JAVNOST IN DRUŽBENI ODNOSI PRODUKCIJE peter sekloča
Povzetek
V članku sta predstavljena dva nasprotna si nazora o osmišljanju sveta in sodelovanja ljudi v boju za preživetje - historični materializem in idealizem, ki teorijo javnosti vodita v dve smeri. Medtem ko prvi nazor omogoča pojasnjevanje prenosa odnosov produkcije v vse sfere družbe, tudi v javno sfero, drugi išče nevtralne procedure in organe javnega komuniciranja, ki bi nasprotujoče si interese, izvirajoče iz ekonomskega sodelovanja ljudi, uravnotežili brez naslovitve nasprotij in kontradikcij prevladujočega (kapitalističnega) načina produkcije. Avtor dokazuje, da je zaradi prenosa obeh nazorov v dejanskost, javna sfera lahko razumljena le kot sfera konflikta, pri katerem en pol pozicije moči in kontrole v družbi kritično povezuje s procesi delitve dela in lastnine, drugi pa slednjim pripisuje avtomatizem in jih tako legitimira kot nevtralne temelje za vstop nasprotujočih si interesov v javno sfero.
Peter Sekloča je raziskovalec v Znanstveno-raziskovalnem središču v Kopru, e-pošta: peter.sekloca@siol.net
O
(N
in
i
m in
si
O O rN
ro
£
A 3
a
0
£ *
1 *
(R O C
K
m
Uvod
V teorijah javnosti se javna sfera opredeljuje kot domena politične samorefleksje družbe, s tem pa se znanstveno raziskovanje neposredno sooči z vprašanjem, kateri problemi, interesi in področja so predmet komuniciranja v javni sferi kot tudi kateri svetovni nazori spoznavanja dejanskosti, torej resnice o svetu, vodjo zamejevanje politične, ekonomske in javne sfere. Mogoče je reči, da se skoraj vse raziskovalne usmeritve vsaj dotaknejo vzroka sodelovanja ljudi v oblikovanju javnega mnenja, ki se v osnovi veže na probleme preživetja in zadovoljevanja potreb članov družbe. Pojmovanje preživetja izpostavlja dva temeljna svetovna nazora razumevanja družbe, idealizem in historični materializem, s tem pa se tudi teorija javnosti sooča z dvema načinoma dojemanja dejanskosti in posledično javnosti (kot publike in kot javne sfere). Teorije, ki jih vodi idealizem, pojmujejo javno sfero kot avtonomno področje, na katero nimajo vstopa le tiste oblike in deli procesov komuniciranja, ki že v ekonomskem sistemu povzročajo negativne eksternalje. Določene oblike in deli procesov pa naj bi bili problematični le zato, ker v dejanskosti ne sledjo popolnoma modelu trga. Je potemtakem mogoče ločiti med idealno sfero javnega komuniciranja in življenjem, ki je popolnoma uravnavano po modelu kroženja kapitala oziroma trga? V misli idealizma potemtakem v idealnih razmerah ekonomske produkcje javna sfera niti ni potrebna oziroma se preoblikuje v sfero tekmovanja interesov, ki se upravičujejo prek menjalnih odnosov.
Idealizem v teoriji javnosti svojo sled pušča najmočneje na področjih, ki ne zmorejo nasloviti vzrokov eksternalj, ki jih način kapitalistične produkcje povzroča v družbi. Z drugimi besedami, teorje ne naslovjo notranjih nasprotj kapitalizma, ki jih še najbolje ponazori nasprotje v odnosih produkcj e, torej nasprotje med delom in kapitalom. Historični materializem naslavlja ravno omenjena nasprotja, ki so navzoča tudi v idealno delujočem sistemu kapitalistične produkcje. Teorja javnosti, ki črpa iz misli historičnega materializma, zato problematiko javnega komuniciranja kritično locira skozi proučevanje ekonomskih, političnih in družbenih odnosov produkcje. Historični materializem vpne interese, o katerih v javni sferi teče razprava, v samo strukturo in ekonomsko delovanje družbe, s tem pa zanika mogočo ločenost meščanske javnosti od političnega in ekonomskega sistema.
Članek izpostavlja razcep med misljo historičnega materializma in idealizmom, glavne poteze interesov, ki članom javnosti dajejo zagon za delovanje, pa veže na koncepte prevladujočega (kapitalističnega) načina produkcje, strukturiranje družbe, boj za hegemonj o in pomene simbolnih vsebin v poznem kapitalizmu. ^^ Teza je, da interesi po ohranitvi in kontroli prevladujočega načina produkcje jav-C nost kot publiko in kot javno sfero - v kateri naj bi veljala svoboda komuniciranja Q in egalitarnost - postavljajo v vlogo nasprotnega pola dominantnim družbenim
E strukturam in načinom ekonomske ter simbolne produkcje, tej nasprotnosti pa se ob bok postavlja potreba po osmišljanju fragmentiranih izkušenj delavstva ter novih Q razredov in gibanj, pa tudi boj za alternativne komunikacjske kanale v kontekstu globalne ekonomje in globalnih medjev. Nasprotna javna sfera se definira nas-& proti meščanski javni sferi, ki tudi v idealno delujočem tržnem sistemu ponuja le 3 navidezno avtonomnost pred procesi ustvarjanja ekonomske vrednosti in njihove ^ legitimacje v političnem sistemu.
UD LH
Javnost in družbeni odnosi produkcije
Komunikativno delovanje, ki naj bi načeloma vodilo javnost kot publiko, je CH Habermas, eden vodilnih teoretikov javnosti, postavil na podlago konfliktnih interesov z razlago, da je jezik "medij komuniciranja, ki služi sporazumevanju, medtem ko akterji, ki se med seboj poskušajo sporazumeti o koordinacij svojih dejanj, zasledujejo partikularne cilje" (Habermas 1984, 101). Različnost in izvor interesov iz same strukture družbe je bil temelj, na katerem je Habermas tako celovito razložil zaton liberalne meščanske javnosti in "refevdalizacij o"1 javne sfere, pozneje pa je v teoriji o komunikativnem delovanju iskal organe, ki bi konflikte, izhajajoče iz družbene strukture in načina ekonomskega sodelovanja ljudi, odpravili s pomočjo komunikativne racionalnosti. Oris zatona meščanske javnosti ponuja nazorno analizo družbenih odnosov produkcije, ki so se začeli oblikovati ob rojevanju kapitalizma, v času industrializaci'e so prevzeli vodilno vlogo pri oblikovanju idej in določanju razmeri med razredi in med ljudmi v njih, tudi razmeri med člani javnosti, kar pa Habermas v svojih poznejših teori ah problematizira ločeno od problemov in notranjih nasproti načina produkci'e.
