Nietzschejeva reši In ost Janko M. Lozar Negotovi so prsti nad tipkovnico. Morda enako ne- gotovi kot prsti zatrapanca, ki se napravlja pisati prvo ljubezensko pismo. In morda bo tudi držalo, da je prava tista filozofija, ki te spravlja v prav takšno, malone ljubezensko zadrego. Če nadalju- jem s priliko, naj napovem, da bo beseda, ki se ima tu izliti na papir (hvaležnost uredništvu, ki je svetovalo »neznanstveni^ pristop k pisanju, je ko- maj izmerljiva), enako trdna, kakor je ljubezenska beseda: kot diamantna nuja izpovedi. Friedrich Nietzsche je zame tisti tuhtač» ki me je v odraščanju pri tegni l v mišl jenje, ne da bi se mi sploh bilo t reba posebej zavedati, da mislim. Zakaj? Ker sem v njegovem vih tenju kla- diva misli prepoznal b rnen je s t remenca svojega mišl jenja in predvsem občutja, ki sem ga črpal iz neposrednega okolja. Po- magal mi je dojeti, da moje malo občutje in mišljenje, ki sta bila prežeta s sumom, da okolni svet t rp i za izgubo smisla - in to celo bolj ali man j nevede nista samo moje malo občutjece in mišljenjce, pač pa zgodba, ki se odvija v svetu že precej zajetno obdobje časa. Da sem pravzaprav umeščen v velikansko zgod- bo izgubljanja smisla, ki n i samo moja zadeva, še m a n j zadeva zgolj mojega malega belokranjskega okolja, pač pa kar - reci in piši - zadeva usode evropskega človeštva, kulture, duha. Da sem del zgodbe, ki se je pričela odvijat i davno v začetkih s ta- re Grčije in v času prvih judovskih in evangeljskih skupnost i . Ta uvid v rastoči nihilizem me je nagovoril, na j podrobneje raz- iščem, kaj je s t em moj im malim občutjecem in mišljenjcem. Še preden sem se ovedel, da naj bi bil nekdo, ki se imenuje mislec. Skratka, Nietzsche me je rešil moje indolentne, najstniške male misli, ki zna bit i zares pogubna: misli, da je moje mračno ob- čutje samo moje, da me nihče »ne šteka«. Rešil me je v občutek pr ipadnost i veliki zgodbi, velikemu, daleč naza j in tudi naprej razpotegnjenemu času sveta. Rešil me je v svet. Tako najs tni - ško razbolelega v izgubi sveta in doma mi je znal poiskati veliki dom in mi povrnit i svet. Za to sem Nietzscheju najbolj hvaležen. Kajti še danes, ko sem se us t rezno izobrazil do doktorskih višav znanosti , objavil kak ducat »izvirnih« znans tven ih člankov in kakšno znans tveno knjigo, in po slabih deset ih letih pedagoškega gojenja filozof- ske misli pri mlajših, v meni nekako vztraja, noče s t ran razlika med m a n o kot človekom občutij-misli in človekom kot filozo- fom, mislecem. Ta razlika, ki vztraja sama od sebe, morda spontano pr i t r ju je t isti Nietzschejevi tezi, ki pravi, da je prava volja do moči afir- macija razlik. Nemudoma, še preden se porodi t renutek , pa se oglasi pomislek, ki je Nietzschejev in naknadno tudi moj, da se je treba posebej skrbno otrest i naivne predstave o svobodi subjekta volje, ki naj bi se odločil za - potr jevanje razlik. Kakor če bi stal nad deročim po tokom in m u odredil: »Deril« Problem Sokrata, Platona in platonizma za ljudstvo; resnični svet, ki je počasi, z jekleno nu jo nezadržnega napredovan ja , pravzaprav nazadovanja , počasi postal bajka; čredna morala duha maščevalnosti, nesmr tn i madež samozagrešene samona- veličanosti na platnu evropskega duha; dekadenca in nihilizem vseh velikih asketskih idealov; veliki podedovani greh u m a in brezumje religioznih imperativov; problem znanost i kot duha teže, ki ne