Knjiga Slovenska XIX. veku. Nej Ti Dragi pri Savini! nej Ti znano bo, De besede iskra vsakikrat mi šine, Kader piše kol' jo Tvoje biatovsko pero, Kakor blisk u serca mojga globočine. Tako jo je zapel stari profesor Jožef Poklukar gospodu Kosarju pri Savini iz Ljubljane v Zg. Danici 1. 1850, kadar se je le-ta še le prikazal bil v slovenskem pismenstvu; kako bi ga pač pozdravljal sedaj po toliko izvrstnih spisih, ki jih je pripravil na svetlo popolnoma v duhu Slomšekovem, priljubljen pisatelj in govornik kakor Slomšek II. — vsaj nekaj časa res tudi upravitelj škofije Lavantinske. Frančišek Kosar r. 10. sept, 1823 v Braslovčah, prve šole dovršil v Kamniku, latinske ali gimnazijo v Novem Mestu, kjer mu je stric bil frančiškanski gvardijan, licejo v Ljubljani, bogoslovje v Celovcu, za mašnika posvečen 15. sept. 1846, služil za kapelana v Poličanah in Vojniku 1. 1848, od 20. sept. deficijent v Braslovčah do 1855, potem kapelan do 1. febr. 1856, korvikar, dvorni kapelan in spirituval v Sent-Andreju do 1859, nato v Mariboru, 1. 1861 konzist. svetovalec, 1. 1865 dekan in šolski ogleda v Kozjem, 1. 1870 kanonik v Mariboru, 1. 1872 do 1881 profesor cerkvenega prava bogoslovcera, 1. 1888 monsignore papežev prelat, poslavljen s križcem ,,pro Ecclesia et Pontifice". Veselica visokorodnimu milostlivimu gospodu gospodu knezu - škofu A n t o n u Slomšeku pri nastoplenju sedeža višipastirskiga Labudske cerkve v znamnje iskrene radosti in pokorniga počešenja pevana od Labudskih bogoslovcov v duhovšnici Celovški 19. maliserpana 1846, ima pesem latinsko (M. Grobelnik), nemško (V. Gretschnig), slovensko (M. Cizej) in drugo slovensko v dveh razdelkih, zložil F r a n c K o s a r. Na primer bodi: I. Kjer skoz pisane ravnine Lava krotko žubori. Od visoke kjer planine Pesem mila se glasi: Kjer Šent Andrej mesto belo V sončni zarji blisketa, Od stolne cerkve pa veselo Zvezda žarna si igra itd. II. Pa tud ti Slovenja cela, Kakor dalč tvoj jezik gre; Ti tud dones bod vesela, Teb' pred vsem spodobi se! Veseli se mati prava, Kdar eesti se njeni sin; Tud raduj se mati Slava, Tvoj nar bolši ta je sin! Bolj ko vsi, je tebe ljubil; Bolj ko vsi, te ljubi še; Bolj ko vsi za te se trudil; Al dokazov treba je? itd. V Celjske Novine je dopisoval nekoliko 1. 1848 in ker se je celo v njih glasil nekdo zoper duhovski celibat, spisal je na priporočilo Slomšekovo ,,Prijazin list mnogo dnšnih pastirjev vern i m L a v an t i n sk e š k o f i j e", v katerera krepko zavrača ugovore zoper diviški stan katoliskih mašnikov ter živo kaže njegovo dobroto in visoko pomembo (Natisnil Jož. Blaznik v Ljubljani 1848. 8. str. 16). — Drobtincel. 1848: ,,Kmet pod hrastam" (v vezani besedi — buča in želod) in _Oče ino trije sini" (Prilika str. 196). — Pomagal je kot prelagatelj pri deželnem zboru v Gradcu 1. 1848—9. Danica 1. 1849: Šolski bratje. Kdor doživi. Nikar ne preklinjaj! Zadnje ure Roberta Bluma (po Oest. Volksfr.). Pet kruhov iz bukvic 1. 1648. Pozdravljenje družbi svetiga križa (str. 113—117 cf. 1. 11). Imenitni misijonar. Kteri stan je nar boljši? Zakonsko postavodanje (str. 146— 163). Danica 1. 