Prve oblike moderne javnosti kot socialne kategor^e in kot javne sfere se pojavno v kavarnah, salonih in omizjih Angl^'e, Nemči'e, Francie ter ostalih evropskih dežel v obdobju meščanskih revoluci 17. in 18. stoletja. To je bil čas, ko so se javne razprave začele resneje dotikati politike in ekonomi e, prav tako pa je čas preoblikovanja stare, na fevdalnem redu utemeljene gospodarske ureditve, v kapitalistično ureditev - ureditev, ki je z vedno novimi modifikaci'ami prevladujoča še dandanes. V mestih se je oblikovala javnost kot socialna kategori'a, ki so jo sestavljali meščani kot javno rezonirajoči zasebniki, njihova emancipaci'a od javne oblasti pa je temeljila na predpostavki o samoregulirajočem se trgu, v okviru katerega so bila dejanja in odločitve zasebnikov kot lastnikov podrejene kriterij ekonomske učinkovitosti (Habermas 1989, 62). Član javnosti je bil bourgeois in homme hkrati, vloga slednjega je načelno upravičevala sporazumevanje o pogojih blagovnega prometa, ki ga je kot lastnik blaga in proizvodnih sredstev opravljal kot bourgeois. Ob zori industri'skega kapitalizma je takšna ideja javnosti kot publike in kot javne sfere svojo dostopnost utemeljevala z možnostjo vsakega posameznika, da postane lastnik in producent blaga, s tem pa tudi član javnosti. Vendar se je kaj kmalu pokazalo, da trg, utemeljen na ideji o popolni konkurenci, namesto k slednji teži k oligopolom, vedno več prebivalcev mest pa (s prihodom v mesto) ni postalo lastnikov, kar bi jim dalo možnost - in glede na meščansko idejo javnosti tudi smiselnost - udeležbe v javnem rezoniranju, temveč so se začeli stapljati v brezlastninski razred delavcev.
Že liberalna meščanska javnost je kaj kmalu začela odražati vedno močnejše težnje meščanstva po ohranjanju vodilne vloge v gospodarskem življenju in sčasoma tudi vodilne vloge na vseh družbenih področjih. Že takoj ob poskusu organiziranja delavskih množic so meščani kot lastniki fizičnega in finančnega kapitala poskušali zavarovati tako svoje interese kot tudi ohraniti nadzor nad temami javne razprave: "Sindikati niso bili organizirana nasprotna utež samo na trgu dela, temveč so si prek socialističnih strank prizadevali za vpliv na samo zakonodajo; na to so podjetniki, in sploh 'državotvorne sile', kot se odtlej imenujejo, odgovorili z neposredno spremembo svoje zasebne družbene moči v politično" (Habermas 1989, 163). Meščani so ob pojavu delavskih množic obdržali status lastnikov, javno sfero pa so preoblikovali v sfero reprezentaci'e organiziranih zasebnih interesov, pojasnjuje Habermas.
C
E
a
ä 3
Zastavi se vprašanje, ali tudi dandanes vladajoči družbeni razredi javno sfero prikrojijo tako, da s pozivi k oblikovanju skupnega dobrega lahko branijo in ohranjajo pozicije, s katerih je mogoč nadzor in ohranjanje odnosov v družbi. Nadzor nad družbenimi odnosi pa je po Marxovem razumevanju družbe mogoč ravno z nadzorovanjem produkcijskih odnosov, saj "način produkcije materialnega življenja določa socialni, politični in duhovni proces življenja nasploh" (Marx 1968, 105). V marksistični politični ekonomij družbene odnose določa načina produkci'e, ki povezuje delo in produkcij kot osnovi za preživetje in razvoj, v to razmerje pa kot osnovno kategorij umešča razred, ki pooseblja "družbene (in ekonomske) odnose produkcije" (Wayne 2003, 8). Kdor ima v lasti produkci'ska sredstva, določa lahko njihovo uporabo, torej uporabo fizičnega in finančnega kapitala, kot tudi uporabo na trgu kupljenega dela,2 s tem pa nadzoruje vire preživetja ter določa smeri, meje in ideje mogočega in smiselnega.
Liberalne ideje so osvobodile človeka fevdalnega reda in dale zagon abstraktnim menjalnim odnosom v zasebni ekonomij, družbene odnose med ljudmi - in med ljudmi v razredih samih - pa so podredile kapitalističnim produkci'skim odnosom. Pojav meščanske javnosti je mogoče razložiti skozi historični materializem: kolikor je bil razvoj trga, zasebnega podjetništva in kapitalističnega načina produkci e temelj za spremembo fevdalnega reda in umik izpod absolutizma, toliko je tudi determiniral razvoj instituci in idej, ki so doseženo spremembo hotele obdržati. Ideja svobodnega trga je načeloma vzdrževala avtonomijo javnosti pred javno oblastjo, hkrati pa zasebnost podjetništva ni imela vstopa v javnost, saj naj bi zasebne interese regulirala nevidna roka trga, prav tako kot je tudi regulirala svobodni trg dela: "Sfera cirkulacije ali menjave blaga, v katere mejah se gibljeta nakup in prodaja delovne sile, je bila v resnici pravi zemeljski raj prirojenih človekovih pravic. V njej vladajo le svoboda, enakost, lastnina in Bentham" (Marx 1961, 199). V luči teh idej so javna sfera, sfera javne oblasti in trg strogo ločeni, če posegajo eden v drugega, je to posledica nepopolno liberaliziranega trga, zdravilo za to nepopolnost pa je strožja deregulaci'a gospodarstva, ki naj bi vodila do višje stopnje konkurence na trgu in do njegovega popolnega avtomatizma. Z večjim številom tekmujočih enot, tako na ponudbeni strani kot na strani povpraševanja, naj bi trg nasprotne si sile uravnotežil, kar naj bi pomenilo, da bi zakoličil interese določenih akterjev tam, do koder zaradi objektivne ekonomske koristnosti segajo interesi drugih. Determinante družbene realnosti kapitalizma so zato določljive ravno z analizo ekonomskih odnosov, saj je "kapitalizem način družbene organizaci'e, za katero je značilna domi-naci'a abstraktnega sistema menjalnih razmeri" (Garnham 2003, 227). Medtem ko abstraktno označuje implementacij idej o legitimnosti konkurenčnih si interesov (tako v zasebnosti ekonomi'e kot v politiki), je realnost izkušnje pokrita s tančico navideznosti, ki zamegljuje sistemska nasprotja med delom in kapitalom, med delavci in lastniki proizvodnih sredstev. Trenja so predstavljena kot del "naravnega" stanja stvari, kot parametri uravnoteženja, funkcioniranje in zakonitost celotnega sistema pa akterji težko zaobjamejo zaradi vpetosti v partikularnosti družbene reprodukci'e. Kapitalistični sistem svoja nasprotja skriva za ideologijo, ki razmerja med posameznimi elementi realnosti kaže kot neodvisne v smislu, da je vsak element (izkušnjo) mogoče preoblikovati neodvisno od drugega elementa - da je torej
(ft partikularen odnos med dvema, ki se srečata na trgu, povsem obvladljiv, saj lahko 00 iz realnega menjalnega odnosa kot svobodna človeka tudi izstopita. Če je takšno
ravnanje na ravni posameznih dejanj še mogoče označiti kot svobodno, pa se izstop iz abstraktnih menjalnih odnosov na sistemski ravni (v okviru kapitalističnega C^ načina produkcije) izkaže kot nemogoč. Naloga kritične marksistične politične ^ ekonomije je tukaj posredovanje med abstraktnim in realnim ter v tem okviru analiza nasprotij in njihov izvor. Sama metoda analize je materialistična ter kaže na dojemanje sveta in človeka v njej.
Idealizem
Filozofski nazor materializma sta Karl Marx in njegov sodelavec Friedrich Engels utemeljila v delu Nemška ideologija (1971), kjer se ideologija nanaša na zaznavanje idej in zavesti ljudi neodvisno od njihove umeščenosti v družbo in produkcijske odnose. Takšno videnje sveta je idealistično. Kot nasprotje idealizmu sta Marx in Engels postavila historični materializem, ki v svoji najbolj grobi označitvi zaznamuje materialnost sveta in človekova razmerja z njim - takšnega opisa materializma se poslužujejo "meščanske" znanstvene discipline -, kar pa je pomembneje, označuje tudi družbene odnose, ki jih določa način sodelovanja ljudi v njihovem boju za preživetje oziroma zadovoljevanju potreb (Wayne 2003, 121). V nasprotju z idealizmom poskuša družbo zaobjeti v vsej njeni celovitosti.
