SEZONA 1951-52
ŠTEVILKA 8
GLEDALIŠKI LIST
PREŠERNOVEGA GLEDALIŠČA V KRANJU
0
VAL GIELGUD:
rpt'6(' &d niez/a
'J)remUta dne 23. maja 1952
VAL GIELGUD:
pjtot od VStfO
Drama v dveh dejanjih (petih slikah) Prevedel: Herbert Griin Režiser: Balbina Battelino-Baramovičeva Inscenator: ing-. Ernest Franz
* OSEBE:
Johnny Quayle, letalski poročnik .	... Jože Pristov
Shirley Marsh, W. A. A. F..................Klio Maverjeva
Hugo Bastin................................Jože Kovačič
Edlth Bastin, njegova žena.................Mara Černetova
Seu, njegov korejski sluga.................Metod Mayr
Gloria Selwyn..............................Nika Juvanova
Heinrlch Maltzan, znanstvenik, nemški Američan Mirko Cegnar Stefan Bimbaum, židovski begunec iz Avstrije France Trefalt
Daniel B. Delane, Američan.................Laci Cigoj
Mornariški oficir..........................Ivan'Grašič
Dejanje se razvija v domu Huga Bastina na osamljenem otoku na južnem Pacifiku.
Čas: v začetku leta 1946.
Inspicient: Metod Mayr	Tehnično vodstvo: Lado Štiglic
Odrski mojster: Janez Kotlovšek	Razsvetljava: Tone Lozej
Lasuljanka: Vera Srakarjeva	Suflerka: Marija šimenčeva
Sceno izdelala gledališka mizama in slikama.
Kostume izdelala po osnutkih Mije Jarčeve modni atelje Jakofčič in gledališka krojačnica.
Klobuke in čepice izdelal modni atelje Orosel.
V a I G i e 1 g u d :
Iz predgovora k drami „Proč od vsega44
Čeprav tvegam, da me bodo imeli za neznosno naduteiga, kanim trditi, da je ta drama vredna branja, pa makar že samo zato, da se razjasni vprašanje, zakaj je izzvala toliko besa v kritičnih srcih. Sicer pa je samo pošteno, če dodam, da se je občinstvo sdmo zdelo zadovoljno z dramo; in ko je bila Igrana drugje, n. pr. v Yorku, Northamptonu, Hastingsu in Peterboroughu, so jo celo sprejeli skrajno laskavo. Samo v Londonu je bilo kazno, da je kritike žalilo to, kar so imeli za frivolen, še slabše: ciničen pristop do obravnavanega problema. In prav lahko je mogoče, da zdaj, ko je eskapl-zem* in vse, kar k eskapizmu spada, še tako močno zasidrano v srcih vsakogar izmed nas, da zdaj še ni čas za komedijo, ki se raz. reši z atomsko bombo, in ne čas, da se imenujeta v isti sapi Holly-wood in Bikini.
Pustolovski eksperimentalizem sam po sebi ni dovolj. Tehnična prvovrstnost, rabljena za čisto konvencionalno snov, je neprimerna. Kombinacija obojega pa je življenjsko važna za gledališče kot celoto.
* Eskapizem: miselnost in težnja, da bi človek ubežal stvarnosti in njenim tegobam. Nekaj podobnega kakor »nojeva politika«. (Op. ured.)
a
H. G.:
Zapisek o pomladi, o kinu in o atomski bombi
Pomlad, pomlad, prihajaš Izven plana! Tako bi skupaj z Ježkom vzdihnil tudi marsikateri gledališki človek, zlasti pri nas v Kranju. Pozna se, hudirjevo se pozna, da so dnevi lepši in daljši in da se marsikomu ne da več priti v našo temno dvorano. Nezasedenin stolov je čedalje več, celo kadar je na sporedu tako uspela predstava, kot je Ana Christie (ta laskava sodba ni plod naše lastne samozadovoljnosti in preveličavosti, temveč je mnenje kritike in mnogih obiskovalcev). Kaj je torej vzrok slabšega obiska? Ali res samo lepo vreme ? Ali res samo suša v denarnicah ?
Zakaj so kljub lepemu vremenu kinematografi vedno dobro obl. skani (čeprav ni vstopnina nič cenejša, prej dražja)?
Zakaj so gostilne vedno polne, d asi baje »ni denarja« (in čeprav v krčmah menda ni nič bolj »pomladni« zrak nego v gledališču) ?
Tovarna sanj. V gledališki anketi smo zapisali tudi to vprašanje: »Kaj Vam je ljubše — gledališče ali kino in zakaj?« — Nekateri so odgovorili: vsako ob svoji priliki; drugi (večina, kar je razumljivo, ker so se naši anketi v glavnem odzvali le izrecni ljubitelji gledališča) so zapisali, da jim je ljubše gledališče, ker prikazuje neposredno živo življenje. Nekdo je duhovito zapisal: »Razlika med gledališčem in kinom je ista kakor med svežo in konzervirano hrano.« — Oni pa je spet menil, ida mu je ljubši kino, ker »ni pavz«, to se pravi, da se v eni sapi, s pridržanim dihom lahko prepusti sanjam, ne da bi se vmes prekinilo razpoloženje. Popolna tema, pogled usmerjen v eno samo točko —■ to tudi doprinaša svoje. Skratka —■ misliti je treba v kinu manj ko v gledališču (kdor hoče, sicer tudi v kinu lahko misli, a to se redko dogaja).
