LOJZE ZLPANC ŠOPEK LOŠKIH PRIPOVEDK Za upod nekaj besed o etiološkem ozadju ljudskih pripovedk. Ljudske pripovedke znova oživljajo zapisovalci, ki so se posvetili paberkovanju. Te pripovedi so izraz vseh tistih prizadevanj, ki jih preprosti pripovedovalec nosi v svojem sa/ijskem svetu. V njih oblikuje z živo besedo nikoli zastrto hrepenenje po lepoti, resnici in pravici. Miselnost, da dobra ljudska pripovedka lahko ustvarjalno napaja in oplaja oblikovalce umetnih stvaritev in druge slovstvene oblike, nam ni več tuja. S svojo bogato vsebino dobiva ljudska pripovedka spet tisto ugledno mesto in vlogo pri dopolnitvi zgodovine nekega kraja, ki ji po vsej pravici tudi pripada. V daljni preteklosti so vzhodni narodi bolečino ljudske duše pa tudi hrepenenje po lepoti in življenjsko radost ter kritične sentence. naperjene proti oblasti, ki je tlačila ljudstvo, fabulistično presajali D pripovedke, v katerih je na zunaj resda bilo govora o kačah, zmajih in zlobnih velikanih, fabula pa je skrivala v sebi globlje jedro; s temi kreaturami so pripovedke cesto v prenesenem smislu poimenovale proti- ljudske vladarje in izkoriščevalce. Tako so n. pr. ohranjene pripovedke o vladarjih iz kitajske dinastije Čau (iz 12. stoletja), v katerih je preprosto ljudstvo izražalo svoj gnev proti nečloveškim postavam, ki jih je ta dinastija vsiljevala podanikom. Bilo bi predrzno trditi, da so pripovedke že takrat bile tudi tista sila. ki naj bi vzgajala ljudske množice v duhu zoper takratni vladajoči red, vendar so znatno prispevale k razčiščevanju pojmov o pravici in resnici. Pa posezimo nekoliko še v starogrško mitologijo. Pripovedka o trojanskem konju je baje zgolj spretno sestavljen in Homerju, pesniku neznanega rodu z maloazijske obale, podtaknjen grški plagiai mnogo starejše egipčanske pripovedke, ohranjene v Harisovem papirusu, kjer se omenja, kako je Tibuti osvojil mesto Jope. Herodota štejemo med prve zapisovalce pripovedi po ljudskem izročilu. Zgodovinar Prokop je v ča.m Justinijana Bizantinskega zelo cenil ljudsko pripovedko za prikaz življenja »barbarov^. F svojih tajnih zapiskih je reševal pred pozabo številne anekdote, ki so krožile med ljudstvom o depotinji Teodori. Isi taki zapiski so upoštevanja vredni za študij in vrednotenje takratne dobe. Slovensko ljudstvo je ustvarilo mnogo pripovedk, ki razlagajo postanek gora voda. pečin, zijaok. drag. gradov in njihovih razvalin ter podzemeljskih jam. Pripo vedke nam bajajo, kakšne so bile vile. žalik žene, škrateljjii, palčki, velikani, povodni možje in ajdovske deklice; ohranile so nam premnogo lepih misli, nanizanih v izrekih; njim je treba priznati zaslugo, da je io študijsko gradivo poslužilo narodopiscem. in zgodovinarjem pa tudi pisateljem za spoznavanje naše daljne preteklosti in staro- svetnih obredij, v katerih se skriva mitos. ki je oblikoval življenje, mišljenje in čustvovanje naših prednikov. V ljudskih pripovedkah nam je ohranjen odsev ostrine duha, ki ga je preprosto ljudstvo, hrepeneče po svobodi in pravici, ljubosumno gojilo iz roda v rod. Obarvane z jezikovno patino, so ljudske pripovedke o nenehnem boju .s poplavo tujk. izposojenk in neologizmov. ki se nezaželeno razraščajo v našem 199 besedišču. V obmejnih krajih naše ožje domovine, kjer se bije tihi boj za ohranitev našega jezika, pa so pripovedke ohranjale slovetisko prahitnost in čistočo jezika. V boju s sovražnikom, ki ga pripovedke prikazujejo kot vraga ali velikana, junaki ne poznajo smrtnega strahu. Pojem časti je v vseh pripovedkah, ki sem jih zasledil zadnjih petindvajset let v Beli krajini in Gornji Savinjski dolini in s katerimi se zadnji čas srečujem na loškem ozemlju, razvit do najvišje stopnje. Preprosti junaki (drvarji, brodarji, ribiči, pastirji, osebenjki, bajtarji in hribovci) so s prenekaierimi karakternimi odlikami podobni .