o časopis za sodelovanje humanističnih in naravoslovnih ved, za psihologijo in filozofijo Estetika Jerman, Strehovec Psihologija Vodopivec, Pogačnik, Polič, Musek, Lamovec, Zupančič, Cugmas Teorija narcizma Zavrl, Bregar, Godina Vuk Filozofija Uršič, Rudi, Komel Tonkli, Potrč, Ošlaj, Novak, Pediček, Komel Družboslovje in pedagogika Pečar, Zeleznikar, Ferbežar, Friedl, Velikonja, Dimovski, Kosovel, Zidan, Prevodi Aurobindo, Lukacs, Kant Ocene Kante, Mali, Borstner Anthro pos UDK 3 Leto 1990, letnik 22, številka I - II ČASOPIS ZA SODELOVANJE HUMANISTIČNIH IN NARAVOSLOVNIH VED, ZA PSIHOLOGIJO IN FILOZOFIJO Anthropos izhaja pod pokroviteljstvom Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani; izdaja ga Društvo psihologov Slovenije, Slovensko filozofsko društvo in skupina družboslovnih delavcev. .Izdajateljski svet: dr. Ljubo Bavcon, Martin Čoki, dr. Božidar Debenjak, dr. Janez Gregorač, dr. Andrej Kirn, dr. Alojz Kodre, dr. Edvard Konrad, dr. Cveta Mlakar, dr. Janck Musck, dr. Borut Pihler, dr. Marko Polič, dr Hubert Požarnik, dr. Vojan Rus, dr. Jože Šter (predsednik sveta), dr. Andrej Ule, dr. Slavoj Žižek. Člani redakcije: dr. Ljubo Bavcon (pravo), dr. Milica Bergant (pedagogika), Zvonko Cajnko (sociologija), dr. Gabi Čačinovič-Vogrinčič (psihologija), dr. Ludvik Čarni (sociologija), dr France Černe (ekonomija), dr. Frane Jerman (filozofija), dr. Stane Južnič (politologija), dr. Valentin Kalan (filozofija), dr. Boris Majer (filozofija), dr. Vid Pečjak (psihologija), dr. Vojan Rus (filozofija), Stane Saksida (sociologija). Odgovorni urednik: dr. Janck Musck, dr. Vojan Rus, dr. Frane Jerman Tajnica uredništva: Janja Novak Lektor: Mihael Hvastija Časopis ima 4-6 številk letno. Rokopisov ne vračamo. Uredništvo in administracija: Anthropos, Filozofska fakulteta,Oddelek za filozofijo,Ljubljana, Aškerčeva 12; telefon 332-611, int. 319 Anthropos naročajte na navedeni naslov, naročnino pa pošljite na žiro račun 50100-678-46236. Letna naročnina za posameznike 60,00 din, za delovne organizacije 80,00 din. Cena enojne številke 15,00 din, dvojne številke 30,00 din in trojne številke 40,00 din. Računalniško stavljanjc in oblikovanje: RC TAMIR Tisk: SKUŠEK Založba: Društvo psihologov Slovenije in Slovensko filozofsko društvo Časopis izhaja s finančno podporo Republiškega komiteja za raziskovalno dejavnost in tehnologijo, Republiškega komiteja za kulturo in Republiškega komiteja za vzgojo, izobraževanje in telesno kulturo. Anthropos Estetika Psihologija Teorija narcizma Filozofija Družboslovje in pedagogika Prevodi Ocene Povzetki Po M VSEBINA (Anthropos, št. 1 in 2 / 90) I. ESTETIKA 9-13 Frane Jerman: Problem estetskega spoznanja 14-22 Janez Strehovec: Aktualnost Hartmannove estetike H. PSIHOLOGIJA 25 - 32 Blaž Vodopivcc: Multivariantna analiza nominalnih podatkov 33 - 45 Vid Pogačnik: Osebnostni vprašalnik HSPQ v sclckcijskih situacijah 46-51 Marko Polič, Polona Brcar: Vrednotenje in razmeščanje telesnih znakov 52 - 64 Janek Musek: Vrednote in potrebe 1. del (Zadovoljenost temeljnih potreb (motivov) in vrednote) 65 - 76 Tanja Lamovec: Pojmovanje obrambnih mehanizmov nekdaj in danes 77 - 89 Maja Zupančič: Aplikacija testa socialnega samokonstrukta za otroke v naših razmerah. 90-105 Zlatka Cugmas: Razvojne spremembe v samovrednotenju kognitivne kompetence pri otrocih, starih 5-8 let IIL TEORUA NARCIZMA 109 -121 Franci Zavrl: Veliki šibki jaz 122-141 Ksenija Bregar: Freudov(sk)a "vpeljava narcizma" 142 -175 Vesna Godina Vuk: Patološki narcis in problem družbeno nujne socializacijskc forme IV. FILOZOFIJA 179 - 188 Marko Uršič: Dvojnost Boolove algebre 189 - 210 Matevž Rudi: Oris temeljnih pojmov v logičnem pozitivizmu in v strukturalni teoriji znanosti (1. del) 211 - 222 Andriana Komel Tonkli: Fenomenološka metoda E. Husserla kot metoda izvorne pojasnitve 223 - 235 Matjaž Potrč: Dajmo vsebini pravo mero! 236 - 255 Borut Ošlaj: Ens mctaphysicum 2. del (Nietzsche in metafizika) 256 - 267 Bogomir Novak: Protislovno zastavljanje in realiziran je ciljev 268 - 275 France Pedičck: Kaj je znanstveni termin danes 276-285 Dean Komel: Tito 6n? V. DRUŽBOSLOVJE IN PEDAGOGIKA Janez Pečar: Nadzorovanje in kultura Anton P. Žcleznikar: Informacijski principi Ivan Ferbcžar: Moralno oblikovanje nadarjenih otrok (konflucntni ali sotočni model) Aleš Friedl: Abscntizem: nastavek raziskave Mitja Velikonja: Zavedni in nezavedni vidiki slovenskega mita o Kralju Matjažu Vlado Dimovski: Aplikacija strukturalne teorije znanosti na Marxovo ekonomsko teorijo Ivan Kosovel: Vzgoja od tod do večnosti Alojzija Židan: O vzgojno-izobraževalncm procesu kot o specifično potekajočem komunikacijskem procesu med učiteljem (oddajnikom informacij) ter učencem (sprejemnikom informacij) VI. PREVODI 377 - 407 Šri Aurobindo: Heraklit (prevod, opombe in spremna beseda Janez Svetina) 408 - 422 Gyorgy Lukics: O bistvu in formi eseja: pismo I-cu Poppru (prevod in opombe Cvetka T6th) 423 - 433 Immanuel Kant: Kaj pomeni: Orientirati se v mišljenju (Was hcisst: sich im denken orientiran?) (prevod in spremna beseda Andrina Komel Tonkli) 289 -301 302 -322 323 -332 333 -343 344 -350 351 -359 360 -363 364 -373 vn. OCENE 437 - 445 Božidar Kante: (Ne)upravičenost preučevanja notranjih stanj 446 - 450 Franc Mali: Razvojni argumenti in evolucionistična spoznavna teorija 451 - 457 Bojan Borstner: Potrčevo razmeijc vm. POVZETKI Estetika v Problem estetskega spoznanja FRANE JERMAN Eden izmed problemov znotraj razvoja sodobne estetike je tudi problem estetskega spoznanja. Seveda moramo povedati najprej, da to vprašanje nikakor ni zanimivo za vse estetske smeri, da je pa nekoč bilo izredno aktualno - npr. v vseh tako imenovanih spoznavno teoretsko zasnovanih estetikah, s Heglovo na čelu. Vemo, da to vprašanje že kot vprašanje estetike zavrača celotna strukturalna estetska šola - ne glede na svoj vzhodno ali zahodno evropski izvor. Zavrača ga kot estetsko vprašanje, je pa seveda smiselno ob vprašanju zunajestetskih momentov umetnine. Ni dvoma, da se na vprašanje spoznanja logično veže vprašanje resnice, tj. njene definicije. Tudi če ne načenjamo temeljnega spoznavno teoretskega problema, ki je (kolikor se držimo klasične definicije resnice) v značaju "realnosti", stojimo pred posebnim vpršanjem, ki bi ga lahko oblikovali takole: ali obstajajo različne resnice, kot so npr. "znanstvena resnica", "religiozna resnica", "politična" resnica in seveda tudi umetniška resnica itd. Ta problem se vleče v bistvu že iz zasnutkov Platonove estetike, ki je dajal prednost znanstveni resnici pred umetniško, pri čemer pa mu je bila umetniška resnica samo za dve stopnji nižja znanstvena resnica. Tu torej ni šlo za oznako različnih značajev resnice, ampak za njeno stopnjevitost. Vse tiste koncepcije filozofske smeri, ki iz tega ali onega razloga umetnosti niso priznavale popolne avtonomije, so estetiko podrejale ontologiji ali spoznavni teoriji ali povedano drugače: estetiko in tudi nauk o umetnosti so izpeljevali ali iz ontoloških ali spoznavno teoretskih predpostavk. Tako je v večini primerov šlo za dokazovanje lastne splošne filozofske pozicije in ne za poseben estetski interes. Od Platonove v bistvu utilitaristične koncepcije umetnosti pa tja do tomističnih in plehanovsko marksističnih estetstkih koncepcij je bila v ospredju spoznanjska funkcija umetnosti, se pravi, da je bila temeljna vrednota umetnosti v tem, kar je pomensko izražala, sporočala. Če je Plchanovu umetniška vrednost bila odvisna od tako imenovane politične naprednosti, je to pomenilo predvsem spoznanjsko ocenjevanje tega, kar je umetnost izpovedovala, se Pravi ideološko ocenjevanje značaja umetnine. Čeprav je preproščina takšnega pristopa k umetnini na dlani, pa je bila več kot pol stoletja skoraj nepremagljiva ovira umetniškemu snovanju v tako imenovanem socialističnem svetu. Nekaj je seveda treba priznali: umetnost jc imela praktično skoraj v vseh svojih zgodovinskih obdobjih tudi funkcijo izpovedovanja resnice - o tem ni nobenega dvoma, vendar pa to ni bila nikoli niti njena prvina niti glavna funkcija. Tako znanost kot Politika znata svoja sporočila povedati zelo jasno kar v svojem jeziku. Pojem umetnosti rabim tu v nekoliko ohlapnem pomenu, saj se po vsem videzu nanaša predvsem na tiste zvrsti umetnosti, ki se sklicujejo na področje vidnih občutkov. Tam namreč mnogo laže zastavljamo vprašujemo po rcsnici umetnosti, kot pri tistih, ki se sklicujejo na druga čutila. Vsekakor je npr. nesmiselno ali vsaj vprašljivo govoriti o rcsnici glasbene izpovedi, o rcsnici glasbene misli, čeprav je ta besedna raba zelo pogosta tako pri glasbenih kritikih kot tudi glasbenih teoretikih, precej jasno pa je, da gre zgolj za evfemizem. Racionalna sporočilna vrednost glasbe je v večini primerov enaka ničli, pa še pri programsko zasnovanih glasbenih umetninah (npr. simfonične pesnitve R. Straussa) je govor o resnici brez dvoma pretiran. Kot pri vsej umetnosti je tudi tu glavna funkcija vedno estetska funkcija, ne glede na to, s katerimi in s kakšnimi filozofskimi sredstvi jo opredeljujemo. Vse druge funkcije umetnosti, torej tudi sporočilna, informacijska, vzgojna in šc kakšna, so seveda tudi možne in realne, vendar če jih postavimo v ospredje, zgrešimo smisel umetnosti. O tem nam priča vsa zgodovina umetnosti in zgodovina ideologij. Izmed estetik polpretekle dobe, ki šc vedno vzbujajo zanimanje filozofov in tudi drugih strokovnjakov, gre posebno mesto poskusom konstrukcije fenomenološke estetike. Zanje je značilno ontološko izhodišče, seveda pa tudi vprašanje spoznavanja. Ontologija je vedno druga plat istega novca - vsaj v večini primerov. Znotraj različnih fenomenoloških šol se je estetika pojavljala kot posebno zanimiv predmet raziskovanja in zdi se, da je prav na tem področju fcnomenologija pokazala svojo analitično in raziskovalno moč in to vsaj pri treh filozofih: pri Wcbru, Ingardnu in Hartmannu. V pričujočem zapisu gre za primerjavo prvih dveh imenovanih fenomenologov, ki sta se ukvarjala z estetskimi vprašanji. Prvi je poljski filozof Roman Ingarden (1893-1970), drugi pa slovenski filozof France Weber /Vcber/ (1890-1975). Da gre pri R. Ingardnu za predstavnika fenomcnologije ni treba posebej dokazovati, saj je to razvidno iz vseh njegovih (tudi v slovenščino prevedenih) del. Zaradi njegovega splošnega pomena za razvoj sodobne filozofije, imajo podatke o njem in njegovem delu vse količkaj obsežne filozofske enciklopedije1 - kar vsaj tudi formalno pomeni, da je dovolj znan in upoštevan avtor. Čeprav so se z Ingardnovo filozofijo in z njegovimi analizami zgradbe ali strukture literarnega dela pri nas kritično ukvarjali predvsem literarni zgodovinarji in teoretiki (Ocvirk, Pirjevec, Kos), mnogo manj pa poklicni filozofi2, sije njegovo delo vredno ogledati in premisliti to, kar je sam mislil. To, da je bil po rodu Poljak menda ni razlog (ali pač?) za to, da ga slovenski filozofi niso upoštevali, saj je praktično vsa svoja glavna dela pisal v nemščini in tudi večina njegovih v poljščini pisanih del je dostopna v nemščini. Omenili je treba, da njegov jezik nikakor ni lahek, saj je prav obremenjen z naporom, da bi čim bolj natančno izrazil misel, ki v večini primerov sploh ni zlahka ulovljiva. Pri Francetu Wcbru ali Vebru3 kot slovenskemu filozofu je stvar seveda drugačna, saj je njegova fenomenološka orientacija izvirala iz nekoliko drugačne filozofske pozicije, kol pa jo je zagovarjal E. Husserl, čigar neposredni učenec je Ingarden bil. Wcbrova filozofska provinienca je bila Mcinongova predmetnostna teorija (ali kot je Nasul je kot prispevek k filozofskemu srečanju v Ljubljani, lela 1989. 1 Tako npr. tudi angleška Filozofska enciklopedija, 4. zvezek posveča Ingardnu precejScn in strokovno izredno dobro napisan članek. (The lincyclopediM of Philosophy, zv. 1 - 8, 1967) 2 In prav ti bi morali bili kar preccj zainteresirani za Ingardnovo razvijanje Husscrlovc fenomcnologije. 3 Znano je. da seje pred prihodom v Ljubljano na mesto univerzitetnega doccnta podpisoval z W, kasneje pa z V. Njegov sin sepodpisujekot Weber. Pisal sam Wcbcr: predmetna teorija), ki - kol pove že samo ime - izhaja iz analize predmeta kot takšnega, pri čemer pa je tudi njemu (kot Husscrlu) glavno določilo zavesti intencionalni akt, "naperjenost" zavesti na predmet. Tako kot med Husserlom in Mcinongom bi lahko našli analogije, podobnosti tudi med Ingardnom in Webrom. Morebiti lahko naletimo celo na kakšne stične točke, vendar je verjetno še več popolnoma nasprotujočih in mimoidočih si stališč, posebno kar zadeva cilj in namen filozofije same. Moj poskus primerjave bo zadeval samo nekatere točke in nikakor ne bo skušal biti izčrpen, bo bolj napotilo ali misel o tem, kako bi se lahko lotili raziskovanja strukturne zasnove fenomenološke estetike. Najprej naj orišem nekoliko Ingardnovo filozofsko pozicijo. Čeprav je bila njegova misel že nekajkrat predstavljena javnosti4, tudi tu - že zaradi primerjave z Webrom ne bo odveč, če podam nekaj Ingardnovih značilnih filozofskih potez. Za njegov intelektualni razgled je pomenljivo to, da je poleg filozofije, ki jo je študiral pri E. Husscrlu, proučeval tudi čisto matematiko pri znamenitem D. Hilbcrtu, psihologijo pa pri G.E. Miilerju. Matematika mu je pomagala k eksaktnosti (kot je tudi Husscrlu!), psihologija pa v boju proti psihologizmu. Ingardnov temeljni filozofski problem je bilo vprašanje zunanje eksistence sveta, ki gaje reševal tako rekoč vse življenje. Ni se namreč mogel strinjati s Husscrlovo "epohe", z njegovim transcendentalnim idealizmom, torej s postavljanjem zunanje stvarnosti v oklepaj. Filozofsko raziskovanje, ki temelji zgolj na subjektivnosti subjekta in pušča vnemar "objektivni" predmet, se mu je zdelo nevarno, ker drsi po eni strani v psihologizem (ki ga jc očital tudi svojemu učitelju), po drugi pa v bližino solipsizma. Zunanji svet jc treba torej dokazali kol poseben način bivanja ali eksistence. S tega vidika jc tudi Ingardcn filozof eksistence, kol jc bil npr. M. Heidegger ali cclo J.P. Sartre, razlikuje pa se od njiju po izrazili racionalnosti, po pikolovsko natančnem razbiranju posledic, s prefinjeno fenomenološko analitičnosljo in naporom, priti resnici, k'j' je na sledi, do dna. V tem pogledu si Wcbcr in Ingardcn nisla kaj prida podobna. Wcbrov poglavitni problem ni bila eksistenca zunanjega sveta - to jc kralkomalo predpostavlja1 - ampak •zgradnja takšnega filozofskega sistema, v katerem bi vsa spoznanja izpeljeval iz psihologije s pomočjo njene najpomembnejše metode: introspekcije. Tu se seveda moramo vprašati, za kakšno psihologijo je Webru pravzaprav šlo. Gotovo ne za empirično psihologijo v današnjem pomenu, ki ivori most med humanističnimi in naravoslovnimi disciplinami znanosti, ampak za "strukturalno" psihologijo, ali kot so nekoč govorili, za psihologijo "lika". Kolje dokazala Wcbrova učenka Alma Sodnik5, jc Prav pojem "lika" ali strukture rezultal Mcinongovc filozofske šole, h kateri jc marsikaj prispeval tudi naš Wcbcr. Opozorim naj, da njegova psihologija kot psihologija še čaka na svoje ovrednotenje, ki pa ga morajo opraviti po vsej priliki psihologi in ne filozofi. Webrovi psihologiji bi lahko pritaknili ime filozofska psihologija, ki jc v velikem delu svojih izvajanja zunaj empirične preverljivosti, kar nakazuje že Wcbrovo poudarjanje ' ''ozofskcga vidika sem skuSal podati njegov portret v spremnem zapisu ob izdaji njegovih Esejev iz estetike (1980) kol uvod v razumevanje njegovih razprav o slikarstvu, glasbi in arhitekturi. Glej str. 7 - 27. Kolikor vem se je z Ingardnom o sko ukvarjal v svoji še neobjavljeni (a imenitno ubranjeni) disertaciji dr. Janez Slrchovcc - predvsem v zvezi z N. Oc "!annom' Z Ingardnovimi sulišti v zvezi z zgradbo literarne umctnice pa sla bolj polemično omenjala Ingardna A. 1 fT m 1 lioSl W°vo delo pa jc proučeval in ludi predaval o njem D. Pirjcvcc. 10tcCJ njcn ^nck O sodobnem prvenstvenem pojmovanju likovnega problema. V A. Sodnik: Izbrani filozofski spisi, SM ""5, str. 145- 160 (ponatis) inlrospckcijskc metode po eni, po drugi plati pa uvajanje posebnih področnih zakonov (estetike, etike, itd.), ki naj bi imeli (zunajčasno) veljavo logiških zakonov. Če nadaljujem z morebitnimi stičnimi točkami, je to vsekakor izhodiščno priznavanje intcncionalncga akta kot ključne točke pri definiranju zavesti na eni in s tem povezanega metodološkega pristopa na drugi strani. Pa tudi tukaj bi lahko odkrili različne varianta. Pri Wcbru gre bolj ali manj za intencionalni akt kot psihološko dejanje (gre za naperjenost zavesti na svoj predmet), Ingardnu pa za metodo zavesti, s katero to dosega objektivni in od subjekta neodvisni predmet. Druga skupna točka je raziskovanje estetike. Razlika pa je že v dejstvu, da je Weber napisal sistem estetike, Ingarden pa se do filozofskega sistema estetike kot sistema ni nikoli dokopal, saj je vse svoje delo na tem področju vrednotil le kot pripravljalna dela za takšno fenomenološko estetiko. Je pa pisal o tej temi neprimerno več, kot je Weber, ki se z estetiko potem, ko je zgradil njen sistem, dejansko ni več ukvarjal. Seveda so tu še druge razlike, o katerih bomo še spregovorili. Najpomembnejše Webrovo delo na tem področju je bila Estetika, delo, ki ga ocenjujemo kot njegovo najbolj uspelo filozofsko delo sploh - tudi zaradi svoje jasne strukture. Najvidnejše Ingardnovo delo pa je gotovo Literarna umetnina. Webrova Estetika je izšla leta 1925, Ingardnovo epohalno delo pa leta 1931. Ingarden izhaja iz svojih estetskih raziskovanj iz umetnosti. V Literarni umetnini proučuje njeno zapleteno zgradbo, odkriva v njej različne med seboj povezane plasti in različne kvalitete - med temi so najbolj zanimive tako imenovane metafizične kvalitete, saj se med njimi nahaja tudi spoznanjska funkcija umetnosti in seveda tudi aristotelovska: funkcija katarzičnosti ali očiščevanja. Svojo fenomenološko estetiko ustvarja na podlagi analize umetnosti -literature, slikarstva, glasbe, arhitekture in filma. Šele v zvezi z analizo njihove zgradbe bi bilo mogoče misliti na zgradbo estetike. Njene prvine bi bile vsekakor skupne prvine vseh umetniških zvrsti. - Takšnega sistema Ingarden ni napravil, menim pa, da je s svojimi deli dejansko dal dobro iztočnico za kaj takšnega. Ni mi znano, da bi se bil kdo lotil tega dela. To je nemara tudi eden izmed razlogov, zakaj so se z Ingardnovim delom pri nas ukvarjali nefilozofi. Precej drugačna pa je stvar z Webrovo estetiko. Že večkrat je bilo omenjeno, da gre za eksemplifikacijo filozofske teorije, tj. predmetnostne teorije na področju estetike, in da ni bil njen prvi cilj ali namen podati estetiko umetnosti. Zato Weber svoje estetike ne izpeljuje iz umetnosti, ampak iz strukture estetskega doživetja. Zapleteno zgradbo tega doživljanja, ki temelji na psihološki analizi predstave, dopolni Weber s posebno logijo estetske pameti. Kar zadeva umetnost pa gre Wcbru zgolj za psihološko karakterizacijo umetniškega dela.6 Praktično vso analizo umetniškega dela opremlja s svojimi pojmi, ki jih je kreiral v prejšnjih treh delih svoje sicer obsežne knjige. V estetiki sta si torej bistveno različna, vendar je tudi tu točka, ki ju druži: to je antipsihologizem. Ingarden je doživljal psihologizem, tj. težnjo po podreditvi celotne znanosti psihologiji, zelo bojevito. Psihologizma ni očital samo Brentanu, ampak tudi samemu Husserlu. Vsekakor je na psihologizem naletel v zvezi z avtorjevo vlogo v njegovem delu. Pozitivistična šola si ni mogla zamisliti literarnega raziskovanja brez vpletanja avtorjevega doživljanja in sploh njegove biografije. Ingarden je to težnjo utemeljeno zavrnil, za kar je seveda žel razumevanje - tudi slovenskih literarnih 6 Prim. F. Vcbcr: Estetiki, SM 1985,2. izd., str. 502-531. teoretikov (npr. A. Ocvirka). Sicer pa se je Ingarden globoko strinjal s Husscrlovo zavrnitvijo psihologizma iz I. dela Logičnih raziskovanj. Psihologizem v filozofiji je zavračal kot neznanstven in kot zablodo, pogojeno s časom svojega nastajanja, torej s časom, v katerem je psihologija postala samostojna znanstvena disciplina. Pri Wcbru bi na prvi pogled sodili, da je pristaš psihologizma, saj je bil vsaj na začetku svoje poti tudi Meinong. Vendar se tudi Weber ne strinja s psihologistično absolutizacijo, in to kljub svojemu načelnemu zagovarjanju psihologije kot najpomembnejše filozofske znanosti. Bolj kot njegove izjave o psihologizmu je prepričljiva A. Sodnikova, ko je v svojem delu Zgodovinski razvoj estetskih problemov (1928) ocenjevala Webrova estetska prizadevanja. Za antipsihološko težnjo je upoštevala predvsem "objektivno pojmovanje estetske vrednote in estetske pravilnosti, ki mu je pripravilo pot do končne utemeljitve estetike, ki naj bo logika estetske pameti."7 Za antipsihologistično Webrovo naravnanost govorijo tudi nekatera druga, zlasti zgodnja dela. Razlog je načelne narave in je podoben onemu, ki ga je uporabljal Ingarden. Naslednji problem, na katerega velja opozoriti, je usmeritev razvoja same fenomcnologije. Običajno jemljemo za tvorca te smeri E. Husserla, navedemo še nekatere njegove znamenite učence - predvsem M. Heidcggra, morebiti še J.P. Sartra in konec. Pa vendar so tu še vsaj A. Pfander, Nikolaj Hartmann in Roman Ingarden. Ni dvoma, da so vsi omenjeni filozofi izhajali iz Husserlovih idej, vendar je od Husserla sprejel vsakdo nekaj drugega in tudi vsakdo nekaj drugega zavrnil. Njihova filozofija je rasla v polemiki z vzornikom in učiteljem, kar je navsezadnje tudi razumljivo. Skoraj nihče ne govori o drugi veji fenomcnologije, ki jo je započel A. Meinong, čigar seminar je imel vpliv tako na formiranje slovenske filozofije kot tudi poljske. Meinongova filozofija, o kateri je na Slovenskem pred vojno pisal predvsem njen največji častilec Weber sam, ima tudi danes svoje odmeve v graški filozofski šoli, ki nadaljuje tu započeto analitično tradicijo. To, daje Meinong ustanovil prvi psihološki eksperimentalni laboratorij, pove marsikaj o njegovi usmeritvi. Kot pri Husserlu, je šlo tudi v tem primeru za filozofski sistem, ki so ga učenci bodisi "popravljali", bodisi "nadaljevali". Eden izmed teh učencev s svojo specifično potjo - tudi stran od predmetnostne teorije - je bil tudi F. Weber. Torej: o poteh, ki sta ju obe različici fenomcnologije, ubirali v našem stoletju, pri nas še ni bilo dosti govora in tu bo treba šc orati ledino. Ko smo si začeli ogledovati obe filozofiji (Ingardnovo in Webrovo), smo poslali Pozorni na dejstvo, da sta se obe poli končali v smeri spoznavno teoretskega realizma, v Wcbrovi teoriji stvarnosti in pri Ingardnovem zavračanju Husscrlovega transcendentalnega idealizma. Estetsko spoznanje je v obeh fenomenološko zastavljenih estetikah podrejeno ontološkim izhodiščem, samo spoznanjsko teoretsko stališče pa bi bilo mogoče vsaj načelno opredeliti kot realistično. Tako Ingarden kot tudi Weber dopuščata možnost ne-estetskih prvin znotraj prvin, ki jih ne gre zanemariti, vendar oba dajala prednost tipično estetskim kvalitetam, tj. umetniški in estetski vrednosti umetnine. Tu pa nastane sporni problem opredelitve umetniške resnice, ki ga obe ontološki različici kot resnico zavračata, saj pomeni razveljavljanje real iti vne avtonomije umetnosti. Resnica umetnosti je pojem, ki ga uporabljajo v bistvu le heglovsko usmerjene estetike. Problem, ki pa ga je treba v zvezi s fenomenološkimi estetikami pregledati, je Problem estetske in umetniške vrednote. A. Sodnik: Izhnmi filozofski spisi, op. cit. «tr. 139. Aktualnost Hartmannove estetike* JANEZ STREHOVEC Obravnava osrednjih momentov Hartmannove esleliške teorije, ki so v ugotavljanju večplastne strukture esleliškega predmeta, stopnjevitega oblikovanja in raz.dejanjcnja kot načina delanja estetskega predmeta nas jc, navzlic zavesti o razlikah v osnovni ontološki strategiji, usmerila najprej k razmisleku o nekaterih splošnih značilnostih t.im. fenomenološke estetike; posamezne Hartmannove prispevke smo zalo umeščali v tisto filozofsko tradicijo, ki sega od Moritza Geigcrja k Romanu Ingardnu. Pri tem smo poudarjali, da fenomenološka estetika ni (heglovska) filozofija umetnosti, temveč (ahistorična) teorija o načinu bili estetskega predmeta in o ontološkem statusu umetniškega oblikovanja. V svojem jedru jc zato ontologija umetniškega načina, nanaša se na splošno kol nadzgodovinsko postulirano bistvo umetnine kol lake. Ugotavljali smo tudi veliko odvisnost estedke od ontologije in gnoseologijc v njegovi sistemski Filozofiji, kajti teorija o ontični strukturi realnega svela jc merodajna tudi za teorijo o estetskem predmetu; posamezni momenti slednje, vezani siccr na svojevrslnosl estetskega področja, ne motijo ali celo rušijo Hartmannove fundamcnlalnc ontologije, niti če imamo opraviti z najbolj ckslrcmnimi zakonitostmi. Hartmannovo estetiko smo zato obravnavali kol teorijo o najsplošnejšem in nadzgodovinsko mišljenem bistvu umetnosti, ki jc relativno neodvisna od posameznih zgodovinskih umetniških praks, torej jc ne ovržejo posamezni primeri oziroma vdor zgodovinskosti v splošno strukturo. Vendar pa je Hartmann pri razvijanju svoje estetiške misli, navzlic svoji splošni usmerjenosti k bistvu "umetniško delo", pogosto posegal k primerom posameznih umetniških del, predvsem tistih "velikih" iz klasične zakladnice. Nikakor ni imel strahu pred možnostjo, da bi konkretna dejstva iz umetniške dejanskosti ovrgla splošne premise njegove teorije (videli smo, kako je brez težav razrešil problem za postomoderno umetnost aktualnega pojma vzvišenega umetniškega dela), zato jc na nekaterih mestih svoje Estetike opiral svoja razmišljanja na značilnosti posameznih umetniških del in njihove svetove; tako rekoč jc iskal potrditev svoje teorije v dejanskosti sinhrono razpoložljivih velikih umetnin različnih obdobij. Poudarjamo sinhrono razpoložljivost teh del, kajti njihova zgodovinskost mu jc bila tuja, in zato v okviru njegove estetike ne moremo govoriti o kakršnikoli filozofiji umetnosti v Heglovem in Schellingovcm, izrazito zgodovinskem smislu. Hartmannova cstcLika namreč striktno razlikuje med (Zadnje poglavje iz doktorske disertacije o I lartmannovi estetiki) predmetom spoznanja svoje teorije in realnimi zgodovinskimi umetninami, vendar pa te ločitve ne radikalizira v smislu, daje estetika povsem govor m/mo konkretnih del. To Hartmannovo poseganje k posameznim umetniškim delom, opazovanim na podlagi umetnostnozgodovinskih in umetnostnoteoretskih aspektov, smo v tem besedilu nadaljevali tudi sami, le da smo obravnavana dela vendarle mislili v okviru zaključene duhovnozgodovinske umetnostne strukture postomoderne, torej sedanjega ali vsaj včerajšnjega okolja relevantnih umetniških del. Pristali smo torej na logiko preverjanja splošnih zakonitosti umetniškega dela, kot jih ugotavlja filozofska estetika v sami umetniški empiriji, torej na omenjeni Hartmannov postopek, in se pri tem prepustili opazovanju, ki je vključevalo tudi obravnavo s področja umetnostne zgodovine in teorije, do te mere, da smo skušali izpostaviti že nekatere elemente pojma postmodernega umetniškega dela, in jih zopcrstavl jati Hartmannovemu pojmu pravilne in homogene večplastne umetnine. Cilje teh iskanj, ki jih nadaljujemo s tem sklepnim premislekom, je bilo ugotavljanje aktualnosti Hartmannove estetike. Je njegova estetiška misel zastarela, ali ni? Katere njene sestavine so, tudi če pozitivno odgovorimo na prejšnje vprašanje, morebiti vendarle šc relevantne tudi za razumevanje sedanjih umetniških del? Ali lahko seganje k posameznim primerom sedanjih del ovrže Hartmannov pojem pravilne umetnine, ali pa lahko privede do njegovega nadaljnjega dopolnila in hkrati korckcijc? Odgovore na ta vprašanja bomo skušali podati, potem ko bomo tukaj zgoščeno izpostavili tcmcijnje značilnosti Hartmannovcga pogleda na "bistvo umetniškega dela" m, na drugi strani, navedli nekatere splošne in poglavitne lastnosti umetnin v posunoderni. S postopkom razdejanjenja kot omogočanja zgolj pojavljanja nečesa idealnega v realnem nastalo umetniško delo je ontično večplastna struktura, za katero je značilen sekundaren način biti. Ta, nedvomno "rahli" način izhaja iz dejstva razdejanjanja; umetnik namreč ne udejanja in ne dela predmetov, ki bi sodili med obe primarni vrsti biti: realno in idealno bit. Umetniška dela so podvržena minljivosti; sestavljena so iz realnega ospredja, na katerem temelji idealno ozadje, in če se ospredje uniči, se ozadje, ki je vezano na njega, ne more več pojaviti. Po uničenju umetnine lahko o njej šc naprej govorimo, ne moremo pa je več uživati. Poleg osnovne delitve na ospredje in ozadje, je za Hartmannovo estetiko značilno ugotavljanje nadaljnje delitve ozadja, torej plasti njegove globine. Med čutnim ospredjem in duhovno idejo dela se nahajajo vmesne plasti, povezane z organsko živostjo, situacijami in usodami ter dušcvnosljo likov, ki so izredno pomembne (podobno kot hcglovska "sredina" ali pri Lukacsu kategorija posebno) za bogastvo oblikovnega. Oblika sama se namreč ne nahaja nc v ospredju niti ne v posamezni plasti ozadja, temveč v medsebojni povezavi vseh plasti, da se skupaj pojavijo v ospredju. Za oblikovanje, torej za sam ustvarjalni akt je pri tem značilno, da umetnik oblikuje iz ozadja, iz njegovega idealnega konca in od tam prehaja preko naslednjih, manj abstraktnih plasti do čutnega ospredja, medtem ko sprejemnik pri svojem dekodiranju ubira nasprotno pot. Njegov začetek je pcrcepcija ospredja in od njega šele lahko prehaja k ozadju in njegovim globinskim plastem. Pri tem jc nujno, da sledi, brez izpuščanja, vsem plastem. Hartmannova ontologija o večplastni strukturi umetniškega dela jc smiselno vpeta v "jegovo teorijo o realnem svetu. Večplastna struktura umetnine jc siccr avtonomna v svojem sekundarnem načinu biti, vendar pa njen red plasti korespondira s strukturo realnega sveta in njenimi temeljnimi momenti. Podobno kot v Goethejevi in Lukacscvi neoklasičistični estetiki pravilne umetnine1 lahko tudi pri Hartmannu ugotavljamo implicitno tezo: umetnina je kot življenje, in sicer v naslednjem smislu: "V temelju sc nahajajo v estetskih predmetih prav tiste ontične plasti, ki tvorijo zgradbo realnega sveta. Kratko in poenostavljeno so štiri: (čutna) reč - življenje - duša - duhovni svet; le da se tukaj vsaka med njimi nadaljne deli, in to zelo različno v različnih umetnostih."2 Ta misel nam kaže na nujnost svojevrstne homologijc med umetniškim in dejanskim. Sprejemnikova pot v reccptivnem aktu od ospredja k vedno bolj abstraktnim plastem ozadja je konec koncev tudi pot vsakdanje percepcije: od vidnega prehaja pogled k živemu, od njega k duševnemu in od slednjega k duhovnemu, idejam. To dejstvo je avtor opisal z besedami: "Bilo bi povsem napačno, če bi podlage estetike odtrgali od podlag ontologije, in bilo bi tudi povsem nasprotno smislu nauka o kategorijah. Slednji ne sega samo k realni sferi biti, temveč posredno tudi k vsaki vrsti pojavnega območja."3 Tukaj lahko opozorimo na podoben pogled teoretika-fenomenologa Maxa Schelcrja, ki je v svojem delu Položaj človeka v kozmosu razvil plastno strukturo bivajočega na področju filozofske antropologije. Marxovo misel, da se ideje, ki nimajo za sabo nikakršnih interesov in strasti, blamirajo v svetovni zgodovini, je apliciral na teorijo človeka v (fenomenološkem) smislu, da je duhovno, na osebo vezano najvišje načelo človeka na vrhu (sicer opredeljeno kot posebna in zato od drugih kategorij različna "plast") štiriplastne substance življenja (biopsihičnega sveta), ki se členi na plasti emocionalnega nagona, instinkt, asociativno spominjanje in praktično inteligenco. In podobno, kot lahko Schclerjev prispevek razumemo v smislu njegove intencije po celoviti obravnavi človekovega jedra, ki se kaže v njegovem povezovanju v nekaterih teorijah ločenih, osamosvojeno obravnavanih plasti nagonskega emocionalnega in umnega življenja, jc tudi za Hartmannovo misel značilen kompleksni in povezujoči pogled na umetniško delo. Dejansko upošteva integralno celoto umetnine in zapleteno enotnost njenih, med seboj nasprotnn. „."stavin. Seveda pa jc red plasti in njihovo strukturiranje v različnih umetnostih skrajno zapleten. V slikarstvu se deli že najnižja ontična plast na štiri enote: 1. dvodimenzionalno ravnino slike, 2. tridimenzionalno prostorsko globino, 3. pojavno gibanje likov, 4. pojavno življenje. Pri pesništvu pa jc podobno zapletena duhovna plast: 1. situacija in delovanje, 2. usoda, 3. idealna osebnost, 4. splošna ideja. 1 O tem smo pisali v delu Obliki kot problem, Ljubljani, 1985. 2 N. Hartmann, Asthetik, Berlin, str. 458,1953. 3 Isto delo, str. 462. Ontičnc plasti realnega se morajo torej ponavljati tudi v plasteh umetnin, kajti nekaj človeškega prikazati ni mogoče, ne da bi pri tem upoštevali vse štiri plasti človeškega življenja samega. V tem točki se nam Hartmannova estetika izkaže tudi kot dosledna teorija umetniškega (simbolnega) prikazovanja; vsebinsko, predmetno prikazovanje ima prednost pred estetsko igro oblik. Umetniško oblikovanje jc na podlagi te optike tudi eksplicitno "oživljanje". In sama "živost" umetnine se postavlja zato cclo kot estetska norma; le temeljito na plasti členjena umetnina - in v njih transparentna za pojavljanje skrajne duhovne globine - je čvrsto obstojna, estetsko vredna in uspelo oblikovana. Do napake, gledano s stališča umetnika, in motnje, v smislu opazovalčevega stališča, pride zato v primeru, če umetnik izpusti kako plast, torej nc izpelje doslednega posredovanja med idejo in ospredjem. Temu problemu, ki je eden najvažnejših v njegovi estetiški teoriji, jc Hartmann namenil pozornost v dodatku k svoji Estetiki, in sicer v razdelku Izginjanje posameznih plasti in preskakovanje. Ob vprašanju, do česa pride, če v posamezni umetnini izpade kakšna ontična plast, jc Hartmann opozoril najprej na primer iz literature; pripovednik namreč lahko izpusti "plast" življenja" - aktivnega gibanja in mimike obrazov - in sprejemnike že kar takoj usmerja k duševni situaciji. Ta preskok jc povezan s sposobnostjo njegovega izraznega medija, tj. jezika, da na podlagi svoje pojmovne abstraktne razsežnosti neposredno dosega sfero duševnega, vendar pa pri tem, tudi če jc transparcnca v plast duševnosti še možna,pride do motnje: transparcnca postane neočigledna in neumetniška, pri recepciji nastopijo težave. Podoben in šc bolj za umetniškost dela sporen odklon se lahko pojavi tudi v slikarstvu, kjer ne pride do razvidnega pojavljanja duševnih, značajskih in moralnih elementov, če slikar nc upodobi dovolj temeljito tistega, kar jc "živo", na likih. Sporno jc prav takšno opuščanje organske razsežnosti, ko si umetnik neposredno prizadeva za oblikovanje določenih učinkov, nc da bi ti organsko izrasli iz strukture. Abstraktnost, pojmovnost, kvazifilozofičnost so potem posledicc takšne napake, ki ruši kompozicijsko enotnost dela. Ob primeru poezije jc Hartmann to dejstvo dovolj ilustrativno opisal: "Zelo veliki pesnik^ zapadajo tej nevarnosti: za izkušenega in bogatega v mislih - in morda cclo šlcrajno zainteresiranega za pogled na svet - je zapeljivo peti v mislih, namesto v likih in scenah."4 Hartmann si torej za normo pravilne umetnine postavlja simbol (v Gocthcjcvem smislu iz dela Maksime in refleksije), za odklon od te norme pa abstraktno, fragmentarno, posebnost zanemarjujočo alegorijo5 Skoraj odveč je poudariti, da tudi tukaj avtor vztraja pri kriterijih prikazovanja: nekaj se mora pojaviti v konkretnem, oživljenem liku, potrebna je pravcata sccna in z njo povezan bogat odnos opazovanja. Tem napakam, ki se kažejo v "zalomljcnem" pojavnem odnosu - pride do praznine Pri odnosu transparentnosti - je šc posebej podvržena poezija, ki lahko preide v razpravljanje, v miselno izjavljanje o življenjskem izkustvu. Vendar pa jc pri tej obravnavi Hartmann na koncu dopustil tudi možnost trika: izpuščena plast jc odsotna zanalašč, kajti domišljija lahko preskoči takšno mesto in preide k naslednjim, globljim Plastem. V domišljiji se v ta namen oblikuje cclo pravcat "aparat" dopolnjevanja", ki ima za take primere že pripravljene dokončane oblike. Podobno kot pri obravnavi 5 Into delo, str. 463. Z« to obzorje razmiJljanj« jc nedvomno relevantna Waltcija Benjamina estetika alegorije, ki smo jo obiimeje obravnavali v Oblika kot problem, str. 260. vzvišenega, tudi tukaj Hartmannova estetika ne pozna večjih zadreg. Na možnost izpuščanja posamezne plasti, kar jc siccr napaka in nepravilnost, vendar pa vključena kot trik v umetniško oblikovanje, jc avtor opozoril z naslednjo izjavo: "V gotovih primerih jc posebno umetniško sredstvo pesništva preskakovanje plasti: pri tem zahteva od bralca najmočnejši sintetični delež domišljije..."6 Izpuščene plasti v literaturi siccr ni enačiti z mesti nedoločenosti v smislu Ingardnove fenomenologije književnosti, vendar pa opravljajo te praznine podobno vlogo. Kot odsotnosti se pojavijo namerno, torej po temeljitem ustvarjalčcvcm premisleku, in kot trik burijo domišljijo, da s svojo predslavno močjo zapolnjuje to odsotnost. Bralec potem, kot se temu reče, bere med vrsticami. Hartmann jc torej dopustil možnost izpuščene (srednje) plasti v pozitivnem smislu izključno kot trik, siccr pa gre, kadar praznina ni v funkciji vzbujanja estetskih učinkov, za napako, za odstopanje od norme na plasti bogato strukturiranega, prosojnega in homogenega umetniškega dela. Tu jc škoda, ker avtor možnosti praznine v smislu umetniškega postopka v literaturi ni konkretiziral s posameznimi primeri, čeprav jih jc v književnosti 20. stoletja ničkoliko. Seveda pa moramo v tej zvezi ponovno omeniti, da se jc Hartmann ogibal primerom iz umetnosti svojega časa in jc venomer posegal le k velikim delom klasike. Pomembno pa jc, da njegova teorija o plastni strukturi umetnine dopušča, čeprav kot odklon, tudi ekstremne oblike nehomogenosti dela, ki so siccr značilnost vrste avantgardističnih, ncoavantgardističnih in postmodernističnih umetnin. Poleg izpuščanja kake srednje plasti jc Hartmann omenil še t.im. površnost v oblikovanju, ki se kaže v pomanjkanju teže na skrajnih plasteh ozadja, v šibki globini torej, kar jc značilnost "lahke umetnosti", ki se nc more povzpeli do vzvišenega, in nasprotje tega postopka, ki jc v svojevrstni neočiglednosli umetnine, slabi opaznosti torej. Do nje pa pride takrat, kadar je pomanjkljivo oblikovano ospredje in sprednje plasti sploh, kar vodi v kičasto abstraktnost. Ta napaka, pravzaprav šušmarstvo, kot pravi avtor Estetike, pa se pojavi, "kadar nekdo nc more izraziti tistega, kar mu lebdi pred očmi, vendar pa ga hoče izsiliti z napačnimi ali nezadostnimi sredstvi".7 To mesto iz Hartmannove Estetike pa nam kaže tudi večplastnost Hartmannove estetiške misli. Nikakor ni osredotočena samo na fenomenološko problematiko načina biti estetskega predmeta in usmerjena k njegovi ontologiji, temveč upošteva in razvija tudi estetiko recepcije in estetiko ustvarjalnega akta. Pomembni so prav avtorjevi prispevki k slednji, kar nam kaže tudi navedeni primer. Hartmann jc namreč pozorno in domiselno, kljub uvodoma ckspliciranim zadregam, osvetljeval sam umetniški proces oblikovanja, opazovan s stališča umetnika. Opozoril jc na temeljni ontološki zakon, ki ga mora umetnik pri tem upoštevati - ni mogoča sleherna oblika v vsaki materiji, določene duhovne vsebine jc mogoče oblikovati samo na omejen način - in pri tem omenjal številne možnosti "padca" umetniškega načina: opustitev srednjih plasti pri umetnini lahko privede do abstraktnosti, motnjo umetniške pravilnosti povzroči tudi prešibko, premalo očigledno oblikovano ospredje (torej pomanjkanje čutnega, estetskega elementa), umetniškost se "zalomi", čc skuša umetnik na silo nekaj izraziti z nezadostnimi ali nepravimi sredstvi, umetnine postanejo lahke in trivialne, čc njihovi oblikovalci opustijo zadnje, globinske plasti. 6 N. Hartmann, Asthetik, str. 465. 7 Isto delo, str. 466. Z domiselnim omenjanjem motenj in ekstremnih odklonov od pravilne večplastne, homogene in transparentne umetnine pa je Hartmann tudi anticipiral nekatere motnje estetiške pravilnosti, ki jih je naravnost kanonizirala sodobna umetnost avantgard, neoavantgard, modernizma in postmodemizma. Gre za motnje, ki jih bomo nazorno pokazali prav ob nekaterih variantah rušenja umetniške pravilnosti, ki so značilna za postmoderna umetniška dela. Razpravo o postmodernem pojmu umetniškega dela smo v tem besedilu usmerili k različnim filozofskim pogledom na umetnost v postmoderni. Poudarek smo namenili dobi in le izjemoma njenemu poglavitnemu izmu - postmodernizmu. Izjemoma nas jc zanimala tudi socialna učinkovitost teh del in njihovo umeščanje v tradicijo. Na delih te dobe nas jc prvenstveno zanimala samo njihova formalna zanimivost in ontična struktura. Že ob spremljanju filozofske razprave o niih (Habcrmas, Lyotard, Jcncks, Sloterdijk) smo zato vsaj implicitno že mislili na pomenljivost teh del glede na Hartmannovo normo formalno pravilne umetnine. Postmoderni pojem umetniškega dela nam ie pri tem razkril naslednje spremembe: 1. iz ezoterične in skromne umetnine se prehaja k vzvišeni in ogromni, 2. od umetniškega fragmenta in alegori je k simbolni, večmedialni celostni umetnini, 3. od tragike in patosa k ironiji in zabavi, 4. ukinja se razlika med visoko in lahko, trivialno umetnostjo, 5. postmoderne umetnine uporabljajo dosežke zgodovinskih avantgard (od montaže dopotujitve), 6. z rabo citata se korenito men jata (širita) prostor in čas umetnine, 7. ta dela upoštevajo razvoj medijskih tehnologij in ga uporabljajo v različnih zvrstah ("poglede" filma in videa uporablja pri svojem "slikanju" cclo literatura), 8. od projekta avantgardistične "umetnine na cesti", torej poskusa stapljanja umetnosti in (socialnega) življenja se poudarek premešča na umetniško čistost, avtonomnost in avtoritarnost, 9. od umetnine kol (alternativnega) mesta resnicc se prehaja k inteleklualno in čutno zanimivim delom, 10. ta dela več nc informirajo, temveč so pomenjljiva po svoji hedonsko estetski in fascinantno spcktakelski funkcii, 11. razvijajo sc ekstremne oblike umetnin, in sicer tako ogromne, vzvišene in težke kot lebdeče in "tekoče", skrajno šibko obstojne, 12. namesto na globini jc pri niih poudarek na (skorajda fetišizirani) površini. V čisto formalnem pogledu, vodenem z logiko Harlmannovega pojma večplastne in prosojne umetnine, pa lahko pri tem registriramo naslednje spremembe: 1. vnos citata podvoji nekatere srednje plasti dela, 2. ospredje jc samo večplastno in le nekateri nicgovi deli so preko srednjih plasti Prehodni do idealnega ozadja, 3. ideja jc oblikovana v slabo obstojnem ospredju, v nedoločenemu mediju "tekočega", 4. umetniški videz ima simniaciiski kompleks realnosti, 5. ospredja jc preveč glede na dejansko globino. Nekaj odmikov od hartmanovske norme skušajmo zato ponazoriti grafično. Najprej skicirajmo optimalno shemo večplastne transparentne umetnine: smer umetnikovega oblikovanja Na tej shemi vidimo linearno transparentnost pri pravilni, normativno "čisti" večplastni umetnosti. Ta "ideal" sedaj dopolnimo z deformacijami in preskoki, značilnimi za umetnine (ncoavantgardističnc, postmodernistične, "tekoče") v postmoderni: I. varianta z večplastnim ospredjem Ta shema nam kaže model postmoderne instalacijske težke umetnine, na primer Kubotovih Niagarskih slapov. Ospredje je enormno veliko, členi se na več plasti, od katerih le ena plast, konkretno struktura video posnetka slapov v različnih letnih časih, omogoča stopnjevano ambicntalno nadzidavo do skrajno globinskega idejnega ozadja. Med drugimi plastmi ospredja in idejo dela zeva prepad; posredovanje v mediju posebnega (in zato predstavno-oblikovnega, estetsko relevantnega) omogoča samo prvi segment ospredja (video). Tu se pojavlja še naslednje dejstvo: dodana plast ospredja, tista, ki ni vezana na strukturo transparentne homogenosti dela, poljubno "štrli" iz umetnine v smislu, da bi bila lahko drugačna. Smo pri pojavu zamenljivosti delov dela in zato pri postopku montaže kot vključevanju neposredovane heterogenosti v umetniško delo. Za tako umetnino jc tudi značilno, da je v njej premoč udejanjenega nad razdejanjenim. II. varianta s postmodcrnističnim citatom Ta shema nam kaže trik oziroma zapcljanost s citatom. Sprejemnik sc pri svojem dekodiranju poglobi do plasti situacijc in dejanja v citatu, vendar pa ta plast ni prepustna do plasti duhovnih vsebin, ki, s strani ustvarjalčevega akta, porajajo tisto delo. Prosojnost se torej zalomi pri površinskem učinku citata in zato se prejemnikova pcrccpcija vrača nazaj na ospredje, kjer mora najti nove znake, nova napotila za nov poskus prodiranja proti ozadju. Pri tem prehaja skozi niz prosojnih plasti že obtežena z izkustvom citata ali citatov, saj jih jc v enem delu lahko več, prav tako pa tudi takih, z novimi izkustvi, prostori in časi obogatenih sprejemnikovih vračanj. Tu jc pomenljiva tudi umetnikova namera: sprejemnik jc namenoma zapeljan s citatom in avtor ga na podlagi skrivnih napotil vodi in usmerja k poti, ki omogoča pojavni odnos. III. shema tekoče umetnine OSPREDJE _ _ 1 ~l I- 1 _ I__ I I L OZADJE Ostra ločnica jc tukaj lc med idejo dela in ostalimi plastmi. Nedoločeno, zatorej dovolj poljubno ospredje jc brez večjega hiatusa združeno s prvimi plastmi ozadja. Ker je Šibka vez preko srednjih plasti, jc šibka tudi obstojnost in nujnost takega dela. Ni "ujno, da jc prav konkretno ospredje (kot ga jc izbral - izdelal avtor) tudi pristno ospredje za takšno idealno globino - zamisel, idejo dela. Lahko bi bilo drugače. Pojavni odnos je tukaj šibak. Lepota, čc do nje pride, temelji na "svobodni igri z obliko". Eno izmed vprašanj, ki smo si ga zastavili na začetku tega razdelka, jc bilo, ali dejanskost primerov sedanjih, vendar glede na normo hartmanovske pravilne umetnine nepravilnih" del privede do nadaljnjega dopolnila in smiselne korckcijc Hartmannovcga Pojma umetniškega dela kot večplastne strukture? Brez težav izveden (shematski) prikaz omenjenih značilnih primerov nam omogoča, da na to vprašanje odgovorimo pozitivno, Čeprav jc Hartmann lc na nekaj mestih (konkretno v besedilu Izginjanje posameznih Plasti in preskakovanje) svoje Estetike dopuščal takšne ekstrcmc, in siccr kot motnje, odstopanja. Njegov pojem piavilne umetnine torej dopušča vse te odklone in na njih temelječe teoretske dopolnitve, ki pa nikakor niso brez poslcdic na ontološkem in aksiološkem področju. Iz reda plastne strukture namreč izhaja tudi vrednostni red: pri veliki, vzvišeni umetnini je, na primer, poudarek na najbolj zadnjih, duševnih in duhovnih plasteh, pri lahki in ijubki na ospredju. Pomanjkanje piasti pa ovira tudi transparentnost pri sprejemnikovem aktu in ogroža obstojnost dela v smislu umetnosti in njegovo funkcioniranje na ravni pojavnega odnosa. V pogledu na nujnost bogato členjenega čutnega ospredja jc Hartmann realist in materialist; ta del umetnostne cclotc mu jc izredno pomemben, abstraktna, premalo čutna umcuiina jc zanj pač napaka. Z njegovo formalno shemo umetniške pravilnosti je torej mogoče analizirati strukturno in formalno posebnost vrste sedaj aktualnih umetnin. Pri obravnavi kategorije razdejanjenja kot tiste, ki je specifična za pojasnjevanje načina delanja estetskih likov, smo že ugotavljali njeno pomenjljivost tudi za razumevanje nastanka sedanjega sveta podob v postindustiijskcin inlormatiČnem, medijskem družbenem okoiju, prav tako pa sedanje poudarjanje vloge estetskega kot čutno bogatega v nekaterih8 posunodernih estetiških teorijah ponovno aktualizira Hartmannovo misel o nujnosti bogato členjenega ospredja umetnin, podobno pa velja tudi za njegovo, pravzaprav nepričakovano analizo kategorije vzvišenega. Skoraj odveč pa jc pri tem poudariu, da v sedanjem okolju nastajajo umetnine, ki tako zelo odstopajo od hartmanovske norme umetniške pravilnosti, torej z vztrajnim postavljanjem v oklepaje zgodovinski, razvojni, diahroni vidik, da je postopek razumevanja in opredeljevanja teh del glede na omenjeno normo dejansko že opravilo, ki sega preko Hartmannovc cstctctiškc misli, torej v nekakšno posthartmanovsko estetiko. Nekatera umcuiiška dela, ki jih sicer lahko opredelimo glede na to normo, vendar pa jc pri njih sporno funkcioniranje {»javnega odnosa, torej globina ozadja, bi bila danes za Hartmanna žc - nedela. Aktualnost Hartmannovc estetike govori za aktualnost estetiške teorije sploh. Šc vedno jc smiselna takšna teoretska analiza umetnostnih pojavov, ki temelji na filozofskih in drugih humanističnih in družboslovnih teorijah - od psihoanalize in hermenevtike do sistemske analize in semiotikc. To aktualnost še posebej poudarja prav sedanje okolje postomodeme dobe, v katerem narašča pomen t.im. nematerialne produkcije, torej tudi vseh kulturnih dejavnosti. To jc družbeno okolje, za katerega jc značilna že pravcata hipcrkulturacija, povezana tudi s hiperpolilizacijo modernih držav. V tej konstclaciji ima pomembno vlogo kulturna politika s svojo skrbjo nad kulturnim sektorjem, ki vključuje skrajno aktualne postopke: lrisceniranjc kulturnih bojev, polemik in sporov, vpeljavo sistemov nadzorovanja in usmerjanja. Pri tem mora izhajati kulturna politika iz teorije, šc posebej estetiške, sicer so njene intervencije na področju umetnosti diletantsko nasilne, "udarjajo" mirno. Teoretski govor o umetnosti, ki jc piav v 70. in 80. letih količinsko izredno narasel, sodi danes tako k umetninam (kot konstitucijski diskurz obzorij pomenjanj in "pričakovanj", v katerega se umeščajo) kol h (kulturno) političnim strategijam, za katere jc vedenje o umetnosti eden temeljev njihovega delovanja. V obeh smereh pa se potrjuje ludi veliko bolj aktivna vloga estetike, kolje tista, ki jo je tej teoriji (z dejansko neposrečenim imenom) pripisal Nicolai Hartmann. Estetika ni nekaj samo za misleca. 8 Poudaijamo nckdlchh, kajti nekaj pogledov v sicer hctcrogcncm diskurzu o umetnosti v posimodemi bolj poudarja postestetsko, samo vzvišeno razsežnost teh del. Psihologija Multivariantna analiza nominalnih podatkov BLAŽ VODOPIVEC Logistični modeli in logistična regresija Problemi, s katerimi se ukvarjajo družboslovni raziskovalci, so kompleksni. V vsakem nastopa vrsta dejavnikov , ki so medsebojno prepleteni in vplivajo drug na drugega. Multivariantnc metode analize podatkov so v mnogočem omogočile raziskovalcem vpogled v probleme, v katerih bi se izgubili, čc bi jih proučevali zgolj s preprostimi un i variantnimi in bivariantnimi metodami. Na žalost pa je bila do pred kratkim uporaba multivariantnih metod statistične analize, z nekaj izjemami, omejena na Podatke, izmerjene vsaj na intervalnem nivoju. Večina multivariantnih metod tako ali drugače izhaja iz matrike Pearsonovih produkt-moment korclacijskih koeficientov oziroma kovarianc. Postopki ocenjevanja parametrov pa temeljijo na predpostavki o multivariantni normalni distribuciji variabcl, oziroma vsaj rezidualov (napake). V mnogih raziskavah je del ali večina zbranih podatkov na nominalnem merskem nivoju. To jc do pred kratkim za raziskovalca, ki jc hotel analizirati kompleksne odnose med več spremenljivkami, predstavljalo hudo neprijetno situacijo. Čc seje hotel izogniti Pregledovanju množice kontingenčnih tabel, ki so rezultat hkratnega križanja več spremenljivk, jc bila njegova edina možnost, da se jc s takimi ali drugačnimi triki prislcparil" skozi multivariantnc tehnike, namenjene intervalnim spremenljivkam. Vendar je pri tem vzel v zakup napake pri ocenah parametrov in težave pri interpretaciji outputa analize. V zadnjih dvajsetih letih pa so statistiki razvili vrsto novih metod, namenjenih multivariantni analizi nominalnih podatkov. Uporaba nekaterih od teh metod, ki analizo nominalnih podatkov postavljajo tako rekoč ob bok analizi podatkov višjih merskih nivojev, je v zadnjem času doživela v družboslovnem raziskovanju pravi razmah. Zato j'h velja na kratko predstaviti. Tokrat bodo predstavljene metode za analizo vplivov med manifestnimi spremenljivkami, ki imajo med klasičnimi multivariantnimi metodami vzporednico v multipli regresiji. Prihodnjič bodo predstavljene metode za analizo latentnih spremenljivk, oziroma vpliva lc-tch na manifestne, ki imajo svojo vzporednico v faktorski analizi oziroma v merskem modelu analize kovariančnih struktur (glej npr. Vodopivcc 1988). Metode za analizo vplivov med manifestnimi nominalnimi spremenljivkami lahko v grobem razdelimo takole: za analizo vpliva nominalnih neodvisnih spremenljivk na nominalno odvisno uporabljamo logistične modele. Za analizo vpliva intervalnih neodvisnih spremenljivk na dihotomno odvisno spremenljivko pa ponavadi uporabljamo logistično regresijo ali probit regresi jo. Logistični modeli Vpliv nominalne spremenljivke na drugo analiziramo s pomočjo kontingenčne tabele. S hi-kvadrat testom preverimo predpostavko o neodvisnosti spremenljivk. S pomočjo raznih koeficientov (koeficient kontingcncc, fi, tau, gama itd.) in s pomočjo pregledovanja vsebine cclic tabele dobimo vpogled v moč zveze med spremenljivkama. Če pa nas zanima simultan vpliv več nominalnih neodvisnih spremenljivk na nominalno odvisno, sc situacija zaplete. Vsaka nadaljnja spremenljivka pomeni dodatno dimenzijo v kontingenčni tabeli in pri več kot treh dimenzijah postanejo tabele praviloma popolnoma nepregledne. Vrh tega so vsi prej omenjeni statistični testi in koeficienti prirejeni za dvodimenzionalne tabele. Zato raziskovalec nima nobenega statističnega indikatorja,ki bi mu povedal, koliko dodatne neodvisne spremenljivke, ki jih jc vključil v analizo, prispevajo k pojasnjevanju razpršitve odvisne spremenljivke. Tudi če tako večdimenzionalno tabelo sploščimo v dvodimenzionalno (z odvisno spremenljivko na eni dimenziji in z vsem kombinacijami vrednosti neodvisnih spremenljivk na drugi dimenziji), nam prej omenjeni indikatorji ustrezno nc pokažejo skupnega vpliva vseh spremenljivk (npr. analogno koeficientu multiple korclacijc), prav tako pa nc moremo oceniti prispevka vsake posamezne spremenljivke (npr. analogno posameznim regresijskim koeficientom). Logistični modeli so podzvrst log-lincarnc analize. Log-lincarna analiza na razmeroma enostaven način razreši probleme analize večdimenzionalnih kontingenčnih tabel. Vprašanje, ki ga skušamo razrešiti z log-lincarno analizo, jc, koliko posamezne spremenljivke in njihove interakcijo prispevajo k razporeditvi frekvenc v cclicah take tabele, oziroma k verjetnostim, da se bo posamezna enota (npr. respondent) znašla v določeni cclici take tabele. Splošna log-lincarna analiza nc pozna delitve na odvisne in neodvisne spremenljivke. Odvisna spremenljivka jc v tem primeru ravno celična verjetnost. Denimo, da analiziramo i X k X j tabelo. Pjjk naj bo verjetnost, da ima posameznik i-ti atribut na prvi spremenljivki, j-ti atribut na drugi spremenljivki in k-ti na tretji. Če predpostavljamo, da med spremenljivkami ni interakcij, velja Pjjk = Pj * Pj * Pfc. Ker pa so ravno interakcije tisto, kar nas pri analizi večdimenzionalnih kontingenčnih tabel zanima, pomeni, daje Pjjk = Pj * Pj * Pk * Pj*j * Pj*k * Pi*j*k- Log-lincarna analiza s pomočjo take ali drugačne logaritmične transformacije pretvori multiplikativni model na desni strani zgornje enačbe v linearni adilivni: f(Pijk) = f(Pi) + f(Pj) + f(Pk) + f(Pi*j) + - + f(P,*j*k) Nato s pomočjo enega oa statističnih algoritmov (ponavadi je to metoda maksimalne zanesljivosti - maximum likelihood) z analizo enačb za vse cclicc tabele (Pjjk. Pj-ljk—) oceni vrednost parametrov f(Pj), f(Pi-i), ... f(Pj), f(Pj-i),... f(Pi*j*k), f(Pi-l*j*k)- S pomočjo anlilogariuničnc transformacije lahko potem izračunamo originalne parametre modela. Osnovna enota pri log-lincami analizi torej niso posamezniki (primeri), ampak cclicc kontingenčne tabele. Logistični modeli so kategorija log-iincarnih modelov, pri katerih raziskovalec eno od spremenljivk vnaprej določi za odvisno in ugotavlja vpliv ostalih spremenljivk na njeno razpršitev. Logistična analiza da occno parametrov, ki povedo, v kakšni meri posamezne prediktorske spremenljivke in njihove interakcije vplivajo na verjetnost, da bo posameznik prišel v določeno kategorijo odvisne spremenljivke. Ti parametri so analogni regresijskim koeficientom v regresijski enačbi, z dvema razlikama. Prvič, model ni aditiven, ampak multiplikativen. In drugič, enačba nc napoveduje vrednosti odvisne spremenljivke, temveč verjetnost, da bo posameznikov odgovor v določeni kategoriji odvisne spremenljivke. Denimo, da jc posameznikov odgovor v i-ti kategoriji prve neodvisne spremenljivke in j-ti kategoriji druge neodvisne sprcmcmljivkc. Razmerje med verjetnostjo, da bo njegov odgovor v k-ti kategoriji odvisne spremenljivke in verjetnostjo, da bo v referenčni kategoriji, kaže enačba (1) kjer so z B označeni parametri logističnega modela. Izraz modeliranje se uporablja zato, ker raziskovalec hkrati z računanjem parametrov preizkuša, ali določen načrt analize vplivov (model), ki vključuje določene glavne in intcrakcijskc učinke, v zadostni meri pojasnjuje razpršitev odvisne spremenljivke v tabeli (torej, ali napovedana razpršitev statistično pomembno odstopa od dejanske). Za testiranje modela sc uporabljajo razne variante hi-kvadrat testa. Poleg tega so raziskovalcu na voljo še sumarni indikatorji (npr. kocficicnt entropije, koeficicnt koncentracije), ki, analogno kocficicntu multiple korclacijc, [»vedo, kolikšen delež razpršitve odvisne spremenljivke pojasnujeje specificirani model. Ponazorimo uporabo logistične analize na primeru. Kot vse multivariantnc metode, tudi logistična analiza pokaže pravo vrednost šele pri kompleksnejših problemih. Vendar nam bo za vpeljavo v to metodo bolj prav prišel preprost primer. Za primer 1 bomo uporabili nekaj podatkov iz raziskave Slovensko javno mnenje 1988 . Zanima nas, kako nekatere socio-dcmografskc značilnosti respondenta vplivajo na njegov odgovor, da jc za obrambo domovine pripravljen žrtvovati tudi življenje. Neodvisni spremenljivki sta respondentov spol in kmečko oz. nekmečko poreklo, ki sc kaže v odgovoru, da del ali vsi dohodki rcspondcntovc družine izhajajo iz kmetijske dejavnosti. Izhodiščni podatki za analizo so prikazani v tabeli 1. Tabela 1: Izhodiščni podatki za primer 1 spol kmet žrtvoval bi življenje nc bi žrtvoval življenja pijk/PijR = Bk * Bj*k * Bj*k * Bi*j*k, (1) M M v Z Ž DA NE DA NE 80 275 48 199 188 435 168 682 Bivariantna hi-kvadrat testa sta pokazala, da hipoteza o neodvisnosti odvisne in neodvisnih spremenljivk drži v primeru porekla in ne drži v primeru spola. Zaradi statistično pomembne interkorelacije prediktorjev in njunega morebitnega interakcijskega delovanja določimo izoliran vpliv vsakega posebej in skupni vpliv s pomočjo logistične analize. Zaenkrat predpostavimo samo model glavnih vplivov. Rezultati analize so naslednji: Hi-kvadrat = 2.54 SS = 1 p = .12 Kocficient entropije = .02 Koeficient konccntracije = .03 Logistična analiza jc pokazala, da je tudi vpliv porekla na pripravljenost žrtvovati življenje za obrambo domovine statistično pomemben (z > 1.96). Pri bivariantni analizi se ta vpliv ni pokazal, ker jc v kategoriji s kmečkim poreklom manj žensk. Interakcijski vpliv spola in porekla na pripravljenost žrtvovati življenje za obrambo domovine statistično ni pomembno, saj že sam model glavnih učinkov v zadostni meri pojasnjuje razpršitev odvisne spremenljivke v tabeli (hi-kvadrat test statistično ni pomemben). Neodvisni spremenljivki skupaj pojasnjujeta 2-3% razpršitve odvisne. Verjetnost, da bo posameznik moškega spola s kmečkim poreklom pripravljen žrtvovati življenje za obrambo domovine, dobimo z enačbo 0.38 * 1.41 * 0.88. Ta verjetnost je torej 0.47 : 1 ali 32%. Verjetnost, da bo to pripravljen storiti posameznik moškega spola nekmečkega porekla, dobimo z enačbo 0.38 * 1.41 * (1/0.88). Ta verjetnost je torej 0.61 : 1 ali 38%. Intcrkorclacija prediktorjev in interakcijsko učinkovanje prediktorjev Kadar proučujemo učinek več neodvisnih spremenljivk na odvisno, se bivariantne metode slabo obnesejo, saj učinka nove neodvisne spremenljivke nc moremo preprosto prišteti učinku prejšnje oz. prejšnjih. Če dva prediktorja med seboj korelirata, jc njun skupni vpliv na odvisno spremenljivko ponavadi manjši (lahko jc tudi večji) od seštevka posamezno ugotovljenih vplivov. Po drugi strani lahko dva prediktorja v kombinaciji delujeta drugače kot vsak posebej, se pravi, na odvisno spremenljivko vplivata tudi interakcijsko. Čeprav jc povedano raziskovalcem dobro znano, pa raziskovalec, ki razpolaga samo z bivariantnimi metodami, omenjene fenomene računsko in kognitivno težko obvlada. Zato raziskovalci nanje večinoma raje pozabijo. Iz izkušenj vemo, da se večina takšnih ali drugačnih raziskav, ki proučujejo vpliv različnih dejavnikov na nek pojav, ustavi pri naštevanju vplivov posameznih dejavnikov oziroma statistično konstanta spol/moški kmet/da Ocena parametrov modela 0.38 1.41 0.88 -16.2 7.0 -2.1 z pomembnih korelacijskih ali kontingenčnih zvez. Tako ravnanje jc skoraj pravilo, če so podatki v raziskavi merjeni na nominalnem nivoju. Logistična analiza nam pomaga te fenomene analizirati. Poglejmo si hipotetičen primer (primer 2). Denimo, da je določen študij v predpisanem času končala polovica študentov. Zanima nas, kako na njihovo uspešnost vplivata spol in vrsta srednje šole, ki so jo končali. Primerjajmo hipotetične rezultate A, B in C iz tabele 2. Če te podatke analiziramo s pomočjo dvo-dimenzionalnih kontingenčnih tabel (kar bi najverjetneje storil hipotetični raziskovalec), bi v vseh treh primerih dobili enake rezultate, ki so prikazani v tabeli 3. Tabela 2: Izhodiščni podatki za analizo vpliva spola in srednje šole na študijsko uspešnost (primer 2). PRIMER ABC USPEH ne da nc da ne da spol šola Ž v družbos. 35 65 60 90 40 60 Z naravos. 50 50 25 25 45 55 M družbos. 50 50 25 25 45 55 M naravos. 65 35 90 60 70 30 Tabela 3: Rezultati bivariantne analize vpliva spola in srednje šole na študijsko uspešnost (primer 2). PRIMER A, B IN C USPEH USPEH ne da ne da Z 85 115 SRED. družb. 85 115 SpOL ŠOLA M 115 85 narav. 115 85 Hi-kvadrat = 9 Hi-kvadrat = 9 SS = 1 SS = 1 P = 0.003 p = 0.003 Rezultati logistične analize, prikazani v tabeli 4, pa so v primerih A, B in C zelo različni. Glavni učinki v primeru B so šibkejši kot v primeru A, saj prediktorja statistično pomembno korelirata. V primeru C pa jc za razliko od primerov A in B P°rnembcn tudi intcrakcijski vpliv obeh prediktorjev. Tabela 4: Rezultati logistične analize vpliva spola in srednje šole na študijsko uspešnost (primer 2). UČINEK PRIMER B A C konstanta spol s. šola spol * s. šola koeficient konccntracije 1.00 1.35 1.35 1.00 .044 1.00 1.22 1.22 1.00 .030 1.01 1.36 1.35 0.81 0.054 Logistična regresija Logistična regresija se uporablja za proučevanje vpliva intervalnih neodvisnih spremenljivk na diskretno, ponavadi dihotomno odvisno spremenljivko. Čeprav včasih naletimo na poročila o raziskavah, kjer avtorji v takem primeru uporabljajo kar običajno multiplo regresijo (metoda najmanjših kvadratov), ta postopek ni ustrezen iz več razlogov: 1. Ocenjevanje parametrov regresijske enačbe po metodi najmanjših kvadratov predpostavlja normalno distribucijo rezidualov. Ker ima distribucija rezidualov v primeru dihotomne odvisne spremenljivke ponavadi U obliko, so ocene parametrov enačbe izkrivljene, ravno tako koeficient multiple korclacijc. 2. Kršena jc tudi predpostavka o homogenosti varianc odvisne spremenljivke pri različnih kombinacijah vrednosti neodvisnih. Pri dihotomnih spremenljivkah jc varianca neposredno odvisna od srednje vrednosti (sigma^ = p(l-p)). Hctcrogcnost varianc izkrivi ocene parametrov. 3. Problematična je interpretacija rezultatov (enačbe). Če odvisna spremenljivka lahko zavzame samo vrednosti 0 in 1 in če regresijska enačba nanovc rezultat posameznika nekje med tema vrednostima, jc težko reči, kaj to pomeni, šc posebej, če imamo v mislih prej omenjeno povezavo med proporcem in varianco. Šc bolj jc interpretacija problematična, če jc napovedani rezultat večji od 1 ali manjši od 0. Oglejmo si na primeru, kako jc mogoče omenjene probleme rešili. Denimo, da nas zanima, kako starost (xl) in število ur vožnje (x2) vplivajo na uspeh oz. neuspeh na vozniškem izpitu. Kandidat bo opravil izpit, če bo njegova vozniška soretnost presegla določen nivo zi. Če bo y' iz enačbe (2) večji od zi, bo izid uspeh (aj), drugače pa neuspeh (a()). Da bi rešili prej naštete težave (vrednost izida omejena na ao in aj, hctcrogcnost varianc, distribucija rezidualov), jc potrebno ustrezno transformirati izraz bxi in ga probabilistično povezati z verjetnostjo odgovorov a() in aj: Verjetnost, da bo posameznik opravil izpit, jc torej enaka verjetnosti, daje njegova vozniška spretnost presegla določen (naključen) prag zi. Ta verjetnost pa jc odvisna od yj' = bQ + bjx] j + b2X2i (+ ...) + coz. yj' = bxj + e (2) P(yi = ai) = P(zin §(S O SO C^l + T + S + \D + O v*, + s + 5 + 8* ON t- T + —c 2 eč H S s. u § s S (N fS VI + 3 + (S CS NO W-1 + + t O NO co oo 1/-1 tČ ro no tč t £ ON ^c, r-l 2 oi 2 S <£ « a s <53 E N I g rs .0 3 C/l g p o o S ■4SSI '3 JS « £ ■S a "8 a .s E :s CfflUQunDIn s £ + (N 5Č m M N n S 9 rv O COO'S a II. faktor lahko grobo poimenujemo "socializiranost". Cattellov faktor z imenom "dobra vzgoja" pri odraslih predvsem opredeljujeta visok super ego, vestnost, moralističnost (G+) in visoka integracija jaza, samokontroliranost, socialna prcciznost (Q3+). V naših rezultatih preseneča dejstvo, da faktor v najvišji meri opredeljujejo: podredij i vost, nedominantnost (E-), pretirano zaščitena, nežna družinska vzgoja (1+) in inhibiranost temperamenta, treznost, resnost (F-). Nasičenost na skali superega (G+) jc še vedno srednje visoka, medtem jc na skali integracije jaza (Q3+) lc malo nad mejo pomembnosti. Zveza z lie tendencami je prav tako pričakovana. Na nasprotnem polu faktorja II bi našli fante, ki jih karakterizirajo: ostrost, surovost, odkrita upornost, zavračanje moralnih in družbenih načel in neinhibiranost, nizka samokontrola, torej nekakšna slika ncsocializiranosti. III. faktorje tipična ekstraverzija. Karakterizirajo jo: grupna pripradnost in lojalnost, odsotnost samosvojosti (Q2-), odprtost, toplina, družabnost (A+), impulzivna živahnost, veselost, neinhibiranost (F+), socialna smelost, avanturizem (H+) ter na meji pomembnosti šc zaupanje drugim, aktivnost v grupi (J-). IV. faktorje inteligentnost. Tvorita ga skala B in rezultat na IQ testih. V. faktor karakterizirajo: nezaupanje drugim (J+) in iritabilnost (D+), a v manjši, čeprav pomembni meri tudi pokazatelja "dobre vzgoje" - visok superego (G+) in visoka integracija jaza (Q3+). Narava tako oblikovanega faktorja nam je nejasna. Dekleta I. faktor jc spet anksioznost, popolnoma enak kot pri fantih, lc da pri dekletih v faktorju ni skale superega in je tako skladnost s Cattcllovo teorijo šc večja. Stabilnost faktorske strukture med spoloma jc seveda zelo razveseljivo dejstvo. II. faktor pa je žc zelo blizu sliki faktorja "dobra vzgoja", kot ga Cattellova teorija opisuje pri odraslih. Karaktcrizirata ga predvsem visok superego, vestnost, moralističnost (G+) in visoka integracija jaza, socialna prcciznost, samokontrola (Q3+), v pomembni meri pa tudi inhibiran temperament, treznost, resnost (F-). Malo nad mejo pomembnosti sta nasičenosti s potezama: nizka iritabilnost (D-) in nežna, permisivna vzgoja (I+), ki sliko lepo zaokrožata. Razumljiva jc seveda tudi dokaj visoka nasičenost na "lie skali". III. faktor lahko identificiramo kot "ekstraverzijo", saj sc od ekstraverzije, kakršna sc kaže pri fantih ali pa pri odraslih (na drugih verzijah testa 16 PF), lc malo razlikuje. S faktrorjem sta visoko nasičeni skali A in Q2 (enako kot pri fantih), srednje visoko nasičenost kaže skala H (enako kot pri fantih), preseneča pa nizka nasičenost skale F. V vseh naših analizah osebnosti jc impulzivna živahnost, neinhibiranost (F+) eno bistvenih obeležij ekstraverzije (če sc ta kot enovit faktor sploh oblikuje), v vprašalniku HSPQ pa je skala F, zgleda, bolj vrednostno obarvana. Naslednja razlika od strukture pri fantih pa je nasičenost skale J s tem faktorjem (J-: zaupanje drugim), kar pa se sklada s Cattcllovimi rezultati. IV. faktor je spet inteligentnost. V. faktor pa jc dominantnost, upornost, tekmovalnost (E+), ki sc ji pridružuje ostrost, ncscntimentalnost (I-), kot posledica neprizanesljive družinske vzgoje. Ta faktor ima torej pri dekletih iste osnovne značilnosti kot zelo pomembni drugi faktor pri fantih, le da sta v njem samo dve najpomembnejši potezi. Celotni vzorec I. faktorje spet tipična slika (nizke) anksioznosti. II. faktor jc nežna, čustva varujoča vzgoja, ki vztraja na intcrnalizaciji moralnih in družbenih načel, na ponižnosti, resnosti otroka in izgradnji obvladancga, integriranega jaza. III. faktorje ekstraverzija, ki jo opredeljujeta predvsem odprtost, toplina, družabnost (A+) in grupna pripadnost, nesamosvojost (Q2-), v manjši meri pa šc zaupanje drugim (J-) in preostali dve tipični skali ekstraverzije - impulzivna živahnost (F+) in socialna smelost (H+). IV. faktorje spet inteligentnost in nc potrebuje dodatnega komentarja. literatura Catlcll, R.B., The Prediction of Achievement and Creativity, Indianapolis, New York, The Bobbs-Merrill Co., 1968. Cattcll, R.R, Tabular Supplements With Norms for the Jr.-Sr, High School Personality Questionnaire (HSPQ), Institute of Personality and Ability Testing, Coronado Drive, Champaing, Illinois, 1968. Cattcll, R.B., & Dregcr, R.M. (ed's), Handbook of Modem Personality Theory, Washington, London, Hemisphere Publ. Corporation, 1977. Cattcll, R.B., Kline, P., The Scientific Analysis of Personality and Motivation, Academic Press, New York, San Francisco, I^ondon, 1977. Eyscnck, H.J., Primaries or Second-order Factors, A critical consideration of Cattell's 16 PF battery, British Journal of Social and Clinical Psychology, 1972. Fulgosi, A., Faktorska analiza, školska knjiga, Zagreb, 1979. KvaSčcv , R. in Radovanovič, V., Uticaj sposobnosti, složaja osobina ličnosti i motivacije na uspeh u školskom učenju. Psihologija, Beograd, 1977, zvezek 1, str. 31-73. London, H. & Exner, J.E., jr., Dimensions of Personality, John Wiley & sons, New York, 1978. Pogačnik, Vid, Izkušnje s Caltellovim testom 16 PF, Posvetovanje psihologov Slovenije, Portoro?, 1982. Pogačnik, Vid, Struktura osebnosti in individualne vrednote, Anthropos, Ljubljana, 1985. Pogačnik, Vid, Catlcllov test 16 PF-Manual, prevod in dopolnitev priročnika, Interna publikacija "Save Kranj", 1986. Pogačnik, Vid, Cattellov test 16 PF raziskovalni rezultati, Interna publikacija "Save Kranj", 1986. Wiggins, J.S., Personality and Prediction (Principles of Personality Assessment), Addison-Wcslcy Publ. Co. London, 1973. Vrednotenje in razmeščanje telesnih znakov MARKO POLIČ, POLONA BRCAR Predelava fizičnih znakov (simptomov) jc zelo zapleteno in pomembno teoretično in praktično vprašanje. V tem prispevku se bomo ukvarjali z njihovo spoznavno predelavo. Po Pcnncbakcrju (1982) jc proces iste narave kol zaznava zunanjih dražljajev. Čeprav gre za sorazmerno zanemarjen vidik zaznave, leži tu osnova mnogih pomembnih življenjskih odločitev, nanašajočih se na posameznikovo zdravje. S temi vprašanji pa se jc vendarle ukvarjalo kar nekaj raziskovalcev, npr. Bishop in sodelavci (1987), Jcmmot in sodelavci (1986, 1988), Croylc in Sande (1988) in drugi. Prišli so do mnogih zanimivih ugotovitev. Običajno menimo, da se ljudje odločajo za obisk zdravnika zaradi prisotnosti telesnih znakov (TZ). Vendar ta domneva ni povsem upravičena, saj lahko tudi zdravi ljudje zaznavajo TZ in bolni zanemarjajo take, ki bi se drugim zdeli resni. Bishop (1987) poroča, da so prcskušanci v povprečju poročali (pisali so dnevnik) o prisotnosti enega znaka v petih dneh in to vse od glavobola do rcktalnih krvavitev. Toda pomoč so iskali za manj kot 7% poročanih znakov, včasih cclo za najhujše nc. Za vedenje, povezano z znaki, jc torej nedvomno pomembna tudi njihova subjektivna razlaga. Ljudje se ne odzivajo na prisotnost znakov samo po sebi, pač pa upoštevajo njihovo naravo in pomen. In kako pripisujejo pomen znakom, katere razsežnosti ali lastnosti uporabljajo pri tem in kako se te povezujejo z vedenjem? Nekateri poudarjajo njihovo izstopanje, drugi resnost, razdiralnost, "bolezensko vrednost", ali pa nedavnost. Jones in sodelavci so s faktorsko analizo odkrili tri faktorje, ki leže v osnovi zaznave TZ: * obseg, do katerega jc bil TZ zaznan kot ogrožujoč, resen, moteč in boleč; * poznanost TZ in zaznana osebna odgovornost za njegovo pojavljanje ter * stiska. Žal so bile te lastnosti dobljene bolj na apriorni osnovi in nc empirično izvedene iz presoje TZ pri preskušancih. Zato ti faktorji morda bolj odražajo teoretične domneve, kot dejansko stanje. Pcnrodovc raziskave razvrščanj bolezni in z njimi povezanih znakov so pokazale, da ljudje slednje razvrščajo v več skupkov, npr. skupne znake za prehlad, za glavo in živčni sestav ter za prebavni trakt. Jones in Weisc sta v raziskavi primerjave modelov znakov pri kmetih in zdravnikih ugotovila, da slednji najbolj poudarjajo življenjsko nevarnost znaka, kmetje pa bolj, ali je boleč oz. ovirajoč. Bishop in sodelavci (1987) menijo, da si obvestila o TZ razlagamo tako, da jih povežemo s prej obstoječimi prototipi bolezni. Pri tem izhajajo iz dela Eleanor Rosch in njenih sodelavcev na področju razvrščanja. Prototipi, ki naj bi bili v tem primeru nekakšni idealni, najboljši predstavniki določene bolezni, nudijo standard ali obrazec, s katerim oseba primerja izkušnjo danega TZ. Bolj ko sc dani TZ skladajo s tistimi, ki za posameznika predstavljajo prototip določene bolezni, verjetneje si jih bo razložil kot znake tc bolezni. Ljudje naj bi torej v spominu poiskali prototipe znakov različnih bolezni in ugotovili, s katerim prototipom sc dani TZ najbolj skladajo. Skladnost seveda ni nikoli popolna, saj so tudi bolezni razmeroma nejasno opredeljene. Raziskave so pokazale, da jc razlaga TZ res pod močnim vplivom skladnosti med TZ in znanimi prototipi bolezni in da prototipičnost neke množicc simptomov vpliva na njihovo obnovo. Prototipi bolezni pomagajo ljudem pri urejanju in ocenjevanju obvestil o fizičnih spremembah ali občutkih, ki bi bili lahko drugače nejasni in protislovni. Preprosto, ponudijo jim žc pripravljeno razlago za dano izkušnjo TZ. Znano pa jc, da obstoj prototipov (ali obrazccv) lahko tudi vpliva na dejansko izkušnjo TZ. Tudi bolnikov prikaz TZ bo morada izkrivljen zaradi sprejetega prototipa bolezni, saj bo zdravniku poročal predvsem o TZ, ki se z njim skladajo. Na sploh sc zdi - to bi sledilo že iz Pcnncbakcrjcvc ugotovitve - da lahko modele z drugih področij zaznavanja in spoznavanja uporabljamo pri pojasnjevanju zaznave TZ. Poleg omenjenega modela sc avtorjema zdi uporabljiv tudi Andcrsonov (1974) model informacijskega združevanja. Končno navadno vendarle združimo več znakov v sliko neke bolezni. Bishop (1987) seje spoznavnega prostora TZ lotil tudi s pomočjo večrazsežnostnega lestvičenja in analize skupkov. Ugotovil je, da so izprašcvanci razvrščali TZ vzdolž štirih razsežnosti: povzročajo ga virusi, zgornji ali spodnji del telesa, fizični ali duševni vzroki in moli dejavnost. Vidimo, da sc dve razsežnosli nanašata na vzrok TZ, dve pa na njegovo lokacijo oz. motečnost. Razsežnosti so bile povezane s tremi vrstami odzivov na TZ: zmanjšanjem dejavnosti, samooskrbo in poklicno oskrbo. Motečnost znakov je bila povezana z zmanjšanjem dejavnosti, viralna povzročenost in motečnost pa sta bili povezani s samooskrbo (uporaba ncrcccptnih in domačih zdravil). Fizična (v nasprotju s psihično) povzročenost in v manjši meri lokacija v spodnjem delu telesa sta bili povezani z uporabo poklicne oskrbe (obisk zdravnika, uporaba predpisanih zdravil). Rezultati analize skupkov so zgornje lc potrdili, odkrili pa so šc določene spolne razlike. Tako so bile za ženske najpomembnejše po vrsti naslednje značilnosti TZ: motečnost, boleče, povezano s spodnjim delom telesa in povezano s čutili. Za moške so bile te lastnosti po vrsti naslednje: zgornje/spodnje v telesu, moteče in povzročeno z virusi/nalezljivo. Glede vednja jc za pripadnike obeh spolov najosnovnejše zmanjšanje dejavnosti, medtem ko sc vrstni red ostalih vedenj (npr. pogovoriti sc, posvetovati sc z nezdravnikom, uporaba ncrcccptnih zdravil, uporaba domačih zdravil, uporaba rcccptnih zdravil, posvet z zdravnikom, ignoriranje) razlikuje. Pri razlagi gornjih podatkov jc treba upoštevati, da gre za predvideno in nc dejansko vedenje. Zato lahko lc nakazujejo določene stvarne zveze in odnose, nc morejo jih pa dokazovati. Medtem ko so bile do sedaj obravnavane raziskave predvsem spoznavno naravnane, obstajajo tudi take, ki so sc ukvarjale z motivacijskimi mehanizmi zaznave in odzivov na TZ. Motnje v zdravju so namreč za veliko večino ljudi nekaj nezaželenega, neprijetnega. Zato jc pomembna occna resnosti motnje in odziv nanjo. Ljudje so nagnjeni k temu, da occnjujcjo neko bolezen ali motnjo za težjo, čc menijo, da jc razmeroma redka (Jcmmot in sod., 1986). Razširjenost bolezni tudi vpliva na manjše odločanje za iskanje pomoči. Na occno resnosti vpliva tudi osebna pomembnost bolezni. Bolezen, ki jo imamo, sc nam bo zdela manj resna. To jc morda nekakšen obrambni odziv, zanikanje nevarnosti ali težav. O tem pričajo tudi izsledki Croylca in Sandca (1988), saj so prcskušanci, "pri katerih naj bi test odkril določeno motnjo", le-to ocenjevali za manj resno in bolj razširjeno kot ostali. Kadar se bolnik sooči s slabo novico, lahko: * zanika bolezen, kar jc značilen začetni odziv na grožnje zdravju in se kaže v večjem dvomu v veljavnost diagnoze; * zmanjša resnost grožnje, npr. z zmanjševanjem resnosti posicdic bolezni; * lahko pa išče tudi potrditev diagnoze, kot so npr. pokazale nekatere Pcnnebakcrjeve raziskave. Do zanikanja diagnoze nc prihaja zato, ker oseba nc bi zaznala ustreznih TZ, pač pa celo ob njihvem potrjevanju. Gre morda za nckašno "iskanje pomena" in uveljavljanje pogosto iluzornega prepričanja o nadzoru nad boleznijo, ki sledi slabi novici. Ljudje, ki so že imeli neko bolezen, jo navadno ocenjujejo kot manj resno. Končno sojo le preživeli. V pričujoči študiji skušava ugotoviti, kako različne skupine prcskušanccv (zdravstveni delavci, laiki) ocenjujejo pomembnost različnih TZ ter kako jih značilno razporejajo po človeškem telesu. Pričakovali bi lahko, da bodo zaradi različnega znanja in izkušenj ti odgovori različni. METODA Prcskušanci: V raziskavi sta sodelovali dve skupini prcskušanccv: - 20 zdravstvenih delavcev (10 zdravnikov in 10 sester); - 20 laikov. Skupini sta bili izenačeni glede na izobrazbeno raven, spol in starost. Gradivo: seznam dvajsetih TZ (glej Tabelo 1) in obris človeškega telesa. Postopek: Prcskušanci so morali occniti TZ na petstopenjski ocenjevalni lestvici NEPOMEMBEN (1) do ZELO POMEMBEN (5). Nato so morali razporediti TZ (razen enega) po obrisu človeškega telesa. Če so menili, da TZ nc morejo postaviti na neko določeno mesto, ker jc presplošen, so samo na seznamu obkrožili številko pred tem TZ. REZULTA TI IN RAZPRA VA Splošno sliko odgovorov nam daje Tabela 1. Očitno je, da so TZ bolj pomembni za zdravstvene delavcc kot pa za laike. Prav tako so tudi odgovori prve skupine bolj homogeni. To jc očitno iz praviloma nižjih vrednosti standardnih odklonov pri skupini zdravstvenih dclavccv, pa tudi iz večjega števila statistično pomembnih korelacijskih koeficientov med njihovimi ocenami TZ (53 napram 30 pri laikih). Na nek način so bile ocene laikov manj vzajemno odvisne kot pri zdravstvenem osebju. Morda zdravstvena izobrazba in izkušnje homogenizirajo poklicno skupino in povzročajo bolj splošne, medsebojno odvisne occnc. To znanje se najbrže odraža tudi v njihovih višjih occnah. Veliko več vedo o različnih možnostih in pomenih TZ, tudi o bolj nevarnih. Ista beseda ima lahko torej drugačne ali točneje dodatne pomene za poklicno skupino. Čeprav obstajajo pomembne razlike v višini ocen, pa jc njihov vrstni red glede na pomembnost preccj podoben pri obeh skupinah (Rho=0.81; PcO.Ol). To bi bolj kazalo na dodatne, kot pa na različne pomene. TABELA 1: Srednje ocene pomembnosti telesnih znakov. ZDRAVSTVENI DEL. LAIKI Št. TELESNI ZNAK Sred. SD Sred. SD t P 1. Bolečina 3.75 1.21 3.25 0.91 1.65 * 2. Temperatura 3.35 0.81 3.85 1.04 2.03 ** 3. Utrujenost 2.40 0.60 1.80 0.83 3.04 *** 4. Slabost 2.45 0.60 2.45 0.89 0.00 nep. 5. Bruhanje 3.60 0.75 3.15 1.09 1.58 * 6. Hujšanjc 4.00 1.08 2.75 1.07 3.86 *** 7. Izguba teka 2.75 0.91 1.90 0.91 3.22 *** 8. Driska 2.70 1.08 2.35 0.93 1.32 ncp. 9. Zaprtje 2.20 0.89 2.20 1.10 0.00 ncp. 10. Povečane bezg. 3.75 0.85 4.05 0.76 1.55 * 11. Potenje 2.10 0.91 1.65 1.04 1.69 * 12. Krvavitev 4.50 0.69 4.50 0.69 0.00 ncp. 13. Zgaga 2.30 0.73 1.85 0.93 1.44 * 14. Težko dihanje 4.50 0.76 3.50 1.05 4.36 *** 15. Kašelj 3.20 0.62 2.45 0.94 3.00 *** 16. Izpuščaj 3.00 1.08 2.30 1.03 2.48 ** 17. Srbenje zadnjika 2.05 0.76 2.05 1.05 0.00 ncp. 18. Pekoče uriniranje 3.60 0.94 3.70 1.03 0.35 ncp 19. Sprememba barve kože 4.00 0.86 3.15 1.18 2.67 *** 20. Mišični krči 3.65 1.23 3.60 1.23 0.13 ncp. ncp. = nepomembno * =P<0.10 ** = P < 0.05 *** =P< 0.001 Razlogi za razlike v oceni TZ so razvidni iz same njihove narave. Najbolj pomembni so znaki nevarnejših ali cclo smrtnih bolezni ali fizičnih stanj. V spodnji polovici (glede na pomembnost) so manj resni TZ ali telesna stanja, ki se pogosto pojavljajo tudi med normalnim delovanjem telesa (npr. znojenje). Morda so nekateri od teh TZ presplošni in šele v povezavi z kakim drugim TZ postancjjo pomembni (npr. slabost). Pojavlja se tudi zanimiva razlika v vrstnem redu temperature. Ta TZ je bolj pomemben za laike. Za njih jc pravzaprav sploh nekakšen sinonim za bolezen, medtem ko predstavlja za zdravstvene delavec bolj splošen TZ, ki postane pomemben šele skupaj z drugimi. Večje število statistično pomembnih korelacij v skupini zdravstvenih delavcev pri tem TZ bi potrjevalo takšno mnenje. Na nek način podatki drugega dela raziskave - razporejanja TZ po obrisu telesa -podpirajo prejšnje ugotovitve. Zdravstveni delavci imajo pomembno več splošnih razporeditev (več kot 50%), medtem ko pri laikih prevladujejo specifične (61.18%). Spet različna vednost povzroča različne odgovore. Rezultati so podani v Tabeli 2. TZ so isti kot prej, izpuščen jc lc TZ števila 17 zaradi trivialnosti možnega odgovora. TABELA 2: Razmeščanje TZ po obrisu telesa v %. Št. Splošno Glava/Vrat Udi Nad pasom Pod pasom ZDRAVSTVENI DELAVCI 1. 4.17 1.19 0.00 0.00 0.00 2. 4.76 0.60 0.00 0.00 0.00 3. 4.76 0.30 0.00 0.00 0.00 4. 2.68 0.00 0.00 2.08 0.60 5. 0.30 1.49 0.00 2.98 0.60 6. 4.76 0.00 0.00 0.30 0.60 7. 2.08 0.60 0.00 1.79 0.60 8. 0.60 0.00 0.00 0.00 4.76 9. 0.30 0.00 0.00 0.00 4.46 10. 4.76 1.19 0.00 0.00 0.00 11. 3.57 0.00 0.89 0.30 0.00 12. 3.89 0.30 0.00 0.30 0.89 13. 0.00 0.89 0.00 4.17 0.30 14. 0.89 0.00 0.00 4.17 0.00 15. 0.60 0.00 0.00 5.06 0.00 16. 5.06 0.00 0.30 OCX) 0.00 18. 0.00 0.00 0.00 0.00 5.06 19. 5.06 0.00 0.00 0.00 0.00 20. 3.57 0.00 1.49 0.00 0.00 Total 51.79 6.55 2.68 21.13 17.86 Št. Splošno Glava/Vrat Udi Nad pasom Pod pasoi LAIKI 1. 4.28 1.32 0.00 0.00 0.33 2. 2.96 1.97 0.00 0.33 0.00 3. 4.61 0.66 0.33 0.00 0.00 4. 1.64 0.33 0.00 2.30 0.33 5. 0.00 0.33 0.00 3.95 0.99 6. 4.28 0.00 0.00 0.66 0.00 7. 2.63 1.64 0.00 0.99 0.33 8. 0.33 0.00 0.00 0.66 3.95 9. 0.33 0.00 0.00 0.66 4.28 10. 2.63 1.97 0.66 0.00 0.00 11. 2.30 0.99 1.97 0.33 0.00 12. 2.63 1.32 0.00 0.33 0.99 13. 0.00 0.99 0.00 3.62 0.33 14. 0.00 0.00 0.00 5.26 0.00 15. 0.00 0.66 0.00 4.28 0.00 16. 3.62 0.99 0.33 0.00 0.33 18. 0.00 0.00 0.00 0.00 5.26 19. 3.62 1.32 0.33 0.00 0.00 20. 2.96 0.00 2.63 0.00 0.00 Total 38.82 14.47 6.25 23.36 17.11 Z(tot) 3.290 3.293 2.206 0.676 0.250 P< 0.001 0.001 0.01 ncp. ncp. Odgovori laikov morda kažejo njihovo omejeno znanje ter najbolj značilne ali znane pojavne položaje posameznih TZ. Vendar pa nekatere razvrščajo tudi glede na mesto porekla (npr. bruhanje). Lahko zaključimo, da izkušnje in znanje vplivajo na zaznavanje TZ vsaj na spoznavni ravni. Ta vpliv sc pojavlja predvsem kot večja splošnost in medsebojna povezanost TZ pri zdravstvenem osebju. viri Bishop, G.D. ct al., Processing Illness Information: The Role of Disease Prototypes, Basic and Applied Social Psychology, 1987, 8, 1+2, str. 21-43. Bishop, G.D., I-ay Conceptions of Physical Symptoms, Journal of Applied Social Psychology, 1987, 17, str. 127-146. Croyle, R.T. & Sande, G.N., Denial and Confirmatory Search, Journal of Applied Social Psychology, 1988, 18,6, sir. 473-490. Jcmmot, J.B. el al., Judging Health Status, Journal of Personality and Social Psychology, 1985, 50, str. 899-905. Jcmmot, J.B. ct al., Common sense Epidemiology, Health Psychology, 1988, 7, 1, str. 55-73. Pcnncbakcr, J.W., The Psychology of Physical Symptoms, Heidelberg: Springer-Vcrlag, 1982. Vrednote in potrebe I. del: Zadovoljenost temeljnih potreb (motivov) in vrednote J ANE K MUSEK UVOD V vsakem trenutku deluje na človeka več motivov. Motivacijski pluralizem jc naše normalno življenjsko stanje. Seveda pa jc ta vzorec motivacijskega delovanja zelo spremenljiv in dinamičen; v določeni situaciji in v določenem trenutku bodo nekateri motivi prisotnejši, močnejši, drugi pa morda zanemarljivi. Vse to jc odvisno od številnih dejavnikov, ki prožijo motivacijsko doganjanjc - npr. razni zunanji in notranji dražljaji, vplivi, pobude ipd. Motivacijsko stanje posameznika se torej spreminja od trenutka do trenutka, od situacije do situacije. Ali to pomeni, da v motivacijskem pogledu nc najdemo nobene prave trajnosti in konsistentnosti? Nikakor nc; mnoge motivacijske značilnosti imajo tudi relativno trajen in transsituacijsko konstanten značaj. Poleg motivacijske intraindividualne variabilnosti (intravariabilnosti) lahko govorimo tudi o motivacijski konstantnosti in stabilnosti. Poleg dinamičnih potez, ki odražajo relativno konstantnost moči posameznih motivov in potreb, obstajajo tudi drugi pomembni in zanimivi vidiki motivacijske stabilnosti. Med njimi jc omembe vredna stopnja zadovoljenosti temeljnih motivov. Na zadovoljenost temeljnih motivov jc opozoril zlasti Abraham Maslow (1954) v svoji znani teoriji hierarhije potreb (oziroma hierarhije motivov). Tu gre v bistvu za teoretsko obravnavo nekaterih znanih stvari s področja motivacije. Težko se namreč usmerjamo h kompleksnejšim motivom, če niso prej zadovoljene temeljne potrebe. Ideja, da se motivi pojavljajo in razvijajo po vrstnem redu, jc prisotna že v ljudski modrosti. Latinski pregovor pravi: "primum vivcrc dcin philosophari": človek mora najprej imeti vse potrebno za življenje, nato ga lahko šele začno zanimati višji cilji. Lačnega nc zanima modrost, temveč hrana. Podobno zvenijo Engclsovc besede na Marxovcm pogrebu: "Marx jc odkril razvojni zakon človekove zgodovine: odkril jc namreč preprosto, doslej pod ideološko navlako skrito dejstvo, da morajo ljudje predvsem najprej jesti, pili, stanovati in se oblačiti, preden se lahko ukvarjajo s politiko, znanostjo, umetnostjo, religijo itd." Drugje, v "Ekonomskih spisih" pravi Marx: "Za sestradanega človeka nc obstaja človeška oblika hrane... Zaskrbljen in reven človek nima smisla za najlepšo predstavo." Abraham Maslow je idejo o hierarhiji potreb sistematično oblikoval kot psihološko teorijo motivacije. Po tej teoriji imajo glavne potrebe prioritetni red, tako kot prikazuje slika 1. Relativna zadovoljenost primarnih potreb jc pogoj, da sc začno javljati višje in sekundarne potrebe. Hierarhija potreb sc prične pri bazičnih fizioloških potrebah (potrebe po kisiku, hrani, vodi itd.); tem sledijo potrebe po varnosti, nato potrebe po ljubezni in pripadnosti; tem zopet sledijo potrebe po ugledu in tem potreba po samoaktualizaciji (po uresničevanju svojih najboljših potencialov in talentov). Podobna hierarhija kot pri teh, konativnih potrebah, obstaja po Maslowu tudi pri kognitivnih in estetskih potrebah. Slika 1 Hierarhija potreb (motivov) po Maslowu .-......^...f...^.^.-.;,.---------------------tnilmifrnmiHitr-iripiriri»r"-| l III! I I mill lllnlll IIIIIBIII ...... Ii IIIHI II W,I »Illlllllllfl—Hllllimill IHHII llllilM r a z v o j n e s t o p n j c !!!'!!! !!!WWK«!!!!!!!' > 55 ii;; v; t j; ii iiSii v; l!!!!'!'!'!'''!!!!"''!!!!! $|i$K!MMP$HHMi | i 111 i j 11 ili i i i i i i i i i i i i i i i iilijii'j^'''''''"'''^'"''"'.....•••••••-•••»••.•>•• i. i i 11 i i i I i i i;, I i i i i i ii i i i i i i i •: 11111 i 11 i i 11j i i 1111 i 111 i i i 11 i i m 11 i i !»!'!'!!.....VARNOST • 11 i 111 ...............:i i 11 i III iiiiiiii5'ill>'^jl|(i • i i i k 11 i i i i J i 111 m i i i i i 11 u' j I ii i i 1111 i 111 •!: ' ' ■ i i i m l lil miiiiijiii 'iiiiii lili "ia")^)^^ FIZIOLOŠKE POTREBE : IfflilmW 4 (>M 'it (^U ma-' It ■ M1^ Hfl um ^iMIUHH^WHFM^ HtH^rtlHHHiUinvT-) moč potreb (motivov) Problematiko zadovoljcnosli bazičnih potreb in motivov lahko hitro povežemo z vrednotami in vrednostno usmerjenostjo posameznikov. V eni izmed naših raziskav (Mohorič, Brcnk, Musck, 1986) so avtorji med drugim skušali opredeliti prav odnos med bazično zadovoljenostjo motivov in ocenjevanjem vrednot. Kakšna jc vrednostna usmerjenost oseb, ki imajo zadovoljene temeljne motive, v primerjavi z usmerjenostjo oseb, ki so bazično nczadovoljcnc? Katere vrednote više ccnijo eni in katere drugi? Na ta in podobna vprašanja so možni različni odgovori. Po eni strani bi lahko domnevali, da bodo bazično nczadovoljcne osebe kazale tudi v svoji vrednostni usmerjenosti težnjo k ciljem, ki jih običajno nc dosegajo in bodo zato više cenile ustrezne vrednote (ki naj bi bile nekakšne psihične projekcije teh ciljcv). Po drugi strani bodo osebe, ki imajo zadovoljene bazične potrebe, verjetno prisojale višjo vrednost splošnim in neosebnim vrednotam. Težko pa jc jasno in določno odgovorili na tovrstna vprašanja. Ali bodo morda bazično nezadovoljne osebe kazale več vrednostnega primitivizma in hedonizma? Ali morda ravno obratno? Zdi se, da ta vprašanja terjajo empirično, raziskovalno pojasnitev. METODA IN POSTOPEK RAZISKAVE Problem tako zastavljenega raziskovanja lahko formuliramo kot vprašanje, kakšen jc odnos med zadovoljenostjo temeljnih potreb (motivov) na eni strani ter ocenjevanjem vrednot na drugi strani. V omenjeni raziskavi (Mohorič, Brenk, Musck, 1986) so avtorji za merjenje vrednot oziroma vrednostne usmerjenosti uporabili lestvico vrednot (MLV, vključuje 37 vrednot). Kot mero zadovoljenosti temeljnih potreb pa se najbolj ponuja Maslowov vprašalnih varnosti - negotovosti (S-I, "Security - Insecurity Inventory"). Podatki o vprašalniku, ki ga imamo prirejenega v slovenski verziji, so na razpolago v domači literaturi (Lamovec, 1980; 1988). Tu naj omenim le nekaj najosnovnejših stvari. Vprašalnik meri stopnjo bazične zadovoljenosti, ki sc po Maslowu kaže kot bipolarni kontinuum med psihološko varnostjo (gotovostjo) in negotovostjo. Vprašalnik ima 75 vprašanj in zajema poleg temeljnih občutij gotovosti in pripadnosti (občutje, da smo ljubljeni, sprejeti, varni in nasproti temu občutje negotovosti, zavračanja, odrinjenosti, osamljenosti in ogroženosti) tudi ustrezne značajske lastnosti (zaupanje v svet in druge, optimizem, sprejemanje lastnih impulzov nasproti nezaupanju, pesimizmu, sovražnosti, občutjem krivde) ter reakcijske težnje (zadovoljstvo, mir, sproščenost, odsotnost motenj, realno samospoštovanje, socialni interesi nasproti nezadovoljstvu, napetosti, konfliktnosti, cgoccntrizmu, znižanemu samospoštovanju in pretirani težnji po moči in statusu). Razumljivo jc, da vprašalnik kar visoko korelira z nevrotičnostjo, medtem ko korelacijc z inteligentnostjo, izobrazbo in sociockonomskim statusom niso pomembne. Vprašalnik S-I in lestvica vrednot sta bila preskušena na vzorcu 100 oseb obeh spolov v starosti okrog 18 let. Zveze med spremenljivkami (zadovoljenostjo temeljnih motivov in ocenami vrednot) so bile analizirane z več metodami. REZULTA TI IN DISKUSIJA Najprej smo uporabili korclacijski preskus, ki kaže enostavne korelacijc med zadovoljenostjo potreb in posameznimi vrednotami (tabela 1, prva kolona številk). Iz tabele je razvidno, da med zadovoljenostjo temeljnih potreb (merjeno v številu točk na vprašalniku S-I) in occnami pomembnosti vrednot ni prav visokih korclacij. Naj opozorim, da pomenijo pozitivne korelacijc povezavo z bazičnim nezadovoljstvom, ker na Maslowovi lestvici višja točkovna vrednost predstavlja nezadovoljcnost in nižja zadovoljenost. Osebe, ki imajo nczadovoljcnc bazične potrebe, nekoliko više ccnijo vrednote ZANIMIV POKLIC, VARNOST, INTIMNOST, LEPOTA, NAPREDEK in PRIVLAČEN IZGLED. To seveda pomeni hkrali, da osebe z zadovoljenimi temeljnimi potrebami prav te vrednote relativno manj ccnijo. Pač pa zadovoljene (gotove) osebe v primerjavi /. nezadovoljenimi bolj ccnijo npr. ZDRAVJE. Problem, ki nastaja pri tolmačenju neposrednih korclacij med spremenljivkami, jc ta, da se v teh korclacijah lahko odražajo tudi vplivi in korclacijc drugih spremenljivk. Tako je npr. korclacija med telesno višino in telesno težo višja, če jo ugotavljamo pri osebah različne starosti, kot pa če jo ugotavljamo pri osebah enake starosti. Razlog jc ta, da starost pozitivno vpliva (korelira) tako z višino kot s težo. Če bi torej ugotavljali korclacijo med višino in težo, nc da bi upoštevali vpliv starosti, bi nc dobili prave, "čiste" korelacijc med spremenljivkama teže in višine, marveč korclacijo, ki je povečana zaradi učinkov starosti na obe spremenljivki. Podobno lahko v našem primeru domnevamo, da bodo korclacijc med zadovoljenostjo potreb in posameznimi vrednotami "kontaminirane" z vplivi in učinki drugih spremenljivk (npr. zveze bazične zadovoljenosti in pričujoče vrednote z drugimi vrednotami). Samo v primeru, da takšnih zvez ni, se lahko zanesemo, da neposredni korclacijski koeficienti izražajo pravo, torej "čisto" stopnjo povezanosti. Odsotnost vsakršnih tovrstnih zvez pa jc prav malo verjetna. Zato smo uporabili drugo metodo, ki omogoča izračunavanje čistih zvez med spremenljivkami, torej zvez, kakršne bi bile, čc bi bilo delovanje ostalih spremenljivk konstantno. To dosežemo s pomočjo t.i. parcialnih regresijskih koeficientov (B-kocficicntov) in s pomočjo standardnih B-kocficicnotv ali beta koeficientov (slednji so prikazani v drugi številski koloni tabele in jih lahko tako primerjamo z enostavnimi korclacijskimi koeficienti v prvi koloni). Dejansko vidimo, da jc podoba povezav med zadovoljenostjo potreb in occnami vrednot zdaj malcc drugačna. Nekatere povezave zdaj niso več pomembne, kar pomeni, da so bile posledica korclacij z drugimi spremenljivkami. Tako ni več pomembna povezava z vrednoto "zanimiv poklic", ki jc bila prej največja! Podobno velja tudi za vrednote "lepota", "intimnost" in "privlačen izgled", padla pa jc tudi pomembnost korclacijc z vrednotama "varnost" in "napredek". Pokazale pa so se druge povezave. Beta kocficicnii kažejo, da se bazično nezadovoljstvo povezuje z višjimi occnami vrednot PROSTI ČAS, ENAKOST, UGLED, RED in žc na meji pomembnosti z vrednotama VARNOST ter NAPREDEK. Bazično zadovoljene osebe ccnijo torej te vrednote niže, večji pomen pa prisojajo vrednotam ZDRAVJE, MIR ter eventualno TRADICIJE in VZORNIKI. Čc se lahko na te rezultate, ki so neodvisni od kovariiranja med spremenljivkami bolj zanesemo, potem bi dobili kar zgovorne in smiselne podatke. Kaža namreč, da osebe, katerih bazične potrebe so manj zadovoljene in pri katerih se zato pojavlja več negotovosti, konflikuiosti, nezaupanja ter nezadovoljstva, v svoji vrcdnosuii orientaciji ciljajo k vrednotam, ki reprezentirajo življenjska področja, kjer so te osebe prizadete, nczagotovljcne in odrinjene. Prav zalo verjetno više vrednotijo prosti čas (ki jim jc bolj potreben), enakost, ugled (ki ju nc uživajo dovolj), red, varnost in napredek. Nasprotno se bazično zadovoljene osebe čutijo ncogrožcnc na teh področjih in so jim zalo važnejše splošne vrednote, kot so zdravje, mir, sloga. TABELA 1 Povezave med zadovoljenostjo temeljnih potreb in ocenami pomembnosti vrednot (koeficienti korclacije (r) in beta koeficienti). VREDNOTE r beta zdravje -,17x -.27** upanje .14 .12 ljubezen .09 .02 denar -.07 -.10 ustvarjanje .13 .02 uveljavljanje .17x -.02 tradicije -.09 -,17x gibanje/prostor -.05 -.13 red .03 .26** mir/sloga -.07 -.25* prosti čas .18x .33** altruizem .17x -.11 varnost .23* ,19x zanimivo življenje .16 -.03 udobje .13 .10 izkazovanje .17x -.15 svoboda .06 -.04 lepota/umetnost .22* .01 zabava -.06 -.09 prijateljstvo .10 .03 otroci .09 .18x enakost .16 .28** zanimiv poklic .35** .13 družinska sreča .10 -.03 ugled .12 .26** hrana/pijača -.07 -.11 napredek .22* ,18x poštenje .02 -.06 fizična privlačnost ,21x .07 družabnost -.04 -.09 vzorniki -.07 -.17x načela .07 -.04 intimnost .23* -.00 resnica .16 .00 spolnost .02 -.10 osebna rast .17x .12 navezanost .04 -.05 ** p<0.01 * p<0.05 x mejna pomembnost (tendenca) Ugotovitve pa lahko dopolnimo še s podatki iz bolj sofisticiranih multivariantnih metod. Analizirali smo jih namreč tudi s pomočjo faktorske analize, diskriminantne analize in kanonične analize. Podatki faktorske analize se sicer ne nanašajo samo na zadovoljenost motivov in vrednote, temveč so bile v m uiti variantno matriko vključene še druge spremenljivke, izpolnjenost življenjskih ciljev in življenje odločitve (rezultati faktorske analize vseh teh spremenljivk so prikazani v tabeli na drugem mestu; glej tudi Mohorič, Brcnk, Musek, 1986). Kljub temu pa si oglejmo te rezultate. Faktorska analiza omenjenih spremenljivk je izločila devet pomembnih faktorskih dimenzij. Zanima nas predvsem tista dimenzija, s katero so nasičene spremenljivke, ki nas tukaj zanimajo, tj. zadovoljenost motivov (Maslow, oziroma rezultat na S-I vprašalniku) in posamezne vrednote. Očitno prihaja v poštev predvsem osma faktorska dimenzija (njena lastna vrednost je 2.29, pojasnjuje pa 3.3 % celotne matrične variance). S to dimenzijo so namreč nasičene zadovoljenost motivov (0.59) ter vrednote UPANJE (0.43), INTIMNOST (0.49), LEPOTA (0.48), ZANIMIV POKLIC (0.43), NAPREDEK (0.33) IN RESNICA (0.31). Negativno pa korelirata s tem faktorjem vrednoti MIR/SLOGA (-0.21) in ZDRAVJE (-0.18). Druga faktorska dimenzija, ki do neke mere korelira z zadovoljenostjo motivov (0.24) jc tretja; med vrednotami so z njo pomembno nasičene npr. IZKAZOVANJE (0.51), FIZIČNA PRIVLAČNOST (0.41), UVELJAVLJANJE (0.39), VZORNIKI (0.36), ZANIMIV POKLIC (0.32), ALTRUIZEM (0.30) in negativno npr. spet ZDRAVJE (-0.31) in tudi HRANA/PIJAČA (-0.30). Upravičeno lahko pričakujemo, da se bodo pri obeh omenjenih faktorskih dimenzijah, zlasti pri osmi, izrazile korclacijc med zadovoljenostjo motivov in vrednotami, ki so nasičene s faktorjema. Rezultati faktorske analize torej dopolnjujejo naše prvotne podatke in kot vidimo, se kar precej ujemajo z njimi. So pa tudi nekatere razlike, ki so po vsej verjetnosti posledica dejstva, da so izločene faktorske dimenzije seveda tudi pod vplivom vrste drugih spremenljivk in njihovih intcrkorclacij. Tudi faktorske dimenzije torej kažejo, da se višja stopnja zadovoljenosti temeljnih potreb povezuje z višjim vrednotenjem zdravja in miru na eni strani ter z nižjim vrednotenjem vrednot, kot so intimnost, lepota, zanimiv poklic, napredek, resnica, izkazovanje, upanje in šc mogoče katere. Nadaljnje preverjanje povezav med zadovoljenostjo temeljnih potreb in vrednotenjem nam omogoča kanonična korelacijska analiza. Z njo lahko (podobno kot pri regresijski analizi) proučujemo prediktivno vrednost določenih spremenljivk na druge spremenljivke; za razliko od običajne regresijske analize lahko pri kanonični analizi ugotavljamo prediktivni vpliv spremenljivk nc samo na posamezne kriterijske spremenljivke, temveč na cele nize spremenljivk. Kanonična korelacijska analiza nam izloči dimenzije, ki pojasnujejo stopnjo povezanosti med napovednimi spremenljivkami in kriterijskimi spremenljivkami. Te dimenzije (kanonične variante) so podobne dimenzijam pri faktorski analizi (faktorjem), le da nc pojasnjujejo variance znotraj niza spremenljivk, temveč varianco med obema nizoma spremenljivk. Naš problem, ugotavljanje povezanosti med zadovoljenostjo potreb in ocenjevanjem vrednot, jc kar pripraven za uporabo kanonične korclacijskc analize. Smiselno bi bilo namreč domevati, da jc zadovoljenost (oziroma nezadovoljenost) temeljnih potreb dejavnik, ki vpliva na occnjcvanje različnih vrednot. Zadovoljenost potreb torej lahko vzamemo kot vzročno ali napovedno sprcmcljivko, occnc vrednot pa kot kriterijske spremenljivke. S kanonično korclacijsko analizo lahko v tem primeru ugotovimo dimenzije, ki nam bodo povedale, na katere ocene vrednot in v kateri smeri zadovoljenost potreb najbolj vpliva. Kanonična faktorska analiza je v našem primeru pokazala, da nobena od izločenih kanoničnih variat ne dosega statistične pomembnosti na nivoju 0.05. Prva variata je pomembna šele na nivoju 0.23. To ni prav presenetljivo, kajti videli smo, da pri večini ni pomembnih korclacij z zadovoljenostjo potreb. Kljub temu si oglejmo, kakšni so koeficienti nasičenosti te variate pri posameznih vrednotah. Iz tabela jc razvidno, da se z nezadovoljenostjo potreb (večjim številom točk na vprašalniku S-I) povezujejo predvsem vrednote PROSTI ČAS, ENAKOST, UGLED, RED, VARNOST, OTROCI, NAPREDEK in UPANJE. Zadovoljenost potreb pa je povezana z vrednotami ZDRAVJE, TRADICIJA, VZORNIKI, IZKAZOVANJE, GIBANJE. Skoraj v popolnosti se je torej ponovila slika, ki samo jo dobili pri rezultatih regresijske analize (glej tabelo, drugo kolono)! To je dobra potrditev naših prejšnjih ugotovitev, vendar ni presenetljiva - podobno kot regresijska analiza tudi kanonična korelacijska analiza upošteva kovariacijo med spremenljivkami in jc "zmožna" prikazati čiste, nekontaminiranc zveze med spremenljivkami. TABELA2 Koeficienti nasičenosti vrednot s prvo kanonično variato (v povezavi z zadovoljenostjo temeljnih potreb). VREDNOTE koeficienti za kanonične spremenljivke zdravje ..42*** upanje ,19x ljubezen .04 denar -.16 ustvarjanje .03 uveljavljanje -.03 tradicija -.26** gibanje -.21* red .40** mir -.39** prosti čas .52*** altruizem -.17 varnost .29** zanimivo življenje -.05 udobje .15 izkazovanje -.23* svoboda -.06 lepota .02 zabava -.14 prijateljstvo .04 otroci .28** enakost .43*** zanimiv poklic .20* družinska sreča -.05 ugled hrana/pijača -.17 napredek .27** poštenje -.09 fizična privlačnost .10 družabnost -.14 vzorniki -.26** načela -.06 intimnost -.00 resnica .00 spolnost -.16 osebna rast ,18x navezanost -.08 *** kocficicnt > 0.40 ** kocficicnt > 0.25 * kocficicnt > 0.20 x kocficicnt > 0.17 Končno poglejmo še rezultate diskrimininantne analize. Ta multivariantna metoda nam omogoča odkrivanje posebnih dimenzij (t. i. diskriminantnih funkcij), ki merijo delež različnih spremenljivk pri pojasnjevanju razlik med skupinami oseb. V našem primeru nam lahko diskriminantne funkcije povedo, koliko so occnc posameznih vrednot povezane z razlikovanjem med osebami, ki imajo zadovoljene temeljne potrebe, in osebami, ki nimajo teh potreb zadovoljenih. Postavimo si vprašanje, kako se bodo razlikovale ocene vrednot pri teh skupinah oseb; to vprašanje bi lahko npr. preverjali z analizo variance in s t-testi razlik v ocenah za vsako vrednoto posebej. Diskriminantna analiza nam daje podobne, v bistvu pa še popolnejše podatke, ker zopet upošteva kovarianco med spremenljivkami. V naši raziskavi nismo raziskovali samo diskriminantnih povezav s spremenljivkami, ki jih tu obravnavamo, temveč smo vključili tudi več drugih spremenljivk - med njimi življenjske odločitve in izpolnjenost življenjskih ciljev. Zato si bomo ogledali samo tiste diskriminantne funkcije, ki očitno dobro diskriminirajo med skupinami oseb glede na rezultate na Maslowovem testu S-I. V prvem primeru smo preverjali kar devet skupin oseb. Osebe so bile razvrščene glede na rezultate Maslowovega testa, ki meri zadovoljenost temeljnih potreb, in glede na rezultate Crumbaugh-Maholickovega testa življenjskih ciljev (TZC - meri občutje izpolnjenosti življenjskih ciljev). Spodnja razpredelnica prikazuje, kako so definirane diskriminantne skupine. Vidimo, da v vodoravni smeri od leve proti desni narašča nezadovoljenost potreb (višanje točke na testu S-I), v navpični smeri pa od zgoraj navzdol narašča občutje izpolnjenosti življenjskih ciljcv. Slika 1 Opredelitev analiziranih skupin: I. primer - 9 skupin II. primer - 4 skupine I. primer T do 98 Ž 99-112 C nad 113 S-I do 20 21 -31 nad 32 1 4 7 2 5 8 3 6 9 II. primer T Ž C S-I do 20 nad 32 do 98 nad 113 1 3 2 4 V prvem primeru smo definirali kar devet skupin oseb, pri čemer smo upoštevali celoten kontinuum točkovnih rezultatov na obeh preskusih. V drugem primeru pa smo izbrali samo štiri t. i. ekstremne skupine, torej smo v skupine določili samo osebe z najvišjim in najnižjim številom točk. Tako kontrastne skupine sc seveda še stopnjevano razlikujejo in verjetno jc, da bodo v diskriminantni analizi nasičenja spremenljivk z diskriminantnimi funkcijami večja. V obeh primerih jc diskriminantna analiza izločila tri diskriminantne funkcije (glej tabelo 3), od katerih pa po statistični pomembnosti daleč izstopa prva diskriminantna funkcija drugega primera. Tabela, ki prikazuje vrednosti skupin glede na diskriminantne funkcijc (t.i. grupne ccntroidc), tudi lepo pokaže, da sta prav prvi izločeni funkciji v obeh primerih tisti, ki se dobro ujemata z razlikovanjem oseb glede na zadovoljenost temeljnih potreb: velik razloček je namreč prav med skupinami, ki sc najbolj razlikujejo po rezultatih na S-I vprašalniku (slika 2). Čc prostorsko predočimo položaj skupin vzdolž prve diskriminantne dimenzije, vidimo, da se znajdeta na nasprotnih, ekstremnih pozicijah prav skupini najbolj in najmanj zadovoljenih oseb! Razumljivo jc torej, da bomo pri nadaljnji analizi upoštevali predvsem to diskriminantno funkcijo. Slika 2 Lokacija skupin glede na položaj vzdolž prve diskriminantne funkcije. I. primer: ~~1 2 5 7683 4 9 -5 -4 -3-2 -1 0 12 II. primer: T 2 3 4 -20 -10 0 +10 Grupni centroidi glede na prvo diskriminantno funkcijo. SKUPINA VREDNOSTI DISKRIMINANTNIH FUNKCIJ ZA SKUPINE 1 1. primer (funkcijc) 2 3 1 2 3 2. primer (funkcije) 10) 2 -4.51 -.58 1.55 -1.08 .84 -.44 .76 -.63 .56 1.20 -1.92 2.36 -.65 -.14 -.81 .50 1.96 .76 .38 -.75 -.43 .59 .08 -.35 1.42 .72 -1.31 -20.72 -1.73 3.74 3(2) -1.29 1.56 -1.75 4 5 6 7(3) 8 9(4) 3.98 -1.63 -.09 7.32 3.92 2.27 Spodnja tabela nam končno pokaže, katere vrednote so najbolj tesno povezane z ustreznima diskriminativnima funkcijama. To so torej vrednote, ki jih pripadniki nasprotnih skupin (v našem primeru osebe z nezadovoljenimi in osebe z zadovoljenimi potrebami) najbolj različno occnjujejo. Pričakovali bi vsekakor, da bomo zopet našli vrednote, ki so sc tudi v prejšnjih analizah pokazale kot najbolj povezane z zadovoljenostjo oziroma nezadovoljenostjo temeljnih potreb. V prvem primeru (glej tabelo, prvi stolpec) so takšne vrednote predvsem ZANIMIV POKLIC, PRIJATELJSTVO, INTIMNOST, NAPREDEK, ZDRAVJE, DRUŽINSKA SREČA, DRUŽABNOST, ALTRUIZEM. Te diskriminirajo v pozitivni smeri, kar pomeni, da jih više ccnijo osebe, katerih temeljne potrebe so nezadovoljcnc. Obratno pa najbolj diskriminirajo vrednote SPOLNOST, MIR, UVELJAVLJANJE, LEPOTA, HRANA/PIJAČA. Ti rezultati niso povsem v soglasju z našimi prejšnjimi ugotovitvami, vendar jih moramo iz metodoloških razlogov jemati skrajno previdno. Prva diskriminantna funkcija v prvem primeru ni statistično dovolj pomembna, kar jc že sam po sebi več kot zadosten razlog za previdnost. Poleg lega ta funkcija kar prcccj diferencira nc samo glede na rezultate vprašalnika S-I, ampak tudi glede rezultatov na TŽC! Slednje velja tudi za drugi primer, kjer pa jc dobljena funkcija vendarle veliko bolj signifikantna. V drugem primeru sc ta funkcija najbolj povezuje z vrednotami ZANIMIV POKLIC, PROSTI ČAS, FIZIČNA PRIVLAČNOST, RED, DRUŽABNOST, UGLED, PRIJATELJSTVO, LEPOTA, VARNOST, ENAKOST in UPANJE; povezanost jc tu pozitivna, torej gre za vrednote, ki jih više ccnijo osebe z nezadovoljenimi temeljnimi potrebami. Osebe z zadovoljenimi potrebami dajejo višje occnc vrednotam MIR, VZORNIKI, UVELJAVLJANJE, DENAR, INTIMNOST, ALTRUIZEM, SVOBODA itd. Rotirani standardizirani koeficienti diskriminantne funkcije za oba primera diskriminantne analize. I. PRIMER VREDNOTE KOEFICIENTI zanimiv poklic 0.73 spolnost -0.66 prijateljstvo 0.66 mir -0.57 intimnost 0.46 uveljavljanje -0.45 napredek 0.45 lepota -0.44 zdravje 0.40 hrana/pijača -0.39 družinska sreča 0.38 družabnost 0.36 altruizem 0.37 osebna rast 0.34 gibanje 0.34 otroci -0.33 ljubezen -0.33 fizična privlačnost 0.32 zanimivo življenje 0.31 ugled 0.25 II. PRIMER VREDNOTE KOEFICIENTI mir -6.27 vzorniki -4.70 uveljavljanje -4.44 zanimiv poklic 4.26 prosti čas 4.24 denar -3.51 fizična privlačnost 3.18 red 3.08 intimnost -2.91 družabnost 2.79 ugled 2.73 altruizem -2.68 prijateljstvo 2.57 svoboda -2.47 lepota 2.46 varnost 2.37 ljubezen -2.32 enakost 2.24 upanje 2.15 zabava -2.08 napredek 1.81 Kljub vsemu sc ti podatki dopolnjujejo z našimi prejšnjimi ugotovitvami. Preccj jasno se zdi, da je nizka stopnja zadovoljenosti temeljnih potreb dejavnik, ki v očeh posameznikov dviga "ceno" vrednotam, kot so prosti čas, enakost, ugled, red, zanimiv poklic, napredek in varnost. Prav te vrednote torej zadovoljene osebe relativno niže ccnijo. Obratno je z vrednotami mir, sloga, verjetno tudi z vrednoto zdravje in z nekaterimi drugimi (zanimivo je, da pri diskriminantni analizi vrednota "zdravje" ne kaže tako; vzrok je verjetno v tem, da ta vrednota diferencira tudi med skupinami glede na rezultate TŽC in to ravno v smeri, ki nasprotuje trendu, ki ga kažejo osebe z različno stopnjo zadovoljenosti motivov). Kot smo že dejali, jc najbolj prepričljiva razlaga ugotovljenih razlik verjetno ta, da se v ocenah nezadovoljenih oseb zrcalijo negativne življenjske izkušnje. Verjetno bodo osebe, ki nc uživajo dovolj prostega časa, ugleda, enakosti, varnosti, ki sc čutijo ogrožene in nczadovoljcnc s poklicem bolj ccnilc ustrezne vrednote; verjetno si bodo v večji meri želele spoštovanja, reda, poklicne afirmacijo, sprememb in napredka. Temeljno zadovoljene osebe bodo po drugi strani verjetno više ocenjcvale vrednote, ki niso toliko pod vplivom subjektivnih izkušenj in kompenzacijskih teženj in ki predstavljajo splošne ideale (mir, sloga, zdravje). Pojmovanje obrambnih mehanizmov nekdaj in danes TANJA LAMOVEC 1. FREUDOVA RAZLAGA OBRAMBNIH MEHANIZMOV Pojem obrambnih mehanizmov izvira iz psihoanalize. V začetnem obdobju Freudovega dela jc izraz "obramba" vključeval različne inačice specifičnih obrambnih operacij, med katerimi jc pomembno mesto zavzemala represija oziroma potlačitev. Podoben mehanizem jc že v začetku 19. stoletja opisal nemški psiholog Hcrbart, vendar pa jc bil Freud prvi, ki si je prizadeval razložiti njegov nastanek. S tem jc pravzaprav postavil temelje psihoanalize, saj brez pojma potlačitve psihoanaliza nc bi bila mogoča. Kasneje (1915) je Freud pričel uporabljati izraza "obramba" in "potlačitev" kot sinonima. Pojem potlačitve sc je s tem razširil in vkjučeval tudi mehanizme projekcije, reakcijske formacije, premeščanja, itd. V tem obdobju jc menil, da obrambno delovanje izvira iz anksioznosti, ki nastane pri poskusu zadovoljevanja gonskih vzgibov, ki jih okolje kaznuje. Gonska težnja naj bi sc razcepila na idejni in energetski del, pri čemer se idejni del odstrani iz zavesti. V tretji fazi (1923, 1938) jc Freud ponovno uvedel razločevanje med obrambnimi mehanizmi, čeprav jc potlačevanju šc vedno pripisoval osrednje vloge, ostali mehanizmi pa naj bi jo le dopolnjevali in utrjevali. Njegovo temeljno vlogo jc zdaj videl predvsem v ohranjevanju delovanja cga in menil, da skupaj z drugimi obrambnimi operacijami lahko deluje na ideje, čustva, telesne spremembe ali vedenje. Freud sam ni nikoli podal jasne in konsistentne razlage obrambnih mehanizmov ali potlačevanja, temveč nam njegova dela pričajo predvsem o načinih in poteh njegovega iskanja. Prvo sistematično delo s tega področja, ki sc opira predvsem na Freudovo tretje obdobje, jc napisala Anna Freud (1936). Oglejmo si na kratko Freudovi razlagi obrambnih mehanizmov iz drugega in tretjega obdobja, ki se med seboj dopolnjujeta. Prva sc nanaša na odnos obrambnih mehanizmov z instinkti in afekti, druga pa na njihov odnos do cga. Pričujoči pregled nc poskuša biti izčrpen prikaz tega, kar naj bi Freud "zares" mislil, temveč jc predvsem predstavitev tistega, kar so kasnejši avtorji črpali iz njegovih del in tako odločilno vplivali na tok proučevanja te problematike. Namen tega sestavka jc prikazati zgodovino teoretičnih razglabljanj kot tudi empiričnih raziskav in v njihovi luči poskušati osvetliti sodobne smeri razlage in raziskovanja obrambnih mehanizmov. Freud jc pojmoval instinkt kot mejni koncept med mentalnim in fizičnim, kot mentalno rcprczcntacijo dražljajev, ki izvirajo iz organizma in vdirajo v duševnost. Instinkt kot fizikalni pojav torej nc more biti vsebina psihične zavesti ali nezavednega, lahko pa ga zastopa ideja oziroma predstava. Poleg te zastopa instinkt tudi mentalna energija, afeklivni naboj, ki sc lahko sprošča na čustvenem, telesnem ali vedenjskem področju. Zakaj nek instinktivni vzgib doleti potlačitev? To naj bi sc zgodilo, čc zadovoljitev instinkta prinese neugodje oziroma bolečino. Pogoj za potlačitev je torej, da motiv neugodja doseže večjo moč od ugodja ob zadovoljitvi. Potlačitev ni kak izvorni obrambni mehanizem, ki bi deloval že od vsega začetka, in sc nc more pojaviti, dokler ni vzpostavljena ostra ločnica med zavestnim in nezavednim. Bistvo potlačitve jc zgolj v tem, da potlačeno vsebino izvržemo iz zavesti in jo nato držimo daleč stran od nje. Preden duševna organizacija doseže to stopnjo, skrbijo za obrambo drugi, primitivnejši mehanizmi, kot npr. sprevračanje nagona v njegovo nasprotje ali obračanje proti lasmi osebi. Prva stopnja v razvoju jc prapollačilev, ki se kaže v tem, da jc idejno-predstavnemu zastopstvu instinkta zavrnjen sprejem v zavest. Od tega trenutka dalje sc to zastopstvo nc spreminja več, instinkt pa ostaja trajno navezan nanj. To označujemo kot fiksacijo. Druga stopnja jc prava potlačitev, ki zadene psihične nasledke prapotlačenega oziroma predstav, ki so z njim asociativno povezane. Prava potlačitev jc nekakšno naknadno tlačcnje, izrivanje vsebin, ki so že bile v zavesti. Prapotlačcno z magnetno privlačnostjo priteguje sorodne asociacije in vse tisto, kar jc zavest zavrnila. Vendar pa potlačitev nc odteguje zavesti prav vseh nasledkov prapotlačenega. Tiste predstave, ki so se od potlačenega zastopstva dovolj oddaljile, imajo prost dostop do zavesti. Na tem sloni tudi tehnika psihoanalize, kjer terapevt zahteva od pacicnta, da v obliki prostih asociacij prinaša na dan vse tiste nasledke potlačenega, ki sc jim je zaradi oddaljenosti ali popačenosti posrečilo uiti cenzuri zavesti. Na ta način lahko dele potlačenih vsebin ponovno ozavestimo. Na splošno ni mogoče vnaprej napovedati, kolikšni morata biti popačenost ali oddaljenost od potlačenega, da določena ideja ali predstava lahko uide ccnzuri. Potlačitev poteka zelo individualno, vsak posamezen nasledek potlačenega lahko doleti posebna usoda. Potlačitev jc tudi skrajno mobilna. Ni enkraten dogodek s trajnimi posledicami, temveč zahteva nenehno porabo energije. Potlačeno neprestano teži in pritiska, da bi dobilo vstop v zavest. Kakšna pa jc usoda instinktivne energije, ki jc povezana s potlačeno idejo oziroma predstavo? Freud navaja tri možnosti: instinkt jc lahko v celoti zatrt in za njim nc ostane nobena sled, lahko jc samo inhibiran in sc odvečna energija sprošča kot anksioznost ali kak drug afekt, navaja pa tudi možnost motoričnega odreagiranja. Tretja možnost jc, da se potlačitev energetskega dela nc posreči, čeprav jc morda dosegla svoj cilj kar zadeva predstavni delež. V tem primeru posameznika preplavijo občutki neugodja in anksioznosti, ki se nc navezujejo na neko spccifično idejo, temveč "prosto plavajo". Kako deluje mehanizem proccsa potlačitve? Po Freudovem mnenju potlačitev vedno ustvari neko nadomestno tvorbo, npr. premeščanje, konverzijo, reakcijsko formacijo ali kak drug obrambni mehanizem ali simptom. Potlačena ideja torej nikakor nc povsem zgubljena. Prapotlačitcv nastane s pomočjo anti - katekse, ki jo vrši predzavedno. To pomeni, da sc prekine investicija instinktivne energije v idejo ali predstavo, ki postane nezavedna, ter sc preusmeri v svoje nasprotje: zatiranje gonskega impulza sc poveže z občutkom prijetnosti. V prapotlačitvi jc predzavedno tisto, ki se brani pred nezavedno idejo, v pravi potlačitvi pa to funkcijo opravlja ego. Razlika med nezavednim in predzavednim jc v tem, da ima nezavedno ideje oziroma predstave stvari, predzavedno pa ima ideje oziroma predstave besed, uskladiščene kot spominske sledi. Represija prepreči, da bi sc potlačena ideja prevedla v besede. Represija torej oropa zastopnike instinkta njihove predzavedne katekse, jih loči od verbalne predstave, razcepi zastopstvo instinkta v idejo in afektivni naboj ter uspeva, da drži zdaj enega, zdaj drugega potlačenega. Delovanje represije jc zelo variabilno, mobilno in specifično (po Rapaport, 1971). Potlačcvanjc močno deluje predvsem v latcnčncm obdobju, ko so razvijajoči sc infantilni seksualnosti vsiljene precejšnje inhibicijc. Pomembna, z afekti nabita doživetja so potlačena, namesto njih pa nastopijo t. i. "spominske zavese", to so nadomestni, lažni spomini, ki so povezani in hkrati prekrivajo prvotne. Represija služi izogibanju bolečine, ki bi jo lahko povračil spomin, na nekaterih mestih pa Freud pravi, da služi izogibanju neprijetnega. Ravno ta formulacija jc vzpodbudila skupine raziskav, ki so jo poskušale empirično preveriti. 2. EKSPERIMENTALNO RAZISKOVANJE REPRESIJE Represija, pojmovana kot nekaj povsem individualnega, nepredvidljivega in specifičnega, bi sc morala zdeti raziskovalcem kaj malo primeren predmet empiričnih raziskav, vendar jc v psihologiji le malo področij, ki bi bila deležna tolikšnega števila raziskav. Od začetka tega stoletja pa vse do danes so si v presledkih po nekaj desetletij sledila obdobja povečanega zanimanja za preučevanje obrambnih mehanizmov z nekoliko spremenjenega zornega kota, nato pa jc zanimanje počasi usihalo, dokler sc ni pojavil nov zorni kot. Prvo obdobje, ki je trajalo nekako do sredine tridesetih let, jc vključevalo dokaj preproste poskuse, predvsem v zvezi z asociacijami in reprodukcijo "prijetnega" in "neprijetnega" gradiva. Drugo obdobje sc jc začelo v tridesetih letih in označuje preverjanje represije, prevedene v teorijo polja Kurta Lcwina. V 50. in 60. letih sc jc pod vplivom gibanja "new look", ki jc poudarjalo pomen, emocionalnih in motivacijskih proccsov na zaznavanje, začelo tretje obdobje v preučevanju obrambnih mehanizmov. Ločevali so pcrceptivnc in kognitivne obrambne mehanizme. Pojmovali so jih predvsem kot procese selektivnega izogibanja, pri čemer jc postal pojem nezavednega skoraj nepotreben. Opozorili so tudi na velike individualne razlike v vrsti in stopnji njihove uporabe, kar je privedlo do četrtega obdobja, ko jc bila pozornost večine raziskovalcev usmerjena na dimenzijo represija - senzitizacija. V zadnjem desetletju pa so sc pojavile še nekatere nove delitve in pogledi na obrambne mehanizme, predvsem pa poskusi njihove vključitve v širšo celoto, ki bi vključevala tudi realistične načine spoprijemanja s problematično situacijo. 2.1. Začetne raziskave Spominjanje prijetnih in neprijetnih doživetij. Že v začetku tega stoletja so s pomočjo vprašalnikov spraševali prcskušancc, ali sc bolje spominjajo prijetnih ali neprijetnih doživetij. Dobili so zanimive rezultate: večina ljudi je "spominskih optimistov" in sc bolje spominja prijemih doživetij, manjšina, "spominski pesimisti" pa si bolje vtisnejo v spomin neprijetna doživetja. Tega pa nc moremo tolmačiti kot potrditev prisotnosti represije, saj so kasnejše raziskave pokazale, da jc v življenju večine ljudi dejansko več prijetnih kot neprijetnih doživetij. Zato lahko povsem upravičeno pričakujemo, da si jih bodo več tudi zapomnili. Kasnejši poskusi so tudi pokazali, da si bolje zapomnimo tako prijema kot neprijetna doživetja v primerjavi z nevtralnimi. Pomembnejša je torej intenziteta kot pa kvaliteta emocionalnega doživljanja. Najbolj znani so poskusi, ki jih jc izvedel Peters (1935). Ugotovil jc, da jc 80% spominov lastnih doživetij čustveno obarvanih. Od tega jc 65% prijetnih, 30% neprijetnih ter 5% mešanih. Proste asociacije. Med številnimi asociacijskimi poskusi velja na prvem mestu omeniti Jungov asociacijski poskus, s katerim jc ugotavljal prisotnost emocionalnih kompleksov. Opredelil jih jc kot skupino idej, ki sc navezuje na močno cmocijo. Njihov vpliv na spomin je pojasnil takole: emocionalno nabiti kompleksi povzročijo značilne motnje pri poskusu. Iz motenj spoznamo njihovo prisotnost in domnevno naravo, ki jc nezavedna. Celotno gradivo spomina je osredotočeno okoli njih, saj tvorijo osnovo vsega našega mišljenja in delovanja, torej tudi asociacij. Represija izvira iz kompleksov, ki so tako nabiti z bolečino, da so zavestnemu jazu neznosni. Temeljna značilnost kompleksa jc njegova relativna avtonomija, ki sc lahko izrazi v dveh smereh: s povečano močjo in s stabilnostjo v zavesti, ali pa z represijo, to jc, nezavednim odporom do njihovega obnavljanja. Asociacije, ki pripadajo kompleksom, so manj fleksibilne, imajo daljše reakcijske časi, spremljajo jih lahko različni simptomi in so navadno neprijetne (po Rapaport, 1971). Mnogi asociacijski poskusi so bili izvedeni tudi v laboratoriju, vendar niso dali enoznačnih rezultatov glede vpliva hedonskega tona. Izkazalo seje, da referenčni okvir, v katerem jc nek dražljaj podan, mnogo bolj vplival na asociacijc od tega, čc so prijetni ali nc. Dobljene asociacije so sc večinoma skladale z referenčnim okvirjem, ki ga jc podal eksperimentator. Zato so ti poskusi neprimerni za preverjanje represije. V Jungovem primeru je referenčni okvir klinična situacija, gradivo pa sc nanaša na osebna doživetja. V laboratoriju pa ni šlo za doživetja, temveč za besede s "pozitivnim" oziroma "negativnim" pomenom, kar so navadno določili drugi. Tako besede nimajo nič skupnega z doživljanjem ugodja oziroma neugodja. Zavedanje prijetnega pomena besede ni isto kot doživljanje pozitivne cmocijc. Pri nekaterih asociacijskih poskusih so dodajali prijetno, neprijetno in nevtralno senzorno stimulacijo, da bi na ta način vplivali na hedonski ton. Vprašljivo je, če so ti "dodatki" zares imeli pričakovani učinek, razen skrajnih posegov, kakršni so elektrošoki, ki so zares zmotili asociacijski tok, vendar narava interference ni nujno represija. Prav tako neuspešni, čc že ne povsem zgrešeni so bili poskusu, v katerih so se prcskušanci učili besed s "prijetnim" in "neprijetnim" pomenom, nato pa so ugotavljali priklic enih in drugih. Vsi asociacijski poskusi z izjemo Jungovih so bili že v svoji zasnovi daleč od tega, da bi lahko preverili obstoj represije. 2.2. Ra/.iskave v okviru Lewinove teorije polja S pojavom teorije polja Kurta Lcwina je nastopilo novo obdobje v preskušanju represije. Številni pojmi, ki so izvorno izšli iz psihoanalize, so v okviru teorije polja dobili nekoliko drugačen pomen. Tak jc bil npr. pojem psihične napetosti: če si predstavljamo organizem, skupaj z njegovim okoljem kot sistem, sestavljen iz številnih podsistemov, ki so med seboj razmejeni z bolj ali manj prepustnimi mejami, ter bolj ali manj diferencirani, si lahko zamišljamo, da neravnotežje v kateremkoli delu sistema ustvari napetost. Čc jc ta dovolj močna, sc širi preko meja tega predela in pri tem ruši diferenciacijo, oziroma, povzroča homogcnizacijo polja. Podoben pojav je v psihodinamični literaturi opisan kot obrambni mehanizem: regres. Kot rezultat napetosti lahko nastopi tudi izolacija sistema, v katerem je nastala napetost od ostalega polja. Pojem je do neke mere podoben Freudovi represiji, pri kateri sc idejni del izolira iz zavesti. V Lcwinovi teoriji vprašanje zavestnosti ali nezavednosti ni bistveno, pomembna jc lc razmejitev oziroma izolacija sistemov. Vzroki za nastanek napetosti so lahko različni: od organskih potreb do neuspešnosti k cilju usmerjenih prizadevanj. Medtem ko jc Freud represijo povezoval s socialno nesprejemljivimi instinktivnimi težnjami, je pod vplivom teorije polja domnevni izvor represije postal neuspeh oziroma grožnja samospoštovanju. V tej smeri niso delovali lc Lcwinovi sodelavci, temveč tudi razvijajoča se ego psihologija. Rezultat tega sta bili dve desetletji poskusov o povezavi neuspeha in represije. Potek teh poskusov podrobno navaja Rapaport (1971), pregledno pa Zcllcr (1950) in jih na tem mestu nc bom ponavljala, temveč se bom omejila lc na prikaz področij raziskav ter na zaključke. Morda najbolj odmevno področje označujemo z nazivom "Učinek Zcigarnikovc", ki se nanaša na težnjo po nadaljevanju nalog, ki smo jih bili prisiljeni prekinili. Posameznik, ki ga v naravnanosti k cilju prekinemo, bo težil k temu, da svojo dejavnost dokonča. Če tega nc more storiti dejansko, bo o teh nalogah premišljeval in si jih tako bolje zapomnil. Poskusi so pokazali, da sc to v resnici zgodi. Pokazali pa so še nekaj drugega: čc posameznik nedokončanost naloge poveže z neuspehom oziroma z grožnjo samospoštovanju (to se zgodi v primeru, ko meni, da jih ni uspel dokončati zaradi pomanjkanja sposobnosti), utegne bili priklic nedokončanih nalog manjši od priklica tistih, ki jih jc uspel dokončati. Razlog za to naj bi bila represija. Med avtorji, ki so v tem okviru preučevali represijo, je najbolj znan Roscnzwcig (po Crafts, 1950). Predvsem ga jc zanimalo vprašanje, kakšen vpliv ima posameznikov odnos do naloge na zapomnilev. Glede na to je ločil "usmerjenost na nalogo" ter "ego-usmerjenost". V prvem primeru jc posameznik motiviran z nalogo samo in jc nc pojmuje kot bistveno za ohranitev samospoštovanja. V drugem primeru je bistvena težnja po ohranitvi samospoštovanja, ne glede na to, če ga naloga zanima ali ne. Po Roscnzweigovi teoriji naj bi posameznik, ki je usmerjen na nalogo, ob prekinitvi izražal vzorec "vztrajanjapotrebe", ki se kaže v težnji po nadaljevanju. Čc pa jc navzoča ego-usmerjenost, naj bi prekinitev povzročila prevladujoči vzorec "ego obrambe". V tem primeru se težnja po dokončanju nc pojavi, temveč sc pojavi represija oziroma pozabljanje nedokončane naloge, ki prepreči neugodnje ob izgubi samospoštovanja. Roscnzwcig jc izvedel številne poskuse. V enem od njih jc dvema skupinama študentov individualno predložil serije 18 sestavljank. Prvi skupini jc podal navodila, ki naj bi vzbudila usmerjenost na nalogo, drugi skupini pa je rekel, da preskus meri njihove intelektualne sposobnosti. Učinek navodil jc preveril tudi z introspektivnim poročilom. Vsak preskušanec jc lahko dokončal lc polovico sestavljank, čas reševanja pa je bil v obeh skupinah izenačen. Rezultati so pokazali, da se je večina oseb v pogojih ego-usmerjenosti bolje spominjala dokončanih kot nedokončanih nalog, pri priklicu nedokončanih nalog pa med obema skupinama ni bilo razlik. Rezultati so torej dvoumni: prej bi lahko rekli, da deluje težnja po ohranitvi samospoštovanja kot represija, učinka Zcigarnikove pa ni bilo. Ostali poskusi so dali nekonsistentne in vsekakor tudi dvoumne rezultate. Avtor jc siccr vztrajal, da nastopata obe težnji: represija kot tudi težnja po nadaljevanju, ki pa sc medsebojno uničujeta. Možna jc tudi drugačna razlaga. Dcmbo (1931) jc razložila vpliv cmocij na spomin takole: emocija povzroči dc-difcrcnciacijo psihološkega polja, med napetimi sistemi sc poveča komunikacija, prekinejo sc meje, vse to pa lahko negativno vpliva na pomnitev. Druga možnost jc, da nastopi izolacija sistemov in podatki niso več dostopni priklicu. Kasnejše raziskave, ki so preučevale spomin v povezavi z doživljanjem neuspeha ali anksioznosti, so dale podatke, ki so skladni s prej omenjenim tolmačenjem. Caron in Wallach (1957) sta dokazala, da selektivnost pod vplivom anksioznosti nastopi že v proccsu retcnce, ko se gradiva šele učimo, čustveni in motivacijski dejavniki pa lahko šc naknadno spreminjajo že zapomnjeno in tako vplivajo tudi na priklic. Gradivo, ob katerem iz tega ali onega razloga doživljamo anksioznost, težje rcproduciramo. Razlog naj bi bil v intcrfcrcnci pozornosti, pri čemer je domneva o nezavednih procesih ali represiji povsem nepotrebna. Rapaport (1971) zaključi, da nobeden od poskusov, ki so bili izvedeni v okviru teorije polja, ni bil primeren za preverjanje represije. Avtor sam siccr nc dvomi o njenem obstoju, meni pa, da jo mnogo bolje potrjujejo primeri iz klinične prakse. Poskusi, ki so povezovali represijo z neuspehom, so pokazali, da je potrebno zahteve za eksperimentalno preverjanje represije močno zaostriti. Zcller (1950) jc postavil tri kriterije, katerim bi morala zadostiti vsaka študija represije, če naj bi bili njeni rezultati veljavni. Ti kriteriji so: 1. Potrebno jc preveriti, če jc bilo "pozabljeno" gradivo zares naučeno. 2. Uvesti je potrebno nek inhibilorni dejavnik in dokazati, da jc vplival na zmanjšanje priklica. 3. Na koncu odstranimo inhibilorni dejavnik, pri čemer jc potrebno dokazati, da seje priklic izboljšal. V naslednjih 20. letih sc je zvrstilo šc prcccj raziskav, ki so bile metodološko zelo dobre zasnovane, vendar nobena ni zadostila vsem trem kriterijem, posebno zadnjemu. Zahteve so bile očitno previsoke in zanimanje za to področje jc začelo upadati. 2.3. Nov pogled na obrambne mehanizme: zaznavna in kognitivna raven Ob koncu petdesetih let sc je na področju zaznavanja pojavila nova usmeritev z nazivom "new look". Osredotočila seje na selektivnost zaznavanja pod vplivom potreb, pričakovanj in naravnanosti. Omenjena smer sc jc razvila kot odmev na raziskave, ki sta jih v štiridesetih letih opravila Bruncr in Postman (1947). Proučevala sta vpliv psiho-dinamičnih dejavnikov na zaznavanje in med drugim ugotavljala zaznavne prage za ta-histoskopsko prczcntiranc tabu besede. Presenečena sta ugotovila, da rezultate preiz-kušanccv lahko razdelita v dve skupini: pri eni skupini oseb so bili pragi toliko daljši, čimbolj "ogro/.ujoča" jc bila beseda. Druga, ravno tako številna skupina pa jc kazala ravno obraten odnos: čimbolj emocionalno nasičena je bila beseda, toliko hitreje so jo prepoznali. Novo pojmovanje obrambnih mehanizmov je odpravilo psihoanalitično terminologijo in jo nadomestilo s terminologijo spoznavnih procesov in psihologije osebnosti. Zdelo sc jc sprejemljivo tako za eksperimentalno kot tudi za klinično usmerjene strokovnjake. Obrambni mehanizmi naj bi delovali na dveh različnih ravneh. Prva raven sc nanaša na proccs nastajanja zaznave, ki jc kombinacija zunanjih dražljajev in notranjih spominskih sledi. Vključuje sekvcncc medsebojno povezanih delnih proccsov, ki so pod vplivom trenutnih potreb kot tudi preteklih izkušenj. Tc sekvcncc sc pričnejo s pričakovanjem, ki povzroči selektivno usmeritev pozornosti na potencialne znake, jih preizkuša in primerja. Pod vplivom trenutnih potreb in predhodnih izkušenj nastane bolj ali manj veridična zaznava, možno pa jc tudi, da je zaznava popačena ali povsem izostane. Druga raven predstavlja prehod iz zaznavnega prepoznavanja na višjo stopnjo refleksivnega zavedanja vsebin. Tu nc gre lc za prepoznavanje, temveč za dinamično razumevanje afektivnega pomena, ki ga jc zaznava vzbudila. Opisana sckvcnca jc pretežno pod vplivom notranjih dejavnikov in vključuje višje mentalne proccsc. Čeprav posameznik prepozna objekt na zaznavni ravni, sc utegne zgoditi, da ta dodatna sckvcnca povsem izostane. Pojavijo sc različne vrste disociacij, npr. med zaznavo in pomenom ali med intelektualno vednostjo in čustvenim vpogledom. Izkrivljanje zaznav in odsotnost višje ravni zavedanja služi obrambi samospoštovanja. Vse tisto, kar ogroža samospoštovanje in vzbuja anksioznost, lahko izzove obrambno naravnanost. Obrambno vedenje določajo in usmerjajo osebnostni dejavniki, s pomočjo pričakovanj, ki vplivajo na selektivno pozornost. Po tem pojmovanju so obrambni mehanizmi rezultat selektivne pozornosti, ki je motivirana s težnjo po ohranitvi samospoštovanja, ohranjajo pa sc s pomočjo vedenjskih navad. Obrambni proccsi torej nastanejo ob zaznavi ogrožujočega dražljaja, ki povzroča anksioznost. Če grožnje nc moremo zmanjšati z ustreznim neposrednim vedenjem (npr. tako, da preusmerimo pogled), bomo to dosegli s kognitivnim prestrukturiranjem situacije. Dvostopenjski model obrambnih mehanizmov predpostavlja, da so obrambe lahko predvsem zaznavne ali pa pretežno kogniLivnc. Temeljni kriterij za prisotnost obrambnih mehanizmov jc odsotnost ločnega razumevanja stvarnosti, oziroma neskladje med zaznavanjem posameznika in objektivnih opazovalcev. Obrambni mehanizmi siccr delujejo avtomatično, pod pragom zavedanja, vendar na isti način delujejo tudi zaznavni in miselni proccsi: v vsakem primeru jc zavesti dostopen lc končni rezultat. Domneva o nezavednem v psihoanalitičnem smislu jc postala nepotrebna. Novo pojmovanje obrambnih mehanizmov jc bilo dokaj poenostavljeno. Represija pomeni kakršnokoli blokado občutenja oziroma razumevanja ali spominjanja osebnega doživetja, čustva ali njegovega objekta. Premeščanje jc preusmeritev nesprejemljivih teženj na nadomestni objekt. Izolacija jc prehodno blokiranje zdaj čustvenega, zdaj kognitivnega dela izkušnje. Reakcijska formacija jc skupek stališč in vrednot, ki nasprotujejo nesprejemljivim nagonskim težnjam. Projekcija je nepriznavanje lastnih nezaželenih teženj, ki jih pripišemo drugim. Morda najpomembnejši premik v pojmovanju obrambnih mehanizmov jc v tem, da niso več povezani z nezavednim vztrajanjem potlačenega gradiva, temveč predstavljajo vedenjski slog, ki ga lahko opazujemo in o katerem preskušancc lahko tudi sam poroča. S tem so se odprle nove metodološke možnosti. Od prvotne Freudove formulacije obrambnih mehanizmov torej ni ostalo prav nič (razen nazivov zanje), dodali pa so nekatere nove trditve, ki jih lahko povzamemo v naslednjih točkah: 1. Obrambnih mehanizmov nc povzroča vsak boleč oziroma neprijeten dražljaj, temveč lc tisti, ki ogroža samospoštovanje. 2. Predpostavka o vztrajanju potlačenih, nezavednih vsebin jc nepotrebna. 3. Obrambni mehanizmi so akcijske težnje, vedenjskih slog, ki sc izraža na zaznavni in kognitivni ravni. 4. Delovanje obrambnih mehanizmov jc nespecifično: ogroženost vpliva na celotno posameznikovo vedenje, ne le na tiste vidika, ki so z njo neposredno povezani. 5. Obrambni mehanizmi so posledica določene naravnanosti, ki je lahko zavedna, čeprav jc proccs sam avtomatičen. Naravnanost lahko deluje v smislu izogibanja, umika, ali pa premlevanja oziroma poskusov prestrukturiranja. 