BORIS GOLEČ: POLIHISTORJI V. VALVASOR, NJEGOVI BLIŽNJI IN DALJNI POTOMCI POLIHISTOR J. V. VALVASOR, NJEGOVI BLIŽNJI IN DALJNI POTOMCI Nova odkritja iz prezrtih arhivskih zakladov BORIS GOLEČ Portret Janeta Vajkarda Valvasorja Najbrž se bo kdo (upravičeno) vprašal, kaj imata skupnega Sergij Vilfan in Val­ vasor, kranjski polihistor iz 17. stoletja. Na pogled morda komaj kaj, če seveda iz- Delo Matije Greischerja, v: Valvasor, Johann Weichard: Die Ehre deß Eert^ogthums Crain, Laybach 1689, s. p- (uvodne strani). 87 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK vzamemo njuno neizmerno zanimanje za zgodovino, etnologijo, pravno zgodovino za preteklost in sedanjost nasploh. Sergij Vilfan se resda ni nikoli posebej ukvarjal z Valvasorjem, a se je k njemu vedno znova vračal. Njegovega dela se je loteval še kot študent v prvih medvojnih objavah v letih 1942—1943. Nato Valvasorjevo ime vsaj v naslovih Vilfanovih del dolgo pogrešamo, dokler kranjskemu polihistorju ni po skoraj pol stoletja namenil sintetične razprave o pravni ureditvi Kranjske, pred, stavljene na simpoziju ob 300-letnici Slave vojvodine Kranjske leta 1989. Končno se je kot zgodovinar in etnolog tik pred smrtjo lotil še Valvasorjeve razlage zgodbe o Andreju Baumkircherju, kar torej pomeni, da Sergij Vilfan svojega opusa s kranj­ skim polihistorjem ni le začel, ampak ga je z njim tudi sklenil.2 Prav zato sem današnjo priložnost sklenil izrabiti za to, da po temeljitem pre­ tresu arhivskega gradiva, pritegnitvi doslej neznanih virov in ponovnem valori­ ziranju »starih« — v »vilfanovski« maniri — spregovorim o neznanih plateh Valva­ sorjevega življenja ter kratko še o polihistorjevem povsem prezrtem, a nikakor ne­ zanimivem potomstvu. Delo Janeza Vajkarda Valvasorja je v našem pa tudi širšem prostoru tako uni­ verzalen pojav, da je proučevalce obilno zaposlil že njegov obseg sam. Za Valva­ sorjevo osebnost in celo za nekatera ne nepomembna biografska dejstva je ob vsej količini in veličini njegovega opusa preprosto zmanjkalo prostora ali zanimanja. Povedano velja še posebej za polihistorjeva zadnja leta, od izida Slave vojvodine Kranjske leta 1689 do smrti jeseni 1693 v Krškem, prav tako za njegovo za­ puščino, usodo družinskih članov in nadaljnje potomstvo. Naključno odpiranje parcialnih problemov pa je pred kratkim navrglo kar nekaj zanimivih odkritij, ki so nato zastavljala vedno nova in nova vprašanja. Izkazalo se je, da leži večina odgovorov že tristo let in več v arhivskem gradivu, mimo katerega so hodile generacije, vključno z Vilfanovo. Prvo vprašanje zadeva Valvasorjev baronski naslov, za katerega ni bilo znano, kdaj naj bi s sorodnikov prešel na njegovo osebo. V resnici Janez Vajkard do njega sploh ni bil upravičen in tako dejansko nikoli ni postal baron. V dedno baronstvo so bili leta 1667 povzdignjeni le njegov polbrat in otroka pokojnega bratranca, od teh pa ga, razen njihovega potomstva, niso mogli kar privzeti ostali sorodniki, ne da bi jim bilo posebej podeljeno. Tako ni naključje, da Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske pomenljivo zamolči, kdaj naj bi Valvasorji postali baroni, pa čeprav navaja prenekatero povsem nebistveno podrobnost. Preden si je k svojemu imenu drznil pristaviti »baron«, je zato previdno pretipal teren in okoliščine. Sprva je Samec, Drago: Bibliografija akad. prof. dr. Sergija Vilfana, v: Rajšp, Vincenc, Bruckmüller, Ernst (ur.), Vilfanov ?bomik: pravo — zgodovina — narod = Recht — Geschichte — Nation, Ljubljana: Založba ZRC (ZRC SAZU) 1999, str. 55-77. 