68 Vrhniški razgledi Polona Zalokar Hiše se spreminjajo, sledovi ostajajo (III. del) Voljčeva cesta in Klis Osrednji del mesta Vrhnike nosi ledinsko ime na Klisu. Ime je dobilo po spodnjem delu potoka Bela, ki se v svojem zgornjem toku proti izvi- ru oži v pravo sotesko ali klis in je šele kasneje dobil značilno slovensko ime po kamniti, ob- časno suhi, beli strugi.1 Je edini znani primer takšnega rečnega imena na Slovenskem.2 Nekdaj se je na Klisu razprostirala rodovitna ravnica z dolgimi in ozkimi njivami, na ka- terih so sejali žito in deteljo ter sadili koruzo in krompir.3 Med njivami so potekale poti, ena od Sokolskega doma mimo Štirnove hiše in Jerebovega kozolca do Stare ceste; druga med Glažarjevo in Žibertovo hišo, od katere je šla pot čez Žontovo dvorišče na Staro ce- sto, od nje pa se je cepila pot tudi proti Trža- ški cesti med Lenarčičevo hišo in Kunstljevo vilo; tretja je tekla za Kunstljevo vilo mimo dvorišča Sokolskega doma proti poti, ki je po- vezovala Tržaško cesto mimo Skvarčeve hiše s Polancovim malnom – kasnejšo Pišlerjevo zbiralnico zdravilnih zelišč ob Beli; četrta je vodila ob potoku do Stare ceste in peta med njivami mimo ograje Ivane Ogrin do Voljče- ve ceste, kjer je ob križišču s cesto sredi poti stal lesen vrteči križ in dopuščal pot samo pešcem. Na Klisu sta se že leta 1869 nahajali tudi dve vodni napravi. V bližini ali celo na mestu kasnejše Pišlerjeve destilarne je stal mlin s stopami gospoda Ignaca Simona, ne- koliko višje na robu Klisa pa mlin Jelovško- vih dedičev, poznejši Habetov mlin.4 Klis na mapi franciscejskega katastra, 1824 (Hrani Ar- hiv Republike Slovenije). 69 Pogled na Vrhniko z Drče, 1882, olje na platnu (J. Suhadolnik, Simon Ogrin). V 30. letih preteklega stoletja je na Klisu nastala prva Štirnova hiša, sledila ji je Ko- gojeva na današnji Krožni poti, h Klisu pa moramo šteti še v zadnjih desetletjih nasta- le ulice Na Zelenici, Cesto gradenj, Poštno in Krpanovo ulico ter trg Karla Grabeljška. V povojnem ureditvenem načrtu naj bi na Klisu nastal trg Vrhnike z javnim parkom, a je ostalo le pri načrtih.5 Najprej so pozida- Žetev žita na Klisu, z leve: Ivana Ko- goj, Stanko Kogoj in Mici Jereb. V ozadju Kunstljeva vila, Sokolski dom in Verbičeva hiša, 1936 (foto last: Sta- nislav Kogoj). li pošto in trgovino, nato so postavili zdra- vstveni dom, več stanovanjskih dvojčkov in različno velikih stanovanjskih blokov, v katere so se vselili delavci novo nastajajoče industrije na Vrhniki in oficirske družine. Sokolski dom so preuredili v Dom jugoslo- vanske ljudske armade, med upravnimi in večstanovanjskimi stavbami pa so nastale tudi posamezne hiše. HIŠE SE SPREMINJAJO, SLEDOVI OSTAJAJO 70 Vrhniški razgledi Povsem drugačen je zgodovinski razvoj dol- ge povezovalne Voljčeve ceste, ki se vije od konca Stare ceste na severu, se vzpenja do župnijske cerkve sv. Pavla na Hribu ter se iz- teka proti Tržaški cesti na jugozahodu. Prav gotovo jo glede na smer in staro poselitev od prazgodovine dalje6 lahko štejemo med najstarejše vrhniške ulice. Tod mimo je te- kla znana prazgodovinska jantrna pot med Italijo in Baltikom in po legendi o Argonav- tih prazgodovinska trgovska pot med Črnim morjem in severnim Jadranom.7 Nasledila jo je 0,4 m debela in 3,75 m široka rimska cesta, sestavljena iz velikih lomljencev, vezanih na malto, ki je bila odkrita ob južni strani poznoantične utrdbe na Gradišču. O poteku rimske ceste skozi naselje je pisal tudi pod- lipski duhovnik in pisatelj Peter Hitzinger,8 medtem ko je kustos ljubljanskega deželne- ga muzeja Walter Schmid na majhni izkopni površini znotraj utrdbe leta 1916 našel 5 m široko cesto iz nasutega gramoza.9 Nekdaj je bila pešpot za Sokolskim domom, ob lesenem plotu in naprej po poljski poti proti Kogoju. Danes je tu Krpanova ulica, Poštna ulica, Grabeljškov trg, preko Ceste 6. maja je zdravstveni dom in pot do potoka. (Franci Dovč) Francka Velkavrh na Klisu, okoli leta 1936. V ozadju Štirnova hiša in Sokolski dom (foto last: M. E. Dovč). Zemljevid arheoloških najdišč na Vrhniki s potekom rimske ceste (J. Hrovat, Nauportus). 71 Med pomembnejše ostaline rimske naselbi- ne Nauportus, predhodnika današnje Vrh- nike, sodijo tudi v župnijsko cerkev sv. Pavla vzidani štirje napisni kamni. Leta 1507 jih je opazil humanist in zbiralec rimskih na- pisov Avguštin Prygl – Tyfernus.10 Nagrob- nik Kanutiji Pavli in Fulgini Prokli iz pozno republikanskega ali zgodnje avgustejskega obdobja,11 ki izvira morda iz antičnega poko- pališča ob omenjeni rimski cesti pod vznož- jem Svete Trojice,12 še vedno lahko vidimo pri glavnem vhodu v cerkev. Drugi napis v Antični nagrobnik Kanutiji Pavli in Fulgini Prokli na cerkvi Sv. Pavla, okoli 27. pr. Kr., 2010 (foto: P. Zalokar.) kamnu iz prve polovice 1. stol. pr. Kr., ki govori o vaških načelnikih, ki sta po sklepu vasi dala postaviti stebrišče, je bil prenesen v nadškofijsko palačo v Ljubljani, kjer je bil ponovno odkrit ob njeni prenovi leta 199313 in prenesen v hrambo Narodnemu muzeju Slovenije. Epigraf iz prve polovice 1. stol. pr. Kr., ki omenja svetišče boginje Aequorne, se je verjetno izgubil pri tretji zidavi cerkve Sv. Pavla leta 1628.14 Četrti napisni kamen z velikimi črkami so pri rušenju cerkve leta 1850 ponovno vzidali v novo cerkev.15 Rimski napis z vrhniške župnijske cerkve, prva polovica 1. stol. pr. Kr. Hrani Narodni muzej Slovenije (foto: Tomaž Lauko). Prevod: Kvint Anaj, Kvintov osvobojenec, Toravij (in) Mark Fulginas, Markov osvobojenec, Filogen, vaška načelnika sta po sklepu vasi dala postaviti stebrišče. HIŠE SE SPREMINJAJO, SLEDOVI OSTAJAJO 72 Vrhniški razgledi Zatonu rimskega imperija je sledilo precej burno obdobje preseljevanja ljudstev. Pre- ko širšega ljubljanskega prostora so v sme- ri proti Padski nižini več stoletij prodirali Zahodni Goti, Huni, Langobardi, Vzhodni Goti, Avari in nenazadnje Slovani.16 Življe- nje na zahodnem robu Ljubljanskega barja je ponovno oživelo v srednjem veku. S pora- stom prebivalstva, izboljšanimi komunika- cijskimi sredstvi ter nastankom prvih trških in mestnih naselbin se je obnovila živahna trgovina med Italijo, slovenskimi deželami in Nemčijo.17 Ugodna lega ob pomembni prometni poti je omogočila razvoj Vrhnike v važno trgovsko postojanko. Na terasah ob vznožju Raskovca in sledovih Gradišča je okoli župnijske cerkve zraslo naselje Hrib z nekaj malih kmetov in bajtarjev.18 Na Voljče- vi cesti so živeli po večini tretjinski ali četr- tinski kmetje, ki so pripadali vrhniški cer- kveni gosposki. Grabenški Jelovški so bili podložni bokalški graščini,19 medtem ko je Jelovškova domačija z Vasi verjetno pripada- la logaškemu gospostvu.20 Kajžarji so hodili na dnino k večjim kmetom, mnogi pa so si pomagali z opravljanjem pomožnih del, ve- zanih na promet po Ljubljanici in cesti, ali z opravljanjem obrti.21 Hribski potok je bil prav primeren za razvoj usnjarske dejavnosti. Najstarejši podatek o strojarstvu je iz leta 1826 pri Maroltovih (danes Bricelj). V drugi polovici 19. in prvih desetletjih 20. stoletja srečamo usnjarne še pri Tomažetovih (Stržinar), Pečkajevih in Jeršinovičevih. Vodna sila je omogočala na- stanek več stoletij starega Jelovškovega mli- na in žage, s katerima so zadnja desetletja upravljali Stržinarjevi. V središču ulice je že konec 19. stoletja delovala Bučarjeva, ka- snejša Kranjčeva trgovina, ki jo je po drugi svetovni vojni zamenjala Mercatorjeva trgo- vina na Hribu, in pa Kosova, kasneje Turši- čeva mesarija ter Pečkajeva pekarija v začet- ku 20. stoletja. Cestni promet je spodbudil nastanek gostiln pri Andrejazu, Pečkaju, Grabenčanu (Istenič), Jeršinoviču in Kosu – Turšiču, ki edini še nadaljujejo tradicijo. Panorama Vrhnike na razglednici, odposlani leta 1915 (hrani: Marija Habič). 73 Večina velikih enonadstropnih hiš je poleg lastnikove pogosto razširjene družine, v katero so bili vključeni tudi hlapci in dekle, nudila prostor mnogim podnajemnikom ali gostačem. Nekateri so živeli v težkih gmo- tnih razmerah, zato so se morali pogosto seliti iz hiše v hišo.22 To velja tudi za Can- karjevo družino, ki je krajši čas konca 19. stoletja prebivala v Terkmanovi (Egidij) in Andrejazovi hiši. Podnajemniki so opra- vljali poklice usnjarskega pomočnika (8), usnjarskega vajenca (5), davčnega usluž- benca (5), krojača (5), šivilje (4), mizarja (4), usnjarja (3), trgovske pomočnice (3) učitelja in učiteljice, zdravnika, odvetniškega pisar- ja, finančnika, uradnika, inštrumentarke, babice, branjevke, cerkovnika, brivca, trgo- vskega in krojaškega pomočnika, stavbne- ga kleparja, tesarja, usnjarskega hlapca ter trafikanta. Za bivanje je bila na razpolago tudi stara šola – mežnarija, v kateri je celo drugo polovico 19. stoletja delovala vrhni- ška šola, potem ko je med leti 1824 in 1852 gostovala v Jelovškovi hiši (Turšič).23 Po osnovni šoli se je v prostore naselila enole- tna Deželna gospodinjska šola, nastala po vzoru avstrijskih gospodinjskih šol s konca 19. stoletja.24 Sv. Pavla cesta, pogled izpred cerkve proti Sv. Trojici. Na levi so Kranjčeva trgovina, Bricljeva in Pečkajeva hiša ter na desni Egidijeva, Čempuhova in Tomažetova hiša (Stržinar), okoli 1930 (F. Dobrovoljc, Cankarjev album). Kar nekaj fantov iz posestniških družin, poročen gospodar in tričlanska družina so poskusili iskati srečo v Ameriki, kamor so se izselili konec 19. ali v začetku 20. stole- tja. Na pot čez lužo jih je vodila želja po za- služku ali uspehu in vsaj v dveh primerih družinske razmere. Izseljenca Lovro Ferbe- žar in Janez Jerina sta se vrnila na Vrhniko. Vrhničani so radi odhajali tudi v Trst. V 70. letih 19. stoletja sta se tam poročila Andrej Dolenc (Jerina) in Simon Lenarčič (Berce), medtem ko se je Marija Jelovšek (Istenič) tam zaročila. V dobi živahnega tovorništva in prevozni- štva se je trg Vrhnika počasi razvijal. Z ra- stjo prebivalstva je rasla potreba po večjem svetišču, ki so ga domačini kar trikrat pove- čevali.25 Današnja župnijska cerkev sv. Pa- vla na Voljčevi cesti je sedež župnije, v virih prvič omenjene 1325,26 in sedež dekanije vsaj že od leta 1788.27 Skupaj z župniščem, s pokopališčem, kaplanijo in staro šolo je vseskozi predstavljala središče družabne- ga življenja na ulici, v katerega je bil vpet ves Hrib.28 V stari šoli so delovala cerkvena, prosvetna in človekoljubna društva, ki so v svojih vrstah združevala Vrhničane in pre- HIŠE SE SPREMINJAJO, SLEDOVI OSTAJAJO 74 Vrhniški razgledi bivalce okoliških vasi. Po priključitvi vasi Hrib trgu Vrhnika29 je bil trg julija 1900 na novo oštevilčen in razdeljen na ulice. Da- našnja Voljčeva cesta je dobila ime Svetega Pavla cesta, ostale ulice pa so se imenovale: Nova cesta, Podlipska cesta, Veliki klanec, Stara cesta, Mali klanec, Rožna ulica, Idrij- ska cesta, Ob potoku, Pod sv. Trojico, Gradi- šče, Hrib, Raskovc in Tržaška cesta. Ignacija Groma in pri Turšiču državna klav- nica. Ulica je bila med leti 1950 in 1953 pre- imenovana v Voljčevo cesto. Ime je dobila po partizanu in narodnemu heroju Ignacu Volj- ču (1904–1944), kovaču, rojenem na Vrhniki kmetu Jožefu in Mariji, rojeni Petkovšek. Kot zagovornik komunistične ideje se je leta 1941 priključil NOB, se vidneje udejstvoval znotraj slovenske komunistične partije in padel v boju z nemškimi okupatorji v Tro- bljah pri Slovenj Gradcu. Pokopan je v par- tizanski grobnici na Vrhniki, medtem ko njegov doprsni kip, delo kiparja V. Bratuža, hranijo v prostorih ZB NOV Vrhnika.33 Hišna številka Prekove hiše (hrani: Janez Tomšič). Svetega Pavla cesta je bila z uličnim števil- čenjem leta 1934 preimenovana v Kotnikovo cesto. Ime je dobila po Karlu Kotniku (1875– 1910), zadnjemu potomcu znane verdske veleposestniške družine in velikem dobro- tniku. Karel je študiral tehniko na Dunaju, kjer je ustanovil klub slovenskih tehnikov.30 V gospodarskem in narodnostnem razvoju Vrhnike je nadaljeval očetovo delo, ob smrti pa zapustil veliko vsoto Družbi sv. Cirila in Metoda v Ljubljani.31 Njegov somišljenik lju- bljanski župan Ivan Hribar je po njem poi- menoval tudi ljubljansko Kotnikovo ulico.32 Druga svetovna vojna je zarezala tudi v življenje Kotnikove ceste. Po vojni so bili v nekdanje obrtniške, kmečko in trgovsko hišo naseljeni po večini delavci Industrije usnja Vrhnika in njihove družine ter neka- tere oficirske družine. Kasneje so se prese- lili v novozgrajene bloke na Klisu ali si po- stavili lastno hišo na Vrhniki. V župnišču je živela družina zdomca Blaža Turka, ki je služil kruh v Franciji. V Bricljevi delavnici je delovalo precej veliko državno podjetje Splošno mizarstvo Vrhnika pod vodstvom Karel Kotnik (1875–1910), po katerem se je nekdaj imenovala današnja Voljčeva cesta (F. Dobrovoljc, Can- karjev album). Spominska plošča Ignaca Voljča pri »Šklepcu«, 2011 (foto: Franci Dovč). 75 V stavbni dediščini Voljčeve ceste se pojavlja- jo druga ob drugi trška, obrtniška in kmečka hiša. Slednja je z vzhodne ljubljanske smeri prevzemala značilnosti večina nižje dolenj- ske kmečke hiše mehkih obrisov, k čemur pripomore tudi dvokapna streha, pogosto zaključena na čop. Preko logaškega prosto- ra so s Primorja prihajali vplivi notranjske hiše, za katere je značilen peterostrani tlo- ris, višja stavba z visokimi čeli, bolj strma streha in ostro izrisani obrisi. Pod primor- skim vplivom so nastali tudi arkadni hodni- ki na Stržinarjevi in Bricljevi hiši.34 Nekda- nje usnjarske hiše ob Hribskem potoku so vse enonadstropne.35 Spomeniško zaščitene so: Turšičeva, Stržinarjeva, Pečkajeva, obe Bricljevi hiši, Kranjčeva trgovina, Berceto- va in Ferbežerjeva hiša. Večina jih pripada stilnemu obdobju »ljudskega klasicizma« druge in tretje tretjine 19. stoletja, medtem ko sama gmota stavb, razpored prostorov in tlorisna zasnova kažejo na značilnosti iz časa pred letom 1800.36 Po svoji zunanjosti izstopa Mačkova hiša z značilno secesijsko arhitekturo z začetka 20. stoletja. STANOVANJSKI BLOK, Voljčeva cesta 1, 2 Procesija skozi Vrhniko, na desni Mokarjeva hiša, v kateri je bila pekarna, v ozadju Habetova (desno) in Oblako- va hiša. Na levem robu stoji mlada lipa pred gostilno Turšič. Na desni ob Mokarjevi hiši je vidna tudi kapelica, ki so jo podrli ob gradnji Ulice 6. maja (foto last: Majda Peternel). Voljčeva cesta 1, 2 (foto: Franci Dovč). Na mestu stanovanjskih blokov Voljčeva ce- sta 1, 2 je nekdaj stala Mokarjeva hiša. Zgo- dovino hiše, ki je že bila objavljena,37 dopol- njujemo z na novo odkritima fotografijama. HIŠE SE SPREMINJAJO, SLEDOVI OSTAJAJO 76 Vrhniški razgledi Naslov: Vrhnika 194 (1824, 1890), Stara cesta 190 (1900), Kotnikova cesta 1 (1934), Voljče- va cesta 2 (1953), Voljčeva cesta 3 (1958) Domača imena: Stara šola (1870), Kos (1914) Lastniki: Janez Jelovšek (1824, 1838), Jelov- škovi dediči (1870, 1879), Ivan Kos (1914), Anton Turšič (1934) Dejavnost: šola (1824–1852), gostilna in me- sarija Kos (1914), gostilna Turšič V sredini Mokarjeva, desno Turšičeva hiša (foto last: Franc Postružnik). Starejša osnova spomeniško zaščitene stav- be iz 18. stoletja je bila v 19. stoletju prede- lana. Danes se v veliki nadstropni stavbi podolžnega tlorisa, kriti s simetrično dvo- kapno streho s čopoma in s pilastri členjeno fasado,38 nahaja gostilna Turšič. Prvi znani lastnik velike hiše Janez Jelovšek izhaja iz rodu ene najstarejših znanih vrh- niških rodbin. V času Ilirskih provinc je bil član vrhniškega občinskega odbora.39 V nje- govi hiši je med leti 1824 in 1852 gostovala vrhniška šola dvorazrednica, saj so bili pro- stori v stari mežnariji pretesni za vse večje število učencev. Pouk je potekal v dveh za učilnico preurejenih sobah.40 Stavba je bila kasneje polna podnajemnikov. Leta 1870 so v hiši stanovali: Martin Primožič z družino; upokojeni uradnik Anton Jeršinovic z ženo Marijo in otroki Frančiško, Amalijo, Marijo, Jožefom, Friderikom, Jožefo, Francem in Janezom; stavbni klepar Bertoli Nolli iz Pie- monta in uslužbenčeva vdova Jožefa Maier; konec stoletja pa gostaške družine Dolenc, Nagode, Malovrh in Šauer ter vdova Lenka TURŠIČ, Voljčeva cesta 3 Turšičeva hiša (foto: Franci Dovč). 