2.4. Dimenzija represija - senzitizacija Nov pogled na obrambne mehanizme jc povzročil tudi povečano zanimanje za individualne razlike v obrambni naravnanosti. To zanimanje seje občasno pojavljalo že od vsega začetka, vendar do tedaj med različnimi avtorji ni bilo pravega skladanja. Zaključki so bili pogosto diametralno nasprotni, celo glede tega, kateri mehanizmi so bolj prvotni in kateri zrelejši. Omenila sem že, da nekateri obrambni mehanizmi delujejo v smeri izogibanja, drugi pa v smeri približevanja ogrožujočemu dražljaju. Os: izogibanje - približevanje je postala temelj nove osebnostne dimenzije, ki izhaja iz obrambne naravnanosti in jo je Gordon (1957) poimenoval kot represija - senzitizacija (R-S). Na enem koncu kontinuuma so osebe, pri katerih prevladujejo reakcije izogibanja anksioznost vzbujajočim dražljajem in njihovim posledicam. Take reakcijc so represija (blokiranje razumevanja), zanikanje (blokiranje zaznave) ter različne vrste racionalizacij (kognitivno prestrukturiranje). Na drugi skrajnosti so osebe, katerih vedenje vključuje poskuse zmanjšanja anksioznosti s pomočjo približevanja in poskusov obvladovanja dražljaja. Sem spada intclcktualizacija (razcep med čustvi in razumom ob prevladovanju slednjega), obsesivna vedenja in kompulzivno premlevanje kot poskus ritualističnega poničenja doživetja. Leta 1961 jc Byrne na tej osnovi sestavil Lestvico represije - scnzitizacijc (Repression - Scnzitization Scalc), ki jc vzpodbudila številne raziskave. Lcstvica vsebuje postavke, izbrane iz multidimcnzionalncga osebnostnega vprašalnika MMPI. Vključuje 44 postavk, njena zanesljivost sc giblje med 0,71 in 0,88 v obdobju od 1 do 36 mcsecev. Validirana jc bila na osnovi poskusov, ki so ugotavljali prisotnost oziroma odsotnost zaznavnih obramb. Z omenjeno lestvico so različni avatorji izvedli več sto poskusov, v katerih so sc konsistentno pokazale naslednje tipične lastnosti represorjev in senzitizerjev: Opis tipičnega rcpresorja in senzitizerja REPRESOR SENZITIZER - prevladovanje zaznavnih obramb - odsotnost zaznavnih obramb, (netočno ali pozno prepoznavanje prevladovanje kognitivnega tabu besed) prestrukturiranja - nizka samoocena anksioznosti - visoka samoocena anksioznosti korelacije: 0,87 do 0,91 - visoka težnja po socialni sprejetosti - nizka težnja po socialni sprejetosti korclacijc: 0,41 do 0,60 - relativna odsotnost psihičnih motenj - večja prisotnost psihičnih motenj - dobra socialna prilagojenost, - slabša socialna prilagojenost, višji socialni status nižji socialni status korclacija: 0,46 - močnejši ego - šibkejši ego korelacijc: 0,73 - višja stopnja samoaktualizacijc - nižja stopnja samoaktualizacije korclacijc: 0,45 do 0,74 - nižja samokritičnost - višja samokritičnost - boljša podoba sebe - slabša podoba sebe - večje avtonomno vzburjenje ob - nižje avtonomno vzburjenje ob grožnji, nizko zavedanje vzburjenja grožnji, višje zavedanje - nagnjenost k ekstraverziji - nagnjenost k intraverziji korclacijc: 0,39 - nižja dogmatičnost korclacijc: - večji občutek nadzora na svojim življenjem - prevladuje opažanje podobnosti med seboj in drugimi - opisujejo svoje otroštvo v toplem, umirjenem družinskem vzdušju - spominjajo sc manj neprijetnih doživetij kot prijetnih - spominjajo se manj doživetij in zgodnjega otroštva - višja dogmatičnost 0,33 do 0,44 - manjši občutek nadzora nad svojim življenjem - prevladuje opažanje razlik v med seboj in drugimi - opisujejo svoje otroštvo v hladnem, odbijajočem vzdušju - spominjajo sc več neprijetnih doživetij kot prijetnih - spominjajo sc več doživetij iz zgodnjega otroštva Navedene ugotovitve so dokaj presenetljive, saj sc nc skladajo z domnevo, da se obrambno vedenje povezuje z večjo psihično motenostjo. Nasprotno: represorji so se pokazali mnogo bolje prilagojeni, z ugodnejšo predstavo o sebi, manj anksiozni, bolj samoaktualizirani, odprtega mišljenja, itd. Zanimivo je, da so osebe na obeh skrajnostih drugače tolmačile, kaj lestvica meri. Represorji so menili, da meri stopnjo osebnostne motenosti, senzitizerji pa, da meri iskrenost. V začetku so avtorji pričakovali, da jc odnos med R-S in psihično motenostjo krivuljčen: obe skrajnosti naj bi bili slabše prilagojeni kot tisti na sredini. Večina raziskav tega ni potrdila. Tudi v moteni populaciji velja, da je motenost toliko večja, čim višja jc stopnja scnzitizacijc. Zanimivo jc, daje avtonomni sistem rcprcsoijev bolj vzburjen kot pri senzitizerjih, vzburjenja pa sc hkrati manj zavedajo. To dejstvo, ki so ga potrdile mnoge raziskave, bi lahko govorilo v prid Freudovi tezi, da obrambni mehanizmi oziroma represija povzročajo napetost. Povsem možno jc, da so eksperimentatorji v svoji pozitivistični vnemi prezgodaj zavrgli predpostavko o vztrajanju nezavedne napetosti. Študije tudi kažejo, daje med tistimi, ki so zboleli za rakom, več represorjev, kar povezujejo z večjo fiziološko aktivnostjo ob istočasnem delovanju represije. Za represorje jc tipično, da niso pripravljeni priznavali svojih slabosti ali pomanjkljivosti in si pred njimi cclo sami zakrivajo oči. Koliko potem lahko verjamemo lestvici, ki temelji na samooccni? Lestvica vsekakor nc meri tega, kakšen človek "dejansko" jc, temveč le to, kar je pripravljen o sebi priznati. Čc vzamemo odgovore preprosto kot trditve posameznika o sebi in ob tem najdemo navedene korclacijc, to vsekakor pomeni, da sc zanikanje slabosti povezuje z večjo psihično odpornostjo. Kljub temu pa ima lestvica dejanske metodološke pomanjkljivosti. Golin (1967) je izvedel faktorsko analizo lestvice R-S in našel dva faktorja: defenzivnost in negativna emotionalnost, ki sta med seboj neodvisna. To pomeni, da lestvica nc razlikuje med "pravimi" represorji, to jc tistimi, ki različne simptome imajo, a o njih nc poročajo, in onimi, ki jih zares nimajo in torej niso represorji. Po mnenju Davisove in Schwartza (1987) bi bilo validno lc merilo, ki bi vključevalo samooceno nizke anksioznosti in visoke defenzivnosti. Podobno sta zaključila tudi nemška psihologa Asendorpf in Schcrcr (1983), ki sta študente razdelila na osnovi stopnje anksioznosti (Taylor Manifest Anxiety Scale) ter težnje po socialni sprejetosti (Marlowc-Crownc: Social Desirability Scale) v štiri skupine. Nizko anksiozne osebe z izrazito težnjo po socialni sprejetosti so bile označene kot "pravi" represorji. Za to skupino jc bil značilen največji razkorak med samooccno anksioznosti ter njenimi fiziološkimi in facialnimi izrazi. Visoko anksiozni z nizko težnjo po socialni sprejetosti so imeli visoke rezultate na vseh treh merilih, nizko anksiozni s podobno neizrazito težnjo po socialni sprejetosti pa nizke. Visoko anksiozni z močno težnjo po socialni sprejetosti kot skupina niso kazali podobnih značilnosti, temveč so sc odzivali zelo individualno. Vendar tudi kombinacija več merskih instrumentov nc more rešiti problema, kajti korelacija lcstvicc R-S z anksioznostjo jc prav tako visoka kot znaša njen koeficient zanesljivosti. Lestvica R-S očitno meri mešanico anksioznosti (negativna cmocionalnost) in defenzivnosti. Morda bi bilo dobro oba faktorja ločiti in ponoviti nekatere študije. Kolikor jc znano avtorici, tega šc niso storili. Penelope Davis (1987) jc v svoji raziskavi prav tako uporabila kombinacijo meril anksioznosti in defenzivnosti, da bi našla "prave" represorje (nizka anksioznost, visoka defenzivnost). Slednji so se spominjali manj neprijetnih pa tudi prijemih dogodkov iz otroštva in so imeli manj zgodnjih spominov. Spominski deficit jc bil osredotočen lc na dogodke, ki so neposredno zadevali dotično osebo, zanimiva pa je tudi ugotovitev, da so slabemu spominu podvržena predvsem čustva strahu, manj pa ravno tako neprijetna čustva žalosti. Avtorica jc ta rezultat tolmačila v skladu s prevladujočim pojmovanjem, da ni odločilna neprijetnost doživetja temveč grožnja samospoštovanja. Dodamo lahko, da se ob tem spomnimo na Freuda, ki jc trdil, da sc represija povezuje s strahom, pa čeprav ni bil povsem gotov, ali gre za vzrok ali posicdico. Avtorica sc tudi sprašuje, kako pojasniti zmanjšano dostopnost pozitivnih spominov, in meni, da so asociativne poti za dogodke, povezane z cmocijami pri represorjih manj kompleksne, saj represorji o svojem čustvenem doživljanju manj razmišljajo. V zadnjem času sc raziskave represije - scnzitizacijc nc ukvarjajo več toliko z lastnostmi enih in drugih, temveč poskušajo razvozlati sam proces delovanja represije. Tako raziskavo sta izvedla tudi zakonca Hansen (1988). Poskušala sta pojasniti, zakaj imajo represorji manj emocionalnih spominov in zakaj jih težje prikličejo. Domnevala sta, da jc asociativna mreža spominov, ki povezuje dogodke s spremljajočimi cmocijami pri represorjih manj kompleksna, to jc, manj razvejana in vključuje manj povezav. Ko sc aktivira spominska rcprczcntacija nekega dogodka, postanejo dostopnejši tudi drugi dogodki s podobnim ali povezanim emocionalnim tonom. Čim močnejša jc mreža povezav, toliko več spominov jc dosegljivih in obratno. Podobno domnevo jc podala žc Davisova, zakonca Hansen pa sta sc domislila tudi postopka, s katerim sta domnevo preverila. Menila sta, da bo pri osebah z močno razvejano mrežo nek dogodek vzbudil večje število cmocij, pri čemer naj bi ena prevladovala, druge pa bi jo dopolnjevale in s tem obogatile doživetje. Tako npr. spomin na dogodek, ko nam jc bilo nerodno, v kompleksni mreži vzbudi tudi spomine podobnih dogodkov, ki so jih spremljala čustva jeze, strahu, ipd. Mreža, ki ima manj povezav, vzbudi lc prvi dogodek (spomnimo sc Jungovih kompleksov). Njun poskus jc to tudi potrdil. Represorji sc od ostalih niso razlikovali v priklicu dominantne cmocijc, pač pa so sc zelo slabo spominjali ostalih spremljajočih cmocij. Posebno slabo so sc spominjali dogodkov, kjer jc bila dodatna cmocija strah. Avtorja tolmačita rezultate tako, da naj bi bili spomini represorjev med seboj bolj ločeni, izolirani. Represija ni lc preprosta nedostopnost neprijetnih spominov, temveč vključuje povsem drugačno zgradbo spominskih povezav. 2.5. Najnovejše raziskave : represija dokazana, vendar lc pod posebnimi pogoji V zadnjem času zasledimo posamezne raziskave, ki pomenijo določen povratek na originalna Freudova izhodišča, kar jc dokaj raz.umljivo, saj je raziskovalni trend žc opisal celotcn krog. Taki sta raziskavi, ki so ju izvedli Nielsen in Sarason (1981) ter Carol Gcislcr (1986). Obe raziskavi sta proučevali vpliv gradiva, ki ni predstavljeno v dominantnem kanalu, v središču pozornosti, temveč bolj na robu ali subliminalno. Taka naj bi bila namreč tudi Ojdipska situacija, kjer prepoved nikoli ni direktna, v središču pozornosti, temveč jc posredovana z nejasnimi namigi in neverbalnim znaki. Rezultati prve študije so pokazali, da so sc tabu besede iz kanala, na katerega prcskušanci niso bili pozorni, vsiljevale v zavest toliko bolj, čim višja jc bila raven anksioznosti. Večja raven anksioznosti (kakršno najdemo pri senzitizerjih) naj bi povečevala pozornost oziroma vigilanstnost in tako prcdisponirala k scnzitizaciji. Druga raziskava jc uporabljala zelo zapleten subliminalen postopek, pri katerem so na tahistoskopu za kratek čas predvajali stavke z Ojdipsko vsebino. Prcskušanke so bile razdeljene v dve skupini glede na osebnostno strukturo, ki jc bila prc-Ojdipska ali Ojdipska. Pri slednjih naj bi prevladovala represija. Stavki (npr. ljubezen do očeta jc nemoralna) so se nanašali na konflikt med željo in moralno zahtevo. Preden si je zastavila svoj raziskovalni projekt, jc Gcislerjcva natančno analizirala pretekle raziskave represije, da bi odpravila njihove pomanjkljivosti, ki so bile v slednjem: - grožnje so bile vedno jasne, cksplicilnc; - grožnje se niso nanašale na konflikt med nezavedno nagonsko težnjo in moralno zapovedjo; - prejšnje raziskave niso upoštevale individualnih razlik v osebnostni zrelosti: represijo lahko pričakujemo lc pri osebah, katerih ego je dokaj razvit; - prejšnje raziskave niso preverjale čustvenih reakcij. Avtorica trdi, da rezultati njene raziskave nesporno potrjujejo obstoj represije, ki pa naj bi bila zelo občutljiv pojav. Nastane le v pogojih: 1. Ko predhodno zaostrimo konflikt med nagonskim in moralnim. 2. Kadar grožnja ni v središču pozornosti (nezavednost). 3. Pojavlja sc le pri "zrelejših" osebah, to jc tistih, katerih temeljni konflikt jc Ojdipskc narave, ne pa pri onih, katerih konflikti izvirajo iz zgodnejših obdobij. Rezultati sc lepo skladajo s psihoanalitično teorijo. Ob vseh zapletih v zvezi z dokazovanjem obstoja represije težko verjamemo, da je bila izrečena zadnja beseda. Upamo pa, da bo vzpodbudila še koga, da se na svež in domiseln način znova oprime področja, ki je že veljalo skoraj za nerešljivo. viri t. Asendorpf, J.B., Schercr, K.R., The discrepant represor: Differentiation between low anxiety, high anxiety, and repression of anxiety by autonomic - facial - verbal patterns of behavior, J. Pcrs. Soc. Psychol., 1983, 45,6. 2. Bruncr, J.S., Postman, L., Emotional selectivity in perception and reaction, J.Pcrs., 1947, 15. 3. Byrne, D., The repression - sensitization scale: Rationale, reliability, and validity, J.Pcrs., 1961, 29. 4. Byrne, D., Repression - sensitization as a dimension of personality. V: Maher, B.A. Progress in experimental personality research, zv. 1. New York, Acadcrnik Press, 1964. 5. Crafts, V., Schneirla, L.W., Robinson, T.C., Gilbert, E.E.L., Recent experiments in psychology: Factors influencing the recall of completed and of interrupted activities, New York, Mc Graw Hill, 1950. 6. Davis, P.J., Repression and the inccessibility of affective memories, J.Pers.Soc.Psychol, 1987, 53, 3. 7. Freud, A., The ego and the mechanisms of defense, New York, International Universities Press, 1943. 8. Freud, S., The ego and the id. Standard edition, zv. 19, London, Hogarth Press, (1923), 1961. 9. Freud, S., Analysis terminable and interminable, Standard edition, ev. 23, London, Hogarth Press, (1937), 1964. 10. Freud, S., MctapsiholoSki spisi. Ljubljana, Škuc - Filozofska fakulteta, (1915), 1987. 11. Geislcr, C., The use of subliminal psychodinamic activation in the study of repression. J.Pers.Soc.Psychol., 1986,51,4. 12. Golin, S., Factor analytic study of the manifest anxiety, extroversion, and R-S scales, J.Consult.Psychol, 1967,31.6. 13. Gordon, J.E. Interpersonal predictions of repressors and sensitizers, J.Pers., 1957,25. 14. Hansen, R.D., Hansen, C.H., Repression of emotionally tagged memories: The architecture of less complex emotions, J.Pers.Soc.Psychol., 1988, 55. 5. 15. Nielsen, S.L., Sarason, I.G., Emotion, personality, and selective attention. J.Pers.Soc.Psychol., 1981, 41, 5. 16. Rapaport, D., Emotions and memory. New York, International Universities Press, 1971. 17. Zcller, A.F., An experimental analogue of repression, Historical summary, Psychol. Bull., 1950, 47. Aplikacija testa socialnega samokonstrukta za otroke v naših razmerah MAJA ZUPANČIČ I. PROBLEMATIKA - Pojem samokonstrukta Samokonstrukt predstavlja sintezo posameznikovih pojmovanj o lastnem telesu, lastnih psiholoških značilnostih in vrednotenju sebe, zlasti z vidika primerjav z drugimi (J. Kagan in E. Nolanova samovrednotenje definirata celo izključno v socialnem kontekstu kot evalvacijo lastnih kvalitet v primerjavi s kvalitetami drugih): torej vsebuje integrativno predstavo posameznika o tem, kakšen je, tako fizično kot psihično, kaj zmore, kako ga vidijo drugi, kakšen je njegov položaj med drugimi, predvsem pa predstavo o tem, kakšen je v primerjavi z drugimi. Avtorji ameriškega testa socialnega samokonstrukta za otroke in mladostnike Henderson, Long in Zillcr pri dcfiniciji samokonstrukta močno poudarjajo socialno komponento kot integrativno, zato govorijo o socialncm samokonstruktu. Menijo, da sc lc-ta izraža predvsem preko interpcrsonalnih odnosov in ga zato definirajo kot misel o sebi v odnosu do drugih. Pri otrocih naj bi sc socialni samokonstrukt manifestiral zlasti v vrednotenju sebe glede na druge, v preferenci drugih, v stopnji identifikacije z njimi, v stopnji realistične ocene svoje fizične velikosti v primerjavi z drugimi (delno tudi ocene socialnc moči, op.av.), v intenziteti socialncga interesa in individuacijc (2). - Razvoj samokonstrukta Samokonstrukt sc razvija iz izkušenj z lastnim telesom, tj. s postopnim spoznavanjem kvalitet lastnega telesa in njegovih zmogljivosti. V obodbju do drugega leta starosti jc pri tem zlasti pomembno otrokovo spoznanje, da jc enota, ločena od ostalega sveta ter da lc-ta ostaja relativno konstantna in kontinuirana v času. Poleg tega odločilno vlogo v razvoju samokonstrukta igra tudi primerjava "sebe" z drugimi, spoznavanje drugih ter njihovih reakcij in vedenja do "sebe". Na podlagi obeh vrst izkušenj, ki delujejo interaktivno, si otrok oblikuje cclovito podobo o tem, kakšen jc, kaj lahko od sebe pričakuje, ali bolj splošno, kdo jc. Razvoj samokonstrukta predstavlja rezultat interakcije otroka s specifičnim socio-kulturnim okoljem. Najprej imajo na njegovo formiranje najpomembnejši vpliv interakcije z družinskim okoljem, kasneje pa vrstniške skupine in širši socio-kulturni dejavniki, v okviru teh npr. socialne vloge posameznika, kulturna pričakovanja ter kvaliteta in kvantiteta socio-kulturnc interakcije nasploh. Vendar pa prvotni, izhodiščni samokonstrukt, izoblikovan na podlagi otrokovih zgodnjih socialnih izkušenj (rcakcijc staršev in drugih socializatorjev do otroka, njegov status v družinski skupnosti in zgodnjih vrstniških skupinah, s katerimi sc identificira, determinira nadaljnjo izgradnjo samokonstrukta zlasti preko otrokovega izbora situacij, v katerih bo potekala njegova interakcija z okoljem, kar pa spet povratno vpliva na njegov obstoječi samokonstrukt. - Samokonstrukt in adaptacija na okolje Stopnja skladnosti med samokonstruktom, ki si ga jc otrok oblikoval v okviru svoje družine, in tistim, ki si ga jc izgrajeval izven družinskega okolja, predstavlja enega izmed pomembnih dejavnikov otrokovega prilagajanja okolju. Čc so rcakcijc do otroka v okviru družine in izven nje podobne in dosledne, si bo oblikoval stabilen samokonstrukt, in obratno. Raziskave pa kažejo, da se otroci s stabilnejšim samokonstruktom bolje prilagajajo okolju, imajo večjo mero samospoštovanja, manj občutkov inferiornosti, so bolj zaupljivi in v socialnih skupinah izven doma bolj zaželjeni (Eiscn, Montcmayor, 3). Ker jc samokonstrukt sestavljen iz niza pozitivnih in negativnih izkušenj "sebe", lahko glede na prevladovanje enega izmed polov govorimo tudi o pozitivnem oz. negativnem samokonstruktu. Empirični podatki so pokazali, da imajo predšolski otroci, pri katerih prevladuje pozitivni samokonstrukt, več samozaupanja, večjo sposobnost samokontrole, so bolj radovedni in zadovoljni s seboj. Šolski otroci s prevladujočim pozitivnim samokonstruktom pa imajo boljši učni uspeh, močnejši občutek vključenosti v socialno okolje, v skupinskih dejavnostih so bolj učinkoviti, večkrat postanejo vodje skupine in so manj anksiozni (4). - Strukturalna interpretacija samokonstrukta Enega izmed vidikov razvoja samokonstrukta predstavljajo tudi strukturalne spremembe v otrokovih opisih sebe. Preko analize takih opisov ugotavljamo, da sc samokonstrukt razvija iz relativno globalne podobe s pomanjkljivo diferenciacijo k vse večji diferenciaciji in hierarhični integraciji. Otrokove predstave o sebi sc spreminjajo od popolnoma konkretnih k vse bolj abstraktnim, ko otrok začne razlikovati med pojavom nekoga oz. njegovega vedenja in njegovimi dispozicionalnimi karakteristikami. Z naraščajočo kronološko starostjo, zlasti z razvojem socio-kognitivnih sposobnosti, otroci za opis sebe uporabljajo vse večje število kategorij, katere pa pridobivajo tudi na svoji kvaliteti v smislu vse večjega poudarjanja abstraktnih in psiholoških opisov, medtem ko število cgoccntričnih in konkretnih kategorij v opisih upada. Mlajši šolarji sc npr. opisujejo v konkretnih kategorijah, kot so starost, ime, teritorialnost, fizični "jaz", lastnina in igralne aktivnosti; starejši šolarji sc pretežno opisujejo glede na teritorialnost, različne konkretne preference, pa tudi žc v okviru medosebnih odnosov, prevladujoče motivacijo in interesov. Adolescenti pa dajejo močan poudarek osebnostnim karakteristikam na abstraktnem nivoju (motivacija, prepričanja, vrednote) in med-osebnim odnosom, prisotne pa so tudi konkretne kategorije, kot so ime in spol, vendar lc-te služijo kot uvod v kompleksnejšo definicijo sebe. Konkretnejšemu samokonslruktu, ki so si ga izoblikovali v otroštvu, enostavno nc dodajajo kompleksnejših in abstsraktncjših podob, temveč otroške podobe bodisi izpadejo ali pa se integrirajo v novi, celovitejši samokonstrukt (Eiscn & Montamayor, 3, Zupančič, 1983). - Strukturalni model samokonslrukta in model samora/.umcvanja Kljub temu, da ameriška psihologa W. Damon in D. Hart govorita o samorazumevanju (konotacija tega termina jc pretežno kognitivna, vendar podrobnejši pregled kaže, da vsebuje tudi nckognitivne elemente), njun model razvoja samorazumevanja prikazuje podobno sliko razvoja kot shema strukturalnega razvoja samokonstrukta, saj avtorja ugotavljata, da samorazumevanje izhaja iz razvoja fizičnih aspektov sebe (prevladujejo v zgodnjem otroštvu), dalje poteka preko razvoja aspektov aktivnostnega (srednje in pozno otroštvo) in socialnega jaza (zgodnja adolescenca) do razvoja psiholoških aspektov jaza (srednja in pozna adolescenca). Po mnenju obeh avtorjev sc različni aspekti jaza vse bolj integrirajo v enoten samo-sistem. Nc glede na to, da v posameznem starostnem obdobju prevladuje en aspekt samorazumevanja, vsebuje vsako obdobje tudi elemente drugih aspektov. Medtem ko so v modelu strukturalnega razvoja samokonstrukta poudarjena predvsem formalna razmerja med posameznimi komponentami samokonstrukta, pa sc v modelu razvoja samorazumevanja odražajo predvsem njegove vsebinske sestavine. - Test socialnega samokonstrukta Enega izmed vidikov merjenja samokonstrukta pri otrocih predstavlja tudi test socialncga samokonstrukta (Henderson, Long, Zillcr, 2). Ima tri oblike, za predšolske in šolske otroke ter adolcsccntc. Predstavlja neverbalno mero različnih aspektov posameznikovega samokonstrukta v odnosu do njegove referenčne skupine. Posamezniku predstavimo material, sestavljen iz niza simboličnih ureditev, v katerih simboli predstavljajo "sebe" ali referenčne osebe. Način posameznikovega reagiranja na tc simbole (postavljanja "sebe" v različne socialnc konfiguracije) izraža nekatere socialnc aspekte samokonstrukta. Test v originalu nima norm, zato individualnih rezultatov nc moremo smiselno interpretirati. V ZDA so določili lc zanesljivost testa, ki po split-half metodi znaša 0.74 (na prvošolcih). Validiran jc bil lc z vidika SES in rasne pripadnosti. Rezultati kažejo, da prvošolci belih staršev srednjega SES kažejo več prcfercnc do očeta, bolj sc identificirajo z njim, bolj so realistični v odnosu svoje fizične velikosti do njega in sc više vrednotijo glede na vrstnike. Prvošolci črnih staršev pa kažejo več prcfercnc do matere in se z njo bolj identificirajo. Kronološka starost otrok, nivo njihove predšolske vzgoje, vrstni red rojstva in število sorojcnccv z rezultati testa niso pokazali pomembnih zvez. Zaradi navedenega bi bila potrebna dodatna validacija, zlasti z vidika drugih indeksov samokonstrukta in socialncga vedenja. Test jc zanimiv z vidika raziskovalnih namenov, saj imamo s tega področja otrokovega razvoja na predšolski in šolski stopnji na razpolago malo inštrumentov. Naloge v testu so enostavne v svoji aplikaciji in ne zahtevajo branja in verbalnega odgovora. Iz te problematike izhaja: II. PROBLEM aplicirati verzijo testa socialnega samokonstrukta, (Zupančič, 1988), v temeljih podobno originalu, v naših razmerah na predšolske otroke in mlajše šolarje, ugotovili starostne trende glede na subskalc, inštrument analizirati z vidika spola, SES in povezav z nekaterimi indikatorji frustracijskega ter moralnega vedenja. V skladu z ugotovitvami pa opozoriti na prednosti in pomanjkljivosti uporabe tega inštrumenta pri nas. III. METODOLOGIJA 1. Variable 1.1. Neodvisne variable: - kronološka starost (predšolski otroci - priprava na šolo in učcnci 2. razreda OŠ), - spol (moški, ženski), - SES (nižji, srednji, višji). 1.2. Odvisne variable Samovrednotenje, realizem velikosti, identifikacija, diferencialna identifikacija, socialni interes, individuacija, socialni samokonstrukt (totalni skor navedenih OV), moralno presojanje, dominacija baricre v frustracijski situaciji, ego obramba, potreba po razrešitvi frustracijske situacije, intrapunitiviteta, ekstrapunitiviteta, impunitiviteta, superego agresivnost navzven in navznoter, čista agresivnost navzven in navznoter, in oproščanje krivde v teh situacijah. Tabela št. 1: Prikaz strukture vzorca glede na povprečno kronološko starost, spol in SES 2. Vzorec KS(meseci) Spol x SD M Ž nižji srednji višji SES N total VVO 64,75 3,01 23 21 13 17 14 44 OŠ 101,29 4,46 22 24 19 14 12 46 N total 45 45 32 31 28 90 N total Znotraj skupin VVO in OŠ glede starosti ni statistično pomembnih razlik, med skupinama pa so na nivoju 0.001. Razlike v spolu in SES so znotraj skupin statistično pomembne na nivoju 0.001, med skupinami pa jih ni. 3. Inštrumenti 3.1. CSSCT (Children Social Self-Constructs Test), priredba Zupančič, 1988. V principu je inštrument podoben originalu, izpuščena jc subskala prcfercnc, ki služi lc kvalitativno in skoraj poplnoma korelira s subskalo identifikacije. Simboli na itemih subskal so nekoliko drugačni od originala, delno tudi njihova prostorska ureditev. Prczcntirani so v črno-beli tehniki, njihovo število kot tudi število itemov v subskalah sta enaka originalu. Preskus jc enak za obe starostni skupini. Na predšolskih otrocih jc aplikacija individualna, na šolskih pa skupinska - prczcntacija simbolov jc prenesena v testne zvezke, tj. v obliko testa papir-svinčnik. Navodila so navedena v zvezkih, podana pa so tudi verbalno zaradi slabših bralnih sposobnosti otrok. Preskus jc sestavljen iz 5 subskal (samovrednotenje, realizem velikosti, identifikacija z diferencialnimi identifikacijami, socialni interes in individuacija). Meri pa se tudi totalni skor (suma točk na subskalah), ki predstavlja mero socialncga samokonstrukta. 3.2. Preskus moralnega presojanja (Zupančič, Winter, 1982). Sestavljen jc iz 6 nalog v obliki zgodbic in bazira na Piagctovem konccptu heteronomne oz. avtonomne moralnosti. Rezultati preskusa so pokazali srednje visoke korclacijc z inteligentnostjo in operativnostjo mišljenja na vzorci predšolskih in šolskih otrok 3. razreda OŠ (Zupančič, 1982). Za predšolske otroke je aplikacija individualna v obliki pripovedovanja zgodbic in beleženja odgovorov, za šolske otroke pa skupinska v obliki papir-svinčnik. 3.3. Roscnzwcigov slikovni frustracijski test - oblika za otroke. Aplikacija za predšolske otroke jc prav tako individualna, za šolske pa skupinska. Postopek izvedbe Preskusi so potekali v VVO Andersen in Kurirček v Ljubljani ter v OŠ Franc Leskovšck-Luka in Bonifacij v Ljubljani. Najprej je bil apliciran CSSCT, nato preskus moralnega presojanja in nazadnje Roscnzwcigov test. Podatki so bili statistično obdelani, pomembnosti razlik izračunane preko t testa, posamezne povezave pa dobljene iz interkorclacijske matrike, namenjene nadlajnji obdelavi s faktorsko analizo. Postopek statistične obdelave jc opravil dr.K. Brenk. IV. KVANTITATIVNA IN KVALITATIVNA ANALIZA Tabela št. 2: Prikaz aritmetičnih sredin in standardnih dcviacij na subskalah CSSCT za obe starostni skupini in nivo statistične pomembnosti sredin - t-test (p) Samovr. Real.v. Idcnt. IDočc IDmati x SD x SD x SD x SD x SD VVO 13.80 5.03 1.73 1.13 23.77 8.93 6.09 2.65 5.36 2.81 OŠ 16.44 3.02 2.31 1.16 27.13 6.06 6.76 2.40 6.62 2.83 p 0.004 0.018 0.022 Ni pom. 0.040 IDuč. IDpr. Soc.int. Indiv. CSSCTtot x SD x SD x SD x SD x SD VVO 6.48 3.05 5.96 2.74 1.47 1.11 0.91 0.56 42.10 12.01 OŠ 7.00 2.26 7.18 2.33 1.15 0.62 0.07 0.33 47.47 7.01 p Ni pom. 0.025 0.073 0.000 0.012 Rezultati kažejo, da vrednosti aritmetičnih sredin na subskalah rastejo s kronološko starostjo otrok, in sicer za samovrednotenje, realizem velikosti, identifikacijo (v tem primeru gre za upadanje moči identifikacije, saj manjše število točk predstavlja močnejšo identifikacijo z referenčno skupino), diferencialno identifikacijo z očetom, materjo, učiteljem in prijateljem, prav tako tudi za totalni skor socialncga samokonstrukta, kar bi lahko označili kot pozitivnejše vrednotenje sebe v socialnih situacijah, vsaj z vidika naših družbenih norm. Vrednosti subskal za socialni interes in individuacijo pa s kronološko starostjo padajo. Standardne dcviacijc na vseh podtestih, razen na podtestu realizem velikosti, padajo s kronološko starostjo otrok, kar pomeni, da jc skupina osnovnošolcev drugega razreda v svojih odgovorih bolj homogena kot skupina predšolskih otrok. Glede statističnih pomembnosti razlik v aritmetičnih sredinah na subskalah med dvema starostnima skupinama sc kažejo naslednji razvojni trendi: - ob 0.4 % tveganju šolski otroci izražajo višje samovrednotenje glede na vrstnike, prav tako kažejo več realizma v pcrccpciji svoje velikosti glede na očetovo (2% tveganje), njihov socialni samokonstrukt pa je v celoti bolj pozitiven (1% tveganje). Dobljena empirična dejstva bi lahko razložili s tem, da so bili šolski otroci deležni več socialne interakcije z vrstniki tekom svojega razvoja in so tako dobili več povratnih informacij o svoji vlogi in njeni pomembnosti v vrstniški skupini. Možno je tudi, da z vidika skupnih šolskih obveznosti vrstniške skupine postanejo tekom šolanja bolj stabilne in močneje vežejo posameznike med seboj, na podlagi tega pa posamezniku dvigajo zavest o njegovi vrednosti. Po drugi strani tudi starši in druge otroku pomembne odrasle osebe starejšim otrokom dopuščajo več avtonomije in recipročnosti v socialnih odnosih ter jim nalagajo več odgovornosti, kar otroku zopet dviga vrednost o samem sebi; - Starejši otroci bolj realistično perccpirajo svojo fizično velikost in svojo socialno pozicijo glede na očeta, kar lahko razložimo zlasti z upadanjem otrokovega cgocentrizma ob prehodu na konkretno logični način mišljenja, s katerim je povezano upadanje totalnega realizma v Piagctovcm pomenu uporabe termina realizem, ko otrok subjektivne aspekte izkušenj meša z objektivnimi. Starejši otrok zato bolj objektivno percipira svojo telesno velikost in socialno pozicijo v neki skupini. Mišljenje na konkretno operativni ravni pa mu tudi omogoča, da jc na osebe in pojave okoli sebe sposoben gledati z več različnih glediščnih točk hkrati, nc lc z vidika svoje lastne pozicijc in z njo poveznanega izražanja svojih potreb in želja; - starejši otroci sc z referenčno skupino manj identificirajo, kar govori v prid že večkrat empirično dokazanemu dejstvu, da se v razvoju otroci vedno bolj osamosvajajo, postopoma slabi moč njihovih introjektov iz obdobja zgodnjega otroštva, kar omogoča pospešen razvoj lastne identitetne formacije, 5. Diferencialne identifikacije kažejo, da je pri obeh starostnih skupinah šc vedno najmočnejša identifikacija z materjo, ki ji sledi identifikacija z očetom, vrstnikom in učiteljem. Vezi s starši torej še vedno ostajajo najmočnejše v teh dveh obdobjih. Moč idcntifikacijc z očetom in učiteljem vsaj transverzalno gledano nc upade pomembno v razmaku dveh kronoloških let, medtem ko identifikacija z materjo in vrstnikom z naraščajočo starostjo pomembno upade. Rezultate diferencialnih identifikacij s starši bi lahko delno navezali tudi na psihoanalitski sklop teorij razvoja identifikacije, čeprav so z našimi podatki interpretacije v okviru te teorije nekoliko spekulativne. Medtem ko psihoanaliza priznava, da jc navezanost na mater prevladujoča pri otrocih obeh spolov v prccdipalncm obdobju oz. točneje nekako do 4. leta starosti, 7, pa naši rezultati kažejo, da ta veza ostaja najpomembnejša pri obeh spolih šc v starostnem obdobju 8 let, čeprav gre pri šolskih otrocih že Za pomemben upad identifikacije z materjo glede na 5-lctnc otroke. Očitno jc mati tudi v zgodnjem obdobju šolanja šc vedno najpogosteje prisotna figura oz. figura, na katero jc otrok najbolj navezan. Glede na psihoanalitika teoretska izhodišča bi tudi pričakovali, da so vrednosti indikatorjev moči idcntifikacijc z očetom v starostnem obdobju 5 let (edipalno obdobje) večje pri deklicah, vrednosti indikatorjev moči idcntifikacijc z materjo pa pri dečkih. Empirični rezultati te študije ne govorijo v prid tej hipotezi, saj razlike med spoloma v diferencialni identifikaciji s staršema niso statistično pomembne. Podobno rezultati kažejo, da tudi ob koncu edipalnega obdobja med spoloma ni pomembnih razlik glede diferencialne idcntifikacijc s staršema. Po psihoanalitskih predpostavkah, pa tudi kognitivističnih, bi namreč pričakovali, da sc otroci v tem obdobju bolj identificirajo z istospolnim staršem, 7; - socialni interes pri šolarjih naraste v primerjavi s prcdšolci (ob 7% tveganju), stopnja individuacijc oz. idcntifikacijc z minoriteto (kot avtorji testa CSSCT opredeljujejo individuacijo) pa s kornološko starostjo upada (ob 1% tveganju). Rezultate bi lahko razlagali z večjo težnjo šolarjev po vklapljanju v vrstniške skupine, saj jih skupnost interesov za delovne aktivnosti bolj povezuje in jih motivira za formiranje vrstniških skupin kot priložnostna in variabilna skupnost igralnih aktivnosti v predšolskem obdobju, zlasti z vidika trajnosti socioemocionalnih vez med otroci. Po drugi strani tesna navezanost na starše v tem obodbju postopoma slabi in si otroci zato iščejo alternativne socio-emocionalnc veze. Kot rezultat težnje po osamosvajanju od starševih introjektov in težnje po tesnejših odnosih z vrstniki pa sc mora najprej nujno pojaviti močnejše konformiranjc vrstniški skupini, zato verjetno v tem obdobju individuacijske težnje vsaj navzven (saj moč identifikacije z vrstniki pri šolarjih upada) nekoliko upadejo; - totalni skor testa, ki naj bi predstavljal mero posameznikovega socialncga samokonstrukta sicer, kot je razvidno iz rezultatov, kaže na razvoj tega konstrukta s kronološko starostjo (razlike med skupinama so pomembne ob 1% tveganju), vendar tega skora ne moremo smiselno interpretirati, saj skoraj polovico točk k totalnemu skoru prispeva subskala identifikacije, medtem ko subskali realizem velikosti in socialni interes lahko prispevata le maksimalno 4 točke, subskala individuacije pa celo samo 2 točki. Točke bi morali bodisi ponderirati v skladu z rezultati faktorske analize tega testa ali pa povečati število itemov na nekaterih subskalah, predvsem z vidika zanesljivosti. Najboljša rešitev bi seveda bila upoštevati oba aspekta, tj. povečali število itemov na omenjenih treh subskalah, test faktorizirati, nato pa subskalc ustrezno ponderirati. Preveriti bi bilo potrebno tudi zanesljivost take revizije na otrocih v naših razmerah in test validirati predvsem z vidika drugih pokazateljev razvoja pojma o sebi. Glede same aplikacije testa menim, da ga otroci te starosti pozitivno sprejmejo, odgovarjanje pa jim nc povzroča težav. V zelo redkih primerih na subskalah samovrednotenje in identifikacija, kjer so simboli itemov razporejeni v kolone in vrstice, prihaja do odgovarjanja po slučaju (otrok pazi, da pokaže čimveč raznolikih odgovorov, tj. na vsakem itemu pokaže drugačni odgovor) ali do fiksacijc odgovora (otrok pazi, da na vsakem itemu pokaže enako mesto simbola kot na prvem). Taki primeri so bili iz nadaljnje obdelave izločeni. Študentje psihologije so pri vajah na blago mentalno retardiranih otrocih ugotovili, da ti otroci na obeh podtestih večkrat odgovarjajo po slučaju in da se njihov odgovor večkrat fiksira na enako mesto. Tabela št. 3. Prikaz korelacijskih koeficientov (Pearsnov r) z nivojem njihovih pomembnosti med subskalami CSSCT in spolom, SES ter nekaterimi indikatorji frustracijskega in moralnega vedenja. samov. real v. ident._ido idm_idu idp soc.int. indiv. Spol VVO OŠ - - - - - - - - .22 .08 SES VVO OŠ - -0.23 .07 - - - .21 .09 - - - Moral, pres. VVO oš - 0.21 .08 0.11 nip. - - - - - - - Ego obram. VVO oš .29 .03 -0.30 .02 - - - .22 .08 - - .31 .02 Razre. ovire VVO OŠ -0.26 .04 .21 .08 -0.21 .09 - - - - - -0.22 .08 Intra-punit. VVO oš .40 .01 - .32 .02 -0.34 .01 .38 .01 .20 .09 -0.39 .01 - .31 .02 -0.30 .02 -0.27 .04 - Ekstra punit. VVO oš -0.34 .01 - - -0.26 .04 - - -0.25 .05 .32 .02 - Im pu-ni tiv. VVO oš .02 .31 .01 -0.36 .02 .21 .09 -0.31 .01 .20 .09 -0.36 .03 -0.29 .03 -0.20 .09 - - SE agres. navzven VVO oš - - - - -0.24 .06 - - .25 .05 .20 .09 - SE agres navznot. VVO oš .44 .01 - .24 .06 .21 .08 - .21 .09 .23 .07 -0.26 .05 .30 .03 - Čisla agres navznot. VVO oš .44 .01 -0.39 .01 .24 .06 .21 .08 - .23 .07 .30 .02 -0.25 .05 - - Čista agres. navzven VVO oš - - -0.21 .08 .20 .09 - -0.23 .07 .32 .02 -0.20 .09 -0.23 .06 .24 .06 SE Obramba VVO oš .27 .04 - .35 .01 .32 .02 .25 .05 -0.27 .04 .32 .02 .23 .07 .34 .01 -0.20 .09 Oprožč. krivde VVO oš .29 .03 .030 .02 - .22 .07 .21 .08 -0.24 .06 .28 .03 .25 .05 - .20 .09 - Rezultati s tabele št. 3 kažejo, da med subskalami CSSCT in spolom, SES-om, pokazatelji moralnega in frustracijskega vedenja obstajajo nekatere pomembne povezave. Precej več jih jc na vzorcu predšolskih otrok (zlasti s frustracijskim vedenjem), kar pomeni, da so pri mlajših otrocih posamezni aspekti socialncga samokonstrukta širše povezani z indikatorji frustracijskega vedenja kot pri starejših. Tako podatki govorijo v prid žc močno empirično podprtemu razvojnemu trendu diferenciacije posameznih aspektov otrokove osebnosti. Diferenciacija jc manjša pri mlajših, kar se kaše preko širšega spektra povezanosti med različnim osebnostnimi merami. Pri predšolskih otrocih npr. tudi bolj kognitivni aspekti osebnosti močneje korelirajo s socio-cmocionalnimi kot pri šolskih otrocih (Zupančič, 1982). Na obeh vzorcih preskušanih otrok kažejo subskale samovrednotenje, identifikacija in socialni interes več povezav z indikatorji frustracijskega vedenja, subskala realizem velikosti pomembno korelira s temi indeksi samo na prcdšolcih, medtem ko so zveze diferencialnih subskal identifikacija z očetom in vrstnikom za ta vzorec le številnejše. Večina povezav na obeh vzorcih jc nizkih, nekaj tudi srednje močnih, med vzorcema pa sc ponekod razlikujejejo tudi smeri teh povezav. Trendi, ki sc kažejo, so naslednji: - posamezniki z visokim samovrednotenjem agresivnost v frustracijskih situacijah izražajo bolj navznoter. Tak način reagiranja je za starejše otroke značilen tako v superego (kjer jc za škodo očitno nekdo odgovoren), kol v "navadnih" frustracijskih situacijah, za mlajše pa lc v primerih, kjer protagonist ni povzročitelj ovire. V skladu s tem šolski otroci z visokim samovrednotenjem izražajo bistveno manj agresivnih tandcnc do okolja v obeh tipih situacij in bolj subtilno zaznavajo superego frustracijc. Agresivnost jc lahko usmerjena nase zaradi tega, ker sc otroci z visoko mero samovrednotenja verjetno pojmujejo kot bolj aktivni, bolj se zanašajo nase in v primeru ncrazrcšljivosti situacije krivdo pripisujejo lastni nesposobnosti ali nespretnosti pri obvladovanju ovire. Istočasno ti otroci bolj težijo k oproščanju od krivde, nc glede na to, ali so sami povzročitelji ovire ali pa kdo drug. Možno jc, da starejši otroci z višjo mero samovrednotenja in z njim povezanega samospoštovanja prevzemajo sami več odgovornosti za dejanja, zato situacije, v katerih jc bila povzročena škoda s strani neke osebe, bolj subtilno percipirajo. Ob tem zaradi težnje po ohranitvi samospoštovanja in spoštovanja do drugih skušajo svojo in krivdo drugih bolj opravičiti. Pri mlajših otrocih z visokim samovrednotenjem pa jc motivacija za opravičevanje krivde nekoliko drugačna in jc verjetno rezultat večje nagnjenosti k ego obrabnemu reagiranju (korclacijc so pomembne ob 3% tveganju). Prav tako jc pri teh otrocih manjša težnja po razrešitvi frustracijskc situacije do neke mere pogojena z delovanjem ego obrambe in zato ovire nc pcrccpirajo tako ogrožujoče kot bi zanje siccr bila; - z moralnim presojanjem so povezani lc odgovori na subskali realizem velikosti. Tako mlajši kol starejši otroci (prvi ob 8% tveganju, pri drugih pa sc korclacijc lc približujejo statistični pomembnosti), ki kažejo več realizma v odnosu svoje fizične velikosti do očetove, moralno dejanje presojajo bolj na podlagi intcncij protagonista, tj. bolj avatonomno v Piagetovcm smislu. Povezave lahko razložimo z upadanjem egoccntrizma in totalnega realizma, ki sta nujna pogoja za pojav avtonomnega moralnega mišljenja. Korelacijc so pri mlajših otrocih šc pomembne, ker sc lc-ti nahajajo na prehodu s preoperativnega na konkretno logično mišljenje. Pri njih sta ccntracija ter mešanje subjektivnih in objektivnih aspektov izkušenj šc močno prisotna, kar sc odraža tako pri primerjanju svoje fizične in "socialne" velikosti z očetovo kot v moralni sodbi. V skladu z objcktivncjšo fizično in socialno pcrcepcijo jc pri mlajših oLrocih manj prisotna težnja po ego obrambi, bolj stremijo k razreševanju frustracijskc situacije, ovire pcrccpirajo kot manj ogrožujoče glede na svojo anticipacijo izhoda iz frustracijskc situacijc in svojo agresivnost v situacijah, kjer krivda neke osebe ni neposredno prisotna, manj usmerjajo nase. Otroci nižjega SES bolj realno pcrccpirajo sebe glede na očeta, kar lahko navaja na domnevo, da se vslcd večje materialne in družinske interaktivne prikrajšanosli otroci prej soočijo z nekaterimi navzven cvidcntnimi življenjskimi dejstvi. Po drugi strani jc v družinah z nižjim SES dominantnost in avtaoritativnost očeta bolj izražena in jo otrok laže opazi, zato tudi prej sprejme objektivne razlike v fizični in socialni vlogi med seboj in očetom. - Starejši otroci, ki sc bolj identificirajo z referenčno skupino, kažejo več agresivnosti navznoter tako v situacijah, kjer gre za vprašanje krivde, kol v situacijah nekrivde. Dalje izražajo več teženj po razrešitvi frustracijskc situacijc, manj zanikajo ovire kot frustrirajoče in izražajo manj čiste agresivnosti do okolja. Verjetno sc pri njih agresivnost izraža bolj navznoter, ker sc nc nanaša izključno nanje, temveč tudi na njihove introjekte. Iz istega razloga bolj poudarjajo razreševanje ovir, saj ga pričakujejo tudi s strani svojih introjektov. Ob takem pozitivnem pričakovanju sc tudi obrambna težnja po zanikanju frustracijc zmanjša, ko se otroci soočijo s težko rešljivo oviro. V primerih, da krivda protagonista v situaciji ni prisotna, pa otroci, ki sc bolj identificirajo z očetom, izražajo več čiste agresivnosti do okolja verjetno zaradi večjega posnemanja očetovih reakcij, ki se pogosto manifestirajo bolj navzven. Mlajši otroci, ki se bolj identificirajo z referenčno skupino, pa kažejo obratno sliko glede agresivnosti. V obeh vrstah frustracijskih situacij sc namreč lc-ta usmerja bolj proti okolju. Istočano otroci z večjo stopnjo identifikacije slabše pcrccpirajo krivdne situacijc in v skladu s tem manj težijo k oproščanju krivde. Pri mlajših otrocih jc nasplošno šc bolj prisotna agresivnost navzven kot način reagiranja, ker so bolj impulzivni in težijo bolj k neposrednemu zadovoljevanju potreb. Ko pri tem naletijo na oviro, od drugih pričakujejo, da jo bodo razrešili, čc tega sami ne zmorejo. V primeru persistiranja baricrc odreagirajo bodisi na baricro samo ali pa na okolje, ki jc z njo v neposredni, navzven evidentni zvezi. Tako reagiranje jc značilno zlasti za mlajše otroke, pri katerih jc osebnost šc manj diferencirana, kar se lahko odraža tudi preko večje identifikacije s skupino; - starejši otroci z močneje izraženim socialnim interesom bolj subtilno zaznavajo krivdne situacijc in bolj težijo k oproščanju sebe in drugih od občutkov krivde zaradi težnje po drobrih odnosih v skupini. Verjetno sc ti otroci doživljajo bolj "znotraj" skupine, deležni so več socialne interakcije, kar pozitivno vpliva na razvoj njihovih socio-kognitivnih sposobnosti. S tem se veča senzitivnost za zaznavanje krivdnih situacij. Hkrati pa jc za bolj povezano funkcioniranje posameznika v skupini in sploh eden izmed pogojev za aktivno vključevanje vanjo prav senzitivnost v socialni pcrccpciji. Zato jc možno, da otroci, ki imajo te sposobnosti bolj razvite, kažejo več socialncga interesa, saj bodo v skupini te svoje sposobnosti laže izražali in jih uresničevali. Mlajši otroci z bolj razvitimi socialnim interesom pa kažejo več agresivnosti do okolja, zlasti v krivdnih situacijah. Možno jc, da preko takega reagiranja izražajo potrebo po aktivnejšem vključevanju v skupino, medtem ko tisti z agresivnostjo nase izražajo težnjo po izolaciji. Lahko pa je večja agresivnost navzven tudi rezultat težnje po vrsti izkazovanja moči v skupini; - dečki v starejši skupini imajo nekoliko bolj izraženo težnjo po individuaciji, kar je verjetno izraz načina vzgoje, ki dečke bolj spodbuja k samostojnosti kot deklice. Kažejo pa se tudi tendcncc k povezanosti individuacijc z manjšo sposobnostjo zaznavanja krivdnih situacij. Možno je, da bolj osebnostno samostojni otroci vsaj na začetku obdobja srednjega otroštva lastno identiteto izgrajujejo na nekoliko bolj socialno izoliran način. Mlajši otroci z bolj izraženo individuacijo kažejo večjo nagnjenost k ego obrambnemu reagiranju (zato verjetno tudi manj težijo k razreševanju frustracijske situacije, vsaj navzven) in so v nekrivdnih situacijah bolj agresivni do okolja. Možno je, da je pri njih individuacija rezultat delovanja ego obrambe, obstaja pa tudi hipoteza, da ravno zaradi višjih individuacijskih teženj taki otroci konflikte rešujejo bolj na "notranji" ravni. V primerih, ko vprašanje krivde ni prisotno, agresivnost usmerjajo navzven, ker sc takrat čutijo manj odgovorni za posledice. V. INTERPRETACIJA Rezultati, dobljeni z lcstvico socialncga samokonstrukta za otroke, so na naših predšolskih (mala šola) in otrocih 2. razreda osnovne šole nakazali nekatere pomembne razvojne trende glede na subskalc. Starejši otroci izražajo višje samovrednotenje, več realizma v pcrcepciji svoje velikosti v odnosu do očetove, manj sc identificirajo z referenčno skupino, identifikacija z materjo in vrstnikom v transvcrczalncm preseku s kronološko starostjo bolj slabi kot identifikacija z očetom in učiteljem, čeprav identifikacija z materjo pri učencih drugega razreda šc vedno ostaja najmočnejša. Hkrati ti otroci kažejo več socialncga interesa in sc bolj identificirajo z vrstniško večino, tj. izražajo manjšo stopnjo individuacijc, njihov socialni samokonstrukt pa jc nasplošno bolj pozitiven, vsaj z vidika naših družbenih norm in adaptacije na okolje, kot pri mlajših otrocih. Dobljena empirična dejstva se skladajo s splošnimi razvojno psihološkimi ugotovitvami o socializaciji osebnosti glede otrokovega postopnega osvobajanja od starševih introjektov iz zgodnjega otroštva; naraščajoče socialnc samostojnosti, ki sc odraža tudi preko zaznavanja sebe kot aktivne, pomembne, a samostojne enote v skupini in posredno v vrednotenju ali cclo prevrednotenju sebe v odnosu do vrstnikov; večjega vključevanja v vrstniške skupine in identificiranja z njihovo večino v začetnem obdobju srednjega otroštva ter naraščajoče objektivnosti in senzitivnosti v socialni pcrccpciji. Tak razvoj otroku omogočajo zlasti naraščajoče socio-emocionalnc izkušnje v povezavi s kognitivnimi in premik interakcije pretežno s starši k interakciji z vrstniki in s širšim socialnim okoljem. Trendov o razvoju socialncga samokonstrukta, ki so sc nam nakazali v študiji, nc smemo pretirano posploševati, saj so bili dobljeni transverzalno, primerjani pa sta bili le dve starostni skupini. Analiza povezav med posameznmi subskalami in indikatorji moralnega ter frustra-cijskcga vedenja kaže, da so nekatere zveze statistično pomembne, nekaj je srednje visokih, večina pa jc nizkih. Posamezni vidiki socialncga samokonstrukta sc v širšem spektru vežejo z merami frustracijskcga vedenja na vzorcu predšolskih otrok, kar lahko govori v prid dejstvu o manjši difirenciranosti socialncga samokonstrukta pri mlajših otrocih. Na obeh vzorcih jc povezav več (so pa tudi nekoliko višje) s subskalami samovrednotenja, idcntifikacijc in socialncga interesa ter manj s subskalama realizem velikosti in individuacija. Menim, da je realizem velikosti bolj odvisen od kognitivnih oz. socio-kognitivnih faktorjev, individuacija pa jc pri otrocih tc starosti šc na nizki stopnji razvoja. Obe skali sta tudi nekoliko vprašljivi, saj vsebujeta premalo itemov za zanesljivo occno. Z moralnim presojanjem korelira lc subskala realizem velikosti, vendar so indeksi povezanosti razmeroma nizki. Dejstvo, da moralno presojanje korelira lc s to variablo, lahko pojasnujemo z močno kognitivno utemeljenostjo obeh indeksov, saj so povezave med moralnim presojanjem oz. velikostjo realizma in konkretno logičnim mišljenjem srednje visoke, z drugimi nckognitivnimi osebnostnimi indeksi pa so precej nižje (Zupančič, 1982,1989). Subskale socialncga samokonstrukta so pokazale največ povezav z intrapunitiviteto, impunitiviteto, superego in čisto agraesivnostjo v obeh smereh ter s popolnim oproščanjem krivde v superego frustruacijskih situacijah. Aspekti otrokovega socialnega samokonstrukta do neke mere determinirajo izražanje agresivnosti v frustracijskih situacijah in funkcijc superega, pa tudi obratno, dinamika agresivnega reagiranja in otrokovega superega v frustraciji povratno vplivata na razvoj posameznih aspektov tega samokonstrukta. Odnosi so najverjetneje interaktivni. Povezave s spolom in socio-ckonomskim statusom podobno kol v ZDA niso nakazale splošnih diferenciacij posameznih aspektov otrokovega socialncga samokonstrukta glede na ti dve variabli. Z vidika nadaljnje uporabe bi bilo potrebno test socialncga samokonstrukta za otroke nekoliko popraviti, zlasti povečati število itemov na nekaterih subskalah, ga ponovno faktorizirati na naših otrocih in validirati z vidika drugih mer samokonstrukta. Preveriti pa bi bilo potrebno tudi njegovo zanesljivost. V taki obliki bi bil uporaben zlasti za raziskovalne namene in kot triažni inštrument v otroški klinični praksi, zlasti za otroke, ki težje vzpostavljajo verbalni kontakt s klinikom. literatura 1. Damon, W., Harl, D., The Development of Self-Understanding from Infancy through Adolescence, Child Development, 1982, zv. 53. 2. Driscoll, L. A., Goodwin, W. L., Handbook for Measurmcnt and Evaluation in Early Childhood Education, Josscy-Bass Pub]., San Francisco, 1982. 3. Eiscn, M., Montcmayor, R., The Development of Self-Conceptions from Childhood to Adolescence, Developmental Psychology, 1977, zv. 13, St. 4. 4. Horvat, L., Magajna, L., Razvojna psihologija, DZS, Ljubljana, 1987. 5. Josselson, R., Ego Development in Adolescence, cd. Adclson J.: Handbook of Adolescent Psychology, J. Wiley and Sons, New York, 1980. 6. Kagan, J., Nolan, E., Memory for Products in Preschool Children, Journal of Gcnctic Psychology, 1981, zv. 138. 7. Pasič, N., O empirijskoj validaciji nekih Freudovih teorija, Psihologija, 3, 1988. 8. Trautncr, H. M., I^hrbuch der Entwicklungspsychologic, Vcrlag fiir Psychologic, Goltingcn, 1978. 9. Zupančič, M., Nekatere značilnosti moralnega razvoja pri normalnih in mentalno reutrdiranih otrocih, FF, Ljubljana, 1982. Razvojne spremembe v samo vrednotenju kognitivne kompetence pri otrocih, starih 5 - 8 let ZLATKA CUGMAS PROBLEMATIKA Kot sugcrirajo mnogi avtorji (glej Coopcrsmith, 1967; po Lamovcc, 1987; Nicholls, 1978; Phillips, 1984, 1987; Frey in Ruble, 1987; Miller, 1987 itd.) ima samovrednotenje kognitivne kompentencc, ki ga lahko označimo kot pozitivno ali negativno stališče o lastnih spoznavnih dosežkih, velik pomen za dosežkovno motivacijo. Tudi to jc razlog, da jc problem samovrednotenja kognitivne kompetcncc pri otrocih postal predmet zanimanja številnih psihologov. Samorazumevanjc, ki ga Damon in Hart (1982) opredeljujeta kot kvalitativno mero, ki predstavlja kognitivno osnovo samovrednotenja, sc pri otrocih, ki so na prehodu iz zgodnjega otroštva v srednje otroštvo, pomembno spreminja. Model razvoja samorazumevanja omenjenih avtorjev (Damon in Hart, 1982; Hart in Damon, 1986) sugerira, da v zgodnjem otroštvu (od 1. do 7. leta starosti) prevladuje razumevanje fizičnega aspekta jaza kot objekta - to je vsebine doživljanja (otrok poudarja predvsem značilnosti svojega telesa in materialno lastnino), v obdobju srednjega (od 7. do 11. leta starosti) in poznega (od 11. do 13. leta starosti) otroštva pa prevladuje razumevanje aktivnega aspekta sebe, kar sc izraža v večjem interesu in v poudarjanju lastnih aktivnosti (predvsem tistih, ki niso tipične za vse otroke) in sposobnosti. Povsem verjetno jc, česar pa avtorja izrecno nc poudarjata, da v tem obdobju dobijo rezultati aktivnosti ter različne sposobnosti za otroka večji pomen ter da se poveča želja otrok po posedovanju dobrih rezultatov in visokih sposobnosti. Druga predpostavka modela razvoja samorazumevanja je, da s starostjo narašča interes za socialno primerjavo. Otroci v drugi stopnji razvoja samorazumevanja (srednje in pozno otroštvo) primerjajo lastne dosežke in spretnosti z dosežki in spretnostmi drugih oseb. S starostjo narašča tudi sposobnost diferenciacije različnih komponent sebe ter hkrati intcgracijc lc-tch v enoten samo-sistem. Predpostavke omenjenega modela potrjujejo rezultati številnih raziskav. Ruble in Flctt (1988) sta potrdila predpostavko, da socialnc primerjave niso v vseh življenjskih obdobjih enako aktualne. Otrokom v 2., 4. in 5. razredu osnovne šole sta omogočila primerjati lastne dosežke na matematičnem testu z dosežki enako starih otrok na istem preizkusu, primerjati lastne dosežke s pravilnimi rešitvami nalog ali sc igrati z igračami, primernimi njihovi starosti. Učenci so bili testirani individualno. Po reševanju in nato točkovanju rešitev aritmetičnih nalog so sc lahko v odmoru igrali ali pa pregledali mape, ki so bile položene na mizo. Ekspcrimcntator jih jc opozoril na mape, v katerih so lahko prebrali rezultate vrstnikov pri enakih nalogah, in mape, v katerih so bile zapisane pravilne rešitve nalog. Otroke so opazovali skozi steklo, skozi katerega sc jc videlo lc z ene strani. Rezultati raziskave kažejo, da interes za povratne informacijo s starostjo narašča tako glede časa pregledovanja map kot tudi števila pregledanih map. Mlajši otroci so v primerjavi s starejšimi porabili več časa za igro, kar kaže, da s starostjo interes za samovrednotenje kognitivne kompctcncc narašča. To postavko pa sta preverili tudi avtorici Frcy in Ruble (1985) na osnovi opazovanja otrok, ki so obiskovali starejši oddelek v vzgojnovarstveni organizaciji, 1., 2. in 4. razred osnovne šole. Medtem ko so otroci reševali kognitivne naloge, so sc beležile njihove spontane verbalne in neverbalne interakcijo z vrstniki. Otroci v vseh starostnih obdobjih so dajali pripombe v zvezi s kognitivno aktivnostjo, kar kaže, da jc interes za aktivnosti prisoten tudi v predšolskem obdobju; interes za samovrednotenje kognitivne kompctcncc pa sc jc pomembno povečal na prehodu iz predšolskega v šolsko obdobje. Pomen omenjene raziskave pa jc šc v tem, daje dokazala, da sc tudi otroci v obdobju zgodnjega otroštva primerjajo z vrstniki, lc da njihova socialna primerjava ni koristna za samovrednotenje. Pogosto opazujejo vrstnika v funkciji osvajanja socialnih norm, oblikovanja in vzdrževanja prijateljstva itd. Število tovrstnih socialnih primerjav s starostjo otrok pada. Na prehodu iz predšolskega v šolsko obdobje narašča opazovanje vrstnika v smislu posnemanja določene kognitivne dejavnosti, nato pa sc število tovrstnih socialnih primerjav spet zmanjša. Samo starejši otroci izmed tistih, ki so sodelovali v raziskavi, pa so pokazali vedenje, iz katerega jc bilo možno sklepati, da jih zanima napredovanje vrstnika pri reševanju kognitivnih nalog zaradi težnje po samovrednotenju. Da v funkciji vrednotenja dajejo večji poudarek kognitivnim aktivnostim in dosežkom otroci v srednjem otroštvu kot pa otroci v zgodnjem otroštvu, kaže raziskava (Stipck, Tannatl, 1984), v kateri so predšolski otroci in otroci v 1., 2. in 3. razredu osnovne šole morali occniti kognitivno uspešnost in sposobnost svojih vrstnikov ter razložili occno. Predšolski otroci so occnjcvali vrstnike predvsem na osnovi tega, ali jim je vrstnik prijatelj, ali sc lepo obnaša, in glede na socialni status vrstnika (jc starejši). V manjšem številu so omenjali delovne navade vrstnika (vedno naredi, kar mu reče učitelj; vedno dokonča delo itd.) Otroci v nižjih razredih osnovne šole so bili bolj pozorni na vrstnikovc zmogljivosti (barva znotraj črt; nc zna šteti do 1(X) itd.). Starejši otroci pa so upoštevali težavnost nalog, ki jih vrstnik rešuje, in primerjali dosežke vrstnika, ki so ga occnjcvali, z dosežki drugih vrstnikov. O podobnih rezultatih poročata avtorici Frcy in Ruble (1985). Predšolski otroci in otroci v nižjih razredih osnovne šole so morali imenovati vrstnike, ki bi jih zaprosili za pomoč pri reševanju kognitivnih nalog, in razložiti svojo izbiro. Njihove odgovore sta avtorici razvrstili v naslednje kategorije: razvojna stopnja vrstnika (Obiskuje višji razred kot jaz.), karakteristika osebnosti (Imam jo rad in ona ima rada mene. Jc prijeten.), zunanji faktor (Sediva skupaj.), kompctcnca na določenem področju (Zelo dobro obvlada aritmetiko.) in splošna kompctcnca (Jc pameten.). Zadnji dve kategoriji sta bili značilni lc za starejše otroke izmed tistih, ki so sodelovali v raziskavi. Raziskava avtorjev Stipck in Tannatt (1984) tudi sugerira, da otroci v funkciji samovrednotenja prej uporabijo avtonomne standarde (Nc zna šteti do 100.), kot pa standarde, ki temeljijo na socialni primerjavi (Šteje bolje kot njegovi vrstniki.), kar jc predpostavljal že Vcroff leta 1969 (po Stipck in Tannat, 1984). Iz raziskave avtorjev Ruble in Flctt (1988) lahko razberemo, da to ne pomeni, da sc tudi avtonomne primerjave (primerjave lastnih rešitev s pravilnimi rešitvami) pojavijo pred socialnimi (primerjave lastnih rešitev z rešitvami vrstnikov). Avtorja poročata o tem, da jc interes za avtonomne primerjave in socialnc primerjave odvisen od sposobnosti otrok. Pri visoko sposobnih otrocih z leti interes za avtonomno primerjavo hitro narašča, interes za socialno primerjavo pa kaže težnjo upadanja. Nizko in srednje sposobni otroci pa v vseh starostnih obdobjih raje uporabljajo standarde socialnc primerjave kot avtonomno primerjavo. Vsebina avtonomnega standarda se v omenjenih raziskavah pomembno razlikuje (avtonomni opis zmogljivosti (Stipck in Tannalt) oz. primerjava lastnih dosežkov s pravilnimi rešitvami nalog (Ruble in Flctt)). Na osnovi primerjave starosti otrok, ki so sodelovali v raziskavah (od 1. - 3. razreda osnovne šole (Stipck in Tannatt) oz. od 2. -6. razreda osnovne šole (Ruble in Flctt)), lahko sklepamo, da se avtonomni opisi lastnih zmogljivosti pojavijo pred socialno primerjavo, koristno za samovrednotenje, kakor tudi pred primerjavo lastnih dosežkov z absolutnimi dosežki. Kakšen procent tovrstnih absolutnih informacij in informacij socialnc primerjave otroci uporabijo, pa ni toliko odvisno od socio-kognitivnih spodobnosti otrok, ampak v večji meri od drugih mehanizmov. Kot sugerirata Ruble in Flctt (1988), jc eden izmed teh mehanizmov težnja otrok po vzdrževanju ali povišanju samo-spoštovanja ter stopnja gotovosti o tem, koliko so sposobni. Večja jc njihova prepričanost, da so visoko sposobni (kar pa jc značilno prav za visoko sposobne otroke), bolj pogosto uporabijo absolutne povratne informacije v funkciji samovrednotenja ter manj pogosto informacije socialnc primerjave. To kaže, da se uporabi socialna primerjava zato, da bi sc povečala prepričanost vase. Da lc starejši otroci upoštevajo težavnost nalog pri vrednotenju drugih (glej Stipck in Tannatt, 1984) in sebe, lahko razložimo z razvojnimi zakonitostmi razumevanja konccpta težavnosti nalog. Avtorja Nicholls in Miller sla leta 1983 izvedla raziskavo, v kateri sta otrokom v 1. razredu osnovne šole pokazala pel škatel z napisom "Puzzle". Na vsaki škatli je bila narisana slika, ki jo je bilo možno sestaviti iz delov, ki so se nahajali v škatli, in določeno število rdečih in modrih shcmaLsko narisanih obrazov otrok. To število jc variiralo glede na posamezne škatle. Prcskušancem je bilo rečeno, da narisani obrazi (npr.obrazi rdeče barve) simbolizirajo otroke, ki so pravilno sestavili sliko, narisano na škatli, in tiste (npr. obrazi modre modre barve), ki pri tej dejavnosti niso bili uspešni. Raziskovalca sta otrokom pokazala tudi škatle, ki so se razlikovale po številu kosov, iz katerih jc bilo možno sestaviti sliko, prikazano na platnicah škatel. V intervjuju sta poskušala ugotoviti mnenje prcskušanca o tem, katera škatla vsebuje dele, ki jih lahko pravilno sestavi lc zelo pameten otrok, in katero škatlo bi preskušancc sam izbral za reševanje. Raziskava se je ponovila čez leto dni. Avtorja sta odkrila tri stopnje razumevanja pojma težavnosti nalog in razumevanja odnosa med težavnostjo nalog in sposobnostjo reševalca. Prvo stopnjo sta označila "cgoccntrična težavnost". Otroci na tej stopnji razvoja so trdili, da so naloge, ki so jih pravilno rešili, lahke; naloge, ki jih niso pravilno rešili, pa težke. Kot opozarja Nicholls, ki je leta 1978 izvedel podobno raziskavo, pojmujejo otroci, ki so na tej stopnji razvoja, pravilno rešitev naloge kot uspeh, nepravilno rešitev naloge pa kot neuspeh; ob uspehu čutijo zadovoljstvo, ob neuspehu pa nezadovoljstvo. Nicholls in Miller (1983) navajata, da otroci na stopnji egocentrične težavnosti šc niso odkrili zveze med sposobnostjo reševalca in težavnostjo nalog. Drugo stopnjo sta avtorja označila "objektivna težavnost". Otroci na tej stopnji razvoja v occnitvi težavnosti nalog niso upoštevali informacij o uspešnosti vrstnikov pri reševanju teh nalog, upoštevali pa so kompleksnost nalog. Naloge, pri katerih jc bilo potrebno sliko sestaviti iz večjega števila delov, so razumeli kot težjo v primerjavi z nalogami, pri katerih jc bilo možno sliko sestaviti iz manjšega števila delov. Spoznali so žc odnos med sposobnostjo rcšcvalca in težavnostjo nalog. Zavedali so sc, daje bolj sposoben tisti, ki pravilno reši nalogo, ki jc bolj kompleksna, in da jc rešitev naloge, ki zahteva več sposobnosti, več vredna. Kot opozarja Nicholls (1978), čutijo ti otroci več zadovoljstva ob uspehu na bolj kompleksni nalogi kot na manj kompleksni nalogi in več nezadovoljstva ob neuspehu na manj kompleksni nalogi kot na bolj kompleksni nalogi. V tretji stopnji razvoja, imenovani "normativna težavnost", so otroci navajali, daje težka naloga tista, ki jo je pravilno rešilo malo njihovih vrstnikov, in lahka naloga tista, ki jo jc pravilno rešila večina njihovih vrstnikov. Zavedali so sc, da so najbolj sposobne tiste osebe, ki pravilno rešijo normativno najtežje naloge. Longitudinalni podaki so potrdili horizonatalnc podatke in pričakovanja avtorjev v zvezi s konstantnostjo zaporedja omenjenih treh stopenj razumevanja težavnosti nalog in odnosa med težavnostjo in sposobnostjo. Normativno razumevanje težavnosti se jc pojavilo pri otrocih od 6. - 7. leta starosti. Razvoj konccpta sposobnosti je bolj natančno proučeval Nicholls (1978). Otrokom različne starosti jc pokazal filme, ki so prikazovali pare vrstnikov pri reševanju problema. Prizadevnost jc pri teh reševalcih variirala. Eni so se ves čas ukvarjali s problemom, drugi so nekaj časa porabili za dejavnosti, ki s problemom niso bile povezane (Siljenje svinčnika, oziranje po prostoru itd.). Variirala pa jc tudi uspešnost rešcvalccv. Eni so z rešitvijo problema dosegli boljši rezultat kot drugi. V intervjuju jc Nicholls otroke opozarjal na različno stopnjo prizadevnosti in uspešnosti reševalcev; spraševal jih je, kako jc mogoče, da doseže reševalec, ki si manj prizadeva, boljši rezultat. Ugotovil jc, da mlajši otroci ne ločijo pojmov dosežek, prizadevnost in sposobnost. Menijo, da so osebe, ki imajo boljše dosežke, pri reševanju nalog bolj prizadevne in so bolj sposobne. Prizadevnost in dosežek sc nc diferencirata kot vzrok in posledica. Otroci v naslednji, to jc drugi stopnji razvoja difcrenciacijc omenjenih pojmov navajajo, da imajo enaka prizadevanja kot posledico vedno enake rezultate. Prizadevnost pojmujejo kot vzrok dosežka. Otroci v tretji stopnji razvoja delno diferencirajo prizadevnost in sposobnost. Sedaj tudi sposobnost obravnavajo kot vzrok dosežka. Nesistematično navajajo, da so reševalci, ki si manj prizadevajo pri reševanju nalog, a dosegajo boljše rezultati kot njihovi vrstniki, ki so pri reševanju enakih nalog bolj prizadevni, bolj sposobni. Pojmovanje sposobnosti kot kapacitete in včdcnjc, da visoka sposobnost poveča učinke prizadevnosti in nizka sposobnost omeji učinek prizadevnosti, sc pojavi v četrti stopnji razvoja, to jc približno v zadnjem razredu osnovne šole, ko je otrok sposoben abstraktno misliti. Potrditev opisanih stopenj razvoja konccpta sposobnosti najdemo tudi v žc omenjeni raziskavi avtorjev Stipck in Tannatt (1984), v kateri so otroci šc v 2. in 3. razredu osnovne šole pogosto razlagali svoje occnc vrstnikove sposobnosti na osnovi delovnih navad vrstnika. Stipck in Tannatt (1984) navajala ugotovitve drugih avtorjev, da otroci v nižjih razredih osnovne šole pojem prizadevnost nc razumejo v smislu vztrajnosti, iskanja pomoči, uporabe različnih strategij reševanja itd., ampak menijo, da jc prizadeven tisti, ki sc vede tako, da zadovolji pričakovanja odraslih. Skladno z modelom samorazumevanja in z rezultati številnih empiričnih raziskav lahko trdimo, da sc konccpt sposobnosti nc razvija samo na osnovi diferenciacije različnih karakteristik, ki so povezane s kognitivno kompctcnco, amapk tudi na osnovi integracije različnih povratnih informacij ter pojmovanja sposobnosti kot stabilne notranje karakteristike vsakega posameznika. Ruble in Flctt (1988) sta postavila otrokom, starim 7;0 - 11 ;1 let, 12 vprašanj, ki sta jih razdelila v naslednje kategorije: a) identiteta - kaže večjo ali manjšo konsistentnost v ocenah aritmetične kompctcncc vrstnika (primer vprašanja: Kako dober, misliš, jc_pri aritmetiki?), b) stabilnost - otrok zaznava vrstnikovo kompctcnco kot stabilno skozi čas (Jc bil lansko leto_ dober/slab pri aritmetiki?) in c) konsistentnost - razumevanje, da jc sposobnost dispozicionalna lastnost in stabilna glede na različne aktivnosti (Čc učcncc ni zelo dober pri seštevanju, ali misliš, da bi lahko bil dober pri odštevanju?). Rezultati kažejo, da s starostjo otrok razumevanje stabilnosti sposobnosti narašča. Rholec in Ruble (1984) sta uporabila za proučevanje enakega problema drugačno metodologijo. Raziskavo sta izvedla v dveh delih. V prvem delu sta otrokom, ki so bili razporejeni v dve starostni skupini (5-6 let in 9-10 let), pokazale filme, ki so prikazovali otroke njihove starosti v različnih življenjskih situacijah. Prcskušanci so lahko occnili, ali so prikazani otroci dobrosrčni ali ozkosrčni, bojazljivi ali pogumni, dobri ali slabi atleti, dobri ali slabi pri reševanju intelektualnih problemov. Nato so videli filme z istimi otroki v dveh, glede na prejšnje filme nekoliko spremenjenih, situacijah. V eni izmed teh dveh situacij se jc otrok vedel konsistentno z vedenjem v prejšnjem filmu (pri prejšnjem filmu jc npr. delil svojo hrano z vrstnikom, pri naslednjem filmu pa jc pomagal vrstniku pri zemeljskih delih), v drugi situaciji pa se jc otrok vedel nekonsistentno, ali pa jc bila situacija ncrclcvantna (isti otrok ni ustregel prošnji vrstnika; film ni prikazoval lastnosti dobrosrčnost-ozkosrčnost, ampak katero drugo od prej omenjenih lastnosti). Prcskušanci so morali occniti, katera izmed dveh prikazanih situacij sc jc po njihovem mnenju zares zgodila. Rezultati kažejo, da starejši otroci pričakujejo večjo stabilnost v obnašanju kot mlajši otroci. V drugem delu raziskave sta Rholcs in Ruble otrokom, ki so bili razdeljeni v štiri starostne skušinc (5-6, 7-8, 9-10, 18-22 let), posredovala opise, ki so bili ali konsistentni ali nekonsistentni (Včeraj jc Sam vedno zadel koš. V preteklosti jc Sam zelo redko zadel koš. - primer nekonsistentnega opisa). Prcskušanci so morali navesti razloge za opisano vedenje (Ali misliš, da jc Sam vedno zadel koš, ker jc dober pri metanju na koš?) in napovedati vedenje glede na čas (Kaj meniš, kolikokrat jc Sam zadel koš v preteklosti?) in situacijo (Misliš, da jc bil Sam uspešen tudi pri drugih igrah, pri katerih se zahteva metanje?). Če so prej slišali konsistenten opis, so vsi otroci pričakovali višjo časovno stabilnost v obnašanju, a lc starejši otroci (stari 9-22 let) so pričakovali tudi višjo situacijsko stabilnost. Rezultati sugerirajo, da so mlajši otroci sposobni uporabiti tovrstne povratne informacije glede konsistentnosti in nekonsistetnosti v obnašanju nepoznanih vrstnikov v razlaganju obnašanja teh vrstnikov, niso pa sposobni teh informacij upoštevati pri napovedovanju siluacijskc konstantnosti obnašanja. Da otrok razvije razumevanje dispozicijskih lastnosti, mora, kot navajata avtorja omenjene študije, biti sposoben sclckcionirati relevantno izkušnjo, si jo zapomniti in jo povezati z drugimi izkušnjami, dobljenimi v drugem času in v drugi situaciji. Sklepamo lahko, da otrok, ki Udi, da je npr. dober pri reševanju matematičnih problemov, nc razmišlja o osebnostni lastnosti, temveč samo opisuje izkušnjo v določenem času in situaciji. Da sc prej pojavi razumevanje sposobnosti ko specifično spretnosti in kasneje kot globalne, stabilne osebnostne lastnosti, kažejo že citirani rezultati raziskave avtoric Frcy in Ruble (1985). Glede na kronološko starost so otroci prej navajali spccifičnc sposobnosti vrstnikov kot globalno inteligentnost. Težave, ki jih imajo mlajši otroci s selekcioniranjem relevantnih izkušenj in integriranjem le-teh, kažejo tudi raziskave samovrednotenja, ki temeljijo na faktorskih analizah. Da sc otrokove ocene lastne kompctcncc, dobljene na različnih lestvicah samovrednotenja, razlikujejo glede na različna področja delovanja in pojavljanja, so ugotovili številni avtorji. Harterjcva in Pike (1984) sta pri otrocih, starih 4 in 5 let, odkrila naslednjo faktorsko solucijo: faktor kompctcncc in faktor socialne sprejetosti, kar pomeni, da so ti otroci razlikovali omenjeni dve področji svojega delovanja in so se glede na njiju različno vrednotili. Niso pa razlikovali specifičnih delov teh področij, njihove samo-occne sc niso pomembno razlikovale, če so occnjcvali kognitivno kompctcnco ali pa fizično kompctcnco. Sebe so pojmovali kot "dobre" ali "slabe", ne glede na podpodročje. 6 in 7-lctni otroci pa so razlikovali tudi ti dve podpodročji delovanja. Avtorja sklepata, da 8-lctni otroci že dobro diferencirajo lastno šolsko kompctcnco, kompctcnco na področju atletike, sprejetost od vrstnikov, lastno fizično privlačnost in vedenje. Poleg tega menita, da imajo 8-lctni otroci žc mnogo manj težav v vrednotenju splošne samovrednosti, kar pomeni, da sc jc poleg difcrenciacijc pojavil že začetek integracije posameznih aspektov sebe v enoten sistem. Postopno difcrcnciranjc kognitivne kompctcnco od ostalih komponent osebne identitete kažejo tudi že citiranc študije (Frcy in Ruble, 1985; Stipck in Tannatt, 1984), čeprav nektcrc izmed njih (tudi raziskava avtorjev Entwislc, Alexander, Pallas in Cadigan, 1987) omogočajo dvom v pravilnost sklepov, o katerih poročata Hartcr in Pike (1984) v zvezi z 8-lctnimi otroki. Entwislc, Alexander, Pallas in Cadigan (1987) navajajo, da faktorska solucija šolskega samokonccpta pri dekletih, ki obiskujejo 1. razred osnovne šole, vsebuje naslednje postavke: pokoravati se pravilom, biti dober študent, biti pošten, branje in biti sposoben skrbeti zase; pri fantih pa: aritmetika, bili dober študent, hitro se učiti nove stvari, branje. Iz teh rezultatov jc razvidno, da prvošolke slabo diferencirajo kognitivno kompctcnco, kar sc potrdi tudi v prcdikcijskih študijah, ki kažejo, da sc pcrccpcija kognitivne kompctcncc prvošolk oblikuje v večji meri na osnovi socialnih kot kognitivnih komponent. Med nckognitivnimi prediktorji pcrccpcijc lastne kognitivne kompctcncc prvošolk zasledimo: pričakovanja staršev v zvezi z otrokovim vedenjem, popularnost otroka med vrstniki in samovrednotenje telesne podobe. Številni avtorji trdijo, da pri otrocih razvoj socio-kognitivnega razumevanja vpliva na stopnjo in realnost samovrednotenja kognitivne kompctcncc. Višje jc socio-kognitivno razumevanje otrok, nižja jc stopnja in višja jc realnost samovrednotenja. Glede na to, da jc socio-kognitivno razumevanje, ki jc povezano z vrednotenjem kognitivne kompctcncc, pri predšolskih otrocih na nižjem nivoju kot pri šolskih otrocih (kar je razvidno iz predhodnega teksta), omenjeno predpostavko podpirajo žc podatki, ki kažejo, da predšolski otroci v primerjavi s šolskimi lastno kognitivno kompctcnco pomembno višje occnjujcjo, realnost njihovih samo-ocen pa jc pomembno nižja. To kažejo tako laboratorijske raziskave kot raziskave, narejene v razredu (Nicholls, 1978; Stipck, 1981; Harter in Pike, 1984; Miller, 1987; Frcy in Ruble, 1987; Stipck in Tannatt, 1984 itd.). Frcy in Ruble (1985) sta ugotovili, da sc otroci, ki sc pogosteje zanimajo za napredovanje vrstnikov pri reševanju kognitivnih nalog, nižje samovrednotijo, kar se kaže v samo-occnah bralne spretnosti in v spontanem vrednotenju svojih dosežkov in sposobnosti, kot otroci, ki sc manj zanimajo za napredovanje vrstnikov. Pri mlajših otrocih sc izraža pozitivna zveza med interesom za napredovanje vrstnikov in realnostjo samo-ocen. Otroci, ki so pokazali večji interes za socialnc primerjave, ki so lahko koristne za samovrednotenje, so svojo kognitivno kompctcnco ocenili bolj realno kot otroci, ki so pokazali manjši interes za tovrstne socialnc primerjave. Nicholls (1978) poroča, da realnost samovrednotenja bralne spretnosti narašča vzporedno z razvojem difcrencijc pojmov dosežek, prizadevnost in sposobnost. Nc glede na to, ali upoštevamo kronološko starost otrok ali nc, ocene lastne kompctcnce otrok, ki so na višji stopnji diferenciacije omenjenih pojmov, so bolj realne kot samo-occnc otrok, ki so na nižji stopnji. O podobnih rezultatih poroča tudi Miller (1987). Ugotovil jc, da so prvošolci, ki niso imeli razvitega normativnega konccpta sposobnosti, v pomembno večjem številu izbirali najvišjo occno za ocenitev svojih bralnih sposobnosti kot otroci, ki so imeli razvit normativni konccpt sposobnosti. Kljub temu, da so otroci, ki so imeli razvit normativni konccpt sposobnosti, pokazali nižje samovrednotenje, so jih njihovi učitelji bolje ocenili glede bralnih sposobnosti kot otroke, ki niso imeli razvitega normativnega konccpta sposobnosti. V nadaljnjem tekstu bom predstavila raziskavo, v kateri sem ugotavljala stopnjo in realnost samovrednotenja kognitivne kompctcnce otrok na prehodu iz predšolskega v šolsko obdobje. Kognitivna kompctenca je pojmovana kot stopnja uspešnosti oz. neuspešnosti otroka pri izvajanju spoznavnih dejavnosti, kot so: sestavljanje kock po načrtu, reševanje ugank, obnavljanje zgodb, štetje, poznavanje prometnih znakov in denarja, računanje, čitanjc itd. Upoštevane so bile predvsem tiste tovrstne aktivnosti, ki jih otroci v večji meri izvajajo v vrtcu oz. v šoli. V predstavitvi se bom omejila na spremembe v stopnji in realnosti samovrednotenja kognitivne kompctcnce pri otrocih različne starosti. Glede na že citiranc rezultate drugih avtorjev, ki kažejo, da sc socio-kognitivno razumevanje, ki jc povezano s samovrednotenjem kognitivne kompetencc, pomembno spreminja na prehodu iz predšolskega v šolsko obdobje, in da je povezano s stopnjo in realnostjo samovrednotenja kognitivne kompctcnce pri otrocih, pričakujem spremembe v samo vrednotenju kognitivne kompetencc tudi pri našem vzorcu otrok. METODOLOGIJA Vzorcc V raziskavi jc sodelovalo 156 otrok, starih 5 - 8 let. Razdeljeni so bili v 4 starostne skupine. V skupini A so bili otroci, stari 5 let (otroci iz vzgojnovarstvenc ustanove (v nadaljnjem teksu: VVO)), v skupini B so bili otroci, stari 6 let (otroci iz VVO, ki so obiskovali program priprave na šolo), v skupini C so bili otroci, stari 7 let (obiskovali so 1. razred osnovne šole (v nadaljnjem tekstu: OŠ)) in v skupini D otroci, stari 8 let (obiskovali so 2. razred OŠ). V vsaki starostni skupini je bila približno polovica dečkov, polovica deklic; približno tretjina otrok iz družin nižjega socialnoekonomskega statusa (v nadaljnjem tekstu: SES), tretjina iz družin srednjega SES-a in tretjina iz družin višjega SES-a (SES jc bil določen glede na izobrazbo staršev). Vsi otroci so živeli v popolnih družinah. Iz dokumentacije VVO oz. OŠ , ki so jo otroci obiskovali, jc bilo razvidno, da niso imeli večjih psihičnih ali telesnih motenj. V raziskavi so sodelovali tudi starši in vzgojiteljice oz. učiteljice zgoraj omenjenih otrok. Vzorec jc bil sestavljen na osnovi popisa otrok v dveh mariborskih VVO in dveh mariborskih OŠ. Vzorec jc sistematski. Poudarili je potrebno, da VVO in OŠ niso bile izbrane po posebnem ključu. Enako velja tudi za oddelke v teh ustanovah. V nekaterih ustanovah so bili vključeni v raziskavo vsi obstoječi oddelki, v ostalih pa le nekateri. Pri izbiri oddelkov se jc upoštevala predvsem prostorska ustreznost ustanove za izvedbo raziskave in pripravljenost pedagoških delavcev za sodelovanje v raziskavi. Spremenljivke Spremenljivki, ki sta osrednji predmet zanimanja v tem prispevku, sta: - neodvisna spremenljivka - kronološka starost otrok (v nadaljnjem tekstu: KS); - odvisna spremenljivka - stopnja in realnost pcrccpiranc kognitivne kompctcncc otrok ki jc izražena z occnami, dobljenimi na Lestvici pcrccpiranc kognitivne kompctcncc za otroke (LPKK). Vseh spremenljivk, ki so bile vključene v raziskavo, je 35 (v obdelavi podatkov jc vsaka ocena, dobljene na lestvici otrokove kognitivne kompctcncc (teh jc deset), vodena kot samostojna spremenljivka; uporabljene so bile tri lcstvicc otrokove kognitivne kompctcncc (LPKK, Lestvica otrokove kognitivne kompctcncc za starše (LOKK-S) in Lestvica otrokovne kognitivne kompctcncc za vzgojitelje oz. učitelje (LOKK-VU)); kot neodvisne spremenljivke so sc obravnavale KS, spol otroka, SES družine, iz katere otrok izhaja, inteligentnost otroka,izražena z deviacijskim inteligenčnim kvocicntom, ter stopnja kognitivnega razvoja otroka). Zaradi obsežnosti rezultatov navajam v tem članku lc tiste ugotovitve raziskave, ki so povezane z izpostavljenim problemom. Pripomočki - Lcstvicc otrokove kognitivne kompetence - sestavila sem 4 variante Lcstvicc pcrccpiranc kognitivne kompctcncc za otroke glede na KS otrok (za vsako kronološko leto posebno lestvico). Uporaba lestvic jc individualna. Pri vsaki postavki mora otrok v paru risb (ena prikazuje kompetentnega, druga nckompctcntncga otroka; spol otroka na risbi se sklada s spolom prcskušanca) izbrati tisto risbo, ki prikazuje otroka, ki mu jc glede uspešnosti pri reševanju kognitivne naloge bolj podoben. Nato mora oceniti še stopnjo podobnosti ("zelo podoben" oz. "malo podoben"). Dobimo 4-stopcnjsko lestvico. Lcstvicc so aditivne, kar pomeni, da lahko occnc, dobljene na posameznih postavkah lcstvicc, seštejemo (minimalna vsota ocen jc 10, maksimalna pa 40). Pokazatelj interne konsistentnosti a znaša od 0.46 od 0.87, pri čemer jc lc a lestvice, ki jc namenjena 7-letnim otrokom, nižji od 0.82. Lcstvicc za starše in vzgojitelje oz. učitelje imajo enake postavke kot lcstvicc za otroke. Ocenjevalci morajo na osnovi možnih štirih stopenj oceniti, koliko so trditve, ki opisujejo kompetentnega otroka, resnične za otroka, ki ga ocenjujejo, a lestvic za starše znaša od 0.71 do 0.87 (lc a lcstvicc za 7-letnc otroke jc nižji od 0.81), a lcstvic za vzgojitelje oz. učitelje pa znaša od 0.90 do 0.96. Vsote occn, dobljene na lcstvicah za otroke, starše in vzgojitelje oz. učitelje, ki so za isto starost otrok, so primcrjljive; - Psihometrični preizkus inteligentnosti: Otis-Lcnnon - "Mental Ability Test" (1968)- test "šolske" sposobnosti; - Piagctove naloge kvalitativno analitične metode ugotavljanja stopnje kognitivnega razvoja: naloga konzervacije mase, multiplikativne klasifikacije in scrijacije. Postopek Preskušanje je potekalo v mcsccu novembru in dcccmbru 1987, in siccr v dopoldanskem času v VVO oz. OŠ. Rezultati Tabela 1: Aritmetične sredine (v nadaljnjem tekstu: x) in standardne dcviacije (v nadaljnjem tekstu: SD) vsot ocen na Lestvici perccpiranc kognitivne kompctcnce za otroke. Starost otrok: 5 let 6 let 7 let 8 let x SD x SD x SD x SD 33.13 5.36 32.54 4.77 31.05 2.93 32.33 4.50 Iz tabele 1 in 2 ter slike 1 jc razvidno, da otroci, stari 5-8 let, visoko vrednotijo lastno kognitivno kompctcnco. Vsote occn, dobljene na Lestvici perccpiranc kognitivne kompetcncc za otroke (tabela 1), in ocene na posameznih postavkah iste lcstvicc (tabela 2 in slika 1) kažejo tcndcnco, da s starostjo otrok njihovo samovrednotenje kognitivne kompctcnce pada. Ta padec pa ni povsem linearen. Zgovoren je podatek, da 5-lctni otroci kar v 51% primerov izberejo najvišjo oceno na lestvici za occnitcv lastne kompctcnce, % tovrstnih primerov s starostjo otrok pada, a tudi v tem primeru ne linearno. Tabela 2: Frekvenčna porazdelitev ocen, dobljenih na Lestvici pcrccpiranc kognitivne kompetcncc za otroke, glede na posamezne postavke. Starost otrok 5 let 6 let 7 let 8 let Ocene: 1 16/4,2 12/2,9 6/1,6 2/0,5 2 43/11,3 51/12,4 73/19,2 48/12,3 3 127/33,4 168/41,0 176/46,3 195/50,0 4 194/51,0 179/43,7 125/32,9 145/37,2 skupaj 380/100 410/100 380/100 390/100 Legenda: /.... pred tem znakom jc zapisana frckvcnca, za njim pa procent. Slika 1: Frekvenčna distribucija ocen, dobljenih na Lestvici pcrcepirane kognitivne kompctcncc za otroke, glede na kronološko starost otrok. 12 3 4 samo - ocene -o--5 letnih otrok --6 letnih otrok ■■''■■..........7 letnih otrok ■A--8 letnih otrok Rezultati analize variance (tabela 3) kažejo, da sc skupine otrok različna KS ne razlikujejo statistično pomembno glede samo-ocen, dobljenih na Lestvici pcrccpiranc kognitivne kompctcncc za otroke. Tabela 3: Analiza variance za occne dobljene na Lestvici pcrccpiranc kognitivne kompctcncc za otroke glede na KS otrok Sprcmcljivka F df Pomembnost F KS 1.320 3 0.271 Glede na to, da jc vsebina lestvic prilagojena KS otrok in vzgojno-izobraževalnemu programu skupine v vrtcu oz. razrede v šoli, ki ga otroci obiskujejo, ter glede na rezultate naše raziskave, ki kažejo, da sc "šolska" sposobnost nc razlikuje pomembno pri otrocih različne starosti (tabela 4), bi s predpostavko, da se otroci vrednotijo realno, pričakovali, da se stopnja samovrednotenja nc razlikuje statistično pomembno pri otrocih iz različnih starostnih skupin. Ta pričakovanja podpirajo rezultati analize variance. Vseeno pa sc lahko vprašamo, ali so samo-ocenc kognitivne kompetcncc otrok, starih 5-8 let, v resnici realne. Tabela 4: Rezultati otrok iz različnih starostnih skupin na psihometričnem preizkusu inteligentnosti. KS 5 let(A) 6 lct(B) x 97.10 97.05 SD 10.82 10.20 7 let(C) 8 lct(D) skupaj 98.13 101.62 98.47 7.28 14.14 10.96 Razlike med otroci različne KS-i glede deviacijskcga inteligenčnega kvocienta: t (A-B) = 0.021 t (A-C) = 0.487 t (A-D) = 1.572 (.90) (.70) (.50) t (B-C) = 0.538 t (B-D) = 1.664 t (C-D) = 1.356 (.70) (.10) (.50) Realnost vrednotenja otrok lastne kognitivne kompctcnce je bila ocenjena na osnovi naslednjih pokazateljev: - zveze med samo-ocenami otrok kognitivne kompetcncc in occna otrokove kognitivne kompetencc njihovih staršev in vzgojiteljic oz. učiteljic; - zveze med samo-ocenami otrok kognitivne kompctcnce in rezultati na psihometričnem preizkusu inteligentnosti; - zvezi med samo-occnami otrok kognitivne kompetcncc in stopnjo kognitivnega razvoja otrok. Stališče mnogih avtorjev jc, da vzgojitelji in učitelji najbolje poznajo otrokovo kognitivno kompctcnco, saj dobijo v zvezi z njo veliko informacij, otroke pa lahko med seboj tudi primerjajo. Glede na to, da dejavnosti, ki jih otrok izvaja v institucionalnem izobraževanju (in ki so zajete v lestvicah vrednotenja kognitivne kompctcnce), lahko izvaja tudi zunaj vrtca oz. šole (predpostavljam, da ob prisotnosti staršev ali cclo z njihovim sodelovanjem), lahko menimo, da so tudi starši sposobni occniti otrokovo kognitivno kompctcnco. To jc tudi razlog, da lahko iz primerjave otrokovih samo-ocen z ocenami njihovih staršev, vzgojiteljic in učiteljic sklepamo o realnosti otrokovih samo-ocen. Glede na ugotovitve mnogih avtorjev, da šolska sposobnost in stopnja kognitivnega razvoja pomembno determinira otrokovo kognitivno kompctcnco, sc tudi podatki, dobljeni na psihometričnem preizkusu inteligentnosti in na osnovi Piagetovih nalog, lahko obravnavajo v funkciji ugotavljanja realnosti otrokovih samo-ocen. Tabela 5: Korelacijska povezanost (Pearsnovni koeficienti korclacijc) med samo-ocenami otrok kognitivne kompctcncc in ocenami njihovih staršev in vzgojiteljic oz. učiteljic glede na KS otrok. r med samo-ocenami otrok r med samo-occnami otrok in occnami staršev in occnami vzg. oz. učit. KS: 5 let 0.306 (.031 *) 0.092 (.291) 6 let 0.218 (.085) 0.044 (.392) 7 let 0.203 (.111) 0.344 (.017*) 8 let 0.549 (.000 ***) 0.548 (.000 ***) Legenda: r... Pcarsnov kocficicnt korclacijc Zveze med samovrednotenjem kognitivne kompctcncc otrok in vrednotenjem otrokove kognitivne kompctcncc njihovih staršev in vzgojiteljic oz. učiteljic so bile proučevane z izračunom Pcarsonovih koeficientov korclacijc in kanonske analize. Glede na majhno število podatkov lahko na osnovi tabele 5 sklepamo, da so statistično in vsebinsko pomembne zveze med samo-occnami otrok in occnami njihovih staršev in učiteljic lc pri 8-lctnih otrocih. Kanonska analiza odkriva pri 5-lctnih otrocih eno statistično pomembno kanonsko korclacijo med samo-ocenami otrok in occnami njihovih staršev (P = .009 **); pri 8-lctnih otrocih eno statistično pomembno kanonsko korclacijo med samo-occnami otrok in occnami njihovih staršev (P = .0007 **) in eno statistično pomembno kanonsko korclacijo med samo-occnami otrok in occnami njihovih učiteljic (P = .011 *). Kanonska analiza nc odkrije statistično pomembnih zvez med samo-occnami otrok in occnami njihovih staršev in vzgojiteljic oz učiteljic pri 6 in 7-lctnih otrocih, med samo-occnami otrok in occnami njihovih vzgojiteljic pa pri 5-letnih otrocih. Vendar so faktorji, ekstrahirani v proccsu kanonskih razmerij, nejasni in jc zato verbalno označevanje le-tch nemogoče. Z namenom ugotavljati zvezo med stopnjo samovrednotenja kognitivne kompctcncc otrok in rezultati otrok na psihometričnem preizkusu inteligentnosti so bili v obdelavi podatkov otroci razvrščeni v dve starostni skupini (mlajša skupina: 5 in 6-letni otroci, starejša skupina: 7 in 8-lctni otroci). Zveza med samo-occnami otrok in rezultati na omenjenem preizkusu jc statistično pomembna lc za starejšo skupino otrok (r = 0.39 (P = .000 ***)), ni pa pomembna za mlajšo skupino otrok (r = 0.11 (P = .157)). Pcarsonovi koeficienti korclacijc, izračunani za ugotavljanje zveze med rezultati otrok na preizkusu inteligentnosti in samo-occnami na posameznih postavkah Lcstvicc pcrccpiranc kognitivne kompctcncc za otroke, kažejo, da je število tovrstnih statistično pomembnih zvez minimalno pri otrocih, starih 5, 6 in 7 let, število pa se občutno poveča pri 8-lctnih otrocih (število pomembnih zvez (maksimalno možno število jc 10): 1, 1,1, 7). Iz tabele 6 jc razvidno, da na višji stopnji kognitivnega razvoja so otroci, višje jc njihovo samovrednotenje kognitivne kompctcncc. Omejena tcndcnca pa ni opazna pri 6-lctnih otrocih. Število otrok v nekaterih skupinah, razporejenih glede na stopnjo kognitivnega razvoja, jc zelo majhno, zato lahko dobljene rezultate obravnavamo lc v smislu tcndcnc. Največje razlike med aritmetičnimi sredinami samo-ocen otrok, ki so na različni stopnji kognitivnega razvoja, zasledimo pri 8-lctnih otrocih. Tabela 6: Povprečje vsote samo-ocen otrok kognitivne kompetcncc glede na različno stopnjo kognitivnega razvoja otrok Starost otrok: 5 let 6 let 7 let stopnja 1 2 1 2 1 2 X SD N 33.097 5.741 31 33.286 3.546 7 32.929 5.221 28 31.692 3.660 13 30.091 3.590 11 31.577 26 Starost otrok: 8 let stopnja 3 2+3 1 2 3 x SD N 28.000 1 31.444 2.592 27 29.333 4.633 6 32.733 4.160 30 34.333 6.658 3 Legenda: stopnja 1 ... preoperativna stopnja kognitivnega rzvoja stopnja 2 ... prehodna stopnja med preoperativno in operativno stopnja 3 ... stopnja konkretno logičnih operacij stopnja 2+3 ... seštevek otrok, ki so na prehodni, in otrok, ki so na operativni stopnji razvoja. Rezultati raziskave sugerirajo, da najbolj realno vrednotijo lastno kognitivno kompctcnco 8-lctni otroci, medtem ko samo-occne mlajših otrok niso vselej realne. Prav ta podatek opozarja, da ne smemo zanemariti rezultatov, ki kažejo tendenco, da s starostjo otrok stopnja samovrednotenja kognitivne kompetencc pada. Če primerjamo aritmetične sredine samo-occn otrok različne KS-i na postavkah, ki so enake v lestvicah za različno starost otrok (tabela 7), najdemo žc omenjeno tcndcnco, da s starostjo otrok samo-occne padajo. Zanimivo pa jc, da ti rezultati, kot tudi rezultati, prikazani v tabeli 1 in 2 ter sliki 1, kažejo rahel dvig samovrednotenja pri 8-letnih otrocih. Tabela 7: x samo-occn otrok na tistih postavkah, ki so enake v Lestvicah pcrccpirane kognitivne kompctcnce za otroke različnih starosti. x samo-occn Starost otrok: 5 let 6 let 7 let 8 let Postavka: - obnoviti zgodbo - risati domače živali 3.34 3.16 3.20 3.12 2.97 3.08 3.21 DISKUSIJA Tcndcncc, ki so razvidne iz aritmetičnih sredin vsot ocen in ocen na posameznih postavkah Lcstvicc pcrccpiranc kognitivne kompctcncc za otroke, podpirajo hipotezo, da sc v obdobju od 5. do 8. leta starosti spreminja stopnja samovrednotenja kognitivne kompctcncc pri otrocih. Opaža sc predviden, čeprav rahel padec v stopnji samovrednotenja. Rezultati tudi kažejo, da sc samooccnc 8-lctnih otrok bolj približajo realnosti kot samooccnc mlajših otrok, kar prav tako podpira hipotezo, da v obdobju od 5. do 8. leta starosti realnost samovrednotenja kognitivne kompctcncc narašča. Omenjene hipoteze temeljijo na ugotovitvah drugih avtorjev, ki so citirani v problematiki tega dela, da z naraščanjem stopnje socio-kognitivncga razumevanja (pomemben napredek v razvoju socio-kognitivncga razumevanja pa sc opaža prav v obdobju vstopa v šolo) pada stopnja samovrednotenja in narašča realnost samovrednotenja kognitivne kompctcncc. V nasprotju s pričakovanji rezultati kažejo rahel dvig samovrednotenja kognitivne kompctcncc pri 8-lctnih otrocih. Predpostavljamo namreč lahko, da sc ti otroci v primerjavi z ndajšimi več zanimajo za lastne in tuje kognitivne dosežke, sc bolje zavedajo vrednosti kognitivnega dosežka, imajo večjo sposobnost pravilnega selekcioniranja in integriranja relevantnih povratnih informacij v konccpt lastne kognitivne kompctcncc. Prav zato bi tudi pričakovali, da v primerjavi z motivacijskimi faktorji, kot jc na primer želja po tem, da bi bili kompetentni, kognitivni dosežki zavzemajo pomembnejšo prediktivno vlogo za samovrednotenje. Morda pa sc dogaja obratno, da zaradi vedno večjega zavedanja pomena kognitivne kompctcncc otroci dajejo na lestvici pcrccpiranc kognitivne kompctcncc vedno več socialno zaželjenih odgovorov. Lcstvica ni zaščitena pred tovrstnimi odgovori, kar šc posebej kaže dejstvo, da lcstvica vsebuje postavke z negativno valcnco (ki opisujejo NEkompctcntnega otroka in nc lc MANJ kompetentnega). Da jc samovrednotenje 8-lctnih otrok realnejše kot samovrednotenje mlajših otrok, lahko razložimo nc lc s predvideno stopnjo socio-kongitivncga razumevanja teh otrok, ampak tudi s prisotnostjo šolskih occn. Ker jc bila raziskava izvedena v prvem polletju šolskega leta, sc jc le kognitivna kompctcnca 8-lctnih otrok žc vrednotila s šolskimi occnami (nc pa tudi kognitivna kompctcnca 7-lctnih otrok). Sklepamo lahko, da so šolske occnc očiten pokazatelj otrokove kognitivne kompctcncc, ki ima pomembno vlogo pri oblikovanju otrokovega odnosa do sebe. Kanonska analiza nc odkrije niti rahlih zvez med samooccnami otrok kognitivne kompctcncc in occna otrokove kognitivne kompctcncc njihovih staršev in vzgojiteljic oz. učiteljic pri 6 in 7-lctnih otrocih. Pri 7-lctnih otrocih zasledimo tudi najnižjo interno konsistentnost Lcstvicc pcrccpiranc kognitivne kompctcncc za otroke. Razlogi za omenjene rezultate so lahko v zvezi s sestavo lcstvic za omenjeno starost otrok, ali pa jc pri tej starosti realno samovrednotenje kognitivne kompctcncc šc posebej otežkočeno. Otroci, stari 6 in 7 let, vstopajo v novo okolje ("malo šolo" oz. osnovno šolo), pri tem zamenjajo vzgojitelje oz. učitelje in vsaj nekatere vrstnike. Nastane nova socialna struktura, ki ji pripadajo. Otrok jc postavljen pred nove zahteve in naloge, drugačne vrednote, razvije nove standarde za vrednotenje sebe in drugih (po Entwislc, Aleksander, Pallas in Cadigan, 1987; po Miller, 1987 itd.). Kol navajala Frcy in Ruble (1985), osebe, ki pomembno vplivajo na samovrednolenje otrok, sedaj niso lc starši, ampak sc poveča tudi vloga učiteljev in vrstnikov. Kot sugerirajo omenjeni avtorji, vse naštete spremembe lahko vplivajo na padec v realnosti samovrednotenja kognitivne kompetencc. Tudi Harterjeva (1982) poroča o zmanjšani realnosti samoocen šolske uspešnosti (realnost jc presojala glede na zveze med samoocenami otrok in njihovimi dosežki na testih znanja) pri otrocih na prehodu iz ene v drugo šolsko institucijo (to je pri otrocih v 7. razredu), Rosenberg (1979; po Hart in Damon, 1986) pa o povečani nestabilnosti samokonccpta prav tako pri otrocih v 7. razredu. Verjetno jc, da 6 in 7-lctni otroci kažejo določeno nestabilnost v zvezi z uspešnostjo reševanja kognitivnih nalog nc lc zaradi novih zahtev in reševanja novih vrst nalog, ampak tudi zaradi spccifike stopnje njihovega kognitivnega razvoja. So namreč na prehodu iz preoperativne v operativno stopnjo kognitivnega razvoja, kar pomeni, da njihovo kognitivno funkcioniranje ni vedno na enakem nivoju. To pa otroku otežkoča oblikovanje konsistentne podobe o sebi. Predstavljena raziskava nudi številne možnosti za nadaljnje raziskave. Smotrno bi bilo v raziskavo vključili tudi starejše otroke, katerih stopnja socio-kognitivncga razumevanja je predvideno višja. Predvidevam, da bi na ta način lahko opazili večje variacije v stopnji in realnosti samovrednotenja kognitivne kompetencc otrok. K rezultatom, ki temeljijo na horizontalni raziskavi, bi bilo potrebno dodati šc rezultate, ki bi temeljili na longitudinalni raziskavi, da bi lahko kontrolirali spreminjanje samovrednotenja otrok ob dejanskem spreminjanju neodvisne spremenljivke, to jc kronološke starosti otrok. Da ugotovitve ne bi temeljile lc na predvidevanjih, bi morali sistematično kontrolirati razvoj socio-kognitivncga razumevanja otrok. Glede na to, da imajo samooccne kognitivne kompctcnce mlajših otrok le šibko podlago v kognitivnih dosežkih (citirani avtorji, kot jc že nekajkrat omenjeno, razlog za to iščejo v nizki stopnji socio-kognitivncga razumevanja), bi sc morali vprašati, kateri dejavniki pa imajo višjo prediktivno vrednost za samovrednotenje teh otrok. Številni avtorji (Stipck, 1981; Entwisle, Alexander, Pallas in Cadigan, 1987; Ecclcs Parsons, Adlcr in Kaczala, 1982; Phillips, 1987) navajajo, da imajo pri mlajših otrocih pomembno prediktivno vrednost za stopnjo samovrednotenja stališča in pričakovanja njihovih staršev v zvezi s kognitivno kompctcnco. S problemom, v kolikšni meri ta stališča in pričakovanja staršev vplivajo tudi na realnost samovrednotenja otrok ter koliko sc ta stališča in pričakovanja staršev spreminjajo z odraščanjem otroka, pa bi sc lahko pozabavali v eni izmed naslednjih raziskav. literatura Damon, W. in Harl, D., The Development of Self-Understanding from Infancy through Adolcsccncc, Child Development, št. 4, 1982, str. 841-864. Ecclcs Parsons, J. E., Adlcr, T. F. in Kaczala, C. M., Socialization of Achievement Attitudes and Beliefs: Parental Influences, Child Development, St. 53, 1982, str. 310-321. Entwisle, D. R., Alexander, K. L., Pallas, A. M. in Cadigan, D., The Emergent Academic Self-image of First Graders: Its Response to Social Structure, Child Development, St. 58, 1987, str. 1190-1206. Frey, K. S. in Ruble, D. N., What Children Say When the Teacher Is Nol Around: Conflicting Goals in Social Comparison and Performance Assessment in the Classroom, Journal of Personality and Social Psychology, St. 3,1985, str. 550-562. Frey, K. S. in Ruble, D. N., What Children Say about Classroom Performance: Sex and Grade Differences in Perceived Competence, Child Development, St. 58, 1987, str. 1066-1078. Hart, D. in Damon, W., Developmental Trends in Self-Understanding, Social Cognition, št. 4, 1986, str. 388-407. Harter, S., The Perceived Competence Scalc for Children, Child Development, St. 53, 1982, str. 87-97. Hartcr, S. in Pike, R., The Pictorial Scale of Perceived Competence and Social Acceptance for Young Children, Child Development, St. 6, 1984, str. 1969-1982. Ijimovec, T., Faktorji samospoštovanja, Anthropos, št. I-II, 1987, str. 223-236. Miller, A. T., Changes in Academic Self Concept in Early School Years: The Role of Conceptions of Ability, Journal of Social Behavior and Personality, St. 4, 1987, str. 551-558. Nicholls, J. G., The Development of the Concepts of Effort and Ability, Perception of Academic Attainment, and the Understanding That Difficult Tasks Require More Ability, Child Development, St. 49, 1978, str. 800-814. Nicholls, J. G. in Miller, A. T., The Differentiation of the Concepts of Difficulty and Ability, Child Development, St. 54, 1983, str. 951-959. Otis, A. S. in Lennon, R. T., Otis-Ixnnon Mental Ability Test, Manual for Administration, Harcourt Brace Jovanovich,1968. Phillips, D., The Illusion of Incompetence among Academically Competent Children, Child Development, St. 6, 1984, str. 2000-2016. Phillips, D. A., Socialization of Perceived Academic Competence among Iligly Competent Children, Child Development, St. 58, 1987, str. 1308-1320. Rholcs, W. S. in Ruble, D. N., Children's Understanding of Dispositional Characclristics of Others, Child Development, St. 55, 1984, str. 550-560. Ruble, D. N. in Rett, G. L., Conflicting Goals in Self-Evaluative Information Seeking: Developmental and Ability Level Analyses, Child Development, St. 59, 1988, str. 97-106. Stipck, D. J., Children's Perceptions of Their Own and Their Classmates' Ability, Journal of Educational Psychology, St. 3, 1981, str. 404-410. Stipck, D. J. in Tannatt, L. M., Children's Judgements of Their Own and Their Peers' Academic Competence, Journal of Educational Psychology, St. 1, 1984, sir. 75-84. Teorija narcizma Veliki šibki Jaz Laschev koncept narcističnega značaja FRANCI ZAVRL Čc jc Riesman zasledoval prehod protestantskega individua v človeka organizacije, pa je Laseh poskušal opredelili prehod v tretjo fazo, v fazo narcističnega značaja. Ta naj bi odgovarjala prehodu v t.i. "postindustrijsko družbo". Zanimivo je, da so mnogi Laschu očitali neokonzervativizem, saj sc jc večkrat uprl brezpogojnemu "osvobajanju", nereflektirani avtentičnosti, hedonizmu itn. Ni čudno, ker so razmere v ameriškem političnem življenju že po definiciji pervertiranc, že dolgo ni klasičnega razmerja med levico in dcsnico, tisti pa, ki se imajo za levičarje, že dolgo ne sledijo modernizaciji ameriške desnice. Nc mislimo na desnico v smislu koalicije strank, temveč v smislu družbenega projekta, zahtev v političnem in civilnem boju. In tu je ameriška desnica mnogo naprednejša od levice, saj jc znala uporabiti tehnološki napredek, medijsko revolucijo, vse možne katastrofe in jih obrnila sebi v prid. Rcaganizem, "moralna večina", različna gibanja za močno Ameriko itn. so uspela lcvici iztrgati nekaj izredno pomembnih orožij, s katerimi sc bijejo boji na družbeni sečni. Za kaj gre, zakaj jc ameriška levica do Lascha tako zelo skeptična, zakaj je za mnoge izpadel kot neokonzervativist...? Laschev škandal, ki ga ni mogla preboleti predvsem levica, ker ga pač ni uspela izvesti, je v nečem izredno trivialnem. Laschcva teza je, da jc sodobna levica prehitro popustila v boju proti ncokonzervativizmu. Lc-ta je vzel v bran ideološke motive obrambe družine, očetovske avtoritete, strogega šolanja itn. Laschev škandal, ki ga levica ne more preboleti, jc v tem, da je po njegovem pravi tip modernega konformista, konformni značaj tega časa, pravzaprav "neavtoritarni Narcis" - to jc človek sedanjosti, največji konformist, ki se posmehuje družini, ko želi oblikovati alternativo obstoječemu. Prvi in verjetno najpomembnejši preboj Laschevih del sega že v šestdeseta leta, ko je polemiziral z zagovorniki najprej heteronomne družbene organizacije in kasneje s prehajanjem v narcistično družbo sedanjosti. Vendar ne bi smeli pozabiti Laschevih zgodovinskih raziskovanj, ki jih je zbral v knjigi "Novi radikalizem v Ameriki - Intelektualec kot socialni tip". V njej raziskuje vzorčne, na prvi pogled zgolj individualne usode nekaterih pomembnih intelektualcev zadnjih dveh stoletij. Analize so izjemno konciznc, saj kažejo marsikatero zablodo socialnih reformatorjev, kulturnih revolucionarjev, učiteljev in drugih izpostavljenih "intelektualcev", ki so se zavzemali za določen družbeni projekt. V tem delu oblikovano metodo uporablja Laseh tudi kasneje - ves čas sc zdi, da jc njegova intcnca žc od samega začetka znana in da lc išče praktične dokaze za svoje hipoteze. Zanimivo jc, da sc v omenjeni knjigi loteva tudi vloge psihologije, za katero ugotavlja, da sc pogosto giblje na robu ideološkega, v službi države, politike, managementa ali reklame. Nadalje raziskuje razvoj uporabne psihologije, problematizira njeno uporabnost in "dobri namen psihološke pomoči", da bi končno izrazil temeljni skepticizem do sodobne zahodne znanosti, do ideologije napredka itn. Laschev prispevek k znanosti o človeški psihi jc šc posebej v tem, da "nekje zadaj", v njegovih tekstih neprestano obstaja utemeljen teoretski aparat. Kar sc tiče analize narcizma, jc ta Laschev aparat zagotovo psihoanaliza. Pojem narcizma ali narcističnega značaja, kot smo že rekli, ni lc ideološko-moralistično bojno sredstvo, niti ga ni treba brati selektivno, češ: Laseh jc k sociologiji pripomogel to, k psihologiji drugo, k teoriji družbenih gibanj spet nekaj tretjega. Pojem narcizma jc, kot smo ga že uvedli, izredno precizno določen in zahteven konccpt, ki mu v psihoanalitični teoriji pripada ločno določeno mesto. Biti uspešen, zmagali, preživeti Laseh omenja vrsto specifičnih sprememb v moderni družbi: razvoj birokracije, širjenje vloge medijev, pomen imagca, terapevtske ideologije, menjajoči sc obrazci socializacije itd. Preden njegove ugotovitve podrobneje komentiramo, si dovolimo majhno opazko: nekateri so mnenja, da gre zanemarjanje psihološke analize narcizma verjetno na račun "družbene operativnosti" pojma narcizma in daje Laschcvim analizam verjeti predvsem v njihovem "ideološkem" ali kvečjemu "sociološkem" naboju, medtem ko psihološka analiza izostaja. Vendar jc ob tem treba reči, da jc današnja psihološka znanost pogosto preveč spojena z družbo, državo, gospodarstvom, da bi sc sploh mogla soočiti z bistvom narcizma, s temeljno odvisnostjo od ljubezni drugih, ki jc povezana z zavistjo, sovraštvom, strahom pred notranjo praznino, potlačenimi navali besa in nezadovoljenih oralnih teženj. Prav tako psihologija lc redko raziskuje strukturne in dinamične poteze narcizma, kakor tudi narcistično organizirane vsakdanjosti, v katerih bivamo. Laschevo raziskovanje je v temelju pesimistično, zavezano skepsi in lc redko nudi nasvete ali končne odgovore - to velja tudi za vprašanje konccptov, med katerimi Laseh pušča odprt prostor, jih ne razdela do konca in jih ne vključuje v izdelane sheme osebnosti, nc išče njihove dialektične zveze z družbenim, vsaj nc take, ki bi jo spoznal za veljavno. Njegovo delo jc nizanje in postavljanje parcialnih konccptov, njegovi objekti so strah pred starostjo in smrtjo, obsedenost z znanimi osebnostmi, ideologijo uspeha, z razkrojem družine, z nemočjo pred bombardiranjem medijev int. Vse naštete značilnosti pa konec koncev spadajo med identifikacijske obrazce modernega birokratskega kapitalizma, katerega napredek jc že odločilno obarval najmanjše pore subjektivnega. Verjetno drži, da npr. v družini nc gre več za trdna vzgojna načela, veča sc vpliv vzgojnih priročnikov, raznih strokovnjakov in starši so na nek način izgubili zaupanje vase. Pogoste selitve, odsotnost očetovske avtoritete, menežerska nuja neprestane gibljivosti in prilagodljivosti, vse to je spremenilo način ponotranjenja vrednot, ki je bistven za oblikovanje značaja. Namesto izgrajevanju značaja, smo priča vse večji permisivnosti, medtem ko moralne in etične norme, vprašanje "prekrška", krivde in kazni postajajo terapevtska vprašanja. Družbene vloge, ki so bile do nedavna izredno izrazite (oče, mati, družinske vloge), začenjajo izgubljati svoj pomen, realnost je vse bolj nasičena z množico podob, katerih pravega pomena ni moč na hitro določiti. Največja prevara sedanjosti pa jc ta, da sc vsi našteli proccsi prikazujejo kot napredek in Laschcvo glavno "kopje" jc naperjeno prav proti ideologiji napredka, ki jc, kot pravi sam v intervjuju za L'Espreso1, "zastrla marsikatero kritično presojo socialnc, šolske in drugih politik, ki zagotovo niso vedno sosledno ena boljša od druge". Podobno mesto, kot ga ima v sodobni družbi ideologija napredka, pripada tudi ideologiji znanstvenosti. Novejše raziskave ameriških sociologov kažejo, da profesionalizcm, ki seje začel bohotiti v tem stoletju, ni nastal kot odgovor na obstoječe družbene potrebe. Nove potrebe so postale (šele) posledica, kot jc to slučaj z reklamami -te nimajo namena informirati o kvalitetah proizvoda, ki ga rabimo, temveč (šele) vzbuditi potrebo po določenem proizvodu. Profesionalizacija področij, ki so nekoč pripadala "družbeni samopomoči" (predvsem področje vzgoje), jc prodrla v najmanjše kotičke privatnega življenja. Tretja ideološka poteza sodobne družbe jc njena terapevtska, psihiatrična nota, ki nadomešča vzgojno ali retributivno naravo nekdanjih institucij. Če je torej profesionalni družbeni kader začel nadomeščati mater, sc jc zločin preimenoval v bolezen. Terapija pa, kot jc znano, posamezniku pravzaprav onemogoča, da bi sc soočil z vso naravno krutostjo življenja in lastnega Jaza. Posameznik jc zaradi vseh naštetih razlogov vse bolj odvisen od družbe, potrebuje jo za normalno funkcioniranje, izraz tega pa naj bi bil narcizcm. Naslednja (pri Laschu odkrita kasneje) ideologija modeme družbe naj bi bila ideologija preživetja. Vse več ekonomskih raziskav, novinarskih člankov in avtobiografij govori o preživetju. Pojavili so sc cclo posebni "priročniki", ki posamezniku svetujejo, kako naj sc obnaša, da bo lažje preživel. Res jc siccr, da zna zgodovina postreči tudi z drugimi podobnimi primeri iz preteklosti, vendar se tisti iz obdobja liberalnega kapitalizma ali mccarthyjevskih časov bistveno razlikujejo od današnje ideologije preživetja. Če danes govorimo o družbi kot o prostoru, kjer sc bije darvinistični boj za obstanek, čc sc velike korporacije primerja z nacističnimi taborišči, potem jc treba priznati, da nc gre lc za pretiravanje ali ustvarjanje novih primerjalnih sistemov. Modema politika npr. pogosto načrtno ustvarja vzdušje krize in s tem nov tip družbene organizacije, serije novih predstav o svetu (nemoč, pomen ekstremnih situacij, kriza, boj, igra), ki pravzaprav nimajo neke realne družbene osnove. Dejstvo jc, da sc jc socialni darvinizem nekoč modeliral po vzorcu liberalnega kapitalizma, današnji strah pred nemočjo pa nima več cmancipatoričncga, aktivnega potenciala, temveč prej pomeni kapitulacijo pred nerazumljivo institucijo, ki deluje neodvisno od človeške volje. Zdi sc, da družba, politika in sploh vsi družbeni proccsi potekajo mimo človeške motivacijo. Lc-ta ni več posledica nekega pozitivno zastavljenega cilja, temveč jc razpršena, ljudje tekmujejo med sabo zgolj zaradi uspeha in zaradi strahu pred propadom in neuspehom. Toda spomnimo sc, da so bili obrazci ideologije uspeha, ki jo velja uvrstiti med žc omenjene ideologije sodobnega sveta, nekoč drugačni. Ameriška kultura jc do nedavnega temeljila na vrednotah kot so pridnost, varčnost, osebna inciativa, vztrajnost. V obdobju, ki ga je Laseh imenoval "čas zmanjšanih pričakovanj", vrednote človeka-individuuma, subjekta protestantske etike, nc navdušujejo več. Vse težje je odlagati zadovoljstva in namesto počasnega napredovanja 1 Intervju C. I aseha za italijanski Ltispreso, 23/87. jc vse bolj popularno hlastanje, hitra kariera, namesto samoi/.grajevanja, pogleda naprej, se pozornost vse bolj usmerja na sedanjost in vprašanje preživetja. Do takih sprememb seveda ni prišlo čez noč. Od gesla "pomagaj si sam in bog ti bo pomagal" do tipa modernega "yuppija" vodijo različne, razvejane poti. Proces jc, kot smo že rekli, analogen razvoju kapitalizma, vse do njegove sedanje postindustrijske, birokratske strukture. Eno od področij, kjer družbene spremembe najlepše vdirajo v življenje posameznika, je prav način doseganja uspehov. Če je Taylor 2 v prejšnjem stoletju svojo empirijo doseganja uspeha gradil na obvladovanju relevantnih informacij in na močnem značaju, pa ni poudarjal momenta tekmovanja. Motivacija naj bi po tedanjem prepričanju izvirala iz konkretnega cilja, iz posameznika, ali iz nekega abstraktnega, višjega cilja, vzora discipline in samoodrekanja. V devetnajstem stoletju je veljalo, da je napredovanje odvisno predvsem od subjektivnih sposobnosti. V začetku dvajsetega stoletja jc že prišlo do rcintcrpretacije formul doseganja uspehov. Vse pomembnejše so postajale naslednje nove poteze doseganja uspehov: širjenje svojega vpliva, pridobivanje prijateljev in zmaga na tekmovanju. Zazdelo se je, kot da zadovoljujejo same zase, nc da bi pravzaprav morale doseči zastavljen cilj in "resnično uspeti". Vse pomembnejše jc postajalo tudi priznavanje uspeha s strani drugih, manj pa, kaj je človek res naredil. Važno je bilo, da mu jc to uspelo. Za današnji čas velja, da mora biti uspeh obeležen s publicitcto. Vse manj jc velikih poslovnežev, ki delajo iz anonimnosti. Politika jc postala podobna spektaklu, dogodki in njihove medijske podobe pa zabrisujejo meje med realnostjo in fikcijo. Thomas Szasz3 jc ugotavljal, da tekmovanje dobiva obraz vojnega stanja, kjer jc potrebno dobro poznati in naštudirati poteze nasprotnikov. Dogaja se, da človek, ki napreduje, nc izraža več absolutne podrejenosti organizaciji, kar jc bila značilna poteza še v petdesetih letih tega stoletja. Posameznika, ki je uspel, zadovoljuje samo dejstvo, da je zmagovalec in da ga drugi vidijo kot zmagovalca. Človek moderne dobe v rcsnici uspe šele tedaj, ko njegov uspeh priznajo drugi. Laschevo raziskovanje ideologije uspeha na več mestih temelji na raziskovanjih Davida Ricsmana. Za ilustracijo povzememo Riesmanov esej o uspehu,4 v katerem opredeli nekatere vzvode, ki so značilni za prehod od "individualista" do "človeka organizacije". Za "individualista" naj bi veljalo, daje siccr odkrito tekmovalen, vendar jc iz njegovega boja za uspeh jasno videti, da deluje v skladu z mrežo ponotranjenih družbenih norm. Vse tc norme pa sc začno počasi izgubljati - posameznik naj bi začel izgubljati zaupanje vase, v družbi naj bi začelo vladati brezzakonje, viktorijanska disciplina se jc umaknila na smetišče zgodovine. Podobne spremembe je v tem času odkrival tudi William H. White,3 v psihološki znanosti pa Erich Fromm (tržno usmerjena osebnost), Karen Horncy (nevrotiča osebnost današnjega časa), medtem ko sta spremembe ameriškega karakterja nasploh proučevala predvsem Margaret Mead in Geoffrey Gorer. 2 Bamuma Phineas Taylor je eden od razlagalcev uspeha; zgradil jc cel mil "marljivosti", posebno znan pa je po predavanjih z enotnim naslovom "Umetnoal pridobivanja denarja". 3 ciL po: Ch. Laseh, NARCISTIČKA KULTURA, Naprijed, Zagreb, 1986. str. 70, 4 D. Riesman, INDIVIDUALISM RECONSIDERED, Glencoe, London, 1964, str. 19. 3 W. Whyte, ČlX)VEK ORGANIZACIJE, DZS, Ljubljana. 1970. Kljub temu, da Fromm in Horneyeva precenjujeta možnosti socializacije nagonov, pa so zgoraj našteti avtorji dovolj efektno temalizirali omenjeni prehod k "človeku organizacije". Ricsman jc pri tem opravil šc posebej pomembno vlogo, ko jc v začetku šestdesetih let ostro polemiziral s teoretiki hedonizma in učitelji družbenosti, kolektivizma. Laschcva zasluga je, da jc pokazal, kitko velika prevara jc tedaj poveličevani hedonizem in da težnja po zadovoljstvu pogosto prikriva boj za oblast: "Američani v resnici niso postali nič bolj družabni ali pripravljeni za sodelovanje, v kar nas teoretiki konformizma skušajo vedno znova prepričati..., težnja za uresničenjem svojega interesa, ki jo jc nekoč označevala racionalna naravnanost k cilju, sc jc prelevila v golo težnjo po zadovoljstvu in preživetju."6 Od tod ni daleč od tistega uživanja v zadovoljstvu, ki jc subjektu v rcsnici odtujeno. Uživanje jc, kolikor bi lahko sklepali iz Laschcvih navedb, eksteriorizirano v drugem. Drugi mora subjektu priznali njegovo lastno uživanje, subjekt lahko uživa lc toliko, kolikor misli, da drugi uživajo. Takšna subjektivna ekonomija producira kratek slik, ki ga v analizi narcističnega tipa uspešnosli odkrije Laseh: končni smisel uspeha ni več tisto, kar z njim dobimo, temveč samo dejstvo uspeha, kot medosebno, družbeno priznano dejstvo. Zalo moderni uspešnež ni nikoli "pri sebi", jc popolnoma eksterioriziran, kar sc manifestira v obliki t.i. "notranje praznine".izgube lastne identitete. Očitno jc, da sc moderni človek hitro znajde v začaranem krogu: uspeh, kolikor ga priznajo drugi, uspeh kot uspeh (pri čemer ni pomembno, kaj smo dosegli), občutek notranje praznine, spet novo, notorično prizadevanje za novim uspehom... Strah pred boleznijo, starostjo, samoto Fenomene, o katerih bomo govorili na naslednjih nekaj straneh, jc na ilustrativen način napovedal žc D. Ricsman, ko jc v spisu "Etika nekaterih srečnežev" odprl problem "navideznega individualizma"7 : nc zanima sc zase, temveč lc za to, kako jo occnjujcjo drugi. Sveti sc v njegovi svetlobi, jc njihov satelit, četudi jih na videz obvladuje... odvisna jc od skupine. Daje v njej sodelovala in zadostila svoji sebičnosti, pa jc morala vedno znova izpasli originalna, zanimiva, dobro razpoložena... vojna v takih podrobnostih jc postala njen glavni problem". Razvoj ameriške kulture jc šel res v to smer - eksplozija aerobike, jogginga, raznih diet in krožkov za samoobvladovanje, prodor tistih projektov, ki so "igrali" na strah pred boleznijo in starostjo, jc postal v rcsnici neizmeren. Ljudje si vse bolj želijo, da bi ostali večno mladi, da bi bili vedno v središču pozornosti. Nihče sc noče izgubiti v masi povprečnežev, saj v svetu obstajata lc dve skupini ljudi: tisti, ki so uspeli in masa ostalih. V moderni družbi, organizirani na gibljivosti, moči, hitrosti, prilagodljivosti in produkciji vedno novih idej, jc ideja starosti žc po definiciji tuja. Moški, šc posebno pa ženske, se začnejo bati staranja, šc preden pridejo v srednja leta. Ta iracionalni strah pred starostjo in smrtjo pa nas nc sme presenetiti - čc jc prevladujoča osebnostna struktura narcistična. Narcis jc odvisen od stalnega odobravanja, služenja njegovemu narcizmu, česar jc s starostjo vse manj. Vemo tudi, da sc starostna meja najbolj uspešnih * C. Laseh, The Minimal Self, Pan Books, London, 1984, str. 67. B Ricsman: "The Hthic of we Happy lxw", str. 41. poslovnežev znižuje, da znanje nezaustavljivo zastareva. V takih razmerah jc starost postala problem zdravnikov, psihiatrov, verskih aktivistov. Pojavljajo sc podveje znanosti, npr. psihologija staranja, katerih glavni namen jc oblikovanje "rcccptov uspešnega staranja", kot da bi šlo pri vsem za proces, s katerim sc jc treba sprijazniti -seveda sc jc treba sprijazniti s staranjem, nc pa s predpostavko načrtnega ostarcvanja, ki temelji na modelu "resničnega uživanja", torej na ničemer drugem kot na modelu potrošnje. Staranje jc namreč programirano znanstveno vodeno, kontrolirajo ga ustrezne družbene institucijo, umik v neaktivno starost jc pogojen s podobnimi mehanizmi kot "mladostna" gibljivost, profitabilnost, koristnost. Ni čudno, da sc jc v takih razmerah šc posebej začela krepiti težnja po popolnem nadzoru nad naravo, bodisi da gre za bolezen, starost ali smrt. Zaupanje v znanost narašča, človek komajda lahko stori korak, ne da bi sprejel vsaj kanček njenih blagodatosti. Pojavljajo se cclo ideje o podaljševanju biološkega življenja, ki nadomeščajo predstave realističnega samoobvladovanja in napredovanja. Napredek pa, kot družbeno dejstvo, postaja nekaj samoumevnega, neproblematičnega. Zgodovina, nc lc družbena, temveč tudi posameznika, sc ponavadi prikazuje kot linearna - šlo naj bi za razvoj, v katerem sc vse ujema z vsem, kjer jc z malo truda in taktike moč najti prostor in prihodnost zase. Prihodnost pa, na drugi strani, deluje kot mrka grožnja. Vendar nc laka, ki bi jo bilo mogoče obvladovati. Čc torej pogledamo vero v napredek, predstavljanje zgodovine človeka kot linearnega procesa in oboje primerjamo z nepojasnjeno bojaznijo pred "šokom prihodnosti"8, smo odkrili nekaj tretjega, na videz nepomembnega: sodobni človek jc izgubil spomin in to je glavni razlog nepojasnjenega strahu pral prihodnostjo. Nc gre le za resnično nepredvidljivost družbenih razmerij, v katera sc vključujemo, nc gre lc za hitrost, v kateri živimo, temveč "smo zapostavili svojo notranjost, vodijo nas zunanje spodbude" 9 . Lahko bi rekli, da sc ideologija napredka kar lepo dopolnjuje z omenjeno izgubo spomina. Te ugotovitve nam pravzaprav ni treba posebej dokazovati, saj smo ji priča na vsakem koraku. Šc posebej natančno je o njej spregovoril Russcl Jacoby 10 . C. Laseh sc jc omenjenega spleta: "vprašanje napredka, izguba spomina, strah pred prihodnostjo", loteval skoraj v vsakem tekstu. V delu Novi radikalizem v Ameriki sc loteva naprednosti ameriških intclcktualccv, vsebine njihovih prizadevanj za napredek družbe kot cclotc, npr. na področju izobraževanja, kjer raziskuje nove šolske modele, ki so na prvi pogled demokratični in napredni. Po Laschcvcm mnenju je ameriška ideologija progresivizma uspešno zamenjala radikalizem kmetov, delavcev in drugih skupin. Iz njihovih programov je izbrala posamezne dele, izpustila pa vsakršen demokratični, cmancipacijski naboj in ga nadomestila z družbeno prilagodljivostjo. Namesto nekdanjega racionalnega samointeresa jc podprla in razvila terapevtsko razumevanje, ki razume racionalnc pritiske posameznikov in jih skuša "podružbiti". Ideologija progresivizma jc zavrnila stereotip ekonomskega človeka in uvedla na videz human, napreden model "državljana". Vendar po novem niso nadzorovani lc pogoji dela, temveč kar vse posameznikovo življenje, njegovo zdravje, bolezen, preživljanje prostega časa, 8 Izraz smo vzeli pri Alvinu Tofflerju, avtorju dveh znanih knjig o "ameriški sedanjosti": "Šok prihodnosti" in "Tretji val". ® I-asch: The Minimal Self, str. 143. '" V tej zvezi sta šc posebej pomembni njegovi knjigi "Družbena amnezija" in "Potiskivanjc psihoanalize", ki sta izšli tudi pri nas. težave v zakonu in vzgoja otrok. V ta okvir bi lahko uvrstili tudi proces t.im. psihiatrizacijc družbe, o katerem jc natančneje spregovoril M. Foucault. V knjigi Minimalni Jaz sc jc Laseh posebej posvetil sklopu vprašanj, ki so povezana z novimi tehnologijami, masovno kulturo in možnostmi demokracije. Razvil jc nekaj tez, ki jih velja kljub temu, da so na prvi pogled videti za psihologa nezanimive, na hitro obnoviti. Res jc sicer, daje marsikateri psiholog zameril Laschu, da sploh piše o psihi, če pa ne uporablja psihološkega izrazoslovja in nc pristaja na uveljavljene modele in pristope. A kot smo žc rekli, jc Lascha treba brati skozi prizmo drugih teoretskih sistemov. Njegov način jc produktivnjši 11 od strogih, modeliranih pristopov, ki jih goji moderna psihologija. V tem smislu jc Laseh za psihologa šc posebej zanimivo branje, saj neprestano opozarja na pasti, katerih naj se veda o človeku, čc noče postati ideologija o človeku, izogiba. Na mnogih mestih rclativizira dober namen terapevtske in drugih pomoči, razgalja k človeku usmerjeno naravo socialncga skrbstva, ki mu gre prej za socialni mir in red kot za človekov napredek. In v tem smislu jc pisan tudi sklop v Minimalnem Jazu, kjer sc vse vrti okrog analize masovne kulture, njegove povezave s tehnološkim razvojem, možnostmi demokracije in napredka nasploh. Laseh začenja analizo z opombo, da so konzervativni kritiki popularnega izobraževanja in popularne kulture vedno trdili, da visoko kulturo, ki jc gonilo napredka, lahko konzumirajo lc elite, medtem ko njena masovna konsumpcija pomeni vsakršno izničenje standardov in razpršitev, kar vse bo onemogočilo napredek. Tudi levičarski kritiki masovne kulture so sprejeli stališče, da so velike kulture preteklosti temeljile na elitah. Potem ko so taisti kritiki opustili upanje, da bodo mase sploh kdaj postale odjemalci visoke kulture, so sc odločili vztrajali pri razdelitvi: eno jc elitna, drugo popularna kultura. "Naj sc vsaka razvija po svoje", jc postalo njihovo geslo. Levičarji in desničarji pa so sc strinjali, da napredek vodi k demokratizaciji kulturnih praks in družbe nasploh. Predstavljali so si, da bodo širše možnosti izobraževanja in političnih svoboščin avtomatično rešile vse probleme, ki jih jc napravila preteklost. Laseh v nasprotju s temi premisami postavlja vprašanje: "kaj pa če predpostavimo, da industrializacija nc pospešuje političnega, gospodarskega in kulturnega napredka?"12 In res. Čc predpostavimo, da industrializacija poznega kapitalizma spodkopava institucije lokalne samouprave, šibi sistem političnih strank in onemogoča civilnc iniciativc; pred čem sc znajdemo? V tem primeru ni mnogo tehtati, saj jc očitno, da gre za izgubo avtonomnosti in razpad občanske družbene kontrole, možnosti svobodnega, neposrednega, demokratičnega odločanja...13 "Težave z odločanjem, politično močjo, ekološkimi katastrofami itn. so lc stranski produkti, zdajšnja cena napredka, ki jc dolgoročno zagotovo produktiven," pravi Clccak. Laseh pa mu odgovarja, da moderna tehnologija omejuje avtonomnost posameznika. Nove tehnologije zahtevajo monopolizacijo, učinkovito delovanje velikih sistemov, hiter pretok in nadzor nad informacijami. Nezadržno izpodjedajo starejše tehnologije, čeprav so slednje pogosto koristnejše od novih. V skladu z implicitnim modelom narcističnega ' ^ Čeprav nc moremo posebej razvijali vprašanja "produktivnosti" posameznih naporov, ki jih jc moč nizati na različnih premicah, odvisno pač od izbranih kriterijev, naj mimogrede spomnimo na poskus, ki ga je v svoji knjigi o motivaciji opravila dr. Tanja Lamovcc. 12The Minimal Sclf,str.41. 13 O tem vprašanju je Ijsch polemiziral s Petrom Qccakom; "American Journal of Sociology", leto 1969. karakterja Laseh na več mestih poudarja, da nove tehnologije pospešujejo proces, v katerem se posameznik počuti majhen in nemočen. Vrsta političnih akcij jc bila naperjena prav proti tej, milo rečeno, orwcllovski potezi napredka, proti totalnemu nadzoru in splošni nemoči. V to skupino političnih bojev Laseh uvršča tudi različna ekološka gibanja in druge skupine pritiska, ki lc redko pozitivirajo svoje posamezne zahteve. Konkretnih zahtev ta gibanja nc poskušajo zastopali kot politični program, temveč povečini le prizadelo, z neko eksistencialno držo, reagirajo na konkretne in splošne ekološke katastrofe, nepravilnosti, potencialne nevarnosti. Laseh jc glede vprašanja "družbenih projektov" sploh prcccj pesimističen. V novejših oblikah organiziranja, predvsem v "novih družbenih gibanjih", vidi neko temeljno nevarnost, ki zagotovo ni za odmet: minimalna mitologija časa zmanjšanih pričakovanj jc državljane pripravila do tega, da oblast vidijo kot nekakšno konspiracijo, zaroto proti ljudem samim. Poglejmo si v tej zvezi lc šc cn primer, ki bi kakšni raziskavi stališč povzročil nemalo težav. Vzemimo odnos normalnega, povprečnega državljana do politike. Videli bomo, da jc splošno občutje nemoči žc opravilo svoje - "mali človek" bo na vprašanje o "veliki politiki" odgovarjal izredno nenavadno, enkrat bo politika nekaj visokega, nedotakljivega, spet v naslednjem trenutku nekaj pokvarjenega, polna spletk in umazanih iger in izredno maščevalna. Taki odgovori pa so nedvomno psihološki znaki nemoči. Če smo ta razdelek začeli z razmišljanjem o bojazni pred boleznijo, starostjo in smrtjo, ga končajmo s še bolj psihološkimi ugotovitvami: prej omenjeno mnenje malega človeka o politiki nc izraža nič drugega kot neintegriranost Jaza, v katerem lahko soobstojajo nasprotujoča stališča, ki sc lahko poljubno medsebojno zamenjujejo. "Mali človek" svojega mnenja o "veliki politiki" sploh nc poskuša združiti v celovito izkušnjo. "Odklanjanje preteklosti, na prvi pogled napredno in optimistično, pravzaprav uteleša obup družbe, ki se nc more soočiti s prihodnostjo", pravi Laseh.14 Laseh preteklosti ne razume kot nepotrebne obremenitve, temveč kot kulturno in psihično zakladnico, iz katere jc mogoče črpati, se učiti, da bi lažje obvladali prihodnost. In čc jc sodobna kultura ravnodušna do preteklosti in tesnobno zre v prihodnost, jc to povezano z narcističnim osiromašenjem psihc in tudi z dejstvom, da svojih potreb nc moremo osnovali na podlagi žc izkušenega zadovoljstva. Človek nc zaupa svoji notranjosti in svojim izkušnjam, raje sc prepusti "strokovnjakom", zaupa "znanosti" in sc ob tem s slrahom vprašuje, zakaj ni zadovoljen, zakaj nima politične moči, zakaj jc bolan in končno: zakaj bo sploh moral umreti?! ZATOČIŠČE V BREZSRČNEM SVE1V O razmerju med znanostjo in vsakdanjikom jc Laseh pisal žc v delu "Novi radikalizem v Ameriki", šc posebej jasen pa jc postal v spisu "Kar jc ukazal zdravnik", ki jc izšel v "The New York Review of Books" decembra 1975. Sčasoma sc jc njegovo razmišljanje o tem odnosu vse bolj izoblikovalo v prcccj koncizno tezo, kateri sc bomo posvetili na naslednjih straneh. Področje, ki se ga jc Laseh v tej zvezi najprej lotil, je Kultura narci/ma, str. 181. brez dvoma šolstvo. Njegove študije intelektualnih tipov iz leta 1965 15 se začnejo s pregledom življenja in dela šolske reformatorke Jane Addams. Že v tej študiji najdemo zametke odgovora na vprašanje, zakaj jc Laseh v analizah odnosa med znanostjo in vsakdanjikom najprej trčil na vprašanje šole. Iz primera Jane Addams jc videti, kako jc potekal, na čem jc slonel in kakšen jc bil izid določenega tipa demokratičnih reform ameriškega šolskega sistema iz konca prejšnjega in začetka tega stoletja. Kot jc znano, so sc napredni intelektualci v začetku stoletja zavzemali za šolo, ki nc bi poučevala abstraktnega znanja, temveč bi učila za življenje. Pri tem so reformatorji spregledali dejstvo, da poučevanja ni moč zvesti na prenašanje izkušenj, da ima abstraktno znanje točno določeno vlogo, ki jc praktična znanja nc morejo nikoli v ccloti prevzeti. Laschcva analiza potemtakem razkriva vse bogastvo transformacijo družbenih investicij skozi zgodovino, imenitna pa jc tudi za razumevanje konccpta "panoptične oblasti", ki iz gole, ukazovalne, vodilne, žc na prvi pogled oblastne vloge, prehaja v bolj profanizirane, privatne in subtilnc oblike nadzorovanja in kaznovanja posameznikov. Ob tem je Laseh prav na primeru šole problematiziral tudi znanost samo. To vprašanje jc odprl v delu "Zavetišče v brezsrčnem svetu" (Obkoljena družina),16 ko sc jc vprašal, kakšna neki jc znanost, katere 'funkcionalistična psihologija lc inavgurira ugotovitve družbenih higicnikov', s tem da jim nadene sijaj znanstvenosti." 