Nič čudnega, da so v prvih časih kinematografa gledališčniki z neprijaznimi očmi gledali tega novega tekmeca. Danes je to minilo. Spoznali smo, da imata tako kino kakor gledališče vsak svojo funkcijo.
In ne samo to! Kakor je filmska umetnost svoje najboljše vrednote dosegla ravno s pomočjo gledaliških tradicij, tako se tudi odrska umetnost dandanašnji čedalje bolj poslužuje oprijemov, ki sfe jih je naučila od svoje mlajše sestre. Tudi v naši nocojšnji drami vidimo tak primer: v prvem dejanju Hugo pripoveduje, kako je
bilo, da se je odločil preseliti se na otok — in v tem se scena premakne za šest let nazaj, da sami vidimo, kar Hugo Johnnyju pripoveduje. Ko je scena končana, ko je pripoved pri kraju, pa se spet povrnemo v sedanji čas, tja, kjer je Hugo začel svojo povest. Česa takega bi se prej noben dramski pisec ne bil domislil — to je prijem, prevzet odi filma.
— « —
Prizor iz drame »Tramvaj, ki se imenuje hrepenenje« ameriškega avtorja Tennesseeja Williumsa. Delo, po katerem so posneli tudi odličen film (z Vivian Leigh v glavni vlogi), je 2e nekaj let eno največ igranih in najbolje uspelih na vseh večjih evropskih in ameriških odrih. Zgleden primer tiste sodobne ameriške dramatike, ki združuje naturalistično prikazovanje psiholoških problemov s simboličnimi oprijemi. Prikazuje tragedijo ženske, potomke bogate, a gospodarsko propadle družine z ameriškega Juga, ki po številnih življenjskih zlomih, pogojenih v predsodkih družbe, konča v blaznici. — Možno je, da bomo to pretresljivo in nenavadno učinkovito delo v prihodnji sezoni videli tudi na našem odru. — Podoba je posneta po oljni sliki, ki je delo Thomasa Harta Bentona in ki visi v zasebni zbirki gospe Irene Mayer Selznick, lastnice gledališča, v katerem je bila krstna uprizoritev. Tennees-see Williams je dobil za to dramo eno največjih ameriških literarnih nagrad, »Pulitzer Prize«.
Zrcalo dobe. Pa če nekaj je: kino je po navadi bolj neposreden, in vsaj na videz (v resnici le redko) — bolj veren tolmač sodobnosti. Gotovo, preživeli smo že tiste čase, v katerih je veljalo pravilo, da mora vsaka umetnina', torej tudi vsaka gledališka predstava biti po vsej sili »aktualna« in »sodobna«. Res pa je vendarle, da si želi gledalec v gledališču (bralec v knjigi) najti odgovore ne samo na »večnostna« vprašanja človeškega bivanja in nehanja, temveč tudi na trenutne probleme, ki tarejo družbo, družino, nairod, človeštvo — posameznika. Literatura in njena posestrima — gledališka umetnost sta to v vseh svojih najboljših delih tudi vsekdar delali; če nista dajali dokončnih odgovorov, sta vsaj nakazovali probleme.
Gledališče, ki hoče biti živo, mora z repertoarjem spremljati tudi življenje svojega časa. To ne pomeni, da bi moralo ravno uprizarjati slike iz tega življenja. Tudi v tujih okoljih, tudi v preteklih dobah lahko oživi problematika našega časa.
Proč od vsega. Vojna ali mir? Obstoj ali pogin sveta? To je ena plat te medalje. Na dragi strani pa piše: ali naj se vsak posameznik udeleži življenja skupnosti — ati. pa naj kratko malo skrbi le za svoj obstoj, za svoje zadovoljstvo?
Dve bolezni preživlja človeštvo našega časa: brezdušni kolektivizem, ki ubija osebnost, ki spreminja človeka v številko, v sužnja neke zlagane veličine, ki si po krivici nadeva sveto ime »skupnosti«, pa je v resnici le krvoločno kolesje države. Po drugi strani pa individualizem, lažiaristokratsko zapiranje v lastni jaz, nojeva politika, ki samozaverovano zatrjuje, da je edino plemenito tisto »čisto življenje duha«, proč od vseh grobosti vsakdanjega trdega življenja.
Obe te dve bolezni se najbolj pogubno čutita v vprašanjih velike politike, ki pomenijo konec koncev vedno le eno in isto: vojna ali mir.
Mir, za božjo voljo mir!
Ta vzklik je danes v vseh ustih.
Toda mar ga lahko uresničimo z bojazljivim umikom v lastne samoto ?
INe.
Skupnosti se ne moreš odtegniti. Usoda te vselej znova zagrabi. Ce se ji hočeš umakniti, pride za teboj!
