ENGELBERT GANGL ZBRANI SPISI ZA MLADINO DRUGI ZVEZEK PRIPOVEDNE PESMI V LJUBLJANI 1912. ooo Last in založba .Društva za zgradbo Učiteljskega konvikta". Natisnila .Učiteljska tiskarna*. Založništvo si pridržuje vse pravice. Tpngrtrsr rrsnro^.'ysscscs^jJSXxrszccsTS^: Vsebina. □ □ Zgode in nezgode. stran Mladi ljudje.6 V aprilu. 6 Molčeča Anka. 7 Poskočnica.7 Na poti.8 Dobrotnica.9 Pokop.9 Pastirček.10 Igra.11 Očesce, ki toži.12 V prvih hlačah.12 Mudi se ,.13 Na saneh.13 Razbiti vrč.13 Prvi korak.15 V šoto.15 Lenuh.16 Spoti!.17 Anda.18 Tinkova nezgoda . 19 Slavko v prvih hlačah.21 Dobrovoljček. 22 Huda kazen.24 Bolnik.24 Minka in račice.25 Boj s petelinom.26 Na konjiču.27 Pesemce o živalih. Psiček. Kužek. Petelinček. Teliček. Črni gospodek . Muca. Slavček. Divja raca. Zajec. Lastovica. Medved. Vrabec. Veverica. Volk. Murček — morilec. Pisano življenje. Stric kovač.. • • ■ Ciganček . Za deveto goro. Solnce na potovanju. Bajka o roži. Dekle in roža. Pot k materi. Junak . Stran 30 31 31 1132 . 33 . 34 . 34 . 35 . 36 . 36 . 38 . 38 . 39 . 39 . 40 44 44 46 48 52 54 55 57 Mladi ljudje. Kdo more kaj mladim ljudem, ko lica jim zdrava žare, ko glasne so njihove pesmi in jasno je mlado srce? Saj njihov na polju je cvet, njim solnce veselo gori, njim ptički prepevajo glasno, vsa sreča le zanje živi. Če pride nezgoda, bolest, kdo kremžil bi lice mlado? Na svetu ljudi je nešteto, ki stokrat je bolj jim hudo! d V aprilu. Mati Marici je rekla, da april je nagajiv: zdaj ti solnce toplo sije, zdaj ujame te naliv. 7 No, pa Marica je modra in dežnik razpet ima, da jo brani solnčnih žarkov in da brani jo dežja. Molčeča Anka. Ah, ta mlečna kaša, to jaz rada jem, toda tega prav nikomur ne povem. Da bi mi jo snedli, tega se bojim, in zato je res najbolje, da molčim. ! Poskočnica. Brzih nog naokrog, semintja, kar se da! V lice kri zakipi, Milan zna — hopsasa! Eh, ti spak! Pa je vznak legel v prah: >;lh, oh, ah!« 11 8 Na poti. Ej, lepa gospodična, kam pa tako na pot? Kaj tetki morda nesete košarico za god? Da, tja je dobro iti, tja Tinca prazna gre, nazaj pa se ji jabolka v košarici smeje. In Tinca solnčnik dvigne in resno se drži, po prahu dolga vlečka ji slovesno zašumi. 9 Dobrotnica. Poln je lonček moj... Kdor si lačen, stoj! Lahko kaj ti dam, saj dovoli imam. Nikdar ni tako v srcu mi sladko kakor tisti čas, ko dobrote jaz radostna delim in se žalostim, da je med ljudmi toliko skrbi. m Pokop. Lepo je ptiček pel in srčeca nam grel, očesca je zaprl in v kletki je umrl. In žalovali smo, grob izkopali smo. 1 ja položimo ga, s solzo kropimo ga. V 10 'Cj, ovčice bele moje, pojdimo na pašo spet, velik dan na zemljo sije, r cvetkah se nabira med. Travniki ob glasni loži spet zazeleneli so, * in cvetovi po poljanah sladko zadehteli so. Kužka sta nam spremljevalca: eden spredaj, drugi zad, a nad nami in ob nas je dobra, pisana pomlad. Pa stecita, kužka moja, v ložo tja na izprehod, če bo treba, bom zažvižgal, saj do mene vesta pot, 11 Pasle bodo se ovčice, jaz bom poleg njih čuvaj, pa če pride volk, nabrišem s palico ga, da bo kaj! A če več se jih prikrade, pa začnita: »Hov-hov-hov!« In volkovi bodo plašni vsi odpraskali domov! m Igra. Juli, otroci, hej, juhej! Le po vrsti vsi naprej! Vrsta je pripravljena, past je že nastavljena. Naglo smukni izpod rok, kdor dovolj je naglih nog, pa za hrbet tam se skrij, kjer nevarnosti več ni! Kdor počasi koraca in preleno se ravna, tega pa ujameva, svobodo mu vzameva. Pa začnimo — hej, juhej! V redu lepem kar naprej! Vrsta je pripravljena, past vam je nastavljena! 