. Po razvojnih stopnjah in z označbo materiala, iz katerega je človek v enem ali drugem obdobju v glavnem izdeloval orodje in orožje, pa ločimo dobo kamna, bakra, brona in železa. Ta obdobja delimo zopet na poddobe, tako kameno v staro ali paleolitik (to 9 Pred prihodom Slovencev zopet v starejšo in mlajšo), srednjo ali mezolitik, in mlado ali neo- litik. Prehod od neolitika k dobi brona je doba bakra, vendar je ta sorodnejša neolitiku kot dobi brona. Železno dobo zopet ločijo arheologi navadno v staro ali hallstattsko in v mlado ali latensko dobo, prvo imenovano po najdišču Hallstatt v Zgornji Avstriji, drugo po najdišču La-Tene ob Neuchatelskem jezeru v Švici. Vse te dobe in poddobe so zastopane v zgodovini zemlje, ki so jo kasneje naselili Slovenci. Vsaka ima poseben značaj v druž¬ benem in gospodarskem razvoju, za vsako je značilna posebna materialna kultura. Točneje časovno jih je težko opredeliti, kajti ne javljajo in ne končujejo se povsod ob istem času. Za slovensko zemljo nekako velja, da je segala stara in srednja doba kamna približno do leta 3000 pred našo ero, mlada doba kamna nekako do leta 1900, prehodna doba bakra do okoli leta 1800, doba brona od okoli leta 1800 do približno leta 1000 pred našo ero in železna doba od okoli leta 1000 do začetka našega letoštetja. STARA IN SREDNJA KAMENA DOBA. Nedvomno je bila že v stari in srednji kameni dobi (paleolitik, mezolitik) slovenska zemlja ob¬ ljudena. Najstarejši sledovi človeka na današnji!) slovenskih tleh so iz zadnjega obdobja stare kamene dobe, ki je v časovnem ob¬ močju ledene dobe zadnje medledeno obdobje. Ljudje teh pra¬ davnih časov so se preživljali z nabiranjem sadežev in zelišč, v nekem kasnejšem razdobju, ko je izdelovanje orožja in orodja na¬ predovalo, pa tudi z lovom in ribolovom. Nemara je že obstajala delitev dela med možem in ženo. Po¬ glavitni možev opravek je bil pač izdelovanje orožja in orodja (noži, šila, strgala in podobno), ki je iz obsekanega in klanega kamna, živalskih kosti, rogovja in lesa. Tako orožje in orodje je služilo možu zlasti pri lovu in ribolovu, ženi pa pri pripravljanju hrane. Ta je tudi skrbela za ogenj, tedaj je bil namreč že znan. Jamske dupline so najbolj zavarovana in znana človekova stanc- vališča v paleolitiku in mezolitiku, nekatera, na primer visoko ležečo Potočko zijalko na gori Olševi v Karavankah, moremo ozna¬ čiti kot neke vrste lovsko postajo. Telesnih ostankov paleolitskega človeka v Sloveniji sicer niso našli, vendar nam je iz bližine slovenske zemlje znano eno najpo¬ membnejših najdišč okostnih ostankov paleolitskega človeka v Evropi; odkrili so ga leta 1899 pri Krapini na Hrvatskem. Najdbe iz Potočke zijalke in še druge, v zadnjih desetletjih odkrite (jama Pod kalom pri Nabrežini, Betalov spodmol pri Postojni, Parska golobina pri Pivki, Postojnska jama, Mornova zijalka pri Šoštanju, 10 Doba prvotne skupnosti. — Od stare kamene do železne dobe Špehovka pri Zgornjem Doliču, Njivice pri Radečah in še drugod), kažejo, da je bila Slovenija že v paleolitiku poseljena, četudi ne preveč na gosto. MLADA KAMENA DOBA. Mnogo bolj živo podobo si moremo ustvariti o naši zemlji v mladem obdobju kamene dobe, v neoli- tiku. Takrat človek tudi pri nas ni več samo ribič in lovec, marveč tudi že stalno naseljen živinorejec in poljedelec, ki pozna in ima nekatere domače živali in obdeluje zemljo z motiko, zlasti v mlaj¬ šem neolitiku. Svoja stalna domovja ima v zemunicah, vkopanih v zemljo, in tudi četverokotnih nadzemskih kočah, gradi jih naj¬ rajši ob vodah in močvirjih ali pa prebiva, zlasti na Krasu, še vedno v prirodnih jamah in votlinah. Neolitski človek je enakomerno, četudi ne preveč na gosto naseljen po vsej deželi. Značilno za neo¬ litsko kulturo pri nas in drugod je glinasto posodje z raznoliko ornamentiko, izdelano s prosto roko. Orožje in orodje, ki rabi ta¬ kratnemu človeku, je še vedno iz kamna, živalskih kosti in rogov, toda že lepo obdelano in zglajeno. Neolitska kultura je že razno¬ lika, pripada različnim skupinam, nanjo vplivajo mnogotera pre¬ seljevanja in promet, govoriti smemo celo o neke vrste trgovski izmenjavi; njeni sledovi gredo iz naših krajev v Italijo, na sever do Donave in globoko v Panonijo. Neolitski človek pokopava v posamezne grobove in vse kaže, da ima neke vrste verske predstave. Tudi živi že v neki primitivni družbeni, vsaj rodovni organiza¬ ciji. Neolitska doba na Slovenskem je trajala približno do leta 1900 pred našo ero. DOBA BAKRA. Že proti koncu neolitske dobe je začel človek za svoje orožje in orodje uporabljati baker. Doba bakra je pre¬ hodna doba od neolitika v dobo brona; to posebno lepo vidimo iz najdb na naših tleh. Po vrstah proizvodnje je doba bakra še podobna mladi kameni dobi. Čeprav prevladujeta poljedelstvo in živinoreja, imata lov in ribolov še vedno važno vlogo. Razvito je rudarstvo s topilništvom bakra, tkalstvo in že naprednejše lon¬ čarstvo. Orodje in posodje je v glavnem tako kot v neolitiku, iste so, kot vse kaže, verske predstave in kult, prav tako zemunice in nadzemne hiše kot stanovališča. Na Ljubljanskem barju imamo posebnost te dobe, stavbe na koleh ali kolišča; njihovi začetki se¬ gajo še v mlajšo neolitsko dobo. Lesene hiše so postavljene na kole neposredno ob obalo ali pa v obrežne plitvine jezera, ki je takrat valovalo preko današnjega Ljubljanskega barja. Najdbe na Ljub¬ il Pred prihodom Slovencev ljanskem barju štejejo v posebno zvrst tako imenovane slavonske kulture, ki se je v dobi bakra širila od današnje Slavonije kot središča. DOBA BRONA. Dobi kamna in bakra sledi doba brona in traja v naših krajih nekako od leta 1800 do okoli leta 1000 pred našo ero. Najdb iz te dobe je pri nas primeroma malo, tudi najdišča so še slabo raziskana. Bron, novo zlitino iz bakra in kositra, bolj odporno in zato bolj uporabno kot baker sam, je dobivala dežela sprva od zunaj, posebno iz Italije in Ogrske, kasneje ga je izdelovala sama. Čimdalje manj izdelujejo orožje in orodje iz kamna. Značilna za dobo brona so z zidovjem utrjena gradišča na višinah ali v raznih, sicer teže pristopnih krajih. To kaže, da so se začele oblikovati plemenske skupine; te se med seboj že tudi vojskujejo in so jim potrebni utrjeni kraji za obrambo in v zatočišče. Pojavi se zasebna lastnina, delitev dela (živinorejci, poljedelci, pastirji) in najstarejša razporeditev 7 v razrede. Od zunaj so prevzeli mnoge oblike orodja, orožja in posodja; to govori za trgovski promet in razvitejšo obrt¬ niško dejavnost. V dobi brona leži Slovenija ob trgovskih potih, ki vodijo iz Italije proti severu in vzhodu; bron in kultura brona sta se raz¬ širila ob njih na Balkan in evropski sever. V severne kraje je vabila trgovce predvsem kupčija z jantarjem, v dežele Vzhodnih Alp so pa italski trgovci prihajali v prvi vrsti po zlato in sol. Ljudje se v dobi brona — kot že deloma v dobi bakra — oblačijo v lanena in volnena oblačila. Glavno orožje, bodalo in dolg meč, sta povečini uvozna predmeta iz Italije in Ogrske. Od orodja so našli največ sekir. Mrliče pokopavajo pod velike gomile, v mlajši dobi tudi sežigajo, pepel pa shranjujejo v žarah ali ga kar spravljajo v zemljo. DOBA ŽELEZA. HALLSTATT . Okoli leta 1000 pred našo ero začno tudi v naših krajih uporabljati železo, sprva samo za okrasje, potem pa za vsako orožje in orodje. Kakor bron, ki so ga tudi še nadalje uporabljali, so tudi železo vpeljali trgovci z juga (iz Italije in Grčije). V starejši dobi železa, ki jo arheologi imenujejo hall- stattsko in gre v naših krajih do okoli leta 400 pred našo ero, je orožje, orodje in nakit že zelo mnogovrstno. Mnogi predmeti so uvoženi iz Italije, druge so pa znali izdelovati tudi doma. Med predmeti je imenovati zlasti take iz bronaste pločevine, ki so bogati na oblikah in sijajno okrašeni (na primer »situle« imenovana vedra, pasne spone itd.). Od Baltika je v naše kraje po tako imenovani 12 Doba prvotne skupnosti. — Od stare kamene do železne dobe jantarski poti uvožen jantar; služi kot nakit. Izkopine, na primer iz obsežnih grobišč in selišč na Vačah, z Mosta na Soči, Libne pri Krškem, Poštele pri Mariboru, iz Brega pri Rožeku in drugih kra¬ jev, nam kažejo veliko raznovrstnost predmetov, ki so jih upo¬ rabljali ali pa tudi zamenjavali po trgovskih poteh. Ralo je hall- stattski dobi že znano. Glavna opravka sta živinoreja in poljedel¬ stvo. Hiše so deloma že zidane. Utrjena številna gradišča se vrste ob važnih prometnih črtah, zgrajena so zlasti na višinah, po prirodi kraja teže dostopnih. Mrtve v hallstattski dobi pokopavajo ali pa sežigajo. Grobovi so tako imenovani plani grobovi ali pa so nad ostanke umrlega nasuli gomile. Sorazmerno visoko je bila razvita živinoreja, poljedelstvo, ru¬ darstvo, predelava kovin in trgovina; vse to je ustvarjalo premo¬ ženje, ki pa že ni enakomerno razdeljeno. Nastanejo večje razlike v razporeditvi družbe, imovitejši se dvignejo nad manj imovite in se dokopljejo do oblasti; odličnejši v rodu postanejo načelniki rodov in plemen. Plemena se po potrebi vežejo v plemenske zveze pod vodstvom enega plemena, žive pa tudi v sporih in bojih. Gra¬ dišča so središča rodov in plemen. Pojavlja se suženjstvo. Slovenija je v hallstattski dobi gosto naseljena dežela, posebno Notranjska, Kras, Dolenjska, Bela krajina, Ljubljanska kotlina, Savska dolina med Sevnico in Brežicami, Soška in Dravska dolina. Glavna naselitvena območja v hallstattski in tej sledeči latenski dobi so postala kasneje glavna naselitvena območja Slovencev. Nosilci hallstattske kulture na Slovenskem so mnogovrstna ilirska p lemena. Pripadajo indoevropski etnični skupini. Ozemlje °d južne Koroške in Furlanske nižine pa do vzhodnih meja Bosne ln Hercegovine predstavlja enotno skupino hallstattske kulture, ki se po svojih tipičnih značilnostih deli v več manjših. Glavno ilirsko pleme pri nas so Japodi, rimski pisci cesarske dobe jih dele v primorske in gorske; stanujejo na ozemlju med Julijskimi Al¬ pami in severozahodno Bosno. Kolapiani prebivajo ob srednji Savi m spodnji Kolpi, Noričani v osrednjem delu Vzhodnih Alp, Kami od Julijskih Alp do Krasa in Trsta, Histri v Istri. « DOBA ZELEZA. LA TENE. Razvoj starejše železne dobe so pre¬ trgali indoevropski Kelti, nosilci tako imenovanega latenskega obdobja železne kulture (nekako od leta 400 do začetka naše ere). Okoli leta 400 so začeli prodirati od zahodnih strani in so v 3. sto¬ letju zagospodovali med drugim v Vzhodnih Alpah ter delih Ogrske nižine in Balkanskega polotoka. Bilo je več plemen, od njih priha¬ jajo za našo zemljo na severu v poštev Tauriski; ti so se v Vzhodnih 13 Pred prihodom Slovencev Alpah pomešali z ilirskimi Noričani ter segali proti jugu še na današnja gorenjska tla. Oh zgornjem Jadranu in na Krasu so trčili Kelti na ilirske Japode in se z njimi tudi pomešali. V vzhodnih delih Kranjske so živeli keltski Latobiki s središčem v Neviodu- numu (Drnovo pri Krškem). Tudi v zahodnem delu Panonske rav¬ nine so prebivala nekatera keltska plemena. Kelti so bili, podobno kot Iliri, predvsem poljedelci in živino¬ rejci, bavili pa so se tudi s kopanjem rud (sol, zlato, železo), s trgo¬ vino, z rudarstvom in izdelovanjem kovinskih predmetov. Noriško železo, iz njega izdelano orožje ter iz rečnega peska Drave, Labot- nice in drugih voda pa iz Visokih Tur pridobljeno zlato so glavni izvozni predmeti Vzhodnih Alp v Italijo. Promet je bil že sorazme- roma obsežen, kajti grško-makedonski ter spodnjeitalsko-sicilski no¬ vec 4. in 5. stoletja pred našo ero so našli na mnogih krajih. Keltsko- ilirska plemena so pa kovala tudi lasten novec; ta je sprva podoben srebrnemu denarju kralja Filipa II. Makedonskega in ima kot napis od 1. stoletja pred našo ero dalje imena poglavarjev noriških plemen. Ta so organizirana v plemenskih zvezah. Zaprte gorske doline in kotline so kot še mnogokrat kasneje na naših tleh pospe¬ ševale nastanek zlasti manjših plemenskih zvez. Večje plemenske zveze v Vzhodnih Alpah pa niso nastale, razen v primerih zunanje nevarnosti, ko so se manjša plemena strnila k skupnemu odporu. Tako nam je razumeti noriško kraljestvo, o katerem govore rimski viri. Latenska kultura na naših tleh ni bila zasidrana posebno glo¬ boko. Značilna je za keltske zavojevalce, ti pa predstavljajo samo redko in zgornjo plast prebivalstva. Le malo je samo latenskih selišč in najdb, pa še te so iz kasnejšega časa. Skoraj povsod je latenska kultura pomešana z ilirsko-hallstattsko ali pa je sploh ni, tako da ponekod sledi ilirsko-hallstattski neposredno rimska kul¬ tura. Zelo značilna so mogočna okopna gradišča ilirsko-keltskih plemen; vrste se ob važnih potih in prehodih in so že kar neke vrste mestna središča teh plemen. RIMSKA DOBA RIMLJANI V NAŠIH KRAJIH. V zadnjih dveh stoletjih pred za¬ četkom našega letoštetja so bila keltska in ilirska plemena na naših tleh izpostavljena dvojnemu zelo močnemu pritisku, germanskemu od severa in rimskemu od juga in zahoda. Severni se najmočneje pokaže ob navalu Cimbrov leta 113 pred našo ero; ti trčijo na svojem pohodu v Alpah na Noričane in njihove zaveznike Rim- 14 IZ STAROSLOVENSKIH GROBOV NA BLEDU IN V BOHINJU I rva vrsta: dva obsenčna obročka ketlaškega tipa (9.—10. stol.) in srebrn uhan panonskega tipa stol.). — Druga vrsta: broša iz brona (9.—10. stol.) in uhan ketlaškega tipa (9.—10. stol.). — retja vrsta: jeziček za pas, obrski (7. stol.). Predmeti so v zbirkah Narodnega muzeja v Ljubljani Pred prihodom Slovencev ljane ter jih pri Noreji (verjetno pri Neumarktu na Zgornjem Šta¬ jerskem), glavnem mestu Noričanov, premagajo. Vpad Cimbrov zaključuje starejšo dobo Keltov v Vzhodnih Alpah. Rimljani so hoteli preprečiti širjenje in vdiranje ilirsko-kelt- skih plemen v Italijo, zato so ustanovili že leta 181 pred našo ero kolonijo Aquilejo in od tod — potem ko so si že poprej podvrgli primorsko Dalmacijo — začeli tipati in prodirati v Alpe in kraško zaledje. V prvem stoletju pred našim letoštetjem je bila odporna sila alpskih prebivalcev že toliko zmanjšana, da so se Rimljani za Oktavijana-Avgusta in njegovih sinov lotili okupacije alpskih in podonavskih dežel. Prvi korak rimskega uspeha v Podonavju in v Alpah je bila zmaga nad Panonci, Dalmati in kraškimi Japodi leta 35 pred našo ero; od njih so posebno zadnji v Metulumu (kraj še do danes ni povsem zadovoljivo lokaliziran) trdovratno branili svojo neodvisnost. Vojni podvigi so končali tako, da so leta 15 p red našo ero prišle pod oblast Rima alpske in predalpske deželevse do zgornje Donave, v letih 11—8 pred našo ero pa Panonija do Do¬ nave. Veliki upor ilirsko-keltskih plemen v Panoniji in Dalmaciji leta 6 po naši eri, ki bi bil mogel uničiti uspehe Rimljanov v Noriku in Panoniji, so rimske legije zadušile, tako da je leta 9 postala Panonija zopet rimska, naslednje leto pa tudi Dalmacija. Meja Ita¬ lije je raztegnjena do Rase, meje rimskih provinc pa do Donave. Ogromno, na novo pridobljeno ozemlje so Rimljani uvrstili v upravni sistem svoje države, ga razdelili na province in mestne okraje, nastanili z vojaškimi posadkami in ga preželi s svojimi družbenimi in gospodarskimi uredbami, s svojo kulturo in civili¬ zacijo. Zemlja, ki so jo kasneje naselili Slovenci, je v rimski dobi ob¬ segala: italski pokrajini Veneči ja in Histrija; ti sta segali do gre¬ benov Julijskih Alp, kraških prehodov, Snežnika, Učke in Rase ter spadali k Italiji; provinca Norik (Noricum), nekdanje kraljestvo Noričanov, obsegala je Zgornjo in Spodnjo Avstrijo do Donave in zahodno od Dunajskega gozda, okraj Lienz, Koroško in zahodni del Štajerske, tako da sta spadali mesti Celeia (Celje) in Flavia Solva (pri Lipnici) še k Noriku; £auoxiijaj_ki je obsegala vzhodni rob Štajerske z mestom Poetovio — Ptujem, Podonavje vzhodno od Dunajskega gozda z Donavo kot mejo na severu in vzhodu, slo¬ vensko in hrvatsko Posavje, Srem, severni rob Bosne ih severo¬ zahodni del Srbije. Panonijo je cesar Trajan razdelil okoli leta 102 do 107 v Zgornjo Panonijo (Pannonia superior) na zahodu in Spodnjo Panonijo (Pannonia inferior) na vzhodu. Za Dioklecijana (okoli leta 300) sta bili obe Panoniji razdeljeni v štiri province: v 16 TEURNIA FLAVIA SOLVA 'VIRUNUM 'SANTICUM rSTATlO 8ILACHINIENSIS Čarni cae HAUCANUM? 'MECtARl Urino L ARIX IUENNA COLATIO AD VICESIMUM .PCETOVIO UPELl/S PULTOVIA CURTA RAGANDO LOTODOS REMISTA: fprct vi n J a JULIAE AOU/fc VIV/E.7 'CARNIUM 'CELEIA AD MEDIAS AD PUBLICANOS ATRANS FORUM IULII AD OUARTODECIMUM' AQUA. lASft SAVUS FL EMONA ,D NONU/ PONS SONTI NAUPORTUS. A D FORNULOS ACERVO CASTRA AD UNDE' CIMUM PR/tTORIUM LATOBICORUM lONGATICUM NEVIODUNUM AD PIRUM FONS I IMA VI Vel. Malenca y onob. CRUCIUM ROMULA AOUILEi AVESlCA ANDAUTONIA OUADRATA TERGESIE COLAPIAN' MAL UM cfftnilf PIRANU M SLOVENSKA ZEMLJA V RIMSKI DOBI večje resi e m pol« © C ........ manjše ceste in pota um -meje provinc ££ XXXX del vzhodne meje emonskega mestnega okoliša. !rt;Q^ r! f„fr,pi ? rm't idr }f>lt ducmihtii dr dmndlk uIVru tmfnidiiotnnu pfrm jniuu4uenft rnanaffroor- d i n kri p h~n n. q 4 d mo n u ir f it 4 d i p m m on /i fl i uarxnfvi>monralu> mmr lnhripfelnnhV^p Sedma mi' c/rmjttfa.rmftr rru v^dr* tilde mn rtdatbo 0 » ptrm. 7 pVu v\nn? i/iri n u y^rrtuff)ornio Aiir dbtmrmaiv 'jorrti frAtnrimrnlipr/mrnS Tiufl^pSr' jln erradu f<£: du -W4lntnc dttr*P& rntftrrfuro adv^thu eym,y feriTcffcrv? mrrrfft^trrtufrr tifbnrn&iij plrmsjitigi nkildu ptirrn nvumnnti diač cu ahjfcticif frrnnMtroprnifttrjiu ilufe eruukijfirrurnf-^iduplrrrru-^c »nautjatiu phfof^.lhof cit c of SPIS O SPREOBRNITVI BAVARCEV IN KARANTANCEV (rokopis 546, list 5', iz 12. stoletja, v Nacionalni biblioteki na Dunaju). — Začetek prevodu. Po Borutovi smrti pa so na ukaz Frankov poslali Bavarci Slovencem na njihovo prošnjo nazaj Gorazda že kristjana, ti pa so si ga napravili za vojvodo Od naselitve do devetega stoletja Mnogo nevarnejša in prej nego alpska je bila propadu zapisana obdonavska meja Slovencev. V tem prastarem evropskem prehod¬ nem ozemljil so postali tamkajšnji sorazmerno maloštevilni Slovenci žrtev ljudstev, ki jim je šlo za oblast nad velikimi vrati, vodečimi iz Nemčije v srednje Podonavje. Slovenski živelj v Obdonavju med Bavarsko in Panonsko nižino je strlo premikanje in gospostvo no¬ madskih osvojevalcev (Obrov, Madžarov) ter gospodarska, druž¬ bena, kulturna in kolonizatorična ofenziva Nemcev. Ti si prav v obdonavskem prehodu ustanove najmočnejšo dinastično tvorbo na vzhodu —jedro bodoče Avstrije. V geografskem oziru zelo neugodna je bila tudi severovzhodna slovenska meja, ki jo moremo imcnovatijpanonsko. Odprta ravnina proti Donavi in spodnji Rabi ter lahko valovit svet ob Zali, zgornji Rabi in Blatnem jezeru je bil ugodno torišče nomadskih ljudstev, ki so, sledeč velikemu azijsko-evropskemu stepnemu pasu, prispeli do Alp in se z lahkimi konjeniškimi krdeli rajši zadrževali v od¬ prtem in ravnem svetu kot v gorah in hribih, za konjeniške trume teže dostopnih. Slovani na panonski meji so bili izpostavljeni moč¬ nemu družbenemu in gospodarskemu pritisku, podložništvu in raz¬ narodovanju od strani obeh nomadskih ljudstev, Obrov in Madža¬ rov, s katerima so v novi domovini prišli v dotik. Trenje ljudstev v Panonski nižini je Slovane v njej deloma strlo, deloma potisnilo ,ob njene robove. Najprej so se Slovenci pod obrskim pritiskom umikali v predalpski in alpski svet. Po propadu obrske sile so prešli v protisunek in si v panonskem odseku priborili celo neke vrste samostojnosti; to dokazuje panonska kneževina Pribine in Koclja. Panonska nižina izkazuje za kratek čas celo privlačno silo za slo¬ venski živelj. Toda istočasno s slovenskim širjenjem in uveljav¬ ljanjem pljuskne v Panonijo germanizatorični val in med Slovence na gosto naseje nemške koloniste. Nemški pritisk v Panonijo sicer ni bil dolgotrajen, kajti že ob koncu 9. stoletja ga je uničil naval drugega nomadskega ljudstva, Madžarov. Ti so nekdanje panonsko- slovensko ozemlje zmanjšali od približno 10.000 kvadratnih kilo¬ metrov na okroglo današnjih 1000 kvadratnih kilometrov, mu torej pustili le eno desetino nekdanjega približnega obsega. Proti jugovzhodu, med Muro in Istro, je priroda slovenske zemlje, kot to najočitneje kažejo smeri vseh velikih naših rek in dinarskega gorskega sistema, najože povezana z zgornjim jadran¬ skim Primorjem, dinarskim Krasom, srednjim in spodnjim Posav¬ jem ter Podravjem, tako da bi po nujnosti geografskih činiteljev morali že od zdavnaj ob Savi, Dravi in Kolpi pričakovati veliko in enotno državno tvorbo. Le enkrat v prvem obdobju naše preteklosti 38 Pozorišče slovenske zgodovine v srednjem veku naletimo na tak začetek, to je za vstaje pod vodstvom Ljudevita Posavskega, ki pa pod pezo močnejših sil propade. Te so bile najsil- nejse, ko je tuje vojaško in politično zavojevanje ob prelomu prvega v drugo tisočletje našega letoštetja zasekalo v ozemlje, enotno po prirodi in življu, v naravi zemlje kaj slabo utemeljene politične meje. Te so razbile ozemlje enotne slovanske govorice in življa ob Dravi in Savi ter tako oddelile Slovence od Hrvatov. Tam, kjer bi po prirodi, krvi in jeziku najprej pričakovali skupno in enotno oblikovanje družbenega in gospodarskega, političnega in kulturnega življenja, ga v srednjem veku naše zgodovine ni bilo. V prirodi dobro utemeljena je zahodna slovenska meja nasproti romanskemu svetu.TTiaTki loči med Timavo in zgornjim Tilmen- iom kraški in gorski svet od Furlanske nižine, je v glavnem že naj¬ manj trinajst stoletij meja med slovanskim in romanskim življem. .Zgodovinski činitelji ob času slovenskega naseljevanja so jo od .svoje strani še bolj utrdili. V političnem oziru je naše Posočje s Krasom v srednjem veku pripadalo na zahodno stran, vendar je kila ta prešibka, da bi bila mogla povzročiti premaknitev narod¬ nostne meje med Alpami in morjem nam v škodo. NasjjrotnOjjnoč- n ejše od italskih so struje, ki dovajajo na Sočo in Kras kulturne in kolonizacijske tokove ter družbeno-gospodarski red severnih dežel. Zato je zemlja med severnim Jadranom, alpskimi grebeni in kra¬ tkimi prehodi skoraj ves srednji vek po veliki večini prednji pro¬ stor vzhodnega in severnega zaledja, ne pa zemlje, ki se širi od- ondod proti zahodu. KOTLINE — KRAJINE — DEŽELE. Pa ne samo prirodo pokrajin °b slovenskih mejah, temveč tudi notranjih dežela moramo pri pro- . Uc evanju njene zgodovine jemati v poštev. Značilno podobo dajejo notranji Sloveniji kotline sredi gora in hribovitega sveta: koroška, .zgornještajerske, graška, celjska, ljubljanska. Nanje navezuje in iz njih izhaja glavno politično življenje v dobi, ko med Slovenci na¬ stajajo in se oblikujejo fevdalne tvorbe. ^Najpomembnejša od vseh je v slovenski zgodovini srednjega veka koroška kotlina s središčem na Gosposvetsko-celovškem polju. Ze v antiki je politično, gospodarsko, kulturno in kultno jedro ilir¬ skih in keltskih plemen, nato rimskega Notranjega Norika, v slo¬ venski dobi pa postane zibelka samostojne slovenske državne ^. tvorbe. Koroška je gorska pokrajina sredi vzhodnoalpskega sveta, _ 0< 1 vseh strani jo obdajajo gore, skozi katere vodijo pota le v ozkih soteskah ali preko visokih prelazov. Priroda jo je določila za osrednjo slovensko pokrajino; okoli nje bi se nanizale ostale. Zgo- 39 Od naselitve do devetega stoletja dilo se je sicer drugače, vendar je Koroška še dolgo obdržala obvla¬ dujoč položaj med pokrajinami v Vzhodnih Alpah. Okoli stare Karantanije — Koroške je ustvarila frankovska, nato doba velike nemške ekspanzije v zaščito nemške države na slovenski zemlji na severu in vzhodu venec obrambnilikkrajin. Te so imele naravna sre¬ dišča v gorskih kotlinah naše zemlje: Karantanska krajina v graški, — Savinjska krajina v celjski, Kranjska v ljubljanski kotlini. Po¬ dravska krajina je bila v široko proti vzhodu odprtem Podravju premalo zasidrana, zato je zgodaj izgubila samostojnost in se pri¬ družila Karantanski krajini oziroma nastajajoči Štajerski. Moč kotlin in gora okoli njih se je v slovenski zgodovini fev¬ dalne dobe izkazala kot zelo velika. Razbila je slovensko zemljo na dežele, nastale iz krajin, in pospeševala že itak močno rodovno in plemensko razcepljenost Slovencev. Kotline — krajine — dežele so slabile odpornost Slovencev in preprečevale oziroma ovirale njihovo zedinjevanje v močno poli¬ tično in kulturno enoto. Ob pokrajinsko razbitih Slovencih je bila germanizacija njihovih severnTGTrrajmTnnogo lažja, kot bi bila ob geografsko enotni in vse Slovence obsegajoči politični tvorbi. Po¬ polnoma so se ponemčile zgornještajerske in graška kotlina, de¬ loma pa celovška. Slovensko življenje se umika vedno bolj v kotline — krajine — dežele, ki leže v območju velikega in že od prastarih časov znanega in uporabljenega prehoda iz Panonije v Italijo: v Podravje, Posavinje in Posavje ter tem bližnje in nanje prislonjene predele. Prekmurje in del Pomurja na severovzhodu, Kras in Po¬ sočje na jugozahodu so braniki ob širokem pasu Slovencev med Panonsko in Furlansko nižino. Geografska raznolikost in razkosanost slovenske zemlje v kra¬ jine —- dežele je olajšala delo sosedom. Slovenska zemlja v sred¬ njem veku ni bila nikdar ena sama politična edinica. Od večje ali manjše moči sosednjih držav in tujih gospodarjev je bilo odvisno, koliki del Slovenije bo komu pripadal. Borba za gospostvom nad slovensko zemljo je eno obsežnejših poglavij njene srednjeveške zgodovine. Proti koncu dobe, ki jo obravnava ta knjiga, je odločena v korist habsburške Avstrije; ta združi v svojem okviru — seveda iz svojih, ne pa iz koristi tamkaj prebivajočega ljudstva — skoraj vse Slovence, že razbite na historično-politične edinice — dežele. Tako prevladujejo v srednjeveški zgodovini Slovencev nad enotnostjo in zedinjevanjem činitelji razkosavanja in razdruže- vanja. Tudi priroda slovenske zemlje s svojo raznolikostjo in pre¬ hodnostjo je bila pri tem do neke mere soodločujoča. 40 Prihod Slovencev 0 PRIHOD SLOVENCEV IME ZA SLOVENCE IN SLOVENIJO. Ko so se pojavili naši predniki v alpskih, kraških in panonskih predelih, so jih imenovali sosedje na zahodu in jugu z imeni, s katerimi so vobče označevali pripad- _jnike velike slovanske skupine. V latinskih pisanih virih tiste dobe _. so Slovenci »Sclavi«, j»Sclaveni« (Sclavani, Sclavini), »Winedi« (Wi- nadi, Winades), pri nekaterih pa, ki niso prav ločili med german- - skimi Vandali in slovanskimi Venedi, celo Vandali. Od teh označb je nedomače ime Vinedi ali Venedi; pojavi se že v prvem stoletju našega letoštetja in je v veljavi za Slovane vobče. Z njim so svoje slovanske sosede radi označevali Nemci. Ime se je v obliki »Win- dische« za Slovence ohranilo do današnjih dni. Poleg Vinedi, Ve- nedi ali Vindi pa so Slovenci — prav tako kot drugi Slovani — že v najstarejših ohranjenih pisanih virih označeni kot »Sclaveni« (Sclavani, Sclavini). »Slovjene«, v ednini »Slovjenin«, so se Slovani ^anu imenovali. Slovenci so to domačo in za Južne Slovane prvotno splošno veljavno označbo prevzeli kot svoje narodno ime, le da so novo obliko Sloven (namesto Slovjenin) ob naslonu na žensko Slo¬ venko spremenili v Slovenec, Slovenci (kakor je na primer iz mo¬ škega gorjana ob ženski gorjanki nastala oblika gorjanec). Glede prevzema stare domače označbe za Slovane vobče so Slovenci šli skupno pot s Slovaki, Slovinci na Pomorjanskem in vzhodnoslovan¬ skimi Sloveni pri Novgorodu ob Ilmenskem jezeru.Namesto oblike ^»Sclaveni« (Slovjene) je za oznako Slovanov in z njimi Slovencev -jrrišla v latinskih virih čimdalje bolj v rabo in jo na splošno že v 9. stoletju izpodrinila oblika »Sclavi«. S tem imenom so v latinskih V^rih srednjega veka Slovenci najčešče označeni. Dežela, ki so jo naselili Slovenci, se že v virih 9. stoletja ime- _ nu JejSlovenija (Sclavinia). Slovenija je v tem času in tudi kasneje Pojem za etnično področje Slovencev. K Sloveniji ne štejejo tujT P ls ci le Kar antanijo, Spo dnjo Panonijo in v okviru teh zopet manjše predele (Zilja, Lurnsko polje na Zgornjem Koroškem, Dudlebska grofija na današnjem Nemškem Štajerskem), marveč tudi druge Pokrajine, v katerih so takrat prebivali Slovenci. Jezik, ki ga go¬ vore Slovenci, je slovenski (prvič leta 970 »linguaTSclavanis~c a«)— Narodno ime začnejo že v prvih stoletjih slovenske naselitve ^izpodrivati pokrajinski in zgodovinski nazivi. Kranjska, ki je osta la najbolj slovenska pokrajina, je že piscu 8. stoTetja »domovina _pl°vencev« (Carniola Sclavorum patria). Bolj kot Kranjci pa so _ bili zahodnemu svetu v srednjem veku znani Slovenci kot prebi¬ valci Karantanije ali Koroške, kakor bi danes dejali. Karantanija 41 Od naselitve do devetega stoletja je v tisti dobi po Slovencih zelo na gosto naseljena pokrajina; ker pa ji gre tudi v političnem pomenu od vseh dežel, v katerih takrat prebivajo Slovenci, prvo mesto, začenja pomenjati Karantanec to¬ liko kot Slovenec in Karantanija kot Slovenija, brž ko spozna Slo¬ vence zahodna Evropa. (DRUŽBA IN GOSPODARSTVO OB NASELJEVANJU. O družbenih in gospodarskih razmerah naših prednikov za naselitve in v prvi dobi' po njej moremo iz sodobnih pisanih virov naravnost le malo raz¬ brati. Posredni viri, kot so jezik, izkopanine, tradicionalna litera¬ tura ter primerjava z razmerami pri drugih slovanskih ljudstvih, nam morejo do neke mere spopolniti pičle podatke sočasnih piscev. Južni Slovani žive po pričevanju zgodovinopiscev iz 6. in 7. sto¬ letja »od nekdaj v demokraciji« in »nimajo za vladarja po enega človeka« oziroma žive »brez oblasti in v medsebojni mrznji in ne poznajo vojaškega reda«. Vrhovnega in enotnega vodstva tudi ne poznajo, »vse javne zadeve, prijetne in neprijetne, upravljajo skupno«. Tako je živel ob naselitvi pač tudi tisti del Južnih Slo¬ vanov, ki se je kasneje začel imenovati Slovenci. Rodovno-ple- menski red imenujemo družbeni ustroj, ki ga moremo razpoznati iz navedenih podatkov starih piscev. Osnovna družbena edinica, ki so jo naši predniki prinesli iz Zakarpatja v novo domovino, je bil^ rod. Skupine z rodbinskimi člani, ki izhajajo od istega očeta in so istega rodu, žive kot enako¬ pravni člani ene hišne skupnosti. Ta način družbenega reda je pogojen in povezan z gospodarstvom. V poljedelstvu prevladuje požigalniški način obdelave. V posekanem gozdu, pognojenem s pepelom požganih dreves in grmovja, so z motiko prekopane in največ za dobo treh let posejane njive; te se potem prepuste^paši in nato zopet gozdu, namesto teh pa urede take njive v gozdu dru¬ god. Taka obdelava zemlje z značilnim premikanjem nestalnih njiv, močno ekstenzivna, more biti po pravilu le produkt skupnega dela številnih članov hišnih skupnosti, vključenih v rod. Obdelo¬ valna zemlja je skupna lastnina, pridobljena v skupni obdelavi, pridelki so na razpolago za skupno uživanje. Prihodu v novo domovino je sledila ustaljenost naselitve in stalnost naselbin. Premikanja rodov iz kraja v kraj in premikanja njiv ni več; njive postajajo stalne, obdelava polja redna. Zemljo pa že več ne dele enakomerno med posamezne člane; že pri tem upo¬ števajo položaje in zasluge, zlasti take, ki so jih posamezniki pri¬ dobili pri zavojevanju nove domovine in v bojih s sosedi. Iz širokih plasti svobodnih se dvigajo vplivnejši poglavarji rodov,, žup in 42 Prihod Slovencer .Jglemen. Večji ali manjši plen, pridobljen v vojnih pohodih, je mogel dati podlago za znatne razlike v premoženju in tako boga¬ tejše tudi v družbenem oziru ločiti od manj imovitih. Imovitejši tudi začnejo pridobivati sužnje. %T~" Že v času naseljevanja in z njim povezano se je torej začelo razredno razslojevanje z neenakostmi v imovinskem in družbenem pogledu. Kolektivna obdelava postaja manj potrebna: skupno delo, skupna lastnina ter skupno uživanje se umikajo individualni last- — mm in uživanju posameznih družin. Te so vključene v stalne vaške občine ali srenje, nastajajoče na naseljenem ozemlju v novi dorno- . vini. Velike družine, v katere je vključeno sorodstvo ene rodbine s hišnim poglavarjem, sinovi in hčerami ter njihovimi otroki, žive, Uživajo in obdelujejo v hišnih in gospodarskih skupnostih (moremo JiT imenovati zadruge) zemljo, ki jo je dodelila vaška občina. V okviru teh in takih družin poteka marsikje tudi naselitev na novem ozemlju in pridobivanje obdelovalne zemlje. Del te pa ostane ko¬ lektivna lastnina; to je srenjska zemlja (pašniki, voda, gozd); njo vsi pripadniki občine uživajo in izrabljajo skupno. Rodovno-ple- menski družbeni ustroj se hkrati z ustaljenostjo naselitve, z nastan¬ kom stalnih naselij in njiv, z delitvijo zemlje med družine vaških —. občin in s pojavi imovinske ter družbene neenakosti umika redu, ■—ki vodi v razredno razslojevanje tudi pri Slovencih. Večje ali manjše število rodov je pripadalo enemu plemenu. Najplemena so se delili tudi Slovenci: katera so to bila. je težko ^povedati. Obrsko gospostvo je moglo marsikatero staro slovensko pleme razbiti, druga pa so se mogoče razkropila ob naselitvi. Morda Je tudi poseben značaj ozemlja, ki so ga Slovenci naselili, mogel ali vplivati na naselitev v obsegu starih plemen ali pa na oblilco- vanje novih plemenskih edinic. Tudi še po razpadu rodovno-plemenskega družbenega ustroja - so s e med Slovenci ohranile župe. Te so od vaški h občin višje enote — T 1 } zajemajo navadno vec vasi. _Najstarejši zapisani podatek za označbo načelnika župe, župana — ta je sicer znana tudi drugod po slovanskem svetu ■— nam je ohranjen prav s slovenskega ■— _ 2em lja. » Jopan qui vocat ur Phvsso« — župan, ki se imenuje tiso, se omenja deta 777 med Slovenci pri Kremsmiinstru na današnjih ^zgornjeavstrijskih tleh. Na tej približni razvojni stopnji so bili v družbenem in gospo¬ darskem razvoju Slovenci, ko so prišli in se naseljevali v novi do¬ movini v zadnjih desetletjih 6. in v prvih 7. stoletja. Potrebno se mi zdi, da si najprej ogledamo, pod katerimi zunanjimi pogoji in pod £ 43 Od naselitve do devetega stoletja vplivom katerih silnic so se naselili, zatem pa, kako je naselitev v podrobnostih potekala. S tem v zvezi si hočemo najprej predočiti razmere v srednjem Podonavju kmalu po sredini 6. stoletja. PRIHOD Z OBRI. SLOVENCI IN OBRI. Potem ko je bila v letih 566 in 56? uničena sila germanskih Gepidov, o čemer smo govorili že v enem prejšnjih poglavij,_so_Obri dosegli gospodujoč položaj v srednjem Podonavju. Langobardi se jim umaknejo v Italijo, Gepidi in preostali drobci germanskih ljudstev pridejo pod nadvlado Obrov, prav tako pa tudi velike množice Slovenov, ki najmanj od začetka 6. stoletja prodirajo ob Karpatih in preko njih ter ob Do¬ navi navzgor. Maloštevilno nomadsko ljudstvo Obrov vključi za nekaj desetletij »neštevilno« ljudstvo Slovenov v plemensko zvezo in ji postane gospodar. Odkar je v Carigradu zavladal Justin II, (565), se je spreme¬ nila smer bizantinske politike do severnih sosedov. Ne več obljube, pogajanja in darovi, kot za Justinijana, marveč odklanjanje obr- skih zahtev je na dnevnem redu. Posledica ojačenega položaja Obrov v srednjem Podonavju in spremenjene bizantinske politike so pogosti navali Obrov in njim podrejenih Slovenov preko Donave in Save na bizantinska tla. Pa tudi Sloveni sami brez Obrov napa¬ dajo bizantinsko zemljo. Ne gre odrekati Slovenom lastne pobude in samostojnosti v prodiranju in naseljevanju na Balkan, vendar so bili Obri po svojem gospodujočem položaju, s svojo taktiko in z dejansko pomočjo navsezadnje vendarle vzmet, ki je v vedno novih ofenzivah prožila navale Slovenov na Balkan, tako da so si ga ti v pri meroma kratkem času povečini osvojili. Nekaj podobnega lahko rečemo o Slovenili, ki so začeli siliti na Kras in v Alpe. Slovenci, naši predniki, naseljujejo te zemlje. Če bi ne bili imeli Obrov za hrbtom in med seboj, bi si nemara nikdar ne bili upali tako daleč in odpor sosedov bi bil brez dvoma večji. Kakor na Balkanu se lotevajo Sloveni v Alpah in na severo¬ zahodnem Krasu naseljevalnih in osvajalnih pohodov, deloma na lastno pest, deloma v družbi in pod vodstvom Obrov. Velik im uspehom Obrov v Panoniji, od katerih je zlasti omeniti padec Sir- mija (danes Sremska Mitroviča) leta 582 Jzpod bizantinske oblasti pod Obre, slede močnejši sunki Slovenov proti zahodu. Ne bo brez vsake zveze, da so se prav po padcu Sirmija sprostili močni valovi Slovenov v Vzhodne Alpe in proti mejam Italije. Ko prvič sami ne uspejo proti Bavarcem, jim pridejo drugič Obri na pomoč in uspeh je tu. Naselitev Krasa so brez dvoma pospešili, ako celo ne omogočili navali Obrov v Furlanijo. 44 Prihod Slovencev Marsikatere pokrajine so si pa Sloveni znali osvojiti prav go¬ tovo tudi brez obrske pomoči. Sloveni so v dobi naseljevanja znali nedvomno sukati meč prav tako kot večina osvajalskih ljudstev v času velikih selitev. Tudi podrejenost Slovenov pod Obri ni mogla biti povsod enaka. P one kod je bila nemara res hlapčevska, drugod je imela oblike zavezništva, ponekod je bila težko občutna, drugod je skoraj ni bilo. Način sosedstva obeh l judstev, gospodarski značaj 'NioiNonoiNe eqcri;vSSiLo citoc y^xiotux»'arri uit- Intufb&r’ r~d uv de-A-iScru*- Ijettrmidin^ mAnu u&L&rrcvr cticonfeivfu a^y^rni\ru liAiotUkr^ru donotXxr* -cefrjTinof fčLuiorvi- tde^Aclmuotumortrtr A*\*n\fi TrrTrudarčj-, tnte^ru LISTINA BAVARSKEGA VOJVODE TASILA IZ LETA 769 (rokopis 3 a, list 73, v Državnem arhivu v Miinchenu). — Z listino daruje Tasilo med drugim zemljo od potoka Tesido pa do meja Slovencev, to je do potoka, ki teče z gore Anaras _ in številčna moč enega in drugega ter krajevne razmere so mogle _ vplivati na različne oblike sožitja med Sloveni in Obri. Gotovo so bili Sloveni Obrom močneje podložni v panonskih ravninah, kjer s o bila središča obrske sile, nemara tudi tisti naših prednikov, ki so se naselili v območju velike ceste Panonija—Italija, ob kateri so Obri od preloma 6. v 7. stoletje dalje vdirali proti Italiji, in pa ob cesti Panonija—Bavarska, koder so vpadali proti mejam frankov¬ ske države. Manj občutna pa je bila nedvomno obrska nadoblast v goratih predelih, v alpskih dolinah in kotlinah, Jkamor so obrske konjeniške čete teže prodirale oziroma se tamkaj manj okretno 45 Od naselitve do devetega stoletja gibale. V notranjosti Alp so nemara le nekatere vojaške posadke T)brov opozarjale Slovence, da stoji nad njimi obrski kagan. Ena takih posadk je bila mogoče na Koroškem, tam kjer leži danes kraj Vovbre. Slovensko ime nam govori o Obrili, nemško Heunburg (po starem Hunenburg) pa o Hunih, kakor je v spominu na nekdanje Hune, sorodnike po izvoru in značaju, imenoval Obre zahodni svet. Vse pa, Obre, Slovene in nemara še drobce iz prejšnjih časov preostalih ljudstev je v širokem prostoru od panonskih nižin pa notri v Alpe in do Krasa družila plemenska zveza, v kateri je pač Ober imel gospodujoč položaj. Ober-nomad je končno vendarle tisti, ki živi od truda in pridelka Slovena-poljedelca; pod svojim vodstvom prav mnogokrat uravnava vojne pohode Slovenov, vpliva na premikanje in naseljevanje slovenskih plemen. Tam, kjer je bilo obrsko gospostvo občutno, je nedvomno ustvarjalo odnose podložništva, izhajajoče iz nasprotstva med obr- skim in slovenskim načinom življenja in gospodarstva: nomad in gospodujoči Ober izkorišča delo podrejenega Slovena-poljedelca. Napačno pa bi bilo trditi in predpostavljati, da so bili Sloveni celo kot celota suženjsko podložni obrskim gospodarjem-tlačiteljem. Ne more držati, da bi bili Slovenci kasneje prešli iz občega obrskega hlapčevstva v nemško in da so jili Nemci kot hlapce enostavno prevzeli. ČAS PRIHODA V NOVO DOMOVINO. V primeroma kratkem času so Slovenci dosegli in zasedli porečje Mure, zgornje Drave in zgornje Save. Do leta 568 je večina današnjega slovenskega ozemlja še v oblasti germanskih Langobardov. Komaj četrt stoletja kasneje se pa Slovenci in Obri že bijejo z Bavarci ob zgornji Dra!vi in silijo preko tržaškega Krasa v Italijo. Odhod Langobardov iz Panonije v Italijo leta 568 je omogočil vdiranje Slovencev, pred njimi, za njimi ter z njimi pa Obrov v osrčje Vzhodnih Alp in preko Krasa na meje Italije. Glede posameznosti in zaporednosti slovenskega naseljevanja moremo trditi, da so po letu 580 Slovenci zasedli okoliše nekdanjih škofij v Ccleji (Q_elje) in Emoni (Ljubljana), okoli 590 že okoliš škofije, ki je imela sedež v mestu Teurnia (blizu današnjega Spit- tala na Zgornjem Koroškem) in deloma že tudi škofije s sedežem v mestu Aguntum pri današnjem Lienzu. Škofje teh mest se pred slovenskim in obrskim pritiskom umikajo proti morju in v Italijo. Zadnji emonski škof Patricij in celjski škof Johannes živita kot begunca v okolici oglejskega patriarha in v Istri. Sled zadnjega škofa antične Celeje vodi iz Istre v daljno'Sicilijo in se tam izgubi. 46 Prihod Slovencev _V irunski in ptujski škof pa se sploh več ne omenjata. Njuni škofiji, ki sta bili v zgornjem Podravju navalom od severovzhoda naj- poprej izpostavljeni, sta nemara med prvimi prenehali. Teurnijska m aguntska škofija pa sta vzdržali še nekaj časa. Lega v gorah, se neogrožena zveza z Italijo in oddaljenost na zaTaodu jima je za nekaj let še ohranilo obstoj. Trditi pa smemo, da sta okoli leta 590 propadli tudi že teurnijska in aguntska škofija, toda že „ P°d dvojnim pritiskom, obrsko-slovenskim od vzhoda in bavar- „ skim od zahoda. Beg škofov iz poverjenih jim škofij in propad cerkvene uprave je vse, kar moremo razbrati iz pičlih virov. Cerkveni poglavarji se ob obrsko-slovenskih navalih nimajo vec kje opirati na svetno oblast. Langobardov na prehodnem ozemlju med Italijo in Panonijo po letu 568 ni več, kvečjemu se drže še kaka leta ob poteh v nekaterih post ojankah med Furlanijo m zgornjim Posavjem, tako mogoče V Kranju. Frankovska oblast v zgornjem Podravju je že pred odhodom Langobardov in pri¬ hodom Slovencev propadla. V Vzhodnih Alpah je nastala v zad- n jih desetletjih 6. stoletja praznina brez pravega gospodarja. jOd ! vzhoda jo izpolnijo, prodirajoč ob rekah navzgor, Slovenci in Obri, °d zahoda silijo vanjo po skrajni zgornji Dravi germanski Bavarci. Oboji kaj kmalu trčijo drug ob drugega in zgodovina nam že po¬ roča o prvih bojih naših prednikov. Kar o tem vemo, nam kaže, kako daleč so v kratkem času Slovenci že prodrli in kako je bilo z njihovimi sosedi v osrčju Alp ter na vratih Italije. SLOVENCI, OBRI, BAVARCI, BIZANTINCI IN LANGOBARDI OKOLI LETA 600. Bavarci so zahodnogermansko pleme, ki se je v začetku C stolet ja naselilo med zgornjo Donavo in Alpami, prodrlo tudi v te in se nekako ob istem času kot Slovenci v Vzhodne Alpe pomaknilo -Preko Brennerja v zgornje Poadižje ter od tam pritisnilo proti zgornji Dravi. Kolikor povedo zgodovinski viri, so se tu prvič okoli Tei a 595 Bavarci in Slovenci spopadli. Bavarski vojvoda Tgsilo je _ z vojsko vdrl v deželo Slovencev, jih premagal in se z velikim plenom vrnil domov. Slovenci mu niso ostali dolžni. Prišla jim je na pomoč obrska vojska; in ko so Bavarci zopet napadli Slovence, je dva tisoč Bavarcev mrtvih obležalo; tako poroča vir. Skoraj ob istem času kot ob zgornji Dravi se pojavijo Slovenci in Obri ob mejah Italije in Istre. Tamkaj so trčili na bizantinske^ gospodarje v Istri, v Furlaniji pa na .Langobarde. LarigobarHLio v vzhodnem delu nekdanje rimske Veneči je uredili eno najpomemb¬ nejših pokrajin svoje države: Furlansko vojvodino. Mir, ki so ga Langobardi pred svojim odhodom v Italijo sklenili z Obri, je nekaj 47 Od naselitve do devetega stoletja desetletij branil severovzhodne meje sedaj langobardske Italije pred sovražnimi vpadi od vzhoda. Ni pa varoval Istre, ki je takrat bizantinska pokrajina in se razprostira proti severu še preko trža¬ škega Krasa ter velikega dela Notranjske vse do črte Timava— Nanos—Snežnik.C lstrčO je v zadnjih letih 6. in v prvih 7. stoletja cilj vzajemne politične in vojne akcije združenih Obrov, Slovenov in Langobardov, kajti eni kot drugi so nasprotniki Bizanca. Ni na¬ ključje, da se ob severovzhodnih mejah Italije Sloveni prej ome¬ njajo v Istri kot v Furlaniji, ki je v oblasti Langobardov, prijateljev in zaveznikov Obrov in z njimi Slovenov. Pisma takratnega papeža Gregorija I. tožijo o naših prednikih, ki najmanj od leta 599 na¬ padajo bizantinsko Istro. Leta 600 piše papež solinskemu škofu, da je zelo potrt in vznemirjen zaradi Slovenov, ker so preko Istre že : začeli siliti v Italijo.To je prvi znani zapisani podatek, ki z imenom Sloveni (Sclavi) omenja naše prednike v severnem jadranskem Pri¬ morju. Tudi še v prvih letih 7. stoletja napadajo Langobardi, Obri in Sloveni bizantinsko Istro. Kmalu pa so se razmere ob istrskih mejah spremenile. Pre¬ mirje, ki so ga leta 603 sklenili Langobardi z bizantinskim cesarjem Fokom in ki se je dejansko spremenilo v trajen langobardsko- bizantinski mir, Langobardom ni več dovoljevalo napadov na bi¬ zantinsko ozemlje. Ti prenehajo z sovražnostmi nasproti Bizancu, ne pa tudi Obri in Sloveni, ki napade nadaljujejo in jih raztegnejo tudi na svoje zaveznike od včeraj, na Langobarde. Prvič silovito navale Obri — in nedvomno t.pjcb njim podrejeni Sloveni — v langobardsko Furlanijo okoli leta 611. Furlanski voj¬ voda Gisulf se je sovražnikom pač postavil v Bran, a je bil pre¬ magan. Langobardi so se zatekli za utrjeno obzidje mesta Čedada in sosednjih gradov. Obri pa so glavno mesto Furlanije, Čedad, začeli oblegati in ga — vir pravi zaradi izdaje — zavzeli. Silna množica Furlanov in Langobardov je morala takrat v obrsko rob- stvo. Med njimi sta bila tudi Taso in Kako, sinova furlanskega vojvode, a se jima je posrečilo, da sta iz suženjstva ušla in nato po očetovi smrti prevzela vodstvo Furlanske vojvodine. Ob istem času kot Obri Furlanijo, zopet napadajo Sloveni bizantinsko Istro. Zelo verjetno je, da je nove slovenske navale v Istro omogočila obrska vojska v Furlaniji in da sta oba vpada, v Istro in Furlanijo, v zvezi. Od Snežnika do Tilmenta je okoli leta 611 morala vzdržati bizan- tinsko-langobardska meja velik pritisk napadajočih »barbarov«. Obri, započetniki in vodje sovražnih akcij proti Langobardom in Bizantincem, niso naseljevali ozemlje, ki so ga napadali in pu¬ stošili. Kolonizacijo so prepustili podrejenim Slovenom; ti se v zvezi Naselitev v novi domovini z vojaškimi pohodi in uspehi ter pod zaščito obrske sile počasi na¬ seljujejo vse tja do meja ravne Furlanije, medtem ko se Obri po končanih vojnih odpravah s plenom obloženi panonska stanovališča. vračajo v svoja Po velikem navalu iz leta 611 nam viri več ko jdoI stoletja ne __ poročajo o novih obrskih pohodih v Furlanijo. To je v zvezi z veliko plemensko tvorbo, ki jo je na severu započel Samo. Njegova akcija m ostala brez vpliva na Obre in Slovene ter na medsebojno raz¬ merje obeh teh dveh ljudstev. - Ozka skupnost slovenske usode z obrsko in odvisnost Slo- vencev od Obrov traja do tretjega desetletja 7. stoletja. Takrat se . ve Pk del Slovencev s tujo pomočjo osvobodi obrslcega jarma in si Položi temelje lastne državnosti. Dogodek je v zgodovini Slovencev tako pomemben, da moremo z njim po pravici zaključiti obrsko obdobje slovenske zgodovine. Mimo tega je pa še en važen razlog, ki nas opravičuje končati približno s tretjim desetletjem 7. stoletja prvo obdobje zgodovine Slovencev v novi domovini. Do takrat so se namreč Slovenci razprostrli — zaenkrat še zelo na široko — preko ozemlja, čigar meje tudi v dobi največje razširjenosti kot stalni naseljenci v glavnem niso nikdar presegli. Konec obrske nad- ^vla de nad večjim delom Slovencev se ujema po času s slovensko naselitvijo do skrajnih meja v smeri proti zahodu in severu. Umestno se mi zdi spregovoriti podrobneje o naselitvi Slovencev v novi domovini. NASELITEV V NOVI DOMOVINI SMERI, OBMOČJA IN TOKOVI NASELJEVANJA. Smeri slovenskega naseljevanja v Vzhodne Alpe in na Kras so šle na splošno v pravcu vzhod—zah od. Slovenci so povečini del tistih skupin Slovenov, ki ,so se, prodirajoč preko Karpatov, okrenili v zgornjem srednjem Podonavju proti zahodu in jugozahodu, v spodnjem srednjem Po¬ donavju pa proti zahodu. Kaže se, da imamo v Vzhodnih Alpah opravka z dvema velikima strujama slovenske naselitve, šibkejšo severno in močnejšo južno. Ko so Sloveni prispeli do rek, ki tečejo v splošni smeri od zahoda na vzhod, so se obrnili ob teh navzgor in sledeč Muri, Dravi in Savi ter njih manjšim pritokom naselili v komaj polstoletni dobi v širokem obsegu Vzhodne Alpe ter severo¬ zahodni del Krasa. Povečini so bili eno š Sloveni, ki so ob istem c asu naseljevali preko Drave, Save in Donave Balkanski polotok >n čez Dinarske planine prodirali na Jadransko morje. Lahko rečemo: tisti del Slovenov, ki mu je do danes ostalo ime Slovenci, 4 49 Od naselitve do devetega stoletja je v zadnjem četrtletju 6. in v prvem četrtletju 7. stoletja dosegel na zahodu meje Furlanske ravnine in prišel ob istem času že blizu izvirov rek Zilje, Drave, Mure in Aniže. Okoli leta! 625 se imenuje Ziljska dolina že slovenski okraj in prav kmalu za tem se bijejo Slovenci z Bavarci pri starem Aguntu; ta je stal tam, kjer leži danes vas Stribach pri Lienzu na Vzhodnem Tirolskem. Od naseljevanja kraških in dela alpskih predelov se razlikuje po času in smereh prihod Slovenov v današnje nižje- in zgornje- avstrijsko Podonavje. Kaže, da so Sloveni v te obdonavske predele prispeli od vzhodnih strani že kmalu po letu 550, ko je bilo v teh krajih konec frankovskega gospostva. V zgodovini naseljevanja Slovencev je razlikovati več naselit¬ venih tokov in območij, ki so — v raznih smereh — pripeljali in razprostrli naše prednike v pokrajine širšega obsega in večje za¬ okroženosti. Razume se, da obstoje med posameznimi območji in tokovi zveze in prehodi in da je zgodovina enega in drugega na¬ selitvenega toka ali območja več ali manj povezana z obsegom in potekom sosednjega, da so se posamezni tokovi in naselitvena ob¬ močja mešala, križala in drobila. Kažipoti in usmerjevalci posamez¬ nim tokovom, smerem in območjem so bili: laže ali lahko pristopno ozemlje, kjer niti gozd niti močvirje ali kakšne druge naravne ovire niso branile dohoda in prehoda, dalje umetna pota, posebej takrat še dobro uporabne ceste in pota iz rimske dobe, nazadnje še ozemlje, ki ga je že predslovensko prebivalstvo v kulturnem pogledu osvojilo in preželo. Pri opisu naselitve v novi domovini začenjamo s pokrajinami, ki so še do danes ohranile slovensko prebivalstvo, in prehajamo za tem na tiste, ki so bile nekdaj po Slovencih naseljene, a niso danes več. DOLENJSKA IN BELA KRAJINA. Od pokrajin današnje slovenske zemlje je bila Dolenjska v predslovenski dobi ena najgosteje n a¬ š el je nih. V prvi vrsti velja to za Dolenjsko med Gorjanci, zgornjo Krko in Savo. Arheološki zemljevid te pokrajine v starem veku nam kaže izredno gosto mrežo prazgodovinskih in rimskih selišč, potov in najdb. Preko vodi v rimski dobi velika cesta Emona (Ljub¬ ljana)—Praetorium Latobicorum (Trebnje)—Neviodunum (Drnovo pri Krškem)—Siscia (Sisak); ta je nedvomno služila prihajajočim Slovencem kot kažipot pri njihovem prodiranju proti zahodu. Del Slovencev se je ob njej ustalil in naselil širok pas ob obeh straneh velikega rimskega pota, marsikje navezujoč na naselitveni prostor iz prazgodovinskega in rimskega časa. 50 Naselitev v novi domovini Od južne strani Slovenci niso prodrli v večjem številu na ožja d olenjska tla. Med novomeško kotlino in Belo krajino se je širil gozdni pas, mnogo večji od današnjega, ki je v prvih stoletjih v novi domovini ločil v selitvenem in političnem pogledu Slovence , ob Krki od naseljencev v današnji Beli krajini. Bela krajina od Kolpe pa do roba Gorjancev in kočevskih gora ter zgornja'Kolpa je dobila prvi dotok svojega slovanskega prebivalstva od preko- kolpske, danes hrvatske strani. Južno od Krke se naši predniki-'h — pr votno niso naselili mnogo preko črte Mehovo- — Toplice—Krka—- Dvor—južni rob Suhe kraj ine/Kočevskega ozemlja se je že v pred- slovenski dobi naselitev komaj dotaknila. Tudi Slovenci so se iz- ogibali težko prodirnih gozdov med Krko in Kolpo, čeprav ne smemo reči, da tega ozemlja niso poznali oziroma ga niso naselili, četudi zelo naredkcG Za prva stoletja slovenske naselitve moremo trditi, da je pas gozdov od Save pri Mokricah pa do Ribniške ’ — doline ločil naselitveno območje ob Krki od naselitvenega območja 2 jedrom v današnji Beli krajini. V podrobnem so Slovenci na Dolenjskem v prvih časih najbolj na gosto naselili nizko gričevje in hribovit svet, ki leži med Gor¬ janci in Kumom, Krko in Savo. Ob spodnji Krki je rob ravnine dobil že zgodaj intenzivno kolonizacijo, medtem ko je ravnina, pokrita še z velikimi gozdovi, slabše poseljena. Rimsko mesto v. Neviodunum, ki je stalo tam, kjer leži danes vas Drnovo na Krškem polju, ni pustilo sledu svojega imena v krajevnem nazivu slovenske dobe niti ni tamkaj nastalo večje slovensko naselje. Močna naselit- — „ vena jedra že prvih Slovencev na Dolenjskem je iskati okoli Šent¬ jerneja, ob Mirni okoli Mokronoga, v okolici Trebnjega, okoli Stične m v Grosupeljski kotlini. ® NOTRANJSKA IN KRAS.jlz prostora okoli Grosuplja in Šmarja Je naselitveno območje povezano z območjem Ljubljanskega barja. Dl) njegovem južnem in vzhodnem robu se razcepi. Eno sega od |ga in Preserja v okolico Vrhnike, drugo pa ob stari rimski cesti ln preko gričevja vzhodno od te v okolico Ljubljane in se tam strne „. s Posavskim naselitvenim območjem. Iz grosupeljske okolice je šel močan naselitveni tok, sledeč proti jugu starim potom iz protislo¬ venske dobej Obljudeno je že zgodaj Dobrepolje, okolica Velikih kašč in Ribniška dolina skoraj do Kočevja. Iz prostora Velike Lašče— R ibnica je tamošnje n aselitv eno območje povezano z No¬ tranjsko in Krasom. Bloška planota, to^z gozdovi manj pokrito in ze od davnih časov naseljeno in kultivirano ozemlje, odpira na stežaj vrata slovenskemu dotoku proti zahodu. Daleč naokrog ni 4 * 51 Od naselitve do devetega stoletja tako ugodnega prehoda z Balkana proti mejam Italije. Na jugu zapira pot proti morju širok gozdnat pas, ki se širi od ribniške Velike gore proti Snežniku ter Risnjaku in odpira šele ob morju svobodnejši prehod v Istro. Proti severu in severozahodu se pa razprostira obširen gozdnat predel od Rakitniške planote preko logaških gozdov na Hrušico, ustvarjajoč veliko pregrado med Ljub¬ ljansko kotlino in Krasom. Res je, da je peljala preko Hrušice v smeri Ljubljana—Vrhnika—Logatec—Podkraj—Ajdovščina rimska cesta prvega reda. Ali zdi se, da ta, izkrčena skozi velike gozdove, ni imela posebnega pomena za pretok slovenskega življa od Save na Kras in Vipavo. Naselitveni otoki rimske dobe sredi gozdov ostanejo samotne naselbine tudi v slovenski dobi in prevzamejo antično ime (Hrušica je prevod latinskega Ad Pirum, Logatec je nastalo iz Longaticum). Glavni prehod Slovencev na Kras in proti morju je iskati slej- koprej na Blokah. Takoj onstran Bloške planote je nastalo, na¬ vezano na številna selišča iz prazgodovinske in rimske dobe, močno slovensko naselitveno jedro okoli Starega trga pri Ložu, z odcepom do Prezida proti jugovzhodu in do Cerknice—Planine proti severo¬ zahodu. Iz okoliša Stari trg—Cerknica—Planina sta kazala Slovencem proti zahodu dva pota, oba znana že antiki. Eden vodi od Cerknice preko Planine v Postojnsko kotlino, drugi iz Loške doline na zgornjo Pivko in v dolino Reke. Obmorski prehod vzdolž velike rimske ceste Tarsatica (Trsat)—Aquileia (Oglej) za doseljevanje Slovencev ne pride v poštev. Bil je pot hrvatskih rodov ob njihovem prodiranju v Istro. Kras je v starem veku zelo na gosto naseljena pokrajina. Kot drugod se navezuje slovensko naseljevanje tudi tu na obseg in pro- žetost predslovenske naselitve in na zemljo, ki je že pridobljena za obdelavo. Na Notranjskem se jedra naselitve danes prav tako kot že v predslovenski dobi drže območij peščenjaka in laporja, ki ju v severnem delu namaka Pivka s pritoki, v južnem pa Reka. Kjer se je nekoč od Hrušice do Snežnika vrstil venec japodskih selišč in gradišč, nastanejo v smereh antičnih potov središča naj¬ starejše slovenske poselitve (Hrenovice, Košana, Vreme, Trnovo). Proti jugu so Slovenci gosto naselili pas gričev in brd med notranj¬ sko Reko in veliko cesto Trst—Reka. Do te ceste nekako gre rodo¬ vitno in z vodo bogato ozemlje peščenjaka in laporja ter z njim obseg slovenske naselitve; onstran ceste se začenja nerodovitna in z vodo revna Čičarija, ki zato k naseljevanju ni vabila in je dobila 52 Naselitev v novi domovini svoje redko prebivalstvo povečini mnogo kasneje in deloma iz drugih smeri. Ob približni črti Sapjane—Podgrad—Hrušica— Materija—Hrpelje se je slovenska naselitev v severni Istri ustavila. Na tržaški Kras je vodilo Slovence že ob prelomu 6. v 7. sto¬ letje v glavnem dvoje potov: s Pivke preko Razdrtega in Senožeč GOSPA SVETA ter od Reke preko Vrem in Škocijana. Stara slovenska naselitvena jedra moramo iskati okoli Tomaja in Sežane. KRAJI OB MORJU. Na morje pritiskajo Slovenci od dveh strani, severno in južno od Trsta. Ondotno ozemlje se je po sprva šibkej¬ šem prilivu Slovencev odprlo močnejšemu naseljevanju okrog dve s to let potem, ko je Slovenec že sedel na zgornjem Krasu. Mesto 53 Od naselitve do devetega stoletja Trst z okolico, ki je bilo ob prihodu Slovencev pod oblastjo vzhodnorimskega cesarja, se je s svojim romanskim prebivalstvom, prežetim s političnimi, družbenimi, gospodarskimi in kulturnimi starorimskimi tradicijami, stoletja branilo slovenskih doseljencev; s tem pa ni rečeno, da se niso Slovenci že v prvem poltisočletju svojega bivanja na Jadranu naseljevali v manjšem obsegu v takrat po obsegu in številu prebivalstva še majhnem Trstu. Naselitveno območje naših prednikov se je ob tržaškem mestnem ozemlju raz¬ delilo na dvoje: eno gre preko Boljunca in Doline v istrsko Pri¬ morje, drugo pa v severozahodni smeri na goriški Kras. i . Istrsko Primorje je dobilo slovensko prebivalstvo po prvih vdorih in naselitvi okoli leta 600, _v_y ečjem obsegu dve sto let za tem. S prihodom pod Franke lei§_788 je frankovska državna oblast kot marsikje drugod na svojem ozemlju začela naravnost po na¬ črtu pospeševati doseljevanje Slovanov tudi v Istro. V mislih je 'imela državno gospodarsko korist: Slovane pošiljati v puste kraje, Kajti bolje je, da so ti naseljeni in od njih plačujejo davek, kot pa da so brez haska pusti. Romansko prebivalstvo Istre se je sicer državni kolonizaciji Slovanov in hkrati vdiranju in uvajanju frankovskega fevdalnega reda ter karolinškemu pojmovanju državne oblasti odločno upiralo in se tradicionalno oklepalo svo¬ jega družbenega in gospodarskega reda, ali brez pravega uspeha. Slovenci naseljujejo v močnejšem obsegu okoli leta 800, pač preko prehodov, ki vodijo iz okoliša Rodika in Kozine, mujsko-koprsko zaledje in naselijo proti jugu zlasti ozemlje ob obeh straneh ceste proti Buzetu. Ob tej so trčili na kolonizacijo Hrvatov, ki se je od Buzeta razprostrla proti severu. V bližino morja in do morja se je pa slovenska naselitev v strnjenem obsegu pomikala po času kasneje in v več stopnjah. GORIŠKO IN VIPAVSKO. Primeroma lahko pristopni tržaški in goriški Kras so naselili Slovenci v vseh njegovih predelih precej enakomerno, sorazmerno gosto in zgodaj. Mogoče je bil Kras v rimski in rani slovenski dobi nekoliko bolj obraščen, kot je danes, vendar ga niso pokrivali v takem obsegu veliki gozdovi, posekani kasneje, kakor to večkrat beremo. Na goriškem Krasu je iskati večje naselitveno jedro Slovencev okoli Komna. V zahodnem delu gre močan slovenski naselitveni tok v smeri Zgonik—Devin — Opatja sela vse do roba Krasa proti Furlanski ravnini. V smeri proti morju pa je, kot kaže, slovenska naselitev dosegla morje naj¬ prej pri Devinu in s tem odsekala Trst od sklenjenega romanskega ozemlja v Furlaniji. 54 Naselitev v novi domovini V zgornjem delu Vipavske doline je močno naseljeno rodovitno gričevje med Vipavo in Branico, na ravnini ob reki pa predvsem obrobni predeli. V zgornjem delu doline se širi močno naselitveno jedro okoli Vipave in Ajdovščine, v spodnjem pa okoli Šempasa. Visoko na obronke Trnovskega gozda segajo stara slovenska se- lišča, nastala v bližini ali na mestu predslovenskib gradišč. Vas Gorica, nastala ob zadnjem izrastku »goric«, je ustanova Slovencev. Na Soči v tem odseku teče ostro začrtana meja med Slovenci in Romani-Furlani. Pri Ločniku se zasuče slovenska jezikovna meja proti zahodu. Goriška Brda vse do Furlanske ravnine so Slovenci naselili na gosto in se v prvi dobi mešali z romanskim prebival¬ stvom. Briški naselitveni tok se nadaljuje proti severozahodu v eedadsko zaledje in ob zgornji Ter; tu se spoji s Slovenci, ki so po Nadiži navzdol prodirali proti Furlanski ravnini. Tudi Slovenci ob Nadiži in Teru, imenovani danes Beneški Slovenci^ ..so našli ob svojem prihodu v te kraje še romansko prebivalstvo. Slovenski val, ki je s predstražami okoli leta 600 dosegel ravno F urlanijo, se je med morjem in Tilmentom ustavil ob črti, kjer mejijo Kras, Goriška Brda in izrastki Alp ob ravnino, ter se na njej obdržal preko trinajst stoletij vse do današnjega dne. Zakaj so se Slovenci ustavili ravno ob tej črti in se niso kot mnoga druga ljudstva pred njimi spustili v ravnino? Ko so po končanih gotskih vojnah prišli Bizantinci v posest severovzhodnega kota Italije, so uredili ob njenih alpskih in kra- ških mejah verjetno že po Gotih započeto vojaško utrjeno mejo; la naj bi bila branila vzhodnim in severnim ljudstvom dohod preko Krasa in Alp v ravnino. Za Bizantinci so Langobardi zagospodo¬ vali po zgornji Italiji, obrambne naprave prevzeli in jih kot drugod ob mejah svoje države izgradili med zgornjim Tilmentom in skraj¬ nim severnim zalivom Jadranskega morja proti Slovencem in Obrom. Meja, urejena na vojaški način, je obstajala iz sist ema utr¬ jenih gradov, gradišč in sotesk. Obmejni pas je državno langobard¬ sko naselitveno ozemlje, poseljeno s svobodnimi, v langobardskem jeziku »arimani« imenovanimi ljudmi. Naselbine »arimanov« se imenujejo »arimanije«, selišča langobardskih rodov pa »fara« , kakor se glasi langobardska beseda za rod. Središče langobardskega mej¬ nega ozemlja v Furlaniji je mesto Forum Iulii, danes Čedad. Kraj .je s svojim antičnim imenom dal označbo pokrajini (Furlanija, furlansko Friul, italijansko Friuli), zase pa ohranili kratkomalo naziv Civitas, tq je »mesto« vobče, kar so Slovenci spremenili v Č edad, Furlani oziroma Italijani v Cividal(e), srednjeveška nem- 55 Od naselitve do devetega stoletja ščina pa v Sibidat. Lahko določimo glavne postojanke in črto langobardske utrjene meje. Poteka od sotesk pri Pušji vesi (Ven- zone) in Huminu (Gemona) na severu, preko Rtina (Artegna) in Nem (Nimis) na Čedad. V južnem delu so v pasu utrjeni kraji Ipplis, Krmin (Cormons), verjetno Solkan (Siliganum) pri Gorici, selišče enega langobardskih rodov ali »fare« Farra pri Gradiški in ob severnem zalivu Jadrana grad Potium ali Pucinum pri Devinu. Pred to črto in ob njej, kjer se stikajo skrajni izrastki Alp in Krasa s Furlansko ravnino, se je v 7. in 8. stoletju ustavil naselitveni val Slovencev. Zadržala ga je langobardska utrjena meja in postala odločilna za oblikovanje in potek slovenske za¬ hodne meje med Alpami in severnim Jadranom. V glavnem je ostala nespremenjena od 7. stoletja pa do današnjih dni. Kot drugod na Slovenskem tudi v našem Primorju prebival¬ stvo prejšnjih časov^j prihodom naših prednikov ni povsem izgi¬ nilo. Nasprotno, mnogo ga je ostalo, živelo nekaj časa ob Slovanih in med njimi ter jim posredovalo imena raznih krajev, voda in gora; ker ga je bilo v primerjavi z novimi doseljenci mnogo manj, se je polagoma z njimi spojilo in prevzelo tudi njihov jezik. Vendar so imena mnogih krajev ostala tudi preko teh sprememb. Čim bolj ko se pomikamo proti zahodu, tem bolj se taka imena množe. To kaže, da je v smeri proti zahodu starega prebivalstva ostalo več in dlje časa kot v predelih, ki leže bolj proti vzhodu. Imena rek, kot Soča in Nadiža, raznih krajev, kot Bovec, Kobarid, Tolmin in Kanal, imena kot Matajur in Kras se iz našega jezika ne dajo raz¬ ložiti. Še več pa je takih imen ob morskem obrežju in v ožjem primorskem pasu, saj se je tam staro prebivalstvo v bolj strnjenem obsegu obdržalo, ohranilo nazive svojih naselbin (na primer Trst, Koper, Piran) in svoj iz stare latinščine izhajajoči romanski jezik. Ta se je v današnji furlanščini ohranil do danes, medtem ko je stari tržaški govor, ki je bil najbližji furlanščini, z zadnjimi sle¬ dovi izzvenel v začetku 19. stoletja. Italijanščina v obliki bene¬ škega dialekta se je razvijala počasfTiLJjoaibpoma, vzporedno s političnim, gospodarskim in kulturnim vplivom Benetk. Slovensko naseljevanje na Krasu in v Posočju je potekalo dovolj hitro in je bilo sorazmerno močno. Eden izmed razlogov za to je bil nedvomno ta, da so bili ti predeli že izza predsloven- skih časov skoraj brez pomembnejših utrjenih mest in gradov, ki bi bili s svojo upravo in vojaškimi posadkami mogli držati deželo dlje v bizantinski ali pa v langobardski oblasti in jo tako zadržati pred hitrejšo in močnejšo slovansko naselitvijo, kot se je to zgodilo na primer na sosednjem istrskem polotoku. 56 Naselitev v novi domovini SAVINJSKO. Vrnimo se iz primorskih krajev v osrednje dele slovenske zemlje. Reka Sava ni kazala smeri močnejšemu naselit¬ venemu toku Slovencev. Posebej velja to za njeno ozko in globoko o vrezano dolino med Radečami in Litijo. Smeri naseljevanja gredo po vrhovih visoko nad gladino Save, se drže rajši starih gorskih prehodov in potov kot pa obrežnih steza v globini. Slovensko na¬ seljevanje ozemlja, ki ga na jugu omejuje Sava, na severu gorski vrhovi od Donačke do Konjiške gore, na zahodu pa spodnja Sa¬ vinja in Hudinja, je naravno nadaljevanje naseljevanja v sosed¬ njem Hrvatskem Zagorju in mu je tudi po svojem značaju enako. Starejše naselbine, največ manjši zaselki, leže na gorskih višinah, v Ozk'e in mnogokrat zamočvirjene doline se ne spuščajo. Tudi ravnin" kolikor jih to ozemlje pozna, se starejša slovenska koloni¬ zacija izogiblje. Celjska kotlina so zelo močna in po času rana slovenska na¬ selitvena tla, okoli katerih se vrste manjša jedra s središči okoli Vojnika, Šoštanja, Mozirja in Vranskega. V srednjem delu Savinj¬ ske doline, med Celjem in Braslovčami, se drže starejša selišča zlasti roba ravnine, segajo pa tudi še primeroma visoko na okoliške \) griče,"medtem"ko je bolj raven svet pogostokrat pozorišče mlajše naselitve. Sredi med gozdovi so Slovenci že primeroma zgodaj poselili hribovit svet med Savinjo, Hudinjo in Pako. Od Hudinje A v šaleško dolino sega močno naselitveno območje v smeri od Voj¬ nika preko Dobrne na Velenje. Ta smer kaže glavno izhodišče za naselitev Mislinjske doline. Iz Celjske kotline proti zahodu segajo tri močna naselitvena območja. Prvo zasede zgornjo Savinjsko dolino, naseli tudi obrobje hribov in ustvari v prostoru Rečica—Ljubno večje, okoli Luč in Solčave pa že primeroma zgodaj dvoje manjših naselitvenih sre¬ dišč. Dve večji naselitveni območji vežeta Celjsko kotlino z Ljub¬ ljansko. Slabše sledi Dreti, ima v gorskem kotu okoli Gornjega grada in Nove Štifte staro naselitveno jedro ter doseže preko Črnivca pobočja ob Črni ter z njimi dolino Kamniške Bistrice; močnejši tok pa gre v smeri rimske ceste Celeia—Atrans (Trojane) —Emona in se pred Trojanami razcepi na dvoje manjših, od njih je eden naselil Tuhinjsko dolino, drugi pa okoliš Črnega grabna. Za celoten okraj med Menino planino na severu, Savo na jugu, Celjsko kotlino na vzhodu in Ljubljansko na zahodu je značilna n a široko raztegnjena naselitev po vrhovih in višinah; časovno sega v prva stoletja po prihodu naših prednikov ter ji dajejo zna¬ čilno naselitveno podobo številni zaselki. 57 Od naselitve do devetega stoletja Proti severovzhodu se je obsavinjsko naselitveno območje ši¬ rilo v povirje Dravinje in v prostor okoli Slovenske Bistrice ter se je ustavilo šele ob robu Dravskega polja. Na južne obronke Po¬ horja sega močno širjenje obsavinjskega slovenstva že zgodaj, in to primeroma visoko navzgor. Šele višji, gosto obraščeni obronki in za naselitev v prvih slovenskih stoletjih nevabljivo Dravsko polje je ustavilo nadaljnje razširjanje v smeri proti severu in severovzhodu. LJUBLJANSKA KOTLINA. V Ljubljanski kotlini ležijo glavna selišča starejšega izvora v podnožju obrobnega gorovja pa gora, ki gledajo iz ravnine kot otoki. V vzhodnem robu se vleče močan naselitveni pas vzdolž Kamniške Bistrice od Stahovice do Ihana. Močan tok je v smeri proti severu in severozahodu naselil že v zgodnji dobi tudi podnožje gorenjskih planin od Mengša do Žirovnice. V njegovem območju leže, da omenim le nekatere v listinah omenjene kraje starejšega izvora, Komenda, Lahovče, Cerklje, Preddvor, Kovor, Begunje in Rodine. Podoben, vendar slabši tok spremlja jugovzhodni rob Ljubljanske kotline od Ljub¬ ljane do Kranja. Med obema obrobnima tokovoma je bila ravnina ob času starejše slovenske naselitve pokrita marsikje z gozdom v veliko večjem obsegu kot danes.fVeliki gozdovi so pokrivali takrat Sorško polje, še v večji meri ravnino med planinami in Savo. Le nekateri kraji, podobni otokom, nastanejo sredi gozda. V južnem delu Ljubljanske kotline je Ljubljansko barje močna naselitvena ovira, okoli katere se, deloma v smereh rimskih cesta, krečejo šibkejši naselitveni tokovi,/Antična Emona ni pustila sledu v slovenskem krajevnem poimenovanju. Mesto starih zidin in ruše¬ vin je slovensko prebivalstvo imenovalo »gradišče« oziroma »mirje«. Najbližja naselbina Slovencev, Ljubljana, nastane ob prisojnem južnem pobočju današnjega ljubljanskega grajskega griča, vendar v okolišu, ki je bil naseljen že v mostiščarskili časih in v dobi železa. Proti jugozahodu je segalo naselitveno območje manjšega obsega v smeri stare ceste Emona—Longaticuml in zasegalo, v tem pravcu še prostor okoli Logatca. GORENJSKO. Na Zgornjem Gorenjskem se starejša in gostejša plast naselbin drži podnožja Karavank in vobče levega brega Save, medtem ko je podnožje Jelovice in desna stran Save slabše in de¬ loma tudi kasneje naseljena. Onstran Radovljice se razširi naseli¬ tev enakomerno preko obeh bregov izpod Korena tekoče Save in zgodaj ter močno zajame blejski kot. Vasi okoli Blejskega jezera 58 Naselitev v novi domovini moremo označiti kot zelo močno naselitveno jedro gorenjskega slovenstva. V dolini izpod Korena tekoče Save gre sklenjena na¬ selitev starejše dobe komaj do Jesenic. Od tu navzgor pokrivajo dolino še veliki gozdovi. V doline Karavank in Kamniških planin prvi Slovenci še ne prodirajo. Preko njih ne segajo v prvih sto¬ letjih strnjene naselitvene zveze s Slovenci na Koroškem, tako da potom preko Korena in Ljubelja v zgodovini slovenskega naselje¬ vanja v prvem razdobju ne gre znatnejši pomen. V velikanskih gozdovih, ki se širijo od Karavank preko Mežaklje, Pokljuke in Jelovice, je edini pomembni naselitveni otok Bohinjski kot. V Bo¬ hinju se naveže na znatno naselitev iz predslovenske dobe koloni¬ zacija iz prve slovenske dobe; s staroslovenskimi grobovi v Srednji vasi je dokazana najmanj za deveto stoletje. OD ZGORNJE SAVE DO ZGORNJE SOČE. Veliko naselitveno območje Slovencev sega preko škofjeloškega in polhograjskega hribovja proti zahodu. V Selški dolini se razširi tudi preko oboje¬ stranskega hribovja ob Selški Sori, zastane pa že pri današnjih Železnikih. Podobna je naselitev Poljanske doline, drži se dna doline, gre pa že zgodaj tudi v hribe. Vendar se poljansko območje ni kot selško ustavilo, marveč se je nadaljevalo v smereh proti Žirem in zgornji Idrijci, pomnoženo s tistim, ki je v hribe in do¬ line od Polhovega Gradca, Horjula in Vrhnike sem že zgodaj pri¬ peljalo številno prebivalstvo. Predrlo je med Žirmi in Cerknom širok gozdni pas na ozemlju, kjer se ločijo vode v Jadransko in Črno morje. Ta široki pas gozdov sega v dobi slovenskega naselje¬ vanja na jugu do črte Planina—Razdrto—Vipava—Ajdovščina— Šempas—Trnovo nad Gorico, na vzhodu ima pa za mejo Čepovan- sko dolino, Idrijco ter ozemlje vzhodno od Cerkna in Koritnice v dolini Bače; nad Baško dolino prehaja v visoko pogorje Julijskih Alp. Tam, kjer je bil najožji, med zgornjo Poljansko Soro in Cerk¬ ljanskim, je vodila preko že v predslovenski dobi znana pot, ki je pač pripeljala na zgornjo Sočo, Idrijco in Bačo tudi večji del ondot- nega slovenskega prebivalstva. Onstran gozdnega pasu je Cerkno z okolico staro in močno naselitveno jedro Slovencev. Planota med Bačo in Idrijco je mnogo kolje naseljena kot ozka dolina Idrijce, ki jo zlasti v njenem zgor¬ njem delu pokriva še neprodiren gozd. V dolini Bače sega glavni I°k slovenske naselitve le nekako do današnje Koritnice; tam je ze v rimskih časih prečkal dolino zaporni zid. Ob zgornji Soči se drži starejša slovenska naselitev glavne doline med Tolminom in Kobaridom, zlasti tudi prisojnih bregov 59 Od naselitve do devetega stoletja na levi strani reke. Visoko v gore starejša kolonizacija ni silila, dokler je bilo zanjo v dolinskih predelih, na prisojnih pobočjih in na ugodno ležečih ravneh dovolj prostora. Šele v sorazmerno mlajši dobi nastajajo na Tolminskem in Cerkljanskem vasi tudi više v hribih, na izkrčenem, gozdu iztrganem ozemlju; nastajajo tudi stalna naselja iz nekaterih sprva le občasno obljudenih planinskih postojank. Na prazgodovinska in rimska selišča se navezujejo naj¬ starejša slovenska. Močno naselitveno jedro okoli Volč in Tolmina je po »kanalu« ob srednji Soči in preko gosto in zgodaj naseljene Banjške planote povezano z goriškim naselitvenim ozemljem. Ob Soči navzgor gre območje slovenske naselitve do Bovške kotline in nastane tam močnejše jedro. Trenta je sprva še nenaseljena. Od Kobarida se odcepi močna struja slovenskega naseljevanja na zgornjo Nadižo. Z goriško-briškim tokom je naselila gore v čedad- skem in tarčentskem zaledju. Vse kaže, da je obsoški naselitveni tok bil preko Predela že zgodaj v zvezah z naselitvijo zgornjega Podravja. ZGORNJE PODRAVJE velja v zgodovini naseljevanja slovenske zemlje obravnavati v posebnem poglavju. Kakor marsikje drugod na naših tleh se navezuje slovenska naselitev prostominsko tudi tu tesno na tiste predele, ki jih je že predslovensko prebivalstvo na¬ seljevalo in pridobilo za kulturo zemlje. Glavna predslovenska naselitvena jedra postanejo prav taka središča in izhodišča slo¬ venske naselitve in nekatera obdrže pokrajinska in krajevna imena iz predslovenske tudi v slovensko dobo. Krajevna imena predslo- venskega izvora se po prihodu Slovencev v zgodovinskih virih med prvimi omenjajo. Doline rek so bile Slovencem ob njihovem prihodu v zgornje Podravje eden glavnih kažipotov. To se zlasti lepo vidi na Zgornjem Koroškem in Vzhodnem Tirolskem, saj sega tam slovenska naselitev tipalkam podobno globoko in visoko med snežnike. Da so bile reke eden glavnih kažipotov Slovencem ob njihovem jmodiranju v koroške in tirolske Alpe, kaže tudi zgodnji prevzem imen vseh večjih voda, pač s posredovanjem prebivalstva predslovenske dobe, ko to še ni bilo poslovenjeno in jim je v last¬ nem jeziku moglo sporočati nazive, ki jih je samo uporabljalo (na primer Drava, Krka, Glina, Zilja itd.). Pota, znana in nastala že v predslovenskih časih, so bila Slovencem ob njihovem prihodu v deželo odličen kažipot pri širjenju in naseljevanju, vendar bolj taka, ki prepregajo deželo v glavnem od vzhoda proti zahodu, kot pa prečna od juga proti severu. Kljub krajevnim označbam, pre¬ vzetim iz starega veka in od prebivalcev te dobe, in kljub prostor- 60 Naselitev v novi domovini ninski povezavi naselitve, ki ima sledove tudi v kasnejši upravni razdelitvi dežele, pa pomenja slovenska naselitev Koroške za kra¬ jevno imenoslovje tako močno spremembo, kot jo ta dežela v svoji kasnejši zgodovini nikdar več ne pozna. KRNSKI GRAD (V OZADJU GOSPA SVETA) Glavni zvezni pas Slovencev na Koroškem z ostalimi je mi- slbijsko-podjunski, v smeri stare rimske ceste Colatio—Juenna. Manj pomembna je kot spojna žila s Slovenci na Koroškem pot °1) Dravi med Pohorjem in Kozjakom. Zelo slab slovenski tok je naselil Labotsko dolino, saj tam krajevna imena slovenskega izvora po številu daleč zaostajajo za nemškimi. Podjuna, ime antičnega izvora, je prva pokrajina Koroške, ki so jo Slovenci na gosto na¬ selili. Rob ravnine, ne pa sredina, kaže v tem okolišu posebno 61 Od naselitve do devetega stoletja močno naselitveno-prostorninsko povezavo z antiko in postane glavno pozorišče starejše poselitve. V gore proti Djekšam in Pri¬ striči prodira slovensko naseljevanje le počasi. Poglavitno jedro in izhodišče nadaljnje slovenske kolonizacije na Koroškem - je Gosposvetsko polje s široko okolico (Celovška kotlina). K naselitveni veljavi slovenstva v tem delu zgornjega Podravja je znatno pripomogla njegova kulturna in kolonizacijska osvojitev in prepojitev že v predslovenski dobi. Ozemlje, ki je bilo naseljeno in kulturi tal pridobljeno že v starem veku, z antičnim Virunumom prometno, upravno in cerkveno središče Koroške, je postalo tako tudi v zgodnji dobi slovensko-karantanske zgodovine; zasegla ga je močna starejša slovenska kolonizacija. Za poselitev imajo velik pomen stare prometne črte, ki se stekajo v antičnem Virunumu in okoli njega. Tudi ime za deželo (Carantanum — Karantanija -— Koroško) ima tod svoj izvor, line »Carantanum« je vezano poglavitno na kraje v širokem okolišu Gosposvetskega polja. Sklepamo, da je bilo prvotno pokrajinsko ime prav za ta okoliš, a se je prav zaradi njegove politične in cerkveno-upravne pomembnosti razširilo že v predslovenski dobi na vso deželo med Turami in Karavankami. S poznoantičnim imenom »Carantanum« oziroma »Carantani« so začeli označevati stari pisci tudi deželo, ki je izza konca 6. stoletja postala slovenska, pa tudi njene prebivalce. Iz okoliša Gosposvetskega polja gredo smeri slovenske nase¬ litve v pasovih na vse strani: proti jugozahodu v prostor med Yrbskim jezerom in Dravo, proti zahodu na Vrbsko jezero, kjer se drži slovensko naselitveno območje smeri rimske ceste Virunum— Santicum in proti severu. Zgodaj in na gosto so Slovenci naselili ozemlje ob zgornji Glini; tam je nastalo močno jedro naselbin okoli krajev Potvinj (Tiffen), Trg (Feldkirchen) in Zokava (Himmelberg). Od tod na Osojsko jezero in proti Beljaku ni segel večji slovenski naselitveni tok, pač pa v dolino skrajne zgornje Krke (okoli Nešave — Gnesau). Zelo gosto je bil naseljen svet med Trgom in Št. Vidom, obljudil ga je tako močan oddelek hrvatskega plemena, da se okoliš še v 10. sto- •letju imenuje »hrvatski okraj«. Proti severu je sledil močan naselitveni tok Slovencev v smeri rimske ceste iz Virunuma v dolino zgornje Mure. Ob tej črti se vrsti troje večjih naselitvenih jeder: na Krappfeldu, okoli Brež in »na Grasupljem« okoli današnjega Neumarkta. Od glavnega toka so se odcepili stranski in slabši v doline Krčice, Vimice, zgornje Krke in Motnice. Slovenci se v njih drže bolj gorskih obronkov kot ozkega dolinskega dna. 62 Naselitev v novi domovini Rož ima ime predslovenskega izvora in obsega dvoje večjih naselitvenih območij, eno Zgornji Rož do karavanškega potoka Suhe, drugo vzhodni del do Frajbalia. Obedve se navezujeta na sta¬ rejše pokrajinske in naselitvene enote. Zelo močna je bila starejša slovenska naselitev okoli Beljaka in v dolini spodnje Zilje. Kakor v Rožu sledi slovenska naselitev tudi tukaj prostorninsko pokra¬ jinskim in naselitvenim enotam starejše dobe, prevzemaje iz te tudi označbo za Beljak in Ziljo. Okoliš Beljaka je izhodišče za slovenske kolonizacijske tokove v Ziljsko, Kanalsko in Zgornje- dravsko dolino. Slabo so naselili Slovenci gorski svet med Ziljo in Dravo in severno beljaško ozemlje okoli Kirchheima in Arriacha. Iz Koroške je naseljena dolina furlanske Bele (Fella) s stran¬ skimi predeli noter do Možača (Moggio). Redko slovensko koloni¬ zaciji} stavimo v razdobje od 9. do 11. stoletja. Spodnji del porečja Rele je romaniziran od 13. stoletja dalje, le v Reziji se je ohranilo slovensko prebivalstvo do današnjih dni. V Ziljski dolini se drži prvotna slovenska naselitev dolinskega dna. Od nekdaj je bil po Slovencih močneje naseljen še danes pre¬ težno slovenski del doline. Preko Karnskih in Ziljskih planin v Furlanijo oziroma v dolino Drave slovenska naselitev ni segla, pač pa v skromni meri v skrajni zgornji del doline, imenovan danes Fessachtal, in trčila tam na Romane. Slovenska naselitev Zgornje Koroške ima glavni dohod po Dravski dolini. Lurnsko polje (Lurnfeld) z okolišem je zelo močno slovensko naselitveno jedro in izhodišče nadaljnje slovenske ko¬ lonizacije Zgornje Koroške. Tod so močne zveze z antiko, saj je zapustila sledove v mnogih krajevnih imenih in dolgotrajnem ob¬ stanku romanskih naselbin. Iz Lurnfelda so naseljene do svojih skrajnih koncev doline rek Lieser, Malta in Moll. \ Molltalu se drži slovenska naselitev bolj prisojnih pobočij in dolinskega roba nego širokega, poplavam izpostavljenega in mnogokrat zamočvir¬ jenega dolinskega dna. Tu so Slovenci posebno gosto naselili spod¬ nji in skrajni zgornji del doline, saj segajo njihova že stara selišča pod ledenike Grossglocknerja. Ob ozkem Liesertalu se slovenska naselitev drži prej pobočij, kjer teko že stare prometne črte, kot Pa ozkega dolinskega dna. Ob skrajni zgornji Dravi je bil okoliš Lienza močno slovensko naselitveno jedro in izhodišče za naselitev gorskih dolin današnjega izhodnega Tirolskega. Iseltal, Defercggental in Tirgental so na¬ selili Slovenci do višine okoli 1300 metrov, Tauerntal pa do višine okoli 950 metrov. Potok, imenovan danes Kristenbach, ki se pod Anraško planino izliva v Dravo, je že leta 769 označen kot meja 63 Od naselitve do devetega stoletja Slovencev. Narodnostna meja iz leta 769 je postala politična meja Karantanije proti zaliodu in cerkvena meja med salzburško in briksenško škofijo. NA ZGORNJI MURI IN ANIŽI. V dobi največje ekspanzije v 7. in 8. stoletju so sklenjene naselbine Slovencev dosegle na zahodu mejo, ki gre od Kristenbaclia na greben Defereških planin, obide preko Hochgalla Defereško in Virgensko dolino in se povzpne na Visoke Ture; tam so mejniki nekdanjega slovenskega življa trije najvišji vrhovi tega pogorja, Dreiherrenspitze, Grossvencdiger in Grossglockner. Visokogorski prehod Windischscharte v Turah (2727 metrov) ima ime še iz časov, ko je šel promet iz Salzbur¬ škega na zgornjo Mollo, kjer je bila slovenska naseljenost močna in je dolgo trajala. Od Visokih Tur je šla meja nekdanjega slo¬ venstva preko Ankogela na Nizke Ture in jim sledila nekako do ^ prehoda Radstadter Tauern. Od tod gre meja navzdol v dolino zgornje Aniže, jo preseče zahodno od Schladminga in se povzpne na nasprotni strani na Dachsteinsko pogorje. Na severni strani so Slovenci obljudili še povirje zgornje Traune okoli jezer Altaussee in Grundlsee. Od pogorja Totes Gebirge se je meja sklenjenega slovenskega ozemlja spustila v zgornjeavstrijsko alpsko predgorje. Na zgornjo Muro in Anižo so se Slovenci naselili od dveh strani: iz Koroške, največ preko prehoda pri Neumarktu, in po Muri navzgor. Prav močna je bila slovenska naseljenost v dolini Mure od Brucka do Judenburga. V okoliših Leobna, St. Michaela, Knittelfelda in Fohnsdorfa moramo iskati večjili slovenskih na¬ selitvenih jeder. Prav tako so Slovenci na gosto naselili vse stran¬ ske doline. Kjer se te razširjajo v večje kotline, nastajajo močnejše naselitvene skupine (Trofaiach, Seckau, Polž, Zeiring). Zgornja Mura je bila po Slovencih naseljena do izvirov v danes salzbur¬ škem Lungavu. Prav isto velja za vse stranske doline, ki so severno od Mure deloma širše kot dolina glavne reke. Od Ober-Wolza do Mauterndorfa se vleče na prisojni strani Nizkih Tur gosta vrsta slovenskih naselbin, ki segajo iz dolinskega dna visoko v gore. Tudi dolina Murice in pritokov kaže močno slovensko naselitev, ki se širi preko razvodja na Semmeringu tudi na severno stran in je posebno gosta v nekaterih stranskih dolinah (Tragoss, Aflenz). $ Glavni tok slovenske naselitve od zgornje Mure na zgornjo Anižo je šel iz močnega naselitvenega jedra v prostoru St. Michael —Leoben—Trofaiach ob potoku Liesing navzgor preko Schober- passa v dolino potoka Palten in z njim pod Rottenmannom dosegel dolino Aniže. Ta je naseljena po Slovencih predvsem v odseku od 64 Naselitev v novi domovini Admonta do Schladminga, slabo na južni, močneje na prisojni severni strani. Od zgornje Aniže segata dva močnejša slovenska tokova proti severu, eden gre pod Totes Gebirge v povirje iraune, drugi veže preko prelaza Pyhrn Slovence ob Aniži z onimi na zgornjeavstrijskih tleh. Celo v porečju reke Salzach na današnjih salzburških tleh najdemo v nekaterih krajevnih imenih sledove slovenske naselje¬ nosti. Vendar ta ni bila strnjena. Slovenske naselbine v teh krajih so raztresene na redko in so mogoče posledica posameznih sloven¬ skih vpadov, o katerih imamo podatke iz 7. in 8. stoletja. PANONSKO OBMOČJE. Slovenski naselitveni okoliš zase je območje, ki se ob srednji Dravi, srednji Muri in zgornji Rabi od¬ pira proti vzhodu. Ker je v rimskih časih pripadalo povečini Panoniji, ga imenujemo panonsko. V prvih stoletjih po prihodu Slovencev si ti to ozemlje dele z Obri. Slovenci so naseljeni pre¬ težno v zahodnem delu, Obri pa na vzhodu. Kaže, da je bilo Slovanov v obsežnem prostoru med izrastki Alp, Dravo in Donavo za obrskega gospostva veliko manj kot pa kasneje v dobi fran- kovske kolonizacije. Mejo med Obri in Slovenci kakor vobče naselitveno podobo tega ozemlja za starejšo dobo natančneje težko podamo, kajti obrska nadvlada, še bolj pa kasneje madžarski na¬ vali so jo hudo zabrisali. Toliko moremo reči, da se Slovenci v prvih stoletjih po naselitvi drže v glavnem nizkega gričevnatega in sredogorskega sveta, večjih ravnin, dolinskega dna ob rekah in potokih ter proti vzhodu široko odprtega ozemlja se pa izogibljejo. Na ta način so gosto naselili Haloze, južno in zahodno obrobje Dravskega polja med Ptujem in Mariborom in zahodni del Slo¬ venskih Goric, medtem ko je njihov vzhodni del, nekako od črte Ptuj — Radgona, ozemlje mlajših slovanskih kolonizacij: prve izza dobe po obrskih vojnah, druge po madžarskih navalih. Na velikih ravninah ob rekah slovenska naselitev ni bila posebno močna in je tem redkejša, čim bolj se pomikamo proti vzhodu. Osredotočena je bolj na posamezne za obrambo pripravne postojanke in okoliše, ki so bili že v predslovenski dobi gosto na¬ soljeni, kot pa na široko raztresena. Eno takih močnejših jeder Naseljenosti ob Muri, ki se navezuje na močno naselitveno in kul¬ turno središče antične dobe, moramo iskati na Lipniškem polju. Med Muro in Rabo, Rabo in Labnico in onstran Labnice v današnjem južnem Gradiščanskem se drži prvotna slovenska na- soljenost v glavnem gričevnatega sveta. Ozemlje vzhodno od Mure Jo pozorišče kasnejše močne nemške kolonizacije. 