17 Kar sc tiče prvega nivoja, namreč same spremembe tipa institucije, npr. šolskega sistema v zadnjem stoletju, je Laseh jasen. Začetna demokratizacija (iz sredine 19. stoletja) jc bila po njegovem mnenju nujna, saj jc šolo ločevala od cerkve in šele vzpostavljala moderen šolski aparat. V kasnejših obdobjih pa naj bi šlo bolj ali manj za koordiniran razvoj kapitalizma: čc jc šlo v obdobju liberalne variante za izobraževanje kvalificirane delovne sile in "osveščenega" državljana, ki jc lahko postal nosilec političnega življenja, jc ameriška šola druge polovice 19. stoletja žc začela vse bolj poudarjati nekaj drugega, namreč t.im. amerikanizacijo šole in njene neakademske razsežnosti. Svojo pozornost jc usmerila k privzgoji pravilnih načinov življenja, manj pa pridobivanju znanja. Pojavilo seje tudi tipično "usmerjeno" izobraževanje, pridobivanje ozkih spretnosti, ki jih jc potrebovalo gospodarstvo. Obenem jc šola postajala vse pomembnejši faktor posameznikove življenjske usode, kakor tudi družbene reprodukcije, saj jc uspešno prenašala vrednote industrijske discipline in politične vzgoje. Šola jc na nek način vse bolj modelirala za konformen tip družbenega bivanja, v svoje programe je vključevala teme, ki so bile šc donedavna predmet družinske vzgoje, ni bila več lc orodje za pridobivanje znanja, temveč vse pomembnejši faktor socializacijo. V tem sc skriva past, ki jo jc Laseh detektiral pri reformatorjih tipa Jane Addams - z njihovo pomočjo so akademski pouk in znanje zamenjali izkustvo, vrlina in spretnost. Primer šole jc zagotovo ilustrativen - lepo pokaže, kako sc jc "znanost" (napredni intelektualci kot nosilci naprednih "znanstvenih" idej) vse bolj približevala in začela prežemati vsakdanjik. Naslednji primer tega približevanja, namreč približevanja "znanosti" in neke paradržavne institucije, ki jc povezala vlogo intimnega in sc sklicevala na svojo ' ^ "Novi nidikalizcm v Ameriki". Gre za njegovo po časovnem zaporedju drugo pomembnejšo knjigo "tlaven in a Heartless World fI~V|C- Family Beseiqcd)", ki je prvič izšla leta 1975, čeprav so bili posamezni teksti,ki jih vsebuje, v rahlo drugačni obliki, pred tem že publicirani v različnih strokovnih revijah Sirom Amerike. Zavetišče..., str. 127. znanstveno utemeljenost, jc vprašanje socialnc higiene. V zadnjih stoletjih jc marsikatera funkcija, ki jo jc pred tem opravljala patriarhalna, jedrna družina, prešla tudi na področje socialncga skrbstva. Očetovsko avtoriteto jc nadomestila avtoriteta "matere družbe", neke pedagoške, vzgojne metode, poosebljene v eni od institucij ali njenih ekspertov. Razmerja v družini so sc začela krhati, saj otrok ni več verjel staršem, niti ni z njimi vzpostavil obvezujočega družbenega sistema. Pod krinko permisivne vzgoje in kulta avtentičnosti jc v družino začel vdirati "master mind" priročnikov in strokovnjakov. Psihologizacija odnosov jc nadomestila izvirna čustva - vsakdo sc jc primerjal z znanstveno (psihološko, mcdicinsko...) koncipiranim modelom socializacije. Iz področja socialnc higiene Laseh navaja šc primer, kako se jc s pomočjo znanosti spremenilo sankcioniranje kriminalnih ali odklonskih oblik vedenja nasploh. Navaja primer mladoletnega prestopništva, kjer so sodišča, zakone in kazni skoraj v ccloti nadomestili svetovanje psihiatra, zdravljenje. Kriminal jc v novejšem času vse pogosteje obravnavan kot bolezen, zakoni so v mnogočem psihiatrizirani... mladoletni kriminalci postajajo "žrtve okolja", strogi sodniki sc "usmerjajo k družbi", sodišča pa nudijo "pomoč in prijateljstvo".18 Laseh nam postreže tudi s primeri iz sedanjosti. Omenja avtentičnost, ki naj bi bila najboljša osebnostna drža sedanjosti. Nekoč so strokovnjaki staršem svetovali, naj sprejmejo in prenašajo določen niz pravil, medtem ko jim današnji eksperti svetujejo, naj se prepustijo "resničnim" čustvom, naj vzgajajo "iz sebe", spontano. Vse spremembe vzgojnih modelov, od avtoritarne do permisivne in končno avtentične vzgoje, pa je spremljala in nadzorovala znanost. Kajpak ob tem, da npr. avtentičnost Laschu služi kot dokaz, da znanost zlomu starševstva takoj nudi moralno opravičilo. Znanost staršem danes ve povedati, da niso oni tisti, ki naj otroka poučijo o svetu, niti mu nc morejo prenesti etičnih norm, znanost bo starše učila etične drže, ki naj jo zavzamejo do otroka in ta naj bo predvsem avtentična. In čc sc bo staršem slučajno porodil občutek krivde ali nemoči, jim bo takoj ponudila odpustek... "pa saj nc morete biti sami vi odgovorni za otroka, saj mu niste mogli vi vsega povedali..." Ko znanost odsvetuje pravico, odvzame tudi dolžnost in vedno žc tudi utemeljuje in opravičuje stranske, negativne efekte svojih nasvetov o organiziranju našega vsakdanjika. V "Novem radikalizmu v Ameriki" Laseh v poglavju "Antiintclcktualizcm intelektualcev" navaja primer ustanoviteljice modernega poklica socialncga dclavca Ellen Richards, ki jc skrb za otroke v ccloti pripisala državi, starše pa obtožila, da s svojimi posegi, ki nimajo znanstvene osnove, otrokovemu razvoju samo škodijo. Prav na podlagi takih družbenih reformatorjev jc ameriška država 20. stoletja staršem dobesedno odvzela vrsto pravic in možnosti za resno opravljanje njihove vloge. Vključevala jih jc v različne tečaje, socialnc mreže, s katerimi jc ožila njihov prostor in jim odvzemala avtoriteto. Zato ni čudno, da jc Laseh zagovornike tega projekta imenoval kar "pridigarje družbenega evangelija". Trdili so namreč, da družina otroka v resnici utesnjuje, da oblikuje sebično, individualistično mentaliteto in s tem onemogoča razvoj posameznikove "družbenosti", sposobnosti za sodelovanje itn. V teh trditvah (posebej izrazite so bile v 40. in 50. letih) jc natančno čutili zahteve že omenjene "heteronomne družbene organizacije". Posameznik jc v tej ideologiji podrejen organizaciji, jc najprej del skupine in potem on sam, brez skupine ga pravzaprav ni, usmerjen jc k drugim, družbena konformnost jc najvišja vrednota, najboljša odločitev jc tista, ki jo sprejme 18 Ibid, str. 119. skupina, s katero sc strinja večina. Odločilno analizo te ideologije jc opravil filmski teoretik Peter Biskind, ki jc zasledoval tudi družinske odnose, kakor so bili prezentirani in soočeni z drugimi družbenimi vezmi tega obdobja v ameriškem filmu. Tudi Laseh za primer prestrukturiranja vloge družine pogosto referira na popularno umetnost in ugotavlja, da sc družbena realnost, mnoštvo odnosov, v katerih živimo, pogosto oblikuje prav po predhodno izraženih modelih, ki jih jc ponudila popularna umetnost. Lahko bi rekli, da družbena nadslavba nekako prehiteva samo realno osnovo ekonomskih in drugih družbenih odnosov oziroma, da jc posledično dojemanje družbene dialektike v rcsnici zastarelo. Protagonisti "družbenega evangelija" so bili enotni tudi v tem, da glavni del vzgoje nc pripada več družini in da morajo starši svoje otroke vzgajati v skladu z drugimi splošnimi lastnostmi in potrebami. Družbeno gibanje za izboljšanje, moderniziranje družine, znanosti o družini, strokovnjaki za zakon in družino, zakonski svetovalci, družinski terapevti, socialni delavci so lc izvrševali družbeni konsenz glede vloge družine. Skupna lastnost tega konsenza je bila v tem, da mu jc šlo za modernizacijo družine, a jo jc v rcsnici lc šc dodamo razbil, ker jc verjel, kako zelo jc družina nemočna, v kako veliki krizi se nahaja družinsko življenje, kako družina nc more več skrbeti za svoje potrebe in izvrševali poverjenih nalog; torej, družina nujno rabi pomoč od zunaj, s strani družbe. V tem smislu jc šc posebej zanimiva Laschcva priročna analiza priročnikov za zgodnje otroštvo. V 20. in 30. letih jc bil v psihologiji najbolj popularen behaviorizem. Najbolj znani psihološki avtoriteti sta bili John B. Watson in A. Gcscll. Kasnejša epidemija psihoanalize jc udomačila popularno, ameriško verzijo Freudove teorije, ki jc rczultirala v zahteve po popolni permisivni vzgoji. Pojavili so sc priročniki lipa "Spock" (Child Care), Bruch (Don't be Afraid of Your Child), Sccleycv priročnik itn. Če vzamemo samo priročnik Spockovc, ki jc dovolj znan in jc tipičen primer "reklame permisivne vzgoje, bomo v priročniku res zasledili zahtevo po razumevanju 'materinskega instinkta' in nc lc brezpogojnega razumevanja otrokovih potreb. Hildc Brunch pa predstavlja žc prvo reakcijo na permisivnost Spockovc; uvaja pojem "psihiatričnega imperializma", ga kritizira, vendar vlogi družine nc najde novega položaja. Ostaja pristaš nezadržnega družbenega razvoja, v katerem ni prostora za vračanje v preteklost. Sčasoma jc kritika permisivnosti dobila nove oblike; strokovnjaki so začeli zahtevali avtentičnost. Ni bila več pomembna popolna empalija, permisivno popuščanje otrokovim zahtevam, temveč jc treba po novem reagirati predvsem spontano, popolnoma iz sebe samega. "Nova duhovnost", vračanje k samemu sebi, ki sc jc začelo žc v petdesetih, po Laschcvcm mnenju, kot smo žc omenili, dokazuje popoln zlom starševstva. Z zahtevo po avtentičnosti je bilo dokončno legalizirano stanje starševske nemoči, opravičena jc bila njihova tesnoba, predhodno programirana vloga, ki jim jc odvzela listo nekaj več, simbolno, lahko nerazumljivo, a vendar delujoče, lahko ncavtcniično, a vseeno iniimno, namreč samo vlogo vzgajanja. Kar sc tiče družine, jc pomembna tudi Laschcva polemika s Talcotom Parsonsom, objavljena v knjigi o obkoljeni družini. Polemika jc šc posebej zanimiva zato, ker v njej nastopata dva vidnejša predstavnika ameriške družboslovne znanosti in obenem zagovornika dveh različnih teoretskih izhodišč ter pristopov. Laseh Pcrsonsu očita predvsem funkcionalizem in delovanje v prid ideologiji "družbenenga evangelija" ter za to trditev navaja vrsto konkretnih dokazov. Parsons jc resda igral vlogo "zagovornika novih ameriških vrednot", ko jc trdil, da jc ameriška družba žc oblikovala dovolj koherenten in trden sistem vrednot, ki že dlje časa ostaja nespremenjen. Gre torej najprej za dve različni sociološki izhodišči, ki družbo razumeta popolnoma različno, prav tako pa tudi za dve različni teoretski drži, pri katerih gre Parsonsu za neposredno "zvezo" z družbo, medtem ko je Laseh do takih zvez skeptičen. Laseh o družbi trdi, da nc more bili preprost seštevek različnih funkcij, ki jih lahko poljubno opušča, dopolnjuje in spreminja. Za Lascha je totalna socializacija nagonov popolna iluzija, Parsonsu in njegovim učencem pa še očita, da so pojem socializacije zamenjali s pojmom učenja in pridobivanja navad. Laseh v resnici vztraja pri znanstveni drži, ki jc v mnogočem podobna psihoanalitični. Po njegovem prepričanju osebnost ni lc produkt kulture, v "duševnosti" jc vedno nekaj "biološkega", česar ni moč socializirati, ne da bi prišlo do določene travme. Laseh tako ostaja razpet med znanostjo o "človeku" in znanostjo o "družbi", vendar ju nc skuša življenjsko povezati, sintetizirati, kot to stori Parsons. Laseh sc zaveda, da jc v sistemu potreb, ki ga sproža moderno potrošništvo, presežek, ki mu psihologi rečejo tesnoba, obenem pa sc zaveda, da družba ni brczkonfiiktna, funkcionalistična cclota. Nc poskuša sintetizirati nečesa, kar sc izključuje, in ustvariti znanstvenega sistema, v katerem bi sc "vse ujemalo z vsem", človek in družba bi šla z roko v roki proti avtomatično svetlejši prihodnosti. Mogoče jc dal prav zato tako malo izdelanih tez in svoje analize pravzaprav pustil nadaljnjim interpretacijam. Čc ponovimo, v čem so največje pasti "popularizacije" znanosti; v tem tekstu smo poudarili predvsem tri proccsc: - nadomeščanje prava in kaznovanja s "terapevtskim pravom"; - težave z reformo šolskega sistema in vzgojnih modelov; - reklame, priročniki, eksperti so nevarno "preveliko število odgovorov na vprašanja, ki niso bila nikoli zastavljena". KAJ JE TISTO, KAR LASCH PRINAŠA NOVEGA? Prav gotovo bi se poleg žc obravnavanega morali dotakniti vsaj šc fenomenov, ki pogojujejo moderno "narcistično" osebnost skozi najbolj subtilnc privatnosti, torej predvsem vprašanja "odsotnega očeta", geneze Nadjaza, vprašanja "materinskega nad-jaza" itn. Vendar bodi dovolj - vprašanja, ki jih odpira Laschcvo delo, so preveč številna, poleg tega pa zaslužijo šc resnejšo analizo od pravkar ponujene. Vendar imamo za tak koncept tudi opravičilo: to je lc prvi korak, nujen za "prvo" obravnavanje Laschcvega opusa - treba ga jc bilo najprej predstaviti in se nc spuščati v največje podrobnosti ter v vso globino odprtih konccptov, ki jih lahko lociramo v polje fenomena narcizma. Kljub vsemu bomo za zaključek zapisali nekaj potez Laschevcga dela, ki sc nam zdijo šc posebej pomembne: - Laschcva analiza narcističncga značaja odkriva, da sc za Velikim Jazom v resnici skriva nemočni in preplašani subjekt. Ugotavlja, da jc patološki narcis v resnici žrtev neobvladljivega, krutega Nadjaza. V bistvu gre za predojdipsko razmerje: na eni strani obstaja vsemogočna zaščitniška mali, model idealnega objekta, na drugi strani pa agresivna, neobvladljiva okolica. Psihoanalitično vzeto jc Veliki Jaz potemtakem reakcijska formacija, reakcija na nerazrešeno, nesimbolizirano konfliktno situacijo, iz katere sc subjekt izvleče lahko lc tako, da si priključi "imaginarno dopolnilo", Veliki Jaz. - Laschcvc ugotovitve spodbijajo psihoanalitične raziskave socializacije, ponotranjenja zakona in z vso močjo reaktualizirajo vprašanje Ojdipovcga kompleksa -problem patološkega n arc i zm a jc prav nerazrešenost ojdipske situacijc: subjekt ni uspel ponolranjiti očetovskega zakona, preko katerega bi lahko obvladal kruti, sadistični Nadjaz in pridobil "notranji zakon", Ideal Jaza. - Izredno pomembna jc Laschcva analiza "vzvodov", ki pogojujejo konstrukcijo moderne osebnosti. V tem okviru jc dobrodošla vsestranska analiza družbenih institucij ter zasledovanje konstitucijc subjekta prav skozi te "vzvode". - Laseh natančno opisuje oblikovanje Velikega Jaza, analizira vlogo dobre, zaščitniške, skrbeče matere in odsotnega očeta in pri tem ugotavlja, da otrokovemu intimnemu življenju pogosto vlada mati - resda na eni strani skrbna, vendar otroku na drugi strani nalaga nemogoče zahteve in mu grozi, da ga bo enostavno vsrkala. Otrok naj bi skozi psihični razvoj ukinil dvojnost med pretečim in zaščitniškim zunanjim svetom. Skozi ojdipsko situacijo naj bi oba momenta sintctiziral in oblikoval notranji glas vesti, ponotranjil naj bi družbeni zakon. Ob tem Laseh ugotavlja, da jc sama družbena dejanskost organizirana tako, da subjektu onemogoča, da bi v rcsnici odrastek - Laseh dcmislificira t.im. "zaljubljenost vase", ki jc prvi privid modcrnncga narcizma. Libidalna investicija v lasmi Jaz po Laschevcm mnenju prej prikriva oziroma nadomešča subjektivno sovraštvo do samega sebe, do svoje neobvladljive agresivnosti in neznosne tesnobe pred objekti. Subjekt investira libidalno energijo v Jaz, ker sc boji objekta, ker ni sposoben vzpostaviti normalnega objektnega odnosa. Za proslulo ravnodušnostjo patološkega narcisa do objekta sc pravzaprav skriva strah pred kontaktom z njim. - Laschcvo raziskovanje jc moč uspešno umestiti v aktualna nasprotja znotraj psiholoških konccptov, šc posebej pa sc zajeda v polje psihoanalitične mctapsihologijc. Analizo narcizma jc v psihoanalizi razvijal predvsem njen tradicionalni del, zato bi njegovo delo lahko dojemali tudi kol nov dokaz, da jc v rcsnici zastarela reformistična smer v psihoanalizi in da jc vzlrajanje na Freudovih konccptih šc kako aktualno. Narcizcm namreč ponovno poudarja pomen ključnega psihoanalitičnega konccpta, Ojdipovcga kompleksa in njegove razrešitve. - Laschcv teoretski aparat ni psihološki, niti sociološki, niti zgodovinski, temveč gre za cklcktičcn pristop, katerega izsledke jc treba šele umestiti v teoretski sistem. V psihoanalizi jc vprašanje narcizma npr. vprašanje razmerja med "prvo" in "drugo" topiko, v psihologiji vprašanje "socializacijc", v sociologiji vprašanje družbenih pojavov bivanja. In čc zaključimo s tem, s čimer smo začeli, torej s psihoanalizo: Laseh neprestano dokazuje, da jc Jaz šc kako predmet nezavednih, libidalnih investicij, da jc možna sama patologija Jaza. V skladu s tem Nadjaz ni lc svetla sila moralnih zakonov, ki komajda krotijo razbohotene nizke nagone, temveč je v nenavadno tesni zvezi z Onim, lahko deluje izredno kruto itn. Rešitev torej ni v krepitvi Jaza, temveč v raziskavi njegovega ustroja. Če boste Američane, ki so predmet Laschcvih analiz, vprašali, kaj si mislijo o Laschu, vam bodo odvrnili, da ga nc marajo. In res: za levičarje jc preveč desen, za tiste, ki hočejo empirije, so njegove analize nedokazljive... Pa vendar so vse njegove knjige razprodane. Imamo v rokah nov dokaz, daje narcizcm povezan z nagonom smrti, tesnobo in sovraštvom do sebe? Nov dokaz za aktualnost psihoanalize? Freudov(sk)a "vpeljava narcizma" KSENIJA BREG AR Ko smo razbirali konccpt narcizma' pri Freudu, smo zasledovali nek stalen razcep, pri katerem Freud zelo vztraja, zdaj skozi to zdaj skozi drugo formulacijo. Vpeljavo narcizma (vprašanje parafrenije...), začne z razlikovanjem med seksualnimi nagoni in nagoni jaza, s hipotetičnim nasprotjem, ki ga jc postavil ob preučevanju transfernih nevroz, glavnem predmetu teorije libida. Po eni strani tako pojem libida afirmira tudi za pojasnjevanje narcističnih nevroz (v polemičnem odnosu z Jungom), po drugi strani pa prav ob teh primerih izpostavi učinkovanje neke druge energije, nczvcdljivc na seksualne nagone (sadizem, sovraštvo, agresija, ambivalentnost...). Prav ti učinki ga nenehno tirajo v mnoge protislovnosti. Čemu jih pripisati, kam jih umestiti, to jc pravzaprav ta osnovni "x", ki si ga zastavi ob vprašanju narcizma, in tako vstopi v "psihologijo jaza", potem ko jc žc oblikoval "psihologijo nezavednega". Vprašanje narcizma jc vprašanje jaza. Z odkritjem sekundarnega NARCISTIČNEGA LIBIDA (opuščene objektne investicije sc umaknejo v jaz) zadobi jaz status objekta, podobe, predstave. Idealni jaz jc lista podoba, v kateri sc nadaljuje primarni narcizcm (ki jc pred vsakršno objektno investicijo; ko jc v jazu, "prvotnem zbiralniku libida", individuum šc sam sebi svoj ideal). Ta nova psihična instanca v jazu, ki ohranja in nadaljuje prvotni polni narcizcm, narcizcm, ki od vsega začetka vleče nazaj k sebi, sc oblikuje po poli narcisličnc (sekundarne, imaginarne, tiste "drugega lipa") indcntifikacijc (introjckcije opuščenih/izgubljenih objektov v jaz), po regresivni poti. Toda te idcntifikacijc sc drži značaj prisile, vanjo jc individuum nekako prisiljen; neka druga, ravnodušna in ncozirajoča sc na neposredne objektne odnose, energija nosi to, narcislično, identifikacijo. To jc nagon smrti (nasprotje med seksualnimi nagoni in nagoni jaza zdaj formulira kol nasprotje med nagoni življenja in nagoni smrti, do katerega ga nujno privede PARADOKS UGODJA), avtomatizem Simbolnega, ki jc individuumu (jazu) konstitutivno prikrit. Žc od vsega začetka smo nc lc v polju jaza 1 V slovenščini naletimo na dva izraza, tako narcizcm kot narcisizem. To dvojnost ohranja nerazrešeno oz. jo kot takšno cclo "uzakonja" tudi Slovar slovenskega knjižnega jezika. Namreč v jezikovni rabi sc uveljavlja t.i. pravilo haplologijc - pravilo, po kalerem se besede, ki vsebujejo dva cnakozvočna zloga, poenostavijo na ta način, da se en zlog preprosto opusti. Samostalniška oblika besede narcisizem (potem ko smo po besedotvornih pravilih slovenskega jezika lastnemu imenu Narcis dodali obrazilo -izem) ni čisti primer haplologijc, ker sc zlog is/iz razlikujeta pisno in glasovno, vendar jc njuno razlikovanje tako majhno, da SSKJ dovoljuje tudi "haplološko okrajšano" besedo. (V skladu s splošno racionalizirajočo tendcnco, ki nosi vsakdanji govor.) Povsem čisti primer pa je njena pridevniška oblika: narcis(is)tičen. - V tem jc "objektivna" stran naše uporabe izraza narcizcm namesto narcisizem. In šc mimogrede: tudi I-reud jc raje uporabljal besedo narcizcm, ker mu jc bila "bolj všeč", ker "nc zveni tako nerodno"... (narcisličnih, imaginarnih, "neposrednih", "spontanih", "avtonomnih"... razmerij), pač pa tudi v polju Drugega (ki prav "zatira" našo imaginarno, narcistično spontanost; ker jc zakon, ki terja našo "zvestobo", ki pa jc možna lc onkraj narcističnega zadovoljstva). To polje Drugega skozi IDEAL JAZA (v času Ojdipa) ponotranjimo, ga "notranje" sprejmemo. Tako nadjaz (zastopnik staršev, avtoritete..., Drugega) izgubi listo predojdipsko tujost in grozavost. Narcizcm sc šc naprej ravna po načelu ugodja, vendar pa jc odslej posredovan s simbolno identifikacijo, z idealom jaza. V tem jc njegov napredek, tako sc nadaljuje na "višji" ravni. OD LOGOSA K MITU "To si ti!" (vzhodnjaška modrost) Čc začenjamo z mitom, to nikakor nc pomeni prvega koraka naivne (mitološke) geste brezpredpostavkovnega začetka, češ, listo, kar žc vemo, postavimo v oklepaj in začnimo iz nič, počasi sc vzpenjajmo po časovni osi in pri tem skrbno kumulirajmo vse, kar jc bilo rečeno o predmetu, ki nas zanima... Nasprotno nam nc gre za nikakršen poseg v skrito izvornost, polnost izvira, etimološko globino in polnopomcnskost ali podobno mi(s)tiko - gre preprosto za dovolj srečna ujemanja nekaterih elementov mila o Narcisu (in Eho) z mnogo kasnejšimi - pravzaprav bi lahko rekli kar sodobnimi -konccptualizacijami, na katere želimo žc na tem uvodnem mestu opozoriti, nanje napotiti, jih vsaj bežno anticipirali. Ta ujemanja torej nc pomenijo, da jc "vse že tam", -nc pomenijo nič več in nič manj od tega, da jc bilo za pojav, ki sc mu danes pravi narcizcm, izbrano res primerno ime. MIT O NARKISU (IN EUOj "Narkis je bil iz Tcspijc, sin sinje nimfe Lciropc in rečnega boga Kcfisa. Nezmotljivi videč Tcircsias jc dejal Lciropi, ko ga jc povprašala po Narkisovi usodi:"Narkis bo doživel globoko starost pod pogojem, da nc bo nikoli spoznal samega sebe."3 Narkis jc odraščal in vanj so sc zaljubljali tako mladeniči kot mladenke, toda vsi brc/, uspeha. Med njimi jc bila tudi nimfa Eho; njo jc kaznovala Hcra, ker ji jc Eho pripovedovala dolge zgodbe, medtem ko sc jc Zcus zabaval s planinskimi nimfami, in tako zabavala in uspavala njeno ljubosumje. Kazen jc bila v tem, da jc Eho izgubila sposobnost izražanja svojih misli, lahko jc zgolj bebavo - kol odmev - ponavljala tuje besede. Nekega dne, ko jc Narkis v gozdu nastavljal pasti, ga jc Eho zasledovala, želeč ga ogovoriti, vendar ni mogla spregovoriti prva. Nazadnje jc Narkis lc začutil, da mu nekdo sledi, in vzkliknil: "Ali jc kdo tu?" * R. Grivo: Cnčki mitovi, str. 249-251. (Ve« kuraiv v citatih je delo K.B.) - "Tu!" jc odgovorila Eho. -"Pridi!" -"Pridi!" - "Zakaj se mc izogibaš?" - "Zakaj sc me izogibaš?" - "Naj sc oba srečava tukaj!" - "Naj se oba srečava tukaj!" jc ponovila Eho in vesela stekla iz svojega skrivališča, da bi objela Narkisa. On pa jo jc grobo odrinil in pobegnil. "Ljubše mi jc umreti, kot pa leči s teboj!" - ji jc zakričal. - "Leči s teboj!" jc prosila Eho. Toda Narkis jc odšel in Eho jc ostalo življenje preživela v pustih skalnatih soteskah, koprneč od bolečine zaradi ljubezni in ponižanja, vse dokler ni od nje ostal samo šc glas. Narkis je nekega dne poslal meč Amciniju, mladeniču, ki mu jc najvztrajncnc dvoril. S tem mečem sc jc Amcinij ubil pred Narkisovimi vrati in pri tem rotil bogove, naj maščujejo njegovo smrt. Boginja Artcmida jc uslišala prošnjo in uporabila vso svojo moč, da bi sc Narkis zaljubil tako, da sc njegove ljubezenske želje nc bi mogle izpolniti. Pri Danakonu v Tcspiji jc Narkis naletel na izvir, ki jc bil čist kot srebro, ki ga dotlej ni še nihče odkril - niti pastir, niti koze, ptice, divje živali, cclo vejica z drevesa, ki jc skrival izvir, še ni padla vanj. Ko seje Narkis utrujen nagnil nad vodo, da bi si pogasil žejo, se jc zaljubil v svojo lastno zrcalno podobo. Najprej jc skušal objeti in poljubiti lepega mladeniča, s katerim sc je soočil, toda kmalu sc jc prepoznal in tako ležeč ostal nad vodo, nepremično zreč v svojo podobo.4 Ali bi mogel pomirili v sebi to dvojnost -posedovanje in nc-poscdovanjc - istočasno? Čeprav Eho ni odpustila Narkisu, jc žalovala z njim; z vdanostjo in sočutjem jc odgovarjala "Ojoj!", ko si je zabodel nož v prsa, in ponovila je tudi njegove zadnje besede: "Zbogom, mladenič zaman ljubljeni!" Medtem ko jc umiral, jc njegova kri prepojila zemljo in na tistem mestu so vzniknili cvctovi narcis z rdečim znamenjem resnice." Kot jc znano, je Jacques Lacan vstopil v psihoanalizo na psihoanalitičnem kongresu leta 1936 s spisom Zrcalni stadij kot tvorce funkcijc Jaza, kakršna se nam razkriva v psihoanalitičnem izkustvu. Gre za obravnavo otrokovega posebnega zanimanja za zrcalno podobo lastnega telesa (otrok prepozna svojo podobo kot tako), kar se zgodi v času od šestega do osemnajstega mcscca starosti. "To izkustvo nas zopcrstavlja cclolni filozofiji, ki izhaja neposredno iz cogita."5 Funkcija Jaza sc namreč vzpostavi skozi "zrcalni stadij", skozi narcistično, imaginarno identifikacijo z lastno ogledalno sliko, kar pomeni, da je z njo temeljno posredovana. Imaginarna odtujitev jc torej za Jaz konstitutivna in "s svojo rigidno strukturo zaznamuje cclotcn duševni razvoj človeka"6 Ta odtujitvena narava narcističnega razmerja implicira neko neizbežno dvojnost, ambivalcnco: odtujitev jc rcsnica jaza, jaz prihaja "k sebi" od zunaj, skozi neprijetno spoznanje resnice, ki jo razglaša vzhodnjaška modrost: To - zunaj - si ti! Podoba jc njegova in nekoga drugega, kar jc izjemno lepo in zgoščeno povedano v mitu: "kako 4 To jc točka, iz katere dobi ime Narkisso« pomen, točka "nomen omen", saj je etimološki koren imena narkao isti kot besede narkoza: grški glagol narkao, ki pomeni otrpnem, odrevenim, omrem... (cf. A. Dokler: Grško-slovcnski slovar). 5 J. Lacan: I,e stade du miroir (...), str. 93. 6 Ibid., str. 97. prenesti to dvojnost: posedovanje in ne-posedovanje istočasno", pa tudi izhod iz te zagate jc povsem realistično opisan: imaginarno razmerje jc izključujoče in tekmovalno -smrtonostno razmerje. Mimogrede povedano, s temi koordinatami sc začenja tudi znameniti Heglov mit, mit o Gospodarju in Hlapcu: prvi korak dialektike Gospodarja in Hlapca sestoji natanko v brezkompromisni borbi na življenje in smrt. Na tem uvodnem mestu sc nc moremo spuščati naprej v to problematiko, omenimo le šc to, da je izhod iz zagat narcističncga razmerja, imaginarne identifikacijo, v izoblikovanju nove intrapsihične instance, ideala Jaza, v nastopu simbolne identifikacije, ki jc normativna. Kajetan Gantar, prevajalec Ovidovih Mctamorfoz, ki pravi, da gre v tem mitu za "pravcato psihoanalizo pojava narcisizcm", opozarja na "presenetljivo podobnost in vzporednost motivov v zgodbi o Narcisu in Eho: v podobi Narcisa odsevnost vidnega, v podobi Eho odmevnost zvočnega sveta."7 Vendar sc da od tc ugotovitve prehitro speljati v "poezijo": Narcis, da jc ves zaverovan v svoj jaz, medtem ko naj bi ga Eho sploh nc imela (jaz - namreč), bila vsa zunanj, vsa "odmev zunanjega sveta". To zadnje velja doccla za oba: da bi Narcis sploh lahko bil "zaverovan v svoj jaz", da bi do tega jaza sploh lahko prišel, sc mora "odtujiti" v svoji zrcalni podobi, kol jc Eho konstitutivno "odtujena" v govoru drugega.8 Pojmovanje jaza, do kakršnega pridemo skozi tcmatizacijo zrcalnega stadija, se nikakor nc more izteči ali kakorkoli umestiti v horizont ego-pshilogije, ki iz Freudove t.i. druge topikc izlušči teorijo jaza kot osrednje sintetizirajoče instance osebnosti. Po Lacanu "jaz nc enoti, niti ni enoten, pač pa jc natanko 'ropotarnica imaginarnih identifikacij',(...) jc neka prevara, konstitutivno dezintegriran."9 Za ta jaz navaja Miller primer Qucvcdovih portretov, ki so sestavljeni iz povsem heteroklitnih potez. Nemara še lepši zgled imaginarne zbrkljanosti jaza jc neka stara in nenavadna pesniška oblika z latinskim imenom cento, kar pomeni krpanja, pri kateri gre za to, daje pesem sestavljena iz delov drugih pesmi. V Doroghyjevcm Blagu latinskega jezika smo na prvem mestu kuriozitet naleteli na enega najbolj znanih primerov takšne pesniške zvrsti, katerega šestnajst verzov jc sestavljenih iz devetindvajsetih delov... Ta krparija jc imaginarni jaz -pesmi pa je naslov Narcissus... NAPREJ V PRETEKLOST... "Tislo, kar jc splošno znano, ni zalo žc tudi spoznano. Najnavadncjša samoprevara kot tudi prevara drugih jc, kadar pri spoznavanju predpostavimo nekaj kot znano in sc s to predpostavko zadovoljimo." (Hegel) 7 v Ovid: Mctamorfoze, str. 129. Na začetku smo žc izpostavili I^acanovo trditev, da smo s tem zopcrstavljeni celotni filozofiji, ki izhaja neposredno iz cogiu. V tem smislu jc prerok Tcircsias, ki v mitu izjavi, da ho "Narcis doživel globoko starost, če lc nc ho spoznal samega sebe", pravi pravcati lacanovcc. Zopcrstavlja se konkurenčni premiki ustanovi, ki jc imela sedež v Dclfih in si jc na vhod obesila izvesek z napisom Gnothi scauton. Spoznaj samega sebe, in to geslo je potem - kot jc znano - privzela kot leitmotiv svojega delovanja vsa starogrška filozofija in za njo tudi dobiSen del kasnejSc. V nasprotju z idejo o samospoznanju, spoznanju posred(ova)nc individuovc identitete, samoprozornosti, ki naj bi prinesla po-polno srečo, Tcircsias pred tem svari, ve, da na dnu čaka grozljivi "to si ti", spoznanje ncukinljivc odtujitve, posredovan os ti, tujosti... J.-A. Miller: Pet predavanj o Iračanu (...), str. 16. Sledi naj nekaj elementov za pojasnitev naše izpostavitve Freuda, očeta psihoanalize, in zapostavitve njegovih neo-psihoanalitičnih potomcev, nekakšnega "ponovnega" branja Freudovih tekstov, čeprav jc dovolj razširejno mnenje, da sc k Freudu ni (za)kaj vračati, da jc pri njem in o njem žc vse jasno, da sc nanj lahko naslonimo lc z refleksijo o njegovi nezadostnosti, o biologistično, scicntistično, zgodovinsko... pogojenih pomanjkljivostih, ipd. Iz Freudove teorije kot nečesa dobro znanega in prozornega, pa tudi iz Freudovega samorazumevanja izhajata dve siccr diametralno nasprotni poziciji navezave. Na eni strani so seveda t.i. (neo)rcviz.ionisti, ki tako ali drugače, iz takšnih ali drugačnih izhodišč - vsekakor pa izhajajoč iz ugotovitve neke temeljne Freudove nezadostnosti in enostranosti - komplc(mcn)tirajo psihoanalizo v vseobsegajočo ccloto, "vsestransko razvito znanost". Tej smeri zrcalno nasprotna in z njo nenehno polemizirajoča je recepcija freudovske psihoanalize znotraj t.i. kritične teorije družbe. Temeljne predpostavke in osnovne teze tega dojetja so bolj ali manj znane: resnica celote jc na strani enostranosti, v psihoanalizi so resnična samo pretiravanja, psihoanaliza jc v središču aktualnosti prav skozi svojo zastarelost... Čc so razcepi, zagate in protislovnosti Freudovih teorij za revizioniste znamenje ncdodclanosti in enostranosti, ki so v temelju osebne, subjektivne, psihološke narave, pa jc vse to za teoretike kritične teorije zgolj neposredni indeks enostranosti, protislovnosti in razcepljenosti stvari same - sama družbena realnost onemogoča sklenjenost teorije, teorija je resnična ravno kot "nezadostna". Kritična teorija torej ob Freudu ponovi tisto gesto, ki jo jc v svoji znameniti knjigi Zgodovina in razredna zavest storil Lukacs v zvezi z nemško klasično filozofijo oz. Kantom: Kant (Freud) jc veliki meščanski mislec - njegova veličina jc v tem, da pušča vprašanja, ki se mu zastavljajo, odprta, da jih nasilno ne zabriše skozi lažno homogcnizacijo, da vztraja pri dualizmih, razcepu; njegova meščanskost pa jc v tem, da te dualizme, protislovaja in razccpc potem fiksira kot večne in nespremenljive. Ta gesta kritične teorije družbe jc gotovo pomembna v aspektu upora proti površnim revizijam, proti prehitri in prelahki razrešitvi problemov, okoli katerih sc jc neutrudno vrtci Freud. Vendar pa jc to še veliko premalo - čc se šc enkrat skličemo na analogijo z zgodovino marksizma: manjka natanko tisti moment, ki ga jc v dvanajstih letih formuliral Kari Korsch v zahtevi po aplikaciji metode historičnega materializma na sam historični materializem. S&mo psihoanalizo jc torej treba brati psihoanalitično. Freud imenuje odkritje nezavednega tretji usodni udarec človeškemu narcizmu (za Kopernikovo in Darwinovo znanstveno revolucijo), spoznanje, da "Jaz ni niti gospodar v lastni hiši"10. To pač velja tudi za samega Freuda: tudi on ni absolutni gospodar v lastni teoretski zgradbi, v lastnem strukturiranju izkustva. Freud sam jc v svojem narcističncm (imaginarnem) ideološkem samorazumevanju zaslepljen za dejanski domet svoje misli, za njeno naddoločenost, v njegovih tekstih so nakazane ali žc kar eksplicitno prisotne rešitve, ki se jih ni zavedal, v katerih je proizvedel več, kot jc vedel, da jc proizvedel. Takšno "psihoanalitično", epistemološko branje Freuda jc Lacanova "vrnitev k Freudu", ki zaznamuje njegov celoten opus. Takole pravi v svojem dunajskem predavanju "Frcudovska stvar ali smisel vrnitve k Freudu v psihoanalizi" 1955: "Freudovi teksti, ki jim žc štiri leta posvečam seminar - vsako sredo od novembra do julija po dve uri - so tako mene kot tiste, ki mi sledijo, osupnili s pravcatimi odkritji. Lc- 10 S. Freud: Predavanja za uvod v psihoanalizo, sir. 274. U» sc raztezajo od konccptov, ki niso bili izkoriščeni, do kliničnih detajlov, na katere smo naleteli v našem raziskovanju, in ki pričajo o tem, kako polje Freudovega izkustva presega poli, ki jih jc pripravil za nas, in v kolikšni meri jc njegovo opazovanje, ki daje včasih vtis izčrpanosti, malo ustrezalo tistemu, kar jc hotel pokazati."11 Čc beremo Freuda, lahko vidimo, s kakšno neverjetno vztrajnostjo se jc vrtel okoli istih vprašanj, s kakšno drznostjo jc po eni strani postavljal (hipo)tczc in jih razlagal, po drugi strani pa jih neusmiljeno podiral in zametoval, kolikor niso prenesle preskusa. V tem smislu jc Freudovo delo prava zmešnjava, svoje konccptc jc dobesedno sproti produciral in jih znašal skupaj od vsepovsod. "Freud jc moral misliti svoje odkritje in svojo prakso v privzetih pojmih, sposojenih pri tedaj vladajočih znanostih - energetski fiziki, politični ekonomiji, biologiji svojega časa. (...) Teoretsko je Freud sam postavil svojo stvar: ustvarjajoč svoje lastne, "domače" konccptc, pod varstvom privzetih pojmov, sposojenih pri obstoječih znanostih in - to moramo tudi povedati - v horizontu ideološkega sveta, kateremu so ti pojmi pripadali."12 Vse to nam nalaga nalogo, da "v pojmih, ki jih jc moral uporabljati, identificiramo in definiramo resnično cpistcmološko razmerje, kakršno jc bilo med temi pojmi in njihovo vsebino"13, koncepti. Freudova terminologija jc zato bolj ali manj izraz neke nuje, v katero jc bil prisiljen zaradi svoje teoretske osamljenosti, prvenstva na svojem področju, zato jc nc gre nikakor jemati neposredno, ji avtomatično predpostavili pomcnc/konccptc, ki jih ima drugje; zato so slabe vse tiste argumentacije, ki sc sklicujcjo na to, kaj jc "Freud resnično rekel". Pomen posameznih terminov, njihove konccptc, jc treba poiskati v tekstu imanentnem konceptualnem kontekstu, predmet takšnega raziskovanja niso avtorjeve (zavestne) intcnce, njegovo samorazumevanje, temveč njegov jezik, metafore, analogije, opozicije, različne variacije rešitev istega vprašanja itn. Pri tem jc treba poznati osnovne epistemološke postavke, da iste besede niso nujno isti koncepti, da prisotnost nekega termina šc nc pomeni nujno tudi prisotnosti njegovega konccpta, in obratno, da je nek konccpt v tekstu žc navzoč, ni pa termina, ki bi ga označeval...14 Zato jc lahko Lacan, kljub temu, "da jc svoje poučevanje postavil pod izvesek vrnitve k Freudu, vendarle pod ta izvesek uvrstil koncepte in termine, ki so pri Freudu striktno ncnajdljivi in katerih učinek predela, drugače distribuira freudovske koncepte. Lacan jc tako premestil našo konccptualizacijo analitične izkušnje - njegova neizprosna zvestoba Freudovemu tekstu mu nikakor ni preprečila, da si nc bi utrl svoje poti in nam dal instrukcij; zato sc molijo tisti, ki nemara menijo, da zvestoba črki Lacana neizbežno implicira stagnacijo: Lacan sam jc temu priča."15 Zato jc temeljna/izhodiščna Lacanova teza, da jc psihoanaliza možna lc pod pogojem, daje nezavedno slrukturirano kot govorica, skozinskoz legitimna, freudovska. Na empirični/dejstveni ravni siccr povsem resničen ugovor, da Freud ni tega nikoli rekel, 11 J. Lacan: \z chosc frcudicn (...), str. 404. 12 L. Althusscr: O I aschovc analize dobimo, k čemer sc bomo šc vračali, jasno izpostavljeno korclacijo patološkega narciza s t.i. postindustrijskimi družbami, vendar pa sama logika funkcioniranja patološkega narcisa ostaja na opisni ravni; v tem smislu Žižek s svojim Patološkim Narcisom nadaljuje natančno tam, kjer sc Laseh ustavi. Riesmanova tipizacija na primer, ki jo s self in othcr-dircctcd prevzema tudi Žižek, zaobsega tako tri tipe: tradicionalno usmerjeni tip posameznika, ki jc značilen za t.i. predindustrijske družbe; vase usmerjeni (sclf-dircctcd) tip, ki jc značilen za družbe liberalnega kapitalizma, in k drugim usmerjeni (othcr-dircctcd) tip, ki jc značilen za monopolni kapitalizem. Primerjaj: D. Ricsman: Usamljcna gomila (Beograd, Nolit) 1965, posebej str. 69-95. o patološkem Narcisu kot družbeno nujni formi subjektivnosti družb razvitega kapitalizma pomeni tezo o tem, da je patološki narcis takšen libidinalni ustroj posameznika, ki ga družbe korporativnega kapitalizma oziroma t.i. postindustrijske družbe "potrebujejo" za lastno funkcioniranje, lastno reprodukcijo . S tem Žižek v psihoanalitičnih konccptih ponovi osnovno ugotovitev in tudi izhodišče analize C. Lascha: Laseh namreč, kot bomo podrobneje videli še nekoliko kasneje, patološkega narcisa razume prav v tem smislu - gre za psihološki ustroj posameznikov, ki so potrebni sodobni ameriški družbi za njeno lastno funkcioniranje. In bistvena karakteristika tega ustroja jc prav nerazrešen Ojdipov kompleks. Urbančič pa dejstvo spodletelega Ojdipovcga kompleksa razvija v drugo smer. Pri tem osrednje mesto njegove argumentacije zavzema t.i. "prehod v odraslost.... prehod iz heteronomije v avtonomijo".8 Ta prehod ima po njegovem mnenju tri stopnje:9 prva jc "razpad heteronomne hotenjske organizacijo strukturnega sestava "subjekta";"10 "drugo stopnjo označuje možno pogumno soočenje "subjekta" z grozljivim breznom absolutne svobode lastnega hotenja";11 "tretjo in končno stopnjo"12 pa "prehod iz mladeništva v odraslega samostojnega moža, iz heteronomije k avtonomiji sebe kot dejanskega subjekta".13 In patološki narcis sc pojavi natančno v tej točki prehoda v odraslost: patološki narcis jc namreč tisti posameznik, ki mu spodleti pri drugi zgoraj navedeni stopnji prehoda v odraslost - namesto, da bi se hrabro soočil z grozljivim breznom absolutne svobode lastnega hotenja, sc tega brezna ustraši in sc umakne - nazaj v stanje, ki jc bilo zanj značilno pred razpadom heteronomne hotenjske organizacije strukturnega sestava "subjekta". Ali, kot piše Urbančič sam: "Čc predpostavimo cclotno situacijo v strukturnem smislu do prve stopnje prehoda v odraslost kot nespremenjeno, potem sc tudi bodoči 'patološki narcis' znajde pred breznom hotenja, vendar tega strašnega pogleda Gorgonc nc prenese, njegov strah pred to strašnostjo in grozo brezdanjosti hotenja, strah pred tem groznim 'hudim', 'zlim', 'mračnim' in strah pred naporom, ki ga terja, ga odvrne k umiku in to pomeni, da ponovi postopek otroka, ki sc pred 'hudim' zmeraj spet zateče k 'Materi', torej v svoj domnevno varni in trdni domači svet vsakdanjosti, kjer se mu 'ne more pripetiti nič hudega'. In res sc mu nc pripeti nič hudega, lc da odrasti nc more, ostaja v vsem svojem hotenju heteronomen."14 Docela jasno jc, da Urbančiču v zvezi s patološkim narcisom nikakor ne gre za tematizacijo nekega "socialncga karakterja", družbeno nujne forme subjektivnosti ipd. Tisto, za kar Urbančiču gre, jc razdelava točke prehoda "subjekta" v subjekt, heteronomnega v avtonomnega posameznika; torej točke, ki jo Žižek, konkretno za libidinalno strukturo patološkega narcisa tematizira skozi borderline, histcrizacijo patološkega narcisa, skozi famozno zastavitev histeričnega vprašanja Drugemu o smislu, o lastni Želji. In la razlika jc ključna. Kajti pri Urbančiču se patološki narcis pojavlja kol modus spodletelega prehoda k avtonomnosti, ali rečeno drugače, kot eden od možnih izhodov iz 8 Kol to ««m poimenuje v ivojem že omenjenem prispevku m več mestih, npr. tudi na str. 117. ® Tu gre za t.i. "trostopenjski prehod iz mladeniitva v odraslost" (ibid.). 10 Ibid., str. 116. "ibid. 12 Ibid., str. 117. 13Ibid. uIbid. situacijo zloma "subjekta". Drugi modus jc avtonomnost. Natančno v tem smislu jc patološki narcis glede na to točko zloma "bodoči 'patološki narcis'"15 - ga šc ni, vendar bo, čc bo v "točki zloma" namesto soočanja z breznom absolutne svobode lastnega hotenja izbral umik. Pri Žižku pa jc - glede na to točko zloma "subjekta" patološki narcis vselej že tu. Ni bodoči, temveč jc natančno listi ustroj libidinalno strukture, ki kot svojo lastno točko zloma proizvede borderline. Pri Žižku jc torej izhodišče zloma, pri Urbančiču jc eden od možnosti "razrešitve" tc situacije.16 Tukaj pa jc treba takoj omeniti tudi še neko drugo razliko - razliko v "stopnji splošnosti". Seveda Žižku patološki narcis nc predstavlja izhodišča zloma "subjekta" za vse čase in družbe; gre, nasprotno, da povsem konkreten zgodovinski tip posameznika, ki sc v krizi odraščanja, čc rečemo po Urbančičevo, zlomi. Urbančičev patološki narcis pa ima bolj "splošni statusi": ker pomeni način "razrešitve" prehoda v odraslost, gre pri patološkem narcisu za enega izmed možnih izhodov tega prehoda za katerokoli zgodovinsko in družbeno konkretno libidinalno strukturo posameznika. Patološki narcis jc vsak, ki namesto avtonomne izbere heteronomno držo. Patološki narcis jc pri Urbančiču heteronomni posameznik po krizi odraščanja vseh časov in družb, kajti Urbančiču gre, da ponovimo šc enkrat, za razdelavo preblema zloma "subjekta", nc pa za kakšno zgodovinsko konkretno libidinalno strukturo posameznika. Za takšno razumevanje govori vrsta dejstev. Urbančičcva opomba o Nietzchevcm delu "Tako jc govoril Zaratustra", žc omenjeno pojmovanje "psihične strukture" odraščajočega subjekta kot heteronomne, pa occna, "da velike dejanske empirične razlike med zahodnimi in vzhodnimi družbenimi sistemi nc vsebujejo bistvene različnosti patološkega narcisizma svojih družbenih individuumov,"17 kar bi pomenilo, da niti prvi niti drugi sistemi posameznika v krizi odraščanja nič bolj nc spodbujajo za prehod v avtonomno držo, s čemer sc jc treba, gledajoč na zadevo z Urbančičevcga zornega kota, seveda (dobesedno) strinjati. Ta "različni status" patološkega narcisa pri Žižku in Urbančiču ima seveda cclo vrsto "poslcdic". Najprej naj omenimo, da sc na takšno različno pojmovanje patološkega narcisa nujno veže tudi različna occna o pomenu "družbenih dejavnikov" za strukturiranjc patološkega narcisizma. Urbančič s tem v zvezi Žižkovo navezavo patološkega narcisa na postindustrijske družbe in njene značilnosti nima za ustrezno;18 družbeno pogojenost patološkega narciza jc treba razumeli drugače: "Omenjenemu "subjektovemu" umiku pred soočenjem z breznom hotenja in njegovo strašnostjo nazaj v okrilje "Matere" in "otroštva", umiku, ki ga izsili strah, gre seveda lahko zelo na roko ;5ibid. 16 Urbančič terminološko dosledno pojem patološkega narcisa veže na tip heteronomnega posameznika po krizi odraščanja. Ko govori o situaciji posameznika, ki je pred to krizo, govori zmeraj samo o heteronomnosti te strukture:"'Psihična' struktura odraščajočega 'subjekta' (mladeniča ali mladenke) je že neka holenjska (libidinalna*) organizacija in strukturacija... Kot osnovni značaj te pred-ojdipske hotenjske strukture, dinamike in organizacije odraščajočega 'subjekta' sc nam jc pokazala vse&kozna heteronomija" (ibidem., str. 116; primerjaj tudi stran 115 idr.). Vendar ta posameznik še ni patološki narcis; patološki narcis jc namreč že izkusil "prehod v odraslost", ki ga ta posameznik še ni. Jima je pa skupna njuna heteronomnost. Tukaj jc razlika z Žižkom očitna: za Žižka jc namreč patološki narcis "umeščen" ravno v fazo pred krizo odraščanja (v Urbančičev cm smislu). 17 Ibid., str. 121-122. Glede naslonitve na Nitzchejevo delo Tako je govoril Zaratustra primerjaj opombo št. 1 v istem prispevku, str. 125. 8 Primerjaj npr. str. 104 in drugje. Na str. 104, ko Urbančič povzema Žižkovo (in I^aschovo) naslonitev na družbene razmere v zvezi s problemom razrešitve Ojdipovega kompleksa, tudi eksplicitno pnvi, da takšna razlaga "ne daje odgovora na naše vprašanje" (ibid.), ki je seveda vprašanje o prehodu "subjekta" v subjekt. Tudi la ugotovitev v Urbančičcvi zastavitvi povsem drži. tudi določeno družbeno stanje v vsakdanjem svetu odraščajočega mladeniča. Različni družbeni sistemi lahko na zelo različne načine sodelujejo pri formiranju heteronomnega patološko narcisističnega "subjekta", so takorekoč aktualizatorji strukture možnosti patološkega narcisizma, vendar sama možnost patološkega narcisa nc leži v družbenih sistemih, ampak v celotncm hotenjskem strukturnem sestavu odraščajočega "subjekta"."19 Nadalje gre tudi za razlike v zastavitvi vsebine in funkcije Ojdipovcga kompleksa. Če jc po Žižku funkcija Ojdipovcga kompleksa vzpostavitev simbolne idcntifikacijc oziroma uvedba simbolnega Zakona, jc po Urbančiču to prehod od heteronomnega k avtonomnemu posamezniku.20 Ojdip je izenačen s prehodom v odraslost; faze, ki so pred prehodom v odraslost, so "pred-ojdipske".21 In skladno z že nakazanim pojmovanjem patološkega narcisa predojdipske faze nc karakterizira (nujno) odsotnost Zakona; možno jc, da je v pred-ojdipskih fazah Zakon že integriran,22 kar pa pri Žižku ni mogoče. Ta zadeva pa ima še neko drugo, nič manj pomembno plat: Ojdipov kompleks oziroma njegova uspešna razrešitev jc pri Urbančiču preseganje družbeno predpisane konformne drže, pri Žižku pa ne; po Žižku jc sama razrešitev Ojdipovcga kompleksa v self- in other-directed tipu libidinalne ekonomije točno točka vpisa v to konformnost. Analiza Ideala Jaza self- in othcr-dircctcd posameznika to jasno kaže: ravno klasični očetovski Ideal Jaza je pri self-dircccted posamezniku tisti, ki posameznika "sili", da sc "vede" tako, kot jc to z vidika funkcioniranja družb liberalnega kapitalizma potrebno; pri othcr-dircctcd posamezniku pa to ključno funkcijo prevzame "vrstniški" Idcal-Jaza.23 Takšno pojmovanje pa ima vsaj dve skupini posledic. Najprej to, da v določenih zgodovinskih in družbenih razmerah sama razrešitev Ojdipovcga kompleksa v določeno smer (v določen tip Idcala-Jaza) pomeni pogoj oblikovanja družbeno nujne forme subjektivnosti, torej tudi družbeno nujnega tipa komformnosti. Pokaže sc, da je "tradicionalni način" razrešitve Ojdipovega kompleksa (očetovski Idcal-Jaza) preseganje konformnosti družbeno nujne forme subjektivnosti lc pri patološkem narcisu; self- in othcr-dircctcd tip posameznika se Žižku, enako kot patološki narcis, kažeta le kot posebni zgodovini tip družbeno nujne forme subjektivnosti, in to prav zaradi 19 Ibid., str. 119-120. 20 Ali kot pravi sam: "Zdaj pa je treba ob vodilu prikazanega 'trostopenjskega' prehoda iz mladeništva v odraslost in polnoletnost, iz heteronomije v avtonomijo hotenja, pokazali strukturno možnost nastanka 'patološkega narcisa'. To pomeni: pokazati je treba 'strukturno možnost ponesrečenja pozitivne razrešitve ojdipovega kompleksa...'" (Ibid., str. 117). In šc: "S pozitivno razrešitvijo ojdipovskega kompleksa pa se la heteronomna hotenjska struktura in dinamika takorekoč preustvari v avtonomno" (ibid., str. 115). 21 Ibid., str. 116, 115 idr. Glede pojmovanja Ojdipovega kompleksa kot prehoda v odraslost primerjaj predvsem str. 114 in 115. 22 n Ko Urbančič opisuje "zlom" ob prehodu v odraslost, pravi: "Spričo tega brezdanjega brezna se ves svet njegovega otroštva in mladenišlva, z. vsem, kar vsebuje, vključno veljavni Zakon Očeta itd. v prej opisanem smislu, pokaže kot to brezno groze prikrivajoče zagrinjalo" (ibid., str. 116); in še: "Ta strah in groza nevarnosti in ogroženosti izhajajo subjektu iz prazakona svobode hotenja kot umeščenega v brezmejnem polju pred vsako razliko 'dobrega' in 'zlega', torej pred vsemi tistimi normami in vrednotami in ideali in moralo, oziroma Zakonom-Očeta svojega vsakdanjega zgodovinskega sveta, v katerem je posameznik odraščal" (ibid.). Primerjaj: S. Žižek: "Patološki Narcis"..., op. eit., str. 120-121. (določenega načina) razrešitve Ojdipovega kompleksa.24 Sama uvedba Zakona jc torej lahko najtesneje vezana s konformnostjo.25 S tem pa ima tisto - in to je druga vrsta poslcdic - kar pri Urbančiču nastopa kot enovita kategorija heteronomnih pred-ojdipovskih posameznikov pri Žižku več "podvrst": self-dircctcd, othcr-d-rcctcd, patološki Narcis. Kar konkretno za patološkega narcisa pomeni: gre za določen "tip" heteronomnega pred-ojdipovskega (v Urbančičcvcm smislu) posameznika, katerega "pojavljanje" je doccla neodvisno od posameznikovega "prehoda v odraslost" oziroma izhoda iz tega prehoda. Patološki narcis jc preprosto družbi poznega kapitalizma lasten tip heteronomnega posameznika. In tisto, kar v tej zvezi bistveno zadeva Urbančičev problem "prehoda v odraslost" jc to, da imajo ti različni tipi heteronomnih posameznikov različne "šansc", da "pridejo" do prve fazi njegovega tristopenjskega modela odraščanja in da, v kolikor do te faze "pridejo", imajo spet različne "prcdispozicijc" za prehod v tisto, kar Urbančič poimenuje avtonomnost. Vsaka od navednih treh tipov libidinalnih ekonomij namreč v sebi vsebuje žc tudi potencialno možnost zloma "subjekta". Vendar točka tega zloma po Žižku ni Ojdipov kompleks, temveč konkretno za patološkega narcisa zastavitev histeričnega vprašanja Velikemu Drugemu, torej borderline.26 Tu gre v primerj«vi z Urbančičem za ključno rizliko: Urbančiču namreč Ojdipov kompleks - skladno 7. njegovo umestitivjo v prehod od "subjekta" k subjektu, od heteronomije k avtonomiji - vedno ie po definiciji predstavlja točko preseganja, emancipacije od prvotne heteronomne hotenjske strukture; pomeni, povedano drugače, že (vsaj potencialno) točko emancipacije posameznika od njegove dotedanje socializacije, pri Žižku pa je Ojdip z določenim načinom razrešitve ključna karakteristika te socializacije. 25 In v tej točki se z Žižkom strinja tudi Urbančič; sam namreč ugotavlja, da je uvedba (očetovskega) Zakona lc posebna vrsta heteronomije. "Takšna zgolj integracija 7jkona-Očcu' nikoli ne vzpostavi resnično avatonomnega subjekta, ampak ga pusti ravno v "hetenonomni avtonomiji'" (v: Razprava..., op. rit., str. 115). To tezo Urbančič razvija tudi v zvezi s konservativnim moralizmom psihoanalize, (ibid., str. 105). Da je to na prvi pogled docela protislovno strinjanje obeh avtorjev sploh mogoče razumeti, je nujno, da razumemo, da jc pri obeh avtorjih odnos med uvedbo Zakona in Ojdipovim kompleksom razumljen, kol smo že omenili, različno: za Žižka je Ojdipov kompleks identičen 7. uvedbo Zakona, po Urbančiču pa ti dve 7.adcvi nimata nič skupnega; uvedba Zakona ima status predojdipovske entitete, nastopi pred Ojdipovim kompleksom in tudi nima nič skupnega z razrešitvijo le-tcga - zveza med Zakonom in Ojdipovim kompleksom jc pri Urbančiču razumljena kot "preizpraševanje" že obstoječega Zakona. Ali kot pravi sam: "Šele s tem, ko se subjekt brezpogojno umesti v 10 brezmejno polje prazakona svobode kol prazakona hotenja samega, sc lahko vrne nazai k Zikonu-Očeti, k morili svojega vsakdanjega sveta in vse to sprejme, tikorekoč na novo ustvari, preustvari, iz novega doseženega jedra avtonomno rc-organizira, spel postavi svoj nekdanji celotni svet, vključno s svojim notranjim' svetom. Tako sc pomiri s svojimi očeti, materami, vsemi realnimi drugimi, njihovimi odnosi in zakoni itd. Šele tako 'integrira' nekdanji Zakon-Očcta, ki jc sedaj njegov zakon. Toda nc smemo prezreti bistvenega. Taka 'vrnitev' nazaj k Zakonu-Očcla je mogoča, ne pa nujna. Subjekt jc sedaj izvorno prost, avtonomen, torej v odprti 'možnosti' za neomejeno 'zlo' in "hudo", v možnosti strašnega podiranja in uničevanja sveta svojih očetov, v možnosti uničevanja Zakona-Očcla. Možno je oboje in tudi dogaja sc faktično oboje: preustvarjajoč svet svojih očetov in svojega odraščanja, mora subjekt na novo organizirati holenjski strukturno dinamični sestav in organizacijo samega sebe; in mora brezpogojno tudi v 'vnanjem' svetu marsikaj uničiti, podreti in ustvariti na novo, reorganizirali. Šele 10 jc prava vrnitev k svojemu svetu, ker jc avtonomno Zakono-nosna, iz jedra hotenja samega organizirajoča in strukturirajoč". (I. Urbančič: Razprava..., op. ciL, sir. 117). In šc: "Preobrazba heteronomne hotenjske strukture in dinamike in organizacije subjekta v avtonomno sc ne more dogoditi preprosto s subjektivim sprejetjem ali indoklrinacijo pravil, zakonov, norm, vrednot ali skratka morale vsakdanjega sveta, v katerem jc subjekt preživljal otroštvo... Nasprotno: otrok se preobrazi v odraslega, bistveno polnoletnega subjekta lahko le skozi brezobzirno problematizacijo celotne 'vsebine in oblike' 'Zakona-OčeU' sredine vsakdanjega sveta svojega otroštva" (ibid., sir. 115). 26 Žižek o borderline kol točki zloma patološkega narcisa pravi naslednje: "In razliko PN od borderline bi lahko opredelili prav na podlagi te dialektike odgovora in vprašanja: 'patološki Narcis' sc tako rekoč Tircr. vprašanja' prepušča krogotoku zmerom novih odgovorov, ob vsakem odgovoru se s pravcato 'etično' obsedenostjo loti izmišljanja funkcij, ki bi jim zadeva lahko služila, potreb, ki bi jih lahko zadovoljevala, itd., vse zato, da bi bil čimprej zamaskiran osnovni paradoks 'odgovora brez vprašanja, medtem ko pomeni borderline točko, na kateri sc ti krogotok zlomi, na kateri se subjekt sooči z brezpomenskostjo odgovora kol Ukega, na kateri ponujanje zmerom novih odgovorov brez vprašanj' ne sprejema več 'brez vprašanja', marveč zastavi znamenito histerično vprašanje, vprašanje Drugemu, od katerega pričakuje nek drug odgovor, odgovor ni 10, kij pomenijo sami ti odgovori brez vprašanja..." (Patološki Narcis..., op. cit., str. 124); oziroma: "kolikor je 'patološki Narcis' prevladujoči libidinalni ustroj subjekta poznomeščanske 'permisivne' družbe, pomeni borderline točko njegove hislerizacijc, točko, na kateri vznik histeričnega vprašanja, naslovljenega Drugemu, pretrga krogotok njegove frenetične aktivnosti, točko, na kateri je subjekt soočen z - ž.c orisano - osnovno paradoksnostjo oziroma protislovnostjo svojega PN" (ibid., str. 122). Seveda problem borderline omenja tudi Urbančič; tudi Urbančič borderline veže na to, "da patološkemu narcisu vznikne vprašanje o smislu lastnega početja, na katerega nc ve odgovora";27 na videz gre spet (kot pri zvezi Zakona s konformnostjo) za identično stališče z Žižkom. Vendar pa obstaja neka ključna razlika; borderline sc Urbančiču namreč kaže kot vračanje patološkega narcisa v točko zloma, po njegovem torej v točko Ojdipovcga kompleksa, v točko (možnega) prehoda v avtonomijo.2* Prvi zlom "subjekta" jc Ojdipov kompleks; čc sc ta "razreši" s prehodom v heteronomijo, sc ta "točka" posamezniku v nekem smislu "vrača" - to jc borderline. Pri Žižku pa jc, čc šc enkrat ponovimo, žc sama točka prvega zloma (seveda patološkega Narcisa) borderline. Seveda sc na vse opisano veže šc ccla vrsta drugih razlik v pojmovanju Ojdipovcga kompleksa. Gre npr. tudi za razliko v razumevanju, kdaj - časovno - Ojdipov kompleks nastopi. Po Žižku (skladno s Freudom) jc čas Ojdipovcga kompleksa otroštvo, po Urbančiču mladost. Urbančič v zvezi z Ojdipovim kompleksom izrccno govori o "točki prehoda iz otroštva v odraslost"29 oziroma o prehodu 'subjekta' iz svojega, v družbeno okolje vraščenega otroštva in odvisnosti v polnoletnost odraslosti in samostojnosti"30. Urbančič v zvezi s problemom Ojdipovega kompleksa tudi eksplicitno "popravlja" Žižkovo konstatacijo, da gre za otroka, z ugotovitvijo, da strogo gledano, tu nc gre več za otroka.31 Seveda gre prav tako tudi za razlike v razumevanju "vsebine" (spodletelega) Ojdipovcga kompleksa. V osnovi smo zadevo žc omenjali: pri Urbančiču jc spodletela razrešitev Ojdipovega kompleksa vezana na posameznikovo vrnitev/vztrajanje v heteronomni drži "subjekta", pri Žižku pa jc vezana na spodletelo integracijo simbolnega Zakona oziroma spodletelo vzpostavitev simbolne idcntifikacijc. Vendar pa sc zdi, da v tej obliki razlika med stališčema nc izstopi dovolj jasno. Za jasnejšo razumevanje razlike je na tem mestu nujno uvesti Lacanove matcmc I (A) in i (a) - torej matcmc simbolne in imaginarne idcntifikacijc. "Formula" uspele razrešitve Ojdipovcga kompleksa jc "podreditev" imaginarne idcntifikacijc i (a) simbolni identifikaciji I (A); i (a) jc posredovan z I (A). Spodletela razrešitev Ojdipovcga kompleksa jc identična spodleteli "podreditvi" i (a) s strani I (A). Vsaj pri Žižku jc tako; spodletela integracija simbolnega Zakona oziroma spodletela simbolna identifikacija, ki je, kot smo žc videli, po Žižku jedro spodletelega Ojdipovcga kompleksa, sc pri patološkeg narcisu, upoštevajoč matcmc simbolne in imaginarne idcntifikacijc, kaže kot naslednja situacija: "Pri 'patološkem Narcisu' imamo torej namesto i (a), 'posredovanega' z I (A), opravili z i (a), ki sc neposredno opira na kruti, nori, 'iracionalni', 'analni' nad-jaz"32; oziroma "pri 'patološkem' Narcisu umanjka ta moment Idcala-jaza, simbolne idcntifikacijc: i (a), imago Jaza, sam zase, brez opore v I (A), opravlja funkcijo 'integracije' - to jc tisto, s čimer imamo opraviti v tako imenovanem 'velikem Jazu', značilnem za PN".33 Urbančičcva predpostavka, da Ojdipov kompleks ni vezan za uvedbo simbolnega 27 I. Urbančič: Razprava ... op. cit., str. 105. 28 Sam pravi: "Zato je borderline kot histerizacija 'patološkega narcisa' z onim znamenitim vprašanjem po 'smislu' lastnega početja kaže obenem kot zmerajšnje vračanje začetne situacije soočenja z grozljivim breznom lastnega hotenja in s tem s svojo pristno možnostjo, avtonomijo" (ibid., str. 118). 29 Ibid., str. 114,115, idr. 30 Ibid., str. 114. 31 Ibid., sir. 117. 32 S. Žižek: "Patološki Narcis"..., op. ciL, str. 119. 33 Ibid., str. 118. Zakona, da jc lc-ta, glede na njegovo zastavitev Ojdipa žc tu, da imajo posamezniki v točki Ojdipa žc integriran Zakon-Očcta (in da gre pri Ojdipu lc za reorganizacijo, rcintegracijo), pa seveda pomeni tudi, da z vidika njegovega pojmovanja Ojdipovcga kompleksa sploh nc gre za problem odnosov med I (A) in i (a). Posameznik ima namreč, po njegovem pojmovanju, problem odnosa med 1 (A) in I (a) razrešen žc pred nastopom Ojdipa; žc v pred-ojdipovskih fazah sc realizira posredovanost i (a) s strani I (A). In patološki narcis, kakor ga pojmuje on, ima po njegovi zastavitvi problema to posredovanost žc vzpostavljeno. Tudi pri njem jc torej i (a) žc posredovan z I (A). Kar pomeni, da sc lista razlika, ki sc v zvezi s patološkim narcisom in razrešitvijo Ojdipa pri Žižku kaže kot ključna, pri Urbančiču kaže kot praktično brezpredmetna. Seveda pa nakazane razlike zadenejo tudi razumevanje tega, kar bi pogojno lahko poimenovali s "statusom" Zakona pri obeh avtorjih. Ta razlika sc po našem mnenju prav ključno pokaže ob Urbančičcvi interpretaciji Žižkove zastavitve pomena Ojdipa za "osvoboditev želje", ki ga Urbančič naveže na lastno analizo odnosa med Zakonim in hotenjem in ki instanco Zakona kaže kol strukturi hotenja notranjo instanco. Navedimo ključni odlomek: "Zalo jc tudi očitno, da simbolni Zakon, katerega forma in vsebina je, kot rečeno, prej naznačeni Zakon svobode, nikakor ni kaka instanca, ki bi imela mesto kje zunaj cclotncga strukturnega sestava hotenja, ali ki bi bila njemu nadrejena instanca, kateri naj bi sc hotenje podredilo. Takšno najstvo, kantovski Sollcn, ob zakonu praizvorne svobode hotenja sploh odpade. Zato pri cksplikaciji celote strukturnega sestava hotenja sploh ni smiselno govoriti o integraciji kakega takega zakona. Tu jc istovetnost zakona in hotenja ("želje") praizvorna in brezpogojna. Žižek pa to takole formulira: "Ta vpeljava, integracija Zakona šc zdaleč nc pomeni nekakšne 'represije' želje, marveč nasprotno željo 'osvobodi' podrejenosti zahtevi Drugega in ji tako šele 'odpre prostor; v tem pomenu jc dojeti Lacanovo trditev, da jc želja istovetna z Zakonom' (str. 130)".34 Vendar pa sc zdi, da jc poleg Urbančičcvc interpretacije tega Žižkovega citata mogoča vsaj šc neka druga: namreč tista, ki veže poseg Zakona na spremembo samega statusa želje (nc pa na praizvorno in brezpogojno istovetnost Zakona in želje): gre preprosto za to (kot sledi žc iz navedenega Žižkovega citata), da jc "status" želje pred in po posegu simbolnega Zakona bistveno različen; pred posegom Zakona jc namreč želja vtopljcna v zahtevi Drugega, po posegu Zakona pa jc želji dana, čc lahko tako rečemo, "lastna cksistcnca", nastopi kot entiteta, ločena od zahteve Drugemu. To pa seveda pomeni, da ravno poseg, integracija simbolnega Zakona šele odpre prostor "ločeni eksistenci želje" - lc-ta jc, čc smemo tako reči, proizvedena s strani Zakona in v tem smislu istovetna z njima. Pomeni pa seveda tudi, da imamo z željo, seveda vtopljcno v zahtevi Drugega, opraviti žc pred posegom Zakona. Želja jc namreč "to, kar je na zahtevi nczvcdljivcga na potrebo";35 in z logiko nczvcdljivosti zahteve na potrebo imamo opraviti žc od dojenčka dalje;36 vznik tc logike sc veže na artikulacijo potrebe v simbolnem mediju. Istovetnost Zakona in želje v tej optiki nastopi šele kot rezultat razrešitve Ojdipa. Ali: "Z razrešitvijo Ojdipovcga kompleksa sc torej 'nadjaz', v Lacanovih terminih zvede na istovetnost želje in zakona."37 Pri Urbančiču jc ta dimenzija seveda povsem odsotna - istovetnost želje in zakona ni "proizvedena" skozi razrešitev 34 I. Urbančič: Razprava.,., op. cit, str. 112 S. ŽiJ.ck: Filozofija skozi psihoanalizo 1., Ljubljana, DDU Univcrzum, 1984, sir. 15. 36 Prav um, str. 14-15. 37 S. Žižek: "Patološki Narcis"..., op. cit., str. 130. Ojdipovega kompleksa, temveč je, kot pravi sam, praizvorna in brezpogojna.38 In dalje: V kolikor bi v zvezi z Žižkovo zastavitvijo želje sploh smeli govoriti o kakšni "praizvorni" in "brezpogojni" istovetnosti v Urbančičevcm smislu, potem gre kvečjemu za istovetnost želje z zahtevo Drugega; istovetnost želje z Zakonom jc namreč žc pogojena - pogojena z razrešitvijo Ojdipovega kompleksa. Seveda bi bilo mogoče s primerjavami Žižka in Urbančiča šc nadaljevati.39 Vendar pa sc zdi, da jih je za tukajšnjo rabo kar dovolj, kajti, kot smo že omenili, zgornja primerjava ni bila narejena z namenom pokazati, kdo ima prav, temveč z namenom potrditi neko našo začetno hipotezo: da namreč oba avtorja tematizirata nek določen, vendar različen problem odnosov med posameznikom in družbo. In zgoraj nakazane primerjave zadoščajo, da lahko zdaj precizneje pokažemo, na kaj mislimo. Očitno jc, da jc zgolj na osnovi dejstva, da Žižek in Urbančič uporabljata identično terminologijo (npr. termin Ojdipovega kompleksa, patološkega narcisa, Zakona itd.), neustrezno sklepati tudi na to, da sc avtorja gibljcta tudi v indentičnih "teoretičnih modelih". Kajti, kot sledi žc iz naših kratkih, zgoraj izvedenih primerjav, jc podobnost omejena res samo na identičnost izrazoslovja, konccpti, ki sc na posamezni izraz vežejo, pa so pri obeh avtorjih bistveno različni. Celo več: po našem mnenju imamo pri vsakem od avtorjev opraviti z doccla drugačnim "teoretičnim modelom", znotraj katerega isti izraz zaznamuje povsem neprimerljive točke teh modelov - Ojdipov kompleks npr. pri Žižku "točko" uvedbe Zakona, simbolne identifikacije, SI, prešitja..., pri Urbančiču pa "točko" prehoda od "subjekta" k (potencialnemu) subjektu, prehoda od heteronomnosti v (potencialno) avtonomnost. Morda bi veljalo oba modela vsaj v glavnih obrisih shematizirati40 Iz sheme jc torej razvidno, da tam, kjer Žižek tematizira Ojdipov kompleks z njegovo uspešno razrešitvijo (uvedbo simbolnega Zakona, SI, simbolno identifikacijo, 38 Sam pravi: "Glede na osnovni strukturni sestav hotenja sploh ni mogoče smiselno govoriti o tem, da naj bi hotenje šele integriralo ta svoj zakon, oziroma da naj bi se šele identificiralo z njim. Tu brezpogojno odpade vsaka indoktrinacija, saj u predpostavlja ravno heteronomnost, vnanjost zakona. Združenosl 'želje* in zakona, torej enost hotenja in zakona je absolutna in izvorna" (I. Urbančič: Razprava..., op. cit., str. 111). 39 Posebno plodno bi bilo mogoče razvijati stvar naprej npr. glede nekaterih še neomenjenih ključnih konccptov, ki jih uporabljala oba avlorja. Naj omenimo le primer materinskega nadjaza; v kolikor je pri Žižku ta konccpt pojmovan v strogem psihoanalitskem smislu, ga Urbančič pojmuje drugače - pri njem gre za materinski nadjaz tudi šc v času, ko otrok že interiorizini očetovski Zakon. 40 Pričujoča shema je seveda poenostavljena; uvedena je le z namenom, da pokaže v skoncentrirani obliki, kako sc navidez isti koncepli gibljejo na docela različnih ravneh. Pri razvrščanju smo sledili notranji logiki vsakega avtorja posebej; enako tudi pri razvrščanju terminov. Držali smo sc zgolj primerljivosti v smislu, najti Žižkovemu zapopadenju npr. Ojdipovega kompleksa adekvaten konccpt v Urbančičevcm modelu... ŽIŽEK URBANČIČ 1 .Ojdipov kompleks (Zakon) 1. - 2. Družbeno nujni značaj 2.1 Icteronomnrsubjekt'' tipi: self-directed (avtonomni) - other-directed (heteronomni) - patološki Narcis - 3. Borderline: 3 .Ojd ipov k ompleks: preseganje je možno skozi rešitev ima dve možnosti: vzpostavitev simbolne iden- a)avtonomn ost,subjekt tifikacije, uvedbo Zakona, b)vmitev v hetenomnost- Sl.prešitje... patološki narcis enotnostjo Zakona in želje...), Urbančič problema ne razvije; tam, kjer Žižek govori o družbeno nujnem značaju, imajo pri Urbančiču opraviti s "heteronomnim" subjektom, ki za razliko od Žižka nima "podtipov"; točko zloma Žižek za patološkega narcisa tematizira skozi borderline z nakazano rešitvijo, Urbančič pa točko zloma temalizira nasploh skozi konccpt Ojdipovcga kompleksa in skozi nakazovanje dveh možnih poti razrešitve lc-tcga kot obče možnosti... In čc smemo dodati šc lastno mnenje glede poudarkov, se zdi, da je Žižkov poudarek na razdelavi družbeno nujnega značaja, posebej v zgodovinski formi patološkega narcisa, Urbančičcv poudarek pa na razdelavi strukturnih možnosti prehoda v avtonomijo, v subjekt. Te razlike pa se zdijo ključne; pomenijo namreč, da sta oba modela, v nekem temeljnem smislu v bistvu neprimerljiva, in to zato, ker sc vsak zase ukvarjata z bistveno različnimi problemi interakcije med posameznikom in okoljem. V kolikor gre Žižku za razdelavo principov konstituiranja libidinalne ekonomije posameznika t. i. "postindusirijske družbe",41 gre Urbančiču za razdelavo problema "zloma" katerekoli libidinalne ekonomije; možna točka korclacijc Urbančičcvc zastavitve jc zato kvečjemu borderline kot točka zloma povsem zgodovinsko konkretne libidinalne ekonomije patološkega narcisa...Pri čemer seveda sploh nc želimo reči, daje Urbančičcv problem brezpomenski; tudi nc v Žižkovi zastavitvi.42 In natančno tako zastavljena analiza patološkega narcisa je izjemno teoretsko plodna; nc lc za razdelavo vrste teoretičnih konceptov, temveč za teoretiziranje o cclotncm proccsu interakcije med posameznikom in družbo. S tem pa smo sc približali razlogu, zaradi katerega smo sc v razpravo o patološkem narcisu sploh vključili. Naša hipoteza je namreč, da sta Žižek in Urbančič skozi svoji analizi patološkega narcisa razdelala dve ključni vprašanji procesa interakcije med posameznikom in družbo, torej procesa socializacije:43 najprej 1. vprašanje družbeno 41 Circ mu torej za neko dmžbcno in zgodovinsko povsem konkretno locirano analizo; v njegovi zastaviti jc problem utemeljevanja logike posameznikove libidinalne ekonomije ne padec psihoanalize v emprijo (kot to Žižku očita Urbančič), temveč nasprotno, konkretna razdelava I-acanovega "modela depsihologizacijc", posebej njegove druge "točke": "... notranje dc-psihologizacijc, izpostavitve tega, kako sama struktura subjektivnosti, o kateri jc govor v psihoanalizi, ni v svoji temeljni razsežnosti nič 'psihičnega', marveč učinek radikalno 'ne-psihološke' simbolne ureditve..." (S. Žižek: "Patološki Narcis"..., op. cit., str. 119). 42 Tisto fazo, ki jo Urbančič omenja v smislu, da sc posamezniku poruši svet in da sc sooči z breznom potencialne svobode lastnega hotenja, velikokrat - ne samo v zvezi z borderline - omenja tudi Žižek. Učinek "podrl sc mi je svet" jc namreč, rečeno v lacanovski terminologiji, prekoračitev temeljne fantazme: "... analiza jc končana, ko analizant 'prekorači' svojo temeljno fantazmo, fantazmo, ki jc kot osnovna 'matrica', 'aksiom', organizirala celotno njegovo dojemanje 'realnosti' • prekoračitev fantazme pri tem ne pomeni, da subjekt prodre 'izza' nje v nekaj, kar bi sc (kot 'prava resnica') skrivalo za njo - za fantazmo ni nič, in sklepni moment analize jc v nekem smislu zgolj izkustvo tega niča... Če jc analiza dovolj radikalna, nas prej ah slej pripelje do takoimenovane 'temeljne fantazme', in tu se stvari šele zares odločijo, tu šele analiza preseže raven tcrapije.Intcrprctacija simptomov jc namreč praviloma nekaj terapevtsko učinkovitega, blagodejnega, subjektu razreši vozle, kjer sc mu je 'zapletalo', medtem, ko je 'prekoračitev fantazme' nasprotno nekaj grozljivega, subjektu sc v nekem smislu dobesedno poruši ves svet', zamaje se mu ogrodje, skoz katero jc dojemal realnost..." (S. Žižek: Filozofija skozi psihoanalizo, op. cit., str. 24). Na to dejstvo sc veže tudi pojmovanje analitične izkušnje kot procesa, s pomočjo katerega naj bi prišel subjekt (J. A. Miller: Pot skozi 1 .acana. V: Gospostvo, vzgoja, analiza, Ljubljana, DDU Univcrzum, 1983, str. 24). V čemer pa bi spet bilo mogoče najti stično točko z Urbančičem, ko analizo opredeli kot "znanost prevajanja" patološkega narcisa k "'normalnosti' avtonomnega subjekta" (I. Urbančič: Razprava..., op. cit., str. 119); in Sc: "Psihoanaliza pomaga subjektu odrasti v bistvenem smislu te besede..." (ibid.) 43 Pri čemer se sami na tem mestu odrekamo zdravorazumskemu razumevanju socializacije kot razvoja posameznikove osebnosti ipd. Ker smo ta problem razvili že drugje (v: Bipolarnost socializabjskcga procesa; Anihropos, 1985, št. I.-II., str. 392-40), zadeve nc nameravamo ponovno utemeljevati in razlagati. Termin socializacijc rabimo skladno z v tem delu razdelano argumentacijo kot oznako za procra interakcije med posameznikom in družbo, ki po eni strani rezultira v posameznikovi "psihični" strukturi in po drugi strani v (skozi to strukturo) realizirani reprodukciji družbe. nujne forme socializaciji, in nato 2. vprašanje zloma, čc smemo tako reči, samoposebi umevne (skozi socializacijo vzpostavljene) logike funkcioniranja libidinalnc ekonomije posameznika45 Njuni analizi predstavljata enega od (nc samo pri nas) redkih poskusov razdelave teh dveh v soeializaeijski teoriji tradicionalno zanemarjenih problemov.46 Pri čemer pa jc treba poudariti še neko širšo okoliščino: analize patološkega narcisa kot novega socializacijskcga tipa47 nc pomenijo zgolj nujnosti vključevanja nekaterih permanentno ignoriranih vprašanj socializacijo v socializacijsko teorijo; pomenijo tudi -in to jc morda še bolj bistveno - razkritje socializacijske teorije kot "teorije", torej kot v bistvu nc-tcoretičnc zastavitve problema. Natančno v tem smislu jc razprava o patološkem narcisu za možno socializacijsko teorijo odločilna. In naš tukajšnji namen jc, da na osnovi Žižkove in Urbančičcve analize patološkega narcisa vsaj nckažemo nekatere od možnih odločilnih izhodišč za samo socializacijsko teorijo. Vendar pa jc za to podjetje treba v razpravo vključiti šc nekoga tretjega - namreč Lascha. Ovinek v težave z Laschdm Laschova analiza patološkega narcisa kot nove družbeno nujne socializacijske forme za socializacijsko teorijo ni bistvena le zato, ker jc bil Laseh pač prvi, ki jc to formo socializacijo opisal in delno analiziral. Pri Laschovi analizi gre za mnogo več; s svojo analizo jc namreč postavil pod vprašaj cclo vrsto predpostavk in ugotovitev, ki so v teoretiziranjih o socializacijskem procesu veljale precej dolgo za bolj ali manj 44 o S tem terminom skušamo zaobseči tisti družbeno in zgodovinsko opredeljen tip socializacijskcga proccsa, ki v vsaki konkretni družbi posameznikov "osebnostni razvoj" podredi in vključi v proccse reprodukcije tc družbe; gre torej za zgodovinsko in družbeno tipično strukturiran soeializaeijski proces, ki "proizvede" določeno konkretno zgodovinsko in družbeno nujno formo subjektivnosti. Problem zgodovino in družbeno nujne socializacijske forme je problem družbeno njune forme subjektivnosti v dvojnem smislu: v smislu oblikovanja natančno določene, za reprodukcijo družbe nujne forme subjektivnosti skozi vsakokratno ontogenezo posameznika, oziroma je iskanje odgovora na vprašanje, zakaj in kako v konkretni družbi ta ontogeneza poteka tako, da proizvede natančno tisto formo subjektivnosti, ki jo določena družba za lastno reprodukcijo "potrebuje", jc pa tudi vprašanje o tem, kako ta družbeno-nujna forma subjektivnosti to reprodukcijo realizira, vrši. S tem želimo jasno izpostaviti, da se pojmovanje družbeno in zgodovinsko nujne socializacijske forme bistveno loči od običajnega zdravorazumskega pojmovanja socializacije kot proccsa razvoja osebnosti, kot prehoda od biološkega k družbenemu individuumu ipd. Bistveno loči v dveh točkah: prvič v tem, da izpostavlja, da gre v procesu socializacijc nc lc za učlovečenje oziroma za razvoja posameznikove osebnosti, temveč da gre tudi in predvsem za proccs reprodukcije družbe, za, če lahko tako rečemo, "vpis" posameznika v procese tc reprodukcije (in v tem smislu reprodukcija družbe nadvlada ontogenezo, saj ontogenezo realizira praviloma vedno v tisto formo subjektivnosti, ki jc za reprodukcijo konkretne družbe družbeno in zgodovinsko nujna); socializacija ima v tem smislu dva cilja (in nc enega) in cilj zagotavljanja reprodukcijo družbe se pokaže kot ključncjši. In drugič, v okviru samega proccsa ontogeneze, pojmovane v odvisnosti od reprodukcijskih proccsov družbe, takšno pojmovanje vztraja na nezvcdljivosti socializacije oz.iroma proccsa interakcije med posameznikom in družbo zgolj in samo na zavestno, obvladljivo, organizirano itd. interakcijo; bistvo zadeve se v tej interakciji, čc lahko v tej zvezi uporabimo Marxov termin, dogaja "za hrbti posameznikov"; posamezniki sicer res "proizvajajo" druge posameznike, vendar tega ne delajo tako, kot sami hočejo ali mislijo; celotna analiza socializacijskcga proccsa kaže, da sc stvar v bistvu dogaja nekje drugje - različni avtoiji s tem v zvezi govorijo npr. o emocionalni klimi, empatiji ipd. Gre pa seveda za nezavedno. 45 Tu gre za razvpito vprašanje o "mejah" socializacijc; to vprašanje je do razprave o patološkem narcisu lahko bilo razdelovano v smislu najrazličnejših alternativ (permisivnost, neavtoritamost ipd...). Zdi sc, da jc ravno na tem področju razprava o patološkem narcisu za teoretiziranja o socializaciji prinesla najpomembnejše učinke. 46 Kar se navezuje na neko ključno dejstvo dosedanjega razvoja socializacijske "teorije": namreč za enostransko usmerjeno proučevanje socializacije zgolj z zornega kota posameznika. Ker smo tudi o tem problemu že pisali drugje, ga na tem mestu nc bomo podrobneje ra zdel ovali. 47 Ta termin povezmamo po delu T. Zieherja Pubertet und Narzismus (Frankfurt/Main, K6ln: EuropSischc Vcrlagsanstalt, 1984). ncvprašljivo razrešene. Ali povedno še jasneje: rezultati, do katerih jc Lascha pripeljala analiza patološkega narcisa in narcisističnc kulture, so jasno razkrili dotedanje teoretiziranje o cclotncm procesu socializacijo ali pa o njenih parcialnih elementih (šolska socializacija, družinska socializacija), kot v bistvu neteoretsko, celo ideološko početje. In to nc lc tedaj, ko jc šlo za tozadevne diskurze oblasti ali cclo dcsnice; temveč ravno tako tedaj, ko jc šlo za diskurze levice o teh vprašanjih. Natančno razkritje tega padca lcvice v ideologijo - in to natančno v "vladajočo ideologijo", ki je v kulturi narcisizma pač narcisistično obarvana ideologija avtentičnosti, osebne rasli, samoosveščenosti, ipd. - jc jedro tistega, kar jc Žižek označil kot "Laschov škandal".48 Laseh namreč sistematično analizira cclo vrsto levih "alternativnih", radikalno usmerjenih gibanj (od radikalnih študentskih do radikalnih črnskih gibanj, od feminizma do humanističnih psiholoških pristopov k staranju, od levo usmerjenih projektov reformiranja šolstva do alternativnih umetniških praks itd.). In tisto, kar pokaže njegova analiza teh pristopov, jc dejstvo, da so prav ta leva, alternativna, radikalna gibanja bila eden od temeljnih dejavnikov prehoda k novemu totalitarizmu49 (materinskega nadjaza in obrazccv novega tipa gospostva in njegovega ukaza "Uživaj!"). Levica jc namreč skozi svojo aktivnost od 60. let dalje - tako vsaj ugotavlja Laseh - uspela uveljaviti ccl spekter strategij in tehnik, temeljnih za narcisistično kulturo: politiko jc realizirala skozi "poccstni teater"50, ki po Laschovcm mnenju "predstavlja nič več kot zgolj obliko samo-promocijc, s pomočjo katere medijske zvezde levice pritegnejo nase nacionalno pozornost z njej pripadajočimi nagradami"51; o strategih levice pravi, da so bili (enako kot teoretiki hladne vojne) "obsedeni z pojavnostjo",52 kar jc privedlo do tega, da so "oboji, bclci in črnci, privzeli radikalen stil namesto radikalne vsebine";53 radikalizem jc bil bistveni dejavnik, ki jc uvedel "medijsko politiko",54 - suma sumarum: Laschu se analiza radikalizma pokaže lc kot posebna oblika poti do slave.55 Analize konkretnih radikalno usmerjenih gibanj potrjujejo ta splošni vtis vpetosti politike lcvicc v narcisizem: Laseh govori o "lažnem radikalizmu kontrakulturc"56, kajti "ta "radikalizem" predlaga zgolj dovršitev dcgradacijc, ki jo je žc začela sama družba, katero naj bi kulturni radikali kritizirali in subvcrtirali".57 Zadevo konkretizira ob levih kritikah športa takole: "Levičarski kritiki športa so naredili takšne izjave58 za jedro svojega napada, kar jc samo šc način več, na kateri kulturni radikalizem, ki sc tre tira kot revolucionarna pretnja statusu quo, v rcsnici omejuje lastno kritiko na vrednote, ki so žc zastarele, in na obrazcc ameriškega 48 s. Žižek: "Patološki Narcis" kao društveno nužni oblik subjektivnosti. V: C. Laseh: Narcisistička kultura, op. cit., str. 310. 49 Tega izraza I.asch nc uporablja v dobesednem smislu; večinoma ga nadomešča pojem novi patemalizem. V tej zveri pa ga uporablja Žižek, od katerega ga tu prevzemamo: "Čc ima beseda totalitarizem sploh šc kakšen smisel, potem mislim, da jc v tem paradoksu, ki sem ga omenil, skrita razlika totalitarizma od takoimcnovanc tradicionalne represije. Tradicionalni represiji bazira vedno na prepovedi (npr. vem, da nekaj hočeš, pa lega ne dobiš, pa ti to prepovedujem). Totalitarizem pa ti celo ukaže to. kar hočeš." (VRO. V: Problemi, 1985. št. 4, str. 46); podčrtala V.G.V. 50 C. Laseh: The Culture of Narcissism, op. cit. str. 151 idr. I-asch cclo uporablja zvezo: "Radicalism as Street Theater" (ibid.). 51 Ibid., str. 153. 52 Ibid., str. 152. 53 Ibid., str. 154. 54 Ibid., str. 153. 55 Primerjaj prav Um, posebej str. 26 in 95. S tem pa so levi radikali v politiko uvedli vse bistvene elemente politike kol spckukla (kar predsuvlja eno ključnih značilnosti narcisislične kulture - primerjaj prav um, posebej poglavje IV.). 56 Ibid., str. 193. 57 Ibid., str. 194. 58 Mišljene so izjave, ki veličajo šport ipd. kot "obzidje, ki preprečuje prodor radikalnih elementov". (Ibid., str. 202) kapitalizma, ki so bili žc zdavnaj zamenjani. Levo orientirana kritika športa predstavlja enega najbolj nazornih primerov za v bistvu kon form i.stičen karakter "kulturne revolucije', s katero sc identificira"59; isti konformizem Laseh najde na delu tudi v levičarskih kritikah drugih, za družbo ključncjših sektorjev, npr. izobraževanja: "Radikali napadajo šolski sistem zato, ker le-ta perpetualizira zastarelo literano kulturo, 'linearno' kulturo pisane besede, in jo vsiljuje množicam. Napori za dvig standardov pismenega izražanja in literarne kulture, skladno s takšnim stališčem služijo zgolj temu, da držijo množice na njihovem mestu. Izobražvalni radikalizem nehote ponavlja konzervatizem, ki meni, da navadni ljudje nimajo nikakršnega upanja, da bi kdaj obvladali umetnost razsojanja ali dosegli jasnost izražanja, in da sc njihovo prisilno izpostavljanje visoki kulturi nujno konča v opuščanju akademske strogosti. Kulturni radikali dejansko zavzemajo isto pozicijo, vendar za opravičevanje nižjih standardov, ki naj bi bili korak naprej k kulturni emancipaciji tlačenih".60 Z vsemi temi praksami pa jc levica vstopila v mašinerijo produciranja gospostvenih obrazcev, značilnih za t.i. postindustrijske družbe, katerih jedro je, čc smemo tako reči, reprodukcija skozi kritiko kot eno ključnih strategij narcisističnc kulture. Radikalizem jc tako nevede zavezan reprodukciji družbenega statusa quo: "Strategije narcisističnega preživetja zdaj predstavljajo same sebe kot emancipacijo od represivnih pogojev preteklosti, vzpodbujajoč tako Tculturno revolucijo', ki rcproducira najslabše poteze propadajoče civilizacijc, ki naj bi jo kritizirala. Kulturni radikalizem jc postal tako moden in tako škodljiv v podpori, ki jo nevede nudi statusu quo, da mora vsaka kritika sodobne družbe, ki želi prodreti izza videza, istočasno kritizirati večino tistega, kar trenutno sodi pod ime radikalizem."61 Temeljni razlog orisanega "padca" lcvicc pa gre iskati v tem, da je levica prenehala teoretsko rcflcktirati lastno prakso, zaradi česar jc prezrla neki temeljni premik, ki jc v reprodukcijskih obrazcih gospostva izveden glede taktik "jaz sem proti oblasti" (in čigar osvetljevanju jc Laseh posvetil izjemno pozornost). "Razmišljanje" v zvezi s temi taktikami predstavlja del železnega repertoarja levice in to zato, ker sc veže na "odkrivanje radikalnih oz. revolucionarnih subjektov". V zvezi s tem problemom jc levica razdelala vsaj dva "detckcijska obrazca." Obrazec št. 1: "Za oblast so tisti, ki jo zagovarjajo, proti pa so tisti, ki jo kritizirajo." Problem predstavljajo tisti, ki nc spadajo nc v prvo, ne v drugo skupino. Vendar jc treba tu bili radikalen: neopredeljeni so "za" ravno v tem, ko nič nc rečejo, ko nc kritizirajo... Obrazcc št. 2: "Pokaže sc, da so tudi tisti, ki žc kritizirajo, lahko 'za oblast' - in to zato, ker nič nc naredijo proti oblasti." Tisti, ki so v resnici proti oblasti, so tisti, ki delajo proti oblasti. Če pa jo pri tem šc kritizirajo, 59 Ibid., str. 203. 60 Ibid. str. 222. Lssch npr. s tem v zvezi analizira tudi antiintelektualizem Študentskega gibanja. "Istočasno jc študentsko gibanje vsebovalo militantni antiintelektualizem, ki ga je korumpiral in eventualno absorbiral. Zahteve za ukinjanje ocen, resda opravičevane z visokimi pedagoškimi principi, so se v praksi prelevile - kot so pokazali eksperimenti z ncocenjevanimi kurzi in 'naredil-padel' ocenami - v odraz želje za manj dela in neocenjcvanje njegove kvalitete. Zahteva po bolj 'relevantnih' kurzih seje pogosto prelevila v željo za intelektualno meditacijo, skupinsko terapijo in za študij in prakticiranje magije. Tudi kadar sc je resno zoperstavljal akademskemu pedantizmu, je slogan o relevantnosti v bistvu utelešal nasprotovanje izobraževanju -nesposobnost zainteresirati se za karkoli drugega razen za neposredne izkušnje. Njegova popularnost dokazuje rastoče prepričanje, da bi izobraževanje moralo bili neboleče, osvobojeno pritiskov in konfliktov."(ibid., str. 257-258) 61 Ibid., sir. 21-22. jc to šc toliko boljše... Posebej obrazec št. 2 jc v različnih variantah postal temeljno orodje za dctckcijo pravih (= revolucionarnih) subjektov.62 In v čem je tu problem? Preprosto v tem, daje takšno "teoretiziranje" prezrlo dejstvo (ki pa ga zato niso "prezrli" sodobni mehanizmi rcprodukcijc gospostvenih obrazcev), da so lahko tudi tisti, ki mislijo, da delujejo proti oblasti, vpeti v reprodukcijsko mehanizme obstoječih gospostvenih obrazcev, in to prav skozi svoje "protioblastno" delovanje. Gre preprosto za neko zaslepitev: kršenje oz. transgresijo Zakona se izenači z njegovim radikalnim preseganjem. Ta problem transgresij Zakona kot šc reproduktivnih za obstoječe gospostvene obrazce je pri nas podrobneje razdelal že Žižek. Zalo bomo na tem mestu lc povzeli njegovo sklepno ugotovitev: "... najprej obči Zakon nastopi kot nekaj pozitivnega, partikularno bogastvo njegovih 'transgresij', pojavov, ki se upirajo Zakonu, ki ga spodbijajo, pa kot njegov negativni protipol - zločinske 'transgresije' so tista sila negativnosti, ki nenehno ogroža pozitivno vladavino Zakona in ki jo mora Zakon zaobseči, obvladati, ukiniti itn., če naj nc razpade celota. Do pravega dialektičnega obrata pride šele, ko izkusimo, kako sama občost Zakona deluje kot prava, radikalna negativnost v razmerju do partikularnih 'transgresij', kako jc tisto najbolj Rušilno sama univerzalna moč Zakona, v razmerju do katere se zločinske 'transgresije' prikažejo kot nekaj šc pozitivnega, ujetega v neko substancialno danost, ki jc nc morejo radikalno negirati."63 Problem levice, kakor ga jc odkril Laseh, jc točno v tem, da v svojem teoretiziranju nikoli ni prišla do nakazane točke dialektičnega obrata; njeno teoretiziranje sc ustavi pred to točko; skladno s tem sc ji kot Rušilno zakonito prikazujejo parcialne transgresije, med katere sc vmesti tudi sama, pri tem pa se položaj in funkcija levice (kot jc z empirično analizo ugotovil tudi Laseh) zrcducirata ločno na "zločinsko transgresijo", ki jc nekaj "šc-pozilivncga, ujetega v neko substancialno danost, ki jc nc more radikalno negirali", ki jo cclo zelo uspešno reproducira (pač v smislu dejstva, da v kolikor za kapitalizem njegovo "gnitje", krizne situacijc ipd. nikakor nc predstavljajo načina ogrožanja njegove rcprodukcijc, temveč jo cclo pogojujejo, tudi tisti, ki to "gnitje" producirajo, pri njem sodelujejo kot akterji, v bistvu - izjemno učinkovito in uspešno -sodelujejo v reprodukciji tega sistema). Po tej poti lcvica tudi zgreši tisto dejansko rušilno. In ravno v tej optiki sc Laschovo stališče zagovarjanja prednosti tradicionalne družine, tradicionalnega šolskega sistema itd. pokaže za čisto nekaj drugega od poceni neokonservativizma, ki so mu ga očitali: pokaže sc kot stališče, ki jc izkusilo pokazani dialektični obrat in ki stoji na poziciji rušilnosti univerzalne moči samega Zakona. V tej luči je seveda Laschova opredelitev lastnega projekta kot radikalno levega več kot zgolj deklarativna fraza. Enako kot sc tudi stališče levicc, daje glavno biti "proti", pokaže kot bistveno prekratko - saj je lcvica "ravno po tej poti" (morda najbolj učikovito) "za".64 62 To isto - v bistvu seveda stalinistični "revolucionarni logiki" zavezano - logiko imamo na delu tudi pri naslednji vrsti stopnjevanja: ... za oblast so tisti, ki jo zagovarjajo... pa tudi tisti, ki molčijo, ker je ne kritizirajo... pa tudi tisti, ki jo samo kritizirajo, ne naredijo pa nič proti... Zadnjega koraka v tem stopnjevanju - da so za oblast (lahko) tudi tisti,, ki (mislijo, da) delajo proti njej - se v tem miselnem obrazcu seveda nc naredi. V svoji analizi pa ga je praktično proizvedel ravno Laseh; morda gre jedro "Ijischcvega škandala", najbolj subverzivno ost njegove analize iskali ravno v vprašanju: ali morda oblasti ne reproducirajo tudi tisti, ki (navidez) delujejo proti njej? 63 S. Žižek: Filozofij« skozi psihoanalizo, op. cit., str. 19. V tem odkritju je, čc smemo tako reči, zaobsežen škandal Lacanovega Zakona. In v nekem smislu je Laschov škandal natančno ponovitev tega prvega škandala. 64 Seveda odkritje "zločinskih transgresij" kot še-konfoimizma ni Žižkovo. V klasični sociološki terminologiji je ta problem razdelal že Zygmund Bauman skozi svoj koncept družbenih hiš. Tudi Foucaultova analiza kriminala v Nadzorovanju in kaznovanju sodi v ta okvir. In kaj ima vse to opraviti s "teoretiziranji" o socializacijskem procesu? Tisto, kar jc, če smemo tako reči, temeljni učinek Laschove analize, jc dejstvo, daje "po Laschu" navidez povsem logično in točno govorjenje v stilu "antiavtorilarna vzgoja je boljša, manj represivna od avtoritarne vzgoje;.., permisivnost jc boljša, manj represivna od avtoritarnosti;... neurcsničljivc ideale mora v socializaciji zamenjali razvoj kritičnega mišljenja, zavesti...; s kritiko in upiranjem oblasti se preseže rcprcsivnost socializacije..." itd. razkrinkano kot navadno ideološko blebetanje65, ki pa mu seveda skladno z dejstvo, da v ideologiji pač ni napak in da ima v njej vse pomen66, nikakor nc gre odrekati pomena. V tej optiki jc seveda etiketiranje Lascha za nekakšnega ncokonzcrvativca samo nova potrditev pravilnosti Laschcvc analize.67 V okviru teoretiziranja o socializaciji velja izpostaviti vsaj naslednje najbolj nevralgičnc točke "padca levice": problem avtoritete, problem permisivnosti, problem kritične zavesti, in problem podružbljanja socializacije. Tradicionalno kritični odnos levice do problema avtoritete v socializaciji jc dovolj znan. Gre za stališča, ki izpostavljajo podrcjcvalni značaj avtoritarnih socializacijskih vzorcev in njihove negativne poslcdicc. Avtoriteta staršev otroka skozi socializacijo omejuje v smislu ideala samorazvoja, vsestranskega razvoja ipd., otrok se skozi podrejanje avtoriteti staršev nauči sprejemati odnos podreditve kot ncvprašljiv, kot normalni vidik strukturiranosti socialnih odnosov, nauči sc mu nc upirali, kar jc jedro konformnosli ne le do staršev, temveč kasneje tudi do drugih oblik družbenih avtoritet, v končni instanci do vzpostavljenega mehanizma oblasti v družbi. To stališče se običajno sklicuje tudi na vrsto konkretnih študij, ki to korclativnost avtoritarnih socializacijskih obrazcev direktno dokazujejo; gre predvsem za študije t.i. avtoritarnega karakterja, in to od tistih antropološko zasnovanih (npr. Ruth Benedict Sworht and Crisantcmas) do klasičnega dela s tega področja, Adornovc Avtoritarne osebnosti. Vendar pa sc jc to povsem jasno in linearno stališča žc v preteklih teoretiziranjih same levice začelo lomiti; nekateri avtorji so začeli namreč že pred več kot dvajsetimi leti opozarjati tudi na pozitivne dimenzije avtoritarnih socializacijskih obrazcev,68 kar jc linearno logiko "avtoriteta je negativna" močno omajalo. In iz te zagate so levo 65 In ker jc (bik) prav lcvica lista, ki jc ravno skozi zgoraj navedene obrazce problematizirala rcprcsivnost socializacije, oz. socializacijskih agensov (Sole, družine), jo seveda to Laschovo odkritje zadene v živo: njene teze sc v Laschovi analizi pokažejo kot apriorne sodbe, ki pomenijo padec levice v (vladajočo) ideologijo, delovanje levice na tej "teoretični" osnovi pa kot uvajanje vladajoče ideologije novega tipa. ^ Kot jc to ugotovil Žižek: "Hočem reči, da sc v ideologiji napake ne dogajajo. V ideologiji ima vse pomen. Ni dovolj reči, da je nekaj nesmiselno. Če je s tega stališča nesmiselno, je pač najbrž, smiselno s stališča reprodukcije nekih gospostvenih razmerij." (V: Problemi, 1985, št. 4, str. 33.) Kar seveda morda ravno v zvezi s postavkami levice glede problemov socializacijo pomeni, da njene, postavke imajo smisel. Vendar, kot kaže I-aschova analiza, smisel ravno za nekaj drugega, kot to proklamira sama levica: namreč točno za reprodukcijo gospostvenih razmerij (ne pa za nekakšno emancipacijo od njih). 67 Katere ključna dimenzija je tudi, kot je ugotovil že Laseh, opuščanje teoretičnega argumentiranja in prehod na etiketiranje, ki sc v pogojih medijskega proizvajanja imagca levice kaže za učinkovitejše, pri čemer gre seveda za zgolj poseben primer spremembe politike v spektakel, kjer sprejemanje političnih odločitev služi predvsem zagotavljanju občudovanja publike. V nekem drugem kontekstu je ta "teoretični zlom" levice ugotovljen tudi v [.aclavovi in Mouffejevi analizi Hegemonija in Socialistična strategija (Ljubljana, Df>U Univcrzum, 1987). In zaključek, do katerega prideta I-aclau in Mouffejcva, deli tudi Laseh: namreč, da je edina pot izhoda iz. krize levice natančno pot, ki vodi skozi teoretizacijo njenih lastnih zmot (in nc toliko zmot oblasti, desnice itd.) 68 Tu naj kot primer omenimo zgolj Marcuseja in Fromma. Marcuse npr. v Zastarelosti psihoanalize izpostavi pozitivno funkcijo očetovske avtoritete pri oblikovanju t.i. privatne avtonomije posameznika, ki je po njegovem mnenju ključna točka upora zoper utopitev posameznikov v množice. Fromm pa npr. v Avtoriteti in družini izpostavlja pozitivno funkcijo avtoritete kot njeno nujno drugo plat. Primerjaj: H. Marcuse: Zastarelost psihoanalize. V: Psihoanaliza in kultura, Ljubljana, Državna založba Slovenije, 1981, str. 1982 in dalje; in E. Fromm: Autoritet in porodica, Zagreb, Naprijed, 1980, str. 107. usmerjeni avtorji iskali - in še vedno iščejo - izhod; eden najpogostejših je seveda delitev avtoritete na iracionalno in racionalno.69 Tudi Laschovo analizo problema avtoritete gre razumeti kot iskanje izhoda iz tc "klasične" dileme levice glede avtoritarnosti socializacijskih vzorccv. Pri čemer pa jc Laseh bistveno bolj dosleden kot velika večina drugih - sam namreč iskanje dogovora na zastavljeno dilemo pelje skozi analizo vsebin in funkcij avtoritete v t.i. "post-industrijski" družbi. Osnovni trend, ki ga ta analiza izlušči, jc trend slabljenja tradicionalnih oblik patriarhalne avtoritete; birokracija namreč "razkraja vse oblike patriarhalne avtoritete",70 kar rczultira v trend "slabitve institucionalne avtoritete v navidezno permisivni družbi".71 Da odpravljanje starih oblik avtoritete vodi lc v navidezno permisivne družbe - to jc povezano z dejstvom, da podrobnejša analiza ta prehod v permisivnost pokaže kot zgolj podreditev novim tipom avatoritete. "Kapitalizem jc razbil spone osebne odvisnosti zgolj zato, da bi ponovno oživil odvisnost pod plaščem birokratske racionalnosti",72 ali šc bolj določno: "'Izobraževanje' množic jc spremenilo ravnovesje moči v družini, slabeč avtoriteto moža v odnosu do žene ter staršev v odnosu do njihovih otrok. Emancipira siccr žene in otroke od patriarhalne avtoritete, vendar zgolj zalo, da bi jih podredilo novemu paternalizmu reklamne industrije, industrijskih korporacij in države".73 Na, čc smemo tako reči, mikroravni, sc ta prehod kaže v novem tipu podreditve (nevidnim) avtoritetem tipa svctovalcc, prijatelj, sodclavec... "V šoli, v poslovni korporaciji in na sodiščih, avtoritete skrivajo svojo moč za fasado dobrohotnosti. Postopajoč kot prijateljski pomočniki, kolikor je lc mogoče redko disciplinirajo svoje podrejene s krotitvijo, namesto tega ustvarjajo prijateljsko atmosfero, v kateri vsakdo svobodno govori, kar misli."74 "Ker konfrontacijo izzivajo prepire glede principov, avtoritete kadarkoli je to lc mogoče, prenašajo discipliniranjc na nekoga drugega, tako da lahko same sebe prikazujejo kot svetovalce, 'zavetišče' in prijatelje. Tako starši prelagajo na zdravnike, psihiatre in otrokove vrstnike to, da otroku vsilijo pravila in da nadzirajo, čc sc jih bo držal. Enako sc tudi v šoli otrok znajde obkrožen z avtoritetami, ki želijo zgolj pomagati. Če kateri od študentov 'pade iz linije', ga pošljejo k svetovalcu za usmerjanje'... Če tako učitelj najde neposlušnega študenta kaditi v umivalnici, ga nikakor po eni strani nc sme mirno in hladno, z emocionalno vzdržnostjo udariti, ali pa javno ponižati, kot tudi po drugi strani nc sme ignorirali kršenja pravila, meneč, da gre 69 Ta izhod se je posebej udomačil v socialni psihologiji in pedagogiki in to v varianti, da jc racionalna precena vzora, racionalno prepoznavanje njegovih prednosti in vrednosti, pravilnosti njegovih zahtev ipd., seveda lista točka, ki dela racionalno avtoriteto za sprejemljivo varianto (alternativo) iracionalni, ki jc sinonim "čiste", nekritične podreditve. Problem je seveda v tem, da takšna delitev pač nc vzdrži - ne vzdrži preprosto zalo, ker je tisto, kar sc proklamira kot racionalna avtoriteta, strogo vzeto lc raciona/iz/nna podreditev (v strogo teoretskem smislu: racionalizacija - obrambni mehanizem itd.). Tu seveda predstavlja osnovni problem zgrešena stava na avtonomnost in nercpresivnost racionalnega (k čemer sc bomo podrobneje šc vračali). C. I.asch, op. cit., str. 40. 71 Ibid. 72 Ibid., str. 369. 73 Ibid., str. 140. I^sch opozarja, da so to dejstvo pred njim opazili že drugi. Eksplicitno navaja npr. primer Parsonsa in McGrcgorja. "Kot Parsons meni tudi McGregor, da tisto, kar sc navidez zdi abdikacija avtoritete..., v resnici predstavlja prehod na bolj efektivne, znanstvene tcrapcutske oblike kontrole..." "Abdikacija ni ustrezna antiteza autorilarizmu... Zgolj čc sc bomo lahko osvobodili predstave, da smo omejeni lc za eno samo dimenzijo - tisto več ali manj avtoritete • sc bomo lahko izognili pričujoči dilemi"... " (ibid, str. 314-315). Ibid., str. 309. za manjši prekršek, in to zato, da bi nc prispeval k študentovi reputaciji troublemakerja. Učitelj ga mora namesto tega poslati k šolskemu psihiatru".75 Trend ukinjanja avtoritete, ki odkrito discipliniranje, povezano s kaznovanjem, nadomesti s terapevtskimi postopki normalizacije, pa jc, kot Laseh jasno izpostavlja, povsem družbeno funkcionalen. "Producira" namreč, čc smemo stvar izraziti z Riesmanovih besednjakom, tisti tip konformnosti, ki jc potreben za to, da posamezniki uspešno rcproducirajo družbe postindustrijskega tipa:76 "... abdikacija starševske avtoritete sama po sebi vsadi v otroka karakterne črte, ki jih zahteva korumpirana, permisivna, hedonistična kultura"77; konkretno zadeva predvsem krepitev materinskega nadjaza: "Spremenjeni pogoji družinskega življenja nc vodijo toliko k 'slabljenju superega' kot k spicmcmbi njegove vsebine. Neuspeh staršev, da bi služili za vzor discipliniranega samoobvladovanja ali da bi obvladali otroka, ne pomeni, da otrok raste brez superega. Nasprotno, vzpodbuja razvoja strogega in kaznujočega superega..."78. Poleg tega pa spodkopavanje avtoritete podaljšuje tudi infantilizem posameznikov, kar jc po Laschcvem mnenju ena od poti krepitve narcisističnih karakteristik v posameznikih; ko našteva trende krepitve narcisizma, jc "izpodkopavanjc starševske avtoritete, ki otežkoča otrokom, da bi odrasli" eden od treh osnovnih trendov.79 Ta družbeno konformen značaj ncavtoritarnih socializacijskih obrazccv Laseh večkrat tudi direktno izpostavi. Dober primer jc analiza pogojev uspešnega funkcioniranja malih skupin. "Proučevanje malih skupin so, po McGregorju, pokazala, da skupina najbolje funkcionira takrat, kadar vsakdo pove, kar misli; kadar ljudje tako poslušajo kot govorijo; kadar sc nesporazumi izglajujejo, brez da bi izzivali 'očitne napetosti'; kadar 'predsednik odbora' ne poskuša dominirati nad podrejenimi; in kadar odločitve počivajo na konsenzu. Ti napotki, ki so do danes postali skupna postavka družbenih znanosti, sumirajo terapevtski pogled na avtoriteto."80 Ta navidezno demokratičen, pluralističen in "človeški" ustroj socialnih skupin in odnosov pa ima tudi svojo hrbtno plat: otežuje namreč upor avtoriteti, šc posebej, čc stanje primerjamo s situacijo tradicionalne avtoritete.81 "Terapevtske oblike socialnc kotrole, z ublažitvjo ali celo eliminacijo antagonističnega odnosa med podrejenimi in vladajočimi, bolj in bolj otežujejo državljanom njihovo obrambo pred državo, dclavccm pa odpor zoper zahteve korporacije"82. Birokrat novega tipa, "čigar ideologija in karakter podpirata hierarhijo nc 75 Ibid., str. 310-311. 76 Riesman jc namreč v svoji analizi self- in other-directed posameznika kot tipov nacionalnega karakterja izpostavil natančno in predvsem funkcijo konformnosti. Sam pravi: Tako je povezanost med karakterjem in družbo... mogoče najti v načinu, kako družba zagotavlja pri posameznikih, ki ga tvorijo, določeno stopnjo konformnosti... Izraz 'način konfromnosti' bom uporabljal izmenično z izrazom 'družbeni karakter' - čeprav konformnost seveda ne predstavlja celotnega 'družbenega karakterja': tudi 'način kreativnosti' je prav tako njegov del. Vendar, medtem ko družbe in individui lahko dokaj dobro živijo... brez kreativnosti, ni verjetno, da lahko živijo brez določenga načina konformnosti - cclo kadar le-ta pomeni upor." (Usamljena gomila, Beograd, Nolil, 1965, str. 69-70.) " C. Laseh, op. ciL, str. 305. 78Ibid. 79 Ibid., str. 391. Druga dva sta šc: vsiljivo poudarjanje narcisizma v privlačnih oblikah in oblikovanje številnih oblik odvisnosti od birokracije (primcijaj prav tam). 80 Ibid., str. 314-315. 81 Tu bi bilo treba vsekakor opozoriti na Žižkovo analizo materinskega in očetovskega tipa avtoritete. Tradicionalen tip avtoritete je seveda očetovski tip, sodobne "prijateljske" avtoritete pa sodijo v vrsto materinske avtoritete; Žižek je v svoji analizi jasno pokazal, da jc ravno očetovski tip avtoritete tisti, ki odpira možnosti upora avtoriteti; pokazal pa jc tudi tisto točko avtoritete, ki ta upor že vpisuje, vsaj kot možnost, v samo strukturo le-te; gre seveda za Zakon, njegovo že omenjeno subverzivnost. S tem v zvezi primerjaj npr. Filozofija skozi psihoanalizo I, op. cit., «tr. 11-16; p« tudi Nadaljevanje Kalke z drugimi sredstvi (V: Problemi 1987, h. 11-12 in Ekran zv. 2, letnik 24,1987, St. 9-10, str. 1-12). 82 C. Laseh, op. cit, str. 315. glede na to, da sam ni 'niti paternalističen, niti autoritaren'... nič več nc ukazuje svojim podrejenim; odkril jc namreč subtilncjšc metode, da jih obdrži na njihovem mestu. Četudi podrejeni pogosto ugotovijo, da so 'prevarani, potiskani sem in tja in manipuliranj', sc jim je težko upreti takšnemu lahkotnemu tlačenju."83 Kar seveda pomeni, da ima zadeva mnogo širše družbene in politične učinke, kot so to zmogli uvideti levičarski kritiki avtoritete. Terapevtsko pojmovanje avtoritete namreč, kot ugotavlja Laseh, "omogoča ohranjanje hierarhičnih oblik organizacije pod krinko 'participacije'. Omogoča družbo z antielitistično ideologijo, v kateri dominirajo 'korporacijskc elite'".84 Pri čemer sc, in to jc ključni učinek cclotne antiavtoritamc socializacijo, navedeno dejstvo sploh nc izkusi več kot protislovje. S tem pa jc scvctla zakoličen tudi konformistični doseg zavzemanja za ncavtoritarne socializacijskc obrazce. Dejanski konformizem takšnih stališč sc kaže v naslednjem: "Popularizacija terapevtskih modelov mišljenja diskreditira avtoriteto, posebej doma in v šoli, hkrati pa pušča dominacijo nekritizirano"85; in seveda ni treba posebej dodajati, da prav za dominacijo v reprodukciji gospostvenih obrazcev dejansko gre. Enačenje ukinjanja avtoretete z osvobajanjem (v smislu ukinjanja družbenih omejitev itd.) nc vzdrži analize. Laseh eksplicitno pravi, da "ukinjanje avtoritete nc vodi k propadanju družbenih prisil. Tem prisilam zgolj odvzema racionalno osnovo."86 Kritika avtoritete jc moda. "V cclotncm svetu psihiatrije in psihologije jc postajo modno, nc zgolj v neposredni zvezi z vzgojnimi praksami otrok, govorili v pretiranem, dramatičnem jeziku o pogubnem vplivu avtoretete in tradicije."87 Vendar pa podrobnejša analiza te mode kaže, da te modne kritike sodijo v trend "terapevtskih napadov na avtoriteto",88 kar pa seveda nc pomeni nič drugega kot v okvir novega, postindustrijski družbi lastnega tipa konformizma. Zastavitev problema permisivnosli jc, če smemo tako reči, zgolj poseben primer nakazane Laschcvc zastavitve problema avtoritete. In v kolikor zgrešijo levičarska zavzemanja za ukinjanje avtoritet v socializaciji, toliko zgrešijo tudi zahteve po permisivnosli kol "pravi alternativi" avtoriteti. Pcrmisivnc vzgojne tehnike so namreč daleč od tega, da bi - kljub sicer drugačnemu videzu - uspele odpravljali obrazce podreditve oz. dominacijc. "Videz permisivnosli prikriva strog sistem kolrolc, toliko bolj učinkovit zato, ker preprečuje direktne konfrontacije med avtoritetami in ljudmi, ki jim lc-te želijo vsiliti svojo voljo".89 Zaradi dejstva, ker permisivnost pomeni alternativo avtoriteti, nc pa dominaciji90 pusti, kot smo videli žc ob problemu avtoritete, jedro 83 Ibid., «tr. 316. 84 Ibid., «tr. 315. 85Ibid. 8, v kateri je K množica elementov, - in x pa označujeta monadično in diadično operacijo na teh elementih, pri čemer morajo bili zadovoljeni navedeni postulati. Ker K lahko vsebuje poljubno število elementov (večje od 1), obstaja neskončno mnogo Boolovih algeber.... Operacijo, označeno z 'x', pogosto imenujemo množenje, in (a x b) je pogosto imenovan produkt ali presek elementov a in b. Operacijo, označeno z'+', pogosto imenujemo seštevanje; in (a + b) je vsota ali unija elementov a in b. -a pravimo, da je negacija ali komplement elementa a. 'a c b' lahko beremo: 'a je vsebovan v b'." Hughes & Crcsswellova definicija Boolove algebre (v sodobnem pomenu) v svojih Šestih postulatih uporablja dva primitivna pojma, in siccr presek in komplement (poleg pojma 'biti element od', "sposojenega" iz teorije množic), medtem ko pojme univerzuma [1], praznega preseka oz. prazne množice [0], vsote oz. unije ter podmnožice oz. inkluzijc definira - eksplicitno z zgoraj navedenimi štirimi definicijami, implicitno pa v samih postulatih (gl. 1.5 za inkluzijo, 1.6 za prazno množico oz. "nulti element"). Sodobne dcfinicijc Boolove algebre se, kot smo videli, po načinu prezentacijc razlikujejo, vsem pa so brez dvoma skupne nekatere značilnosti, ki jih lahko neformalno izrazimo takole: v Boolovi algebri so definirani: 1) produkt in vsota (presek in unija), ki sta opredeljena z natančno določenimi lastnostmi: komutativnost, asociativnost, distributivnost, nadalje z odnosi do ncgacijc, konkluzije... 2) negacija (komplement), ki jc spet opredeljena z lastnostmi... 3) nulti in univerzalni element, za katerega veljajo enačbe ... 4) relacija inkluzijc (podmnožice) na osnovi asimctrijc. Za sodobno logiko pa jc posebej pomembna Boolova algebra s samo dvema elementoma, tj. dvovalcntna Boolova algebra, pri kateri imamo kot elementa (a, b) "resničnostni vrednosti" (Fregc: Wahrhcitswerte) 1 in O. Dvovalcntna Boolova algebra je s sintaktičnega stališča enaka, tj. izomorfna standardnemu stavčnemu (propozicionalncmu) računu. Več o tem šc pozneje, prej se vrnimo k samem Boolu. Historična Boolova algebra, tj. Boolov sistem (1847 in 1854) se od Boolove algebre v sodobnem pomenu razlikuje predvsem po tem, da operacijo logičnega sumiranja razume v ekskluzivnem pomenu (tj. ne kot disjunkcijo, temveč kot alternativo), kar je sistemsko pogojeno in motivirano z možnostjo uvedbe simetričnega odnosa med logično vsoto in logično razliko, analogno kot v matematiki (aritmetiki). V historični Boolovi algebri sta torej logična vsota in razlika simetrično recipročni. Toda kmalu sc jc izkazalo, da jc za logiko prcccj prikladncjša analogija s teorijo razredov - pozneje s teorijo množic - kjer unija dveh elementov ni pojmovana cksluzivno, temveč inkluzivno, tj. disjunktivno v današnjem pomenu. Pri Boolu jc namreč za formulacijo (a + b) veljala cksluzivna rcstrikcija, daje logično vsoto možno formulirati, čc in samo čc (a x b) = O. To restrikcijo odpravi Jcvons (1864), ki s tem dejansko uvede v Boolov sistem disjunkcijo v sodobnem (inkluzivnem) pomenu; pozneje pa Schroder v svojem delu Vorlesungcn iiber die Algebra der Logik (1890 in dalje) eksplicitno uvede paralelizem (formul) med konjunkcijo in disjunkcijo na osnovi De Morganovcga zakona, tako da nastane struktura, ki jo imenujemo Boolc-Schrodcrjcva algebra ali kar Boolova algebra (v sodobnem pomenu), kakor smo jo definirali zgoraj. Historična Boolova algebra je danes s sintaktično-sistemskega stališča bolj ali manj le historično zanimiva, "operativno" pa jo jc zamenjala njena mlajša Schrodcrjcva (& drugih) inačica, pri čemer pa seveda ni dvoma, da jc avtor osnovne strukture Boolove algebre - Boolc. Za razumevanje poznejšega razvoja logike je branje Boolovih izvirnih del (v primerjavi s poznejšimi "standardiziranimi" variantami) pomembno predvsem s semantičnega stališča. Pri historičnem Boolu jc posebej zanimivo vprašanje, ki smo ga načeli na začetku tega spisa: kateri intcrpretacijski model (naj)boljc ustreza abstraktni strukturi Boolove algebre - tradicionalna terminska ali nova, tj. nastajajoča stavčna logika? Na to vprašanje jc odgovor jasen: postulate in definicije Boolove algebre zadovoljujeta oba modela, tako terminska kol stavčna logika; pri slednji gre za dvovalcntno Boolovo algebro, tj. za algebro s samo dvema elementoma (a, b), pri čemer ta dva elementa interpretiramo kot resničnostni vrednosti (R, N) oziroma v standardnem (sodobnem) binarnem kodu (1,0). Kljub temu, da jc Boolc po stoikih nedvomno prvi logik, ki jc ponovno odkril bazično strukturo stavčne (propozicionalne) logike, pa pri Boolu metodološka primarnost stavčne logike vendarle še ni tako jasno izpostavljena kot dobri dve desetletji pozneje pri Frcgcju (1879). Glede metodološke prioritete stavčne logike pred terminsko (predikatno) - ali obratno - jc Boolc dvojen. Po eni strani izraz 'primarni stavki' ohranja za terminske, tj. subjekt-predikatne stavke aristotclovskcga lipa, kar jc razvidno iz naslednjega citata: "Vsaka naža trditev se lahko nanaža na eno ali na drugo izmed dveh vrst: bodisi izraža odnos med stvarmi bodisi izraža - ali je ekvivalentna izrazu - odnos med stavki (propositions). ...Prvi razred stavkov, ki sc nanašajo na stvari, imenujem 'primarni'; drugi razred stavkov, ki se nanašajo na stavke, imenujem 'sekundardni'. V praksi jc distinkcija skoraj, vendar nc povsem, koekstenzivna z običajno logično distinkcijo med kategoričnimi in hipotetičnimi stavki. Tako sta primarna na primer: 'Sonce sije.' in 'Zemlja se ogreva.'; sekundaren pa je stavek: 'Čc sije Sonce, sc Zemlja ogreva.'" (Boolc, Laws..., str. 52-53.) Po drugi strani pa se Boolc - šc posebej, ko obravnava Aristotelovo silogistiko v 15. poglavju Laws - jasno zaveda in poudarja, da silogislika ni primarni logični sistem, saj jo jc možno izpeljali iz njegovih laws of thought (tj. zakonov misli, formuliranih z algebro). Žc v uvodu v Laws Boolc zapiše: "Silogizcm, konverzija etc. niso poslednji proccsi v logiki. V tej razpravi bo prikazano, da so utemeljeni in razrešiljivi v višje in preprostejše proccsc, ki konstituirajo resnične elemente metode v logiki" (str. 10). Svojo obljubo, da bo pokazal, na kakšen način je silogislika izpcljiva iz "višjih proccsov" oz. splošncjših logičnih zakonov, Boolc izpolni v žc omenjenem 15. poglavju Laws, kjer med drugim pravi: "Namesto da bi omejili našo pozornost na subjekt in predikat kot na enostavna termina, lahko vzamemo katerikoli element ali katerokoli kombinacijo elementov, ki lahko (v)stopi na mesto enega ali drugega (tj. subjekta ali predikata, op. M.U.); vzemimo ta element ali to kombinacijo kot 'subjekt' novega stavka; in določimo, kaj bo njegov predikat v skladu s podatki, ki so nam dani." (Boolc, Laws, str. 230) Pri tem pasusu je posebej zanimivo to, da se tradicionalna predikat in subjekt "prelevita" v nove "elemente", namreč - čc smo konkretnejši - v stavke, nc pa morda, kot bi s sodobne zorne optike pričakovali, obratno: da sc stavek razčleni na subjekt in predikat itd. Tukaj vidimo, kako zelo jc Boolc še opredeljen z optiko tradicionalne logike. V zgornjem pasusu citirana misel namreč temelji na historični zmešnjavi v zvezi s t.i. hipotetičnim silogizmom, ki dejansko ni nikakršen silogizem, temveč shema sklepanja oz. izpeljevanja v stoiškem pomenu, torej slavčna shema, konkretno modus ponens. Kljub temu pa jc Boolovo razmišljanje o posplošitvi variabcl s terminskih (subjekta in predikata) na "katerikoli element ali kombinacijo elementov" v odnosu do tradicionalne logike 'subverzivno', saj se pri takšni posplošitvi kmalu izkaže metodološka in sistemska prioriteta stavkov (kot "elementov") pred termini. Mit o "neprescgljivosti" silogistike, ki naj bi bila po Kantu (& drugih) enkrat za vselej zastavljeni in edini veljavni temelj oz. kanon formalne logike, sc pri Boolu postavi pod vprašaj: "Ničesar pa ne kaže, da bi bila razprava o vseh sistemih enačb, ki izražajo stavke (tj. o laws of thought, op. M.U.), že vsebovana v razpravi o partikulamem sistemu, ki ga obravnavamo v tem poglavju (v tem, tj. 15. poglavju Boolc obravnava Aristotelovo logiko oz. silogistiko, op. M.U.). In vendar so bili avtorji na področju logike soglasni v trditvi, da je silogistično sklepanje nc samo najvišje, ampak tudi univerzalno zadostno za deduktivno razmišljanje." (Boole, Laws, str. 239) V tradicionalni logiki (npr. v Port-Royalu) jc veljal dictum de omni ct nullo za temeljni princip nc samo silogistike, ampak tudi vsakega deduktivnega sklepanja nasploh. Z današnjega zornega kola nam je jasno, da - gledano s stališča splošnosti - "za" ali "pod" principom de omni ct nullo "leži" šc princip tranzilivnosti kol eden izmed temeljnih zakonov stavčne logike, in ultima analysi pa seveda zakon ncprotislovnosti kot sine qua non vsakega konsistentnega sistema. Pri samem Aristotelu (An. Post., I., 11. pogl.) jc prcccj jasno, daje princip ncprotislovnosti - hkrati s svojima "variantama", tj. s principom identitete ter principom izključene tretje možnosti - temeljnejši in splošnejši kot silogistični dictum de omni ct nullo. Ta relativna jasnost glede temeljnih principov se v t.i. tradicionalni logiki pravzprav prej zabriše, kot pa izostri. In zato mora Boolc opravljali "arheološko" delo na področju logike, kot jc razvidno npr. iz naslednjega citata: "Aristotelov dictum dc omni ct nullo jc samo-razviden princip, vendar ga ne najdemo med tistimi poslednjimi zakoni mišljcnskc možnosti, h katerim nas napotijo vsi drugi zakoni, četudi jasni in samo-razvidni, in iz katerih lahko vse druge zakone deduciramo v najbolj striktnem redu znanstvenega razvoja. Kajti čeprav so v vsaki znanosti temeljne resnicc običajno tudi najenostavnejše za razumevanje, pa vendar ni enostavnost kriterij, po katerem naj bi sc določala njihova fundamentalnost. Le to moramo iskati v naravi in obsegu strukture, ki jo te (temeljne resnice) zmorejo nositi (support, dob.: podpirati). S tega zornega kota sc mi zdi, da jc imel Leibniz prav, ko jc pripisoval 'principu (nc)protislovnosti' fundamcntalno mesto v logiki; kajti videli smo konsekvence tega zakona misli, katerega aksiomatski izrazje x (1 - x) = O." (Boole, Laws, str. 240) Ta pasus je precej zapleten, "arheološko" še ne povsem izluščen, morda cclo malcc protisloven. Osnovna Boolova misel, če prav razumem, jc v tem, da je - globalno gledano - dictum dc omni el nullo možno reducirati na še splošnejši princip, ki ima po Lcibnizu "fundamentalno mesto v logiki", tj. princip neprotislovnosti. Vendar poleg tega Boolc trdi - povsem v skladu s sodobnim pojmovanjem aksiomatike - da ni nujno, da jc kriterij fundamentalnosti (aksiomatičnosti) jasnost oz. samo-evidenca nekega principa. Težava pri interpretaciji zgornjega pasusa pa je v tem, da "primer" (tj. princip neprotislovnosti kot Aksiom) ne potrjuje trditve, češ da ni nujno, da bi bili temeljni principi s&mo-razvidni oz. evidentni - ta "primer", katerega "aksiomatski izraz" je x (1 -x) = O, je namreč kar se da evidenten, intuitivno samo-razviden in hkrati fundamentalen. Toda kljub nejasnim momentom v Boolovem razmišljanju o temeljnih "zakonih misli" jc njegov preboj v območje stavčne logike jasen in nedvomen, kar vidimo tudi pri njegovi obravnavi hipotetičnega silogizma, kije v zgodovini logike povzročal precejšnjo zmedo: 'Tisto kar običajno pojmujemo kot hipotetični silogizem, dejansko sploh ni noben silogizem. Vzemimo argument - Če jc A B, potem je C D, toda A je B, torej C je D in ga zapižimo v obliki - Če jc stavek X resničen, jc Y resničen, toda X je resničen, torej Y je resničen pri čemer je z X mišljen stavek 'A jc B' in z Y stavek 'C je D'. Iz tega je potem razvidno, da premisi vsebujeta samo dva termina ali elementa, medtem ko silogizem nujno vsebuje tri (elemente)." (Boole, Laws, str. 241). Zanimivo je, da Boolova argumentacija, zakaj hipotetični silogizem sploh ni silogizem, ostaja še vedno aristotelska: ker ne vsebuje treh terminov v premisah, ampak samo dva, - namesto da bi preprosto rekel: takšen sklep ni silogizem zato, ker variable nc nadomeščajo terminov, temveč stavke. Seveda pa pri tem ne gre samo za nekakšno spregledanje glavne razlike med silogizmom (terminsko logiko) in stavčno logiko: Boolc ima namreč tudi tehten razlog, da te ločnice nc vleče preveč ostro - njegov glavni namen je konstrukcija takšnega sistema, ki omogoča "ambivalentno" semantiko, tj. dvojni interpretacijski model. V Boolovi algebri variable pomenijo tako terminske kol stavčne izraze. To jc popolnoma evidentno pri - zgoraj žc citirani - Boolovi formulaciji zakona neprotislovnosti; poglejmo si šc enkrat to formulacijo: x (1 - x) = O Ta zakon, za katerega Boole pravi, da "ga je Aristotel označil kot fundamentals aksiom vse filozofije" (Ibid, str. 49), se v svoji povsem matematični formulaciji v historični Boolovi algebri nanaša predvsem na logiko razredov: "Izraz x (1 - x) bo torej predstavljal tisti razred, čigar člani so hkrati 'ljudje' in 'ne-ljudje', in enačba x (1 - x) = O izraža princip, da razred, čigar člani so isto-časno ljudje in ne-ljudje, ne eksistira. Z drugimi besedami, da je nemogoče, da bi bil isti individuum isto-časno človek in ne-človek". (Boole, Laws, str. 49) Obenem pa je jasno, da navedena interpretacija, pri katerih variable pomenijo razrede, ni edina možna, temveč da "enačba ncprotislovnosti" lahko pomeni tudi to, da stavek x in njegova negacija (1 - x) nc moreta biti istočasno resnična. Boolovo algebro lahko apliciramo tako na "primarne" kakor tudi na "sekundarne" stavke, kot pravi avtor: "Kakor bomo videli, bo v tem delu uporabljeno isto izrazoslovje tako za primarne kot za sekundarne stavke, ki so, zapisani v isti simboliki, podvrženi istim zakonom. Razlika med enimi in drugimi stavki ni formalna, temveč interpretacijska." (Ibid., 54) Kljub tej zrcalni ambivalcntnosti Boolove algebre kot formalnega sistema pa jc za formulacijo dvovalcntne Boolove algebre (po kateri lahko potem modeliramo stavčni račun) potrebna dodatna rcstrikcija, tj. omejitev na samo dva elementa algebre, ki smo jo omenili zgoraj. Hkrati pa ta dva elementa, imenujemo ju kar '1' in 'O' nastopata že v ne-restriktivni (tj. "polivalentni") Boolovi algebri (po kateri lahko potem modeliramo razredni račun) kot mejni vrednosti - kot univerzalni in nulti element. Poglejmo si malce podrobneje, kakor je s tem: "Pri ekspoziciji Boolovega sistema jc primerno, da začnemo s tisto interpretacijo, iz katere je najverjetneje razvil svoje pojmovanje logičnega računa. Predpostavimo, da črke, kot sta x in y (Boolc jih pogosto imenuje elektivni simboli, op. M.U.), nadomeščajo razrede in da uporaba simbola = med dvema simboloma za razrede označuje, da imata ta dva razreda iste člane. ... Med vsemi razločljivimi razredi pa sta dva mejna primera, za katera je prikladno, da imamo posebna simbola. To sta univerzalni razred, ali razred katerega člani so vsi, in ničelni razred, ali razred katerega član ni nobeden. V Boolovem simbolizmu sta ta dva razreda označnega s simboloma 1 in O. ... V praksi Boole uporablja svoj znak 1 tako, da označuje, kar je De Morgan imenoval univerzum diskurza (universe of discourse) ..." (Kncales, 1962, str. 407-408). Tudi v zvezi z zgoraj navedeno "enačbo ncprotislovnosti" x(l - x) = O Boolc izrecno poudarja, da sta "interpretaciji simbolov O in 1 v sistemu Logike Nič in Univcrzum" (Boole, Laws, str. 48). Toda s stališča Boolovega sistema kot algebre, imata simbola O in 1 tudi "neposrednejši" pomen, kot pravi sam Boolc: "Zatorej, namesto da bi določili stopnjo formalnega ujemanja simbolov Logike s simboli števil nasploh, sc nam bolj neposredno ponuja misel, da jih primerjamo s simboli kvantitete, pri čemer privzamemo s&mo vrednosti O in 1. Zamislimo si torej Algebro, v kateri simboli x, y, z etc. privzemajo enoznačno vrednosti O in 1, in siccr samo ti dve vrednosti" (Laws, str. 37). -Knealova ugotovitev, češ da "Boole nc razlikuje jasno med svojim prvotnim sistemom ter ožjim sistemom, ki ga prvi vsebuje" (Kncales, 1962, str. 413), torej nc drži povsem, čeprav je res, da Boolc bolj ostro in jasno razlikuje med obema interpretacijama simbolov O in 1, kot pa formulira razliko med obema sistemoma - Boolc namreč hoče doseči prav to, da bi za oba modela (tako razrede kot stavke) zgradi isti sinktaktični sistem. Žc v Boolovi Mathematical Analysis of Logic (1847, dalje cit. kot Analysis) jc jasno, da gre pri "stavčnem modelu" za restrikcijo "razrednega modela": "Simbolom X, Y, Z, označujočim stavke, lahko prilagodimo elektivne simbole x, y, z, v naslednjem smislu. Hipotetični Univcrzum, 1, naj obsega vse zamišljive primere in povezave okoliščin. Elektivni simbol x, povezan s katerimkoli subjektom, ki izraža takšne primere, naj izbere vse tiste primere, v katerih je stavek X resničen, in podobno naj velja na Y in Z. Če se omejimo na razmislek o danem stavku X in odmislimo vse druge ozire, tedaj sta mogoča samo dva primera, tj., prvič, da je dani stavek resničen, in drugič, da je neresničen. Ker ta dva tvorita skupaj Univerzum Stavka in ker je prvi označen z elektivnim simbolom x, jc drugi označen z elcktivnim simbolom (1 - x). Če pa dopustimo druge ozire, bo vsak izmed teh primerov razrešljiv v druge, individualno manj ekstenzivne, katerih število bo odvisno od števila dopuščenih drugih ozirov. Torej, če povežemo stavka X in Y, bomo skupno število zamišljivih primerov našli prikazano v naslednji shemi: primeri elektivni izrazi 1. X resničen, Y resničen xy 2. X resničen, Y neresničen x (1 -y) 3. X neresničen, Y resničen (1 -x)y 4. X neresničen, Y neresničen (l-x) (1 -y) ... In pripomniti moramo, da ne glede na to, ali jc teh primerov malo ali veliko, jc vsota elektivnih izrazov, ki predstavlja vse zamišljivc primere, vselej enota". (Boole, Analysis, str. 49-50) Iz tega za razvoj logike izredno pomembnega pasusa jc razvidno predvsem dvoje. Prvič, da se je Boolc zavedal, da gre pri "stavčnem modelu" - tako ga imenujemo iz današnjega zornega kota - za rcstrikcijo algebre na dvovalentno strukturo. Drugič, kar jc s to rcstrikcijo seveda neposredno povezano, jc Boolc v navedenem pasusu prvi v zgodovini logike formuliral resničnostno matrico za dva stavka X in Y. Edini korak, ki jc šc preostal do sodobne (standardne) stavčne logike, jc bil v poimenovanju simbolov 1 in O kot resničnostnih vrednosti stavka. Ta korak je - poleg vpisa implikacijo v Boolovo "shemo" - napravil Frcgc (1879; predvsem pa v spisu UbcrSinn und Bcdculung, 1892). Zanimivo pa jc, da jc glede razvoja v smeri stavčne logike pri Boolu od Analysis (1847) do Laws (1854) prišlo do določene regresije. Ko namreč v Laws (str. 81) navaja "matrico": xy,x(l-y), (l-x)y, (l-x)(l-y) govori zgolj o interpretaciji v okviru logike razredov, pri čemer mejni vrednosti 1 in O pomenita univerzalni in ničelni razred. Ta regresija jc verjetno pogojena s tem, da skuša Boolc v Laws svojo algebro razvijati predvsem v smeri verjetnostnega računa (gl. cclotni zaključni del knjige, poglavja XVI-XXII). S tem "Boolc opusti zelo obetajočo sugestijo (iz Analysis, gl. zgornji citat, op. M.U.) in namesto nje predlaga, naj bi črka x (kot elektivni simbol, op. M.U.) izražala čas, med katerim jc stavek X resničen. To jc povratek k nezadovoljivemu pojmovanju resnice, kakor so jo obravnavali nekateri antični in srednjeveški logiki ..." (Kncalcs 1962, str. 414). Razvoj formalne logike po Boolu jc šel očitno v drugo smer. Ali, čc rečemo malcc metaforično: historična Boolova algebra jc bila križišče, s katerega so sc ponujale naprej različne poti - vendar sc jc ena, namreč Frcgejcva in pozneje Russcllova in Wittgcnstcinova ponujala s posebej poudarjenim kažipotom. Boolova algebra je odločilnega pomena za nastanek sodobne standardne ("materialne") implikacije - čeprav, paradoksalno, v sami Boolovi algebri, če nanjo gledamo s historičnega stališča, implikacijo sploh ni. To jc seveda za sistem, ki pretendira, da bo formuliral Zakone Logike, precej nenavadno, saj jc bila implikacija (conscqucntia, kondicional itd.) v zgodovini logike vedno ena izmed temeljnih logičnih relacij. Kako daje Boolc v svoji algebri logike implikacijo tako rekoč "obšel"? Da bi odgovorili na to vprašanje, sc moramo najprej znova vprašati, kako jc Boolc prišel do pojmov logične vsote (ki jc v poznejšem razvoju logike dobila ime: disjunkcija), produkta (pozneje: konjunkcija) in komplcmcnta'! Očitno per analogiam s pojmi iz logike razredov (oz. terminov, tradicionalno gledano) - danes bi rekli: per analogiam s pojmi iz teorije množic, ki v Boolovcm času sicer šc ni bila formulirana cxplicilc, vendar je bila impicitc (kot struktura) prisotna v algebri in aritmetiki, torej v Boolovcm izhodišču. Bistvena jc torej naslednja ugotovitev: osnovni pojmi sodobne slavčne logike, ki so sc začeli formulirali z Boolovo algebro, izhajajo iz matematike, temeljijo na odnosih med množicami (razredi), na direktni analogiji z množicami (razredi). Glede sodobnega pojmovanja disjunkcijc, konjunkcijc in negacije - kakor tudi glede zgodovinskega pojmovanja teh logičnih vezij - jc analogija logike z algebro (oz. teorijo množic) vsekakor zelo produktivna in tudi intuitivno plavzibilna. Vendar pa ni nobenega apriornega razloga, da jc možno adekvatno utemeljili oz. sistemsko formalizirali per analogiam z algebrskimi "vzorci" tudi tisto logično relacijo, ki jo iz zgodovine logike in iz obče jezikovno-metodološke rabe pojmujemo in imenujemo kot implikacijo. Ni nobenega apriornega razloga, da bi Boolovo metodo "algcbraizacije" razširili tudi na implikacijo, čc nam je to uspelo pri konjunkciji in disjunkciji. Kajti treba jc šc razmisliti, ali nc gre morda pri implikaciji za bistveno drugačno relacijo kot pri drugih stavčnih vezjih, ckstcnzionalnih funkcijah elementarnih stavkov. Boolovi nasledniki - predvsem Frege in pozneje Russell - so ta premislek kar nekako "pustili ob strani" in so implikacijo per analogiam vključili v formalno strukturo Boolove algebre, tj. v stavčni račun, na enak način kot druga stavčna vezja. Poglejmo si, na kakšen način jc bila vključitev implikacije formalno možna, čeprav metodološko vprašljiva. Možnost formalnega vpisa "implikacije" v abstraktno strukturo Boolove algebre jc prav delna urejenost lc-tc z asimetrično rclacijo (recimo z rclacijo podmnožice oz. ekstcnzionalnc inkluzijc), o čemer smo že govorili. Vzemimo zgoraj navedeno Hughes & Cresswcllovo dcfinicijo Boolove algebre v sodobnem pomenu; iz postulatov (1.5 in (1.6) ter iz definicije [O] lahko zapišemo ckvivalcnco: (INC) (a x -b) = O, čc in samo če (a x b) = a kar pomeni: presek elementov a in -b jc prazen, če in samo čc jc element a 'pod-clcmcnt' (v konkretnem modelu: podmnožica) elementa (a x b). Rclacijo 'biti pod-clemcnt od ...' (ali konkretno: rclacijo podmnožice, inkluzijc ipd.) pa lahko po dcfiniciji [ c ] zapišemo: (a c b) dcf. = (a x b) = a; in če sedaj v tej dcfiniciji na osnovi ckvivalcncc (INC) substituiramo (a x b) = a z (a x -b) = O, dobimo: (a c. b) dcf. = (a x -b) = 0 in zaradi De Morganovcga zakona oziroma dcfinicijc [+1 dalje zapišemo: (a c b) dcf. = -(-a + -(-b)) = 0 ali, ob opustitvi dvojnih ncgacij in zaradi dcfinicijc [1]: (a c b) dcf. = (-a + b)= 1. Zdaj pa to relacijo 'biti pod-element od ...', ki ima prvoten in povsem adekvaten model v definiciji podmnožice oz. ekstcnzionalne inkluzije, preberemo kot implikacijo med stavkoma A in B: (MI) (A "implicira" B) dcf. = (-A + B) = 1 kar pomeni: "implikacija" - označimo jo (A z> B) - jc resnična, čc in samo čc jc resnična naslednja disjunkcija (ob predpostavki restrikcije na dvovalentno algebro): A je neresničen ali (disjunktivno) je B resničen. V tej definiciji zlahka prepoznamo sodobno standardno definicijo materialne implikacije, in sicer dcfinicijo na osnovi disjunkcije in ncgacijc, tj. materialno implikacijo z matrično karakteristiko 1-0-1-1 v dvovalentni logiki z dvema stavčnima variablama A in B . Ostaja pa osnovno vprašanje: ali je relacija podmnožice - sc pravi neka relacija, ki "izvira iz računa, ki je bil prvotno namenjen za obravnavo odnosov med razredi" (Lewis & Langford 1932, str. 89) - primerna osnova za definicijo implikacije? To namreč sploh ni apriori razvidno, čeprav je postalo v sodobnem standardnem kdnonu formalne logike tako rekoč samoumevno (vsaj na funkcionalni ravni). C.I. Lewis pa jc bil med logiki našega stoletja prvi, ki je zanikal samoumevnost definicije implikacije na osnovi Boolove algebre, češ da je izvor materialne implikacije "zgolj nekoliko nesrečno historično naključje" (Ibid.). Za to "naključje" jc poskrbel dve desedetji za Boolom eden izmed največjih logikov vseh časov - Gottlob Frege. Oris temeljnih pojmov v logičnem pozitivizmu in v strukturalni teoriji znanosti l.del MATEVŽ RUDL UVOD. FILOZOFIJE IN TEORIJE ZNANOSTI. STATIČEN IN DINAMIČEN PRIKAZ Znanost jc ena izmed človekovih praks, ki nedvomno v veliki meri soustvarjajo podobo sodobne družbe. Dandanašnja zahodna kultura siccr ni poznanstvenjena, a bi nc bila, kar jc, čc bi se ljudje ne udejstvovali v znanosti. Zato je razumljivo zanimanje, ki vlada zanjo. S tem nc mislim na znanstveno dejavnost kot takšno - ta je tako ali tako sestavni del družbene reprodukcije in se znotraj nje tudi reproducira - ampak imam v mislih refleksije znanosti. Z njimi se ukvarja pričujoča razprava, ki je potemtakem premislek o premisleku. Refleksije o znanosti so sila raznovrstne, zato jc o njih edina možna splošna trditev, da imajo skupen predmet, a da ga vidijo na zelo različne načine. Upravičena je domneva, da "znanost tu nastopa predvsem kot 'ideološki objekt"'.1 Toda moj namen ni prikazovanje "ideološkosti" interpretov znanosti, ampak prikaz in konfrontacija nekaterih konceptov znanosti, pri čemer bom izhajal iz njih samih in na tej osnovi poskušal prikazati, kje so ali pa niso izpolnili svojih obljub. V vsej raznovrstnosti refleksij znanosti bom kot prvi referenčen okvir uporabil razlikovanje, ki sta ga uvedla A. Ulc in S. Hozjan v že citirancm delu: avtorja razlikujeta med "filozofijami znanosti" in "teorijami znanosti". Prve so koncipirane široko, raziskujejo splošna filozofska vprašanja in šele na osnovi takšnih analiz prehajajo "k znanosti kot 'objektu' analize".2 Andrej Ulc, Slavko Hozjan, Analitična teorija znanosti kot racionalna rekonstrukcija znanosti in njenih preobrazb. Časopis za kritiko znanosti, 64/65,1984, str. 181. 2N. d.,str. 181. Tem filozofijam je znanost nekaj, kar sc razlaga s pomočjo predpostavk, ki se niso privzele na osnovi analize same znanosti. V filozofijah znanosti jc znanost lc del sistema, ki poskuša dati globalne filozofske odgovore. Teorije znanosti nasprotno izhajajo iz znanosti same. Pri tem jih nc vodi želja po vseobsežnih odgovorih, ampak hočejo na racionalen način opisati zgradbo (in razvoj) znanosti. Težnja teorij znanosti jc, da bi dosegle samim znanostim enakovredno raven znanstvenosti. Ekstrcmni primeri teorij znanosti so metodologije posebnih ved, ki so v svoji lastni skrajnosti faktografsko natančne. Čeprav avtorja priznavata pozitivne dosežke tako posebnim metodologijam (oziroma teorijam) znanosti kot tudi filozofskim osmišljanjcm, pa vidita bodočnost nekje na sredini. Po njunem mnenju "se danes nasploh zahteva, da ima določena teorija vsaj podoben nivo racionalnosti, vsebinske in formalne izdelanosti kot njen predmet oz. model, po drugi strani pa se vse bolj zastavlja problem 'načrtovanja in usmerjanja' znanstvenega dela (in podobno tehničnih raziskovanj) nc lc k reševanju vsakodnevnih ugank (Kuhn), temveč k novim 'paradigmam'".3 Tc zahteve pa naj bi izpolnjevale teorije znanosti s primerno mero filozofičnosti. V tem vidita tudi prihodnost marksistične teorije znanosti. Ta bo lahko prešla iz praznih fraz v vsebinsko raziskovanje znanosti, čc bo znala združiti enega izmed osrednjih marksističnih pojmov - pojem dela - z analizo znanosti same. Ob pojmu dela poskušata sugerirati, da je treba znanost v bodoče raziskovati kot sistem dejavnosti. Avtorja znanosti kot dejavnosti kakor tudi splošni pojem dela nc analizirata, opozarjala pa na prve rezultate raziskovanj: v obrisih jc pot začrtala predvsem strukturalna rekonstrukcija znanosti. S tem smo implicitno razvili žc drugo razlikovanje znotraj refleksij znanosti: tako teorije kot filozofije znanosti lahko delimo na statične in dinamične. Prve raziskujejo znanost kot sinhrono strukturo. Dinamične teorije in filozofije znanosti pa poskušajo dojeti zakonitosti razvoja v splošnem, kakor tudi njegovih posamičnih etap. V pričujočem delu se bom gibal na obeh začrtanih oseh: prvo os tvori nasprotje med filozofijami in teorijami znanosti, drugo pa nasprotje med statičnim in dinamičnim prikazom. Glavni poudarek pa bo na razvitju temeljnih filozofskih predpostavk strukturalne teorije znanosti in logičnega pozitivizma ter podobnosti in razlik med njima. Kot glavnega predstavnika logičnega pozitivizma sem izbral Rudolfa Carnapa. Prvo delo, ki ga bom podrobneje prikazal, jc njegova "Logična izgradnja sveta", ki šc ni logično-pozitivistična. Zdi se mi, da jc to delo za našo analizo primerno iz naslednjih razlogov: menim, da je kot sistem včdcnja filozofsko dovolj široko, da lahko služi kot primer filozofij znanosti, hkrati pa je tudi teorija znanosti, ki daje splošne norme znanstsvcnosti, navsezadnje pa je zanimivo tudi zato, ker nosi v sebi kot klicc pomanjkljivosti poznejšega logičnega pozitivizma. Misli v tem delu se gibajo med dvema nasprotjema: po eni strani so koncipirane filozofsko brez primere, po drugi pa hočejo biti zgolj in samo znanstvene. Rezultat tega nasprotja jc nekaj, kar jc samo po sebi razumljivo, toda za podrobnejše razumevanje znanosti neuporabno. To je hkrati eden izmed osnovnih očitkov Stegmullerja (kot strukturalista) logičnemu pozitivizmu in 3N. d., str. 183. Carnapu. Za Stcgmullcrja je eden izmed osnovnih sooblikovalcev "racionalnosti, vsebinske in formalne izdelanosti"4 znanosti njena uporabnost v znanosti sami. Formalna izdelanost šc nc pomeni, da moramo filozofske premisleke opustiti ali da formalna izdelanost z njimi ni združljiva. Videli bomo, da je logični pozitivizem formalno izredno dodelan, da pa jc to formalno dodclanost zgradil na osnovi - siccr slabo domišljenih - filozofskih predpostavk. Različne filozofije in teorije znanosti uporabljajo različne predpostavke. Zato bi morda bilo potrebno A. Ulcta in S. Hozjana dopolniti in reči, da sc mora poleg primernega ravnotežja med znanstvenostjo teorij znanosti in njihovo filozofičnostjo poiskati tudi pravilna filozofska osnova. A. Ulc in S. Hozjan pač izbereta delo kot temeljni filozofski pojem, na osnovi katerega naj bi se potem analizirala sama znanost - v tem primernu znanost kot produkcija znanstvenih spoznanj. Toda izbira "pravilne" filozofije jc stvar same filozofije in, kot že rečeno - ni osrednji predmet našega premisleka. LOGIČNA IZGRADNJA SVETA Pričnimo torej s Carnapovo "Logično izgradnjo sveta" iz leta 1928. Za Camapa pomeni temeljni problem sleherne rekonstrukcije človeškega znanja "možnost racionalne naknadne konstrukcije (Nachkonstruktion) pojmov vseh spoznavnih področij na temelju pojmov, ki sc nanašajo na neposredno dano."5 Torej jc racionalna rekonstrukcija neke vrste pojasnjevanje, s katerim sc stari pojmi, ki so prvotno nastali spontano, razložijo z novimi določbami. Temelj naknadne konstrukcije tvorijo pojmi "neposredne danosti". Pri tem poskuša Carnap združiti dvoje: empirizem in racionalizem. Empirizcm jc po njegovem mnenju pravilno poudarjal pomen čutov, vendar jc spregledal posebnost "logično matematičnega oblikovanja"6' kar jc spoznal racionalizem. Ta pa jc bil napačno prepričan, da lahko um poleg forme a priori iz sebe izvede tudi novo vsebino. Carnap jc empirist, v kolikor vzame kot temelj naknadne konstrukcije svoje neposredno čutne doživljaje (metodični solipsizem kot radikalna oblika empirizma), racionalist pa, v kolikor priznava logično-matematični karakter človeškega duha, ki jc kol tak "neodvisen od slučajnosti dejanskega sveta".7 Temeljne pojme, ki tvorijo osnovo in iz katerih sc v sistemu konstitucijc izpeljejo vsi ostali pojmi, lahko najdemo lc v izkustvu posameznika. Tvorijo se na osnovi doživljajev, ki so enotni in nedeljivi in kot takšni temelj človeškega izkustva - so njegovi temeljni elementi. Vendar pojmi, nastali na osnovi doživljajev posameznika, niso tudi temeljni pojmi v sistemu konstitucijc. To so relacijc med temeljnimi elementi. Lc-tc so nedefinirani pojmi sistema, torej aksiomi. Carnap izbere relacijc kot temeljne pojme zaradi svojega nazora o znanosti. Po njegovem mnenju obravnava "znanost lc strukturne lastnosti predmetov".8 Te uvede skozi razlikovanje med opisom lastnosti in opisom odnosov. Prva vrsta opisa podaja lastnosti predmetov, druga pa odnose med predmeti, nc 4N. d., sit. 183. 5 R. Camap. Dcr logisehe Aufbau dcr Welt, Hamburg, 1928, str. X. Citata sla iz predgovora iz leta 1968. R. Camap, Dcr Logische Aufbau dcr Welt, Hamburg, 1966, str. X. Citata sta iz predgovora iz leta 1966. R. Camap, n.d., str. 11. R. Camap, n.d., str. 11. da bi pri tem govorila o predmetih samih. Po Camapovem mnenju jc cilj vsake znanosti opis odnosov. Sicer morajo znanosti ločiti posamezne pojave, kakršni dejansko so, toda v končni instanci govorijo le o formalnih lastnostnih, ki so sestavni del opisa strukture kot posebne oblike opisa odnosov. Primer trditve o formalni lastnosti (odnosu) je izjava o nekem odnosu kot simetričnem. Strukturni opis pojasni Carnap spoznavno - teoretsko kot "najvišjo stopnjo formalizacije in dematerializacije".9 V Carnapovem sistemu konstitucije nastopa kot temeljna relacija spominska podobnost, tj. podobno med dvema elementarnima doživljajema. Elementarni doživljaji so enotni, nedeljivi in jih zato ni mogoče analizirati. O njih lahko edino rečemo, da so si (ali niso) podobni. Še pred vpeljavo temeljne relacije pa Carnap "dematerializira" svoj sistem konstitucijc še v eni smeri, namreč s konstitucijo predmetov čiste logistike: konstituira negacijo, identiteto, eksistcnco itd.10 Šele nato konstituira spominsko podobnost kot temeljno relacijo. Dematcrializacija jc torej dvojna: po eni strani se elementarni doživljaji "dematerializirajo" na relacijo spominske podobnosti, po drugi pa se konstitucija predmetov sistema vrši z a priori sprejeto logiko. Na prvi pogled sc zdi, da se ta Carnapova idclalna vizija znanosti in konstitucionalnega sistema kot opisa zgolj strukturnih odnosov ujema s Stcgmiillerjevo zahtevo po uporabi matematičnih in nc matematičnih metod pri rekonstruiranju znanosti. "Matematika se (namreč) ukvarja z lastnostmi in odnosi med rečmi, nc pa z rečmi samimi."11 Vsaj programsko prižene Carnap svojo zahtevo po "matcmatizaciji" znanosti in svojega konstitucionalnega sistema do skrajnih meja Russcllovcga aforizma o matematiki, češ da v njej nikoli ne vemo niti o čem govorimo niti ali jc to, kar govorimo, res. Dejansko pa pomeni Stegmiillcrjcva zahteva po matematičnih in nc matematičnih metodah nekaj drugega kot Carnapova "matematizacija". Stegmullcr zahteva, da teoretik znanosti neko empirično znanost rekonstruira z njenimi lastnimi pojmi. (Kaj pomeni to natančneje, bom prikazal pozneje.) Sodobne t.i. trde znanosti (fizika, kemija) so zgrajene iz empiričnih izjav in neke matematične strukture. Strukturalni pristop nc rekonstruira neko konkretno znanost (natančneje teorijo) na osnovi nekih "temeljnih" entitet, ki bi bile izven tc teorije. Raziskujejo se strukturni odnosi znotraj dane teorije. Prvi korak v raziskovanju strukturnih odnosov je aksiomatizacija dane teorije, ki se opravi s pomočjo definiranja množično-teorijskega predikata. Na enak način pa sc uvajajo novi pojmi tudi v matematiki. V toliko jc metoda strukturalizma matematična in velja splošno za rekonstrukcije vseh empiričnih teorij. (Tudi v t.i. mehkih znanostih, ki niso matematiziranc, a so empirične, se raziskujejo strukturni odnosi znotraj dane teorije.) Carnapov in strukturalni pristop sc do neke mere v formalnem oziru ujemata: oba hočeta opisati neko strukturo. Vendar so Carnapa s stališča strukturalizma pokopala prevelika hotenja, saj jc hotel - vsaj v "Logični izgradnji sveta" - rekonstruirati / konstruirati cclotno človekovo včdcnje in cclotcn svet na "znanstveni" osnovi. Ob tem zveni skorajda naivno Carnapova namera po razmejitvi (svoje) znanosti od metafizike. 9 R. Carnap, n.d., str. 15. 10 To izpelje v paragrafu 107. Na prvi pogled se zdi protislovno, da konstituira logične pojme pred psihičnimi, ki so v spoznavnem procesu temeljni. Toda glede na Camapovo stališče empirista-racionalista jc empirija le eden izmed temeljev spoznanja; drugi, od empirije neodvisni temelj je logika. 1 Niko Prijatelj, Matematične strukture, str. 11. Stcgmullcr omeji svoje raziskovanje na konkretno, dano teorijo; Carnap ga razvlečc na celoten svet. Takoj postane očitno, da sama rekonstrukcija nc more rekonstruirati celotnega dejanskega včdcnja, ampak jc lc njegova (bolj ali manj zgrešena) analogija. S tem smo v prvem približku razmejili matematično metodo od metamatematične. Poglejmo sedaj, kaj pomeni v problematiki "Logične izgradnje sveta" drugi osrednji Stcgmullcrjcv očitek ncopozitivističnim teoretikom znanosti. Očita jim t.i. stališče izjav - "statement view". Po tem teoretskem konccptu jc znanost sistem stavkov. V "Logični izgradnji sveta" Carnap siccr šc ni "ncopozitivist", vendar izpelje to stališče do skrajnih konsckvcnc. Videli smo, da jc Carnap kot temeljne elemente konstitucionalncga sistema izbral elementarne doživljaje, kot temeljno rclacijo pa spominsko podobnost. Sedaj bom nekoliko podrobneje prikazal argumente, ki so Carnapa vodili pri izbiri prav takšne baze, nato pa bom v grobem šc opisal izgradnjo samega sistema. Izbira baze po eni strani in konstitucija sistema po drugi jc poslcdica prepleta spoznavno-teoretskega premisleka in pa žc izgotovljcncga, torej za filozofa že najdenega včdcnja. Bazo izbere Carnap na osnovi spoznavno-teoretske primarnosti: prav stopnja v človekovem spoznavanju jc njegova lastna psiha, šele nato sc spoznava fizično, nato tudi psiha in navsezadnje duh (odtod tudi naziv "metodološki solipsizem"). Konstitucionalni sistem te dejanske stopnje spoznavanja samo posnema. Toda za teoretika konstitucijc nastopi nek problem: pred seboj ima že izgotovljcnc forme človeškega včdcnja, ki pa zaradi svoje ncclcmcntarnosti - kar jc enako sestavljenosti - niso cvidcntnc. Potemtakem jih je treba najpoprej analizirati in z analizo nadaljevati vse dotlej, dokler nc pridemo do elementarnih entitet, ki niso več deljive. Elementarne entitete bi lahko našli tako v fizikalnem svetu (elektroni, prostorsko-časovne točke) kot v lastnopsihičnem svetu (elementarni doživljaji), vendar nam spoznavno-teoretski premislek narekuje izbiro lastnopsihičnih entitet kol baze konstitucionalncga sistema. Vse to seveda šc ni znanost, saj znanost operira lc z relacijami in razredi.12 Toda ko z analizo pridemo do elementarnih doživljajev, se pojavi nova težava: enotnih in nedeljivih elementarnih doživljajev ni več mogoče analizirati, torej s pomočjo analize ni o njih več ničesar možno izvedeti. Na tej točki premisleka Carnap uvede novo metodo, s katero sc prične dejansko konstituiranje sistema in s tem tudi dejanska znanost. Carnap ugotovi, da jc med elementarnimi doživljaji oziroma entitetami možno postaviti določene relacijc ali pa te entitete uvrstiti v določene razrede. Te relacije ali razredi predstavljajo kva/.i-lastnosti nedeljivih entitet. Carnap navede kot primer nedeljive entitete ton "c". O samem "tonu "c" s pomočjo analize nc moremo ničesar reči, čc ga lc slišimo in sc nc spuščamo v fizikalne razlage. Toda pripišemo mu lahko nek razred podobnosti, saj jc podoben ostalim tonom iz tonikc v C-dur kadcnci, tj. tonom "c" •n "g" ter ostalim "c"-jcm. Nek določen ton "c" jc torej v relaciji podobnosti s toni "c", "c" in "g" in tvori z njimi razrede,13 ki so kvazi-laslnosti tona "c". Metodo pripisovanja kvazi-lastnosti Carnap imenuje kva/.i-analiza, ki jc sintetičen postopek, saj dejansko gradi lastnosti elementarnih entitet. Na ta način nedeljive elementarne entitete nekako 12 _ Očitna protislovnost Carnapovcga stališča jc, da jc iz metafizičnih predpostavk hotel zgradili znanost, s katero hi premagal sleherno metafiziko. Camap jih imenuje podobnoslnc kroge. To so razredi podobnosti, zgrajeni na osnovi podobnih lastnosti siccr različnih entetet. Sestavljajo celotcn sistem konstitucijc. okaraktcriziramo in pridemo do nekega novega spoznanja. Carnap meni, da jc takšna vrsta spoznanja znanstvena. Kvazi-analizo uporabi tudi na relaciji spominske podobnosti, tako da na njeni osnovi zgradi razrede podobnosti. In kje jc tukaj skrit "stetement view"? Izhodiščna trditev jc, da jc "o določenih mestih loka doživljajev mogoče izoblikovati izjave (podčrtal M.R.) te vrste, da stoji neko takšno mesto k določenemu drugemu v nekem določenem odnosu".14 O neki relaciji jc torej mogoče izoblikovati stavek. Ta postopek uporablja Carnap pri vseh "sferah podobnosti" (relacijah, razredih), ki jih v svojem sistemu konstituira. Znanost sc torej rekonstruira kot sistem stavkov. Vendar jc ta naloga tako gigantska, da jc njena izvršitev ostala nedokončana, lc v fazi poskusa in lc slaba analogija dejanskemu znanju. Do popolnosti jc stališče stavkov razvil logični pozitivizem. Ko Slcgmullcr očita logičnim pozitivistom stališče stavkov, nc zatrjuje njegove načelne - teoretske -zmotnosti: gre za to, da takšna rekonstrukcija presega človeške sposobnosti. Poleg tega pa jc Carnap v "Logični izgradnji sveta" to metodo utemeljil na filozofskem premisleku, ki ga jc šele uvedel v "znanost". Zato je sistem konstitucijc šc manj uporaben za znanost samo in za njeno razumevanje. Za ilustracijo Stcgmullcrjcvcga stališča do "poslednjih filozofskih utemeljitev" naj služi njegov citat: "V zgoščeni obliki lahko izrazim svoje stališče do tako imenovanega filozofskega raziskovanja temeljev v opisanem smislu najbolje z nekoliko moderniziranim parafraziranjem zadnjega odstavka Humovih Raziskav o človeškem razumu: Privzcmimo, da naletiš na knjigo, katere avtor namerava podati temelje za eno ali več znanosti. Potem vprašaj: 'Ali vsebina knjige zboljša naše razumevanje nam danih matematičnih znanosti?' Ne. 'Ali povečuje naše razumevanje nam danih naravoslovnih ved?' Nc. 'Ali vsaj izboljša naše poznavanje simbolične rcprczcntacijc dejanskosti v formi jezika, ki jo jc iznašel in jo uporablja človek?' Tudi ne. Tedaj vzemi knjigo in jo vrzi v ogenj. Kajti lahko vsebuje lc slepilo in prevaro'".15 Seveda moramo biti pošteni do Carnapovc "Logične izgradnje sveta", ki med prvimi poskuša rekonstruirati človeško vedenje tako, da bi tudi sama rekonstrukcija prenesla kriterij znanstvenosti. V svoji pionirski nalogi jc razumljivo naivna in brez občutka za pravo mero. Prvenstvena naloga dosedanjega prikaza jc bilo očrtanjc razlike med "preveliko" filozofičnostjo in premišljenim (umerjenim) zastavljanjem naloge. Znotraj tega okvira smo našli "stališče stavkov" in pa "metamatematičnost" z ozirom na dejansko človeško vedenje v splošnem in znanost v posebnem. Pravzaprav jc Carnap metamatematične metode in stališče stavkov eksplicitno razvil šele pozneje in dejansko veljajo Stcgmullcrjcvi očitki temu obdobju. Toda očitno jc, da jc Carnap nekatere tcorcLsko-filozofskc konccplc v svojem razvoju lc različno oblikoval in jih ni spreminjal v samem temelju. Delen dokaz naše trditve bo razviden iz prikaza - predvsem Carnapovcga -logičnega pozitivizma. 14 R. Carnap, n.d., paragraf 67, str. 93. 15 W. StcgmOllcr, Rationale Rekonstmktion (...), str. 13, navedeno po A. Ule, S. Itozjan, n.d., str. 183. LOGIČNI POZITIVIZEM. TEORIJSKI JEZIK IN JEZIK OPAZOVANJA. SEMANTIKA. Tudi teoretski konccpt logičnega pozitivizma bomo opazovali predvsem s stališča razlike do strukturalnega nastavka. Razlike siccr v glavnem nc bom obravnaval eksplicitno, toda implicitno bo razvijanje misli podrejeno temu cilju. Zato mnogi problemi, ki se pojavljajo znotraj logičnega pozitivizma, nc bodo posebej poudarjeni in mnogi niti omenjeni nc. Carnap svoja poznejša raziskovanja omeji na znanost samo, ki jo razume kot sistem stavkov. Tokrat hoče zadovoljivo pojasniti naravo že obstoječega znanstvenega jezika.16 Izhodišče predstavlja ugotovitev, da lahko celoten znanstveni jezik razdelimo na dve podvrsti: prvo imenujmo jezik opazovanja, ker govori o svetu opazljivih entitet. Drugi del jezika, ki ga bomo imenovali teorijski jezik, pa sc nc izreka o neposredno opazljivih entitetah. Jezik opazovanja govori o stvareh kot npr. zelenih, vročih, majhnih ali pa o relacijah med njimi, npr. o stvari x kot večji od stvari y. Teorijski jezik pa vsebuje terme, kot so npr. subatomarni delci ali gravitacijsko polje v fiziki, nagoni v psihologiji, geni v biologiji ipd. Čc izpostavim kot primer gravitacijsko polje, jc očitno, da ga nc moremo neposredno opazovati, lj. zaznavati z našimi čuti. Čutimo lahko težo našega telesa, toda to jc nekaj drugega kot pa gravitacijsko polje znotraj fizikalnih teorij. Potemtakem sc zdi povsem umestna delitev cclotncga znanstvenega jezika na omenjeni podvrsti. Carnap jc uporabil kot kriterij za razločevanje cclotncga znanstvenega jezika na jezik opazovanja in teorijski jezik pojem opazljivosti. Opazljivost jc začetni kriterij, s pomočjo katerega lahko odločamo, ali vstopa v znanost kot jezikovno tvorbo neka empirična vsebina. Z ozirom na ta prvi korak jc potrebno rešiti dvoje okvirnih vprašanj: 1) kakšna jc struktura vsakega od obeh jezikov posebej in 2) kakšna jc vsebinska vrednost teorijskega jezika?17 Na obe vprašanji bom poskušal odgovoriti tako, da bom očrtal strukture obeh jezikov in vsebine, ki jih izrekata. Prva delitev znotraj obeh jezikov jc razlikovanje med logičnim in deskriptivnim besednjakom. Deskriptivni besednjak jezika opazovanja tvorita nadalje dve vrsti termov.dcskriplivnc konstante \n deskriptivne variable. Deskriptivne konstante so "predikati, ki označujejo opazljive lastnosti dogodka ali stvari (npr.'modro', 'vroče', 'veliko' itd.) ali opazljive odnose med njimi (npr. 