KAJ, KAKO IN MOGOČE ŠE ZAKAJ SO TAKO PISALI O IZSELJEVANJU IN IZSELJENCIH IZ BENEŠKE SLOVENIJE V ČASNIKU MATAJUR V LETIH 1951-1960 Jernej Mlekuž COBISS 1.02 1. UVODNI NASTAVKI IN NAPOTKI S člankom želim pokazati, kakšne pomene je skupina ljudi, zbrana okoli dolgo let edinega časnika Beneških Slovencev Matajurja, pripisovala izseljevanju - pojavu »številka ena« v desetletjih po drugi svetovni vojni v Beneški Sloveniji. Z drugimi, bolj preciznimi besedami, poskušal bom skicirati odnos(e) (s)poročil do stvarnosti oziroma do nekega pojava, fenomena, v mojem primeru do izseljevanja.1 Pri vsebinski orientiranosti tega članka gre torej prej za interpretativno znanost v iskanju pomenov kot pa za eksperimentalno znanost v iskanju zakonov, kot je temu rekel antropolog Geertz (1973). Besedilo temelji na predpostavki, da ni nepolitičnega, neideološkega in nepristranskega zbiranja ter poročanja novic. Medijske novice niso preslikava stvarnosti, ampak so sporočila o njenih različnih podobah, ali z besedami Lippmana: »(...)poročilo o določenem pogledu, ki se je vsilil« (citir. po Košir 1988: 11). Ta ‘pogled’ oziroma ‘interpretacija’ stvarnosti, kot poudarja Koširjeva (1988: 11), pa je »kriva«, da smo o posameznem pojavu ali dogodku poročali oziroma nismo in da smo o tem pojavu ali dogodku poročali to, kar smo, in tako, kot smo. Habermas (1975: 209) v jeziku simboličnega interakcionizma o interpretaciji stvarnosti pravi naslednje: »Naj bo določen jezikovni izraz še tako vezan na določeno situacijo in naj še tako zmore prikazati tisto, karje zanjo specifično, med njim in tistim, kar je intendirano na osnovi individualnih življenjskih odnosov, vedno ostane kak prepad, prepad, ki ga mora vselej premostiti interpretacija.« Preden zdrvimo stran od teh »hitropoteznih« uvodnih besed, pojasnimo še eno, dve stvari. Zakaj ravno migracija? Izseljevanje je bilo osrednja povojna determinanta Beneške Slovenije, kot smo že zgoraj površno navrgli. Če temu prilepimo še »slavo- 1 Zastavljeno vprašanje bi lahko pogojno združili v besedno zvezo »izseljensko vprašanje«, kakor jo je opredelil Drnovšek (2003) in nakazal Vovko (1989). Pogojno zato, ker je pojem »izseljensko vprašanje« za naše potrebe opredeljen veliko preširoko, saj vključuje »(...) vso problematiko odnosov med staro in novo domovino, zlasti pa odnos stare domovine z različnih vidikov, od državnih struktur do razmišljajočih posameznikov« (Drnovšek 2003: 7) Dve domovini • Two Homelands 20 • 2004,175-192 spev« Fieldinga (1992): Migracija je kulturni dogodek, bogat s pomeni za posameznike, družine, družbene skupine, skupnosti in nacije, imamo kar nekaj upanja, da smo izbrali »pravo stvar«. In zakaj ravno petdeseta leta? V petdesetih letih je izseljevanje doseglo že skoraj »izvenzemeljske dimenzije«, med beneškoslovenskimi izseljenci pa tudi še ni bilo organiziranosti in političnega delovanja, kar bi ne samo popestrilo, ampak tudi otežilo naše delo. Drug še bolj iskren odgovor pa je ta, da seje pač potrebno odločiti za neko obdobje in zakaj ne bi začeli kar z začetkom izhajanja časopisa. 