REVIJA DRUŠTVA ZA GOSPODARJENJE NA TRAVINJU SLOVENIJE 
Letnik 15 Številka 1 December 2021 
NAŠE

TRAVINJE 

Vsebina 
Pridelek in kakovost krme prezimnega dosevka mnogocvetne ljuljke v spomladanskem rastnem obdobju ................................................................... 3 
Lucerna in njene mešanice s travami........................ 6 
Vraticev lepenec (Galeruca tanaceti L.), obcasni škodljivec našega travinja ........................................ 8 Analiza vkljucevanja površin v kmetijsko-okoljski 
ukrep ohranjanja grbinastih travnikov ................... 11 
Preizkušanje naravovarstvenega ukrepa »pisan travnik«.................................................................. 14 Govorci za podrocje pašništva ................................ 17 Uvajanje setve trav in metuljnic ter izboljšava rabe 
travinja v casu velikih sprememb v kmetijstvu v luci strokovne literature od 18. do zacetka 
20. stoletja na Slovenskem..................................... 19 Trendi pri stiskalnicah za valjaste bale.................... 22 
29. generalno srecanje Evropske 
travniške federacije ................................................ 25 Cesalo Puler 600..................................................... 26 


Spoštovani 

Pred vami je nova številka Našega travinja, ki prihaja do vas tokrat že bolj v pra­znicnem casu. To sicer ni namenoma, morda pa tudi ni narobe, da pride revija do bralcev v casu, ko se narava umirja in imamo vsi nekoliko vec casa za bližnje in tudi za branje. Kmetijci smo vajeni, da je potrebno potrpljenje, da posevek, ki ga posejemo, potrebuje primerno oskrbo predvsem pa svoj cas, da zraste, dozo­ri in da lahko šele takrat požanjemo oziroma poberemo sadove vloženega dela. Skratka, življenje z naravo oziroma v odvisnosti od narave nas nauci biti pripra­vljen, potrpežljiv in pragmaticen, še posebej ce narava pokaže svojo moc. A v so-dobni potrošniško in tehnološko naravnani družbi, kjer nam prenosni telefoni in pehanje za vedno novimi dobrinami narekujejo vedno hitrejši ritem življenja ve­likokrat pozabljamo na naštete vrednote. Samo pomislimo, kako nestrpna družba smo postali. Informacije želimo takoj in zdaj. A ceprav imamo kopico informacij in številk prakticno o vsem na dosegu naših prstov je velikokrat vprašljiva njihova kredibilnost. Zaradi preobremenjenosti z informacijami, ki smo jih vsakodnevno deležni, je vcasih težko izlušciti verodostojne informacije. V uredniškem odboru revije Naše travinje se trudimo, da bi bila revija karseda kakovostna, zato si vcasih dovolimo vzeti nekoliko vec casa za pripravo revije. Morda zveni kot slab izgovor, a tudi za pripravo raznolike in kakovostne vsebine si je potrebno vzeti cas. Kdaj pa kdaj je treba malo pocakati, da nekatere ideje oziroma zamisli dozorijo, in jih šele potem prelijemo na papir. Vcasih, kot npr. letos, je idej prevec in vseh nismo uspeli realizirati. Zato je letošnja številka skoraj identicna prilogi Travništvo, ki jo pripravljamo skupaj s Kmetijsko založbo. Pri stanovski reviji, kot je Naše travinje, ki jo vsi skupaj pripravljamo brezplacno, si to obcasno lahko dovolimo, ker nas ne priganjajo roki, oglaševalci in tako dalje. Zaradi tega tudi delovanje društva ni ogroženo, kot bi morda bilo v kaki drugi organizaciji. Ce je zaradi tega revija ka­kovostnejša ali ne, lahko sodite samo bralci. Potrudili smo se, da bi vam pripravili dobro branje. 
Uvodoma sem se navezal na potrpežljivost. Dve leti že trajajo epidemiološke raz-mere in kot kaže nam potrpežljivosti še kmalu ne bo smelo zmanjkati. Ravno v casu nastajanja tega uvodnika so mediji polni novic o že dvanajsti razlicici koro­na virusa – omikron, ki bi naj bila bolj nalezljiva in nevarnejša od predhodnih. Nekako smo se prilagodili razmeram in se naucili živeti s tem, kljub vsemu pa pri­naša številne dodatne omenitve v vsakdanjem in družabnem življenju. Verjamem, da mnogi od vas pogrešate našo vsakoletno druženje. Vendar je nacrtovanje in organizacija dogodkov z vecjim številom udeležencev nekaj mesecev naprej v se­danjem casu zelo negotova, saj se je potrebno prilagajati najnovejšim odlokom in ukrepom vlade za zajezitev širjenja, ki se pogosto spreminjajo veckrat mesecno. Seveda bi lahko dogodek izvedli s pomocjo ene od spletnih platform za avdio in video komunikacijo, ki so nam v zadnjem obdobju precej olajšala organizacijo se­stankov. Kljub vsemu tovrstna orodja ne morejo nadomestiti našega vsakoletnega pristnega druženja ob soocanju z aktualno problematiko pri gospodarjenju na tra­vinju v razlicnih koncih Slovenije. Tudi to obdobje epidemije in negotovosti se bo slej ko prej koncalo in veselje ob ponovnem snidenju bo toliko vecje. 
Želim vam mirne praznike in uspešno, predvsem pa zdravo leto, ki je pred vrati. 
dr. Branko Lukac Kmetijski inštitut Slovenije 


Pridelek in kakovost krme prezimnega dosevka mnogocvetne ljuljke v spomladanskem rastnem obdobju 
Mnogocvetna ljuljka (Lolium multi-florum) je hitro rastoca kratkotrajna trava, ki za razliko od drugih trav po vsaki košnji do konca poletja tvori ste­blaste poganjke s socvetji. Dobro uspe­va na globokih srednje težkih tleh, ki imajo veliko poljsko kapaciteto za vodo in so dobro preskrbljena z mineralni-mi hranili. Zaradi hitre in bujne rasti je pridelek krme velik in ob pravocasni rabi tudi zelo kakovosten. Te lastnosti mnogocvetno ljuljko uvršcajo med zelo uporabne krmne rastline, primerne zlasti za dosevke ali kratkotrajne glav­ne posevke. V obeh primerih je možna tudi pridelava mešanic s krmnimi me-tuljnicami, kar prispeva k bolj trajno­stni pridelavi v poljedelstvu. 
V prispevku strnjeno predstavljam raziskavo, v kateri smo preucevali vpliv casa rasti na pridelek zelinja, morfološki razvoj sestoja in kakovost krme mnogo­cvetne ljuljke v spomladanskem rastnem obdobju. Pri kakovosti krme nas je zani­mala tudi njena povezava z morfološkim razvojem. Z vidika prakticnih potreb bi lahko rekli, da smo iskali optimalni cas rabe glede na kolicino in kakovost pri­delka in povezavo le-tega s casom rasti oziroma morfološkim razvojem mnogo­cvetne ljuljke. 
Kratek opis poskusa 
Naj navedem za prakso pomembne po­datke o poskusu. Mnogocvetna ljuljka, tetraploidna sorta tarandus, je bila pose-jana 1. oktobra 2015 z žitno sejalnico na medvrstno razdaljo 12 cm v odmerku 40 kg semena na hektar. Zemljišce je bilo pred oranjem pognojeno z 20 tonami go-veje gnojevke na hektar, poskus spomladi pa z 90 kg dušika, 85 kg fosforja (P2O5) in 255 kg kalija (K2O) na hektar. Za drugi rastni ciklus je bila mnogocvetna ljuljka po prvi košnji, 25. aprila, dognojena z 80 kg dušika na hektar. Meritve pridelka, morfološkega razvoja sestoja in kakovosti krme so potekale v petdnevnih presled­kih od 7. aprila do 1. junija v prvem ra­stnem ciklusu in od 7. maja do 30. junija v drugem rastnem ciklusu. V laborato­rijih so bili vzorci ene serije zelinja ana­lizirani na morfološko razvitost, druge serije pa na hranilno vrednost krme. Vse kemijske analize so bile izvedene na Kmetijskem inštitutu Slovenije po klasic­nem postopku. Vremenske razmere med poskusom so bile ugodne. Pomlad je bila zgodnja, tako da je mnogocvetna ljuljka bujno rasla od zacetka aprila do konca poskusa. K temu je seveda pripomogla tudi dobra prehranjenost rastlin z mine-ralnimi hranili. V aprilu je sicer nastopila krajša ohladitev s snežnimi padavinami. April je bil tudi manj deževen, vendar ne eno ne drugo ni opazno zmanjšalo rasti mnogocvetne ljuljke. 


Rezultati raziskave s komentarjem 
V spomladanskem casu je pri prezi­mnem krmnem dosevku mnogocvetne ljuljke možno opraviti dve rabi, bodisi košnji ali paši, zato je bila raziskava na­rejena na dveh rastnih ciklusih – zgo­dnje- in poznospomladanskem. Dve bolj zgodnji rabi sta tudi v casovnem okviru, ki potem še omogoca setev glavnega po­sevka, npr. koruze ali soje. 
Vse ugotovitve, ki jih bom navedel v nadaljevanju, izhajajo iz rezultatov, prika­zanih na slikah 1 in 2, razen ugotovitev, povezanih z vplivom povprecne razvoj­ne faze na spreminjanje kakovosti krme. Slednji rezultati tukaj niso prikazani. Zaradi kar najboljšega odražanja realne­ga pridelovanja smo prikaz rezultatov na sliki 1 omejili na prvih 47 dni, pri rezul­tatih na sliki 2 pa ostali pri vseh 67 dneh. 
V okviru teh casovnih meja je bila nare­jena tudi statisticna analiza podatkov. 
V tem skrajšanem obdobju rasti se je kumulativen pridelek zelinja linearno poveceval v obeh ciklusih, vendar je bil v prvem ciklusu ves cas pomembno vecji kot v drugem (slika 1). Tako je bil mejni pridelek za ekonomicno spravilo, tj. 3,5 t sušine na hektar, v prvem ciklusu do-sežen okrog 27. dne, v drugem pa okrog 
37. dne rasti. Omeniti velja, da je bila v obeh primerih vsebnost sušine v zelinju pod 15 %, kar je neugodno tako z vidika spravila krme kot zauživanja paše ali pri­lasta. Za nezmanjšano zauživanje sveže trave vsebnost sušine namrec ne sme biti manjša od 18 %. Ta meja je bila v prvem rastnem ciklusu komaj dosežena po 67 dneh rasti, v drugem pa po približno 50 dneh. Mlada mnogocvetna ljuljka je na splošno socna trava, k temu pa za pribli­žno eno odstotno tocko prispeva tudi te­traploidnost sorte. 




Pri morfološkem razvoju mnogocve­tne ljuljke je treba poudariti, da po vsaki košnji do konca poletja tvori enake – ge­nerativne – poganjke. Pri drugih travah le-ti v glavnem nastajajo samo spomladi do prve košnje ali izjemoma še do druge. Zato je ta vrsta zelo prikladna za preuce­vanje vpliva vremenskih dejavnikov na njen razvoj. Znano je, da višje tempera­ture zraka pospešujejo razvoj trav, kar se je tudi ocitno pokazalo v našem primeru (slika 1). Mnogocvetna ljuljka se je med drugim – toplejšim – rastnim ciklusom znatno hitreje morfološko razvijala kot med prvim. To pa je negativno vplivalo na kakovost krme, predvsem vsebnost neto energije za laktacijo (v nadaljevanju NEL), kot bomo videli kasneje. 
Kot pri pridelku in razvoju gre tudi pri kakovosti za linearni trend njene­ga zmanjševanja s casom rasti (slika 1). Zmanjševanje kakovosti krme je bilo iz­razitejše v drugem rastnem ciklusu kot v prvem, zlasti pri vsebnosti NEL. Pri tem preseneca znatna razlika v vsebnosti su­rovih beljakovin v zelo mladem sestoju v korist drugega rastnega ciklusa. Vzroka za to ne vemo, vendar s prakticnega vidika to ni pomembno. Sestoj drugega rastne­ga ciklusa je bil v tem zacetnem casu tako slabo razvit, da je bilo zelinja komaj dovolj za skromno pašo (pod 0,9 t sušine na hek-tar), nikakor pa ne za košnjo. Vsebnost surovih beljakovin je bila v obeh ciklusih nad mejo za odlicno krmo (150 g/kg SS) do 35. dneva rasti. Razlike v vsebnosti NEL med ciklusoma so znatno pomemb­nejše od razlik pri surovih beljakovinah. Opazno je izrazito ohranjanje velike vsebnosti NEL v prvem rastnem ciklu­su. V celem obdobju, tj. 47 dneh rasti, se je zmanjšala za približno 0,5 MJ/kg SS in je bila ob koncu na meji za odlicno krmo (6,4 MJ/kg SS). Nasprotno od poteka v prvem ciklusu se je vsebnost NEL v dru-gem ciklusu izrazito zmanjšala, tj. za vec kot 1,6 MJ/kg SS, in je ob koncu znašala le 5,4 MJ/kg SS. Glavni razlog za tako raz­licna poteka vsebnosti NEL je bil v morfo­loškem razvoju sestojev in s tem poveza-

TRAVINJE 

no kemicno sestavo zelinja. Znano je, da 
AGROSAAT 

se vsebnost surove vlaknine pri travah od konca bilcenja naprej izrazito povecuje, Preizkušenodo kar zmanjšuje vsebnost surovih beljakovin 
najboljkakovostne 

in še bolj vsebnost NEL. Za ponazoritev naj navedem, da je bila v prvem ciklusu krme po 47 dnevih rasti vecina poganjkov v za-cetku klasenja, v drugem pa na koncu. 
Pridelka surovih beljakovin in NEL predstavljata pridelovalni potencial, ki je omejen s potrebno vsebnostjo obeh (slika 2). Pri surovih beljakovinah tega z lahkoto izkoristimo v prvem rastnem ciklusu, v drugem pa tudi skoraj v celoti, ce vzamemo za mejo 35. dan rasti, ko je bila vsebnost surovih beljakovin v obeh primerih še odlicna (150 g/kg SS). Prav tako z lahkoto izkoristimo prehransko--energijski potencial mnogocvetne ljuljke v prvem rastnem ciklusu, saj je vsebnost na koncu 47. dneva rasti še vedno nad mejo za odlicno krmo (6,2-6,4 MJ/kg SS), takrat pa je tudi dosežen maksimalni pri­delek neto energije za laktacijo. Nikakor pa prehransko-energijskega potenciala ne moremo izkoristiti pri drugem rastnem ciklusu, ko smo na meji odlicne krme pri približno 25 dneh rasti in hkrati na le pri­bližno 40 % maksimalnega pridelka NEL. 

