SLOVENŠČINA
»Lendavščina« ali o mestnem govoru na stičišču treh narodnosti
KATJA ZVER
Na skrainem severovzhodu Slovenije, na tromeii med Slovenijo. Hrvaško in Madžarsko, leži Lendava - mestece g specifičnim
govorom, čigar posebnosti so se razvile kot posledica njegovega zemljepisnega položaja in družbene stvarnosti, ki se kaže v elementih dvoiezičnosti. multikulturnosti in narodnostne pestrosti.
Občina Lendava ima status narodnostno mešane občine, saj v njenih triindvajsetih naseljih ob večinskem slovenskem narodu živi avtohtona madžarska narodna skupnost - izjema sta kraja Beni-ca in Hotiza, ki edina ležita izven uradno dvojezičnega območja. Sociolingvistično sliko dopolnjujejo priseljenci iz sosednjih prekmurskih vasi, ki govorijo prekmursko narečje, kajkavsko govoreči Hrvati iz bližnjega Medmurja in pripadniki romske skupnosti. Lendavski govor je bil doslej predmet mnogih sociolingvističnih raziskav, ki so se osredotočale na njegovo vlogo, družbeno zastopanost in jezikovne posebnosti; sama pa se pri analizi osredoto-čam tudi na njegovo sinhrono podobo, in sicer na oblikoslovni, glasoslovni in deloma leksični ravni. Glasoslovno-oblikoslovne spremembe so bile natančneje popisane na podlagi besedila o pomladanskih opravilih, prevedenega v lendavski govor.
Iz zgodovine
Lendava se morda prvič omenja v kroniki Conversio Bogoariorum et Caranatanorum iz leta 871, v katerem je govora o cerkvi, ki naj bi jo v »kraju Lindolveschiricum leta 853 posvetil škof Liupram«. Kraj je v 14. stoletju poleg graščinskega zemljišča obsegal skoraj celotno jugovzhodno Prekmurje.
Prvi pisni viri so povezani z začetki tiskarstva v zgodovinski Žalski županiji, ki segajo v obdobje reformacije (v leta 1573 in 1574); tedaj so v Lendavi natisnili tri knjige v madžarskem jeziku, izpod peresa lendavskega učitelja in pridigarja Gydrgya Kultsarja. To so obenem prve tiskane knjige, nastale na ozemlju današnje Slovenije. Drugo zlato obdobje lendavskega tiskarstva je povezano z obdobjem meščanstva in z imenom Gaborja Kardosa, ki je leta 1889 v mestu ustanovil tiskarno: tu so se tiskali časopisi Alsolendvai Hfrado, Alsolendva es Videke, Del-Zala, Muraszombat es Videke, po letu 1919 pa še Marijin list in Mladi Prekmurec. V letih 1934-1935 je tu izhajalo glasilo Komunistične partije Jugoslavije Ljudska pravica.
Do druge svetovne vojne je v Lendavi živela močna judovska
skupnost, sicer madžarsko govoreča, kar je podpiralo in ohranjalo status madžarščine kot uradnega in pogovornega jezika. Ti Judje so v Lendavo prišli z zahodnega dela Ogrskega kraljestva. Delež judovskega prebivalstva se je začel zmanjševati po priključitvi Pre-kmurja h Kraljevini SHS leta 1919; kljub temu je večinsko prebivalstvo ostalo madžarsko govoreče. Na oblikovanje lendavskega govora in njegovo podobo, ki je blizu knjižni slovenščini, so med drugim vplivali načrtno priseljeni govorci slovenščine iz slovenskega Primorja po zemljiški reformi med obema svetovnima vojnama. Status madžarščine se je okrepil po priključitvi Prekmurja k madžarski državi leta 1941, ko so v mestu odstranili vse slovenske oznake ter odpustili slovenske učitelje in uradnike. Slovenščina, oziroma lendavski govor kot različica knjižne slovenščine, se je na tem območju začel uveljavljati šele po letu 1945, ko so Lendavo osvobodile enote Rdeče armade.
Vpliv vojne na glasoslovno-oblikoslovno podobo »lendavščine«
Zaradi izmenjavanja obdobij, ko je bil prevladujoči jezik slovenščina, s tistimi, ko je to bila madžarščina, se je v Lendavi oblikoval zanimiv govor na osnovi slovenskega knjižnega jezika, ki je sčasoma - predvsem zaradi preseljevanja in mešanih zakonov - prevzel nekatere elemente iz madžarščine ter iz prekmurščine in kajkavščine. Današnja sociolingvistična slika Lendave je zelo pisana: za »čistokrvne Lendavčane« je značilna zlasti raznovrstnost njihovega porekla, zato je krajevna govorica zanimiva predvsem za sociolingvi-stične in manj za dialektološke raziskave. Na prvo oviro naletimo že pri izbiri informatorja. To je posledica sobivanja različnih narodnosti, mešanih zakonov in stalnega preseljevanja. Lendavščine torej ne moremo obravnavati kot posebnega govora kakega slovenskega narečja (podobno velja tudi za območje mešanih kočevskih govorov, ki so na območju dolenjske narečne skupine), temveč kot nenarečno inačico uradnega slovenskega jezikovnega standarda oziroma kot mestni govor, katerega sistem temelji na slovenskem knjižnem jeziku.