2. ZELO NA KRATKO O IZSELJEVANJU, KRATKA ZGODOVINA ČASNIKA IN ZA PED DALJŠA PREDSTAVITEV POLITIČNE AGANŽIRANOSTI ČASNIKA Izseljevanje je bilo, kot smo že zgoraj navrgli, osrednja ekonomska in družbena determinanta Beneške Slovenije v obdobju po drugi svetovi vojni. Pojav je relativno dobro opisan2, zato na tem mestu iztrgajmo le dve podobi iz tega izseljenskega kolaža: nekaj suhoparnih številk in bolj intimno dojemanje teh številčnih procesov. V tride-setletju 1951-81 je število stalno prisotnega prebivalstva v Beneški Sloveniji upadlo s 24.614 na 11.483 oseb, v občini Dreka, ki je bila povsem na vrhu depopulacijske lestvice, pa kar s 1329 na 359 oseb, torej na 26% začetne vrednosti. Ob tem moramo reči, da je Beneška Slovenija utrpela največje izseljevanje prav v prvem desetletju obravnavanega obdobja. Ob popisu leta 1961 je bilo v Beneški Sloveniji kar 27 % začasno odsotnega prebivalstva. No, poglejmo še, kako je ta numerična gibanja upesnil izseljenec - povratnik Renzo Gariup (2000: 237) v pesmi Emigrantova žalost: (...) ko proti domu potujem. Pa ko pridem blizu vasi, slišim, da zvon mrtvaško zvoni, stopim v vas in rad bi hotel zavriskati na glas, 2 Najbolj sintetična in najobsežnejša dela o migracijskih procesih v Beneški Sloveniji po drugi svetovni vojni so: Cemovo (1968) diplomsko delo o potezah izseljevanja iz devetih občin Beneške Slovenije, Clavorina in Ruttarjeva (1985) študija Sloveni ed emigrazione, ki se posveča predvsem demografskim in socialnim posledicam izseljevanja iz Nadiških dolin, Komčeva (1990) doktorska disertacija Politična kultura, narodnostna identiteta, migracijski procesi in etnorazvoj, ki se dotika predvsem (pre)oblikovanja etnične zavesti Beneških Slovencev v povezavi z migracijskimi procesi, študija geografinj Meneghel in Battigelli (1977) o izseljevanju iz občin Sovodnje in Bardo v povezavi z analizo družbeno-gospodarskega razvoja občin, deloma bolj široko oziroma splošno zasnovano poglavje iz Strajnove (1999) knjige Slovensko prebivalstvo Furlanije-Julijske krajine v družbeni in zgodovinski perspektivi in prav tako nekatera poglavja iz Clavorine in Ruttarjeve (1993) knjige La comunita senza nome oziroma v angleški izdaji The community without a name. Historiat preučevanj migracijskih procesov v Beneški Sloveniji in nasploh med slovensko govorečim prebivalstvom v Italiji je opravil Kalc (1994). pa komu bi vriskal, ne vidim, ne slišim ljudi, skoraj vsa vas mrtvaško diši, morda so v cerkvici in molijo Oče naš, saj danes se je še eden ločil od nas. Stopim v cerkvico; vsak moli in kleči, pogledam okoli so skoraj prazne klopi (...) Cerkev treba je stisniti za tako malo ljudi pa britof razširiti, kjer prostora več ni. (...) Pogledam okolje. Tam, kjer so bile lepe njive, sedaj raste grmovje in pokrive, kjer enkrat so bila zelena senožeta, sedaj se sprehajajo divje praseta; se torej vse tukaj suši, kot žile naših ljudi? Se skoraj zgubilo človeško življenje iz naše lepe Beneške Slovenije, zakaj in kako se je to zgodilo? Ali je narava tak malo mila, ali je morda roka človekova kriva? Prva številka Matajurja, časopisa, kije do januarja 1985 izhajal dvakrat mesečno (januarja 1975 seje časopis preimenoval v Novi Matajur), je izšla 3. oktobra 1950. Razen vseh številk časopisa (sprva podnaslovljenega kot Glasilo Beneških Slovencev in kasneje kot Glasilo Slovencev Videmske pokrajine) nimamo iz prvega obdobja (1950-1973) nobenih ohranjenih dokumentov. Menda jih je v sedemdesetih let uničil požar. Tudi vsi ustanovitelji Matajurja (Vojmir Tedoldi, kije bil tudi odgovorni urednik časopisa celih 24 let, Mario Cont in Izidor Predan) so umrli, tako da se v tem delu večinoma naslanjam na podatke, ki mi jih je poslala Iole Namor, današnja odgovorna urednica Novega Matajurja? Financiranje časopisa (in tudi manjšine) v povojnem času je zavito v gosto meglo. Gotovo se časopis ni mogel vzdrževati le z denarjem, zbranim od naročnin. Prvi dve številki časopisa so pripravili v Spetru, a kmalu so se zaradi pritiska italijanskih nacionalistov morali umakniti.4 Uredništvo Matajurja so tako preselili v Videm, kjer je ostalo do leta 1974. 