ZATON
(Poletna refleksija) JOŽE POGAČNIK
JL očasi in trdo
osem ur naštel je bron.
Oolnce je omahnilo v zaton.
kakor da podrl se je steber širok,
— naslonjen na zemlje napet obod —
razpal dušeče-beli je nebeški strop:
hipoma razpala je vročina.
Spet nad nami mila
modra boči se sinjina
mehka — vzdihnil bi, pa bi se premaknila.
Hla dno od gora
dahnilo je,
v travi, prej tak tihi,
se zbudilo je:
murni, črnohaljasti menihi
zaklenili celice so svoje,
pod zelenjem rosnim zvonek zbor
večernice zdaj poje.
JVakor ta večer tako je menda mehka smrt —-------
l_Ja poslal si sla, o Bog, skoz časa dver oznanit mi, da že odbil je čas, o, rad odpel od ledij bi vojaški pas, snel z glave bi borca božjega čelado, z angelom poromal prost na sinji vrt. . .
IVlehka, mehka mora biti smrt!
kot je ta večer,
tako bo menda v duši, ko razpade beli strop
nad srcem mojim
in v zboru za prihodnico v sinji raj
Bogii jutranjico zapojem —-------
NARAVNOST
JOŽE POGAČNIK
IN aravnost proti Luči grem. O Solnce, neizmerna množica je med teboj in med menoj stvari in name pade senca sleherna. Jaz — Krištof, ki ne nosi Jezusa, jaz nosim črno oblo sveta črnega.
Jaz nosim v sebi senco vseh stvari.
Zato, glej, pestujejo svetle me dlani,
zato ko v YpdaJl Krištof tonem v milosti,. .
BUDILKA
JOŽE POGAČNIK
Jjudilka, budilka na mizi blesteča
čas mi drobi.
Glavo podprl bi za misel — budilka
me prekriči.                                               ^
Včasi
v topli vasi
ura počasna za vrati je pela,
vsakemu čas je bogato odštela:
leta in mesece — o, vsak dan\
v srcu je živel in srce zanj:
Oetev pomladna in majniška pletev, junijska košnja in julijska žetev, v hiši družina in v hlevu čeda, praznik, nedelja in tiha beseda, rojstvo, življenje in duš zorenje
vse je imelo svoj svobodni čas, vse, vse je šlo skozi nas . ..
llotel sem iti za mislijo drago,
v toplo domovje bi prišla v gosti.. .
Ali budilka na mizi nestrpno mi trka:
časa ni, časa ni, časa ni!
Ivam bi se zvezde utrinjale, kam? Pust je naš dom in pust je duh sam. O čas! Vse gre s teboj mimo nas . . .
NOČ
JOŽE POGAČNIK
iN a modri blazini noči
zaspala je vas.
Na daljni cesti
— v borovem gozdu nekje —
še voz ropota.
Ali je človek, ki išče do svojega doma?
Ali je duša nemirna, ki tiplje do pravega pota?
.Luči nikar ne prižgi!
Pri nas se nikdo ne zgubi.
V naši vasi ta čas
le luč pred oltarjem gori.
llipoma-------več ni čuti voza.
'   Ah je človek priromal do rodnih vrat? Ali je duša zdvojena skočila v prepad?
JNajnižja zvezda nad gozdom črnim se je utrgala,
v vetru na strehi cerkveni znamenja vsa so zavzdihnila ...
230