5 65 Od naselitve do devetega stoletja OBDONAVSKO OBMOČJE. V danes avstrijsko Obdonavje in sosednje alpske predele so prišli Sloveni že nekoliko desetletij pred rojaki, ki so se po letu 568 razširili v osrčju Vzhodnih Alp in na Krasu. Po smrti kralja Teodeberta je okoli leta 550 propadla fran¬ kovska oblast v Obrežnem Noriku. Severno Podonavje se je od Bavarske do Erdelja na široko odprlo vdiranju Slovenov, medtem ko so pristop v notranje Vzhodne Alpe in na Kras še do leta 568 zapirali Langobardi. Tako se je zgodilo, da so Sloveni prej kot notranje Vzhodne Alpe naselili obdonavske Alpe in Predalpe od Dunajskega lesa do reke Traune, ki se pod Linzem izliva v Donavo, pa še preko nje. Obdonavske Slovene vzhodno od reke Aniže so podvrgli Bavarci, saj so se kmalu za Sloveni razširili preko da¬ našnje zgomjeavstrijske zemlje. Ti Sloveni morajo poslej plačevati Bavarcem tribut, ohranijo pa osebno svobodo. Reka Aniža postane v spodnjem toku meja med Bavarsko in slovensko-obrsko zemljo. Šele uspehi Karlovih obrskih vojn so premaknili mejnike od Aniže daleč na vzhod. Naselitev Slovenov v Obdonavju je kaj neenakomerna. Slo¬ veni so naseljeni v večjih ali manjših otokih, med njimi je ostalo še mnogo starega romanskega in romaniziranega prebivalstva, na¬ selilo pa se je tudi kmalu mnogo bavarskega. Večjemu številu naselbin moremo slediti v okrajih, ki jih je kulturno preželo že predslovensko prebivalstvo, ter v območju starih rimskih cesta, ki so prav tako tukaj kot drugod na slovenskih tleh dober kažipot naseljevanju naših prednikov. Ne manjka pa jih tudi v na novo izkrčenem ozemlju, kjer se omenjajo Sloveni kot gozdni delavci. Na današnjih zgornjeavstrijskih tleh so se Sloveni že v soraz- meroma zgodnjem času naselili med rekama Anižo in Trauno, tako da se neki tamošnji okraj v 9. stoletju imenuje celo »kraj Slovenov« (pars Sclavanorum). Mnogo Slovenov je bilo v tako imenovanem »MiiElvieHefVl^čfho od Donave, med rečicama Muhi in Naarn. V smeri proti jugu gre pas močnejše slovenske naselitve ob reki Steyr navzgor. Preko te, njenega pritoka Teichelbacha in prelaza Pylirn je zgornjeavstrijsko slovensko ozemlje povezano s slovensko naseljenostjo ob zgornji Aniži. Gosto in strnjeno naseljene sloven¬ ske naselbine se nehajo proti zahodu približno na črti Trauna— Donava—rečica Muhi in ob njej navzgor proti severu. Ob tej se vrste posebno na gosto imena vrhov, gora in krajev, ki so sestav¬ ljena 2^Vwi n tako kaže joj da se je ob njej za Bavarca začela bolj strnjena zemlja Vindov-Slovenov (n. pr. Ploclnvindhag, Wind- feld, Windberg, Windischdorf itd.). Pa še preko Traune do Inna in tudi onstran te reke, daleč v bavarski zemlji, najdemo imena 66 Naselitev v novi domovini krajev, ki so očitno slovanska ali vsaj govore o nekdanjih slovan¬ skih prebivalcih. Vendar niso teh krajev naselili Slovani sami, marveč so prejkone Bavarci pošiljali sem nesvobodne Slovane kot gozdne in poljske delavce, povečini ujetnike iz vojn karolinške dobe. Niso pa ti Slovani, naseljeni sredi bavarske zemlje, le pri¬ padniki Južnih Slovanov, marveč tudi slovanskih plemen na severu, od katerih so Nemci nekatere tudi imenovali Vinde. na Zgornjem Koroškem (mesto ST. PETER IM IIOLZ antične Teurnije in prve Zgornjem Koroškem) krščanske cerkve med Slovenci na Posebno goste pa slovanske naselbine na današnjih zgornje- avstrijskih tleh tudi na desni strani Traune niso bile. Le po ne¬ katerih krajih so bili Sloveni nasproti preostalemu romanskemu in pa germanskemu prebivalstvu v večini. Krajevna imena, ki so v zvezi z besedo »Bavarec« (Baierberg, Baiereck in podobna), ka¬ žejo, da so bili tamkaj Bavarci nasproti obdajajočim jim Slovenom v manjšini. Ali takih krajev ni mnogo. Večinoma so .Sloveni v manjšini nasproti drugorodnemu prebivalstvu, ki živi po svojih dom ač ih obič ajih, navadah in pravnih uredbah ločeno od sosedov. Podobniki so se te ločenosti in posebnega položaja slovenskega živTja zavedali in ga točno razlikovali v listinah. Sloveni med Anižo in Trauno, ki jih je ob ustanovitvi leta 777 dobil v last samostan Kremsmiinster, se glede narodnostne pripadnosti nava- 67 Od naselitve do devetega stoletja jajo s posebnim poudarkom. Leta 827 je bil v bližini današnjega Linza sodni zbor in določal mejo med cerkvijo v Buclienau in -pzemljem Slovenov; tedaj se ti kot izvedenci in priče strogo ločijo od navzočih Bavarcev. Če so Sloveni predmet darovnice, so ozna¬ čeni; to priča, da je bila pripadnost k slovenskemu rodu v 8. do 10. stoletju na današnjih zgornjeavstrijskih tleh v mnogih krajih izjema in posebnost. Iz prvih let 10. stoletja nam je ohranjena uredba, ki urejuje trgovski promet med bavarskimi in vzhodnimi zemljami. Ta listina, po kraju Raffelstatten pod Linzem, kjer je bila zapisana, imenovana raffelstattenska carinska uredba, še vedno strogo loči med avarci in domačimi Slovani, te pa zopet točno od tujih Slovanov, ki stanujejo izven bavarske zemlje in so z njo le v trgovskih zvezah. Na ozemlju današnje Nižje Avstrije se naselitvene razmere Slovenov v nekem oziru razliku jejo od onih zahodno od reke Aniže. Tu Sloveni do. 9 . stoletja niso pomešani z Bavarci, marveč ločeno naseljeni poleg še preostalega romanskega in romaniziranega pre¬ bivalstva ter obrskih selišč. Bavarci začno to ozemlje naseljevati šele v 9. stoletju po končanih obrskih vojnah. Slovenska naselitev med Anižo in Dunajskim lesom ni bila posebno močna. Večjih ravnin ob rekah in visokih gora se Sloveni izogibljejo. Najbolj se drže sredogorskega in gričevnatega sveta med ravnino in visokimi gorami, zlasti tam, kjer izstopajo reke iz teh v položnejši svet. Ob nekaterih rekah prodrejo Sloveni nekoliko globlje v gore, nikjer pa ne druži slovenskih naselbin na današnjih nižjeavstrijskih tleh z onimi v notranjosti Vzhodnih Alp tako močan pas slovenskih naselbin, kot smo mu sledili v Zgornji Avstriji ob nekdanji rimski cesti, ki je vodila preko prelaza Phyrn v dolino zgornje Aniže. Širok, z gozdovi pokrit in skoraj neposeljen pas od prelaza Phyrn do Semmeringa loči podonavske Slovene od karantanskih. Noriško Podonavje je bilo v rimski dobi intenzivno kultivirana in naseljena zemlja. Vrsta rimskih kastelov je varovala ob Donavi severno mejo cesarstva in številne naselbine so še dolgo zatočišče starega prebivalstva. 1 Zato se čudimo, da niso Sloveni kot drugod, kjer so prodrli na ozemlje nekdanjega rimskega gospostva, s šte¬ vilno naselitvijo obljudili že bogato kultivirano zemljo. Vzrok, da tega v Podonavju niso storili, je iskati v položaju ozemlja, ki je bilo stalno odprto obrskim navalom in predstavljalo veliko vdorno pot proti zahodu. Ni naključje, da najdemo, kolikor je bilo na današnjih nižjeavstrijskih tleh slovenskih naselbin, povečini skoraj vse stran od velikih obrskih vpadnih cesta. 68 Naselitev v novi domovini Po političnih gospodarjih se dežela vzhodno od Aniže imenuje Avarija, po prebivalcih Slovenili tudi Slovenija. Kakor onstran Aniže so tudi tostran reke Bavarci imenovali Slovene \inde. Prav s tega ozemlja, iz okolice današnjega Melka ob Donavi, nam je izpričan najstarejši zapisan dokaz označbe Vindi za Slovene (832, -Uuinadcs«). Po Vindih so tudi tostran Aniže imenovali Nemci številne kraje, kjer so bivali sredi med nemškimi prišleki še Slo¬ veni (n. pr. Winden, Windischendorf, Windberg itd.). Tudi na sever od Donave segajo slovenske naselbine. Od reke Naarn pa do reke Krems slede Donavi redko sejane in v dolgem pasu. Velik gozd, nekdaj mnogo večji kot danes, je med Donavo in Kampom ločil naselbine slovanskih rodov ob Donavi od Slo¬ vanov severno od njega. Tam pa, kjer Donava iz soteske Wach.au priteče pri Kremsu v široko in odprto polje, so se pomaknile na¬ selbine obdonavskih Slovanov v bližino slovanskih na severu. Med 1 ullnom in Bratislavo je Velikomoravska država mejila na Donavo. V zahodnem delu Dunajske kotline so prislonjene slovenske naselbine na rob takrat še zelo obsežnega Dunajskega gozda. Danes pri Nemcih navadno označbo za Dunaj so prevzeli Slovani po vsej verjetnosti od antičnega naziva V indobona in jo v obliki -AVcnia sporočeni prvič leta 881, posredovali Nemcem. Notra¬ njosti Dunajskega gozda in njegovih podaljškov proti jugu in jugozahodu Sloveni skoroda niso naselili. Prav tako so se izogibali velike ravnine, ki se od obronkov Dunajskega gozda širi proti vzhodu. Ta je bila v oblasti obrskili krdel, a med njimi za večje in trajnejše slovenske naselbine ni bilo ugodno mesto. Sorazmerno uročna slovenska naselitev okoli Semmeringa ob današnji avstrij- sko-štajerski meji pa že spada v območje, ki obsega naselitev do¬ line Murice in sosednjih predelov. ZNAČAJ, OBSEG IN KRAJ SLOVENSKE NASELITVE. Za razlago značaja, obsega in kraja slovenske naselitve je važna cela vrsta vprašanj. Eno glavnih je, kje se je pred slovensko naselitvijo in °b njej razprostiral gozd, kje ga ni bilo, kje so bila tla zamočvir¬ jena, kje suha in za naselitev ugodna; važno je tudi vprašanje, kje je kakovost plodne zemlje in voda ustvarjala pogoje naselitve, Jzrabo zemlje in s tem omogočala človeku življenje, kje se je širila tako imenovana kulturna pokrajina, to je, kje so bili najprej kul¬ tivirani predeli neke dežele. To so splošni razlogi, ki prihajajo pri "vsaki kolonizaciji v poštev. Za zgodovino slovenske naselitve pa je še en izsledek zgodo¬ vinskega značaja posebno važen. Če vzamemo arheološko karto, 69 Od naselitve do devetega stoletja T ki riše najdišča, stavbe, selišča, pota itd. iz dobe pred prihodom Slovencev in jo primerjamo s tisto, ki nam kaže obseg starejše slovenske naselitve, ugotovimo sledeče: naselitvena in kulturna pokrajina, ki nam jo ponazoruje arheološka karta predslovenske dobe, se navadno presenetljivo krije z obsegom starejšega sloven¬ skega naselitvenega~območja. Ali z drugimi besedami: Slovenec se je naselil prvenstveno tja, kjer je našel že za kulturo pridobljeno zemljo, odprt, močno iztrebljen ali pa z gozdom le slabo zarasel svet. Slovenec se je prvenstveno naselil na ozemlje, ki jo je kulturi tal pridobil že njegov prednik. Te vrste kontinuiteto, kontinuiteto naselitve kulturne pokrajine, ne pa kontinuiteto naseljencev, lahko na Slovenskem zasledujemo daleč nazaj, v nekaterih predelih noter do dobe železa. Pri tem gre celo večja vloga predrimski kot rimski dobi. Stara pota, po katerih so se na Slovenskem že pred Rimljani naseljevala, pomikala in trgovala ljudstva, so tudi pota slovenskih kolonizacijskih tokov. Umetne ceste, ki so jih Rimljani iz vojaških razlogov zgradili skozi gozdove, stopajo kot kažipota slovenske kolonizacije v ozadje pred še starejšimi poti, ki so jih ubirala stara ljudstva ne toliko iz vojaških, kot iz selitvenih in trgovsko-promet- nih razlogov. Veliki gozdovi marsikje usmerjajo slovenska koloni¬ zacijska območja; kot že njegov prednik, predslovenski človek, tudi Slovenec vanje spočetka ni rad prodiral. Ogiblje se jih prav tako kot zamočvirjenih dolinskih tal, sovražnemu vdoru ter pre¬ hodu lahko pristopnih ravnin in seveda nepristopnemu gorskemu svetu. Naselil pa se je zlasti rad tja, kjer je našel že od prej za kulturo tal pridobljeno zemljo, sledil je potom prometa in premi¬ kanja prejšnjih dob, iskal strateško važne točke in si izbiral oko¬ liše, v katerih je živel že predslovenski prebivalec. Zgodovinarji so nekolikokrat obravnavali vprašanje, kaj so Slovenci prvenstveno naselili, ali gore in hribe ali ravninski svet. Na to vprašanje smo že odgovorili: predele, ki so bili že od poprej kulturi pridobljeni ali vobče za obnovo gospodarske kulture pri¬ kladni. Po prirodi zemlje pa so to bili: prvenstveno nižje gričevje in hribovje, pri tem pretežno prisojni položaji; visoko v hribe in gozd prvotna slovenska kolonizacija ne gre. Ozemlje starejšega slovenskega kolonista v glavnem niso široka dolinska, večkrat za¬ močvirjena tla, odprte ravnine in osojni položaji, pač pa pasovi in predeli ob robu ravnin in dolinskih tal, prisojne lege in tudi široko odprte kraške planote, seveda povsod, kjer je-tako naselitev omogočala priroda zemlje. 70 Naselitev v novi domovini ROMANI. DEDIŠČINA ANTIKE. Slovenci so se podobno kot Slo¬ vani vobče širili in naselili v sorazmerno kratkem času. Ni naloga te knjige, da bi globlje raziskovala, zakaj se je to tako naglo in na zelo obsežnem prostoru zgodilo, zlasti ko je bil ta že vsaj eksten¬ zivno naseljen. Zdi se, da bomo morali bolj kot doslej navajati za vzrok asimilacijsko silo Slovencev, saj so vsrkali prebivalstvo, na¬ stanjeno v svojem naselitvenem območju pred prihodom in ob njem. Kajti Slovani, ki so naselili Vzhodne Alpe in Kras, niso našli ob prihodu te pokrajine neobljudene. Od starega prebivalstva so ostali še bolj ali manj številni deli. Bili so to ali potomci nekdanjih Rimljanov, Romani, in govorili že hudo izkvarjeni latinski jezik ali pa tudi starejše prebivalstvo keltskega in ilirskega izvora, ki se je sporazumevalo deloma po latinsko, deloma pa verjetno še v do¬ mači govorici. Mogoče je bil tukaj tudi kak drobec tistih Germanov, ki so 2 >red Slovenci nekolikokrat bežno prešli ali pa mimogrede imeli v svoji oblasti del kasnejše slovenske zemlje. Na Romane so naleteli naši predniki zlasti v mestnih našel- kinah, kolikor jih je burne čase barbarskih vpadov vobče preži¬ velo; nekatera njihova imena so prevzeli Slovenci; še več pa so naleteli nanje v utrjenih postojankah izven mest, ki zlasti od ?. sto¬ letja dalje jmstajajo iz začasnih zatočišč v sili trajna naselja sta¬ rega in preostalega prebivalstva, tako mestnega kot podeželskega. Na Slovenskem so take postojanke bile na primer na 1 rebincu pri dolenjski Mirni, na Ritniku blizu Celja, v Tinju pri Žusmu in v Vranjem pri Sevnici. Naši predniki niso ob prihodu pri poimenovanju delali razlike med vsemi temi preostalimi ljudstvi in njihovimi drobci. Imenovali so jih prav tako kot nove romanske sosede v Istri in Furlaniji takrat, kasneje in še danes, s skupnim imenom \ lahi ali Lahi. Označbo so prevzeli Slovani in z njimi Slovenci od Germanov; ti so Romana in prebivalca rimske države vobče imenovali Valh. Na le nekdanje Valhe, Vlahe in Lahe med nami spominja še do današ¬ njega dne vrsta krajevnih imen, od katerih naj navedem nekatera no današnjem slovenskem ozemlju: Lahovče pri Cerkljah na Go¬ renjskem, Laška vas (nemško nekdaj Welisclidorf) pri Celju, La- hovšče pri Ajdovščini, Vašinje (iz Lašinje) pri Velikovcu (nemško Wallersberg) in Laško ob Savinji. Skoraj pri vseh teh in še drugih krajih, ki se imenujejo po Lahih, potrjujejo tudi najdbe, izročilo in dokazane oziroma v ruševinah ohranjene predslovenske nasel¬ bine na tistem mestu ali v bližini, da so Slovenci naleteli še na staro prebivalstvo, v čigar soseščini so se naselili. Na ozemlju, ki postaja °d konca 6. stoletja slovensko, niso bili preostanki starega prebi- 71 Od naselitve do devetega stoletja valstva povsod enako močni. V Podonavju so bili Vlahi med Slo¬ venci in v slovenski soseščini številnejši zlasti na današnjih zgor- njeavstrijskih tleh. V južnem delu Gradiščanskega so se v skritih gorskih dolinah obdržali Romani globoko noter v srednji vek. Manj jih je bilo na današnjih zgornjestajerskih tleh, saj v antiki vobče niso bila posebno gosto naseljena. Na Koroškem in v drugih bolj goratih pokrajinah se je staro prebivalstvo ohranilo najdlje v od¬ ročnih, od velikega prometa vstran ležečih dolinah, vanje se je za¬ teklo pred slovenskimi in obrskimi vpadniki ali so ga pa ti tjakaj pregnali. Na Krasu, ob Soči in Nadiži je bilo ob slovenskem prihodu starega prebivalstva še primeroma več. Na splošno pa teh Vlahov na slovenskem ozemlju ni ostalo veliko. Romani in romanizirani prebivalci so se pred prodirajočimi Slovenci zgoščevali in ohranjevali v večjem številu tostran, deloma onstran črte, ki je od konca 6. stoletja dalje vezala med Jadranom in Donavo skrajne točke slovenske strnjene razširja ve v zahodno smer. Ta pas zajema tostran te črte Slovensko Primorje, zahodni del Ziljske doline, zgornjo dolino in povirje Drave in del današnje Zgornje Avstrije. V še večjem številu pa so se onstran omenjene črte med Jadranom in zgornjeavstrijsko Donavo obdržali in zgo¬ stili Romani, umikajoči se pred Slovani. Zgostitev Romanov v po¬ sebno etnično skupino Furlanov tik ob zahodni slovenski meji, močne romanske postojanke v tirolskih in salzburških Alpah pa na današnjem Zgornjem Avstrijskem se dajo lepo razložiti iz teh romanskih beguncev s slovenskega ozemlja; ti so se ustavili in zgostili v močnejšem številu tam, kamor za njimi pritiskajoči Slo¬ venec ni več v strnjenem obsegu prodrl. Vpliva staroprebivalcev na duhovno in telesno strukturo slo¬ venskih doseljencev ne smemo podcenjevati pa tudi ne precenje¬ vati. Posredovali so jim mnogotere pridobitve materialne kulture. V planšarstvu, rudarstvu in obrti so se mogli JSlovčnei od starega prebivalstva marsikaj naučiti. Najdbe v staroslovenskih grobovih iz 7., 8. in 9. stoletja nam pogostokrat kažejo, kako so se izdelki obrti oblikovno v mnogih primerih naslonili na poznoantično tra¬ dicijo, kako so Slovenci, pač s posredovanjem staroprebivalcev ali pa sami, od nje jemali in pod njenim vplivom oblikovali nakit, orožje in orodje. Preostalo stavo prebivalstvo je Slovencem posredovalo tudi svoja imena za gore, vode in kraje. Skoraj vse večje slovenske reke imajo ime prevzeto od predslovenskega prebivalstva in iz njegove govorice (Savus — Sava, Dravus — Drava, Aesontius — Soča, Ara- bone — Raba, Corca — Kokra, Corcoras — Krka, Colapis — Kolpa, 72 Naselitev v novi domovini KNEŽJI KAMEN Nekdaj na prostem pri Krnskem gradu na Koroškem, danes v veži Deželnega muzeja v Celovcu Glina, Zilja, Mura). Manj krajev je ohranilo v slovenščini stari naziv (Poetovio — Ptuj, Celeia — Celje, Juenna — Juna ali Junska dolina, Bilachinium — Beljak, Carnium — Kranj, Longaticum Logatec, Meclaria — Meglarje, Tergeste — Trst, Atrans — Trojane). Od imen nekaterih celo večjih krajev pa ni sledu v slovenskem krajevnem imenoslovju (primerjaj Emona, Neviodunum, Colatio). 73 Od naselitve do devetega stoletja V Nekatera slovenska imena so prevod antičnih (Peč, južno od Go¬ rice — Ad Fornulos, Hrušica — Ad Pirum). Mesta so propadla, razen tistih v Istri, ki so bila ob prihodu Slovencev pod bizantin¬ skim gospostvom. Julijske Alpe in Kras pozna že antika. V de¬ želnih imenih Koroško, Kranjsko in Istra tičijo označbe predslo- venske dobe. Mnogo je na Slovenskem imen krajev, voda in gora, ki se iz slovenščine ne dajo razložiti in so jih mogli Slovencem posredovati preostali staroselci. Mesta starih selišč, na katera so prihajajoči Slovenci zaradi preostalih zidin postali posebno pozorni, so imenovali mirje, mi- rišče ali podobno (mir zid). Mnoge ostanke starih obrambnih na¬ prav, ki so jih deloma sami prevzeli in uporabljali, imenujejo gradišče, gradina in podobno, pa tudi kostel, to je iz latinskega castellum, medtem ko pomenja gradeč prvenstveno utrjeno posto¬ janko staroslovenske dobe. Številni taki gradci nastanejo na mestu, v bližini ali ob predslovenskih gradiščih. Kasneje so tudi nekateri gradovi fevdalne dobe in nekatera mesta, nastala ob vaseh ali ob gradiščih, prevzela ime Gradišče (Ljubljana, Brežice, Radovljica). Slovenci so se sprva radi naseljevali v območju in v prostornin- skem okolišu predslovenskih gradišč. Marsikje se je do meja, do katerih segajo območja gradišč, razprostrla tudi slovenska koloni¬ zacija starejše dobe in marsikje obdajajo venci starih gradišč sta¬ rejša slovenska naselitvena območja, ki so po obsegu mogla biti večje župe. Kraji ob razmeroma dobro ohranjenih in tlakovanih rimskih cestah dobe imena kot Cesta, Ceste ali Tlake. Starino kraja, ki sega po kontinuiteti pogostokrat še v dobo predslovenske naselitve, označuje neredkokrat pridevek »stari« (Stari trg, Stara vas, Staro mesto). Že v času, ko so Slovenci bili kristjani, dobe selišča ali ostanki nekdanjega starega »ajdovskega« prebivalstva pridevek ali označbo »ajdovski« (Ajdovščina, Ajdovski gradeč). Na taka »aj¬ dovska« mesta je Slovenec — že kristjan — rad postavljal cerkve, posvečene sv. Juriju, sv. Mihaelu ali sv. Marjeti, na Primorskem pa sv. Sacerbu (nastalo iz »sanctus Servulus«), saj so vsi ti veljali kot zmagovalci nad »ajdovskim« zmajem. SLOVENSKO OZEMLJE OB NASELITVI IN DANES. Ozemlje, ki so ga Slovenci v 6. in 7. stoletju prostorninsko zasegli in naselili, je bilo prav obsežno. Povečini pa ni bilo na gosto naseljeno. Po nekaterih krajih je še prebivalo predslovensko prebivalstvo, mnogi predeli pa so bili še povsem nenaseljeni. / Če prenesemo obseg starejše slovenske naselitve na zemljevid, nam pokaže, da je bila ta soraz- 74 Od naselitve do devetega stoletja merno najbolj gosta na ozemlju, kjer še danes prebivajo Slovenci, čeprav so tudi tukaj široki, še danes obstoječi ali pa pozneje iz- krčeni gozdni in gorski pasovi delili posamezna naselitvena ob¬ močja. Na splošno je bil svet, ki je danes povečini nemški, po Slovencih v manjši meri naseljen kot ozemlje, na katerem prebivajo Slovenci še danes. Slovenstvo pa je v danes nemških predelih se¬ galo že v zelo zgodnji dobi daleč onstran meja, kjer danes prene¬ hava slovenska govorica. Pred 1200 leti se omenja meja Slovencev blizu izvirov reke Drave, danes se začenjajo Slovenci ob tej reki pri Beljaku, ta pa je več kot 100 kilometrov oddaljen od nekdanje slovenske meje, če merimo oddaljenost po zračni črti. Pred 1200 leti se omenjajo Slovani blizu današnjega Linza na Zgornjem Avstrij¬ skem; zračna črta od tam pa do Celovca, kjer se danes začenja slovenska govorica, meri skoraj 200 kilometrov. Slovenci so torej v stoletjih izgubili veliko zemlje. Nekdanje slovenske meje na severu in severozahodu so od današnjih severnih slovenskih meja oddaljene za stotine kilometrov. Zakaj se je toliko slovenskega etničnega ozemlja izgubilo? Odgovor na to vprašanje nam daje poglavje naše zgodovine, ki ima naslov germanizacija slovenske zemlje. Po prostoru zavzeto slovensko naselitveno ozemlje v 9. stoletju, ko je bilo slovensko šir¬ jenje največje, cenim na približno 70.000 kvadratnih kilometrov. Pri tem računu upoštevam na zahodu ozemlje do Furlanske rav¬ nine, Karnskih Alp, izvirov Drave, Visokih Tur, Dachsteina in reke Traune, na severu kot mejo Donavo do Dunajske kotline, na vzhodu zahodni del nekdanje Pribinove in Kocljeve kneževine, na jugovzhodu in jugu pa črto, ki je danes meja med Hrvati in Slo¬ venci. Obseg okoli 70.000 kvadratnih kilometrov je manjši od po¬ vršine Ljudske republike Srbije (88.563 kvadratnih kilometrov, z Vojvodino in Kosmetom), večji pa od površine današnje Ljudske republike Hrvatske (66.280 kvadratnih kilometrov). Danes meri ozemlje, na katerem prebivajo Slovenci v strnjenem obsegu, okoli 24.000 kvadratnih kilometrov. Obračun glede slovenske zemlje v enem tisočletju njene zgodovine, od 9. do 19. stoletja, se torej glasi: izguba okoli 46.000 kvadratnih kilometrov ali drugače povedano: danes prebiva Slovenec na ozemlju, ki je približno le ena tretjina^ površine, na kateri se je pred tisoč leti na široko razprostrl. Pri tem pa moramo znova poudariti, da ni bilo, zlasti ne ozemlje, ki je bilo kasneje ponemčeno, povsod gosto naseljeno, da so se zlasti preko njega razprostirala visoka neobljudena gorovja in obsežno go- zdovje. Tudi gostota prebivalstva od daleč ni bila taka, kot je dandanes. 76 f Država karantanskih Slovencev DRŽAVA KARANTANSKIH SLOVENCEV SAMO IN NJEGOVA PLEMENSKA ZVEZA. V prvi polovici 7. stoletja je nastala slovenska karantanska kneževina s knezom na čelu. Za to so bili odločilni pogoji družbenega razvoja v zvezi z zunanjimi dogodki. V tretjem desetletju 7. stoletja se je razmerje Obrov do Slo¬ vanov temeljito spremenilo. To je povzročila vrsta dogodkov. V za¬ četku dvajsetih let 7. stoletja se kopičijo pojavi, ki kažejo na večjo aktivnost med ljudstvi od rek Saale in Labe na severu pa do Fur¬ lanije na jugu. 'V to gibanje so kmalu pritegnjeni Slovenci v Vzhodnih Alpah. Na severu je bil ,odločilnega pomena nastop Sama; o njem pravi vir, da je bil po poreklu frankovski trgovec. Samo je leta 623 stopil na čelo dela severnih Slovanov, ki so se že upirali svojim obrskim tlačiteljem, jih osvobodil obrskega jarma, uredil močno zvezo slovanskih plemen in njene meje kmalu raz¬ širil tudi preko Slovencev v osrčju Vzhodnih Alp. Ti so takrat, ko so se Slovani na severu že osvobojevali obrskega gospostva, še vedno ječali pod obrskim jarmom in vrhu tega imeli opravka s svojimi langobardskimi in bavarskimi sosedi. Prvi so vdrli celo v območje slovenske naselitve v zgornjem Podravju in zavzeli okoli leta 625 »okraj Slovencev, ki se Zilja imenuje«, vse do kraja, zva- nega Meglarje (pri današnjem Podkloštru). Preko sto let je nato zgornja in srednja Ziljska dolina ostala v langobardski oblasti. Se huje kot osvoboditev dela Slovanov pod vodstvom Sama izpod oblasti Obrov je le-te zadel leta 626 velik poraz pri obleganju -Carigrada. Mogočna obrska sila je tam utrpela hud udarec in moč Obrov je odslej padala. Slovanska plemena na Balkanu in v Podo¬ navju so se takrat oddahnila in se po vrsti začela osvobojevati. Brez dvoma je poraz Obrov pred Carigradom ojačil tvorbo, ki jo je Samo — zdi se, da kmalu po tem letu — v obliki plemenske zveze razširil 626 tudi preko Slovencev. Iz pičlili podatkov o tisti dobi moremo vendarle razločiti obrise slovanske plemenske zveze, ■— ki sega najmanj od Labe pa do zgornje Drave in Save ter do fur¬ lanskih meja in ki je za nekaj desetletij postala mogočna obrambna zapora proti Obrom na vzhodu in Germanom na zahodu. Samova plemenska zveza je postala tako mogočna, da so jo začeli upoštevati in se je bati tudi njeni germanski sosedje na za¬ hodu, Langobardi, Bavarci, Franki in drugi. Slovencem se očividno ni posrečilo, da bi bili Langobardom zopet vzeli Ziljo, pač pa se naši predniki, sedaj že združeni, kakor kaže, v veliko Samovo zvezo, vojskujejo na lastno pest z Bavarci in jih premagajo okoli 77 Od naselitve do devetega stoletja leta 626—629 pri starem Aguntu (blizu današnjega Lienza v zgornji dolini Drave). O kaki pomoči, ki bi jo to pot nudili Slovencem Obri, kakor nekaj desetletij poprej, ni govora. Z zmago pri Aguntu so pomaknili Slovenci meje prav do izvirov reke Drave in postali Bavarcem nevaren sosed. Bavarci naravnost prosijo frankovskega kralja, naj jim zavaruje hrbet pred vzhodnimi ljudstvi in podjarmi Obre, Slovane in druga ljudstva noter do meja bizantinskega ce¬ sarstva. Ta prošnja je prišla prav Frankom in njihovemu kralju Dagobertu, ker je z veliko akcijo germanskih ljudstev hotel raz¬ širiti frankovske meje preko nevarne Samove zveze in preko obrske zemlje, needine v notranjosti in strte po carigrajskem po¬ razu. Še celo cerkev naj bi pomagala frankovskim načrtom, to pa ni čudno, kajti duhovnik in vojaški osvajalec sta takrat opravljala pogostokrat vzajemen posel. Misijonska akcija sv. Amanda, prvo znano poročilo o širjenju krščanske vex*e med Slovenci, se je pone¬ srečila. Prekinil ali onemogočil jo je pač poraz, ki ga je doživela germanska zveza. Šele dobrih sto let kasneje je hkrati s političnim in vojnim uspehom Nemcev moglo pridobiti krščanstvo med Slo¬ venci trdnejša tla. Leta 631 je izbruhnila velika vojna med slovansko in ger¬ mansko zvezo. Alamani in Langobardi so sicer pre magal LSIovane, ali odločilno ni bilo to, marveč tridnevna bitka priC\ ¥ogast isburgu (pri Kadahu na severozahodnem Češkem?); tam se je merila glavna slovanska vojska s frankovsko pod vodstvom kralja Dagoberta in jo silovito porazila. Slovanska zmaga pri Wogastisburgu je zago¬ tovila nadaljnji obstoje Samove zveze in ji omogočila še večji raz¬ mah, obenem z njo pa tudi utrdila njeno zaveznico, mlado slo¬ vensko kneževino v Karantaniji. KARANTANSKA KNEŽEVINA, KNEZ, PRVAKI, NESVOBODNI. Ne¬ dvomno obstoji od Samove dobe dalje slovenska kneževina v Ka¬ rantaniji. O njej sicer ne vemo mnogo, vendar lahko za gotovo rečemo, da je bila od obrske oblasti neodvisna, v svoji notranjosti svobodna tvorba, ki ji vključitev v Samovo plemensko zvezo daje odporno moč proti osvajalnim podvigom Germanov na zahodu po eni strani, po drugi pa proti ohrski, čeprav zmanjšani sili na vzhodu. Istočasni družbeni razvoj med Slovenci je iznad množice svobodnih dvigal do večje veljave prvake v deželi in med njimi tudi kneza, zato je pripomogel, da je ta z vključitvijo in nasloni¬ tvijo na Samovo plemensko zvezo mogel priti do oblasti v deželi. Pod enakimi družbenimi pogoji je pa seveda nastala tudi tvorba, ki ji je bil Samo na čelu. 78 VOJVODSKI STOL NA GOSPOSVETSKEM POLJU Od naselitve do devetega stoletja Karantanska kneževina ne obsega vseh Slovencev, marveč le župe karantanskih Slovencev v osrčju AIp./Na čelu ji je knez. Ne vemo, kako so ga Slovenci z domačim imenom imenovali — mogoče vojvoda, verjetneje knez. Vojvoda bi se po imenu ujemalo z latin¬ skim »dux«, kakor ga imenujejo tuji viri; knez pa je bil za Slovence tudi kasnejši nemški naslednik karantanskega vojvode, frankovski grof^(comes). Karantanski knez je imel po vsej verjetnosti sedež na Gosposvetskem polju pri današnjem Krnskem gradu (Karnburg). Tu, kjer se kasneje nahaja tudi sedež nemškega upravnika v Karan¬ taniji, je stol ov al prejkone slovenski knez. V tem okolišu, ki je bil eno najmočnejših koroško-slovenskih naselitvenih jeder, je mimo političnega s krščanstvom nastalo kasneje tudi cerkveno središče dežele (cerkev Gospe Svete, sedež pokrajinskega škofa). Kako je karantanski knez prišel do oblasti nad slovenskimi rodovi v Karantaniji, ne moremo točno povedati. Domnevati pa smemo, da so prvenstveno vodstvo, zmožnosti in zasluge pri zavoje- vanju in vojnih podvigih pripomogle, da so si Karantanci enega svojih prvakov izbrali in postavili za poglavarja. Kakšen obseg in značaj je imela v podrobnostih oblast karantanskega kneza, je težko reči. Gotovo je, da so si sredi 8. stoletja sledili v dednem nasledstvu člani istega rodu. Pa ne samo knez kot prvi med prvimi, tudi iz široke plasti svo¬ bodnih se začenjajo i zločeva ti posamezniki in bi jih mogli imeno¬ vati »plemi če« med Slovenci. Člane knežje rodbine v Karantaniji in njihovo bližjo okolico ali družino, vplivne in premožne plemenske in župne poglavarje, kasneje tudi bližjo okolico panonskih knezov Pribine in Koclja, moremo šteti med take staroslovenske »plemiče« ali prvake (prin- cipes), kakor jih omenjajo med karantanskimi Slovenci viri fran¬ kovske dobe. Položaji, ki so bili povezani s pravico ali priliko pridobivati večje imetje od ostalih, premoženje, sužnje in plen ob vojnih pohodih pa zemljiško posest, so — enako kot kneza — posa¬ meznike med svobodnimi dvigali nad ostale in ustvarjali »plemiče« in s tem premoženjske in družbene neenakosti. Tako so usmerjali tudi Slovence v razvoj, ki bi ga mogli označiti kot začetno pot v fevdalni red in fevdalno družbo, in to že v času pred nemško zavlado. Bili so pa že tudi pred zavlado Nemcev nekateri med Slovenci po svojem družbenem položaju drugim podrejeni, nesvobodni. Med sužnje in vobče nesvobodne je nedvomno prešel vsaj del starega prebivalstva, ki so nanj Slovenci ob svojem prihodu v novo domo¬ vino naleteli in mu v večji ali manjši meri odvzeli svobodo. To 80 Država karantanskih Slovencev predslovensko prebivalstvo je bilo krščanske vere, zato pomeni še danes ponekod beseda krščenica deklo. Vojni ujetniki, dalje Slo¬ venci, ki so kakorkoli izgubili svobodo, in kupljeni sužnji so tvorili prav tako del staroslovenskih nesvobodnih ljudi v časih že pred Nemci. Vendar položaja sužnjev pri Slovencih ne gre primerjati s položajem sužnja v starem veku, ko je bil ta bolj gospodarjeva stvar kot človek. Staroslovenski suženj je bil član družine; odnos sužnja do gospodarja imenujemo patriarhalno suženjstvo. SLOVENCI, OBRI IN FURLANI. Prvi po imenu znani knez karan¬ tanskih Slovencev je Valuk (Wallucus dux), omenja se v začetku 30ih let 7. stoletja. Da je bila njegova kneževina neodvisna od obr- skih in germanskih sosedov, kaže to, da išče v slovenski krajini kneza Valuka pribežališče bolgarski knez Alciok s sedem sto Bol¬ gari. Ti so se sprli z Obri v Panoniji in so od tod pregnani iskali najprej zavetja pri Frankih, nato pa pri Slovencih. Tudi Arnefrit, sin furlanskega vojvode Lupa, išče politično zatočišče med karan¬ tanskimi Slovenci in si hoče celo z njihovo pomočjo priboriti fur¬ lansko vojvodstvo, kar se mu pa ne posreči. Vse to bi ne bilo mogoče, ako bi del Slovencev takrat ne bil samostojen. Pred Obri so imeli Slovenci v Karantaniji in na poteh med Panonijo in Furlanijo zaenkrat mir. Obrska sila, ki jo v notranjosti razjedajo trenja in boji, je oslabljena. Slovensko kneževino ščiti predvsem zveza s Samovo državo. Dokler živi Samo, ni slišati o obrskih napadih na slovensko zemljo ali pa o pohodih Obrov v Italijo. Ker so vodili ti preko slovenske zemlje ob stari cesti Pano- -— nija — Italija, smemo sklepati, da so se za Samove dobe otresli tudi Slovenci ob Savinji in Savi obrske nadoblasti. Kakor hitro je pa Samo umrl (658) in je po njegovi smrti njegova plemenska zveza razpadla, začno zopet Obri s pohodi preko slovenske zemlje v Ita¬ lijo oziroma v Furlanijo. Kolikor vemo, so po Samovi smrti Obri prvič navalili verjetno leta 664. S ponovnimi obrskimi pohodi se pa sprožijo tudi samostojni slovenski sunki proti Furlaniji, ki imajo deloma kolonizatorično- osvajalni, deloma pa samo plenilni značaj. V dobo prvega velikega obrskega vpada po Samovi smrti spada tudi prvi znani slovenski naval proti glavnemu mestu Furlanije, Čedadu; Slovenci so se ga hoteli polastiti, toda so jih Langobardi pri Briščah ob mostu čez — reko Nadižo premagali. Poraz pri Briščah je, tako se zdi, zadržal za nekaj časa slovenske sunke z gora proti Furlanski ravnini. Novo slovensko napadanje proti Furlaniji in Langobardom se je začelo šele v začetku 8. stoletja, ko je okoli leta 703 — 705 gospodoval na 6 81 Od naselitve do devetega stoletja Furlanskem vojvoda Ferdulf. Vojvodska oblast v Furlaniji takrat že zdavnaj ni bila tako močna kakor še sto let poprej. Lango¬ bardska kraljevska moč je strla in ponižala nekdaj mogočno vojvodsko. V času slabe furlanske vojvodske oblasti in ojačenja obrske so se Slovenci zopet ohrabrili in se začeli pomikati s čre¬ dami globlje proti Furlanski ravnini. V težnji, da bi si pridobili boljšo plodno in pašno zemljo, so pa trčili na strnjene furlanske naselbine in prišli v spore s furlanskimi pastirji. Iz mejnih ro¬ parskih napadov in prepirov se je okoli leta 704 razvilo vojno stanje med furlanskimi Langobardi in Slovenci. Furlanska vojska doživi hud poraz. Sam vojvoda Ferdulf s celokupnim furlanskim plemstvom obleži na bojišču. Kasnejše zgodovinopisje, ki nam o tem poroča, je skušalo izgubljeno bitko opravičiti z izdajo furlan¬ skega vojvode. Po tej veliki in odločilni bitki pri neznanem kraju so se Slo¬ venci, kot kaže, vedno bolj približevali Furlanski ravnini. Lango¬ bardi se jim niso mogli dolgo upirati, kajti v omenjeni bitki so izgubili cvet svojega plemstva. Šele ko je dorastel nov rod in Fur¬ laniji zavladal vojvoda Pemo, zvemo za nove boje med Slovenci in Langobardi, tedaj pa že v sami Furlanski ravnini. Okoli leta 720 so se trikrat spopadli pri Lavarianu, kraju, ki leži južno od Vidma, današnjega glavnega mesta Furlanije. Zdi se, da so bili boji neod¬ ločeni, kajti furlanski vojvoda je kar na bojišču — tako pravi vir —- sklenil s Slovenci mir. Slovenci kažejo pri teh navalih, vdorih in bojih sami, včasih pa tudi združeni z Obri, veliko napadalno silo; doživljajo sicer tudi neuspehe, v glavnem pa so njihovi sunki proti Furlanski ravnini uspešni. V 7. in 8. stoletju se vedno bolj približujejo Furlanski rav¬ nini in krajem v njenem obrobju, v prizadevanju, da bi si pridobili boljšo in plodnejšo zemljo. Vendar se jim ne posreči, da bi ravno Furlanijo zasedli; pač pa so jim uspehi v bojih s sosedi na zahodu omogočili, da so polagoma naselili brda in gore v današnji Beneški Sloveniji, Goriških Brdih, ob Soči in Nadiži, kjer prebivajo še danes. Po neodločeni bitki pri Lavarianu vlada odslej ob Nadiži in Soči od Tilmenta pa do morja med Langobardi-Furlani in Slovenci mir. Vsaj langobardski zgodovinopisec Pavel Diakon, ki je pogla¬ vitni vir za omenjene dogodke in to dobo naše preteklosti, nam o nadaljnjih bojih ne poroča. Ureditvi mirnih odnosov na furlanski meji je sledil konec langobardske oblasti na Koroškem. Slišali smo, da je okoli leta 625 prišel pod Langobarde »okraj Slovencev, ki se Zilja imenuje« vse tja do Meglarij. Sto let kasneje (okoli leta 750) so se Slovenci v svoji 82 Priključitev na zahod Karantanski kneževini očitno že toliko okrepili, da so ne samo iz¬ trgali Langobardom gospostvo nad Ziljsko dolino, temveč celo prodrli preko Kamskili Alp, tako da je pred slovenskim pritiskom moral škof iz mesta Julium Carnicum (danes Zuglio v Karniji) iskati zatočišče v Čedadu. PRIKLJUČITEV NA ZAHOD PRIKLJUČITEV NA BAVARCE IN FRANKE. Dobrih sto let je obsta¬ jala neodvisna slovenska kneževina v Karantaniji. Pogoji družbe¬ nega razvoja v zvezi s Samovo plemensko tvorbo so ji omogočili nastanek in nadaljnji obstanek v neodvisnosti od Langobardov, Ba¬ varcev in Obrov. Vse to pa je podpiral v gorah zavarovan položaj, kamor so zlasti obrske konjeniške čete teže prodirale. Po Samovi smrti in razpadu njegove plemenske zveze so Obri zopet začeli napadati furlanske meje, Karantanijo pa, kakor kaže, so puščali v miru. Proti sredini 8. stoletja pa postaja obrska sila zopet napa- dalnejša. Zvemo za nov naval v Furlanijo, obenem pa tudi za vojni podvig, naperjen proti karantanski kneževini, ko ji je bil na čelu knez Borut po imenu. Ker Obri ogrožajo karantanske Slovence, deželo v neodvisnosti od frankovske oblasti. Z Bavarci so bili Karantanci v drugem četrtletju 8. stoletja celo v zavezniškem razmerju, saj so se jim pridružili z vojaško pomočjo, ko so se leta 743 spopadli Bavarci in Franki. Bavarci so si priza¬ devali po popolni neodvisnosti zlasti nasproti Frankom, zato so iskali prijateljev v soseščini; to in povečana obrska nevarnost je utegnila biti vzrok, da se je nekdanje sovražno razmerje med Ba¬ varci in Karantanci spremenilo v zavezniško. Bavarci so bili v spopadu s Franki poraženi, skušali pa so obdržati kljub temu svojo deželo v neodvisnosti od Frankov. Na tako Bavarsko in na take Bavarce, pred kratkim zaveznike na bojnem polju, so se sedaj karantanski Slovenci v stiski pred Obri obrnili s prošnjo za pomoč. Obri so nemara m enili, da so Bavarci zaradi poraza v spopadu s Franki oslabljeni in je pri- uieren čas, da pritisnejo na njihove zaveznike na vzhodu, karan¬ tanske Slovence, in s tem tudi na Bavarce. Dogodki, ki slede prošnji Karantancev, so prelomnega pomena za njihovo nadaljnjo usodo in slovensko zemljo ter za Slovence vobče: pomenijo izgubo samostoj¬ nosti in začetke vključevanja slovenske zemlje in Slovencev v družbeni in gospodarski red, vero in politične tvorbe evropskega zahoda. 6 V 83 Od naselitve do devetega stoletja Vir, ki nam poroča o tem tako usodnem dogodku starejše slo¬ venske preteklosti, je »Spis o spreobrnitvi Bavarcev in Karantan¬ cev«, čigar avtor ni znan po imenu. Čeprav je napisan pristransko in s stališča Salzburga, je glede obilnih podatkov najpomembnejši pisani vir za zgodovino Slovencev v 8. in 9. s to letju. S preprostimi besedami pravi: »Ne dolgo za tem so začeli Obri s sovražno silo hudo pritiskati te Karantance. In takrat je bil njihov knez Borut po imenu, ta je dal naznaniti Bavarcem proti njim (Karantancem) pomijakočo se obrsko vojsko ter jih prosil, naj bi mu prišli na po- moč. Ti so pa takoj prišli, premagali Obre in zaobljubili Karan¬ tance ter jih podvrgli podložništvu kraljev in enako tudi njihove -c sosede. In nato so odpeljali s seboj talce na Bavarsko. Med temi je bil Borutov sin Gorazd po imenu, zanj je njegov oče prosil, naj ga vzgoje krščansko in napravijo iz njega kristjana. In tako se je zgo¬ dilo. In isto je zahteval za Hotimira, sina svojega brata.« Bavarci, ki jim je bil takrat za vojvodo C0dilo. se torej niso dali mnogo prositi, ko so imeli priložnost razširiti in utrditi lastno politično območje in odvrniti obrsko nevarnost od slovenske in s tem posredno in neposredno tudi od lastne zemlje. Bavarska je bila takrat formalno del frankovske države, a si je stalno prizadevala, da bi ostala neodvisna dežela pod vodstvom vojvod iz rodu ^gilol— jingov. Razširitev bavarske oblasti na vzhodu je mogla le ojačiti položaj Bavarske, posebno nasproti težnjam Frankov. Zato so Ba¬ varci takoj pograbili priliko, da so lahko posegli v karantanske razmere, in si s talci zagotovili to, po čemer so hrepeneli. To se je zgodilo kmalu po letu 743, ko so Franki premagali Bavarce in n ji¬ hove zaveznike, med drugim tudi Slovence, zaokroženo povedano okrog leta 745. Navzlic pokoritvi leta 743 pa Bavarska ni posebno rada jori- znavala frankovske nadoblasti. Leta 749 so se Bavarci zopet uprli; ko pa je frankovski majordom(Lipitu vkorakal v deželo, so se morali ponovno podvreči frailkovskemu gospostvu, dati talce in obljubiti, da se ne bodo več puntali. Franki so postavili za vojvodo mladega (Tasila) mu pa v znatni meri omejili oblast. Tudi vslovenski Karantaniji začnejo odločati Franki, kdo bo tamkajšnji knez. Borutov sin Gorazd postane knez na ukaz mo¬ gočnega frankovskega majordoma Pipina (najprej leta 749, naj¬ kasneje novembra 751). Ker je Gorazd že tri leta nato umrl, mu sledi — s pristankom Pipina, od novembra 751 kralja Frankov — kot karantanski knez Gorazdov bratranec Hotimir (najprej proti koncu leta 751, najkasneje leta 753). 84 Priključitev na zahod V že omenjenem »Spisu o spreobrnitvi Bavarcev in Karantan¬ cev«, ki je glavni vir za te dogodke, beremo, da so Bavarci zaoblju¬ bili in podvrgli Karantance, vzeli s seboj na Bavarsko talce, med njimi člane karantanske knežje rodbine, da so Slovencem na njihovo prošnjo poslali na ukaz oziroma s pristankom Frankov kneza, prvič Gorazda, drugič Hotimira ter da so tema nato podelili Slovenci knežje dostojanstvo. Kakšen je bil glede na vse to položaj slovenske Karantanije in njihovih knezov nasproti Bavarski in Frankom in kakšen položaj so slovenski knezi zavzemali v deželi sami? Iz vsega sledi, da ni navzlic besedilu vira »(Bavarci) so jih podvrgli podložništvu kraljev« smatrati položaja karantanskili Slovencev enakega hlapčevski pokoritvi, marveč da je med Bavarci oziroma Franki po eni strani in karantanskimi Slovenci po drugi strani obstajal neke vrste pogodbeno določen odnos. Karantanski Slovenci so navzlic pokoritvi obdržali svoje do¬ mače kneze. Njihov položaj v zgodovini frankovske dobe ni osam¬ ljen. Podobne razmere nahajamo še pri nekaterih negermanskih ljudstvih ob mejah frankovske države. Karantanskemu še najbolj podoben položaj so zavzemali v dobi Karla Velikega slovanski Ve¬ leti ali Vilci iz skupine Polabskih Slovanov, ki so prebivali v da¬ našnji severni Nemčiji. Tudi ti morajo dati Frankom talce, obdrže pa kneze domače krvi iz stare dinastije. Odnos frankovske državne oblasti do sosednjih slovanskih ljudstev vse od Baltiškega morja pa do Jadrana je bil sicer različen, toda nikjer ne naletimo v začetku na pop olno politično vključenje tega ali drugega slovanskega ljud¬ stva v frankovsko državo. Slovenci so torej zaenkrat obdržal i svoje domače kneze, le-ti so smeli nastopiti svojo knežjo oblast — ako so Karantanci za to prosili — s pristankom Frankov, nato so jim Slovenci sami podelili knežje dostojanstvo. Za Gorazda je rečeno, da so ga Slo¬ venci »napravili, za kneza«, za Hotimira pa, da »mu je ljudstvo dalo kneževstvo«. Vse kaže, da se za navedenimi besedami skriva in da sega že v to dobo naše preteklosti obred izvolitve in umestitve koroških knezov, ki nam je v podrobnostili znan iz mnogo kasnejše dobe in ki se navadno označuje kot »ustoličevanje koroških vojvod«. f KOSEZl) Obred izvolitve in umestitve koroških knezov je tesno povezan s položajem, ki so ga med Slovenci zavzemali kosezi ali kasazi oziroma kasezi, kakor se glasi zanje naziv na kasnejših ko¬ roških in štajerskili tleh. Kosezi so bili po številu močan in ugleden sloj starokarantanskega svobodnega prebivalstva. Kaže, da so bili 85 Od naselitve do devetega stoletja slovenski plemiči in prvaki iz okolice karantanskega kneza v časih, ko se je tudi v stari Karantaniji začelo družbeno razslojevanje, po izvoru vsaj delno kosezi. Ko so prišli Nemci k nam, so zavzemali kosezi v slovenski družbi položaj, ki je bil podoben položaju pleme¬ nitih ljudi na Nemškem, zato veljajo pri Nemcih za plemenite. ~~ Slovenski kosez je za Nemca glede na družbeni položaj tako rekoč plemenit človek, plemič. Zato ustreza slovenskemu nazivu kosez nemški naziv »edling« in naselbini kosezov nemško krajevno ime »Edling« ali »Edlingen«. Ime kosez ali kasaz se nam je ohranilo v imenih mnogih naselij: Koseze (pri Ljubljani, pri Moravčah na Gorenjskem, na Notranjskemjj Kasaze (pri Celju, v Podjuni, v Zilj¬ ski dolini), Kajžice (pri Bilčovsu na Koroškem) in številni nemški Edlingi. Slediti moremo kosezom skoraj povsod na nekdanjih in se¬ danjih slovenskih tleh, zlasti pa v predelih, o katerih vemo, da so bili že zgodaj in sorazmerno gosto naseljeni, pa v širokem območju okolišev, ki jim je šel v posameznih pokrajinah osrednji položaj. V Bohinju so živeli v Srednji vasi in sosednjih selih, najdemo jih na ~T~ gosto okoli Bleda in Tržiča, v ljubljanski okolici pri Šiški, Igu in pod Molnikom, številni so bili okoli gorenjskih Moravč in Zagorja ob Savi, na Dolenjskem jim sledimo skoraj povsod na zgodaj na¬ seljenem ozemlju, na Notranjskem pa okoli Prema. Na Štajerskem so bile močne naselbine kosezov okoli Celja (Teharje), številne tudi danes v nemškem delu dežele. Zlasti mnogo je bilo kosezov na Koroškem. Največ jih j.e v že zgodaj gosto naseljeni sredinUfižele: ob zgornji Glini, v široki okolici Gosposvetskega polja in ob Krki, ne manjkajo pa tudi v La¬ botski dolini, v Podjuni, Rožu, okoli Vrbskega jezera in Beljaka, v Ziljski dolini in na Zgornjem Koroškem. Kosezi so bili že v stari slovenski Karantaniji tako ugleden in pač tudi številčen sloj prebi- ~#~valstva, da jim je šla prva beseda pri izvolitvi in umestitvi koro¬ škega vojvode. Ta je postal knez v deželi po volji kosezov. Kaže, da sega ta pravica kosezov že v dobo slovenskih karantanskih knezov. > IZVOLITEV IN UMESTITEV KOROŠKIH VOJVOD. Od poročil, ki so se nam ohranila o izvolitvi in umestitvi koroškega vojvode, ima najbolj starinski značaj popis izvolitvenega in umestitvenega obreda, ki je dodan kot vrinek v dveh rokopisili nemške pravne knjige, imenovane »Švabsko zrcalo« (Sclnvabenspiegel), napisane v drugi polovici 13. stoletja. Popis sam pa velja za obred, kakršnega so opravljali, po vsem sodeč, v 11. ali celo še v 12. stoletju. Domne¬ vati smemo, da je bil blizu tistemu, po katerem so že v dobi svo- 86 Priključitev na zahod bodne slovenske Karantanije volili in umeščali karantanskega kneza. Obred je potekal ob tako imenovanem knežjem kamnu; ta je okrog 68 centimetrov visoki spodnji, navzgor obrnjeni del stebra, ostanek razvalin izza rimskih časov v bližini Gospe Svete. Knežji kamen je stal na prostem na Gosposvetskem polju nedaleč od Krn¬ skega gradu. UMESTITEV IN USTOLIČENJE NA GOSPOSVETSKEM POLJU (podoba v rokopisu Avstrijske kronike o 95 gospostvih v Mestni in univerzitetni knjižnici v Bernu, list 66', iz druge polovice 15. stoletja) Kako je obred potekal v dobi slovenske Karantanije? Koliko se je spremenil v časih po nemški zavladi, vse do oblik, kakršne nam, veljavne za 11. in 12. stoletje, opisuje vrinek v Švabskem zrcalu. Za časa slovenske Karantanije se je v starejši dobi posvetovala zaradi izvolitve novega kneza — če je s smrtjo ali kako drugače dežela prejšnjega izgubila — pač, ljudska skupščin a, to je vsi svo¬ bodni v deželi, med njimi so seveda tudi kosezi. Mogoče se je že — v svobodni Karantaniji zbor volivcev zožil na koseze, kakor je bilo to pod Nemci vsaj do 11. stoletja, toda ne na koseze v celokupnem številu, marveč na določene zaupnike med njimi, ki so se pod vodstvom iz lastne srede izbranega koseškega sodnika zbrali na 87 Od naselitve do devetega stoletja svojem zboru. Tamkaj je vprašal sodnik vse skupaj in vsakega navzočega koseza posebej, če se ta, ki je namenjen za vojvodo, zdi njim in deželi koristen, dober in prikladen. Če je dobil pritrdilen odgovor in je večina bila za predlaganega, so se odpravili koseški zastopniki pa tudi vse ljudstvo b knežjemu kamnu na Gosposvetsko polje; tam je bil za vojvodo namenjeni in izvoljeni po običaju dežele sprejet v njihovo sredo in mu je bila izročena oblast v de¬ želi. Zgodilo se je to s posebnim obredom, tako da so bodočega vojvodo posadili na pašnega konja in ga, prepevaje pesmi-hval- nice, peljali ter vodili trikrat okoli kamna. Že v prvi nemški dobi je doživel obred nekatere spremembe. V času, ko je Karantanija bila pod vrhovno oblastjo Frankov, je dal najprej frankovski kralj pristanek, šele nato so ga Karantanci postavili za vojvodo. V dobi sledeče nemške srednjeveške države je tudi še kralj imenoval in predlagal kosezom novega vojvodo, nato pa so ga ti formalno izvolili in po obredu umestili! Od časov, ko so Karantanci oziroma Korošci sprejemali medse vojvode tuje krvi, so vpeljavo med Karantance simbolično izražali na ta način, da so za vojvodo namenjenega preoblekli v obleko domačega slo¬ venskega ljudstva — ta je bila pač tudi obleka kosezov — to je v suknjo, plašč in klobuk s trakom sive barve in v rdeče prevezane opanke. Potem ko se je v deželi utrdila nemška oblast in je bil z njo vpeljan fevdalni red, je izvolitvi in umestitvi po kosezih sledila še podelitev dežele Koroške vojvodu v fevd od strani krone. V vmes¬ nem času, to je od izvolitve in umestitve pa do fevdne podelitve, je imel novi vojvoda oblast le še od kosezov. V tožbah, ki bi bile na¬ perjene proti vojvodu v tem vmesnem času, ga je sodil poseben »deželni sodnik«. Ko vojvoda pride, da bi prejel Koroško od kralja v fevd, se pojavi pred vladarjem — ker je do takrat vojvoda le še po volji kosezov — v ljudski obleki, v kateri je bil umeščen. Šele ko vojvoda prejme deželo od krone v fevd, sleče ljudsko obleko in se uvrsti med fevdalce. V stoletjih se je starodavni način izvolitve in umestitve koro¬ škega kneza še nadalje v mnogočem spremenil in razširil, posebno s sestavinami, ki so nekoroškega in neslovenskega izvora. Fevda¬ lizem in krščanstvo sta v mnogočem vplivala na prvotni "oErecT. Pridružilo se mu je predvsem drugo dejanje, ki se dogaja pri tako imenovanem vojvodskem stolu na Gosposvetskem polju. Ta stol je zložen iz obdelanih, kamnov, ki izvirajo iz razvalin nekdanjih bližnjih rimskih naselij; ima dva sedeža, vzhodnega so imenovali vojvodovega, zahodnega pa v kasnejših časih sedež goriškega grofa, 88 Priključitev na zahod ta je bil n amreč palatinsk i grof na Koroškem. Se danes stoji tam, kjer je stal nekoč, na Gosposvetskem polju nedaleč od ceste, ki pelje iz Št. Vida v Celovec. Verjetno je stal že najmanj okoli leta 1000. S prvotno umestitvijo koroškega kneza vojvodski stol nima zveze; po svoji funkciji je stol, na čigar enem sedežu sedi že umeščeni vojvoda in sodi, kasneje tudi podeljuje fevde in spre¬ jema poklonitve. Običaj in obred izvolitve in umestitve kneza na Gosposvetskem polju je bil med koroškimi Slovenci tako ukoreninjen, da ga tudi nemški oblastniki niso mogli niti hoteli opustiti. Način -— ne nje¬ gova vsebina — se zaenkrat bistveno tudi ni spremenil, ko so Nemci začeli pošiljati med koroške Slovence grofe in vojvode tuje krvi. Zbor kosezov je še imel pravico voliti in tudi vsaj formalno odklo¬ niti vojvodo, ki jim ne bi bil po godu. Izvolitev in umestitev koroškega deželnega kneza je znamenit spomenik stare slovenske Karantanije. V svojih temeljih sega nazaj v prednemško dobo naše preteklosti. V svojem bistvu je prevzet tudi v nemško dobo, zato ponovno kaže, da se karantanski Slovenci v 8. stoletju niso podvrgli Bavarcem in Frankom v hlapčevski po¬ koritvi, marveč v neke vrste pogodbeni obliki, ki jim je med drugim ohranila vsaj formalno važen akt svobodnega državnega življenja, izvolitev in umestitev novega kneza na Gosposvetskem polju. Pogodbeno obliko bi mogli iskati v sporazumu, sklenjenem med novimi nemškimi gospodarji, ki prinašajo v deželo svoj druž¬ beni in gospodarski red, in najpomembnejšim družbenim slojem v deželi sami, s kosezi, ki so izšli iz domačega družbenega razvoja. V vsebino sporazuma spada pač vloga kosezov pri izvolitvi in ume¬ stitvi novega kneza, tako jim jo novi oblastnik vsaj formalno še prepušča. V kasnejšem razvoju so posebne razmere v razvoju Ko¬ roške zlasti glede odnošajev med vojvodsko oblastjo in plemstvom v deželi, kljub nasprotovanju od raznih strani, še skozi stoletja ohranile starodavni obred na Gosposvetskem polju, četudi v spre¬ menjenih oblikah. 1 PRVO KRŠČANSTVOJV[ED_SLOYENCI. S politično priključitvijo karantanskih Slovencev na zahod gre vzporedno in je dejansko njen bistven del verska priključitev. Dotlej so Slovenci živeli še v stari veri v bogove, ki so jo prinesli iz zakarpatske slovanske skupnosti. Z bavarsko-frankovsko nadoblastjo pa začenja kot važno orodje le-te prodirati krščanska vera tudi med Slovence. Knez Borut sam še ni bil kristjan, pač pa je po poročiiu vira dal krščansko vzgojiti in krstiti sina Gorazda. Ali se je to zgodilo iz 89 Od naselitve do devetega stoletja politične preračun jenosti ali na bavarski pritisk? Če pomislimo na kasnejše protikrščanske upore, bi dejali, da prihaja v poštev eno kot drugo: Bavarci bi s krščanstvom priklenili Karantanijo tesneje na Bavarsko, okrepili s tem moč in samostojnost te dežele in imeli za hrbtom zanesljivejšega soseda. Knez in njegova okolica sta pa mogla uvideti, da bi utegnili fevdalni odnosi, kakršni so bili takrat že močno vpeljani v frankovski državi in jih je krščanstvo pospeše¬ valo, moč kneza in njegove okolice povzdigniti, zlasti ker je bila moč svobodnih rodov in plemen v tistih časih v Karantaniji ne¬ dvomno še zelo velika. Prv o krščanstvo med Slovenci je organizirala salzburška ško¬ fijska jcerkev. Že takoj ob prvi politični priključitvi karantanske Slovenije na Bavarsko-Frankovsko si je salzburška škofija znala pri papežu Cahari ji (741—752) zagotovi ti. cerkveno pripadnost Ka¬ rantanije. Pod vplivom Salzburga se je za kneza Hotimira krščan¬ stvo med karantanskimi Slovenci že znatno razmahnilo. Salzburška cerkev si je v slovenskem knezu znala vzgojiti zvestega pristaša in ga s tesnimi vezmi navezati na svoj sedež, samostan sv. Petra v Salzburgu; tja je Hotimir kot knez Karantancev plačeval celo že letni davek in od tam je po besedah vira prejemal »nauk in službo krščansko«. Kmalu je salzburška cerkev začela s prvo cerkveno organizacijo med Slovenci. Vir pravi, da je knez Hotimir prosil najprej škofa Virgila, ki je stal tedaj na čelu salzburške škofije, naj obišče njegovo ljud¬ stvo. Virgil mu ni mogel osebno ugoditi, pač pa mu je poslal okoli leta 7760 svojega namestnika »pokrajinskega« škofa, Modesta po imenu, in z njim vrsto duhovnikov-misijonarjev. Ti posvetijo med slovenskimi Karantanci prve krščanske cerkve: cerkev pri Gospe Sveti, kjer je prejkone bila tudi stolica škofa Modesta, cerkev na Lurnskem polju, prednico današnje cerkvice St. Peter im Holz blizu Spittala na Zgornjem Koroškem, in cerkev »ad Undrimas«, ki jo moramo iskati v dolini zgornje Mure v okolišu kasnejše fare Folins- dorf. Lega prvih dveh cerkva je posebno zanimiva. Postavljeni sta na mestih, kjer so bila že v antiki važna politična, kulturna, pro¬ metna in cerkvena središča. Cerkev Gospe Svete je nastala v ne¬ posredni bližini sedeža zgodnjekrščanske škofije v Virunumu in je, v bližini domnevne prestolice karantanskih knezov na Krnskem gradu, postala v slovenski dobi središče karantanskega misijonstva ter krščanstva, saj jo naravnost imenujejo »karantanska cerkev«. Po sporočilu je v njej pokopan škof Modest. Cerkev na Lurnskem polju je pa bila sezidana na kraju, kjer je v starem veku stalo mesto Teurnia ali Tiburnia imenovano (odtod nastalo Liburnia, 90 Priključitev na zahod Lurna, Lurnfeld, Lurnsko polje), in kjer je bil v pozni antiki sedež škofije. Misijonska akcija med karantanskimi Slovenci, ki sta jo za¬ snovala škof Yirgil in knez Hotimir, se je pa izkazala za preura- njeno. Za naglo in nemoteno presajanje krščanstva karantanska tla še niso bila dovolj godna. Vir nam sicer enostavno poroča, da je knez Hotimir prosil za krščanske duhovnike, vendar smemo z vso upravičenostjo domnevati, da se za to navidezno prošn jo skriva v veliki meri povezano eno z drugim: nemški pritisk, posebne želje kneza in njegove okolice in salzburška misijonska vnema, ne pa toliko želja karantanskega ljudstva. Smrt prvega škofa med Slo¬ venci, Modesta (okoli leta 763), je razrahljala kaj krhko in mlado krščansko organizacijo in z njo oblast Nemcev v deželi, tako da se je dvignila protikrščanska, protinemška in, kar je pač isto, proti- knežja stranka. Prav takrat se je pa zgodilo, da se je tudi bavarski vojvoda Tasilo uprl frankovski nadoblasti. Prejkone je z njegovim uporom v zvezi vstaja Slovencev proti krščanstvu, s tem proti tuji oblasti, uvajanju tujega reda in proti pospeševalcem tega med njimi samimi, katerih eden je bil njihov knez. Še za kneza Hotimira so se Slovenci dvakrat uprli krščanstvu in tujstvu. Vendar se je Hotimiru posrečilo zatreti oba upora in privabiti v deželo nove misijonarje. Ko pa je okoli h 769 knez Hotimir umrl, je izgubila krščanska in lahko rečemo tudi nemška stranka najvnetejšega zagovornika, protikrščanska, protinemška in protiknežja pa je dobila nov pogum. Vzdignila se je ponovno in dosegla v tretjem uporu takšne uspehe, da ni bilo več let med karantanske Slovence krščanskih duhovnikov. Šele knez Valtunk je pri škofu Virgilu, tako pravi vir, zopet zaprosil za krščanske misijonarje. Medtem se je bavarski vojvoda Tasilo zopet pomiril s Franki in njegova zasluga je bila, da so se Karantanci morali znova pod¬ vreči Salzburgu in Nemcem. Polom predkrščanskega in protinem- škega upiranja karantanskih Slovencev nam salzburški in bavarski letopisi omenjajo s kratkimi besedami k letu 772: »Tasilo je pre¬ magal Karantance«. Bavarski vojvoda je ravnal predvsem iz po¬ litičnih nagibov, ki mu niso dovoljevali imeti po izmiritvi s Franki za hrbtom uporno, tujcem in krščanstvu nenaklonjeno deželo Slovencev. Dvoje po Tasilu na novo ustanovljenih samostanov tik ob takratnih slovenskih mejah naj bi pomagalo pripeljati Slovence v krščansko vero in jih preko nje tudi politično prikleniti na zahod. V Innichenu, blizu izvirov reke Drave, so leta 769 postavili temelj 91 Od naselitve do devetega stoletja samostanu z izrečnim namenom, »da bi neverni rod Slovencev pri¬ peljal na stezo resnice«. Drugi samostan, danes imenovan Krems- miinster, je bil ustanovljen leta 777 ob reki Kremsi na današnjih zgornjeavstrijskih tleli v okolici, kamor takrat še segajo slovanske naselbine. Obema ustanovama gre v bodočnosti važna vloga pri pokristjanjevanju Slovencev. Navzlic zmagi je Tasilo v politični uvidevnosti pustil Sloven¬ cem še vedno kneza domačega rodu, čeprav ta verjetno ni bil več iz Borutove dinastije. Tasilo si je prizadeval za čim večjo samostoj¬ nostjo in neodvisnostjo od frankovskega kralja, zato mu ni šlo v ra¬ čun, da bi si z vsiljenim vojvodom tuje krvi ustvaril v karantanskih Slovencih nasprotnike. Novi karantanski vojvoda se v virih ime¬ nuje z imenom Valtunk; to so nekateri tolmačili kot Volkun, drugi kot Valjhun, Vladuh in podobno, zopet tretji pa kot nemški ime in njegovega nosilca kot Nemca. Menim, da je ime slovensko (Vla- dun?), in ker so bili tudi Valtunkovi nasledniki Slovenci, je bil tudi on Slovenec. Ta knez po Tasilovi milosti je pa nedvomno stal pod vplivom Bavarske in Salzburga. Širjenje krščanstva se po pripo¬ vedovanju vira za njegove dobe razmahne z vso silo. Leto za letom prihajajo novi misijonarji v deželo. Iz katere okolice se med Slovenci širi nova vera in kdo so bili prvi glasniki krščanskega misijonstva med njimi? Če si jih na¬ tančneje ogledamo, vidimo, da so bili skoraj vsi v ozkih zvezah s samostanom pri sv. Petru v Salzburgu oziroma s škofom Virgilom, saj je imel on tu svoj sedež. Mnogi med njimi spadajo v ožjo okolico škofa Virgila. Iz imen misijonarjev smemo sklepati, da so bili po¬ večini germanskega rodu, le za nekatere bi lahko dejali, da so bili Romani. Pri širjenju krščanstva v Karantaniji in med Slovenci vobče ne gre podcenjevati vpliva, ki so ga mogli imeti preostali Romani in romanizirano prebivalstvo, pri katerem se je še izza časov pred prihodom Slovencev mogla ohraniti neka krščanska tradicija. Prav zaradi njihovega krščanstva so Slovenci te sebi podrejene Romane ali Vlahe imenovali krščenike in krščenice. Važnejše nego to pa je vprašanje, kakšen značaj je imelo šir¬ jenje krščanstva med alpskimi Slovenci in kakšna je bila prva krščanska organizacija med njimi. Škof Virgil je bil Irec. Iz svoje domovine je prišel najpoprej na I rankovsko k Pipinu, takrat še mogočnemu majordomu. Pipin ga je pa poslal na Bavarsko k vojvodu Odilu; ta mu je še pred letom 748 podelil izpraznjeno salzburško škofijo in z njo združeno opatijo pri sv. Petru v Salzburgu. Z Bonifacijem, »apostolom Nem- 92 Priključitev na zahod čije«, dotedanjim organizatorjem bavarskih cerkva in nemških sploh, Yirgil ni bil posebno dober. Bonifacij je bil za podrejenost Salzburga svoji nadškofiji v Mainzu, Virgil je pa zastopal v smislu načel irske cerkve stališče svobodnejšega razmaha škofijskih cerkva vobče in Salzburga še posebej. Nasprotna načela v pogledih 11 octoH« anfio inartt >ni.>ccc.ly* mhcF *vul $ oia rttF tntifrn> rdrf. babcur. q tunedm mi ifyux decUratu e comoran nFcvnthf quida com bdcUuif ncic cb£ul omm rt qiu Kiinur ^tc pilo^fuuŠ' mviila quc£r uuompoifci dl ttrmoruf <*- tuneif pnmf ct*filuif aM>ec^rnnennF cu cmi mttgrrtart mcapkm fct tiunr firmrf mdidtr ur cuif rtmpcnK’ mcouulfu g nunean oMHfl • ubi tlccF covbmun corpcrt qmdctr- -Hoc fochi e arino inčam/ f ? •oni >ccc .In« intocK-vnu. irUoco regah pu ' *- blico nmfporiA. mvuXapt« Hou ttfFinfcrlir. LISTINA KNEZA KOCLJA z dne 21. marca 861 (rokopis 3 c, list 83, v Državnem arhivu v MUnchenu). — V listini je povedano, »da je neki knez Slovencev, Kocelj po imenu, predal vso svojo posest, ki jo je imel blizu Blatnega jezera, v vasi, ki se imenuje Vampaldova« škofijski cerkvi v Freisingu cerkvene politike pri Bonifaciju oziroma Virgilu so nad vse po¬ membna za razumevanje, kako se je širilo in kako je bilo organi¬ zirano prvo krščanstvo med Slovenci. Karantanska misija namreč ne poteka v skladu s smernicami Bonifacija in njegove frankovske državne cerkve, marveč je delo Virgila in tovarišev, ti pa so na¬ sprotniki Bonifacija in cerkvene politike, kakršno je on začel. Virgil je šel tudi v karantanski misiji svoja, od Bonifacija in frankovskih misijonarjev neodvisna pota. Po njiii ga je vodila stara tradicija njegove irske domovine. Irska cerkev je širila krščansko vero v mnogočem z drugačnimi sredstvi kot uradna frankovska. 93 Od naselitve do devetega stoletja Ne z mečem in nasiljem, marveč s poukom in naukom je dosegal Irec svoje velike misijonarske uspelie. Pri tem je irsko misij.pns.tvo upoštevalo stare poganske verske navade in jih skušalo prilagoditi krščanstvu; v veliki meri je upoštevalo ljudski jezik in se nasla¬ njalo oziroma je iskalo stike z domačimi poglavarji v deželi. Pisma, ki sta jih izmenjala anglosaški učenjak Alkuin in Virgilov naslednik v Salzburgu, škof Arno, nam nudijo kaj nazoren vpogled v smernice, po katerih so se ravnali Virgil, njegovi nasled¬ niki in karantanski misijonarji vobče. »Bodi oznanjevalec resnice« — piše Alkuin leta 796 Arnu — »ne pa izterjevalec desetin, ... desetine so, kot pravijo, izprevrgle vero Sasov.« Metode irskega misijonstva so bile prejkone med drugim vzrok, da so se Slovenci krščanstvu sorazmerno manj upirali. Res nam viri poročajo o treh vstajah protikrščanske stranke, ali o kakih nadaljnjih predkrščanskih akcijah nam ne govore. Pa tudi upori, o katerih vemo, niso bili naperjeni samo proti novi veri, marveč so bili v mnogočem drugačnega značaja. Namerjeni so bili nedvomno tudi proti domači knežji rodbini, ker je svojčas poklicala v deželo Bavarce, se priključila krščanski veri in tako odpadla od vere očetov, ker je povzročila, da so prišli v Karantanijo škof in misijo¬ narji. Hotimir je pač dobre vedel, da krščanstvo in zaradi njega ter tujcev njegova dinastija ne stoji v deželi posebno trdno, da ima močne nasprotnike v svobodnih rodovih in plemenih, ki o uvajanju tujega reda in tuje vere nočejo nič slišati. Zato je dvakrat prosil svojega podpornika Virgila, naj pride v Karantanijo in tako z osebno navzočnostjo okrepi njegov položaj ter tudi mlado vero v deželi. Po vsem, kar moremo razbrati iz pristransko in eno¬ stransko napisanih virov, so bili knez, njegova rodbina in vsaj del knezove okolice nedvomno za krščanstvo in z njim nujno povezano uvajanje novega reda ter za priključevanje Bavarski oziroma fran¬ kovski državi. Nasprotovale pa so pač široke plasti svobodnega prebivalstva, ki so bile še pod vodstvom plemenskih in rodovnih poglavarjev in ki jim po eni strani ni šel v račun položaj, do ka¬ terega se je povzpel karantanski knez, še manj pa jim je bilo po godu vključevanje v novo državo in v njen družbeni red. Pred¬ krščanska in protinemška stranka v Karantaniji je očiten dokaz nastajajoče neenotnosti starokarantanske družbe, kakršno sicer poznamo v nastajanju v marsikateri deželi in pri marsikaterem ljudstvu takratne Evrope. Na eni strani je knez s svojo ožjo okolico, v račun mu gre politična in z njo povezana verska pri¬ ključitev na tujo oblast, na drugi strani pa so široke plasti svobod¬ nega ljudstva, nasprotne knezu, njegovemu položaju, oblasti in 94 Slovenska zemlja v mejah frankovske monarhije ravnanju, saj se čutijo s tako priključitvijo ogrožene in oškodovane v svojih družbenik in gospodarskih zadevah; priključitev na tujca in njegovo državo jim pomen ja izgubljanje lastne veljave v deželi, poleg tega jih vodi v zmanjšanje in izgubljanje svobode, kaže v gospodarsko podrejenost in pomenja obremenjevanje z davki in vojaško službo. SLOVENSKA ZEMLJA V MEJAH FRANKOVSKE MONARHIJE REŠITEV LANGOBARDSKEGA, ISTRSKEGA IN BAVARSKEGA VPRA¬ ŠANJA. Za uvajanja prvega krščanstva med Slovence je segala ba- varsko-frankovska vrhovna oblast le na del ozemlja, na katerem so takrat prebivali Slovenci. V Podonavju gre meja do reke Aniže; ta dela mejo med bavarsko in obrsko zemljo. V notranjih Alpah obsega zgornje Podravje najmanj do Pohorja in Kozjaka ter po¬ rečje zgornje Mure in zgornje Aniže.prednje Podravje, Posavinje in zgornje Posavje je od Samove smrti nedvomno zopet pod. Obri.f- Ob SočLin na Krasu meji slovenska zemlja na takrat še langm* bardsko Furlanijo in bizantinsko Istro. Okoli karantanske kneževine, ki si je navzlic bavarsko-fran- kovski pokoritvi ohranila v notranjosti neodvisnost, se vrste na jugu, zahodu in vzhodu interesna področja in oblasti: obrska, ba¬ varska, bizantinska in langobardska. Frankovska država za časa kralja in kasneje cesarja Karla (768 — 814) je v to stanje uvedla tako temeljite spremembe, da se ob Karlovi smrti od političnih sosedov slovenske Karantanije ni obdržal niti eden na oblasti. Langobardske in bavarske, obrske in bizantinske zadeve so v odločilni in usodni meri vplivale na potek slovenske zgodovine v času, ko je bil nosilec frankovske krone Karel, imenovan Veliki. Karlovi vojaško-osvojevalni politiki so bili od slovenskih so¬ sedov prvi na potu Langobardi. Kratek čas po zatretju velikega slovenskega protikrščanskega in protinemškega upora je bila 1. 774 vključena langobardska kraljevina v sklop frankovske monarhije. Karel se imenuje poslej »kralj Langobardov in patricij Rimljanov«. V raznih delih Italije še slede upori proti frankovskemu gospostvu. Največji je izbruhnil v slovenskemu ozemlju sosednji Furlaniji; bil je tako nevaren, da je zahteval navzočnost samega vladarja. Končno se je Karlu posrečilo, da ga je udušil. Nekateri uporni furlanski plemiči so zbežali k Obrom. Meje frankovske Italije so se takrat pomaknile ob zahodni rob slovenske zemlje. Težko je reči, kje so potekale, verjetno v pasu med Furlansko ravnino in 95 Od naselitve do devetega stoletja gorskimi obronki ob Nadiži, Soči in Krasu. S končno osvojitvijo Furlanije je pridobljena dežela, ki je politično-geografsko zelo pomembna. Kot velika tipalka proti vzhodu sega sedaj frankov¬ ska Furlanija ob kraško-alpskih prehodih na obrsko-slovensko zemljo in do bizantinske oblasti v Istri ter ob Beneškem morju. Pomen Furlanije v frankovskili rokah se je izkazal že v nasled¬ njih letih, ko je postala dežela izhodišče za osvajanje slovensko- obrskega vzhoda. Pridobitev bizantinske Istre, ki se je tajcrat širila tudi preko tržaškega Krasa in s tem Frankom ovirala pot iz Furlanije na Balkan, je bila zanje primeroma lahka. Ob ugodnem trenutku, ko je bil daljni Bizanc v notranjosti zopet needin, je važna vojna odločitev ob bizantinsko-frankovski meji v Južni Italiji položila leta £8£L Istro kot zrelo jabolko v frankovske roke. Na vrsti je bil sedaj obrsko-slovanski vzhod. Preden pa je prišel in mogel priti na vrsto, je morala Frankovska vse tesneje kot doslej prikleniti nase Bavarsko in z njo slovensko Karantanijo. Skoraj svobodna Bavarska pod vodstvom vojvod iz rodu Agilol- fingov je pomenjala trajno oviro in nevarnost za frankovsko vzhodno politiko. Razlogi, ki so v začetku Karlove vlade še do¬ puščali obstoj avtonomne Bavarske, so z rešitvijo langobardskega vprašanja odpadli in odslej silili tudi k rešitvi bavarskega. Vpra¬ šanje Bavarske je stopilo na dnevni red Karlove politike, posebno odkar je postala langobardska kraljevina del frankovske monar¬ hije. Skoraj samostojni bavarski vojvoda Tasilo je imel še vedno v rokah s posestjo alpskih prehodov ključ do Zgornje Italije in njenih še neustaljenih razmer, z mejo ob Aniži in preko podrejene slovenske Karantanije je pa podajal roke Obrom, ti pa so bili takrat še vedno odločilni politični faktor v srednjem Podonavju. Čim bolj je Karel večal svojo moč, tem bolj si je prizadeval rešiti bavarsko vprašanje. Priložnost se je kmalu ponudila. Tasila so Franki 788 obdolžili veleizdaje, posebno zvez z Obri in drugimi krščanskimi in ne- krščanskimi ljudstvi ter ga zato strmoglavili. Bavarska je postala šele sedaj docela del frankovske države; z njo pa je tesneje, kot je bila doslej, in neposredno povezana tudi slovenska Karantanija. Vendar se s spremembo politične nadoblasti ni spremenila notranja smer v karantanski Sloveniji. Kralj Karel je v enaki politični uvi¬ devnosti kot bavarski Tasilo pustil Karantancem njihove domače kneze in z njimi domačo notranjo upravo. Okoliščina, da se Slo¬ venci niso priključili Tasilu ob njegovih protifrankovskih akcijah, 96 Slovenska zemlja v mejah frankovske monarhije je morda pomagala, da so tudi pod. Karlom obdržali še nadalje svoje domače kneze. Karlovo politiko si pa lahko razlagamo tudi glede na veliki ob¬ račun, ki ga je vladar predvidel in imel v načrtu na vzhodu. Dokler je gospodoval obrski kagan ob Aniži in ob srednji Donavi, v Panoniji in na kraških prehodih v Furlanijo, niso mogle biti frankovske vzhodne meje trdne. Karlu gotovo ni kazalo, da bi si podrejena ljudstva, živeča ob njih, napravil za nasprotnike, še preden bi se spopadli obrska in frankovska sila. To pa se je kaj kmalu zgodilo. REŠITEV OBRSKEGA VPRAŠANJA. Obrsko vprašanje je rešeno v dvanajstletni vojni J79i—803), Ki je za Franke in njihove zavez¬ nike potekala sicer z različnim uspehom, a se je končno vendarle končala z zmago frankovskega in zavezniškega orožja ter uniče¬ njem obrske države. Franki in njihovi zavezniki so se morali boriti skoraj bolj s prirodo zemlje in obrskimi vojnimi taktikami kot pa v bitkah na odprtem polju. Takratna slovenska zemlja je bila deloma kretališče in izhodišče frankovskih vojska proti Obrom, deloma pa tudi pozorišče vojnih operacij. Po pokoritvi Bavarske je postajalo v frankovski zunanji poli¬ tiki obrsko vprašanje čimdalje bolj pereče. Prepiri za mejo med frankovsko in obrsko državo so bili zunanji razlog, da je vojna izbruhnila. Poleti 791 zberejo Franki veliko vojsko in jo pripravijo za pohod proti vzhodu. Poleg skoraj vseh nemških plemen so po¬ slali svoje čete tudi Slovenci. Že leta / 91 .)— kot tudi v sledečih letih —- so proti obrskim mejam pritiskale frankovske vojske od dveh strani, od Bavarske ob Donavi navzdol, pa iz Furlanije preko Krasa in Posavja. Južno vojsko je leta 791 vodil Karlov sin Pipin in plenil ter požigal z njo prav tako kot njegov oče na severu. O posebnih uspehih frankovskega orožja nam viri za to leto ne poročajo, naglašajo le velikanski plen, ki so ga nagrabile frankov¬ ske vojske. Vendar se Pipinova in Karlova vojska na panonskih tleh tega leta nista združili. Med pripravami za odločilen boj in manjšimi praskami so potekala leta 792—794. Karel je čakal ugodne prilike, da zopet poseže v obrske razmere. Ponudila se je, ko so se začeli med Obri notranji prepiri in je ena stranka iskala celo opore pri Frankih ter hlinila vdanost frankovskemu vladarju. Leta/79^ so bili Obri zaradi notranjih sporov tako oslabljeni, da so Franki ponovno začeli večjo akcijo. Na južnem bojišču jo je vodil ■— furlanski vojvoda Erik, njemu se je s četami pridružil Sloven Vojnomir (Wonomyrus Sclavus). Kdo je bil in kje je gospodoval 97 Od naselitve do devetega stoletja ta Vojnomir, moremo samo domnevati. Ker je Erika vodila naj¬ bližja pot v Panonijo preko kasnejše Kranjske in Spodnje Šta¬ jerske, je zelo verjetno, da se mu je pridružil eden tamošnjih slovenskih poglavarjev. V vrsti takratnih slovenskih knezov v Karantaniji imena Vojnomir ni. Odločitev v obrski vojni je padla leta 796. Izsilila jo je velika frankovska vojska, ki jo je poleti tega leta vodil v Panonijo kraljev sin Pipin. S četami, med katerimi so bili tudi karantanski Slovenci, je ta prodrl preko Donave in tamkaj porušil središče obrske sile, slovito gradišče med Donavo in Tiso, imenovano »ring«. Obrski velesili je bil s tem zadan smrtni udarec; kar je še sledilo protiobrskih akcij, so neznatnega pomena. Vrste se manjši pohodi proti še upornim Obrom in odprave proti Slovanom — prejkone Hrvatom — ki so Obre podpirali. Zadnje je vodil fur¬ lanski vojvoda Erik, na eni teh pa je pri Trsatu padel; v zasedi ga je ujelo in ubilo domače prebivalstvo (799). Takratni oglejski patriarh Pavlin je izkušenemu borcu proti Obrom na čast zložil pesem-žalostinko, v kateri omenja reke naše zemlje: »Plakajte z mano, pečine Timave, ki z devetimi vrelci napaja devet rek, ki jih požira slani val Jadranskega morja, plakajte, Donava in Sava, Tisa in Kolpa, Morava in Nadiža, Krka z vrtinci Soče.« Einhard pa, biograf Karla Velikega, napravlja sledeči obračun obrskih vojn do leta 799: »Koliko bojev je bilo v tem času in koliko krvi se je prelilo, priča Panonija brez prebivalcev; kraj pa, kjer je bila ka- ganova prestolnica, je tako pust, da ni videti tamkaj niti sledu človeškega bivališča. Celotno obrsko plemstvo je bilo v tej vojni uničeno, vsa slava je propadla, ves novec in od davnih časov na¬ brani zakladi so razneseni. Človeški spomin se ne ve spominjati niti ene vojne Frankov, v kateri bi ti postali bolj bogati in si bolj pomnožili premoženje. Kakor so bili videti dotlej skoraj reveži, so našli sedaj v prestolnici toliko zlata in srebra, nabrali v bitkah toliko dragocenega plena, da moremo resnično smatrati: kar so Obri poprej drugim ljudstvom po krivici izropali, to so sedaj F ranki Obrom po pravici iztrgali.« | V prvih letili 9. stoletja so Franki strli še zadnji odpor Obrov. Meje frankovske velesile se pomaknejo najmanj do črte: izliv Rabe v Donavo—vzhodni del Blatnega jezera—Donava pri Mohaču— Fruška gora. Za Slovence je bil konec obrskih vojen velikanskega pomena. Vsa takratna slovenska zemlja je sedaj združena pod vrhovno oblastjo mogočnega frankovskega kralja, od leta 800 v cesarja Karla. Ne samo karantanski, tudi Slovenci ob Savi in 98 Slovenska zemlja v mejah frankovske monarhije' 5rTp,?«-*r«w" ""'V V; *' *•’ : * , ”**r*7’ , r - ■*rčw*»**' L-; E^fe "f'” ■ ** " v . > -. ■■ ' v'* 4 . • V *\ *’' * " • ji ,\ZZc conruc- 1 afeh Zu Ziodriu • lu-Zem t*go detiui 4 ^ ■ lafck rnaUi- delom luZem tego j) Armmfrrr rutpornoki lepocAm Xof mofr Ij^ptmil? prrak• Vbfmk mr Ktfrbfc - itfib ^rbtnak V^ma/kip I *r FREISINSKI SPOMENIKI, ZAČETEK TRETJEGA SLOVENSKEGA TEKSTA (rokopis lat. 6426, list 160', v Bavarski državni biblioteki v Miinchenu). — Začetek: Iazze zaglagolo zlodeiu i nzem iego delom . . . (Jaz se odpovem zlodeju in vsem njegovim delom . . .) Savinji, v Podonavju in Panoniji spadajo poslej v sklop velike 1 rankovske monarhije. Na novo za državo pridobljeno ozemlje na vzhodu dobi frankovsko upravno organizacijo, obenem pa tudi trdnejšo cerkveno-upravno ureditev. Krščanstvo se začne širiti tudi med tistimi Slovenci, ki dotlej niso priznavali krščanske vere. Slovenci so rešeni obrskega pritiska in oblasti. 99 Od naselitve do devetega stoletja UREDITEV NA VZHODU. Ogromno ozemlje od Donave do Ja¬ drana je sedaj razdeljeno na dvoje velikih krajin. Furlanska kra¬ jina obsega Panonijo med Rabo in Dravo (Spodnja Panonija), ozemlje južno od Drave (v glavnem kasnejše Kranjsko, Spodnje Štajersko in PIrvatsko Posavje) ter Furlanijo. Druga je Vzhodna krajina, ta se razprostira ob Donavi od Aniže proti vzhodu, obsega še del Zgornje Panonije med Donavo in Rabo ter Karantanijo (zgornje Podravje in zgornje Pomurje). Na čelo vsake obeh krajin je postavljen poseben prefekt. Podrejeni so mu v manjših okrožjih deloma frankovski uradniki-grofje, deloma pa slovenski in hrvat- ski knezi v na novo pridobljenem ozemlju, ki mu je Karel pustil do neke mere samostojno notranjo upravo s poglavarji domačih plemen in z domačo družbeno ureditvijo, vendar z dolžnostjo da¬ jati vojaško pomoč pri frankovskih vojnih pohodih in mogoče tudi plačevati določene davke. Pa tudi pokorjeni in še preostali Obri so obdržali še svoje kagane. Tudi karantanskim Slovencem, zve¬ stim pomagačem frankovskih vojska v obrskih vojnah, je Karel še nadalje pustil na čelu kneze domačega rodu in krvi. Kot nasled¬ nike vojvode Valtunka, ki je prišel do oblasti po zatrefju zadnjega velikega protikrščanskega upora (1. 