3 In se ji zahvaljujem za pomoč. 4 Pritiski na prebujanje in izražanje etnične zavesti Beneških Slovencev, ki se izraziteje nadaljujejo tudi po letu 1945, segajo v leto 1866, ko je Beneška Slovenija postala del novo nastale kraljevine Italije. V okviru zgodovinske tipologizacije nastanka narodov Italijane uvrščamo med tiste narode, ki so to postali, preden so uveljavili lastno državnost, ali pa so državnost imeli le kot zgodovinski spomin. Za razliko od Nemcev, ki so tudi vztrajali pri svoji zgodovinski državnosti (Sveto rimsko cesarstvo nemške narodnosti), so se Italijani morali zadovoljiti zgolj s tako ali drugače prikazano Italijo kot razpoznavno državno tvorbo v določenih zgodovinskih obdobjih. Za odnos Italije do različno etničnega velja omeniti še relativno nestabilnost njene meje s severnimi sosedi (Francija, Avstrija in Jugoslavija), kije trajala vse do leta 1947 oziroma do leta 1954, in izenačevanje etničnega Ob koncu štiridesetih let in v začetku petdesetih je deloval v Benečiji Pododbor Demokratične fronte Slovencev za Beneško Slovenijo, v katerem so se združevali bivši partizani, napredni in zavedni Slovenci, ki so si prizadevali za dosego svojih narodnih in jezikovnih pravic, a tudi za človeka vredno življenje.5 Od vsega začetka so razmišljali o lastnem glasilu, saj so se zavedali njegovega političnega pomena pa tudi vloge, ki bi jo lahko odigralo na kulturni in izobraževalni ravni, pri čemer so še poseben poudarek dajali slovenski pisani besedi. ter državnega in iz tega izhajajočo potrebo po nacionalni nivelizaciji »brez ostankov«. Italijanska država seje oblikovala preko združitve mnogih elementov različnih populacij, zato je mnogo časa prevladovala miselnost, da etnično-lingvistične različnosti niso istočasno tudi etničo-manjšinski problemi. Še posebej je bilo med italijanskimi politiki zasidrano prepričanje, da so različni govori le »dialekti« enega in istega jezika. Med leti 1861 in 1918 je uresničevanje te teze na pravnem področju vodilo k strogemu, unificiranem pravu, na podlagi katerega je bila italijanščina edini državni jezik. Program italijanizacije in s tem asimilacije slovensko govorečega prebivalstva v Italiji je tako potekal v več smereh: najprej z brisanjem vseh znakov »slovenstva« (tako je bil na primer leta 1867 S. Pietro degli Slavi preimenovan v S. Pietro al Natisone), s prepovedjo rabe lokalnih neitalijanskih jezikov v javnosti in z izgrajevanjem izobraževalnega sistema (Komac 1990: 104-106). Poleg že preizkušenih metod iz prejšnjih obdobij je prišlo v prvih desetih letih po drugi svetovni vojni do uporabe najbolj grobih oblik zatiranja poizkusov buditve ali zgolj izražanja narodne oziroma etnične zavesti, med katerimi niso izostali niti fizično trpinčenje ljudi in uboji. Prva oblika vojaške organizacije, ki je bila kasneje proglašena kot »trikoloristi«, je bila ustanovljena v prvem polletju leta 1944 pod imenom Difesa popolare territoriale in njeno delovanje je bilo usmeijeno proti vsem oblikam protifašističnega delovanja. Od druge polovice leta 1945 pa do prve polovice leta 1947 je izvršila na stotine terorističnih dejanj (pretepanje ljudi, vdiranje v stanovanja, ropanje in požiganje hiš, »aretacije« ljudi, ki so sodelovali v odporniškem gibanju, ter njihovo protipravno zapiranje tudi ob podpori finančnih stražnikov in karabineijev), tako daje nemalo prebivalcev bilo prisiljenih bežati iz Beneške Slovenije. Teror »trikoloristov« je sredi leta dosegel