Zgodovinski casopis HISTORICAL REVIEW ZC | Ljubljana | 75 | 2021 | št. 1-2 (163) | str. 1–301 GLASILO ZVEZE ZGODOVINSKIH DRUŠTEV SLOVENIJE Mednarodni uredniški odbor: dr. Kornelija Ajlec (SI), dr. Tina Bahovec (SI), dr. Bojan Balkovec (SI) (tehnicni urednik), dr. Rajko Bratož (SI), dr. Ernst Bruckmüller (AT), dr. Liliana Ferrari (IT), dr. Ivo Goldstein (HR), dr. Žarko Lazarevic (SI), dr. Dušan Mlacovic (SI) (namestnik odgovornega urednika), dr. Božo Repe (SI), dr. Franc Rozman (SI), Janez Stergar (SI), dr. Imre Szilágyi (H), dr. Peter Štih (SI) (odgovorni urednik), dr. Marta Verginella (SI), dr. Peter Vodopivec (SI), dr. Marija Wakounig (AT) Za vsebino prispevkov so odgovorni avtorji, prav tako morajo poskrbeti za avtorske pravice za objavljeno slikovno in drugo gradivo, v kolikor je to potrebno. Ponatis clankov in slik je mogoc samo z dovoljenjem uredništva in navedbo vira. Redakcija tega zvezka je bila zakljucena 6. aprila 2021. Prevodi: Saša Mlacovic (anglešcina, nemšcina) Oblikovanje in oprema: Vesna Vidmar Sedež uredništva in uprave: Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani, Aškerceva 2, 1000 Ljubljana, Slovenija, tel.: (01) 241-1200, e-pošta: info@zgodovinskicasopis.si; http://www.zgodovinskicasopis.si Letna narocnina: za leto/letnik 2021: za neclane in zavode 32 €, za društvene clane 24 €, za društvene clane – upokojence 18 €, za društvene clane – študente 12 €. Cena tega zvezka v prosti prodaji je 16 € (z vkljucenim DDV). Narocnina za tujino znaša za ustanove 45 €, za posameznike 35 € in za študente 25 €. Placuje se na transakcijski racun: SI 56020 1 000 12083935 Zveza Zgodovinskih društev Slovenije, Aškerceva 2, 1000 Ljubljana, Slovenija Nova Ljubljanska banka, d.d., Trg Republike 2, 1520 Ljubljana LJBASI2X So.nancirajo: Publikacija izhaja s .nancno pomocjo Javne agencije za raziskovalno dejavnost RS Prelom: ABO gra.ka d.o.o. – zanj Igor Kogelnik Tisk: ABO gra.ka d.o.o., Ljubljana, maj 2021 Naklada: 780 izvodov Zgodovinski casopis je evidentiran v naslednjih mednarodnih podatkovnih bazah: Scopus, European Reference Index for the Humanities (ERIH), Historical Abstracts, International Bibliography of the Social Sciences, ABC CLIO, America: History and Life, Bibliography of the History of Art, Ulrich’s Periodicals Directory, Russian Academy of Sciences Bibliographies. http://www.zgodovinskicasopis.si info@zgodovinskicasopis.si BULLETIN OF THE HISTORICAL ASSOCIATION OF SLOVENIA (HAS) International Editorial Board: Kornelija Ajlec, PhD, (SI), Tina Bahovec, PhD, (SI), Bojan Balkovec, PhD, (SI) (Tehnical Editor), Rajko Bratož, PhD, (SI), Ernst Bruckmüller, PhD, (AT), Liliana Ferrari, PhD, (IT), Ivo Goldstein, PhD, (HR), Žarko Lazarevic, PhD, (SI), Dušan Mlacovic, PhD, (SI) (Deputy Editor-in-Charge), Božo Repe, PhD, (SI), Franc Rozman, PhD, (SI), Janez Stergar (SI), Imre Szilágyi, PhD, (H), Peter Štih, PhD, (SI) (Editor-in-Chief), Marta Verginella, PhD, (SI), Peter Vodopivec, PhD, (SI), Marija Wakounig, PhD, (AT) The authors are responsible for the contents of their articles, they must also secure copyrights for the published photographs and .gures when necessary. Reprints of articles, photographs, and graphic material are only allowed with explicit permission of the editorial of.ce and must be cited as sources. The editing of this issue was completed on April 6, 2021. Translated by: Saša Mlacovic (English, German) Design: Vesna Vidmar Headquarters and Mailing Address: Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani, Aškerceva 2, 1000 Ljubljana, Slovenia, phone: +386 1 241-1200, e-mail: info@zgodovinskicasopis.si; http://www.zgodovinskicasopis.si Annual Subscription Fee (for 2021): non-members and institutions 32 €, HAS members 24 €, retired HAS members 18 €, student HAS members 12 €. Price: 16 € (VAT included). Subscription Fee: foreign institutions 45 €, individual subscription 35 €, student subscription 25 € Transaction Account Number: SI 56020 1 000 12083935 Zveza Zgodovinskih društev Slovenije, Aškerceva 2, 1000 Ljubljana, Nova Ljubljanska banka, d.d., Trg Republike 2, 1520 Ljubljana LJBASI2X Co-Financed by: Slovenian Research Agency Printed by: ABO gra.ka d.o.o., Ljubljana, May 2021 Print Run: 780 copies Historical Review is included in the following international databases: Scopus, European Reference Index for the Humanities (ERIH), Historical Abstracts, International Bibliography of the Social Sciences, ABC CLIO, America: History and Life, Bibliography of the History of Art, Ulrich’s Periodicals Directory, Russian Academy of Sciences Bibliographies. http://www.zgodovinskicasopis.si info@zgodovinskicasopis.si KAZALO – CONTENTS Peter Štih, Ob petinsedemdesetem letniku Zgodovinskega casopisa ...................7 On the Occasion of the 75th Year of Zgodovinski casopis/ Historical Review Razprave – Studies Gregor Sraka, Jerome’s relations to the area of the Western Balkans and the Northern Adriatic in the time of his sojourn in the East (375–420) ........................................................................10–25 Hieronimovi stiki z obmocjem zahodnega Balkana in severnega Jadrana v casu njegovega prebivanja na Vzhodu (375–420) Bernarda Županek, Late Roman Emona: Understanding the transformation of the city.....................................26–41 Poznorimska Emona: razumevanje transformacije mesta Josip Banic, The Mystery of Merania: A New Solution to Old Problems (Holy Roman Empire and the Kingdom of Croatia-Dalmatia during the Investiture Controversy) (Part 2) ......................................42–92 Skrivnost Meranije: nove rešitve starih problemov (Sveto rimsko cesarstvo ter Kraljevina Hrvaška -Dalmacija v casu investiturnega boja) (2. del) Jernej Kotar, Deželni glavarji na Kranjskem v srednjem veku .................94–150 Provinicial Governors of Medieval Carniola Goranka Kreacic, »Važno je prijateljstvo, ki naj ostane«: zgodba o prijateljstvu in politicnem udejstvovanju petih mladoliberalcev .......................152–187 “Important is the friendship that remains”: A Story of Friendship and Political Activities of Five Young Liberals Petra Kim Krasnic, Integracija ruske emigracije v Jugoslavijo med letoma 1918 in 1941 ...............................................................188–215 The Integration of Russian Emigration into Yugoslavia between 1918 and 1941 Miran Komac, Pobijanje Ciganov med drugo svetovno vojno v Sloveniji ......................................................................................216–239 Mass Killings of Gypsies during World War II in Slovenia Danijel Vojak, Genocidno stradanje Roma na širem zagrebackom podrucju za vrijeme Drugog svjetskog rata, 1941.–1945. .............240–265 Genocidal Killings of Romanies in the Broader Area of Zagreb during World War II, 1941–1945 Jubileji – Anniversaries Dr. Jože Princic – sedemdesetletnik (Aleksander Lorencic) ....................268–271 Marking the 70th Birthday of Dr. Jože Princic V spomin – In memoriam Poslovil se je profesor dr. Jože Žontar (Matevž Košir) ...........................274–277 In Memoriam: Prof. Dr. Jože Žontar Ocene in porocila – Reviews and Reports Simon Malmenvall, Kultura Kijevske Rusije in kršcanska zgodovinska zavest (Matic Batic) .......................................................................280–282 Gabriele Haug-Moritz, Hans Peter Hye, Marlies Raf.er ur.), Adel im “langen” 18. Jahrhundert (Sašo Jerše, Filip Draženovic) .............283–286 Boris Golec (ur.), Družbena in identitetna mobilnost v slovenskem prostoru med poznim srednjim vekom in 20. stoletjem (Janez Mlinar) .......287–290 Jurij Perovšek, Mojca Šorn (ur.), Narod – politika – država: Idejnopoliticni znacaj strank na Slovenskem od konca 19. do zacetka 21. stoletja (Irena Selišnik) ....................................291–294 Michael Stolleis (Hg.), Juristen. Ein biographisches Lexikon. Von der Antike bis zum 20. Jahrhundert (Jože Macek) .................295–297 * * * Navodila avtorjem prispevkov za Zgodovinski casopis ...........................298–301 Instructions for Authors Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) Ob petinsedemdesetem letniku Zgodovinskega casopisa Spoštovane bralke in bralci! Z zvezkom, ki je pred vami, se zacenja 75. letnik Zgodovinskega casopisa. Tri cetrt stoletja revije, ki ima med današnjo slovensko zgodovinopisno periodiko najdaljšo zgodovino neprekinjenega izhajanja, je jubilej, ob katerem se velja na kratko ozreti na prehojeno pot. Prvi zvezek, ki je bil obenem prvi letnik Zgodovinskega casopisa, je nosil letnico 1947, izšel pa je 12. junija 1948. Od takrat je z današnjim vred izšlo 163 samostojnih zvezkov Zgodovinskega casopisa v obsegu okrog 35.000 strani. Na leto izidejo štiri številke, ki so od leta 2002 tiskane v dveh zvezkih (št. 1-2, 3-4). Vsi letniki Zgodovinskega casopisa so v elektronski obliki dostopni tudi na naši spletni strani (http://www.zgodovinskicasopis.si). Iz njih je razvidno, da pokriva Zgodovinski casopis celotno slovensko zgodovino v kronološkem, geografskem in tematskem oziru in da kot glasilo Zveze zgodovinskih društev Slovenije nacrtno spremlja slovensko zgodovinopisje. Obenem se z objavami v tujih jezikih vedno bolj odpira tudi mednarodni strokovni javnosti. Ob izidu stotega zvezka Zgodovinskega casopisa leta 1995 je tedanji odgovorni urednik Vasilij Melik za predhodnico naše publikacije oznacil casopis Mitteilungen des historischen Vereins für Krain, ki je zacel izhajati že leta 1846. Za prednika Zgodovinskega casopisa pa je imel slovenski pandan istega casopisa, Izvestja muzejskega društva za Kranjsko, ki so zacela izhajati leta 1891. Obe glasili sta se leta 1911 združili v, kot so takrat rekli, »poliglotsko« Carniolo, ki se je po prevratu leta 1919 preimenovala v Glasnik muzejskega društva za Slovenijo. Ta je nato izhajal do leta 1945, nakar ga je nasledil Zgodovinski casopis. V Zgodovinskem casopisu so objavljali vsi slovenski zgodovinarji in zgo­dovinarke, ki so zaznamovali slovensko zgodovinopisje od druge svetovne vojne naprej, in to se v njem na svojevrsten nacin tudi zrcali. O tem smo pred desetletjem pripravili okroglo mizo z naslovom Slovensko zgodovinopisje po drugi svetovni vojni v zrcalu Zgodovinskega casopisa (Zgodovinski casopis 67, 2013, 494–512). V historiografskem zrcalu je zaradi pluralizacije zgodovinopisnega periodicnega prostora seveda vedno vec podob, namerava pa Zgodovinski casopis tudi vnaprej ohraniti svoje izstopajoce mesto v njem. Peter Štih, odgovorni urednik Zgodovinskega casopisa Razprave Gregor Sraka Jerome’s relations to the area of the Western Balkans and the Northern Adriatic in the time of his sojourn in the East (375–420)* Gregor Sraka, Bachelor of History and The­ology, Faculty of Arts, Independent resear­cher, SI-1000 Ljubljana, Litostrojska cesta 10, gregorsraka@yahoo.com Jerome’s relations to the area of the Western Balkans and the Northern Adriatic in the time of his sojourn in the East (375–420) In historiography and theology Christian epi­stolography of the late antiquity is one of the signi.cant sources for researching a comprehen­sive spectrum of social factors. Since his own time and throughout history Jerome has, with his profound intellect, long been rousing interest. His literary works, not only translations and exe­getic treatises, but also theological, biographic and historical compositions, were written in and speak of a turning point in history. The letters are certainly one of the most important witnesses to the social situation in the Western Balkans and the Northern Adriatic at that time and to his personal relations with the people of the area in question, which are best and most eloquently depicted through his celebration of the ideals of the ascetic life and monasticism, culminating in the very time of Jerome. Key words: Jerome, Western Balkans, Northern Adriatic, letters, monasticism, early Christianity. Gregor Sraka, dipl. zgodovinar in teolog, samostojni raziskovalec, SI-1000 Ljubljana, Litostrojska cesta 10, gregorsraka@yahoo.com Hieronimovi stiki z obmocjem zahodnega Balkana in severnega Jadrana v casu nje­govega prebivanja na Vzhodu (375–420) Kršcanska epistolarna dejavnost pozne antike je v zgodovinopisju in teologiji priznana kot pomemben vir za raziskovanje širokega spektra družbenih dejavnikov. Hieronim je svoj cas in cas skozi zgodovino nenehno buril duhove s svojim pronicljivim intelektom. Njegove literar­ne stvaritve, ne samo prevajalske in eksegetske, ampak tudi teološke, biografske in zgodo­vinske, so nastale v in govorijo o prelomnem casu. Pisma so zagotovo ena najpomembnejših pric takratnega družbenega stanja na obmocju zahodnega Balkana in severnega Jadrana in njegovih osebnih relacij z ljudmi z obravna­vanega obmocja, ki se nam najlepše in najbolj povedno naslikajo skozi njegovo slavljenje idealov asketskega življenja in meništva, ka­terega vrh sega prav v cas Hieronima. Kljucne besede: Hieronim, zahodni Balkan, severni Jadran, pisma, meništvo, zgodnje kršcanstvo. * The article is based on the paper presented at the international symposium on the 1600th anniversary of Jerome’s death, Hieronymus noster, Ljubljana, October 24th–26th, 2019. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) | 10–25 Introduction In the spring of 345, Athanasius,1 a man whose life mission was a combination of two extremely important topics concerning state (imperial) and church policy of the time, resided in the Western Roman Empire (hereinafter: the Western Em­pire): on the one hand he appeared in the .rst line of theologians who advocated the doctrine of the two natures of Christ and, consequently, the Nicaean religion, while on the other hand, he was the main promoter of the idea of a monastic life. From Serdica, where he attended the landmark council in the fall of 342 or 343, he travelled to Aquileia.2 The closer he got to Aquileia, the closer he was to Stridon,3 where most likely in 3474 Jerome5 was born, who later in his adulthood well as­sumed the already described dual mission of the older predecessor6 – defensive pugnacity to preserve theological dogmas and glorifying the ideals of ascetic life.7 At this point, let us shed light on the background of events and certain phe­nomena in the Church at the time, and at the same time outline the very roots and 1 Alexandrian bishop Athanasius spent his . rst of .ve exiles in 335–337 in Gallic city of Trier and during his second exile in the West, which lasted from 339 to 346 and was tied to the city of Rome, he also visited Aquileia. Thus, at least twice, Jerome, sojourns in the area that, a few decades earlier though, was marked by Athanasius. See Marrou, Od Diolecijanovega preganjanja, p. 264 and Rebenich, Hieronymus und sein Kreis, p. 35. 2 Athanasius sojourned in the Western Empire between 343 and 345. After the Council of Serdica, he traveled to the West, staying in Nais for some time in 344 (on Easter on April 15), and after about a one-year stay in the Balkan and Danube provinces, he traveled through Poetovio to Aquileia. See Bratož, Meništvo v rimskih provincah, p. 106 and Duval, Aquilee et Sirmium, p. 341. 3 The exact location of Stridon is discussed by several authors – see Kelly, Jerome, p. 5; Rebenich, Hieronymus und sein Kreis, p. 21. Cf. Suic, Hijeronim Stridonjanin, pp. 213–278. 4 Rebenich, Hieronymus und sein Kreis, p. 21, cites the year 347, Fürst, Hieronymus, p. 145, con.rms the same year, Lukman, Svetega Hijeronima izbrana dela, p. 1, was cautious in his judgment, as “it can only be said with certainty that he was not born before 340 and not after 350.” 5 His biography has already been treated extensively in plentiful treatises and books over the years, so no attempt of review is made here. For his vita see Cain, St. Jerome, Commentary on Galatians, pp. 3–14; Kelly, Jerome; Fürst, Hieronymus; Rebenich, Jerome, pp. 3–59. 6 Bratož, Med Italijo in Ilirikom, pp. 284–285; Cedilnik, Ilirik med Konstantinom Velikim, p. 92. 7 Cain, Jerome and the Monastic Clergy, p. 2, makes an interesting remark that “while other contemporary patristic authors such as Gregory of Nazianzus, Ambrose and John Chryso­stom theorized in varying degrees about an ascetic ethical mandate for clerical life, none did so with as much apophthegmatic poignancy and gusto as Jerome did in the letter to Nepotianus.” Perhaps we can apply this notion to most of Jerome’s epistolary legacy. further development of monasticism, which sprang up in the East and spread to the West through Jerome and other promoters. Con.icts within the Church from the time of Emperor Constantine, who passed away in May 337 in Nicomedia, took on new and even deeper dimensions after his death. Continuously changing conditions were present in the discussed area as well, but were dependent on the outcome of each Synod of bishops. Throughout the second half of the fourth century and later, the border area of Illyricum8 and Italy with the city of Aquileia played an important role in the defence of orthodoxy. Over the course of a century, Aquileia developed from a Roman fortress into one of the most strategically signi.cant cities in the Roman Empire, with grave military and economic importance, culminating in its merit in resolving dogmatic disputes - the Council of Aquileia in 381 .nally defeated arianism.9 Monasticism in the area of the Western Empire developed gradually and approximately synchronously with other parts of the Christian West. In the fourth century in the discussed territory the core of monasticism had not yet been formed, thus the very beginnings of the monastic movement took shape at the hands of in.uences from elsewhere, transferred to the area of the Western Empire by im­portant protagonists – already mentioned bishop Athanasius of Alexandria (born ca. 295),10 ascetic Martin (later bishop of Poitiers) and Eusebius of Vercellae. They temporarily stayed in the discussed area and indirectly aided in development of monasticism, although their primary activity was, to be sure, defending orthodoxy, therefore their commitment to spreading monasticism was of less importance. In the mid-60s of the fourth century independently of the religious disputes in the area in question, Hilarion, a Palestinian ascetic, arrived in Dalmatia. He is known as the .rst ascetic attested in historical records to having contact with the area. However, due to his desire to live in solitude and to the fact that he had no knowledge of the language of the population, he had no contact with the local peoples, so the extent of his in.uence on the development of monasticism and on the spread of ideals of ascetic life in the area is questionable. Of course, monasticism in its true sense really started evolving only with the appearance of Jerome and his peers (correspondents?) around 370.11 8 The term Illyricum in the general sense consists of the provinces of the Western and Central Balkans, the Eastern Alps and the area of Middle Danube. 9 Bratož, Med Italijo in Ilirikom, pp. 266–277. 10 Athanasius wrote Vita Antonii in 357–8, which was about a decade later available in two Latin translations (the .rst ca. 365, the second ca. 370). Nothing is known about the scope of this writing in the Western Empire, but it is certain that Antonius’ biography had a great in.u­ence on some inhabitants of the Empire. See Bratož, Meništvo v rimskih provincah, p. 108. 11 Bratož, Meništvo v rimskih provincah, pp. 105–109. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) The letters of Jerome to the area of the Western Balkans and the Northern Adriatic Out of the entire corpus of Jerome’s letters, the author sent to the wider region of the Western Balkans and the Northern Adriatic only thirteen. It is worth noting that there were probably many more of the letters, yet only a handful have survived throughout history. Letters differ not only in the area to which they were sent, but also in the number of addressees. Some of the letters are personal – the addressee is one person only, others are letters whose addressees are a group of persons. Considering the area from which Jerome sent the letters, we may notice two spatial and temporal milestones of Jerome’s life. Roughly, we can divide the letters into two groups: the .rst one includes letters that Jerome sent to the discussed area during his stay in the desert around Chalcis near Antiochia. Jerome sent another group of letters from Bethlehem, where he remained for the rest of his life. The letters from the .rst period were sent to Aquileia, Concordia, Emona and Stridon. The second period is represented by letters to Pannonia and Dalmatia. Accordingly, we shall .rst discuss the letters that Jerome sent to Emona and to his native land, then later on the letters sent to Aquileia, Concordia, Altinum and lastly to Pannonia and Dalmatia. Letters to Emona and a letter to Castorina “ad materteram” Emona was in the second half of the fourth century already an episcopal see and given its not too large size it was able to pride itself with an enviably large Christian centre, as evidenced by recent archaeological excavations. Although the .rst known bishop, attested in historical records – bishop Maximus did not stand out at the aforementioned Synod of Aquileia in 381, the minutes of the Synod, citing Maximus, serve as the .rst mention of the episcopal see in Emona.12 The issue of monasticism and ascetic life has at that time already been present in the city as a burning topic. This is also evidenced by the event at the Synod of Mediolanum more than a decade later (393), where bishop Maximus was present and when asked about the Christian ideals, he .rmly sided with the Eastern ascetic ideals. The participation of the bishop of Emona at the Synod offers us at least two possible deductions: that the question of the Christian ideals was present in his diocese, or that the question was not as topical for his diocese as such life may had already been present in his diocese to such an extent that Maximus acted at the Synod as one of the greatest supporters of the ascetic ideals. The latter inference is supported by a rather high signature place of Maximus, which is among the nine signatories of the conclusions of the Synod high on the second place.13 12 Bratož, Med Italijo in Ilirikom, p. 274. 13 Bratož, Med Italijo in Ilirikom, pp. 275–276. Jerome sent two letters to Emona: Ep. 11 – Ad virgines Haemonenses and Ep. 12 – Ad Antonium monachum Haemonae. Both were sent to monastic communities. Ep. 11 is written to some virgins of Emona and has as such a group of addressees, whereas Ep. 12 is addressed to the monk Antonius.14 In both letters the addressees were blamed of silence and negligentia, therefore both have a rather contumelious content.15 Jerome’s letters to Emona mention a handful of earlier letters, all of which remained unanswered, and this primarily is the cause of Jerome’s anger and offence.16 Silence of the addressees in Ep. 11 and Ep. 12 could come from their pragmatic caution. Namely, Jerome, who had already begun living the ascetic life far in the East, was sending letters to the West that could be rather topical for the local Church.17 The aforementioned Synod of Mediolanum took place later in time, but it could indicate that the debate on the ascetic ideals and their admissibility was present at the time of Jerome’s communication with Emona. The letter to Emona at the same time suggests the possibility of a monastic community in Emona. Namely, addressee of Ep. 11 is a group of virgins from ca. 375 in Emona. Jerome supposedly came into contact with this group while his stay in Aquileia. It is true, however, that small groups of women ascetics in Aquileia were known at the time, who were in fact relatives of the men living the ascetic life there. One example is Chromatius’18 widowed mother and his sister. Though the record per se in Jerome’s letter suggests the possibility of a monastic community, it cannot be a proof of the existence of a nunnery in Emona.19 Ep. 12 is, in its essence, a short discussion of humility and pride. About Jerome’s acquaintance with Antonius it is speculated that perhaps Antonius also belonged to the ascetic circle that once formed in Aquileia and then suddenly broke up. The souring of relations between the monk Antonius and the virgins of Emona on the one hand and Jerome on the other was also probably due to one of Jerome’s 14 Cavallera believes that Ep. 11 is from the .rst months of Jerome’s sojourn in the desert, Lukman, Svetega Hijeronima izbrana dela, p. 69, however, because of Jerome’s remark that by the time of writing Ep. 11 he had already sent several letters to the virgins of Emona, to which he has not received a reply, sets the date of Ep. 11 somewhat later, speci.cally in the years 376/377. Fürst, Hieronymus, p. 219 as well is of the opinion that Ep. 11 was sent around 376. 15 Cain, The Letters of Jerome, p. 213 in his classi.cation labels 8 letters as letters of reproach due to their content - Ep. 6–9, 11–13, 16. 16 Cain, Vox clamantis in deserto, pp. 500–503 makes an interesting remark, that Kelly in his work Jerome from 1975 famously labelled the letters that Jerome sent from his monastic retreat in the Syrian desert between 375 and 377 (Ep. 6–9, 11–13, 16) as a corolla of frenzy outbursts by somebody neurotic, insecure, bitter and resentful when snubbed. Other connois­seurs of Jerome’s life somewhat took on Kelly’s notion of Jerome: cf. Cavallera, Saint Jerome; Rebenich, Hieronymus und sein Kreis. Shanzer, Avitus of Vienne, p. 60, says that, in fact, the content of the letters is not nearly as important as the gesture itself which puts the friendship at equilibrium. He compares the epistulae of antiquity to the Christmas cards in the modern era. 17 Jerome’s treatise Against Jovinianus, for example, caused so much indignation and outrage in Senator Pammachius that he strongly endeavoured to withdraw the work from circu­lating further in Rome in the early 390s. See Cain, Vox clamantis in deserto, p. 501. 18 Chromatius, Jerome’s friend from Aquileia, is discussed in the chapter Letters to Aquileia. 19 Bratož, Meništvo v rimskih provincah, p. 111. Spinelli, Ascetismo, p. 293 agrees with the statement, allowing the possibility of a nunnery hiding behind a collective addressee, while emphasizing that the letter itself does not prove the existence of a common monastic life. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) beliefs, namely that the monastic or ascetic life could not be truly ful.lled in the home environment. Jerome, believing that true monasticism is at home only in the desert and that it can only be fully experienced there, may have unsuccessfully pre­sented it to his fellow men, who resisted him and were content with implementing the ascetic and monastic ideals in the West.20 In Ep. 12, too, there is no mention of any other ascetics from Emona, therefore we emphasize that the insinuations about the existence of the monastic communities in the city are yet hypothetical.21 Together with these letters, the modern authors often list the following one as well – Ep. 13 to aunt Castorina (Ad Castorinam materteram).22 The primary theme of the letter is once again reproach, except that this time it is aimed at a close re­lative who also did not respond to his earlier letters.23 Kelly understands Ep. 13 as Jerome’s .nal order to aunt Castorina as a result of repeated quarrels. His example of Christ forgiving his disciples24 is also his request to aunt Castorina to forgive her nephew. If Castorina does not reply to the letter, Jerome, in his own words, will still be washed of guilt, as he has taken the .rst step towards reconciliation.25 If the letters to Emona and Stridon do not directly prove the existence of monastic communities in the area in question, the letters to Aquileia offer us more .rmness in speculating about their existence.26 Letters to Aquileia Jerome sent four letters to Aquileia: Ep. 6 to deacon Iulianus (Ad Iulianum diaconum Aquileiae), Ep. 7 to friends from the Aquileian ascetic circle (Ad Chro­matium, Iovinum, Eusebium), Ep. 8 to Niceas (Ad Niceam hypodiaconum Aquileiae) and Ep. 9 to Chrysocomas (Ad Chrysocomam monacum Aquileiae). Let us .rst outline the background of Jerome’s acquaintance with Aquileia. Jerome had undoubtedly become acquainted with Aquileia in his childhood. Aquileia was the exact opposite of his home town of Stridon, which was rather small and rural. After completing his studies in Rome,27 Jerome, most likely with an aspiration to pursue a career in the imperial service, set out on a longer journey through Gallia. The details are unknown, we can conclude that he became acquainted with various ascetic 20 Špelic, The Beginnings of Monasticism, pp. 294–295. 21 Bratož, Meništvo v rimskih provincah, p. 111. 22 Grilli, San Gerolamo, p. 310. In the case of the mentioned author and article, it is worth pointing out the mistake: Ep. 63 is listed under the letters most likely because of the misprint which replaced Ep. 13 by Ep. 63. 23 Cain, The Letters of Jerome, p. 213; Grilli, San Gerolamo, p. 310; Kelly, Jerome, p. 51. 24 Jerome constructs intricate plaid of biblical intertext as an instrument of reproach in his letters. Cf. Epp. 6, 8, 11–13 and 16. Epp. 11–13 and 16 contain mostly rather biblical exempla, whereas Epp. 6 and 8 mostly classical ones. Cain, Vox clamantis in deserto, p. 508. 25 Kelly, Jerome, p. 51. 26 On this see Bratož, Meništvo v rimskih provincah, pp. 111–112; Bratož, Med Italijo in Ilirikom, p. 291. 27 Booth, The chronology, p. 237 says that Jerome most likely completed his studies in Rome in 366. communities on his trip, and perhaps his desire to participate in such a community led him to visit Aquileia at last, where he stayed for some time, at least so long that he gained acquaintances who accompanied him for the rest of his life.28 Jerome left Aquileia suddenly and probably in a great personal disappointment.29 The community, gathered around bishop Valerianus was where Jerome began to effec­tuate living the ascetic ideal, but was forced to leave it, either because of disagreements with his home environment or due to con.icts within the community itself.30 At least at .rst glance, it seems that the young devotee discovered his life-long vocation, and later remembers the disintegration of the Aquileian community with bitterness.31 Ep. 6 was sent to deacon Iulianus, who was most likely an acquaintance of Jerome from his stay in Aquileia. Jerome .rst apologizes for delaying with writing the letter to the addressee and seeks for the grounds in his illness.32 He reports about the latter already in Ep. 3.33 In the letter, Jerome rejoices to hear the news of his sister, who, after years of “living in error,” is said to have begun to follow Christ. Most likely, his otherwise by name unknown sister joined the (female?) ascetic circle, and at this point we can speculate about Jerome’s in.uence on his sister’s decision. Ep. 734 travelled to former (co)members of the Aquileian ascetic circle, of which Jerome himself was a member for some time.35 Among the addressees36, the 28 Rebenich, Hieronymus und sein Kreis, p. 37. 29 About his departure from Aquileia he writes to Ru.n in Ep. 3: Postquam me a tuo latere subitus turbo conuoluit, postquam glutino caritatis haerentem inpia distraxit auulsio, .tunc mihi caeruleus supra caput adstitit imber., tunc .maria undique et undiquecaelum. See Hieron. Ep. 3,3 (Labourt 1, 12). 30 Although Jerome’s character traits are not the subject of our disquisition, it is worth mentioning that at least for this situation, we can exclude Jerome’s proverbial temperament as a factor that could be the cause of a community breakdown, though the word temperament in this context should be dealt with caution, as Cain, Vox clamantis in deserto, pp. 500–525 challenges the personality of Jerome as temperamental and quarrelsome. V. sup. footnote 17. 31 Kelly, Jerome, p. 34; Rebenich, Hieronymus und sein Kreis, pp. 50–51. 32 Up to this point we may gain a perception of Jerome as being hypocritical and beguil­ing as he has been accusing those, who did not write back to him of negligentia, when he found himself now in the same position. Though he adds: “I shall overwhelm you with so many letters that you will beg me not to write” and thus redeems himself respectively, leaving the question of his personality as hypocritical intact. On this see Cain, Vox clamantis in deserto, p. 508. 33 Ubi ego quicquid morborum esse poterat expertus e doubus oculis unum perdidi; Innocentium enim, partem animae meae, repentinus febrium ardor abstraxit. Hieron. Ep. 3,3 (Labourt 1, 12–13). 34 Cain, Vox clamantis in deserto, p. 511: “Ep. 7 to Chromatius, Jovinus and Eusebius is not a reproach letter per se, but it contains distinct elements of the topos”, that is why he labels it as the letter of reproach. V. sup. footnote 16. 35 The acquaintance of Jerome and Chromatius, Iovinus and Eusebius most probably as well, originated from the time when the ascetic circle formed in the vicinity of Aquileia. In his Chronicon, Jerome names the mentioned circle with the chosen designation chorus beatorum (Bratož, Med Italijo in Ilirikom, p. 289, translates it to sl. as “zbor blaženih”, in eng. “choir of the blessed”): Aquileienses clerici quasi chorus beatorum habentur (Hieron. Chronicon (Helm 374f)). Cf. Duval, Chromace et Jerome, p. 161. 36 In addition to Ep. 11, which was sent to some virgins of Emona, Ep. 7 is the only letter where there are more addressees, and peculiarity about the said detail is that the addressees are known .gures and historically attested by name. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) most famous is Chromatius, then the future bishop of the diocese of Aquileia.37 Not much information has been preserved about the other two addressees throughout history. While Eusebius, who was in fact Chromatius’ brother, became a bishop, not the slightest hint of the place where he performed the episcopal ministry has been preserved. Iovinus served as an archdeacon in the Aquileian church under bishop Valerianus. He was later attested as a bishop of an unknown diocese, most likely in Padua or its environs, as he was visited by Ru.nus, one of Jerome’s closest friends and later on his nemesis, on his return from Jerusalem to Italy and for Easter 397.38 We can conclude that the Aquileian ascetic circle was to some extent also a springboard for their subsequent ecclesiastical careers. This gives rise to another thought - namely, that they were as (former) members of the Aquileian ascetic circle positively received by both the clergy and the people.39 In both Ep. 6 and Ep. 7 we learn that the addressees have already sent at least one letter to Jerome and it is therefore his turn to reply. In Ep. 7 Jerome complains about the length of the letter received, as he most likely hoped for more detailed news from Aquileia. At the same time, dry news from his hometown make him recall a childhood friend, Bonosus, who is undoubtedly an acquaintance of addressees and who found his ascetic ideal on an unknown Adriatic island. Regarding the native Stridon he complains about its excessive attachment to materiality, and attributes his friends much credit for combating heresy.40 In the letter, Jerome also asks his friends from Aquileia to intercede with bishop Valerianus to write to his sister, most probably in connection with her’s aforementioned decision. Here again we see how strongly Jerome endeavoured to enthuse not only his friends and acquaintances, but also his loved ones with the monastic life. The last two letters to Aquileia are addressed to Niceas (Ep. 8) and to Chrysocomas (Ep. 9).41 Both addressees are Jerome’s friends, and the sender misses the response on their part and expresses a desire for more intense and frequent communication. Addressee Niceas could be one of Jerome’s traveling companions on the way to the East, and thus also an enthusiast of exploring the ideals of hermitism in the East, whence it also originated. Niceas could also be identical with bishop Niceas of Remesiana, who was, among other things, a great friend of Paulinus of Nola (who was, effectively, one of the more famous correspondents of Jerome) and who 37 Regarding the dating of Ep. 7 Lukman, Svetega Hijeronima izbrana dela, p. 68, considers that it was sent at about the same time as Ep. 6, that is, in the time before 376, when the Goths ravaged Jerome’s home town of Stridon, or at least the news of this did not yet reach Jerome. Chromatius, however, is said to have become bishop a few years later. Fürst, Hieronymus, pp. 164–165 places the year 393 as the upper limit of the time when Chromatius became bishop. 