To je v suhih besedah nauk, ki nam ga pripoveduje avtor v tej drami. A kakor vselej v gledališču, tako je tudi .tu: skopi, suho povedani nauk ni nič. Treba je, da zaživi pred nami na odru barvito dejanje v vsej svoji duhoviti polnosti, potem šele začutimo ves pomen te na videz lahkotne, malce ironične, pa vendar globoko resne zgodbe.
Ing. Ernest Franz: osnutek prizorišča zaključne slike »Veselih Windsork«.
Debata med 18. stoletjem in »novim svetom«. Vsega nekaj je v tej drami: poetične sentimentalnosti in blesteče duhovitosti, živih značajev in napetih zapletov, pomembnih resnic in veselih dovtipov. (Skratka, drama je delo enega tistih odrskih praktikov, ki natanko vedo, kaj je potrebno za uspeh; eno tistih del, ki morajo na vsakem odru in z vsako igralsko zasedbo uspeti, kajti tako
Akad. slik. Marijan' Pliberšek: osnutek prizorišča »Jakoba Rude«.
»hvaležnih« vlog, prav za Igralce napisanih, in tako tekočega, učinkovitega -dialoga, tako zanimivega, napetega dejanja ne najde kmalu spet; marsikatero iboljše delo iz svetovne dramatike lahko doživi na odru neuspeh; te drame Vala Glelguda* pa skoraj ni mogoče slabo režirati ...)
A nad vsemi prvinami te drame je nedvomno najdragocenejSa tista debata v zadnji sliki, debata med Hugom Bastinom pa Johnny-jem ln iShirley, debata med reprezentantom miselnosti 18. stoletja (ta doba je bila zadnja v zgodovini evropskega duha, v kateri je vladal čisti razumi) in reprezentantom »novega sveta«** , ker je ta razgovor klasičen primer prave dramatične debate, v kateri obdržita oba nasprotna tabora vsak svoj prav in le zunanja sila zgodovinskega doganjanja (v tem primeru atomski eksperiment) nagne jeziček tehtnice na eno stran. In tako tudi je: moralno sta obo stranki deloma upravičeni in obe deloma v zmoti, le spričo trde resničnosti se je treba odločiti za realnejše gledanje.
Skratka: politična drama z nenavadno zdravo tendenco, v izredno prikupni obliki.
Se nekaj glede pomladi. Ob prejšnji premieri srno obljubili aktualno politično dramo. To pot obljubljamo (za zaključek sezone), da bomo ukrenili svoje tudi, da se oddolžimo vigredi: o kresu bo premiera »Sna kresne noči« (.Shakespeare) — na prostem, v gozdiču na Planini. Pravljična hosta bo nedvomno privabila1 mnogo gledalcev, ki v lepem letnem času ne marajo več v zatohlo dvorano. — Režiral bo Dino Radojevič, nastopal pa bo celotni ansambel Prešernovega gledališča, pomnožen še z nekaterimi gosti iz vrst naših najuglednejših amaterjev. Glasbo bo komponiral Bojan Adamič.
* Val Gielgud, roj. 22. 4. 1908, ta sicer po svetu malo mani avtor (brat slovitega igralca Johna G.), je že več kot 20 let direktor dramskega oddelka Britanske radijske družbe (BBC), kjer deluje že lepo število let: ime sl je pridobil kot pisec slušnih iger (tudi Radio (Ljubljana je že dve uprizoril), a pisal je tudi romane, drame in filmske scenarije.
** »Korenjaški novi svet« (v izvirniku »brave new world«) je namig na naslov znanega romana Aldousa Huxleya, a ta naslov je spet citat verzov iz Shakespearovega »Viharja« (V/l), ki se glase v Župančičevem prevodu:
O, čudo!
Kaj tukaj je odličnih bitij zbranih!
Kako je človek lep! O, krasni novi svet. kjer biva takšen rod!
»Brawe new world« je bilo geslo, pod katerim so se v drugi svetovni vojni borili Angleži in tudi Američani za »boljšo ureditev sveta«.
FRAN LIPAH
23. V. 1892 — 30. IV. 1952
Na dan, ko je praznovala svoj 40-letni jubilej Marija Vera, je zaplapolala na poslopju ljubljanske Drame črna zastava:	za Polonco Juvanovo ln
Jožetom Plutom je letos zaspal že tretji popularni predstavnik starejše garde slovenskih igralcev, še dosti prezgodaj, star komaj šestdeset let, nas je zapustil eden najsvoje-vrstnejših in najbolj priljubljenih slovenskih igralcev, režiser, dramatik in gledališki kram-ljavec Fran Lipah. Ne lahko življenje slovenskega igralca, živčno naporna vsakdanja borba gledališkega človeka in bolestna sla, posledica tega življenja, so nam prerano vzele človeka, ki je bil vsekdar »dober soldat« (Filip Kalan) na fronti slovenskega teatra, zvest delavec in umetnik, prijeten in dober tovariš, prijazen šaljivi kronist naših desak. Nikoli ni stal v prvi vrsti slavljencev, skromni tolmač malih karakternih vlog, eden tistih mojstrov malega formata, ki jih potrebuje sleherno gledališče. Značilno pa je, da je svoje, morebiti najbolj dognane like, ustvaril prav v slovenski klasiki, tr Cankarju: Hvastja (njegova jubilejna kreacija ob 25-letnici) in šentflorijanski mežnar sta podobi, ki bosta zapisani v zgodovini slovenskega igralstva. (Mar ni pretresljivo simboličnega pomena dejstvo, da so okoliščine njegove smrti skoraj natanko takšne kot okoliščine Cankarjeve smrti ?)