Z vidika takšnega razlikovanja med idealizmom in materializmom se tudi interesi, ki so predstavljeni javnosti, lahko razumejo kot ločeni od materialnih in družbenih pogojev življenja, če le najdemo dovolj široko osnovo zanje (primer je lahko visok temeljni konsenz družbe o trenutnem političnem in gospodarskem sistemu kot neminljivem, edino sprejemljivem in "naravnem"), ali pa se nasprotno razumejo kot produkt družbenih odnosov produkcije, v katere so vpeti ljudje in jih s svojim delovanjem tudi ustvarjajo. Idealizem javnost oddeli od družbene celote, tako kot oddeli politične in kulturne domene družbe od osnovnih materialnih pogojev produkcije. Omenjeno oddelitev v marksistični politični ekonomiji zaznamuje metafora o bazi in nadstavbi, kjer pa področji nista ločeni, temveč soodvisni. Baza vključuje tiste kategorije aktivnosti, ki omogočajo produkcijo ekonomske vrednosti, medtem ko nadstavba označuje zagotavljanje pogojev za obnavljanje načina produkcije, ki glede na način družbenega in tehnološkega razvoja produkcije določa tudi parametre družbenih in ekonomskih odnosov (Wayne 2003, 133-134). Idealizem zanika ravno to posredništvo in javno sfero razume kot del nadstavbe, ki naj bi imela visoko stopnjo avtonomije. Navidezno jo tudi ima, vendar ne zaradi izoliranosti od ekonomskih procesov, temveč ravno zaradi vpetosti vanje, saj v svoji dominantni obliki, že "refevdalizirana", kot bi rekel zgodnji Habermas, poseže tudi v zasebno sfero (Habermas, 1989). Avtonomnost se tukaj kaže v odsotnosti problematizacije družbenih odnosov načina produkcije, strukture družbe in pozicij ljudi v njej, kar pa avtonomnost ne povezuje s svobodno izbiro tem razprave, temveč z večanjem nedotakljivosti ekonomskega sistema pred kritično javnostjo. Naloga nadstavbe, da regulira in reproducira obstoječe družbene odnose, v javnosti deluje prek izdelovanja konsenza, s produkcijo idej in vrednot, uspeh teh aktivnosti pa je Marx izrazil z naslednjimi besedami: "Misli vladajočega razreda so v vsakem obdobju vladajoče misli, tj., razred, ki je vladajoča materialna družbena moč, je hkrati vladajoča duhovna moč" (1971, 57).
Če posameznih interesov ne obravnavamo kot ločenih od hierarhizirane družbene strukture, je naloga politične ekonomije analizirati interese, predstavljane
v javni sferi, z vidika njihove vpetosti v procese, ki so uravnavani s (politično) močjo in abstraktnimi zakoni menjave. Tudi sama organiziranost institucij, na primer komercialnega tiska, televizije in novih medijev, ki vzpostavljajo mediatizirano javno sfero, je plod zgodovinskega razvoja, v katerem način produkcije - z vedno spreminjajočimi se smermi razvoja - določa osnovne aktivnosti, ki potekajo v nad-stavbi. Mednje spada legitimacija alokacije in distribucije redkih socioekonomskih virov v takšnih razmerjih, ki omogočajo kar najučinkovitejšo realizaci|'o interesov dominantnih razredov.
Oscar Negt in Aleksander Kluge (1993) sta vprašanje možnosti za komunikativno razpravo v javnosti zato postavila v strukturo družbe, v kateri partikularni razredni interesi tudi določajo, kateri problemi postanejo teme javnega razpravljanja. Zaradi povsem drugačnega konteksta življenja razredov in posledično drugačne družbene izkušnje sveta sta se Negt in Kluge odpovedala ideji o vse obsegajoči javni sferi, saj v njej zaradi nasprotujočih si interesov ni mogoča artikulaci|'a pogojev vsakdanjega življenja na skupnem temelju. Tudi dejansko javne sfere negirajo druga drugo, posebej v konfrontacij, in kot primer sta navedla nezmožnost, da bi meščanska produkci|'a fantazme o sovpadanju interesov kapitala in odtujenega dela lahko stopila v interakcij z emancipatoričnimi oblikami zavesti delavstva (Negt in Kluge 1993, 35). Zato sta raziskovalca razlikovala vsaj med tremi oblikami javnih sfer: med meščansko, javnimi sferami produkcije in proletarskimi javnimi sferami, ki so druga drugi nasprotne.
Delo Negta in Klugeja, nastalo v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja, je neposredna kritika zgodnejšega Habermasovega razumevanja javne sfere, v kateri vladajo dialog, enakost, odprtost in argumenti ter kjer se javnost (kot publika in kot javna sfera) konstituira nasproti oblasti. Medtem ko so se prevladujoči koncepti javnosti in javnih sfer odpirali tematizaci am različnih družbenih področi , so izključili dve najpomembnejši področji življenja, okrog katerih se oblikuje skupna izkušnja družbe, in sicer "celoto industri'skega kompleksa in socializacij v družini" (Negt in Kluge 1993, xlvi). Ko so se skozi stoletja v službi interesov kapitala v meščanski javnosti tudi dejansko oblikovali vzvodi in instituci e nadzora nad produkcij skimi silami - konkretneje nad delavstvom - so trditve o zastopanju vseh sfer družbe svoj modus načelno našle v konfrontaci|'i z državo. S tem je ideja meščanske javnosti poskušala nevtralizirati marksistično idejo o državi kot upravljavcu sredobežnih interesov kapitala, izključenim skupinam in področjem življenja pa je z javno sfero ponudila projekci|'sko platno za registracij njihovih razdrobljenih izkušenj. Problem reprezentaci|'e interesov delavstva, ki sta ga izpostavila Negt in Kluge, pa kljub realizacij ideje skupne (meščanske) javne sfere ostaja odprt vsaj E na treh področjih. (1) Izključenost se v meščanski javni sferi zakrpe s trditvij, da Q je javna sfera odprta domena za predstavitev celotne družbe, kar zakriva njeno
E interesno različnost. (2) V isti sapi se odpira nova javna sfera produkci|'e, v kateri se družbeni odnosi produkci|'e označujejo kot zavezani zasebni sferi in posledično Q zasebnim interesom, ki naj jih upravlja abstraktni sistem menjalnih odnosov - s tem se izključene izkušnje vključno v sistem registrale. In (3), meščanska ideja o ^L javni sferi, ki je vedno temeljila na nečem drugem kot na produkcij blaga - in zato 3 vedno ponuja alternative in nove politične vzvode, ki pa vedno ostanejo v okvirih ^ odnosov kapitalističnega produkcij skega načina, odgovornost za reprezentacijo celotnih pogojev življenja preloži na javno sfero produkci|'e, kar poblagovlja tako odnose med razredi kot v razredih samih. Posledica tega je, da interesi delavstva
in deprivilegiranih skupin nikoli ne najdejo skupne pozicije v odnosih do procesov strukturiranja družbe in obnavljanja centrov moči, saj si akterji konkurirajo tudi med seboj, denimo na trgu dela. Na drugi strani pa so "odnosi moči v produkcijskem procesu, ki sami ne zmorejo legitimacije, injicirani s splošnimi interesi, ki so postali legitimni in so predstavljeni v kontekstu legitimacije. Razlikovanje med javnim in zasebnim nadomesti kontradikcija med pritiski, ki jih izvajajo interesi produkcije, in potrebo po legitimaciji" (Negt in Kluge 1993, 14). Izkušnje izključenih skupin in področij' življenja postanejo javne, vendar se lahko artikulirajo le v "javni" sferi produkcije, ki je sicer vsem vidna - in s tem pridobiva značaj javnega, dejansko pa je prostor ekspanzije kapitala, katerega nasprotja omenjene deprivilegirane skupine ravno poskušajo nasloviti. S tem se vrtijo v okvirih, ki jih postavi kapital, drobljenje njihovih življenjskih izkušenj pa se ponovi.