•srednjeveškim vitezom, saj je kult resnice v ljudskih pripovedkah tesno zvezan s kultom srca. Največja socialna dolžnost pravega junaka je, ljubiti resnico in preganjati laž ter krivico! Ce pa fabulo le spremlja laž, je samo potrebno zlo in orožje zoper sovražne sile. Jezik dobre ljudske pripovedke je koncizen, kratek, jasen in logičen, skratka jezik dejanj. Dr. Ivan Prijatelj, ki sem mu nekoč poslal slovarček manj znanih belokranj skih rečenic, besed in pregovorov, mi je zatrjeval, da je vmes našel besede, ki so zgolj navidezni arhaizmi. Kako pravilna je bila njegova sodba, sklepam po tem, ker si je prenekalera teh besed v nadaljnjih letih že priborila ^prostor na soncu'!: — oživela je za knjižno rabo, ima jo tudi Slovenski pravopis. Preprosto ljudstvo je dolgo verovalo, da vsebina pripovedk ni izmišljena. Belo- kranjcu so n. pr. bile vile. povodni možje, velikani in vragi del dejanske resnice. Velikan Nenasit (Pleieršnik razlaga besedo inedositt kot netek — nem. Nimmersatt —, neteka pa sem zasledil tudi v pripovedkah Gornje Savinjske doline). Belokranjske so tudi pripovedke o Vesniku oziroma Zelenem Juriju. Primerjalni študij mitoloških in etioloških osnov pa nam v zvezi s pripovedkami drugih slovanskih narodov razkriva, da ima Zeleni Jurij polbrata, ki mu streže po življenju. Temu zločestemu bitju je ime Jarnik. (Ali ni to izpeljanka besede -»jan, kar pomeni v adjektivni obliki: srdit, razjarjen?) Dr. Jakob Kelemina je v Bajkah in pripovedkah slovenskega ljudstva označil Jarnika kot zastopnika poletnega sonca, ki zada konec pomladnemu soncu, čigar nosilec je Zeleni Jurij. Jarilo je pri Rušili praznik o Kresu, t. j. v času žetve. Jarnik je lovec in strelec, Jurij pa poljedelec. Za kazen, ker je ubil polbrata Zelenega Jurija, je bil Jarnik spremenjen v Zelenega lovca, ko ponoči goni volkove... /z tega imena se je razvil Zelenjuh ali Zeleni vrag. (V pripovedkah z loškega ozemlja je vrag osten- tativno zelen!) V pripovedkah, o velikem Bistrooku. ki sem jih tudi zasledil v Beli krajitii. je celo obledeli mitos o starogrškem Kiklopu — enookem Polifemu. Spomini na važne dogodke, ki so razburjali našega primitivnega človeka, zagle danega v mitos, se pogosto mešajo s prvotnimi verskimi predstavami. V kasnejših dobah pa zgodovinski element pripovedke čisto prerašča bajeslovnega. Zeleni lovec torej. >ki ponoči goni volkove'^? Ali ni v tej oznaki skrit mitos o divji jagi? Pripovedke o divji jagi pa zasledimo tako v Savinjski dolini kakor tudi na Koroškem in v Loškem pogorju. So torej tipična posebnost alpskega sveta in bajanja alpskih ljudi. Tipičen je motita: boj med našim kmetom in srednjeveškifn fevdalcem (loška pri povedka Kamniti most!). Fevdalec je kmeta zmozgaoal s tlako ter mu jemal najlepši del njegovega pridelka fprim. Velikan Nenasit, Velikan v škornju. Grad na Kolečaju, Velikan in čevljarček, Velikan, pastir in kozel, Kučarski velikan — vse v belokranjskih motivih, ki sem jih obdelal v svojih zbirkah ljudskih pripovedk iz Bele krajine). V Zadrečki dolini sem našel inačice: Dva velikana. Kako je nastala gora Rogatec itd., ki potrjujejo, da so slovenske ljudske pripovedke po vsebini sicer različne, a eno je le vsem skupno: tesna povezava z dogodki, ki jih je naše ljudstvo preživljalo v pre- 200 teklosti. Pripovedi, ki v svojem zaplodku niso imele živega stika z resničnim