Zakljucek 
Preucili smo casovne poteke razvoja se­stoja in kolicine ter kakovosti pridelka krme pri mnogocvetni ljuljki v spomla­danskem rastnem obdobju, pa tudi njiho­ve smiselne medsebojne povezave. Ce se omejimo na rastno obdobje, pomembno za prakso, so vsi casovni poteki linearni. Dejavnik cas rasti enako dobro pojasnju­je spreminjane kakovosti kot morfološki razvoj. Vendar je slednjega vselej koristno upoštevati, ker se v njem odražajo tudi temperaturne razmere zraka. Pridelovalni potencial prezimnega dosevka mnogo­cvetne ljuljke lahko v celoti izkoristimo med zgodnjo spomladansko rastjo ob prvi košnji. Izkoristek ponovne rasti do setve glavnega posevka pa je zelo omejen. Dvakratna raba bi bila smiselna predvsem tam, kjer je možna kombinacija košnje in paše, ker pri slednji za ekonomicnost ni pomembna kolicina pridelka. 
Raziskava je bila narejena v okviru magi-strskega dela Primoža Kopaca. Pri njej sta sodelovala dr. Jože Verbic (Kmetijski inštitut Slovenije) in dr. Klemen Eler (Biotehniška fa-kulteta, Univerza v Ljubljani). 
Dr. Jure Cop Biotehniška fakulteta, Univerza v Ljubljani 
Osnova za doma pridelano krmo 
AGROSAAT 1-8 
Z ali brez detelje, za intenzivno pridelavo krme 
AGROSAAT 9 
Za komunalne površine 


Lucerna 
EMILIANA, OSLAVA 

Visoka prebavljivost in vsebnost beljakovin 


Pestre, zanesljive, kakovostne, prilagojene našim pogojem pridelave 
AGROSAAT 1-5 PLUS 
Izjemna kakovost, pestrost in tolerantnost na sušo 
AGROSAAT 10 PLUS 

Vecletna TDM z lucerno 



RWA Slovenija d. o. o., Dolenjska cesta 250a, 1291 Škofljica, t: 01 514 00 70 
Vec informacij na prodajnih mestih, svetovalni službi Agrosaat in na: 
www.agrosaat.si 




Lucerna in njene mešanice s travami 
Lucerna je bila v šestdesetih letih prej­šnjega stoletja na njivah v Slovenije zelo razširjena poljšcina za pridelavo volu­minozne krme. Kasneje se je njen obseg pridelave pricel zmanjševati in v devet­desetih letih je skoraj izginila z naših njiv. Po letu 2000 se v posameznih letih v rastni dobi srecujemo z izrazitim po­manjkanjem vode. Posledicno se je za­nimanje za pridelavo lucerne pricelo povecevati. Skladno s tem se povecuje tudi potreba po izkustvenih znanjih iz prakticne pridelave in prenosu znanj v kmetijski prostor. Zato smo lucerno in njene mešanice s travami vkljucili v projekt Evropskega inovativnega par-tnerstva: Izboljšane tehnologij pride-lave in konzerviranja z beljakovinami bogate krme – metuljnice in njihove mešanice za prilagajanje podnebnim spremembam. Temeljna izhodišca in namen projekta so predstavljeni v Našem travinju, letnik 2019. 
V projektu lucerno in njene mešani­ce primerjalno pridelujemo na kme­tijah na treh razlicnih lokacijah v Sloveniji: Medno, Vukovje in Miklavž na Dravskem polju. Primerjave obsegajo na­slednja obravnavanja: pridelavo lucerne sorte soca v cisti setvi (20 kg semena na ha); mešanico lucerne (50 %) in trav (50 %) (travniški macji rep, sorta winnetou; travniška bilnica, sorta pardus; trpežna ljuljka, sorta mathilde v enakih deležih od skupnega deleža trav – skupno 26 kg semena na ha) in trave v 'cisti setvi', kar pomeni, da je to mešanica prej ome­njenih trav v enakih deležih (skupno 32 kg semena na ha). Kljub temu, da gre v osnovi za mešanico trav, v nadaljevanju to obravnavanje imenujemo trave v cisti setvi, ker lucerne v tem obravnavanju nismo dodali. Ob setvi smo vsem obrav­navanjem kot varovalni posevek dodali 30 kg semena ovsa na ha. 
Poleg standardnega enakega gnojenja s fosforjem (P) in kalijem (K) je bilo gno­jenje z dušikom (N) med obravnavanji razlicno. Tako smo razen ob setvi, ko so vsa obravnavanja prejela 60 kg N na ha, z N (skupno 180 kg N na ha letno) gnojili le trave v cisti setvi, kjer torej lucerna ni bila vkljucena. V letu spomladanske setve (2019) smo izvedli štiri košnje, v letu 2020 pa pet. 
V povprecju je bilo na vseh treh kme­tijah v prvem letu najvec pridelka sušine z mešanico lucerne in trav (10.230 kg na ha), sledila je lucerna v cisti setvi (9.284 kg na ha). Najmanj je bilo pridelka pri travah v cisti setvi (8.378 kg na ha). V drugem letu je bilo v povprecju najvec pridelka pri lucerni v cisti setvi (14.450 
kg sušine na ha). Pridelek mešanice lu­cerne in trav je bil prakticno na isti ravni 
(14.207 kg na ha). Najmanj je bilo pridel­ka sušine pri travah v cisti setvi (10.329 kg na ha). Razlike med pridelki istih obravnavanj med kmetijami so najvecje pri travah v cisti setvi. To lahko pripiše-mo predvsem razlikam v rastišcih, kjer je obcasno pomanjkanje vode predvsem na Dravskem polju najbolj neugodno vpliva-lo na rast trav. 
Glede na to, da smo primerljivo pridelo­vali tri razlicna obravnavanja, je zelo za­nimiva botanicna sestava pred košnjami. V povprecju vseh obravnavanj je pridelek prve košnje v skoraj 40 odstotkih predsta­vljal oves, kar je zelo povecalo pridelek. 
Nesejanih rastlin je bilo v povprecju v obeh letih najmanj v mešanici lucerne in trav. Delež je bil vecinoma manjši od deset odstotkov. Pri lucerni v cisti setvi se je v posameznih košnjah na posameznih lokacijah pojavilo veliko nesejanih rastlin (tudi vec kot 50 odstotkov), vendar se je kasneje botanicna sestava spet spreme­nila v korist lucerne. Zato so povprecni deleži nesejanih rastlin v tem obravna­vanju, razen na eni kmetiji v enem letu, med 10 in 25 odstotkov. Pri travah v cisti setvi so povprecni deleži nesejanih rastlin še nekoliko višji kot pri lucerni v cisti setvi. Vendar tu zaznavamo zelo mocan porast samonikle bele detelje, kar je v tem obravnavanju zaradi simbioze vpli­valo tudi na pridelek predvsem na eni od kmetij in posledicno tudi na skupno pov­precje. 



V povezavi z botanicno sestavo mora-mo opozoriti na dvoje opažanj. V prvem primeru smo na eni od kmetij jeseni pr-vega leta zaznali zelo slabotno lucerno v cisti setvi, kar je bilo na rastlinah lucerne v mešanici manj opazno. Spomladi je bilo zato v pridelku lucerne v cisti setvi veli­ko nesejanih rastlin (slika 1). V mešanici lucerne in trav je bilo nesejanih rastlin v prvem primeru malo. S toplejšim vreme­nom v nadaljevanju drugega leta pa si je tudi lucerna v cisti setvi zelo opomogla in spet pricela mocno prevladovati v bota­nicni sestavi (slika 2). 
Na drugi lokaciji je bilo spomladi dru­gega leta mocno pomanjkanje vode. Suša je zelo prizadela trave v cisti setvi in trave v mešanici. Lucerni v cisti setvi in lucerni v mešanici s travami pa suša ni povzro-cila obcutne škode. Seveda se je v bota­nicni sestavi mešanice delež trav mocno zmanjšal, kar je bilo zaradi pomanjkanja vode pricakovano (slika 3). Ti rezultati potrjujejo znano dejstvo velike vrednosti raznolikih mešanic v prilagajanju bota­nicne sestave trenutnim rastnim razme-ram. 
V projektu spremljamo tudi krogoto­ke dušika v posameznih obravnavanjih. Vsebnosti mineralnega dušika v tleh na­globini od 0 do 60 cm so bile ob koncu prvega leta, v zacetku drugega in ob koncu drugega leta opazovanj zelo pri­merljive med posameznimi obravnava­nji in v povprecju za vsa obdobja pri lu­cerni v cisti setvi znašajo 30,46 kg N na ha, pri mešanici lucerne in trav 27,32 kg N na ha in pri travah v cisti setvi 26,17 kg N na ha. Glede na teorijo mogoce preseneca dokaj visoka vsebnost duši­ka pri travah v cisti setvi v primerjavi z mešanico. Vendar je potrebno še enkrat izpostaviti, da se v obravnavanju trave v cisti setvi pojavlja vse vec bele detelje, ki prav tako kot lucerna preko simbiotske vezave v krogotok hranil prinaša dušik. Odvzem dušika s pridelkom krme je bil glede na gnojenje presenetljivo visok v vseh obravnavanjih predvsem v drugem letu. Pri lucerni v cisti setvi je bil v pov­precju vseh kmetij odvzem 499 kg na ha, v mešanici 463 kg na ha in v obravna­vanju trave v cisti setvi 274 kg na N ha. V slednjem obravnavanju je odvzem za skoraj 100 kg vecji od z gnojenjem doda­ne kolicine dušika, pri cemer vemo, da se vsa kolicina nikoli ne izkoristi popolno-ma za rast rastlin. Vendar lahko razliko v precejšnji meri pripišemo simbiotski vezavi samonikle bele detelje, deloma pa tudi drugim virom (mineralizacija v tleh, drugi mikroorganizmi v tleh, ki vežejo dušik, padavine …). Vsoto drugih virov dušika zelo težko realno ocenimo, ker se kolicine dušika iz posameznih virov zelo razlikujejo glede na mnoge dejavnike. Slednje je zelo pomembno tudi zaradi analize krogotoka dušika v obravnava­njih lucerne v cisti setvi in mešanice. Ob upoštevanju skupno tudi vsaj 100 kg N iz drugih virov lahko pri lucerni v cisti setvi in mešanici mogoce racunamo tudi s krepko cez 300 kg simbiotsko vezanega dušika. 

V projektu primerjave med obravnava­nji na posameznih lokacijah niso zasta­vljene kot eksakten poljski mikroposkus. Osnovna parcela posameznega obravna­vanja je približno 40 arov. Zato na eni lo-kaciji statisticno dokazovanje rezultatov ni mogoce. Obstajajo osnove, da to na­pravimo za povprecje vseh lokacij, ven­dar teh izracunov zaenkrat ne izvajamo. Kljub temu rezultati dajejo dragoceno potrjevanje nekaterih rezultatov v prej iz­vedenih mikroposkusih in odpirajo nova vprašanja za raziskovanje. 
Vsekakor pridobljeni rezultati zelo opravicujejo tudi setev lucerne v cisti setvi. Obenem je potrebno opozoriti na veliko sposobnost mešanice lucerne in trav prilagajanja rastnim razmeram, še posebej, ker je v obdobjih, ko je bilo v botanicni sestavi mešanice dovolj seja­nih trav, slednje zelo ugodno vplivalo na osnovne znacilnosti pridelanih silaž. 
Vec rezultatov iz projekta je dostopnih na spletni strani, ki jo sproti dopolnjuje-mo: http://www.fkbv.um.si/index.php/ raziskovalna-dejavnost-fkbv/projekti/60­-vsebina/4295-izboljsane-tehnologije--pridelave-in-konzerviranja-z-beljakovi­nami-bogate-krme. 
Dr. Branko Kramberger, mag. Miran Podvršnik Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede, Univerza v Mariboru 