Sodobni idealizem
Marksistična teorija razume družbene odnose kot produkt interesov subjektov, vendar ti interesi niso popolnoma avtonomni, temveč jih določajo tudi odnosi do sveta, ki obstaja neodvisno od zavesti ljudi. Dejanskost je produkt delovanja mnogih generacj, ki so že pred nami ustvarile svet, v katerega smo rojeni in v katerem nam že obstoječa organizaci a delovanja družbe in njenih instituci določa interese in znanje (resnico) o svetu (Wayne 2003, 226). Rojeni smo v svet, ki si ga nismo sami izbrali. Marx je to pozicijo mogoče še najbolje izrazil z besedami: "Ne določa zavest življenja, marveč življenje določa zavest" (Marx 1971, 25), s čimer je pokazal, da si ljudje na podlagi svojega dejanskega življenja, vezanega na konkretna dejanja, gradijo predstavo o svetu.
Samo s poudarkom na golem udejanjanju interesov bi se marksistična teorija zelo približala idealizmu, v katerem je svet samo produkt naših interesov in reprezen-tacij, ki jih neproblematično uporabljamo za osmišljanje položaja, sam izvor položaja pa puščamo ob strani. Oba nazora si namreč delita prepričanje, da ljudje s svojim delovanjem ustvarjajo svet, vendar je med obema pomembna razlika, in sicer v tem, da historični materializem subjektivnost interesov in predstav razloži tudi s popačenjem realnosti in družbeno določenostjo pomenskih sistemov, z dvema najpomembnejšima značilnostma koncepta ideologije, kot Bennet (1982) razume dokaj okvirno zamejitev enega temeljnih konceptov marksizma v Marxovem in Engelsovem delu Nemška ideologija (Marx in Engels 1971). Ideologija v obeh pomenih deluje "za našim hrbtom", kar otežuje, da bi posameznik razbral, kako deluje dejanski svet, in kar je še pomembneje, posamezniku se svet predstavlja kot neposreden produkt interesov, za katere se zdi, da so se razvili neodvisno od pogojev življenja, v katere so ljudje umeščeni. In če interesi niso produkt neenakih pogojev, potem njihova upravičenost ni vprašljiva, je samo še stvar usklajevanja.
Sodobni - mogoče bi jih lahko imenovali tudi postmoderni - zagovori trga in dominantnega načina produkcije poudarjajo vznik nove dobe, razpad neomajnih resnic in ideologi moderne, kar interesom daje nove temelje, ki so policentrični, porajajo nove identitete, so razredno razpršeni in se oblikujejo na izbiri življenjskega sloga. Po takšnem razumevanju je moč enakomerno razpršena v družbi, in ker naj ne bi bila več zakrita z ideološko kopreno, tudi ni več učinkovita - in je zato neproblematična: "V svetu brez temeljev so vsi enaki in vsako uvajanje sistema mišljenja je nasilje in zatiranje, zakaj nikoli se ne more legitimirati s sklicevanjem
na nek objektivni red. Edini možen temelj nadvlade reda mišljenja je sila" (Vattimo 1992, 95).
Kljub vprašljivemu zagovoru osvoboditve izpod dominacije večnih resnic moderne Vattimo pokaže na eno pomembnejših značilnosti poznega kapitalizma, in sicer na dejansko, vedno znova razkrito namerno popačenje slike sveta. Izkoriščanje se končno lahko prikaže kot izkoriščanje, če za primer navedem v oči bijoče prakse, ki se jih multinacionalne korporacije poslužujejo v tretjem svetu, imperialna vojna za trge in naravne vire se odvija vsem pred očmi, prav tako brutalno onesnaževanje naravnega okolja, tudi razmah, opravičevanje in moralna rehabilitacija podjetništva (in medsebojnega izkoriščanja) med delavstvom ... Vendar pa razkritje "velikih laži" ne poteka z odkrivanjem objektivne resnice o svetu, temveč v soočenju ideologi, katerih zaslepljujoči nameni se v očeh opazovalca samo relativizirajo.
Kritična postmoderna misel v središče teh procesov "osvobajanja" postavlja produkci|'o, distribucij in interpretacij simbolov oziroma reprezentaci realnosti, kjer se moč in možna dominacija kaže v sposobnosti prepričati ljudi v enoznačen pomen simbola (Lash in Urry 1987, 289). Še vedno pa imajo množice v poplavi simbolov in (ne)smisla (ne-resnic) svojo strategijo upora, ki pa se po Baudril-lardovih besedah ne kaže v sposobnosti interpretacije in razbiranju smisla spek-takelskih podob in tekstov, temveč v zavračanju smisla, kar vodi do implozi|'e pomenov: "Strateški upor je torej upor zavračanja smisla in zavračanja besede - ali hiperkonformistične simulaci|'e samih mehanizmov sistema, ki je oblika zavračanja in nesprejemanja" (Baudrillard 1999, 108).
Množice se sistemu upirajo ravno z njemu lastno logiko dominacije. Postavi pa se vprašanje, ali je takšen upor emancipatoričen, saj ga lahko označimo tudi kot zmago s strani sistema vsiljenega nesmisla. Za Deborda je opisano upiranje vsiljevanju smisla ravno zmaga integriranega spektakla, kjer je namen dominale "doseči splošno izginotje zgodovinske zavesti; najprej pa vseh informaci in vseh razumnih komentarjev o bližnji preteklosti" (Debord 1999, 155). V teh razmerah je zavest o delitvi dela, odtujitvi dodane vrednosti in o izkoriščanju samo še ne-pri|'etna senca zgodovine, ki jo razbi|'a potrošnja simbolov: če se je v industrijskem kapitalizmu produkci a zanašala na potrošnjo dobrin, ki so prek potrošnje in že vnaprej pripisane uporabne vrednosti potrošniku dale nek status, se zdaj produk-ci|'a zanaša na potrošnjo simbolov, ki jim potrošnik šele z interpretativno uporabo pripiše uporabno vrednost in prek nje pomen. Pripisani pomeni so popolnoma subjektivni, simboli v javni sferi pa so prosto lebdeči in tako vsem na razpolago. Konstruktom resničnosti se zdaj niti ne ugovarja več, temveč se v najboljšem primeru producira lastno resnico. Oblikovanje mnenja javnosti je nadomestila E promocija javno predstavljenih mnenj, ki jih z namenom promoci|'e in legitimate Q posebnih interesov ustvarjajo posamezne skupine pritiska oziroma združenja, ki
E jih povezuje enak interes.