tolikšen obseg, da seje ob tej paravojaški organizaciji razpisal celo tuji tisk. Z namenom zabrisanja sledi delovanja se je organizacija z novim sedežem v Vidmu preimenovala v Patrioti in nadaljevala z nasilnimi dejanji, ki so dosegla vrhunec z umoroma dveh predstavnikov beneškoslovenske skupnosti v letih 1947 in 1949. Leta 1951 sije ta organizacija ponovno nadela novo ime (Paesi tuoi) in je tudi na volitvah nastopala v okviru istoimenske volilne liste. Izdajala je tudi istoimensko glasilo, katerega glavna naloga je bila usmerjena proti propagandi Matajurja (takrat edinega časopisa Beneških Slovencev) in k preprečevanju političnega združevanja Beneških Slovencev ob bližnjih volitvah (Komac 1990: 115-118). Podrobno sta o dejavnosti te organizacije v Beneški Sloveniji pisala Božo Zuanella (1998) in Pavel Petričič (1997). (Knjigi obeh avtoijev, ki ju navajam, sta predhodno izšli v italijanščini. Pavel Petričič oziroma Paolo Petricig je o tej temi pisal tudi v Jadranskem koledarju, Novem Matajurju in verjetno še kje. 5 Komac (1990: 114) je za prvo obdobje po drugi svetovni vojni pa nekje do sredine petdesetih let skiciral naslednjo politično strukturo med Beneškimi Slovenci: - pasivna in narodnostno neosveščena večina; - majhna skupina, ki seje v svojem narodnostno buditeljskem delovanju povezovala s slovenskimi (»levičarskimi«) organizacijami predvsem na Goriškem (Demokratična fronta Slovencev) in preko teh z državo matičnega naroda; - majhna skupina asimilirancev, ki so v povezavi (tudi) z italijanskimi policijskimi in vojaškimi strukturami sestavljali najbolj militantne slovenske organizacije, ter - majhna skupina tradicionalnih nosilcev ohranjanja določenih elementov narodnostne identitete. V to skupino so sodili predvsem duhovniki, ki so večinoma nasprotovali sodelovanju z lokalnimi Bralci časopisa so bili najprej večinoma člani Pododbora Demokratične fronte Slovencev za Beneško Slovenijo, ozek sloj, ki se je v narodnobuditeljskem delovanju povezoval z slovenskimi »levičarskimi« organizacijami predvsem na Goriškem. Kasneje seje krog bralcev širil, in kot navajata Iole Namor po pripovedovanju Izidorja Predana ter Paolo Petricig v knjigi Per un pugno di terra slava (1988), so otroci v Bardu in Tipani ob nedeljah prodajali Matajur po maši pred cerkvijo in po vaseh. Odgovorni urednik Vojmir Tedoldi je nosil glavno breme pri pisanju in urejanju časopisa. Zelo močno oporo je imel v svoji ženi Jožici, ki je med drugim tudi skrbela za jezikovno podobo. Sodelovala sta tudi Cont in Predan ter verjetno še drugi, a drugih imen v časopisu v tem obdobju ne najdemo. Velika večina člankov je bila namreč nepodpisana. Političnega aganžmaja časnika ni težko ugotoviti. V veliki večini prispevkov v obravnavanem obdobju so podčrtane etnične, kulturne, socialne in ekonomske krivice, izkoriščanje ter zatiranje, ki so mu bili podvrženi Beneški Slovenci. Že v prvi številki, v prvem, uvodnem članku z naslovom Beneškim Slovencem (št. 1, str.l), ki nikakor ne skriva svoje »apelne« funkcije, je na polovici velike strani jasno in glasno začrtano »poslanstvo« časopisa: »S tem časopisom hočemo mi, ki smo sinovi ljudstva, pokazati, da nismo pozabili velike bede, ki vlada po naših dolinah, čeprav smo zamenjali koš in kosir (falciola) za pero in knjigo, da nismo pozabili, kako težko si moraš služiti svoj vsakdanji kruh. (...) Nihče se ne briga zate: zato smo sklenili izdajati ta list. Z njim hočemo pomagati tebi, hočemo opozoriti javno mnenje na tvoje potrebe. Ti, ki ga boš čital in mi, ki ga pišemo, smo iste krvi, smo tisti ubogi gorjani, ki ne smemo povedati odkod prihajamo, kadar pridemo v dolino, ker nas sicer Lah v obraz ali za hrbtom zmerja s »s ’ciavo«. Zanj smo mi neka nižja bitja. S tem časopisom hočemo torej zahtevati naše pravice, hočemo, da naši življenjski pogoji ne bodo več tako težki, da si tvoja žena in tvoji otroci ne bodo več kvarili zdravja pod težkimi bremeni sena in koši z gnojem.