Vraticev lepenec (Galeruca tanaceti L.), obcasni škodljivec našega travinja 
Na obmocju Savinjske in Koroške sta­tisticne regije so zaradi naravnih da­nosti mnoge kmetije usmerjene v go-vedorejo. Velik del kmetijskih zemljišc na obmocju je v rabi kot trajno travi­nje ali pašniki. Usmeritvi kmetij je pri­lagojena tudi pridelava na njivah, saj se na njih pridelujejo pretežno krmne rastline. V zadnjih letih so pridelovalci poleg težav na travinju zaradi suše in vrocine vedno pogosteje opozarjali na težave zaradi delovanja razlicnih ško­dljivcev, ki so prizadeli travno rušo. 
Pridelovalci opažajo prizadetost nad­zemnega dela rastlin v travni ruši, ki je posledica poškodb koreninskega siste-ma rastlin, in s tem s slabše proizvodne sposobnosti takega travinja. Z opisanimi znaki se pogosto soocamo v obdobju od konca avgusta do konca oktobra. Na po­sameznih lokacijah v posameznih letih v aprilu oziroma zacetku maja opažajo tudi poškodbe nadzemnih delov rastlin v travni ruši. Za dolgorocnejšo rešitev je potrebno poiskati in dolociti povzro­
www.prillinger.si 


za traktorje, elektrika, nadgradnja vozil, 
zelena tehnika, obdelava tal, žetvena tehnika, zašcita rastlin, hidravlika, klimatska tehnika, oprema za delavnice, vrt in gozd 

citelja ter spoznati njegovo bionomijo, zato ob pomoci pridelovalcev spremlja-mo dogajanje na terenu in skušamo do-lociti povzrocitelje. V spremljanjih od leta 2006 smo pogosto kot škodljivce, ki prizadenejo koreninski sistem rastlin v travni ruši, zaznali in dolocili licinke (ogrce) razlicnih hrošcev iz družine pa-hljacnikov (Scarabaeidae). Obcasno se na posameznih lokacijah soocamo tudi s prerazmnožitvijo vraticevega lepenca (Galeruca tanaceti L.) iz družine lepen­cev (Chrysomelidae). Licinke tega hrošca objedajo nadzemne dele rastlin v travni ruši, medtem ko koreninski sistem ra­stlin ostane neprizadet. Bolj množicen pojav omenjenega hrošca smo na ob-mocju savinjske in koroške statisticne regije zabeležili v letu 2006, ko so licin­ke v aprilu prizadele približno 0,40 ha zelenic v okolici Štor, in leta 2012, ko so licinke tega hrošca prav tako v apri­lu prizadele približno 0,60 ha travnikov in pašnikov na treh kmetijah v naselju Pijovci. Od leta 2012 do vkljucno 2020 smo k sreci zabeležili le še nekaj preraz­množitev tega hrošca na posameznih lokacijah in njihove licinke so prizadele manjše površine. Gospodarsko škodo smo vselej zabeležili na površinah ob cesti. Škodljivec se je od cestnega roba v 





približno 20 cm širokem pasu pomikal v notranjost zemljišca. 
Opis in razvojni krog 
Vraticev lepenec je hrošc iz družine le­pencev (Coleoptera: Chrysomelidae). 
Hrošce v naravi hitro prepoznamo. Dolgi so od 6 do 12 mm in svetlece crno obarvani. Na glavi, oprsju in zadku imajo znacilne vdolbine (grobo in gosto punktirane). Zlasti pri samicah zadek navadno moli izpod pokrovk. Odrasli osebki imajo relativno majhne, izboce­ne oci. Tipalke na glavi so namešcene tesneje skupaj, kot je dolžina bazalnega dela tipalk. Znacilno zanje je, da sta prvi in tretji clen tipalk daljša kot drugi clen. Noge so crne in relativno dolge ter vitke. Na nogah so na notranji strani opazni dolgi krempeljcki. Samice po oploditvi v casu od septembra do oktobra odlagajo jajceca v skupinah (okoli 60 v skupini) in jih pokrijejo s temnim ter trdim iz-lockom eksokrinih žlez. V casu odlaga­nja jajcec je ta izlocek svetlo rumen in tekoc, nato pa otrdi in potemni. Samice sti od vremenskih razmer se prihodnje pritrdijo jajceca na stebla rastlin in v tem leto od sredine aprila in v maju izlegajo stadiju hrošc tudi prezimi. V odvisno-licinke, ki koncno velikost navadno do­sežejo v prvi polovici junija. Konec maja in v zacetku junija se licinke zabubijo. Iz bub se razvijejo odrasli hrošci, ki jih na gostiteljskih rastlinah opažamo od juni­ja naprej, pogosto še do konca oktobra. Znano je, da odrasli hrošci poletje otr­pli preživijo v šopih trave. V skupinah jih opazimo tudi v votlih hlodih in pod kamni. Navadno postanejo dejavni ob vecerih, ko se temperature nekoliko zni­žajo. Škodljivec ima enoletni razvojni krog. 


Odrasli osebki in licinke so polifagi, saj objedajo rastline iz družine nebinovk (Asteraceae), križnic (Brassicaceae), klincnic (Caryophyllaceae), šceticevk (Dipsacaceae), lilijevk (Liliaceae), dre­snovk (Polygonaceae) in razhudnikovk (Solanaceae). Odrasli osebki v listje iz­jedajo luknje. Licinke se hranijo na vseh izpostavljenih delih rastlin. Pogosta go-stiteljska rastlina odraslih osebkov je navadni rman (Achillea millefolium), li-cinke pa pogosto najdemo na navadnem vraticu (Tanacetum vulgare) in dokaj pogosto tudi na travniški kadulji (Salvia pratensis). Navadno jih v manjšem števi­lu opazimo na širšem obmocju, redkeje se združijo v vecje skupine in povzrocajo škodo. Kot življenjski prostor jim ustre­zajo cestni robovi in brežine, predvsem suha rastišca. V naših primerih smo gospodarsko škodo vselej zabeležili na površinah ob cesti. Škodljivec se je od cestnega roba v približno 20 cm širokem pasu pomikal v notranjost zemljišca. 

Ukrepanje zoper odrasle oseb­ke tega hrošca obicajno ni potrebno. Pridelovalci se pogosto ob pogledu na li-cinke tega hrošca, ki na travinju pospra­vijo skoraj vse, kar jim pride na pot, pre­strašijo razsežnosti pojava v letu opaža­nja in razmišljajo o posledicah v priho­dnjem letu. Obicajno zadošca, da licinke omejimo z mehanskimi ali fizikalnimi ukrepi (na primer mehanske poškodbe licink z nekajkratno uporabo cesal, upo­raba apnene moke, ožiganje s plamenom in podobno). V posameznih primerih smo skušali iskati rešitve tudi z uporabo razlicnih insekticidov, a smo ugotovili, da za njih na travinju v Sloveniji ni regi­striranih sredstev. Poleg tega je uporaba insekticidov na travinju konec aprila in v maju (v casu, ko obicajno opazimo pre­razmnožitev) pogosto neprimerna, saj se na cvetocih rastlinah na vrstno boga­tem travinju v tem casu zadržujejo tudi druge koristne žuželke in opraševalci. 



Zakljucek 
Glede na spremenjene podnebne raz-mere in informacije o obcasnih preraz­množitvah tega hrošca tudi na drugih obmocjih lahko zakljucimo, da se bomo tudi v prihodnosti na posameznih lo-kacijah soocali s prerazmnožitvijo tega škodljivca. Glede na obseg poškodova­nih površin v preteklosti domnevamo, da bo škodljivec v omejenem obsegu povzrocal lokalno škodo, ki ne bo imela dolgorocnih posledic. Pomembno pa je, da potencialnega škodljivca pozna-mo, saj ga bomo tako lahko pravocasno prepoznali ter skušali prej in uspešneje omejevati njegovo širjenje. 
Literatura je na voljo pri avtorici. 
Mag. Iris Škerbot KGZS - Zavod Celje 



Analiza vkljucevanja površin v kmetijsko­okoljski ukrep ohranjanja grbinastih travnikov 
Na obmocju Alp lahko najdemo geomorfološko posebnost grbinastih travnikov, ki s svojim edinstvenim videzom pred­stavljajo posebnost kmetijske krajine in naravne dedišcine. Grbinasti travniki nudijo prostor raznolikim rastlinskim in živalskim vrstam, vendar zaradi težke rocne obdelave hitro izginjajo. Pricujoci prispevek je nastal v sodelovanju s Triglavskim narodnim parkom in nudi vpogled v analizo vkljucevanja kmetijskih površin v kmetijsko-okoljski ukrep ohranjanja grbinastih travnikov, ki se izvaja znotraj progra-ma razvoja podeželja. 
Grbinasti travniki so geomorfološka posebnost z znacilnim mikroreliefom izmenjevanja izboklin in vdolbin razlicnih oblik in velikosti, ki se pojavljajo v alpskem in predalpskem svetu (Cvetek, 1971, Embleton-Hamann, 2004). Vzroki za nastanek grbinastih travnikov še niso povsem jasni, najverjetneje pa so nastali na obmocjih vetrolomov dreves, kjer je kasneje zaradi odtekanja površinske vode z grbin v vdolbine prišlo do hitrejše­ga raztapljanja apnenca v vdolbinah in s tem do vedno bolj izra­zite razgibanosti (Embleton-Hamann, 2004). 
Rastni pogoji za vegetacijo so na grbinastih travnikih zelo ra­znoliki. Na vrhu grbin so tla plitva, v vdolbinah pa je globina tal vecja. Posledicno je velika tudi pestrost rastlinske združbe, ki se razlikuje celo med razlicnimi deli grbin – vrstna pestrost je najvišja na sredini grbin, na vrhu grbin in na dnu vdolbin pa je nižja (Prezelj, 2012). Na vrhu grbin imajo najvecji delež mahovi, na dnu vdolbin pa trave. Veliko botanicno pestrost grbinastih travnikov so opisali tudi v predgorju Alp na Bavarskem, kjer so na grbinastih travnikih potrdili tudi visoko vrstno pestrost me-tuljev (Krämer in sod., 2012) in kobilic (Löffler & Fartmann, 2017). 



Kmetijska obdelava grbinastih travni­kov je težka, saj relief onemogoca stroj-no košnjo in spravilo krme. Kmetovalci so jih izravnali ali pa prenehali kositi, kar je vodilo do zarašcanja z gozdom in s tem do izginjanja grbinastih travnikov. V predgorju Alp na Bavarskem je od dvajsetih let prejšnjega stoletja do danes izginilo vec kot 95 % grbinastih travni­kov (Krämer in sod., 2012). Prav tako je kartiranje 1.940 ha velikega obmocja v Bohinju v zgodnjih devetdesetih letih po­kazalo, da je ostalo le še 19 % grbinastih travnikov. Vecina grbinastih travnikov (39 %) je bila izravnanih, 30 % se jih je zaraslo, 12 % površin pa ni bilo prepo­znanih kot grbinast travnik (npr. recne struge, ceste, stavbna zemljišca) (Odar, 1993). Danes so nekateri grbinasti trav­niki v Sloveniji zavarovani z Zakonom o ohranjanju narave kot geomorfološke na­ravne vrednote državnega pomena. Prav tako Zakon o Triglavskem narodnem parku prepoveduje izravnavanje grbi­nastih travnikov, ki je opisano kot hujši prekršek, zaradi katerega se pravna oseba kaznuje z globo. 
Edini nacin ohranjanja grbinastih trav­nikov je rocna košnja, ki med drugim pozitivno vpliva tudi na biotsko razno­vrstnost rastlinstva. Tradicionalen nacin košnje pa je za kmetovalce manj spreje­mljiv, saj predstavlja težko in casovno zamudno delo. Pri iskanju kompromisa med ohranjanjem posebnega naravne­ga pojava grbinastih travnikov in ohra­njanjem kmetijstva na teh obmocjih je leta 2004 pomagal Program razvoja po­deželja (PRP) za Slovenijo 2004–2006 (PRP, 2004), kjer se je znotraj kmetijsko--okoljskih ukrepov zacel izvajati ukrep ohranjanja grbinastih travnikov. Namen ukrepa je ohranjanje naravnih danosti, biotske raznovrstnosti in ohranjanja tra­dicionalne mozaicne kulturne krajine. Ukrep se pod okriljem PRP na obmocju grbinastih travnikov nepretrgoma izvaja od leta 2004. 
Ukrep ohranjanja grbinastih travni­kov predvideva najmanj enkrat letno rocno košnjo in spravilo pokošene krme. Kmetovalcem so za ta namen dodeljena financna sredstva, ki nadomešcajo izgu­bo dohodka, ki pri rocni košnji pomeni dodatne stroške. Do podpore so upra­vicena kmetijska gospodarstva, kjer se posamezne površine kmetijskega gospo­darstva nahajajo na obmocjih grbinastih travnikov iz uradne evidence (PRP, 2004; PRP, 2015; PRP, 2017). Od leta 2016 so do teh podpor upraviceni tudi upravljav­ci zemljišc, ki niso kmetje, posedujejo pa znaten obseg površin, na katerih je po­trebno ohranjati tradicionalne kmetijske prakse. 


Cilji glede obsega vkljucenosti kmetij­skih zemljišc v ukrep so precej ambicio­zno postavljeni, saj program PRP zadnjih dveh programskih obdobij (2007–2013, 2014–2020) predvideva, da naj bi bilo v ukrep vkljucenih vsaj 100 ha grbinastih travnikov. Po pregledu podatkov pa ugo­tavljamo, da je vkljucenost kmetijskih zemljišc v ukrep precej manjša (v povpre-cju 9 ha v zadnjih nekaj letih). Poleg tega je skrb zbujajoce tudi to, da se v zadnjih dveh programskih obdobjih, izrazito v zadnjem, število vkljucenih površin opa­zno zmanjšuje. 
Leta 2004, ko so kmetijska gospodar­stva prvic pricela izvajati ukrep, je vanj prostovoljno vstopilo 12 kmetij (Slika 
4) s skupno površino 23 ha grbinastih travnikov. Z naslednjim letom je bilo vkljucenih površin v ukrepu še vec, 35 ha, kar je najvec v celotnem obdobju iz­vajanja ukrepa. Leta 2006 pa se je veliko kmetij odlocilo za prekinitev izvajanja ukrepa in prešlo v nove sheme kmetij­sko-okoljskih ukrepov, kar je omogocal nov program PRP 2007–2013 (površine v ukrepu ohranjanja grbinastih travnikov 2004–2006 so lahko prešle v naslednje ukrepe: grbinasti travniki, ekološko kme­tovanje, reja domacih živali, ohranjanje ekstenzivnega travinja, reja domacih ži­vali na obmocju pojavljanja velikih zveri, ohranjanje posebnih travišcnih habitatov, ohranjanje travišcnih habitatov metuljev, ohranjanje steljnikov, ohranjanje habita-tov ptic vlažnih ekstenzivnih travnikov na obmocjih Natura 2000 in pokritost tal na vodovarstvenem obmocju). 