V integriranem spektaklu je moč dejansko enakomerno razpršena po družbi, Q kar pa je popolnoma nekaj drugega, kot trditev, da imajo vsi subjekti enako moč uveljavljanja interesov, kot poskušajo prikazati postmoderni idealisti. Moč zato ne ^L more več biti dojeta samo kot izvirajoča iz družbene strukture, temveč jo je potrebno 3 razumeti tudi kot obliko kontrole, s katero se ohranjajo družbene pozici|'e, razlaga ^ Mosco (1996, 257). Tukaj stopa v ospredje težnja po hegemonij - izraz, ki ga je uvedel Gramsci - in ki zaznamuje tako proces "dominacije" ter tudi "intelektualnega in ^ moralnega vodstva" (Gramsci 2003, 44), v konkretnem primeru vodstva kapitala LO
v vseh njegovih družbenih artikulacijah. Kontrola in voditeljstvo se prvenstveno ne izvaja več z instrumentalnim popačenjem slike, temveč s produkcijo konsenza, fO tako da se trenutno razmerje nadrejenosti in podrejenosti v družbi pokaže kot naraven proces, ki seveda zajema dominacijo, temelji pa tudi na uspehu prikazovanja določenih idej - na primer ideje o delovanju trga, javnosti, demokracije - kot edinih možnih in zato tudi edino moralnih. Koncept hegemonije je umeščen v prostor med ideologip in vrednote, ki so dovolj široko sprejete, da povežejo tudi vertikalno strukturirane razrede (Mosco 1996, 242).
Skupna izkušnja izkoriščanja, artikulirana kot nasprotje kapitalu in politična alternativa, se zato morda še težje oblikuje kot v času države blaginje, ko se je vzpostavitev delavskih javnih sfer po besedah Negta in Klugeja še zdela mogoča. Vendar naj za učinkovito javno sfero že takrat ne bi zadostovala samo ideja, ki je nasprotna meščanski ideji o svobodnem prostoru političnega komuniciranja. Omenjena avtorja sta večkrat poudarila, da moč udejanjanja idej in interesov izvira neposredno iz produkci|'e, torej iz nadzora in posedovanja produkci|'skih sredstev. Produkcij iluzi|'e o pravičnem in svobodnem svetu se je zato možno zoperstaviti samo tako, da "ideji postavimo nasproti idejo, produktu produkt, produkci|'ski sektor produkci skemu sektorju. Na noben drugačen način ne moremo zaobjeti vedno se spreminjajoče oblike, ki jih družbena moč prevzema v prelivanju med kapitalistično produkci|'o, iluzij'o javne sfere in javnim monopolom moči" (Negt in Kluge 1993, 80).
Še preden pa se je ideja delavske javne sfere lahko realizirala, torej z osmišljanjem skupne izkušnje, ki bi se zoperstavila prevladi abstraktnih menjalnih odnosov v vseh sferah družbe, je podjetje postalo vzorčni model za vse družbene odnose in tudi odnosi med delavci se začno ravnati po smernicah podjetniške kulture, ki jo med drugim zaznamuje rast samostojnega podjetništva in "outsourcinga", dostopnost komunikaci|'skih in informaci'skih tehnologi, fragmentaci|'e delavskega razreda ter pojav glede na poklic strukturiranega novega storitvenega srednjega razreda, kot značilnosti "dezorganiziranega kapitalizma" opisujeta Lash in Urry (1987).
Nova ekonomi|'a je informaci'ska in globalna, poleg tega se streženju potrošnikom približuje s paradigmo post-fordizma, ki poskuša ustvariti vtis, da so težnje kapitala proti monopolom premagane z novimi produkci|'skimi in marketinškimi strategi ami, temelječimi na decentralizaci i, "just-in-time" produkci o, zadovoljevanju potreb ozkih segmentov potrošnikov, na emancipiranem potrošniku, množični kustomizaci'i produktov in še bi lahko naštevali. Promoci|'ske strategie so spremenile tudi delovanje politike, ki zdaj s pomočjo kulturne industrie išče nove prostore za oblikovanje smisla in interpretac^'o simbolov ter nove oblike političnosti. Izbira volivcev ali politična angažiranost je tako tudi stvar individualnega stila in okusa, ki spremlja diverzifikadp sveta življenja, v kateri so kulturno-promoci'ske oblike, ki se jih poslužujejo posamezniki ali skupine za predstavitev svojih interesov v javnosti, del življenjskega stila v "trajnostni razvoj" usmerjenega "podjetnega človeka" in s tem emancipiranega oblikovalca družbenega sveta.
Po besedah Axforda in Hugginsa pa je odveč strah, da bi državljani postali žrtve promoci'skih strategij' in postmodernega populizma politike, saj so popolnoma sposobni interpretaci'e in osmišljanja tekstov in simbolov (1997, 21). Komodifika-ci'ski procesi, ki prevevajo javno sfero, naj bi tako s seboj nosili tudi emancipatorični potencial, ki se lahko izrazi v svobodni izbiri simbolnih reprezentaci, s katerimi se člani javnosti lahko poistovetip. Kolikor takšna pozic^'a usodo posameznikov
postavlja v njihove lastne roke, toliko tudi vsiljuje potrošniško dilemo kaj izbrati med ponujenim blagom, v konkretnem primeru med ponujenimi rešitvami javnih zadev, ki so definirane v dihotomnem smislu: ni zadeve brez nasprotne zadeve, saj ni interesa brez nasprotnega interesa. Svet se posamezniku zopet kaže kot produkt njegovih stremljenj in že uresničenih interesov, kar javno sfero spreminja v področje tekmovanja. Pogoje javne razprave in učinkovite problematizacije zadev tako v postmoderni promoci ski kulturi določa uspešno ograjevanje problema in identitete posameznika ali skupine pred komunikacijskimi strategijami konkurentov, četudi samo konkurentov v borbi za pozornost javnosti in medijev - in ne samo konkurentov v točno določeni zadevi.
Primer fragmentacije nasprotne javne sfere, do katere vodi ograjevanje identitet skupin - in s tem do negativnega definiranja sfere komuniciranja in skupnosti - je nazorno opisal David Harvey (1993) v analizi tragedije v Broiler Beltu, ZDA. Zaradi zniževanja produkcijskih stroškov so bili v tem kraju varnostni ukrepi na farmi piščancev izredno pomanjkljivi, kar je pripeljalo do požara in posledično do smrti večjega števila delavcev. Po tragičnem dogodku pa so se teme "napredne" politike začele fragmentirati okoli posebnih zadev, ki so segale od skrbi za piščance, spolnega nadlegovanja na delovnem mestu, izvolitve lokalne sodnice ... Primer pokaže, kako "politika razlik", ki naj bi za tvorbo zavezništev poiskala nek povezovalni temelj podrejenih in izkoriščanih, zvodeni v "politiko identitet", v kateri "kakofonija partikularnih zahtev za prepoznanje in odškodovanje kmalu napolni javno sfero, ljudje pa se s studom odvrnejo od javne razprave kot sredstva za kooperativno reševanje težav" (Young 1997, 384). Nasprotna delavska javna sfera, ki sta jo glede na povezovanje izkušenj delavcev osmislila Negt in Kluge, tako še dodatno razpade z ustvarjanjem rigidnih meja, v okviru katerih naj bi vsi posebni interesi imeli enako pravico do izpolnitve.
