DIPLOMACIJA IN LITERATURA
Na rob knjige Mitje Vošnjaka VELEPOSLANIKOVI ZAPISKI
Takoj v začetku naj poudarim, da to ni recenzija, marveč nekoliko bolj vsebinsko zgoščen prikaz te že po svoji posebni zvrsti zelo zanimive (po vrsti
Usmeritev k aktualnemu
osme knjige, sicer znanega slovenskega književnika Mitje Vošnjaka, ki jo je izdala založba OBZORJA (Maribor, 1984). Predstavitev bo jedrnata: rojen je bil pred enainšestdesetimi leti v štajerskem (vinskem osrčju — to sem dodal namenoma) starorevnem Ptuju in se je kaj kmalu, s sedemnajstimi leti življenjsko odločil za naprednost, ki jo je označevala iskrena privrženost protinacizmu, sprejem v vrste najbolj prekaljenih — komunistov. To ga je nato povsem naravno pripeljalo kot prvoborca v vrste NOB, kjer je bil na čelu slovenske mladinske organizacije v Ljubljani, nato pa vse Slovenije. Zgodaj je začel pisateljevati, časnikariti in je po koncu vojne odločal o programu ljubljanske radijske hiše. Toda to je bil le premor: 1949 leta se je začela njegova diplomatska kariera — predstavnika nove Jugoslavije. Najprej je bil svetnik našega veleposlaništva na Dunaju, pa v Celovcu in, kar bi želel že zavoljo njegove strokovne nagnjenosti poudariti, kot svetnik v zunanjem ministrstvu je pomagal razreševati sporen tržaški vozel, delo, ki ga je potem nadaljeval kot generalni konzul v Trstu. V marsičem je pomagal takrat preskočiti »zid molka«, ki so ga blo-kovci zgradili med nami in Celovcem, pa med nami, se pravi neposrednim tržaškim zaledjem, in nekdanjim »tere-zijansko« cvetočim pristaniščem velike monarhije.
Res je moral biti prožen, da je lahko prav tako uspešno nadaljeval kot poslanik v Vzhodnem Berlinu in se na to vrnil na čelo Mešanega odbora za izvajanje Posebnega statuta (priloga II Spomenice o soglasju iz leta 1954). Tudi na odgovornem mestu pomočnika Zveznega sekretarja za zunanje zadeve (1967—1969) se je naprej zanimal za »primorska in koroška« vprašanja in naposled pristal na končni postaji — kot veleposlanik na Dunaju, ki je še vedno omahoval med »cesarsko-apo-stolskim« bliščem in relativno majhnostjo druge avstrijske republike. Do-
855
856
Janko Jeri
mov se je vrnil leta 1973, obogaten z mnogimi spoznanji, radostnimi in trpkimi izkušnjami, z darom za sintezo, ko je literarno prav v tej knjigi zaokrožil vse te svoje bogate izkušnje, se osebno iskreno izpovedal brez prikrivanja tudi lastnih slabosti, odgrnil marsikatero tančico iz službe, ki se jim pravi diplomacija. To je v mnogih pogledih težavna tlaka (kljub včasih zunanji razkošnosti), vendar jo je avtor s svojo sočno, štajersko prenikavo pripovedjo približal tudi ljudem, ki zvečine poznajo »diplomacijo« le iz časopisnih stolpcev. Marsikdo je prepričan, tako sam razpleta v svoji knjigi, da je način, kako se človek vključi v diplomatsko dejavnost, zlasti na vodilnih mestih, bolj zadeva mistike kot preudarka, ali ponekod celo neke vrste trgovanja ... »V nekakšne diplomatske šole nikdar nisem hodil, čeprav smo jih nekoč tudi imeli, vendar na žalost s takšnimi ustanovami ni bilo posebno dosti sreče. Vsi pač imajo na voljo druge in drugačne poti, da si pridobe potrebna znanja. Okoliščine so seveda večkrat odločilne, največ pa je odvisno od vsakega posameznika.«