38 Fürst, Hieronymus, pp. 172, 187. 39 In the fourth century, bishops were elected by the people, though the presbyters also had a say in the election. Towards the end of the fourth century, however, the situation changed - the bishops were elected by the clergy, and the people were asked only for their opinion or to con.rm their choice only. On this see Merrill, The Church in the Fourth Century, p. 114. 40 Cain, The Letters of Jerome, p. 213; Kelly, Jerome, p. 51. 41 Both letters are linked into the series of letters of reproach due to both common clas­ si.cation and several other elements. See Cain, The Letters of Jerome, p. 213. died after 414. About Chrysocomas we know only that he was a monk in Aquileia and its surroundings respectively.42 Letter to Concordia Of the letters sent to Concordia, only one letter is preserved,43 namely Ep. 10, which was written for the old man Paulus (Ad Paulum senem Concordiae). Ep. 10 is a supplicatory letter44, as Jerome’s book Vita Pauli primi eremitae was enclosed with it. In the last part of the letter, Jerome asks Paul to borrow or to send him a transcript of the following works: Fortunatianus’ commentaries, Novatianus’ let­ters, and some of Aurelius Victor’s historical works. Jerome’s acquaintance with the old man Paulus probably dates back to the time of his stay in Aquileia, where he, through Paulus probably, .rst met the great theologian of the East, Origen. The old man’s proverbially high age is said to have aroused admiration and respect in his colleagues.45 It is worth noting that Paulus’ compatriot was Ru.nus, otherwise translator of Origen later. Since Paulus was an avid bibliophile, it is not impossible that Ru.nus borrowed the necessary literature from Paulus as well. The attached book Vita Pauli primi eremitae (talks about the life of Paulus, the .rst hermit) was most likely a gift from Jerome in exchange for the books he wanted to borrow from Paulus. The choice of the book itself, however, was probably well calculated on the part of Jerome, as it could have served as an indoctrination of monasticism in Concordia, if not in the wider sphere. Letters to Altinum Of the three letters sent to Altinum: Ep. 14 - Ad Heliodorum monachum, Ep. 52 -Ad Nepotianum presbyterum and Ep. 60 -Ad Heliodorum epitaphium Nepotiani, the addressee of two of them (Ep. 14 and Ep. 60) is Jerome’s good friend Heliodorus, and the addressee of the third one (Ep. 52) is Heliodorus’ nephew Nepotianus.46 In the very opening of Ep. 52 Jerome recalls a letter that he had written when he was trying himself at constraining from lustful attacks that had been overwhelm­ 42 Fürst, Hieronymus, pp. 165, 196. 43 Jerome writes about receiving Paulus’ letter in Ep. 5 to Florentine: Scripsit mihi et quidam de patria supra dicti fratris Ru.ni Paulus senex Tertulliani suum codicem apud eum esse, quem uehementer repoposcit. Hieron. Ep. 5,2 (Labourt 1, 18). This indicates that the prior correspondence between Jerome and the old man Paulus existed, and that more than one letter was exchanged, but unfortunately Ep. 10 is the only one that preserved throughout history. 44 Cain, The Letters of Jerome, p. 213. 45 Zovatto, Paolo da Concordia, p. 170. 46 Ep. 14 and Ep. 52 belong to a series of letters of exhortation. In this type of letter, the writer endeavours to make a recipient adopt a certain behaviour or lifestyle. Cain, The Letters of Jerome, pp. 214–215. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) ing him in his youth. The letter he is referring to is Ep. 1447 and the circumstances around the letter are rather intriguing: Heliodorus set out on a pilgrimage to Jeru­salem. On his way back home to Altinum in 374 he stopped in Antiochia to visit his friend Jerome (they had been friends since the early or middle 360s when they were fellow students in Rome48). Jerome was at that time already forging a plan to start living the ascetic life in the Syrian desert and asked Heliodorus to join him, but Heliodorus ultimately refused the offer as he had monastic ambitions on his own and could not understand why both the monastic and clergy ambitions could not be aspired simultaneously. Jerome felt offended and wrote Ep. 14 to his old friend to protest and reproach him for not joining him and for thinking that he could assume both the role of a monk as well as a clergyman. It was unimaginable for Jerome at that time to weave these two vocations together.49 Ep. 52 is one of the more extensive letters Jerome sent to the wider region of the Northern Adriatic. The discussed letter is addressed to Nepotianus, who was a young priest in Altinum and a practicing monk and had requested Jerome for guid­ance and to shed some light onto how he is supposed to handle and integrate the two vocations.50 Interestingly, by the time Jerome wrote Ep. 52 to Nepotianus, his view on the matter of the two vocations and the necessity of their absolute separa­bility has radically changed – he now celebrated the very notion of integrating the vocation of a monk, living the ascetic life, with the vocation of a clergyman.51 In reference to the style of the letter we conclude that Jerome’s purpose was to publicly announce Ep. 52 and hand it over to the wider Christian clergy in the Northern Italy and in the West. The length of the letter could also support this hypothesis, since a detailed treatise on the clergy and the ecclesiastical hierarchy would receive a debate in the Christian community.52 Ep. 60 is the only letter among the letters to Altinum that has a very consol­ing content.53 It was intended to comfort Heliodorus, who suffered the untimely death of his nephew Nepotianus. Jerome wrote Ep. 60 shortly after the news of 47 Jerome’s remarks on the previous letters are rare, so the letter in question (Ep. 14) probably meant a lot to him. To be exact, Jerome recollects Ep. 14 in two letters, written later: Ep. 52: Dum essem adulescens, immo paene puer, et primos impetus lasciuientis aetatis heremi duritia refrenarem, scripsi ad anuunculum tuum sanctum Heliodorum exhortatoriam epistulam plenam lacrimis querimoniisque, et quae deseri sodalis monstraret affectum. Sed in illo opere pro aetate tunc lusimus, et calentibus adhuc rhetorum studiis atque doctrinis, quaedam scolas­tico . ore depinximus. Hieron. Ep. 52,1 (Labourt 2, 172) and Ep. 77: Librum, quo Heliodorum quondam iuvenis ad heremum cohortatus sum, tenebat memoriter, et Romana cernens moenia, inclusam se esse plangebat. Hieron. Ep. 77,9 (Labourt 4, 49). 48 Kelly, Jerome, pp. 31–32. 49 Cain, Jerome and the monastic clergy, pp. 6–7. 50 As a letter of exhortation it is written in the paraenetic style. The very nature of such a letter presupposes that the author – no matter the relationship he is in with the addressee – is mor­ally superior. This puts the author to a unique position of being able to guide his addressee as he pleases or as he thinks is right, respectively. Jerome in this letter well assumed such a role as he presented himself as a wise and experienced senior. Cain, The Letters of Jerome, pp. 214–215. 51 Cain, Jerome and the monastic clergy, pp. 2, 4. 52 Cain, The Letters of Jerome, p. 146. 53 Cain, The Letters of Jerome, pp. 209–210 classi.es the letter under consolatory letters. Nepotianus’ death reached him. He expertly incorporates also the report54 on the highly unenviable position of the area from Constantinople to the Julian Alps into the consolation of Heliodorus.55 In Heliodorus’ consolation, Jerome points out that Nepotianus wanted to visit Egyptian monasteries or to visit monastic communities in Mesopotamia, or to at least settle on lonely Dalmatian islands. Attention is drawn, in this respect, to the fact that Jerome, not Nepotianus himself, speaks of Nepotianus’ desire. The letter excellently illustrates how Jerome did not miss a single opportunity where he could express the manifesto for monasticism. Letters to Pannonia and Dalmatia To the area of the Western Balkans and the Northern Adriatic Jerome wrote two more letters,56 namely Ep. 68 to Castritianus in Pannonia (Ad Castricianum) 57 and Ep. 118 to Iulianus in Dalmatia (Ad Iulianum).58 The letter gives information about the person who carried the letter to Castritianus, namely, the deacon Heracles, who was probably just like Castritianus from Pannonia, but was most likely brought to the East by a pilgrimage. Castritianus himself was deciding about setting out on a pilgrimage just like the one Heracles went to, but was detained by friends on his way to the East in Dalmatia, more speci.cally on the island of Cissa. The letter itself is very likely a proof of the existence of a monastic colony on the island of Cissa, the exact location of which still has several assumptions.59 54 From the premise that Jerome wrote Ep. 60 in 396 and from the temporal indication from the text that the barbarian peoples have been plundering the said territory for more than twenty years, we obtain a period of time, which includes both the Battle of Adrianople and the Battle of the Frigidus. The distress throughout the better part of the Western Empire at that time was undoubtedly substantial, but we have to take into account the distance between Jerome and these events, and so Jerome’s descriptions of distress appear to be exaggerated. This was undoubtedly aided by the fact that Jerome was likely to receive news from the West both .rst­hand and second-hand, and when describing the news, his description of the situation was thus greatly intensi.ed. On this see Lotter, Premiki ljudstev, p. 129. 55 Non calamitates miserorum, sed fragilem humanae condicionis narro statum – horret animus temporum nostrotum ruinas prosequi – : uiginti et eo amplius anni sunt, quod inter Constantinopolim et Alpes Iulias cotidie Romanus sangius effunditur. Scythiam, Thraciam, Macedoniam, Thessaliam, Dardaniam, Daciam, Epiros, Datlmatian cunctasque Pannonias Gothus, Sarmata, Quadus, Alanus, Huni, Vandali, Marcomanni uastant, trahunt, rapiunt. Quot matronae, quot uirgines Dei et ingenua nobiliaque corpora his beluis fuere ludibrio ! capti episcopi, interfecti presbyteri et diuersorum of­.cia clericorum, subuersae ecclesiae, ad altaria Christi stabulati equi, martyrum effossae reliquiae: .ubique luctus, ubique. gemitus .et plurima mortis imago. Hieron. Ep. 60,16–17 (Labourt 3, 106–108). 56 These are two more of the consolatory letters. See Cain, The Letters of Jerome, pp. 211–212. 57 It is worth mentioning that the addressee was indeed from Pannonia, but at the time when the letter was sent to him by Jerome, he was staying in Dalmatia. 58 Approximate dating of Ep. 68 to Castritianus is varying around the year of 397, possibly early in the next year. Kelly, Jerome, p. 213; Fürst, Hieronymus, p. 164. 59 Bratož, Med Italijo in Ilirikom, pp. 554–556. The location is discussed in more detail by Suic, Cissa Pullaria, pp. 185–219. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) Jerome objects Castritianus that his blindness is God’s punishment, and comforts the addressee by enviable comparison to Antonius the Great.60 We do not learn much from the letter about Castritianus’ life path, where Jerome .rst encountered him and whether they actually ever met in person, but we can deduce that Castritianus was also a monk or at least a friend of the nearby ascetic community. Ep. 118 to Iulianus of Dalmatia is the youngest by creation of the letters sent to the Western Balkans or the Northern Adriatic – it dates from 407 to 409.61 As we learn from the content, Iulianus was a rather wealthy man. Because he suddenly lost both his daughters and his wife, Jerome recommends that he also devotes himself to monastic life and becomes one of those he supports – Iulianus supported the monks who lived in the nearby Dalmatian islands, perhaps even .nanced the construction of monasteries. According to chronology, the letter to Iulianus is the youngest of Jerome’s letters that mentions the existence of monasticism and monasteries in the Western Balkans and the Northern Adriatic.62 In the letter Jerome puts his and obviously also Iulianus’ acquaintances Pammachius and Paulinus of Nola on a pedestal and uses them as an example. Pammachius was Jerome’s acquaintance and classmate from Rome, and at the time of writing the letter he had already entered the path of consecrated life, and did so after the death of his wife Paulina in 396, while Paulinus of Nola was not yet a bishop at that time, as he was consecrated in 409. At the same time Jerome claims that he cannot be held up as such an example. By the word of God, he only reserves the right to exhorts if he cannot already exhort by his example.63 It is obvious that Jerome in this case acted not only as a comforter to Iulianus, but also as a promoter of the ascetic life. The very length of the letter is telling, as Jerome is strongly committed to convincing Iulianus to join his ranks. We cannot exclude that Jerome did not act completely pragmatically in this case, since they could have bene.ted materially from the rich Dalmatian – namely, the monks and after all the monasticism in Dalmatia, if not Jerome himself, though far in the East. Conclusion Jerome’s letters and his connection with the area of the Western Balkans and the Northern Adriatic are witnesses to an important and diverse period of late antiquity, primarily because they draw from the life spectrum of one of the most important .gures of late antiquity. The letters in question testify to a turning point for the discussed area, both in the political and ecclesiastical spheres. In addition to his endeavours to eradicate 60 Kelly, Jerome, p. 213; Bratož, Meništvo v rimskih provincah, p. 112, Fürst, Hieronymus, p. 164. 61 Kelly, Jerome, p. 296. 62 The two letters, written around and soon after 400, are the last witnesses to the existence of monasticism in the area of the Western Balkans and the Northern Adriatic. On this see Bratož, Meništvo v rimskih provincah, pp. 111–112; Bratož, Med Italijo in Ilirikom, p. 291. 63 Lukman, Svetega Hijeronima izbrana dela, p. 41; Fürst, Hieronymus, p. 188. heresies and his zeal for orthodoxy, Jerome is one of the important .gures in the development of monasticism in the Western Roman Empire. In the last quarter of the fourth century, the .rst groups of ascetics were formed, and, due to the in.uence of the Egyptian examples, true hermitism took shape. From the circle of Jerome’s friends, many chose the path of living the ascetic life. Concrete witnesses to the existence of monastic communities are mentioned in the letters. After all, the letters are an inexhaustible link between two different cultures, East and West, which Jerome both experienced and valued and because of his assessment of both, his person marks the very era of late antiquity. If we take in consideration Jerome’s addressees of the letters in question, we notice that with all but aunt Castorina, the common denominator is monasticism or better even propagation of monasticism. This is not surprising, since Jerome accepted the ascetic life as his vocation and tried to inspire others to do the same. It is worth mentioning that his defense of orthodoxy, which is otherwise a distinctive and common theme of his letters, is almost completely excluded, with the exception of Ep. 7. The silence on the part of the addressees can be noticed from the letters several times, in these cases the cause could be of an otherwise theological nature. The silence of the virgins from Emona may be one of the examples, namely the community of virgins may have pragmatically kept silence as they, given the situa­tion in the Church at the time (the question of Arianism), did not want to take sides. Jerome was, as evidenced, a rather polemical and contentious person, and through his letters he often gives the impression that he is the centre of the Church in late antiquity.64 This was perhaps also one of the techniques that helped him to propagate monasticism in the Western Balkans and the Northern Adriatic. References Primary sources Hieronymus, Epistulae. Paris: Les Belles Lettres, 1949–1963. Hieronymus, Chronicon. (Die Chronik des Hieronymus). Berlin: Akademie-Verlag, 1984 Secondary sources Booth, Alan D.: The Chronology of Jerome’s Early Years. Phoenix, Vol. 35, No. 3, Ontario 1981, pp. 237–259. Bratož, Rajko: Meništvo v rimskih provincah srednjega Podonavja in zahodnega Balkana. Vita artis perennis – Ob osemdesetletnici akademika Emilijana Cevca (ur. A. Klemenc). Ljubljana 2000, pp. 103–126. 64 Cain, Vox clamantis in deserto, pp. 524–525, argues that with a careful selection of the letters that went later in Rome in circulation, Cain, Vox clamantis in deserto, pp. 524–525, Jerome shapes the perception of his personality in the then present and future. We know that Jerome chose a selection of letters for his propaganda, thus aiming at his own wider recognisability with the aim of .transforming himself textually into something of a Latinized Antonius.. Rousseau, Ascetics, Authority, p. 172 makes an interesting remark about Jerome writing his Vita Pauli as an attempt to possibly rival the achievement of Athanasius, whose work was well known to some inhabitants of the Empire. V. sup. footnote 10. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) Bratož, Rajko, Med Italijo in Ilirikom – Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2014. Cain, Andrew: Vox clamantis in deserto: Rhetoric, Reproach, and the Forging of AsceticAuthority in Jerome’s Letters fromthe Syrian Desert. JThS n.s. 57, 2006, pp. 500–525. Cain, Andrew, The Letters of Jerome – Asceticism, Biblical Exegesis, and the Construction of Christian Authority in Late Antiquita.Great Britain: Oxford University Press, 2009. Cain, Andrew, St. Jerome, Commentary on Galatians. Washington: CUA Press, 2010. Cain, Andrew, Jerome and the Monastic Clergy. Boston: Brill, 2013. Cavallera, Ferdinand: Saint Jérôme, sa vie et son oeuvre. Paris: Louvain 1922. Cedilnik, Alenka, Ilirik med Konstantinom Velikim in Teodozijem Velikim. Balkansko-podonavski prostor v porocilih Atanazija, Hilarija, Sokrata Sholastika, Sozomena, Teodoreta in Filo­storgija. Ljubljana: Založba ZRC, 2004. Duval, Yves-Marie, Aquilee et Sirmium durant la crise arienne (325–499). Antichita Altoadria­tiche 26, 1985, pp. 331–379. Duval, Yves-Marie: Chromace et Jérôme. Antichitŕ Altoadriatiche 34, 1989, pp. 151–183. Fürst, Alfonz, Hieronymus. Askese und Wissenschaft in der Spätantike. Freiburg-Basel-Wien: Verlag Herder, 2003. Grilli, Alberto: San Gerolamo: un Dalmata e i suoi corrispondenti. Antichitŕ Altoadriatiche 26, 1985, pp. 297–314. Kelly, John Norman Davidson, Jerome. His Life, Writings, and Controversies. London: Harper & Row, 1975. Lotter, Friedrich; Bratož, Rajko; Castricius, Helmut. Premiki ljudstev na obmocju Vzhodnih Alp in Srednjega Podonavja med antiko in srednjim vekom (375–600). Ljubljana: Sophia, 2005. Lukman, Franc Ksaver, Svetega Hijeronima izbrana dela – prvi del. Celje: Družba svetega Mohorja, 1941. Marrou, Henri-Irénée: Od Dioklecijanovega preganjanja do smrti Gregorja Velikega (303–604). Zgodovina Cerkve 1 – Od zacetkov do Gregorja Velikega, 1988, pp. 227–441. Merrill, Elmer Truesdell: The Church in the Fourth Century. Transactions and Proceedings of the American Philological Association 50, 1919, pp. 101–121. Rebenich, Stefan, Hieronymus und sein Kreis, Prosopographische und sozialgeschichtliche Untersuchung. Stuttgart: Franz Steiner Verlag, 1992. Rousseau, Philip, Ascetics, Authority and the Church. Notre Dame, Indiana: Universiy of Notre Dame Press, 2010. Shanzer, Danuta; Wood Ian, Avitus of Vienne: Letters and Selected prose. Liverpool: Liverpool University Press: 2002. Skemp, Vincent T. M.: Learning by example: Exempla in Jerome‘s Translations and Revisions of Biblical Books. Vigiliae Christianae 65, 2011, pp. 257–284. Spinelli, Giovanni: Ascetismo, monachesimo e cenobitisimo ad Aquileia nel sec. IV. Antichita Altoadriatiche 22, 1982, pp. 273–300. Suic, Mate, Hijeronim Stridonjanin – gradanin Tarsatike. Rad Jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti, Razred za društvene znanosti 24, pp. 213–278. Suic, Mate, Cissa Pullaria – baphium Cissense, episcopus Cessensis. Arheološki radovi i rasprave 10, 1987, pp. 185–219 Zovatto, Paolo, Paolo da Concordia. Antichitŕ Altoadriatiche 5, pp. 165–80. Špelic, Miran: The Beginnings of Monasticism in Aquileian and Neighouring Churches. Westil­lyricum und Nordostitalien in der spätrömischen Zeit 34, 1996, pp. 291–297. POVZETEK Hieronimovi stiki z obmocjem zahodnega Balkana in severnega Jadrana v casu njegovega prebivanja na Vzhodu (375–420) Gregor Sraka Kršcanska epistolarna dejavnost pozne antike je v zgodovinopisju in teologiji priznana kot pomemben vir za raziskovanje širokega spektra družbenih dejavnikov. Hieronim je svoj cas in cas skozi zgodovino nenehno buril duhove s svojim pronicljivim intelektom. Njegove literarne stvaritve, ne samo prevajalske in eksegetske, ampak tudi teološke, biografske in zgodovinske, so nastale v in govorijo o prelomnem casu. Pisma so zagotovo ena najpomembnejših pric družbenega stanja na obravnavanem obmocju in Hieronimovih osebnih relacij z ljudmi s tega obmocja. Iz ohranjenih pisem, poslanih na obmocje zahodnega Balkana in severnega Jadrana, lahko iz drobcev rekonstruiramo zgodbo duhovnega in zgodovinskega dogajanja na podrocju, ki razmeroma predstavlja širši prostor današnjega slovenskega ozemlja. Hieronim je kasneje v svoji zreli dobi v dobršni meri tako rekocprevzel dvojno poslanstvo starejšega predhodnika – Atanazija, ki je bil pomembna osebnost pri zagovarjanju pravoverstva in slavljenju idealov asketskega življenja. Meništvo se je na tem ozemlju razvijalo postopoma in približno sinhrono z drugimi deli kršcanskega Zahoda. Na obravnavanem obmocju v 4. stoletju še ni bilo izoblikovanega jedra meništva, zato so k zacetkom meniškega gibanja pomembno prispevali vplivi od drugod, ki so jih na obmocje zahodnega Balkana in severnega Jadrana prenesli pomembni protagonisti – škof Atanazij iz Aleksandrije (rojen ok. 295), asket Martin (kasnejši škof v Poitiersu) in Evzebij iz Vercelov. Njihova prisotnost v širšem zaledju obravnavanega podrocja je pripomogla k zacetkom meništva, ceprav je bila njihova primarna dejavnost teološke narave. Približno v drugi polovici 4. stoletja je na obravnavano obmocje, natancneje v Dalmacijo, pripotoval Hilarion, asket iz Palestine. Njegova navzocnost pomeni prvi pisno dokumentirani vir v povezavi z asketizmom na tem obmocju. Nepoznavanje jezika in uresnicevanje ideala asketskega življenja – bivanje v samoti – nista pripomogli k širjenju same ideje, zato je razsežnost njegovega vpliva na razvoj meništva in širjene idealov asketskega življenja na tem obmocju vprašljiva. Seveda je meništvo v pravem pomenu besede nastopilo šele z nastopom Hieronima in njegovih vrstnikov ok. 370. Skozi pisma je moczaslediti Hieronimovo zavzeto in skrbno premišljeno propagacijo meništva, ki je nedvomno posredno in neposredno vplivala na razvoj tega v Zahodnem cesarstvu. Izmed celotnega korpusa pisem jih je Hieronim namrec na obmocje zahodnega Balkana in severnega Jadrana poslal trinajst – dve v Emono in Stridon, štiri v Akvilejo, eno v Konkordijo, tri v Alti­num ter po eno na obmocje Panonije in Dalmacije. Ce se ozremo na Hieronimove naslovnike obravnavanih pisem, opazimo, da ima z vsemi, z izjemo tete Kastorine, skupno tocko meništvo oz. propagacijo meništva. To niti ni presenetljivo, namrec Hieronim je asketsko življenje vzel za svoje poslanstvo in skušal nad tem navdušiti tudi druge. Pisma v Emono, Stridon, Akvilejo, Konkordijo in Altinum, ki so tudi starejšega nastanka, nam pricajo o obstoju meništva že v drugi polovici cetrtega stoletja, medtem ko mlajši pismi v Panonijo in Dalmacijo veljata za dokaz o obstoju meništva v zacetku 5. stoletja. Omeniti velja, da je njegovo zagovarjanje pravoverstva, ki je sicer tudi znacilna tematika njegovih pisem, z izjemo v Ep. 7 diakonu Julijanu, skoraj povsem izkljuceno. Veckrat je iz pisma razbrati molk naslovnikov, v teh primerih bi lahko bil vzrok sicer teološke narave. Molk devic iz Emone je lahko eden od teh, namrec skupnost devic je morda pragmaticno molcala, ker se glede na takratne razmere (vprašanje arijanstva) ni želela opredeljevati na eno ali drugo stran. Hieronimova pisma v zahodni Balkan in severni Jadrna so tako torej price pomembnega, predvsem pa raznoterega dogajanja pozne antike, predvsem zato, ker ta dela niso le zgodovinski vir per se, ampak ponujajo veliko vedenja o takratnem casu na obravnavanem obmocju, ker crpajo Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) iz življenjskega fokusa v globalnem smislu ene najvidnejših osebnosti poznega 4. in zgodnjega 5. stoletja. Hieronim je bil ocitno polemicna osebnost, skozi svoja pisma pa daje dostikrat vtis, da je center poznoanticne Cerkve. Verjetno je to tudi ena od tehnik, ki so mu pripomogle k propagaciji meništva na obmocju Zahodnega Balkana in Severnega Jadrana. B. ŽUPANEK: Late Roman Emona: Understanding the transformation of the city Bernarda Županek Late Roman Emona: Understanding the transformation of the city* Bernarda Županek, PhD, Museum Advi­ser, Department of Antiquity, Museum and Galleries of Ljubljana, SI-1000 Ljubljana, Gos­poska 15, bernarda.zupanek@mgml.si Late Roman Emona: Understanding the transformation of the city The archaeological remains of the Roman colony of Emona from the 4th and early 5th centuries point to a period of prosperity in the 4th century, a time of renewed infrastructure and new building development in several lo­cations across the city, reinforcements to the city’s defence system, and in the second half of the 4th century there was also considerable investment in Christian buildings. At the same time, secular monuments and, in some cases, infrastructure such as the city moat and the cloacae were often abandoned or neglected. These changes were closely linked to a range of factors, an important one being the rise of Christianity. With the ongoing Christianisation of Emona, a diocese from the 4th century, the character of urban life was gradually transfor­med, as well as city’s appearance. Key words: Roman Emona, urbanism, Late Antiquity, Early Christianity, transformation of urban space Bernarda Županek, dr., muzejska svetnica, Kustodiat za antiko, Muzej in galerije mesta Ljubljane, SI-1000 Ljubljana, Gosposka 15, bernarda.zupanek@mgml.si Poznorimska Emona: razumevanje tran­sformacije mesta Arheološke ostaline rimske kolonije Emone iz 4. in zgodnjega 5. stoletja opozarjajo na obdobje razcveta v 4. stoletju, na obdobje obnavljanja infrastrukture in razvoja gradnje na razlicnih lokacijah v mestu, utrjevanja mestnega obramb­nega sistema, v drugi polovici 4. stoletja pa je prišlo tudi do vecjih investicij v kršcanske zgradbe. Hkrati so bili posvetni spomeniki in infrastruktura, npr. mestni jarek in kloake, pogosto zapušceni in zanemarjeni. Te spremembe so bile tesno povezane z vrsto dejavnikov, eden od pomembnih je bil vzpon kršcanstva. S pokristjanjenjem Emone, ško.je iz 4. stoletja, se je postopoma spremenil znacaj življenja v mestu in njegov izgled. Kljucne besede: rimska Emona, urbanizem, pozna antika, zgodnje kršcanstvo, sprememba mestnega prostora. * The article is based on the paper presented at the international symposium on the 1600th anniversary of Jerome’s death, Hieronymus noster, Ljubljana, October 24th–26th, 2019. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) | 26–41 Early Roman Emona: Form and function The construction of the Roman city of Emona was completed by the middle of the second decade of the 1st century AD,1 which was roughly the time when the Roman city, with all its physical and ideological connotations, was becoming the normative form of social, political and administrative organisation in the Roman Empire. As a newly built, fully .edged Roman city, Emona took on the typical form of the time: a rectangular layout enclosed by walls with towers, four main gates and several side gates (Fig. 1). The forum, covering an area of six insulae, had a special place in the rectangular grid of intersecting streets and the buildings between them. On one of the shorter sides of the forum stood the temple; on the other, sunnier side stood – in accordance with the principles of Vitruvius2 – the basilica. Both longer sides were lined by colonnades housing shops and of.ces. The curia was probably to the north of the apse of the basilica.3 The Roman Empire may be seen as a network of cities: relatively autonomous administrative units together with their surrounding territories, all of them closely connected with the city of Rome (Fig. 2). Since the city was key to the administration of the empire, it is often seen mainly as an administrative and .scal tool; however, this was no longer the case from the Augustan period at the latest – which roughly coincides with the beginnings of Roman Emona. At that time, urbanisation and state (or political) architecture started to receive strong legal and .nancial support and encouragement.4 From then on, the Roman city was a crucial systematic element in Roman imperialism.5 The Roman city’s ideological charge was not only manifested in its layout and architecture, but also – perhaps even mainly – in its urban lifestyle. The Roman concept of urbanism was not just about living in a city, but the right way of living in a city: political involvement and responsibility, communal religious events and public spectacles, erection and maintenance of public monuments and buildings testifying to the wealth of the community and demonstrating loyalty to the 1 Slapšak, Unravelling the townscape, 36; for a discussion about when Emona became a colony, see Šašel Kos, Colonia Iulia Emona, 87–92. 2 Vitruvius, The Ten Books of Architecture (https://www.gutenberg.org/.les/20239/20239­h/20239-h.htm, accessed on 22.2.2020) 3 Plesnicar Gec, Emonski forum, 42. 4 Häussler, Architecture, Performance and Ritual, 11. 5 Whittaker, Imperialism and culture: the Roman initiative, 143–163; Häussler, Archi­tecture, Performance and Ritual, 1–13; Revell, Roman Imperialism and local identities. B. ŽUPANEK: Late Roman Emona: Understanding the transformation of the city Figure 1: Emona beneath the present-day Ljubljana: the city’s rectangular layout with the forum and insulae. Drawing: Janja Gojkovic/MGML. Figure 2: Emona on the Tabula Peutingeriana, marked by a white circle; Rome is on the far right. This and other itineraria show a dense network of cities of various sizes, connected by well-main­tained, fast roads that provided an ef.cient means of communication across the vast empire. https:// sl.wikipedia.org/wiki/Tabula_Peutingeriana#/media/Slika:TabulaPeutingeriana.jpg, 21.1.2020 Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) empire.6 Establishing the proper Roman way of life in the city was not just a question of getting the architecture – the shape and ornamentation of public spaces – right: it was also down to the inhabitants, the colonists. Approximately 30 families, mostly from northern Italy, settled in Emona. They brought with them their culture and habitus: their lifestyle, values, dispositions, expectations and experiences of everyday life.7 In a sense, then, we can say that a Roman city such as Emona functioned as an ideological, political and administrative machine to romanise its inhabitants, communicate the empire’s ideological principles, and speak of romanitas. In ad­ministrative, political and ideological terms, the empire was driven by a multitude of such machines, a whole network of cities and their surrounding territories. A tough city: through thick and thin Emona was a relatively small city with some 3,000 inhabitants. The comple­tion of the colony was soon followed by additional investment in the water supply and municipal infrastructure. The central sewage system, consisting of a network of sewers and, in some parts of the city, a water supply system supplemented by numerous water wells,8 was constructed in about the middle of the 1st century AD – and there had been sporadic attempts even before that. The city .ourished in the 1st and 2nd centuries, which were a time of peace and prosperity across the empire. In the 3rd century, however, the empire was hit by a series of crises, the result of barbarian incursions, economic hardships and various other factors. Emona was particularly affected in the late 2nd and 3rd centuries. This key period is usually as­sociated with the Marcomannic Wars, during which Emona became the centre of the military-administrative region of Praetentura Italia et Alpium; as well as with a decades-long plague epidemic that broke out during the reign of Marcus Aurelius, and general economic decline.9 Emonan cemeteries show a decline in the number of the city’s inhabitants in this period, which can be attributed to these factors.10 A partial reconstruction of Emona took place as early as the 3rd century.11 The 4th century was again a time of prosperity for Emona, bringing with it the recon­struction of some of the infrastructure as well as new building development in a number of parts of the city.12 The number of burials in Emona’s cemeteries increased. 6 Županek, Emona: a city of the empire, 54–59. 7 Bourdieu, Outline of a theory of practice. 8 Gaspari, Water in Roman Emona, 112–114, 139–144, 170–171. 9 Kos, The monetary circulation in the Southeastern Alpine region. 10 The low number of graves that can be reliably dated to the 3rd century is partly due to dating methods. The 2nd century saw a considerable decline in the number of terra sigillata placed in graves; until then, these had provided a solid and relatively precise basis for dating. As regards grave goods, Loeschcke X-type oil lamps became much more common, but these are more dif.cult to date; metal objects and coins were rare. Graves from the 4th century were again easier to date, as they often include coins and/or glass vessels which provide good chronological support. 11 Gaspari, Prehistoric and Roman Emona, 220–223. 