V programu PRP 2007–2013 je bilo zaznati upadanje vkljucenosti površin in kmetij v povprecju za približno 30 %, saj je bilo na zacetku programa vkljuce­nih 31 kmetij s skupno površino 28 ha, na koncu programa pa le še 20 kmetij s skupno površino 19 ha. Iz shematskega prikaza (Slika 3 in Slika 4) je razvidno, da zanimanje za vkljucevanje v ukrep izra­zito upade v programu PRP 2014–2020; v primerjavi s prejšnjim obdobjem za 80 % pri kmetijah ter za 60 % pri površinah, kar v povprecju pomeni s 25 na pet kme­tij, pri površini travnikov pa z 22 na 9 ha. 
Ugotavljamo, da zanimanje za ukrep ohranjanja grbinastih travnikov ostaja pri upravicencih, ki obdelujejo vecje po­vršine grbinastih travnikov, in se zmanj­šuje pri kmetijah z manjšimi površinami (Slika 5). Podatki kažejo, da je v progra-mu PRP 2007–2013 povprecno kmetij­sko gospodarstvo obdelovalo 0,9 ha gr-binastih travnikov (22 kmetij s 25 ha). V trenutnem programu PRP 2014–2020 en upravicenec obdeluje 1,7 ha grbinastih travnikov (pet upravicencev z 9 ha), kar je dvakrat vec površin kot v predhodnem obdobju 2007–2013. 
Analiza stanja tako kaže na precej majh-no zanimanje za vkljucevanje v ukrep, skrb zbujajoce pa je tudi, da zanimanje za ukrep v zadnjem obdobju izrazito upada. Predpostavljamo, da so eden od zelo verjetnih razlogov za majhno zanimanje spremenjeni pogoji PRP za vstop v ukrep. Pogosta praksa kmetovalcev je, da grbi­naste travnike najprej pokosijo, nato pa nanje spustijo živino na pašo (Ambrožic, 2006). Z zadnjim programom PRP 2014– 2020 je bil uveden pogoj, ki prepoveduje pašo živali na grbinastih travnikih, kar je verjetno številne kmetovalce odvrni-lo od ukrepa. Naslednji pomemben ra­zlog bi lahko bil relativno nizko placilo. V trenutnem programu PRP 2014–2020 znaša placilo 144,20 evrov/ha, kar je v primerjavi s PRP 2004–2006 (253 evrov/ ha) skoraj enkrat manj. Na osnovi tega lahko sklepamo, da so povracila za težko in casovno zamudno rocno košnjo pre­nizka, kar ne zbudi zanimanja kmeto­valcev po zahtevani obdelavi travnikov. Druge razloge glede manjšega vkljuceva­nja kmetovalcev v ukrep bi lahko iskali v vsesplošnem opušcanju kmetijstva, pre­cejšnji administraciji in prepoznavanju vecjih koristi v drugih kmetijsko-okolj­skih ukrepih (npr. kmetovalci grbinaste travnike vkljucijo v druge ukrepe). 
Analiza vkljucenosti kmetijskih ze­mljišc in kmetij v ukrep ohranjanja gr-binastih travnikov kaže, da je zanimanje kmetovalcev za vkljucitev v ukrep majh-no in je od zacetka izvajanja tega ukrepa leta 2004 zelo upadlo. Nekateri možni vzroki so splošno opušcanje kmetijstva, prepoved paše na grbinastih travnikih in nizko placilo. V želji ohranjanja grbi­nastih travnikov bo potrebno razmisliti 
o nacinu in ciljih izvajanja tega ukrepa. Ena od poti je preuciti razloge za manjše vkljucevanje v ukrep. Kmetovalci imajo kljucno vlogo pri ohranjanju grbinastih travnikov, saj opušcanje kmetovanja vodi v zarašcanje površin in s tem izginjanje grbinastih travnikov. Zato bi bilo potreb-no oblikovati ukrep, ki bi upošteval zah­teve in posebnosti kmetovalcev na teh obmocjih ter bil posledicno za njih bolj sprejemljiv. 
Literatura je na voljo pri avtoricah. 
Dr. Tanja Travnikar, dr. Irena Bertoncelj Kmetijski inštitut Slovenije 



Preizkušanje naravovarstvenega ukrepa »pisan travnik« 
Travniška biodiverziteta je ena najhi­treje upadajocih v Evropi: izgubljamo tipicne travniške vrste, znacilne za do­locene tipe travinja, z dosejevanjem in gnojenjem pa izgubljamo na splošno pestrost zeli in taki travniki so vedno manj »pisani«. Zato se je rodila zami­sel o naravovarstvenem ukrepu »pisan travnik«, ki jo želimo preizkusiti v pra­ksi z namenom potencialne uporabe v prihodnosti. V zadnjih dveh desetle­tjih smo namrec kljub naravovarstveno naravnanim placilom izgubljali vrstno bogate travnike, zato je cas za nov pri-stop, ki ga opisujem v drugem delu clanka. 
Ce si ogledujemo realisticno upodoblje-no krajino na sliki Panorama s Šmarne gore Markusa Pernharta iz prve polovi­ce 19. stoletja, bi brez dvoma lahko rekli, da gledamo deželo travnikov: razlicni odtenki zelene, razdrobljena zemljišca, drobne crtice so kozolci, gozd pokriva le neplodne strmine ali sencna pobocja. Opazujemo kulturno krajino 19. stole-tja, ko so verjetno bile v Sloveniji travni­ške površine najvecje. Obratno je bilo z gozdom: delež gozda je s 36 % leta 1875 oziroma 48 % leta 1961 narasel na 56 % leta 2000. Trenutno naj bi po podatkih Zavoda za gozdove Slovenije znašal že okoli 58 %. Seveda se je obratno dogajalo s travniki in pašniki. 


Od kod torej sploh travnate površine v Sloveniji? Za vegetacijsko podobo slo­venskega ozemlja po zadnji ledeni dobi in pred prehodom na poljedelstvo lahko upraviceno sklepamo, da so tla pokrivali strnjeni, nepregledni gozdovi. Gozda ni bilo le v visokogorskem obmocju, v pasu alpinskih travišc, to je naravnih travni­kov, nizkih trat s pisanim cvetjem, ki se vzdržujejo same po sebi, brez clovekovih posegov. Gozda ni bilo tudi tam, kjer je vodni režim takšen, da je vode prevec in ta preprecuje uspevanje gozda. Tam uspeva barjanska, mocvirna, vodna in obvodna vegetacija. Vsi travniki in pa-šniki, ki jih obcudujemo na planinah pod gozdno mejo, po hribovjih in dolinah ter na ravnicah, so delo cloveških rok. Njihova pestrost predstavlja evropsko na­ravno, a hkrati tudi kulturno dedišcino, saj jih je ustvaril clovek v skladu z narav­nimi danostmi. 



Po zadnjih prostorskih podatkih o kme­tijski rabi tal v Sloveniji (november 2018) še vedno imamo 365.057 hektarov trajne­ga travinja (travnikov in pašnikov), kar predstavlja 18 odstotkov površine drža­ve. Vendar je v tej številki tudi velik delež gorskega travinja v opušcanju in kraških pašnikov (gmajne), ki se zaradi neupora-be pocasi zarašcajo, vendar še niso pre­kriti z lesnimi vrstami. Tako je dejansko delež manjši. Sploh pa se površine hitro zmanjšujejo v skladu s trendom, ki je znacilen za celo Evropo. Znacilne kul­turne krajine v evropskih regijah si na racun sodobnega kmetijstva postajajo med seboj vse bolj podobne, brez lastne krajevne identitete. Tako kot se dogaja globalizacija v poljedelstvu (ozek kolobar, iste vrste poljšcin, uniformni nacini kme­tijske pridelave, skratka trenutne rešitve), se dogajata homogenizacija in osiromaše­nje flore in favne tudi na travniških povr­šinah. Najpomembnejše pa je dejstvo, da izgubljamo pomemben delež biodiverzi­tete, vezane na travišca. 
Vrstno bogati trajni travniki v Evropi in Sloveniji hitro izginjajo zaradi opu-šcanja rabe in posledicnega zarašcanja, intenzifikacije rabe (pretirano gnojenje, pogosta košnja, prepašenost) ali pa za­radi preoravanja v njive. Zato je nujno hitro ukrepanje za njihovo ohranjanje. To je pomembno zaradi ohranjanja do-locenih habitatnih tipov, med katerimi je veliko FFH (= Natura 2000) habitatnih tipov, tudi prednostnih (za vzpostavljanje omrežja Natura 2000). Prav tako je ohra­njanje pomembno zaradi pestrosti ra­stlinskih vrst v ruši, med katerimi so tudi redki in ogroženi habitatni specialisti, ne nazadnje pa tudi zaradi ohranjanja popu­lacij divjih opraševalcev. 
Ohranjanje preostanka travnikov in pa-šnikov v Sloveniji je pomembno tudi za­radi spodbujanja kmetovanja na ranljivih in ogroženih skupinah kmeckih gospo­darstev. Med te štejemo kmetijska go-spodarstva na: višjih in strmejših legah, kjer so razdrobljena zemljišca, na od­maknjenih obmocjih, podvrženih opu-šcanju kmetijske rabe, in na splošno na manj proizvodnih kmetijskih obmocjih (hribovje, mokrišca, kraški teren, ipd.). Ohranjanje paše in košnje je pomembno za spodbujanje kmetovanja na obmocjih z omejenimi dejavniki (OMD). Slovenija ima kar tri cetrt površin kmetijskih ze­mljišc na obmocjih OMD. 
Dosedanji kmetijsko-okoljski ukrepi od leta 2007 dalje se niso pokazali kot dovolj uspešni za ohranjanje travniške biodiver­zitete iz vec razlogov. Verjetno je eden glavnih razlogov nizka stopnja motiva­cije kmetov za vstop zaradi nizkih placil in prevelikih vhodnih površin. Temu, da ukrepi niso imeli ucinka na ohranjanje biodiverzitete, pa je botrovalo dejstvo, da ni bilo vhodnih kriterijev za vstop v ukrep, ki bi sploh dolocili naravovarstve-no pomembne travnike in bili upraviceni placil iz naslova varstva narave. Seveda tudi ni bilo kontrole uspešnosti v smislu preverjanja tipa travniškega habitata ozi­roma njegove biodiverzitete. Na kratko: manjkalo je ugotavljanje rezultatov ohra­njanja vrstne pestrosti. 
Predvsem odsotnost rezultatsko usmer­jenega ukrepanja, ki bi temeljilo na iden­tifikaciji in nato monitoringu naravo­varstveno pomembnih travnikov, je bila podlaga in vzpodbuda za pripravo pov­sem novega ukrepa. Poimenovali smo ga »Pisan travnik«. Omogocal bo ohranjanje teh travišc na dolgi rok. Pristop je pre­prost: “Delaj naprej tako, kot si delal do sedaj.” Naceloma vsak travniški habitatni tip zahteva svoj upravljavski režim, kar pomeni nacin in pogostost košnje, mo-rebitnega gnojenja ali doloceno obtežbo s pašnimi živalmi, vendar ce travnik na za-cetku prepoznamo kot vrstno bogat in je habitat v ugodnem varstvenem stanju (za rastline, metulje ali ptice), ni potrebnih veliko »kontrol«, potrebno je le nadalje­vati z obstojecim nacinom gospodarjenja. Financno nadomestilo bi tako temeljilo na podlagi vec opravljenega dela (truda) oziroma izpadu dohodka zaradi neinten­ziviranja rabe. 
V okviru projekta bomo preucili mo-žnosti za znižanje mejne stopnje povr­šin in oblikovanje placila na nelinearen nacin (neodvisno od velikosti parcele). Tako bi ohranili prav tiste travnike, kjer je biodiverziteta najvecja, saj so ti pra­viloma manjši, bolj oddaljeni, se jih ne »izplaca« intenzivirati, placilo pa bi s tem zadelo svoj cilj prav v sredino. Ukrep bi veljal na vsem ozemlju Slovenije, tudi izven obmocij Natura 2000, in bi financ­no spodbujal vzdrževanje vrstno bogatih travnikov ali pašnikov. 
Ukrep »Pisan travnik« temelji na me-todološko preprosti identifikaciji vrstno bogatega travinja, ki bo razvita v vec razlicicah. Vselej pa bo ta identifikaci­ja vrstno bogatih travnikov temeljila na lastni identifikaciji upravljavca travinja s pomocjo preprostih slikovnih orodij (indikatorjev). Pri tem mislimo na pre­poznavanje vsaj treh razlicic barv cvetov (upravljavec “odkljuka”, ali je na travni­ku npr. bela, vijolicna in rumena barva) ali prepoznavanje kljucnih lahko prepo­znavnih vrst v travnati ruši po barvnih fotografijah cvetov – v igri je “odkljuka­nje” s tremi ali petimi razlicnimi cvetovi v ruši (dve razlicici). 
Knjižice z barvami in fotografijami ra­stlin bo treba nekoliko geografsko pri­lagoditi, prepoznavanje pa bi se izvajalo po celi Sloveniji. Preizkušanje razlicnih rešitev izvajanja ukrepa »Pisan travnik« bo potekalo na izbranih osemdeset do sto kmetijah. Sledili bodo analiza in po­pravki koncne verzije ukrepa. Analiza bo vsebovala vse potrebno gradivo za razpis ukrepa, vkljucno s koncno obliko knjiži­ce, letaka (navodilom za kmete) in meto­dologijo kontrole (monitoringa) ukrepa ter metodologijo za ovrednotenje rezulta­tov ukrepa. 
Metode vrednotenja kmetijsko-okolj­skih ukrepov morajo, ne glede na njiho­vo zasnovo, upoštevati, da je placilo za kmetijsko-okoljske ukrepe omejeno le na dodatne stroške in izgubo dohodka zara­di sprejetih obveznosti. Pri izracunu pla-cil za rezultatsko usmerjene kmetijsko--okoljske ukrepe se upoštevajo dodatni stroški in izguba dohodka, ki so rezultat kmetijskih praks, ki so na splošno po­trebne za doseganje pricakovanih okolj­skih ciljev. 
Veseli nas, da so na Ministrstvu za kme­tijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP) in Javni agenciji za raziskovalno dejav­nost RS (ARRS) prepoznali pomemb­nost drugacnega pristopa k ohranjanju naravovarstveno pomembnih travišc ter odobrili projekt “Pisan travnik” na nara­vovarstveno pomembnih (NVP) travišcih v Sloveniji v okviru Ciljnega razisko­valnega programa Zagotovimo si hrano za jutri v letu 2020. Projekt je zacel teci novembra 2020. Pri njem sodelujemo strokovnjaki s podrocja travništva treh raziskovalno-izobraževalnih ustanov: Fakultete za naravoslovje in matematiko Univerze v Mariboru, Kmetijskega in-štituta Slovenije in Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. 