12 Očesce, ki toži. Mačica ljuba ti, vame strmiš; kaj si storila spet, da se bojiš? Ali je smetana spet te zmotila, morda slanina je v greh te zvabila? Tvoje očesce zre plašno tako, tvoje očesce te toži glasno! Tvoje očesce mi pravi zadosti: »Z mano ni v redu vse pa mi oprosti!« V prvih hlačah. Prve hlače danes imam, pa nikogar ni me strah, še pred Turkom, ako pride, ne bi bežal plah! Dedek mi je večkrat pravil, da je Turek mož strašan. Le naj pride — v prvih hlačah tudi sim močan! M 13 Mudi se! Tine: Hej, prijatelj, v šolo se mudi, a do šole dolga pot drži. In da krajša bo mi dolga pot, na saneh bom zdrčal brž odtod. Pavle: Ako pot je dolga, nič ne de, mlade so in urne mi noge. Najsi mraz me reže v nos, v brado, v šoli pa obema bo gorko. Na saneh. Toplo v telescu, pa licu smeh — ej, to je veselo tu na saneh! A če nezgoda želi tako, da nosek pod snegom išče zemljo: Lepo v dolino sani drče, brez vseh težav kar samo gre. Iz snega vsak se brž dvigne tedaj in s hriba zopet v dolino nazaj! M Razbiti vrč. »Po vode!« zakliče mati. Hitro vrč v roke — 14 sestrica in brat hitita mami po vode. »Danes vode jaz nastrežem!« sestra govori. »Danes jaz!« de bratec moško, »včeraj si jo ti!« In beseda da besedo, vrč zdrči iz rok, lica, roke in črepinje moči bridki jok. 1 15 Prvi korak. Boječ je bil Minki prvi korak, ki ga je v življenje storila: saj bi do krvi se pobila, če padla na nos bi, če padla bi vznak. Zato je pa mamica zrla skrbno, roke je ljubeče razpela, da dete bi drago ujela, če dalje ne moglo bi s šibko nogo. Ojačil se Minki je šibki korak, naprej je hitela veselo, in Če bi ii izpodletelo, pri materi čaka objem jo sladak. A zadaj tam dedek ob palici gre, doiti ne more dekleta, potrla so stara ga leta - in h grobu mu stopajo trudne noge. d V šolo. Kaj me briga strma cesta, kaj mi hoče dolga pot! Če sem zdaj učenec majhen, pa pozneje bom gospod. Ves neuk nameril v šolo prvi plahi sem korak, 16 poln sem danes učenosti, od glave do pet junak! Gledajo oči veselo, vžiga mi pogum srce, saj pogum je in veselje, kar ustvarja nas može! Ce je v šolo težka hoja, bo pozneje lepa pot, koder hodil bom po svetu velik in učen gospod. Lenuh. >Klobuk tja do ušes, na tla uprt obraz, roke potisnem v žep — tako ubijam čas. Po zraku časih ptič lepo pečen leti, morda mi kar pod zob veselo prifrči...« Roke potiska v žep, upira k tlom oči. Nikoli in nikjer pečene ptičke ni! 17 — S poti! Stanka ima polno dela, kaj ji hodite na pot? Za vse te igrače vaše mesta tudi je drugod! Stanka hodi po opravkih, mora v klet in spet nazaj, za napotje vam na pragu vedno je najljubši kraj. 2 18 Ako vam besedo reče, brž se skremži vam obraz, da vas za uho potiplje, dobro bilo bi tačas. Kdor ne sluša na besedo, pa bo skušal na roko. Spoti brž z vso ropotijo! — Stanka bliža se — z metlo! V Anda. Anda. Anda, Andica. nič ni tebi zla: mamica vsa tvoja je, ti si njena vsa. Tja od jutra v prvi mrak vladaš domu ti, trudna si na večer že, nosek te srbi. Pa le lezi, da bo mir, zunaj je bav-bav; ako pride, pa te — smuk! — vtakne brž v rokav! 