'x je bolj topel od y, 'x sc dotika y' itd.)."18 Za deksriptivnevariable pa pravi, da v jeziku opazovanja "lahko zadostuje (podrčtal M.R.) uporaba samo individualnih variabcl, z opazljivimi dogodki (...), vzetimi kot individui. V stavku "x jc bolj topel od y" sta dcksriptivni variabli x in y. Vprašanje jc, kakšna jc razlika med desktriptivnimi variablami in deskriptivnimi konstantami. Ker jc Camap eksplicitno nc obravnavajo bomo morali razvili iz njegovih implicitnih nastavkov. Očitno so variable jezikovne entilete, ki sc nc nanašajo na nekaj neposredno eksistirajočega, napak so splošni termi, ki stojijo na mestu vseh možnih j6 Sc pa v la jezik, kol bomo videli, tudi prikradejo vprašanja o fizikal. svelu ali tuji psihi, ki jih prav lako "izgradi". Odgovorov na obe vprašanji jc znotraj empirizma seveda več; ker nc raziskujemo zgodovine empirizma (logičnega pozitivizma), tudi nc bomo opisovali vseh posamičnih odgovorov. R. Camap, The Methodological Character of Theoretical Concepts, cit.po N. Scsardič, Filozofija nauke, Nolit, str. 165. konkretnih dogodkov. Izraz "splošni termi" se nc sme razumeti samo v tem smislu, da govorimo o variablah; vrednost variabcl jc namreč zmeraj nekaj posamičnega in opazljivcga. Toda kot variable tvorijo nek jezikovni sistem, ki v sebi samem gradi nek svet pomenov. Stavek "x jc večji od y" nc govori o nobenem konkretnem dogodku, pa vendar ima svoj pomen. S pomočjo deskriptivnih variabcl sc torej v jeziku opazovanja zgradi nek semantičen sistem, ki se neposredno nc nanaša na konkretne dogodke. Kriterij opazljivosti ima v semantiki jezika opazovanja za posledico "zahtevo konstruktivizma: vsaka vrednost vsakršne variable v jeziku opazovanja jc označena z nekim izrazom v jeziku opazovanja".19 To pomeni, da sta empirična in semantična vrednost jezika opazovanja ekvivalentni. Kriterij opazljivosti jc razumljen v obliki nominalističnega izrekanja o stvareh in dogodkih, ki ga Stcgmullcr uvede v blagi obliki pogojnega stavka: "Čc bo sploh kdaj koli možno nasprotje med nominalizmom in platonizmom natančno precizirati - ali, kar jc isto: eksaktno uvesti pojem konkretnega individua - potem zadostuje izbrali jezik opazovanja kol takšen jezik, ki zadošča zahtevam nominalizma".M Carnap postavi zahtevo nominalizma mnogo bolj samozavestno: "Vrednosti variabcl morajo biti konkretne, opazljivc entitete (npr. opazljivi dogodki, reči ali stvari-trenulki)."21 Zahteva opazljivosti kot zahteva po nominalizmu določa tudi logično strukturo jezika opazovanja: v logičnem besednjaku nc dopušča termov "za logične ali vzročne modalnosti (nujnost, možnost itd.)"21, ampak dopušča lc "resničnostno-funkcionalnc veznike".21 Z logičnim besednjakom sc določijo dopustni logični odnosi v jeziku opazovanja. Kriterij opazljivosti nam jc v jeziku opazovanja služil kot izhodišče, iz katerega smo lahko izpeljali nadaljno strukturno analizo. V teorijskem jeziku pa ga lahko uporabimo samo posredno: z njegovo pomočjo vemo, da deskriptivni teorijski termi niso neposredno empirično interpretirani.Hkrati pa vemo iz znanstvene prakse, da sodobne naravoslovne teorije opisujejo npr. zelo zapletene fizikalne proccsc. Iz tega lahko sklepamo na logično strukturo teorijskega jezika: "V teorijskem jeziku mora biti na razpolago stoječ logični aparat bistveno močnejši od logičnega aparata jezika opazovanja."22 Torej se "dana pravila formiranja, ki specificirajo dopustne oblike stavkov in pravila logične dedukcije", ki jih tvorimo za teorijski jezik, razlikujejo od teh pravil za jezik opazovanja. Za teorijski jezik Carnap pravi, da "lahko predpostavljamo, da vsebuje določene običajne resničnostno-funkcionalnc veznike (npr. za negacijo in konjunkcijo). Drugi vezniki, npr. znaki za logične modalnosti (npr. logična nujnost in striktna implikacija) in za vzročne modalnosti (npr. vzročna nujnost in vzročna implikacija) se lahko priznajo, čc sc to želi (podčrtal M.R.); toda njihova uporaba bi zahtevala bolj zapletena pravila logične dedukcije (kot sintaktična in semantična pravila)."23 Za Carnapa logična struktura obeh jezikov očitno ni problematična. Položaj logike v obdobju Carnapovega logičnega pozitivizma je enak njenemu položaju v "Logični izgradnji sveta", kjer jc poznal dva temelja svojega sistema: relacijo spominske podobnosti in logiko.Implicitno je torej ločitev med logičnim besednjakom in ostalimi 19 R. Camap, n.d., str. 166. 21 StcgmUllcr, Probleme (...), II/C, str.300. 21 R. Camap, n.d., str. 166. 22 W. Stcgmullcr, n.d., str. 302-303. 23 R. Camap, n.d.. str. 167. besednjaki (dckstripiivnimi termi jezika opazovanja in teorijskega jezika oziroma nekimi relacijami) prisotna žc v njegovem zgodnjem delu. Navidezna razlika nastopi s tem, ko Carnap pozneje razlikuje logične strukture različnih jezikov v nasprotju s pojmovanjem v "Logični izgradnji sveta",kjer jc logika enotna struktura. Toda videli smo, da tudi v logičnem pozitivizmu logika ne razpade na posamezne, med seboj neodvisne dele, ampak posamezne jezikovne tvorbe uporabljajo različna področja znotraj logike pač glede na svoje potrebe. Logična struktura se izbere pragmatično glede na nelogične potrebe jezika. V jeziku opazovanja jc logično strukturo narekoval pojem opazljivosti, pojmovan strogo nominalistično. V teorijskem jeziku pa mora logični aparat biti sposoben izražati zelo zapletene pojmovne odnose. Torej se zaradi različnih funkcij in dometov nc logičnih struktur obeh jezikov razlikujeta tudi njuni logični strukturi. Potreba po določeni sintaktični formi ni utemeljena v sami sintaksi, ampak izven nje. Zanimivo jc, da sc logika nc postavi pod vprašaj in ne podvrže premisleku nc v "Logični izgradnji sveta" nc pozncjc;dcjstvo, da človeški duh poseduje sposobnost logične presoje, se komajda obravnava na ravni zavedanja. Sam sem našel lc eno Carnapovo eksplicitno izjavo o sposobnosti človeškega duha, da "logično-matematično oblikuje" čutni material.24 To pa logičnih empiristov ni motilo, da bi vsestransko nc raziskovali logičnih odnosov v znanosti. Toda logično-matematično strukturo znanosti so pojmovali v principu kot nesprejemljivo. To je spodbudilo nekatere teoretike znanosti, da so logični pozitivizem kritizirali kol "statično" analizo znanstvene dejavnosti. Toda vrnimo sc k teorijskemu jeziku. Zanj smo ugotovili, da ga neposredno empirično nc moremo interpretirati. Takšna "ncinlcrprctirana teorija ni glede na izkustveno vsebino nič drugega kot nek račun".25 Toda ta "račun ni brezpomenski formalizem, ampak vzpostavlja v sebi neke pomenske odnose: kot jezikovni sistem ima tudi svojo semantiko. Vprašanje seveda jc, kako zgraditi teorijski jezik kot semantičen sistem: "Najpomembnejši problem, ki preostane v spccificiranju logične strukture, sc tiče obsega vrednosti variabcl (podčrtal M.R.), ki sc vežejo z univerzalnimi in eksistenčnimi kvantifikatorji, in glede na to vrste entitet, s katerimi se ukvarjamo v teorijskem jeziku".26 Izhodišče spccificiranja narekuje semantično bogastvo teorijskih jezikov sodobnega naravoslovja: "Sme sc postaviti minimalna zahteva, da področje vrednosti P variabcl izpolnjuje tri konvencije: A) P mora vsebovati števno podmnožico; B) za vsako naravno število n mora tudi vsaka n-torka entitet iz P pripadati P; C) vsak razred entitet iz P jc tudi element od P."27 Samo s temi tremi konvencijami seveda šc nismo zgradili nekega jezika. "Pri strogi formalni izgradnji teorije T znotraj teorijskega jezika bi morali v prvem in drugem koraku podati tabelo znakov in pravila formiranja. V tretjem koraku bi bilo treba formulirati aksiome in pravila izpeljave (Ablcilungsrcgcln). Prve bi bilo treba členiti po eni strani v logično-matcmatična načela, po drugi strani v nelogične aksiome (npr. Uvod v "Dcr I .ogist he Aufbau dcr Welt", Hamburg, 1966, str. X. Poudariti moram, da nisem sistematsko iskal eksplicitnih trditev, saj to ni potrebno. Četudi Camap Sc kje izreka podobne misli, lahko z veliko gotovostjo trdimo, da logijo uporablja lc kot orodje - in ga tudi lc kot orodje razvija. 25 W. StegmUllcr, n.d., str. 302. 26 R. Camap, n.d., str. 167. 27 W. StcgmMlcr, n.d.,str. 303; tudi R. Camap, n.d., str. 167-168. temeljne fizikalne enačbe). Na takšno sintaktično izgradnjo navezujoča se abstraktna semantika teorijskega jezika bi morala nato izpolnjevati zgornje konvencije".211 Nekaj termov iz sintakse teorijskega jezika smo spoznali žc iz Carnapovcga primera: Carnap dopušča resničnostno funkcionalne veznike, pogojno pa tudi terme za logično in vzročno modalnost. Na temelju izbrane sintakse sc potemtakem zgradi semantičen sistem v skladu z zgornjimi kovcncijami. Tako najpoprej zgradi matematične entitete. Naravna števila kot temeljne matematične entitete izpolnjujejo zahtevo (A). Nadalje lahko vpeljemo relacije, čc njihovi elementi pripadajo domeni P. Na analogen način vpelje Carnap cclotno matematiko. Nato preide na fizikalne entitete. V zvezi z njimi predpostavlja, da jc"tcorijski jezik zasnovan na posebnem prostorsko-časovnem koordinatnem sistemu".29 Prostorsko-časovne točke so potemtakem urejene četverke in kot takšne glede na zahtevo (B) pripadajo B. Analogno vpelje nato - seveda v obrisu - "fizikalne veličine in njihove vrednosti" ter "fizikalne sisteme in njihova stanja".29 Z ozirom na sprejete konvencije šc uvede psihološke in družbene entitete. Toda vse tc entitete za logične pozitiviste niso empirično interpretirane, ampak samo semantično. Kaj pomeni pojem semantične intepretacijel S semantično interpretacijo jezikovnim entitetam nc smemo dati ontološke vsebine v tradicionalnem pomenu besede, ampak moramo njihov pomen razumeti zgolj kot imanenten jeziku. Čc neko jezikovno tvorbo semantično interpretiramo, ne smemo jezikovnim tvorbam iskati realno eksistirajoče korclatc. Na nivoju semantike sc jc nesmiselno spraševati, ali eksistirajo npr. subatomarni dclci. Znotraj jezikovnega sistema postane razmišljanje o dejanskosti korclatov jezikovnih entitet odveč; sprašujemo sc lahko samo po resničnosti stavkov, ki jih izrekamo. Resničnost stavkov pa lahko preverjamo glede na sprejeta pravila sintaktično-semantične izgradnje. KORENSPONDENČNA PRA VILA - RESNICA IN DEJANSKOST Vendar Camap kljub logično-semantični orientaciji svoje teorije vztraja tudi na poziciji empirizma. Kot empirist noče priznati, da so sodobne naravoslovne teorije zgolj semantični sistemi, ki bi jih nc mogli empirično interpretirati. Zato išče možnosti, kako bi lahko teorijski jezik povezal z jezikom opazovanja, ki je v ccloti empirično interpretiran. Rešitev jc našel v tako imenovanih korespondenčnih pravilih, ki povezujejo določene stavke teorijskega jezika z določenimi stavki jezika opazovanja. Na ta način lahko empirično interpretiramo nekatere dcksriptivnc teorijske terme. Korcspondcnčno pravilo lahko poveže "teorijski term 'masa' s predikatom opazovanja 'težji od' na sledeč način: če jc u težji od v, jc masa u-ja (tj. masa koordinatnega področja u, ki ustreza u), večja od masa v-ja".30 Vidimo, da korcspondcnčno pravilo za teorijski pojem "masa" ni eksplicitna definicija, temveč le določeno prirejanje dveh termov: pojma "mase" in pojma "teže". 28 W. StcgmUller, n.d., str. 304. 29 R. Camap, n.d., str. 167-169. Tudi W. StegmUller^.d., str. 303-304. 30 R. Camap, n.d., str. 172. Podobno velja tudi za sledi mikrodelcev v Wilsonovi kameri, ki naj bi predstavljala korenspodenčna pravila za opis gibanj mikrodelcev. Toda "natančno vzeto, tudi sledi v Wilsonovi kameri, ki jih puščajo za seboj nabili mikrodclci, niso posnetek njihove poli, temveč nekaj, kar nekako 'ustreza' njihovi poti, saj, teorijsko vzeto, pri posameznih mikrodeleih nc moremo več govorili o njihovi poti".31 Čeprav logični pozitivisti nikdar načelno niso zavrnili možnosti eksplicitne dcfinicijc teorijskih izrazov z izrazi jezika opazovanja, so morali priznati, da so vsa korespondenčna pravila lc prirejanja. Zato sc nc more podali neka enotna struktura korespondenčnih pravil, ampak lc nekatere njihove možne oblike. "Na primer, če je 'T' teorijski predikat, 'E' pa eksperimentalni (eksperimentalni term ustreza v naši terminologiji deskriptivnemu predikatu iz jezika opazovanja - op. M.R.), potem imajo lahko pravila obliko 'x jc T, čc in samo čc y jc E'. To sc zdi sprejemljiv način, da izrazimo pravilo, ki povezuje teorijski pojem skoka elektrona s pojavom neke spektralne linije. V drugih primerih lahko pravilo izraža samo zadosten razlog za uporabo teorijskega pojma. Takrat ima pravilo obliko 'čc y jc E, potem jc x je T'. Zdi sc, da to predstavlja obliko implicitnega pravila za uporabo teorijskega pojma 'ravnine' na neko dejansko površino (...). Zopet v drugih primerih lahko pravilo nudi samo nujen pogoj za uporabo teorijskega pojma: 'Če x jc T, potem y jc E'. Na primer v eksperimentalnih pogojih, ki jih ustvarimo v Wilsonovi kameri, jc kondcnzacija vodne pare nujen pogoj za opis tega efekta s pomočjo teorijskega pojma gibanja alfa delcev".32 Ncmožnost cksplicitnc dcfinicijc ohrani neko samostojnost teoriji oziroma semantično-sintaktični strukturi teorijskega jezika. Carnap cclo zavrne popolno in povsem natančno empirično interpretacijo teorije kot nekaj, kar bi pomenilo konec teoretiziranja. Čc bi neko korespondenčno pravilo nek teorijski term eksplicitno definiralo s pomočjo termov opazovanja, bi tudi sam teorijski term postal term opazovanja. Čc bi z jezikom opaz.ovanja eksplicitno definirali celotno teorijo, bi to lahko "imelo ta negativni efekt, da bi prekinilo znanstveni napredek".33 Znanstvena dejavnost bi sc omejila samo na jezik opazovanja in bi več nc gradila teorij in jih torej tudi nc potrebovala usklajevali z empiričnimi (opaznimi) podatki. Delno obdrži teorija kot sintaktično-semantična struktura samostojen položaj tudi glede na obseg termov, ki sc sploh empirično interpretirajo. Vsi deskriptivni termi teorijskega jezika namreč niso deležni empirične intcrprctacijc s pomočjo korespondenčnih pravil. V glavnem so empirično interpretirani samo termi na koncu definicijskih verig v teorijskem jeziku. Primitivni termi največkrat v korespondenčnih pravilih sploh nc nastopajo. "Empirična inlcrprctacija bo potemtakem skorajda zmeraj usmerjena proti redu definicij."™ Termi, ki s korespondenčnimi pravili niso neposredno interpretirani, dobijo empirično interpretacijo preko definicijskih verig in pa aksiomov, ki gradijo teorijo. Lc delna in nepopolna empirična interpretacija teorije pa daje dobre razloge za tezo, da za "samimi teoretskimi stavki nc smemo iskati enoličnega ontološkega jedra (tj. neke realne biti), ki jo opisujejo".35 To tezo šc podkrepi dejstvo, da ni nobenega nujnega pravila, s pomočjo katerega bi prirejali teorijske terme in terme opazovanja. Zato lahko 31 Andrej Ulc, Od filozofije k znanosti in nazaj, Ljubljana, 1986, str. 239, op. 37. 32 Emcst Nagel, Struktura nauke, Beograd, 1974, str. 90. 33 W. StcgmUllcr, n.d., str. 314. 34 N.d., str. 309. 35 A. Ule, n.d., str. 132. isti sintaktično-scmantični strukturi ustrezajo različna korespondenčna pravila, ki se lahko razlikujejo tako po empirični vsebini kot svoji logični strukturi. Obratno pa lahko isto korcspondcnčno pravilo uporabimo za empirično interpretacijo različnih teorij. "Dober primer dveh različnih formaliziranih teorij za ista dejstva, ki pa se ju da enako dobro empirično interpretirati, sta valovna in korpuskuiarna teorija mikrodclccv in podobno Hciscnbcrgova matrična in Schrftdingerjeva formulacija kvantne mehanike (na osnovi valovne diferencialne enačbe)."36 Carnapova interpretacija deskriptivnih termov teorijskega jezika sc giblje med dvema poloma: med empirično in scmantičnfdo interpretacijo. Teorija kot celota in stavki kot njeni posamični strukturni elementi morajo izpolnjevati dva pogoja: zahteva po neki empirični vsebini jih primora, da se nekako povežejo z jezikom opazovanja; toda hkrati morajo zadostiti lastnim sintaktično-semantičnim kriterijem. Prav zaradi lc neki določeni teoriji lastne semantike pa se je nesmiselno spraševati po eksistenci entitet, ki jih opisuje s svojimi občimi pojmi. Tako se nc moremo spraševati po dejanskosti npr. elektronov nasploh, ampak zgolj po njihovi resničnosti, če sprejmemo neko določeno teorijo T in pa njej pripadajoča korespondenčna pravila. S tem spremenimo onloloSko vprašanje po cksistcnci v semantično vprašanje resničnosti. Enako velja za konkretne dogodke, ki jih opisujemo s pomočjo teorije. Carnap tudi za takšne konkretne dogodke zavrača spraševanje po njihovi dejanskosti in jih preoblikuje v metajezikovni izraz o resničnosti stavka, ki ga izrekamo o nekem konkretnem dogodku. Po Camapovcm in Stegmulllcrjevcm mnenju jc neka trditev, "da določen oblak elektronov, ki sc v času t giblje vzdolž poti W, dejansko eksistira, logično ekvivalentna s semantično ugotovitvijo, da je stavek iz teorijskega jezika, ki opisuje la dogodek, resničen. In ta trdilev je zopet logično ekvivalentna z dotičnim stavkom iz teorijskega jezika".37 Nek stavek teorijskega jezika pa je resničen, če jc v dani interpretirani teoriji konsistenten element. Zdi sc, kot da sc Carnap nc more odločiti med empirično in semantično interpretacijo. Po eni strani zahteva, da je "vsa (podčrtal M.R.) interpretacija (v strogem/!/) smislu tega terma, tj. interpretacija z opazovanjem), ki sc da za teorijski jezik, vsebovana v korenspodenč. pravilih".38 Toda nekaj vrstic zatem zatrjuje, da sprejema neko teorijsko entiteto (kot obči pojem) le kot resnično, tj. o tej entiteti izreka določeno trditev v metajeziku glede na sprejete aksiome teorije, njena pravila dcdukcijc, njene definicijske verige in korespondenčna pravila. Toda dokončno prevlada v Camapovcm mišljenju semantika, saj smo videli, da sc tudi v jeziku opazovanja semantična struktura pokriva s tistimi dogodki in stvarmi, ki so opazljivi. Zato Carnap tudi za opazljive dogodke zavrne sleherni ontološki premislek kol nesmiseln, saj lahko vsak stavek, ki izreka nekaj o nekem opazljivcm dogodku, preoblikujemo v semantično vprašanje o njegovi resničnosti. "Trditev, da jc dogodek, po katerem naj bi ta hribovita pokrajina pred 50 milijoni let bila pod morjem, dejanski, sc lahko transformira v: 'Stavek iz jezika opazovanja' Ta hribovita pokrajina jc pred 50 milijoni let ležala pod morjem 'jc resničen'".39 Sklepamo lahko, da Carnap kot logični pozitivist ni bistveno spremenil svojega temeljnega filozofskega konccpta glede na "Logično izgradnjo sveta". Morda lahko cclo 36 N.d., str. 133. 37 W. StcgmUller, n.d.. nr. 307. 38 R. Camap, n.d., str. 170. 39 W, StcgmUller, n.d., str. 306. Glej tudi R. Camap, n.d., str. 169. trdimo, da jc šc doslednejši metodološki solipsist, kot jc bil v "Logični izgradnji sveta". V "Logični izgradnji sveta" jc svet iz lasmopsihičnih doživljajev konstituiral; kot logični pozitivist je svet dobesedno postavil v oklepaj. Od zunanjega sveta mu jc ostala lc subjektivna opazljivost tega sveta; v gonji proti metafiziki je svojo filozofijo s kriterijem opazljivosti spremenil v subjektivni empirizem; da bi pregnal še poslednje ostanke ontologije in svojega sistema, je sam sistem spremenil v semantično spraševanje po rcsnici: tako mu jc logično-matematična plat človeškega duha dokončno pomagala, da je ontologijo prelevil v formalizem. POJEM EMPIRIČNE SIGNIFIKANCE ALI SMISELNOSTI TEORIJSKIH TERMOV Carnap jc bil prepričan - vsaj v svoji fazi logičnega pozitivizma - da jc nominalistično izrekanje v jeziku opazovanja povsem neproblematično in da jc sam jezik opazovanja absolsutno empirično interpretiran.40 Hkrati pa ga lc delna empirična interpretacija teorijskega jezika ni zadovoljila; zato jc poleg korespondenčnih pravil iskal še nadaljnje poli, po katerih bi lahko kakorkoli upravičil obstoj teorijskega jezika. Ena možnost sc mu jc pokazala s kriterijem empirične signifikancc. Ena od nalog teorije jc, da omogoča napovedovanje empiričnih dogodkov. S kriterijem empirične signifikancc jc Carnap poskušal navesti pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da bomo lahko nek teorijski term smatrali za predpostavko napovedi nekega opazljivcga dogodka. Pričnimo kar s Carnapom samim: "Naj bo 'M' teorijski term v teorijskem jeziku; označuje lahko neko fizikalno veličino M. Kaj pomeni za M, da jc empirično signifikantna? To grobo pomeni, da jc določena predpostavka, ki vključuje veličino M, relevantna za predvidevanje nekega opazljivcga dogodka".41 Potemtakem mora obstajati nek stavek - imenujmo ga Sm - ki vsebuje term "M" in iz katerega lahko izpeljemo nek stavek opazovanja - imenujmo ga S0Za stavek Sm sc zahteva, da "M" vsebuje kot edini deskriptivni term, saj bi v nasprotnem primeru nc bilo nujno, da smo stavek S0 dejansko izpeljali s pomočjo "M"; S„ bi lahko izpeljali katerega koli drugega terma iz Sm brez pomoči "M". Zelo verjetno pa jc, da samo ena teorijska trditev s samo enim deskriptivnim termom nc bo dovolj močna, da bi z njeno pomočjo lahko izpeljali nek stavek jezika opazovanja. Zalo sc dopušča, da polega terma "M" in stavka Sm kot predpostavke nastopajo šc drugi teorijski deskriptivni termi znotraj drugih teorijskih stavkov. Množica teh drugih teorijskih termov naj bo K. Izmed termov, ki nastopajo v K, lahko izberemo poljubnega in z njim tvorimo stavek S^ kot dodamo predpostavko. Šc nadaljnja zahteva sc glasi, da sc S0 poleg Sm in Sk dcducira tudi iz postulatov T teorije in korespondenčnih pravil C. Empirično signifikanco terma "M" dokazuje implikacija konjuncijc Sm & S^ & T & C in stavka S0. Iz implikacije sc vidi, da morajo bili empirično signifikantni tudi termi iz K, saj nastopajo kot predpostavke za napovedovanje empiričnega dogodka znotraj antcccdcnsa. To pomeni, da moramo "terme v besednjaku teorijskega jezika raziskovati 40 Na tem mestu moramo zaradi nadaljevanja razprave našo "strogo" inlcrpretracijo Camapove filozofije upoštevati zgolj implicitno. Lc tako bomo lahko razvili nekatere druge momente Camapove misli. 41 R. Camap, n.d., str. 174. po nekem vrstnem redu"42 in da mora nek teorijski term biti prvi in edini, ki jc dovolj močan, da lahko iz njega dcduciramo nek stavek jezika opazovanja. Nadalje mora biti cclota teorijskih predpostavk konsistentna. Carnap vse navedene pogoje poda v dveh korakih: 1) "a) Sm vsebuje "M" kot edini deskriptivni term. b) Deskriptivni termi iz S^ pripadajo K. c) Konjunkcija Sm & Sk & T & C je konsistentna (tj. ni logično neresnična). d) S0jc logično impliciran s konjunkcijo Sm & Sk & T & C. e) S0 ni logično impliciran s konjunkcijo Sk & T & C. 2) Term "Mn" je signifikanten glede na jezik teorije, jezik opazovanja, T in C po definiciji, čc obstoja vrsta termov "Mi",..., "Mn" iz besedanjaka teorijskega jezika tako, da je vsak term "Mj" (i = 1, ... , n) signifikanten glede na terme, ki mu v vrsti predhajajo."43 Po kriteriju empirične signifikancc za posamične terme ni težko postavili kriterija za empirično signifikanco stavkov, saj morajo stavki izpolnjevali lc še pravila logične izgradnje jezika: 3) "Trditev A teorijskega jezika jc signifikanten stavek v jeziku teorije = df a) A izpolnjuje pravila formiranja v jeziku teorije, b) vsaka deskriptivna konstanta v A je signifikanten term (v smislu (2).".44 Carnap jc nato navajal šc dokaze, da kriterij empirične signifikancc ni nc preozek ne preširok. Nas ti dokazi sedaj nc zanimajo; naj omenim samo, da jc Stcgmullcr v svojem delu "Bcobachtungssprachc, theoretisehe Sprachc und die particllc Dcutung von Thcoricn" (v "Probleme und Rcsultatc der Wisscnschaftshcoric und Analytischcn Philosophic", Band II, Tcil C) pokazal, da pojem empirične signifikancc, kakor ga jc ckspliciral Carnap, ni niti jasen niti v sebi konsistenten. Toda tc empirične tankočutnosti bomo prešli, ker nas trenutno zanima določen metodološki postopek logičnega pozitivizma, ki jc dovolj dobro nakazan žc v dosedaj povedanem. Tudi v Carnapovi analizi empirične signifikancc ali empirične smiselnosti sta vidna oba že najdena pola: po eni strani imamo teorijo kot samozadosten logično-semantičen sistem, po drugi pa se poskuša teorijski jezik nekako utemeljiti v gotovosti jezika opazovanja. Preverja se siccr empirična signifikanca posamičnih termov in stavkov, toda teorija s svojimi postulati in pravili logično-semantične izgradnje venomer ostaja predpostavka kot eden izmed členov konjunkcijc kot anteccdcnsa. Prav tako ostajajo korespondenčna pravila. Podobno kol v empirični intcrprctaciji teorijskih termov s pomočjo korespondenčnih pravil, kjer sc interpretirajo "določeni stavki" (podčrtal M.R.), ki vsebujejo deskriptivne terme", kar je "indirektno tudi interpretacija deskriptivnih termov v teorijskem jeziku",45 poteka tudi določanje empirične signifikancc posamičnih deskriptivnih termov skozi stavke. S pomočjo stavkov določamo empirično signifikantnost posamičnih deskriptivnih termov ; stavki nastopajo zgolj kot logične forme, ki morajo zadostovati kriterijam sprejetega logične sistema. V stavku Sm jc namreč "M", ki sc mu preverja empirična signifikantnost, edini deskriptivni term. Zato morajo vsi ostali termi stavka 42 N.d., str. 174. 43 N.d.,strl75-176. 44 N.d.^tr.l 84.. 45 N.d., str. 170. Sm biti logični termi, ki glede na dano teorijo niso poljubni. Hkrati pa mora term "M" izpolnjevati zahtevo semantične konsistenee s teorijo. To pomeni, da moramo pri kriteriju empirične signifikancc preveriti troje: semantiko, logično formo in zmožnost napovedovanja. Semantična konsistcnca posamičnih termov sc preverja preko logične forme posamičnih stavkov z ozirom na celoten logično-semantični sistem. Zmožnost napovedovanj sc preveri zopet na stavkih - tokrat stavkih iz jezika opazovanja. Celoten jezik znanosti sc torej razbije na posamične stavke. Prav temu metodološkemu pristopu pa velja Stcgmiillcrjcv očitek, ki ga jc logičnemu pozitivizmu izrekel žc kot strukturalni teoretik znanosti: po njegovem mnenju je rekonstrukcija znanosti kol različnih razredov stavkov nedostopna sposobnostim človeškega duha. Poleg tega pa jc po Stcgmiillcrjcvcm mnenju razdelitev na posamične terme in posamične jezik znotraj celotne znanosti absolutna. S pomočjo kriterija opazljivosti razdelimo vse deskriptivne terme na terme opazovanja in teorijske terme enkrat za vselej: čc jc nek term teorijski, potem bo ostal teorijski zmeraj. Nesmiselno jc pričakovati, da bomo lahko npr. nevtron kdajkoli neposreono opazovali. Drugi razlog za togo zopcrstavljanjc obeh vrst jezikovnih entitet jc, da - vsaj praktično - ni eksplicitnih dcfinicij s pomočjo korespondenčnih pravil za teorijske terme. Temeljni Stcgmiillcrjcv očitek je, da se razlikovanje med teorijskim in neteorijskim (empiričnim) izvrši žc pred oblikovanjem neke teorije. To pomeni, daje vsak posamični teorijski term teorijski v vseh možnih - žc obstoječih in šc neobstoječih - teorijah. Razlikovanje jc absolutno. Stcgmiillcr kritizira tudi vnaprejšnjo ločitev logičnega in deskriptivnega besednjaka, ki ima za posledico, da sc logika uporablja kot orodje za "analizo in rekonstrukcijo znanstvenih jezikov, pojmovnih sistemov in teorij". (...) Logične analize pa se zmeraj ukvarjajo lc s 'formo', nc pa z 'vsebino'.46 Njihove ugotovitve o znanosti so zato le splošnega značaja in nc pristavijo tistega specifičnega, kar je značilno za določene znanstvene teorije. Teoretik znanosti jc s svojo metodo logike z ozirom na znanstveni jezik metateoretik, ki sc "trudi razjasnili pojme kol 'je resnične', je logično veljavno', 'jc dokazljivo', 'jc izvedljivo iz' ipd. Ločitev logičnega in deskriptivnega besednjaka lahko ponovno utemeljimo v Carnapovcm temeljnem filozofskem prepričanju, ki hoče združili empirizem in racionalizem; prvega kot vsebinsko in drugega kot formalno plat spoznanja. Vendar vera v logično-matematično (semantično) plat človeškega uma Carnapa nikdar ni rešila njegovega odpora do tistih miselnih sistemov in miselnih entitet, ki jih jc imel za metafizične. Tudi deskriptivne terme teorij jc zaradi njihove splošnosli in empirične "nejasnosti" gledal z velikim nezaupanjem. Zato jc kot dobrodošel sprejel vsak poskus, ki sc jc vsaj trudil odpravljati to nejasnost. Enega izmed najbolj znanih logičnih postopkov jc v zvezi s teorijskimi termi razvil F.P. Ramsey. Ramsey je s posebnim logičnim prijemom teorijske terme kar odpravil, tako da sc vsaj v svoji prvotni podobi več nc pojavljajo. Preden bom prikazal, kako jc Ramsey prišel do svojega zapisa in ali mu jc dejansko uspelo odpraviti teorijske terme, bom na kratko očnal nazor, ki jc za časa Ramscya prevladoval glede njihove narave. 46 W. Stcgmiillcr, Logische Analyse dcr Struktur ausgerciftcr physikalischcn Thcoricn - 'Non-statement view' von Theoricn, v Probleme und Rcsultatc (...), Band It, Tcil D, str. 3. RAMSEYEVSTA VEK Še v prvi četrtini tega stoletja jc veljalo, 47da jc vsak teorijski term nosilec pomena neodvisno od ostale teorije in da označuje natančno določljive entitete, ki eksistirajo nc lc znotraj jezika, ampak tudi dejansko. Npr. pojem "elektron" jc nosilcc pomena nc glede na ostale pojme, ki nastopajo znotraj neke teorije - tako označujemo s pojmom "elektron" v okviru klasične fizike elementarnih delcev iste realno eksistirajoče entitete kot v kvantni mehaniki. Razlika jc zgolj subjektivna glede na točko, s katere določeno entiteto opazujemo in opisujemo. Neko poimenovanje potemtakem za zmeraj fiksira svojega realno eksistirajočega referenta. Ramsey pa jc čutil, da pomen teorijskih termov ni tako nedvomno določljiv kot pomen neteorijskih termov. Pojem "rdeč" razumemo neposredno iz opazovanja; njegovega pomena nc moremo spreminjati zaradi nekih drugih spoznanj, ampak ostaja zmeraj enak. Obratno pa jc ncdomišljcno za pojem "elektron" zatrjevati, da ga razumemo neposredno iz njega samega, tj. z izrekanjem njegovega imena: "Elektron". Razlika v razumevanju pojma "rdeč" in pojma "elektron" jc, da pojem "rdeč" razumemo na osnovi naših čutov, pojem "elektron" pa drugače, saj neposredno nc zaznavamo nobene entitete, ki bi ji ustrezal jezikovni izraz "elektron". Kot smo videli, je bil to razlog, da jc Carnap razvil svojo dvostopenjsko oziroma tristopenjsko koncepcijo znanstvenega jezika. Enako kot Carnap, jc tudi Ramsey iskal razlago, zakaj teorijske terme vendarle nekako razumemo. V svojih premislekih jc dvakrat anticipiral Carnapa. Najprej jc po Stegmiillcrjevih besedah dobil "vpogled v znanstveno odvisnost teorijskih termov od konteksta".48 Vsak term teorije razumemo lc kot del neke strukture pojmov, tj. skozi njegove odnose z ostalimi pojmi teorije. Čc neki teoriji dodamo ali odvzamemo določene pojme, potem spremenijo svoj pomen tudi ostali pojmi teorije. Pojem "elektron" v klasični teoriji atomov nima istega pomena in nc označuje istih entitet kot ortografsko isti pojem v kvantni mehaniki. Šc več: iz ugotovitve o kontekstualni odvisnostni teorijskih termov sc porodi vprašanje ali entitete, ki jih teorija poimenuje, sploh eksistirajo. Naenkrat nc moremo več biti gotovi, da znanost sploh izreka nekaj o realnem svetu. To je hkrati vprašanje, ali lahko teorijske pojme sploh razmejimo od pojmov iz metafizičnih sistemov. Tudi z odgovorom na vprašanje po empirični vsebini teorijskih termov jc Ramsey anticipiral Carnapa: uvedel je stavke, ki povezujejo jezik teorije z jezikom opazovanja in tako prvemu podelijo neko empirično vsebino. Enako kot Carnap za korespondenčna pravila, jc Ramsey za te stavke domneval, da nudijo le delno interpretacijo teorijskih termov. Sedaj prehajam na opis Ramscyevcga stavka. Izhodišče jc premislek o teorijah. Zanje pravimo, da so resnične ali napačne. Ker so sistemi stavkov, so resnične takrat, ko so vsi njeni stavki resnični, in neresnične, čc jc vsaj en stavek neresničen. V stavkih teorij pa nastopajo deskriptivni termi, ki nimajo trdnega pomena. Zato se o stavkih 47 Interpretacijo Ramscyevcga stavka povzemam iz W. StegmUllcr, Probleme und Resultate (...), Band II. Teil C, poglavje VII, in R. Camap, KinfUhrung in die Philosophic der Nalurwisscnschaft, I;rankfurt/M, 1986, Teil V. 48 W. StcgmUller, n.d . str. 401. teorijskega jezika nc moremo vprašali, ali so ali niso resnični. To pomeni, da so samo navidez Slavki, dejansko so lc forme stavkov. Iz teh navideznih Slavkov dobimo prave, čc predikativne konstante zamenjamo s predikativnimi variablami, ki jih eksistenčno kvantificiramo. Po rcsničnoslni vrednosli leh stavkov sc sprašujemo tako, da pregledamo, ali izpolnjujejo zahtevane pogoje. Oglejmo si splošno formo Ramscycvega stavka. Edini deskriptivni termi, ki jih Ramsey dopušča v teorijskem jeziku, so predikativne konstante. Teorijo kot neinterpretiran račun interpretira s pomočjo termov opazovanja, ki tvorijo skupaj z nekaterimi teorijskimi termi stavke pravil pripisovanja (korespondenčnih pravil). Število teorijskih termov naj bo n, označimo pa jih s črko t: tj,..., t^ Število termov opazovanja naj bo k, označimo pa jih s črko o: oj,..., ok. Interpretirana teorija TP (z neinterpretirano teorijo T in pravili pripisovanja P) vsebuje vse teorijske terme in vsa pravila pripisovanja: TP(ti,...,tn,oi.....ok). Ramsey v svojem postopku najprej predikativne konstante zamenja s predikativnimi variablami: namesto teorijskih termov tj,..., tn dobimo variable vj,.... vn. V nadaljnjem koraku te variable veže z eksistenčnim kvanti faktorjem. Teorija sc potem v novem zapisu glasi: Vvi... Vvn TPr (vi,..., vn, 01,..., Ok).49 Formalna primerjava prvotnega zapisa teorije z Ramscycvim stavkom pokaže, da sta strukturno enaka. Variable v Ramscycvcm stavku nastopajo natanko tako, kot konstante v prvotnem zapisu. Variable določajo povsem enako logično strukturo kot prvotno teorijski termi. Oba zapisa sc razlikujeta lc po tem, da so variable v Ramscycvcm stavku vezane z eksistenčnim kvantifikatorjem (seveda poleg temeljne razlike, ki jo predstavlja razlika med variablami in konstantami). Vprašanje sedaj sc glasi, kako funkcionira v Ramseyev stavek transformirana teorija: 1) ali jc njena dcduktivno-nomološko-funkcionalna zmogljivosti enaka zmogljivost prvotnega zapisa in 2) ali jc njena induktivna zmogljivost v Ramscycvcm zapisu enaka zmogljivosti prvotnega zapisa. Oglejmo si na hitro oba postopka preverjanja. a) Deduktivno-funkcionalna enakost. Dokazali moramo dvoje: najprej, da jc vsak teorem, ki izhaja iz Ramscycvega stavkla TPr, tudi teorem, ki izhaja iz prvotne teorije TP (teorem jc formuliran v jeziku opazovanja); nato jc treba dokaz izpeljati v nasprotni smeri, namreč, daje vsak teorem, ki izhaja iz TP, tudi teorem iz TPr. a. 1. Vsak empirični teorem p iz TPT jc tudi empirični teorem p iz TP. Dokaz: Ramseyev stavek dobimo neposredno iz prvotnega zapisa interpretirane teorije. Če iz TPr sledi nek empirični teorem p, potem zaradi tranzitivnosti sledi tudi iz TP. ((TP—»TP O a(TP r p)) (TP p). a.2. Vsak empirični teorem iz TP jc tudi empirični teorem iz TP r. Dokaz: Naj bo S nek stavek, formuliran v jeziku osnovne teorije. Z znakom Vt (S) označimo eksistenčno kvantifikacijo vseh teoretskih termov, z znakom at(S) pa 49 « „ r nad TP označuje Ramseyev stavek. posplošeno kvantifikacijo teoretskih termov. S0 naj bo stavek, ki nc vsebuje teoretskih termov. Najprej bomo dokazali trditev, da poljuben stavek S0, ki logično sledi iz S, logično sledi tudi iz Vt (S). Po predpostavki velja: 1) S |-S0. Ta odnos poslcdicc lahko prevedemo v logično implikacijo: 2) I-S S0. Pravkar zapisana implikacija jc resnična za vse v njej nastopajoče teorijske terme. Torej velja: 3) I-At(S->S0). Ker v S0 nc nastopajo teorijski termi, velja: 4) |-V t(S) —> S0. Potemtakem velja tudi: 5) Vt(S) |-S0. Čc vstavimo na mesto S konkreten stavek TP, dobimo v prvem koraku TP |- S0 in kot rezultat Vt (TP) |-S(). Vt (TP) pa jc TPr. S tem jc dcduktivno-funkcionalna enakovrednost obeh zapisov dokazana, b) Induktivna zmogljivost Ramscycvcga stavka. Dokaz za induktivno enakovrednost obeh zapisov teorije jc lažji od dokaza deduktivne enakovrednosti, ker izhaja iz narave Ramscycvcga stavka. Imejmo teorijo, v kateri nastopi predikativna konstanta K. V Ramscycvcjm substitutu K zamenjamo s predikativno variablo W, ki jo eksistenčno kvantificiramo. Dobimo stavek, ki pravi, da "obstaja entiteta W, ki izpolnjuje določene pogoje. Naj bo W0 takšen W."50 Sedaj lahko na osnovi empiričnih podatkov enako sklepamo, kot smo v osnovni teoriji. Ponazorimo to na primeru51- Naj se teorija glasi: 1) ax [(fx Gx) a (fx -> Hx)]. Ker jc edini teoretični term f, sc ustrezni Ramscycv stavek glasi: 2) VZ a x (Zx Gx) a (Zx -> Hx). Naj velja naslednja empirična trditev: 3) Hd. Zaradi splošne trditve fx -> Hx lahko induktivno sklepamo na: 4) fd. (Pri tem zanemarimo dejstvo, daje induktivna baza šibka). Zaradi fx —> Gx velja: 5) Gd. Očitno "empirična ugotovitev 'Hd' na osnovi originalne teorije50 induktivno podpira izjavo opazovanja 'Gd'".52 50 W. SlegmUller, Probleme (...), II/C, ur. 427. 51 Primer ni najboljši. Razlag« je v StegmUller, n.d., sir. 427-428. 52 N.d., sir. 427. Stcgmiillcr izpelje dokaz za veljavnost oziroma enakovrednost Ramscycvega stavka takole: Naj bo Zo entiteta, ki zadovoljuje kriterije Ramscycvega stavka; torej lahko izvedemo tudi na osnovi Ramscycvega stavka prehod iz 'Hd' na 'Gd'.53 Po Stcgmiillcrjcvi interpretaciji vsaj na tej ravni razkrivanja problematike med Ramseyevim stavkom in originalno teorijo ni razlike v zmogljivosti. Poglejmo si sedaj, kako Stcgmiillcr - kot šc nc-strukturalist - in Carnap vsebinsko interpretirata Ramseyev stavek. Stcgmiillcr najprej pokaže, kaj pomeni eliminacija predikativnih konstant. Imejmo stavek: 1) Hegel jc bil metafizik in Hegel jc poučeval na Univerzi v Berlinu. Storimo sedaj, kar ni Ramscycva osrednja namera: climinirajmo individualno konstanto 2) Vx (x jc bil metafizik in x jc poučeval na Univerzi v Berlinu). Ramsey eliminira tiste predikativne konstante, ki so tudi teorijski termi. Če sprejmemo, da jc predikat "biti metafizik" teorijski, potem z eksistenčno kvantifikacijo dobimo: 3) VF Vx (Fx a x jc poučeval na Univerzi v Berlinu). Stavek 3) izreka, da v svetu eksistira neka lastnost F, ki izpolnjuje pogoj, da čc jc nekdo poučeval na Univerzi v Berlinu, potem je imel lastnost F. Poglejmo si strukturo stavka 3). 3) jc razdeljen na dva dela: na formulo "Fx" in stavek "x" jc poučeval na Univerzi v Berlinu". Resničnost stavka 3) preverimo tako, da ugotovimo, ali jc kdo poučeval na Univerzi v Berlinu: čc jc, potem jc 3) resničen, lastnost F pa eksistira. Če nc najdemo nikogar, ki jc poučeval na Univerzi v Berlinu, potem jc stavek 3) neresničen, za F pa nc moremo trditi, da eksistira, ampak jc lc "flatus vocis". Na tem primeru sc nazorno vidi funkcija, ki jo ima jezik opazovanja z ozirom na teorijski jezik. Teorija jc resnična lc, čc izpolnjuje pogoje, ki jih nalaga empirija. Poglejmo si sedaj Carnapov primer, ki vsebuje naravoslovne pojme. Naj bosta v neki teoriji teorijska terma enomestna predikata "mol" in "H - Mol". Ekstcnzija prvega naj obstoji iz razreda molekul, ekstenzija drugega iz razreda molekul vodika. V kolikor gre za nek objekt, naj bo določljiv s tremi prostorskimi koordinatami (x, y, z) in časovno koordinato t. Nadalje naj bo temperatura "temp" nekega objekta a določena s trimestnim predikatom "temp (a,t,319)" (319 jc neka konkretna vrednost npr. absolutne temperature). Naj bo pritisk trimestni predikat "prit (x, t, p), masa dvomestni predikat "mas (x, m)" in hitrost trimestna relacija "hit (x, t, /rj, r2, pri čemer so rj, i"2. r3 hitrostni vektorji. Carnap zahteva, naj bo rekonstruktirana teorija delna teorija teorije plinov. Vsebuje naj postulate, ki vsebujejo tako mikrozakonc kinetične teorije plinov kot tudi makrozakonc, katere tvorijo splošni zakoni o plinih in posebni zakoni za posamične pline. V mikrozakonih naj nastopa vseh šest predikatov, v makrozakonih pa lc štirje poslednji relacijski predikali. Celotna teorija naj sestoji iz konjunkcijc teh mikro in makrozakonov. Formalni zapis teorije T sc glasi: T: (... Mol ...H-Mol ...Tcmp ... Prit... Mas ... Hit...). 33 N.d., sir. 430. Glede na kriterij opazovanja velja, da je "T" predhodno le čisti račun, kajti v teorijskih postulatih sc nc pojavljajo nikakršni termi opazovanja. Parcialna razlaga teorije T naj sledi za teorijske terme 'temp', 'prit' in 'mas' iz pravil pripisovanja."54 Pravila pripisovanja dobimo tako, da vsakemu izmed teh treh teorijskih termov damo empirično interpretacijo s pomočjo nekih empiričnih termov. Tc označimo s črko o in vsakokrat z nekim indeksom: npr. o^. Tudi pravila pripisovanja sc razumejo kot konjunkcija: P: ((... Temp ... Oj ... Ok ...) & (... Prit... on ...) & (... Mas ... O) ... ok ... ok+] ..)). Ostali teorijski termi nc dobijo interpretacije. Potemtakem ima interpretirana teorija TP obliko: TP: ((... Mol... H-Mol... Temp ... Prit... Mas ... Hit...) & (...Temp ... o, ... o,,...) & (... Prit... on ...) & (... Mas... Oj ... Ok ... o^j...)). Čc želimo iz interpretirane teorije TP dobiti Ramseyev stavek, potem predikativne konstante "Mol" in "H-Mol" nadomestimo z razredno variablo, npr. s Kj in K2; večmestne predikate "Tcmp", "Prit", "Mas" in "Hit" pa nadomestimo z relacijskimi variablami Rj, R2- R31 R4- Nato vsako variable ustrezno eksistenčno kvantificiramo, s čimer dobimo Ramseyev substitut: TPr: VK, VK2 VR, VR2 VR 3 VR4 ((... K! ... K2 ... Rj ...R2... R3 ... R4 ...) & (... R! ... O! ... o,,...) & (... R2... on ...) & (... R3 ... 0l ... ok ... Ok+1...))). Dobili smo logično-matematično strukturo, ki jc preko korespondenčnih pravil povezana jc z jcikom opazovanja. Celoten Ramseyev stavek mora izpolnjevati dva pogoja: 1) biti mora logično resničen, 2) teorijski del mora izpolnjevati zahteve, formulirane v jeziku opazovanja. Ad 1. Logična neresničnost jc le tehnična napaka v izpeljevanju in nima posebnega pomena za Ramseyev stavek. Ad 2. Na osnovi zahteve 2) sklepamo, da je Ramseyev stavek, ki nc izpolnjuje tega pogoja, lc čisti račun. Čc pa teorijski del izpolnjuje zahteve empiričnih trditev, jc resničen in v našem primeru zatrjuje eksistenco razrednih in relacijskih variabcl. V tem smislu jc Ramseyev stavek prenesel "temačnost" deskriptivnih teorijskih konstant v platonska nebesa matematično-logičnih entitet. Ramseyev stavek namreč pravi, da, čc jc resničen, potem eksistira nekaj, o čemer govori logično-matematična struktura. Sedaj so se vprašanja po eksistenci teorijskih entitet lc preformulirala: npr. za elektrone se več nc sprašujemo, "kaj je natančen pomen besede 'elektron', ker termov elektron v Ramscyevcm stavku več ni. Zato pa se nc izognemo dejansko problematičnemu vprašanju, ali elektroni so, ker se le "transformira v vprašanje pravkar omenjene oblike: 'Ali obstoji nekaj, kar ...?"'55 Nevarnostim ontologije Carnap zopet ubeži s pomočjo semantike: če govori resničen Ramseyev stavek npr. o elektronih, (ki jih eksistenčno odkvantificiramo), potem je vprašanje, ali elektron (=njcgova ustrezna variabla) eksistira, logično ekvivalentno vprašanju, "ali jc teorija, ki vsebuje term 'elektron', torej kvantna fizika, resnična. In v isti meri smo upravičeni 'verjeti v cksistcnco elektronov', v kateri smo upravičeni na temelju razpoložljivih, kvantno fiziko potrjujočih izkustvenih podatkov to teorijo akceptirati".56 54 N.d., nr. 407. 55 W. StcgmUller, Probleme und ReaulUte (...), II/C, «tr. 431. 56 W. StcgmUller, Probleme und Rcnulute (...), H/C, »tr. 431. Ramscycva substitucija teorijskih termov je splošno uporaben logični postopek. Vedeti moramo le, zakaj hočemo neke terme substituirati, tj. odreči jim empirično vsebino in jih pojmovati lc kot elemente sintaktičnega sistema. Logični pozitivizem naredi rez v deskriptivnem besednjaku na osnovi pojma opazljivosti. Pozneje bomo videli, da strukturalna metoda uporabi Ramseyev stavek na tistih termih, za katere moramo predpostaviti teorijo T kot resnično, če hočemo določiti njihove kvantitativne vrednosti. Zdi sc, kot da jc Ramscycva metoda univerzalna - spreminjajo sc lc kriteriji, s katerimi določimo neke terme kot teorijske. Čc sprejmemo racionalistično pozicijo, ki ljudem pripisuje zmožnost "logično-matematičnega oblikovanja", potem ni vprašljiv Ramseyev stavek, ampak vsakokratni kriterij, po katerem določamo teorijo. V logičnem pozitivizmu bi zato morali preiskati pojem "opazljivosti". Po mojem mnenju logični pozitivisti tega niso storili, ampak so "opazljivost" nekritično sprejeli kot evidentno. Zlahka sc pokaže, da je jezik opazovanja, čc ga utemeljimo na "opazljivosti", zelo problematičen. Tudi opazljivih entitet ne razumemo neposredno iz fiksiranega, togega akta opazovanja (razen, če zagovarjamo skrajni subjektivni idealizem). Vzemimo kot primer zaznavanje rdeče barve: lahko jo pokažemo in rečemo, to in to jc rdeča barva. Toda teh stavkov nc bi nikdar razumeli, čc bi vseskozi kazali samo na rdečo barvo. Rdeče kot rdeče zaznavamo in razumemo le znotraj nekega barvnega spektra, torej nc neposredno, ampak šele v razliki od ostalih barv v spektru. Nc sme nas zavesti dejstvo, da rdečo barvo in barve sploh zaznavamo neposredno z našimi čutili in nc s pomočjo zapletenih aparatur. Žc v elementarni zaznavi namreč naletimo na visoko abstraktno miselno dejavnost - npr. na razlikovanje - ki ga ne moremo opazovati v Carnapovcm nominalističnem smislu. Lahko zaključimo z ugotovitvijo, da Carnapov pojem opazljivosti sploh ni jasen, s čimer navezujemo na naslednji razdelek. LITliRA TURA Carnap, R., Dcr lx>gischc Aufbau dcr Well, Hamburg, 1966. Camap, R., Einluhrung in die Philosophic dcr Naturwisscnschafl, I;rankfurt/M, 1986, poglavje V. Carnap, R., Metodološka narav teorijskih pojmova, v Scsardič, N., Filozofija nauke (zbornik), Beograd, 1986. Frank, P., I^nac koji povezuje znanost s filozofijom, v Scsardič, N., Beograd, 1986. Hcmpel, C.G., O "standardnoj konccpciji" znanstvenih teorija, v Scsardič, N., Beograd, 1986. Kuhn, T., Dodatne misli o paradigmah, Časopis za kritiko znanosti, 64/65, 1984. Kuhn, T., Objektivnost, vrednostna sodba in izbor teorije, Časopis za kritiko znanosti, 64/65, 1984. Kuhn, T., Struktura naučnih revolucija, Beograd, 1974. Nagel, E., Struktura nauke, Beograd, 1974. Prijatelj, N., Matematične strukture 1, Ljubljana, 1971. Prijatelj, N., Uvod v matematično analizo I, str. 13-60, Ljubljana, 1980. Putnam, H., Što teorije nisu, v Scsardič, N., Beograd, 1986. Stcgmiillcr, W., Bcobachtungssprachc, teoritisehe Sprache und die particllc Dcutung von Thcorien, Probleme und Rcsullalc (...) II/C, Berlin, Heidelberg, New York, 1970. Stcgmiillcr, W., Die Rntwicklung des ncucn Slnikturalismus scit 1973, Probleme und Rcsullatc (...), II/3, Berlin, Heidelberg, New York, Tokyo, 1986. Stcgmiillcr, W., Logischc Analyse dcr Struktur ausgcrciftcr physikalischcr Thcoricn, Probleme und Rcsultatc ( ..), Berlin, Heidelberg, New York, 1973. Stcgmiillcr, W., Kombiniran dostop do razumevanja dinamike teorij, Časopis za kritiko znanosti, 64/65, 1974. Stegmiillcr, W., Neue Wege der Wisscnschaftsphilosophic, Berlin, Heidelberg, New York, 1980. Ule, A., Hozjan, S., Analitična znanost kot racionalna rekonstrukcija znanosti. Časopis za kritiko znanosti, 64/65,1984. Ule, A., Dialektični momenti v "logiki raziskovanja" Karla Popperja in preseganje "analitične paradigme" znanosti v novejši zahodni "teoriji znanosti", Anthropos, 1974. Ule, A., Od filozofije k znanosti in nazaj, Ljubljana, 1986. Ule, A., O znanstveni pojasnitvi in ideološkem samoupravičevanju, Časopis za kritiko znanosti, 64/65, 1984. Ule, A., Razvoj znanosti z vidika "strukturalne teorije" znanosti I, URP Znanost o znanosti (poročilo), tipkopis, Ljubljana, 1987. Ule, A., Sodobna analitična teorija znanosti, Anthropos, 2/3, 1981. Ule, A., Sodobna analitična teorija znanosti in preseganje pozitivislične paradigme znanosti, Anthropos, 4/6, 1981. Wittgenstein, L., Philosophische Untersuchungcn, Frankfurt/M. 1963. Fenomenološka metoda E. Husserla kot metoda izvorne pojasnitve ANDRINA KOMEL-TONKLI Za Husscrlovo filozofijo je značilna neka specifična razvojnost in "nedokončanost", ki je ni mogoče zaobiti kot nekaj zunanjega, ali cclo kot nekaj filozofsko nedoslednega; gre namreč za nov način filozofiranja, ki si skuša zagotoviti večjo doslednost in sistematičnost, kot so jo premogli tradicionalni filozofski sistemi, s tem da zahteva neprestano pojasnjevanje samoumevnosti, nenehno korigiranje žc dosežene stopnje spoznanja, modificiranjc, ponovno razdelovanje, zaostrovanje in prečiščevanje osnovne tendence, kar presega delo enega samega filozofa. Osnovna tcndcnca Husscrlovcga filozofiranja je radikalna utemeljitev znanosti, oz. zagotovitev znanstvenosti znanosti in filozofije sploh. Zastavljena je kot zahteva po novem začetku, ki jc formalno določen iz kartezijanske tradicijc kot utemeljitev samih temeljev mišljenja in spoznanja, vendar pa se Husscrl ravno s tradicionalno rešitvijo nc more več zadovoljiti, zato jo skuša poglobiti - misliti "šc cn korak prej". Na-novo-utemcljcna znanost naj sc psihološke ekspanzije nc bi več zgolj nemočno otepala, ampak bi jo morala prerasli, s tem da jo misli v njenem bistvu. Izvršitev nove utemeljitve, ki se jo Husscrl loteva, tako zahteva nove dimenzije pojasnjevanja, novo metodo. Kaj jc torej ta novi način gledanja, ki naj bi odprl nova izhodišča in nove možnosti utemeljitve? Kaj jc fenomenološki način gledanja, fenomenologija? Husscrl fenomenologije ni razvijal posebej, ampak se mu jc razvijala skozi samo pojasnjevanje logike, spoznavne teorije in filozofije sploh. "Opisane raziskave vodijo mnogokrat neizogibno čez ozko fenomenološko sfero, katere študij jc dejansko potreben, da bi pojasnili logične ideje, da bi jih naredili evidentne. Prav ta sfera pa ni od prej dana, ampak se prvič začrtuje tekom raziskovanja" (LRII-1 str.: 16/17). Kaj bi lahko bila ta nova fenomenološka sfera? Ali jc fenomenologija posebna filozofska disciplina? Zakaj sc potem pojavlja izključeno v službi drugih disciplin? Torej je fenomenologija metoda? Ali pa mogoče neka "meta-teorija"? Tradicionalno jc digniteta utemeljevanja samih temeljev pripadala prvi filozofiji. Ali mora bili torej fenomenologija sama šele utemeljena v neki prvi filozofiji, ali pa jc, obratno, prav filozofija utemeljena v fenomenologiji ali sta cclo spojeni? To nepreglednost vseh mogočih vprašanj, ki sc na začetku zastavljajo, bomo poskušali razredčiti skozi ugotavljanje, kaj, oz., kako jc fenomenologija v Logičnih raziskavah, edinem delu, kjer Husscrl šc nc razvija svoje transcendentalne filozofije, in kako sc spremeni njena funkcija, čc seveda sploh sc, po "transcndcntalncm obratu". S tem bo hkrati vzela v zakup tudi neizogibna razvojnost, kije Husscrlovi filozofiji imancnlna. LOGIČNE RAZISKAVE Husscrlu nc gre za izgradnjo logike v smislu matematične eksaktnosti, kot naivno-stvarno veljavnega sistema stavkov, nc zanimajo ga logični stavki kot taki, ampak filozofska pojasnitev le-tch; zanima ga logičnost same logike. K filozofski pripravi za izgradnjo čiste logike, ali natančneje: k "teoriji spoznanja in, kar jc z njo v najbolj notranji sovisnosti, k čisti fenomenologiji miselnih in spoznavnih doživljajev" (LRII-1 str.:2), spadajo npr. jezikovne analize - nc v empiričnem gramatičnem smislu, ampak predvsem kot analize pomena, ki imajo za cilj učvrstitev logičnih pojmov. Zdaj se moramo vprašati, kaj in v kakšnem smislu ima fenomenologija opraviti z doživljaji? Poudariti jc treba, da sc fenomenologija ne ukvarja s psihičnimi doživljaji v psihološkem smislu, namreč kot realnimi fakti neke konkretne psihc, človeške ali živalske, v vnaprej danem svetu, ampak s čistimi doživljaji, ki jih ni mogoče zapopasti niti z objektivnim znanstvenim proučevanjem, ki se ga poslužuje empirična psihologija, niti z introspckcijo, ampak edino direktno v bistveni intuiciji (Wcsensintuition) kot bistva. Ta bistva je treba potem privesti v bistvenih pojmih in zakonih k čistemu izrazu. Fcnomcnologijo torej zanimajo doživljaji kot bistva in nc kot realitete realnega (psihičnega oz. psihofizičnega) sveta; fenomenološka metoda se tako naprej postavlja kot bistvena intuicija. Kakšno področje raziskovanja se tu odpira in čemu služi? "Čista fenomenologija predstavlja področje nevtralnih raziskovanj, v katerem imajo različne znanosti svoje korenine. Po eni strani služi psihologiji kot empirični znanosti. V svojih čistih in intuitivnih ravnanjih analizira in opisuje v bistveni splošnosti - specialno kot fenomenologija mišljenja in spoznavanja - doživljaje predstav, sodb, spoznanja, ki so, empirično zapopadeni kot razredi realnih dogodkov v sovisnosti z animalično naravno dejanskostjo, podvrženi psihologiji v smislu izkustveno znanstvenega raziskovanja. Po drugi strani odpira fenomenologija 'izvore', iz katerih 'izvirajo' temeljni pojmi in idealni zakoni čiste logike in h katerim jim je treba zopet nazaj slediti, da bi sc jim priskrbela 'jasnost in razločnost', potrebna za spoznavno kritično razumevanje čiste logike. Spoznavno-tcorctska, oz. fenomenološka utemeljitev čiste logike obsega raziskave, ki so polne težav, toda hkrati tudi neprimerljive važnosti" (LRII-1 str.: 2/3). Ali iz tega sledi, da jc fenomenologija prva filozofska disciplina, ki utemeljuje vse ostale? V skladu z novoveško gnoseološko tradicijo pripada mesto "prve filozofije" tudi pri Husserlu - spoznavni teoriji: vse posamezne znanosti imajo za cilj neko spoznanje, torej nekaj spoznavajo; sam problem spoznavanja pa jc izven njihovega interesnega horizonta - zmožnost spoznavati in možnost spoznati enostavno predpostavljajo. Naloga spoznavne teorije pa jc dokazati, in to brezpogojno, samo možnost spoznanja, kar je absolutni pogoj za znanstvenost znanosti, oz. filozofije universalis. Vendar pa Husserl v Logičnih raziskavah neprestano povezuje, čc že ne kar izenačuje, fenomenološko in spoznavno-teoretsko pojasnitev logike (o tem pričata že navedena citata). Kaj jc torej naloga fenomcnologije? Nova utemeljitev znanosti, ki jo hoče izvesti Husserl, zahteva nek nov vidik, nov radikalnejši način pristopa k danim problemom, oz. "stvarem", in tega naj bi omogočila prav fenomenologija, fenomenologija kot metoda, ki ni prenešena od zunaj, ampak nastaja sproti, skozi analize problemov, kakor se pač ti odpirajo. To ji omogoča, da k problemom pristopa na njim ustrezen način - na način, ki ga diktirajo stvari same, ki jih raziskuje. Tako bi zaenkrat lahko rekli, da jc Husserlova teorija spoznanja -fenomenološka spoznavna teorija, ki je bogatejša od tradicionalne prav za to fenomenološko optiko, pristop. V čem pa jc zdaj fcnomcnološko-spoznavno-tcorctska pojasnitev in utemeljitev čiste logike? Čisti logik se za doživljaje nc zanima (ti so po tradiciji spadali izključno v domeno psihologije), nc zanima ga sodba kot psihični fenomen, ampak logična sodba, identiteta pomena, ki ji je lastna nujnost in idcalnost in jc kot taka v nasprotju z mnoštvom različnih naključnih doživljajev te sodbe. Logiko zanima abstraktna splošnost, čiste miselne forme; kaj naj si torej obeta od analize doživljajev? Od psihološke (v empiričnem smislu) seveda nič, razen rclativizacijc in subjcklivizacije njenih "večnih zakonov", torej razkroj. Toda, ali jc s tem, da zavrača kakršenkoli psihologizcm, žc tudi zaščitena pred njegovo erozijo, ali pa jc morda prav psihologizcm zadel na dejanska šibka mesta tradicionalne formalne logike? Dejanska pomanjkljivost formalne, simbolne logije jc ta, da njeni cvidentni zakoni temeljijo na besednih pomenih, ki so nenehno izpostavljeni nevarnosti, da se, zaradi prezrte ckvivokacijc, njihov pomen neopaženo spremeni, pojem dobi s tem drug obseg, zakon, ki na njem temelji, pa je - kljub prejšnji evidenci - zdaj napačen. Taka danost idej ali pojmov torej nc zadošča. Logične pojme in zakone jc potrebno privesti k spoznavnoteoretski jasnosti, treba je izpostaviti izvore logičnih pojmov. L-pojmi imajo dejansko svoj izvor v doživljajih, vendar nc v doživljajih, ki so predmet empirične psihologije. Tu vstopi fenomenološka analiza. "Logični pojmi, kol veljavne miselne enotnosti, morajo imeti svoj izvor v zorih, morajo i zrasli skozi idcirajočo abstrakcijo na temelju gotovih doživljajev in biti v novi izvršitvi te abstrakcije vedno znova na novo preizkušeni, biti zapopadeni v identiteti s samimi seboj. Drugače rečeno: nikakor nočemo sc zadovoljiti z 'golimi besedami', tj. z golim simbolnim razumevanjem besed, kakršno imamo v refleksijah o smislu teh v čisti logiki izpostavljenih - zakonov o 'pojmih', 'sodbah', 'resnicah', itd., z njihovim mnoštvom posebnosti. Pojmi, ki so oživljeni lc v oddaljenih, nejasnih, nepravih zorih - če so sploh v kakšnih - nam nc morejo zadoščati. Hočemo iti nazaj k stvarem samim. V polno razvitih zorih hočemo priti do cvidcncc, da je to tu, v aktualno izvršeni abstrakciji dano, zares in dejansko to, kar menijo besedni pomeni v izraženem zakonu; spoznavno praktično hočemo prebuditi v nas dispozicije, ki zadržijo pomene skozi rcproducirajočc zore (oz. ob intuitivni izvršitvi abstrakcije) v svoji identiteti. (...) Fenomenologija ločnih doživljajev ima za smoter tako široko desktriptivno (nc empirično psihološko) razumevanje teh psihičnih doživljajev in odkritje njihovih lastnih smislov, kot je nujno za to, da bi vsem fundamcntalnim logičnim pojmom dali trdne pomene in siccr pomene, ki sc pojasnijo skozi vrnitev na analitično raziskovanje bistvene povezanosti med intcncijo pomena in izpolnitvijo pomena, ki postanejo razumljivi in gotovi v svojih možnih spoznavnih funkcijah; kratko: pomene, kot jih zahteva interes čiste logike same in predvsem interes spoznavnoteoreličnega uvida v bistvo tcdiscplinc." (LR1I-1 str.: 5-7) Fenomenologija poglobi logično sfero; nc zanimajo jo formalni logični pojmi in zakoni, oz. njihovi idealni pomeni kot taki, ampak kot akti in njihova izpolnitev v čistih zorih, zanima jo njihov izvor. Nc zadovolji jc prazen besedni pomen logičnih pojmov in zakonov, ampak zahteva relfeksijo o predmetnem smislu lc-tch, tj. njihovi naravnanosti na "stvari same" in izpolnitev te naravnanosti v čistih zorih. Fenomenološka analiza doživljajev (tj. "refleksija" o smislu teh doživljajev, o KAKO teh doživljajev) pokaže bistveno povezanost med intencionalnimi akti pomena in izpolnitvijo pomena. Prazni besedni pomeni, s katerimi operira formalna logika, se skozi fenomenološke analize izkažejo za prazne pomenske intencije - kot intencionalni akti pomena neizogibno merijo na "stvari same", vendar nihjova intencija ni izpolnjena v zoru. Izpolnitev intencije v zoru pomeni, da se v zrenju, v čistem gledanju da stvar sama, na katero meri intcncija in točno v tistem modusu, v katerem nanjo meri. Lc v tem slučaju jc pomen dejansko popolnomaevidcnten. Čisto zrenje, čista intuicija, zrenje bistva (Wescnsschau) pomeni, da se da bistvo direktno zagledati: spoznanje bistva skozi direktno zrenje jc prav tako možno kot spoznanje posamičnih stvari v posameznih zorih. Logične vsebine, ki so nekaj splošnega, idealnega, bistvenega lahko direktno intuitivno ugledamo, namesto, da bi jih dobivali posredno prek abstrahiranja, izpeljevanja in konstruiranja. Evidcntno zagledano bistvo velja kot gotovo a priori. To apriorno pa zdaj ni nekaj izmišljenega - skonstruiranega, ampak jc samo so-dano. Bistvoglcdjc kot metoda je nekaj novega, čeprav samo zrenje bistva, oz. idej ni neznano tradicionalni filozofiji od Platona naprej. Pojasnitve čiste logike so torej lahko izvedene le skozi fenomenološko bistvoslovje miselnih in spoznavnih doživljajev, z ozirom na njim bistveno pripadajoče menjeno (mišljeno in spoznano) in siccr v tistem modusu, v katerem se ono kot tako samo v sebi "oznanja", predstavlja ali kako drugače daje. Le skozi čisto fenomenologijo jc torej zagotovljena objektiviteta čistega logičnega objekta (tj. idealna objektiviteta) in s tem je psihologizem radikalno premagan. Husserl od te smeri pojasnitve logike ni odstopil tudi po "transcendentalnem obratu" v Formalc und transzcndcntalc Logik, 1929. Fenomenologija kot zrenje "stvari samih", oz. korelativno rečeno: "stvari same", ki sc dajejo v zoru, zgleda na prvi pogled nekaj povsem trivialnega, vendar pa nam same fenomenološke analize in rezultati teh analiz kažejo dejansko sila nenavadno podobo in Husserl sam govori o izrednih težavah stroge fenomenološke analize. "Izvor vseh težav leži v protinaravni smeri zrenja in mišljenja, ki jo zahteva fenomenološka analiza. Namesto da bi šli v izvrševanje mnoštva med seboj povezanih aktov in s tem v njihovem smislu mcnjcnc predmete naivno kot bivajoče postavljali in določali ali jih hipotetično predpostavljali, izvajali iz njih poslcdice, ipd., naj bi rajši 'reflektirali', tj. te akte same in njihovo imanentno smiselno vsebino naredili za predmete. Medtem, ko predmete zremo, mislimo, teoretično presojamo in jih pri tem postavljamo v katerikoli modaliteti bili kol dejanskosti, naj našega teoretskega interesa ne bi naravnali na te predmete, nc postavljali njih kot dejanskosti tako, kakor se v intcnciji teh aktov kažejo ali veljajo, ampak nasprotno, ravno ti akti, ki doslej sploh niso bili predmetni, naj bi postali zdaj objekti zapopadenja in teoretičnega postavljanja; v novih aktih zrenja in mišljenja naj bi jih obravnavali, jih v njihovih bistvih analizirali, opisovali, naredili za predmete empiričnega ali ideirajočega mišljenja. To pa jc neka miselna smer, ki nasprotuje najčvrstejšim, od začetka našega psihičnega razvoja nenehno stopnjujočim sc navadam. Od tod tisto skoraj neiztrcbljivo nagnjenje k ponovnemu padanju iz fenomenološke drže nazaj v preprosto-objektivno; določbe, ki jih v naivni izvršitvi izvornih aktov prisojamo njihovim predmetom naj bi podvrgli tem aktom samim, oz. njihovim imanentnim 'pojavljanjem' ali 'pomenom', celc razrede resnično bivajočih stvari naj bi uzrli kot ideje (z ozirom na to, da so lahko dani v idcativni uintuciji cvidcntno dane), kot fenomenološko sestavino njihovih predstav" (LRII-1 str.: 9/10). Če je bila prej, ko jc bil govor o nujnosti predmetnega principa (-objektivne naravnanosti v nasprotju s psihološko), pozornost obrnjena k utrditvi objektivitete (logičnega) objekta, pa stopi zdaj v ospredje nujnost izstopilve iz naivne objektivne naravnanosti v smislu naravoslovnega scicntizma in zdravega razuma sploh (lu jc pojmovan kot zakoreninjena navajenost). Zahteva sc preusmeritev iz naivnega objektivističnega izvrševanja aktov na te akte same; fenomenološka naravnanost zahteva refleksijo samih aktov: nc sme nas zanimati DA so in KAJ so predmeti, ki so v aktih menjeni, ampak KAKO so menjeni; zanima nas predmetni smisel samih teh aktov (mišljenja, spoznavanja, zrenja, presojanja,...). Fenomenološka metoda zrenja in deskripcije hoče zajeti "stvari same" pred vsako teorijo, ki pomeni vedno že interpretacijo ene stvari z drugo, redukcijo ene na drugo. Fenomenološko konstatiranje, v skladu z maksimo - k stvarem samim, odpira neko novo dimenzijo raziskovanja, ki jo jc vsaka teorija vedno že preskočila, ko je šla v konstruiranje stvari. Ta izvorna naravnanost dela fenomenološko pojasnjevanje za temelj vsakega teoretskega raziskovanja, najbolj neposredno pa zadeva "teorijo teorij" -spoznavno teorijo (LRII-1 str.: 22). Fundamentals spoznavnoteoretski problem je problem odnosa subjekt - objekt - vprašanje, kako lahko spoznavajoči subjekt doseže njemu vnanji spoznavni objekt in pride s tem do spoznanja? Fenomenologija jc siccr načelno indifirentna do reševanja problemov spoznanja, njeno nevtralno opazovanje in opisovanje pa lahko služi kot predpriprava za reševanje teh problemov, s tem da odpira možnost novega gledanja. Skozi fenomenološko naravnanost se pokaže, da "je vprašanje po eksistenci in naravi 'zunanjega sveta' metafizično vprašanje" (LRII-1 str.: 20). Teza o obstoju zunanjega, "objektivnega" sveta je - nikoli raziskana predpostavka; isto velja za komplementarno predpostavljanje notranjega, "subjektivnega" sveta. Vprašanje po smislu jc tradicionalno izpuščeno. Sama logika sc brani tako subjektivističnega kol objektivističnega relativizma, pri tem pa ostaja prazna miselna forma. Fenomenološka drža pomeni vrnitev pred tc konstrukte: analiza doživljajev pokaže, daje doživljaj vselej intcncionalcn, tj. da jc vedno doživljaj nečesa, da bistveno vsebuje svoj predmetni smisel; nadalje, da predmet sam po sebi nima nobenega smisla, ampak ga ima samo kot intcncionalni predmet, kot fenomen. Iz tega je razvidno, da morata biti subjektivni in objektivni princip, nujno dojeta korelativno (mišljenje in mišljeno sta nujno sopripadna). Čista misel, logična cvidcnca in vsako resnično spoznanje sploh pa zahteva izpolnitev intcncionalncga akta v predmetnem zoru. Fenomenološka spoznavna teorija torej sploh ni več teorija v tradicionalnem smislu kot sistem deduktivnih izpeljevanj, ampak jc pred njo: "torej pred vsako pojasnjujočo realno znanostjo, pred fizično naravoslovno znanostjo na eni in pred psihologijo na drugi strani in seveda tudi pred vsako metafiziko. Ona razlagali spoznanja noče, fakličnih dogodkov v objektivni naravi noče v psihološkem ali psihofizičnem smislu, ampak hoče pojasniti idejo spoznanja po njenih konstitutivnih elementih, oz. zakonih; nc želi slediti realnim zvezam kocksistcncc in sukccsijc, v katere so vtkani faktični spoznavni akti, ampak razumeti idealni smisel specifičnih zvez, v katerih sc dokumentira objektiviteta spoznanja; čiste spoznavne forme in zakone hoče skozi vrnitev na adekvatno izpolnjujoči zor dvigniti k jasnosti in razločnosti. Ta pojasnilev se izvršuje v okvirih fenomcnologije spoznanja, fenomcnologije, ki jc, kot smo videli, naravnana na bistvene strukture 'čistih' doživljajev in njim pripadajoče obstoje smisla" (LRII-1 str.: 21). Čista fenomenološka teorija spoznanja izključuje sleherno predpostavko o realnem bivanju, zato nc more nobena metafizična, naravoslovno-znanstvcna (sem spada tudi psihologija) trditev fungirati v njej kot premisa. Objektivnost objekta čiste fenomenološke teorije spoznanja ni v njegovi realnosti. V Logičnih raziskavah gre v prvi vrsti za zagotovitev objektivnosti logičnega objekta, kar jc možno samo skozi vrnitev na doživljaje (skozi fenomenološko analizo doživljajev). Za tradicionalno mišljenje je to popoln paradoks ali pa kvečjemu dialektično posredovanje; s fenomenološkega gledišča ni ne eno ne drugo, gre lc za izvornejše dojetje S-0 rclacijc. Fenomenološka analiza doživljajev razgrne njihovo intcncionalno strukturo: doživljaj in doživljeno, subjektivni in objektivni princip sta korclativna, v doživljaju sta prisotna oba, plus njun odnos. Iz tega je dovolj razvidno tudi, zakaj je fenomenološko opazovanje zanimivo za spoznavno teorijo in za vsako teorijo, ki karkoli spoznava, sploh. IDEJA FENOMENOL OGUE Husserl začne, v skladu s konccpcijo spoznavne teorije kot "prve filozofije", svojo pot v transcendentalno filozofijo prav s teorijo spoznanja, ki je glavna tema Ideje fenomcnologije, petih predavanj iz leta 1907. "Kritika spoznanja v tem smislu (namreč kot pojasnitev same možnosti spoznanja) je pogoj možnosti neke metafizike. Metoda kritike spoznanja je fenomenološka, fenomenologija je obče bistvoslovjc, v katero sc uvršča tudi znanost o bistvu spoznanja" (IF str. 3). Vprašanje po bistvu spoznanja jc vprašanje po možnosti spoznanja: kako je spoznanje možno, tj. kako spoznavanje doseže (njemu transendentni) spoznavni predmet? Ta "metodološki kako" je pravzaprav kartezijansko-novoveški in utemeljuje spoznanje, oz. resnico spoznanja (adacquatio intcllcctus ct rci) v gotovosti: le čc vem, kako sem prišel do neke stvari, sem lahko tc stvari brezpogojno gotov. Bistvo jc definirano kot idealna possibilia. Husserl povsem očitno navezuje na to novoveško miselno izhodišče, ki ga sam označi za začetek transcendentalne filozofske tradicije. Vsa njegova kritika pa jc zbrana v očitku, da tradicionalna filozofija ni bila sposobna vzdržati na transcndentalni poziciji kot taki, ampak jc neprestano padala nazaj v realizem (iz kako - vprašanja po možnih načinih: stvari, v kaj žc preddani stvari). Na kratko: napaka tradicionalnega transccndcnalizma jc v tem, da zoži spraševanje po KAKO kot vprašanje po smislu stvari, na zgolj uvodni metodični KAKO kot prcdrazmislck o samih temeljih, nakar to smer spraševanja opusti in sc povsem mimo tega sprašuje po "stvari na sebi", čeprav bi moralo biti znotraj transcendentalne optike očitno, da stvar sama po sebi nima nobenega smisla (ali, čc to povemo fenomenološko: za fenomeni fenomcnologije ni ničesar več). Pri spraševanju o sami možnosti spoznanja mi seveda nc more pomagati prav nobena objektivno znanstvena ugotovitev (to je bilo jasno žc Dcscartcsu). Znanstvenik namreč živi enostavno v prepričanju, DA jc spoznanje možno, kar mu potrjuje prav to, DA on praktično že operiran s sistemom transcendentnega vedenja in transcendentnih resnic (pri čemer sc njihove transccndcntnosti sploh nc zaveda) - njegova lastna znanost. Toda, "kako misli on priti od DA na KAKO" (IF sir. 37)? V uvodnem poglavju Ideje fenomenogije prezentira Husscrl tri stopnje fenomonološkega opazovanja, ki ga uvajajo tri etape ali "podmetode" fenomenološke metode 1. Fenomenološka redukcija vsega transcendentnega pa tudi vsega realno imanentnega (tj. imanentnega v real-psihološkem smislu) - omogoča zagledanje pojavov v absolutni imanentnosti ali samodanosti. To jc kartezijanska sfera cogitationes, vendar brez "rešenega koščka sveta", ki pelje v nesmiselni transcendentalni realizem. 2. Idcirajoča abstrakcija - da uzrtc občosti, spccije, bistva; nc prazna bistva, ampak direktno zagledanje bistev, bistva sc sama dajo v čisti imanenci. To bi ustrezalo kartezijanski sferi idej, vendar so zdaj konkretno dane skozi bistvogledje. 3. Konstitucija jc neločljivo povezana s prvima dvema stopnjama opazovanja. Opazovanje čistih danosti, ki so dobljene z omenjenima redukcijama, pokaže notranjo diferenciacijo teh samodanosti; imamo dve absolutni danosti: danost pojava in danost tega, kar sc pojavlja. Stvari niso cnostavo tu, da jih samo zagledamo, ampak se ta "enostavno tu" pokaže kot vrsta doživljajev (opažanja, fantazije, spominjanja, sojenja, ...) - v katerih se stvari šele konstituirajo. Da jc stvar dana, pomeni, da sc prikazuje, da jc predstavljiva, ... Stvar je dana lc kot pojav in ni za pojavom več ničesar - nc obstaja pojav in "stvar na sebi"; "stvar na sebi" jc znotraj redukcije nemožna (redukcijskih oklepajev namreč Husscrl kasneje nc odpravi, v tem sc njegova redukcija razlikuje od Descartcsovcga uvodnega preskusa z dvomom). Šele z analizo konstitucijc objektiv spoznanja v spoznavnih aktih, z analizo vseh korclacij, vseh danosti, njihovih modifikacij, sintez, veljavnostnih načinov, lahko končno pridemo tudi do razumevanja, kako lahko akt spoznanja zadene "transcendentni realni objekt", oz. kako sc objekt spoznanja kontinuirano konstituira in da mu je prav ta vrsta konstitucijc bistveno "pripisana". Fenomenologija spoznanja jc torej veda o fenomenih spoznanja v dvojnem - korelativnem smislu: - o spoznanju kot pojavih, aktih zavesti, v katerih prihaja predmet pasivno ali aktivno do zavesti; - o tej predmetnosti sami, ki sc pojavlja. Husscrl torej odkrito navezuje svoja razmišljanja na kartezijansko gnoseološko tradicijo, konkretno na zametke novoveškega transcendcntalizma, tj. raziskovanje samih pogojev možnega spoznanja. Osnovna konstituanta lc-tcga jc odmišljanjc zunanje objektivnost, oz. mnenj o njenem obstoju in veljavnosti in s tem vrnitev - redukcija na sfero notranjega, imanentnega, subjektivnega, oz. na sam subjekt kot nosilec tc sfere (ki, vsaj načeloma, ni nikoli koncipiran psihološko, ampak logično). Husscrl pride s pomočjo fenomenološke analize do uvida v difcrcnciranost samega imanentnega - do razlikovanja med realno imanentnim in imanenlnim kot absolutno samodanim; na tej osnovi jc lahko njegova redukcija radikalnejša, doslednejša. Z redukcijo realno imancncc dokončno odstrani v oklepaje šc zadnji rešeni košček realnosti - "notranjo" psihično realnost. Zakaj imenuje Husscrl redukcijo transccndcnce (skupaj z realno imancnco) -fenomenološka redukcija? Preprosto zalo, ker gre za odstranitev v oklepaju vsega, kar ni samodano, kar ni dano v smislu, ki ga zahteva fenomenologija (kako dajanja stvari samih). Kar nam po fenomenološki redukciji ostane, so čiste eogitationes, fenomenološko zagledani, oz. dani čisti doživljaji, skupaj z njim nujno pripadajočim doživljcnim, skratka fenomenološka sfera, oz. kar tej sferi bistveno pripada. Tu znova opazimo neko specifično krožnost, ki je lastna spoznavnoteoretski refleksiji žc pri Descartesu in sc jc pri Husserlu najavaljala žc v Logičnih raziskavah, v taki meri kot je pač lam prisotna sama spoznavna teorija kol "teorija teorij": fenomenološka analiza najprej odpira nek nov alternativni vidik, ki omogoča preskok iz običajne naravne naravnanosti, oz. sfere v fenomenološko sfero. Ta preskok, ali bolje povratek na izvore, se izvršuje kot spoznavnoteoretska (samo)reflcksija. Fenomenološko opazovanje (fenomenologija) torej odpira možnost fenomenološke redukcije, fenomenološka redukcija pa odpira prav možnost fenomenološkega opazovanja (fenomcnologije). Problem ni v sami fenomenologiji kot taki, ampak v šc vedno nc radikalno tematiziranem, odnosu med metodo in prvim gotovim spoznanjem (nc lc med fenomenološko metodo in fenomenološkim spoznanjem). S tem, ko Husserl navezuje na novoveško gnoseološko utemeljitev, prevzema skupaj z njo tudi krožnost, ki jo lc-ta vsebuje - gre pravzaprav za nejasen odnos med potjo in ciljcm spoznanja: ali metoda utemeljuje prvo gotovo spoznanje ali prvo gotovo spoznanje utemeljuje metodo, oz. v čem je potem utemeljena sama metoda. Husserl pravi enostavno takole: "Ko jc nejasno in dvomljivo, kako bi bila tehtnost spoznanja in ko se nagibamo k temu, da dvomimo, ali bi bilo to sploh možno, tedaj moramo predvsem imeti pred očmi nedvomne slučaje spoznanja ali možnih spoznanj, ki dejansko zadenejo svoje predmete spoznanja, oz. bi jih lahko zadeli. Začenjajoč nc bi smeli vzeti nobenega spoznanja kot gotovega, sicer ravno nc bi smeli nikakršnega možnega ali, kar jc tisto, smiselnega cilja" (IF str. 4). Krožnost, o kateri tu govorimo, pravzaprav ni pravi circulus vitiosus, ampak samonanašanje, ki jc imanentno spoznavnoterotetski refleksiji, tj. samorcflcksiji spoznavanja, ki pa nc more pomeniti nič drugega kot: spoznanje poznanega. Poznano jc vedno žc doksično dano, a nikoli pojasnjeno; cilj fenomenološke spoznavne teorije jc ravno tcmatizacija tega samoumevnega prcdtcorctskcga izhodišča, ki mora ravno kot preddano služiti za vodilo tematizacije njegovega lastnega dajanja. "Šele spoznavnoteoretska refleksija privede do ločitve med naravnoslovno znanostjo in filozofijo" (IF str. 22/23). "Ta znanost, ki jo imenujemo metafizika, izrašča iz 'kritike' naravnega spoznanja v posameznih znanostih na osnovi, v splošni spoznavni kritiki dobljenega, uvida v bistvo spoznanja in spoznavne predmetnosti, glede na njene različne temeljne oblike, (uvida) v smisel različnih fundamcntalnih korclacij med spoznanjem in spoznavno predmetnostjo. Čc izvzamemo metafizične smeri kritike spoznanja, čc sc držimo čisto njene naloge, da pojasni bistvno spoznanje in spoznavne predmetnosti, potem jc ona fenomenologija spoznanja in spoznavne predmetnosU in tvori prvi in temeljni del fenomenologije sploh. Fenomenologija: označuje znanost, sovisnost znanstvenih diseplin; fenomenologija pa označuje tudi in predvsem metodo in miselno držo: specifično filozofsko miselno držo, spccifično filozofsko metodo" (IF str. 23). Kako lahko postane spoznavna teorija fenomološka spoznavna teorija? Fenomenolog ni več zainteresiran za bivajoče kot bivajoče - za to, DA jc niti za bistvo bivajočega, za KAJ lega DA, marveč za smisel bivajočega - za KAKO (namreč, KAKO sc la DA daje, na kakšne načine, v kakšnih modusih se pojavlja). Povpraševanje po KAKO bitnih, veljavnostnih, ... načinov pa nas vrača od naivnega objektivizma (tega DA in KAJ ta DA jc) na sam objektivni (predmetni) smisel, ki sc konstituira v intcncionalnih aktih (mišljenja, spoznavanja, hotenja, čutenja,...). Fenomenologa pa tudi zdaj nc sme zanimati, DA ti akti so in KAJ so kot obstoječi (bivajoči), siccr bi zapadel v psihološki objektivizem, torej sc sprašuje naprej in KAKO teh aktov - sami ti akti postanejo predmetni smisel "višjih" aktov. Ali je potem to regrcssus in infinitum? Ali jc potem ta neskončni subjektivni tok aktov nczapopadljiv ali pa mu vendarle pripadajo neke strukture enotnosti? Na to vprašanje bomo skušali odgovoriti na koncu. Ti "akti aktov" niso, prevedni v jezik novoveške filozofije, nič drugega kot mišljenje mišljenja ali samozavedanje zavedanja, ki jc seveda načeloma tudi možno in infinitum. (Žc Descartes jc seveda poznal samozavedanje zavedanja, Hegel pa jc uvedel samozavedanje samozavedanja kot absolutni duh). Ob tem seje treba seveda vprašati, ali jc tako "prevajanje" sploh dopustno. Smer fenomenološkega spraševanja (tj. spraševanje po smislu fenomenov) je namreč prav bistveno drugačna od smeri spraševanja tradicionalne filozofije (ki sc vselej zaobrne v spraševanje po bistvu bivajočega - po "stvari na sebi"). Vprašanje po smislu stvari samih pa seveda nikakor nc gre zamenjati z vprašanjem po smotru, po finalnih vzrokih stvari. Vprašanje po smislu jc vprašanje po predmetnem smislu mišljenja kot mišljenja o ..., oz. po tem, kako ima predmet smisel za mišljenje (po predmetu za...). Nevtralnost fenomenologije je treba razumeti tudi kot možnost, da vstopa v različne "službe" kot fenomenološka pojasnitev različnih znanstvenih disciplin in sovisnosti znanstvenih diseplin: spoznavne teorije, ki (z utemeljitvijo odnosov med mišljcnjcm-mislijo-mišljcnim) že hkrati določa načine sovisnosti med psihologijo, logiko, ontologijo. Tako dobimo fenomenološko podprto spoznavno teorijo kot "teorijo teorij", fenomenološko pojasnjeno in utemeljeno psihologijo, fenomenološko pojasnjeno logiko in končno pričakujemo šc fenomenološko ontologijo, oz. fenomenološko filozofijo kot teorijo o objektivnosti objektivnega sploh. IDEJE K ČISTI FENOMENOLOGU I IN FENOMENOLOŠKI FILOZOFIJI V uvodu k Idejam ... pravi Husscrl, daje čista fenomenologija, h kateri iščemo pot, bistveno nova znanost o fenomenih v posebnem smislu. V posebni (fenomenološki) naravnanosti je smisel fenomena, kot ga pojmuje objektivne naravne znanosti, modificiran. Šele s to novo naravnanostjo in s to modifikacijo jc naravna naravnanost povdignjena v znanstveno zavest. Da bi izstopili iz naravne naravnanosti izkustvenih znanosti, je potrebna sistematična izgradnja metode redukcij. Biti izkustvena znanost pomeni dvoje: biti znanost o dejstvih in biti znanost o realitetah (fenomeni teh znanosti so realna dejstva). Nasprotno temu jc čista fenomenologija znanost bistev, do katerih pride z cidctsko redukcijo in njeni fenomeni so ircalni, za to pa jc potrebna transcendentalna redukcija. Izvesti transcendentalno redukcijo pomeni izstopiti iz realnega sveta, s tem fenomeni izgubijo realiteto, ki jim jo daje prav uvrščenost v realni svet; realna bitje namreč bit v svetu (Scin in der Welt). Vse to nam jc nekako že znano, nekje smo to že videli, toda nc s te strani. Prav občutek, da Husscrl nenehno ponavlja ene in iste stvari, izdaja neprivajenost fenomenološkemu načinu gledanja. Bistvoglcdje jc zrenje bistev. Bistvo je tradicionalno definirano kot KAJ nekega DA-ja. Fenomenološko zrenje, pod maksimo "k stvarem samim", vedno že vsebuje svoj predmetni SMISEL, zrenje je vedno zrenje nečesa. Novum Fenomenološkega bistvogledja nc zapopademo zgolj z ugotovitvijo, da gre za uvajanje direktnega gledanja splošnega, ampak je bistvo tega novuma predvsem v tem, da sc gleda "stvar" (oz. odnose stvari) kot in kakor sc daje, tj. v načinih, na katere se daje. Bistvo, cidos jc tedaj gledano v KAKO vseh teh načinov dejanja ali korclativno - KAKO načinov zrenja "stvari same". Kaj je fundiran v kako! (Zato je že v Logičnih, raziskava govor o fenomenih v fenomenološkem smislu, čeprav gre tam za logiko kot posebno - "objektivno" znanost in njeni fenomeni šc niso podvrženi transcendentalni redukciji). V Idejah .... jc cksplicirano, kaj realen sploh pomeni, pomeni znotraj sveten. Transcendentalna redukcija sc tu zgosti v zahtevo po izstopu iz sveta, sestopu na predsvetno, kjer sc teza o objektivnosti objektivnega, realnosti realnega, svetovnosti sveta postavlja. Radikalna fenomenološka drža ni možna znotraj te teze (tj. znotraj žc vnaprej danega sveta), ampak šele kot fenomenološka analiza lc-te. Prek izključitve "generalne teze o obstoju sveta" se izvrši premik v fenomenološko "ontologijo". Zdaj ne gre več za povpraševanje po tem, kako jc možno spoznanje, ampak po objektivnosti objekta, svetovnosti sveta, biti bivajočega in v službi tega povpraševanja jc zdaj tudi fenomenologija (fenomenološke redukcije, analize, deskripcije, konstitucijc...). "Skozi fenomenološko redukcijo sc nam jc dalo bogastvo transcendentalne zavesti, ki je v nekem določenem smislu 'absolutna' bit (ali v našem govoru praregija), v kateri korcninijo vse ostale regije biti, na katero se po svojih bistvih nanašajo, od katere so vse - svojemu lastnemu bistvu primerno - odvisne. Nauk o kategorijah mora izhajati od te najradikalncjšc izmed vseh razlikovanj biti - bit kot zavest in bit kot sebe v zavesti 'oznajujoča' 'transcendentna' bit - ki je, kot vidimo, v svoji čistosti lahko dobljena in ccnjena lc skozi metodo fenomenološke redukcije. V bistvenem odnosu med transcendentalno in transcendentno bitjo temeljijo že omenjeni odnosi med fenomenologijo in vsemi drugimi znanostmi, ki pa jih je treba šc globje raziskati, odnosi, v smislu katerih leži, da sega vodilno območje fenomcnologije na določen način čez vse druge znanosti, ki jih pač izključuje. Izključitev ima prav karakter prevrednotujoče označene spremembe in z njo sc uvršča prevrednoteno zopet v fenomenološko sfero" (Ideje, str. 159). Fenomenološka sfera sovpade v Idejah ... s transcendentalnim fenomenološkim residiumom - tj. s transcendentalno zavestjo kot posebnim, avtonomnim in tudi izvornim načinom biti. Gre za področje transcendentalne subjektivitete, ki mu intcncionalno pripada njegov objektivni korclat - svet kot fenomen! v transcendentalni subjektiviteti sc konstituira svetovnost sveta. Fenomenologija jc zdaj veda o bili kot zavesti, zavestni biti (Se/n als BcwuLscin). Transcndcnca na sebi - "stvar na sebi" v tradicionalnem smislu -nima sama po sebi nobenega smisla, smisel ima lc kol fenomen za zavest, kot korclat lete. Fenomenološka analiza razkrije, da se "generalna teza o obstoju sveta", ki jc bila vedno že sprejeta kot samoumevna (da bi sc temu samoumevnemu predsodku izognili, jc bila potrebna transcendentalna redukcija), konstituira v tetičnih aktih zavesti - to so "bit postavljajoči" akti zavesti. Tu se nc moremo spuščati v Husscrlovc fenomenološke analize doksc (čeprav smatramo vključitev doksične sfere v znanstveno filozofijo za nekaj bistveno novega), ker bi vse to začelo že presegati meje preglednosti, ampak bomo poskusili odgovoriti na žc zastavljeno vprašanje o identitetnem polu sfere ali toka doživljajev. Tok čistih doživljajev ali, kartezijansko rečeno, eogitationes pripada sferi čiste transcendentalne zavesti. Splošne strukture transcendentalne zavesti so tiste specifične forme toka čistih doživljajev, ki predstavljajo enotnost tc doživljajske raznolikosti; brez tc enotnosti bi bilo mnoštvo doživljajev nedoločljivo in nczapopadljivo. Nepogrešljivo nujne oblike zapopadenja toka čistih doživljajev so: metoda (s katero do sfere čistih doživljajev sploh pridemo), subjektivni identitetni pol (na katerega sc vsi doživljaji zavesti nazaj nanašajo), objektivni identitetni pol ali predmetni smisel (na katerega so naravnani) ter enotni horizont samih doživljajev. a) Refleksija. "Bistveno nanašanje fenomenologije na samo sebe se pokaže v tem, da to, kar jc bilo tu v metodološki refleksiji pod nazivi jasnost, uvid, izvor, ipd. premišljeno in ugotovljeno, po svoji strani samo spada v fenomenološko domeno, da so vse refleksivne analize fenomenološke analize bistve in dobljeni mctodloški uvidi glede na svoje ugotovitve sami stojijo pod normami, ki jih formulirajo" (Ideje, str. 139). "Med najsplošnejšimi bistvenimi svojskostmi čiste sfere doživljajev obravnavamo na prvem mestu refleksijo. To pa deloma zavoljo njene univerzalne metodološke funkcije: fenomenološka metoda sc giblje popolnoma v aktih refleksije" (Ideje, str. 162). Husscrlova fenomenologija jc tako pravzaprav refleksivna fenomenologija. Mnenje postane lc skozi refleksijo absolutno veljavno spoznanje; dvomiti v spoznavni pomen refleksije jc namreč protislovje, kajti za tak dvom jc potrebna prav refleksija. Samo skozi refleksivne akte sploh lahko pridemo do čistega doživljajskega toka in do čistega jaza. b) Čisti jaz. "Med splošnimi bistvenimi svojskostmi transcendentalno prečiščenega območja doživljajev pritiče pravzaprav prvo mesto odnošaju vsakega doživljaja na 'čisti' jaz. Vsak 'cogito', vsak akt v označenem smislu jc karakteriziran kot akt jaza, 'izhaja iz jaza', 'živi' v njem 'aktualno' (Ideje, str. 178). Čista sfera doživljajev jc določena z dvema relatoma: -subjektivno orientacijo na čisti jaz doživljajev; - objektivno orientacijo na predmetni pol doživljajev. Čisti jaz tako predstavlja subjektivni identitetni pol doživljajev. c) Fenomenološki čas. "Posebno occno zahteva fenomenoloki čas kot splošna svojskost vseh doživljajev" (Ideje, str. 180). Fenomenološki čas jc enotna forma vseh doživljajev v doživljajskem toku (čistega jaza) in sc razlikuje od "objektivnega" kozmičnega časa. Časovnost ni lc forma, ki pripada posamičnemu doživljaju, ampak jc to nujna forma, ki povezuje en doživljaj z drugim. Vsak doživljaj jc nujno trajajoč in s tem trajanjem sc uvršča v neskončni kontinuum trajanja - ima nek vsestransko neskončen časovni korizont, to pomeni, da pripada neskončnemu "toku doživljajev". d) Intcncionalnost. "Zdaj gremo k svojskosti doživljajev, ki jo lahko označimo kot generalno temo 'objektivno' orientirane fenomenologije, k intencionalnosti" (Ideje, str. 187). "Pod intcncionalanostjo razumemo lastnost doživljajev, 'biti zavest o nečem' " (Ideje, str. 188). Vsak doživljaj (cogito) se ravna na svoje doživljcno (cogitatum), v vsakem doživljaju se ravna jaz na nek predmet, na predmet kot korlat zavesti. Intencionalnost torej označuje odnošaj doživljajev na njihov nujni objektivni identitetni pol. "Čudežna korelacija", nujna in izvorna sopripadnost subjektivnega in objektivnega principa, ki seje razkrila žc skozi fenomenološko analizo logičnega, predstavlja bistveno nov vzorec ali dimenzijo Husscrlovega filozofiranja sploh. Ob fenomenološki utemeljitvi konkretnih disciplin kot tudi odnosov med njimi pa sc je pravzaprav vseskozi javljala neka trojnost: doživljanjc-doživljaj-doživljeno, mišljcnjc-miscl-mišljcno,... Tradicionalna formalna logika sc skozi fenomenološko analizo izkaže kot omejitev na čisto misel, abstrahirano tako od doživljanja le-te kot od njenega predmetnega smisla. Husserl pa je čisto misel, idealni pomen skušal utemeljiti prav s ponovno vrnitvijo na ta dva izvora, kar pa jc seveda smiselno in možno le znotraj prevalence stare S-0 relacijc (brez tega bi njegovo prizadevanje pomenilo psihologizacijo, oz. fizikalizacijo logike). Tako, tako je "stvar sama" tradicionalne logike čista misel, je "stvar sama" tradicionalne transcendentalne filozofije transcendentalna zavest, dojeta pri Husscrlu kot neskončni tok doživljajev. Ta "heraklitska reka doživljajev" pa jc zopet utemeljena, oz. vrnjena na izvore tako, da je na eni strani vezana na subjektivni identitetni pol - na čisti jaz (iz katerega izhaja), na drugi strani pa na objektivni, predmetni identitetni pol (na katerega sc ravna). Enako je seveda tudi s spoznanjem kot "stvarjo" spoznavne teorije). Iz povedanega sledi, da se iz Iradicijc določa, katere sc "stvari posameznih filozofskih diseplin". Fenomenologija kot taka jc miselna drža in način gledanja, in sicer popolnoma spccifičcn (neteoretski) način gledanja in popolnoma brezinteresna miselna drža (drža nezainteresiranega opazovalca), ki pa odpre možnost, da se stvar sploh začne dajati kot stvar sama. Kot taka služi fenomenologija novi in radikalni pojasnitvi vseh tradicionalnih fizolozofskih disciplin in znanosti sploh. In ravno s tem je Husscrlova fenomenologija odprla "nove ncslutcnc možnosti", tudi možnost vprašanja: kako jc z jasnino (Lichtung) pojasnjevanja (Belcuchtung). literatura Husserl, logische Untersuchungcn, Bd.II; Max Niemcyer Verlag, Tubingen, 1968; (I.U). Husserl, Die Idee dcr Phanomenologic (Funf Vorlesungcn); Husscrliana, Bd.I]; M.Nijhoff, Haag 1958; (IF). Husserl, Idccn zu einer reinen Phanomenologic und phanomenologisehen Philosophic, Bd.I., Husserliana, Bd.m/1; M.Nijhoff, Haag, 1976. Dajmo vsebini pravo mero! MATJAŽ POTRČ Široka razprava poteka, ki ji jc mar razlaga vsebine duševnih stanj. Sam bi želel najprej zatrditi, daje bilo obelodanjenih žc več značilnosti vsebine, morda preveč. Zato jc čas, da sc zaustavimo, ter sc vprašamo, kaj vsebina pravzaprav je. Od tc stopnje naprej lahko znova premislimo, kaj so pravzaprav mehanizmi, ki vodijo k proizvodnji, k nastanku vsebine. Potem pa lahko skušamo uporabiti tc mehanizme, da bi oskrbeli naturalistično razlago vsebine. Moja prva trditev je, da vsebina še ni bila pravilno razpoložena, da ji še ni bila odmerjena prava mera. Poslužil sc bom primerkov teorij, ki jo skušata razložiti in ki sta morda najboljše, kar nam jc v to smer na voljo. Trdil bom, da nobeni izmed teh teorij pravzaprav nc uspe opravili posla. Teorijama bom dal izvesek vzročna ter holistična. Nato bom skušal predlagati razlago vsebine s pomočjo Temeljcnih Zaznavnih Kategorij (TZK). Trdil bom, da ker so TZK najboljša znanstvena razlaga vsebine, s katero razpolagamo - da mora zato tudi naturalistični filozofski pristop uporabiti razlago vsebine s pomočjo TZK. Nazadnje bom pregledal nekaj možnih ugovorov na takšno stališče in nanje bom skušal odgovoriti. Ravno zato, ker obstaja mnogo predlogov razlage vsebine, jc, kot sem dejal, morda šc najbolje, čc pričnemo z reprezentativnim vzorcem, da bi uvedli njihove probleme. Takšen vzorec po moje vključuje vzročno in holistično razlago. Naj ju sedaj zaporedoma vpeljem. VZROČNA RAZLAGA VSEBINE Ta razlaga jc običajno povnanjena oziroma eksternalistična, in pogosto uporablja telcološkc oziroma smotrnostne elemente. (Pokazni imeni bi lahko bili Drctskc, Papincau). Glavna trditev tega stališča jc, da jc vzročni mehanizem tipično odgovoren za tvorjenje vsebine. Čc mislim na pisalni stroj, če imam vsebino, ki vključuje pisalni stroj ("Pisalni stroj jc na mizi."), potem jc, glede na vzročno zgodbo, vzročni stik z zadevo, s pisalnim strojem, odgovoren za vsebino o pisalnem stroju, ki jo pač imam. Povnanjcnost tc razlage jc moč razbrati od tod, ker jc običajno predpostavljeno, da jc pisalni stroj, ki jc vzročno odgovoren za mojo vsebino, zunaj obstajajoči pisalni stroj. Smotrnostni element pa bi bil razviden iz dejstva, da mora obstajati nekakšen razlog, če naj sploh tvorim vsebino o pisalnem stroju: ta pač mora biti zame pomemben. Kar pa zopet pomeni, da imam vsebino zavoljo nekega smotra. Običajno jc predpostavljeno, da jc ta smoter razvojni - da pač imam vsebino zato, ker se z njeno pomočjo lažje znajdem v okolju ter na ta način konec koncev lažje preživim v njem. Problemi za to stališče so, da preslikave med bitnostmi in vsebinami niso popolne, da obstajajo zmote pri zaznavanju (vidim psa, mislim, da je mačka), ter da bi le težko povedali, kako naj ga uporabljamo za razlago abstraktnega (pojmov kot sta dobrota ali naklonjenost). HOLISTIČNA RAZLAGA VSEBINE Ta vrsta razlage skuša biti ponotranjena, internalistična. (Kot člana posadke bi navedel Fodorja. Skušal bi zagovarjati stališče, da je njegov pristop prav zares holističen.) Glavna trditev tega stališča je, da terja razlaga vsebine poudarek na pomembnosti holistične mreže, v kateri je zajeta neka določena vsebina. Vsebine kot take nc moremo pojasniti v izolaciji. Lahko jo razložimo s teorijo odločitve; pri tem jc neka določena vsebina dobljena kot rezultat izmcrc glede na vplive vseh zanjo pomembnih okolnih vsebin. Holistična razlaga skuša nadalje poudariti pomen resničnostnih pogojev. Ta razlaga jc običajno ponotranjena oziroma internalistična zato, ker določena vsebina (denimo /"Računalnik je na mizi."/) nc kaže na bitnost (računalnik) kot na nekaj zunanjega, kot na zunanjo bitnost, ampak kot na nekaj, ker je izračunano v skladu z žc ponotranjenimi vsebinami, s katerimi pač razpolaga oni, ki ima tudi to konkretno vsebino. Računalnik tako ni prvotno razumljen kot zunanja bitnost na mizi, ampak kot predstava, rcprezentacija, ki je izračunana v stiku s preostalimi rcprczcntacijami, s katerimi razpolaga določen organizem, ki pač žc ima tudi to konkretno rcprezentacijo. V tem smislu je tu poudarjena cclota, celotna mreža predstav, ki jc pomembna za določitev ene same. Na drugi strani pa skuša holistični pristop zagotovili slik vsebine s listim, na kar se vsebina nanaša s pomočjo resničnostnih pogojev. Poudarjanje resničnostnih pogojev za vzročni pristop ni v tolikšni meri pomembno, saj tam, kot že ime pove, obstaja v semantičnem temelju vzročna povezava. Obratno pa jc pri holističnem pristopu pomembno poudariti prav resničnostne pogoje. Problem za to stališče jc zlasti naslednji: Ni nikakršnega pametnega načina, kako bi z njegovo pomočjo individuirali posamično vsebino. Individuiranjc tu pomeni opredelitev določene vsebine na ta način, da jc opredeljena prav ona, v razliko z vsemi ostalimi. Pri vzročni razlagi moramo za to, da bi individuirali vsebino, kot jc /"Računalnik jc na mizi.'"/ uporabiti vzročne mehanizme, ki povezujejo vsebino z računalnikom, z mizo in njuno rclacijo "biti na". Pri holistični razlagi pa sc seveda nimamo priložnost naslanjati na podobne vzročne mehanizme, ampak moramo pogoje individuacijc posamične vsebine dobiti iz cclotnc mreže okolnih vsebin. V tem pa sc zdi žc zajeta težava. Če naj bi nam namreč bilo mogoče povedati, kako jc določitev posamične vsebine možna z"nekim razredom vsebin, ki ji niso enake, moramo imeti na voljo vsaj že nekaj vsebin, ki so pravkar razložene. Vendar pa lc težko pridemo do takšne začetne zaloge, vsaj za holistični pristop sc zdi v tem skrita šc posebna težava. Kajti, vsebine lahko individuiramo le tako, da sc poslužimo žc obstajajočih, seveda tem prvim različnih vsebin. Teh pa nikakor nc moremo vpeljali holislično. Nekdo bi morda šc dejal, da holislična teza rabi neholislično podgraditev; vendar pa tega ugovora ni težko zavreči, saj jc v nasprotju s samim holističnim načelom kot takim. Poleg tega pa obstaja šc priključeni problem, da resničnosuii pogoji kot taki vsebin med seboj nc porazlikujejo. Vse vsebine težijo k temu, da bi bile resnične. Čc pa jc tako, zavoljo tc univerzalne zahteve izgubimo merilo za njihovo medsebojno poraziikovanje. Drugače povedano: Razumljivo jc, čc predpostavimo, da vse vsebine težijo k temu, da bi bile resnične, kajti dobrohotnost jc zdravo interpretativno načelo: vendar se zdi, da nam to ne omogoči določitve vsaj nekaterih vsebin. UGOVORI VZROČNI IN HOLISTIČNI RAZLAGI Glavni ugovor jc, da tako v/ročno kot tudi holislično stališče vsebine sploh nc razložita. Razlog jc v tem, da vsebini ni odmerjena prava mera. To slednje pa pomeni, da filozofi niso ustrezno opravili svojega dela, namreč posla pojmovne razlage, ki jc lasten prav njim samim. Obe zgoraj navedeni točki bom v nadaljnjem komentiral: (A) Vzročna in holistična zgodba sploh ne razložita vsebine. (a) Vzročna zgodba: Velike težave so s tem, kako naj razložimo univerzalije, in razlaga kot taka vsebuje premočne vzročne zahteve. Univerzalije. Ko s pomočjo zgodbe na primer skušamo razložiti dobroto, obstajajo težave, kako naj to abstraktno univerzalijo povežemo s kakšno vzročno podlago. In če rečemo, da so abstraktnemu pojmu dobrote vzročno v oporo posamične dobre stvari oziroma bitnosti, imamo težavo, kako naj razložimo prehod od teh posamičnosti k univerzalnemu. Prav lahko namreč pojasnimo posamične primerke dobrih dejanj ali dobrih stvari, vendar pa jc vprašanje, ali smo na njihovi podlagi upravičeni dopustiti še nekaj tako abstraktnega, kot je dobrota sama po sebi. In vendar je dejstvo, da slednja lahko nastopa kot sestavina vsebine. Premočne vzročne zahteve. Prav to je največja težava za našo zgodbo. Pomeni, da potrebuje vsak primerek vsebine neke vrste vzročno oporo, po možnosti oporo neposredne vrste. Če imam misel o računalniku, bi morala ta vsebina biti podprta z dejstvom, da sem bil v vzročnem stiku z računalnikom, da sem pač lahko na tej podlagi potem tvoril vsebino, in sicer sem moral bili po vsej verjetnosti v neposrednem vzročnem razmerju z njim. Mojc neposredno vzročno razmerje z računalnikom tu pač pomeni, da sem na primer neposredno opazoval računalnik, vidno ali s tipom, in nc, da sem slišal opis računalnika od koga drugega ali pa da bi videl njegovo sliko ter si na tej osnovi o njem ustvaril podobo. Zahteva, da bi potreboval vsak primerek vsebine nekakšno vzročno podgraditev, po vsej verjetnosti podgraditev neposredne vrste, pa sc zdi v neposrednem nasprotju z dejstvom, da jc večina intcncionalnih pojavov (vsebine tvorijo del teh pojavov) prav neodvisna od neposrednih, dejanskih vzročnih pogojev. Na primer, moja misel, ki vključuje računalnik, se mi lahko pojavi, nc da bi bil ta računalnik prisoten, denimo ko se sprehajam po gori. Ta možnost intcncionalncga neobstoja pa jc dejansko ena od bistvenih značilnosti intcncionalnih pojavov vsebine. (b) Holistična zgodba. Ta zgodba, ki sili v smer internalizma, ponotranjenosti, uvaja sintakticizcm. To pomeni, da so zanjo pomembne zlasti relacije med posamičnimi vsebinami, vezi sklepanja, kakršna jc modus ponens. (Če p potem q, in p, torej q.) Čc pa jc to zares bistveni poudarek, potem nam šc preostaja težava, kako naj sploh ubesedimo posamično vsebino. Kajti sklepne sintaktične povezave med vsebinami nc razložijo posamičnih vsebin. Razložijo lahko kvečjemu dostop do vsebin. Vkolikor razmislimo, postane to nemudoma jasno: Pri zgornjem primeru modusa ponensa nismo prepričani, ali sledi q, potem pa s pomočjo oblike sklepanja ugotovimo, da zares sledi (vkolikor imamo "če p potem q" in vkolikor imamo dan "p", potem zares sledi "q"). Vendar pa jc doccla razvidno, da na ta način nismo prav nič razložili posamične vsebine "q"; pravzaprav jc bistvo sintaktičnega sklepanja, kakršno jc modus ponens, da jc doccla vseeno, katera vsebina nastopa na mestu spremenljivke. Vse, kar nam takšna oblika sklepanja pove, jc pravzaprav zgolj to, da si zagotovimo dostop do nje, nc glede na njeno dejansko vsebino, pač pod danimi sintaktičnimi pogoji. Od tod jc jasno, da na takšen način kvečjemu pridobimo dostop do vsebine, nc pa razlago vsebine. Ker sc holistični pristop opira ob določitvi vsebin prav na vezi sklepanja, ki med seboj povezujejo vsebine, to pomeni, da holistični pristop sploh ne individuira vsebin kot takih. Vkolikor pa jih tudi žc individuira, ostaja njegova individuacija propozicionalna (p, q, r), nc da bi bilo pri tem zares pokazano, kaj te vsebine dejansko so, oziroma kaj so mehanizmi, ki vodijo k njim kot takim. Mar zares drži trditev, da obe zgodbi, o katerih govorimo, vsebine sploh nc razložita? V prvem približku vzročna zgodba nc razloži splošnosti vsebine, holistični pristop pa nc razloži mehanizmov, ki so vključeni v tvorbo katere koli posamične vsebine. Oglejmo si ti dve zadevi. Splošnost vsebine jc tako bistveni del njene razlage, da bi lc težko videli, kako naj porazlikujemo zaznavanje od misli, vkolikor bi se ji ognili. Vidno zaznavanje računalnika bi sc potemtakem zlilo z intcncionalno mislijo o računalniku. To pa sc zdi dovolj za podkrepitev trditve, da vsebine na ta način nc moremo razložiti. Na drugi strani se zdi šc težje, da bi sploh lahko razložil vsebino pristop, ki nc ponuja nikakršne razlage nobenega izmed mehanizmov, kakršni so udeleženi pri oblikovanju določene posamične vsebine. To pomeni, da nc moremo reči, kako jc vsebina določena, vkolikor pri njenem določanju ostajamo zgolj na ravni njene propozicionalnc opredelitve, oziroma, vkolikor sledimo zgolj formalni omejitvi, pri kateri bi za določitev vsebine zadoščala določitev oblike simbola, kateri predstavlja vsebino. Pri takšnem formalnem prepoznavanju simbolov bi poslalo zelo pomembno, da so denimo okrogli oziroma kvadratasti, oziroma katere koli druge oblike žc (nc pa da so kakšne druge oblike), jasno pa jc, da samo prepoznavanje oblike simbola nc bi zadoščalo za določitev vsebine, ki jo simbol prenaša. Ugovor bi lahko tod bil, da lahko s pomočjo razlik med oblikami simbolov doccla v redu in dovolj podrobno razložimo razlike med vsebinami ter da nikakršna drugačna opredelitev ni zanimiva. Na to jc mogoče odvrnili, da je takšen postopek doccla ustrezen načinu, kako imamo lahko dostop do nekega posamičnega simbola v določeni bazi podatkov, ne glede na to, kaj simbol pravzaprav predstavlja. Vendar pa na ta način nikakor nc moremo podati mehanizmov nastanka vsebine, ki jo simbol predstavlja, s tem pa tudi ne nastanka vsebine kot take. Kdo bi lahko na to odvrnil, da nam cclota preračunavanj nad simboli v popolnosti poda opredelitev posamičnega simbola ter da druge vrste opredelitve tudi niso zanimive. Vendar jc na to mogoče zopet odvrniti, da jc na ta način spregledano, kako jc vsebina sestavljena iz svojih posamičnih gradnikov ter da mora vsaka njena razlaga upoštevati prav ta način. Čc pa jc tako, potem smo upravičeno trdili, da oba omenjena pristopa vsebine kot take sploh nc razložila. (B) Vsebini ni bila odmerjena prava mera (pri obeh teh pristopih, torej niti pri vzročni in niti pri holistični zgodbi. To jc pravzaprav vprašanje, ali jc vsebina sploh primerno določena pri obeh vzorčnih teorijah. Naj sedaj na kratko povzamem težave pri obeh. Vzročna zgodba, kot smo videli, postavlja (a) premočne vzročne zahteve za določitev vsebine, poleg tega pa obstaja šc (b) pojmovna stran, ki sc nikakor nc ujema s pristopom. Ta del zgodbe bi morale pokriti univerzalije, vendar pa jc jasno, da zadeva nc deluje. Holistični zgodbi na drugi strani sploh ni mar posamične vsebine. Mar so ji kvečjemu resničnostni pogoji lc določene vsebine. Ker pa resničnostni pogoji nc opredelijo vsebine kot take, lahko mirno rečemo, da holizmu pravzaprav vsebina kot taka zares ni mar. Eno možno stališče na tej stopnji bi bilo v trditvi, da vsebina kot takšna sploh nc obstaja. To bi bil antircalizcm glede na vsebino. Pri njem lahko vsebino opišemo kot koristni izmislck, ki jo lahko potrebujemo na primer za to, da bi si olajšali komunikacijao (Dcnncttova intcncionalna naravnanost bi bila takšne vrste, pa tudi Davidson bi bil blizu temu stališču.) V nasprotju s to zgodbo vključuje stališče, ki bi ga želel branili jaz sam, realizem glede na vsebino, ter naturalistično razlago. Najprej pravim, da vsebina prav zares obstaja (lastne so ji obnašanjske posledice, itd.), ter je zato pomembno, ali ta posamična vsebina tukaj jc ali pa jc ni. VENDAR pa bi dejal, da vsebini ni odmerjena njena prava mera. Vsaj v obstoječih teorijah nc obstaja ustrezni pojmovni aparat za individuacijo vsebine. Na tej točki jc potrebno sprožili med drugim tudi naslednje vprašanje: Do kolikšne mere mora individuacija vsebine zanimali filozofa? Vprašanje, s katerim sc moramo tod strinjati, jc, da mora ostati razlaga na nekakšni funkcionalni ravni. Saj prav gotovo nc bi hoteli biti prisiljeni upoštevati vse mogoče računalnike, pisalne stroje in mačke, pač vse tiste posamične bitnosti, o katerih lahko tvorimo različne vsebine. Prav gotovo moramo v razlago vsebine vključiti določeno mero splošnosli. KORISTNOST TZK ZA RAZLAGO VSEBINE Tukaj bi želel zlasti reči, da moramo za razlago vsebine vpeljati novo opojmovljcnje: takšno, ki temelji na temeljni zaznavni kategorizaciji (TZK). Katcgorialno zaznavanje pomeni psihološko, naturalistično hipotezo o tem, kakor poteka individuiranje bitnosti. Na bolj drobno zrnati ravni poteka pri prepoznavanju semantičnih lastnosti zvočnega vhodnega signala na podlagi obdelave tega signala individuacija fonemov, kakršni so (da) in (ga). Na višji spoznavni ravni pa poteka individuiranje pojmov pcč-mcč in stavčnih pomenov. Ravnokar omenjeni primer vključuje zgolj prepoznavanje govora, lahko pa ga razširimo tako, da vključuje še ostale zaznavne načine, kot jc na primer vid. Toliko da sem oskrbel temeljno intuicijo, kaj so zaznavne kategorije (o tem sem obširneje pisal na drugem mestu). Povedati moram na kratko še, kaj mi pomeni temeljnost zaznavnih kategorij. Tcmcljnost razumem v naslednjim mislu: V nizu žival-pcs-kokcr pinč španjel je temeljna zaznavna kategorija "pes", ne pa "žival", ki poteka na preveč splošni ravni, in niti nc "koker pinč španjel", ki poteka na preveč podrobni ravni. Prav TZK praviloma uporabljamo za kategorizacijo okolnih bitnosti. Če vidimo zadevo, ki se sprehaja po ulici, rečemo "pes", in zadeve nc opredelimo na obeh ostalih ravneh. Prav tako lahko "psa" narišemo, se ga pokazno naučimo. "Kokcr pinč španjel" nam oskrbi le za spoznanje več lastnosti kot "pes", ki kot temeljna kategorija zajame največ lastnosti, ki so pomembne pri našem prepoznavanju. Toliko, da na hitro uvedem tcmcljnost zaznavnih kategorij. Naj se sedaj še nekoliko zaustavim pri opredelitvi vsebine. Pogled na vsebino nam razkrije, da jo lahko opišemo s pomočjo stavkov. Na primer, svojo vsebino lahko prav lepo opišem s pomočjo stavka: "Pes jc rjav." Sedaj pa moramo upoštevati, da stavki v grobem povedano zajemajo pojem. V našem primeru sta to pojma "pes" in "rjavost". Pojmi pa so prav zadeve, katere uporabljamo zato, da bi kategorizirali okolni svet in da bi ga vključili v vsebine. Tako s pojmoma zajamemo bitnost "psa" in lastnost "rjavosti", da bi ju nato vključili v vsebino, ki jo lahko izrazimo s pomočjo stavka "Pes jc rjav". Pri tem jc jasno, da smo pojmovno zajeli bitnosti v okolncm svetu ter da smo z njimi vstopili v nekakšno razmerje, ko smo o njih tvorili vsebino. Vkolikor smo sploh želeli tvoriti določeno vsebino o nekih bitnostih, pa smo morali najprej vzpostaviti pojmovno razmerje s temi bitnostmi. Od tod sc zdi upravičeno zatrditi, da so pojmi, ki jih oskrbi zaznavna kategorizacija (ZK), temeljni za tvorjenje vsebine. Trenutek razmisleka nam bo razkril, da pomeni kategorialno zaznavanje prav zares odmerjanje prave mere vsebini, da nam TZK oskrbi pravilni pojmovni aparat za razlago vsebine. Poglejmo sedaj holizem, njegovo internalistično, sintaktično vejo. Vsaj tako se zdi, da mu opredelitev vsebine sploh ni mar. (Fodor jc nekoč to skušal storiti, vendar pa je odnehal, ko je bil sprevidel, kako je edini način, da to stori, vzročni in tclcološki.) Čc jc res tako, da holisti kar odjenjajo, pa si oglejmo vzročne teoretike. Pri njih je problem, kot smo dejali, v tem, da njihov način utemeljitve, vzročna utemeljitev, predstavlja premočno zahtevo. Na drugi strani pa, kot smo bili prav tako dejali, ostajajo vzročni teoretiki še s problemom univerzalij. Če skušamo pogledati z naturalističnega zornega kota, kako organizem pravzaprav deluje, opazimo, kako obstaja srednja raven, ki vključuje oboje: Empirično vzročno utemeljitev naših pojmov in prispevek naših spoznavnih zmožnosti, ki jih uporabljamo pri tvorjenju pojmov. Vkolikor tvorim pojem "pes", jc za to odgovorna empirična podlaga mojega sedanjega ali preteklega empiričnega zaznavnega stika s psom. Poleg tega pa ta empirična podlaga terja seveda še mojo spoznavno zmožnost, zavoljo katere sploh lahko oblikujem pojem: pojma o psu nc more imeti kar katerakoli bitnost si že bodi, temveč mora imeti takšna bitnost posebno spoznavno zmožnost, da lahko predela pojem. Kot sem dejal, vstopajo v tvorbo vsebin v temelju prav pojmi. V organizmih se vsebina tvori s pomočjo vzročne in spoznavne podlage, vendar na srednji ravni (temeljnih kategorij), ki je ravno primerna za določene organizme (kot so denimo ljudje). Zaznavne kategorije (ZK) sedaj žc kar nekaj časa pričenjajo preučevati v psihologiji. In izdelanih je nekaj filozofskih posledic, kot so na primer posledice glede približevalnosti (aproksimacionizma) ter glede razlike med ikonsko in simbolno udeležbo v kategorizaciji. (Sam bi želel kritizirati približcvalnost, ali vsaj zatrditi njeno združljivost z eksternalističnim pristopom, vendar o tem kje drugje.) Ne glede na ta različna preučevanja pa še vse do tega trenutka ni bil ubeseden predlog, ki ga bom navedel tukajle: ZK (zaznavna kategorizacija) jc ravno pravšnji mehanizem za razlago vsebine. Pravkar sem bil začel navajati nekaj podpore temu stališču: Razlaga vsebine s pomočjo ZK ostaja, funkcionalistična (tako mi ni treba skrbeti za posamične pisalne stroje, ko razlagam svojo intencionalno usmerjenost na pisalni stroj). Na drugi strani ZK ravno ustrezno opredeli vsebino, tako da lahko filozofi govore o opredelitvi vsebine s pomočjo le-te. Tukaj mislim predvsem na dejstvo, da kakšni drugi mehanizmi, bodisi sintaktični ali nevrofiziološki in podobni, nc oskrbe prave mere za pristop k vsebini in za določitev vsebine, da pa sc zdi, kako pristopu ZK to brez težave uspeva. Bojim se, da zavoljo različnih razlogov, izmed katerih sem jih nekaj žc omenil, ostali dve paradigmi, o katerih sem bil govoril, ne ponujata nikakršne ustrezne rešitve glede določitve in tudi glede razlage vsebine. Ravno zalo pravim, da v primeru, ko želimo v filozofiji določiti vsebino, potrebujemo ZK (zaznavne kategorije) za funkcionalni opis vsebine. V tem primeru bo naša zgodba naturalistična, kajti podatki, ki nam jih je oskrbela psihologija, so znanstveni. In fdozof bo moral znova postoriti svoj posel. Predvidevamo lahko, da ga bo začrtana pot vodila k naturalističnim pojasnitvam pojmov in tako k samemu jedru filozofske raziskave. Omenili smo, da obstajata dve vrsti vprašanj, na katera vzročna zgodba nc more ustrezno odgovoriti pri opredelitvi vsebine: vprašanje premočne vzročne zahteve in vprašanje nemožnosti pojasnitve pojmovne strani, ki vstopa v tvorjenje vsebine. Vprašajmo se, ali nam mar pristop s strani TZK lahko pomaga rešiti oba problema. Naj šc enkrat s primerom opišem, kaj jc pravzaprav TZK. Ko sc sprehajam po cesti in se mi nekaj približuje, zakličem "Pes". Verjetno je kar jasno, da moj vzklik prcccj dobro izraža vsebino, ki jo imam ob tem trenutku, ko pač srečam bitnost, o kateri sem ravnokar nekaj sporočil. Problem jc, kot smo že omenili, v tem da lahko to bitnost kategoriziramo prav tako tudi na drugih ravneh: Lahko bi bil dejal "Žival", ali pa "Kokcr pinč španjcl tc in te vrste". Vendar ničesar takega nisem bil dejal. Nisem sc povzpel na preveč splošno raven opisa (žival) in nisem uporabil posebnega opisa ravnokar omenjene vrste (slučajno sc pač kaj preveč ne spoznam na različne pasje vrste in nisem član kinološkega društva.) Kar sem bil uporabil, je primer Temeljnega Kategorialnega Zaznavanja. Obstaja nekaj značilnosti izrazov, ki sodijo v ta razred. Na primer, "pes" jc enozložna beseda, priučim se je zgodaj v svojem otroštvu. Uporabim jo lahko za demonstrativno opredelitev bitnosti, in končno, vendar pa nc nazadnje lahko narišem psa, živali pa skorajda nc. Tako sem ponovil nekaj značilnosti za tcmcljnost katcgorizacijc. Naj bo to intuitivna predhodna opredelitev TZK. Prav gotovo to predstavlja način, kako delujemo mi sami, ko se srečujemo s svojo okolico in ko z njo medsebojno vzvratno delujemo. Pomembna točka, ki bi jo želel poudariti, pa jc naslednja: Temeljna Kategorizacija prav gotovo predstavlja podlago za tvorjenje vsebine. Želel bi zagovarjati naslednje: Če sc ozremo na temelje tvorjenja vsebine, jc jasno, da lahko sklicevanje na TZK razreši nekatere probleme, ki smo jih zasledili pri vzročni razlagi vsebine. Kot smo dejali, so bili to problemi premočne zahteve vzročne podgraditve, ter nezmožnost rešitve problema tvorbe pojmov. Naj si sedaj ogledam, ali ju lahko pristop s pomočjo TZK reši. Skušal bom trditi, da ju lahko. Mar pristop s pomočjo TZK razreši problem premočne zahteve po vzročni podgraditvi vsebine? Ko sem bil srečal, ko sem sc pač sprehajal po cesti, bitnost, o kateri sem govoril - namreč psa - jc prav zagotovo morala obstajati kakšna vzročna povezava med bitnostjo ter med menoj. Seveda pa so na svetu kar najbolj raznolike vrste psov, in tako mora, da bi nekaj kategorizirali kot psa, obstajati tudi neke vrste vzročna podlaga. Pav tako pa je jasno, da ta podlaga nc more biti vrste vse-ali-nič. In siccr zavoljo enostavnega razloga, da se po cestah nc sprehajajo nikakršni prototipski psi. Nc glede na to pa vendarle dojamemo kot pse najrazličnejše pse, ki sc siccr zelo razlikujejo po velikosti pa tudi glede na splošni izgled, ko žc vzročno naletimo nanje. Tako moramo s stališča TZK prav gotovo dopustiti spremembe pri vzročno opredeljivi podlagi tvorjenja kategorij (različni psi se med seboj zelo razlikujejo). Obenem pa jc jasno, da mora obstajati neka vrsta vzročnega ozadja oblikovanja kategorij. Povzamemo lahko, da zgodba TZK ostaja pri vzročni opori tvorjenja kategorij. Vendar pa v nasprotju z vzročno razlago vsebine trdi, da ta vzročna podkrepitev tvorjenja pojmov - zgodba o tem, kako pojmi vstopijo v vsebino - ne sme bili izjemno toga. Dopuščeno mora biti razlikovanje, ves čas dokler sploh šc lahko trdimo, da obstaja vzročna vez, ki sc ohranja med tvorbo vsebine ter med bitnostjo, katera jc povzeta v vsebino potem, ko jc bilo prišlo do srečanja med lo bitnostjo ter med individuom, ki opravlja opojmljcnje ter ga uporablja za tvorbo vsebine. Vzročna podlaga mora tako obstajati (vsaj pri običajnih primerih, in trditev tod je, da sc izvedeni primeri navezujejo na te prve), vendar pa je nc smemo dojemati preveč togo. Oglejmo si sedaj drugo težavo za vzročno razlago vsebine. Kako pristop TZK sploh reši problem oblikovanja vsebine? Opazili smo, da pri vzročni zgodbi obstaja težava glede razlage tvorbe pojmov in nasploh glede razlage vsebin. Težava izhaja iz dejstva, daje težko razložiti, kako lahko sledi tvorba pojmov strogemu gledišču vzročne opore. Čc sedaj pogledamo na Temeljno Zaznavno Kategorizacijo, sc bomo spomnili, da smo bili v prejšnjem odstavku zatrdili, kako jc vzročna podlaga pri njej nujno prisotna, vendar pa je lahko oslabljena, in da končno tudi jc oslabljena na način, da ni zavezana nikakršnemu posamičnemu individuu. Med drugim to pomeni, da imamo pojmovno ekonomijo. Obstajati mora neka vzročna podgraditev tvorbe pojmov, vendar pa moram pojme tvoriti zavoljo ekonomije pri svojem obnašanju. Pojme moram tvorili že zato, da mi nc bi bilo potrebno tvoriti novega pojma (?) za vsakršnega posamičnega psa, na katerega naletim v svoji okolici. Koncc koncev takšni zadevi sploh nc bi dejali pojem. Jasno jc, da tako ko stori vzročno vez manj strogo zgodba TZK vpelje pojme ter omogoča njihovo pojasnitev. Kajti kaj so pravzaprav žc pojmi? So enostavno način, s pomočjo katerega zajamemo nek razred bitnosli. To pa ravno počne Temeljna Zaznavna Kategorizacija. Temeljne kategorije so načini, na katere vpeljujemo pojme, so načini opojmovljcnja zunanje realnosti na podlagi porazdelitve sveta na razrede. To potrebuje vzročne podlage. Z oslabitvijo vzročne vezi in s tem, da ji dovolimo veljati znotraj meje vključitve individuov v razred (na primer v razred psov), pa lahko razložimo tudi tvorbo pojmov, vključno listih, ki izrecno merijo na abstraktno. Tako bi bila dobrota pojem, ki zajema vse dobre bitnosti. Pridruženi problem je problem lastnosti, ki vstopajo v kategorizacijo. Jasno jc, da so lastnosti, ki mi omogočajo nekaj šteti za psa, ali za dobroto, tiste lastnosti, ki jih je individuum, kateri izvaja kategorizacijo, dobil iz zaznavanja. Obstaja nekaj zaznavnih kategorij, ki mi omogočijo, da nekaj kategoriziram kot psa. Enako pa velja tudi za dobroto: Obstaja nekaj jasnih lastnosti dobrih stvari, ki jih uporabljam, da bi individuiral pojem dobrote. Tem lastnostim pravimo prototipi in so večinoma vezane na zaznavanje. Razprava jc pokazala, da zgodba TZK razreši obe težavi, za kateri smo opazili, da obstajata pri vzročni razlagi vsebine. Poleg tega jc pomembno, da opazimo, kako stališče TZK nudi nekaj, kar nam vzročna razlaga nc nudi: naturalistično, ovrgljivo stališče o tvorjenju pojmov. Pojmi vstopajo v tvorbo vsebin. Ta tvorba pojmov in vsebin, ki nam omogoča prav tako tudi njihovo razlago, jc ovrgljiva, ker imamo pač opravka z empirično določitvijo, katero lahko neprestano izboljšujejo odkritja eksperimentalne psihologije. Kaj pa glede načina, kako lahko rešimo težave, ki obstajajo za holistični pristop k razlagi vsebine? Odgovor jc v tem primeru dosti lažji, kajti moja trditev je bila, da holistični pristop vsebine sploh nc opredeli na kakršen koli način si žc bodi. Res jc vsaj to, da nc oskrbi nikakršnega načina, kako naj razložimo mehanizme, ki vstopijo v oblikovanje vsebine. Razlog za to je v dejstvu, da holistična mreža, v kateri ostale vsebine določajo določeno vsebino (s pomočjo vezi sklepanja) nc reši problema, kako naj določimo posamično vsebino, in zato nc more razložili (tvorbo posamične) vsebine. To jc razumljivo, vkolikor tvorijo holistične razlage sintaktično mrežo, ki jc prikladna za razlago takšnih zadev, kakršne so preračunavanja nad vsebinami, ali pa mehanizmi dostopa do vsebin, vendar pa nikakor nc razložijo tvorbo vsebine, in potemtakem tudi nc razlože vsebine. Poskušal sem nakazali, da jc stališče TZK osnovno pri razlagi vsebine ter da jc s tega stališča gledano boljše od vzorca najbolj pomembnih trenutnih teorij, vzročne in holistične, ki same skušajo razložiti vsebino. Boljše jc od obeh žc zato, ker reši nekaj težav, ki so lastne tema dvema stališčema. Vendar pa sc sedaj pojavlja šc vprašanje, ali naj oblikovanje vsebine res opazujemo kol najbolj pomembno pri razlagi vsebine. Vse do tc točke sem bil to predpostavil. Vendar pa, vkolikor razmislim, nc vem, kaj drugega bi lahko postavil na seznam kandidatov za razlago vsebine. Sintaktične mreže in resničnostni pogoji in teleologija lahko med seboj tekmujejo. Vendar pa sc mi zdi, da so vsi po vrsti bodisi neprimerni za razlago vsebine, ali pa da so zopet za takšno razlago primerni, vendar pa da so v tem primeru (teleologija) prav tako združljivi s TZK glediščem na vsebino, ali pa da to gledišče na ta ali oni način podpirajo. To zasluži nadaljno razdelavo. UGOVORI TZK ZGODBI O VSEBINI Seveda je to bil le kratek oris TZK razlage vsebine. Nc glede na to, da sem ga nckolikokrat podal zgolj v tej skicirani obliki, pa jc žc dal povod nekaj ugovorom. Na te ugovore bom skušal odgovoriti, tako da bom trdil, kakor pravzaprav nc predstavljajo pravih težav za TZK zgodbo o vsebini. Teorija ima preobširen eksplanandum Medtem ko imata vzročna in holistična teorija enostavne ekspanande, pa je eksplanandum TZK zapleten. Čc pa so zadeve žc takšne, potem nc moremo trditi, da bi bilo TZK stališče razlaga vsebine. Odgovor: Vsi sc strinjamo s tem, daje potrebno razložiti vsebino duševnih stanj. Da bi lc-to razložile, pripisujejo vzročne teorije glavni pomen vzročni vezi od bitnosti, ki so odgovorne za vsebino, k vsebini. Holističnc teorije pa uporabljajo kot eksplanandum holistično mrežo, holistično mrežo vseh vsebin, ki pomagajo določiti neko posamično vsebino. Predpostavka ugovora se zdi, da imajo tc teorije enotavne cksplanandc. Vendar pa temu ni tako, kot bom skušal trditi sedaj. Poglejmo sprva vzročno zgodbo. Vzročna vez se zdi enostaven eksplanandum. Vendar pa ni. Ni šc doccla jasno, kaj jc vzročna vez, in tudi ne obstaja kakšna enoznačna interpretacija lc-tc. In če skušamo razložili abstraktno s pomočjo vzročne vezi, postane kaj kmalu jasno, da postane vzročna vez sama izjemno zapleten eksplanandum. Težava pa je sedaj ravno v tem, da so tisto, kar vstopa v vsebine, pojmi ter da so pojmi vsi splošni. To pa pomeni, da bodo vzročni cksplanandi izjemno zapleteni za vse vsebine. Sedaj pa si oglejmo holistično zgodbo. Tukaj se zdi, da je položaj šc slabši. Eksplanandum kot tak sploh ni opredeljen. Jc holistična mreža vsebin. Ne pokriva ene posamične vsebine. Da bi tak eksplanandum razložil eno posamično vsebino, mora obsegati zgodbo o tvorjenju vse mreže različnih vsebin. Tako sc zdi jasno, da vrsta eksplananduma, ki jo zahteva holistična zgodba, sploh ni enostavna, ampak je izjemno zapletena, ravno v nasprotju s tistim, kar sc jc skušalo trditi. Poleg tega sc zdi, da na tej točki preži še nevarnost krožnosti, vendar tega sedajle nc bi razbrskaval. Težava za holistično zgodbo jc natančno v tem, da jc pri njej v razlago vključena preširoka mreža. In dejstvo jc, da pravzaprav ni razlage vsebine, cnc posamične vsebine, ki bi jo nudila holistična zgodba, prav zavoljo izjemne zapletenosti eksplananduma, katerega ponuja. Ko primerjamo vzročno in holistično zgodbo s TZK razlago vsebine, nam kmalu postane jasno, da lahko slednja reši nekatere težave ravno zategadelj, ker so njeni eksplananda dosti bolj enostavni, kot je to v obeh ostalih primerih. Eksplananda so tu pojmi, ki so tvorjeni ob organizmovih srečanjih z bitnostmi v okolju, o katerih lc-ta tvori pojme. Sedaj pričenjamo uvidevati, da lahko ta eksplananda zajamemo empirično, s pomočjo empiričnih znanosti, kakršna jc psihologija, ki raziskuje kategorizacijo. Nc želim reči, da so te raziskave izjemno enostavne. Morda pa sc lahko izkaže, da nam jc na ta način vendarle dostopen najenostavnejši eksplanandum, s katerim sploh lahko razpolagamo, ko razpravljamo o vsebini. Poleg tega jc laka zgodba empirično preverljiva, in s tega stališča gledano jc dosti boljša od vzročnih ter holističnih pristopov, za katere kaj takega ne moremo trditi. Naj sedaj še enkrat spomnim na holislično zgodbo. Njena težava je v tem, da pravzaprav zares ne razloži tvorbe vsebine ter da so njeni eksplanandumi izjemno zapleteni. Nasprotno lahko TZK zgodba poda funkcionalistično razlago vsebine s sorazmerno šc najbolj enostavnimi eksplanandumi. Ti eksplanandumi vključujejo tvorbo pojmov in sc pojavljajo nekje na srednji ravni razlage. Ti eksplanandumi niso lc sorazmerno enostavni, ampak so prav tako glede na vsebino kar najbolj naravni, neizumetničeni. Teorija jc krožna Razlaga vsebine s pomočjo TZK sama v svoji osnovi uporablja vsebino. Zato je takšen podvzem lahko zgolj krožen. Odgovor: To enostavno ni res, ugovor jc poslcdica določenega zamešanja. Razlagamo namreč vsebino duševnih stanj, takšno vsebino, na katero sc lahko na primer skličemo s pomočjo jezikovnega izraza "Računalnik jc na mizi". Da bi razložila to vsebino, se TZK zgodba vpraša, kaj vstopa v tvorbo vsebine. V tvorbo vsebine pa vstopajo pojmi. Šc bolj natančno so to mehanizmi, običajno mehanizmi zaznavanja, ki vodijo k tvorbi pojmov. In ti pojmi nato vstopajo v tvorbo vsebin. Ker pa jc jasno, da niti Pojmi = Vsebine, in še manj da Mehanizmi tvorbe pojmov = Vsebine, jc nesmiselno trditi, da jc v TZK razlago vsebine vpletena krožnost. Da bi videli, kako nevarnost krožnosti prav zares ne obstaja, primerjajmo med seboj različne ravni razlage. Če razložimo tvorbo pojmov, mehanizem takšne tvorbe, ali pa če razložimo empirično podlago takšnih pojmov, jc jasno, da uporabljamo pri razlagi nekaj drugega kot pa bi uporabljali neposredno na ravni razlage vsebine. Ker pa sta tako razlaga pojmov ter razlaga mehanizmov, ki so vključeni v tvorbo pojmov, jasno različna od razlage vsebin kot intcncionalnih bitnosti (pojavljata sc na različnih ravneh), jc jasno, da ju lahko uporabimo prav za razlago vsebine. Pri tem sc nam ni treba bati, da nas bo spodnesla krožnost, ali nasploh, da bi pri take vrste naši razlagi obstajala nevarnost krožnosti. Tako eksplanandum (TZK) ni identičen z vsebino, ker (i) kvalitativno ni identičen z vsebino; temeljne kategorije so mehanizmi tvorbe vsebine, in niso že kar vsebine, (ii) temeljne kategorije so zgolj del vsebine, cela zgodba pa bi morala vključevati predikativno strukturo vsebine (Fa, in njene jezikovne ekvivalente, ekvivalente vsebine). Temeljne kategorije nc dopuščajo, da bi parlikularijc vstopile v predikativni opis vsebine. Temeljne kategorije vpeljujejo nenavadno vrsto ontologije, "univerzalne parlikularijc": pes kot temeljna zaznavna kategorija sploh ni partikularija in jc že univerzalen, jc žc kar prcdikal. Odgovor: Res jc, da so partikularijc v temeljni kategorizaciji že univcrzaliziranc: v temeljne kategorije vstopajo skozi pojme. Pojmi pa potem tvorijo vsebine. Vendar pa to nc pomeni, da v procesu ni nikakršne povezave ali vezi s partikularijami. Partikularije vstopajo v tvorbo pojmov na temeljni zaznavni ravni: običajno mora obstajati neke vrste moje zaznavno srečanje s posamičnimi psmi, ki mi omogoča tvorbo pojma psa, nato pa tvorbo vsebin, ki vključujejo pse. V tem smislu partikularije torej vstopajo v predikativni opis vsebine. Poleg tega ni rečeno, da je fregejevsko stališče, ki uvaja partikularije, edino, ki nam sploh je na voljo. Predvsem sc zdi, da mu manjka empirične opore, da bi pokazalo, na kakšne empirične načine so partikularije odgovorne za tvorbo vsebine. To pa jc rešeno pri TZK zgodbi o vsebini, ki se zanaša na empirično pojasnitev temeljne zaznavne kategorizacije. TZK zgodba naturalistično razloži vsebino in ji tudi daje pravo mero. Nasprotno pa se zdi dvomljivo, da bi fregejevska zgodba, šc zlasti glede na partikularije, ponujala kakšno boljšo razlago tvorbe vsebine, kot jo nudi TZK zgodba. Jasno je, daje s tega empiričnega ter naturalističnega zornega kota TZK daleč boljši način razlage, kot pa jc stara fregejevska predikatna zgodba. Kategorije so skrajna oblika vrojenosti Vkolikor imam vsebino o psu, jc to mogoče zavoljo mojih vrojenih zmožnosti tvorjenja te vsebine, na temelju pojmov. Pojmi, katere tvorim, so vrojeni. Odvisni so od mojih vrojenih zmožnosti in nc od zunanjih pogojev, od psov, ki se sprehajajo naokoli in ki jih srečujem. Prav gotovo je res, da se v okolici sprehajajo takšni psi, vendar pa jc zgodba, kako jih kategoriziram, vrojenostna in internalistična, ponotranjena. Odgovor: Prav gotovo obstajajo vrste vrojcnc zmožnosti nekega organizma za tvorjenjc pojmov, kakršen je na primerj pojem psa. To jc res, vkolikor jc tudi res, da pisalni stroj ali skala na gori česa podobnega nc more počeli. Vendar pa to šc zdaleč nc pomeni, da je zgodba o vsebini tudi zgodba o vrojenosti. Nc glede na to, da prav gotovo imam določene vsebine lc zavoljo svojih vrojenih zmožnosti tvorjenja vsebine, te zmožnosti nc opredelijo nikakršnih pojmov, in glede na to tudi ne opredelijo nikakršnih vsebin. Potrebujem enostavno nekaj zaznavnih srečanj z nekaterimi psi, da bi bil zmožen tvoriti pojem psa. To pomeni, da obstaja zgolj nekaj vrojenih zmožnosti ter da vrojenosti ni treba vstopiti v kategorizacijo. Kategorije, kot so pač že oblikovane, so v temelju zaznavne in so potemtakem različne od vrojenih mehanizmov, ki siccr morda lahko obstajajo v njihovi podlagi. Še zlasti ni možno, da bi bila opredelitev vsebine, pa naj bo to tudi opredelitev vsebine pojma, določena z vrojenimi mehanizmi. Enostavno mora obstajati nekaj zaznavnih srečanj, da bi lahko prišlo do tvorjenja vsebin. Potem jc šc ugovor, daje opredelitev vsebine funkcionalna in da bi bilo potemtakem nemogoče, da bi jo zaznavno utemeljili. Na to bi odgovoril, da sta funkcionalna in zaznavna zgodba med seboj združljivi. Potrebujemo funkcionalni opis temeljnih kategorij, ki sc vključuje v opredelitev vsebine. Vendar pa to šc nc izključuje, da bi bile te kategorije tvorjene zaznavno. Ravno nasprotno. Drugo vprašanje zadeva internalizem, ponotranjenosti. To vprašanje jc dokaj različno od predhodnega, vendarle pa je z njim povezano na nekaterih točkah. Sam bi želel trditi, daje TZK zgodba, pa četudi bi žc priznali, daje skrajno vrojenostna (česar siccr nc priznam), šc vedno združljiva z eksternalizmom, s pozunanjenostjo. Na primer, da bi tvoril pojem psa, moram srečati nekaj zunanje obstajajočih psov. In zaznavna srečanja s temi zunanje obstajajočimi psmi so vsekakor združljiva z razlago vsebine, ki zajema psa. Srečanja s psmi morajo upoštevati, kako so tvorjeni pojmi in vsebine o psih, potemtakem pa so na razpolago vsebine določujoči zunanji pogoji. Kaj drugega, kot ti zunanje obstajajoči psi, pa naj bi žc bilo odgovorno za tvorbo pojma psa? Ens metaphisicum (Nietzsche in metafizika) 2. del BORUT OŠLAJ BOJ ZOPER METAFIZIKO V analizi Rojstva tragedije smo videli, da Nietzsche še ostaja v okvirih klasične metafizike; po drugi strani pa jc bilo vidno, da je v pojmovanju pracnotnosti kot igre tc okvire že zapuščal. Vse prizadevanje "zrelega" Nietzscheja jc ravno v tem, kako uiti temu kleščnemu prijemu metafizike, pri čemer je treba poudariti, da jc Nietzschc vse življenje bolj ali manj zavestno operiral s klasičnim pojmom metafizike, to jc s tistim, ki po svoji vsebini nikoli ne zapušča mej mišljenja, oziroma kjer se meja med metafiziko in ne-metafiziko postavlja znotraj samega mišljenja. Z drugimi besedami: Nietzschcju pomeni metafizika toliko, kot določena dualistična interpretacija sveta, ki temelji na pojmovno-dialektičnem pristopu do problema. Odprava metafizike jc potemtakem razmeroma enostaven posel: odpraviti dualizme in absolutizacije, ki jim je bila podvržena tradicionalna filozofija ter na mesto pojmovno-dialektičnega pristopa uveljaviti umetniškega. Nietzschc jc na to pot tudi dejansko krenil, naša naloga pa bo pri tem, da ugotovimo, ali ta pot tudi dejansko pelje v obljubljeni raj ne-metafizikc, kot so to upali Nietzschc in številni interpreti, ali pa morda kam drugam. Znano je, da se je Nietzschc pozneje od Rojstva tragedije, kar sc tiče njene metafizične zasnove, ostro distanciral. Tako zapiše v Volji do moči: "Konccpcija sveta, ki sc nahaja v ozadju tc knjige, je izjemno temna in neprijetna."1 Na poti k odpravi metafizike jc treba biti kar sc da radikalen: "Največja izmišljotina jc tista o spoznavanju. Želeli bi vedeti, kakšna je narava stvari na sebi: toda glej, stvar na sebi nc obstaja!"2 Nictzsche tako tebi nič meni nič odpravi dualizem, vrata v raj, ki so nam bila v Rojstvu tragedije zapahnjena, sc zdijo zdaj na stežaj odprta. Pracnotnosti, kot stvari na sebi, zdaj ni več. Toda tudi dualizem apoliničnega in dionizičnega se zdi zdaj v tem novo-ustvarjenem poenotenem svetu moteč, pomesti je treba še z njimi. "Na poti njegovega mišljenja se njegovo začetno nasprotje radikalizira do prevzemanja apoliničnega v samo dionizično",3 zakaj "tudi nasprotje dionizičnega in apoliničnega" jc bilo v Rojstvu tragedije "prevedeno v jezik metafizike".4 S tem, ko tako z nekaj ad hoc potezami poenoti svojo ontološko zgradbo, jc treba vse skupaj samo šc na novo podgraditi z umetnostjo in stvar bo odpravljena. Mislim, da nc bomo odkrili nobene velike skrivnosti, če žc zdaj zapišemo, da vse skupaj vendarle nc bo tako otročje lahko, da bi to bilo, je treba najprej postati otrok, toda Nietzsche na svoji poti od kamele do otroka, do slednjega nikoli ni prišel, vse skupaj je namreč zaškripalo že pri vmesni stopnji, levu.5 Da bi prišli do problema umetnosti in igre, jc treba najprej začeti z Nictzschcjcvo kritiko filozofije in morale. /. KRITIKA FILOZOFIJE IN MORALE Čc jc bil Hegel prvi, ki jc opravil s pojmovanjem resnice kot adequatio in jo razvezal v proccs, potem jc šel Nictzschc šc dlje, resnico jc razkrojil v privide, prikazal jo jc kol zablodo. "Trditev, da obstaja resnica ter daje neznanju in zablodi prišel na konec, jc ena največjih zavajanj, ki obstajajo."6 "Nekoč jc bila neka zvezda, na kateri so pametne živali iznašle spoznavanje. To je bila najbolj trpka in lažna minuta svetovne zgodovine."7 Nietzsche nikoli ni nehal na tako poniževalen način govoriti o rcsnici in spoznavanju, toda kljub temu jc njegova kritika posameznih ravni spoznavanja izjemno pomembna in lahko šc danes pove marsikaj koristnega in zanimivega na tem področju. Šc preden si na kratko pogledamo določene aspcklc navedene problematike, seje treba ustavili pri enem izmed temeljnih pojmov, s katerim Nictzschc tukaj operira, to jc, pri prividu. Prvo zanimivo dejstvo, ki nam ob tem pade v oči, jc, da jc bil privid takorekoč glavni atribut apoliničnega principa, na ta način si jc tudi ohranjal pomembnost in veljavnost, toda apoliničnega principa zdaj ni več, ostal je samo še privid, s pomočjo katerega Nietzsche desakralizira samo mišljenje, ki ostaja zanj "ujeto v prividu."8 Žc v analizi Rojstva tragedije smo omenili, da privid cclo zasede mesto resnice same. Nc samo spoznanje in mišljenje, temveč tudi umetnost, religija in morala so različne oblike privida. Durič sc cclo sprašuje, ali ni prav dejstvo, da jc skušal Nictzschc ukiniti razliko med resnico in prividom, bilo vzrok njegove norosti, ki ga jc dokončno doletela 1888 v Torinu. Fink uporablja ob tem dokaj posrečen izraz "negativna ontologija stvari",9 kar pomeni, da Nictzschc radikalizira kantovsko tcndcnco, da je dejanskost stvari samo nekaj subjektivnega, da stvari kot take nc obstajajo, da so lc privid. Nictzschc jc v svojem spoznavno-tcorcLskem agnosticizmu nedvomno Kantov učenec. Ko jc v Rojstvu tragedije skušal nakazati pot, ki pelje do njega samega, jc na njej omenil samo dve imeni, Kanta in Schoppcnhaucrja. Toda če jc celotno spoznavanje samo privid, kakšen jc potem sploh njegov smisel. "Celotno dogajanje želi človek uredili kot dogajanje za oko in lip, torej kot gibanje: želi iznajti formule, s katerimi bi silno mnoštvo izkustev poenostavil."10 Tudi dialektika ni za Nietzschcja nič drugega, kot ena izmed formul, s katerimi urejujemo svet. Svet jc namreč dialektičen, logičen, nc zato, ker bi bil to na sebi, temveč "ker smo ga predhodno logizirali."11 V razmerju do sveta jc dialektika samo sredstvo, s katerim si ta svet delamo bližjim, toda sama na sebi je ona za Nietzschcja samo, "neko odvratno in pedantno dlakoccpstvo pojmov."12 Mi smo navajeni trditi, da sla tako Hcraklit kot Hegel velika dialektika. Po drugi strani pa sla oba, Hegel in Nictzschc izjemno spoštovala Heraklita, toda v ccloti gledano, med Heglom in Nictzschcjcm ni veliko stičnih točk, v marsičem sla si cclo diametralno nasprotna. To pa že zadostuje za ugotovitev, da Nictzschcjev pojem dialektike nikakor ni klasičen, v smislu heglovsko-marksističnc tradicijc. Nietzscshcju pomeni dialektika samo določen pojmovni način diskuliranja na osnovi razlogov. "Nered jc na vrhuncu žc pri Platonu ... in zdaj jc bilo k temu potrebno izmislili šc abstraktno popolnega človeka: - dobrega, poštenega, modrega, dialektika - skratka strašilo za ptice, antičnega filozofa: neko rastlino brez tal; neko človeštvo brez kakršnihkoli določenih regulativnih instinktov; neko vrlino, ki sc 'dokazuje' z razlogi. Popolnoma absurdni 'individuum' na sebi! nenaravnost najvišje stopnje ... Sokrat jc moment najgloblje perverznosti v zgodovini človeštva."13 Ta kritika jc samo izpeljava do konca tistega, kar jc bilo zastavljeno v Rojstvu tragedije. Dialektika jc za Nictzscheja samo določena vrsta do skrajnosti prignane apolonizacije-privida, to je tiste apolonizacije, ki urejuje in dokazuje samo zaradi urejevanja in dokazovanja samega, "neka rastlina brez tal", ta tla pa so instinktivno-dionizični način mišljenja. Z ozirom na to, da gre tukaj za dve različni pojmovanji dialektike, ne bo nubono protislovje trditi, da jc Nietzschc v določenih analizah velik dialektik, v smislu omenjene tradicijc. Primer za to jc njegova kritika zakona protislovnosti in identitete. Nietzschc jc prepričana, da ni res, da pozitivno in negativno ne bi mogla biti istočasno združena v predmetu. Zakon protislovnosti je zanj samo zakon mišljenja, ki postavlja pogoje, ki jih mišljenje mora izpolniti, da bi sploh obstalo kot mišljenje. Zakon protislovnosti nc pripisuje stvarnosti ničesar, ampak samo zahteva, da mišljenje ostane v skladu s samim seboj, da ni s seboj v protislovju,14 predmet pa pri tem ostaja aficiran z nasprotnimi atributi. Šc bolj prodorna jc njegova kritika zakona identitete. "Logika počiva na predpostavkah, katerim v dejanskem svetu nc ustreza ničesar, na primer, na predpostavki enakosti stvari, identiteta iste stvari v različnih točkah časa ... to nelogično nagnjenje - zakaj na sebi nc obstaja nič, kjer bi bilo isto - jc ustvarilo celotno osnovo logike."15 Funkcija mišljenja jc v zvajanju mnoštva na enotnost, mišljenje torej nujno poenostavlja, njegova vrednost je samo v njegovi "koristnosti".16 Nc samo, da Nictzschc ugotavlja smiselnost mišljenja, on sam jc bolj kot kdorkoli drug razdvojen med tem, ali je tak način mišljenja potrebno obdržati ali pa ga zavreči. Obenem vc, da jc tak način mišljenja "pogoj cksistence",17 brez katerega človek ne bi mogel preživeti, toda sam na sebi jc lc "ncresnica", kot "eksistencialna osnova človeka".18 Kot ncrcsnici, prividu, iluziji pa se skuša Nictzschc takšnemu mišljenju vendarle odpovedati, zakaj v ccloti ostaja ono nepomembno. Nictzschcjev položaj je paradoksen, giblje sc na meji izrekljivega, na eni strani ostaja mišljenje, ki jc samo nekaj koristnega za preživetje, tam pa, kjer sc skušamo temu izogniti, ostane samo molk pred neizrekljivim, tako kot pri Wittgcnstcinu. Toda Nictzschc nc more molčati, "iz samega sebe da ujetnika. Ta ustvarjalec se kobaca v svojem sistemu, ki sc nad njim z vseh strani razpenja kot mreža. On to ve in kriči, zato ker vc, toda nc najde izhoda iz tega, to jc lev v kletki veverice. Kaj jc bolj dramatičnega od tega. Ta antiracionalist hoče dokazovati. Umetnik, on nc ustvarja, on tudi dokazuje, on strastno dokazuje. On zanikuje razum in razmišlja."19 Rečeno v našem jeziku, Nietzschc odpravlja 3, toda potem ko sc znajde v kaotičnem breznu 2, si lahko pomaga samo tako, da se spet oprime 3, pa čeprav samo v obliki zapisa, čeprav samo v obliki ugotovitve, da 3 ni nič bistvenega. Tam kjer bi Nietzschc moral obmolkniti, vc, da mora govoriti naprej, vc, da ga bodo le besede obvarovale pred samoizničenjem. S tem, ko sc Nictzschc zopcrstavlja poenostavitvam, kot posledici mišljenja identite, samo prenese težišče na razliko, problema pa seveda ne reši. Durič ob tem zapiše: "Škoda, da Nictzschc ni dovolj jasno iividcl, da zakona identite nc moremo preprosto odvreči (kot da bi se mišljenje lahko rešilo metafizike s takšnim skokom v prazno)."20 Nictzschcjcva kritika dialektike ni nič drugega kot njegova kritika metafizike, z ozirom na to da sta zanj dialektika in metafizika skorajda sinonima. Zato Nictzschc tudi označi metafiziko kot "znanost, pri kateri gre za temeljne zablode človeštva - vendar tako, kot da so to osnovne resnice".21 Toliko na kratko o njegovi kritiki filozofije, toda motili bi sc, čc bi mislili, da je Nictzschc v tej kritiki izviren, njegov predhodnik spet ni nihče drug kot Schelling. Schclling jc bil prav tako neizprosen kritik dialektike kot Nictzschc, toda njegova kritika ni tako razuzdana, divja, nepremišljena, čeprav mu gre v končni fazi za isto kot Nietzschcju, dati filozofiji živo osnovo. Dialektika jc za Schellinga samo stopnja k pravi znanosti, filozofiji, Nictzschc pa nasprotno načrtno podira vse stopnice, ki vodijo k njemu. "Kajti mnenje, ki se pojavlja od časa do časa, da je treba videti v popolni dialektiki znanost, nc razkriva ravno malo omejenosti, kajti prav obstoj in nujnost dialektike dokazujeta, da resnična znanost šc ni najdena."22 Tako kot za Nictschcja, je tudi za Schcllinga dialektika nek formalizem, ki operira s "praznimi" pojmi in ki "se za nič nc more navdušiti".23 Toda Schclling gradi naprej, "popolnost in globino življenja" zanj "nista nedosegljivi za pravilno razumljeno znanost", zatorej mora "iti skozi dialektiko vsaka znanost. Toda ali nikoli nc pride tista točka, na kateri bo postala svobodna in živa ...M24 Schcllinga rešuje pred Nietzschcjcvo norostjo to, da jc bolj umirjen, preudaren, pragmatičen mislcc kot on. Nictzschcjcv način dostikrat spominja na otroško neučakanost in nezrelost, on ima neverjetno sposobnost za odkrivanje velikih problemov, toda pri njihovem reševanju sc naenkrat prelevi v neresnega dečka, ki nikakor nc sluti vseh nevarnosti in pasli, ki mu stojijo na poti. Kakor Nietzschcja pri iskanju filozofskih problemov vodijo skoraj nezmotljivi instinkti, tako ga pri razreševanju teh tudi vsi zapustijo. Oglejmo si zdaj na kratko še njegovo kritiko morale. Nictzschcjcva kritika morale jc v bistvu kritika metafizike v njeni praksi, v kolikor Nictzschc nc vidi metafizike kot nečesa ontološkega, temveč kot nekaj moralnega,25 kot tisto gibanje, v katerem prihajajo do gospostva vrednote. Vsi metafizični pojmi, kot so bit, smoter, cnovitost, so za Nietzschcja vrednostno opredeljeni. "Šele človek je dal stvarem vrednosti, da bi sc ohranil - šele on jc stvarem ustvaril smisel, človeški smisel! Zato sc imenuje 'človek', se pravi vrednoteči."26 Da se človeku zdaj ves svet prikazuje v obliki vrednot, jc poslcdica Nictzschcjcva kantovskega izhodišča, kjer človek ne more priti do stvari na sebi, ker jc nied njima nepremostljiv prepad, zato jc njegova organizacija življenja nujno subjektivna, človek si življenje zato uredi tako, da vrednoti stvari okrog sebe. Nietzschcjcvo prevrednotenje vseh vrednot kaže na to, da obstajata zanj dve vrsti vrednot, tiste, ki življenje potrjujejo, in tiste, ki ga zanikajo. Kot največjo negacijo življenja pa najde Nictzschc v morali. Njeno bistvo jc v zanikanju življenja, jc"odvračanjc od volje za obstanek".27 Vse vrhunske vrednote so življenje do sedaj samo slabile, to so bile "sodbe izmučenih. Za Boga so imenovali tisto, kar slabi, uči slabost, inficira s slabostjo ... ugotovil sem, da je 'dober človek' samopotrjujoča oblika dckadcnce".28 Moralo Nictzschc razume kot sredstvo, ki ga postavljamo med nas in življenje, s tem ko sc vklenemo v moralna pravila, ki smo si jih sami izmislili, sc odrekamo življenju. Morala so tako svojevrstne rokavice, smisel prevrednotenja pa jc v snetju teh rokavic. Morala sc jc varovala pred "nihilizmom tako, da je vsakemu dala neskončno vrednost, metafizično vrednost ter ga uvrščala v red, ki ni v skladu z redom svetovne moči in redom po rangu".29 Ko pa enkrat ugotovimo ozadje postavljanja vrednot, "morala ... konča v nihilizmu".30 Tako kot je Nietzschc skušal odpraviti dialektično - pojmovno mišljenje, mora odpravili tudi moralo, "da bi sc osvobodilo življenje".31 Kritika metafizike in morale potekata na isti, to jc vrednostni ravni. Tako kot sc je Nietzschc znašel v paradoksalnem položaju pri kritiki metafizike, sc mu to ponovi v kritiki morale. Na to dejstvo jc zelo dobro opozoril Grlič, ki trdi, da ostaja Nietzschcjev imoralizem v moralnih koordinatah. Nietzschcjcva kritika morale jc slaba, "ravno z ozirom na platformo, s katere Nietzsche začenja svoj pohod, z ozirom na filozofovo osebno samo moralno stališče. Zaradi tega napad na moralo ni nič drugega kol negacija morale s pomočjo druge morale."32 Grlič pa ob tem nc opazi Nictzschcjcvo svojevrstno razpetost med vsebino in formo, razpetost, ki jc sploh eden ključnih problemov njegove filozofije. Problem jc namreč v tem: Nictzschc po vsebini svojih zahtev moralo vendarle presega, v kolikor zahteva, da sc življenje osvobodi vseh pravil, toda po svoji formi, po svojem videnju življenja, ki naj bi bilo "organizirano" tako, kot si to on predstavlja, ostaja to vendarle moralna zahteva, kot to trdi Grlič. O problemu vsebine in forme bomo spregovorili kasneje. Nietzschcjev boj zoper moralo pomeni toliko, kot odreči človeku pravico, da si zavestno organizira razmere, v katerih bo živel. Tako kot v kritiki dialektike, gre tudi tukaj za njegov boj proti 3 in njegovo istočasno formalno vpetost v to strukturo. II. VOUA DO MOČI Nietzschcjcva kritika filozofije in morale pomeni posredno tudi kritiko novoveškega pojma subjekta, kot negibnega centra moči, kot točke, ki logozira, poenostavlja, shematizira, moralizira. Takšnemu pojmovanju subjekta sc Nictzschc odločno upre. "Nc obstaja noben 'subjekt', nobeno notranje središče, ki bi zavestno upravljalo z vsemi človeškimi postopki ,.."33 "Subjekt: to jc terminologija naše vere v enotnost vseh različnih momentov najvišjega občutja realnost.. Subjekt jc fikcija ...M34 Subjekt postane tako samo oznaka za najelemcntamcjšo človeško potrebo po identiteti, sam pa fiksirana, negibna točka. Namesto subjekta uporabi Nictzschc izraz individuum, negibnost subjekta pa razveže v proccs. "Individuum: on jc cclotno dosedanje življenje v eni črti, in nc njegov rezultat."35 Človek tako ni samo človek, temveč jc tudi žival, in z ozirom na to, da jc človek lc zadnja stopnja v razvoju življenja, so v njem še vedno prevladujoči nagoni, strasti in afekti. S tem pa smo tudi naredili korak k sintagmi volja do moči, ki je "primitivna oblika afekta, vsi ostali afekti pa so njeni okrasi". 