Tako je torej kot povsod, še tako' zveneči doktorati niso vedno jamstvo, da bodo ti, ki imajo te nazive, res najbolj učinkoviti, da bodo imeli pri občutljivih in zapletenih diplomatskih zadevah najbolj srečno roko. Njegov učitelj je bil Boris Kraigher, s katerim »sta kot enakopravna tovariša rešetala vprašanja, ki jih je ponujalo življenje.« Tu pa se že zavoljo svojega dela moram ustaviti: Vošnjaku se je med pogovori o razmejitvi med angloameri-škim območjem Trsta zazdelo, da bi bil izreden uspeh, če bi Jugoslavija dobila Bazovico. Kraigher pa ga je prepričal, da ni vztrajal. Ne bom povedal nič »revolucionarnega«, če zapišem, da je bil za izhod na morje za našo slovensko deželico na prepihu »ljubljanskih vrat« prelomnega, zgodovinskega pomena. Če bi ne bil naš zagrizen odpor nacizmu in fašizmu rodil nobenega
drugega sadu, bi bil že zaradi tega trajnostno več ko pomemben in upravičen kljub žrtvovanju, za katerega smo se svobodno in zavestno odločili z NOB. Sicer pa diplomacije ne vodijo čustva, pa tudi samo hladna računica ne, vendar naj (strokovno) pripišem, da so vsi naši predlogi v mučnem boju od leta 1945 do 1954 za zeleno mizo in prek nje počivali na eni neomajni premisi: ni sporazuma, kratko povedano, ki ne bi zagotavljal Slovencem prostega, suverenega izhoda na morje, tega okna v svet, ko naj bi našo »majhnost« kompenzirala tudi ta nova širša obzorja. Ni tu mesto, da bi obnavljal tudi naše najbolj zanimive različice (za to bo dovolj možnosti v novi knjigi, ki jo o tem pripravljam), tudi ne konfrontacije z angloameriškimi in italijanskimi stališči. In manjšinsko vprašanje? Mitja Vošnjak je bil prvi vodja našega dela italijansko-jugoslovanskega odbora za izvajanje Posebnega statuta. Utiral je pot njegovemu delovanju, praksi. Tudi tod, konkretno (za primer) na šolskem področju, je prevladala izvirna preudarnost, da se niso pravniško zapletali, marveč se lotili poglavitnega: »Pomembni so nam bili samo še otroci,« se spominja Vošnjak, »in šole, pa seveda znanje. Na slovenske šole v Trstu je prišel naš pedagoški svetovalec, na italijanske pri nas njegov kolega, ki ga je iz Italije poslala njihova vlada. Na obeh straneh smo uvedli strokovne seminarje, tako da šolski uspehi niso bili več samo skrb enega ali drugega učitelja, pač pa posledica dela univerzitetnih profesorjev na obeh straneh.«
Ljubezen do materinega jezika — slovenščine — je bila za generalnega konzula in veleposlanika Vošnjaka stalna skrb. Pravi, da je to, kakor marsikaj drugega, podedoval, saj je že sedemdeset let pred njim hodil na Dunaj njegov stari stric Jože. Bilo mu je, tako pravi, vsekakor teže kot potlej meni, saj ga pred napadi nasprotnikov niso varovali privilegiji (diplomatska imuniteta — op. J. J.). V nečem pa je
'         857
bil stričev položaj vendarle prijetnejši. Ko je v imenu slovenskih poslancev v dunajskem parlamentu (1882) vprašal prosvetnega ministra o vprašanju slovenščine v šolah na Koroškem, je lahko govoril o še sto dvajset tisoč Slovencih. Položaj Mitje Vošnjaka pa je bil drugačen: ponemčevanje v vseh svojih najbolj grobih in globoko pretuhtanih oblikah je namreč opravilo svoje. Tudi po čisto človeški plati pretresljiv potek dogodkov, ko so zagovedno provincial-ni nemški nacionalisti (koroški in »uvoženi«) v eni noči pospravili vse dvojezične napise, ki sta jih dala postaviti socialistični kancler Bruno Kreisky in koroški deželni glavar Hans Sima, je v Vošnjakovi večplastni pripovedi opisan literarno poglobljeno, čeprav bi se utegnilo kakemu »hitremu« bralcu zdeti, da je pisatelj pri tem hladen in »di-plomtasko« nepristranski. Vošnjak namreč nikoli ni skrival svoje iskrene zvestobe do zamejskih Slovencev.