772), nam vir po imenu našteva še sledeče slovenske kneze: Pribislav, Semika, Stojmir in Etgar. Obenem s svetno je urejena tudi cerkvena organizacija slo¬ venske zemlje. Pred prihodom Langobardov v Italijo in Slovencev v Alpe je imela metr opolitansko oblast nad vzhodnoalpskimi de¬ želami oglejska cerkev. Sredi 8. stoletja pa niso uvajali krščanstvo med karantanske Slovence iz Ogleja, marveč iz Salzburga; tako se je zgodilo, da si je Salzburg s papeškimi pismi že takrat pridobil metropolitansko oblast nad svojini misijonskim območjem v Ka¬ rantaniji. Oglej v prvih letih po priklopitvi slovensko-obrskega vzhoda ni uveljavljal svojih starih pravic. Nasprotno, za oglej¬ skega patriarha Pavlina (787—802) in njegovega prijatelja, takrat¬ nega salzburškega škofa, od leta 798 nadškofa Arna (785—821), se obe cerkvi, oglejska in salzburška, skupno trudita za širjenje krščanske vere v na novo pridobljenem vzhodu. Po odredbi samega kralja Karla je šel salzburški škof Arno leta 796 s Pipinovo vojsko v obrsko zemljo. Spremljala ga je njegova duhovščina in še sredi vojnega pohoda je Arno v družbi oglejskega patriarha in drugih započel misijonsko delo med Obri in Slovani. Izdelali so podroben načrt, kako bi na najbolj uspešen način širili krščansko vero. Smernice, ki ga prevevajo, so iste, kot so bile nekaj desetletij poprej merodajne za karantanske Slovence: ne sila in desetine, marveč prizanesljivost in blagohoten poduk. Po povratku iz Pa- 100 Slovenska zemlja v mejah frankovske monarhije nonije leta 796 j e kraljev sin Pipin — s pridržkom, da to potrdi oče — dodelil Spodnjo Panonijo okoli Blatnega jezera med Rabo in Dravo ter do tam, kjer teče Drava v Donavo, z ljudstvom Obrov in Slovanov kot misijonsko področje v upravo salzburški cerkvi. Drava je torej od leta 796 meja salzburškega misijonskega in cerkvenega območja v Panoniji. Salzburg se pod vodstvom Arna z vso vnemo posveti misiji na vzhodu. Cerkvena misija je najtesneje povezana s politično, ki hoče utrditi frankovsko oblast in njen red v novih pokrajinah na vzhodu. V zvezi z rešitvijo obrskega vprašanja ter politično in cerkveno ureditvijo v Karantaniji in Panoniji je drugo poslanstvo med Slovence in Obre, s katerim je salzburškega nadškofa poveril leta ZS8 Karel Veliki. Posledica tega Arnovega pota na vzhod je, da je določen za karantanske Slovence zopet pokrajinski škof, Teo- derik po imenu. Mednje sta ga naslednje leto pripeljala salzburški nadškof in prefekt Vzhodne krajine Gerold. Med Dravo in Furlanijo pa leži interesno območje oglejske cerkve, zanj pa je ta neprimerno manj skrbela kot Salzburg na severu za svoje. Patriarh Pavlin se je šele na mnoga prigovarjanja odločil na pot v slovensko-obrsko zaledje in kazal veliko manjšo cerkveno-politično vnemo kot njegov tovariš na severu. Drugega kova pa je bil Pavlinov naslednik patriarhjjrzus. O praktičnem izvrševanju misijonstva med Obri in Slovenci nam je sicer tudi iz njegove dobe ohranjena komaj kaka beležka. Pač pa je Oglej sedaj kar naenkrat hotel obnoviti že več kot dve sto let zastarele pravice svoje cerkve nad Karantanijo. Nastal je tako hud spor, da so ga predložili samemu cesarju Karlu. Ta je leta 80!5jpoirdil Pipinovo odločbo glede Drave kot mejne reke salzburš kega misi¬ jonskega in cerkvenoupravnega območja v Panoniji, za Karanta¬ nijo pa bržkone razsodil, da naj bo Drava, ki teče po sredi dežele, cerkvena meja med Salzburgom in Oglejem. Odločbe Karla Ve¬ likega, ki je z njo v cerkvenem oziru razpolovil Karantanijo v dva neenaka dela, pa kar nista mogli priznati prizadeti stranki. Zato je Karel že čez nekaj let (811) moral še enkrat in z vsem poudar¬ kom obnoviti prejšnji pravdorek. Od takrat pa do cerkveno¬ upravnih reform 18. stoletja spada slovenska zemlja pod dva metropolita, salzburškega nadškofa severno od Drave in oglej¬ skega patriarha južno od nje. Z uničenjem obiske sile je postalo na vzhodu velikansko ozem¬ lje prazno. Tok ljudskega premikanja, ki je do konca 8. stoletja vodil Obre v smeri vzhod—zahod in iz panonskih nižin v alpski svet, se je preokrenil. V ozemlje, od koder so bili pregnani Obri, 101 Od naselitve do devetega stoletja so se začeli naseljevati Slovenci iz Karantanije in Bavarci. Bavarci zlasti v dežele ob Donavi severno od Alp, medtem ko je slovenski dotok, ki je trajal skoraj celo 9. stoletje, v mnoge dotlej obrske in tudi po Slovencih slabo ali pa celo neobljudene panonske predele pripeljal številno slovensko prebivalstvo. Slovensko naseljevanje je bilo že v prvih letih 9. stoletja tako močno, da so se čutili Obri celo ogrožene. Nasprotstva med Obri in Slovenci-kolonisti so po¬ stala tako velika, da je moral cesar Karel 811. leta poslati zaradi tega posebno vojsko v Panonijo. Sicer je pa bil položaj Obrov, kolikor jih je še preostalo, podoben položaju sosednjih slovenskih in hrvatskih ljudstev in plemen pod Franki. Na ozemlju, ki jim ga je kot stanovališče in zavetišče odkazala med Rabo in Dunajskim lesom frankovska državna uprava, so v notranjosti do neke mere uživali samostoj¬ nost pod vodstvom domačih poglavarjev. Vendar pa Obrov ni bilo več veliko. Leta 822 se omenjajo zadnjič v frankovskih državnih letopisih kot posebno ljudstvo, a izza velike politične reforme Ludvika Nemškega na vzhodu (leta 828) le še kot podložniki fran¬ kovskega kralja. V 9. in 10. stoletju naletimo v virih čimdalje red¬ keje na obrslco ime. Pri zahodnih narodih in Slovanih pa ni tako kmalu izginil spomin na nekdaj mogočno ljudstvo, zlasti ker so ostanki Obrov nedvomno še dolgo živeli med Južnimi Slovani, dokler se niso z njimi spojili. Bizantinski zgodovinar Konstantin Porfirogenet nam poroča še za 10. stoletje: »Še so na Hrvatskem ostanki Obrov in pozna se jim, da so Obri.« Nekatera krajevna imena in izrazi v besednem zakladu slovanskih narodov — med njimi beseda ban — so še danes spomin in sled nekdanjega obr- skega gospostva in veličine. Nekdanje obrsko ozemlje v Panoniji pa se še v 9. in 10. stoletju omenja kot »zemlja Obrov«. - - —-♦ UVAJANJE FEVDALNEGA REDA IN ODPOR PROTI TEMU. S po¬ koritvijo Langobardov in uporne Furlanije, z vključitvijo bizan¬ tinske Istre in z zmagami nad Obri so prišli vsi Slovenci v sklop frankovske države. Za Slovence se začenja frankovska doba. Ta je za nadaljnji potek zgodovine Slovencev in slovenske zemlje nad vse pomembna in usodna, zlasti ker je na široko odprla vrata za¬ hodnim uredbam na slovenska tla in začela z razkrojem tistega —■' družbenega in gospodarskega reda, v katerem so do takrat živeli Slovenci. Osvojitev zemlje je dala materialno osnovo in s tem po¬ litično moč fevdalnemu gospodarju, tako da je začel na njej urejati fevdalne teritorialne tvorbe in si ustvarjati svojo zemljiško posest, 102 Slovenska zemlja v mejah frankovske monarhije začel je — z eno besedo — uvajati v deželo zahodni fevdalni druž- beni red in fevdalno gospodarstvo. Bavarsko-frankovski fevdalni red z vsemi svojimi posledicami je predvsem zanesel med Slovence mogočen val nesvobode. Mnogi, ki se novim oblastnikom politično ali versko niso pokorili, so izgubili svobodo. Med temi je bilo nedvomno mnogo takih med Slovenci, ki so bili po svojem položaju zametek fevdalnega plem- 4 — stva med njimi. V kali je bil pač del teh zatrt. Na druge iz tega družbenega razreda, med njimi »plemenite« koseze, pa so se novi — gospodarji celo oprli in tem pač zato pustili vsaj formalne pravice pri izvolitvi in umestitvi karantanskega kneza, da so preko njih laže zagospodovali. Protikrščanski upori, kasneje tudi sodelovanje pri vstaji pa¬ nonskega Ljudevita, dogodki ob zatonu Kocljeve kneževine, ti in še drugi dogodki so med Slovenci nedvomno po eni strani uničili velik del njihovega domačega plemstva, po drugi strani pa zvečali med njimi število nesvobodnih. Od 9. stoletja se je nemški fevdalni red vedno globlje zajedal med Slovence in je nedvomno v znatni meri vplival na propad socialne svobode pri njih. Kot drugod v Evropi so postajale neugodne posledice fevdalnega reda tudi med Slovenci nedvomno občutne. Marsikateri svoboden Slovenec .se je iz gospodarskih in drugih razlogov zatekel v varstvo gospoda, prejel od tega svoje imetje v fevd, pri tem pa izgubil svobodo. Fevdalni red pa se ni uveljavil brez odpora in nasprotovanja. Iz prve polovice 9. stoletja vemo za dva taka pojava: eden je odpor istrskih Romanov, drugi je povezan z imenom Ljudevita Posavskega. Za istrski odpor zvemo iz listine iz dobe okoli letaj 804 sestav¬ ljene na zboru pri rečici Rižani blizu Kopra. Takrat so se tamkaj istrski Romani pred odposlanci cesarja Karla pritoževali nad rav¬ nanjem vojvode Joanesa, ki ga je postavila frankovska oblast, med drugim tudi zaradi tega, ker je nastanil Slovane na njihova zemljišča. Odpor istrskih Romanov proti naselitvenim in drugim ukre¬ pom frankovske državne oblasti je odpor reda, ki sega v svojih osnovah nazaj v antiko, je odpor proti takrat naprednejšemu fev¬ dalnemu redu in proti tistemu redu in pojmovan ju oblasti, kakršno je uvajala tudi v Istro frankovska država za kralja in cesarja Karla. Istrska romanska mesta in kasteli žive še v družbenih, gospodarskih in agrarnih izročilih antike in Bizanca. Široki pre¬ deli istrskega podeželja so jim podrejeni. Na njih žive še od starega veka sem koloni in obdelujejo posestne komplekse, v ka- 103 Od naselitve do devetega stoletja tere je razpadla nekdanja rimska velika posest. Nad koloni dobiva vedno večjo oblast in jo seveda izkorišča v mestih in kastelili osredotočeni meščanski sloj prebivalstva. V trepetu, da bi se jim odmaknilo izkoriščanje in gospodarska korist, protestirajo Romani z veliko odločnostjo proti pojavom, ki so znak novega, po fran¬ kovski oblasti tudi v Istro uvajanega fevdalnega reda in njegovih oblik. V spopad med tradicijami antičnega reda, čigar nosilci so istrska mesta, in novim, za tiste čase naprednejšim fevdalnim redom, čigar nosilec je frankovska državna oblast, je vključena tudi etapa novega slovanskega dotoka v tedaj frankovsko Istro. Drugi znani odpor proti uvajanju frankovskega reda v naše kraje je povezan z zgodovino Panonije v prvi polovici 9. stoletja. SLOVENSKA ZEMLJA V DEVETEM STOLETJU VSTAJA POD LJUDEVITOM POSAVSKIM. Poseben položaj tistega dela Slovencev, ki je pod vrhovnim frankovskim gospostvom užival notranjo samostojnost in jo obdržal tudi še preko obrskih vojn, so uničile reforme, ki so sledile dvema velikima gibanjima dvajsetih let 9. stoletja, ogrožajočima frankovsko gospostvo na vzhodu. Bila sta to vstaja pod vodstvom Ljudevita Posavskega in ofenziva Bolgarov v srednjem Podonavju. Kralju in cesarju Karlu je sledil leta 814 njegov sin Ludvik s pridevkom Pobožni. Za njegove vlade je začela frankovska mo¬ narhija naglo propadati. Ni bilo več osebnosti Karlove, ki je z močno voljo in z urejenim upravnim aparatom obvladal velikan¬ sko državo od Pirenejev do Srema. Naslednik mu je bil slabič, le prelahko in prepogostokrat je postajal orodje v rokah mogočnih upravnikov in velikašev v državi. Razkrojevalne in razdruže- valne sile, ki so se pojavile po Karlovi smrti in ki so vodile v fevdalni partikularizem, so se pokazale kaj kmalu tudi v vzhodnih delih države. Pod vrhovnim vodstvom Kadolaja, predstojnika Furlanske krajine, je stal Ljudevit, eden frankovskih vazalnih knezov, ki jim je Karel pustil samovlado nad domačim prebivalstvom; njegov sedež moramo iskati v Sisku, oblast pa mu je segala v glavnem preko Hrvafskega Posavja. »Zaradi krutosti in nenavadnega rav¬ nanja furlanskega prefekta Kadolaja,« pišejo viri, »se je Ljudevit leta 818 pritožil pri cesarju Ludviku. Opravil pa menda ni nič.« »Krutost in nenavadno ravnanje« nedvomno ni samo nasilje; za temi besedami se pač skriva tudi nasilno vnašanje frankovskega fevdalizma in frankovskih uredb in s tem rušenje domačih tako 104 PREDROMANSKA KAPELA NA SVETIH GORAH NAD BIZELJSKEM Od naselitve do- devetega stoletja v Ljudevitovi deželi kot v slovanskih pokrajinah, ki so tej sosednje. Razvoj v teh je v oblikovanju domačega fevdalizma pač že toliko napredoval, da je slovanskega kneza, njegovo deželo in njegove sosede opogumil k boju za neodvisnost. To se je zgodilo tem bolj, ker je bila slaba osrednja oblast v državi, v katero so bili vključeni. Tako so Ljudevita in njegove hkrati z neuspehom na frankov¬ skem dvoru gnali posebni načrti v očiten upor proti tujemu go¬ spostvu. Franki so ga leta 819 skušali zadušiti z vojsko, ki so jo poslali nad Ljudevita iz Italije. Ali vojska se je poražena morala vrniti. Njen poveljnik, furlanski Kalodaj, umre kmalu po povratku. Uspehi so Ljudevita opogumili. Najprej je navidez hotel svoje načrte uresničiti v sporazumu s Franki. Začel se je pogajati s ce¬ sarjem, stavil pogoje, ki jih pa cesar ni sprejel, marveč jim od¬ govoril s svojimi predlogi. Ljudevitu pa kmalu že kar ni bilo več do pogajanj s frankovskim dvorom; pridobil je z njimi samo čas. Začel je snovati mnogo večje stvari. Sklenil je zvezo s Slovani okoli Timoka; ti so se hoteli prav takrat priključiti frankovskem go¬ spostvu, pa jih je pridobil na svojo stran. Njegovi stiki in zveze segajo celo med Slovence ob Savi, Dravi in v Panoniji. Iz pokra¬ jinskega upora nastane pod njegovim vodstvom široko zasnovana zveza dela Južnih Slovanov od Alp pa do Timoka, ki se hočejo osvoboditi frankovskega gospostva in reda. Hrvatsko Posavje po¬ staja središče velike protifrankovske zveze, Ali tudi Franki niso ostali prekrižanih rok. Proti Ljudevitu vodijo hkrati diplomatsko in vojaško akcijo. Uspeh prve je pri¬ dobitev dalmatinskih Hrvatov,'Tei so tedaj pod vodstvom kneza Borne; ta je Ljudevitu za hrbtom zvest zaveznik Frankov. Leta 819 se vname boj, in sicer na dveh bojiščih, na severnem in južnem. Na severu prisili furlanski predstojnik Balderik, Kadolajev naslednik, Ljudevita, da opusti Panonijo severno od Drave. Na jugu se Borna Ljudevitu postavi nasproti ob Kolpi, a doživi hud poraz in mora na zimo leta 819 prepustiti nasprotnikovim četam Dalmacijo; te jo do dobrega oplenijo. Le z velikim trudom se Borni v četniški vojni posreči očistiti Dalmacijo sovražnega vpada. Ljudevitova moč je navzlic nekaterim neuspehom rastla. Ne¬ dvomno ni imel za sabo le svojo bližnjo okolico in pristaše, marveč tudi široke plasti ljudstva. Borna sam je prišel na dvor v Aachen in tu s Franki določIFnačrt za vojni pohod, ki naj bi v letu 820 uničil Ljudevitovo silo. Spomladi se kar tri frankovske vojske ocL pravijo nad upornega vazala: ena iz Italije čez Kras, druga preko slovenske Karantanije in tretja ob Donavi v Panonijo. Prvi vojski so se postavili na gorskih prehodih v bran Slovenci, Ljudevitovi 106 Slovenska zemlja v devetem stoletju zavezniki, in v znatni meri zavrli njeno napredovanje. Frankovska vojska, ki jo je vodila pot preko Karantanije, je pa celo trikrat morala streti odpor tamošnjili Slovencev. Končno so se le vse tri vojske znašle na L judevitovem ozemlju. Ali do odločilnega uspeha jim je branil Ljudevitov način vojskovanja. Kakor se je prejšnje leto Borna olj Ljudevitovem vpadu v Dalmacijo zatekel v utrjena gradišča, tako da se je sovražnik v plenilnih pohodili izčrpal, tako je ravnal leta 820 Ljudevit nasproti Frankom. Frankovske vojske so sicer temeljito oplenile tujo deželo, ali Ljudevitu za njegovimi okopi niso mogle do živega. Le Slovence ob Savi in Dravi, kolikor so bili Ljudevitovi zavezniki, so frankovske čete ob povratku pri¬ silile k zopetnemu priznavanju frankovske oblasti. Glavni na¬ sprotnik Ljudevit je bil nepremagan, na kaka pogajanja s Franki še mislil ni. Nasprotno, niti svojih zvez je razpletel še bolj na široko. Sredi med dvema velesilama, frankovsko in bizantinsko, v ob¬ močju, za čigar nadoblast sta obe tekmovali, je Ljudevit, kakor se zdi, navezal stike z zadnjo. V področju, ki je bilo pod vplivom Vzhodnega Rima, je na otoku Gradežu stoloval patriarh Fortunat; ta je Ljudevitu poslal zidarjev in tesarjev za zgradbo njegovih utrdb, pozneje je — kompromitiran — zbežal k Bizantincem. Iz upora frankovskega vazala se okoli leta 820 kažejo obrisi zveze med Ljudevitom in Bizancem, naperjene proti frankovskemu go¬ spostvu v srednjem Podonavju. Sledečega leta (821) so poskusili Franki novo taktiko. Zopet naj se odpravijo tri vojske na vzhod, toda ne naenkrat, marveč druga za drugo, ne v osrčje Ljudevitove dežele, kjer so doživele prejšnje leto toliko neuspehov, marveč s pustošenjem zemlje Ljudevitovih zaveznikov naj se slabi glavni nasprotnik. Uspeh je bil za Franke tudi to pot malenkosten. »Opustošili smo zemljo, toda v odprtem boju se nam ni nihče postavil po robu,« to je smisel sporočila, ki so ga poveljniki javili na frankovski dvor. Odločitev je prineslo šele leto 822, zmago pa ni izvojevala frankovska vojska, ki je tudi tega leta krenila iz Italije v Panonijo. Ljudevit Frankov ni pričakoval na bojišču v svoji zemlji, marveč je zapustil svoje »mesto« Sisalc in prešel k Srbom, ki so prebivali v delu nekdanje rimske province Dalmacije; tu pa je ubil kneza, ki ga je sprejel, ter se nato jjolastil njegove dežele. Obenem je spo¬ ročil Frankom, da je voljan priti pred cesarja. Kaj je vzrok temu nenadnem preobratu Ljudevitove politike, je težko reči, kajti viri, iz katerih črpamo podatke o vseh teh dogodkih, so enostranski, to je, pisani so s frankovskega stališča. Zelo verjetno je, da so Ljude¬ vita notranja nasprotstva v njegovi deželi prisilila do umika, kajti •O* 107 Od naselitve do devetega stoletja o kakem porazu na bojišču ni vesti. Iz zemlje dalmatinskih Srbov je prešel v deželo Ljudemisla, ki je bil ujec dalmatinsko-hrvat- skega kneza Borne. Ko je Ljudevit nekoliko časa pri njem pre¬ bival, ga je Ljudemisl leta 823 umoril. Zelo verjetno je, da se je to zgodilo po naročilu Frankov. Slovanska plemena v Ljudevitovi deželi pridejo z izjemo Timočanov pod Franke. Frankovska sila je zmagala nad nezadostno organizacijsko sposobnostjo in verjetno tudi notranjo needinostjo Južnih Slovanov. Vstaja panonsko-hrvatskega kneza Ljudevita je za zgodovino Slovencev nad vse pomembna, zato tudi je veljalo o njej reči ne¬ koliko več. Sodelovanje Slovencev od Save in Drave pri vstaji pod vodstvom kneza Ljudevita je postalo zanje usodno. Odkar so ka¬ rantanskim Slovencem prišli Bavarci na pomoč proti Obrom pa do Ljudevitove vstaje, uživali so Karantanci pod vodstvom domačih knezov do neke mere samoupravo, razume se, pod vrhovnim fran¬ kovskim gospostvom. Udeležba pri protifrankovskem gibanju, ki ni¬ kakor ni mogla biti prostorninsko in številčno omejena, je bistveno, kot kaže, spremenila položaj Slovencev. O domačih knezih ka¬ rantanskih Slovencev nič več ne slišimo. Etgar po imenu je zadnji v njihovi vrsti. Še nekaj let pred izbruhom Ljudevitovega upora (817) se imenujejo karantanski Slovenci v isti vrsti s Čehi, Obri in Slo¬ vani onstran Bavarske med samostojnimi vazalnimi ljudstvi fran¬ kovske države. Po Ljudevitovem uporu pa o karantanskih Slo¬ vencih kot samostojnemu ljudstvu v frankovskih virih ni več govora. Iz vazalske kneževine Karantanije z lastno samoupravo nastane frankovska upravna edinica. Mesta domačih knezov za¬ vzamejo frankovski uradniki, prefekti in grofje. Dokončno obliko je dobila reforma frankovskega vzhoda leta 828, ko so Franki od¬ bili ofenzivo Bolgarov, ki niso nič manj od Ljudevitove vstaje ogrožali gospostvo Frankov v srednjem Podonavju. OFENZIVA BOLGAROV. Mir, ki ga je leta 814 bolgarski kan Omortak sklenil z Bizancem, je Bolgare odvrnil od protibizantinske politike in jih usmeril v Podonavje, zlasti ko je tam Ljudevitov upor znatno oslabil vzhodne, že po prirodi slabo zavarovane meje frankovske države. Okoli leta 825 osvoje Bolgari v divjem navalu vzhodno Ogrsko, začno pritiskati na Ludvika Pobožnega z zahtevo po novi ureditvi bolgarsko-frankovskih meja, ako ne — tako se je glasilo bolgarsko sporočilo — naj cesar sam gleda, kako jih bo branil. Neodločni Ludvik je omahoval in pustil bolgarske od¬ poslance brez pravega odgovora. Bolgari začno nato leta 827 z ofenzivo, pošljejo na ladjah po Dravi navzgor svojo vojsko, za- 108 Slovenska zemlja v devetem stoletju sedejo Spodnjo Panonijo, preženejo tamošnje vazalne kneze in postavijo bolgarske glavarje na njihovo mesto. Nastala je nevar¬ nost, da na panonsko-slovenskih tleli stopi na mesto še pred krat¬ kim mogočnega Obra Bolgar, se zveže s še preostalimi Obri in zruši v Ljudevitovem uporu pravkar razmajano frankovsko vzhodno mejo. Položaj je rešil mladi in energični sin omahljivega Ludvika Pobožnega, Ludvik Nemški imenovan. Poverjena mu je bila Ba¬ varska, bil je njen kralj, zato je hotel za trajno utrditi varnost vzhodnili meja. Z"vojnim pohodom je šel nad Bolgare (828) in jih tako oslabil, da so leta 829 tvegali le še plenilni vpad ob Dravi navzgor; s temeljito upravno reformo je pa že leto poprej spremenil položaj na vzhodu. REFORMA LETA 828 INNJENE POSLEDICE. Furlanski predstojnik Balderik se v obrambi Spodnje Panonije proti Bolgarom ni izkazal, zato mu je odvzeta krajiška oblast. Obsežno ozemlje od Furlanije do Blatnega jezera je pa razdeljeno na štiri krajine. Prva, od Italije sem, je Furlanija, druga Istra, tretja grofija ob Savi — predhodnica kasnejše Kranjske, četrta pa Spodnja Panonija. Prvi dve sta ostali v ožji zvezi z Italijo, drugi dve pa s pretežno nem¬ škim delom frankovske države ali Vzhodnofrankovsko državo, »~ kakor so jo začeli imenovati. S tem delom države ostane poslej v zvezi tudi slovensko in obrsko ozemje v notranjih Alpah in ob Donavi, nekdanja Vzhodna Krajina Karla Velikega. Ta razpade v tri upravne enote: v Karantanijo ob zgornji Dravi in zgornji Muri, v Zgornjo Panonijo od Rabe do Dunajskega lesa in v krajino med Anižo in Dunajskim lesom. Namesto posameznih upravnikov je postavljen na čelo ogromnega ozemlja, ki sega od Krasa in Julij¬ skih Alp pa do Aniže in Donave, en sam prefekt, ta je obenem krajišnik Zgornje Panonije. Obri in prav tako karantanski Slovenci izginejo po Ljudevi¬ tovem uporu iz zgodovine kot samostojno ljudstvo. Viri govore poslej le še o obrskih podložnikih, ne več o ljudstvu Obrov. Tudi v družbenem pogledu se je spremenil položaj Obrov. Kralj jim za¬ seže zemljo in jim jo daje poslej le še proti plačevanju tributa. Prav tako so takrat po vsej verjetnosti tudi panonski Slovenci iz¬ gubili svoje domače kneze, o katerih je zadnjikrat govor leta 827. Kneze imenujejo sedaj Slovenci grofe (comes), ki jih je frankovska uprava odslej mednje pošiljala. Reforma iz leta 828 je odločilnega pomena za nadaljnji terito¬ rialni razvoj slovenske zemlje. Ustanovila je v obrisih pokrajinske 109 Od naselitve da devetega stoletja in državne meje, ki so bile stoletja zarisane na našemjooiiiičnem zemljevidu. Vrhu tega zareže v narodno telo Slovencev meja dveh velikih držav, Italije in Nemčije (Vzhodne Francije). Dodelitev na¬ šega ozemlja tema dvema državama je leta 845 obnovila in utrdila delilna pogodba frankovske države, sklenjena v Verdunu. Upravna reforma iz leta 828 je imela kot enega prvih ciljev ustvariti iz frankovskega vzhoda med Krasom in Donavo ozemlje, ki bi bilo bolj kot do takrat odporno proti vsakemu notranjemu prevratu in proti vsakemu napadu od zunaj. Reforma ima torej prvenstveno vojaško-obrambne namene. Ali kaj pomaga na ozem¬ lju, ki je bilo ali nenaseljeno ali pa nastanjeno le po maloštevilnih Obrih in Slovencih, vrhu tega še malo zanesljivih. Zlasti velja to za Podonavje in obe Panoniji. Najti je bilo treba novih, številnejših in zanesljivejših braniteljev frankovske vzhodne meje, kot so bili le preradi k vstaji razpoloženi Slovani in Obri. Dala jih je široko¬ potezna nemška kolonizacija, ki po letu 828 pritisne z vso silo v ~~ Podonavje ter v Zgornjo in Spodnjo Panonijo. Frankovski pre¬ fekti, mejni grofje in grofje, bavarski cerkveni knezi, od teh pred vsemi salzburški nadškof in passavski škof so prvi usmerjalci nem¬ ških kolonistov na vzhod. Bavarske cerkve prejemajo velika ozemlja, podeljuje jih kralj od svojega obsežnega kronskega imetja. Salzburška nadškofija, passavska, freisinška in regensburška ško¬ fija, samostani v Kremsmiinsteru, Alteichu in Mattseeju se vrste med prvimi prejemniki. V cerkvenoupravnemu pogledu je ozemlje razdeljeno med salzburško nadškofijo in passavsko škofijo. Do rečice Spratz v Zgornji Panoniji se je širilo salzburško cerkveno območje, odtod do Aniže na zahodu pa passavsko. PRIBINA. A zvezi z nemškim naseljevanjem in utrjevanjem na vzhodu je oblast slovanskega kneza Pribine v Spodnji Panoniji. | Pribina je imel posest na današnjih slovaških tleh okoli Nitre, bil je torej verjetno po rodu iz tiste veje Slovanov, ki jih prištevamo Slovakom. Za časa moravskega kneza Mojmira se je v moravske in slovaške kraje začela od frankovske strani po malem Ž£ širiti krščanska vera. lako se je zgodilo, da je še pred Pribinovim pre¬ stopom v krščansko vero posvetil na njegovi zemlji v Nitri salz¬ burški nadškof Adalram (umrl 836) cerkev, ki je prva krščanska cerkev na današnjih češkoslovaških tleli, o kateri imamo poročilo. Ko je moravski knez Mojmir pregnal Pribino, je ja zbežal iz Moravske preko mejne Donave k Ratbodu, takr atne mu prefektu na vzhodu. Ratbod ga je predstavil bavarskemu, od leta 833 vzhodnofrankovskemu kralju Ludviku; na njegovo zapoved je bil 110 Od naselitve do devetega stoletja Pribina krščen (833 ali kmalu potem). Frankovski kralj smatra Pribino poslej kot neke vrste svojega vazala in ga podredi Ratbodu. Mogoče je prav zaradi te podrejenosti prišlo med Pribino in Rat- bodom do nesoglasja in je zato Pribina s sinom Kocljem pobegnil na bolgarsko ozemlje, ki obsega takrat še Srem in del Slavonije, od Bolgarov pa k Ratimiru, ki je bil Bolgarom prijazno razpoložen knez v Posavski Hrvatski. To pa so smatrali Franki že izza obr- skili vojn za ozemlje, kjer naj bi oni imeli besedo; pač zato_je leta 838 poslal kralj Ludvik prefekta Ratboda nad Ratimira z ve¬ liko vojsko in nalogom, da ga prežene iz njegove dežele. Posavska Hrvatska postane zopet frankovska, Ratimir pa se s svojimi, ko¬ likor jih niso Nemci pobili, umakne. Med begunci sta bila tudi Pribina in Kocelj; iz Ratimirove oblasti se odpravita najprej preko Save k Salalionu, ki je bil frankovski grof nekje na današnjih slovenskih ali hrvatskih tleh. Kmalu nato se je Pribina z Ratbodom pomiril in prejel okoli leta 840 od kralja Ludvika v fevd zemljo v Spodnji Panoniji okoli reke Zale. Ta reka teče v jugozahodni konec Blatnega jezera, ob njej se je Pribina nastanil, sezidal v gozdu in močvirju utrdbo in začel na vso moč kultivirati in naseljevati ozemlje, ki je bilo v rimskih in obrskih časih sicer sorazmeroma gosto obljudeno, je pa po končanih obrskih vojnah pač silno opustelo in se zamočvirilo. Kolonizacija iz Pribinove dobe se navezuje na starejšo kolonizacijo in staro kulturno pokrajino. Novi naseljenci so Nemci in Slovenci. Prvi so povečini pripadniki bavarskega plemena, drugi pa spadajo v tok, ki je že takoj po obrskih vojnah začel iz Karantanije naselje¬ vati spodnjepanonska tla in množiti tamošnje sicer redko naseljeno slovansko prebivalstvo. Kaže, da je bil nemški pritok celo močnejši od slovenskega. Od 36 krajevnih imen. ki se sredi 9. stoletja ime¬ nujejo v Pribinovi Spodnji Panoniji, je le največ 8 slovenskih, 23 je nemškili in 5 imen je drugega izvora. Pribinova utrdba in pre¬ stolnica se je imenovala Blatenski kostel (grad, castellum), ker je bila sezidana sredi blata, to je močvirja. Isto pove nemški naziv Mosaburg, kakor so Nemci začeli imenovati Pribinovo prestolnico, oziroma latinski naziv Urbs paludarum. Bližnje jezero so Slovani po močvirju ali blatu imenovali Blatno jezero, odtod madžarski Balaton. Blatenski kostel moramo iskati tam, kjer stoji danes nad zamočvirjeno nižino okoli spodnje Zale na nizki vzpetini kraj Za- lavar. Sodobni njegov opis se glasi: »Zelo utrjen grad, ki se imenuje Blatenski, kajti kraj je utrjen z neprodirnim blatom in nudi pri¬ hajajočim zelo težaven dohod.« 112 Slovenska zemlja v devetem stoletju Pribina se je v frankovski službi odlično izkazal. S kultivacijo zemlje, pritegnitvijo kolonistov in pospeševanjem misijonstva je utrjeval frankovsko moč na vzhodu in si tako stekel velike zasluge za državo. Plačilo ni izostalo. Leta 8 46 prejme od kralja Ludvika kar 100 kmetij tik reke »Valchau«, ki jo moramo iskati okoli Blatnega jezera. Glavna nagrada pa je sledila leto zatem. Dne 12. oktobra leta 847 je prejel v Regensburgu od kralja Ludvika v last vse, kar je imel kot fevd, izvzeto je le tisto, kar je pripadalo salzburški cerkvi. S tem aktom je Pribina obenem povzdignjen v spodnjepanonskega mejnega grofa. M eje n jegove krajine gredo na jugu prejkone od razvodja med Dravinjo in Savinjo, dalje po Dravi, preskočijo nato Dravo, tako da dosežejo še Srem, teko na vzhodni strani nekaj časa ob Donavi in od te v črti, ki se vije ne¬ kako od Mohača do spodnje Rabe, zapuste to reko s črto, ki teče južno od ogrskega Sobotišča, in obsežejo na zahodu še ozemlje ob srednji Muri in Dravi. To je obsežno ozemlje, saj sega od dravskih sotesk med Pohorjem in Kozjakom na zahodu pa do bolgarskih meja ob Donavi in v Sremu na vzhodu, od Rabe na severu pa do Drave na jugu. Obenem je dokaz, v koliki meri so Nemci zaupali slovanskemu knezu. Pribina se je prikupil Nemcem ne le s kolonizacijsko vnemo, temveč prav tako s širjenjem krščanstva in pospeševanjem cerkvenih interesov, tem močnim orožjem utrjevanja Frankov na slovenskih tleh. Salzburški, sicer pristranski vir poroča s posebnim poudar¬ kom: »Dokler je živel Pribina, ni prikrajšal, kar je bilo cerkvenega, in ni nič odvzel imenovani stolici (to je salzburški nadškofiji), marveč je po nadškofovem nasvetu skušal povečati, kolikor je mogel.« V Blatenskem kostelu je sezidana cerkev, ki jo je leta 850 posvetil sam salzburški nadškof Liupram. Pri Pribinovi cerkvi je nastavljen poseben duhovnik, neke vrste prvi svečenik v njegovi kneževini, ki je pa seveda v neposredni odvisnosti od salzburškega nadškofa. Salzburg stalno in z veliko ljubosumnostjo čuva svoje interese med Rabo in Dravo. Službo pri celi vrsti novih cerkva in molilnic v Pribinovi zemlji opravljajo povečini salzburški duhov¬ niki. Pred nedavnim odkriti ostanki cerkve v Blatenskem kostelu iz 9. stoletja kažejo na obliko cerkva, kakršne najdemo v območju severnega Jadrana, ki je v cerkvenem oziru spadalo pod Oglej. Za eno teh, cerkev sv. Adrijana v Blatenskem kostelu, je sam salzburški nadškof poslal Pribini iz Salzburga zidarje, slikarje, kovače in tesarje. Zlasti od Ptuja proti vzhodu je bila cerkveno-misijonska akcija salzburških duhovnikov nadvse močna in je šla vzporedno 8 113 Od naselitve do devetega stoletja z nemško kolonizacijo. Črte starih rimskih cesta kažejo pota nem¬ škega kolonizacijskega in misijonskega prodiranja proti vzliodn; v Pribinovi in Kocljevi dobi se je ustavilo šele v Bakonjskem gozdu ob vzhodnem koncu Blatnega jezera in v okolici današnjega Pečuja. KOCELJ. Pribini, temu zvestemu pomagaču nemškega prodi¬ ranja proti vzhodu, je sledil njegov sin Kocelj. Smrt Pribinova — padel je v boju z Moravani —- je v zvezi s takratnimi političnimi dogodki ob vzhodnih mejah frankovske države. Omenili smo že, da spada izza časa Ljudevitove vstaje in bolgarske ofenzive ce¬ loten vzhod pod vrhovno oblast enega samega frankovskega pre¬ fekta, njemu pa so v manjših upravnih edinicah podrejeni mejni grofje in grofje. Oblast prefekta na vzhodu je bila sorazmerno velika, zato ni čuda, da jo je marsikateri od njih skušal izrabiti sebi v korist, državi v škodo. Prvi je šel po tem potu Ratbod. Leta 854 se je kroni uprl in bil nato_odstavljen. Kralj Ludvik, takratni vzhodnofrankovski vladar, je skušal zanaprej preprečiti podobne poizkuse veleizdaje s tem, da je leta 856 dal upravo na vzhodu v roke lastnemu sinu Karlmanu, ali temu ne več na celot¬ nem ozemlju med Donavo in Furlanijo, marveč le v severnem delu, ki je mejil na Donavo in Moravsko. Ostalo ozemlje pa naj uprav¬ ljajo kralju zvesti mejni grofje in grofje: v Spodnji Panoniji kraljev privrženec Pribina^_v Karantaniji neki Pabo, ki je eden nemških naslednikov nekdanjih slovenskih knezov, in eden ne- dvomno v krajini ob zgornji Savi, kasnejši Kranjski. Samemu kraljeviču Karlmanu se je pa skoraj zahotelo isto kot pred nekaj leti Ratbodu. Zvezal se je z moravskim knezom Rastislavom, naslednikom kneza Mojmira, in se uprl svojemu očetu, nastopivši proti grofom, ki jim je bila poverjena uprava panonske in karantanske meje. Karantanski Pabo je zbežal v Salzburg, Pribinovega sina Koclja pa najdemo v Regensburgu. Kralju Ludviku vedno uslužni Pribina nasproti Moravski že izza svojih mladih let ni bil ravno prijateljsko razpoložen, zato se je kot zvest kraljev pristaš bojeval proti takrat zvezanima Karlmanu in Rastislavu in v teh bojih ga je dohitela smrt (leta 860 ali v začetku 861). Trajno se pa zveza Karlman-Rastislav na vzhodu ni obdržala. Karlman se je pomiril z očetom in dobil v vrhovno upravo celoten vzhod, ne le obdonavski del, kot ga je imel doslej. Salzburška cerkev je v Kocljevi kneževini mogla nemoteno nadaljevati svoje delo. Zopet prihaja nadškof v Spodnjo Panonijo, ustanavlja in posvečuje cerkve, opravlja nadškofovske dolžnosti in pošilja sem- 114 Slovenska zemlja v devetem stoletju kaj duhovnike, da širijo krščanstvo. Kocelj se prav tako kot oče Pribina izkazuje v služili nemške države, salzburške in drugih nemških cerkva. V zvestem vazalstvu tako raste ugled sina, nekdaj neznatnega begunca iz Slovaške, da mu celo sam kralj daje naslov vojvoda, četudi je Kocelj v resnici le frankovski mejni grof. VELIKA MORAVSKA, KONSTANTIN IN METOD. Medtem ko Kocelj tako verno služi frankovskemu kralju in nemškim cerkvenim ko¬ ristim, so se odigrali v Podonavju dogodki, ki jim gre svetovno¬ zgodovinski pomen in ki so kmalu posegli tudi v slovensko Koc¬ ljevo kneževino. V prvi polovici 9. stoletja je v kratkem času zrasla ob vzhodnofrankovskih mejah plemenska zveza pod vodstvom moravskega kneza Mojmira, že znanega nam Pribinovega nasprot¬ nika. Po Ludvikovi milosti je sledil Mojmiru knez Rastislav. Velika Moravska imenujemo to državno tvorbo, ki je obetala, da bi se utegnila povzpeti do samostojne politične dejavnosti v srednjem Podonavju. Rastislav je bil knez širokih zasnov. Pred očmi mu je bila osvoboditev od nemškega političnega in cerkvenega varuštva, ustanovitev narodne moravske cerkve pa naj bi bilo sredstvo za dosego političnih ciljev. Ko so se Nemci proti Veliki Moravi zvezali z Bolgari, je velikomoravski knez iskal in našel zaslombo v Bi¬ zancu. Leta 862 se je obrnil do bizantinskega cesarja s prošnjo, naj mu pošlje »učitelja« — v mislih ima lastnega škofa — ki bi moravsko ljudstvo učil v vsakemu razumljivem jeziku sveto vero, to se pravi, ki bi ga v cerkvenem pogledu in s cerkvenim orožjem osamosvojil od Nemcev. Cesar je poslal na Moravsko brata Kon¬ stantina in Metoda. Bila sta doma iz Soluna. Mlajši Konstantin je bil knjižničar patriarhata v Carigradu in učitelj na tamošnji visoki šoli, Metod pa je bil pred vstopom v samostan upravitelj neke po¬ krajine v bizantinski državi, v kateri so prebivali Slovani. Oba sta bila vešča slovanskemu jeziku; vir nam pripoveduje, da je Kon¬ stantin že pred odhodom na Moravsko sestavil slovanski črkopis (danes mu pravimo glagolica) in se lotil prevajanja prvih knjig. Jezik, v katerem je prevajal, je bil govor makedonskih Slovanov, bližnjih sosedov rojstnemu kraju obeh bratov. V tistih časih še niso bile razlike med govori slovanskih ljudstev tako velike, da bi pa¬ nonski ali moravski Slovan ne razumel makedonskega Slovana. Konstantin in Metod pa zaradi ponovnega porasta frankov¬ skega vpliva in odpora nemške duhovščine prejkone nista mogla na Moravskem dosegati posebnih uspehov. Leta 867 sta se name¬ nila preko Benetk v Carigrad. Na poti, ki ju je prejkone vodila po črti stare rimske ceste Blatenski Kostel—Ptuj — Celje — Ljub- 8 * 115 Od naselitve do devetega stoletja ljana—Oglej preko slovenske zemlje, pa ju je dosegel papežev poziv, naj prideta v Rim. Papež se je zavzel za delo obeh bratov, ga odobril in dovolil slovansko bogoslužje ter pridobil Konstan¬ tina in Metoda za Rim in cerkveno politiko rimske stolice. V Rimu je Konstantin stopil v samostan, dobil meniško ime Ciril, pa že leta 869 umrl. SLOVANSKA VSTAJA NA VZHODU. SAMOSTOJNA SPODNJA PA¬ NONIJA IN NJEN KONEC. V tem je pa leta 869 nastalo veliko in zmagovito gibanje med Slovani proti Nemcem. Val slovanske vstaje pod vodstvom Velike Moravske je zasegel tudi panonskega Koclja; ta je poznal Metoda in Konstantina ter njuno delo že od leta 867, ko sta se preko njegove dežele vračala z Moravske. Sedaj se je Kocelj ojunačil, se odvrnil od Nemcev in se obrnil do samega pa¬ peža, naj mu pošlje Metoda. Papež ga res leta 869 pošlje obenem s pismom, naslovljenim na moravska kneza Rastislava in Svetopolka ter panonskega Koclja; ti so, kakor pravi pisanje, prosili pri njem za Metoda, da bi jim razlagal knjige v njihovem jeziku. Metodov prihod v Spodnjo Panonijo je povzročil preobrat v cerkveni pri¬ padnosti te pokrajine. Metod in njegovi učenci so z bogoslužjem v slovanskem jeziku in s knjigami, napisanimi na slovanskem je¬ ziku in z novimi slovanskimi črkami izpodrinili salzburške duhov¬ nike in njihovo, narodu nerazumljivo liturgijo v latinskem jeziku. Z zasmehom in zaničevanjem piše o Metodu sodoben salzburški vir: »Salzburški duhovniki so v Kocljevi kneževini vztrajali toliko časa, dokler ni neki Grk, Metod po imenu, z novo izumljenimi slovanskimi črkami na zvit način izrinil latinski jezik, rimski nauk in starodavne latinske črke in s tem pri celotnem ljudstvu ponižal maše, evangelije in božjo službo tistih, ki so jo opravljali v latin¬ skem jeziku.« Zadnji salzburški nadduhovnik na Kocljevem dvoru se je pred Metodom in njegovimi umaknil v Salzburg. Kocelj in Metod sta si bila nedvomno edina, da brez nove in po papežu urejene vladikovine ne bo mogoče ostati pri trajni od¬ cepitvi od Salzburga, čigar nadškofiji je po kraljevih privilegijih od obrskih vojn sem pripadala zemlja na vzhodu. Prizadevanja za ustanovitev nove nadškofije so se uresničila že proti koncu leta 869. Kocelj pošlje Metoda ponovno v Rim in ta se vrne kot poglavar nove slovanske nadškofije, ki naj obsega Panonijo in Moravsko ter naj bo naslednica v rimskih časih obstoječe stolice sv. Andro- nika v starem Sirmiju. Kocelj in Rastislav sta dosegla višek svojih prizadevanj. Slo¬ vanska nadškofija od Morave do Srema, samostojna slovenska 116 STISKI OPAT FOLKNAND kot začetna črka O v rokopisu, ki ga je naročil okoli leta 1180 napisati (danes rokopis 630, list 62', v Nacionalni biblioteki na Dunaju) Od naselitve do devetega stoletja kneževina v Spodnji Panoniji, politična in cerkvena neodvisnost od Nemčije in Salzburga, zato pa politična zveza med severnimi in južnimi Slovani ter konec pritoka nemških kolonistov in duhov¬ niko v — t o so velikanski uspehi, doseženi v nekaj letih, ki pa so sevedajnorali zbuditi najhujše nasprotovanje pri Nemcih. Od leta 869 do 8 74jvlada Kocelj panonskim Slovencem kot samostojen knez. Ne samo naslonitev na Veliko Moravsko, tudi razvoj v smeri fevdalnega kneza in fevdalne kneževine je moral biti v Spodnji Panoniji v taki smeri dozorel, da je tej deželi pripomogel vsaj za nekaj let k samostojnemu političnemu življenju. "Za hrbtom salzburškega nadškofa se je Kocelj osvobajal nem¬ škega cerkvenega in političnega varuštva. Salzburški nadškof se je branil priznati Metoda kot sebi enakega in zahteval Spodnjo Panonijo kot po pravu in zaslugah že 75 let pripadajočo mu cer¬ kveno pokrajino. Kot najbolj vnet pomagač se mu je pridružil passavski škof, čigar koristi so bile oškodovane in ogrožene zlasti v Zgornji Panoniji. Posebna latinska spomenica, spisana zaradi koristi in v imenu salzburške cerkve, naj bi dokazovala zasluge in z njimi pravice Salzburga do Panonije in Karantanije. Avtor spomenice po imenu ni znan, bil pa je gotovo v najožjili zvezah s salzburško cerkvijo ter je verjetno živel v Salzburgu. Spis je najdragocenejši vir za zgodovino Slovencev v 8. in 9. stoletju, če¬ tudi prikazuje dogodke s salzburškega stališča in zato pristransko. Naslov mu je »Spis o spreobrnitvi Bavarcev in Karantancev«, ome¬ nili smo ga že v poglavju o slovenski Karantaniji. Vkljub naslovu razpravlja avtor skoraj izključno le o Karan¬ tancih, to pa je takrat pomenilo toliko kot Slovenci. Ne govori le o panonskih Slovencih, marveč tudi o koroških, povsod s poudar¬ kom, kaj vse je storila salzburška cerkev za Slovence v Panoniji in Karantaniji. Tudi v Karantaniji! Kajti salzburški cerkveni krogi so brez dvoma povsem pravilno spoznali, da bi utrditev slovanske cerkve v Panoniji mogla biti nevarna salzburški cer¬ kveni oblasti v istorodni Karantaniji. Anonimni avtor našega spisa Metoda sploh ne priznava kot nadškofa, imenuje ga zaničljivo le »neki Grk« in »filozof«. Ta spomenica je napisana, kot vse kaže, leta 871 in namenjena predvsem salzburškemu nadškofu Adalvinu in ljudem v njegovem krogu, da bi jih spodbodla glede pravic salzburške cerkve v Panoniji in Karantaniji. Nemški škofje pa so skušali še z drugimi sredstvi priti Metodu do živega. Pritisnili so na vzhodnofrankovskega kralja Ludvika, saj je bila Panonija njegova interesna sfera, in se pritožili tudi pri papežu. Papež je novo panonsko nadškofijo branil z zgodovin- 118 Slovenska zemlja v devetem stoletju skimi dejstvi, češ da je bila že v starih časih Panonija odvisna od papeža, z obnovo stolice sv. Andronika v starem Sirmiju pa je Rim vzpostavil le to, kar so uničili vdori barbarov, ne da bi bile s tem prenehale pravice sv. Petra. Tako je utemeljeval papež in tisti, ki so mu bili blizu. V resnici pa je videl papež v novi nadškofiji branik rimske Cerkve proti bizantinskemu vplivu, saj je ta prav takrat z odcepitvijo Bolgarov od Rima segel do Srema in srednje Donave. Grk Metod v rimski službi naj bi stal na straži proti bizantinskemu cerkvenemu širjenju v Podonavje. Salzburg po drugi strani je nemara dobro vedel, da proti starim pravicam, ki jih je naglašal papež, ne bo mnogo opravil. Če bi jih vsaj formalno ne priznal, bi bil samega sebe, kajti z isto pravico kot Rim Pano¬ nijo bi mogel Oglej ponovno zahtevati zase Karantanijo, ker je bila njegovo območje v predslovenskih časih. Najodvratnejše sredstvo pa, ki so ga nemški škofje uporabili proti Metodu, je bila kratitev osebne svobode, najnevarnejša za Koclja pa politična spletka. Leta 870 so bavarski škof je sklicali zbo¬ rovanje, da bi uredili panonske cerkvene zadeve. Tja so, verjetno s silo, pripeljali Metoda. Z razlogi rimske stolice je Metod branil pravice do panonsko-moravske nadškofije, ali proti sili in skrivni podpori, ki jo je dajal škofom kralj Ludvik, ni mnogo opravil. Konec je bil ta, da so bavarski škofje Metoda obsodili, vrgli v ječo in ga imeli zaprtega tri leta (870—873). Razvoj političnih dogodkov ob moravski meji je nedvomno hrabril nemške škofe, da so tako ravnali s panonskim nadškofom. Svetopolk, nečak kneza Rastislava, se je leta 870, »v mislih na lastno korist«, kot piše letopisec, zvezal z Nemci. Rastislav sicer nastopi proti njemu, toda Svetopolk se ga polasti in izroči Nemcem, ti ga oslepe in vržejo v ječo, kjer žalostno umre. Svetopolk je bil nekaj časa zvest Nemcem, a se je pa kmalu premislil in se postavil na čelo boja za politično in cerkveno neodvisnost Velike Moravske. Proti plačilu letnega tributa pripoznajo Nemci Moravsko kot samo¬ stojno državo. Tragično pri tem pa je bilo, da je moravsko-nemški sporazum moral kruto plačati knez Kocelj. Metod se sicer povrne iz bavarske ječe kot nadškof, najpoprej h Koclju, ali Nemci mu takoj zagroze zaradi Metoda: >>Ako boš imel tega pri sebi, ti ne bo dobro.« Metod je moral takrat zapustiti panonske Slovence in Koc¬ ljevo kneževino, Kocelj, v nemških očeh veleizdajalec, izgine. Kaj se je zgodilo z zadnjim samostojnim knezom Slovencev, ne vemo. Z veliko upravičenostjo pa smemo domnevati, da so se ga polastili Nemci in ga na ta ali na oni način storili neškodljivega. Gotovo je, da že leta [874 zagospodarijo v Kocljevi Panoniji zopet 119 Od naselitve do devetega stoletja Nemci. Salzburški nadškof Teotmar sam je poliitel, da z osebno navzočnostjo utrdi pravice svoje cerkve do Spodnje Panonije. Že leta 874 pride v Ptuj in posveti cerkev, ki jo je tamkaj dal postaviti grof Gozvin, frankovski naslednik kneza Koclja. Ko je Kocelj izginil, je propadla zadnja od tuje nadvlade ne¬ odvisna kneževina med Slovenci, z njo začetki cerkve, ki je oprav¬ ljala službo božjo v narodnem jeziku. Tako se tudi ni mogla razviti posebna književnost in samostojna kultura, katere podlaga bi bil narodni jezik. Slovanska nadškofija je odslej omejena na Svetopolkovo Mo¬ ravsko. Salzburški nadškof in passavski škof zavzameta zopet svoji postojanki med Donavo in Dravo. Politično zavezništvo, cerkveno¬ upravno zedinjenje in stiki med severnimi in južnimi Slovani so razbiti. To je posledica nemško-moravskega miru iz leta 874. Nemški dotok se zopet usmeri na panonska tla. Bavarske cerkve in duhovniki ponovno pridobivajo, širijo in utrjujejo svojo panonsko posest. Blatenski kostel, ustanova in stolica Pribine in Koclja, ni izgubil pomena, pač pa ga celo pridobil kot ena prvih utrjenih postojank na vzhodu. Vrnivši se nemški oblastniki se radi mude v kraju, ki se ponovno imenuje grad (urbs). Vrhovni upra¬ vitelj vzhoda in z njim Spodnje Panonije postane zopet Karlman, sin kralja Ludvika Nemškega. Kot poprej sta Panonija in Karan¬ tanija in s tem velika večina takratne slovenske zemlje združeni pod enotno upravo prefekta na vzhodu. Slovenski vzhod kaže v 9. stoletju neprimerno bolj razgibano politično podobo kot zahodne, v Alpah ležeče pokrajine, kajti te so v svojem goratem svetu kakor obvarovane pred večjimi pre- tresljaji. Vzhod, zemlja kipeče in mlade kolonizacije in šele na¬ stajajočega političnega in kulturnega življenja, je bil že sam po svoji naravi in po svojih sosedih veliko bolj nego alpski svet iz¬ postavljen zunanjim vplivom. Sile od zunaj so bolj kot za katero drugo takratno ozemlje Slovencev merodajne za usmerjenost in potek dogajanja na panonskih tleh v 9. stoletju: poleg nemškega zahoda Rim in Bizanc, poleg teh še Velika Moravska in Bolgarska. Dvoje velikih gibanj 9. stoletja, vstaja Ljudevita Posavskega in politika kneza Koclja, stoji pod križajočimi se vplivi zunanjih sil, ki ju usmerjajo in o njiju odločajo. Strle so Kocljevo državico, zadnjo svobodno kneževino Slovencev v srednjem veku. ( KARANTANIJA V 9. STOLETJU, ^ol stoletja pred Kocljem že zginejo zadnji sledovi samostojnosti Slovencev v Karantaniji. Ni pa z njimi prenehalo ime Karantanija in Karantanci. Pojmovno se 120 Slovenska zemlja v devetem stoletju je z mejami Karlmanove vzhodne prefekture in posebno še po zatretju Kocljeve kneževine celo razširilo skoraj preko celotnega ozemlja, ki so ga takrat naseljevali Slovenci: od Donave do Krasa in od Blatnega jezera do izvirov Drave. Z napredujočim nemškim gospostvom se za zahoJmlivet širita pojma Karantanija in Karan¬ tanec čimdalje bolj, postajata na vedno širšem področju istovetna s pojmoma Sl ovenij a in Slovenec. Ko piše salzburški anonimni pisec o spreobrnitvi Karantancev, ima v mislih in v razpravi vse Slovence, ne le na koroških, marveč tudi na panonskih tleh. Ka¬ rantanija je prav tako ob zgornji Savi kot ob Zali, prav tako ob zgornji Dravi kot ob Rabi. Pomen in obseg Karlmanove razširjene Karantanije ji je celo pripomogel do naslova »kraljevina« (regnum), tako da ne manjka niti v uradnem slogu. Zgodovinski razvoj slo¬ venske zemlje je v zadnji četrtini 9. stoletja to pojmovno razširitev Karantanije pospešil. Ne sicer v pomenu neke slovenske politično- državne edinice, marveč v smislu plemenske vojvodine, v kakršne je takrat Vzhodnofrankovska država čimdalje bolj razpadala. Vzporedno s tem razvojem se v 9. stoletju v ožji Karantaniji ali Koroški vedno bolj utrjuje krščanstvo. Spočetka tipaje, daje koncesije še močno k stari veri nagnjenim Slovencem, kasneje pre¬ haja že k prvim osnovam upravne organizacije. Krščanstvo 8. in 9. stoletja ima na Slovenskem še čisto misijonsko obeležje. Neki duhovnik okoli leta 800 toži, kako mora živeti v slovenskih gorah in gozdovih, je domačinom tujec in ne pozna slovenskega jezika. Vendar ni dvoma, da je bil tak duhovnik izjema med misijonarji na Slovenskem. Jezik je moral biti vsaj občevalno sredstvo med razširjevalci nove vere in Slovenci; to bi bilo tudi v skladu z Alkui- novimi načeli, ki so veljala pri pokristjanjevanju Slovencev in Obrov. Salzburški nadškof Arno obnovi in zasede mesto pokrajin¬ skega škofa, izpraznjeno po Modestovi smrti. Teoderik postane leta 799 pokrajinski škof, bil pa je, kot že nekdaj Modest, strogo podrejen salzburškemu vladiki. Nekako do leta 930, ko prenehajo poročila o posebnih pokrajinskih škofih za Slovence v Karantaniji, nam je znanih še več takih škofov-namestnikov salzburškega nad¬ škofa. Ta in pokrajinski škofje so na svojem področju severno od Drave uredili prvo cerkveno upravo in tudi že prve, fa re. Mnogo manj vemo o širjenju krščanstva in cerkveni organi¬ zaciji na slovenskih tleh južno od Drave. Kako je bilo v 9. stoletju s cerkveno upravo v predelih slovenske zemlje, ki so spadali pod Oglej, je nejasno. Gotovo je, da so misijonsko delo duhovnikov iz Ogleja proti koncu 9. stoletja prekinili navali Madžarov. 121 Od naselitve do devetega stoletja KARANTANIJA, VELIKA MORAVSKA IN MADŽARI OB KONCU DE¬ VETEGA STOLETJA. Vrnimo se po teli podatkih o Karantaniji v 9. stolet ju k silam, ki so ob koncu tega stoletja usmerjale potek zgodovinskega dogajanja na slovenskih tleh vobče. Po smrti vzhodnofrankovskega kralja Ludvika Nemškega (876) si njegovi sinovi razdele državo in Karlman, dotedanji prefekt na vzhodu, prejme, kot kralj Bavarsko, Karantanijo in Panonijo; upravo zadnjih dveh dežel pa prepusti svojemu nezakonskemu sinu Arnulfu, da bi jo ta vodil pod njegovim nadzorstvom. Tudi ko je Karlman umrl (880), je njegov naslednik, kralj Lu dvik III, še nadalje pustil upravo v Panoniji in Karantaniji ArnuILu. Arnulf si je ob vedno večjem propadanju kraljevske oblasti v državi znal pridobiti v Karantaniji položaj, ki je bil skoraj podoben položaju samostojnih knezov; Karantanija, takrat vkljub pospešeni germa¬ nizaciji po veliki večine še slovenska dežela, ima značaj skoraj samostojne plemenske vojvodine v okviru Vzhodnofrankovske države. Zunanjo politiko vodi Arnulf na lastno pest in se ne ozira na vzhodnofrankovskega kralja. Najpomembnejši zunanji odnos Arnulfove Karantanije je bil do velikomoravskega kneza Sveto- polka. Vanj pa že meče senco novo ljudstvo, ki se je tedaj pojavilo na Karpatih in v Podonavju: Madžari. —- Madžari so ljudstvo ugro-finskega izvora. Njihova starejša domovina je med srednjo Volgo in Uralom. V 5. stolet ju so zapustili te kraje in se napotili na stoletja trajajočo pot, ki jih je vodila preko širokih predelov današnje ruske zemlje. Nazadnje se ustalijo v 9. stoletju onstran Karpatov ob Prutu, od tam pa začno v zadnji četrtini 9. stoletja s plenilnimi pohodi v srednje Podon avje . Salz¬ burški letopisec beleži k letuj88lj prvi spopad z Madžari pri Dunaju. Pojav Madžarov ob srednji Donavi posega v takratno nemško-slo- vansko borbo v Podonavju, vendar pa ne odloči v prilog niti ene niti druge stranke, marveč sebi v korist. V začetku prijateljsko razpoloženje med Arnulfom in veliko- moravskim Svetopolkom se je kmalu po prvih spopadih med Nemci in Madžari skalilo^I .okalna in osebna trenja v obdonavskih kra¬ jinah in nemara "udi resnica Svetopolkovega očitka, da so se Arnulfovi ljudje zvezali z Bolgari, sovražniki Velike Moravske, je zopet sprožilo vprašanje, kdo bo imel prvo besedo v srednjem Po¬ donavju, Arnulf ali Svetopolk, Morava ali Karantanija. V letih 885 do 884 se je vnela karantansko-moravska vojna, v kateri je Sveto¬ polk zmagoval in v obeh letih silno opustošil Panonijo. Številne vojske, ki jih je Svetopolk zbral od vseh strani, so takrat navalile 122 0 A&VVfn lerum.pc funoapigr pcKVuulnm corporrf pof ucrba malo 1u< dmTrftmnrfpt canuimdurfa d« feaniol4nnu,pari 1ufccprxibruttr t piU tov ddanim . c tanrauiraitoccmfl; npUucknduf ^uudic^bam < - * z« ^ - -*✓'» ZAČETNA ČRKA P v rokopisu iz stiske rokopisne in iluminatorske delavnice v drugi polovici 12. stoletja (danes rokopis 8/IV, list 1', v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani) Od naselitve do devetega stoletja na Arnulf ovo »kraljestvo«. Ni nemogoče, da so bili med množicami, ki so v Svetopolkovem imenu plenile in morile po panonskih tleh, tudi novi gostje v Podonavju, Madžari, posebno če upoštevamo še njihovo staro narodno izročilo, da so se naselili ob Donavi v spo¬ razumu z moravskim Svetopolkom. Najpoprej sta sklenila mir Svetopolk in frankovski kralj ter cesar Karel, in sicer leta 884. Sledečega leta se je Arnulf, kakor da je suveren knez, pobotal za svojo Karantanijo z velikomoravskim vladarjem. Ostala mu je še nadalje oblast v Panoniji, vse do leta 887, ko je postal vzhodnofrankovski kralj. Močna četa Slo¬ vencev in Bavarcev, s katero je prišel Arnulf novembra 887 na državni zbor v Tribu r. je bila navzoča, ko je bil karantanski voj^ voda povzdignjen v vzhodnofrankovskega kralja. Odstavljeni kralj in cesar Karel je že nekaj tednov zatem umrl. Ko je praznoval Arnulf leta 887 svoj prvi kraljevski božič v Regensburgu, ni manj¬ kalo na dvoru zastopnikov Slovanov — med njimi nedvomno tudi Slovencev — naštevajo se v isti vrsti s Franki, Sasi, Bavarci in drugimi plemeni države. Tudi kot kralj se Arnulf rad vrača med svoje Karantance. Najdemo ga v kraju, ki je bil verjetno nekdaj prestolnica karantanskih slovenskih knezov, v Krnskem gradu na Koroškem, najdemo ga v nekdanji prestolnici Pribine in Koclja, v Blatenskem kostelu. V »Sloveniji« in »slovenskih krajih« ali v karantanskem kraljestvu« — tako se izražajo viri — leži marsi¬ katera posest, ki jo je Arnulf od svoje obilne kronske zemlje na¬ klonil bavarskim cerkvam in plemičem, s tem pa je seveda v znatni meri pospeševal naseljevanje Nemcev in germanizacijo naše zemlje. Ali leta Arnulfovega gospostva v vzhodnem delu njegovega »karantanskega kraljestva« so bila šteta. Madžari vedno močneje pritiskajo v Podonavje in silijo odtod na eni strani proti Veliki Moravski in Karantaniji, na drugi strani pa proti Bolgariji. Blodeč po panonskih in obrskih pustinjah, si z lovom in ribištvom iščejo vsakdanji kruh — tako piše frankovski letopisec za leto 889, nato pa vdirajo v pogostih sovražnih navalih preko meja Karantancev, Moravanov in Bolgarov. Sprva se to nomadsko ljudstvo še ne naseli za stalno, je le jeziček na tehtnici nasprotujočil si sil v Podonavju: Bolgarije, Velike Moravske in Karantanije. Kot so bili že v letih 883 do 884 po vsej priliki skriti zavezniki Svetopolkovi v nemško- moravskem sporu, tako se bojujejo leta 892 na Arnulfovi strani v vojni, ki so jo Nemci sprožili proti Veliki Moravski. Kralj; Arnulf ni uvidel nevarnosti, ki si jo je nakopal z madžarskim zavezni¬ štvom. O tem so si vsi viri edini, da je to pot nemški kralj poklical Madžare proti Svetopolku. Prav zaradi tega nemško-madžarskega 124 Slovenska zemlja v devetem stoletju zavezništva je že čez nekaj let, ko so Madžari s svojimi napadi pritisnili z vso silo proti Nemčiji in Italiji, nastala v Evropi trditev, da je posredno kralj Arnulf kriv zla, ki je skoraj prišlo nad krščanski svet. Poleg Madžarov pa si je Arnulf pridobil še drugih zaveznikov. Na Hengstfeldu blizu Wildona, na današnjih nemško-štajerskih tleh, se je sestal s hrvatskim Braslavom, ki je bil Nemcem vdan vazalni knez in je gospodoval med Dravo in Savo. Preko Brasla- vove zemlje pa stoji Arnulf v zvezi s še močnejšimi zavezniki na jugu, Bolgari. Svetopolk pa je štel pristaše med nezadovoljnimi grofi v Arnulfovi Karantaniji. Tako si je torej frankovski kralj Arnulf ustvaril leta §2_2 močno povezavo, ki naj bi bila izrinila gospostvo Svetopolkovo in Velike Morave iz srednjega Podonavja ter z močno karantansko kneževino utrdila oblast Nemcev od Morave pa do Srema. Dva kmalu zatem nastopivša dogodka sta povsem izprevrgla Arnulfove in Svetopolkove račune in načrte. Najprej je leta 894 umrl Svetopolk; z njim je zginil najnevarnejši nasprotnik Arnulfov na vzhodu. Drugi, mnogo pomembnejši dogodek pa je bil preobrat v zadržanju Madžarov; ti so se odrekli nemškemu zavezništvu in vdrli leta 894 preko Donave v deželo svojega zaveznika od včeraj, v Panonijo. »Moške in stare žene so pomorili, mlade device pa kot vprežno živino vlekli s seboj, da bi služile njihovi pohotnosti, ce¬ lotno Panonijo pa so opustošili do uničenja.« Bil je to prvi velik vpad Madžarov na ozemlje panonskih Slovanov, ki je deželo silno opustošil, ni pa zaenkrat še uničil tamkajšnjega frankovskega go¬ spostva. Da bi Arnulf rešil, kar bi se rešiti dalo, je izročil Panonijo z Blatenskim kostelom v varstvo zvestemu zavezniku, lirvatskemu knezu Braslavu. Za Ko cljem zagospodari ob Blatnem jezeru zopet knez domače krvi. Mogoče je nemški vladar računal, da bo domačin znal bolje od tujih grofov braniti domačo zemljo. Ali ti in taki ukrepi že niso več pomagali. Usoda panonske Slovenije je bila zapečaten a, ( Leta(898, ko se zadnjikrat imenuje v virih knez Braslav, pri- derejo Madžari z velikansko vojsko prvi č v Italijo; njihovi pohodi se v naslednjih letih še ponavljajo. Pot tjakaj jih je vodila preko slovenske zemlje. V teh zadnjih letih 9.stoletja so propadle upravne in cerkvene uredbe v Panoniji in v območju potov,, ki so vodili odtarn preko slovenske zemlje v Italijo. Že leta 900 pišejo bavarski škofje, da ni v celi Panoniji niti ene krščanske cerkve več. Za pohodi v Italijo se vrste navali proti Karantaniji in Ba¬ varski. Obdonavska pot se je nekoliko dlje upirala madžarskemu 125 Od naselitve do devetega stoletja pritisku kot panonsko-italska. Bitka pri Bratislavi (Brezalauspurc) 5. julij a j 907 pa je tudi ob Donavi odprla Madžarom pot proti za¬ hodnim stranem. Bavarsko vojsko doleti v tej veliki in o dločil ni bitki stra hovit poraz. Kratke besede sočasnih virov dajo slutiti velikansko katastrofo, ki je tistihdob zadela vojsko, v kateri so se borili tudi Slovenci. »Celokupno vojsko Bavarcev so pobili Ma¬ džari,« piše neki letopisec; drugi beleži le na kratko »pokol Ba¬ varcev«; tretji govori o »najhujši bitki«. Upravnik Karantanije Luitpold. salzburški nadškof in dva škofa so obležali na bojnem polju. Madžarom je poslej odprta neovirana pot proti zahodu. Pre¬ plavijo in zasedejo Panonijo noter do al psk ega obrobja, od tam se v dveh mogočnih tokovih cepijo njihovi navali. Slovenska zemlja je pri tem silno trpela, kajti en tok gre preko nje v Italijo, drugi za Donavo navzgor v Nemčijo. Kakor na polotoku med dvema strujama so se edino v gorati Karantaniji do neke mere še naprej obdržale uredbe frankovske dobe. Nemška kolonizacija na sloven- sk ih tleh za stane. V notranjih alpskih predelih le še s težavo vzdržuje kontinuiteto, v Panoniji, ob Donavi, na zgornji Savi in ob Savinji pa popolnoma preneha. V zgodovini germanizacije slo- A^enske zemlje pomenijo madžarski navali zaključek prvega ob¬ dobja. Drugo se pričenja po zavrnitvi Madžarov. Za skoraj pol stoletja ne prinašajo pisani viri poročil za večji del slovenske zemlje, le za notranje alpske pokrajine ob zgornji Dravi in Muri nam še teko v skromni meri. O zadržanju Slovencev nasproti Madžarom ne vemo nič določenega, verjetno so klonili pred nomad¬ skimi krdeli prav tako kot nekoč marsikje pred Obri. O ka kih ovirah, ki bi jih stavljali Slovenci Madžarom, ne slišimo kar nič, mogoče so jih tu pa tam celo podpirali. Ob istih potih kakor nekdaj Obri navaljujejo sedaj Madžari proti Italiji in Nemčiji. Proti jugo¬ zahodu jim je kazala vpadno smer stara, takrat nedvomno še upo¬ rabna rimska cesta, vodeča preko Ptuja, Celja in Ljubljane v Italijo. V njenem območju leži pri Gorici vas Vogrsko, ta nemara s svojim imenom še danes spominja na »Ogre«, saj so od konca 9. pa do srede 10. stoletja tod mimo vdirali v Italijo. ludi \ r elika, nekdaj rimska cesta skozi ravno Furlanijo, se po »ogrskih« četah, prodirajočih po njej v Italijo, imenuje že \ r 10. stoletju in potem še dolgo za tem »ogrska cesta« oziroma zaradi pustošenj »ogrska pustinj«. Naselitev Madžarov je postala usodna za nadaljnji razvoj ljudstev in držav v srednjem Podonavju. Mimo frankovskih krajin na vzhodu postane, kolikor je niso strli že notranji boji, njihova Agrarne razmere in kultura staroslovenske dobe žrtev Velikomoravska država. Madžari so s svojim prihodom uničili ozemeljsko soseščino med južnimi in severnimi Slovani in prepre¬ čili za prihodnost tudi politično zvezo, kakršna je od 7. do 9. stoletja dvakrat obstajala, prvič za Sama, drugič za Koclja. Madžari pa so tudi zaustavili nemški dotok v Panonijo in Obdonavje, ki je bil tako močan, da bi bil germaniziral velike dele panonske zemlje, ako bi se bil nadaljeval v začetnem zagonu. Namesto nemškega klina, ki je grozil od panonske strani stisniti alpske Slovence, se je vrinila madžarska zagozda in zdrobila velik del ne le slovenske, marveč v 9. stoletju tudi že močno nemške Panonije. Za večji del panonskih Slovencev pomenijo Madžari nacionalno smrt, za alpske Slovence pa so ustvarili razmere, ki jih zaenkrat niti ne moremo označiti za neugodne, če jih gledamo z narodnega vidika. Za več kot pol stoletja so Madžari zadržali silo germanizaioričnega pri¬ tiska v Vzhodne Alpe in strli nemški kolonizacijski tok, ki se je bil zaril že globoko v srednje Podonavje. AGRARNE RAZMERE IN MATERIALNA KULTURA STAROSLOVENSKE DOBE Prvobitne agrarne razmere in materialna kultura Južnih Slo¬ vanov so se po naselitvi v novo domovino znatno spremenile pod vplivom ljudstev, s katerimi so prišli Slovani v stike, se z njimi delno tudi pomešali ali pa jim postali mejaši. Tudi slika agrarnih razmer in materialne kulture tistega dela Slovanov, ki je naselil Alpe, severozahodni del Krasa in del Panonije, je v 7. do 10. stoletju že v marsičem zasenčena z vplivi ljudstev, v katerih območje so prišli naši predniki po naselitvi. Sosedstvo Italije in Nemčije v vojnih in mirnih časih, krščanstvo in politična pridružitev zahodu je z uvajanjem novega družbenega reda v močni meri in v mnogo- katerih panogah človekovega izživljanja vplivala na spremembe prvobitnih agrarnih razmer in materialne kulture Slovencev. AGRARNE RAZMERE, Ko so prišli Slovenci v doline in kotline Vzhodnih Alp, na Kras in v panonsko obrobje, teh predelov niso našli popolnoma pustih in praznih; nedvomno je, da so tamkaj ostali še romanski in romanizirani prejšnji prebivalci; nedvomno je bila marsikje zemlja še vedno povsem ali vsaj na pol obdelana; v prejšnjih časih kultivirano zemljo še ni povsod in povsem prerastel plevel in vsa zemlja še ni zapadla v pustinj. To je pomembno in moramo poudariti glede na začetke poljedelstva v novi domovini. 127 Od naselitve do devetega stoletja V poljedelstvu so se mogli Slovenci marsikaj naučiti od preostalega prebivalstva, na katero so ob prihodu še naleteli. Zemlja pa, ki je bila že od poprej za obdelavo pridobljena, je bila seveda za slo¬ venskega prišleka vabljivejša od nekultivirane, lažja za obdelavo in privlačnejša za naselitev. Zgodovina slovenske poselitve nam kaže. da so se Slovenci sprva najraje in najbolj na gosto naseljevali prav v krajih, ki so bili že izza prejšnjih, predslovenskih časov za kulturo tal pridobljeni. Tudi se je pod vplivom stikov s starimi pre¬ bivalci, njihovega načina obdelave zemlje in pod vplivom stalne naselitve v predelih, ki so bili že od poprej kultivirani, spreminjala — tehnika obdelave zemlje. Vendar so osnove poljedelske tehnike Slovenci prinesli s seboj še iz svoje zakarpatske domovine. Slovenci imajo za polje, dele polja, za razno poljsko orodje in delo na polju stara in z drugimi slovanskimi narodi skupna imena (na primer njiva, ralo, žeti). V gorskih krajih je mogel biti način obdelave še požigalniški. Povedali smo že, da obstoji v tem, da so v posekanem gozdu, pogno¬ jenem s pepelom požganih dreves in grmovja, prekopali in največ za dobo treh let zasejali ■ njive, jih potem prepustili paši in nato zopet gozdu, namesto teh pa uredili take njive drugod v gozdu. Cim bolj so se Slovenci stalno naseljevali, tem bolj smotrno so — izrabljali tla v oblikah njiv, ki se ne premikajo v gozdu iz enega laza v drugega, marveč so z ralom zorane, niso pa urejene še stalno na istem mestu; fneko zemljišče so uporabljali za njivo več let, nato pa so ga prepustili za travnik ali pašnik, za njivo pa izbrali drug prostor, ki je bil do takrat pašnik ali travnik. ^Poljsko gospodar¬ stvo te vrste je veliko bolj intenzivno kot pri požigalništvu. S stalno naselitvijo so nastala stalna selišča in tudi redne stalne njive. O povsem ustaljenih njivah moremo govoriti šele tedaj, ko se poljsko gospodarstvo opravlja v oblikah dvoletne ali triletne izmene. Pri prvi obdelujejo njive — z ralom ali pa tudi ž e s pl ugom — vsako drugo leto, vmes pa zemlja eno leto počiva; pri triletni izmeni pa se v okviru istega poljskega prostora vrste v treh letih ozimina, jaro žito in ledina. Gospodarstvo se odvija v teh izmenah že v času, ko je bila orna zemlja med posamezne obdelovalce raz¬ deljena in sta le pašnik in gozd še skupna. Kazno je, da je te vrste gospodarstvo začelo prevladovati pri Slovencih šele za časa fran¬ kovske oblasti v 9. stoletju. To je tudi čas, ko so začeli obdelovalno ■c' zemljo na Slovenskem označevati, meriti in deliti na kmetije ali grunte. Spočetka so kmetije le merske enote, kasneje pa mimo tega tudi že stalne obdelovalne cdinice. Poljsko gospodarstvo postane neprimerno bolj intenzivno, izraba tal mnogo bolj smotrna, tako 128 Agrarne razmere in kultura staroslovenske dobe da je mogla preživljati mnogo večje število prebivalstva, domačega, pa tudi od drugod priseljenega. Vendar pa ta razvoj ni potekal v vseh krajih slovenske zemlje enako hitro, ne po času in ne enako po zaporednosti in oblikah. Polje je našim prednikom dajalo glavno hrano, poljedestvo je njihova najvažnejša gospodarska panoga. Od žitnih vrst poznajo in sadijo v dobi naselitve rž, pšenico, ječmen, proso in oves. ZAČETNA ČRKA Q v rokopisu iz stiske rokopisne in iluminatorske delavnice v drugi polovici 12. stoletja (danes rokopis 8/IV, list 100, v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani) Od sočivja uživajo grah, bob, lečo, poznajo že tudi luk, češenj, korenje, redkev, kumare, mak, buče, repo, kapus, lan in hmelj. Nekatere vrste sadja so Slovenci spoznali že v pradomovini preko Rimljanov, Grkov in Irancev (češnja, višnja, oreh, breskev), za druge imajo stare indoevropske besede (jabolko, sliva). Glavna pijača je medica. Od 10. stoletja dalje se omenja tudi pivo. Čebelo- reja je pri Slovencih že zelo stara, prinesli so jo v novo domovino še izza Karpatov. V Panoniji in na Krasu so naši predniki prevzeli in se naučili vinogradništva nedvomno od starega prebivalstva. 9 129 Od naselitve do devetega stoletja Dokumentarno se omenjajo vinogradi na slovenskih tleh najprej leta 861 v Kocljevi kneževini ob Blatnem jezeru. Manj kot žitne vrste, sočivje in sadje je razširjena mesna hrana. Naši predniki so že poznali in uživali govedino, bravino, svinetino, prav tako tudi ribe, jajca, mleko in v posebno velikih množinah sir. Od perutnine goje kokoši in gosi. Pod vplivom sta¬ rega prebivalstva in nemških kolonistov je posebno v alpskih krajih živinoreja znatno napredovala, na primer tudi glede planšarskega gospodarstva. Nekaj obrti so Slovenci poznali že ob prihodu v novo domo¬ vino in jo izvrševali tudi po naselitvi, tako zlasti lončarstvo, ko¬ vaštvo in tkalstvo. TRGOVINA IN PROMET. Po zastoju v 7. in 8. stoletju je v 9. sto¬ letju trgovski promet toliko oživel, da so mogli alpski Slovani nekatere pridelke svoje zemlje že izvažati. Glavni so med, vosek in krzno. Rude, razen soli, prihajajo za izvoz še malo v poštev. Rudar¬ stvo, zlasti železarstvo, se je v Vzhodnih Alpah po prihodu Slo¬ vanov verjetno po antični tradiciji obdržalo in v skromni meri tudi razvijalo, toda živahneje se je razmahnilo šele v 11. stoletju. Kup¬ čija je povečini še menjalna. Za svoje izdelke prejemajo Slovenci iz Italije, Nemčije in iz vzhodnih dežela nakit, tkanine in orožje. Kovanega denarja stari Slovenci še niso poznali in imeli. Glavna trgovska pota so velike plovne reke, na suhem prav pogostokrat še dobro ohranjene stare rimske ceste ali njih smeri. Ob trgovskih potih nastajajo tržna središča ob gradiščih, v bližini kultnih in zborovalnih krajev, ob ostankih predslovenskih naselbin in pri prvih krščanskih cerkvah. Kot izhodišče za podonavsko trgovino k Slovanom in Obrom je določil Karel Veliki stari Lauriacum ob ustju Aniže v Donavo. GRADIŠČA IN STANOVALISCA. Boji, ki jih imajo Slovenci z Langobardi, Bavarci in Franki, kažejo, da so znali naši predniki dobro sukati orožje. Poročila nekaterih piscev, da poznajo Slovani le malo orožja, in pomanjkanje le-tega v staroslovenskih grobovih ne govori za nebojevitost naših prednikov. Slovenci od 6. do 9. sto¬ letja so bili najmanj tako bojeviti kot mnogi njihovih sosedov. Da je le zelo malo orožja v staroslovenskih grobovih, si vsaj za dobo od konca 8. stoletja dalje lahko razlagamo tako, da je krščanska vera prepovedovala polagati orožje v grobove. Najbolj razširjene utrdbe trajnega značaja so bila gradišča. Pa so pri nas še skoraj neraziskana in je vse to, kar navajamo, 130 Agrarne razmere in kultura staroslovenske dobe povečini povedano na podlagi izsledkov o gradiščih pri drugih Slovanih. Kot pri ostalih Slovanih je gradišče tudi pri Slovencih moglo imeti več funkcij; bilo je lahko obra mbno, upravno, gospo¬ darsko oziroma kultno središče rodu ali več rodov, trajno naseljeno ali pa tudi ne; bilo je lahko stalno naseljeno stanovališče ali pa tudi le utr jeno pr ibežališče v sili. Nekatera gradišča segajo po prostor- ninski kontinuiteti daleč v predslovensko dobo in so jih Slovenci le prevzeli in obnovili ali pa v njihovi bližini postavili svoja. Ob mnogih gradiščih in v njihovi bližini so nastale večje ali manjše vasi, iz drugih v kasnejši dobi gradovi, mnoga pa so opustela, ko so se spremenile gospodarske in varnostne razmere. Splošni načrt je gradišču predpisovala priroda tal, na katerih je nastalo. Naj¬ demo jih na gorskih vrhovih, v gozdovju. sredi ravnine ali moč¬ virja, večkrat ob robeh in mejah stari h slovenskih naselitvenih jeder in s tem območij določenih rodov in plemen. Največkrat so štirioglata, okrogla ali pa tudi eliptična. Gradišča obdaja eden ali več nasipov, z vodo napolnjen jarek ali močvirje; včasi brani dohod ze sama strmina, na katero so postavljena. Nasipi so iz zemlje ali pa iz zemlje in kamenja, utrjeni mnogokrat tudi s plotom, z zidom, s kamenjem, z bruni in s stolpi. S stalno naselitvijo nastajajo stalne vasi in zaselki. Malo vemo o oblikah naselij in hiš v prvih stoletjih po naselitvi. Hiše so bile, kot je kazno, sprva enoprostorne in lesene ali pa v zemljo vkopane stanovanjske jame, tako imenovane zemunice, prekrite z vejami ali pa s streho iz slame. O njihovih oblikah in o opremi, ognjišču in peči, stranskih gospodarskih prostorih in ostalem moremo go¬ voriti le s sklicevanjem na najdbe pri drugih slovanskih ljudstvih, kajti pri Slovencih nam arheološka izkopavanja niso o vsem tem doslej skoraj nič odkrila. Z uvedbo stalnih kmetij in s stalno poljsko razdelitvijo so pri naseljih nemara nastale oblike, ki jih štejemo pri teh za najstarejše. STAROSLOVENSKE KULTURE IN GROBOVI. Najvažnejši vir za poznavanje staroslovenskega nakita, obleke, posodja in orodja ter s tem vsaj delno razmer, v katerih so živeli naši predniki v prvih stoletjih po prihodu v novo domovino, so staroslovenski grobovi iz razdobja od 6. do 12. stoletja. Našli so jih povsod, kjer so bili nekoč naseljeni Slovenci. Na zahodu je skrajno najdišče Flaschberg v zgornji dolini Drave in Sehladming ob skrajni zgornji Aniži, naj¬ demo jih v Salzkammergutu in Dunajski kotlini pa mnogokje na kasnejših koroških, štajerskih, kranjskih in primorskih tleh. 9 * 131 Od naselitve do devetega stoletja Po nekaterih tipičnih oblikah predmetov, najdenih v staro¬ slovenskih grobovih, kot so obsenčni obročki, uhani, zaponke, sponke, prstani, priveski, ovratnice, orožje, orodje, keramični iz¬ delki in še drugo, razporejajo arheologi kulturo starih Slovencev v razdobju od 6. do 12. stoletja v nekaj skupin, ki se po časovni zaporednosti trajanja in ozemeljski razprostranjenosti med seboj ločijo in razlikujejo. Najstarejša teh kultur, ki nam je znana iz grobnih najdb na slovanskem ozemlju stare Panonije in Vzhodnih Alp, se imenuje po kraju Keszthely v bližini Blatnega jezera na ozemlju današnje Madžarske. Ta kultura je pa glede etnične pripadnosti tako obrska kot slovanska, to se pravi, da so bili njeni nosilci Obri in Slovan i. Zlasti moremo glede Slovanov to trditi za tiste, ki so živeli v Pa¬ noniji in njenem obrobju in so bili v večji in dolgotrajnejši meri podrejeni Obrom kot ostali Slovenci. Najdbe kesztlielyske kulture segajo do 6. stoletja. Značilno za grobove keszthelyske kidture je zlasti, da je v njih ohranjenega več orožja in orodja kot v kulturah, ki so keszthelyski po času sledile ali pa jo prekrile. Na keszthe- lysko kulturo je vplivala tudi poznoantična kultura s svojimi iz¬ delki in predmeti, ki so jih Obrom in Slovanom mogli posredovati stari prebivalci, na katere so ti ob svojem prihodu še naleteli. Mlajši ter v glavnem naslednici na območju keszthelvske kul¬ ture v Panoniji in v Vzhodnih Alpah, deloma tudi na njenih osno¬ vah vzrasli, sta kulturi, katerih eno imenujemo kottlaško, drugo pa belobrdsko kulturo. V Vzhodnih Alpah je bil najbolj razširjen kulturni krog ali kultura, ki se po staroslovenskem najdišču v kraju Kottlach pri Gloggnitzu na današnjem Nižjem Avstrijskem imenuje kottlaška kultura. Ta kaže večino oblik in prvin, ki so sicer značilne za najdbe v staroslovanskih grobovih vobče, ima pa tudi svoje po¬ sebnosti, tako da jo moramo šteti kot kulturo zase in jo imenovati tipično slovensko-alpsko. Njeno območje sega preko vseh pokrajin, ki so jih nekdaj in jih deloma še danes v Vzhodnih Alpah naselju¬ jejo Slovenci, sega pa tudi še na Kras, v Istro in do vzhodnega roba Furlanije. Najdišča kottlaške kulture na današnjih sloven¬ skih tleh so na primer Srednja vas v Bohinju, Bled, Mengeš, Ko¬ menda na Gorenjskem, Črnomelj in Tolmin. Na vzhodu je segala na slovensko ozemlje in se deloma s kottlaško prepletala zelo samosvoja kultura, ki se po najdišču Bijelo Brdo pri Osijeku v Slavoniji imenuje belobrdska kultura. Njeno pretežno območje na vzhodnih slovenskih tleh — z najdišči na primer v Središču, Ptuju, Hajdini, Laški vasi pri Celju in Sta- 132 Agrarne razmere in kultura staroslovenske dobe rem trgu pri Slovenjem Gradcu — je le obrobno širšega območja te kulture, ki se je širila daleč preko Hrvatske, Slavonije ter delov Ogrske in Slovaške in ki ji prisojamo največji razmali v 10. in 11. stoletju. Kot za kottlaško so tudi za belobrdsko kulturo tipične oblike pri nekaterih predmetih, najdenih v grobovih, na primer pri obsenčnih obročkih, ovratnicah, zapestnicah, prstanih in priveskih. Poudariti moramo, da ni vedno lahek posel natančno prisoditi določeno grobišče ali najdišče izključno enemu, drugo pa drugemu kulturnemu krogu. Za ta ali drugi kulturni krog tipične predmete je pogostokrat najti tudi v grobišču, ki po večini predmetov vanj ne spada. V grobiščih kottlaškega kulturnega kroga na primer najdemo tudi predmete belobrdskega kroga in narobe. Natančnih meja med kulturnimi tipi vedno ni. Za staroslovenske — in obenem slovanske grobove sploh — so najznačilnejši z umrlim v grob položeni obsenčni okraski. So to neke vrste obročki, ki so jih naši predniki največ nosili privezane kot nakit na sencih, po enega, dvoje, troje ali še celo več na vsaki strani. Po oblikah so kaj različni. Za staroslovenske kot vobče za slovanske grobove zlasti značilni so taki, katerih eden konec je zavit v obliki črke S. Tudi po velikosti se ti obročki zelo razlikujejo. Poleg obsenčnih obročkov so našli v staroslovenskih grobovih še vrsto drugih predmetov: uhane, prstane, zapestnice, ovratnice, razne zaponke, obeske in drug nakit. Vse to je povečini iz brona, nekaj tega je iz srebra in le malo iz železa. Na ovratnicah so nabrani biseri raznih vrst, pa tudi jagode iz kovine, jantarja, stekla in še drugi priveski in obeski. Stalne najdbe v staroslovenskih grobovih so emajlirani predmeti. V tej tehniki so izdelane mnogovrstne za¬ ponke v obliki ploščic, zalitih z emajlom, dalje uhani v obliki pol¬ meseca in prstani. Redko je v staroslovenskih grobovih orožje in razni drugi predmeti vsakdanje rabe kot srpi, sekire, noži, kresil- niki in drugo. Drugi pogosti dodatek staroslovenskih grobov so keramični izdelki, večinoma lončene posode razne vrste in velikosti. Na dnu teh posod je pogostokrat kot lončarski znak odtis v obliki križa, kolesa ali kaj podobnega. Na zunanji strani so posode okrašene največ z vbodi ali pa z ravnimi ali valovitimi črtami, ki so zlasti značilne za te vrste predmetov iz staroslovenskih grobov. Svoje mrtve so stari Slovenci sprva — kot ostali Slovani — pač sežigali, pepel sesuli na kup ali pa ga spravljali v lončeno žaro in čez vse nasuli gomilo. Vendar ta način pokopa pri nas še ni z najdbami dokazan. Po naselitvi in ustalitvi v novi domovini so pa Slovenci, verjetno že pod vplivom kultur drugih ljudstev in 133 Od naselitve do devetega stoletja kasneje krščanstva, začeli svoje pokojne pokopavati, to pa j v pla- nih grobovih, ki se navadno vrste razporejeni v nekem redu eden poleg drugega. V grob položeni mrtvi so bili obrnjeni po pra¬ vilu z glavo na zahodno stran, tako da so gledali proti vzhodu. Še ko se je krščanstvo med Slovenci širilo, se naši predniki niso odrekli pokopu svojih mrtvih po načinu predkrščanske dobe in jim še do 12. stoletja v grob polagali nakit, orožje, orodje, posodje s hrano in druge predmete. Nemalokrat najdemo staroslovenske grobove na mestu ali pa v bližini rimskih in prazgodovinskih naselij in grobišč; to potrjuje že poudarjeno ugotovitev, da so stari Slovenci pri svojem prvem naseljevanju radi izbirali prostor, ki je bil že pred njihovim pri¬ hodom obljuden. Ce si v celoti ogledamo predmete, najdene v staroslovenskih grobovih, bi sodili, da so stari Slovenci živeli skromno in imeli raz¬ meroma majhne potrebe in zahteve v pogledu materialne kulture. Lepotičje ni posebno bogato, orodje in orožje je skromno po številu in izvedbi, keramika bolj revna kot bogata v ornamentu in oblikah. Po naselitvi v novi domovini so se pa okrasni in drugi predmeti naših prednikov pod vplivom poznorimske provincialne kidture, ki so jo pač največ posredovali preostali stari prebivalci, in zaradi ob¬ novljenega trgovskega prometa v mnogočem spremenili. Zadnje velja posebno za dobo od Karla Velikega dalje. Številni emajlirani in drugi nakitni predmeti so mogli biti zlasti v starejši dobi še pri¬ neseni od zunaj, kasneje pa tudi doma izdelani, bodisi da jih je izdeloval v deželi sami tuj potujoč obrtnik ali pa domačin. Poleg frankovskega zahoda prihajata v poštev še Italija in bizantinska država kot uvozni deželi obrtnih predmetov in kot deželi, odkoder so glede njihovega oblikovanja prihajali v slovenske kraje tuji vplivi. Ne gre pa podcenjevati pri vsem tem tudi doma izdelanih predmetov in domačega dela. DRUGI DEL OD DESETEGA DO DVANAJSTEGA STOLETJA OD DESETEGA DO DVANAJSTEGA STOLETJA Razdobje od desetega do dvanajstega stoletja je čas, ko je tudi na Slovenskem prevladal in dosegel višek fevdalni red s svo- jimi uredbami in vplivi na družbenem, gospodarskem, političnem in kulturnem področju. J Za Slovence in slovensko zemljo je to razdobje čas največjih sprememb tako glede njihovega naselitvenega območja kot odločil¬ nega prehajanja v nove oblike gospodarskih, druž¬ benih, političnih in kulturnih razmer. Te slovensko zemljo in njene prebivalce usmerjajo v zunanji razvoj, ki je enak ali vsaj podoben tistemu v deželah srednje in zahodne Evrope. Ven¬ dar je širokim slojem, ki se drže še svojih starih izročil, navad, obi¬ čajev in prava, na splošno kultura evropskega zahoda še zelo tuja. Razdobje od desetega do dvanajstega stoletja je čas na j več j ega dotoka in naseljevanja Nemcev med Slovence in ob Slovence, doba velike germanizacije na etničnem, družbenem, gospodarskem in kulturnem področju; doba velikih kronskih darovnic s posestno in kolonizatorično ustalitvijo nemških fevdalnih rodbin in cerkva na slovenskih tleh. V tej dobi so Slovenci izgubili velik del ozemlja, ki so ga -— čeprav močno ekstenzivno — do takrat naseljevali. Že je podonavsko, zgornještajersko in zgornjekoroško slovenstvo zaradi silnega nemškega vdiranja med Slovence in ob nje zapisano smrti. V glavnem nespremenjena pa ostane slovensko-romanska meja. V razvoju družbe in gospodarstva ima razdobje take značilnosti, da ga upravičeno štejemo v večjo časovno enoto. Te so: pretežno naturalno gospodarstvo, izoblikovanje zemljiških go¬ spostev z deloma pridvornim gospodarstvom, tržišča — toda ne še mesta in trgi v družbenem in gospodarskem pomenu, še slabo razvita trgovina; obrti in obrtnikov kot samostojnega poklica še ni, obrt je v glavnem še povezana s poljedelstvom; družbena dife¬ renciacija kmetskega prebivalstva (hlapci, polsvobodni, cenzuali, 137 Od desetega do dvanajstega stoletja svobodni kmetje), kija že kaže v oblikovanje polsvobodnega enot¬ nega kmetskega stanu; vraščanje in vtapljanje slovenskega plem¬ stva z nemškim v enoten fevdalni razred. Slovenska zemlja je razdeljena na k r a j i n e in druge poli- tičnoupravne edinice, iz katerih se razvijajo bodoče »dežele«. Njim na čelu stoji spočetka vrsta upravnikov (vojvodi, mejni grofi, grofi); po izvoru so nedomačim; iz njih izide manjše število fev¬ dalnih rodbin, ki si začnejo'polagati temelje dinastične in deželno¬ knežje oblasti v posesti lastnega rodu. Vojaškim osvajanjem sledi kolonizacija in ustalitev zemljiških gospostev, ki v Podravju, na Sotli, Gorjancih in Kolpi pripomorejo k izoblikovanju politične meje med Slovenci in Hr¬ vati ; z njo so Slovenci vključeni v meje srednjeveškega imperija. Izven njega so po zavrnitvi Madžarov in ustalitvi meja nasproti Ogrski ostali le Slovenci onstran Mure. V kulturnem življenju je ločiti ljudsko kulturo od tiste, ki je k nam prihajala z germanizacijo in doseljevanjem Nemcev. Prva živi in se razvija ob drugi, s to je zaenkrat še malo pomešana. V likovni umetnosti sledi skromnim ohranjenim spomenikom pred¬ romanske dobe ustvarjanje v romanskem slogu, ki nam je ohranilo zlasti spomenike arhitekture mVškulpturne umetnosti. Razdobje slovenske zgodovine od 10. do 12. stoletja moremo glede na likovno umetnost označiti kot dobo prevladujočega romanskega sloga. SLOVENCI IN GERMANIZACIJA GERMANIZACIJA. Sila madžarskih navalov je v prvi polovici V 1 Ih. sto letja strla mejne krajine, ki jih je frankovski državno- obrambni sistem ustvaril na slovenskih tleh med Donavo in Jadran¬ skim morjem; zaustavila je družbene, gospodarske, cerkvene in kulturne uredbe in vplive, ki jih je tjakaj zanašal zahodni fevdalni red, nemški svetni in cerkveni oblastnik in nemški kolonist; zavrla je zlasti na panonskih tleh začeto nemško kolonizacijo. Od upravnih edinic frankovske dobe se je iz tokov madžar¬ skih navalov rešila edinole osrednja slovenska pokrajina, Karan¬ tanija. Uredbe izza frankovske dobe se obdrže le tu do neke mere še naprej, a tudi dotok Nemcev v deželo ni nikdar povsem pre¬ sahnil. V gorah zaščiteni položaj je Karantanijo branil pred madžarskimi vdori.^Tudi politična poteza je pripomogla, da je Karantanija laže vzdržala madžarski pritisk. Izgubila je namreč svoj izjemen politični položaj, ki ga je imela še pod Arnulfom; 138 ROMANSKA VRATA ŽUPNE CERKVE V KOSTANJEVICI NA DOLENJSKEM Od desetega do dvanajstega stoletja namesto prejšnje velike samostojnosti stopi tesna naslonitev na vojvodino Bavarsko, tako da postane njena stranska dežela. Ob Aniži in na Golici (Koralpe), na Pohorju in Karavankah tečejo meje med »Veliko Bavarsko« in toriščem madžarskih krdel. Tesna naslonitev Karantanije na Bavarsko je imela za posle¬ dico, da je predvsem ta postala voditeljica pri čiščenju panonsko- italskega prehoda od madžarske oblasti in je po zavrnitvi in zmagi nad Madžari osnovala na osvobojenih tleh nove upravne edinice. V te in v Karantanijo je prenehanje madžarskih navalov in konec madžarskega gospostva ob panonsko-italski in panonsko-bavarski vdorni poti na široko odprlo vrata nemškemu kolonizatoričnemu, družbenemu, gospodarskemu, političnemu, cerkvenemu in kultur¬ nemu vplivanju. Skupnost vseh teh vplivov imenujem z eno be¬ sedo germanizacija Slovencev in slovenske zemlje; 'ta ima začetke že v drugi polovici 8. stoletja, v skromnejši meri se je obdržala na koroških in zgornještajerskih tleh tudi za madžarskih vpadov; po bitki pri Augsburgu (955), ko so Nemci odločilno premagali Madžare, pa se je z vso silo pojavila v teh predelih in se razširila na ozemlje, ki je izpod madžarskega gospostva prešlo pod nemško. Dobi od srede 10. do 12. stoletja gre v zgodovini Slovencev po¬ sebno obeležje. V kolonizatoričnem pogledu jo označuje nemški val, kot ga v takem obsegu in s takim posledicami ni poznalo 9. sto¬ letje niti ga ne pozna nobeno kasnejše obdobje naše preteklosti. Obenem z nemškimi prišleki in nemškim političnim gospostvom se pa na slovenskih tleh uvaja fevdalni gospodarski in družbeni red, ki je vsestransko vplival na Slovence. Ta red prodira med Slovence le postopoma, v določenih razvojnih stopnjah in ne v vseh predelih slovenske zemlje istočasno in enakomerno. Priseljevanje Nemcev in mešanje Slovencev z Nemci ustvarja zaenkrat še neenotne npravne, gospodarske in družbene razmere. Krajine, ki nastajajo na naših tleh v pomadžarski dobi iz uradnih okrožij krajišnikov, se počasi pretvarjajo v dinastične oblasti pod vodstvom nekaterih fevdalnih rodbin, ki jih je nemški val zanesel na slovenska tla. Cerkev je sicer širila krščansko vero med Slovenci že skoraj dve sto let, a je šele v pomadžarski dobi začela z bolj smotrno upravno organizacijo, globljim uvajanjem življenja po načelih krščanske vere in odstranjevanjem kompromisov, ki jih je frankovska iz¬ razito misijonska doba še smatrala med Slovenci za potrebne. Doba od 10. do 12. stoletja je v zgodovini Slovencev za njihovo nacionalno bistvo vseskozi negativna. V drugi polovici 10. stoletja se začenja veliko raznarodovanje, nasproti pa mu stoje le sorazmerno majhne slovenske nacionalne pridobitve. 