Za varno košnjo na strmih terenih priporocamo:  
AGT 1060 široke izvedbe Lahka celna kosilnica Ziegler.  
KRANJ (04) 237 13 43 • MARIBOR (02) 331 89 80 • MURSKA SOBOTA (02) 531 18 03 • BREŽICE (07) 499 34 85 www.agromehanika.si  

Koncni cilj projekta je seveda priprava vsega potrebnega za zacetek implemen­tacije ukrepa »Pisan travnik« v praksi na ozemlju Slovenije. Vmes pa je še kar nekaj nujno potrebnih faz in mejnikov, kot je preizkušanje variantnih rešitev in ureditev tipologije sekundarnih travišc, kar pomeni uskladitev s fitocenološko klasifikacijo, PHYSIS ter EUNIS tipologi­jo in FFH (Natura 2000) kodami. 
Na koncu pa morda samo še to, da se veselimo, da bomo v prilogi Travništvo ali reviji Naše travinje lahko porocali o uspešno izvedenem projektu, ko se bo ta v letu 2022 iztekal. Zainteresirane vabim tudi po tej poti, da sodelujejo v projektu in pristopijo k anketi, ki se bo izvajala na terenu. 
Prof. dr. Mitja Kaligaric Fakulteta za naravoslovje in matematiko, Univerza v Mariboru 


Govorci za podrocje pašništva 
Govorci so tisti izbranci, ki jim njiho-vi nadrejeni oziroma placniki zaukaže­jo, kaj morajo povedati ljudstvu, kot je na primer vladni govorec, in to ne glede na to, kaj svetuje stroka ali znanost za rešitev dolocene težave. Tudi vsako drugo podrocje (kmetijstvo, farmacija, gradbeništvo, arhitektura) ima svoje govorce (svetovalce, prodajalce), katere izdelovalec opreme ali sredstva podu-ci, kaj naj povedo kupcem dolocenega pripomocka predvsem za povecanje zaslužka tistega, ki opremo ali sredstvo izdeluje. 
Tako tudi za podrocje pašništva obsta­jajo govorci, le da so to ljudje, ki iz pre­pricanja in na osnovi lastnih izkušenj pojasnjujejo drugim, kako naj bi potekala reja pašnih živali, da bodo stopili na pot obnovitvenega kmetovanja. Le tako bo namrec mogoce povecati življenjsko moc kmetijskih zemljišc in zagotoviti našim potomcem dolgorocno tako hrano, ki jim lahko pripomore do boljšega zdrav­ja. Šele nato naj bi priceli z uvajanjem trajnostne uporabe kmetijskih zemljišc in to s tistimi postopki, ki bodo najmanj obremenjujoci za naravno okolje. Seveda ti govorci za podrocje pašništva niso de­ležni podpore s strani kmetijske politike ali tistih, ki kujejo dobicke na racun šir­jenja ali uvajanja sodobnih postopkov kmetovanja ter kupovanja njihove opre-me in materiala ali sredstev. Govorci za podrocje pašništva pojasnjujejo ljudstvu tiste koristi nadzorovane pašne reje, cesar kmetijstvu ne moreta ponuditi ne strojna in ne kemicna industrija. In to je: (1) vec korenin v zemlji, (2) vecje obilje in aktiv­nost drobnoživk v njej, (3) boljše zadrže­vanje padavinske vode v tleh, (4) vec ve­zane soncne energije v rastlinah ruše (5), vecji ponor ogljika v zemljo, (6) hitrejši krogotok rudnin tla-rastline-živali in še veliko drugega. 
Zemlja (prst) potrebuje vec korenin 
Rastline ruše se razlikujejo med seboj po višini rasti nadzemnih delov. To obi­cajno opazimo najprej. Ne vidimo pa ti-stega, kar imajo v zemlji, in tudi tam so med njimi velike razlike. Trave imajo plitve korenine, saj jim glavna (srcna) ko­renina kmalu odmre in potem je njihova trpežnost (vecletnost) v ruši odvisna od nadomestnih (adventivnih) korenin, ki so kratke in tudi kratkega veka. Zeli in metuljnice (lucerna, crna detelja, espar-zeta, nokota) pa poženejo srcno kore­nino globlje v zemljo in se tako oskrbijo z rudninami ter vodo, kadar tega v vrh­nji plasti tal primanjkuje (Kutschera in sod., 2009). Ta njihova lastnost je zelo pomembna za povecevanje pridelovalne zmogljivosti zemlje. Globoke korenine zeli in metuljnic so pomembne za pove-cevanje vsebnosti organske snovi v nižjih plasteh in s tem povecevanje prostornine rodovitnih tal. Ob tej ugotovitvi (razlagi) si velja zapomniti, da rastline ne potre­bujejo zemlje, da bi dobro uspevale (hi-droponika, pridelava zelenjave na kameni volni ali pesku), temvec zemlja potrebuje rastline, da se povecuje njena življenjska moc! Vedeti je treba, da je kar 95 od­stotkov mase rastlin ustvarjene iz vode (vodik) in zraka (ogljik). Ta dva elementa sta uporabljena v procesu fotosinteze za nastanek ogljikovih hidratov (sladkor­jev). Nato se vecji del ustvarjenega preko izlockov korenin in odmrlih nadzemnih delov rastlin ruše porabi za nastajanje ze­mlje in njeno bogatitev. Velika pestrost vrst rastlin v sestavi ruše je pogoj, da bo tudi zemlja prepredena s koreninami, cim globlje, tem bolje. 


V zemlji potrebujemo vec drobnoživk 
Kadar rabimo pestro sestavljeno rušo z nadzorovano pašo, izboljšujemo v tleh razmere za življenje in delo drobnoživk v njej (bakterije, glive, deževniki, nemato­de, govnjaci). Ta živa bitja niso sposobna fotosinteze in živijo od tistega, kar dobijo od še ne dozorelih zelenih rastlin, v kate­rih še lahko nastajajo sladkorji s pomocjo soncne svetlobe. Ta brezplacna delovna sila se množi in opravlja koristno delo v zemlji, ce je le dovolj oskrbljena s hrano. Ugotovljeno je (Meyer in sod., 2013), da je v zemlji travnikov, kjer rušo samo kosijo, da pridelajo krmo, obilnost (šte­vilcnost) drobnoživk veliko manjša kot v zemlji pašnikov. Verjetna razlaga za to je v tem, da so na travnikih v casu košnje rastline ruše že zakljucile z intenzivno fo­tosintezo, zato je drobnoživkam v zemlji preko korenin predanih manj asimila­tov. Tudi po košnji ruše kar nekaj casa ni ustvarjenih dovolj asimilatov za prehrano drobnoživk v zemlji, saj morajo rastline najprej ustvariti novo asimilacijsko po­vršino, da nadomestijo s košnjo odvze-to tkivo. Brez ustrezne oskrbe s hrano je tudi aktivnost drobnoživk v zemlji za nekaj casa ustavljena. To vpliva na slabšo oskrbo rastlin z rudninami in v primeru nezadostne oskrbe z vodo tudi do upoca­snitve obnove ruše po košnji v poletnem casu. Pri izvajanju nadzorovane paše so rastline ruše vsakokrat uporabljene v fazi vegetativnega razvoja, torej predno dozorijo, in tako je manj nihanj v oskr-bi drobnoživk v zemlji s hrano. Vedeti je treba, da vsega, kar je živalim danega (ponujenega) na pašnike, te ne bodo po­pasle, saj nekaj zelinja poteptajo ali ga napravijo manj zaželenega (užitnega) z lastnimi izlocki, je pa to zelinje še vedno v fazi aktivne fotosinteze, da si rastline lahko obnovijo nadzemne dele in preskr­bijo hrano za tiste, ki jim lahko pomaga­jo do boljše oskrbe z rudninami in vodo ter jim je doloceno (dano) živeti v zemlji (Delaby in sod., 2020). 

Boljše zadrževanje padavinske vode v tleh 
Voda je najpomembnejše »hranilo« za uspevanje rastlin ruše. Ce te potrebu­jejo 50 kg/ha dušika za dolocen pride-lek, znaša potreba po vodi 10.000 kg/ha. Rešitev težav z nezadostno oskrbo ruše s padavinsko vodo pogosto poišcejo v na­makanju, ceprav mora biti vsakomur ra­zumljivo, da je za namakanje ceneje upo­rabiti 300 mm kot pa 600 mm vode. Zato bi morala biti skrb vseh, ki jim je zemlja osnova za njihovo kmetijsko dejavnost, povecevanje sposobnosti zemlje za zadr­ževanje padavinske vode s povecevanjem deleža organske snovi v njej. 


Vec vezane energije sonca v rastlinah ruše 
V osnovi je kmetijska pridelava spremi­njanje soncne energije v uporabne oblike hranil za nas, ljudi in živali. Z ukrepi, ki omogocajo vzdrževanje zelenih delov rastlin, sposobnih aktivne fotosinteze, in to cim vec dni v letu, bo tudi kolicina ve­zane soncne energije na enoto zemljišca najvecja. Trpežna ruša, uporabljena za rejo pašnih živali, nam nudi to možnost. Treba se je tega samo nauciti z vodenjem nadzorovane paše, prilagojene danostim obmocja, in uporabiti tisto, kar nam tam narava nudi. Postopki sedanjega splošno uveljavljenega kmetovanja namrec teme­ljijo na preveliki uporabi fosilne energije in dela s stroji, kar vse povecuje stroške pridelave hrane in vodi v izcrpavanje kmetijskih zemljišc. 




Vecji ponor ogljika v zemljo 
Ob napovedanih spremembah podne­bja kot posledice sprošcenih prevelikih kolicin toplogrednih plinov je še vedno poudarek na zmanjševanju izpustov le--teh v ozracje, manj pa je pisanja o tem, kako bi morali vec ogljika spraviti nazaj v zemljo, saj je bil od tam tudi vzet (fosil­na goriva, mineralizacija organske snovi). Rezultati raziskav o ponoru ogljika tam, kjer je zemljišce prekrito s trpežno rušo, se zelo razlikujejo med seboj iz dveh ra­zlogov (Janssens in sod., 2005; Viglizzo in sod., 2019; Alvarez in sod., 2021). Prvi je ta, da je travnati svet zelo raznovrsten, saj uspeva tako v sušnih kot vlažnih ob-mocjih, in drugi razlog je velika raznoli­kost med nacini izkorišcanja ruše z rejo pašnih živali. Zaradi enostavnosti in po­ceni reje živine prevladuje paša povprek. Ker pa je z razdelitvijo pašnika na vec ograd in premešcanjem pašnih živali po­udarek na prireji na žival (mleko, meso), pogostokrat še vedno ni upoštevana raz­lika med obtežbo pašnika in gostoto za­sedbe pašnika. Premalo pozornosti je namenjene tudi razvoju ruše in casu za obnovo tako nadzemnih delov kot kore­nin. Raziskave, izvedene v tako razlicnih razmerah, in še to le kratkorocno (leto ali dve), ne dajejo zanesljivih podatkov tistim, ki napovedujejo spreminjanje podnebja zaradi vpliva nas ljudi. Zato je pomen travnatega sveta za ponor ogljika pogostokrat odrinjen na stran, kadar se ga primerja z gozdom. 