77 Narobe iz Šmartnega pod Šmarno goro, sku- paj petnajst ljudi.41 Leta 1900 se kot lastnik hiše omenja posestnik in mesar Ivan Kos (roj. 1876) iz Žužemberka z ženo Josipino (roj. Podboj 1870), ki je imela ob sebi sina Franca Podboja. Ivan Kos je v hiši odprl gostilno. Pri delu so mu pomagali hlap- ca Leopold Jakomin in Franc Topolovc ter de- kla Amalija Zavrl. Stanovanje so nudili tudi vdovoma Neži Gorjanc s sinom Jožetom in Franci Opeka s hčerjo Ivano, družini Jurjevič in Jesenovec ter učiteljici Ani Pour z materjo Josipino. Leta 1910 so tu prebivali še zakonca Kunstelj, odvetniški pisar Pavel Homan, vaje- nec Anton Zavrl, pomočnika Andrej Kolenc in Nikolaj Radovic, nekoliko kasneje pa tudi brivec Alojzij Kek in brivski vajenec Albin Bi- zilj iz Kamnika in drugi. Za Kosom je gostilno prevzel gostilničar Anton Turšič (roj. 1885) iz Begunj pri Cer- knici z ženo Amalijo de Toni (roj. 1888) in sinovoma Antonom sr. in Vinkom, ki je nasledil očeta. Vinko (roj. 1923), poročen s kuharico Ano Mihevc (roj. 1929) iz Martinj Vrha, je imel hčerko Amalijo in sina Antona ml., ki sedaj z ženo Majo in s hčerko Niko vodi gostilno. Kosova gostilna in mesarija, pred prvo svetovno vojno (foto last: Majda Peternel). Prošnja Ivana Kosa za gradnjo hleva in ledenice, 1902 (ZAL, VRH 2). HIŠE SE SPREMINJAJO, SLEDOVI OSTAJAJO 78 Vrhniški razgledi Po drugi svetovni vojni je v Turšičevi gostilni stregla natakarica Ivana Kovačič iz Ponikev, kasneje poročena Tivadar. Pri Turšičevih so krajši čas (1953) stanovali tudi družina državnega uslužbenca Branka Goluboviša z ženo Ivanko, družina uslužbencev Sonje in Kazimirja Mavko ter sestri Nada, trgovska pomočnica, in Erna Sinkoviš, uslužbenka, nekoliko kasneje (1958) pa delavka Albina in uslužbenec Vladimir Knavs ter hrvaški oficir Miro Grdovič z ženo Milko. Na vogalu gostilne ob cesti so imeli trgovino »špecerijo«, nato je bil tam frizerski salon in kasneje prodajalna mesa. V večjem delu stavbe za gostilno se je nahajala državna Krajevna klavnica Vrhnika, potem ko se je izselila iz Žontove hiše na Stari cesti. S klav- nico in mesnico je kasneje upravljala Kme- tijsko gozdarska zadruga Vrhnika do leta 1995, ko so ju ukinili. V pomožni stavbi na dvorišču je imela vaje tudi vrhniška godba. Gradnja prizidka za tujske sobe Vinka Turšiča, situa- cija, 1958 (ZAL, VRH 18). Domača imena: Turšičeva Malči Lastniki: Amalija Turšič, Stane Zalar Dejavnost: predelava plastike (določeno ob- dobje) Hišo je postavila gostilničarjeva hči Amali- ja Turšič z možem Stanetom Zalarjem v 70. ali 80. letih preteklega stoletja. Stane je bil sprva serviser pralnih strojev, nato je imel doma predelavo plastike. Amalija je imela v zakupu hotel Mantovo ter hotel Kras v Po- stojni. Stane je hišo prepustil sinovoma, ki tudi stanujeta tu. ZALAR, Voljčeva cesta 3a Zalarjeva hiša (foto: Franci Dovč). STANOVANJSKI BLOK, Voljčeva cesta 4 Naslov: Vrhnika 402 (1914), Kotnikova ce- sta 3 (1934), Voljčeva cesta 4 (1958) Domača imena: Buh (nekdaj) Lastniki: Josip Buh (1914, 1934) Dejavnost: zdravniška dejavnost, stano- vanjski blok (1958) Stanovanjski bloki na Voljčevi cesti 4 (foto: F. Dovč). 79 Ob nekdanji Mokarjevi hiši je na mestu da- našnjega stanovanjskega bloka Voljčeva ce- sta 4 že leta 1914 stala majhna hiša dr. Josipa Buha. Dr. Buh je bil samski in je imel doma zdravniško ordinacijo. Po pripovedovanju je imel sestro, v hiši pa se omenjata tudi oče Jakob Buh (1838–1922) iz Zadobja pri Luči- nah in njegova žena Ana (1846–1921). Med letoma 1954 in 1958 so na tem mestu postavili stanovanjski blok. Njegovi prvi stanovalci so bili uslužbenec Stanislav Ma- vri iz Gorice z ženo Angelo, trgovsko po- močnico; upokojenec Stanislav Žigmond iz Žirovnice z ženo Francko ter več oficirskih družin: Železnik iz Maribora, Godina iz Trsta, Dika, Pupovac, Jaramoz, Čurčija in Miočinovič s Hrvaške, Kecman in Stijačič iz Bosne ter Mitič iz Srbije. Naslov: Sv. Pavla cesta 246 (1900), Kotni- kova cesta 4 (1934), Voljčeva cesta 4 (1953), Voljčeva cesta 5 (1958) Domača imena: Buh Lastniki: Frančiška Stržinar (1900), Ivan Buh (1914, 1934) Dejavnost: podobarstvo in rezbarstvo (1910 in dalje) BUH, Voljčeva cesta 5 Buhova hiša (foto: Franci Dovč). Hišo z ohranjeno prvotno arhitekturo je zgradila Frančiška Stržinar s Stare ceste leta 1901. Leta 1910 jo je kupil podobar in rezbar Ivan Buh (1882–1962), Balantov iz Žažarja. Svoje znanje je izpopolnjeval na Dunaju ter v hiši odprl obrtno delavnico »Podobarstvo in rezbarstvo«, kjer je izdeloval božje gro- bove, jaslice in raznovrstne križe, kot podo- bar pa je preslikaval cerkve, zlatil oltarje in prenavljal kapelice v vrhniški dekaniji. Stare jaslice v cerkvi sv. Pavla so njegovo delo. V Buhovi delavnici je prvo kiparsko znanje do- bil tudi kipar in medaljer Stane Dremelj.42 Ivan Buh s sinom Francem in hčerko Viktorijo, spre- daj stoji Mokarjev fantič, okoli 1932 (foto last: Majda Peternel). Buhove jaslice, detajl, 2011 (foto: Franci Dovč). Ivan Buh (1882–1962), podobar in rezbar (Naš časopis, 2001). HIŠE SE SPREMINJAJO, SLEDOVI OSTAJAJO 80 Vrhniški razgledi Ivan Buh je imel z ženo Katarino (1884– 1972), rojeno Slabe na Kurenu, otroke Vikto- rijo (1912–1998), šiviljo, Ivana (1914–2009), Franca (1914–1954), Leona (1916–1919), Ma- rijo (roj. 1918) in Rafaela (1922–1943). Živa je le še hči Marija Kotnik, ki živi v Kamniku. Očetovo delo je nadaljeval sin Franc, ki je bil hkrati glasbenik in član več vrhniških glasbenih zasedb: godbe, jazz in plesnega ansambla. Z ženo Fani (1919–1983), roj. Bor- štnar v Tržišču, je imel hčerko Majdo. Zadnja prebivalka hiše je bila Viktorija, poročena Kos. Trenutno je hiša Ivanovega pravnuka Petra Peternela v celoviti prenovi. Naslov: Sv. Pavla cesta 247 (1900), Kotni- kova cesta 5 (1934), Voljčeva cesta 6 (1953), Voljčeva cesta 6 (1958) Domača imena: Urar Lastniki: Valentin Košmerl (1914, 1934) Dejavnost: urarstvo (1902–1941) Prvi lastnik hiše Valentin Košmerl (1870– 1941), rojen na Jesenicah, je prišel na Vrh- niko k sestri Jerci, poročeni Oblak, ter se v Ljubljani pri svaku izučil za urarja. Ta po- klic je opravljal vse do svoje smrti, zato se je hiši po domače reklo tudi pri Urari. Na Vrhniki je spoznal Marijo Kos (1873–1915) iz Žužemberka, sestro gostilničarja Kosa. Najprej sta stanovala pri Gregat,43 leta 1902 pa sta kupila zemljo Frančiške Stržinar ob cesti sv. Pavla in dala zidarskemu mojstru Petkovšku iz Nove vasi zgraditi hišo. Marija in Valentin Košmerl sta imela pet otrok: Marijo (roj. 1897), Vinka (roj. 1899), Baldija (roj. 1903) Zorko (roj. 1905) in Jerco. Valentin je zelo zgodaj ovdovel in sam skr- bel za otroke s pomočjo najstarejše hčerke Marije. Baldi je padel v prvi svetovni vojni na Tirolskem.44 Marija, poročena z Alojzi- jem Pečnikom, je najprej živela v Logatcu in se kasneje vrnila na Vrhniko. Vinko, ki je po končanem učiteljišču služboval v Za- gorju, kjer je živela tudi njegova sestra Zor- Ob peti obletnici Plesnega orkestra Vrhnika, v sredini spredaj je Franc Buh, 1951 (foto last: Majda Peternel). Franc Buh z mavčnim kipom Vrhniške pesnice in pi- sateljice. Naredil ga je po naročilu vrhniških fantov, ki jih je »Šklepcova« Francka zbadljivo opisala v svoji pesmi. Kip so odkrili na pustni torek pred Turšičevo gostilno. Sprožil je obilo smeha, pa tudi užaljenosti, zato so morali posredovati žandarji. Fotografija po- sneta leta 1932 (foto last: Majda Peternel). KOŠMERL, Voljčeva cesta 6 Košmerlova hiša (foto: Franci Dovč). 81 ka, poročena z Viktorjem Pergarjem, je po očetovi smrti podedoval hišo. Z ženo Fanči (roj. 1908 v Grosupljem), učiteljico, sta ime- la hčerke Daco, Meto, Vido in Marušo. Leta 1949 je Vinko na lovu v nepojasnjenih oko- liščinah izgubil življenje. Vdova Fanči je leta 1952 obnovila hišo, v kateri je sprva živela Daca z možem Dragom Radošem. Sedaj živi v hiši družina Maruše Vogrinc, ki je stavbo leta 1981 prenovila. Kupno pismo Valentina Košmerla, 1902 (hrani: Maruša Vogrinc). Valentin Košmerl z vnukinjo Zorko in sosedi pred hišo, okoli 1930 (foto last: Maruša Vogrinc). Karel Grabeljšek, Vinko Košmerl, Stane Volk, Viktor Pergar in Lovro Rogel, okoli 1926 (foto last: Maruša Vogrinc). Načrt za hlev Vinka Košmerla, 1924 (ZAL, VRH 2). Mladina iz Vasi, s Stare ceste in z Mačkovega grabna, obdobje med vojnama (foto last: M. Peternel). HIŠE SE SPREMINJAJO, SLEDOVI OSTAJAJO 82 Vrhniški razgledi Naslov: Sv. Pavla cesta 248 (1900), Kotni- kova cesta 6 (1934), Voljčeva cesta 8 (1953), Voljčeva cesta 7 (1958) Lastniki: Ivan Ogrin (1906), Franc Maček (pred 1913), Anton Maček (1934) Dejavnost: zidarstvo (1904–1910), čebelar- stvo, barvanje rastlin, pletilstvo Lepo secesijsko hišo, ki jo trenutno obna- vljajo, je v začetku 20. stoletja postavil zi- darski mojster in zaslužni obrtniški orga- nizator Ivan Ogrin (1875–1946). Priznanega gradbenika na Vrhniki in v Ljubljani je zelo cenil arhitekt Jože Plečnik. Veliko načrtov hiš in prenov na Vrhniki po letu 1900 nosi Ogrinov podpis. Po izročilu so tudi druge hiše na Voljčevi cesti zidane po njegovih na- črtih, a večina jih je že močno predelanih. MAČEK, Voljčeva cesta 7 Mačkova hiša (foto: Franci Dovč). Odlomek Kupne oziroma menjalne pogodbe med Iva- nom Ogrinom in Francem Mačkom, 1908 (Zemljiška knjiga Vrhnika). Ivan Ogrin z družino pred svojo hišo, okoli 1906 (Šumrada, Škrabec, Vrhnika, prečuden kraj). 83 Ogrinovo hišo je leta 1908 kupil Franc Ma- ček (1847–1913), Šarov s Stare ceste.45 Z ženo Nežo Koren (1846–1920) s Stare Vrh- nike sta imela otroke Frančiško (roj. 1883), Antona (roj. 1885) in Marijo (roj. 1887). Hišo je podedoval Anton, preparator zelišč, ki se je leta 1919 poročil s sosedo Viktori- jo Jeršinovič (1898–1952). V zakonu sta se jima rodila hči Olga (1920) in sin Anton ml. (1921). Olga se je poročila z Dobrivojem Vu- kosavljevičem in imela hčer Bredo ter sina Milana, Anton mlajši pa z Gabrijelo Gradi- šnik iz Borovnice. Antonova druga žena je bila Ivana Jelovšek z Zaplane. Pri Mačkovih so v začetku 50. let preteklega stoletja krajši čas živele še delavke Terezija Čoš iz Javorij, poročena Albreht, ter Jožefa Čoš in Jožefa Tratar iz Mokronoga. Hišo je podedovala Olga Vukosavljevič, za njo pa hči Breda, po- ročena Jurjevčič. Franc Maček se je intenzivno ukvarjal s čebelarstvom in prodajo medu. Čebelnjake je imel tudi v vasi Klanfarji na Hrvaškem. Njegovi nasledniki so deloma nadaljevali s čebelarstvom, deloma pa so barvali praprot in zelišča za cvetličarne. Poleg tega so se ukvarjali tudi s pletilstvom in te obrti izučili več Vrhničank. Na nekdanjih Jeršinovičevih »lehah«, ki so jih podarili Viktoriji ob poroki z Antonom Mačkom, sta nastali novi hiši Voljčeva cesta 7a in Voljčeva cesta 7b. Hišo je leta 1964 zgradil Dušan Mulej, višji gozdarski tehnik iz Logatca. Veja družine Mullay je do druge svetovne vojne segala tudi na Vrhniko, pred in med vojno pa se je družina razselila po svetu. Dušan je živel v hiši z ženo Slavko, Novomeščanko, in sinom Markom. Imel je vodstvene naloge v podje- tjih v Ljubljani, Novem mestu in nazadnje v Logatcu ter ostal aktiven vse do svoje smrti leta 1986. Danes stanuje v hiši Marko Mulej (roj. 1958) z ženo Majdo in s sinom Jakom. Žig Ivana Ogrina (ZAL, VRH 2). MULEJ, Voljčeva cesta 8 Načrt za enostanovanjsko hišo Dušana Muleja, tloris pritličja, 1962 (ZAL, VRH 18). Mulejeva hiša (foto: Franci Dovč). HIŠE SE SPREMINJAJO, SLEDOVI OSTAJAJO 84 Vrhniški razgledi Naslov: Voljčeva cesta 30 (nekdaj) Hišo je leta 1965 zidal Jože Tršar, doma iz Kurje vasi. Sedaj živi v hiši s hčerko Polono in sinom Gorazdom. TRŠAR, Voljčeva cesta 9 Tršarjeva hiša (foto: Niko Šušteršič). Naslov: Hrib 14 (1824, 1890), Sv. Pavla cesta 249 (1900), Kotnikova cesta 10 (1934), Voljče- va cesta 10 (1953), Voljčeva cesta 11 (1958) Domača imena: Ančka (1870), Fric (1890, 1914) Lastniki: Anton Jelovšek (1824, 1838), Ana Kavčič (1870, 1879), Friderik – Miroslav Jerši- novic (1890, 1914), Anton Jeršinovec (1934) Dejavnost: kajža (1870), usnjarstvo (1885– 1945), gostilna (v času druge svetovne vojne), avtoservis in vulkanizerstvo Jernej Jeršino- vič s. p. (2011) JERŠINOVIČ, Voljčeva cesta 11 Majhna pritlična hiša ob cesti je imela na vsaki strani vhodnih vrat po dvoje oken. Leta 1899 so jo podaljšali in povišali za eno nadstropje; letnica je še napisana na ostre- šnem tramu. Od prvotne stavbe, ki je zaradi barja stala na lesenih pilotih, so se ohranili le temelji. Kasneje so hišo povezali z gospo- darskim poslopjem in lopo, v kateri je bila usnjarska delavnica. Prvega znanega lastnika hiše Antona Jelov- ška (1824) je nasledila kajžarica Ana Kav- čič (roj. 1817), ki je prebivala tu s sinovoma Francem (roj. 1852) in Karlom (roj. 1853) ter hčerko Frančiško (1857–1879). Karel je služil kot dninar pri Maroltovih (Bricelj). Preureditev Jeršinovičeve hiše, 1899 (ZAL, VRH 2). Načrt za gospodarsko poslopje in hlev pri usnjarni Fri- derika Jeršinovica, 1893 (ZAL, VRH 2). Jeršinovičeva hiša (foto: Franci Dovč). 85 Po letu 1879 je hišo z gospodarskim poslo- pjem in vrtom, ki je segal vse do današnje Ko- šmerlove hiše, kupil usnjar Friderik Jeršino- vic – Fric (roj. 1856 v Ribnici). Z ženo Viktorijo (roj. 1862 v Borovnici) sta imela otroke Matica (roj. 1885), Ano (roj. 1887), Friderika ml. (roj. 1889), Naceta (roj. 1890), Jožefa (1892–1909), Marijo (roj. 1895), Amalijo (roj. 1896), Vikto- rijo (roj. 1898) in Antona (roj. 1902). Matic je s pridelavo medu zaslužil precej denarja, kupil inštrumente in ustanovil vrhniško godbo na pihala,46 postavil prvi vrhniški kino ter foto- grafiral. Friderik mlajši je bil vojak. Ana se je poročila z Albinom Isteničem na Štajerskem, Nace z Marijo Dolenc v Mariboru, Marija s Ci- rilom Gerjolom in Viktorija z Antonom Mač- kom. Amalija je imela z Janezom Isteničem (roj. 1891), ki je bil zaposlen v Jeršinovičevi usnjarni sprva kot vajenec in nato kot usnjar, hčerko Amalijo Viktorijo. Najmlajši Anton je nadaljeval usnjarsko obrt. Viktorija in Friderik Jeršinovic z družino, okoli 1890 (foto last: Veronika Jeršinovič). V usnjarni sta bila konec 19. stoletja zaposle- na vajenca France Nagode iz Logatca in Ja- nez Rekar iz Stopič,47 kasneje vajenca Franc Otrin in Anton Petrovčič, po letu 1910 pa še vajenec Franc Šušteršič. Pred prvo svetovno vojno so na leto izdelali 600 telečjih, 700 go- vejih in 250 svinjskih kož ter 1300 indijskih kalkut, med vojno so proizvodnjo zmanjše- vali in jo po vojni ponovno oživili. Izdelke so prodajali na Vrhniki, v Ljubljani in na Hrva- škem.48 Pri hiši sta služili tudi dekli Franca Verbič (1900) in Katra Bogataj (1910). Friderik Jeršinovic (desno) z usnjarskimi pomočniki in vajenci, okoli 1910 (foto last: Veronika Jeršinovič). Med drugo svetovno vojno je v hiši delovala tudi gostilna. Po vojni (1953) so bile v hiši Antona (1902–1953) in Ivanke, rojene Jesen- ko, s sinom Janezom nastanjene številne delavke: Vida Gerjol s staršema Marijo in Cirilom, Francka Gabrovšek iz Praprotne- ga Brda, Anica Debevc, kasneje poročena Vrščaj na Mirkah, Vera Mikliš iz Ljubljane, Ana in Marija Slak ter Ana Starič iz Mokro- noga, Slavka Pečnik iz Vrabč, Pavla Slabe iz Rovt, Jožefa Slak iz Drečjega Vrha, Marija Štok iz Sežane, sestri Pavla in Francka Ga- brovšek iz Prilesja, Antonija Boh iz Vrzden- ca in Breda Petrič, pet let kasneje pa še Ana in Cecilija Starič z Dolenjske ter delavca Pa- vla in Jože Gabrovšek. Poleg njih so živele v hiši tudi gospodinja Marija Barišič iz Ceti- nja, uslužbenka Alojzija Pečnik in študent- ka Stanislava Pečnik. Janez Jeršinovič (roj. 1932) je leta 1969 usta- novil Ansambel Janeza Jeršinovca s planšar- ji ali Planšarji Janeza Jeršinovca, kjer je bil tudi pevec, pisec besedil, povezovalnih teks- tov in humorističnih vložkov.49 Sin Jernej je poučeval glasbo na osnovnih šolah v Borov- nici, na Logu in na Prulah v Ljubljani ter igral orgle v cerkvi na Vrhniki. Danes je starejša stavba ob cesti v lasti Janezove vdove Veroni- ke Jeršinovič. V nekdanji usnjarni ima Jernej avtoservis in vulkanizersko delavnico. HIŠE SE SPREMINJAJO, SLEDOVI OSTAJAJO 86 Vrhniški razgledi Naslov: Hrib 13 (1824, 1890), Sv. Pavla cesta 250 (1900), Kotnikova cesta 11 (1934), Volj- čeva cesta 7 (1953), Voljčeva cesta 12 (1958) Domača imena: Grabenčan (1870, 1934) Lastniki: Martin Jelovšek (1824, 1838), Franc Ogrin (1870, 1890), Ivana Ogrin (1914, 1934) Dejavnost: gostilna in trgovina (druga pol. 19. stol.), šola (v času druge svetovne voj- ne), perutninarstvo in prodaja jajc Anton Istenič s. p. (2011) Prvi znani lastnik hiše v prvi polovici 19. stoletja je bil Martin Jelovšek, svetnik v 16- članskem vrhniškem občinskem odboru za časa Ilirskih provinc.50 Bil je predstavnik druge veje vrhniške rodbine Jelovšek, ki je imela hišo na Grabnu. Grabenški so bili srednji kmetje vse do svojega izumrtja leta 1856.51 V tem času je bila po ustnem izro- ISTENIČ, Voljčeva cesta 12 čilu ob mostu na levem bregu Hribskega potoka zgrajena nova visoko pritlična hiša s črno kuhinjo, petimi velikimi in z dvema kletnima sobama ter gankom. Vdova Marija Jelovšek (1821–1899) se je poročila s Fran- cem Ogrinom (1825–1895) s Stare Vrhnike, ki je imel v hiši gostilno in trgovino. Franc in Marija Ogrin sta imela hčer Ivano (roj. 1857) in sina Franceta (1862–1893), z nji- mi pa sta živeli še Ana Jelovšek (roj. 1853), Marijina hči iz prvega zakona, ter dekla Ka- tra Završan iz Vrzdenca.52 Marija Jelovšek ml. (roj. 1851), Marijina starejša hči, je od- šla v Trst, kjer se je leta 1873 zaročila s To- masom Wambergerjem in leto dni kasneje umrla. Po Francevi smrti je posestvo za kra- tek čas prevzela vdova Marija in po materi leta 1899 hči Ivana. Ivana Ogrin »Johanca« ali »Grabnčanova Hanca« ni bila poročena in ni imela otrok. Pod svojo streho je nudila prostor podnajemniku Viktorju Zajcu. Pred hišo je imela velik gosto zasajen sadni vrt, na katerem so vzdolž ceste rasle slive, mi- kavne za vrhniško mladež.53 Pri gospodar- jenju in delu ji je več let pomagala Marija Istenič (roj. 1872 v Vrzdencu) s sinom Anto- nom, ki mu je po smrti leta 1941 tudi zapu- stila posestvo. Anton Istenič je pred cerkvijo po nedeljski maši bral občinske oglase. Isteničeva hiša (foto: Franci Dovč). Popis Grabenčanove hiše v ljudskem štetju na Vrhniki leta 1870 (ZAL, VRH 16).Grabenčanova hiša (Muzejsko društvo Vrhnika). 