128
Bog z eno roko tepe,  z  drugo varje.
Ker novice v svojim 26. listu tekočiga leta 3?Veselo letašnjo letino" oznanujejo, jim moram povedati, de ne bo povsod taka. VRazvorski fari poleg Sloveniga-gradca na jutrejni in poldnevni strani visoke gore sv. Uršule je toča in hudo vreme strašno razgrajalo. Že 27. Velikiga travna je toča, ki je tisti večer tudi perPliber-ki na Koroškim močno pobila, okoli 11. ure ponoči pri nas grozno peliskala , lepo stern čisto pobila, tako de se je večidel mogla kositi. In ker je po toči precej suša pertegnila, so senožeti po naših stermih planinah le malo sena dale. Komaj se je pa ta velika nesreča malo pozabila , komaj de so lepe prašne ajde, novo zaupanje revniga kmeta zbudile, kar 15. dan Maliga serpana okoli poldan oblak se vterga, in izsuje grozo vode in toče črez hudo obiskane kraje. Kar toča nepobije, vihar polomi, in strašna ploha revni mu planincu še zemlje ne-pusti. — K bližnji cerkvi obernjen v veži stojim. — v veliki sili k Bogu zdihujem , kar pergermijo mi hlapci iz hiše, in hitijo vun v strašni boj serditih elementov. Na mojo plašno prasanje, kaj de je? mi žalosten odgovor še zdej po ušesih buči, de se per pristavi kadi. To slišati, tudi jez vun planem in v hipi sim pri poslopji. Pa čast Bogu in hvala. Komaj dva sežnja od velike in visoke pristave nar bližej stoječa obložena osterva na sredi kopiša, kamur je strela udarla, s plamenam gori. Velika je sicer še zmiram nevarnost — pa Bog" in ev. Florjan branita! kakor iz vedra dež naliva — kmalo se snopje po ostervi dol zruši, hlapci zraven pertisnejo, ostervo podero, jez po goreči slami teptam, in glejte božjo previdnost! edina osterva v sredi kopiša zgori. Pristavo, bližnji farovž in cerkev je Bog obvarval. Veliko škode mi je sicer nevihta napravila — pa vunder polno zahvaležnosti moje serce k Bogu kipi! Zakaj on me je sicer z eno roko vdaril, pa očitno z drugo obvarval ! Naj bo visoko češeno njegovo sveto ime !
Kali in.