premore zvestobe življenju; skozi celotno zgodovino evropskega duha toliko opevana vest kot zgolj črv krivde, ki se je zavrtal v izgubljeno nedolžnost Evropejčeve duše; filozofija pojmovnih mumi j in zgrabljanja biti kot poslednjega dima iz- puhte le realnosti; Zemlja ko t kotiček nezadovoljnih, ošabnih in odvratnih stvorov, ki se nikakor ne morejo znebiti globoke nejevolje nad sabo, izguba tal pod nogami in nebes nad glavo v svetu, ki ga obkroža le Še nepred i rna noČ niča; in še in še, globlje, višje, vedno ostreje dalje - kako lahko po t em nizanju silovitih kritik (in samokrit ik) še rečem, da me Nietzsche nav- daja s hvaležnostjo? Sem mar - se m o r a m vprašat i - tudi sam zgolj t ist i duh teže in maščevanja, da lahko olajšanje začutim le ob tovr s tn ih k a n o n a d a h ? Tako ko t človek, ki ga po tegneš iz njegovih kat ranskih globin le, če m u spregovoriš o l as tnem brodolomu? Zdaj s em že nekoliko bliže namigu na reši tev Nietzschejeve enigme. Da, tudi sam sem taisti duh teže, gorim v istem prasta- rem p lamenu asketskega ideala, ki ga velja ugasnit i (kot nadle- žno luč n a koncu tunela), jaz sam sem nihilist in izpostava orja- ške dekadentne resnice biti resentimenta. Enako kot Nietzsche. To je moja zgodba, zgodovina tudi mojega duha. Kam meri moj namig? Kam drugam kot v smer razbit ja prastarega, metafizič- nega predsodka v absolutnost nasprot i j . Kar je abso lu tno do- bro, ne more biti oplazeno z zlom, prekletost je pred svetostjo absolutno zaklenjena v plavž peklenskih muk, kratkost nog laži je absolutno krajša od in nesoizmerna z dolgonogostjo resnice, ljubezen absolutno ne more dišati po sovraštvu ... Kdo od zaljubljencev, kdo od udeležencev v prastar i in vselej neizčrpno sveži drami ljubezni ne pozna situacije, ko nad lju- bljenim izliješ na j temnejš i žolč in zagrizeš v telo najdražje t i duše z najbolj brezčutnim septičnim ugrizom? Kdo od ljubečih ne pozna trenutkov, ko z mačeto besede zarežeš v najkrhkejšo in najprestižnejšo tvarino partnerjevega kozmosa, in to storiš najbolj brezobzirno? Pa vendar - o, t i skrajno nepri je tna plava zver - ne narediš tega pogosto ravno zato, ker brezkompro- misno ljubiš? Mar ne bi mogli reči, da je čuteča misel ljubezni, ki se zavihti najvišje v globino, ravno t is ta , ki si prizna, da tudi njen najčrnejši »Ne« pravzaprav sodi v elementarni nabor njenega najsvetlejšega »Ja«? Da je najbolj brezdanja odkritost oduševljenega telesa duha? Da lahko izbruhneš v najbolj brez- danjem resent imentu le tedaj, ko najbolj brezkompromisno - ljubiš? In da ob priznanju lastnega nihilizma premoreš zadrža- nje, ki se najjasneje zrcali v dopoldanskem, s soncem obsijanem miru Kamniško-Savinjskih Alp, ko stopaš po hrupni Slovenski cesti prot i Bežigradu? Ob vsem tem napletanju bi se lahko vprašali, ali smo sploh kaj bližje rešitvi. Rešitvi od Česa? Ugankarstvo je najsoČnejša hrana in najbolj živahna lakota vsakega tuhtača. In ne skrivnostnost. Pred skrivnostjo se poklekne, pred uganko noga zapleše v ne- miru namigovanja. Pa pojdimo k drugemu namigu na odrešitev od sovje dvoumnosti rezonirajočega duha» ki za popkom sveta skriva srhljivo mrzlo drobovje. Heidegger kot sicer eden naj hvaležne j ših bralcev Nietzscheja - spomnimo, da je bil šele on tisti» ki je z nedvoumno prodor- nost jo pokazal, da Nietzsche ni zgolj nekakšna romantično za- sanjana in zagrenjeno temačna, pesniška duša, pač