140 Slovenci in germanizacija NASELJEVANJE NEMCEV MED SLOVENCE. V 9. stoletju so dosegli Slovenci svoj največji nacionalno-teritorialni obseg. Ce ga prene¬ semo na zemljevid, nam kaže zahodne slovenske meje ob robu Furlanske nižine in ob izvirih Drave, Mure in Aniže, vzhodne ob Blatnem jezeru, severne na Donavi med Linzom in Dunajem, južne na severnoistrskem Krasu. To ozemlje niso sicer Slovenci povsod in enakomerno naselili, veliki predeli so bili še pusti in neoblju¬ deni, to pa je eden izmed vzrokov, da so nemški naseljenci mogli z lahkoto dobiti dovolj plodne zemlje ob Slovencih in med njimi. Že ko so karantansko-slovenski knezi priznali nadoblast Bavar¬ cev in Frankov ter sprejeli prve krščanske misijonarje, so prišli prvi Nemci med Slovence. Vendar o kaki denacionalizaciji slovenske zemlje od nemške strani v drugi polovici 8. stoletja še ne moremo govoriti. Ta se je pričela šele v prvi polovici 9. stoletja, ko je bila na vzhodu odstranjena obrska nevarnost in je v letih po vstaji Ljudevita Posavskega prenehala samostojna slovenska karantanska kneževina. V nekdanje glavno torišče obrske sile se je zagnal, kakor smo že slišali, posebno močan nemški lcolonizatoričen val. Drugi je preplavil gorske kraje ob Muri, Aniži in Dravi. Prva znana nam listina, ki beleži posestno pridobitev nemške cerkve (bavarske frei- sinške škofije) na slovenskili tleh (med Trušnjami in Grebinjem na Koroškem), je iz leta 822. Dokument je prvi izmed stotin listin, ki nam pričajo, kako nemške cerkve in nemški svetni gospodje pri¬ dobivajo zemljiško posest med Slovenci. Glavni dobavitelj zemljiške posesti v prvili stoletjjh germani¬ zacije je krona. Ko so Nemci zavladali, je po veljavnem nemškem • — pravu prešla v last krone celotna neobdelana in neobljudena zemlja kakor tudi zemljiška posest, odvzeta premaganemu sovražniku ali uporniku. Tako se je zgodilo, da so frankovski vladarji in za njimi nemški kralji in cesarji postali lastniki velikanskih zemljišč naše zemlje, ti pa so jo nato dalje podeljevali svojim zvestim svetnega in cerkvenega stanu. tCele doline in obsežna gorovja, široki predeli ravne in gorske zemlje, neobljuden in obljuden svet prehaja v po¬ sest tistih, katerih zasluge je hotela krona ali poplačati ali pa si pridobiti njihovo naklonjenost. Pri darovih cerkvi ima nemajhen pomen tudi verska vnema tedanjega časa. Naj omenim le glavne prejemnike na Slovenskem. Od cerkvenih je imenovati na prvem mestu oglejski patriarhat in salzburško nadškofijo, od škofijskih cerkva one v Freisingu, Regensburgu, Passavi in Bambergu na Bavarskem, Brixenn v Poadižju, Krki na Koroškem in v Trstu. Od •— svetnih gospodov so si do 12. stoletja pridobili največ kronske zemlje: rod savinjskih mejnih grofov in rod koroške Heme, fran- 141 Od desetega do dvanajstega stoletja kovski Spanheimi, bavarski Traungavci, Andeški in Bogenski, Go¬ riški in še drugi. Sredi 12. stoletja, ko je kronska zemlja tudi pri nas v glavnem izčrpana, prenehajo velike darovnice od strani kro ne. Prejemniki kronske zemlje na slovenskih tleh so povečini ne- ““ domačini. Preselili so se ali sami na zemljo, ki jim jo je naklonil vladar, in pripeljali s seboj številne koloniste, ali pa — kot so to delali cerkveni gospodje — pošiljali tjakaj le naseljence. /Koloni¬ stom na zemlji, ki jo je podelila krona, so se pridružili tudi drugi in se naselili izven nje. Od nemških plemen je poslalo med Slovence največ kolonistov bavarsko. Domovina zemljiških gospodov, na¬ rečje, pravo, imena oseFTn oblike zemljiške razdelitve ter naselij na kolonizacijskem ozemlju so nam za domovino doseljencev kaži¬ pot. Nasprotno imamo neposrednih dokumentarnih poročil o izvoru in domovini kolonistov prav malo. Tako omenja neka listina, da je nekdaj obrsko zemljo ob reki Erlaf (na Nižjem Avstrijskem), ki je bila dolgo časa neobljudena, naselil regensburški škof s kolonisti iz Bavarske. Mimo Bavarcev, ki so dali glavni delež naseljencev, so tudi druga nemška plemena pošiljala koloniste na slovenska tla. Vendar pripadniki teh po številu daleč zaostajajo za Bavarci. S frankov¬ skimi Spanheimi so mogli priti med Slovence Franki, dati imena nekaterim krajem in pustiti sled v tako imenovanem četverodvoru (Vierhof), jjosebni obliki kmetskega dvora, ki jo najdemo na Niž¬ jem Avstrijskem, Gradiščanskem in Vzhodnem Štajerskem. Tudi govor tamošnjih Heancev kaže na ondotne večje naselbine fran¬ kovskega plemena. Nemci niso v široki fronti prodirali od zahoda in severozahoda na slovenska tla v Vzhodnih Alpah in ob Donavi, tudi niso čelno potiskali Slovence proti vzhodu in jugovzhodu in jih tako odrinili do današnje slovensko-nemške jezikovne meje. Nasprotno, dotok Nemcev bi najlaže primerjali neštetim vodnim tokovom, ki silijo v novo ozemlje, pronicajo, se cepijo, se razlivajo in zastajajo in vdirajo nepričakovano na različna sosednja ozemlja, sedaj tu, sedaj tam ali pa na različnih, tudi daleč vsaksebi oddaljenih mestih hkrati. Nemci se naseljujejo od vsega začetka v različnih predelih slovenskega ozemlja; kolikor moremo iz virov sklepati, celo v večjem obsegu in prej v predelih, ki so znatno oddaljeni od prvotne slovensko-nemške soseščine, toda so bili za naselitev v nekaterih pogledih vabljivejši. Nemce mika prej naselitev v odprtih, klima- tično ugodnejših in za naselitev ter obdelavo prikladnejših pre¬ delih, kot pa v goratih, kjer je bilo podnebje, način naseljevanja in 142 Slovenci in germanizacija er obdelava tal manj ugodna. Tudi prometne točke in pota, v stra¬ teškem pogledu vazne postojanke in bližina ter obstoj zemlje, pri¬ padajoče kroni, so vplivale na starejša nemška naselitvena jedra. Nemci se sprva naseljujejo zlasti radi na ozemlje ali v bližino ozemlja, ki je bilo kulturi tal že od poprej pridobljeno, nudilo zato primeroma lahke pogoje za obstanek in obdelavo ter bilo z gozdom in “mocvtrjemT večidel nepokrito. Kamor so se nekoč Slovenci, — sledeč že kultivirani zemlji, naseljevali v najgostejših trumah, prav tja silijo sedaj najpoprej tudi Nemci.Tako najdemo že prav zgodnje in močne kolonije Nemcev v širokem območju spodnjekorpške kotline, kjer smo ugotovili tudi zelo močna naselitvena jedra Slo¬ vencev na koroških tleh, ne pa mogoče v goratem, staremu nem¬ škemu ozemlju sicer bližnjem svetu Zgornje Koroške. Nekaj po¬ dobnega velja za zgornještajerske doline in kotline. Kjer so sc Slovenci na odprti, plodni in že kultivirani zemlji naselili nekdaj v.močnih skupinah, ondod naletimo med njimi in ob njih na sta¬ rejšo in primeroma že številno nemško kolonizacijo. Na koroških in zgornještajerskih tleh moremo slediti takim starejšim nemškim naselitvenim območjem okoli Vrbskega jezera in Gosposvetskega polja, ob srednji Krki, v Labotski dolini, vzdolž zgornje Mure in ob Aniži. Na Savo in Savinjo je bil dotok Nemcev v pred madžarski dobi le neznaten. Pretres krajevnih imen nam kaže, da so nekateri naših krajev prišli prej v dotik z Nemci, drugi pa kasneje. Ponekod so Nemci prevzemali slovenska krajevna imena v zelo starih oblikah ali pa ustvarjali svoja, ki kažejo po oblikovanju na veliko starino; drugod pa govore oblike slovenskih, od Nemcev prevzetih krajevnih imen za sorazmerno kasen nastanek, torej za to, da so Nemci v bližnje stike s temi in takimi kraji prišli bolj pozno. Nemški naseljenci so tako rekoč skočili preko slovenskega na¬ selitvenega ozemlja v visokogorskih predelih Zgornje Koroške in Zgornje Štajerske v predele nižjih gora, širokih kotlin in odprtih dolin v oddaljenejših krajih na vzhodu in jugovzhodu, ki so bili bolj plodni in so jim obetali lažji obstanek. Tako je nemška kolo¬ nizacija odrezovala številne predele, gorske doline in kraje od zveze s strnjenim slovenskim narodnostnim ozemljem, ustvarjala sredi slovenskega ozemlja otoke na manj obljudenem ali neobljudenem svetu, ustvarjala pasove, ki so trgali in delili slovensko narodnostno ozemlje. Predeli, ki jih je Nemec odrezal na primer v zahodnih in severozahodnih delih Vzhodnih Alp od sklenjenega in kompakt¬ nega slovenskega narodnega telesa, so bili seveda ob takem nem¬ škem naseljevanju zapisani počasnemu nacionalnemu odmiranju 143 Od desetega do dvanajstega stoletja in končno narodni smrti. Slovenski predeli se v Alpah na zahodu in severu čimdalje bolj krčijo, zožujejo v jezikovne otoke in so, nazadnje vse naokrog obdani z nemškim življem, v narodnostnem pogledu izhirali. V PODONAVJU./ Najmočnejši val Nemcev se je že v frankovski dobi vrgel v Podonavje na vzhod od Aniže in v Panonijo. To po¬ donavsko in panonsko nemštvo so strli madžarski navali. Dvom¬ ljivo je, da bi bili neposredni ostanki nemškega življa v teh krajih še iz frankovske dobe. Po letu 955 se naseljujejo Nemci zopet od Aniže na vzhod. Zelo močni nemški kolonizacijski valovi kmalu zalijejo maloštevilno slovenstvo v teh krajih. Res se omenjajo Slo¬ venci na današnjih nižjeavstrijskih tleh še skozi nekaj stoletij, ali taka omemba ne pomenja goste slovenske naseljenosti, marveč le izjemo Slovenca in slovenske vasi med Nemci. V Zgornji Avstriji sledimo posestvom in podložnikom samostana St. Florian s sloven¬ skimi imeni še do 12. stoletja (na primer zemljišče nekega Mark- varda Trebeja, danes Trobingerhof; posest nekega Stojgoja, danes Stogersdorf). Več povedo o narodnostni pripadnosti pridevki »Sclavus« (Slovenec) in »Sclava« (Slovenka) v mrliški knjigi ome¬ njenega samostana še iz 13. stoletja pri slovenskih, a tudi pri nem¬ ških osebnih imenih (Ljubosta Sclava, Lastej Sclavus, Arnolt Sclavus). Slovenske vasi v avstrijskem Podonavju, obkoljene z vedno številnejšimi in večjimi nemškimi, so brez zveze z močnejšim slovenskim življem na sosednjih štajerskih tleh najkasneje v 15. do 14. stoletju postale nemške. NA KOROŠKEM IN ŠTAJERSKEM. Tok nemškega naseljevanja na Koroško in Zgornje Štajersko so madžarski navali sicer zadržali, toda nikdar prekinili. V drugi polovici 10. stoletja se Nemci zopet z vso silo vržejo na koroška in štajerska tla. Naseljevanje je tudi v pomadžarski dobi zaenkrat obdržalo že opisani značaj kot v 9. stoletju. Nemci se naseljujejo med Slovence in obnje v odprtih in kulturi tal že pridobljenih krajih. Ob starih slovenskih vaseh nastajajo nove nemške. Za nekatere zgornjekoroške doline se da celo do podrobnosti ta način nemškega naseljevanja ob starejšem slovenskem naselitvenem območju dokazati. Marsikje pa je nemška naselitev izpolnila vrzeli na ozemlju, ki je bilo sicer za naseljevanje ugodno in primerno, a ga je razdobje slovenske kolonizacije pustilo nenaseljeno (na primer v Liesertalu in Molltalu). V nekaterih predelih se družijo že cele skupine nemških vasi in po malem že tudi krčijo gozdnato in neobljudeno zemljo. Še 144 Slovenci in germanizacija vedno je v 10. in 11. stoletju plodnejša in odprta Spodnja Koroška vabljivejši cilj nemških kolonistov kot gorata Zgornja Koroška. V tej se drže slovenske naselbine ob zgornji Dravi, na današnjem Vzhodnem Tirolskem, ob rekah Moll, Malta in Lieser še trdno do¬ mačega jezika v času, ko so bili mnogi predeli v vzhodnem in spod¬ njem delu dežele že močno nemški, na primer že zgodaj in in- t MALI GRAD V KAMNIKU romanska kapela iz dobe okoli leta 1200 10 145 Od desetega do dvanajstega stoletja tenzivno ponemčena Labotska dolina (Lavanttal), okoliš Brez (Friesacli) in Krke (Gurk) v dolini enako imenovane reke. Vse kaže, da je veljal najstarejši ohranjeni zapis slovenskega jezika, tako imenovanih Freisinških spomenikov iz dobe okoli leta 1000, prav za tako zgornjekoroško slovensko ozemlje v okolišu Lurn- skega polja (Lurnfeld), ki je danes povsem nemško, toda so bili v tistih dobah Slovenci tam še prav nagosto naseljeni. Od 10. stoletja se na Koroškem oblikuje značilna naseljenost dveh narodov, ki ju pa še ne loči stroga jezikovna meja, marveč sta še pomešana drug z drugim. Nemci so naseljeni v večjem šte¬ vilu v spodnjem delu dežele, tudi tam, kjer jih danes ni ali so pa v manjšini. Slovenci pa stanujejo še prav v močnem številu v krajih, kjer so danes povsem izginili. Podobno narodnostno razporeditev kakor Koroška kaže v vi¬ sokem srednjem veku Zgornja Štajerska. Nemške vasi nastajajo poleg slovenskih, Slovenci so naseljeni poleg Nemcev in slovenski kraji se med čimdalje številnejšimi nemškimi drže kot jezikovni otoki še dolgo v srednji vek. V nekaterih krajih imajo stanovalci skoraj samo slovenska, v drugih zopet skoraj izključno nemška imena. V doline in ravnine okoli Gradca, Wildona in Lipnice, v gri¬ čevnat svet ob zgornji Rabi in Labnici, ki je bil za naselitev mnogo vabljivejši od zgornještajerskega planinskega sveta, se je — po¬ dobno kot v odprto in plodno Spodnjo Koroško — vrgel nemški kolonizatorični val s posebno silo in povzročil, da so se ti predeli primeroma hitreje ponemčili kot zgornještajerski.j Vse kaže, da se je tudi na štajerskih tleh ohranilo v visokogorskih predelih ob Aniži in zgornji Muri slovenstvo bolj vztrajno kot v gričevnatem in nižjegorskem svetu ob srednji Muri. Močna nemška kolonizacija v teh krajih je pretrgala teritorialni stik med še dolgo živim slo¬ venstvom na Zgornjem Štajerskem in Slovenci v Slovenskih goricah ter ob Dravi. Kolonizacija Nemcev pod vodstvom zemljiških go¬ spodov v srednjem Pomurju in zgornjem Porabju je bila tako iz¬ datna, da je po številu prebivalcev in nemških krajevnih imen kmalu prekosila Slovence in slovenska imena krajev. Gotovo pa se ni to zgodilo že v nekaj desetletjih. Tudi v krajih najmočnejše nemške kolonizacije traja germanizatorični proces nekaj stoletij. Tudi južno od Upniškega polja, Kozjaka in Karavank so se Nemci v času največjega dotoka, to je v 10.—12. stoletju, naselje¬ vali. Vendar tega ozemlja niso ponemčili. Zakaj ne? Prvič, je bila slovenska naseljenost tukaj od nekdaj bolj strnjena in zato odpor proti nemški kolonizaciji močnejši, drugič se niso semkaj selile 146 Slovenci in germanizacija večje množice nemških kmetov: v tem je iskati glavne razloge in vzroke, da je ta del naše zemlje ohranil svoje slovensko prebival¬ stvo. Tudi v štajersko Podravje, v Savinjsko krajino, na Kranjsko, v Istro in Furlanijo so prihajali in se selili nemški plemiči in du¬ hovniki in z njimi večje ali manjše število hlapcev in služinčadi, nemških kmetov pa v večjem številu ni bilo v te kraje. Kar se je tod naselilo nemških seljakov v času velike nemške kolonizacije, so se obdržali v svojih vaseh kot jezikovni otoki med Slovenci in bili kot taki prej ali slej zapisani slovenizaciji. Naj omenim dvoje pozorišč nemške kmetske in načrtne kolonizacije te vrste na rav¬ ninskem svetu, pokritem prvotno z gozdom, kakršnega so se Slo¬ venci ob prvi naselitvi rajši izogibali. Prvo je na Dravskem polju na desni strani Drave med Mariborom in Ptujem; tam so se od konca 10. stoletja dalje poleg slovenskih kmetov na zemlji Span- heimov in salzburškega nadškofa naseljevali tudi nemški kmetje. Drugo pozorišče podobnega kolonizatoričnega nastanka in načina je Sorško polje med Kranjem in Škofjo Loko; tu je verjetno v 11. stoletju naselil freisinški škof svoje bavarske kmete. SLOVENCI IN NEMCI. S kraja so se Slovenci od Nemcev ločili tudi po pravu, po katerem so eni kot drugi živeli, nedvomno pa tudi po običajih, načinu življenja ter gospodarskem in družbenem redu. Neka koroška listina iz prvih desetletij 11. stoletja obravnava zadeve na Spodnjem Koroškem in strogo loči med pričami bavar¬ skega plemena, ki so bile po bavarskem pravnem običaju »za ušesa privlečene«, in med pričami »po slovenskem načinu«. Zanimivo je, da imajo tudi med slednjimi omenjene osebe skoraj izključno nemška imena. Osebna imena nimajo v tem času polne dokazilne moči za presojo narodnostnih in kolonizacijskih razmer, kot velja to za najstarejšo dobo slovensko-nemške soseščine. Medtem ko so Nemci le v izjemnih primerih imeli ime ali priimek slovenske ob¬ like, nosijo Slovenci že sorazmeroma zgodaj nemška imena. Veliko -V imamo zgledov, da ima oče nemško ime in sin slovensko ali pa narobe. Slovenci imajo pogostokrat imena, da bolj germanska ozi¬ roma nemška biti ne morejo, a vendar nam pri takih imenih včasili priimek na presenetljiv način pokaže, da gre pri nosilcu za Slo¬ venca. Za določevanje narodnosti so osebni priimki zanesljivejša -V opora kot osebna imena. Viri omenjajo v vzhodnoalpskih deželah slovenske in nemške (bavarske) kmetije. Če je imel Slovenec kmetijo v bližini večjega števila nemških doseljenih kmetov, se imenuje ta »slovenska kme¬ tija«,!če se je pokazala ali hotela označiti potreba po razlikovanju; /0* 147 Od desetega do dvanajstega stoletja v nasprotnem primeru pa je kmetija Nemca v bližini slovenske včasih »bavarska kmetija«. Take slovenske kmetije se omenjajo v razdobju med 10. i n 12. stol etjem pretežno v danes nemških delih vzhodnih alpskih dežel; tudi dokaz, da imamo opraviti z nemško kmetsko kolonizacijo ob starejši slovenski. V danes slovenskih predelih se omenjajo slovenske kmetije le posamič; to kaže, da je tu obstajala le redka nemška kolonizacija sredi slovenskega kmet¬ skega življa. Nekdanjo zgodnjo premešanost danes nemških vzhodnih alp¬ skih dežel s Slovenci in hkrati Nemci kaže tudi uporaba krajevnih imen. Tako imajo na primer na danes nemškem Koroškem številni kraji še dolgo časa dvojno ime: slovensko in nemško, dokler na¬ vadno z rastočo germanizacijo ne prevlada nemško. Kakor ba¬ varske kmetije v slovenski okolici, tako kažejo razne »bavarske vasi« (Baierdorf) na nemške otoke sredi slovenskih krajev. Značilno je, da najdemo razne Baierdorfe že zgodaj v virih; to je znamenje, da so bili kmetski »Bavarci«, to je Nemci, med Slovenci sprva manjšina in izjema in da je bilo v zadevnih okolišili več Slovencev kot Nemcev. Narodnostna podoba vzhodnih alpskih dežel je torej v visokem srednjem veku postajala z nemško kolonizacijo kaj pisana. Za nekatere predele je mogoče dokazati, kdo je bil pobudnik koloniza¬ cije in kdo je bil koloniziran. Na primer, rod bavarskih Eppen- steinov je koloniziral nekatere predele okoli Beljaka in Millstatt- skega jezera, rod frankovskih Spanheimov pa širša območja v Labotski dolini, na Grobniškem polju (Krappfeld), ob zgornji Glini in v štajerskem Podravju. Salzburška nadškofijska cerkev je po¬ šiljala svoje koloniste-kmete v dele Labotske doline in v zgornjo dolino Krčice. Freisinška in briksenška škofijska cerkev sta kolo¬ nizirali svoje kmete na Zgornjem Koroškem, prva tudi okoli Loke na Gorenjskem. Bamberška škofijska cerkev je naseljevala v La¬ botski, Ziljski in Kanalski dolini, škofija iz koroške Krke pa po¬ bočja zgornje doline reke Krke in dolino, skozi katero teče koroška Motnica. Stari kraj ali sedež svetnega ali cerkvenega fevdalca, ki je na slovenskih tleli prejel zemljiško posest, je po pravilu domovina ko¬ lonistov, ki jih je na svojo zemljo na vzhodu pošiljal. Na zemlji briksenškega škofa na Koroškem in Gorenjskem lahko dokažemo naseljence iz nemškega Tirolskega, na zemlji salzburškega nad¬ škofa številne iz okolice Salzburga, na zemlji frankovskih Span¬ heimov ima kolonist pogostokrat priimek Frank ali Švab; to kaže na domovino njegovega zemljiškega gospoda. Največ nemških ko- 148 Slovenci in germanizacija lonistov, tako kmetov kot plemičev, kasneje pa tudi meščanov, rudarjev in fužinarjev so dale nemška južna Tirolska, Salzburška in Zgornja Bavarska, kasneje tudi medtem že ponemčena Zgornja Koroška. V 11. in 12. stoletju doseže kolonizacija višek- To je v tesni povezavi z ugodnimi gospodarskimi razmerami srednje in zahodne Evrope v tem času, ko se je prebivalstvo večalo in se priseljevalo v manj obljudene kraje, krčilo neobljudene predele in ustanavljalo nove vasi in selišča. Tudi v kolonizaciji slovenske zemlje se pozna ta doba splošnega evropskega blagostanja in sirjenja prebivalstva. Na zunaj posebno očiten znak te nove kolonizacijske razširjave so vasi, katerih imena so sestavljena iz osebnega ali kakega drugega imena ter pridevka »vas« (na Koroškem »ves«, v nemščini »dorf«, na primer Svetna ves, Loga ves, Rilčarja ves). Ustanavljanje takih vasi je posledica razmaha in kolonizacijskega delovanja zemljiških go¬ spostev, ki so jim dale stvarno podlago velike zemljiške darovnice tega časa. Posamič moremo take vasi dokazati že za 9. stoletje, vendar je nastanek velike večine njih staviti šele v dobo po 10. sto¬ letju, največ v 11. in 12. stoletje. Če na zemljevidu razporedimo krajevna imena te vrste, opazimo, da so najštevilnejša v predelih, ki so že od nekdaj privabljali veliko število naseljencev, in v krajih, ki so zlasti primerni za kulturo zemlje. Visoko v gore in v kasneje izkrčene predele krajevna imena sestavljena z »vas« po navadi ne segajo. ISTRA IN FURLANIJA. Močna nemška ekspanzija sega v času od 10. do 12. stoletja še preko slovenskih meja. Tudi Istra in Furlanija sta od druge polovice 10. stoletja deželi, kamor se naseljujejo in kjer v veliki množini pridobivajo zemljo in imetje plemiči ter cerkve iz severnih nemških krajev. Vrsta gradov z nemškimi imeni ob severnem robu Furlanske ravnine je še danes priča tiste dobe, ko se je usipal v Furlanijo močen tok nemškega plemstva in du¬ hovščine in je na ozemlju oglejskega patriarha ter na njegovem dvoru bil zelo močan nemški političen in kulturen vpliv. Na stolici oglejskih patriarhov in v mnogih istrskih škofijah sede vse do srede 13. stoletja številni cerkveni knezi nemškega rodu. Furlanija ima do 13. stoletja ožje politične zveze s severnim zaledjem kot s sosed¬ njimi italskimi pokrajinami. Proti velikim nacionalnim in teritorialnim izgubam, ki so jih Slovenci od druge polovice 10. stoletja morali nasproti Nemcem in Madžarom utrpeti, pa stoje le majhne pridobitve. Preko mejnih črt, doseženih v prvih stoletjih po naselitvi, so se razširili v pomadžar- 149 Od desetega do dvanajstega stoletja ski dobi Slovenci edino le v Furlaniji. Vzporedno z dotokom nem¬ škega plemstva in duhovščine gre od konca 10. stoletja v ravno Furlanijo tok slovenskega kmetskega prebivalstva. Slovenskega kmeta kliče v deželo oglejski patriarh, ker hoče po velikili madžar¬ skih opustošenjih v 10. stoletju strto gospodarsko moč dežele zopet dvigniti. Slovenski kmet-kolonist s svojo delovno silo mu je pri tem dobro služil. Posebno v območju velikih nekdanjih madžarskih navalov, od spodnje Soče pa še preko Tilmenta, nastaja od konca 10. stoletja dalje vrsta slovenskih vasi; od njih nekatera s svojimi imeni še danes spominjajo na nekdanje slovenske stanovalce (prim. Gorizzo, Goricizza, Lonca, Virco, Gradišča, Belgrado, Sella). Tudi v furlanskih krajih s povsem neslovanskimi imeni se v 12. stoletju omenjajo kmetje s slovenskimi imeni (Mestibor, Dragovid, Beliša, Zdegoj, Dragoslav itd.). Vasi sredi med romanskimi naselbinami se nazivajo po stanovalcih slovanskega rodu (Medea Sclabonica, Sanctus Vitus de Sclabonibus, Sclavons, Pasian Schiavonesco). Vendar se te slovenske kolonije, nesklenjene in ločene od glavnega narodnega telesa, niso mogle obdržati sredi romanskega življa, ki jih je obdajal od vseh strani. Najkasneje v 15. stoletju, ko se je silno okrepil politični in gospodarski vpliv Benetk in z njim romanski živelj v Furlaniji, so se poromanile. V času po končanih madžarskih navalih je tudi hriboviti in gorati svet nad Furlansko ravnino, ki — ga danes imenujemo Beneška Slovenija, dobil nove dotoke sloven¬ skih naseljencev. Teh je bilo toliko, da so deželico, v kateri je po pričevanju beneških virov prebivalo »drugo in posebno ljudstvo«, začeli imenovati kratko malo Slovenija (Schiavonia), krajem v njej pa že od 15. stoletja dalje dodajali pridevek »slovenski«. V nacionalnem oziru je razdobje od 10. do 12. stoletja za Slo¬ vence vseskozi negativno. Izven slovenskega naselitvenega ozemlja, kakršno poznamo v 9. stoletju, morejo Slovenci v sledečih razdobjih zaznamovati kot edino pridobitev slovenske vasi v Furlaniji, pa še ta je bila negotova in vnaprej zapisana izgubi. Tej edini pridobitvi stoji nasproti veliko naseljevanje, obkroževanje in ujedanje Nem¬ cev v ozemlje, ki so ga, čeprav zelo ekstenzivno, naseljevali Slo¬ venci. Naravni prirastek Slovencev je zadoščal komaj za notranjo kolonizacijo na tleh, kamor se Nemci niso naseljevali ali pa so tja prihajali le v manjšem številu. Tam, kjer je bilo naseljevanje Nemcev močno in številno, pa naravni prirastek Slovencev ni mogel ohromiti silne premoči nemškega dotoka in s tem preprečiti germa¬ nizacijo. Z velikim nemškim dotokom, ki se kolonizatorično začenja v prvi polovici 9. stoletja, gre vzporedno ali mu vsaj sledi velik vpliv na gospodarstvo in družbeni razvoj. 150 NOTRANJOST SAMOSTANSKE CERKVE V KOSTANJEVICI NA DOLENJSKEM iz srede 13. stoletja, prehod iz romanskega v gotski slog Od desetega do dvanajstega stoletja GOSPODARSTVO IN DRUŽBA GOSPODARSTVO. AGRARNE UREDBE. V agrarne razmere slo¬ venske zemlje uvajajo Nemci vrsto novosti, ki čimdalje bolj izpod¬ rivajo staroslovenske zemljiške ureditve, nekaj pa nanje tudi nave¬ zujejo. Ena takih novosti je kmetija (huba, mansus, grunt), to je obseg zemlje, ki pripada eni družini kot obdelovalna enota. Ne smemo zanikati, da niso Slovenci že v prednemški dobi mogli po¬ znati kmetijam podobnih obdelovalnih enot, toda kmetijo z zna¬ čilnostmi in v obsegu — kot jo poznamo deloma še danes •— so posredovali v naše kraje iz evropskih zahodnih strani Nemci, poli¬ tični gospodarji nad slovensko zemljo. Zemljo odmerjajo po enotah, veljavnih za razne vrste kmetij na zahodu. Velikanske površine kronske zemlje podeljujejo vladarji v izmeri tako imenovane kra¬ ljevske kmetije, ki je obsegala pri nas okroglo 50 hektarjev, bila pa zgolj merilna enota, ne obdelovalna. Zemlje je sprva bilo še toliko na razpolago, da si je smel prejemnik zemljišče, izračunano v kra¬ ljevskih kmetijah, pogostokrat izbrati tudi izven ožjega, krajevno označenega ozemlja. Manjše od kraljevske so bile kmetije, ki niso merilne, marveč dejanske obdelovalne enote. Take so na primer že omenjene kmetije, ki se po narodnostni pripadnosti obdelovalčevi imenujejo »slovenske« oziroma »bavarske« kmetije. Najpomembnejša novost v agrarnih uredbah slovenske zemlje po zagospodovanju Nemcev pa je uvajanje zemljiškega gospostva fevdalnega tipa (dominium, predium, grundherrschaft). Fevdalni gospod si je na zemlji, ki jo je imel ali pridobil ali pa si jo prilastil, znal urediti gosposko oblast nad številnimi podložnimi tako, da mu ti zemljo obdelujejo in od nje služijo. Hkrati je pa za to svojo zemljo znal pridobiti še posebne pravice zlasti glede sodstva in upravo/Na tej in taki zemlji so bili nastanjeni ali ljudje, ki jih je zemljiški gospod pripeljal kot koloniste s seboj in naselil na svojih tleh,-ali pa domačini. Med temi so nekateri nesvobodni in jih je zemljiški gospod vključil v svoje gospostvo, drugi pa svobodni slovenski ljudje, ki pa so v posledicah fevdalnega reda izgubljali v večji ali manjši meri svobodo in zapadali v nesvobodo. Zemljiško gospostvo daje gospodarstvu svojega območja smer¬ nice, vodi kolonizacijo in krčenje, je v mnogočem merodajno za vrste produkcije, za delitev zemlje na kmetije, skrbi pa tudi za zboljšanje gospodarstva, seveda v interesu izkoriščujočega zemlji¬ škega gospoda. A kasnejšem srednjem veku gre razvoj zemljiških gospostev v smereh drobljenja in cepljenja večjih na manjša in 152 Gospodarstvo in družba mala. Fevdalni red in fevdalni odnosi so tako cepljenje in drob¬ ljenje močno pospeševali. Skoraj vse javne pravice in dolžnosti se preko zemljiških gospostev tesno povežejo z zemljo in postanejo njena pripadnost. Skoraj vsa zemljiška gospostva si priborijo s časom večjo ali manjšo sodno oblast nad podrejenimi kmetskimi podložniki, dobe, kot pravimo, nad njimi patrimonialno sodstvo. Zemljiškemu gospostvu je pripadalo večje ali manjše število naselij, z vsemi ondotnimi kmetijami ali pa tudi le z nekaterimi, kajti v številnih vaseh in zaselkih so posamezne kmetije pripadale različnim zemljiškim gospodom. Za obdelavo pripravne zemlje je bilo še povsod dovolj, tako da do srede 12. stoletja krčenje v večjem obsegu še ni bilo potrebno. V bližini že obstoječih naselij so mogla z lahkoto nastajati nova. V visoke gorske gozdove, na teže pristopno in na slabšo zemljo kolonist te dobe še ne sili. Glede oblik naselij in poljske razdelitve prevladujejo in pri¬ padajo starejši naselitveni plasti naselja v gruči s poljem, ki je razdeljeno na grude, nepravilne delce in prehodne oblike med gru¬ dami in nepravilnimi delci. V glavnem so naselja, v katerih je večje število kmetij in ki imajo pripadajočo zemljiško posest razkosano, starejša od naselij, ki obsegajo le po eno kmetijo ali manjše število kmetij s pripadajočo zemljo vsenaokrog v enem kosu ali celku. Od teh drugačne oblike naselij in poljske razdelitve sledimo pri mnogih vaseh in zaselkih, ki so mlajšega nastanka. Gospodarstvo v tej dobi je še pretežno naturalno, to se pravi, da izmenjujejo blago za blago. Kar je fevdalni gospod potreboval obrtniških izdelkov, si jifTje dal napraviti ali pa služiti od svojih kmetov; vendar ti s tem še niso bili ali postali obrtniki; prepro¬ stejše vrste obrti (na primer kovaško, lončarsko, tkalsko) oprav¬ ljajo kot neke vrste stranski poklic. Fevdalci in kmetje so izdelke obrti in agrarne produkte zemlje tudi izmenjavali na sejmih in v podeželskih tržiščih. Ta nastajajo ponajveč ob cerkvah, na pro¬ metno pomembnih točkah, pa tudi v bližini fevdalnih sedežev. To so le postojanke izmenjave in trgovanja, mesta in trgi v družbenem in gospodarskem pomenu besede pa še od daleč ne, čeprav so kas¬ neje marsikje iz teh postojank nastala. Obseg menjalnega gosjm- darstva je bil sorazmerno majhen, potreba po izdelkih obrti pa slabo razvita; te izdelujejo le sproti za potrebe, ne kot.pozneje v mestih in trgih za širšo prodajo, potrošnjo in zalogo. Potrebe po ljudeh, ki bi to delali in bili zgolj obrtniki, še ni. Denarja je v obtoku le sorazmerno malo. 153 Od desetega do dvanajstega stoletja DVOR IN GRAD. Gospodarsko-upravna središča zemljiški h go ¬ spostev, ki jih obdelujejo ljudje posameznega zemljiškega gospoda, so sprva gosposki dvori (curtis, curia, hof). Nekateri so nastali na mestu večjih dvorov staroslovenske dobe. Tem dvorom kot gospodarskim in upravnim središčem je dala poseben značaj šele frankovsko-nemška doba.) Na zunaj si jih moremo predstavljati kot večje lesene ali na pol lesene in na pol zidane stavbe, nekatere ob¬ dane s palisadami) jarkom in nasipom.'Kamenit zid okoli dvora je že izjema, ki jo vir včasih izrecno navajaj Neposredno pod dvor spada zemlja, ki jo zemljiški gospod s svojimi pridvornimi hlapci in deklami obdeluje v lastni režiji, če bi smeli tako reči. Obsežno tlaško delo je zlasti vključeno v obveznosti pridvornih hlapcev in dekel) Zemljo, ki jo zemljiški gospod ni obdeloval v lastni režiji, je pa oddajal v obdelavo polsvobodnim in nesvobodnim, ki so živeli vezani na kmetije, toda plačevali zemljiškemu gospodu dajatve in davščine ter opravljali za dvor tlako. —’ Neredkokrat je nastala v bližini takega gosposkega dvora cer¬ kev, tržišče ali pa kasneje utrjen grad. Zidanih gradov z vsemi pri¬ tiklinami, ki si jili navadno pri srednjeveškem .gradu predstav- '=’• ljamo, je bilo do 12. stoletja pri nas še prav malo. Šele v 12. stoletju se pojavljajo številnejši gradovi značilnih srednjeveških oblik. Kar se do 12. stoletja imenuje grad (castellum, castrum, urbs, munimen), je povečini le utrjen dvor, stolp ali staro gradišče.^Tak grad zgod- njesrednjeveške vrste večkrat obdaja močvirje ali jarek, napolnjen z vodo. Velik »vodni grad« je bil panonski Blatenski kostel knezov Pribine in Koclja. Sledovi nekaterih manjših utrjenih dvorov so se nam ohranili do danes (Podkrnos, griček Sv. Roka pri Ptuju, v Starem trgu pri Ložu). Med dvori in »gradovi«, ki so pa po svojem nastanku in funkciji raznega značaja in jih omenjajo viri starejše dobe, so na primer: na Koroškem dva gradova pri Trušnjah in grad Kamen v Podjuni, ob Savi že leta 895 omenjeni Rajhenburg, v loških hribih leta 973 omenjeni »castrum Bosisen«, na Gorenjskem grad Bled (1011) in utrdba v Kranju (okoli 1075), ob Soči pa grad Solkan (1001). ' DRUŽBENA RAZPOREDITEV. KMETSKI STAN. Osnovna družbena razporeditev pri Slovencih je v dobi nemške zavlade v bistvu ista, kot je bila v staroslovenski dobi, le da se je v trodelitvi družbe na nesvobodne, svobodne in plemiče pod vplivom nemškega reda raz¬ merje enega razreda do drugega v mnogočem spremenilo in ustva¬ rilo mnogotere nove prehodne oblike. 154 Gospodarstvo in družba V najslabšem družbenem položaju so živeli pridvorni lilapci in dekle, ki jih je zemljiški gospodar mogel po mili volji odstranjevati, prodajati kot stvar drugemu in jim svojevoljno zviševati bremena. Tak hlapec ali dekla je skoraj stvar gospodova, niti v zakon ne sme stopiti brez gospodarjevega dovoljenja. Ako ga je sklenil izven gospostva, ki mu je pripadal, so se otroci navadno delili med to in gospostvo drugega zakonca. Nekoliko ugodnejši socialni položaj so zavzemali podložni hlapci, ki so obdelovali na kmetijah zemljo sicer v lastnem obratu, a so morali zato gospodarju služiti z da¬ jatvami in delom. Te more zemljiški gospod po svoji volji s kmetije odstraniti ali z drugimi zamenjati. Že frankovska doba pozna poleg pridvornega in samostojnega hlapca še vrsto drugih, različno stopnjevanih vrst kmetskega pre¬ bivalstva. Poleg podložnih hlapcev/se vrste nesvobodni kmetje z različno »svobodo« na zemljiškem posestvu enega in istega go¬ spoda. Polsvobodni so kmetje s »svobodno« kmetijo in z osebno »svobodo«, bolje povedano, ne s popolno, marveč s polsvobodo. Zato se imenujejo tudi prazniki, ker so bili hlapčevske redne in ročne tlake »prazni«. Dan, ko se ne opravljajo hlapčevska dela, je še danes praznik. Prazniki so osebno svobodni, toda vezani na kme¬ tijo in grudo, ki jo obdelujejo in s katere se (vsaj sprva) ne smejo samovoljno umakniti, z nje jih pa tudi zemljiški gospod ne sme odstraniti. Polsvoboden se redko ženi ali moži v krogu nesvobodnih, kajti zakon s socialno nižje stoječo osebo privede morebitno po¬ tomstvo v nesvobodo. Kmetijo, ki jo je imel od gospostva, je mogel polsvobodni zapuščati kot dedno imetje. Povsem svobodni slovenski kmetje s prihodom Nemcev nikakor niso izginili, pač pa se je njihovo število že v prvih stoletjih fran- kovsko-nemške oblasti začelo manjšati. Vzroki njihovega številč¬ nega propadanja so bili mnogovrstni. Mnogi svobodni kmetje so bili lastniki tako majhnega deleža svobodne zemlje, da jim ta ni donašala dovolj za življen je. Zato so jemali od sosednega gospostva v najem ali zakup kos zemlje in tako s prevzemom »nesvobodne« zemlje, ki je navadno večja po obsegu od »svobodne«, gubili z zemljo vred svobodo in gospodarsko neodvisnost. Vobče vpliva »nesvobodna«, »hlapčevska« zemlja na družbeni položaj svobodnih; z »nesvobodno«, »hlapčevsko« zemljo gubi oseba svobodo, ki jo na svobodni zemlji ima. Kakor na nemške svobodne kmete, so tudi na slovenske glede na njihov socialni položaj uničujoče vplivale mnogotere uredbe nemške dobe. Visokih sodnih glob svobodni kmet večkrat ni zmogel, zato je bil prisiljen, da je svojo svobodo prodal za globo, ki jo je Od desetega do dvanajstega stoletja nato plačal njegov novi gospodar. Naporna vojna služba, zvezana z velikimi stroški, je povzročila, da se je marsikateri svobodni kmet zatekel v varstvo in podložništvo bogatega gospoda, da je ta zanj prevzel vojne stroške. Visok davčni in dajatveni pritisk je uničil svobodo marsikaterega kmeta. Izgube svobode si pa ne smemo vedno predstavljati kot prebod v stan povsem nesvobodnega hlap¬ čevstva. Tudi prehod iz svobodnega v le polsvobodni stan pomeni izgubo svobode, kakor pomeni narobe pridobitev svobode mnogo¬ krat le dvig iz nesvobodnega v polsvobodni položaj. — Kakor je po eni strani število svobodnih padalo, večalo pa se število polsvobodnih in nesvobodnih, tako se je z različnim »osvo- bojevanjem« množilo število polsvobodnih in tudi svobodnih. Ob podelitvi zemlje cerkvi postanejo pogostokrat nesvobodni »svo¬ bodni«, to je polsvobodni ali popolnoma svobodni. Posebno vrsto kmetskih ljudi predstavljajo tako imenovani cenzuali, nesvobodni hlapci, ki jih je nekdo »osvobodil«, s tem da jih je daroval na oltar neke cerkve, kot se izražajo listine; za to so morali cerkvi plačevati majhen davek v denarju (census). Cenzuali niso bili priklenjeni na grudo. —’ PLEMSTVO. Med Slovenci, ki so se kot »plemeniti« že pred pri¬ hodom Nemcev v socialnem oziru dvignili nad množico svobodnih, polsvobodnih in nesvobodnih, se je tudi v času po madžarski h navalih nadaljeval že v frankovski dobi započeti proces stapljanja z nemškim priseljenim plemstvom. Močnejši kot razedinjevalni vzroki med slovenskim in nemškim plemstvom, kot so jezik in sprva življenje po različnem pravu, slovenskem in nemškem, so bili zedinjevalni, ki so slovenske ter nemške plemiče družili ne glede <— na nacionalni izvor v en sam in enoten plemiški razred. Še moremo govoriti o plemstvu slovenskega izvora, ali to plemstvo se po svojem položaju in načinu življenja čimdalje bolj približuje nemškemu ter z njim mednarodnemu evropskemu plemiškemu razredu visokega srednjega veka. Obče gospodarske, družbene, politične in kulturne razmere so razvoj v to smer pospeševale. V gospodarskem oziru je nemški zemljiški gospod s svojo po navadi večjo posestjo prevla¬ doval nad navadno sorazmerno majhnimi posestnimi edinicami slovenskega plemiča in svobodnega. V družbenem oziru gre razvoj v to smer, da se zateka mali in materialno navadno slabo stoječi slovenski plemeniti in svobodni človek v varstvo bogatejšega nem¬ škega zemljiškega gospoda. V političnem oziru je bil na naših tleh v veliki večini Nemec, ne pa Slovenec tisti, ki je odločeval v upravi in vodstvu raznih vojvodin, mejnih grofij in grofij. Nemški plemič 156 KRIŽNI HODNIK SAMOSTANA V STIČNI iz dobe prve gotike, druga polovica 13. stoletja Od desetega do dvanajstega stoletja je dosegal in dosegel prednosten položaj v družbenem, materialnem in političnem oziru. Kot tak ni samo nadvladal s svojim jezikom, marveč je tudi posredoval (obenem z duhovnikom) v naše kraje iz svoje domovine in z evropskega zahoda vobče kulturne in civili¬ zacijske uredbe. Te se širijo pri nas prav take kot so ob istem času na primer na Nemškem, v Franciji ali Italiji. Iz staroslovenskih osebnih imen, ki jih v listinah najdemo ob imenih »grof« in »plemeniti«, smemo vendar sklepati, da so še v 10.. 11. in 12. stoletju živeli plemiči, ki so govorili slovensko in dajali svojim otrokom še slovenska imena. Izrecno pa moramo ponovno poudariti, da slovensko osebno ime ne predstavlja vedno sloven¬ skega porekla, kakor tudi nemško ime nujno ne pomenja, da je bil njegov nosilec Nemec. Bolj kot ime govori za plemičev slovenski izvor slovenski priimek, če je dodan imenu tujega izvora (na pri¬ mer Konrad Pes, Oton Kralj) ali pa če ima plemič dvojno ime, postavim poleg nemškega tudi slovensko (n. pr. Reginger-Isker). Slovenskega rodu je bil verjetno Preslav; ta se sredi 11. stoletja imenuje kot odvetnik grofice Heme v Savinjski dolini. Plemič s slovenskim imenom je »iz odličnega rodu rojeni Trdoslav«; v 12. sto¬ letju je z ženo Slavo na svojem posestvu v Liesinški dolini (na Zgornjem Štajerskem) ustanovil cerkev sv. Valpurge. Plemkinja je bila prejkone tudi »svobodna žena Dobronega«, ki je okoli leta 1150 podarila sirotišnici v Admontu svojo deklo Sprinco. Plemiči s slo¬ venskimi imeni prejemajo zemljo od kralja in postajajo tako vazali *— krone. V bližini današnjih Medvod nad Ljubljano je prejel od kralja Otona III. pred letom 989 neki Pribislav kronsko zemljo. A hrvatskem okraju na Koroškem dobi od istega vladarja dve kmetiji »Slovan Sebegoj«. Eden takih vazalov krone je grof Trdo- goj v Muriški dolini na Zgornjem Štajerskem; omenja se v prvi polovici 11. stoletja. V 12. stoletju se plemiči s slovenskimi imeni omenjajo že bolj poredko. Malo je, kot kaže, prešlo slovenskega plemstva v velike rodbine mejnih grofov in grofov 11. in 12. stoletja. Skoraj vse te so po iz¬ voru nemške. Za mnoge fevdalne rodbine pa smemo z upraviče¬ nostjo domnevati, da so se z možitvami in ženitbami spojile z mar¬ sikaterim slovenskim plemiškim rodom. V vrste plemstva se je povzpel tudi marsikateri staroslovenski kosez. Že Nemci, ko so prišli med Slovence, so videli v kosezih »plemenite ljudi« in jih tudi v svojem jeziku tako označevali (ed- linge). Latinska označba za koseza v 11. in 12. stoletju je večkrat »libertinus«, čeprav to pomenja sicer tudi osvobojenca, ki pa po svojem družbenem položaju ni bil kosez. Vendar je imel z njim 158 Gospodarstvo in družba marsikaj sorodnega. Kljub nazivu »edling« (plemeniti) pa večina kosezov ni končno prešla v plemstvo, nasprotno, pokmetila se je in začela v družbenem oziru propadati. »Rusticus« ali »gepawer«, torej »kmet«, je v marsikateri listini kratkomalo »kosez«. Po po¬ dobnosti na furlanske ariinane — edelinge se tudi kosezi na Slo¬ venskem izjemoma imenujejo »arimani«. Do 12. stoletja se vrste kosezi po stopnji še med višjimi plemiči ali pa so takoj za njimi in se imenujejo v virih plemeniti (nobilis), v 13. stoletju pa jih po družbeni lestvici štejejo že za manj kot ministeriale; ti pa so bili po svojem izvoru plemiči nižje vrste;|Prav ministeriali so potiskali koseze v družbenem oziru navzdol. Pri ministerialih, ki so deloma celo nesvobodnega izvora, ni ob njihovem družbenem vzponu pri¬ hajalo v poštev rojstvo v svobodi ali nesvobodi, marveč s posobno sti pri sprejemanju ali oddajanju fevdov in za službo v vojski. Vsega tega pa pri kosezih ni bilo. Njihova svoboda jih ob času, ko ta za družbeni vzpon ni bila več merodajna, ni mogla v primeri s števil¬ nimi družbeno dvigajočimi se ministeriali obvarovati pred druž¬ benim propadanjem. Kljub temu pa so kosezi in njihova posestva »koseščine« še dolgo v srednji vek ohranila značaj družbene in gospodarske privi¬ legiranosti; kosezi žive na svojih lastnih posestvih in smejo z njimi prosto razpolagati. Prvotne skupine kosezov so združene v posebnih sklenjenih področjih ali uradih in imajo v teh svoje sodstvo ter upravo. Na Koroškem imajo še vedno pravico pri knežjem kamnu voliti oziroma umeščati vojvodo. V tesnih zvezah in odnosih so do nosilca javne oblasti v deželi in v neposredni službi deželnemu knezu, tudi obvezani do določenih služnosti in poslov, zlasti pri sodnem postopku in glede vojaške službe. KRŠČANSTVO IN CERKVENE RAZMERE. Z germanizacijo slovenske zemlje in vedno večjim vplivom nemštva v njenem gospodarskem, družbenem in splošno kulturnem življenju prodira vzporedno med Slovence vedno intenzivnejše krščanstvo. Pol stoletja madžarskih navalov pomenja sicer glede krščanstva na Slovenskem prekinitev in zastoj. Ob zgornji Muri in zgornji Dravi zastaja s tokom germa¬ nizacije tudi kristjanizacija, ob Donavi, v Panoniji ter ob Savinji in Savi so pa madžarski vpadi pretrgali začetke tamošnjega krščanstva. Z odvrnitvijo Madžarov, ureditvijo vzhodnih krajin in novim valom germanizacije oživi zopet krščanstvo na slovenskih tleh. Prav iz teh desetletij obnovljene politične ureditve, novega koloni- zatoričnega razmaha in obnovljenega širjenja ter organizacije 159 Od desetega do dvanajstega stoletja krščanstva so se ohranili zapisi treh tekstov v slovenskem jeziku, namenjeni dušnemu pastirstvu med koroškimi Slovenci. To so tako imenovani Freisinški spomeniki, vpisani v pismu karolinške minu- skule srednjeevropskega tipa okoli leta 1000 v rokopis, ki je bil nekoč last škofijske cerkve v Freisingu na Bavarskem, a ga danes hrani Državna biblioteka v Miinchenu. Freisinški spomeniki so najstarejši slovenski zapisani teksti in vobče najstarejši strnjeni slovanski teksti, napisani z latinskimi pismenkami. Prvi obsega obrazec splošne spovedi, drugi opomin k pokori in spovedi, tretji zopet spovedni obrazec, ki spada k prejšnjemu opominu. Drugi in tretji tekst je napisala ista roka. Verjetno so bili slovenski teksti namenjeni za uporabo duhovniku na ozemlju, ki ga je freisinška škofijska cerkev imela na Zgornjem Koroškem, kjer so bili takrat Slovenci še sorazmerno gosto poseljeni. Slovenski teksti pa niso prvopisi, marveč prepisi. Starejše predloge zapisov, ki so tudi mogle biti samo prepisi še starejših predlog ali prepisov, niso ohra¬ njene. Prvopisi pač ne bodo dosti mlajši od prvih časov, ko so začeli uvajati krščanstvo med Slovence, in morejo segati celo do prve po¬ lovice 9. stoletja. Povsem verjetno je, da so v tem času dobili Slo¬ venci tudi že ustaljene tekste drugih molitev in obrazcev, na primer očenaša in vere. Jezik Freisinških spomenikov je že začetna nova slovenščina, kakršna se je začela oblikovati kot samostojen slo¬ vanski jezik. lfej| Oznanjevanj e krščanstva v ljudskem jeziku je bilo potrebno, kajti »temnih in starih običajev« ter vere v stare bogove in duhove je bilo še dovolj. Dolga stoletja po formalnem sprejemu krščanstva živi med ljudstvom še staro ajdovstvo v več ali manj prikriti obliki. Še v 12. stoletju je bilo med odraslimi osebami mnogo ne- krščenih. Duhovniki se sicer trudijo, da bi namesto starih bogov in božanstev postavili krščanske svetnike, ali ne vedno z uspehom. V 8. in 9. stoletju so najstarejše cerkve postavljali po prizade¬ vanju salzburške in oglejske misijonske akcije ter škofijskih in samostanskih cerkva, ki so postale zemljiške posestnice na sloven¬ skih tleh. Škofije in samostani pa so ustanavljali in urejali cerkve na slovenskih tleh tudi v naslednjih stoletjih, zlasti so to bile farne cerkve z večjimi farnimi okoliši. Že za Pribine in Koclja pa pride v njuni kneževini kot ustano¬ vitelj novih cerkva v poštev tudi plemič-svetovnjak. Posebno od 10. stoletja se tudi na Slovenskem vedno bolj uveljavlja germansko- pravna uredba tako imenovanih lastniških cerkva. To so cerkve, •— ki jih je velikaš postavil na lastni zemlji kot neke vrste pritikline svojega zemljiškega gospostva in ki so ostale tudi nadalje njegova 160 Gospodarstvo in družba lastnina. Lastnik postavlja in odstav lja pri cerkvi duhovnika, ima od nje gospodarsko korist, razpolaga s cerkvijo, njenim dohodkom in imetjem, prav tako kot s svojo lastnino./Iz mnogih lastniških plemiških cerkva so nastale na Slovenskem farne cerkve, vendar navadno le za manjši okoliš. V 10. stoletju so se lastniške cerkve razširile posebno na Koroškem, v 11.stoletju pa tudi na Štajerskem in Kranjskem. Med takimi in temi cerkvami je bilo še mnogo lesenih. Po ob¬ segu so bile te cerkve navadno še majhne. Šele s samostanskimi cerkvami 11. in 12. stoletja so dobili naši kraji prva večja zidana svetišča, zgrajena v romanskem slogu tiste dobe (cerkve na koroški Krki, v Stični, Gornjem gradu in drugod); pridružijo se jim ne¬ katere farne cerkve. V podrobnostih se razlikuje cerkvena uprava v predelih se¬ verno od Drave, ki so spadali pod salzburškega nadškofa, od one na ozemlju oglejskega patriarha južno od te reke. Salzburg je s posebnimi cerkveno-pravnimi uredbami šel na roko Slovencem, da bi med njimi laže širil krščansko vero. Najpomembnejša se tiče desetine, to je dajatve, ki jo je prvotno dobivala cerkev in je zna¬ šala deseti del vseh pridelkov. Da bi se laže sprijaznili z novo vero. Slovenci sprva niso bili dolžni plačevati polne, to je po cerkvenem pravu določene desetine, marveč manjšo, ki so jo, ker je bila v na¬ vadi med Slovenci, imenovali tudi »navadno desetino« ali »desetino po običaju Slovencev«. Razen tega je bila, se zdi, desetine vobče prosta zemlja, ki so jo veliki zemljiški gospodje obdelovali v lastni režiji. Te za Slovence v salzburški vladikovini veljavne desetinske uredbe so se razširile tudi med zapadne Slovane in postale značilne za cerkveno upravo med njimi. V drugi polovici 11. stoletja je pa bilo krščanstvo med Slovenci že toliko utrjeno, da je salzburški nadškof Gebhard (1060 — 1088), ki mu je bila tudi sicer finančna okrepitev njegove cerkve posebno pri srcu, začel zahtevati od Slovencev pravo ali zakonito desetino, to je natančno po cerkvenem pravu predpisani deseti del poljskih pridelkov, živine, vina itd. Salzburškemu vladiki se je to posrečilo, vendar ne brez upiranja od slovenske strani. Drugačen je bil razvoj južno od Drave. Zdi se, da patriarh od svojih cerkva v teh krajih sploh ni pobiral desethie, pač pa lastniki lastniških cerkva od le-teh. O kaki »slovenski desetini« na ozemlju patriarhata nič ne slišimo. Z reformami pa je začel tudi Oglej skoraj ob istem času kot severno od Drave salzburški nadškof, seveda v drugi smeri. Patriarh Rabenger (1063—1068) in njegovi u 161 Od desetega do dvanajstega stoletja nasledniki začno tudi na ozemlju oglejskega patriarhata uvajati desetino, ki jo predpisuje cerkveno pravo. Obenem z desetinskimi reformami salzburških nadškofov in oglejskih patriarhov v drugi polovici 11. stoletja so dobile vzhodno¬ alpske dežele trdnejšo farno organizacijo, prvo škofijo in prve samostane. Živahno cerkveno življenje v tisti dobi in tudi reforme glede desetine so bile v zvezi s cerkveno reformnim duhom, ki je izšel iz francoskega samostana Cluny in ki je za investiturnega boja segel tudi v slovenske pokrajine. Namesto številnih, večkrat brez sistema postavljenih lastniških cerkva je urejena farna orga¬ nizacija. Severno od Drave so jo v drugi polovici 11. stoletja izvedli salzburški nadškof je, južno od Drave pa oglejski patriarhi v raz- •“* dob ju tja do srede 12. stoletja. Lastniške cerkve po svojem značaju kot lastnina ustanoviteljev — zemljiških gospodov in pritiklina zemljiških posestev prenehajo. Zemljiško gospod ohrani nad njimi zgolj patronat, to se pravi, da ima kot zaščitnik ali patron nad cerkvijo določene pravice in dolžnosti, zlasti pravico predlagati pri cerkvi določeno osebo v namestitev za duhovnika. Doba boja za investituro je prinesla na^KofTJskem ustanovitev tudi stalne škofije; ta je prva v Vzhodnih Alpah. Hema, grofica v Krški dolini na Koroškem, ki ima pa svojem rodu starobavar- skega izvora in zvezah tako važen pomen za zgodovino 11. stoletja, je večji del svojega velikanskega imetja na Koroškem, Savinjskem in Kranjskem prepustila salzburškemu nadškofu Balduinu (1041 do 1060) v cerkvene namene. Sama je ustanovila vrsto cerkva in dosegla, da jim je salzburški nadškof podelil krstno in pogrebno pravico ter desetine.j Za te ugodnosti je salzburška cerkev prejela od Heme posestvo v Rajlienburgu ob Savi in še neko drugo v Fur¬ laniji. Na Krki je dala Hema sezidati cerkev in ustanovila ženski samostan ter ga bogato obdarovala z zemljiško posestjo na Ko¬ roškem, v Savinjski krajini in na Bavarskem (1043). Hemino ustanovo je za ustanovitev škofije uporabil salzburški nadškof Gebhard, takrat eden najvnetejših borcev za reformo cerkve na papeški strani. Obnovil je več kot po stoletnem prestanku staro uredbo karantanskih pokrajinskih škofov na ta način, da je po¬ stavil na Koroškem strogo sebi podrejenega škofa — sufragana in novo škofijo opremil s posestvijo Hemine ustanove na Krki. Leta 1072/je bila formalno ustanovljena škofija na Krki. Kmalu za tem~jč sledila, tudi ob pomoči Heminega imetka, ustanovitev benediktinskega samostana v Admontu na Zgornjem Štajerskem (1074). Na Koroškem pa so reforme clunyjevske smeri dobile novo mogočno postojanko tudi v samostanu, ki ga je pri Šent Pavlu 162 Gospodarstvo in družba v Labotski dolini ustanovil leta 1090 grof Engelbert Spanheimski. Z novo škofijo, novimi samostani in strogim cerkvenim duhom, ki je vanje uveden, ter s preokretom v mišljenju dotlej povečini ce¬ sarsko usmerjenega.svetnega plemstva, je okoli leta 1100 v Vzhod¬ nih Alpah prevladala clu ny j e vsko-p ap eš k a smer. Ko je leta 1122 s pogodbo, sklenjeno v Wormsu, formalno za¬ ključen boj za investituro, je cerkveno življenje severno od Drave NADGROBNIK KRALJA PREMYSLA OTAKARJA II. v cerkvi sv. Yida v Pragi uravnano že povsem v nove tokove. »Slovenska desetina«, pre¬ ostanek iz dobe pokrščevanja Slovencev, je odpravljena, Kojoška dobi prvo stalno škofijo in vrsto novih samostanov. Tudi farna organizacija je medtem že znatno napredovala. Bolj nejasno se razvijajo cerkvene razmere južno od Drave. Staro cerkveno organizacijo, ki sega še v predslovensko dobo in je tudi slovenski, obrski in madžarski navali niso uničili, je ohranil le zahodni rob slovenskega naselitvenega ozemlja. Prafare Fur¬ lanske ravnine in istrskega Primorja segajo globoko v slovensko zaledje. Meje tržaške škofije oklepajo še velik del Notranjske in Krasa. Na Kranjskem sega najstarejša farna organizacija v svojih osnovah v 11. stoletje. Svetna pripadnost Kranjske pod oglejskega patriarha je, kakor kaže, pospešila tamkajšnjo cerkveno ureditev n* 163 Od desetega do dvanajstega stoletja in oživila dotlej le slabo skrb oglejskih patiarhov za slovenski del njihove vladikovine. Redkokdaj je prišel oglejski patriarh kot naj¬ višji cerkveni poglavar med Slovence južno od Drave. KULTURNO ŽIVLJENJE na Slovenskem v srednjem veku je močno pod vplivom vseh tistih tokov našega zgodovinskega raz¬ voja, ki smo jih v celoti označili kot germanizacija Slovencev in slovenske zemlje. Germanizacija v širokem pomenu besede, s ka¬ tero gredo vzporedno mogočni vplivi na družbeni in gospodarski razvoj pri nas, je oddelila slovenskega kmeta, kolikor je še ohranil svoj slovenski jezik, od plemiča in duhovnika, kasneje tudi od meščana. Tudi tisti plemič, duhovnik in meščan, ki je bil po izvoru in rodu Slovenec vedno bolj ali vsaj pretežno uporablja tuji jezik in je ta tudi jezik njegovega slovstvenega ustvarjanja, kolikor je tega pač bilo. Plemič, duhovnik in meščan so bili glede literarne, umetnostne in materialne kulture pod močnimi vplivi, ki so pri¬ hajali k nam od zunaj, vtem ko se je kmet držal svoje stare ljudske kulture. Podčrtati je pa še eno: prav kmet ni imel pri nas. niti ni dosegel politične veljave, ostal je v primerjavi z drugimi razredi na nižji in neprivilegirani družbeni stopnji; zato ni imel, kakor plemič, višji duhovnik ali meščan na razpolago tistih in tako velikih materialnih sredstev, ki šele omogočajo pomembnejše udejstvo¬ vanje na kulturnem področju. Poudariti pa je, da je izraz in pojem »germanizacija« glede tujih vplivov tako na področju gospodarskega, družbenega in versko cerkvenega življenja kot na področju kulture preozek in do neke mere napačen. Vplivi iz evropske sredine in zahoda, čeprav so prišli k nam po veliki večini od Nemcev in preko Nemcev in imajo zato na zunaj nemški značaj, so po svojem bistvu srednje in zahodnoevropski. Zato bi v tem smislu mogli namesto »germani¬ zacija« bolje dejati »evropeizacija«. Literarna, umetnostna in materialna kultura takega srednje in zahodnoevropskega pečata in izvora je od časov frankovske oblasti začela prodirati in se širiti na slovensko ozemlje in med Slovence. Iz prvih stoletij nemškega političnega gospostva ohra¬ njeni spomeniki slovstvene in umetnostne kulture pri nas niso šte¬ vilni ali pa niso ohranjeni. Z neznatnimi izjemami ne poznamo do 12. stoletja slovstvenih tekstov, nastalih na slovenskih tleli. Šele od konca 12. stoletja se začnejo pojavljati, kažejo pa še vedno, na- 164 Gospodarstvo in družba pisani na latinskem ali nemškem jeziku, vse znake kulturno kolo¬ nialnega značaja, so le posamični ter po nastanku največ slučaj- nostni. Semkaj spada nemška junaška in viteška pesem, ki ni bila pri nas neznana in ji tudi naši kraji in ljudje niso bili tuji. Ljudstvu je ta uvedena literatura tuja. Vobče je kaj pičlo število literarnili ^ekstov, zapisanih in napisanih na današnjih slovenskih tleh v raz¬ dobju do 15. stoletja. Še manj je takih, ki bi imeli za avtorje do¬ mačine; prvi so iz 15. stoletja, toda vsi na latinskem ali nemškem jeziku. Nekaj krajših tekstov in beležk je vse, kar se nam je v slo¬ venskem jeziku zapisanega ohranilo. Nedvomno pa je nastalo in bilo zapisanega na slovenskem jeziku več, kot ohran jene razne molitve, obredni obrazci, obredne in cerkvene pesmi itd. Največ domačega in izvirnega, nepomešanega s tujimi zlasti zahodnimi vplivi ima v visokem srednjem veku slovenska narodna pesem, pred vsemi baladna. »Narodna pesem je bila višek oblikovanja v slovenski besedi srednjega veka« (F. Kidrič). Listine in vobče pisani dokumentaren material so sestavljene na enak način kot na sosednjih italskih in nemških tleh. Njihov jezik je latinski, od konca 13. stoletja — razen v mestih Primorja in v ožjih cerkvenih krogih, kjer je latinski — v vedno večji meri tudi nemški. Listina, opremljena s pečatom, in listina, ki jo iz¬ stavlja javni notar, sta glavni vrsti listin na slovenskih tleh od 12. stolet ja dalje. Umetnostno ustvarjanje se pri Slovencih izživlja v dveh sme¬ reh. v ljudski umetnosti, njo so Slovenci prinesli s seboj in v novi domovini dalje oblikovali in razvijali, ter v zahodni umetnosti, to je posredovalo krščanstvo in tuja politična oblast. Obe smeri imata v prvih stoletjih le malo skupnega. Tradicionalna ljudska umetnost se razvija po svoje dalje in se kaže v narodni noši, obrti, gradnji hiš ter v ornamentiki vobče. Ohranjenih predmetov iz te dobe skoraj ni. Najstarejši opisi slovenske noše segajo do 12. in 15. sto¬ letja. Le malo imamo ohranjenih spomenikov umetnostnega ustvar¬ janja iz prvih stoletij srednjega veka. Semkaj bi mogli šteti v kamen upodobljene človeške figure, ohranjene v Hodišah na Ko¬ roškem in na Svetih gorah nad Bizeljskem.Ti ostanki umetnostnega ustvarjanja spadajo še v predromansko dobo, prav tako kot pod vplivi od juga in zahoda nastali redki ohranjeni ostanki stavbar¬ stva in skulpture tega časa, kot so karolinška cerkev na Krnskem gradu na Koroškem, pred nedavnim časom odkriti ostanki cerkve 165 Od desetega do dvanajstega stoletja pri Zalavaru blizu Blatnega jezera in dve cerkvi na Svetili gorah nad Bizeljskem, ali pa pleteninasta ornamentika, zastopana po kamnih iz Slivnice pri Mariboru, Batuj na Vipavskem in iz raznih krajev na Koroškem. Prevladujoča umetnost v razdobju velike germanizacije slo¬ venske zemlje je pa umetnost romanskega sloga; ta je za dobo od 11. do prve polovice 13. stoletja pustila pri nas že večje število spomenikov; ohranjeni pripadajo povečini stavbinski umetnosti. Pomembnejši med njimi imajo za naročnike samostane, velike fev¬ dalce in stare župnije. Z ustanavljanjem samostanov, z dviganjem moči in naraščanjem materialnih sredstev fevdalcev in cerkva ter s postopno organizacijo fara in cerkvenega življenja se spomeniki te vrste množe, zlasti še v drugi polovici 12. in v prvi polovici 13. stoletja. Zaradi zakasnitve nasproti razvoju na zahodu moremo o prehodu iz romanskega v gotski slog govoriti pri nas šele sredi 13. stoletja in prvo polovico tega stoletja še v glavnem šteti v ob¬ dobje romanskega sloga. Spomenikov je že toliko ohranjenih, da jih moremo razporediti po tipih in ozemeljskih območjih. Med najpomembnejše, danes deloma v predelani obliki ohra¬ njene stavbinske spomenike romanskega sloga na današnjem slo¬ venskem ozemlju, spadajo: cerkev najstarejšega samostana na Kranjskem v Stični, ki jo je prejkone mojster Francoz sezidal v drugi polovici 12. stoletja; kapela v dvoje nadstropij na Malem gradu v Kamniku, ki je last takratnih gospodarjev Kamnika, An- dechsov, in se v neki listini prvič omenja leta 1250; velike farne cerkve v Ptuju in Mariboru ter nekdanja cerkev sv. Nikolaja v Ljidi- ljani (podrta 1704); dve cerkvi v Žičkern samostanu, stara župna cerkev v prekmurskem Turnišču in še druge cerkvene stavbe. V poznoromansko dobo spadajo med drugim deli cerkva v Kostanje¬ vici na Dolenjskem, Laškem, Špitaliču, Vuzenici in kapela križnega hodnika v nekdanjem dominikanskem samostanu v Ptuju. Tip zase so cerkvene stavbe slovenske Istre (na primer v Hrastovlju). Arhi¬ tekturi samostanskih in večjih farnih cerkva se pridružujejo na skromnejši način pozidane podeželske cerkve iz 12. in prve po¬ lovice 13. stoletja. V slikarstvu so na prvem mestu umetniško okra¬ šeni rokopisi iz stiske rokopisne in slikarske delavnice, ki so po svojem okrasju sicer odvisni od tujih vzorcev, ali vendar priča sorazmerno zgodnjega umetnostnega, glede na vsebino pa tudi slovstveno-kulturnega delovanja na slovenskih tleh. 166 Velika Karantanija in njene krajine VELIKA KARANTANIJA IN NJENE KRAJINE Bavarska vodi od srede 10. stoletja ofenzivo proti Madžarom. Kmalu po prvih uspehih, ki so pripeljali leta 949 bavarsko-karan- tansko vojsko celo že v samo deželo sovražnikovo, se leta 952 si lno poveča bavarsko politično območje. Veronsko krajino, Furlanijo in Istro, torej obrobne dežele Bavarski in Sloveniji na jugu oziroma jugozahodu, prejme takrat bavarski vojvoda kot fevd od države in jih pridruži svoji združeni Bavarski in Karantaniji. S tem je bila ustvarjena ob vratih na Balkan in v Italijo pod vodstvom ba¬ varskega vojvode močna skupina dežela, ki naj bi branila jugo¬ vzhodni del nove nemške države pred nevarnostmi od juga in vzhoda. V madžarskem vprašanju je pa prineslo preobrat leto 955. Na Lechfeldu pri Augsburgu potolčejo tega leta na dan 10. avgusta Nemci do dobrega Madžare. Izid bitke je postal nadvse pomemben in usoden za nadaljnji razvoj razmer tudi na slovenski zemlji. Do Srema in Tise nemške vojske sicer takrat niso potisnile Madžarov — kot nekoč Karlove Obre — nemška krona je prepustila na¬ daljnje vojevanje Bavarcem in Karantancem; ti pa zaenkrat še niso izrabili velikega uspeha in so le počasi pridobivali del tega, kar jim je bilo odvzetega pred pol stoletjem. Zato traja na ma¬ džarski meji preko deset let priličen mir. Šele proti koncu šest¬ desetih let se začne večja aktivnost na vzhodu. Drugič v naši zgodovini postane slovenska zemlja krajiško-obrambno ozemlje velike tuje države: kakor po obrskih vojnah frankovske proti bol- garsko-slovanskemu vzhodu, tako sedaj v drugi polovici 10. sto¬ letja nemške proti madžarsko-hrvatski meji. VELIKA KARANTANIJA. KRAJINE. Od Donave do Jadrana je zopet nanizan venec krajin ali mejnih grofij; te so ustvarile trden mejno-obrambni pas in pripomogle, da so bili ob koncu 10. stoletja Madžari utesnjeni na panonsko nižino. Od severa proti jugu se vrste: 1. Vzhodna krajina ob Donavi, 2. Karantanska krajina ob srednji Muri, 5. Podravska krajina ob Dravi med Pohorjem— Kozjakom in ogrsko mejo, 4. Savinjska krajina ob Savinji in za¬ hodno od Sotle ter spodnje Krke, 5. Kranjska krajina ob zgornji — Savi. K tem moramo prišteti še dve krajini, ki sta obstajali že v dobi pred Madžari: 6. Istrska krajina in 7. Furlanska krajina. Nastanek naštetih krajin je velikanskega pomena za zgodovino Slovencev in ozemeljski razvoj slovenske zemlje. Še v 9. stoletju gredo frankovske meje in z njimi frankovsko-nemški vpliv preko 167 Od desetega do dvanajstega stoletja ožjih slovenskih meja na hrvatska in panonska tla. Z obrambnim pasom krajin je pa zasekana v trup zahodnega dela Južnih Slo¬ vanov ostrejša politična meja kot kdaj poprej. Na severu je ločila Slovence tostran spodnje Mure od rojakov, ki so ostali pod madžar¬ skim gospostvom, ob Sotli, spodnji Krki in Gorjancih je pa raz¬ delila prebivalstvo iste krvi pod različne politične gospodarje in pripravljala s tem nastanek slovenske in hrvatske skupine. V no¬ tranji zgodovini pomenja ustanovitev krajin razbitje Slovencev na dežele; od njih poslej vsaka živi ali vsaj hoče živeti svoje posebno politično življenje. Druga polovica 10. stoletja je s sv ojim i kraji¬ nami ustvarila kasnejše Korošce, Štajerce, Kranjce itd., to je, raz¬ bila je slovensko zemljo na dežele. Od krajin, ustanovljenih v drugi polovici 10. stoletja na slo¬ venskih tleh, je ostala v tesnejši zvezi z Bavarsko le Vzhodna krajina ob Donavi. Ostale so tesno naslonjene na/Karantanijo, ali sedaj bolje rečeno na 'Korošk o, in predstavljajo v celoti obsežno ozemlje, ki ga moremo imenovati V elik a Karantanija. Skoraj vsi Slovenci prebivajo v okviru njenih meja. Kakor pred sto leti pod Arnulfom so bile dane možnosti, da postane Velika Karantanija po svoji pretežni večini slovenskih prebivalcev slovenska vojvo¬ dina. Razvoj, ki ga je podprl silni dotok nemštva v naše kraje7 je preprečil nastanek »Velike Slovenije« v obliki »Velike Karan¬ tanije«. Na čelu Koroške stoji do leta /97o vojvoda Bavarske, od tega leta pa ima Koroška svojega samostojnega vojvodo. Nastanek po¬ sebne vojvodine Koroške je v zvezi z bavarsko in nemško državno politiko v drugi polovici 10. stoletja. Združeno Bavarsko, Karan¬ tanijo, Veronsko in Furlansko krajino upravlja od 1.952 Henrik I., brat nemškega kralja Otona I. Ko je Henrik I. v letu bitke pri Augsburgu (955) umrl, mu sledi sin Henrik II. Ker je bil ta še mladoleten, vodi oblast in ima prvo besedo v deželi njegova mati Judita; ta si prizadeva, da bi od osrednje vlade dosegla kar naj¬ manjšo odvisnost za Bavarsko in z njo združene dežele, med ka¬ terimi je tudi Koroška. Eden glavnih podpiralcev njenih načrtov je Abraham, škof iz bavarskega Freisinga. Iz zvez, ki jih je imel Abraham z Judito in bavarsko vojvodsko rodbino vobče, je znal doseči za Freising kar največ na koloniza¬ cijskih tleh. ki so se po bitki pri Augsburgu odprla na vzhodu in jugovzhodu. Freisinška škofijska cerkev je že imela obširna ozemlja na Koroškem, posebno v središču dežele okoli Vrbskega jezera. Škof Abraham si je prizadeval, da freisinško posest v teh krajih še poveča. 168 n officio pt'!.\n- I fy aUa yrr (tipe tpir ft/mott ftmfJm-e l»ubr ml«' jiturtr fptclib! fcliue Avtu is fnj |0«Hnna fnpfipto pleniti;; rth cvjiffiint - C> w m tVrtu bt‘i HftidjrtHelii -Tol Mir (rurnentil nyc ohmanran # '■ it o UjiIm* 'Mnr^rtuttn utrib? m »Sitno i« (efisHi dnr^Ml;cha iiiibrt *t m 'tiiniiatnimf blr iutnnf. i p ji.SvuLi rttliti.lh Ani ■ s* m« t i n tVrto lit? Utam In* I mfi iie m ČMfo fin-itm 4 TH ferfeodtfirrt n frtliiiotjiT ; Tvtm-.f-t- ft tft-lirtrt rtlum icr| Trnu« m bubrt ni rcm/jnlie " immfC rrS mobtlte ipi rp*»r nrrte -fir rtntcrt in trffino itm trn fimtlit rft* rr-frOtim- t- fr pfrntr »no /.po fntunr ut osrmltf sa coquniam vcjft Frttnm bij crtrtmm ,p pnn-rlir rt»»i ■ »»p mjF ■ vi pati 1 vnn^nmvt Tutr i>r lUHOrtr fbrftre-br fimt m »fKno fm-tett rrpfTittfe crmtt.icr"’ €f**" m itnoflftno miUns.fpmrt bW n»ftTNjw»U liortiti^ oftinrtlis qut u Ire^friir Coli trt • i- oprtni C* rm #Wnabj n« ter tn »tuno ipfotlplnsi Htn^ie hittttf t*»S rtb *»S t^stn t0r m 4. ftetn foluitr itftiiant 4 fr qintibi uoftTtrrmu m ^>nr» trtic m on (tu tfltVffini irntr Trtrr ,>HSartb l>>trt6 ttgrtturrttj frtu tuTrltrt ll» 5 W • 4H frči © 1trb fiir tref fiubr aibc n fiimV onem fc* Sam 'i mm rtttrt t*r ptnrte * IZ URBARJA ZA LOŠKO GOSPOSTVO IZ LETA 1291 (rokopis 241, stran 22, v Državnem arhivu v Miinchenu). — Začetek v prevodu: V uradu Poljane. Na drugi strani vode pri sv. Martinu sta dve obdelani kmetiji, od katerih plačuje vsaka vsako leto ovco sv. Jurija, vinski davek, pravico za lan in prašiča pa tisto pravico, ki se ji pravi poklon ... Od desetega do dvanajstega stoletja Dokler je bil živ kralj in cesar Oton I., je uravnaval Abraham svojo politiko še v skladu z državno oblastjo, kakor je tako delala tudi vojvodinja Judita. Po smrti Otona I. (973) se je pa naglo spremenilo razmerje vojvodske rodbine in tej vdanega Abrahama do novega kralja, sina prejšnjega, Otona IT. Iz političnih in rod¬ binskih razlogov je zavzel medtem dorasli vojvoda Henrik II. nasproti svojemu cesarskemu bratrancu nasprotno stališče; Hen¬ riku II. se je pridružil tudi stari prijatelj vojvodske hiše, škof Abraham. V začetku vlade Otona II. igra ta še kaj dvolično vlogo. V resnici je nasproten cesarju, a se je kljub temu sukal v njegovi bližini in ga pridobil, da je vladar podelili 973. leta freisinški cerkvi obširno zemljo v na novo urejeni Kranjski kraj ini. Darovano ozem¬ lje je obsegalo Sorško polje, okolico Loke, Selško dolino in večji del Poljanske doline. Tudi koroška posest freisinške cerkve je za škofa Abrahama porastla in se okrepila. Medtem ko je vladar na radodaren način ustrezal željam ba¬ varskega vojvode in freisinškega škofa, sta pa ta dva proti njemu pletla zaroto. Na velikanskem ozemlju, ki se je širilo od češkili meja do Verone ter od Lecha do Ogrske, je skušal vojvoda Henrik zase pridobiti kar največjo moč in veljavo. Škof Abraham mu je bil pri tej politiki močna opora. Zveza proti kroni je dosegla višek s prestopom češkega vojvode Boleslava in poljskega kneza Mieczv- slawa na bavarsko stran. Torej velikanska in za nemškega držav¬ nega poglavarja kaj nevarna zveza, za katero pa je ta končno leta 974 zvedel in vojvodo prehitel. Še preden se je ta mogel zdru¬ žiti s svojimi češkimi in poljskimi zavezniki, je prišel kroni v oblast. Sledila je kazen: vojvoda je bil odstavljen in je moral obenem- s svojim glavnim pomagačem, škofom Abrahamom, v pregnanstvo. Upor Henrika II. je dal cesarju dober nauk. Tako obsežno ozemlje, združeno v rokah enega samega kneza, je moralo pomeniti stalno nevarnost za državo ob vzhodnih mejah, posebno še, če je njenega imejitelja vodila skušnjava veleizdajniških zvez s tujino. Zato je cesar leta |9?6 o d Bavarske oddelil Koroško, deželo povzdig¬ nil v vojvodino in ji priključil nove krajine na vzhodu in jugu. VOJVODINA KOROŠKA. Nova vojvodina Koroška je po. na¬ stanku in razvoju iz slovenske Karantanije kljub prodirajočemu in rastočemu nemškemu vplivu bila še vedno zakoreninjena v do¬ mačem družbenem in kulturnem življenju; zato je bila tudi v visokem srednjem veku zasnovana in urejena drugače, kot ostale plemenske vojvodine nemške države. Te so zasidrane v posamez- 170 Velika Karantanija in njene krajine nih nemških plemenih. Koroška to ni mogla biti, kajti njeno pre¬ bivalstvo je bilo še povečini slovensko in vojvoda pravzaprav tujec v deželi, nespojen z ljudstvom, ki mu je stal na čelu. Koroška je še stoletja morala biti to, kar je dejansko bila, to je, če smemo reči, plemenska slovenska vojvodina. Koroški vojvoda pa je bil zaenkrat in še dolgo to, kar si je želela državna oblast za vojvode na Nem¬ škem: državni uradnik, ki mu je vojvodstvo od krone podeljeni fevd. Zato se še sto let na Koroškem stalno menjavajo vojvode iz različnih nemških rodbin. Že v prvih letih nove vojvodine ji stoji na čelu pisana vrsta vojvod, dokler ni Henrik II., ki se je medtem spravil z državno oblastjo, leta 989 postal drugič vojvoda koroški ter v osebni uniji še enkrat združil Bavarsko in Koroško vojvodino. Po njegovi smrti (995j in za njegovega sina in naslednika, tudi Henrik imenovanega, je personalna zveza med Koroško in Bavarsko trajala dalje, dokler ni tretji Henrik leta 1002 postal nemški kralj. Tedaj je bil na Koro¬ škem postavljen za vojvodo Oton iz Wormsa. Za njegove dobe, prcjkone že leta 1002, so nastale v zvezi s Koroško in takratno slovensko zemljo važne upravno ozemeljske spremembe. Prejkone iz sovražnosti in nasprotovanja proti voj¬ vodu Otonu je nemški kralj iz okvira Velike Karantanije oddelil krajine Karantansko, Podravsko, Savinjsko in| Kranjsko ter jih podredil naravnost kroni. S tem aktom je Velika Karantanija raz¬ bita, združitev skoraj vseh Slovencev v okviru ene same dežele pokopana, razdelitev slovenske zemlje na dežele poglobljenajZa¬ snova »združene Slovenije« v obliki ene, »slovensko plemenske« vojvodine nemške države je razblinjena v nič. Doba, ko prehaja prvo tisočletje našega letoštetja v drugo, pomenja rojstvo kasnejše Koroške, Štajerske in Kranjske. Takrat že moremo približno do¬ ločiti meje in obseg teh nastajajočih dežela. Na zahodu gredo meje Koroške — prav tako kot že meje staroslovenske Karantanije — do Kristenbacka med Lienzom in Innichenom. Doline, ki pošiljajo vode pri Lienzu v Dravo, spadajo še pod Koroško. Na severu so meja Visoke Ture. Predele okoli danes štajerskega Neumarkta so še do 13. stoletja, okoli St. Lam- brechta in Muraua pa celo še do 15. oziroma 16. stoletja šteli h Koroški. Na vzhodu je za mejo pogorje Golice (Koralpe). Dravska dolina okoli Vuzenice, Mute in Remšnika, vse do tesni med Brez¬ nom in Ožbaltom spada še tja do srede 12. stoletja pod Koroško. Slovenjegraški okraj do Hude Luknje in gore Stenice je pa celo še do 15. stoletja v političnih zvezah s Koroško. Savinjske planine, zahodne Karavanke in Karnske Alpe so v glavnem meja proti 171 Od desetega do dvanajstega stoletja jugu. le beljaški okraj južno od Drave, Zgornji Rož in Spodnja Zilja s Kanalsko dolino so do leta 1077 v političnem oziru pod¬ rejeni furlanskemu mejnemu grofu. V letih, ko po madžarskih navalih nastajajo na vzhodu nove krajine, srečujemo v virih že tudi imena grofij, v katere je bila Koroška razdeljena. Te so: Turnška grofija na Zgornjem Koroškem (do Beljaka), Breška gro¬ fija, ki se tako imenuje po Brežali (Friesach) in je obsegala osred¬ nji del dežele, in Junska grofija, ki se je širila v glavnem preko Podjune in Labotske doline. V prvem stoletju vojvodine Koroške (976—1077) si v vojvod¬ skem dostojanstvu slede naglo člani različnih nemških fevdalnih rodbin. Postavljala in odstavljala jih je krona, skrbno pri tem čuječ, da ne bi kateri postal premogočen. Kadar je kdo odstopil ali umrl, so vladarji radi postavili za vojvodo takega, ki ni bil s prejšnjim v sorodstvu, zato pač, da ne bi ta ali ona rodbina prišla v skušnjavo, prisvojiti si dednost koroškega vojvodskega prestola. Kako nevarno je moglo postati za državno oblast, ako je prišel eden ali drugi do velike moči, nam kaže zgled koroškega vojvode Adalber ona; ta je od vojvod 11. stoletja v koroški zgodovini naj¬ pomembnejši. Adalberonov rod je prišel v Alpe iz Bavarske. Po gradu Fppen- stein na "Zgornjem Štajerskem se njegovi člani začno imenovati Eppensteinci. Ko je po zavrnitvi Madžarov ustanovljena olj srednji Muri Karantanska krajina, postanejo Eppensteinci njeni načelniki, obenem si jja tukaj, na Zgornjem Štajerskem in sosednjem Koro¬ škem v znatni meri jmvečajo zemljo. Leta 1011 , s smrtjo vojvode Konrada, postane Adalbcron, takrat že eden najmogočnejših go¬ spodov v naših krajih, koroški vojvoda, obdrži pa obenem še na¬ dalje vodstvo Karantanske krajine. Z imenovanjem Adalberona za koroškega vojvodo se je pa čutil prikrajšanega sin prejšnjega koroškega vojvode. Ko je bratranec tega postal leta 1024 kot Konrad II. nemški kralj, se je tiho nasprotstvo med vladarjem in mogočnim Eppensteinccm še povečalo, dokler ni leta 1055 javno izbruhnilo. Adalberon zasnuje proti vladarju zaroto, naslonTse na svoje zveste doma, napade pristaše Konradove in se zveže celo s Hrvati in Madžari. Nevarna povezava torej, ki je segla preko državnih meja in je bila tako jjomembna, da je vezala Bavarce doma, ko se je Konrad II. tistega leta odpravil nad severnoslo- vanske Lj utice. Adalberon svojih veleizdajniških načrtov ni mogel izvesti, o pomoči Hrvatov in Madžarov ne slišimo več; podvreči se je moral in bil obsojen v izgnanstvo, deželo pa je seveda izgubil. Velika Karantanija in njene krajine Po Adalberonovem packu je person alna zveza med Karantan¬ sko krajino in vojvodino Koroško zopet preneh ala! Vrsta koroških vojvod se je poslej pogostokrat menjala ali celo pretrgala, kadar si je vladar sam Začasno pridržal neposredno oblast nad deželo. Namesto vojvodov tujcev, ki nekateri poverjeni vojvodine še vi¬ deli niso, pridejo v drugi polovici 11. stoletja do veljave v deželi že udomačeni E ppensteinci . Iz tega rodu je Adalberonov vnuk Lin told postal leta 1077 vojvoda koroški. Od leta 1090 do leta 1122 mu je nasledoval brat Henrik, dotlej krajišnik na Kranjskem in v Istri. Bil je zadnji iz rodu Eppensteincev. / KARANTANSKA KRAJINA — 5TAJERSKA.J Karantanska krajina je nastala kot člen v obrambnem pasu proti Ogrski okoli leta 970.^ Prvotno sc razprostira ob srednji Muri in njenih pritokih, južno od Brucka pa do Ernovža (Ehrenhausen). Na severozahodu meji na Gleinško planino, na zahodu na planino Golico (Koralpe), na jugu ji teče meja n, stoletja naprej:. Na izkrčeneni in vinorodnem ozemlju ter v severnih delih slovenske zemlje, ki so bili močneje izpostavljeni nemškemu vplivu in dotoku, se javljajo zakupi s kujmo pravico in na mestni način prej in bolj na gosto kot v predelih, kamor ni močneje segel nemški vpliv in kolonizacija in kjer se je slovensko prebivalstvo, le malo pomešano z drugorodci, obdržalo na ozemlju, ki je bilo že od starih časov izkrčeno in obdelano. Do 15. stoletja prevladujejo v teh krajih časovno omejeni zakupi še močno nad dednimi zakupi po mestnem načinu in s kupno pravico. V agrarnem razvoju Slovenskega Primorja in Istre gre po¬ sebna vloga kolonatu. Potem ko so še od 12. stol. dalje mesta v Istri oblikovala kot svobodne komune, so skušala prikleniti na svoje go¬ spostvo kar največ vasi svojih mestnih okolišev, v katerih so imeli meščani obilo zemlje. Uspešno se je moglo to zgoditi le v oblikah, ki so bile za vas ugodnejše in privlačnejše od občega podložniškega razmerja. Bil je to^kolonat. Kolonat je neke vrste pogodba med gospodarjem zemljišča, ki da na razpolago za obrat potreben ka¬ pital, in med kolonom, ki nudi delo svojih rok in sv oje ž ivine, obdrži pa zato del dohodkov. Kolonat se je razširjal v Istri od 20? Od trinajstega do petnajstega stoletja 13. stoletja dalje, našel pa je tudi pota v nekatere severnejše pre¬ dele, največ v ožjo okolico G orice in v Gori ška Brda. Polovinarstvo (mezzadria) na ozemlju istrskih mestnih komun poznamo že v za¬ četkih istrskega kolonata; pridelek gre na polovico: polovica ko¬ lonu, polovica gospodarju. Razlika v ugodnejšem in naprednejšem smislu nasproti podložniku in podložništvu je pri kolonu in kolo- naštvu ta, da je kolon osebno svoboden in da kolon ni podsoden zemljiškemu gospodu. Z udeležbo gospodarjevega kapitala pa pre¬ haja kolonat že delno v kapitalistično gospodarjenje. Svobodni kmetje tudi v visokem srednjem veku pri nas niso izginilk. Z dotokom nemških svobodnih kmetov se je ta stan celo nekoliko pomnožil, vendar je nasproti številu nesvobodnih in pol- svobodnih kmetov bil še vedno v veliki manjšini. V gospodarskem pogledu so se svobodni kmetje navadno slabo držali. V nekaterih predelih slovenske zemlje je bilo svobodnih kmetov več kot v dru¬ gih, na primer na Goriškem; tam je bil vobče družbeni in gospo¬ darski položaj kmeta do neke mere ugodnejši kot povprečno v ostalih slovenskih deželah. Značilno je, da pri velikem slovenskem kmetskem uporu leta 1515 goriški kmet ni bil udeležen, čeprav bi to v zvezi s težkim položajem zanj za časa prav takratne avstrij- sko-beneške vojne mogli pričakovati. Vzrok je iskati v tem, da so imele goriške kmetske soseske svoje zastopnike v deželnem zboru in da brez njihovega pristanka niso mogli biti sprejeti izredni davki. Če so bili sprejeti, so imeli nad njihovo porazdelitvijo in uporabo nadzorstvo tudi zastopniki kmetov; s tem pa je odpadel eden glavnih razlogov za kmetske pritožbe in upiranja. Ko pa so goriškim kmetom vzeli zastopstvo v deželnem zboru in je s tem kmet prenehal biti politični »stan«, so se prav zaradi tega leta 1556 tudi na Goriškem kmetje uprli. Do neke mere samostojnejši družbeni položaj slovenskega kmeta v primorskih krajih kažejo tudi uredbe v deželici, ki je prišla leta 1420 pod oblast Benetk in je prav zaradi tega znana pod imenom Beneška Slovenija. Beneška oblast je računala s svoje- vrstnostjo, posebnim značajem in izročili tega skrajnega zahodnega dela slovenske zemlje. Večjemu delu Beneške Slovenije je pustila beneška vlada glede sodstva in uprave samoupraven položaj. Na demokratičen način so tamkajšnji prebivalci na ljudskih zborih urejali svoje zadeve: ali v okviru krajevnih sosedenj ali pa na širših sestankih dveh dekanij in tako imenovanih bank. Enkrat, ali če je bilo treba tudi večkrat na leto, so sklicali zbor predstojnikov vseh slovenskih sosedenj. 