12 Cf. the next chapter and Plesnicar Gec, Emonski forum, 54. B. ŽUPANEK: Late Roman Emona: Understanding the transformation of the city Based on the archaeological record, life in Emona came to an end in the 5th century, probably sometime in the middle of the century as a result of the catastro­phic Hun invasion of 452.13 However, there are some indications that life in Emona continued into the late 5th century; Ljudmila Plesnicar Gec even argues that life in the city continued into the early 6th century.14 Late Roman Emona: Christianising the urban landscape As mentioned above, the 4th century was a time of resurgence for Emona. But the Emona of the late 4th century differs considerably from that of the Early Roman period. In the 4th and 5th centuries maintenance work on parts of the city infrastructure ceased. In the second half of the 4th century, parts of the sewage network were left uncleaned, resulting in some cloacae becoming almost completely blocked.15 In the 5th century the city ditches were no longer cleared.16 However, more recent exca­vations show that sediments in some parts of the sewage system were still being removed more or less regularly in the 4th century. The city’s water supply system presumably functioned until at least the late 4th or early 5th century.17 Parts of Early Roman funerary monuments were used in the repair of the cloacae18, suggesting that parts of the city’s cemeteries had been abandoned and/or that attitudes to Early Roman graves had changed by that time. In the city’s southern section, part of the defensive ditch that had been .lled in in the 1st century was dug out again in the 4th century,19 probably for security reasons. In the Late Roman period, parts of the city walls were reinforced and some side gates walled up.20 As the city walls became increasingly important for defensive and military purposes, so their symbolic signi. cance declined. New public buildings of that time were a mix of secular and early Christian. The most notable public building is a large public baths complex situated in Insulae XIII, XVII, XXVII and LXVI and dated to the 4th and early 5th centuries.21 Belonging to this complex was a public latrine discovered nearby, in the north-east corner of Insula XVII, dated to the late 4th or early 5th century.22 The early 4th centur y saw the renovation of the forum: the ceiling of the colonnade was painted and Insula 13 Plesnicar Gec, Emonski forum, 54. 14 Cf. the next chapter and Plesnicar Gec, Emonski forum, 69. 15 Plesnicar Gec, Urbanizem Emone, 36. 16 Plesnicar Gec, Emona in Late Antiquity, 407. 17 Gaspari, Water in Roman Emona, 162, 115. 18 Plesnicar Gec, Urbanizem Emone, 42. 19 Matej Draksler, Luka Gruškovnjak, Andrej Gaspari, Tina Žerjal, Mojca Fras, Arheološke raziskave v Križankah v Ljubljani, Prvo strokovno porocilo o raziskavi 18-0257, (Ljubljana: MGML, ARKLJ, September 2019): 7, 66, 74. 20 Plesnicar Gec, Urbanizem Emone, 51, 58. 21 Plesnicar Gec, Emona in Late Antiquity, 403–404. 22 Snoj, Anticni pisoar iz Emone, 555. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) Figure 3: The .oor mosaic in Insula XIII at the time of its discovery. Photo: Aleš Ogorelec/MGML. B. ŽUPANEK: Late Roman Emona: Understanding the transformation of the city XXI was turned into public baths.23 Some private homes were lavishly renovated too, accommodating a high standard of living.24 Among the .rst new early Christian buildings in the city were two assembly halls (aula primitiva): a smaller one in Insula XIII, built in the late 4th century,25 and a larger one in Insula XXXII, erected in the second half of the 4th century.26 The .oors of both were covered with multi-coloured mosaics featuring early Chri­stian ornamentation (Figs. 3 and 4), and both mosaics were made by the mosaic workshop that was active in Emona at the end of the 4th century.27 In Insula XIII, to the south of the aula primitiva, 15 transparent glass tesserae containing a thin layer of gold foil between two layers of glass were found, along with a number of other tesserae, some colourless, some blue and some green.28These once formed part of a wall or ceiling mosaic. Figure 4: Reconstruction of the .oor mosaic in Insula XXXII. Draughtsman unknown, photo: Sreco Habic/MGML. Soon afterwards, in the late 4th or early 5th century, a large and lavish early Christian complex was built in one section of Insula XXXII.29 The complex in­cluded a baptistery, complete with a baptismal pool and a mosaic .oor featuring the names of the donors along with the amounts they had contributed (Fig. 5). It 23 Plesnicar Gec, Emonski forum, 68. 24 Gaspari, Prehistoric and Roman Emona, 230–234. 25 Djuric, The Emona XIII.8 mosaic from the Late Roman period, 92. 26 Plesnicar Gec, Starokršcanski center v Emoni, 16–18. 27 Djuric, The Emona XIII.8 mosaic from the Late Roman period, 92. 28 The tesserae are kept at the City Museum of Ljubljana under inventory numbers 510:LJU;0061003 and 510:LJU;0043752 and accession numbers S0014137, S0014155, S0014160, S0014161, S0014168, S0024176, S0024177, S0024178, S0024228, S0024230 and S0024231. 29 The complex as a whole is referred to as the “Early Christian Centre” in the Slovenian archaeological literature. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) probably also included the bishop’s residence and at least one church.30 That there was a church here is evidenced by the architectural remains and by the fact that the baptistery could not have existed without a church in the vicinity. Figure 5: The baptismal pool and the mosaic featuring the names of donors in the baptistery of the Early Christian Centre. Photo: Andrej Peunik/MGML. Two other locations housing early Christian activities were discovered in the course of earlier excavations. The .rst was Insula XII, which yielded part of a bronze candlestick and three oil lamps,31 all decorated with a Christogram and dated to the 4th century. The second, in Insula XXX, features a large hall, also dating to the 4th century.32 The most recent major excavations carried out in what is believed to be the early Christian section of the large northern necropolis of Emona have yielded 350 graves, believed to be early Christian, including a large number of sarcophagi, all clearly arranged around the central grave in line with the burial practice known as ad sanctos.33 Over time, further sacral structures were added, both above the central grave and around it: modest at .rst, but becoming more luxurious later. These were the major changes in the urban fabric of Emona in the 4th and early 5th centuries. One further change might have been the demolition of the forum 30 Plesnicar Gec, Starokršcanski center v Emoni, 21–23. 31 Klemenc, Kršcanstvo v Emoni, 356–358. 32 Klemenc, Kršcanstvo v Emoni, 358–359. 33 Gaspari, Hvalec, Masaryk, Urankar, Stehlikova, Bekljanov Zidanšek, Žerjal, Brecic, Verbic, Leskovar, Kolar, Babic, Plohl, Prvo strokovno porocilo o predhodni arheološki raziskavi, 79–80. B. ŽUPANEK: Late Roman Emona: Understanding the transformation of the city Figure 6: Oil lamp featuring a Christogram, discovered in 1961 during excavations in Insula XXX. Photo: Matevž Paternoster/MGML temple. This could have happened at about the same time, given that one of the slabs that had previously adorned it was discovered in the water well in Insula XIII.34 We must also mention a couple of other discoveries dating to the 5th or possibly 6th century. One of these is the rotunda erected on the southern edge of what had been the forum prior to its demolition in the Hun invasion of 452.35 The rotunda dates to the second half of the 5th and the 6th century.36 This large round structure had a diameter of 13.5 metres and walls 1.4 metres thick, two marble capitals of which have been preserved. It was probably used for early Christian rituals, a theory supported by the discovery of a small pool to the north of it.37 Three fragments of glass lamps were also discovered, all from hanging oil lamps, or polycandela, and dating to the same period: the second half of the 5th or perhaps the 6th century.38 Two of the fragments were discovered in Insula XXXI, and one in Insula XXXII. Insula XXXII was the site of the Early Christian Centre discussed above, but no early Christian remains have been found in Insula XXXI. 34 Plesnicar Gec, Emonski forum, 67. 35 Plesnicar Gec, Emona in Late Antiquity, 405. 36 Plesnicar Gec, Emonski forum, 69. 37 Plesnicar Gec, Emonski forum, 59. 38 Milavec, A glass lamp with base knob from Emona, 101. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) Understanding the transformation of the city in the Late Roman era How did the transformation of Emona occur? How did an Early Roman city in the classical style and with regularly maintained infrastructure evolve into a Late Roman city with a very different appearance and – as will be argued below – function, poorly maintained infrastructure and several new and lavishly decorated early Christian buildings? It was all the result of a long process that was typical of a number of cities in the western part of the empire during the Late Roman period. The complex causes underlying this urban transformation have been widely discussed and cannot be summarised in a couple of sentences. It is worth noting, however, that the Late Roman Emona was a city in an increasingly fragmented and unstable empire; its surrounding territory therefore became part of the Claustra Alpium Iuliarum, a defensive system designed to prevent invasions and other threats from the east. Other factors include a strong Christian community, as evidenced by architectural remains and two letters written by St Jerome. Judging by some well documented cases from the western part of the empire, the fact that Emona held the status of diocese from the 380s to the end of the 6th century39 might imply that the bishop was increasingly assuming certain secular functions, thereby becoming an in.uential and authoritative .gure in the city. After the legalisation of Christianity, the social life of the city became incre­asingly desecularised, with the focus of investment shifting from public buildings (though these did not disappear altogether, as can be seen from the major baths and the renovation of the forum) to early Christian ones. A change in attitude to­wards public buildings and city infrastructure was also signi.cant, as re. ected in the fact that the city sewers and ditches gradually fell into neglect and the forum temple was demolished. The Church was slowly becoming a focal point for the accumulation of wealth. The bishops and their assistants started investing in new buildings, as we can see from the name of Archdeacon Antiochus inscribed on the portico of the Early Christian Centre40 (Figure 7). The role previously played by secular monumental structures was now taken over by ecclesiastical buildings promoting the Christian way of life and new ideas and values. It should be noted that the transformation in Emona’s appearance went hand in hand with changes to the way of life in the city. The Roman city was not only a residential space, physical structure and administrative unit but, as suggested above, a place with a strong symbolic and ideological charge, where people lived in the proper – that is to say, the Roman – manner. When it came to attesting to and reaf. rming the romanitas of the city, the practices of everyday life were at least as important as the city’s appearance. In Early Roman Emona, Roman-ness was re.ected and reinforced in the rhythm of everyday life: in the offerings to the gods, the meetings of the city council, attendance at various games or ludi, the Roman manner of dining and so on. 39 The last mention of a bishop of Emona dates to the late 6th century, by which time he probably resided somewhere outside Emona. Bratož, Bischofssitze und Kirchenorganisation in Slowenien, 187–188. 40 Šašel, Napisi v mozaicnih tleh, 53. B. ŽUPANEK: Late Roman Emona: Understanding the transformation of the city Figure 7: The inscription to Archdeacon Antiochus in the portico of the Early Christian Centre. Photo: Matevž Paternoster/MGML. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) By contrast, in Late Roman Emona the focus was on Christian rituals and events: processions, holy masses, christenings, Christian funerary rituals, and the distribution of food. The Church organised almsgiving and care for the poor. We can hypothesise that a monastery was founded41,and that a recently discovered grave of a woman who clearly held a special position in Emona’s early Christian community might have been a place of pilgrimage.42 The spaces and buildings required for the activities of early Christians were promptly built; structures that were no longer required were either rearranged or fell into disuse. Parts of funerary monuments in the classical style were now used as building material for new structures.43 In short, attitudes to secular public buildings changed profoundly. The focus of public life gradually expanded from the central forum to other city spaces; while some parts of the city prospered, others fell into decline. An in­teresting insight can be gained by analysing Emona using space syntax tools. The construction of the forum (which was not completed until the 2nd or even early 3rd century)44 seems not to have had a positive impact on the functioning of the city: in spatial terms, the forum closed the city off and, as a result, its function as a com­munication and meeting place was paradoxically diminished.45 The completion of the forum was certainly one of the factors that reversed the city’s fortunes, leading to the fragmentation of public spaces and playing a part in the city’s decline in the 2nd and 3rd centuries.46 It is possible that this occurred in synergy with the rise of Christianity, though this was probably coincidental, if so. The rise of Christianity in Emona coincided with and perhaps even enhanced a period of prosperity in the 4th century. It certainly had a profound in.uence on the urban development of the city. Space syntax tools have shown that the forum acted as a barrier to communi­cation, thereby giving rise to small secondary squares; and in fact, we know that the new Christian buildings were initially spread across the city, not appearing in the forum area until the second half of the 5th century. In short, changes in the everyday lives and activities of Emonans gradually changed the city too, not only in terms of its appearance but also in its function, as it adapted to meet changing needs. We should stress that this process was both gradual and partial, as illustrated by the following example. In 376/377, when St Jerome wrote his letters to the virgines of Emona and to Antony the Monk, there must have been a strong early Christian community in the city. Members of this community were already burying their dead in the Christian section of Emona’s northern cemetery47, and were probably also performing their rituals in the structure 41 Bratož, Meništvo v rimskih provincah, 111. 42 Gaspari, Hvalec, Masaryk, Urankar, Stehlikova, Bekljanov Zidanšek, Žerjal, Brecic, Verbic, Leskovar, Kolar, Babic, Plohl, Prvo strokovno porocilo o predhodni arheološki raziskavi, 79–80. 43 Plesnicar Gec, Urbanizem Emone, 36–42. 44 Plesnicar Gec, Emonski forum, 47. 45 Mlekuž, Županek, Mesto kot stroj: analiza prostorske skladnje Emone, 104–107. 46 Mlekuž, Županek, Mesto kot stroj: analiza prostorske skladnje Emone, 107–108. 47 Gaspari, Hvalec, Masaryk, Urankar, Stehlikova, Bekljanov Zidanšek, Žerjal, Brecic, Verbic, Leskovar, Kolar, Babic, Plohl, Prvo strokovno porocilo o predhodni arheološki raziskavi, 80. B. ŽUPANEK: Late Roman Emona: Understanding the transformation of the city built over the oldest grave in that section. The two assembly halls (aula primitiva) must have already been completed. Yet twelve years later, when Emperor Theo­dosius visited Emona in 388, the orator Latinus Pacatus Drepanius referred to two groups of priests, both pagan, in his welcoming address.48 Moreover, in the second half of the 4th century a signi.cant part of the northern cemetery was still being used for pagan burials using the Romani ritu, and these would continue until the middle of the 5th century.49 Conclusion Gradual Christianisation went hand in hand with changes to the social life of the city. Roman Emona was both a product of Roman society and a space where one part of that society lived and changed. Christianisation of the people occurred alongside the Christianisation of the space. The urban way of life and the urban landscape of Emona began to change in the 4th century, just like the society that inhabited it. In this paper we have sought to show that the Christianisation of Emona was a slow and complex process that occurred at the same time as, and in conjunction with, other processes driving change in the cities of the western empire in the Late Roman period. It is therefore all the more relevant to ask what was happening in Emona in the long and dynamic 5th century and – given the discovery of the rotunda and other .nds – perhaps also in the 6th, albeit to a smaller degree. The fall of the Ro­man Empire – and with it, Emona – was a slow and gradual process. From today’s perspective it seems inevitable, but in reality it was very complex, and periods of decline were often interspersed with periods of at least some growth. Such questions could be answered to some extent by an examination of the “dark earth” of the city. Dark earth deposits do not necessarily imply abandonment, either in Emona or in other cities where they have been documented; rather, given their dating, they point to changes in the use of urban spaces: new activities such as land cultivation or waste disposal (including human and/or animal remains). References Literature Bourdieu, Pierre. Outline of a theory of practice. Cambridge: Cambridge University Press, 1977. Bratož, Rajko. “Bischofssitze und Kirchenorganisation in Slowenien.” In Neue Ergebnisse zum frühen Kirchenbau im Alpenraum, edited by Karl Strobel and Heimo Dolenz, 173–196. Römisches Österreich 39, 2016. 48 Nixon, Saylor Rodgers, In praise of later Roman emperors, 504. 49 Cf. Miškec, Županek, Karo, Tica, Severno emonsko grobišce – raziskave na najdišcu Kozolec. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) Bratož, Rajko. “Meništvo v rimskih provincah srednjega Podonavja in zahodnega Balkana.” In Vita artis perrenis, ob osemdesetletnici akademika Emilijana Cevca, edited by Alenka Klemenc, 103–126. Ljubljana: Založba ZRC, 2000. Djuric, Bojan. “The Emona XIII.8 mosaic from the Late Roman period.” In Emona med Akvi­lejo in Panonijo, edited by Irena Lazar and Bernarda Županek, 89–95. Koper: Založba Annales, 2012. Gaspari, Andrej. Prazgodovinska in rimska Emona. Ljubljana: Museum and Galleries of Ljub­ljana, 2014. Gaspari, Andrej Water in Roman Emona. Ljubljana: Museum and Galleries of Ljubljana, 2016. Gaspari, Andrej, Masaryk, Rene, Peterle Udovic, Pavla. Porocilo o zašcitnih arheoloških izko­pavanjih na lokaciji Šumi v Ljubljani. Ljubljana: Arhej d.o.o., 2005. Gaspari, Andrej, Samo Hvalec, Rene Masaryk, Rafko Urankar, Jana Stehlikova, Iris Bekljanov Zidanšek, Tina Žerjal, Jerica Brecic, Tomaž Verbic, Tamara Leskovar, Katarina Kolar, Grega Babic, Borut Plohl, Prvo strokovno porocilo o predhodni arheološki raziskavi – arheoloških raziskavah ob gradnji in arheološkem izkopavanju v Ljubljani na Gosposvetski cesti zaradi rekonstrukcije vodovoda in kanalizacije ter obnove ulice. Ljubljana: Museum and Galleries of Ljubljana, Arheološki konzorcij za Ljubljano, 2018. Häussler, Ralph. “Architecture, Performance and Ritual: the Role of State Architecture in the Roman Empire.” In TRAC 98, Proceedings of the Eighth Annual Theoretical Roman Ar­chaeology Conference, edited by Patricia Baker, Colin Forcey, Sophia Jundi and Robert Witcher, 1–13. Oxford: Oxbow books, 1999. Klemenc, Josip. “Kršcanstvo v Emoni.” Nova pot, Year 14, no. 7–8, 1962: 349–360. Kos, Peter. The monetary circulation in the Southeastern Alpine region ca. 300 BC–AD 1000. Situla 24, Ljubljana: National Museum of Slovenia, 1986. Milavec, Tina. “A glass lamp with base knob from Emona.” In Emona med Akvilejo in Panonijo, edited by Irena Lazar and Bernarda Županek, 97–104. Koper: Založba Annales, 2012. Miškec, Alenka, Županek, Bernarda, Karo, Špela, Tica, Gojko. Severno emonsko grobišce – raziskave na najdišcu Kozolec. Situla 45, Dissertationes Musei Nationalis Sloveniae, Ljubljana: National Museum of Slovenia, 2020. Mlekuž, Dimitrij, Županek, Bernarda. “Mesto kot stroj: analiza prostorske skladnje Emone.” In Emona 2000: Urbanizacija prostora – nastanek mesta, edited by Boris Vicicand Bernarda Županek, 92–109. Ljubljana: Museum and Galleries of Ljubljana, 2017. Nixon, C.E.V., Saylor Rodgers, Barbara, In praise of later Roman emperors. The Panegyrici Latini. Berkeley, Los Angeles, Oxford: University of California Press, 1994. Plesnicar Gec, Ljudmila. Urbanizem Emone. Ljubljana: City Museum of Ljubljana, 1999. Plesnicar Gec, Ljudmila. 2005, “Emona in Late Antiquity based on new discoveries.” Illyrica Antiqua, Ob honorem Duje Rendic-Miocevic. Radovi s medunarodnog skupa o proble­mima anticke arheologije, Zagreb, 6.–8.XI. 2003 (Zagreb 2005), 401–409. Plesnicar Gec, Ljudmila. Emonski forum. Koper: Založba Annales, 2006. Ljudmila Plesnicar Gec. “Starokršcanski center v Emoni.” In Ljudmila Plesnicar Gec, Jaroslav Šašel, Irena Sivec, Iva Mikl Curk, Peter Kos, Starokršcanski center v Emoni. Katalogi in monogra.je 21, 9–32. Ljubljana: National Museum of Slovenia, 1983. Revell, Luise. Roman Imperialism and local identities. Cambridge: Cambridge University Press, 2009. Slapšak, Božidar. “Unravelling the townscape: tracing the .rst urban experience on the location of the present-day Ljubljana.” In Emona: a City of the empire, edited by Mojca Ferle, 17–40. Ljubljana: Museum and Galleries of Ljubljana, 2014. Snoj, Damijan. Anticni pisoar iz Emone. Zbornik Ljubljanske šole za arhitekturo,1990: 554–559. B. ŽUPANEK: Late Roman Emona: Understanding the transformation of the city Šašel, Jaroslav. “Napisi v mozaicnih tleh emonske krstne kapele in cerkvenega portika.” In Ljud­mila Plesnicar Gec, Jaroslav Šašel, Irena Sivec, Iva Mikl Curk, Peter Kos, Starokršcanski center v Emoni. Katalogi in monogra.je 21, 52–56. Ljubljana: National Museum of Slovenia, 1983. Šašel Kos, Marjeta. “Colonia Iulia Emona – the genesis of the Roman city.” Arheološki vestnik 63 (2012): 79–104. Vitruvius. The Ten Books of Architecture (https://www.gutenberg.org/.les/20239/20239-h/20239­h.htm, accessed on 22.2.2020) Whittaker, C. R. “Imperialism and culture: the Roman initiative.” In Dialogues in Roman Im­perialism. Power, discourse and discrepant experience in the Roman Empire, edited by D.J. Mattingly, Journal of Roman Archaeology Supplementary Series 23, 1997: 143–163. Županek, Bernarda. “Emona: a city of the empire.” In Emona: a City of the empire, edited by Mojca Ferle, 43–62. Ljubljana: Museum and Galleries of Ljubljana, 2014. POVZETEK Poznorimska Emona: kako razumeti transformacijo mesta Bernarda Županek Rimsko mesto Emona, eno od številnih mest v ogromnem rimskem imperiju, se pogosto zdi predvsem njegov administrativni in .skalni vzvod. To pa vsaj od avgustejskega casa – kar se okvirno pokriva z zacetki rimske Emone – ne drži vec. V tem casu je bila urbanizacija in državna oz. politicna arhitektura deležna mocne pravne in .nancne podpore ter promocije. Vsaj od takrat naprej je bilo rimsko mesto namenski element rimskega imperializma. To je bilo vpi­sano v njegovo obliko in arhitekturo ter nenazadnje v nacin življenja v njem. Za vzpostavitev pravilnega rimskega življenja v mestu namrec ni bila dovolj prava arhitektura, oblika in okras prostorov, ampak ljudje s politicno udeležbo in odgovornostjo, ki so skrbeli za skupne religiozne dogodke in javne spektakle, postavljali in vzdrževali javne spomenike in zgradbe, ki so pricali o bogastvu skupnosti in lojalnosti imperiju, in drugo. Oboje, ustrezno arhitekturo in pravilen nacin življenja v mestu je zgodnjerimska Emona imela. V poznorimskem casu pa se je emonski mestni prostor spremenil. Arheološka odkritja kažejo, da je bilo cetrto stoletje za kolonijo Emono cas blagostanja, ki je prinesel prenovo dela infrastrukture in novogradnje v razlicnih delih mesta. Deli mestnega obzidja so bili v poznorimskem casu ojacani, v drugi polovici 4. stoletja so bile izvedene številne investicije v zgodnjekršcanske objekte, z gradnjo dveh molilnic, vsaj ene cerkve s krstilnico, sakralnim objektom na zgodnjekršcanskem odseku severnega mestnega pokopališca in kasneje rotunde na forumu. Hkrati so bili nekateri deli infrastrukture, na primer deli kloak in obrambnih jarkov, pogosto slabo ali sploh ne vzdrževani. Vzroki za naštete spremembe mestne podobe so številni in kompleksni. Poznorimska Emona je bila mesto v vedno bolj razdrobljenem in nestabilnem imperiju, in zaradi vpadov ter groženj z vzhoda je njeno širše obmocje postalo del vzhodnoalpskih zapor. Med drugimi, na tem mestu bolj izpostavljenimi dejavniki za spremembo, so dokazi za mocno emonsko kršcansko skupnost, kar je pomenilo, med drugim, drugacen nacin življenja v mestu. Trdimo, da je transformacija videza Emone šla z roko v roki s spremembo v nacinu življenja v mestu. Rimsko mesto ni bilo zgolj prostor za bivanje, zgolj .zicna struktura ali administrativna enota, ampak, kot smo že poudarili, simbolicno in ideološko nabit prostor, kjer je življenje teklo na pravi, rimski nacin. Ne samo podoba mesta, tudi – ali pa celo predvsem prakse vsakdanjega življenja v njem so izpricevale in potrjevale romanitas mesta in njegovih prebivalcev. V zgodnje­ Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) rimski Emoni se je rimskost odslikavala in ojacevala v ritmu vsakdanjega življenja, v daritvah bogovom, srecevanjih mestnega seta, obisku ludi, rimskemu nacinu vecerjanja itd. Poznorimska Emona je bila prostor za udeležbo pri kršcanskih obredih in dogodkih, kot so bile procesije, maše, kršcevanja, speci.cni obredi pokopavanja. V mestu so hitro zrasli za zgodnjekršcanske aktivnosti nujno potrebni prostori in zgradbe, tiste ne vecnujno potrebne pa so bile preuporabljene ali zanemarjene. Kot viri gradbenega materiala so služili tudi deli nekoc po klasicnem zgledu urejenih nagrobnih spomenikov. Odnos do sekularnih javnih zgradb se je spremenil. Spremenjene prakse vsakdanjega življenja, drugacne aktivnosti prebivalcev mesta so Emono pocasi spremenile. Spremenile so ne zgolj njen videz, ampak tudi njene funkcije, pac v skladu s potrebami. Pokristjanjenje ljudi je teklo hkrati s pokristjanjenjem prostora. Skratka, nacin urbanega življenja in urbana pokrajina Emone sta se v 4. stoletju spremenili, enako kot družba, ki je živela v njej. J. BANIC: The Mystery of Merania: A New Solution to Old Problems ... Josip Banic The Mystery of Merania: A New Solution to Old Problems (Holy Roman Empire and the Kingdom of Croatia-Dalmatia during the Investiture Controversy) (Part 2)* Banic, Josip, PhD student, Central Europe­an University, Medieval Studies Department, HU-1051 Budapest, Nádor u. 9, Hungary, jb@ histria-historica.eu The Mystery of Merania: A New Solution to Old Problems (Holy Roman Empire and the Kingdom of Croatia-Dalmatia during the Investiture Controversy) This paper deals with issues concerning the hi­storical background that engendered the imperial (titular) Duchy of Merania and the modality by which this mysterious territory became part of the Holy Roman Empire. The second part outlines interpretations regarding how this patch of land became part of the Holy Roman Empire. Since there is still no satisfying answer as to how, when precisely, and why this change of jurisdictions took place and who were the main protagonists of this takeover, the author proposes a new solution to this age-old mystery. The takeover of Merania is posited in the second half of the 1070s, that is in the period of Croatian king Zvonimir who fostered enmity with the Holy Roman emperor Henry IV by of.cially taking the side of the reform papacy and pope Gregory VII during the polarizing Investiture Controversy. It is in this context that the attacks from the direction of Istrian march and the Duchy of Carinthia ensued against Zvonimir’s kingdom, led by a noble knight Wezelin whose identity is discussed in detail; this marks the beginning of the imperial takeover of Merania. Keywords: Merania; Margraviate of Istria; Kingdom of Croatia; Patriarchate of Aquileia; Investiture Controversy; Pope Gregory VII; King Demetrious Zvonimir; Emperor Henry IV, 11th century. Banic, Josip, doktorand, Srednjeevropska univerza, Oddelek za medievistiko, HU-1051 Budimpešta, Nádor u. 9, Madžarska, jb@histria­historica.eu Skrivnost Meranije: nove rešitve starih pro­blemov (Sveto rimsko cesarstvo ter Kraljevi­na Hrvaška-Dalmacija v casu investiturnega boja) Clanek obravnava problematiko zgodovinske­ga ozadja, ki je ogrožalo (naslovno) cesarsko Vojvodino Meranijo in nacin, na katerega je to skrivnostno ozemlje postalo del Svetega rimskega cesarstva. V drugem delu sledi oris razlag, kako je ta kos ozemlja postal del Svetegarimskega cesarstva. Še vedno nimamo zado­voljivega odgovora na vprašanje, kako, kdaj tocno in zakaj je prišlo do spremembe juris­dikcije ter kdo so bili glavni akterji prevzema, zato avtor predlaga novo rešitev te starodavne skrivnosti. Prevzem Meranije je umešcen v drugo polovico sedemdesetih let 11. stoletja, v obdobje hrvaškega kralja Zvonimirja, ki je podprl reforme in se uradno postavil na stran papeža Gregorja VII. v polizirajocem inves­titurnem boju ter gojil sovraštvo do cesarja Henrika IV. V tem kontekstu so sledili napadi na Zvonimirjevo kraljestvo iz smeri Istrske marke in Vojvodine Koroške pod vodstvom viteza Vecelina, s cigar identiteto se podrobno ukvarja avtor clanka. Napadi oznacujejo zacetek cesarskega prevzema Meranije. Kljucne besede: Meranija, mejna gro. ja Istra, Kraljevina Hrvaška, oglejski patriarhat, inves­titurni boj, papež Gregor VII., kralj Dimitrij Zvonimir, cesar Henrik IV, 11. stoletje. * Part 1 was published in Zgodovinski casopis 74 (2020), 3–4, pp. 296–327. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) | 42–92 Solution 4: The “Wezelin Thesis” Interestingly enough, one piece of evidence that has the potential to solve the Meranian mystery is a rather well-known primary source, edited multiple times throughout the 19th century, but for some reason ignored by Benussi, Hauptmann and Margetic. Namely, in 1079 pope Gregory VII wrote a condemning letter to a noble knight Wezelin.1 In this letter of reproach, the heir to St. Peter warned his subject not to attack “him who the Apostolic See appointed king in Dalmatia”.2 If the audacious knight fails to heed the pope’s warning, “the sword of St. Peter” would be unsheathed and mercilessly released upon him and his followers.3 Since the letter is dated to 1079 and since Demetrious Zvonomir had been crowned king by the very pope’s legate in 1076, the letter indubitably refers to this distinguished Croatian monarch; this is also the consensus in historiography. Does this letter then have anything to do with the loss of Merania? Traditionally, this letter has been interpreted in the context of Ulrich I’s pu­tative wars against Zvonimir as read from the IC and as narrated by Ferdo Šišic. Thus, historians wanted to see a Carniolan-Istrian lord in this Wezelin, somehow related to Ulrich I of Weimar-Orlamünde, or a “Carinthian” as mentioned in the IC. The editor of the 1079 letter even wrote “presumably a Carinthian count” as he annotated the source.4 After Hauptmann published his landmark article, this Wezelin became a completely unimportant character, a post-mortem re.ex of a bygone era. Everything that was supposed to have happened had already happened: Ulrich I conquered large parts of the Dalmatian march, the Hungarian king and his duke helped Zvonimir reclaim everything but Merania, and the whole story was over by the end of the 1060s; there was simply no place for this Wezelin and his attacks. Even Margetic did not .nd a place for this letter and for the noble knight Wezelin 1 The best edition is Reg. Greg. VII, no. VII, 4, ed. Caspar, pp. 463–464. The facsimile of the original is reproduced in Raukar, Hrvatsko srednjovjekovlje, p. 51 and in Stipišic, Pomocne povijesne znanosti, p. 93. 2 Contra eum, quem in Dalmatia regem auctoritas apostolica constituit. Reg. Greg. VII, no. VII, 4, ed. Caspar, p. 463. 3 Quodsi te temeritatis tue non poenituerit, sed contra mandatum nostrum contumaciter ire temptaveris, scias indubitanter, quia gladium beati Petri in audaciam tuam evaginabimus et eodem pertinaciam tuam et omnium, qui tibi in ea re faverint, nisi resipiscas, multabimus. Ibid. 4 “Vermutlich ein karantanischer Graf.” Ibid., ed. Caspar, p. 463, n. 1. J. BANIC: The Mystery of Merania: A New Solution to Old Problems ... in his study on Merania, so he simply decided to completely ignore this source.5 The success enjoyed by Hauptmann’s interpretation explains why historians have not bothered with this letter any more than to simply state how a knight, most prob­ably linked to the Carniolan-Istrian region and margrave Ulrich I, dared to attack Zvonimir, but he was warned by the pope and thus the attacks ended. This is the dominant interpretation of this letter to this day.6 The only variations on this theme regard the exact relation of Wezelin to Ulrich I: for some historians he was his youngest son, for others he was his brother, for some he was even his great-uncle, while the vast majority simply see him as Ulrich’s heir, the margrave of Istria in the 1070s.7 He is most often linked to another Wezelin, the Istrian count from 1027 (who in turn is at times, erroneously, interpreted as Ulrich I’s father).8 However, all such interpretations are ungrounded in the primary sources. Wezelin, the count of Istria from the .rst half of the 11th century, is rarely mentioned in primary sources, yet historians have turned to him often in explaining a wide array of various historiographical problems. In authentic primary sources this comes Wecellinus appears no more than four or .ve times: in 1014 he signed a donation of Sigimbald, the bishop of Porec, as Wecil vicecomes; perhaps this is the same individual that in 1017 signed yet another document linked to the bishopric of Porec as dominus Wecel de civitate Parentina; in 1027 he played a prominent role as the advocate of Carinthian duke Adalbero of Eppenstein in his dispute with Aquileian patriarch Poppo and his advocate Waltram; in the following year he is mentioned as the brother of bishop of Ceneda, Helmiger (Helmigerius episcopus et eius frater Wecellinus); .nally, in 1030 there is a record of his son Constantine 5 Margetic dealt with this letter and Wezelin in several other papers, but never in the context of Meranian takeover. See n. 48. 6 Klaic, Povijest Hrvata u ranom, pp. 51, 388; Raukar, Hrvatsko srednjovjekovlje, p. 51; Cowdrey, Pope Gregory VII, pp. 441–442; Kosi, ...quae terram nostram, p. 48; Birin, Pregled politicke povijesti, p. 64; Levak, Istra i Kvarner, p. 409; Majnaric, Karolinško, Otonsko, pp. 528–529; idem, Papinstvo, p. 544; Budak, Hrvatska povijest, pp. 23, 216–217, 220, 259. 7 E.g. N. Klaic has him as “an Istrian knight”, “probably margrave’s vassal”; Raukar simply denotes him as “by all accounts an Istrian feudatory”; Birin describes him as “one of Istrian or Carniolan liegemen of Aquileian patriarchs”; for Levak he is “an Istrian nobleman”; Majnaric designates him as “Istrian margrave”. See previous footnote. Budak is more careful as he writes that “[w]e do not know for certain who was this Vecelin and was he in the service of Aquileian patriarch who wavered between fealty to the pope and Henry IV, or was he Istrian-Carniolan margrave, the brother of Ulrich II.” Budak, Hrvatska povijest, p. 259. The thesis that Wezelin was related to Ulrich I is championed by Ivan Jurkovic who penned an in. uential encyclopedia entry where he stated that “his brother [Ulrich I’s] Wezelin II took over the administration of the margraviate”, equating this Wezelin II as the noble knight Wezelin from the pope’s letter. Jurkovic, Weimar-Orlamünde, http://istra.lzmk.hr/clanak.aspx?id=3039 [last access: 04. 