« Tovrstno »polaganje na dušo« je bilo »obvezno gradivo« v vseh naslednjih uvodnikih. Dovolj povedni so že naslovi uvodnikov naslednjih štirih številk: Še smo tu! (št. 2, str. 1), Smo Beneški Slovenci (št. 3, str. 1), Pravico za naše otroke (št. 4, str. 1), Premagati moramo bojazen (št. 5, str. 1). In tudi kratko voščilo pod idilično fotografijo zasnežene gorske pokrajine pod naslovom Vesel Božič in srečno novo leto (št. 7, str. 1) ob koncu leta 1950 ni ubežalo političnemu aganžmaju : »(...) Naj bi novo leto tudi levičarskimi organizacijami (Pododbor Demokratične fronte Slovencev za Beneško Slovenijo) in na drugi strani z nacionalistčnimi organizacijami. O politični strukturi/razklanosti Beneških Slovencev (pa tudi o politični orientiranosti obravnavanega časopisa) priča naslednje časopisno poročilo. Leta 1951 ob smrti urednika Matajurja Avgusta Zamparuttija (njegovo uredništvo ostaja vprašljivo) je bilo v Primorskem dnevniku zapisano: »Ker je spadal med ustanovitelje DFS v Beneški Sloveniji, mu je dušni pastir njegove vasi odklonil pogrebne svečanosti v cerkvi.« (citir. po Komac 1990: 120) Beneškim Slovencem prineslo tisto pravico in enakopravnost, ki gre vsakemu človeku in jo nam že stoletja odrekajo.« Tudi večina drugih člankov se ne izogne politično-etničnemu aganžmaju, ki je prav tako »pogosto« gradivo v nekakšnih karikaturah, ki so občasno krasile naslovnice začetnih letnikov {Mati in mačeha (št. 41, str. 1)): Mati in mačeha GOSTITELJ (italijanskim otrokom): Otroci le jejte; mati Italija je pripravila vse te dobrote za vas. VANCEK (otrok iz Beneške Slovenije): Zame pa niti drobtinic nimajo, ampak samo zglodano kost. 3. ANALIZA BESEDIL O IZSELJEVANJU V skladu s Koroščevo (1998: 12) razdelitvijo poročevalskih besedil na tista besedila, katerih namen je predvsem prenesti sporočilo, torej informirati, in tista, ki vzpostavljajo stik z naslovnikom z vplivanjskimi, apelnimi in vrednotilnimi sredstvi, sodi večina prispevkov o izseljevanju v drugo skupino. Prvo skupino bomo po Kalin Golobovi (1999) poimenovali poročevalna besedila, tista, ki informirajo ali naznanjajo, drugo pa presojevalna poročevalska, v kateri so besedila, ki razlagajo in razčlenjujejo, vrednotijo in prepričujejo. Torej v prispevkih o izseljevanju prevladuje interpretativna funkcija besedila in ta se največkrat uresničujejo s presojanjem, komentiranjem v žanrih, kot so na primer uvodnik, komentar, članek idr. Tudi prispevki, ki »so zamišljeni« kot poročevalna besedila, le malokrat povsem ubežijo mnenjem, vrednotenjem in prepričevanjem. Toda kot zakleto. Prvi članek o izseljevanju z naslovom Sporočilo emigrantom za Švico (št. 6, str. 1) je le kratko obvestilo, brez interpretativnih ambicij.6 A neosebni stil pisanja ne traja dolgo. Že naslednji prispevek o izseljevanju z naslovom Naša dekleta bo treba zaščititi (št. 7, str. 1) (še najlažje ga uvrstimo v člankarsko vrsto)7 je izrazito interpretativne narave:» Vse te težave bi se še nekako prenesle, sajje danes treba povsod delati za živeti in tudi plače so povsod pičle, a je neka druga stvar, ki stalno mori naše služkinje in to je zasmehovanje in preziranje zato, ker so Slovenke. Kadar gospodinja godrnja ali če je dobre volje, je na dnevnem redu nadevek služkinj »ščava« ali če je še mala »ščaveta«. Ta zbadljivka jo strašno zadane v srce, ker vsaka ve, da jo hoče gospodinja s tem ponižati.