208 Gospodarstvo in družbeni položaj kmeta KOSEZI. Že v poglavje o kmetih moramo v tem razdobju naše preteklosti uvrstiti slovenski svobodni sloj, ki je v družbenem oziru šel tedaj strmo pot navzdol. To so bili kosezi, ki jih od starih časov štejejo med osebno svobodne. Kosezi, ki sede na svojih svo¬ bodnih posestvih, so pa navzlic svojemu svobodnemu in izjemnemu, privilegiranemu izvoru, kolikor niso prešli med plemiče, dejansko postajali vedno bolj kmetje. Iščejo zaščite pri deželnemu gospodu -> in pri plemstvu, se za to obvezujejo za določene služnosti, ki pa po svojem majhnem ali manjšem obsegu ter značaju še vedno očitujejo izreden družbeni izvor tistih, ki jih opravljajo. Kot osebna svoboda kosezov je tudi koseško samostojno sod¬ stvo v nevzdržnem propadanju. Na splošno si zemljiški gospodje prizadevajo navezati in vključiti koseze, koseščine in stare koseške urade v svoja zemljiška gospostva, izenačiti koseze glede dajatev, služnosti, sodstva in drugega s podložnimi kmeti. Pravice kosezov se začno povezovati z zemljo, ki jo kosez ima in obdeluje, ne več z njegovo osebo. Skoraj povsod, kjer je bilo kaj kosezov, so ti, nji¬ hove koseščine in uradi do 16. stoletja propadli, to je, utonili so v —* zemljiških gospostvih; pravice kosezov kot posebnega do takrat obstoječega družbenega sloja pa so začele prenehovati in so končno povsem prenehale. Le po nekaterih krajih so si kosezi znali obdržati stare in pri¬ dobiti celo nove privilegije, ki so jim dajali poseben položaj. Kosezi v Teharjih pri Celju in v tamošnjem okolišu so bili združeni v po¬ sebni občini (okoli 100 posestev) in so uživali posebne pravice, zato pa so morali plačevati določene davščine in v vojnih časih braniti grad Zgornje Celje. V svojo občino so bili združeni tudi kosezi v Zagorju ob Savi (175 posestev) ter v nekaterih uradih na Koroškem in uživali privilegije glede nižjega sodstva, razpolaganja s posest¬ vom in nošnje orožja. Na kmetijah, ki se imenujejo »viteške«, sede v 15. stoletju na Notranjskem kosezi, so pa takrat osebno in za svoja posestva na potu, ki pelje v podložništvo. Položaj kosezov je bil torej ob istem času v različnih krajih različen, v splošnem pa gre v razdobju do 16. stoletja njihov družbeni razvoj v krivulji navzdol. Mnogi kosezi na Štajerskem in Koroškem so se za germa¬ nizacije slovenske zemlje ponemčili, ohranili pa navzlic temu po¬ seben družbeni položaj. /UPRAVA PODEŽELJA. Najboljši pregled posestnega stanja zem¬ ljiških gospostev, do neke mere vpogled v notranji ustroj kmetskega gospodarstva in podatke o kmetovih pravicah in dolžnostih na¬ sproti zemljiškemu gospodu nam dajejo zemljiško-posestni seznami, >- 14 209 Od trinajstega do petnajstega stoletja imenovani mrharji. Nekatere sezname urbarialnega značaja po¬ znamo za slovensko zemljo že iz 12. stoletja, večji in sistematično urejeni urbarji pa so nam ohranjeni šele od 13. stoletja dalje. Ni to naključje, kajti z razširjeno. Jkolonizaci jo in intenzivnejšim ter de¬ loma spremenjenim načinom gospodarstva prav v tej dobi, po¬ stavim z opuščanjem pridvornega gospodarstva, pa ob prizade¬ vanju po izgraditvi deželnoknežje in dinastične oblasti je postajala za zemljiške gospode potreba po pregledu posestnega stanja vedno bolj nujna. Nova kolonizacija je ustvarjala nove vasi, zaselke in kmetije, nova kolonizacija in spremenjene gospodarske razmere tudi nove načine podeljevanja kmetske zemlje v užitek. Vse to je prineslo s seboj mnogotere spremembe v agrarnem ustroju naše zemlje, nov dotok in nastanjevanje prebivalstva, nove družbene odnose in vrste podeželskega prebivalstva. Drobljenje zemlje po eni strani, večanje obdelovalnih enot po drugi strani, ki spremlja kolonizacijski in gospodarski razmah, bi utegnilo zabrisati stare zemljiškopravne odnose in pravice|(Urbarji s svojimi vpisi naj to preprečijo. Urbarji nam povedo, da so bila zemljiška gospostva — če so bila obsežnejša — razdeljena na urade (officium, amt, gastaldija), ki so jim stali na čelu oficiali ali upravniki (officialis, praepositus, gastaldio, amptmann). Ureditev uradov pri zemljiških gospostvih sega, kot kaže, do 12. s tole tja. Oficial je prvens tveno gospodarski or gan . V svojem službenem območju je pazil predvsem na pravilno plačevanje dolžnih davščin in dajatev ter nadziral opravljanje ostalih služnosti zemljiškemu gospodu. Za posel in trud so mu šle določene pravice: posebne dajatve, davščine in služnosti od strani kmeta. Tudi funkcije nižjega sodstva ima oficial, toda ne po vsod in vedno. Kot nagrado more imeti od zemljiškega gospoda v užitek tudi kmetijo ali več kmetij; pobirati more od tega dohodke. Urad¬ niki nižje vrste so bili oskrbniki (pfleger), sodini ali sodje (schepho), biriči (prečo, scherg), pisarji, desetinarjUTovci, gozdarji in drugi. Prvotno je bil sodin, kot pove že ime, sodni uradnik, ki je opravljal nižje sodstvo, pobiral je pa tudi javnopravne dajatve, kasneje pa je stal ponekod na čelu manjših upravnih enot. Nižji u pr a yno-gospo d a r s k i organi v vaseh so pa J župani (su- panus, villicus, decanus, schultheiss in še drugače). Ti so predstoj¬ niki, ki jih izvoli kmetska soseska in potrdi ali pa tudi postavi zem¬ ljiška gosposka za omejeno dobo in z nalogo voditi nad dodeljeno jim vasjo ali manjšo skupino vasi gospodarsko upravo nižje vrste^ Po imenu in izvoru se vežejo na staroslovenske župane, starešine zadružno urejenih vasi, so pa od 13. stoletja dalje, ko se v urbarjih 210 Gospodarstvo in družbeni položaj kmeta pojavljajo, že vse kaj drugega, kot so bili oni. Župani so izbrani — iz vrst kmetov. Za svoj posel so imeli župani — vaški predstojniki — navadno v užitku še eno, to je drugo ali celo še tretjo kmetijo, \ župnica imenovano, ali pa sicer določen delež obdelovalne zemlje. Tudi so mogli biti župani pri služnostih deležni popolnih ali pa vsaj delnih popustov ter ugodnosti ali pa so služili drugače kot ostali kmetje. V vsem tem so v virih razlike, ki se dajo marsikje razložiti iz načina, kako se župan — vaški predstojnik veže nazaj na staroslovenskega župana in na kakšnem ozemlju na takega župana — vaškega predstojnika naletimo, zlasti glede na tuji in kasnejši kolonizacijski priliv. Vaški župan je moral skrbeti za pra- — vilno in redno opravljanje služnosti na vasi, bil je posredovalec med kmeti in gosposko in šla mu je vobče skrb nad gospodarstvom v vasi. Vaško območje, ki mu_ je na čelu župan, se imenuje župa. Župa je obsegala ali eno samo ali pa poleg te še eno ali več sosed¬ njih vasi. Zemljiška obdelovalna enota je redno kmetija ('huba, mansus, predium); ta je mogla biti cela, tričetrtinska, polovična ali pa še manjša. Na kmetiji je nastanjen kmet. Pravilo je, da je vsaka kme¬ tija nastanjena in obdelana, če ne, pravimo, da je pusta. Poleg kmetij, h katerim spada kmetski dom z gospodarskimi poslopji, njivami, vrtom in travniki, razlikujejo urbarji kaj že, košanije, selišča, domce, kleti, mline, pristave itd. Take poleg redne kmetije obstoječe enote je najti sprva zlasti v večjih krajih ali v njihovi bližini. Ce jih ni zemljiški gospod ob¬ držal v lastni gospodarski upravi —- v 13. stoletju se to pri nas na¬ vadno ne dogaja več — oddajal jih je v užitek pod raznimi obli¬ kami. Take domce in podobne naštete enote so zlasti radi oddajali v zakup-meščanom ali pa nanje naseljevali tudi mlajše kmetske sinove, ki jim na kmetiji, pripadli navadno najstarejšemu sinu, ni bilo več mesta. Enote obdelane ali pa tudi neobdelane zemlje so posamezne njive, travniki, pašniki, vrtovi, vinogradi in še drugo. Mere, po ka- terih računajo obseg kmetske obdelovalne zemlje, so »njive« ali pa »dnine«. Dnina je obseg zemlje, ki jo je mogoče obdelati s parom volov v enem dnevu. Po obsegu kmetske obdelovalne zemlje in kmetije vobče so po pravilu izračunane dolžne služnosti. Vinogradi so mogli biti v neposredni lasti in upravi zemljiškega gospostva, mogli so spadati kot obdelovalne enote h kmetiji ali pa so mogli biti oddani v zakup po posebnem pravu, ki ga imenujemo vinogorsko pravo. Zakupnik te vrste vinogradov je mogel biti kmet ali pa tudi ne-kmet (na primer plemič ali meščan). Zakup vino- 14 * 211 Od trinajstega do petnajstega stoletja grada po vinogorskem pravu je bil v stvarnem oziru po pravilu u godnejši o d zakupa kmeta, na podložni kmetiji, v osebnem oziru pa ni imel glede zakupnika-vinogradnika za posl edico osebne od¬ visnosti od gorskega^ gospoda. Kmetija je lahko sa motna , ali pa je več ali manj kmetij zdru¬ ženih v zasel ke ali vasi. Ti more jo pripadati enemu samemu zem¬ ljiškemu gospostvu ali pa so kmetije v posameznih naseljih pri¬ padale večjemu številu zemljiških gos p os t e v. jTako se je zgodilo, da imajo nekatera zemljiška gospostva svojo posest več ali manj strnjeno, druga pa razbito v različnih, tudi daleč vsaksebi ležečili krajih in pokrajinah. Vkljub različnim in raznim zemljiškim gospodom, lci so mogli imeti posest v eni sami vasi, je pa ta do neke mere enota zase, celo z neke vrste samoupravo v zadevah skupnih gospodarskih in družbenih koristi. Ta vaška skup nost je soses ka ali srenja. Šel ji je užitek od skupne vaške imovine, obstoječe iz~gbzctov,~prašnikov, vodejm~tudi puste zemlje. Bila je to imovina, ki jo zemljiški go¬ spod ni razdelil in je še izza časa stare rodovne skupnosti ostala vasi v skupno uživanje. TF nekaterih predelih s planinskim gospodarjenjem je tako skupno uživanje urejeno tudi glede izkoriščanja planin. Vobče sega nastanek, izkoriščanje in ureditev planinskih pašnikov v zelo stare čase našega gospodarstva. Pri tem gre na splošno po času prednost planinam v višjih legah, tudi nad gozdno mejo, če so imele za pla¬ ninsko gospodarjenje ugodne pogoje. Te in take planine pripadajo navadno vasem, po nastanku starejšim. Zemljiška gospostva so se¬ ve da t udi planine vključila v svojo gospodarsko upravo: Kako se je v stoletjih srednjega veka naš kmetski človek nosil in oblačil, kako je stanoval in kakšni so bili njegovi običaji in navade, o vsem tem imamo le malo neposrednih poročil. Na Koro¬ škem je imel v 12. in 13. stoletju približno takole nošnjo: suknjo iz sivega blaga, ki sega čez kolena in se oblači kot srajca preko glave, na glavi siv klobuk s sivo vrvico, na nogah opanke z jermeni pri¬ trjene, preko ramen pa plašč iz sivega sukna. Skoraj vso svojo obleko si je kmet izdelal doma. Enoprostorna hiša z odprtim ogn ji¬ ščem — lesena, s slamo ali z lesom krita, v primorskih krajih zi¬ dana in krita s kamenjem — se le počasi umika večprostornemu stanovanjskemu objektu s posebno kuhinjo in »hišo«:. - Glede sods tva je kmet, v čimdalje večiL.meri podrejen svo¬ jemu zel nljiŠTcem u gospodu. Ta mu je sodil sam ali pa po svojih organih oziroma namestnikih v vseli primerih, razenj č e je š lo za smrtno kazen. (V takih ^po bili podložniki podsodni višjim sodiščem, 212 Gospodarstvo in družbeni položaj kmeta ki so jih, ker se je njihova sodna oblast raztezala preko podeželja, imenovali »deželska sodišča« (iudicium provinciale, landgericlit). (Naše dežele so bile razdeljene v deželskosodne okraje z deželskimi sodišči. Le nekatere sporne zadeve med podložniki so bile še pri- PECATI SLOVENSKIH MEST Zgornja vrsta: Ljubljana (iz začetka 14. stoletja), Maribor (14. stoletje). Spodnja vrsta: Celje (1465), Ptuj (15. stoletje) držane vaškim sodiščem ali večam, na teh je izvrševal svojo sodno oblast vaški župan — navadno ob predsedovanju fevdalca — toda ob pomoči vaščanov, sodnih prisednikov ali zapriseženih mož. Tudi so za nekatere zadeve obstajala avtonomna ljudska sodišča, tako na primer gorski zbori. Ti so sodili po posebnem gorskem pravu uživalcem vinogradniških zemljišč v vinogorskih zadevah. 215 Od trinajstega do petnajstega stoletja DAJATVE, DAVŠČINE, SLUŽNOSTI. Celokupnost rednih dajatev in davščin, tlake in drugega, z eno besedo služnosti, ki jih je po¬ samezen podložnik moral opravljati oziroma oddajati svojemu zemljiškemu gospodu, je činž (census, zins) ali slovensko pravda. Sprva in po pravilu je plačevala oziroma opravljala vsaka kmetija določenega zaokroženega gospostva ali vsaj okraja služnosti v pri¬ bližno enakem iznosu, isti vsebini in vrednosti. Enakost je uteme¬ ljena v prvotni razdelitvi obdelovalne zemlje v deleže vsaj približno enakega obsega in donosa, seveda v določenem okolišu. Ta podoba enotnega plačevanja od strani kmetskih posestev približno enakega obsega se pa ni povsod in trajno obdržala. Najrazličnejši vzroki so tako enotno podobo zabrisovali in spreminjali. \ Dajatve (davščine) moremo deliti na dve veliki skupini) 1. da¬ jatve v blagu (in natura) ali naturalna renta, 2. dajatve v denarju alidenajma rentajŽe od vsega začetka so vsaj del dajatev plačevali v denarju ali pa velja plačevanje v denarju kot nadomestilo za dajatve, ki so se sprva odrajtovale zgolj v blagu. Glede na prejem¬ nika je razlikovati dajatve, ki jih je kmetski podložnik dajal ne¬ posredno za svojega zemljiškega gospoda, in dajatve, ki so jih pre¬ jemali za svojo službo razni upravni organi. Dajatve, plačevane ali predpisane v blagu ali pa blagovne, v denar spremenjene, nam približno povedo, kaj je v srednjem veku slovenska zemlja plodila, kaj je naš kmet pridelal in s čim se je hranil. Glavna dajatev v vrsti poljskih pridelkov je bilo žito. Pogla¬ vitne vrste žita, ki so ga dajale naše kmetije, so pšeni ca, rž in oves. Zemljiški podložnik je moral oddajati žito predpisane kakovosti (čisto, zdravo) in po določeni meri. V primeri s pšenico, ržjo in ovsein stopajo dajatve drugih žitnih vrst močno v ozadje. V glav¬ nem so to proso, ječmen in ajda. Vse ostale dajatve^razen v žitu in žitnih vrstah, označujejo viri kot male pravi ce ali »male pravde«, tudi kuhinjske pravice imenovane, ker je večina teh dajatev bila sprva namenjena za ku¬ hinjo zemljiškega gospoda oziroma njegovih upravnih organov. Sem spadajo razne vrste žitnega zdroba, kruh, pogače in druge vrste peciva in razna sočivja, kot so zelje, repa, leča in bob. Na varjenje piva kaže dajatev hmelja in tudi piva samega. Pogosta je dajatev medu; rabili so ga za slajenje in za napravo medice. Manj pogoste so dajatve voska, popra, soli, raznega mesa, rib, divjačine in še drugega. Dajatev lanu šteje tudi med male ali kuhinjske dajatve, čeprav lan ne prihaja v poštev za uporabo v kuhinji. Lan so navadno da- 214 Gospodarstvo in družbeni položaj kmeta jali še neizpreden, in sicer v povesmih; le poredkokrat je določena dajatev lanu po teži. Vino, redkeje mošt in grozdje, dajejo pri nas Slovenske Gorice, Haloze, okolica Maribora, Slovenske Bistrice in Brežic, zemlja ob Sotli, Dolenjska, Bela krajina, Kras, Vipavska dolina, okolica Go¬ rice in Goriška Brda; olje nekateri primorski kraji neposredno ob morju. Raznovrstne so dajatve ovac in jagnjet, namenjene deloma za kuhinjo, deloma za hleve zemljiškega gospoda. Ovčereja je bila pri nas v srednjem veku zelo razvita; to je glede na predelavo ovčje volne v sukno razumljivo. Poleg ovac, toda redkejša dajatev, so koze in kozlički. Prav tako pogosto kot ovce so morali dajati pra¬ šiče; zelo pogosti so mladi prašički. V manjšem obsegu so zastopane dajatve goveje živine. Omenjajo se voli, volovsko meso, teleta ter telečje meso. Dajatve tudi kažejo, da je bila reja perut nine močno razširjena. Največ so zemljiška gospostva zahtevala piščance, manj kokoši, peteline, kopune in gosi, pač pa v velikem številu jajca. Tudi tukaj je veliko razlikovanje in raznovrstnost. Čebele so mnogo bolj gojili kot dandanes; posebno je bila čebeloreja razširjena v štajerskem Podravju in na Gorenjskem. Med in vosek sta pogosti dajatvi našega kmeta v srednjem veku. Sila razširjeno je bilo v srednjem veku plačevanje sira. V tistih časih je bil, kot kaže, prava ljudska hrana, bolj kot danes, ali pa tako kot danes krompir, ki ga seveda srednji vek še ne pozna. Sir so razlikovali po velikosti, izvoru in kakovosti, označevali so ga pa tudi po plačilnih terminih in namenu uporabe. Med posebne dajatve spadajo razni predmeti in stvari, ki jih je potrebovalo stalno ali od časa do časa zemljiško gospostvo. Sem spada na primer les za kurjavo in stavbarstvo pa količevje za vinograde. Nekatera gospostva so zahtevala določeno število kop ali vozov sena, druga gnoj za gnojenje njiv. Tudi izdelki kmet¬ ske obrti se omenjajo, postavim lončevina, leseno posodje, obroči, platno, sukno, razno orodje, vrvi in drugo. Posebne davščine so odštevali mlini, krčme, vinotoči in kramarji; mlini za pravico, da so smeli mleti; krčme in vinotoči, da so smeli točiti vino. Poleg zemljiške »pravde«, plačevane delno v blagu, delno v denarju, je pa še cela vrsta takih dajatev, ki jih kmet služi za razne »pravde« ali »pravice«. Na primer žirnina za svinjsko pašo v gozdovih zemljiškega ali kakega drugega gospoda, vodarina za pravico do ribolova, polšja pravda za polšji lov, lovščina za pra¬ vico do lova vobče, pravica za sečnjo in podiranje lesa v gozdovih, travarina za pravico koriščenja trave, pa še cela vrsta »pravd« ob 215 Od trinajstega do petnajstega stoletja določenih dneh in prilikah, na primer ob žetvi in mlatvi, ob urad¬ nih poteh upravnih organov, pojezda imenovanih, ob proščenjih, ob sodcih dneh in še druge. Posebne »pravice« pobirajo zase tudi upravni organi: uprav¬ nik, župan, sodin in drugih Posebne »pravice« in dajatve gredo zemljiškemu gospodu še ob raznih prilikah, postavim posmrtnina ob smrti in primščina ob menjavi podložnika na gruntu. Kaj raznovrstna je delovna renta, tlaka ali rabota imenovana. Ta je mogla biti delovno-osebna tlaka ali pa tovorna oziroma vozna; mogla je biti po času točno odmerjena ali pa neodmerjena, to je taka, ki je bila strogo določena, in taka, ki jo je zahteval zem¬ ljiški gospod po potrebi in po svoji volji ali samovolji. Pri prvi so določeni dnevi in čas, kdaj in kako naj se opravlja pa delo, ki naj se opravi v tlaki. Tako delo je moglo biti sejanje, oranje, pletev, žetev, mlatva, košnja, delo v vinogradih in gozdovih, pa razna pota, vožnje in tovorjenja, delo na cestah, zidanje in popravljanje gradu, delo na gradu vobče, pomoč pri lovu in ribolovu ter še marsikaj. Večkrat je tudi določeno, ali naj kmet dela v tlaki z lastno živino in z lastnim plugom, ali naj uporablja lastno orodje (na primer srpe pri žetvi), ali naj vozi z lastnimi vozovi, ali pa naj vse to priskrbi zemljiški gospod. Odmerjena tlaka je glede delovnih dni sicer točno določena od vasi do vasi in od kmetije do kmetije, toda raz¬ lična. Približno od treh do dvajsetih dni na leto je moral kmet v tlaškem delu dajati na razpolago svoj delovni čas in svojo delovno moč ter morda tudi svoje orodje in živino. Pri odmeri tlake so bile merodajne velikost in krajevni položaj kmetije ter stvarne potrebe zemljiškega gospoda. Mnogo večje in za kmeta občutnejše pa so mogle biti zahteve glede neodmerjene tlake, prepuščene močno samovolji zemljiškega gospoda. Za časa pridvornega gospodarstva je bila tlaka obsežna in ob¬ čutna, kasneje se je zmanjšala in je večkrat spremenjena v posebno denarno dajatev, v poznejšem srednjem veku pa so postale zahteve glede tlake, zlasti neodmerjene, od strani zemljiške gosposke zopet zelo občutne. Kmet pa ni bil dolžan plačevati in služiti le zemljiškemu go¬ spodu, tudi deželni knez in cerkev zahtevata svoje. Prvi obči davek (stewra, »štibra«) v novcu ali blagu, na Štajerskem na primer po¬ sebno dajatev v ovsu. Cerkev je zahtevala desetino; ta pa v poznejšem srednjem veku povečini ni bila več v rokah cerkve, marveč je prešla na razne načine v posest svetnih gospodov in jo je le še po manjšem delu prejemal upravitelj cerkve (župnik). Desetino so dajali od žita, 216 Gospodarstvo in družbeni položaj kmeta vina, drobnice in še drugega. Pobirali in zbirali so jo v starejšem času (do 12.—13. stoletja) v posebnih desetinskih dvorili. Odvet- ščino v denarju ali blagu oziroma v denarju in blagu so dajale cerkve in cerkveni podložniki svetni gosposki pod naslovom var¬ stva, ki jim ga je ta nudila oziroma bi jim ga morala nuditi. Služnosti so opravljali oziroma jih je bilo treba plačevati ob določenih časovnih rokih in prilikah. Za denarne davščine je bila določena vrsta novca, v katerem so plačevali, dajatve v blagu pa so merili in oddajali po raznih merah in načinih. Glede mer poznamo na primer mero, po kateri so kmetje oddajali blago v gospodovo kaščo; mero, po kateri so blago kupovali in prodajali (kupljenik); mero, katere so se pri trgovanju držali v mestu ali na trgu; mero, po kateri so računali v mlinih itd. Tudi po krajih in deželah so razlikovali in označevali mere. Vse te mere so bile med seboj in v različnih gospostvih ter krajih kaj različne; še celo v enem in istem zemljiškem gospostvu najdemo različne in razliku¬ joče se mere hkrati v uporabi. OBRED UMESTITVE IN USTOLIČENJA NA GOSPOSVETSKEM POLJU (MLAJŠA OBLIKA). Političnih pravic slovenski kmet — razen skromne izjeme na Goriškem — nima. Pridržane so plemičem, du¬ hovnikom in meščanom, pripadnikom torej tistih družbenih raz¬ redov, ki so v visokem srednjem veku v znatni meri odtujeni slo¬ venskemu življu in jeziku. Edino na Koroškem se je še obdržal kot ostanek in spomin nekdanjih pravic svobodnega Slovenca obred umestitve in ustoličenja koroškega vojvode na Gosposvetskem polju. Stoletja so njegov potek v marsičem spreminjala in spre¬ menila, a mu vendar ohranila starinski značaj, ta pa se je s sodob¬ nim življenjem čimdalje manj skladal. Ob koncu 13. stoletja se je potek znamenitega obreda ustalil v približno sledečih oblikah. Predvsem razpada celotno dogajanje v dva dela. Prvi velja umestitvi deželnega kneza in se godi dopoldne ob knežjem kamnu pri Krnskem gradu. Drugi del obsega sojenje, podeljevanje fevdov in poklonitve vazalov ob vojvodskem stolu pri Gospe Sveti. Med obema dejanjima sta svečana služba božja in svečani obed. Novega deželnega kneza-vojvodo je nekdo, ki je za to imel dedno pravico, oblekel v ljudsko, to je v nošo koroškega sloven¬ skega kmeta. V roke so vojvodu dali palico, na vsako njegovo stran pa živali marogaste barve, bika in pašnega konja. Dva gospoda, vsak na eni strani, sta spremljala vojvodo. Ostali dostojanstveniki so mu sledili. Sprevod se je odpravil h knežjemu kamnu, na njem je sedel prekrižanih nog kmet-ustoličevalec; ta je bil najstarejši 217 Od trinajstega do petnajstega stoletja moški član rodbine tako imenovanega »vojvodskega« kmeta-koseza iz Blažnje vesijjri-Cfilovsu. Kmeta so obdajali sodni prisedniki in ljudstvo. Kakor hitro se je sprevod dovolj približal kamnu, je moral kmet v slovenskem jeziku zastaviti troje vprašanj, nanje pa so mu odgovorili v slovenščini vojvodovi spremljevalci. Prvo vprašanje se je glasilo: »Kdo sc približuje v sprevodu?« Spremljevalci so od¬ govorili, da je to vojvoda, ki ga pošilja kralj. Ostala vprašanja so poizvedovala, je-li vojvoda pravičen sodnik, ali skrbi za blaginjo dežele, je-li svobodnega stanu in vnet za krščansko vero. Odgovori so se glasili, da je in bo. Kmet-kosez še vpraša, s čim mu hočejo odkupiti, da odstopi kamen. Odgovorili so mu, da s šestdesetimi denarji, obema živalma in kmetsko obleko vojvodovo kakor tudi z osvoboditvijo kmetove domačije od davkov. Nato je kmet-kosez udaril vojvodo po licu in mu naročil, naj bo dober sodnik; potem pa je kamen zapustil in ga prepustil vojvodu ter prevzel obe živali. Vojvoda je ob pomoči obeh gospodov-spremljevalcev sedel na kamen in prisegel. Tudi je popil požirek mrzle vode iz kmetskega klobuka. Poseben za to postavljeni »požigalnik« je pa iz »spošto¬ vanja do kneza« zažgal nekatere ognje. Na koncu je ljudstvo umeščenega razglasilo za vojvodo. Nato je vojvoda odšel v cerkev Gospe Svete, tam je ob navzočnosti visoke deželne duhovščine bila služba božja in škof s Krke je še v kmetska oblačila opravljenega vojvodo blagoslovil. Po končanem cerkvenem opravilu je oblekel vojvoda svečano obleko in nato je bil obed, pri katerem so stregli imetniki dvornih služb. Po obedu se je vojvoda odpravil na Gosposvetsko polje in se tam usedel na vzhodni sedež vojvodskega prestola. Tu je delil fevde in sprejemal poklonitve, tudi sodil je tamkaj. Na zahodni sedež pa je sedel palatinski grof; ta je bil goriški grof, podeljeval je svoje fevde in sprejemal poklonitve svojih vazalov; vendar to šele i zz a konca 14. stoletja. Če primerjamo to obliko obreda, ki velja vsaj od konca 13. sto¬ letja dalje, z obredom, kakršen je bil verjetno v veljavi v stari Karantaniji in celo tudi še do 12. stoletja (gl. zgoraj str. 86 in dalje) opazimo med obema znatne razlike in spremembe, nastale v sto¬ letjih. Spremembe moremo razložiti iz zgodovinskega razvoja Ko¬ roške v razdobju od 9. do 13. stoletja in pa s tem, kako so gledali na obred po eni strani vojvoda, po drugi strani pa plemstvo v de¬ želi. Skladno z razvojem v deželi je bil obred potreben sedaj enemu, sedaj drugemu; prav to pa ga je ohranjalo, čeprav ni bil v skladu s fevdalnim pojmovanjem o oblasti in je bil zato po svojem bistvu v veliki neskladnosti s časom, v katerem je dejansko še potekal. 218 Gospodarstvo in družbeni položaj kmeta V drugi glavni razvojni stopnji obreda si kosezi iz svoje srede več ne izbirajo sodnika in tudi ni več zbora kosezov. Pokmetenim kosezom se vse te pravice več ne priznavajo. Ohranjen je pa ven¬ darle kosez kot tisti, ki — vsaj formalno — oddaja oblast. Namesto koseškega ljudstva, predstavljenega po svojih zastopnikih, je kosez- poedinec; kmet-kosez iz Blažnje vesi pri Celovcu in njegov rod ima vsaj že v 13. stoletju dedno pravico, da umešča novega ko¬ roškega vojvodo. Nima pa ta kosez več pravice novega vojvodo odkloniti. Umestitev tudi ni bila predhodna fevdni podelitvi dežele; vojvoda^ je prejel deželo v fevd že pred umestitvijo in po svoj fevd ni prihajal več pred kralja v koroški ljudski obleki. Od_starega obreda je pa vendarle, čeprav več ali manj for¬ malno in simbolično, še nekaj ostalo: knežji kamen in dogajanje ob njem, vojvodova preobleka v ljudska oblačila, slovenščina kot obredni jezik in končno še vedno kosez kot zastopnik koroškega ljudstva oziroma nekdanje koroške skupnosti, ki je deželo pred¬ stavljala. M PoteMt obreda se je v kasnejših časih še nekoliko spremenil. V 14. stoletju so usmerjene spremembe na prizadevanje, da bi zmanjšali pomen umeščanja po kmetu, zmanjšali vlogo kmeta- ustoličevalca in povzdignili ugled vojvode, ker je primoran da se da umestiti z obredom, ki je zanj v očeh fevdalnega plemstva tako poniževalen. Te spremembe gredo vzporedno in jih je bilo laže iz¬ vesti, ker so kosezi na družbeni lestvici čim dalje manj pomembni. Vojvoda se kmetu ne približa več le z nekaterimi spremljevalci, marveč v sijajnem spremstvu. Obe živali sta takrat že pri kmetu- kosezu in ne vodi jih vojvoda sam. Na vprašanja ne odgovarja vojvodovo spremstvo, marveč ljudstvo, ki stoji okoli kamna. Voj¬ vodova oblačila ne dobi kmet-ustoličevalec, marveč reveži. Prisega je spremenjena v obljubo, na kar knez, stoječ na kamnu, zavihti meč. Udarec po licu, ki ga da kmet vojvodu, se spremeni v lahen udarec na vrat. Potek obreda se je v kasnejših časih še nekoliko spremenil. Na Koroškem so opravljali umeščanja kneza ali vojvode od starokarantanskih časov pa globoko v srednji vek, vendar s pre¬ sledki, kajti vsak vojvoda ni bil umeščen. Kaže, da je bilo tudi nekaj koroških vojvod, ki sploh niso bili umeščeni; nekaj časa pa so umeščali samo začetnike novih vojvodskih dinastij Koroške. Zadnji koroški deželni knez, ki se je po slovenskem kmetu dal umestiti pri knežjem kamnu, je bil Habsburžan vojvoda Ernest (dne 18. marca 1414). Od njegovih naslednikov je vojvoda Friderik, obenem tudi nemški kralj, prosil leta 1443 Korošce, naj mu »zaradi 2j9 Od trinajstega do petnajstega stoletja kraljevskega dostojanstva« spregledajo sejo na knežjem kamnu ter se zadovoljijo s podelitvijo fevdov in potrditvijo deželnih privile¬ gijev v St. Vidu. Da pa ne bodo prikrajšani, jim obljublja, da ni¬ kakor ne bo v škodo njihovim svoboščinam, če se ne bo ravnal po starem pravu. Koroški stanovi so se kraljevim prošnjam vdali. S tem pa je bil gosposvetskemu obredu zadan smrtni udarec. Kro¬ nanim vladarjem se je umestitev za vojvodo Koroške po kmetu zdela poniževalna. Mnogi izmed njih niso imeli niti volje niti časa, da bi bili prišli osebno na Koroško in se tu podvrgli starim obi¬ čajem. Deželni stanovi pa, ki so v 15. stoletju prihajali do moči in veljave, so sami v svojem deželnem zboru imeli dovolj močno orodje za brambo in zagotovitev svojih pravic, tako da jim do umeščenja po kmetu ni bilo več mar. Najprej je povsem odpadel obred pri knežjem kamnu. Nekoliko dlje se je ohranila poklonitev stanov pri vojvodskem prestolu. Ob navzočnosti in sodelovanju deželnega kneza je bila še v letih 1564 in 1597. V 17. stoletju se je poklonitvena ceremonija na vojvodskem prestolu vršila še dvakrat, ali ne več ob prisotnosti deželnega kneza, marveč le njegovega namestnika (1651, 1651). Končno so tudi to poklonitev prenesli v Celovec, tam je bila zadnjikrat leta 1728. PLEMSTVO STARO PLEMSTVO, MINISTERIALI, VITEZI. V razdobju med 12. in 14. stoletjem, ko se je gospodarski in družbeni položaj slovenskega kmeta znatno spremenil, so se zgodile važne spremembe tudi v vrstah plemstva. Kakor ni menjava gospodarskih in družbenih razmer omejena le na našega seljaka, marveč je splošen, vsaj srednjeevropski pojav, tako se tudi položaj plemiškega razreda spreminja vzporedno z razvojem v velikem delu tedanje Evrope. V 12. stoletju se je število starega svobodnega plemstva pri nas vedno bolj krčilo, tako da šteje na primer Štajerska okoli leta 1200 samo še tri starosvobodne plemiške rodbine domačega izvora, iz¬ umiranje moških potomcev, nepovrnitev s križarskih vojn, gospo¬ darski propad, to so poglavitni vzroki, da naglo izginja staro svobodno plemstvo. Vzporedno s propadanjem tega starega svobod¬ nega plemstva se je vedno bolj zabrisovala razlika med svobodo in nesvobodo, na njeno mesto pa je stopalo stanovsko pojmovanje o viteškem in neviteškem življenju. Ne rojstvo v svobodi ali nesvo¬ bodi, marveč A T iteški način življenja s pravico nositi orožje in z možnostjo sprejemati in oddajati ali pa vsaj sprejemati fevde, to je odslej odločilno za pripadnost k plemstvu v širokem pomenu 220 Bes licdiumOigcu imfisž ijuč tn0cu ljt£U'4!h?lnfl}0££jii0e ojnusuni^dlubrng'« Uit« iteucn l(Ulnuiiai 4>ctifil|R vin mmatulobms V uD mo tcu c-cntvfOftt&poir lenia Bicnca ftm^iriVMpcr umod|ttK ftanmjr V ■* 'i' v* v v v ^ 1 ^ f ' vmf v a v 1 bai vufmuts-viCD nad) gctcdi UUS ttttttfumm BR tC£ ti&' PTUJSKI MESTNI STATUT IZ LETA 1376 Prva stran teksta po rokopisu v Deželni biblioteki v Wolfenbuttelu Od trinajstega do petnajstega steletja te besede. Tip plemiča pri nas ni nemški, ni romanski, tudi seveda ne slovenski, marveč je tip te_daj._mednarodnega zahodno in sred¬ njeevropskega fevdalca; po svojem načinu življenja se naš plemič ne razlikuje na primer od nemškega, italijanskega ali francoskega. Vrzeli v staroplemiških vrstah so od kraja polnili ministeriali in vitezi svobodnega in nesvobodnega izvora; ti so izhajali iz upravnikov, služabnikov, vojakov, spremstva in družine svetnih in cerkvenih velikašev, nekoliko tudi iz vrst gospodarsko propadlih starih svobodnih plemičev in svobodnih ali pa celo polsvobodnih in nesvobodnih kmetov, nekaj pa tudi iz vrst kosezov. Razpad pri¬ dvornega gospodarstva, ko fevdalnemu gospodu niso bili več po¬ trebni razni upravniki, služabniki in drugi organi na njegovih dvorih, je v veliki meri doprinesel k osamosvojitvi in dvigu mini- sterialov in vitezovj^z pridvornega gospodarstva izločeni uprav¬ niki in služabniki, iz stražnikov in vojakov, ki so bili nastanjeni zlasti na gradovih ob mejah, iz marsikaterega polsvobodnega in celo nesvobodnega kmeta so se v nove družbene sloje vzpenjali in dvigali nižji plemiči, ministeriali in vitezi imenovani. IPridobivali so službene fevde, postajali imejitelji važnih in odgovornih služb, si množili lastno in fevdalno posest, iskali in našli rodbinske zveze s staroplemiškimi rodbinami. Okoli leta 1200 so se vrste nižjega plemstva toliko ustalile, da moremo med njimi razlikovati po dostojanstvu in redu ministeriale, ki stoje pod svobodnimi plemiči, toda nad vitezi, ti pa zopet nad oboroženimi hl apci , ki se pojavijo v 13. stoletju. Ministeriali imajo mimo nekaterih prvotnih očitnih znakov nesvobode, kot je osebna odvisnost od fevdalnega gospoda, omejena lastninska pravica, po¬ sest le službenih fevdov, tudi znake svobode, kot je aktivna fevdna pravica, mimo fevdov tudi posest lastne, to je alodialne zemlje. Polagoma se je nižji družbeni izvor ministerialov in vitezov vedno bolj zabrisoval, njihova nesvoboda, kolikor jo je bilo, se je začela pozabljati; ministeriale začno že v 13. stoletju uvrščati po činu in značaju med plemiče. Ne izvor in rojstvo, marveč imetje, služ¬ beni položaj, število, kakovost in velikost fevdov in obseg lastne posesti ter rodbinske zveze postanejo za to odločilne. Yse to je ministerialom dajalo tudi politično veljavo, jim ve¬ čalo neodvisnost: pri ministerialih dežele od deželnega gospoda, pri ministerialih cerkve od cerkvenega gospoda. Z rastočo močjo se začnejo ministeriali deželnih oziroma cerkvenih gospodov sma¬ trati ne več za njihove ministeriale osebno, marveč kot ministeriali dežele, pri cerkvenih knezih ne več kot služabniki škofa osebno in ne kot škofovski ministeriali, marveč kot ministeriali škofije. 222 Plemstvo Ministeriali začnejo tudi že kmalu pridobivati dedne deželne službe, to pa je njihovo moč, vpliv in bogastvo le še povečalo. Mi¬ nisteriali se začnejo imenovati plemenitijnobiles), so »večji in boljši v deželi«, si začnejo prisvajati besedo ter vpliv pri političnem vla¬ danju dežele, se oddeljujejo od nižjega plemstva ali vitezov, ki stoje pod njimi in ki imajo, v razliko od ministerialov, lejaasivno fevdno pravico. Medtem ko smejo ministeriali fevde oddajati in sprejemati, jih morejo mali in nižji plemiči-vitezi le sprejemati. Ministeriali so bolj kot marsikje drugje na ozemlju države, ki ji je velika večina Slovencev v srednjem veku pripadala, dosegli prav na slovenskih tleh že zgodaj sorazmerno veliko moč in po¬ litično veljavo. Najprej so se uveljavili ministeriali na Štajerskem. Zgodnji razvoj štajerskih ministerialov si po eni strani lahko raz¬ lagamo iz vojne službe na hrvatski in ogrski meji, saj se je tam marsikateri nesvobodni kastelan na številnih obmejnih gradovih ali težko oboroženi bojevnik povzpel na višjo družbeno stopnjo, si pridobil fevde, imetje, bogastvo, ugled. Zlasti mnogo je bilo takih ministerialov v Slovenskih Goricah med Muro in Dravo, na Drav¬ skem polju, pa v Posavju med Savo in Sotlo. Po drugi strani so pa razmere v rodbini štajerskih Traungavcev in prehod dežele od teh na Babenberžane dvignile pomen štajerskih ministerialov. Podučen zgled za nagel dvig ministerialskega rodu so gospodje iz Ptuja. V prvi polovici 12. stoletja jih najdemo kot kastelane salz¬ burškega nadškofa na gradu Ptuju in kot stražnike deželne meje pred Ogri. S pridobitvijo obširnih fevdov, posebno na ozemlju, ki so ga med Dravo in Muro odvzeli Ogrom, si sila povečajo imetje, dosežejo najvišje deželne službe in se končno s priženitvijo v staro svobodno plemstvo s tem po stanu izenačijo. Ptujski gospodje so bili na višku sredi 14. stoletja, leta 1438 so izumrli. Njihov razvoj in dvig je značilen za mnoge ministerialske rodbine na slovenskih tleh, ki so jih bogata posest, sorodstvene zveze s starim plemstvom in služba visoko povzdignile. Vsi ministeriali pa niso bili enaki po dostojanstvu in veljavi. Deželnega kneza ministeriali stoje nad cerkvenimi. Med temi zopet veljajo na primer več salzburški in oglejski kot ministeriali manj¬ ših škofij in samostanov. Že 12. stoletje razlikuje razne vrste mini¬ sterialov. Ministeriali višje vrste skupaj s starim že maloštevilnim plemstvom predstavljajo »deželne gospode«. Na Štajerskem se štejejo mednje okoli leta 1200 poleg starosvobodnih gospodov Žov- neških, Vojniških in Pfannberških tudi že ministeriali, ki se ime¬ nujejo po Ptuju in Cmureku, ter mogoče tudi že Konjiški. Na¬ sprotno spadajo deželnoknežji ministeriali iz Rogatca, Marenberka, 223 Od trinajstega do petnajstega stoletja Vuzenice, Maribora in Draneka ter cerkveni iz Planine, Kunšperka in Rajhenburga med ministeriale nižje vrste. V habsburški dobi se s Švabskega na Avstrijsko in Štajersko doselijo gospodje Walsee; ti v kratkem času dosežejo med ministerialskimi rodbinami na Slovenskem eno prvih mest. Od starega koroškega visokega plemstva se je do 15. stoletja ohranilo: vojvodska rodbina Spanheimov, dalje grofje, ki se od prve polovice 12. stoletja imenujejo po Go rici in so bili po rodu iz Zgornje Koroške, kjer imajo bogato lastno in fevdno posest, pa grofje iz Vovber (Heunburg), ki so posestniki velikih zemljiških predelov tudi na Savinjskem in Kranjskem. Iz vovbrškega rodu so gospodje iz Sternberga ali Strmca na Koroškem, pojavijo se prvič leta 1237 ter imajo na Strmcu ali Št. Jurju (severozahodno od Vrbe ob Vrbskem jezeru) svoj grad, pridobe pa tudi posest okoli notranj¬ skega Loža, zato se imenujejo tudi gospodje iz Loža. Tudi Orten- buržani so doma na Koroškem. Imenujejo se od srede 12. stoletja po Ortenburgu pri Spittalu ter pridobe obilo lastne in fevdne zemlje na Koroškem in Kranjskem. Od starega koroškega plemstva so izumrli Spanheimi leta 1279, Vovbrški leta 1322, Sternberžani po letu 1329, Ortenburžani leta 1418 in Goriški leta 1500. Vse te koroške plemiške rodbine imajo svoje ministeriale, poleg njih pa tudi nadškof salzburški, škofa bamberški in krški ter nekateri samostani. Na Kranjskem so skoraj vse staroplemiške rodbine, ki pridejo do večje oblasti in posesti v deželi, nedomačega izvora (Orlamiinde, —- Bogenski, Andechsi, Spanheimi, Višnjegorski, Vovbrški, Ortenbur¬ žani, Goriški). Vsi ti imajo pod seboj vrsto ministerialov, od njih so številni prišli na naša tla od drugod. Tudi cerkveni gospodje (patriarh oglejski, škofa briksenški in freisinški) imajo v deželi svoje ministeriale. Na Krasu jn V Posočju so do malega vsi ministeriali podložni ali oglejskemu patriarhu ali goriškemu grofu. Od oglejskih mini¬ sterialov so se že v 15. stoletju povzdignili nad ostale gospodje, ki se imenujejo po Devinu (po izvoru so iz Furlanije), od goriških pa gospodje, ki se imenujejo po gradu Rihemberku v Vipavski dolini (po izvoru so iz južnega Tirolskega). Švabsko-avstrijsko-štajerski Walseejci so na Krasu in ob Kvarnem nasledili svoje sorodnike, gospode Devinske, ko so ti v moškem rodu leta 1399 izumrli; na višku svoje moči so okoli leta 1410, izumrli pa so v moški vrsti leta 1483. Na družbeni lestvici fevdalnega razreda stoje pod ministeriali po svojem družbenem in pravnem položaju vitezi in drugi pripad- 224 Plemstvo niki še nižjih stopenj. Po svojem življenju v boljših podeželskih hišah in na malih gradovih se le malo razlikujejo od kmeta. Kar jih je povzdignilo nadenj, je bila predvsem pravica nositi orožje in sprejemati fevde. Število takih malih vitezov in njim podobnih je bilo veliko. Plemeniti Dietbald de Chagere na primer podari leta 1140 oglejskemu patriarhatu v gornjegrajskem okraju nič manj kot okoli sto takih vitezov. Vkljub svoji podrejenosti se ti vitezi in njim sorodni štejejo še vedno k plemstvu v širokem pomenu te besede. Obči razvoj je šel v smeri družbenega dviga tudi tega dela fevdalnega razreda. V začetku 15. stoletja se je vitez že približal višjemu plemiču, zlasti ko je dosegel posebne pravice glede sod¬ stva in pa dostop k deželnostanovskim zborom ter posvetovanjem, tako da je na ta način družbena razlika med plemiško višjo gospodo po eni in vitezi po drugi strani postajala vedno manjša. V poznej — šem srednjem veku je bil razvoj tak, da moremo govoriti o neke vrste izenačenju plemstva. Kdor je dobil pristop med deželne sta¬ nove, ta je plemič. Razredna zavest plemičev, naslanjajoča se na privilegije, postaja v kasnejšem srednjem veku vedno večja. Medtem ko so bili visoki plemiči in mnogi ministeriali pri nas povečini tujega izvora, je bilo med malimi vitezi in oboroženimi hlapci mnogo domačinov, ki jim je služba pri plemiču ali ministe- rialu, na gradu ali ob mejah države pripomogla, da so se dvignili v krog Vitezov. S spremembo družbenega položaja, z družbenim dvigom viteštva, s čimdalje večjo oblikovanostjo strnjenega fev¬ dalnega razreda, pri nas vendarle povečini tujega izvora, je vitez, ki je iz slovenske sredine prišel v plemiško, največkrat opustil slovensko govorico. Kot občevalni jezik prevladuje v fevdalnih krogih nemški oziroma italijanski nad slovenskim, čeprav tudi slovenščina ni bila — kakor nam kažejo marsikateri primeri — med plemiči neznana. Jezik fevdalne uprave in sodstva je pretežno nemški. Če viri v poznejšem srednjem veku označujejo pri nas plemiča za Nemca, je sicer res, da ni mišljena pri tem nemška jezikovna pripadnost, marveč le državna — ali dejansko velja nemščina v tisti dobi za občevalni jezik velike večine plemstva na slovenskih tleh. Usodno je bilo, da je prav to ponemčeno in nemško plemstvo doseglo v poznejšem srednjem veku politično veljavo in s tem odločujočo besedo nad slovenskim večinskim prebivalstvom. POLITIČNO UDEJSTVOVANJE PLEMSTVA. - DEŽELNI STANOVI. Plemstvo se je na slovenskih tleh začelo politično udejstvovati v okviru dežela. Svoj najočitnejši izraz je dobilo v nastanku deželnih stanov. O deželnih stanovih moremo govoriti šele tedaj, ko določeni 15 225 Od trinajstega do petnajstega stoletja družbeni razredi zadobe pravico soposvetovan ja in odločanja v zadevali, ki so večjega in splošnejšega pomena in se tičejo celo¬ kupne dežele. Že pred tem. pri nas že v 12. stoletju, pa se je v deželi zgodilo marsikaj »po nasvetu odličnikov«. »Odličniki«, navzoči ali bivajoči v okolici deželnega kneza, so dali na to ali drugo njegovo odločbo svoj pristanek, jo s tem podkrepili in ji dali večjo veljavo. Polagoma se je iz takega, sprva le bolj slučajnostnega pristajanja na akte deželnega kneza razvil reden običaj. »Večji in boljši v deželi« se začno imenovati poleg deželnega kneza kot zastopniki dežele, kot soudeleženci njenega upravljanja. Vsi stanovski razredi dežele skraja niso imeli pravico soodločanja, to se pravi pravico deželnega stanovstva, marveč le višji plemiči in višja duhovščina. Ministeriali, vitezi in tudi meščani spočetka ne spadajo med deželne stanove. Za slovenske dežele velja, da moremo govoriti o že kolikor toliko oblikovanih deželnih stanovih šele od začetka 15. stoletja dalje. Položaj pa je dozoreval v to smer že mnogo prej, pri nas naj¬ prej na Štajerskem. Ko je bila Štajerska leta 1180 povišana v vojvodino in so dina¬ stijo Traungavcev nasledili Babenberžani, so štajerski plemiči in ministeriali na spreten način dosegli zapisano potrditev svojih dotlej le po običaju veljavnih svoboščin (georgenberški privilegij 1186). Odslej sodelujejo pri vladnih poslih štajerskega deželnega kneza z nasvetom in dejanjem. V politično burnih časih zadnjega Babenberžana, češko-ogrske vladavine in prvih Habsburžanov je moč štajerskih ministerialov stalno rastla, njihove pravice so posta¬ jale vse večje. Začasno so dobili celo naslov državnih ministerialov in obenem vedno tudi potrdilo svojih svoboščin (1257, 1277). Že so bili le oni sami upravičeni dovoljevati prekovanje novca in prila¬ ščali so si celo že pravico svobodne izvolitve deželnega kneza. Nekoliko počasnejši je bil razvoj v ostalih slovenskih deželah tistega časa, na Koroškem, Kranjskem, v Slovenski marki in Istri. Menjava v vodstvu dežela je pa tudi v teh že v 13. stoletju povzdig¬ nila moč in veljavo ministerialov in vobče plemstva. Vsak novi deželni knez iz nove dinastije je gledal in skušal pridobiti zase plemstvo dežele. S pritegovanjem k vladanju dežele, z izdajanjem privilegijev in pravic na korist plemstva se je to največkrat tudi posrečilo. Na Koroškem so že Spanheimi v prvi polovici 13. sto¬ letja ob nekaterih prilikah pritegnili v svoj sosvet deželne plemiče in ministeriale. Deželni mir kralja Rudolfa iz leta 1276 je bil izdan po nasvetu cerkvenih in deželnih knezov, grofov, baronov in mini¬ sterialov v Avstriji, Štajerski, Koroški, Kranjski in Slovenski marki. Leto za tem je kralj Rudolf v posebnem privilegiju priznal mini- 226 Plemstvo sterialom, da so dolžni priseči novemu deželnemu knezu le tedaj, če jim bo poprej potrdil njihove privilegije. V 14. stoletju je rastla veljava plemstva zlasti ob pogostem menjavanju dinastij in oseb deželnega kneza, ob njegovih ženitvah, dcdovalnih zadevah in delitvah dežel, ob mladoletnosti deželnih knezov in rodbinskih sporih med člani dinastije ter ob pogostih potrebah deželnega kneza po denarju. Za vse to in podobno je potreboval deželni knez pristanek plemstva, to pa si je ob teh in takih prilikah vedno znova znalo pridobiti potrditev in pomnožitev svojih svoboščin; te je deželni knez zapisoval v posebne listine, deželni ročini (landhandfeste) imenovane. Sodstvo, finance in vo¬ jaške zadeve so njihova glavna vsebina. Politični vpliv in potr¬ ditev privilegijev se širi pri tem od plemstva in ministerialov, ki se skupaj imenujejo »deželni gospodje«, tudi na viteze in oborožene hlapce. Potem ko sta leta(1335/prišli Koroška in Kranjska pod Habsburžane, so ti leta 1338 potrdili ne samo »deželnim gospodom«, marveč tudi vitezom in oboroženim hlapcem njihove stare in obi¬ čajne svoboščine. Vitezom in oboroženim hlapcem je priznano nižje sodstvo nad podložniki, »deželnim gospodom« pa krvno sodstvo, enim kot drugim pa sodstvo pred lastnim sodiščem. Višje plemstvo na Koroškem in Kranjskem je ob tej priliki v svojih pravicah izenačeno s štajerskim. Potrditev nekaterih podobnih pravic, kot so jih prejeli koroški in kranjski plemiči leta 1338, so dosegli leta 1365 oziroma leta 1374 vitezi in oboroženi hlapci goriške zemlje v Istri, Metliki in Slovenski marki (zase lastno sodstvo, nižje sodstvo nad zavisnimi podložniki, pravice glede na dedni prenos lastnega in fevdnega imetja tudi na hčere in stranske sorodnike in še drugo). Deželna zakonodaja, enake ali vsaj podobne vsebine za Štajersko, Koroško, Kranjsko, Istro in Slovensko marko je zelo pripomogla k oblikovanju enotnega in v svojih privilegijih močno zasidranega plemiškega razreda, ki se vedno ostreje oddeljuje od drugih raz¬ redov. Od teh so si pri nas priborili politične pravice le še višja duhovščina in meščani. Ti razredi začno v začetku 15. stoletja kot stanovi redno politično sodelovati in soodločati pri vladanju dežela, zlasti glede njenih finančnih zadev. Šele od tedaj moremo govoriti o deželnih stanovih in deželnih zborih, katerih člani so plemstvo, višja duhovščina ter zastopniki deželnoknežjih mest in trgov. Kmet na Slovenskem ni bil zastopan v deželnih stanovih in na deželnih zborih, kot na primer njegov tovariš v Švici ali na Tirolskem; izjema je le na Goriškem, to pa smo že omenili v poglavju o kmetu. 15 * 227 Od trinajstega do petnajstega stoletja MESTA IN MEŠČANSTVO -- Z ARODK I NAŠIH MEST IN TRGOV. Nikjer na slovenskih tleh izven Primorja ne moremo dokazati nepretrganega naselbinskega obstanka in življenja mest, ki bi segal iz antike v slovensko dobo. Nesporen, ali le do neke mere je le pri mestih ob morju (Trst, Milje, Koper, Piran). Toda ta mesta posegajo v starejši dobi neposredno le malo v zgodovino slovenske zemlje kot celote; po svojem prebi¬ valstvu so skoraj večidel naselbine Romanov, po svojem gospo¬ darstvu, tesni fevdalni in kolonatski povezanosti z bližnjim agrar¬ nim podeželjem, po svoji ustavi in upravi ter po prebivalcih, ki jih moremo že od starega veka sem imenovati meščane, pa se bistveno razlikujejo od mest, nastajajočih v slovenskem zaledju. Navzlic propadu antičnih mest pa vendarle opažamo, da nastajajo na njihovem ozemlju ali v njihovi soseščini v slovenski dobi kraji, iz katerih so se v kasnejšem času razvile tržne in mestne naselbine. Čeprav se taki kraji že v razdobju do 12. stoletja večkrat imenujejo z latinsko besedo »civitas« — mesto, niso to naselja, ki bi jim po gospodarskem in družbenem položaju šel že takrat značaj mesta. Nastala so večkrat ob razvalinah rimskih mest ali v njihovi bližini. Pri ruševinali starega Poetovija je zrastel slovenski Ptuj; že v 9. stoletju se omenja kot »civitas« s cerkvijo, sejemsko pravico, sejemskim sodstvom, s tržnino in z mostom čez Dravo. Verjetno je že v rani slovenski dobi nastalo tu tržišče. V dobi madžarskih navalov je naselbina mnogo trpela. V prvi polovici 12. stoletja so v Ptuju zopet pozidali grad. ki je bil takrat že »od starih časov porušen«; sredi 13. stoletja je bilo mesto opasano z zidom in v 14. stoletju se je zlasti povzdignilo zaradi trgovine z Ogrsko. Nasel¬ bina v bližini nekdanjega antičnega kraja s prevzemom starega imena je nastala tudi pri Carnium —• Kranju, Celcia — Celju in Bilachinium — (Beljaku. Vas Beljak je dobila pravico do sejma leta 1060; trgovali so pa nedvomno že stoletja poprej v prometnem kraju, ki je bil središče močne slovenske kolonizacije in je ležal ob mostu preko Drave, omenjenem že leta 878. Antična Solva na Up¬ niškem polju je v 10. stoletju »civitas Ziup«. Staro ime se je ohra¬ nilo v označbi reke Solbe (Sulm). V bližini je nastal sloA^enski kraj Lipnica (Leibnitz). Tam se je odvijal, kot kaže ime bližnjega Starega trga (Altenmarkt), že od starih časov tržni promet; z ustanovitvijo trga v Lipnici (1159) je dobil pravno podlago. V bližini antične Emone nastane »Stari trg« kot del bodoče Ljubljane. Ob antični postaji Colatio zraste slovenski »Stari trg«, ob njem pa kot novo tržišče mesto Slovenj Gradec. Na Slovenskem poznamo še več takih 228 STOLP IZ SREDNJEVEŠKEGA OBZIDJA MESTA MARIBORA Od trinajstega do petnajstega stoletja primerov, _da__je na mestu ali v bližini antičnega kraja, križišča potov itd. nastalo novo tržišče, do neke mere uprav ni sedež in iz njega ali v njegovi soseščini kasneje trg ali mesto v dr užbe nem in gospodarskem pomenu besede. Vendar je bila pri nas antična tradicija le v manjši meri mero¬ dajna za nastanek tržišča in tržne, upravne ali mestne naselbine, _ nastale iz njega ali ob njem. V neprimerno večji meri so vplivali na nastanek kra ja gradišče, gradeč, dvor zemljiškega gospoda, grad, cerkev ali fara. Ob njih ali v njihovi bližini so izmenjavali blago in tam so se naseljevali trgovci, kramarji in obrtniki. Sejmi v takih krajih, zlasti ob posebnih prilikah, na primer ob proščenjih, so se vrstili že pred nastankom pravih mest in trgov. Najočitnejša pa je povezava med gradom in mestom. Pod gradom ali ob njem je nastalo veliko mest na Slovenskem. Zato so bili večkrat merodajni varnostni oziri in koristi mestnega gospoda. Sta pa grad in mesto po svoji funkciji, naseljencih, pravnem in družbenem položaju drug od drugega različna. Zarodke velike večine naših mest in trgov moramo iskati v vseh navedenih momentih, pa tudi v prometnem in strateškem. Le malo mest je nastalo na način in v krajih, kjer našteta dejstva posamič ali v celoti niso bila merodajna. Le majhno število naših mest je nasta lo na kraju, kjer je poprej obstajala vas. Proti nastanku mesta iz vasi, ki bi imeL občo veljavo, govore med drugim tudi talni načrti mest, saj se s tržnim prostorom in z raz¬ poreditvijo po načrtu in sistemu razlikujejo od talnih načrtov vaških naselij. Trgi in mesta (burgus, forum, civitas) kot lokalna upravna | središč a in tržišča obstajajo torej mno go prej nego trgi in mesta I v gospodarskem in družbenem pomenu besede. Tudi pri nas mo¬ remo o teh govoriti šele takrat, ko nastane delitev gospodarstva med mestom in podeželjem, ko nastane v mestih notranji trg in dobi prebivalstvo (burgenses, forenses, cives), zbrano v takih naselbinah, s vojo upr avo s sodnikom na čelu in se v njih izoblikuje posebno mestu odpravo. To se je zgodilo pri nas n ajveč v 13. stoletju, torej z nekaj zakasnitve v primerjavi z večino mest v srednji Evropi, ko se z razvojem proizvodnih sil mesta v pravem pomenu besede pojavijo "v glavnem v dobi križarskih vojn. POSAMEZNA MESTA IN TRGI. L jubljana se omenja z imenom, veljavnim med'Nemci (Laibach), leta jt l44 prvič v zgodovinskih virih, leta 1146 pa drugič z imenom, veljavnim med Slovani in Romani (Luwigana). Naselbina, nastala v okolišu, več ali manj naseljenem že od časov mostiščarjev, ob križišču vodnega in važnih 230 Mesta in meščanstvo suhozemskih potov, na današnjem Starem trgu in nedaleč od farne cerkve sv. Petra, je mesto z obz idjenT najmanj že leta 1243, Span- heimi s svojim političnim položajem v deželi so pripomogli, da je Ljubljana dobila v 12. stoletju velik pomen kot središče njihove uprave in tržišče in da je nato postala ter ostala prvo med kranj¬ skimi mesti. S Starega trga na desnem bregu Ljubljanice se je mesto že proti koncu 13. stoletja razširilo tudi na levi breg, kjer se leta 1307 prvič imenuje Nov i trg , na desnem bregu reke pa proti severu na Mestni tr g. Vsak teh treh »trgov«, iz katerih obstoji mesto, ima prvotno svoje obzidje. Grad, »tri mesta« in »fara« so glavne sestavine v razvoju ljubljanske mestne občine že v 13. sto¬ letju. — V Kamniku je nastala meščanska naselbina v zvezi z dvigom gospostva Andechsov. pod obema njihovima gradovoma (danes Stari grad in Mali grad), ne daleč od fare in oh važnem potu, ki je vodil iz Savinjske doline na Gorenjsko — najpozneje za mej¬ nega g rof a Hen rika (1204—1228). — S panheimska Kostanjevica_se imenuje na novcih mesto (civitas) že okoli 1215, nato v listinah 1249 prvič trg, tri leta kasneje mesto (civitas), zatem izmenoma mesto in trg, od začetka 14. stoletja pa stalno mesto. — V Kranju, sedežu deželnega grofa za krajino Kranjsko od 11. stoletja naprej, kraju, ki ima sledove naseljenosti iz gotske, langobardske in staroslovenske dobe, se omenja utrdba že vJTr-stoletju, fara prvič leta 1226, mesto — čeprav je obstajalo že od začetka 13. stoletja — pa izrecno šele leta 1256. — Blizu cerkvenega središča freisinške posesti na Go¬ renjskem, vaškega naselja (Stare) Lok e, nastane pod gradom, ki je sedež uprave velikega gospostva 1'reisinškili škofov, meščanska na¬ selbina (Škofja) Loka; leta 1248 se omenja kot trg, leta 1274 pa kot mesto. — Novo ,mest o, ustanovljeno leta 1365 po habsburškem vojvodu Rudolfu IV. kot prometno središče in postojanka habs¬ burške posesti na Dolenjskem, ni nastalo ob kaki starejši pomemb¬ nejši grajski ali cerkveni naselbini, pač pa na mestu nekdanje vasi; od vseh mest na Slovenskem najbolj kaže, da je umetna ustanova. — Od obeli belokranjskih meščanskih naselbin se Črnomelj omenja prvič k ot trg leta 1277 . Metlika z imenom Novi trg pa leta 1300. — Lož, v bližini stare fare s sedežem v Starem trgu in pod gradom vovbrških grofov, je trg že leta 1237. — Ortenburška trga sta Ra¬ dovljica (1343) in Kočevje (1377). — Pod gradovoma, ki se omenjata \ 12. stoletju, sta nastala trga Krško in Višnja gora,- Lož, Kočevje, Krško, Višnja gora in prejkone tudi Črnomelj in Metlika so povi¬ šani v mesta iz obrambnih razlogov proti Turkom v drugi polovici 15. stoletja; prav takrat tudi Radovljica. — Od nekaterih manjših krajev, ki se v razdobju od 13. do 15. stoletja pojavljajo z označbo 251 Od trinajstega do petnajstega stoletja trg, jih je le malo imelo v srednjem veku večji pomen (Tržič, Postojna, Senožeče, Vipava, Litija). Večina se vkljub tržnim privi¬ legijem ni mogla povzpeti in so obdržali značaj vasi, kar so bili ti trgi povečini poprej. Ptuj, najstarejše mesto v Podravju, sem že omenil. — Starejša zgodovina Celja je zavita v temo. Vsekakor je nastalo ob prestopu Savinje iz ravnine v gorati svet, na kraju nekdanje antične nasel¬ bine ter ob gradu savinjskih krajišnikov in za njimi Vovbržanov znatno tržišče. Leta 1323 se imenuje Celje prvič trg; tam imajo celjski grofje poleg »zgornjega gradu« svoj »spodnji grad«. Sredi 15. stoletja začno graditi okoli kraja, ki postane leta 1451 mesto, obzidje. — Slovenj Gradec ima ime od gradišča, pod katerim so v drugijpolovici 12. stoletja Andeški ustanovili svoj trg; ta se od leta 1267 imenuje mesto. — Pod gradom v marki (Markburg), ki je stal na današnji Piramidi in so ga verjetno okoli 1150 postavili koroški Spanheimi, je bil ustanovljen večji kraj, današnji Maribor; postal je upravno in gospodarsko središče velikega deželnoknežjega urada, važno tržišče, prehodna točka preko Drave in sedež farne cerkve. Potem ko je bila na vzhodu že odvrnjena nevarnost madžarskih vpadov, je dobil tak pomen, da se leta 1209 imenuje prvič trg, leta 1254 p a_niesto. — Slovenska Bistrica je dobila tržne pravice, kakor kaže, že v babenberški dobi; v habsburški, ko se imenuje prvič mesto (1313), pa je doživela velik razcvit. — Radgona ima ime po nekem Radigoju in je dobila pomen kot utrjen in tržen kraj ob meji, kot središče stare fare in sedež velikega deželnoknežjega urada. Trg se omenja prvič leta 1265, že obzidano mesto pa v prvi habsburški dobi. — Ormož, salzburški fevd ptujskih gospodov, je označen kot trg prvič 1315, mesto pa postane leta 1331. — Salz¬ burške Brežice, nastale na mestu starejše vasi z imenom Gradišče, se imenujejo trg leta 1315, mesto pa leta 1322, bile pa so že najmanj sto let pred tem upravna, gospodarska in strateško-vojaška posto¬ janka ob meji proti Hrvatski. — Vrsta manjših štajerskih krajev, na pol vaškega značaja, se pojavi z označbo trg prvič v 13. stoletju (Laško 1227, Konjice 1251, Ljutomer 1265. Žalec 1265, Marenberk pred 1268, Rogatec 1283, Vuzenica 1288). V 14. in 151 stoletju se je to število znatno povečalo (Muta 1301, Vojnik 1306, Sevnica 1322, Veržej 13'42, Planina 1345, Šoštanj 1348, Mozirje 1348, Lemberg pri Poljčanah 1368, Velenje 1374, Podsreda 1377). Naselbina pod Dravogradom ob mostu preko Drave se že okoli leta 1185 imenuje trg; večjo veljavo je dobila, ko so leta 1237 vanjo prenesli labotsko faro. — Staro ime za Pliberk, izpričano že v začetku 11. stoletja, je Liupicdorf. Trg, ki je nastal pod gradom, se 232 Mesta in meščanstvo imenuje prvič leta 1228. — Stari trg Velikovec je stal v današnjem predmestju okoli cerkve sv. Ruperta in bil najprej v posesti Span- heimov, po letu 1147 pa šentpavelskega samostana. Ob njem so ustanovili leta 124(L novi trg okoli cerkve sv. Mari je Magdalene, današnje mesto Velikovec; kot mesto se prvič imenuje leta 1252. — Stari Celovec je stal na Goričici severno od današnjega mesta in je označen kot trg v zadnjih letih 12. stoletju. Naselbina ni posebno uspevala in je imela še vaški značaj. Vojvoda Bernard je prestavil okoli leta 1250 trg na kraj, kjer danes stoji Celovec. Tu je nasel¬ bina prišla do večjega pomena, dobila vojvodski grad, mestne pra¬ vice in svoj vikariat ter se imenuje leta 1 279 prvič mesto, vendar še dolgo ni dosegla veljave in pomena takratnega glavnega mesta Koroške, Št. Vida ob Glini. — Breže (Friesach) na Koroškem so naj¬ starejša meščanska naselbina v bližini današnjih slovenskih meja; podelitev sejemske pravice in tržnine je že iz leta 10l6j v 12. stolet ju so Breže že obzidano mesto. -— Beljak je v 12. stoletju trg, v 13. sto¬ letju pa mesto. Edina pomembnejša meščanska naselbina slovenskega Posočja je Gorica. Nastala je na vrhu hriba ob gradu in se imenuje trg prvicTeta 1210, mesto pa leta 1398 (obzidje ima že leta 1329). Pod grajskim gričem leži slovenska vas enakega imena, ima od srede 15. stoletja obzidje in je od takrat z »zgornjo Gorico« združena v eno samo meščansko naselje. Gorica je meščanska naselbina, ki je ob fevdalnem gradu zrastla iz srednjeveških osnov, ne iz an¬ tičnih, kot na primer Trst in večina istrskih mest. Ko se oblikujejo dinastične, deželnoknežje in zemljiško- gosposke oblasti, prihaja pri nastajanju in zlasti pri razvoju mest močno v poštev prizadevanje fevdalnih gospodov, napraviti iz svojih mest močne gospodarske in obrambne postojanke, ki bi jim bile v oporo pri izgrajevanju njihove oblasti in bi jo zvečale, od tega bi pa sami imeli seveda tudi materialno korist. Zato pospešu¬ jejo razvoj svojega mesta — to gre navadno na račun drugega — zato napeljujejo trgovino in prometna pota v svoja mesta, zato daje mestni gospod priseljencem iz tujine in z domačega podeželja v svoje mesto ugodnosti; odtod v mestih kovnice in preračunan sistem mitnic, ki naj določenemu mestu in s tem mestnemu gospodu v materialnem oziru pomagajo, drugim pa škodijo. Primerov za to in tako politiko v Času izgrajevanja dinastične, deželnoknežje in zemljiškogosposke oblasti imamo tudi na slovenskih tleh dovolj. Postavim: dvig spankeimslce Ljubljane na račun andeškega Kam¬ nika in oglejskega Kranja; nastanek habsburškega Novega mesta s prizadevanjem osredotočiti trgovino in oblast Habsburžanov na 233 Od trinajstega do petnajstega stoletja škodo drugih dolenjskih mest v n jihovi novi ustanovi; tekma med habsburško Slovensko Bistrico in habsbu rški m Mariborom po eni in salzb urškim Pt uiem po drugi strani zaradi pritegnitve trgovine in prometa; tekma med habsburškim Trstom in beneškim Koprom s prizadevanjem napeljati trgovino iz zaledja v tržaško oziroma v koprsko luko; vrsta mest v smeri proti hrvatski in ogrski meji, ki naj utrdijo strateške in gospodarske postojanke zemljiških in dežel¬ nih gospodov na črti od Črnomlja in Metlike pa preko Kostan jevice in Brežic do Ptuja, Ormoža in Radgone. DRUŽBENI IN GOSPODARSKI POLOŽAJ MEŠČANA. Značilna, čeprav ne izključna opravka srednjeveškega mestnega prebivalstva sta^o brt in — v drugi vrsti — trgovina. V obrtnikih in trgovcih, ki so se zbirali ob starodavnih in pomembnih prometnih točkah, na primer ob prehodih preko rek, tam kjer je reka postala plovna, na odcepih in križiščih potov, dalje v starih tržnih središčih, v bližini gradov in cerkva, gradcev in gradišč ter gospodarskih dvor¬ cev, ki so ondod izvrševali svojo obrt, kupčevali in se z dovoljenjem zemljiškega gospoda naseljevali — ob vseh teh in takih točkah je iskati jedra prebivalstva v naselbinah, ki so —- pri nas povečini v 13. stoletju — postajale tudi v pravnem oziru trg ali mesto, kajti v gospodarskem so bile že poprej. Mesto s svojimi tipičnimi obli¬ kami gospodarjenja in pravnega življenja, njegovi prebivalci kot poseben družbeni razred se oddelijo od podeželja, njegovega načina gospodarjenja in njegovih prebivalcev. Tudi pri nas se pojavljajo mesta s postopnim razvojem proizvodnih sil v tolikšni meri, da je prišlo do družbene delitve dela med podeželjem in mestom, pa do nastanka notranjega trga v mestih samih. O brtniki, trgovci in drugi v mesta doseljeni so mogli biti prav različnega izvora, to je tudi v kasnejšem razvoju razvidno iz mnogolikega družbenega položaja mestnih prebivalcev. Poudarjam mestnih prebivalcev, ne meščanov, kajti vsi mestni prebivalci niso bili meščani, to je ljudje, ki bi bili živeli prvenstveno od obrti in trgovin e,Im eli v mestih, a tudi izven mest svojo nepremično posest in uživali svoje posebne meščanske pravice. Med tiste, ki niso bili meščani v pravem pomenu besede in so prebivali v mestih, niso si pa pridobili meščanskih pravic, je šteti na primer v mestih nasta¬ njene plemiče ali duhovnike, pa tudi take, ki so živeli v mestih kot mezdni delavci, pomočniki v obrti in trgovini, služabniki pri mešča¬ nih, plemičih in duhovnikih itd. Poleg domačega prebivalstva, ki je prišlo s kmetov ali izšlo iz vrst ministerialov in vitezov, je bilo posebno v vrstah obrtnikov in trgovcev v naših mestih nedvomno 234 Mesta in meščanstvo mnogo ljudi tujega izvora , zlasti Nemcev in Romanov. V nekaterih našTETmestih so bile naseljene tako imenovane, sicer maloštevilne, patric ijske rodbin e, ki so se zlasti po svojem bogastvu in zato vplivu dvignile nad ostale meščane (v Ljubljani na primer Porgerji v začetku 14. stoletja, v Mariboru meščan Eberhart za ogrsko-češke vlade in prvih Habsburžanov). Velik del mestnega prebivalstva ima poleg posesti y..mestu samem (hiše) še svojo posest (njive, pristave, vinograde) izven.mestnega obzidja, mesto samo pa tudi svoje paš¬ nike in gozdove. Pravilo je, daje meščan po svojem družbenem položaju osebno svoboden. Posest v mestnem okolišu mu pripada ali kot lastnina ali pa jo ima od mestnega gospoda v posebne vrste dednem z akup u; ta se imenuje, zakup po mestnem ali grajskem pravu (ius civile, burgrecht). Tisti, ki prebiva v mestu določeno dobo, postane osebno svoboden. To določilo je bilo tudi na Slovenskem vaba za pode¬ želsko prebivalstvo., ki si je s pobegom v mesta skušalo priboriti in si je večkrat tudi priborilo svojo svobodo. Proti begu kmeta v mesta so se zemljiški gospodje trajno borili, ker jim je izguba delovne sile škodila. Mestom, zlasti mlajšim ustanovam, je pa bil dotok sveže d elov ne sile s kmetov navadno dobrodošel, za turških navalov pa tudi deželnemu knezu, saj je krepil obrambno silo mesta. Za trg ali mesto v gospodarskem in pravnem pomenu besede je značilna pravica do enega ali dveh sejmov na teden in pravica do letnih sejmov. Obzidje v začetku ni bistven znak meščanske nasel¬ bine. Trgi navadno vobče niso bili obzidani, nekatera mesta pa šele v poznejšem času. Vzdrževanje obzidja je ena glavnih dolžnosti v mestu stanujočih. Stopnje pravnega razvoja mest so šle od osvo¬ boditve izpod sodstva deželskega sodnika in istočasne priboritve lastnega sodstva v civilnih in manjših kazenskih zadevah; od sod¬ nikov, ki so spočetka organi mestnega gospoda, pa do mestnih sodnikov, ki stopijo v 14. stoletju, izvoljeni od mestnega sveta, kot mestni sodniki mestu na čelo. Mestni svet izvoli občina meščanov. Ta se navadno deli v ožji »zunanji svet« in v še ožji »notranji svet«, vsak z določenim številom svetovalcev. Postopno dosežejo do konca 15. stoletja skoraj vsa mesta na Slovenskem višje kazensko ali krvno sodstvo. Takrat moremo pri nas govoriti o izgrajeni mestni samoupravi. To, kar spada v ozemeljskem oziru pod mesto občino, ne obsega le obzidanega ali zazidanega mestnega prostora, marveč tudi bližji svet z njivami, travniki, gozdovi in drugim, tako imenovano mestno pomirje. Do njegovih meja sega oblast mestnega sodnika, mestnega 235 Od trinajstega do petnajstega stoletja sodstva-in-uprave; meščani, delno pa tudi nemeščani so ji podre¬ jeni in z obveznostmi davčnega in vojaškega značaja podložni. Mesto živi po svojem pravu, ki je bilo spočetka nenapisano, potem pa marsikje sestavljeno in zapisano v obliki mestnih privilegijev in statutov; ti v več ali manj obsežni obliki določajo, kaj je pravo mesta in njegovih prebivalcev ter urejajo pravni in upravni položaj meščanske naselbine. Zapisano mestno pravo poznamo za Kosta¬ njevico (1295—1507), Gorico (1307), Brežice (1555), Ptuj (1376) in še za nekatere kraje. Isto mestno pravo kot Kostanjevica imajo Novo mesto, Metlika, Črnomelj, Kočevje in Lož. Starejši po na¬ stanku in po besedilu prav obsežni so statuti nekaterih mest v Pri¬ morju (Trst, Koper, Izola, Piran, iz 13. in 14. stoletja). Mestni gospod je bil za mesta na Slovenskem ali deželni knez ali pa zemljiški gospod (sprva v Ljubljani in Kostanjevici Span- heimi, v Novem mestu Habsburžani, v Kamniku in Slovenjem Gradcu Andechsi, v Škofji Loki freisinški škof, v Mariboru, Slo¬ venski Bistrici in Radgoni štajerski deželni knez, v Ptuju in Bre¬ žicah salzburški nadškof, v Gorici goriški grof itd.). Po številu prebivalstva naša srednjeveška mesta niso bila velika. Največja med njimi ima jo 1000—2000 prebivalcev. Novo mesto n. pr. šteje leta 1515 272 hiš, Kamnik ob istem času 177. V Sevnici je bilo sredi 15. stoletja kakih 600 tržanov. Preiskave etnične pripadnosti in izvora prebivalstva v naših srednjeveških mestih, kolikor so mogoče, kažejo, da je bila večina prebivalstva naših mest, razen nekaterih ob nastajajočih narod¬ nostnih mejah, po izvoru in govorici nedvomno slovenska. Begu kmeta v mesta in trgovanju med mestom in deželo pripada v zvezi s »slovenizacijo« mesta nemajhna vloga. V mestih, nastalih sredi slovenskega strnjenega ozemlja, je bil dotok slovenskega prebival¬ stva s podeželja seveda večji kot v mestih ob naših mejah. Kjer je bil del bližjega zaledja strnjeno neslovenski, tam je bil kajpak neslovenski podeželski dotok v mesta močnejši in ni dopuščal, da bi se v bodočnosti mesto »sloveniziralo«, na primer Gorica, kamor je prihajal močan dotok iz romanskih krajev bližnje Furlanije, ali pa na severu meščanske naselbine Šmohor, Beljak, Celovec in Radgona z močnim dotokom iz nemških podeželskih krajev. OBRT IN TRGOVINA. Po poklicu je med meščani največ obrt¬ nikov in trgovcev. Obrtniki delajo povečini le za potrebe mesta in bližnje okolice; izvoz v daljne kraje skoraj ne prihaja v poštev. Svoje izdelke skušajo sami spravljati na trg in jih prodajati, pri¬ hajajo pa pri tem večkrat v nasprotje s trgovci, ki bi hoteli kupče- 236 SKLEPNIK ČEVLJARSKEGA CEIIA V ŽUPNI CERKVI V ŠKOFJI LOKI (čevljarja sv. Krišpin in Krišpinijan zaščitnika ceha) Od trinajstega do petnajstega stoletja vati z izdelki tuje obrti, uvoženimi od zunaj. Za izd elke svo je obrti skuša meščan ohraniti svoj trg, zato njegov boj proti obrnikom s kmetov, ki bi prinašali izdelke svoje obrti na trg v mesto ali ki bi se nastanjevali v bližini mest. Obramba meščanske obrti pred konkurenco od zunaj, pred¬ stavljeno poglavitno po obrtnikih s podeželja, in zaščita pred med¬ sebojno notranjo konkurenco so tudi pri nas c ehov ske organizacije. Poznamo jih od 14. stoletja dalje. Govore nam, da je tudi pri nas produkcija blaga v toliki meri narastla, da so bili potrebni zaščitni ukrepi in posebne organizacijske oblike.|Celii združujejo obrtnike določene stroke v mestnem okolišu zaradi zavarovanja lastnih koristi, strokovne višine in spopolnjevanja ter družabnega izživ¬ ljanja v stanovske organizacije. Cehi so_ pri nas tako urejeni kot drugod v E vropi, ve ndar je na splošno njihov razv oj v smer togih oblik cehovstva pri nas počasnejši kot na primer na sosednjih nem¬ ških tleh. Za razvoj trgovine slovenske dežele niso imele neugodnega položaja. Širijo se med Italijo in alpskimi deželami in so nedaleč od. naj večjega srednjeveškega tržišča na Jadranu, Benetk; po drugi strani pa mejijo na močno agrarno Hrvatsko in Ogrsko. Slo¬ venskim deželam je bila namenjena znatna vloga posredovalca v veliki trgov ini med zahodom in vzhodom, severom in jugom. Naše dežele so manj območje lastnega velikega trgovskega udejstvovanja kot posredovalec trgovine in trgovanja. T rgovi na je kot drugod v Evropi v srednjem veku tudi pri nas osredoto čena v —mestih, ki ta svoj monopol skrbno čuvajo in ga branijo, deloma pred drugimi mesti, deloma pred zemljiškimi gos podi, k i hočejo vnovčiti in kupčevati s produkti svojih gospo- stev . Mesta se tudi branijo pred konkurenco tujih t rgov cev, ki pri¬ hajajo iz drugih dežela in mest, pa tudi pred prekupčevalci, krošnjarj i in tovorniki iz vrst podeželskega prebivalstva. Ti J>a so si končno vendarle pridobili dovoljenje za trgovanje z nekaterimi predmeti (agrarni produkti, izdelki domače obrti, vino, sol). Trgo¬ vina z raznimi vrstami tujega blaga pa tudi z mnogimi domačimi izdelki, na primer z železom ali krznom, je pridržana skoraj izključno mestnim trgovcem. Kmet, plemič, Žid in duhovnik s temi ne sme kupčevati. Kmetu je tudi prepovedano trgovati iz dežele v deželo, prep ove dani so mu tedenski sejmi. Vkljub raznim prepo¬ vedim pa je bilo trgovanje kmetov z izdelki lastne obrti sorazmerno močno. Zlasti v krajih, k jer je nerodovitnost zemlje in bližina večjih meščanskih tržišč in luk vabila h kmetskemu trgovanju, tovor¬ ništvu in krošnjarstvu; to velja zlasti za naše kra ške kr aje. 238 Mesta in meščanstvo S strogo urejeno in zapovedano trgovsko in prometno poli¬ tiko si skušajo mesta ščititi svoje pravice. Predpisane so posebne potne smeri in trgovske ceste, ob katerib se pobira mitnina. Z usmerj e vanjem prometa na določena pota naj bi bile zagotovljene koristi mest oziroma njihovih gospodov, ki skušajo uravnavati trgovino v svoja mesta, blago spravljati na prodaj na svoje trge in s tem koristiti svoji blagajni in potrebam, ki si prizadevajo zago¬ toviti dohodke svojim mitnicam. Poseben stan srednjeveškega prebivalstva na Slovenskem pred¬ stavljajo Židj e; ti so v naših mestih tvorili znatne, navadno na posebne dele mesta omejene naselbine. Navzlic pogostim izgonom in preganjanju zaradi vere so se v naših srednjeveških mestih obdržali, kajti bili so dobri davkoplačevalci in svetnemu ali cer¬ kvenemu gospodu, kmetu ali meščanu v denarni stiski proti dobrim obrestim vedno pripravljeni posojevalci denarja. Kupčija z denar¬ jem je poglavitno opravilo naših Židov, trgovina le stransko. Sami med sabo so bili podrejeni lastnemu sodstvu, spori med njimi in kristjani pa so spadali pod posebnega židovskega sodnika, ki pa po veri ni bil žid. Židje so stali pod varstvom deželnega kneza, zato so mu plačevali poseben davek in označevali so jih, ker so spadali pod vladarjevo komoro (to je njegov finančni urad) kot komorne hlapce deželnega kneza. Navzlic mnogim in številnim prepovedim se je nežidovsko prebivalstvo v denarnih stiskah zatekalo vedno in vedno k Židom na pomoč, od vladarja pa do malega meščana in kmeta. Meščanstvo na Štajerskem, Kranjskem in Koroškem se je ob koncu 15. in v začetku 16. stoletja Židov rešilo oziroma bolje dolgov, ki jih je pri njih imelo. Stanovi so plačali cesarju Maksimilijanu velike vsote denarja, zato je Židom odrekel varstvo in jih dal izgnati iz Štajerske, Koroške in Kranjske (1500). Na Goriškem, v Trstu in Prekmurju pa Židov niso izgnali. Kot tekmeci Židom v denarnih poslih se za goriško-tirolskega grofa Majnharda (umrl 1295) pojavijo v naših krajih toskanski bankirji z z astavn imi bankami v Slovenjem Gradcu, Ljubljani in Kamniku, z naseljenci pa tudi v nekaterih drugih naših krajih. S Toskanci je bila v poslovnih zvezah in je v začetku 14. stoletja postala od njih pomembnejša patricijska rodbina ljubljanskih Lorgerjev; ti so združeni v posebno trgovsko družbo in se bavijo ponajveč s kreditnimi posli. Okoli leta 1325 pa Porgerji propadejo in njihovo mesto zavzamejo Židi. V Ljubljani so se naselili čedadski Židi, niso pa v poslovnih zadevah mogli tekmovati s starejšimi in 239 Od trinajstega do petnajstega stoletja bogatimi židovskimi naselbinami v Celju, Mariboru, Slovenjem Gradcu, Ptuju in Radgoni, ki ustanavljajo prve banke za kreditne posle na slovenskih tleh. CESTE IN POTA. Mest in trgov se dotikajo glavne srednjeveške ceste in pota na Slovenskem. Stare rimske ceste, ki so v dobi slo¬ venskega naseljevanja bile odličen kažipot našim prednikom, so deloma uporabljali še dolgo v srednji vek. Viri govore o »visokih cestah«, t. j. nad navadno višino nasutih, o tlakovanem in zidanem potu. Oblikovanje dinastičnih teritorijev in spremembe političnih meja so glavne cestne črte deloma premaknile. Dinasti in zem¬ ljiški gospodje navajajo trgovski in drugi promet na svoje gradove, mesta in trge, izogibajoč se tudi za ceno lažjega in ugodnejšega transporta starejših prometnih črt. Srednjeveška prometna politika vodi cestni promet tako, kot koristi deželnemu in zemljiškemu gospodu. Na svoj Kamnik so preko Tuhinjske doline Andechsi v 12. stoletju speljali pot, ki je v starem veku vodila preko Črnega grabna. Ko ustanove leta 1365 Habsburžani Novo mesto, si priza¬ devajo osredotočiti dolenjske ceste v novo ustanovo. Vobče je trgovska politika Habsburžanov skušala, potem ko je ta rod prišel v 14. stoletju do oblasti v večini slovenskih de¬ žela, usmeriti promet in trgovino na svoja mesta in trge ter na tista pota, ki so jih povezovala, posebno od Trsta in Štivana preko Ljub¬ ljane, Slovenske Bistrice, Maribora, Gradca in Semmeringa na Dunaj. Ta smer naj bi zlasti odvrnila trgovino v naših krajih od Hrvatske in Ogrske, ki je bila na Kranjskem močna preko Bele krajine in Kostanjevice, na Štajerskem pa preko Brežic in Ptuja. Benečani skušajo uravnati pomorski promet iz Benetk na svoj Koper in druge, njim pripadajoče istrske luke, suhozemnega s Kranjske in Istre pa prav tako semkaj. Nekatera pota vodijo na morje v beneške luke (glavna za slovenske kraje je Koper), druga pa v habsburške (glavni sta Trst in Štivan). Tovorjenje je glavna oblika transportnega prometa po suhozemskih potih, ježa pa osebnega. Ceste in pota, ki so vodila v srednjem veku preko slovenske zemlje, kažejo s stališča mednarodnega prometa izrazit tranzitni značaj. Velikih mednarodnih cestnih križišč in tržišč pri nas ni, mo¬ goče z edino izjemo bogatega Beljaka na Koroškem. Ceste in pro¬ met na njih gredo bolj preko naše zemlje kot vanjo. Italija, južna Nemčija, Avstrija, Češka, Ogrska in Hrvatska so preko Slovenije povezane med seboj s prometnimi črtami, ki našo zemljo sečejo. Velika pomembna cesta iz Italije v južno Nemčijo, Avstrijo, Češko 240 Mesta in meščanstvo in Poljsko vodi od morja (Benetke, Oglej) skozi Kanalsko dolino in spodnjo Ziljo na Beljak; tam se ena proga odcepi na Zgornje Štajersko, druga pa preko Tur na Salzburško. Druga velika in po¬ membna cesta veže Ogrsko z Italijo in vodi deloma v smeri stare rimske ceste iz Panonije v Italijo. Iz Medjimurja pelje ta cesta v Ptuj, od tod v Slovensko Bistrico in se združi z graško-mariborsko, od sevdra vodečo cesto. Od Slovenske Bistrice pelje ta cesta dalje na Celje, Žalec in preko Motnika—Špitaliča na Kamnik, oziroma kasneje, ko je Ljubljana prekosila Kamnik, skozi Črni graben v Ljubljano. Gorenjska in Ljubljanska kotlina je s Furlansko pove¬ zana z vrsto potov. Iz Kamnika vodi stari, zelo prometni pot v — smeri Smlednik—Škofja Loka—Poljanska dolina—Cerkno—Baška dolina—Tolmin—Kobarid—Čedad. Stare rimske smeri se drži pot Ljubljana—Vrhnika—Logatec—Hrušica—Vipav a—G orica. Ko si pribore Habsburžani dostop na morje, pride do večje veljave nepo¬ sredna »kraška« cesta Gradec—Ljubljana—Postojna—Trst.. / Na Krasu se razcepijo pota, ki vodijo iz Notranjske na morje) Eden pelje preko Komna v starodavno štivansko luko. S Pivke vodi pot preko Razdrtega, Senožeč, Lokve in Bazovice v Trst. Drugi, ki vodi v beneški Koper, se odcepi od Divače na Kozino, Klanec in Črni kal. Najbližja zveza med Furlanijo in Hrvatsko je v smeri nekda¬ nje rimske ceste Štivan—Prosek—Bazovica—Hrušica—Podgrad— Rupa—Reka. V Rupi se od .severa priključi notranjska pot Po¬ stojna—Trnovo. Notranjska pota se proti vzhodu nadaljujejo v do- lenjsko-hrvatska. Od Razdrtega pelje tako imenovani »patriarhov pot« preko Hrenovic na Planino—Cerknico—Lož. Od tega se odcepi pot preko Blok na Rašico in dalje na veliko dolenjsko cesto, ki pri¬ pelje iz Ljubljane preko Grosupeljske kotline na Višnjo goro. Na spodnjo Krko vodita dva pota, eden od zgornje Krke na Žužem¬ berk—Sotesko—Novo mesto, drugi v smeri stare rimske ceste na Trebnje, Belo cerkev in Kostanjevico. Na Hrvatsko pelje en pot iz Novega mesta na Metliko—Ozalj, drugi iz Kostanjevice v Žum- berak, oziroma preko Čateža v Samobor in Zagreb. Brežice so ob Savi navzgor preko Zidanega mosta, postavljenega že v prvi polo¬ vici 13. stoletja, in ob Savinji bile povezane s Celjem. Drugi pot iz Brežic vodi iz Bizeljskega preko Podčetrtka in Poljčan v staro trgovsko in prometno središče Slovensko Bistrico. Ptuj, Brežice, Kostanjevica, Novo mesto in Metlika so izhodišča za trgovska pota v sosednjo Hrvatsko in preko te na Ogrsko. Od Celja pelje pot preko Vitanj v Slovenj Gradec in od tu v Podjuno ter Velikovec. Iz ( Maribora gre pot manjšega pomena ob Dravi na Koroško. Glavna zveza Koroške z Ljubljano je tovorna pot preko Ljubelja, glavna lb 241 Od trinajstega do petnajstega stoletja s Furlanijo pa poleg pola skozi Kanale ob Beli (Felli) tudi preko Predela in Kobarida na Čedad. Mimo suliozemskih je omeniti še pomorska pota; ta se za Slo¬ venijo stekajo poglavitno v lukali Štivanu, Trstu in Kopru; potem vodna pota na velikih rekah Ljubljanici, Savi, Savinji, Dravi in Muri, ki prihajajo zlasti v poštev za plavljenje lesa, Drava in Mura pa tudi železa iz alpskih pokrajin proti vzhodu. Na teh cestah in potih, suhozemskih, pomorskih in rečnih, so uvažali, izvažali in prevažali domače in tuje proizvode. Glavni do¬ mači proizvodi, s katerimi so kupčevali in jih izvažali, so: živina, vino, krzno, kože, železo, svinec, železarski in lesni izdelki, les, med in vosek. Glavni kraji in dežele za naš izvoz so Benetke (železo, les za ladje in stavbni), Furlanija (železo, med, les, živina, kože), Ogrska in Hrvatska (les, rude), Reka (ki tudi posreduje trgovino z Italijo, železo, les), Koroška, Salzburška in Zgornja Štajerska (vino). Uvažali so špecerijo, dragocene kovine, tkanine in nakit (»beneška roba« iz Benetk), boljše sukno (iz Zgornje Nemčije, Češke, Francije, Flandrije in Anglije), morsko sol (iz istrskega Primorja), skalnato sol (iz Zgornje Štajerske in Avstrije), steklo (iz Benetk), ribe, južno sadje, olje in fige (iz Primorja), posušene ribe (iz Nemčije) in sladka »laška« vina. Močan je bil preko slovenske zemlje tranzitni promet. Iz Ogrske in Hrvatske v Alpe in Italijo so prevažali in tovorili v prvi vrsti kože, živino, krzno, žito in baker, narobe pa iz Primorja in Benetk v severne in vzhodne kraje špecerije, morsko sol, sladka vina, južno sadje, dragocene kovine, tkanine in nakit. DINASTIČNI TERITORIJI, DEŽELE IN DEŽELNO GOSPOSTVO DINASTIČNI TERITORIJI. Od 12. stoletja dalje dajejo zunanji zgodovini slovenskih dežela posebno obeležje prizadevanja fev¬ dalnih rodbin, pridobiti v teh čim večjo politično oblast, izgraditi v njih in iz njih ozemlja, v katerih bi imele oblast kot dedni dinasti. Taka ozemlja imenujemo dinastični teritoriji. Dinastični teritoriji na slovenskih tleh niso nastali vsi povsod ob istem času in na enak način. Ponekod se začno oblikovati dina¬ stične oblasti poprej, drugod je bil razvoj v tej smeri počasnejši. Povsod pa kaže prizadevanje po dinastični oblasti in teritoriju isto glavno razvojno črto. Mnogi so bili vzroki, ki so ali pospeševali ali zavlačevali oblikovanje naše zemlje v smeri nastajanja dinastičnih teritorijev. Od pospeševalnih velja imenovati na prvem mestu daljšo življenjsko dobo posameznih fevdalnih rodbin in večjo spret- 242 Dinastični teritoriji, dežele in deželno gospostvo nost v ustvarjanju močne deželnoknežje politične oblasti s sredstvi dinastičnega oblikovanja. Ta so: dedovanja in nasledstva raznih vrst; priključevanja ozemelj z raznimi možitvami, ženitvami in sorodstvenim dedovanjem; odvetništva nad cerkvami, cerkveno zemljo in cerkvenimi ljudmi in preko tega pridobivanje zemlje in pravic; pridobivanje nižjih plemičev (ministerialov in vitezov), ponekod tudi mest in trgov kot protiuteži nasproti višjemu plem¬ stvu; prizadevanje ustvariti za nastajajočo deželo kar najbolj enotno in veljavno deželno pravo, upravo in sodstvo, z lastnimi funkcionarji in uradniki. Med poglavitne zadrževalne vzroke dinastičnega oblikovanja je pa zlasti šteti neugodno posestno konfiguracijo posameznih dežel. Pod tem je razumeti vprašanje, v koliki meri je dežela obsegala enotno in neposredno dinastu podložno ozemlje oziroma koliko je bilo to raztrgano po velikih imunitetnih okrajih svetnih in cer¬ kvenih zemljiških gospodov ali po obsežnem lastnem imetju svet¬ nega plemstva. Zemljiška podoba prve vrste je bila razvoju dežele v smeri enotne dinastične oblasti ugodna, teritorialno razbita po¬ krajina je pa tak razvoj zadrževala. Doba od 13. stoletja dalje ni s svojimi mesti in trgi vnašala le nov element v družbo in gospo¬ darstvo, marveč tudi v politično podobo naših dežela. Mesta in trgi drobe in trgajo s svojimi okoliši in ozemljem fevdalno in tipično visokosrednjeveško zemljiško razporeditev naše zemlje, ki jo pred¬ stavljajo številna zemljiška gospostva in nastajajoči dinastični teritoriji. Moramo si ogledati razvoj od dežele do dežele. KOROŠKA. Od leta 1122 do leta 1269 so vojvodi na Koroškem člani rodu Spanheim. Že v stoletju, izreden so zasedli koroški voj¬ vodski prestol, so ti doseljeni frankovski plemiči znali v novi do¬ movini s spretno rodbinsko, državno in cerkveno politiko utrditi svoj položa j. K ot sorodniki Eppensteinov so te nasledili v koroškem vojvodstvuJ pPo ldrugostoletna vojvodska doba Spanheimov in bo¬ gata posest, ki so jo v deželi pridobili, je bila ugodna za razvoj in utrditev njihove dinastične oblasti, čeprav jo je teritorialno posestna raztrganost po drugi strani ovirala. Že prvi Spanheimec v deželi, Sigfrid, je z ženitvijo z domačinko Rihardo pridobil obsežna po¬ sestva v Labotski dolini. Večji del eppensteinske zemlje na Koro¬ škem je prešel leta 1122 na Spanheime. Kako pa je v začetku 12. stoletja prevlada papeževske stranke za investiturnega boja v vzhodnih alpskih deželah pripomogla, da so njeni zvesti pristaši, Spanheimi, prišli do velike veljave, posesti in moči ne samo na 16* 243 Od trinajstega do petnajstega stoletja Koroškem, marveč tudi v Podravju, Posavinju, na Kranjskem in na Krasu, smo pa že slišali (str. 183). Važen činitelj za izgraditev dinastične oblasti Spanheimov v deželi Koroški je bil tudi geografski položaj njihove posesti. Največ je imajo v središču Koroške, v široki okolici Celovškega in Gospo¬ svetskega polja. Kdor ima tu svojo posest, je gospodar v deželi, to nas je učila že staroslovenska doba. V 12. stoletju in v prvi polovici 13. stoletja je moč Spanheimov v osrednjem delu dežele čim dalje bolj rastla. V glavnem je šel ta porast na račun salzburške cerkve. Že izza prvih frankovskih časov ima salzburška nadškofija bogato posest na koroških tleh. Najbolj zgoščena je v osrednjem delu de¬ žele, okoli Gospe Svete, Tinj, Žihpolja, Podkrnosa, Ostrovice in Brež. Madžarski navali niso salzburškemu posestnemu stanju na Koroškem mnogo škodovali. V 10. stoletju se je salzburška zemlja celo nekoliko povečala; ko pa so v 11. in 12. stoletju Eppensteini in za njimi Spanheimi prihajali do vedno večje moči, začenja naglo propadati. Ostrovico, Podkrnos, Grabštanj, Vetrinj izgubi Salzburg enega za drugim. Mimo salzburške zemlje je v osrednjem delu Koroške omeniti še posest f reisi n ške škofij e. Kot salzburška sega tudi ta, s središčem na Otoku ob Vrbskem jezeru, po nastanku nazaj do 9. stoletja, se pa kakor ona v stoletjih silno skrči. V 12. stoletju je omejena na ožjo okolico Vrbskega jezera. S propadom salzburškega in freisin- škega posestnega stanja so se okoristili največ Spanheimi. Na nekdaj salzburški zemlji, v Vetrinju, je ustanovil grof Ber¬ nard Spanheimski leta 1142 cistercijanski samostan in ga tako bogato obdaroval, da je postala spanheimska pobožna ustanova v drugi polovici 12. stoletja in v 13. stoletju najbogatejši cerkveni po¬ sestnik v središču dežele. Samostanska zemljiška politika gre za tem, da čim bolj zaokroži svojo posest v bližini samostana ( v oko¬ lici Vrbskega jezera in v Rožu) ter si zagotovi za samostansko go¬ spodarstvo in promet važno pot preko Drave pri Humberku in dalje proti jugu preko Ljubelja na Kranjsko ter s tem zvezo ko¬ roških vetrinjskih posestev s kranjskimi na Gorenjskem, kjer jim je bilo središče Preddvorom. Vetrinj kot spanheimska ustanova ni mogel biti nasproten izgraditvi deželnoknežje oblasti vojvodskega rodu v središču dežele. Tu, v nekdaj salzburškem ozemlju, so po¬ ložili Spanheimi tudi temelj bodočemu glavnemu mestu Koroške, Celovcu. Na račun Salzburga so pridobili v osrednjem delu dežele po¬ sest tudi štajerski Traungavci. Spretna pomoč salzburški cerkvi v 244 SKLEPNIK KOVAŠKEGA CEHA V ŽUPNI CERKVI V ŠKOFJI LOKI (zaščitnik kovač sv. Aloj) Od trinajstega do petnajstega stoletja času njenega boja s cesarsko stranko je tej rodbini, prav tako kot mnogim drugim, prinesla marsikateri važen del nadškofijske zemlje na koroških tleli. Grad Humberk nad Dravo je od prve polovice 12. stoletja traungavski. V Zgornjem Rožu preide Stari grad Rož (razvalina jugozahodno od St. Jakoba) v traungavsko posest. Ko so Traungavci leta 1192 izumrli, so pridobili obenem s štajersko tudi njihovo koroško zemljo avstrijski Babenberžani in jo še sami po¬ množili z novo. V prvi polovici 13. stoletja je babenberška posest na Koroškem združena v poseben urad s sedežem na Krnosu. Utrditev deželnoknežje oblasti Spanheimov v zahodnih straneh današnje spodnje Koroške pa ni bila tako lahka kot v osrednjem delu dežele. Najvplivnejši zemljiški gospod je bil tamkaj škof iz Bamberga, saj je imel v svoji posesti Kanalsko dolino, obsežno ozemlje ob spodnji Zilji, grad Vetrovo in Beljak z okolico. V Be¬ ljaku je bilo tudi upravno in gospodarsko središče bamberškega ozemlja. Posest bamberške cerkve v teh krajih je bila posebne važ¬ nosti, ker je obvladovala prehode preko Alp na jug: to se pravi cesto, ki je glede na promet in gospodarstvo prvega reda in pelje skozi Kanalsko dolino v Furlanijo in dalje v Benetke, prav tako pot preko Predela v zgornje Posočje in pot preko Korena ali »Kranjske gore«, kakor so Korošci imenovali Karavanke, v dolino zgornje Save. Silna postojanka Bamberga ob tako važnem in seveda tudi dobičlcanosnem stikališču potov ni mogla biti všeč vojvodu v de¬ želi. Vendar se Spanhcimu ni posrečilo, da bi bil izrinil bamberško oblast v Beljaku in okolišu. Od večjih posestnikov v zahodnem delu spodnje Koroške je omeniti še samostan v furlanskem Možacu (Moggio) in goriške grofe. Prvi ima zemljo v Spodnji Zilji in okoli B aške ga,,jezera, drugi segajo s svojo obsežno zgomjekoroško posestjo, ki so jo okoli leta 1100 pridobili od freisinške škofije, še v slovenski del Ziljske doline (do Blač in Stefana). Prav pisano zemljiško-posestno podobo kaže vzhodni del spod¬ nje Koroške, Podjuna s široko okolico. Že zgodaj, sredi 10. stoletja, je pridobil tod posest mogočen bavarski rod, ki mu je pripadal tudi škof Albuin briksenški (okoli 975—1006). Ta je podaril gospostvo Kamen v Podjuni svoji cerkvi in se — kakor tudi njegovi nasled¬ niki — prizadeval po čim večji zaokrožitvi briksenške posesti v teh krajih. Vendar je briksenška cerkev ni mogla trajno obdržati. V 12. stoletju je prešla povečini na tirolske, v 13. stoletju pa na goriške grofe. Še preostali del posesti Albuinovega rodu so pa nasledili gospodje, ki se začno imenovati po gradu Vovbre (Heunburg) in 246 Dinastični teritoriji, dežele in deželno gospostvo postanejo eden najimenitnejših fevdalnih rodov na slovenskih tleh (izumrli so 1322). Severno od Drave (Trušnje in okolica, Dješka gora) je pridobil od krone posest rod, ki mu pripada v 11. stoletju grof Viljem, mož grofice Heme, ustanoviteljice ženskega samostana na Krki. Po Viljemovi smrti je podelila vdova posest okoli Trušenj krški cerkvi. Del trušenjsko-krške zemlje je kasneje prešel na Spanlieime, del pa na štajerske Traungavce, od teh pa na Babenberžane. Od posesti cerkvene roke v vzhodnem delu Koroške je omeniti še posest bam- berške škofije (grad in trg Grebinj, grad Vivšnik — Weissenegg) in samostana, ustanovljenega leta 1090 pri Št. Pavlu v Labotski dolini (okolica samostana; Dravograd in ondotna Dravska dolina od leta 1147). Tudi v Podjuni in okoli Velikovca je bila dinastična ofenziva koroških vojvod naperjena v glavnem proti cerkveni gospodi. Naj¬ močnejši sunek v naporih za utrditev deželnega gospostva v teh krajih je usmerjen proti šentpavelskemu Velikovcu. Že kmalu po pridobitvi Velikovca po Št. Pavlu (1147) si laste Spanheimi tamkaj pravice na škodo samostana. Od vseh Spanheimov je bil najhujši nasprotnik šentpavelskih menihov koroški vojvoda Bernard. Toda šele v prvi polovici 14. stoletja se je koroškemu deželnemu knezu docela posrečilo pridobiti Velikovec. Vojvoda Bernard je položil osnove spanheimske deželnoknežje oblasti tudi v Podjuni južno od Drave, ko so namreč po letu 1209 prišla posestva gospodov Žineških (Sonnegg) v oblast koroškega vojvode. Deželnoknežja zemlja se je takrat razširila preko vse Pod¬ june, skoraj od Pliberka na vzhodu pa do velikega kolena reke Drave pri Galiciji na zahodu. Na jugu je obsegala še Železno Kaplo. Upravno središče tega ozemlja je na gradu Reberci (Rechberg) pri Žitari vesi. Teritorialno-politični zgodovini Koroške za Spanheimov daje — če povzamemo naša izvajanja — značilno obeležje prizadevanje deželnih knezov, med njimi zlasti Jvojvode Bernarda (1202—1256)} da bi čim bolj povečali moč lastnega rodu in deželnoknežje oblasti. To se jim je le deloma posrečilo. V zahodnem delu spodnje Koroške se je Bernardovo prizadevanje odbilo ob odporu bamberškega škofa. Več sreče imajo Spanheimi v predelih, kjer je razpadajoče posestno stanje salzburške in freisinške cerkve pospeševalo porast deželnoknežje moči. Na vzhodu pa je vojvoda Bernard pridobil velik del Podjune, si pri Velikovcu ustvaril oporno točko za pre¬ hod preko Drave na levi breg in se tam uspešno boril s šentpavel¬ skim samostanom. 