Realnost lastnikov produkcijskih sredstev, delavcev, srednjega sloja, samostojnih podjetnikov, kulturnih delavcev, od katerih so po razpadu države blaginje v misli (neo)liberalizma vsi enako odgovorni (in krivi) za svojo usodo, se v pluralnosti identitet podjetniške kulture prikaže kot stvar izbire, moč instituci in razredov, prav tako pa javnih sfer produkcije, pa se legitimira prek večjega ali manjšega povpraševanja po njihovih produktih, pa naj bodo ti produkti posamezne politike, mnenja, potrošne dobrine ali vrednote. Pozicija subjekta je tako samo še stvar interpretacije teksta in oglaševanih stilov življenja, kot nekatere smeri kulturnih študij razumejo popularno kulturo: različne poti uporabe produktov ali interpretaci tekstov ponujajo kreativno gverilsko taktiko, skozi katero se revni in podrejeni izmikajo sistemu oziroma pomenom, ki jih slednji poskuša pripisati produktom (Fiske 1989). Takšna taktika deluje v okvirih, ki jih določajo parametri sistema in kjer se identiteta prilagodi dani realnosti. Slednja ni več vprašljiva, teme razprav pa postanejo odnosi med avtonomnimi subjekti, ki drug za drugega tvorijo objektivno okolje delovanja, v katerem so interesi neposreden produkt zavesti posameznikov o svetu, ki se zopet kaže kot neposreden produkt njihovega avtonomnega delovanja.
ft Od ideje komunikativnega delovanja do materialnosti 3	produkcije mnenj
V delu o teoriji komunikativnega delovanja je Habermas poskušal najti univerzalne načine sporazumevanja, ki naj bi veljali za vse oblike družb in produkcijskih
C
E
0
(D
odnosov. Oblikovanje predstave o svetu - in konkretno javnega mnenja - zdaj temelji na skupnem oblikovanju norm, ki so uporabljene za testiranje veljavnosti LO trditev in podanih razlogov (Habermas 1994, 35). To načelo diskurzivno oblikovanje javnega mnenja odpira vsem, ki jih določen dogovor vključuje, oziroma je izpolnitev načela možna samo ob soglasju sodelujočih v razpravi, nadaljuje Habermas. Intersubjektivna produkcij a slike sveta poskrbi, da se entitete ne definirajo več negativno, saj za svoje samorazumevanje in osmišljanje pozicij potrebujejo tudi zavest o vpetosti v družbene procese, ki jih v sferi življenja povezuje komunikativno delovanje. Habermas je pokazal pot do sporazuma prek zasledovanja procedur čistega diskurza, javno sfero pa je postavil v svet življenja, torej na področje komunikativnega delovanja, v katerega mediji sistema (denar in moč) načeloma nimajo vstopa. S tem je sicer ločil dve področji delovanja - komunikativno, ki je usmerjeno k sporazumu in strateško-instrumentalno, ki je usmerjeno k uspehu - ter problematiziral vdore sistema v svet življenja, samo sistemsko delovanje pa je z vsemi svojimi kontradikcij ami in nasprotji pustil nedotaknjeno: "Cilj ni več 'preseganje' (Aufrebung) sistema kapitalistično osamosvojenega gospodarskega sistema in birokratsko osamosvojenega sistema oblasti, temveč demokratična zajezitev kolonizacijskih vdorov sistemskih imperativov v področja življenjskega sveta" (Habermas 1994, 33). V njegovi misli ekonomija in država s pomočjo intervencij, ki jih legitimira javnost, lahko delujeta avtonomno, prav tako pa avtonomijo načeloma zadrži tudi javna sfera, če le uspe družbeno integracijo voditi prek javne razprave. Takšna perspektiva pa je spet do določene mere idealistična, saj naj bi skupen dogovor o normah, ki bodo uporabljene v dokazovanju veljavnosti trditev, služil tudi za dogovor o tem, kako naj vidimo svet in naš položaj v njem, obenem pa je proces učinkovitega oblikovanja norm razumljen kot ločen od načina produkcije, ki strukturira družbo in povzroča konflikte. Z učinkovitostjo tukaj mislim na uspeh oblikovanja skupnih norm in posledično na njih temelječe preoblikovanje interesov, ki izhajajo iz popolnoma različnih pozicij posameznikov in skupin v družbeni strukturi. Habermas torej meni, da je nasprotja, ki jih povzroča obstoječi način produkcije, mogoče odpraviti z javnim razpravljanjem, ob tem pa baze, ki ponazarja konfiguracijo ekonomskih in družbenih odnosov kapitalističnega načina produkcije, ne problematizira. Osrednja točka trenja med Habermasovo pozicijo in historičnim materializmom je po Waynovem mnenju v tem, "ali je mogoče ne-identiteto med konceptom komunikativnega razuma in dejanskimi organi za javno razpravo preseči v kapitalističnem načinu produkcije" (Wayne 2003, 238). Znova se pojavi vprašanje emancipatoričnih možnosti identitet in politik, ki delujejo v razmerah, zaradi katerih so prvenstveno nastala, obenem pa jim osamosvojene funkcije trga in oblasti preprečujejo, da bi nasprotja, ki jih pooseblja kapital, učinkovito naslovila. Seveda pa obstaja tudi možnost, da sistem zavrne razpravo o omenjenih nasprotjih, in v kolikor javnost najde alternativne sfere in kanale komuniciranja za problematizacijo dejanskih razmer, je moč govoriti o odstiranju tančice ideologije, ki zakriva družbene odnose.
V delu z naslovom Postmodernism Fredric Jameson dokazuje, da je bil zagovor trga in tržne ideologije vedno politična odločitev, saj koncept trga omogoča predstavitev "totalnosti" strukture družbe, njeno "naravnost", in kjer "politika" za zagovornike trga pomeni samo vzdrževanje ekonomskega sistema (Jameson 1991, 265). Ko je ohranitev delitve dela in lastnine, trga in načina produkcije politična
odločitev, potem ekonomski sistem ni avtonomen glede na političnega kot tudi nadstavba ni avtonomna glede na bazo. In nadalje tudi javne sfere ni mogoče ločiti od načina produkci'e, saj v njej teče razprava o preživetju in ekonomskem sodelovanju ljudi. Za tretjo razvojno stopnjo kapitalizma, ki jo po Castellsu (1996, 14) kot nov način razvoja družbe zaznamuje informacionalizem3 (angl. informationalism) z vsem tehnološkim razvojem in komunikaci'skimi kanali za proizvodnjo simbolov in njihovih pomenov, je značilna simbioza konkretnega in koncepta (baze in nad-stavbe), kar briše njune meje, posledično pa pomeni tudi zlivanje blaga in njegovih podob, ekonomi'e in javne sfere, tudi trga in medi'ev, trdi Jameson. Javna sfera je tako samo še produkt baze, oziroma, Adorno bi rekel, da se je tako kot kultura "industrializirala" (zdaj informacionalizirala) in se sesula v bazo, tako da ima prosto pot za izvajanje svoje funkci'e legitimaci'e trga, kapitala in delitve dela (lastnine). Ko se javnost kot publika manifestira samo še v nenehnem oglaševanju svobodne izbire življenjskih slogov, politik in različnosti, prek medi'ev distribuirane podobe, s katerimi naj se javnost poistoveti, same postajajo blago. Jameson za ilustraci'o tega procesa poskuša pokazati na stapljanje trga in medi'ev, v tem prepletu pa podobe iz medi'ev postanejo blago, ki se prodaja, z nakupom pa se posamezniki vključip v abstraktne odnose tržne menjave, ki se končno prikazujejo kot "realnost" (Jameson 1991, 277). Vsebine komercialnih medi'ev so resda brezplačne, končna izbira med njimi je svobodna, vendar pa za njihovo uporabnost in prenos v življenje (življenjski slog) potrošnik plača na nekem širšem trgu, kjer si simbolnost podobe lahko končno prisvoji. Kot širši trg tukaj lahko razumemo tudi odnose kompetitivne potrošnje, s katerimi si razredi in njihovi fragmentirani deli ustvarjajo različne habituse, s katerim Bourdieu zaznamuje skupek klasifikaci'skih shem, ki strukturirajo zavest in prakse akterjev (Lash in Urry 1987, 292). Še nadalje pa so ti širši trgi lahko tudi odnosi idej in mnenj, tudi hegemoni, v okviru katerih si akterji krepio svoje pozicie, s katerih vplivajo na politični sistem, torej izvajajo dejavnost, ki je v klasični teorij javnega mnenja (vsaj glede vpliva na oblast, njenega legitimiranja in zagotavljanja načelne ločitve ekonomske, politične in javne sfere) rezervirana za javnost kot publiko.