19 Tinkova nezgoda. Ah, zelena trata! Daleč zadaj hiše, nad zeleno trato mehek veter piše. Na zeleni trati krasna veselica, dec; so kot rože zacvetela lica. Sučejo se v plesu v levo stran in v pravo, ta se je in oni dvignil kar na glavo. Na domačem pragu Tinku se zatoži, mračno gleda v daljo, k joku ustna kroži. Rad bi bil med njimi, ki so tamkaj zbrani, in pomišlja Tinek in si reče; »Vstani!« Tinek-debeluhar z loko si pomaga, z nogo se upira, da se dvigne, s praga. 2 * 20 Tinek-debeluhar ziblje se v daljavo, zdaj vihra na levo, zdaj raca na pravo. Tinek-debeluhar v dir se je zapodil, Tinek-debeluhar slabo je pogodil. Tinek-debeluhar v igro se zamaknil, pa ob cestni kamen se je izpodtaknil. Kje si, družba glasna? Trnek v prahu vzdiše, a nad njim, nad trato mehek veter piše. Z vetrom iznad trate smeh glasan prihaja, žalost nepopisna Tinka v duši vstaja. »Smejejo se meni!« predse kliče tožno, vse mu je potrto srčece ubožno. 21 Slavko v prvih hlačah. L Na godovni dan Slavko je vstal, pa se od srca je nasmejal. Pa se ie nasmejal kot še nikdar, saj od mame dobil hlače je v dar. In pozdravljali so Sl vka povsod: »Dober dan, naš poklon, mladi gospod!« 2 . Moško je stopal Slavko naprej: »To ni kar tako, le vsak me poglej!« Slavko je hodil vsepovsod, pa s hlačicami se zataknil ob plot. Zataknil ob plot se, in reklo je: drk! Prijokal domov je, in pelo j©-: šfrk! 22 3 . In drugega dne Slavko je vstal, pa mu je bilo neskončno žal. Saj mamka oblekla mu krilce je spet, in Slavko — gospod v njem šel je v svet. A kdor ga je videl, miru mu ni dal: korenček je strgal in se mu smejal! V Dobrovoljček. Na glavi čepico, na licu nasmeh — kaj hočem še več v teh pasjih dneh? Kaj hočem še več? E, da bi imel jai glasne orglice — po svetu bi šel. In ž orglicami bi okrogle drobil, 23 a v čepico bi denarce lovil. Denarce lovil in si kupil grad in z orglicami legel bi v hlad! V 24 Huda kazen. Stanko in Malči, živa otroka, mamico sta jezila: »Ako ne bo miru — kar pojdem, pa se ne bom več vrnila!« Šla je; na jok sta se držala Stanko in Malči. — Kaj bo li, ako vedno bo mamica jezna in se ne vrne nikoli? Mati pred sobo počaka, pomišlja: »Kdo naj ostavlja otroka? Kam bi zabredla šibka nožiča, če je ne vodi matere roka? Kaj bi moje srce počelo? Od bolesti umrlo bi samo! Sebi dam največjo srečo, ko otrokoma dam spet mamo!« Vrata odpre... In smeli jo pozdravi, čakajo mater objemi: »Kadar spet pojdeš, mamica zlata, pa naju kar s sabo vzemi!« d Bolnik. Psiček naš je ves bolan, Dragica ječi: »Tonček, ljubi bratec moj, zdaj ga zdravi ti!« 25 Pride Tonček — učenjak — govori tako: »Nič ne jokajte, gospa, ni tako hudo! Kušku dajte mastno kost, kruha velik kos, pa mu bo. kot prej je bil zopet moker nos!« Kužek prejme kost in kruh, pa je zopet zdrav, Dragici prijazno de: »Hvala ti, hav-hav!« V Minka in račice. Račiče ljube, pridite sem! Kruhka vam nadrobiti čem. 26 Daleč po vodi plavate, z valčki se poigravate, trudne ste in lačne močno, kruhek v slast vam pojde tako! Kačiče brž priveslale so, Minki v pozdrav začebljale so, kljunčke so odpirale, hvaležno se vanjo ozirale. Potem so odplavale daleč drugam pravit: »Minka je dobra nam!« m Boj s petelinom. Petelinec Kuriki - kdo ga ne pozna? Ej, kako neskončno lep rep blesteč ima! Markec ojunači se, tiho gre za njim: »Petelinca primem brž, pa pero dobim!