« V naslednjem prispevku o izseljevanju je ta interpretativna nota še bolj poudarjena. V prvem uvodnem prispevku o izseljevanju z naslovom Vzroki in posledice izseljevanja (št. 10, str. 1) beremo: » Vendar moramo pri tem opozoriti na vzroke, zaradi katerih so oblasti naenkrat omogočile izseljevanje naših ljudi naenkrat v tujino in na posledice tega načrta. Očividno gre namreč v tem primeru za postopek po v naprej pripravljenem načrtu, s katerim hočejo doseči določene cilje, kar je razvidno že iz tega, da je sedaj odprto izseljevanje samo za ljudi iz naših dolin. Vlada hoče na ta način odpraviti v tujino čim večje število delavcev, da bi tako odstranila take ljudi, ki bi lahko na prihodnjih upravnih volitvah povzročili demokristjanom neljuba presenečenja. Obenem pa hoče s tem zmanjšati število pripadnikov naše narodne manjšine in oslabiti njen duhovni odpor, ker odhajajo v tujino najmlajše moči, ki so najbolj delovne v borbi za naše pravice na področju upravne avtonomije.« (...) Končno pa hočejo oblasti s to svojo raznarodovalno akcijo razbiti tisto družinsko skupnost, ki je zlasti v naših krajih tako zelo ukoreninjena. Nam pa je pri srcu predvsem dobrobit naših rojakov.« Dovolj bo naštevanja. Poskušajmo nekoliko bolj umetelno pokazati, kaj in kako 6 Prispevki o izseljevanju in drugih migracijskih vsebinah so izhajali z različno intenziteto v obravnavanem obdobju. V nekaterih številkah najdemo več prispevkov o izseljevanju, lahko pa prelistamo nekaj zaporednih številk, ne da bi nas »razveselil« kakšen »migracijski« prispevek. Numerične analize pojavljanja prispevkov o izseljevanju in drugih migracijskih vsebinah zaradi metodoloških, »epistemoloških« pomislekov nisem opravil. 7 Pri določanju oblik novinarskega sporočanja se naslanjam na Koširjevo klasifikacijo zvrsti, vrst in žanrov (1988). so poročali, pisali o pojavu izseljevanja od začetka izhajanja časopisa leta 1951 pa do konca leta 1960. * * * Zgoraj navedena prispevka prinašata dve različni (imenujmo jih) ‘polji’obra-vnave izseljevanja, kiju bomo v nadaljevanju zaradi »redoljubnosti« večkrat tako ali drugače podčrtali: ‘položaj in vloga beneškoslovenskih izseljencev’ ter ‘izseljevanje v povezavi z razmerami, stanjem v Beneški Sloveniji’. Polji bi lahko označili tudi v bolj redukcionistični maniri (recimo priseljenske in izseljenske vsebine), toda zaradi jasnosti bomo ohranili prvotno, v »nabreklem jeziku navdahnjeno« obliko. Kar nekajkrat se v prispevkih polji obravnave pokrivata, toda to nas ne bo posebej motilo, saj, kot smo že poudarili, nam razlikovanje služi le kot »redoljubni rekvizit«, nekakšen zasilni predalčnik. Bolj kot omenjeni polji obravnave nas bodo zanimale posamezne vsebine: imenujmo jih ‘motivi’, ki se pojavljajo v prispevkih o izseljevanju v obravnavanem obdobju. Prisotnost teh bomo spremljali na treh dimenzijah (s)poročanja, kot jih je opredelila Koširjeva (1988: 12-13): 1. Izbor (selekcija) sporočane stvarnosti. Ta dimenzija je bistvena za razumevanje redukcije stvarnosti v medijih in z besedami Splichala (1984: 118) bi lahko »(...) njeno moč s stališča pojavne kompleksnosti sveta označili za uničujočo.« Poenostavljeno rečeno, gre za razmerje med resničnostjo in tem, kaj se je in kaj se ni o nekem dogodku, pojavu, fenomenu, idr. povedalo, napisalo, poročalo idr. 2. Odnos sporočila do stvarnosti. Gre za vprašanje, v kolikšni meri je tisto, o čemer se govori, poroča, v skladu z dejanskostjo. 