36 Volja do moči jc v Rojstvu tragedije že imanentno prisotna skozi tragični Amen, vendar pa šc ni imenovana, postane pa že eksplicitna vsebina drugega dela Zaratustrc. "Samo tam, kjer jc življenje, jc tudi volja: ampak nc volja do življenja, temveč - tako te jaz učim - volja do moči!"37 Volja do moči postane bistvo življenja in s tem tudi človeka, ali kot pravi Heidegger, "temeljna narava bivajočega v celoti".38 S tem jc ona razumljena kot subjekt vsega dogajanja. "Vse živo je volja do moči. Imeti in hoteli več imeti, rast z eno besedo -to je samo življenje."39 Bistvo volje do moči jc v njenem samopremočevanju, čc bi ostajala na neki moči, bi to pomenilo že začetek nemoči." V čem se objektivno meri vrednost? Samo na quantumu povečane in organizirane moči... 40 Volja kot volja je možna samo, čc ima pred sabo nek cilj, pri tem pa ni nujno, da je ta cilj nek smoter, smisel, oziroma telos. Tudi volja do resnice jc samo prikrita volja do moči. Na ta način Nictzschc razbija maske smislov. Volja rabi nek cilj, nc glede kakšen jc, samo da sc lahko izkaže kot volja do moči, "in raje bo hotela nič, kot da nič nc bi hotela".41 To, da se nam volja do resnice razkrije kot volja do moči, pomeni, da jc volja do moči subjekt postavljanja vseh vrednost; to jc njena prespektivična narava. "Perspcktivizcm ... je tisto s pomočjo, česar vsak center moči - nc samo človek - iz sebe konstruira ves ostali svet..."42 S tem ko jc bistvo volje do moči v njenem samopreučevanju, se nam izkaže kot neko linearno gibanje brez konca. Hicdeggcr ravno na določeni podlagi interpretacije volje do moči pride do zaključka, da Nictzschc metafizike ne zapušča, temveč jo pripelje do njenega roba. Heidegger razume voljo do moči kot subjekt, ki ni več Descartcsov cogito, je pa na nek usoden način povezan z njim, z razliko, da se zdaj objektiviteta objekta, ki jc pri Dcscartcsu šc imela svojo veljavo, doccla premakne v subjektiviteto subjekta. Volja do moči postane tako brezpogojni subjekt43 Nictzschcjcva metafizika se "razvija kot dovršitev Descartcsovcga temeljnega metafizičnega stališča, samo da jc vse preloženo iz območja predstavljanja in zavesti (iz pcrccptio) v območje apetita (appctitus), nagonov, in mišljena brezpogojno iz fiziologije volje do moči".44 Heidegger torej sklepa, da volja do moči, kot brezpogojna subjektiviteta, premočevanje oziroma perspektivičnost, Nietzschcja nc izpeljuje iz metafizike, temveč ga pripelje na njen rob. Volja do moči ostaja ujeta v logiko lincarizma, to jc premega gibanja, nenehnega samopremočevanja. Čc izhajamo samo iz volje do moči in čc to interpretiramo s pomočjo Dcscartovcga pojma subjekta, potem najbrž res nc moremo priti do drugih rezultatov kot do teh, do katerih jc prišel Heidegger, namreč, da Nictzschc ostaja metafizik (misli sc na tradicionalni pojem metafizike). Vendar pa jc vsa stvar bolj zapletena. Mislim, da naredi Heidegger v svoji interpretaciji dve osnovni napaki. Prvič, preveč se obeša na sintagmo volja do moči, ki po mojem mnenju sploh ni centralni Nietzschcjcv problem, in drugič, Nietzschcja povezuje z dcscartovskim pojmom subjekta. Prvi ugovor puščam ob strani, ker bo ob tem več govora na naslednjih straneh. Kar pa sc tiče drugega, sem mnenja, da se Nietzschcja ne da postaviti v isti rang z Dcscartcsom, ker gre pri Nietszchcju za povsem drugo pojmovanje subjektivitete, namreč subjektivitete, ki je netočkovna in proccsualna, ki ni nek negiben, strnjen rezultat, temveč "celotno dosedanje življenja v eni črti". Na ta način pa nc moremo nikoli lokalizirati subjekta, ki sc nam kaže kot vse obvladujoča sila življenja; to pa jc popolno nasprotje Dcscartcsovcmu pojmu. Volja do moči bi bila do konca prignan pojem Dcscartesove subjektivitete samo v primeru, čc bi Nictzschc pojmoval človeka kot subjekt v novoveškem pomenu lc besede in čc bi bila volja do moči njegova privatna lastnina, s katero bi požiral objekte okrog sebe. Toda nc prvemu, nc drugemu ni tako. Šc več, videti je, da Nictzschc obravnava voljo do moči na dveh različnih ravneh, prvič, kot bistvo sveta in drugič, kot bistvo človeka. Zanimivo jc, da opazi do dvojnost volje do moči tudi Heidegger, vendar iz tega ne potegne nobenih daljnosežnih konsekvenc.45 Kot ta objektivna sila, je volja do moči tisto pradogajanjc, ki prikazuje razdvajanje "vse - enotnega" življenja, igro graditve in rušenja.46 Kot subjektivna (v smislu - vezana na človeka) pa je volja do moči nosilec postavljanja vrednot, ukinjanja vrednot, prevrednotenja, premočevanja ... Čc bi bila volja do moči vezana samo na človeka, bi imel Heidegger najbrž prav, pa šc v tem primeru pogojno, ker pa to ni, ostajajo problemi šc naprej odprti. III. VEČNO VRAČANJE ENAKEGA Oglejmo si najprej Nictzschcjevao teorijo časovnosti. V prejšnjem poglavju smo omenjali eno od ključnih Nictzschcjevih "tez", "da človek ni samo individuum, temveč tudi trajna eelokupnost organskega v določeni črti",47 pri čemer je individuum manj pomemben od poti, ki pelje k njemu. "Več smo kot individuum: šc vedno smo celotna veriga, z nalogo vseh bodočnosti tc verige".4'1 Človek ni zgotovljcna enota, ni subjekt, "v njem je še marksikaj črv", v sebi nosi pradavnino. Človek kot individuum jc lc neznaten delček človeka v njegovi ccloti, v njegovem razvoju. Šele ta neprekinjena črta v preteklost jc človek. Novoveški subjekt z njegovo moralo in logiko je lc delček, vse ostalo jc telo, nagoni, afekti - dionizično. Od tod namreč izhaja Nietzschcjev konccpt boja proti metafiziki, kot tipičnega produkta novoveškega subjekta. Nictzschc misli odpraviti metafiziko tako, da sc vrnemo v predsubjektno stanje, to je stanje dionizičnega, telesnega. Nietzschc briše sedanjost (zanj je to le nepomemben trenutek, napaka v razvoju), pomembna jc lc preteklost - veriga in prihodnost - nadčlovek, pri čemer pa prihodnost ni nič drugega kot ponovna vzpostavitev preteklega - dionizičnega. Sedanjost jc laž, prihodnost je vzpostavitev preteklosti, kar pomeni, da ni razvoja. "Človek kot vrsta nc predstavlja noben napredek v primerjavi s katerokoli drugo živaljo. Celotni živalski in rastlinski svet sc nc razvija od nižjega k višjemu ... Temveč istočasno, eno nad drugim in eno skozi drugo in eno proti drugemu."49 Čc jc današnja kultura laž, potem jc njeno zdravilo v vrnitvi v preteklost. " 'Divji' človek (ali čc sc izrazimo moralno: zel človek) jc njegov povratek k naravi - in v določenem smislu - njegovo ponovno vzpostavljanje, njegova ozdravitev od kulture."50 Mogoče jc postalo v tem trenutko bolj razumljivo, v čem jc smisel primerjave Nietzschcja z avtorji tipa Cascncuve. Razmerje sedanjosti in preteklosti jc na nek način vidno žc v Rojstvu tragedije v odnosu med apoliničnim, ki trenutno odrešuje v prividu, in dionizičnim, ki je stik s praenotnostjo - preteklostjo. Seveda postane zdaj jasno, zakaj Nictzschc odvzame apoliničnemu principu njegovo samostojnost, ki postane lc nek partikularni del znotraj dionizičnega. Preteklost postane subjekt, sedanjost in prihodnost pa njegova notranja momenta. "Če bi gibanje sveta imelo določeno ciljno stanje, potem bi to moralo biti doseženo. In edino temeljno dejstvo jc, da tega ciljnega stanja ni... bivanje jc treba razlagati nc da bi sc zatekali k takšnim finalnim strahovom: bivanje jc treba opravičiti v vsakem trenutku... tisto sedanje se absolutno nc sme opravičevati zaradi nečesa bodočega, oziroma tisto preteklo zaradi sedanjega."51 Zapišimo zdaj dokončno sodbo o Nietzschcjcvcm razumevanju časovnosti. Čc smo povsem pošteni, potem o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti (v običajnem pomenu teh besed) pri Nctzschcju sploh ne moremo govoriti, čc smo tc izraze vendarle uporabljali, jc bilo to lc zato, da bi pokazali, kako ti izrazi bistva tako pojmovanc časovnosti sploh nc zadevajo, temveč ga lahko kvečjemu nakazujejo. Bistvo pa lahko izrazimo samo takole: to kar je, jc večno prisotno, jc Večnost. S tem pa smo prišli do večnega vračanja enakega. Toda prej bi želel potegniti šc drugo pot, ki pelje k tej sintagmi. V prejšnjem poglavju smo tudi ugotovili, da pojmuje Nictzschc voljo do moči na dva različna načina; prvič, kot nek objektivni svetovni princip, ki jc bistvo vsega bivajočega in drugič, kot subjektivni, človeški princip. Samo po sebi sc seveda zastavlja vprašanje razmerja teh dveh polov enega in istega principa. Trenutno puščam to vprašanje ob strani, vztrajam pa pri tem, da jc to razlikovanje bistveno. Subjektivni princip volje do moči jc tisti, ob katerem lahko Hcidcggcrju delno pritrdimo, da vklepa Nictzschcja šc vedno v okvire metafizike, objektivni - svetovni princip pa jc tisti, ki nas bo trenutno zanimal. Tako Heidegger52 kot Durič53 ugotavljata, da Nietzschc namesto volja do moči uporabi izraz sila. Za prvega jc to samo golo dejstvo, medtem ko vidi drugi v tem lc Nictzschcjevo nedoslednost in omahljivost med fizikalizmom in filozofijo. Teza, ki jo tukaj zastopam, jc naslednja. Sila ni nič drugega kot sinonim za objektivno - svetovni princip volje do moči. Tisto kar dejansko obstaja, jc samo neskončna in brezciljna "igra sil in valov sile",54 to so samo zapleteni in neobstojni odnosi podrejenosti in nadrejenosti "meti medsebojno zopcrstavljcnimi voljami do moči, to jc samo neprekinjen proccs ustvarjanja in rušenja najrazličnejših 'tvorb z oblastjo', najrazličnejših 'tvorb moči', ki so 'eno', toda 'niso eno'".55 "Mnoštvo sil" jc za Nietzschcja "življenja"56, to pa pojmuje kot "voljo do moči".57 O razmerju sile in volje do moči pa govori Nictzschc šc na enem mestu, in siccr, ko pravi, da jc "zmagoslavnemu pojmu 'sila', s katerim so naši fiziki naredili Boga in svet, potrebna nc zamenjava, temveč dopolnitev: dodelili mu velja nek notranji svet, ki ga jaz imenujem volja do moči".5" S tem smo prišli do sile kot volje do moči, ki jc nek kozmični - svetovni princip gibanja, to gibanje pa ni linearno, kar jc bilo značilno za voljo do moči kot subjektivni princip, temveč ciklično, to jc takšno, v katerem sc vse ponovno vrača. Zdaj imamo žc pripravljene vse elemente Nictzschcjcvc najgloblje misli, čas kot večnost, v katerem sc vse ponovno vrača: večno vračanje enakega. Fink nc vidi povezave med voljo do moči in večnim vračanjem enakega zato, ker pojmuje voljo do moči tako kot Heidegger, to jc kot subjektivni princip, toda kljub temu opazi med njima pomemben odnos, ki ga jc v končni fazi mogoče zvesti na apolinično in dionizično. "Volja jc na nek način oblikujoča moč, ki želi določen lik, toda v večnem vračanju jc mišljen neskončni čas v njegovem krožnem toku, ki požira vse like in jih ponovno prinaša ... Volja do moči hoče formo. Večno vračanje enakega razbija vse forme."59 V volji, ki hoče like, forme, ki ustvarja privide, najdemo apolinični princip, v večnem vračanju enakega, ki noče ničesar trdnega, posamičnega, ampak samo obče, gibljivo, pa dionizični in to kljub temu, da Nietzsche o Apolonu noče slišati ničesar več in sc bori proti vsem njegovim oblikam, filozofiji, morali in religiji. "Premislimo to misel v njeni najstrašnejši obliki: obstoj, tak kakršen je, brez smisla in cilja, toda ki sc neizbežno spet vrača, brez finala v nič: večno vračanje enakega."60 na tej točki lahko vzpostavimo šc eno distinkcijo med subjektivnim principom in objektivnim, ki jc večno vpračanje enakega. Za prvega jc bilo rečeno, da sc lahko giblje lc tako, da predse postavlja nek cilj, četudi je ta cilj nič; s tem je njegovo gibanje končno, etapno, giblje sc od cilja do cilja. Večno vračanje enakega pa jc neskončno gibanje, ki nc pozna ciljcv, ki so samo psihološki akti ljudi, zaradi katerih lahko v prvem primeru govorimo o metafiziki. Ker sta cilj in smisel samo človeški vrednosti, in šc lažni povrhu, sc nam brezciljnost in brczsmisclnosl večnega vračanja enakega izkaže kot rcsnica bivanja v njegovi ccloti, kot "najvišja formula afirmacijc, ki sc sploh lahko doseže".61 Iz tega sledi, da moramo biti pri študiju Nictzschcja izredno pozorni na različne ravni, s katerih Nictzschc govori. Tako sc dostikrat zgodi, da Nictzschc spregovori o eni in isti stvari na različnih ravneh. Ti dve ravni sla seveda ontološka in ontična, prva konkretna oblika tega razlikovanja pa sta dionizični in apolinični princip. Nictzschc sc najbrž nikoli ni zavedal, da uporablja ti dve osnovni ravni, sicer bi najbrž preprečil marsikatero nelogičnost62 Večno vračanje enakega postane eksplicitna vsebina tretjega dela Zaratustre. Nietzschc je vedno znova poudarjal njeno skrivnostnost, ncizrckljivost in s trajnost. Kolikor se jc lc dalo, sc jc skušal izogniti temu, da bi povedal kaj določnega in dokončnega o njej. V Zaratustri jo imenuje "brezdanja misel". "Jaz, Zaratustra, zagovornik življenja, zagovornik trpljenja, zagovornik kroga - tebe kličem, svojo brezdanjo misel! Blagor meni! Prihajaš - slišim te! Moje brezno govori, svojo zadnjo globočino sem zavihtel na dan! Blagor mi! Le sem! Daj roko - ha! Nehaj! Ha - ha - Gnus, gnus, gnus — gorje mi! "63 Večno vračanje enakega jc tista misel, ki jo je treba potegniti iz svojega "brezna", iz svojega dna, človek sega namreč po svojem bistvu nazaj v neskončnost, da bi se osvobodili svoje ujetosti v subjekt, da bi se osvobodili človeških okov in postali nadčlovek, moramo postati spet eno z vsem, vzpostaviti moramo živo vez z neskončnim gibanjem sveta, z večnim vračanjem enakega. Največja težava - najbrž nepremagljiva -jc ravno v prestopu iz meja subjektivnosti v neskončnost prostora in časa. Zakaj jc ta misel tako težka, tako nevzdržna? Nictzschc nam daje za to naslednjo podobo: "Kdo je pastir, ki mu je kača tako zlezla v goltancc? Kdo jc človek, kateremu bo tako vse najtežje, najbolj črno zlezlo v goltanec? Pastir pa jc ugriznil, kakor mu je svetoval moj krik; ugriznil je z dobrim ugrizom! Daleč stran jc izpljunil kačjo glavo -: in planil pokonci. - Nič več pastir, nič več človek - preobražen, obsvetljcn in nasmejan! Šc nikoli se ni na zemlji nihče tako smejal, kakor sc jc ta!"64 Dokler je človek samo subjekt in ne nadčlovek, je misel večnega vračanja podobna črni kači, ki sc zaleze v goltancc; zakaj čc se vrne vse, sc bo vrnilo tudi vse slabo, majhno in ubogo, subjekt je namreč vedno tisti, ki vrednoti, ocenjuje, takrat pa, ko prekoračimo mejo subjektivnosti, postanejo vsi prejšnji pomisleki v odnosu do cclote bivajočega smešni in nepomembni. Človek postane tako preobražen, to je, postane nadčlovek. Toda, ali ni to samo fikcija? Zanimivo, nikakor pa ne nerazumljivo je, da ravno Zaratustrini živali - orel in kača -prvi uganeta to misel. Da jo Nietzsche položi na njun jezik nikakor ni presenetljivo, kolikor so ravno živali - za razliko od človeka - neposredni del narave in na nek prvinski način združene s celoto sveta. Zato govorita njegovi živali o tem z lahkoto, saj neposredno živita v tej strukturi in je zato zanju ta misel nekaj samo po sebi razumljivega, Zaratustra ju cclo imenuje kot "pavlihi in lajni". Na drugi strani pa je temeljni problem človeka v ccloti bivajočega, njegov vmesni položaj, on jc hkrati znotraj in zunaj. Takoj ko človek spregovori, je žc zunaj, zato morata govoriti živali. "Vse odhaja, vse sc vrača; večno sc suče kolo bivanja. Vse umre, vse spet vzcvete; večno teče leto bivanja. Vse se zlomi, vse sc spet stakne; večno se zida enaka hiša bivanja. Vse sc postavlja, vse se spet pozdravlja; večno si ostaja zvest kolobar bivanja. Vsak trenutek se začenja bivanje; okoli vsakega tu sc zatrklja krogla tam. Sredina je vsepovsod. Steza večnosti je kriva."65 Trenutek, ko bi sc naj človek zlil z večnim vračanjem, imenuje Nictzschc večnost. Sredi časa je večnost, to jc tista "črna luknja", v kateri časa ni več. Hotenje preteklosti postane identično s hotenjem bodočnosti. Preteklo, sedanje, prihodnje postanejo nebistveni, šc več - nični - Večnost. Kakšno je razmerje metafizičnega lincarizma subjektino pojmovane volje do moči in brezciljnega ter brczsmiselncga ciklizma večnega vračanja? Če govorimo o metafiziki v njenem klasičnem pojmovanju, potem jc ciklična igra večnega vračanja, ki nc pozna nobenih afektov in strasti več, radikalni prelom z metafizičnim lincarizmom volje do moči in sploh cclotnc zahodne tradicije (pri tem izvzemam v določeni meri samo Hegla). Tudi Nictzschc sam je prepričan v to. "Na mesto metafizike in religije nauk večnega vračanja".56 Gotovo jc, da jc svet v ccloti kot večno vračanje enakega, ta igra sveta s samim seboj, zunaj metafizike. "Bivajoče v celoti, svet je igra... umetniška igra, ki jo volja v večnem obilju svojega užitka, igra sama s seboj."67 Čudna in mračna intuicija praenotnosti v Rojstvu tragedije, dobi v tako pojmovanem večnem vračanju svoj pravi obraz. Igra večnega vračanja nemalo spominja na igro sfairosa pri Empcdoklcsu, to je igro med ljubeznijo, kjer jc vse eno, in sovraštva, ki to celoto razdvaja in formira mnoštvo. Ko sovraštvo doseže vrhunec, sc začne pojačevati moč ljubezni in vse sc spet postopno vrača v svoje prvobitno izhodišče. Tovrstna Nictzschcjcva zgledovanja pa niti najmanj nc presenečajo, če vemo, da so bili zanj predsokratiki edini resnični filozofi, katerim je veljalo njegovo največje spoštovanje. Za konec tega poglavja bom navedel razmeroma dolg, zadnji, 1067. paragraf iz Volje do moči, kjer Nietzsche poda strnjeno podobo svoje filozofije tako jasno, kot malokje drugje. "Ali veste, kaj mi pomeni ta 'svet'? Vam ga naj pokažem v svojem zrcalu? Ta svet: čudež moči, brez začetka, brez konca, čvrst, medena veličina moči, ki sc ne povečuje, nc zmanjšuje, ki se ne porablja, temveč pretvarja, kot cclota nespremenjeno velika, gospodarjenje brez izdatkov in izgub, toda tudi brez prirastkov, brez prihodka, obkrožena z 'ničemer' kot svojo mejo, nič razplinjenega, nič raztrošenega, nič neskončno raztegnjenega, temveč kot določena moč, dana določenemu prostoru, in to nc prostoru, ki bi nekje bil 'prazen', temveč kot moč, ki jc povsod, kot igra sil in silnic, istočasno eno in mnogo, povečujoče se tu in zmanjšujoče istočasno tam, morje vzajemno jurišnih in naplavljcnih sil, večno spreminjajoče in večno tekoče nazaj, ob strašnih letih ponovnega vračanja, z oseko in plimo svojih oblikovanj, iz tistega najenostavnejšega izgnano v najbolj moštveno, iz najlišjega, najtrpnejšega, najhladnejšega, v najbolj žareče, najbolj divje, samemu sebi najbolj protislovno, ki sc potem spet iz tega obilja vrača domov, k nekemu enostavnemu, iz igre protislovja nazaj v slast sozvočja, potrjujoč samega sebe tudi v tej enakosti svojih poti in let, blagoslavljajoč samega sebe kot tisto, kar sc mora večno znova vračati kot bivanje, ki nc pozna zasičenosti, nc dolgočasja, nc utrujenosti -: ta moj dionizični svet večnega ustvarjanja samega sebe, večnega uničevanja samega sebe, ta skrivnostni svet dvojnih naslad, ta moj 'onkraj dobrega in zlega', brez cilja, če v sreči kroga nc leži nek cilj, brez volje, če tak prstan nima dobre volje zase - želite ime za ta svet? Rešitev za vse njegove skrivnosti? In neko svetlobo za vas, vi najbolj skriti, najmočnejši, najbolj neustrašni, vi najponočnjaški? - Ta svet je volja do moči - in nič razen nje! In tudi vi sami ste volja do moči - in nič razen nje!"68 IV. IGRA IN UMETNOST Igra kot umetniški pojav sc zdaj bistveno razlikuje od igre, kakor jc bila ta zamišljena v Rojstvu tragedije po tem, da jc sedaj utemeljena v okvirih volje do moči (sile) in večnega vračanja enakega. Največji zaklad, na katerega naleti človek, ki gre skozi samega sebe v globino, preteklost, pradavnino, je ravno igra, v kolikor le ta pripada "elementarnemu prcdrcflcksijskcmu obstajanju".69 Po tem prcdrcflcksijskcm karakterju je igra tisti način bivanja, ki najbolj od sebe odbija pojem. "Dokler se človek igra, nc misli, in ko misli, sc nc igra."70 Kakor hitro sc igri približa pojem, zgubi svojo svobodo, impulzivnost, svojo vedro nedolžnost. V napetosti igre in mišljenja "sc izraža paradigmatično obče nasprotje med neposrednostjo življenja in refleksije".71 To jc tisto, kar smo na začetku zapisali o igri. Če od 2 odštejemo človekovo psihologijo in dopustimo, da ta struktura zaživi po svojih lastnih zakonih in naključnih, dobimo igro. Zapisali smo tudi, da ni nujno, da bi morala biti igra po svoji opredelitvi nujno ločena od človeka, zato nas bo seveda zanimalo, kako reši tc probleme Nietzschc. Veliki Nictzschcjcv predhodnik v pojmovanju igre jc bil Hcraklit. Nictzschc ga za razliko od drugih filozofov odkriva predvsem kot filozofa - umetnika, katerega poglavitna moč jc v tem, da jc prvi odkril smisel kozmične in umetniške igre. Bil jc prepričan, da jc Hcraklit prvi razrešil uganko sveta, da jc "svet Zcusova igra", oziroma "igra ognja s samim seboj".72 V 52. fragmentu pravi Hcraklit takole: "Čas jc otrok, ki sc s kamenčki igra: Kraljestvo otrok."73 Tako za Hcraklita kot za Nictzschcja jc otrok prapodoba igre, v njem jc namreč na najčistejši in najpopolnejši način izražen fenomen nje kot take. V tem smislu Nietzsche zapiše: "Nastajanje in izginevanje, zidanje in rušenje, brez moralne ocenc, v večno isti nedolžnosti ima na tem svetu samo igra otroka in umetnika. In tako, kot sc igrata otrok in umetnik, se igra večno živi ogenj, nedolžno gradi in ruši; in to igro igra Eon s samim seboj."74 Teža jc Nietzschcju sinonim za filozofijo in mišljenje, lahkotnost za igro. Na številnih straneh, v številnih situacijah Nictzschc v Zaratustri govori o tem, kako so ples, smeh, veselje in lahkotnost načini bivanja božanskega, to pa jc za Nictzschcja igra večnega vračanja enakega. "In tudi meni, ki sem dober življenju, sc zdi, da največ vedo o sreči metulji in milni mehurčki in kar je njim podobnih med ljudmi. Gledati tc lahke krhke gibljive dušicc, kakor frfotajo - to zapeljuje Zaralustro v solze in pesmi. Jaz bi veroval le v Boga, ki bi znal plesati."75 Prvo načelo Nictzschcjcve estetike je, da se "vse božansko giblje lahkotno";76 ni naključje, da zapiše Nictzschc to misel prav v knjižici Primer Wagner, saj Wagner predstavlja Nictzschcju ravno protipol lahkotnosti in igrivosti. Če je struktura Heglove logike notranji proccs od biti preko bistva do pojma, ki ni nič drugega kot bit po prehojeni poti, potem jc struktura nekakšne Nictzschcjcvc logike proccs od kamele preko leva do otroka, nemajhna razlika pa je seveda v tem, da otrok nikakor ni kamela po prehojeni poti. Pri Heglu jc bit žc pojem, pri Nietzschcju pa vsaka stopnja radikalno izključuje obe drugi. Kamela je duh teže, nesvobodno bitje, ki si pusti nalagati dolžnosti od njej odtujenih struktur; duh leva, ki pravi "jaz hočem", si jc že sposoben ustvariti svobodo, to jc stopnja, ko človek potegne nazaj nase vse tuje moči, ki so mu do sedaj gospodovale in jih prepozna kol svoje lastne moči. Toda lev šc ni sposoben ustvarjanja. To premore šele otrok. "Nedolžnost jc otrok, in pozaba, začetek od kraja, igra, iz sebe se vrteče kolo, prvi gib, sveti ja. Ja, za igro ustvarjanja, bratje moji, jc potreben sveti ja."77 Otrok - nadčlovek - Dioniz, to jc stopnja preseganja metafizike, v katero verjame Nictzschc in njegovi številni interpreti. Otrok je prcdrcflcksivno stanje nedolžnosti, jc igrajoči se otrok, ki gradi in podira brez vsakršnih namenov in ciljcv, tako kot počne to igra večnega vračanja enakega. Otrok jc edina forma, skozi katero deluje volja do moči kot objektivni - obči princip. Zato je lahko edino otrok pristni ustvarjalec, bog v malem. Vsaka igra ima določena imanentna pravila, po katerih sc odvija. Zato jc povsem jasno, da jc tudi življenje človeka organizirano na podlagi pravil, ki jih je sam ustvaril, v tem je tudi on sam ustvarjalce. Toda kakor hitro postanejo pravila določene igre samo sredstvo za dosego nečesa tretjega, smo žc zunaj nje, smo žc v metafiziki. Univerzalnost otrokovega ustvarjanja se pri človeku pretopi v partikularno ustvarjanje, katerega smisel jc v tem, da ni brczmisclno kot je to otrokova igra, temveč je sredstvo za zadovoljitev najbanalncjših potreb, interesov in koristi. V tem kontekstu sc kaže razmerje otroka in človeka kot razmerje resnice in laži, privida, senc.78 Smisel Nietzcschcjcvcga pojma nadčlovek jc, da postane človek spet ustvarjalec v pristnem pomenu besede, na ta način ima odprto pot, da stoji "v skrivnostni zvezi z ustvarjalno, vladajočo bitjo sveta, ... v večnem vračanju enakega".79 Na ta način postane človek soigralcc v veliki igri večnega vračanja. Njegova ontična ujetost jc zdaj premagana v plesu in smehu neskončno igrajoče se ontološke strukture. Smeh jc ravno tista lastnost, ki omogoča nek pogled od zunaj na določeno omejenost, utesnjenost, jc premagovanje življenja v samem življenju. V tem smislu so smeh, ples, lahkotnost tisti načini bivanja, o katerih govori Nictzschc vedno takrat, ko hoče zapustiti metafiziko subjekta. Toda ali človek lahko živi v igri, ki jc način bivanja, ki nc pozna 3? Svet kot igra, to jc nedvomno vrhunec Nictzschcjcvc misli, toda žal samo misli, zakaj misel o igri šc ni igra sama, temveč je 3. Čc jc pomenil dionizični princip v Rojstvu tragedije način premagovanja individualnosti in spojitev z univerzalnim, potem postane ime Dioniz pri "zrelem" Nietzscheju takorekoč sinonim za boga. Zdelo bi se, da jc misel večnega vračanja Nictzschcjcva zadnja misel, toda zdaj jc potrebno vzpostaviti šc stik s to celoto, sinonim za ta stik pa jc Dioniz. "Z besedo 'dionizično' jc izražen: nagon k enotnosti",80 kar pomeni, da jc dionizično "identifikacija s principom življenja"81, ki jc večno vračanje enakega. Vidimo, daje osnovna zamisel skoraj identična s tisto v Rojstvu tragedije, lc da na mesto pracnotnosti stopi zdaj večno vračanje in da apolinično izgubi na svoji pomembnosti. Po Rojstvu tragedije jc skušal Nictzschc podvojeno strukturo sveta, ki jc bila v tem delu nosilna, poenotiti, odrekel sc jc možnosti tistega drugega, to je stvari na sebi, in dvojnosti apoliničnega ter dionizičnega. Ko jc tako mislil, da sc bo poslovil od glavnih problemov, jim jc samo spremenil imena; temeljna dvojnost postane zdaj človek in struktura večnega vračanja, tragični umetnik, ki mu jc bila v Rojstvu tragedije dodeljena vloga posredovalca - točka sublimacije - postane zdaj Dioniz - nadčlovek. Nictzschc sicer v Volji do moči na nekaj mestih spregovori o apoliničnem, toda v primerjavi s tem, koliko prostora namenja Dionizu, je ta bog harmonije v absolutno podrejenem položaju. Krščanski duhovni bog jc mrtev , na njegovo mesto stopi telesni bog Dioniz,82 zakaj ravno telo s svojimi nagoni, ki nikoli nc lažejo, stoji v neposredni zvezi s cclolo sveta. "Več umnosti jc v tvojem telesu, kakor v tvoji najboljši modrosti."83 Dioniz ni nič drugega kot enotnost subjektivnega principa volje do moči ter večnega vračanja enakega. Toda tako kot večno vračanje enakega, je tudi Dioniz samo Nictzschcjcva fiktivna misel. Zato moramo zdaj končno spregovoriti o umetnosti, kjer sc Nictzschc končno spet giblje na trdnih tleh; odločitev pa lahko pade šele tukaj. "Antimctafizično opazovanje sveta - da, toda artistično."84 Umetnost postane tako Nietzschcjcvo zadnje upanje, da bi se rešil vseh protislovij gibanja. Nictzschc nikjer nc govori, da bi bila med umetnostjo in igro kakšna bistvena razlika, še več, največkrat ju predstavlja kot dve različni plati ene in iste stvari. "Povsem razumljivo je, da je Nietzsche uvidcl povezavo igre in umetnosti, da jc v igri videl začetek, če nc celo bistvo umetnosti. Zakaj umetnost in igra imata dejansko mnogo skupnega, med seboj sta najtesneje povezani ... igra in umetnost namreč enako osvobajata ustvarjalni potcncial življenja, skozi njiju enako govori povečani občutek življenjske moči".85 Durič pa nam o razliki umetnosti in igre, ki jc v navedenem citatu vendarle razbcrljiva, nc pove ničesar. Trdim, da je osnovna razlika med igro in umetnostjo, da je igri tuj vsak občutek patosa in veličine, da je ona brezvrednostna in brezciljna, ter da je njeno gibalo sila, medtem kot umetnost nikoli ni osvobojena psihologizmov, da ima vedno nek cilj in da je njeno gibalo subjektivni princip volje do moči. Skratka, razlika med igro in umetnostjo, v kolikor ju jemljemo vsako zase, jc razlika med nc-metafiziko in metafiziko. Problem jc torej v tem, kako najti povezavo med ontološkim in ontičnim nivojem. S tem, ko Nictzschc govori o umetnosti, se spet vrača na nam znani teren Rojstva tragedije, njeno pojmovanje le-tc pa se ne spremeni skoraj v ničemer. "Svet v svoji resnici večnega vračanja enakega jc nevzdržen. Umetnost jc najboljše sredstvo, da sc ta svet prenese."86 Tako kot v Rojstvu tragedije, ostaja umetnost šc naprej način, da se premaga nevzdržnost bivanja. "Mi imamo umetnost, da nc bi propadli zaradi resnice."87 Umetnost je torej sredstvo, kar pomeni, da ni namen sami sebi, to pa žc nakazuje, da jc med njo in igro bistvena razlika. Že prej smo omenili, da Nietzschc podzavestno šc vedno podvaja svet, in sicer na večno vračanje enakega in na človeka. S tem, ko Nietzschc govori o umetnosti kot o sredstvu, da bi se premagala nevzdržnost večnega vračanja, neposredno dokazuje našo tezo. Zakaj človek lahko občuti nevzdržnost večnega vračanja samo, če jc iz njega na nek paradoksalen način izločen, to pa pomeni, da imamo tukaj 2. Nietzschc misli šc vedno tako kot v Rojstvu tragedije, daje "življenje omogočeno samo s pomočjo umetniških prividov".88 Toda če jc bil umetniški privid v Rojstvu tragedije logična posledica človekove odtrganosti od pracnotnosti, s katerim jc lahko ta svojo bolečino začasno odpravljal, oziroma skozi katerega je pra-eno odreševalo samo sebe, kakšen smisel ima to zdaj, ko jc "bit v celoti, svet" pojmovan kot "igra" in znotraj te celote Nictzschc nc postavlja nobene razlike, kot da smo eno z vsem, kjer ni nobenih afektov in bolečine, kjer jc vse samo večno živi ogenj, ki sc po meri prižiga in ugaša. In kar naenkrat Nietzschc spet spregovori o nekem ubogem bitju, ki si izmišlja raznorazna pomagala - iluzije, privide, da bi lahko sploh preživel. Kot da Nietzsche noče uvideti, da kakorkoli se obrača ima vedno nos spredaj in rit zadaj, da sta torej vedno nujni dve strani. Nictzschc pa seveda nc bi bil Nictzschc, čc sc mu tudi sam pojem umetnosti nc bi podvojil. "Svet kot umetnina, ki rojeva samo sebe."89 "Razumeli jc treba temeljni umetniški fenomen, ki se imenuje življenje."90 Imamo torej umetnost človeka, umetnost sveta in umetnost življenja, pri čemer sla svet in življenje za Nictzschcja sinonima. On sam v tem nc vidi protislovja, šc vedno jc namreč prepričan, da sc giblje v poenotenem svetu, v katerem je prav vseeno, ali govorimo o umetnosti sveta ali umetnosti človeka. To bi bilo seveda vse skupaj čudovito, če nc bi bilo tistega Nietzschcjcvcga stavka, kjer pravi, da jc umetnost za človeka lc sredstvo. Sicer pa, saj sploh ne gre za Nictzschcjcv stavek, oziroma, ali jc Nietzschc zapisal to ali ono, gre za elementarnejše reči, ki so od Nictzschejcvih misli povsem neodvisni. Paradoksalna pozicija imoralizma, ki jc bil po svoji vsebini zunaj morale, glede na formo pa v njej, se zdaj na drugi ravni ponovi kot paradoksalna pozicija umetnosti. Nietzsche zapiše: "Umetnost kot volja za premaganjc bivanja, kot 'ovckovcčenjc', toda kratkotrajno, pač glede na perspektivo: takorekoč v malem ponavljajoč tcndcnco celote."" To pomeni naslednje: kot umetniki zapademo pravilom igre, za trenutek postanemo delo celote in v malem ponavljamo veliko igro. To se zgodi takrat, ko nas ujame umetniška strast in nas potegne vase; takrat nimamo nobenih interesov, sam igrivi značaj umetnosti spregovori skozi nas. "Globina tragičnega umetnika jc v tem, da mu estetski instinkt nudi pregled nad daljnimi posledicami, ki nc ostaja kratkovidno pred tem, kar je najbližje, ki potrjuje ekonomijo v velikem, ki opravičuje tisto, kar jc strašno, zlo, vprašljivo, in nc samo ... opravičuje."92 Kot umetnik sc odreši subjektivnosti, ko postane notranji del igre celote, gleda na obstoj s prerojenimi očmi, svet opravičuje v strašnem in vprašljivem, dobrem in zlem, to jc njegovo potrjevanje, večni Amen življenja. V čem jc torej paradoksalna pozicija umetnosti? Ona jc obenem kot sredstvo za preživetje enaka 3 - to jc tisti način, ki premaguje razcep (toda samo po svoji formalni plati) - hkrati pa jc njena vsebina ravno v zanikanju 3, kar pomeni, da jc treba živeti s temeljno svetovno bolečino, da jc skratka potrebno nase vzeli razklanost, jo živeti takšno, kakršna je, brez poskusov, da bi jo odpravili, saj bi s tem spet pritegnili nazaj 3; to strukturo je treba potrjevati - živeti dionizično. Umetnik, ki ustvarja, ki jc sredi umetniškega akta, je po svoji vsebini že zunaj 3. Toda on mora k umetniškemu aktu najprej pristopiti, pristopa pa mu nujno od zunaj, pristopa pa mu kot k življenjski potrebi, sredstvu, to pa jc žc formalno razmerje, ki jc ujeto v 3. Ali če izrazimo paradoks v čisti obliki: Umetnost jc sredstvo za odpravljanje sredstev. To jc la začarani metafizični krog, iz katerega nc more uiti nihče, tudi Nietzsche nc. Njegovo prizadevanje, da bi na podlagi umetnosti odpravil metafiziko, sc izkaže za iluzorično. PROBLEM DUALIZMA "Svet jc lahko samo strogo dualističen in ne univerzalno razrešen."93 (Lowith) Problem dualizma jc eden najtrših orehov vse filozofije. Do Nietzschcja poznamo načelno tri možne pristope k temu vprašanju. Bodisi da jc svet razdeljen na dva različna enakovredna dela, med katerima nt povezave (npr. Dcscartcs - res cogilans: res extensa), ali da jc cn del absolutno nadrejen drugemu (npr. Platon), tretja možnostjo Heglova, kjer postane razlika notranja pojmu. Nictzschc jc s svojo izjemno občuUjivostjo umetnika začutil, da jc dualizem temeljni problem nc samo filozofije, temveč bivanja nasploh. Toda njegov korak jc mejil na blaznost, on ni iskal rešitve znotraj dualizmov, hotel jih je ukiniti, bivanje jc hotel poenotiti v pra - eno in pri tem sam ostati živ, to jc zunaj. Bolj si prizadeva poenotiti sliko sveta, bolj sc mu ta razbija. Tam, kjer si prizadeva iz 2 dobiti 1, dobi 3. Najbolj smiselno rešitev tega problema jc Nictzschc vendarle zapustil v Rojstvu tragedije (pri tem mislim seveda na formalno - strukturno zgradbo tega dela in nc na njegovo vsebino). Če ostajamo v okvirih Rojstva tragedije, skorajda ni nobenih težav pri zastavitvi in izpeljavi problemov. Pozneje pa skuša vse zgnesti v eno, toda glina, s katero je modeliral, jc bila očitno preveč suha, da bi se lahko posamezni deli lepo zlepili skupaj; potem ko jc izoblikoval svojega Dioniza, sc mu je ta cclota razdrobila, sedaj obupano pobira koščke in jih skuša prilepili na prcoslalo osnovo, loda kakor hilro mu to uspe, mu na drugi strani odpade še večji kos. V Rojstvu tragedije imamo praenotnost in človeka, imamo dionizično, s pomočjo katerega človek vzpostavlja svoj odnos do pracnotnosti (toda samo trenutno), in apolinično, ki omogoča človeku vsakdanje urejeno življenje s pomočjo pravil; v prvem stavku tega dela se cclo zavzema tako za logično razsodnost kot za intuicijo, kar ustreza dvojici apolinično in dionizično. Dvojnost apoliničnega in dionizičnega jc z ozirom na zavestno podvojeno sliko sveta nujna. Struktura tega dela, čc odštejemo nekaj drobnih nedoslednosti, jc razmeroma čista in jasna. Potem, ko poenoti sliko sveta, mora postati Apolon notranji, bolj ali manj nepomembni del Dioniza. Toda prejšnje nasprotje med Dionizom in Apolonom sc mu razveže v novo, med Dionizom in Sokratom. Sokrat mu postane sinonim za cclotno evropsko kulturo, s filozofijo, moralo in religijo na čelu. Nietzschc seveda tega dualizma nikakor noče priznati, pa čeprav Sokrat ne predstavlja nič drugega kot določeno obliko apoliničnega. Njegova kritika evropske kulture jc smiselna, v kolikor jc lc-ta pozabila na svoje temelje, toda namesto da bi zdaj to kulturo dopolnil s pozabljenimi temeljijo meni nič, tebi nič v celoti razglasi za zlagano, Sokrata pa kar "za največjo perverznost v zgodovini človeštva". Seveda pa so to lc obupane in nemočne besede, kaj več pa Nictzschc v tem boju ne premore. Omenili smo Nictzschejcvo teorijo časovnosti, ki temelji na njegovem razumevanju človeka kot verige, ki sc vleče nazaj v neskončnost. Kot posledica jasnega dualizma v Rojstvu tragedije, jc tudi razmerje sedanjosti (Apolon) in preteklosti (Dioniz) tam enakovredno. Toda potem ko postane sedanjost samo notranji, nepomembni del preteklosti, ko postane bistvo človeka v njegovem vračanju v primordialno, divje, telesno, nagonsko, dionizično, postanejo apolinično-sokratični principi, ki so vezani na sedanjost in na človekovo trenutno urejevanje in razreševanje njegovega življenja, odklon, ki ga je treba z vso silo zavrniti. Prihodnost mu postane sinonim za preteklost, toda ker odpravi vmesni člcn-sedanjost, se mu časovna struktura sesuje in dobimo večnost, pri tem pa spet nc vc, kaj naj počne s svojim življenjem, ki sc jc nekoč pričelo in sc bo tudi nujno končalo in ki kot tako z večnostjo nima prav ničesar skupnega, razen morda tega, da se večno začenja in večno končuje. Ta nerazrešeni problem časovnosti pa postane tudi vzrok za vse nadaljnje težave. Nictzschc jc trdil, da jc volja do moči primitivni afekt, ki jc obenem neka objektivna sila, ki deluje v večnosti prostora. Po drugi strani pa se seveda ni mogel izogniti temu, da volja do moči nc bi bila nek človeški princip, vezan na sedanjost, in ki v tej sedanjosti postavlja ciljc in smotre. Tako mu mora tudi volja do moči nujno razpasti na omejen, časovni, človeški princip in na neomejen, večni, obči princip, čeprav sc vseskozi obnaša, kot da tu ni nobene razlike. Naslednje razlikovanje, jc razlikovanje med delom in igro. Za igro žc vemo, daje po svojem bistvu izvenčasovni princip, ki mu velja Nietzschcjcva največja pozornost. Po drugi strani pa je človeško delo vezano na sedanjost, zaradi česar nima Nictzschc z njim kaj početi, nekje cclo zapiše, da jc delo za človeka sramota. Ob tem sc žal nc moremo spuščati v podrobnosti, čeporav bi tudi te znale biti iz določenega aspekta zelo zanimive; gre nam samo za naslednje rudimentamo dejstvo: Nictzschc gleda na vse probleme iz ontološkega vidika. Čc jc obravnavani problem tudi sam ontološkega značaja, potem je Nietzsche ncprckosljiv mojster, njegove misli pa vznemirljive in enkratne, če pa jc problem ontičnega značaja (npr. delo), potem so ti problemi iz večnostne perspektive zanj nepomembni; Nietzsche se jim namreč nc približuje na njihovem lastnem nivoju, obnaša sc, kot da jc vse v večnosti in zaradi večnosti, njihovo navzočnost pa skuša odpraviti z nekaj neprepričljivimi in banalnimi frazami. Kakor hitro sc Nictzschc spusti na ontični nivo življenja, nam o njem nima povedali prav ničesar, razen tega, da ga jc potrebno odpravili. V tem svetu jc Nictzschc popoln brezdomec,94 lep primer za to nam daje knjiga Tako je govoril Zaratustra: dokler Nictzschc govori skozi Zaratustro (prva tri poglavja) in predstavlja svoje misli in filozofijo, je delo res izjemno, ko pa v četrtem, zadnjem delu Zaratustra dobi lastno cksistcnco s krvjo in mesom, postane zelo neprepričljiv in omahljiv.95 To pa ni nič drugega kot ncprcpričljivost in omahljivost njegove lastne filozofije, ko sc dotakne realnega življenja. Na tem mestu nc bom šc enkrat omenjal probleme, ki so povezani s pojmovanjem večnega vračanja enakega, igre in umetnosti, ker mislim, da smo o problemu podvajanja pri teh temah že dovolj povedali. Prehajam k problemu, ki ga bom imenoval "Nietzschcjcv trojni paradoks metafizike". Problemi, ki smo jih do zdaj omenjali, so bili vezani na razliko med ontološkim in ontičnim nivojem, kar pomeni, da jc Nictzschc mislil in filozofiral na prvem, živel pa na drugem. Pri Nictzschcjcvcm trojnem paradoksu metafizike pa gre za to, daje sam ontološki nivo zaznamovan z neko razliko, da skratka - s pozicije človeka -nikoli ni čist. Dva od treh paradoksov smo žc omenili, to sta bila paradoks morale in paradoks umetnosti, tretji jc paradoks nadčloveka. Tako kol morala in umetnost, sc nam tudi nadčlovek izkaže kot nek cilj, smoter, oziroma sredstvo za dosego vseh večnostnih principov. Toda po svoji pozitivni vsebini nadčlovek ni nič drugega kot ravno zanikanje vsega navedenega. Tudi čc bi Nictzschc bil pri obravnavi ontoloških in ontičnih ravni bolj previden in moder, pa zgoraj navedenega problema nc bi mogel rešiti. Vedno namreč ostane določena minimalna razlika, ki jc v končni fazi zvcdljiva na razliko med formo in vsebino. Nictzschcjcva vsebina lahko šc tako kaže na odpravo metafizike, ostaja pa tragično dejstvo, da jc nc moremo misliti mimo forme, s katero to vsebino zahtevamo. Čc Nictzschc verjame, da razlika med ontološkim in ontičnim ni nič bistvenega, potem pravkar pokazana notranja razlika v sami ontološki strukturi dokazuje, da temu ni tako. Kakor hitro namreč skušamo odpraviti osnovni dualizem sveta, se nam bo razlika prikradla v vsako poenoteno strukturo, zakaj tudi njo jc potrebno misliti; v tem dejstvu pa sc nam razkrije razlika forme in vsebine. Ta razlika pa jc že dovolj, da lahko govorimo o metafiziki. Sama formalna plat postavljanja zahteve pove vse. Skozi to zahtevo sc morala, umetnost in nadčlovek pokažejo kot sredstvo za zadovoljitev neke ontološke potrebe. Potreba pa jc izraz manka. Manko jc vedno nek primanjkljaj glede na nekaj. Primanjkljaj glede na nekaj nam vedno govori o razliki. Formalni zapis razlike jc 2. Ko človek vzpostavi odnos do 2, dobimo žc neko tretje, 3. To pa jc metafizika. V vsakem pojmu, za katerega Nictzschc trdno veruje, da jc zunanj metafizike, sc nam razkrije neka razlika. Problem dualizma se pri Nictzschcju pokaže kol posledica ukinitve razlike med ontološkim in ontičnim nivojem, to pa pri Nictzschcju ni nič drugega kot razlika med dionizičnim in apoliničnim, preteklim in sedanjim. V tem poglavju bomo šc opozorili, da podobne težave odkriva pri Nictzschcju tudi Lftwith, v svoji izredni študiji Nictzsches Philosophic dcr cwigcn Wicdcrkchr des Glcichcn, ki se naslanja v glavnem na interpretacijo Zaratuslrc. Tudi L5with poudarja, da je smisel Niclzschcjcvc filozofije v tem, "kako najti pot iz končnosti niča v večno celoto biti".96 Rezultat, do katerega pride LOwith - toda po drugi strani - je podoben našemu. Tako jc Zaratustra samo "srečni otok"97, njegov svet je "svet senc odrešilne figure, katere plesu in smehu manjka vsake prepričljivosti".98 "Čc bi si človeka lahko zamislili kot periodično vračajočo se bit enakega, potem bi bil on, tako kot Nietzschcjev nadčlovek, onstran človeka in časa ... Tako dolgo pa, dokler človek sploh hoče in to pomeni hoče bodočnost, sam nc bo mogel postati periodično bitje".99 Kaže, daje tudi za Lowitha eden glavnih problemov razlika ontološko - ontično. "Nietzschc pozablja, da človek ni enak svetu".100 Naj zaključim to poglavje z mislijo, da sc Nietzschcjcva misel neprestano giblje na meji med realnostjo in fikcijo, pri čemer je poudarek nedvomno na fikciji. Prilagam (še) naslednjo shemo: NIETZSCHE IN SCHELLING V tem poglavju želimo potegniti vzporednico med Nietzschcjcm in Schcllingom do konca. Nadvse vznemirljivo je opazovati, kako se vleče podobnost med obema avtorjema od njunih zgodnjih, pa tja do zrelih let. Na podobnosti v njunem pojmovanju umetnosti smo že pokazali, preostane nam, da na kratko opozorimo na podobnosti v njuni ontološki zgradbi sveta. Kljub časovni razliki, ki ju je ločevala, pa si upam trditi, da je Schclling prvi veliki "ničejancc" in Nietzsche prva velika renesansa Schcllinga.101 Oba govorita tako rekoč na meji izrekljivega, zajeti skušata sam temelj mišljenja, tisto neujemljivo, kaotično prelivanje temnih sil, oba razpolagata s skoraj neverjetno, "divjo intuicijo", tako da njuni filozofiji prej spominjata na fantastičnost kot pa na pojmovno aritkulirano filozofijo, pa vendarle to nič ne škodi njuni vrednosti in prepričljivosti, zakaj v tej fantastičnosti je na delu nek ncujcmljivi presežek realnosti, ki ga nikoli nc moremo ujeti, ki jc za vedno izgubljen, potisnjen v temelj. Razlika med njima je samo v tem, da si jc Nictzschc prizadeval zajeti prav to neujemljivo osnovo, temelj - dionizično, in se z njim cclo poenotiti; nikakor ni izključeno, daje njegov tragični konec tesno povezan s to njegovo predrznostjo, ki meji na načrtovan samomor. Kljub vsej fantastičnosti jc bil Schclling na drugi strani neprimerno bolj preudaren, racionalen, realen človek, vedel jc, da pomeni vztrajati v razliki edino možnost, ki si jo lahko človek izbere, in da po drugi strani poenotenje razlik nujno vodi v "ontološko norost". Tako kot pri Nictzschcju, jc tudi pri Schcllingu volja glavni subjekt vsega bivajočega, toda Schclling za razliko od Nictzschcja zavestno loči dve volji, voljo temelja in voljo ljubezni," od katerijh jc vsaka zase".102 Volja temelja "jc načelo samovolje kreature ... ostaja zgolj sla in zasvojenost, to jc slepa volja".103 Ta volja jc torej negibljiva, volja, ki nič noče, ona jc zato "najvišje in prvo. Kajti v najvišjem nemiru življenja, v najsilovitejšem gibanju vseh sil šc vedno skozi vse učinkuje volja, ki ničesar noče. Tja jc vse usmerjeno, tja vse hrepeni. Vsaka kreatura, vsak človek pa prav posebej pravzaprav samo teži nazaj v stanje nehotenja."104 Toda vse, kar jc nekaj, "mora po svoji naravi iskati samo sebe", to "nezavedno tiho iskanje samega sebe"105 jc ta druga volja. Ta volja jc "načelo razuma", ki stoji volji kreature nasproti, je "univerzalna volja", volja ljubezni.106 Vsako bitje ima v sebi "dvojno načelo!.107 Človek pa se od Boga, v katerem sta obe načeli ncrazdružljivi, ločuje po tem, da lahko sam ti dve načeli razveže in da lahko na podlagi volje temelja, ki ga nosi v sebi, reče NE Bogu in vsej kreaturi; to jc njegova samovolja, v tem jc možnost njegovega zla.108 Če človek spreobrne obe načeli tako, da zavlada v njem volja temelja, je edina možnost ozdravitve "v ponovni vzpostavitvi razmerja med periferijo in središčem".109 Zdravo življenje je torej za Schcllinga v tem, da ohranimo neko racionalno ravnovesje obeh načel, pri čemer mora biti volja temelja, samovolje, samo podlaga delujoče volje razuma in ljubezni, ki jc po svoji vsebini univerzalna. Volja ljubezni jc to vse-osvobajajoče, jc terapevtska volja. Norost je po drugi strani neko "neznosno protislovje, ki od znotraj trga božanstvo" preden ustvari svet; to sta obe načeli skupaj v majhnem utesnjenem prostoru, kjer eno hoče in drugo nc. Toda z ustvaritvijo časa sc protislovje razreši: "z nastopom Besede. Čas besede jc sedanjik, logos izvrši pomiritev, tako da izrine, izvrže v večno preteklost božjo norost, njegovo egoistično besnenje",110 to obstaja pri Bogu večno potlačeno, to pa ni primer pri človeku. Toliko, zelo na kratko o Schcllingu. Če se v luči pravkar povedanega vrnemo k Nictzschcju, odprtih ust obstrmimo. Nictzschc sc zdi v tem "divjem šelingovskem univerzumu" kot otrok, ki se v svoji nedolžnosti igra z vsemi navedenimi elementi, toda v svoji nezrelosti nc vidi nevarnosti, ki ga čakajo na vsakem koraku. Schellingovo razlikovanje med voljo temelja in voljo razuma, ljubezni, luči, jc na povsem isti ravni kot Nietzschcjcvo razlikovanje med dionizičnim in apoliničnim. To, da jc človek celotna veriga, mu omogoča prosto pot v dionizično, ali kot šc pravi Nictzschc, v "njegov temelj, to grozljivo modrost Sil".111 Toda Nietzschc postane suženj temelja, tc divje, primordialne, slepeče volje. Pri njem povsem umanjka ta vse-osvobajajoča terapevtska volja razuma, ljubezni in luči; kolikor je je šc preostalo, jo skuša strpati, poenotiti v eno, v prvotno voljo, voljo temelja, samo da bi lahko ušel razliki, metafiziki. Temelj vsega življenja in biti jc tako za Schcllinga kot za Nictzschcja tisto grozno. Nictzschc jc prepričan, da "z vsako rastjo v višino raste človek tudi v globino in tisto grozno".112 Toda on višino razume samo kot globino, človek pa, ki sc giblje samo v območju dionizičnega temelja, lc-tcga občuti "kot vscobvladujoč bes in privlačna sila temelja samega ga spravlja v vedno večjo napetost proti cnosti, do samouničevanja in končne krize".113 ZAKLJUČNA RAZMIŠLJANJA Zavedam sc, da jc diplomsko delo, ki leži zdaj opravljeno za menoj, izredno zgoščeno in strnjeno, kar bo morda otežkočalo takojšnje razumevanje; vendarle pa sc temu nismo mogli izogniti, čc smo hoteli do konca izpolniti nalogo, ki smo si jo zadali na začetku: na formalni ravni razčistiti odnos med metafiziko in umetnostjo v Nictzschc-jevi filozofiji in pokazati, da to v končni fazi ni lc problem Nictzschcjevc filozofije, temveč filozofije sploh. V diplomi sc nismo posebej spuščali v vsebinske obravnave posameznih Nictzschejcvih filozofskih tem, ker smo mnenja, daje to prevladujoči tok v interpretaciji le-tc. Vse vsebinske teme tc filozofije, ki smo jih v diplomi vendarle omenili, so bile zato zelo strnjene (v toliko verjetno tudi pomanjkljive), njihov edini namen pa jc bil v tem, da smo se lahko približali njeni formalni ravni, za katero smo prepričani, daje mesto in vzrok problemov, ki so s to filozofijo povezani; pa tudi širše. Pokazati smo želeli, da metafizika ni samo, kot meni večina interpretov, v takšni ali drugačni intcrprctaciji sveta, temveč da jc sploh temeljni bivanjski problem človeka; in morda v vsej zgodovini filozofije ni bilo nikogar, ki bi na tako pretresljiv način živel in mislil to temeljno dejstvo kot ravno Nietzschc. Daje bil pojem metafizifikc, s katerim so različni filozofi pristopali k Nietzschcju, preozek, smo pokazali v poglavju Pregled obravnave problema metafizike pri Nietzschcju, to jc bil tudi razlog, zakaj smo bili prisiljeni uvesti novi pojem metafizike; samo na ta način smo sc namreč lahko izognili dolgočasnim in brezplodnim razpravam na tem področju. Naš pojem metafizike ni nobena samovolja, do njega nas jc pripeljala Nictzschcjcva filozofija sama, to jc poslednja trdna osnovna, do katere smo lahko prišli, osnova, na katero lahko v končni fazi zvedemo vse človekovo življenje. Ker naš pojem metafizike nikakor ni zavezan samo mišljenju, temveč temeljnemu načinu življenja, ki jc razprtost med 2 in 3, smo skušali nakazati, da jc filozofija smiselna edino, čc ima za svojo osnovo samo neoprijemljivost življenja, to osnovo smo imenovali umetnost. Tudi v tem jc bil Nictzschc za nas neizčrpen vir. Postavili smo se v isto linijo kot Schclling, ki jc zapisal: "Vsa novocvropska filozofija ima od svojega začetka to skupno pomanjkljivost, da za njo ni narave in da ji manjka živa osnova".114 Osnove, ki smo si jih pridobili na osnovi soočanja z Nietzschcjevo filozofijo, so postale temelj, na podlagi katerega smo pristopili k Nietzschcju v tem delu. Vsak morebiten očitek, da smo mu pristopili iz njemu tujih izhodišč - kar jc značilno za Hcidcggcrja - jc tako žc apriori zavrnjen. Nictzschcjcva filozofija tako ni nc dovršitev metafizike, nc njena odpravitev, temveč njena potrditev. Diploma doseže svoj vrh pri problemu dualizma, ki jc po svoji naravi neodpravljiv, pri čemer smo poudarili, da sc Nictzschc z njim sooča na dveh ravneh: prva je nerazrešenost problema ontološko - ontično, druga pa nemožnost vzpostavitve čiste ontološke strukture brez razlike, za katero jc značilen večni razccp med vsebino in formo. To smo imenovali "trojni Nictzschcjcv paradoks metafizike". Čc seje Nictzschc glede na vsebino gibal v poenotenem svetu, pa jc bila njegova formalna raven žc vpeta v 3. Ncrcšljivost Nictzschcjevcga položaja jc prvič, v nemožnosti postati notranji del celote (paradoks človeka v odnosu do večnega vračanja enakega), in drugič, v absolutiziranju dionizičnega in zapostavljanju apoliničnega. Potem ko smo pokazali, da jc umetnost sredstvo za odpravo sredstev, jc bila zgubljena zadnja vera v možnost odprave metafizike; umetnost jc tako samo postala metafizika, oba pojma pa sta samo nasprotni strani enega in istega problema: življenja. Zato sta obe polovici tudi notranji filozofiji. Umetnost postane "metafizična dejavnost življenja", s tem smo sc pa vrnili tja, kjer smo obravnavo Nictzschcja tudi začeli, k Rojstvu tragedije. Nictzschcjcva filozofija sc nam izkaže kot obupan in obenem neuspel poskus osvoboditi sc zasnove Rojstva tragedije. Njegovo potrjevanje življenja v ccloti, njegov JA in AMEN življenju, za katerim si jc vedno prizadeval, jc samo navidezen, siccr bi potrdil tudi filozofijo, moralo in religijo kot nujne notranje momente v igri, ki jo igrata 2 in 3. Nictzschc jc vseskozi pozabljal na temeljno dejstvo, da človek ni samo v razmerju do celotc sveta, temveč tudi do ostalih ljudi, da človek ni samo individuum, temveč tudi družbeno bitje. K vsem problemom jc potrebno pristopati iz obeh izhodišč, ontološkega in ontičnega, prednost pa dali tistemu, ki jc obenem osnova obravnavanega problema. Morala jc najprej ontični-družbeni problem, zato ji jc treba iz tega izhodišča najprej tudi pristopili. S tem ko Nictzschc pristopa k morali iz ontološkega, njej sekundarnega izhodišča, lahko samo bolj ali manj pravilno pokaže na njeno mesto v določeni širši strukturi, njenih relanih, kontrektnih problemov pa sc sploh ne dotakne. Čc sc ozrem nazaj, opazim, da Nictzschcju nisem namenil veliko pohvalnih besed, toda to nikakor ni izraz sovrašlvam prej nasprotno, nekakšnega neubranljivega notranjega spoštovanja, morda cclo tihe ljubezni do njegove neizmerne poštenosti in prisotnosti, kakršne nc najdemo pogosto med filozofi. Izkušnja, ki nam jo Nictzschc zapušča kot filozof in človek, ni nekak pesimizem pred dejstvom, da jc na zavestni ravni nemogoče premagali metafiziko, temveč dejavno, ustvarjalno spopadanje z razbitostjo bivanja in oblikovanje razmerja med 2 in 3. Metafizike jc lahko rešen samo Bedak, nikakor pa nc filozof, pri čemer sploh nc mislimo, da jc ravno Bedak bedak. Tik pred konccm svoje filozofske poti, svojega zavestnega življenja se Nictzschc v napol blaznem pismu Strindbcrgu podpiše: "Dionysos križani!"115 Protislovno zastavljanje in realiziranje ciljev BOGOMIR NOVAK 1. BIPOLARNA STRUKTURA CIUA V tem zapisu obravnavamo probleme prevajanja družbenih in vzgojno-izobraževalnih ciljev iz teorije v prakso, iz onostranstva najstva v tostranstvo dejanjskosti. Pri realizaciji se spreminja tudi zastavljeni cilj. Opredelitev cilja nosi to protislovje v sebi. Če občan v nastajajoči civilni družbi to počne, jc v nevarnosti, da tako kot Feucrbach pozabi opraviti Se glavno stvar: historično-materialistično kritizirati cilje, ki izhajajo iz sprcvrnjenc zavesti kot izraza sprevrnjenc dejanskosti, kot jc opozoril Marx v 4. tezi o Feuerbachu s tezo, da "mora potem, ko jc bila pozemska družina odkrita kot skrivnost svete družine, prva sama biti teoretično kritizirana in praktično revolucionirana" (Marx-Engels, 1971; 361). Ne gre samo za to, da bi bila kritika 'posvetne družine' pogoj kritike svete družine. Za razliko od sestopanja z nebes na zemljo vstopa Marx z zemlje v nebesa. Gre za revoluciniranjc posvetne osnove, ki je protislovno razklana v sebi in zato iz sebe poraja samoodtujitev v obliki različnih iluzij. Zato ni samo potrebno ugotoviti, da partije, birokracija, država, ccrkev itd. postavljajo cilje, bolj pomembno jc ugotoviti, da te instance izhajajo iz protislovne posvetne osnove. Dokler bo tako, družina nc bo mogla biti izvor in stekališče avtentičnih, humanih ciljcv. Pri tem pa nc gre samo za družino kot prvo vzgojno instanco, ampak tudi za vse nadaljnje. Ni dovolj, da sc institucionalno etablirajo drugačni cilji, ki sc skušajo realizirati po istih odtujenih mehanizmih, ampak jc potrebno demontirati odtujene mehanizme. Problem jc v tem, da sc brez principa skladnosti sredstev in ciljcv nc da zamisliti nobene realizacije, sam proccs realiziranja pa ostaja na ravni individualnega in družbenega ali individualnega eksperimenta. Princip skladnosti nc more izključiti praktičnih zmot pri identificiranju sredstev in ciljcv ter pri prehajanju in cclo sprevračanju enih v druge. Morda bomo lažje presodili današnje težave pri rcaliziranju ciljev, čc si ogledamo, kaj jc prvotno pomenil termin cilj. Etimološka analiza termina 'cilj' kaže na to, da je (vzgojni) proccs žc od začetka razpet med moč in nemoč, pogum in strah, premoženje in revščino. Pri starogrških filozofih najdemo zasnovo za komunikacijsko-dialoško pojmovanje vzgoje. Grški termin 'telos', ki izhaja iz besede 'quelcs' s korenom 'quel', pomeni 'vrtcu'. Prvotno pomeni: izvršitev, višek, koncc, smrt (Dokler, 1915; 52). Človek kot mera vseh stvari jc končno, ciljno, smrtno bitje. Starogrški izraz 'metron' nc pomeni samo mere, ampak tudi cilj (Senc, 1988; 607). Stari Grki niso poznali onostranskih ciljev. S krščanstvom pa nastane ločnica med tostranstvom in onostranstvom, ki se je v srednjem veku šc zaostrila, v novem veku pa jc zaradi uveljavljanja moči znanosti in tehnike postala premična. Premična meja med svetim in profanim sc kaže prav v tem, da se cilji pretvarjajo iz tostranstva v onostranstvo in spet nazaj, iz dosegljivosti v nedosegljivost, in obratno. Vse se vrti okoli cilja. Pravimo, da je človek cilj sam sebi. Toda človek nc more biti lastno soncc, čc ni tudi lastna senca. Zato jc prisotni človek hkrati tudi odsotni človek. Danes ciljno-vrednoma praznina nc pomeni samo odsotnosti človeka in odsotnosti boga (kar jc poznano že v srednjem veku), ampak šc prej smrt obeh. Človek sc je v 20. stol. šc globje odtujil kot v 19. stol., kar v navezi na 4. tezo pomeni, da je posvetna družina ostala skrivnost. Človek 'sc ni vrnil domov' in nc hodi vzravnano (Bloch). Družina je šc bolj instrumentalizirana kot servis družbe v procesu podružbljanja. Cilji, ki jih postavljajo tako inštumcntaliziranc inštitucijc (družina jc samo ena izmed njih), so tudi instrumentalizirani. Srcdstvcnje ciljcv se pojavi hkrati z njihovo institucionalizacijo. Odtod izhaja narcistična kultura (Laseh, 1986). Človek si v vlogi arhitekta zamišlja cilje kot žc dosežene, vendar mora upoštevati Blochov 'šc nc biti', ki ga opozarja pred nevarnostjo 'preskoka od realnega k idealnemu' in pred nekritičnostjo tako do postavljanja ciljev kot do njihove realizacije. V navidezni skladnosti sredstev in ciljcv jc ravno človekova največja omama in samoprevara. Ncgativitcta ciljev je tisto, na kar najmanj mislimo. Zato ni čudno, da smo toliko časa ohranjali mit prosvctljcnstva o harmonični osebnosti. Avtonomija osebnosti jc vedno družbeno posredovano heteronomna. Potemtakem gre za posredovano (sredstveno-oktroirano) enotnost nasprotij v osebnosti ali metaforično-prometejstvo na prokrustovski način. Prav tostranska protislovja legitimirajo razmišljanje o onostranskosti. Vemo, da jc naše spoznanje in obvladanje sveta omejeno. Ideali so postavljeni po tem, kar človek je, in po tem, kar ni, a si želi biti. Ideali nc obstajajo žc samo zato, ker si jih človek zamišlja brez realnih pogojev realizacije. V tem primeru tudi učitelj ni v boljšem položaju kot Ansclm Canterberški, ki jc menil, da jc vsebuje ideja popolnosti že sama v sebi atribut bivanja. Na osnovi teh premis sc vprašujemo, če izhaja legitimnost ciljcv iz legitimnosti moči. Ker pa jc subjektov več, nastane vprašanje distribucijo moči med njimi. Takšna diagnoza odpira tako vprašanje koncepcije (nc)popolnosti kot konccpcije subjekta. Posameznik, ki hoče postati bog, nujno naleti na odpor in na mejo drugega posameznika z enako težnjo. Humani cilji izhajajo iz zavesti o človekovi smrtnosti, nc pa iz nesmrtnosti. 2. GENEZA IDEJE POPOLNOSTI Ker je 'imitacijska popolnost' trdoživa prvina naše storilnostno naravnane šole, si velja ogledati njeno genezo.1 Pojem popolnosti smo prevzeli iz antike in srednjega veka. Latinski 'pcrfeclio' jc prevod grškega izraza 'tclcios'. To pomeni, da nam analiza pojma popolnosti lahko pojasni razliko med antičnim, srednjeveškim in novoveškim razumevanjem cilja. Za Platona jc popolno to, kar jc v vsakem oziru dobro. Aristotel podaka v Metafiziki tri dcfinicijc popolnosti. 1 Podrobno obdelavo pojm« popolnosti glej pri Tatarkiewitzu: Istorija Sest pojmova, Beograd, Nolit, 1980, str. 339-358. 1. popolno jc to, kar ima vse potrebne ideje, 2. kar nc more biti bolje po svoji vrsti in 3. to, kar jc doseglo svoj cilj. Dvojnost tega pojma se kaže v razliki med prvim pomenom, ki vključuje drugega, nc pa tudi tretjega. Tomaž Akvinski jc razlikoval popolnost po substanci in po namenu. Na osnovi te dvojnosti jc možnih več teorij: 1. popolnost kot dokončnost, izvršenost do konca, 2. popolnost kot izpolnitev specifičnih sposobnosti, nagnjenj, možnosti. Po svoji tclcološki strani jc pojem popolnosti relevanten za pojasnjevanje pojmov dela in vzgoje, ker gre za tclcološki proccs. Na osnovi navedenih različnih opredelitev popolnosti sc poraja dilema, ali naj bo človek to, kar žc potencialno jc, ali to, kar šc ni. Ali v vzgoji podrejali obliko proccsu ali proccs obliki (Vujčič, 1983)? S širjenjem znanja postaja vedno večji problem povezava vseh delov v ccloto. Relevanten jc ostal sokratski vidik 'učene nevednosti' kot same težnje po znanju, kar pomeni relativno popolnost kot izpolnjevanje znanja, kar pa ni isto kot dodajanje. Kritika današnjega aditivnega permanentnega izobraževanja jc pogojena žc s starogrško razliko med mnogoznalstvom 'polimatiji' in modrostjo. Pojem popolnosti jc v novem veku izgubljal transcendentni smisel, ki seje izražal kot sredstvo za dokazovanje božjega bivanja (Ansclm, Dcscartcs) in jc ohranil človeško imanentni smisel v smislu človeške popolnosti (npr. moralni zakon pri Kantu). V smislu tostranskega 'imago dci' sc šc vedno avtokratski režimi predstavljajo pod firmo nujnosti 'imitatio dci' v vlogi 'vzgojiteljev' in 'odrešiteljev' tudi v 20. stoletju. Tchnokracija jc postala tako zamenjava za tcokracijo. V teh režimih jc zlorabljen pojem popolnosti zato, ker preprečuje možnost izboljšave, namesto da bi jo dopustil. Danes šc vedno obstajata dve tcndcnci. Nekateri vidijo popolnost v preteklosti, drugi v prihodnosti, nekateri v naravi, drugi v civilizaciji in kulturi, kot ugotavlja Tatarkicvvitz (1980; 339-358). Vprašanje popolnosti nas postavlja pred problem vrednot. Transcendentna popolnost predpostavlja obstoj vrednot po sebi, ki so neodvisne od nas. S kopernikanskim obratom postane pogoj možnosti vrednot človek sam kot avtonomni subjekt, ki priznava lc imanentne vrednote. Tako dobiva pojem popolnosti samokritično dimenzijo. Žc Avguštin jc dejal, da jc tostranska popolnost človeku nedostopna, to pa nc izključuje njegove težnje k popolnosti. Pojem popolnosti jc omejen tako kot so omejeni pojmi nesvobodne svobode, neustvarjalne ustvarjalnosti. To pomeni, da ti pojmi niso absolutni. Zlorabljamo jih, če jih absolutiziramo. Antropologi opredeljujejo človeka kot nedokončano bitje. Človek jc tako postal konkurent in rival nc lc samemu sebi, ampak tudi drugim živalskim vrstam in bogovom. Problem jc v tem, kako kooperativno vzdržuje dinamično ravnotežje s svetom in s samim seboj. Razlikovati moramo med optimalnim moralnim dejanjem v konkretnih odnosih med človekovimi možnostmi in "absolutnimi dejanji, ki vodijo v razočaranja in pasivizacijo, katere del jc ozki hedonizem in dckadcnca. Pcrfckcionizcm na eni strani in na drugi strani ozki hedonizem, lažni 'liberalizem', pasivistični materializem in fatalizem sc nujno znajdejo skupaj." Absolutna dejanja, ki niso moralna, korcninijo v divinizacijo dela in vodijo do enostranskih škodljivih posledic. Razlikovanje V. Rusa nas nc navaja samo na razlikovanjem med človeško možnim in nemogočim , ampak tudi na razlikovanje med pcrfekcionistično in optimalno vzgojo. Moderni pojem 'popolnosti' ni čist, ker ni nepremične meje med popolnostjo in nepopolnostjo, med žc doseženim in šc nedoseženim (nedokončanim). Morbidni pcrfckcionizcm je prav v pristajanju na obstoječe. Ni slučaj, da jc Bloch odpiral možnost humanizacijc v smislu 'Sc nc-bili'. Tako družbeni kot vzgojni cilj nc moreta biti dosežena v absolutnem smislu, zato sc vzgojne problematike nc da rcducirati na formulo 'vse ali nič'. To bi pomenilo omejevanje vzgoje s pojmom 'pcrfcctio prima', po katerem so stvari same na sebi popolne ali pa sploh niso popolne. Za moderno jc značilen pojem 'pcrfcctio sccunda', tj. popolnost glede na cilj. V tem okviru je vzgoja nedokončano samoizpopolnjcvanjc, samorcalizacija in samo-aktualizacija. Vzgoja ni vrednota sama na sebi, ampak je vrednota glede na zastavljen družbeni cilj, ki določa njeno dvosmerno intcncionalnost od družbe k posameniku in od posameznika k družbi. Vzgoja postane vrednota tedaj, kadar človek postane vrednota, kar pomeni, da nezamenljivo postavlja samega sebe. Tomaž Akvinski v Summa teologica razlikuje med 'pcrfcctio prima in pcrfcctio sccunda'. Po prvi jc stvar sama po sebi popolna, po drugi pa lc, čc sc sklada s svojim namenom, ciljcm. Če jc stvar po sebi v nekem smislu nespoznavna, postane glavni problem za novi vek 'pcrfcctio sccunda'. Gre za vprašanje, ali človek odgovarja svojemu namenu in stvari svoji funkciji. Gre tudi za vzajemno zvezo med človekom in naravo ne glede na stvar na sebi v smislu 'pcrfcctio prima'. Glavna ovira za omenjeno smer reševanja jc vsiljevanje (nc)določcncga absoluta v avtoritarni vlogi, ki onemogoča uveljavljanje subjektivitete (npr. kapital, država, cerkvev, stroj). Danes prav tako, kot v času Tomaža Akvinskcga, ni dovoljeno zamenjevanje 'pcrfcctio prima' in 'pcrfcrctio sccunda', ker bi to pomenilo zamenjevanje idolov-svetinj za sveto. V ozadju razlikovanja 'pcrfcctio prima' in 'pcrfcctio sccunda' jc razlika med možnim bistvom in eksistenco, kar jc pokazal tudi Kant pri nemožnosti dokaza o božjem bivanju. Bistveno jc, koliko je, koliko sc človek dejansko izpopolnjuje, nc pa to, ali jc vzgojni smoter ali ideal sam na sebi popoln, kar siccr vodi v dualizem med pedagoško teorijo in prakso in k zagovarjanju nedotakljivosti v nespremenljivosti vzgojnih smotrov. Novoveška zveza med delom in vzgojo jc v skupnem cilju izpopolnjevanja zaradi nedokončanosti, nc pa v spreminjanju človekove pomanjkljivosti v njegovo največjo prednost pred ostalo naravo, kot to mislijo nekateri antropologi. Izdelka tudi danes nc moremo misliti brez dovršenega akta, kot jc pokazal Aristotel, vendar je postalo torišče človekovega delovanja neomejeno, kot tudi to, da dovršen akt nima več smisla v samem sebi, ampak šele v univerzalnem posredovanju kot univerzalnem proccsu. 3. SUBJEKT VZGOJE - SVOBODNI SUBJEKT Subjcktnost jc sila, moč delovanja, objektnost pa jc odpor. Temeljni smisel vzgojnega procesa jc krepitev subjektivne moči gojenca, ki jc predmet vzgoje. Objekt jc ustvarjen, naknaden. Objekt določa meje delovanja subjekta. Bistvo subjekta je v svobodi in v ustvarjalnosti. Izraz 'subjekt vzgoje' jc večpomenski. Za učitelja pomeni pozicija subjekta pozicijo strokovno-pedagoške samostojnosti, za učcnca pa položaj enakovrednega sodelavca, ki sme spraševati in ima tudi druge pravice (sodelovanje pri oblikovanju učnega načrta, pri načrtovanju učne ure in pri njeni izvedbi, itd.). Objekt kot vis a vis subjekta (podvrženi) ni samo pozitivno konotiran, ampak tudi negativno, ker jc potrebno razlikovati med opredmetenjem in odtujevanjem tudi znotraj vzgojnoizobražcvalncga procesa. Opredmetenje jc nujna sestavina tega proccsa, odtujevanje, zaradi katerega dobi objekt negativno konotacijo, pa je deviantna, izjalovljena. Učitelj in učenec sta istočasno lahko subjekta in objekta (npr. v sokratskem dialogu v obojestransko zadovoljstvo) samo v različnih odnosih ali zaporedno z izmenjavanjem aktivne in pasivne vloge, če jc eden izmed njiju objekt, ko jc drugi subjekt, in obratno. Kartezijanski subjekt je nedoločen in razdvojen. Meje med subjektom in objektom vzgoje so premične, ker sta oba neločljivo prepletena. Subjekt vzgoje ni identičen z individuom, ker jc potrebno šele vedeti, kaj sc vsakokrat subjekti(vira). V novi paradigmi gre za to, da jc subjekt čim bolj enakovreden z objektom (naravo) in ima tako tudi sam čim manj negativnih konotacij. Pri tem nastane dilema, ali je potrebno subjekt demontirati znanih mehanizmov podrejanja in nadrejanja in tako ločiti vsebino izraza od njegove jezikovne forme, ali pa bo potrebno termin 'subjekt'2 opustiti v korist enakovredno-vzajemnih odnosov med ljudmi. Podobno vprašanje si postavimo glede odnosa dela kot hierarhije zamisli oz. načrta in izvršitve zaradi zunanjega, objektivnega cilja do integrativne svobodne dejavnosti. Kaj jc v pojmu dela zastarelo in kaj sc da retematizirati in vključiti v sodobne aktivnosti? Na koncu prosvctljenstva kot mita sc pokaže breztemeljna neustreznost odnosa med učiteljem-vzgojiteljem in učenccm-gojcnccm po modelu gospodarja in sluge. Ta model onemogoča dvosmerno komunikacijo in dopušča vzgojitelju, da izsiljuje od gojenca priznanje za svoje 'vzgojno delo', s čimer postavlja sebe v vlogo 'gospodarja pomenov' (Lacan) in svoje znanje v vlogo prestižne moči. V novoveškem družbenem kontekstu poslanega aktivni in pasivni princip na drugačen način relevantna kot v antiki. Pasivnost in aktivnost nista več značilna za različne lastnosti-kvalitete, ki so akcidcntalne in substancialnc, ampak za različne dejavnosti-funkcije ljudi, iz katerih tc kvalitete izhajajo ali pa tudi nc. Dialektika odčaranja odnosov naturalnih skupnosti v moderni družbi, začaranja, ki ga prinaša moderna, in novega odčaranja v post-modernem, post-industrijskem obdobju itd. jc v spoznanju, da je in ni absolutna subjekti v i teta stvar sama (v Heglovi in Husscrlovi zahtevi). Princip pasivnosti postane v samoposlavitvi in samoomejitvi subjekta kot nekakšna taktika zvijačnosti uma, podrejen aktivnosti, par pomeni, daje vsak cilj možno načelno doseči zgolj z aktivnostjo. To prepričanje vodi k divinizaciji ciljcv, ker sc jc človek kot subjekt postavil nesamokritično na mesto in v vlogo boga z absolutiziranimi parcialnimi sposobnostmi in dejavnostmi. Človek šc ni poslal univerzalno bitje v generičnem smislu. 4. ČLOVEK - TELEOLOŠKO BITJE Človekovo predznanstveno in znanstveno izkustvo o dosegljivosti in nedosegljivosti ciljcv je neobhodni pogoj postavljanja ciljcv. Čim bolj načrtno si človek cilje postavlja 2 Odno« med subjektom in objektom pomeni climoloiko odno« med podrcjajočim (1*1. sub-iaccre) in podrejenim 0«'- ob-iacere). Ta hierarhični odno« subjekta do objekta vzpostavljata tako (odtujeno) delo kot vzgoja v njuni hierarhizirajoči procesualnosti. Odnose subsumbcije in subordonaeije je odkril že Aristotel v metafiziki in logiki, kar pomeni, da je izhajal iz. subjekt-objekt odnosa v smislu substance in akcidence. Odnose med ljudmi in stvarmi je presojal po aktivnem-formalnem in pasivnem-matcrialnem principu, kaj čemu pripada. V novem veku pa si subjekt sam, ki je zaradi samopostavitve v temelj sveta hkrati tudi substanca (lat- pod-stat), formalno določa svojo vsebino kol samostojno, neodvisno suvereno bilje v vseh svojih vlogah: kot privatno bitje, posamezen delavec, član družbene skupnosti-drfavljan ali član vlade. in kontrolira proccs njihove realizacije, tem bolj postaja subjekt zgodovine. Med najstarejša predznanstvena izkustva spada ugotovitev o ravnotežju naravnih sil, ki jih človek nedejavno dejaven ohranja. V našem času doseže človek samo "izravnoteženo ravnotežje" (Trstcnjak, 1969), sedaj pa tudi že celostno usmerjene znanosti (npr. alternativna medicina) izhajajo iz človeka kot psihosomatske celote. V najstarejšem obdobju človek šc ni pripisoval svojemu delu funkcijc spreminjanja celotnega sveta. V delu ni utemeljeval bivajočega v ccloti. Antična ontotcologija pa vsebuje nekatere implicitne prvine za takšno izvedbo v novem veku. Platonova ideja dobrega in Aristotelova entelehija pomenita dovršenost dela in dokončnost cilja. Spoznanje, po katerem jc za realizacijo (vzgojnega) cilja potrebna človekova aktivnost, jc skupno staremu in novemu veku (npr. Aristotelu in Makarcnku). Kot stalna dilema sc odpira že strim Grkom vprašanje (mere in meje) ali nezmernosti, ki pa danes spet postaja aktualna, ker človek spoznava, da jc izgubil mero in bi si jo rad pridobil. V novem veku pa izhaja ontotcologija iz dela kot produkcijskega proccsa, ki ima neskončni cilj-neomejeno rast proizvajalnih sil. Dominantna poteza takšne ontotcologije jc volja do moči, kot jc pokazal Nictzschc, v tej točki se odpira vprašanje, ali jc (nad)človck, ki teži po čim večji moči, šc ideološko bitje, ali pa to ni več, ker je moč 'onkraj dobrega in zlega', kar pomeni, da so meje med dobrim in zlim zbrisane. Če definiramo teleološkost človeka v smislu njegov zmožnosti postavljanja hierarhije ciljcv od najvišjega do najvišjega dobrega, potem znotraj hierarhije moči človek ni (več) tclcološko bitje, ker jc npr. manager prav tako podrejen svoji organizaciji podjetja, kol je delavec podrejen managerju. Na vprašanje, kaj jc osnovno v strukturi sveta, moč dobrega ali "dobro moči", ni mogoče odgovoriti, dokler so meje med dobrim in močjo skrite ali izbrisane. Tudi Husserl predpostavlja v duhovni enotnosti in sorodnosti evropskih narodov princip gospostva, saj razume duhovnost kot energetsko valovanje. Piše o "vrojeni teleologiji evropskega človeka" (Husserl 1989) in o univerzalni enotnosti človeštva, ki jo metaforično primerja z "morjem, v katerem so ljudje, ljudstva nenehno oblikujoči se, prihajajoči in zopet izginjajoči valovi, med katerimi so nekateri bogateje, bolj komplicirano vzvalovani, drugi pa primitivncjc" (Husserl, 1989; 10). Različni duhovni liki (evropskega) človeštva so nekakšni idealni lipi tistih družbenih skupin, ki jih ustvarjajo kot 'pozitivne predstave o sebi'. Po mnenju nekaterih si človek doslej še ni postavljal tako plehkih, zmaterializiranih (Bloch-pragmatično-kratkoročnih, Fromm-potrošniških, Morin-zaprto ideoloških) ciljcv, kot si jih postavlja danes. Razlikovati jc treba cshatološkc (poslednje) in relativne cilje. Ciljev vzgoje in izobraževanja ni možno dokončno enoznačno opredeliti. Rezultat jc negotov zaradi pluralizma interesov. Enoznačnost izhaja iz paradigme naravoslovnih znanosti. Cilj pojasnimo z odkritjem dejavnikov (tcndcnc in nasprotnih tcndcnc), ki vplivajo na njegovo realizacijo ali ncrcalizacijo, kar nam omogoča točenjše zakonito predvidevanje. Cilje je možno opredeliti čim natančneje glede na razvojno stopnjo znanstvenih spoznanj. Če sc odrečemo znanstvenemu proučevanju ciljcv, zapademo političnemu, ideološkemu volontarizmu. Proccs realizacije ciljcv ni niti zgolj subjektiven niti zgolj objektiven. Cilji so relevantni prav v subjekt-objekt odnosu. Zgolj s subjektivno "dobronamernimi" političnimi odločitvami, ki nc izhajajo iz zakonitosti vzgoje in izobraževanja, dosežemo kaj hitro nepričakovane in nezaželene rezultate. 3 Ontologij« jc metafizika kot ontologija in teologija, ker izhaja iz filozofskega pojmovanja boga v smislu biti bivajočega. Cilji sc nahajajo med tendcncami in antitcndcncami razvoja. Tako Rothackcr na človekovo težnjo po vsestranosti odgovarja, da človek v nobenih kulturi nc more biti vsestranski. Kako je možno razumeti ta ideal med njegovo absolutizacijo in rclativi-zacijo, med motivi samohranitve in motivi samoaktualizacijc cum grano salis oz. v racionalnem jedru? Ali sc res njegova učinkovitost izraža bolj v boju zopet določene razmere, kjer jc človek ponižano, izkoriščano in enodimenzionalno bitje, kot pa v boju za 'radost jutrišnjega dne'? To pomeni, da sc pri zastavitvi družbenih ciljcv izražajo družbena in razredna protislovja. Ena izmed ovir pri realizaciji ciljev jc gotovo politični voluntarizem, ki preprečuje zakonito delovanje, ker nismo mogli odpraviti zakonitosti blagovne proizvodnje in tržne menjave (zakon vrednosti), nismo obvladali zapletene dialektike sredstev in ciljev. Cilji, ki so sc nam zdeli kot 'na dlani', so začeli razkrivati zapleteno dialcktiko med tem, kar jc človeku najbližje, in tem, kar mu jc najdlje, kar zmore in česar (šc) nc zmore, med staro in novo paradigmo itd. Zaradi permanentnega vnašanja zgolj parcialnih sprememb v družbeni in šc posebej v šolski sistem, so sc cilji sprevračali v svoje nasprotje. Politični dokumenti in vzgojno-izobražcvalni programi skušajo približati cilje, ki sc nam sproti oddaljujejo v neko ločeno prihodnost drugačnega. Ciljev nismo postavljali v skladu z našim načinom (nc)kritičncga mišljenja in ekstenzivnega, razdrobljenega dela, ampak bolj kot idealno dopolnitev. Zato nismo znali in mogli ustvariti pogojev za samorcalizacijo človeka v naših specifičnih razmerah. Formulacije ciljcv "bolehajo' na abstraktni splošnosti, formalnosti in neoperativnosti. Naša napaka je bila v tem, da smo hoteli globalne spremembe družbe izvesti iz parcialnih vidikov kot delne inovacijc. Dober primer za to tezo jc zakon o usmerjenem izobraževanju. 5. USMERJENO IZOBRAŽEVANJE Usmerjeno izobraževanje jc bilo zamišljeno kot del širše družbene reforme na osnovi occnc, da šola ni povezana s proizvodnim delom. Vzgojni smoter jc bil tudi že pred usmerjenim izobraževanjem enoten. Po konccpciji usmerjenega izobraževanja se mora uresničevati v vseh vrstah VIP-ov ter v vseh oblikah in na vseh ravneh usmerjenega izobraževanja (ZUI, 1983; 9). Iz določb v zakonu o usmerjenem izobraževanju (1983) sledi, da opredeljuje osebnost njen odnos do dela. "Temeljni družbeni smoter usmerjenega izobraževanja je oblikovati svobodno, odgovorno vsestransko osebnost v socialistični samoupravni družbi. Usmerjeno izobraževanje uresničuje temeljni družbeni smoter na podlagi dosežkov sodobne znanosti, marksizma kot znanstvene teorije in revolucionarne prakse delavskega razreda, samoupravljanja kot temeljnega družbenega odnosa ... s tem, da razvija odnos do dela kot temeljne vrednote, do družbene lastnine ter delovne in druge ustvarjalne sposobnosti in navade ..." (ZUI, 1983; 7). Zakon predpostavlja, da posameznik z ustvarjalnim odnosom do dela razvija svojo osebnost, ker jc lc ustvarjalno delo lahko temeljna vrednota v "ustvarjalni vlogi človeka v materialni in duhovni proizvodnji" (3. člen). Predpostavlja tudi, da pri nas ustvarjalno delo za vsakogar žc obstaja. Vendar oblike prevladujočega industrijskega dela nc morejo oblikovati zrele osebnosti. Problem jc v tem, da postavke, na katerih zakon utemeljuje ustvarjalno vlogo človeka, niso vzdržale zgodovinske preizkušnje. Cilje smo si postavljali previsoko za vse, premalo načrtno in operativno. Nismo poznali etapnih ciljcv, zalo tudi nismo znali povezovati kratkoročnih in daljnoročnih ciljcv, pač pa smo pogosto reducirali daljnoročne na kratkoročne po uhojenih bližnicah. Tako jc tudi v praksi nastala zamenjava ustvarjalnega ne neustvarjalnega dela. Pogoji za ustvarjalno delo so subjektivni (veselje, motiviranost, delo kot življenjska potreba in nc kot nuja, uporaba višjih psihičnih sposobnosti in inovativnega znanja) in objektivni (visoka tehnologija kot proizvajalno sredstvo, investiranje v človeški kapital-znanje, skupinsko delo, visokokvalificirani kadri, visoke materialne in moralne stimulacije dclavccv, sodobna organizacija in upravljanje dela, učenje kot predhodnik konkurenčnosti, podjetnost itd.). Iz teh kriterijev jc razvidno, da smo vzgojnoizobražcvalne cilje postavili na napačne temelje - na obstoječi značaj dela, nc pa na cclostno spremenjeni, ker ta pri nas še nc obstaja. Prehitevanje možnosti zgodovinskega razvoja sc jc pokazalo kot zaostajanje. Podobno kot jc Marx očital Heglu, da nc vidi negativne strani dela, ampak samo pozitivno, bi to lahko očital tudi našim institucijam. Tako cilj osvoboditve dela postane sredstvo ideološke podpore pozitivizma dela. 6. BLOCHOVA TEORIJA CIUEV Seveda obstaja odprto vprašanje, ali jc človek telcološko bitje ali nc. Skeptiki dvomijo v človekovega spoznavne sposobnosti in sposobnosti postavljanja ciljcv. Metafizični odgovor bi bil v tem, da že um sam po sebi pomeni cilj samemu sebi. Z zgodovinskega vidika pa človek ciljev ne postavlja apriori, čeprav zgodovina sama nima cilja. Celostna realizacija ciljcv terja tudi cclostno interdisciplinarno zastavitev in novo teoretično osmislitev problema zastavljanja ciljcv. Nekatere iztočnice za to teorijo sc nahajajo v Blochovcm opusu. Za Blocha človek šc ni dovršeno bitje, ampak jc bitje odprtih možnosti, kar pomeni šc nenastalo in nezavedno. Subjekt še ni predikat. Negacija jc proccsualna in spreminja utopijo v realno stanje, v stanje nedokočnosti (Bloch, 1978; 16). Svet ima lastnost eksperimenta kot laboratorij možnosti. Dialektika jc lok med utopijo in materijo. Pojem človeško-humanega jc za Blocha povezan s pojmom konkretne utopije in 'vzravnane hoje'. Sintagma 'šc ne-bit' izhaja iz Heglove določene negacije. "Da bi funkcioniral dialektično, nič nc sme biti prepuščen samemu sebi, mora biti dojet s tcndcnciozno protipotezo" (Bloch, 1978; 53-53). Hudič jc sam zase enolična figura kot neznosno, nesmiselno trpljenje (Tantal-nič), ki vodi v pogubo. Hudič simbolično uniči seme, ki ne vzklije, npr. izid 3()-lctnc vojne. Dionizično veselje volje do življenja prehaja temne sencc nacističnih taborišč. Blochovo spoznanje je, da sc učimo upati na porazih. Lažni optimizem jc plod sanjarij, nc pa tudi produktivne domišljije, ki načrtuje bistveno novo v prihodnosti, za razliko od ponavljanja istega v bodočnosti. V tem jc razlika med abstraktno in konkretno utopijo. V konkretni utopiji ni mesta za shematiziranje, birokratiziranjc in izkrivljanje, kar jc siccr predmet negativnih utopij. Bližnji cilji vodijo samo v pozitivizem, banaliziranje in empirizem in zato nc pomenijo nič brez daljnih ciljcv. Bloch sc zavzema za integracijo bližnjih in daljnih ciljev. Daljni cilji preprečujejo, da bi doseženo stanje razvoja motrili kot dokončno. V predavanju 'Slovo od utopije?' Bloch meni, da za doseganje človega vrednega življenja ni bilo nikoli dovolj konkretnih utopij. Iz zgodovine utopij sc lahko naučimo, kako se postavljajo daljni cilji. Koliko naporov jc bilo potrebnih, da sc ohrani človeški rod, jc razvidno i/, daljnih ciljcv. Negacija utopije jc ncgacija upanja. Upanje je racionalno jedro utopije. Blochova diagnoza je, da človek šc nc hodi pokončno, ker jc v njem prcccj nezavednega in nenastalega. Brez produktivne domišljije ne moremo biti uspešni v boju za daljnje cilje. Šele pričakovanje realizacijo daljnih ciljcv mobilizira energijo zanje. Brez tega se ne moremo iztrgati dominaciji anamneze (po Platonovi in Heglovi teoriji). Kapitalistični način proizvodnje abstraktno zanika preteklost, s tem pa človeka (nc)hotc oropa možnosti, da bi iskal prihodnost v preteklosti. Atomska bomba predstavlja simbol uničenja vsake tradicije. Kako ustvariti sintezo spomina in anticipacije? Bloch to poskuša v svojih delih. Potrebno jc gojiti procesno mišljenje, ki vzpostavlja povratno zvezo s tradicijo, nc da bi jo shcmatiziral. Zaradi pomanjkanja zveze s tradicijo spreminjamo naravo v sredstvo in s tem v puščavo. Naloga umetnosti jc, da napravi naravo spet domačo, tako da ji vrne kvaliteto in vsebino. Ni res, da bi narava 'govorila' v jeziku matematike. Njen specifični jezik, ki daje samoniklost, jc poeučen. Umetnost omogoča človeku ponovno najdenje in spoznanje samega sebe v smislu nastanka lega, kar šc ni bilo, a jc bilo mišljeno, planirano. Vsi elementi za boljši svet so žc dani, potrebno sc jih jc lc zavedati, da bomo imeli dejansko. Čc nas po Blochovi tezi 'nuja uči misliti', nastane vprašanje, katera nujnost vodi k ozaveščenju človekovih kreativnih možnosti. Kot Hegel, tudi Bloch meni, daje svoboda v premagovanju nujnosti v smislu odstranitve določenih ovir, ki je v nevednosti, pomanjkanju, potrebi. Nc gre samo za sprejemanje in prilagajanje nujnosti, ampak za njeno transformacijo. Kako Bloch presega koncepcijo svobode kol obvladanja narave, ki je znotraj relacije gospodarja in hlapca? Človek jc zanj Mangclwesen-pomanjkljivo bitje, svel pa jc nedovršen. Hkrati s samoohranjevanjem se dogaja tudi samorazširjenje človeka - kar pomeni, da se z zadovoljitvijo starih pojavljajo nove potrebe. Človek jc anticipacijsko in utopično bitje možnosti, ker teži k nečemu, česar šc nima. V teleologiji delovnega proccsa niso postavljene meje z eksprimentrijaočimi anticipacijami in formirajočimi modeli. V svetu človek išče korelat svojim težnjam. Bloch zastopa konkretno-utopijo tehnike, v kateri jc narava subjekt, ki se ji do določene meje podreja človek kot subjekt. Konkretna utopija nastane takrat, ko izgine iz zgodovine usoda, nujnost. Še -nc označuje tcndcnco sveta v smislu naturalizma-humanizma. Samo utopično pozitivna zavest sc povezuje z objektivno možnim. Nenajdeno in nerazrešeno jc utopična entelehija. Cilj jc potrebno najti v horizontu tradicije in nc v njenih "katakombah" (Bloch, 1978; 82). Ustvarjanje sveta izhaja iz nepopolnega bitja. Odtod izhaja Blochova teza, da začetka šc ni, daje alfa vidna šele iz zvestobe cilju kot novuma (Bloch, 1978; 82). Rezultat človekove svobode pri Blochu niso institucije kot pri Gchlcnu, ampak jc nekaj, kar jc potrebno šele najti v horizontu tradicije na nepozitivistični in antitehnokratski način. Svoboda ni le v izbiri sebe, ampak v svobodi za drugega in za drugo svobodo. Svoboda je v človekovi odprtosti. V tem jc njen komunikacijski smisel. Zato vsaka družba izraža svoj odnos do prihodnosti s postavljanjem ciljev. 7. NEENAKOST PRI NAS IN DIFERENCIRANO POSTAVLJANJE CIUEV Zaradi razredne strukture naše družbe jc potrebna dilematična zastavitev možnosti realizacijo vzgojno-izobražcvalnih smotrov. To pomeni, da se pri učcncih z razvitejšimi sposobnostmi in težnjami po samorealizaciji realizirajo vzgojni smotri drugače in intenzivneje kot pri takšnih učencih, ki teh sposobnosti nimajo. Zaradi različnih interesov se cilji nc morejo realizirati za vse enako. Za posameznike pomenijo cilji toliko kot razlogi, smisli, nameni ali motivi oz. racionalni interesi njihovega življenja. Delitev interesov na vladajoče in vladane sc kaže tudi v klasifikaciji motivov. Večina ljudi živi zaradi 'motivov pomanjkanja', manjšina pa dela zaradi motivov samorcalizacijc' (po klasifikaciji motivov A. Maslowa) in z razvitimi sposobnostmi. Pri večini so na prvem mestu ekonomski cilji, pri manjšini pa humanistični. Mladina jc bolj kot odrasli usmerjena k humanističnim ciljcm, ki jih pa zaradi zastarelega industrijskega načina dela pri nas lahko realizira pretežno na abstraktno humanistični ravni, če izbere ustrezen poklic. Različna poklicna dela so v svetu in pri nas vrednotena različno. Razlika med priznanim in nepriznanim delom jc razvidna iz dejstva, da (poklicno) delo nekaterih pomeni zelo veliko, delo drugih ljudi pa zelo malo. Zaradi razredne strukture naše družbe jc potrebna dilematična zastavitev možnosti realizacijo vzgojno-izobraževalnih ciljcv. To pomeni, da se pri učencih z razvitejšimi sposobnostmi in s težnjami po samorealizaciji realizirajo vzgojni smotri drugače in intenzivneje kot pri takšnih učencih, ki teh sposobnosti nimajo. Uniformirana šola to izključuje. Dejansko pa bi morali occnjcvali učence v odnosu njihovi sposobnosti na pridobljeno znanje. 8. PROBLEM VSESTRANSKO RAZVITE OSEBNOSTI Vprašanje jc, na katerih ravneh abstrakcije in konkretizacije sc nahaja 'vsestransko razvita osebnost'. Afi jc to samo ideal, ki sc preverja samo v daljših zgodovinskih obdobjih, ali pa je tudi cilj kot konkretizacija ideala na posebni ravni in operativna naloga? Pri nas jc 'vsestranska osebnost' enotni vzgojni smoter, kar pomeni, da govorimo o njem tudi na posebni vzgojno-izobražcvalni tj. (prcd)šolsko sistemski ravni. Iz različnih razlogov sc pojem 'vsestranske osebnosti' po eni strani absolulizira do nemožnih božanskih lastnosti človeka, do popolne ncprotislovnc in brezkonfliktne skladnosti posameznika s samim seboj in z družbenim okoljem, po drugi strani pa se ga rclativira do vsakodnevnih, četudi odtujenih opravil vsakega posameznika. V obeh primerih postane pojem 'vsestransko razvite osebnosti' disfunkcionalni ideološki konstrukt. Vzgojni smoter vsestranska osebnost jc postal prikladncjši za apologijo obstoječega stanja kot pa za kritiko obstoječe (vzgojno-izobražcvalnc) prakse. Vprašanje jc, ali cilj vsestransko razvite osebnosti lahko pomeni ljudem, ki so podrejeni motivom preživetja, sploh kaj drugega kot farso. Človek sc kot bitje odprtih zgodovinskih možnosti nc more nikoli do konca realizirati, osmisliti in osvoboditi. Napak bi bilo ideal vsestransko razvita osebnost (VRO) zavreči zaradi tehnobirokratske rcdukcijc posameznikov na vloge in funkcijc in preložili odgovornost za realizacijo osebnosti na bodoče družbene razmere, ker na ta način izključimo možnost sedanje samorcalizacijc. Formulacija 'vsestransko razvite osebnosti' sc jc pojavljala v vseh socialističnih državah z atributi' svobodna, socialistična, srečna, humana itd'. V kapitalističnih državah pa poudarjajo 'razvoj osebnosti'. Situacija v svetu daje dovolj razlogov tako za optimizem kot za pesimizem glede realizacije ideala 'svobodnega razvoja vseh'. Možno jc, da zaradi poloma projekta realnega socializma vsestransko razvita osebnost nc bo več dominantna sintagma v šolskih in političnih dokumentih o vzgoji in izobraževanju. Pričakujemo lahko njeno rctcmatizacijo in vključitev v nov vrednostni sistem po vrednostni praznini in priznanju, da sc v dosedanjih razmerah ni mogel bistveno realizirati. Osebnost se razvija oz. oblikuje. Ni bolje, če zamenjamo sintagmo 'vsestranska osebnost' za sintagmo 'celovita osebnost'. Osebnost tematiziramo lahko s 'kvaliteto življenja', 'bogastvom človekovih potreb', 'razvojem specifičnih sposobnosti'. V sovjetski družbi jc vsestranska tista osebnost, ki jc pripravljena na fizično in intelektualno delo, ima visoke moralne kvalitete, ustvarja estetske in druge vrednote in proizvaja materialno in duhovno bogastvo. To je lc ena izmed možnih opredelitev. Pojem vsestranske osebnosti vsebuje tako socializacijo kot individualizacijo, po svoji mistificirani obliki pa vodi v uniformizem, kolektivizem in funkcionalizem, kar pomeni, da naj bi bila osebnost enako razvita v vseh svojih dimenzijah. V tej točki funkcionira kot nerealni idološki konstrukt, ker vseh svojih dimenzij človek enako ali optimalno v nobenem zgodovinskem obdobju ne more razviti. To bi pomenilo, da je 'vsak za vse', kar vodi v voluntarizem. Tako "so bili zgodnji socializmi nenehno obsedeni z idejo, daje mogoče z diktiranimi vzgojnimi modeli producirati Rafaele..." (Dcbenjak, 1988; 11). Cilje sc učimo postavljati na napakah realnega socializma. "Za šolo jc bridko spoznanje, da socializcm s preštevilnimi deformacijami in slabostmi ni tisti, za katerega jc šola vzgajala in navduševala rod za rodom, ni tisti, na katerega smo mislili in za katerega smo sc bojevali" (Strmčnik, 1988; 12). Strmčnik tudi opozarja, da jc bilo idejo o vsestranskosti lažje razglašati, kakor uravnovesiti njene teoretične, ideološke in praktične vidike" (Strmčnik, 1988; 4). To idejo "so izsiljevale objektivne proizvodne in družbene potrebe po storilnostno učinkovitejšem proizvajalcu" (Strmčnik, 1988; 4). Izhajamo iz teze, da vzgojnoizobražcvalni smori/cilji nc bodo mogli dobiti humane vloge, dokler si bo človek postavljal predvsem vnanje cilje (npr. obvladovanje narave). Tudi delovne izkušnje so enostranske izkušnje o zunanjem objektu, ne pa celovite izkušnje o hkratnem obvladovanju subjekta in objekta. Podobno ima učitelj izkušnje o discipliniranih učcncih, nima pa izkušnje o hkratni interakciji obeh udclcžcnccv vzgojnoizobražcvalncga proccsa na intcrpcrsonalni in intrapcrsonalni ravni, ali kot bi rekli še drugače: na psihosocialncm področju sinteze socializacijc in individualizacije. Obratno lahko ugotovimo, da represivna vzgoja ohranja odtujeni tayloristični način dela in usmerja gojcnca k uveljavljanju ekonomskih vrednosti na račun avtentičnih vrednot. Novoveška instrumcntalizacija dela in vzgoje negira človeka kot cilj in ga spreminja v sredstvo. V odnosu do mehanizacije, koncentracije (zgoščevanja) instrumcntalizacije, tchnizacije in racionalizacijc dela človek govori to, kar misli, in misli to, kar dela samo v dveh primerih: 1. če nc priznava, da jc človek kot cilj v humanističnem smislu, ko pristaja na obstoječe stanje, ali pa 2. negira obstoječo instrumcntalizacijo dela, ki jc ni mogoče spremeniti z moralističnim uporom proti delu, z individualistično laisscz fairc vzgojo ali s proudhonističnim ločevanjem dobrih in slabih strani dela. Tako pedagoški proccs, ki jc podoben taylorizmu v industriji, udclcžcncc zanj tudi usposablja. To velja predvsem za izobraževanje neposrednih proizvodnih pokliccv. Vzgojni učinek je v pridobitvi delovnih navad ali poklicne socializacijc. Prav tako kot jc nepotrebno globalno obvladovanje proizvodnega procesa, je za opravljanje delovne operacije nepotrebna splošna izobrazba. Tayloristična organizacija dela sc jc prenesla tudi v šole in se tako zmanjšuje potreba po klasičnem obrtniškem izobraževanju; učence jc treba usposabljati za disciplinirano izvrševanje dobljenih navodil (Muršak, 1989; 177). Kot jc pokazal Aubcgny (1986), so postavitve ciljcv v industriji in šolstvu v bistvu enake, ker sledijo zahtevam industrijske organizacijo dela. Kot vemo, industrial i/.em generira enodimenzionalnega človeka (Marcuse) in nc večdimenzionalnega. iiteratura - Aubcgny, J., Objcctifs ct menagement: Lc systcmc des Unitccs capilalisablcs. V.: Educations permanente. Paris, 1986. - Bloch, E., Tiibingcnski uvod u filozofi ju. Beograd, Nolit, 1966. - Bloch, E., Temeljna filozofska pitanja uz ontologiju još nc-bitka, predavanje i dvijc raspravc, Vcsclin Masleša. Sarajevo, 1978. - Bloch, E., Oproštaj od utopije? Beograd, Komunist, 1986. - Dcbcnjak, B., Redukcija države na družbo, Komunist, 30. 9. 1988. - Dokler, A., Grško-slovcnski slovar. Ljubljana-Št.Vid, Knczoškofijski zavod, 1915. - Husserl, E., Kriza evropskega človeštva in filozofija. Maribor, Založba Obzorja, 1989. - Laseh, Ch., Narcisticka kultura, Zagreb, Naprijcd, 1986. • Marx, K., Engcls, E., Izbrana dela v petih zvezkih, 2. zvezek. Ljubljana, CZ, 1971. • Muršak, J., Vpliv avtomatizacijskih proccsov na vzgojo in izobraževanje, Disertacija. Ljubljana, FF, 1989. - Scnc, S., Grčko hrvatski rječnik za Školč. Zagreb, ITRO Naprijcd, 1988. - Strmčnik, F., Socializacijske, pcrsonifikacijskc in kvalifikacijsko dileme naše enotne osnovne šole. V.: Posvet ob 30-lcmici enotne osnovne šole (1958-1988). Zbornik strokovnega posvetovanja v Ljubljani 27. in 28. sept. 1988. Zveza društev pedagoških delavcev Slovenije in zavod SRS za šolstvo, - Tatarkicwitz, W., Istorija šest pojmova. Umetnost. Ixpo. Stvaralaštvo. Podražavanjc. Estetski doživljaj. Dodatak: o savršenstvu. Beograd, Nolit, 1980. - Trstcnjak, A., Psihologija dela. Ljubljana, DDU, 1969. - Vujčič, V., Pcdagogija i odgoj. Zagreb, Školskc novinc, 1983. - ZUI-Usmcrjcno izobraževanje, Zakon z izvršilnimi predpisi, 2. izdaja. Ljubljana, ČZ, Uradni list, 1983. Kaj je znanstveni termin danes FRANC PEDIČEK UVOD V naslovu navedena snov predpostavlja oziroma zahteva najprej odgovor na vprašanje: KAJ JE TERMINOLOŠKO ZNAKOVJE V ZNANOSTI? Naj bo pričujoče besedilo poskus odgovora nanj! Seveda se kot takšno nc more razvezati soodnostnosti z vse obravnavo praznostjo naše teorije znanstvene terminologije in hkrati vse vsebinske ter znakovne ncizčlenjenosti naše refleksije o postavljenem vprašanju. Toda navkljub tem neprijaznim obravnavnim okoliščinam se gaje treba lotiti vpričo vse večje zahtevnosti po informatizaciji današnje (tudi naše!) znanosti. To pa že opozarja na uporabo posebne "optike" pri odgovarjanju na vprašanje: Kaj je terminološko znakovje v znanosti? To odgovarjanje namreč ne more biti zgolj lingvistično, niti zgolj lingvistično-semantično, temveč želi izčleniti ustrezni odgovor iz "znanstvene semantike", pomeni, iz področja semantike, ki pripada znanosti ali jo določuje znanost, podobno kakor določuje posebno semantiko umetnost, glasba, medicina in mnoga druga področja človekovega življenja in dela. Torej gre za najširši teoretsko-semantični pristop v oblikovanju tega odgovora, ne pa za zgolj jezikoslovno ali lingvistično-semantičnega, po katerem so znanstveni termini le besedno-strokovne oziroma verbalno-znakovne pojavnosti, ne pa najširše in imanentne znanostno-znakovne sestave ali strukture. Gre torej za obravnavani pristop, po katerem ne gre za zaseganje znanostnega znakovja z lingvistično izoblikovanim ("izlikanim"!) besedno-terminološkim znakovjem, temveč za osamosvajanje imanentnega znanostnega znakovja (seveda pa ob nujni pomoči lingvistične semantike!). Pomeni, gre za pristop, po katerem je znanostno terminološko znakovje postavljano v široko razprto obravnavno luč semantike v znanosti, ne pa v "privito luč" lc jezikoslovnega znakoslovja, to jc lingvistične semantike. SEMANTIKA ZNANOSTI Vsako področje človekovega življenja in dela jc določeno s samosvojo semantiko, natančneje, s samosvojo semantičnostjo ali znakovnostjo. Tako tudi področje znanosti, ki ga določuje znanostna semantika, natančneje, znanostna semantičnost ali znakovnost.Izoblikovanost te semantične ali znakove samosvojosti je eden temeljnih kriterijev identitete znanosti kot cclotc in vsake posebne znanosti ter posamezne njene discipline. Takšno razsodilo pa jc znakovje v znanosti in znanostih takrat, kadar ni lc nabrani kup posameznih terminov, temveč kadar je to znakovje sistemska sestava oziroma integracija terminov. To velevnost znanostne semantike izraža pluralno oblikovana sintagma "terminološko znakovje", nc "terminološki znaki". Toda področje terminološkega znakovja znanosti šc nc vsebuje vsega znakovja znanosti. Lc-lo jc namreč lahko po kriteriju narave znakov: a) grafično (skice, sheme), b) numerično (tabele, formule), c) besedno (termini). Pomeni, znanost in znanosti določuje bogat zaklad znakovja, ki sc neprenehoma razvija in spreminja, popravlja in čisti, dograjuje in bogati. Podana razčlenitev znakovja v znanostih ali znanostnega znakovja razkriva, da zasegajo termini lc njegovo besedno raven, ki je nujna integrativna sestavina avtentične povednosti znanostnega znakovja, širše, govorice (langage) znanosti in, ožje, posebnih znanstvenih jezikov (languc). TERMINOLOGIJA ZNANOSTI Terminološka razsežnost znanosti jc torej ena izmed ravnin semantike znanosti. Gre potemtakem pri tem za besedno ravnino v znanostnem znakovju. Značilno pa jc, da besedna ali terminološka ravnina v cclosti znanostnega znakovja ni monolitna, temveč trosestavna ali trostrukturna. Sestavljajo jo: a) področno besedje b) strokovno izrazje c) (znanstveno) terminološko znakovje. Terminologija znanosti torej nc vsebuje le čistih znanstvenih terminov ter njihov sistem, temveč vključuje tudi dve znakovno nižje razviti sestavini, ki sta: področno besedje in strokovno izrazje. Prvo predstavlja znakovje za določeno življcnjsko-pojavnostno področje, a drugo znakovje za delovno-funkcijsko področje. Obe ti skupini, ravni ali vrsti besednega znakovja v določenih znanostih pa sestavljata temelj terminologij v znanostih. Razsodilo nižje ali višje znakovne razvitosti je tu vsebina in obseg ter pojmovalnost in eksaktnost sporočilnosti znaka. Vse to jc, mora biti, pri znanstvenih terminih najvišje. 1 F. Pediček, Slovenska pedagoška terminologija v luči kvalitativne analize znanstvene opredeljenosti in znanostne sporočilnosti, Anthropos, Ljubljana, 1988, It. IV, V, VI, str. 199-213. Pri področnem besedju sme biti najnižja in pri strokovnem izrazju žc zahtevano visoka in enoumna pri sporočanju in sporazumevanju v okviru določene delovne ali tehnične operativnosti. Toda to je le fenomenološko-strukturna členitev terminologije v znanosti. Lc-ta pa šc ni zadostna za odgovor na vprašanje, kaj je znanstveni termin kot element, prvina terminološkega znakovja v znanosti, kar vse kaže, da jc za spoznavalni vpogled v naravo in vlogo znanstvenega termina potrebna poleg znakovne šc njegova vsebinska razčlenitev in določitev. ZNANSTVENI TERMIN Znakovna razčlenitev terminologije v znanosti razkriva, da zgolj semantična besedno-znakovna (jezikoslovna ali lingvistična) obravnava nc more prodreti v globjo bit znanstvenega termina, saj lc-ta ostaja lc pri njegovi znakovno-besedni fenomenološkosti in kdaj pa kdaj tudi epistemološkosti. Toda logos o znanstvenem terminu ostaja pri tem šc naprej zastrt oziroma zakrit. Torej: kateri tcmatizacijski vidik jc treba uporabili za njegovo odstranitev? Nobenega drugega kakor gnoseološkega! Pomeni, lingvistiki in semantiki znanstvenega termina jc nujno treba pridružiti še njegovo gnoseologijo, čc želimo in hočemo odgovoriti na vprašanje, kaj jc znanstveni termin. Ob gnoseološki obravnavni analizi znanstvenega termina pa sc jc nujno treba spustiti v določeno teoretsko vzdolžnico in vodoravnico. Ob današnjem vsesplošnem prečnem in vzdolžnem razvoju znanosti jc gotovo nezadostna zgolj logiška gnoseologija, to jc spoznavoslovjc, ki počiva na pojmu kot elementu mišljenja. Na tej podstavi jc počivalo pojmovanje znanstvenega termina od antične filozofije do novoveške znanosti. Gre pri tem za znano radona!istično snovano in pojmovano ter uresničevano gnoseologijo. Po njej jc znanstveni termin besedni znak za določen pojem. Z novim vekom sc racionalistična znanost zlomi v sebi in proti njej sc postavi empirična ali pozitivna znanost, ki pa razvija in goji empiristično gnoseologijo na temelju občutka ali sensusa in izkustvenega dejstva ali fakturna. Čc jc ta novovekovna senzualistično-empiristična gnoseologija v začetku bojno razpoložena proti logistično-racionalistični, pa se ta njen sentiment v razvoju obrusi in obe skupaj začneta sestavljati sklop dodanašnjega spoznavoslovja ali gnoseologijo. Element zdaj ni več zgolj lc pojem temveč tudi empirično razkriti in ugotovljeni razumevek pojava proccsa, funkcije in odnosa objektivne stvarnosti. Termin jc v novoveški znanosti poleg tega, da jc znak za pojem tudi znak za senzualistično-empirični razumevek o poedinem izčlenjenem pojavu, procesu, funkciji in odnosu. Znano jc, da pa gre danes znanost skozi oster in razvojno pomemben paradigmatski lom, ki reže globoko tudi v njeno specifično oziroma lastno spoznavoslovjc, ko nc gre več za spoznavoslovjc filozofije, temveč spoznavoslovjc znanosti. Ob tem sc zatorej pojavlja nujna distinkcija med mišljenjem, ki predstavlja funkcionalno (logiško) razkrivanje zvez med pojavi, proccsi, funkcijami in odnosi na eni strani, ter spoznavanjem, ki pa predstavlja intcncionalno ugotavljanje teh pojavov, procesov, funkcij in odnosov. Zveza med mišljenjem in spoznavanjem jc potemtakem takšna, da jc mogoče v metafori reči, kako jc mišljenje funkcionalno spoznavanje in jc spoznavanje intencionalno mišljenje. Celotno področje človekove refleksije stvarnosti do današnjega paradigmatskega loma znanosti torej obvladujeta logika in gnoseologija. Vpričo novega in prihodnjega razvoja znanosti, ko gre za preseganje tako racionalistične kakor empiristične paradigme v okviru človekovega rcflcktiranja objektivne stvarnosti in subjektivne resničnosti, pa sc dosedanjima procesoma mišljenja (logika) in spoznavanja (gnoseologija) pridružuje kot imperativno-razvojna norma proces integrativnega in globalnega uvidevanja, to jc zagledavanja bistva ali cscnc (torej ne več lc pojavnosti oziroma eksistenčnosti!) pojavov, proccsov, funkcij in odnosov stvarnosti in resničnosti (kakor je to značilno za doslejšnjc mehansko-empiristično paradigmo v znanosti!). Prvina ali temeljna sestavina cclostncga uvidevanja stvarnosti in resničnosti pa nc more bili več lc pojem (conccptus) kol abstrakt pojavov, proccsov, funkcij in odnosov, pa tudi nc lc empirično-fenomenološko in cksislcnlčno snovani razumevek, vsebinsko določen s spoznanim parcialnim empiričnim dejstvom, temveč nov element kot njun integracijski (nc sumarni!) rezultat, to jc umevek kot "posoda" in okvir ter nosilec celostnega uvidevanja bistva ali cscncc pojavov, proccsov, funkcij in odnosov objektivne stvarnosti in subjektivne resničnosti.2 Funkcionalno umevek nc predstavlja zgolj fenomenološkega empiričnega spoznanja o določenem pojavu, procesu, funkciji in odnosu, to jc lc določene "gnosis" o njih, temveč nekaj dialektično več in višjega, cclostncjšcga in globjega, to jc določeno pripadno spoznavo ali "gnome" o njih. To pa tudi pomeni, da današnja paradigma znanosti, rojevajoča se iz preloma empirično-mehanistične v dialektično-holistično, nujno zahteva nadgraditev doslejšnjc klasične racionalistično-cmpirisličnc gnoseologije z gnomclogijo, to jc naukom o človekovem postopku rcflcksijsko cclostncga uvidevanja pojavov, proccsov, funkcij in odnosov stvarnosti in resničnosti kot integraciji logiških abstrakcij (pojmovanj) in empiričnih razumevkov (spoznanj). Spoznavc (gnome) torej niso več lc element mišljenja, pa tudi nc lc "zidak" spoznavanja, temveč so "korpusi", intcgracijc obojega. Tako jc na tej osnovi ustvarjena nova spoznavalna sestavnost in kakovost, odlikujoča sc s človekovo dialektično-holistično (razvojnocclostno!) in esenčno-vpogledno refleksijo o stvareh, pojavih, proccsih, funkcijah in odnosih stvarnosti in resničnosti. Ali drugače! Če predstavlja logiški pojem skupek abstraktov ali odmislckov pojavov, proccsov, funkcij in odnosov predstavlja gnoseološki razumevek fcnomcnološko-cpistcmološki (cksistcnciološki) razvid o njih, pa predstavlja spoznava (umevek) bistvenostni (escnciološki) uvid v njihovo pojavost, procesnost, funkcionalnost in odnosnost. In slednjič! Čc jc znanstveni termin na stopnji ali ravni logike znak za znanstveni pojem in jc znanstveni termin na stopnji ali ravni senzualistično-empiristične gnoseologije znak za pozitivni razumevek, v podobi in vlogi empiričnega spoznanja pojava, procesa, funkcije, odnosa, pa jc znanstveni termin na stopnji ali ravni dialcktično-holističnc gnomclogije ali nauka o esenčnem uvidevanju stvarnosti in F. Pcdičck, Ilipotcz« o umevku, Anthropos, Ljubljana 1983, St. III-IV, str. 400-405. resničnosti znak za znanstvene spoznave kol uvidnostne umevke pojavov, procesov, funkcij in odnosov objektivne stvarnosti in subjektivne resničnosti. To pa jc na kraju listi odgovor na vprašanje, kaj jc današnji znanstveni termin, ki ga je bilo mogoče (in treba!) razviti iz logike in gnoseologije, to je iz ravni znanstvenega mišljenja in iz ravni znanstvenega spoznavanja do ravni današnjega znanstvenega uvidevanja narave in vloge pojavov, proccsov, funkcij in odnosov stvarnosti in resničnosti. In to za okvir oziroma v okviru današnje pojavljajoče sc kakovostno nove, to je dialektično-holistične paradigme znanosti. V njenem zajemu sc namreč prerazvršča današnje spoznavoslovjc iz racionalističnc (oblikovanje pojmovanj!) in empiristične (izkustveno preverjanje spoznanj!) ravni na informacijsko raven, na kateri gre za produkcijo in sporočanje celostnih spoznav o stvarnosti in resničnosti. Ti dve funkciji sestavljata in določujeta današnjo rojevajočo sc informacijsko gnoseologijo. V okviru te gnoseologije sc človekovo spoznavanje stvarnosti in resničnosti "razakademizira" oziroma "razfilozofira", saj postaja - mora postajati - vse bolj stvar za izkušnjo in prakso človekovega vsakdanjega bivanja in delovanja. V vse bolj zapletenih pogojih in okoliščinah življenja in dela človek namreč nujno potrebuje spoznavoslovjc, ki ni zaprto v svojo "nadstavbno" filozofičnost, temveč jc vse bolj odprto v človekovo stvarno rabo in pomoč. V tej vlogi pa niso dovolj lc refleksna pojmovanja in izkustvena spoznanja, temveč človek nujno potrebuje proizvajanje in sporočanje cclovitih spoznav o pojavih, procesih, funkcijah in odnosih stvarnosti ter resničnosti. Nosilci oziroma emitenti teh spoznav so različni znaki. Toda nc le verbalni, temveč tudi grafično-simbolni, pa matematični, računalniški itn. Brez produkcije in sporočanja znakov o različnih globalnih spoznavah današnji človek nc more več ne živeti in ne delati. Na vsak korak so mu potrebni in nujni za zdanje bivanje in nadaljnji razvoj, nadaljne spreminjanje stvarnosti in resničnosti ter njuno kakovostno novo "gnoseologiziranjc". Komparativna prednost in nujnost informacijske gnoseologije torej je, da nc ponuja človeku lc reflektivnih pojmovanj in izkustvenih razumevanj oziroma faktnih spoznanj, temveč mu nudi in sporoča globalne, integrativne spoznave, v vsebini katerih dobiva človek spoznavalnc informacije o zelo kompleksnih izsekih stvarnosti in resničnosti.3 Informacijska gnoseologija je potemtakem spoznavoslovjc današnje informatizacijske dobe in človekove temeljne pravice, da zahteva njen sestop iz vase zaprte filozofičnosti in empirične znanstvenosti v pomoč in omogočanje, da sodobni človek lahko ustvarjalno biva in deluje. Integrativne spoznave in znaki zanje, od oblikovnih, pisnih in besednih (termini!) do besedilnih, pa so nosilec njihovih sporočitev najširši "ljudski javnosti". 3 Npr.: Znak "kardiogram" nudi človeku zelo kompleksno spoznavo o funkcionalnosti srca in o vseh obkrožnih dejstvih ter procesih njegovega zdravja oziroma bolezni; prometni znak "stop" mu ne sporoča le ukaza, da se mora ustaviti, temveč zelo razsežno spoznavo o situaciji in posledicah neupoštevanja sporočitve o cclotni zaledni spoznavi tega znaka; znak "inteligentnostni količnik" nudi spoznavo o zelo vldjučujočih danostih, pogojih in možnostih otrokovega razvoja ter šolanja itd. SPOROČILNOST IN SPOZNAVANJSKOST ZNANSTVENEGA TERMINA Čc jc narava znanstvenega termina v tem, da jc znak za določeno znanstveno spoznavo, pa jc njegova vloga v tem, da jc sporočilno funkcionalen in sporočilno uporaben. To oboje jc namreč temeljni pogoj za pojav in proces informatizacijo današnje znanosti, ki sc pojavlja kot integracija njene razvojne "logizacijc" in "cmpirizacijc". Sporočilnostno funkcionalnost znanstvenih terminov jc mogoče dosegati in uresničevati v okviru določene današnje znanosti z oblikovanjem njenega terminološkega tezavra, ki mora biti v permanentnem dograjevanju in razvijanju. Terminološki tezaver kot znanstveno-znakovni zaklad in sistem jc lahko tudi mrtev kapital, čc ni grajen in vključen v us tre/no obstoječo mrežo znanstvene informatike in v njene informacijske tokove ter poti. Sporočilno uporaben jc znanstveni termin takrat, ko jc ustrezno zabeležen, razčlenjen in pojasnjen v okviru določenega znakovnega sistema in njegove ureditve. Vse to jc lahko uresničevano, ko jc znanstveni termin postavljen in vključen v terminološko enciklopedijo ene ali druge znanosti ali njene posamezne sestavne dele. Terminološke enciklopedije pokrivajo oziroma vsebujejo celotno terminološko znakovno polje določene znanosti. Kakor so posamezne področne znanstvene cnciklopcdijc sistematičen in gcslovno urejen vsebinsko-spoznanjski pregled človekovega znanja (npr. medicinska, glasbena, likovna enciklopedija itn.!), tako so terminološke enciklopedije sistematičen in cclotcn gcslovno urejen in besedilno izoblikovan pregled besedno-spoznanjskega znakovja določene znanosti (npr. pedagoška terminološka enciklopedija!). Po vsebinskem vidiku - in v skladu z (našim) izoblikovanim teoremom o treh strukturnih ravneh korpusa terminologije v znanostih! - sestavljajo terminološke cnciklopcdijc: besednjaki področij, slovarji strokovnega izrazja, in leksikoni znanstvenih terminov.4 Prenos ali transfer teh treh sestavin terminološke cnciklopcdijc v sporočilo-oblikovni oblikovni vidik - ki jc predmet slovaroslovja in v okviru katerega sc vsebinsko-strukturni vidik dograjuje z nivojsko-obravnavnim! - nam tako ponuja tri, npr. pedagoške (cdicijskc) oblike: a) pedagoški (terminološki) besednjak, ki vsebuje opise ali deskripcije pedagoškega terminološkega znakovja, b) pedagoški (terminološki) slovar, ki vsebuje pojasnitve ali cksplikacijc pedagoškega terminološkega znakovja, in, c) pedagoški terminološki leksikon, ki vsebuje analilsko-sintclskc tcmati/acijc pripadnega terminološkega znakovja. Skupna vez teh treh (cdicijskih) oblik terminološkega znakovja v znanosti jc enotno oblikovan in dograjevan geslovnik; a razlikovalno ra/.sodilnost jc treba iskali v ravni ali nivoju obravnave posameznih terminoloških znakov, sestavljajoči h terminološki geslovnik določene znanosti. Sistem terminološkega znakovja v znanosti mora biti poleg tega, da jc sporočilno funkcionalen in ploden, tudi spoznavanjsko ploden ali fcrtilcn. To jc, ko jc tudi notranje 4 Piscc Hazarckega slovarja tudi razlikuje podobne tri slovaroslovne obravnave: "azbučnik", "glosar" in "rečnik". (Glej: M. Pavič, lla/.arski rečnik, Beograd, 1989, Prosveta, str. 286.). sistemsko urejen, povezan in ustrezno odnosen (ne samo zunanje v besednjakih, slovarjih in leksikonih!). Notranja, to je spoznanjsko-strukturna sistemskost terminološkega znakovja pa se pojavlja v vsaki znanosti v drugačni podobi in vrstitvi ali klasifikaciji. V pedagoškem polju je mogoče najti naslednje strukturno-sistemske ravni v "tcrminologizaciji" znakovja: - družbeno-idejna, na kateri se strnjujejo znaki, ki kažejo na temeljne smeri družbene filozofije o vzgoji in izobraževanju (npr. socializem, komunizem, demokratičnost, humanizem, pragmatizem, etatizem, manipulativnost), -druž.bcno-pragmalična, katera razkriva znake o družbeno-ideoloških postavkah, s katerimi določena družba želi zaseči vso "svojo" vzgojo in izobraževanje (npr. rcproduciranjc oblasti, prisvajanja kadrovske politike), - vzgojno-aksiološka, ki označuje določeno vrednostno in tclcološko (smotrnostno) sestavino v vzgoji in izobraževanju (npr. vsestranskost razvoja osebnosti, svobodnost, ustvarjalnost), -duhovno-kulturna, ki zajema znake, s katerimi jc mogoče odčitali sporočila o duhovni in kulturni usmerjenosti določene vzgoje in določenega izobraževanja (npr. oblikovanje in posredovanje duhovnih vrednot nasproti zgolj potrošniški vrednosti in narobe), - svetovno in življenjsko nazorska, ki jo napolnjujejo znaki o svetovno in življenjsko nazorski podstavnosti vzgoje in izobraževanja (npr. eksluzivno uporabljanje določenega filozofsko-nazorskega monizma v vzgoji in izobraževanju ter zapiranje dialoškosti, sporazumevalnosti v okviru pluralizma mišljenj ter pogledov), - šolsko-sislemska, ki jo določujejo znaki o značilnostih šolskega sistema (kot so prehodnost, vzdolžnost, prečnost, enotnost, dualizem, hermetičnost), - didaktično-mclodična, v okviru katere se pojavljajo znaki, ki določeno vzgojo in izobraževanje razkrijejo po pedagoški organiziranosti in operativnosti vzgojno-izobraže val nega dela (npr. didaktični postulati, oblike in metode vzgojno-izobraže val nega dela, vrednotenje znanja), - pedagoško-vedenjska, ki vsebuje znake, znakovje, po katerih jc mogoče ugledati slog ali stil vedenja, ki ga ima učitelj do učencev in učenci do učiteljev (npr. komuniciranje učiteljev z učenci, odnosi učcnccv do učiteljev, veljavni vzorci dialoga ob spornih vprašanjih), - vzgojno in izobraževalno-idcjna, na kateri sc pojavlja kot glavni znak osrednja ali temeljna programska določenost vzgoje in izobraževanja (npr. znanstvenost, religioznost, marksističnost, moralnost, estetskost), - vzgojno in izobražcvalno-programska, na kateri sc kažejo kot temeljni znaki tisti, ki služijo njenemu odčitavanju edukacijske vsebnosti pri proccsncm uresničevanju določene vzgoje in izobraževanja (npr. razvojni nauk, analiza družbenih protislovij, religija, dialektika, kapitalizem, socializcm), -šolsko-arhilekturna, ki vsebuje skoraj nezgrešljive pomenskosti znakov, po katerih jc mogoče določevali stavbe, ki služijo, so namenjene uresničevanju vzgoje in izobraževanja v določenem prostoru in času, - učno-tehnološka, katero zapolnjuje vrsta znakov, po katerih jc mogoče skoraj nezmotno določiti stvari in priprave, ki so uporabljene pri šolskem pouku oziroma izobraževanju (npr. različna učila). Povsem samostojna strukturno-sistemska ravnina pedagoške terminologizacije je tista, ki jo ustvarja, razvija, "nosi" in določuje logos pedagoške znanosti. Gotovo bi bilo mogoče ugotoviti šc kakšno strukturno-sistemsko raven, ki določuje sklop terminološkega znakovja v okviru področja vzgoje in izobraževanja ter njune refleksije, a navedene jc vendarle mogoče sprejeti kot temeljne in nosilne vzvode današnje pedagoške terminologizacije. Njihova temeljna vloga jc v tem, da prebujajo in usmerjajo spoznavalnost ali gnoseološkost oziroma uvidnost ali gnomeloškost pojavov, procesov, funkcij in odnosov v okviru vzgoje in izobraževanja. SKLEP Pričujoča obravnava predstavlja odgovor na temeljno vprašanje teorije terminologije v znanosti, ki jc usklajen z dejstvom paradigmatskega loma v današnji znanosti od mehanskega empirizma k dialektičnemu holizmu. Pri tem jc bilo treba preseči doslejšnjo tematizacijsko zoženo lingvistično-semantično raven in se dvigniti do ravni znanostne semantike. Pa tudi na tej ravnini seje oblikovanje odgovora na vprašanje, kaj jc znanstveni termin, ustavilo, saj jc bilo treba šc vstopiti v gnoseologijo znanstvenega termina in slednjič šc cclo v njegovo informatiko. Znanstveni termin jc, sledeč podanemu diskurzu, znak za znanstvene spoznave (ali: umevke!) kol integracije mišljenjskih pojmov in empiričnih spoznanjskih razumevkov o pojavih, procesih, funkcijah in odnosih objektivne stvarnosti in subjektivne resničnosti. Znanstveni termini pa niso samozadostne sestavine znanosti, temveč morajo bili sporočilno funkcionalni in sporočilno uporabni ter spoznavalno plodni. Prvo so s terminološkimi tezauri; drugo s terminološkimi slovarji; in tretje prek internih strukturno-sistemskih tcrminologizacijskih ravnin določene znanosti. V vseh teh postavkah (tezaver, slovarji, sistem tcrminologizacijskih ravnin!) so strnjeni doslejšnji dosežki (našega) teoretskega razčlenjevanja in utemeljevanja terminologije v pedagoški in drugih znanostih. Ti tč 6n? DEAN KOMEL Kako brati Hcidcggra? Vanja Sutlič jc s svojo najnovejšo knjigo1 šc enkrat potrdil, da tu zastarevajo odgovori, vprašanje pa ostaja; iz številnih opomb, v katerih Sutlič komentira svoje prevode ključnih besed Heideggrovc misli, jc mogoče sklepati, da to vprašanje stopa na svetlo v svoji "konkretizirani obliki" kot: kako prevajati Hcidcggra? Tudi tu lahko ugotovimo: prevodi sc zdijo in dozdevajo vse bolj ustaljeni, v njih prevedeno pa ostaja še naprej neprevedeno, sc pravi: ncdomisljcno. Da to mnenje ni osamljeno, kaže Urbančičev komentar k prevodu spisa Fr. W. v. Hcrrmanna "Sosedstvo mišljenja in pesnjenja kot bližina in razlika bistva": "Moja izkušnja s prevajanjem takšnih besedil mišljenja jc izkušnja nemožnosti dobesednega prevajanja iz slovarskega izbiranja besed. Na ključnih mestih besedila, kjer je izrecno ubesedena zadeva mišljenja z besedami, ki prihajajo tako rekoč iz bistva nemščine, navaden in uveljavljen način prevajanja v slovenščino zelo pogosto popolnoma odpove."2 Da bi sc približali vprašanju, kako prevajati Hcidcggra (in nc zato, da bi dajali kak recept), stopamo korak nazaj in sprašujemo: kako jc Heidegger sam prevajal? Kakšen smisel zadobi pri Hcidcggru tisto, kar imenujemo "pre-vajanjc", "Ubcr-sctzcn" (dobesedno: "prc-stavljanjc")? Za tak korak smo sc odločili tudi in predvsem zato, ker jc v vseh Hcidcggrovih spisih v nekem odlikovanem smislu na delu pre-vajanjc, Ubcr-sctzcn. To, kar najbolj bode v oči, so nenavadni prevodi grškega mišljenja. Ali jc Heidegger, strogo vzeto, sploh prvi filozof, ki prevaja, s čimer mislimo: prvi, ki jc jasno pokazal, kako ni dovolj, da sc prevajanje odvija v že premišljenem, znotraj žc premišljenega, ampak da sc mora prevajanje dogajali kol prcmišljanjc? Pri tem sc nam ponuja neka primerjava s Heglom. Hegel jc, po Hcidcggrovih besedah3, edini mislcc zahoda, ki je zgodovino mišljenja miselno izkusil. Vendar pa sc la Heglova miselna izkušnja mišljenja nc dogaja kot pre-vajanjc ampak pod-vajanjc. Heglu se tisti 'Ubcr' v 'iibcrsctz.cn' v prvi vrsti kaže kot 'nad' in nc kot 'čez', pa tudi 'sctzcn' (ena ključnih Heglovih besed jc ravno 'Sctzung, 'postavitev') ima prednost pred 'ubcr'. Čc prelistamo Heglovo Zgodovino filozofije opazimo, da Hegel pri prevodu postavlja izvirni grški izraz običajno v oklepaj. Česa takega pri Hcidcggru skorajda nikoli nc Vanja Sutlič: Kalcočitaii Ilcidcggcra, A. Ccsarac, Zg., 1989. 2 Ivan Urbančič: Komentar lc prevodu Ilcrrmannovega besedila in oris poti. Nova revija, 72/73, str. 777-783, 1988, 3' Heidegger: Der Spruch des Anaximanders, sir. 298. opazimo; Heidegger zapisuje grške izraze tako, da nam "stopijo pred oči", torej tako, da se kaže njihova lastna vsebinskost, nc pa vsebovanost, tako kot pri Heglu. Načelno lahko razliko med obema mislcccma pojasnimo iz stališča, ki sta ga zavzemala do lastne misli: medtem ko je Hegel lastno filozofijo imel za vrh filozofije nasploh, za filozofijo vseh filozofij, je Heidegger svoji misli, (tj. mišljenju biti) pripisoval (le)pripravljalni pomen. Odtod jc tudi svojo "Gcsamtausgabc" krstil s pripisom "Wcgc - nicht Wcrkc"\ "Poti - nc dela". Hegel jc filozofijo misli v njen konec, Heidegger iz kraja njenega konca. Hcidcggrova misel je zato bistveno uvajajoča. Vsak prevod vedno implicira določeno razumevanje prevedenega. To jc tako rekoč splošno znana in priznana zadeva. Filološki aspekti prevajanja vedno že vključujejo hcrmcncvtičnc aspekte, čc pod 'hermenevtiko' razumemo nauk o razumevanju ali veščine razumevanja - Kunst (Kunstlchrc) des Vcrstchcns (Schlcicrmachcrjev pojem hermenevtike, ki gaje August Bocckh prevzel v metodologijo filoloških znanosti)5. V "Biti in času" Heidegger svojo filozofijo opredeli kot "univerzalno fenomenološko ontologijo, izhajajočo iz hermenevtike tubiti".6 To nas nc sme takoj napeljati na misel, da Hcidcggrov prevajalski postopek vnaprej označimo kot hcrmcncvtičcn. Ta previdnost jc potrebna: 1) zato, da nc prezremo spccifičnc rabe termina 'hermenevtika' v "Biti in Času"; 2) zato, ker jc raba tega pojma pri Hcidcggru vezana izključno na obdobje "Biti in časa". V Hcidcggrovcm načinu prevajanja prav gotovo (kot bomo šc videli) najdemo hcrmcncvtičnc elemente, vendar to ni žc tudi zadostni razlog, da v njem iščemo samo določen tip hermenevtike. Bcttijcvi očitki "eksistencialnemu utcmcljcnju herme-nevtičnega kroga" v spisu "Hermenevtika kot obča metoda duhovnih znanosti"7, češ da lc-ta nc zagotavlja pravilnosti razumevanja, izvirajo karakter ravno iz prezrtja spccifičnc rabe termina "hermenevtika" in hcrmcncvličncga zasnutka tubiti v "Biti in času". Žc v frciburških predavanjih iz leta 1923, ki so izšla v 63. zvezku "Gcsamtausgabc"8, Heidegger izrecno opozarja: "V naslovu sledeče raziskave (Hermenevtika kot samorazlaga fakticitctc) hermenevlika ni pojmovana v modernem pomenu in sploh ne kot šc tako široko zaobseženi nauk o razlagi."9 (Pod 'hermenevtiko v modernem pomenu' misli Heidegger Dilthcycv pojem hermenevtike kot metodologije duhovnih znanosti). V "Biti in času" pa Heidegger pravi: "Iz raziskave same sc bo pokazalo: metodološki smisel fenomenološke deskripcije jc razlaga. "Lčgos fenomenologije tubiti ima karakter hcrmcncucin..."10. Hcidcggru gre za hermenevtično (ontološkost tubiti) in nc za hermenevtsko (ontično metodo razlagajanja). "V tej hermenevtiki (tubiti, op. D.K.) jc potem, kolikor ontološko izdeluje zgodovinskost tubiti, kot ontični pogoj možnosti historijc, ukoreninjeno to, kar sc lahko samo izvedeno imenuje 'hermenevtika': metodologija historičnih duhovnih znanosti."11 Za dcšifracijo "eksistencialnega utemeljenja hcrmcncvličncga kroga" jc ključno 32. poglavje "Biti in časa", ki nosi naslov "Razumevanje in razlaga". Naša običajna 4 ' Heidegger: Gesamtausgabe, Band 1, FrUhe Schriftcn, 1978, 5' Za proučevanje razmerja med filologijo in hermenevtiko jc zelo inslrukliven zbornik: Philologie und Hcrmcncutik im 19. Jahrhundcrt, Gotlingcn, 1979. Scin und Zeit, str. 51. ' Fmilio Beti: Hcrmencutika kao opšu metoda duhovnih nauka. Novi Sad, 1988. g ' Heidegger: Onlologic (1 Icrmcncutik der Faklizilal), Gesamtausgabe, Band 63, 1988. 9' Ontologie (Hcrmcncutik derFaklizitat), str. 14, 10- Scin und Zeit, sir. 30, Ibid,str.51, predstava jc, da nekaj razumemo šele, ko smo si to (pravilno) razložili. Heidegger pa to običajno predstavo postavi na glavo: razumevanje se ne javlja šele z razlago, ampak jc razlaga možna samo zato, ker jc tisto, kar naj sc razloži, vedno žc razumelo. (Kar lahko izrazimo kot: ne priraščajo pomeni k besedam, ampak besede k pomenom.) Razlaga prinaša s seboj razlagalčev "vidik", ker ji jc razumevanje prcdslrukturirano. "Čc sc posebna konkretizacija razlage v smislu eksaktne tekstne interpretacije rada sklicuje na lo, kar "tu sloji" ("dasteht"), potem tisto, kar najpoprej "tu stoji", ni nič drugega kot samorazumljivo, neobravnavano predmnenje razlagalca, ki nujno leži v vsakem nastavku razlage za to, kar je z razlago sploh žc "postavljeno", lo pomeni preddano v predimetju (Vorhabc), predvidiku (Vorsicht) in predpojmu (Vorgriff).12 Razlaga rabi temu, da nekaj (preddano v razumevanju) pride do izraza kol nekaj, sc pravi: do svojega smisla in nam tako postane razumljivo (vcrstiindlich; 'že razumelo' in tudi 'že razumljivo'). "Smisel jc sko/.i predimetje, predvidik in predpojem slruklurirani Načcmcr zasnulka, iz katerega postane nekaj kot nekaj razumljivo."13 Tubit lahko privede svojo bit do smisla (tj. do ontološke cksplikacije), ker "jc" kot smiselna in osmišljujoča (ker je žc oniično, bivajočno tako, da "je" ontološko, da-ji-je-biti-zavoljo-samc-scbe). "Bivajoče, kateremu kot biti-v-svetu gre za njegovo bit samo, ima neko ontološko krožno strukturo."14 Krožnost tubili nc sestoji iz nizanja točk po krožnici, pri kateri se začetek in konec stikala; prebivanje tubiti ni nikakršen 'tok doživljajev', ampak končna zgodovinskost tubiti - enkratnost tistega "sem", nc pa identiteta "jaz sem jaz", napolnjena z doživljaji. Tubit sc spolnjuje kot vedno žc spolnjcna, kot zasnovano zasnavljanjc (geworfene Entwurf): v tem je krožno bistvo končne zgodovinskosti njenega "da-jc". Tubit jc v tu(Da) biti same zasnuta in tako v svoj enkratni tu(Da) scbc-zasnavljajoča. Tekstu "Biti in časa", ki je izšel leta 1975 kot 2. zvezek "Skupne izdaje", so dodane robne opombe iz Hcidcggrovega ročnega primerka "Bili in časa"; k zgoraj citiranemu stavku (14) Heidegger pripiše: "Toda la 'njegova bit sama' je v sebi določena po razumetju biti, t.p. po stanju-notri v jasnini prisotnosti, pri čemer niti jasnina kot taka niti prisotnost kot taka nc postane tema nekega predstavljanja."15 Na tej podlagi Heidegger de-struira sam fenomenološki fundamcnlalni ontološki zasnulck filozofije, ki izhaja iz 12'Ibid, str. 200. 13'Ibid, str. 201. 14'Ibid, str. 204. 15'Ibid, str. 204. hermenevtike tubiti, kot analitike eksistence (pri čemer de-struirati tu pomeni toliko kot po-globiti). Formalne opredelitve tistega, za kar mišljenju gre, Heidegger, v dobesednem smislu, pusti za sabo. Tako puščanje-za-sabo so Holzwcge. V spisih po "Biti in času" ter "Kant in problem metafizike", 1929, oznak kot so "fundamcntalna ontologija", "fenomenologija", "hermenevtika" in strogo vzeto cclo "filozofija" nc srečamo več. Hcideggrovo vzdržnost od vsakršnih "formalizacij" in "sistematizacij", misli sc kaže tudi v izrecni zahtevi, naj bo "Skupna izdaja", "die Ausgabc letztcr Hand", "Izdaja zadnje roke" (nc pa zgodovinsko-kritična izdaja); tako da posameznim zvezkom ni dodan noben pojmovni register. Tega ne gre razlagati kot 'brezpotja', v katero naj bi Hcideggrova misel zašla, ampak ravno narobe, kot upotitev v zadevo mišljenja (Sachc des Dcnkens). Zato nc opravimo pravzaprav ničesar bistvenega, če Hcidcggrov način prevajanja označujemo kot 'hcrmcncvLski pristop'. Da bi zvedeli, kako je s prevajanjem pri Hcidcggru, sc moramo spustiti k prevodu samemu, in siccr k prevodu TO ČN. Prevod 'čn\oziroma 'činai'jc na delu tako v naslovu zgodnjega obdobja Hcidcggrovc misli "bit in čas" kot poznejšega, ki sc glasi "jasnina in prisotnost" (Lichtung und Anwcscnhcit). Za podlago nam rabita dva Hcidcggrova spisa "Dcr spruch des Anaximander",16 in "Was hcisst Dcnkcn".17 V prvem spisu Heidegger prevaja Anaksimandrov rek: "eks on dč hč gčnesfs csli lots ousi kai ten phthoran eis lauta gfneslhai kata to hreon didčnai gar aula diken kai tišin allčlois tčs adikias kata tčn lou hrčnou laksin". (Heidegger pri tem upošteva tudi mnenje Johna Burncta, češ da nc gre pripisati celotnega fragmenta Anaksimandru, ampak daje del fragmenta pravzaprav Simplikiosov uvod v citat. (Prek novoplatonika Simplikiosa, ki jc okrog leta 530 napisal "Komentarje k Aristotelovi Fiziki", sc jc fragment ohranil.) To Burnet sklepa iz tega, ker jc za grške pisce zelo nenavadno, da citat začnejo neposredno: ■eks on dč... Od cclotncga fragmenta tako preostane lc: "...kali Id hreon . didčnai gar aula diken kai lisin allčlois tčs adikias". Heidegger pa ne pritegne tudi Burnctovcmu mnenju, da izraza 'phthorA ' in 'gčnesič konccptualizira šele Platon in jih Anaximander tako šc ni mogel uporabljati, kajti že Homer pozna in uvaja ta dva izraza prcdkonccptualno. V spisu "Was hcisst Dcnkcn" Heidegger prevaja Parmcnidov rek: "hrč tč lčgein te noeln t'edn čmmenai". V obeh primerih nas nc zanima, ali jc Hcidcggrov prevod pravilnejši, grškemu duhu primernejši in filološko natančnejši od žc obstoječih; Hcidcggrovi prevodi sploh niso obstojni na ta način, da bi postali standardni. Čc bi hoteli sestavili neko zbirko teh prevodov, bi morali pri vsakem rekonstruirali celotno miselno pot, ki jc privedla do prevoda. Izven te miselne poli Hcidcggrovi prevali nimajo nc smisla nc vrednosti. Jedro obeh prevodov jc prevod besedice Id čn. Osrcdotočamo sc na prevod 'to čn' ter na Hcidcggrovo miselno razmerje do prevajanja td čn in skozi njega do prevajanja nasploh. Heidegger (kot bomo videli; ne brez razloga) navaja dejstvo, da Anaximandrov rek velja za najstarejši rek zahodnega mišljenja. Nictzschc gleda Anaximandra kot prcdplatonika, Dicls kot predsokratika. Po Hcidcggrovcm mnenju takšna oznaka Anaximandrovc misli že določa način interpretacije in prevoda; Anaximandrova misel 16' llcidcggcr: Dcr Spruch des Anajiimandcrs, str. 296. llcidcggcr: Was hcisst Dcnkcn. vrednostno šc ni na nivoju Platonove, oziroma Sokratovc misli, ki jc tako določujoča-za-nazaj. V predavanjih o Anaximandrovcm reku1" iz leta 1941 Heidegger navaja tudi neko razpravo, katere avtor (neimenovan - to jc 'das Man') vidi v Anaximandrovcm reku veliko filozofsko sintezo religiozne, etične, racionalnc in fizikalne misli. In vendar, opozarja Heidegger, Anaximander ni poznal nc religije, nc etike, nc racia, nc lizike. Šc cclo filozofije ni poznal. Toda, ali jc Heidegger sam "vorurtcillos", brez predsodka? Nc pravi, da jc Anaximandrov rek najstarejši rek zahodne (abcndlandischc) misli? Jc Anaximander poznal 'zahod'? Na osnovi tega bi lahko Hcidcggrovo interpretacijo in prevod Anaximandrovcga reka relativizirali ravno tako, kot jc on relativiziral Diclsa in Nictzschcja, čc - čc ne bi Heidegger sam zanikal možnost absolutne veljavne intcrprctacijc: "Absolutno veljavno jc v skrajnem primeru samo okrožje predstave, znotraj katere sc tekst, ki ga jc treba razložili, vnaprej nudi. Veljavnost tega predpostavljenega okrožja predstave jc lahko absolutna samo tedaj, čc njena absolutnost temelji na neki nepogojenosti in siccr nekega verovanja. Ncpogojcnost nekega verovanja in vprašanjskost mišljenja sta dve brezdanje različni področji. "Vsaka razlaga jc pogovor z delom in rekom."19 Čc naj bo pogovor - pogovor, morajo sogovorci opustili absolutna stališča, s tem da "sestopajo" do stalnega lastnega stališča: "Vsak pogovor pri vsem tem precej zastane in postane brezploden, če sc vzpostavlja samo v neposredno govorjenem in v tem vztraja, namesto da sc govorci najprej izmenoma spustijo v kraj zadrževanja, in sebe privedejo tja, od koder vsakokrat govorijo. To sebespuščanje jc duša pogovora. Ono vodi govorec v negovorjeno."20 "Zahod" in "zahodna misel" jc tisto, kar jc tu najbolj vprašljivo in kar naj sc skozi pogovor s svojim začetkom opredeli. In kje jc tisto končno "zahoda", kjer smo mi sami in začenjamo razgovor z začetnim. Kaj je tisto, kar zbira v sebi začetek in konec? Razčistili jc ireba naše pojmovanje zgodovinskcga.Tcmu pojmovanju jc podlaga naše osredotočenje na zdajšnje, na ažurno (a jour); sodobni vid zgodovinopisja jc pač žumalislika. Zgodovina jc samo šc tekoča zgodovina. Zato jc pomembno, da sc jo pravočasno predstavi v obliki informiranja, dokler (kot "novica") nc žc preteče in postane nakaj arhivskega. V tem pogledu jc listo najstarejše najbolj preteklo in najbolj primitivno. Najbolj primitivno zalo, ker tekočo zgodovino nujno spremlja predstava o napredovanju. Sama prihodnost jc pri tem ravno tako pojmovana iz. zdajšnjega kot šc nc priteklo in pritekajoče. Nc napredujemo zalo, da bi dosegli nek prihodnji cilj, ampak zgolj da napredujemo. Takemu potekanju zgodovine par Anaksimandrovih besed prav nič nc pomeni in mu tudi nc more. Tu ni možen noben miselni razgovor; da sc sploh dvignemo na raven mislenja, moramo ta naš potekajoči tukaj in zdaj uzgodovinili: stopiti v stalno lastnega stališča. Izšla v 51. zvezku (iesamuuzgabc, Grundbcgriffe, str. 95-126. 