88 BORIS GOLEČ: POLIHISTORJ. V. VALVASOR, NJEGOVI BLIŽNJI IN DALJNI POTOMCI »toleriral«, da so ga z baronom naslavljali drugi — duhovniki v krstnih maticah, posvetila prijateljev v treh njegovih zgodnejših tiskih (1681)3 ter štajerski deželni stanovi med vojnim pohodom 1683. Z baronom se je sam prvič podpisal k vrnitvi z omenjenega pohoda 31. oktobra 1683 v tiskanem obrazcu za svoje vojake. Naslednji korak je predstavljalo dopisovanje z angleško Kraljevsko druž­ bo piko na * Pa )e Valvasor postavil leta 1688, ko se je kot baron podpisal pod 'popografijo vojvodine Koroške. Končno je leto dni pozneje v Slavi vojvodine Kranjske med barone samovoljno »povzdignil« celotno kranjsko sorodstvo, vsaj zase bržčas prepričan, da si je naslov pač prislužil z delom in zaslugami. Drugo vprašanje, ki so se mu Valvasorjevi življenjepisci iz nemoči raje izognili, zadeva število njegovih otrok in kraje njihovih rojstev. Danes vemo, da je postal oče trinajstkrat, če ne celo štirinajstkrat, doslej pa smo poznali le enajst otrok. Valvasor je v Slavi navedel natančne datume rojstev vseh devetih otrok iz prvega zakona in najstarejše hčerke, rojene v drugem zakonu, a je žal izpustil kraje nji­ hovih rojstev. Pričakovali bi, da so se rojevali na Bogenšperku, gradu nedaleč od Dtije, ki ga je polihistor kupil po poroki leta 1672 in v njem z družino prebival naslednjih dvajset let. Toda v krstnih matičnih knjigah župnije Šmartno pri Litiji najdemo samo tri krste in leta 1693 v Krškem znani krst zadnjega otroka. Krstne oz. rojstne kraje večine otrok je bilo torej treba poiskati, toda kako in kje, ko pa jih doslej niso odkrili niti predhodniki. Pomenljivo je, da jih ne pozna nesporna referenca — Schiviz von Schivizhoffnova zbirka plemiških genealoških podatkov za celotni prostor Kranjske, izdana leta 1905. Tudi podroben pregled matičnih knjig sedmih župnij v širokem pasu ob Savi od Ljubljane do Svibnega pri Radečah ni dal novih rezultatov.4 Tako je jasno, da se večina Valvasorjevih otrok ni rodila ne na Bogenšperku, ne v Ljubljani in ne kje drugje na Kranjskem. Razlog več torej, da jih niso nikoli izsledili raziskovalci Valvasorjevega življenja ali rodo­ slovci. Le težko si predstavljamo, da bi vpisi njihovih krstov v maticah izostali zaradi malomarnosti duhovnikov. Vpisani bi morali biti tudi v primerih, ko bi jih krstili kar v kapeli domačega gradu. Ostane pravzaprav samo še možnost, da sta z Valvasorjem potovali tudi obe njegovi ženi. Tako so se otroci povečini rodili zdoma, glede na povedano najverjetneje zunaj domače dežele, nemara celo kje daleč na Nemškem in Francoskem. 3 V Vitezovićevi pozdravni pesmi v albumu Topographia Archiducatus Carinthiae modemae, v posvetilu k izdaji Topographia Carinthiae Salisburgensis in v naslovu zemljevida Kranjske, priloženega Schönlebnovemu delu Carniolia antiqua et nova. To so župnije z ohranjenimi starejšimi matičnimi knjigami: Ljubljana-Sv. Nikolaj, Ljubljana —Sv. Peter, Dol pri Ljubljani, Vače, Šentvid pri Stični, Zagorje ob Savi in Svibno. 89 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK Valvasorjev rodovnik v Slavi vojvodine Vranjskd Toda edina Valvasorjeva daljša odsotnost, ki jo lahko kolikor toliko natanko datiramo in je blizu rojstvu katerega njegovih otrok, je bila poleti 1686. Vse drugo ostaja še naprej zavito v meglo, saj s še tako natančno analizo podatkov v Slavi tet na podlagi datacij redkih dokumentov in pisem ni mogoče zanesljivo dognati, kdaj natanko je bil Janez Vajkard zdoma in kje vse je takrat potoval. Se manj seveda, na katerih potovanjih sta bili z njim tudi ženi. Nemara sta v »tujini« rojevali tudi zato, ker družinski poglavar ni dobro načrtoval svojih potovanj in se je na poti zamudil predolgo, da bi bila ježa za žensko v visoki nosečnosti dovolj varna, še posebej če je bilo to daleč od Bogenšperka ali Ljubljane. V tujini se je Valvasorju očitno rodila tudi hči iz drugega zakona Regina Kon- stancija, rojena med letoma 1689 in 1692. Kolikor je znano, naj bi Valvasor prav enkrat v tem času potoval v Lyon in tam izgubil zdravje, kar pomeni, da je mogel otrok priti na svet v Franciji ah na poti tja oziroma nazaj. Pri tem je še bolj zanimivo dejstvo, da je bil obstoj te »skrivnostne« hčerke na Slovenskem dobro stoletje povsem pozabljen. Potem ko jo je konec 19. stoletja odkril plemiški genealog 5 Valvasor, Die Ehre IX, str. 109. 