S temeljitega študija (Dunaj, poleg akademije in privatnega šolanja tudi štirje semestri prava) je prinesel s seboj bogato izobrazbo, ki je prežlahtnjevala tudi najmanjšo njegovih stvaritev. Kot režiser, kot avtor optimističnih komedij, kot veder pisec ljubeznivih gledaliških anekdot je vselej kazal trojno bogastvo: neugonob-Ijlv humor, rahločutno poetično dobrosrčnost in uglajeno, diasi nikoli
afektirano »salonsko« kulturnost. Zato je bil v najžlahtnejšem pomenu te besede »ljudski« igralec, in nič ni čudnega, če je bil eden najpopularnejših članov' Slovenskega narodnega gledališča, tudi še v zadnjih letih, ko je le še malo nastopal. A ker je vsa slovenska gledališka kultura ena sama nedeljiva celota, zato je njegova smrt bridka izguba ne le za njegov ansambel, temveč za vse teatre, tudi za našega', v katerem ni bil tujec.
Nauk, ki ga vsak slovenski igralec, vsak naš kulturni ustvarjalec lahko posname iz Lipahovega življenja, pa je ta: skromnost, popoln čut ustvarjalne odgovornosti tudi v malih in nehvaležnih nalogah, vestnost v drobnem upodabljanju, humor in dobrotljivost za vsako ceno, tudi kadar je vreme oblačno, in rahločutna, izbru-šena, nevsiljiva kultura v vsakem nastopu!
Hvala mu in dolgotrajen spomin!
Srečko Tič: grobi osnutek prizorišča III. dejanja »Ane Christie«.
H. G r U n :
Burgtheater in drugo
Gledališki vtisi z Dunaja spomladi 1952
Pred odhodom mi je moj stari učitelj zabičeval: »Pazi! Vse, kar boš tam videl, bo docela drugačno, kot smo ml vajeni in kot si mi predstavljamo. To je pogojeno v drugi tradiciji, pogojeno celo že v drugačni prirodni, melodiji nemškega jezika. CNikar ne vihaj nosu, če ti kaj ne bo všeč; glej in spremljaj, zavedaj se, da sc imaš tam mnogo naučiti, četudi ničesar ne moreš neposredno prenesti v našo gledališko prakso. Posnemati ne smeš, zgledovati se moraš!«
*
Obe veliki gledališki stavbi na Ringu sta izza aprila 1945, to je izza dnevov bitke za Dunaj, še vedno nerabni. Opero vneto obnavljajo, morda bo jeseni 1953 že spet sprejela svoj ansambel, ki zdaj začasno domuje v Theater an der Wien in v Volksopert. (Med drugim urejajo velikopotezno ventilacijsko napravo s podzemskim predorom do-Volksparka, ki mi ravno tako zelo blizu; zunanje lice stavbe je že skoraj takšno, kakršno je bilo pred vojno; tudi foyerl so že spet urejeni, a dvorana in oder sta še prazna; dosti dela šo čaka obnovite!je.) — Burgtheater je še ves obdan s plotom, na njem so nalepljeni plakati, ki ponujajo vse mogoče artikle od Pal-mersovih steznikov do sovjetske demokracije, a znotraj teh plotov se skoraj nič ne gane. Kdaj se bo ansambel tega nekoč »prvega nemškega odra« spet vrnil pod lastno streho, ne ve še nihče. Maj gostuje v poslopju nekdanjega varietejskega teatra »IRohnacher«, ki je neokusna, neakustičma, naftalinasta stavba v okusu cesarsko kraljevskih oficirskih kazin. Podružnico za komorne in modeme uprizoritve (pod skupno direkcijo Josefa Gielena) ima v Akademie-theatru, majhni, po modernejšem okiusu urejeni, prijetni gledališki dvoranici (velikost približno tolikšna, kot dvorana Prešernovega gledališča), v poslopju državne glasbene in gledališke akademije —■ v isti stavbi sta še »Velika koncertna dvorana«, središče dunajskega glasbenega življenja, in »Mali teater v Konžerthausu«. majhen poskusni oder, ki se prišteva med dunajska »avantgardna gledališča«.	•
*
Včliko doživetje mojega kratkega bivanja na Dunaju se jo irrtfcnovalo Albin Skoda. Pred nekaj leti še malo znan igralec v Berlinu, zdaj velika zvezda Dunaja, ne samo najboljši, temveč
Ing. I. Pengov: osnutek prizorišča IV. dejanja »Dame s kamelijami«.