19' Heidegger: Was heisst Dcnken, str. 110. 20 Ibid. Kakšen pomen ima potem tisto najbolj zgodnje zgodovine? Z njim se zgodi zgodovina, z zgodnjim imamo zgodovino. Najzgodnejše ni najprimitivnejše, ampak najosnovnejše, tj.: samo osnovno polagajoče. S to osnovo zgodovina jc. Nekaj jc s tem, ko sc zgodi. Zgodnje zgodovine, osnovo osnujoče jc, da sc zgodi "jc", da jc "je" - bit bivajočega. Tisto, kar izbira nas pozne v razgovor z zgodnjim, jc bil bivajočega. Zahodna misel jc misel (zbrana v istem) kot zgodovina dajanja bili. Heidegger reče tudi: eshalologija biti. "Bil sama jc kol usojajoča v sebi eshatološka."21 "Eshatologija biti" tu pomeni, da sc bil zbira (logos) v skrajnem (cshaton) njenega usojanja. V tem skrajnem usojanju biti sc razkrije njeno do zdaj prikrilo sostvo kot "večno vračanje enakega." Heidegger misli zgodovino bili iz te njene dovršile pri Nictzschcju v njeno začetno dajanje pri Grkih, tako da to zgodovinsko mišljenje pripravlja prihajajoče sostvo biti - Ercignis, zgodjc.To prihajajoče sostvo biti pušča za sabo njeno dozdajšnjc sostvo, ki ga zgodovinsko mišljenje opredeli kot metafizično. Metafizičnemu mišljenju sc nikoli nc pokaže razlika biti kol take in njenega soslva, zato sc mu vprašanje po bili bivajočega vedno kaže kot vprašanje po bivajočem kol bivajočem, po tistem, po čemer jc bivajoče eno in vsosl (hen panla). Metafizično sostvo bili jc njena odsotnost. Okrct v zgodovini biti nastopi, ko sc bitje človeka opredeli kol Dascin, tubit. Izrazi, kot "eshatologija", "usoda", "dovršitev zgodovine bili" in njem podobni, vzbujajo v nas predstave, da gre tu za neki "veliki zgodovinski dogodek", "poseg v svetovno dogajanje", "kozmično katastrofo" - in vendar ni v njih ničesar od lega. Zgodovina biti sc zgodeva neopazno in neslišno z govorico (Sprachc) in kot govorica. Zgodovina bili ni prav nič drugega kot: prevod biLi v načinih njenega dajanja, kajti "To on lčgclai pollaUos". Zgodovina bili sc nc zgodeva niti v predstavi nili v doživljaju, ampak iz zgodja (Ercignis). Zgodjc jc omogočanje same možnosti. V zgodju pride govorica do biti in bit spregovori. Tako svetuje svet in so reči. Govorica skrivajoč razkriva. Z razkrivanjem (Id alčthcucin) bivajočega sc skriva (lantlianci) bit. Človek prebiva v govorici, od nje jc vedno žc nagovorjen in ji vedno žc odgovarja, sostvo človeka je ta raz-govor. Izkazovalno odgovarjanje nagovoru govorice sta mišljenje in pesnjenje: "Mišljenje biti jc izvoren način pesnjenja. V njem pred vsem najprej spregovori govorica, t.p.: govorica pride v svoje soslvo. Mišljenje pomeni diktat rcsnicc bili. Mišljenje jc izvorno dictarc. Mišljenje jc prapesnjenje, ki predhodi vsej poeziji, pa tudi pesniškemu umetnosti, kolikor lc-to prihaja v delo znotraj okrožja govorice."22 Kakor pesmi lahko samo prepesnjujemo, tako tudi misli lahko samo "premišljujemo". Običajen prevod jc tako pri pesmi kot pri misli nezadosten: pesem nam nc govori in misel nam nič nc pove. Kaj jc tisto, kar mora v prepesnitvi in prcmisljcnju šc "zraven" spregovorili? Govorica kot govorica. Svet kot svet, sc pravi listo, prek česar stopamo. Zdaj sc lahko vrnemo k naši tezi, da Hegel povsem drugače razume listi "prek" v "pre-vodu" ("iiber" v Ubcrsctzung), kot pa Heidegger. Heglu jc njegova govorica -logika - govorica vseh in vsake govorice, njegova logika jc pred-svet vseh možnih svetov. Hegel razume "iiber" kol "nad" in "sctzcn" ima prednost pred "iiber". Heidegger 21 ' Dcr Spruch des Anaksimandcrs, str. 302. ^ibid. pa pravi: "Poskušamo prevesti Amaksimandrov rek. To zahteva, da tisto po grško povedano prevedemo v naš nemški jezik. Zato je potrebno, da naše mišljenje pred prevajanjem najprej prevede k temu, kar je po grško povedano."23 V nemščini:"... erst zu dem ubersetz, was griechisch gesagt ist." "Ubcrsetzen zum dem ..." pomeni: staviti prek k temu ... "-"povesti prek k temu", "pre(k)vesti k temu..." V tisto, kar naj prevedemo, nas mora mišljenje najpoprej uvesti. Mi moramo najprej priti tja, od koder nekaj prinašamo sem. To je ena bistvenih značilnosti Heideggrovega načina mišljenja, ki smo ga zato označili kot 'uvajajoči način' (str. 2). Zato je ta "Dcnken" - "Andenken". Nimamo vnaprej zagotovljenega nekega absolutnega stališča, ki bi kot nadzgodovinsko zagotavljalo dostop do vsega in vsakega, bivajočega, ki "jc v zgodovini". Naše stališče jc samo zgodovinsko. "Miselno prevajanje (vodenje prek) k temu, kar spregovarja v reku, je skok preko jarka. Ta jarek nikakor ne predstavlja le kronološko-historične razdalje dveh in pol tisočletij. Jarek jc daljši in globlji. Težko ga je preskočiti predvsem zato, ker mi trdno stojimo na njegovem robu. Preblizu jarka smo, da bi lahko vzeli dovolj zaleta za odskok v daljavo skoka..."24 V sodobnem sokratskem dialogu Hcidcggra z Eugcnom Finkom (Freiburg, 1966/67) - tema dialoga so bili Hcraklitovi fragmenti - jc ta situacija obravnavana z ozirom na hermenevtični krog: "Udelcžcncc: Temeljna težava, pred katero sc nahajamo, jc torej hermenevtični krog. Heidegger: Moramo priti ven iz tega kroga? Fink: Nc bi raje morali priti v ta krog? Heidegger: Wittgenstein pravi k temu naslednje. Težava, v kateri se nahaja mišljenje, jc enaka, kot če skuša nekdo priti ven iz neke sobe. Najprej poskusi z oknom, pa mu je to previsoko. Potem poskusi z dimnikom, pa mu jc ta preozek. Ko bi sc lc obrnil, bi videl, da so bila vrata vedno že odprta."25 Stiska človeka je (samo) ta, da sc ne spomni (zavzet z neposredno danim) pozabe same, in to je najbolj neprckoračljiva pozaba: samopozaba pozabe. Grško se pozaba imenuje Ičthč. Resnica jc za Grke privacija pozabe - alčthčia, nepozabitev ali kot Heidegger to po nemško prevede: Unvcrborgcnhcit (neskritost). Alcthcia kljub svojemu privativnemu karakterju ni šele "z ozirom na" lčhtc, ampak prav obratno: "lčlhc nastopi šele z alcthcia. Kot jc slep lahko samo nekdo, ki je obdarjen z možnostjo vida kot takega (kamen recimo nc more nikoli biti slep), tako lahko tudi pozaba nastopi lc znotraj območja nepozabe oziroma že razkritega. Kako prevode 'alčtheid ' z 'Unvcrborgcnhcit' sodoloča prevod 16 dn, se bo še pokazalo; nahajamo pa sc pred vprašanjem, zakaj Heidegger sploh nanovo prevaja 'tč dri, ko pa jc to žc prevedeno ali kot 'ens' ali kol 'das Scinde' ali kot 'bivajoče'. In morda, da ravno s tem vprašanjem sežemo v srž Heideggrovega pojmovanja prevajanja, ki, kot smo žc rekli, ni prevajanje "sem k nam", ampak najpoprej in predvsem "nas k temu tja": miselni prevod jc prevod v obratni smeri: nc'fri dn v 'das Scicnde', ampak 'das Scicndc' v tč dn, in kar je najpomembnejše ter hkrati najbolj nenavadno: samo 'tč dri v 'tč dri sc pravi: nc v neko drugo govorico, temveč v njemu lastno govorico. »hal "ibid. 25' Martin Hcidegger-Eugcn Fink: Hcraklit, 1970, str. 303. "Dejansko je odveč, da bi eon čmmcnai prevajali v latinščino ter nemščino. Toda potrebno jc, da te besede končno prevedemo v grščino. To prevajanje jc možno lc kot prevajanje (L/bcrectzcn) k temu, kar iz teh besed govori. To prevajanje sc posreči le v nekem skoku, in sicer v skoku enega samega uzrtja, ki uzre, kaj besede con čmmcnai, grško slišane, povejo."26 Skok čez prej omenjeni zgodovinski jarek jc možen samo kot uzrtje (das Blick). Uzrtja nikoli nc moremo mi sami izsiliti z nekim zrenjem, ampak ga lahko samo dopustimo v zgodju. To pomeni: dopustimo, da se nam nekaj samo od sebe pokaže tako kot samo po sebi jc. Zalo Heidegger v zgornjem citatu govori o uzrtju in poslušanju, tj. dopuščanju. Kot prvo nc gre zanemariti dejstva, da je 'dri, oziroma njegova substantivirana oblika '16 dri deležnik. Deležnik se v nemščini imenuje tudi "Mittclwort", "srednja beseda", to pa zato, ker sc pomensko nahaja med samostalnikom in glagolom in prevzema gramatične lastnosti enega in drugega. Tudi v slovenščini deležnik fungira v pridevnem in prislovncm pomenu. Breznik ("Slovenska slovnica", 1916) navaja: deležnik sedanjega časa na -c sc rabi samo prislovno ("Molče orožje vsak si vzame."), deležnik sedanjega časa na -č pa se rabi pridevno ("Pojoči mladenič sreča deklico.") ali prislovno ("Stoječ smo spali.") Zakaj se Heideggru zdi izredno pomemben ta dvojen pomen deležnika? "Počivajoče" lahko enkrat pomeni nekaj, kar počiva, drugič pa nekaj, kar jc udeležno na počivanju, počivajoč-biti. V prvem primeru ima substantivirani deležnik nominalni pomen, v drugem pa verbalni. Ta dvoterost (die Zwicfalt) deležnika sc izkaže posebej pomembna prav ob naj-dcležniku 'dri. "Bivajoč" pomeni vedno žc "bivajoč-biti". Neko bivajoče je bivajoče po svoji udeležnosti (metohe) na biti. Dvoterost deležnika (on) skriva v sebi rclacijo bivajočega do biti oziroma ontološko diferenco bit: bivajoče. Ta diferenca jc na delu v vsej in vsaki filozofiji, kol diferenca pa stopi na dan šele pri Hcidcggru. V sintagmi 'bit bivajočega', ki rabi kot prevod nemške 'Scin des Scindes' jc ta "hiba", dajo tvorimo iz različnih glagolov: biti in bivati. Slovenščina namreč ločuje dovršni in nedovršni glagolski vid ter tvori deležnike na -č iz nedovršnih glagolov - "biti" zato nima "svojega deležnika", tako kot ga ima nemški "sein". Medtem ko ima "bili" pomen stanja, ima "bivati" pomen trajanja oziroma ponavljajočega trajanja. Bivanje vključuje čas, bit pa ga izključuje. Vemo pa, da je Heidegger prvi mislec, ki misli skupaj 'SEIN' in 'ZEIT, kar se izrecno pokaže ob njegovem prevodu '6n' in 'einai': 'anwesend in 'anwesen', 'prisostvujoč'in 'prisostvovali'. Heidegger sc pri tem opira na starovisokonemško obliko glagola "wesen" - "wesan": "Verbalno rabljena beseda 'wesen' jc starovisokonemški 'wesan'. To jc ista beseda kot 'wahrcn' ('trajati') in pomeni: blcibcn (ostajati). Wesan spada k deblu staroindijskega v&sati, - er wohnt (stanuje, biva), er wcilt (biva, se zadržuje, se mudi) ... Glagol 'wesan' pomeni: blcibcndcs Wcilcn (ostajajoče zadrževanje, bivanje)." Heidegger pojasnjuje pristni pomen glagola "wesen" z glagoloma "wohncn" in "wcilcn", ki ju v precejšnji meri pomensko zaobseže naš "bivati" oziroma "prebivati". Čc bi torej sintagmo 'bit Heidegger: Was heisst Dcnkcn, sir. 140; 27. Ibid, str. 143. bivajočega' želeli prevesti nazaj v nemščino, bi sc ta glasila 'Scin des Wescndcs'28 Zadeva sc vnovič zaplete, ko "anwescn" prevajamo s "prisostvovati", glagolom, ki jc tvorjen iz tretje osebe množine glagola "biti" (medtem ko "anwescn" izhaja iz indocvropskcga korena "+ucs"), substantiv "das Wcscn" pa z "bistvo". To nam med drugim omogoča, da fenomenološko (kolikor jo srečamo žc pri Husscrlu) preusmeritev spraševanja po bistvu kol kaj-stvu v spraševanje po načinu dajanja zapopademo z razliko med bistvom in sostvom oziroma sostvovanjem. V slovenskem prevodu "Wcscn" in "Anwescn" sc torej nc samo zapleta, ampak tudi marsikaj razpleta.29 Heidcggrov prevod '6n' z 'anwesen' po eni plati izhaja prav iz tega fenomenološkega metodičnega premika, po drugi strani pa predstavlja njegovo radikalizacijo v smeri opredeljevanja zadeve mišljenja. V spisu Anaksimandrov rek Heidegger ta prevod utemeljuje prek nekega mesta iz Homcrjcvc Iliadc. Ahil pravi o vidcu Kalhosu, ko ga naproša, naj pojasni jezo boga, naslednje: hčs čdč ta cčnta ta 1'cssčmcna pr6 1'cčnla VoGov prevod: "der crkannte, was ist, was scin wird oder zuvor war".30 ("ki jc spoznal, kar jc, kar bo ali jc žc poprej bilo"). V VoBovcm prevodu jc zanemarjena raba plusquampcrfckta čdč, ki jc po Hcidcggrovcm mnenju bistvena. Vidca namreč odlikuje prav to, da jc vedno že bil videl, kar jc (možno) videti in zato tudi lahko napoveduje tisto, kar bo. In kaj jc to, kar jc vidcc žc bil videl? Prisostvujoče v njegovi neskritosti. "Grki izkušajo bivajoče kot pričujoče, nepričujoče prisostvujoče, prisostvujoč v neskritosti."31 Tu sc izrccno pokaže, da prevod 'dri z 'anwesend' sodoloča prevod 'alčthcia' z 'Unvcrborgcnhcit' obojemu pa jc podlaga mišljenje jasninc bili (Lichtung des Scins), tj. tu-bili (Da-scin). 'Ta cčnta' jc bivajoče v smislu pričujočega (des Gcgcnwartigcn). To sc da razbrali iz citiranega mesta v Homcrjcvi Iliadi, kjer jc tisto, kar jc zdaj tukaj pričujoče, razmejeno od tistega, kar jc žc bilo (zdaj in tukaj pričujoče), in tistega, kar šele bo (zdaj in tukaj pričujoče). Tisto neskrito jc torej razmejeno od žc in šele skritega. Čc potem Heidegger pravi, da so 'ta cčnta' tudi tisto bivše in bodoče, torej nepričujoče, jc to razumljivo na osnovi tega, da jc 'lo cčri opredeljeno z neskritostjo. Grki so 'la cčnta' določneje imenovali 'parcčnla': 'para' ('bci', 'pri') Heidegger pojasnjuje iz 'gegen' ('proti, 'nasproti'), ki jc prisoten v 'Gcgcnwart' - 'parcčnla' pomeni toliko kot: prišlo v zadrževanje (Wcile) znotraj plancga, znotraj okolicc (Gcgcnd) neskritosti. Taprocčnla in ta essomena pa jc odsostvujoče (Abwcscndc), tj. sostvujoče zunaj okolice neskritosti. Hcidcggrovo prevajanje sc dogaja kot uvajajoče mišljenje (prek) k zadevi mišljenja: pri takem prc-mišljanju seje treba znebiti uveljavljenega prepričanja, da smo mi tisti, ki 28■ Mogoče pa v tej "hibi" sintagme "bit bivajočega" le ni samo "hiba" da se je namreč interpretirati tudi v tem smislu, da vključuje diferenco I. -Scin-Scicndc (bit: bivajoče) in hkrati difcrcnco II. - Sein:Anwcsen (bil: prisoslvo). Ali moramo lorcj |ovorili o "odliki", nc pa o "hibi"? ■ Tu nc moremo mimo odlične knjige Ante Knrfcviča "Filozofija i slavenski jezici" (Zg. 1988), v kateri avtor govori tudi o sta roccrk ven oslov cnskihprevodih'td dn'. 301 Der Spruch Anaximanders, str. 318. 31 Ibid, sir. 322. prc-vajamo. V pogledu zgodovinskega mišljenja biti velja ravno obratno, namreč, da tisto, kar jc ubesedeno v besedi 'Id dri, prevaja nas, t.p. vodi iz enega razgovora v drugi. V kolikšni meri sc jc Heidegger zavedal, kaj jc prevod in predvsem, kaj jc prevod "jc", priča naslednji citat, ki jc pravzaprav zgodovina filozofije v malem: "Enčrgcia, ki jo Aristotel misli kot temeljno potezo prisostva, con, idča, ki jo Platon misli kot temeljno potezo prisostva, L6gos, ki ga Hcraklit misli kol temeljno potezo prisostva, Moira, ki jo Parmcnid misli kot temeljno potezo prisostva, Hreon, ki ga Anaksimandcr misli kot sostvujoče v prisostvu, imenujejo isto. V skritem bogastvu istega jc enotnost enotečega edinjenja, Hčn mišljeno pri vsakem mislecu na svoj način. Toda kmalu pride neka epoha bili, v kateri jc cnčrgcia prevedena z aetualitas. Tisto grško sc prekrije in do dandanašnjega prikazuje v rimski podobi. Aclualitas postane dejanskost (Wirklichkcit). Dejanskost postane objektivnost. Toda celo ta potrebuje, da bi vztrajala v svojem bistvu, predmetnosti, značaj prisostva. Objektivnost jc prczcnca v rcprczcntaciji predstavljanja. Odločilni obrat v usodi kol cnčcrgcia leži v prehodu v aetualitas. In to naj bi sprožil zgolj neki prevod? Morda pa sc učimo razmišljati, kaj sc v prevajanju lahko zgodi. Pristno usodno srečanje zgodovinskih govoric jc tiho zgodje. Toda v njem govori usoda bili. In wclchc Sprachc setz das Abcnd-Land iiber?"32 LITERATURA Heidegger, Dcr Spruch des Anaximander, Hol/.wcgc, 1930. llcidcggcr, Scin und Zeit, Frankfurt am Mcin, 1977; Gcsamtausg. Bd. 2. llcidcggcr; Ontologie (Hcrmcncutik und Faktizitat), Gcsamtausgabc, Hand 63, Frankfurt a. M., 1988. llcidcggcr, Was hcisst Dcnkcn?, M. Nicmcycr, Tiibingcn, 1984. llcidcggcr, Grundbcgriffc, Gcsamtausgabc, Band 51; Frankfurt, 1981. Hcidcggcr-Fink, Hcraklit, V. Klostcrmann, Frankfurt a.M., 1970. Philologic und Hcrmcncutik im 19. Jahrhundcrt (Zur Gcscichtc und Mcthodologic dcr Gcistcswisscnchaftcn), Gottingcn, 1979. Beti E. Hcrmcncutika kako opšta metoda duhovnih nauka, Književna zajcdnica Novog Sada, 1988 (Tubingen, 1962). 32' Ibid, str. 341 Družboslovje in pedagogika Nadzorovanje in kultura JANEZ PEČAR' Ubi nihil timclur, quod timcatur nascitur. Kjer ni strahu, se rojeva tisto, česar sc jc treba bati. Nadzorovanje in kultura sta področji človeškega delovanja, ki ju redkokdaj obravnavajo skupaj. Četudi obe omejujeta svobodo, sc ju največkrat lotevajo ločeno, vsakega zase. Ta sestavek pa razpravlja o njiju kot o kolikortoliko enotnih sistemih, ki jim jc kot kulturni dediščini lastno predvsem to, da zbrane izkušnje venomer prenašata iz roda v rod kot akumulirano preteklost, zato da, siccr vsak zase, zadovoljujeta določene potrebe, in siccr potrebe po varnosti, urejenosti, sožitju, obvladovanju konfliktnosti, določanju reakcije na deviantnost in šc marsičesa, kar jc ljudem pomembno za vzdrževanje nekega pričakovanega povprečja v konformizmu. Nc kultura nc nadzorovanje nista doccla samostojna, hkrati ko sta dokaj ustvarjalna, domiselna, produktivna in, ob upoštevanju družbcnokulturnc realnosti, pomemben dejavnik oblikovanja vedenja. Zato jc težko reči, komu med njima sploh dajati prednost, kajti drugo brez drugega nc moreta, obenem ko jc kjerkoli mogoče najti eno v drugem, tako nadzorovanje v kulturi kot kulturo v nadzorovanju. Nanju ves čas delujejo morala, običaji, navade, tradicijo itd., pa tudi znanje, religije, tja do umetnosti, da sploh nc omenjamo vsega tistega, kar jc vsakodnevno dosti bolj uporabno in nujno. Zalo tudi prihaja do različne organizacije obeh in to tako, da sc posamezne vloge stapljajo med seboj in da v prcnckatcrih dogodkih tako kulturne kot nadzorstvene narave sploh nc čutimo funkcij ene ali druge, ali pa ju jc mogoče zaznati lc ob skrbnem proučevanju. In prav v tem gre iskati njun pomen, nenazadnje tudi za človeški napredek in razvoj, čeprav spoznavajo, da "občutek za moralo slabi in razpoloženje za kulturo postaja vse bolj impotentno".1 Toda kultura nasplošno vendarle na svoj način ureja družbeno življenje, nenazadnje tudi s svojimi normami, ki prodirajo tudi v pravo, kolikor pravo samo ni odraz določene kulture in zahtev časa, v katerem nastaja. Zalo najbrž moramo vsak pojav ali proccs tudi dojemali in pojasnjevati "v duhu kulture, katere del jc".2 Janez Pečar, dipl. pravnik, doklor znanosti, redni profesor za kriminologijo, Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti UEK v Ljubljani, Trg osvoboditve 11, 61000 Ljubljana. 1 Munford, v navedbi Rupel, str. 804. 2 Kreber, v Teorije o drultvu, str. 978. Kaj kultura in kaj nadzorstvo sploh sta, ob tej priložnosti nima pomena posebej razlagati. Toda ključno za oba, s tega definicijskega izhodišča je, da so o njiju številne, tudi različne opredelitve, pogojene nc lc z različnimi znanostmi, marveč tudi ista izhodišča pogostokrat vsebujejo različne poglede. Ta sestavek je predvsem "kontrološki". Opri jemlje se namreč premise, daje obema, to jc kulturi in nadzorstvu, skupna socializacija ljudi in doseganje ter razvijanje bodisi skupinskega bodisi družbenega konformizma. Socializacija v tem kontekstu pa jc učenje norm človeške kulture ob stikih s socialnim okoljem, čestokrat odvisno od tega, kaj jc kdo in kakšne vloge ima v stikih z drugimi. "Kultura sc lahko prenaša lc družbeno, to jc po družbi. Lc družba jc nosilcc kulture."3 Predvsem antropologi gledajo tako na družbo. Zato tudi uporabljajo pojem kulture navadno preširoko, nedoločeno, posplošeno in jo pogosto dojemajo kot sinonim za družbo,4 hkrati ko sc po drugi strani in kot posebnost tudi civilizacija neredko enači s kulturo,3 kar jc prav tako ekstremno, kajti potemtakem jc kultura vse, kar sc zahteva od pripadnikov določene družbe, medtem ko so za sociologc pomembne predvsem vrednote. Tu pa se za naš namen kultura zožuje predvsem na vlogo nadzorstva, s poudarkom na njenih vplivih v (formalni) kontrolizaciji. 1. POMEN IN VLOGE KULTURE Ne da bi sc spuščali v definicijska opredeljevanja kulture, ki jih ni tako malo, tudi zaradi tega nc, ker jih različne znanosti določajo s svojih izhodišč in seveda hkrati za utemeljevanje svojih smotrov, jc pomen kulture gotovo univerzalen. Toda s tem ni rečeno, da lahko zanemarimo posebnosti, kajti vsaka kultura gotovo izhaja iz določenih potreb prav določenih skupin in te potrebe so žc od nekdaj fizične, psihične, socialnc in še kakšne, zaradi česar neredko prihaja tudi do kulturnih disfunkcij, ko jc treba včasih posredovati in vplivati na kulturne vzorce, ali dopuščati kulturni paralelizem, sc zadovoljevati ali pristajati na kulturno zaostajanje, sc navduševali s kulturnim evolucionizmom ali cclo revolucionarnostjo in avantgardnostjo. To jc seveda navadno odvisno od pozicijc, s katere kdo ocenjuje kulturne proccsc, od njihovih začetkov v človeški družbi do masovne kulture in različnih oblik kulturne heterogenosti, ki jo pojmujemo tudi primarno, sekundarno in terciarno. Kultura v najširšem smislu je socializacija in jo gre gledati, za naš namen, z njenimi različnimi vlogami kot nejpomembnejši socializator, ki deluje na vedenje z internaliziranjem vrednot, kar se zlasti kaže z delovanjem prcnckatcrih sociokulturnih organizacij in prek izročil kulturne dediščine, tja do izrekanja raznih sankcij v primerih kulturne dezintegracije oziroma neustreznega obnašanja. Seveda so vpliv, pomen in vloge kulture v marsičem odvisni od tipa kullurc, njene prodornosti, splošnosti in predvsem od tega, koliko posamezna kultura bodisi v globalni družbi bodisi skozi svojo zgodovino ali v posameznem prostoru omogoča 3 Južnič, str. 21. 4 Kuljič, str. 272. 5 Glej npr. Taylor v Coser/Roscnbcrg, str. 20. zadovoljevanje nekih interesov, kar jc neredko odvisno od moči nosilcev kulturnih vrednot in sprejemljivosti tistega, kar predstavlja ali ponuja posameznim družbenim skupinam za njihovo preživetje. Predaleč bi zašli, če bi naštevali, kaj so človeštvu prinesli posamezni tipi kulture. Na splošno menijo, da so glavne vloge kulture predvsem naslednje: obvladovanje narave in spreminjanje sveta, komunikativne in spoznavne vloge, zbiranje, skladiščenje in posredovanje informacij, normativne vloge, projiciranje praznenja in varstvo.6 Za tole "kontrolološko" pisanje dajemo predvsem prednost normativnim in varstvenim, oziroma zaščitnim funkcijam kulture. a) Kultura gotovo nc bi bila tisto, kar je, če nc bi skrbela za red in sožitje med ljudmi. S tem določa ali si prizadeva ustvarjati določeno ravnotežje, tako da vsklajuje medsebojne interese in jih ureja, oziroma regulira. Za človeško vedenje je normativna funkcija kulture ena izmed ključnih. Ne glede na to, ali so te "kulturne" norme sankcionirane s pravom ali so samo nepisana regulacija kakega napotila, običaja, navade in tradicijc, gre pri njej za izraz potreb po urejanju dela vedenja, ki naj bi bilo kakorkoli konformno in uresničljivo. Od norme pa sc vedno pričakuje, da bo omejevala, opozaijala in branila pred konfliktnostjo, z normo ljudje med seboj svoje vedenje vrednotijo in razsojajo. b) Zaščitniška funkcija kulture pa jc v tem oziru določeno nadaljevanje normativne. Kultura prinaša tudi sredstva za varstvo kulturnih vrednost, določa predvsem materialna, psihološka in socialna sredstva za uresničevanje vedenja. V vsakem socialncm okolju se moramo ljudje ravnati po določenih pravilih, ki poznajo tudi sankcijc za neposlušnost, aberantnost ali celo deviantnost. S kulturnimi pravili se navadno predvidevajo tudi obrambni ukrepi zoper ogroženost in neredko tudi postopki za ravnanje s kršitelji, zagotavlja določena pravičnost in enakost ravnanja s prestopniki in seveda omogočajo tudi razne oblike izvrševanja kaznovalnih sankcij. Tudi v zvezi z vedenjem nc pravimo zaman, daje "kultura" zgodovinsko ustvaijcn sistem nedvomnega in brezpogojnega modela življenja, ki naj bi ga upoštevali vsi ali samo nekateri člani skupin v določenem času in prostoru.7 2. KULTURA IN POLITIKA Če kultura s svojimi vlogami vpliva na človeško vedenje in človekovo življenje, sc moramo potemtakem ne lc vprašati, koliko kultura vpliva na kulturne razmere, ampak tudi koliko vpliva na politiko in narobe. Kajti čc ima kultura za družbo takšen pomen, kakršnega ima (ne sprašujemo kje in kdaj), potem jc nemogoče pričakovati, da se politika ne bi zanimala za kulturo ali da bi šli kultura in politika vsaka svojo pot, da ne bi posegali ena v drugo. Pri tem nas, za namen tega pisanja, nc zanimata toliko nc politična kultura in nc kulturna politika, ki sta res lahko vsaka področje zase. Bolj pomemben se zdi problem kulture v odvisnosti od politike, ali šc bolje, koliko politika vprega kulturo v svoje namene, kako svetovni nazor sprejema kulturno politiko, kako kultura deluje na politično stabilnost itd. 6 Glej o tem zlasti Sokolov, str. 97-180. 7 Kluckhohn/Kelly v Coscr/Roscnberg, str. 4. Gotovo je namreč, da sc nobena politika, najmanj pa tista, ki jc na oblasti, nc strinja z vsemi dogodki, pojavi in procesi, kakor tudi ne z vsemi ljudmi, ki sc pojavljajo v zvezi s kulturo. Na to kaže človeška zgodovina od vsega njenega začetka do današnjih dni, ko nenehno spoznavamo netolerantnost "politike" do nekaterih kulturnih pojavov ali posameznikov. Vedno se kulturni dogodki occnjujcjo tudi s političnih gledišč glede na to, ali koristijo ali škodujejo konkretni politiki. S tem v zvezi sc tudi posamezni nosilci kulturnih proizvodov stigmatizirajo z različnimi izrazi, ki nosijo pečat političnih pogledov na posamezne stvaritve. Od tod occna kot npr. "brezperspektivni individualizem", "destruktivni anarhizem", "malomeščanska inteligenca", "idejni in ideološki nihilizem", "buržoaznoanarhični individualizem", "dckadcnca" itd., da nc naštevamo še veliko drugih poimenovanj, ki tako ali drugače pomenijo "razredne" poglede na kulturo in njene storitve v času takšne ali drugačne "revolucionarnosti partijnosti" in ustreznega političnega realizma. To seveda pomeni, da jc vsaki politiki (zlasti pa v socializmu) pogodu samo določena kultura in to tista, ki jc v skladu s programom določene politične usmeritve, ki navsezadnje skrbi tudi za vedenjska vprašanja, kulturo pa vrednoti s svojih izhodišč, seveda glede na morebitno koristnost ali škodljivost. Zato tudi pri nas ni bilo tako malo pojavov v bližnji preteklosti, ko so kulturna vprašanja reševali z represijo in ko so mehanizmi formalnega nadzorstva obravnavali kulturno problematiko kot politično kriminalnost oziroma deviantnost. Kolikor kulturo dojemamo kot način življenja ljudi (the way of life), potem je nekako nujno, da sc vsakdanja politika ukvarja s kulturno problematiko, nenazadnje tudi s tem, da nekatera kulturna področja niso lc regulirana s pravom, marveč tudi sankcionirana, nenazadnje tudi na vedenjskem področju, tako v okviru raznih verbalnih kaznivih dejanj kakor tudi najrazličnejših drugih ravnanj, ki "ogrožajo" javni red in mir, družbeno ureditev in varnost, ugled države in cclo oborožene sile. Od tod pritiski na kulturo, programiranje kulturne politike, ustrezne kadrovske sclckcijc, politična propaganda, vplivanja na razne pisec, določena uredniška politika, zaplembe časopisov, revij in knjig ter kazensko preganjanje razmišljajočih in pišočih, ki nc ravnajo v skladu s pričakovanji elit, ki imajo moč, da vsiljujejo zvrsti kulture drugim in skrbe za "čistost" nekega področja pral onesnaževanjem s (kulturnimi) proizvodi, ki niso skladni s težnjami določenih politik (ki sc navsezadnje tudi vedno spreminjajo, tako da danes sprejemajo tisto, kar so včeraj preganjale). Kakorkoli žc, politika se glede proizvodov in dejanj kulture pogosto jezi, čc mora prenašati kakršnakoli "opozorila", da v družbi ni vse v redu, in kultura jc žc od nekdaj počenjala prav to, da družbi in njeni uradni politiki ponuja ogledalo, lc-ta pa sc priduša, nc glede na opozorilo Gogolja, ki jc dejal: "Ne jezi sc na ogledalo, čc jc tvoj obraz grd."8 Po drugi strani pa je "vsak dominantni kulturni sistem cclokupnost informacij, kijih podpira vladajoči razred, da bi obdržal sebi ustrezajočo družbeno ureditev".9 Nobena politika torej nc more mimo kulture, ki ima družbeno moč. Lc-to mora upoštevati, se prilagajati, aktualizirali in marsikdaj spreminjati ter reagirati tako, da uporablja tudi politične sankcije poleg tistih, ki jih utegne uresničevati s pravnimi normami. Tudi naša družba nikoli ni bila imuna za pojave tc vrste. 8 Po Partljiču v Slovenski narod in slovenska kultura, str. 3. 9 Martinič, str. 45. 3. IDEOLOGIZACIJA IN ETATIZACIJA KULTURE Kakorkoli naj bi bili politika in kultura med seboj prepleteni ali v konfliktnosti, vedno sc dogaja, da sta si v nekem razmerju, čestokrat odvisno od trenutne moči ene nad drugo in neštetih okoliščin, ki kažejo na vplivanje v prav določeni smeri. Tu nas predvsem zanimajo vplivi na kulturo, ki vanjo prihajajo in pogosto niso nenasilni nad njo ali nad posameznimi njenimi nosilci, ki jih v določenem razmerju sil pogostokrat imenujejo tudi upornike, disidente, oporečnike ali še kako drugače. S tem se želi poudariti odnos političnih elit ali neke politične doktrine do ljudi, ki nc sprejemajo v ccloti njenih izhodišč in sc s kulturnimi proizvodi kakorkoli nc strinjajo ali cclo upirajo marsikateri konkretni politični praksi. Kultura s svojimi proizvodi neredko predstavlja določene nevarnosti tako za ideologijo in politiko, kot za državo, ker predstavlja določen sistem podpore drugačnim načinom gledanja na svet, morebiti stremi za drugačnim tipom družbe (pa tudi kulture), se poteguje za drugačen sistem družbenih institucij itd. Dogaja sc, da v takšnih primerih politika s svojo ideologijo očita "kulturnikom" vrednostno dczorientacijo, nihilizem, malomeščanstvo (zlasti v socialističnih družbah) in opozarja na potrebe po družbeni homogcnizaciji zoper drugače misleče in s tem seveda tudi nevarne. Od tod gotovo izhaja na vedenjskem področju potreba po inkriminacijah raznih kaznivih dejanj, verbalnega intelektualnega, političnega in podobnega ravnanja, s katerim sc določena ideologija prek svojih mehanizmov oblasti in represije bori zoper nevarne ljudi, ki jih čestokrat stigmatizira in politično napada. Tako delujoči politiki sc zdi potrebno neprestano nadzorovati kulturne proizvode, jih preverjati, prepovedovati, onemogočali in nanje opozarjati javnost ter zlasti stigmatizirati sumljive posameznike, ki lahko z svojimi kulturnimi dejavnostmi "okužijo" še labilne, neopredeljene, ncinformirane ipd. Idcologizacija kulture nc poteka seveda lc z nasiljem, prisilo in grožnjo, marveč tudi z dosti bolj nežnimi sredstvi, za kar so bile zlasti družbe realnega socializma zelo usposobljene, hkrati pa dokaj učinkovite pri prilagajanju kulture namenom ideologije in ctatizaciji tega pomembnega družbenega področja, nazadnje tudi s tem, da so kulturo in njene posamezne, zlasti vidne nosilcc angažirali v politiki, ideologiji, pri opravljanju prcnckatcrih državnokulturnih dejavnosti in sc tako, nc lc na kulturnem, marveč hkrati tudi na ideološkem področju trudili, da so prcnckatcre vplivne kulturne posameznike potisnili v "avantgardizem" (ali psevdoavantgardizcm), kar seveda nc gre occnjcvati kot vsesplošno negativen pojav. Narobe, s tem sta tako ideologija kot kultura lahko veliko pridobili, saj mora katerikoli politični sistem šc kako upoštevali kulturo in kulturo gotovo prenašajo tudi v ideologijo z njenimi idejami, načini mišljenja ali kako drugače. Morebiti je s tem prav tako upati na ustvarjanje pričakovanega pluralizma, uvajanje modernizma ipd. Toda ideologije so s svojo politiko in oblastjo, ki jih manifestirajo prek države, navadno sumničave do novih kulturnih stvaritev, zalo jih neredko omejujejo in nanje opozarjajo. Po drugi strani pa sc oblast pogosto opira na tradicionalizem v kulturi, ker ji daje gotovost in določeno brezskrbnost. Tudi zato v ideologijah toliko konzervativizma in oprijemanja starih preizkušpenih metod ter hkrati bojazni pred novim, ki v družbo zlasti prihaja s kulturnimi tokovi, kar nenazadnje vpliva tudi na vedenje, modo, oblačenje, komunikacije in sploh simbole, ki so čestokrat tudi heretični, prevratniški, nevarni, čc nc žc kar deviantni. Dcviantnost v vedenju pa oblast največkrat tudi sankcionira, čeprav se lc redko pokaže, da je "današnji deviant jutrišnji heroj". Od tod seveda vprašanje, ali nas ideologija in oblast nc silita preveč k naučenemu in s tem manj svobodnemu vedenju? Ali ideologija kot "skrivljena zavest" (po Marxu) ovira kulturo pri iskanju resničnosti, ali ctatizacija kulture ni (nedopustno)nasiljc nad ustvarjalnostjo in domiselnostjo, ali je konformizem smisel življenja ali njegovo nasprotje, kajti ubogljivost sc navadno nagrajuje, neposlušnost pa kaznuje. Smisel kulture pa ni v izključni poslušnosti, čeprav jc kultura neformalen kontrolni mehanizem, toda njena nevarnost je lahko v tem, da navdihuje morebitno represivnost predvsem izven kulture obstoječih nadzorstvenih mehanizmov. 4. KULTURA, DRŽAVA IN PRAVO S tem pa smo žc prišli na področje, kjer kultura, kolikor jo dojemamo kot določen stil življenja, ni več samo kultura, ampak postaja v rokah moči predvsem sredstvo ali orodje za oblikovanje ljudi na način, ki ni lasten kulturi, marveč si jo prilaščajo za izvajanje oblasti in moči nad ljudmi. Tu stopata kultura in država predvsem prek prava v določeno razmerje, v katerem kultura zgublja svojo samobitnost in postaja orodje za vplivanje na normativno ureditev, včasih tudi na način, za katerega lahko uporabimo star latinski pregovor "Dura lex, sed lex" (strog zakon, toda zakon). Prav v naši družbi ni tako malo zakonov in le-ti ustvarjajo nešteto konfliktnosti, zato bi bilo dosti manj škode, čc jih ne bi bilo, saj so prenekateri, lahko bi rekli "kriminogeni", ker deviantnost bolj povzročajo, kot pa jo ovirajo oziroma preprečujejo. Kulturne norme ves čas človeške zgodovine prehajajo v dosti bolj resno regulacijo vedenja, ki ga predstavlja pravo kot sredstvo države za vplivanje na ljudi. Kulturne norme gotovo nastajajo skladno s potrebami ljudi, ki jih določajo zgodovinske, etične, gospodarske, verske in druge razmere. Gre torej za simbiozo različnih silnic, ki ne potekajo brez konfliktnosti v svojem razvoju, dokler nc nastane položaj, ko si določene kultumovedenjske norme nc začne prilaščati država, kot določen minimum zahtev za sožitje med ljudmi in družbenimi skupinami. Že Biblija, Koran, Talmud in drugi dokumenti preteklosti kažejo na omejitvene lastnosti kulture, na stopnjo svobodnosti ljudi in na sredstva za uveljavljanje poslušnosti, čeprav v tem primeru z religioznimi sredstvi, toda prenekateri od teh mehanizmov so prišli v pravo kot sankcionirana in regulirana razmerja med ljudmi, v katerih jc določeno, kako sc obnašati, in to od sklepanja pravnega posla do morebitne justifikacije devianta, vključno z načinom njene izvršitve. Čeprav so v kulturi očitni prenekateri regionalni dejavniki, jih država s pravom posplošuje, modificira in kako drugače na splošno uporablja, kajti tudi "normativno izobilje" kulture (s svojo različnostjo in raznovrstnostjo) ne dopušča preveč izjem in prevelike spremenljivo. Čeprav so tudi pravne norme minljive,pa jc določena stabilnost vendarle povsod močno zaželena in nujna. Spremenljivost norm pa nikoli ni bila v korist konformizmu in od prava sc vedno zahteva trdnost, varnost in zanesljivost. Lc takrat lahko govorimo o zakonitosti, pravičnosti in enakosti ljudi pred zakonom, siccr lahko res velja glede moči norme pravilo, ki pravi "vsem ali nikomur", in slabo jc, čc jc pravo za vse pa ga nihče nc upošteva. Kultura in rcgulativni-normativni sistem sta potemtakem vedno v določenem razmerju in vsi upajo, da je pravna ureditev najučinkovitejša, če pomeni posnemanje stanja, ki ga ljudje že sprejemajo, in največjo konfliktnost, kadar pravo ureja razmerja na novo, kadar uvaja nove odnose in čc nalaga nove obveznosti in dolžnosti. Zato tu nastaja večno vprašanje: "koliko kultura podpira državo in njeno pravo", koliko je z njima v konfliktu in seveda, koliko časa glede na to, da ima država ob koncu 2. tisočletja nove ere za doseganje poslušstva od tistih, ki izhajajo iz kulture v obliki običajev, navad, tradicij itd. Le-ti si danes ne morejo lastiti toliko prerogativ nasilja kot nekoč v človeški zgodovini. Toda nc glede na to so država, politika, pravo in kultura med seboj tako tesno povezani, da sc nikogar od njih ne more obravnavati doccla ločeno iz skupnega konteksta.10 Zato jc tudi pravna norma vedno odsev določenih kulturnih dejstev ali njihovih posledic, kljub morebitni večji dinamičnosti kulture od pravnih norm. Če pa je kultura po drugi strani, čc smemo reči, preveč "revolucionarna", potem lahko postaja destabilizirajoči dejavnik z lastnostmi družbene dezorganizacije in anomičnosti in z neprijetnimi vedenjskimi oblikami, ki lahko iz nje izhajajo, zato kultura ni vedno koherentna institucija. Narobe. Pogosto je z obstoječim normativnim sistemom v konfliktu. Od silnic moči in pomena vrednot, ki jih zagovarja ena ali druga plat, jc odvisno, kdo bo zmagovalce. Takšna je pač človeška usoda in tisto, kar je danes še neznatno, ima lahko jutri splošni družbeni pomen. 5. VPLIV KULTURE NA FORMALNE KONTROLNE MEHANIZME Doslej v znanosti ni dosti pisanega o vplivih "kulture" na organizacijo in delovanje državnih nadzornih institucij, razen kolikor pri tem ne upoštevamo, da "kultura" v najširšem smislu njenega dojemanja ni brez vplivov na karkoli v človeški družbi. Razmišljanje o delovanju kulture na "represijo", kar nadzorni mehanizmi v katerikoli državi so, pa je toliko bolj izzivalno, ker si je včasih sploh težko predstavljati, kaj ima kultura skupnega z nasiljem, grožnjami in prisiljevanjem. Toda, čc smo že nekoliko predstavili medsebojno delovanje kulture, države in prava, potem se sam od sebe vsiljuje pomislek na vse tisto, za kar represivni mehanizmi so, kakor tudi na vse ono, kar počenjajo bodisi po pravu bodisi mimo njega, pa morebiti vsaj v skladu s strokami, ki jih uporabljajo pri svojem delu. Ne glede na pravo, njegovo ureditev in tiste organizacijsko norme, ki regulirajo delovanje nadzornih mehanizmov, jc družbeno nadzorstvo zlasti v totalitarnih družbah v določeni meri vedno podaljšek prevladujoče ideologije in zato tudi vedno razredno in politično rešuje najrazličnejša vprašanja. Tudi vse socialistične družbe so pokazale, da za to niso imune, saj je formalno nadzorstvo močno pod vplivom ideologije, politike, elite moči in vplivnih posameznikov. In kolikor gre za to, jc "kultumost" njihovega delovanja močno identična s kulturo politike vladajoče ideologije, ki razglaša, da je njun obstoj v interesu prav določenega razreda. O kulturi tega razreda pa so v družboslovju deljena mnenja in tudi prcnckatere kriminološke teorije iščejo genezo deviantnosti prav v pripadnosti kaki kulturi, kar siccr ni odločilno za "prehod na dejanja", jc pa gotovo problematično in upoštevanja vredno. Zato žc sama ideologija in politika pomembno 10 Glej tudi Grtoac, str. 86. vplivata na delovanja formalnonadzorstvenih mehanizmov, ki se zaradi svoje odvisnosti od politike in ideologije morajo prilagajati tudi "kulturni" stopnji tistih, ki imajo moč nad njimi, kolikor na to vprašanje gledamo iz tega zornega kota. Upoštevati morajo njihove vrednote, zahteve, pričakovanja in vse drugo, kar izhaja iz "politične podrejenosti" nekomu, ki lahko tudi s pravom vpliva na delovanje, rešuje kadrovske probleme in deluje na razdeljevanje denarja, kar zlasti v socializmu za represijo skoraj nikoli ni bilo problematično. Po drugi strani pa na "kulturo" kontrolnih mehanizmov države, nc glede na to, kje to je, učinkujejo, sicer z različno intenzivnostjo, predvsem posamezne stroke ali discipline, uporabne za uspešnost tega ali onega organa. Le-tc so siccr univerzalne, čeprav ponekod bolj zaprte in slabo dostopne ter čestokrat omejevane s "političnostjo". Toda kolikor gre za znanje, lc-to nima meja in sodobne komunikacije ga posredujejo vsakomur, ki ga hoče. Znanje pa določa prakso, le-ta zahteva zopet iznajdljivost, vse skupaj pa z zgodovinskimi dejavniki in razmerami trenutnega okolja določa, kakšna bo uporabnost znanja in kako bodo posamezne stroke vplivale na mehanizme prisile in posameznike v njih, pri njihovem obravnavanju klientov, ki so večinoma, nc pa izključno, devianti. Ker tudi politika in nc lc stroke naročajo državnim mehanizmom kontrole, da so obrnjeni k ljudem, oziroma da naj delajo predvsem za javnost (čeprav v socializmu bolj za državo oziroma družbo in njeno politiko), sc s tem v zvezi gotovo spreminjajo postopki z ljudmi na drugačen način kot v preteklosti (primerjaj npr. prizadevanja za "Policc public relations" na zahodu in dejavnost za oblikovanje pravne zavesti ljudi, zlasti v Sovjetski zvezi, itd.). S tem pa gre tudi v "kulturi" delovanja nadzorstvenih mehanizmov države za dva sodobna proccsa, in siccr, po eni strani za politizacijo in, po drugi, za profesionalizacijo. Obe imata bolj ali manj izdelane lastne standarde, ki pa se razen izjem v nekaterih državah bolj krepijo v škodo politizacije in idcologizacijc nadzorstva, kajti posamezne poklicnc skupine v nadzorstvu sprejemajo svoje etične kodekse, razglašajo svoje poklicnc vrednote, se homogenizirajo in delujejo predvsem po pravu, hkrati ko drugod tudi s kadrovskimi selekcijami vplivajo na ideološkost in politizacijo ljudi v družbenem nadzorovanju. Ker pa jc represija prav tako rezultat določene stopnje "kulture" in ker sc formalno nadzorstvo izvaja predvsem z grožnjo in prisilo, jc "kulturnost", čc jo razumemo kot "način življenja", predvsem odsev razmer zunaj mehanizmov represije. Lc-li nikoli nc morejo biti boljši od okolja, v katerem so. 6. INTERNO TER EKSTERNO NADZOROVANJE GLEDE NA KULTURO Na katerikoli kulturni stopnji živi danes človeštvo, nikjer se nc morejo pohvalili, da nimajo deviantnosti in kriminala. Sedanjostjo takšna, daje največ kriminala tam, kjer so kulturne stvaritve največje, najboljše in kulturni standardi najvišji. Ker kultura ni preprosto dojemljiv pojem (na to kažeta žc količina in raznovrstnost definicij), velja tudi za naš namen gledati nanjo kot na zamotan in dinamičen proccs, ki ga spremlja dosti negativnih nasledkov, med katerimi jc gotovo tudi kriminal. V novejšem času omenjajo tudi prcnckatcrc nove oblike, ki jih prej ni bilo ali pa so bile, pa nanje niso bili pozorni. To so zlasti kriminal države, kriminaliteta korporacij, državni terorizem, ugrabitve talcev, organizirani kriminal, masovno goljufanje kupcev, ekološka kriminaliteta itd. Ob privatizaciji življenjskega stila po eni strani, nastaja na drugi državna in skupinska nasilnost, masovno ogrožanje ljudi z onesnaževanjem okolja, s škodljivimi proizvodi in nezdravo prehrano, nevarnost za življenje neslutenih razsežnosti, da pri tem sploh ne omenjamo oboroževanja, ki požira največji del nacionalnega dohodka tam, kjer so ljudje najbolj lačni in nepreskrbljeni z najnujnešim. Distribucija kulture je torej zelo različna in visoka kultura ni vedno pogoj za mirno življenje. Zato povsod po svetu naraščajo potrebe po boljši varnosti in sožitju v lokalnih skupnostih. Ker se državna kontrolizacija kaže kot čedalje bolj neučinkovita, je toliko več prizadevanj, da bi kakovost te plati življenja izboljšali s sodelovanjem samih ljudi na kraju, kjer žive, kolikor ne z organizacijami, ki varnost prodajajo tudi za svoj dobiček. To tudi pomeni, da naj bi družbeno dezorganizacijo, kulturno konfliktnost, odtujenost in še kaj tudi zaradi izboljšanja življenja premagovali z raznimi novimi oblikami večje (duševne) povezanosti med ljudmi in, kljub omejevanim možnostim, v drugačni kulturi Človeških odnosov. V ta namen nastajajo po svetu, poleg državnih, različni (novi) mehanizmi za zunanje nadzorovanje, ki jih izvajajo skupine ljudi ali posamezniki, predvsem prostovoljno, "significant others" so neredko vzori, po katerih naj bi se ravnali in posnemali tisti, ki so bolj podredljivi in omahljivi. Razvijajo se službe za pomoč in svetovanje različnim ogroženim skupinam, kot so npr. pretepene žene, trpinčeni otroci, alkoholomani in narkomani, spolni posebneži, revni in obrobni itd. Kolikor na to gledamo z vidika kulture, je viden napredek v skrbi za sočloveka, in to predvsem v družbah izkoriščanja, z najvišjo stopnjo kriminalnosti in družbene mobilnosti (vertikalne in horizontalne). Vse kaže, da je "ogroženost" pogosto motivacija za različnost oblik zunanje "kontrolizacije", ki včasih močno zgublja na svoji temeljni poanti in vsebuje čedalje več nenadzorstvenih sestavin. Ali ni to morda hkrati spreminjanje kulture nadzorovanja, ki morebiti tudi zaradi svoje "kapilarnosti" (po Foucaultu) postaja drugačna, in bolj, če smemo tako reči, podružbljcna ter človečna po eni plati, po drugi pa bolj nadležna, povsod navzoča in zalo neprijetna. Toda humanizaeija razmerij med ljudmi gotovo ni brez povezave s kulturo skupnosti, ki se želi varovati z novimi sredstvi in drugače kot doslej. Toda največ si verjetno vendarle velja obetati od samokontrole, od intemalizacije nadzorstva, od uspešne socializacije posamezne osebnosti, ki je mimo institucionalizacijc nadzorovanja kot zunanjega dejavnika sposobna upirati se tako zunanjim kot notranjim pritiskom, ki jo vspodbujajo k deviantnosti. S tem pa smo tudi že pri razmišljanju o kulturi in osebnosti in pri t.i. "interiorizirani kulturi posameznike",11 s katero naj obvladuje svoje ravnanje, da bi bilo čimmanj konfliktno, zlasti pa nedeviantno v kriminološkem smislu. Kajti kriminologija pogosto ugotavlja, da so kulturno deprivirani dosti bolj izpostavljeni kriminogenim vplivom in da se kulturni dcprivaciji navadno pridružuje še veliko drugih neugodnih okoliščin,12 pomembnih za etiologijo deviantnosti. Kulturno in ekonomsko deprivirani pa so vedno dosti bolj pod udarom družbenega nadzorstva 11 Južnič.slr.26. 12 Korlael, sir. 203. tudi zaradi svoje stigmatizacije, ki navsezadnje ni brez pomena za sekundarno odklonskost. Kultura jc potemtakem tudi za posameznika zunanji in notranji, nadzorstveni mehanizem, od katerega jc odvisen njegov osebni "stil življenja", ki tudi za kontrolizacijo ni nepomemben. 7. (NE)REPRESIVNA CIVILIZACIJA - MIT ALI RESNIČNOST Nekateri kulturo nasploh enačijo s civilizacijo, hkrati ko drugi menijo, da jc kultura le del civilizacije. Kakorkoli že, tako kultura kot civilizacija imata velik pomen pri tem, kako mehanizmi nadzorstva ravnajo z ljudmi in kako sploh posamezni družbenopolitični sistemi (nenazadnje tudi s svojimi ideologijami) gledajo na vprašanje bodisi represije bodisi pcrmisivnosli, s katerimi sredstvi in na kakšen način omejujejo svobodo in koliko dovoljujejo ne le drugače mislečim, marveč tudi pripadnikom svoje usmeritve. Od tod tudi težave pri sprejemanju in uveljavljanju novih vrednost, pri dovoljevanju različnosti, posebej v tistih družbah, kjer gre tudi za interkulturna razmerja in kulturni pluralizem, oziroma za različne stile življenja sploh, pri morebitnem premagovanju ctnoccntrizma in kulturne homogcnizacije ob hkratnem dopuščanju policcntrizma itd., da bolj ali manj zagnano rešujejo najrazličnejša svoja, nc samo družbcnokulturna, marveč tudi politična vprašanja, ki jih kakorkoli zadevajo. Prenekateri problemi v mnogonacionalnih državah tudi zaradi različnosti kultur postajajo pereči in ustvarjajo nerešljive dileme, zaradi katerih se zatekajo k represiji, bodisi legitimni bodisi nelegitimni. Pri nas pri tem nismo nobena izjema. Zato ni odveč vprašanje, koliko represije v civilizaciji in koliko civilizacije v represiji, če je to paradigmo mogoče obračati na tak način. Represija, vsaj tista, ki sc izvaja z delovanjem državnih nadzornih mehanizmov, jc ob koncu 2. tisočletja skoraj povsod po svetu urejena s pravom. Civilizacija ali stopnja civilizacije sc torej najprej kaže v pravu. Lc-to je povsod takšno, kakršno je, in pretežno ni plod trenutnega stanja, čeprav včasih vendarle prihaja do revolucionarnih sprememb ali kar kulturnih revolucij (kolikor sc kje ni cclo "zgodilo ljudstvo"), ko za nekaj časa pometejo z do tedaj upoštevanimi kulturnimi in pravnimi normami. Vsega tega ni mogoče urejali pravnoformalno. Zato velik del človeškega življenja urejajo nepravne norme kot posledica soglasij, ki so nastale med ljudmi skozi zgodovino, in kakorkoli regulirajo interese posameznih skupin ter, vsaj v socialnopsihološkem smislu, zadovoljujejo potrebe dela prebivalstva ali cclo narodov, zaradi česar se lahko včasih cclo razločujejo med seboj in na ta način prepoznavajo, kaj sploh so in kdo so. In kolikor sprejmemo, da legitimna represija, ki jc sicer res najbolj manifestna, ni edino možno prisiljevanje h konformizmu, jc povsod po svetu izven nje šc dosti drugih načinov vplivanja na poslušnost, načinov, za katere bi lahko rekli, da predstavljajo merila za represivnost ali nerepresivnost neke civilizacijc. Lc-teh pa doslej v zgodovini nc poznamo tako malo. Vsak od njih jc doslej nekaj prispeval, da je nasilnost med ljudmi čedalje blažja, bolj razumna, čeprav sc njena naravnanost od človeškega telesa seli k človekovi duši (po Foucaultu). In prav v tem sc kaže problem, ki načenja "učlovečenje človeka". Znanosti civiliziranega sveta pogosto uporabljajo za podrejanje ljudi, za manipuliranje z njimi, za doseganje poslušnosti, za indoktinacijo, in še za dosti drugega, kar vzbuja pomislek, da jc represija v telesnem smislu, v vedno bolj civiliziranem svetu čedalje bolj blaga, hkrati ko na psihičnem področju in ob vdiranju v človekovo osebnost narašča, je nevarnejša in čedalje bolj ncnadzorljiva. Nekatere tovrstne oblike prodirajo v človekovo duševnost zaradi obvladovanja njegovega vedenja in spreminjanja ter čustvenega obvladovanja in hkratnega ogrožanja. Ker je po drugi strani civilizacija že sama po sebi omejujoča (nc glede na to, koliko jc svoboda hkrati tudi spoznavanje nujnosti), jo obstoječa rcprcsivnost toliko bolj podpira. Na to kaže, zlasti pri nas, čedalje več norm, ki sc dosti bolj ukvarjajo z izključevanjem in zaznamovanjem kot pa z vključevanjem v družbo in pomočjo, prej z duhovnim konformizmom kot s kulturnim pluralizmom. Dosti bolj si prizadevamo za juridizacijo življenja, kot za informalizem v razmerjih med ljudmi, bolj spoštujemo naučeno vedenje kot sproščenost v ravnanju itd. Ali bi potemtakem "nerepresivna civilizacija" pomenila rušenje tradicionalne, moralne in intelektualne kulture?13 Ali potrebuje nerepresivna civilizacija več ali manj t.i. "varnostnih institucij"? Potrebujemo več ali manj varstva? Na ta vprašanja ni mogoče odgovoriti. Svet jc danes postal tako zamotan, da jc čedalje bolj nepredvidljiv. SKLEP Tole siccr "kontrolološko" pisanje v zvezi s kulturo in civilizacijo je verjetno relativna redkost v makrokriminologiji, ki se lc redko loteva vprašanj velikih razmerij, čeprav moramo reči, da jih vendarle nc zanemarja povsem. Toda današnja "mašinska civilizacija", tržna ekonomija, masovne komunikacije, pa zrcvoltiranost ljudi in njihova revolucionarnost ter prizadevanja za socializacijo (toda k čemu ali h komu) po eni strani in hiperindividualizem po drugi, konflikt med kulturno univerzalnostjo in pluralizmom, različnost kulturnih standardov tja do kulture bede in biološke varnosti kot minimumom, ter vsem, kar vpliva na različnost vedenja, ki je ponekod čedalje bolj ekstremno, kolikor ne ekskluzivno, pa naravnost vabi k razmišljanju o kulturi kot kontrolni ureditvi. Morebiti šc toliko bolj, ker konzervativnost in tradicionalizem v kulturi gotovo prispevata poleg drugih nevšečnosti tudi generacijske konflikte, nacionalne spopade, tja do razrednih nasprotij. Kolikor je za vedenje pomembno doseganje konformizma, ki ga v veliki meri ohranjata tako kultura kot civilizacija, pa po drugi strani nenehno nastajajo nove vrednote, antivrednote, pa razna kulturna in druga nadomestila, ki vedno bolj ali manj nasilno rušijo obstoječe in spreminjajo dovčerajšnje mite in tabuje v današnjo vsakdanjost, hkrati ko jc zopet marsikaj lc navidezno in z dejanskostjo nima veliko skupnega. Toda važno jc, kaj pomeni ljudem, ki sc včasih oklepajo zgolj simbolov, s katerimi trenutno zadovoljujejo neke potrebe, hkrati ko kanalizirajo svoj srd v doccla nepomembne stvari, kar je prav tako ena izmed funkcij kulture, ki pomeni "praznenje" oziroma sproščanje. Zadnje sc je zlasti očitno pokazalo tudi v naših razmerah in najbrž bomo morali šc preučevati, koliko to izhaja iz določene kulture in koliko je pri tem zatajilo nadzorovanje, predvsem pa katero, poleg seveda drugih etioloških silnic, glede 13 Glej ludi Sociološki leksikon, str. 46. tega, da jc življenje takšno, kakršno je, čeprav bi bilo lahko močno drugačno. In tudi zaradi lega je ta družbena dezorganizacija takšna, kakršna jc, predvsem zaradi nekoordinacije družbenih dejavnikov in to gotovo najprej političnih in gospodarskih in šele nato kulturnih (v najširšem smislu). Očitno sc kaže, da je v naših družbenih procesih in tokovih premalo harmonizacijc in homogenizacijc zlasti na tistih področjih, ki so za nas, kljub kulturni različnosti, skupni in življenjsko pomembni. Obenem pa simbolične vrednote nc pomenijo več tistega, kar so, tako da jc zelo malo tistega veznega tkiva, ki bi nas za sedanji čas držalo skupaj, še posebno, ker jc razredno popustilo pred nacionalnim (kolikor tudi tole razmišljanje nekoliko spolitiziramo). Kaj je potemtakem mogoče še doseči z nadzorovanjem, s kulturnim pluralizmom, s politizacijo, z institucionalizacijo nadzorstva, šc posebno, ker smo v položaju, ko sc zaostrujejo razmere in slabša stanje ob hkratnih zahtevah po popuščanju v disciplini, po večji svobodi ravnanja in po milejšem obravnavanju kršitev (toda nc povsod in nc za vse)? S tem so prav tako nastale dileme, ki jih kot kaže, nc želimo reševati, marveč jih pretežno prepuščamo stihijnosti oziroma anarhiji. Hkrati tudi nimamo, kolikor toliko koncipirane (zlasti pa dolgoročne) kriminalne politike, ki bi bila vodilo za prihodnost in sredstvo za zaviranje napak v sedanjosti. Od tod in za to tudi veliko etičnih, poklicnih, organizacijskih, političnih in drugih dilem. Ker pa jc represivnost šc najlaže in čestokrat tudi najcencjc uporabljati, ker jc tudi venomer in povsod na razpolago, se nam nerepresivna civilizacija (nc glede na vizije družbenopolitične ureditve) močno odmika in vprašanje jc sploh, ali smo jo kdaj želeli doseči, kdo in za koga? Tudi za to je dilem vedno več in prihodnost, ki sc jc že začela, sc nam kaže v neprijetni podobi. Žal bodo z njo najbolj prizadeli tisti, ki jc niso ustvarili. Toda kako bo z njihovo kulturo? LITERATURA 1.Berrien, K.: A Super-Ego for Cross-Cultural Research. Mental llcalt Digest, Chery Chase 2(1970)8, s. 23-25. 2.Culture. V: Sociological Theory. London, Macmillan 1969, s. 19-56. 3 .A Dictionary of the Social Sciences / lid. J. Goulb, W. Kolb. New York, The Free Press 1964, s. 151 -176, 194-195. 4.Grbac, Ž.: Kultura na društvenoj pozomici. Zagreb, Grafički zavod Hrvatske 1987, 213s. 5.IIagstrom, W.: The Production of Culture In Science. American Behavioral Scientist, Beverly Hills 19(1976)6,s.753-768. 6.IIonigmann, J.: Culture and Personally. New York, Harper 1954,499 s. 7.11ič, M.: Sociologija kulture i umetnosti. Beograd, Institut društvenih nauka 1966, 406 s. 8.Jerovšek, J.: Sociološki aspekti konformizma. Naše teme. Zagreb 9(1965)12, s. 1715-1733. 9.Johnson, E.H.: Crime, Correction, and Society. Homewood, Dorsey Press 1974, 671 s. 10.Južnič, S.: Politična kultura. Maribor, Obzorja 1973,231 s. 11 .Kocijan, G.: Delavci in kultura. Ljubljana, Center za raziskovanje javnega mnenja 1970,48s. 12.Korlact, J.: Kulturna deprivacija. Specijalna škola, Beograd 22(1973)3, s. 202-208. 13.Košir, M.: Kultura kol pot k svobodi. Ljubljana, Komunist 1983, 88s. 14.Kultura in umetnost. Komunist - Teoretična priloga, Ljubljana 34(1976)8, s. 30-47. 15.Lič, E.: Kultura i komunikacija. Beograd, Prosveta 1983,156 s. 16.Malinovski, B.: Naučna teorija kulture. Beograd, Vuk Karadžič 1970, 186 s. 17.Martinič, T.: Kultura kao samoodredjenja. Zagreb, Center za kulturnu djelatnost, 1985, 173 s. 18.Mlinar, Z.: Profesionalna kultura, sociološko istraživanjc i društvena praksa.Itegled, Beograd 79(1989)4-5, s. 413-433. 19.Moren, E.: Duh vremena. Beograd, Kultura 1967,222 s. 20.Pcrry, N.: The Two Cultures and the Total Institution. The British Journal of Sociology, London 15(1974)3, s. 345-355. 21.Petcrson, R.: Patterns of Cultural Choice. American Behavioral Scientist, Beverly Hills 26(1983)4, s. 422-438. 22.Pieschl, G.: Utjccaj profesionalne etike na oblikovanje ličnosti u policiji. Izbor, Zagreb 21(1981)1, s. 13-16. 23.Radovanovič, M.: Sociološko-antropološka proučavanja "kulture bede" u savremenoj gradjanskoj sociologiji i antropologiji. Sociologija, Beograd 16(1974)2, s. 269-293. 24.Rječnik sociologije i socijalne psihologije I red. M. Bosanac et al. Zagreb, Informator 1977, s. 14, 100, 117,168,317,347,591. 25.Rohajm, G.: Nastanek i funkcija kulture. Beograd, Beogradski izdavačko-grafički zavod 1976,126 s. 26.Rudolph, W,:Die amerikanische "Cultural Authropology" und das Wertproblem, Berlin, Dunckcr & Ilumbolt 1959,184 s. 27.Rupcl, D.: Kulturna integracija (ali dczintcgacija) mesta in vasi. Teorija in praksa, Ljubljana 8(1971)5, s. 804-811. 28.Slovenski narod in slovenska kultura. Javna tribuna Društva slovenskih pisateljev. Cankarjev dom, 9. in 10. januarja 1985. Ljubljana, Društvo slovenskih pisateljev 1985. 155 s. 29.Sovič, L.: Kultura medjusobnih odnosa. Beograd, "Rad" 1979, 30 s. 30.Socialization and Culture. V: Society as It is. New York, London, Macmillan 1971, s. 24-27. Sociološki leksikon. Beograd, Savrcmcna administracija 1982, s. 5, 15, 45, 121, 168, 307-311, 373, 477, 596,622-623,705. 32.Sokolov, E.V.: Kultura i ličnost. Beograd, Prosvcta 1976,243 s. 33.Sokolovič, D.: Socialna ali kulturna antropologija? Anthropos. Ljubljana (1970)1, s. 110-116. 34.Sulkuncn, P.: Society Made Visible - on the Cultural Sociology of Pierre Bourdicu. Acta Sociologica, Oslo 25(1982)2, s. 103-115. 35.Szabo, D.: Societc, culture et criminalitc. Criminologie, Qcbec 14(1981)1, s. 7-29. 36.Teorije o društvu. Beograd, Vuk Karadžič 1969, s. 913-942,999-1359. 37.Tiryakian, E.: Toward the Sociology of Esoteric Culture. American Journal of Sociology, Chicago 78(1972)3, s. 491-512. Seznam literature pripravila Marija Milenkovič. Informacijski principi* ANTON P. ŽELEZNIKAR ... Osnovni pogoj uporabe jezika jc, da jc poslušalec pripravljen vstopati v konverzacijo z govorcem. Pri tem ni pomembna količina logičnega ali lepega ali vnemirjajočega govorjenja, čc to ni poslušano. Brczsmisclno jc govorjenje, če sta ozadji govorca in poslušalca preveč različni za oblikovanje odprtega in resnega poslušanja; cclo čc se besede berejo, bo lahko njihova rcintcrpretacija preveč oddaljena. Winograd (OUC) 257 UVOD Eden od namenov tega spisa je odpiranje pogovora, s katerim bi bilo mogoče artikulirati spremenjene možnosti pojmovanja informacijske pojavnosti in s katerim naj bi se odkrivale poslcdice in znanstvene in tehnološke koristi predloženih principov. Ta konverzacija in njena moč naj bi bili utemeljeni z informacijsko fenomenologijo, utemeljeno z informacijskimi principi in posledicami teh principov. Informacijsko principe in njihove poslcdice v tem spisu jc mogoče razumeti tudi kot nastajajoči začetek, promocijo, hipotezo in temelj duhovno in artcficialno nastajajočega ali tudi kot perspektivno odprtost razvijajoče se filozofije informacije. V splošnem velja, da so naravni principi (logično, ontološko) nekonsistentni. Ali velja to tudi za predložene informacijske principc? Na določen način vselej uporabljamo spretnost proste izbire, ko sc igramo s formalnimi ali celo metafizičnimi pojmi in njihovimi simboli. Principi so lc konstrukcije in realnost mora biti konstruirana, saj nc čaka, da bi jo odkrili (SCC). Termin "informacija", njegov pojem, pomen in njegovo spoznavanje se navadno razumejo kot dani (pri-ročni) in zaradi tega nc vstopajo v razumevne (pcrccptivne in spoznavne) podrobnosti informacijske fenomenologije. Na določeni stopnji razvoja zavesti postane pojem informacije tudi procesiranje (informiranje), komuniciranje (interakcija) in informacijski sistem, šc posebej v kontekstu ncvralnih znanosti (ncvrolingvistika, nevrofiziologija), socialnc komunikacije (sociologija, lingvistika), Spis je objavljen pod naslovom "Principles of Information" v časopisih Informatica 11 (1987) 3, 9-17 in Cybcmetica (1988) 3, 99-122. Pričujoči prevod je le nebistveno dopolnjen in prilagojen možnostim slovenskega jezika. računalniško možne interakcije človek-stroj (umetna inteligenca, ncvralnc mreže), informacijske uporabe (ekonomija) in raziskav v kontekstu kognitivnih znanosti (psihologija, psihiatrija). Z vpraševanjem o principih informacije se lahko razvijejo nova vprašanja, ki povzročajo nove odgovore z zadostno splošno, naravno jezikovno in formalno strogostjo. V tem spisu ne bo pokazana epistemologija pojma informacije, ki je bila delno obravnavana v spisu (OWI), podrobneje pa še v spisu (IDI). Informacija ima semantično cirkularcn in dinamično spontan pomen in ta pomen jc mogoče spremljati skozi zgodovino človeka (npr. od grškega "cidos", "morfe" in "poiesis" do latinskega "informatio" in do današnjega občega pomena informacije, informiranja, informativnega, informacijskega, procesno informacijskega itd.). V pričujočem besedilu bo sistematično in jezikovno formalno razvitih nekaj osnovnih principov informacije. S tem razvojem bo omogočeno artikuliranje in izpostavitev informacijske pojavnosti kot dovolj splošnega izkustva zdravega razuma in dokaj regularnega principa (praktične oblike) sodobnega mišljenja. To mišljenje se utemeljuje in vmešča s spontanim in cirkulamim razumevanjem (rekurentnim opazovanjem, raziskovanjem in spoznavanjem). V prihajajoči informacijski dobi sc bo razvilo informacijsko mišljenje in razumevanje skozi informacijo tudi s posebnim namenom strukturiranja in organizacijo nove filozofije in uporabe novih (inteligentnih) tehnoloških možnosti. Na poti k informaciji sc prav gotovo skrivajo novi pojavi, ki jih bo mogoče podrobneje raziskovati. INFORMACIJA IN PROTIINFORMACIJA ... Vsaka zmagovita teorija preživi tri obdobja: najprej jc odklonjena kot neresnična; potem je zavrnjena kot nasprotje religije; končno je sprejeta kot dogma in vsak znanstvenik poudarja, kako jc žc dolgo cenil resnico. Gould (ESD), ko citira embriologa Von Beara Informacijo izkušamo kot spontano razvijajoči miselni pojav našega uma. Ta izkušnja nam govori, da informacija ni samo razvijanje, spontano prihajanje v bivanje in nastajanje, temveč je tudi izginjanje, spreminjanje itd. V teh okoliščinah se informacija pojavlja kot skrajno svoboden in dinamičen proccs našega uma. To raznovrstno informacijsko procesiranje jc neomejeno cirkulamo glede na cclotno informacijo bitja. Vobčc privzemamo, da informacija informira spontano in da sc na svoji poti (razvoja) sooča s svojim lastnim opazovanjem, raziskovanjem in spoznavanjem, kar vse ima za posledico novo nastalo informacijo, ki jo imenujemo protiinformacija. Na poti k informaciji (lahko) postane protiinformacija regularna informacija zaradi vmeščanja protinformacijc v obstoječo informacijo; potem informacija kot informacija spet informira na opisani način. Informacija kot informacija informira v različnih domenah. Bistvena domena informacije jc očitno t.i. domena razumevanja, v območju katere informacija opazuje, raziskuje in razpoznava sebe in drugo informacijo. Skladno s to razumevajočo informacijsko komponento (domeno) lahko infomracija rojeva nov, kontroverzen dčl same sebe in druge informacije, ko nasprotuje cclotni obstoječi informaciji in povzroča pojavljanje protiinformacije. V lem pomenu ni naslajajoča protiinformacija nič drugega kot razumevajoča informacija informacijo. Vobčc jc informacija informacijska in hkrati protinformacijska. Ker jc informacija samorazumevajoča, jc tudi protiinformacijska. V svojem informacijskem obsegu jc informacija tudi ncinformacijska oziroma sc nahaja izven obstoječe informacije, ko rojeva protiinformacijo. Upoštevaje to okvirno informacijsko pojavnost jc mogoče oblikovati troje začetnih principov informacije. Princip informacijske spontanosti Informacija jc cirkularno spontani pojav informacije. Cirkularna informacijska spontanost jc informacija tudi sama. S tem principom jc mogoče informacijsko cirkularno spontanost razumevati kot osnovno informacijsko lastnost, ki ni šc na noben način omejevana, vezana, pogojevana ali preprečevana informacija in jc nepredvidljivo svobodna v svojem nastajanju, vmeščanju, pritiinformiranju in cirkuliranju. Spontanost sc tako nahaja izven in nad katerim koli avtopoetičnim (samoprodukcijskim) sistemom (AAC), ki jc avtopoetično konsituiran. Navadno sc spontanost razumeva tudi kot kaos ali priložnost, kot kaotično dinamičen, naključen ali neregularen pojav, kot turbulenten pretok, nepredvidljiva evolucija (bioloških vrst, ekonomskih ccn), kot ncrcvcrzibilna cvolucija (CCH) itd. V spontanem sc nahaja zgoščeni pomen prihajanja v bivanje, volativnega, svobodnega, nepričakovanega. Bili spontano jc nemogoče brez prihajanja v bivanje nečesa, kar prihaja, kar se dogaja. Spontano ima pomen zaenkrat šc neznanega, zakaj in kako bo spontano nastalo, cclo kadar sc ugotavlja, da jc nekaj bilo spontano. "Jc bilo" čc ni več spontano, jc svojo spontanost izgubilo takoj, ko jc postalo ugotovitev. Spontano kaže v prihodnost, za katero ni vnaprej dano, kaj sc bo pojavilo, zgodilo, nastalo, prišlo v bivanje, pritiinformiralo itd. Spontano kaže v "bo", toda v sedaj neznano "bo". V tem pomenu sc spontanost npr. nc sooča z znanostjo (ali cclo z ideologijo), saj jc znanost lahko lc to, kar je znano. Na ta način znanost nc more (nc sme) biti spontana. V nasprotju z znanostjo pa jc prvi princip informacije informacijska cirkularna spontanost, ki presega kateri koli princip rcsnicc, krive vere, pravilnosti, identitete, objektivizma, tradicionalizma itd. Spontanost kaže v odpiranje, slutenje obzorja, v zavest, ki sega izza obzorja vedenja (znanega), v odpiranje k novim obzorjem in ostaja tako vselej odprta. Informacijska spontanost jc cirkularna. To, kar spontano nastaja kot protiinformacija, sc vmešča v obstoječo informacijo in iz tc informacije spet napreduje (informira) kot spontano nastajanje informacije v obliki posledičnega proccsa. Tako jc delovanje spontanosti kot informacije cirkularno. Čc informacijska spontanost označuje neko informacijko lastnost (obliko) spontanosti, potem nastajanje označuje nek informacijski proccs spontanosti, s katerim naslaja (prihaja v bivanje) informacija na spontan način. Princip informacije Informacija informira tako, da cirkularno in spontano rojeva informacijo kot svojo protiinformacijo, da cirkularno in spontano vmešča novo informacijo v obstoječo informacijo, ali da informacija cirkularno in spontano nastaja, prihaja v bivanje, sc spreminja, izginja, vmešča itd. s samo informacijo. Informacija ima lastnost obvladovanja (oblikovanja in procesiranja) same sebe. Na podlagi tega principa jc mogoče razvijali filozofijo ali teorijo informacijo v podrobnejši obliki. Iz tega principa izhaja ugotovitev, da predstavlja narava cirkularncga in spontanega oblikovanja in procesiranja informacije nek (matematično, algoritmično, formalno in tudi jezikovno) nenaveden (racionalno nelogičen) problem govorjenja in formalizacije, ki se nahaja (navidezno) izven t.i. racionalističnc tradicije (npr. jeznega ali zadrtega zdravega razuma). Princip proliinformacijc Informacija prihaja v bivanje kot protiinformacija skladno s principom informacije. Protiinformacija informira kot informacija. Protiinformacija prihaja v bivanje kot razumevanje informacije z informacijo, kot regularna informacijska oblika ali regularni informacijski proces. Tudi protiinformacija jc informacija samo po sebi. Opisani trije principi nikakor niso zaprte izjave, saj so odvisni od povsem odprtih pojmov, ki jih bomo opredeljevali v naslednjih principih, posledicah in primerih. Razen tega bodo tudi kasnejši principi odvisni od prejšnjih, tako da bodo vsi rekurentno med seboj preplctni in hkrati odprti za nadaljnji razvoj razumevanja. Poslcdica informacijskih principov Tudi sami informacijski principi bodo protiinformacijski. To pomeni, da bo neglede na informacijski princip v tem spisu, nek informacijski pincip imel lastnost informacije, njenega cirkularncga in spontanega razvoja (mišljenja, nastajanja, vmeščanja) v carstvu informacije. Poslcdica informacijskega objekta in informacijskega subjekta Informacija jc informacijski objekt in/ali informacijski subjekt (obvladovanje same sebe). To ugotovitev jc mogoče izraziti v formalizirani obliki, kjer jc mogoče razumevati informaejo kot informacijski operand in/ali kot informacijski operator (operacijo). Informacijski objekti so tako informacijsko oblike kot informacijki proccsi, ki so hkrati informacijski operandi in informacijski operatorji. Informacijske objekte (opcrandc)je mogoče formalno izraziti kot enote v oblikah, kot so informacijska_oblika, informacijski_proccs, biti_v_obliki, biti_v_proccsu itd. Podobno jc mogoče informacijske subjekte (operatorje) izraziti z različnimi verbalnimi kompozicijami, kot so npr. informirati, generirati, nastajati, dajali, spreminjati, prihajati_v_eksistcnco, priha-jati_v_sedanjost, intcligenlno_modificirati, vmeščati itd. Poslcdica proliinformacijc Protinformacijski objekti in protiinformacijski subjekti so npr. protiinformacijska_oblika, pritiinformacijski_proccs, naslala_informacija itd. kot objekti in informirati_z_opazovanjem, gcncrirati_s_spoznavanjcm, naslajati_z_raziskovanjcm kot subjekti itd. Princip informacijske formule Informacijo jc mogoče formalno izražati z informacijskimi in protiinformacijskimi formulami, ki so sestavljene iz informacijskih operandov (objektov) in informacijskih operatorjev (subjektov) v jezikovno svobodni, nevezani obliki. Informacijske opcracijc in njihove kompozicije se lahko uporabljajo kot informacijski operandi (objekti) in kot informacijski operatorji (subjekti). Čeprav je informacijska formula svobodno zaporedje (serijska izražava) informacijskih operatoijev in informacijskih operandov, je z njo (formalno-jezikovno) mogoče izražati cirkularnost, spontanost, paralclnost itd. Oblik in procesov, ki se pojavljajo v informacijski formuli. V okviru tc razprave jc mogoče pokazati primere primitivnih in sestavljenih informacijskih formul. Princip informacijske formule omogoča naravno in formalno izražavo informacijskih oblik in proccsov, uvajanje simbolov za informacijske operande in operatorje in naposled tudi formalistično (aksiomatsko, logično, matematično) oblikovanje informacijskih formul. Primer osnovnega informacijskega sklepanja Naslednja formula je deduktivno sklepanje, ki ima t.i. če-potem obliko oziroma jc implikacija: informacija informira lastno_in_drugo informiranje; informiranje informira informacijo; informacija informira informacijo; Posamezne izjave se končujejo s podpičjem. Seznam izjav lahko predstavlja vobče izjavo, ki povezuje dele seznama z vezmi tipa "in", "ali" ali z "in/ali" itd. Primer informacijske ckvivalcnce Tale formula opisuje ekvivalcnco: informacija informira inteligenco je_cnako_kot informacija informira informiranje; informiranje informira inteligenco; Operande in operatorje formule jc mogoče konstruirati s svobodno izbiro. Izjava pred operatorjem sc nc končuje s posebnim znakom. Primer dveh smiselnih formul Tile dve formuli sta smiselni: prva opisuje operacijsko kompozicijo, druga pa ekvivalcnco dveh formul: (1) informirati je_enako_kot informirati, generirati, modificirati; (2) informacija informira inteligenco je_cnako_kot informacija informira, gencrira, modificira inteligenco je_enako_kot informacija informira inteligenco, informacija gencrira inteligenco, informacija modificira inteligenco; V tem primeru se nekatere izjave končujejo z vejico, ki predstavlja posebno "in" povezavo itd. Poslcdica oblike operatorja "informirati" Najsplošnejši (in morda najmočnejši) informacijski operator jc operator "informirati". Ta operator, ki jc metaoperator za poljubni operator, se razumeva kot kompozicija poljubnega zaporedja drugih informacijskih operatorjev. Vsaka operatorska kompozicija lahko ima pomen njihove čiste paralclnosti, mešane paralclnosti in serialnosti ali čiste serialnosti. Vrstni red posameznega operatorja v sestavljenem zaporedju jc lahko ali pa tudi ne določen glede na posamezne formalne povezave. Informacijski metaoperator jc mogoče vselej partikularizirati ali univerzalizirati skladno s potrebami, uporabo, ali zahtevo. Informacijski metaoperator v formuli se vede kot informacijska spremenljivka. PRINCIPI INFORMIRANJA INFORMACIJE V tem poglavju bomo preučevali več principov, ki izhajajo iz pomena glagola "informirati" in nekatere odvode teh principov. Naj glagol "informirati" vključuje pomene vseh mogočih glagolov in verbalnih kompozicij. V tem primeru lahko predstavlja glagol "informirati" poljubno zapleten operator. Naj bo ta pomen transparenten tudi za samostalnik "informacija". Tako jc informacija lahko razumevana kot poljubna oblika, poljuben proccs ali oboje. Tako lahko predstavlja informacija poljubno zapleten informacijski operand (objekt) in informacijski operator (subjekt). Informiranje informacije zadeva kot možno razumevanje štiri osnovne oblike ali proccsc informacije, ki so: informiranje, vmeščanje, nastajanje in protiinformiranje informacije. Ta refleksija daje tele štiri principe: Princip informiranja informacije Informiranje informacije, kjer je informiranje inhcrcnmo sami informaciji, pomeni, da informacija informira z informiranjem skladno s principom informacije, da prihaja z informiranjem v cksistcnco protiinformacija skladno s principom protiinformacijc in da sc protiinformacija vmešča v obstoječo informacijo skladno s principom vmeščanja informacije. Informiranje cirkularno in spontano obvladuje informacijo skladno s principi cirkularnosti, rckurcncc, paralclnosti in serialnosti informacije (glej naslednje principc). Informiranje informacije je tudi samo informacija. Princip vmeščanja informacije Vmcščanje informacije pomeni povezovanje, vgnezdevanje ali dcpozicijo (tudi interpretacijo, kodiranje, pomensko prepletanje, razumevanje itd.) svobodne, nastajajoče, protiinformacijske informacije v dano pojmovno (pojmovnostno, komprehenzivno) telo ali domeno informacijo. Z vmeščanjem sc informacija postavlja v regularni informacijski kontekst (v možne informacijske relacije), v območje obstoječe informacije (z možnim pomenom). Na jezikovni ravni se pojavlja semantična relacija med novo in obstoječo informacijo. Vmcščanje informacije jc tudi samo informacija. Princip nastajanja informacije Nastajanje informacije je generiranje, razvijanje, izginjanje in prihajanje informacije v eksistenco. Nastajanje informacijo ima moč novega informacijskega pojavljanja, prihajanja nove informacije v prczenco. Nastajanje informacije ni informacijsko omejeno, je cirkularno in spontano. Z nastajanjem sc lahko pojavi katera koli informacija. Nastajanje informacije jc tudi samo informacija. Princip proliinformiranja informacije Protiinformiranje informacije pomeni, da jc informacija s svojim informiranjem dojemljivostno (obveščevalno, raziskovalni in/ali spoznavno) informirana. Produkt tega informiranja je protiinformacija. Protiinformiranje jc produkcija opazovalne, raziskovalne in spoznavne informacije v procesu informiranja. Protiinformiranje je tudi samo informacija. Posledica informiranja Informiranje informacije jc oblika in/ali proccs cirkularncga in spontanega informiranja, vmeščanja, nastajanja in protiinformiranja informacijo. Primer informiranja Zadnjo poslcdico jc mogoče izraziti formalizirano takole: informiranje pomeni informiranje, vmeščanje, nastajanje, protiinformiranje; Ta formula je rekurzivna v informiranju, vmeščanju, nastajanju in protiinformiranju. Vse te entitete so informacijsko prepletene. Primer informacijskega vmeščanja Princip informacijskega meščanja je mogoče interpretirati s tole formulo: vmeščanje pomeni ali je_cnako_kot scmantična_povczava proti informacije in obs toječe Jn formac ije; kjer jc vsaka entiteta zapisana v posebni vrstici. Metaforična predstavitev te formule poudarja pomen in druge možnosti formulskega izražanja. Tako je npr. zapis te formule v poljski (prefiksni) obliki daljši: ali pomeni vmeščanje semantična_povczava in protiinformacije obstojcče_informacijc je_enako_kot vmeščanje scmantična_povczava in protiinformacije obstoječejnformacijc; V tem primeru jc mogoče binarne (ali večkratne) operatorje "ali", "pomeni", "in", "je_enako_kot" razumevati kot paralelne operacije, funkcijo "semantična_povezava" kot unarni operator, "protiinformacija" in "obstojcčajnformacija" kot paralelna procesa in "vmeščanje" kot paralelni, dvodelni rezultat. Primeri informacijskega naslajanja Primeri formul z informacijskim nastjanjem so tile: (1) Formula informacijskega deduktivnega sklepanja (implikacija) jc: informacija gencrira protiinformacijo; protiinformacija sc_vmcšča_v informacijo; protiinformacija postaja regularnajnformacija; (2) nastajati ima_pomen biti, biti_v_kontradikciji, bit_v_protiakciji, delati, generirati, informirati, inovirati, izvirati, izzivati, kreirati, mutirati, na_novo_proeesirati, narediti, nasprotovati, naslajati, navdihovati, oblikovati, odkrivati, omogočati, pojavljati, postavljati, predstavljati, prihajati_na_dan, prihajati_v_bivanje, prihajati_v_cksistenco, prihajati_v_prezcnco, prihajati_v_razumevanje, producirati, protiinformirati, rasti, razvijati, uvajati, uveljavljati, vzkliti, vznemirajti,...; (3) informacija generira informacijo je_enako_kot informacija je_gcnerirana_iz informacije; Primeri formule s protiinformiranjem Protiinformiranje ima kot informacija svoj izvor v informiranju informacije. Protiinformiranje je pojmovnostni del informiranja, ki opazuje, raziskuje in razpoznava informacijo in informiranje informacije. Protiinformiranje se pojavlja med informiranjem informacije kot informacijski protipojav, ki iz informiranja izrašča ali jc generirano z informiranjem. Tako jc mogoče zapisati tole informacijsko formulo: protiinformiranje izvira_iz ali jc_gcncrirano_z in form iranjcm_in formac ijc kot opazovanje, raziskovanje, razpoznavanje informacije, informiranje informacije; Predzadnja in zadnja vrstica formule sta v razmerju operatorjev in operandov (v angleščini jc med njima predlog "of'). Seveda jc mogoče zapisati še več drugih formul za protiinformiranje tudi v bolj podrobni obliki. PRINCIPI INFORMACIJSKE CIRKULARNOSTI Kako nastaja informacija cirkularno? Kakšna jc narava informacijske cikularnosti? Kakšen jc vpliv informacijske cirkularnosti na carstvo informacije? Nekaj odgovorov na ta vprašanja bo danih s principi, posledicami in primeri v naslednjih vrsticah. Princip cirkularnosti informacijo Informacija je spontano cirkularna glede na informacijo. Informacijska cirkularnost je lastnost celotnc informacijske domene (protiinformacije, informiranja, vmeščevanja, nastajanja, protinformiranja) in je informacijsko transparcnma. Različne oblike in procesi informacijske cirkularnosti so rckurenca, paralelnost, serialnost (posledičnost) pa tudi ncidentificiranc oblike in proccsi informacije. Cirkularnost informacije je informacija sama po sebi. Princip informacijsko rckurcnce Informacijska rckurenca je informacijsko inherentna in informacijsko transparcnma lastnost cirkularnosti informacije, ki je fenomenološka, metodološka, rekurzivno formalna, lingvistična, biološka itd. Ta lastnost jc spontana, spoznavajoča, informacijsko generativna, paralelna, serijska, posledična itn. Informacijska rckurenca jc informacija tudi sama. Poslcdica informacijsko rckurcnce Beseda "rckurenca" ima pomen vračanja informacije v eksistcnco, vmeščevanje, informiranje in protiinformiranje, in sicer v spontanem krogu, ki ga razumevamo kot informiranje v najširšem pomenu. Primer statične, konstruktivne informacijske rekurence je matematična rekuzivna formula, ki omogoča rekurzivno pridobivanje novih formalnih ali numeričnih (logičnih) rezultatov z uporabo formalnih lingvističnih pripomočkov. Informacijska rckurenca je dinamična, tako da se npr. omenjena rekurzivna formula spreminja in razvija z rekurenčnim procesom. Razen tega je potrebno informacijsko rckurcnco razumevati kot informacijsko paralelno in/ali informacijsko resijsko (posledično) rckurcnco. Izgleda, kot da jc serijska rckurenca očitna in predstavljiva, čeprav je potrebno upoštevati možno nastajanje informacije v okviru serijsko strukturirane informacije. Toda paralelna rekurcnca mora upoštevati možnosti nastjanja paralelne informacije v okviru že obstoječe paralelne in serijske informacije. V tem smislu informacijska rckurenca ni nikjer omejevana in informacija in njeno informiranje lahko spontano nastajata na informacijsko cirkularcn način. Končno jc smiselno poudariti, da upošteva informacija protiinformacijsko tudi informacijsko rckurcnco kot informacijsko cirkularnost s svojim notranjim informacijskim dojemanjem, ki jc lastnost same informacije. Primer splošne informacijske rckurcnce Informacijsko rckurcnco, v kateri paralelnost in/ali serialnost informacijskih oblik in/ali informacijskih proccsov nista eksplicitno opredeljeni, jc mogoče pokazati s tole informacijsko formulo: informacijska_rckurcnca pomen i_da informacija nastaja_iz informacijo kot protiinformacija potcm_se protinformacija vmešča_v informacijo in_pri_tem jc nastajanjc_in_vmeščevanje informacije spontano; V tej formuli je operator "potcm_sc" očitno serijski glede na predhodni del formule. Operator "nastajanje_in_vmeščanje" jc paralelno strukturi ran in z njim sta nastajanje in vmeščevanje informacije razumevana kot paralelna informacijska proccsa. Seveda pa jc mogoče paralclnost in serialnost izraziti z vpeljavo posebnih opcracij (npr. "paralclnojc", "je_v_zaporcdju_z" itd.). Opcratorski del "jc", ki sledi operatorju "inpritem", spada k "spontano" na koncu formule. Tako jc operator "je ... spontano" primer distribuiranega operatorja. Princip informacijske paralclnosli Informacijska paralclnost jc cirkularna razvejanost ali razcepljenost informacije, ki jc prostorska (topološka), časovna (tcmporalna), alternativna (pluralna), multiserijska, paralelno generativna, paralelno spoznavna itd. Informacijska paralclnost jc tudi sama informacija. Poslcdica informacijske paralclnosti Obstajanje in nastajanje paralelne informacije potrebuje možnost paralelnega pojavljanja informacijskih oblik in informacijskih proccsov. V tem primeru pomeni beseda "možnost" pojem paralelne strukture, ki omogoča paralelno informacijsko pojavnost. Strukturna paralclnost jc na določen način prostorska, časovna, pluralna, spontana itd. Obstajanje in nastajanje paralelne informacijske strukture kot informacije jc potreben pogoj informacijske paralclnosti, To velja dobesedno za paralelno informacijo v živem, kjer jc informacijski paralelizem mogoč lc v paralelni biološki strukturi. Populacija živih bitij jc dober primer informacijskega območja, v katerem sc paralelna informacija pojavlja spontano in raznovrstno. Ta paralelna informacija vpliva na bitja in njihovo interakcijo, tako da so ta bitja do določene stopnje informacijsko prepletena. Ta primer kaže, kako jc paralelna informacija kot informacijska populacijska enota nepredvidljiva v svojem obstajanju in nastajanju, odvisna od informacijskih okoliščin in od nastajanja okoliške informacije. Paralclnost informacije sc pojavlja, ko se obstoječe informacijske poti (oblike in proccsi) razccpljajo v raznovrstne (pluralne) nastajalne smeri. Primer dveh paralelnih proccsov Uvcdimo dve različni informacijski entiteti, ki ju označimo z ip1 in ip2, označujeta pa naj dva paralelna informacijska procesa. Ta proccsa naj informirata medsebojno neodvisno, vendar naj sc nastala protiinformacija teh proccsov vmešča v prvi in v drugi proces. Informiranje proccsov ip1 in ip2 naj bo odvisno lc od njune lastne protiinformacije. Konstruiramo lahko tole formulo: 'P1 jc_paralclno_k ip2 na_način_ko protiinformacija (od) ip1 vpliva_na informacijo (od) ip1 in ip2 in_na informiranje (od) ip1 i n_paralcl no_k_tcm u protiinformacija (od) ip2 vpliva_na informacijo (od) ip1 in ip2 in_na informiranje (od) ip2 Princip informacijske zaporednosti (serialnosti) Informacijska zaporednost (posledičnost) je časovna, zančna, enosmerna, spominska, prostorska, zaprta itd., spontano nastajajoča cirkularnost informacije. Informacijska zaporednost jc tudi sama informacija. Posledica informacijske zaporednosti Obstajanje in nastajanje serijske informacije potrebuje možnost serijskega pojavljanja, interpolacije, vstavljanja (vrinjanja) informacijo med informacijo in serijske rekonfiguracijc serijske informacije. Čeprav jc informacijska zaporednost prostorsko in časovno strukturalna, jo jc mogoče razumevati prenešeno tudi na paralelen način. Zaporednost informacije kaže, da jc mogoče časovnost in čas razumevati kot informacijsko razliko, ki sc pojavlja v relaciji med informacijo in protiinformacijo. Ni jasne razločitve med informacijsko zaporednostjo in informacijsko paralclnosljo (vštricnostjo), vendar je lahko v nekaterih primerih razločevanje smiselno. Primer serijskega in paralelnega vpraševanja Predpostavimo tri serijske procese, ki so označeni kot vprašanje, vpraševanje in vprašano (odgovorjeno). Proces vprašanja producira vprašanja kot protiinformacijo in ta protiinformacija sc vmešča v informacijo proccsa vprašanja in proccsa vpraševanja in v njuni informiranji. Proces vpraševanja producira vpraševanje kot svojo protiinformacijo in ta protiinformacija se vmešča v informacijo procesa vpraševanja in vprašanega in v njuni informiranji. Proces vprašanega producira vprašano kot svojo protiinformacijo in ta protiinformacija se vmešča v informacijo proccsov vprašanega, vprašanja in vpraševanja in v njihova informiranja. Ta procesna shema jc cirkularna glede na vprašanje in vpraševanje, glede na vpraševanje in vprašano ter glede na vprašano in vprašanje. Postavimo lahko tole formulo: serijski_proccs_vprašanja_vpraševanja_vprašanega je vprašanje informira in proti informacija_vprašanja se_vmcšča_v informacijo (od) vprašanja, vpraševanja in_v informiranje (od) vprašanja, vpraševanja potem _pa vpraševanje informira in prod in f ormacija_vprašc vanja se_vmcšča_v informacijo (od)vprašcvanja, vprašanega in_v informiranje (od) vpraševanja, vprašanega potcm_pa vprašano informira in protiinformacija_vprašanega se_vmcšča_v informacijo (od) vprašanega, vprašanja in_v informiranje (od) vprašanega, vprašanja potcm_pa serijski_proces_vprašanja_vprašcvanja_vprašancga se_ponovi; Paralelna informacijska formula, kjer so vprašanja, vpraševanje in vprašano paraleni proccsi, je tale: paralclni_proccs_vprašanja_vprašcvanja_vprašancga jc vprašanje, vpraševanje, vprašano informirajo in proti in formacij (od) vprašanja, vpraševanja, vprašanega sc_vmcšča_v informacijo in informiranje (od) vprašanja, vpraševanja, vprašanega; Cirkularnost te formule je izražena s postfiksnim operatorjem (nedovršnikom) "informirajo". INFORMACIJSKE OBLIKE IN INFORMACIJSKI PROCESI Če sc informacija razumeva kot biti_v_obliki in biti_v_procesu, je smiselna uvedba pojmov informacijske oblike in informacijskega proccsa. Biti_v_obliki zadeva katero koli predstavljivo obliko kot informacijo. Biti_v_proccsu zadeva katerikoli predstavljivi pojav ali pojavno kompleksnost kot informacijo. Ta način gledanja je sprejemljiv za živa bitja, s katerim sc tudi živo bije samo lahko razumeva kot skupek informacijskih oblik in informacijskih proccsov, ki informirajo sami sebe in so informirani s tistimi zunanjimi informacijskimi oblikami in informacijskimi proccsi, ki jih zadevajo (npr. biološko vznemirjajo). S to predpostavko je mogoče sprejeti naslednje principe. Princip informacijske oblike in informacijskega proccsa Vesoljno živo in neživo pojavnost jc mogoče predpostavljati, zaznavati, opazovali, raziskovati, spoznavati, razumevati itd. kot pojavnost (fenomcnologijo) informacijskih oblik in informacijskih proccsov. Oblike in proccsi fizičnega in psihičnega sveta informirajo in so medsebojno informirani, tj. vznemirjajo pasivno in aktivno drug drugega in sami sebe. Vsaka pojavnost jc pojavnost samo do te mere, s katero sc pojavne oblike in pojavni proccsi zaznavajo kot informacija in informiranje informacije. Ta princip nudi posebno, informacijsko usmeritev in jc lahko začetek neke nove tradicije, s katero sc vse razumeva kot informacijsko. To je princip informacionizma ali informizma, kot ga jc opredelil avtor (IDI). Če se karkoli pojmuje kot informacija, daje informacijska oblika ali informacijski proces, potem sc to območje razumevanja imenuje informacionizem. Informizcm pa ni kaj drugega, kot je mišljenje in razumevanje vesoljne pojavnosti skozi način, kako informacija informira živo in neživo. Poslcdica informacijske oblike Informacijska oblika konstituira informacijo, ki jo daje s svojim informiranjem ali sprejema iz informacijskega vira. Čeprav jc informacijska oblika statičen pojav, lahko povzroča informiranje v sprejemniku. Tako informacijska oblika informira in ostra distinkcija med informacijsko obliko in informacijskim proccsom ni mogoča. Informiranje informacijske oblike je možnost njenega opazovanja, raziskovanja in spoznavanja, ko informacijska oblika proizvaja njej pripadajočo protiinformacijo. V tem pomenu jc informacijska oblika zelo splošen informacijski princip in jc tudi sama informacija. Poslcdica informacijskega proces Informacijski proccs jc dinamična informacijska upodobitev nekega pojava, jc proccs v okviru informacijo, ki aktivno in pasivno informira informacijo v njej sami kot procesu. Informacijski proccs spreminja samega sebe s svjim samoinformiranjem in z informiranjem drugih informacijskih proccsov. Sam gencrira protiinformacijo in sprejema to protiinformacijo v svoje lastno informacijsko upoštevanje. Informacijski proccs gencrira informacijske oblike in informacijske proccsc znotraj in zunaj sebe. Vsak informacijski proccs jc tudi sam informacija. STRUKTURIRANJE IN ORGANIZIRANJE INFORMACIJE Kakšno jc fundamcntalno razlikovanje med strukturo in organizacijo informacije? Ali je stroga ločitev med njima sploh mogoča? Princip informacijske strukture in informacijske organizacije Informacijska struktura je konstitucija informacije, tj. sestavljenost informacijskih oblik in informacijskih procesov, ki so povezani kot informacija. Te oblike in ti proccsi so informacijske komponente. Informacijske rclacijc med informacijskimi komponentami, s katerimi jc opredeljena sestavljena informacija, pomenijo informacijsko organizacijo. V okviru informacijske epistemologije je informacijska struktura bližje obliki, medtem ko jc informacijska organizacija bližje proccsu. V okviru informacije so informacijske oblike in informjacijski proccsi informacijsko prepletene sestavine. Informacijske sestavnine informacijsko integrirajo informacijo. Informacijska struktura in informacijska organizacija sta tudi sami informacija. Posledica informacijske strukture in informacijske organizacije Informacijska struktura jc informacija, ki zadeva tip in obstoj informacijskih komponent. Informacijska organizacija jc informacija, ki zadeva tip in obstoj informacijskih rclacij, odvisnosti, nujnosti, možnosti itd. med komponentami, ki informacijo sestavljajo. S tega gledišča je informacija informacijsko strukturiran in organiziran pojav. Informacijska struktura in informacijska organizacija informirata (tj. nastajata, vmeščata, sla vmeščevani, protiinformirata) na cirkularcn način (tj. rekurentno, paralelno, serijsko). Obstaja cscncialna razlika med informacijsko strukturo in informacijsko organizacijo na eni strani in med običajno, statično pojmovano strukturo in organizacijo na drugi strani. Struktura in organizacija informacije nastajata kot informacija. Zato je informacija kot enota glede na njeno strukturo in organizacijo spremenljiva in nastajajoča (prihajajoča v obstajanje) z novimi informacijskimi komponentami, relacijami itd., ki se vmeščajo v obstoječo informacijo. Obstoječa informacija, ki informira kot dano (obstoječe) informacijsko ozadje, sc spreminja in nastaja. Očitno jc odprtost ali zaprtost informacijo kot enote in kot avtonomije poslcdica informacijskega strukturiran ja in organiziranja. Primeri kulturnih oblik Kulturne oblike (npr. fdozofija, etika, ideologija, znanost, umetnost itd.) kot informacija so cvidcntni primeri partikularnih informacijskih struktur in informacijskih organizacij. Strukturno in organizacijsko parukularnost kulturne oblike imenujemo informacijsko postavje (enframing, Gcstcll). Tako postavlje, ki jc regularno vmeščeno v informacijo, obstaja tudi izven parUkularnc kulturne oblike. Na splošno jc informacijsko postavje neke kulturne oblike vmeščeno v širše področje informacije, ki oblikuje ozadje danega postavja. Npr. matematika jc kot disciplina postavljena v matematično strukturo in organizacijo, tj. v svoje matematično postavje. To postavje jc vmeščeno v širše informacijsko okolje, v več drugih znanstvenih disciplin, v filozofijo in jezik itd., v katerih matematika korenini, sc uporablja, vpliva itn. Struktura in organizacija informacije konstituirata informacijsko postavje, ki je informacijsko vmeščeno v širši informacijski kontekst. V tem smislu ne more biti nobena znanstvena disciplina ali kulturna oblika. Informacijsko postavje jc princip informacijskega stukturiranja in organiziranja in jc tudi samo informacija. INTELIGENCA KOT INFORMACIJA ...Bistvo inteligence je, da deluje primerno, ko ni enostavne vnaprejšnje opredelitve problema ali prostora stanj, v katerem bi sc iskala rešitev. ... Heidegger pokaže, da jc bistvo naše inteligence v naši vrženosti in nc v naši refleksiji. Podobno pokaže Maturana, da biološki spoznavni sistemi ne delujejo z manipulacijo predstavitev zunanjega sveta. Winograd in Flores (UCC) 98, 99 V splošnem ni inteligenca kot informacija nič drugega kot neka informacijska kompleksnost, namenska, intcncionalna in ciljno usmerjena sestavljenost informacije. Inteligenca jc tako informacijski produkt, narejen z divergentnimi, višjimi informacijskimi funkcijami živega informacijskega sistema. Informacija konstruira inteligenco z namenom, da bi bila ta intcligcnca uporabljiva kot primerna informacija v distinktnih položajih bivanja bitja, pri reševanju njegovih realnih in umetnih problemov. Princip intcligcnce Intcligcnca, v kateri je vmeščena informacija intcncionalna, informacijsko postavljiva (uokvirjena), utemeljena informacija (tj. s konsekventno strukturo in organizacijo), pripadajoča specifični domeni (disciplini, področju), se razvija (nastaja) na informacijsko površje za specifično reševanje problemov (vedenje, mišljenje, delovanje). Intcligcnca pojmuje (v opazovanju, raziskovanju, razpoznavanju) le specifično problemsko domeno in lc v okviru tc domene vpliva inteligentno na vedenje in akcijo. Intcligcnca jc specializirana informacija, ki je informacijsko postavljena (uokvirjena), zadeva zaprto (tesno) neko problemsko področje in spoznava striktno le v metadomeni neke problemske domene. Zaradi tega potrebuje intcligcnca drugo informacijo, celovito spoznavanje (procesiranje) druge informacije, šolanje (vadbo), znanje in naposled značilno informacijsko ekspertizo. Poslcdica intcligcncc kol informacije Inteligenca je informacija, ki jc zožena v specifično problemsko domeno, s svojo lastno reševalno zmogljivostjo, izkustvom in značilno metodološko slepoto. Inteligenca pozna svoj lasten sistematičen prisop, svojo pot rekurentnega sestopa. V spoznavni metadomeni intcligcnce sc nahajajo specifična pravila, znanje, ekspertiza, metodologija, konceptualna spretnost in njej lastna specializirana orodja in procedure reševanja problemov. Inteligenca vselej potrebuje svojo značilno informacijsko substanco, iz katere nastaja in v katero sc lahko vmešča. Nastajanje intcligcncc jc odvisno od inteligentnega okolja, obdajajočega sveta, v katerem je inteligenca vdomljcna in iz katerega lahko raste. INFORMACIJSKI STROJ IN INFORMACIJSKI PROGRAM ... Četudi bi računalniški program vselej zmagoval v šahovski igri, bi Winograd in Florcs trdila, da to ni inteligenca. Clanccy (Al) 243-244 Pojem informacijskega stroja in informacijskega programa vznemirja današnjo filozofijo, znanost in tehnologijo. Vprašanje razvoja stroja in programa prihodnosti naj bi bilo dosledno utemeljeno v informacijskem načinu gledanja, tj. v načinu filozofskih in rcalizacijskih možnost strojev in programov kot informacijskih entitet. Princip informacijskega stroja Stroj jc informacijski, čc sta njegova struktura (substanca, oblika, strukturanc komponente) in njegova organizacija (strojna povezanost, relacijc, procesiranje) informacijski. Struktura stroja zadeva arhitekturo stroja (fizično, biološko, konstitu-cijsko). Organizacija stroja zadeva delovanje stroja (um, vedenje) in funkcionalno fleksibilnost (možnosti krmiljenja, programiranja) v raznovrstnih notranjih in zunanjih okoliščinah. Arhitektura informacijskega stroja jc dinamična (možganska), jc dinamično krmiljena, spremenljiva, nastajajoča in odvisna od obdajajočega sveta. Informacijski stroj jc lahko upravljan z informacijskim programom, da bi tako dosegal informacijske značilnosti in lastnosti. Informacijski stroj deluje kot informacija. Posicdica principa informacijskega stroja Ker informacijski stroj poseduje informacijsko atribute (informiranje, vmeščevanje, nastajanje, protiinformiranje v informacijsko cirkularni in spontani obliki), jc njegovo delovanje informacijsko. To delovanje jc dosegljivo z njegovo informacijsko arhitekturo in z njegovo informacijsko programiranostjo. Dinamična arhitektura (arhitekturno preklapljanje brez arhitekturnega nastajanja) pomeni seveda bistveno omejenost informacijskega stroja. To slabost njegove informacijsko dinamike jc mogoče delno kompenzirati z informacijskimi programi. Informacijski stroj, ki bi imel polno (ali cclo lc delno) informacijsko moč zaenkrat tehnološko šc ni uresničljiv. T.i. ncvralna vezja oziroma ncvralnc mreže pa so tehnološki dosežek, ki jc na poti do informacijskega stroja, saj naj bi omogočal t.i. arhitekturno genezo, tj. nastajanje strojne strukture v odvisnosti od informacijskih potreb. Potrebno bo začeti šc vrsto novih raziskovalnih in razvojnih projektov, da bi si izmislili gradnike informacijske arhitekture z lastnostjo raznovrstnejše informacijske spremenljivosti, šc posebje paralclnosti in njune uporabnosti v dinamični arhitekturi. Tc arhitekture bi sc lahko časovno spreminjale, nastajale ali razvijale kot poslcdica informacijskih sprememb in nastajanja v arhitekturnih okoljih. Princip informacijskega programa Informacijski program bi bil enostavno informacija, ki spontano informira, vmešča, nastaja in protiinformira na informacijsko cirkularcn način v okviru informacijskega stroja. Informacijski program informira samega sebe in druge informacijske programe in se uporablja in jc vmeščen v informacijskem stroju za produkcijo informacije (npr. inteligence, namenskih informacijskih funkcij itd.). Očitno obstaja bistvena razlika med računalniškim in informacijskim programom. Prvi jc algoritmičcn (matematičen, proceduralen, informacijsko statičen in definitorno predvidljiv), medtem ko je drugi informacijski (nematematičen, inteligenten, informacijsko dinamičen in definitorno nepredvidljiv). Računalniški program ima praviloma stabilno, nespremenljivo programsko strukturo in programsko organizacijo. Njegove dcfinicijc (deklaracije) ni mogoče spreminjati dinamično med njegovim izvrševanjem s pomočjo paralelnega izvajanja njega samega in drugih programov nad samim seboj in nad drugimi delujočimi programi, podatki itd. Poslcdica principa informacijskega programa Informacijski program sc vede kot informacija. V tem primeru jc program tudi informacijski objekt, ki sc lahko informacijsko spreminja med svojim procesiranjem drugih objektov. Značilen računalniški program sc vselej vede kot subjekt, s katerim je mogoče spreminjati neprogramske objekte, nastaja pa lahko lc z zunanjimi posegi. Zamisel o informatizaciji programa pripelje še do bistveno novih zahtev o programiranih orodjih, ki jih jc nemogoče primerjati z današnjimi orodji za programiranje. Primer tehnološkega informacijskega stroja Tehnološki (umetni) informacijski stroj naj bi imel v glavnem arhitekturo, ki jc bistveno različna od arhitekture in njenih komponent današnjega računalnika. T. i. možganska ali ncvralna arhitektura jc lc ena izmed možnosti nove usmeritve. Kaj naj bi pomenila ncvralna arhitektura? V grobem so komponente ncvralnc arhitekture nevroni in funkcionalno enote nevronov (regije, jedra, območja, korteksi) oziroma nevronske populacije. Nevron jc živčna cclica (specializirani proccsor) s svojimi raznovrstnimi in kompleksnimi informacijskimi proccsi. V živih možganih tudi dva nevrona (ali bazična celična procesorja) nista enaka. Signali (informacija) vstopajo v nevron iz drugih nevronov prek sinaps (sinapsnih procesorjev). Nevroni lahko nastajajo pod vplivom učenja, zamenjujejo obstoječe (postarane) nevrone (BSN) in izginjajo tako funkcionalno kot fizično. Sinaptičnc povezave med nevroni sc lahko pojavljajo v odvisnosti od različnih notranjih in zunanjih strukturnih in procesnih pojavov. Ncvralna arhitektura sc razvija skladno z življenskimi možnostmi pod pritiskom in z vplivom notranjih in zunanjih okoliščin. Ta arhitektura nastaja dinamično in sc vede kot informacija na strukturalni (subslancijski, tehnološki) in organizacijski (proccsni) ravni. Primer informacijskega programa Primer informacijskega programa jc korteksna (ncvralna) funkcija. Ta program nc deluje le kot informacija, temveč vpliva tudi na zadevno živo substanco (arhitekturo), v kateri sc razvija (v kateri proccsira). Tako jc mogoče razumeti, da um (kot informacijski program) vpliva na razvoj možganov (kot informacijsko arhitekturo z njenimi komponentami) in da takšno nastajanje arhitekture nudi nove možnosti za nastjanjc uma. ŽIVI PRIMERI INFORMACIJE V prejšnjih dveh primerih smo nakazali informacijske možnosti živega informacijskega stroja (možganov) in živega informacijskega programa (uma). Maturana in Varela (AAC) sta pokazala s teoretsko obravnavo, kako je žive organizme mogoče razumevati kot avtopoezijo (autopoiesis). Princip živega informacijskega stroja Ziv informacijski stroj predstavlja lc podskupino možnih (zamisljivih) informacijskih strojev. Živ informacijski stroj jc omogočen v okviru biološke strukture in organizacije, z njuno avtopoezijo. Takšen stroj jc organiziran kot informacijska mreža informacijskih oblik in proccsov za produkcijo, transformacijo in dcstrukcijo svoje lastne informacije. Ziv informacijski stroj upravlja z življenjem stroja, ohranja svoje lastno življenje in producira sebe in svojo informacijo. Očitno imajo živi informacijski stroji kot produkti svojega lastnega delovanja nekaj, kar zadeva njih same, njihovo lastno identiteto, enotnost (lastnost informacijskega kot enote) in življcnsko procesiranje. Delovanje, ki se ne tiče samega stroja, je npr. značilno za umetne, alopoetične stroje. Ti stroji se sami po sebi nc razvijajo in nc ohranjajo sami sebe, toda producirajo funkcijo za druge, ncsvojc namene (npr. računalniki, mehanični stroji). Princip živega informacijskega procesiranja Živo informacijsko procesiranje jc biološka pojavnost avtopoetičnih informacijskih sistemov v živem in obdajajočem svetu, in siccr do tc mere, ko je to procesiranje tako ali drugače odvisno od avtopoezijc (biološke samoprodukcije) ene ali več avtopoetičnih informacijskih enot. Domena vseh interakcij, v katere avtopoetičen sistem lahko vstopa, je njegova kognitivna domena. V okviru te informacijske domene nc more biu presežena avtopoetična identiteta informacijske enote in njene interakcije. Primeri živih informacijskih strojev in živega informacijskega procesiranja Očimi primeri živih informacijskih strojev so molekule življenja, celice, celične populacije (organizmi), korteksna jedra, korteksi, možgani in živo bitje kot celota (enota). Živi informacijski proccsi v teh strojih so npr. beljakovinska sinteza, imunost, evolucijsko učenje, evolucijske spremembe, selckcija, rcplikacija (razmnoževanje), um ild. FORMALIZACIJA INFORMACIJSKIH PRINCIPOV V nekaterih primerih tega spisa smo žc pokazali možnosti oblikovanja informacijskih formul za opisovanje informacijskih oblik in informacijskih procesov. Pokazali smo, kako je mogoče te oblike in procese formalizirati z linvističnimi pripomočki. Informacijo smo osnovali kot informacijski konccpt, ki ga je mogoče zadovoljivo formalizirati lc z informacijskimi sredstvi. Tudi sama informacija sc kaže kol neke vrste sistem v sami sebi. V okviru tega sistema lahko informacija naslaja in sc vmešča cikularno in ima pri tem svojo strukturo, organizacijo, oblike in procese. Informacija jc vržena (metana) v informacijsko okolje iz nekega informacijskega vira, iz katerega jc nastala in sc razvija šc naprej, naslaja, raste, propada, izginja itd. kot specifičen sistem, ki jc v rclaciji s samim seboj in s svojim informacijskim okoljem. S pojavitvijo informacije začne nastajati tudi njen sistem. Vprašanje, ki sc postavlja, jc, kako bi bilo mogoče formalizirati sisteme, ki so informacijsko relacijski, informacijsko značilni ali informacijsko substancialni. Bolj ali manj jc evidentno, da takšna formalizacija nc more več obdržati zgolj tradicionalne oblike matematične, algoritmične ali logične formalne intcrprctacijc. Tradicionalna interpretacija jc informacija, ki nc razpolaga s sredstvi, formalnim aparatom ali matematičnim formalizmom, ki bi bil pripraven (instumentaliziran) za postavje nastajajoče informacijske pojavnosti. To pa seveda nc pomeni, da ni mogoče obstoječega matematičnega formalizma uporabljati za interpretacijo sistemov, ki so značilno terminirani, informacijsko statični in na današnji stopnji razvoja tudi šc tehnološko sprejemljivi. V predhodnih primerih nismo uporabili formalnega simbolizma, ki bi lahko zamenjeval verbalne opise v naravnem jeziku. Namen te verbalne formalizacije je bil v interpretaciji informacijskih principov z naravnimi zaporedji informacijskih operatorjev in operandov. Tako formalizirani primeri so lc nakazovali pot, kako bi bilo mogoče vpeljati sistem informacijske logike, ki bi omogočal aksiomatizacijo principov in gradnjo partikularnih informacijskih teorij, ki bi lahko upoštevale pojme, kot so spontanost, cirkularnost, informacijsko nastajanje in vmeščanje, protiinformacijsko prepletenost, strukturo, organizacijo itd. Določene študije prav v tej smeri pa so bile medtem žc opravljene (IL1.IL2, IL3,114). SLOVSTVO (Al) Clcnccy, W. ;., Bk Review, Artificial Inlclligcnce 31 (1987) 232-250. (SCC) Denning, P. J., The Scicnce of Computing, American Scientist 75 (1987) 2, 130-132. (ESD) Gould, S. J., Ever since Darwin, 1977 (Norton, New York). (BSN) Nottcbohm, H., Erom Bird Song to Neurogenesis, Scientific American (1989) 2, 56-61. (CCII) Jensen, R. V., Classical Chaos, American Scientist 75 (1987) 2, 168-181. (AAC) Maturana, H. R., and Varcla, F. J., Autopoicsis and Cogntion, The Relation of the Living, 1980 (D. Reidel PC, Dodrecht, Holland). (UCC) Winograd, T., and [-'lores, F., Understanding Computers and Cognition, A New Foundation for Design, 1986 (Ablex PC, Norwood, New Jersey). (OUC) Winograd, T., On Understanding Computers and Cognition, A New Foundation for Design, A Response to the reviews, Artificial Intelligence 31 (1987) 250-261. (OWT) Želcznikar, A. P., On the Way lo Information (Na poti k informaciji), Informatica 11 (1987) 1, 4-18. (IDI) Želcznikar, A. P., Information Determinations I, Informatica 11 (1987) 2, 3-17 and Cybernctica 31 (1988)3,181-213. (ID2) Železnikar, A. P., Information Determination II, Informatica 11 (1987) 4, 8-25 and Cybernctica 32 (1989) l.xx-xx. (IL1) Železnikar, A. P., Informational Logic I, Informatica 12 (1988) 3, 26-38. (IL1) Železnikar, A. P., Informational Logic II, Informatica 12(1988)4,3-20. (TLI) Železnikar, A. P., Informational Logic III, Informatica 13 (1989) 1,25-42. (IL1) Železnikar, A. P., Informational Logic IV, Informatica 13 (1989) 2, 6-23. Moralno oblikovanje nadarjenih otrok (konfluentni ali sotočni model) IVAN FERBEŽAR UVOD Zadnja leta srečujemo pri nas in še bolj v svetu naraščajoče zanimanje za teorije, programe in načine pouka, ki prispevajo k vrednostni vzgoji in moralnemu oblikovanju nadarjenih otrok znotraj šolskega sistema. Ta interes je bil induktivno in deduktivno spodbujen s širšim družbenim iskanjem nekega alternativnega razvoja moralnega oblikovanja talentov v porajajočem sc hedonističnem etičnem relativizmu v makro in mikro socialnih odnosih. "Za mlade (talente, dodal I. F.) nastopi ob tem resna moralna kriza, popolno relativiziranje etičnih vrednot, kar lahko dovede ali vsaj zavaja v pravi cinizem. Zmanjka jim že osnovnega spoštovanja ne samo moralnih norm, ampak tudi človeka nasploh. Zmešajo sc jeziki simbolične govorice, da se nc razumejo več niti med seboj; kot da zidajo babilonski stolp zmešnjav. Grozi jim vračanje ali regresija v tako imenovano 'azijatstvo', barbarstvo. To je anomična družba, bi rekel sociolog Durkheim, v kateri nobena norma ali vrednota več nc drži "(vir 1, str. 226). Spoznanje, da so socialnovedcnjski vzorci in etične usmerjenosti stvar učnega proccsa in naloga šole, kajti etičnih norm sc mora otrok pač naučiti, jc vodilo do najrazličnejših vzgojno-izobražcvalnih strategij moralnega oblikovanja (vir 9, stran 85-93). Evaluacija posameznih strategij moralnega oblikovanja v Združenih državah Amerike pa jc pokazala, da tc nc zadovoljijo svojstvenih razvojnih potreb in potencialov nadarjenih otrok. To prcučcvalno prizadevanje se zavzema za spccifičnc moralno oblikovanje nadarjenih otrok, jc vrednostno zasnovano na humanistični etiki (vir 5, stran 171) in posveča pozornost konfiucntncmu ali sotočnemu modelu usmerjanja kognitivnega in afektivnega razvoja v šolskem vzojno-izobražcvalncm programu. Opisan konfluentni model moralnega oblikovanja jc formuliran v skladu s svojstvenimi potrebami nadarjenih otrok in jc podprt z raziskovalnimi spoznanji razvojnih psihologov. UTEMELJITEV Moralno oblikovanje jc bistvena sestavina vzgoje in izobraževanja nadarjenih otrok iz treh temeljnih razlogov: 1. Izobraževanje nujno vključuje tudi vzgojo, torej tudi etično vrednotenje. 2. Če sc izobraževanje premalo povezuje z vrednostnim oblikovanjem, so pogosto ravno nadarjeni otroci tisti, ki prvi zaznajo to etično vrednostno vrzel kot veliko izobraževalno pomanjkljivost. 3. Nadarjeni otroci imajo svojstvene potrebe in potenciale, ki so lahko uresničeni samo s sistematičnim moralnim oblikovanjem. Ti razlogi združno predstavljajo dovolj močan imperativ takojšnje strokovne izpopolnitve načinov moralnega oblikovanja nadarjenih otrok. K sreči nihče več nc dvomi, da sodi moralno oblikovanje in vrednostna vzgoja v redni vzgojno-izobražcvalni proccs , vzgoja vrednot zadeva cclcga človeka in otroke naj sc kot take pripravlja za člane družbe. 1. Delovanje in prispevek avtonomih članov družbe sta nujno zajeta v kreativni osebnosti rasti. Gre za dimenzijo, ki zajema tudi moralno odločanje. 2. Delovanje in prispevek avtonomnih članov družbe sc razvijala skozi vodene učne situacije, v katerih jc mogoče uporabiti moralno dogajanje v ustvarjalni aplikaciji na življenjske izkušnje. 3. Delovanje in prispevek avtonomih članov družbe potrebujeta pripravo za prihodnji svet in njegove projicirano spremembe, ki pa zahtevajo nenehno spreminjanje v posameznikovi vrednostni drži. Če danes vse bolj priznavamo uresničevanje vzgojno-izobražcvalncga cilja -kreativni osebnostni razvoj -, potem so v tem terminu vsebinsko zajete intelektualne, emocionalne in etične dimenzije razvoja posameznika. In kot bomo kasneje podrobneje razčlenili, jc psihološko povsem podprto, da učcncc z neposrednim ravnanjem v praktičnih razrednih šolskih situacijah izkusi intelektualno soočanje in konflikte moralnih, etičnih in filozofskih dilem. Funkcionalno in intcncionalno izobraževanje nadarjenih otrok mora vključevati možnosti, da otrok doživljajsko izkusi vsestranski razvoj, skozi soočanje z najrazličnejšimi praktičnimi izkušnjami, ki nujno vsebujejo tudi etične dimenzije. Saj jc tudi pedagoška psihologija žc pred časom dognala, da so najbolj trdni tisti moralni nazori, ki so sc skovali v večstranski osvetlitvi protislovij (vir 2, stran 160). V tej družbeni perspektivi jc naša kritična točka moralnega oblikovanja nadarjenih otrok v tem, da daje večje možnosti (ali sploh možnosti) aktivne izrabe izvenrazrednih in izvenšolskih dogodkov v vodeni, načrtno organizirani učni situaciji. Nadarjenim otrokom naj bi bilo omogočeno, da aktivno sprašujejo, sami ustvarjalno preučujejo, postavljajo alternative obstoječim moralnim dilemam, ki jih srečujejo v masovnih sredstvih obveščanja, ali pa v neposrednem zaznavnem okolju. Konceptualno jc prav za nadarjene značilno, da so šc posebej prodorni opazovalci življenja v svojem okolju. Pedagoško delujoči ljudje naj bi torej poskrbeli, oziroma zagotovili, da sc moralna vrednotenja talentov soočeno odprejo v konkretni sproščeno vodeni učni situaciji. Antropološke znanosti so se doslej na teoretični in praktični ravni moralnemu oblikovanju nadarjenih otrok premalo posvečale. (V vseh dosedanjih povojnih jugoslovanskih posvetovanjih o nadarjenosti jc to prvo delo, ki sc eksplicitno bavi z moralnimi oblikovanjem nadarjenih otrok.) Vzroke za v preteklosti bolj ali manj neuspešno oblikovanje vrednot v razredu lahko pripišemo umetnemu izključevanju življenjskih izkušenj iz šole. Ta umetna ločitev "šole in življenja" ni šla neopazno mimo "naših" nadarjenih otrok. Kakor jc poudaril ekspert na področju nadarjenosti Tanncnbaum, prav nadarjeni otroci čutijo potrebo tesnejše povezanosti med intelektom in vestjo (vir 12). In, čeprav je znanstveno neupravičeno analogno sklepanje iz duševnih proccsov pri otroku na odraslega, ni naključje, da so največji genialni naravoslovci (na primer Einstein) prišli prvi do za človeštvo resne ugotovitve, ali vse to, kar zmorejo, tudi smejo (vir 1, stran 227). Zanimivo jc, da so kljub bchavioristični tradiciji tudi žc ameriški eksperti na področju nadarjenosti ugledali to razhajanje med intelektom in vrednotami in začeli postavljati zahtevo za redefiniranjem vzgojno-izobražcvalnih ciljcv, ki naj bi bili bolj v funkciji povezovanja intelekta in etičnih vrednot skozi poudarke humanih konsekvcnc znanja (vir 12). Ena najbolj tehtnih utemeljitev uresničevanja nalog moralnega oblikovanja nadarjenih otrok pa jc vsebovana v njihovi svojskosu psiholoških karakteristik. Nadarjen otrok kot fenomen ima po svoji naravi kvalitete, posebne emocionalno potrebe in kognitivno razvojni potencial za zrelejšo moralno razsojanje, kar more biti uspešno zadovoljeno v zgodnješih letih, kot pa večina ostalih otrok. Kot jc bilo empirično raziskovalno ugotovljeno, se nadarjeni otroci razlikujejo od svojih vrstnikov, poleg drugega, tudi v zgodnejšem zanimanju za vprašanja vrednot in moralne drže (vir 13). Avtor Malone jc nedavno pregledal in zbral karakteristike, po katerih sc nadarjeni otroci razlikujejo od drugih otrok v osebnostnem segmentu emocionalnih potreb in moralne razvitosti. Ugotovil jc naslednje značilnosti nadarjenih, ki jih moramo upoštevati, ko načrtujemo moralno vzgojne programe, usmerjene v zadovoljitev teh svojstvenih potreb. Te so: - Bolj zgodaj v živl jenju izoblikovan vrednostni sistem (vir 36). - Bolj intenzivno iskanje pomembnosti in smiselnosti v okolju. - Potreba po preizkušanju idej, vrednot in socialnih stališč na skupini vrstnikov. - Natančno zaznavanje stališč ljudi v svojem okolju (vir 14). Tudi v drugih raziskavah so dognali večjo etično senzitivnost nadarjenih otrok in zopet ponovili klic po povezovanju intelekta in clike ravnanja skozi pedagoške poudarke humanih konsekvcnc znanja (vir 15). Po drugi strani pa, ko sc lotevamo učnoprogramskega načrtovanja, mora biti neogibno, poleg posebnih emocionalnih potreb, pretehtana tudi kognitivna dimenzija osebnostne strukture nadarjenih otrok. Kot jc v svetu ob majhnih razlikah žc tradicionalno, sc intelektualni potencial nadarjenih otrok oblikuje v glavnem skozi naslednje šolsko organizacijsko strategije: - obogatitev, - izdvajanje, - šolska akcclcracija (vir 16). Te tri osnovne strategije vzgoje z vsemi različnicami spodbujanja posameznikovega razvojnega potenciala so pogosto prezrle dimenzijo kognitivnega moralnega razvoja. Nadarjeni učcnci so prej zmožni kot vrstniki misliti na razvojni stopnji formalno operativnega mišljenja, na stopnji avtonomnega funkcioniranja, ki jc označeno med drugim z abstraktnim razmišljanjem in logično utemeljenim mišljenjem (vir 17). Ali smo torej upravičeni slutiti, daje nadarjen otrok, ki jc zmožen v zgodnji starosti razmišljati na hipotetično deduktivni način, da je prav tako zmožen v tem času logičnega moralnega razsojanja? Naša študija to potrjuje. Kognitivni razvojni psihologi in raziskovalci Piagct-ovc in Kohlberg-ovc tradicijc so dognali, da jc potek moralnega in kognitivnega razvoja hierarhičen (vir 18). Nadarjeni otroci izražajo v zgodnejši starosti večji razvojni potencial za abstraktno in analitično razsojanje v obeh, v kognitivnem in moralnem segmentu razvoja osebnosti. Četudi nagibajo raziskovalne ugotovitve (vir 19) v smer naklonjenosti trditve o povezanosti, oziroma korclacijc med inteligentnostjo in moralnim razsojanjem, "jc korclacija lc 0,30 izračunana z 10 odstotno varianco" (vir 20). Tako smo prispeli do točke za nas bistvenega paradoksa. Medtem ko je kognitivna razvitost nujna za zrelo moralno razsojanje, pa kognitivna razvitost ni zadosten pogoj za ustrezno zrelost v moralnem razvoju. V svetu so po raziskovalni poti induktivno , za razliko kot pri nas, kjer prevladuje z redkimi izjemami (vir 21) na področju moralnega oblikovanja deduktivni raziskovalni pristop, prišli do izpopolnitve določenih pedagoških strategij, ki so učinkovitejše v razvijanju moralnega razsojanja (vir 22). Ob robljcnju misli šc enkrat povejmo, da so naši nadarjeni otroci svojstveni v svojih potrebah in v razvojnem potencialu. Ta posebnost snuje dva kriterija, ki morata biti v vzgojnem procesu zadovoljena. 1. Njihove emocionalne potrebe zahtevajo uresničitvene možnosti. 2. Njihov kognitivno razvojni potencial zahteva uresničitvene možnosti. Drugi kriterij postane spoznavno šc bolj mikaven, če sc ozremo na novejša raziskovalna spoznanja - železna zakonitost o visoki povezanosti med inteligentnostjo in moralnostjo je v več kot pol stoletja končno padla (vir 23) -, ki govorijo, da jc moralna razvitost večine ljudi nekonzistentna s stopnjo ustrezajočega kognitivnega razvoja. Samo za trenutek se kot človeška bitja lahko upravičeno zgrozimo, kaj čc bo nekoč ta korclacija negativna. KONFL UENTNI ALI SOTOČNI MODEL Etična podzidava Gornjim dilemam sprejemljiv program moralnega oblikovanja zahteva, da je algoritem korakov narejen znanstveno solidno in na trdni podlagi veljavnih teoretičnih utemeljitev. Ko evaluiramo stare in sodobne metode moralnega oblikovanja, smo skorajda prisiljeni preučiti nc samo uporabljana sredstva in metode, temveč tudi etično filozofske podzidave metod samih, ker šele te premise utemeljujejo opravičenost ali neopravičenost rabe različnih metod. V svetu obstajajo bolj ali manj podrobni orisi poglavitnih razpoložljivih možnosti moralnega oblikovanja (vir 24). Najprej vrsta moralnega oblikovanja, ki jc v Jugoslaviji šele v zadnjem času dobila svojo opravičeno kritično znanstveno teoretično pozornost, imenovana indoktrinacija (vir 3). Gre za takšno prenašanje idej in prepričanj, za takšno učenje, ki od tistih, ki te ideje sprejemajo, zahteva, da jih osvojijo pasivno in do popolnosti nekritično. Od indoktriniranih sc pričakuje, da sc mehanično naučijo določene doktrine. Doktrina jc sistem načel in zapovedi, ki veljajo na nekem življenjskem področju. Običajno doktrine veljajo v splošnem, objasnujejo svet v totalitcti, posebej položaj človeka v njem. V doktrino jc treba slepo verjeti, četudi sc morebiti zdi absurdna. (CREDO QUIA ABSURDUM). Indoktinacija jc vedno poslcdica osvajanja doktrin. Natančnejšo znanstveno analizo rabe učenja z indoktrinacijo na najrazličnejših področjih jc v Jugoslaviji poleg žc omenjenega dr. Ivana Furlana na pedagoškem področju opravil tudi dr. Stcvan P. Petrovič, in siccr na vojaškem področju (vir 8). Indoktrinacija nc poteka vedno neposredno s "pridiganjem", ampak lahko bolj prepričljivo in uspešno poteka posredno preko "prijaznega" modeliranja učenčevega ravnanja po učiteljevem vedenju ali pa cclo s pomočjo socializacijo preko šolskega razrednega okolja. Medtem ko pri nas na osnovi analize vgojnega proccsa šole po letu 1980 ugotavljamo, da vzgoja etičnih vrednot ni uspešna preko učenja z indoktrinacijo, so to raziskovalno empirično v Ameriki ugotovili že leta 1928 (vir 25). Druga jc tehnika vrednostnega razjasnjevanja (razčiščevanja), ki nudi dragoccne možnosti uvajanja področja moralnih vrednot in konfliktov v vzgojno-izobražcvalni program. Kljub vsemu so nekatere kritike te tehnike naravnane v smer problematizairanja filozofske osnove etične relativnosti (vir 26). Avtorji ta pristop moralnega oblikovanja uspešno izopolnjujcjo in teoretično dograjujejo. Tretja, v tej študiji analizirana alternativa metod moralnega oblikovanja jc kognitivno moralno razvojna teorija. Ta ima za cilj moralni razvoj posameznika do stopnje postkonvcncionalnc avtonomije. To jc stopnja, kjer je posameznik zmožen oblikovati moralne principe in se moralno odločati po teh principih neodvisno od avtoritete, ali kakršnegakoli pritiska. Če torej predstavlja teoretično osnovo kognitivni razvoj, potem spodbujanje moralnega razvoja definirano skozi pedagoški proccs spoštuje otrokovo moralno avtonomijo, medtem ko vse druge sledi indoktrinaciji (vir 27). Kognitivno moralno oblikovanje preudarno strukturira učenčevo interaktivno dejavnost v pogojih, ki moralni razvoj pospešujejo. Etični sistem, kompatibilen razvijanju nadarjenih otrok, jc torej lahko samo humanistično pojmovanje morale. Tukaj sc izvor moralnega vedenja nc išče izven Človeka. On izhaja iz same človekove narave. Človek nc more biti sredstvo, ampak samo cilj. Človek, kot generično bitje, prirodno teži k lasmi aktualizaciji v skladu z osnovnimi notranjimi posebnostmi. Človeški organizem z rojstvom postane avtonomen, zahteva svojo lastno identiteto. Vse, kar jc človeku dano, mora biti izpolnjeno skozi samouresničitev (samoaktualizacijo), kot najvišja oblika identitete, v nasprotju z avtoritarnim vedenjem (vir 5, vir 28). Prav zgoraj predstavljene potrebe nadarjenih otrok so uglašene s konccptom avtonomnega moralnega razvoja (postkonvcncionalni nivo), ki ga drugi nujno nc dosežejo, kjer jc moralno vedenje določeno z notranjimi principi, bodisi da jc beseda o dinamičnem izvoru vedenja ali o notranji neodvisni oceni, kar jc dobro ali slabo v določenem ravnanju. Šele na tem nivoju moralnega razsojanja sc razvija prava avtonomija vedenja, kjer se otrok vede neodvisno od zunajih ali notranjrti iracionalnih pritiskov. Kognitivno moralno razvojna teorija jc edina ustrezna teoretična osnova za naš program moralnega oblikovanja nadarjenih otrok. Kognitivno moralno razvijanje vsebuje "dialog vrednot" kot sredstvo za pospeševanje otrokove moralne avtonomnosti. Ali kot ošili misel sam Kohlberg (vir 29): "Pedagoška uporaba na tem zasnovanega programa ni v preprečitvi dialoga, s sklicevanjem na šolske razredne zakone in na pravila moralnega značaja, niti v prepiru o temeljni dilemi, ali otrok potebuje svobodo odločanja, temveč uporabiti ga tako, da prenesemo 'dialog vrednot' v razred. V PODOBI CELOTNE OSEBNOSTI S tem, ko smo sc nasloni na Tanncnbaumovo prcučcvalno sporočilo o tisočih nadarjenih otrok, ki iščejo pogrešano povezanost med vestjo (vrednotami) in intelektom, smo nekako logično padli v naročje konflucntncga modela, ki kombinira kognitivne in afektivne cilje v poskusu oblikovanja cclovite osebnosti. Mnogi pedagogi in psihologi so govorili o funkcijah obeh dimezij, ki sc oblikujeta v skupni (sožitni, simbiotični) udeleženosti v vzgojnem sprocesu (Brown - 1971, Krathwohl, Bloom, Masia - 1964, Lyon - 1971). Konflucntno oblikovanje s svojim pudarkom na učenca kot celotno osebnost, postavlja vzgojo bliže Sokrat-ovi opredelitvi proccsa učenja, osvojiti na osnovi izkušenj najširše možno polje in intenzitete smisla vrednot (vir 30). V vzgojno-izobražcvalncm procesu je mogoče uresničiti konflucntni model na tri načine, in siccr: 1. Uporaba kogitinih ciljcv kot sredstva za afektivne cilje. 2. Uporaba afektivnih ciljev kot sredstva za kognitivne ciljc. 3. Simultano, hkratno uresničevanje obojih, afektivnih in kognitivnih ciljcv. Tretja oblikovalna možnost je najuspešnejša in predstavlja edini pravi proccs konflucntncga oblikovanja. MODEL Smoter konflucntncga moralnega oblikovanja, razvoj moralne avtonomije, je odvisen od simultanega oziroma sočasnega izvajanja kognitivnih in afektivnih ciljcv v razredu. Študij literature, ki sc nanaša na naše raziskovalno polje, nam odkriva številne refcrcncc za oboje, za kongnitivno in afektivno vedenje, ki je predpogoj za razvoj moralne avtonomije. Sistematična klasifikacija teh rcfcrcnc nam razkriva pet osnovnih ciljcv učenčevega vedenja. Kognitivni cilji vključujejo: 1. Logično, racionalno cvaluacijo. 2. Kritično, analitično mišljenje. Afektivni cilji učenčevega vedenja pa zajemajo (vir 31): 3. Empatijo. 4. Odkritost, odprtost in zaupanje. 5. Strpnost, tolctancc in sprejemljivost. Sedaj bomo v kratkem opredelili te vrste vedenja in konccpt moralne avtonomije. (Glej tudi vir 37.) MORALNA AVTONOMIJA Moralna avtonomija temelji na produktivnem mišljenju, v obliki odločanja na osnovi moralnega razsojanja in etičnih principov. Takšno mišljenje se na zunaj zrcali v samopobudnem in samousmerjcvalnem vedenju. Posameznik, ki tako zaupa vase in je notranje usmerjen, lahko izkazuje oboje, odgovornost in zmožnost samokritičnega vrednotenja. KOGNITIVNI C1UI 1. LOGIČNA, RACIONALNA EVALUACIJA. Ta vsebuje odločanje na osnovi logičnega kriterija, ki izpolnjuje zahteve doslednosti, oziroma konsislcnce (odpor do spreminjanja), pravičnosti, nepristranosti, razumnosti, vsestranosti ali univerzalnosti in nespremenljivosti. 2. KRITIČNO ANALITIČNO MIŠLJENJE Vsebuje razumevanje analitičnih pojmov. Gre za uvid socialnih vrednot, usmerjenost na višje moralne probleme, ki so videni tudi v konkretnih moralnih dilemah. Spraševanje z razumevanjem. Sposobnost, mislili v vedno višjih, splošnejših terminih, stopnjevano do vse širše družbene perspektive. AFEKTI VNI CILJI 3. EMPATIJA Tukaj gre za pripravljenost za razumevanje različnih odgovorov, ki so vsebovani v moralnih dilemah. Zavedali sc in bili občutljiv za medkulturne in znotraj družbene razlike. Pripravljenost, postaviti sc v položaj drugih ljudi, različnih v vrsti in stopnjah lastnosti. 4. ODKRIVANJE IN ZAUPANJE Svobodno izražanje prepričanj in mnenj. Biti pripravljen aktivno vključiti se v večje ali manjše skupinske diskusije in moralno odgovorne aktivnosti. Pripravljenost za tesne prijateljske medosebne odnose. Prcmišljcvalno odsevno poslušanje. Sodelovanje v nasprotju s tekmovalnostjo. Pristnost in resnicoljubnost v pogovorih. STRPNOST (TOLERANCA) OZIROMA SPREJEMLJIVOST Vzajemno spoštovanje drugih, ki sc izkazuje s pripravljenostjo sprejemanja njihovih mnenj. Pozitivno spoštovanje človeških problemov pri vrstnikih. Pripravljenost, občasno odložili svoja stališča in sodbe ter sprejeti druge. To seže tudi do makro globalne družbene tolcrancc. Pripravljenost razumevati, nc pa obsojati. Model (vir 32), ki lahko to vedenje najbolj plastično predstavi, jc morfološki tridimenzionalni oris, ki omogoča simultani razvoj različnega števila ciljcv, ob izbiri posamezne ali več strategij pouka v vzgojno-izobražcvalncm proccsu. Vsebovane so tri dimenzije: Dimenzija 1 : Programska vsebina. Dimenzija 2 : Strategija pouka. Dimenzija 3 : Učenčevi cilji. Najpomembnejša odlika tega modela prikazovanja je v tem, da omogoča transdisciplinarni pristop k moralnemu oblikovanju nadarjenih otrok. Tridimenzionalna oblika omogoča uporabo katerekoli posamezne strategije pouka - samostojne ali v kombinaciji z drugimi - v kateremkoli posameznem predmetnem področju. Ta tridimenzionalna predstavitev je v pomoč pri pojmovanju učenčevega vedenja, strategij pouka in učno programskih vsebin, kot obliko med seboj povezane cclotc. Za moralno oblikovanje nadarjenih učcnccv ustrezne učne strategije vsebujejo torej: DISKUSIJSKI PRISTOPI Gre za aktivno besedno spodbujanje moralnega razsojanja. Tu se nc ustavljamo več v nepotrebnem ponavljanju, da moralno dozorevanje ni mogoče na nivoju besednega poučevanja o tem, kaj jc prav in kaj nc (vir 2). Skupinske razprave kritično analizirajo alternativne izbire moralnega vedenja in occnjujcjo mogoče poslcdice. Zajete so lahko majhne ali velike skupine, in siccr tako, da so moralni konflikti samo nakazani. V skupinskih razpravah, resničnih ali izmišljenih, iz literature ali iz dnevnega tiska povzetih moralnih konfliktnih situacijah, učcnci svobodno, pod nevsiljivim učiteljevim vodstvom pretehtajo razloge za ali proti določeni odločitvi ali ravnanju. Izzovcmo lahko diskusije, ki od učcnccv zahtevajo razumsko in vrednostno utemeljevanje. Učcnci lahko v obliki esejev opišejo vrednostne položaje in odgovore na moralne dileme (vir 36). AKCIJSKI PRISTOPI V svetu se na tem mcdprcdmctncm področju uveljavljajo tehnike igranja vlog, oziroma "psihodramc", v kateri jc moralni konflikt samo nakazan (na primer, laž v odnosu do namena), skupina učcnccv, ki dobi razne vloge, pa mora prizor odigrali do konca, medtem ko ga drugi komentirajo. Učcnci imajo take možnosti, da z menjavo izkusijo različne vloge. To lahko spremlja tudi oblikovanje pisnih izvlečkov o sklenjenih moralnih odločitvah. RAZREDNO PREUČEVALNE TEHNIKE To jc vrsta preučevanja, kjer učenci analizirajo etične in moralne položaje in odnose v zapletenih družbeno problemskih situacijah.Ta učna aktivnost temelji na vzdušju odkritosti in spodbuja enakopravno intelektualno udeležbo. Delo lahko poteka v majhni skupini in jc v pomoč pri vsklajevanju moralne avtonomije in socialne zrelosti. Skupinske odločitve temeljijo na moralnem razsojanju in diskusijskem tehtanju. Šolski razredni sestanki sc prav tako lahko ugodna priložnost, da učcnci iščejo kolektivne rešitve za različne moralne probleme in dileme. Seveda je za to potrebna enakopravna, odkrita, svobodna, neobsojajoča diskusijska klima v razredu. Pomemben cilj pri tej je, da učcnci tudi uresničijo sklepe, za katere so se dogovorili. Poudarek jc na aktualnih moralnih problemih. CELOTNO ŠOLSKO OKOUE Šc močnejši moralnovzgojni vpliv ima funkcionalna, oziroma nenamerna vzgoja. Šola bi naj bila organizacijsko struktuirana po samoupravnih demokratičnih humanih etičnih načelih. In tudi moralnovzgojni problemi se naj rešujejo po teh načelih. Dragocenost je ravno v tem, da gre za resnične šolske in razredne situacije, v katerih se morajo učcnci vsak dan moralno odločati, na primer, ali so pripravljeni del svojih počitnic posvetili lokalni delovni akciji itd. Tako lahko šola moralno oblikuje, ob uresničevanju kognitivnih in afeklivnih vedenjskih ciljcv na nek naraven, programsko neopažen način, s spoštovanjem otrokove moralne avtonomije. Cilj vsake od teh strategij pouka jc delovati skozi programsko vsebino in neposredno vzgojno-izobraževalno okolje, kot pomoč v razvijanju posameznikove moralne avtonomije. Nadarjen otrok, "ki jc naravno opremljen za analiziranje konkretnega ravnanja v izrazih abstraktnih pojmov in principov" (vir 35), jc najbolje oskrbljen skozi programe in cclotno šolsko okolje, ki jc dovzetno za njegove emocionalne potrebe in tako spodbuja njegov kognitivni moralni razvoj. Model, ki ga predstavljamo v tej študiji, nudi ogrodje za takšno uresničevanje nalog moralnega oblikovanja nadarjenih otrok. LITERATURA IN OPOMBE 1. ANTON, TERSTF.NJAK, Človek vrednostno bilje, Sodobna pedagogika, 1989, štev. 5-6, stran 219-228. 2. BARICA, MARKNTIČ POŽARN1K, Dejavniki in metode uspešnega učenja, DDU Univcrzum, Ljubljana, 1980, stran 147-163. 3. IVAN, FURLAN, Primijcnjcna psihologija učenja, Uvod u redagošku psihologiju, Školska knjiga, Zagreb, 1984, stran 151-161. 4. IVAN, FURLAN, Čovjckov psihički razvoj, Školska knjiga, Zagreb, 1985, stran 195-196. 5. DRAGAN, KRSTIČ, Učenje i razvoj, pedagoška psihologija, Naučna knjiga, Beograd, 1980, stran 139-195. 6. B., POPOVIČ, Uvod u psihologiju morala, Naučna knjiga, Beograd, 1973. 7. B., POPOVIČ, IJIIJANA, MIOČINOVIČ, Moralne vrednosti dcce i mladih i njihov razvoj, Inštitut za pedagoška istraživanja, Beograd, 1977. 8. STEVAN P., PETROVIČ, Psihologija i mogučnosti zloupotrcbc, Dečje novine, Gomji Milanovae, 1984. 9. SAPP, G. L., Current research in moral education, UAB Educational Research Review (The University of Alabama in Birmingham), 1977, 1, stran 85-93. 10. DREWS, E. M., Beyond Curriculum, Educating the ablcs, (eds. J. C. GOWAN and E. P. TORRANCE), Itsaca, Ilineis: F. E. Peacock Publishers, Inc. 1971, stran 110-126. 11. Glej na Slovenskem najbogatejše bibliografije s področja človekove ustvarjalnosti, kot sestavino njegovega raziskovanja ustvarjalnosti, pri prof. dr. VIDU PEČJAKU, Filozofska fakulteta Ljubljana, Oddelek za psihologijo, neobjavljen ciklostil. 12. TANNENBAUM, A. J., A backward and forward glance at the Gifted, Psychology and education of the Gifted, (eds, W. B. BARBE and J. S. RENZULLI), New York: Irvington Publishers, Inc., 1975, stran 21-31. 13. GOWAN, J. C., BRUCH, C. B., The academically talented student and guidance, Boston, Houghton Mifflin Co., 1971. 14. MALONE, C., Implementing a differential school program for the gifted, The Gifted Child Quarterly, 1975, 19, stran 316-327. 15. DREWS, E. M., Ixaming together, Englcwood Cliffs, New Yersey: Prentice Hall, Inc., 1972. 16. IVAN, KOREN, Pogled na pojavu nadarcnosti i ulogu nadarcnih pojcdinica u suvremenom svijetu, Biblioteka udnižene samoupravne interesne zajcdnicc za zapošljavanjc Sisak, 1987, stran 25-29. 17. JEAN, PIAGET, The child and reality. New York: Grossman Publishers, 1973. 18. KOHLBERG, L., The child as a moral philosopher, Psychology Today, 1986,7, stran 25-30. 