Hitrejši krogotok rudnin tla­rastline-živali 
Nicesar ni mogoce ustvariti ali uniciti, vedno imamo opravka samo s snovnimi spremembami. Vsaka rudnina ali hrani-lo, s katerim imamo v kmetijski pridelavi opraviti, ima svoj krogotok. V tem krože­nju sestavine samo spreminjajo obliko, v kateri se ponovno pojavljajo. V primeru izvajanja nadzorovane paše je skoraj vse vrnjeno zemlji, kar je bilo iz nje vzeto za rejo živali. Za te je znano, da zelo neucin­kovito izkoristijo zelinje ruše, ki ga zauži­jejo na paši. Od vodenja paše je nato od­visno, kje bodo te snovi oziroma izlocki živali pušcene, da bodo našle pot nazaj v rastline ruše. Tisto, kar živali na pašni­ku zaužijejo in po prebavi ne vgradijo v svoje telo, je lahko že naslednji dan vrnje-no v zemljo in ponovno dano rastlinam ruše na razpolago za hitrejšo rast. Samo zaradi tega pospešenega kroženja rudnin je lahko pridelovalna zmogljivost pašnika povecana za 20 odstotkov. In ce ob tem upoštevamo še prihranek pri denarju, ker se zmanjša potreba po nakupu mine-ralnih gnojil, bomo govorci za podrocje pašništva še manj priljubljeni pri proizva­jalcih in prodajalcih gnojil. 

Za konec 
Kljub temu govorci za podrocje pašni­štva lahko z upanjem zremo v prihodnost, saj je vse vec objav o tem, kako je ponor oziroma sekvestracija ogljika v zemljo s pomocjo trpežnih rastlin ruše pomembna za omilitev predvidenih podnebnih spre­memb in razvoj postopkov obnovitvenega kmetovanja. Pomembno je, da s tem, kar je zapisano v tem sestavku, seznanjamo tudi uporabnike ter potrošnike vsega tiste­ga, kar so lahko deležni s strani uvajanja obnovitvenega kmetovanja, kot so hrana za boljše zdravje ljudi, negovana podoba pokrajine, boljša oskrba s cisto vodo in dobrobit rejnih živali. 
Literatura je na voljo pri avtorjih. 
Dr. Matej Vidrih in dr. Tone VidrihBiotehniška fakulteta UL, Ljubljana 


Uvajanje setve trav in metuljnic ter izboljšava rabe travinja v casu velikih sprememb v kmetijstvu v luci strokovne literature od 18. do zacetka 20. stoletja na Slovenskem 
Cas 18. in 19. stoletja je pomenil ob-dobje velikih sprememb v kmetijstvu, tako v politicnem z razkrojem fevdalne agrarne strukture in zemljiško odvezo (1848) kot tehnološkem napredku v kmetijstvu, ki je povezan s fiziokrat­skimi naceli, po katerih je kmetijska pridelava temelj bogastva in gospodar­skega razvoja. Še do sredine 18. sto­letja, ponekod še kasneje, je bil temelj kmetijske pridelave natriletno kolobar­jenje. 
Nastanek tega sistema sega globoko v srednji vek. Za ta obdelovalni sistem je bilo znacilno, da je zahteval ustalje-no obdelavo njiv, torej razdelitev zemlje med posamezne obdelovalce. V skupni lastnini je ostal neobdelan svet v gozdo­vih, pašniki ter skupna paša na prahi. Pri tem sistemu so vsako leto njive razdeli­li na tri dele: tretjino so posejali z jarim žitom, tretjino z ozimnim žitom, tretjino pa so pustili v prahi. Predvsem na hribo­vitih obmocjih je prevladovalo travni­škopoljsko gospodarstvo, kjer so po treh ali štirih letih pridelovanja žit njive ravno toliko casa uporabljali kot travnike. Za te sisteme so bili znacilni zelo majhni pridelki, odvisni predvsem od naravne rodovitnosti tal. Pri opisanih sistemih je bila jesenska paša na strnišcih, paša na prahi ter slama žit edina krma z njiv. 
V 18. stoletju se je pricelo to stanje postopoma spreminjati. Odlocilno je k temu pripomoglo uvajanje novih kultur (koruza, krompir, pesa, buca, ogršci-ca, koleraba), predvsem krmnih rastlin, ki so jih priceli v vecjem obsegu sejati na njivah. To je povzrocilo omejevanje ali ukinitev paše na teh zemljišcih in omogocilo prehod iz natriletnega ko­lobarjenja v sistem pravega kolobarja, kot ga poznamo danes. Te spremembe, predvsem setev crne detelje, ki se je zelo razširila v drugi polovici 18. stoletja, so omogocile hlevsko rejo domacih živali. S tem so njive postale vezni clen, ki je po­ljedelstvo in živinorejo povezal v enotno gospodarstvo. 
S hlevsko rejo in vecjimi potrebami po krmi je nastala tudi nuja po izboljšanju sejanih travnikov (menjalni travniki) na njivah in izboljšanju rabe na trajnem travinju. V tem obdobju so naprednejši lastniki zemlje poleg gnojenja s hlevskim gnojem, ki je ena vecjih »pridobitev« hle­vske reje, priceli gnojiti tudi z razlicnimi gnojili mineralnega izvora. Velik pomen so zaceli pripisovati setvi ustreznega se­mena metuljnic in kasneje tudi trav. 
Potrebe po semenu trav in metuljnic 
Za setev trav in metuljnic na njivah v kolobarju, obnovo travnikov na boljših zemljišcih in izboljšanje travnikov z do-sejavanjem je nastala potreba po semenu teh vrst. V prvem obdobju semenarstva trav in metuljnic je po vsej verjetnosti šlo za seme samoniklih vrst, nabrano na tra­vinju, iz katerega so se scasoma obliko-vale lokalne populacije. Pridelano seme so menjavali ali prodajali predvsem na lokalnem trgu. Ne smemo prezreti dej­stva, da je ozemlje današnje Slovenije v tistem casu od 18. do zacetka 20. stole-tja pripadalo takrat kmetijsko zelo raz­vitim državnim tvorbam (Habsburška monarhija, Avstrijsko cesarstvo, Avstro-Ogrska), kjer je potekala pestra trgovina tudi s semenom trav in metuljnic. Lahko recemo, da je bil trg s semenom kmetij­skih rastlin do neke mere globaliziran že v tem obdobju. Kljub temu je bila pri nas v tem casu naravna zatravitev njiv in se­janje senenega drobirja še vedno prevla­dujoca kmetijska praksa. Setev semena trav, metuljnic in njihovih mešanic se je splošno razširila v drugi polovici 19. sto­letja. 


Kmetijske družbe in kmetijska kemijska preizkuševališca 
Kmetijske družbe, ki so se na ozemlju Slovenije zacele ustanavljati v drugi polovici 18. stoletja, so imele odlocil-no vlogo pri širjenju znanja o pridelavi krme in pridelovanju semena krmnih rastlin. Družbe so kmetom seme trav in metuljnic pogosto brezplacno razdelje-vale ali ga dobavljale po precej ugodnih cenah. Velika prizadevanja kmetijskih strokovnjakov z objavami v takrat zelo kakovostnem strokovnem casopisju, ki ga je izdajala Kmetijska družba, so omogocila napredek vseh panog kmetij­stva. Kmetijska družba se je z nakupom Poljanskega vrta (1824), ki ga je preure­dila v vzorno posestvo, zacela ukvarjati tudi s poljskimi poskusi. Na posestvu so preizkušali razne vrste kmetijskih ra­stlin, tudi metuljnic, in na osnovi lastnih rezultatov objavljali priporocila za po­samezne vrste. Kmetijske družbe so za svoje prakticno delovanje poleg posku­snih polj potrebovale tudi laboratorije. Porodila se je potreba po ustanavljanju kmetijsko-kemijskih preizkuševališc. Prvo pri nas je bilo ustanovljeno leta 1867 v Gorici, kasneje še v Mariboru (1894) in Ljubljani (1898). Posebnost preizkuševališca v Ljubljani, predhodni­ka Kmetijskega inštituta Slovenije, je pio­nirsko delo na terminološkem podrocju, saj so vsa izdana spricevala in tudi letna porocila pisana v slovenskem jeziku. 


Pomen slovenskega jezika za razumevanje strokovne literature 
Strokovni clanki, napisani v sloven-skem jeziku, so bili zelo pomembni za uspešno širjenje znanja o kmetijstvu, saj je za razliko od nemšcine slovenski jezik razumel mnogo širši krog bralstva. V na­daljevanju je kratek pregled periodicnega tiska in izdanih strokovnih knjig v slo­venskem jeziku, ki so v tem casu nedvo­mno pustili mocan pecat v slovenskem kmetijskem prostoru. 


Periodicni tisk 
Prvi strokovni casopis, pisan v sloven-ske jeziku, so bile Kmetijske in rokodel-ske novice (1843–1902), ki jih je izdajala Kmetijska družba. Dolgoletni urednik je bil Janez Bleiweis. Po prvotnem dogovo­ru so novice na prvih straneh objavljale clanke iz kmetijstva, kasneje pa so vedno bolj dobivale podobo splošnega casni­ka. Zaradi tega se je izkazala potreba po novem izkljucno kmetijskem strokov­nem casopisu. Po zacetnem prizadeva­nju tajnika Kmetijske družbe Ernesta Kramerja je uspelo nasledniku Gustavu Pircu leta 1884 osnovati osrednje kme­tijsko glasilo Kmetovalec, ki je nepretr­goma izhajalo do leta 1944. Kmetovalec je bil ustanovljen ravno v casu, ko je tok dogodkov za kmetijstvo ubral nekoliko bolj ugodno pot. Za ta cas je znacilen na­predek tehnologije kmetovanja. Zaradi intenzivnejše živinoreje in tudi uvajanja novih pasem ter vecinskega prehoda na hlevsko živinorejo se je povecal obseg travinja. Hlevski gnoj je omogocil velik napredek tudi v poljedelstvu. Zaradi razmaha industrijske proizvodnje so se pocenili kmetijski stroji in orodja ter po­stali dostopni vecjemu številu kmetov. Opisane razmere so bile ravno pravšnje za uspešno izdajanje strokovnega kme­tijskega casopisa. V vseh letih izhajanja je bilo v casopisu objavljenih mnogo strokovnih clankov, povezanih s travni­štvom. Celotno besedilo vseh letnikov je dostopno na spletni strani Digitalne knji­žnice Slovenije (dLib.si - Kmetovalec), kjer so dostopna besedila tudi drugih v clanku neomenjenih strokovno kmetij­skih casopisov, ki so prav tako pomemb­ni za razvoj slovenskega kmetijstva. 



Strokovne knjige 
Prva strokovna knjiga iz kmetijstva v slovenšcini je bila prevod Marka Pohlina iz nemšcine Kmetam sa potrebo inu po­mozh (1789). V tej knjigi priporocajo setev inkarnatke, lucerne in turške dete­lje, pišejo o tehnologiji pridelave in naci-nu prehrane domacih živali z metuljnica-mi. 
Fran Povše v knjigi Umni kmetova­lec (1875) obravnava celotno poljedel­stvo, del besedila pa je namenjen tudi pridelovanju krme na njivah in trajnem travinju. V tem delu opiše gospodarsko pomembne vrste metuljnic in na kratko opiše tudi trave. V poglavju Pomešanica detelje in trave priporoca setev štajerske detelje (crna detelja) skupaj z eno do trav. Piše tudi o tehnologiji semenske pridelave crne detelje od izbire rastlin do cišcenja semena. Za pridelavo dobrega semena trav priporoca loceno pridelavo razlicnih vrst v »travnem semenišcu«. V poglavju Pridelovanje klaje na travnikih napiše obširna priporocila za pravilno rabo trajnih travnikov, opiše tudi vse po­membnejše travniške rastline. 
Martin Cilenšek v obširnem delu Naše škodljive rastline, ki je izšlo v petih zvezkih od leta 1892 do 1896, v poglav­ju Rastline škodljive travnikom in pa-šnikom opiše vse rastline, ki so v tistem casu veljale za škodljive ali neželene v travni ruši. To delo je še mnogo let po izidu pri obravnavi plevelnih vrst veljalo za temeljno delo v slovenskem jeziku. 
Viljem Rohrman v knjigi Poljedelstvo, II del Posebno poljedelstvo (1902) v enem delu obravnava pridelovanje trav in metuljnic na njivah. Pri pomembnej­ših vrstah daje tudi priporocila o nacinu pridelave semena. Loci zacasne travnike in stalne travnike. Pri obojih priporoca travno-deteljne mešanice za razlicne tipe tal. Podrobno opisuje pravilen nakup semena trav in detelj. Priporoca nakup posameznih vrst in odsvetuje nakup mešanic, kjer so lahko primešana druga semena. Razloži tehnološke lastnosti (ci­stota, kalivost) in nacin izracuna uporab­nosti semena. Priporoca nakup semena pri trgovcih, ki so pod nadzorom kmetij­sko-kemijskih preizkuševališc. Posebno poglavje nameni tudi trajnem travinju (travniki, pašniki), kjer govori o tehnolo­giji rabe in opiše vse pomembnejše trav­niške rastline. 
V Izvestjih dru­
štva za pospeše­vanje obdelova­nja Ljubljanskega barja (1909, 1910, 1911) Jakob Turk natancno in obšir-no obravnava vse teme travništva. Opiše vse gospo­darsko pomembne vrste trav in me-tuljnic, temeljito piše o sestavljanju trav­no-deteljnih mešanic za razlicne rabe in talne razmere. Obravnava tudi celotno podrocje rabe travinja in posebno po­glavje nameni tudi pašništvu. Besedila so delno napisana že na osnovi lastnih prakticnih poskusov, ki jih je kmetijsko--kemijsko preizkuševališce v Ljubljani v sodelovanju z društvom izvajalo na po­skusnih postajah in poljih Ljubljanskega barja. Dognanja so bila tudi zaradi av-torjeve kriticne presoje uporabna mnogo širše in so temelj njegovih kasnejših stro­kovnih knjig, ki veljajo za prve knjige na Slovenskem, ki obravnavajo izkljuc­no travništvo. Prvo je izšlo Navodilo o gnojenju travnikov (1923), kasneje v dveh delih Travništvo (1924, 1925), pred drugo svetovno vojno pa še Pašništvo (1938). 