Iz slovenskega knjižnega jezika, madžarščine in prekmurščine je lendavščina prevzela predvsem bogastvo kratko (i, e, e, e, a, a, o, a) in dolgonaglašenih (/':, e:, e:, e:, a:, o:, o:, o;, u:) samoglasnikov, ne pozna pa dvoglasnikov, tako značilnih za prekmurska narečja. Sistem samoglasnikov je precej podoben glasovom knjižnega jezika, vendar se izgovor dolgih in ozkih samoglasnikov pomika proti
74
RAZPOTJA: REVIJA HUMANISTOV GORIŠKE
SLOVENŠČINA
Leksika
Leksika mestnega govora Lendave je blizu knjižni, vendar se postopoma uveljavlja razlikovanje med knjižno in bolj narečno obliko, na primer pri poimenovanjih sadežev in dreves (npr. črešnja za poimenovanje sadeža in češnja za poimenovanje drevesa, enako breskev - breskva) in letnih časov (tako na primer pomlad, vendar pridevnik spomladanski). Prevzemanje iz prekmurskega narečja je razvidno v nekaterih leksemih, kot so na primer krtovinjek - 'krtina', škaf- 'košara za perilo', lestvica - 'lestev', stolec - 'stol'.
Karta slovenskih narečij (avtorja T. Logar, J. Rigler) lendavski govor uvršča v prekmursko narečje, ki s prleškim, haloškim in slovens-kogoriškim narečjem tvorijo panonsko narečno skupino. Vendar se uvrstitev lendavskega govora v prekmursko narečje zdi preveč splošna in avtomatizirana. Po merilu splošnega slušnega vtisa, ki je za razvrščanje oziroma klasifikacijo narečij primarnega pomena, hitro ugotovimo, da se lendavski govor od prekmurskega narečja bistveno razlikuje na vseh jezikovnih ravninah. Zanj je, podobno kakor za druge nadnarečne oblike, značilna visoka stopnja lokalne prilagoditve knjižne slovenščine, zato ga kot sistem lahko proučujemo le v primerjavi s knjižnim, nekatere njegove posebnosti pa lahko razložimo predvsem z vplivom sosednjih narečij: madžarskih, slovenskih in hrvaških. Ker se lendavski govor od prekmurskega narečja bistveno razlikuje, predlagam klasifikacijo, ki je bila uporabljena že pri mešanih kočevskih govorih: lendavski govor bi tako naKarti slovenskih narečij predstavljal območje, ločeno od preostalih prekmurskih narečij, vendar bi še vedno ostal del panonske narečne skupine.
Oblikovanje lendavskega mestnega govora, ki temelji na sistemu slovenskega knjižnega jezika, se je začel šele po drugi svetovni vojni in je kot nastajajoči narečni sistem še v razvoju, vendar zato ni nič manj zanimiv za dialektološko raziskovanje, saj pokaže na najbolj prodorne značilnosti stičnih narečij vseh treh jezikov. x
Besedilo je del obsežnejše analize, ki je nastala pod mentorstvom red. prof. dr. Vere Smole in asist. dr. Mojce Horvat na Oddelku za slovenistiko ljubljanske Filozofske fakultete.
PRIMER BESEDILA V KRAJEVNEM GOVORU LENDAVE
Spomla da:nska dela pri na:s do ma: Mi: ma:mo erio s'ta:ro xi:šo in la na:ša s'la:ra xi:ša je ria sre di:ni ene ma:le vasi:. Prib'li:žno pa zg'l?:da ta:k, da je sp're:daj zele'na:uni 'vart, o'jadaj pa ma:mo pol sadou'na:k. Na [g'rädax na] zele'na:unem 'vartu 'dela 'na:jvečkrat ba:bica [s'ta:ra ma:ma], 'ja:s pa ji po'ma:gam. A:li je ta n?n[i] 'vart v je's?:ni prekopau, pa pogno'ji:u pa preš'ti:xau, z'da:j [za:j] pa sve 'mhdve urc'di:le g're:dice pa po'sgjale sve so'la:to pa ra'di:č pa ko're:nček pa kole'ra:bo pa 'ku:mare, petarsi:!, pa posa'di:le sve tud[i] če:sen[n] pa če'bu:lo pa ša'lo:lko, fi'žo:u in g'ra:xek. Ma:ve dru'gaxe tudi g'r?:do, na 'ke:ri ra:stejo najrazličnejše ['raizne] 'ro:že. Ko sve z 'ba:bico va 'vartu. sta df:dek in moj b'ra:t f sadouna:ku. 