08. 2019]. This opinion was taken over by Marija Mogorovic Crljenko, Jurkovic’s student who used his unpublished notes as her secondary literature, in yet another in.uential paper where Wezelin of the papal letter was also equated with the brother of Ulrich I of Weimar-Orlamünde. Mogorovic Crljenko, Istarski markgrofovi, pp. 87–88. 8 I have dealt with the genealogy of Ulrich I of Weimar-Orlamünde in great details in my forthcoming paper “Marchionatus Istrie origo.” Therefore, I will brie.y summarize some seminal aspects of this discussion, only insomuch as they pertain to Wezelin. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) who also signed a charter issued by the bishop of Porec, Engilmar (signum manus Constantini .lii Ecilii comitis).9 The only other primary sources that mention this individual – and this is the main source of confusion in the historiography that engendered multiple erroneous interpretations – are the two forged donation charters composed by Boniface, the bishop of Porec (1282–1305) in 1305.10 These two documents, one purportedly issued by a countess Azica, the other by a countess Williburga – both dated to 1040 according to the year of incarnation, 1042 according to indiction and 1044 accord­ing to the year of Henry’s reign – feature a comes Wecelinus. In Azica’s donation he is the late husband of Williburga, the donor’s mother, and thus a grandfather to an Ulrich, Azica’s son; in Williburga’s charter he is her still living husband and Ulrich’s father.11 Since Williburga II of Sempt-Ebersberg was indeed a grandmother to Ulrich I of Weimar-Orlamünde, historians dearly wanted the family relationships described in Azica’s donation (but not in Williburga’s) to be authentic. They are not. The mother of Ulrich I was Hademoud II of Sempt-Ebersberg, the daughter of Williburga II of Sempt-Ebersberg and Werihen III, the count of Friuli and Istria who appears in primary sources from 991 to 1028.12 This Werihen III, as has been 9 The sources, in chronological order, are edited in the following publications: CDI 1, nos. 88, and 89, ed. Kandler, pp. 188–189, and pp. 190–191; D. C. II, nos. 92, and 132, ed. Bresslau, pp. 125–127, and pp. 177–179; CDI 1, no. 91, ed. Kandler, pp. 193–194. 10 I have discussed these forgeries in detail in my forthcoming paper “Anatomy of a Forgery: New Insights into the False Donation Charters of Istrian Countesses Williburga and Azica” where I built upon the conclusions reached by Danilo Klen who convincingly demonstrated that the two donation charters are historical fakes (acta spuria) composed by the chancellery of bishop Bonifacius in late 13th or early 14th century. See Klen, Fratrija, pp. 19–34. These two charters are nowadays presumed lost, but they were edited in the 18th century by Iohannes Benedictus Mit­tarelli and Anselmus Castadoni. Annales Camaldulenses 2, ed. Mittarelli–Castadoni, appendix: pp. 80–82 (Azica’s donation), pp. 82–84 (Williburga’s donation). 11 Azica’s donation: [i]gitur qualiter inlustrissima Azcica totius nobilitatis compos, patre Wecelino et Wilpurga nobilissima matre Hystriensium quondam comite et comitissa procreate, [d]at igitur predicta domina Azcica consensu domine Wilpurge matris sue adhuc viventis, et consensu domini Wolderici .lii sui, qui coram stabat. Williburga’s donation: [d]at igitur pre-dicta domina Wilipurga consensu domini Wecellini, et consensu domini Woldorici, [h]ac itaque oblatione facta eadem domina una cum supradicto Iacobo advocato suo consensu Woldorici .lii sui. See previous note. 12 The marriage between Williburga II and Werihen III is attested in the codex traditionum of Geisenfeld monastery where a notitia traditionis states that countess Williburga donated prop­erties to the family monastery ex petitione . lie sue Liutkarde, for the memory of her soul and her deceased husband Werihen (in memoriam sue anime, defunctique mariti Werigandi). Monumenta Geisenfeldensia, p. 182, no. 4. The connection between Williburga and Werihen is also attested in the liber traditionum of St. Peter’s monastery in Salzburg, an ecclesiastical institution under Werihen’s advocacy. SUB 1, no. 34, ed. Hauthaler, pp. 269–270. This Werihen appears, besides the notitiae of St. Peter’s monastery, as Istrian count (Hueribent Histriensium comes and Weribent comes) in 991. CDI 1, no. 85, ed. Kandler, pp. 184–185. He is also the Werihen comes to whom emperor Otto III donated half of Salcano and village Gorizia in 1001. D. O. III, no. 412, ed. Sickel, pp. 846–847. He is also the count of Friuli mentioned in 1028 (in pago Foroiulii in comitatu Wari­enti comitis). D. C. II, no. 132, ed. Bresslau, pp. 170–172. See also Štih, Guariento, http://www. dizionariobiogra.codeifriulani.it/guariento/ [last access: 04. 08. 2019]. That Hademoud II was the mother of Ulrich is attested in the codex traditionum of Ebersberg monastery where a notitia J. BANIC: The Mystery of Merania: A New Solution to Old Problems ... masterfully demonstrated by Peter Štih, cannot be the same individual as count Wezelin as this very duo is featured together in two separate documents (in 1027 and 1028 respectively).13 Moreover, a popular interpretation in which Werihen III had been the .rst husband to Williburga II and Wezelin the second, the latter being the father of Hademoud II (presumably also known as Azica) is likewise untenable due to chronology.14 Namely, Hademoud II is the oldest of Williburga’s daughters, mentioned at one point as the only grandchild of Ulrich I of Sempt-Ebersberg, yet both Gerberga and Liutgard are mentioned –the former explicitly, the later implicitly – as daughters of Williburga II and count Werihen.15 Since Gerberga and Liutgard can only be younger than Hademoud, there is no way that the mother of Ulrich I was born from Williburga’s hypothetical second marriage to Wezelin. Finally, there is a creative solution proposed by Gerald Gänser – who was in turn in.uenced by Franz Tyroller – according to which the Werihen mentioned in Istria, in Salzburg, and in Geisenfeld’s liber traditionum is the same person as Istrian count Wezelin from the 1020s and the advocate of Carinthian duke Adalbe­ro.16 This does not stand up to scrutiny. Namely, the Istrian count Wezelin appears .rst as a viscount (vicecomes) in 1014, and only in 1027 as a count.17 As such, he cannot be the same individual as count Hueribent and Weribent mentioned in Porec traditionis states: Hec eadem Ovdalrico, qui .lius erat Hadamovde, .lie Willipirge, sororis Adalp­eronis, dedit predium Peringin et maius Wizzinvelt cum attinentibus omnibus. Das Cartular des Klosters Ebersberg, no. 44, ed. Hundt, pp. 143–144. This Williburga II is sometimes interpreted as Williburga III, as Williburga II would be the presumed wife of count Poppo I of Kühbach, as was famously argued by Tyroller. Tyroller, Genealogie, p. 66. That this construction remains utterly ungrounded in primary sources is demonstrated by Gottfried Mayr who showed that the counts of Kühbach have no documented family ties with the comital house of Sempt-Ebersberg. Mayr, Die Grafen von Kühbach, pp. 123–124. As such, the wife of Werihen III and the daughter of count Ulrich I of Sempt-Ebersberg should be denominated as Williburga II, not III. 13 Štih, “Villa quae Sclavorum”, pp. 108–110. They are featured together in D. C. II, nos. 92, and 132, ed. Bresslau, pp. 125–127, and pp. 177–179. 14 This interpretation was famously proposed already in 1792 by Hermann Scholliner who wrote of Williburga’s two marriages, . rst with Werihen, the count of Friuli and Istria, and the second with Wezelin, the count of Istria. Scholliner, De Gerbirge, pp. 594–599 (Werihen), pp. 600–605 (Wezelin). This opinion was then popularized by the likes of Czörnig in his monumental monograph on the counts of Gorizia and Benussi in the ambit of Istrian historiography. Czörnig, Das Land Görz, p. 479, n. 1; Benussi, Nel Medio evo, p. 334. Finally, it found its way into an immensely in.uential paper authored by Heinz Dopsch and Therese Meyer. Dopsch–Meyer, Von Bayern, pp. 342, 346. 15 The 11th-century chronicle of Ebersberg family records how Ulrich I, the father of Willi­burga II, at one point in his life lamented how he only had one surviving grandchild, a Hademoud, the daughter of Williburga II. Oudalricus ergo nullam ex .liis prolem videns preter unam virginem Hadamuodem vocabulo, neptem suam de . lia Willibirga. Chronicon Eberspergense, ed. Arndt, p. 13. Thus, the Liutcard who petitions her mother Williburga II to donate properties to family monastery in Geisenfeld to the lasting memory of her husband – and therefore certainly Liutcard’s father – Werihen, can only be younger than Hademoud II. Monumenta Geisenfeldensia, p. 182, no. 4. 16 Gänser, Die Mark (2. Teil), pp. 112–113. This opinion was at .rst followed by PeterŠtih, but he later rebuked it and went back to “two marriages” thesis as advocated by Scholliner (n. 14 in this paper). Štih, “Villa quae Sclavorum”, pp. 110–111; idem, Der friulanische Graf, pp. 70–79; idem, Guariento. Cf. Tyroller, Genealogie, pp. 68–69. 17 CDI 1, no. 88, ed. Kandler, pp. 188–189; D. C. II, no. 132, ed. Bresslau, pp. 177–179. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) in 991.18 While both Tyroller and Gänser are correct in claiming that Williburga II married only once, that marriage must have been to Werihen III, the count of Friuli and Istria and the advocate of St. Peter’s monastery in Salzburg, not Wezelin the advocate of Carinthian duke Adalbero and count of Istria. The two forgeries from 1305 are nothing but a patchwork of various charters available to episcopal chancery in the late 13th, early 14th century that were clumsily abridged, reworked, and anachronistically rewritten as instrumenta publica; they do contain traces of authentic sources and historical facts, but Ulrich I’s genealogy is not among them.19 Therefore, it must be concluded that there is no primary source that would attest to an eponymous son of count Wezelin from the 1020s, let alone a source that would allow us to interpret this hypothetical individual as a brother or son or any other relative of Ulrich I. Yet, a Wezel junior, the presumed son of comes Wecellinus and Williburga II of Sempt-Ebersberg, is often found in the second­ary literature. E.g. Gänser writes about him in his highly in.uential study on the social relations of house Eppenstein, but he was led astray by the 1305 forgeries.20 What is more, he mistook Werner of Reichersberg, the brother of Starchand I and son of count Asquin, to be the putative Wezel junior.21 The confusion lies in the fact that Wezelin is a common nickname, a hypocoristicon, for Wern(h)er. There is another famous example of this name-nickname pairing: Werner the archbishop of Magdeburg was often called Wezel(in), even by the pope.22 Although they do not cite any primary or secondary source, Heinz Dopsch and Therese Meyer also have a Wezelin junior in their genealogical table, presumably taken over from 18 CDI 1, no. 85, ed. Kandler, pp. 184–185. 19 On the elements of notitiae traditionum in these two forgeries – namely the designation brevis scriptiuncula in the charters’ narratio – see Härtel, Notariat und Romanisierung, p. 912, n. 119, and p. 918, n. 143; Štih, Anfänge und Entwicklung, pp. 303–304. 20 Gänser was primarily led astray by the two forgeries which he used as trustworthy sources for 11th century history. Moreover, Gänser equates the names Werihen and Wezelin, believing them to be mutually interchangeable; thus, he believes that only Wezelin had been Williburga’s husband, and this Wezelin would then be the same individual denoted as Werigand in Geisen­feld’s liber traditionis and the advocate of St. Peter’s monastery in Salzburg. Consequently, he equates Azica from the forgery with Hademoud II. Since the whole argument is based solely on the two forgeries from a much later period, it should be entirely abandoned. Gänser, Die Mark (2. Teil), pp. 112–113. 21 Gänser, Die Mark (2. Teil), p. 113, citing SUB 1, no. 21 (recte 22), ed. Hauthaler, p. 241. This notitia traditionis indeed mentions a nobilis vir nomine Wezil, but since this Wezil disposes of properties of a count Asquin (comes Ascuuinus), namely Radlach, he must be the same person as Werner, the brother of Aribo who inherited Radlach. Annales Reicherspergenses, ed. Wattenbach, pp. 448, 455. Thus, the Wezil of Codex Baldwini is none other than Werner of Reichersberg, the heir to count Asquin, the consanguineus of St. Hema. All of this is convinc­ingly argued by Hauptmann, Grofovi Višnjegorski, pp. 215–239, esp. pp. 218–219 and p. 237. 22 His Saxon compatriot Bruno regularly refers to him as Werner (Werinherus). Bruno of Merseburg, Saxonicum bellum, c. 18, c 26, c. 38, and passim, ed. Lohmann, p. 24, l. 9–10, p. 30, l. 7, p. 39, l. 20, and passim. But both Henry IV and pope Gregory VII refer to him as Wezelin. D. H. IV, no. 238, ed. Gladiss–Gawlik, pp. 301–302; Reg. Greg. VII., nos. I, 39, and II, 68, ed. Caspar, pp. 61–62, and pp. 225–226. This name-nickname connection was known to both Ljudmil Hauptmannand Ferdo Šišic. Hauptmann, Grofovi Višnjegorski, p. 219; Šišic, Povijest Hrvata, p. 576. J. BANIC: The Mystery of Merania: A New Solution to Old Problems ... Gänser.23 However, no primary source attests to count Wezelin from 1020s having any children other than the aforementioned Constantine. Finally, there was never any Wezelin who assumed the title of marchio Histrie. The chronology of Istrian margraves is well-known and precisely documented in contemporary primary sources: Ulrich I was margrave from 1061 the latest to 1070, the year of his death.24 At this point the March of Istria had not been entrusted to any other margrave – it is possible that it fell under the potestas of Markward IV of Eppenstein, the advocate of Aquileian Church and a close associate and kinsman of Henry IV’s.25 In 1077 the County of Istria and the March of Carniola were bequeathed to the Aquileian Church and its patriarch Sighard by emperor Henry IV.26 Following the brief episode of Aquileian rulership, Istria was taken away from the patriarchs’ jurisdictions and bestowed upon Henry of Eppenstein who remained the margrave until he succeeded his late brother Liutold as new duke of Carinthia.27 From that point 23 Dopsch–Meyer, Von Bayern, pp. 342, 346. 24 Ulrich I is .rst attested as Istrian margrave in 1061; the best edition of the document is Margetic, Pet puljskih isprava, pp. 145–147, no. 4 (facsimile of the original, albeit a very poor one, on p. 146). On Ulrich’s death: Lampert of Hersfeld, Annales, a. 1070, ed. Holder-Egger, p. 112, l. 23; Annalista Saxo, Chronicon, a. 1070, ed. Nass, p. 416, l. 17. 25 There are no sources that mention Markward IV as margrave, but Lampert of Hersfeld wrote how “it was on his own initiative that Markward had seized the territory of another man” (Marcwardum privata presumptione .des alienos invasisse). Lampert of Hersfeld, Annales, a. 1073, ed. Holder-Egger, p. 153, l. 19–20 (trans. in Robinson, The Annals, p. 181). This line has traditionally been interpreted, starting from Meyer von Knonau back in 1894, as Markward’s de facto reign over the territories of the recently deceased Ulrich I of Weimar-Orlamünde whose sons and heirs were still minor at the time of his death in 1070. Meyer von Knonau, Jahrbücher 2, pp. 34–35. As the very Lampert of Hersfeld also wrote how the same Markward IV took over the Duchy of Carinthia following the purported deposition of Berthold of Zähringen in 1073 “without the proceedings required by law”, it is very possible that it was the Eppenstein clan, Markward IV and his sons, that were the real ruling powers in the entire Carinthian duchy dur­ing the 1070s, including the territories of the former Marca Wodalrici marchionis. Lampert of Hersfeld, Annales, a. 1073, ed. Holder-Egger, p. 140, l. 4–6 (trans. in Robinson, The Annals, p. 163). Since Markward IV died in 1076 (at least this is the communis opinio since no necrology records the year of his death and since his son Liutold was made duke of Carinthia in 1077, (see MDC 3, no. 437, ed. Jaksch, p. 171), Henry IV could still donate Carniola and Istria to the Patriarchate of Aquileia de nostra regali proprietate et potestate. D. H. IV, nos. 295 and 296, ed. Gladiss–Gawlik, pp. 387–389 and pp. 389–390. See also Klaar, Die Herrschaft, pp. 97–107; Gänser, Die Mark (2. Teil), pp. 96–97; Brunner, Herzogtümer und Marken, p. 157. Finally, since the IC mentions a Marchrat dux Theutonicorum in the .rst half of 1070s, it is most probably a reference to Markward IV of Eppenstein. IC, c. 114, ed. Bak–Veszprémy, p. 212. 26 D. H. IV, nos. 295 and 296, ed. Gladiss–Gawlik, pp. 387–389 and pp. 389–390. 27 Suus [Udalrici] frater, Liutoldus aliqua sui iuris, ut sibi visum est, scilicet Ducatum Carinthie, concessione regia obtinuit, et aliter eius frater [Henricus] Marchiam Istriam sub eadem concessione possedit. Casuum s. Galli continuatio II, c. 7, ed. Arxt, p. 159, l. 30–32. Liutold died on the 12th of May, 1090. The year is given by Bernold of Constance: [sub anno 1090] Ex parte excommunicatorum Liutoldus dux Carinthiorum inopinata morte praeripitur. Bernold of Constance, Chronicon, a. 1090, ed. Robinson, p. 481, l. 3–4. The date is given by the necrology of St. Lambert. Necrologium s. Lamberti, ed. Herzberg-Fränkel, p. 325. Henry was .rst mentioned as duke of Carinthia in 1093, the same day the March of Carniola was donated to the Patriarchate of Aquileia. D. H. IV, no. 431, ed. Gladiss–Gawlik, pp. 576–577. See also Klaar, Die Herrschaft, pp. 107–118. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) Istrian march was under the jurisdiction of Burckhardt II of Moosburg, the former advocate of Aquileian Church, the brother of Berthold, imperial anti-archbishop of Salzburg, and a very close associate of emperor Henry IV (disputed by Poppo III, the son of Ulrich I of Weimar-Orlamünde).28 Although there is a short gap between 1070 and 1077 that could be .lled by the presumed margrave (or simply a count) Wezelin as heir to Ulrich I, there is simply no primary source whatsoever that would attest to this scenario. Since the noble knight Wezelin to whom pope Gregory VII wrote in 1079 is neither the heir to count Wezelin from the 1020s nor a relative of Ulrich I’s and de.nitely not a margrave as is generally assumed, one should look elsewhere to establish both his identity and his role in the wider region. Where does the pope’s reproachful letter .t, who was this Wezelin, why did he attack Zvonimir’s Dalmatia and what did he (hope to) achieve? To begin answering these questions, several crucial observations regarding the historical context must be made. Zvonimir pledged himself and his kingdom 28 There is much confusion in scholarship regarding Burckhardt II as margrave of Istria. The root of the problem stems from both Burckhardt II and Poppo III of Weimar-Orlamünde appear­ing in contemporary primary sources as margraves of Istria at the same time, in 1093. However, Burckhardt II appears with the title of marchio for the .rst time already in 1091. D. H. IV, no. 426, ed. Gladiss–Gawlik, pp. 571–572. This was known, for example, to Daniel Rentschler, the author of a voluminous PhD dissertation on marches and margraves in the Holy Roman Empire during the Salian era, who concluded that “[d]ie Lage derselben lässt sich anhand der überlieferten Quellen aber nicht ermitteln.” Rentschler, Marken und Markgrafen, p. 582. There are, however, two solutions to this conundrum, and both portray Poppo III as anti-margrave, the .rst of its kind. Namely, if Henry of Eppenstein became the duke of Carinthia only in 1093, that would mean that he had held the March of Istria up to that point; consequently, Burckhardt II could not have been the margrave of Istria in 1091. In this scenario, Burckhardt II would .rst be the margrave of Carniola, and only then, following Henry’s ascension to ducal rank and the donation of Carniolan march to the Patriarchate of Aquileia in 1093, the margrave of Istria. Alternative scenario, and this seems more likely, is that Henry of Eppenstein became the duke of Carinthia soon after his brother’s death in May of 1090. That would, in turn, mean that Burckhardt II was margrave of Istria already in 1091. In any case, Poppo III of Weimar-Orlamünde was never titled as margrave in of.cial imperial diplomata, only in primary sources of Spanheim family clan’s provenance: the liber traditionum of St. Paul’s monastery in Lavanttal, the family monastery of the Spanheims – as Poppo Histriensis marchio – and the necrology of the same monastery – as benefactor Poppo Marchio Histriensis. Urkundenbuch des Benedictiner-Stiftes St. Paul, no. 5, ed. Schroll, pp. 9–10; Schroll, Necrologium, p. 42. The only other source that names this Poppo as margrave is the Historia Welforum Weingartensis, also of anti-imperial provenance. Historia Welforum Weingartensis, c. 15, ed. Weiland–Pertz, p. 23. Since the Spanheim clan was in open rebellion against Henry IV and of.cially supported pope Urban II, and since their greatest rivals in the region were indeed the Eppensteins, it is not surprising that Poppo, married to Ricarda, the daughter of Engelbert I of Spanheim (and thus designated as gener comitis in the liber tra­ditionum, Urkundenbuch des Benedictiner-Stiftes St. Paul, no. 4, ed. Schroll, pp. 8–9), would have been their candidate for the Istrian margrave. MDC 3, nos. 477 and 478, ed. Jaksch, pp. 184–186; Cammarosano, L’alto medioevo, pp. 93–96; Štih, Rodbina koroških Spanheimov, p. 59; Banic, Donationes pro remedio, p. 55. This example of an anti-margrave is a unique occur­rence in the Holy Roman Empire of the era. Therefore, Rentschler’s conclusion that there are no documented cases of anti-margraves (“Markgrafen, die entgegen dem Willen des Königs ins Amt kamen”), should be reassessed. Rentschler, Marken und Markgrafen, p. 881. J. BANIC: The Mystery of Merania: A New Solution to Old Problems ... to reform papacy in 1076.29 This was a bold political gambit. On the one hand it secured him papal support and a quick, sancti.ed road to the Croatian throne, but on the other it also engendered powerful enemies. As the newly crowned Croatian monarch daringly picked his side in the Investiture Controversy, he of. cially pro­claimed himself the enemy of the imperial cause. Therefore, Zvonimir’s pledge to Gregory VII was clearly understood by his contemporaries as audaciously taking a side in the momentous battle between the Empire and Papacy.30 Hence, “noble knight Wezelin” should be sought among the forces loyal to Henry IV and the Holy Roman Empire, but that does not help much in narrowing down the list of possible places to investigate. There is, however, one line in pope’s letter that helps in pinpointing the provenance of the mysterious invader. Gregory VII begins his letter to Wezelin by professing to being . abbergasted by the knight’s action. The way the pope addressed the bellicose noble makes it clear from whence the shock had come: “You, who a while ago have promised fealty to us and to St. Peter”.31 This line has often been overlooked, but it offers a clue in uncovering the place to look for knight Wezelin. Speci.cally, there is only one jurisdictional region close enough to Zvonimir’s Dalmatia that had tradition­ally been a bulwark of pro-imperial cause, but that just recently pledged itself to Gregory VII and reform papacy: the Patriarchate of Aquileia under the newly ap­pointed patriarch Henry (1077–1084).32 29 Ego, inquam, Demetrius, qui et Suinimir, Dei gratia et apostolice sedis dono rex ab hac hora in antea, sancto Petro et domino meo pape Gregorio suisque successoribus canonice intrantibus ero .delis. … Regnum autem, quod mihi per manum tuam, donne (sic!) Gebizo, traditur, .deliler retinebo et illud suumque ius apostolice sedi aliquo ingenio aliquanclo non subtraham. CD 1, no. 109, ed. Kostrencic et al., p. 140. 30 Zvonimir’s coronation is often compared to that of Boleslaw II Szczodry (the Generous) of Poland as it is traditionally argued that this monarch also received his crown from pope Gregory VII, on Christmas 1076. Karbic, Razvoj politickih institucija, p. 96; Wyrozumski, Poland, pp. 280–281. However, there is no primary source similar to Zvonimir’s pledge of fealty that would attest to such an interpretation. There is only one papal letter addressed to “duke” Boleslaw II in April 1075. Reg. Greg. VII., no. II, 73, ed. Caspar, pp. 233–235. Hence, Cowdrey is correct to note that “[n]othing is known of a sequel to this letter, and there is no reason to suppose that Gregory had a direct or even indirect part in Boleslav’s assumption at Gnesen in 1076 of a royal title and crown.” Cowdrey, Pope Gregory VII, p. 452. Be that as it may, Boleslaw II’s position is still partially comparable to that of Zvonimir as this monarch also took an anti-imperial position during the momentous Investiture Controversy precisely with his crowning. Cf. the words of Lampert of Hersfeld: Dux Polenorum… in superbiam elatum… regiam dignitatem regiumque nomen sibi usurpavit. Lampert of Hersfeld, Annales, a. 1076, ed. Holder-Egger, p. 284, l. 14–23. 31 Scias nos de prudentia tua multum mirari, ut, qui te esse dudum beato Petro et nobis . delem promiseris. Reg. Greg. VII., no. VII, 4, ed. Caspar, p. 463. 32 This argument was .rst formulated by Šišic, but it has subsequently been ignored for un­known reasons. Šišic, Povijest Hrvata, pp. 576–577. Margetic was the only one who openly argued against it, .rst in 1997 and then again in 2005 when he simply wrote that Šišic’s opinion “is not very probable”. Margetic, Odnosi Hrvata, p. 25, n. 84. As I will demonstrate later in this paper, Margetic’s reasoning for abandoning Šišic’s thesis is severely .awed. Moreover, Margetic did not offer a better solution – he insisted that Wezelin must be “a papal vassal” and as such he could not have been the patriarch’s vassal as well, but he then proposed Wezelin the advocate of abbot Iuvencius about whom no primary source exists that would attest him “a papal vassal”. Margetic, Bilješke, pp. 19–20. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) Following the death of Aquileian patriarch Sighard in August of 1077, there were great tensions in how the new head of St. Hermagoras’s chair would be elected.33 Since Henry IV had just pledged fealty to Gregory VII, it was expected that the new elections would proceed canonically. Thus, pope Gregory VII sent two letters right after Sighard’s death, one to the “clergy and people of Aquileian Church”, the other to “all bishops suffragans of Aquileian Church”, instructing and encouraging them to independently elect their new patriarch.34 Indeed, Aquileian chapter met and elected a new patriarch, but Henry IV, staying true to his ideals and worldviews, disregarded the election and appointed his own imperial chaplain of Bavarian descent, Henry, as new Aquileian prelate – Berthold of Reichenau described the entire proceeding with the following words: “Likewise in Aquileia, after having rejected the man who had been elected by the clergy and people according to canon law, he [Henry IV], in whatsoever way appointed Henry, a canon of Augsburg and his chaplain, as patriarch”.35 In order to appease the pope and calm the rising tensions, the newly appointed patriarch under­took a daring move: on 11th of February 1079 the pro-imperial patriarch of Aquileia solemnly and of.cially pledged his fealty, the fealty of his Church and his milites, to pope Gregory VII.36 Henry IV was outraged and he thus stripped the Aquileian Church of both the County of Istria and the March of Carniola, both that had been donated to Sighard in 1077.37 However, patriarch Henry was simply buying time for his monarch and he swiftly returned to the pro-imperial camp, remaining a staunch supporter of Henry IV and a bitter opponent of Gregory VII for the rest of his life.38 Nevertheless, the pledge of fealty to the pope remained and it explicitly stated that the Aquileian milites are to serve the Apostolic See: “Whenever I shall have been called upon I will faithfully aid the Roman Church with secular military forces” stood in Henry’s oath to the pope.39 Hence the reason for Gregory VII’s tone in his letter to miles Wezelin. 33 The date 12th of August as Sighard’s death is mentioned by both the necrology of Ro­sazzo abbey and the necrology of Aquileia. Urkunden und Memorialquellen, ed. Härtel–Scalon, p. 281; Necrologium Aquileiense, ed. Scalon, p. 276. 34 Reg. Greg. VII., no. V, 5 (letter to clero et populo Aquilegensis Ecclesie), and V, 6 (let­ter to omnibus episcopis Aquilegensis Ecclesie suffraganeis), ed. Caspar, pp. 352–354 and pp. 354–355. See also Cowdrey, Pope Gregory VII, p. 176. 35 Aquileie quoque Heinricum, Augustensem canonicum et capellanum suum patriarcham, reprobato eo qui canonice a clero et populo electus est, qualitercumque apposuit. Berthold of Reichenau, Chronicon, a. 1077, ed. Robinson, p. 298, l. 10–12. 36 Greg. Reg. VII., no. VI, 17a/4, ed. Caspar, pp. 428–429: Sacramentum archiepiscopi Aquiliensis. See also Berthold of Reichenau, Chronicon, a. 1079, ed. Robinson, p. 353, l. 5–17. 37 The monarch would later blame the bad consultations of his advisors for this move: postea vero consilio quorundam non bene nobis consulentium eandem Marchiam [Carniole] predicte Ecclesie subtrahendo abstullimus alii eam concedentes. D. H. IV, no. 432, ed. Gladiss–Gawlik, p. 578. 38 According to Berthold of Reichenau, the patriarch Henry was unus ex intimis regis Heinrici and he did not heed the papal legation optima .de et studio, but instead sent to Henry IV in Regensburg his own nuntium secretalem, qui voluntatem illius [Heinrici IV.] et obedientiam exploraret. Berthold of Reichenau, Chronicon, a. 1079, ed. Robinson, pp. 356–357, l. 20–5. 39 Romanam Ecclesiam per secularem militiam .deliter adiuvabo, cum invitatus fuero. Reg. Greg. VII., no. VI, 17a, ed. Caspar, p. 429. J. BANIC: The Mystery of Merania: A New Solution to Old Problems ... By narrowing down the potential regions of Latin Christendom to the Patriarch­ate of Aquileia, it becomes somewhat easier to search for the Wezelin in question. Namely, there are several individuals who .t the pro.le, both chronologically and socially. The .rst is a Wecelinus de Iuno, a landowner from Jauntal in Carinthia with his own proprietary church who donated some of his properties to the Aquileian patri­archate and its patriarch Ulrich of Eppenstein.40 This Wezelin was equated by Zahn, the editor of the document, to a miles of the Patriarchate of Aquileia with possessions in the very Jauntal valley, count Kazelin of the Aribonids.41 This Kazelin – his name is spelt in various ways – would be a perfect candidate for the Wezelin of the papal letter: he was a miles in service of Sighard, the patriarch of Aquileia, a Carinthian nobleman from a powerful family clan – the Aribonids whose offspring served as counts palatines to the Holy Roman Emperors – and he was active precisely during the 1070s and 1080s.42 However, there is too much of a difference between the names Kazelin – this form itself being the hypocoristicon of Kadaloh, one of the family’s Leitnamen – and Wezelin.43 If, however, one is to link the Wecil palatinus comes from the 12th-century Salzburg necrology to this Kazelin, also titled as count palatine (albeit in a forged charter), then one could suppose that the two names were used interchangeably, or at least that the contamination Wezelin for Kazelin was common.44 40 MDC 3, no. 482, ed. Jaksch, p. 187. The document is originally undated, the dating provided by the editors is according to Ulrich’s years as patriarch of Aquileia, 1086–1121. 41 Urkundenbuch des Herzogtums Steiermark 1, no. 92, ed. Zahn, pp. 107–108. This opinion was also acknowledged by Hans Pirchegger, Franc Kos and Antonio Battistella, but it has subsequently been ignored. Pirchegger, Beiträge zur Genealogie, pp. 55–56; Gradivo 3, no. 383, ed. Kos, pp. 222–223; Battistella, L’Abbazia, pp. 10ss. 42 This Kazelin is mentioned in 1072 as Chazele comes in one notitia and listed under the milites of patriarch Sighard as Chazili de Muosiza in another. SUB 1, no. 1, ed. Hauthaler, pp. 771–774. Unfortunately, all other documents mentioning this mysterious knight are either forger­ies or interpolated copies of lost originals. Thus, Kazelin is believed to be the founder of Moggio monastery in Friuli, but both the donation charter from presumably 1070 according to which Kazelin bequeaths to Aquileian Church his castrum Mosniz (Moggio in Friuli) so that a monastery would be erected there, as well as the 1072 con.rmation of this donation by patriarch Ulrich of Eppenstein are forgeries. These documents are best edited in Urkunden des Klosters Moggio, nos. U 1, and U 2, ed. Härtel, pp. 77–78, and pp. 78–80. Similar is the situation with Kazelin’s supposed endowment for the establishment of Eberndorf collegiate church – the 1106 document attesting to it is also a forgery. MDC 3, no. 535, ed. Jaksch, pp. 215–217. More on these documents and the historical persona of this Kazelin, see Härtel’s study in Urkunden des Klosters Moggio, pp. 47–58. That Kazelin stemmed from the Aribonids was famously demonstrated by Heinz Dopsch. See e.g. Dopsch, Die Aribonen, pp. 85–86, with family trees on pp. 62–63 and pp. 71–72. Unfortunately, I was not able to procure the PhD thesis Die Aribonen: Ein führendes Adelsgeschlecht in Bayern und Kärnten während des Hochmittelalters authored by Dopsch in 1968. 43 On Leitnamen – the “leading names” – esp. in the context of constructing medieval genealogical relationships, see Werner, Important Noble Families, pp. 149–153; Bouchard, The Origins, pp. 505–509; Wilson, The Means, pp. 81–85. 