247 Od trinajstega do petnajstega stoletja ŠTAJERSKA. Politika Spanheimov je usmerjena tudi proti vzhodu in jugovzhodu, v Dravsko in Mislinjsko dolino, ti važni zvezi med Koroško, Savinjsko dolino in spodnjim Podravjem. Od zemlje, ki je nekdaj pripadala krški Hemi in njenemu rodu, so Spanheimi pridobili posest v Dravski dolini doli do Vurmata, v Mislinjski dolini pa Slovenj Gradec z okrajem. Tega dobe nato leta 1164 An deški; zadnji moški potomec rodu Andeclisov, oglejski patriarh Bertold, je pa leta 1251 podaril andeško lastnino v slovenje¬ graškem okraju, gradu, trgu ter drugod, s sodstvom, z mitnico, s kovnico, z ministeriali in 's podložniki oglejskemu patriarhatu. Slo¬ venjegraško ozemlje je imelo stare politične zveze s Koroško; za oglejskega gospostva pa zavzema še dolgo poseben položaj med Koroško, Štajersko in Savinjsko pokrajino. Šele v 15. stoletju po¬ stane Mislinjska dolina v političnem oziru štajerska zemlja. Okoli Dravograda in Labota je od 12. stoletja najbogatejši zemljiški posestnik šentpavelski samostan. Njegova zemlja sega proti vzhodu globoko v Dravsko dolino. Ta je od Dravograda do tesni med Breznom in Ožbaltom z dediščino, ki so jo tod in v sosednji Podravski krajini prevzeli Traungavci od izumrle stranske veje Spanheimov, leta 1147 združena s Štajersko. Dediščina po Spanheimih v Podravju je bila kaj bogata. K njej spadata kot najvažnejši postojanki Maribor in Radgona. Prva kot grad, sezidan v marki (stal je na Piramidi nad današnjim mestom), druga kot majhna utrdba proti Ogrski, obe pa kot važni prehodni točki preko velike reke. Tudi vrsto manjših gospostev in številne manjše ministerialske in viteške rodbine so prevzeli Traungavci j sredi 12. stoletja kot svojo dediščino v Podravju (ministeriali in 1 vitezi se na primer imenujejo po Mariboru, Limbušu, Draneku, Ko¬ njicah, Rogatcu in Cmureku). Sklenjenost kaj obsežnega ozemlja je štajerskim Traungav- cem znatno pripomogla k izgraditvi dinastične oblasti. V novo pridobljenem Podravju je bilo tej skoraj edina večja ovira salz¬ burško imunitetno ozemlje okoli Ptuja. Začetki salzburške posesti v teh krajih segajo še v dobo po propadu kneževine kneza Koclja. Po madžarskih navalih 9. in 10. stoletja je Salzburg svojo tamošnjo posest obnavljal v mejah, ki strnjene obsegajo na desnem bregu Drave ozek pas od Zrkovec do ustja Dravinje, na levem pa Gorice od črte Vurberk — Trojica na vzhodu do ogrske meje. Glavni kraj in grad v tem okolišu je Ptuj, vendar se pa dolgo ni mogel povzpeti do veljave, ki jo je imel v 9. stoletju kot eden najpomembnejših krajev Spodnjepanonske krajine. Nevarna bli- 248 Dinastični teritoriji, dežele in deželno gospostvo žina meje in vpadi Madžarov so do 12. stoletja ovirali razvoj tega kraja in okraja. Traungavci so bili deželni gospodje štajerskega Podravja pič¬ lega pol stoletja (1147—1192). Od leta 1180 imajo dostojanstvo šta¬ jerskih vojvod. Povišanje je v zvezi s takratno državno politiko in sporom med cesarstvom in papeštvom. Ta, ki je s ponovno silo iz¬ bruhnil za vlade Staufa Friderika I. (1152 — 1190), je prav tako kot boj za investituro vplival na politične razmere takratne slovenske zemlje. Od velikih plemiških rodbin so Spanheimi in Andeški vneti pristaši cesarskih Staufov, salzburški nadškofje privrženci Tellov in papeževske stranke, Traungavci pa nihajo med Staufi, svojimi sorodniki, in papeževci. Naše dežele morajo dajati cesarju znatno pomoč za njegovo vojskovanje proti italijanskim mestom, nikakor pa niso povsem v cesarskem taboru. V Savinjski dolini so si prišli hudo navzkriž somišljeniki in nasprotniki oglejskega patriarha Ulrika, kajti ta je bil pristaš papeža Aleksandra 111. in stranke Velfov. Bertold, takrat župnik v Šmartnem pri Slovenjem Gradcu in arhidiakon v Savinjski krajini, je kot papeževec trpel posebno hudo škodo od cesarskih. Odločitev, do katere je prišlo v sporu med cesarstvom in pape¬ štvom v Italiji, je tudi naši zemlji prinesla mirnejše čase ter pripra¬ vila važne politične spremembe, zlasti na štajerskih tleh. Pri Leg- nanu je leta 1176 prizadejala lombardska mestna zveza cesarski vojski hud poraz, predvsem zato, ker cesarju Frideriku Henrik Lev, vojvoda bavarski in saški, ni nudil potrebne pomoči. Cesar je sklenil s papežem sicer mir, a se maščeval nad Henrikom. Leta 1180 mu je odvzel obe vojvodini, od katerih dobe Bavarsko WitteIsBachi, obenem pa povzdigne štajerskega Otokarja v voj¬ vodo, njegovo krajino pa v vojvodino. Le malo let je bil zadnji Traungavec vojvoda štajerski. Bil je brez naslednikov in zaradi bolezni tudi brez upanja, da bi jih dobil, zato je z dedno pogodbo na sestanku v Georgenbergu ob Aniži leta 1186 zapisal svojo vojv o dino s celokupnim deželnoknežjim imctjeitr a vsirijsk iin Babenberž anom. Štajerski miništeriali in vi¬ tezi so si pri tem izgovorili zapis in zagotovitev svojih pravic tudi od strani bodočega deželnega gospoda. Ko je prišla formalna pri¬ volitev od strani krone, je postala pravnomočna važna sprememba, ki se je tikala tudi slovenske, zemlje. To se je zgodilo leta ki 192) ko je umrl zadnji Traungavec. Pokopali so ga v Žički kartuziji, usta¬ novi njegovega očeta. Štajerska je za dobo dobrega pol stoletja dobila deželne kneze novega rodu, avstrijske Babenberžane. V tem času in v zvezi s 249 Od trinajstega do petnajstega stoletja prehodom na nove gospodarje se končno ustale deželne meje proti Ogrski. Med Dravo in Muro seje dotlej od Og rov ogrožen a meja PodravskeTčrajine za salzburškega nadškofa Konrada I. (1106 do 1147) pomaknila preko črte Ptuj—Radgona. Za Slovenske gorice je tedaj nastopila doba blagostanja, obsežne kolonizacije in varnosti pred Ogri, ki jo je.le povečala vojaško-obrambna ustanova strel¬ cev (sagittarii, schiitzen) in strelskih dvorcev, razpostavljenih ob štajersko-ogrski meji, največ med Muro in Dravo. Strelci so imeli v fevd manjše dvorce, posestva ali vasi, bili osvobojeni povsem ali delno dajatev in davščin, a so morali zato opravljati vojno in brambno dolžnost v službi svojega gospoda. Porušeni grad Ptuj je zopet pozidan. Poprej napadajoči Ogri so bili potisnjeni v defen¬ zivo, v ofenzivo pa je stopil salzburški Ptuj pod vodstvom nad¬ škofovih ministerialov; ti so stolovali na obnovljenem ptujskem gradu in se povzpeli do veljave in moči kot obmejni kastelani v boju z Ogri. Njihova poglavitna zasluga je, da se je v zadnjih letih 12. stoletja pomaknila meja med Dravo in Muro v škodo Ogrske onstran Ormoža na črto Središče—Ljutomer. S padcem in pre¬ hodom Ormoža pod Salzburg in Ptuj se je zrušilo tudi levo in desno ogrsko krilo. Na desnem bregu Drave izgube Ogri okoliš pri Borlu, na severu se pa najkasneje do srede 13. stoletja pridruži Štajerski Mursko polje. Organizacija strelcev in strelskih dvorcev se vzpo¬ redno z intenzivno kolonizacijo razširi preko novo pridobljenega ( ozemlja. Med Dravo in Rabo se ustali meja med Štajersko in Ogrsko na črti Središče—Ljutomer—Radgona—Borinje (Fehring). Mirnejši časi in s tem na obeh straneh možnosti velikopotez- nejše kolonizacije so nastopili s 13. stoletjem. V obdravskem mej¬ nem pasu Slovenskih goric, deloma še pustem in nenaseljenem, jo vodijo že imenovani gospodje, ki se imenujejo po Ptuju in ki med drugim naselijo pri Veliki Nedelji Nemški viteški red, na Murskem polju pa štajerski deželni gospodje. Na salzburškem ozemlju so imejitelji fevdov, ki jih oddaja salzburški nadškof, v prvi vrsti vplivni gospodje Ptujski in številni njim podrejeni vitezi ter plemiči nižje vrste, domačega in tujega rodu. Fevd je zlasti v vzhodnih Slovenskih goricah nagrada za vse tiste male viteze, ki v službi gospodov Ptujskih ali pa tudi neposredno salzburških nadškofov gonijo Ogre iz dežele. Fevd v rokah teh vojaških osvajalcev pomenja hkrati za salzburško cerkev varnost njene posesti na ozemlju, iztrganem vzhodnemu sosedu. » Na ogrski strani prejemajo velikanske predele zemlje iz rok Arpadovičev zanesljivi ogrski svetni in cerkveni velikaši. Od kralja Bele Ul. (1173—1196) ustanovljeni samostan cistercijanskega reda 250 SREDNJEVEŠKI NOVEC NA SLOVENSKEM 1. vrsta: pfenigi salzburških nadškofov iz kovnice v Brežah, a) nadškofa Adalberta (1183—1200), b) nadškofa Eberharda II. (1200—1246). — 2. vrsta: koroški vojvoda Bernard (1201—1256), pfenigi a) iz kovnice v Kostanjevici, b) iz kovnice v Ljubljani. — 3. vrsta: denarji, a) oglejski patriarh Rajmund (1273—1299), b) tržaški škof Arlongus (1262—1282). — 4. vrsta: a) goriški grof Albreht II. (1258—1301), iz kovnice v Lienzu, b) tirolski grof Majnhard (1254—1271), »krajcarji« iz kovnice v Meranu. — 5. vrsta: a) Pfemysl Otakar II., pfenig iz kovnice v Gradcu (1262—1276), dve podobi, b) celjski novec grofa Ulrika II. (u. 1456), c) cesar Friderik III., pfenig iz kovnice na Dunaju (u. 1458) Od trinajstega do petnajstega stoletja pri Sv. Gotliardu (Monošter) pridobi zemljišče Dobro. V prekmur¬ skem Goričkem podelju je krona ob koncu 12. in v začetku 15. sto¬ letja posest fevdalni rodbini Halioldov in grofu-Nikolaju iz Želez¬ nega. Neobljudeno zemljo Cankovo blizu Radgone prejmejo 1212 od kralja bratje Božjega groba. Templarski red pridobi posest v Gornji Lendavi, Murski Soboti in Selu. Od prve polovice 14. stoletja je težišče posesti Halioldov okoli Dolnje Lendave. Po ustalitvi štajersko-ogrske meje med Dravo in Rabo in po prehodu velikili predelov zemlje v roke svetnih in cerkvenih veli- kašev se je na tem ozemlju razvila nova in svojevrstna kolonizacija. Na plast slovanske in tudi nemške naselitve v zahodni Panoniji izza 9. stoletja — kolikor jo je po vdorih, pustošenjih in naselitvi Madžarov še ostalo — se od 12. stoletja dalje vlegajo nove koloniza¬ cijske plasti. Napolnile so zlasti ozemlje mejno-obrambnega slabo ali pa povsem neobljudenega pasu, ki ga je imela Ogrska v prvih stoletjih pod Arpadoviči — kot drugod ob svojih mejah — ureje¬ nega, utrjenega in s posebnimi stražarji zastraženega tudi v odsekih med Dravo in Rabo ter Rabo in Donavo. Ta pas je obsegal med Dravo in Rabo vzhodne Slovenske gorice, Mursko polje, vzhodni okoliš Radgone in današnje Prekmurje. Kolonisti so bili Slovani, zlasti v odseku med Dravo in Rabo, med Rabo in Donavo pa šte¬ vilni Nemci (danes Nemci na Gradiščanskem). Slovenci v Prek¬ murju izhajajo poleg šibkih starejših plasti povečini iz koloniza¬ cijskih tokov, ki so ; — kot že v 9. stoletju — prodirali, pospešeni s kolonizacijskimi akcijami države in zemljiških gospostev, od za¬ hoda, juga in jugovzhoda v vzhodne Slovenske gorice, na Mursko polje in v predele onstran Mure. Slovenci vzhodno od črte Rad¬ gona—Ptuj tvorijo s tistimi, ki jih danes imenujemo pr ekmu rske, naselitveno enoto: ta se je ustalila v 12. — 13. stoletju. Nenavadno oblikovan potek slovenske jezikovne in danes tudi jugoslovanske državne meje, ki z velikim pomolom sega na prekmurskih tleh do Porabja, se da lepo razložiti z napolnitvijo nenaseljenega ali pa slabo naseljenega nekdanjega štajersko-ogrskega medmejnega pasu s svežimi slovanskimi naseljenci v 12. in 13, stoletju; prav tako so medmejne predele severno od Rabe naselili v istem času novi do¬ toki Nemcev. Vali slovanskih doseljencev v obmejnem pasu med Rabo in Muro so okrepili tamkajšnje ostanke prejšnjega slovan¬ skega prebivalstva in povzročili, da se je edino tu onstran Mure mogel obdržati do danes slovenski živelj, prekmurski Slovenci. V štajerskem Podravju so zgodaj pridobili posest tudi alpski samostani, kar je bilo zaradi vinskega pridelka zanje velikega po¬ mena. Koroški Št. Pavel prednjači na desnem bregu Drave s po- 252 Dinastični teritoriji, dežele in deželno gospostvo sestjo, ki sega od potoka Velke do Ruš, na levem pa z vinorodno zemljo pri Mariboru, na Remšniku in v Slovenskih goricah. Ve¬ trinjski cistercijani imajo raztreseno posest okoli Maribora, ad- montski benediktinci pa okoli Jarenine in na Radiu. Vsa ta samostanska zemlja pa ni izločena iz oblasti deželnega kneza, tako kot na primer salzburška okoli Ptuja. Samostani niso v Podravju imunitetni gospodje, marveč le zemljiški posestniki, zato ne ovirajo izgraditve deželnoknežje oblasti. SAVINJSKA KRAJINA. Tu je bil razvoj deželnega gospostva, če ga primerjamo z onim v štajerskem Podravju, drugačen. Dvoje predvsem je oviralo, da ni ob Savinji nastala močna dinastična oblast. Prvič poseben razvoj krajine, ki je zgodaj izgubila lastne krajišnike in si je v političnem oziru naslonila na Kranjsko, kakor smo že slišali. Drugič pa je bilo Posavinje bolj kot marsikatera slovenska pokrajina razbito po imunitetni zemlji, ki ni bila pod¬ ložna deželnemu gospodu in je tako ovirala izgraditev njegove oblasti. Največje gospostvo te vrste je bilo Laško; segalo je od — Trbovelj do Jurkloštra ter od Sevnice, Radeč in Kuma skoraj do Celja in Žalca. Do leta 1147) so bili njegovi gospodarji Spanheimi; pridobili so si ga iz posestnega kompleksa krške Heme in njenega rodu po zmagi papeške stranke v Vzhodnih Alpah v času investi- turnega boja; nato Traungavci in od 1192 do 1246 Babenberžani, torej deželni gospodje štajerski. Vendar k Štajerski Laško z oko¬ lišem v tej dobi še ni spadalo. Bilo je enklava zase z upravnim in gospodarskim središčem v Laškem. V severnem in vzhodnem delu Savinjske krajine sta bila naj¬ večja posestnika imunitetne zemlje dva cerkvena gospoda, salz¬ burški nadškof in krški škof. Posestva krške škofije izvirajo iz cesarskih darov Otona II. _(9S0) in Konrada II. (1016, 1025) savinj¬ skim krajišnikom; nasledila jih je krška Hema in jih podelila cerkvi na koroški Krki. V lastni upravi krške cerkve je bilo ozemlje med zgornjo Pako in zgornjo Dravinjo s središčem v Vitanju, dalje pokrajina od zgornje Voglajne do Pilštan ja in Podčetrtka ter kot ob Sotli pri Bizeljskem. K temu pridejo še obsežna ozemlja, ki jih je krška škofijska cerkev dajala v fevd (Planina, Kozje, Podsreda, Kunšperk, Rogatec, Lemberg pri Poljčanah). V Kozjem. Pilštanju, ; Podsredi, Planini in še drugod domujejo krški ministeriali in vitezi. Salzburška posest v Savinjski krajini izvira tudi iz imetja gro¬ fice Heme in njenih starobavarskih prednikov. Slediti jo moremo do zadnjih let 9. stoletja. V Posavju obsega ozemlje na levi strani Save od Sevnice navzdol. Kakor na severu ob Dravi je bila tudi 253 Od trinajstega do petnajstega stoletja salzburška zemlja med Savo in Sotlo vse do prve polovice 12. stol. torišče za vpade sosedov od vzhoda. Politična meja med »nemško državo« in Hrvaisko pa skraja ni potekala ob spodnji Sotli in na Gorjancih, marveč na Krškem polju in ob spodnji dolenjski Krki. Od prve polovice 12. stoletja dalje pa se umirijo razmere med obema državama v tem delu Posavja, politična meja se ustali in pomakne na spodnjo Sotlo in na Gorjance, hkrati pa stanov kolo¬ nizacijski val razprostre na ozemlju vse do novih hrvatskih meja. Salzburg razširi svoje ozemlje do spodnje Sotle, starejši redkejši naselitveni plasti v kotu med Sotlo in Savo se priključi mlajše naseljevanje, ki poteka v etapah in deloma tudi po načrtu. Svojo upravno, gospodarsko in vojaško postojanko ter meščansko nasel¬ bino, vzraslo sicer iz vaške osnove, dobi okoliš ob končani vojaški in kolonizacijsko-gospodarski osvojitvi tega ozemlja v Brežicah. Brežice s svojo kovnico in brežiška vrata postanejo važna točka trgovskega in siceršnjega prometa v smeri proti Hrvatski. Veliko število fevdov v rokah vitezov vzdolž državne meje ob Sotli in okoli Brežic je posledica tega sicer kasnega vojaškega, koloniza¬ cijskega in gospodarskega osvajan ja, ki pa po drugi strani pomeni močno obrambo v tem odseku državno-obmejnega ozemlja. V zgornji Savinjski dolini si delita večino zemlje leta 1140 usta¬ novljeni benediktinski samostan v Gornjem gradu in oglejski pa¬ triarhat. V srednjem delu Savinjske doline in v Šaleški dolini pa postajata od 13. stoletja dalje vedno bolj vplivni dve rodbini: ko¬ roški Vovbrški (bleunbu rgj, ki so, kot se zdi, nasledili tamkaj nek danj e sav injske kraji šni k e, in svobodni gospodje Žovneški (San- negg), kasnejši celjski grofje, od 1322 dediči Vovbrških. Celje kot dediščino savinjskih krajišnikov, Mozirje kot oglejski fevd in Šo¬ štanj imajo v posesti Vovbrški. Svobodni gospodje (liberi) so bili tudi oni iz Vojnika, a so leta 1241 izumrli, nato je njihova posest prešla na Babenberžane. KRANJSKA. Ozemlje Kranjske kaže kaj pisano zemljiško po¬ sestno in teritorialno podobo, ki ni bila zmožna pospeševati zgod¬ njega nastanka deželnega gospostva v rokah ene rodbine. Oglejski patriarh je sicer od leta 1077 prvič, od leta 1093 pa drugič krajišnik na Kranjskem, ali o dejanskem izvajanju njegove svetne oblasti na kranjskih tleh vemo kaj malo.jtNamesto patriarhov pridejo do prve veljave v deželi njihovi namestniki, grofje Andeški; ti imajo kot oglejski fevd deželno upraviteljstvo na Kranjskem obenem s sedežem kranjskega krajišnika, Kranjem./Zemljiška po¬ sest oglejske cerkve je bila premalo obsežna, da bi bila pomagala 254 Dinastični teritoriji, dežele in deželno gospostvo k izgraditvi močne svetne oblasti patriarhov. Vrh tega ima glavna oglejska zemlja na Kranjskem zelo obroben položaj — središči sta Lož in Cerknica — ter boljše zveze z oglejsko posestjo na Krasu in v Furlaniji kot kranjskim zaledjem. Pa tudi tukaj niso Oglejski za stalno edini in neomejeni gospodarji. V gorenji Kranjski je dvoje obsežnih ozemelj v posesti cer¬ kvene roke, freisinškega in briksenškega škofa. Temelj freisinški posesti na Gorenjskem so položile velike darovnice iz let 973, 989 in 1002. Selška dolina, skoraj cela Poljanska dolina ter Sorško polje z Loko tvorijo zaokroženo ozemlje, čigar upravno središče je na gradu v Loki. Na Dolen jskem ima Freising posest okoli Bele cerkve, Škocjana in Klevevža, vendar se ta še od daleč ni obdržala v tisti strnjenosti kot gorenjska, marveč se razkraja vedno bolj in bolj. Tudi briksenško posest so utemeljile velike kronske darovnice iz 11. stoletja. Briksen ima v glavnem gorenjski kot od sotočja obeh Sav navzgor, del Bohinja in pas ob Karavankah od Hrušice do Tržiča. Središče obsežnega ozemlja je na Blejskem gradu. Od drugih velikih zemljiških posestnikov v cerkveni roki je imela salzburška nadškofijska cerkev od 11. stoletja dalje posest v okolišu od Grosuplja do Dobrepolja, krška škofijska cerkev pa od zemlje Ileminega rodu posest okoli Mokronoga in Vač. Od re¬ dovnih ustanov pa je največ posesti na Dolenjskem pa tudi v okolici Ljubljane in na Gorenjskem imel stiški samostan. J[ Od svetnih gospodov so pridobili v dobi nastajanja dinastičnih teritorijev na Kranjskem največ zemlje Andeški, Bogenski in Span- heimi. Grofje iz bavarskega Andechsa in prav tako bavarski grofje Bogenski so priženili večino svoje kranjske zemlje iz dediščine kranjskega in istrskega krajišnika Popona iz rodu Orlamiinde; ta je umrl prejkone leta 1101 brez moških potomcev, zapustivši le dve hčeri. Od teh je prva vzela za moža enega iz rodu Andeških, druga enega iz rodu Bogenskih. Bogenska posest je raztresena po vsej deželi (na Gorenjskem blizu Preddvora, na Dolenjskem ob Krki, Krško ob Savi). Prav ta razcepljenost in drobitev posestnega stanja v zvezi z gospodarsko krizo Bogenskih je v drugi polovici 12. sto¬ letja povzročila razsulo njihovega zemljiškega imetja na slovenskih tleh. Leta 1242 je rod Bogenskih brez mošk ega potomstva izumrl. Drugačen je bil razvoj rodu^Andeških.\Vrsta srečnih okoliščin je v zvezi s smotrno rodbinsko in državno politiko pripomogla tej častihlepni rodbini do zelo naglega porasta, ki bi jo bil mogel pri¬ vesti do trajne dinastične oblasti v deželi, da ni pomanjkanje moških potomcev tega preprečilo. Posestno podlago za moč Ande¬ ških na Kranjskem in v Istri je položil grof Bertold II. z dediščino 255 Od trinajstega do petnajstega stoletja svoje žene Sofije iz rodu izumrlih kranjsko-istrskih krajišnikov. Sin in vnuk, oba z imenom Bertold, sta pripeljala rod na vrhunec moči. Poleg kranjskih posestev in deželnega upraviteljstva, ki ga imata v imenu oglejskega patriarha, pridobita še krajižko oblast v Istri ter številne fevde tod in na Kranjskem. Grof Bertold IV. (umrl leta 1204) je imel pred očmi zavojevan je prednikov pred sto leti v hrvatskem Primorju in se ponosno imenoval »vojvoda Dalmacije, Hrvatske in Meranije«. S spretno rodbinsko politiko je znal Bertold ustvariti svojemu rodu z možitvami in ženitvami zveze na evrop¬ skih dvorih od Francije do Balkana. Bertoldov sin enakega imena je postal nadškof v ogrski Kalocsi, ban hrvatski in je od leta 1218 oglejski patriarh. Po imenu neznana hči bi po dogovorih, ki so leta 1189 potekali v Nišu z raškim velikim županom Nemanjo in njegovim bratom, morala vzeti na istrskih tleh za moža Toljena, sina liumskega kneza Miroslava. Iz andeško-nemanjiške zveze ni bilo nič. Hči Agneza je od 1196 do 1200 žena francoskega kralja Filipa II. Avgusta. Gertruda je vzela za moža Andreja, od leta 1204 kralja Ogrske in Hrvatske. Hedviga je postala žena šlezijsko-polj- škega vojvode Henrika. Najstarejši sin Oton je sledil očetu na dednih posestvih na Bavarskem in prevzel tudi naslov vojvode me- ranskega. Drugorojenec Henrik je pa dobil po očetovi/smrti Istrsko krajino,} oglejsko deželno upraviteljstvo na Kranjskem in andeška posestva tod ter na Štajerskem} Največje strnjeno ozemlje andeške zemlje na Kranjskem se je raztezalo od gorskih prehodov pri Motniku in Trojanah na vzhodu, pa približno do Kokre, Kranja in Smlednika na zahodu. Središče je v Kamniku: po njem se Andeški včasih imenujejo »grofje kam¬ niški«. Poleg gornjega gradu so imeli v Kamniku tudi spodnji grad s kapelo v dvoje nadstropij. Njena vrata v romanskem slogu so iz prve polovice 13. stoletja, ko je bil Kamnik pod Andechsi eden naj¬ pomembnejših krajev na Kranjskem. V Kamnik je vodila pot iz Savinjske preko Tuhinjske doline. Andeška ustanova je hospital sv. Antona na Kozjem hrbtu, služil je prometu ob potu iz Savinjske doline na Gorenjsko. Na gorenjskem ozemlju Andeškili živi cela vrsta njihovih mi- nisterialskih in viteških rodbin. Mnoge so se priselile na Kranjsko z Bavarskega, n. pr. Gali: ti so se povzpeli do take veljave, da zastopa eden od njih, Konrad Gal. leta 1237 na Dunaju pred cesarjem Fri¬ derikom II. kranjske ministeriale. Drugi andeški ministeriali in vitezi se imenujejo po Gutenbergu pri Tržiču, po Limberku (Lilien- berg) in Vranji peči (Rabensberg) pri Kamniku, po Mengšu, Brniku, Cerkljah, Bregu in drugih krajih. Do posebne veljave so se po- 256 “Ti; (C mfffBRSFatrtiMiliiTO ipioon-Ro mu« jcgtnMaaSfioc I:IU ftttbkn« Irtu rjuu> flr , urrfoaaaf %*KWt5r4 fn-iin« l&linurfi hm M» tmi« oionmi rpob matutaan- mi tanaii liuimo utepam fathtfiSma ga ro 'ntoHTtfiniia-rafcr&itfcr-n-i psic« luu'" amtana Ir q topol i Urnami Gptil juh fui r C f trni tirar ltjtt*apuiri|liwni i' !ra» B?*’i v rflht tehtaj a« Mr giimt-tlir uo ®Ci d> "fefte $ ai iitSflai!. affottr-iiminp »ila« Sila Strop« flittmM črtanim fuptoste i erama mtttmmtut m teta imcnni ft *>H fniulHpun tempi Utniotniumic i grm- ■ unSti fifcateimt Mi Srftrpn te"aptf ril 'pfailar-r fiamltsa Mtunfr Tiar nag! onte mmtuf aiuTa« puo* ttfmfcM e Ut murna ^Uicr m nih tnarptB mmtvcaicr i trn te {attrtBtm-m&i uoloi nuni cvnttaf 'mat otaoi-mi^ ianntftfh#l»Rnj« trftp OH« tfVsjn itetoirt 3 coKairris nianrnr n fjrrlcihlr fiigicnmo; tein »“to« uiro h' a i rol- i ur:: i p*t Snnfiilintmai-rnei Pi tematoji rp n; teina peptemrief tSr.ftemfmlodl-i tofita spite’ m^ftdfe 3>«t9 &«?* s!tco% verep _ t»*fcucu%» fcuicbftt fcmm imar^ik &trxp jefeftr tiren? ttiia&anmfi fonsftlU} ima*rntt v »ralom* tpteJipute i rirpiloffl peprr aiaiieieM irmnrtnuiipu&mlr mana n iKtunrAui tn j tpVftiilb lotit nune kmetgg-pmf sela* iiu ucmotea— aiitortuTrtSif« isram«mK,io tf narti ijrfbl .Jftj** |i-nr9« MM d ttmta.trlaija-' j [;; k einrti»iipia-1r*r*nr.t prnanf ftr«ib«liimi lit' ftcnm tepta opti oč riniti, ur ton« o' itfr ; ' *' roar [W»ir osatuee R» Oac fiiafirinpta;; Mrmtmt-rutfJb^auKlmAtni P v Mptetu p*ra*Ct!igu« ftpanltipl^lr ftuouam t$nt»'f\mt twm' j mUo rrao (titaptauftin tel tutrnunipoltei tttttur iar»natr. prftm ta j fino igra*M> MmtnCpflMOfiigiemr ut ma pilami obmmrmmr Jfcr ti trna par ' tpimumii ptacir fpaCia pnunipa mtnrr un »stttntrirtpmrrjanftsircnifiiiaeiftt m %g ROKOPIS, NAPISAN V BISTRI LETA 1347 (AUGUSTINUS, DE CIVITATE DEI) (rokopis 2, list 3, v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani) 1? Od trinajstega do petnajstega stoletja vzdignili vitezi, ki se imenujejo včasih po Velesovem, včasih po Kamniku, izhajajo pa, kakor se zdi, od viteza Majnharda iz Kokre, omenjenega prvič okoli leta 1150. Rod je imel bogato posest na ravnini med Kranjem in Kamnikom. Ženski samostan v Velesovem je njegova pobožna ustanova (iz leta 1258). - >= ' Tretji rod, ki si je pridobil na Kranjskem največ zemlje, so Spanheimi.^Srečali smo jih že na Koroškem in v Podravski krajini. Vsaj do dela svoje obsežne posesti na Kranjskem pa so, tako kaže, prišli po zmagi, ki jo je v Vzhodnih Alpah za investiturnega boja leta 1106 dosegla papeška stranka, katere pristaši so bili Spanheimi, to pa na račun posesti, ki jo je imel ondod cesarsko usmerjeni rod koroške Heme. S svojo v osrednjem delu Kranjske ležečo zemljo in fevdi imajo Spanheimi že po prirodi močno postojanko v deželi. Tjublj ana s široko okolico in obrobje Ljubljanskega barja je v njihovih rokah. Z novo kolonizacijo skušajo vse to trdneje priklju¬ čiti svoji oblasti. V zvezi z ustalitvijo in utrditvijo spanheimske oblasti na Kranjskem v prvi polovici 12. stoletja se prvič omenja Ljubljana v zgodovini. V zvezi s tem je velik kolonizatorični razmah v ljubljanskem Posavju, ki naj da spanheimski oblasti v središču Kranjske potrebno in zvečano gospodarsko podlago. Staviti ga je v 12. in v prvo polovico ter sredino 13. stoletja. Spanheimski ministe- riali se imenujejo po Falkenbergu pri Turjaku, Igu, Ljubljani, Hrušici, Osterbergu, Polhovem gradcu, Goričanah, Sori in Jeter- benku (Hertenberg). V gradu nad Ljubljano je upravno središče najobširnejšega kompleksa Spanheimov na Kranjskem. S Koro¬ škega se doseljujejo ministeriali Spanheimov v Ljubljano in njeno okolico. — Drugo po obsegu je spanheimsko ozemlje ob spodnji Krki, s središčem v Kostanjevici./Tu je urejena spanheimska kov¬ nica novcev, nedvomno s posebnim ozirom na trgovske zveze z vzhodom, saj se je dober novec kostanjeviškega kova razširil v prvi polovici 13. stoletja globoko na Ogrsko. Kostanjevica naj bi tudi bila protiutež bližnjemu freisinško-babenberškemu trgu na Otoku (Gutenworth), ki je tudi imel svojo kovnico novcev. Spanheimska pobožna ustanova tega okoliša je cistercijanski samostan pri Ko¬ stanjevici (ustanovljen leta 1234)jlz okolice Kostanjevice je izšla vTlrugi polovici 12. stoletja pod vodstvom Spanheimov politična in kolonizatorična osvojitev ozemlja onstran spodnje Krke in še preko Gorjancev. Uspeh je premaknitev kranjskih meja na škodo Hrvat- ske od spodnje Krke v Žumberak, na črto Oštrc—Bregana. Tesno s slovensko zemljo je povezana preteklost gospodov Višnjegorskih. Gospodje, ki se imenujejo po Višnji gori, so iz rodu koroške Heme. Velikanske površine zemlje iz njene dediščine so 258 Dinastični teritoriji, dežele in deželno gospostvo prešle na naslednike Višnjegorske. Kljub krizi tega rodu, ko ga je zmaga papeške stranke v boju za investituro oropala obsežne zem¬ ljiške posesti, v glavnem na račun Soanlieimov. ie Heminemu rodu skem, Zgornjem ŠtajersI anjskem. Prvotno imajo Višnjegorski svoj sedež na gradu Pux v zgornji dolini Mure. V prvi polovici 12. stoletja pa se je ena veja naselila na svoja kranjska posestva in se začela imenovati po Višnji gori, gradu, čigar razvaline so še vidne nad današnjim mestom. Na Do¬ lenjskem sega raztresena posest Višnjegorskili od zgornje Krke, Višnje gore in Litije do jugozahodnega in južnega podnožja Gor¬ jancev. Cistercijanski samostan v Stični je pobožna ustanova rodu Višnjegorskili (ustanovljen leta 1136). Višnjegorski ministeriali in vitezi se imenujejo med drugim po Mehovem, Kronovem, Čre- težu (Reutenberg), Mirni (Neudeck), Slepčjeku (Blindenbach), Ilmeljniku (Hopfenbach), Prežeku (Preiseck), Mokrem polju (Nas- senfeld) in Lihtenbergu pri Litiji. V sorodu z Višnjegorskimi, po izvoru pa iz rodu Ortenburžanov, so gospodje, ki se imenujejo po Šumberku (Schonberg) na Dolenjskem, in imajo posest tu ter na Gorenjskem./ — Višnjegorskim gre glavna zasluga, da so razširili meje Kranjske preko Gorjancev v današnjo Belo krajino, ki je do srede 12. stoletja politično spadala pod hrvatsko državo. Iz vrste višnjegorskili osva¬ jalcev Bele krajine se je Albert v zadnjih desetletjih 12. stoletja upal celo preko Kolpe daleč v hrvatsko zemljo, vendar so ga odbili, tako da je okoli leta 1200 Kolpa od kočevskih gozdov pa do pod¬ nožja Gorjancev postala mejna reka med Hrvatsko in Kranjsko. Politični osvojitvi sledi v prvi polovici 13. stoletja še cerkvena pri¬ ključitev pokrajine, ki je bila dotlej pod zagrebško škofijo. Oglejski patriarh Bertold je leta 1228 osebno prišel v Belo krajino in uredil v deželici oglejsko cerkveno organizacijo: pod farno cerkev sve¬ tega Petra v Črnomlju spadajo štiri podružnice (prejkone Metlika, Podzemelj, Semič in Vinica); Sofija, hči belokranjskega osvojevalca Alberta, jih je bogato obdarovala. Pri takratnih razdrapanih poli¬ tičnih razmerah na Hrvatskem in Ogrskem ni bilo patriarhu Ber¬ toldu pretežko doseči in za svojo cerkev ohraniti uspehe ob mejah in onstran meja svoje dieceze. Med staro kranjsko plemstvo je šteti tudi Turjaške (Auer¬ sperg); ti se v listinah prvič omenjajo sredi 11. stoletja. Od Grosu¬ peljske kotline pa do Velikih Lašč in Ribnice sega glavnina njihove zemlje. Toda že sredi 13. stoletja izumrje stari rod. Tisti, ki se po- — Višnjegorskim ostalo Avstrij- 17 * .. 259 Od trinajstega do petnajstega stoletja zneje imenujejo Turjaški, izhajajo iz rodu nesvobodnih ministe- rialov nekdanjih svobodnih gospodov. Pregled zemljiškoposestnega stanja na kranjskih tleh nam kaže, kako razbita je bila v tem pogledu ta zemlja in kako malo primerna za izgraditev močnega dinastičnega gospostva. Oglejski patriarh, po privilegijih svetni gospodar dežele, ob številnih svetnih in cerkvenih velikaših deloma ni mogel priti do veljave, deloma pa se tudi za svojo svetno oblast v deželi ni dovolj trudil, ampak jo je prepuščal svojim namestnikom, deželnim upraviteljem. Šele pa¬ triarh Volfger (od leta 1204) je začel živahnejšo kranjsko politiko. Resno se je zavzel za obnovo svojega svetnega gospostva na kranj¬ skih tleh, pri tem pa trčil na Andeškega; ta je bil v deželi le njegov namestnik, a je mislil, da je že pravi gospod. Spor med njim in patriarhom uvaja poglavje o borbi za Kranjsko v 13. stoletju. ISTRA. Politična zgodovina Istre v visokem srednjem veku je v marsičem ozko povezana s Kranjsko. Obe deželi prideta obenem pod svetno oblast oglejskega patriarha (1077), v obeli imajo prvo besedo in najobsežnejšo posest člani istih rodbin. Oglejski patriarhi Istre, navzlic podelitvi iz leta 1077, niso obdržali v svoji svetni upravi. Kot krajišniki se vrste člani nemških rodbin Eppenstein in Orlamiinde, nato Spanlieimi (1106—1173) in naposled Andeški (1173 do 1208). Zadnji dve rodbini celo že dedujeta krajiško oblast. Ven¬ dar se močna dinastična oblast v Istri ni razvila. Poseben položaj mest in obsežna zemljiška posest v tujih rokah sta temu naspro¬ tovala. Mesta se v 12. stoletju čimdalje bolj izmikajo oblasti krajišnika in gredo svojo pot v avtonomnem razvoju, ki sledi v primerni ča¬ sovni razdalji razvoju italskih mestnih komun. Mesta postajajo od 12. stoletja dalje središča politično-ekonomskih ureditev na novih podlagah; iz malih, cerlcveno-fevdalnih naselij agrarnega podeželja, ki jim pripada, rastejo v komune, ki so središča določenega, njim podrejenega podeželja s kmeti, ki so z mestom in z meščani v fev¬ dalnem in kolonatskem odnosu. Na čelu mest so konzuli, kasneje beneški potestati. Uprava z velikim in malim svetom je točno ure¬ jena po zapisanem pravu in izdelanih uredbah. Obenem se, zlasti od 12. stoletja naprej, močnemu gospodar¬ skemu vplivu pridruži še močan politični vpliv. Benetk. Te širijo svoj vpliv in se kaj malo ozirajo na oglejskega patriarha, čeprav je, kot rečeno, od 1077 svetni gospod Istre. Mesta sklepajo z Benetkami samostojne pogodbe. Prisega zvestobe, letne dajatve v novcu in pridelkih ter vojna služba v omejenem okolišu je poglavitna poli- 260 Dinastični teritoriji, dežele in deželno gospostvo tična vsebina teh, preko zakonite svetne oblasti v deželi sklenjenih dogovorov. Gospodarske ugodnosti in pogodbene točke so določene posebej. Koper, Pulj, Poreč in Rovinj sklenejo že v 12. stoletju take pogodbe z Benetkami, leta 1202 se pridružita še Trst in Milje. Drugo, kar je mimo mest v 12. stoletju oviralo dvig dinastične oblasti v deželi Istri, je velikanska zemljiška posest, ki ne pripada rodbinam vladajočih krajišnikov. Najveljavnejši in največji zem¬ ljiški posestniki so v Istri oglejski patriarhi in goriški grofje. Oglej ima že od starih časov v Istri bogato posest. V začetku 12. stoletja jo je še povečal na severu z zemljo med Dragonjo in Mirno, ki je bila poprej last grofov iz rodu Orlamiinde, ter velikimi ozemlji v zahodnem delu polotoka. Goriški grofi imajo največ zemlje — lastne in fevdne — v središču dežele s Pazinom kot glavnim krajem. Mnogo so je pridobili tudi od Ortenburžanov, ti pa so jo bili pode¬ dovali od rodu Orlamiinde. j POSOČJE IN KRAS: Slovenska zemlja ob Soči, okoli Vipave in na Krasu zavzema dolgo časa politično slabo opredeljen položaj in kaže zelo razbito zemljiško-posestno podobo; to je eden izmed vzro¬ kov, da v teh predelih dolgo ni nastala močnejša dinastična oblast. Glavna zemljiška posestnika sta, podobno kot v Istri, tudi v tem delu naše zemlje oglejski patriarh in goriški grof. Oglejski patriarh ima že zgodaj posest v Posočju in na Krasu. Ob Soči je njegovo najobsežnejše ozemlje Tolminsko; obsega dolino Soče od Bovca skoraj do Ročinja ter povirje Bače in Idrijce. Na gradu v Tolminu je središče upravne edinice, ki se javlja pod imenom tolminska ga- staldija. Beneška Slovenija je prvotno skoraj vsa oglejska. Močna, toda nikakor ne tako sklenjena kot ob zgornji Soči je bila oglejska posest v Goriških Brdih, Vipavski dolini in na Krasu. V zahodnem delu Krasa pripada oglejskemu patriarhatu pas od spodnje Vipave do tržaških meja. Tu so si svoje gospostvo izgradili najmogočnejši oglejskih vazalov na Krasu, gospodje iz Devina, ki so po rodu iz Furlanije. Na notranjskem Krasu je pridobila oglejska cerkev svojo posest deloma kot dar krone, deloma jo je podedovala. Seno¬ žeče in Prem sta prav tako kot Devin od starine gospostvi oglej¬ skega patriarhata. Med podedovano oglejsko posest spadata Vipava in Postoina. oboje stara andeška zemlja, ki jo je zadnji moški potomec tega rodu, oglejski patriarh Bertold leta 1251 zapisal svoji cerkvi. Največji svetni zemljiški posestniki na Krasu in v slovenskem Posočju pa postajajo zgornjekoroški grofje, ki se od prve polovice 12. stoletja imenujejo po Gorici. Njihovo je v glavnem: Posočje od 261 Od trinajstega do petnajstega stoletja Ročinja do ustja Vipave, nekaj posesti okoli Bovca in Kobarida, večji del Goriškili Brd, Banjška in Trnovska planota, večji del spodnje in srednje Vipavske doline ter širok pas kraške zemlje, ki se vleče od Komna, Riliemberka in Štanjela notri v Brkine, Čičarijo in do izvirov notranjske Reke. Nekaj pa je bilo goriške zemlje tudi na Notranjskem, pod Nanosom okoli Razdrtega in okoli Planine. Povsod na tem ozemlju, od Goriških Brd pa preko Posočja, Vipavske doline in globoko notri na Kras imajo Goriški svoje številne mini- steriale in viteze. Najpomembnejši med njimi so gospodje, ki se imenujejo po vipavskem gradu Rihemberku in so po izvoru, kot kaže, iz Tirolskega. Gorica z gradom je središče goriške posesti v Posočju, na Krasu in v Furlaniji. Posest zemlje je dala temu ob Sočo priseljenemu nemškemu rodu trdno materialno osnovo, da si je na nji gradil svojo dinastično oblast. Vendar je bil razvoj v tej smeri na Gori¬ škem mnogo bolj počasen kot na primer na Koroškem ali Štajer¬ skem. Moč oglejskega patriarha, ne le svetnega, marveč tudi cerkve¬ nega gospodarja v Posočju in v Furlaniji, je bila do srede 15. stol. še tako močna, da ni trpela poleg sebe še enega deželnega gospoda. Posebno velja to za dobo patriarhov Volfgerja (1204—1218) in Bertolda (1218—1251). Goriški grof je bil tudi kot odvetnik in veliki vazal oglejski ozko navezan na patriarhat, čeprav je bil v srcu navadno bolj nasprotnik kot prijatelj in bolj tekmec kot zagovor¬ nik oglejskih koristi. V drugi polovici 13. stoletja pa se je razmerje goriških grofov do patriarhov zelo spremenilo, tem v škodo, onim v korist. Vrsta okoliščin je takrat močno okrepila moč grofov iz Gorice in položila temelje njihovega deželnega gospostva ob Soči in na Krasu: gospodarski in politični propad patriarhata pod sla¬ botnimi patriarhi romanskega rodu, rastoči razkroj oglejskega posestnega stanja v Istri in na Kranjskem, stalno večji politični in gospodarski vpliv Benetk v Furlaniji in Istri na škodo Ogleja ter porast dinastične oblasti v sosednjih pokrajinah. Z ženitvijo, s tem običajnim sredstvom dinastične politike, so goriški grofje razširili oblast tudi daleč izven naših dežel. Grof Majnhard IV. je kot mo|f hčerke zadnjega tirolskega grofa (umrl 1253) pridobil njegove fevde v zgornjem Poadižju. Majnhardova sinova, Majnhard in Albreht, sta pridobila še ostalo posest zadnjega tirolskega grofa in leta 1271 razdelila goriško-tirolsko zemljo. Kar jo je bilo zahodno od spodnjega Pustertala, je pripadlo kot grofija in gospostvo Tirolsko Majnhardu, kar vzhodno pa Albrehtu. Albreht je torej dobil goriško posest na Koroškem, v Furlaniji, ob Soči, na Krasu, na Kranjskem, v Slovenski marki in v Istri ter 262 mm me. ma* atu tlUMitea umite m&mčftmiiZa t tepita# fotumog farnu ftmulpe H tid thiu uh cot^ututne eT) SOLKAN o ° o /O GORICA LOCNIK O ŠEMPETER 'nfa F F ar v O SLIVNICA |_.G ORNJI GRAD- ®«rz__ STARA LOKA ^ MEKINJE ("KAMNIK VELIKA NEDELJA NOVA OCERKEV BRASLOVČE O ŽALEC 'Dravinja A STUDENICE \ \ - x x~ ŠENTVID^ —o- s _rv\ _j LJUBLJANA^ r>^ K OGLEJ (AOUILEIA)* i ~^ O KOMEN O SMARJE- laniSCe \ \ \ '__ ŠKOCJAN , ■ * 291 Od trinajstega do petnajstega stoletja v Slovenski krajini pa jima podeliti staro oglejsko deželno upra- viteljstvo. Oglejski patriarh in njegove pravice do Kranjske so potisnjene povsem oh stran. Vendar so ostali na Kranjskem in v Slovenski krajini zakupniki še nadalje goriško-tirolski grofje, ki jim je pripadel dejansko večji del pravic, Habsburžanom pa, če¬ prav so bili pravi deželni knezi, le manjše. Naslednjega leta je kralj Rudolf podelitev iz leta 1282 spremenil in določil, naj ima od obeh sinov le Albreht oblast in pravice v omenjenih deželah. Le ako bi Albrehtova veja izumrla, naj ji slede potomci sina Rudolfa. Tako se je rod Habsburg ustalil na slovenskih tleh. V nasled¬ njih stoletjih si njegova politika prizadeva za čim večjo poglobitev in razširitev oblasti in vpliva na slovenskem ozemlju ter temu so¬ sednjih pokrajinah. HABSBURSKO-GORISKO RAVNOTEŽJE 1282-1335. Z vidika politič¬ nega zedinjevanja slovenskih pokrajin pomenja rešitev vzhodno¬ alpskih vprašanj v letih 1279 in 1282 nasproti Premyslovi dobi korak nazaj. Medtem ko so bile pod Premyslovcem že skoraj po¬ litično zedinjene, je po Diirnkrutu nastal politični dualizem in ravnotežje dveh mogočnih rodov: Goriško-Tirolski in Habsburžani si do leta 1335 dele odločilno besedo v Vzhodnih Alpah in na Krasu. Habsburžan, tujec, ima sprva težave v naših deželah. Albreht, prvi avstrijsko-štajerski vojvoda iz novega rodu, je skušal s strogim absolutizmom zopet urediti razmere v deželi, kjer sta pravni red in finance za dobe medvladja silno trpela. Za prvega finančnega uradnika na Štajerskem je postavil opata Henrika iz Admonta. Albrehtova politika je pa naletela na silen odpor pri štajerskem plemstvu, ki je najbolj zamerilo opatovo strogo fi¬ nančno poslovanje, vojvodu pa nepotrditev njihovih starih sta¬ novskih in deželnih privilegijev. Domača nasprotstva so znali izrabiti zunanji sovražniki, saj so se kaj kmalu pojavili s svojimi zahtevami. Med prvimi je bil češki kralj Vaclav II., ki ni mogel pozabiti, da je njegov oče nekoč gospodoval na Avstrijskem, Šta¬ jerskem, Koroškem in Kranjskem. Kot del očetove dediščine je zahteval predvsem »svojo deželo« Koroško-Kranjsko. Češka na¬ sprotovanja so v skupnih koristih zbližala Habsburžane in Goriško- Tirolske; grof Majnhard, ki je že od leta 1279 upravljal Koroško le kot državni namestnik, je leta 1286 sprejel deželo kot državni fevd. Dne 1. septembra tega leta je bil goriško-tirolski grof po starodav¬ nem običaju na Gosposvetskem polju svečano umeščen in ustoličen kot vojvoda koroški. Obred ob tej priliki popisuje štajerski kronist Otokar. 292 Borba za prevlado nad slovensko zemljo v 15. in 14. stoletju Dokler je živel stari kralj Rudolf, se ni protihabsburško na- sprotstvo preveč vidno pokazalo. Po Rudolfovi smrti (1291) pa se od vseh strani zgrnejo nasprotniki Habsburžanov, posebej še abso¬ lutističnega režima Albrehtovega in njegovega zaveznika goriško- tirolskega Majnharda. Krogu štajerskega in avstrijskega plemstva ter češkega kralja so se pridružili številni svetni in cerkveni velikaši. Oglejski patriarh Raj¬ mund ni mogel prebo¬ leti, kako je bil ope¬ harjen za posest svoje cerkve in svetno oblast na Kranjskem, zato je zahteval vrnitev Ljub¬ ljane z vsemi gradovi, ministeriali in pritikli¬ nami. Salzburški nad¬ škof se je čutil zelo ogroženega po strogem izvajanju Albrehtove deželnoknežje oblasti na Štajerskem, zato je bil že nekaj let v boju z vojvodom. Vojvoda Spodnje Bavarske spada med vnete pomagače salzburškega nadškofa. Grof Ulrik Vovbrški, eden najmogočnejših fevdalcev tistih časov v naših krajih, priglaša po svoji ženi zahteve do nekdanje babenberške dediščine. Od ino¬ zemskega plemstva se znajde v protihabsburškcm krogu grof Ivan iz ogrskega Giissinga. Na strani habsburško-majnhardske zveze pa vidimo Majnliardovega brata, goriškega Albrehta, v zavezništvu s krškim knezom Ivanom Frankopanom. Habsburžanu Albrehtu in goriško-tirolskemu Majnhardu se je posrečilo v kratkem razbiti zvezo, ki je segala od Ogrske-Hrvatske do Tirola in od Češke do Jadrana. S potrdilom deželnih privilegijev in odpustom opata Henrika je Habsburžan navezal nase najpoprej štajerske plemiče. Nemške kraljevske krone, po kateri je hlepel, CELJSKI GROF FRIDERIK II. NA TURNIRJU (podoba v kroniki o koncilu v Konstanzu Ulrika iz Richen« thala, rokopis A 17 , 21 , list 51 ', v Univerzitetni biblioteki v Pragi) 293 Od trinajstega do petnajstega stoletja sicer ni pridobil, zato pa je v uvidevnosti položaja takoj priznal novega kralja Adolfa Nasavskega in ta mu je nato podelil njegove dežele v ponoven fevd. Končno so se z Albrehtom pogodili še oglej¬ ski patriarh, salzburški nadškof in spodnjebavarski vojvoda, z njimi tudi njihovi manjši pomagači. Od koroškili plemičev se je končno vdal Albrehtu na milost in nemilost tudi najsrditejši njegov in goriško-tirolskega Majnharda nasprotnik — grof Ulrik Vovbrški. Habsburška oblast v novopridobljenih deželah je tako prebro¬ dila težko krizo. Habsburžan in Goriško-Tirolski sta leta 1292 zma¬ gala. Njun uspeh pomenja silno utrditev deželnoknežje oblasti na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem, obenem pa za te dežele tudi dolgo dobo miru in politične nerazgibanosti. Za slovensko zemljo se poslej ne bije več tako živa politična borba, kot smo ji sledili že skozi sto let. Ob zatonu 13. stoletja se po ponesrečenem profili abs- burško-goriškem uporu politične razmere pri nas ustalijo. Glavna zanimanja obeh prvih političnih gospodarjev v naših krajih, Habs¬ buržanov in Goriško-Tirolskili, so usmerjena drugam. Avstrijsko- štajerskemu Albrehtu je neprestano po glavi nemška kraljevska krona; po zmagi nad kraljem Adolfom in po njegovi smrti jo leta 1298-)iudi doseže. Goriško-tirolski Majnhard se na Kranjskem in Koroškem sicer trudi za pridobitev odtujene posesti, ali ne tako sistematično kot v deželi Tirolski, saj to smatra slejkoprej za svojo glavno pokrajino. Na kranjskih in koroškili tleh se mudi Majnhard le poredko. Štajerska, Koroška in Kranjska so politično nerazgibane tudi pod Majnhardovimi in Albrehtovimi nasledniki. Grofu Majnhardu sledi leta 1295 na Koroškem, Kranjskem in Tirolskem njegov sin Henrik. Mlademu, za visokimi cilji stremečemu grofu, pa te dežele niso zadostovale. Leta 1306 so na Češkem s kraljem Vaclavom IH. izumrli Premyslovci in nemški kralj Albreht je smatral to priliko za ugodno, da bi pridobil Češko za habsburški rod. S tem je pa prišel navkriž z Goriško-Tirolskim, koroškim vojvodom Henrikom, ki je imel za ženo eno izmed sestra zadnjega Premyslovca in je tudi zahteval češke dežele zase. Prejšnje zavezništvo med Goriško-Tirolskimi in Habsburžani se je zaradi češke dediščine izprevrglo v hudo nasprotstvo in je vzhodnoalpske in sosednje dežele pognalo v dva vojna tabora. Velik del odločilne vojne za češko krono se bije na slovenskili tleh. Oglejski patriarh, goriški grof, grofje Ortenlnirški, Vovbrški in Pfannberški, svobodni go¬ spodje Žovneški, cerkveni knezi salzburški, bamberški in krški stoje na strani Habsburžanov; tem se posreči pridobiti na Kranj¬ skem in Koroškem važne postojanke, med drugimi na Kranjskem 294 Borba za prevlado nad slovensko zemljo v 13. in 14. stoletju Višnjo goro in Kranj, na Koroškem pa Št. Vid, Celovec in Veliko¬ vec. Samostan Gornji grad je na strani Henrikovi, a mora zaradi napadov Vovbrških in Žovneških mnogo prestati. Habsburška zveza poseže tudi preko državnih meja, ko na sestanku v Mariboru leta 1308 sklene Habsburžan vojvoda Friderik zvezo s hrvatskimi grofi Baboniči in z grofom Dujmom Frankopanom. Hrvatska gospoda se obveže z vojaško in denarno pomočjo, za to pa dobe Baboniči v zakup vrsto posestev ob spodnji Krki in v Gorjancih. Tudi smrt nemškega kralja Albrehta (leta 1308 ga je ubil nečak) ni končala vojevanja. To poteka sedaj največ v štajerskem Podravju, ki ga Ulrik iz Walseeja brani proti vpadom Henrikovega zaveznika, ogr¬ skega grofa Henrika iz Giissinga. Slovenj Gradec, ki so ga koroški vojvodi imeli od oglejske cerkve v fevd, so po večdnevnem oble¬ ganju zavzeli združeni grof je Vovbrški, hrvatski Baboniči in krški škof. Šele mir, sklenjen avgusta 1308 v Znojmu, je zaenkrat končal vojevanje za češko krono. Habsburžani se odrečejo Češki in pri¬ znajo Henrika za češkega kralja, obdrže pa vse, kar so pridobili na Koroškem in Savinjskem. Še med vojno za češko krono je svobodni gospod Ulrik iz Žovneka stopil med vazale Habsburžanov, tako da je prostovoljno svojo lastno posest Žovnek, Ostrovico, Senek in Liebenstein tem predal in jo nato zopet kot fevd od njih sprejel. S tem je eden naj¬ starejših in najvplivnejših rodov Savinjske doline pristal na Habs¬ buržane in njihovo politiko. Kmalu se je Habsburžanom posrečilo dobiti tudi deželno gospostvo nad celotno Savinjsko pokrajino. Mir, sklenjen julija 1311 med Henrikom Koroškim in Habsburžani, spo- polnjuje znojmsko pogodbo iz leta 1308. Slovenj Gradec, ki ga je habsburška stranka leta 1308 z vojaško silo zavzela, je dobil zopet Henrik, zato pa predal Habsburžanom Slovensko Bistrico in Savinj¬ sko pokrajino to in onstran Save, ti pa jo združijo s svojo štajersko deželo. Takrat so se južne meje Štajerske pomaknile do Save in pri Radečah ter za Kumom segle celo preko nje. Ozemeljska oblika Šta¬ jerske na jugu je s pridobitvijo Savinjskega v glavnem zaključena. V naslednjih stoletjih imamo le nekaj manjših mejnih poprav. Slovenj Gradec so prejeli Habsburžani leta 1362 kot fevd oglejske cerkve, ga zastavljali štajerski gospodi in s tem začeli mesto in okoliš polagoma prištevati Štajerski. S Savinjsko pokrajino so posegli Habsburžani na ozemlje, ki je nekoč pripadalo stari Kranjski. Starim političnim zvezam med Savinjsko krajino in Kranjsko moremo slediti še do 14. stoletja. Sama ožja Kranjska je pa bila še vedno v zakupu Goriško-Tirol- skih. Ker je imel edini moški potomec le-teli, Henrik, eno samo 295 Od trinajstega do petnajstega stoletja hčer, Margareto po imenu, je postajalo vprašanje nasledstva nje¬ govih zemelj od leta do leta bolj pereče. Margareta je imela za moža Luksemburžana Ivana Henrika, sina češkega kralja Ivana. Da ne bi Luksemburžani nasledili celo¬ kupno Henrikovo dediščino in bi tako postal rod premogoeen, je takratni nemški kralj Ludvik iz rodu Wittelsbachov, nasprotnik Luksemburžanov, obljubil Habsburžanom za primer Henrikove smrti podelitev Koroške kot državnega fevda. Kranjska pa bi jim le kot v zakup dana zemlja morala itak pripasti. Habsburžani so v naslednjih letih s previdno politiko pripravili pridobitev Koroške in Kranjske. Habsburžani so Henrika Koroškega že pred njegovo smrtjo znali pregovoriti, da je postavil za deželnega glavarja na Kranj¬ skem in v Slovenski marki Friderika Žovneškega, vernega pristaša habsburške politike na jugu. S posebnimi zveznimi pogodbami so si nato za primer Henrikove smrti zagotovili naklonjenost salzbur¬ škega nadškofa, bamberškega škofa ter goriških in ortenburških grofov. Ko je 4. aprila 1555 umrl Henrik Koroški brez moških potomcev, so Kranjska, Slovenska marka in Koroška brez težkoč pripadle Habsburžanom, ki sta jim takrat bila na čelu brata Albreht in Oton. Tako je zaključeno tretje obdobje habsburškega osvojevanja slovenske zemlje in preko nje prodiranja proti morju na jugu. Prvo je privedlo leta 1282 do dejanske oblasti nad štajerskim Podravjem, drugo jim je leta 1511 naklonilo Savinjsko, tretje je pa leta 1555 postavilo habsburške mejnike že na kraške prehode. V pol stoletju se je previdni politiki Habsburžanov posrečilo, da so pomaknili meje svoje deželnoknežje oblasti od Pohorja in Konjiške gore do Krasa, vrhov Julijskih Alp in Kanalske doline. Habsburžani posta¬ nejo tako bližnji sosedje oglejskemu patriarhu in goriškemu grofu. Z obema so že leta 1555 sklenili ožje zveze. Dne 2. maja leta 1555 je podelil cesar Ludvik habsburškima bratoma Koroško kot državni fevd. Točno dva meseca kasneje je bil vojvoda Oton, prvi iz nove~drnastije, po starodavnem običaju na Gosposvetskem polju umeščen za vojvodo in je sprejel deželo v svojo posest. Nato se je odpravil na Kranjsko, ki ga je splošno priznala. Friderik iz Žovneka ostane še nadalje kranjski deželni glavar. Previdno zasnovane zveze in hitra akcija Habsburžanov je bila na mestu, kajti mogočni Luksemburžani — od katerih je imel eden za ženo hčer zadnjega koroškega vojvode iz rodu Goriško-Tirolskih — niso odnehali od zahtev do Henrikove dediščine in so se v dosego 296 Borba za prevlado nad slovensko zemljo v 13. in 14. stoletju svojih ciljev zvezali celo z Ogri. Že je bila na obzorju habsburško- luksemburška vojna, vendar pa ni izbruhnila, kajti češki kralj Ivan se je leta 1336 v imenu luksemburške stranke odpovedal na korist habsburški Koroški, Kranjski in Slovenski krajini. Habsburžani so z dediščino po koroškem Henriku postali leta 1333 deželni gospodje treh vzhodnoalpskih dežela, v katerih je prebival večji del Slovencev. Že takrat se je pokazalo, da skupne koristi vežejo Štajerce, Korošce in Kranjce. Ta skupnost, ki je v bo¬ dočnosti privedla do posebne notranjeavstrijske deželne skupine, se je že kmalu potem pokazala, ko so se te tri dežele združile pod eno dinastijo. Y Nemškem Gradcu so se že leta 1338 sestali stanovski odbori vseh treh dežela na zasedanje in dosegli potrditev enako glasečih deželnih privilegijev za Koroško in Kranjsko; ti pa so zopet prilagojeni besedilu onih za Štajersko. Skupen nastop, ki se tu kaže, ima povsem značaj stanovskih potreb. Le plemstvo, duhov¬ ščina in mesta se družijo v skupnih koristih. Kmet sicer predstavlja večino ljudstva v teh deželah, a je iz političnega življenja izločen. Ni govora o kaki narodnostni skupnosti, ki bi vezala te tri dežele, od leta 1335 habsburške. Če pravi koroški zgodovinar Ivan Vetrinjski, da so leta 1338 prosili kranjski in koroški plemiči svojega vojvodo za izenačenje svojih privilegijev s štajerskimi, »da bi iz njih in Štajercev nastal en narod«, je pri tem razumeti interesno skupnost politično privilegiranih razredov v treh deželah, ne pa mogoče kakršnokoli narodnostno skupnost. j Leta, ki slede zedinjenju Štajerske, Koroške in Kranjske pod Habsburžani, so za te dežele doba zunanjega in notranjega miru. Skalile pa so ga nekatere velike elementarne katastrofe. Velika kuga je pobrala v letih 1348—1350 na tisoče ljudi. Za leto 1338 beležijo letopisi roje kobilic, za leto 1348 pa velik potres, ki je na Koroškem sprožil usad z Dobrača, zasul sedemnajst vasi in zajezil reko Ziljo. PRODIRANJE HABSBURŽANOV NA MORJE]. S pridobitvijo Kranj¬ ske so se Habsburžani na zračno razdaljo 40—50 kilometrov pribli¬ žali morju. V sledečih desetletjih sf vztrajno prizadevajo pre¬ dreti kraško pregrajo, ki jim je še zapirala pot do Tržaškega zaliva in Kvarnera. V dosego tega namena je bilo treba uravnati primerno politiko nasproti gospodom, ki so takrat imeli odločilno besedo med Kvarnerom in Furlanijo. To so bili oglejski patriarh, goriški grof in beneški dož. Najmanj nevaren tekmec je bil prvi. Od smrti zadnjega veli¬ kega patriarha nemškega rodu, Bertolda iz rodbine Andechs (1251), politično in gospodarsko patriarhova država naglo propada. Pa- 297 Od trinajstega do petnajstega stoletja triarhova svetna oblast, ta ustanova rimsko-nemškega imperija ob vratih Italije, Nemčije in Balkana, se ruši obenem z veličino srednjeveškega cesarstva. Z Gregorjem de Montelongo (1251—1269) zasede prvič po stoletjih Italijan staroslavno oglejsko stolico. Slede mu skoraj izključno Romani, ki vodijo patriarhat iz nemško- cesarskega okolja visokega srednjega veka v italijansko-papeško območje. Gospodarski propad gre vzporedno s političnim preobra¬ tom. Trgovska politika silnih Benetk je obkroževala vedno bolj tudi patriarhovo državo in ni trpela poleg prapora sv. Marka v zgornjem Jadranu še drugega. Oglejsko-beneške trgovske pogodbe 13. sto¬ letja jasno kažejo, kako je Oglej počasi, toda stalno popuščal Benetkam na korist. Gospodarsko obkroževanje in politični ne¬ uspehi so povzročili tudi naglo finančno propadanje Ogleja ter vedno globlje pogrezanje v dolgove. Iz dolgov se je patriarhat sicer od časa do časa na videz reševal na ta način, da je zastavljal svojo zemljiško posest in njene dohodke, tako tudi na slovenskih tleh, toda trajno ga to ni moglo rešiti pred neizbežnim gospodarskim in s tem povezanim političnim propadom. Končno je moral Oglej plačati dolgove za ceno svoje svetne oblasti v Istri in Furlaniji Benetkam v korist. Od patriarha Gregorja de Montelongo naprej se silno krči tudi posest oglejske cerkve, ki jo nemočno cesarstvo ni več moglo ščititi. Prvi udarci so prišli iz Kranjske in Istre. Na Kranjskem sta oglejski posesti prizadejala zlasti hude rane Ulrik Spanheimski in Premvsl Otakar II. Majrthardini in Habsburžani so samo nadaljevali raz¬ diralno delo svojih prednikov. Na račun oglejske svetne posesti in oblasti so širili svojo zemljo, vse dokler ni svetno gospostvo oglej¬ skih patriarhov v 15. stoletju povsem propadlo. V Istri je bil Oglej postavljen pred posebno zamotan političen položaj. Mesta, najpomembnejši politični in gospodarski faktor, so vezana sicer na patriarha kot na svojega svetnega gospoda, isto¬ časno pa že od srede 12. stoletja s številnimi pog odb ami gospodar¬ skega in političnega značaja tudi na Benetke. Rastoča moč Benetk, ob vzporednem gospodarskem in političnem propadanju Ogleja, je istrske komune eno za drago pehala v naročje republike sv. Marka, sicer še »s pridržkom patriarhovih pravic«, kar pa je v pogodbah le še gola formula. Od številuili istrskih komun in kastelov jih je leta 1386 le še deset pod oglejskim patriarhom. Iz mest in kastelov se širi beneška oblast tudi v podeželje, toda ne preko celega pol¬ otoka, osrednji in severovzhodni del je v oblasti goriških grofov. Goriški grofje so zasnovali deželnoknežjo oblast v Istri na temelju bogate posesti lastne in fevdne zemlje. Njihovo ozemlje 298 Borba za prevlado nad slovensko zemljo v 13. in 14. stoletju KATARINA (KANTAKUZINA), HČI DESPOTA DjURDJA BRANKOVIČA, ŽENA GROFA ULRIKA II. CELJSKEGA njej na desno brat Stefan, na levo brat Lazar (slika na listini despota Djnrdja za samostan Esfigmenu na gori Atos iz leta 1429) začnejo sodobniki od začetka 14. stolet ja naprej ločiti od oglejske in beneške Istre in jo imenovati grofijo ali »knežijo« Istro s P azi nom kot glavnim krajem. Ker so goriški grofjeTod cesarja Karla IV. dalje nemški državni knezi, njiliove zemlje torej nemški državni fevd, se šteje tudi njihova istrska posest k »Nemčiji«, medtem ko začenjajo beneško-oglejsko Istro šteti k »Italiji«. Na ta način so 299 Od trinajstega do petnajstega stoletja začeli deliti Istro na avstrijsko ali cesarsko po eni in beneško po drugi strani; ta delitev se je obdržala do konca beneške svetne oblasti (1797). Ob delitvi goriške posesti leta 1271 je goriško Istro obenem s posestjo v Furlaniji, ob Soči, na Krasu, Koroškem, Kranj¬ skem in v Slovenski marki prejel grof Albreht I. Ob drugi delitvi goriške zemlje leta 1542 pa je veja, ki ji je načeloval grof Albreht IV., dobila posest v Istri, na Kranjskem in v Slovenski marki, druga, z grofom Henrikom III. na čelu, pa goriško zemljo v Furlaniji, ob Soči in na Krasu. Razvoj na ozemlju Slovenskega Primorja in Istre gre po vsem tem v dveh smereh: 1. iz fevdalne razdrobljenosti in na ruševinah oglejske svetne oblasti, ki je s propadom srednjeveškega imperija izgubila svojo oporo ter pravico do obstanka, se dvigajo posamezni dinasti in ustvarjajo svoje dinastične oblasti, od katerih je naj¬ pomembnejša nova nastajajoča dežela v delih Posočja, Krasa in Furlanije, grofija Goriška z grofi Goriškimi; 2. vzročno povezan s političnim in gospodarskim dvigom Benetk, najpomembnejšim me¬ stom na zgornjem Jadranu, pa gre — seveda v primerni razdalji — razvoj istrskih mest; v odporu proti Ogleju jih dviga gospodarska in politična povezava z Benetkami. Med sile ob zgornjem Jadranu, med propadajočo svetno oblast oglejskih cerkvenih knezov, v dinastično deželo oblikujočo se zemljo grofov Goriških ter silno naraščajočo gospodarsko in poli¬ tično moč Benetk — med te tri glavne sile se pa začne v 14. stoletju vrivati še četrta: Habsburžani. To je bilo v zvezi z njihovo občo politiko v 14. in 15. stoletju, da bi predrli beneško-oglejsko-goriško pregrajo, ki jim je zapirala pot do južnega morja. V etapah si jo krčijo, prodirajo preko kraških prehodov čimdalje bliže morju. Poprej oglejska Zgornja Vipava je že leta 1344 v habsburških rokah, medtem ko si oglejsko Spodnjo Vipavo laste ob istem času goriški grofje. V sporu, ki ga je imel" vojvoda Albreht II. z oglejskim patriarhom Bertrandom (umrlim 1350) in njegovim naslednikom patriarhom Nikolajem (umrlim 1358), nezakonskim sinom češkega in nemškega kralja ter cesarja Karla IV., je pripadel Habsbur¬ žanom oglejski Lož in kmalu za tem tudi Spodnja Vipava. Sin in naslednik vojvode Albrehta II., R udolf IV .. eden najbolj spretnih politikov iz rodu Habsburžanov (1358—1365), nadaljuje z uspehom in srečo protioglejsko politiko svojega očeta. Na kraških prehodili pridobiva nadaljnje postojanke, ob osebni navzočnosti leta 1360 na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem pa tudi pristaše. Turjaški se mu predajo kot fevdniki in dobe od njega oglejski fevd Nadlišek ob starem potu, ki vodi iz Ljubljanske kotline na Kras 300 Borba za prevlado nad slovensko zemljo v 15. in 14. stoletju (1360). Ob tem pride kmalu zatem pod Habsburžane tudi Postojna. Gospod iz Predjame se zateče v varstvo mogočnega avstrijskega vojvode. Še dalje proti vzhodu se mu pridruži vrsta furlanskih ple¬ mičev. Da bi dosegel v območju zgornjega Jadrana še večje uspehe, se zveže Rudolf z ogrskim kraljem Ludvikom I. iz rodu Anjou. Habsburško-anžuvinska koalicija ni naperjena le proti Benetkam, ki jim je Ludvik z zadrskim mirom 1358 odvzel Dalmacijo »od sredine Kvarnera do Drača«, marveč tudi proti cesarju, Luksem¬ buržanu Karlu IV., ki tako velikega porasta habsburške sile na jugu ni gledal s prijaznimi očmi. Za vojne je Rudolf patriarha (bil je takrat za patriarha Ludvik della Torre) ujetega pripeljal na Dunaj in ga prisilil, da je sklenil predhodni mir z zelo težkimi pogoji za Oglej. ^Končni mir, sklenjen 5. februarja 1562 s posredovanjem ogrskega kralja v hrvatski Koprivnici, je nekoliko omilil pogoje dunajskega predmiru. »Rudolf je dobil od oglejskega patriarha v fevd Slovenj Gradec in^Lož, zase in za svoje naslednike pa vse fevde oglejskega patriarhata na Štajerskem, Koroškem, Kranjskem, v Slovenski marki in na Krasu ter obljubo, da mu hoče patriarh izročiti še nekatere gradove v Furlaniji. Tudi cesar sedaj ne naspro¬ tuje več habsburškemu vojvodu. V Brnu sklenejo Luksemburžani in Habsburžani leta 1364 dedno pogodbo. Istega leta je Kranjska povzdignjena v vojvodino, ko cesar Karel IV. dovoli Rudolfu IV., da se sme namesto »gospod Kranjske«, kot doslej, imenovati »voj¬ voda Kranjske«. Tudi z istrsko vejo goriških grofov sklene Rudolf leta 1364 dedno pogodbo; ta je Habsburžanom obetala nasledstvo v goriški Istri, delu Dolenjske in v Beli krajini. Habsburško že obstoječo in pričakovano oblast v krajih spodnje Kranjske naj okrepi premišljena gospodarska in prometna politika; njen najvid¬ nejši zunanji znak je za časa vojvode Rudolfa ustanovitev novega meščanskega naselja Novega mesta (1365). Težkih pogojev koprivniškega miru iz leta 1362 pa oglejski patriarh ni mogel pozabiti. Začel je ponovno sklepati zveze, naper¬ jene proti Habsburžanom, tako leta 1364 z gospodom Frančiškom de Carrara iz Padove in goriškim grofom Majnhardom. Habsburška vojska je pod vodstvom Hermana Celjskega prodrla takrat do Til- menta. To pot pa so bili uspehi na strani trozveze Oglej-Padova- Gorica in so se še povečali, ko je v začetku oglejsko-habsburške vojne Rudolf IV. leta 1365 v Milanu, kjer je iskal zaveznikov, umrl, patriarhu Ludviku pa sledil podjetni Markvard iz Randecka. Leta 1366 je premirje končalo oglejsko-avstrijsko vojno. Ali uspeh Ogleja je bil le začasen. Habsburžani so bili na Krasu močnejši in na močnejšega sp se po vrsti naslanjali veliki 301 Od trinajstega do petnajstega stoletja vazali patriarhata od Kvarnera do Furlanije. To je pojav, ki ga moremo primerjati z istrskimi razmerami. Na Krasu odpadanje od Ogleja in naslanjanje na Avstrijo, v Istri odvračanje od patriarhata in pridruževanje Benetkam. Leta 1366 se pridruži Habsburžanom Hugon Devinski, najmogočnejši in najvplivnejši tega rodu. Velik del Krasa z Devinom, Premom, Senožečami, Gotnikom in del libur- nijske obale z Reko. Kastvom, Veprincem in Moščenicami pride takrat v območje habsburškega vpliva in oblasti. Devinski se Habs¬ buržanom priključijo kot deželni gospodje, niso pa — razen Seno¬ žeč — vzeli naštetili gospostev od njih v fevd. Naglo, druga za drugo se vrste pridobitve naslednjih let, ki trdneje povežejo habs¬ burško posest na jugu. Njihov red je tale: leta 1371 kupijo Habs¬ buržani Postojno, ki so jo leta 1366 začasno izgubili; leta 1374 izumre z Albrehtom IV. istrska veja goriških grofov in po dedni pogodbi iz leta 1364 pripade Habsburžanom posest le-te v Istri in na kranjskih tleli. Na Kranjskem pridobi Avstrija gospostva Šum- berk, Žužemberk, Višnjo goro, Sotesko, Hmeljnik, Mehovo in Metliko; v Istri postanejo habsburški Pazin, Lupoglava, Kožljak, Rakalj, Lovran, Brseč, Barban, Pičan, Trviž, Žminj in Momjan. Leta 1382 se končno podvrže Habsburžanom še Trst z okolico. V Trstu se je svetna oblast tržaških škofov nad mestom in okolico začela že v 13. stoletju rušiti. Čimdalje več svojih pravic prepušča škof mestni občini: leta 1253 volitev konzulov in nižje sodstvo, leta 1295 višje sodstvo' in skoraj še vse preostale pravice, ki jih je imel kot svetni gospod. Namesto škofa postane gospodar v mestu patriciat. Ob istem času se je lrst sicer branil političnega in gospodarskega varuštva Benetk, ali povsem obraniti se ga ni nikdar mogel, kajti v notranjosti je bilo mesto oslabljeno zaradi borb in razrednih nasprotstev svojega prebivalstva (trgovci, zem¬ ljiški posestniki). Oglejski patriarh je sicer od leta 1254 imel državni vikariat nad mestom, a je bil preslab, da bi bil mogel Trst obvaro¬ vati pred vplivom mogočnih Benetk. Benetke pa so si s premeteno trgovsko politiko znale pridobiti gospodarski monopol v severnem Jadranu, tako da so mu manjša mesta in luke morale podleči. Benetke niso samo ovirale tržaške pomorske trgovine, kjer so mogle, temveč so tudi trgovino po suhem odvračale od tržaškega trga in pristanišča. Tako so skušale trgovino s Kranjsko uravnati na svoj Koper in s tem škodovati Trstu. Da bi se ubranili pred Benetkami, so se Tržačani leta 1369 podvrgli Habsburžanom. Avstrijska vojska Trstu, ki so ga takrat Benečani oblegali, ni mogla pomagati. Mesto se je moralo vdati in priznati beneško gospostvo. V miru, sklenjenem leta 1370 v Šiški pri Ljubljani, so se Habsbur- 302 i>z» <&fl •*■>_?