87 V času druge svetovne vojne so hišo zasedli Nemci. V zgornjih prostorih je potekal pouk prvega razreda osnovne šole. Po vojni je Anto- na nasledila vdova Ana Istenič (roj. Sedej 1907 v Veliki Ligojni) z otroki Antonom ml., Eliza- beto in Marijo. V letih 1948 do 1958 so pri njih stanovali tudi delavci vrhniške tovarne usnja: Jože Turk, Aleš Vrščaj, Antonija in Ljubislav Ži- vič ter usnjar Stanko Demšar z ženo Justino. Anton Istenič ml. (roj. 1937), ključavničar, ki se ukvarja s perutninarstvom in prodajo jajc, je v neposredni bližini Grabenčanove hiše v letih 1963–1964 postavil novo hišo, Grabenčanova hiša pa je bila leta 1995 po- rušena. Na razlaščenih zemljiščih (1954) so bili zgrajeni stanovanjski bloki ob Voljčevi cesti, Marija Istenič je leta 1982 zgradila novo hišo Na Klisu 10. Naslov: Hrib 12 (1824, 1890), Sv. Pavla cesta 251 (1900), Kotnikova cesta 12 (1934), Voljče- va cesta 9 (1953), Voljčeva cesta 13 (1958) Domača imena: Nace (1870), Tomaže (1890, 1914) Lastniki: Primož Cigole (1824, 1838), To- maž Javornik (1870, 1890), Ivana Javornik (1893– 1933), Marija Javornik (1933–1957), Franc Stržinar (1957–) Dejavnost: usnjarstvo (1875–1893), oddaja stanovanj (19., 20. stol.), turistične sobe (po 1968), trgovina Anže (2011) STRŽINAR, Voljčeva cesta 13 Na mestu današnje hiše je konec 18. stole- tja stala bajta Maruše in Ignaca Troha. Po letu 1800 je prešla v roke Primožu Cigoletu. Današnja mogočna nadstropna stavba, ki je bila zgrajena za opravljanje usnjarske dejav- nosti, datira v leto 1865. V prekladi portala sta zapisani tudi začetnici imena Tomaž Ja- vornik. Hišo je dal postaviti Tomaž Javornik s Hriba 17 (danes Bricelj) za svojega sina To- maža. Zidali naj bi jo gradbeni mojstri bo- rovniškega viadukta, ki so ostali v teh krajih po koncu del na južni železnici Dunaj–Trst. Ob dvoriščni strani obe nadstropji krasita arkadna hodnika. K hiši sodi tudi nekoliko mlajše nadstropno gospodarsko poslopje in manjši zidan objekt »kravtarija«. Strehe vseh stavb so simetrične dvokapnice s čopa- stimi zaključki.54 Na mestu gospodarskega poslopja je nekdaj stala manjša Čempuhova kajža,55 katere la- stnik je bil leta 1824 Janez Stržinar in ka- sneje Valentin Stržinar ter njegovi dediči, dokler je ni dal Tomaž Javornik podreti. Tomaž Javornik (1845–1893), usnjar, je imel z Ivano Tomšič, sestro Ivana tomšiča, usnjarja in tovarnarja (Štritofovo)56, otroke Marijo, Frančiško, Ivana, Ivanko in Tomaža, odličnjaka 1. državne gimnazije v Ljubljani. Tomaž (1885–1958) je bil posvečen v duhov- nika 19. 7. 1908 na Vrhniki in je krajši čas služboval na Planini pri Rakeku ter kasneje v Javorju nad Litijo. V hiši so se zvrstili šte- Tomaš Stržinar je nakupoval material za potrebe usnjarstva v Teplistu, 1889 (hrani: Janez Stržinar). Stržinarjeva hiša (foto: Franci Dovč). HIŠE SE SPREMINJAJO, SLEDOVI OSTAJAJO 88 Vrhniški razgledi vilni podnajemniki. Leta 1870 so tu prebi- vali: Marija Adamič z otroki Francem, Igna- cijem, Anžkom, učencem kmetijske šole v Šentjurju pri Celju, Antonom, Uršulo, Joha- no in Ano; vajenec Janez Strehovec z mater- jo; dninar Tomaž Mihevc z ženo Uršulo, ba- bico, in uslužbenec Anton Friškovic z ženo Frančiško. V obrti so bili zaposleni usnjarski pomočnik Martin Leskovc iz Hotedršice ter eno obdobje tudi vajenca Martin Štrekelj iz Hotedršice in Janez Kogovšek iz Žažarja, ki sta se kasneje preselila k Briclju. Za do- mača opravila je skrbela dekla Ana Kumer iz Brebovnice.57 Z usnjarstvom so prenehali leta 1893, ko je Tomaž na službeni poti v Trst umrl za posledicami kapi. Vdovi Ivani Javornik (1854–1933) s tremi otro- ki je na pomoč priskočila Antonija Tomšič, Ivanina sestra, pomožna dela sta opravljali dekli Ivana Hren in Franja Krašovec. Preži- vljali so se s kmetovanjem in z oddajanjem dela hiše v najem. Prvi najemnik (1900) je bil zdravnik dr. Janko Marolt z ženo Mari- jo in s hčerama Heleno in Danico, sledil je davčni upravitelj Vinko Premk (1870–1945) z ženo Antonijo in s hčerko Miro, ki je kot učiteljica poučevala na Vrhniki in v Preserju pri Podpeči. Po Ivani je hišo prevzela hči Marija Javornik (1875–1954), kot najemnika pa sta se jese- ni 1945 v zgornje prostore vselila zakonca Vanda in Franc Stržinar. Vanda (1914–2006) je prihajala iz znane vrhniške trgovske dru- žine Malavašič, Franc (1911–1983), »Čem- Mogočni arkadni hodniki krasijo dvoriščno stran hiše. Na fotografiji Tomaž Javornik in njegova sestra Marija, okoli leta 1950 (foto last: Janez Stržinar). Na dvorišču stoji edina še ohranjena »kravtarija« ob Hribskem potoku, 2011. V manjšem objektu (5 x 6 m) so v pritličju namakali in lužili kože ter jih na pod- strešju sušili, kar je omogočala posebej prirejena stre- ha z zračnimi nišami (foto: Tomaž Stržinar). Vanda Stržinar s hčerkama Ano (levo) in Mojco pred hišo, okoli 1965 (foto last: Janez Stržinar). 89 puhov«, pa je imel končano kmetijsko šolo, ki jo je obiskoval v Šentjurju pri Celju. Leta 1957 je postal lastnik hiše in se z družino preselil v pritličje. Stržinarjevi so se preživljali v glavnem s kmetovanjem ter z mlinarsko in žagarsko obrtjo. V zgornjem nadstropju sta nekaj časa stanovali svakinja Mimi Malavašič ter Julka Rakovec, poročena Ferjančič. Nato so odda- jali sobe delavcem tovarne Industrije usnja Vrhnika: Marti in Jožetu Kozelju iz Murske Sobote z družino ter nekaj časa Martinima sestrama Idi in Emi ter bratu Jožetu Langu; Julijani Lazar iz Gorice; Tereziji Fras, po- ročeni Buček; Ivanki in Slavku Vrbančiču; mehaniku Ivu Barbišu z ženo Štefko ter Jo- žetu Kukovcu z ženo Mici in s taščo Franči- ško Bradeško. Po letu 1968, ko se je večina najemnikov odselila, je Vanda preko hotela Mantova oddajala sobe turistom. Danes živi na domačiji sin Janez – Anže Stržinar (roj. 1949) z ženo Tončko, rojeno Pleško, ter s sinovoma Tomažem in Andre- jem. Janezova sestra Mojca je umrla v letal- ski nesreči na Korziki leta 1981, sestra Ana Kobal ima družino na Vrhniki in brat Jože v Horjulu. Prvi znani lastnik Janez Jelovšek je kupil mlin in žago na Hribu dne 30. junija 1631.58 Kot lastnik žitnega mlina se v prvi polovi- ci 19. stoletja (1824) omenja Anton Jelov- šek, Hrib 26. Leta 1877 sta v stavbi Ignacija Marka Jelovška delovala žaga in mlin, ki ju je nato posedovala Marija Jelovšek in za njo Karel Jelovšek.59 Konec 19. stoletja sta v Jelovškovem mlinu živela mlinar Anton Telban (roj. 1842) in dekla Meta Jereb (roj. 1836), oba iz Horjula.60 Dolgoletno Jelovško- vo lastništvo se je končalo leta 1937, ko je vodni napravi od posestnika in tovarnarja Ruperta Jelovška kupil Franc Stržinar. Do leta 1935 je mlin na vodni pogon »spo- dnje vode« premogel štiri mlinske kamne in dve do štiri mlinske stope. Vsak kamen je imel svoje vodno kolo, ki je hkrati gnalo tudi po eno stopo. Leta 1937 je novi lastnik Stržinar predelal mlin tako, da je eno vo- dno kolo (premer 4 m, širina 0,7 m) gnalo osem mlinskih kamnov in štiri stope. Trije kamni so bili beli – trdi za mletje pšenice v fino belo moko, štirje črni za grobo mletje pšenice v črno moko in koruze ter pridobi- vanje soržične moke, koruznega zdroba in otrobov ter kamen za luščenje (obodkanje) ječmena. Določeno obdobje so za potrebe bližnjega mlina in pekarne Žito mleli tudi rdečo papriko in poper. Zadnje kolo je poga- njalo žago in brus za njeno brušenje. Kolo je bilo kupljeno v Kožuhovem mlinu (Tom- šič), od koder so ga s kotaljenjem premestili v Stržinarjev mlin. Zaradi neenakomerne obremenjenosti vodnega kolesa je bil vzpo- redno vezan tudi motor z notranjim izgore- vanjem na plinsko olje tipa Aran z osmimi konjskimi močmi. V sušnem poletnem času se je mlin zaradi nizkega vodostaja za dva do tri tedne ustavil. To je bil čas vzdrževal- nih del na vodnih napravah in jezu. V mlinu so bili v različnih časovnih obdobjih zapo- sleni Franc Hribar in Janez Mesec z Vrhni- ke, Andrej Gutnik iz Podlipe in kot zadnji MLIN IN ŽAGA, Hrib 17 Stržinarjeve delavnice ob Hribskem potoku, 2011 (foto: Franci Dovč). HIŠE SE SPREMINJAJO, SLEDOVI OSTAJAJO 90 Vrhniški razgledi Franc Novak iz Ligojne. Mlinarske usluge so koristili kmetje z Vrhnike in okoliških vasi. Mlinarska obrt se je z nekajletno prekinitvi- jo, ko je bilo lastniku odvzeto obrtno dovo- ljenje (1947–1953), vršila vse do leta 1967. Po letu 1937 je na žagi delovala žaga »vene- cijanka« – samica, ki je zmogla razžagati hlodovino do dolžine 5,5 m. Leta 1943 je bila ob žagi zgrajena lopa za spravilo desk in letev. Načrt in izdelavo lope je opravil te- sarski mojster Alojz Jurjevčič iz Hriba. Po vojni (1947) je bila žaga s strani države za- pečatena, žagali so le za potrebe Splošnega mizarskega podjetja Vrhnika. Žaga je po- novno pričela obratovati leta 1960. Na žagi je bil dolga leta zaposlen Stanko Gutnik, ki je še v svoji visoki starosti z neverjetno lah- koto obvladoval težke hlode in rezan les. Po zaprtju žage leta 1978 je v novi hali stekla proizvodnja sveč in predelava plastike. Po letu 1993 Janez Stržinar v teh prostorih iz- deluje zidarsko orodje. Naslov: Hrib 16 (1824, 1890), Sv. Pavla cesta 253 (1900), Kotnikova cesta 14 (1934), Voljče- va cesta 12 (1953), Voljčeva cesta 14 (1958) Domača imena: Štefic (1870, 1890), Pečkaj (1914), Štefic (1934) Lastniki: Luka Mlinar (1824, 1838), Franc Mlinar (1870), Pavel Mlinar (1879), Matija Pečkaj (1890, 1934) Dejavnost: usnjarstvo (1883–1929), gostilna (okoli 1910), pekarija (1914–1941),61 mizar- stvo (po 1929) Domačijo sestavljata nadstropna kmečka hiša peterostranega (notranjskega) tlorisa in nekdanji nadstropni zidani hlev. Hiša ima vzidan kamnit portal z začetnicama imena Matija Pečkaj in letnico 1883, ki po- meni leto predelave.62 Prvi znani lastnik tretjinske kmetije iz prve polovice 19. stoletja je bil Luka Mlinar, ki je imel v lasti dve hiši in hlev. Nasledil ga je Franc Mlinar (roj. 1843), s katerim so živeli mama Elizabeta, preužitkarica, sestra Ma- rija in brat Pavel, dninar. Kot stanovalci se leta 1870 omenjajo še Uršula Mlinar s sinom Antonom in hčerko Marjeto, zakonca Ana in Jernej Turk s sinovi ter Katarina in Janez Krašovic s hčerko Marijo. Turkovi fantje in Marija Krašovic so služili kruh s hojo na Skladišče lesa pri Stržinarjevi delavnici, 2011 (foto: Franci Dovč). PEČKAJ, Voljčeva cesta 14 Pečkajeva hiša (foto: Franci Dovč). 91 Načrt za prenovo hiše Matije Pečkaja, 1890 (ZAL, VRH 2). dnino. Za Francem je posestvo prevzel Pavel Mlinar (roj. 1846) z ženo Marijo, rojeno Žni- deršič iz Verda. Vdova Marija se je kasneje poročila z Matijem Pečkajem (1857–1944) iz Logatca, ki je kot usnjarski pomočnik živel pri Javornikovih in po poroki postal samo- stojni usnjar in usnjarski trgovec.63 Imela sta hčer Frančiško (1883–1948), poročeno Opeka (Šarovc), z dvema sinovoma in dve- ma hčerama. Najstarejša Francka, učiteljica, živi v Ameriki in je novembra 2010 prazno- vala sto let. Matija je imel z drugo ženo Ma- rijo Leskovec (roj. 1861 v Hotedršici) hčerki Marijo in Ano ter sina Matija sr. Marija je imela z Josipom Štrekljem, upraviteljem vrhniške šole, hčerki Marijo, poročeno Se- ver, in Serafino, poročeno Jurca. Matija Pečkaj sr. (1895–1948) se je poročil na domu z Marijo Drofenik (1900–1979) iz Sv. Petra nad Trbovljami, s katero sta imela sina Ma- tija ml. in hčerko Marijo (roj. 1933), ki sedaj živi v hiši s potomci. Pečkajevi so nudili prostor tudi vdovi Ma- riji Inocente (1910), na kmetiji in pri hišnih opravilih pa sta pomagali dekli Franca Se- dej iz Verzdenca64 in nekoliko kasneje Ma- rija Sedej. Marija in Matija Pečkaj z otroki Ano, Matijo, Marijo in Francko, okoli 1912 (foto last: Marija Pečkaj). V 50. letih 20. stoletja so v hiši stanovali podnajemniki Dunajčan Karel Kreutzer, šo- fer, z družino, gospodinja Katica Jovanovič, krojaški pomočnik Bogomir Lekše, delavec Jože Trontelj z ženo Ivano, mizar Janez Ogrin z ženo Kristino ter uslužbenca Cvetka in Vekoslav Gregorka. Matija Pečkaj je sode- loval pri ustanavljanju Katoliškega društva rokodelskih pomočnikov na Vrhniki in dru- štvu, ki je pričelo delovati 13. avgusta 1891, odstopil dve sobici na svojem domu.64a Za hišo se je nahajala usnjarska delavnica, v ka- teri so bili zaposleni usnjarski vajenci Andrej Janša, Janez Modrijan in Jakob Petkovšek ter usnjarski pomočnik Franc Leskovec. Po opu- ščeni usnjarski obrti je tu delovala mizarska delavnica, v kateri so izdelovali čebelje panje. Pri hiši so imeli nekaj časa tudi gostilno in stope za phanje ječmena in prosa.65 Družina Matije sr. Pečkaja: Matija, hči Marija, sin Mati- ja, žena Marija, okoli 1945 (foto last: Marija Pečkaj). HIŠE SE SPREMINJAJO, SLEDOVI OSTAJAJO 92 Vrhniški razgledi Pri hiši je mlajši prizidek, ki je bil last tete Ane Pečkaj (1896–1965). Teta Anči ali »Šte- ficova Anči« je bila znana po peki dobrega kruha, do dva kilograma velikih hlebcev, ki jih je prodajala na domačem dvorišču. Teta je pripovedovala, da je v njihovo gostilno ob- časno prišel tudi Ivan Cankar. Ni se zadrže- val v prostoru z gostilniškim pultom, ampak v posebni sobi, kjer se je zbirala takratna go- spôda. V gostilni je nekoč imela zdravniko- va žena pri sebi šopek nageljev. Ko je vstopil Ivan Cankar, jo je prosil za en cvet, da ga bo nesel na mamin grob. Dala mu ga je, ko pa je odšel, so šli za njim gledat, če gre res na pokopališče. Prepričali so se, da je govoril re- snico. (Marija Pečkaj) Desno od Pečkajeve hiše proti potoku je v obdobju med vojnama stala Tomaževa ali Zanoškarjeva bajta (Sv. Pavla cesta 252). Pod isto streho je združevala bivalne in gospo- darske prostore. Prvega znanega lastnika Blaža Petriča (1824), po domače Zanoškar- ja, je nasledil tretjinski kmet Sebastjan Pe- trič (roj. 1798) s sinovoma Valentinom in Jakobom, ki sta služila kruh z dnino. Na- slednik Valentin (roj. 1824) je bil poročen z Marijo Zalaznik. Novi lastnik hiše Tomaž Javornik (roj. 1845) in za njim vdova Ivana Javornik sta v hiši konec 19. stoletja gostila sedemčlansko družino usnjarskega pomoč- nika Franca Velkavrha s Korena in krojača Načrt za Pečkajevo pekarno, 1914 (ARS, AS 133). Pečkajeva hiša pred obnovo okoli leta 1930 (foto last: Marija Pečkaj). Naceta Petavsa z ženo Ivano.66 Po letu 1900 je postala hiša Pečkajeva. V njej so prebivali gostači: vdovec Jakob Volč z otroki in Mari- ja V[e]rhovc, leta 1910 pa zakonca Malovrh, Ana Strmole ter družina usnjarja Janeza Zdešarja z ženo Greti. BRICELJ, Voljčeva cesta 15 in 16 Naslov: Hrib 17 (1824, 1890), Sv. Pavla cesta 254 (1900), Kotnikova cesta 15 (1934), Voljče- va cesta 18 (1953), Voljčeva cesta 15 (1958) Domača imena: Marolt (1870), Bricelj (1890, 1914) Lastniki Javornikove hiše: Javornikovi dedi- či (1824, 1838), Tomaž Javornik (1870), Ignac Javornik (1879), Josip Bricelj (1890, 1934) Pročelje Bricljeve hiše (foto: Franci Dovč). 