« Kuriki pa Markcu — hop! — plane kar za vrat, češ, brez kazni mi ne boš, kurjih repov tat! 27 Markec dvigne brž pete, teče, kar se da, kurji kralj pa smeje se: »Hej, ta pa res zna!« 1 Na konjiču. Mama, zdaj odjašem stran preko gričev in poljan, tja do tete in do strica; brza konju je nožiča, nese me kot veter sam, da ne vem prav, kod in kam. Glejte, zdaj-le sem v Ljubljani, lepi beli in prostrani, brž na Dunaj privihram, tam me cesar sprejme sam. Potlej se obrnem tja, kjer je mesto kraj morja, šumno mesto, Trst bogati, nekaj vam prinesem, mati: smokev sladkih polno pest, pridite jih k meni jest! H kralj-Matjažu zdaj hitim, da od njega brk dobim, brk košatih šop pod nos; da ne bo konjiček bos, 28 njemu podkev zlato da, da kot blisk naprej vihra! Malo še pogledam v Rim, nič se Lahov ne bojim: če bi kdo mi hotel zlo, v Črno stopim brž goro. Tam se malo okrepim, potlej se na Klek spustim; moj konjiček zarezgeče, čarovnica vsa trepeče, prime metlo — konjski rep, konj po nosu: klep-klep-klep Jaz se smejem in hitim, da vam vse to sporočim. Svet je pisan in prostran — zdaj doma smo, dober dan! Psiček. Hav-hav-hav! Kolik si? Kakor dobra pest! Vendar si domu ti vedno varuh zvest. Palico vzamem si, pojdi, greva stran, koder gozd zeleni in ugaša dan. V mraku tam, vidiš ga, tik pred nosom: štrk! Kdo je to? Gozdni škrat, mož košatih brk! Cviliš ti, vzamem te, psiček, v naročaj. Res, junak velik si — pojdi v dom nazaj! 31 Kužek. Pa kako je zopet to, da so ti oči zaspane? Kadar človek zjutraj vstane, jasno gleda mu oko. »Ko si ti najslaje spal, ni do spanja meni bilo: da bi nič te ne zdramilo, zvesto sem na straži stal!« 1 Petelinček. Petelinček — krlili! — dobro tebi se godi: tam po dvoru, kar se da, roža rdeča ti, vihra. 32 - rep ponosno višeš v zrak, majhen ptič, velik junak. Petelinček — krlili! — dobro tebi se godi! Petelinček — krlili! — dej, kako se to ti zdi: Kuharica kliče te, ali nič ne miče te? V roki oster nož ima, da ti ga pod brado da. Petelinček — krlili! — slabo tebi se godi! Petelinček — krlili! — kje zdaj tvoja pesem spi? Ves oskubljen, opečen, kakor maslo si rumen, ah, kako nas drezaš v nos, da za kosom jemo kos! Petelinček — krlili! — dobro nam se zdaj godi! Teliček. Kako so ti velike oči, ko si se postavil pred mano! Kaj misliš, teliček, da bratec sem ti, ker gledaš tako me vdano? 33 - A kaj me spaka žene tako za njim na zeleno travo? d Črni gospodek. Po našem domu hodi on. gospodek črni hodi; gospodek v gladki suknjiči, poklon, pozdravljen bodi! V naročje Anci pridi sem, da te mehko pogladi, in vseh gosposkih kretenj se tu, mucek naš, navadi! In prede in vzgrbljava se, oko mu svetlo sije, lepo si cedi suknjico in sladko mleko pije. d 3 34 Muca. »Mucika, muca, pojdi za peč, tamkaj na toplo sedi. ali pa lezi, kar ti je všeč, pa nam okroglo zapredi! • Danes si miško prijela za vrat in jo pošegetala, pa si smejala se ti takrat, miška se ni smejala!« Muci de dobro hvalni glas, leže za peč in prede, k mizi pogrnjeni sedem jaz, močnik kadi se iz sklede. I Slavček. Kralj si, slavček, v pevskem rodi, kmetu ljub in všeč gospodi, ko prebiraš strune zlate; nikdar ni pokoja zate: še ponoči poješ nam, sebi sanje čaraš sam. »Lepe so mi pesmi res, ker so vse dar iz nebes. Kadar radostno srce je, v pesemci se mi posmeje. 35 kadar me srce boli, pesem žalostno zveni.