90 BORIS GOLEČ: POLMISTORJ. V. VALVASOR, NJEGOVI BLIŽNJI IN DALJNI POTOMCI »zapisal pozabi« pisec prve monografije o Valvasorju peter Radics, četudi v svojem delu nekajkrat celo citira Wittingov članek. Regina Konstanci]a Valvasor Ime Regine Konstancije so zdaj ponovno vrgli na površje novo odkriti viri o usodi njene matere, Valvasorjeve druge žene Ane Maksimile. Ker pa je »pozab­ ljena« hči edina od Valvasorjevih otrok imela tudi vnuke, je bilo doslej povsem neznano vse polihistorjevo poznejše potomstvo. Izkazalo se je, da najdemo med njegovimi potomci vrsto zanimivih posameznikov, od posebnežev svojega časa do zelo uspešnih karieristov. Potomstvo na Kranjskem je izumrlo že leta 1823 z zblaznelim grofom Lovrencem Regulatom Paradeiserjem, na Slovenskem Štajer­ skem pa leta 1914 z bolehnim neplemičem Ludvikom Kollerjem. Toda še danes živijo potomci v tujini, zlasti v Avstriji, a tudi v Nemčiji, na Madžarskem in Fin­ skem. Mnogi med njimi so vse do polpretekle dobe sledili Valvasorjevi ljubezni do častniške službe, saj srečamo med njimi vse od nižjih oficirjev, prek generalpol­ kovnika v času Napoleonovih vojn do esesovskega »šturmfirerja« in še živečega polkovnika vojske druge avstrijske republike. Neznan avtor, olje na platnu, last: Narodna galerija, Ljubljana, inv. št: NG S 906. 91 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK Josef Ritter von Gadolla (1897—1945)7 Posebno mesto v novejši zgodovini gre majorju nemške vermaht Josefu vitezu Gadolla. Ostal bi anonimen častnik, ko ne bi le mesec dni pred koncem druge sve­ tovne vojne izgubil življenja kot žrtev nacističnega naglega sodišča. Smrtna ob­ sodba ga je doletela kot posledica predaje turingijskega mesta Gotha ameriški vojski. Z rešitvijo mesta in njegovih prebivalcev ter zlasti z lastno častno smrtjo se je najprej zapisal v sodobno zgodovino Gothe, v novejšem času pa tudi rodnega Gradca in Avstrije. Egon Ehrlich ob upokojitvi leta 19968 Fotografija je objavljena na naslovni strani knjige: Ehrlich, Egon, Raschke, Helga: Erinnerungen an Josef Ritter von Gadolla. Wien: Februar 2003. 92 BORIS GOLEČ: POLIHISTOR]. V. VALVASOR, NJEGOVI BLIŽNJI IN DALJNI POTOMCI Gadollovo usodo je med drugim raziskoval Egon Ehrlich, danes na Dunaju živeči upokojeni častnik, prav tako Valvasorjev potomec, ki — tako kot njegov šest- krat praded — združuje dve ljubezni: vojaško kariero in dokumentarno pisanje. Z domoznanstvom in raziskovalnim delom nasploh pa se je sredi 19. stoletja kot edini Valvasorjev potomec intenzivno ukvarjal Ehrlichov praded Franc vitez Gadolla 1797-1866). Ta Valvasorjev praprapravnuk, rojen na Blagovni pri Šentjurju, po- zneje graščak na Turnu pri Velenju, umrl v Gradcu, je nekje celo izrecno poudaril, ja je ljubezen do domoznanstva podedoval prav po Valvasorjih. Toda — ironija usode - kljub naporom nikakor ni mogel ugotoviti, kateri od Valvasorjev je bil njegov neposredni prednik. Sledove do kranjskega polihistorja je namreč »zakrila« nejasna identiteta Valvasorjeve dolgo pozabljene hčerke Regine Konstancije, za katero je Gadolla zmotno mislil, da se je rodila šele nekaj let po Valvasorjevi smrti. Vrnimo se k Janezu Vajkardu in njegovi ožji družini. Poročen je bil dvakrat, prvič z Ano Rozino pl. Graffenweger s Slatne pri Litiji, sicer rojeno v Ljubljani, drugič z Ano Maksimilo baronico Zetschker z Novega gradu pri Boštanju, živečo v očimovi graščini Vrhovo pod Gorjanci. Obe ženi sta bili od njega precej mlajši, še več, prva ob poroki s 17 let starejšim Valvasorjem ni imela niti 14 let. Togenšperk po Valvasorjevi Topografiji Kranjske 16799 Fotografija je last Egona Ehrlicha, A—1190 Wien, Döblingerhauptstrasse 91. Valvasor, Janez Vajkard: Topographia ducatus Carnioliae modemae. PSogenšperk na Kranjskem 1679. Ljubljana: Cankarjeva založba, München: Dr. Dr. Rudolf Trofenik 1970, št. 285. 