93 Lastniki Mikuševe hiše (Hrib 18): Ivan (Janez) Mikuš (1824, 1838), Janez Mikuš (1870), dediči Janeza Mikuša (1879) Lastniki ostalih stavb: Gašper Tomšič, To- maž Merlak (1824, 1838), Ignac Javornik (1879), Josip Bricelj (1890, 1934) Dejavnost: usnjarstvo (1826, 1914), mizar- stvo (1953), kava bar Dolar Klub in frizerski atelje Can Can (2011) Velika nadstropna hiša z notranjim dvori- ščem, krita s simetrično dvokapno streho s čopi67, je nastala z združitvijo več stavb. Stavba peterostranega notranjskega tlorisa v obliki črke L, nastala z združitvijo Javor- nikove in Mikuševe hiše, ima kamniti hišni portal z letnico 1861 in segmentni zaklju- ček, v katerega sta vklesani začetnici ime- na Tomaž Javornik.68 Zgornji del stavbe ima razgibano tlorisno zasnovo, ki se nadaljuje v vezni trakt z arkadnimi odprtinami.69 V času usnjarske in mizarske dejavnosti so prostori služili kot magazini, kasneje pa so v hiši sta- novale različne stranke. V začetku 19. stoletja so na mestu Bricljeve hiše stale Štritofova hiša z dvoriščem lastni- ka Gašperja Tomšiča (Hrib 28), za njo hiša Tomaža Merlaka (Hrib 25), poleg nje ob potoku Tomšičevo gospodarsko poslopje, ob cesti med Tomšičevo in Javornikovo hišo (Hrib 17) pa mala bajta Janeza Mikuša (Hrib 18). Hiše in ostala poslopja je okoli leta 1870 združil Tomaž Javornik. Hišno ime Marolt je hiši prinesel Jurij Ja- vornik (roj. 1746) iz Blatne Brezovice, ki se je poročil z Marijo Mikuš na Hrib 18. Po rojstvu prvega sina Simona (1776) sta se preselila v hišo na Hribu 17, kjer so se jima rodili še Nikolaj (1784), Jurij (1786), Neža (1787), Marko (1790), Martin (1791), Jakob (1794) in Matija (1796). Naslednik Simon je imel z Ivano, rojeno Skubin, sina Toma- ža (1805–1871), usnjarja. Tomaž je imel z Jožefo Jelovšek (1811–1890) sina Tomaža ml. (roj. 1845), lastnika Tomažetove hiše (danes Stržinar), in Ignacija (roj. 1852), ki je prevzel dom. Pri hiši se že leta 1826 ome- nja strojarna Tomaža Javornika, v kateri so delali usnjarski pomočniki Tomaževa sinova Tomaž in Ignacij ter brat Anton.70 Za Javorniki je hiša prišla v roke Josipu Bri- clju (roj. 1858), usnjarju s Korena pri Polho- vem Gradcu. Z ženo Ivano, vdovo po usnjar- ju Martinu Verbiču, sta imela sina Josipa ml. (roj. 1887). Z njimi so živeli še Ivanina sino- va Jakob in Anton Verbič, sestra Jera Bricelj ter pastir Jernej Jakomin iz Horjula. Briclje- vi so nadaljevali z usnjarsko dejavnostjo, v kateri so zaposlovali usnjarske pomočnike Jakoba Korenčana iz Rovt pri Logatcu, Ja- koba Kopača iz Polhovega Gradca, Janeza Kršinarja, Matija Kopača in Lovra Kolenca, potem usnjarska vajenca Antona Zorca iz Srednje vasi pri Polhovem Gradcu in Janeza Knapiča iz Goričice pri Preserju71 ter usnjar- skega hlapca Janeza Zdešarja. Na kmetiji so pomagali hlapec Janez Kržišnik in Franc Mikš ter dekli Marjana Košir in Marjana Sla- be. Svoje velike prostore so dajali v najem gostaški družini Gabrijele in Karola Semen, davčnega uslužbenca iz Krškega, dekli Urši Petrič, Vinku Premku, davčnemu praktikan- tu iz Polane pri Ljubljani,71 in kasneje Ivanu Situacija hiš v »Bricljevem trikotniku« (označena s krogom) na mapi franciscejskega katastra, 1824 (ARS, AS 176). HIŠE SE SPREMINJAJO, SLEDOVI OSTAJAJO 94 Vrhniški razgledi Štaklju in Josipu Golcu, davčnima usluž- bencema, ter učitelju Milanu Šifrerju. Po drugi svetovni vojni je živel v hiši gradbe- ni inženir ter lovec Josip Bricelj mlajši, ki je imel z ženo Pavlo (1901–1947), roj. Kosmač, sinova Igorja in Jožeta. Jože (1936–2009) je imel z Branko (roj. Potočnik 1940) hčerko Sašo (roj. 1959), poročeno Fefer. Z njimi je živela tudi Brankina mama Angela Potoč- nik, roj. Susman, z Mirk (1910–1983). Hišo so oddajali več strankam: v pritličju pri cesti priučenemu mizarju Antonu Bizovičarju z družino, njegovima hčerkama Eli, poročeni Pišler, z Edom in s Stašo, ter Veri z možem Arturjem Serini in hčerko Nuško; v stanova- nju proti trgovini Hrib Budimirju Živkoviću z družino v letih 1960–1968; v zgornjih pro- storih proti Pečkaju Brankinemu bratu Mi- tji Potočniku z družino v letih 1968–1975; v ostali sobah pa uslužbenkam Anici Benčič, Minki Grom, Ljubici Lukan, poročeni Ho- movec, Mariji Jazbinšek in Frančiški Turk, uslužbencu Milanu Kojcu, delavkam Anici Jereb, Nadi Merlak in Tilki Šubic ter gospo- Preureditveni načrt hiše Josipa Briclja ml., 1935 (ZAL, VRH 2). dinji Zori Lukan. Živkovićevo stanovanje je odkupil Rado Burnik leta 1968, zgornji del je bil prodan Čatojeviću leta 1987, Bizovi- čarjevo in Pišlerjevo stanovanje pa Munibu Korlatu leta 1989. V prostorih bivše usnjarne se je v 30. letih 20. stoletja naselilo Splošno mizarstvo Vrhnika pod vodstvom Ignacija Groma iz znane mi- zarske družine Gromovih s Storževega griča. V delavnici je bilo zaposlenih več delavcev, ki so izdelovali predvsem stavbno in stano- vanjsko pohištvo ter tudi čebelje panje. Ka- sneje je imel Obrtni center tu svoje pisarne. Lovski tovariši na Bricljevem dvorišču, z leve: Josip Bricelj ml., žena Pavla, dentist Valter Detter in Fran- ci Malavašič, z njimi lovski pes »Skok« (foto last: Saša Fefer). Notranje dvorišče, na desni Josip Bricelj ml., 1936 (foto last: Saša Fefer). Na velikem peščenem dvorišču so se najraje zadrževali otroci in igrali otroške igre: ristanc, polž, med dvema ognjema, zemljo krasti, slepe miši … (Saša Fefer) 95 EGIDIJEVA HIŠA, Voljčeva cesta 17 Naslov: Hrib 4 (1824), Sv. Pavla cesta 265 (1900), Kotnikova cesta 17 (1934), Voljčeva cesta 11 (1953), Voljčeva cesta 17 (1958) Domača imena: Martincova bajta (1870), Martinčkova bajta (1890), Mikš74 Lastniki: Janez Mikuš (1824, 1870), dedi- či Janeza Mikuša (1879), Matevž Terkman (1890), Ivana Terkman (1910), Egidij Kovač (1914, 1934), Marija Kovač (1944), Maks Mi- hevc ter Egidij, Jože in Alojz Kovač (1956), Julijana Jefrenovič in Marija Mihelič (1976), Dimnikovi (2011) Dejavnost: oddaja stanovanj (1890 in dalje), krojaštvo (1914 in dalje) Stavba stoji pod župnijsko cerkvijo v križi- šču z ulico Gradišče. Na pročelju ima vzidan kamnit portal z začetnicama imena Ivana Terkman in letnico 1909, ko so hiši dozidali mansardo v prvem nadstropju.75 Egidijeva hiša (foto: Franci Dovč). Ignacij Grom, ki je z družino do preselitve na Kurirsko cesto stanoval v zadnjih prečnih prostorih stavbe, je imel sinova Ignacija, no- vinarja, in Marka, mizarja, ki se je ukvarjal z opremljanjem lokalov. Marko je kasneje stanoval na Kurirski cesti in se po smrti žene Ivane preselil v Dom upokojencev Vrhnika. Danes se v spodnjih prostorih hiše nahajata lokala, nad njima so stanovanja, medtem ko so delavnice opuščene. Jože Bricelj, Bricljeva hiša po fantaziji, risba, 1949 (hrani: Saša Fefer). Pogled na nekdanjo Bricljevo usnjarno ob Hribskem potoku (foto: Franci Dovč, 2011). Bricljeva hiša je bila polna drobnih zanimi- vosti. Na stenah dolgega ozkega hodnika so visele lovske trofeje dedka Josipa, med nji- mi tudi velik divji petelin. Določene sobe so imele lep parket z vzorcem. Zraven kuhinje se je nahajala shramba, kjer so sušili doma- če marelice in jabolka »carjeviče«. Nekako pravljično je delovala Bizovičarjeva spalnica z nizkim vhodom s preklado in obokanim stropom. Posebno lep je bil tudi njihov velik kamniti lijak »mušl«. Podstrešje je bilo zani- mivo zaradi starih skrinj, knjig in dimnice, v kateri so sušili klobase. (Saša Fefer) HIŠE SE SPREMINJAJO, SLEDOVI OSTAJAJO 96 Vrhniški razgledi Celo prvo polovico 19. stoletja se kot la- stnik Martincove bajte omenja Janez Mi- kuš. Nasledil ga je soimenjak Janez Mikuš (roj. 1836), ki je imel z Marjeto (roj. 1842 na Stari Vrhniki) hčerko Marijo (roj. 1867) ter sinova Antona in Franca, z njimi pa je stanovala tudi Marija Jeraj Krivina. Leta 1884 je postala lastnica hiše vdova Marjeta Mikuš (Mikš), ki se je poročila z Matevžem Terkmanom (roj. 1858) iz Podkraja pri Sp. Idriji. Sinova Anton in France sta se izselila v Ameriko. Hišo je podedovala Matevževa hči Ivana Terkman (roj. 1885). Hiša je bila vedno polna podnajemnikov. Konec 19. stoletja so tu prebivali: sedem- članska družina Ivane in Valentina Petrič s Hriba, Marija in Nace Istenič, Marija in Jer- nej Črne ter družina Mete in Naceta Malava- šič.76 Na severni strani so imeli sobo in vežo z ognjiščem tudi Cankarjevi, ki so živeli v hiši od leta 1894 do začetka leta 1896. Iva- na Cankarja je v tem stanovanju poleti 1894 obiskal pesnik Dragotin Kette, ko je peš potoval k sorodnikom v Trnovo pri Ilirski Bistrici.77 V hiši se je rodil tudi Francelj, sta- rejši brat pisatelja Karla Grabeljška.78 Leta 1900 so v hiši stanovali Franca in Anton Tr- šar s hčerko Antonijo, Jakob Volč z ženo in s hčerko Ivano ter družina Francke in Franca Velkavrh, ki je prej živela v Zanoškarjevi bajti, deset let kasneje trgovski pomočnik Načrt za preureditev hiše Janeza Mikuša, 1877 (ZAL, VRH 2). Gustav Kobaj, mizar Franc Reven, Franca in Mihael Vrhovc, in nato še trafikant Ignac Turk. Egidijeva hiša okoli leta 1930 (F. Dobrovoljc, Cankarjev album). Spominska plošča priča, da so v hiši prebivali Cankar- jevi (foto: P. Zalokar). Za Ivano, poročeno Kos, je hišo okoli leta 1914 prevzel krojač Egidij Kovač (1880– 1944) iz Begunj na Gorenjskem. Egidij je živel tu z ženo Marijo (1877–1953), rojeno Mihevc, njenim sinom Maksom Mihevcem (roj. 1902) in njunimi sinovi Egidijem (roj. 97 Načrt za prenovo hiše Marije Kovač, 1929 (ZAL, VRH 2). 1908), Josipom (roj. 1909) in Alojzijem (roj. 1910). V hiši je odprl trgovino z blagom, ki je imela vhod s ceste. Po spominu nekaterih je imel tudi prodajalno oblek. Po drugi svetovni vojni so v Egidijevi hiši stanovali različni podnajemniki: delavec Franc Poženel z ženo Jožefo; delavec Anton Pleško z ženo Alojzijo; usnjarski pomočnik Karel Senjur z ženo Štefanijo, delavko; Se- njurjeva sta se kasneje preselila na Klis. V Kovač-Mihevčevo hišo so prišli še Leniče- vi, Rozmanovi, krojač Stanko Kogovšek z ženo Antonijo, kasneje poročena Pavkarjeva Tončka, mlada Anamarija s svojim stricem in starejša ženica Ančka Janša. Ančka je bila nizkega in obilnega stasa, nosila je oča- la z močno dioptrijo. Prodajala je vstopnice za kinopredstave v Cankarjevem domu na Vrhniki. Imela je moža visoke postave ter Za Egidijevo hišo se nahaja manjša stavba, ki meji s Čempuhovim zelenjavnim in sa- dnim vrtom. Zunanjost stavbe je ohranjena po prvotnem stanju. V njej so po drugi sve- tovni vojni živeli delavci Jože Mlakar, Jože in Vera Šušljek iz Prekmurja in družina Pleško s hčerko Slavico. Slavičin oče je bil delavec v Industriji usnja Vrhnika, mama je gospodinjila. Za njimi se je vselila gospa Že- kševa s sinom Aleksandrom. Pleškotovi sosedje so bili Suhadolnikovi iz »ta vrhnje hiše« (Požar). Oče je bil krojač. V zgornjem nadstropju sta stanovali tudi Joži- ca in Nanika. V času gradnje prve trgovine na Hribu smo se po nedokončanih prostorih, polnih gradbenega materiala, radi lovili in skrivali hribski otroci. Padla sem v posodo s katranom. Kako je doma reagirala mama, se ne spominjam. (Slavica Štirn) Jože Bricelj, Egidijeva hiša, risba, 1957 (hrani: Saša Fefer). Hiša, Voljčeva cesta 17a (1958) Hiša Voljčeva cesta 17 a je nizka stavba na desni strani posnete leta 2011 (foto: F. Dovč). hčerko Francko in sina Janeza. Kovači in Mihevc so hišo prodali Julijani Jefrenovič (1976) ter Mariji Mihelič, danes pa stanujejo v hiši lastniki Dimnikovi. Karlinca iz Hriba je ob nedeljah in prazni- kih pred Egidijevo hišo postavila stojnico z razno bižuterijo, okraski in igračkami. Pro- dajala jih je ljudem, ki so hodili k maši. HIŠE SE SPREMINJAJO, SLEDOVI OSTAJAJO 98 Vrhniški razgledi Naslov: Hrib 19 (1824, 1890), Sv. Pavla cesta 255 (1900) Domača imena: Matiček (1857), Oblak (1890, 1914) Lastniki: Matevž Oblak (1824, 1838), Šte- fan Oblak (1870), Janez Oblak (1879, 1890), Ignacij Stržinar (1914) Dejavnost: trgovina (od 1955 dalje) Na mestu današnje trgovine Mercator je v 19. stoletju stala Oblakova hiša, katere la- stnika sta bila Matevž in Štefan Oblak (roj. 1805), tretjinski kmet. Pri hiši se omenjajo še Janez Oblak »ta črn Janez« (roj. 1813), Jernej Oblak, vdova Helena Oblak (roj. 1814) s hčerko Heleno in vnukom Emilom, učen- cem. Štefan je imel z Elizabeto (roj. 1810) si- MERCATOR trgovina, Voljčeva cesta 18 Mercator (foto: Franci Dovč). Načrt za predelavo hiše Ignacija Stržinarja, 1910 (ZAL, VRH 2). Oblakova hiša je nizka stavba na levi strani krita s sla- mo, razglednica okoli 1910 (Šumrada, Škrabec, Vrhni- ka, prečuden kraj). nova Janeza (roj. 1848) in Štefana (roj. 1850), ki sta se preživljala z dninarskim delom. Pod njihovo streho so stanovali tudi Janez in Neža Petkovšek, roj. Čelešnik, s hčerko Jero ter preužitkar Gašper Čelešnik. Naslednik Janez Oblak (1848–1900) je imel z Marijo (roj. 1852) otroke Janeza (roj. 1876), Marijo (roj. 1878), Franceta (roj. 1884), Ivano (1886– 1894), Jakoba (roj. 1892) in Alojzija (roj. 1895). France se je odselil v Ameriko.79 Leta 1900 je hišo prevzela vdova Marija Oblak in za njo novi lastnik Ignacij Stržinar, ki je prav tako živel v Ameriki. V hiši je gostil zakonca Slavec in delavko Antonijo Šušteršič. Pred drugo svetovno vojno sta na tem mestu stali dve hišici; pred Stržinarjevim vrtom je stala lesena hišica z vhodom proti mostu, v kateri je Adolf Pečar prodajal meso do sve- tovne gospodarske krize, in pred vhodom na vrt trafika s tobačnimi izdelki in z vži- galicami Ivanke Turk. Po drugi svetovni vojni so na nekdanjem Stržinarjevem svetu začeli z gradnjo trgo- vine z mešanim blagom »Hrib«. Manjša 99 Lesena hišica pred Stržinarjevim vrtom, v ospredju Dora Sluga, okoli 1950 (posredovala: Frančiška Zala- znik). klasična trgovina trikotnega tlorisa je bila založena z živili, ki so jih prodajali za pul- tom. Poslovodkinja trgovine od začetka pa do upokojitve, skoraj 30 let, je bila Amalija Dolenc. Trgovino je skupaj z Jernejčičevo in s Šetinčevo na Stari cesti ter z Malavašičevo na Cankarjevem trgu imelo v lasti Trgovsko podjetje Vrhnika. Sedež podjetja so nato preselili v Ljubljano, nakar ga je prevzel Mercator. Leta 2005 so trgovino podrli do tal in postavili novo, nad katero se nahajajo privatna stanovanja. Naslov: Hrib 20 (1824, 1890), Sv. Pavla cesta 267 (1900), Kotnikova cesta 18 (1934), Voljče- va cesta 20 (1953), Voljčeva cesta 18 (1958) Domača imena: Pavlač (1870), Pek, Pavlač pri Štefanu, (1890), Požar (1914) Lastniki: Jurij Dobrovoljc (1824, 1838), Jožef Molk (1870), Štefan Oblak (1879), Jurij Remž- gar – Moljk (1890), Jakob Požar (1914, 1934) Med trgovino Mercator in Kranjčevo hišo je nekdaj stala visoka in ozka Požarjeva hiša z visokim gankom na pročelju. Prvim zna- nim lastnikom hiše Dobrovoljcem so sledi- li Molkovi, ki se tu omenjajo že leta 1857. Z družino gospodarja Jožefa Molka (roj. 1843), tretjinskega kmeta, ženo Marijo (roj. 1846), sinom Francem (roj. 1867) in Mari- jino hčerko Jožefo (roj. 1865), so živeli še starša Uršula (roj. 1808) in Marko Molk (roj. 1798), preužitkarja, ter brata Jernej in Mati- ja Molk. Jernej, poročen z Marijo Černigoj, se je preživljal kot dninar, Matija je služil na Hrvaškem. Za novim lastnikom hiše Štefa- nom Oblakom se pred odhodom v Ameriko omenja krajši čas posestnik Jurij Remžgar – Mol[j]k iz Dragomera z ženo Marijo in re- jenko Marijo Rekar. Situacijski načrt za trgovino »Hrib« (trikotni tloris), 1957 (ZAL, VRH 18.) POŽARJEVA HIŠA Požarjeva hiša z gankom, kot jo je narisal študent ar- hitekture Jože Bricelj. V ospredju je prikazana gradnja trgovine Hrib, 1955 (hrani: Saša Fefer). HIŠE SE SPREMINJAJO, SLEDOVI OSTAJAJO 100 Vrhniški razgledi Hiša je konec 19. stoletja prešla v roke Ja- kobu Požarju (1851–1946), upokojenemu sodnemu uradniku. Jakob je bil poročen s Katarino Brenčič (1852–1923),80 z njima pa je pred prvo svetovno vojno živela tudi dekla Marija Petkovšek. Jakob je za dediča hiše z dvoriščem v sku- pni izmeri 126 m2 leta 1945 imenoval gospo- da Janeza Opeko, župnika v Šmartnem v Tuhinjski dolini. Opeka je bil v zameno dol- žan opraviti pogrebne obrede za Jakobom Požarjem ter letno opraviti dve maši zanj in njegovo tedaj že pokojno ženo. Janez Opeka je hišo zapustil nečaku Andreju Opeki z za- vezo, da poskrbi za njegov pogreb in izpla- ča določen znesek trem nečakom po njegovi sestri iz Krke. Andrej je nepremičnino po- daril hčerki Anici Opeka, ki je izpraznjeno hišo prodala Mercatorju leta 1977. Okoli leta 1986 je bila hiša porušena. Danes se na nje- nem mestu nahajajo privatna parkirišča. V Opekovi hiši se je zvrstilo več strank. Od začetka leta 1956 je v spodnjih dveh prosto- rih do preselitve v solidarnostno stanovanje živela družina Marije in Franca Suhadol- nika, delavke in krojača, in nekaj časa tudi Marijina sestra Anica Markeljc, poročena Krampač. V zgornjih dveh sobah je do vse- litve v svoj dom stanovala družina Francke in Janeza Kovačiča, delavca iz Kostanjevice. Poleg omenjenih so v hiši v različnih obdo- bjih stanovali še: Marija Arsič s sinom Dra- ganom, ključavničarjem, njena brata Matija Malovrh, krojač, in Viktor Malovrh, harmo- nikar, ter njihov oče, znan kot dober žagar. Prošnja Jakoba Požarja za tlakovanje ozkega prehoda med njegovo in Bučarjevo hišo, 1906 (ZAL, VRH 2). Naslov: Hrib 21 (1824, 1890), Sv. Pavla cesta 268 (1900), Kotnikova cesta 19 (1934), Voljče- va cesta 22 (1953), Voljčeva cesta 19 (1958) Domača imena: Golob (1857), Bučar (1890, 1914) Lastniki: Martin Sernel (1824, 1838), Jera Golob (1870, 1879), Marija in Anton Bučar (1890, 1914), Jernej Kranjc (1934) Dejavnost: trgovina Bučar (1890–1919), trgo- vina Kranjc (1919–1945), državna trgovina in cvetličarna (po drugi svetovni vojni) KRANJC, Voljčeva cesta 19 Kranjčeva hiša (foto last: Marjana Kranjc). 