« Kaj mi, slavček, praviš to! Saj ti nikdar ni hudo! Tvoje zvezde so na nebi, grm zazelenel je tebi, svet te je in bo slavil — kaj bi vendar tožen bil? »Kaj ti veš, kako je meni, kadar v kletko me zapro! Svet ob meni je zeleni, meni v ječi je hudo; toda najbolj je hudo mi, če mladiče pobero mi.« Divja raca. Raca na vodi, kaj pa bo? Lovec se plazi za mejo. Lovec je kakor lisica zvit, nosi na hrbtu pihalnik skrit. Puf! — Pihalnik izproži se, dim iz cevi zakroži se, z dimom kroglice vate lete, čuvaj, da te ne dohite! Raca nasvet posluša moj, vzlet jo z vode dvigne takoj. 3 * 36 lovcu za mejo kliče tako: »Tvoj me pihalnik pihal ne bo!« d Zajec. Zajec dolgouhi ti. kam se ti tako mudi? Čakaj, rad bi te ujel in s seboj na dom svoj vzel, dlačico bom gladil ti, v teku boš me vadil ti! »Ne utegnem,« zajček de, »dolge moje so ceste, v deteljo me kliče glad, a pod grm me vabi hlad; če bi rad imel me ti, pa na rep mi daj soli!« m Lastovice. Na visokem križu cerkvenem solnca trepeče jesenskega soj, in od blizu in daleč se zbira lastovic plahih tožeči broj. In spuste se v daljavo sivo, megle zagrnejo tožno nebo, pa je ptičicam tesno in težko, saj so vzele od doma slovo. 37 38 Medved. Medved — godec mrmrmr! hripav je tvoj glas, kakor bi nam renčal — uh! kak razpočen bas. Palice bi treba mi, pa imel bi lok, semintja po hrbtu z njo, ti pa v ples okrog! Medved — godec mrmrmr kaže mi zobe, mraz mi šine po kosteh, brusim brž pete. Vrabec. Vš! — Tatinski vrabec, glasni potepun! Kaj sejal sem žito za tvoj lačni kljun? Fr! — se dvigne vrabec, mi v zasmeh veli: »Hej, saj žito tudi še drugod zori!« m 39 Veverica. Veverka. ej, ti lepa gospa, kje si pa ti vendar doma? Koderkoli te vidi oko, ti si povsod domača tako! »Dom so smreke visoke mi, sence gozdne globoke mi, veverka tam se udomači, kjer svoboda zlata živi!« 11 Volk. Pasja dlaka, volk, plačaj nam svoj dolg! Jagnje si odnesel, za uho ga stresel in za vrat ga stisnil, od veselja vrisnil. Pasja dlaka, volk, velik je tvoj dolg! Pasja dlaka, volk, velik je tvoj dolg! Kdor ga ne poplača, v zlo se mu obrača. Puško bomo vzeli, kožo ti načeli. Pasja dlaka, volk, plačaj hitro dolg! 40 Murček — morilec. Po travniku je šla Marička, ker punčka ji zbolela je, pa izprehoda si in solnčka sirota zaželela je. Za njima Murček trdosrčni je bevskal venomer: »Hav-hav!« Na zadnji se je spenjal nogi, da punčko zgrabi za rokav. Srepo ga zrla je Marička: »Ne bodi siten, Murček ti!« A psiček zarenči in punčki zobe kar v krilce zasadi. 41 Maričko solze so polile, hotela punčko je nazaj, a Murček jo je vlekel k sebi - oj. to je res bil direndaj! Marička k sebi — Murček k sebi, a psiček je močnejši bil, iztrgal punčko je iz rok ji in z njo k potoku je drvil. Domov je deklica hitela, prosila sestrico lepo: »O, reši mi nesrečno punčko, da se ne potopi v vodo!« 42 In sestrica, sočuta polna, vsa v strahu brž ostavi dom; a punčke ni... Na moč zakliče; »Pogoltnil jo je morski som!« Stric Lemeže, obroče in še marsikaj dela stric, nabija, da je kaj! In lete mu iskre v roke in obraz; stricu ni kovaču nikdar mraz. kovač. Pa mi verjemite: izpod kladiva mnoga svetla krona prirožlja. Prirožlja mu krona, stricu v žep zleti, stric zapali pipo in kadi... D Ciganček. Po cesti mimo so vasi nekoč prišli cigani, vsi bili so umazani, od solnca vsi ožgani. Imeli gosli so s seboj, presladko so igrali, da z njimi smo se jokali in z njimi se smejali. 