Gerkvene zadeve. Pridiga milostljivega knezoškofa Mihaela o blagoslovljenju križev za oba zvonika in za presbiterij nove slovenske župnijske cerkve Marije Deviee v Mariboru na praznik Karmelske Matere božje, dne 16. julija 1895. (Konec.) Predragi v Gospodu! Pač samo od sebe vsiljuje se nam sedaj vprašanje: Kako je vendar današnja toliko lepa slovesnost postala mogoča? Kako se da razložiti, da Marijina cerkev, ki je pred tremi leti le na papirju in le v našem duhu bila zidana, že danes zares in resnično pred našimi očmi stoji v krasoti in lepoti? 0 tukaj je res Gospod Bog milostno pomagal, in so Ijudje prav krepko sodelovali. In zavoljo tega bodi Bogu, neskoneno dobrotljivemu, dolžna, presrčna zahvala za vse prejete milosti in dobrote. Na koncu slovesnosti hočemo zapeti s kvaležnim srcem prelepo pesem: Te Deum laudamus! Tebe, Bog, mi hvalimo, Tebe zahvalimo iz vsega srca, iz vse duše in iz vseh močij! Za Bogom pa velja moja višepastirska zakvala vsem podpornikom, dobrotnikom in pospeševalcem tega spominskega zidanja. V srcu sem ganjen in presunjen, ko javljam, da dobrotljivosti pri podpiranju tega podvzetja ni bilo in ni primere. V prvi vrsti se čutim v svoji duži dolžnega, da izrečem najudanejšo in najspodobnejšo zahvalo Njih c. in kr. apostolskemu Veličanstvu, našemu Ijubemu in dragemu cesarju in deželnemu očetu, ki so za župnijsko cerkev Device Marije v Mariboru milostno darovali iz lastne blagajnice tisoč goldinarjev. Naj jim Gospod Bog ta veledušni dar povrne stoterno in tisočerno, naj Njih Veličanstvo blagoslovi z dolgim in s srečnim življenjem ter dodeli, da bodo pri najboljšem zdravju praznovali slovesno petdesetletnico svojega vladanja, dne 2. decerabra 1898, o katerem času se bode služba božja že gotovo v tej novi cerkvi opravljala. Moja topla zahvala velja nadalje vsem visokim in slavnim oblastnijam za vso dobrohotnost in za vse skrbi pri tem vse hvale vrednem zidanju nove farne cerkve. Vsem prečislanim zastopnikom tek oblastnij, ki so semkaj prišli in toliko pripomogli, da je današnja slovesnost tako imenitna in lepa, izrekam svojo odkritosrčno in prisrčno zahvalo. Prav tako izrekam svojo nadpastirsko zahvalo častitemu gvardijanu in župnijskemu upravitelju o. Kalistu Heric-u, ki so pridno zajemali iz neizcrpnega zaklada božje previdnosti in še vedno zajemajo. Da, nepremakljivo zaupanje na Boga in njegovo pomoč; trdno zanašanje na njegovo obljubo: Kdor prosi, temu se bode dalo, in kdor trka, temu se bo odprlo; globoko prepričanje o uspešnem češčenju naše ljube Gospe vedne pomoči; mocno upanje na darežljivost in radodarnost meščanov in deželanov — to je bil proračun za zidanje in zaklad častitega o. župnijskega upravitelja. In pokazalo se je, da je ta proračun in ta zaklad povsem pravi in zadosten. Kar je nekdaj Bog govoril Davidu, to velja tudi čast. očetu: Ko si se namenil v svojem srcu, zidati hišo mojemu imenu, dobro si storil. (III. Kralj. 8, 18). — Kakor onim, ki dajo zidati, tako nadalje velja moja vroča zahvala stavbarskim mojstrom: mnogozaslužnemu gospodu stavbarju Rihardu Jordanu, čegar umotvor je hiša »Hiše zlate«; vrlo znanemu gospodu Jožefu Schmalzhoferju, c. kr. dvornemu stavbarskemu niojstru, ki načrt mojstersko izvršuje, in c. kr. kamnoseškemu mojstru gospodu Edvardu Hauserju, ki je do sedaj največ delal za »Bog plačaj!«, in kateremu ta predmestna župnija prav obilo dolžuje. Vse tri mojstre zaljša in krasi na prsih križ, kot znamenje njihovih mnogih zaslug za cerkev in državo. Naposled kličem čislanemu odboru in zlasti 27.000 družbenim udom, ki neumorno darujejo za zidanje cerkve, tisočeri »Bog povrni«. Ne dvomim, da bodo udje po tej svoji krščanski darežljivosti na mogočno priprošnjo Marijino obvarovani večnega ognja, pa tudi kmalu rešeni iz vic. Saj govori Gospod vojskinih trum: »Moje je srebro, moje je zlato. (Hag. 2, 9). Daj z veselim očesom po svojem premoženju; kajti Gospod je povračnik in ti bode stoterno