101 Nadstropna hiša s tlorisom notranjskega tipa datira v zadnjo četrtino 19. stoletja. Stavba ima dvokapno streho s cestno frčado, bal- kon in arhitekturno likovno bogato fasado. V pritličju se nahajajo v vratne zapore obliki loka.81 Stavba je v celoti ohranjena. Prvi znani lastnik hiše z dvoriščem je bil Martin Sernel (Serneu). Sredi 19. stoletja se omenja hišno ime Golob in nekoliko kasne- je lastnica Jera Golob. V njeni hiši sta živeli stanovalki Suzana Kral s hčerkama Jožefo in Ano ter Frančiška Petrovčič s sinom Anto- nom in hčerko Marijo. Konec stoletja je hiša postala last Marije (roj. Golob 1853) in Anto- na Bučar (1852–1915), trgovca iz Kostanjevi- ce na Krki, s hčerkama Marijo (roj. 1881) in Antonijo (roj. 1883). Antonija se je kasneje poročila z Alojzijem Koncilijo v Celju in se preselila v Srbijo. Bučarjevim sta pri hišnih opravilih pomagali dekli Ivana Marušič82 in Marija Istenič, v hiši pa so po letu 1910 živeli še žagar Anton Delavec, vajenec Franc Gra- dišar in branjevka Neža Greljo. Leta 1919 sta hišo s trgovino kupila brata in trgovca Jernej in Matija Kranjc iz Postojne. Matija je z ženo Mihaelo kasneje odprl tr- govino na Stari cesti.83 Jernej (roj. 1881) je imel z Matildo (roj. Curk 1884 v Vipavi), Mi- haelino sestro, sina Vilka in hčerko Maro, knjigovodkinjo. Naslednik Vilko (roj. 1912) je imel z Mimi hčerko Marjano in sina Jer- neja ml. V času druge svetovne vojne je bila družina razseljena, Vilko je bil v partiza- nih, Mimi je ostala zaradi prekinjene proge s sinom Jernejem v Ribnici na Dolenjskem, mala Marjana je živela tu pri starih starših. Marija Bučar proda svojo nepremičnino Matiji Kranj- cu, 1919 (hrani: Kafol–Kranjc). Zgornji del trgovinske omare. Omara je sestavljena iz dveh delov s predali, 2011. Hrani Slovenski etnografski muzej (foto: Marko Habič). Po osvoboditvi je trgovina še nekaj časa obra- tovala83a, leta 1948 je hišo, vse prihranke, osebno garderobo ter balo tete Mare (postelj- nino, perilo, posodo) zasegla država. Težka doživetja so povzročila prezgodnjo smrt babi- ce Matilde, ki je imela hud diabetes. V hiši sta ostala Jernej in Mara Kranjc, ki sta stanova- nje krajši čas delila z državnim uslužbencem Mirom Mirovičem in s hrvaškim oficirjem Jankom Pekičem. Nekaj časa je v hiši poslo- vala državna trgovina s špecerijo in z blagom na karte, za katere je bilo treba stati v vrsti, in nato nekaj let cvetličarna. Vilko Kranjc je leta 1990 prodal hišo sedanji lastnici Ireni Kafol – Hrovat, ki je opremo iz trgovine poklonila Slovenskemu etnografskemu muzeju. HIŠE SE SPREMINJAJO, SLEDOVI OSTAJAJO 102 Vrhniški razgledi Naslov: Hrib 22, (1824, 1890), Sv. Pavla cesta 269 (1900), Kotnikova cesta 20 (1934), Voljče- va cesta 24 (1953), Voljčeva cesta 20 (1958) Domača imena: Dormiš (1857, 1870), Pe- trovke (1890, 1914) Lastniki: Anton Dormiš (1824, 1838), Jožef (Štampeta) Dormiš in Franc Dormiš (1870), Marija Stampetta (1879), Anton Bučar (1910, 1914), Jernej Kranjc (1934) Dejavnost: stanovanja (1870 in dalje) Velika hiša ima v zaprtem vhodu vgrajen portal iz črnega kamna z letnico 1801 v sklepniku. Stavba in kleti so skoraj v celoti ohranjene, obnovljena je bila le fasada prve polovice hiše in v drugi polovici zastekljeno zgornje nadstropje. KRANJC, Voljčeva cesta 20 Kranjčeva hiša (foto last: Marjana Kranjc) Pri hiši se konec 18. in v prvi polovici 19. stoletja omenja cerkovnik Andrej Dormiš z ženo Uršulo Cikuta (Cikava). Leta 1870 so v hiši prebivali brata Franc in Jožef Dormiš ter številni stanovalci: cerkovnik Matija Slavc z ženo Jero, hčerko Katarino, sinovoma Fran- cem in Valentinom ter materjo Nežo, preužit- karico; Marija in Martin Smuk; vdova Barba- ra Medved s hčerkama Barbaro in Elizabeto, ki je mlada oslepela; Pavel Terkman z ženo Marijo in s taščo Elisabeto Kuster, preužit- karico; Ana Petkovšek s hčerko Marijo in kasneje še Terezija Slavc – skupaj devetnajst ljudi. Konec 19. stoletja so tu stanovali: vdo- ve Marija Terkman (Dormiš), Barba Medved in Ana Serše; Lenka in France Jesenko; Trža- čan Angelius Jerina ter dekla Mina Malovrh iz Butajnove pri Št. Joštu.84 Hiša je najkasneje leta 1900 postala last tr- govca Antona Bučarja, ki je v hiši poleg Je- senkovih in Tertmanove gostil še gostački Nežo Jesenovec in šiviljo Ivano Križaj, leta 1910 dninarja Mihaela Dolenca z ženo Ama- lijo in Ano Serše, nekoliko kasneje pa še sorodnico Jožefo Batistič ter Jurija Juga, fi- nančnika. Svojo rosno mladost je v Bučarje- vi hiši skupaj z materjo Jero in bratom Fran- celjnom med leti 1906 in 1910 preživel tudi vrhniški pisatelj in učitelj Karel Grabeljšek (1906–1985), dvakratni prejemnik Prešerno- ve nagrade (leta 1948 in 1976).85 Stanovanje je imelo malo večjo vežo, iz katere se je pri- Neznani avtor, Kranjčevi hiši, risba, s. d. (hrani: Mar- jana Kranjc). Pročelje hiše po obnovi leta 1989 (foto last: Marjana Kranjc). 103 šlo v črno sajasto kuhinjo. Iz veže na levo je v majhni sobi »čumnati« stanoval starejši moški, na desno je bila Grabeljškova večja soba. Opremljena je bila s skromnim pohi- štvom: z dvema omarama, visoko za oble- ko in nizko za perilo, mizo s štirimi stoli, posteljo ter nekaj drobnimi predmeti. Poleg Grabeljškove je bila še manjša soba majhne suhljate ženice Jerajevke, šivilje.86 Bučarjevo hišo je leta 1919 kupil trgovec Jer- nej Kranjc. Stavbi sta bili povezani z »mostič- kom« nad dvoriščem. V prvi polovici hiše je v mladosti Jernejeve vnukinje Marjane sta- novala družina Velkavrh, po domače Šklep- covi, ki je štela starejše: zasebnico Franco, šiviljo Mici in delavko Lizo, rojene proti kon- cu 19. stoletja, ter njihove potomce: šiviljo Mici, Rezko, Betko in delavca Janeza. Janez je kasneje sezidal hišo na Turnovšu. V Velka- vrhovi polovici hiše so v 50. letih preteklega stoletja prebivali tudi Slava in Julij Rupnik ter inštrumentarka Elizabeta Dobrovoljc. Kranjčeva družina na domačem mostičku: Jernej, sna- ha Mimi s sinom Jernejem ml. v naročju in Matilda z vnukinjo Marjano, 1942 (foto last: Marjana Kranjc). Kranjčeva hiša z gankom (foto last: Marjana Kranjc). V drugi polovici hiše so živeli Bizovičarjevi, oče Anton, mizar, mama Antonija ter hčeri Ela in Vera. Po izselitvi Bizovičarjev so se v njihovo stanovanje preselili Velkavrhi, v prvo polovico hiše pa se je vselil Jernejev sin Vilko z družino. Po Vilkovi preselitvi v Ljubljano leta 1952 je občina stanovanje Vil- kove sestre Mare Kranjc po vrsti povojnih selitev dodelila družini Bogatec – Vujošević: Vhod na dvorišče (foto last: Marjana Kranjc). Obzidje Kranjčevega vrta, 1976 (foto last: Marjana Kranjc). HIŠE SE SPREMINJAJO, SLEDOVI OSTAJAJO 104 Vrhniški razgledi Mihajlu Vujoševiću in njegovi sestri Marini s sinom Bojanom ter njunim staršem Vujo- šević in starim staršem Emiliji in Janku Bo- gatec iz Trsta. Z vodo opremljeno stanova- nje je obsegalo ogrevano kuhinjo, dve sobi, shrambo; stranišče na koncu ganka pa so delili z družino Velkavrh. Kranjčevi so po odhodu Bogatec – Vujoševićev na Gradišče okoli leta 1974 prvi del hiše prodali bratran- cu, akademskemu slikarju in restavratorju Franciju Curku z ženo Vido, ki sta hišo ob- novila. Kasneje je Vida prodala hišo seda- njemu lastniku Juretu Krašovcu. Drugo po- lovico stavbe so Kranjčevi leta 1991 prodali glasbeniku Alešu Veselu, ki je notranjost hiše prenovil. Jernej Kranjc na vrtu, v ozadju pralnica, 1942 (foto last: Marjana Kranjc). Na nekdanjem dvorišču je stala majhna pralnica z dvema prostoroma. Po smrti Jer- neja Kranjca jo je dala Mara Kranjc podreti in napraviti vrt, ohranili so le dve zunanji steni, ki še vedno služita za ograjo vrtu. ŽUPNIJSKA CERKEV SV. PAVLA Prva cerkev v velikosti kapele je nastala v poznem srednjem veku znotraj nekdanje poznoantične utrdbe na Hribu. Sledila ji je druga, po besedah vizitatorja Adama Son- tnerja leta 1620 »zares okrašena in dobra«, ki pa je kmalu postala premajhna. Vaščani so se lotili tretje gradnje in leta 1628 je novo cerkev posvetil škof Tomaž Hren. Dana- šnja mogočna stavba s pravokotno ladjo, z ožjim prezbiterijem, zvonikom in nizkimi kupolami je bila zgrajena leta 1851 po načr- tu stavbenika Josefa Schöbla in nadzorom zidarskega mojstra Matevža Medveda, zna- nega graditelja kupole ljubljanske stolnice. Tloris župnijske cerkve sv. Pavla, s. d. (M. Ambrožič, Žu- pnijska cerkev spreobrnjenja sv. Pavla na Vrhniki). Cerkev krasijo likovna dela domačih in tujih umetnikov, slikarska dela domačina Simona Ogrina, Rika Debenjaka in Franza Kurza von Goldensteina, poslikana okna ali vitraji tirol- ske slikarske delavnice in oltarne plastike ka- mnoseške delavnice Toman iz Ljubljane.87 Prenavljanje Kranjčeve hiše (foto last: M. Kranjc) Župnijska cerkev na razglednici 105 Franz Kurz von Goldenstein, Spreobrnje- nje apostola Pavla, glavna oltarna slika, 1851 (M. Ambrožič, Župnijska cerkev spre- obrnjenja sv. Pavla na Vrhniki). Simon Ogrin, Sv. Družina, olje na platnu, na steni pod korom, 1900 (J. Suhadolnik, Simon Ogrin). Janez Wolf, Bog oče z angeli, obočna freska prezbiterija iz leta 1867, danes prebeljena (J. Suhadolnik, Simon Ogrin). HIŠE SE SPREMINJAJO, SLEDOVI OSTAJAJO 106 Vrhniški razgledi Leta 1318 se omenja prvi vrhniški vikar Ma- tej. Vikariat s prvotnim zavetnikom sv. An- drejem je sprva pripadal šentpetrski prafari v Ljubljani, leta 1325 pa je izpričan že kot samostojna župnija.88 Danes je pri Sv. Pavlu na Vrhniki sedež župnije in dekanije, v ka- tero je vključenih kar 15 župnij. Vrhniška župnija obsega deset podružnic in združu- je približno 12.750 župljanov. Od januarja 1988 izdajajo farni list Naša župnija. Cerkev sv. Pavla s kaplanijo, okoli 1930 (F. Dobrovoljc, Cankarjev album). Vest o novi zunanji podobi župnijske cerkve sv. Pavla na Vrhniki (Močilnik, 1940). Načrt za prenovo stolpa župne cerkve, 1869–1871 (NŠAL, ŽA Vrhnika). V župniji delujejo župnijski vrtec, župnij- ska Karitas ter otroški, mladinski in mešani pevski zbor. Močna skavtska skupina je bila ustanovljena sredi 90. let prejšnjega stoletja in združuje približno 80 skavtov od naj- mlajših do študentov. Pogled proti cerkvi z Raskovca, 2011 (foto: F. Dovč). 107 Naslov: Hrib 1 (1824, 1890), Sv. Pavla cesta 266 (1900), Kotnikova cesta 21 (1934), Volj- čeva 13 (1953), Voljčeva cesta 21 (1958) Domača imena: župnija Hrib (1870), Farovž (1890), župnišče (1914) Lastnik: župnija Vrhnika Dejavnost: pastoralna, vzgojna in karitativ- na dejavnost Župnija Vrhnika je imela leta 1824 v lasti dve hiši, dva hleva in gospodarsko poslo- pje. Na današnjem župnijskem dvorišču se nahajata župnišče in stavba nekdanjega go- spodarskega poslopja. Župnišče, enonadstro- pna stavba s tlorisom v obliki črke L in krita z dvokapnico, sodi v čas klasicizma iz 50. let 19. stoletja. Na južni fasadi so vidni ostankih starejših podpornih stebrov. Osrednja fasa- da je poudarjena s pilastri, tremi polkrožno zaključenimi okni ter širokim trikotnim čelom, okna pa obkroža lahkotna rustika v ometu.89 Leta 1870 sta v župnišču prebivala dekan Jožef Bonner (1818–1874) in kuhinjska po- močnica Frančiška Verderber, oba Novo- meščana. Za Bonnerjem se omenjata de- kana Martin Šlibar in Janez Koprivnikar (1825–1893) iz Šmartnega pri Litiji. Janezu so na župniji pomagali hlapec Janez Škofic ŽUPNIŠČE, Voljčeva cesta 21 Župnjijsko dvorišče z župniščem, 2011 (foto: F. Dovč). iz okolice Kamnika, kuharica Agata Pleša iz Kranja ter dekli Marija Lukač in Lenka Že- leznik, obe iz Litije.90 Sledil je dekan Franc Kumer. Aprila 1897 ga je nadomestil dekan Lovro Gantar (roj. 1846 v Zavratcu). Za časa dekana Lovra je kuhala Jera Marincelj, pri hišnih opravilih pa sta pomagali služkinji Marija in Julija Šulgaj. V času prve svetovne vojne je bil vrhniški dekan Frančišek Hoe- nigman (roj. 1854) iz Ribnice. Po vojni ga je nasledil dekan Janez Kete (roj. 1888 v Dole- njah pod Planino), ki je ostal na Vrhniki vse do leta 1937. Keteju je v župnišču pomagala dekla Antonija Kenk. Nato sta tu službovala še dekana Janez Burnik (1889–1943) iz Ko- Načrt za župnišče arhitekta Josefa Schöbla, sredina 19. stoletja (NŠAL, ŽA Vrhnika). Pogled na župnišče z vrta, na desni strani so vidni oporni stebri, 2011 (foto: Polona Zalokar). HIŠE SE SPREMINJAJO, SLEDOVI OSTAJAJO 108 Vrhniški razgledi mende in Ciril Milavec. Povojni dekani so bili: Ivan Pečnik (1954–1970), Vinko Prestor (1970–1980), Florijan Božnar (1980–1997) in Vinko Podbevšek (1997–2001).91 Trenutno duhovniško službo opravljajo župnik in de- kan Blaž Gregorc, kaplan Gregor Gorenc in duhovni pomočnik Jože Brilej, gospodinj- stvo pa vodi Marija Grom. Po drugi svetovni vojni (1953) so v župnišču prebivali duhovnik Rafael Lešnik (roj. 1925 v Polju), vikarja Ivan Merlak (roj. 1923 v Ži- beršah) in Martin Tavčar (roj. 1917 v Trebiji) ter gospodinjska pomočnica Francka Grom (roj. 1920) s Stare Vrhnike. Nasledili so jih župnik Ivan Pečnik (roj. 1900) iz Kranja, duhovnik Valentin Bahar (roj. 1928) iz No- vega mesta in kuharica Kristina Orel (roj. 1912) iz Sežane. V zgornjem nadstropju sta v sobah, ogrevanih s pečmi, prebivali dve stranki: Marija in Blaž Turk s hčerko Andre- jo, trgovsko pomočnico, in sinom Jožetom, gozdarskim tehnikom, z ženo Justino ter Gabrijela in Miha Tominc, ki sta se kasneje preselila v svojo hišo na Klisu. Blaž Turk je delal v Franciji, zato se ga je prijel vzdevek »Francoz«. V prostoru današnje veroučne učilnice v levem traktu stavbe je prebivala Katarinovcova Ivana Košir s hčerko. Nekdanje gospodarsko poslopje je obsegalo hlev z lopo, katere ostanki so v osrednjem delu zgradbe delno še vidni. V letih 1985–1986 je bila stavba predelana za potrebe župnijske pastoralne dejavnosti v zimsko kapelo po na- črtih arhitekta Franceta Kvaternika in verouč- no učilnico. V zgornjem nadstropju se nahaja dvorana, ki sprejme do 120 ljudi. Poslopje se zaključuje s stanovanjskim podaljškom iz leta 1969, v katerem so sprva prebivali Turko- vi po izselitvi iz župnišča, nato sestre noter- damke in po njihovem odhodu v Novo mesto leta 1991 upokojeni duhovnik Stanislav Kapš. Trenutno je stanovanje prazno. Sodelovanje župnije in občine Vrhnika v korist pogo- relca Valentina Hodnika, 1889 (NŠAL, ŽA Vrh). Pogled na nekdanje gospodarsko poslopje z vrta, 2011 (foto: Polona Zalokar). Načrt za postavitev gospodarskega poslopja, 1894 (NŠAL, ŽA Vrhnika). 109 K župniji sodi tudi vrhniško pokopališče, s katerim upravlja Komunalno podjetje Vrh- nika. Do leta 1836 se je tedaj že utesnjeno pokopališče nahajalo okoli župnijske cer- kve. Po epidemiji kolere so ga prenesli na da- našnje mesto in ga leta 1876 povečali. Pred prvo svetovno vojno so ga ponovno razširili na župnijski vrt in Tršarjev svet.92 Starejši zgornji del obdaja obzidje z večjimi spome- niki in obnovljeno mrtvašnico, medtem ko se novejši del z modernimi mrliškimi veži- cami nahaja v iztekajoči se spodnji ravnini. Naslov: Hrib 33 (1824, 1890), Sv. Pavla cesta 270 (1900), Kotnikova cesta 22 (1934), Volj- čeva cesta 26 (1953), Hrib 2 (1958) Domača imena: Mesnarija (1870), Šola (1890), Mežnija – šola (1914) Lastniki: Marijina cerkev v Logatcu (1824), mežnarija (1838), občinska šolska stavba (1870), šola Hrib (1879), mežnija (stara šola) (1934) Dejavnost: mežnarija, stanovanja, osnovna šola (1796–okoli 1824, 1852–1905), Deželna gospodinjska šola (1905–1915), cerkvene or- ganizacije in društva (po letu 1900), telova- dno društvo Orel, Karitas (po 1991) Ob župnijski cerkvi stoji poslopje, v katerem so stanovali cerkveni oskrbniki – mežnarji; konec 18. stoletja se omenja cerkovnik Ga- šper Križaj z ženo Apolonijo in otroki. Stavba je bolj znana kot vrhniška stara šola, saj se v njej že leta 1796 omenja učitelj Janez Ozidek, ki je opravljal tudi dela cerkovnika in organista. Stavbo so leta 1852 prenovili v prvo pravo šolo trivialko z dvema učilni- cama in s stanovanjem za učitelja. V njem je leta 1870 prebival učitelj in skladatelj Leopold Cvek (1814–1896) iz Idrije z ženo Marijo in s hčerami Marijo, Jožefo, Ivano in Amalijo. Kasneje so stavbo zaradi odložene novogradnje povečali v štirirazrednico s pri- Vrhniško pokopališče, 2011 (foto: Polona Zalokar). Vrhniško oskrbništvo se je zavzelo za lastništvo poko- pališča, 190. (NŠAL, ŽA Vrhnika). STARA ŠOLA – MEŽNARIJA, Hrib 2 Stara šola (foto: Franci Dovč, 2011). HIŠE SE SPREMINJAJO, SLEDOVI OSTAJAJO 110 Vrhniški razgledi zidkom za šolsko pisarno in stanovanjem za šolskega slugo. V šoli sta poučevala prvi in drugi učitelj, ki sta prejemala po 300 oziro- ma 210 guldnov plače. V izpraznjeno stavbo se je v začetku leta 1905 vselila Deželna go- spodinjska šola pod vodstvom šolskih sester in delovala do leta 1915. Za šolske prostore, šolski vrt in njivo je deželni odbor plačeval cerkvenemu predstojništvu letno najemni- no 330 kron. V stavbi je delovalo tudi katoli- ško Slovensko izobraževalno društvo in več desetletij katoliška knjižnica. Pred prvo svetovno vojno so se v stavbi zbirale dekleta in žene Marijine družbe ter Marijina družba krščanskih mladeničev. V župniji je delovala tudi podružnica Družbe sv. Cirila in Metoda s 46 člani. V pritličju stavbe se je nahajala orlovska telovadnica, ki so jo imeli nato več mesecev »v zakupu« hribski otroci,93 po izbruhu vojne leta 1914 pa se je v prostore nastanila vojska. Čete in oddelki so se pogosto menjavali, zato je po- slopje utrpelo precejšnjo škodo. Stara šola je nudila prostor raznim stano- valcem. Leta 1890 so v njej prebivale gostač- ke Mina Canker iz Samotorce, domačinka Marija Krašovic ter Marija Halek s sinom Francem, čevljarjem.94 Leta 1926 so stavbo – organistovo stanovanje, ki je bila tedaj v slabem stanju, predelali v stanovanja in na- peljali elektriko s svetilkami in z žarnicami. Prvi stanovalec v prenovljeni stavbi je bil mizarski mojster Franc Vintar. V pritličju je od leta 1933 dalje dolga leta živela družina Frančiške (roj. 1913) in Antona Jurjevčiča (roj. 1909), krojača in cerkovnika, s šesti- mi otroki. Najstarejši Anton je bil profesor glasbe, Janez in Lucija sta ostala na Vrhniki, Marija je še do pred nekaj leti živela tu, ter Betka in Pavla. Poleg Jurjevčičev je tu ži- vel še organist Tone Koprivnikar in operna pevka Valerija Heybal. Med drugo svetovno vojno so mežnarijo zasedli vojaki. V letih 1946–1952 je v prvem nadstropju stanoval profesor glasbe in organist Stanko Habe (1920–2003) z ženo Minko, s hčerko Minči in sinom Tomažem. V njihovo stanovanje so se nato vselili Nučiči iz Velikih Lašč, ki so ostali najdlje. Poleg njih so v hiši stano- Dekleta in žene z Vrhnike in okolice so se med leti 1900–1916 zbirale v Marijinih družbah ter o članstvu vodile imenik z osnovnimi podatki. Mlajše članice so vodile svoj imenik, 1916 (NŠAL, ŽA Vrhnika). Člani telovadnega društva Orel, okoli 1910 (Šumrada, Škrabec, Vrhnika, prečuden kraj). Kronika Marijine družbe, 1901 (NŠAL, ŽA Vrhnika). 