tudi eden najpopularnejših igralcev tega, še vedno teatrsko-fanatič-nega mesta: ko stopi na oder, ga sprejme aplavz, ge preden je spregovoril. Dunajčanom je posebno ljub, ker pravijo, da jih spominja na Kainza, tega še po več ko 40 letih nepozabljenega teatr-skega kneza in ljubljenca publike. In res: zunanja pojava tega
Abs. arch. Sveta Jovanovič: osnutek osnonvega prizorišča *
»Od raja pa do danes«.
drobnega, skoraj mršavega telesa, kuštravi, blesteče črni lasje, živo, ostro, temno oko, Izredna telesna okretnost in predvsem, kajpada, neprekosljIva govorna virtuoznost so lastnosti, ki so Škodi skupne s Kainzem. Blesteč deklamator velikih tirad in rafiniran tolmač nenadnih kratkih vzkrikov, komedtantsko uren klovn in kraljevsko veličasten trpin, igralec s silno disciplino čustev, ki pa nikoli ni taka, da M udušila toplino doživljanja — predvsem pa (kar so po vrsti vsi, prav vsi, tudi najbolj neznatni igralci) človek velikanske kulture in Izobrazbe.
Drugo, temu prvemu sorodno doživetje, je mlada J u d i t h Holzmeister (hči slavnega avstrijskega arhitekta, tvorca Ata-ttinkove Ankare). Na videz hladna, dolgočasna, neizrazita lepotica tipa gladke porcelanaste lutke. Toda en sam zgib ramen, ena sama beseda, en korak, in dojem hladnosti je izginil. Kot nositeljica ene najbolj vodenih in praznih ženskih vlog v vsej svetovni dramatiki, to je kot Thekla v Schillerjevem Wallensteinu, je tako močno pritegnila nase vso pozornost, da je skoraj zasenčila samega W e r-nerja Kraussav naslovni vlogi. Holzmeistrova govori že skoraj z neko maniro: vsak stavek je na kraju odprt in dvignjen; pa vendar zna tej govorici, ki bi tako lahko postala monotona, izvabiti toliko dramatičnih odtenkov, različic in protislovij, da preseneča m frapira prav s to vsebinsko razgibanostjo — in to ob popolnem mirovanju telesa. Dva velika monologa govori frontalno v občinstvo, mirno stojč ko kamenit steber —- in vendar ne pomnim, da bi kdaj slišal bolj razgiban in neenoličen monolog (morda z edino izjemo Olivierovih samogovorov v Hamletu, kjer pa je doprinesla svoje tudi tehnika filmske kamere).
*
Dunajski igralci večinoma ne govore v smislu naturalističnega teatra (kakor ga mi poznamo), tako da bi vsak stavek in stavčič logično in psihološko razčlenjevali, temveč razčlenjajo le celotne pasaže in tirade na stavke; posamezni stavek pa govore v enotni, sicer ne muzikalni, a vendar zaokroženi melodiji.
Zanimivo je, da se — ob vsej kulturi odrske nemščine — pri vseh konverzacijskih dramah, tudi pri prevodih, ki nikakor niso vezani na lokalni miljč, pozna v rahlih odtenkih naglas in melodija dunajskega narečja. Zlasti na odrih izven Burg- in Akademie-' theatra.
*
Igralsko je Dunaj danes zelo močan. Celi vrsti izrednih oseo-notiti (Wemer Krauss, Evvald Balser, Albin Skoda, Judith Holzmeister, Hans Thlmlg, Hermann Thtmig, Josef Meinrad, O. W.
Fischer, Hans Moser, Theo Lingen, Hilde Krahl, Raoul Aalan, Attila Htirbiger itd. itd.) se pridružuje plejada sicer nezvenečm imen, ki pač niso velikani svoje umetnosti, vendar (brez izjeme tudi najmlajši) dognani mojstri svoje obrti. Marsikaj je v dunajskem teatru takega, kar ti morebiti načelno ni všeč; a nikoli bi ne mogel najti mesta (z redkimi izjemami sevč), ki bi ga igralec ne bil zmogel. Morda njihove umetniške težnje niso vedno dobre, niti sodobne — vse se jim. lahko oporeka: a to, kar hočejo doseči, to znajo narediti. Marsikateri slovenski igralec, ki ga štejemo pri nas (in to po pravici) za velikega umetnika, bi na Dunaju bržčas niti avdicije ne prestal; ne zato, ker bi ne imel dovolj močne čustvene osnove ali »nadarjenosti« — pač pa zato, ker mu manjka obrtnega znanja, »tehničnih« predpogojev. Kar nenavadno doživetje je za človeka, ki prihaja iz Ljubljane in Kranja, ko v Burgtheatru (in tudi v vseh drugih^gledališčih) razloči vsako besedo, ne da bi mu bilo treba napenjati ušesa. In to celo v izrazito neakustičnem Rohnaicheru! Med vso predstavo »Cyrana« se mi je morebiti primerilo, da dveh ali treh verzov nisem točno slišal, a kako je v Ljubljani, v Kranju ? Približno tretjina teksta se izgublja.