* j**** PISMO SULTANA MOHAMEDA II. GORIŠKEMU GROFU LEONHARDU z dne 5. februarja 1480 o nakupu gradu Belgrada v Furlaniji, lastnini celjske groficc-vdove Katarine (originalna listina v Državnem arhivu na Dunaju) Od trinajstega do petnajstega stoletja Žani proti plačilu 75.000 zlatnikov odpovedali Trstu Benetkam na korist. Končno pa se je beneške nadvlade Trst rešil za vojne, ko so se Genova, Padova, Ogrska in Oglej od leta 1378 dalje borili proti Benetkam. V turinskem miru leta 138i so se morale Benetke odpo¬ vedati patriarhu na korist vsem pravicam do gospostva nad Trstom. Negotov politični položaj v oglejskem patriarhatu in stalen strah, da bi se beneška oblast mogla ponoviti, je pa tržaško občino, ali bolje povedano, v njej prevladujočo avstrijsko stranko pripravil do tega, da se je drugič podvrgla Habsburžanom. Pri tem je bil nedvomno soodločilen račun na gospodarsko korist, obetajočo se iz trgovine s takrat že zelo obsežnim zaledjem, ki je bilo v oblasti Habsburžanov. Trst pripozna leta 1382 avstrijskega vojvodo Leo¬ polda III. kot gospoda in čuvarja mesta in okolice. Občina pbdrži še naprej svojo avtonomno ustavo, mora pa avstrijskega glavarja pripoznati nad seboj. S pridobitvijo Trsta in okolice leta 1382 je prodiranje Habsbur¬ žanov preko slovenske zemlje k morju do malega končano. Od slovenske zemlje v Primorju edino še ozemlje goriškili grofov, beneška zemlja v Istri ter ozemlje oglejskega patriarhata na Tol¬ minskem, Bovškem in v Beneški Sloveniji ne pripoznava habsbur¬ škega vojvodo za svojega deželnega gospoda. Dodati je še zemljo sorodnikov in naslednikov leta 1399 v moškem rodu izumrlih Devinskih, gospodov iz Walseeja, ki so bili za svojo kraško (Devin, Prem, Senožeče, Gotnik) in liburnijsko posest (Reka, Kastav, Veprinac, Moščenice) državi skoraj neposredno podrejeni. Ker je vse kazalo in je bilo pričakovati, da bo tudi walseejska in goriška posest prej ali slej prišla pod Habsburžane, je stoletno borbo za politično prevlado nad slovensko zemljo ob koncu 14. sto¬ letja smatrati za odločeno Avstriji in Habsburžanom v korist. Kazalo je, da bo večji del po Slovencih naseljene zemlje združen v politični enoti, ki si je v enem stoletju svojega širjenja preko slovenske zemlje znala pridobiti skoraj suveren položaj. V politič¬ nem oziru začenja Slovence združevati nova nastajajoča državna tvorba, Avstrija imenovana. Niso pa bili Habsburžani v deželah, nastanjenih po Slovencih, ob koncu 14. stoletja že povsod neomejeni gospodarji. Nekatera go¬ spostva z imunitetnimi pravicami, neodvisna od deželnega gospoda, so za krajšo ali daljšo dobo še vedno resna ovira na potu k popolni teritorialni in stvarni izgraditvi habsburške oblasti na Koroškem, Štajerskem, Kranjskem, Krasu, v Posočju in Istri. Zgornja Ko¬ roška je še skoraj povsod v rokah Goriških in Ortenburških, Salzburga in Bamberga. V spodnji Koroški je bila habsburška 304 Borba za prevlado nad slovensko zemljo v 13. in 14. stoletju oblast bolje zasidrana, četudi jo tudi tukaj še trga ozemlje, ki je pripadalo Goriškim ter škofijama na Krki in v Bambergu. Na spodnjem Štajerskem še vzdržujeta poseben položaj glede svoje zemlje nadškofija Salzburg (Ptuj, Sevnica, Brežice) in škofija Krka (Vitanje, Podčetrtek, Pilštanj, Bizeljsko, dodati je na Kranjskem ’ krški Mokronog). Na Kranjskem je glavna posest, ki Habsburža¬ nom ne pripada, v rokah škofije v Freisingu (Loka) in škofije v Briksenu (Bled, Bohinj). Kras in Posočje z oglejsko, goriško, devinsko-walseejsko in beneško zemljo sem pa že omenil. Posest, nahajajoča se v cerkveni roki, ni bila Habsburžanom pri izgrajevanju deželnoknežje oblasti preveč nevarna; znali so jo prej ali slej pridružiti svoji zemlji in oblasti, jo zmanjšati oziroma jo spraviti pod svoj vpliv. Mnogo nevarnejša je za Habsburžane postajala oblast, ki si jo je, zlasti od okoli leta 1400 dalje, izgrajeval na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem fevdalni rod, imenovan grofje iz Celja. Stara zemlja svobodnih gospodov iz Žovneka (Sannegg), združena od 1322 z ono grofov iz Vovber, sto let nato (1418) v velikem obsegu pomnožena s posestjo grofov z Ortenburga in še z drugo, je na Koroškem (največ jo je v zgornjem delu dežele in v Labotski dolini), Štajerskem (predvsem zgornja in srednja Savinjska dolina) in Kranjskem (glavna posest: gospostva Radov¬ ljica, Ribnica-Kočevje in Krško) bila kot neke vrste veliki otoki razpostavljena med tisto, ki je pripadala Habsburžanom. Prav dvig Celjskih, oprt v nemajhni meri na velike materialne vire, ki jim jih je dajala njihova obsežna posest, je zastavil vpra¬ šanje: ali se bo po sto let trajajočem poletu, ki je Habsburžane pripeljal od Diirnkruta do Jadrana, njihova oblast na slovenskih tleh in tudi drugod mogla in dala vzdržati. Odgovor na to vprašanje daje zgodovina naše zemlje v 15. stoletju. si) 305 PETNAJSTO STOLETJE — DOBA KRIZ IN PREHODA POLITIČNE IN VOJNE KRIZE Petnajsto stoletje je v zgodovini Slovencev in slovenske zemlje doba velikili kriz, ki kažejo, da je to stoletje izrazita prehodna doba v zgodovini Slovencev in slovenske zemlje. Politična kriza, povzro¬ čena po dvigu celjskih grofov, bi bila skoraj uničila velike prido¬ bitve Habsburžanov na slovenskih tleh, družbene in gospodarske krize so izpodkopavale tri glavne stebre srednjeveške družbe, ple¬ miča, meščana in kmeta, vojne in vojni pohodi pa so prizadevali Slovencem in njihovi zemlji zlasti v drugi polovici petnajstega stoletja neizmerno škodo. Pojavi, ki so spremljali te krize, niso omejeni le na slovensko zemljo in slovenske ljudi. Kolikor se kažejo med nami in na naših tleh, so povečini le del in odmev splošnega gospodarskega, družbenega, političnega in kulturnega stanja ta¬ kratne Evrope; Slovenija je pri tem več ali manj soudeležena. Zaradi turških navalov trpi prav tako Hrvatska in Ogrska. Celjski grofje ne grade svoje dinastične oblasti le na slovenskih tleh (tu celo v manjšem obsegu) in ne vodijo svoje politike proti Habsbur¬ žanom le pri nas. Naš plemič, meščan in kmet preživlja prav take težke čase kot njegov tovariš na Hrvatskem ali Ogrskem, Češkem ali Nemškem. Slovenska zemlja je v vsem svojem političnem, druž¬ benem, gospodarskem in kulturnem življenju v 15. stoletju že »evropeizirana«, živi z Evropo eno življenje. V svojem skrajnem zahodnem delu se prilagoduje posebnim razmeram italske sose¬ ščine, kjer prihaja pod močan vpliv beneške politike in beneškega kulturnega kroga, medtem ko se v svojem večjem delu usmerja v splošne družbene, gospodarske, politične in kulturne tokove pod nemškim vplivom stoječega osrednjega dela Evrope. DVIG GROFOV CELJSKIH. Skromen in dokaj v temo zavit je začetek rodu bodočih Celjskih. Po gradu Žovneku (Sannegg) v Savinjski dolini, včasih po Savinji ali gradu Lembergu pri Polj¬ čanah, ki mu je tudi pripadal, se od prve polovice 12. stoletja ime- 506 Politične in vojne krize nuje ta rod v virih. Razen gradu Žovneka so imeli Žovneški še lastno posest ter fevde od oglejske in krške cerkve ter deželnega kneza v Savinjski in Kranjski krajini. Sredstva, ki jih Žovneški v 12. in 13. stoletju uporabljajo za dvig svoje moči, so ista kot pri mnogoteri fevdalni rodbini tistega časa na naših tleh; pridobivanje cerkvenega odvetništva, težnja pridobiti kar največ fevdov zlasti od cerkvene roke, pridobivanje zemlje z denarjem, stapljanje fevdne posesti z lastno zemljo v kar mogoče zaokrožene ozemeljske predele in končno spretno zasnovane rodbinske zveze s fevdalnimi rodbinami v bližnjem in oddaljenejšem sosedstvu. Tudi spretno finančno politiko, življenjsko neprekinjenost žovneškega rodu in teritorialno sklenjenost njihove posesti, zlasti na Savinjskem, je šteti med tista ugodna dejstva, ki so pospeševala obstanek in rast njihovega dinastičnega ozemlja. V Savinjski krajini so se Žovneški obdržali celo kot edini nekdanjih tamošnjih staroplemiških svo¬ bodnih rodbin. Že prvi pomembnejših svobodnih gospodov Žovneških Konrad I. je ubral pot, ki je zlasti kasneje Celjanom pripomogla k porastu njihove moči; svoje hčere je dal v zakon pripadnikom imenitnih fevdalnih rodbin, njegovi sinovi pa so se prav tako poženili v krogih visokega plemstva. Od vseh teh zvez je bila za prihodnost najvaž¬ nejša oženitev dveh Konradovih sinov z groficama iz koroškega rodu Vobrških (Heunburg). Ti so bili v 13. stoletju v Savinjski krajini celo mogočnejši od Žovneških in ti so pravzaprav stari celjski grofje, kajti njihovo je Celje, mimo tega Šoštanj in še vrsta drugih posestev. Ko je rod Vovbrških leta 1322 izumrl, je nasledil njihov sorodnik, Friderik Žovneški, vobrško obsežno posest na štajerskih tleh — med drugim tudi grad in kraj Celje. Žovneški postanejo Celjski (grofje zaenkrat še ne) in Celje njihov glavni grad. Hkrati so posebne politične razmere pripomogle Žovneškim — ali od 1322 dalje bolje Celjskim — do velike veljave in vpliva. Celjski so imeli to srečo, da so se skoraj vedno vezali s tistim, čigar je bila prihodnost. V tesni zvezi so s Habsburžani, ko se ti bore za krono Pfemyslovcev, in ko postanejo njihovi vazali ter so njim uslužbeni, zraste pomen in moč Žovneško-Celjskih. Že Friderik I. postane deželni glavar na Kranjskem, kupi Krško ob Savi, poveča v znatnem obsegu z nakupom in fevdno pridobitvijo svojo posest v Savinjski krajini in doseže leta 1341 zase in za svoj rod grofovsko dostojanstvo. Od takrat se rod imenuje »grofje celjski«. Začenja se dobrih sto let trajajoč nagel porast grofov celjskih. Grof Friderik I. (umrl leta 1360) je imel sinova Ulrika I. in Hermana I. Grof Ulrik I. se je mnogo vojskoval po svetu in ob teh 20 * 307 Petnajsto stoletje — doba kriz in prehoda prilikah prip ravlja l rodbinske zveze, ki so največ pripomogle, da so se Celjski tako naglo in visoko povzpeli. Že ga najdemo v stikih z evropsko visoko-fevdalno družbo one dobe. Skupaj z Anžuviuci, Luksemburžani in Habsburžani se bije na bojnih poljih v Dalma¬ ciji, Srbiji, Bolgariji, posega •— prvi Celjskih — na Balkan, se v Tirolu bori z ramo ob rami z Wittelsbachi, najdemo ga na severu v bojih s takrat še poganskimi Prusi. Doma pa je bil Ulrik L, kot že njegov prednik, deželni glavar kranjski. Vojno-kondotierska služba Ulrika I. je pripravila tla za rodbinske zveze njegovega brata in sina. Grof Hermani., drugi sin grofa Friderika I., je imel od 1361 (ali 1362) za ženo Katarino, hčerko bosenskega bana Štefana TL Kotromaniča. Grof Viljem pa, sin že leta 1368 umrlega Ulrika L, se je pa oženil z Ano, hčerko poljskega kralja Kazimirja Piasta. LIčerka iz tega zakona, tudi Ana po imenu, je leta 1401 vzela za moža poljskega kralja Vladislava Jagiela. Grof Herman L in Viljem sta kmalu umrla (prvi 1385, drugi 1392). Glavar celjskega doma postane sin Plermana I., grof Her¬ man II., ki ga moremo imenovati ustvaritelja velike sile Celjskih. Svoje javno delovanje je začel na podoben način kot stric in bra¬ tranec: z vojno službo v tujih zemljah. Že grof Viljem je imel pri izbiri svojih vojnih gospodarjev srečno roko, poiskal si jih je v Luksemburžanih, torej rodbini, ki bo za dolga desetletja odločevala v srednji Evropi. Ko je bil ogrski kralj Sigmund Luksemburžan po usodni bitki na Kosovem polju leta 1389 zaposlen v obrambi ogrskih meja, mu je celjski grof zvesto pomagal. To zvezo z Luksemburžani, prekaljeno in utrjeno na bojnih poljanah, nadaljuje tudi grof Herman II. Donašala je nedvomno njemu in drugim Cel jskim tudi veliko materialno korist. Herman II. pomaga ogrskemu kralju Sigmundu Luksembur¬ žanu v njegovem bojevanju proti Turkom in ga v bitki pri Niko- polju leta 1396, v kateri je bila krščanska vojska poražena, pomaga rešiti pred turškim ujetništvom. Kralj Sigmund je takrat z malim spremstvom pod vodstvom grofa Hermana s težavo pribežal v Carigrad. Bitka pri Nikopolju je bila odločilna za nadaljnjo luksemburško-celjsko zvezo. Preizkušena v bojnem tovarištvu je ta postala za desetletja smernica celjske politike. Ob njej so Habs¬ buržani porinjeni povsem ob stran. Vezati se ob prelomu 14. v 15. stoletje z rodom, ki je sicer Celjskim pomagal do naglega dviga, ni več kazalo. Zaradi pogostih delitev habsburških zemelj in čim¬ dalje večjega vpliva stanov oslabljen položaj Habsburžanov ni bil tak, da bi mogel biti za Celjske še privlačen. Celjski, ali bolje po¬ vedano, grof Herman II. stavi vse svoje karte na Luksemburg in 308 Politične in vojne krize dosega v zvezi s temi velike uspehe. Kot nagrado za pomoč in usluge prejme v letih 1597 do 1399 od kraljci Sigmunda Varaždin in bogata posestva v Hrvatskem Zagorju. Ne le po rodbinskih zve¬ zah, tudi po ozemeljskem obsegu se začne oblast Celjskih širiti na NAPIS O TURSKEM NAPADU IZ LETA 1472 vzidan v zid cerkve v Cerknici, pove, da so v nedeljo pred Mihelovim leta 1472 Turki to cerkev požgali Ogrsko, Hrvatsko, Jadran in Balkan. Ponovna pomoč Hermana ogrskemu kralju v njegovih bojih in sporih z ogrskimi stanovi ter plemiči in pa z nemško-češkim kraljem Vaclavom je pripravljala Hermanu tla za nove uspehe, ki so dosegli višek, ko je dal celjski grof, prejkone leta 1406, svojo hčer, lepo Barbaro, za ženo kralju Sigmundu. Ko postane ta leta 1410 nemški kralj, je celjski 309 Petnajsto stoletje — doba kriz in prehoda grof tast nosilca dveh kron. Že postajajo Celjski po ugledu in moči večji od Habsburžanov, ti pa se jim kar že ne upajo več naspro¬ tovati. Nove ozemeljske pridobitve gredo pred ustvarjeno rodbinsko zvezo in vzporedno z njo. Leta 1405 prejme grof Herman v zalog Medjimurje, naslov bana slavonskega in pravico nameščati izpraz¬ njen sedež zagrebške škofije. Že leta 1406 se glasi naslov grofa Hermana: grof celjski in zagorski, ban dalmatinski, hrvatski in slavonski. Celje in Luksemburg stojita v najožjili zvezah. Skupaj ju naj¬ demo na bojnih poljanah in na evropskih dvorih. Na cerkvenem zboru v Konstanzu spada Celjski v vrsto najodličnejših spremlje¬ valcev kralja Sigmunda. Grof Herman II., oprt na rodbinsko in politično zvezo Celje-Luksemburg, je začel sistematično izpodko¬ pavati Habsburžanom oblast v njihovih južnih deželah, to je v glavnem na slovenskih tleh. Leta 1418 je izumrl rod koroških Orten- buržanov, ki so imeli na Koroškem in Kranjskem bogato posest. Na podlagi dedne pogodbe, sklenjene z Ortenburžani že štirideset let poprej, so Celjski sedaj podedovali grofiji Ortenburg in Sternberg na Koroškem, s številnimi gospostvi tod in na Kranjskem (med drugim Radovljico, Ribnico in Kočevje). Z ortenburško dediščino so se Celjski globoko zajedli v habsburško zemljo na Slovenskem. Od Dunaja na Jadran usmerjeno habsburško prodiranje je v nevarnosti, da bo presekano in zaustavljeno po zemlji Celjskih, da bodo ondotne trgovske in prometne postojanke iz habsburških rok prešle v celjske. Grof Celjski se je z vsemi sredstvi, političnimi in gospodar¬ skimi, nasiljem in denarjem prizadeval učvrstiti celjsko moč in ni bil pri izbiri vsega tega prenatančen. Tudi zmede in rodbinski spori med posameznimi vejami habsburškega rodu so mu prišli prav. Močna ovira razmahu Celjskih pa je bila, da so bili še vedno fevd- niki Habsburžanov. Tjndi^v tem so jim pomagali Luksemburžani. Kralj Sigmund je leta; 1423/pripravni Habsburžana vojvodo Ernesta do tega, da se je odpovedal fevdnemu gospostvu nad grofom Ller- manom. Bila je to velika pridobitev za Celjske, ki se štejejo odslej za »velikaše nemške države«. Pod konec življenja je dosegel grof Herman še en velik uspeh, ki bi bil mogel imeti velike posledice, ako bi se bil dokončno ostvaril. Celjski so drugič navezali zveze z Bosno. Za prvim Hermanom, ki je imel za ženo eno Kotromaničev, je bil to njegov sin Herman II., po materi torej slovanske krvi. Dosegel je od bosenskega kralja Tvrtka II. odločitev, datirano 1427 v Bobovcu v Bosni, da pripade kraljevina Bosna grofu Hermanu in njegovim naslednikom, ako bi 310 Politične in vojne krize Tvrtko umrl brez zakonitih naslednikov. Zaradi ogrskega in tur¬ škega nasprotovanja se načrt bosenskega nasledstva ni uresničil. Grof Herman II. je umrl leta 1455 v Bratislavi. Pokopali so ga v njegovi pobožni ustanovi kartuzijanskem samostanu v Pleterjili pod dolenjskimi Gorjanci. Od sinov grofa Hermana II. je postal naslednik celjskih zemelj, gospostev in dostojanstev njegov prvorojenec Friderik II., očetu po načinu življenja in politiki le malo podoben. Ta je že od leta 1588 imel za ženo Elizabeto, hčerko kneza Štefana Frankopana z otoka Krka. Elizabetina dota je bil Bakar, s tem za Celjske upanje za dostop do morja. Friderik pa ni živel v najboljših odnosih z ženo. Ljubezen do Veronike iz Desenic — tako je šel ljudski glas — je pripeljala do uboja Frankopanke. Našli so jo v Krapini mrtvo v postelji (1422), nato se je Friderik poročil z Veroniko. To pa ni bilo po volji staremu grofu Hermanu niti kralju Sigmundu. Herman je povabil sina v Budim in tam z danskim kraljem vodil preiskavo proti sinu. Friderik se je z Veroniko sicer skušal leta 1425 umakniti v Benetke, a se mu ni posrečilo; nato je dal stari Herman sina vreči v ječo, Veroniko pa je postavil pred celjsko sodišče, češ da je sina s čarovnijo premotila. Celjsko trško sodišče jo je pa po zaslugi njenega zagovornika oprostilo, toda Herman jo je dal na gradu Ostrovici utopiti v kadi (1425). Še en uspeh žilave politike grofa Hermana II., čeprav ga ni doživel, je bilo povišanje Celjskih v državne kneze rimsko-nemške države. Cesar Sigmund je 50. novembra leta 1456 povzdignil grofa Friderika, njegovega sina Ulrika in vse njune naslednike v pckne- žene grofe, jim podelil grofije Celje, Ortenburg in Sternberg kot državne fevde in te povišal v državne kneževine. Celjski naj imajo poslej visoko sodstvo neposredno od države, imajo svoje plemiško sodišče v Celju, rudogorski regal in pravico kovati lasten novec. Z aktom iz leta 1456 je dosegla borba Celjskih za osvoboditev od Habsburžanov svoj višek. Celje je odslej podrejeno edino le in neposredno vladarju in kroni, habsburško posredništvo in gospostvo je izločeno. Celje se je Habsburgu v Alpah in na Krasu v taki meri odmikalo, da je že grozila habsburško oblast na slovenskih tleh prerasti nova celjska kneževina, ki bo Habsburgu zaprla pot do južnega morja. Vrh tega so tudi mogočni Walseejci, dediči in nasledniki Devinskih ob Kvameru in na Krasu, dosegli dve leti poprej (1454) od Luksemburžanov krvno sodstvo na vseh svojih gospostvih, na katerih so bili državi skoraj neposredno podrejeni. Od furlanske in istrske strani pa se je ob istem času ojačil pritisk Benetk, ki so leta 1420 strle in nasledile svetno oblast oglejskih 511 Petnajsto stoletje — doba kriz in prehoda patriarhov. Vse je kazalo, cla so bili veliki napori Habsburžanov, s katerimi so se preko slovenske zemlje dokopali do morja, zastonj in da bodo na jugu Celjski njihovi dediči. Nasprotno pa snujejo Celjski še nadalje svojo proti jugovzhodu usmerjeno dinastično politiko. Preizkušena sredstva le-te, rodbinske zveze, uporabljajo tudi tukaj in zopet tukaj. Grof Ulrik II. je bil sin grofa Friderika iz njegovega zakona z Elizabeto Frankopanko. Njegova žena pa je bila od leta 1433 Katarina ali Kantakuzina, hčerka srbskega despota Djurdja Brankoviča. Odkar so postali Celjski državni knezi, so bili njihovi odnosi do Habsburžanov v Notranji Avstriji še posebno napeti. Po letu 1436 je prišlo do dolgotrajnega vojskovanja, v katerem je zlasti trpela slovenska zemlja. Zapovednik Celjskih, češki plemič Jan Vitovec, je s svojimi najemniškimi četami napadal in plenil p os est Habsbur¬ žana vojvode Friderika in njegovih zaveznikov na Štajerskem in Kranjskem. Hkrati so znali Celjski izkoristiti nasprotstva ene veje Habsburžanov do druge. Medtem ko se je grof Ulrik II. vojskoval z vojvodo Friderikom, je bil obenem v najboljših odnosih do voj¬ vode Albrehta, ki je v letih 1438 do 1439 združeval kot kralj nem¬ ško, češko in ogrsko krono. Grof Ulrik je bil tedaj njegov na¬ mestnik na Češkem. Tudi po Albrehtovi zgodnji smrti je držal Ulrik II. z Albrehtovo vdovo Elizabeto in njenim mladoletnim sinom Ladislavom; leta 1440 ga je celo okronal za ogrskega kralja. Vmešavanje grofa Ulrika v vprašanja nasledstva ter varuštva mladega Ladislava, s tem zopet v notranje zadeve in razprtije na Ogrskem, Češkem in v Avstriji, je postalo za grofa Ulrika in bodočnost celjskega rodu usodno. Celjski Ulrik se je v svoji neizmerni lakomnosti po oblasti, daleč od premišljene diplomatične linije starega grofa Hermana, zapletel v zamotane notranje raz¬ mere dežel in držav v srednjem Podonavju, si nakopal tod silna nasprotstva in si zaplodil kali lastnega pogina. V boju z največjim svojih nasprotnikov, Habsburžani, pa so Celjski zmagoviti. Habs- burško-celjska dedna pogodba iz leta 1443 priznava in znova po¬ višuje Celjske v državne kneze. Med Celjskimi in Habsburžani je . sklenjena celo vzajemna dedna pogodba: če bi izumrli Habsbur¬ žani, naj pripade njihova istrska posest ter del kraške (Postojna, Vipava), kranjske (Metlika, Mehovo, Kostanjevica, Novo mesto) in savinjske (Laško, Žalec, Vojnik) Celjskim, ako bi pa Celjski iz¬ umrli pred Habsburžani, naj pa ti dobe vsa njihova posestva v nemški državi. Ta pogodba, sklenjena s Habsburžanom Frideri¬ kom, od 1440 nemškim kraljem, je za razplet dogodkov velevažnega pomena. — Drugo dedno pogodbo, nič manj važno za morebitno 312 Petnajsto stoletje — doba kriz in prehoda nasledstvo, sklenejo Celjski 1451 z Walseejci, gospodarji Krasa in zgornjega Kvarnera; če bi se uresničila, bi pridobili na Reki dostop do morja. Po ureditvi zadeve z državnim kneževstvom je dobil grof Ulrik svobodnejše roke za vmešavanje v ogrske in avstrijske zadevejNa Ogrskem postane Ulrik nasprotnik Ivana Hunjadija, zlasti odkar je ta državni upravitelj Ogrske (1446). Hunjadi je kot nasprotnik Ulrikovega tasta, srbskega despota Djurdja Brankoviča, nastopil po smrti kralja Tvrtka II. (1445) proti celjskim zahtevam glede nasledstva v Bosni in skušal tudi omajati položaj celjskih grofov na Hrvatskem. Boji med hunjadijevsko in celjsko stranko so v glavnem potekali na Hrvatskem in Štajerskem, končali pa so se pod vtisom poraza, ki so ga Turki prizadejali ogrski vojski leta 1448 na Kosovem polju, s pogodbo, sklenjeno leta 1451 v Smederevu. Po tej je Ivan Plunjadi obljubil, da bo dal svojega sina Matijo za moža Ulrikovi hčerki Elizabeti. Vsi ti spori in nasprotovanja so več ali manj vplivali na raz¬ mere v slovenskih deželah, kjer so se nasprotne stranke pogostokrat spopadle v vojnih praskah. Na ta način so se kralji in knezi, svetna in cerkvena gospoda prepirali za čim večjo politično veljavo in materialne dobrine v času, ko je Turek vedno bolj silil na srednje¬ evropska tla in bi bila edinost med krščanskimi vladarji in knezi bolj potrebna kot kdaj poprej. Spomnimo se le, da je leta 1453 padel Carigrad v roke Osmanov in se je bilo tri leta kasneje (1456) zahvaliti samo vnemi Ivana Hunjadija in frančiškana Ivana Kapi- strana, da niso Turki zavzeli tudi Beograda. V tistem času govore zgodovinski viri, nastali in napisani med Slovenci in na slovenskih tleli, prvič obširneje o Beogradu. Mesto imenujejo »Grški Beli grad«, omenjajo trdnjavo z braniki in stolpi, jarkom in zidovi, kakor tudi despota Djurdja in njegovo rodbino. Z ženitvijo med Ulrikovo hčerko Elizabeto in Hunjadijevim sinom Matijo, dogovorjeno leta 1451 v Smederevu, pa ni bilo nič. Namesto nje je 1455 zasnoval grof Ulrik nov načrt: Elizabeta naj vzame za moža Hunjadijevega starejšega sina Ladislava. Temu pa ni bilo kar nič do zveze s Celjskimi, nasprotno, ko je po smrti Ivana Hunjadija (1456) postavil Habsburžan kralj Ladislav grofa Ulrika za kraljevega namestnika na Ogrskem, je to pri mladem Ilunja- diju in njegovih pristaših izzvalo silno nevoljo in sovraštvo proti Celjanu. V začetku novembra 1456 se je zbrala krščanska vojska pod vodstvom kralja Ladislava in grofa Ulrika v Beogradu z, nam enom, da bi krenila proti Turkom. Bilo je v jutru 9. novembra (1456 v beo- 314 Politične in vojne krize grajski trdnjavi, ko je dal mladi Hunjadi poklicati grofa Ulrika; in ko je Celjan prišel, ga je obsul s hudimi očitki. Celjski grof se je branil z besedo, ko pa so ga nasprotniki dejansko napadli, tudi z orožjem. Dolgo je kljuboval, a ranjen v noge je končno padel, nato so ga napadalci ubili in mu odsekali glavo. KONEC IN POMEN GROFOV CELJSKIH. Tako je preminil grof Ulrik Celjski in z njim so izumrli Celjski v moškem kolenu. Njihova zgodovina ni neposredno zgodovina slovenskega ljudstva, je kveč¬ jemu del zgodovine slovenske zemlje in ene njenih velikih fevdalnih rodbin, pomembna pa, ker kaže, kako je bila tudi ta, obvladana po politiki in po velikem delu v posesti Celjskih, eden faktorjev ono- dobne dinastične politike v širšem evropskem prostoru. Ali pa ni mogoče ta politika Celjskih, vključena v dinastično politiko v Vzhodnih Alpah, v srednjem Podonavju in na Balkanu, imela v načrtih še kaj več? Saj so nekateri hoteli videti v Celjskih celo kneze, ki da niso imeli v mislih nič manj kot ostvaritev velike države na ozemlju, nastanjenem po Južnih Slovanih, torej neke bodoče južnoslovanske države. Politika celjskih grofov je bila resda bolj kot katere druge fevdalne rodbine na slovenskih tleh v srednjem veku usmerjena proti jugu in vzhodu. O rodbinskih, teritorialnih in političnih zve¬ zah s Srbijo, Bosno in Hrvatsko smo slišali. Celjski so v sorodu s srbskim despotom, bosenskim banom in hrvatskim plemstvom, imajo posest na Hrvatskem in Ogrskem, se vmešavajo v politične zadeve Hrvatske in Bosne — toda, moramo takoj poudariti, tudi Ogrske, Avstrije in Češke. Skoraj polovica slovenske zemlje je njihova. Od leta 1436 so nemški državni knezi, kar jim je dalo skoraj suveren položaj v rimsko-nemški državi, ki ji je pripadala takrat slovenska zemlja skoraj v celoti. Zdi se, da tisti, ki hočejo odgovoriti na vprašanje, kaj bi se bilo zgodilo, da niso Celjski tako hitro in brez potomcev izumrli, in ki bi hoteli videti v celjskem gospostvu zametek neke bodoče države na slovanskem jugu, le preveč pozabljajo, da niso bili poli¬ tični cilji Celjskih usmerjeni le na slovanski jug, marveč tudi na Ogrsko, Avstrijo in proti severu. Prav za zadnjega Celjskega, grofa Ulrika II., moremo reči, da je bilo težišče njegove širokopotezne politike na Ogrskem. Tukaj in ne južno od Drave in Donave bi bilo nemara središče politične sile Celjskih, če bi prilike in življenje dopustilo zadnjemu od njih vsaj do neke mere ostvariti njegove načrte. Vsekakor bi bil v taki Ogrski s prislonjeno Srbijo, Hrvatsko in slovenskimi deželami združen velik del Južnih Slovanov. Toda 315 Petnajsto stoletje — doba kriz in prehoda ob času, ko je grof Ulrik II. snoval svoje načrte, je morebitnemu uresničenju kakršnekoli nove državne tvorbe, ki bi bila obsegala tudi slovanski jug, stala nasproti še cela vrsta nerešenih vprašanj. Predvsem to, ali bi se bilo Celjanu posrečilo streti silno nasproto¬ vanje na Ogrskem in Hrvatskem? Še večje vprašanje pa bi bilo: da se je država Celjskih ostvarila, ali je ne bi bila pokopala turška si la, k ot je uničila Srbijo in Bosno ter podjarmila velik del Ogrske in Hrvatske. Celjske je v njihovo politiko gnala težnja, ki je bila prav taka lastna politiki Habsburžanov, Luksemburžanov in mnogih drugih velikih dinastičnih rodbin tistih časov. Če so Celjski svojo dina¬ stično politiko usmerjali tudi proti vzhodu in jugovzhodu, so delali ta pač zato, ker jim je tako kazalo in so razne okoliščine to s seboj prinesle. Pota na vzhod in jugovzhod so jim odprle tesne zveze z Luksemburžani, zlasti s kraljem Sigmundom. Iz njih je izšla celjska sila in veličina. Celjske je torej v njihovo politiko gnala dinastična težnja po ustvaritvi čim večje sile lastnega rodu, nikakor pa ne mogoče celo neke vrste nacionalno razpoloženje, kakor se je tudi poudarjalo.* Štirinajsto ali petnajsto stoletje pri nas ne pozna, postavim, nacio¬ nalizma, kakor ga razumemo danes. Znana je pač pripadnost k državi, neke vrste državni nacionalizem. Na Angleškem, Franco¬ skem in v Španiji na primer je bilo nacionalno čustvovanje in raz¬ položenje te vrste in v tem smislu v 14. in 15. stoletju že močno razvito, pa tudi na Češkem, Poljskem in Ogrskem se budi tedaj neke vrste državni nacionalizem. Prav s koncem 14. stoletja se začenja na Češkem, Poljskem in Ogrskem v raznih oblikah borba proti Nemcem, ki jih — poprej dobrodošle obrtnike in trgovce — začno smatrati za nadležne tujce. Glede na celjske grofe so posebnega pomena razmere na Ogrskem. Še v 14. stoletju držita krona in nemško meščanstvo skupaj v borbi proti plemstvu. V 15. stoletju pa skuša plemstvo izriniti tujce, zlasti iz državne uprave. V Nemcu vidi Oger* 15. stoletja tujca, sovražnika, ki ga je treba čimprej iz¬ riniti iz dežel pod Štefanovo krono. Iz tega protinemškega in proti- tujskega razpoloženja in iz težnje, napraviti v duhu državnega nacionalizma tistega časa iz Ogrske nacionalno državo, je med drugim razumljiv tragičen konec zadnjega Celjskega, padlega pod ogrskim mečem. Da bi beograjski umor opravičil in svoje Ogre opral, piše neki ogrski zgodovinopisec (Thuroczy) ne dolgo po koncu zadnjega Celjskega, da so 1456 prišli v Beograd tako imenovani križarji- 516 Politične in vojne krize Nemci ne zaradi Turkov, marveč da bi Ogrom spodnesli tla. In isti ogrski zgodovinopisec naravnost pripisuje Celjskemu namene v korist Nemcev, češ da gre Ulrikova politika proti Hunjadiju za tem, da bi Ogrom odvzel vse službe in dostojanstva in bi namesto Ogrov postavil Nemce. »Grofa Ulrika vodi nemški duli bojne kreposti«, pisec še dostavlja. Celjski grof je torej za Ogre tistega časa Nemec. TABOR NAD SENTURJEM PRI GROSUPLJEM NA DOLENJSKEM Celjski grofje se imenujejo po Celju, kraju, ki je pripadal rimsko- nemški srednjeveški državi. Zaradi tega so tudi Celjski, kolikor viri vobče o tem govore, Nemci. Kot take jih označujejo ne le nemški, marveč tudi ogrski, srbski, poljski in češki viri, razlikujoč jih kot Nemce od Ogrov, Srbov, Poljakov in Čehov. En sam vir češkega izvora bi se dal mogoče tolmačiti v drugačnem smislu, ko pravi, da je bil Ulrik 11. »Rački«, torej Srb, pač glede na njegovo sorodstvo z despotom Djurdjem Brankovičem. Sicer je pa Srbom Ulrik »Nemec Orlih«. Tudi v domači hiši so celjski grofje Nemci. Glavni jezik nji¬ hovega domačega občevanja je nemški. Ana, hčerka grofa Viljema, ni znala, ko se je zaročila s poljskim kraljem Vladislavom, mimo nemškega nobenega jezika. Zato se je po ženinovem naročilu pred 317 Petnajsto stoletje — doba kriz in prehoda poroko morala učiti v Krakovu skozi osem mesecev poljščine, ven¬ dar pa jo je končno le bolj razumela, kot pa govorila. Bolj kot za razlike v jeziku je imela tedanja doba tenak čut za razlike v veri. Ko se je grof Ulrik II. oženil s Katarino, hčerko despota Djurdja Brankoviča, je anonimni celjski kronist temu do¬ godku dodal naslednje besede: »Grof Ulrik je imel za ženo hčerko velemožnega gospoda in kneza, gospoda Djurdja, despota srbskega. Ta ni bila naše, marveč grške vere, živela je po svoji veri in imela pope ter kaplane svoje vere. Redkokdaj je bila pri naši maši in službi božji.« Kakor je grofica Katarina ostala v veri vzhodnega obreda, bila je v tej vzgojena tudi njena hčerka edinka Elizabeta. Ko se je ta zaročila z Matijem, sinom Hunjadijevim, je v pogodbi, sklenjeni ob tej priliki med despotom Djurdjem in Ivanom Hunja- dijem izrečno določeno, da mora tudi po poroki ostati Elizabeta v »grški veri« in da morajo stalno v njeni okolici prebivati duhovniki in spremstvo njene vere. Prav to vztrajanje Ulrikove žene in hčerke v veri vzhodnega obreda je tedanjemu javnemu mnenju v Evropi vzbudilo sum o pravi veri tudi grofa Ulrika samega. Papežev legat piše po beograjskem umoru grofa Ulrika v nekem pismu: Ni dvoma, da je grofa ubil Ladislav, sin Ivana Hunjadija, tistega, ki je pogostokrat potolkel Turke. Misli se, da ni sin nič manj koristil krščanstvu z umorom grofa kot oče z zatiranjem Mohameda; kajti Mohamed in gr.of' sta bila sovražnika vere, oni zunanji, ta pa do¬ mači. Neki pobožen kronist iz Porenja pa piše, da je bil grof Ulrik na pol heretik. CELJSKA NASLEDSTVENA IN DRUGE VOJNE. Komaj so truplo grofa Ulrika prepeljali iz Beograda v Celje in ga tamkaj v mi¬ noritski cerkvi pokopali, so se mnogi oglasili za bogato celjsko dediščino. Ogrski kralj Ladislav, goriški grof, krški Frankopani, Habsburžani s cesarjem Friderikom na čelu, da omenim v vrsti mnogih le glavne, so planili po silnem imetju. Od vseh je imel največ upanja že od vsega začetka cesar Friderik. Skliceval se je na dedno pogodbo iz leta 1443 in svoje pravice kot deželni knez ter je s spretno taktiko, združeno s srečo, dosegal velike uspehe. Že v marcu 1457 se pojavi v Savinjski dolini. Najprej se je z nekaterimi sodediči pobotal, nato se mu je z denarjem, obljubami in darovi posrečilo pridobiti nekaj nekdaj celjskih gospostev in mest, vendar mu popolna priključitev celjske dediščine kljub osebni navzočnosti na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem ni takoj uspela. Del celj¬ skih podložnikov je še nadalje ostal zvest grofici-vdovi Katarini; drugi so bili na strani kralja Ladislava in njegovega vojskovodje 31« Politične in vojne krize Jana Vitovca, ki je s svojimi četami ostro pritiskal na cesarja, da se je temu nekoč komaj posrečilo izogniti se mu. Vse leto 1457 je tako potekalo v vojskovanju strank, ki jih je družilo le eno, pobrati čim več iz bogate dediščine. Za glavne postojanke umrlih grofov se bijejo hudi boji, na Koroškem okoli Strmca, v Savin jski dolini okoli Celja, na Gorenjskem okoli Radovljice, pa tudi na Dolenjskem in v sosednji Hrvatski. Nenadna smrt kralja Ladislava novembra 1457 je povsem obrnila položaj v prid cesarja Friderika. Cesar se je sedaj smatral tudi za dediča deleža, ki bi moral pripasti njego¬ vemu nečaku, in že v decembru 1457 se je pobotal z grofico-vdovo Katarino, nekaj let nato pa tudi z Vitovcem. Ogromni in večji del celjske posesti v mejah rimsko-nemške države je tako pripadel Habsburžanom. Z orožjem in pogajanjem je znal cesar odpraviti zahteve še preostalih, ki so se potegovali za celjsko dediščino. Kar je bilo nekdaj celjske zemlje na Štajerskem med Dravo in Savo, je združil Friderik z nekaterimi nanjo mejočimi predeli v posebno upravno enoto, za katero se je uveljavilo ime Celjska grofija. Grofica vdova Katarina je prejela iz velikanske dediščine le prav majhen delež in skroinno rento. Nekaj časa je bivala na svojih posestvih v Sloveniji in na Hrvatskem, toda v prav neugod¬ nih premoženjskih razmerah, ki jih je skušala zboljšati z odprodajo svojega imetja. V začetku se je Katarina mudila v gradu Krškem, ki ji je od nekdanjih celjskih gradov na Slovenskem končno še edini ostal. Toda tukaj ni dolgo strpela. Začenja se dolga pot in beganje iz kraja v kraj, iz dežele v deželo. Dubrovnik, otok Krf, Belgrad ob furlanskem Tilmentu — last njenega brata despota Štefana — to so glavne postaje njenega pota. Nikjer ji ni obstanka, nekdaj ena najbogatejših gospa v Evropi mora odprodajati še tisto malo, kar ji je požrešnost celjskih dedičev še pustila. Končno je našla zavetje na zemlji tistega, ki je njeni rodbini vzel zemljo in krono, pri turškem sultanu. Naselila se je v Ježevo v Makedoniji; tam je prebivala njena sestra Mara, vdova po turškem sultanu. Navzlic veliki daljavi je Katarina tudi od tam vzdrževala zveze z našimi kraji. Z goriškim grofom dopisuje v srbskem jeziku. Celo vrniti se je nameravala iz takrat že turške Makedonije na sever. Goriškemu grofu Leonhardu, ki ga je poznala še kot dečka s celj¬ skega dvora, piše, da hoče zapustiti Turčijo in da tudi sultan nima nič proti temu. Hotela bi h goriškeinu grofu, da bi pri njem umrla. Toda ta želja se zadnji celjski grofici ni izpolnila. Umrla je v visoki starosti in pokopana je v Konči zahodno od Strumice. Likvidacija celjskega vprašanja, končana v celjski nasled¬ stveni vojni (1456—1460), ni prinesla slovenski zemlji zaželenega 319 Petnajsto stoletje — doba kriz in prehoda miru. Nasprotno, boji za celjsko dediščino šele uvajajo dolgotrajno dobo vojskovanja in oboroženih sporov, kakršnih habsburške de¬ žele in z njimi slovenska zemlja že stoletja ni poznala. Smrt kralja Ladislava, zadnjega potomca albertinske veje Habsburžanov (1457), je raztrgala unijo med Avstrijo, Češko in Ogrsko, ki jo je Ladislav s svojo osebo še vzdrževal. Boji, ki so se skoraj pričeli za gospostvo nad temi tremi deželami, se niso ognili slovenskih pokrajin. Na Češkem je izvoljen leta 1458 za kralja Jurij iz Podebradov, na Ogrskem pa Hunjadijec Matija Korvin, ki ga slovenska narodna pesem pozna z imenom »kralj Matjaž«. V habsburških deželah se vrši boj za nasledstvo med posameznimi člani dinastije, predvsem cesarjem Friderikom in njegovim bratom nadvojvodo Albrehtom. Korist skupnosti, obramba na zunaj in varnost zemlje ter prebivalstva, vse to so bile postranske stvari, poglaviten je bil neizmeren pohlep po zemlji, čeprav sta pri tem gospodarstvo in kultura silno trpela. Najemniške čete so strašile in plenile po deželi pod vodstvom svojih vodij. Eden takih je bil češki husit Jan Vitovec, ki je bil najpoprej v službi celjskih grofov in je po propadu teh cesto menjal gospodarja ter bil nazadnje po milosti kralja Ladislava celo ban slavonski in grof zagorski. Slovencem se je ta češki »hudiču zapisani heretik« globoko vtisnil v spomin. V »Peganiu« narodne pesmi »Pegam in Lambergar« je ohranjeno ime češkega kondotiera (Behaim, Pegam). Češki poveljniki in vojaki, znani zaradi svojih vojaških vrlin, so bili prav številni in pogosti v takratnih najemniških vojskah. Drugi takih četovodij tistega časa je bil kranjski vitez Andrej Baumkircher, ki je bil prav tako po vrsti v raznih službah, najprej pri kralju in cesarju Frideriku, potem pri celjskih grofih, nato pri kralju Ladislavu, nato zopet v Friderikovi in kasneje v službi kralja Matije Korvina. Nova narodna vladarja na Češkem in Ogrskem sta soodločala v notranjih zadevah habsburških dežel. Od stanov in njihovega dovoljenja za razpis novih davkov je bil cesar Friderik povsem odvisen. Za spora z bratom Albrehtom leta 1462 so celo oblegali cesarja v njegovem dunajskem gradu. Šele pomoč češkega kralja, Andreja Baumkircherja in notranjeavstrijskih stanov je rešila vla¬ darja iz neugodnega položaja. Kot »plačilo za zvestobo« je cesar Kranjcem leta 1465 »popravil« njihov deželni grb: namesto bele barve na prsih kranjskega orla naj pride zlata barva. S tem so se tudi kranjske deželne barve spremenile, namesto belo-modro-rdeča je bila poslej kranjska zastava zlato-modro-rdeča. Šele leta 1836 so se zopet uveljavile prvotne barve in postale leta 1848 slovenske narodne. 320 Politične in vojne krize Smrt nadvojvode Albrehta (leta 1465), ki je bil brez otrok, je notranje napetosti v habsburški dinastiji pomirila. Zato so se pa pojavile nove težave na jugu. Mesto Trst je s cesarjevo podporo doseglo odlok, da se mora blago iz habsburških dežel izvažati preko tržaškega mesta in luke. Kranjci se pa temu niso hoteli ukloniti in so trgovali rajši preko beneškega Kopra. Spor je dal vzrok za vojno, v kateri so Benečani hoteli braniti koristi svojih kranjskih trgovcev in začeli oblegati Trst. Pomoč, ki jo je poslal cesar mestu, je bila nezadostna, in Trst je bil prisiljen skleniti neugoden mir. Benečani so dobili gradove Mokovo in Sacerb, postavili vanje, to je pred same mejnike tržaškega ozemlja, svoje posadke in tudi v mestu samem se je okrepila beneška stranka. Njeno rovarjenje je leta 1467 prisililo cesarja k novemu posredovanju. Pod vplivom cesarskega glavarja v mestu, Nikolaja Predjamskega (Lueger), se je moral Trst odreci svoji občinski avtonomiji. Protiupor avtonomi¬ stične stranke pod vodstvom Bonoma se je kmalu nato izjalovil. Komaj je bila tržaška zadeva za silo urejena ter preprečen odpad Trsta od Avstrije in se je cesar odpravil leta 1468 na romanje v Rim, je prišlo do novih zmešnjav na Štajerskem. Štajersko plem¬ stvo se je leta 1469 združilo pod vodstvom Andreja Baumkircherja; ta se je čutil prikrajšanega pri zahtevah, ki jih je imel do cesarja. Njegove čete, pomnožene s češkimi najemniki, so zavzele vrsto mest in trgov, med njimi Maribor, Slovensko Bistrico in Konjice. Cesar je postavil proti Baumkircherju močno vojsko, vendar pa je doživela pod poveljstvom cesarskega najemniškega vodje, Ceha Jana Holuba, pred Flirstenfeldom poraz. Prva pogajanja z Baum- kircherjem niso uspela, šele s posredovan jem zastopnikov notranje¬ avstrijskih stanov, ki so se zbrali leta 1470 najprej v Št. Vidu, nato v Velikovcu na Koroškem, je prišlo do pomirjenja in pogodbe z Baumkircherjem. Na vesti pa, da snuje ta proti njemu nove na¬ klepe, ga je velel cesar leta 1471 usmrtiti. Baumkircherjeva vojna je našim in vzhodnoalpskim deželam prinesla silno težke čase. Najemniki obeh strank so si svoje, večkrat prikrajšano plačilo jemali kar sami s pustošenjem in plenjenjem. Klativitezov in roparjev je bilo povsod po deželi. Ukrepi stanov, ki so se sestajali iz treh dežel, Štajerske, Koroške in Kranjske, na skupnih zborih in sejah, so prav malo zalegli. Na Zgornjem Štajer¬ skem so se v samopomoči začeli zbirati že kmetje sami. Cesar pa se ni zganil, razpisoval je kar naprej izredne davke, zasegal cerkveno m svetno imetje, si izposojeval denar, ne da bi ga bil vračal. Ves srd prebivalstva se je obračal proti lenemu in grabežljivemu ce¬ sarju Frideriku. Javni letaki so ostro prijemali cesarja: »Zbudi se si 321 Petnajsto stoletje — doba kriz in prehoda iz spanja! Tvoji veliki mogočnosti podjarmljeni in podložni, gospo¬ skega in navadnega stanu v knežiji Kranjski in Metliki, te kli¬ čemo ...« In dalje: »Rubiš kmete za njihov denar, ki je znoj in kri njihova, njihovih žena in otrok, njihovo trdo delo in hrana. Kajpak praviš, zato sem najel najemnike. Molči s takim zvitim tarnanjem, kajti najemniki so zveste deželane oropali življenja in premoženja. Ali misliš, da ljudje nič ne razumejo? Kako moreš zahtevati cer¬ kveno imetje kot svoje in obteževati z davki uboge meščane, ki so jim že dvajset let zaprta vsa trgovska pota? Kako se upaš jemati krvavi znoj ubogih delavcev, vdov in sirot, ko je vendar tvoja dolžnost obvarovati jih pred nadlogo? Zahtevaš dohodke prelatov in plemstva za obrambo dežele. Ali ne veš, da ima tisti, ki je imel pred sto leti še tri goldinarje dohodkov, danes le še en goldinar? S tretjino svojih starih dohodkov se morejo komaj preživljati.« In izhod iz te finančne stiske, ki so ga priporočili skopemu cesarju: »Loti se zakladov svojih prednikov, bogve kako so bili pridobljeni.« Vsem tem nadlogam in težavam, ki jih proticesarski letak s tako živimi besedami popisuje, so se pridružile še nove, ki so predvsem slovenski zemlji prizadejale obilo gorja. Ni še padla Baumkircher- jeva glava, ko so se pojavili na slovenskih tleh Turki v takih mno¬ žicah, kot jih do tedaj naši kraji še niso videli. TURSKI NAPADI. Turki, sprva zavezniki, nato osvajalci one¬ moglega bizantinskega cesarstva, so se sredi 14. stoletja za stalno zasidrali na Helespontu in nato za Murata I. (1359 — 1389) prenesli težišče svoje države in politike na evropska tla. Že leta 1361 je postal Odrin prestolnica sultanov. Zmaga Turkov na Kosovem polju leta 1389 je zadala smrten udarec srednjeveški srbski državi, prav tako kot zavzetje Timova leta 1393 bolgarski. Preko še preostalih, napol od volje turškega sultana odvisnih kneževin na Balkanu, se je Turkom odpirala lahka pot do ogrskih, hrvatskih in slovenskih meja. Ogrska pod vodstvom kralja Sigmunda se je sicer trudila, da bi odvrnila nevarnost, ki je pretila krščanskemu svetu, a s sla¬ bim uspehom. Leta 1396 je doživel kralj Sigmund s svojo vojsko težak poraz pri Nikopolju. Slovenci so se v četah celjskili grofov, ki so stale v ogrski službi, takrat nemara prvič spoprijeli s Turki. V zvezi s tedanjimi spori med fevdalci v Bosni so se turške čete prvikrat bežno pojavile na slovenskih tleh v letih 1408 in 1411 okoli Metlike in Črnomlja. Nekaj let nato — zopet so bile vzrok politične razmere v Bosni — so Turki leta 1415 skupaj z Bosanci pod vod¬ stvom vojvode Ilrvoja udarili na Ogrsko. Od glavne turške sile so se tedaj oddelile manjše čete in vdrle dvakrat na slovenska tla. 322 Politične in vojne krize enkrat prav do vrat ljubljanskega mesta. Ob teh prvih navalih na slovenska tla so Turki prav tako hitro zopet izginili, kakor so prišli. Napravili so pa že dovolj strahu. O obrambnih ukrepih se že po¬ svetujejo oglejski patriarh in furlanski parlament, Celjski in Habs¬ buržani; med drugim je govor tudi o zažiganju kresov in drugih svarilnih znakih ob pretečem navalu ter o shranjevanju imetja in PODOBA TURSKIH IN DRUGIH NADLOG iz dobe okoli 1520, v cerkvi pri Sv. Primožu nad Kamnikom Upodobljeni so turški jezdeci, kužna bolezen (žena in dojenček na tleh), pri cerkvi ropar, gruča ujetnikov, požar živil v utrjenih krajih; za Ljubljano je pa ukazano utrjevanje in ■*> popravljanje mestnega obzidja. Mnogo pomembnejši po obsegu in posledicah so bili turški navali v drugi polovici 15. stoletja. Prizadeta ni bila več samo Kranjska, marveč tudi že sosednje dežele, in sicer tem občutneje, ker so pravkar prestajale dobo dolgotrajnega vojevanja in gospo¬ darske depresije. Od leta 1469 do leta 1483 so pridrveli Turki skoraj leto za letom v slovenske dežele z namenom, da bi naropali čim več ljudi in blaga ter s takim gospodarskim oškodovanjem pripravili ugodna tla za morebitno kasnejšo osvojitev. Izhodišče pohodov je povečini Bosna in severna Srbija. Glavna vjradna vrata v Slove- 323 21* Petnajsto stoletje — doba kriz in prehoda nijo pa so istrski in notranjski Kras, Bela krajina, Posavje med Zagrebom in Krškim ter Podravje okoli Ormoža in Ptuja. Propad srbske despotovine leta 1459 in konec kraljevine Bosne leta 1463 sta Turkom odprla na široko pot preko Donave, Save in Une na ogrska, lirvatska in slovenska tla. Že nekaj let po padcu Bosne so občutile slovenske pokrajine silo turškega navala (1468, 1469). Sicer so ga pričakovale, ali nanj še od daleč niso bile dovolj pripravljene. Res je državna oblast ukazovala in pospeševala utrje¬ vanje mest. V prvih letih velikih turških navalov je Friderik III. povzdignil trge Kočevje, Lož, Višnjo goro in Krško v mesta, hoteč s tem ustvariti nove obrambne postojanke proti Turkom. Cerkvena oblast je po drugi strani skušala z odpustki, raznimi pobožnostmi, pa tudi nabiranjem križarjev in »turškega« davka pripomoči od svoje strani k odvrnitvi »dednega sovražnika krščanskega imena«. Vsi ti in podobni protiturški ukrepi državnih, cerkvenih, dežel¬ nih in krajevnih oblastev pa niso mnogo pomagali. Prave obrambne organizacije ni bilo, nabiranje in postavljanje redne vojske je bilo neokretno in dolgotrajno, navadno prepozno, vsaka dežela, v tej pa zopet vsak stan je bil navezan sam nase. Država, ki ji je bil na čelu Friderik III... se je pač na dolgo in široko posvetovala, obljubljala in svetovala, ali v dejanjih je storila le malo. Notranjeavstrijski deželni stanovi, zbori in odbori so ukrepali, nalagali davke in zbi¬ rali vojsko proti Turkom, toda vse brez pravega uspeha. Komaj je bil Turek preko Kolpe in Gorjancev, že se je polegla protiturška vnema stanov in domače razprtije so se nadaljevale. Silna naglica, s katero so se Turki pojavljali in odhajali, je oteževala uspešno obrambo. Straže na turški meji, pismena sporočila, imenovana »turški glasi«, ki so jili brzi sli po določenih poteh in ob določenih postojankah prenašali odondod med Hrvate in Ogre ter od teh v slovenske dežele, ter kresovi in druga znamenja po gorah so ozna¬ njevali pretečo nevarnost. Pred njo se je plemič zapiral v svoj utr¬ jeni grad, meščan za svoje mestno obzidje. Korošci so si postavili ob svojih deželnih mejah pri Ravnah (Guštanju), Železni Kapli in na Ljubelju utrdbe, Benečani na Predelu in ob Soči. Največ je trpel kmet, čeprav si je v taborih ustvaril utrjena pribežališča zase, za svoje ljudi in blago. Večina teh kmetskih utrdb je nastala okoli cerkva. Nekatere so bile utrjene po vseh pravilih takratne obrambne umetnosti. Tabori in utrjene jame so kolikor toliko uteg¬ nile obvarovati ljudstvo pred Turki, kajti ti na splošno niso bili voljni niti pripravljeni za zamudna obleganja. Hiter plen in rop je bil prvi glavni cilj njihovih številnih pohodov na slovensko ozemlje. Politične in vojne krize Leta 1469 se pojavijo Turki dvakrat v večjih množicah na slo¬ venskih tleh. Iz Bele krajine, kjer požgejo Metliko, se razkrope po deželi vse do Ljubljane in Krasa, povsod ropajoč in požigajoč. Se preden se je mogla zbrati krščanska vojska, so se Turki umaknili v Bosno, odkoder so prišli. Kot protiukrep je sledilo običajno sredstvo —- dolgotrajna posvetovanja treh notranjeavstrijskih dežel ter državnega zbora in novi davki, ki pa so kajpak le pičlo potekali. Kolikor se je nabralo denarja, je šel največ v žep Baumkircherjev in njegovih nenasitnih najemnikov. Medtem so se Turki priprav¬ ljali na nove vpade proti zahodu.|Leta 1471 se pojavijo z velikimi silami na Kranjskem, prihrume prvič v večjih množicah na Gorenj¬ sko in Štajersko pa preko Krasa vse do Kopra, Trsta in Soče. »Vse, kar je dosegel njihov meč, je požgano in spremenjeno v puščavo«, piše celjski glavar v Regensburg, kjer je prav takrat razpravljal državni zbor o načinu in ukrepih, kako naj se krščanski svet obrani turške sile. . Turška nevarnost je namreč silno rastla. Leta 1472 pridrvijo Turki nekajkrat na kranjska tla, požgejo med drugim cerkev v Cerknici, priderejo na Koroškem do Pliberka in v Furlanijo. Tudi naslednjega leta (1473) niso turške čete prizanesle slovenskim deželam. Preko Kranjske so vdrle skozi Kokrsko dolino na Koroško. Sodobno poročilo piše o tem navalu med drugim: »Otroci so brez staršev, revščina ljudstva je velikanska, ubiti ljudje leže po poljih in cestah od Trga do Slovenjega Gradca, ozračje je nasičeno s smra¬ dom požganih vasi in hiš.« Kakor navadno so tudi to pot Turki prav tako hitro odšli, kot so se pojavili. Preko Slovenjega Gradca, Vitanja, Celja in Podsrede so izginili na hrvatsko stran. Medtem ko so država in dežele zborovale dalje, kranjski in štajerski stanovi nujno prosili za pomoč, kmetje grozili, da ne bodo več dajali urbarialnih služnosti, če ne bo gospoda, ki ji plačujejo davek proti Turkom, ubranila turško nevarnost — so se tudi leta 1474 pojavili Turki preko Sotle in Kolpe. Naslednje leto (1475) so pridrli na Štajerskem do Maribora, kamor je bil prav tistega leta v turških zadevah sklican notranjeavstrijski skupni zbor. Na po¬ vratku so ob hrvatski meji nedaleč od Bizeljskega potolkli vojsko, ki je Štajerski iz Kranjske in Koroške prišla na pomoč. Na Kranj¬ skem so se pa leta 1475 pojavili kar dvakrat, enkrat so prišli celo do okolice Radovljice. Tudi v naslednjih letih (1476, 1477) so videle slovenske dežele turške čete. Leta 1476 so prihrumele nekolikokrat prav do Trsta, Soče, Gorice, Ziljske doline in Beljaka, pojavljajoč se v manjših oddelkih zdaj tu, zdaj tam. Leta 1477 je veljal glavni 325 Petnajsto stoletje — doba kriz in prehoda sunek Furlaniji in Benečiji, kar je v zvezi s takratnim vojskova¬ njem med Benetkami in Turčijo. Vse prejšnje je pa presegel po silovitosti turški naval na Koroško leta 1478. Utrdbe, ki so jih zgradili ob kranjsko-koroški meji od Kranjske gore do štajerske meje, niso mogle odvrniti silo¬ vitega sunka. Turki so črto obšli in udarili ob Soči navzgor skozi bovške soteske na Koroško, kjer so se prav takrat upirali kmetje stanovom, češ da jih ti ne branijo pred Turki in jim nalagajo le nove davke. Do Šmohorja in preko Sachsenburga so Turki opusto- šili deželo in odvedli mnogo ljudstva s seboj. Sodobni viri cenijo turško moč na 15.000 do 24.000 mož. Velik strah je povzročil ta tur¬ ški naval v alpskih deželah, na Tirolskem, Bavarskem in Salzbur¬ škem, toda v obrambo se je storilo bore malo. Davki, ki so jih stanovi in država razpisovali, so le skromno pritekali. Za sistema¬ tično zaporo meja proti Turkom, ki je bila v načrtu, je bilo pre¬ malo sredstev. Nekatera mesta so pač dobila novo ali popravljeno ' obzidje. Pri zidanju ljubljanskega mestnega obzidja so morali pomagati okoliški kmetje in Židje. Tudi mestno obzidje Slovenjega Gradca naj pomagajo postaviti kmetje in Vipava naj se obda z zidom, tako je velel cesarjev ukaz. V Mariboru so poleg Ulrikovih vrat začeli postavljati utrjen cesarski grad. Vse to kot po navadi ni mnogo pomagalo. Turki so v naslednjih letih kar naprej vdirali v Slovenijo. Leta 1479 se pojavijo na Do¬ lenjskem, prihrumijo skoraj pred vrata ljubljanskega mesta in se prikažejo med Muro in Dravo. Dva dogodka zaključujeta obdobje najhujših vdorov Turkov v 15. stoletju, usmerjenih v naše kraje. Eden je velik naval Turkov leta 1483, ko priderejo na Kranjsko, Spodnje Štajersko in Koroško in jih na povratku v dvodnevni bitki ob reki Uni premaga vojska pod poveljstvom hrvatskega bana. Drugi je premirje, sklenjeno istega leta (1483) med miroljubnim sultanom Bajezitom 11., od leta 1481 naslednikom sultana Moha¬ meda II., in ogrskim kraljem Matijo Korvinom, kar je imelo glede na turške navale v slovenske dežele ugodne posledice. Ti so v sle¬ dečih štirih desetletjih redkejši po obsegu manjši, manj siloviti in omejeni na manjše dele naše zemlje. VOJNA Z OGRI. Našim po turških navalih močno izčrpanim in opustošenim krajem so pa prav takrat sledile nove nadloge, zve¬ čane še po gospodarski stiski in elementarnih nesrečah. Cesar Friderik in ogrski kralj Matija Korvin sta prišla navzkriž in zaradi vojne med obema je bila zopet hudo prizadeta Slovenija. Že neko¬ liko let trajajoča napetost med Habsburžanom in Korvinom je 526 Politične in vojne krize izbruhnila, ko je hotel cesar Friderik nekdanjega ostrogonskega nadškofa, ki je k njemu pribežal, oškodovati s salzburško nad¬ škofijo, takratni nadškof v Salzburgu pa ni maral odstopiti in se je, ker ga je cesar ogrožal, zatekel v varstvo ogrskega kralja. Temu je bil dogodek primeren razlog, da se je spustil leta 1 479 n ai- prej v diplomatska prerekanja, kmalu pa tudi v oboroženo akcijo. Še leta 1479 je zasedel postojanke svojega salzburškega varovanca, to je salzburška nadškofijska posestva ob Savi, nato Ptuj, zatem salzburško Lipnico (Leibnitz) in nato še salzburška gospostva na Koroškem. To je bil šele začetek. V zgodnji spomladi 1480 se je pa začela prava vojna. Ogri zavzamejo Radgono, kmalu nato Fiirsten- feld in si s tem odprejo nove dohode v srednjo Štajersko. Nasled¬ njega leta zavzamejo Ogri na Štajerskem grad Bori ob Dravi in brez uspeha oblegajo Maribor. Nekateri plemiči — tako na Kranj¬ skem zadnji gospod Predjamski (Lueger) — stopijo celo na stran kralja MŽtije, ker je ta svoje ljudi bolje plačeval od skopega Fride¬ rika. Ko se je leta 1483 ogrski pritisk z vpadom v Nižjo Avstrijo še povečal, so čete ogrskega kralja Matije napadle tudi Kranjsko, zavzele grad Klevevž na Dolenjskem in prodrle do Ljubljane. Poli- —• tični načrti ogrskega kralja so postajali vedno očitnejši: izpodri¬ niti med Dunajem in morjem Habsburžane, jih nadomestiti z dina¬ stijo Korvinov in ustvariti državno skupino, ki bi se z Ogrsko na čelu mogla obraniti Turkov. Res je Matija Korvin dosegel čimdalje večje uspehe. Že zavzame Nižjo Avstrijo do Aniže, Dunaj se mu vda (leta 1485), med Dravo in Muro sta v ogrski posesti Ormož in Negova, v Ljutomeru se zdravi ogrska kraljica Beatrice in leta 1489 pride Slovenj Gradec pod Ogre. Državna vojska, ki jo je Friderik poslal nad Matijo, ne opravi skoraj ničesar, kajti Matija drži trdno v svojih rokah, kar je pridobil. Končno je vendarle prišlo proti koncu leta 1489 do premirja med Korvinom in Habsburžanom, nato pa do mirovnih pogajanj. Mir še ni bil sklenjen, ko aprila 1490 umre kralj Matija,j ne zapustivši zakonitih potomcev. Z njegovo smrtjo se je začela ogrska oblast v alpskih deželah naglo rušiti. Z zastopniki Vladislava češkega, ki je še leta 1490 postal ogrski kralj, je sklenil sin cesarja Friderika, kralj Maksimilijan leta 1491 v Bratislavi mir. Habsbur¬ žan sicer ne doHi ogrske krone, po kateri se je prizadeval, marveč le naslov ogrski kralj, poleg tega pa vrsto zahodnoogrskih krajev in vojno odškodnino. Salzburški gradovi in mesta Ptuj, Pišece, Brežice, Sevnica in Raštanj, ki jih je imel v svoji oblasti po Matijevi smrti njegov vojskovodja Jakob Szekely, pripadejo cesarju. lak je bil 327 Petnajsto stoletje — doba kriz in prehoda konec nekdaj tako obsežne posesti salzburške nadškofije v štajer¬ skem Podravju in Posavju. V kralju Matiji, čigar uspehi v alpskih in slovenskih pokra¬ jinah so z njegovo smrtjo tako hitro propadli, so Slovenci njegove dobe z upanjem gledali vladarja, ki bi jih bil mogel rešiti pred Turki in drugimi nadlogami, če bi bil stopil na mesto povsod zasme¬ hovanega in zaničevanega Habsburžana Friderika ter napravil red in uvedel zopet pravico v deželi. Saj je bilo za one čase že to mnogo, da Matijeve čete niso kakor druge po deželi morile in požigale. V idealiziranem kralju Matjažu slovenske narodne pesmi je zgoščena želja Slovencev v tisti burni dobi po miru in pravici, blagostanju in povrnitvi starih dobrih časov. Medtem je leta 1492 umrl stari cesar Friderik III. Vladarska doba njegovega sina in naslednika Maksimilijana I. (1493—1519) oznanja v marsičem nastop novih časov. TERITORIALNA UREDITEV OKOLI 1500. Smrt zadnjega grofa Celjskega je preprečila nastanek državne tvorbe, ki je grozila, da zagradi Avstriji pot do morja. Politiko teritorialnega pridobivanja na jugu, prekinjeno po celjskem dvigu, Habsburžani v drugi polo¬ vici 15. stoletja nadaljujejo in zaključijo. Od Walseejcev pridobi Avstrija leta 1466 njihovo zemljo v kvarnerskem Primorju (Reka, Kastav, Veprinac, Moščenice), nekaj let nato (1472) še Devin, Prem in Senožeče, v zadnjem letu stoletja (1500) pa pripade Habsbur¬ žanom po smrti zadnjega goriškega grofa Leonharda z Gorico vred zemlja v Posočju, v Vipavski dolini, na Krasu in v Furlaniji. Nove pridobitve Habsburžanov na jugu so močno poživile zlasti gospodarske zveze med zaledjem in primorskimi kraji. Sicer od vsega začetka Habsburžani niso vseh svojih pridobitev na jugu združili z zaledjem, ki ga v glavnem predstavlja Kranjska. Od prve goriške dediščine izza leta 1574 ostaneta dve pokrajini zaenkrat sami zase, Pazinska knežija in Slovenska marka z Metliko. Tudi Devin in Trst nista v prvih desetletjih habsburške oblasti še zdru¬ žena s Kranjsko. Šele v drugi četrtini 15. stoletja se razširi Kranjska s priključitvijo Slovenske marke, Metlike in Pazinske knežije (1438 — 1441). Na to povečano Kranjsko so za Friderika III. prislo¬ nili še Devin in kvarnersko Primorje, po pridobitvi Gorice pa še to in del Furlanije. Tudi Trst je po spremembi ustave mesta leta 1468 v ustavnem in upravnem oziru tesneje prislonjen na Kranjsko. V začetku 16. stoletja so pošiljali Tržačani celo svoje odposlance v kranjski deželni zbor v Ljubljano. Eden največjih duhov, kar jih je rodilo 328 Petnajsto stoletje — doba kriz in prehoda mesto Irst, humanist in ocl 1502 do 1546 njegov škof Peter Bonomo, mecen našega Primoža Trubarja, je bil vnet zagovornik gospodar¬ skega poslanstva ter politične misije Trsta kot posredovalca med Italijo in Jadranom po eni in širokim zaledjem na severu in vzhodu po drugi strani. Tržaško pristanišče je po Bonomovih mislih naj¬ naravnejše izhodišče na morje za Kras, Kranjsko in dežele v Vzhodnih Alpah, mesto Trst je predzidje dežele Kranjske. Pouda¬ riti pa je, da je imel Bonomo v mislih predvsem gospodarsko pove¬ zanost Trsta z zaledjem, nasprotoval pa je politični združitvi. Večkratne spremembe in delitve habsburških zemelj so v prvi polovici 16. stoletja ustvarile končno iz južnoavstrijskih dežel dve skupini: 1. Kranjsko s stranskimi deželami, 2. Goriško. Kranjski pripade stari Kras (Postojna, Prem, Senožeče, Vipava, Devin). Trajni prislonitvi in združitvi Trsta s Kranjsko pa bodoči razvoj ni bil naklonjen. Ožja povezanost je trajala le do srede 16. stoletja, ko se je Trst zopet osamosvojil. Pač pa je bila notranja Istra s Pazinom do neke mere del Kranjske od 15. do 19. stoletja, pa še celo Reko so v 15. in 16. stoletju nekaj časa šteli h Kranjski. Goriški pripade Posočje, spodnja in srednja Vipavska dolina, del Krasa in del Furlanije. Goriška se je že za časa grofov začela počasi razvijati v posebno deželo. Že goriški grofje so si uredili deželno kneževstvo, iz katerega je nastala politična enota Goriška grofija s posebno upravo in lastnim deželnim zastopstvom, z dežel¬ nimi stanovi in deželno upravo. Med deželnimi stanovi so — kar je izjema na Slovenskem — nekaj časa tudi zastopniki kmetskih občin. Zgodovinsko jedro, iz katere je vzrasla Goriška kot pokrajinsko- politična enota, je bilo v okolici Gorice in se odtod večalo v »gore« na severu, v Brda na vzhodu in v Vipavsko dolino ter na Kras. Mnogo šibkejše je bilo politično-teritorialno širjenje v ravno Fur¬ lanijo, kjer je bilo goriško ozemlje manj strnjeno ter močno izpre- mešano z beneškim. Beneške so številne vasi med goriškimi v vzhodni Furlaniji, beneški je tudi trikot med Sočo, Krasom in morjem pri Tržiču (Monfalcone), beneške so gradeške lagune, od slovenskih predelov je pa beneška Rezija in deželica ob povirju zgornje Nadiže in Tera, ki smo jo prav zaradi dolga stoletja traja¬ joče beneške oblasti v tistih krajih (1420—1797) vajeni imenovati Beneška Slovenija. Z Avstrijo v Gorici, na Krasu, v Trstu, v notranji Istri in na Reki, z Benetkami v Beneški Sloveniji ter v zahodni in južni Istri je prišlo do ustaljenosti političnih razmer v Slovenskem Primorju in Istri, do neke vrste ravnovesja med Avstrijo in Benetkami, ki traja vse do konca Beneške republike (1797). 550 Gospodarske, družbene in cerkvene krize GOSPODARSKE, DRUŽBENE IN CERKVENE KRIZE VZROKI IN POSLEDICE GOSPODARSKE KRIZE PODEŽELJA. Soraz- merno ugodno gospodarsko stanje kmeta na Slovenskem, ki traja še v 13. in v prvi polovici 14. stoletja, se je začelo v drugi polovici 14. stol etja s labšati. Ta pojav ni značilen le za slovenske dežele, marveč tudi za velike dele takratne Evrope; le v naših krajih se pokaže nekoliko kasneje kot na primer v zahodnih evropskih deželah. V čem se slabšanje gospodarskega stanja pozna in kaj mu je bilo vzrok? Štirinajsto stoletje, zlasti prva polovica in sredina, kaže glede gospodarstva našega podeželja na zunaj še obeležje prejšnjih dob. Prebivalstvo se po številu še množi, toda prav to množenje sprem¬ ljajo marsikatere spremembe in pojavi, neugodni za njegovo gospo¬ darsko stanje. Še krčijo zemljo, celo tuji kmetski naseljenci priha¬ jajo še na naša tla, toda to krčenje ima v sebi že marsikaj, kar je bilo škodljivo za gospodarstvo našega kmeta v tistem času. V druž¬ benem oziru, na splošno vzeto, položaj slovenskega kmeta ni šel navzdol, toda se tudi ni kot poprej zboljševal; usmerja se še naprej — v obče izenačevanje slovenskega kmeta v povsod enakega podlož¬ nika zemljiškega gospoda. V 14. stoletju po številu še vedno rastoče prebivalstvo je našlo svojTobstanek ali še naprej na podeželju ali pa ga je iskalo izven njega. Različne in razne so bile možnosti za obstanek in življenje previsnega kmetskega prebivalstva. Hišna in imovinska skupnost, kakor imenujemo skupno življe¬ nje, gospodarjenje in uživa nje sinov, hčera in njihovih rodbm~alr ~~ bližnjih sorodnikov na enem gruntu, na katerem pripada imovina skupnosti, je pri nas .v 13. j n 1 4. stolet ju v propadan ju. Je takrat le še ostanek stare slovenske hišne in imovinske skupnosti, ki jo moremo imenovati tudi zadruga. Le v nekaterih predelih, ki so bili oddaljenejši od neposrednega nemškega vpli v a, n a ^ p r i m e r Tolmin- . sko in Kras, pa v nekaterih krajih, kjer so težave pri obdelavi zemlje narekovale in zato ohranjevale delo v okv iru hišne in imo¬ vinske skupnosti, se je dlje obdržala. Razni raz logi so vplivali nanjo razkrojevalno. — Kmetija, n a kateri sedi Slovenec, ki jeUicEfcraja manjša in zato v gospodarskem oziru šibkejša, je podlegla vplivu po obsegu ve čje in za to gosp o j^arsko-nnočnejšeJanet i j e nemškega kolonista, če ji je bila soseda. Kmetija Nemca pa ni bila zadružno urejena. Manjša in gospodarsko šibkejša kmetija Slovenca je pod vplivom večje, gospodarsko moč nejše, nezadružno urejene kmetije nemškega kolonista izgubljala na svojem zadružnem značaju. — Petnajsto stoletje — doba kriz in prehoda Številne kmetij e v ro kali cerkve , n ezadružno urejene, so prav tako vplivale razkrajajoče na zadružne kmetije Slovenc ev. — Prav enako tudi celokupno pravno pojmovanje nemške države i n indi¬ vidualno pravno naziranje, ki se je razširilo pod vplivom recepcije rimskega prava, ni_moglo-zagovarjati nadaljnji obstoj hišne in imovinske skupnosti. Člani te se prostovoljno odseljujejo, ustanav¬ ljajo svoje individualne kmetije. Kmetije so včasih tako razdelili, da so na zunaj (na primer v urbarialnih seznamih) sicer še vedno enota, dejansko pa že razbite na več gruntov. Končni stadij je bil TaTcta so stare kmetije dejansko razdelili na polkme.tije, četrtkmetije in še manjše obdelovalne enote, jih kot take vodili v gospodarskem razvidu in jih posamične oddajali v užitek. Ta proces je bil v — glavnem končan v T 5 . sto letju. Razdeljene kmetijske enote so mogle preživjjatLjvečjo-a»ft©žifte številčno -rasiočega jirebi valstva kot pa nerazdeljene. Krčenje se tudi v poznejšem srednjem veku nadaljuje, toda navadno ne v tistem obsegu in načinu kot poprej. Krčenju zapada že prav odročna in manj plodna zemlja, pri krčenju za planine Tudi že manj ugodni, na primer z vodo revni in osojni kraji. Tudi ne nastajajo na izkrčenih tleh povsod nova selišča. Krči se goz d tudi zgolj za napravo pašnikov i n njiv, da bi se s^tem zvečalaTkultuma zemlja. Krčenje gozda se^maršikje žtTspreminja v njegovo pustošenje. Zlasti se to opaža v krajih, kjer je bilo razvito rudokopstvo in fužinarstvo. Za oboje je bil potreben les v večjih množinah, ruda brez lesa v bližini pa ni imela v tistih časih prave cene. Zaradi lesa in brezobzirnega izkoriščanja gozdov je prišlo do pogostih sporov, zlasti če lastnik gozdov, rudopokov oziroma fužin ni bila ista oseba. Od 15. stoletja dalje sledimo celo v naših krajih zakonodaji v zaščito gozda. V rovtih, rutah, novinah nastajajo nove rovtarske kmetije, z rovtarji, novaki, novačani in podobno poime¬ novanimi posestniki. Številne naših visokogorskih kmetij-samic in PRIZORI IZ ŽIVLJENJA V 15. STOLETJU iz freske na cerkvi v Crngrobu pri Škofji Loki, okoli 1460—1470. — Od zgoraj navzdol, od leve proti desni: Mož prede, žena navija klopčič na vreteno, žena drži predivo, žena tke na statvah, mož sedi na klopci in kuri pod visečim kotlom. — Krojač za mizo, na kateri so škarje in razrezano blago, poleg visi dodelana suknja. Mož (strojar ali barvar?) meša v čebru. Sedeči mož gladi (ali reže?) kožo (ali blago?) na deski, položeni čez kolena. Barvar nese pobarvano blago, drugi ga devlje v čeber. — Kramar sedi pod leseno stojnico, na kateri so razobešene klobase, plečeta itd., na mizi pred njim vrečice z denarjem. Mesar seka na mizi stegno. Mož, ki . . .? Zidar in kamnosek s kladivom, ometačo in zidarskim merilom. — Trgovec sedi za stojnico, za hrbtom ima skladovnico raznobarvnega blaga, pred sabo pa razgrnjeno blago, ki ga meri z merilom, pred trgovcem kupec. Tri kegljavci kegljajo, četrti postavlja keglje. — Kockarji pri mizi v prepiru. Dva gosta, ki jim iz gostilnice prinaša natakarica vrč pijače. Dva kvartača pri mizi. Zidana hiša-gostilnica z gostilniškim znamenjem. Dva moža in žena pijejo in jedo pri mizi. Dva moža v pretepu, tretji ju miri s palico 532 Petnajsto stoletje — doba kriz in prehoda marsikatera tako imenovana planinska kmetija ali švajga je pri nas tega in takega nastanka. Bile so to po obsegu včasih zelo velike kmetije, z velikim gozdom, primerne zlasti za živinorejsko gospo¬ darstvo. Vendar vsi, ki so se izločili iz hišne in imovinske skupnosti, tudi vsi od številčno rastočega kmetskega prebivalstva niso našli mesta na razdeljenih kmetijah, pa tudi ne na kmetijah, nastalih na ozemlju, na novo izkrčenem. Grunt vseh ni mogel rediti. Če so ostali na kmetih in pri kmetiškem delu, so šli ti odvečni ali v dnino h kmetu-grun tarju ali pa so si skušali ustvari ti svoj ži vljenjski obst anek na kajži. Kajžarstvo je nov pojav v naš em podeželju od 14. stoletja dalje, razen če ne štejemo sem razne že starejše domce, hiše in podobne enote, ki jih je največ v bližini ali ob večjih naseljih. Zlasti — ob nastanku kajžarstva se uveljavlja resnica nemškega pravnega reka, da »ima kmet le enega otroka«, to je Je eden more ostati na gruntu, ostali naj si poiščejo kruli drugod. V kajže gredo ti odvečni "ihndvi- v k ajže se primož ijo hčere, posebno potem Teo je bilo hišne in imovinske skupnosti tudi pri nas konec. Od druge polovice 14. in zlasti od 15. stoletja dalje je pri nas kajž vedno več, ob robu vasi, pa tudi v obliki samostoinihHiiaselipS kromna nj iva, odločena nemalokrat od vaške srenjske zemlje, je seveda kajžarja in njegovo družino skromno redila, če se ni mimo tega lotil še kake obrti, če ni hodil v dnino h kmetu-gruntarju, če ni hodil n a delo v bližnji r udnik ali fužine ali pa če si ni nemara s tovorjen jem. prevozništvom ali kmetsko trgovino lajšal svoj in svoje družine — življenjski obstanek. Zato se kajže množijo zlasti tam, kjer so pro¬ metni pol ožaj, bl ižina farne cerk ve in s tem priložnost za trgo¬ vanje, rudniki ali f užine s prilikami za zaslužek vabili k naselitvi. Zaradi osebnih in stvarnih ugodnosti, ki jih je nudil zakup vi¬ nogradniških zemljiš č, opažamo tudi težnjo podeželskega prebi¬ valstva^ nastaniti se na .zemljiščih te. vrste* Toda vsakega našega kmetskega človeka niso mikali obstanek, delo in življenje na kmetih, marsikaterega gruntarja ne, še manj paTk ajžarja ali dninarja. Naš človek je silil s kmeto v tudi ven, v mesta, v rudnike, v fužine, v široki svet - za bol jšim zaslužkom, za lagodnejšim življenjem, za socialno ugodnejšim položajem. V mesta teži naš kmetski človek tako rekoč od takrat, odkar ta pri nas obstajajo. To se dogaja kljub nasprotovanju zemljiškega gospoda, ki mu je z »begom kmeta v mesto« uhajala cenena delovna sila, in kljub zakonodaji, ki beg. krnela v mesta že od 13. stoletja dalje ali prepoveduje ali pa ga skuša pravno urediti. V mesta sili 334 Gospodarske, družbene in cerkvene krize naš človek s kmetov ne le zaradi zaslužka in ugodnejšega življenja, marveč tudi zato, ker ga je tjakaj vabilajnožnost, dxLiii_olajša svoj socialen položaj. Staro pravilo srednjeveškega mesta je, da postan e — svoboden, kdor pride nesvob oden v mesto in ostane tamkaj ne - oviran določeno dobo, navadno leto dni. »Mestni zrak napravi člo¬ veka svobodnega« velja tudi za naša mesta in kmetskega človeka v njih. N ckaj-našik .kmetskih J j trdi je pa šlo brez dvoma tudi v tuje službe... Najemniške vojske in beneške ter druge Indije...so na primer izvabile marsikaterega naših kmetskih sinov v službo na tuje. Svojevrstne poteze glede presežka kmetskega prebivalstva in vobče njegovega življenjskega obstanka kaže naša kraška ^zemlja. Ta že sama po sebi postavlja meje glede prostorninske naseljenosti in obdelave. Medtem ko je drugod po Slovenskem iskal in našel presežek kmetskega prebivalstva svoj obstoj in eksistenčno mož- . nost v novih naseljih sredi izkrčenih gozdov, v kajžali in mestih, rudnikih in fužinah, na Krasu vsega tega ni bilo oziroma je bilo vse to le deloma mogoče. Širokih predelov izven že od poprej nase¬ ljene in kultivirane zemlje, ki bi bila po prirodnih pogojih pri¬ merna za krčenje na Krasu, skoraj ni bilo več. Gozdov, katerih tla so skalnata in kjer vode manjka, ni kazalo krčiti; iz njih ustvar¬ jati plodna tla ni bilo mogoče. Prav tako je bilo malo prostora za nastanek kajžarskili domo v, saj J ih dejansko Kras v dobi, ko ~se je drugod na Slovenskem kajžarstvo že silno razmahnilo, pozna le prav malo. Fužinarstva in rudarstva, v katerih je sicer pri nas iskal mnogoteri kmetski človek svoj obstanek, pa na Krasu celo ni bilo. Ostan ejo še mesta , beg in uhajanje kmetskih ljudi v mesta. Pa tudi glede tega Kra ševec n i imel velik e izbi re. ' V prostoru -med Ljubljano, Trstom in Reko ne pozna srednji vek nobene meščanske naselbine, ki so sicer drugod s svojo mestno svobodo in priložnostjo za večjim in lažjim zaslužkom v toliki meri vabile kmete in kmet¬ ske sinove v svoja obzidja. V toliko večji meri je pa za Kraševec to opravljal Trst, ki predstavlja zanje za doseljevanje privlačno točko prvega reda. Manj kakor drst sta b ila to Reka in 3akar i in so bila to severno istrska primorska mesta. Mali ljudje v mestu Trstu in drugih primorskih mestih, rokodelci, krčmarji, krošnjarji, dninarji, so na primer v 15. stoletju y velikem številu po svojem izvoru Kraševci._ Trst je bil, čeprav pred pol tisočletjem še sorazmerno majhno mesto, tisto poglavitno meščansko naselje, ki je vabilo in privlače¬ valo v svojo sredo Kraševca, ga vabilo s svojo »svobodo«, zlasti pa s priložnostjo lažjega in večjega .zaslužka. Tale zaslužek pa so Petnajsto stoletje — doba kriz in prehoda dajale k raškemu kmetu tudi ceste in pota, ki v velikem številu iz zaledja peljejo preko Krasa v l ist. na Reko, v Bakar, Koper, Šti vaii in dr uge luke ob morju. T ovorništvo i n tovorjenje, prevoz - ništvo in nosaštve, to je bil na teli cestah pojav, ki sega po svojem nastanku v srednjeveško dobo in ki se jc ohranil vse do dobe želešznic. V ob moč ju lek-pofev-na-morje, in od m orja v .zaledj e se po sveča naš kmet v dobršni meri trgovanju in poslom, ki so z njim v zvezi. Trguje in kupčuje deloma z lastnimi pridel ki in iz delk i (suha roba, oglje, les, seno, platno), deloma pa posreduje prevoz in trgovino z blagom, ki je na potu od morja v zaledje in narobe (živina, železo, konji, vino, sol). T o trgv ivaniuiu posli v zvezi z njimi so v veliki meri v rokah kraških — pa tudi izvenkraških — kmetov in kmet¬ skih sinov, ki so se raje udajali takim dobiček ob etajočim poslom, kot pa s kromnemu obstanku na domaeemgruutu ali k ajži. Uhajanje v Trst in druga primorska mesta, prevozništvo in tovorništvo, kupčevanje na kraških poteh, vse to je mnogoterega km eta speljalo z grunta, odtegnilo s tem zemljiškemu gospodu delovno silo, povzročilo, da je marsikatera kraška kmetija opustela. Vse navedeno govori dovolj jasno besedo, da je v našem pode¬ želju od 14. stoletja dalje prihajalo do znatnih sprememb. Ne sicer pov sod na ozemlju naše domovine in ne povsod v enaki me ri,’ pač pa po večjem (lclu.~T3ro bljenje starih kmetskih enot in enotnih gospodarstev, ustanavljanje novih, o dtoki odvečnega kme tskega prebivalstva v kajže, mesta, rudnike in fužine, posvečanj.e_kmei:a Trostom kupčne m prevozništva, nastanek kmetskega proletariata so glavni pojavi teh pomembnih sprememb v območju našega poznosrednjeveškega kmetskega razreda. Kot v druge sloje tedanje družbe, začno tudi med naše kme te vdi ra t Ki tov i način i in oblike gospodarjen ja in življenja, ki rušijo srednjeveške ob like in načine , tešim, vezane na posamezne razrede in stanove. Težnja po svobod¬ nem, ne po razredih in stanovih omejenem in utesnjenem gospodar¬ jenju in pridobivanju trga ozke vezi srednjeveškega gospodarstva, odpira pota novim oblikam gospodarjenja tudi v naših krajih, med nasimijjudmi, tu di med naš i mi kme ti. Ob istem času pripravlja vdor den arja \ gospodarjenje pot velikim krizam, v katere je zapa- dala naša družba od druge polovice 14. stoletja dalje in ki so zlasti prizadele našega kmeta. Višek so te krize dosegle v 15. stoletju. VDOR D ENARJA V GO SPODARSTVO- Napačno bi bilo, če bi trdili, da naš zgodnji in visoki srednji vek denarja in denarnega gospo¬ darstva vpbče ni poznal. Denar je bil vedno znan, le sorazmerno 556 Gospodarske, družbene in cerkvene krize malo ga je bilo v obtoku. Tudi nekatere dajatve je kmet marsikje že od nekdaj opravljal le v denarju. Mogel ga je dobiti kot iz¬ kupiček za blago, ki ga je prinesel na takratna tržišča. Od 13. stoletja dalje pa moremo v kmetskem gospodarstvu slediti močnejšemu vdoru denarja v do tedaj še prevladujoče bla¬ govno gospodarstvo. Zemljiški gospod začenja v večjem obsegu, ali po lastni pobudi ali po želji kmetovi, spreminjati blagovno rento ' vHenarnol Vsaj del dajatev in davščin v blagu in tlak e je sp re¬ menjen v dajatve in davščine v denarju. Spreminjanje blagovne r ente v denarno je v zvezi z večjim obtokom novca, ki so ga zlasti povzročila vedno bolj množeča se mestna tržišča in ki jim je zame¬ njava blago - denar osnova gospodarjenja^ Kmetovi pridelki so šli v mestu, ki jih je vedno več in ki so vednčTEblj obljudena, lahko v denar. Krnci, zlasti tisti, ki mu ni bilo predaleč do trga v mestu, je imel denar; ze mljiški gospod je pa za denar mog eLna trgu v mestu marsikaj nabaviti; zato je bilo obema, kmetu in sprva tudi zemljiškemu gospodu ugodneje dajati oziroma sprejemati namesto blaga denar. Le določene da jatve je kmet še nadalje oddajal v Blagu, največ takeTkijih je zemljiški gospod potreboval za tekočo potrošnjo v svojem go s p odarstva, - VendarVmotnosti glede plačevanja v blagu oziroma v denarju in glede sorazmerja med enim in drugim nikdar in nikjer ni bilo. Oddaljenost_od mestnih tržišč in pomanjkanje mest je — na primer na Notranjskem — ohranjevala naturalno rento; težnja in potreba zemljiškega gospoda po novcu in bližina mestnih tržišč je bila Ugodnejša denarni renti; potrebe številnih samostanskih družin glede prehrane so mogle biti ugodnejše blagovni renti. Na prosto dana izbira plačevati v blagu ali novcu je mogla najbolje uravno¬ vesiti gospodarstvo določenega okoliša. Ponekod je do tega prišlo, drugod je gosposka predpisovala način plačevanja od časa do časa, od potrebe do potrebe, od letine do letine. Zadolžen Oglej na primer spreminja, v veliki potrebi po novcu, v 14. stoletju gospodarstvo svojega Tolminskega širokopotezno iz naturalnega v denarno. Obče prizadevanje naših zemljiških gospostev v času od 13. stoletja dalje pa je vendar spreminjanje naturalne v denarno rento. I Iz starih velikih gru ntov porazdeljene kme tije, n ove v r ovtih in planinah pa kajže, dalje novi opravki, ki se jim po sveča k meTv mčStuTnlna dežel i, s o vdiranje d enarja v gospodarstvo še pov ečali. Številnim taki m porazdeljenim rovta rskimdm plan insk i m kmetijam , marsikje'nastalim novim krčevinskim kmetijam pa kajžam je naložena ob njihovi ustanovitvi denarna renta ali v celoti ali pa po večini služnosti. Tako kmetu kot z emljiške m u gospodu je bilo to 22 537 Petnajsto stoletje — doba kriz in prehoda laže in prikladneje. Kajžar pa itak od svoje krpe zemlje ne bi imel kaj^pračevati v blagu. Pota našega kmeta in kajžarja z izdelki domače obrti v mesta — tem sicer nezaželena — pa kmetova in kajžarjeva tovorništva, prevozništva in — recimo tudi — tihotap¬ stva so nedvomno prinesla marsikateri novec v kmetovo hišo in s tem pripomogla zvečanemu vdoru denarnega gospodarstva v naše podeželje. Omogočala so mu tudi že ponekod — s plačilom določene pristojbine — spreminjanje kmetije v kupno kmetijo, omogočala tudi boljšo obleko, boljše stanovališče, z eno b esedo, ugodnejši živ¬ ljenjski položaj. Dokler je imel novec svojo notranjo in kupno vrednost, je bilo to v redu, plačevanje v denarju je bilo po godu tako kmetu kot zemljiškemu gospodu. Ko pa je začela vrednost denarja padati, je pa io postalo drugače. Vrednost novca se je zmanjševala polagoma že v 14., naglo pa v 15. stoletju. Ti, ki so imeli pravico do kovanja novca in seveda dobiček od tega. so dober ali boljši novec zasegali ali ga »preklicavali«, to je, od časa do časa zamenjavali za^novec, ki je bil glede na vsebino plemenite kovine in težo revnejši in slabši. Novca je vedno več, kajti neplemenite kovine je bilo za kovanje novca neprimerno večja količina na razpolago kot plemenite. S slabšanjem vrednosti novca in z njegovim večjim obtokom so pa seveda rastle cene, v 14. stoletju še po malem, naglo pa v 15. sto¬ letju. V sto letih, od konca 14. do konca 15. stoletja, je cena žita na Štajerskem porastla na štirikratni, v naših zahodnih, na Furla¬ nijo mejočih predelih, pa skoraj na trikratni iznos. Kriza novca v letih 1457—1460 je njegovo vrednost znižala celo za eno petnajstino. Pri plačevanju gosposki se pa kmet na to ni oziral. Vztrajno se je držal plačevanja v denarju, kot je bilo to v urbarjih zapisano in kot je bilo to seveda v časih, ko je imel novec dobro ceno, z nje¬ govim zemljiškim gospodom pogojeno. Gospodu kajpak to ni bilo prav. Kaj naj začne z vsoto slabega, razvrednotenega denarja, ki mu ga je kmet kot svojo »staro pravdo« dajal, od katere noče od¬ stopiti in ničesar slišati o zopetnem plačevanju v blagu, ki edino ima ob razvrednotenju novca ceno. PODLOŽNIK IN ZEMLJIŠKI GOSPOD. Ze mljiški gospod, pri tem udarjen, si je pomagal na razne načine, ki pa so končno vendarle najhuje obtežili kmeta. Začel je zahtevati razne pristoječe mu »pra¬ vice«, ki jih je poprej, v času ugodnih gospodarskih razmer pogosto¬ krat izpregledal ali pri njih popustil. Vedno češče je sedaj zemljiški gospod ob kmetovi smrti zahteval najboljšo glavo živine iz pokoj¬ nikovega hleva. PrilaščaL-si—je—sre njsko zemljo, pazil strože kot Gospodarske, družbene in cerkvene krize doslej im njeno pravilno izrabo, jo spreminjal v graščinsko zemljo, jemal s tem kme tu zlasti pašno zemljo, vse zaradi ustanavljanja novih kmetij, ki naj bi mu donašale na novo določene seveda višje dohodke. Dalje je zahteval nazaj odtujeno zemljo. Da bi povečal dohodke in rentabilnost svoje zemlje, je gledal odslej tudi na na¬ tančnejše opravljanje tlaškega dela, v čemer je poprej večkrat po,- MRTVASKI PLES freska iz 15. stoletja v cerkvi v Hrastovlju v slovenski Istri Med okostnjaki se vrste otrok, berač, plemič in meščan puščal; večal je odmerjeno tlako z izredno ali neodmerteno. uvajal tudi povsem nove služnosti. Stevilnazemljiška gospostva začno razširjati gospodarstvo v lastnem obratu, to se pravi, dotlej kmetom v užitek dano zemljo pritegujejo neposredno v gospodarsko upravo graščine. Večanje cen za pridelke zemljja je zemljiškim gospodom, ki bredejo v gospodarske stiske, narekovalo tako ravnanje. Zlasti če na nekem gruntu po kmetovi smrti ni bilo neposrednega moškega potomcarje zemljiški gospod večkrat uporabil tako imenovano pri- padno pravo, pritegnil kmetsko zemljo nase, v ključ il grunt nepo¬ sredno v graščinsko ekonomijo. Že mora kmet presežek svojih pri¬ delkov (zlasti žito in živino) ponuditi predhodno v nakup zemljiški _ gosposki, ki določi ceno, preden bi jih morda postavil na prodaj 22 * 339 Petnajsto stoletje — doba kriz in prehoda na trg ali prodal osebam, ki zemljiškemu go sp o stv u ne pripadajo, Ta določba je kmeta izvzemala iz'tržne konjunkture in ga or o pala od nje izvirajočih dobičkov. Tudi si plemič, da bi se gmotno opo¬ mogel, prilašča trgovino zlasti s poljedelskimi pridelki ali pa se celo sam spušča vanjo. Beg izpod oblasti zemljiškega gospoda v mesto, ki je pjrinašal kmetu svobodo in navadno boljši gospodarski obstanek, sta gospo¬ ska in deželna zakonodaja čimdalje bolj oteževali in preprečevali. Zemljiški gospod v bojazni za svojo delovno silo drži kmeta z vsemi močmi na grudi. Položaj slovenskega kmeta se je v 14. in 15. stoletju znatno poslabšal tudi zategadelj, ker se je v jiuiogib zadevali vrinil med — njega in deželnega kneza zemljiški g os pod. Na jvažne jša sprememba te vrste zadeva sodstvo. Ker je deželsko, to je višje sodstvo v pode¬ želju prešlo povečini od deželnega kneza na zem ljiškega gospoda in se je to sodstvo na ta način povezalo s Jmtrimbhialno oblas tjo,/pod katero je kme t spadal, j e ta izgubi l zaslom b o , ki jo je imel poprej v pritožbah proti zemljiškemu gospodu pri deželskemu sodniku, odvisnemu do tedaj samo od deželneg a knez a. Sedaj pa je deželski sodnik hkrati kmetov patrimonialni gospod, ki sodi kmetu z glo¬ bami in drugimi kaznimi le prerad bolj po samovoljnosti, kot po pravici. Ker izgublja deželni knez — na korist zemljiških gospodov- članov deželnih stanov — čimdalje bolj na politični moči, ni več mogel nuditi potrebne in izdatne opore podložnikom, če so jih pritiskali in jim krivično sodili zemljiški gospodje in so se kmetje nanj obračali za pomoč. S patrimonializacijo se je torej vrinil med široko množico podložnikov in deželnega kneza zemljiški gospod, ki postaja od deželnega kneza čimdalje manj odvisen in se ni imel od njega nič ali skoraj nič bati. V zavesti svoje oblasti in v zavesti, da jih ne more ali pa da bi jih le težko dosegla kazen dežel¬ nega kneza, začnejo zemljiški gospodje kmeta še bolj pritiskati. Vidi se to posebno v nalaganju čimdalje večjih in tudi novih dav¬ kov, vidi se to v zahtevah po zopetnem služenju starih že opuščenih služnosti in pri zahtevah glede tlake, vidi se to v sodstvu. -— Silno so težili v 15. stole tju izredni davki, ki sta jih država in dežela nalagali deželnim stanovom, ti pa jih prevaljevali v veliki in neredko krivični odmeri na kmetije in na podložnega kmeta. Privilegiji, ki jih deželni stanovi (to se pravi zemljiški gospodje) dosegajo, so navadno v gospodarskem oziru njim v korist, le pre- pogostokrat pa v škodo kmetskemu človeku. Deželni stanovi zado- bijo veliko besedo glede financ v deželah: ne samo pravice dovo¬ ljevati izredne davke, marveč tudi pravico porazdeljevati jih na 540 Gospodarske, družbene in cerkvene krize posamezn e sloje. pr ebivalstva-.- Posebni privilegiji so že od začetka 14. stoletja dovoljevali prcvaljcvati na podložnike davek, odrejen posameznim zemljiš kim gospostvom. Izredni davki so bili za našega kmeta eno najliujšili bremen. Vodili so ga do obupa in upora, zlasti ker je. kme t, videl_da se nabrani novec slabo ali pa sploh ne uporablja v namene, za katere je bil razpisan in nabran. OčTobrambe pred turško silo, za katero so tolikokrat pobirali tudi še posebne izredne davke-in zafSdilcatere je moral opravljati tlaško delo pri utrjevanj u mesb-je imel kmet v 15. stoletju bore malo. V družbenem oziru se že v 13. in 14. stoletju započeti proces izenačevanja slovenskega kmeta nadaljuje. Svobodnih kmetov je vedno manj, staroslovenski kosezi se čimdalje bolj pok me tu je jo in iščejo varstva pri zemljiških gospodih, socialna svoboda kmetova velja že prav malo, svoboden kmet je že blizu nesvobodnemu. V 15. stoletju je dokončno izoblikovan en sam enoten stan kmetskih podložnikov, ki druži po izvoru socialno višje stoječe kmetske sloje s socialno nižjimi v eno samo plast splošnega podložništva. Ne smemo pa trditi, da so se družbene in gospodarske razmere kmeta na Slovenskem v dobi, ko je prehajal v enoten podložniški razred, slabšale povsod ob istem času in v vseh predelili naše zemlje enako. Za razlike je bilo marsikaj merodajno:, ne povsod enaka gospodarska politika zemljiškega gospostva; večji ali manjši vdor denarja v gospodarstvo; večja ali manjša obvarovanost pred voj¬ nimi pohodi, zlasti Turkov; večja ali manjša odpornost do gospo¬ darskega propadanja, utemeljena v kakovosti in donesku kultivi¬ rane zemlje. Tudi se ni pri vseli stanovalcih agrarnega podeželja gospodarska kriza poja vila ena ko hitro. Nedvomno jo je trden kmet-zemljak na splošno laže zdržal kot polzemljak, četrtzemljak ali celo kajžar, če ni mogoče te pred krizo reševalo denar donaša- joče prevozništvo ali kmetska trgovina. OPUSTELOST PODEŽELJA. Kljub prirodnemu prirastku, kljub novim naseljem v izkrčenih krajih in kljub kajžam pa prebivalstvo na kmetih pri nas od 14. stoletja dalje relativno pada, vedno več pa je tistih, ki z uhajanjem v mesta, rudnike in fužine povzro¬ čajo, da je marsikateri kmetski grunt zapadel v pustoto. Ni pa bil ta beg s kmetskih domačij edini vzrok njihove opustelosti. Tak vzrok so mogle biti tudi velike prirodne katastrofe, kot na primer poplave. Tak vzrok je mogla biti tudi p renaglje na kolonizacija v predelih, ki so bili za to manj primerni, in se je maščevala, ko so pogoji, dani zanjo v njenih začetkih, kasneje od pad li. Bila je vse preveč po načrtu in .umetno na manj plodni zemlji zasnovana 541 Petnajsto stoletje — doba kriz in prehoda in seveda ni vzdržala, ko je nastopila preizkušnja njene življenjske zmožnosti. Primer take ponesrečene kolonizacije zasledimo v Po- savju okoli Brežic, ki kaže v prvi četrtini 15. stoletja okoli 70 % pustili kmetij. Vendar je pripomniti, da ima taka ogromna opu¬ stelost navadno lokalen ali vsaj regionalen značaj. Velike vasi v ravnili predelili, če so bile po času nastanka mlajše ustanove, so prej propadle kot manjše vasi in zaselki v goratih krajih, ki so po nastanku starejši in kjer število naselij večkrat celo napreduje, medtem ko ob istem času v ravninskem svetu pada. Že v 13. stoletju je bilo v ravnem polju okoli Ptuja in Ljutomera neprimerno več pustih kmetij kot pa v sosednjih hribovitih in goratih krajih. Kolonizacija v krajih slabše rodovitnosti, v krajih, revnih z vodo in na manj plodni zemlji, izvedena v časih velike naseljevalne raz- širjave, je v dobi sledeče gospodarske krize in depresije najprej začela propadati. Poljedelec je odšel z zemlje, ki mu je manj dona- šala, če je mogel dobiti drugod dovolj plodnejše zemlje, ki mu bo z manjšim trudom več donašala. Mnogotera naselja slovenske zemlje izza časa velikega visokosrednjeveškega kolonizacijskega razmaha so že ob ustanovitvi nosila v sebi kal propada. Gospo¬ darske krize od druge polovice 14. stoletja dalje so opustelost na¬ šega podeželja močno pospeševale in povečale. Izmikanje pred zemljiškim gospodom in njegovimi zahtevami po zopetnem plače¬ vanju v blagu, zviševanje raznih postavk, prekomerne zahteve glede tlake, razpadanje hišne in gospodarske skupnosti, ki ne more več nuditi vsem članom velike rodbine dovolj kruha — vse to in še marsikaj povzroča že omenjeni beg s kmetske zemlje, uhajanje v mesta, rudnike in fužine, ki vabijo z lažjim zaslužkom, ugodnejšim življenjem in osebno Svobodo. Nova domačija v skromni kajži ali trdo delo v rovtih je manj mikalo, še manj dninarsko delo na kmet¬ skem gruntu. V 14. in 15. stoletju postaja delovna sila pri nas dražja, članov hišne in gospodarske skupnosti, ki so poprej skupno obdelovali polje, v kmetskih hišah ni več, dninar in hlapec kot delovna sila je drag in ga je težko dobiti, zato je obdelovanje dražje, manj donosno, zato omejevanje obdelovanja ali pa celo opustitev obdelovanja, zato prehajanje v pustinj. Če kmet ni imel dovolj svojih otrok in domačih, ki bi mu bili opravljali potrebna dela, je bil to zopet eden vzrokov, da so zemljišča, neobdelana za¬ radi pomanjkanja delovne sile, postajala pusta. Kaj se je s pustim gruntom zgodilo? Mnogoterega prevza me sosed, ki je na svojem grunt ipojisfal, proti skromni odškodnini, največ za travo, ki jo na pustoti nakos i. Nekateri pusti grunt je razbit na kajžarski svet in kajže, druge je priključil zemljiški 542 Gospodarske, družbene in cerkvene krize ŽENE PRI TKANJU freska iz Marijinega življenja iz dobe okoli 1520 v cerkvi pri Sv. Primožu nad Kamnikom gospod svoji ^rašpinski zemlji, števil ne pa je prekrila goščava in gozdrOpiistelost je zajela tudi naše planine in planšarstvo. Marsi¬ katera našili planin v 14. in 15. stoletju propadeTlcer je opustela vas, ki je nanjo živino pošiljala, ali pa ker se je iz teh ali drugih vzrokov pokazala njena nedonosnost. So pa tudi nekatere visoko ležeče nastanjene kmetije spremenili v stalno nenastanjene, jih spremenili v planine, le začasno obljudene. 545 Petnajsto stoletje — doba kriz in prehoda Višek opustelosti so naše kmetije dosegle v 15. stoletju. Turški vpadi in razne druge vojne so močno prizadejale slovensko zemljo. Ogromno množico ljudi in živine ter drugega blaga so Turki ob svojili navalili odpeljevali. Zdi se, da vesti raznih kronistov in uradna poročila glede tega v glavnem ne pretiravajo; kajti podoba opustelosti, zlasti ob velikih potili turških vpadov, je naravnost obupna. Cele vasi so marsikje puste, polje neobdelano; za marsi¬ katero vas poznamo ime, ko danes od nje ni sledu niti jao ustnem izročilu. V mnogih vaseh je tudi polovica gruntov in še preko sama pustota; puste, nenastanjene kmetije imajo v užitek, kolikor se je to dalo, sosedi, ki so preživeli turške vihre in druge nadloge. Zaradi turških navalov so pri nas posebno hudo trpeli in izgubili visok odstotek svojega kmetskega prebivalstva K ras, Notranjska, Do¬ lenjska, Bela krajina in deli Št ajerske. Viri navajajo številne kmetije, celo vasi s pripombo, da so puste in neobljudene. Y ptujskem gospostvu je bilo v zadnjih letih 15. sto¬ letja okoli 30 %, v ormoškem okoli 45 %, v gospostvih Devin, Seno¬ žeče, Prem, Postojna in Vipava pa okoli 30 % pustih kmetij in kajž. Neki vir iz dobe turških vpadov pravi, da je kmetov malo, da ti prisiljeni po raznih vzrokih kmetije zapuščajo in da je težko zanje dobiti druge, tako da ostanejo kmetije zelo pogostokrat brez obdelovalcev, da od njih ne potekajo dohodki ali pa so manjši. Zemljiške gosposke s svojimi organi so si sicer prizadevale od¬ praviti ali omejiti opustelost in ublažiti njene neugodne posledice, kajti za zemljiškega gospoda je opustelost pomenila občutno zmanj¬ šanje naturalne, denarne in delovne rente. Zato je gosposka nekdaj opustele in potem zopet nastanjene kmetije za določeno število let rada osvobajala raznih služnosti; dajala opustele kmetije sosedom v užitek proti plačevanju malenkostnih davščin; pa tudi kmetijam, ki so se preko turških in drugih vojn obdržale, zniževala služnosti. Bolje tako, pravijo viri, kot pa da bi šli ljudje z zemlje, ki jo ob¬ delujejo. Pri zopetni nastanitvi pustih kmetij so zemljiškim gosposkam prišli prav begunci, ki so pred Turki pribežali iz Bosne, Hrvatske in Dalmacije. Ti so naselili marsikateri opusteli kmetski grunt. Priimki kot Hrovat, Vlah, Lah, Bošnjak, Skok, Bezjak, Prebeg, Turk in še drugi kažejo na te »prebege« ali »uskoke« pred Turki; ponekod pa tudi priimki povsem lirvatskega in srbskega tipa. Od 70ih let 15. stoletja jim moremo slediti na Slovenskem. Največ teh »uskokov« ali »prebegov« se je nastanilo v Beli krajini, v spodnji dolini dolenjske Krke, na Ptujskem polju, okoli Ljutomera pa na 544 Gospodarske, družbene in cerkvene krize Krasu, v severni Istri in na Goriškem.! Do sistematičnega naselje¬ vanja beguncev iz hrvatskib in srbskih pokrajin na slovenska tla je prišlo zatem v začetku 16. stoletja. »Uskoki« pomenjajo nov in svojevrsten pojav v kolonizacijski zgodovini slovenske zemlje. DEŽELNI STANOVI. Političnih pravic slovenski kmet nima. .le ima deželni knez in ima jih v stanove razporejeno plemstvo, višja duhovščina in zastopniki nekaterih mest ter trgov. Razen začasne in že omenjene izjeme na Goriškem kmetje kot neprivilegiran razred med deželne stanove nimajo dostopa; na deželnih zborih naj jih zastopajo zemljiški gospodje. V 15. stoletju sta dosegla veljava — in vplivstanov^ v naših deželah prvi višek. Deželni knez je od stanov vedno bolj odvisen, predvsem ker so imeli stanovi pravico dovoljevati mu izredne davke, ki jih je deželni knez ob rastočih vojnih in gospodarskih krizah potreboval in nujno zahteval. Tudi neprestane delitve dežel in prepiri med člani habsburške hiše so večali moč stanov. Vojne in drugi dogodki 15. stoletja so povzdig¬ nili stanove do političnega faktorja, ki je bil enakovreden dežel¬ nemu knezu in ga v dobi Friderika III. celo prekosil. V 15. stoletju so se začeli stanovi v posameznih deželah sestajati na deželnih zborih (na Kranjskem prvič 1431, na Štajerskem 1412). Na kranjski deželni zbor so pošiljali svoje zastopnike tudi Slovenska marka in habsburška Istra, nekaj časa celo Trst. Od srede 15. stoletja so se sestajali stanovi treh dežel, Štajerske, Koroške in Kranjske, na skupnih deželnih zborih, ki so jih narekovale koristi vseh treh dežel in želja deželnega kneza, prihraniti dolgotranja pogajanja od dežele do dežele. Prvi tak »generalni deželni zbor« se je zbral leta 1453 v Velikovcu, sledili so mu v burnih časih turških vpadov in vojne z Matijo Korvinom nadaljnji v Gradcu, Lipnici in Ma¬ riboru. Proti pritisku, ki so ga nad kmetom izvajali v deželnih stanovih združeni zern 1 jiški gospodje, se je slovenski kmet vedno znova skliceval na svojo »staro pravdo«, kot je zapisana zlasti v urbar- skih »bukvah« KIx pa je živela v izročilu od roda v rod. Kmetje hočejo tudi zapis tega, kar je tako zanje kot za zemljiškega go¬ spoda pravo. Iz tega je razlagati nastanek tako imenovanih pravd ali pravnih napotil (weistiimer, taidinge), ki jih poznamo tudi na Slovenskem. V teh »pravdah« ali »pravnih napotilih« je glede tega, kaj je za kmeta in kaj za gospoda pravo, zapopadeno mnogo sta¬ rinskega, v davno dobo odnosov med kmetskim podložnikom in zemljiškim gospodom nazaj segajočega. 