44 Necrologia s. Rudberti Salisburgensis, ed. Herzberg-Fränkel, p. 108 (date of death: 22nd of February). This Wecil palatinus remains a mysterious .gure. Already in the 18th century, historians equated him with count Wezelin, the advocate of duke Adalbero, count of Istria and Carinthian wal­pot. Excerpta necrologiorum Salisburgensis, p. 372. However, this Wezelin was not a count palatine. Therefore, Heinrich Witte-Hagenau proposed that this Wecil palatinus actually refers to Kazelin as there is a Kadaloh who is also mentioned as a palatine count in Weissenburg necrology (date of Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) Be that as it may, there are other candidates that must be taken into account. Unlike the majority of his peers, Margetic did not see the Wezelin of the pope’s letter as either a margrave or relative of Ulrich I, but as a vassal of pope Gregory VII. Moreover, this historian insisted, albeit erroneously, that “Wezelin could not have been simultaneously a vassal of the pope and a vassal of the patriarch”.45 The letter does not mention the term vassus or vassallus at all, but miles. That the Latin term miles should not be automatically equated with a “vassal” – a “conceptual black hole” – has been demonstrated by generations of medievalists.46 Moreover, milites could very well be in service of multiple lords simultaneously: an Ulrich was at the same time in service to both margrave Ernest and king Henry IV (communis miles Odalricus).47 Notwithstanding this error in interpretation, Margetic’s thesis death: 24th of December). Witte-Hagenau, Genealogische Untersuchungen, p. 389, n. 3; Kalendarium necrologicum Weissenburgense, p. 314. This line of thought, however, is problematic. Kazelin of the Aribonids died on 16th of May and this is corroborated by both the Eberndorf necrology and the old Scheyern necrology. Schroll, Necrologium des ehemaligen, p. 231; Fragmenta necrologica Schirensia, ed. Baumann, p. 135. Also, no Kadaloh of the Aribonids died on the 24th of December. Dopsch, Die Aribonen, pp. 70–71. The mystery of both Wecil and Chadalhoh comites palatini remains unsolved to this day. The most recent study on the topic of Bavarian count palatines, penned by Christof Paulus in 2007, does not commit to Witte’s thesis. Instead, Paulus argues that Witte erroneously “mixed more persons together [into one]”: the count Wezelin from the 1020s and Kazelin of the Aribonids (who he names as “a relative of the patriarch of Aquileia”, most certainly referring to the 1070 forgery in which Kazelin is called an af.nis of patriarch Frederick of Moravia). Paulus, Das Pfalzgrafenamt, pp. 231–232, n. 146. However, this same argument could be extended to the original compiler of the aforecited Salzburg’s necrology. Whether Kazelin of the Aribonids functioned as a count palatine or not cannot be ascertained as he is only mentioned with this title in a forged charter. Urkunden des Klosters Moggio, no. U 1, ed. Härtel, pp. 77–78. According to Dopsch, Kazelin never of. cially as­sumed this title. Dopsch, Salzburg und Aquileia, p. 529. However, since he stemmed from a family of count palatines, he could have been referred to as comes palatinus simply for that reason; similar is the case with count Engelbert II of Gorizia who was not a count palatine himself, but he was called comes palatinus in a notitia traditionis of Michaelbeuern monastery simply because he stemmed from the family whose members adorned this title (namely his uncle). Dopsch, I conti palatini, p. 72. In any case, that Wecil could be a contaminated form of Chacil is a plausible thesis; it has recently been proven by Giordano Brunettin in 2002 where he continuously referred to Kazelin of the Aribonids by the name “Wezelin”. Brunettin, Gli istituti benedettini, pp. 80–81, n. 42, p. 90. 45 Margetic, Bilješke, p. 19. 46 I use the Latin term miles as denoting an armed servant of a speci.c lord. This servant could enjoy a bene.cium from his lord, thus a retainer (or vassal if the term is used in its narrow sense of “a man who held a bene.ce from a superior in return for service”), but not necessarily – many nobiles milites were in fact paid for their services; he could be unfree, thus a ministe­rial, but not necessarily – there are many examples from 11th century where milites are in fact distinguished noblemen, even counts. Brunner, Ius, pp. 175–80, esp. p. 178; Bachrach, Milites and Warfare, pp. 298–343, quotation on p. 341. I consciously avoid using the term “vassal” if primary sources do not speci.cally use this very noun; in its broad sense the term acquired too vast a meaning in historiography, becoming “a conceptual black hole” to use Susan Reynold’s wording. Reynolds, Fiefs and Vassals, quotation on p. 34. Finally, the term miles in 11th century should also not be automatically translated as “knight”, but I have taken the liberty to translate nobilis miles Wezelinus as “noble knight Wezelin” simply for the sake of the elegance of narra­tive. For this I humbly beg forgiveness from my more stilted critical readers. 47 D. H. IV, no. 271, ed. Gladiss–Gawlik, pp. 347–348. I do not argue that Wezelin was both patriarch Henry’s and the pope’s personal miles. J. BANIC: The Mystery of Merania: A New Solution to Old Problems ... is not without merit. He interpreted the “noble knight” as the pope’s vassal in Istria who he then equated with the eponymous advocate of St. Michael’s monastery in Pula.48 Indeed, the advocate of abbot Iuvencius of St. Michael’s monastery in Pula is also called Wezelin and he appears in two charters from the 11th century. These documents were published by Kandler and were dated to 1065 and 1069 respectively, but this dating is dubious.49 As chronological elements of both charters are solely the years of Henry’s reign and indiction, there is some debate regarding the exact dating. The . rst charter is dated to the year seventeen of Henry’s reign and third indiction and this coincides with the year 1020 and thus with the age of Henry II.50 The second, however, written by the same scribe, issued by the same abbot, witnessed by the same individual and featuring the same advocate Wezelin, is dated to year twelve of Henry’s reign and sixth indiction; by all accounts this can only correspond to 1068 and the Henry in question would be Henry IV.51 While it is remotely possible that same people witnessed two different charters forty-eight years apart from each other, it is much more likely that the scribe made an error in writing the elements of dating and that they were issued chronologically closer to each other. Margetic, who edited these charters based on the originals from the Vene­tian Marciana library, proposed a solution according to which both documents could be dated to 1020s: the indiction in the second charter should be read as the twelfth, not the sixth, and the charter would thus stem from 1014.52 Such a solution, however, is untenable. Namely, the abbot Iuvencius is mentioned in one more charter, also issued in Pula. That document is likewise dated only with the year of Henry’s reign (the .fth) and indiction (the fourteenth), but it also features the subscription of Istrian margrave Ulrich who “made a sign of the cross with his own hand as he cannot write”.53 The elements of dating and the appearance of margrave Ulrich leave little doubt regarding the charter’s date: it stems from 1061.54 Since abbot Iuvencius appears in 1061, it seems much more probable 48 Margetic, Bilješke, pp. 19–20. 49 CDI 1, nos. 104, and 106, ed. Kandler, p. 219, and p. 221. 50 The charter is preserved in original and the very Margetic published the best edition of this document. Margetic, Pet puljskih isprava, pp. 142–144, no. 3 (facsimile of the original, albeit a very bad one, on p. 144). 51 This charter is also preserved in original and the best edition is also the one published by Margetic. Ibid., pp. 149–150, no. 5 (facsimile of the original, also a very bad one, on p. 150). Both charters were written by a Thegenzo tabellius and both feature a Petrus . lius Vitalis as a witness. 52 Ibid., p. 132. 53 Odalricus marchius Istriensis (SC) Signum manus prefatum marchius qui scribere nesciens signum crucis fecit. Ibid., p. 147, no. 4. 54 In Istria, margrave Ulrich I of Weimar-Orlamünde appears in two private documents: in the aforementioned Megingaud’s donation, and in the donation of Hartwig of Piran who be­stowed Kaštel (Ital. Castelvenere) upon the margrave. This second donation is preserved only as a regestum in Thesauri claritas. TEA, no. 541, ed. Bianchi, pp. 227–228. Both donations are dated only by indiction (14th) and the year of Henry’s reign (5th). Accordingly, both the year 1044 (rex Henricus thus being Henry III) and 1061 (rex Henricus thus being Henry IV) are possible. However, in public documents the same individual appears for the very .rst time only in 1058, Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) and more logical to date the two previously mentioned charters to 1060s as well. In this case, the .rst charter, dated to 1020 by Margetic, remains problematic. Kandler solved this problem by presupposing a scribal error in the writing of the year of Henry’s reign: it should have been VIIII instead of XVII. In that way, the ninth year of Henry IV’s reign would coincide with the third indiction and the charter would be dated to 1065.55 Another possibility is that the year of Henry’s reign was indeed written correctly, but that a scribal error occurred in the writing of the indiction: it should have been XI instead of III. In that way the elements of dating concur with each other and the document would thus be dated to 1073. Both solutions are equally viable and more probable than the two alternatives – either dating the two charters to 1020 and 1017 respectively, or dating the .rst to 1020 and the second to 1068. In any case, a Wezelin was indeed the advocate of St. Michael’s monastery in Pula, he had a son by the name of John (Iohannes), and he was not a scribe as Kandler would have him, but simply a lay advocate.56 Moreover, there are no primary sources whatsoever that would link this Wezelin to either Ulrich I of Weimar-Orlamünde, or to comes Wecellinus from 1020s Porec. Nevertheless, this advocate could be the nobilis miles Wezelin the pope wrote to in 1079, but only if both charters are dated to the 1060s/1070s – if he indeed had a son back in the 1020s, he would have been an old man in 1068, let alone in 1079. There is, however, one primary source, unknown to Margetic, that could speak in favor of advocate Wezelin from the 1060s being the miles of the pope’s 1079 letter. Namely, a Wecelinus comes Aquilegensis Ecclesie is mentioned along with his son Henry in just one document, the con.rmation of possessions enjoyed by the Aquileian chapter issued by pope Alexander II in 1174.57 Since this source remained unedited until quite recently, it has not been analyzed in context of Gregory VII’s Wezelin. The document was known to Pio Paschini who interpreted the Wecelinus comes as none other than the Istrian count Wezelin from the 1020s.58 This is, however, dif.cult to substantiate. Namely, the Wezelin from the 1020s was not the count of Aquileia, but the count and advocate of the Carinthian duke. As such he acted against the very Aquileian Church in the dispute between Adalbero as margrave of Carniola. D. H. IV, no. 43, ed. Gladiss–Gawlik, pp. 54–55. As margrave of Istria he will be mentioned in public charters for the .rst time in 1062. Ibid., no. 93, ed. Gladiss–Gaw­lik, pp. 121–122. Thus, there are more arguments in support of dating both Megingaud’s and Hartwig’s donations to 1061 and not to 1044. 55 Although Kandler never explicated his arguments for dating the charter to 1065, this seems the only logical conclusion on how he ended up with this very date. CDI 1, no. 104, ed. Kandler, p. 219. 56 Kandler made an error in transcription and edited the line as Iuvencio abas una cum Wecelino notario · Atvocato. Margeticcorrectly transcribed the same line as Iuuencius abas cum Wecelino nostro quidem atvocato. 57 Henricus .lius Wecelini comitis Aquilegensis Ecclesie. Propstei S. Stefano, no. 8, ed. Thaller, pp. 132–139 (quotation on p. 136). 58 Paschini, Vicende del Friuli, p. 188. This opinion was also taken over by Thaller. Propstei S. Stefano, p. 72. J. BANIC: The Mystery of Merania: A New Solution to Old Problems ... of Eppenstein and patriarch Poppo.59 Thus, it would be bizarre to see in this count Wezelin a comes Aquilegensis Ecclesie. Moreover, there is no source mentioning a Henry as the son of the 1020s Wezelin. But where does this “Aquileian Wezelin” .t in chronologically? The chronology of Friulian counts is in this case helpful: Werihen was fol­lowed by his eponymous son, mentioned only once in 1052, and from 1056 the count in Friuli was a Ludwig who was deceased by 1077 when the entire county is bestowed upon patriarch Sighard by Henry IV.60 The last comes Foroiuliensis was a certain Albert mentioned only once during the years of patriarch Ulrich of Eppenstein (charter dated between 1090 and 1105), but since Friuli was at the time already a secular possession of the Aquileian Church, Albert’s title should be read as miles or retainer.61 Accordingly, it is possible that this “Aquileian Wezelin” was likewise a nobilis miles of the Patriarchate. Therefore, he could be the same person as the eponymous “noble knight” from Gregory VII’s letter, but such an identi.ca­tion would not further the knowledge of the socio-genealogical background of this mysterious historical .gure much; it would only illuminate that he was indeed in service of the Patriarchate of Aquileia and that he had a son named Henry. However, a Henry is mentioned as the count of Istria in the .rst half of the 12th century.62 He appears only once in primary sources, in 1145, and in 1158 he was already succeeded by Meinhard of Crnigrad (Ital. Castelnero, Germ. Schwar­zenburg), a consanguineus of patriarch Ulrich II of Treffen.63 Thus, it is possible that Alexander II’s con.rmation refers to this very Henry whose father Wezelin had been the count of Istria during the brief period in which the County had been under the authority of the Aquileian patriarchs. Consequently, this Wezelin could be the advocate Wezelin mentioned in 1068 in Pula, but only if the second charter is dated to 1065 or 1073. In any case, identifying the Wecelinus comes Aquilegensis Ecclesie and his son Henry with Wezelin the advocate of St. Michael’s monastery in Pula from the 1060s and Henry the Istrian count from the .rst half of the 12th century is a better solution than the two alternatives: either that the individual in question refers to the advocate of the Carinthian duke Adalbero mentioned in the 1020s, or that the Wecelinus comes Aquilegensis Ecclesie be equated with Werient, the count of Plain (.rst mentioned in primary sources in 1091, died between 1130 59 D. C. II, no. 92, ed. Bresslau, pp. 125–127. 60 The only documented mention of Werihen IV is edited in SS. Ilario e Benedetto, no. 9, ed. Lanfranchi–Strina, pp. 41–42. Ludwig’s .rst mention as comes Foroiuliensis dates to 1056 and the source is edited in D. H. III, no. 374, ed. Bresslau–Kehr, pp. 514–515. That Ludwig was already dead in 1077 is read from the donation charter issued by Henry IV to patriarch Sighard, edited in D. H. IV, no. 293, ed. Gladiss–Gawlik, p. 385. For other mentions of count Ludwig see Štih, “Villa quae Sclavorum”, p. 108, n. 399. 61 Diplomi patriarcali, no. 2, ed. Scalon, pp. 23–24. For interpretation see Paschini, Vicende del Friuli, pp. 341–342; Czörnig, Das Land Görz, p. 481, n. 1. According to Walter Landi, this Albertus comes should be equated with count Albert of Ortenburg, the father of the eponymous advocate of the bishops of Trent. Landi, Die Grafen von Tirol, p. 123, n. 150. 62 CDI 1, no. 136, ed. Kandler, pp. 268–269. 63 Meinhardus comes de Istria. MDC 3, no. 973, ed. Jaksch, p. 371. On this Meinhard see De Franceschi, Mainardo conte d’Istria, pp. 41–52; Štih, Goriški grofje, pp. 86–87. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) and 1141).64 Even though there are arguments in support of this second alternative thesis, the names Wezelin and Werient/Werihen are not mutually interchangeable.65 Finally, one last option should be mentioned. A Werner was a knight of Henry IV’s personal household and as such he is described by both Ekkehard of Aura and papal chancellery.66 This Werner was promoted to margrave of Ancona by Henry IV and he would also receive the title of duke of Spoleto.67 Thus, it is safe to assume that the individual in question was an “important royal servant”,68 but could he also be the Wezelin of pope’s 1079 letter? Possibly. As was previously demonstrated on the examples of Werner the bishop of Magdeburg and Werner of Reichersberg, Wezelin was a common nickname used for this very .rst name. Moreover, this ministerial Werner .ts chronologically; he was elevated to margrave in 1093 and died sometime between 1120 and 1125.69 These data point to c. 1060 as the possible year of birth which would in turn explain the hypocoristicon “Wezelin” employed by the pope to admonish a c. 20-year-old bellicose knight. The only problem with this candidate is that he was not a ministerialis of the Patriarchate of Aquileia, but of Henry IV. In his case, the vow of fealty mentioned by the pope would refer to the events that transpired in Canossa in 1077, which would in turn imply that Werner himself was among the few members of the royal household – the familiares mentioned by Berthold of Reichenau – that 64 Hauptmann, Grofovi Višnjegorski, p. 238 (with a list of all the documents in which this individual appears in). 65 This Werient was the brother of Starchand II, the Aquileian deputy margrave in Car­niola, more precisely in Savinja, the region that was at this point already a secular possession of the Patriarchate of Aquileia. Since Starchand II was in the service of Aquileian Church as the patriarch’s deputy in Carniola, it could be that his brother Werient, who was also active in Carniola, was later referred to as “count of the Aquileian Church”. Finally, this Werient indeed had a son whose name was Henry: Henry Pris of Pux. Hauptmann, Grofovi Višnjegorski, p. 238. For Starchand II, mentioned as Starchand marchio de So(u)ne in two documents from 1103, see MDC 3, nos. 516 and 517, ed. Jaksch, pp. 207–208; Hauptmann, Grofovi Višnjegorski, pp. 220–223; idem, Nastanek, p. 64; Štih, The Middle Ages, p. 265. That Starchand II was the brother of Werigand is read from Vita Chuonradi archiepiscopi Salisburgensis, a narrative account written in the second half of the 12th century: captus est marchione videlicet et Starchando et fratre eius Werigando. Archdeacon Henry, Vita Chuonradi archiepiscopi Salisburgensis, c. 7, ed. Wattenbach, p. 67, l. 18. For Henry Pris of Pux see Hauptmann, Grofovi Višnjegorski, p. 238 (a list of all the charters mentioning this individual); Ebner, Das Königsgut ‘Uueliza’, pp. 190–191; Dopsch, Die Stifterfamilie, pp. 114, 121 (family tree); Hauptmann, Nastanek, pp. 93–94. 66 Inter haec Werinherus, quidam ex ordine ministerialium regis. Ekkehard of Aura, Chronicon, a. 1106, ed. Waitz, p. 234, l. 4. Wernerius Regni Teutonici famulus. PL 163, no. 168, ed. Migne, p. 179. 67 First mentioned as margrave on 12th of May 1093. D. H. IV, no. 461, ed. Gladiss–Gawlik, pp. 576–577. On this Werner see Ficker, Forschungen 2, pp. 246–248; Bosl, Die Reichsminis­terialität 1, pp. 91–92; Leonhard, Ancona, p. 295; Zotz, Die Formierung, p. 48; Rentschler, Marken und Markgrafen, pp. 794–795. 68 Robinson, Henry IV, p. 357. 69 Even though Ficker mentions a primary source of antipapal provenance mentioning margrave Werner in 1120, I was not able to .nd it following the provided references. To my knowledge, the latest documentary primary source mentioning this Werner dates to 1119. Mu­ratori, Antiquitates Italicae 1, pp. 551–553. Frederick’s .rst appearance as his father’s successor – styled as ego Fridericus, Dei gratia dux et marchio – dates to 1125. Annales Camaldulenses 9, ed. Mittarelli–Castadoni, pp. 21–22. J. BANIC: The Mystery of Merania: A New Solution to Old Problems ... accompanied the young king to his faithful meeting with the pontiff.70 Moreover, this margrave Werner was among the in.uential petitioners on whose intervention Henry IV re-donated the March of Carniola to the Church of Aquileia.71 As Werner appears right next to Istrian margrave and former advocate of Aquileian patriarchate Burckhardt II of Moosburg, it could be assumed that he had some connections to the northern-Adriatic region, especially to the Patriarchate of Aquileia. To sum up this analysis: the noble knight Wezelin from Gregory VII’s let­ter cannot be precisely identi.ed, but there are three strong candidates that .t the pro.le. All of them, however, have at least one problematic aspect: Kazelin of the Aribonids is the perfect option, but his name is much too different from Wezelin written by the pope’s chancellery (even though there are arguments that the same individual was indeed called Wezil or Wezelin by his contemporaries); Wezelin the advocate of St. Michael’s monastery in Pula is another good option, but that would mean dating both charters to 1060s (as advocated by Kandler) instead of the 1020s, and he could then be identi.ed with the “Wezelin count of Aquileian Church” mentioned along his son Henry (who would thus be equated with the eponymous count of Istria from the .rst half of the 12th century); Henry IV’s own ministerial Werner, the future margrave of Ancona and duke of Spoleto, presents yet another potential candidate. Besides these “big three” there are the lesser known milites mentioned in various contemporaneous notitiae traditionum from the nearby pro-imperial bastions: Wezelin of Jauntal is one such option (if he is not the same person as Kazelin), but virtually nothing more is known about him. He could be the same nobilis vir Wezelin mentioned frequently in the nearby bishopric of Bressanone (Germ. Brixen), another pro-Henrician stronghold under the imperial bishop Altwin, and there is an eponymous ministerial, “a servant of St. Rupert”, mentioned in the bishopric of Salzburg in the 1070s.72 70 Duo autem episcopi, Neapolitanus et Vercellensis, preter alios familiares eius [Heinrici IV] qui deinceps iurarent, ad sacramentum pro eo faciendum electi sunt. Berthold of Reichenau, Chronicon, a. 1077, ed. Robinson, p. 260, l. 7–9. Henry IV’s pledge of fealty to pope Gregory VII in Reg. Greg. VII., no. IV, 12a, ed. Caspar, pp. 314–315. 71 Ob interventum .delium nostrorum videlicet… Burchardi marchionis, Werinheri mar­chionis… D. H. IV, no. 432, ed. Gladiss–Gawlik, p. 578. 72 During the years of bishop of Bressanone Altwin, another staunch supporter of Henry IV and an associate of Ulrich I’s, there is a Wezil(in) who is regularly mentioned between c. 1070 and c. 1090 among the Bavarian witnesses to numerous deeds of land transactions. How­ever, Altwin never pledged fealty to Gregory VII, so this Wezil, if indeed the one mentioned by Gregory VII, would also have to be linked to Aquileia in some way; perhaps he is the same person as Wezelin the advocate of St. Michael’s monastery in Pula? Die Traditionsbücher des Hochstiftes Brixen, nos. 289 (= MDC 3, no. 411, ed. Jaksch, p. 163), 292, 328, 350 (de nobili stirpe procreatus Wezil), 386, 389 (listed among the noble witnesses), 403 (listed among the noble witnesses), ed. Redlich, pp. 103–104, 104, 115, 121, 132, 133, 139. There is also a Wezil miles, perhaps the same individual as the aforementioned nobleman. Ibid., no. 242, ed. Redlich, p. 87. On Altwin and his pro-Henrician position see Albertoni, Le terre del vescovo, pp. 219–225. The archbishop of Salzburg Gebhard, on the other hand, switched sides from pro-imperial to pro-papal camp in 1076, so his milites would .t the pro.le of Gregory VII’s Wezelin. There is one in particular, a Wezil servitor sancti Rudberti who is active during the 1070s. SUB 1, no. 66, ed. Hauthaler, pp. 285–285. On this Wezelin see Freed, Noble Bondsmen, pp. 36–38. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) Even though the exact identity of Gregory VII’s Wezelin cannot be precisely determined, this mysterious knight nonetheless presents a better candidate for “the original invader of Merania” than either Ulrich I of Weimar-Orlamünde or the lords of Duino. There are two principal reasons why Wezelin should be the preferred choice: foundation in primary sources and overall political context. Starting with the .rst argument, there is simply no contemporary primary source that would attest to either Ulrich I or the lords of Duino being in any way involved in the takeover of Merania, or in any military skirmishes with the Croatian kings for that matter. The only primary source that has traditionally been used is the IC, speci.cally c. 99. However, as was convincingly argued by Margetic, this passage mentions neither Ulrich I nor the permanent loss of any territory. If c. 99 does not refer to Ulrich I and Merania, what does it describe and how did it end up in the IC to begin with? Numerous studies on the IC, especially those conducted by Hungarian his­torians, have demonstrated that the 11th-century data contained in the narrative source is generally trustworthy; the anonymous compiler relied on the 11th- or 12th-century chronicle that has since been lost and was subsequently named by scholars Ur-Gesta.73 So how should c. 99 be interpreted? The editors of the most recent and by far the best edition of the IC found an ingenious solution to the problem posited by c. 99: the word Carantanos is simply a contamination for the original Contarini, as in Domenico Contarini the Venetian doge, or Karantenos, as in Nikephoras Karantenos the famed Byzantine general.74 Of the two proposed solutions, the Venetian one seems more persuasive. Namely, Domenico Contarini indeed attacked Dalmatia, Zadar to be more precise, in 1062.75 Moreover, Venetian chronicles do not fail to mention the involvement of Hungarian king Solomon in this very skirmish.76 As the Hungarian king was at the time still a child, he was most de.nitely joined by his duke Géza I. Such a reading of c. 99 of the IC indeed solves a number of questions, but it still leaves several aspects unsolved: Zvonimir was 73 Bak–Grzesik, The Text, p. 7. 74 IC, c. 99, ed. Bak–Veszprémy, p. 190, n. 500. 75 The editors of the IC cite Pryor–Jeffreys, The Age of the Dromon, p. 99. The authors of this monograph are indeed correct in claiming that “Doge Domenico Contarini was led to recapture Zara and reimpose Venetian authority along the Dalmatian coast in 1062”, but they cite a wrong source for this claim. Namely, John the Deacon does not write about this at all – his chronicle ends with the very beginning of the 11th century. The correct source to cite is Annales Venetici breves composed in the second half of the 12th century where it is written [a]nno Domini millesimo sexagesimo secundo Dominicus Contarenus, qui in illis temporibus erat dux Venecie, ivit Iaderam cum exercitum et cepit eam. Annales Venetici breves, a. 1062, ed. Berto, p. 86. This Contarini’s expedition is very frequently wrongly dated to 1050 because Andrea Dandolo “corrected” the date in his own chronicle to “the seventh year of his [Contarini’s] dogeship” and, due to his immense in.uence on all the subsequent Venetian chroniclers and historians, this “corrected” date stuck. Andrea Dandolo, Chronica per extensum descripta, c. 37, ed. Pastorello, p. 211, l. 18–22. That 1062 is the correct dating has been masterfully demonstrated by Lujo Margetic. See Margetic, Odnosi Hrvata, pp. 6–15. 76 Hoc tempore Salomon rex Ungarie terestria loca Dalmacie inquietans, laderatinos, qui promisam duci .delitatem hucusque servaverant, ad rebelionem induxit. Andrea Dandolo, Chronica per extensum descripta, c. 37, ed. Pastorello, p. 211, l. 18–19. J. BANIC: The Mystery of Merania: A New Solution to Old Problems ... not king in the 1060s and there is still the problem of the mysterious “Dalmatian march” to deal with. Marchia Dalmacie was translated as “the border regions of Dalmatia” by the editors of the IC and no further note was given in explanation. However, there was a very lively debate in Croatian scholarship regarding this evanescent jurisdictional unit.77 Namely, there is another primary source, dated to c. 1100 (or precisely 1105 by Margetic), but referring to the reign of king Zvonimir, that explicitly mentions this “border region”: the Baška tablet.78 This epigraphic monument, written in medieval Croatian and Glagolitic script, features the following line: “I, abbot Dobrovit, built this church with nine of my brothers in the days of count Cosmas who ruled over the entire march”.79 This “march” in the original language of the monument is written as krajina: in its literal meaning it means “a border area”.80 The same term was documented in 10th-century Carniola when the imperial scribe 77 The Dalmatian march was famously de.ned by Miho Barada as a centuries-long defensive military region on the very western borders of Croatian kingdom existing in continuity at least from the time of Frankish Annals all the way to the beginning of the 12th century and encompass­ing the borderland territories to the east of the Ucka mountain range – including Vinodol and Senj – as well as the islands Krk, Cres and Lošinj. Barada, Hrvatski vlasteoski feudalizam, pp. 13–19. This thesis was successfully challenged by Bogo Grafanauer who demonstrated utter lack of support in primary sources in many of Barada’s arguments. Grafenauer, Vprašanje hrvatske krajine, pp. 254–260. Synthesizing both Barada’s and Grafenauer’s arguments, Nada Klaic proposed a new thesis on Dalmatian march: it was a temporary jurisdictional unit established by none other than Ulrich I of Weimar-Orlamünde when he temporarily conquered “large parts of Dalmatia”. Obviously, N. Klaic based her thesis primarily on the IC’s c. 99 and Hauptmann’s “Ulrich thesis”. This Dalmatian march, according to N. Klaic, encompassed the same territories as those proposed by Barada. Klaic, Da li je, pp. 125–138. See also Kosanovic, Srednjovjekovna povijest Kvarnera, pp. 402–405. N. Klaic’s thesis was criticized by Lujo Margeticwho completely negated the existence of any such March and equated the “Dalmatian march” of the IC with Dalmatia in general. Margetic, Rijeka i podrucje, pp. 56–57. In present-day historiographical discourse, the Dalmatian march is largely ignored. For example, it is not mentioned anywhere in the new voluminous synthesis of Croatian Early Middle Ages, Nova zraka (various chapters cited throughout this paper). Neven Budak, on the other hand, took over the opinion of Nada Klaic. Budak, Hrvatska povijest, pp. 52–53. 78 The text of the Baška tablet has been edited multiple times. I will cite the following edition, Margetic, Bašcanska ploca, pp. 48–49. 79 Transliterated from Glagolitic to Latin script, the original line is: Az opat Dobrovit zdah crek’v siju i svoeju bratiju s devetiju v dni kneza Kosm’ta obladajucago v’su krainu. Ibid., p. 49. 80 Čtimologiceskij slovar', s.v. Krajina, ed. Trubacóv, pp. 87–88. Margetic. ercely opposed such an interpretation and instead read this kraina as “untilled land”. This interpretation was, for obvious reasons, not met with broad approval. Margetic, Bašcanska ploca, pp. 34–35. In more recent times, the kraina of Baška tablet has once again been equated with the Dalmatian march of the IC. Levak, Podrijetlo i uloga, p. 59, n. 114; Ravancic, Urban Settlements, pp. 192–193. These two authors have persuasively argued in support of the existence of Krajina not only on the basis of the IC and the Baška tablet, but on historical geography as well. Much like Barada, they see this Krajina or March as a defensive border region on the very west of Croatian king­dom, but they do not read into it the various characteristics ungrounded in primary sources as Barada did (e.g. the supposed direct subordination of Krajina to the Croatian regal throne). Their interpretation can be dubbed “the modi.ed Barada thesis” and I subscribe to this view fully. The thesis is best explicated in Levak, Podrijetlo i uloga, pp. 52–64. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) noted that Carniola… vulgo Creina marcha appellatur.81 The Creina marcha is, as was correctly noted by Peter Štih, a pleonasm as Creina (the same word as krajina in Baška tablet) means the same thing as marcha: a border region.82 Hence, if there really was a march in the kingdom of king Zvonimir, and if this march encompassed the island of Krk, as is attested in the Baška tablet, could it not be that the IC refers to that very “border region” and not Zadar, the largest and most prosperous urban center of entire Dalmatia? There are two other narrative accounts, albeit from much later periods, in sup­port of “Carinthians”, not Contarini, as the attackers of Dalmatia, thus implying the Dalmatian march, not Zadar, as the assailed territory. The .rst is the Idiographia sive rerum memorabilium monasterii Sitticensis descriptio penned by the 18th century monk-scholar of Sticna monastery, Pavel Puzel, who wrote under the year 1062 the following line: “Carniolans united with Carinthians attacked Dalmatia with arms, and laden with rich bounty they returned to their homes”.83 The second is the notoriously untrustworthy narrative known as The Annals of the Priest of Duklja (Cro. Ljetopis popa Dukljanina) and recently edited as Gesta regum Sclavorum whose original date of composition cannot be ascertained – it was de. nitely written before the second half of the 15th century.84 Moreover, the narrative is preserved in several different manuscript traditions in various languages (Latin, Italian, Croatian) and various accounts differ from one to another according to the redaction. Unreli­able as the source is, it does testify to a military skirmish between “the Germans” (Alamani in Latin redaction, Nimci in Croatian) and a Croatian king Crepimir, most probably a contaminated form of Krešimir, as in Peter Krešimir IV, thus implying the 1060s or early 1070s as the date.85 However, both of these narratives are highly problematic primary sources for 11th-century Croatia. First, it is important to note that Puzel relied heavily on Hungarian scholars of the Early Modern Era, among which he himself listed as his sources the chronicles of Antonio Bon.ni, the author of Rerum Ungaricarum decades who worked on the court of king Mathias Corvinus, and Martin Szentiványi, the author of Sum­ 81 D. O. II, no. 47, ed. Sickel, pp. 56–57. 82 Štih, The Middle Ages, pp. 125, 140. On this charter see also idem, Diplomaticne in paleografske, pp. 301–311. 83 Carniolani juncti Carinthis Dalmatiam armis infestis aggrediuntur, et spoliis opimis onusti ad propria revertuntur. The manuscript is kept in the Archive of the Republic of Slovenia (Arhiv republike Slovenije), in the collection “Zbirka rukopisov” [manuscript collection]. The passage is quoted from Kosi, ...quae terram nostram, p. 48, n. 36. 84 The best edition is GRS 1, ed. Živkovic. Volume 2 of the same edition features exten­sive editor’s commentaries. On the dating of the narrative, besides Živkovic’s study in ibid 2, pp. 340ss (who dates the composition of the . nal text to 1299–1301), see also Ancic, Ljetopis kraljeva Hrvatske, pp. 521–546 (who dates the composition of the text to a much later period, the .rst half of the 15th century). 85 Eo tempore venerunt Alamani et ceperunt Istriam coeperuntque intrare Croatiam. Tunc rex Crepimirus congregans fortitudinem validam gentis suae praeparavit eis bellum. Croatian redaction: I u to vurime chragliuuichij Cepimir jzidosse gliudij jmenom Nimçij izpod zvisde i pri­misse Istriju i pocesse ulizovatj u Harvacchu zemgliu. I toij cufsij Cepimir chragl schupij mnostvo velicho i izabra izmeu gnih hrabrih gliudij i ucinj voische. GRS 1, c. 20, ed. Živkovic, pp. 77–78. J. BANIC: The Mystery of Merania: A New Solution to Old Problems ... marium chronologiae Regni Hungariae.86 Both of these historians relied heavily on the IC (the latter possibly even on the chronicle of Iohannes de Thurocz, who in turn relied on the IC), so it is very probable that Puzel’s notice on “Carniolan” and “Carinthian” attack on Dalmatia stems precisely from c. 99 of the IC.87 Even if one dearly wants to interpret Puzel’s lines as stemming from an unknown, nowadays lost, but credible chronicle that reported authentic 11th-century facts, the most one could read from Idiographia is a simple one-time plundering campaign, not a large-scale military occupation. The Gesta regum Sclavorum is even more problematic; not only is the date of its composition unknown, but the vast majority of the chronicle’s account – es­pecially the early medieval part – is demonstrably made up and false.88 The same goes for the part relevant to this paper: king “Crepimir” beat the “Germans” with his own forces and the German duke, amazed by the king’s valor, decided to marry his daughter to the son of the Croatian monarch.89 None of this can be supplemented by any other historical document, and it openly contradicts the IC, a much more reliable primary source. There may be some historical facts behind this story, but it is impossible to ascertain them and, subsequently, impossible to base any argu­ments solely on this late medieval narrative. The most that can be taken from all of the presented primary sources – and they are all narrative accounts written centuries after the events they portray – is that there may have been a skirmish between the “Carinthians” – that is the population of the neighboring Duchy of Carinthia belonging to Regnum Teutonicum of the Holy Roman Empire – and the subjects of Croatian king in the .rst half of the 1060s. This coincides perfectly with Wilhelm IV of Weimar-Orlamünde’s failed journey 86 For the full list of authors mentioned by Puzel as his sources see Milkowicz, Die Chronik Puzels, p. 56. On Antonio Bon.ni see Rill, Bon. ni, Antonio, http://www.treccani.it/enciclopedia/ antonio-bon.ni_(Dizionario-Biogra.co)/ [last access: 04. 