*
: • - • \
V nasprotju z visoko kvaliteto igralske umetnosti je režiserska
umetnost na Dunaju na tleh (razen v operi, kjer je položaj ravno nasproten). Vse je inscenirano brez fantazije, v večno se ponavljajoči, dolgočasni trostenski škatljici, brez mizanscensltih domislici, brez vsakega režijskega hotenja. Cyrano de Bergerac na primer, ena najboljših dunajskih predstav zadnjih let, delo, ki nudi režiserju toliko hvaležnih opor — je uprizorjeno brez vsake izrabe odrskega prostora, z neprestano se ponavljajočo, morečo simetrijo, brez dodatka nemih akcij. Način režiranja, kakor ga pozna Pre. šernovo gledališče od Moličrovih dveh enodejank ali od Turandot.
V tej režiji pa igralske stvaritve svetovnega formata! (Isti fežiser je insceniral v Operi Don Juana nenavadno lepo, okusno in dognano. )
*
Najboljše dunajsko gledališče je še vedno (Reinhardtova tradicija je pač neugonobljiva) Theater in der Josefstadt pod umetniškim vodstvom Rudolfa Steinboecka. Isti teater igra še v dlveh podružnicah: Kammeirspiele in Btirgertheater. Bistvenih slogovnih razlik ni, le da je repertoar nekoliko lažji in skoraj brez izjefne sodoben (a tudi Akademietheater kot sestavni del Burgtheatra uprizarja precčj lahke modeme robe).
(Dalje prihodnjič)
ANA CHRISTIE
»Pa saj ga imam, tak kotiček, 'lep kotiček, kjer boš počivala, kolikor te je volja, strela nebeška! Nič več ti ne bo treba iti za pestrno! Pri meni ostaneš!« (Nace Reš, Mara Černetova, I. dejanje.)
3>Za Boga svetega, Ana, "saj se ni nič zgodilo!« (Nace Reš, Jože Pristov, Mara Černetova, m, dejanje.)

Vasilij I. Kačalov
(11874 — 11949)
največji igralec Hudožestvencga gledališča, kot baron v drami Maksima Gorkega »Na dnu«. Maksim Gorki je bil poleg Čehova glavni dramatik Hudože. stvenikov, ravno ob njegovih dramah so do skrajnosti razvili svoj slog. Med vsemi njegovimi dramami je največ igrana »Na dnu«, in v tej je sicer ne najvidnejša, pač pa najzamimivejša figura propadlega gizdalina, m ga je Kačalov igral z nedosegljivim mojstrstvom.
IGHaLCI
Olga L. Knipper-čehova
soproga velikega dramatika in novelista A. P. Čehova, ena največjih igralk »Moskovskega hudožestvenega gledališča« (gledališče Stanislavskega ln Ne-miroviča-Dančenka), kot cesarica Irina v drami A. Tolstoja »Car Fjodor Ivanovič«. To je bil prvi prodorni uspeh Huido-žestvenikov, kjer sta Stanislajv-ski in Dančenko zmagala s svojim umetniškim programom, ki je preobrazE vso dotedanjo rusko gledališko tvornost in tudi odločilno vplival na razvoj modernega (naturalističnega) gle-
dališča v Evropi.
Zapiski iz kranjske gledališke zgodovine
(Nadaljevanje)
Kako vdani so bili odru in s kakšno ljubeznijo so se mu posvetili nekateri starejši člani, nam priča tudi slučaj Venceslava Hlebceta. Bil je igralec po „božji" volji, naraven, resničen in preprost kot narava sama, katero je kot lovec nadvse vzljubil. Po naravi šegav, skrben- družinski oče, pravičen, odkrit in pošten napram podrejenim, ni poznal sovražnikov in so ga' visoko cenili tudi politični nasprotniki, med katerimi je imel obilo iskrenih prijateljev. Kot absolvent orglarske šole in zadružnega tečaja se je že v mladosti ves posvetil kulturnemu delovanju, kateremu je ostal zvest tudi pozneje, ko je postal ravnatelj Sitarske in žimar-ke zadruge v Stražišču. Vodil je pevski in tamburaški zbor, režiral in igral pri Prosvetnem društvu v Stražišču in Ljudskem odru v Kranju. Kranjskim dijakom in akademikom je radevolje komponiral glasbene vložke za igre, ki so jih uprizorili (Cigani, Deseti brat, Rokovnjači itd.). Tudi v poznejših letih, ko je nosil v sebi že kal smrtne bolezni, ni na zunaj tega nikdar pokazal. Neutruden je bil, če je bilo treba sodelovati pri kulturnih prireditvah ali sodelovati pri igri. In na odru se je takorekoč tudi zaključilo njegovo plodonosno delo. Pri skušnji za uprizoritev Golijeve Kulturne prireditve v Cmi mlaki na Ljudskem odru v Kranju mu je postalo slabo, da se je zgrudil. Pripeljali so ga v bolnico a smrt ga je čez tri dni — dne 5. 2. 1934 — rešila trpljenja.
Igralska darovitost Hlebceta in Cimermanove je živela in živi na odru dalje. Pri prvem v njegovih treh sinovih — dva sta dala življenje za našo svobodo — in dveh hčerkah (Milka in Angelca, ki igra pri Prešernovem gledališču), pri drugi v nadarjeni hčerki Anki, sedanji poklicni igralki Prešernovega gledališča.