žio- Ijenjem, se sploh niso ohranile D spominu našega ljudstva. Zaradi različnih etioloških osnov pa so se ohranile pripovedke, različne po fabuli in vzgojnem pomenu. Še pred zadnjo vojno sem se v Beli krajini namahnil na dedke in kumeke. ki so se mi med bajanjem nagajivo smejali ter se muzali moji radovednosti vselej, kadar so prestopili začarani krog pripovedke ter pričeli vsebino pripovedi pri lagajati lastnemu hotenju, željam, sanjam in hrepenenju po lepoti, sreči in pravljič nem bogastvu. Naj je pripovedko pripovedoval pastir, povasnik, pivček v, zidanici, pirnik na svatbi, žanjičica ali stara ženica na varki mrliča, vselej je bila tesno zdru žena z veseljem oziroma bolečino ljudi, med katerimi je živela. Ljubezen, hrepenenje po sreči, nezvestoba, nasilna ločitev, tožba po oddaljeni dragi osebi, zmaga prepro stega, poštenega človeka nad zlobnimi bajeslovnimi bitji, vse to se je prepletalo in plastično izražalo v pripovedovanju. Isto povezanost s fabulo pripovedke in zavzetost nad etičnimi odlikami sem pozneje našel tudi pri pripovedovalcih Ijiuh^kih pripovedk v Gornji Savinjski in Zadrečki dolini, z njo se srečujem zadnji čas tudi na loškem ozemlju. Mladost ne pozna strahu! Mladost v ljudskih pravljicah in pripovedkah je vselej zmagovita; tudi takrat, kadar se spoprime z bajeslovnimi bitji: vragi, velikani, vilami, žalik ženami, povodnimi možmi, ajdovskimi deklicami, škrateljjii in hudobnimi gra- ščaki, ki so poosebljeni v vragih in velikanih. Tu nastopajo mali ljudje (pastirji, šivavci, čevljarji, kajžarji, drvarji in brodarji), ki iščejo resnico in se bore za pravico. Mnogoštevilne in močno razširjene so zlasti ljudske pripovedke o vinu in vinski trti. Bela krajina je deželica sonca in vina. Belokranjec ljubi družbo, da se v njej razvedri in otrese vsakdanjih skrbi. Prijetna družba v zidanici n pripovedka, zalita z vinom, da postane nagajiva in hudomušna — to so elementi radosti, ki se ji predaja preprosta belokratijska duša. Mojstrsko izvedena simbolika tovrstnih pripovedk je lepa in v večini primerov, kolikor sem jih zbral in objavil, tudi pesniška. Drugačna simbolika diha iz savinjskih, zadrečkih in loških pripovedk, saj se njihovo dejanje odigrava v hostah, med pečevjem, po gorah in planinah, na fratah in lokah, v zijavkah in podzemeljskih jamah ter na ruševinah starih gradov. Vse to dokazuje, kako živo je ljudska pripovedka naslonjena na specifične življenjske po goje v tej ali oni pokrajini. Se nekoliko besed o legendah. Ne smemo jih prezreti, saj so pravi biseri ljudske epike. V njih živita n. pr. Kristus in sveti Peter docela človeško, saj je n. pr. sveti Peter v takih belokranjskih pripovedkah skoraj vselej obremenjen s člove.^kimi slabostmi: rad laže in Kristusa tudi goljufa! Tako belokranjske pripovedke na šaljiv način po jasnjujejo, zakaj je sveti Peter plešast, zakaj je brez klobuka, zakaj ima popotno palico, zakaj je lakomen itd. V njih je izražen bogati humor, ki je lasten nravi pre prostega Belokranjca, pa naj ho to v elementu najtršega dela — v vinogradu ali v ve seli dritžbi — v zidanici. Mislim, da se po vseh teh reminiscencah, ki se nanašajo na prvine ljudskega pri povedništva o splošnem, lahko pomndimo še pri etioloških ozadjih ljudskih pripovedk z loškega ozemlja, ki doslej, kolikor mi je poznano, še niso bile niti zapisane niti priobčene. Četudi je čas mojega tovrstnega raziskovanja kaj kratek, mi je doslej uspelo zapisati kakih 50 motivov, ki so nadvse zanimivi in jih bo treba v literarni preobleki posredovati vsem, ki se zanimajo za tovrstno literaturo. Ta bogata žetev pri mojem