08. 2019]. On Martin Szentiványi see e.g. Vantuch, Martin Szentiványi, pp. 533–552. 87 Cf. Bon. ni’s account: Dum Salomon ac Geysa mutua se concordia fovent, ecce nova expeditio his offertur. Zolomirus Dalmatie rex, qui Geyse et Ladislai sororem connubio sibi copu­larat, per legatos ab utroque auxilia sibi dari postulat, cum a Carinthiis, qui magnam Dalmatie partem dudum occuparant, gravissimo se bello infestari diceret. Subveniendum socio censuere fratres; inito consilio expeditionem suscipiunt; comparatis copiis veniunt in Dalmatiam, quam eiectis perbrevi Carinthiis ac Noricis Zolomiro pacatam reddidere. Antonio Bon.ni, Rerum Ungaricarum decades, decas 2, lib. 3, ed. Fógel–Iványi–Juhász, 2, p. 56, l. 96–98. Cf. Szen­tiványi’s account: “[sub anno] 1065: Zolomerus rex Dalmatiae, qui sororem Geysae ac Ladisali ducum in uxorem habebat, ad Salamonem regem, et praedictos duces, legatos mittit, ab utrisque auxilia militaria petens contra Carinthos, qui tunc Marchiam Dalmatiae occupaverant. Rex igitur, et dux Geysa collecto exercitu, ipsi in persona in Dalmatiam expeditionem suscipiunt, et ablatam Marchiam inegre eidem restituunt. Martin Szentiványi, Summarium chronologiae Regni Hungarie, a. 1065, ed. Grassalkovich, pp. 89–90. Cf. also Thurocz’s account, a near verbatim copy of the IC. Iohannes de Thurocz, Chronica Hungarorum, c. 74, ed. Galántai–Kristó, p. 97, l. 8–12. That Puzel relied heavily on Hungarian authors for his “universal chronicle” part was also noted by Milkowitz. Milkowicz, Die Chronik Puzels, pp. 58–59. 88 GRS 2, pp. 186–192 for the part relative to this study. See also Budak, Hrvatska povijest, pp. 20–21. 89 GRS 1, c. 20, ed. Živkovic, pp. 77–78. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) to Hungary that took place precisely in 1062. The famed chronicler Lambert of Hersfeld, an author contemporary to these events, described the excursion with the following words: “Margrave William returned to Thuringia [from Hungary, after a failed military expedition and the lost Battle at Tisza (1060)] and, while he was preparing to return to Hungary and to bring back his bride [Sophie, the daughter of Bela I] with the great pomp of her riches, he was struck down by disease on the second stage of his journey and died”.90 Thus, it is possible that his entourage, left leaderless right next to the bordering Kingdom of Croatia-Dalmatia, decided to embark on a pillaging expedition to Dalmatia. This would perfectly explain the words of Pavel Puzel (who dated the plundering precisely to 1062), the putative historical background to the Priest of Duklja’s made up story, and the enemy “Carin­thians” of the IC. As the Venetian forces under doge Contarini attacked Dalmatia also in 1062, the Croatian monarch would have experienced two hard blows from two different enemy forces at the same time. Thus, the Croatian expedition of the Hungarian royal duo that took place sometime between 1064 and 1067 – most probably to impose the authority of their relative, Demetrious Zvonimir – was later narratively reconstructed by the authors working on the Hungarian royal court as eager aid to the legitimate Croatian king, the relative of regal house, in his .ght against adversarios suos and the revindication of occupied territories. Another potential solution to the problem is that c. 99 of the IC is a patchwork of two different, albeit similar notices. The .rst piece of information would refer to either “Carinthians” or Contarini attacking Dalmatia, thus referring to the year 1062, and king Solomon with duke Géza I helping their kinsman Zvonimir with “his enemies”. This would also explain why Solomon appears as “the inducer of rebellions” in Venetian chronicles. The second notice would refer to the age of king Zvonimir, the late 1070s and early 1080s: Carinthians invaded the March of Dalmatia and occupied parts of it, thus king Zvonimir, the brother-in-law of Géza I and Ladislas, sought help from his Hungarian relatives. Both notices would have several similarities on the surface: both would feature an enemy force attacking Dalmatia and occupying parts of it, as well as the involvement of Hungarian royal family in some way. These two distinct notices could have been erroneously misread and equated, or simply voluntarily assimilated in order to create a more “.tting”, abridged narrative. Namely, before Zvonimir was crowned king in 1076, Solomon and Géza I had a massive falling out: the royal duo even engaged in open military confrontations against each other, Solomon being helped by his brother-in-law, Henry IV, and, most probably, by Markward IV of Eppenstein, the de facto (but 90 [Sub anno 1062:] Willihelmus marchio reversus in Thuringiam, dum redire in Ungariam et sponsam suam cum magna opum suarum ostentatione adducere pararet, inter eundum secunda mansione morbo correptus obit. Lampert of Hersfeld, Annales, a. 1062, ed. Holder-Egger, p. 79, l. 8–11 (trans. in Robinson, The Annals, p. 80). The same event is reported by Annalista Saxo, Chronicon, a. 1062, ed. Nass, p. 405, l. 5–7. On the failed 1060 expedition led by margrave Wil­helm IV see Lampert of Hersfeld, Annales, a. 1060, ed. Holder-Egger, p. 78, l. 5–27; Annalista Saxo, Chronicon, a. 1060, ed. Nass, pp. 403–404; IC, c. 93, ed. Bak–Veszprémy, pp. 178–181; Annales Altahenses maiores, a. 1060, ed. Giesebrecht–Oefele, pp. 56–57; Meyer von Knonau, Jahrbücher 1, pp. 193–198. J. BANIC: The Mystery of Merania: A New Solution to Old Problems ... not de iure) Carinthian duke.91 The military skirmishes continued even after Géza I’s death in 1077 with king Ladislas .ghting against the joint forces of Solomon and Henry IV, the Roman king who even invaded Hungary in 1079.92 It is thus safe to assume that even if Zvonimir had asked Géza I for military aid against “Carinthians” in 1076/77, or even Ladislas in 1078/79, Hungarian kings would most likely not intervene as they had to deal with Solomon and Henry IV’s troops. The compiler of the IC would have probably wanted to avoid stating explicitly, or even implicitly, how the great Hungarian kings – especially the sainted king Ladislas, the hero of the IC93 – were too busy .ghting each other in order to help their relative in need, the crowned king of Dalmatia nonetheless, the region being a shiny pearl of Hungarian kingdom. For these reasons the two distinct notices were abridged and condensed into a single chapter, a politically appropriate narra­tive that depicts the Hungarian royal family in a more pleasing light, as saviors of Dalmatia and supporters of the legitimate Croatian king – this reworked account became the c. 99 of the IC. This creative reading of the problematic c. 99 solves all the problems tradi­tionally posited by this passage: the chronological element – the 1060s – refers to Contarini, his invasion and takeover of Zadar; king Solomon’s and Géza I’s involve­ment also stems from this period as their journey to Croatia came as a response to Contarini’s expedition and had the aim of establishing Zvonimir’s authority in the kingdom; king Zvonimir and the Dalmatian march, on the other hand, refer to the second half of the 1070s and the wars waged on the very western borders of Croatian-Dalmatian kingdom – the Dalmatian march or Krajina – against the pro-imperial forces led by the noble knight Wezelin. Even if one is to utterly reject the proposed readings of the IC’s c. 99, there is still no place for Hauptmann’s interpretation of the passage in question: there was simply no reason for Ulrich I to invade the Croatian kingdom and occupy its borders. Even if the purported attack of the “Carinthians” in 1062 is interpreted not as a one-time raiding party as described by Puzel, but as an episode in a series of continuous skirmishes along the borders of the Holy Roman Empire and the Kingdom of Croatia-Dalmatia, the territory between the Ucka mountain range and 91 This in-.ghting is meticulously described in the IC, beginning with c. 110 and extend­ing all the way through to c. 136. The initial con.icts started in the early 1070s and culminated with open con.ict in 1074 with the Battle of Kemej and the Battle Mogyoród when Solomon .ed to Moson awaiting Henry IV’s help. The Marchrat dux Theutonicorum mentioned as aiding Solomon in c. 114 must refer to Markward IV of Eppenstein (IC, c. 114, ed. Bak–Veszprémy, p. 212). Solomon held Pressburg and he .nally made peace with Ladislas in 1081. However, after allegedly being caught in scheming against king Ladislas, Solomon was imprisoned and held captive in Visegrád until 1083 when he was released. By the majority of accounts, Solomon died in Pula, in Istria. IC, c. 110–136, ed. Bak–Veszprémy, pp. 206–253. See also Pál, The Realm, pp. 31–33; Zupka, Ritual and Symbolic, pp. 80–86. For Solomon’s death see n. 257 in this paper. 92 “[Sub anno 1079:] Rex Ungariae . nes invasit. Annales Augustani, a. 1079, ed. Pertz, p. 129, l. 48. Henry IV invaded Hungary in 1079, but he soon abandoned his brother-in-law Solomon who was thereafter forced to surrender and make peace with his brother Ladislas. Meyer von Knonau, Jahrbücher 3, p. 207. 93 Bak–Grzesik, The Text, pp. 10–11. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) the river Rjecina – Merania – could not have been annexed to the Empire at this point in time – Henry IV’s donation charter to margrave Ulrich I from 31st of July, 1064, strongly testi.es to the Ucka mountain range as the borderline between the two polities.94 Had Merania been conquered already at this point – and according to Hauptmann’s narrative this conquest could only have taken place before the is­suing of this donation charter – why would Henry IV bestow upon his margrave a chain of forts defending the old, pre-conquest borders to the west of Ucka? Since complementing the position of their margraves by conferring upon them additional rights and territories in their respective marches had the aim of creating power bases strong enough to deal with any external threats, it would be highly counter-intuitive to foster such a center (Machtbasis) of Istrian margraves precisely on the Ucka mountain range had the border indeed moved to Rjecina.95 Moreover, if one wants to believe that Zvonimir had already been a ban in the 1060s, why would the Carniolan-Istrian margrave attack his relative, the hus­band of his wife’s sister? Likewise, why would king Solomon – a monarch who was not only family related to the Holy Roman emperor, but who owed his very crown to Henry IV – attack imperial territory, margrave Ulrich I nonetheless, a distinguished nobleman who prominently enjoyed the favor of the imperial court and crown? Neither Šišicnor Hauptmann cared to explicate the potential casus beli for Ulrich’s attack; it was only recently that Ivan Majnaric turned to Archdeacon Thomas for explanation.96 Namely, the 13th-century chronicler of Split mentions a certain “foreign cleric” called Wolf who gave his support to the recently banned Slavic liturgy and helped ordain the anti-bishop of Krk, a Cededa.97 For Majnaric, this Wolf, the backer of antipope Honorius II, was also the means through which the patriarchs of Aquileia sought to extend their in.uence in the Croatian kingdom.98 Thus, when Ulrich I invaded and occupied Dalmatia, he was actually working in tandem with both Henry IV, antipope Honorius II and the Aquileian patriarch Gote­bold († 27th of December, 1063).99 This interpretation is untenable. First, there is no 94 D. H. IV, no. 135, ed. Gladiss–Gawlik, pp. 176–177. See map 1 in the appendix of this paper. 95 Rentschler, Marken und Markgrafen, p. 907. A good comparative example are the Ekkehardines of Meissen who also enjoyed ample jurisdictional autonomy and proprietary rights in the marches entrusted to their administration. Fokt, Governance, pp. 176–178; Rupp, Die Ekkehardiner, esp. pp. 141–156. See also Reuter, Germany, p. 198 who describes such impe­rial donations as “favours, signs of esteem and approval, the oil which lubricated the political machine.” On donations iure proprietario, such as was the one issued to Ulrich I in 1064, see also Leyser, Communication and Power 2, pp. 35–49. 96 Majnaric, Karolinško, Otonsko, p. 527. The author seems to have accepted the interpreta­tion of c. 16 of Thomas’s chronicle as argued by Nada Klaic. Klaic, Pobjeda reformnog Rima, pp. 169–174. 97 Archdeacon Thomas of Split, Historia Salonitanorum, c. 16, ed. Pericet al., pp. 72–91. On this episode see also Matijevic-Sokol, Toma Arhidakon, pp. 145–148. 98 Majnaric, Karolinško, Otonsko, p. 527. 99 [Sub anno 1063:] Gotebaldus patriarcha obiit, Rabengerus successit. Annales Augustani, a. 1063, ed. Pertz, p. 127, l. 45. The date of his death, 27th of December, is attested in a calendar from a manuscript kept in Bodleian library, Can. Lit. 319 (19408). Foligno, Di alcuni codici, p. 296, n. 1. J. BANIC: The Mystery of Merania: A New Solution to Old Problems ... primary source that would connect Wolf or Cededa to the Aquileian See, or even one that would depict the patriarch Gotebold as a supporter of antipope Honorius II. Moreover, Anno, the archbishop of Cologne and (following the so-called “Coup of Kaiserswerth” in the spring of 1062) regent to Henry IV, supported Alexander II and not antipope Honorius II.100 Since this very Anno openly promoted both the nomination of Gotebold on the chair of St. Hermagoras, as well as the growth of Ulrich I’s power in his march, it seems highly improbable that the same patriarch Gotebold and Carniolan-Istrian margrave would be such dedicated supporters of antipope Honorius II.101 Majnaric is absolutely right to point out that the sphere of in.uence of Ulrich I bordered that of Croatian-Dalmatian king Peter Krešimir IV, but that in itself does not presuppose open military con.ict. These observations lead to the second reason why “the Wezelin thesis” makes for a better solution on the annexation of Merania: historical context. Peter Krešimir IV was not on unfriendly terms with the Holy Roman Empire. Even if one wants to view this Croatian monarch as the staunchest supporter of the reform papacy, neither Henry IV nor the patriarchs of Aquileia were at this time in open con.ict with the Holy See.102 The momentous battle between the pope and the emperor 100 On the “Coup of Kaiserswerth”: Lampert of Hersfeld, Annales, a. 1062, ed. Holder-Egger, pp. 79–81; Annales Altahenses maiores, a. 1062, ed. Giesebrecht–Oefele, p. 59; Robinson, Henry IV, pp. 43–44. On Anno’s support to Alexander II and reform movement: Die Briefe des Petrus Damiani 3, no. 99, ed. Reindel, pp. 97–100, where Peter Damian addresses Anno with the words: “Your excellence, moreover, has reached out his hand to the priesthood in that you labored to sever the scaly neck of the “beast of Parma” [antipope Honorius II, Cadalus of Parma] with the sword of evangelical rigor and to reinstate the bishop of the Apostolic See on the throne of his dignity” (translation taken from The Letters of Peter Damian, trans. Blum, p. 104). See also Robinson, Henry IV, pp. 48–49. These facts were also known to Margetic, but N. Klaic chose to ignore his paper completely. Margetic, Uzmak Bizanta, pp. 79–96. Cf. Margetic’s thoughts on this N. Klaic’s thesis, Margetic, Neka pitanja, pp. 29–30. 101 Anno’s promotion of Gotebold to the Aquileian See: Adam of Bremen, Gesta Hamma­burgensis ecclesiae ponti.cum, lib. 3 c. 35, ed. Schmeidler, p. 177, l. 12–22. According to Pier Silverio Leicht, this notice refers to Gotebold. Leicht, Le elezioni, p. 9. However, this in Italia [archiepiscopus] Aquilegiensis could indeed refer to patriarch Raveger, Gotebold’s successor, and this is the opinion of Pio Paschini. Paschini, Storia del Friuli, p. 232. Anno’s promotion of Ulrich I’s power: D. H. IV, no. 135, ed. Gladiss–Gawlik, pp. 176–177, with the following for­mula interventionis: ob interventum .delium nostrorum, dilecti scilicet magistri nostri Annonis Coloniensis archiepiscopi. 102 Contemporary Croatian scholarship tends to view Peter Krešimir IV as a resolute supporter of reform papacy. Birin, Pregled politicke povijesti, p. 61; Vedriš, Crkva, pp. 220–221; Majnaric, Papinstvo, pp. 542–543; Budak, Hrvatska povijest, pp. 231–232. Giuseppe Praga, on the other hand, views the same monarch as the staunchest anti-reformer. Praga, History of Dalmatia, pp. 76–77 (featuring very broad freedom of interpretation, one could even say downright inventing of historical events). The judgment hinges on the interpretation of Amico’s invasion in 1075: if Amico II had indeed been sent by the pope, then Peter Krešimir IV could not have been such a champion of reform movement. See n. 131 in this paper. The same conclusion must be reached if the letter of pope Gregory VII to Danish king indeed refers to Dalmatia. Reg. Greg. VII., no. II, 51, ed. Caspar, pp. 192–194. In any case, there are primary sources attesting to Peter Krešimir’s cooperation with Alexander II, so the most that can be said, if one decides to lean towards Praga’s interpretation, is that his support to the reform movement was limited. For Krešimir IV’s cooperation with Alexander II, CD 1, no. 67, ed. Kostrencic et al., pp. 94–96; Foretic, Korculanski kodeks, pp. 30–31. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) fully ensued only with the election of Gregory VII, open military con. icts begin­ning following the election of anti-king Rudolph of Rheinfelden in March 1077.103 At this point, that is between 1077 and 1079, there was a perfect cassus beli for imperial forces to attack Zvonimir’s Croatia, the pillar of pro-Gregorian faction in the Eastern Adriatic, a region bordering the Holy Roman Empire. Moreover, Zvonimir’s brother-in-law, Ladislas audaciously proclaimed his support to the anti-Henrician camp by providing refuge to Henry IV’s sworn opponent, count Eckbert I of Formbach, by marrying Adelaide, the daughter of the very anti-king Rudolph, and by promising troops to Rudolph’s army when the anti-king was stationed in Goslar, right before the Battle of Mellrichstadt.104 Thus, it is very pos­sible that Wezelin’s invasion of Zvonimir’s kingdom was a reaction to Henry IV’s invasion of Hungary that took place precisely in 1079.105 In any case, it is safe to conclude that both Zvonimir and Ladislas belonged to the anti-Henrician camp and that both presented a serious threat on the very southeastern borders of the Holy Roman Empire. This is the historical context that engendered “the noble knight Wezelin” to invade the Dalmatian march. A similar context for Ulrich I’s putative attacks is utterly lacking. At this point it must be mentioned that the majority of primary sources, especially the narrative accounts penned by Hungarian chroniclers, attest to king Solomon ending his life in Pula “in complete poverty”.106 Furthermore, a lid of a 103 On the election of anti-king Rudolph in Forchheim in March 1077, see Berthold of Reichenau, Chronicon, a. 1077, ed. Robinson, pp. 267–268; Bruno of Merseburg, Saxonicum bellum, c. 91, ed. Lohmann, pp. 85–86; Robinson, Henry IV, pp. 167–168. Even though pope Gregory VII did not openly support Rudolph immediately following the anti-king’s election and coronation, papal legates in Germany, namely cardinal deacon Bernard, were ardent backers of Rudolph from the 1077 onwards. Berthold of Reichenau, Chronicon, a. 1077, ed. Robinson, pp. 302–303; Robinson, Henry IV, p. 172. First military skirmishes between pro-Henrician and pro-Rudolphian forces commenced in late spring, summer 1077, culminating in the Battle of Mellrichstadt on 7th of August, 1078. Berthold of Reichenau, Chronicon, a. 1077–1078, ed. Robinson, pp. 277–278, 288–303, 313–315, 324–338; Bruno of Merseburg, Saxonicum bellum, c. 94–102, ed. Lohmann, pp. 87–92; Robinson, Henry IV, pp. 172–182. 104 Berthold of Reichenau, Chronicon, a. 1077 and 1078, ed. Robinson, pp. 301–302, 331, l. 18–22. On Ladislas’s marriage to Adelheid, Bernold of St. Blasien, Chronicon, a. 1090, ed. Robinson, p. 481, l. 1–3, n. 409; Meyer von Knonau, Jahrbücher 3, pp. 133–134, n. 53; Hla­witschka, Zur Herkunft, p. 180, n. 20. 105 See n. 92. 106 [S]ucessit [rex Solomon] inde versus mare Adriaticum, ubi in civitate vocata Pola usque mortem in summa paupertate in penuria .niens vitam suam, in qua et iacet tumulatus. Simon of Kéza, Gesta Hungarorum, c. 61, ed. Veszprémy–Schaer, pp. 136 (Latin original), 137 (English translation). Cf. the wording of the IC: Migravit autem [Solomon] ex hoc seculo ad Dominum et sepultus est Pole, in civitate Istri. IC, c. 136, ed. Bak–Veszprémy, pp. 252–253, n. 656. On the other hand, Bernold of St. Blasien wrote that Solomon died .ghting with the Pechenegs against the Byzantine emperor Alexius I Comnenus. Bernold of St. Blasien, Chronicon, a. 1087, ed. Robinson, p. 465, l. 23–24, p. 466, l. 1–2. That Solomon indeed went to .ght against the Byz­antine emperor in the 1080s is also attested by Anna Comnena who wrote that “At the approach of spring Tzelgu (the supreme commander of the Scythian army) crossed the passes above the Danube with a mixed army of about eighty thousand, composed of Sauromatians, Scythians, and a number from the Dacian army (over whom the man called Solomon was leader), and plundered J. BANIC: The Mystery of Merania: A New Solution to Old Problems ... tombstone was found in Pula, precisely in St. Michael’s monastery, inscribed with the epitaph: Hic requiescit illustrisimus Salamon rex Panoniae (see image 1).107 The fact that Solomon, the enemy of papal supporters Ladislas and Zvonimir and the ally of Henry IV, is explicitly mentioned in the same place and in the some ecclesiastical institution where a Wezelin governed in temporalibus strongly sup­ports the thesis, originally proposed by Margetic, that the “noble knight Wezelin” of the pope’s 1079 letter indeed refers to the eponymous advocate of St. Michael’s monastery in Pula. That Wezelin, however, cannot be “a papal vassal” as Margetic unsuccessfully argued, but he could be the “count of Aquileian Church” and the father of Henry, the future count in Istria.108 Finally, the “Wezelin thesis” offers a much-needed explanation for Coloman’s assault on Istria of the beginning of the 12th century. This (counter)attack is noted by Ekkehard of Aura under the year 1108 with the following words: “Coloman invaded our borderlands, that is the maritime territories”.109 These .nes Regni nostri can only refer to Istria and, possibly, the occupied territory of Merania that Coloman aimed to reclaim. This passage was known to Margetic, but he did not interpret it in the context of Merania; on the contrary, he saw the putative attack led by the lords of Duino in 1116 as a military response to this Coloman’s assault.110 Even though this counterattack must primarily be interpreted as a consequence of Henry V’s military campaigns in Hungary, the choice to invade precisely Istria was by no means accidental.111 According to the “Wezelin thesis”, Coloman did not launch an attack precisely on Istria on a whim or randomly; instead, the triumphant Hungar­ian monarch aimed to restore to his Dalmatian-Croatian kingdom those territories that were lost in previous decades, namely Merania. Concluding Remarks Solving the “Meranian mystery” is a task that will always require a certain amount of interpretative freedom from the historian bold enough to attempt to tackle it; there are simply not enough contemporary historical accounts that would the towns round about Chariopolis.” Anna Comnena, The Alexiad, lib. 7, c. 1, ed. Leib, 2, p. 87 (English translation taken from Dawes, The Alexiad, p. 168). However, Anna Comnena never writes that Solomon was among the ones who died either in battle or afterwards, when trying to escape from the Byzantine forces. Thus, it is very possible that Solomon survived the battle and escaped to Pula. See also Rokay, Salamon és Póla, pp. 55–99. 107 The lid of the tomb was discovered in 1851 on St. Michael’s hill, the very place where St. Michael’s monastery once stood. Kandler, Sepolcro, p. 101. The lid is kept in Pula, in Arheološki muzej Istre [Archeological Museum of Istria] under inventory number AMI-S-55. According to Rokay, who analyzed the monument in most detail, the lid is indeed authentic. Rokay, Salamon és Póla, pp. 119–157. 108 See n. 57 and n. 62 in this paper. 109 [Sub anno 1108:] Colomanus .nes regni nostri, scilicet in locis maritimis, invaserit. Ekkehard of Aura, Chronicon, a. 1108, ed. Waitz, p. 242, l. 39. 110 Margetic, Rijeka i podrucje, p. 61. 111 Otto of Freising, Chronica sive Historia de duabus civitatibus, lib. 7, c. 13, ed. Hof­meister, p. 325, l. 4–11; Zupka, Ritual and Symbolic, pp. 96–97; Dendorfer, Heinrich V., p. 132. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) allow for a straightforward solution fully grounded in primary sources. The thesis outlined in this paper is no exception – it proposes a very creative reading of a chapter from a 14th-century chronicle and the main protagonist of the pivotal process is a mysterious noble knight. Yet, despite all its interpretative jumps, the newly proposed “Wezelin thesis” represents a marked improvement over the three existing solutions. Benussi had absolutely no primary sources to back his claims and his reading of De administrando imperio – the basis of his argument – was highly partial, strongly impacted by nationalistic bias and it has since been con­sensually rejected by scholarship. Hauptmann based his thesis on dubious laws of inheritance, highly uncertain genealogies and a very creative reading of c. 99 of the IC as well: he read it so that nothing of it remained unaltered. Finally, Margetic, while successful in demonstrating the untenability of the previous theses, ultima­tely proposed a solution completely ungrounded in primary sources. The “Wezelin thesis” is based on .rmer ground and supported by stronger evidence: there are contemporary primary sources attesting to the attack on Croatian-Dalmatian king­dom (the pope’s letter to Wezelin), there is a perfect cassus beli for the invasion (missing in Haupmann’s thesis), the invasion .ts the historical context, and the takeover is echoed in subsequent events (Coloman’s counterattack). These observations and conclusions, in turn, lead to a somewhat different interpretation of both the modality of Meranian annexation and the interpretation of “Dalmatian march” than traditionally argued. Both Hauptmann and Margetic saw the loss of Merania as a result of a relatively short, compact process: the mi­litary campaigns of Ulrich I being a re.ex of Henry IV’s Hungarian expedition of 1063; the attacks of lords of Duino happening only in 1116/17. According to the “Wezelin thesis”, the takeover of Merania was a longer process and it took place over several years, if not decades. Zvonimir could, and by all accounts did .ght back against the invaders in the latter half of 1070s – the formation of Dalmatian march or Krajina testifying to the organization of his defensive system. Therefore, the Dalmatian march cannot be the creation of Ulrich I as was originally claimed by Nada Klaic, but of king Zvonimir.112 However, following the death of Zvoni­mir’s successor, Stephen III in 1090/91, Croatian kingdom was plunged into crisis with in-.ghting over royal succession; thus, it was certainly not in a position to organize effective defense, let alone to launch counterattacks on the Istrian march and the Patriarchate of Aquileia.113 The .rst Croatian monarch powerful enough to 112 If Puzel’s and Priest of Duklja’s accounts are taken as authentic and trustworthy, case could be made that Krajina was originally Peter Krešimir IV’s organization. However, this March or Krajina is mentioned only in two primary sources and both link it to king Zvonimir, thus it is far more likely that it was this particular monarch who organized the defensive border region. 113 Archdeacon Thomas describes this period of crisis with the following words: “And so there came to be great con.ict among all the nobles of the kingdom. And as .rst this one, then that one, with ambitions to be king separately claimed lordship of the land, there arose count­less acts of pillage, robbery and murder, and the breeding grounds of every crime. Day after day people attacked, hunted down and murdered each other without respite” (Cepit itaque inter omnes regni proceres magna discordia suboriri. Et cum divisim modo hic modo ille regnandi ambitione sibi terre dominium vendicaret, innumerabiles rapine, predationes, cedes et omnium J. BANIC: The Mystery of Merania: A New Solution to Old Problems ... attempt the reconquista was Coloman I and he indeed launched the counterattack, delayed as it was. Interestingly, both Jurkovic and Majnaric were on this track when they intu­itively argued that “eastern Istria came under the jurisdiction of Istrian margraves only in the period following the death of the last Croatian king from the Trpimirovic dynasty, Stephen II [recte III]”,114 and that Wezelin was “at .rst unsuccessful, but by the end of the century, due to the crisis of jurisdiction in the Croatian kingdom, ultimately successful” in his attack on Zvonimir’s dominion.115 Neither of the two historians explicated their reasoning in any greater detail – the former being an encyclopedia entry, the latter a chapter in a synthesis of Croatian early medieval history – but their intuition-based conclusions .t the “Wezelin thesis” perfectly. Furthermore, it must be noted that the territory between Lovran, “the last maritime town of Aquileian land”, and Bakar, “the .rst of the lands of Croatia that take the name of Dalmatia”, is not mentioned by Al-Idrisi. Therefore, it is possible that this patch of land that included the territories of Veprinac, Kastav and Rijeka remained disputed well into the 12th century. The .rst primary source explicitly attesting to Rijeka’s position stems from 1300 and mentions the lords of Duino as the town’s rulers.116 Moreover, following Al-Idrisi’s account, the oldest document attesting the river Rjecina as the boundary between the two polities is the donation charter purportedly from 1260, issued by the Hungarian king Bela IV to the counts of Krk, bestowing upon the brothers Bartholomew and Frederick the town Vinodol “whose northern boundary is the river and town Rijeka”; the charter, however, is a forgery (re)written in a much later period.117 facinorum seminaria emerserunt. Alter enim alterum insequi, invadere, trucidare cotidie non cessabat). Archdeacon Thomas of Split, Historia Salonitanorum, c. 17, ed. Pericet al., pp. 92–93; Margetic, Regnum Croatiae, pp. 16–19; Birin, Pregled politicke povijesti, pp. 65–66; Budak, Hrvatska povijest, pp. 284–287; idem, Prva stoljeca Hrvatske, pp. 115–122. 114 “Ist. Istra je pod upravu istar. markgrofa došla tek u razdoblju nakon smrti posljednjega hrv. kralja iz dinastije Trpimirovica Stjepana II. (1091) i dolaska Kolomana Arpadovica na hrv. prijestolje (1102), najvjerojatnije u vrijeme markgrofovstva Ulrikova sina Popona (1090–1101).” Jurkovic, Istarska markgrofovija, http://istra.lzmk.hr/clanak.aspx?id=1203 [last access: 04. 08. 2019]. 115 “Štoviše, cini se da je Luitold aktivnije nastupio i prema susjedima Carstva te podržao Vecelina u njegovu – cini se tada neuspješnom, no u konacnici do kraja tog stoljeca za krize vlasti u Hrvatskoj Kraljevini uspješnom – napadu.” Majnaric, Karolinško, Otonsko, pp. 528–529. There are no sources attesting to Liutold’s activity in Wezelin’s campaigns, but his involvement is highly probable. Moreover, the Priest of Duklja mentions that the German duke that “Crepimir” fought against was a consobrinus imperatoris. Since the Eppensteins were indeed related to Henry IV – Hermann II of Swabia being the great-grandfather of Henry IV and the grandfather of Markward IV – and the Holy Roman emperor referred to them as nostri consanguinei, it is possible that the historical nucleus of this highly contaminated narrative was indeed the wars waged between Liutold of Eppenstein and king Zvonimir. D. H. IV, no. 432, ed. Gladiss–Gawlik, pp. 577–578 (Ulrich of Eppenstein called noster .delis et dilectissimus consanguineus); Gänser, Die Mark (1. Teil), p. 107. In any case, Mogorovic Crljenko’s argument that this German duke who was the relative of the emperor refers to Ulrich I of Weimar-Orlamünde is untenable: Ulrich I was neither duke nor any relative of Henry IV’s. Mogorovic Crljenko, Istarski markgrofovi, p. 86, n. 23. 116 Kos, Jedan urbar, p. 3, n. 3. 117 CD 5, no. 685, ed. Smiciklas, pp. 179–180. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) Since Merania, at least up to Lovran, was de.nitely annexed by the 1150s but still fought over in 1108, it is possible that the new border between the Holy Roman Empire and the Dalmatian-Croatian kingdom had been stabilized (perhaps even on the river Rjecina) in 1116/17 as a result of Ordelaffo Falier’s military ex­pedition. Whether the imperial troops actually helped the Venetians or not cannot be ascertained, but it seems very plausible that following the loss of Dalmatian cities the Hungarian kings gave up on recuperating Merania and simply focused their resources elsewhere. Thus, the “Wezelin thesis” is not in complete disharmony with Margetic’s argumentation. There is, however, no justi.able reason to assume that the lords of Duino played any role in this enterprise. In conclusion to this debate it remains to be demonstrated how the newly proposed “Wezelin thesis” impacts some of the main historiographical dilemmas regarding the Duchy of Merania. According to the proposed solution, Merania could not have passed on to Conrad II of Dachau via inheritance. Consequently, the bestowing of the Duchy of Merania upon Berthold IV and the comital house of Andechs would also not be grounded in inheritance. Instead, just as was so convincingly argued by Andrej Komac, the title of Meranian dukes was given to Berthold IV for political reasons, as part of the process of reorganization of the Empire’s southeastern frontiers and the elevation of Otto II of Wittselsbach as duke of Bavaria.118 If there were no hereditary rights involved in Berthold IV’s elevation to Meranian duke, then no such rights were required for Conrad II thirty years be­fore. Therefore, according to the “Wezelin thesis” Conrad II of Dachau was, same as Berthold IV after him, given the Duchy of Merania for political reasons: as part of a process of reorganization of Bavarian social hierarchy taking place between 1152 and 1156 on the one hand, and on the other, as an audacious proclamation of hostility towards the Hungarian crown whose sovereignty over Dalmatia and Croatia was challenged by the creation of the new ducal title.119 This explains why the original imperial title of “the dukes of Dalmatia and Croatia” started giving way to the “less offensive” one – the dukes of Merania – in the 1180s and 1190s, the period when the Holy Roman Empire did not foster enmity with the Hungarian throne; the original title was dropped for the dux Meranie in the second half of the 1190s, when Andrew II, the brother of Hungarian king Eme­ric, married Gertrude, the daughter of Berthold IV of Andechs. From this period onwards, especially following Andrew II’s of.cial assumption of the Hungarian title “duke of Croatia and Dalmatia” in 1197, the original “offensive” imperial title had to completely give way to the new, “less offensive” one – the dukes of Merania.120 118 Komac, Utrditev grofov Andeških, pp. 283–294; idem, Od mejne gro.je, pp. 55–63. 