Posamezna dela so po vojni pri Ljudskem odru režirali nekateri gimnazijski profesorji, predvsem pa kranjski kaplani in fc>ar igralcev (prof. Kuret, prof. Fortuna, kaplani: dr. Simončič, dr. Pogačnik, dr. Fajdiga, Kosiček, Joža Vovk, igralci: Ciril Mohor, Florjančič, Japelj, Šink, Trefalt, Hudovernik, Vidmar, Vertovšek. in drugi). V letih 1927 do 1931 je režiral na Ljudskem odru tudi sedanji poklicni slovenski režiser — kranjčan Peter Malec, ki je bil tedaj privatni učenec prof. Osipa Šesta v Ljubljani. V tej dobi je postavil na oder Manice Komanove Prisego o polnoči, Jože Vombergarja Vrnitev,. Sembenellija Ljubezen treh kraljev, Maurice Rostanda Vest in Otona Župančiča Veroniko Deseniško, v kateri je tudi igral vlogo Hermana.
Po vojni je uprava Ljudskega odra postala glede uprizarjanja modemih in sodobnih del veliko bolj uvidevna. Na repertoarju je
imel oder slovenska, srbohrvatska, slovanska, nemška, francoska in druga dela. Izmed slovenskih naletimo na dela starejših (Medved: Za pravdo in srce; Finžgar: Divji lovec, Naša kri, Veriga; Funtek: Tekma; Župančič: Veronika Deseniška; Milčinski: Cigani; Remec: Zakleti grad itd.) ter na večino1 del mlajših pisateljev (Golia, Gregorin, Jalen, Klinar, Vombergar, Žigon itd.). Značilno pa je, da oder vse po vojni ni uprizoril niti enega Cankarjevega dela. — Precejšnjo pozornost je posvetil oder tudi klasičnim delom. Uprizoril je Molierovega Skopuha in Tartuffa, Schillerjeve Razbojnike in v sezoni 1929-30 v režiji Kotička Shakespearovega Hamleta, takoj naslednjo sezono pa njegovega Beneškega trgovca v režiji dr. Pogačnika. O kakih dovršenih uprizoritvah teh del seveda ne more biti govora, kljub temu pa so igralci v pogledu razvoja precej pridobili. — Tudi mladinskim igram je posvečal Ljudski oder precej pozornosti (Sneguljčica, Kralj Briljantin in dr.). Svojim obiskovalcem je ansambel postregel ceilo z opereto. V sezoni 1939-40 je uprizoril opereto Mežnarjeva Lizika (dirigiral Peter Lipar). — Z izbranimi akademijami je oder proslavljal spomin na rojstvo in smrt našega naj večjega pesnika dr. Franceta Prešerna.
V posameznih sezonah po vojni je bilo na Ljudskem odru povprečno šest do sedem premier. Le v sezonah 1928-29 in 1929-30 je to število občutno padlo (na tri oz. dve premieri) pač iz razloga, ker je bil leta 1929 ustanovljen Sokol kraljevine Jugoslavije in so bila vsa Prosvetna društva, v katerih so bila vključena telovadna društva Orla, razpuščena in so se morali prosvetni1 odseki na novo ustanoviti. — Ljudski oder je poskrbel tudi za izobrazbo igralcev in režiserjev. Skupno z delavskim odrom, pri katerem so se udejstvovali člani delavske organizacije Jugoslovanske strokovne zveze (pri tem odru je sodelovala tudi sedanja članica Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani Mila Kačičeva) in ki je tudi uprizarjal svoja dela v Ljudskem domu, je skrbel za predavanja o režiji in igranju (Milan Skrbinšek, Edvard Gregorin) ter o maskiranju (inž, Ivan Pengov).
Obiskovalci Ljudskega odra so se po večini rekrutirali iz vrst klerikalno usmerjenega meščanstva (s tem pa seveda nočem trditi, da si posameznih predstav niso ogledali tudi napredni meščani. Skoro stalni gostje pa so bili igralci Narodne čitalnice, tako kot so tudi igralci Ljudskega odra obiskali večino predstav v Narodnem domu), iz vrst delavstva in kmečkega prebivalstva. Do sezone 1925-26, ko se je Čitalnica preselila v nove prostore v Narodnem domu, so slednji večinoma obiskovali le predstave v Ljudskem domu, kot sem to že preje omenil pri zapiskih o delu Čitalnice. — Z nekaterimi uprizorjenimi deli je oder tudi gostoval
po bližnjih Prosvetnih domovih (|šmartno, Tržič, Škofja Loka), na njihovem odru pa so gostovala Prosvetna društva iz raznih krajev. Ljubljanska drama na Ljudskem odru ni gostovala, pač pa je v sezoni 1927-28 nastopil pokojni nestor slovenskih igralcev Anton Cerar - Danilo v naslovni vlogi veseloigre Večni mladenič.