3. Jezikovna predstavitev sporočila. Ta dimenzija odpira vprašanje »objektivnosti« ubesedenja (s)poročane stvarnosti. Pri tem moramo biti posebej pozorni na izbor jezikovnih sredstev, stil poročanja, (ne)vrednostno opredeljevanje prek besed, graditev stavka in zgradbo poročil, (ne)uporabo mnenj in čustev v izbiri jezikovnih sredstev idr. * * * Motiv bomo označili kot vsebino, ki se pojavlja v vseh treh zgoraj navedenih dimenzijah in ki se nasploh pogosteje pojavlja v prispevkih. Torej, motiv deluje kot neka ponavljajoča se vsebinska, interpretativna in jezikovna forma v besedilih. Motiv lahko opredelimo tudi kot nekakšen »(s)poročevalski kliše«, ki ima pri podajanju specifične vsebine, problematike, specifičen odnos do stvarnosti in specifično jezikovno predstavitev sporočila. Z drugimi besedami, motivi so nosilci partikularnih načinov reprezentacij (posameznih) dogodkov, pojavov, fenomenov. V našem primeru bomo motive iskali le v enem izbranem časopisu in v izbranem obdobju, lahko pa bi jih iskali tudi v večjih časopisnih »družinah« (ideoloških, nacionalnih idr.) ali, če obrnemo »skalo« na glavo, le recimo pri posameznem piscu besedil. Ne bomo se spraševali o »resničnosti«, objektivnosti posameznih motivov. Iskali bomo (le) obstoj, pojavnost motivov. Ta obstoj pa morda lahko omogoči dobre nastavke pri razmišljanju, teoretiziranju o strukturah v (novinarskem) (s)poročanju in delovanju, to je pisanju piscev. 1. V polju, ki smo ga zgoraj opredelili kot izseljevanje v povezavi z razmerami, stanjem v Beneški Sloveniji, se pojavljata dva motiva. Prvega bomo označili z ne povsem nevtralnimi besedami piscev obravnavanih besedil: ‘vpliv izseljevanja na »raznarodovanje« Beneške Slovenije’. Ta motiv, ki dominira tudi v zadnjem navedenem prispevku, se zelo pogosto pojavlja in se velikokrat, ne pa vedno, bere kot prava »teorija zarote«. V prispevku Zaradi emigracije se bodo naše vasi izpraznile (št. 21, str. 1) tako beremo: »Zaradi velike brezposelnosti se ljudje množično izseljujejo v inozemstvo in če se bo tako nadaljevalo, bo postala beneška Slovenija v kratkem neobljudena dežela, ali pa dežela starcev in otrok, kar je tudi namen ‘raznarodovalcev’.« [ves mastni tisk oziroma »odebelitve« so tudi v nadaljevanju delo J. M.] Ta (nikoli dokazana) teorija se ponovi večkrat, tudi v številnih prispevkih, ki prvenstveno ne obravnavajo izseljevanja. Tako v prispevku Treba je napraviti konec nasilju (št. 87, str. 1) med drugim beremo: »Jasno je, da emigracija ne prinaša Beneški Sloveniji napredka. S tem, da so odšli najboljši delavci, naše gospodarstvo, ki je bilo že prej obupno, danes še bolj propada. Vlada se seveda za to niti ne zmeni, saj njej je prav, kajti za besedo emigracija se skriva še druga politika. S tem ‘primorajo ’Slovence, da se izseljujejo v tujino in tako se zmanšuje njih število v Italiji. Da je res tako ne bo nihče dvomil, če !e količkaj pozna življenje v Beneški Sloveniji.« Če ostanemo pri isti številki na isti strani, v uvodniku z naslovom Izvajanje genocidne politike (št. 87, str. 1), ki tudi prvenstveno ne obravnava izseljevanja, spet beremo: »Genocidni namen uničiti ali ošibiti temelje Slovencev v Beneški Sloveniji so izvajali tudi na način, da so tekom let znižali življenjsko raven in s poostreno borbo za obstoj dosegli, da je težko ohraniti tiste energije, ki so potrebne za razvoj narodnega in kulturnega življenja. Večina Slovencev iz Beneške Slovenije si lahko zasluži košček kruha samo kot izseljenci v inozemstvu. Beda narašča iz leta v leto in njen namen je doseči, ne samo znižanje rojstev, ampak tudi zapuščanje domače zemlje. Dokaz temu je ‘razludenje’ beneške Slovenije.