111 vali še Gombačevi iz Prekmurja, Slabetovi s Štajerske, Žilavčevi in finančnik Trontelj. V prostorih današnjega Karitasa so stanovali Srebotnjakovi iz vrhniške okolice. Pred leti je bila podržavljena stavba vrnjena župniji. Danes živijo v njej nekdanje stran- ke, v pritličju bosanska družina in delavka župnijskega vrtca ter v zgornjem nadstropju dve stranki. V prostorih nekdanje telovadni- ce deluje župnijska Karitas, katere začetki segajo že v društvo Elizabetina konferenca, ustanovljeno na Vrhniki leta 1914. Načrt za prenovo stare šole, 1925 (NŠAL, ŽA Vrhnika). Naslov: Hrib 35 (1824, 1890), Sv. Pavla cesta 271 (1900), Hrib 1 (1934) Domača imena: Kaplanija (1870, 1934) Lastniki: kaplanijski beneficij95 (1824), ka- planija (1838), občinska kaplanija (1870), kaplanija Hrib (1879) Dejavnost: župnijska dejavnost (do 1945), oddelek za starostnike (po drugi svetovni vojni), otroški vrtec (od 1970 dalje) Obnovljena nadstropna stavba ima z dvo- riščne strani dobro ohranjen kamniti portal z letnico 1837 v sklepniku ter lepo obokan notranji prostor. Zastekljen vetrolov je mlaj- šega nastanka. V kaplaniji sta običajno prebivala po dva ka- plana, ki sta pomagala na župniji. Imenovali so ju mali in veliki kaplan. V pritličju je sta- noval prvi in v nadstropju drugi. Leta 1870 se omenjata kaplana Jožef Kogej (roj. 1831) iz Idrije in Janez Šafer (roj. 1838) iz Mekinj, go- spodinjila jima je Katarina Kogej. Leta 1890 se omenjata duhovna pomočnika Matevž Sitar (roj. 1860) z ljubljanske Ježice in Peter Bohinec (roj. 1864) z Visokega nad Kranjem ter kuharica Antonija Martinčič iz Šentjurija pri Kumu. Kasneje se omenjajo kaplan Štefan Rihar, od leta 1893 kaplan Luka Smolnikar (roj. 1863) z Visokega in od leta 1895 kaplan Franc Košir (roj. 1863) iz Loke. Pred prvo sve- KAPLANIJA, Hrib 1 Kaplanija (foto: Polona Zalokar). HIŠE SE SPREMINJAJO, SLEDOVI OSTAJAJO 112 Vrhniški razgledi tovno vojno sta kaplansko službo opravljala Ivan Prinar (roj. 1884) s Polja pri Ljubljani ter leto dni mlajši Frančišek Zabret iz Predo- selj. V času prve svetovne vojne in po njej se omenjajo kaplani Fran Golmajer, begunski kaplan Ciril Zaman, Dobrunjec Anton Selan (roj. 1891) ter Blejec Anton Torkar (roj. 1890). Zadnja kaplana Avguštin in Studen sta med drugo svetovno vojno zbežala. Kaplanija je vodila tudi lastno gospodinjstvo, za katere- ga so skrbele navadno kaplanove sestre. Gol- majerjeva Mici je znala pripraviti prav dobre štruklje z maslom in orehi.96 Po drugi svetovni vojni je bila kaplanija po- državljena. V pritličju je živela družina Ma- lavašič pred selitvijo v lastno hišo. Na desni strani so imeli sobo vrhniški radioamaterji. Zgoraj so stanovali Ogrinovi in Šimicevi. Go- spod Šimic je bil zdravnik samouk. Od 60. let minulega stoletja dalje je v stavbi gostoval oddelek za starostnike, ki so tu bivali, pre- hranjevali pa so se v domu na Tržaški cesti. Nato je stavbo prevzela Industrija usnja Vrhni- ka, ki je v stavbi organizirala občinski otroški vrtec. Leta 1992 je bila stavba vrnjena župniji, ki je lansko leto s pomočjo občinskih sredstev stavbo obnovila. Sedaj se v njej nahajajo trije starejši oddelki župnijskega vrtca. Pred kaplanijo se je nekdaj razprostiral velik kaplanijski vrt s hlevom (1824) in sadnim drevjem, ki je segal vse do Prekove hiše. Po drugi svetovni vojni je bil podržavljen. Na njem sta nastali Malavašičeva in Mrakova hiša. H kaplaniji je sodil tudi manjši pašnik »Farovška dolina«, v kateri so pred drugo sve- tovno vojno nastopali člani telovadnega dru- štva Orel. Po vojni so se v dolini smučali do- mačini in na zamrznjenem dnu drsali otroci. Danes se na nasutem ravnem dolinskem dnu nahaja otroško igrišče župnijskega vrtca. Načrt za prenovo kaplanije, 1909 (NŠAL, ŽA Vrhnika). Obokan hodnik v kaplaniji, 2011 (foto: P. Zalokar). Otroški vrtec v kaplaniji, 2011 (foto: Polona Zalokar). 113 Naslov: Voljčeva cesta 22 (1958) Domača imena: Malavašič, Vrtec (2005) Lastniki: Malavašič, župnija Vrhnika, obči- na Vrhnika (1990) Dejavnost: vzgojna dejavnost (od 1991 dalje) Na nekdanjem kaplanijskem vrtu sta leta 1953 postavila manjšo stanovanjsko hišo zakonca Malavašič, ki sta pred tem živela v kaplaniji. Vencelj Malavašič (1876–1969), upokojeni dimnikar, je izhajal iz znane di- mnikarske družine na Tržaški cesti, kjer so jim italijanski okupatorji med drugo svetov- no vojno požgali hišo. Z Ivano (1888–1976), rojeno v Kranju, sta imela hčerko Marijo (1911–1990), uslužbenko, ter sinova Franca (1919–1977), ki se je poročil v Raskovec, in ŽUPNIJSKI VRTEC, Voljčeva cesta 22 Malavašičeva hiša (foto last: Nada Žnidaršič). Župnijski vrtec (foto: Franci Dovč). Dolfeja (roj. 1910), vrhniškega stoletnika, la- stnika enega prvih avtomobilov DKV. Dolfe, zaposlen pri očetu in nato v drugih podje- tjih, je z Josipino, rojeno Dremelj, in s hčerko Nado najprej živel na Stari cesti ter se leta 1952 preselil v novo hišo na Sivkino ulico. Leta 1990 je stavbo odkupila občina Vrhni- ka in jo dala v najem župniji, ki je stavbo preuredila za potrebe otroškega vrtca, usta- novljenega leta 1991. Zametki ideje o katoli- škem vrtcu na Vrhniki segajo že v leto 1929, ko je takratni dekan Janez Kete prosil šolske sestre v Mariboru, da bi uredile redovno ži- vljenje na Vrhniki, kjer naj bi imele na skrbi vrtec in sirote. Velik vpis otrok je leta 2006 narekoval postavitev novega večjega objek- ta. Vrteca obiskuje danes okoli dvesto otrok, za katere skrbi trideset zaposlenih. MRAK, Voljčeva cesta 23 Naslov: Voljčeva cesta 30 (1953), Voljčeva cesta 23 (1958) Domača imena: Mrak Hišo so po drugi svetovni vojni postavi- li Mrakovi, ki so jim prvotni dom požga- li okupatorji med drugo svetovno vojno. Franc Mrak (rojen 1894 v Delnicah pri Ško- fji Loki), čevljar, je imel z Ivano (roj. 1894), gospodinjo, hčer Erno in sina Janeza. Po Mrakova hiša (foto: Franci Dovč). HIŠE SE SPREMINJAJO, SLEDOVI OSTAJAJO 114 Vrhniški razgledi Načrt za enodružinsko hišo Franca Mraka, 1948 (ZAL, VRH 13). Janezu Mraku (1930–1943), partizanskemu kurirčku, se je v letih 1958–1979 imenova- la vrhniška osnovna šola. Pri Mrakovih je živel (1953) tudi Franc Petrovčič z Rakeka, strojni tehnik. Erna, frizerka, se je poročila z oficirjem Dragom Srdičem. V hiši stanuje- jo danes njuni potomci. Naslov: Hrib 79 (1890), Sv. Pavla cesta 286 (1900), Kotnikova cesta 23 (1934), Voljčeva cesta 32 (1953), Voljčeva cesta 24 (1958) Domača imena: Prek poleg pokopališča (1890), Prek (1914) Lastniki: Franc Prek (1879, 1914), Jera Prek (1932–1946), Ana Prek (1946–1984), Ivana Prek (1984–1992), Marko Tomšič (1993– 1998), Boštjan Miklavčič (1998) Dejavnost: manjša kmetija (19. in 20. stole- tje), karitas (90. leta 20. stoletja), krovstvo, kleparstvo in postavljanje ostrešja Boštjan Miklavčič s. p. (2011) Tipična obrežna kmečka hiša je nastala nad manjšo kraško vrtačo na zgornji strani Volj- čeve ceste nasproti pokopališča. Stavba ima ohranjen kamniti portal z vklesanima zače- tnicama imena Franc Prek in letnico 1879. Ob sanaciji vlažnih, 60 centimetrov debelih ka- mnitih zidov se je pokazalo, da se v obodnih zidovih verjetno nahaja kamenje iz ruševin nekdanje rimske utrdbe, ki je potekala le ne- kaj metrov od severovzhodne stene hiše. Prvotno (1824) je na tem mestu stalo gospo- darsko poslopje vrhniške carinarnice, ki je imela sedež na koncu ulice v vogalu z Novo, danes Tržaško cesto. Zemljišče je kupil Janez Prek za svojega sina Franca, ki je leta 1879 postavil tu novo ali prenovil staro hišo. PREK, Voljčeva cesta 24 Prekova hiša (foto: Franci Dovč). 115 V kletnih prostorih na dnu vrtače je bil majhen hlev za največ dve kravi, svinjak in svinjska kuhinja, kokošnjak s tremi ločeni- mi vhodi z dvorišča in soba za ozimnico. Strop nad hlevom in svinjsko kuhinjo je bil obokan, drugje lesen in na več mestih pod- prt. V ravnini s cesto se je nahajala stano- vanjsko pritličje z vežo. Veža je bila izhodi- šče za veliko »hišo« s kmečko pečjo, ki je imela temelj na živi skali v kleti in kurišče v veži. Iz »hiše« je vodil prehod v mali »šti- belc«, na drugi strani pa v večjo »kamro« ali »cimer«, ki je bila spalnica za večji del dru- žine. Poleg tega so iz veže vodile stopnice na »ispo«, kjer je bilo v začetku tudi seno in kasneje gospodarjeva hišna delavnica v zimskem času. Na »ispi« je bila kasneje k di- mniku kmečke peči dograjena sušilnica za meso. Skozi vežo se je prišlo v črno kuhinjo z ločeno kaščo in izhodom na gank pod širo- kim napuščem na dvoriščni strani. Na enem koncu ganka je bilo stranišče na »štrbunk«, na drugi strani so stopnice vodile na dvo- rišče. Mala hišna okna so imela na cestni strani železne križe. Zunanja krila so se od- pirala navzven in notranja navznoter, med njimi je bil manjši prostor za rože lončnice. Hiša je dobila vodovod v kuhinji in srednji kleti leta 1904 in po napeljavi električnega omrežja na Hribu skromno električno raz- svetljavo. Seno in vozovi so se okoli leta 1910 umaknili pod doma narejeni vezani kozolec s štirimi okni in skednjem, kjer so spravljali tudi kmečko orodje in stare pripomočke, na primer trlico za lan. V času prve svetovne vojne so pod kozolcem prenočevali vojaški konji in oglodali late. Hišo so nato preurejali v skladu z bivalnimi navadami in razmera- mi stanovalcev. V kuhinji so postavili zidan štedilnik, zgradili kopalnico in stranišče ter preuredili gank v zaprto verando z mizo in s klopjo. Na zunaj je hiša doživela večje spre- membe šele precej po drugi svetovni vojni, ko so bila okna na cestni strani zamenjana z dvema sodobnima štiridelnima in vrata z delno zastekljenimi krili. Prvi lastnik hiše Franc Prek (1862–1931) je imel končano dvoletno osnovno šolo. Velik del izobrazbe je pridobil na sedemletnem služenju avstrijske vojske, kjer je bil višji to- pničar v artilerijski balistični diviziji »Nad- vojvoda Wilhelm«. V več krajih cesarstva, med drugim je služil na Dunaju, v Bosni in Puli, se je naučil nemščine in madžarščine ter se priučil nekaj kolarskih in tesarskih spretnosti. Po vrnitvi na Vrhniko je trideset let služboval pri veleposestniku Josipu Le- narčiču kot oskrbnik – majer, zato se je za hišo uporabljalo tudi manj znano domače ime pri Majerju. Domače posestvo je vodil z ženo Jero (1865–1946), rojeno Kovač v Pre- serju, hčerko Marije Tomšič, Štritofove, ki je poleg gospodinjskih del obdelovala laze in njive. H kmetiji je sodilo tudi nekaj gozda in polja v Močilniku, ki jih je Jera podedovala po stricu leta 1892. Družina Jere in Franca Prek z otroki Jožefo, Ano, Francem, Janezom in Ivano, 1927 (foto last: Janez Tomšič). Jera in Franc sta pod svojo streho nudila prostor dekli Neži Kralj, vdovi iz Kanala ob Soči, in starejšima gostačema Lizi in Ja- kobu Kete. Sama sta imela dvanajst otrok. Otroštvo so preživeli Marija (1890–1911), Ana (1895–1984), Franc (1899–1983), Ivana (1904–1992), Jožefa (1907–1976) in Janez (1908–1989). Najstarejšo Marijo, ki se je šolala za vzgojiteljico, je pri 21 letih ubila strela med žetvijo na »žrnadi« na Drenovem HIŠE SE SPREMINJAJO, SLEDOVI OSTAJAJO 116 Vrhniški razgledi Griču, na kar je še dolgo spominjalo zna- menje ob glavni cesti. Ana je bila delavka v mlekarni, kjer je skrbela za pomožna dela pri izdelavi in dostavljanju sirov na železni- ško postajo. Čeprav sama ni jedla svinjine, je vsako leto zredila po dva prašiča. Ivana je bila zelo prizadevna učenka. Z zaslužkom v Pollakovi usnjarni in vrhniški mlekarni si je omogočila šolanje v Gradcu, opravila Chri- stofov in dr. Horneckov trgovski tečaj in se zaposlila kot uradnica v vrhniški hranilnici, po vojni v izvoznem oddelku in komerciali IUV, kasneje pa v računovodstvu Mlinskega podjetja na Vrhniki in v Ljubljani ter drugih podjetjih. Govorila je tri svetovne jezike, znala slovensko in nemško stenografijo, se ukvarjala s fotografijo, smučanjem in z glas- bo. Jožefa je po prenehanju očetove službe delala v pisarni firme Magušar – tovarna Im- pex. Po očetovi smrti se je poročila z Ignaci- jem Tomšičem, železničarskim uradnikom. Kupila sta hišo na Brezovici, kjer še živita sinova Marko in Janez. Franc Prek ml. se je pri Fricu Jeršinovicu izučil za usnjarja, bil zaposlen pri Pollaku in kasneje v več usnjar- nah na Hrvaškem in v Srbiji. Po drugi sve- tovni vojni je prodal hišo v Beogradu ter se z ženo Jakobino Ogrizek, Celjanko, vrnil na Vrhniko. Poznal je polšine po Raskovcu in izdelal izviren tip »šklopa« za lovljenje pol- hov. Tudi s pomočjo očetovega orodja je iz- deloval mizarske izdelke. Z njimi je opremil svojo hišo na Usnjarski ulici. Janez, risar, matematik in šahist, je po srednji tehnični šoli v Ljubljani nadaljeval študij strojništva v Brnu in kot inženir deloval v industriji Ma- ribor ter poučeval na srednji tehnični šoli. V Mariboru se je tudi poročil in zapustil hčer- ki Anico in Jelko. Za Francem je posestvo vodila vdova Jera Prek s hčerkama Ano in Ivano, ostareli Jeri pa sta bili v pomoč tudi dekli Cilka (?) in Nada Sečnik. Ivana in Ana sta finančno pri- spevali k posodobitvi kmetije z izgradnjo novega hleva in pomožnih objektov na dvo- rišču. Po Jerini smrti sta v hiši krajši čas go- stili delavca Alojza Petelina (1953). Za Ivano je kmetijo podedoval nečak Marko Tomšič in v prazni hiši v 90. letih preteklega stole- tja gostil Karitas. Današnji lastnik Boštjan Miklavčič uporablja poslopja za krovsko in kleparsko dejavnost. Prekova hiša, pred njo na fotografiji Jožefa, mati Jera in Ivana Prek ter Cirila Tomšič (Rosenwirth), 1932 (foto last: Janez Tomšič). Marija Prek (1890–1911), 1908 (foto last: J. Tomšič). 117 Naslov: Hrib 44 (1824, 1890), Sv. Pavla ce- sta 287 (1900), Kotnikova cesta 24 (1934), Voljčeva cesta 34 (1953), Voljčeva cesta 25 (1958) Domača imena: Andreas (1870, 1914) Lastniki: Matija Jerina (1824, 1838), Jožef Je- rina (1870, 1890), Janez Jerina (1914, 1934) Dejavnost: gostilna (1784), stanovanja (1870 in dalje) ANDREJAZ, Voljčeva cesta 25 Proti koncu Voljčeve ceste na nasprotni stra- ni pokopališča stoji dolga Andrejazova hiša. Konec 18. stoletja je tu živel Andrej Hrovat (Krobat) z ženo Ano, rojeno Dolinar, in otro- ki. Bil je lastnik domca, kajžar in krčmar. S krčmarjenjem so nadaljevali tudi Jerinovi nasledniki. Razširjena Jerinova družina je štela gospodarja Jožefa (roj. 1838), tretjinske- ga kmeta, ženo Nežo (roj. 1839 v Veliki Ligoj- ni), sina Janeza, Jožefovega brata Antona z ženo Heleno ter Jožefovo sestro Marijo (roj. 1843) s hčerko Marijo. Jožefova druga žena je bila Marija. Jožefova mati Marija Dolenc (roj. 1801), dninarka se je s sinom Andrejem, dninarjem, preselila v Trst, kjer se je Andrej leat 1871 poročil z Luigio Balboni. Marijina hči Neža Dolenc, tudi dninarka, je živela v Novem mestu, na Vrhniki pa je živela njena hči Ivana. Andrejazova hiša (foto: Franci Dovč). Andrejazova hiša okoli leta 1930. Hiša je danes prezidana, zlasti zunanjščina (F. Dobrovoljc, Cankarjev album). HIŠE SE SPREMINJAJO, SLEDOVI OSTAJAJO 118 Vrhniški razgledi Načrt za gradnjo kozolca Janeza Jerine, 1908 (ZAL, VRH 2). Spominska plošča priča, da je tudi v Andrejazovi hiši prebivala Cankarjeva družina (foto: P. Zalokar). dolnik (roj. 1881 na Stari Vrhniki) otroke Janeza (roj. 1907), Ignacija (roj. 1910) in Va- lentino (roj. 1913). Doma je ostal Janez Jeri- na sr., usnjarski pomočnik, ki se je poročil z Ivanko (roj. 1908) iz Šmartnega pri Litiji. Po drugi svetovni vojni (1953) sta oddajala stanovanje tudi Mariji in Janezu Jerebu, de- lavcu iz Medvedjega Brda. Sedaj stanuje v hiši Janez Jerina ml. z družino. Naslov: Hrib 58 (1824, 1890), Sv. Pavla cesta 288 (1900), Kotnikova cesta 25 (1934), Voljče- va cesta 15 (1953), Voljčeva cesta 26 (1958) Domača imena: Berce (1870, 1914) Lastniki: Martin Lenarčič (1824, 1838), Ma- rija Homovc (1870, 1890), Janez Homovc (1900), Elizabeta Homovc (1914, 1934) Dejavnost: manjša kmetija BERCE, Voljčeva cesta 26 Barcetova hiša (foto: Franci Dovč). Jerinovi so vseskozi delili streho z različ- nimi stanovalci. Leta 1870 so tu živeli vdo- va Marija Suhadolnik s sinovi Janezom, Valentinom in Matevžem, starejša dva sta postala vojaka, mlajši se je kasneje poročil, in Marija