Mitja Vošnjak je kot diplomat imel srečo, da se je spoznal, pogovarjal, pa tudi prijateljeval z mnogimi velikimi osebnostmi včerajšnjega in današnjega časa. Njegova pričevanja o tem so preprosta, avtentična. Tako opisuje, denimo, italijanskega socialističnega prvaka Pietra Nennija kot osebnost, ki je zares imela za seboj tudi »veliko zgodovino«. Tudi sam sem ga lahko opazoval »od blizu« na več socialističnih kongresih od tistega v Benetkah, ko se je kot nekdanji frontni zaveznik dokončno razšel s komunisti, pa do takrat, ko je kot osrednji pobudnik napak presodil, da bo »združitveni kongres« za vedno spet povezal socialiste s socialnimi demokrati. To naj bi ustvarilo veliko alternativo za demokratični razvoj Italije, postopoma zrušilo politični monopol Krščanskih demokratov in z združenimi socialisti v »sobi z gumbi« (Nennijeva priljubljena prispodoba) usmerilo italijansko iz »rezistence« zrastlo republiko v novo, preporodit-veno smer. Nemara je Vošnjak nekoliko prehitro presodil, da je bil »očak«
Diplomacija in literatura
Nenni nekoliko zadržan. Na kongresih je bil povsem drugačen, dinamičen, polemičen, sijajen govornik in njegove jedrnate, govorniško izpiljene replike so postale prislovične. Tragično preminulega Alda Mora opisuje Vošnjak kot univerzitetnega profesorja, ki je pretehtal sleherno besedo. Res je bil tak (ko je postal redni profesor, je bil med najmlajšimi v Italiji); njegovi govori so bili res včasih pitijski, imenovali so jih kar »morotejski«. S svojim podarjenim intelektom je res deloval avtoritativno, neprizivno. Opazoval sem ga med razpravo o osimskih sporazumih v italijanski poslanski zbornici (1977). Ko je prišel med svoje strankarske kolege, je vse utihnilo. Pogovoril se je nekaj minut s poročevalcem KD, ki je nato obrazložil pozitivni odnos te vodilne italijanske meščanske stranke do Osima in tam sklenjenih sporazumov. Bil je to res zgodovinski trenutek, ko je bilo tudi formalno odločeno o dokončnosti jugoslovansko-italijanske razmejitve po drugi svetovni vojni.
»Visoka politika« Vošnjaku ni bila tuja. »Bil sem na lovu nekje blizu Odre, vse, kar se je dogajalo, je spominjalo na vojno stanje. Na cesti so bile zasede, sredi asfalta postavljeni šotori... Potem sem v Berlinu prebral še članek prvega podpredsednika vlade Ulbrichta. Imperialisti jim baje očitajo, da bi radi razdelili in blokirali svoje glavno mesto, država delavcev in kmetov pa potrebuje še in še železa in betona ne za zaporo mesta, pač pa za nova stanovanja... Še preden se je prav znočilo, sem se odločil. Prebudil sem šoferja, ki je že spal, po petindvajsetih kilometrih vožnje sem obstal pred veleposlaništvom, zmotil v spanju še šifranta in poklical radista. Do jutra so imeli v Beogradu moje nujno sporočilo: Nemška demokratična republika bo zaprla, razdelila in blokirala svoje glavno mesto. Tovariši so me prepričevali, da se najbrž motim, moja opažanja na cestah in ob železniških progah se me najbrž zavedla. Sicer pa je
858
Janko Jeri
prvi mož republike jasno in javno povedal, kako je z zadevo, zato menda ne bom nasedel neumnostim zahodne propagande. Vendar pa sem vztrajal pri svojem. Če je nekje dim, tudi ogenj ne more biti daleč, sem sklepal. In ko je jutro presenetilo novinarje z dramatičnimi vestmi, ki so prihajale iz Berlina, sem se vsem poznavalcem samo smehljal.« Srečanje z Nikito Hruščovim ga je, če nanizam še eno izmed njegovih pričevanj, značilnosti, prepričalo, da tudi tako visoki osebnosti ni moč vsega verjeti. »Nekajkrat sem ga že slišal,« pripoveduje Vošnjak, »najprej med govorom na sejmu in še prej v Berlinu, kako je navdušeno govoril o sovjetskih dosežkih pri osvajanju vesolja. Motilo me je, ker je zanj pomenil vsak nov pomemben korak v prostor zlasti dokaz, da je sovjetska družbena ureditev boljša od katerekoli kapitalistične. Povprašal sem ga, najbrž z obešenjaškim izrazom na obrazu, kaj bo govoril pozneje, če bodo Amerikanci v vesolju celo prehiteli Sovjete. Po moji logiki se mi je zazdelo, da bi potlej to moral biti tudi dokaz o prednostih kapitalistične družbe pred sovjetsko. Razpoloženi gost iz Moskve, ki je znal odgovoriti na vse, tudi ob takšnih mojih dvomih ni molčal. Da se ne bo nikoli dogodilo kaj podobnega, je zatrdil, njihova vesoljska tehnika si je namreč dokončno zagotovila premoč v vsem svetu.« Zdi se mi, da pri opisovanju teh »epizod« prihaja plastično do veljave Vošnjakova ne le politična, marveč tudi splošna, življenjska filozofija. Njegovo pisanje je »pokončno«, negotovost ga ne razdira, dvomi so logični, utemeljeni.