345 Petnajsto stoletje — doba kriz in prehoda KMETSKI UPORI V PETNAJSTEM STOLETJU. Poznavanje razmer, v katerih je v 15. stoletju živel pri nas po eni strani kmet, po drugi strani pa v stanove razporejeni plemič, prelat in meščan, je po¬ trebno, če hočemo prav razumeti revolucionarna dejanja, do ka¬ terih se je v 15. stoletju povzpel kmet tudi pri nas. Nič manj kot težave, nastale iz gospodarstva in družbenega razvoja, pa je za razumevanje kmetskih uporov potrebno poznati tudi zunanje čini- telje, ki so v marsičem povzročili, da je nastopilo poslabšanje go¬ spodarskega in siceršnjega stanja v deželi, s tem pa dali obilo netiva za upiranje kmetov. V mislih imamo predvsem navale Turkov in druge vojne dogodke, pa zopet posledice teh za gospodarstvo ozi¬ roma ukrepe, ki so jih povzročili. Med te je šteti zlasti razpisovanje novih davkov. Z razpisom glavarine (1470) in tedenskega pfeniga (1475) je bil z davčnimi zahtevami kmet Tudi neposredno prizadet. »Po navadah nezvestih Švicarjev« so, kakor pravi sočasen vir, začeli kmetje boj »za staro pravdo«, se združevati v kmetske zveze. Prva upiranja na slovenskem ozemlju so iz let 1474 do 1476, naj¬ večji v 15. stoletju je pa kmetski upor na Koroškem leta 1478. Razvil in razširil se je zlasti v slovenskem delu dežele. Kmetje izjavljajo, da ne bodo več plačevali davkov, namenjenih za obrambo pred Turki, kajti z nabranim denarjem se ne dosegajo nameni zbiranja, nasprotno, del plemstva da je na skrivaj sporazumen s Turki. Obramba dežele pred Turki naj bo dejanska in uspešna. »Stara pravda«, to so dajatve, davščine in tlaka po starem, naj velja pri opravljanju vseh služnosti. Krivična je prevedba starega in dobrega oglejskega denarja v manjvreden dunajski novec. Iz teh zahtev in pritožb, ki so več ali manj značilne za vsako kmetsko puntanje tistih časov, je pa koroški upor iz leta 1478 prešel že v oblike, ki rušijo pri temeljih fevdalno ureditev. Z revolucionarnimi dejanji naj pripeljejo do soodločanja kmeta o usodi njegovi in njegove zemlje. V vrstah upornikov niso več le kmetje, marveč tudi že obrtniki in rudarji; preobrat pa naj bi se razširil tudi na plemiča, duhovnika in meščana. Oblast v deželi naj bi predstavljala kmetska zveza, medtem ko bi vrhovno vodstvo imel cesar, na katerega se kmetje, pač v mnenju, da jih bo pred »gospodi« vzel v zaščito, z zaupanjem obračajo. Položaj na Koroškem 1478 so razrešili Turki, ki so tega leta vdrli v silovitem navalu v deželo in napravili konec kmetskemu upiranju, nemara v tihem sporazumu vsaj z delom plemičev. Prvi večji kmetski upor, ki je zajel slovensko zemljo, se ni po¬ srečil, vendar je ostal klic po »stari pravdi« med kmeti živ in dosegel višek v velikih uporih slovenskih kmetov v 16. stoletju. 546 Gospodarske, družbene in cerkvene krize ! A MESTA IN MEŠČANSTVO. Od številnih gospodarskih in političnih kriz ter vojnih viher, ki so v 15. stoletju prizadejale slovenski zemlji toliko gorja, je Lil primeroma še najmanj prizadet meščan. Pred Turki in plenečimi najemniškimi četami ga je varovalo mestno obzidje, saj brez njega takrat že skoraj nobeno mesto na Sloven¬ skem ni bilo. Deželni knez pa svoja mesta in meščane vobče ščiti, SLOVENSKI TEKST NAPISAN OKOLI LETA 1440 V STIČNI Obrazec za splošno izpoved, začetek: Ya ze adpouem chudiczu ynu nega deylam ... — Rokopis 141, list 245', v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani išče v njih zaslombo proti stalno k upiranju pripravljenemu plem¬ stvu, jim povečuje avtonomne pravice, podeljuje nove privilegije, ki sp v prid njihovemu gospodarstvu, ter jih brani pred trgovsko konkurenco plemičev in kmetov, kristjanov in Židov, tujcev in domačinov, pospešuje meščansko obrt in trgovino. Naša mesta so se v 15. stoletju povzpela do sorazmerno visokega blagostanja. Pri meščanih in v mestih se iz trgovskega in obrtniškega poslovanja nabira denar. Meščan ga z dobičkom nalaga v trgovino, v rudnike in fužine, v nepremično posest v mestu in na deželi: ga posoja, jemlje zanj od deželnega kneza in fevdalcev zemljiško posest in 547 * Petnajsto stoletje — doba kriz in prehoda razne dohodke ter pravice v zakup. Tako naložen in uporabljen denar je pa seveda zopet plodil denar. Viden znak obilice denarja in ugodnih življenjskih razmer, v katerih meščani živijo, so stavbe, svetne in cerkvene, ki so takrat po naših mestih nastale po naročilu bogatega meščanstva in se ohranile deloma do današnjih dni. Pro- cvitajoča in razmeroma bogata mesta so si postavila — zlasti v 15. in v začetku 16. stoletja — nove ali obnovljene mestne cerkve, kot so nam ohranjene na primer v Kranju, Škofji Loki, Radovljici, Mariboru, Celju ali Ptuju. Mesta posredujejo svojo umetnost tudi podeželju. Meščanskega pokolenja so v mnogih primerih stavbeniki in slikarji naših kmetskih cerkva gotske dobe. Šele v zadnji četrtini 15. stoletja so morala tudi mesta občutiti posledice trajnih notranjih in zunanjih kriz. Trgovina je začela občutno padati, mnoga trgovska pota so bila zaradi vojnih dogod¬ kov zaprta (na vzhod na primer zaradi turških vpadov in vojsko¬ vanja z Ogri), druga pa so se premaknila v nove smeri, obrt pri obubožanem prebivalstvu ni našla več odjemalcev, razvrednotenje novca je omajalo trgovske račune. Vrh tega so se približevale še nove nevarnosti. Trgovca, dotlej povečini domačina, začenja iz¬ podrivati podjeten tuji trgovec, ki prinaša s seboj mnogo denar¬ nega kapitala v dobri valuti in postavlja za svoje blago take cene, da domači trgovec ne more tekmovati. Tuji trgovec začenja na veliko nalagati denar tudi v naših krajih v trgovino in obrt, ga posojati meščanom, plemičem in deželnemu knezu, prevzemati v zastavo posestva in pravice deželnega kneza in plemičev, ko tem denarja manjka; tudi prične ustanavljati pri nas svoje trgovske in denarne postojanke, n. pr. augsburški Fuggerji v Beljaku in Ptuju. Ta trgovec in denamik, zastopnik zgodnjega kapitalizma tudi v naših krajih, izhaja v glavnem iz južne Nemčije. Blago, ki za domačo deželo ni bilo nujne življenjske važnosti, postane predmet kapitalističnega oblikovanja cen, na primer živo srebro iz Idrije. Trgovec naših mest, ki je postal sicer imovit v tranzitni in lokalni kupčiji, ne more konkurirati ogromnim denarnim vsotam, ki so bile na razpolago kakim Fuggerjem in njihovim pomagačem. Do¬ mači trgovci morajo pred silno tujo konkurenco in podjetnostjo izostati iz inozemskih tržišč, na primer v Benetkah. Marsikatera panoga trgovine na daljavo preide v roke velikih trgovcev-tujcev. RUDARSTVO IN FUŽINARSTVO. Sorazmerno zgodaj so se oblike zgodnjega kapitalizma pojavile v našem rudarstvu in fužinarstvu. Mislim, da moremo na tem mestu spregovoriti nekaj več o teh dveh panogah naše gospodarske dejavnosti. 548 Gospodarske, družbene in cerkvene krize V srednjem veku je rudarstvo na Slovenskem po svojih za¬ četkih in delovni sili tesno povezano z našim kmetskim prebival¬ stvom, po razpečavanju rude in njenih proizvodov s trgovino, po predmetih, izdelanih iz rudnih produktov, pa z obrtjo. Rudarstvo je bilo na naših tleh že v starem veku sorazmerno močno razvito in tudi v prvih stoletjih Slovencev v novi domovini ni nikdar povsem prenehalo. Podrobnejše podatke o njem pa imamo šele iz poznejšega srednjega veka. Železarstvo je poglavitna pa¬ noga našega srednjeveškega rudarstva. Iz 13. stoletja so znane prve vesti o tako imenovanem kmetskem ali gozdnem železarstvu, ko je kmet mimo svojega kmetskega dela v gozdovih iskal, zbiral in talil železno rudo in jo predeloval v železo. Poleg dajatev v agrarnih produktih je dajatev železa večkrat v vrsti služnosti takega kmet¬ skega železarja ali Železnika. Ko se je povpraševanje po železu zvečalo in tudi ko je zlasti konkurenca iz Italije in notranjih alpskih dežel postajala občutna, se mimo kmetov-železarjev-posameznikov množijo tudi taki, ki jim je rudarstvo edino zanimanje in pogoj za življenjski obstanek. Od vseh strani se stekajo ljudje k temu poklicu, iz tujih krajev in iz domačih, delodajalci in delavci, rudarji in kovači, oglarji in drvarji, nosači in tovorniki. Pa tudi kramarje in krčmarje je obe¬ tajoči zaslužek vabil k naselitvi v nove rudniške in fužinarske kraje. Namesto po gozdovih in gorah raztresenih krajev, kjer so posamezniki kopali in talili rudo, nastajajo nova naselja v dolinah in v prometnejših legah. So to svojevrstne naselbine, ki se razli¬ kujejo po sestavi svojega prebivalstva, po razporeditvi hiš in dru¬ gem, pa tudi po svojih uredbah tako od meščanskega kot od kmet¬ skega naselja. Naseljenci žive od dela svojih rok, uživajo posebne vrste »knapovsko svobodo«, imajo svoboščine glede davkov in da¬ jatev, dobe svoje pravice tudi zapisane. Od teh je pri nas najsta¬ rejši jeseniški rudarski red iz leta 1381. Taka nova rudarska in fužinarska naselja, ki so nastajala in se oblikovala pri nas v 14. in 15. stoletju, so na primer Kropa, Kamna gorica in Železniki na Go¬ renjskem ali pa Slovenj Plajberk na Koroškem. Drugod zopet je rudarsko in fužinarsko naselje vzrastlo ob vasi v okolju, kjer so kmetje že od starine iskali, kopali in talili rudo; primer za tako naselje pri nas so Jesenice. Z vse večjim povpraševanjem po rudi, zlasti železni, in z ra¬ stočo konkurenco so se večali obrati, večala se je proizvodnja po količini in kakovosti in spopolnjevala se je tudi tehnika glede pri¬ dobivanja in talenja rud. Spočetka so v ta namen služile preproste talilne jame, nato začenjajo postavljati pozidane vetrne peči in v 349 Petnajsto stoletje — doba kriz in prehoda njih taliti rudo. Že spopolnjena vetrna peč je tako imenovana »slo¬ venska ali kranjska peč« (v nemških krajih tudi »nemška peč« imenovana); tako označena v razliko od »laških« ali »brešjanskih« peči, vpeljanih po laških fužinarjih od 15. stoletja dalje. Slovenska peč se pojavi pri nas v 14. stoletju in se nato vedno bolj izpopol¬ njuje. Zlasti ko je bila peč združena s kladivom in je bil za obrato¬ vanje vpeljan vodni pogon, kar se je zgodilo vsaj v drugi polovici 14. stoletja, so bili položeni temelji za fužinarstvo in za železarske kovačije sorazmerno večjega obrata. Prav po teh »kladivih« se kraji večkrat imenujejo kratkomalo »Kladivo« (Kropa, Železniki, Stara Fužina v Bohinju). Dvig rudarstva, zlasti železnega, ki ga je povzročilo čimdalje večje povpraševanje po železu in po obrambi pred občutno zunanjo konkurenco, je torej tehnično spopolnil naše železarske obrate, jih razširjal v fužine in na veliko delujoče kovačije. Zato pa je bil po¬ treben denar; dajal ga je domačin, še več pa tujec. Prihaja do dvo- delitve, na eni strani je tisti, ki daje denar in delo, na drugi strani pa mezdni delavec, ki živi od dela svojih rok in nima toliko zemlje, kot jo je imel stari gozdni Železnik — da bi ga redila. V deželo prihajajo denarni tujci, tako že v prvi polovici 14. stoletja v Že¬ leznike na Gorenjskem pet »laških« kovačev iz Furlanije; ti prej¬ mejo posebne svoboščine, urede fužine in napravijo po njih tudi »Lahovšče« imenovane Železnike za središče železarstva, cvetočega sicer že davno poprej v ondotnih hribih. V druge naše rudarske in fužinarske kraje so pa začeli prihajati podjetniki-tujci iz rudarsko visoko razvitih delov Koroške in Štajerske. Nosilci zgodnjega kapitalizma velikih oblik, ki se je začel našim krajem približevati ob prelomu 15. v 16. stoletjej z augsbur- škimi Fuggerji na čelu, začenjajo nalagati svoj kapital tudi v rud¬ nike in fužine, najprej na Zgornjem Štajerskem in Koroškem. Rudnik živega srebra v Idriji, ki so ga odkrili okoli leta 1490 in je dosegel svoj prvi veliki razmah kakih dvajset let pozneje, je pri nas najočitnejši primer podjetja, ki je prišlo v račune zgodnje- kapitalističnega gospodarjenja. V zgodovini trgovine, rudarstva in fužinarstva se ob koncu 15. stoletja začenja novo poglavje. Vdiranje zgodnjega kapitalizma tudi k nam pričenja rušiti načine in oblike srednjeveškega, tesno na razrede in stanove vezanega fevdalnega gospodarstva, uvaja v gospodarstvo nove oblike in načine proizvodnje, močno pospešuje družbeno delitev dela, širi tržna območja in obseg trgovanja. Pa tudi dogodki, ki so tako rekoč od zunaj vplivali na naše kraje, so merodajni, da moremo s koncem 15. stoletja zaključiti poglavje Gospodarske, družbene in cerkvene krize našega srednjeveškega gospodarstva. Turški vpadi in turška za¬ sedba velikih delov Ogrfeke in Hrvatske je uničila ali vsaj ohromela v srednjem veku tako živahne trgovske stike naših dežela z deže¬ lami, ki leže od Slovenije na vzhod. Velika odkritja so pa že zapi¬ sovala smrti svetovno trgovino Benetk, ki so bile za trgovanje iz naših krajev in v naše kraje prvo mesto ob zgornjem Jadranu. — fi nar >1) litin I ff; Ivivhrrf- ’ *J" V 7 fr*"-- “TSlt «L ~w£ fH*’ IZ BRATOVŠCINSKE KNJIGE CERKVE SV. MARIJE V CRNEJI V BENEŠKI SLOVENIJI Slovenski tekst iz leta 1497, začetek: Micliela rainicka Marina s Zergneu jest ostauila iednu semglu sa sfoiu dusu braiine sfete Marie s Zergneu, da se jima stuoriti fsacho letto jednu massu KRIZA CERKVENEGA ŽIVLJENJA. Petnajsto stoletje pomenja po¬ leg drugih tudi hudo krizo cerkvenega življenja na Slovenskem. S fevdalnim redom tesno povezano cerkev in njene pripadnike je nujno morala zgrabiti kriza takrat, ko sta fevdalna družba in gospodarstvo zašla v težke pretrese. Mimo razlogov, izhajajočih iz teh, so pa bili še drugi bolj notranje cerkvenega značaja, ki so povzročili, da je zašlo cerkveno življenje na slovenskih tleli v 15. stoletju v težko krizo. Pereča je postala v času, ko so Benetke strmoglavile trhlo svetno oblast oglejskega patriarha v Furlaniji in Istri (1420) in je zahodni krščanski svet zastonj klical po reformi, ki mu je tutTi pravkar zaključeni konstanški cerkveni zbor ni mogel dati. Usodno je bilo, da je takrat sedel na oglejski stolici patriarh Ludvik II. (1412—1439), mož, ki je bil navzlic izgubi svoje svetne Petnajsto stoletje — doba kriz in prehoda oblasti bolj svetni knez in vojak nego škof in duhovnik. Pred Be¬ nečani se je, zapustivši furlansko-istrski del svoje vladikovine, zatekel k celjskim grofom. Preko deset let je bilo Celje stolica oglejskega patriarha. Takrat (1420—1430) je bilo delovanje patri¬ arha Ludvika omejeno skoraj le na slovenski del njegove dieceze. Razumljivo je, da sta v teh časih, ko so veliki deli oglejskega patri¬ arhata bili brez vrhovnega cerkvenega poglavarja, hudo trpela cerkvena disciplina in versko življenje. Neurejene razmere so se še povečale, ko se je patriarh Ludvik -— zaradi nasprotstva do Benečana papeža Evgena IV. — na basel¬ skem cerkvenem zboru odločno postavil proti njemu, hoteč prido¬ biti ob pomoči koncila zopet svetno oblast v beneškem delu pa¬ triarhata. Patriarh Ludvik je imel v Baslu tak vpliv, da je skoraj celokupno slovensko zemljo potegnil na svojo stran in v stranko, ki je bila proti papežu Evgenu IV. Poleg patriarha Ludvika je bil najodločnejši zagovornik baselskega koncila in baselske pripad¬ nosti slovenske zemlje patriarhov vikarij za izvenbenešlci del pa¬ triarhata, Martin, škof v istrskem Pičnu. Kot mnogi njegovih pred¬ nikov in naslednikov na pičanski stolici je Martin z veliko vnemo opravljal službo patriarhovega namestnika v slovenskem delu nje¬ gove vladikovine in je stoloval v Ljubljani. Tudi po smrti patriarha Ludvika (1439) je trajal razkol v patriarhatu dalje in na oglejsko stolico so bili imenovani po dvojni patriarhi, eden od baselskega papeža in koncila, drugi od papeža Evgena IV. Šele pogodbe, ki jih je leta 1446 in kasneje sklenil papež Evgen s cesarjem Fride¬ rikom, so obnovile — istočasno z edinstvom v Cerkvi vobče — tudi edinstvo v oglejskem patriarhatu, obenem pa svetni oblasti dale močan vpliv v cerkvenih zadevah. Največji dobiček iz cerkvenega razkola je, kar se tiče slovenske zemlje, imel cesar Friderik III., to pa zato, ker se je odpovedal baselskemu koncilu in papežu. S spretno politiko je znal uveljaviti težnje po nadvladi svetne in svoje oblasti nad cerkveno. Friderik je kot protiuslugo za odpoved Baslu dosegel pravico, obdavčevati po potrebi duhovščino svojih dežel, dobil je velike privilegije pri oddajanju izpraznjenih škofijskih stolic (med drugim krške, trža¬ ške in pičanske), pravico predlagati primerne osebe kot vizitatorje samostanov in pravico oddajati sto (kasneje tri sto) beneficijev v svojih deželah. Kljub odpravi cerkvenega razkola v oglejskem patriarhatu pomenjajo pravice, pridobljene od Habsburžana, važno stopnjo na potu v dvodelitev oglejskega patriarhata, v »beneški« del, ki prihaja pod vse večji vpliv Benetk, in v »cesarski« del, ki je pod vplivom Avstrije. Gospodarske, družbene in cerkvene krize Ureditvi razmerja med cerkveno in državno oblastjo ter od¬ stranitvi oglejskega razkola sledi vrsta cerkvenih reform, ki glo¬ boko posegajo v razmere takratne slovenske zemlje. Z reformo ver¬ skega in duhovniškega življenja se bavi cerkvena sinoda, sklicana leta 1448 v Ljubljano. Njeni odloki in poročila raznih vizitatorjev iz druge polovice 15. stoletja nam nudijo vpogled v takratne cer¬ kvene razmere na Slovenskem. Duhovniki so vdani posvetnjaškemu življenju in uživanju, žive prav pogostokrat v konkubinatu, izvr¬ šujejo krčmarsko obrt, so vdani nezmernemu lovu in kockarstvu, se nosijo gizdavo in se oblačijo ter lišpajo po šegi svetnih ljudi. Mnogo med njimi je tujcev, ki žive posebno pohujšljivo, prepuščajo številne fare ter cerkvene službe slabo plačanim in prav pogosto¬ krat nezmožnim vikarjem ter kupčujejo s poverjenimi jim bene¬ ficiji. Ena oseba ima več cerkvenih služb, ne upravlja jih pa sama, prejema pa od njih večji del dohodkov. Do mnogih razvad je prišlo v bogoslužju in pri podeljevanju zakramentov. Zakramenti se po¬ deljujejo prepogostokrat le za denar. Marsikje duhovniki niso brali vseh delov maše. Strogo se ljubljanska sinoda obrača tudi proti razmeram v laiških krogih, tako proti zakoncem, ki nočejo živeti skupaj, in proti izvenzakonskemu skupnemu življenju. Zelo raz¬ širjena je bila navada, poročati se cerkveno šele po ženitovanju in občevanju. Posebni sklepi reformne sinode so naperjeni proti vme¬ šavanju svetne oblasti v cerkvene zadeve, predvsem proti svetnemu sodstvu nad kleriki. Koliko so ti in podobni ukrepi ljubljanske reformne sinode in odredbe raznih vizitatorjev zalegle, ne vemo. Če pomislimo, da nam verodostojni viri poročajo tudi še za 16. stoletje o prav enakih in podobnih razmerah v Cerkvi in cerkvenem življenju, bi dejali, da ne posebno. Cerkvene razmere na jugu je skušal cesar Friderik III. urediti z ustanovitvijo ljubljanske škofije. Ne toliko verski in cerkveni kot politični nagibi so bili pri tem za Habsburžana merodajni, v prvi vrsti težnja po tesnejši cerkveno-upravni priključitvi celjske de¬ diščine in po izrinjenju oglejskega cerkvenega vpliva iz južnih avstrijskih dežel. Ustanovna listina cesarja Friderika III. za ljub¬ ljansko škofijo je iz leta 1461. Določa pri cerkvi sv. Nikolaja v Ljubljani novo škofijo, pri kateri ima pravico patronstva cesar. Za škofovo dotacijo je odrejeno: grad Goričane, opatija v Gornjem gradu ter fari sv. Petra v Ljubljani in sv. Mihaela pri Pliberku. Za prvega škofa je bil leta 1463 imenovan Sigmund Lamberg. Oglejski patriarh in Beneška republika sta se sicer upirala ustanovitvi nove škofije, ali njuna nasprotovanja so bila zaman. 23 553 Petnajsto stoletje — doba kriz in prehoda Tudi gornjegrajska opatija je bila proti vtelešenju v ljubljansko škofijo; ko niso vsi njeni ugovori nič pomagali, so redovniki kratko malo zapustili samostan ter odnesli s seboj vse, kar se je odnesti dalo, tako da je dobil ljubljanski škof prazno in pusto opatijo. Ali tudi s tem še ni bilo konec nasprotovanja gornjegraj¬ skih redovnikov. Zadeva se je končala leta 1473 z ukinitvijo sa¬ mostana. Nova škofija se ni razprostirala preko sklenjenega ozemlja. Razbita na tri dele je obsegala na Kranjskem fare sv. Nikolaja in sv. Petra v Ljubljani, Št. Vid pri Ljubljani, Soro, Vodice, Šmartin pri Kranju, Naklo, Radovljico, Št. Jernej na Dolenjskem, Svibno in kapelo sv. Petra na Pšati, na Štajerskem fare Gornji grad, Skale, Braslovče in Pilštanj, ki so bile nekoč vtelešene gornjegrajskemu samostanu, na Koroškem pa fari Šmihel pri Pliberku in sv. Niko¬ laja pri Beljaku. * Z drugo polovico 15. stoletja zaključujem prvo, skoraj tisoč let trajajoče razdobje zgodovine Slovencev v novi domovini. Vidiki družbenega, gospodarskega, kulturnega in obče političnega razvoja terjajo staviti v ta čas eno najpomembnejših zarez naše preteklosti. Okrepi se centralna oblast in enotna država nad do tedaj prevladujočim fevdalnim in deželnim partikularizmom, predstavljenim poglavitno po deželnih stanovih. Okrepitev naj bi bila tudi v korist lažji in uspešnejši obrambi pred zunanjimi ne¬ varnostmi, zlasti pred silo turških napadov. Svoj najvidnejši izraz je dobila ta okrepitev za časa kralja in cesarja Maksimilijana I. (1493—1519), ko so ukrepi na področju uprave v zvezi z recepcijo rimskega prava zlasti usmerjeni v močno deželnoknežjo oblast in strnjevanje dežela v enotno po uradih in uradnikih upravljano državo. Toda že pred dobo Maksimilijana gre razvoj v smeri preoblikovanja srednjeveške partikularistične fevdalne države v centralizirano uradniško. Tako usmerjenemu razvoju moremo slediti na raznih področjih: uprave (osrednji in drugi uradi, izučeno in plačano uradništvo), zakonodaje (enotna, ne fevdalno partikularna), sodstva (enotna sodišča, izločanje patri- monialnega sodstva), financ (neposredni »državi« namenjeni davki, ločitev finančne uprave od politične), vojske (najemniške vojske in deželne brambe namesto starih fevdalno-vazalskih vojska), trgovine (rušenje vezanega mestnega gospodarstva s favoriziranjem tujih trgovcev in podjetnikov ter vmešavanjem vladarja v tradi- Gospodarske, družbene in cerkvene krize cionalno gospodarsko privilegiranost mest), podložništva (pribli¬ žanje podložnika vladarju in narobe). Tem smerem nasprotno živi v deželah z deželnimi stanovi, z lastno deželno upravo, sodstvom, financami itd., z lastnim de¬ želnim pravom in redi ter hote še dalje živeti' fevdalni partikula- rizem. Ta se pojavlja tudi v združevanju dežel v skupine, nare¬ kovane po skupnih koristih; pri nas je zlasti omeniti skupino notranjeavstrijskih dežela. Slovenski k m e t se v drugi polovici 15. stoletja po dolgih sto¬ letjih politične neaktivnosti povzpne do dejanj revolucionarnega značaja, katerih prvo se kaže v kmetskem uporu na Koroškem leta 1478. Boj kmetov gre za »staro pravdo«, to je za stare služnosti, pa za tiste pravice in koristi, ki so si jih priborili ob trenju z me¬ ščani in plemiči na področju trgovine in obrti; končni cilj pa je bil kmetom, tako kaže, prevzem oblasti po kmetski zvezi. Kljub ne¬ uspehom je iskra puntanja ostala živa. Vladar se mimo zemljiških gospodov in proti njim — dotlej posredovalcev med njim in pod¬ ložniki — približuje kmetom. Ti naj postanejo neposredna davčna moč nove centralistično urejene države in do neke mere protiutež proti preveliki oblasti stanovsko organiziranega plemstva. V gospodarstvu je značilno čimdalje večje vdiranje in uveljavljanje denarja in denarnega prometa. S tem so tudi na naših tleh tipični pojavi zgodnjega kapitalizma povezani z novimi obli¬ kami in načini proizvodnje. Fevdalno gospodarstvo in njegove oblike pretresa čimdalje močneje gospodarstvo, v katerem gre znatna vloga denarju, v katerem je družbena delitev dela v stalnem napredovanju in ki se tudi po količini blaga in denarja ter po teritorialnem tržnem območju čimdalje bolj veča in širi. Poglavitna izhodišča in torišča denarnega gospodarstva so sorazmerno bogata mesta, je rudarstvo in fužinarstvo (oba v močnem vzponu), pa tuji kapitalisti, podjetniki in trgovci, ki trgujejo na veliko, uvažajo tuje blago in tekmujejo z njim domačemu. Podčrtati je vedno večji razmah kajžarstva in vobče nasta¬ janje kmetskega proletariata. Nadaljuje se beg kmeta v mesta, rudnike, fužine in tuje službe. Kmet se tudi še nadalje in še v večji meri kot poprej predaja raznim trgovskim, prevozniškim in po¬ dobnim poslom. Mesto ne more obdržati pred kmetom monopol glede obrti in trgovine. Slovensko-nemška n a r o d n o s t n a meja se dokončno ustali na črti in v pasu, v katerem se je obdržala do 19. stoletja oziroma poteka danes. Naseljevanja nemških kmetov na slovensko ozemlje in med Slovence ni več. Pač pa so se v zvezi s turškimi osvajanji in 21* 555 Petnajsto stoletje — doba kriz in prehoda navali in kot posledica teh začeli vseljevati tudi na slovensko ozemlje »uskoki«, Hrvati in Srbi iz Hrvatske, Dalmacije in Bosne, kar pomenja nov in svojevrsten pojav v zgodovini kolonizacije slovenske zemlje. Na področju kulture pomenja 15. stoletje in prehod iz tega v 16. stoletje sicer zelo počasno, vendar pa tudi na Slovenskem opazno pojavljanje novih tokov humanizma in renesanse. S pove¬ čanim in svobodnejšim prometom ter s povečanimi stiki s tujimi deželami ter ljudmi se duhovna obzorja širijo. Tesne vezi v razrede in stanove opredeljenega srednjeveškega človeka se sproščajo v čimdalje večji meri. Vse navedeno kaže, da so fevdalni red in sistem zasegle v 15. stoletju tudi na Slovenskem hude krize. Krize fevdalnega reda in sistema so pa tesno povezane tudi s takratno krizo v okrilju Cerkve in njenih pripadnikov. Po svojih vzrokih, poteku in posle¬ dicah je ta v bistvu taka kot marsikje v Evropi v tistem času. Kot tukaj je tudi na Slovenskem dobila svoj najvidnejši izraz v gi¬ banju, imenovanem reformacija. 356 VIRI IN LITERATURA Namen tega oddelka ni podati kolikor toliko popoln seznam virov in bibliografijo za zgodovino Slovencev od naselitve do petnajstega stoletja. Opozoriti hočem le na glavne vire in literaturo s posebnim ozirom na domačo in novejšo. Kratice: ČJKZ = Časopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino, ČZN = Časopis za zgodovino in narodopisje, GMS = Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo, GV = Geografski vestnik, IMK = Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko, JIČ = Jugoslovanski istoriski časopis, LMS = Letopis Matice Slovenske, MIOG = Mitteilungen des Instituts fiir osterreichische Geschichtsforschung (oziroma Mitteilungen des osterreichischen Instituts fiir Geschichtsforschung), MMVK = Mitteilungen des Musealvereines fiir Krain, RZD = Razprave Znanstvenega društva za humanistične vede v Ljubljani, SAZU (ozir. AZU) = (Slovenska) akademija znanosti in umetnosti, ZČ = Zgo¬ dovinski časopis, ZHVSt. = Zeitschrift des Historischen Vereins fiir Steiermark. SPLOSNE ZBIRKE VIROV Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku, zbral Fr. Kos, I — V, 1902—1928. V. F. Klun, Diplomatarium Carniolicum, priloga k Mittheilungen des histo¬ rischen Vereines fiir Krain 10 (1855). Urkunden- und Regestenbuch des Herzogtums Krain, izd. Fr. S c h u m i, I, II, 1882—1884. Archiv fiir Heimatkunde, izd. Fr. S c h umi, I, II, 1882—188". S. Pusch-E. Frolich, Diplomataria sacra ducatus Styriae, I, II, 1756. Urkundenbuch des Herzogthums Steiermark, izd. J. Z a h n, I—III, 1875—1903. — Urkundenbuch des Herzogtumes Steiermark. Erganzungsheft zu den Banden I bis III, izd. H. Pirchegger in O. Dungern (Veroffentli- chungen der Historischen Landeskommission fiir Steiermark, 33), 1949. Monumenta historica ducatus Carinthiae, izd. A. Jaksch, I—IV in I. Ergan¬ zungsheft, 1896 — 1915. B. M. De Rubeis, Monumenta ecclesiae Aqurlejensis, 1740. Thesaurus ecclesiae Aquilejensis, izd. J. Bianchi, 1847. G. Bianchi, Documenti per la storia del Friuli, I — II, 1844—1845. J. Bianchi, Documenta historiae Forojuliensis, saec. XIII et XIV, Archiv fiir Kunde osterreichischer Geschichts-Quellen, 21, 22, 24, 26, 31, 36, 37, 41 (1859—1869). A. S. Mi not to, Documenta ad Forumjulii, patriarchatum Aquileiensem, Tergestum, Istriam, Goritiam spectantia, 1/1, 1870. F. Manzano, Annali del Friuli, I — VI, 1858 — 1868. 357 Viri in literatura J. Zaim, Archivalisclie Untersuchungen in Friaul und Venedig (v drugem delu samo: in Friaul), Beitrage zur Kunde steiermarkischer Geschichtsquellen 7 (1870), 9 (1872). A. Koblar, Drobtinice iz furlanskih arhivov, IMK 1 (1891) do 4 (1894). VI. Levec, Iz furlanskih arhivov, IMK 13 (1903). V. Joppi, Documenti Goriziani, Archeografo Triestino, nuova serie, 11 (1883) do 19 (1893). H. Wiesflecker, Die Regesten der Grafen von Gorz und Tirol, Pfalzgrafen in Karnten, I (1949); Die Regesten der Grafen von Tirol und Gčirz, Herzoge von Karnten, II/1, Die Regesten Meinliards II. (I.), (1952). P. Kandler, Codice diplomatico Istriano (priloga časopisu LTstria, 1846—1852). Regesta pontificum Romanorum. Italia pontificia, VII, Venetiae et Histriae pars I, Provincia Aquileiensis. Izd. P. F. K e h r, 1925. W. Hauthaler-F. Martin, Salzburger Urkundenbuch, I—IV, 1898—1931. F. Martin, Die Regesten der Erzbischofe und des Domkapitels von Salzburg 1247—1343, I, II, 1928—1931. O. Redlich, Die Traditionsbucher des Hochstifts Brixen (Acta Tirolensia I), 1886. J. Zahn, Codex diplomaticus Austriaeo-Frisingensis, Fontes rerum Austria- carum, II. Abt., 31, 35, 36 (1870—1871). J. Zahn, Austro-Friulana, Fontes rerum Austriacarum, II. Abt., 40 (1877). Th. Bitterauf, Die Traditionen des Hochstifts Freising (Quellen und Er- orterungen zur bayerischen und deutschcn Geschichte, Neue Folge, 4, 5), I, II, 1905—1909. E. S eh w in d-A. Dopsch, Ausgevvahlte Urkunden zur Verfassungs-Ge¬ schichte der deutsch-bsterreichischen Erblande im Mittelalter, 1895. Fr. Komata r, Archiv-Inventare, MMVK 17 (1904), 18 (1905). SPLOŠNA SLOVENSKA IN DEŽELNE ZGODOVINE Slovenska zemlja, izdaja Matica Slovenska, 1892—1926, zgodovinski opisi Go- riško-Gradiščanske, Trsta in Istre, Beneške Slovenije (S. Rutar), Kranjske (F. Orožen), Koroške (M. Potočnik), Slovenske Štajerske in Prek¬ murja (F. Kovačič). J. Gruden, Zgodovina slovenskega naroda, 1911—1916. D. Lončar, Socijalna zgodovina Slovencev (v J. Glonarjevcm slovenskem pre¬ vodu Niederlejevega Slovanskega sveta, 1911). L. Hauptmann, članka »Slovenačke pokrajine« in »Slovenci« v Stanojevičevi Narodni Enciklopediji, IV, 1929. M. Kos, članek »Istorija« v knjigi Slovenačka, izd. Srpska književna zadruga, kolo 30, br. 202, 1927. E. Kardelj (pseud. Sperans), Razvoj slovenskega narodnega vprašanja, 1939. B. Grafenauer, Zgodovina slovenskega naroda. I. zvezek. Od naselitve do uveljavljenja frankovskega fevdalnega reda. 1954. M. Kos, Periodizacija jugoslovenske istorije. A. Slovenska zgodovina, jlč 1 (1935). M. Kos, Pregled slovenske historiografije, JIČ 1 (1935). B. Grafenauer, Problemi in naloge slovenskega zgodovinopisja v našem času, ZC 1 (1947). 558 Viri in literatura A. Melik, Zgodovina Srbov, Hrvatov in Slovencev (Pota in cilji, 1, 2), I, II, 1919— 1920. St. Stanojevič, Istorija Srba, Hrvata i Slovenaca, 1920; 3. izdaja 1928. V. Popovič, Istorija Jugoslovena, I. Sintetičan pregled srednjevjekovnog raz¬ voja zemlje i naroda. 1920. M. Prelog, Pregled povijesti Južnih Slavena, Srba, Hrvata i Slovenaca, I, II, 1920— 1921. V. Čorovič, Istorija Jugoslavije, 1933. Zgodovina narodov Jugoslavije. Prva knjiga. Do začetka XVI. stoletja. 1933. (Zgodovino Slovencev so obdelali: F. Gestrin, B. Grafenauer, J. Klemenc, j. Korošec, M. Kos, F. Stele in F. Zwitter.) J. W. Valvasor, Die Ehre des Herzogthums Crain, I—IV, 1689. Druga izdaja 1877—1879. J. L. S c h 6 n 1 ejb e p, Carniolia antiqua et nova, 1681. A. Linhart, Versuch einer Geschichte von Krain und der iibrigen siidlichen Slaven Oesterreichs, I, II, 1788—1791 (drugi zvezek: Versuch einer Geschichte von Krain um d den iibrigen Tandem der siidlichen Slaven Oesterreichs). A. Dimit z, Geschichte Krains, I, II (1—4), 1874—1876. A. Much ar, Geschichte des Herzogthums Steiermark, I—IX, 1844—1874. H. Pirchegger, Geschichte der Steiermark, I, 1920; druga izdaja: Geschichte der Steiermark bis 1282, 1936. Isti, Geschichte der Steiermark 1282—1740, 1930—1931. Isti, Abriss der steirischen Landesgeschichte, 1925. J. Zahn, Ortsnamenbuch der Steiermark imJMittelalJerj 1893. ^ im ivocLn^ F. Kr on e s, Verfassung und Verwaltung der Mark und des Herzogthums Steier (Forščhungen zur Verfassungs- und Verwaltungsgeschichte der Steiermark, I), s A. Moll, Grundriss der Verfassungs- und Ve _ m teiermarks, 1930. H e i m a t - A 11 a s der Steiermark. — Erliiuterungen zum Pleimat-Atlas der Steiermark. 1946—1949. 10 snopičev. H. Megiser, Annales Carinthiae, 1612. G. Ankershofen-K. Tangi -H. Hermann, Handbuch der Geschichte des Herzogthoimes Kamten, I—IV, 1850—1867. A. Jakš c h, Geschichte Karntens bis 1335, I, II, 1928—1929. H. Braumiiller, Geschichte Karntens, 1949. R. Coronini, Tentamen genealogioo —- chronologicum promovendae seriei eomitum et rerum Goritiae, 1. izdaja 1752, 2. izdaja 1759. C. Morelli di Schonfeld, Istoria della Contea di Gorizia, I—IV, 1855—56 (z dodatki, ki jih je v četrtem zvezku objavil G. D. Della Bona). P. Antoni ni, 11 Friuli orientale, 1865. C. Czoernig, Das Land Gorz und Gradišča, 1873. Beneška Slovenija. Uredila D. Feigel in V. Nanut. 1950. P. Paschini, Razprave o srednjeveški politični in cerkveni zgodovini Furla¬ nije in oglejskega patriarhata v Nuovo Archivio Veneto, nuova serie, 20, 21 (1910—1911) in v Memorie storiche Forogiuliesi, 7 (1911) do 21 (1925). P. Paschini, Storia del Friuli, I, II, III, 1934—1936. J. Lowenthal, Geschichte der Stadt Triest, I, II, 1857—1859. J. Godina-Verdeljski, Opis in zgodovina Tersta in njegove okolice, 1872. M. Sila, Trst in okolica, 1882. 1897 - On s 559 Viri in literatura A. Tamaro, Storia di Trieste, I, II, 1924. F. C us in, Appunti alla storia di Trieste, 1951. Oko Trsta, 1945 (redaktorja V. Novak in F. Z\vitter). F. Cusin, Venti secoli di bora sul Carso’ e sul Golfo, 1952. C. de Franceschi, LTstria, note storiche, 1879. B. Benussi, Nel medio evo, pagine di storia istriana, 1897 (tudi v Atti e me- morie della Societa istriana di aroheologia e storia patria, IX—XIII). D. Gruber, Povijest Istre, 1924. B. Benussi, LTstria nei suoi due milleni di storia, 1924. E. M a y e r, Die dalmatisch-istrische Munizipalverfassung im Mittelalter und ihre romischen Grundlagen, Zeitschrift der Savigny-Stiftung ftir Rechts- gescbichte, germ. Abt., 24, 1903. G. de Vergottini, Lineamenti storiti della costituzione politica dellTstria durante il medio evo, I — III (1924—1925). Isti, La costituzione provinciale dellTstria nel tardo medio evo, Atti e memorie della Societa istriana, 1926, 1927. M. Kos, Istra in Slovensko Primorje v zgodovini, od naselitve do konca 18. sto¬ letja (v zborniku Slovensko Primorje in Istra, 1953). E. Werunsky, Osterreichische Reichs- und Rechtsgeschichte, 1894 dalje (po¬ glavja o Štajerski, Koroški, Kranjski, Istri — Trstu in Gorici). K. in M. Uhlirz, Handbuch der Geschichte Osterreiehs und seiner Nebenliinder Bohmen und Ungarn, I, 1927 (bogata bibliografija). Historischer Atlas der osterreichischen Alpenlander, I. Abteilung, Die Landgeriehtskarte, Lieferung 1—4, 1906—1929. — II. Abteilung, Die Kirchen- und Grafschaftskarte, 1. Lieferung, 1940. Erlauterungen zum Historischen Atlas der osterreichischen Alpenlander, I. Ab¬ teilung, Die Landgericbtskarte, 1. Teil, Salzburg, Oberosterreich, Steiermark (obdelali E. Richter, A. Mell, J. Strnadt in H. Pirchegger, 2. izd. 1917), 4. Teil: Karnten, Krain, Gorz und Istrien, 1929 (Koroško ob¬ delala A. JakschinM. Wutte, Kranjsko A. K a spret in L. Haupt¬ mann, Goriško A. Mell, Istro H. Pirchegger). — II.Abteilung, Die Kirchen- und Grafschaftskarte, 1. Teil: Steiermark (H. Pirchegger), 1940. K »historičnemu atlasu« kot vir: M. W utte, Karntner Gerichtsbeschreibungen (Archiv ftir vaterlandische Geschichte und Topographie, 20/21, 1912) in A. Mell -H. Pirchegger, Steirische Gerichtsbeschreibungen (Quellen zur Verfassungs- und Verwaltungs>geschiclite der Steiermark, I, 1914). M. Dolenc, Pravna zgodovina za slovensko ozemlje, 1935. S. Vilfan, Očrt slovenskega pravnega narodopisja, Narodopisje Slovencev, I, 1944. E. To m ek, Geschichte der Diozese Seckau, I, 1917. Fr. Kovačič, Zgodovina Lavantinske škofije (1228 — 1928), 1928. Fr. Stele, Oris zgodovine umetnosti pri Slovencih, 1924. Cerkveni (umetnostni) spomeniki Lavantinske škofije, I. (A. Stegenšek, Dekanija gornjegrajska, 1905), II (A. S t e g e n š ek, Konjiška dekanija, 1909). Umetnostni spomeniki Slovenije, I (Fr. Stele, Politični okraj Kamnik, 1922 do 1928), II (M. M a r ol t, Dekanija Vrhnika, 1929—1934). III (M. Marolt, Dekanija Celje, 1931 — 1932). M. Kos-F. Stele, Srednjeveški rokopisi v Sloveniji, 1931. 360 Viri in literatura P'. Stele, Monumenta artis slovenicae, I, Srednjeveško stensko slikarstvo. 1935. F. Ramovš, Historična gramatika slovenskega jezika, II (1924), VII (1935). Isti, Kratka zgodovina slovenskega jezika, 1936. Isti, Dialektološka karta slovenskega jezika, 1931. K. G1 a s e r, Zgodovina slovenskega slovstva, I—IV, 1894—1898. A. Slodnjak, Pregled slovenskega slovstva, 1934. F. Kidrič, Zgodovina slovenskega slovstva od začetkov do Zoisove smrti, 1929—1938. S. Janež, Pregled zgodovine jugoslovanskih književnosti, I, Slovenska knji¬ ževnost, 1953. Slovenski biografski leksikon, I, II, zvezek 1 do 8. 1925—1952. A. Melik, Slovenija, geografski opis. I, Splošni del, 1. zvezek (1935), 2. zvezek 1936); II, Opis slovenskih pokrajin, 1. zvezek, Slovenski alpski svet (1954). O. Gratzy, Repertorium zur 50jahrigen Geschichtschreibung Krains 1848—1898. — Kazalo za Mittheilungen des liistorischen Vereines fiir Krain 1846—1868, Mittheilungen des Musealvereines fiir Krain, 1866, 1889—1898, Jahreshefte des Vereines des krainischen Landesmuseums 1856,1858,) 1862, Argo 1892—1898, Blatter aus Krain 1857—1865 (deloma) in Carniolia 1838—1844 (deloma). Fr. Simonič, Slovenska bibliografija, I. del, knjige (1550—1900), 1903—1905. J. Š 1 e b i n g e r, Slovenska historična bibliografija za 1902—1906 v Zborniku Matice Slovenske 5 (1903) do 9 (1907), za 1907—1912 v Slovenski bibliogra¬ fiji za 1907—1912, za 1913—1918 v Carnioti 1914—1919, za 1919—1927 v CJKZ 2 (1920) do 7 (1928). Kazalo k Časopisu za zgodovino in narodopisje 1—20 (za 1904—1925). M. Pivec-Stele, Kazalo k zgodovinskim publikacijam Muzejskega društva za Slovenijo, 1891—1939. 1959. Ista, Stanje slovenske historične bibliografije, ČZN 34 (1939). S. J u g, Bibliografija slovenske zgodovine za 1.1938 in 1939, GMS 21 (1940). M. Pivec-Stele, Slovenska zgodovinska bibliografija 6. IV. 1941 — 9. V. 1945, ZČ 1 (1947); 1.1. 1940 — 5. IV. 1941, ZČ 2/3 (1948/1949). V. Melik, Bibliografija slovenske zgodovine (publikacije iz let 1945—1950), ZČ 5 (1951). A. S c h 1 o s s a r, Die Literatur der Steiermark in Bezug auf Geschichte, Landes- und Volkskunde (3. izdaja, 1932). II. Untersweg, Verzeichnis der in den Schriften des Historischen Vereines erschienenen Abhandlungen, Aufsatze und Buchanzeigen, ZHVSt., 41 (1950). M. Ortner, Register der geschichtlichen Aufsatze der Carinthia 1811—1910 (1911). Carinthia I, Register der Aufsatze der Jahrgange 101—125, 1911—1935 (1936). G. Moro, Inhaltsverzeichnis der Jahrgange (Bande) 1—30, Archiv fiir vater- landische Geschichte und Topographie 31 (1950). G. Occioni-Bonaffons, Bibliografia storica Friulana, I—III (1884—1899). A. Puschi-P. Sticotti, »Indice generale« za »Archeografo Triestino« 1829—1902 (Archeografo Triestino, 24, 1902). Fr. Komata r, Verzeichnis der archivalischen Literatur Krains, Mitteilungen des k. k. Archivrates 1 (1914). 561 Viri in literatura PRED PRfflODOM SLOVENCEV Doba prvotne skupnosti. Od stare kamene do železne dobe A. M ii 11 n e r, Emona, archaeologische Studien aus Krain, 1879. W. Schmid, Siidsteiermark im Altertum (v knjigi Hausmann, Siidsteiermark, 1925). Vodnik po zbirkah Narodnega muzeja v Ljubljani, .Kulturno-zgodovinski del, 1931 (sestavki It. Ložarja o arheološkem oddelku in B. Sari je o numizmatični zbirki). , Treasures of Carniola. Prehistoric Grave Material from Carniola, izd. A. M a lir, 1934. R. Ložar, Predzgodovr a Slovenije, posebej Kranjske, v luči zbirke Meoklen- burg, GMS 15 (1934). Archaeologische Karte von Jugoslawien. — j^K"'‘nPbn c in B. Saria, Blatt Ptuj (1936). B. Saria, J. Klemenc, Blatt Rogatec (1939). R. Ložar, Razvoj in problemi slovenske arheološke vede, ZUZ 17 (1941). W. Schmid, Die Fortschritte der vorgeschichtlichen Forschung in Siidsteier- mark zwischen den beiden Weltkriegen, ZHVSt. 36 (1943). S. Brodar -J. B a y e r, Die Potočka zijalka, eine Hochstation dcr Aurignac- schwankung in den Ostalpen, 1928 (Praehistorica I). S. Brodar, Das Palžiolithikum in Jugoslawien, Quartar 1 (1938). Isti, O stratigrafiji Potočke zijalke, GMS 20 (1939). Isti, Prerez paleolitika na slovenskih tleh, Arheološki vestnik 1 (1950). Isti, Paleolitski sledovi v Postojnski jami, SAZU, Razred za prirodoslovne in medicinske vede, Razprave 1 (1951). Isti, Otoška jama, paleolitska postaja; prav tam. F r. Kos, Neveljski paleolitik, GMS 20 (1939). W. Šmid, Die Bronzezeit in Krain. Carniola 1909. W. Schmid, Vače — predzgodovinska naselbina, GMS 20 (1939). J. Korošec, Predzgodovinska naselbina na Ptujskem gradu. SAZU, Razred za zgodovinske in družbene vede, Dela 6 (1951). Fr. Stare, Ilirske najdbe železne dobe v Ljubljani. SAZU, Razred za zgodo¬ vinske in družbene vede, Dela 9 (1954). Isti. Prazgodovinske Vače, 1954. Isti, Vače. Arheološki katalogi Slovenije, 1 (1955). W. Schmid, Die Ringwalle des Bacherngebietes (Mitteilungcn der Prahisto- rischen Kommission der Akademie der Wissenschaften, Wien, II, Nr. 3, 4, 1915, 1924). K. Pick-W. Schmid, Friihgeschichtliche Befestigungsanlagen im Bereich der Isonzofront (Jahreshefte des bsterreichischen archaologischen Instituts, 21—22, 1922—1924, Beiblatt). U. Kahrstedt, Studien zur politischen und Wirtschafts-Geschichte der Ost- und Zentralalpen vor Augustus (Nachrichten der Gesellschaft der Wissen- schaften zu Gottingen, phil.-hist. Klasse, 1927). 362 Viri in literatura Rimska doba Fr. Kos, Črtice o naši domovini pred prihodom Slovencev, LMS za 1897. B. S ari a, Doneski k vojaški zgodovini naših krajev v rimski dobi, GMS 20 (1959). Isti, Noricum und Pannonien, Historia 1 (1950). Isti. Rom und der Siidosten im Altertum. Siidost-Forschungen 12 (1953). Pauly-Wissowa, Realenzvklopadie der klassischen Altertumswissenschaft, razni članki, na primer: »Celeia« (Ihm), »Emona« (Patsch), »Nauportus« (S ari a), »Neviodunum« (Saria), »Poetovio« (Saria), »Ocra« (S ari a). V. Hoffiller-B. Saria, Antike Inschriften aus Jugoslawien I (Noricum und Pannonia superior), 1938. W. Schmid, Emona (Jahrbucli fiir Altertumskunde, VIT, 1913 — 1918). Isti, Rdmische Forschung in Osterreicli, 1912—1924, II- ^ie siidlichen Ostalpen- lander (15. Bericht der Rbmisch-Germanisclien Kommission 1923 — 1924). M. Abram ič, Poetovi . V'dn :i ' po muzeju in stavbnih ostankih rimskega mesta, 1925. J. Klemenc, Ptujski grad v kasni antiki. SAZU, Razred za zgodovinske in družbene vede, Dela 4 (1950). A. P r e m e r s t e i n - S. Rutar, Rdmische Strassen und Befestigungen in Krain, 1899. 0. Cuntz, Die rdmische Strasse Aquileia-Emona, Jahreshefte des osterreichi- schen archaologischen Instituts, 5 (1902). II. Deringer, Die rdmische Reichsstrasse Aquileia-Lauriacum, Carinthia I, 139 (1949), 140 (1950). A. Degrassi, Ricerchi sui limiti della Giapidia, Archeografo Triestino 43 (1929/1930). Isti, II confine nord-orientale delPItalia Romana, Atti e memorie della Societa istriana di archeologia e storia patria, nuova serie, 1 (1949). Za bibliografijo rimske dobe prihaja v poštev tudi več del in razprav, navedenih v bibliografiji pri prejšnjem poglavju, na primer: Mtillner, Emona; Schmid, Siidsteiermark im Altertum; Archaeologische Karte von Jugoslawien; Ložar, Razvoj in problemi slovenske arheološke vede. Selitve ljudstev Fr. Kos, Iz domače zgodovine, I, Oblast Vzhodnih Gotov, IMK 5 (1895). H. Zeiss, Die Nordgrenze des Ostgotenreiches, Germania 12 (1928). W. Schmid, Das Graberfeld von Krainburg, MMVK 18 (1905). Isti. Die Reihengraber von Krainburg, Jahrbucli fiir Altertumskunde 1 (1907). F. J ant seli, Die spatantiken und langobardischen Burgen in Karnten, Mit- teilungen der Anthropologischen Gesellscliaft, Wien, 68 (1938). R. Egger, Civitas Noricum. Wicner Studien, Zeitschrift fiir klassische Philo- logie 47 (1929). A. Alfoldi, Der Untergang der Rdmerherrschaft in Pannonien, I, II (Unga- rische Bibliothek, erste Reihe, 1924, 1926). F. Stefan, Die germanische Landnalime im Ostalpenraum bis zum Ausgang der Vdlkervvanderung, Das Joanneum 6 (1943). 1. Zibermayr, Noricum, Baiern und Osterreicli, 1944. Viri in literatura R. E g g er, Friihchrisiliche Kirchenbauten im siidlichen Norikum, 1916. J. Zeiller, Les origines chretiennes dans les provinces danubiennes de 1’Empire romain, 1918. R. E g g e r, Der heilige Hermagoras, Carintbia I, 137, 158 (1947—1948) in posebej. F. Kovačič, Petovij in Celeja v starokrščanski dobi, Buličev zbornik, 1924. W. Schmid, Ptujske krščanske starosvetnosti, ČZN 31 (1936). J. Rus, Johannes — zadnji škof panonske, a prvi istrske Emone. GMS 20 (1939). E. Klebel, Zur Geschichte der Patriarchen von Aquileia. Carinthia I, 143 (1953). Velik del razprav in del navedenih pri poglavju Rimska doba prihaja v poštev tudi za poglavje Selitve ljudstev. OD NASELITVE DO DEVETEGA STOLETJA V iri PauliDiaconi, Historia Langobardorum (izd. W a i t z , Monumenta Germa- niae historica, Scriptores rerum Langobardicarum, 1878, in Scriptores rerum Germanicarum in usnm scholarum, 1878). Fredegarii scholastici Chronicon (izd. Krusch, Monumenta Ger- maniae historica, Scriptores rerum Merovingicarum, II, 1888). Annales regni Francorum (izd. Kurze, Scriptores rerum Germaadcarum in usum scholarum, 1895). Annales J uvaveaises mastmi (izd. B r e s s 1 a n, Monumenta Germaniae historica, Scriptores 30/32, 1926). Prim. E. Klebel, Einc neuaufgefundene Salzbur- ger Geschichtsquelle, Mitteilungen der Gesellschaft fiir Salzburger Landes- kunde 61 (1921). H. B r e s s 1 a u, Die altere Salzburger Annalistik, Abhandlungen der Preussi- schen Akademie der Wissenschaften, phil.-hist. Klasse, 1923. Libellus de oonversione Bagoariorum et Carantanorum (izd. Wattenbach, Monumenta Germaniae historica, Scriptores, XI, 1854). M. Kos, Conversio Bagoariorum et Carantanorum, RZD 11 (1936). Žitja Konstantina in Metodija (izd. P. Lavro v, Materialy po istorii voznikno- venija drevnejšej slavjansikoj pis’mennosti, 1930). F. Grivec, Žitja Konstantina in Metodija, l.izd. 1939, 2. izd. 1951. Isti, Vitae Constantini et Methodii versio latina. Acta Academiae Velehraden- sis 17 (1941). Pozorišče slovenske zgodovine v srednjem veku O. Lehmann, Zur historisch-politischen Geographie von Osterreich und Ungarn, Mitteilungen der Geographischen Gesellschaft in Wien 62 (1919). J. P f is ter, Pannonien in politisch-geographischer Betrachtung, Ungarische Jahrbiicher 8 (1928). L j. Hauptmann, Priroda in zgodovina v jugoslovanskem razvoju, Njiva (Ljubljana) 2 (1922). Isti, Entsteliung und Entwicklung Krains, Erlauterungen zum Historischen Atlas der osterreichischen Alpenlander, I. Abt., 4. Teil, 1929 (uvod: Die geogra¬ phischen Grundlagen Krains). B. Grafenauer, Slovenska zemlja in nekateri vplivi njenega značaja na zgodovinski razvoj (v Zgodovini slovenskega naroda, 1. zvezek, 1954). 364 Viri in literatura Prihod Slovencev. — Država, karantanskih Slovencev. — Priključitev na zahod. — Slovenska zemlja v mejah frankovske monarhije. — Slovenska zemlja v devetem stoletju Fr. Kos, Iz domače zgodovine, II—IV, Kdaj so Slovenci prišli v svojo sedanjo domovino? IMK 6 (1896). Isti, Iz zgodovine Jugoslovanov v šestem stoletju po Kr., IMK 8 (1898). Isti, Prvi nastop Slovencev v zgodovini, IMK 11 (1901). L. Niederle, Slovanske starožitnosti, II, Puvod a počatky Slovanu jižnich, 1, 2, 1906—1910. Isti, Manuel de l’antiquite slave, torne I, L’histoire, 1923. L. Hauptmann, Les rapports des Byzantins avec les Slaves et les Avares pendant la seconde moitie du VI e siecle, Byzantion 4 (1927/1928, 1929). Isti, Kroaten, Goten und Sarmaten, Germanoslavica 3 (1935). E. K 1 e b e 1, Langobarden, Bajuvvaren, Slawen. Mitteilungen der Anthropologi- sclien Gesellschaft, Wien, 69 (1939). B. Grafenauer, Nekaj vprašanj iz dobe naseljevanja južnih Slovanov, ZC 4 (1950). S. Rutar, Kakšno važnost imajo Pavla Dijakona knjige »De gestis Langobar- dorum« za starejšo zgodovino Slovencev?, LMS za 1885. M. Kos, K poročilom Pavla Diakona o Slovencih, CZN 26 (1931). Lj. Hauptmann, Staroslovenska družba in njeni stanovi, CJKZ 1 (1918/1919). Isti, Staroslovanska in staroslovenska »svoboda?, Cas 17 (1923). Isti, Karantanska Hrvatska, Zbornik kralja Tomislava, 1925. J. Mal, Nova pota slovenske historiografije?, Cas 17 (1923). Isti, Epilog k staroslovenski svobodi, prav tam. Isti, Svoboda ali sužnost, Čas 34 (1939—1940). Isti, Probleme aus der Friihgeschichte der Slowenen, 1939. F. Kovačič, Problemi ob zori naše zgodovine, CZN 18 (1923). I. Grafenauer, Legendarna pesem »Spokorjeni grešnik« in staroalpska krvnoduhovna sestavina slovenskega naroda. SAZU, Razred za zgodovino in društvene vede, Razprave 1 (1950). M. Hellmann, Grundfragen slavischer Verfassungsgeschichte des friihen Mittelalters, Jahrbiicher fiir Geschichte Osteuropas 2 (1954). B. Grafenauer, Priključitev Karantanije na Zapad, Cas 36 (1942). Isti, Država karantanskih Slovencev, Koroški zbornik, 1946. J. Mal, Karantanisches ICroatien. Wirtschaft und Kultur. Festschrift... Alfons Dopsch. 1938. Isti, Kontinuiteta slovenske karantanske kneževine, 1949. Isti, Slovenska Karantanija in srednjeveška nemška država. SAZU, Razred za zgodovinske in družbene vede, Razprave 2 (1953). J. Goli, Samo und die karantanisehen Slaven, MIOG 11 (1890). J. Mikkola, Samo und sein Reich, Archiv fiir slawische Philologie 42 (1928). M. Kos, K zgodovini kralja Sama in njegove dobe, CJKZ 7 (1928). G. Lab ud a, Piervvsze pahstvo slovviahskie. Panstvo Samona. 1949. G. Lab u d a, Patrili Slovane korutanšti k riši Samove? Česky časopis histo- ricky 48/49 (1949). B. Grafenauer, Novejša literatura o Samu in njeni problemi, ZČ 4 (1950). M. Kos, O bolgarskem knezu Alcioku in slovenskem knezu Valuku, Šišičev zbornik, 1929. 365 Viri in literatura A. Jaksch, Fredegar und die Conversio Carantanorum (Ingo), MIOG 41 (1926). M. Kos, Carta sine litteris, MIOG 62 (1954). P. Puntschart, Herzogseinsetzung und Huldigung in Karnten, 1899. E. G o 1 d m a n n, Die Einfiihrung der deutschen Herzogsgeschlcchter Karntens in den slovenischen Stammesverband, 1905. G. G r a b e r , Der Einritt des Herzogs von Karnten am 1'iirstenstein zu Karn- burg, Sitzungsberichte dunajske akademije, phil.-hist. Klasse, 190 (1919). E. K r a n z m a y e r, Etymologische Beitrage zur Entstehung des karantanischen Henzogtums, Carinthia I, 115 (1925). A. J aks ch, Die Edlinge in Karantanien und der Herzogsbauer am Fiirstenstein bei Karnburg, Sitzungsberichte dunajske akademije, phil.-liist. Klasse, 205 (1927) in Carinthia I, 118 (1928). Isti, Die Herkunft der Kamtner Edlinge, Vierteljahrschrift fiir Sozial- und Wirt- schaftsgeschichte 21 (1928). H. Voltelini, Der Bericht tiber die Rechte des Herzogs von Karnten in zvvei Handschriften des Schwabenspiegels, Aus Politik und Geschiehte. Gediicht- nisschrift fiir Georg von Below, 1928. H. B ra um lili er, Noriker und Karantaner, Carinthia I, 123 (1933). A. R i e d 1 e r, Die rechtliche Stellung der Slowenen im deutschen Reich des Mittelalters. Carinthia I, 124 (1934). A. Haberlandt, Volkskundliche Bemerkungen zu Brauch und Herkommen der Herzogseinsetzung in Karnten, Siidostdeutsche Forschungen 2 (1937). J. Mal, Schwabenspiegel in koroško ustoličenje, GMS 19 (1938). K. T o r g g 1 e r, Die Arbeiten Ludmil Hauptmanns und ihre Bedeutung fiir Karnten besonders in der Edlingerfrage, Carinthia I, 128 (1938). Isti, Zur Auslegung des Schwabenspiegeleinschubes iiber die Rechte des Herzogs von Karnten, Zeitschrift der Savigny-Stiftung fiir Rechtsgeschichte, germ. Abt., 60 (1940). K. Rauch, Die Kiirntner Herzogseinsetzung nach alemannischen Handschrif¬ ten. Festschrift Adolf Zycha, 1941. K. H u g el man n, Die Rechtsstellung der Slowenen in Karnten. Festschrift Adolf Zycha, 1941. J. Mal, Osnove ustoličenja karantanskega kneza, GMS 23 (1942). E. Klebel, Von den Edlingern in Karnten, Archiv fiir vaterlandische Ge- schichte und Topographie 28 (1942). G. G rab er, Schwabenspiegel und Einritt am Fiirstenstein, Carinthia I, 132 (1942). P. Puntschart, Einige Erganzungen zur kritischen Literatur iiber die bauer- liche Herzogseinsetzung in Karnten, Zeitschrift der Savigny-Stiftung fiir Rechtsgeschichte, germ. Abt., 65 (1947). M. Wutte, Zur Geschiehte der Edlinger, der Karntner Pfalzgrafen und des Herzogstuhles, Carinthia I, 159 (1949). B. Grafenauer, Ustoličevanje koroških vojvod in država karantanskih Slo¬ vencev. SAZU, Razred za zgodovinske in družbene vede, Dela 7. 1952. Isti, Pomen ustoličenja koroških vojvod v slovenski zgodovini in njegova pro¬ blematika, Kronika 1 (1953). L. Hauptmann, Staroslovenska družba in obred na knežjem kamnu. SAZU, Razred za zgodovinske in družbene vede, Dela 10. 1954. F r. Kos, O bojih med krščanskimi in poganskimi Slovenci v osmem stoletju, IMK 10 (1900). 366 Viri in literatura J. Gruden, Akvilejska cerkev med Slovenci v dobi njihovega pokrščevanja, Dom in svet 15 (1902). M. Ljubša, Die Christianisierung der heutigen Diozese Seckau, 1911. E. Klebel, Zur Geschichte der Pfarren und Kirclien Karntens, Carinthia I, 115 (1925) do 118 (1928). I. Grafenauer, O pokristjanjevanju Slovencev in početkih slovenskega pis¬ menstva, Dom in svet 4? (1954). Isti, Karolinška kateheza ter izvor Brižinskih spomenikov in čina nad'£> ispove- dajqštuniB se, RZD 13 (1936). Isti, Irsko-anglosaška misijonska metoda in slovensko pismensko in ustno slov¬ stvo. Zbornik zimske pomoči, 1944. E. D ii m m 1 c r, Uber die siidbstlichen Marken des frankischen Reiches, Arcliiv fiir Kunde osterreichischer Geschichtsquellen 10 (1853). M. Felicetti, Steiermark im Zeitraume vom acliten bis zwolften J ahrhundert, Beitriige zur Kunde steiermarkischer Geschichtsquellen 9, 10 (1872—1873). Fr. Kos, Slovenci za Karola Velikega, Ljubljanski Zvon 2 (1882). S. Rutar, Jedinstvo slovenskih dežel od VIL do XIII. stoletja, Ljubljanski Zvon 2 (1882). F r. Ko s, Hrvatsko-slovenska vstaja pod panonskim Ljudevitom, Kres 2 (1882). Isti, Odlomek iz slovenske zgodovine devetega stoletja, LMS za 1882/1883. Isti, Iz domače zgodovine. Doba od 843—867. IMK 7 (1897). Fr. Kovačič, Bolgari na Slovenskem, ČZN 4 (1907). II. Pirchegger, Karantanien und Unterpannonien zur Karolingerzeit, MIOG 33 (1912). L. Hauptmann, Politische Umwalzungen unter den Slowenen vom Ende des sechsten Jahrhunderts bis zur Mitte des neunten, MIOG 36 (1915). Isti, Postanek in razvoj frankovskih mark ob srednji Donavi, CJKZ 2 (1920). Isti, Mejna grofija Spodnjepanonska, RZD 1 (1923). E. Klebel, Die Ostgrenze des Karolingischen Reiches, Jalirbuch fiir Landes- kunde von Niederosterreich 21 (1930). R. Cessi, La occupazione langobarda e franča delFIstria nel secolo VIII, Atti del R. Istituto Veneto di scienze, lettere ed arti, 100 (1940). R. Udi na, II placito di Risano. Istituzioni giuridiche e sociali delFIstria du- rante il dominio bizantino, Archeografo* Triestino 45 (1932). F. Seneca, Ancora una nota al placito di Risano* deli’ 804, Ce fastu 25/26 (1948/1949). M. Kos, O starejši slovenski kolonizaciji v Istri (gl. str. 569). Fr. Kos, Spomenica tisočletnice Metodove smrti, 1885. L. K. Goetz, Geschichte der Slavenapostel Konstantinus (Kyrillus) und Me- thodius, 1897. F. Pastrnek, Dejioy slovanskych apoštolu Cyrilla a Metlioda, 1902. F. S n op e k, Constantinus-Cyrillus und Methodius, die Slawenapostel, 1911. A. Briickner, Die Wahrheit iiber die Slawenapostel, 1913. V. J agič, Entstehungsgeschichte der kirchenslawischen Sprache, 1913. L Ogienko, Kostjantin i Methodij, ih žitija ta dijalnist’, I, II, 1927—1928. P. Lavro v, Kirilo ta Metodij v dav’no-slov’janskomu pis’menstvi, 1928. Fr. Dvornik, Les Slaves, Byzance et Rome au IX C siecle, 1926. Isti, Les Legendes de Constantin et de Methode vues de Byzance, 1933. L j. Hauptmann, Uloga Velikomoravske države u slavensko-n jemačko j borbi za Podunavlje, Rad Jugoslavenske akademije 243 (1932). 567 Viri in literatura M. Ko s, K historii kniežafa Pribinu a jeho doby, v zborniku Rtša VePkomorav- ska, 1933. D. D e r c s e n y i, L’eglise de Pribina a Zalavar, Etudes Slaves et Roumaines 1 (1948). A. R a d n 6 t i, Une eglise du baut moycn age a Zalavar, Etudes Slaves et Rou- maines 1 (1948). T. B o g y a y, Izkopavanja v Zalavaru in njihova zgodovinska razlaga, Zbornik za umetnostno zgodovino, nova vrsta 2 (1952). L j. K aram a n, A propos de Peglise de Pribina a Blatnograd-villc de Balaton, Archeologia lugoslavica 1 (1954). J. Stanislav, Pribinovi vePmoži. Časopis Slovenskej učenej spoločnosti I. Linguistica slovaca 1/2 (1939—1940). Isti, Slovensky juh v stredoveku, 1, 2 (1948). K. Piuk, Zur Frage der Slawen in Pannonien im 9. Jahrhundert, Wiener Sla- vistisches Jahrbuch 1 (1950). R. Nahtigal, O imenu panonskoslovenskega kneza Koclja, Slovenski jezik 2 (1939). Isti, O imenu Pribinove in Kocljeve prestolnice: Blatenski kosteh Slavistična revija 1 (1948). F. Grive c, Reversi sunt ex Moravia. Epizoda iz življenja sv. Cirila in Metoda, JIČ 3 (1937). Isti, Slovenski knez Kocelj, učenec in pokrovitelj sv. Cirila in Metoda, ČZN 32 (1937). Isti, Slovenski knez Kocelj, 1938. — Dodatki v GMS 19 (1938). Isti, Iz slovenske zgodovine 9. stoletja. Bogoslovni vestnik 19 (1939). Isti, O avtentičnosti poslanice Hadriana II. leta 869, JIČ 5 (1939). Isti, O stikih Cirila in Metoda s slovensko zgodovino, JIČ 5 (1939). Isti, Sv. Ciril in Metod v Spodnji Panoniji, GMS 20 (1939). Isti, Prepir o Metodovih ječah, ZČ 6/7 (1952/1953). M. Kos, »Tri velike zmote« o Cirilu, Metodu in Koclju, GMS 22 (1941). Isti, O pismu papeža Hadriana II. knezom Rastislavu, Svetopolku in Koolju. SAZU, Filozofsko-filološko-historični razred, Razprave 2 (1944). B. Grafenauer, Vprašanje konca Kocljeve vlade v Spodnji Panoniji, ZČ 6/7 (1952/1953). F r. Kos, Cesar Arnulf kot vladar po slovenskih pokrajinah, IMK 9 (1899). V. Melik, Vprašanje bitke pri Ljubljani v dobi madžarskih napadov, ZČ 6/7 (1952/1953). Naselitev d novi domovini O. Kammel, Die Anfange deutschen Lebens in Osterreich bis z um Ausgange der Karolingerzeit, 1879. F. K r o n e s, Die deutsche Besiedlung der ostlichen Alpenlander, 1889. A. Dopsch, Die altere Sozial- und Wirtschaftsverfassung der Alpenslaven, 1909. F. Ramovš, Donesek k slovenskim starožitnostim, ČJKZ 2 (1920). E. K 1 e b e 1, Forsehungswege zur mittelalterlichen Siedlungsgeschichte des Deutschtums im Stidosten. Siidostdeutsche Forschungen 3 (1938). Isti, Siedlungsgeschichte des deutschen Siidostens, 1940. G. Glauert, Art und Weise der alpenslawischen Landnahme. Siidostdeutsche Forschungen 7 (1942). 368 Viri in literatura M. Kos, Stanje in naloge slovenske kolonizacijske zgodovine, CZN 35 (1940). Isti, Kolonizacija i germanizacija slovenske zemlje, Historijski zbornik 4 (1951). Isti, Vlahi in vlaška imena med Slovenci, GMS 20 (1939). S. Rutar, Slovenske naselbine po Furlanskem, Ljubljanski Zvon 3 (1883). M. Kos, K postanku slovenske zapadne meje, RZD 5/6 (1930). Isti, O starejši slovenski kolonizaciji v Istri. SAZU, Razred za zgodovino in društvene vede 1 (1950). W. Schmid, Beitrage zur Geschichte der friihmittelalterlichen Besiedelung der Steiermark, Zeitschrift des Historischen Vereines filr Steiermark 18 (1922). W 1. Levec, Pettauer Studien (gl. na tej strani spodaj). M. Kos, Slovenska naselitev na Koroškem, GV 8 (1932). Isti, Slovenska naselitev na Koroškem, Koroški zbornik 1946. E. Moor, Zur Sied 1 ungsgeschichte der deutsch-ungarischen Sprachgrenze, Unga- risehe Jahrbiicher 9 (1929). W. Steinhauser, Die Ortsnamen des Burgenlandes als siedlungsgeschicht- liche Quelle, MIOG 45 (1931). A. G run d, Die Veranderungen der Topographie im Wiener Walde und Wiener Becken, 1901 (Geographische Abhandlungen, herausgegeben von A. Penck, 8). M. Pajk, Črtice o nekdanjih slovenskih naselbinah v Gorenji Avstriji, IMK 7 (1897). J. Strnadt, Die freien Leute der alten Riedmark, Wenden- und Bajuvaren- siedlung, Archiv fiir osterreichische Geschichte, 104 (1915). K. Schif fmann, Das Land ob der Enns, 1922. V poštev prihajajo tudi v naslednjem oddelku (Agrarne razmere in mate¬ rialna kultura staroslovenske dobe) omenjena dela, katerih avtorji so L. N i e - derle, J. P e isker in V. Levec, pa nekatere razprave in dela iz oddelka Prihod Slovencev... (str. 365 dalje). i Agrarne razmere in materialna kultura staroslovenske dobe L. Niederle, Slovanske starožitnosti, Oddil kulturni, Život starych Slovanu, 1—5, 1911—1921. Isti, Manuel de l’antiquite slave, torne II, La civilisation, 1926. Isti, Rukovef slovanskych starožitnosti, 1953. J. P e is ker, Vychodisko Meitzenova Učeni agrarnich dejin germanskych a slo- vanskycl), Česky časopis historicky 4 (1899). Isti, Die alteren Beziehungen der Slaven zu Turkolataren und Germanen, Viertel- jahrschrift fiir Sozial- und Wirtschaftsgeschichte 3 (1905). Isti, Die altere Sozial- und Wirtschaftsverfassung der Alpenslawen, prav tam 7 (1909). Isti, Raširenje Slavena, Starohrvatska Prosvjeta, nova serija, 1 (1927). Wl. Levec, Pettauer Studien, Untersuchungen zur alteren Flurverfassung, L II, III. Mitteilungen der Anthropologischen Gesellschaft in Wien, 28, 29, 35 (1898—1905). M. Garašanin-J. Kovačevič, Pregled materijalne kulture Južnih Slo- vena u ranom srednjem veku, 1950. J. Korošec, Delitev slovanskih kultur zgodnjega srednjega veka v Jugosla¬ viji, Arheološki vestnik 2 (1951). Isti, Uvod v materialno kulturo Slovanov zgodnjega srednjega veka, 1952. 24 369 Viri in literatura F. Baš, Pripombe k požigalništvu, Slovenski etnograf 6/7 (1954). M. Kos, Gradišče in Gradec v slovenskem srednjem veku, GMS 22 (1941). P. Reinecke, Slavische Graberfunde im kroatischen und slovenischen Gebiet, Verhandlungen der Berliner Gesellschaft fiir Ethnologie und Urgeschichte, 1897. Isti, Studien liber Denkmaler des friihen Mittelalters, Mitteilungen der Anthro- pologischen Gesellschaft in Wien, 29 (1899). W. Šmid, Altslovenische Graber Krains, Carniola 1908. R. Ložar, Staroslovansko in srednjeveško lončarstvo v Sloveniji, GMS 20 (1939). K. Dinklage, Studien zur Friihgeschichte des deutsehen Stidostens. Siidost- Forschungen 5 (1940). K. Dinklage, Oberkrains Deutschtum im Spiegel der karolingischen Boden- funde, Carinthia I, 131 (1941). K. Dinklage, Friihdeutsche Volkskultur der Ostmark im Spiegel der Boden- funde von Untersteiermark und Krain, Mitteilungen der Anthropologischen Gesellschaft, Wien, 71 (1941). J. Korošec, Staroslovenska grobišča v severni Sloveniji, 1947. Isti, Slovansko svetišče na ptujskem gradu. SAZU, Razred za zgodovinske in zemljepisne vede, za filozofijo in filologijo. Dela 6 (1948). — Tudi ZČ 2/3 (1948—1949). F. Baš, Mali grad v Ptuju, ZČ 4 (1950). — Prim. tudi oceno J. Koroščevega Slovanskega svetišča na Ptujskem gradu, ZČ 2/3 (1948—1949). J. Korošec, Odgovor na kritiko Frana Baša o publikaciji Slovansko svetišče, ZČ 2/3 (1949). Isti, Staroslovansko grobišče na Ptujskem gradu. SAZU, Razred za zgodovinske in družbene vede, Dela 1 (1950). P'. Ivanič ek, Staroslavenska nekropola u Ptuju. SAZU, Razred za zgodovin¬ ske in družbene vede, Dela 5 (1951). J. Kastelic, Arheološka izkopavanja na Bledu, Varstvo spomenikov 2 (1949). J. Kastelic -B. Škerlj, Slovanska nekropola na Bledu, arheološko in antro¬ pološko poročilo za leto 1948. SAZU, Razred za zgodovino in družbene vede, Dela 2 (1950). J. Kastelic, Najdbe zgodnjega srednjega veka v Gojačah pri Gorici, ZČ 6/7 (1952—1953). Dodati je več del in razprav iz obeh prejšnjih poglavij, zlasti tista, katerih avtorji so A. Dopsch, L. Hauptmann, J. Mal in B. Grafenauer, potem pa nekatera dela in razprave iz literature o koroškem ustoličevanju (str. 365 dalje). OD DESETEGA DO DVANAJSTEGA STOLETJA Slovenci in germanizacija O. K a m m e 1, Die Besiedlung der deutsehen Siidostmarken vom Anfange des 10. bis gegen das Ende des 11. Jahrhunderts (Jahresbericht des stadtischen Gymnasiums zu St. Nikolai, Leipzig 1909). F. X. Zahnbrecher, Die Kolonisationstatigkeit des Hochstiftes Freising in den Ostalpenliindern (Beitrage zur Gescliichte, Topograpliie und Statistik des Erzbistums Miinchen und Freising, X, 1907). 370 Viri in literatura P. Lessiak, Edling-Kazaze. Ein Beitrag zur Ortsnamenkunde und Siedlungs- gcschichte der osterreichischen Alpenliinder. Carinthia I, 103 (1913). M. Kos, Slovenska osebna imena v »Liber confraternitatum Seccoviensis«, CZ N 10 (1913). J. Kelemina, Slovenačko-nemaoki kulturni odnosi u srednjem veku, Strani pregled, 1937. F. Kovačič, Doneski k starejši zgodovini Murskega polja, ČZN 15 (1919). F. Vatovec, Kolonizacija laškega okraja v luči krajevnih imen, ČZN 24 (1929). M. Kos, K postanku ogrske meje med Dravo in Rabo, ČZN 28 (1933). Isti, Starejša in mlajša naselja okoli Ljubljane, GV 23 (1951). P. Blaznik, Kolonizacija Selške doline, 1928. Isti, Bitenj. Plistorično-geografska študija. GV 4 (1928). Isti, Kolonizacija Poljanske doline, GMS 19 (1938). Isti, Zemljiška gospostva na besniškem ozemlju. SAZU, Razred za zgodovinske in družbene vede, Razprave 2 (1953). Isti, Kolonizacija in kmetsko podložništvo na Sorškem polju. SAZU, Razred za zgodovinske in družbene vede, Razprave 2 (1955). E. Kranzmayer, Die altesten deutschen Ansiedlungen in Karnten, Archiv tur vaterlandische Geschichte und Topographie 24/25 (1936). E. K 1 e b e 1, Die mittelalterliche deutsche Siedlung im deutsch-magyarischen und deutsch-slowenischen Grenzraum, v zborniku Die siidostdeutsche Vollksgrenze, 1934. G. G 1 a u e r t, Zur Besiedlung der Steiner Alpen und Ostkarawanken. Deutsches Archiv fiir Landes- und Volksforschung 1 (1937). Isti, Landschaftsbild und Siedlungsgang in einern. Abschnitt der siidostlichen Kalkalpen (Ostkarawanken und Steiner Alpen) und seinen Randgebieten, Siidostdeutsche Forschungen 3 (1938). Isti, Kulturlandschaftliche Veranderungen im Gebirgslande zwischen Drau und Save bis zum Beginn der deutschen Siidostsiedlung. Siidostdeutsche For¬ schungen 7 (1942). Isti, Deutsche und slowenische Hof- und Geliindenamen im Bereich der Wasser- scheide zwischen Drau, Sann und Sawe. Siidost-Forschungen 11 (1952). F. Posch, Siedlungsgeschichte der Oststeiermark, MIOG, Ergiinzungsband 13 (1943). O tem tudi članki, kritika in polemika Poscheva, Pircheggerjeva in Lamprechiova v ZHVSt. 37 (1946), 39 (1948) in 40 (1949). Dela in razprave, ki so omenjena v odstavku Naselitev v novi domovini, prihajajo povečini v poštev kot literatura tudi za poglavje Slovenci in ger¬ manizacija. Gospodarstvo in družba W. Schmid, Dic Gutshbfc des friihen Mittelalters in den Ostalpen, Blatter fiir Heimatkunde 7 (1929). L. Hauptmann, Hufengrbssen im bayrischen Stammes- und Kolonialgebiete, Vierteljahrschrift fiir Sozial- und Wirtschaftsgeschichte 21 (1928). Isti, Colonus, Barschalk und Freimann. Wirtschaft und Kultur. Festsclirift... Alfons Dopsch. 1938. Isti, Razvoj družabnih razmer v Radovljiškem kotu do krize petnajstega sto¬ letja, ZČ 6/7 (1952/1953). 21 ' 371 Viri in literatura M. Sidaritsch, Geographie des bauerlichen Siedlungswesens im ehemaligeu Herzogtum Steiermark, 1925. J. Schmid, Siedlungsgeographie Kamtens, Carinthia I, 118, 119 (1928—1929). Isti, Die Flur des Rosentales, prav tam 116 (1926). A. Melik, Kmetska naselja na Slovenskem, GV 9 (1933). S. Ilešič, Kmetska naselja na vzhodnem Gorenjskem, GV 9 (1933). Isti, Oblike zemljiške razdelitve na Koroškem, Slovenski etnograf 1 (1948). Isti, Kmečka naselja na Primorskem, GV 20/21 (1948/1949). Isti, Sistemi poljske razdelitve na Slovenskem. SAZU, Razred za prirodoslovne in medicinske vede, Dela 2 (1950). A. Melik, Planine v Julijskih Alpah. SAZU, Razred za prirodoslovne in me¬ dicinske vede, Dela 1 (1950). M. Kos, Paleografske in historične študije k freisinškim spomenikom, ČJKZ 4 (1924). Isti, Nove študije k freisinškim spomenikom, prav tam 8 (1931). F. Ramovš-M. Kos, Brižinski spomeniki, 1937. H. F. Schmid, Die rechtlichen Grundlagen der Pfarrorganisation auf west- slawischen Boden, Zeitschrift der Savigny-Stiftung fiir Rechtsgeschichte, kan. Abt., 15, 17—19 (1926—1931). Leta 1938 v obliki knjige z dopolnili. Isti, Die Entstehung des kirchlichen Zehentrechts auf slavischem Boden, Kshjga pamiqtkova ku czci... Abrahama, 1930. E. Klebel, Die Kirchenverfassung des Mittelalters in Karnten und ilire Be- ziehungen zu Bayem und Slaven, Carinthia I, 120 (1930). J. Zon tar, Problem lastniških cerkva in samostanov v pravni zgodovini Jugo¬ slovanov, Slovenski pravnik 49 (1935). J. Rus, Šentpeter v Ljubljani — prva župnija krščenih Slovencev na Kranj¬ skem, Kronika 4 (1937). F. T r e m e 1, Das ZeHent\vešen in Steiermark und Karnten von den Anfangen bis ins 15. Jahrhundert, Zeitschrift des Historischen Vereins fiir Steiermark, 33 (1939). M. Miklavčič, Predjožefinske župnije na Kranjskem v odnosu do politične uprave, GMS 25/26 (1944/1945). S Velik del literature, navedene pri odstavkih Prihod Slovencev ..., Naselitev v novi domovini ter Agrarne razmere in materialna kultura staroslovenske dobe prihaja v poštev tudi za to poglavje. Od avtorjev zlasti: J. Peisker, VI. Levec, A. Dopsch, L. Hauptmann, J. Mal in B. Grafenauer, nadalje pa tudi literatura za ustoličenje na Koroškem (str. 366 dalje) in za širjenje krščan¬ stva (str. 367 dalje). Velika Karantanija in njene krajine U. Wahnschaffe, Das Herzogthum Karnten und seine Marken im XI. J ahr- hundert, Archiv fiir vaterlandische Geschiehte und Topografie 14 (1878). F. M. Maver, Die ostlichen Alpenlander im Investiturstreite, 1883. V. Hasenohrl, Deutschlands siidostliehe Marken im 10., 11. und 12. Jahr¬ hundert, Archiv fiir osterreichische Geschiehte 82 (1895). O. Dungern, Genealogisches Handbuch zur bairisch-osterreichischen Ge- schichte, 1931 dalje. 372 Viri in literatura ■ Erlauterungen zum Historischen Atlas der osterreichischen Alpenlander, I. Ab- teilung, 1, 4. Teil (posebno razprave Hauptmannove o Kranjski, Jaksch-Wuttejeve o Koroški in Pircheggerjeve o Štajerski in Istri). E. O e f e 1 e, Geschichte der Grafen von Andeclis, 1877. G. Juritsch, Geschichte der Babenberger und ihrer Lander, 1894. J. Egger, Das Aribonenhaus, Arcliiv fiir osterreichische Geschichte 83 (1897). A F. Kron e s, Die Markgrafen vom Steier, prav tam 84 (1897). R. E i s 1 e r, Die Legende vom heiligen Karantanerherzog Domitianus, MIOG 28 (1907). O. Wonisch, Uber das Urkundenwesen der Traungauer, ZHVSt. 22 (1926). L. Hauptmann, Grofovi Višnjegorski. Rad Jugoslavenske akademije 250 (1935). Isti, Hema i Svatopuk, Rad Jugoslavenske akademije 256 (1936).- Isti, Mariborske študije, Rad Jugoslavenske akademije 260 (1938). F. S c h u m i, Die Herren von Krain und der Windischen Mark, Archiv fiir Heimatkunde 1 (1882—1883). A. Mell, Die historische und territoriale Entwicklung Krains vom X. bis ins XIII. Jahrhundert, 1888. M. Kos, Postanek in razvoj Kranjske, GMS 10 (1929). A. Jakš c h, Die Entstehung des Bambergischen Besitzes in Karaten, Carin- thia I, 107 (1907). E. Klebel, Die Grundherrschaften um die Stadt Villach, Archiv fiir vater- landische Geschichte und Topographie 27 (1942). K. Torggler, Zur Geschichte der Salzburger Besitzungen in Oberkarnten, Carinthia I, 122 (1932). G. Moro, Der karntnische Besitz des Ilochstiftes Freising, Carinthia I, 123 (1933). K. Torggler, Zur Geschichte des Karntner Besitzes des Hochstiftes Freising, Carinthia I, 123 (1933). E. Klebel, Die Brixner Besitzungen in Karaten, Carinthia I, 123 (1933). Isti, Die Grafen von Gorz als Landesherren in Oberkarnten, Carinthia I, 125 (1935). M. Wutte, Karntens Wege zum Meer in alter und neuer Zeit, Carinthia I, 133 (1943). H. Braumiiller, Wann wurde Karaten Herzogtum? Carinthia I, 134/135 (1947). Isti, Zur Frage des Karntner Pfalzgrafenamtes, Carinthia I, 140 (1950). H. P i r c h e g g e r, Beitrage zur mittelalterlichen Geschichte Innerosterreichs, II, Liutpoldinger und Aribonen in Karaten und in der Karntnermark, Zeit- schrift des Historischen Vereines fiir Steiermark 26 (1931). .1 Isti, Siedlungsgešbhichtiiche und staatsreclitliche BeziehungerTder Steiermark zu Bayera, Zeitschrift fiir bayerisehe Landesgeschichte 12 (1939). ■ Isti, Die Gra^scnaften der Steiermark im Hochmittelalter. Erlauterungen zum Historischen Atlas der osterreichischen Alpenlander II/l (1940). Isti, Der Besitz des Erzstiftes Salzburg an der Sawe und Enns, ZPIVSt. 36 (1943). J. Zahn, Friaulische Studien, I, Archiv fiir osterreichische Geschichte 57 (1879). G. De Vergottini, Momenti e figure della storia istriana nelPeta comunale. Atti e memorie della Societa istriana di archeologia e storia patria, 1952. 573 Viri in literatura Isti, L’impero e la «fidelitas» delle citta istriane verso Venezia, Atti e memorie della Societa istriana di archeologia e storia patria, nuova serie, 1 (1949). Nekaj literature, ki prihaja v poštev za poglavje Velika Karantanija in njene krajine, je navedene že v odstavku Prihod Slovencev... (na primer: M. F e 1 i c e 11 i, S. Rutar, L. Hauptmann, J. Mal, B. Grafenauer). OD TRINAJSTEGA DO PETNAJSTEGA STOLETJA Viri Rimana pesem o ustanovitelju Jurkloštra vojvodu Leopoldu VI, izd. M. Kos, CJKZ 6 (1927). Ottokars Osterreichische Reimchronik, izd. J. Seemiiller, Monumenta Germaniae historica, Deutsche Chroniken, 5 (1890—1893). M. L o h r, Der steirische Reimchronist: her Otacher ouz der Geul, MIOG 51 (1937). Janš Enikel, Werke, izd. P h. Straneh, Monumenta Germaniae historica, Deutsche Chroniken, 3 (1891—1900). Osterreichische Chronik von den 95 Ilerrschaften, izd. J. Seemiiller, prav tam 6 (1909). Johannis Abbatis Victoriensis Liber certarum historiarum, izdal F. S c h n e i d e r, Scriptores rerum Germanicarum in usum scholarum, I—II, 1909—1910 (prim. F. Schneider, Studien zu Johannes von Vic- tring, Neues Arcliiv 28, 29, 1903—1904). Eberhard W in dečke, Denkiviirdigkeiten zur Geschiclite des Zeitalters Kaiser Sigmunds (izd. W. Alt man n, 1893). Thomas Ebendorfer, Chronioon Austriacum (izd. H. Pez, Scriptores rerum Austriacarum, II, 1725). Aeneas Svlvius Piccolomini, De rebus et gestis Friderici ITI sive Historia Austriaca, izd. A. F. Kol 1 a r, Analecta monumentorum ... Vindo- bonensia, II, 1762. Aeneas Sylvius Piccolomini, Historia Europae. 1. izdaja Memmin- gen 1490. Aeneas Sylvius Piccolomini, pisma, izd. R. Wolkan v FR A, II. Abt., 61, 62, 67, 68 (1909—1918). Celjska kronika (izd. F. Kron e s, Die Freien von Saneck und ihre Chronik als Grafen von Cilli, 1883). F. K r o n e s, Die zeitgenossischen Quellen zur Geschiclite der Grafen von Cilli, Beitrage zur Kunde steiermarkischer Geschichtsquellen 8 (1871). Jacobus Unrest, »C-hronicon Carinthiacum« in 3>Chronicon Austriacum« (izd. S. F. LI a h n, Collectio monumentorum veterum et recentium, I, 1724). F. Kron e s, Die osterreichische Chronik Jakob Unresfs, Archiv f tir osterrei- chische Geschiclite 48 (1872). G. Vale, Itinerario di Paolo Santonino in Carintia, Stiria e Carniola negli anni 1485—1487 (Studii e testi, 103)^, 1943. J. C h m e 1, Urkii nclen zur Geschichte von Osterreich, Steiermark, Karnten, Krain, Gorz, Triest, Istrien, Tirol. Aus den Jahren 1246—1300. Fontes rerum Austriacarum, II. Abt., 1 (1849). J. Cli m el, Monumenta Habsburgica, I—III, 1854—1858. 574 Viri in literatura -=*£e2 -cAacv Upnaa^ jfr' F. Krones, Urkunden zur Geschichte des Landesfiirstentums, derVerwaltung und des Standewesens der Steiermark von 1283—1411 (1899). E. G. Pettenegg, Die Urkunden des Deutsch-Ordens-Centralarchives zu Wien, 1 (1887). K. Kovač, Beitrage zur Geschichte Krains, Camiola 2 (1911), 4 (1913). Fr. Komatar, Ein Copialbuch des Klosters Freudenthal, MMVK 13 (1900). Isti, Ein Cartular der Karthause Pletriach, MMVK 14 (1901). Isti, Das Schlossarchiv in Auersperg, MMVK 18 (1905), 19 (1906), 20 (1907). Car- niola 1 (1910). Isti, Kranjski mestni arhiv, Jahreshericht gimnazije v Kranju, 1912/1913, 1913/1914. B. Schroll, Urkundenbuch des Benediktiner-Stiftes St. Paul in Karnten. Fontes rerum Austriacarum, II. Abt., 39 (1876). Isti, Urkunden-Regesten des Augustiner-Chorherren-Stiftes Eberndorf im Jaun- tale. 1870. A. Ko b 1 a r, Regesti listin farnega arhiva v Kamniku, IMK 6 (1896). Isti, Regesti listin boštanjskega arhiva, IMK 9 (1899). F r. Kos, Iz arhiva grofa Sig. Attemsa v Podgori, IMK 12 (1902), 13 (1903). E. Tur us, Museo provinciale di Gorizia, Regesto delle pergamene, Forum Julii 1—4 (1910—1914). GD. Della Bona - C. Battisti, II regesto delle pergamene goriziane e friulane della Biblioteca civica. Studi Goriziani 3 (1926). A. R i c c i o, Regesto delle pergamene appartenenti alla sezione archivistica della Biblioteca provinciale, recentemente recuperate a Lubiana. Studi Goriziani 6 (1928). F. Cusin, Documenti per la storia del coofine orientale dTtalia nei secoli XIV e XV, Archeografo Triestino 49 (1936). S. Gigante, Regesti e documenti relativi alle famiglie di Duino e di Walsee. V časopisu Fiume 15/16 (1937/1938). A. D im it z, Der Luegger »alt Lejienbuch« vom Jahre 1453, MMVK 1 (1866). ^ A. Lang, Die Salzburger L^hen in Steiermark bis 1529, 1 (1937), 2 (1939), 3 (1947). Prva dva dela v Beitrage zur Erforschung steirischer Geschichts- quellen, 43, 44; tretji del v Veroffentlichungen der Historischen I.andes- kommission fiir Steiermark, 32. Urbarje freisinških posestev je objavil J. Z a h n, Fontes rerum Austriacarum, II. Abt., 36 (1871). Koroški urbarji do 1269 izdani pri Jakschu, Monumenta historica ducatus Carinthiae, 1—4. r ,/ 0 J, ( Die landesfiirstlichen Gesamturbare der Steiermark aus dem Mittelalter, izdala A. Dopsch in A. Mell (Osterreichische Urbare, I. Abt., 2, 1910). Gurker Urbare (Bistum und Kapitel) in Auswahl aus der Zeit von 1285 bis 1502, herausgegeben von LI. Wiessner (Osterreichische Urbare, III. Abt., 3. Band, l.Teil, 1951). M. Kos, Srednjeveški urbarji za Slovenijo. — I. Urbarji salzburške nadškofije (1939). — II/l, II/2, Urbarji Slovenskega Primorja (1948, 1954). (Viri za zgo¬ dovino Slovencev, 1, 2, 3. SAZU.) Steirische und kamthische Taidinge, izdala F. Bischof in A. Schonbach (Osterreichische Weisthiimer, 6, 1881). M' Steirische Taidinge. Nachtrage. Izd. A. M e 11 in E. M ti 11 e r (prav tam 10, 1913). Rationes decimarum Italiae nei secoli XIII e XIV. Venetiae-Histria-Dalmatia (izd. P. S el la in G. Vale). Studi e testi 96 (1941). 375 Viri in literatura Slovenci in slovenske meje od 15. do 15. stoletja S. Rutar, Nemški rut na Goriškem, Kres 2 (1882). J. Kostial, Deutschruth, Deutsche Erde 12 (1913). A. Hauffen, Die deutsche Sprachinsel Gottschee, 1895. Th. Elze, Die Abstammung der Gotschewer (Gottscheer), MMVK 13 (1900). Jubilaums-Festbucli der Gottscheer 600-Jahrfeier, 1930. H. Grothe, Die deutsche Sprachinsel Gotschee in Slowenien (Deutschtum und Ausland, 40/41, 1931). G. W i d m e r, Urkundliche Beitrage zur Geschichte des Gottscheerlandchens (1406—1627), 1931. E. Castle, Entdeckung und Erforschung der deutschen Sprachinsel Gottschee, MIOG 46 (1932). Kočevski zbornik (1939), v tem zlasti razprava I. Simonič, Zgodovina ko¬ čevskega ozemlja. V poštev prihaja delno tudi literatura, navedena pri oddelkih Naselitev v novi domovini ter Slovenci in germanizacija. Gospodarstvo in družbeni položaj kmeta A. M e 11, Beitrage zur Geschichte des Unterthanwesens in Steiermark, Mitthei- lungem des Historischen Vereines fiir Steiermark 40, 41 (1892, 1893). A. Dopsch, uvod k izdaji štajerskih deželnoknežjih urbarjev (glej str. 375). M. Kos, uvodi k izdajam Srednjeveških urbarjev za Slovenijo (glej str. 375). H. Wiessner, uvod k izdaji krških urbarjev (glej str. 375). A. Koblar, Loško gospostvo frizinških škofov, IMK 1 (1891). M. Kos, Tolminska gastaldija leta 1377, Camiola 8 (1917). F. Vatovec, K starejši upravni in gospodarski zgodovini laškega okraja, 1927. F. Gestrin, Gospodarska in socialna struktura gornjegrajske posesti po ur¬ barju leta 1426, ZC 6 A (1952/1953). P. V. Vesel, Nekatere ugotovitve o Slovencih v koprskih statutih, Istrski zgo¬ dovinski zbornik 1 (1953). M. Pahor, Koprski upor leta 1348, Istrski zgodovinski zbornik 1 (1953). F. Leskoschek, Geschichte des Weinbaues in Steiermark, 1 (1934). W. Milkowicz, Die Supaneiverfassung, MMVK 3, 4 (1890—1891). '"'J. Gruden, Slovenski župani v preteklosti, 1916. F. Goršič, Župani in knezi v jugoslovanski pravni zgodovini, ČZN 24 (1929). L. Plauptmann, Die Freileute, Carinthia I, 100 (1910). Isti, Das Schoffentum auf slowenischem Boden, ZHVSt. 10 (1912). Isti, Uber den Ursprung von Erbleihen in Osterreich, Steiermark und Karnten (Forschungen zur Verfassungs- und Verwaltungsgeschichte der Steiermark 8, 1913). J. Kelemina, Staroslovenske pravde, GMS 16 (1935). J. Polec, Prevedba zakupnih kmetij v kupne na Kranjskem koncem XVIII. sto¬ letja, Zbornik znanstvenih razprav 13 (1937). J. Žont ar, K zgodovini prevedbe koseščin v kupna zemljišča, Slovenski prav¬ nik 54 (1940). W. Fresacher, Der Bauer in Karnten, I, II. Archiv fiir vaterlandische Ge¬ schichte und Topographie 31 (1950), 39 (1952). L. Hauptmann, Postanek kmetskega stanu na Koroškem, ZČ 5 (1951). Vi R. Bara val le, Zur Geschichte der steirischen Masse, ZHVSt. 29—30 (1935—1936). 376 Viri in literatura O županih je primerjati zlasti tudi dela in razprave J. Peiskerja, VI. Levca, L. Hauptmanna in B. Grafenauerja (glej str. 365 d.). O koroškem ustoličenju je navedena literatura na str. 366. Sicer je pa upoštevati tudi literaturo o družbi in gospodarstvu, navedeno pri oddelkih Agrarne raz¬ mere in materialna kultura staroslovenske dobe (str. 369 d.) ter Gospodarstvo in družba (str. 371 d.). Plemstvo A. Weiss, Karnthens Adel bis zum Jahre 1300, 1869. A. L us c h in, Die steirischen Landhandfesten, Beitrage zur Kunde steierinar- kischer Geschiehjs