Če se je v zgodnejši Habermasovi teorii javnost "refevdalizirala" in so organizirani zasebni interesi vdrli v javno sfero ter "kupili" naklonjenost publike, zdaj publika lahko "kupi" svojo realnost, svojo interpretaci'o sveta življenja. Javna sfera, katere pogoje in infrastrukturo ustvarjajo in ponudio medii, se zopet kaže kot delno avtonomna, saj publika lahko izbira med različnimi realnostmi in se o njih dogovori, izbira med različnimi rešitvami določenega problema, vendar pa je izbira teh rešitev vedno končna, pač tolikšna, kolikor rešitev je produciranih. Meje produkci'e pa £ vzdržuje hegemoni'a podjetniške kulture in ideja družbe lastnikov.
Q Tri poteze javnosti: nasprotnost, fragmentacija in g mediatizacija
Pojmovanje javnosti (kot javne sfere in kot publike) se glede na razumevanje mm dejanskosti razhaja vsaj na dva pola, kar kaže primerjava med historičnim ma-terializmom in idealizmom. Idealizem ne zmore kritično nasloviti hegemonie J podjetniške kulture v javnosti, saj bi s tem posegel v temelje politične in ekonomske ureditve družbe. Ohranja meščansko razumevanje javnosti, v kateri se poskuša najti skupen imenovalec nasprotujočih si interesov z uravnoteženjem pomenov ^ pozicij, na katerih se nahajajo posamezniki ali skupine. Uspeh iskanja skupnih
pomenov se kaže v tem, da vsi udeleženci razprave določen pojav ali njegovo reprezentacjo razumejo enako, kar relativizira položaje, s katerih izražajo mnenja. Delavki in delavcu, samostojnemu podjetniku, zaposlenemu po pogodbi, lastniku ^ velikega podjetja, vsem se potem določen izražen interes kaže kot enako legitimen, ne glede na to, s katere pozicje v družbeni strukturi je bil izrečen - kar pa nikakor ne pomeni, da med interesi vlada kavzalen odnos po načelu, da so vsi interesi enako upravičeni. Upravičevanje interesov zato poteka v navidezno avtonomni nadstavbi, katere del je tudi javna sfera. Javna sfera je tako razumljena pluralno, kot množica parcialnih javnih sfer, ki jih ustvarja konkurenca članov javnosti na poti utemeljevanja svojih partikularnih interesov. Primer takšnega razumevanja javnosti je najti tudi pri Habermasovi sodobni teorji javnosti.
Na drugi strani se materializem prav tako oklepa ideje o mnogih javnih sferah - omenjala sta jih že Negt in Kluge - ki si nasprotujejo, vendar je nasprotnost tukaj posledica konflikta med zagovorniki trga in tistimi, ki v abstraktnih zakonih menjave vidjo izvor odtujene družbene moči, kot bi se izrazil Marx. Vzrok konflikta je tukaj problematizacj a odnosov v bazi. To konfliktnost dandanes ne označuje samo opozarjanje na izkoriščanje delavstva, temveč tudi nasprotovanje kontroli kapitala nad celotnim družbenim življenjem, kar polje nasprotovanja seli prek meja delavskega razreda. Ravno zato pa konfliktnost ne ponudi popolnoma di-hotomnega razumevanja javnosti, kot sta si jo na primer zamislila Negt in Kluge. Omenjena avtorja sta v svojem delu iz začetka sedemdesetih let dvajsetega stoletja izpostavila problem poenotenja delavske izkušnje, krčenje prostora in časa, ki ga kapital izkorišča za vedno hitrejšo kroženje, pa v post-fordističnem razvoju družbe to izkušnjo še dodatno fragmentira in hkrati ustvarja nove razrede. Z vzporednim obstojem različnih načinov razvoja družbe na globalni ravni (od informacional-izma do različnih izpeljank industrializma) se pojavljajo nove oblike neenakosti, ki pa jih ne strukturira samo izkoriščanje, temveč tudi izključevanje: "V jedru prej izkoriščani, srednje-klasificirani in etnično manjšinski delavski razredi postanejo bolj in bolj nepomembni za informacjsko akumulacjo, ki se zdaj ne odvja na njihovih plečih temveč za njihovimi hrbti" (Lash 2002, 5). Težko je govoriti o preprostem dualizmu izkoričanih in izkoriščevalcev, saj vzorci tekmovanja in nadvlade v samem "globalnem" delavskem razredu tega tudi notranje razdvajajo. Delavcu iz tretjega sveta se na primer koordinator človeških in kapitalskih dejavnikov iz globalnega Zahoda - kjer je omenjeni koordinator na primer le izkoriščani birokrat velike korporacje - prikazuje kot izkoriščevalec, njuno razmerje pa se v očeh delavcev iz tretjega sveta osamosvaja v "odtujeno družbeno moč". Javne sfere se kažejo (tudi) kot konkurenčne druga drugi, s tem pa članom javnosti nalagajo novo dimenzjo za osmišljanje vsiljene identitete in pogojev ekonomskega delovanja družbe, v katerem so drug drugemu skozi prizmo osamosvojenega funkcioniranja ekonomskega in političnega sistema predstavljeni kot konkurenti. Trg dela je delavce že od nastanka kapitalizma postavljal drugega nasproti drugemu, zdaj ta konkurenca prevzema poteze tekmovanja med člani družbe lastnikov, ki jih korporacjska akumulacja kapitala v informacjski družbi popolnoma prezre - niti izkorišča jih ne.