1850: Od Savine šolska novica — o slovensko-nemških bvikvah, o šolskeni nadzorništvu. Tri slabe znamnja pri Slovencih o novim letu: de je neinški Ljubljanski cerkveni časopis nehal; de družba svetiga križa, že tolikrat perporocena, tako slabo napreduje; de se nani je stari abecedni prepir zopet v slovenske časopise vrinil (cf. št. 9). Bandero keršanske svobode: belo-tnodro-rudeče v redu bratov sv. Trojice ali Trinitarjev. Zaničevavec spovedi. Veliko je poklicanih, pa rnalo izvoljenih. Otroci, duhovski učeniki svojih starišev. Danes bo spet huda ura. Sternitev cerkvenih obredov in cerkveniga življenja s povernim učenjem v šoli. Kteri Ijudje punte in prekucije delajo. Pervo cvetje na drevesu družbe sv. križa. V dopisu od Savine: Perve duhovske vaje (P. D. Sartori), pervi ljudski raisijon, o družbi sv. križa v Sent-Andreju, o bratovšini kerš. nauka mej učenci v Celju, vtenielitev detinske duhovšnice; o učiteljskem zboru v Brašlovčah. Imeniten po širokim svetu sloveč gospod poterka na vrata večnosti. Kristjani brez Kristusa. Hus in Kristus pred policijo Jozefinizma. Ponioček obiskanje šole poboljšati (bravnice). Nekaj od izreje moške tnladosti. Pastirska beseda zastran misijonov. Izgled dobriga pastirja — Sibour, nadškof Pariški. Nektere potrebne reči: marljivo delovanje na slovst\renem polji, v družbah, duhovnih vajah in misijonih. Duhovski zbor v Brašlovčah, o gimnazijskih profesorjih in dijacih v Celju, o potrebi jedine nove cerkvene pesraarice. Danica 1. 1851: Od nekterih napak in potreb sedajniga časa. Lepo zaderžanje vojšakov v predlanskim puntu. Od stoletja do stoletja (o papežih 50. leto viharno). Zvunanja služba božja in pobožne šege. Raba podob pri učenji. Spomin iz popotvanja po spodnjim Stajarskim. Od Savine. Lepa perraera — glasovi narodov primerni raznim glasovam pri petju sv. maše — o Slovanih in o družbi sv. Cirila in Metoda. Duhovne vaje v Brežicah. Pervo sv. obhajilo v Brašlovčah. — D r o b t i n c e : Od božjiga poklica v zakonski stan (Pridga v Poljčanah 1. 1848) Od vredniga pripravlanja na zakonski stan. Od dolžnost zakoaskiga stanu. Jožef Tavšl, slavni duhoven Lavantinske škofije (str. 132—144). Kamen na sercu (Po Veithu deloma v vezani besedi str. 165—178). Danica 1. 1852: V zadevi bratovšine *ss. Cirila in Metodia. Sanje o novim letu. 0 misijonarjih v Afriki. Ktere bukve brati je nar boljši? (Terpljenje Kristusovo). V dan sv. Marka (Pes.). Cerkvena slovesnost v Brašlovčab. Adventne misli I—V (str. 189 — 211). — Drobtince: Od telesne reje otrok (str. 20—27). Od duhovske (27—35). Matevž Nakar, Sirski nadškof in velik služavnik božji (str. 107—115). Jelen v gojzdu (Balada po Veithu str. 185—189). Danica I. 18 5,3: Terpljenje Kristusovo: I. Pravo veselje. II. Solze pokore. III. Vezi ljubezni. IV. Prava lepota. V. Ternje in rože. VI. Kraljeva pot. VII. Na svetu, pa ne s svetam. VIII. Pod križem in na križu (str. 17—51). Avstrie žalost in veselje. Prošnja in zahvala (vsled požara v Brašlovčah). 0 misionski družbi pri sv. Jožefu nad Celjem. Spomin na duhovne vaje Lavantinske skotije. 0 misionu v v Starim tergu poleg Slovenjiga Gradca. — Djanje Svetnikov Božjih, na svetlo dal A. Slomšek I. 1853. II. 1854 . . Ako to Djanje svetnikov pazno čitaš, ne spotikaj se, če zapaziš, da niso vsi popisi svetnikovr iz edniga peresa pritekli. Popisali so jih gospodje časti in hvale vredni: .. Franc Kosar (Predg. str. VII. cf. Jezičnik XXIV str. 17). — Ponovilo potrebnih naukov za nedelske šole na ktnetih. U Becu 1854. Na svetlo dal A. Slomšek. Obseg: I. Dogodi všr,i na svete vere. Spisal Franc Kosar. Doba I.: Od Adama do Mozesa. II. Do Kristusovega rojstva. III. Do Konštantina velikega. IV. Do Karola velikega. V. Do cerkvene ločitve v zahodu. VI. Do današnjih dni (str. 1—-206). Tiskana poznej tudi posebej: Zgodovina sv. vere. I.