Zakljucna misel 
Pri branju starejše strokovne literature, ki obravnava travništvo, spoznamo, kako veliko delo so naredili avtorji, ki so omo­gocili kmetu izobraževanje in mu poda­jali strokovno pomoc pri njegovem delu. Iskreno prizadevanje kmetijskih stro­kovnjakov ter razlicnih društev, družb in preizkuševališc za napredek kmetij­stva, kjer ima osrednjo vlogo napreden in izobražen kmet, nas še danes navdaja s spoštovanjem. Znanje se je tudi v kme­tijstvu prenašalo iz roda v rod. Obcutek je, da sedaj pozabljamo na to nalaganje znanja in izkušenj. Nekatere »nove« teh­nologije, ki jih v zadnjem casu preizkuša-mo in raziskujemo v razlicnih projektih, programih in nalogah, so v casu, ki ga obravnava clanek, že uporabljali. 
Janko Verbic Kmetijski inštitut Slovenije 



Trendi pri stiskalnicah za valjaste bale 
Stiskalnice za valjaste bale so stroji, s katerimi stiskamo seno, uvelo travo in slamo. Ob stiskanju se poveca gostota pobrane krme ali slame, kar omogoca lažje spravilo, manipulacijo in skladi-šcenje krme. Razvoj pri stiskalnicah za valjaste bale se ni ustavil, temvec proi­zvajalci ponujajo vedno nove rešitve, ki podaljšujejo življenjsko dobo strojev, povecajo gostoto stiskanja, povecajo storilnost stiskanja, itd. Upravljanja teh stiskalnic se vedno bolj digitalizira. V prispevku prikazujemo nekaj tovrstnih trendov pri stiskalnicah za valjaste bale. 
Globalizacija 
Tudi na podrocju proizvajalcev stiskal­nic prihaja do globalizacije. Globalizacija pomeni prevzemanje dolocenih proizva­jalcev, združevanje proizvodnje, izdelo­vanje vec blagovnih znamk na istem pro-izvodnem traku, itd. Globalizacija poteka s ciljem optimizacije proizvodnje, zniža­nja proizvodnih stroškov in povecanja dobicka. Globalizacija je tudi to, da nove tehnicne rešitve hitro povzamejo tudi konkurencni proizvajalci. 
Pred leti je Fendt veljal samo za proi­zvajalca traktorjev, sedaj pa ima v svo­jem prodajnem programu tudi stroje za spravilo krme. Stiskalnice za valjaste bale z blagovno znamko Fendt in Massey Ferguson so zaceli v ameriški korporaciji AGCO ponujati leta 2002, izdelovali pa so jih v italijanskem Gallignaniju. AGCO je leta 2017 popolnoma prevzel tudi linijo strojev za spravilo zelene krme Lely. Tako sedaj stiskalnice za valjaste bale Fendt in Massey Ferguson nastajajo v nemškem Wolfenbüttel-u. 

Stiskalnice z aktivno pogonsko osjo 
Avstrijski Göweil Maschinenbau GmbH ponuja za stiskanje bal na nagibu stiskal­nico G-1, ki ima v opcijski opremi tudi aktivno pogonsko os. Ta omogoca lažjo vožnjo po hribu navzgor, pri vožnji nav­zdol pa zavira. Traktorist se tako lahko bolj posveti stiskanju bal. 

Sistem senzorjev, vgrajen v vlecno oje, nadzoruje delovna stanja – aktiv­ni pogon, zaviranje in nevtralno stanje. Aktivni pogon na stiskalnici zagotavlja boljši oprijem, varuje pa tudi tla oziro-ma travno rušo. Pogon osi predstavljata dva radialna batna hidravlicna motorja. Preklop med vožnjo naprej ali nazaj se samodejno sproži s signalom iz traktor­ja. Odstotek pogonske sile, s katero naj bi pogon poganjal stroj v prvi in drugi pre­stavi, se nadzoruje prek kontrolnega ter­minala. Ta traktorista nenehno obvešca o vseh ustreznih parametrih, vezanih na ta aktivni pogon. Pri vožnji navzdol deluje v nacinu hidrostaticne zavore. Da bi pre­precili blokiranje koles, se hitrost obeh pogonskih koles nenehno nadzoruje in samodejno prilagaja. Ob transportu po cesti se hidromotorji samodejno izklopijo (nevtralna pozicija). Pogonska os na sti­skalnici zagotavlja vecjo varnost pri delu na nagibu ne glede na smer vožnje. 

Samohodna stiskalnica za valjaste bale 
Zamisli o samohodnih stiskalnicah niso nekaj novega. Nekaj desetletij nazaj so samohodne stiskalnice za kvadraste bale ponujali New Holland, Freeman, Deutz. Veliko manj znane pri nas so samoho­dne stiskalnice za valjaste bale. Ameriški proizvajalec Vermeer je leta 2017 pred­stavil sodobno samohodno stiskalnico za valjaste bale ZR5-1200, ki omogoca hitro delo, hkrati pa nudi izjemno udobje upravljavcu. Kakovost vožnje je doseže­na s patentirano tehnologijo vzmetenja prednje preme. Prednja kolesa se zasuka­jo za 90 stopinj, kar omogoca obracanje stiskalnice na mestu. To posledicno po­meni manjšo porabo casa za obracanje in vecjo storilnost stroja. 
ZR5-1200 z avtomatizacijo posameznih postopkov pri stiskanju zmanjša število dejanj, ki jih mora upravljavec opraviti za izdelavo bale. Ko bala doseže želeno ve­likost, se stroj samodejno ustavi in zacne vezati balo. Nato se stroj lahko obrne za cetrt kroga v eno ali drugo smer, komo­ra se odpre, bala pa se odloži vzporedno zgrabku, kar omogoca do 35 odstotkov manjšo porabo casa pri nalaganju ozi­roma spravilu bal. Po zaprtju komore se stroj vrne na mesto v zgrabku, kjer je koncal pobiranje. Upravljalec potem akti­vira ponovno delo stiskalnice. 
Samohodna stiskalnica ima vgrajen 149 kW (200 KM) motor Cummins s stopnjo emisij V. Transmisija oziroma pogon je hidrostaticen z dvema stopnja-ma. Transportna hitrost po cesti lahko znaša do 48,3 km/h, kar omogoca hitro prehajanje med parcelami. Najvecja de­lovna hitrost je 19,3 km/h. Samohodna stiskalnica ima vgrajeni dve kameri. Ena je za nadzor pobiralne naprave, druga pa snema zadnja vrata komore. Standardna oprema je tudi senzor za spremljanje vlage krme. Bale so široke 155 cm, pre-mer pa imajo med 91,4 cm in 183 cm. 


Neprekinjeno stiskanje 
Slabost stiskalnic za valjaste bale je, da se mora traktor zaustaviti med vezanjem in odlaganjem bale. Stiskanje bal torej poteka po prekinjenem postopku. Po iz­metu bale se mora komora tudi zapreti. Šele takrat lahko traktor in stiskalnica nadaljujeta s premikanjem, torej vožnjo, in pobiranjem materiala iz zgrabka. Cas, potreben za vezavo bale in odlaganje, pa je kar velik. 


Vrsto let se proizvajalci stiskalnic ukvar­jajo tudi s konstrukcijo stiskalnic, kjer bi pobiranje mase iz zgrabka in stiskanje potekalo neprekinjeno, brez zaustavljanja stiskalnice. Na trgu obstajajo razlicni sis-temi za neprekinjeno pobiranje zgrabkov in stiskanje, ki pa so pogosto konstrukcij­sko zahtevni in se vecinoma uporabljajo v kombinaciji z ovijalko folije za silažne bale. Konstrukcijske rešitve za nepreki­njeno stiskanje so v obliki predkomore, dveh fiksnih komor in dveh variabilnih komor. 
Za tehnicno rešitev s predkomo­ro je podjetje Krone za svojo stiskal­nico Ultima dobilo zlato medaljo na Agritechnici 2011. Stiskalnica uporablja dva konicno razporejena tekoca trakova kot predkomoro, v kateri se lahko kopici pobrani material iz zgrabka. Vrtljivi jer­meni lahko spremenijo smer vožnje in se tako preusmerijo proti rotorju. Da bi pre­precili prekomerno polnjenje, se nadzira vnos materiala in po potrebi s pomocjo upravljanja traktorja (TIM) prilagodi hi-trost traktorja. V predkomori se pobra­ni material zacasno shrani, da se lahko 

Ko je prva bala v glavni, zadnji komori stiskalnice Vicon FastBale oblikovana (stisnjena), se tok pobrane krme preusmeri v prvo, manjšo komoro in tam zacne nastajati nova bala. Že oblikovana bala v glavni, zadnji komori se ovije z mrežo. Z mrežo ovita bala gre nato na prigrajeno ovijalko bal s folijo. Ta nato zacne ovijati balo. Ko je prva komora polna, se napol izdelana bala premesti v glavno, zadnjo komoro. Tja se preusmeri tudi tok pobrane krme. Tu v glavni, zadnji komori se dokoncno oblikuje bala z ustrezno gostoto (vir slike: Vicon). 

Ko je faza stiskanja v komori za bale Krone Ultima koncana, se zacne faza zacasnega skladišcenja v dovajalno-stiskalnem kanalu konusne oblike. Za nemoten zacetek vezave z mrežo konusno namešceni transportni trakovi na kratko tecejo proti smeri vožnje. V kanalu se pobrana krma delno stisne. Ko z mrežo ovita bala zapusti komoro in gre na ovijalno mizo za ovijanje s folijo, se spodnji pogonski valj v kanalu spusti in omogoci hiter prenos delno stisnjene krme v stiskalno komoro (vir slike: Krone). 
konca vezanje bale. Ko koncana bala za­pusti stiskalno komoro, se nabrani ma­terial iz predkomore dovede v stiskalno komoro. Krone Ultima ima tudi ovijal-no enoto, kjer se bala ovije s folijo. Tudi drugi proizvajalci so delali na podobnih rešitvah. Tako je svojo rešitev s predko­moro že leta 1985 predstavil Claas, ven­dar se takratna stiskalnica Rolant Rapid ni uveljavila na trgu. 
Vicon ima od leta 2014 v ponudbi sti­skalnico FastBale. To je tehnicna rešitev za neprekinjeno stiskanje z dvema fi­ksnima (konstatnima) komorama. Prva, manjša, sprednja komora se polni s krmo, dokler dokoncana bala ne zapusti druge, zadnje komore. Bala iz sprednje komore se nato prenese v drugo, zadnjo komoro. V zadnji komori se krma iz zgrabka do-daja dokler bala ne doseže svoje koncne velikosti. Tudi ta stiskalnica ima prigraje-no ovijalko bal. 
Tretja možnost je uporaba dveh spre­menljivih (variabilnih) komor za stiska­nje. Takoj ko bala doseže želeno velikost, jo transportni sistem premakne na zadnji del podaljšane komore (stiskalnice), kjer se veže z mrežo. S tem se sprosti prostor za zacetek oblikovanja nove bale na spre­dnji strani stroja. Ko je že oblikovana bala povezana z mrežo, se zadnja vrata odprejo in bala se odloži brez ustavljanja stiskalnice. Ta stiskalnica omogoca isto-casno vezanje bale z mrežo in stiskanje nove bale. Ta »CB Concept - Continuous Baling Concept« sta kot prototip razvi-la Lely in Vermeer leta 2014. Podobne rešitve so imeli tudi John Deere, New Holland in AGCO, vendar še ni serijske proizvodnje. 

Upravljanje stiskalnic preko ISOBUS sistema 
V kabino traktorja moramo namestiti upravljalne enote za razlicne traktorske prikljucke. Danes je že veliko traktorskih prikljuckov opremljenih z lastnimi racu­nalniki – kontrolnimi terminali, preko katerih upravljamo s posameznim pri­kljuckom. Teh terminalov je lahko hitro tudi prevec in zmanjka prostora za nji­hovo optimalno namestitev v kabini. To težavo pa rešuje ISOBUS sistem. ISOBUS je standardni protokol, ki omogoca upra­vljanje komunikacije med traktorji, pro-gramsko opremo in prikljucki, kar omo­goca izmenjavo podatkov in informacij z univerzalnim jezikom prek ene same nadzorne konzole v kabini traktorja. 

Protokol ISOBUS je rezultat dogovo­ra med glavnimi proizvajalci kmetijskih strojev in opreme za reševanje težav z združljivostjo, ki poenoti komunikacijo med razlicnimi napravami ne glede na proizvajalca. ISOBUS omogoca upravlja­nje prikljuckov neposredno preko trak­torskega ISOBUS terminala, ki je pogosto vgrajen v sodobnih traktorjih. Možna je tudi uporaba netraktorskega ISOBUS ter­minala za upravljanje ISOBUS prikljuc­kov ne glede na proizvajalca delovnega prikljucka. Eden izmed takih ponudni­kov je Müller Elektronik. 
Podrocje ISOBUS pokriva oziroma definira standard ISO 11783. ISOBUS ima lahko vgrajene številne funkcije. ISOBUS terminali pa morajo biti certifi­cirani pri AEF - the Agricultural Industry Electronics Foundation, ki je bila ustano­vljena leta 2008 na pobudo proizvajalcev kmetijskih strojev in združenj. 