Globalnost ekonomje omogoča gibanje kapitala in produkcjo dodane vrednosti s sodelovanjem prostorsko nepovezanih subjektov v realnem času po celotni zemeljski obli, s čimer tudi javnost postaja globalna, medji pa osrednja sfera regi-stracj e skupnih izkušenj. In če je razumevanje javnosti že kmalu preseglo pros-
torske in časovne omejitve nekdaj fizično zbrane publike razpravljavcev, se potem usmerilo na razumevanje javnosti kot nacionalnega fenomena, se z globalizacij odpira vprašanje organizaci e in komuniciranja javnosti na planetarnem nivoju. Ko nacionalni politični projekti komaj dohajajo hiter razvoj globalne ekonomij, v kateri dominantno vlogo igrajo transnacionalne korporaci e, je komuniciranje nujno posredovano prek množičnih in novih medijv, ki jih nadzorujejo ravno omenjene korporaci'e. Tretja poteza, ki poleg nasprotnosti in fragmentacij izkušnje izkoriščanja (in kontrole) v dejanskosti informaci'ske in globalne "nove" ekonomi'e zaznamuje nasprotno javnost, je iskanje alternativnih načinov komuniciranja. Označujejo jih procesi grajenja simbolnih reprezentaci nasprotnih javnosti v samem prepletu globalnih struktur moči in kapitala, ki nadzorujejo produkcij dosegljivosti, vidnosti in (ne)smisla. Glede na razcep med kritičnim politično-ekonomskim pristopom in sodobnim idealizmom osmišljanje simbolov in sporočil zato pri nasprotnih publikah ne gre razumeti samo kot tiho razglabljanje razpršenih članov javnosti temveč kot dejansko produkcij vsebin. Produkci'a "nasprotnih" (kritičnih) vsebin in alternativna uporaba komunikaci'skih sredstev si sfero javnega komuniciranja izbori v sistemu, ki je prvotno namenjen ustvarjanju ekonomske vrednosti in (politični) regulacij sredobežnih interesov posameznih enot velikega kapitala, kar povzroča konflikte. Poleg tega neizbežno vključuje tudi produkcij, saj ekonomski in politični sistem ne poskrbita za produkci o vsebin in sfero komuniciranja, ki rušita ideale urejene družbe lastnikov. Tukaj zopet stopa v ospredje razumevanje alternativnega osmišljanja sveta na način, ki sta ga izpostavila že Negt in Kluge, in vključuje produkcij idej nasproti idejam, produkcij smisla nasproti nesmislu, produkta nasproti produktu in končno tudi javnosti nasproti javnosti. Nasprotnost se kaže kot alternativa dominantni meščanski javnosti in kot temelj za oblikovanje političnih alternativ, ki si dominantni način produkci'e jemljejo kot center, nasproti kateremu definirajo svojo različnost. In nasprotnost, konkretno kritika družbenih odnosov produkci'e in njene legitimacij skozi politični sistem in meščansko javno sfero, se drugje kot v nasprotni javni sferi niti ne uspe izraziti.
Opombe:
1.	Z refevdalizacijo javnosti Habermas zaznamuje tiste poteze javnosti, ki jih povzroča stapljanje zasebne in javne sfere. Ko organizirani zasebni interesi prek praks dirigirane integracije (odnosov z javnostmi, reklamo ipd.) vdrejo v javnost, se partikularni interesi predstavljajo kot obči, kar zajame tako področje blagovnega prometa kot tudi področje nasprotnih si razrednih interesov -predstavljanje zasebnih interesov tako vključuje tudi politično opredeljevanje (Habermas 1989, 213). Oblikovanje in delo z javnostjo, ki poteka prek odnosov z javnostjo, dobiva s prikazom privilegiranih zasebnih interesov spet fevdalne poteze: "'Ponudniki' razvijajo reprezentativni blišč pred vdanimi strankami" (Habermas 1989, 215).
2.	V kapitalizmu presežna vrednost ostane tistemu, ki je kupil človekovo delo in ima v lasti tudi produkcijska sredstva, torej orodja in surovine, ki jih sila dela spreminja v produkte, zamenljive na trgu. O kapitalističnem načinu produkcije zato ne moremo govoriti vse dotlej, dokler lastnik produkcijskih sredstev in produktov na trgu ne najde "svobodnega delavca kot prodajalca svoje delovne sile. In že razvoj tega samega zgodovinskega pogoja obsega celo svetovno zgodovino. Zato napoveduje kapital prav od svojega začetka novo dobo družbenega produkcijskega procesa" (Marx 1961, 193).
C
E
a ä
3	3. Nov način razvoja ne zaznamuje novega načina produkcije, temveč označuje spremembo
M	razmerja med silami produkcije (delovnimi sredstvi, človeškim delom, znanjem, uporabo
energije...). Medtem ko je za industrializacijo značilna neposredna aplikacija znanja na proizvodnjo
00
dobrin, informacionalizacija označuje produkcijo, kjer v produkciji dobrin posreduje znanje,
razvijajoče se z delovanjem na samega sebe. Ideja o načinu razvoja kapitalističnega načina
produkcije poleg tega tudi ne izključuje soobstoja različnih načinov razvoja, tako na globalnem	^
nivoju kot tudi na ravni nacionalnih ali lokalnih ekonomij.	t—I
CO
Literatura:
Axford, Barrie in Richard Huggins. 1997. Anti-Politics or the Triumph of Postmoden Populism in
Promotional Cultures? Javnost-The Public 4, 3, 5-25. Baudrillard, Jean. 1999. Simulakerin Simulacija. Ljubljana: SOU.
Bennet, Tony. 1982. Theories of the Media, Theories of Society. V: M. Gurevitch, T. Bennet, J. Curran in
J. Woollacott (ur.), Culture, Society and the Media, 30-55. New York: Routledge. Castells, Manuel. 1996. The Rise of the Network Society. Oxford: Blackwell. Debord, Guy. 1999. Družba spektakla, Komentarji k družbi spektakla, Panegirik. Ljubljana: SOU. Fiske, John. 1989. Commodities and Culture. Boston: Unwin Hyman.
Garnham, Nicholas. 2003. Contriution to a Political Economy of Mass-Communication. V: M. G.
Durham in D. M. Kellner (ur.), Media and Cultural Studies: Keyworks, 225-252. Oxford: Blackwell. Gramsci, Antonio. 2003. History of the Subaltern Classes. V: M. G. Durham in D. M. Kellner (ur.), Media
and Cultural Studies: Keyworks, 43-44. Oxford: Blackwell. Habermas, Jürgen. 1989. Strukturne spremembe javnosti. Ljubljana: ŠKUC. Habermas, Jürgen. 1984. The Theory of Communicative Action. Volume One: Reason and the
Rationalization of Society. Boston: Beacon Press. Habermas, Jürgen. 1994. Predgovor k novi izdaji Strukturnih sprememb javnosti. Javnost-The Public 1, 1, 23-42.
Harvey, David. 1993. Class Relations, Social Justice and the Politics of Difference. V: M. Keith in S. Pile
(ur.), Place and the Politics of Identity, 41-66. London: Routledge. Lash, Scott in John Urry. 1987. The End of Organized Capitalism. Cambridge: Polity Press. Lash, Scott. 2002. Critique of Information. London: Sage.
Jameson, Frederic 1991. Postmodernism, or the Cultural Logic of Late Capitalism. London: Verso. Marx, Karl. 1961. Kapital I. Ljubljana: Cankarjeva založba.
Marx, Karl in Friedrich Engels. 1971. Nemška ideologija. V: B. Ziherl (ur.), Karl Marx, Friedrich Engels:
Izbrana dela, 5-352. Ljubljana: Cankarjeva založba. Mosco, Vincent. 1996. The Political Economy of Communication. London: Sage. Negt, Oskar in Alexander Kluge. 1993. Public Sphere and Experience: Toward an Analysis of the
Bourgeois and Proletarian Public Sphere. Minneapolis: University of Minnesota Press. Vattimo, Gianni. 1992. The Transparent Society. Cambridge: Polity Press. Wagner, Peter. 1994. A Sociology of Modernity: Liberty and Discipline. London: Routledge. Wayne, Mike. 2003. Marxism and Media Studies: Key Concepts and Contemporary Trends. London: Pluto Press.
Young, Iris M. 1997. Difference as a Resource for Democratic Communication. V: J. Bohman in W. Rehg (ur.), Deliberative Democracy: Essays on Reason and Politics, 383-406. Cambridge: MIT.