—VI. 8. str. 183. — Marije Rožen Cvet ¦— poslovenil z duhovnim svojini poinočnikom — Fr. Kosarjem — Mihael Stojan, Braslovški dehant. V Celovcu 1855. 12. 414 (Jezičnik XXIV str. 39. cf. Danic. 1855 str. 87). — Danica 1. 1857: 0 duhovnih vajah in ljudskim misijonu iz Šent-Andreja na Koroškim. Drobtince I. 1858: Marija Celj. (Prigodba str. 151—168). Prijazno pismo rainistrantom, kako gre pri daritvi sv. raaše se jirn pobožno obnašati in spodbudljivo pozvanjati (str. 301—307). — Drobtinice 1. 1859 — 60: Misjonska pridiga od presvetega rešnjega Telesa s prošnjo za odpušenje (Govorjena v Vuzenici 1. 1858 str. 57 — 74). — Drobtinicel. 1861: Keršanska Beseda za Mariino družbo v pornoč kristjanom v jutrovskih krajih (str. 12—26). Keršanska Beseda za bratovšino živega Roženkranca v pervo nedeljo oktobra (str. 87—99). — Z g. D a n i c a 1862: Katoliško duhovstvo in narodn o s t. Beseda, ki jo je govoril F r. K o s a r, špiritval, v Marburški čitavnici pri shodu 8.-grudna 1861. — . . Moj poklic, kakor duhovnega voditela bogoslovcev tirja od mene, mladim duhovnom take naeela ali vodila v serce vcepiti, po kterih bi se zamogli ves cas svojega življenja varno v vseh zadevah svojega poklica ravnati, ne da bi kje zoper njegov namen zagrešili, velikoveč v vsih zadevah se mu bližali. In ker je zmed naj tehtniših zadev, ki jih je sedanji čas med Slovenci na den spravil, gotovo narodnost ali oživljanje naroda našega v narodnem zmislu ali pomenu, mora tudi za mene zmed nar imenitniših skerbi biti, kt.ere pravila naj bi se dale mladim duhovnikom zastran njih vedenja do narodnosti kakor zvezde voditelice na daljni in nevarni poti njili dušnega pastirovanja . . I. Narpoprej se vprašamo: Ali se sme morebiti katoliško duhovstvo proti oživijanju in napredovanju narodne zavednosti zgolj torpivno (pasivno) deržati ? Odgovorimo: Nikakor ne . . II. Dolžen je katoliški duhoven se djansko vdeležiti narodnega razcvetanja. Pa ne kar nikavni vzroki ženejo katoliškega duhovna na polje narodnosti, temuo tudi prevažni vzroki terdivni . . . Ako pa terdimo, da mora katoliško dubovstvo v duhu keršanstva djansko vladati narodnost, nikakor ne mislimo, da bi njegovo vdeleževanje pri narodnosti smelo biti na nos na glavo, nepremišljeno, brez vsega konca in kraja, temveč rečemo, da so v tem obziru po pameti in keršanskem razodenji tesne meje odkazane, kakor za vsakega rodoljuba sploh, tako še posebej za katoliške duhovne . . III. Meje, kterih katoliško duhovstvo zastran narodnosti nikdar prestopiti ne sme . . Ako katoliško duhovstvo v teh mejab in po teh pravilih narodnosti obdeluje, si sme svesto biti, da dela v duhu keršanstva. Bog bo gotovo z njini, in kdo bo zoper njega! Podobno bo modremu možu, kteri je sozidal svojo hišo na skalo, in ploha se je ulila in prišle so vode in vetrovi so pihali in so se v tisto hišo vperli, in ni padla, zakaj vstavljena je bila na skalo (Mat. 7, 24. 25).