ISOBUS TIM 
TIM je ena izmed funkcij ISOBUS-a. TIM pomeni okrajšavo za Tractor Implement Management. Z uporabo funkcije TIM-a lahko traktorski priklju-cek tudi samodejno krmili (upravlja) dolocene funkcije traktorja, na primer hitrost vožnje ali delovanje hidravlicne­ga sistema. Obicajno traktor krmili stroj, medtem ko imamo pri uporabi TIM-a dvosmerno komunikacijo, torej pre-nos nadzora v obe smeri. Z delovanjem ISOBUS TIM-a in racionalizacijo delo­vanja stiskalnic se je nekoliko zmanjšal pomen stiskalnic, ki omogocajo nepreki­njeno stiskanje valjastih bal. 
Prednosti TIM-a so v optimizaciji in ucinkovitosti celotnega sistema »traktor in prikljucek«. TIM izboljša voznikovo udobje: avtomatizirani – samodejni po­stopki nadomešcajo rocno upravljanje in preprecujejo pretirane zahteve med delom. Stroj »pozna« potek delovnih operacij, ki se izvajajo ob stiskanju, in njihovo zaporedje delovanja: senzorji in algoritmi nadzorujejo delovanje, medtem ko traktor zagotavlja energijo. Predpogoj za uspešno komunikacijo je sinhroniza­cija paketov ISOBUS med traktorjem in 

ISOBUS TIM omogoca izmenjavo podatkov med stiskalnico Krone Comprima V 150 XC in traktorjem, tako da lahko stroj krmili traktor. Ob zagonu postopka vezave bale se traktor samodejno zaustavi. Po koncu postopka vezanja se komora za bale samodejno odpre, bala se odloži in komora se znova zapre. Za stiskanje naslednje bale mora voznik traktorja samo še zagnati nov cikel pobiranja in stiskanja krme (vir slike: Krone). 


prikljuckom. Poleg tega mora biti traktor opremljen z brezstopenjskim pogonom, dvema elektricnima krmilnima hidra­vlicnima ventiloma in povratnim vodom brez tlaka. Stiskalnica potrebuje izmetal­nik bal, da se ovito balo odloži tako dalec od stiskalnice, da se komora brez težav neovirano zapre. 
Krone je bil prvi proizvajalec, ki je pre­jel certifikat AEF za funkcijo ISOBUS TIM za svoje serije stiskalnic za valjaste bale Fortima, Comprima in VariPack. S pomocjo funkcije TIM se ob koncu obli­kovanja bale, ko je dovolj velika in gosta, samodejno zmanjša hitrost traktorja ozi­roma se traktor zaustavi. Sledi avtomat­sko vezanje bale z mrežo. Nato se komora odpre in ovita bala se premakne oziroma s pomocjo izmetalnika bal odloži na tla. 
Ko ustrezen senzor ugotovi, da je bala odložena, stiskalnica zapre vrata komore. Po uspešno koncanem ciklu mora upra­vljavec aktivirati ponovno stiskanje krme. 
Prednosti uporabe TIM-a so v prihran­ku casa in števila upravljalnih gibov trak­torista. Prihranek je tudi v porabljenem gorivu. TIM ne vpliva na trajanje obli­kovanja bale do koncnega premera bale, temvec na postopke vezave in odlaganja bale ter odpiranje in zapiranje komore. S TIM-om lahko ta cas zmanjšamo za 5 se­kund, kar poveca ucinkovitost vezave in odlaganja bale za približno 15 odstotkov oziroma pri celem ciklusu izdelave bale za približno 7 odstotkov. To pomeni pri­bližno tri dodatne bale z uporabo TIM-a, ce brez TIM-a stisnemo 40 bal na uro. 
Zaradi samodejne zaustavitve traktorja, vezave in izmeta bale traktoristu pri 500 balah v enem dnevu ni potrebno izvesti obicajnih 1500 gibov za te delovne ope-racije. To je velika razbremenitev trakto­rista. Pri stiskanju na nagibu se odsvetuje uporaba TIM sistema, saj se avtomatsko odložena bala lahko odkotali. 

Za konec 
Stiskalnice za valjaste bale se nenehno izpopolnjujejo. Za njihovo vecjo storilnost imamo na voljo razlicne tehnicne rešitve. Vecina rešitev je zanimiva zlasti za izva­jalce storitev, katerih cilj je vecja ucinko­vitost oziroma storilnost. Vsekakor pa imajo te tehnicne rešitve tudi svojo ceno. 
Mag. Tomaž Poje Kmetijski inštitut Slovenije 

29. generalno srecanje Evropske travniške federacije 
V zacetku poletja od 26. do 30. ju­nija bo potekalo 29. Generalno sre-canje Evropske travniške federacije znaslovom: Travinje v srcu krožnega intrajnostnega sistema pridelave hrane.Srecanje bosta gostila Univerza v Caenuin francoski raziskovalni inštitut INRAE. Strokovnjaki iz Evrope in drugih delovsveta bodo predstavili najnovejše razisko­valne dosežke v petih delovnih sklopih: 
1. Prava perspektiva travinja (Putting grasslands into perspective)
V okviru sekcije se bodo udeleženci se­znanili s spremembami storitev, družbe­nega dojemanja in vloge travinja na pod-lagi razlicnih scenarijev ter analize vlogejavnih politik pri zagotavljanju podpore travnatemu svetu. 
2. Paketi storitev, ki jih zagotavlja travinje (Bundles of services provided by grasslands)
Namen sekcije je predstaviti razlicne vi-dike in kompromise med ekosistemskimistoritvami in negativnimi vplivi, ki jihzagotavlja travinje v povezavi z njegovimupravljanjem, vrsto tržne proizvodnje inraznolikostjo lokalnih razmer po Evropi. 
3. Uporaba biotske raznovrstnosti za zmanjšanje ranljivosti in povecanje odpornosti travniških sistemov? (Using biodiversity to reduce vulnerability and increase resilience of grassland based systems) 
Poudarek bo na oceni pricakovane ko­risti biotske raznovrstnosti na ravni par­cel in krajine ter sistemske raznolikostina odpornost kmetijskih sistemov, ki sesoocajo s gospodarskimi in podnebnimiizzivi. 
4. Iskanje sinergije med travinjem, pridelkom in prirejo živali (Looking for synergy between animal production, grasslands and crops)
Obravnavali bodo priložnosti in izzi­ve upravljanja travinja za zagotovitevbolj trajnostnega sistema kmetovanja na evropski ravni ob upoštevanju izboljša­nega zdravja in dobrega pocutja živali. 
5. Pobude za prenos znanja in sodelovanje pri razvoju inovacij na podrocju rabe travinja? (Initiatives for the transfer and co-construction of innovations on and for grasslands)
Cilj sekcije je predstavitev in ogledevropskih pobud na podrocju travinja,katerih cilj je spodbujanje prenosa zna­nja med raziskovalci in koncnimi upo­rabniki, razvoj inovacij in prepoznavanje 
novih potreb po znanju na tem podrocju. Kmetijstvo v Normandiji je raznoliko. Travinje v regiji je zelo velikega pomena, saj trajno travinje predstavlja 40 %, seja-no pa 11 % kmetijskih površin. Znaten del kmetijskih površin na ravnini v oko­lici Caena je posejanih z žiti (20 %) in koruzo za silažo (15 %). Del travinja se upravlja intenzivno, del pa ekstenziv-no, in je vkljuceno v razlicne naravovar­stvene projekte. Živinoreja je raznolika in vkljucuje rejo molznic, pitancev ali mešane sisteme reje, pomembni sta še konjereja in tudi ovcereja. Normandija je tretja najpomembnejša francoska re-gija po prireji mleka. Znana je po svojih izdelkih, kot so siri iz surovega mleka, smetane in maslo. Zelo znana je tudi po vzreji tekmovalnih konj. Na splošno je kmetijstvo v Normandiji dobra ponazo­ritev raznolikosti izzivov in pricakovanj, ki nas cakajo v prihodnosti na podro-cju travništva v krožnih in trajnostnih sistemih pridelave hrane. Vec informa­cij o srecanju najdete na spletni strani: 
https://egf2022.symposium.inrae.fr/. 





Cesalo Puler 600 
Brananje travnikov zgodaj spomladi je eden najpomembnejših ukrepov za pripravo kakovostne silaže. Namesto travniške brane se za to delo vse vec uporabljajo cesala. Prednosti cesala so v boljšem zracenju in odstranjevanju odmrlih delov ruše. Zato so se tudi pri podjetju Gorenc odlocili, da v svojo po­nudbo, poleg pri nas že mocno pozna­ne travniške brane, vkljucijo še cesalo. Primerek njihovega cesala Puler 600 s sejalnico APV za dosejavanje smo dobi­li za kratek test. 

Modularno in univerzalno 
Cesalo Puler je namenjeno uporabi na njivah in travnikih. Testni primerek je bil 


Sp. Brnik 81, 4207 CERKLJE 
Tel.: (04) 28 16 105 www.gorenc.si 
www.facebook.com/gorenc.si 


maksimalno opremljen in temu ustrezno drag. Vendar pa lahko prilagodimo cesa-lo svojim potrebam. 
Osnova je cesalna enota, široka 1,5 ali 2 m, sestavljena iz okvirja in preck, ki nosi­jo vzmetne žbice. Na vsaki cesalni enoti je šest preck, na katerih so namešcene vzmetne žbice na razdalji 15 cm. Tako je na manjši enoti 60, na vecji pa 78 žbic. Razporejene so tako, da je na koncu sled med njimi na tleh samo 25 mm narazen. Žbice so dolge 45 cm in debele 6, 7 ali 8 mm. Tanjše so namenjene za obdelavo njivskih lažjih tal, debelejše za težja, ka­mnita tla in travnike. Žbice so privijacene na precko in jih v primeru loma ni težko zamenjati. Seveda jih je prevec, da bi jih 
IGOR STARE, s.p. 

menjali glede na namen uporabe. Tako si tisti, ki nameravajo cesalo uporabljati na težjih travniških in lažjih njivskih tleh, lahko pomagajo z nastavitvijo kota žbic, s cimer uravnavamo agresivnost delovanja na tla. Nagib lahko uravnavamo rocno ali hidravlicno (doplacilo). 
S povezavo vec cesalnih enot v nosilni okvir dobimo cesala z delovno širino od 2 do 12 m. Od širine 4,5 m naprej se ce-sala hidravlicno zlagajo v transportni po­ložaj in nazaj v delovnega. Testno cesalo 




Na gosto postavljene žbice temeljito zrahljajo rušo in dvignejo odmrle ostanke na površino, zdrobijo ostanke gnoja in poravnajo krtine (s pomocjo ravnalne deske). 

Tehnicni podatki za razlicne modele cesal Puler. 
PULER  200  300  450  600  900  1200  
DELOVNA ŠIRINA  195  295  445  585  895  1195  
TRANSPORTNA ŠIRINA  200  300  240  220  300  300  
ZAPIRANJE HIDRAVLICNO  NE  NE  DA  DA  DA  DA  
ŠTEVILO VZMETNIH ŽBIC  78  120  180  234  360  480  
ŠTEVILO ENOT  1×2  2×1.5  3×1.5  3×2  6×1.5  8×1.5  
NIVOJSKO KOLO (SERIJSKO)  2  2  2  2  4  4  
MASA BREZ RAVNALNE DESKE  224  317  456  615  1250  1450  
MASA Z RAVNALNO DESKO  242  345  498  668  /  /  

Cene za testno izvedbo Puler 600 (vse cene z vkljucenim DDV): osnovna 4401 evro, doplacilo za ravnalno desko 1040 evrov, nivojska kolesa (par) 351 evrov, komplet osvetlitev 191 evrov, hidravlicna nastavitev žbic 1850 evrov. 
so sestavljale tri enote s širino 2 m. Tako smo dobili delovno širino 6 m. 
To je osnovna izvedba, ki že omogoca normalno delo. Z dodatno opremo (ni­vojsko kolo, ravnalna deska) izboljšamo prilagajanje cesal terenu in povecamo ucinkovitost ravnanja krtin. Oba dodatka sta za uporabo na travnikih zelo priporo-cljiva. 
Naslednja opcija je dograditev sejalnice, s katero lahko dosejavamo travnike ali ozelenjujemo njive. S tem je uporabnost cesala mocno povecana, seveda pa se tudi cena krepko dvigne. Tokrat nismo uspe­li preizkusiti sejalnice, bomo pa verjetno priložnost za to imeli tekom poletja, zato 
o uporabi sejalnice vec takrat. 

Zmogljivo in ucinkovito 
Priporocena delovna hitrost je v razpo-nu med 8 in 10 km/h, kar pri delovni ši­rini 6 m omogoca storilnost 4–5 ha/uro. Glede na velikost slovenskih kmetij je to kar veliko in ker vsaj cas za cesanje trav­nikov ni hudo ozko omejen, je cesalo ide­alen stroj za skupinsko rabo. Ucinek na travno rušo je odlicen: odstrani odmrle dele, izpuli nekatere plevele (npr. nava-dno latovko), razrahlja površino in razbi­je ostanke gnoja, poravna krtine. Skratka, naredi to, kar od cesala pricakujemo. Edino kar moramo narediti, je nastavitev višine dela (nivojska kolesa in ravnalna deska) ter nagiba žbic, s cimer uravna­vamo agresivnost. Vse nastavitve so eno­stavne in lahko izvedljive, edina zamera gre na racun nastavljanja višine ravnalne deske, za kar sta potrebna dva. Sicer tudi višino ravnalne deske lahko nastavi eden, a s precejšnjim tveganjem za kakšno cr­nico na prstu. 



Andrej Golob 


PE Komenda, Potok pri Komendi 12, 1218 Komenda PE Slovenska Bistrica, Trgovska ulica 5, 2310 Slovenska Bistrica