45 Ko mi zvečer smo legli spat, cigane noč je vzela; kdo ve li, kam odvedla jih je dolga cesta bela? Odpahne vrata sosed Blaž, ob zori v dvor prizdeha. Na slami tam, čuj, jok droban sam Bog nas čuvaj greha! Do slame stopi sosed Blaž, oči si spet pomane: ciganček ležal je pred njim, spomin, glej, na cigane! In z glavo zmaje sosed Blaž, stori se možu milo: »Pustili so črvička tu, preveč jim ga je bilo!« Bil brez otrok je sosed Blaž, zato brž sklene v sebi: »Pa bodi moj, ciganček ti, a jaz bom oče tebi!« In Blaž lepo je zanj skrbel, še oče ne bi bolje, ciganček pa nikdar ni bil vesele, dobre volje. In ko je govoriti znal, si gosli je izprosil 46 in kot svetinjo vedno jih s seboj je zvesto nosil. In godel je tako sladko, kdo li še znal tako je? Tako srce le hrepeni, kadar mu prav hudo je ... In godel je in hrepenel in Blaža je ostavil, za njimi je, ki so odšli, v svet daljni se odpravil. Za deveto goro. To bilo je tam za deveto goro, za deveto goro je bilo tako: Možiček Strunač na gobo je sel, pa gosli presladke v levico je vzel. In note položil je poleg na tla, da bo vedel natanko, kako naj igra. 47 Igral je veselo, igral je lepo, s harmoniko godec ne zna tako. In godel Strunač je: »Didldom, didldi!« In glas je plaval na vse strani. In glas je plaval, priplaval do tam, kjer hrošč sta in žena imela hram. 48 Ko glas ta veseli začula sta, brž mehke copate obula sta. In v ples sta poskočni zasukala se in lepo sta na smeh držala se. In tja do Strunača priplesala sta. a možiček po goslih, karkoli se da. In vsem je trem pač bilo lepo, ah, bilo lepo, da nikoli tako! d iv < “ Solnce na potovanju. Vstalo je iz zlatih dvorov, dvignilo se vrh gora, solnce pot je nastopilo, da prehodi pol sveta. Zemlja se je zagrnila v vlažne zemlje pajčelan, pa iz sna se je zdramila, ko dospel je mladi dan. 49 Solnce je naprej veslalo, dvignilo se v silni lok, zrlo pod seboj je zemljo, pozlačeno kroginkrog. Ptičke so zažvrgolele solncu svoj pozdrav kipeč. Kaj veselo bi ne pele, saj noči nikjer ni več! Brza krila so razvile tja čez polje in gore, v silno plavale so dalje, kamor blago solnce gre. Z njim so šle glasnice-pevke, svetu radostno znaneč: »Hej, vstanite, dan prihaja, in noči nikjer ni več!« Dvignili so se cvetovi, vonj prikipel je iz njih, in nad vso prostrano zemljo plaval je opojen dih. Gozd zašumel je zaspani, veje si na solncu grel, a pod sabo hladne sence dom vabljivi je razpel. Zajček vstal je izza grma, s tačico otrqbil nos, 50 51 skočil je do deteljice, takt je požvižgaval kos. In pastirček se je zdramil, kruha kos je spravil v žep — kravica že muli travo, a teliček dviga rep. Tudi dete je že vstalo, z roko hoče do neba: »Solnček, ah, podari meni malo svojega zlata!« Solnce čuje glas proseči, in vrtovi in polje v biserih, glej, zlatosojnih hipoma vsi zableste. Žitno klasje se zamaja, k solncu dvigne se od tal, od razora do razora zlati se zaziblje val. Izpod skale mahovite vir priskakal je glasno, solnce se je vanj ozrlo — glejte: voda je srebro! Dete se zavzeto čudi, rosno gleda mu oko, vanje žar ozre se solnčni — glej: v oče,§u je zlato! 4 * - 52 Vse zlato in vse je biser vrh neba in vrh zemlje, lepše kot zlato in biser v prsih detetu — srce. In naprej potuje solnce, razsipava dar na dar, in v zahvali preiskreni k njemu hoče vsaka stvar. Ginejo skrbi moreče, upanja spet raste moč; solnce, ti zdravnik dobrotni, vse tešeč in dvigajoč! Rde se že zapadne gore. dvor pripravljen tam stoji, da dostojno sprejme kralja, ko se v zarjo potopi. Kje so zdaj glasnice-pevke? Čuj, njih spev pojemajoč tiho tam zamira v gaju: »Sladko spite! Lahko noč!