93 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK Janez Vajkard se je pred tem približno toliko časa mudil v tujini. Nato je bil njegov dom od poroke leta 1672 skoraj do zadnjega na Bogenšperku, vse dokler ni bil gradů leta 1692, slabo leto pred smrtjo, primoran prodati. Na renesančnem bogenšperškem gradu so odraščali njegovi otroci, ki prav gotovo niso potovali z očetom in materjo, ampak so v času odsotnosti staršev ostajali v varstvu dojilj varušk. In tu so, kot vse kaže, umrli polihistorjeva prva žena in pet otrok, vsi pokopani v rodbinski grobnici na Mediji na nasprotni strani Save. Iz Valvasorjevega bogenšperškega obdobja naj izpostavim obrobno, a na svoj način pomenljivo ugotovitev, da se v vseh dvajsetih letih samo dvakrat pojavi v vlogi krstnega botra, pa še to krščencema navadnih ljudi, in ne plemiških sosedov Kot vse kaže, torej ni bil preveč naklonjen konvencionalnim družabnim obvez­ nostim, ampak si je družbo raje izbiral po svoji meri. Drugače kot za družino je bil Bogenšperk za Janeza Vajkarda morda bolj »glav­ ni štab«, kjer so ga nekaj let obdajali domači in tuji sodelavci zasebnega grafičnega zavoda. Sam se je namreč veliko mudil na poti in si leta 1681 zapovrh kupil še hišo v Ljubljani, očitno z namenom, da bo lahko čim bliže zgodovinskim virom. Odtod je hodil v bližnji lontovž brskat po kranjskem stanovskem arhivu ter pre­ metavat spise in knjige ljubljanskega mesta na rotovžu. Kot izvemo iz inventarja njegove zapuščine, pa so mu deželni stanovi vsaj enkrat posodili dokumente tudi na dom. Bržčas je šlo za ustaljeno prakso, pri čemer lahko upamo, da je Janez Vaj­ kard izposojeno vselej vestno vračal na svoje mesto in s tem omogočil, da je do­ kumente stoletja pozneje še lahko ugledalo tudi pronicljivo oko Sergija Vilfana. Zadnja leta Valvasorjevega življenja, od leta 1687, ko mu je umrla prva žena in se je vnovič oženil, so bila zanj nasploh zelo dinamično in naporno obdobje, zaznamovano s častmi in priznanji, a tudi z nerazumevanjem okolice, razočaranji, boleznijo in z njimi povezanimi hudimi finančnimi težavami. Te so ga slednjič pri­ vedle tako daleč, da je do pozne jeseni 1692 razprodal celotno posest in hišo v Ljubljani ter se nekaj mesecev pozneje, spomladi 1693, preselil v kupljeno me­ ščansko hišo v Krškem, kjer mu je ostalo le še kakšnega pol leta življenja. Zakaj se je odločil prav za Krško, provincialno, čeprav prometno živahno me­ stece, posredno razkrije poznejša usoda njegove vdove. Ana Maksimila je imela namreč v širši krški okolici sorodstvo in je upravičeno pričakovala dediščino po očimu pl. Wernegku. Pri reševanju eksistence Valvasorjeve družine je tako ali tako lahko računala le še na pomoč sorodnikov. Janez Vajkard je sicer še pred tem umrl, vdova pa je tri leta po njegovi smrti res podedovala graščino Pleterje pri Bučki in se s tem gmotno spet postavila na noge. 94 BORIS GOLEČ: POLIHISTOR J. V. VALVASOR, NJEGOVI BLIŽNJI IN DALJNI POTOMCI Krško po Valvasorjevi Kopografiji Kranjske 1679w Vse doslej so ostajala povsem neobdelana vprašanja glede usode Valvasorjeve skromne zapuščine, vdove, otrok in zadnjega doma v Krškem. Vdovino poznejše življenje je bilo zavito v tančico neznanega tudi ali predvsem ob dejstvu, da se je vnovič poročila in spremenila priimek, ključni podatki za odkrivanje njene usode pa so ležali prav v zapuščinskem inventarju njenega drugega moža Janeza Her- barda pl. Buseta. Na omenjeni inventar je pred četrt stoletja, leta 1982, opozorila Majda Smole. Njegova analiza zdaj ni razkrila le usode Valvasorjeve žene in že znane hčerke iz drugega zakona, temveč ponovno tudi obstoj Regine Konstancije, edinega polihis- torjevega otroka, po katerem se Valvasorjev rod nadaljuje do naših dni. 10 Valvasor, Topographia, št. 84. 95 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK Busetov zapuščinski inventar' Valvasorjeva hiša smrti v Krškem (foto: B. Goleč, december 2006) 11 Arhiv Republike Slovenije (ARS), AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljub ljani, šk. 123, fasc. L, W-81,11. 