Dolinar s hčerko Marijo, z zetom Štefanom Kobalom ter vnukinjami Nežo in Ivano. Leta 1890 so hišo oddajali gostaškim družinam Novakovim, Petkovškovim in Jurjovčičevim, vdovi Ivani Stržinar z otroko- ma in za določen čas tudi družini Valentina Novaka, ki se je kasneje odselila na Dunaj.97 Cankarjevi so se preselili v hišo v začetku leta 1896 in ostali manj kot eno leto. V pr- vem nadstropju z vhodom od zadaj so imeli sobo (2. in 3. okno z leve) in kuhinjo v sou- porabi z drugimi strankami.98 Leta 1900 so poleg Novakovih in Jurjevčičevih gostili še Marijo Mlinar, Jero Perko, starejša zakonca Nežo in Janeza Šemerl in nekoliko kasneje beračico Mino Cankar, tesarja Ignaca Jerina z ženo Ivano, delavko Ivano Petrič ter vdovo Terezijo Zakovšek s sinom Matevžem. Jožefov naslednik Janez Jerina (roj. 1866) je imel po vrnitvi iz Amerike z Ivano Suha- 119 Domačijo sestavljata ob breg postavljena zidana hiša in kozolec toplar z opečnimi stebri in dvojimi okni. Hiša ima na pročelju fasade vzidane fragmente prvotnega porta- la z letnico 1798 in na dvoriščni strani lesen gank. Današnja podoba hiše izvira iz leta 1933, ko je bila stavba po manjšem požaru obnovljena. Naslednik prvega znanega posestnika Mar- tina Lenarčiča (1824) Simon Lenarčič (roj. 1840) je imel z ženo Marijo (roj. 1844) otroke Terezijo, Marijo in Jožefa. Ko se je preselil v Trst, se mu je rodila še hči Ema (1876). V Trstu je imel z Alojzijo še hčer Alojzijo (roj. 1883). Nova lastnica domačije Marija Homovc (roj. 1825 na Hribu) je živela tu z otroki Janezom, Francem, Marijo, Ivano, Antonom in Marje- to. Janez, Franc in Marija so hodili sprva na dnino, nato se je Franc zaposlil kot usnjar pri Tomšičevih (Štritof). Marija se je poro- čila na Hribu in Ivana z Batagellijem leta 1894. Anton se je izselil v Ameriko. Doma je ostala Marija s hčerko Marjeto in sinom Janezom,99 ki mu je zapustila kmetijo. Načrt za popravilo hiše Elizabete Homovc, 1932 (ZAL, VRH 2). Janez Homovc (roj. 1853) se je poročil z Eli- zabeto (roj. Križaj 1861 v Žireh), vdovo Grom z Verda s sinovoma Janezom in Francem Gromom (roj. 1885), ki je nasledi kmetijo. Francu Gromu, logarju, in Tereziji Jurjevčič (roj. 1887) se je v letih 1914 do 1926 rodilo dvanajst otrok, med njimi tudi dvojčki. Sin Jože je padel marca 1945 kot partizan v Kra- kovskem gozdu. Hči Valentina se je poročila s Čehovinom iz Ajdovščine, hči Ivanka je postala trgovska pomočnica. Z delom na kmetiji je nadaljevala najstarejša Rozalija – Zalka (roj. 1914), poročena Zajec z družino. Danes pa živi v hiši njen sin Janez. Franc Grom se je boril tudi na soški fronti. Svoje spomine je ob zimskih večerih rad pri- povedoval svojim vnukom na topli kmečki peči. (Marija Zalar, roj. Zajec) FERBEŽAR, Voljčeva cesta 27 Naslov: Hrib 45 (1824, 1890), Sv. Pavla cesta 289 (1900), Kotnikova cesta 26 (1934), Voljče- va cesta 36 (1953), Voljčeva cesta 27 (1958) Domača imena: Šlampe (1870), Žlampe (1890, 1914) Lastniki: Janez Ferbežar (1824, 1838), Mar- tin Ferbežar (1870), dediči Martina Ferbe- žarja (1879), Lovro Ferbežar (1890, 1914), Franc Ferbežar (1934) Dejavnost: kajža (1870, 1914), mala kmetija Ferbežarjeva hiša (foto: Franci Dovč). HIŠE SE SPREMINJAJO, SLEDOVI OSTAJAJO 120 Vrhniški razgledi Pritlična, delno zidana hiša izvira iz sredine 19. stoletja. Pod skupno streho združuje bi- valne in gospodarske prostore. Krita je s sime- trično dvokapnico z lesenima zatrepoma.100 Prvemu znanemu lastniku Janezu Ferbe- žarju je sledil kajžar Martin Ferbežar (roj. 1831). Z ženo Ivano (roj. 1832 pri Šklepcu), dninarko, sta imela otroke Ano (roj. 1860), Janeza (roj. 1863) in Lovra (roj. 1868). Ker sta mlada umrla, so za mladoletnega Lovra in njegovo imetje skrbeli Šklepcovi. V hiši so konec 19. stoletja gostili zakonca Leno in Antona Jerina, vdovi Jero Sadu s Steindor- fa na Koroškem in Marijo Hren s hčerkami Marijo, Franco in Ivano, vnukom Josipom ter materjo Marijo Cankar.101 V začetku 20. stoletja je tu prebivala tudi družina Elize in Antona Isteniča z otroki Albinom, Francem, Ivanom, Antonijo in Vincencem ter družina Ivane in Valentina Petriča z otroki Ivano, Pogled s konca Kotnikove ceste proti »Butnkovemu« klancu, pred letom 1946. Na desni: Ferbežarjeva hiša, na levi: Bercetova hiša in za njo stavba stare ubožnice. Kapelico so podrli po vojni ob gradnji ceste Maribor-Trst (foto last: Janez Tomšič). Antonijo in Francem. Lovro Ferbežar (1868–1933) se je leta 1892 poročil z Ano Kogovšek iz Smrečja, s kate- ro sta imela hčerke Marijo, Ano in Marjeto ter sina Franca. Marija se je poročila z Jože- fom Webrom v Banatu in rodila hčer Mari- jo. Franc, usnjar, je imel z Valentino Slokar hčerke Petro, Francko, poročeno Baraković, in Lojzko, poročeno Blaževič. Ferbežarjevi so obdelovali polja. Lovro je dvakrat poizku- šal zaslužiti tudi v Ameriki, od koder se je vrnil bolan. Po njegovi smrti je hišo prevzela vdova Ana Ferbežar (1861–1961), gospodinja, s hčerko Ano (1895–1970). Italijani so jima med okupacijo leta 1942 podrli dva prostora v zgornjem delu hiše proti cesti, ker sta ovi- rala cesto Vrhnika–Trst. Po drugi svetovni vojni (1958) sta k sebi vzeli sorodnika Fran- ca Kogovška. Kasnejši lastniki Kogovškovi so notranjost hiše nekoliko preuredili. 121 Naslov: Na Klisu 2 (1953), Na Klisu 10 (nova hiša, 1958) Prvo hišo na Klisu sta postavila šofer Franc Štirn (roj. 1902) in njegova žena Marija (roj. Kanc 1903 v Verdu) v letih 1931 in 1932. Pri- tlična hiša z dvokapno streho je imela tloris 7,5 x 12 m. Kmalu po vselitvi je bila v hišo napeljana voda in elektrika, odpadna voda se je stekala v greznico. Marija in Franc sta imela hčerko Majdo in sina Vinka, ki se je po končanem študiju zaposlil v Tomosu. ŠTIRN, nekdaj Klis 1 K L I S Štirnova prva hiša. Na vhodu sta Franc in Marija Štirn, na dvorišču sin Vinko z ženo (foto last: Majda Kunc). Štirnova prva hiša, v ospredju sedi Ivana Kogoj, v ozad- ju nekdanji dom JLA pred letom 1953 (foto last: Stani- slav Kogoj). Situacijski načrt za pritlično hišo Franca Štirna, 1929 (ZAL, VRH 2). Družina Štirn, z leve: Marija, hči Majda, sin Vinko in Franc, okoli 1940 (foto last: Majda Kunc). V hitri urbanizaciji Klisa za Štirnovo hišo ni bilo več prostora – podrli so jo v letih 1953 do 1955. Štirnova sta zgradila nadomestno hišo na Klisu ob potoku. Hiša je bila po izselitvi lastnikov leta 1973 prepuščena Komunal- nemu stanovanjskemu podjetju Vrhnika za skladišče in leta 1974 dokončno porušena. Na njenem mestu je danes uprava Zdravstve- nega doma Vrhnika. HIŠE SE SPREMINJAJO, SLEDOVI OSTAJAJO 122 Vrhniški razgledi Nekoliko naprej od Štirnove hiše je ob poti, ki je vodila od Sokolskega doma čez Klis do Stare ceste, stal Jerebov kozolec. V njem je Rudi Jereb s Stare ceste izdeloval in popra- vljal stare kočije in sani.102 Nasproti kozolca je stalo kmečko skladišče družine Brenčič – Mrovčevih s Stare ceste. Mrovčev zet Janez Rode je skladišče kasneje predelal v avtoli- čarsko delavnico. JEREBOV KOZOLEC Franc Jereb s sinovoma Rudijem in Francem, v ozadju Jerebov kozolec s kočijami in sanmi, 1926(foto last: Stanislav Kogoj). Naslov: Vrhnika 49 (1905), Klis 2 (1942) Lastniki: Ignac Simon (1870), Jera Simon (1879, 1916), Anton Simon (1927), Edvard Pi- šler (1930), Janez Pišler (1947), državna pod- jetja: Jelka (1955), Gosad (1963), Droga Por- torož (1967); Liko d. d. Liboje (1999), Marjan Pintar (2003), Marijan Arko (2005)103 Dejavnost: mlin (1869, 1896), destilarna ete- ričnih olj (1932–1967), prehrambena indu- strija (1967–1999), kovinska industrija Mar- jan Arko s. p. (2011) Na mestu današnjega kovinarskega podjetja je najkasneje leta 1869 stal mlin s stopami lastnika Ignaca Simona. Za Ignacem je mlin prevzela Jera Simon s Stare ceste.104 V začet- ku 20. stoletja je bil mlin, v katerem se že ne- kaj let ni mlelo, star in podprt s podporami. V njem so se v poletnem času skrivali otroci ter se kopali v bližnjem Klisu. Vrhničani so zaradi varnosti želeli, da se mlin prenovi ali poruši. Leta 1930 je mlin z zemljiščem kupil Edvard Pišler in ga preuredil v destilarno za mletje vršičkov iglavcev, iz katerih so potem s pomočjo destilacije izdelovali smrekovo in brinovo olje. Do »Pišlerjevega malna«, kakor so domačini imenovali Pišlerjevo destilarno eteričnih olj na Klisu,105 je bila od Hribskega potoka speljana struga. Nivo vode je urav- navala zapornica na začetku struge. Edvard je leta 1942 k stavbi dozidal prizidek in jo naslednje leto dvignil za eno nadstropje. V destilarni je bil zaposlen Pavel Kovač, Jurč- kov Pavle. Pišlerjevi so zbirali še praprot in PIŠLERJEVA DESTILARNA, Krožna pot 6 Polancov mlin (označen s črtkanim krogom) ob ume- tni strugi Klisa na mapi reambulančnega katastra, 1869 (ARS, AS 181). Parna destilacija Edvarda Pišlerja je začela delovati že leta 1932 (ARS, AS 133). 123 druga zdravilna zelišča, kuhali žganje in imeli v lasti tudi njivi med mlinom in Škvar- čem, kjer so gojili poprovo meto za prodajo. Po drugi svetovni vojni je bila podržavljena destilarna preimenovana v tovarno eterič- nih olj Jelka in leta 1963 v podjetje Gosad, ki se je ukvarjalo z zbiranjem in preprodajo zdravilnih zelišč. Obrat je leta 1967 prevze- la prehrambena industrija Droga Portorož, ki se je kasneje preoblikovala v živilsko in- dustrijo d. d., in gospodarila z njim dobra tri desetletja. Leta 1999 je postal lastnik stavbe Liko d. d., industrija kovinske opreme iz Li- boj, nato Marjan Pintar (2003), danes pa se nahaja v stavbi kovinarsko podjetje Marja- na Arka.106 Načrt za skladišče k Pišlerjevi destilarni, stranski ris, 1943 (ZAL, VRH 2). Naslov: Klis 4, Na Klisu 3 (1953), Na Klisu 1 (1958) Dejavnost: lokal s pleteninami (1941–1948) Hišo sta gradila Franja in Anton Fefer (roj. 1899 v Kamniku pod Krimom), vojak na soški fronti in Maistrov borec, po poklicu zidar in ljubiteljski čebelar. Zaradi bliža- joče se vojne je Franja, obrtnica, februarja 1941 po nasvetu veletrgovca z volno in osta- limi pletilnimi materiali Preloga gospoda Žiga destilarne »Jelka« (ZAL, VRH 18). FEFER, Na Klisu 12 in 14 Feferjevi hiši pozimi 1981–1982 (foto last: družina Fe- fer). Gradnja hiše, 1941 (foto last: družina Fefer). HIŠE SE SPREMINJAJO, SLEDOVI OSTAJAJO 124 Vrhniški razgledi iz Ljubljane namesto zaloge volne kupila opeko v Kotnikovi opekarni, medtem ko je Anton uredil vse potrebno za zidavo na parceli na Klisu, ki jo je kupil pred poroko. Prostor za hišo so odmerili ob prisotnosti župana. Anton je gradil hišo s pomočjo pri- jateljev in brata. Nadzor nad zidavo je imel zidarski mojster Jakob Celarc, pri katerem je bil Anton tudi zaposlen. Hiša je bila po- krita pred pričetkom vojne. Po kapitulaciji kraljevine Jugoslavije je hišo za nekaj dni zasedla italijanska vojska; v spodnje prosto- re so naselili mule, kuhali so pred hišo pod kuhinjskim oknom. Junija 1941 je bila hiša pripravljena za vselitev. V pritličju je imela kuhinjo, shrambo, stranišče ter delavnico in lokal s pleteninami in v prvem nadstro- pju zakonsko in otroško spalnico, kopalni- co z angleškim straniščem ter sobo. Hiša je bila oskrbovana s podtalnico, ki so jo odkri- li pri kopanju temeljev. Na podstrešju se je nahajal pločevinasti rezervoar s prostorni- no 1,5m3 in v kuhinji črpalka, ki je polnila rezervoar in črpala vodo za sprotno upora- bo. Leta 1943 je bil v hišo napeljan občinski vodovod. Stavba je dobila današnjo podobo v 60. letih minulega stoletja, ko so tudi pod- strešje predelali v stanovanjske prostore. Že prvo leto druge svetovne vojne se je v Feferjevi hiši za nekaj mesecev naselil del Jurcatove družine, ki so jih Italijani izgnali iz hiše ob Ljubljanici. Delavnica in lokal sta se tačas umaknila v kletne prostore. Od av- gusta 1942 do avgusta 1945 je pri Feferjevih prebivala tudi Jakobina Leskovec, hčerka Franjine sestre Ivane Leskovec, ki je odšla v partizane. Vso vojno je bila v hiši partizan- ska »javka«, kjer so se srečevali aktivisti in delavci osvobodilne fronte ter od tu nadalje- vali pot v partizane, prepošiljali pa so tudi partizansko pošto. Franja (roj. Zalaznik 1910), pletilja, je v hiši odprla obrtno delavnico strojnega pletil- stva. V delavnici ji je v zimskem času po- magal mož Anton, ki je bil po potrebi tudi trgovski potnik. Franja je po 18-ih letih Načrt za hišo Antona Feferja, 1940 (ZAL, VRH 2). Pogled od Feferjevih proti Jeršinovčevi hiši, okoli 1964 (foto last: družina Fefer). Pogled s Feferjevega dvorišča na gradnjo stanovanj- skih blokov Na Klisu, 1964 (foto last: družine Fefer). 125 samostojnega obrtništva leta 1948 pletilne stroje prodala novo nastajajoči tovarni ple- tenin Rašica v Zgornjih Gameljnah, kjer se je zaposlila tudi ena njenih pletilj. Denar od prodaje je vložila v državno posojilo, ki sta ga zakonca kasneje porabila za izboljšave v hiši; tako je hiša dobila tudi fasado, ko je bilo v enkratnem žrebanju izžrebanih več obveznic hkrati. V predelane obrtniške prostore se je vselila prva stanovalka Antonija Velkavrh z mo- žem Živkovičem, nato družina Ilič – Bui in za njimi še dve oficirski družini. Nato je tu stanovala oficirjeva žena Ana Lovrin (1953) in po njeni izselitvi oficir Josip Valenčič z Reke z ženo Doro (1958). Ker so Feferjevi otroci odraščali, je Anton zaprosil vojaške oblasti, da mu omenjene prostore vrnejo, kar se je uresničilo šele po posredovanju Ti- tovega kabineta. Danes živi v hiši Valentina Fefer (roj. 1932) s hčerko Majo Barišič in njeno družino. An- ton Fefer mlajši (roj. 1934) je na domačem vrtu leta 1977 sezidal svojo hišo, v kateri živi z ženo Fani in z družino sina Jerneja Feferja. Podiranje smreke Na Klisu, 2011. Prva Feferjeva, v sredini Hribarjeva in za njo Švigljeva hiša (foto last: družina Fefer). Naslov: Na Klisu 6 (1953), Na Klisu 2 (1958) Hišo sta zgradila Franc Hribar (roj. 1910 v Sv. Križu pri Kostanjevici), mlinar, in žena Ivan- ka (roj. Kržič 1914 na Pakem pri Borovnici) v letih 1942 in 1943. Sprva sta živela v Borovni- ci. Leta 1940 sta se s hčerko Majdo preselila na Vrhniko, stanovali so pri Pečkajevih. Franc je bil zaposlen v mlinu Franca Stržinarja v letih 1940–1947, nato v valjčnem mlinu Mlinske industrije Ljubljana, kasneje Žitovi pekarni Vrhnika, kjer je delal do upokojitve, zadnjih deset let kot obratovodja. Z njimi je živela še nečakinja Tončka Hribar v letih 1957–1960, kasneje poročena Japelj v Mali Ligojni, in po odredbi občine Vrhnika družina glasbene- HRIBAR, Na Klisu 16 in 18 Hribarjeva hiša (foto: Niko Šušteršič). Hiša na Klisu 18, leta 2011 (foto last: družina Hribar). HIŠE SE SPREMINJAJO, SLEDOVI OSTAJAJO 126 Vrhniški razgledi ga učitelja Draga Bitenca iz Ljubljane z ženo Barico (roj. v Trnovcu pri Metliki). Sin Lado Hribar je z ženo Bogdano (roj. v Borovnici) leta 1980 postavil na vrtu novo hišo Na Klisu 18. V stari hiši živita sedaj hčerki Olja in Nina z družino. ŠVIGELJ, Na Klisu 20 Naslov: Na Klisu 5 (1953), Na Klisu 3 (1958) Domača imena: Grdinčkov Janez, Švigelj Hišo sta začela zidati Janez Švigelj (roj. 1909), Grdinčkov z Mirk, in njegova žena Antonija (roj. 1912) leta 1943. Janez je bil gozdar in tesar, Antonija šivilja. Otrok nista imela. Pri njiju je pred odhodom v internat v letih 1949–1956 živela nečakinja Marinka Malavašič, kasneje poročena Berlič, ki je s sestrično Marinko Kotar iz Logatca podedo- vala hišo. V hiši so leta 1953 živeli tudi uslužbenec Franc Korbar iz Hrušice pri Ljubljani z ženo Branko, rojeno v Karlovcu, ter učitelj glasbe Drago Bitenc z ženo Barico. Bitenčeva sta se nato preselila k Hribarju. Otroci iz Gradišča in Hriba smo se sankali od cerkve sv. Pavla do doma. V moji mladosti je bilo toliko snega, da smo hodili kot v rovih med hišami. (Marinka Berlič) Švigljeva hiša (foto: Niko Šušteršič, 2011). DEBEVC, Na Klisu 21 Hišo sta zidala Boža in Anton Debevc z Ra- keka leta 1967. Anton, ekonomist, je bil tri- deset let uspešen direktor Industrije usnja Vrhnika. V popolnoma ohranjeni stavbi ži- vijo danes Boža in sin Zvone Debevc, prav- nik, z ženo Metko, tudi pravnico. V hiši štirideset let ni bilo poplav, v zadnjih petih letih pa je kletne prostore kar štirikrat zalilo. (Boža in Zvone Debevc) Debevčeva hiša (foto: Niko Šušteršič, 2011). Prvi del stanovanjskega dvojčka je zidal Božo Habič preko Stanovanjske zadruge v letih 1959–1961. Božo je bil delovodja v ŠKRBEC, Na Klisu 22a Škrbečeva hiša (foto: Niko Šušteršič, 2011). 