'Ni:ma je 'tudi 'a:ti 'mo:rau po'ma:gati [pretsem] pri obrezo'va:nu in obžago'va:nu [ za:ganu] 've:j na tg:x s'ta:rix dre'vg:six je 'ra:biu 'lestvico, po ke:ri je 'mo:rau ['ra:biu] p'l?:zati 'fe:jst vi'so:ko, te pa sta sa:ma ve:je in [pa] si:b[j]e posp'ra:vila pa pog'ra:bila sta karto'vi:riekc. 'Večkrat opa'zu:jeta p'ti:ce, ki na:jrajši gnezdijo na s'ta:rem x'ra:stu, to je tam, malo 'da:le riap're:j pri ni:vi, v sadou na:k pa te p'tixe xo:dijo lo'vi:t marxc?:s, pa 'je:jo č'r?:šrie, pri s'la:rem stu'de:ncu pa pi:jejo 'vo:do. Cko:li te:ga stu'dg:nca ra:ste lepi r?grat in ko se bo rascve'te:u, se bodo iz ne'go:vix [iig:govix] ru'm§:nix cve'to:u nap'ra:vile 'luxke. Zdaj [zaj] za'e:nkrat pa negove li:ste z ma:mo na'bi:rave za so'la:to. Po leti, ko so d'n?:vi v'ro:či se sa:ma ra:da o'je:jam s ki:slico. Si:cer pa ma:mo v na:šem sadou'na:ku e:no ramo 'ja:blano in pa več d'ru:gix so:rt ja:blan, pa ma:mo še n?:kaj x'ru:šk pa e:no cr§:šrto pa e:no 'vi:šno, par b'rgiskeu, s'li:ve, 'ma:mo pa tudi ri:bes in [/pa] 'lešnike. Fi:ge pri na:s ni.mamo. Uma od 'l?:x dre'v?:s f sadov ha:ku je posa'di:u že 'd?:dek v bistvu, e:na pa 'a:ti. Tudi 'mi:dva z b'ra:tom ma:va [f] 'sa:k s'vo:je drevo:. 'Sako 'l?:to že pozimi 'ko:maj ca:kam. da bo p'ri:šla pom'la:t. V besedilu smo uporabili odprtokodno družino pisav Linux Biolium G.
nevtralnemu izgovoru; ohranja se le v prevzetih besedah. Ujemanje s sistemom slovenskega knjižnega jezika je izrazito tudi pri so-glasnikih, nekaj pa je tudi izjem. Tako se v pred nezvenečimi nez-vočniki izgovarja nezveneče, tj. kot f (npr. f sadovn ja:ku), vendar v vzglasju prihaja do nekoliko novejšega pojava, po katerem f celo onemi, pri čemer se kaže vpliv prekmurščine (npr. sako - vsako\ fsa:k - 'vsak ); onemita tudi nenaglašena samoglasnika i- v glagolu imeti (ma:mo) in -o v prislovu tako ('ta:k) in zveneči nezvočnik d v besedi zdaj' (zaj) - asimilacija sklopa zd > z, palatalna h in / sta ohranjena v vseh položajih. Posebnosti (v primerjavi s knjižnim jezikom) ni v izglasju, kjer se -1 in -v izgovarjata kot njuna varianta: dvoustnični u (je pre kopau, je pognoji:u, je ra:biu, se bo rascve'te:u, b're:skeu), prav tako pa se zveneči nezvočniki v izglasju in pred nezvenečimi soglasniki izgovarjajo nezveneče (po m la:t, ri.bes, j a:s). Pri glagolu prihaja do izgubljanja dvojinskih oblik za ženski spol oziroma v pretekliku do težnje po ujemanju pomožnika in deležnika: končnica -i v dvojini ženskega spola se pri deležniku zamenja z množinskim -e, ohrani pa se dvojinski -v- v pomožniku oziroma v sedanjiških oblikah (sve uredide, posejale sve; 'ma:ve ž. sp., ma.va m. sp.). Pri sklanjanju samostalnikov moškega spola, ki se končujejo na -o, prihaja do podaljšanja z -j- (Marko, Markoja). Sicer se spol samostalnika in njegove sklonske končnice ne razlikujejo od knjižnega jezika, ohranja se tudi dvojina. Pri pridevniku je v rabi le določna oblika: lepi regrat; presežnik se tvori s predpono naj: na:jl~ajši; do spremembe v obliki pa pride pri vprašalnicah, npr. kakši - 'kakšen', ke:ri - 'kateri'.
Strinjam se z Josipovičem, ki v razpravi Prekmurje in prekmuršči-na (2012) navaja, da lendavski govor močno odstopa od ostalih prekmurskih, ne strinjam pa se z njegovimi opredelitvami, kot sta dokaj fiksna postavitev naglasa na prvem zlogu (kakor npr. v madžarskem jeziku) in razširjena raba širokega a (kar naj bi ustrezalo madžarskemu a). Analiza je pokazala, da lendavščina pozna mešani naglasni tip in ne teži k naglaševanju na prvem zlogu, tudi t. i. »široki a« se v lendavskem govoru pojavi le redko, ko se, pa je bodisi ustrezen izgovoru knjižnega dolgega a oziroma teži k njegovemu nevtralnemu izgovoru.
POLETJE 2015
75