7. 1724. 96 r BORIS GOLEČ: POLIHISTORJ. V. VALVASOR, NJEGOVI BLIŽNJI IN DALJNI POTOMCI V zvezi s Krškim kaže še opozoriti, da je bilo s pritegnitvijo novih sekundarnih virov končno moč ugotoviti, v kateri hiši je Valvasor zares umrl. T. i. »Valvasorjeva hiša« ki od leta 1894 nosi spominsko ploščo, ni prava, temveč plod ugibanja in zmote ljubiteljskega zgodovinarja Antona Jellouschka iz srede 19. stoletja. Polihis- tor je v resnici prebival in preminil nekaj deset metrov stran, v južnem delu hiše, ki je pred stoletjem pripadala pisatelju Janezu Mencingerju, pred tem pa tretjemu literatu v vrsti njenih lastnikov, nemško pišočemu pesniku Anastasiusu Griinu. Medija po Valvasorjevi Topografiji Kranjske 1679 Končno se je odprlo še vprašanje, ali Valvasor resnično počiva v rodbinski grobnici na Mediji. O tem govori en sam vir, pa še ta je več kakor 20 let poznejši zapis sodobnika Janeza Gregorja Dolničarja. Čeprav je veljalo, da kraja pokopa ni moč zanesljivo ugotoviti iz primarnega vira — mrliške matične knjige, temu ni tako. Mrliška matica župnije Vače, pod katero je tedaj spadala Medija, je namreč ohra­ njena, vendar jeseni 1693 vanjo niso vpisali pokopa Janeza Vajkarda Valvasorja. »Uradno« torej tam sploh ni bil pokopan, a argument »per negationem« ven­ darle ni tako trden. V omenjeni mrliški knjigi pogrešamo namreč še marsikaterega drugega Valvasorja, tako tudi polihistorjevo prvo ženo in dva otroka, najverjetneje pač zato, ker so pokope opravili medijski grajski beneficiati in ne župnijski du­ hovniki. Poleg tega pa kaže matica prav v mesecih Valvasorjeve smrti daljšo, večtedensko vrzel. 12 Valvasor, Topographia, št. 50. 97 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK A če trupla Janeza Vajkarda iz Krškega morda res niso prenesli na oddalje^ Medijo, je treba njegov grob iskati drugje. V takem primeru gre absolutna pred nost kripti v krški mestni cerkvi sv. Janeza Evangelista, v kateri zelo verjetno pOx čiva tudi polihistorjev najmlajši otrok, krščen že v Krškem približno pol leta pred očetovo smrtjo. Kdaj natanko je kranjski polihistor preminil, ostaja še naprej rie- znanka, zato pa lahko kot dan, ko zanesljivo ni bil več živ, izpostavimo prezrti datum 16. november 1693. Tega dne je namreč kranjsko ograjno sodišče itneno- valo inventurne komisarje za popis njegove zapuščine — nekaj malega premičnin predvsem knjig, ki so ostale na Bogenšperku, ter glavnine ostaline, zdaj v Krškem Zlasti krški inventar ponuja zanimivo podobo materialne in duhovne kulture v polihistorjevem zadnjem domovanju, ki je, prenapolnjeno z raznimi instrumenti in drobnimi predmeti, zdaj bolj spominjalo na zasilno skladišče kakor na plemiški dom. Valvasor sicer tudi v Krškem ni živel v revščini in povsem brez sredstev, to­ da razlika med položajem nekdanjega bogenšperškega gospoda in hišnega posest­ nika v podeželskem mestu je bila vendarle zelo velika. Vrh tega bi njegov mrtvi kapital brez dediščine po ženinem sorodstvu slej ko prej skopnel. Pritegnitev doslej še neuporabljenega vira — sodnih protokolov ograjnega so­ dišča — je končno razkrila več podrobnosti o usodi Valvasorjeve zapuščine. Pri delitvi je imela prednost vdova z otroki iz drugega zakona, a je precej stvari od­ nesel tudi skrbnik otrok iz prejšnjega zakona, njihov stric Janez Jožef pl. Graf- fenweger. Tako je prav polihistorjeva intelektualna zapuščina v glavnem končala zunaj Krškega. Preostale knjige in instrumente je kupil bibliofil Franc Albreht pl. Seethal, veliko drugih premičnin pa se je znašlo na skrbnikovem domu. Nasploh je imel Valvasor ob smrtni postelji le še ostanke ostankov knjižnice, kar pomeni, da so zapiski in predloge njegovih del morali doživeti temeljito čistko že pred selitvijo z Bogenšperka. Se najdlje lahko sledimo tistemu delu premičnin, ki so pripadle otrokom iz prvega zakona in so se nazadnje znašle v varstvu kosta- njeviškega opata. Leta 