127 parketarni v Verdu – kasneje Liko Vrhnika. Okoli leta 1973 je hišo kupil Vlado Lakota, ki je bil zaposlen v tovarni avtodelov v Nem- čiji. Hišo je prodal nečakinji Davorki, ki živi tu z možem Marjanom Škrbcem. Drugi del stanovanjskega dvojčka, na mestu, kjer so se nekdaj razprostirale njive in dre- vored hrušk, sta zidala Albin Pristovnik in Frančiška, rojena Malovrh, v okviru Stano- vanjske zadruge v letih 1959–1961. Vrhniška stanovanjska zadruga je bila ustanovljena z namenom gradnje »dvojčkov« Habič – Pri- stovnik in Cankar – Petrovčič na Klisu ter treh »dvojčkov« pri pošti. Frančiška, gospodinja, in Albin, trgovec, sta imela hčer Nado, ki sta- nuje s hčerkama Polono in Klaro v mlajšem prizidku, v hiši pa živi mama Frančiška. MALOVRH-PRISTOVNIK, Na Klisu 22b Načrt za gradnjo »dvojčka« na Klisu, 1960 (ZAL, VRH 18). Naslov: Na Klisu 14 (nekdaj) Hišo je zidal okoli leta 1966 urar Leopold Mihevc s soprogo. Dediči so hišo prodali. MIHEVC, Na Klisu 23 Mihevčeva hiša (foto: Niko Šušteršič, 2011). Stane Šventner je kupil parcelo od Janeza Pišlerja in na njej postavil hišo leta 1967. V hiši živi z ženo Slavko, rojeno Köstner, in s hčerko Darjo z družino. Stane se rad spomi- nja mladih dni, ko je po končani vojaščini stanoval pri Fricu in hodil čez Klis na Lošco vasovat. ŠVENTNER, Na Klisu 24 Šventnerjeva hiša (foto: Niko Šušteršič, 2011). HIŠE SE SPREMINJAJO, SLEDOVI OSTAJAJO 128 Vrhniški razgledi Stanovanjski dvojček sta zidala brata Mate in Jože Kordič s Hvara leta 1958. V polovici hiše je živel Jože z ženo Urico, s katero sta imela nekaj let v najemu gostilno »Dalmati- nec« na Stari cesti. Sedaj živi tu hči Alenka z družino. V drugi polovici živijo danes novi lastniki. Naslov: Klis 3, Na Klisu 4 (1953, 1958) Avgust Kogoj (1899–1972), mehanik iz Logat- ca in Ivana (1898–1978), Jerebova s Stare ce- ste, s sinovoma Slavkom ter Stanislavom, sta KORDIČ, Krožna pot 1 in 3 Kordičeva hiša (foto: Niko Šušteršič, 2011). KOGOJ, Krožna pot 4 Ivana Kogoj pred novo hišo na Klisu (foto last: Stani- slav Kogoj). najprej živela na Stari cesti. Tam je Avgust prodajal otroške vozičke, kolesa in šivalne stroje Keler, ki jim je sam dodal ogrodje in napis Kogoj. Pred drugo svetovno vojno je bil tudi šofer turističnih avtobusov na Ble- du. Ivana je kot šivilja organizirala šiviljske tečaje in tečaje umetnega vezenja na Vrhni- ki in v okoliških vaseh. Načrt za enodružinsko hišo Ivane in Avgusta Kogoj, 1938 (ZAL, VRH 2). Poroka Ivane Jereb in Avgusta Kogoja, zraven Kogoje- va mama, v ospredju so otroci sorodnikov, 1922 (foto last: Stanislav Kogoj). 129 Ob božiču 1938 so se preselili v novo hišo na Klisu. Tisto noč je pogorela Tomšičeva žaga v Gradišču. Avgust je imel mehanično delavnico v Lenarčičevi hiši ob Tržaški ce- sti. Bil je tudi lovec. Nekoč je v gozdu našel slepo srnico, za katero so potem skrbeli na domačem dvorišču. Dr. Stanislav Kogoj (roj. 1922) je imel z ženo Drago (roj. Gradnik 1924 v Medani) hčer- ko Vesno in sina Gorazda. Kot zdravnik je služboval najprej v Vipavi, nato v bolnici v Ljubljani in kasneje v Splošni ambulanti na Vrhniki, ki je bila tedaj v Rokodelskem domu na Tržaški cesti. Leta 1963 in 1964 je živel v alžirskem mestu Al Asam, kamor je za pol leta na počitnice prišla tudi njegova družina. S tamkajšnjimi prijatelji so ohrani- li stike do danes. Danes živi v hiši Stanislav s hčerko Vesno in potomci. Hišo sta zidala Gabrijela in Miha Tominc leta 1956. V njej sta živela s sinovi Miho, Francijem in Slavkom ter hčerko Darinko. Sedaj živi v hiši Slavko s potomci. Kočije Rudija Jereba, z desne stojijo: Rudi Jereb, Iva- nin brat, vajenec in nečakinja Ana, v ozadju hiše na Stari cesti, 1926 (foto last: Stanislav Kogoj). Kogojeva prodajalna pri Neženk na Stari cesti pred le- tom 1938 (foto last: Stanislav Kogoj). TOMINC, Na zelenici 2 Tomičeva hiša (foto: Niko Šušteršič, 2011). KRAŠOVEC, Na zelenici 4 (prej Klis 9) Kraševčeva hiša (foto: Niko Šušteršič, 2011). Hišo sta zidala Marija in Vinko Krašovec leta 1967. Prej sta stanovala na Sveti Trojici. Sedaj stanuje z njima sin Iko z ženo Lidijo in s sinovoma Aljažem in Martinom. HIŠE SE SPREMINJAJO, SLEDOVI OSTAJAJO 130 Vrhniški razgledi STANOVANJSKI BLOKI NA KLISU Stanovanjske bloke je v 50. 60. in 70. letih prejšnjega stoletja gradilo vrhniško indu- strijsko gradbeno podjetje Igrad. Največ, šest, jih je nastalo ob severnem kraku ulice Na Klisu in posamezni ob Cesti 6. maja, Kr- panovi ter Poštni ulici, Krožni poti in Na ze- lenici, medtem ko je Cesta gradenj pozidana večinoma z enodružinskimi hišami. Stanovanjski bloki na Poštni ulici 5. Fasada stanovanjskega bloka na Poštni ulici 5, 1972 (ZAL, VRH 18.) Logotip in žig gradbenega podjetja Igrad (ZAL, VRH 18). Pogled na Krpanovo ulico, 2011 (foto: Franci Dovč). Stanovanjski bloki na Krožni poti, 2011 (foto: Niko Šu- šteršič). Pustna povorka med stanovanjskimi bloki Na Klisu, okoli leta 1966 (foto last: družina Fefer). Stanovanjski bloki na Klisu 1, 3, 5, in 7, situacija, 1969 (ZAL, VRH 18). 131 USTNI VIRI: Ustne vire in družinske arhive je zbirala Marija Habič. Podatke so ji posredovali sedanji in nekdanji Vrhničani: Marinka Berlič, Lojzka Blaževič, Boža in Zvone De- bevec, Amalija Dolenc, Franci Dovč, Jernej Fefer, Saša Fefer, Valentina Fefer, Ema Goričan, Blaž Gregorc, La- dislav Hribar, Marija Istenič, Janez Jerina, Veronika Jeršinovič, Janez Jurjevčič, Irena Kafol Hrovat, Stani- slav Kogoj, Marjana Kranjc, Iko Krašovec, Majda Kunc, Gabrijel Mihevc, Marjeta Miklavčič, Marko Mulej, Anica Opeka, Iva Pečar, Marija Pečkaj, Majda Peternel, Franc Postružnik, Nada Pristovnik, Tončka Stržinar, Davorka in Marjan Škrbec, Slavica Štirn, Niko Šušter- šič, Stane Šventner, Janez Tomšič, Marko Tomšič, Vin- ko Tomšič, Gorazd Tršar, Anton Turšič, Marija Umek, Mihajlo Vujošević, Marija Zalar, Francka Zalaznik in Nada Žnidaršič. LITERATURA: Matjaž Ambrožič, Župnijska cerkev spreobrnjenja sv. Pavla na Vrhniki, Vrhnika 2002. Sonja Anžič, Prebivalstvo občine Vrhnika na prelomu 19. in 20. stoletja – 4. del (Hrib), v: Vrhniški razgledi 8, Vrhnika 2007, str. 192–288. Sonja Anžič, Prebivalstvo občine Vrhnika na prelomu 19. in 20. stoletja – 3. del, v: Vrhniški razgledi 7, Vrhni- ka 2006, str. 162–272. Ada Bar – Janša, Naselbinska stavbna dediščina in njen pomen (Vrhnika), Ljubljana 1988 (posredovala konser- vatorska svetovalka Damjana Terseglav Pediček iz Za- voda za varstvo kulturne dediščine Ljubljana, Tivolska cesta 4). France Bezlaj, Slovenska vodna imena, I. del (A–L), Ljubljana 1956. Frančišek Bohanec, Cankarjeva Vrhnika, Kulturni in naravni spomeniki Slovenije, Zbirka vodnikov 192, Ljubljana 1997. France Dobrovoljc, Cankarjev album, Maribor 1972. Mateja Glušič, Elica Brelih, Razvoj glasbenih dejavno- sti na Vrhniki, v: Vrhniški razgledi 10, str. 101–120. Karel Grabeljšek, Cerkveni maček, Utrinki iz otroštva, Ljubljana, 1983. France Habe, Kratek oris zgodovine Vrhnike in njene okolice, v: Tridesetletni jubilej državne narodne šole na Vrhniki 1904–1934, Vrhnika 1934, str. 8–23. Peter Habič, Jože Rode, Vrhnika (druga razširjena iz- daja), Vrhnika 1988. Peter Habič, Vrhniški izviri in njihovo kraško zaledje, v: Vrhniški razgledi 1, Vrhnika 1996, str. 43–74. Tone Hojan, Pradedovi spomini, v: Vrhniški razgledi 9, Vrhnika 2008, str. 269–287. Jana Horvat, Nauportus (Vrhnika), Ljubljana 1990. Jana Horvat, Nauportus, Vrhnika v arheološki obdo- bjih, v: Vrhniški razgledi 1, Vrhnika 1996, str. 89–106. Janez Kos, Zapisnik gradbenih parcel in hiš ter pose- stnikov v katastrski občini Vrhnika 1824, v: VR 8, Vrh- nika 2007, str. 180–189. Miha Kosi, Potujoči srednji vek, Cesta, popotnik in promet na Slovenskem med antiko in 16. stoletjem, Ljubljana 1998. Krajevni leksikon Dravske banovine, Ljubljana 1937. Močilnik, Poljudno znanstveni list, ki ga izdaja dijaški krožek Vrhnika, leto 1, št. 2, Vrhnika 1940. Nataša Oblak, Veliki ljudje v malem kraju, Zgodovinski razvoj in pomen Kotnik–Lenarčičevega posestva v Ver- du, v: Vrhniški razgledi 4, Vrhnika 2003, str. 25–75. Marija Oblak Čarni, 15 dekagramov sladkorja na odre- zek 410, v Vrhniški razgledi 9, Vrhnika 2008, str. 258- 268. Rafael Ogrin, Iz vrhniške preteklosti, v: Kronika 9, št. 1, Ljubljana 1961, str. 1–4. Rafael Ogrin, Nekdanji Vrhničani, v: Kronika 11, št. 1, Ljubljana 1963, str. 23–26. Marija Petkovšek, Zgodovina vrhniške šole, v: Tride- setletni jubilej državne narodne šole na Vrhniki 1904– 1934, Vrhnika 1934, str. 5–8. Peter Petru, Vrhnika, v: Arheološka najdišča Slovenije, Ljubljana 1975, str. 206–209. Olga Pivk, Od obrtnih delavnic do Industrije usnja Vrh- nika, v: Vrhniški razgledi 6, Vrhnika 2005, str. 71–87. Jože Rode, Vrhnika skozi stoletja, Ljubljana 1997. Marjan Slabe, Juša Vavken, Ada Bar – Janša, Vrhnika, Valorizacija in spomeniški red, Zavod za spomeniško varstvo Ljubljana, Ljubljana 1970. 120 let delovanja Olepševalnega društva Vrhnika, da- našnjega Turističnega društva Vrhnika, razstavni ka- talog, Vrhnika 2005. Jože Suhadolnik, Simon Ogrin, 1851–1930, slikar, Vrh- nika 2001. Janez Šumrada, Milan Škrabec, Vrhnika, prečuden kraj, Vrhnika 1990. Vlado Valenčič, Organizacije za napredek agrarne pro- izvodnje, specialno šolstvo in strokovna literatura, v: Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev, Zgo- dovina agrarnih panog, I. zvezek, Agrarno gospodar- stvo, Ljubljana 1970, str. 523–556. Zgodovina, Tematski leksikoni (priredil Damijan Zel- nik), Tržič 2003. Bernarda Županek, Emona: mit in resničnost, Ljublja- na 2010. HIŠE SE SPREMINJAJO, SLEDOVI OSTAJAJO 132 Vrhniški razgledi ELEKTRONSKI VIRI: Avguštin Prygl – Tyfernus: http://www.slovenjgradec. si/omestu/kultura/ustvarjalniumetniki.aspx http:// www.ff.uni-lj.si/oddelki/slovenistika/obvestila2. asp?o_id=3926 Slovenski biografski leksikon, 1925–1991, elektronska izdaja, ZRC SAZU, Ljubljana 2009: http://nl.ijs.si/fedo- ra/sbl/ Karel Grabeljšek: http://sl.wikipedia.org/wiki/Karel_ Grabelj%C5%A1ek ARHIVSKI VIRI: Arhiv Republike Slovenije (AR): AS 133 Okrajno glavarstvo Ljubljana okolica, t. e. 11, 12, 23 in 24: gradbene zadeve. AS 176 Franciscejski kataster za Kranjsko, A 108 k. o. Vrhnika: Zapisnik gradbenih parcel občine Vrhnika 1824; Abecedni zapisnik imen vseh zemljiških in hi- šnih posestnikov občine Vrhnika, okoli 1838. AS 181 Reambulančni kataster za Kranjsko, A 108, k. o. Vrhnika: Popis hiš občine Vrhnika 1879; Mape ream- bulančnega katastra 1869–70, A 108 C06.jpg. Zgodovinski arhiv Ljubljana (ZAL): VRH 16 Matični urad Vrhnika 1870–1959, t. e. 5: Ljud- sko štetje 1870 in Ljudsko štetje 1880; t. e. 7: Abece- dno kazalo k ljudskemu štetju na Vrhniki 1900; t. e. 8: Kazalo k zapisniku o ljudskemu štetju krajevne občine Vrhnika 1910. LJU 360 Okrajno glavarstvo Ljubljana – okolica, fasc. 38: Občina Vrhnika, mapa Jera Simon. VRH 2 Občina Vrhnika 1867–1945, t. e. 1–14. VRH 18 ObLO in SO Vrhnika /1882/ 1949–1969, t. e. 68: Volilna imenika KLO Vrhnika 1950–1952; t. e. 109: Stalni volilni imenik ObLO Vrhnika 1958; akc. fond št. 2, t. e. 14. VRH 17 LOMO Vrhnika, t. e. 22: Volilni imenik IX, Vrh- nika 1953; t. e. 26: gradbene zadeve 1953–1955. VRH 13 KLO Vrhnika, t. e. 16 in 17: gradbene zadeve. Nadškofijski arhiv Ljubljana (NŠAL): Župnijski arhiv Vrhnika (ŽA Vrhnika): Spisi: fasc. 11b, 13 – šolski spisi, 16, 18 – numeracija hiš 1900, 19 – načrti, 20 – stara šola, karitas, knjižnica. Razne knjige: fasc. 11 in 12 – kronika Marijine družbe na Vrhniki Spisi II, škatla 44 in 45. Matične knjige župnije Vrhnika: rojstna knjiga 1784– 1797, 1798–1809, 1832–1846, 1870–1894; poročna knjiga 1842–1881, 1835–1890 (prepis). Muzejsko društvo Vrhnika (MD Vrhnika): Ulična numeracija na Vrhniki 1934. Situacija naselja Hrib leta 1824 in seznam hiš 1857– 1871. Župnijski urad Vrhnika (ŽU Vrhnika): Status animarum, I. in II. del, 1914. ČASOPISNI VIRI: Novice, 10. julij 1850 (?). Slovenec, 1. julij 1908. Naš časopis, 7. maj 2001. OSTALI VIRI: Zavod za varstvo kulturne dediščine, OE Ljubljana (ZVKD): Register nepremične kulturne dediščine: hiše Voljčeva cesta 3, Voljčeva cesta 15, Voljčeva cesta 16, Voljčeva ce- sta 19 in Voljčeva cesta 27; domačije Voljčeva cesta 13, Voljčeva cesta 14 in Voljčeva cesta 26. Okrajno sodišče Vrhnika (OS Vrhnika): Zemljiška knjiga: Zgodovinski izpisek iz zemljiške knjige, k. o. Vrhnika, vl. št. 451 in 1884 (Jera Simon). OPOMBE: 1 Habič, 1996, str. 43. 2 Bezlaj, 1956, str. 261. 3 Habič, 1996, str. 43; Ogrin, 1961, str. 1; Rode, 1997, str. 89, opomba št. 42. 4 ZAL, LJU 360, fasc. 38. 5 120 let delovanja Olepševalnega društva Vrhnika, današnjega Turističnega društva Vrhnika, razsta- va, Vrhnika 2005, str. 10. 6 Glej Horvat, 1996, str. 89, in dalje ter Habič, Rode, 1988, str. 10. 7 Horvat, 1996, str. 91–92. 8 Horvat, 1990, str. 75. 9 Horvat, 1990, str. 75. 10 Avguštin Prygl – Tyfernus (ok. 1475–1537), sošolec, tajnik in spremljevalec škofa Krištofa Ravbarja in kasneje dunajskega škofa Jurija Slatkonje, deloval tudi kot arhitekt. Kot humanist je pomemben kot eden prvih epigrafikov – zbiralec rimskih napisov z območja slovenske Štajerke, Koroške; del se jih je ohranil v kodeksih Avstrijske nacionalne knjižni- ce (vir: http://www.ff.uni-lj.si/oddelki/slovenisti- ka/obvestila2.asp?o_id=3926; http://www.slove- njgradec.si/omestu/kultura/ustvarjalniumetniki. aspx). 11 Horvat, 1990, str. 75. 133 12 Horvat, 1996, str. 97. 13 Horvat, 1996, str. 93. 14 Horvat, 1990, str. 75. 15 Horvat, 1990, str. 75. 16 Županek, 2010, str. 16. 17 Kosi, 1998, str. 28. 18 Ogrin, 1961, str. 1; Habič, Rode, 1988, str. 15. 19 Ogrin, 1963, str. 23. 20 Ogrin, 1961, str. 1–2. 21 Habič, Rode, 1988, str. 19, 34; Rode, 1997, str. 47, 48. 22 Grabeljšek, 1983, str. 36. 23 Petkovšek, 1934, str. 5. 24 Valenčič, 1970, str. 547. 25 Rode, 1997, str. 15–16; Ambrožič, 2002, str. 14 in dalje. 26 Ambrožič, 2002, str. 9. 27 NŠAL, NŠAL 2, š. 44. Za pomoč pri iskanju datuma se zahvaljujem dr. Matjažu Ambrožiču. 28 Hojan, 2008, str. 269, in Karel Grabeljšek, Cerkveni maček. 29 Oblak Čarni, 2004, str. 15. 30 http://nl.ijs.si/fedora/sbl/. 31 Rode, 1997, str. 70. 32 Oblak, 2003, str. 42–43. 33 Podatek Marija Oblak Čarni. 34 Bar – Janša, 1988, str. 2–4. 35 Habe, 1934, str. 23. 36 Slabe, Vavken, Bar – Janša, 1970, str. 7 in 9. 37 Vrhniški razgledi 9, str. 94. 38 ZVKD: Register nepremične kulturne dediščine. 39 Ogrin, 1963, str. 25. 40 Petkovšek, 1934, str. 5. 41 Anžič, 2006, str. 248. 42 Več o Dremljevi družini glej članek v Vrhniških razgledih 9, str. 74. 43 Več glej članek v Vrhniških razgledih 9, str. 93– 94. 44 Glej Vrhniški razgledi 9, str. 18. 45 Več glej: Vrhniški razgledi 9, str. 90. 46 Grabeljšek, 1983, str. 275–276. 47 Anžič, 2007, str. 201. 48 Pivk, 2005, str. 78–79. 49 Glušič, Brelih, 2009, str. 115. 50 Ogrin, 1963, str. 25. 51 Ogrin, 1963, str. 23. 52 Anžič, 2007, str. 200. 53 Grabeljšek, 1983, str. 161. 54 ZVKD: Register nepremične kulturne dediščine, domačija Voljčeva 13. 55 Več o stari Čempuhovi hiši glej članek v Vrhniških razgledih 10, str. 13. 56 Več glej: Vrhniški razgledi 10, str. 41–42 in 47. 57 Anžič, 2007, str. 200. 58 Podatek omenja Rafael Javornik v zapisih o Tom- šičevem rodu na Vrhniki (1959) na podlagi prepisa listine iz Nadškofijskega arhiva Ljubljana. 59 ZAL, LJU 360, fasc. 38. 60 Anžič, 2007, str. 207. 61 Pivk, 2005, str. 79. 62 ZVKD: Register nepremične kulturne dediščine, domačija Voljčeva 14. 63 Pivk, 2005, str. 76. 64 Anžič, 2007, str. 202. 65 Grabeljšek, 1983, str. 38 in 151. 66 Anžič, 2007, str. 201. 67 ZVKD: Register nepremične kulturne dediščine, hiša Voljčeva 15. 68 Prav tam. 69 ZVKD: Register nepremične kulturne dediščine. 70 Pivk, 2005, str. 73–74. 71 Anžič, 2007, str. 202. 72 Anžič, 2007, str. 202 in 203. 73 Glej: Bricelj, Voljčeva cesta 15. 74 Bohanec, 1997, str. 41. 75 Dobrovoljc, 1972, str. 252. 76 Anžič, 2007, str. 203 in 204. 77 Dobrovoljc, 1972, str. 252. 78 Grabeljšek, 1983, str. 12. 79 Anžič, 2007, str. 204. 80 Anžič, 2007, str. 204. 81 ZVKD: Register nepremične kulturne dediščine. 82 Anžič, 2007, str. 205. 83 Več o Kranjčevi trgovini na Stari cesti glej Vrhni- ški razgledi 9, str. 99–100. 83a Več glej: Oblak Čarni, 2008, str 259 sl 84 Anžič, 2007, str. 205. 85 h t t p : // s l . w i k i p e d i a . o r g / w i k i / K a r e l _ Grabelj%C5%A1ek. 86 Grabeljšek, 1983, str. 15 in dalje. 87 Ambrožič, 2002, str. 14–16, 25, 27, 29, 40–48; Suha- dolnik, 2001, str. 32–33; ZVKD: Register nepremič- ne kulturne dediščine, cerkev sv. Pavla. 88 Ambrožič, 2002, str. 9. 89 Slabe, Vavken, Bar – Janša, 1970, str. 20. 90 Anžič, 2007, str. 194. 91 Ambrožič, 2002, str. 88; letnice v oklepajih pome- nijo leta službovanja. 92 Ambrožič, 2002, str. 21. 93 Grabeljšek, 1983, str. 216–217. 94 Anžič, 2007, str. 209–210. 95 To je cerkvena ustanova, ki sestoji iz cerkvene službe in premoženja, katerega donos naj bi služil za vzdrževanje službujočega (Zgodovina, 2003, str. 31). 96 Grabeljšek, 1983, str. 152. 97 Anžič, 2007, str. 217–218. 98 Dobrovoljc, 1972, str. 254. 99 Anžič, 2007, str. 227. 100 ZVKD: Register nepremične kulturne dediščine, hiša Voljčeva 27. 101 Anžič, 2007, str. 218. 102 Rudolf Jereb, sedlar in kolar, je imel na Stari cesti delavnico. Več glej: Vrhniški razgledi 9, str. 121. 103 OS Vrhnika, Zemljiška knjiga k. o. Vrhnika, vl. št. 451 in 1884. 104 Več o Jeri Simon, Polancovi, glej: Vrhniški razgledi 9, str. 88–89. 105 Destilarno omenja tudi Krajevni leksikon Dravske banovine, 1937, str. 364. 106 OS Vrhnika, Zemljiška knjiga k. o. Vrhnika, vl. št. 451 in 1884. HIŠE SE SPREMINJAJO, SLEDOVI OSTAJAJO