« V Bajka o roži, lz visočine solnce je svetilo na mlado zemljo, na gore in dol; vse v blaženstvu se sladkem je topilo. 53 neznanih dvoje sester le hodilo po mrzlih sencah je — bridkost in bol... Na ravnem polju, na visoki gori žvrgljale ptice so srebrni spev, ki se prelival je v veselem zbori ob tihem mraku in ob glasni zori kot src molitve vsepovsod odmev. Bridkost in bol sta žalostni hodili, izgnanki in neznanki tožni dve ... Sami sta sebe bridko občutili in solncu zlatemu sta zagrozili: »Gorje otrokom tvojim bo. gorje!« A solnčnih žarkov čudotvorna sila vabila je, jih klicala na plan: »Oglasi se, trobentica premila; zazvoni, zvonček; vstani, belokrila ti lilija! — Tu je vstajenja dan!« In koder je nebo na zemljo zrlo z blestečimi in jasnimi očmi, cvetov se nežnih tisoč je odprlo, in nebu tisoč solz se je otrlo, da jih cvetovom v čašah zagori... V zatišju hladnem na samotnem vrti grm je otožen k solncu hrepenel. Naj li on sam zapade zgodnji smrti? Kaj samo njega, samo njega črti žar solnčni, ki je preko njega šel? 54 In že bridkost in bol sta pristopili, izgnanki in neznanki tožni dve ... Pogledi kalni so se razjasnili, nedolžnemu sta grmu zagrozili: »Gorje ti, zapuščenec, bo, gorje!« A mrak odbegne, solnce se razlije, priplava b grmu blagi božji dih, na veji roža bujnokrasna vzklije, iz nje se k solncu vonj čaroben vije, tako zahvale dviga spev se tih ... Za cvetom cvet... In sto jih je pri- klilo, med njimi vsak prekrasen in sladak. Ljubezni večne pa je to darilo med listi in cvetovi začutilo bodeče trne — prejšnje toge znak. V Dekle in roža. Roža na vrtu zelenem cvete, pride tja k roži veselo dekle; rože si zaželi, rožici govori: »Pojdi, ah, pojdi z menoj!« Žalostna roža povesi glavo, deva utrga cvet z mehko roko, v dom ga ponese svoj; 55 »Tu mi vonj sladki tvoj večno oznanjaj pomlad!« Pa je na oknu cvetela pomlad, pa je otožno kril rožico jad: roža cvetela je, roža zvenela je, deklica toči solze. m Pot k materi. Snežinke bele padale so z neba, veselo v burji ostri so plesale. Zakuriti v peči bo mrzle treba; zakaj pa tudi človek naj prezeba? O, peč! Kako smo dolžni tebi hvale! Le Marica imela ni peči! Odkar so ljubo mater zakopali na griču, kjer ob križu križ stoji, vsi od sirote so ljudje zbežali, a deklici spomini so ostali na mater, ki je od nikoder ni... Prihajal oče je. odhajal nem. Poznalo se njegovim je očem, da lastnega otroka rad ne gleda; če gleda ga, tem večja mu je beda. Otroka bolj kot mraz in bolj kot glad neskončna osamelost je bolela. Kaj je storila, da življenja jad 56 tako jo tepe, da je ovenela kot cvet, ki ga objel je zgodnji hlad? Kako je bilo vse drugače prej! Privila se je k materi in glej, nikjer nobene bilo ni bridkosti, saj hipoma po njeni se mladosti razlil je sreče neizrečne soj — na licu rože, v srcu blag pokoj! Potem je kakor sen vse to minilo ... Zaprla mati trudne je oči, in Marici se na srce spustilo je nekaj strašnega, kar žge, boli... Zapeli so zvonovi in odpeli, in kosi mrzle grude so zbobneli — in matere več od nikoder ni... Pa ako matere ni več do nje, nocoj naj Marica k nji projde sama. Tako globoka ni nobena jama, da bi je ne odgreble nje roke. Samo da vidi materi v obraz, da duša ji zasanja v oni čas, ko je ozarjal dni ji sreče soj — na licu rože, v srcu blag pokoj! Snežinke bele padale so z neba, veselo v burji ostri so plesale. O, Marica, kam je hiteti treba? Stopinje steze ti ne bodo znale! 