Oder, kakor tudi dvorana pa sta bili zastareli in premajhni, zlasti oder za vprizarjanje večjih in zahtevnejših del, vsled česar je trpela kvaliteta uprizorjenih del, kar je seveda vplivalo tudi na poset. Prezidava celotne stavbe Ljudskega doma je bila nujna. Končana je bila do konca leta 1940. Oder je bil razširjen in poglobljen, razširjena in povečana pa je bila tudi dvorana, ki je dobila primerno avlo. Preurejeni so bili obenem ostali prostori v zgradbi, kr je bila za eno nadstropje dvignjena. V drugem nadstropju so nad gledališko dvorano uredili tudi manjšo dvorano, ki je služila za manjše prireditve in telovadbo, tako da so se skušnje za igre v gledališki1 dvorani lahko nemoteno vršile. (Za časa okupacije so razne nemške gledališke skupine prirejale v Ljudskem domu svoje predstave in propagandne večere. Partizani so vsled tega levi del zgradbe, kjer se nahaja oder, minirali. Nastalo škodo so — z nekaterimi preureditvami prostorov — popravili še med okupacijo.)
Delo na preurejenem odru je zelo oživelo, povečal pa se je tudi obisk, kar nam priča število uprizoritev posameznih del. (Sneguljčica — v režiji Jože Vovka — je n. pr. doživela šest uprizoritev, kar je bilo za takratne čase že nekaj izrednega.) Sezono 1940-41 je Ljudski oder otvoril 18. januarja 1941 s Finžgarjevim Divjim lovcem (režiral prof. Fortuna). Do okupacije so bile se štiri premiere, zadnja dne 8. marca 1941 in sicer Bogovičev Božji človek v režiji Pavla Japlja. Uspešno začeto delo v preurejenih prostorih, za katerega so člani odra pod predsedstvom dr. Janka Kalana žrtvovali nešteto prostih ur, pa je prav kot pri Čitalnici tudi pni Ljudskem odru zavrla okupacija.
Neposredno po prvi svetovni vojni sta na sedanjem področju mesta Kranja pričela s prosvetnim delom Sokolsko društvo v Stražišču in Prosvetno društvo v Šmartnem. Društvi v začetku nista imeli primernih prostorov. Sokolsko društvo je imelo v najemu majhno dvorano z zelo skromnim odrom na Gašteju. Delo je bilo- zelo ovirano in so bile po večini uprizorjene le enodejanke ob priliki raznih proslav. Požrtvovalni člani društva (Jaka Bajželj, France Benedik, Leo Matajc, Joško Benedik, Mirko Rojina, Janez Rozman, Lovro Konjedič in dr.) pa so ustanovili takoj po vojni gradbeni odbor za postavitev Sokolskega doma. Leo Matajc Y je proti majhni odškodnini prepustil svojo pristavo sredi Stražišča v ta namen. Staro zgradbo so podrli, na njenih povečanih teme-
Ijih pa zgradili Sokolski dom, ki je bil otvorjen avgusta 1923. leta. Poleg hišnikovega stanovanja in sejne sobe, v kateri je bila nameščena tudi knjižnica, je bila v domu lepa dvorana s prav čednim odrom. Leta 1935. so dom povečali. Glavni dvorani so prizidali še stransko dvorano z dvema prostornima sobama, uredili vhod s točilnico in stranskimi prostori, povečali in razširili oder, kateremu so prizidali tudi garderobe, ki so bile prvotno nameščene pod odrom. (Med okupacijo je bil dom požgan, po osvoboditvi pa so ga obnovili in preuredili, tako da služi zdaj telesnovzgojnim namenom.)
(Nadaljevanje sledi.)
Iz gledališke pisarne
Gledališke odre obveščamo, da izposoja dramska knjižnica Prešernovega gledališča v Kranju vsa dramska dela po en izvod v prepis za dobo enega meseca. Kavcija za vsak izvod znaša din 500, izposojnina din 100. Knjižnica posluje vsak dan — razen nedelje in ponedeljka od 13. do 15. ure.
Gledališka pisarna posluje vsak delavnik od 9. do 14, ure. Telefon št, 355 in št. 450.
Naše obiskovalce- vljudno prosimo, naj ne hodijo v dvorano v površnikih, z dežniki i. dr., ampak naj vse to odlože v garderobi! Obenem jih prosimo, da prihajajo k predstavam točno!
r
* * *
Predprodaja vstopnic pri gledališki biagajni:
a)	na dan pred predstavo od 13, do 15. in od 18. do 20. ure;
b)	na dan predstave od 13. do 15, ure in dve uri pred predstavo;
c)	za nedeljske predstave je predprodaja, od 11. do 12. ure ter eno uro pred predstavo.
Vstopnice lahko rezervirate tudi telefonično vsak dan od 9. do 14. ure. ([Telefon št. 355.)
Rezervirane vstopnice dvignite najkasneje na dan predstave do 12. ure.
* * *
O 5025 52
Lastnik in izdajatelj: Uprava Prešernovega gledališča v Kranju. Predstavnik: Lojze Gostiša. Urednik: Ivan Fugina, Tiska: Gorenjska tiskarna. Vsi v 'Kranju. — Naklada 600 izvodov. Obseg 'IV* pote.