19. SIMON, A., ARD, L. O., Variables influencing pupils rcsponcc on the KOHLBERG schema of moral development, Journal of Moral ducation, 1973, 2, stran 283-286. 20. KOHLBERG, I., The cognitive - developmental approach to moral education, Phi Delta Kappan, 1975, 56, stran 670-677. 21. Glej zelo bogate strokovne bibliografije o moralni vzgoji vodje katedre za moralno vzgojo na Pedagoški fakulteti Maribor, prof. mag. MILANA DIVJAKA, ki sc mu ob tej priliki zahvaljujem za strokovne nasvete metodičnega značaja. 22. FENTON, M., Moral education: the research findings, Social Education, 1976, 40, stran 188-193. 23. ELIZABETA, B., HERLOK, Razvoj deteta. Zavod za izdavanjc udžbcnika Socialističkc republike Srbije, Beograd, 1956, stran 448. 24. GALBRAITH, R. E., JONES, T. M., Teaching strategics for moral dilemas, Social Education, 1975, 39, stran 16-22. 25. HARTSHORNE, H., MAY, M.. Studies in the nature of character: Vol. 1, Studies in deceit, New York: Macm Ulan, 1928. 26. DANF.KE, G. A., Tovard a theory of moral instruction, Theory into Practice, 1975, 14, stran 247-255. 27. POWER, D., Moral education for post - conventional thinking. Journal of Moral F.ducation, 1975, 3, stran 111-116. 28. Tukaj sem le v kratkem skicno predstavil nekatere osnovne ideje o razvoju moralnosti, ki jih zastopajo psihologi humanistične orientacije. Siccr pa ožje vzeto humanistična smer o človeški morali ni dovolj razvita in operacionalizirana. 29. KOHLBERG, L., The moral atmosphere of the school, The unstudied curriculum (cd. N. V. Overly), Washington, D. C.: Association for Supervision and Curriculum Development, NEA, 1970, stran 104-127. 30. DREWS, E. M., Beyond curriculum, Educating the ables, (eds. J. C. GRWAN, E. P. TORRANCE), Itsaca, Illinois: F. E. Peacock Publishers, Inc., 1971, stran 110-126. 31. ROGERS, C. R., On becoming a person, Boston: Houghton Mifflin Company, 1961. 32. WILLIAMS, F. E., Models for encouraging creativity in the classroom, Educating the ablest (eds. J. C. GOWAN and E. P. TORRANCE), Itasca, Illinois, F. E. Peacock Publishers, Inc., 1972, stran 222-233. 33. BEYER, B. K., Conducting moral discussions in the classroom, Social Education 1976, 40, stran 194-202. 34. RUFFIERO, V. R., The moral imperative, Port Washington, Ncy York: Alfred Publishing Co., Inc., 1973. 35. WARD, V. S., Educating the Gifted: an axiomatic aproach, Columbus, Ohio: Charles E. Merril Books, Inc.,1961. 36. IVAN, FERBEŽAR, Osebnostna in socialna prilagoditev nadarjenih otrok, Sodobna pedagogika, 1979, štev. 3-4, letnik 30, stran 105. 37. Na področju oblikovanja nadarjenih otrok je afektivne cilje v Jugoslaviji prva implicite opredelila BOSIIJKA DŽORDŽEVIČ. BOSIIJKA DŽORDŽEVIČ, Dodatni rad učenika osnovne Školč, Prosvcta Beograd, 1977, Inštitut za pedagoška istraživanja, stran 25. Absentizem : nastavek raziskave ALEŠ FR1EDL ABSENTIZEM POGOSTO POJMUJEMO KOT ODSOTNOST Z DELA. V tem smislu so ga pojmovale tudi prve raziskave Foxa, Scotta in Mayota v ZDA, ki so sovpadle s časom druge svetovne vojne. Takrat je predstavljal absentizem velik problem - tako zaradi pomanjkanja delovne sile, kakor tudi zaradi stroškov.(V pojetju z npr. 35000 zaposlenimi jc pomenilo 10% odsotnih delavcev precejšnjo izgubo.) Vlada ZDA jc naprosila osebje s harvarske univerze za pomoč. Raziskovalci so poleg objektivnih razlogov (kot težave s prevozom, dolg delavnik, bolezen, družinske težave) ugotovili tudi, kdo takšne razloge navaja bolj pogosto in kdo manj. Narejena je bila frekvenčna porazdelitev pogostosti za vsakega delavca posebej, pri tem pa so se kontinuirani izostanki (iz dneva v naslednji dan) šteli kot cn izostanek, diskontinuirani (se pravi, ko je delavec izostal, sc potem vrnil na delo, pa pozneje spet izostal) pa kot več izostankov. Razlog za to jc bil v tem, ker je bila večina enkratnih izostankov poslcdica bolezni ali poškodbe. S pomočjo frekvenčne porazdelitve jim jc uspelo tudi ločiti prave bolezni od domnevnih. Njihova predpostavka jc namreč bila, da so zaporedni dnevi odsotnosti v veliki meri poslcdica resnične bolezni ali poškodbe, medtem ko pogosti in kratkotrajni izostanki kažejo bolj na prostovoljno odsotnost. Ukrepi, ki so jih izvedli v enem od podjetij, da bi absentizem zmanjšali (v primerjavi z drugima dvema podjetjema, kjer ni bilo nobenih ukrepov so pokazali, da sc z njimi odsotnost da zmanjšati. Ti ukrepi so bili: 1. nadrejeni delavci so bili podvrženi posebnemu treningu, ki jc obsegal tako tehnične podrobnosti v zvezi z delom kot tudi poglavje o medosebnih odnosih, 2. rezultati zmanjšanja absentizma niso bili pričakovani takoj, temveč je bilo na voljo nekaj časa, 3. izboljšala se jc komunikacija od zgoraj navzdol, 4. delovodje so se s svojimi dclavci dogovorili, katere dneve imajo lahko proste. Nedovoljen izostanek enega delavca jc izzval ogorčenje cclc skupine. Skupinski pritisk jc bil veliko večji kot pa pritisk, ki bi ga izvedel delovodja (po Millcrju in Formu, str. 64-67). Pojem absentizma pa lahko uporabimo tudi v drugem pomenu: angleška beseda "absent" pomeni namreč: odsoten, raztresen, neobstoječ, skovanka "absent-minded" pa raztresen, razmišljcn (Škcrlj, str. 3). V tem smislu lahko kot absentizem pojmujemo tudi "odsotnost", ko je delavec na delovnem mestu prisoten, vendar jc njegova učinkovitost glede na njegove delovne naloge minimalna (npr. da sploh nc dela, čc ga delovodja nc nadzira, ali se predolgo zadržuje v skladišču, ali da, ko konča svoje delo, obstane na mestu kakor robot, ali da svojega dela nc more opravljati, ker jc zanj prezahtevno itd.). Raziskava, ki bi poleg frekvenčne porazdelitve skušala odgovoriti tudi na vprašanje: "Kakšni so razlogi za to, da XY manjka pogosteje ali dlje kot WY?" bi morala poiskati zvezo med različnimi kategorijami absentizma ter njihovimi korclati (spremenljivkami, ki so z absentizmom tesneje povezane). Absentizem lahko razporedimo v: I. opravičeno odsotnost z dela (ki vsebuje letni dopust, porodniški dopust, odsotnost zaradi bolezni ali poškodbe, udeležbo na špotrnih in kulturnih prireditvah, poroko, selitev, smrt bližnjega, izobraževanje, različne seje in sestanke), II. neopravičeno odsotnost (kamor uvrstimo zamude in "plave") ter III. neučinkovitost na delovnem mestu. Razlogi za tako razporeditev so v postopnem zmanjševanju objektivnih meril za registracijo pojavov od točke I. proti točki III.. Kar se opravičene in neopravičene odsotnosti tiče, ju jc objektivno relativno lahko registrirati. Za opravičeno odsotnost obstajajo vedno dokazi (npr. dopustni list, potrdilo o obiskovanju tečaja, seminarja, potrdilo o obisku zadravnika, zapisnik o nesreči pri delu, zapisniki s sej in sestankov z registracijo navzočih in trajanjem), to so torej dokazi o nekem opravičljivem razlogu za izostanek z delovnega mesta, medtem ko jc sama registracija neopravičenih izostankov nekoliko težja. V praksi se namreč dogaja, da se zamude ali "plavi" včasih spremenijo v neko obliko opravičene odsotnosti, npr. v koriščenje letnega dopusta, kompenzacijo delovnih ur, ali pa sc krijejo naknadno z različnimi zdravniškimi potrdili. Na račun prehoda neopravičenih izostankov v področje opravičenih sc nekoliko zmanjša zanesljivost podatkov, ki sc nanašajo na opravičene izostanke, in siccr enako, kot sc na drugi strani zmanjša zanesljivost podatkov o neopravičenih izostanikih. Sami neopravičeni izostanki imajo manjšo objektivno zanesljivost pri registraciji takrat, ko ni registrirne ure prihodov in odhodov, kakor jc to npr. na različnih gradbiščih. Zaradi tega sc lahko zgodi, da dclavcc zamudi 15 minut, delovodja pa mu piše to kot eno neopravičeno uro. Pri točki III., vprašanju učinkovitosti/neučinkovitosti na delovnem mestu pa sc znajdemo pred nekaterimi metodološkimi problemi. Po eni strani gre za to, da posamezna delovna mesta med seboj sploh niso primerljiva (pri nekaterih sc da produktivnost merili glede na količino proizvodov v neki časovni enoti, npr. število proizvedenih opek v eni uri, pri drugih nc, npr. delo direktorja DO, nekatera delovna mesta so manj zahtevna, npr. delovno mesto čistilke, druga bolj, npr. delovno mesto skladiščnika, nekatera delovna mesta so objektivno bol j nevarna, npr. delo na višini, delo v prometu, druga manj, npr. delo v pisarni). Problem pri tistih delovnih mestih, ki niso objektivno ocenljiva glede učinka, jc tudi v tem, ker so occne nujno vezane na določene occnjcvalnc lestvice - lc-te pa so za različne skupine ljudi - zaradi različnih occnjevalcev, ali zaradi različnih postavk v samih lestvicah (npr. chcck liste, ki so lahko zelo uporabne na enem delovnem mestu, lahko na drugem povsem odpovedo) - med sabo težko primerljive. Kot možen izhod sc pojavljata 2 načina: 1. da dobimo veliko ocen o učinkovitosti posameznih ljudi (npr. ob koncu vsakega dne sc occni v odstotku, koliko jc bil kdo učinkovit - occnjujcjo lahko nadrejeni podrejene, delavci drug drugega, ali cclo sami sebe), 2. da sc učinkovitost posameznikov occni skozi rangiranjc - primerjanje v parih (in sc postopek tudi večkrat ponovi), vendar imata tudi ti tehniki določeno pomanjkljivost, namreč, šc vedno ostane do neke mere odprto, koliko sc različne skupine ljudi med seboj lahko primerjajo. Če sc zdaj vrnemo k izhodišču, k vprašanju, od česa jc odvisno, da XY manjka pogostje ali dlje kot WZ, vidimo, da sc lahko zatečemo k določenim matematičnim formulacijam, npr.: al+ p II + yIII = ajx + a2y + a3z + ... + ann kjer predstavljajo simboli a, p, 7 - kocficicntc multiple korclacijc z vsakim od prediktorjev I, II, III - posamezne kriterije aj, a2, a3, a,, - kocficicntc korclacijc posameznega prediktorja s setom kriterijev x, y, z, n - posamezne prediktorje (napovedovalce vedenja na setu kriterijev oz. meril absentizma). Posamezni kriteriji in prediktorji so v enačbi integrirani na najenostavnejši način - s seštevanjem. Lahko pa gre tudi za drugačno vrsto mešanja npr. množenje. Vendar -znanost začenja z najbolj preprosto hipotezo ali modelom in ga ovrže, če sc nova dejstva z njim nc skladajo (Cattcll, str. 122 in 238). Abscntizcm bi lahko razdelili tudi na zaželenega (npr. izobraževanje) in nezaželenega (npr. "plavi"), vendar jc to vprašanje puščeno raje za konec. Kot korclatc (spremenljivke, ki so povezane s kriteriji) navaja literatura različne stvari. Eden "generalnih" (pokriva namreč vse tri kriterije) je stopnja nezaposlenosti v družbi. Večja kot jc nezaposlenost, manj je izostankov in fluktuacijc (Petz, str. 132). Poglejmo si povezave med posameznimi kriteriji in njihovimi korclati. I. OPRAVIČENA ODSOTNOST 1. kriterij: LETNI DOPUST. Objektivno se kaže kot ure, dnevi, tedni v letu. Pri tem kriteriju sc problemi navezujejo na čas, ko so delavci odsotni, in na organizacijo proizvodnje v tem obdobju. V naši DO (GP Stavbar, Maribor) jc to vprašanje rešeno tako, da delavci v začetku koledarskega leta izpolnijo formular, kjer podajo svoj načrt o tem, kdaj bodo na dopustu. Kljub temu pa lahko analiza te odsotnosti npr. odkrije, da večina kolektiva dopustujc v juliju in avgustu, ko so pogoji za delo v gradbeništvu optimalni (toplo in suho vreme, dolg dan). Da bi sc izognili prevelikemu izpadu proizvodnje v teh mcsccih, so delavci dolžni del dopusta izkoristiti tudi v zimskih mcsecih. Prav tako jc tem sezonskim pogojem prilagojen delovni čas - pozimi traja 7 ur, poleti pa 9 (za dclavcc v operativi). Glede na različno dolžino delovnega časa tudi dopust ni ovrednoten po dnevih, temveč po delovnih urah. V zvezi s tem bi bilo zanimivo opraviti tudi analizo tega, koliko delavcev koristi celoten dopust, koliko nc oz. koliko dclavccv prenese dopust v naslednje leto. V ta sklop bi sodilo tudi vprašanje koriščenja porodniškega dopust, pri katerem sta omejitveni spremenljivki spol in starost. 2. kriterij: IZOBRAŽEVANJE. Kot korclat izobraževanja sodita kot objektivna faktorja dosežena stopnja izobrazbe in delovno mesto, od subjektivnih faktorjev pa interes oz. motiviranost za izobraževanje. Interes za izobraževanje sc da ugotoviti npr. z vprašanji kot: "Kaj bi rekli, katera znanja pri vašem delu pogrešate? Kaj bi bilo dobro vedeti?" Pri tem sc smatra, da jc človek, ki na nekem področju čuti primanjkljaj, potencialni kandidat za izobraževanje. Potencialni zato, ker njegova aktivnost v izobraževalnem proccsu ni lc poslcdica interesa, temveč tudi možnosti: časa, dostopnosti kraja izobraževanja, stroškov, nc nazadnje pa tudi interesa DO - ali meni, da so ji določena znanja potrebna ali nc. Ker bi se raziskava nanašala lc na izobraževanje v interesu ali cclo okviru DO, bi bile zajete lc tiste oblike, ki sc odvijajo med delovnim časom (tj. med 6. in 15. uro). V zvezi z izobraževanjem sc jc najbolje povezati z oddelkom za izobraževanje, ki vsako leto pripravi načrt za naslednje leto, kamor so vncšcnc glavne izobraževalne oblike in tudi udclcžcnci. Ta načrtnost jc seveda lc occna, saj pride med letom v DO veliko vabil na različne seminarje, tečaje itd. mimo načrtov DO. V splošnem pa lahko za GP Stavbar rečemo, da se izobražujejo na eni strani delavci (za dosego kvalifikacij in za vertikalni premik v hierarhiji), na drugi pa strokovnjaki (ki običajno ostanejo na istem vertikalnem nivoju, vendar jim nova znanja omogočijo, da so na delovnem mestu bolj učinkoviti). 3. kriterij: POROKA. Korclata poroke sta starost in zakonski stan, morda tudi narodnost. Glede starosti in zakonskega stanu lahko rečemo, daje najbolj verjetno, da sc bodo poročili samski in mlajši ljudje, manj verjetno pa, da sc bodo poročili samski in stari ali ločeni in stari, zelo malo verjetno pa, da sc bodo poročili žc poročeni (bigamija jc namreč z zakonom prepovedana). Glede narodnosti bi bilo teba preveriti, ali jc neslovenska narodnost ovira za poroko, ker veliko delavcev iz drugih republik stanuje v samskem domu in imajo morda zato težave z navezovanjem stikov s Slovenkami (če žc katero spozna, kako naj jo pripelje na obisk k sebi, v samski dom?), prav tako pa z domačinkami iz svojega kraja (kamor odide 1-2 krat na mesec). Morda gre tukaj celo za dvojno povezanost: poroka-narodnost-bivanje v samskem domu. V tem pogledu bi bilo zanimivo videti, glede na to, da je v naši DO delavcev, starih od 18 do 30 let, 471 (ali 33%), koliko sc jih v enem letu poroči. Na poroko vplivajo morda tudi nekatere osebnostne značilnosti, npr. inteligentnost, stopnja nevrotičnosti ter stališča oz. privrženost tradiciji (v Sloveniji jc najbrž več izvenzakonskih skupnosti kot na Kosovu). 4. kriterij: SELITEV. Korclati selitve bi lahko bli: oddaljenost kraja bivanja od DO, pcrccpiranc slabe stanovanjske razmere (bodisi doma, bodisi v začasnem bivališču) - in siccr tako v pogledu fizikalnih (npr. temperatura, vlaga, ropot) kot tudi psiholoških (npr. medosebni odnosi) faktorjev, nesporazumi v zakonu (ločitev), gradnja hiše (delavci, ki si gradijo hišo sc bodo gotovo vanjo tudi vselili). 5. kriterij: SEJE, SESTANKI. Korclati prisostvovanja na sejah in sestankih so posameznikove funkcije oz. članstvo v posameznih odborih, komisijah, svetih in podobno. Posamezne komisije se sestajajo z različno frckvcnco in bi bilo lc-to treba predhodno ugotoviti na podlagi obstoječih poročil in zapisnikov. Prav tako bi sc dalo na podlagi le-tch ugotoviti trajanje sej in sestankov. Npr. čc se komisija za stanovanjske zadeve sestane 6-krat letno po 30 minut, bo član v tej komisiji odsoten z dela 3 ure na leto, v neki drugi komisiji pa morda 10 ur na leto.) 6. kriterij: BOLNIŠKI IZOSTANKI. Bolniški izostanki korelirajo s plačilom za odsotnost (Buzzard, Dcnerlcy in drugi so pokazali, da izostanki rastejo, če so delavcem bolniške plačane - po Petzu, str. 132), s panogo, v kateri je delavce zaposlen (npr. v obdobju 1957-1967 je bil za Jugoslavijo ugotovljen naslednji vrstni red: največ izostankov jc bilo v panogah 1. proizvodnja in predelava premoga, 2. ladjedelništvo, 3. industrija gradbenega materiala, 4. barvna metalurgija, 5. proizvodnja in predelava nekovin itd. - vir: SEMINAR, str. 31), z razvitostjo republike (v obdobju 1967-1976 je bilo največ bolniškega staleža na Hrvaškem in v Sloveniji - SEMINAR, str. 42), morda tudi s krajem bivanja (delitev mesto - vas). Bolniške izostanke lahko v bistvu radelimo v dve kategoriji: a) kot posledico bolezni (kamor štejemo tako organske kot funkcionalne motnje), b) kot posledico nesreč. a) Z izbruhom bolezni korelirajo dedni faktorji (npr. pri hemofiliji in slepoti za barve, Guyton, str. 113 in 819), zdravstveni in higienski pogoji v DO ali doma (prah, plini, temperatura, vlaga, ventilacija itd.), prehrambene navade (npr. neredni obroki hrane lahko sodelujejo pri pojavi čira na dvanajstemiku - Tyrcr, str. 20), kajenje, čezmerno uživanje alkohola, organizacija dela v DO (npr. delavce z neustrezno izobrazbo ali s premajhnimi sposobnostmi jc na delovnem mestu izpostavljen večjemu stresu, poslcdica pa so lahko funkcionalne motnje npr. različna zbadanja, bolečine v križu), medsebojni odnosi v DO. (Eden znanih primerov, do kakšnih poslcdic lahko pripelje neupoštevanje kohezije neformalne organizacije, je odločitev britanskih rudarskih družb, ki so ob koncu druge svetovne vojne uvedle novo tehnologijo v rudnik. Ta tehnologija naj bi ljudem olajšala delo in povečala produktivnost. Vendar jc po modernizaciji morala rudarjev padla, povečali so sc bolniški izostanki, produktivnost pa ni narasla. Organizator namreč ni pomislil na pomembnost majhnih skupin delavcev, ki jih jc z novo tehnologijo razbil. Člani različnih skupin so bili zdaj pomešani in premeščeni na druga delovna mesta. Toda oni so bili vajeni svoje skupine, ta jim je namreč dajala občutek varnosti in zaščite v neudobni aUnosfcri rudnika. Z izolacijo dclavcev je izginil občutek homogenosti, s tem pa tudi motivacija za delo. - Pctz, str. 193-194). Tanncnbaum je v zvezi s homogenostjo skupin ugotovil, da so izostanki tem manjši, čimbolj člani svojo skupino pcrccpirajo kot homogeno oz. da izostanki naraščajo pri percepciji heterogenosti (Tanncnbaum, str. 208). Z bolniškimi izostanki korelira tudi starost delavcev (starejši dclavci imajo dolgotrajnejše izostanke, mlajši pa več kratkotrajnih), spol v povezavi z družinskimi obveznostmi (samski moški in poročene ženske izostajajo več kot poročeni moški in samske ženske), pri novih delavcih tudi delovne izkušnje. (V naši DO jc bila za obdobje 1984-1986 opravljena analiza, ki jc potrdila prisotnost vseh teh faktorjev. Od novosprejetih dclavccv jih je šlo v bolniški stalež v prvih šestih mesecih več kot polovico - 56%). Eden od možnih virov bolniških izostankov jc tudi prekomerna obremenitev dclavccv (npr. s popoldanskim delom, ali z delom na terenu, kjer traja delovnik tudi po 12 ur). V tem okviru pa predstavlja zelo težko nalogo odkrivanje tistih dclavccv, ki se zatekajo v bolniško zaradi svojih privatnih interesov (npr. delo doma, ali delo v tujini - v Avstriji prinese 1 teden dela v gradbeništvu toliko kot pri nas mesec in pol). b) Nesreče pri delu. Z njimi korelira (povzeto po Pctzu, str. 149-178) stopnja izpostavljenosti posameznega delovnega mesta (pri nevarnih delih jc več nesreč kot pri manj nevarnih), od subjektivnih faktorjev pa jih je ccla vrsta. Za lažji pregled jih razdelimo v 3 skupine: stabilne, spremenljive in občasne faktorje (povzeto po Pctzu, str. 149-178). Od stabilnih korelirajo z nesrečami: zelo podpovprečna inteligentnost, zelo podpovprečna psihomotorika, slab vid, počasnost pri kompleksnih reakcijah (reakcijski čas), perccptivni stil (po Witkinu - kognitivni stil), protisocialna stališča, ekstraverzija, agresivnost, emocionalna nestabilnost (nevrotičnost), nagnjenost k riziku (po Mittaneckcju in Vcisu, Pctz, str. 155) in družinska zgodovina (raziskava Wonga in Hobbsa je pokazala, da so otroci ločenih staršev, brezposelni, tisti, ki imajo opravek s sodiščem, ki živijo v neskladnem zakonu - bolj podvrženi nesrečam). Od spremenljivih faktorjev korelirata z nesrečami starost ter stopnja treniranosti, od občasnih pa čezmerno uživanje alkohola, bolezni (slabo počutje, visok krvni pritisk, glavobol, prehlad, vnetje grla, prebavne motnje, zobobol, utrujenost, nevroze), sprememba vrste dela, prcživljeni stres, stališče do dela (predvsem nezadovoljstvo npr. zaradi napačne izbire poklica, slabih fizikalnih pogojev dela, nezdravih medosebnih odnosov, nezainteresiranost in nemotiviranost za delo). II. NEOPRAVIČENA ODSOTNOST 1. kriterij: ZAMUDE. V literaturi siccr nisem zasledil podatka o faktorjih, ki bi bili povezani z zamudami, toda po moji presoji bi to lahko bilo naslednje: vestnost in redoljubnost, nočno življenje (oz. v zvezi s tem večerni in jutranji tip človeka - po Štajnbergcrju in Čizmičevi, str. 123-146. Večerni tip jc bolj aktiven zvečer, jutranji pa zjutraj; aktivnost ima tudi fiziološke korclatc, npr. telesno temperaturo in pulz), alkoholizem, oddaljenost od doma (zamude ob ponedeljkih pri bolj oddaljenih) morda tudi spol (morda moški zaradi alkoholizma več zamujajo kot ženske), starost (morda mlajši več zamujajo kot starejši), družinske obveznosti (npr. ko jc treba otroka zjutraj odpeljati v vrtec ali šolo). 2. kriterij: "PLAVI". S tem kriterijem morda korelirajo: vestnost in redoljubnost, alkoholizem, spol, starost, delo zunaj DO (doma ali drugje). Registracija "plavih" je lahko zanesljiva lc če, je raziskovalec v dobrem osebnem kontaktu z nadrejenimi, tako da mu le-ti sproti poročajo o dejanskem stanju. V nasprotnem primeru pa pride le do uradne registracije, ki delež "plavih" zmanjšuje na račun kompenzacijo delovnih ur ali letnega dopusta. V kolikšni meri prihaja do kompenzacij, "mižanja na eno oko" s strani nadrejenega, pa jc seveda odvisno od odnosa med nadrejenim in podrejenim.) III. NEUČINKOVITOST NA DELOVNEM MESTU Korclati s tem kriterijem so: pomanjkanje sposobnosti za to delo, pomanjkanje spretnosti, znanja, delovnih izkušenj, pomanjkljive delovne navade, slaba motivacija za delo, utrujenost, slaba koncentracija, slaba delovna klima (fizikalni in psihološki dejavniki). V bistvu gre tukaj za enake faktorje, kot so udeleženi pri nesrečah in pri boleznih. Namreč: neučinkovitost dclavca na delovnem mestu ima lahko za posledico: 1. fluktuacijo dclavca (ko si dclavec zaradi nezadovoljstva v sedanji DO poišče drugo DO), 2. nesreče in bolezni. V primeru slabe motiviranosti dclavca pa ni nujno, da pride do zgoraj opisanih posledic. Pri delavcu, ki ima dobre sposobnosti, vendar je pri delu len, lahko ta lenoba izvira iz preprostega dejstva, da zaradi tc svoje lastnosti v DO nc trpi nobenih posledic. (To izvira iz tega, ker jc motivacija prepletena tako z osebnostnimi kot tudi situacijskimi faktorji.) Sedaj bom podal pregled kriterijev absentizma, njihovih korclatov in pristopov za ugotavljanje povezanosti med njimi. Taka preglednica jc lahko izhodišče za morebitno raziskavo. Tabela 1: Pregled kriterijev absentizma, njihovih korclatov in pristopov za ugotavljanje povezanosti I. OPRAVIČENA ODSOTNOST korclat / kriterij: LETNI DOPUST pravica do dopusta: razmerje med izkoriščenim številom ur in številom ur dopusta v koledarskem letu spol: klasifikacija na moški in ženski starost: mlajši - strarejši korclat / kriterij: IZOBRAŽEVANJE dosežena stopnja izobrazbe: pregled števila dclavccv po doseženi stopnji izobrazbe delovno mesto: pregled števila dclavccv glede na različnost delovnih mest interes: vprašanja, npr. Katera znanja pri vašem delu pogrešate? Kaj bi bilo dobro vedeti? Bi radi napredovali? motivacija: pcrccpirane poslcdicc vloženega truda, rezultatov izobraževalnega proccsa, pomembnosti ter rezultatov za posameznika korclat / kriterij: POROKA starost: klasifikacija na mlade, srednje stare in stare ter število posameznikov v vsaki od teh kategorij zakonski stan: klasifikacija na samske, poročene, ločene, ovdovele ter število posameznikov v vsaki od teh kategorij narodnost: kalsifikacija na slovensko in neslovensko ter število posameznikov v vsaki teh kategorij inteligentnost: testi inteligentnosti stopnja nevrotičnosti: osebnostni preizkusi stališča: lcstvica stališč kulturno okolje: poznavanje kulturnih navad in običajev okolja, v katerem posameznik živi korclat / kriterij: SELITEV oddaljenost kraja bivanja od IX): število dclavccv, ki stanujejo blizu DO in tistih, ki stanujejo daleč stanovanjske razmere: objektivne mere: velikost stanovanja, lokacija, opremljenost z vodo, elektiko, sanitarijami, hrup, prometne zveze subjektivne mere: zadovoljstvo (npr. z vprašalnikom prisilnega izbora) nesporazumi v zakonu: podatek o ločitvi gradnja hiše: vprašanja, npr. Gradite hišo? Kdaj sc boste selili? korclat / kriterij: SEJE, SESTANKI posameznikove funkcijc: 1. članstvo v odborih (klasifikacija: da / nc) 2. število funkcij 3. pogostost in trajanje sej, sestankov korclat / kriterij: BOLNIŠKI IZOSTANKI (kot posledica bolezni) stopnja nezaposlenosti v družbi: podatki iz zavoda za zaposlovanje, klasifikacija: visoka/ nizka plačana odsotnost: klasifikacija: da / ne kraj bivanja: klasifikacija: mesto / velika vas / majhna vas panoga gospodarstva: klasifikacija: gradbeništvo / ladjedelništvo /... razvitost republike (občine): klasifikacija: visoka / nizka dedni faktorji: anamneza družinskih bolezni zdravstveni in higienski pogoji v DO: klasifikacija in količina: prahu, plinov, temperature, vlage, ... zdravstveni in higienski pogoji doma: isto prehrambene navade: 1. pogostost obrokov 2. hranilna vrednost obrokov 3. sestava obrokov kajenje: klasifikacija: da / nc; če "da", koliko na dan? uživanje alkohola: klasifikacija: da / nc; čc "da", koliko v povprečju na dan, teden, katere pijače; podatki službe varstva pri delu o opravljenih alkotestih podatki pravne službe o vloženih disciplinskih ukrepih zaradi uživanja aklohola na delovnem mestu organizacija dela v DO: pravi človek na pravo mesto medsebojni odnosti v DO: klasifikacija: dobri / srednji / slabi na osnovi npr. Morcnovcga sociograma, Osgoodovcga semantičnega difcrcnciala, JDI (vodja, sodclavci) starost: število let spol: klasifikacija: moški / ženski družinske obveznosti: klasifikacija: da /nc; če "da", število otrok, število otrok, ki hodijo v vrtec ali šolo delovne izkušnje na takem delovnem mestu: klasifikacija: da / nc; če "da", število mcsccev, let predhodnih delovnih izkušenj prekomerna obremenitev z delom: vprašanja o "fušu", terenskem delu; podatki o velikosti zemljišča doma, živini, obdelovalnih strojih korclat / kriterij: NESREČE PRI DELU izpostavljenost delovnega mesta: klasifikacija: majhna / srednja / velika inteligentnost: testi inteligentnosti psihomotorika: preizkus reakcijskih časov vid: preizkus ostrine vida, globinskega vida, škilavosti, barvne slepote pereeptivni stil: klasifikacija: odvisni / neodvisni od polja?, ugotovljen na podlagi preizkusov z: 1. palico in okvirjem 2. naravnavanjem stola 3. skritimi figurami protisocialna stališča: lestvica stališč ekstraverzija: npr. Eysenckovi vprašalniki agresivnost: npr. Rosenzweigov PFS, Plutchikov PIE, risanje drevesa nagnjenost k riziku: npr. Mittancckcjev in Vcisov preskus družinska zgodovina: vprašanja starost: število let stopnja treniranosti: število dni ali mesecev uživanje alkohola: klasifikacija: da / ne; čc "da", koliko v povprečju na dan, teden; katere pijače podatki službe varstva pri delu o opravljenih alkotestih podatki pravne službe o vloženih disciplinskih ukrepih zaradi uživanja alkohola na delovnem mestu prisotnost bolezni: zdravniški izvid o visokem krvnem pritisku, prehladu, vnetju grla, glavobolih, zobobolu, prebavnih motnjah izjava posameznika: vsak dan vsakih 8 ur označuje stopnjo svojega počutja na kontinuumu 1..................100 slabo...........dobro utrujenost: izjava posameznika: vsak dan vsakih 8 ur označuje stopnjo svoje utrujenosti na kontinuumu 1...........100 zelo utrujen...........zelo spočit nevroza: poročilo kliničnega psihologa ali psihiatra sprememba vrste dela: vprašanje: Ali je bilo to pred kratkim? Kdaj? preživljcni stres: pogovor s posameznikom, podatki od zdravnika; klasifikacija: da / ne; stališče do dela: lcstvica stališč, pogovor z dclavccm motivacija za delo: npr. z vprašalnikom Lawrerjevega tipa II. NEOPRAVIČENA ODSOTNOST korclat / kriterij: ZAMUDE vestnost, redoljubnost: npr. PIE nočno živcljcnjc: vprašalnik za klasifikacijo jutranjih in večernih tipov uživanje alkohola: klasifikacija: da / ne; če "da", koliko v povprečju na dan, teden; katere pijače podatki službe varstva pri delu o opravljenih alkotestih podatki pravne službe o vloženih disciplinskih ukrepih zaradi uživanja alkohola na delovnem mestu oddaljenost od doma: število kilometrov; prometne zveze: klasifikacija: dobre / slabe (glede na čas in pogostost voženj) - podatki s prometne postaje; izjava posameznika spol: klasifikacija: moški / ženski starost: število let družinske obveznosti: klasifikacija: da / nc, čc "da", število otrok; število otrok, ki hodijo v vrtec ali šolo; vprašanje: Jih vi peljete v vrtec (šolo)? korclat / kriterij: "PLAVI" vestnost, redoljubnost: npr. PIE uživanje alkohola:... spol: klasifikacija: moški / ženski starost: število let delo zunaj DO: pogovor z dclavccm; pogovor s sodclavci, znanci, prijatelji, sosedi korclat / kriterij: III. NEUČINKOVITOST NA DELOVNEM MESTU sposobnosti: testi spretnosti: testi znanja: testi delovne izkušnje na takem delovnem mestu: klasifikacija: da / nc; čc "da", število mesecev, let predhodnih delovnih izkušenj delovne navade: npr. PIE motivacija za delo: npr. z vprašalnikom Lawrcrjcvcga tip utrujenost: izjava posameznika: vsak dan vsakih 8 ur označuje stopnjo svojega občutka utrujenosti na kontinuumu 1............100 zelo utrujen.............zelo spočit koncentracija: npr. Dukerjev TKD delovna klima: fizikalna: klasifikacija in količina: prahu, plinov, temperature, vlage, psihološka: medsebojni odnosi: klasifikacija: dobri / srednji / slabi -na osnovi npr. Morenovcga sociograma, Osgoodovcga semantičnega diferenciala, JDI (vodja, sodclavci) prcživljcni sues: pogovor s posameznikom, podatki od zdravnika; klasifikacija: da / ne prisotnost bolezni: zdravniški izvid o visokem krvnem pritisku, prehladu, vnetju grla, glavobolih, zobobolu, prebavnih motnjah ... stališče do dela: lestvica stališč protisocialna stališča: lestvica stališč S tem pregledom vprašanje absentizma vsekakor ni zaključeno. Nc lc da niso prikazane vse kriterijske variable, korclati in metode proučevanja, odprto ostaja tudi vprašanje teamskega pristopa (nakazano jc sodelovanje z zdravnikom, kliničnim psihologom, psihiatrom, pravnikom, inženitjem varstva pri delu, sociologom (npr. pri sestavi vprašalnikov stališč), povsem izpuščeno pa je področje ekonomskih efektov absentizma, tako neposrednih stroškov, kot tudi posrednih, ki nastajajo zaradi prerazporcjanja dclavccv znotraj DO za pokritje manjkajočih delavcev. Psiholog v tcamu sodeluje pri presojanju psiholoških značilnostih posameznika (sposobnosti, znanj, motivacije, osebnostnih značilnosti itd.), v sodelovanju s tcamom pa lahko razpravlja o premeščanju posameznih delavcev na druga delovna mesta (ki bi bila tako za posameznika kot tudi za DO primernejša kot dosedanja) ter o načinih za izboljšanje motivacijc dclavccv. V tem prispevku tudi ni bila razmejena zaželena in nezaželena odsotnost. V načelu je npr. zaželena odsotnost v primerih izobraževanja, udeležbe na pomembnih sestankih, sejah; nezaželeni pa so neopravičeni izostanki. Vendar prihaja v praksi tudi do drugačnih mnenj: npr. zaželeno je, da se npr. kvalificiran tesar izobrazi za delovodjo, ni pa zaželeno, da sc neki konkretni kvalificirani tesar (čeprav izpolnjuje vse formalne pogoje) izobrazi za delovodjo (ker njegov odnos z nadrejenimi ni najboljši). Podobno lahko najdemo tudi pri neopravičenih izostanih, ko si včasih delovodja kar oddahne: hvalabogu, da danes tegaintega delavca ni (npr. prisotnost bolezni, ki vpliva tako na dolžino bolniškega staža zaradi poslcdic bolezni, kot tudi na pcrccpcijo svojega slabega počutja na delovnem mestu, ki sc odraža v utrujenosti, v iskanju večjega števila odmorov, neučinkovitosti na delovnem mestu, lahko pa bolezen sovpadc tudi z nesrečami pri delu, ko slabo počutje zmanjša konccntracijo za delo, poslcdica nepazljivosti pa jc nesreča. Podobno verjetno interkorelirajo tudi selitev, smrt bližnjega sorodnika, poroka, težaven sestanek ali seja z neučinkovitostjo na delovnem mestu. Vse našteto jc namreč izvir določenega stresa, ki poruši posameznikovo ravnovesje.) V praksi jc zategadelj veliko laže pristopiti k proučevanju absentizma lc za določeno področje (npr. bolniške izostanke), medtem ko bi bila proučitev v globalu metodološko precej zapletena, obširna in draga. LITERATURA: 1. Cattcll, R. B., Naučna anali/a ličnosti (prevod dela The scientific Analysis of Personality, 1965), 1978, Beograd, BIGZ. 2. Fox, J. B., Scott, J. F., Abscntccsm: Management's Problem, 1943 in Mayo, E., The Social Problems of an Industrial Civilization, 1945, v knjigi: Miller, D.C., Form, W.H., Industrial Sociology, An Introduction to the Socilogy of Work Relations, 1951, New York, Harper and brothers. 3. Guyton, A. C., Medicinska fiziologija (prevod dela: Textbook of Mcdical Physiology, 5. izdaja, 1976), 6. srbohr. izdaja, 1978, Beograd-Zagreb, Medicinska knjiga. 4. Maicr, N. R. F., Industrijska psihologija,(prevod dela: Psychology in Industry, 1955) 1964, Privrcda. 5. Pctz, B., Psihologija rada, 1987, Zagreb, Školska knjiga. 6. SEMINAR: Spremljanje, proučevanje in obvladovanje bolniškega staleža in invalidnosti, Ljubljana, 17. -19. 3. 1983, izdal UKC Ljubljana, TOZD UIMDPŠ. 7. Škcrlj, R., Angleško slovenski slovar, 4. izdaja, 1957, Ljubljana, DZS. 8. Štajnbergcr, I., Čizmič, S., Život i ritam, 1983, Beograd, Nolit. 9. Tannenbaum, A. S., Social Psychology of the Work Organization, 1967, Tavistock Publications. 10. Tyrcr, P., Kako živeli s stresom (prevod dela: How to Cope with Stress, 1980), 1987, Ljubljana, Mladinska knjiga. Zavedni in nezavedni vidiki slovenskega mita o kralju Matjažu MITJA VELIKONJA MIT MED DRUŽBENIM IN NEZAVEDNIM Temeljna dilema, ki se pri razmišljanju in ukvarjanju z družbenimi pojavi vedno znova odpira in (navidezno) rešuje, jc prav gotovo izbira poti, načinov in globine raziskovanja. Pri razlagi mitov je zaradi mnoštva nivojev, pomenov in znanstvenih zvrsti, ki se ukvarjajo z eno in isto temo, pristop za površnega opazovalca žc prenatrpan. Po eni strani upravičeno, saj so mitologije križišča različnih mišljenjskih form, spremenljivih v času in prostoru; po drugi strani pa polisemičnost mitskega izročila nujno zahteva vcčdisciplinarno obdelavo. Odveč so vsi dlakocepski akademski antagonizmi in znanstvena prerekanja o "pravi interpretaciji", saj prav večplastno ukvarjanje ustreza večplastnosti mita. Zgodovina, lingvistika, etnologija, (kulturna) antropologija, sociologija ali psihologija - vsaka ima o mitu svojo upravičeno resnico. Prav na tem pluralizmu interpretacij in njih intcrakcij sloni privlačnost raziskovanja mitologij. Razlaga najglobljega nivoja, ki ga označujem kot mitski motiv, jc prav gotovo naloga, ki se jc jc treba lotiti šele po temeljitem križarjenju po socialno-zgodovinskih razsežnostih celotnega mita. Ti elementarni mitologemi1, ki sc pojavljajo v vseh svetovnih kulturah, so pravzaprav najskritejše vsebine mitov, iz katerih sc potem bohotijo njihove različne nadgradnje - legende, pravljicc, epi, nauki... MiLsko seme pade na rodovitna tla ljudskega izročila, religioznih prepričanj ali kozmoloških razlag stvarnosti. Tako, kot te zunanje manifestacije osnovnega mitskega motiva s svojo bogato kulturno preobleko učinkujejo na človekovo zavedno, pa ostane skrita misel dojemljiva le zakriti večini človekove psihc. Najgloblji mitski nivo je torej namenjen prav arhetipskemu delu nezavednega, ki ga edini lahko v ccloti sprejme in razume. Deljenju mitske zgodbe na številne zunanje in en sam temeljni nivo torej ustreza deljenje človekove osebnosti na zavedni in (kolektivno) nezavedni del. Zato vztrajam na postavki, da lahko skriti mitologem uspešno osvetli lc globinska psihologija, saj jc to Npr. incest, božanskost, herojstvo, premaganje Zla, Velika Mati ali Oče ... edina pot, ki privede do osnovnih vprašanj človekovega bivanja. Nevzdržno bi bilo namreč vztrajanje npr. le na komunikacijski ali inkulturacijski funkciji, saj bi mit s tem preprosto izenačili z drugimi indoktrinacijskimi mehanizmi v družbi, ki to delo opravljajo precej učinkoviteje in cksplicitncjc. Mit jc nedvomno tudi to, jc pomemben socializator , v svoji najgloblji sferi pa je oznanjevalcc in razrcšcvalcc temeljnih človeških nezavednih hotenj in konfliktov. Odkrivanje naravnih zakonov, konec izključno miLske razlage sveta in prehod v monotcizcm so mitske motive dodobra zasidrali v nezavedno strukturo ljudskih pripovedk, pesmi, cerkvenih resnic in prepričanj. Zato sc pri interpretaciji oklepam določenih zahtev. Rccimo - brsanje in iskanje resničnih zgodovinskih dejstev v mitski zgodbi jc povsem nesmiselno, saj mit ni odraz stvarnosti, mitski junaki pa večinom niso zgodovinske osebnosti. Prav tako jc jalovo iskanje prarcsnic, kronološke geneze mitskih vsebin. Mit jc treba raziskovati lc v skupini vseh inačic, ne pa vsakega posebej; k mitologemu pa sc je potrebno spuščati počasi, brez brkljanja različnih nivojev razlage. Šele na ta način sc lahko uzre vse bogastvo mitske večplastnosti, ki sloni na strukturno preprostem motivu, bistvu mita. VIRI ZA RAZLAGO MITA O KRALJU MATJAŽU Eden od takih arhetipskih vzorccv, ki sem ga uporabil pri analizi mita o kralju Matjažu, je prastar motiv Junaka, včasih polboga, ki mora po tuzemskih podvigih umreti, da bi sc potem lahko zrelejši spet vrnil na ta svet. Svetovne mitologije so nabite s takimi primeri, posebej priljubljen pa jc ta motiv bil v (starih) poljcdcljskih kulturah, kjer sc jc navezoval na (v patriarhatu ponekod cclo izrini) starejša matriarhalna pojmovanja Velike Boginje2' ki je bdela nad rodovitnostjo in smrtjo teh ljudstev. Inccstuozna Boginja (kot simbolična alegorija sezonskih sprememb) Sina rodi, z njim doživi razcvet in odraslost, na koncu pa ga pokonča, da bi ga (spomladi) znova ustvarila. Gre torej za ciklus pojavljanja in izginjanja. Ena od izpeljank takega pojmovanja jc tudi krščanska eshatologija. Pogubljeni Junak sc bo vrnil, njegov comc-back jc načrtovan in pričakovan. Religiozno žalovanje za umrlim Kraljem vsebuje tudi kal zmagoslavja nad njegovim ponovnim prihodom. Tedaj bo ugodje nadomestilo sedanje trpljenje in odpovedovanje. Arhctip "jc-nckdo-ki-nas-bo-rešil" jc torej obrazec, ki lajša trenutne stiske in jih skuša predrugačiti, transccndentirati. Sveto Pismo vse to anticipira z Jezusovim poslanstvom, nakazuje pa tudi možne scenarijc. Npr. Ezckijclovc prerokbe (Ezck 38 in 39) ali Razodetje (Raz 20) govorila o poganskem knezu Gogu in njegovi vojski iz dežele Magog, ki sedaj siccr spita za dvema gorama nekje na Vzhodu, nekoč pa bosta kot huda ura prigrmcla nad vernike. Te bo rešil šele nadangel Gabrijel, zatem pa bo konec sveta. Take pripovedi so med kristjani oživele ob velikih selitvah in vdorih vzhodnih ljudstev na evropska in mediteranska tla. Od 5. do 7. stoletja so jih ogrožali še nepokristjanjeni slovanski in avarski, manj tudi germanski vsiljivci - v prerokovanjih Mctodija Padarskcga (670-80) zasledimo zgodbo o "kakor da spečem" zadnjem rimsko- NajznamcnilejUc so sumerska Inanna, mezopoUmska liur in egipčanska Izida; za nas pa je zanimiva ludi slaroslovanska Uda. bizantinskem cesarju, ki bo premagal nevernikc na Vzhodu, po njegovi smrti pa bodo prav u zavladali na svetu, dokler jih ne bo uničil nadangel Gabrijel (ali sam Bog). Evropski poznosrednjeveški red so naskakovali turški, tatarski in arabski konjeniki - in to prerokbo je reaktiviral pop Filip bolgarski (1345). Značilnosti in podvige kralja Matjaža lahko pripišemo različnim resničnim zgodovinskim osebnostim. Vendar pa je treba prej osvetliti dve glavni pojmovanji tega miLskega junaka v slovenskem ljudskem izročilu. V dobri tretjini zgodb nastopa kot borec zoper Boga, prevzeten izzivalec, ki ga Bog kaznuje s spanjem v gorski votlini. V drugi skupini pa jc branilcc krščanstva in slovenstva, ki sc pred premočnim sovražnikom zateče v jamo. Potem se veji nekako povežeta in konec zgodbe ima, ne glede na začetno delitev na domišljavega ali dobrega junaka, spet dva konca. Po prvi varianti bo kralj Matjaž po dolgotrajnem spancu prihrumcl s svojo vojsko na dan in kristjane (in Slovence) odrešil vseh nevarnosti. Po drugi pa bo nastopil kot predhodnik Antikrista, pokončevalec ljudi, nosilec hudega. Zaio mu lahko pripišemo nc lc atribute biblijskih junakov in ljudstev iz prejšnjih dveh odstavkov, pač pa tudi značilnosti poznejših vladarjev, denimo Ncrona (ki jc bil za nekatere osrečcvalcc, za druge pa prvovrstni sovražnik); pa kasnejših ccsarjcv Friderika I. Barbarosscs in Friderika II. (ki sta bila po ccsarski verziji pozitivni, po papeški - zaradi verskih trenj - pa negativni osebnosti); v največji meri pa jc podoben dobremu ogrskemu kralju Matiji Korvinu, pod katerega kratko vladavino so sc Slovenci oddahnili od zatiralskega Friderika III. Ta pa si jc po Korvinovi smrti povrnil izgubljena slovenska posestva. Privrženci vseh teh osebnosti niso verjeli v njihovo dokončno smrt, širile so sc govorice, da skriti spijo in čakajo na vrnitev; tudi nasprotniki so to strahotna pričakovali. Skozi vse tc vladarje veje ambivalentni dobro/slabi duh, identičen obojestranskim čustvom do Avtoritete v freudovskem smislu. K temu doživljanju sc bom v nadaljevanju še vrnil. Za popolnejše razumevanje tega slovenskega mita sc ne smem ogniti dvema zelo razširjenima staroslovanskima kultoma, ki sta se skozi kulturno tradicijo ohranila do nedavnega tudi na naših dch. Prvi jc kult prednikov, katerega namen je ohranitev kolektivne moči plemena (prepričanje, da je "umrli še z nami"). S prehodom na poljedeljstvo in vojno demokracijo sc jc počasi preobrazil v kult osebnosti. Podobno funkcijo je imel tudi kult soumirajočih, predstavljal pa jc ritualno žrtvovanje podrejenih pomočnikov in živali ob pogrebu plemenskega vodje. Tudi ta institucija jc ustvarila močan kult vodje in borbeni patriotizem. Na naših dch sc jc tako prepričanje šc dolgo obdržalo • Vsakodnevno prepletenost sfer živih in mrtvih pri Slovanih in Slovcncih pa dokazujejo mnoga čudežna bitja, ki so to mejo stalno kršila - vampirji, kurenti, ruse, pa Pchtra baba s svojimi divjimi jagami... Sprehod po virih zaključujem pri skupnih obeležjih poznosrcdnjcvcškc evropske kulture. Mitski obrazci so sc navezovali na tedanje razmere in razlago sveta. Za razliko od antičnih ali mitologij pozneje naseljenih ljudstev seje težišče iz kozmične preneslo na socialno sfero. Dcsakraliziranemu junaku jc tako na voljo več vsakodnevnih situacij, bližjih vedno racionalnejšemu evropskemu umu. Med zunanjimi dogodki, hvaležnimi prevlekami mitskih ogrodij, so za pripovedovanje privlačni predvsem fanatični boji proti nevernikom in stalne verske vojne z vsemi spremljajočimi nadlogami in pustošenji. 3' Nekateri spomeniki iz naše polpretekle dobe so nabiti s svarečimi sporočili, ki ustvarjajo močan in obvezujoč občutek krivde do mrtvih (="žrtvovanih"), zahtevajoč kontinuiteto njihove poti. SHEMA RAZLAGE4 BOGOBORNI KRAIJ MATJAŽ r N DOBRI KRAIJ MATJAŽ v / ZRELOST SPANJE STIK/. POVOD ZA _ V GORSKI NAVADNI- NJEGOVO KRAIJ VOTLINI MI IJUDMI VRNITEV MATJAŽ POSTANE: / \ DOBROTNIK; ZAČNEJO SE LEPI ČASI REŠITEV NOSILEC/LA, POKONČEVA-LEC Že prej sem omenil, da kralj Matjaž nastopa v dvojni vlogi. Kot domišljavi zmagovalec nad vsemi zemeljskimi vojskami bi se rad skusil še z Bogom (ali Kristusom), v nekaterih verzijah zaradi soli. Pred strašnim (klasičnim) božjim orožjem -strelo in gromom - se zateče v notranjost gore. Kazen za njegovo nepokornost je torej "gorski zapor". Boj za sol se mi zdi posrečena metafora boja za oblast. Bog jc lastnik snovi, ki iz enega fizičnega stanja zlahka prehaja v drugo; obvladuje torej sposobnost fizičnega in duhovnega permutiranja svoje okolice, jc pedal in zavora večnega kolesa prehodov med življenjem in smrtjo. Osvojitev tega božjega monopola bi bila za našega junaka gotovo krona uspeha, Bog pa jc njemu (in nam) s svojo kategorično intervencijo dal vedeti, da jc ta sposobnost za navadnega zcmljana večni tabu. Nezrelost jc torej pokopala bogobornega kralja Matjaža - za dobrega pa jc usoden premočan vojaški nasprotnik. V svoja nedra ga dobrohotno sprejme gora; nc več kot kaznovalka, ampak kot zaščitnica. V pripovedkah tega drugega tipa jc teža zgodbe usmerjena na drugi del, na junakov vnovičen povratek, v prvem primeru pa je orientirana na uvodni spopad z Bogom, nadaljevanje pa jc bolj tekoče. Začetnemu spopadu sledi popolno nasprotje - umik in resignirana "nirvana" v gori. V številnih svetovnih mitologijah jc osrednji lik po zapletu prisilno zaustavljen, včasih celo spremenjen v neživi predmet (npr. severnoameriški Asdival5' svetopisemska Lotova žena6, pa tudi križani Jezus, osebe iz perzijske pravljice Bath Bagcrda ... ), spanje v gorski votlini pa zasledimo tudi pri Južnih Slovanih (Kraljevič Marko), Nemcih (Karel Veliki, Friderik Barbarossa in Friderik II.), Dancih (Holger), Angležih (Artur) in Čehih (Svatopluk). Gre namreč za protislovno situacijo, ki jo heroj kot posrednik med Kozmosom in Zemljo, nenavadnim in vsakdanjim lahko reši lc, čc sc utrudi na vmesni stopnji. Tako ohrani stik z obema sferama. Zato taka hiba ni njegov manko, slabost, ampak ravno nasprotno - je izkaz prednosti, posebnega statusa, izjemnosti. Le z globokim spancem (= temeljitim pogledom vase) lahko junak reši nevzdržne zunanje in ' Siccr ohlapna shema zajema večino slovenskega ljudskega izročila o kralju Matjažu: skoraj vse pesmi (razen tistih, v katerih junak nc spi v votlini - npr. Kralj Matjaž in Alcnčica) in 44 od 46 znanih pripovedk. V ostalih dveh primerih sc v zgodbo vmešajo ljubosumne Vile, ki uročijo junaka in ga zaprejo v votlino ... V shemo sem vključil poglavitne za analizo potrebne strukturne sestavine ' Podrobno analizo glej v temu polbogu namenjenemu poglavju v Levi-Straussovi knjigi. ' To epizodo odlično povzame A. Aycock v svojem poglavju v knjigi Strukturalističke intcrpcrucijc biblijskog miu. notranje paradokse in sc pripravi na novo, zrelejšo pojavitev 7. Element bivanja v gori pa ima še druge razsežnosti: kot simbol ženskih rodil je votlina domiselna pogruntavščina za časovno inkubacijo in ponovno rojstvo glavne mitske osebnosti. To jc tudi pogost biblijski mitologem - prihod iz vodine jc alegorija rojstva, višje, sposobnejše inkarnacije. Celo Najvišji, ki jc v Stari Zavezi nemalokrat okruten in maščevalen, potrebuje Marijino fertilno sposobnost, da se v Novi Zavezi pojavi v dobrohotnejši in odpuščajoči obliki. Prebivanje v jami in stalna potencialna možnost vrnitve pa imata poleg kvalitetne preobrazbe šc cn pomen. Že prej sem omenil, da sta bila svetova živih in mrtvih na naših dch često povezana in prepletena. Bogoborncga/dobrcga kralja Matjaža, ki "je živ, vendar je pod zemljo", lahko razumemo tudi kot pokojnika, do katerega se gojijo obojestranska čustva, in ki ima aktivno vlogo tudi na tej strani reke Had. Nc smemo namreč pozabiti, da se jc doživljanje podzemnega začelo vzajemno z difercnciranjcm človekove psihe na zavedni in nezavedni del in z negativnim označevanjem slednjega. Človek svoja notranja trenja večkrat eksternalizira v različne situacijo iz njegovega okolja. Junakov umik jc za to lep primer - če posameznik (ali družba) naletita na prepreke pri elaboraciji svojih (prikritih) teženj, lahko pride do fiksacijc ali regresije. In spanje jc oboje: otrplost in pobeg v varno gorsko/materino notranjost. Več (sto)lctno dremavost kralja Matjaža pa prekinjajo slučajni prišleki, mimoidoči preprosti ljudje, ki naključno zaidejo v njegovo skrivališče. Zbudijo ga npr. prevoznik vina ali žita, izgubljeni pisar, pojoči deček, siromašno dekle, kmet itd. Včasih katerega izmed njih celo nagradi. Njihovo delo in življenje pa sta daleč od izbranosti, s katero se ponaša zaspali junak. Soočenje z navadnim svetom šc ni zadosten razlog za dokončno bujenje. To nastopi šele v določenem kritičnem trenutku, ki pravljično variira od primera do primera. Največkrat sc pojavi prav z junakovo brado trikrat (sedemkrat ali cclo devetkrat) obrasla miza, ki po mojem mnenju kaže na modrost, preudarnost kralja8, ki sc bo zbudil temu primerno zrelejši. Meč, ki bi mu ga moral nek korajžncž izdreti iz nožnice, bo prav tako budilka zanj in za njegovo vojsko. Pojaviti se bo moral torej nekdo, ki bo s svojim pogumom (ali obupom) opozoril, kdaj bo "pravi čas". Vrnitev kralja Matjaža bo pomenila (za nekatere verzije) odklonitev vseh nadlog, poganskih vdorov, okrepila sc bo vera, na svetu ne bo več vran, srak, krokarjev (= simbolov mračnosti, zle slutnje in nesreče). Zmagoslavni kraljev come-back nedvomno simbolizira njegovo zrelost in višjo kvalitetno utelesitev. Vnovična pojavitev, ki pomeni prehod od junakove pasivnosti v aktivno vlogo, lahko razložimo s (simboličnimi) ponovitvami travmatičnega dogodka, ki jih akter z (obsesivno) repcticijo skuša obvladati. Kralju Matjažu to uspe - tako v pozitivnem, kot tudi v negativnem smislu. Premagal bo vse vojske in zavladal svetu, spet bo nastopila zlata doba (v čisti milenaristični obliki). Znova bo izboril staro vero (katolištvo) in staro pravdo (zahtevo kmečkih puntarjev). Večina teh dogodkov je povezana s staroslovcnskim dendromorfnim "božanstvom" lipo', ki nakazuje oživljanje, renesanso dobrega. 7 N« podoben način interpretira nekatere najbolj priljubljene evropske pravljice B. Beltelheim v »voji knjigi. 8' Spomnimo se - vse biblijske očake, srednjeveške monarhe, filozofe in učenjake, celo bogove krasijo dolge bele brade. '' Včasih tudi smreka. Drugi sccnarij pa nažene junaka v službo Zla, kralj postane preganjalec kristjanov in hudodclcc. V obeh variantah končno doseže svoj cilj nc glede na to, kako jc lo ovrednoteno. Začasen počitek v vodini ga jc opogumil in mu vlil potrebno samozavest za dokončno zmago, samouresničitev. SPOROČILNOST GLAVNIH MITSK1H MOTIVOV Žc prej sem omenil, da elementarni mitski motivi sovpadajo s konkretnimi človekovimi zavednimi, predvsem pa nezavednimi paradoksi. V slovenskem ljudskem gradivu o kralju Matjažu sta taka mitologcma predvsem dva. Najprej gre seveda za doživljanje ambivalentne Avtoritete, ki jo v svoji posvetni ali/in transcendentirani obliki doživlja vsak pripadnik urejene družbe. Despotska muhavost svojevoljno razpolaga z življenjem in smrtjo svojih vazalov, ki pa po drugi strani prav s krožno ekonomijo Užitka in Dobrin tako legitimnost vzpostavljajo. Na tem mestu sc nc bom spuščal v staro debato o (nc)inhcrcntnosti prepoznavanja in uklanjanju Oblasti; dejstvo pa jc, da jc Vladanje oz. hierarhični slap za človeka prastari arhetip. Tako v preteklosti, kot tudi v atcizirani "demokratični" sedanjosti (in prihodnosti?). Na tako pojmovanje sc veže tudi motiv heroja, izbranca, katerega mladostniško neugnanost in nedovršenost kvalitetno izboljša šele tehtno prcmišljanjc in nabiranje samozavesti. Lc usklajenost človekove osebnosti, uravnotežena kombinacija nezavednih in zavednih impulzov, lahko prispeva h končnemu Podvigu. Motiv junaka pogosto srečamo tudi v vsakodnevnem življenju, saj nezadostno nevtralizirane človekove (nagonske) težnje spodbujajo identifikacijo z nekim zunanjim likom. Odtod popularnost tovrstnih zgodb. Mit torej v veliki meri eksternalizira človekova notranja hotenja in stiske. Zato jc nesmiselno iskati kronološki pol, resničnega kralja Matjaža; mitska struktura namreč nc potrebuje zgodovinskega opravičila10. Denimo slovenskemu Matjažu ustreza imensko diferencirani dobri Vaceslav in zli GojMagoj (= Gog Magog!) iz snopiča moravskih pravljic na isto temo in s podobnimi zapleti. Nezavedno vedenje jc spccifično in preccj obstojnejše od zavednega (in zgodovinskega) spomina človeka ali kulture. Prastaro prvobitno razmerje, odnos, ki ga jc človeštvo že doživelo (in ki jc bilo pomemben faktor človeške evolucije), se skozi ljudsko pripovedništvo lc modificira, nase pritegne konkretne izseke iz določenega zgodovinskega obdobja in si jih podredi. Srž pa ostane isti. Konec mita nas zopet vrne na začetek, vse sc vrti v večnem krogu pripovednega uroborosa. Ni naključje, da jc naš junak na začetku in na koncu dober oz. slab -dialektična inverzija ga spet in spet potiska v in privablja iz otopelosti. In prav ta orfejska cikličnost glavnih mitskih motivov, ki jih človek vsakodnevno doživlja in obnavlja, jc ključ priljubljenosti in aktualnosti ljudskega izročila o kralju Matjažu. 10' Osureli Goethe jc baje zavrnil nekega svojega prijatelja, ki mu je dokazoval ncavtcntičnost Janezovega evangelija, z besedami:... "Ali avtentičnost ne označuje priv večne lepote in resničnosti?" ... LITERATURA Bctelhajm (Bcttclhcim), B., Značcnjc bajki, Zenit, Beograd, 1979. Cazcneuvc, J., Sociologija obreda, ŠKUC FF, Ljubljana, 1986. Freud, S., MctapsiholoJki spisi, ŠKUC FF, Ljubljana, 1987. Goljcvščck, A., Mil in slovenska ljudska pesem, Slov. Malica, Ljubljana, 1982. Grafcnaucr, I., Slovenske pripovedke o kralju Matjažu, SAZU 4, Inštitut za slovensko narodopisje 1, Ljubljana, 1951. Ilič, V., Mitologija i kultura. Svet kulture, Beograd, 1988. Jung, C. G., Človek i njegovi simboli, Mladost, Zagreb, 1987. Leach, E., Aycock, A., Strukturalističke interpretacija biblijskog mita, August Ccsarcc, Zagreb, 1988. Levi-Strauss, C., Strukturalna antropologija 2, Školska knjiga, Zagreb, 1988. Matič, V., Psihoanaliza mitske prošlosti, Prosvcta, Beograd, 1982. Slovenske ljudske pesmi, različne izdaje. Sveto pismo, Ekumcnska izdaja, Britanska in inozemska biblijska družba, Beograd, 1984. Zgodovina v slikah 1 -9, Državna založba Slovenije, Ljubljana, 1974 - 1977. Aplikacija strukturalne teorije znanosti na Marxovo ekonomsko teorijo VLADO DIMOV SKI UVOD Strukturalna teorija znanosti1 jc po eni strani nasledek ncopozitivizma, s prevladujočo Carnapovo shemo o trodelni strukturi teorije znanosti, po drugi strani pa reakcija na kuhniansko paradigmatsko revolucijo. Kuhn (1970) jc na osnovi empiričnega materiala o razvoju znanosti zamajal vero v zvezni napredek znanosti, v empirično verifikacijo (falsifikacijo) znanstvenih teorij in hipotez ter v medsebojno primerjavo vsebin in struktur (Ule A., 1988b, str. 59), kar jc predstavljalo osnovo dotedanjih teorij znanosti.2 Pomembna je predvsem Kuhnova teorija o kvalitativnih prelomih v znanosti, saj je razgalila ne-možnost njihovih premostitev s kakršnimkoli logičnim ali empiričnim postopkom. Praktično jc to pomenilo, da ni mogoče kakorkoli enoznačno določiti prioritete med dvema ali več konkurenčnimi teorijami, saj se pri različnih teorijah (paradigmah) spremenijo osnovni pojmi, ki jih uporabljajo in z njimi operirajo teorije. Takega svojega stališča pa Kuhn ni mogel tudi logično dokazati, kajti empirično/faktično "pravilno" ni vedno tudi logično "pravilno".3 Racionalnost znanosti jc torej postalo osnovno torišče teorije znanosti, zato jc njen nadaljnji razvoj šel po eni strani v iskanje in definiranje kriterijev znanosti, kateri bi znanosti omogočili obdržati pozicijo racionalnosti in vsebnost kontinuiranega napredka, po drugi strani pa v racionalno rekonstrukcijo znanosti, z namenom, da bi ovrgel Kuhnovc ugotovitve. Za nas je zanimiva predvsem dejavnost v smeri racionalnc rekonstrukcije znanosti. Tako jc Suppcs (1957) ovrgel logično rekonstrukcijo znanosti, po kateri jc teorija lc ' Izraz strukturalna rekonstrukcija jc uvedel W. Stcgmiillcr na predlog Y. Bar-Itillcla. Podobno kot Ule (1988b, str. 61), uporabljamo termin strukturalna (structuralistic view, struklunilistisehe AulTasung) in ne strukturalistična predvsem zaradi ^ejorativnega pomena izrazov na -čni v slovenščini. Kuhnianska revolucija jc tako teoretike znanosti, ki so izhajali iz Camapove filozofije znanosu (11 cm pel, Nagel), kot tudi Itste, ki so pripadali Poppcrjevcmu krogu (Lakatos, Fcyerabcnd), prisilila, da so vstali v obrambo racionalnosti v znanosu, saj sc jim jc Kuhnov prispevek zdel vnašanje iracionalnosti v znanost. ' Po mnenju Kuhnovih kritikov je ravno to najšibkejša točka Kuhnovc teorije, vendar pa so ob tem očitno spregledali, da jc kuhnovska pozicija dvostranska, kajti dejansko ne skriva lc izredno izdelano zgodovinsko analizo proti znanosti, temveč neizdelano logično tezo o razvoju znanosti, ki je ravno teza o empirični in logični neprimcrljivosti paradigem, kar jc načelno ukinjalo možnost tradicionalne predstave o linearnem napredovanju znanosti" (Hozjan S., Ulc A., 1984, str. 184). sistem stavkov 4, in razvil konccpt aksiomatizacije teorij matematične fizike na osnovi metode teorije množic. S tem jc odprl pot J. Snccdu (1971), ki jc Suppcsovcmu izhodišču dodal neformalno semantiko, kar mu jc omogočilo formuliranjc vsebine fizikalnih teorij z uporabo kvantitativnih konccptov, katerih vrednost ne more biti določljiva brez predpostavljanja teorij samih. Vendar pa jc Snccd izvedel lc strukturalno rekonstrukcijo fizikalnih teorij. Nadaljnji razvoj jc preko racionalne rekonstrukcije Kuhnovih konccptov prešel kot razširitev rekonstrukcije najprej na ostale naravoslovne teorije, pozneje pa tudi - predvsem po zaslugi W. Stegmullcrja in njegovih učcnccv (Balzcr W., Diedcrich W. in drugi) - na družboslovne teorije, v zadnjem času pa sc navezuje tudi na metode umetne intcligcncc in ekspertnih sistemov. Racionalna rekonstrukcija jc s tem "dokončno" zavrnila tezo o iracionalnosti Kuhnovc teorije. Ob tem sc jc strukturalna teorija znanosti sčasoma izvila iz deskriptivne in na nek način nad-z.nanstvcnc ali mclaznanstvenc pozicijc ter prešla v znotraj-znanstveno, tako da jc postala del znanosti same. Rekonstrukcija Marxovc ekonomske teorije, ki jo bomo prikazali, spada torej že v višjo fazo razvoja strukturalne teorije. Šc prej pa bomo na kratko predstavili osnovne pojme strukturalne teorije. 1. PREGLED OSNOVNIH POJMOV STRUKTURALNE TEORIJE ZNANOSTI Vsaki teoriji v znanosti sc postavlja vprašanje, kaj jc empirično in kaj teoretično, kar sc neposredno veže na pojma teoretskosti in neteoretskosti ali drugače na teorijsko odvisne teoretskosti in neteoretskosti. Pri formulaciji kriterija teorijskosti5 jc potrebno najprej določiti, kaj pomeni trditev, daje meritev neke funkcije f teorijsko odvisna od teorije T. Funkcija f je merljiva na T-odvisen način, čc in samo čc obstaja vsaj cn tak primer aplikacije teorije, kjer vsi poskusi merjenja vrednosti tc funkcije žc predpostavljajo, da je neka druga aplikacija cclotnc teorije (t. j. vseh glavnih zakonov ali aksiomov, v kolikor jc aksiomatizirana) uspešna. Če takšnega primera ni, potem je funkcija merljiva na T-ncodviscn način. Teorijska pa jc funkcija f glede na teorijo T, če in samo če jc v vsaki aplikaciji teorije merljiva na T-odvisen način, nc-teorijska glede na teorijo T pa jc, čc in samo čc obstaja vsaj ena aplikacija teorije T, v kateri jc funkcija f T-ncodvisna (Snccd J., 1979, str. 33). To torej pomeni, da je pojem iz teorije T glede na T teorijski takrat, ko jc aplikabilen v določeni situaciji brez predpostavke. Funkcija f pa jc T-tcorijska, čc vsi poskusi za določitev njene vrednosti predpostavljajo , da velja teorija T v nekaterih njenih intendiranih aplikacijah. (Pojem intendiranih aplikacij bomo podrobneje pojasnili pozneje.) 4' Aksiomatizacijo teorije/znanosti na osnovi sistemov stavkov je poskuiUl izdelati predvsem Camap, vendar je, verjetno zaradi preobseinosti, ni dokončal. Tu bi se lahko spomnili na trditev, da lista teorija, ki v določenem trenutku poslane nepregledna in neopexativna, kliče po svoji "ukinitvi" in zamenjavi z novo. In prav to se jc zgodilo tudi z logično rekonstrukcijo znanosti kot sistema stavkov, ki jo je zamenjala rekonstrukcija na osnovi teorije množic. Pri tem naj spomnimo šc, da je tudi Stcgmtlller, ki je morda najbolj zaslužen za razširitev in poglobitev strukturalne teorije, od poznega Wittgensteins prevzel predvsem njegovo sklicevanje na sistem jezika kot sistema dejavnosti (iger) in ne kot sistema stavkov. 5' Sneedov kriterij teorijskosti bi lahko imenovali "funkcionalistifini", ker se nanaša na uporabo v aplikativni (empirični) teoriji nastopajočih pojmov. Sneed je v formulaciji kriterija teorijskosti postavi! pozitivno definicijo teoretik osli, kol dogovor na zahtevo po taki formulaciji s strani H. Putnama (1986). Za eksplikacijo pojma teorijskosti v tradiciji strukturalne teorije glej: Stegmllller W., str. 94-99. Iz opredelitve T-teorijskosti torej izhaja, da o dcfiniciji teoretskosti ali empiričnosti nc moremo govoriti absolumo, temveč lc relativno - kot o teorijsko odvisni (ne)teorctskosti. 1.1. PREGLED OSNOVNIH POJMOV V strukturalni rekonstrukciji jc teorija sestavljena iz teorijskih elementov (P), z začetnim elementom T°, ki so medsebojno povezani z določenimi relacijami. Teorijski elementi niso vrste ali množica stavkov, ampak določena matematična struktura, ki jo predstavlja dvojica < K, I >, pri čemer K predstavlja teorijsko jedro, I pa množico intendiranih aplikacij. Specifični zakoni teorijskih elementov so predstavljeni z množico modelov M, ki pa je del množice potencialnih modelov Mp. Ti modeli imajo isto kategorialno strukturo kot modeli iz množice M, vendar pa nc zadovoljujejo nujno zakonov, ki določajo M. Potencialni modeli in s tem tudi modeli so sestavljeni iz določene r+s-tcricc: (ni, n2, ...,nr; ti,..., t«), neteorijskih (n,) in teorijskih komponent (tj), pri čemer jc delitev na neteorijske in teorijske komponente specifična za vsak teorijski element posebej. Množica neteorijskih komponent tvori množico objektov ali parcialnih potencialnih modelov Mpp. Vse tri množicc: M, Mp in Mpp pa tvorijo teorijsko jedro K = (M, Mp, Mpp). Na teorijski ravni množica M predstavlja zakone (teorijska vsebina), množica Mp pa konccptc (teorijski okvir), na neteorijski ravni pa množica Mpp predstavlja objekte teorijskega elementa. Mp jc preslikana na Mpp z rcstrikcijsko funkcijo r(M), ki predstavlja projckcijo M-ja na neteorijsko raven. Parcialne potencialno modele opišemo z neteorijskimi termi6, ki jih teorijski element skuša s pomočjo zakonov razložiti v teorijskih termih. Za določen objekt x jc s teorijskim jedrom postavljena zateva, da jc x preslikan z uporabo teorijskih komponent tako, da preslikani objekt (potencialni model) izpolnjuje zahtevo zakona, ki jo zapišemo: (3 y) (ye M & r (y) = x ) ali pa kar x e r (M). Teorijskega jedra ni mogoče vedno aplicirati na vse x-c v Mpp, tako da so x-i formalni možni objekti teorijskega elementa, lc s pomočjo raziskovanja pa jc mogoče ugotovili, kateri dejansko ustrezajo objektom teorije - da torej pripadajo r(M) -, pri čemer meje r(M) niso znane. Tiste parcialne potencialne modele x, ki jih dejansko želimo/nameravamo proučili ali pa smo jih žc preučili, imenujemo intendirani modeli, 6' Pri teorijskih temiih gre za vprašanje, čemu ustrezajo termini, ki jim nc moremo pripisati nobene neposredno opazljive (observabilne), merljive ali kako drugače določljive vsebine. Poleg tega velja pripomniti, da so taki pojmi praviloma nosilniAemcljni pojmi znanstvenih teorij. Glej Ulc A. (1988b). množico intendiranih aplikacij/modelov pa množica intendiranih modelov, ki smo jo že predhodno omenili in označili z 1.7 Iz lastnosti te množicc sledi, da je le-ta pragmatično določena, zato lahko pričnemo z aplikacijami, ki predstavljajo množico lo, in jo Širimo na vse večje množicc, brez spremembe meja r(M), tako dolgo, da r(M) od znotraj izčrpamo. Zaradi elementarnosti prikaza izpuščamo obravnavanje stranskih pogojev (C), ki prepovedujejo določene kombinacije od možnih modelov ali od modelov kot nedopustne. Zato jc potrebno razlikovati med dvema vrstama struktur: prva velja v vsaki posamezni aplikaciji in nanjo mislimo, ko govorimo o zakonih;8 izključitev, ki jo povzroča druga vrsta strukture pa vzpostavlja križne povezave med različnimi aplikacijami. Z upoštevanjem stranskih pogojev sc teorijsko jedro razširi, tako da ga predstavlja urejena četverka K = (M, Mp, Mpp, C). 2. DIEDERICHOVA REKONSTRUKCIJA NEKATERIH TEORIJSKIH ELEMENTOV MARXOVE EKONOMSKE TEORIJE Pri strukturalni rekonstrukciji Marxove ekonomske teorije izhajamo iz Diedcrichovc rekonstrukcije (Dicdcrich, 1982), ki za svoj predmet uporablja začetna poglavja Marxovega Kapitala. Implicitna predpostavka tega pristopa je, da jc Marxovo ekonomsko teorijo mogoče rekonstruirati kot posamezne elemente, ki so sami po sebi zaokroženi in jih je mogoče opisati in formalizirati, medsebojno pa so povezani z določenimi relacijami. Obravnavani del Marxove ekonomske teorije jc sestavljen iz štirih teorijskih elementov T°, T1, T2 in T3, od katerih vsak predstavlja dvojico < Ki, 1> >. V našem prikazu bomo najprej predstavili teorijska jedra, ki so med seboj povezana z razširitvenimi relacijami (R-)'), čemur bomo dodali šc prikaz intendiranih aplikacij. Teorijsko jedro K° predstavlja temelje teorije vrednosti, K1 uvedbo denarja, K2 pa interpretacijo delovne sile kot blaga. K2 jc pravzaprav prva prava razširitev osnovnega teorijskega elementa, medtem ko je teorija presežne vrednosti predstavljena kot K3. 2.1. TEORIJA VREDNOSTI Osnovni zakon v Marxovi ekonomski teorji jc zakon vrednosti, po katerem jc vrednost določenega blaga določena s časom trajanja procesov, v katerih je producirano blago, po drugi strani pa vrednost blaga vpliva na določanje njegove ccnc, kar shematično izrazimo: (ZW) z —> w —> p, 7' Množica I je podmnožica Mpp in je "časovno odprta" in nezaključena, vsebuje pa podmnožico izbranih vzorčnih uporab teorije. To so nekakšne samoaplikacije teorije, saj teorije ne moremo izpeljati iz empirijc ali pa jo uporabiti na teorijsko "nedolžnih" tleh, kajti vsaka uporaba žc predpostavlja neko dmgo uporabo teorije ali pa kar samo sebe. Tc primere, kjer vsaka uporaba predpostavlja samo sebe imenujemo paradigmatski primeri in so zbrani v jedru intendiranih aplikacij i". 8' Stegmllllcr (1984, str. 97) ima razlikovanje med zakoni in stranskimi pogoji za zelo pomembno, saj zakoni vedno izključujejo določene možne modele iz tega, da bi postali dejanski modeli. kjer z, w in p zaporedno simbolizirajo funkcije časovnega trajanja produkcijskega procesa, vrednosti in cene. Odnosi med temi elementi niso funkcijski, saj bi to pomenilo, da bi ccnc določala edino vrednost ali pa, da bi bila vrednost določena edinole s časom trajanja produkcijskega procesa.9 Pri dcfiniciji začetnega teorijskega jedra nam zakon vrednosti pomeni osnovno vodilo torej, kako konceptualizirati modele in potencialno modele K(). Zato dodatno uvedemo množico B, ki predstavlja množico blag, nad katero so definirane funkcijc z, w in p. Modeli K° so potem definirani kot četverka (B, z, p, w), prav tako pa tudi potencialni modeli, tako da velja: y e M°p ob pogoju, da jc y = (B, z, p; w). in ve M° , če velja y g mo„ in ZW(y). Od treh funkcij jc w najbolj teorijska; z jc namreč fizična funkcija, medtem ko za p nc moremo zaenkrat trditi nič določenega, kot lc, da je vsaj manj teorijska kot w (Dicdcrich (1982), str. 149) in zapišemo: x e M°pp, čc velja x = (B, z, p). Objekte (B, z, p) imenujemo sistem menjave. Zahtevo, ki je povezana s tem sistemom, pa izrazimo: (3 w) (z -» w p), kjer jc funkcijo w potrebno razumeti kot funkcijo, ki razširja sistem menjave tako, da jc ZW mogoče aplicirati na razširjeni sistem. 2.2. VPEUAVA DENARJA Vpeljava denarja pomeni konstrukcijo drugega teorijskega elementa ali - bolj natančno - teorijskega jedra K1 = (M1, M'p, M1^), ki se od K" razlikuje po tem, da izpolnjuje dodatne zakone, med katerimi jc tudi zakon, ki izraža potreben pogoj za modele K1: (D)(3 B' c B) (be B) (3 b' e B') (v(b') = v(b)). Zdi sc, da sc Dicdcrich na tem mestu zaveda problematičnosti uporabe zakonov v "fizikalnem smislu" za ekonomski svet, zato tudi govori o čudnosti zakona vrednosti. Kljub temu pa pravilno ugotavlja, da se podobni zakoni lahko najdejo tudi v fizikalnem svetu, npr. v ravnotežni termodinamiki temeljni entropijski zakon. Za primer uporabe termodinamičnih zakonov v ekonomiji glej npr.: Brody A., Martinas K., Sajo K, (1985), str. 337-343. Denar (B') jc element v množici B, zato lahko ohranimo K° in M°p nespremenjena. Tako tudi velja M^ = M°p in M^p = M°pp> medtem ko je M1 podmnožica Teorijski jedri K1 in K° sta medsebojno povezani z relacijo R1(), ki jo imenujemo relacija specializacijo, kar zapišemo: K1 R10 K°ali inverznoK°R01 K1. 2.3. DELOVNA SILA KOT BLAGO Množica delovnih sil ali enot delovne sile (B") jc podmnožica množice blag, za katero pa jc dodatno vpeljan teorijski konccpt, ki jc izražen z dodatnimi zakoni. Po Marxu je vrednost delovne sile določena z vrednostjo blag, ki jc potrebna za njeno reprodukcijo. Zato vpeljemo dodamo relacijo R*, ki označuje, da blago b omogoča reprodukcijo delovne sile b".10 Relacija predstavlja dodamo teorijsko komponento, tako da potencialne modele teorijskega jedra v katerem jc vpeljana delovna sila, predstavlja množica (B, z, p; w, B", R*). Tako veljajo naslednje relacije: y g M2p, čc velja y = (B, z, p; w, B", R*), kjer jc (B, z, p; w) g M°p inB" cB,R* c B X B. Modeli K2 morajo zadostiti specialnim zakonom, ki vključujejo delovno silo in njeno reprodukcijo, zato velja: (DS) (b") (b" g B" d (3 b) (b g B/B" & v(b) = v(b") & bR*b")), kar pomeni, da za vsako delovno silo b" obstaja blago b enake vrednosti, ki rcproducira b". (DS) predstavlja lc potrebni pogoj za modele v K2, tako da govorimo le o parcialni karaktcrizaciji M2: y g M2, samo čc y g M2p, DS (y), inr+(y)G M1. Pri tem r+ označuje funkcijo, ki izključuje dodatne teorijske komponente. Ta zadnji pogoj pomeni, da modeli K2 zadovoljujejo tudi zakone predhodnih teorijskih jeder. Celotno dosedanjo rekonstrukcijo Marxove ekonomske teorije pa lahko prikažemo tudi na sliki: 10' b seveda ni le eno blago, ampak tista množica blag, ki je potrebna 7.a reprodukcijo delovne sile. V ekonomski anali/j se je za tako množico udomačil izraz košara blag/dobrin (basket of commodities). Slikal: Mp=Mp Mp Iz slike je razvidno, da raven M2p predstavlja konceptualno obogatitev, medtem ko objekti K2 formalno ostanejo enaki kot v prejšnjih stopnjah rekonstrukcije; tako da imamo: M2pp = M]pp = M°pp. Podobno kot med K1 in K° tudi med K2 in K1 obstaja relacija, ki pomeni teoretično razširitev in jo označujemo za 2.4. PRODUKCIJA PRESEŽNE VREDNOSTI Presežna vrednost jc pozitivna razlika med vrednostjo, ki jo delovna sila na novo ustvari v danem produkcijskem proccsu, in vrednostjo delovne sile. Vrednost delovne sile je eksogeno določena z vrednostjo blag potrebnih za reprodukcijo delovne sile, kar smo spoznali že v prejšnjem podpoglavju. Vrednost, ki jo delovna sila producira, mora zadostiti dodatnemu pogoju, da jc družbeno potrebna. Pomeni, da morajo producirana blaga imeti uporabno vrednost za kupca, kar implicira njihov nakup. Iz gornjega ekskurza o presežni vrednosti izhaja, da moramo uvesti nove neteorijske komponcntc:ckonomske osebke delimo na kapitaliste, ki predstavljajo lastnike kapitala in na dclavce, ki predstavljajo lastnike delovne sile. Na začetku produkcijskega proccsa ima kapitalist določeno količino kapitala v obliki denarja (b'-J, dclavcc pa določeno količino delovne sile (b"a), na koncu proccsa pa imajo prvi b'b denarja in drugi b"b delovne sile. V tipičnih okoliščinah sc b"a popolnoma reproducira, tako da imamo enakost b"a = b'b- Kapital sc poveča," tako da velja b'b > b'a, razliko pa predstavlja presežna vrednost (m'). Presežna vrednost, ki pripada kapitalistu, se uporabi za nakup delovne sile - variabilni kapital (v) in za nakup ostalih . Pri tem izpuščamo določene podrobnosti: (a)blago, ki ga producira delovna sila, mora imeti uporabno vrednost za kupca;(b)dcnar je le posebna obliki kapitala ali denar, ki ga kapitalist dobi s prodajo blaga - kapiulizira; kar pa bistveno ne krni našega piikaza. elementov produkcije - konstantni kapital (c). Tisti del presežne vrednosti, ki ga kapitalist porabi za zadovoljitev lastnih potreb, v našem prikazu zanemarimo, saj predstavlja le dodatno omejitev. Algebraično sistem menjave in sistem produkcijc lahko zapišemo: b'a = b,av + b'acr ali pogled na svet kol razvilo zgodovinsko zavest, ki dojema oziroma vsaj poskuša dojeti in posredovati celoto sveta. Pri Dilihcyevi razlagi Wcllanschauunga lukaesa očitno privlači celovito dojemanje, ki ni več omejeno samo na religijo, kot pri novokantovcih, temveč vključuje šc umetnost in filozofijo, v čemer Dilthcy tu povsem sledi I leglu. Toulizirajoče, tj. celostno vddenje je po Dithcyu možno tipizirati vsaj v tri tipe svetovnih nazorov, " v religijo, poezijo in metafiziko", tj. filozofijo. Lukacs uko v Duši in formah dobesedno pove, da literatura, umetnost in filozofija odkrilo in naravnost hitijo k formam, vendar hkrati raziskuje še moč in intenzivnost nastajanja form iz okvirov življenja samega na način, ki nc potrebuje nikakršnega posredovanja literature in umetnosti, to pa jc ravno eaej. resničnost, kot slikovito, dejansko živo v njegovih spisih. Ta forma, ki jc nastala iz simbolnega opazovanja življenjskih simbolov,8 pridobiva življenje zase iz moči tega doživljaja. Ona jc svetovni nazor, vidik, stališče nasproti življenju, iz katerega jc nastala; možnost, da ga preoblikuje in na novo ustvari. Usoden trenutek za kritika jc ta, kjer stvari postajajo forme; trenutek, ko vsa občutenja in doživljaji, ki so bili na tej ali oni strani forme, prejmejo formo, sc spremenijo in zgostijo v formo. To jc mistični trenutek združevanja vnanjega in notranjega, duše in forme.9 Ta trenutek jc ravno tako mističen kot moment usode pri tragediji, kjer sc, podobno kot v noveli, stapljata junak in usoda, ko se združujeta naključje in kozmična nujnost, kakor v liriki, saj se v svojem srečanju duša in ozadje zraščata v novo, nc v preteklost in nc v prihodnost ločljivo enotnost, horma je resničnost v spisih kritikov, ona jc klic, s katerim usmerja svoja vprašanja na življenje: to jc stvarni, najgloblji temelj tega, da sta literatura in umetnost tipični tvari za kritika. Kajti tukaj lahko iz končnega cilja pesništva nastaneta izhodišče in začetek; forma sc tu zdi cclo v svoji najabstraktnejši pojmovnosti nekaj gotovega in oprijemljivo stvarnega. Toda, to jc samo tipična tvar za esej, nc pa edina. Kajti esejist potrebuje formo kot doživljaj, potrebuje njeno življenje in lc v njej vsebovano živo duševno stvarnost. To stvarnost pa je mogoče najti v vsakem neposrednem čurnem izkazovanju življenja, razbrati jo iz življenja in jo vanj vnesti; s takšno shemo doživljajev jc mogoče doživljati in izoblikovati življenje sdmo. In samč zato, ker literatura, umetnost in filozofija odprto in naravnost hite k formam, medtem ko so v življenju samem zgolj idealne zahteve določene vrste ljudi in doživljajev, jc nujna manj intenzivna sposobnost doživljanja nasproti formiranemu in živetemu; zato sc zdi - za prvo in površinsko opazovanje - resničnost vizije forme tukaj manj problematična kakor tam. Toda zgolj in samo za prvo in površinsko opazovanje sc zdi tako, kajti forma življenja ni bolj abstraktna kot forma kakšne pesnitve. Tudi lam postaja forma samo z abstrakcijo zaznavna in njena resnica tudi tukaj ni močnejša od moči, s katero jc bila doživeta. Bilo bi prepovršno razlikovati pesnitve po tem, čc zajemajo svojo snov iz življenja ali odkod drugje; kajti sila, ki ustvarja 8 V času, leo nastajajo posamezni eseji, zbrani v delu Duša in forme, je glede občih filozofskih tendenc, ki jim Lukšcs prisluhne, nujno omenili lc vpliv novokantovske filozofije, saj so ravno njeni predstavniki izrazito opozorili na omejitve v zgolj čisto pojmovnem dojemanju oziroma na meje pojmovno dojemljivega. To so zdaj tcndcncc in zaključki, ki vodijo že v novokantovstvu k filozofski problematiki simbolnih form, izrazito v marburški šoli. Simbolno opazovanje in dojemanje naj bi bilo celovitejše človekovo dojemanje kot pa samo in izključno strogo pojmovno. Glede Lukacseve razlage simbolnega dojemanja jc opazna neka neverjetno vztrajna kontinuiteta v vseh njegovih teoretskih obdobjih od dela Zgodovina razvoja modeme drame (1906/1907), prek Duše in form, vse tja do vključno dela Die F.igcnart des Aslhclischcn (1956). V obdobju Lukacsevega neposrednega soočanja s kantovstvom in novokantovslvom na začetku tega stoletja vsebuje simbolna funkcija forme ne toliko izgotovljcno dialektično perspektivo biti in bistva kot kategorija posebno v Die Ki gen a rt des Asthctischcn, temveč predvsem etično dimenzijo in poslanstvo, tudi takrat, ko gre za problem cstetizacijc sveta, l.ukacs sc tudi takrat, ko sc ukvarja z naravo apriornih form, bolj sprašuje po njihovi dejavni plati, kar jc tudi eden od razlogov, da sc tako intenzivno prepusti njihovi etični komponenti. Kantov&ko omejena forma jc zdaj soočena s sintezo življenja in estetskega in nikakor ni razumljena v svoji logi apriomosti, temveč lc v konkretni kvalitativni popolnosti, kar pa je ravno etično. Šele tako je forma vzpostavljena kol predhodnica poznejše totalilete. ToUlizirajoča moč forme je ravno v tem, da jc etično vzdrževana in estetsko posredovana. Postopek posredovanja vnanjega z nolrinjim oziroma trenutek, ko postaja notranje eno z vnanjim, U t.i. usodni trenutek Lukics lahko opredeli tukaj z diltheyevsko razumljenim pojmom doživljaja (Erlcbnis). Doživljaj je namreč vzpostavljen kol kompleksno, celostno dojemanje, ki vključuje kol svoj minimum najmanj razum, voljo in čustva. lojkics tu nehote sledi programu filozofije življenja, ki - nasprotujoč kantovskemu agnosticizmu - poskuša zabrisali razliko med res exlcnsa in res cogitans i tem, da ju združuje v pojmu življenja, življenje pa domala enači z. doživljajem oziroma kartezijansko dvojnost in razklanost telesa in duše ukinja na ravni doživljanja. Tako je delo Duša in forme med drugim moč smatrali kot svojevrsten poskus odprave razkola - ta se še posebej vleče skozi vso novoveško filozofijo - med telesom in dušo ter pokazali na tak vir, ki omogoča novo, tj. celostno razumevanje tega odnosa. Struktura doživljaja je po Diltheyu izrazito samonanašajoča se dejavnost; doživljaj bi bilo mogoče razumeli kot samopmizvajajoč subjekt, ki ga v njegovem delovanju prej opredeljuje intuitivno, nc pa pojmovno dojemanje. formo pcsniStva, razbija in razblinja vse staro, že enkrat izoblikovano in v njenih rokah postaja vse le surova tvar brez forme. Prav tako površno sc mi zdi tukaj razločevanje. Obe vrsti opazovanja sveta sta samo stališči nasproti stvarem in vsaka jc povsod uporabna, četudi jc res, da za vsako obstajajo stvari, ki sc podrejajo danemu stališču z naravo hotene samorazumljivosti, in obstajajo take stvari, ki jih samo z najtežjimi boji in najglobljimi doživljaji prisiljujemo k takemu podrejanju. Tako kot v vsaki resnično pristni povezanosti sc tudi tukaj srečujejo naravna učinkovanja tvari in neposredna uporabnost: doživljaji, za katere so nastali spisi esejistov kot njihov izraz, doživljali, ki so pri večini ljudi zavestni samo pri pogledu na sliko ali pri branju pesmi; komaj pa premorejo moč, ki bi lahko gibala življenje samo. Tako mora večina ljudi verjeti, da so bili spisi esejistov napisani zato, da bi razlagali knjige in slike ter pojasnjevali njihovo razumevanje. Kljub temu jc ta povezava globoka in nujna in ravno to neločljivo in organsko v tej mcšanici naključne in nujne biti jc izvor tistega humorja in ironije, kakor ju je mogoče najti v spisih vsakega resnično velikega esejista. Gre za enkraten, svojevrsten humor, ki jc tako močan, da sc skoraj več nc spodobi govoriti o njem; kajti kdor ga v vsakem trenutku nc začuti spontano, za tega bi bilo zastonj vsako , šc tako jasno opozorilo. V mislih imam to ironijo, da kritik vedno govori o poslednjih vprašanjih življenja, toda vedno v takem tonu, kot da bi bil govor samo o slikah in knjigah v smislu nebistvenega in ljubkega ornamenta velikega življenja; in tudi tukaj, nc v najbolj globoki notranjosti, temveč lc zgolj v lepi in nekoristni zunanjosti. Tako sc zdi, kot da bi bil vsak esej kar najbolj oddaljen od življenja in njuna ločitev sc zdi toliko večja in občutnejša, kolikor bolj žgoča in boleča jc dejanska navzočnost njunega učinkujočega bistva. Morda jc veliki gospod de Montaigne občutil nekaj podobnega, ko je dal svojim spisom čudovito lepo in ustrezno oznako Eseji. Kajti pogumna uglajenost je preprosta skromnost te besede. Esejist zavrača svoja ponosna upanja, ki so, kakor se zdi, včasih prišla v bližino poslednjega - saj so lc razlage tujega pesništva in kar v najboljšem primeru lahko ponudi, jc šc razlaga svojih lastnih pojmov. Toda ironično sc vživlja v to malenkost, v večno malenkost najglobljega miselnega dela nasproti življenju in jo z ironično skromnostjo šc podčrtujc. Pri Platonu obdaja pojmovnost ironija majhnih dejstev življenja. Eriksimahos s kihanjem zdravi Aristofanovo kolcanjc, prej, preden Aristofancs prične s svojo globokoumno himno crosu. In Hipotalcs opazuje z boječo pozornostjo Sokrata, ko ta izprašujc ljubljenega Lisisa. In z otroško škodoželjnostjo zahteva mali Lisis od Sokrata, naj s svojimi vprašanji tako izmuči njegovega prijatelja Mcnckscna, kot jc izmučil njega. Grobi vzgojitelji pretrgajo niti tega pogovora blagodejne globine in peljejo fante s seboj domov. Sokratcs jc od vseh najbolj porogljiv: "Sokratcs in oba dečka, ki sta želela biti prijatelja, nista bila zmožna povedati, kaj jc pravzaprav bili prijatelj." Pa vendar iz tega velikanskega znanstvenega aparata določenih novih esejistov (pomisli samo na Wciningcrja) vidim podobno ironijo in samo drugače oblikovano izražanje lega, kar jc v tako prefinjenem načinu pisanja, kot jc to Dilthcyev. V pisanju vsakega velikega esejista, seveda vedno v različni formi, jc moč najti to isto ironijo. Mistiki srednjega veka so edini brez notranje ironije - pa saj mi ni treba, da bi ti še pojasnjeval, zakaj? Kritika torej, esej govori največ o podobah, knjigah in o mislih. Kakšen jc njegov odnos do predstavljenega? Vedno pravimo: kritik bi moral izgovarjati resnico o stvareh, toda pesnik naj nc bo glede svoje snovi vezan na nobeno resnico. Nc želimo tukaj pogrevali Pilatovo vprašanje niti raziskovati, čc pesnik vendarle ni prisiljen k nekakšni notranji resničnosti in če resnica kakršnekoli kritike ni močnejša in cclo več kakor lo. Ne, tukaj res vidim razliko, lc da jc ta samo v svojih abstraktnih polih povsem čista, ostra in brez prehoda. Ko sem pisal o Kassncrju, sem to žc omenil: esej vedno govori o nečem, kar žc ima formo, ali v najboljšem primeru o nečem, kar jc žc nekoč bivalo; k bistvu eseja sodi, da ne zajema novih stvari iz praznega niča, temveč na novo ureja lc take, ki so že kdaj živele. In ker jih na novo ureja in iz ničesar kar je brez forme, nc ustvarja nekaj novega, jc na take stvari tudi vezan in mora izgovarjati njihovo "resnico", najti izraz za njihovo bistvo. Morda jc razliko lahko takole opisati: pesništvo jemlje svoje motive iz življenja (in iz umetnosti); eseju služi umetnost (in življenje) kot model. Morda jc razlika s tem žc označena: paradoks eseja jc skoraj isti kakor pri portretu. Saj vendar vidiš razlog? Mar ni res, da sc pred kakšno pokrajino nikoli nc vprašaš: ali jc ta breg ali ta reka dejansko taka, kot je naslikana; toda pri vsakem portretu sc nehote vedno pojavlja vprašanje o podobnosti. Raziskuj malo ta problem glede podobnosti, saj morajo resnični umetniki obupati nad njegovo neumno in površno zasnovo. Stojiš pred Vclasquczovim portretom in praviš: "Kako podobno" in čutiš, da si o sliki povedal nekaj resničnega. Podobno? Komu? Razumljivo, nikomur. Nimaš pojma, koga predstavlja, tega tudi nc moreš izvedeti; in četudi izveš, tc to komaj zanima. Kljub temu čutiš: podobno jc. Pri drugih portretih učinkujejo samo barve in črte, ti pa nimaš takšnega občutka. Resnično pomembni portreti nam dajejo tako poleg vseh svojih drugih umetniških doživetij tudi tole: življenje človeka, ki jc nekoč resnično živci, zbujajo nam občutek, daje njegovo življenje res potekalo tak6, kakor nam to kažejo črte in barve na portretu. Samo zato, ker mi vidimo slikarja pred ljudmi, ki jc s težkimi boji izbojeval tak idealen izraz, ker videz in vodilo tega boja nc moreta bili drugačna kot boj za podobnost, imenujemo to sugestijo nekega življenja; čeprav ni na svetu nikogar, ki bi bil podoben portretu. Četudi poznamo upodobljenega človeka, čigar portret naj bi sc imenoval "podoben" ali "nepodoben", - mar ni nekakšna abstrakcija trditi o samovoljnem momentu ali izrazu: to jc njegovo bistvo? In čc poznamo na tisoče njegovih momentov, kaj vemo o neizmerno velikih delih njegovega življenja, kjer ga nismo videli, kaj vemo o notranjih lučeh znancev, kaj o vzgibih, ki jih dajejo drugim? Vidiš približno tako si predstavljam "resnico" eseja. Tudi tukaj poteka boj za resnico in utelešenje življenja, da nekdo pri človeku iz določenega časovnega obdobja razbere formo; vendar jc odvisno od intenzivnosti dela in vizije, čc iz zapisanega dobimo sugestijo tega življenja. Kajti to jc velika razlika: pesništvo nam daje iluzije o življenju tega, kar predstavlja; nikjer ni nikogar ali nekaj, na čemer bi izoblikovano (das Gcstaltcte) lahko merili. Junak eseja jc nekoč živel, njegovo življenje jc treba upodobiti; samo, da jc tudi to življenje ravno tako navzoče v delu, kot vse v pesništvu. Vse tc predpostavke udarne moči in veljavnosti tega kar vidi, ustvarja esej iz sebe. Tako torej ni možno, da si dva eseja nasprotujeta: vsak ustvari drugačen svet in tudi tedaj, kadar doseže višjo občost in jo preseže, ostaja v tonu, barvi in naglasu šc vedno v ustvarjenem svetu; esej zapušča svet samo v prenesenem smislu. Tudi ni res, da jc tukaj nekakšno objektivno, zunanje merilo živosti in rcsnicc, da bi mi lahko na "dejanskem" Goetheju merili resnico o Goetheju pri Grimmu, Dilthcyu ali Schlcglu. Ni res, kajti mnogo Goethejev - izredno različnih med seboj in od našega - zbujajo v nas žc zanesljivejšo vero v življenje in mi razočarani spoznavamo pri drugih svoje lastne obraze, njihov slabotni dih jim nc more dati nikakršne samozavestne življenjske moči. Pravilno jc to, da esej teži k resnici: tako kot Savel jc začel, ki jc iskal oslice za svojega očeta, našel pa je kraljestvo, tako bo esejist, ki jc sposoben dejansko poiskali rcsnico, na koncu svoje poli dosegel cilj, ki ga ni iskal, tj. življenje. Iluzija rcsnicc! Nc pozabi, kako pesništvo ležko in počasi zapušča ta ideal - saj ni tako zelo dolgo - in zelo vprašljivo jc, če jc res koristno, da jc izginil. Zelo jc vprašljivo, čc sme človek hoteti to, kar naj bi dosegel, mar sme povsem naravnost korakati nasproti svojemu cilju. Pomisli na viteško epiko srednjega veka, na grško tragedijo, na Giotta, in razumel boš, kaj tukaj mislim. Tu ni govor o navadni resnici, o resnici naturalizma, ki bi jo bilo bolje imenovati vsakdanjost in trivialnost, temveč o resnici mita, katerega moč ohranja pri življenju prastare pripovedke in legende že skozi tisočletja. Resnični pesniki mita iščejo le resničen smisel svojih tem, niti v sanjah pa si nc želijo, da bi pretresli njihovo pragmatično dejanskost. Tc mite opazujejo kot svete in skrivnostne hieroglife, kot svoje poslanstvo pa občutijo to, da jih odčitavajo. Mar nc vidiš, da ima lahko vsak svet zase svojo mitologijo? Žc Fricdrich Schlcgcl jc dejal, da Hermann in Vodan nista nacionalna bogova Ncmccv, temveč znanost in umetnost. To seveda nc drži za celotno življenje Ncmccv, toda toliko bolj natančno označuje tisti del življenja v vsakem narodu in vsakem času, in to ravno ta del, o katerem sedaj neprestano govorimo. Tudi to Življenje ima svoja zlata obdobja in svoje izgubljene raje; bogato življenje, polno čudovitih dogodivščin, najdemo tukaj in skrivnostnih slutenj mračnih grehov se ne manjka; pojavijo sc junaki sonca in sc divje spoprijemajo z močni teme; tudi tukaj vodijo pametne besede modre čarodeje, vabljivi napevi lepih siren zvabljajo vsakega slabiča v pogubo; tudi tu sta izvirni greh in odrešenje. Vsi boji življenja so tukaj navzoči - samo, da jc vse iz neke drugačne tvari kol v drugem življenju.10 Mi zahtevamo, da nam pesniki in kritiki dajejo simbole življenja in šc živim mitom in legendam vtisnejo formo naših vprašanj. Mar ni nežna in presunljiva ironija, kadar kakšen veliki kritik v svojih sanjah polaga naše hrepenenje v zgodnjcflorentinskc slike ali v grške torze in tako za nas ustvari nekaj, kar bi mi sicer vsepovsod zaman iskali, da govori potem o novih izsledkih znanstvenega raziskovanja, o novih metodah in novih dejstvih? Dejstva so vedno tukaj in vedno je vse v njih, toda vsako obdobje potrebuje drugačne Grke, drugačen srednji vek in drugačno renesanso. Vsak čas si bo ustvaril to, kar potrebuje, in samo neposredni nasledniki verjamejo, da so bile sanje očetov laži, ki jih jc treba pokončati z novimi lastnimi "resnicami". Toda zgodovina o tem, kako učinkuje pesništvo, poteka tudi na ta način in v kritiki jc pri zdaj živečih vprašanje glede nadaljevanja sanj starih očetov komaj načeto, niti pri teh, ki so umrli šc pred tem. Tak6 lahko različna "dojemanja" renesanse mirno živijo eno poleg drugega, ravno tako kakor Dane«, že po sklenjeni I-uklcsevi življenjski poli (1885-1971) spada delo Duša in forme ikupaj > Teorijo romana (1916) "led njegova slilno najboljša dela. V njegovi avtobiografiji, ki je naslajala kol Ionski zapis samo nekaj mesecev pred smrtjo, objavljeni najprej v madžaričini, nalo le v nemščini kot Gelebles Dcnkcn (Živcu misel) dobimo tole oceno: "Danes imam stil dela Duša in forme za izredno maniriran in ga ne morem akceptirati s svojimi kasnejšimi merili." Stil je po Ijikicsu monumenulnost, zaprtost, kar ni pot, ki bi ga zanimala na prvem mestu, kajti zanj so vedno odločilna vprašanja metode. Ravno s svojo tukajšnjo esejistično vizijo sveta jc uspel še v slilno zelo popolnem in sugestivnem načinu podajanja. Posredovati pomemben metodološki vidik. I.ukicseva metoda v Duši in formah je izrazito filozofska, metodo samo pa Luklcs vedno razume kol misli ustvarjajočo silo in ne kot enkratni miselni proizvod. Vedno znova je treba poudariti, da je Lukics v času nastajanja posameznih esejev, zbranih v Duši in formah, v soočenju s takrat dejavnimi filozofijami, bistveno načel vprašanje omejenosti tistega načina dojemanja, ki temelji zgolj na pojmu. V tem smislu je prispevek lega dela nujno razumeti k kot kritiko pojmovne logike in v tem je nemara tudi težava pri branju lega, mestoma težko razumljivega tekala oziroma ntaniriranega izražanja. *) Georg I.ukacs: Gelebles Denken. Fine Autobiographic im Dialog. Suhrkamp, Frankfurt 1981, str. 65. kakšna nova Fcdra, Siegfried ali Tristan pri novem pesniku, ki vedno pušča svoje predhodnike nespremenjene. Seveda obstaja in tudi mora biti znanost o umetnosti. In ravno največji predstavniki eseja si morejo tukaj šc najmanj privoščiti, da bi seji odrekli: kar ustvarjajo, mora biti znanost, četudi jc njihova vizija življenja nekoč prestopila meje znanosti. Čcsto ji jc onemogočen svoboden let zaradi nedotakljivih dejstev izsušene snovi, pogosto izgublja vsakršno znanstveno vrednost zato, ker je vizija in ker jc tu že pred dejstvi, s katerimi ravna zaradi tega svobodno in samovoljno. Forma eseja si do sedaj še vedno ni pripravila poti za osamosvojitev, medtem ko jo jc njena sestra, pesništvo, žc zdavnaj pretekla: pot razvoja iz primitivne, ncdifcrcnciranc enotnosti z znanostjo, moralo in umetnostjo. Kljub temu jc bil začetek tc poti silen, tako velik, da ga ni poznejši razvoj nikdar več dosegel, kvečjemu sc mu jc nekajkrat lahko samo približal. Razumljivo, da mislim tukaj na Platona, največjega esejista, ki jc kdaj koli živci in pisal, in je v življenju, ki se je dogajalo pred njegovimi očmi, jemal vse ter ni potreboval ničesar posredujočega; Platon jc lahko navezal na živo življenje svoja vprašanja, najgloblja od vseh, ki so jih kdaj koli postavili. Največji mojster te forme jc bil hkrati najbolj srečen od vseh, ki so kdaj ustvarjali: v njegovi neposredni bližini jc živci človek, čigar bistvo in usoda sta bili paradigmatično bistvo in usoda za njegovo formo. Morda bi to postalo paradigmatično šc v najbolj puščobnih zapisih, nc samo s čudovitim upodabljanjem - tako močno jc tukaj življenje sovpadalo s svojo formo. Toda Platon je srečal Sokrata in lahko upodobil njegov mit, njegovo usodo uporabil kot sredstvo za svoja vprašanja življenju o usodi. Sokratovo življenje jc značilno za formo eseja, tako značilno, kot jc komaj kakšno drugo življenje za katerokoli pesniško zvrst; z edino izjemo Ojdipovc tragike. Sokratcs jc vedno živel sredi poslednjih vprašanj, vsaka druga živa stvarnost jc bila zanj tako malo življenjska kot njegova vprašanja za navadne ljudi. Pojmi, v katere jc vgradil cclotno življenje, jc doživljal z najneposrednejšo življenjsko energijo, vse drugo jc bila samo prispodoba te edino resnične stvarnosti, dragoccna le kot izrazno sredstvo teh doživljajev. Najgloblje in najbolj skrito hrepenenje zazveni iz tega življenja in jc polno silnih bojev; toda hrepenenje je zgolj hrepenenje in forma, v kateri sc pojavlja, jc poskus dojeti bistvo hrepenenja in ga pojmovno obdržati, boji so le besedni prepiri, izbojevani samo zato, da bi nekatere pojme določneje omejili. Vendar hrepenenje v ccloti izpolnjuje življenje in boji vedno, čisto dobesedno, potekajo na življenje in smrt. Toda kljub vsemu to ni hrepenenje, za katero sc zdi, da izpolnjuje življenje, najbolj bistveno za življenje, kajti teh bojev na življenje in smrt nc moreta izraziti niti smrt niti življenje. Čc bi bilo to možno, potem bi bila Sokratova smrt mučeništvo ali tragedija, prikazana epsko ali dramsko in Platon jc natančno vedel, zakaj jc sežgal vsako tragedijo, ki jo jc napisal v svoji mladosti. Kajti tragično življenje je bilo kronano samo s koncem, koncc daje vsemu pomen, smisel in formo in ravno konec jc tukaj vedno samovoljen in ironičen: v vsakem dialogu - v cclotncm Sokratovcm življenju. Eno vprašanje jc zastavljeno in tako poglobljeno, da iz njega nastane vprašanje vseh vprašanj, potem pa ostane vse odprto; od zunaj, iz realnosti, ki ni v nikakršni zvezi z vprašanjem niti s tem, kar kot možnost prinaša nov odgovor na njeno vprašanje, prihaja nekaj zato, da bi vse prekinilo. Ta prekinitev ni nikakršen koncc, saj nc prihaja iz notranjosti, a jc vendarle najgloblji zaključek, kajti iz notranjosti nc bi bilo možno nikakršno zaključevanje. Za Sokrata jc bilo vsako dogajanje zgolj priložnost videti pojme jasneje, njegov zagovor pred sodniki lc do ad absurdum v6dcnjc slabih logikov -in njegova smrt? Smrt tukaj ni pomembna, saj ni dojemljiva s pojmi in prekinja veliki dialog, edino resnično stvarnost, ravno tako brutalno in samo od zunaj, kot so prekinili grobi vzgojitelji pogovor z Lisisom. Takšno prekinitev jc mogoče opazovati samo humoristično, saj ima zelo malo povezave s tem, kar prekinja. Je pa hkrati globok življcnski simbol - in zaradi tega šc bolj humoristična - da jc to, kar jc bistveno, od nečesa takega in tako prekinjeno. Grki so občutili vsako od svojih navzočih form kol stvarnost, kol nekaj živega, nc kot abstrakcijo. Zaradi tega jc žc Alkibiadcs jasno videl (kar jc Nietzsche mnogo stoletij pozneje znova ostro poudarjal), da jc bil Sokratcs nova vrsta človeka, v svojem težko dojemljivem bistvu popolnoma drugačen od vseh Grkov, ki so živeli pred njim. Sokratcs jc tudi - v tem istem pogovoru - podal večni ideal ljudi svoje vrste, česar nc bodo nikdar razumeli niti ti, ki občutijo človeško nezlomljivo, niti tisti, ki po svojem najglobljem bistvu dojemajo pesništvo: da naj bi isti človek pisal tragedije in komedije, da sta tragično in komično povsem odvisna od izbranega stališča. Kritik jc tukaj prikazal svoje najgloblje občutenje življenja: prvenstvenost stališča, pojma pred občutkom, najgloblje jc izoblikoval antigrške misli. Vidiš: Platon sam jc bil "kritik", četudi je ta kritika pri njem lc - kot vse drugo -•samo priložnost in ironično sredstvo v izražanju. Za kritike poznejših časov jc to postalo vsebina njihovih spisov, govorili so samo o pesništvu in umetnosti, nobeden pa ni našel Sokrata, njegova usoda bi jim lahko služila za odskočno desko k poslednjemu. Toda žc Sokratcs jc to kritiko obsojal." Zdi sc mi", jc dejal Protagori, "vzeti pesnitev za predmet pogovora jc podobno kakor pojedina z neizobraženimi in prostaškimi ljudmi ... Tako takšna srečanja, kot jc sedanje, na katerem so navzoči pravi možje in ki so na to tudi ponosni, nc potrebujejo nikakršnih tujih glasov in nikakršnega pesnika..."11 Na našo srečo bodi rečeno: moderen esej vendar nc govori o knjigah in pesnikih -toda ta rešitev ga dela šc bolj problematičnega. Previsoko sloji, preveč prezre in povezuje, da bi lahko predstavil ali razložil kakšno delo; vsak esej piše z nevidnimi črkami, razen svojega naslova, besede: ob priložnosti ... Esej je torej za vdano služenje prebogat in preveč samostojen, preveč duhoven in tudi izoblikovan, da bi iz sebe samega prejel obliko (Gcstalt). Mar ni on sam postal šc bolj problematičen in od življenja šc bolj oddaljen, kakor pa če bi zvesto poročal o knjigah? Ko jc nekoč poslalo kaj problematično- in tak način mišljenja in njegovo prikazovanje ni nekaj nastalega, temveč jc vedno bilo tak6 - potem lahko pride rešitev samo iz zunanje zaostritve vprašljivosti, iz radikalne hojc-do-kraja v vsaki problematiki. Moderen esejist jc izgubil življenjsko ozadje, ki jc Platonu in mistikom dajala njihovo nioč in tudi naivno vero v vrednost knjige in kar jc v njej rečeno, mu ni več dosegljivo. Problematičnost položaja sc jc razvila skoraj vse do nekakšne nujne frivolnosti v mišljenju in v izražanju - pri večini kritikov je postala življenjsko razpoloženje. S tem se pa kaže, da bi bila rešitev nujna in zato možna ter tako dejanska. Zdaj sc mora esejist sam domisliti, sc sam znajti in iz lastnega graditi vse svoje. Esejist govori o sliki ali o knjigi, toda to zapusti takoj - zakaj? Verjamem, ker jc ideja tc slike in one knjige postala v njem premočna, ker jc pri tem nepomembno konkretno na njej pozabil, jc to izkoristil Omenjeno mesto se v slovenskem prevodu glasi takole: " Zakaj mnenja sem, da jc razgovor o pesništvu sila podoben p°pivkam nepomembnih, neukih ljudi s ceste." In pa: "Zategadelj takšnim snidenjem, kakršna so naša, na katerih sc zbirajo **mi fantje na mestu, s čimer sc ponaša večina nas, niso potrebni nikakrini tuji glasovi in pesniki." Glej Platon: Protagoras. Obzorja, Maribor 1966, str. 80-81. samo za začetek, za odskočno desko. Pesništvo jc prej in više, jc več in pomembnejše kakor vse pesnitve: to jc staro življenjsko razpoloženje literarnih kritikov, samo da jc šele v našem času lahko poslalo zavestno. Kritik jc bil poslan v svet, da bi tej apriornosti v majhnem in velikem pustil spregovoriti, jo osvcdil in naznanil jc, da bo s tukaj videnimi in dobljenimi vrednotami opazoval vsak posamezen pojav. Ideja jc tukaj prej kot vsi njeni izrazi, ona jc duhovna vrednota, gibalcc sveta in oblikovalec življenja za sebe: zaradi tega bo taka kritika vedno govorila o najbolj živem življenju. Ideja jc merilo vsega bivajočega: zato bo kritik, ki bo ob "priložnosti" izrazil idejo o nečem ustvarjenem, pisal tudi edino resnično in globoko kritiko: samo to, kar jc veliko, resnično, lahko živi v bližini ideje. Ko jc izgovorjena ta čarobna beseda, s tem razpade vse trhlo, majhno in negotovo, izgubi svojo uzurpirano modrost, svojo napačno odmerjeno bit. Ni potrebno kritizirati, atmosfera ideje zadošča za razsojanje. Kljub temu postaja tukaj eksistenčna možnost esejista resnično do poslednjih korenin problematična: samo z razsojajočo močjo gledane ideje sc reši iz relativnega in nebistvenega - toda kdo mu daje to pravico, da sodi? Skoraj bi bilo pravilno dejati : on sam si jo jemlje; iz sebe samega zajema svoje razsojcvalnc vrednote. Toda nič ni od pravilnega tako ločeno z globokimi brezni kakor to njegovo najbližje, ta čudna kategorija samozadostnega in samovšečnega spoznanja. Kajti dejansko sc v esejistu samem ustvarijo njegova merila razsojanja, vendar ni on tisti, ki bi jih obudil k življenju in dejanju: estetika, velika določcvalka vrednot, jc to, kar vedno prihaja, čeprav šc ni nikdar prispela in jc edino poklicana za razsojanje, ki navdihuje. Esejist jc nekakšen Schopcnhaucr, ki piše Parcrgo in čaka prihod svojega ali nekega drugega "Sveta kot volje in predstave"; on jc tisti, ki krsti, sc umakne zalo, da bi v puščavi pridigal o tem, ki naj bi šele prišel, o nekom, ki ga ni vreden, da bi mu jermena njegovih čevljev odvezoval. In čc ta nc pride - mar ni potem esejist neupravičen? Čc se pa la pojavi - ali ni s tem esejist postal odvečen? Mar ni s tem poskusom svoje utemeljitve poslal povsem problematičen? Esejist jc čisti tip predhodnika in zdi se zelo vprašljivo, čc nekdo tak, samo nase naravnan, neodvisno torej od usode svojega oznanjevanja, sme zase zahtevati vrednost in ccno. Nasproti zanikovalccm njegove dovršilve v velikem, odrešilnem sistemu jc cscjislova pozicija nekaj povsem lahkega: pravo, resnično hrepenenje vedno igraje premaga lisic, ki zaostajajo, ujeti v surovih danostih dejstev in doživljajev; navzočnost hrepenenja zadošča za odločilno zmago. Kajti hrepenenje razkrinkava vse dozdevno pozitivno in neposredno, kaže jih kol malenkostno hrepenenje in ceneno sklepanje, opozarja na mero in red, za kar si nezavedno prizadevajo cclo ti, ki bojazljivo in domišljavo zanikujejo njihovo bil samo zalo, ker sc jim ta zdi nedosegljiva. Esejist sme mimo in ponosno postaviti svojo fragmcntarnosl nasproti malenkostnim popolnostim znanstvene natančnosti in impresionistične svežine, toda brez moči jc njegova najčistejša izpolnitev, njegov najmočnejši dosežek, ko prispe velika estetika. Potem je vsaka njegova tvorba samo uporaba končno nastalega merila, ki ga ni možno zavreči; on sam jc zdaj nekaj povsem začasnega in priložnostnega, šc pred možnostjo kakšnega sistema ni več možno opravičili rezultatov iz njih samih. Tukaj sc zdi, da jc esej v rcsnici in doccla samo predhodnik in da zanj ni mogoče odkriti nikakršno samostojno vrednoto. Toda to hrepenenje po vrednosti in formi (Form), po meri, redu in cilju ni samo koncc, ki naj bi ga dosegli, s katerim jc polem šc sdmo hrepenenje ukinjeno in postane nekakšna prevzetna lavtologija. Vsak resnični koncc jc zares koncc: koncc neke poti; toda pot in koncc nista nikakršna enotnost in nc stojita postavljena kot enaka eden poleg drugega, imata pa vendar nekakšno koeksistcnco: koncc jc nepredstavljiv in se ga nc da realizirati brez vedno znova prehojene poti; to ni nikakršen zastoj, temveč prihajanje, nikakršno počivanje, temveč vzpenjanje. Tako se zdi esej kot nujno sredstvo za opravičevanje poslednjega namena, kot poslednja stopnja v tej hierarhiji. Toda to je samo vrednota njegovega dosežka, dejstvo njegove cksistcncc ima šc drugo, samostojno vrednoto. Kajti to hrepenenje bi bilo izpolnjeno v najdenem sistemu vrednot in tako ukinjeno, vendar to hrepenenje ni zgolj nekaj, kar pričakuje izpolnitev, temveč duševno dejstvo s svojo lastno vrednoto in obstojem: izvirno in globoko stališče do cclote življenja, nekakšna poslednja kategorija možnosti doživljanja, ki jc ni več mogoče ukiniti. n Hrepenenje torej nc potrebuje izpolnitve, saj bi bilo tako ukinjeno, temveč le oblikovanje (Gestaltung), ki ga - njegovo lastno in povsem nedeljivo bitnost - povzdigne in reši do poslednje vrednote. To oblikovanje prinaša esej. Pomisli samo na primer Parerga! Saj ni zgolj časovna razlika, čc vrednote stojijo pred sistemom ali za njim: ta časovno-historična razlika jc samo simbol ločevanja njihovih vrst. Parcrgc ustvarjajo pred sistemom, iz sebe same delajo svoje predpostavke, iz hrepenenja po sistemu ustvarjajo cclotni svet, da bi - navidezno- ustvarile nekakšen primerek, svarilo, one vsebujejo imanentno in neizrekljivo sistem in njegovo zraslost z živim življenjem. Parcrgc bodo vedno stale pred sistemom; četudi bi ta že bil realiziran, nobena od njih nc bi bila nekakšna "uporabnost", temveč vedno novo ustvarjanje, oživljanje v dejanskem doživljanju. Ta "uporabnost" ustvari tako to, kar razsoja, kol tisto, kar jc že bilo razsojeno, obkroža ves svet, da bi enkratno bivajoče v vsej njegovi enkratnosti povzdignila v večno. Esej jc sodba in nikakor ni bistveno in odločilno za njegovo vrednost sodba (kot v sistemu), temveč jc to proccs razsojanja sam. Šele sedaj smemo zapisati začetne besede: esej je umetniška zvrst, oblikovanje povsem brez preostanka svojstvenega, popolnega življenja. Tako šele sedaj nc zvezi protislovno, dvosmisclno in kot nekakšna zadrega, imenovati ga umetniško delo in vendar spet nenehno poudarjajoč tisto, v čemer sc loči glede na umetnost: esej stoji nasproti življenju z enako kretnjo kakor umetniško delo, toda samo kretnja, ta suverenost tega stališča, je lahko podobna, kajti med njima siccr ni nikakršnega slika. Samo o tej možnosti eseja sem Ti želel tukaj govoriti, o bislvu in formi (Form) teh "intelektualnih pesnitev", kakor jc poimenoval stari Schlcgcl eseje von Hcmstcrhuysa. Ali samoosveščanje esejistov, ki jc žc dolgo časa dejavno, potrebuje ali cclo lahko 2 S kakšno filozofsko spoznavnotcorctično pozicijo je po Lukicsu v tem obdobju mogoče dojeti ccloto življenja v pomenu iz.vimcga in globokega človekovega doživljanja? Ravno za njegovo tukajšnjo esejistično vizijo sveta jc značilno, da skuša opredeliti naravo duševnega doživljanja kol človekovega celostnega duševnega odzivanja. Zdaj pojmovno dojemanje in opredeljevanje sooča z intuitivnim in prisluhne cclo Bcrgsonovi filozofiji. V tem smislu raziskuje razliko med pojmovnim in duševnim dojemanjem kot takim in ugotavlja, da jc za duševno življenje v celoti značilna neka nepretrganost, kontinuiranost, kar ni v naravi pojma. Pojem sc obnaša izrazito ekskluzivno. V člankih in razpravah iz tega obdobja večkrat zapiše, da jc v naravi vsakega pojma to, da nekaj izključuje, kajti v vsaki pojmovni zvezi jc en vzrok, ki deluje in ima eno poslcdico, v duševnem življenju pa ima lahko en vzrok tudi več posledic, ki so medsebojno lahko protislovne. Duševno življenje kot cclota ludi ni zgolj konstruktivne narave kot pojem, zato tudi ni moč opredeliti duševnega življenja samo na pojmovni način, kar I-ukacsa pripelje do tega, da zdaj aktualizira intuitivno metodo kot šc enega možnih načinov doumetja duševnega, toda tej spoznavnoteoretični poziciji nikakor nc gre pripisovati psihologizma. Vpeljava intuitivne metode, npr. Bcrgsonovc, tu ne Pomeni, da je treba opustiti rezultate pojmovne analize, pojmovnih abstrakcij in čisto teoretskih razglabljanj, kajti Lukacs si Prizadeva za vzpostavitev sinteze s pomočjo resničnega poglabljanja obeh smeri. Sintezo intuitivnega in pojmovnega Spolnjuje resnično življenje, dejanska resnica in iz dela Duša in forme izhaja, da tiko možno sintezo pojmovnega in ^tuitivnega vidi ravno v eseju kot formi, ki po njegovem najustrezneje prikaže doživljaje kot spontana načela bivanja. Forma ni nikakršna samovoljna prisila, temveč samo kot osamosveščanje, tudi tedaj, ko gre za intelcktualnost, pojmovnost kot sentimentalni doživljaj, kot neposredna dejanskost - doživljanja, ki sc siccr upirajo vsakršni opredelitvi in prikazu. Prispevek dela Duša in forme jc izjemen med drugim ravno zaradi vseskozi filozofsko reflektirane sinteze pojmovnega in intuitivnega. prinese popolnost: tukaj ni kraj, da bi lo prikazali ali o tem razsojali. Samo o možnosti je bil tukaj govor, le o vprašanju, čc jc pot, ki jo je skušala iti la knjiga, dejansko pot; ne pa o tem, kdo jo jc že prehodil in kako je to storil. Vsekakor šc najmanj: kako daleč jo jc prehodila ta knjiga: kritika tc knjige je vsebovana v naziranju, iz katerega jc nastajala v celotni ostrini in brez ostanka. Fircncc, oktober 1910 Iz nemščine prevedla in napisala opombe dr. Cvetka TČTH Kaj pomeni: orientirati se v mišljenju? (WASI1EISST: S1C11 1M DENKEN ORIENTIEREN?) IMMANUEL KANT Naše pojme zasnujemo lahko še tako visoko in pri tem lahko šc tako abstrahiramo od čutnosti, pa jim šc vedno pripadajo slikovne predstave, katerih pravi namen je, da pojme, ki sicer niso izvedeni iz izkustva, usposobijo za izkustveno uporabo. Kajti kako naj bi našim pojmom tudi priskrbeli smisel in pomen, ako bi jim nc ležal v osnovi neki zor (ki mora biti končno vedno primer iz nekega možnega izkustva)? Ko nato iz tega konkretnega dejanja razuma odstranimo slikovno primes, najprej naključno zaznavanje prek čutov, potem pa prav tako tudi čisti čutni zor sploh: tedaj preostane čisti pojem razuma, katerega obseg je zdaj razširjen in vsebuje pravilo mišljenja sploh. Tako je nastala tudi splošna logika; in marsikatera hcuristična metoda mišljenja leži v izkustveni uporabi našega razuma in uma morda šc skrita ter bi najbrž lahko obogatila filozofijo z marsikatero koristno maksimo, cclo v abstraktnem mišljenju, ko bi jo znali pazljivo potegniti iz tega izkustva. Pok. Mendelssohn sc jc .kolikor jaz. vem, lc v svojih zadnjih spisih (v Jutranjih urah, str. 165-66, in v pismu Lessingovemu prijatelju, str. 33 in 67) izrccno zavzel za tovrstno načelo, namreč maksimo, da sc jc v spekulativni uporabi uma (od katere sc jc siccr glede spoznanja nadčutnih predmetov zelo veliko nadejal, cclo cvidcncc dcmonstracijc) nujno orientirati po določenih vodilih, ki jih on imenuje zdaj splošno mnenje (Gemeinsinn) (Jutranje ure), zdaj zdrava pamet (gesunde Vemunft), zdaj preprosti človeški razum (sehlichten Mcnschenverstand) (Lessingovemu prijatelju). Kdo naj bi si mislil, da utegne postati tako pogubno nc lc priznanje njegovega ugodnega mnenja o moči spekulativne uporabe uma v zadevah teologije (kar jc bilo dejansko neizogibno); ampak , da se cclo splošna zdrava pamet, zaradi dvoumnosti, v kateri jc pustil prakticiranjc tc zmožnosti v nasprotju s spckulacijo, utegne znajti v nevarnosti, da bo služila kot načelo sanjašlva in popolne dctronizacijc uma? In vendar seje v sporu med Mendelssohnom in Jacobijem to zgodilo, predvsem vslcd nc nepombmenih zaključkov ostroumnega avtorja Rezultatov ; čeprav nočem nikomur od njiju pripisati, da jc nameraval sprožiti tako pogubno miselnost, ampak raje gledam početje slednjega kot argumentum ad hominem, ki jc Jšcobi, Pismi o Spinozovem nauku. Brcslau, 1785. - Jtcobi,Proti Mendclssohnovi obdolžitvi, ki zadevi Pismo o Spinozovcm muku, Ixipzig, 1786. - Kezu/lafi Jieobijeve in Moidelssohnove filozofije, ki jo je kritično raziskal prostovoljec. Prav to . povsem upravičen, čc se ga poslužujemo zgolj v obrambi, da bi slabost, ki jo pokaže nasprotnik, uporabili v njegovo škodo. Po drugi strani bom pokazal, daje dejansko zgolj um tisti, ne pa kak domnevni, skrivni čut za resnico, noben zanesenjaški zor pod imenom verovanja, na katerega sc lahko vccpi tradicija ali razodetje brez soglasja uma, temveč jc, kolje stanovitno in z upravičeno vnemo trdil Mendelssohn, zgolj pravi čisti človeški um tisti, s katerim sc jc po njegovem nujno in priporočljivo orientirati; čc seveda pri tem visoka zahteva spekulativne zmožnosti uma, predvsem njemu samemu zapovedujočega gledanja (skozi demonstracijo), res odpade in sc mu, v kolikor jc spekulaliven, nc prepusti nič več kot lc posel čiščenja občih umskih pojmov protislovij ter obramba zoper njegove lastne sofisučne napade na maksimo zdrave pameti. - Razširjen in točno določen pojem samo-orienliranja nam jc lahko v pomoč, da maksimo zdrave pameti, v njeni priredbi za spoznanje nadčutnih predmetov, razločno predstavimo. Orientirali sc pomeni, v pravem pomenu besede: iz ene dane smeri neba (od štirih, v katere razdelimo horizont) najti ostale, posebno vzhod. Če zdaj gledam sonce na nebu in vem, da jc poldne, potem znam najti jug, zahod, sever in vzhod. V la namen pa vseskozi potrebujem občutek razlike na svojem lastnem subjektu, namreč desno in levo roko. To imenujem občutek, ker ti dve strani, razen v zoru, nc kažeta nobene opazne razlike. Brez te zmožnosti: da pri opisu nekega kroga, nc da bi na njem potreboval kakršnokoli različnost predmetov, razlikujem gibanje z leve na desno od tistega v nasprotni smeri in da s tem a priori določim različnost v položaju predmetov, bi nc vedel, ali naj postavim južni točki horizonta zahod na desno ali na levo, da bi tako krog, prek severa in vzhoda, ponovno zaključil na jugu. Pri vseh objektivnih datah na nebu, sc geografsko vendarle orientiram samo s pomočjo subjektivnega razloga razlikovanja (Untcrschcidungsgrund); in čc bi v enem dnevu po čudežu vsa ozvezdja siccr ohranila isto obliko in isti medsebojni položaj, lc da bi njihova prejšnja, zahodna smer zdaj postala vzhodna, bi v naslednji jasni zvezdni noči siccr nobeno človeško oko nc zapazilo niti najmanjše spremembe in cclo astronom bi sc neizogibno dezorienliral, čc bi bil pozoren zgolj na to, kar vidi in nc hkrati tudi na to, kar čuti. Tako pa bi mu povsem preprosto pomagala ta siccr po naravi dana, toda zaradi pogostega prakticiranja priučena zmožnost razlikovanja prek občutka desne in leve roke; in bo, čc lc pogleda polarno zvezdo, nc samo zapazil spremembo, ki sc jc pripetila, ampak sc bo ludi nc glede na leto lahko orientiral. Ta geografski pojem postopka orientiranja lahko razširim in pod tem razumem: orientirati sc v nekem danem prostoru nasploh, torej zgolj matematično. V neki znani sobi sc lahko v temi orientiram, čc lahko primem lc cn sam predmet, katerega mesto imam v spominu. Toda tu mi očitno nc pomaga nič drugega kot zmožnost določitve položaja po subjektivnem razlogu razlikovanja (Untcrschcidungsgrund): kajti objektov, katerih mesto naj najdem, nikakor ne vidim; in ko bi mi nekdo za šalo prestavil vse predmete, siccr v istem vrstnem redu, z desne na levo, bi sc v sobi, kjer bi bile vse stene povsem enake, sploh nc mogel znajti. Tako pa sc kmalu orientiram s pomočjo golega občutka razlike mojih dveh strani, desne in leve. Ravno to se dogaja, čc naj po noči grem in sc primerno obrnem na meni siccr znanih ulicah, kjer pa zdaj nc razločim nobene hiše. Končno lahko ta pojem šc bolj razširim, tedaj nc bi obsegal zgolj zmožnosti orientirati sc v prostoru, t.j.matematično, temveč v mišljenju nasploh, t. j. logično. Po analogiji lahko hitro uganemo, da bo to posel čistega uma, da usmerja svojo uporabo, ko sc hoče, oddaljujoč sc od znanih prcdmctov(izkustva), razširiti čez vse meje izkustva, in nc najde nikakršnega objekta zora, temveč zgolj prostor zanj; ker potem res ni več v stanju, da, v določbi svoje lastne sodbene zmožnosti privede svoje sodbe pod določeno maksimo po objektivnih razlogih spoznanja, temveč samo po subjektivnem razlogu razlikovanja.' To subjektivno sredstvo, ki potem preostane, ni nič drugega kot občutek potrebe, ki jc lastna umu. Pred vsako zmoto sc lahko zaščitimo, če si ne drznemo soditi lam, kjer nc vemo toliko, kot jc za določeno sodbo potrebno. Torej jc nevednost na sebi vzrok mej, nc pa zmot v našem spoznanju. Toda kjer nam ni na voljo, ali hočemo o nečem zagotovo soditi ali nc, kjer jc sojenje nujno zaradi dejanske potrebe in siccr prav takšne, ki pripada umu samemu na sebi; pa nas vendar omejuje pomanjkanje vedenja glede sestavin, ki so za sodbo potrebne: tam je nujna neka maksima, po kateri izrekamo našo sodbo; kajti um hoče biti enkrat zadovoljčn. Kajti čc smo žc prej dognali, da bi tu, niti zor objekta niti nekaj temu enakovrstnega, nc moglo dati tega, s čimer bi našim razširjenim pojmom lahko predstavili njim primeren predmet in jih tako, zaradi njihove realne možnosti, zavarovali: torej nam nc bo preostalo nič drugega kol da: pojem, s katerim si hočemo drznili čez vse možno izkustvo, najprej dodobra preiskusimo, ali jc lc-ta tudi brez protislovij; in da potem vsaj odnos predmeta do predmetov izkustva privedemo pod čisti pojem razuma, s čimer ga nc naredimo šc prav nič čutnega, toda vsaj nekaj nadčutnega mislimo tako, da jc sprejemljivo za izkustveno uporabo našega uma; kajti brez le previdnosti bi takšnega pojma nc mogli uporabljati, temveč bi sanjarili, namesto da mislimo. Samo s tem, namreč z golim pojmom, pač šc ni nič doseženega glede cksislcncc tega predmeta in dejanske povezanosti taistega s svetom (s cclokupnostjo vseh predmetov možnega izkustva). Zdaj pa vstopa pravica potrebe uma, kot subjektivni razlog predpostavljanja in domnevanja nečesa, česar si (um) nc sme lastiti iz objektivnih razlogov vedenja, in sc torej v mišljenju, v neizmernem in za nas v gosto temo zavitem prostoru nadčutnega, orientira zgolj s pomočjo svoje lastne potrebe. Da sc misliti marsikaj nadčutnega (kajti predmeti čuta pač nc izpolnjujejo cclotncga polja vse možnosti), kjer pa um vendarle nc čuti nobene potrebe, da bi sc do njega razširil, še manj, da bi domneval njegov obstoj. Um jc že dovolj zaposlen s tistimi vzroki v svetu, ki sc odkrivajo čutom (ali so vsaj iste vrste kot lc-ti, ako sc jim odkrivajo), da bi v ta namen imel za nujen še vpliv čistih duhovnih naravnih bitij; domnevanje lc-tch bi bilo za njegovo uporabo prej škodljivo. Kajti, ker o zakonih, po katerih bi laka bilja lahko delovala, nc vemo ničesar, o predmetih čutov pa mnogo, ali pa vsaj lahko upamo, da bomo šc izvedeli: bi s tako predpostavko naredili uporabi uma veliko škode. To, da po tem poizvedujemo ali da sc z izmišljotinami tc vrste igramo, torej sploh ni nobena potreba, jc dosli prej predrznost, ki sc nc izteče nikamor drugam kot v sanjarjenje. Povsem drugače pa jc s pojmom prvega Prabitja, kot najvišje Intcligcncc in ravno tako koi najvišjega Dobrega. Kajti ne samo, da naš um žc čuti neko potrebo, da vzame pojem Orientirati tc v mišljenju nasploh torej pomeni: da ae v jcmanju-za-resnično (FUrwahihallcn), spričo nezadostnosti objektivnih principov uma, odločamo po nekem subjektivnem principu le-tcga. • * neomejenega za podlago pojma vsega omejenega, potemtakem vseh drugih stvari: ampak se ta potreba razširi ludi na predpostavko bivanja taistega, brez katere ne more um navesti prav nobenega zadovoljivega razloga za naključnost eksistence stvari v svetu, še manj pa lahko navede razlog smotrnosti in reda, ki ga v tako občudovanja vredni meri (v malem, ker nam je to blizu, še bolj kot v velikem) povsod srečuje. Brez domnevanja nekega razumnega povzročitelja, bi se ne dalo, ne da bi zapadli v čiste neumnosti, navesti nobenega razumljivega razloga za to; in čeprav bi ne mogli dokazali nezmožnosti take smotrnosti brez prvega razumnega vzroka (kajti siccr bi imeli zadostne objektivne razloge ter trditve, in sc nam nc bi bilo treba skliccvati na subjektivnega): ostane kljub temu pomanjkanju uvida pač skromni subjektivni razlog domnevanja taistega v tem, daje umu potrebno predpostavljati nekaj: kar mu je razumljivo, da bi iz tega pojasnil dani pojav, ker tej potrebi ne pomaga nič, s čimer siccr lahko poveže nek pojem. Potrebo uma pa lahko gledamo kot dvojno: prvič v njegovi teoretični uporabi, drugič v njegovi praktični uporabi. Prvo potrebo sem ravnokar navedel; toda dobro se vidi, da bi bila to samo pogojena, tj. domnevati bi morali eksistcnco Boga, čc bi hoteli soditi o prvem vzroku vsega naključnega, predvsem v redu dejansko v svet položenega smotra. Daleč pomembnejša jc potreba uma v njegovi praktični uporabi, ker jc nepogojena in nismo prisiljeni predpostavljati cksistcncc Boga zgolj tedaj, ako hočemo soditi, temveč ker moramo soditi. Kajti čista praktična uporaba uma obstaja v predpisu moralnih zakonov. Vsi ti pa vodijo k ideji najvišjega Dobrega, ki jc v svetu možno, samo kolikor jc možno zaradi svobode, k nravslvcnosti\ po drugi strani pa tudi k temu, kar ni odvisno zgolj od človeške svobode, ampak tudi od narave, namreč k največji blaženosti, kolikor je porazdeljena v sorazmerju s prvo. Torej jc umu potrebno, da domneva takšno odvisno najvišje Dobro in v prid lc-tcga neko najvišjo Inteligenco kot najvišje neodvisno Dobro: ne siccr, da bi iz tega izpeljeval zavezujoč ugled moralnih zakonov, ali nagib za njihovo izpolnjevanje (kajti če bi bil nagib izpeljan iz česa drugega kot iz zakonov samih, nc bi imeli nobene vrednosti); ampak le, da bi pojmu najvišjega Dobrega dal objektivno realnost, tj. preprečil, da se ga jemlje, skupaj s cclotno nravnostjo, zgolj za nek gol ideal, ker tisto, čigar ideja neločljivo spremlja moralnost, nikjer nc eksistira. Ker je treba umu k možnosti vseh stvari predpostavljati realnost kot dano in opazovati različnost stvari skozi njim pripadajoče negacije le kot meje: nujno vidi eno samo možnost, namreč to, da vzame neomejeno bitje kot izvorno za podlago, vse drugo pa ima za izvedeno. Ker se mori tudi splošna možnost sleherne stvari vedno najti v celoti vse cksistcncc, vsaj načelo splošne določbe lc na tak način omogoči našemu umu razlikovanje možnega od dejanskega: najdemo nek subjektivni razlog nujnosti, t.j. neko potrebo našega uma samega, da vzame za podlago vse možnosti bivanja, neko najrealnejše (najvišje) bitje. Karlczijanski dokaz za bivanje Boga tako torej nasune, ker sc subjektivni razlogi, da nekaj predpostavljamo za uporabo uma (ki ostane v osnovi vedno zgolj izkustvena uporaba), jemljejo za objektivne - potemtakem: potreba za uvid. Tako je s tem, tako jc z vsemi dokazi cenjenega Mcndclssohna v njegovih Jutranjih urah. Ne služijo kot demostracija. Zato pa nikakor še niso neuporabni. Kajti ni treba omenjati, kakšno lepo priliko nudijo ta nadvse bistroumna razvitja subjektivnih pogojev uporabe našega uma za popolno spoznanje naših zmožnosti, kot tudi v kakšen prid so ti trajni zgledi: tako je to jemanje-za-resnično (FUrwahihaltcn) iz subjektivnih razlogov uporabe uma še vedno zelo važno, ako nam objektivni manjka, pa smo kljub temu prisiljeni soditi; lc da bi ne smeli tega, kar jc samo izsiljena predpostavka, razglašati za prosti uvid, da nc bi nasprotniku s tem, da smo se lotili dogmatiziranja, brez potrebe ponujali šibkosti, ki jih lahko uporabi v našo škodo. Mendelssohn sploh ni mislil na to, da bi bilo dogmatiziranje s čistim umom v polju nadčutnega ravna pot v filozofsko sanjašlvo in da bi samo kritika taiste umske zmožnosti lahko temeljito odpomogla temu zlu. Disciplina sholastične metode sicer lahko (Wolffovske npr., ki jo on zato tudi uvaja) ta nered dejansko nekaj časa zadržuje, ker morajo biti vsi pojmi določeni po definicijah in vsi koraki upravičeni po načelih; toda v celoti ga nikakor ne odvrne. Kajti s kakšno pravico naj se umu prepove, da gre dlje v prav tistem polju, kjer se mu je, po njegovem lastnem priznanju, nekoč tako popolnoma posrečilo? In kjer je potem meja, kjer se mora zaustaviti? To torej ni spoznanje, temveč občutena* potreba uma, s katero sc jc Mendelssohn (brez svoje vednosti) orientiral v spekulativnem mišljenju. In ker to vodilo ni nek objektivni princip uma, neko načelo uvidov, temveč je zgolj subjektiven (tj. neka maksima) njemu zaradi njegovih mej samo dovoljene uporabe, zgolj nasledek potrebe, in sam za sebe tvori celoten nagib naše sodbe o bivanju najvišjega bitja; to, da se v spekulativnih poskusih glede taiskega predmeta orientiramo, pa jc lc naključna uporaba le-tcga: zato on tu vsekakor zgreši, ko kljub temu zaupa špekulaciji tolišno zmožnost, da sama za sebe po poti demonstracije vse doseže. Nujnost prvega sredstva jc lahko dobila mesto le, ko jc bila nezadostnost drugega popolnoma pripoznana: priznanje, h kateremu bi ga nazadnje privedla njegova bistroumnost, čc bi mu bila dana z daljšim življenjem tudi spretnost duha, bolj lastna mladosti, da jc stari navajeni način mišljenja lahko spremeniti prek spremembe stanja znanosti. Kljub temu pa mu ostaja zasluga, da jc vztrajal na tem: iskati zadnji preskusni kamen dopustnosti neke sodbe tu in povsod samo v umu in nikjer drugje, tega pa lahko pri izbiri njegovih postavk vodi uvid ali zgolj potreba in maksima njegove lastne koristnosti. Mendelssohn jc um v njegovi zadnji uporabi imenoval splošni človeški um (gcmcine Mcnschcnvcrnunft); kajti la jc njegovim lastnim interesom vedno najprej pred očmi, pa vendar smo morali že stopiti iz naravnega tira, da bi to pozabili in brez koristi prežali za pojmi v objektivnem oziru zgolj zato, da bi razširili svoje vedenje, pa naj je to nujno ali nc. Ker pa jc izraz: izrek zdrave pameti v tem vprašanju šc vedno dvoumen in se ga lahko vzame, bodisi, kot ga jc sam Mendelssohn napačno razumel, za sodbo iz umskega uvida (Vernunfleinsicht), bodisi, kot se zdi, da ga jemlje pisec Rezultatov, za sodbo iz umskega navdiha (Vcmunftcingebung): tako jc nujno, da ta izvor presojanja drugače poimenujemo, in nobeno poimenovanje ni temu primernejše kot umsko verovanje (Vemunflglauben). Sleherna vera, posebej historična, pa mora biti umna (kajti zadnji preiskusni kamen rcsnicc jc vedno um); samo umska vera nc temelji na nobenih drugih datah kot teh, ki so vsebovane v čistem umu. Vsaka vera jc torej neko subjektivno zadostno, objektivno pa zavestno nezadostno jemanje -za-resnično (Fiirwahrhalten), torej sc vedenju zopcrstavlja. Po drugi strani, čc sc vzame iz objektivnih, čeprav zavestno nezadostnih, razlogov nekaj za resnično, sc potemtakem zgolj meni: tedaj lahko postane to mnenje, pač skozi vsakokratno izpolnitev razlogov tc vrste, končno neko vedenje. Nasprotno pa vera nc more nikoli, z nobeno uporabo uma postati vedenje, ako niso razlogi tega jemanja-za-resnično po svoji vrsti objektivno veljavni. Historična vera, npr.o smrti nekega velikega človeka, o katerem poročajo pisma, lahko postane vedenje, ako oblast njegovega kraja prijavi njegov pogreb, testament, itd. Nič napačnega ni v tem, da sc nekaj historičnega jemlje za resnično, tj. da sc verjame zgolj na podlagi pričevanja, npr. da naj bi bilo na svetu neko mesto Rim; in vsak , ki ni bil nikoli tam, pač lahko reče: jaz vem, in nc zgolj: jaz verjamem, da eksistira Rim. V nasprotju s tem pa sc čista umska vera nc more skozi vse naravne dale uma in izkustva nikoli spremeniti v vedenje, ker jc razlog tega jemanja-za-resnično zgolj subjektiven, je namreč neka nujna potreba uma (in, dokler smo ljudje, bo vedno tako), da bivanje najvišjega bitja lc prestavlja, nc pa demonstrira. Ta potreba uma po zadovoljivi teoretski uporabi bi nc bila nič drugega kot Um nc občuti; on uvidi svojo pomanjkljivost, in zaradi gona po spoznanju proizvede občutek potrebe. Tako je s tem. kakor tudi z moralnim občutkom, ki nc proizvede nobenega moralnega zakona; kajti la izhaja v celoti iz uma; temveč jc po moralnih zakonih, potemtakem po umu, on sam povzročen ali proizveden, ker živa in svobodna volja pač potrebuje določene razloge umska hipoteza, tj. mnenje, ki bi zadostovalo za jemanjc-za-resnično iz subjektivnih razlogov; zato, ker nc moremo nikoli pričakovati kakega drugega razloga, da pojasnimo dane učinke, in um pač potrebuje nek razlog pojasnitve. V nasprotju s tem bi sc lahko umska vera, ki temelji na potrebi njegove uporabe s praktičnim namenom, imenovala postulat uma: nc, ker bi bil to nek uvid, temveč ker to jcmanjc-za-rcsnično (ako je lc vse v človeku moralno dobro postavljeno) po stopnji ne zaostaja'za nobenim vedenjem, čeprav je po vrsti od njega popolnoma različno. Čista umska vera je torej kažipot ali kompas, s katerim sc spekulativni mislec orientira na svojih umskih ogledih v polju nadčutnih predmetov, človek splošne (moralno) zdrave pameti pa lahko začrta svojo pot, tako v teoretski kot v praktični namen, popolnoma primerno cclotncmu smotru svoje opredelitve; in to umsko verovanje je tudi to, kar se mora vzeti za podlago vsakega drugega verovanja, vsakega razodetja. Pojem Boga in tudi prepričanje o njegovem bivanju, najdemo lahko samo v umu, od njega samega izhajata, in v nas nc prideta sprva niti po navdihu niti prek kakega poročila še tako velike avtoritete. Če me doleti neposredni zor take vrste, kakršnega mi narava, kolikor jo poznam, res nc more pripraviti: potem mora pač pojem Boga služiti za nit vodiljo, ako se ta pojav ujema z vsem tistim, kar nujno karakterizira Božanstvo. Čeprav torej ne vidim, kako bi bilo možno , da nek pojav, pa četudi lc po kvaliteti, predstavlja tisto, kar sc da vedno samo misliti, nikoli pa uzreti: pa je vsaj toliko jasno: samo da bi presodil, ali bi Bog lahko bil to, kar sc mi pojavlja, kar učinkuje na moj notranji ali zunanji občutek, bi ga moral obseči v svojem umskem pojmu Boga in potem preskusiti, ne, ali bi bil temu adekvaten, temveč zgolj, ali temu ne nasprotuje. Prav tako: četudi bi sc pri vsem tem, po čemer se mi on neposredno razkriva, nc našlo ničesar, kar bi bilo s tem pojmom v protislovju, pa bi kljub temu nc mogel ta pojav, zor .neposredno razodetje, ali kakorkoli že hočemo tako predstavo imenovati, nikoli dokazati bivanja nekega bitja, katerega pojem (ako ni nezanesljivo določen in s tem podvržen primesi vseh mogočih zablod) terja neskončnost po veličini za razliko od vsega ustvarjenega, temu pojmu pa ni adekvatno prav nobeno izkustvo ali zor, s tem pa tudi nc morem bivanja nekega takega bitja nikoli nedvoumno dokazati. O bivanju najvišjega bitja sc torej nc more nihče s pomočjo kakršnegakoli zora najprej prepričati, umska vera mora predhoditi, potem pa bi določeni pojavi ali razodetja vsekakor lahko dala priložnost za raziskovanje, ali smo upravičeni to, kar nam govori ali sc nam predstavlja, imeti za neko Božanstvo, in po spoznanju to vero potrditi. Če se umu torej spodbija pravica, ki mu pripada, da prvi govori o zadevah, ki sc tičejo nadčutnih predmetov, kot je bivanje Boga in prihodnji svet: tedaj so vsemu sanjaštvu, praznoverju, celo brezboštvu vrata na stežaj odprta. In zdi sc, da jc v Jacobijcvcm in Mendclssohnovem sporu vse naperjeno na to rušenje, nc vem prav dobro, ali zgolj umskega uvida in vedenja (skozi domnevno moč spckulacijc),ali cclo umskega verovanja, pa na osnovanje nekega drugega verovanja, ki si ga lahko vsak poljubno omisli. Skoraj bi lahko sklepali na slednje, če gledamo spinocislični pojem Boga kot edini pojem, ki je K trdnosti verovanj« spada zavest njegove nespremenljivosti. Torej sem lahko popolnoma gotov, da bi mi ne mogel nihče ovreči stavka: Hog je; kajti kje naj vzame tak uvid? To z umskim verovanjem torej ni tako kot s historičnim, pri katerem je še vedno možno, da bi se našel dokaz za nasprotno, in kjer si moramo Se vedno pridržati pravico, da svoje mnenje spremenimo, ako bi se naše poznavanje stvari razširilo. postavljen v soglasju z vsemi načeli uma," pa je vendarle neustrezen. Kajti, čeprav se popolnoma sklada z umsko vero to, da se dopusti: da spekulativni um sam ne bi bil niti enkrat v stanju, da uvidi možnost nekega bitja tako, kot bi si morali misliti Boga: pa ne more biti združljivo z nobeno vero in sploh z nobenim jemanjem-za-resnično nekega bivanja to, da bi um lahko uvidel prav nezmožnost nekega predmeta, pa bi kljub temu, iz drugih izvorov, lahko spoznal dejanskost taistega. Možje duhovnih zmožnosti in širokih prepričanj! Spoštujem vaše talente in ljubim vaš človeški občutek. Toda ali ste tudi dobro preudarili, kaj delate in kam vodijo vaši napadi na um? Brez dvoma hočete,da se svoboda mišljenja ohrani neokrnjena; kajti brez nje bi bilo z vašimi lastnimi svobodnimi poleti genija kmalu konec. Videti hočemo, kaj utegne po naravni poti nastati iz mišljenjske svobode, če prevlada tako postopanje, kakršnega se vi lotevate. Prvič je v svobodi mišljenja zoperstavljena državna prisila. Sicer pravimo: vrhovna oblast bi nam lahko vzela svobodo govora ali pisanja, nikakor pa ne svobode mišljenja. Samo koliko in s kakšno pravilnostjo bi res mislili, ko bi ne mislili prav v skupnosti z drugimi, s katerimi si medsebojno sporočamo misli. Torej res lahko rečemo, da ljudem tista zunanja oblast, ki jim vzame svobodo, da svoje misli javno sporočajo, odvzame tudi svobodo mišljenja: edino dragocenost, ki nam ob vseh državljanskih dolžnostih še preostane in s katero si še lahko pomagamo zoper vse zlo tega stanja. Drugič pojmujemo svobodo mišljenja tudi tako, da ji je zoperstavljena prisila vesti; kjer se državljani v zadevah religije, brez vsake zunanje oblasti, postavijo za varuhe nad drugimi in znajo, namesto z argumentom, s predpisanimi verskimi besedili, ki jih spremlja tesnoben strah pred nevarnostjo lastnega preiskovanja, prek zgodnjega vtisa na dušo, izgnati vsako umsko preiskušnjo. Tretjič pa pomeni svoboda mišljenja tudi to, da se um ne podreja nobenim drugim zakonom, kot tem: ki sijih sam postavr, njeno nasprotje pa je maksima zakonov proste uporabe uma (da bi s tem, kakor si domišlja genij, videli dlje, kot če nas omejujejo zakoni). Posledica tega je seveda ta: ako se um noče podvreči zakonom, ki si jih sam daje, se mora ukloniti pod jarmom zakonov, ki mu jih daje nekdo drug; kajti brez kakršnegakoli zakona ne more prav nič, celo največji nesmisel ne, dolgo uganjati svoje igre. Torej je neizogibna posledica razglašene brezzakonitosti v mišljenju (t.j. osvoboditve od omejitev po umu) ta: da se svoboda mišljenja s tem naposled izgubi in lahkomiselno zaigra, v "pravem smislu besede, ker za to niti približno ni kriva nesreča, ampak prava objesnost. * Komajda lahko dojamemo, kako sta lahko omenjena učenjaka našla v Kritiki čistega uma podporo spinocizmu.Kritika dogmatizmu povsem pristriže peruti glede spoznanja nadčutnih predmetov, spinocizem pa je v tem tako dogmatičen, da glede strogosti tekmuje celo z matematikom. Kritika dokazuje: da bi morala tabela čistih pojmov razuma vsebovati vse materialije čistega mišljenja; spinocizem govori o mislih, ki pač samo mislijo, in tudi o neki akcidenci, ki hkrati eksistira za sebe kot subjekt: pojem, ki se ga v človeškem razumu nikakor ne da dobiti, niti se ga ne da vanj prinesti. Kritika pokaže: za potrditev možnosti nekega bitja, ki jc samo mišljeno, še zdaleč ne zadošča to, da bi v njegovem pojmu ne bilo nič protislovnega (četudi jc treba potem seveda dopustiti, da se v sili sprejme to možnost); spinocizem pa trdi, da jc nemogoče uvideti bitje, čigar ideja sestoji iz jasnih čistih umskih pojmov,iz katerih smo izločili vse pogoje čwtnosti, v&katerih torej nm mogoče nikoli najti kakega protislovja, in te, čez vse meje segajoče predrznosti, pač ne more prav z ničemer podpreti. Prav zavoljo tega vodi spinocizem naravnost v sanjaštvo. Za izkoreninjenje sanjaštva pa ni nikakršnega drugega sredstva kot to, da čisti umski Zmožnosti določimo mejo.- Tako najde nek drugi učenjak v Kritiki čistega uma skepso, čeprav meri Kritika prav na to, da zagotovi nekaj gotovega in določnega glede obsega našega spoznanja a priori. Ravno tako najde dialektiko v kritičnih raziskavah; ki so usmerjene na to, da neizogibno dialektiko, v katero povsem dogmatično voden um zaplete in zamota samega sebe, razrešijo in za vedno pokončajo. Neoplatoniki, ki so se imenovali Eklektiki, ker so znali svoje lastne muhe najti povsod v starih avtorjih, ako so jih predhodno sami tja vnesli, so počeli prav to; v toliko se torej ne zgodi nič novega pod soncem. Stvar poteka približno takole: Najprej si genij v svojem drznem zanosu zelo ugaja, ker je odvrgel nit, s katero ga jc um siccr vodil. Z ukazi brez ugovora in z velikimi pričakovanji kmalu očara tudi druge, in zdaj sc zdi samemu sebi, kot daje sedel na tron, ki ga je počasni, okorni um tako slabo krasil; pri čemer pa on vendarle vseskozi govori jezik taistega. Privzeto maksimo neveljavnosti najvišjega zakonodajalnega uma imenujemo mi, preprosti ljudje sanjaštver, oni ljubljenci dobrotljivc narave pa razsvetljenje. Ker samo um lahko zapoveduje za slehernega veljavno, zdaj pa sledi vsak svojemu navdihu, mora priti med njimi samimi kaj kmalu do jezikovne zmede: zato morajo naposled izhajati iz notranjih navdihov s pomočjo pričevanj zunanji potrjeni fakti1, iz tradicij, ki so bile prvotno same izbrane, s časom pa vsiljene listine, z eno besedo popolno podviženjc uma pod fakte, tj. praznoverje, ker sc ga pač vsaj da v neki zakoniti formi in z njo ustaliti. Ker pa človeški um vendarle šc vedno stremi po svobodi: sc mora, ko spone enkrat razbije, njegova prva uporaba dolgo odvajcnc svobode izroditi v napačno rabo in napačno odmerjeno zaupanje v neodvisnost njegove zmožnosti od vsake omejitve, v pregovarjanje samodrštva spekulativnega uma, ki ničesar nc sprejme, razen kar se lahko upraviči z objektivnimi razlogi in dogmatičnim prepričanjem, vse ostalo pa drzno zataji. Maksima neodvisnosti uma od njegove lastne potrebe (odpoved umski veri) pomeni torej nevero : nc historično; kajti tc si nikakor nc moremo misliti kot hotcnc, potemtakem tudi nc kot odgovorne (ker mora vsakdo verjeti faktu, čc jc lc zadostno izpričan, prav tako kot matematični demonstraciji, pa čc hoče ali nc); ampak umsko nevero, neko neprijetno stanje človeške duše, ki odvzame najprej moralnim zakonom vso moč vzgibalccv srca, s časom pa prav tako tudi njim samim vso avtoriteto, in povzroča miselnost, ki jo imenujemo svobodomiselstvo, tj. načelo, da sc nc prizna nikakršne obveznosti več. Da nc bi prišlo tudi v državnih zadevah do kar največjega nereda, sc tu vmeša v igro oblast; in ker se ji zdi najhitrejše in najmočnejše sredstvo tudi najboljše, svobodo mišljenja enostavno odpravi in jo podvrže deželnim odredbam, enako kot vsako drugo obrt. In tako svoboda mišljenja, ako hoče postopati tako doccla neodvisno od zakonov uma, uniči samo sebe. Prijatelji človeškega rodu in tega, kar mu jc najsvetejše! Sprejmite, kar se vam zdi po skrbni in odkriti presoji najbolj verodostojno, pa naj bodo to fakti ali umski razlogi; samo nc odrekajte umu tega, kar ga dela za najvišje dobro na Zemlji, namreč privilegija, da jc zadnji preskusni kamen rcsnicc' V nasprotnem primeru boste to svobodo, ki ste jc nevredni tudi zagotovo izgubili, poleg tega pa boste to nesrečo nakopali na glavo šc tistim nedolžnim ostalim, ki bi siccr dobro mislili in bi sc svoje svobode zakonito in s tem tudi smotrno posluževali v dobrobit sveta! Prevedla Andrina Tonkli - Komcl. 