paberkovanju za novimi motivi v novem okolju je zadosten dokaz, da je ljudska pripoved na področju Loškega pogorja bila doslej še vse premalo raziskana, saj je to področje v tem pogledu še docela nedotaknjeno. Bogata ljudska domišljija se je tudi tod razživela ob nastanku gradov, okrog grajskih razvalin, ob nastanku in 201 pomenu Crngroba. Kamnitega mo.';tu v Skofji Loki. škofjeloškega grba. Krvavega znamenja. Gaožnika. raznih peči in podzemeljskih jam o Loškem pogorju, ob na stanku naselij, hub itd. Zgodovinsko ozadje teh pripovedi je neoporečno. Cim starejša je pripovedka, tem bolj sicer to ozadje v fabuli bledi, je pa brez dvoma tudi v naj- skromnejših odtenkih živa priča, da so tlačani srednjega veka v ljudskih pripovedkah označevali .tvoje čustvovanje in odnose do fevdalnih gospodov. Na loških tleh so podložniki čutili zlasti pest glavarjev odnosno oskrbnikov, ki jim je bila prepuščena uprava loškega gospostva in ki so imeli spričo oddaljenosti zemljiškega gospoda v Freisingu mnogo priložnosti, da so zlorabljali položaj in s svojevoljnimi ukrepi izzvali nezadovoljstvo med podaniki. V tem razmerju je iskati tudi etiološke osnove ljudskih pripovedk, ki jih je preprosto ljudstvo Poljanske in Selške doline ustvarilo v davnini in jih iz roda v rod ohranilo do današnjih dni. Navade, običaji, pregovori in reki. sturo.^ioetna obredja in prečiščeno besedno iverje — vse to je nanizano v ljudskih pripovedkah, ki so izraz bogatega duševnega življenja sicer primitivnih ljudi, ki so bili s tisočerimi srčnimi nitmi privezani na rodno grudo in narodno zavedni stražarji ter varuhi neizmaličene slovenske besede. Ljudske pripovedke, zasidrane v kraj in čas. so slovenskemu knjižnemu jeziku posre dovale besedišče, ki napravlja naš jezik plastičen in pojoč. Obračunale so s papirnatim jezikom Koseškega in vzbudile zanimanje za lepo izražanje, ki je vzcvetelo v jeziku Levstika. Cankarja in Zupančiča. In kdo more trditi, da njihov jezik ni lep prav zaradi tega, ker je oplojen s starim besediščem, kakršno nam je ohranjeno tudi v ljud skih pripovedkah! V prenekaterem njihovem knjižnem delu je ohranjen narodopisni prizvok. Lepota Loškega pogorja s Poljiinsk<) in Selško dolino in lepota preprostih ljudskih duš ni prazna beseda, ampak bogato področje podrobnega študija, ki odkriva žejnim dušam vire. pri katerih se je skozi stoletja napajala ljudska domišljija. Loško ozemlje s svojimi skrivnostnimi skalami, pečmi, vrhovi, podzemeljskimi jamami. Poljanščico in Selščico. ki sta pogreznjeni o pravljični svet. gmajne in loke, razmetane po slabo rodni zemlji, fevdalni odnosi med grajskimi oskrbniki in tlačani — vse to je zaživelo v bogati domišljiji preprostih hribovcev, ki so iz roda o rod povezovali dogodke o pravljice in pripovedke, katerih vsaka ima etiološko ozadje, ki še danes mika in opaja slehernega prijatelja narave in ljudstva v teh krajih, saj je prav o ljudskem pripo vedništvu skrita prenekatera modrost in življenjska resnica. Med številnimi motivi, ki sem jih doslej zbral s sodelovanjem dijakov škofjeloške gimnazije in deloma obdelal, priobčujem o literarni preobleki nekatere, na katere naslanjam svojo trditev, da bi brez zgodovinskega oziroma etiološkega ozadja že zdavnaj usahnili v domišljiji ljudstva, če bi ne bili vzeti iz življenju in bajke, ki sta v preteklosti spremljali ljudstvo loškega ozemlja. Naj mi bo ob koncu dovoljeno, da se toplo zahvalim predsedniku Muzejskega društva o Skofji Loki. ki je pregledal rokopis, mi nasvelooal razne spremembe in opremil v nadaljevanju objavljene pripovedke z zgodovinskimi pripombami. 202