povrnil«. (Preg. 35, 12, 13). Semkaj spadajo tudi obljub polne besede sv. pisma: <Daj miloSčino od svojega premoženja... Kakor raoreš, tako bodi usmiljen. Akoimašveliko, dajveliko; ako pa imaš malo, prizadevaj si, tudi malo rad dati. Zakaj dobro plačilo si nabiraš na pot sile; ker miloščina vsakega greha in smrti reši in duši ne pusti priti v terao. Miloščina daje veliko zaupanje pred najvišjiin Bogom vsem, ki jo delijo«. (Tob. 4, 7—12). Po pravici pravi neki pregovor: Date et Dabitur, darežljivost in povračitev sta dve sestri, ki se nikdar ne ločite. Marija, pomoč kristijanov, bode s svojo veleraogočno priprošnjo v nebesih hišo sezidala vsem, ki si prizadevajo z darovi ali s Irudom, da njej hišo na zemlji postavijo. Ko pa vse, ki so pri zidanju te zale romanske cerkve sodelovali in sodelujejo, prespodobno zahvaljujem, prosim ob enem vse, naj to Bogu prijetno in pred njim zaslužno delo podpirajo tudi v prihodnje po svojih močeh. Le unitis viribus, le z zdcuženimi močmi se morejo poravnati že nastali zelo veliki dolgovi, in se more častno dokončati krasno delo. Polagajmo torej prav pridno darove na altar tega svetišča. Kakor znate, predragi kristijani, ima cerkev v sv. maši del, ki se darovanje imenuje. Ker ne gre, da bi s tem darovanjem koj v tem trenotku pričeli, da bi morda kar sedaj darove pobirali, tako opravljajmo svoje darovanje v prihodnosti za to tako potrebno hišo božjo. Vsak, tudi najmanjši dar bode Bogu všeč, kakor je vinar evangeljske vdove Gospodu tako dopadel, da jo je očitno pohvalil v tempelju pred apostoli in ljudstvom. (Mark. 12, 41 itd). Gospod poplača in pohvali vse, kar je vredno plačila in pohvale. Da pa se bomo toliko ležje odločili darovati, kočemo, preljubi kristijani, še pomisliti,da za potomce zidamo cerkev, v kateri se bodo zbirali stoteri in stotisočeri k molitvi, k službi božji, kjer bodo molili troedinega Boga, poveličevali Marijo, častili svetnike, vtrdili se v veri, rasli v čednosti, obžalovali grehe in se jih izpovedali, torej se spreobrnili in našli tolažbo in mir za svoje neumrljive duše. S tem pa bodo dozoreli bogati sadovi za večno življenje tudi vsem onim, ki so pomagali zi- dati ta hram božji. Venčajte torej, blagi prijatelji te Marijine cerkve, svoje delo! Prinesite še zadnje darove, da bomo kmalu mogli reči: Dopolnjeno je. In sedaj se zopet vrnem h križu, od katerega je izšla današnja slovesnost. Križ je že povišan. Sveti torej sveti križ in oznanjaj daleč na okrog, da tukaj prebivajo ljudje, ki te resnično spoštujejo in eislajo, ki v tebi iščejo izveličanja. Sveti s svojim zlatim bliščem v stanovanja bogatinov, da svoje imetje in premoženje krščansko rabijo; sveti v sobice in izbice revežev, da te ljubijo in s krščanskim ter mirnim srcem prenašajo svoje siromaštvo! Sveti v srca grešnikov, da zapustijo grešno pot in nastopijo čednostno stezo! Sveti v novi dom častitih očetov frančiškanov, naj te navdušeno ljubijo, kakor te je ljubil njihov ustanovnik in duhovni oče, sv. Frančišek Asiški! Lesketaj in žari se tje po vsej razsežni škofiji, ter brani in varuj moje Ijube školljane! Da, poteguj nas vse na-se, ko si od zemlje povišan! Bodi nam vsem znamenje božjega varstva, kakor so nekdaj v Jeruzalemu bili vsi, katere je žaznamoval angelj s črko T v podobi križa, obvarovani pogube! (Ecek. 9, 1-6). Zlasti na zadnji dan, ko se bode Jezus Kristus v svoji nebeški gloriji s teboj prikazal nad podirajočim se svetom, takrat bodi ti naše rešenje, da te bomo gledali v večni lepoti in krasoti tam gori nad zvezdami in — se vekomaj radovali! 0 crucis victoria et admirabile signum, Jac oranes, hoc signum crucis oculis pie intuentes, in coelesti curia captare triumphum!J) Amen, Amen ! ') 0 zmagovalni križ in čudežno znamenje, dodeli, da vsi, k to znamenje križa pobožno pogledajo, dosežejo v nebeški hiši zmago. — Sklepne besede listine, shranjene v zvoniškcm jabolku; sicer pa tako moli sv. cerkev na praznik povišanja sy. križa.