1 Akad. izdaja: "a pomočjo zunanjih pričevanj potrjeni fakti". Samostojno misliti nc pravi: iskali najviiji preskusni kamen resnice v samem sebi (tj. v svojem lastnem umu); in maksima: vseskozi samostojno misliti, jc razsvetljenstvo. 7* to ni potrebno toliko, kol si domišljajo tisti, ki postavljajo razsvetljenstvo v znanje; ker je to prej negativno načelo uporabe lastne spoznavne zmožnosti, pogosto pa je ta, ki je v znanju nadvse bogat, v uporabi le-le najmanj razsvetljen. Posluževali se svojega lastnega uma ne pomeni nič drugega kot to, da pri vsem tem, kar naj bi domnevali, vprašamo same sebe: ali lahko naredimo razlog, zakaj nekaj domnevamo, ali tudi pravilno, ki sledi iz lega, kar domnevamo, za obče načelo svoje umske uporabe? Ta poskus lahko napravi vsak s samim seboj; in takoj bo videl, da ob tem poskusu zginjata praznoverje in sanjaštvo, čeprav še zdaleč nima znanj, da bi oboje ovrgel iz objektivnih razlogov. Kajti poslužuje se zgolj maksime samoohranitve uma. Razsvetliti posamezne subjekte z vzgojo je prav lahko, le mlade glave moramo zgodaj začeti privajati na to refleksijo. Razsvetlili neko dobo pa je zelo dolgotrajno; kajti srečamo sc z mnogimi zunanjimi ovirami, ki vsako vrsto vzgoje deloma prepovedujejo, deloma otežujejo. "KANTOVA ORIENTACIJA" Kratka razprava Immanucla Kanta: "Kaj pomeni: orientirali sc v mišljenju? (Was heisst: sich im Denken orienlircn?")jc bila prvič natisnjena v "Berlinskem mesečniku" oktobra 1786 (51. zv„ str. 193-215). Razprava jc predvsem kritika, naslovljena na "avtoritete" nemškega razsvetljenstva -Mendelssohna in Jacobija, ki sla svoje miselne postopke predstavila predvsem v sporu o Spinozi in njegovem nauku. Kanlova kritičnost jc v konsekventnem razmisleku, ki pokaže, da nekonsekventnost in ncdomišljcnost nc vodita samo mimo zapriseženega cilja, ampak zoper lc-tcga. Razsvetljenstvo jc "naravo in družbo" mislilo po vodilih "zdravega razuma": "Poslužuj sc svojega lastnega razuma!", jc torej treba razumeti v tem ožjem smislu kot: "Poslužuj sc svojega zdravega razuma, svoje praktične pameti!" Negativna nastrojenost razsvetljenstva proti dogmatizmu, avtoritetam, tradicionalizmu ..., ki služi predvsem konkretnemu boju za izboljšanje političnih in socialnih razmer, za artikulacijo novega, meščanskega kozmosa, sc v teoretskem polju kaže kol spccifični "agnosticizcm življenjske modrosli". Čistim filozofskim problemom sc bodisi zavestno odreka kot nerešljivim ali neaktualnim (ako rcflcktira in zavestno pristaja na meje zdravega razuma), bodisi jim ni kos (ker podlega mejam zdravega razuma). (Slednje velja morda v največji meri prav za nemško razsvetljenstvo). Čc rečemo, da jc Kantov "kriticizcm" izšel iz splošne negativne nastrojenosti tedanje dobe, smo povedali nekaj marginalncga in povsem trivialnega - namreč zgolj dejstvo, da jc Kant živci takrat in nič več. Bistveno jc namreč ravno to, da se Kant, v nasprotju s svojimi sodobniki, dosledno giblje na filozofski ravni; šc več: Kant jc prav tisti mislec, ki jc kriterij filozofskega zaostril, s tem da jc sam način kot tak naredil za predmet premisleka. - Vsebina spoznanja jc brez vprašanja po tem, kako jc spoznanje sploh možno, povsem neobvezna. (Vsebina sama torej nc nudi nobene prave podlage za primerjanje.) Kritika umske zmožnosti jc potrebna zaradi principiclnc zagotovitve uma v prid strogosti mišljenja; njen cilj torej nikakor nc more biti dctronizacija uma, ki vodi v poljubnost, "sanjaštvo" ali zgolj fragmentarno "modrovanje". To jc tudi votek Kantovega "oporekanja" Mcndclssohnu in njegovim sodobnikom. Svoboda sc z odpravljanjem umskih zakonov nc zadobi, ampak izgubi. Svoboda mišljenja jc možna, kadar ima oblast um in samo um. Vzeti umu oblast, pomeni podredili sc neki drugi prisili, ki jc mišljenju vnanja (državni oblasti, ccrkvcncmu dogmatizmu, samovoljni "genialnosti drugih). Svoboda mišljenja jc možna samo kot avtonomnost, samostojnost mišljenja, ki jo lahko zagotavlja samo konstitutivna moč uma samega kot nepogojenega. "Samostojno misliti sc pravi: iskati najvišji preskusni kamen rcsnicc v samem sebi (tj. v svojem lastnem umu) in maksima: vseskozi samostojno misliti, jc razsvetljenstvo. Za to ni potrebno toliko, kot si domišljajo tisti, ki postavljajo razsvetljenstvo v znanje; ker jc to prej negativno načelo uporabe lastne spoznavne zmožnosti, pogosto pa jc ta, ki jc v znanju nadvse bogat, v uporabi lc-tc najmanj razsvetljen. Posluževati sc svojega lastnega uma, nc pomeni nič drugega kol to, da pri vsem tem, kar naj bi domnevali, vprašamo sami sebe: ali lahko naredimo razlog, zakaj nekaj domnevamo, za obče načelo svoje umske uporabe?"* Vsaka prva osvoboditev - vsaka "nova svoboda" ni zgolj razbitje spon, ampak predvsem nova določitev bistva svobode. Dcscartcsov metodični dvom, ki privede do gotovega temelja resnicc, je v osnovi akt svobode. Kant je (prek kritične distinkcije med teoretičnim in praktičnim umom, s težiščem na praktičnem umu) ta zasnutek nove svobode sasmo šc radikaliziral: svoboda jc v tem, da daje um samemu sebi zakon. Svoboda ni osvoboditev od nujnosti kot samovolja, pač pa je svoboda svoboda tega, da si tisto nujno človek sam postavlja. Vsaka stvar narave je zakonu nujnosti podvržena ; samo umno bitje jc sposobno, da deluje po predstavi zakona, tj. po principih, in ohrani svobodo. Čisti praktični um jc namreč zakonodajalen, to pomeni, da lahko iz sebe - avtonomno - postavlja zakone volji; hoteti odvzeti umu njegovo zakonodajalno moč., pomeni: hoteti pasti pod zakon naravne (ali družbene) nujnosti (to pa seveda pomeni hkrati tudi izgubo svobodne volje same). Moralo v strogem smislu je tako mogoče utemeljiti samo v avtonomni zakonodajalni moči (praktičnega) uma; morala v pravem smislu jc namreč samo avtonomna morala. Tako kot Kanta v "Kritiki čistega uma" zanimajo sami pogoji možnosti spoznanja, ga v "Kritiki čistega uma"zanimajo sami pogoji možnosti delovanja. Najvišji moralni zakon a priori (kategorični imperativ) zapoveduje delovanje, ki ni sredstvo za dosego nekega cilja, ampak jc samo že cilj. Treba ga jc razumeti kot princip, kot večni zakon človeka vrednega delovanja. Medtem ko so cksistcnca Boga, nesmrtnost duše (ali svobodna volja sploh) postulati praktičnega uma, postulirani, da bi naše delovanje doseglo cilj najvišjega dobrega. Kant torej ni moralist, moralni reformator (kot so bili npr. francoski razsvetljenci), ampak skuša priti do apriornih pogojev čiste moralne prakse. Njegov cilj jc utemeljitev avtonomije človeške moralne zavesti kot najglobje osnove človeške svobode in človečnosti sploh. Kot umno in samostojno misleče bitje je človek lastni zakonodajalec; teži za smotrom, ki si ga je sposoben sam postavljati, in uresničuje svoje dostojanstvo v prizadevanju za pravico, enakostjo in svobodo. Principi prava kot principi legalnosti morajo, v kolikor naj bodo trajni in veljavni, nujno temeljiti na principih moralnosti. Eden izmed osnovnih pogojev napredovanja legalnosti jc javnost, ki predstavlja apriorni kriterij javnega prava - ga legitimira. Zahteva po svobodi mišljenja kot samostojnega (avtonomnega) mišljenja se lahko realizira samo v javnosti, tj. kadar jc hkrati zagotovljena svoboda govora in pisanja. "Siccr pravimo: vrhovna oblast bi nam lahko vzela svobodo govora ali pisanja, nikakor pa nc svobode mišljenja. Samo koliko in s kakšno pravilnostjo bi res mislili, ko bi ne mislili prav v skupnosti z drugimi, s katerimi si medsebojno sporočamo misli. Vsi citati so vzeti iz teksta "Was heisst: sich im Dcnken orientieren?". Torej res lahko rečemo, da ljudem lista zunanja oblast, ki jim vzame svobodo, da svoje misli javno sporočajo, odvzame tudi svobodo mišljenja..."' Prepričljiv zgled, da človeštvo napreduje v smeri vse večje pravnosti (legalnosti) in posredno v smeri dobrega (moralnosti) sploh, vidi Kant v entuziazmu, s katerim so njegovi sodobniki pozdravili francosko revolucijo kot poskus, da sc realizira republikanska ustava; čeprav ponuja samo "dogajanje revolucije" hkrati tudi zgled nepravnosti - izvršitev smrtne kazni nad vladarjem smatra Kant za neopravičljiv zločin. To Kantovo stališče ravno ni paradoksalno; bere se takole: kršenje pravnosti (legalnosti) nc morc( v nobenem primeru) služili izboljšanju in napredovanju pravnosti. (Poljubnost interpretacije jc izključena.) Andrina Tonkli - Komel Ob izidu knjige dr. Matjaža Potrča: JEZIK, MISEL IN PREDMET (Episteme, DZS 1988) Sckcija za znanost in filozofijo Marksističnega ccntra CK ZKS je dne 14.2.1989 organizirala strokovno srečanje oh izidu knjige Matjaža Potrča JEZIK, MISEL IN PREDMET. Objavljamo razprave Božidarja Kanteta, Franca Malija in Bojana Borstnerja. (Ne)upravičenost preučevanja notranjih stanj BOŽIDAR KANTE Potrčeva knjiga Jezik, misel in predmet (Državna založba Slovenije, 1988, zbirka Episteme) ne prinaša v naš prostor le razmeroma razumljiv (s tem mislim, da se knjige lahko brez večjih težav lotijo tudi dokaj "neinformirani" in laični bralci) in strnjen prikaz, presek dogajanj na področjih filozofije jezika, filozofije psihologije, psihologije obdelovanja informacij in naturalistične epistemologije v zadnjem času, temveč tudi poskuša iz raznih sestavin teh področij sestaviti svoj lasten mozaik, svojo lastno konsistentno in koherentno sliko, teorijo sveta in človekovega položaja v njem. Delo sicer ni bogato z navedki (v Pogovoru avtor, med drugim, pojasni in razloži svoj slog pisanja in dela), vendar pazljivemu poznavalčevemu očesu ne morejo uiti imena in nauki, ki so bili vir Potrčevega navdiha. Naš namen ni celovit, splošen in izčrpen prikaz avtorjevega dela; osredinili se bomo predvsem na nekatere točke in teme, na katerih bomo poskušali preizkusiti konsistentnost in koherentnost avtorjeve teorije. Tu mislim predvsem na odnos med zaznavanjem in spoznavanjem (gre za to, ali lahko v vsakem primeru strogo ločimo zaznavne sestavine od spoznavnih ali drugače povedano - je področje zaznavanja res samo domena analognega, mar v njem nc najdemo tudi digitalnih sestavin), na kontrovcr/.o med skromnostjo (poverty of stimulus) in bogastvom dražljajev ter na vprašanje premika od notranjih stanj k predmetnosti. / Kakšna je vloga analognega in digitalnega pri zaznavanju in spoznavanju? Naprej bomo poskušali definirati oba pojma, ki ju uporabljamo. Analogno jc vse tisto, kar običajno povezujemo z kontinuiranim, pozitivnimi, dejanskimi kvantitetami, z dejanskim in nujnim. Analogno deluje po načelu podobnosti; analogni sistem jc sintetičen in deluje na podlagi več vrednosti. Digitalno ima opravili z mejami, s postavljanjem meja, ločnic med diskretnimi sestavinami. Digitalizacija jc vselej zadeva punktuacije, izbire. Digitalno mišljenje je analitično, pri lem pa uporablja zgolj dve vrednosti: 0 ali 1. Analogne razlike so lahko najmanjše možne razlike, podobne infinitezimalnim ali kvantnim, medtem ko so digitalne razlike razlike, ki vključujejo prave vrzeli med temi diskretnimi sestavinami. Digitalni sistem ima višjo organizacijsko raven in večjo "semiotično svobodo" kot analogen, vendar pa je analogno (kontinuum) množica, ki vključuje digitalno (diskontinuum) kot svojo podmnožico. Termina "analogno" in "digitalno" opisujeta odnose v kontekstu, nc pa bitnosti ali "objektivnih" kategorij. Digitalizacijo povezujemo s Dcscartcsovim imenom, z njegovo "revolucijo", ki jc podelila privilegirani ontološki status bitnoslim (substancam), nc pa odnosom (atributom, akcidcncam). V ozadju tega privilegiranega ontološkega statusa bitnosti sc skriva teza, da predvsem bitnosti ustvarjajo odnose in nc narobe. Ta kartezijanska paradigma jc kasneje dobila potrditev v Ncwtonovcm sistemu (spomnimo sc samo Newtonovih konccptov absoiutnega prostora in časa, kjer odnosi med predmeti nc igrajo nikakršne vloge) "ontološke enodimcnzionalnosti". Potrč sc tc problematike, med drugim, dotakne, ko govori o modularnosti našega zaznavanja: "Avtomobil zaznavam analogno, kljub temu, da mehanizmi, ki sodelujejo pri tem zaznavanju, niso analogni ... Z vsem tem nisem želel reči, da pri modularnem zaznavanju nc sodeluje nič digitalnega... Vendar pa to šc nc pomeni, da v samem modulu, vsaj običajno, ni tudi prepoznavanja intcgralncjših oblik, in zaznavanja predmeta. Pri tem kompleksnem prepoznavanju seveda sodelujejo tudi višje oblike predelave informacijo, kol je , denimo, nemodularna spominska predelava informacije. Pomembno pa jc, da tc oblike sodelujejo v samem modulu, tako da pomagajo pri zaznavanju predmeta kot predmeta ter pri tem, da organizem predmet običajno tudi zares prepozna kol predmet, na primer, kot avto ali kot panterja.... Vsekakor pa se mi zdi na podlagi doslej povedanega sprejemljivo stališče, po katerem sta združljivi digitalna in analogna obdelava podatkov v modulih z bistveno pripombo, da jc rezultat, h kateremu teži modul, analogna zaznava podatkov."1 Popolnoma sc strinjam s tezo, po kateri "sta združljivi digitalna in analogna obdelava podatkov v modulih z bistveno pripombo, daje rezultat, h kateremu teži modul, analogna zaznava podatkov". Verjetno res ne moremo ugovarjati trditvi, da gre tudi pri zaznavanju za preklop med analogno in digitalno obdelavo. Težava je v tem, da - takoj ko sistem (v našem primeru človek) preklopi na digitalno obdelavo podatkov - vpelje v igro svoje teorije, ki zadevajo vsakokratni predmet zaznavanja. Za analogno zaznavanje jc torej bistveno, da sem kot opazovalcc vselej že v odnosu s predmetom zaznavanja; bistvena značilnost analognega je torej la moja vključenost v sam odnos; analogno jc ravno ta odnos sam. V tem smislu lahko za analogno zaznavanje pravzaprav rečemo, daje "subjektivno", saj je subjekt neposreden udclcžencc odnosa. V Potrčevem primeru gre za poskus, kako razmejiti zaznavanje od spoznavanja - konkretno - kako pri zaznavnem proccsu pripustiti v igro tudi mrežo naših prepričanj, našo holislično teorijo, nc da bi pri tem kakorkoli okrnili avtonomni status modulov. Fodor je vpeljal module med "prenosnike", ki igrajo vlogo čutnih organov, in ccntralni procesor predvsem z namenom, da bi dokazal "čistost" zaznavnih proccsov, to jc, da naša "obremenjenost" s teorijami nikakor nc more vplivati na zaznavanje. Pri tem jc tudi natančno definiral, kakšen pomen ima termin "računski" (computational). Računska teorija sc ukvarja zgolj s simboli in simbolnimi manipulacijami, ki sc pojavljajo v proccsu. V nobenem primeru in nikakor pa jo nc zanima pomen ali vsebina, ki bi utegnila biti pripisana simbolnim proccsom .Računsko teorijo zanima zgolj to, kako so predstavljene veridične značilnosti oziroma lastnosti okolja. Zdi se mi, da naslednjih Potrčevih misli ne morem brez večjih težav spraviti v okvire take računske teorije: "Če trditev funkcionalizma o tem, kot sem prepričan, drži, jc ludi pri sklepanju pomembno zgolj izvajanje določene funkcijc. Sama funkcija obdelave informacije poteka digitalno. 1 Potrč, Matjaž: Jezik, misel in predmet, DZS, Ljubljana 1988, str. 117. Pri njenem izvajanju jc resda pomembno sklepanje, mehanizmi sklepanja pa niso analogni, temveč digitalni. Potemtakem delujejo pri zaznavanju določeni mehanizmi sklepanja, da bi procesirali analogne informacije. Trudijo sc, da bi jaz kot otganizem zaznal avtomobil - vendar pa ti mehanizmi sami niso analogni. Res je, da so to proccsi sklepanja. Njihovo izračunavanje pa je usmerjeno navpično, na zaznavanje realnosti predmetov, nc pa na sklepanje kot tako."2 Iz zadnjega stavka v navedku ("njihovo izračunavanje pa jc usmerjeno navpično, na zaznavanje realnosti predmetov, ne pa na sklepanje kot tako") je očitno, da so med Fodoroviin in Potrčevim pojmovanjem računske teorije velike razlike. Mehanizmi sklepanja so digitalni, obdelovati pa morajo analogno informacijo. To lahko dosežemo edino tako, da analogno informacijo pretvorimo v digitalno, saj si siccr ne znam predstavljati, kako bi lahko analogne podatke obdelovali digitalno; digitalna obdelava nc more "brati" analognih podatkov. Na koncu postopka pa digitalne podatke spet spremenimo v analogne. Toda čemu te pretvorbe, čc so moduli sorazmerno avtonomni; mar ni ravno to teorija zamešanja, ki jo Potrč kritizira? V zgornjem navedku Potrč nekoliko nejasno u])orablja izraza "funkcija" in "mehanizem". Kaj je funkcija obdelave informacije? Menim, da jc v tem primeru primerneje govoriti o funkciji informacije, nc o funkciji obdelave informacije. Funkcija informacije (v našem primeru zaznavanja) je anaiogna (odnos do okolja), njena oblika pa je digitalna. Zato predlagam, da namesto izraza "mehanizmi" uporabljamo izraz "oblika", čeravno bi lahko tudi "mehanizme" brez večjih težav povezali z obliko, saj jc tudi za mehanizme pomemben picdvscm kako delovanja, torej oblika. Kakšna vlogo mora imeti računska teorija pri zaznavanju? Računska teorija mora označiti nalogo obdelave informacije, ki jo opravi vidni sistem. Torej mora podroono določiti, katere značilnosti, lastnosti okolja predstavi vidni sistem in kako lahko tc predstave teh značilnosti, lastnosti izpeljemo iz informacije, prisotne na reunaini mreži. Glavna naloga računske teorije jc, da ugotovi, katere značilnosti okolja so predstavljene. Torej najprej katere značilnosti so predstavljene, potem pa kako tc značilnosti izpeljemo iz informacije na rctinalni mreži. Če to računsko teorijo primerjamo s Fodorovo, vidimo velikanske razlike. Kar smo na kratko skicirali zgoraj, jc pravzaprav temeljna zahteva Marrove teorije vida. Marr kombinira modularni pristop z globalno računsko teorijo, kakor smo jo opisali zgoraj. Kar sem pogrešal pri Potrčevi knjigi, jc da siccr pogosto govori o komputaciji, nikjer pa ne eksplicitno pove oziroma definira, kaj si pod tem pojmom predstavlja oziroma kaj ta komputacija je. Implicitno, na primer, iz teze o realizmu pa jc razvidno, da privzema Marrovo teorijo. Marr raziskuje pri globalni računski teoriji tri stopnje: osnovni, prvotni oris, dvoinpoldimcnzionalni oris in predstavo trodimcnzionalnega modela. Naloga tretje stopnje, predstave trodimenzionalncga modela jc ustvarjanje preastav, primernih za prepoznavo. Ko jc enkrat konstruirana predstava trodimcnzionalnega modela, lahko prepoznavanje uspe, če imamo shranjeno zbirko opisov trodimenzionainega modela in kak geslovnik ali indeks, ki nam dovoljuje lahek pristop do zbirke. Marr opominja, da se na tej stopnji utegne zgoditi, da vid nima več tako stroge modularne suukture kot na nižjih stopnjah, saj utegne obstajali vzajemno delovanje med konstrukcijo 2 Potrč, Matjaž: Jezik, misel in predmet, DZS, Ljubljana 1988, str. 115. trodimcnzionalncga modela in proccsa prepoznavanja. Tako sc utegne zgoditi, da nismo več na področju "čistega" vida.3 Tako smo spet tam, kjer smo že bili, torej na začetku. Povzcmimo: tako Fodorov kot Marrov projekt jc nastal, med drugim, z namenom, da bi podrobneje določil, kje sc konča zaznavanje in začne spoznavanje. Fodor potisne zaznavanje v domeno modulov, Marr pa ponudi teorijo, po kateri zgodnja vizualna obdelava doseže višek v konstrukciji predstave, ki sc imenuje dvoinpoldimcnzionalni oris. Ta oris jc pravzaprav predstava površin, ki so vidne, ko s posamezne prednostne točke gledamo v neko posebno smer. Naloga tega opisa jc, da v eni predstavi zbere najbolj bogato informacijo, ki jo lahko ponudijo zgodnji vidni proccsi. Za to stopnjo je značilno, da v njej ne deluje nikakršna obdelava od zgoraj navzdol (zgodnji vidni procesi torej niso del vidnega spoznavanja, jih ne prizadevajo intcncc ali vednost neke osebe), hkrati pa tudi nc vsebuje nikakršne globalne informacijo o obliki (vogalih med linijami, vrstah oblike itn.); vsebuje zgolj globino in usmeritve lokalnih delov površine. Obdelava v modulih in zgodnjih vidnih procesih poteka od spodaj navzgor. Med Fodorom in Marrom kajpada obstajajo precejšnc razlike; ena bistvenih je, da sc Fodor sklicuje na ožjo vsebino notranjih stanj, Marr pa na širšo. Podobno kot Gibson tudi Marr misli, da delamo napako, če poskušamo razumeti tak proccs, kakršen je vid, kjer organizem vzajemno deluje z okoljem, tako, da gledamo zgolj na eno stran tega vzajemnega delovanja. Glede na očitno dejstvo, da je namen vidnega sistema organizmu oskrbeti informacijo o njegovem okolju, kako potem lahko razumemo, kaj sistem počne - nc da bi tudi omenili, kako to počne - nc da bi skrbno preiskali lastnosti okolja? Na filozofskem prizorišču sc jc problem pojavil s člankom Wilfrida Sellarsa "Empiricism and the Philosophy of Mind" leta 1956, ki jc bil potem ponatisnjen v Scllarsovi knjigi Scicncc, Perception, and Reality. Namen in cilj Scllarsovega članka sta bila spočetka zelo širokopotezno zastavljena: "Čc kajpada svoje argumentiranje začenjam z napadom na teorije čutnih podatkov, je to lc prvi korak v splošni kritiki cclotncga okvirja danosti", vendar se jc na koncu vsa zadeva iztekla takole:"V sklepnih razdelkih tega članka bom poskušal cksplicirati logiko notranjih epizod in pokazati, da lahko na eni strani razlikujemo med opazovanji in mislimi in na drugi strani med njihovimi besednimi izrazi, ne da bi zagrešili napako tradicionalnega dualizma".4 Scllars je v tem svojem članku nastopil predvsem proti mitu o danosti - tako v njegovi racionalistični kot empiristični različici - ki jc predstavljal temelj večine evropskih epistemoloških tradicij. Obema različicima je skupno prepričanje, da obstaja nekaj, kar vemo neposredno, kar ni odvisno od nikakršnega proccsa sklepanja ali kakršnekoli nadaljnje vednosti; da obstajajo kognitivna stanja ali mentalne vsebine, katerih sc neposredno in nepopravljivo zavedamo kot vrst stanj ali vsebin, kakršne so. Poleg tega pa imamo do teh kognitivnih stanj ali mentalnih vsebin (vsaj nekaterih) načelno neposredni pristop. Razlikujeta se le v tem, da racionalistična različica postavlja na mesto teh stanj prepričanja (kartezijanstvo), empiristična pa občutke ali zaznavna prepričanja. Sellars jc proti temu mitu o danosti postavil mit o Joncsu, ki bi ga lahko strnjeno povzeli v naslednji obliki: Zamislimo si obdobje v zgodovini, v katerem so ljudje omejeni na ryleovski jezik, na jezik, katerega opisni slovar govori o javnih 3 Marr, D. Vision .Freeman, San Francisco 1982, str. 239-240. 4 Scllars, Wilfrid: Science, Perception, and Reality, Routledge and Kcgan Paul, London in New YoA 1963, str. 127 in 170. predmetih, ki so umeščeni v prostoru in trajajo v času. Ta jezik nc uporablja zgolj temeljnih logičnih operatorjev konjunkcijc, disjunkcijc, ncgacijc in kvantifikacije, temveč tudi pogojnike. Jezik jc seveda tudi obogaten s temeljnimi viri semantičnega diskurza, torej viri, ki so nujni za tvorjenje takih trditev, kot sta, na primer, " "Rot 'pomeni 'rdeče'" in " 'The moon is round' jc resnično, čc in lc čc jc mescc okrogel", torej čc vključuje nekakšno semantiko resničnostnih pogojev. S semantično razsežnostjo je jezik našega fikcijskcga prednika pridobil možnost, da tudi ti predniki lahko govorijo o mislih tako, kot govorimo mi, kajti značilnost misli jc njihova intencionalnost, referenca, jasno pa jc, da ima semantično govorjenje o pomenu ali referenci besednih izrazov isto strukturo kot mcntalistični diskurz, ki zadeva tisto, o čemer so misli. Zamislimo si spet, da sc v skupnosti teh fiktivnih prednikov pojavi genij z imenom Jones. Ta opazi dejstvo, da sc inteligentno obnašanje njegovih tovarišev lahko pogosto razloži s sklicevanjem na njihov spremljajoči govor. Na podlagi tega razvije teorijo, po kateri pravzaprav vse inteligentno obnašanje vodi govor - tudi takrat, ko le-ta ni slišen. V tem primeru - torej v primeru tihega inteligentnega obnašanja - obstaja niz notranjih epizod, ki so vzročno odgovorne za tako obnašanje, podobno (analogno) kot jc besedno obnašanje odgovorno za vodenje drugega inteligentnega obnašanja. Teorija pravzaprav trdi, da je očitno besedno obnašanje zgolj višek procesa, ki se začne z "notranjim govorom". Jonesova teorija, zgrajena na modelu očimih govornih epizod, prenaša uporabljivost semantičnih kategorij tudi na notranje epizode in tako govori o njihovih vsebinah ali pomenih. Te notranje epizode imenuje "misli". Teorija kmalu preide v vsakdanjo rabo in postane del ljudske psihologije - ljudje začenjajo povsem normalno in zakonito razlagati obnašanje svojih soljudi v okviru teh novih teoretskih bitnosti. Toda kmalu sc začnejo dogajati čudne stvari. Ko je enkrat naš fikcijski prednik Joncs razvil teorijo, da je razvidno besedno obnašanje izraz misli, in učil svoje tovariše, da teorijo uporabljajo pri interpretaciji obnašanja drug drugega, jc lc kratek korak do tega, da ta jezik uporabimo za samoopis. Tako sc naposled lahko zgodi, da dovolj izurjen posameznik da razumno zanesljiv samoopis, nc da bi opazoval svoje razvidno obnašanje. Naši predniki začnejo govoriti o privilcigirancm dostopu, ki ga ima vsakdo od nas do svojih lastnih misli. Kar seje začelo kot zgolj teoretična raba, je pridobilo vlogo poročila. Scllarsov članek je seveda spodbudil različne interpretacije. Nekateri (Paul Churchland) so videli dosledno izpeljavo Scllarsove zgodbe v tem, da so zanikali obstoj prepričanj ali verovanj (beliefs), pri tem pa niso videli, da taka razlaga predpostavlja ravno tisto, kar so zanikali, to jc, neposredne danosti, spet drugi (Richar Rorty) v tem, da so zanikali obstoj rcprczcntacij. Sellarsov nauk pa jc izključno v tem, da sta tako zaznava kot introspckcija teoretsko posredovani. Mit o Joncsu jc nedavno doživel temeljito in izčrpno reprizo v polemiki med Jcrryjcm Fodorom in Paulom Churchlandom.5 V svojem članku poskuša Churchland pokazati, da jc mogoče Fodorovo tezo o teorijski nevtralnosti zaznavnih prepričanj (perceptual beliefs) spodbiti oziroma pokazati, da zaznavna prepričanja niso teorijsko nevtralna vsaj s treh vidikov:(l) njihovih vzročnih zgodovin ali ctiologije, (2) njihove semantike in (3) z zgolj ekstcnzionalne strukture ontologije, ki jo ta prepričanja Glej Churchland, Paul M.: Perceptual plasticity and thcorctica! neutrality: A reply to Jerry Fodor, Itiilosophy of Science, zv. 55 (1988), žt. 2, str. 167-187 in Fodor, Jerry A.: Reply to Churchland's "Perceptual plasticity and theoretical neutrality", Philosophy of Scicnce, zv.55 (1988), St. 2, str. 188-198. predpostavljajo. Ker se avtorja tretje točke pravzaprav niti lotila nista, naj le omenimo, da jc posledica Fodorovcga pojmovanja zelo omejevalna ontologija, natančneje povedano, vsi ljudje smo obsojeni na eno samo opazovalno (observational) ontologijo, čemur seveda Churchland nasprotuje in meni, da nam jc na voljo neskončno veliko število alternativnih opazovalnih ontologij, ki so v enaki meri združljive z našim prirojenim senzornim aparatom. Ker smo nekatere bistvene sporne zadeve Fodorove teorije obdelali žc zgoraj, bomo tu omenili lc nekatere točke, ki nemara niso bile v zadostni meri cksplicirane in prcciziranc. Ena izmed takih točk jc tudi vprašanje iluzij v zaznavanju. Med take znane iluzije sodi, na primer, Mulcr-Lycrjeva iluzija (gre za dve daljici, ki sta v rcsnici enako dolgi, vendar pa ju zaznavamo kot različno dolgi), Neckcrjcva kocka, podoba zajca/gosi itn. Do takega iluzionističnega zaznavanja pride tudi takrat, ko opazovalec ve, da je zaveden, torej tudi takrat, ko ima informacijo o nepravilnih, neustreznih domnevah, ki so odgovorne za tako iluzorno izkustvo. Zakaj, sc sprašuje Fodor, taka vednost o nepravilnih domnevah nc odpravi iluzionističnega zaznavanja? Zato, ker naše zaznavne obdelave vodijo mehanizmi ali domneve, na katere ni mogoče uspešno vplivati od zunaj z nasprotnimi domnevami ali trditvami. Churchlandov ugovor: iluzije v zaznavanju dokazujejo ravno nasprotno. Dokazujejo poseg višjih kognitivnih centrov, spremembo domnev o naravi predmetov ali o okoliščinah gledanja. Fodorov protiugovor: Napačno. Naše prepričanje ali želja, da bi videl zajca in nc gos, v ničemer nc pripomoreta, da res vidim zajca. Pri tej zadevi ni važno prepričanje, temveč fiksacijska točka; vedeti jc treba, kam fiksirati pogled. Še par besed o semantiki. Churchland zagovarja semantično teorijo, po kateri pomen opazovalnega termina primarno ne izvira - čc sploh izvira - iz značilne etiologije njegove uporabe v opazovanju, temveč predvsem iz mreže splošnih prepričanj in trditev, v katero je termin vključen. Ker pa se vsebina takih mrež, korpusov lahko bistveno razlikuje, se tako lahko bistveno razlikuje tudi pomen opazovalnih terminov. To je teorija tako imenovanih konceptualnih vlog, ki jih imajo opazovalni termini v teoriji in od katerih je potemtakem odvisen tudi njihov pomen. Po Churchlandovcm mnenju potrebuje Fodor za resnično teorijsko neodvisno utemeljitev vednosti razred stavkov ali terminov, od katerih ne bi bila nobena semantična lastnost odvisna od teorije. Churchland nadalje tudi zahteva, da mora imeti termin "F", čc naj bi bil pomenljiv opazovalni termin, v svoji predikaciji "Fa" neko materialno posledico: implicirati mora neke nadaljnje stavke, mora biti združljiv z nekaterimi stavki in nezdružljiv z drugimi, itn. Če pa tak termin ni vključen v neki korpus prepričanj, v neki korpus teorije, potem nc bo imel za ničesar nikakršne poslcdice ali implikacije. Njegovo pritrjevanje bo tako komputacijsko inertno. Fodorov ugovor: (a) iz dejstva, da jc neki pomenljivi opazovalni termin vključen v teorijo, šc nc sledi, da teorija, v katero jc termin vključen, določa njegov pomen.(b) Opazovalni stavek "Fa" je resničen, čc jc F a. "Fa" ima resničnostne pogoje in jc tako afortiori pomenljiv nc glede, če jc ali čc ni del teorijskega korpusa. Tu bi rad mimogrede opozoril na še neko posledico Fodorove teorije, za katero doslej šc nisem zasledil, da bi bila omenjena v literaturi. V prvem približku predstavljajo izhodi Fodorovih modulov sodbe o tem, kako sc stvari pojavljajo; to so sodbe, ki so potem na voljo, da sc jih interpretira in popravi s sklicevanjem na korpus ozadnih prepričanj v toku "višjih" kognitivnih proccsov. Ideja jc v tem, da pravzaprav obstajata dve vrsti procesov, v katerih naslajajo sodbe (to jc pcrccptualni proccs in proces višjih kognitivnih sposobnosti). Take razlage si nc znam drugače pojasnili, kot da ima potemtakem človek stopnjevito intencionalnost. Na stopnji perceptualnega procesa je prisotna neka primarna, prvotna intencionalnost, na drugi stopnji pa deluje nekakšna popolna intencionalnost. Naše mnenje glede odnosa med zaznavanjem in spoznavanjem bomo strnili v nekaj točk: 1. Med zaznavanjem in spoznavanjem je mogoče potegniti ločnico. Iz literature poznamo nekaj primerov, v katerih gre za "čisto" zaznavanje, brez primesi raznih sodb, ki bi lahko kakorkoli vplivale na potek zaznavanja. Prvi tak primer so Juleszovi poskusi z globinskim zaznavanjem "stercogramov naključnih točk" (random-dot stereograms), torej gre za problem stcreopsije. Eden izmed problemov, ki jih je treba rešiti v tem procesu, je problem primerjave delčkov desne podobe s tistimi delčki leve podobe, ki jih proizvajajo isti koščki fizične scene, ki naj bi jo vizualizirali. Primerjava je nujna za izračun disparitete med dvema podobama oziroma slikama. Preprosto vrsto stereograma naključnih točk lahko oblikujemo z računalnikom in natisnemo s pisalnikom. Natisnemo ga v dveh izvodih. Na enem od njih potem izrežemo pravokotni košček in ga odstranimo. Luknjo, ki je ostala, zapolnimo z vzorcem, ki ima nekoliko gostejšo mrežo točk. Ko te stereograme pogledamo z enim očesom, se zdijo točke naključne. Ko pa oba vzorca pogledamo skozi stereoskop, se podobi združita in pojavi se presenetljiv učinek, da se zdi, kot da pravokotni košček plava pred ozadjem naključnih točk. Drug tak primer so Landovi "mondriani", ki so dobili ime po znanem slikarju. Problem je povezan z dejstvom, da zaznana svetloba nekega predmeta kaže stalnost, ki jo ne pokaže svetloba, ki se odbije v raznih okoliščinah - na primer, uniformno obarvana stena bo videti še naprej uniformno obarvana, celo če je napol v senci. Kako naj si razložimo dejstvo, da različna svetlobna informacija doseže višek v istem pojavu? Mar zaznavanje dobi informacijo o tem, da je stena uniformno obarvana, od našega prepričanja. Land je zavrnil tako sklepanje. "Mondriane", naključne krparije, je predstavil opazovalcem, ki jih pred tem še nikoli niso videli. Ti opazovalci so bili zmožni razlikovati različne barve, ki so bile osvedjenc tako, da so očesom pošiljale isti signal, in identificirati krparije iste barve cclo tedaj, ko so bile osvetljene tako, da so očesom pošiljale različne signale. Pojav stalnosti, konstantnosti se je tako pokazal v popolni odsotnosti kakršnegakoli prepričanja o prisotnosti dejanske svetlobe. 2. Zaznavanje ni v celoti analogno. Digitalna sestavina je še posebej pomembna pri prepoznavanju oblik, torej v trodimenzionalnem modelu. Če ne bi pri prepoznavanju sodelovala subjektova prepričanja, intcncc itn., prepoznavanje - in s tem bistvena sestavina zaznavanja - sploh ne bi bilo možno. II Protiquineovska teza o bogastvu dražljajev nas postavlja pred "Orwellov problem": kako lahko vemo tako malo glede na to, da imamo tako veliko evidenco? Paradoks vednosti, kot bi ga lahko imenovali, kaže na ozko grlo človekovih zmožnosti in družbenih institucij. Jc to res? Teza o bogastvu dražljajev temelji, tako se zdi, na napačnem vtisu o pomembnosti kvantitete informacije. Ogromno dražljajev iz okolja sploh ne moremo uporabiti pri nastajanju prave in kvalitetne informacije. Hrup in šum zavzemata v informacijskem pretoku vse večje mesto. Ozka grla nastajajo zaradi tega, ker se ljudje in institucije ukvarjajo z nebistveno informacijo, s šumom informacijo, ker so zmote pomembnejše za evolucijo kot uspehi. Bogastvo dražljajev zahteva diskontinuiteto, punktuacijo, izbiro. V okolju, ki jc bogato z dražljaji, jc prvo, kar moramo storiti, odločitev o tem, katerim dražljajem bomo dali prednost. Tako znova naletimo na problem analognega in digitalnega. Teza o bogastvu dražljajev ima za posledico, da epistemično pogojuje zaznavanje. Če v tem primeru zanikamo vnaprejšnjo epistemično naravo zaznavanja, smo prišli v bližino nezavednega. III Ko sc lotevamo problema zaznavanja, imamo pri koncipiranju na voljo dva pristopa. Prvi pristop lahko povzamemo takole: Okolje in predmete moramo raziskovati od znotraj navzven in nc narobe. S tem nc zanikamo pomembnosti okolja in predmetov v njem za vsebino notranjih stanj, nikakor pa nc morem pristati na zdravorazumsko pojmovanje zaznavanja, po katerem obstaja v okolju neka objektivno spoznatna lastnost stvari, zadeva našega zaznavanja pa je, da to lastnost zajame v naš duh. Zaznavanje jc treba preučevati prej od znotraj kot od zunaj. Na lastnosti živčnega sistema jc treba gledati prej kot na generatorje pojavov kot na filter pri preslikavi sveta. Živčni sistem jc zaprta mreža vzajemno delujočih nevronov, tako da vsakršna sprememba v stanju relativne dejavnosti nabora nevronov vodi k spremembi stanja relativne dejavnosti drugega ali istega nabora nevronov. S tega stališča živčni sistem nima "vhodov" in "izhodov". Poudarek mora biti na vzajemnem delovanju v sistemu kot celoti, ne na strukturi pcrturbacij (dražljajev). Pcrturbacijc nc določijo, kaj se zgodi v živčnem sistemu, temveč zgolj vzdražijo spremembe stanja. To, katere strukturalne konfiguracije okolja lahko zmotijo, vzdražijo strukturo perturbiranega sistema, natanko določa oziroma specificira sam sistem. V vzajemnem odnosu z našim okoljem, si ne pridobimo nobene njegove predstave. Korespondenca med strukturalnimi spremembami in vzorccm dogodkov, ki jih jc povzročil, je historična, ne pa strukturalna. Struktura organizma v vsakem primeru določa področje pcrturbacij (dražljajev). Vprašanje sc nc glasi: " Kako organizem dobiva informacijo o svojem okolju", temveč: Kako sc zgodi, da ima organizem strukturo, ki mu dovoljuje, da ustrezno deluje v okolju, v katerem eksistira?" 6 In nc nazadnje, zadnje uspehe v robotiki niso dosegli zaradi tega, ker bi preučevali predmetnost, v kateri sc robot giblje, temveč zato, ker so sc odločili za biološki pristop. To pa so dosegli tako, da so uporabili algoritme, ki oponašajo delo očesa. Svet okoli sebe lahko bolje spoznamo zgolj tako, da preučujemo vsebino in mehanizme notranjih stanj. Drugi pristop je tako imenovani ekološki pristop, za katerega ni pomemben predvsem posameznikov kognitivni aparat, temveč posameznik v neločljivi povezanosti in prepletenosti z okoljem. Najbolj znana različica ekološkega realizma je Gibsonova. Gibson meni, da jc treba relevantno informacijo utemeljiti v fizičnih invariantah, ^ To je pristop, ki se ujema s pojmovanji Terryja Winograda in Fernanda Floresa, kakor so razvita v njuni knjigi Understanding Computers and Cognition: A New Foundation for Design, Addison-Weslcy Publishing Company, Reading, Massachusetts 1987. stvareh, ki se lahko merijo. Teh fizičnih invariant pa ni lahko odkriti glede na to, da so organizmi kompleksni in glede na to, da sc njihov perccptualni sistem razvija v povsem specifični ekološki niši, da hi tako ustregel določenim potrebam. V podobni smeri - lc s to razliko, da sta sc lotila jezika, za katerega sc jc spočetka zdelo, da ga v okvirih gibsonovske teorije sploh nc bo mogoče obravnavati - sta šla Barwise in Perry s svojo situacijsko semantiko. Ta semantika postavlja "omejitve strukturi realnosti". V naslovu Potrčeve knjige in v sami knjigi sc pogosto pojavlja izraz "predmet" in poudarja njegova pomembnost za samo zaznavanje; ker izraz "predmet" pravzaprav zaseda središčno mesto v knjigi in avtorjevi konccpciji zaznavanja in sploh našega položaja v okolju, jc obžalovati, da v knjigi ni primerno oziroma sploh ni razvita ali nakazana pot v ekološki realizem, toliko bolj , ker prav ekološki realizem zelo uspešno - tako sc vsaj sedaj zdi -naturalizira pomen, kar jc, žal, tudi ena izmed tem tc knjige. Tako bi lahko rešili dva problema z enim samim zamahom. Paradoks tc knjige jc ravno v tem, da postavlja v središče predmetnost, ko pa bi bilo treba razviti samo problematiko predmetnosti, sc žal omeji lc na to, da na par straneh opredeli predmetnost, vseh ostalih 273 strani knjige pa jc posvečeno kognitivnim aparatom. Bi razvitje predmetnosti v smeri ekološkega realizma od avtorja nemara tudi terjalo, da sc odpove rcprczcnlacionalizmu? Razvojni argument in evolucionistična spoznavna teorija (Marginalije h knjigi "Misel, jezik, predmet" Matjaža Potrča) FRANC MALI I. Knjiga Matjaža Potrča "Misel,jezik in predmet"predstavlja pomemben prispevek k slovenski filozofiji znanosti. Delo sem z zanimanjem prebral. Tematika, ki jo obravnava avtor knjige, se ne more omejiti le na ožji filozofski interes. V enaki meri zasluži pozornost ostalih družboslovcev, predvsem tistih, ki se ukvarjajo s širšimi problemi teorije znanosti. Razlog za to je nenazadnje tudi v tem, da avtorjeva ves čas prisotna usmerjenost k utemeljevanju povezanosti tudi najvišjih in najbolj komplesnih oblik mišljenja oziroma jezika z zunanjim svetom (okoljem predmetov) - pregnatno označena kot eksternalizem - hkrati predstavlja kritiko tistih rcdukcionizmov, ki v sodobnih znanstveno-teoretskih diskusijah vse stavijo na družbene pojasnitve kognitivnih proccsov, zanemarjajo pa njegovo primarno ontološko podstat (predmetni svet kot tak). Pri tem niti ni pomembno, v katerih variacijah ta specifični konvencionalizem (družbena pojasnitev kognitivnih procesov) vse nastopa, saj je njegov skupni imenovalec ravno to zanemarjanje trdnih struktur znanstvenega vedenja, katerih vsebino lahko pojasnimo le v odnosu do predmetnega okolja; predmetnega okolja kot ga definira filozofska spoznavna teorija v povezavi z rezultati modernih naravoslovnih znanosti. Zanima nas aplikacija t.i. razvojnega argumenta. Potrč se eksplicitno sklicuje na razvojni argument na ključnih mestih svojega teoretskega izvajanja, bodisi da gre za vprašanje pomena predmetov pri zaznavanju, bodisi da gre za vprašanje o tem, kako je prišlo do tega, da lahko predmeti vplivajo na razvoj različnih oblik zaznavanja (tudi tisti del zaznavanja, ki ga ima organizem že v prirojeni obliki). Vprašanje razvojnega argumenta se neposredno navezuje na problemsko polje, ki ga obdeluje evolucionistična spoznavna teorija. V tem miselnem okviru zato tudi presojamo aplikacijo razvojnega argumenta. Čc namreč avtor knjige " Jezik,misel in predmet" svoj filozofski credo izraža v zahtevi po večji naturalizacij spoznanja, potem prav tako velja, da sodobna evolucionistična spoznnavna teorija predstavlja eno najbolj konsekventnih form naturalizacije. Pri tem se ta njena označba, tako trdijo njeni protagonisti, nc nanaša toliko na dejstvo, da gre za empirično interpretacijo, temveč predvsem za vzpostavitev novega modela pojasnitve in razvoja spoznavnega subjekta. Znotraj tc pojasnitve pa je opredelitev ontološkega statusa predmetnega sveta temeljnega pomena. Evolucionistična spoznavna teorija najbrž bolj kot katerakoli druga sodobna filozofska šola mišljenja vzpostavlja zvezo med metodologijo in ontologijo. Vprašanje odnosa dveh temeljnih kategorij sodobne teorije znanosti, veljavnosti in realitete, jc tu primarnega pomena. Potrčev razvojni argument bomo skušali tematizirati v luči sodobne evolucionističnc spoznavne teorije. Pri tem nas bo zanimalo zlasti vprašanje, na čem jc utemeljena ločena uporaba razvojnega argumenta v obravnavani knjigi. V prvem primeru Potrč z razvojnim argumentom pojasnjuje ustrezen odziv živih bitij (živali in ljudi) na zunanji, predmetni svet, ki omogoča njihovo preživetje kot vrste in kot posameznika. Brez ustreznega odziva ni ohranitve in razvoja nobene vrste živih bitij. " Neustrezen jc odziv živali, ki nc preživijo, tudi čc jc ta odziv jezikoven in če so tc živali ljudje. V tej trditvi jc najbolj pregnatno izraženo Listo, kar avtor sicer predstavi v zvezi s prvo funkcijo razvojnega argumenta na nekaj straneh v samostojnem poglavju.Obstaja en sam skupni imcnovalcc: ustreznost odziva na predmetno okolje. Jezik in misel kot differentia specifica človeškega rodu v tej intcrprctacijski shemi razvojnega argumenta nimata nobene cksplanatornc funkcijc. Sta samo eni izmed pojavnih oblik odziva, reakcije na srcdnjcrazscžnc predmete v zunanjem okolju. Potrč namreč analizo pomena predmetnega okolja na zaznavanje izvaja v okviru t.i. srcdnjedimcnzionalne kognitivne "niše". Predpostavlja, da jc preživetje živih bitij v prvi vrsti odvisno od možnosti zaznavanja srednjerazsežnostnih predmetov, pred predmeti mikro oziroma makro ali mega kozmosa (zaznavanje teh jc seveda lc v dosegu ljudi), ki se nahajajo zunaj te srednje dimenzije. Uporaba razvojnega argumenta v predhodno naznačenem pomenu sc nahaja znotraj tistega segmenta sodobne cvolucionističnc spoznavne teorije, ki neposrednjo izhaja iz biološke evolucijske teorije. Zagovorniki sodobne cvolucionističnc spoznavne teorije menijo, da po nastopu Darwina tudi spoznavna teorija nc more biti več tisto, kar jc bila pred tem. Pri tem je še kako potrebno upoštevati opozorila, da govorjenje o konsckvcncah biološke evolucijske teorije na spoznavno teorijo nc pomeni enostavno izenačitev dveh principiclno ločenih nivojev, empiričnega nivoja (evolucijska teorija v biologiji jc faktična znanost) in mctacmpiričncga nivoja. Med spoznavno teorijo in faktično znanostjo obstaja nujno součinkovanjc. V tem pomenu jc cvolucionistična spoznavna teorija rezultat učinkovanja biološkega cvolucionizma na spoznavno teorijo. Vendar ta argumcntacijska struktura ni cirkularna, temveč ima spiralno podobo, v okviru katere sc refleksivni radius razširja,tako da se nikoli več nc povrne na isto izhodišče.2 '' M. Potrč: Jc7.ik, misel in predmet; Ljubljana, 1988, str. 38. E.Ocser: Psychozoikum-Evolution und Mechanismus der mcnschlichen Eikcnntnisfachigkcil, Vcrlag Paul Parcy, Berlin, 1987. V razdelku z naslovom "Razvojni argument", kjer sc Potrč eksplicitno sklicujc na razvojni argument, da bi pojasnil ustreznost odziva živih bitij na okolje srednjerazsežnostnih predmetov, ni natančno opredelil, kateri mehanizmi pravzaprav vodijo k ustreznosti reakcije živih bitij za preživetje, ohranjanje in razvoj. Zdi sc, daje to storil na drugem mestu v knjigi, v razdelku "Informacija in zmota". Tu referenčni okvir obravnave predstavlja žc nekoliko bolj razširjeno in tudi spremenjeno problemsko polje. Gre za tezo o izboru informacij in o možnih zmotah pri izboru. S tem ko Potrč strukturo zaznavanja preko funkcije modula ekstrapolira od človeških bitij k živalskim bitjem, ob upoštevanju stopnje difercncc, ko sestopamo navzdol po razvojni lestvici (k čim nižjim živalskim vrstam), se približa znanemu načelu preizkusa in zmote (trial and error), ki ga jc v spoznavno teorijo, ravno v opori in po analogiji z darvinističnim cvolucionizmom, uvedel poperijanski nazor objektivnega znanstvenega napredka.3 III. Nc da bi sc podajali v pojasnitev njegove cclotnc filozofije znanosti, omenimo, daje Popper ravno v tistih spisih, kjer jc najbolj natančno definiral odnos do evolucijsko teorije, v svojo intcrprctacijsko shemo na ključno mesto postavil princip preizkusa in zmote.4 V okviru rcformulacije ideje darwinizma jc ločil empirično in logično dimenzijo. Kaj je bistvo tega ločevanja? Najbolj na kratko rečeno; navzočnost okolja z določenimi lastnostmi predstavlja nekaj empiričnega. To pomeni, da sc v logiki nc nahaja nobena razjasnitev za obstoj pogojev v svetu, v okviru katerih jc prilagajanje živih bitij (življenja nasploh) na zunanje okolje sploh mogoče. Logično jc v nasprotju z empiričnim enako proccsu mutacije živih bitij, v okviru katerega sc nekateri med njimi lahko prilagodijo spreminjajočemu okolju, kar pomeni preživetje. Za Poppcrja metoda preizkusa in odpravljanja napak, ki naj bi vodila k prilagoditvi organizmov, ni bila sestavni del empirije, temveč logike situacijc. To mu jc predstavljalo logični oziroma apriorni del darvinizma. "Bistveni del darvinizma ni nobena empirična teorija, temveč logična resnica."5 S tem ko jc mehanizem prilagajanja živih bitij na zunanje okolje na temelju principa preizkusa in zmote izenačen z apriorno formo vedenja - prilagajanje življenja na njegovo 3 K. Popper velja 7.a enega pomembnejših uvajalcev cvolucionističnih konceptov v sodobno spoznavno teorijo, četudi sc sam ni nikoli popolnoma identificiral 7. moderno evolucionistično spoznavno teorijo. Trdil je, da so interpretatorji, nc pa on sam, teorijo objektivnega znanstvenega napredka razglašali za evolucionistično spoznavno teorijo (glej: K. Popper: Diskussion zur K. Lorcnz " Evolution und Apriori"; v: Die Evolutionary Ericenntnistheorie - Bcdingungcn, Locsungcn, Kontrovcrscn, hsg. R. Riedl, F.M. Wuketiti, Verlag Paul Parey, Berlin und Hamburg, 1987, str.24-29). Zdi se, da takšno nesoglasje o poimenovanju teoretskih diskuraov izraža v prvi vrsti razvejanost problemskega polja, ki ga pokriva sodobna evolucionistična spoznavna teorija. To problemsko polje se je v zadnjem desetletju močno razširilo. 4 Iz Poppcrjevih avtobiografskih zapisov je razvidno, da se je vedno močno zanimal za evolucijsko teorijo. Bil je fasciniran nad darvinizmom. Že "Logik der Eontchung", njegovo prvo in hkrati najbolj znano delo, je vsebovalo teorijo rasti človekovega vedenja na temelju principa preiskusa in zmote. Sam pravi, da jc bil v njegovem modelu spoznavnega vedenja od vsega začetka vključen darvinistični princip selekcije, ne pa lamarkistični princip instrukcijc (glej: K. R. Popper: Augsganspunktc -Meine inlcllektuclle Entwicklung, Hoffman und Campe Vcrlag, Hamburg, 1982). 5 K. Popper: Objektive Erkenntnis - Ein evolutionaerer Entwurf, Hoffman und Campe Vcrlag, Hamburg, 1973, str.83 okolje jc vedno žc neka vrsla spoznanja6 - jc možno izvajati sklep, da jc v vsaki formi življenja od samega začetka vgrajena anticipacija bolj trajno navzočih pogojev zunanjega sveta. V tej luči moramo razumeli znano Poppcrjcvo krilatico, ki pravi, da razlika med Einsteinom in amebo obstaja v tem, da sicer oba uporabljata metodo preizkusa in zmote oz. preizkusa in odpravljanja napak, vendar se ameba nerada mod, medtem ko Einsteina privlači ravno to; zavestno išče svoje napake, da bi sc iz svojih odkritij in odprave napak nekaj naučil. Pri Poppcrju je postopek zavestnega, kritičnega iskanja zmot povezan predvsem z najvišjo jezikovno funkcijo. V njegovi terminologiji nastopa namreč kategorija jezika, v nasprotju z njeno opredelitvijo v okviru Potrčevega razvojnega argumenta, izredno široko. V običajno razumljenem smislu preko vseh meja. Različne jezikovne funkcijc naj bi sc tako razprostirale, ob tem, da upoštevamo njihove različne razvojne stopnje, vse do živalskih vrst; živalskim vrstam sta imanentni nižji jezikovni funkciji, t.i. signalna in ekspresivna jezikovna funkcija, človeški vrsti pa poleg žc omenjenih šc deskriptivna in argumentativna. Zadnja v svoji najvišji razvojni fazi nastopa na način disciplinarne kritične diskusije. V tako zasnovani hierarhični strukturi jezikovnih funkcij oziroma stopenj vedenja (živalske, prcdznanstvcnc, znanstvene) je najpomembnejša vloga pripisana argumentative funkciji jezika. To pa zato,ker ".... živalsko in predznanstveno vedenje raste na tej osnovi, da vsakdo, kdor ima napačne hipoteze (se neustrezno odziva na zunanje okolje - op. M.F.), izumre z odpravo hipotez, znanstvena kritika pa dopušča izumiranje teorij namesto nas; izloča naše napačne predstave, prej, preden bi bili mi sami izločeni zaradi njih".7 Dejstvo jc, da jc Popper v okviru cksplikacije ideje različnih jezikovnih funkcijh zapadel v določen antropomorfizem. Hkrati pa jc znotraj tc iste ideje jezikovnih funkcij razvijal kategorijo t.i. tretjega sveta (objektivno znanstveno spoznanje), kateremu jc pripisal samostojni ontološki status, kar pomeni, da jc neodvisen od kakršnekoli subjektivne človeške dejavnosti. Potrču sc jc uspelo izogniti omenjenim pastem tudi in predvsem zato, ker v okviru prve aplikacije razvojnega argumenta - ta nedvomno izhaja iz biološke evolucijske teorije - jeziku nasploh nc pripisuje pomembne eksplanatorne vloge. To zopet ne pomeni, da v Potrčevi knjigi ves čas ni poudarjena zahteva po ločevanju predznanstvenega (običajnega) in znanstvenega vedenja. Najbolj jasno sc to izraža na tistih mestih, kjer sc kritično spopada s t.i. holističnim zamešanjem spoznanja in zaznavanja (v poglavju "Zamcšanje zaznavanja in spoznanja"), kar jc po njegovem mnenju ncdopustno.Okrog tega vprašanja sc danes krešejo nasprotujoča si mišljenja. Dunajski filozof znanosti jc v enem izmed številnih prispevkov, kjer sc jc ukvarjal z občo (cvolucionistično) teorijo spoznanja, med drugim zapisal:"Prilagoditcv življenja na njegovo okolje je neka vntta spoznanja. Brez tega minimalnega Spoznanja sc življenje nc more ohraniti. To spoznanje je spoznanje o zelo splošnih življenjskih pogojih." (K. R. Popper: Die .edccnntnis-thcorclischc Position der Evolutionaercn Erkcnntnistheoric; v: Die Evolutionacre Erkcnntnistheoric.....str. 31) K. R. Popper: Objektive Erkenntnis.....str.289. Druga aplikacija razvojnega argumenta v Potrčevi knjigi sc veže na vprašanje vpliva predmetov na različne oblike zaznavanja; tudi tistih oblik zaznavanja, ki jih ima organizem žc prirojene. Tudi tu jc v ospredju vprašanje pomembnosti sveta predmetov. S tem, da se evolucionistični koncept razvojnega argumenta nc osredotoča na predpostavko o preživetju (ustrezni odziv za preživetje in ohranjevanje vrste). Pozornost jc namenjena izvedenim postavkam cvolucijc hominidov. Razvojni argument sc pojavlja kot organon pojasnitve postopnega oblikovanja zapletenih miselnih vzorcev in jezikovnih zmožnosti, ki so značilnost sodobnega človeštva. Četudi jc sklicevanje na razvojni argument tu bolj skopo kot v prvem primeru, pa jc osnovna intcnca utemeljevanja razpoznavna. Načelo selckcijc v evoluciji človečnjakov jc proizvedlo mehanizme zaznavanja, katerih zmožnosti so večje, kot pa je to potrebno za preživetje in ohranjenja vrste. Potrč pravi: " Prve oblike človečnjakov niso imele razvitih jezikovnih zmožnosti, prav tako pri njih ni bilo zapletenih miselnih vzorcev, ki so značilni za sedanje človcštvo.Pri nas so tc zmožnosti razvite. Kako je lahko prišlo do tega? Odgovor jc, da jc vmes potekal razvoj, ki bil zlasti razvoj v razmerju ljudi kot rodu do predmetnosti....Tako lahko polagoma pojasnimo kot odziv na svet predmetnosti tudi višje zmožnosti organizmov, kot sta jezik in pogosto tako zapleteno kompleksno mišljenje."8 V tej intcrpretacijski shemi razvojnega argumenta jc vprašanje življenjsko pomembnih adaptacijskih mehanizmov nadomeščeno z vprašanjem višjih spoznavnih mehanizmov (in njihovih oblik). Kolikor izhajamo iz teze sodobne cvolucionističnc spoznavne teorije, da njeno paradigmo mišljenja označujejo različni problemski nivoji, tako da lahko govorimo vsaj o njeni dvostopenjski zgradbi, potem predhodno naznačena aplikacija razvojnega argumenta v Potrčevi knjigi žc posega na področje druge stopnje; v območje rekonstruktivno-normativnega dela cvolucionističnc spoznavne teorije, ki sega na njen empirično-deskriptivni del. Znotraj rekonstruktivno-normativnega območja jc ključna vloga v analizi pripisana cvoluciji spoznavnih možnosti samih, nc cvoluciji njenih biološko-genetskih struktur.9 Razvojna argumentacija sc nanaša na evolucijo kompleksnih oblik mišljenja, pri čemer njen najvišji izraz predstavlja razvoj znanstvenega mišljenja. S tem pa sc odpira metodološka pot za razširitev izkustva preko območja mezo-kozmosa. Razpravljanju o konsckvcncah takšnega cvolucionističncga konccpta so dobne spoznavne teorije na razumevanje nekaterih ključnih kategorij sodobne filozofije (teorije znanosti), pa naj gre za različne opredelitve pojma realizem ali pojma resničnost, sc bomo na tem mestu izognili. Zato pa naj v zaključku šc enkrat poudarimo, da Potrčevo sklicevanje na razvojni argument na ključnih mestih njegovega utemeljevanja odvisnosti mišljenja in jezika od predmetov dokazuje, da sc sodobna fiozofija (spoznavna teorija), in iz tc obče spoznavne teorije izvedene ožje teorije znanosti, šc zlasti, čc jc njen moto "zahteva po naturalizaciji mišljenja", sooči,nc samo po naključju, s paradigmo evolucijske teorije. 8 M. Potrč: Jezile.....«lr 56. ' Glej: E. Oraer Da« Rcaliucuproblcm; v: DieEvolutionaereErkcnntnistheorie..., atr. 41-51. Potrčevo razmerje1 BOJAN BORSTNER V tekstu razvijam realistični pristop k univerzalijam, ki sc deloma razlikuje od Potrčevega pojmovanja predvsem v opredelitvi razmerja (relacije) in odnosa abstraktno/konkretno. Rclacija jc vedno abstraktna, vendar to nc izključuje njene realnosti. Pri tem realnost ni pogojena z neodvisnostjo cksistcncc, ampak 7. možnostjo uprimerjanja v stanju stvari, ki je vedno partikularno, čeprav ga sestavljajo ne lc parlikularijc (v praznem pomenu), ampak tudi univerzalije. Ko človek prvič vzame knjigo M. Potrča Jezik, misel in predmet2 v roke, jc šokiran, Čc jc seveda navajen na tipične filozofske tekste (pri tem je vseeno, ali so lc ti nastali v domačih ali tujih glavah). Morda jc ta šok v določenem trenutku cclo potreben kol sredstvo, ki bi naj omogočilo prebujanje iz dremeža drugotnosti, interpretativnosti, majhnosti. Morda jc to res nadaljevanje najboljše slovenske filozofske tradicije, ki pa je bila predolgo zanemarjena in cclo nasilno skrita pred vedoželjnimi očmi slovenskih filozofov (ali vsaj večine med njimi). Vzemimo, da zgornja podmena vzdrži kritično analizo in lahko torej upravičeno trdimo, da poskuša Potrč nadaljevati slovensko filozofijo na tistih metodoloških temeljih, ki jih jc vzpostavil France Vcbcr. S tem nikakor nc trdimo, da predstavlja to delo nadaljevanje variante predmetnostne teorije, ampak samo, da sc pri obeh mislecih v ospredju pojavljajo podobni problemi in da jih poskušata oba reševati na metodološko podoben način. To tezo nc bom podrobneje argumentiral, ampak jo bom samo ilustriral z resničnim dogodkom: Pred približno petnajstimi leti sem v Trubarjevem antikvariatu naletel na knjigo v mehkih platnicah, na katerih jc pisalo Dr. Francc Vcbcr Estetika, Psihološki in normativni temelji estetske pameti, V Ljubljani 1925. O Francetu Vcbru sem tedaj vedel samo to, da jc bil učitelj profesorice Almc Sodnikove, ki jc učila nekatere moje tedanje profesorje. In to jc bil (čc sem odkrit poleg smešne cene - dva dinarja) dodatni razlog, da sem knjigo kupil. Ko sem jo hotel prelistati, sem doživel prvo presenečenje - knjiga šc sploh ni bila razrezana. Torej sem sc doma veselo lotil dela, vendar sem bil že po prvih straneh razočaran - tekst jc bil razvlečen in povrh vsega T, razprava predstavlja razširjeno verzijo prispevka, ki sem ga imel ob predstavitvi knjige M. Potrča. Razširitev temelji na ^.ultatih diskusije, v kateri so sodelovali N. Miščevič, M. Potrč in A. Ule. Za njihove pripombe sem jim hvaležen, vendar nc pričakujem, da bodo soglašali z vsemi mojimi ugotovitvami. Potrč Matjaž, Jezik .misel in predmet, Ljubljana, Državna založba Slovenije, 1988. jc bil bolj psihološko3 kot pa filozofsko naravnan.4 Kljub temu sem Estetiko lc preletel do konca. Ko sem poskušal strniti osnovno podobo o delu, sc mi jc neprestano po glavi vrtelo naslednje vprašanje: Ali Vcbcr s tem,ko nc navaja virov, na katerih temelji njegov filozofem, poskuša izražati popolen prelom s svojimi koreninami in prehod na popolnoma novo področje - na razvoj lastne, avtohtone filozofije ali poskuša s tem zabrisati sledi tujih vplivov zato, da bi bil (ali vsaj izgledal) izviren? Odgovora takrat nisem našel - morda bi nam lahko danes pri tem pomagal prispevek Wolfganga G. Stocka Filozofija Franceta Vcbra. Bibliografija in register.5 V danem kontekstu lahko ugotovim, da sem sc v enaki situaciji znašel, ko sem prvič prebiral dele rokopisa Potrčeve knjige. Tudi tu sc mi (jc) pojavlja enako vprašanje (čeprav jc res, da brez predsodkov kot v Vcbrovem primeru), na katerega si nc znam zadovoljivo odgovoriti. Toda, namen mojega razmisleka ni cclovita occna Potrčeve knjige v kontekstu njegovega lastnega filozofskega razvoja, niti ocena knjige kot samostojne celote, ki poskuša braniti specifično ekstcrnalistično tezo s posebnim poudarkom na predmetu,6 ampak zgolj analiza dela (pogfavja), ki nosi naslov Razmerje. Morda jc to krivično do avtorja in njegovega dela, vendar menim, da je to poglavje eno od zanimivejših (vsaj zame), ker povezuje misel, jezik in predmet. Najprej si poglejmo, kaj razmerje sploh je. Če hočemo govoriti o razmerju, potem se moramo najprej odločili med dvema možnostima: ali obstaja razmerje samo kot tako (kot ens realc) - ali pa obstajata zgolj dva relata, katerima pripisujemo, da sta v določenem razmerju (odnosu, rclaciji). Prva možnost jc običajno označena kol realizem in druga kot nominalnem. Začnimo najprej z nominalistično pozicijo: The world is a world of individuals.7 Nominalizcm predstavlja v Goodmanovcm pojmovanju zavračanje razredov. Vedno, kadar govorimo (ali hočemo govoriti) o bitnostih, moramo imeti pred očmi dejstvo, da so bitnosti konstruirane kot individui (as an individuals). Posamezne bitnosti so za Goodmana najnižji tipi določenega sistema. Torej, če imamo v svetu dve različni bitnosti, potem lc-ti nc moreta biti narejeni iz istih bitnosti (če dve bitnosti, ki sta različni, delimo na dele, potem ugotovimo, da v tem proccsu delitve pridemo do določene bitnosti, ki je vsebovana zgolj v eni sami bitnosti). Smo na točki, kjer se stikata ekstenzionalizem in nominalizcm. Ekstcnzionalizcm izključuje možnost, da bi v svetu obstajala več kot ena sama bitnost, katera je sestavljena iz natančno istih bitnosti (za ekstenzionalizem sta dve bitnosti enaki, čc jih lahko razbijemo v dva ista člana - 3 Takrat sem bil trdno prepričan da se knjiga ukvarja predvsem s psihološkimi problemi, kar jc predstavljalo pomembno oteževalno okoliščino za nadaljne prebiranje, ker sem na osnovi Camapovih dognanj menil, da psihologija sploh ni znanost. 4 Predstavljajte si grozo nekoga, ki je v tistem trenutku zastrupljen z. Wittgensteinovim I-ogisch-Philosophische Abhandlung -Logično filozofskim traktatom, ki je bil leto kasneje tudi poslovenjen. 5 Na nek način je za nas Slovence simptomatično, da se z. dosežki naših znanstvenikov, umetnikov, politikov... morajo najprej začeti ukvarjati v tujini, da postanemo na njih ludi mi sami znova pozorni. Zato pač ne preseneča, da je Vcbrova bibliografija in register nastal v Gradcu in da ga jc napisal Nemec v okviru projekta "Graška šola". To delo je bilo, vsaj meni, v veliko pomoč pri ponovnem prebiranju in vrednotenju Vcbrovih dosežkov. Upam, da bo tek«1 izšel tudi v Sloveniji, vendar ne le v nadaljevanjih v Dialogih, ampak kot sestavni del "Zbranih del F. Vcbra". 6 O problematiki ckstemalizma in intemalizma sem pisal v dveh prispevkih: Ontologija mentalnih stanj, procesov in dogodkov ter pojasnitev prepričanj, I. in II. v Znamenja 2 in 4 (1988). Zato ni potrebno, da ta vprašanja načenjam v danem tekstu še enkrat. 7 Za osnovo ifltcrprctacijc nominalistične pozicije sem vzel tekst N. Goodmana Individuals, v Problems and Projects. The Bobbs-Merrill Company, Indianapolis and New York, 1972. Tekst je bil napisan leta 1956 in nato popravljen za novo izdajo 1971. razlikovanje (ali nerazlikovanje) je utemeljeno na samem "članstvu"). Dočim je za nominalizem značilno, da to še zaostri - dve bitnosti sta enaki, če jih lahko na kakršen koli način razbijemo na enake dele. Za nominalizem je svet sestavljen iz individuov, ki lahko skupno predstavljajo samo vsoto le-teh - celota sistema) je vedno zgolj vsota posameznih delov (individuov). Za nominalizem ni smiselno govoriti o razliki med dvema individuuma, če ne moremo razlikovati vsebine - če sta sestavljena iz enakih atomov (pri tem uporabljamo atom v izvornem pomenu - tisto, kar ni deljivo naprej). Vse razlike med stvarmi so pojasnljive na osnovi razlik med njihovimi atomi. Če zapišemo aRb in nato bRa, potem je to v skladu z nominalizmom ista stvar (sistem), če pri tem vemo, da sta a in b atoma. Poglejmo si še drugo stran - realizem (nekateri bi tu postavili kar enačaj za platonizem, kar pa ni korektno, ker lahko govorimo o realizmu razmerij tudi na aristoteljanski način). Sprejemam realizem, ki je utemeljen na kartezijansko zasnovani osnovi - začnemo vedno s tistim, za kar smo gotovi, da obstaja. Pri tem seveda ne vztrajamo pri Descartesovi nedvoumni osnovi (v logičnem smislu). Kaj je tisto, kar lahko danes sprejmemo na tak način, čeprav kljub vsemu ne nedvoumno? V skladu z Armstrongom8 je to svet prostora in časa. Prepričanje, da tak svet obstaja, je izraz Blažjega naturalizma. Če pa to tezo še zaostrimo, potem dobimo Strogi naturalizem, ki trdi, da tu ni ničesar drugega kot samo tisto, kar obstaja v prostoru in času.9 Če se znajdemo v situaciji, ko moramo izbirati med tema oblikama naturalizma, potem imamo naslednjo možnost: (a) sprejmemo Blažji naturalizem, ker nam le-ta omogoča, da ohranimo abstraktne bitnosti - metafizična pozicija, za katero si prizadevamo, nam mora ohraniti čiste možnosti (razrede, univerzalije, števila, predmete misli - slednje v pomenu "zlata gora"...). (b) obstaja še druga možnost, ki temelji na drugačnem pojmovanju abstraktnih bitnosti in hkrati ne zanika Strogega naturalizma. Ta teza je zasnovana na argumentu supervenicnce. Vzemimo, da imamo določeno naturalistično osnovo - npr. prostorsko -časovni svet, ki vključuje vsaj dva elementa - bitnosti. Trdimo, da ti dve bitnosti že vsebujeta neko drugo bitnost, ki je običajno označena kot abstraktna bitnost - razred (a,b). To vsebovano (vključeno) bitnost lahko imenujemo supcrvenicntna bitnost in ne predstavlja (v ontološkem smislu) nikakršnega dodatka k osnovi, na kateri trdimo, da je svet zgrajen. Uporabimo predhodne ugotovitve na Potrčevem primeru. Začnimo najprej z ugotovitvijo - človek se s svojimi miselnimi vsebinami usmerja na predmete. Če so te miselne vsebine usmerjene na abstraktne bitnosti - recimo števila, razrede - potem se nam nujno postavi vprašanje - kaj sploh so zanj te abstraktne bitnosti? Potrč si prizadeva zato, da bi nas prepričal, da o abstraktnih bitnostih ne moremo govoriti drugače kot na način predmetov - morda bi bilo bolj korektno, če citiramo avtorja: "Najprej lahko sploh dvomimo v obstoj takih abstraktnih bitnosti ne glede na njihovo zavezanost predmetom. Priučimo se jih namreč tedaj, ko zaznavamo predmete. Pa tudi, če trdimo, da zaznavamo abstraktne bitnosti, bi še bilo vprašljivo, ali jih 8 D.M. Amslrong A Theory of Universal«, I. in U. Cambridge, 1978; D M. Amslrong The Nature of Mind and Other Essays, New York, 1980. Blažji naturalizem je teza, ki jo velika večina filozofov sprejema brez pomislekov, saj v končni konsekvenci pušča odprt prostor celo za take konstrukte, kot so Bog, Duša, Bitnosti s vela 3... zaznavamo kot nekaj zgolj samostojnega, specifičnega, kajti prvič jc na razpolago dokazni material, da jih v mnogih potezah zaznavamo podobno kot predmete v svojem okolju, drugič pa jc dvomljivo, ali nam jc na voljo kakšen poseben zaznavni ali spoznavni mehanizem, ki bi nam abstraktne bitnosti omogočal dojeti drugače kot predmctc"(228). Potrčeva teza izgleda sprejemljiva, ker v osnovi nc trdi ničesar, kar nc bi trdili žc sami - v svetu obstajajo posamezne prostorsko -časovne bitnosti, ki imajo določene lastnosti (monadične univerzalije) in so v določenih razmerjih (dvo ali več stranskih). Toda Potrč govori neprestano o predmetu. Kaj bi lahko v taki interpretaciji predmet bil? Čc smo dosledni Strogemu naturalizmu, potem bi predmet lahko interpretirali kot stanje stvari, ki vključuje partikularije10 in univerzalije Pri tem jc nemogoče govoriti zgolj o partikularijah, ne da bi hkrati poudarili tudi univerzalije - oba 'dela' stanja stvari sta realna, čeprav pa za univerzalije nc morem trditi, da obstajajo neodvisno na način platonskih idej, ampak zgolj uprimerjeno (Aristotel). Potrčev predmet jc torej tisto, kar označujemo v tem kontekstu kot 'stanje stvari'. Pri tem storimo majhno digresijo k Wittgcnsteinu (na način Skyrmsovega" Traktatovskcga nominalizma) - svet razpade na dejstva; vse, kar sc primeri, jc obstoj stanja stvari; stanje stvari jc zveza predmetov (reči, stvari). Imamo svet, kjer nc govorimo o individuih, niti o razmerjih in lastnostih, ampak zgolj o dejstvih. Individui in razmerja so zgolj abstrakcije v odnosu do dejstev (Bojan jc abstrakcija iz vsa dejstva -o-Bojanu; rdeče jc abstrakcija iz biti -rdeč-dejstvo). Tako imamo situacijo, ko so dejstva (morda lc v tem metajeziku, čeprav bi podobno veljalo najbrž tudi za Potrčev metajezik) objekti in so posamezniki in razmerja v poziciji, ki jo lahko označimo kot nekaj, kar služi objektom prvega reda. Analizirajmo: "Vsebina misli je razmerje... Sama relacija jc lahko nekaj abstraktnega, tudi tedaj, ko med sabo povezuje dve docela kontrektni bitnosti. En relat miselne vsebine ima materialno podlago v bioloških proccsih nevronskih in sinaptičnih sklopov. Drugi relat pa ima navadno materialno podlago v predmetu... Vsebina misli jc torej razmerje med materialno podlago misli ter med predmetom misli" (229,231). V tem citatu so vsebovane tri osnovne trditve: a) vsebina misli jc razmerje = je nekaj abstraktnega (abstraktna bitnost); 10 Ko govorimo o partikularijah, moramo ločevati med dvema pristopoma: - partikularija v polnem pomenu (thick particular pri Amstrongu) predstavlja stvar (a thing) z vsemi njenimi lastnostmi; - partikularija v pra7.ncm pomenu (thin particular pri Amstrongu) predstavlja stvar, kateri smo odv7.eli vse druge lastnosti razen tiste, po kateri ta stvar je partikularija - zgolj njena partikulamost. To razlikovanje ni razlikovanje, ki bi temeljilo na naravnih razlikah, ampak izJiaja zgolj ij. naše potrebe po različnih kategorizacijah, ki bi nam naj omogočile primemo ontološko pojasnitev. V svetu nc obstajajo partikularije v praznem smislu. Če bi to dopustili, potem bi bili na poziciji nominalizma - imeli bi stvari brez lastnosti. Razlikovanje, ki smo ga vpeljali, jc upravičeno Sclc v opredelitvi stanja stvari. Stanje stvari jc konjunkcija partikularije v praznem smislu in vseh njenih lastnosti (in relacij). Čc trdimo, da jc svet sestavljen iz stanj stvari, potem mislimo pri tem, da jc sestavljen iz partikularij v polnem smislu. Vzemimo stanje stvari: Ta knjiga je rdeča.' Čc to prevedemo v na* zapis, potem dobimo.-'Partikularija a ima lastnost F.* a - ta knjiga; F - biti rdeč ali s pomočjo univerzalije -rdečost To stanje stvari ni ponovljivo - jc torej žc partikularija. Tako pridemo do formule: partikulamost + univerzalnost = partikulamost Princip razlikovanja partikularij jc pomemben pri interpretaciji sveta - svet jc partikularija (vendar v polnem smislu, kar Domeni, da vključuje že univerzalije). 1 B. Skyrms TracUrian Nominalism, Philosophical Studies, 40, 1981. b) nevronski in sinaptični sklopi so nekaj konkretnega ; Začnimo s prvo trditvijo - razmerje jc lahko doccla abstraktno, toda to nc izključjc dejstva, da jc realno. Vprašanje realnosti ni povezano z razliko abstraktno/konkretno.12 Vendar nas izraz realno ne sme zavesti, da bi trdili, da obstaja relacija sama kot taka. V tem primeru bi sc znašli na platonski poziciji - univerzalije so transcendentne in ker so rclacijc univerzalije, potem lc-tc eksistirajo neodvisno od bilnosti,ki nastopajo kot relati v njej. Ko trdimo, da so rclacijc realne, ostajamo znotraj stanja stvari, v katerem so uprimcrjcnc. S tem pa nc trdimo, da jc uprimerjenost nujno določena s tu in sedaj , ampak jc vezana na celoto prostora in časa - na svet, ki pa jc partikularija. Morda sc bi na tej točki lahko pojavilo vprašanje, kako pojasniti tip določenega stanja stvari, kjer nastopa relacija. Uporabimo preprost primer, ki ga navaja Potrč: prst kaže na konja. Imamo relacijo 'kazati na ' (R) in materialna relata 'prst' (a), 'konj' (b) - aRb. Čc zanemarimo trditev, da jc v tem primeru sama relacija usmerjena (prst kaže na konja in nc obratno), jc mnogo pomembnejša nadaljna ugotovitev: "Videli smo tudi, da sam prst oziroma njegova konkretna materialnost ni pomembna za obstoj rclacijc. Prav tako ni pomemben konj kot tak, vsekakor pa mora obstajati vsaj nekaj, kar opravlja njuno vlogo, in v tem smislu ta dva tvorita podlago rclacijc" (230). Tisto, kar jc zanimivo v tem delu, jc ugotovitev, da lahko namesto konkretnega stanja stvari 'prst kaže na konja' vpeljemo 'nekaj kaže na nekaj drugega'. Ali govorimo sedaj o univerzaliji (rclaciji) ali pa o stanju stvari? Težava jc torej v odnosu kazati na nekaj drugega, ker jc stanje stvari po osnovni opredelitvi partikularija, in univerzalijo, ki izraža tipičnost tega tipa stanja stvari. Ali čc to formuliramo drugače: ali sc tip stanja stvari 'nekaj biti v rclaciji kazati na nekaj 'razlikuje od rclacijc (univerzalije) 'kazati na '? Ko govorimo o tipu stanja stvari, imamo situacijo, v kateri nastopajo tako imenovane kompleksne univerzalije - v primeru prst, konj in kazati na = aRb - tip tega stanja stvari sc lahko izrazi s pomočjo univerzalij prvega reda, ki nastopajo kot partikularizirajoče univerzalije (biti prst = F; pri tem F ni znak za predikat, ampak za univerzalijo; biti konj= G). Imamo situacijo, kjer jc 'kazati na nckaj'= H, lastnost tipa stanja stvari. Tako je biti H določeno z nekaj biti F ter stati v razmerju R do nekaj biti G. Tip stanja stvari, ki smo ga na ta način opisali, jc partikularija, tako kot jc lahko posamezna univerzalija F, G, R, ki sc pojavlja v H (FRG)(stanju stvari drugega reda), partikularija drugega reda -čeprav jc izvorno univerzalija prvega reda in ponovljiva v smislu eno čez mnogo n, jc sedaj partikularizirajoča univerzalija. Pojasnitcv tipa stanja stvari jc možno lc na osnovi partikularizirajočih univerzalij, vendar tako, da sc osnovno načelo partikulamost + univerzalnost = partikulamost ohrani. Vrnimo sc k osnovni trditvi, da jc razmerje lahko nekaj abstraktnega. Ugotovimo lahko ,da ta trditev drži, vendar moramo dodati šc -razmerje jc vedno abstraktno, čc nastopa kot lastnost partikularij. Čc pa sc razmerje pojavlja v parlikulizirajoči obliki, potem jc lahko kontrcktno.Analizirajmo drugo trditev 12 . ..... Vmcstitev razlike abstraktno/konkretno bi bila utemeljena s sprejetjem I;rcgc/Dummettovcga razlikovanja med abstraktnimi in konkretnimi bitnosti. Frege opredeljuje objekt kot tisto bitnost, na katero sc lahko referira s pomočjo singulamega termina. Zanj so objekti celovite bitnosti. Dočim dopušča na drugi strani tudi obstroj necelovitih - nepopolnih bitnosti - konccptov, relacij in funkcij vsakokratnega reda (nivoja). Biti koncept prvega reda (lastnost stvari) tako pomeni biti take vrste stvar, ki jo lahko izrazimo s pomočjo enomestnega predikata - ta izraz sloji na mestu konccpta prvega reda. Vidimo, ua razlikovanje med bitnostmi pri Fregcju in Dummctlu ni zgolj stvar ontologije, ampak tudi filozofije jezika. Kadar sc sprašujemo, kake vrste objektov so določene bitnosti, potem jc utemeljeno spraševanje po obstoju izrazov, ki funkcionirajo kot ne-prazni singulami lermini določene vrste. (Dummctt M. Frege, Philosophy of language, Duckworth 1973, str. 55-77.) 13 Argument za univerzalije, ki temelji na tezi o 'enem čez mnogo', lahko srečamo ?.e pri Plalonu v Parmcnidu. Eno od najpomembnejših mest je 131 b-c: čc bi z enim platnom za jadra pokrili mnogo ljudi... - nevronski in sinaptični sklopi so nekaj konkretnega. Ta trditev je vprašljiva, ker so sinaptični sklopi teoretske bitnosti in jim jc konkretnost v smislu srednje razsežnih predmetov težko pripisovati (vsaj na stopnji trenutnega razvoja nevro-znanosti). Ontološki pristop k nevronskim in sinaptičnim sklopom nam zagotavlja naslednjo pojasnitev - na eni strani imamo nevrone v pomenu praznih partikularij in na drugi strani vse njihove lastnosti in relacije, ki se lahko vzpostavljajo med njimi. Nevroni skupno z lastnostmi in relacijami tvorijo stanje stvari - sinaptični (nevronski sklop), ki predstavlja vsakokratno uprimerjanje partikularij in univerzalij. Težava je v tem, da Potrča zanima tip sinaptični (nevronski) sklop, ki predstavlja osnovo za enega od materialnih relatov razmerja. S tem sc znajdemo v podobni situaciji, ki smo jo analizirali v primeru "prst kaže na konja". Imamo tip stanja stvari, ki je abstrakten, čeprav jc realen. Ostane nam šc tretja trditev - predmet v našem okolju jc vedno nekaj konkretnega. Ker smo predmet opredelili kot stanje stvari, ki vključuje partikularije in univerzalije in je vedno realen, moramo vgrizniti v kislo jabolko intcncionalnosti. Kaj je intcncionalni predmet? Odgovor ni enostaven. Običajno se predpostavlja Brcntanovo pojmovanje o intcncionalni nceksistcnci teh predmetov v odnosu do realnih predmetov. Vendar jc ta pozicija za materialista (bolje fizikalista) nesprejemljiva, ker bi v tem primeru poleg bitnosti, ki eksistirajo v prostoru in času (so v svetu), imeli šc druge bitnosti, ki so zunaj tega sveta. Obstoj takih bitnosti bi lahko dopustili, vendar jc vprašanje, kako vemo, da so14. Druga možnost je, da izhajamo iz ugotovitve, ki jo zagovarja tudi Potrč, da jc vsako duševno dejanje v intencionalni relaciji do stanja stvari. Pri tem pa jc vseeno, ali to stanje drži ali ne. Govorimo lahko o intencionalncm nexusu, ki jc med duševnim dejanjem - bolj natančno med vsebino duševnega dejanja - in stanjem stvari. Vendar intencionalnost ni cmergcntna lastnost, ker bi potem bitnosti, ki bi posedovale intencionalnost, morale biti podvržene nc samo fizikalnim zakonom, ampak še nekim drugim zakonom 15. Zato je edini izhod naslednja interpretacija: (i) Vzrok vseh človeških gibanj jc zgolj v fizikalnih proccsih, ki delujejo v skladu z zakoni fizike; (ii) prepričanje povzroča človeško delovanje; (iii) Torej, prepričanja niso nič drugega kot fizikalni procesi, ki delujejo v skladu z zakoni fizike. Tako smo pri koncu: "Vsebina misli jc torej razmerje med materialno podlago misli ter predmetom misli. Obstaja kot abstraktna informacija oz. usmerjenost. Kot razmerje jc vsebina usmerjenost in ni glede tega nič manj abstraktna od drugih razmerij, ki jih lahko zasledimo v prostoru. Gre torej za razmerje do predmeta, ki pa predmet zajame zgolj kot relat, nič več kot jc tudi siccr potrebno za vsako relacijo." (231) 14 Bitnosti, ki niso zmožne vzročnega delovanja, ao za nas nespoznatne. Seveda u teza ni nekaj novega, saj jo lahko najdemo že v Platonovem Sofistu, kjer tujec iz Eleje predlaga, da je sila znak bitja (274 d - e). Če bitnost ne poseduje sile, potem ne more imeti možnega učinka - tako tudi, če bi že obstajala, ne bi mi nikoli imeli dobrega razloga, da bi bili prepričani v njen obstoj. Kot možen protiprimer tej tezi lahko navedemo nekatere interpretacije EPR eksperimenta, ki izhajajo iz predpostavke, da lahko dobimo informacijo o spinu na eni strani ne da bi bili v vzročni zvezi z njim - to je posledica dejstva, da smo izmerili spin na drugi strani. Tako bi v skladu s to interpretacijo imeli znanje o stvari (spinu), ne da bi bili z njo vzročno povezani. Vendar je cena za to velika - dopustiti moramo obstoj transcendentnih univerzalij (platonizem) in zavreči vzročno teorijo za upravičbo znanja. Podobno tezo zagovarja Davidson, ko govori o anomalnem monizmu (D. Davidson 'Mental Evaits' v Essays on Actions and Events, Oxford, O.U.P., 1980). Razmerje torej ni nič manj realno in nič manj konkretno kot tisto, kar v Potrčevem primeru funkcionira kot relat. To lahko ilustriramo s tipičnim primerom rclacijc, na kateri jc zasnovana sodobna znanost - relacija vzročnosti 16. V nasprotju s humovsko tradicijo lahko govorimo o vtisu - impression - vzročnosti, čeprav je to na nek način theory laden tako kot vtis o barvah. Če lahko imamo vtis o rclaciji vzročnosti 17, potem jc sama relacija ravno tako konkretna, kol so konkretni njeni relati. Z analizo kratkega poglavja sem poskušal pokazati nekatere možne implikacijo, ki izhajajo iz Potrčevega opredeljevanja naturalizma in materializma v območju splošnosti (univerzalij) in predvsem relacij in ki pravo podobo dobijo šele tedaj, čc jih apliciramo na področje problema vzročnosti, kar pa nc more biti predmet tc razprave. 16 Več o tem v B. Borstncr Nature of laws of Nature v Proceedings of XIV. Wittgenstein Symposium (1988), v tisku. 17 Ta trditev temelji na ugotovitvah psihologa A. Michotta v delu The Perception of Causality, Mclhucn, 1963, da obstaja neposredno vizualno zavedanje vzročnih sckvcnc. Rezultati eksperimentov sicer kažejo na dejstvo, da so vizualna zavedanja lahko včasih zmotna, vendar to ne izključuje direktnosti (neposrednosti) vizualne zaznave določenih vret vzročnih sekvcnc. Kot trdi Michotte, je najboljši primer, ki zagotavlja podkrepitev njegove predpostavke, taklilna zaznava. Pri tem ima v mislih Zaznavo pritiska na naše telo. Čc nekaj pritiska, potem deluje vzročno (U trditev jc tipičen primer analitične trditve). Če SC neposredno zavedamo pritiska, kar običajno drži (ali vsaj izgleda tako), potem se neposredno zavodamo vzročnosti. Povzetki UDK 111.852: 165.62 IK ANE JERMAN PROBLEM ESTETSKEGA SPOZNANJA Članek govori o dveh poskusih fenomenološke estetike ob vprašanju resnice. Med seboj primerja Webrovo in Ingardnovo estetiko ter navaja številne razlike in tudi njune stične točke. Članek ugotavlja onotološki značaj teh estetik in v zvezi s tem tudi njun pristop k vprašanju spoznavanja. UDC 111.852 : 165.62 FRANE JERMAN THE PROBLEM OE AESTHETIC AWARENESS The article speaks of two attempts of phcnomcnological aesthetics with the question of truth. Weber's and Ingard's aesthetics arc compared between one another and a number of differences and also their contact points are given. The articles discover the ontological character of these aesthetics and in association with this also their accession to the question of awareness. UDK 111.852 JANEZ STREIIOVEC AKTUALNOST HARTMANNOVE ESTETIKE Izvirni mislec fenomenološke in novokantovske filozofske usmeritve Nicolai Hartmann jc svojo estetiko pisal kot modalnoentološko analizo estetskega pojava kol večplastne in onlično heterogene strukture, ki implicira tudi posebno možnost delanja, pravzaprav vzbujanja estetskih (ircalnih) likov, namreč estetsko oblikovanje kot razxlcjanjcnje, kot zgolj omogočanje pojavljanja. S tem jc posebnost estetskega povezal z lahkim načinom bivanja, in siccr takšnega, ki ni simulacija s poudarjenim kompleksom realnosti. Njegova estetika nam omogoča zanimivo rekonstrukcijo norme, recimo kar pravilne umetnine, ki je zelo primerna ludi za analizo sedanjih umetniških del, pa čeprav kol deformacij, odklonov. Izraziteje od številnih, od Hartmanove popularnejših estetik jc zato njegova estetika aktualna prav kot merilo "napak" sedanje umetnosti, ki pa so konstitutivne za relevantnost sedanjih umetniških del. UDC 111.852 JANEZ S1REHOVEC THE ACTUALITY OF HARTMANNS AESTHETICS The inventive thinker on phcnomcnalogical and nco-Kant philosophical fields, Nicolai Hartmann, wrote his aesthetics as a modal-ontological analysis of aesthetic phenomena as a multilaycred and ontic heterogeneous structure, which also implies a spccial possibility of work, actually, the awakening of aesthetic (irreal) images, namely, aesthetic formation as destruction, as a possibility of only appearing. With this, he linked the specialties of casthctics with an easy manner of dwelling, in such a manner that it is not simulation with a stressed complex of reality. His aesthetics allow us an interesting reconstruction of norms, shall we say even regular art, which is also very siulablc for the analysis of present art work, even though as deformations, deviations. More expressive than many of Hartmann's more popular acsthcthisc, his aesthetics are actual just as a measure of "mistakes" of present art, which arc consliluativc for the rclcvancc of present art works. UDK 164.021 BlJ\Ž VODOPIVEC MULTIVARIANTNA ANALIZA NOMINALNIM PODATKOV V članku so na kratko predstavljene nekatere v novejšem času razvite metode za multivariantno analizo nonimalnih podatkov. logistični modeli se uporabljajo za analizo vpliva ene ali več nominalnih neodvisnih spremenljivk za nominalno odvisno spremenljivko. Logistična rcgrcsija se uporablja za analizo vpliva ene ali več intervalnih neodvisnih sprcmcnjljivk za nominalno odvisno spremenljivko. V članku so s pomočjo primerov opisani osnovni principi ocenjevanja parametrov, testiranja modelov in interpretacije rezultatov teh metod. UDC 164.021 BLAŽ VODOPIVEC MULTIVARIATE ANALYSIS OF NOMINAL DATA Some recently developed methods for multivariate analysis of nominal data arc briefly presented in the paper. logistic models arc used for analysis of effect of one or more nominal independent variables of nominal dependent variable. logistic regression is used for analysis of effect of one or more interval independent variables on nominal dependent variable. Through examples, basic principles of parameter estimation, model testing and interpretation of results of these methods are explained. UDK 159.923 VID POGAČNIK OSEBNOSTNI VPRAŠALNIK HSPQ V SELEKCUSKI SITUACIJI Osebnostni vprašalnik IISPQ je bil, skupaj z dodatno lic skalo, apliciran na 230 fantih in 118 dekletih, kandidatih za podelitev štipendije. Distribucije večine skal niso normalne, vendar tudi v sclckcijski situaciji ohranjajo veliko diskriminacijsko sposobnost. Povprečja skal sc tipično odklanjajo od ameriških normativnih podatkov, odkloni so domala enaki kot pri oblikah vprašalnika za odrasle. Tipične so tudi korclacijc z lic skalo in razlike med spoloma, ki pa zaradi specifičnosti vzorca zahtevajo dodatno diskusijo. Faktorska analiza skal (glavne komponente, Kaiscrjcv kriterij, varimax) je v vzorcih, ločenih po spolu, dala podobne rezultate (anksioznost, ekstraverzija), obstajajo pa tudi pomembne razlike na področjih, povezanih s socializacijo, superegom in dominantnostjo. UDC 159.923 VID POGAČNIK THE PERSONAL QUESTIONNAIRE HSPQ IN SELECTIONAL SITUATIONS The personal questionnaire IISPQ was applied, together with an added lie scale, to 230 boys and 188 girls, all candidates for a scholarship. The distribution of the majority of scales is not normal, but even in selcctional situations preserves a large discriminatory capability. The average of the scales typically deviates from the American normative data, the deviationa are nearly exactly the same as in the forms of the questionnaire for ciders. The correlations with the lie scale arc also typical, as arc the diffcrcnccs between sexes, which because of the specifity of the pattern demand additional discussion. The factor analysis of the scales (main components, Kaiser's criteria, varimax) gave, in the patterns divided by sex, similar results (anxiousncss, extroversion), while there exist important diffcrcnccs in the field associated with socialization, the superego and dominance. UDK 316.628 JANEK MUSEK VREDNOTI- IN POTREBE Motivi in potrebe so nedvomno pomemben psihološki dejavnik, ki vpliva na vrednotenje različnih stvari in pojavov. V pričujoči raziskavi smo skušali ugotovili, kako sc zadovoljenost temeljnih potreb in motivov odraža v ocenjevanju pomembnih vrednot. Rezultati raziskave kažejo, da osebe 7. višjo stopnjo zadovoljenosti potreb bistveno bolj ccnijo vrednote, v katerih sc zrcalijo splošni ideali (mir, sloga, zdravje), medlem ko osebe z nižjo stopnjo motivacijske zadovoljenosti in gotovosti bolj ccnijo vrednote, ki se se nanašajo na osebne medosebne ideale (npr. prosti čas, enakost, ugled, red, zanimiv poklic, napredek in varnost). Tc razlike so po vsej verjetnosti odraz dejstva, da nezadovoljene osebe kompenzalorično ocenjujejo vrednote na tistih življenjskih področjih, kjer se čutijo prikrajšane - tako si verjetno želijo več spoštovanja, reda, poklicne uspešnosti, enakosti in varnosti v primerjavi z osebami, ki sc v teh pogledih nc čutijo ogrožene in nezadovoljne. Po drugi strani pa bazično zadovoljene osebe investirajo več vrednosti v splošne ideale in vrednote. UDC 316.628 JANEK MUSEK VALUES AND NEEDS Personal needs and motives arc of the most importance among different psychological factors influencing how individuals evaluate objects and events they experience. The aim of the present study was to investigate the relationship between the need satisfaction level and the appraisal of dominant values. The results of the experiment show that basically more satisfied and secure subjects rated higher the values representing general ideals of mankind (pcace, harmony, health), while more unsatisfied and insecure subjects tend lo give higher ranks for values concerning personal and interpersonal ideals (free time, equality, esteem, order, interesting job, progress, security). These diffcrcces arc probably due to the compensatory ovcreslimation of values entangled with deprivalivc life experiences; subjects feeling more dissatisfaction and deprivation in different areas of experience probably would rank according values as more desirable and valuable. Basically satisfied and secure individuals on the other side find some general ideals and values more worthy and challenging. UDK 159.964.212.4 TANJ A LA MOV EC POJMOVANJE OBRAMBNIH MEHANIZMOV NEKDAJ IN DANES Sestavek obravnava spreminjanje pojmovanja obrambnih mehanizmov od Freuda dalje, ob tem ko sc jc soočalo s poskusi eksperimentalnega preverjanja. Začenja sc s kratkim povzetkom Freudovega konccpta, po katerem obrambni mehanizmi služijo izogibanju bolečine, ki izvira iz konflikta med nagonskimi težnjami in okoljem. Nato so opisani prvi poskusi, med katerimi so najbolj znani tisti, ki so preučevali vpliv hedonskega Iona na proslc asociacije. Druga skupina raziskav sc jc odvijala v okviru Lcwinove teorije polja, s tem pa sc jc ludi konccpt obrambnih mehanizmov bistveno spremenil. Nezavednost proccsov jc postala nebistvena, temeljni motiv za njihovo uporabo pa naj bi bila ohranitev samospoštovanja. Tako pojmovanje jc prevzela ludi nova usmeritev, ki sc jc razvila pod vplivom raziskav zaznavanja in razlikuje zaznavno in kognitivno raven obrambnega delovanja. Vzporedno sc jc razvijala tudi smer, ki jc preučevala predvsem individualne razlike v dimenziji: represija ■ scnzitizacija. Opisane so tipične značilnosti predstavnikov obeh skrajnosti ter dodan pregled najpomembnejših raziskav. Na koncu sta podani dve novejši raziskavi, ki pomenila določen povratek k Freudovemu konceptu in sta za razliko od ostalih uspeli eksperimentalno potrdili obstoj represije pod specifičnimi pogoji. UDC 159.964.212.43 TANJA LAMOVEC CONCEPTUALIZATION OF DEFENSE MECHANISMS In this article, an attempt was made to describe the changes in the conceptualization of defense mechanisms since Freud until today. As a results of ample research in this field, and a failure to find experimental proof of the exsistence of regression, many changes occurcd in the original concept. Freud conceptualized defence mechanisms as an unconscious attempt to avoid pain, resulting from inacccptable drives. The first experimental studies were mainly oriented to determine the amount of pleasantness and unpleasantness of free associations. These experiments were followed by the adherents of Lewin's field theory. In this context the unconscious aspects of defense mechanisms bccame unimportant. Their function was supposed to be the maintenance of self-esteem. This conceptualization was also accepted by a new group of experimental phychologists, who originally studied perception. They introduced new distinctions among defense mechanisms: perceptual and cognitive ones. At the same time interest in individual diffcrcnccs started to develop, due to the construction of the Repression - sensitization scalc. Typical characteristics of people belonging to both extremes arc shown, as well as some other rcscrach finginds. Finally, two recent experiments arc described, claiming to have finally proved in the laboratory the cxsistencc of repression under special circumstanccs. UDK 159.922.72 MAJA ZUPANČIČ APLIKACIJA TESTA SOCIALNEGA SAMOKONSTRUKTA ZA OTROKE V NAŠIH RAZMERAH Prispevek prikazuje empirične rezultate, dobljene z adaptirano verzijo ameriškega testa socialnega samkonstrukta na naših predšolskih in otrocih drugega razreda osnovne šole, ki predstavljajo mero otrokovega samokonstrukla v odnosu do drugih. Nakazani so nekateri pomembni transverzalno razvojni trendi po posameznih subskalah testa. Interpretiramo jih lahko v okviru splošnih zakonitostih razvoja otrokove adaptacijo na socialno okolje. S starostjo naraščajo samovrednotenje, realizem v pcrccpciji otrokove velikosti glede na očetovo, identifikacija 7. vrstniško večino in socialni interes, moč indcnlicikacijc z referenčnimi osebami pa upada. Pokazale so se tudi nekatere pomembne povezave med posameznimi subskalami ter indikatorji frustracijskega in moralnega vedenja. Najbolj očitna je povezanost med različnimi aspekti socialncga samokonstrukla in agresivnostjo (navzven in navznoter) ter reagiranjem v superego frastruacijskih situacijah. Moralno presojanje se veže le na oceno realizma velikosti, kar je verjetno rezultat povezanosti obeh variabcl s pretežno kognitivnimi faktorji. Aspekti socialncga samokonstrukla v glavnem ne diferencirajo otrok glede spola in socio-ckonomskcga statusa. Ugotovitve študije kažejo, da bi bil test ob nadaljnji adaptaciji uporaben predvsem za raziskovalne in klinične triaže. UDC 159.922.72 MAJA ZUPANČIČ APPLICATION OF THE SELF-SOCIAL CONSTRUCTS TEST FOR CHILDREN IN OUR ENVIRONMENT This contribution presents the empirical results which were achivcd through an adapicd version of American Self-Social Constructs Test on our preschool children and 2nd graders and which represents a measure of child's sclf-conslruct with a respect to others. Some significant transvcrsally developmental trends arc pointed out throug separate subscalcs of the test. 'Ihcy can be regarding child's adaptation to his social environment. Self-esteem, with chumship majority and social interest increase through age and the power of identification with reference persons decrease. Some significant connections between separate subscales and indicators of fmstrational and moral behaviour were pointed out. The connection between several aspects of self-social construct and aggresion (internal and external) and with reactions in superego situations seem to be most evident. Moral judgement is related only to the scale of realism size, which is probably a result of intervening cognitive factors that show a significant relation with the two variables. Aspects of self-social construct in general do not differentiate children according to sex and socio-economic status. The findings of this study showed that the instrument would be useful for research and clinical triage matters if adapted further. udk 159.922.72 ZLATKA CUGMAS Razvojne spremembe v samovrednotenju kognitivne kompetence pri otrocih strarih 5-8 let v članku predstavljam rezultate številnih raziskav o razvoju socio-kognitivnega razumevanjajci predstavlja kognitivno osnovo samovrednolenja kognitivne kompetence.Na prehodu iz predšolskega v šolsko obdobje se pri otrocih dogajajo pomembne spremembe v razvoju socio-kognitivnega razumevanja,zato pričakujem spremembe tudi v stopnji in realnosti samovrednotenja kognitivne kompetence. Omenjene spremembe sem proučevala na vzorcu 156 otrok, starih 5-8 let.Rezultati so potrdili pričakovanja,da stopnja samovrednotenja s starostjo otrok pada,veča pa se realnost samovrednotcnja.Diskutiram o opaženih odstopanjih od omenjene zakonitosti ter navajam probleme .ki bi lahko bili predmet nadaljnih raziskav. UDC 159.922.72 ZLATKA CUGMAS DEVELOPMENTAL CHANGES IN CHILDREN AGED 5 TO 8 YEARS IN REGARD TO THE SELF-ESTIMATION OF COGNIZANT COMPETENCY. The article presents the results of numerous research of the development of socio-cognizant comprehension, which represents the cognizan basis in the self-estimation of cognizant competency. Important changes in the development of socio-cognizant comprehension occur at the transition from the preschool into the school period, that is why also changes in the degree and reality of sclf-estemitation of cognizant competency is expected. The mentioned changes were studied on a pattern of 156 children from 5 to 8 years of age. The results affirmed expectations that the degree of self-estimation falls with the increase in the age of the children, while the reality of self-estimation rises. The noticed deviations from the mentioned laws are discussed and problems which could be the subject for further research are started. UDK 159.964.2 FRANCI ZAVRL VELIKI ŠIBKI JAZ Patološki Narcis je v resnici nemočen, preplašen subjekt. Ne more se znajti, je žrtev krutega nadjaza. Ne more več zadostiti zahtevam okolja, vse bolj je agresiven do sebe. Zalo ni čudno, da si pomaga z imaginarnim Velikim jazom, katerega značilnosti obravnava članek. Gre za pregled "funkcioniranja" narcisličnega subjekta, za raziskavo njegovih odnosov z drugimi ljudmi, za poskus strukturalne analize Velikega jaza ali na nivoju socialnega okolja za danes popularna vprašanja vzgoje, šolanja, problematike medijev in končno celo vprašanje starosti ali hipohondrije. Ali čc rečemo z besedami patološkega narcisa: V članku mrgoli odgovorov na vprašanja, ki sploh niso bila dobro zastavljena, zato v resnici sploh ne ve dobro, kaj hoče. Je pa naravnan k temu, da površno opozori na vprašanja človekovega značaja, ki mu nekateri rečejo kar narcističen. udc 159.964.2 FRANCI ZAVRL the big weak i The pathological narcissist is in reality a powerless, frightened subject. He cannot orient himself, he is the victim of the brutal superego. He cannot satisfy the demands of the environment, he is more aggressive to himself. That is why it is not strange that he helps himself with the imaginary Great Ego, which characteristics this articles speaks of. This is a survey of the "functioning" of the narcissistic subject, a research of his relation with other people, an attempt of a structural analysis of the Great Ego or on the level of the social surroundings for today's questions of education, schooling, the problematics of the media and finally, even the question of age or hypochondria. Or if we say this in the words of a pathological narcissist : The articlc is stuffed with answers to the questions which were not even well posed, that is why in truth he docs not even know well what he wants. But he is directed by the fact that he superficially warns of the question of man's character, which some simply call narcissistic. UDK 159.964.2 KSENIJA BR EG AR FREUDOVSKA VPELJAVA NARCIZMA Ko prebiramo Freudova metapsihološka ukvarjanja z. narcizmom, zasledujemo pravzaprav nek stalen razcep, pri katerem pa Freud zelo vztraja, zdaj skozi to, zdaj skozi drugo fonnulacijo. Vpeljavo narcizma začne z razlikovanjem med seksualnimi nagoni in nagoni jaza, ki pa se mu mora odreči, brž ko odkrije sekundami narcistični libido, oz. jazov libido. Razcep je zdaj vnesen v sam jaz, ki potemtakem razpade na dve nezamenljivi instanci - idealni jaz. in ideal jaza. Idealni jaz je lista podoba, v kateri se nadaljuje primarni narcizem in po regresivni poti oblikuje narcistična (sekundama, imaginarna) identifikacija. Vendar se te idcntifikacijc drži značaj prisile; neka druga, ravnodušna energija, ki se ne ozira na neposredne objektne odnose, nosi to narcislično identifikacijo. To je nagon smrti (nasprotje incd seksualnimi nagoni in nagoni jaza je zdaj postavljeno kot nasprotje med nagoni življenja in nagoni smrti), nek avtomati/cm, ki je individuumu konstitutivno prikrit. Že od vsega začetka smo ne le v polju jaza (narcisličnih, imaginarnih, "neposrednih", "spontanih"... razmerij), pač pa tudi v polju Drugega, ki prav "zatira" našo imaginarno, narcislično spontanost. To polje Drugega ponolranjimo, ga "notranje" sprejmemo v času Ojdipa skozi ideal jaza. Tako ambivalentni "nadjaz" izgubi tisto predojdipsko tujost in grozavost. Narcizem se še naprej ravna po načelu ugodja, vendar pa je odslej posredovan s simbolno identifikacijo, z idealom jaza. V tem je njegov napredek, tako se nadaljuje na "višji" ravni. UDC 159.964.2 KSENIJA BREGAR FREUDIAN INITIATION OF NARCISSISM When we read about Freud's metapsychological concern with narcissism, we comc across a constant discord in which Freud constantly perseveres, now through one, then through another formulation. He begins the initiation of narcissism by differentiating between sexual instinct and the instinct of the ego, which he must forsake as soon as he discovers the secondary narcissistic libido, or the ego's libido. The discord is thai introduced into the ego itself, which thus breaks into two unexchangeable instances - the ideal ego and the ideal of the ego. The ideal ego is that image in which primary narcissism continues and in a regressive way forms the narcissistic (secondary, imaginary) identification. But this identification is clung to by a characlcr of restraint; some other, indifferent force which ignores direct objcct relations bears this narcissistic identification. This is the instinct of death (the opposite between sexual instinct and the instinct of the ego is now placed as the opposite between the instinct of life and the instinct of death), a certain kind of automatism, which is constilutively concealed to the individuum. We arc not only in the field of the ego from the beginning (narcissistic, imaginary, "direct", "spontaneous"., relations) but also in the field of the Other, which is that which "oppresses" our imaginary, narcissistic spontaneity, This field of the Other we internalise, we accept it "internally" in the period of Oedipus through the ideal of the ego. Such an ambivalent "superego" loses that prc-ocdipian estrangement and horror. Narcissism continues to behave in accord to the principles of comfort, but it is from now on directed with the symbols of identification, with the ideal of the ego. In this is its progress, thus it continues on a "higher" level. UDK316.6:159.973 VESNA V. GODINA PATOLOŠKI NARCIS IN PROBLEM DRUŽBENO NUJNE SOCIALIZACIJSKE FORME Avtorica skozi razpravo o narcisi stičnem tipu socializacijo razvija dva ključna problema: problem družbeno nujnega tipa socializacije oz. družbeno nujne socializacijskc forme, in drugič, problem represivnosti socializacijskcga proccsa. V prvem delu teksta avtorica nakaže logiko in status obeh navedenih problemov. To stori tako, da medseboj sooči dva novejša slovenska teksta o problematiki patološkega narcisizma; vsak od omenjenih tekstov namreč razvije enega od navedenih problemov. Kol tretja sc v razpravo uvede šc Laschova analiza sodobne narcisističnc socializacijo v ZDA. V zvezi z narcisističnim tipom socializacije so posebej razdelani problemi avtoritete, permisivnosli in kritične zavesti, ki jasno pokažejo, da jc problem represivnosti socializacije problem, ki daleč presega vprašanje uporabljenih socializacijskih tehnik in metod. V zaključnem delu avtorica razdela po eni strani svoje razumevanje problema družbeno nujne socializacijskc forme, po drugi strani pa problem represivnosti socializacijo veže po eni strani na notranjo protislovnost samega socializacijskcga proccsa, po drugi strani pa na problem funkcije, ki jo v socializacijskcm procesu izvrši simbolna identifikacija. UDC 316.6:159.973 VESNA V. GODINA THE PATHOLOGICAL NARCISSIST AND THE PROBLEM OF SOCIALLY NECESSARY SOCIALIZATIONAL FORMS The writer develops two key problems through her discussion of the narcissist type of socialization: the problem of the socially ncccssary type of socialization or the socially necessary socializational forms and secondly, the problem ob repression of socializational process. In the first part of the text, the author poinls out the logic and status of both the slated problems. This is achieved by opposing two of the newest Slovene texts dealing with the problematics of pathological narcissism; each of ihe stated texts namely develops one of the stated problems. As a third point, Lasch's analysis of the contemporary narcissistic socialization in America is introduced into the discussion. The problems of authority, pcrmissivily and critical consciousness arc specially analyzed in association with the naricissistic type of socialization, which clearly shows thai the problem of the represiveness of socialization is a problem which greatly exceeds the question of applied socializational techniques and methods. In the final pan of the discussion, the author analyses her understanding of the socially ncccssary socializational forms on one hand, while on the other hand, she associates the problem of repression to the internal contradiclivcncss of the socializational process itself on one side, and the problem of function, which is executed in the socializational process by symbolic identification on the other side. UDK 164.035 MARKO URŠIČ DVOJNOST BOOLOVE ALGEBRE Avtor izhaja iz teze, da jc temeljna značilnost Boolovc algebre njena (možna) semantična dvojnost, tj. možnost dvojnega inlcrprctacijskcga modela, terminskega in slavčnega, ki historično izhaja iz Lcibnizovc zamisli logičnega računa de conlinenlibus ct contcnlis. Iz dvojnosti Boolovc algebre kot temeljne strukture sodobnega slavčnega računa pa izhaja pomembna konsckvcnca: glede na to, da jc Boole konstruiral svoj sistem tudi (ali cclo predvsem) kot račun pojmov, nc pa zgolj kol stavčni račun - kakor včasih Boola površno interpretirajo - jc ta sistem bistveno primernejši za formulacijo konjunkcije in disjunkcije ter ncgacijc, namreč per analogiam z logiko terminov - kot pa /a formulacijo implikacije, zalo ni naključje, da sc t.i. materialna implikacija pozneje kaže kot "nesrečno historično nakl jučje" (C.I.Lewis). udc 164.035 MARKO VRŠIČ THE AMBIGUITY OF BOOLEAN ALGEBRA The author argues that the basic feature of Boolean algebra is its (possible) semantical ambiguity, i.e. the possibility of two scmcntical models, logic of terms and logic of propositions; from the historical point of view this feature derives from Leibniz's calculus dc contincntibus et contends. From the ambiguity of Boolean algebra which has become, the basic structure of modem propostitional logic follows an important consequence: if we take into account that Boole constructed his system also (or may!* even primarily) as a calculus of terms, and not only as a prepositional calculus - as Boole is sometimes superficially interpreted -the consequence follows that Boolean algebra is much more convenient for formulation of conjunctions, disjunctions and negations, namely per analogiam with the logic of terms - as for formulation of implications. Therefore, it is not a concidcncc that the so-called material implication is later considered as "an unfortunate historical coincidence" (C.I.Lewis). UDK 165.731.3: 165.75 MATEVŽ RUDL ORIS TEMELJNIH POJMOV V LOGIČNEM POZITIVIZMU IN STRUKTURALNI TEORIJI ZNANOSTI Prispevek se ukvarja predvsem z logičnim pozitivizmom Rudolfa Camapa in strukturalno teorijo znanosti. V logično-pozitivistični rekonstrukciji znanosti kot temeljno razlikovanje nastopa razlika med teorijskim jezikom in jezikom opazovanja. Kriterij razlikovanja je pojem opazljivosti. Za jezik opazovanja lahko rečemo, da je empirično interpretiran; teorijski jezik je najpoprej semnatično, zgolj znotrajteorijsko interpretiran, zato mu je empirično interpretacijo potrebno še priskrbeti. Ta cilj poskušajo izpolniti korespondenčna pravila in pojem empirične signifikancc teorijskih termov. Vendar ne prvi ne drugi pojem ne rešita predvsem vprašanja ontološkega statusa v teoriji postuliranih teorijskih entitet. To poskuša razrešili posebna logična metoda, poimenovana po svojem odkritelju Ramseyu "Ramscycv stavek". Na težave logičnega pozitivizma se opozori najprej s tako imenovanim "Putnamovim izzivom": vseskozi se teorija opredeljuje negativno. S tem izvemo le, kaj teorije niso, ne pa, kaj so. Nadaljni problem za logični pozitivizem predstavlja Kuhnov prikaz zgodovine in razvoja znanosti. Kuhn razvoj znanosti pojmuje kot skokovit, revolucionaren, kar ni skladno s statičnim in kumulativnim prikazom in analizo logičnega pozitivizma. Stegmiillcrjcv očitek Camapu pa se glasi, da logično-pozitivistična rekonstrukcija znanosti za same znanstvenike ni uporabna in je zaradi svoje velike razvejanosti neprimerna zmožnostim človeškega razuma. Na te izzive poskuša odgovoriti strukturalna teorija znanosti. Prva novost te teorije je izvedba aksiomatizacijc. Aksiomatizacija sedaj pomeni le, da si ponazorimo matematično strukturo katerekoli rekonstruirane teorije. Razlika med logičnim pozitivizmom in strukturalno teorijo je predvsem v tem, da prvi pride do matematične strukture šele po dolgih definicijskih verigah, druga pa neposredno. Tako pri tem postopku kakor tudi pozneje se uporablja neformalna teorija množic. Nadaljnji dosežek strukturalne teorije je pozitivna opredelitev teorijskih termov, kije relativna glede na dano teorijo T: Neka veličina je T-teorijska, če njena meritev predpostavlja veljavnost prav te teorije T. S tem je nakazan že tudi odgovor na Kuhnovo pojmovanje znanosti. V nadaljevanju so prikazani še nekateri drugi temeljni pojmi strukturalne teorije kot intendirane uporabe, empirična trditev teorije, teorijski element teorije T, teorijske mreže. Pri tem se poskuša vsaj nakazati večja uporabnost strukturalne teorije kot pa logičnega pozitivizma. UDC 165.731.3:165.75 MATEVŽ RUDL UMRISS DER GRUNDBEGRIFFEIM LOGISCHEN POSITIVISMUS UN D STRUKTURAUSMUS Dcr Bcitrag bcfasst sich in erster Linic mit dem logisehen Positivismus von Rudolf Camap und dem wisscnschaftsthcorctischcn Strukturalismus. Als der Grundunterschicd in dcr logisch-positivistischcn Rckonstruktion dcr Wisscnschafl fungiert dcr Unterschicd zwischcn der Thcoricsprache und dcr Bcobachtungssprache. Das Kritcrium dcr Unterschcidung ist dcr Bcgriff dcr Bcobachtbarkcit. F'iir die Bcobachtungssprachc kann man bchauptcn, sic sci cmpirisch intcrprclicrt; die Theoricsprachc ist zucrst scmantisch, nur inncnhcorclisch inlcrprelicrt, wcshalb man sic einer empirischcn Inlcrpretalion noch untcrzicchcn muss. Dieses Ziel versucht man mit den Korrcspondcnzicgcln und dem Begriff der empirischen Signifikanz zu crreichcn. Jcdoch weder dcr crstc noch dcr zweitc Begriff loscn vor allcm den ontologischcn Status dcr in dcr Thcoric vorausgcsctztcn F.ntitiiatcn. Diesc Schwicrigkcil versucht cine bcsonderc logische Mcthode, nach ihrcm F.rfindcr Ramsey dcr "Ramscy-Satz", zu bcscitigcn. Auf die Schwicrigkeitcn des logischcn Positivismus wird zucrst durch die sogenannlc llcrausfordcrung Putnam aufmerksam gcmacht: die Thcoric wird durchwcg negativ definiert, wodurch von nur zuerfahren ist, was die Thcoricn nicht sind, nicht abcr, was sic sind. Ein wciteres Problem fiir den logischcn Positivismus die Darslclluung dcr Gcschichtc und Entwicklung dcr Wisscnschaft von Kuhn. Kuhn bcgreifl die Entwicklung dcr Wisscnschaft als cine sprunghaftc, rcvolutionare, was nicht in Einklang mit der statischcn und kumulativen Darstcllung und Analyse des logischcn Positivismus steht. Stegmiillcrs Vorwurf gegenuber Camap lautct abcr, dass die logisch-posilivistischc Rckonstruktion dcr Wisscnschaft fiir die Wissenschaftlcr selbst unbrauchbar ist und wegen ihrcr grossen Vcraslclung den Moglichkeiten des Mcnschenvcrstandcs nicht gcrecht wird. Auf diesc Hcrausfordcrungcn versucht dcr Strukturalismus cine Antwort zu geben. Die crstc Neurcrung dieses Thcoric ist die Ausfiihrang dcr Axiomatisierung. Diesc bcdcutct jelzt nur, das die malhcmatischc Struktur dcr rckonstruicrtcn Thcoric vcranschaulichl wird. Dcr Untcrschicd zwischen dem logischcn Positivismus und dem Strukturalismus bcstcht vor allcm darin, dass crsterer zu cincr mathcmatischen Struktur erst nach langcn Definilionskcllcn, dcr zweitc abcr unmitclbar dahin gclangl. Sowohl bci dicsem Vorgang als auch spalcrhin wird die informalc Mcngcntheoric benutzt. Ein wcitcrcr Erfolg des Strukturalismus ist die positive Definition dcr thcorctischen Ausdriickc, die rclativ zu dcr gegebene Thcoric T ist: Fine Grossc ist T-theorctisch, wenn ihrc Messusng die Giiltigkeit cbcndicscr Thcoric T voraussctzt. Damit ist im Umwisscn auch schon cinc Antwort auf die Auffassung dcr Wisscnschaft von Kuhn gegeben. Des wcitcrcn werden noch einigc Grundbcgriffe des Strukturalismus wie die intcndicrtcn Anwendungen, die cmpirischc Bchauptung dcr Thcoric, das thcorctische Element dcr Thcoric T sowic Thcoric-Nclzc dargcstcllt. Dabci wird vcrsucht, die wcitcrgehcndc Vcrwcndbarkcit des Strukturalismus gegeniiber dem logischcn Positivismus wenigstens anzudcutcn. UDK 165.62 ANDRINA TONKU - KOMEL FENOMENOLOŠKA METODA E.HUSSERLA KOT IZVORNE POJASNTIVE Fenomenologija ni filozofska disciplina poleg logike, spoznavne teorije, ontologije; kot metoda najprej nima lastnega temaličnega področja. Fenomenologija dalje nt niti stališče niti smer.- Fenomenološka filozofija sc hoče utemeljiti kol znanstvena filozofija, t.j. kot predpostavk in predsodkov prosta. "Soditi u.Tino in znanstveno o stvareh se pravi, ravnali se po stvareh samih..."(Idccn I,s.42). Fenomenologija je specifična fenomenološka naravnanost;fcnomcnološka sfera ni od prej dana, ampak sc zarisuje šele tekom pojasnjevanja in skozenj; pojasnjevati pa sc pravi: pustiti, da se pojavlja stvar sama (in sicer tako, kakor je ona sama na sebi. UDC 165.62 ANDRINA TONKU-KOMEL DIE PHANOMENOIX)GISCHE METHODE E.HUSSERLS ALS METHODE DER URSPRONGUCHEN ERKLARUNG Phanomcnologic isl nicht cinc philosophischc Disziplin neben dcr Logik, oder Erkcnntnislheoric, Ontologic; sic hat als Mcthodc ersl kcin eigenes thcmatischcs Sachgcbict. Wciler ist Phanomcnologic weder ein Slandpunkt, noch einc Richtung. -Phanomcnologischc Philosophic will sich als wicsscnschaftliche Philosophic begriinden, d.h. als vorausselzungs- und vorurtcilsfrcie. "Vcmiinftig oder wissenschaftlich iiber Sachcn urleilcn, das hcisst abcr, sich nach den Sachcn sclbst richten..."(Idecn I, 42). Phanomcnologic isl spezifisehe phanomcnologischc Einstellung; die Phanomcnologischc Spharc isl nicht von vomhercin gegeben, sondem begrenzt sich erst in Laufc des Etklarcn "nd nur dadurch; Eiklarens abcr besagt Dic-Sachc-sclbst-crschcincn-Ijisscn (und zwar so, wie sic an sich sclbst ist). udk 159.922 MATJAŽ POTRČ DAJMO VSEBINI PRAVO MERO O vsebini duševnih stanj je bilo že dosti povedanega. Različne pojasnitve lahko povzamemo z dvema izveskoma: vzročna in holistična razlaga vsebine. Obe pojasnitvi imata temeljne probleme: bodisi, da je vzročna sestavina preveč poudarjena, ali pa sploh nimamo ustreznega načina individuacijc. Torej se moramo vsebine še lotiti z ustreznimi sredstvi. Če se nanjo ozremo, ni težko videti, da je sestavljena iz pojmov, slednje pa lahko naturalistično razložimo s pomočjo temeljnih zaznavnih kategorij. Od tod teza: zaznavna kategorizacija jc ravno pravšnji mehanizem za razlago vsebine. Odgovorjeno je še na nekaj možnih ugovorov tej tezi: da ima teorija preobširen cksplanandum, da bi partikularije vstopile v opis vsebine, in kako naj bi kategorije bile skrajna oblika vrojenosti. UDC 159.922 MATJAŽ POTRČ CARVING TI I F. CONTENT AT ITS JOINTS There are, roughly, two main explanations of content of mental states: the causal and the holistic ones. Their problems consist cither in putting too much stress on the causal link, or in not allowing the appropriate means for the infividuation of content. Content should thus still be carvcd at its joints. Basic perceptual categorisation is proposed as the right mcchanism fo the explanation of contcnt. Some objections to this thesis are concidcrcd: that its cxplanandum could be loo large, that it is circular, that the basic categories do not allow entering of particulars into the description of the contcnt, and that the categories would present a form of extreme innatism. UDK 124.3: 159.923.2 BOGOMIR NOVAK PROTISLOVNO ZASTAVLJANJE IN REALIZIRANJE CILJEV Analizirali smo bipolarno strukturo cilja in različna pojmovanja cilja v antiki, srednjem in novem veku. V antiki jc cilj dokončano dejanje, srednji vek razlikuje med dokončnimi in nedokončnimi dejanji (pcrfcctio prima in pcrfcctio secunda), novi vek pa pozna skoraj samo nedokončana dejanja (zaradi vere v neskončni čas in neomejen razvoj proizvajalnih sil) in s tem delno možnost reali/acijc in delno ncrcalizacijc kompleksnih daljnoročnih ciljev - idealov. Ugotovili smo, da pri nas ustvarjalno delo še ne prevladuje, kot predvideva zakon o usmerjenem izobraževanju, in da vsestransko razvite oscbnosti-VRO ni možno realizirati v industrijski družbi z dominantno mchanicistično paradigmo, ker je zanjo značilen enodimenzionalni človek. UDC 124.3: 159.923.2 BOGOMIR NOVAK THE CONTRADICTORY PLACING AND REALIZATION OF AIMS The bipolar structure of the aim and various understandings of aims in the ancient, middle and new eras arc analyzed. In antiquity, the aim is a finalised act, the middle ages differ between final and unfinished acts (prcfcction prima and perfection sccunda), the new era knows of nearly only unfinished acts (because of the faith in infinite time and the unlimited development of productional forces) and with this, the partial possibility of realization and partial unrcalization of complex, long-term aims-ideals. We discovered that creative work with us is still not overruling, as was foreseen by the law on directed education, and the universal developed personality cannot be realized in the industrial society with a dominantly mcchanicislic paradigm, where one dimensional man is characteristic for it. UDK 001.4 FRANC PEDIČEK KAJ JE ZNANSTVENI TERMIN DANES Vsako področje človekovega življenja in dela ima avtentično in avtonomno semantiko. Tako tudi znanost. Njeno znakovnosl jc mogoče podelili po kriteriju narave znakov na grafično, numerično in besedno, ki jo predstavljajo termini. Upoštevajoč današnji lom znanstvene paradigme, morajo znanstveni termini odsevali umevanje - nc le razumevanje! - stvarnosti in resničnosti. Pomeni, da gre danes pri znanstvenih terminih za rcflekliranje "gnome", nc lc "gnozis". Na tem lemclju jc danes mogoče znanstveni Icrmin opredeljevati kot znak za znanstvene umevke pojavov .procesov, funkcij in odnosov objektivne stvarnosti in subjektivne resničnosti. Tako znanoslno-paradigmalsko preobraženemu današnjemu znanstvenemu terminu pa sc spreminjajo in bogatijo oblike njegove sporočilnosti (besednjaki, slovarji, leksikoni in terminološke enciklopedije!) ter sc oblikuje v trdnejši sistem njegova spoznavanjskost (idejnosl, pragmatičnost, aksiološkost, nazornost, sistcmskostitn.l). UDC 001.4 FRANC PEDIČEK WHAT IS A SCIENTIFIC TERM TODAY Every field of mankind's life and work has authentic and autonomic semantics. Thus, also scicnce. lis signs may be divided by ihc criteria of the nature of signs into the graphical, numerical and textual, which arc represented by terms. Considering today's break in scicntific paradigms, scientific terms must reflect comprehension - not only understanding! - reality and thrulh. Which means, thai today's scicntific terms arc aboul reflecting the "gnome", and not only the "gnosis". Thus the scicntific term today can be classified on these foundations as a sign for the scicntific clarifications of phenomena, processes, functions and relations of objective reality and subjective truthfulness. Such a scientifically - paradigmatic, metamorphosed to today's scientific terms, arc changing and enriching the shape of its message (vocabulary, dictionaries, lexicons and terminological cncyclopcdias!) and its comprehension is formed into a firmer system (ideas, pramaticism, axiologiy, clarity, systematically etc.!) UDK 1 HEIDEGGER M: 82.03 DEAN KOMEL t!t66n Miselne poti Martina Hcidcggra jc lahko kritizirati, mnogo težje pa jc tc poti premisliti. Ali smo sploh v stanju (in v kakšnem stanju smo) da Heidcggrovo mišljenje razumemo? Konkreten aspekt tega vprašanja jc : kako jc možno temeljne pojme tega nemškega filozofa pravilno in polnopomensko prevesti? Odgovor poskušamo najti pri Hcidcggru samem. Heidegger razume prevod kol "misleče prevajanje k temu, kar prihaja v reku do svoje besede. Primer za to misleče prevajanje jc prevod "6n" kot "anwesend". V lakem prevodu prihaja prevajajoči in prevedeni jezik do bistva. UDK 1 HEIDEGGER M: 82.03 DEAN KOMEL UTOON Die Dcnkwcg Martin Hcidcggcrs sind lcichl zu kritisicrcn, vicl schwcrcr ist cs abcr, dicsc Wcgc zu iiberdenken. Sind wir iibcrhaupt im Standc (und im wclchcn Stand sind wir), dieses Dcnkcn Hcidcggcrs zu vcrslchcn? F.in konkreter Aspekt dieser Fragc ist: wie ist cs moglich, die Gnindbegriffc des Dcnkcns dieses dcutschen Philosophcn richlig und sinnvol zu iibcrsctzcn? Wir vcrsuchcn bci Hcidcrggcr sclbst cine Antworl zu findcn. Heidegger verstehl die iiberselzung als "das denkende uberselzen zu dem, was in dem Spruch zu seiner Sprachc kommt". Kin Bcispicl fiir dieses denkenden iibersetzung ist die iibcrsctzung des "6n" als "anwesend". In solcher iibersetzung kommen die iibersetzung und die iibcrgcsctztc Sprache zum ihrem Wesen. UDK 316.736/.75 JANEZ PEČAR NADZOROVANJE IN KULTURA "Nadzorovanje" in kultura imata dosti skupnega. Oba sta pomemben socializator, le da so njuna sredstva in postopki na posameznih področjih lahko različni in prav tako tudi zmogljivost zagotavljanja posameznih vrednot. Za kulturo so gotovo značilne predvsem nepisane norme, ki jih v marsičem vsebujejo tudi razni kulturni proizvodi. lx-ti so neredko tudi v konfliktu z ideologijo, politiko, državo in s pravom, in to zlasti takrat, kadar prehitevajo družbeni razvoj, kolikor se mu ne upirajo in mu ne nasprotujejo. Četudi je kultura s civilizacijo v marsičem tudi represivna, pa v njej ne gre pričakovati samo konformizma, marveč tudi revolucionarnost in nasploh drugačnost. Kulturne norme prihajajo tudi v pravne norme. Od tod vprašanje, koliko nadzorovanja jc v kulturi in koliko kulture v nadzorovanju in s tem v formalni ali neformalni regulaciji vedenja, kar gotovo zanima tudi kriminologijo in še posebej tisti njen del, ki se ukvarja 7, etiologijo in družbenim intcrakcionizmom. Kultura ima tudi omejitvene lastnosti, deluje na vse nadzorstvene mehanizme in ne le na ljudi ter vpliva na interno ter eksterno kontrolizacijo, kar je pomembno za obstoj civilizacije. Tudi civilizacija ima nadzorstveni pomen, za katerega pa si človeštvo nenehno prizadeva, da bi bil čim bolj ncrcprcsivcn. Zalo gre tudi v njej iskali pomen kulture. UDC 316.736/.75 JANEZ PEČAR SURVEILLANCE AND CULTURE "Surveillance" and culture have many things in common. Both arc important sodalizers, its just that their means and process in individual fields may vary, just as the capabilities of ensuring individual values arc. For culture, unwritten norms arc above all most characteristic, which arc contained also in various cultural productions. Just these arc frequently also in conflict with the ideology, politics, state and law, especially when they overtake social development, if they do not revolt or oppose them. Although culture is in many ways also repressive with civilization, one docs not expect only conformizm with it, but also rcvolutionarizm and difference in general. Cultural norms come also into legalislative norms. From here the question, how much surveillance is there in culture and how much culture in surveillance and with this in the formal and informal regulation of behavior, which most surely interests also criminologists, especially that part of criminology which concerns itself with cthiology and social interaction. Culture also has limilalional chractcrislics, it acts on all surveillance mechanisms and not only on people and also influences the internal and external controllization, which is important for the existence of civilization. Civilization also has a significance as a survcillcr, for which mankind endlessly strives that it be as unrcprcssivc as possible. Ihat is why the meaning of culture should be searched for in it. UDK 659.2.01 AN1X)N P. ŽELEZNIKAR INFORMACIJSKI PRINCIPI Ta spis obravnava principe in iz njih izhajajoče posledice in primere t.i. informacijskih oblik in informacijskih procesov. Kot temelj razprave se konstruirajo informacijski principi, ki obsegajo informacijsko spontanost, pojem informacije in protiinformacijc, za njimi pa še več principov informacijskega procesiranja, kot so informiranje, vmeščanje, nastajanje in proti in form an je informacije. Opredeljujejo sc l.i. cirkulamc lastnosti informacije, in siccr cirkulamost, rekurenca, vzporednost in zaporednost (posledičnost) informacije. Informacijska oblika in informacijski proces sta opisana z uporabo informacijskih principov in informacijskih posledic in kot posebna, informacijsko strukturirana in organizirana pojava (informacijsko postavje). Več informacijskih oblik in informacijskih proccsov jc prikazanih s primeri v obliki formul, ki kažejo na možnosti mehke, vendar formalno striktne formalizacije informacijskih konccptov. Raziskujejo sc primeri inlcligcncc kot informacije, informacijskega stroja, informacijskega programa in žive informacije, o katerih teče razprava v okviru žc razvitih principov informacije. Na koncu jc dodana kratka razprava o možnostih matematične formalizacije informacijskih principov. UDC 659.2.01 ANTON P. ŽELEZNI K AR PRINCIPLES OF INFORMATICS This paper deals with principles and the conscqucnces and examples which spring from them, i.e. informatic forms and informatic processes. Principles of informatics, which include informatic spontaneity, the notion of informatics and antiinformatics, and behind them even more principles of informational processing, as arc informing, placing, occurring and anti-informing of information are the basis for this discussion. Classified are the so-called circular properties of information, these are circularity, recurrencc, parallclizm and series (consequence) of information. Informational forms and informational processes arc described with the application of informational principles and informational conscqucnces and as a special, informational structurizcd and organized phenomena (informational placing). More informational forms and informational processes arc illustrated with examples in the form of formulas, which point towards the possibility of a soft but still formally strict formalization of informational concepts. Intelligence as information, informational machines, informational programs and live information arc researched, on which the discussion proceeds in the framework of already developed principles of informatics. Finally, a short discussion on the possibility of mathematical formalization of informational principles is added. UDK 159.922.7: 159.923.32 IVAN FERBEŽAR MORANO OBLIKOVANJE NADARJENIH OTROK Nadarjeni otroci imajo svojstvene emocionalne potrebe in kognitivno razvojni potencial, ki jih je mogoče uresničiti lc z ustreznimi programi moralnega oblikovanja. Razpoložljivi domači in tudi nekateri tuji programi in njihovo uresničevanje, žal, nc uspejo zadovoljiti teh svojstvenih potreb. Samo program moralnega oblikovanja, ki jc zasnovan na svojstvenih kognitivnih in afektivnih potrebah nadarjenih otrok, bo lahko uspešen v razvoju moralne avtonomije. Tukaj jc predstavljen lak konflucnlni ali soločni model moralnega razvijanja. Opredeljeni so tudi kognitivni in afeklivni cilji ter temu primerne strategije pouka. Oboje, kognitivne in afektivne cilje je mogoče uresničili s pomočjo izbire ustreznih strategij pouka pri kateremkoli predmetu ali predmetnem področju. Za razvoj kognitivnih in afektivnih potreb nadarjenih otrok so ustrezne strategije pouka usmerjene v diskusijo, reševanje moralno dilemskih problemov s pomočjo induktivnega in deduktivnega razmišljanja, v vzdušje divergentne odprtosti, svobode in zanimanja za ljudi. UDC 159.922.7:159.923.32 IVANFERBEŽAR THE MORAL DEVELOPMENT OF GIFTED CHILDREN Gifted children have unique emotional needs and cognitive developmental potential which can be met only by an adequate program of moral education; however, none of the present forms of moral education is sufficient to meet those needs. Only a program of moral education which is based on the unique cognitive and affective needs of gifted children will respect the autonomy of the child. Thus a confluent model for moral development is dcscribcd in which cognitive and affcctive goals and appropriate instructional strategies arc defined. Both cognitive and affective goals may be achieved through the choicc of any number of instructional strategies which focus on discussion and problem solving through use of reasoning in an atmosphere of openness, tolerance, and concern for others. UDK 331.311.32 ALEŠ FRIED L ABSENTIZEM: NASTAVEK RAZISKAVE V prispevku jc pojem absentizma obravnavan s treh vidikov: 1. kot opravičena odsotnost z dela (npr. dopusti, bolniški izostanki, odsotnosti zaradi udeležbe na kulturnih in športnih prireditvah itd.), 2. kot neopravičena odsotnost z dela (npr. zamujanje na delo ter neopravičeni izostanki z dela - ti. "plavi") ter 3. neučinkovitost na delovnem mestu (tj. ko jc delavec na delovnem mestu sicer prisoten, vendar je njegova učinkovitost glede na delovne naloge minimalna). Za vse tri vidike jc nato navedenih nekaj korclalov ter možnosti za njihovo proučevanje. Na koncu jc podan pregled nekaterih še odprtih vprašanj (npr. razmerje med želeno in neželeno odsotnostjo, intcrkorelacijami med posameznimi vidiki absentizma ter potrebe po interdisciplinarnem pristopu). UDC 331.311.32 ALEŠ FRIED L ABSENTEEISM: CONTINUATION OF RESEARCH The notion of absenteeism is dealt from three aspects in this discussion: Firstly, as justified absenteeism from work (e.g. vacation, sick leave, absenteeism because of participation at cultural and sports events, etc.), secondly, as unjustified absenteeism (e.g. later for work and trucncy from work) and thirdly, ineffectiveness at place of work (that is present at work physically but working effect at a minimum in regard to work tasks). Some correlatives arc given for all three aspects as also their possibility of study. Finally, a survey of some open questions arc given (e.g. the relation between desired and undesired absenteeism, intcrcorrelations between individual aspects of absenteeism and the need for interdisciplinary methods). UDK 398.2 (497.12) MITJA VEUKONJA ZAVEDNI IN NEZAVEDNI VIDIKI SLOVENSKEGA MITA O KRALJU MATJAŽU Eden od najočitnješih vrhov slovenske bajeslovne konfiguracije jc nedvomno kralj Matjaž, dobro/zli Junak našega folklornega izročila. Za njegovo zgodovinsko in etnološko določljivostjo pa sc skriva prastar obrazcc, milologem, inherenten tako mitskemu motivu, kot globinam človekove notranjosti. Nezavedno jedro zagotavlja prvemu kontinuiteto skozi historično specifična ogrinjala, drugi pa ckslcrnaliziranjc človekovih praslik. Pregledu kulturnih in verovanjskih virov sledi v članku analiza vsebin večine ljudskega gradiva o kralju Matjažu, ki ga determinirata Junakova pozitivno - negativna reverzibilnost in pripovedna cikličnost. Skratka, gre za sinkrclizem starih verovanj, dopolnjenih s krščanskimi sekveneami, kateremu šele vedno aktualni nezavedni naboj (zajet predvsem v doživljanju ambivalentnc Oblasti in v prapodobi idealnega zunanjega Objekta) zagotavlja zgodovinsko preživetje in vitalnost. Tak je tudi slovenski primer Kralja (Matjaža). UDK 398.2 (497.12) MITJA VEUKONJA THE AWARE UND UNAWARE ASPECTS OF THE SLOVENE MYTH KLNG MATJAŽ One of the most obvious summits of Slovene mythological configurations is most surely King Matjaž, the good/evil Hero of our folklore. An ancient form is conccaled behind his historical and ethnological specification,a mythology, inherent to the mythical motive, as also to the global interior of mankind. The unaware core ensures continuity to the first through historically specific covers, while the second externalizes mankind's ancient images. The survey of cultural and believing sources is foolowcd in the aniclc by an analysis of the content of the majority of folk material on King Matjaž, which is determined by the Hros positive-negative reversibility and narrative cycles. In short, it is concerned with a sincrctism of old beliefs, supplemented with Christian sequences, to which the always active unaware impact (caught above all in the experience of the exterior Object) is ensured by historical survival and vitality. This is also the Slovene example of King (Matjaž). UDK 330.853:165.75 VLADO DIMOV SKI APLIKACIJA STRUKTURALNE TEORIJE ZNANOSTI NA MARXOVO EKONOMSKO TEORUO V članku smo strukturalno rekonstrukcijo uporabili za del Marxove ekonomske teorije. Elementi so medsebojno povezani predvsem z relacijami spccializacijc. Razširitve, ki izražajo kompleksnejšo strukturo, so možne z vpeljavo neteorijskih komponent, kol smo storili pri razširitvi na T3 z razlikovanjem med kapitalisti in dclavci. Pokazalo se jc, da gre razširitev teorije od enostavnega h kompleksnemu, ne pa od abstraktnega h konkretnemu, kar jc sicer splošno prepričanje. Pri vpeljavi inlcndiranih aplikacij, katerih množica poleg teorijskega jedra predstavlja drugi del teorijskih elementov, sc je, spet v nasprotju s splošnim prepričanjem, pokazalo, da množice, katerim vpeljemo dodatne zakone, predstavljajo nad-množice prejšnjim. Vendar pa v strukturalni rekonstrukciji na družboslovne teorije obstaja nevarnost nekritične uporabe ncdifercnciranih časovnih struktur. UDC 330.853:165.75 VLADO DIMOVSK1 APPLICATION OF THE STRUCTURAL THEORY OF SCIENCE TO MARX'S THEORY OF ECONOMICS In this article we applied structural reconstruction on pan of Marx's economic theory. The elements arc rccipirocaly linked above all wilh relations of specialization. Expansions which express a more complcx structure arc possible wilh the introduction of unthcorctical components, as we did wilh expansions T3 by differentiating between capitalists and laborcs. Ii appears thai this is an expansion from the simple to the complex and not from the abstract to the concrctc, which is generally the common conviction. In the introduction of intended applications, whose multitudes besides the theoretical core represents the second part of ihcorclical elements, has, again in contradiction wilh the general conviction, shown that the mulditudes to which we introduce new norms, arc presented as super-multitudes to the previous. But in the structural reconstruction of sociological theories there exists the danger of uncritical of undifferentiated lime structures. UDK37.011 IVAN KOSOVEL VZGOJA OD TOD DO VEČNOSTI Kot medij predstavitve razlike vzgoje in izobraževanja lahko vzamemo religijo, natančneje spor med katoliki in gnostiki. Spor v zvezi s Kristusovim nasledstvom jc spoznavno gledano, spor med fizičnim (polaganje rok itd.) in duhovnim pristopom. Na ta par se potem vežejo 5e drugi pari: gradnja cerkvene hierarhije - iniciacije, elitizem; dalje, sakralizacija profanih dogodkov - askeza, resnica jc dana - resnico je treba iskati, socialnost - asocialnost itd. Ker v prvem primeru resnice ni treba iskati, jc poudarek na discipliniranju vsakdanjega življenja, v drugem so oblike posvetnih oblik življenja skoraj nepomembne, poudarek pa je na stalnem iskanju resnice. UDC 37.011 IVAN KOSOVEL EDUCATION FROM HERE TO ETERNITY Wc may take religion, more precisely the conflict between catholics and gnostics, as a medium for presenting the differences in education and upbringing. The conflict linked to Christ's inheritance, is, if looked at cognitively, the conflict between the physical (placing of hands cts.) and spiritual method. Then also other pairs link to this pair: the construction of church hierarchy - initiation, elitism; furthermore, sacrilcge of profaned happening - acscctics, truth is given - the truth has to be searched for , sociality - unsociality etc. As in the first example truth does not have to be scarcchcd for, the stress is on the disciplining of everyday life. In the second, the form of devoted forms of life arc nearly unimportant, the stress is on the constant search for truth. UDK 37.01 :316.776 ALOJZIJA ŽID AN O VZGOJNO IZOBRAŽEVALNEM PROCESU KOT O SPECIFIČNO PO TEKAJOČEM KOMUNIKACIJSKEM PROCESU MED UČITELJEM (ODDAJNIKOM INFORMACU) TER UČENCEM (SPREJEMNIKOM INFORMACU) Prispevek se ukvarja z analizo vzgojno-izobražcvalnega procesa kot specifičnega komunikacijskega procesa, ki poteka med učiteljem (informacijskim oddajnikom) ter učencem (informacijskim sprejemnikom). V njem so posredovana različna razumevanja pojam informacija kot (tiste) elementarne prvine, ki pomaga oblikovati učencu njegove socialne vrednote in stališča. V prispevku jc tudi analizirano vprašanje, zakaj (in kako) jc lahko vzgojno-izobraževalni proces posredovalce raznoterih informacij učencu? Oziroma, povedano drugače: kaj jc tisto, kar povezuje v tem proccsu oba njegova temeljna komunikacijska dejavnika, to jc učitelja in učenca? Kakšne so značilnosti njunih komunikacijskih kanalov? Analizirano pa jc šc vprašanje, ali lahko (vselej) nastopa učitelj v vlogi idealnega prenosnega informacijskega kanala? Prispevek poudarja, da mora o vseh navedenih vprašanjih v današnjem času razmišljati učitelj, čc želi, da jc njegov pedagoški proces učinkovit. To pomeni, za učenca kar najbolje informativen. In to v pomenu njegove življenjske bogatitve, ne pa v pomenu posredovanja mu površinskih znanj, ki učencu prav zaradi svoje takšne narave ne morejo veliko pomagati. UDC 37.01 :316.776 AIX)J ZIJA ŽID AN ON UPBRINGtNG-EDUCATIONALS PROCESSES AS SPECIFICALLY PROCEEDING COMMUNICATIONAL PROCESSES BETWEEN THE TEACHER (TREANSMITTER OF INFORMATION) AND PUPIL (RECEIVER OF INFORMATION) This contribution deals with the analiysis of upringing-cducalional processes as a specific communicalional process, which proceeds between the tcachcr (information transmitter) and the pupil (information receiver). Various comprehensions of the notion of information as (that) elementary clement which assists the pupil to shape his social values and viewpoints arc given in it. The question of why (and how) can the upbringing-educational process be the mediator of varied information to the pupil is also analyzed in this contribution. Or should we say: which is the thing which links both the fundamental communicational factors in this process, the tcachcr and the pupil? What arc the characteristics of their communication channels? The question is also analyzed - can the teachcr (always) appear in the role of an ideally transmitting information channel? The contribution stresses that the teachcr must cognate on all these stated questions todaj if he desires that his pedagogic process is cffcctivc. And this means to be as informative as possible for the pupil. And this in the aspect of enriching his life, and not in then meaning of mediating surfacc knowledge, which just bccausc of this property cannot assist the pupil very greatly. Opomba uredništva: Mali Škratje so nam lc izdali pravo Številko letnika naše revije. Upamo, da bodo sedaj pridni. YU ISSN 0587-5161 mmmmmmmmmmmmKmmmmmmmmmmmmmmmmmmmm v Časopis za sodelovanje humanističnih in naravoslovnih ved za psihologijo in filozofijo