1716, ko nas sodni protokoli žal zapustijo, še vedno niso bile v celoti razdeljene med štiri otroke. Podobno kot intelektualna je bila močno okleščena Valvasorjeva biološka de­ diščina, dodobra že za njegovega življenja. Več kot polovica polihistorjevih otrok je pomrla v otroštvu, tako da jih je odraslo le šest. Vsi trije sinovi iz prvega zakona so se kot redovniki »poročili s Cerkvijo«, tri hčerke pa s plemiškimi vdovci in sinovi, živečimi v širši okolici Krškega, kjer je svojo življenjsko pot sklenil njihov oče. Pravzaprav kažejo njihove usode precej podobnosti, saj v samostanih niso umrli le vsi trije sinovi, temveč tudi dve od treh hčera, ne sicer kot redovnici, temveč kot vdovi samostanski varovanki. Izkazalo se je, da je imela od vseh bržčas najbolj razgibano, če že ne kar burno življenje, prav najmlajša, doslej pozabljena hči Regina Konstancija poročena pl- 98 BORIS GOLEČ: POLIHISTOR J. V. VALVASOR, NJEGOVI BLIŽNJI IN DALJNI POTOMCI Tako kot pozneje njena hči se je, denimo, na stara leta razšla s v F ’ J ’ . možem. Končno me je osebno nemalo presenetilo, ko sem ugotovil, da Valvasorjevo hčerko tudi drugače povezana. Moji predniki so bili namreč desetletij njeni znanci, zapovrh sploh njeni prvi sosedje v Novem mestu, kjer odkar se je ločila od moža. Naj zato današnji referat - čeprav morda ne- neskromno — sklenem z vprašanjem, ali je res golo naključje, da se je Re- a Konstancija »pustila znova odkriti« ravno meni, in to potem, ko sem se po recejšnjem oklevanju odzval vabilu iz Krškega, naj za tamkajšnji kolokvij pri­ spevam kratek referat o Valvasorju. Naj mi sklepnega vprašanja ne zamerijo ne Ja­ nez Vajkard Valvasor, Sergij Vilfan in ne navzoči. Eno je pri tem gotovo: tovrstni spleti naključij bi gotovo pritegnili tudi prof. Vilfana, ko bi mu bilo ob žal pre­ skopo odmerjenem času dano, da bi se posvetil Valvasorjevemu življenju. 13 ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani, šk. 34, fase. XVII, G- 56/III, 29. in 30. 3. 1700. 99 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK VIRI IN LITERATURA Viri Arhiv Republike Slovenije - AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko: šk. 16,171. - AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko: št. 5 (1619-1661), št. 6 (1662-1756). - AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko: šk. 111,135, 140. - AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko: N 84, k. o. Krško. - AS 306, Ograjno sodišče za Kranjsko: knj. 15-20. - AS 308, Zbirka testamentov: I. serija, šk. 17, fasc. S 237-412; II. serija, fase. B 1-42, G 1-54 1/2,1 I-43 V 1-16, W1-49; III. serija, S 1-158. - AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani: šk. 18, 24, 34, 39, 40, 85, 115 121,123,124,128,131. ’ ’ - AS 315, Deželna deska za Kranjsko: gl. knj. II, IX, X; kvatertni Q5, Q10, Q17, Q19, Q20. - AS 893, Jellouschek Anton: šk. 1. - AS 984, Radics pl. Peter Pavel: fasc. 4—9. - AS 1063, Zbirka listin: a. e. 2742. - AS 1075, Zbirka rodovnikov: št. 52, 82, 97,111, 279. - AS 1080, Zbirka Muzejskega društva za Kranjsko, Muzejskega društva za Slovenijo in Historičnega društva za Kranjsko: šk. 8, fasc. 11. Arhiv Frančiškanskega samostana v Novem mestu - Catalogus priori per fulmen 10. Augusti destructo, omnium, hujus nostrae Provinciae S. Crucis Croatiae Carnioliae pie in Domino Defonctorum Patrum et fratrum Conscriptus Anno 1781. - Discretorium Conventus 1732-1752-1769. - Kanonska vizitacija hrvaško-kranjske frančiškanske province »In Nomine dei Amen«, Nazaret, 6. 7. 