« Motiv, ki postavlja tako rekoč enačaj med izseljevanjem in »raznarodovanjem«, vrednoti izseljevanje, kot smo lahko videli, kot izrazito negativen pojav. V okviru tega motiva je zelo pogosto navedena zahteva, ki jo najdemo celo kot naslov prispevka: Država naj nam da delo doma (št. 86, str. 1). V prispevku z naslovom Delo, podlaga narodnega obstoja (št. 88, str. 1) tako beremo: »Boriti se moramo zato, da nam bo zajamčeno delo tukaj, na naši zemlji. Bolj kot narodni, je treba pri nas rešiti gospodarski problem. In v okviru takega gospodarskega problema se bo rešilo tudi narodni problem. Z izseljevanjem ne rešimo ničesar, pač pa se z njim še bolj zaostrijo gospodarske težave naše dežele ...« Kot smo lahko videli v vseh zgornjih prispevkih (glej odebeljeno besedilo), motiv spremlja tudi specifična jezikovna predstavitev. V slovo obravnavanemu motivu in v prikaz specifične jezikovne predstavitve motiva dodajmo še stilno »razkošna« stavka iz prispevka Pozabljena dežela? (št. 113, str. 1): »Izseljenstvo je kakor odprta žila iz katere teče nenehoma curek krvi, dokler ne bo telo shiralo. Zaradi izseljenstva bo ‘shiralo ’ tudi ‘naše narodno telo ’.« 2. Naslednji motiv v obravnavanem polju bomo označili z nekoliko manj »angažiranimi« besedami: ‘izseljevanje v povezavi z družbeno-ekonomskimi razmerami v Beneški Sloveniji’. Ta motiv se pogosto prepleta s prvim, kot smo lahko že z nekaj truda opazili v zgornjih prispevkih. Na tem mestu se nam postavi vprašanje smiselnosti razdvajanja, ločevanja motivov. Oba motiva bi lahko obravnavali kot enoten motiv, z različnimi poudarki. Tudi to bi bilo mogoče in verjetno tudi bolj »elegantno«, toda zaradi same preglednosti bomo vztrajali pri dveh. Torej, obravnavani motiv se bistveno ne razlikuje od prvega; le po tem, da v »aktualnem« »raznarodovanje« ni eksplicitno navedeno. Ta motiv največkrat najdemo navržen v prispevkih, ki prvenstveno ne obravnavajo izseljevanja v povezavi z družbe-no-ekonomskimi razmerami. Tako v prispevku z naslovom Trgovina s človeškim blagom (št. 78, str. 1), ki govori o 250 sprejetih Italijanih za delo v Kanadi, lahko preberemo: »Za ostalih 750, ki so se vrnili domov, bogatejši za novo razočaranje [teh kanadska komisija ni sprejela in, kot lahko preberemo, jih je bila skoraj polovica Beneških Slovencev] ne preostane nič drugega, kot čakati na nove možnosti zaposlitve v tujini, da bi se ‘lahko rešili bede’, ki grozi njihovim družinam.« V uvodniku z naslovom »Tvoj je vstajenja dan« (št. 108, str. 1), nekakšnem velikonočnem nagovoru, beremo: »‘Trpi ’ [naša borna domačija] ko mora na tisoče mladih sil z doma v tujino s trebuhom za kruhom in se morda - nikdar več ne vrne.« [pravopisne napake so originalne] Kot smo lahko videli v zadnjih dveh prispevkih, je izseljevanje v prvem primeru predstavljeno kot posledica in v drugem kot vzrok (»težkih«) ekonomsko-družbenih razmer. To razlikovanje odpira vprašanje smiselnosti »ohranjanja«, obravnavanja enotnega motiva. Kakor koli, izseljevanje je v obeh primerih ovrednoteno kot nekaj, kar je postavljeno v kontekst negativnega, zato je učinek, efekt obeh navedenih primerov podoben, če že ne povsem enak. Motiv se pojavlja tudi v naslovih: Ljudje bežijo pred bedo v tujino (št. 85, str. 1) ali v sicer zelo redkih ilustracijah, karikaturah Beg iz revščine (št. 35, str. 1.): -------