pa tudi in predvsem mislec» ^ozoi par excellence, ki so ga nasledili kvečje- mu slabotni ponavljalci - je v nekem bazičnem momentu dra- me tuhtanja daleč zaostal za Nietzschejevo najbolj brezdanjo mislijo. Tudi on je, kot se menda spodobi za vsakega velikega duha, izročilo kritiziral s pojmovnim skalpelom. Ta pri n jem sliši na ime nesamolas tnost in vulgarnost razumevanja časa in biti. Toda od Nietzscheja ga ločuje neka usodna razlika: za Heideggerja namreč očitek nesamolastnosti ali neavtentičnosti sploh ni očitek. In vulgarnost v razumetju biti časa ni nič vul- garnega. S tem namreč po Heideggrovih besedah ni mišljeno nič moralnega. S trditvijo, da je bil Hegel v razumevanju časa vulgaren, ni mišljeno nič vulgarnega. Očitek neavtentičnost i eksistence ni očitek, saj ne meri na nič neavtentičnega - bi lah- ko to evidenco Heideggrove občutenjsko-mišljenjske drže nave- zali nazaj na najvišjo življenjsko svetno evidenco brezkompro- misno ljubečega? »Ti» draga, v bistvu nimaš pojma. To, o čemer govoriš, nima blage veze z ničemer. Ne premoreš najmanjšega uvida v resnico najinega razmerja . Ti si vulgarna in neavten- tična. Ampak - v tem ne smeš prepoznat i nič negativnega. To je pač tvoj najpogostejši način biti. No, pravzaprav tudi moj. . .« »Schmale Seelen sind mir verhasst. Da steht nichts gutes, nichts böses fasty« pravi ena od porogljivo jedkih pesmi v Veseli zna- nosti. Duh maščevalnosti , ki se ne prepozna v las tni mašče- valnosti - Če formuliram nekoliko bombastično - , je največja nevarnost evropskega človeštva. Od tod žabje hladno drobovje tega duha teže - kar povejmo naravnost - kot prevladujočega duha znanstvenosti . Ne tič ne miš. Očitam ti, da nimaš pojma, ne da bi ti to očital. Očitek, ki vselej hkrati ni več očitek in še ni očitek. Jeza» ki ni jeza. Bes, ki ni bes. Vemo» kam moj pes iz mojih kleti duše moli umazano taco. Ne samo k Platonu, Aristotelu, Avguštinu, Heglu in njihovi zgo- vorni resnici časa kot zdaja. Tudi k resnici indi ferentne igre označevalcev, tudi k ravnodušni igri simbolnega, ki me kreira, še preden se znajdem v njej» in ko se prepozno prepoznam v njej» sem šele stopil vanjo, v tej mojstrski pirueti deloholikov pojma, ki se ponašajo s tem» da je iskanje izgubljene polnine biti s t ruk tu rno nujna , ter da je zgolj posledica logike idej, ki se igra sama s seboj. Igra se igra sama. Menda se ja ne bomo ogrevali za kar koli vselej že preteklega ali prihodnjega» saj smo vselej že preigrani in izigrani. Bodimo raje p a m e t n o pojmo- holični» tako da se priličimo hladnokrvnost i izvornega hlada diferencirajoče indiferentnosti! Tuhtač v meni si v tem trenutku ni ničesar olajšal. Kako pa naj zdaj mislim razliko med Nietzschejevo rešilno trditvijo, da so, v nasprot ju z naivno metafizično vero v absolutna nasprotja» vse stvari in nasprot ja zazankana v eno, in nereši lnost jo trditve, da je različno lahko samo tako, da je isto v različnosti? Tretji namig je bil kar se da mimogrede podan. Imenuje se demon ravnodušnosti . ^ri Heideggru je eksistencialnost t isto razumevanje, ki ga gre kar se da vzvišeno razločevati od zgolj eksistencielnosti samo- pozabljenega razumevanja. Ki ni na ustrezni višini zastavljene naloge. No» lahko pa je zraven, kot hvaležno nazoren pr imer vulgarno napačnega. Se še spomnite primerjave z ljubečim? ^ri Heglu se imenuje iskreno: ravnodušnost. In tudi pri heglov- cih enako. Ampak - bi se v meni na kratko in sladko zasmejal t emni demon Friedricha - kako naj se zdaj začnem za to hla- dnos t ravnodušnos t i ve le pametno s t i - ogrevati? Pot rebujem pomoč. Je kdo tu, da me tresoče nevednega popelje v t a h r a m učenosti? Je tu kak subjekt, za katerega predpostavljam, da ve? Ah, koliko zareČenega k ruha se človek naje v ljubezni! Koliko- kra t se osmeši, ko jame v tej najl jubkejši in najbolj zverinski drami držati pozo! Vam zaupam smešnico lakanovstva? Na uho to novico, v t em ko smiselno nadal ju jem Žižkovo: kot je bilo v krščanstvu prepovedano brati svete spise in je bilo v marksiz- mu prepovedano brati Marxa, je v psihoanalizi prepovedano bra t i Lacana. Kako? Kaj mishš s t em? Da ne bi nit i s lučajno nit i pomislil ne, da ne bi, ne! Kakšno drenjanje okoli velikega drugega na veliki t r ibuni svetovnega duha neki! Oči tno nisi dovolj pameten , da bi dojel veličino kri t ične misli, ki spotika sujet suppose s avoir. Vsaka subs tanca je za samozados tn i s ta- tus subjekta vselej že prepozna. Trpiš zaradi te samoizgube? Pridi, odreči se naivni zagretosti za polnost las tne substance, pridi, te bomo popeljah k Njemu. Le na j te bo s t rah . Strah te bo osvobodil samega sebe. Ampak, da ne bi slučajno! Ne, nit i pomish ne, da ne bi! Kakšen pridigar neki? Kakšna referenca na s tarozavezno navel ičanost brez haska t r u d a pod soncem neki? Kakšna rešitev v s t rahu božjem neki! Strah naš vsakdanji je m e n d a ja povsem človeški, tako zelo zelo človeški! Vsako l jubezensko r azmer j e je o b d a r j e n o z reš i ln im, če se zmore tu in t am izkusiti v dialogu čistega gneva. In samo tisti ognjeni pes, ki dejansko izbljuba s t rupeno puhtečo sapo bla- tnodolsko, se lahko reši v drugega ognjenega psa, ki diha zlato sapo. Tako. Jaz sem se v tuh ta l skem l jubezenskem razmer ju izbljuval. Lahko sapo je zadihala moja duša. Začela je dišati po zrelih figah. Z v r t a z jadranskega otoka, ki me v t em t renu tku vabi iz dalje v svoj razgreti objem. Še skala na n jem ne premo- re h ladnokrvnos t i ravnodušnos t i . Še skala, ki zori v njegovi razgreti prsti, je gorka. Zastavil si b o m svojo uganko, ki se rada spogleduje z Nietz- schejevo uganko vseh ugank. Od nje duša zakiha, kajti od skriv- nos t i se dobi le plitvo, kot se le da plitvo dihanje, (ako mi je razlikovati med vselejšnjo zvozlanostjo vselej hkra- tne vselej že istosti vselej ne še razlike, ki nikoli nima nič časa, in p o m u j a n j e m zvozlanost i p o m u j a n j a i s tos t i in p o m u j a n j a razlike, ki daje času čas? Dovolj. Uganka zna biti slajša od najslajše fige, če ji pus t imo biti uganka, tako kot bo že treba figi pust i t i biti figa, da jo lah- ko ... Ja kakšna pametna ! Še enkrat in dokončno, dovolj! Ah kako pame t rada odleti s t ran . In se zna v t em prekleto dobro pomuja t i . Zavoljo človeškega, vse preveč premalo človeškega n a t em našem prel jubem svetu! Ki nikoder nima konca samo zato, ker je Zemlja tako nebrezinteresno okrogla. Okrogla, kot so okrogh udi odalisk, ki počasi bredejo vedno globlje po vodi in nas vabijo za sabo. Tako zelo nebrezinteresno, ko t je znal svojo stvaritev zreti stari dobri, tako silno narobe razumljeni Pigmalion. • anj odvisno od materialnih dobrin. PREMISLEK O NOVIH OBLIKAH DELA V JESENSKI ŠTEVILKI REVIJE RAZPOTJA. PRISPEVKE POŠLJITE NA ELEKTRONSKI NASLOV urednlstvo@rdZpotja.sl DO 30. 9. 2014.