Pa preidimo na veselejše strani Voš-njakovega veleposlanikovanja. K prejšnjemu le še njegov pripis: »Pozneje, ko sem bil nekaj starejši, in mislim, da sem z leti postajal tudi bolj zrel, v dolgi noči na sejmišču v Leipzigu niti Hruščovu niti komu drugemu nisem vsega verjel.« Vošnjak namreč tudi pri-
poveduje, kako mu je oče pričal o velikem vojskovodji v prvi svetovni vojni, feldmaršalu Borojeviču, ki je bil jugoslovanskega rodu. Ko je prenočeval v Vidmu (Vošnjakov oče namreč) nad feldmaršalovo spalnico, so menda prepevali vso noč, da je Borojevicev sluga stalno prihajal k njim in jih prosil, naj vendar že nehajo. Da stari ne more spati, se je pritoževal, in proti jutru jih je opozoril, kako se bodo zanesljivo znašli pred vojaškim sodiščem. Na koncertu neutrudnih pevcev so bile poleg narodnih pesmi tudi državne himne vseh takratnih, Avstriji sovražnih dežel, od tiste, ki je proslavljala ruskega carja, pa do one, ki je bila posvečena srbskemu vladarju. Najmanj veleizdaja, jih je že vnaprej obsodil feldmaršalov sluga, če kaljenja miru starega vojskovodje, ki sploh ni mogel zaspati, da se je sprehajal pozno v noč, niti ne štejemo zraven. V Modincih, zdaj nadaljuje sin Mitja Vošnjak, »sploh niso bile pomembne takšne podrobnosti, le za načela je šlo, zato sem vztrajal pri svojem. Naprosil sem sogovornike, naj ne govore o feldmaršalu, ker jim vendar dokazujem povsem nekaj drugega. Najuspešnejši avstrijski komandant Bo-rojevič vendar ne spada med Slovence. Zgodilo se je isto kot leto prej v pivovarni Schvvechat na Dunaju. Še enkrat sem jih moral dobiti s kolom po glavi, da sem doumel ljudsko resnico, ki trdi: govorjenje je srebro, molk pa ni več in nič manj kot najdragocenejše, torej čisto zlato.« V Veleposlanikovih zapiskih je kar precej dobrega, z žlahtnim štajerskim rulandcem začinjenega, včasih tudi grenkega humorja, vendar so Vošnjakov nekonformizem, domača pristnost in prijateljski »cinizem«, če hočete, povsem dokazljivi in nesporni. Za nameček še iz Modincev: »Zase pa vem, da nikoli več ne bom ponavljal svojega nesmiselnega dokazovanja, da smo Slovenci predvsem ljudstvo, ki živi samo za pesništvo in za druge podobne, lepe in plemenite zadeve. Najbrž smo kot   vsi   drugi,   če   hočemo,«   končuje
859
Vošnjak.  In prav ima,  namreč Mitja Vošnjak.
Čeprav se sam nekoliko bolj razumem na diplomatska dogajanja kot na knjižno leporečje in podobno, bi težko presodil (ko sem odložil Vošnjakovo res žlahtno-zanimivo delo), kaj ima v njem večjo »težo«: ali ambasadorsko pričevanje ali književna ustvarjalnost? Odgovoril bi, pa ne iz oportunizma, da oboje! Zadnje Vošnjakovo delo je kot »dozorelo, šolano« vino; knjiga, ki jo bo bralec tudi v današnjem vsakdanjiku odložil z razmišljanjem, dodal bi, tudi lastnim notranjim preverjanjem. In bralcev bo imela zanesljivo dosti. Pa veliko zdravja želim prijatelju Mitji Vošnjaku, ki je bolan prijel za pero in ga tudi še bolan odložil.
Janko Jeri
Diplomacija in literatura