57 Do cerkvice na hribu — dolga pot, in kamor se ogledaš — vsepovsod odeja bela, kot od smrti stkana, v brezkončno daljo širi se postlana. Hiti dekletce v mrak, nji se mudi. Na pot ne seva zvezd ji žar blesteč. Do mane, ki do nje srce želi, tako je daleč, kadar ni je več ... Vrši po zraku burje ostri glas, v dolini tamkaj sanja tiha vas. In Marica utrujena zastoče, pol od veselja, pol od boli joče in gre in sede, da se odpočije, saj mati čaka jo, ki grob jo krije ... In glej, dekletcu skloni se obraz, in duša ji zasanja v oni čas, ko je ozarjal dni ji sreče soj — na licu rože, v srcu blag pokoj... 1 Junak. Tam daleč za tremi vodami, za tretjo zeleno goro klic ljudstvo prestrašeno zdrami: »Vstanite, dospelo je zlo! Naselil je zmaj se nad nami, potoki krvavi teko.« 58 In narod vzdihuje in joče: »Pomagaj, nebeški nam oče!« In žalost je težka dospela in hrib je odela in plan, in solnčna je luč zatemnela, odbegnil veseli je dan. Le zarja krvavo gorela, in narod je begal plašan: »Nikjer ni med nami junaka; vse smrt nas, pregrozna smrt čaka!« In žrtve so zmaju volili, da jeza se mu vpokoji, in v srcih so žalostni bili, ko tekla nedolžna je kri: mladenke so v plen mu nosili, mladeniče solznih oči. »O, pridi, rešnik nam preblagi, F3og vodi k sijajni te zmagi!« Dospel je ... V opravi kovani, veselih in mladih oči prijezdil junak je neznani na belcu v deželo noči; meč visel mu brušen ob strani, pogum mu je stiskal pesti, a v žilah mu čvrsta moč plala, kri burno mu je zaigrala. Pod goro se k zmaju odpravi, srce se mu dvigne v nebo, 59 a ljudstvo obupnost ostavi, in mladi in stari dospo, da vsakdo junaka pozdravi, ko zmaj mu ukloni glavo. In Jurij kar z mečem zamahne, da zmaj pod udarcem izdahne. In rože so mlade vzcvetele, in radost prešine ves svet, vse ptičice so žvrgolele, odmeva od gor spev razvnet: »Kar duše so naše želele, dal, Jurij junak, si nam spet; vse bodo stvari te slavile, zmagalec sovražne ti sile!« Narodna in univerzitetna knjižnica »Društvo za zgradbo učiteljskega konvikta“ priporoča sledeče knjige: 1. A. Rape: Mladini. L zvezek. Cena lično v platno vezani knjigi K 1'50, s po¬ što 16 h več. 2. J. Slapšak: Spisi Mišjdkovega Julčka 1., II. in III. zvezek. Cena vsakemu teh treh zvezkov, ki so vsi lično vezani, je K 1"50, s pošto 16 h več. 3. Engelbert Gangl: Zbrani spisi za šolsko mladino. I. in II. zvezek. Cena vsa¬ kemu teh dveh zvezkov, ki sta oba lično vezana, je K 1'50, s pošto 16 h več. 4. Janko Žirovnik: Narodne pesmi za šolsko mladino. I. in II. zvezek. Cena vsa¬ kemu teh dveh zvezkov brez poštnine je 20 h. 5. Emil Adamič: Slava cesarja Fran¬ cu Jožefu I. ! Spevoigra za šolsko mla¬ dino. Cena K 3'—. 6. Besedilo k E. Adamičevi spevoigri. Cena 10 h. Ves izkupiček za te knjige je name¬ njen »Društvu za zgradbo učiteljskega konvikta”. Kupujte te knjige vsi, ki ljubite svoje otroke ! Priporočajte jih prijateljem mla¬ dine, šole in učiteljstva! Vse te knjige se naročajo in kupujejo v »Učiteljski tiskarni” in v vsaki knjigo- tržnici.