1709. - Necrologium Provinciae S. Crucis Croatiae - Carnioliae etc. - Tyrocinium Seraphicum Siue Liber Indultionis Fratrum 1656-1753. Arhiv Uršulinskega samostana v Ljubljani: - fasc. 6, VIII/1. Diözesanarchiv Graz Matriken-Zweitschriften: - Graz — Hl. Blut: Sterbefälle 1835—1860; Sterbefalle 1861—1880. - Graz — Mariae Himmelfahrt: Trauungen 1835—1900; Sterbefälle 1835-1880. - Graz - Münzgraben: Taufen 1851-1865. - Graz - St. Andrä: Trauungen 1835-1845; Sterbefälle 1835-1854. - Graz — St. Leonhard: Taufen 1866-1880. Frančiškanski provincialni arhiv Ljubljana - Provincialni protokol, zv. 1 in 2. Kapiteljski arhiv Novo mesto - šk. 65, R/24 1746-1756. - šk. 66, M/l 1704-1728, M/3 1736-1752, M/4 1752-1769, M/5 1752-1769. - šk. 67, R/28 1770-1827, R/28/Dodatek. - šk. 69, M/6 1770-1831. Knjižnica Frančiškanskega samostana v Ljubljani - Mauro Fajdiga, Bosnia Serapbica seu Chronologco-tiistorica descriptio Provinciae Bosnae dein Bosnae Croatiae nune Prov. S. Crucis Croatiae Carnioliae Ordinis Minorum S. Francisci seritoruis observantiae nuneupatae, VITI. Nadbiskupski arhiv u Zagrebu - Prot. varia 9a. Nadškofijski arhiv Ljubljana - Zapuščine duhovnikov: fasc. 383, Zapuščina Franc Pokom. - ŽA Bučka: R 1788-1823, M 1788-1823. 100 BORIS GOLEČ: POLIHISTOR J. V. VALVASOR, NJEGOVI BLIŽNJI IN DALJNI POTOMCI ŽA Cerknica: R 1676-1693. "" ŽA Dol pri Ljubljani: R 1669—1688, R 1688—1730. 2A Kamnik: M 1747—1765. " 2A Krško: R 1670-1729, R 1730-1771, R 1771-1784, R 1784-1812, R 1812-1837, M 1771-1784. ' ŽA Leskovec pri Krškem: R 1704-1729, M 1701-1731, P 1707-1731. ŽA Ljubljana — Sv. Jakob: Ind M 1785—1949, M 1808-1832. ŽA Ljubljana - Sv. Nikolaj: Ind R 1653-1692, R 1638-1643, R 1643-1653, R 1653-1664, R 1664—1669, R 1669-1678, R 1678-1686, R 1686-1692, R 1692-1699, R 1700-1712, P 1682-1718, M 1658-1735, M 1735-1770. ŽA Ljubljana - Sv. Peter: Ind R 1668-1731, R 1667-1676, R 1676-1683, R 1683-1692, R 1692-1708. ŽA Novo mesto - Šmihel: R 1707-1720, R 1720-1743. ŽA Radeče: M 1749-1784. ŽA Raka: R 1784-1792, M 1784-1791. Z ŽA Svibno: R 1671-1684, R 1685-1701, R 1701-1713. _ ŽA Šentvid pri Stični: R 1664—1681, R 1681-1714. ŽA Škocjan pri Novem mestu: R 1702-1711, R 1711-1720, R 1720-1744, P 1714-1762. ŽA Šmartno pri Litiji: R 1665-1674, R 1674-1688, R 1689-1703, R 1703-1719, P 1660-1720. ŽA Trebnje: R 1789-1808, P 1788-1815, M 1788-1811. ŽA Vače: R 1673-1689, R 1689-1705, R 1674-1698 (za Sv. Goro), R 1689-1705, P 1685-1711, M 1687— 1723, M 1723-1751, M 1752-1771. _ ŽA Velesovo: M 1745—1802. _ ŽA Zagorje ob Savi: R 1669-1695. Nadškofijski arhiv Maribor Matične knjige: _ Celje - Sv. Danijel: Ind R 1752-1840, R 1794-1801, R 1801-1817, R 1818-1840, R 1841-1849, R 1849— 1858, Ind P 1694-1845, P 1804-1826, P 1826-1845, P 1845-1871, Ind M 1757-1834, M 1808-1834, M 1834-1850, M 1851-1862, M 1862-1878, M 1879-1886, M 1886-1894, M 1895-1899. - Dobrna: Ind R 1783-1848, R 1783-1830, R 1830-1848, R 1848—1866, R 1867-1888, P 1783-1830, P 1831-1856, P 1856-1900, M 1771-1830, M 1830-1862, M 1863-1892. - Kog: R 1856-1895. - Nova cerkev: R 1784-1810, R 1810-1825, Ind R 1825-1873, P 1785-1837, P 1838-1876, M 1784-1833, M 1833-1863, M 1863-1891. - Ponikva: R 1782-1802, R 1802-1838, Ind P 1782-1848, Ind M 1782-1838. - Ptuj - Sv. Jurij: R 1822-1853, R 1874-1894, P 1866-1888. - Sevnica: R 1727-1765, M 1742-1782. - Šentjur pri Celju: R 1785-1805, R 1806-1836, P 1785-1835, M 1785-1836, M 1837-1864. - Škale: R 1838-1860, R 1861-1888, Ind P 1791-1893, M 1829-1888. - Velenje — Sv. Martin: Ind R 1784—1865. Zapisniki duš: - 0016 Celje: K 01, K 30, K 41, K 42, K 43, K 44, K 48. - 0030 Dobrna: K 01, K 02, K 03, K 04. - 0117 Nova Cerkev: K 02, K 10, K 26, K 49. Prepisi matičnih knjig: - Ormož: R 1870-1899, P 1835-1900. Okrajno sodišče Krško, Zemljiška knjiga - gl. knj. k. o. Krško: 1-59, 60-120. Steiermärkisches Landesarchiv, Graz (Štajerski deželni arhiv v Gradcu) - A. Dienersperg: K 1, K 2. - A. Neuhaus: K. 1. - Handschriften: Gruppe 2, No. 568, 655, 911. - Steirische Landtafel: LT I: Einlagenbücher 1, 3, 5; LT II: Hauptbücher 1, 2, 3, 6, 7, 8,10, 11, 26, 29, 32. 101 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK Upravna enota Ormož - matične knjige: Župnija Ormož, MKU 1862-1919. Upravna enota Ormož, Krajevni urad Kog - matične knjige: Župnija Kog, MKU 1867-1913, MKU 1914—1933. Zgodovinski arhiv Celje - ZAC 1476, Magistrat Krško: knj. 1994—1999. Zgodovinski arhiv Ljubljana - LJU 340, Lazarinijeva genealoška zbirka: šk. VIII, X, XX, XXV. Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota za Dolenjsko in Belo krajino v Novem mestu - NME 5, Mestna občina Novo mesto: šk. 11. Župnijski urad Kog - Seelenprotokol [1900-1912], Župnijski urad Krško - matične knjige: P 1713-1770. - Catalogus Animarum Vicariatus Gurgefeldens ... 1792 [1792-1805]. - Vor- und Zunahmen im Vikariate Gurkfeld befindlicher Hausbesitzer im Jahre 1842. Župnijski urad Ljubljana - Marijino Oznanjenje - matične knjige: M 1803-1825. Župnijski urad Šentjernej - matične knjige: R 1688-1693 (in M 1688-1693), R 1693-1698 (in M 1693-1700), R 1698-1729, R 1731- 1739, R 1739-1748, R 1749-1760, R 1760-1766, R 1766-1772, R 1773-1785, R 1785-1791, R 1791- 1802, P 1688-1692, P 1717-1760, P 1760-1773, M 1732-1747, M 1747-1759, M 1759-1773, M 1773- 1785, M 1785-1799. - oklicne knjige: 1759-1780,1781-1808. Literatura Andritsch, Johann: Die Matrikeln der Universität Graz 1663-1710, Band 3. Graz : Akademische Druck-u. Ver ­ laganstalt 1987 Andritsch, Johann: Die Matrikeln der Universität Graz 1711—1765, Band 4. Graz : Akademische Druck-u. Verlaganstalt 2002. Bačer, Karel: Gradivo %а dolenjski biografski leksikon. Novo mesto : Knjižnica Mirana Jarca 2004. Baraga, France: Novoodkriti Valvasorjev nagrobni spomenik. V: Rät/ (Novo mesto) 4, 1993, št. 5/6, str. 321. Benedik, Metod, Kralj, Angel: Kapucini na Slovenskem v zgodovinskih virih. Nekdanja štajerska kapucinska provinca (Acta ecclesiastica Sloveniae 16). Ljubljana : Inštitut za zgodovino Cerkve pri Teološki fakulteti Univerze 1994. Cevc, Emilijan: J. W. Valvasor kot mentor slikarjev. V: Janez Vajkard Valvasor Slovencem in Evropi. Johann Weichard Valvasor to the Slovenes and to Europe. Ljubljana : Narodna galerija 1989, str. 169-199. Cevc, Emilijan: Kulturni spomeniki v Krškem in bližnji okolici. V: Krško skorf čas 1477—1977. Krško : Skupščina občine Krško 1977, str. 165—193. Černelič Krošelj, Alenka: Valvasor in Krško. V: Zapuščina Janeza Vajkarda Valvasorja v Krškem (K mestu K., št. 1). Krško : Valvasorjev raziskovalni center 2004, str. 7—12. Černelič Krošelj, Alenka (ur.): Zapuščina Janeta Vajkarda Valvasorja v Krškem, (K mestu K, št. 1). Krško : Valvasorjev raziskovalni center 2004. Črnivec, Živka (ur.): ljubljanski klasiki 1563-1965. Ljubljana : Maturanti Klasične gimnazije (1941-1958) 1999. Dular, Anja: Valvasorjeva knjižnica. V: Tčheatrum vitae et mortis humanae. Prizorišče človeškega življenja in smrti. Podobe iz 17. stoletja na Slovenskem. Ljubljana : Narodni muzej Slovenije 2002, str. 259-268. Ehrlich, Egon, Raschke, Helga: Erinnerungen an Josef Kitter von Gadolla. Wien : Bundesministerium für Landes ­ verteidigung 2003. Frank-Döfering, Peter: Adels Lexikon des Österreichischen Kaisertums 1804— 1918. Wien : Herder & Co. 1999. Frank, Karl Friedrich von: Standeserhebungen und Gnadenakte für das Deutsche Reich und die Österreichischen Erblande bis 1806 sowie kaiserlich österreichische bis 1823 mit einigen Nachträgen zum »Alt-Österreichischen Adels-Lexikon« 1823-1918. 1.—5. Band. Schloss Senftenegg : Selbstverlag 1967—1974. 102 BORIS GOLEČ: POLIHISTOR J. V. VALVASOR, NJEGOVI BLIŽNJI IN DALJNI POTOMCI pu£ lan, p- Alfonz: Zgodovina frančiškanske cerkve v Novem mestu. Novo mesto : Frančiškanski samostan Novo mesto 1937. Goleč, Boris: Družba v mestih in trgih Dolenjske in Notranjske od postnega srednjega veka do srede 18. stoletja, doktorska disertacija, Ljubljana 1999 (Filozofska fakulteta). Goričar, Maks: Slomšekov rodovnik. Maribor : Tiskarna sv. Cirila 1938. Gratzy, Oskar: Repertorium s%u J. K7. Freiherm von Valvasors »Die Ehre des Hervpgthums Krame (1689). Laibach : Selbstverlag 1901. Grdina, Igor: Ipavci. Zgodovina slovenske meščanske dinastije. Ljubljana : Založba ZRC (ZRC SAZU) 2001. Jakič, Ivan: Vsi slovenski gradovi. Leksikon slovenske grajske s