119 D. F. I, no. 14, ed. Appelt, pp. 26–27 and esp. Dendorfer, Von den Liutpoldingern, p. 352. 120 This argument was put forward already by Hormayr and it remains the most convincing solution to the question of why the original ducal title changed from dux Dalmatie et Croatie to dux Meranie. Hormayr, Sämtliche Werke 3, p. 209. On Andrew II, his alliance with Leopold VI of Babenberg and their wars with king Emeric, especially the battle of 1197 after which, following the victory of Andrew II and duke Leopold VI, king Emeric had to bequeath to his younger brother the title of the duke of Dalmatia and Croatia, the primary sources are: Chronica regia Coloniensis, a. 1199, ed. Waitz, p. 168; Continuatio Admuntensis, a. 1197, ed. Wattenbach, J. BANIC: The Mystery of Merania: A New Solution to Old Problems ... This, in turn, leads to the conclusion that Merania was, exactly as was claimed by Hormayr and Oefele over a century ago, exclusively a titular duchy. This also means that the Ducatus Meranie mentioned in two documents from 1221 refers to, just as Oefele claimed, the totality of jurisdictional dominium of house Andechs; this opinion was accepted by both Margetic, Komac and Kosi. Finally, these conclusions shed new light on the relation between the ducal title and the Kvarner region. Namely, the traditional interpretation among the supporters of both Hauptmann’s and Margetic’s theses is that the area between the Ucka mountain range and the river Rjecina was originally called Meran(ia); the name of this microregion was then taken over by the titular dukes of Dalmatia and Croatia who started styling themselves the “dukes of Meran(ia)”. However, the title dux Meranus appears already in the second half of the 12th century, but the oldest known usage of the word Meran to designate the territory between the Ucka mountain range and the river Rjecina stems from 1366.121 Therefore, the exact opposite can be argued too: that the term Meran(ia) was originally used to refer to the imperial titular Duchy of Dalmatia and Croatia, and only later – one would assume following the marriage between Gertrude of Andechs and Andrew II – did it begin connoting a distinct microregion, a patch of land between the Ucka mountain range and the river Rjecina, the only part of the historical Regnum Croatie that was at this point both de iure and de facto under the jurisdiction of the Empire, its ecclesiastical nobility more precisely – the patriarchs of Aquileia. The fact that Gertrude’s brother was Berthold V, the future patriarch of Aquileia (1218–1251) and thus the secular lord of the Kvarner microregion, further streng­thens this argument. In the end absolutely nothing remains of Hauptmann’s original thesis. The author of this paper sincerely hopes that any future scholarly debate on these topics will no longer relegate the critics of Hauptmann’s thesis to mere single mentions in footnotes, “hiding” their arguments and designating their theses as potential alternative, but unlikely scenarios; instead, any revindication of the old “Ulrich thesis” should decisively tackle the argumentation explicated in this study. p. 588, l. 27–28; Codex diplomaticus Hungariae 2, ed. Fejér, pp. 313–314 (.rst letter of pope Innocent III to duke Andrew II) and pp. 315–316 (the second letter of pope Innocent III to duke Andrew II). See also Klaic, O hercegu Andriji, pp. 200–222, esp. pp. 204–209; Šišic, Poviest Hrvata 1, pp. 157–189; Klaic, Povijest Hrvata u razvijenom, p. 368. The literature on Gertrude of Andechs is substantial as her murder occupied the attention of numerous historians, but this topic falls outside the scope of this paper. On Gertrude’s marriage with Andrew II see e.g. Lyon, Princely Brothers, pp. 157–158. 121 The regestum (see n. 32 in this paper) also mentions a document from 1256 issued by the Aquileian patriarch Gregory of Montelongo and written by notary public Conrad of Cividale, purportedly demonstrating that the lords of Duino hold the lands in question – among which those in Meran sive in Croatia – from the Aquileian Church. This document has thus far neither been edited, nor – at least to my knowledge – found. Since a large part of notarial acts written by this Conrad of Cividale is still unpublished, it is possible that the 1256 document will be found once the entire corpus of Conrad’s documents has been investigated and edited. On this public notary Conrad see Blancato, Corrado da Martignacco, http://www.dizionariobiogra.codeifriulani.it/ corrado-da-martignacco-1302/ [last access: 04. 08. 2019]. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) While future research is very much welcome in the context of the “Wezelin thesis”, especially in order to pinpoint more accurately the mysterious noble knight of the pope’s letter, the solution outlined in this paper and written in lingua franca of modern-day scholarly discourse aims to garner the attention of as broad a circle of historians as possible. Since medieval Istria belongs to both Italian, German, Austrian, Slovenian and Croatian national history, the “Wezelin thesis” should be analyzed, deconstructed, criticized and, ultimately, improved upon by a number of historians dealing with medieval Europe during the momentous Investiture Controversy. As critical reviews and erudite academic discussions are desperately lacking in contemporary Istrian medieval studies, the author heartily hopes to engender some debate with this comprehensive contribution. Appendix Image The lid of Solomon’s tomb found in St. Michael’s monastery in Pula in 1851. The inscription reads: HIC REQVIESCIT ILLVUSTRISSIMVS SALOMON / REX PANNONIAE. The lid, made from limestone, is currently kept in Pula, in Arheološki muzej Istre [Archaeological Mu­seum of Istria] under inventory number AMI-S-55. The dimensions are: height = 48 cm; length = 173 cm; width = 23 cm. J. BANIC: The Mystery of Merania: A New Solution to Old Problems ... Map Map 1. March of Istria and Merania The old border between the March of Istria and the Kingdom of Croatia, the Ucka mountain range, is highlighted by the places in which the twenty royal mansi were donated to margrave Ulrich I of Weimar-Orlamünde by king Henry IV in 1064. The toponyms mentioned in the dona­tion are (from north to south): Puviendi (most probably a contamination of Pinvendi) = Buzet (Ital. Pinguente), Ruz = Roc (Ital. Rozzo), Lompaga = Lupoglav (Ital. Lupogliano), Winstrum = Brest pod Uckom (Ital. Olmeto di Bogliuno), Rana = Vranja (Ital. Vragna), Bangul = Boljun (Ital. Bogliuno), Villa que vocatur ad Sanctum Martinum = Sveti Martin (Ital. San Martino), Curtalla = Belaj (Ital. Bellai) and Lahenewit = Letaj (Ital. Lettai). Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) References Primary Sources Adam of Bremen, Gesta Hammaburgensis ecclesiae ponti.cum, ed. Bernhard Schmeidler, MGH, Scriptores rerum Germanicarum in usum scholarum 2 (Hannover–Leipzig 1917). Al-IdrisiŻ, Opus geographicum, sive “Liber ad eorum delectationem qui terras peragrare stude­ant”, ed. Enrico Cerulli et al., 9 vols (Napoli 1970–1984). Andrea Dandolo, Chronica per extensum descripta, in: Andreae Danduli ducis Venetiarum Chronica per extensum descripta: aa. 46-1280 d.C., ed. Ester Pastorello, Rerum Italicarum scriptores2 12/1 (Bologna 1958), pp. 5–327. Anna Comnena, Alexiade: Rčgne de l’empereur Alexis I Comnčne (1081–1118), 4 vols, ed. Bernard Leib (Paris 1937–76). Annales Altahenses maiores, ed. Wilhelm Giesebrecht–Edmund von Oefele, MGH, Scriptores rerum Germanicarum in usum scholarum 4 (Hannover 1891). Annales Augustani, ed. Georg Heinrich Pertz, in: Annales, chronica et historiae aevi Saxonici, MGH, Scriptores 3 (Hannover 1839), pp. 123–136. Annales Camaldulenses ordinis Sancti Benedicti 2, ed. Iohannes Benedictus Mittarelli–Anselmus Castadoni (Venice 1756). Annales Camaldulenses ordinis Sancti Benedicti 9, ed. Iohannes Benedictus Mittarelli–Anselmus Castadoni (Venice 1773). Annales Reicherspergenses, ed. Wilhelm Wattenbach, in: Annales aevi Suevici, ed. Georg Heinrich Pertz, MGH, Scriptores 17 (Hannover 1861), pp. 443–476. Annales Scheftlarienses maiores, ed. Philipp Jaffé, in: Annales aevi Suevici, ed. Georg Heinrich Pertz, MGH, Scriptores 17 (Hannover 1861), pp. 335–343. Annales Venetici breves, in: Testi storici veneziani (XI-XIII secolo), ed. Luigi Andrea Berto (Padua 1999), pp. 86–99. Annalista Saxo, Chronicon, in: Die Reichschronik des Annalista Saxo, ed. Klauss Nass, MGH, Scriptores 37 (Hannover 2006). Antonio Bon.ni, Rerum Ungaricarum decades, 4 vols, ed. Imre Fógel–Béla Iványi–László Juhász, Biblioteca Scriptorum Medii Recentisque Aevorum Saeculum XV (Leipzig–Bu­dapest 1936–41). Archdeacon Henry, Vita Chuonradi archiepiscopi Salisburgensis, ed. Wilhelm Wattenbach, in: Histo­riae aevi Salici, ed. Georg Heinrich Pertz, MGH, Scriptores 11 (Hannover 1854), pp. 63–77. Archdeacon Thomas of Split, Historia Salonitanorum atque Spalatinorum ponti. cum / History of the Bishops of Salona and Split, Latin text ed. Olga Peric, ed., trans. and annotated Damir Karbic–Mirjana Matijevic Sokol–James Ross Sweeney, Central European Medieval Texts 4 (Budapest 2006). Bernold of Constance, Chronicon, in: Die Chroniken Bertholds von Reichenau und Bernolds von Konstanz, 1054–1100, ed. Ian Stuart Robinson, MGH, Scriptores rerum Germanicarum, Nova series 14 (Hannover 2003), pp. 385–540. Berthold of Reichenau, Chronicon, in: Die Chroniken Bertholds von Reichenau und Bernolds von Konstanz, 1054–1100, ed. Ian Stuart Robinson, MGH, Scriptores rerum Germanicarum, Nova series 14 (Hannover 2003), pp. 161–381. Bruno of Merseburg, Saxonicum bellum, in: Brunos Buch vom Sachsenkrieg, ed. Hans-Eberhard Lohmann, MGH, Deutsches Mittelalter, Kritische Studientexte 2 (Leipzig 1937), pp. 12–123. Casuum s. Galli continuatio II, ed. Ildefons von Arxt, in: Scriptores rerum Sangallensium: Annales, chronica et historiae aevi Carolini, ed. Georg Heinrich Pertz, MGH, Scriptores 2 (Hannover 1829), pp. 148–163. J. BANIC: The Mystery of Merania: A New Solution to Old Problems ... CD 1 – Codex diplomaticus Regni Croatiae, Dalmatiae et Slavoniae 1: Diplomata annorum 743–1100 continens, ed. Marko Kostrencic–Jakov Stipišic–Miljen Šamšalovic(Zagreb 1967). CD 2 – Codex diplomaticus Regni Croatiae, Dalmatiae et Slavoniae 2: Diplomata saeculi XII. continens (1101–1200), ed. Tadija Smiciklas (Zagreb 1904). CD 5 – Codex diplomaticus Regni Croatiae, Dalmatiae et Slavoniae 5: Diplomata annorum 1256–1272 continens, ed. Tadija Smiciklas (Zagreb 1907). CDI – Codice diplomatico istriano, 5 vols, ed. Pietro Kandler (Trieste 21986). Chronica regia Coloniensis, ed. Georg Waitz, MGH, Scriptores rerum Germanicarum in usum scholarum 18 (Hannover 1880). Chronicon Eberspergense, ed. Wilhelm Arndt, in: Supplementa tomorum I, V, VI, XII, Chronica aevi Suevici, ed. Georg Heinrich Pertz, MGH, Scriptores 20 (Hannover 1869), pp. 9–15. Codex diplomaticus Hungariae ecclesiasticus ac civilis 2, ed. Georgius Fejér (Budapest 1829). Constantine the Porphyrogenitus, De administrando imperio, ed. Gyula Moravcsik, trans. Romilly James Heald Jenkins, Dumbarton Oaks Texts 1 (Washington, DC 1967). Continuatio Admuntensis a. 1140–1250, ed. Wilhelm Wattenbach, in: Chronica et annales aevi Salici, ed. Georg Heinrich Pertz, MGH, Scriptores 9 (Hannover 1851), pp. 579–593. Corpus Inscriptionum Latinarum 3: Inscriptiones Asiae, provinciarum Europae Graecarum, Illyrici Latinae, ed. Theodor Mommsen (Berlin 1873). Cosmas of Prague, Chronica Boemorum, ed. Bertold Bretholz–Wilhelm Weinberger, MGH, Scriptores rerum Germanicarum, Nova series 2 (Berlin 1923). D. C. II – Conradi II. diplomata / Die Urkunden Konrads II., ed. Harry Bresslau, MGH, Diplo­mata regum et imperatorum Germaniae 4 (Hannover–Leipzig 1909) . D. C. III – Conradi III. et .lii eius Heinrici diplomata / Die Urkunden Konrads III. und seines Sohnes Heinrich, ed. Friedrich Hausmann, MGH, Diplomata regum et imperatorum Ger­maniae 9 (Vienna–Cologne–Graz 1969). D. F. I – Friderici I. diplomata / Die Urkunden Friedrichs I., ed. Heinrich Appelt, MGH, Dip­lomata regum et imperatorum Germaniae 10 (Hannover 1975–90). D. H. II – Heinrici II. et Arduini diplomata / Die Urkunden Heinrichs II. und Arduins, ed. Theodor von Sickel, MGH, Diplomata regum et imperatorum Germaniae 3 (Hannover 1900–1903). D. H. III – Heinrici III. diplomata / Die Urkunden Heinrichs III., ed. Harry Bresslau–Paul Fridolin Kehr, MGH, Diplomata regum et imperatorum Germaniae 5 (Berlin 1931). D. H. IV – Heinrici IV. diplomata / Die Urkunden Heinrichs IV., ed. Dietrich von Gladiss–Alfred Gawlik, MGH, Diplomata regum et imperatorum Germaniae 6 (Berlin–Weimar–Hannover 1941–1978). D. O. II – Ottonis II. diplomata / Die Urkunden Otto des II., ed. Theodor von Sickel, MGH, Diplomata regum et imperatorum Germaniae 2/1 (Hannover 1888). D. O. III – Ottonis III. diplomata / Die Urkunden Otto des III., ed. Theodor von Sickel, MGH, Diplomata regum et imperatorum Germaniae 2/2 (Hannover 1893). Das Cartular des Klosters Ebersberg, ed. Friedrich Hektor von Hundt (München 1879). Die Briefe des Petrus Damiani, ed. Kurt Reindel, 4 vols, MGH, Die Briefe der deutschen Kai­serzeit 4 (München 1983–93). Die Traditionsbücher des Hochstiftes Brixen vom zehnten bis in das vierzehnte Jahrhundert, ed. Oswald Redlich, Acta Tirolensia: Urkundliche Quellen zur Geschichte Tirols 1 (Innsbruck 1886). Die Urkunden des Klosters Indersdorf 1, ed. Friedrich Hektor von Hundt, (München 1863). Diplomi patriarcali: I documenti dei patriarchi Aquileiesi anteriori alla metŕ del XIII secolo nell’Archivio capitolare di Udine, ed. Cesare Scalon, Quaderni e dispense dell’Istituto di storia dell’Universitŕ degli Studi di Udine 8 (Udine 1983). Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) Documenta historiae Chroaticae periodum antiquam illustrantia, ed. Franjo Racki, Monumenta spectantia historiam Slavorum meridionalium 7 (Zagreb 1877). Documenta historiae forojuliensis saeculi XIII: Ab anno 1200 ad 1299 summatim regesta, ed. Giuseppe Bianchi (Vienna 1861). Ekkehard of Aura, Chronicon universale: Pars altera, anni 1106–1125, in: Chronica et annales aevi Salici, ed. Georg Waitz, MGH, Scriptores 6 (Hannover 1844), pp. 231–265. Excerpta necrologiorum Salisburgensis et S. Emmerami Ratisponae saec. XI. et XII. et seqq, in: Monumenta Boica 14 (München 1784), pp. 365–405. Fragmenta necrologica Schirensia, in: Dioeceses Brixinensis, Frisingensis, Ratisbonensis, ed. Franz Ludwig Baumann, MGH, Necrologia Germaniae 3 (Berlin 1905), pp. 133–136. Friderici I imperatoris cognomento Barbarossae expeditio asiatica ad sepulchrum Domini ab aequaeuo auctore conscripta, ed. Jacob Basnage, in: Thesaurus monumentorum ecclesia­sticorum et historicorum 3/2 (Antwerp 1725), pp. 497–526. Gnirs, Anton, Zwei Rechnungsbücher der Bischöfe von Pola aus dem XIV. und XV Jahrhundert, Quellen zur Sozial- und Wirtschaftsgeschichte der Polesana im späten Mittelalter und bei Beginn der Neuzeit 1 (Pula 1908). Gnirs, Anton, Die Noten des Bischofs Dominicus de Luschis über die Lehensp.icht der Herren von Walsee-Ens für das Poleser Lehen am Quarnero, Quellen zur Sozial- und Wirtschafts­geschichte der Polesana im späten Mittelalter und bei Beginn der Neuzeit 3, Jahresbericht der k. k. Staatsrealschule in Pola 3 (1910), pp. 23–28. Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem vijeku 3: 1001–1100, ed. Franc Kos (Ljubljana 1911). GRS – Gesta regum Sclavorum, ed. Tibor Živkovic, 2 vols, Sources for Serbian History 7 (Beograd 2009). Historia de expeditione Friderici imperatoris, in: Quellen zur Geschichte des Kreuzzuges Kaiser Friedrichs I., ed. Anton Chroust, MGH, Scriptores rerum Germanicarum, Nova series 5 (Berlin 1928), pp. 1–115. Historia peregrinorum, in: Quellen zur Geschichte des Kreuzzuges Kaiser Friedrichs I., ed. Anton Chroust, MGH, Scriptores rerum Germanicarum, Nova series 5 (Berlin 1928), pp. 116–172. Historia Welforum Weingartensis, ed. Ludwig Weiland–Georg Heinrich Pertz, in: Monumenta Welforum antiqua, MGH, Scriptores rerum Germanicarum in usum scholarum 43 (Han­nover 1869), pp. 12–41. IC – Cronica de gestis Hungarorum e codice picto saec. XIV. / Chronicle of the Deeds of Hungar­ians from the Fourteenth-Century Illuminated Codex, ed. János M. Bak–László Veszprémy, Central European Medieval Texts 9 (Budapest 2018). I trattati con Bisanzio: 992–1198, ed. Marco Pozza–Giorgio Ravegnani, Pacta veneta 4 (Venice 1993). Illyricum sacrum 3: Ecclesia Spalatensis olim Salonitana, ed. Daniele Farlati Daniele (Venice 1765). Illyricum Sacrum 5: Ecclesia Jadertina cum suffraganeis, et ecclesia Zagabriensis, ed. Daniele Farlati (Venice 1775). Iohannes de Thurocz, Chronica Hungarorum, ed. Erzsébet Galántai–Gyula Kristó (Budapest 1985). Johannes Aventinus, Annales Boioariourm libri septem (Leipzig 1710). Johannes Turmair, Annales Ducum Boiariae, in: Johannes Turmair’s gennant Aventinus Säm­mtliche Werke 2–3, ed. Sigismund Riezler (München 1881–84). John the Deacon, Istoria Veneticorum, ed. Luigi Andrea Berto, Fonti per la Storia dell’Italia medievale: Storici italiani dal Cinquecento al Millecinquecento ad uso delle scuole 2 (Bologna 1999). Kalendarium necrologicum Weissenburgense, in: Fontes rerum Germanicarum: Geschichtsquellen Deutschlands 4, ed. Johann Friedrich Böhmer–Alfons Huber (Stuttgart 1868), pp. 310–314. J. BANIC: The Mystery of Merania: A New Solution to Old Problems ... Konrad of Scheyern, Chronicon Schirense, ed. Philipp Jaffé, in: Annales aevi Suevici, ed. Georg Heinrich Pertz, MGH, Scriptores 17 (Hannover 1861), pp. 615–623. Kos, Milko, Jedan urbar iz vremena oko 1400. o imanjima Devinskih i Walsseovaca na Kvarneru [A Tax Roll from around 1400 regarding the Possessions of Lords of Duino and Walsee in the Kvarner Region], Vjesnik historijskih arhiva u Rijeci i Pazinu 3 (1956), pp. 3–20. L’Italia descritta nel “Libro del Re Ruggero” compilato da Edrisi, ed. Michele Amari–Celestino Schiaparelli, Atti della Reale Accademia dei Lincei, ser. 2, 8 (Rome 1883). Lampert of Hersfeld, Annales, in: Lamperti monachi Hersfeldensis opera, ed. Oswald Holder-Egger, MGH, Scriptores rerum Germanicarum in usum scholarum 38 (Hannover–Leipzig 1894). Listine o odnošajih izmedju južnog Slavenstva i Mletacke Republike 3: Od godine 1347 do 1358 [Charter on Relations between the Southern Slavs and Venetian Republic 3: From Year 1347 to 1358], ed. Šime Ljubic, Monumenta spectantia historiam Slavorum meridionalium (Zagreb 1872). Margetic, Lujo, Pet puljskih isprava iz X. i XI. stoljeca [Five Charters from Pula from 10th and 11th Centuries], Rijeka, Vinodol, Istra: Studije [Rijeka, Vinodol, Istria: Studies] (Rijeka 1990), pp. 131–151. Martin Szentiványi, Summarium chronologiae Regni Hungarie, ed. Antal Grassalkovich (Vienna 1750). MDC 3 – Monumenta historica Ducatus Carinthiae 3: Die Kärntner Geschichtsquellen 811-1202, ed. August von Jaksch (Klagenfurt 1904). MDC 4/2 – Monumenta historica Ducatus Carinthiae 4/2: Die Kärntner Geschichtsquellen 1263–1269, ed. August von Jaksch (Klagenfurt 1906). Monumenta Formbacensia: Diplomatarium miscellum, in: Monumenta Boica 4 (München 1765), pp. 127–212. Monumenta Geisenfeldensia, in: Monumenta Boica 14 (München 1784), pp. 179–268. Monumenta Parthenii Chiemeseensis: Diplomatarium miscellum, in: Monumenta Boica 2 (München 1764), pp. 445–526. Monumenta Understorfensia, in: Monumenta Boica 14 (München 1784), pp. 115–170. Muratori, Lodovico Antonio, Antiquitates Italicae medii aevi 1 (Arezzo 1773). Necrologia s. Rudberti Salisburgensis, in: Dioecesis Salisburgensis, ed. Sigmund Herzberg-Fränkel, MGH, Necrologia Germaniae 2 (Berlin 1904), pp. 91–198. Necrologium Aquileiense, ed. Cesare Scalon, Fonti per la storia della Chiesa in Friuli 1 (Udine 1982). Necrologium Diessense, ed. Franz Ludwig Baumann, in: Dioeceses Augustensis, Constantiensis, Curiensis, MGH, Necrologia Germaniae 1 (Berlin 1888), pp. 7–32. Necrologium s. Lamberti, in: Dioecesis Salisburgensis, ed. Sigmund Herzberg-Fränkel, MGH, Necrologia Germaniae 2 (Berlin 1904), pp. 309–340. Necrologium Undensdorfense, in: Dioeceses Brixinensis, Frisingensis, Ratisbonensis, ed. Franz Ludwig Baumann, MGH, Necrologia Germaniae 3 (Berlin 1905), pp. 172–198. Otto of Freising, Chronica sive Historia de duabus civitatibus, ed. Adolf Hofmeister, MGH, Scriptores rerum Germanicarum in usum scholarum 45 (Hannover–Leipzig 1912). Otto of Freising–Rahewin, Gesta Friderici I. imperatoris, ed. Georg Waitz–Bernhard von Simson, MGH, Scriptores rerum Germanicarum in usum scholarum 46 (Hannover–Leipzig 1912). PL 163 – Paschalis II, Gelasii II, Calixti II Romanorum ponti.cum epistolae et privilegia, ed. Jacques-Paul Migne, Patrologia Latina 163 (Paris 1893). Propstei S. Stefano zu Aquileia – Anja Thaller, Die älteren Urkunden der Propstei S. Stefano zu Aqui­leia, Archiv für Diplomatik: Schriftgeschichte, Siegel- und Wappenkunde 52 (2006), pp. 1–147. Reg. Greg. VII. – Gregorii VII. registrum / Das Register Gregors VII., 2 vols, ed. Erich Caspar, MGH, Eppistolae selectae in usum scholarum 2 (Berlin 1920–1923). Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) Regesta Imperii 4: Lothar III und Ältere Staufer (1125–1197), p. 2: Die regesten des Kaiserreiches unter Friedrich I. 1152 (1122)–1190, n. 3: 1168–1180, ed. Ferdinand Opll (Vienna 2001). Schroll, Beda, Necrologium des Benediktinerstiftes St. Paul im Lavantthale, Archiv für vater­ländische Geschichte und Topographie (Kärnten) 10 (1866), pp. 33–240. Schroll, Beda, Necrologium des ehemaligen Augustiner-Chorherrenstiftes St. Maria in Juna oder Eberndorf in Kärnten, Archiv für österreichische Geschichte 68 (1886), pp. 209–325. Simon of Kéza, Gesta Hungarorum / The Deeds of the Hungarians, ed. László Veszprémy–Frank Schaer, Central European Medieval Texts 1 (Budapest 1999). SS. Ilario e Benedetto e S. Giorgio (819–1199), ed. Luigi Lanfranchi–Bianca Strina, Fonti per la storia di Venezia 2: Archivi ecclesiastici, diocesi Castellana (Venice 1965). SUB 1– Salzburger Urkundenbuch 1: Traditioncodices, ed. Willibald Hauthaler (Salzburg 1910). TEA – Thesaurus ecclesiae Aquileiensis, ed. Giuseppe Bianchi (Udine 1847). The Alexiad and the Princess Anna Comnena, trans. Elizabeth A. S. Dawes (London 1928). The Annals of Lampert of Hersfeld, trans. Ian Stuart Robinson (Manchester 2015). The Letters of Peter Damian, trans. Owen J. Blum, 4 vols, The Fathers of the Church: Mediaeval Continuation (Washington, DC 1989–2005). Urkunden des Klosters Moggio – Die älteren Urkunden des Klosters Moggio (bis 1250), ed. Reinhard Härtel, Publikationen des Historischen Instituts beim Österreichischen Kultur­forum in Rom 2, 6/1 (Vienna 1985). Urkunden des Klosters S. Maria – Die älteren Urkunden des Klosters S. Maria zu Aquileia (1036–1250), ed. Reinhard Härtel, Publikationen des Historischen Instituts beim Öster­reichischen Kulturforum in Rom 2, 6/2 (Vienna 2005). Urkunden für die Geschichte der Stadt Bern und ihres frühesten Gebietes bis zum Schluß des dreizehnten Jahrhunderts, ed. Karl Zeerleder (Bern 1853). Urkunden und Memorialquellen zur älteren Geschichte des Klosters Rosazzo, ed. Reinhard Härtel–Cesare Scalon, Publikationen des Historischen Instituts beim Österreichischen Kulturforum in Rom 2, 6/3 (Vienna 2018). Urkundenbuch des Benedictiner-Stiftes St. Paul in Kärnten, ed. Beda Schroll (Vienna 1876). Urkundenbuch des Herzogtums Steiermark 1: 798–1192, ed. Josef von Zahn (Graz 1875). Urkundenbuch des Herzogtums Steiermark 3: 1248-1260, ed. Josef von Zahn (Graz 1903). Vasko Simoniti, Statut Mošcenica iz leta 1616 [The Statute of Mošcenice from the Year 1616]. Acta Histriae 3 (1994), pp. 97–112. Veit Arnpeck, Chronica Baioariorum, in: Veit Arnpeck: Sämtliche Chroniken, ed. Georg Lei­dinger, Quellen und Erörterungen zur bayerischen Geschichte, Neue Folge 3 (München 1915), pp. 1–443. Veprinacki zakon (1507.) [The Law of Veprinac], in: Srednjovjekovni zakoni i opci akti na Kvar­neru [Medieval Laws and General Acts in Kvarner Region], ed. Lujo Margetic (Zagreb 2012), pp. 139–159. William of Apulia, Gesta Roberti Wiscardi, ed. Roger Wilmans, in: Chronica et annales aevi Salici, ed. Georg Heinrich Pertz, MGH, Scriptores 9 (Hannover 1851), pp. 239–298. Secondary Sources Aigner, Toni, Vojvodina Meranija: Zgodovina, pomen, umestitev / Das Herzogtums Meranien: Geschichte, Bedeutung, Lokalisierung, in: Grofje Andeško-Meranski: Prispevki k zgodo­vini Evrope v visokem srednjem veku / Die Andechs-Meranier: Beiträge zur Geschichte Europas im Hochmittelalter, ed. Andreja Eržen–Toni Aigner (Kamnik 2001), pp. 39–54. Albertoni, Giuseppe, Le terre del vescovo: Potere e societŕ nel Tirolo medievale (secoli IX-XI) (Turin 1996). J. BANIC: The Mystery of Merania: A New Solution to Old Problems ... Ancic, Mladen, Ljetopis kraljeva Hrvatske i Dalmacije: Vrijeme nastanka i autorstvo Hrvatske redakcije Ljetopisa popa Dukljanina [The Chronicle of the Kings of Croatia and Dalmatia: On the Origins and the Authorship of Croatian Redaction of The Chronicle of Presbiter of Dioclea]. Zgodovinski casopis 44/4 (1990), pp. 521–546. Ancic, Mladen, Zamišljanje tradicije: Vrijeme i okolnosti postanka 30. glave djela De admin­istrando imperio [Imagining the Tradition: When and why the 30th Chapter of the De administrando imperio was Written], Radovi Zavoda za hrvatsku povijest Filozofskog fakulteta Sveucilišta u Zagrebu 42 (2010), pp. 133–151. Ancic, Mladen, Miho Barada i mit o Neretvanima [Miha Barada and the Myth of the Narentines]. Povijesni prilozi 41 (2011), pp. 17–43. Arnold, Benjamin, German Knighthood 1050–1300 (Oxford 1985). Arnold, Benjamin, Princes and Territories in Medieval Germany (Cambridge 1991). Arnold, Benjamin, Instruments of Power: The Pro.le and Profession of Ministeriales within German Aristocratic Society, 1050–1225, in: Cultures of Power: Lordship, Status, and Process in Twelfth-Century Europe, ed. Thomas N. Bisson (Philadelphia 1995), pp. 36–55. Bacci, Mauro, I ministeriali del Patriarcato di Aquileia (Padua 2003). Bachrach, David Stewart, Milites and Warfare in Pre-Crusade Germany, War in History 22/3 (2014), pp. 298–343. Badurina, Andelko, Osorski evandelistar [Evangeliary of Osor], in: Arheološka istraživanja na otocima Cresu i Lošinju [Archeological Research on the Islands of Cres and Lošinj], ed. Željko Rapanic (Zagreb 1982), pp. 201–205. Bak, János M.–Ryszard Grzesik, The Text of the Chronicle of the Deeds of the Hungarians, in: Studies on the Illuminated Chronicle, ed. János M. Bak–László Veszprémy, Central European Medieval Texts Subsidia 1 (Budapest 2018), pp. 5–24. Baldazzi, Cristiana, Il Mediterraneo tra geogra.a e immaginario: rileggendo Idrisi e i diari di Mu’in Bsisu, in: Civiltŕ del mare e navigazioni interculturali: sponde d’Europa e l’”isola” Trieste, ed. Cinzia Ferrini et al. (Trieste 2012), pp. 159–173. Banic, Josip, Donationes pro remedio animae as Total Social Facts: A Case Study from the Twelfth Century Margraviate of Istria, in 7. istarski povijesni biennale: Religio, .des, superstitiones...: O vjerovanju i pobožnosti na jadranskom prostoru [7th Istrian History Biennale: Religio, .des, superstitiones… : Faith and Piety in the Adriatic Area], ed. Elena Uljancic-Vekic–Marija Mogorovic Crljenko (Porec 2017), pp. 45–67. Banic, Josip, Teme iz istarskog srednjovjekovlja u djelima Nade Klaic [Istrian Middle Ages in Nada Klaic’s Work], in: Nada Klaic i njezin znanstveni i nastavni doprinos razvoju historiogra.je. Zbornik radova sa znanstvenoga skupa s medunarodnim sudjelovanjem održanog u Zagrebu 29.–30. studenog 2013. godine [Nada Klaic and Her Scholarly and Teaching Contribution to the Development of Historiography: Proceedings from the Scienti.c Conference with International Participation Held in Zagreb from 29th to 30th November 2013], ed. Tomislav Galovic–Damir Agicic (Zagreb 2014), pp. 449–464. Barada, Miho, Hrvatski vlasteoski feudalizam po vinodolskom zakonu [Croatian Aristocratic Feudalism] (Zagreb 1952). Bárány, Attila, The Expansion of the Kingdom of Hungary in the Middle Ages (1000–1490), in: The Expansion of Central Europe in the Middle Ages, ed. Nora Berend, The Expansion of Latin Europe, 1000–1500 5 (Farnham–Burlington 2012), pp. 333–380. Basic, Ivan, Sjeverna i srednja Dalmacija u ranom srednjem vijeku [Northern and Central Dalmatia in the Early Middle Ages], in: Nova zraka u europskom svijetlu: Hrvatske zemlje u ranome srednjem vijeku (oko 550 - oko 1150) [A New Ray in European Light: Croatian Lands in the Early Middle Ages (c. 550 - c. 1150)], ed. Zrinka NikolicJakus (Zagreb 2015), pp. 427–462. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) Battistella, Antonio, L’Abbazia di Moggio (Udine 1903). Bauzer, Martin, Zgodovina Norika i Furlanije [History of Noricum and Friuli], trans. Zdravko (Valentin) Jelincic (Ljubljana 1991). Benussi, Bernardo, Storia documentata di Rovigno (Trieste 1888). Benussi, Bernardo, Tharsatica, Atti e memorie della Societŕ istriana di archeologia e storia patria 33 (1921), pp. 145–188. Benussi, Bernardo, Il feudo al Quarnaro della Chiesa episcopale polense, Atti del Reale Istituto Ve­ neto di scienze, lettere ed arti, Ser. 9: Scienze morali e lettere, 82/2 (1922–1923), pp. 97–134. Benussi, Bernardo, L’Istria nei suoi due millenni di storia (Trieste 1924). Benussi, Bernardo, Nel Medio evo: Pagine di storia istriana, Collana degli Atti 23 (Rovinj– Trieste 22004). Bertoša, Miroslav, Istra od 6. do 10. stoljeca [Istria from 6th to 10th centuries], in: Povijest Hrvata 1: Srednji vijek [History of Croatians 1: The Middle Ages], ed. Franjo Šanjek (Zagreb 2003), pp. 115–134. Birin, Ante, Pregled politicke povijesti Hrvata u ranom srednjem vijeku [An Overview of the Political History of Croatians in the Early Middle Ages], in: Nova zraka u europskom svijetlu: Hrvatske zemlje u ranome srednjem vijeku (oko 550 - oko 1150) [A New Ray in European Light: Croatian Lands in the Early Middle Ages (c. 550 - c. 1150)], ed. Zrinka Nikolic Jakus (Zagreb 2015), pp. 37–72. Blancato, Sebastiano, Corrado da Martignacco, Nuovo Liruti: Dizionario Biogra.co dei Friulani 1: Il Medioevo, ed. Cesare Scalon (Udine 2006), thttp://www.dizionariobiogra.codeifriu­lani.it/corrado-da-martignacco-1302/ [last access: 04. 08. 2019]. Bosl, Karl, Die Reichsministerialität der Salier und Staufer: Ein Beitrag zur Geschichte des hochmittelalterlichen deutschen Volkes, Staates und Reiches, 2 vols, Schriften der MGH 10 (Stuttgart 1950–51). Bosl, Karl, “Noble Unfreedom”. The Rise of the Ministeriales in Germany, in: The Medieval Nobility: Studies on the Ruling Classes of France and Germany from the Sixth to the Twelfth Century, ed. Timothy Reuter, Europe in the Middle Ages: Selected Studies 14 (Amsterdam–New York–Oxford 1979), pp. 291–311. Bouchard, Constance B., The Origins of French Nobility, The American Historical Review 86/3 (1981), pp. 501–532. Boyd, Catherine E., Tithes and Parishes in Medieval Italy: The Historical Roots of a Modern Problem (Ithaca, N.Y. 1952). Brunettin, Giordano, Gli istituti benedettini nella strategia di controllo territoriale dei patriarchi di Aquileia durante il XII secolo, in: Il monachesimo benedettino in Friuli in etŕ patriar­cale. Atti del convegno internazionale di studi, Udine-Rosazzo, 18–20 novembre 1999, ed. Cesare Scalon (Udine 2002), pp. 55–106. Brunner, Karl, Ius, quod veri ministeriales habent, Mitteilungen des Instituts für Österreichische Geschichtsforschung 100 (1992), pp. 175–180. Brunner, Karl, Herzogtümer und Marken: Vom Ungarnsturm bis ins 12. Jahrhundert Österrei­chische Geschichte: 907–1156 (Vienna 1994). Budak, Neven, Prva stoljeca Hrvatske (Zagreb 1994). Budak, Neven, Early Medieval Boundaries in Dalmatia/Croatia (8th–11th Centuries), in: “Cas­tellum, Civitas, Urbs”: Zentren Und Eliten Im Frühmittelalterlichen Ostmitteleuropa, ed. Orsolya Heinrich-Tamáska et al., Castellum Pannonicum Pelsonense 6 (Budapest 2015), pp. 35–44. Budak, Neven, Hrvatska povijest od 550. do 1100 [Croatian History from 550 to 1100] (Zagreb 2018). J. BANIC: The Mystery of Merania: A New Solution to Old Problems ... Bury, John B., The Treatise De administrando imperio, Byzantinische Zeitschrift 15/2 (1906), pp. 517–577. Cammarosano, Paolo, L’alto medioevo: Verso la formazione regionale, in: Storia della societŕ friulana: Il medioevo, ed. Paolo Cammarosano (Tavagnacco 1988), pp. 9–155. Castagnetti, Andrea, La decima da reddito signorile a privilegio economico dei ceti cittadini: Linee di ricerca, in: Pievi e parrocchie in Italia nel basso medioevo sec. XIII-XV. Atti del VI Convegno di Storia della Chiesa in Italia (Firenze, 21 - 25 sett. 1981) 1, Italia sacra: Studi e documenti di storia ecclesiastica 35 (Rome 1984), pp. 215–233. Castagnetti, Andrea, Le decime e i laici, in: La Chiesa e il potere politico dal medioevo all’etŕ contemporanea, ed. Giorgio Chittolini–Giovanni Miccoli, Storia d’Italia. Annali 9 (Turin 1986), pp. 507–530. Chevalier, François Félix, Mémoires historiques sur la ville et seigneurie de Poligny 1 (Lons­le-Saunier 1767). Chmel, Joseph, Der Österreichische Geschichtsforscher 1 (Vienna 1838). Constable, Giles, Monastic Tithes: From Their Origins to the Twelfth Century (Cambridge 1964). Corgnali, Giovanni Battista, Intorno al ‘Thesauri claritas’: Appunti, Memorie storiche forogiuliesi 35–36 (1939–1940), pp. 11–35. Cowdrey, Herbert Edward John, Pope Gregory VII, 1073–1085 (Oxford 1998). Czörnig, Karl, Das Land Görz und Gradisca, mit Einschluss von Aquileja (Vienna 1873). Darovec, Darko, A Brief History of Istria (Yanchep 1998). Dauscher, Andreas, Ueber die Familie des Markgrafen Ulrich von Kärnthen und des Herzog Magnus von Sachsen, Forschungen zur deutschen Geschichte 16 (1876), pp. 164–167. De Franceschi, Camillo, I castelli della Val d’Arsa, Atti e memorie della Societŕ istriana di archeologia e storia patria 14/3–4 (1898), pp. 337–393. De Franceschi, Camillo, Mainardo conte d’Istria e le origini della Contea di Pisino, Atti e memorie della Societŕ istriana di archeologia e storia patria 38/1 (1926), pp. 33–54. De Franceschi, Carlo, L’Istria: Note storiche (Porec 1879). De Vergottini, Giovanni, Lineamenti storici della costituzione politica dell’Istria durante il Medio Evo (Trieste 21974). Dendorfer, Jürgen, Heinrich V.: Könige und Große am Ende der Salierzeit, in: Die Salier, das Reich und der Niederrhein, ed. Tilman Struve (Cologne 2008), pp. 115–170. Dendorfer, Jürgen, Von den Liutpoldingern zu den Welfen: Die innere Entwicklung, in: Hand­buch der bayerischen Geschichte 1/1: Das Alte Bayern: Von der Vorgeschichte bis zum Hochmittelalter, ed. Alois Schmid (München 2017), pp. 321–416. Deutinger, Roman, Von den Liutpoldingern zu den Welfen: Die politische Entwicklung, in: Handbuch der bayerischen Geschichte 1/1: Das Alte Bayern: Von der Vorgeschichte bis zum Hochmittelalter, ed. Alois Schmid (München 2017), pp. 262–320. Dimitz, August, Geschichte Krains von der ältesten Zeit bis auf das Jahr 1813 1: Von der Urzeit bis zum Tode Kaiser Friedrichs III. (1493) (Ljubljana 1874) = History of Carniola: From Ancient Times to the Year 1813 with Special Consideration of Cultural Development 1: From Primeval Times to the Death of Emperor Frederick III (1493), trans. Andrew J. Witter (Bloomington, IN 2013). Doblinger, Max, Die Herren von Walsee: Ein Beitrag zur österreichischen Adelsgeschichte, Archiv für österreichische Geschichte 95 (1906), pp. 235–578. Dopsch, Heinz, Die Stifterfamilie des Klosters Gurk und ihre Verwandtschaft, Carinthia 161 (1971), pp. 95–123. Dopsch, Heinz, Salzburg und Aquileia, in: Il Friuli dagli Ottoni agli Hohenstaufen. Atti del convegno internazionale di studio, Udine, 4–8 dicembre 1983, ed. Giuseppe Fornasir (Udine 1984), pp. 509–545. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) Dopsch, Heinz, Die Aribonen: Stifter des Klosters Seeon, in: Kloster Seeon: Beiträge zu Ge­ schichte, Kunst und Kultur der ehemaligen Benediktinerabtei, ed. Hans von Malottki (Weissenhorn 1993), pp. 55–92. Dopsch, Heinz, I conti palatini di Carinzia e il trono ducale, in: La Contea dei Goriziani nel Medioevo, ed. Sergio Tavano (Gorizia 2002), pp. 61–85. Dopsch, Heinz–Therese Meyer, Von Bayern nach Friaul: Zur Herkunft der Grafen von Görz und ihren Anfängen in Kärnten und Friaul, Krain und Istrien, Zeitschrift für bayerische Landesgeschichte 65/2 (2002), pp. 293–372. Ebner, Herwig, Das Königsgut ‘Uueliza’ des Jahres 1007, Sonderbände der Zeitschrift des Historischen Vereines für Steiermark 16 (1968), pp. 188–199. Eldevik, John, Episcopal Power and Ecclesiastical Reform in the German Empire: Tithes, Lord­ship, and Community, 950–1150 (Cambridge 2012). Čtimologiceskij slovar' slavjanskih jazykov [Etymological dictionary of Slavic languages], ed. Oleg Trubacóv (Moscow 1985). Fabjanovic, Đuro, Kastavština, Istarska enciklopedija, ed. Miroslav Bertoša–Robert Matijašic (Zagreb 2005), http://istra.lzmk.hr/clanak.aspx?id=1325 [last access: 04. 08. 2019]. Ficker, Julius, Forschungen zur Reichs- und Rechtsgeschichte Italiens 2 (Innsbruck 1869). Fine, John V. A., The Early Medieval Balkans: A Critical Survey from the Sixth to the Late Twelfth Century (Ann Arbor, MI 1991). Fokt, Krzysztof, Governance of a Distant Province in the Middle Ages: Case Study on Upper Lusatia (Berlin 2017). Foligno, Cesare, Di alcuni codici liturgici di provenienza friulana nella biblioteca Bodleiana di Oxford, Memorie storiche forogiuliesi 9 (1913), pp. 292–300. Foretic, Vinko, Korculanski kodeks 12. stoljeca i vijesti iz doba hrvatske narodne dinastije [The Codex from Korcula from the 12th Century and the Notes from the Age of Croatian National Dynasty], Starine 46 (1956), pp. 23–44. Frankopan, Peter, Byzantine Trade Privileges to Venice in the Eleventh Century: The Chrysobull of 1092, Journal of Medieval History 30 (2004), pp. 135–160. Freed, John B., Noble Bondsmen: Ministerial Marriages in the Archdiocese of Salzburg, 1100–1343 (Ithaca, N.Y. 1995). Freed, John B., Frederick Barbarossa: The Prince and the Myth (New Haven 2016). Gänser, Gerald, Die Mark als Weg zur Macht am Beispiel der ‘Eppensteiner’ (1. Teil), Zeitschrift des Historischen Vereines für Steiermark 83 (1992), pp. 83–125. Gänser, Gerald, Die Mark als Weg zur Macht am Beispiel der ‘Eppensteiner’ (2. Teil). Zeitschrift des Historischen Vereines für Steiermark 85 (1994), pp. 73–122. Garzatati, Marcello, Ohrid, Split i pitanje slavenskoga jezika u bogoslužju u X. i XI. stoljecu [Ohrid, Split and the Question of Slavic Language in Liturgy in 10th and 11th centuries]. Slovo: Casopis Staroslavenskog instituta 60 (2010), pp. 307–334. Gracanin, Hrvoje, Bizant na hrvatskom prostoru u ranom srednjem vijeku [Byzantium on Croa­tian Territory in the Early Middle Ages], in: Nova zraka u europskom svijetlu: Hrvatske zemlje u ranome srednjem vijeku (oko 550 - oko 1150) [A New Ray in European Light: Croatian Lands in the Early Middle Ages (c. 550 - c. 1150)], ed. Zrinka Nikolic Jakus (Zagreb 2015), pp. 495–516. Grafenauer, Bogo, Vprašanje hrvatske krajine v Kvarnerju [The Question of Croatian March in the Kvarner Region], Zgodovinski casopis 12–13 (1958–1959), pp. 254–260. Grafenauer, Bogo, Struktura in tehnika zgodovinske vede: uvod v študij zgodovine [Structure and Method of Historical Science: Introduction to the Study of History] (Ljubljana 1980). J. BANIC: The Mystery of Merania: A New Solution to Old Problems ... Grossi, Arianna, Bauzer, Martino (1595 - 1668), Nuovo Liruti: Dizionario Biogra.co dei Friulani 2: L’etŕ veneta, ed. Cesare Scalon–Claudio Griggio–Ugo Rozzo (Udine 2009), http://www. dizionariobiogra.codeifriulani.it/bauzer-martino/ [last access: 04. 08. 2019]. Gruber, Dane, Bertold Meranski ban hrvatski i nadbiskup kalocki [Berthold of Meran, Ban of Croatia and Archbishop og Kalocsa], Vjestnik 5 (1903), pp. 18–41. Gruber, Dane, Povijest Istre [The History of Istria] (Zagreb 1924). Gunjaca, Stjepan, Ispravci i dopune starijoj hrvatskoj historiogra.ji 3 [Corrections and Additions to the Earlier Croatian History 3] (Zagreb 1975). Härtel, Reinhard, Notariat und Romanisierung: Das Urkundenwesen in Venetien und Istrien im Rahmen der politischen und Kulturgeschichte (11.–13. Jh.), in: Notariado público y documento privado: de los orígenes al siglo XIV (Actas del VII Congreso Internacional de Diplomática – Valencia 1986) 2 (Valencia 1989), pp. 879–926. Hauptmann, Ljudmil, Grofovi Višnjegorski [Counts of Višnja Gora], Rad Jugoslavenske aka­demije znanosti i umjetnosti 112 (1935), pp. 215–239. Hauptmann, Ljudmil, Krain. A: Entstehung und Entwicklung Krains; B: Die Landgerichte, in: Erläuterungen zum historischen Atlas der österreichischen Alpenländer 1: Die Landge­richtskarte, p. 4/2: Kärnten, Krain, Görz und Istrien. Kärnten, Görz und Gradizca (Vienna 1929), pp. 315–484 = Nastanek in razvoj Kranjske [The Formation and Development of Carniola], trans. Doris Debenjak, Razprave in eseji 45 (Ljubljana 1999). Herkenrath, Rainer Maria, Wibald von Stablo, Albrecht der Bär und die Mark Brandenburg, Mit­teilungen des Instituts für Österreichische Geschichtsforschung 98/1–2 (1990), pp. 103–118. Herlitz, Georg, Geschichte der Herzöge von Meran aus dem Hause Andechs (Halle 1909). Herrmann, Erwin, Die Grafen von Andechs und der ducatus Meraniae, Archiv für Geschichte von Oberfranken 55 (1975), pp. 1–35. Hlawitschka, Eduard, Zur Herkunft und zu den Seitenverwandten des Gegenkönigs Rudolf von Rheinfelden Genealogische und politisch-historische Untersuchungen, in: Die Salier und das Reich 1: Salier, Adel und Reichsverfassung, ed. Stefan Weinfurter (Sigmaringen 1991), pp. 175–220. Holzfurtner, Ludwig, Haziga und Otto: Wie alles begann, in: Wittelsbacher-Studien: Festgabe für Herzog Franz von Bayern zum 80. Geburtstag, ed. Alois Schmid–Hermann Rumschöttel (München 2013), pp. 23–35. Hormayr, Joseph Freiherr von, Versuch einer pragmatischen Geschichte der Grafen von Andechs nachherigen Herzoge von Meran: aus Urkunden und glaubwürdigen Geschichtschreibern zusammengetragen (Innsbruck 1797). Hormayr, Joseph Freiherr von, Über die in der Bayerischen Häusern Dachau und Andechs ge­wöhnlichen Titel: Herzog von Croatien, Dalmatien und Meran, Tyroler Almanach (1803), pp. 126–187. Hormayr, Joseph Freiherr von, Sämmtliche Werke 3 (Stuttgart 1822). Hundt, Friedrich Hektor von, Kloster Scheyern, seine ältesten Aufzeichnungen, seine Besitzungen: Ein Beitrag zur Geschichte des Hauses Scheyern-Wittelsbach (München 1862). Huschberg, Johann Ferdinand, Aelteste Geschichte des durchlauchtigsten Hauses Scheiern-Wit­telsbach bis zum Aussterben der grä. ichen Linie Scheiern-Valai (München 1834). Istria nel tempo: manuale di storia regionale dell’Istria con riferimenti alla cittŕ di Fiume, ed. Egidio Ivetic (Rijeka–Rovinj–Trieste 2006). Ivetic, Egidio–Giovanni Radossi, Prefazione, in: Bernardo Benussi, Nel Medio evo: Pagine di storia istriana, Collana degli Atti 23 (Rovinj–Trieste 22004), pp. 5–14. Jurkovic, Ivan, Istarska markgrofovija, Istarska enciklopedija, ed. Miroslav Bertoša–Robert Matijašic(Zagreb 2005), http://istra.lzmk.hr/clanak.aspx?id=1203 [last access: 04. 08. 2019]. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) Jurkovic, Ivan, Weimar-Orlamünde, Istarska Enciklopedija, ed. Miroslav Bertoša–Robert Matijašic (Zagreb 2005), http://istra.lzmk.hr/clanak.aspx?id=3039 [last access: 04. 08. 2019]. Kandler, Pietro, Indicazioni per riconoscere le cose storiche del Litorale (Trieste 1855). Kandler, Pietro, Sepolcro del B. Salomone re di Ungheria trovato in Pola, L’Istria 6/24 (1851), p. 101. Karbic, Damir, Razvoj politickih ustanova [The Development of Political Institutions], in: Nova zraka u europskom svijetlu: Hrvatske zemlje u ranome srednjem vijeku (oko 550 - oko 1150) [A New Ray in European Light: Croatian Lands in the Early Middle Ages (c. 550 - c. 1150)], ed. Zrinka Nikolic Jakus (Zagreb 2015), pp. 89–122. Karsay, Orsolya, The Codex of the Illuminated Chronicle, in: Studies on the Illuminated Chron­icle, ed. János M. Bak–László Veszprémy, Central European Medieval Texts Subsidia 1 (Budapest 2018), pp. 1–4. Klaar, Karl-Engelhardt, Die Herrschaft der Eppensteiner in Kärnten, Archiv für vaterlandische Geschichte und Topographie 61 (Klagenfurt 1966). Klaic, Nada, Historijska podloga hrvatskoga glagoljaštva u X. i XI. stoljecu [Historical Back­drop of Croatian Glagolitism in 10th and 11th centruries], Slovo: Casopis Staroslavenskog instituta 15–16 (1965), pp. 225–279. Klaic, Nada, Da li je postojala Dalmatinska marka Becke ilustrirane kronike? [Was there a Dal­matian March of Vienna’s Illustrated Chronicle?], Zgodovinski casopis 19–20 (1965–1966), pp. 125–138. Klaic, Nada, Povijest Hrvata u ranom srednjem vijeku [History of Croatians in the Early Middle Ages] (Zagreb 21975). Klaic, Nada, Povijest Hrvata u razvijenom srednjem vijeku [The History of Croatians in the High Middle Ages] (Zagreb 1976). Klaic, Nada, Pobjeda reformnog Rima na Jadranu za pape Grgura VII (1073–1085) [The Vic­tory of Reform Rome in the Adriatic during the Pope Gregory VII (1073–1085)], Vjesnik historijskih arhiva u Rijeci i Pazinu 28 (1986), pp. 147–202. Klaic, Vjekoslav, O hercegu Andriji [On Duke Andrew], Rad Jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti 136 (1898) 200–222. Klebel, Ernst, Über die Städte Istriens, Vorträge und Forschungen: Studien zu den Anfängen des europäischen Städtewesens 4 (1958), pp. 41–62. Klen, Danilo, Fratrija: Feud opatije sv. Mihovila nad Limom u Istri i njegova sela (XI - XVIII st.) [Fratrija: The Fief of St. Michael’s Monastery above the Lim Bay in Istria and its Vil­lages (XI - XVIII cent.)] (Rijeka 1969). Klen, Danilo, Feudalna desetina u Rijeci (XIV-XIX. st) [Feudal Tithes in Rijeka (14th–19th c.)], Zbornik za narodni život i obicaje Južnih Slavena 49 (1983), pp. 287–299. Kobler, Giovanni, Memorie per la storia della liburnica cittŕ di Fiume 1 (Fiume 1896). Köhler, Johann David, De ducibus Meraniae ex comitibus de Andechs ortis (Altdorf 1729). Komac, Andrej, Utrditev grofov Andeških na jugovuhodu cesarstva v 12. stoletju: Cesar Friderik Barbarossa, velika shizma (1161–1177) in pridobitev naslovov mejnih grofov Istre in vojvod Meranije s strani Andeških [Consolidation of the Counts of Andechs in the South-East of the 12th Century Empire: Emperor Frederick Barbarossa, the Great Schism (1161–1177) and Acquisition of the Titles of Margraves of Istria and Dukes of Merania by the Counts of Andechs], Annales: Series Historia et Sociologia 13/2 (2003), pp. 283–294. Komac, Andrej, Od mejne gro.je do dežele: Ulrik III. Spanheim in Kranjska v 13. stoletju [From March to Land: Ulrich III of Spanheim and Carniola in the 13th Century] (Ljubljana 2006). Kos, Franc, Iz zgodovine devinskih gospodov [From the History of Lords of Duino], Razprave Znanstvenega drustva za humanisticne vede v Ljudljani 1 (1923), pp. 91–134. J. BANIC: The Mystery of Merania: A New Solution to Old Problems ... Kosanovic, Ozren, Srednjovjekovna povijest Kvarnera u radovima Nade Klaic [Medieval his­tory of Kvarner in the Papers of Nada Klaic], in: Nada Klaic i njezin znanstveni i nastavni doprinos razvoju historiogra.je. Zbornik radova sa znanstvenoga skupa s medunarodnim sudjelovanjem održanog u Zagrebu 29.–30. studenog 2013. godine [Nada Klaic and her scholarly and teaching contribution to the development of historiography. Proceedings of the scienti.c conference with international participation held in Zagreb from 29 to 30 November 2013], ed. Tomislav Galovic–Damir Agicic (Zagreb 2014), pp. 401–415. Kosi, Miha, “...quae terram nostram er Regnum Hungariae dividit...” (Razvoj meje cesarstva na Dolenjskem v srednjem veku) [“...quae terram nostram er Regnum Hungariae dividit...” (The Development of the Empire’s Boundary in Lower Carniola in the Middle Ages], Zgodovinski casopis 56/1–2 (2002), pp. 43–93. Kosi, Miha, Andeško-Meranski, Novi Slovenski biografski leksikon 1, ed. Barbara Šterbenc Svetina et al. (Ljubljana 2013), https://www.slovenska-biogra.ja.si/rodbina/sbi1000510/ [last access: 04. 08. 2019]. Kosi, Miha, Spopad za prehode proti Jadranu in nastanek “dežele Kras” [The Clash for the Passes towards the Adriatic and the Formation of the Territory of the Karst”] (Ljubljana 2018). Kretschmayr, Heinrich, Geschichte von Venedig 1: Bis zum Tode Enrico Dandolos (Gotha 1905). Landi, Walter, Die Grafen von Tirol: Ein historisch-familiengeschichtlicher Überblick (10.–14. Jahrhundert), in: Schloss Tirol 1: Baugeschichte, ed. Walter Hauser–Martin Mittermair (Bolzano 2017) pp. 110–135. Lazzarini, Vittorio, I titoli dei dogi di Venezia, Nuovo archivio veneto, n. s. 5 (1903), pp. 271–313. Leicht, Pier Silverio, Il diploma ottoniano del 996 e i primordi di Udine, Memorie storiche forogiuliesi 7 (1911), pp. 1–8. Leicht, Pier Silverio, Le elezioni dei patriarchi aquileiesi, Memorie storiche forogiuliesi 11 (1915), pp. 1–19. Leonhard, Joachim Felix, Ancona nel basso Medioevo: La politica estera e commerciale dalla prima crociata al secolo XV (Ancona 1992). Levak, Maurizio, Podrijetlo i uloga kmeta u vinodolskom društvu XIII. stoljeca [The Origin and the Role of the Kmeti in the Thirteenth-Century Society of Vinodol], Zbornik Odsjeka za povijesne znanosti Zavoda za povijesne i društvene znanosti Hrvatske akademije znanosti i umjetnosti 19 (2001), pp. 35–81. Levak, Maurizio, Istra i Kvarner u ranome srednjem vijeku [Istria and the Kvarner Region in the Early Middle Ages], in: Nova zraka u europskom svijetlu: Hrvatske zemlje u ranome srednjem vijeku (oko 550 - oko 1150) [A New Ray in European Light: Croatian Lands in the Early Middle Ages (c. 550 - c. 1150)], ed. Zrinka NikolicJakus (Zagreb 2015), pp. 385–414. Leyser, Karl, Communication and Power in Medieval Europe 2: The Gregorian Revolution and Beyond (London 1994). Lyon, Jonathan R., Cooperation, Compromise and Con.ict Avoidance: Family Relationships in the House of Andechs, ca. 1100–1204, PhD dissertation (Notre Dame, IN 2004). Lyon, Jonathan R., Princely Brothers and Sisters: The Sibling Bond in German Politics, 1100–1250 (Ithaca, N.Y. 2013). Madden, Thomas F., The Chrysobull of Alexius I Comnenus to the Venetians: The Date and the Debate, Journal of Medieval History 28 (2002), pp. 23–41. Majnaric, Ivan, Karolinško, Otonsko i Sveto Rimsko Carstvo [Carolingian, Ottonian and Holy Roman Empire], in: Nova zraka u europskom svijetlu: Hrvatske zemlje u ranome srednjem vijeku (oko 550 - oko 1150) [A New Ray in European Light: Croatian Lands in the Early Middle Ages (c. 550 - c. 1150)], ed. Zrinka Nikolic Jakus (Zagreb 2015), pp. 517–532. Majnaric, Ivan, Papinstvo [Papacy], in: Nova zraka u europskom svijetlu: Hrvatske zemlje u ranome srednjem vijeku (oko 550 - oko 1150) [A New Ray in European Light: Croatian Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) Lands in the Early Middle Ages (c. 550 - c. 1150)], ed. Zrinka Nikolic Jakus (Zagreb 2015), pp. 533–548. Makk, Ferenc, The Árpáds and the Comneni: Political Relations between Hungary and Byzantium in the 12th Century (Budapest 1989). Marchland, Franz Xaver Krones von, Umrisse des Geschichtslebens der deutsch-österreichi­schen Ländergruppe in seinen staatlichen Grundlagen vom X. bis XVI. Jahrhunderte (Innsbruck 1863). Margetic, Lujo, Vjerodostojnost vijesti Andrije Dandola o Dalmaciji u XI. st. [The Credibility of Andrea Dandolo’s Reports on Dalmatia in the 11th Century], Zbornik radova Vizantološkog instituta 19 (1980) pp. 117–146. Margetic, Lujo, Vijesti Andrije Dandola o Dalmaciji u XII st. i njegovi izvori [Reports of An­drea Dandolo on Dalmatia in the 12th Century and His Sources]. Historijski zbornik 35/1 (1982), pp. 209–258. Margetic, Lujo, Uzmak Bizanta na Krku sredinom XI. stoljeca [Byzantium’s Retreat from Krk in the Middle of the 11th Century], Zbornik Pravnog fakulteta u Rijeci 4 (1983), pp. 79–96. Margetic, Lujo, Pozadina prvoga ugarskog napada na Rab (1071) [The Backdrop of the First Hungarian Attack on Rab (1071)]. Historijski zbornik 40/1 (1987), pp. 75–119. Margetic, Lujo, O nekim vrelima hrvatske povijesti XI. stoljeca (s osobitim obzirom na Osor) [Regarding some Sources of 11th Century Croatian History (with Special Regard to Osor)]. Historijski zbornik 42 (1989), pp. 111–135. Margetic, Lujo, Rijeka i podrucje istocno od Ucke (‘Meranija’) u XI. i XII. stoljecu [Rijeka and the Area East of Ucka (‘Merania’) in 11th and 12th centuries], in: Rijeka, Vinodol, Istra: Studije [Rijeka, Vinodol, Istria: Studies] (Rijeka 1990), pp. 39–62. Margetic, Lujo, Regnum Croatiae et Dalmatiae u doba Stjepana II [Regnum Croatiae et Dalma­tiae in the Age of Stephen II], Radovi Zavoda za hrvatsku povijest 29 (1996), pp. 11–20. Margetic, Lujo, Bilješke o medunarodnom položaju Zvonimirove Hrvatske [Notes on the Inter­national Position of Zvonimir’s Croatia], in: Zvonimir: Kralj hrvatski [Zvonimir: Croatian King], ed. Ivo Goldstein (Zagreb 1997), pp. 11–26. Margetic, Lujo, Bašcanska ploca [The Baška Tablet], Nova istraživanja Rijeke i rijeckog podrucja 5 (Rijeka 22000). Margetic, Lujo, Neka pitanja iz starije povijesti Sjevernog Jadrana [Some Questions from the Older History of Northern Adriatic], Croatica Christiana Periodica 48 (2001), pp. 1–54. Margetic, Lujo, Odnosi Hrvata i Madara u ranije doba (u povodu 900. obljetnice hrvatskog priznanja ugarskog kralja Kolomana za hrvatskog kralja) [The Relations between Croa­tians and Hungarians in the Earlier Age (on the Occasion of 900 Years from Croatian Recognition of Hungarian King Coloman as Croatian King], Starine 63 (2005), pp. 1–90. Matijevic-Sokol, Mirjana, Toma Arhidakon i njegovo djelo: Rano doba hrvatske povijesti [Thomas the Archdeacon and His Work: The Early Age of Croatian History] (Jastrebarsko 2002). Mayr, Gottfried, Die Grafen von Kühbach und ihr Verwandtschaftskreis, in: Hochmittelalterli­che Adelsfamilien in Altbayern, Franken und Schwaben, ed. Ferdinand Kramer–Wilhelm Störmer, Studien zur Bayerischen Verfassungs- und Sozialgeschichte 20 (München 2005), pp. 97–139. Mell, Anton, Die historische und territoriale Entwicklung Krains vom X. bis ins XIII Jahrhundert (Graz 1888). Meyer von Knonau, Gerold, Jahrbücher des Deutschen Reiches unter Heinrich IV. und Heinrich V., 7 vols (Leipzig 1890–1909). Mihelic, Darja, Vloga Martina Bavcerja v našem zgodovinopisju [The Role of Martin Bauzer in our Historiography], Goriški letnik: Zbornik goriškega muzeja 25–26 (1998–1999), pp. 235–242. J. BANIC: The Mystery of Merania: A New Solution to Old Problems ... Mihelic, Darja, Bavcer, Martin (1595–1668), Novi Slovenski biografski leksikon 2, ed. Barbara Šterbenc Svetina et al. (Ljubljana 2017), https://www.slovenska-biogra.ja.si/oseba/ sbi136331/ [04. 08. 2019]. Milkowicz, Wladimir, Die Chronik Puzels aus dem krainischen Cistercienserstifte Sitich, Mittheilungen des Musealvereins für Krain 3 (1890), pp. 53–73. Mogorovic Crljenko, Marija, Istarski markgrofovi iz obitelji Weimar-Orlamünde u konstela­ciji odnosa Carstva i papinstva u doba borbe za investituru [Istrian Margraves from the Weimar-Orlamünde Family in the Constellation of Relations between the Empire and the Papacy during the Investiture Controversy], Godišnjak Njemacke narodnosne zajednice / VDG Jahrbuch 10 (2003), pp. 83–89. Nicol, Donald M., Byzantium and Venice: A Study in Diplomatic and Cultural Relations (Cam­bridge 1992). NikolicJakus, Zrinka, Južna Italija [Southern Italy], in: Nova zraka u europskom svijetlu: Hrvatske zemlje u ranome srednjem vijeku (oko 550 - oko 1150) [A New Ray in European Light: Croatian Lands in the Early Middle Ages (c. 550 - c. 1150)], ed. Zrinka Nikolic Jakus (Zagreb 2015), pp. 563–580. NikolicJakus, Zrinka, Ugarska [Hungary], in: Nova zraka u europskom svijetlu: Hrvatske zemlje u ranome srednjem vijeku (oko 550 - oko 1150) [A New Ray in European Light: Croatian Lands in the Early Middle Ages (c. 550 - c. 1150)], ed. Zrinka Nikolic Jakus (Zagreb 2015), pp. 609–629. Oefele, Edmund von, Geschichte der Grafen von Andechs (Innsbruck 1877). Oman, Giovanni, al-Idrisi, Encyclopaedia of Islam 3 (Leiden 21986), pp. 1032–1035. Ortalli, Gherardo, Pietro II Orseolo: Dux Veneticorum et Dalmaticorum, in: Venezia e la Dalmazia anno mille: Secoli di vicende comuni. Atti del Convegno di studio Venezia, 6 ottobre 2000, ed. Nedo Fiorentin (Canova 2002), pp. 13–27. Pál, Engel, The Realm of St. Stephen: A History of Medieval Hungary 895–1526, trans. Tamás Pálosfalvi (London 2005). Paschini, Pio, Vicende del Friuli durante il dominio della casa imperiale di Franconia, Memorie storiche forogiuliesi 9 (1913), pp. 14–39, 176–205, 277–291, 333–352. Paschini, Pio, Storia del Friuli (Udine 31975). Paulus, Christof, Das Pfalzgrafenamt in Bayern im Frühen und Hohen Mittelalter (München 2007). Petrak, Marko, The Byzantine Emperor in Medieval Dalmatian Exultets, in: Byzantium in Dialogue with the Mediterranean: History and Heritage, ed. Daniëlle Slootjes–Mariette Verhoeven (Leiden 2019), pp. 47–66. Petronio, Prospero, Memorie sacre e profane dell’Istria, ed. Giusto Borri–Luigi Parentin (Trieste 1968). Pichler, Rodolfo, Il castello di Duino (Trento 1882). Pirchegger, Hans, Beiträge zur Genealogie des steirischen Uradels, 2: Die Hochfreien von Gutenberg-Feistritz und Otto von Plankenberg. Zeitschrift des Historischen Vereins für Steiermark 15 (1917), pp. 40–70. Pirchegger, Hans, Überblick über die territoriale Entwicklung Istriens, in: Erläuterungen zum Historischen Atlas der österreichischen Alpenländer 1: Die Landgerichtskarte, pp. 4/2: Kärnten, Krain, Görz und Istrien. Kärnten (Nachträge), Krain und Istrien, ed. August von Jaksch et al. (Vienna 1929), pp. 485–543. Praga, Giuseppe, History of Dalmatia, trans. Edward Steinberg (Pisa 1993). Pryor, J. H.–E. M. Jeffreys, The Age of the Dromon: The Byzantine Navy ca. 500–1204 (Leiden– Boston 2006). Raukar, Tomislav, Hrvatsko srednjovjekovlje: prostor, ljudi, ideje [Croatian Middle Ages: Ter­ritory, People, Ideas] (Zagreb 1997). Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) Ravancic, Gordan, Urban Settlements [Oppida] of Vinodol under the Rule of the Counts of Krk: Topographical Situation and Local Organization within the Feudal Manor, in: Towns and Cities of the Croatian Middle Ages: Authority and Property, ed. Irena Benyovsky Latin– Zrinka Pešorda Vardic (Zagreb 2014), pp. 189–207. Rentschler, Daniel, Marken und Markgrafen im früh- und hochmittelalterlichen Reich: Eine vergleichende Untersuchung vorwiegend auf der Basis von Königsurkunden und anderen „of.ziellen Quellen”, PhD dissertation (Stuttgart 2012). Reuter, Timothy, Germany in the Early Middle Ages, c. 800–1056 (London–New York 1991). Reuter, Timothy, “Filii matris nostrae pugnant adversum nos”: Bonds and Tensions between Prelates and their “milites” in the German High Middle Ages, in: Chiesa e mondo feudale nei secoli X-XII. Atti della dodicesima Settimana internazionale di studio, Mendola 24–28 agosto 1992 (Milan 1995), pp. 241–276. Reynolds, Susan, Fiefs and Vassals: Medieval Evidence Reinterpreted (Oxford 1994). Riedl-Valder, Christine, Aventinus: Pionier der Geschichtsforschung (Regensburg 2015). Rill, Gerhard, Bon. ni, Antonio, Dizionario Biogra.co degli Italiani 12, http://www.treccani.it/ enciclopedia/antonio-bon.ni_(Dizionario-Biogra.co)/ [last access: 04. 08. 2019]. Robinson, Ian Stuart, Henry IV of Germany, 1056–1106 (Cambridge 2000). Rokay, Péter, Salamon és Póla [Solomon and Pula] (Újvidék 1990). Romanin, Samuele, Storia documentata di Venezia 1 (Venezia 21912). Rupp, Gabriele, Die Ekkehardiner, Markgrafen von Meissen, und ihre Beziehungen zum Reich und zu den Piasten (Frankfurt am Main 1996). Sattler, Markus, Zur Gründung des Augustiner-Chorherrenstifts Indersdorf, Amperland 26 (1990), pp. 470–477. Schmid, Alois, Die historische Methode des Johannes Aventinus, Blätter für deutsche Landes­geschichte 113 (1977), pp. 338–395. Scholliner, Hermann, De Gerbirge Geisenfeldae sepulta, eiusque parentibus ac progenitoribus disquisitio cum stemmatographia Comitum de Semta et Ebersberg, Neue historische Abhandlungen der Baierischen Akademie der Wissenschaften 4 (1792), pp. 549–700. Schultes, Johann Adolph, Diplomatische Beyträge zur Geschichte der Grafen von Andechs und nachherigen Herzoge von Meran etc. (München 1808). Schütz, Alois, Das Geschlecht der Andechs-Meranier im europäischen Hochmittelalter, in: Herzöge und Heilige: Das Geschlecht der Andechs-Meranier im europäischen Hochmittelalter, ed. Josef Kirmeier–Evamaria Brockhoff (München 1993), pp. 21–185. Šišic, Ferdo, Povijest Hrvata u vrijeme narodnih vladara [The History of Croatians during the National Rulers] (Zagreb 1925). Šišic, Ferdo, Poviest Hrvata za kraljeva iz doma Arpadovica (1102–1301) 1: Od Kolomana do Ladislava III (1102–1205) [The History of Croatians during the Kings of House Arpad (1102–1301) 1: From Koloman to Ladislas III (1102–1205)] (Zagreb 1944). Škunca, Stanko Josip, Prošlost Crkve u Istri [The Past of Church in Istria] (Pazin 2014). Stephenson, Paul, Byzantium’s Balkan Frontier: A Political Study of the Northern Balkans, 900–1204 (Cambridge 2000). Štih, Peter, Goriški grofje ter njihovi ministeriali in militi v Istri in na Kranjskem [The Counts of Gorizia and their Ministerials and milites in Istria and Carniola], Razprave Filozofske fakultete (Ljubljana 1994). Štih, Peter, Diplomaticne in paleografske opombe k listinama Otona II. o podelitvi loškega ozemlja ško.ji v Freisingu (DO II 47 in DO II 66) [Diplomatic and Paleographic Notes on Otto II’s Charters Donating the Loka Territory to the Bishopric of Freising (DO II 47 and DO II 66)], Zgodovinski casopis 51 (1997), pp. 301–311. J. BANIC: The Mystery of Merania: A New Solution to Old Problems ... Štih, Peter, “Villa quae Sclavorum lingua vocatur Goriza”: Studie über zwei Urkunden Kaiser Ottos 3. aus dem Jahre 1001 für den Patriarchen Johannes von Aquileia und den Grafen Werihen von Friaul (DD. O. 3. 402 und 412) (Nova Gorica 1999). Štih, Peter, Der friulanische Graf Werihen, in: Tradition und Wandel: Beiträge zur Kirchen-, Gesellschafts- und Kulturgeschichte: Festschrift für Heinz Dopsch, ed. Gerhard Amme­rer–Christian Rohr–Alfred Stefan Weiß (Vienna 2001) 70–79. Štih, Peter, Rodbina koroških Spanheimov, prvih gospodov Kostanjevice [The Family of Carinthian Spanheims, the First Lords of Kostanjevica], in: Kostanjevica na Krki 1252–2002. Vekov tek: Zbornik ob 750. obletnici prve listinske omembe mesta [Kostanjevica na Krki 1252–2002. The Flow of Centuries: Miscellanea Accompanying the 750th Anniversary of the First Men­tion of the Place in Charters], ed. Andrej Smrekar (Kostanjevica na Krki 2003), pp. 55–75. Štih, Peter, Guariento, conte del Friuli, Nuovo Liruti: Dizionario Biogra.co dei Friulani 1: Il Medioevo, ed. Cesare Scalon (Udine 2006), http://www.dizionariobiogra.codeifriulani. it/guariento/ [last access: 04. 08. 2019]. Štih, Peter, Anfänge und Entwicklung der Urkunden und urkundennahen Schriftlichkeit im Gebiet Sloweniens bis zum Beginn des 12. Jahrhunderts, in: Schriftkultur zwischen Donau und Adria bis zum 13. Jahrhundert, ed. Reinhard Härtel et al., Schriftenreihe der Akademie Friesach 8 (Klagenfurt 2008), pp. 293–310. Štih, Peter, The Middle Ages between the Eastern Alps and the Northern Adriatic: Select Papers on Slovene Historiography and Medieval History, East Central and Eastern Europe in the Middle Ages, 450–1450 11, (Leiden–Boston 2010). Štih, Peter, I conti di Gorizia e l’Istria nel Medioevo, Collana degli Atti 36 (Rovinj 2013). Štih, Peter, Od Karniole do Kranjske: Dolga in zapletena pot nastanka dežele [From Karniola to Kranjska: Long and Tangled Road to the Formation of Land], in: Studia Valvasoriana: Zbornik spremnih študij ob prvem integralnem prevodu Die Ehre dess Herzogthums Crain v slovenski jezik [Studia Valvasoriana: Miscellany of Studies Accompanying the First Integral Translation of Die Ehre dess Herzogthums Crain into Slovenian], ed. Janez Weiss (Ljubljana 2014), pp. 465–500. Štih, Peter–Vasko Simoniti–Peter Vodopivec, Slovenska zgodovina: Družba - politika - kultura [Slovenian History: Society - Politics - Culture] (Ljubljana 2008). Stipišic, Jakov, Pomocne povijesne znanosti u teoriji i praksi [Auxiliary Historical Sciences in Theory and Practice] (Zagreb 31991). Stipišic, Jakov, Pitanje godine krunidbe kralja Zvonimira [The Exact Date of King Zvonimir’s Coronation], in: Zvonimir: Kralj hrvatski [Zvonimir: Croatian King], ed. Ivo Goldstein (Zagreb 1997), pp. 57–66. Strauss, Gerald, Historian in an Age of Crisis: The Life and Work of Johannes Aventinus, 1477-1534 (Cambridge, MA 1963). Tilatti, Andrea, Giovanni IV, patriarca di Aquileia. Nuovo Liruti: Dizionario Biogra. co dei Friulani 1: Il Medioevo, ed. Cesare Scalon (Udine 2006), http://www.dizionariobiogra.­codeifriulani.it/giovanni-iv/ [last access: 04. 08. 2019]. Tomasini, Giacomo Filippo, De commentarij storici-geogra.ci della provincia dell’Istria libri otto con appendice, Archeografo triestino 4 (1837), pp. 1–563. Trotter, Kamillo, Die Grafen von Scheyern, Dachau, Valley, Wittelsbach, Pfalzgrafen und Herzöge von Bayern, in: Genealogisches Handbuch zur bairisch-österreichischen Geschichte, ed. Otto von Dungern (Graz 1931), pp. 29–36. Tyroller, Franz, Genealogie des altbayerischen Adels, in: Genealogische Tafeln zur mitteleuro­päischen Geschichte 4, ed. Wilhelm Wegener (Göttingen 1962), pp. 47–524. Vantuch, Anton, Martin Szentiványi: Príspevok k jeho životu a dielu [Martin Szentiványi: A Contribution on His Life and Works], Historický casopis 27 (1979), pp. 533–552. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) Vedriš, Trpimir, Crkva i vjerski život [Church and Religious Life], in: Nova zraka u europskom svijetlu: Hrvatske zemlje u ranome srednjem vijeku (oko 550 - oko 1150) [A New Ray in European Light: Croatian Lands in the Early Middle Ages (c. 550 - c. 1150)], ed. Zrinka Nikolic Jakus (Zagreb 2015), pp. 201–236. Walderdorff, Hugo von, Die Verwandtschaft Kaiser Friedrich’s I. mit den Pfalzgrafen von Wit­telsbach und den Welfen, Forschungen zur Deutschen Geschichte 13 (1873), pp. 591–595. Werle, Hans, Titelherzogtum und Herzogsherrschaft, Zeitschrift der Savigny-Stiftung für Rechts­geschichte: Germanische Abteilung 73 (1956), pp. 225–299. Werner, Karl Ferdinand, Important Noble Families in the Kingdom of Charlemagne: A Proso­pographical Study of the Relationship between King and Nobility in the Early Middle Ages, in: The Medieval Nobility: Studies on the Ruling Classes of France and Germany from the Sixth to the Twelfth Century, ed. Timothy Reuter, Europe in the Middle Ages: Selected Studies 14 (Amsterdam–New York–Oxford 1979), pp. 137–202. Wilson, Stephen, The Means of Naming: A Social and Cultural History of Personal Naming in Western Europe (London 1998). Witte-Hagenau, Heinrich, Genealogische Untersuchungen zur Reichsgeschichte unter den salischen Kaisern, Mitteilungen des Instituts für Österreichische Geschichtsforschung 5 (1896–1903), pp. 309–474. Würth, Ingrid, Die Grafen von Weimar-Orlamünde als Markgrafen von Krain und Istrien, Zeit­schrift des Vereins für Thüringische Geschichte 56 (2002), pp. 91–132. Wyrozumski, Jerzy, Poland in the Eleventh and Twelfth Centuries, in: The New Cambridge Medieval History 4/2: c. 1024–c. 1198, ed. David Luscombe–Jonathan Riley-Smith (Cambridge 2004), pp. 277–289. Zabbia, Marino, Ricerca medievistica e urgenza politica al con.ne nord-orientale d’Italia (1881–1915), Reti medievali 16/1 (2015) 221–241. Zotz, Thomas, Die Formierung der Ministerialität, in: Die Salier und das Reich 3: Gesell­schaftlicher und ideengeschichtlicher Wandel im Reich der Salier, ed. Stefan Weinfurter (Sigmaringen 1991), pp. 3–50. Zupka, Dušan, Ritual and Symbolic Communication in Medieval Hungary under the Árpád Dynasty (1000–1301) (Leiden–Boston 2016). J. BANIC: The Mystery of Merania: A New Solution to Old Problems ... POVZETEK Skrivnost Meranije: Nove rešitve starih problemov (Sveto rimsko cesarstvo ter Kraljevina Hrvaška-Dalmacija v casu investiturnega boja) Josip Banic Avtor najprej analizira razlicne zgodovinopisne interpretacije, povezane s spremembo juris­dikcije nad Meranijo, mikroregije med goro Ucko in reko Rijecino na skrajnem vzhodu istrskega polotoka, ki je bila del Kraljevine Hrvaške. Zaplata zemlje, ki je obsegala Brsec, Mošcenice, Lovran, Veprinac, Kastav in Reko, je bila prikljucena Svetemu rimskemu cesarstvu nekje med poznim 10. in zgodnjim 12. stoletjem. Prispevek vsebuje analizo in kritiko treh prevladujocih zgodovinopisnih narativov, ki so v clanku poimenovani »kraljevska teza« (Bernardo Benussi), »Ulrikova teza« (Ljudmil Hauptmann) ter “devinska teza” (Lujo Margetic), in opozarja na poman­jkanje primarnih virov, na katerih temeljijo kljucni argumenti, in/ali na neskladne interpretativne preskoke. Avtor predlaga novo rešitev tega starodavenga zgodovinopisnega problema, tj. »Veceli­novo tezo«. Po tej interpretaciji je Meranio zasedel »plemeniti vitez Vecelin« v drugi polovici 70. let 11. stoletja, v casu hrvaško-dalmatinskega kralja Dimitrija Zvonimirja (1076–1089). Ker se je ta hrvaški kralj zaobljubil reformisticnemu papeštvu in postal neomajen podpornik papeža Gregorja VII. med investiturnim bojem, je ogrožal mogocne sovražnike v sosednjih markah Istri in Kranjski, ki so ju obvladovali mocni prohenrikovski braniki, kot npr. oglejski patriarhat in grofovska rodbina Eppensteinci. Ravno v tem kontekstu so se zaceli prvi spopadi med proc­esarskimi in Zvonimirjevimi silami, izpricani v pismu papeža Gregorja VII. Vecelinu leta 1079, ki so se nadaljevali tudi v letih, ki so sledila. Ceprav ta nobilis miles Wezelin ostaja skrivnostna .gura, avtor predlaga tri potencialne kandidate za njegovo identiteto: grof Kacelin iz rodbine Aribonidov, Vecelin, odvetnik samostana Sv. Mihaela v Pulju, in Verner, ministerial Henrika IV., bodocega mejnega grofa Ancone. Prikljucitev Meranije je bila najverjetneje zakljucena po smrtiZvonimirjevega naslednika kralja Štefana III. (1090/91) in zacetku krize kraljevske oblasti v hrvaško-dalmatinskem kraljestvu ter medsebojnih bojev razlicnih pretendentov na hrvaški prestol. Po neuspelem poskusu kralja Kolomana leta 1108, s katerim je zahteval vrnitev tega obmorskega ozemlja, se je meja med Svetim rimskim cesarstvom in Kraljevino Dalmacijo-Hrvaško dokoncno ustalila, morda na Rjecini, v drugem desetletju 12. stoletja. Na podlagi analiz gre ureditev Krajine oz. Dalmatinske marke, te militarizirane obrambne regije na skrajnih zahodnih mejah hrvaškega kraljestva, pripisati kralju Zvonimirju in datirati v obdobje intenzivnega vojskovanja. Poleg tega lahko Meranijo, ki je bila podeljena Konradu II. Dachauskemu leta 1152 in Bertoldu IV. Andeškemu leta 1080, koncipiramo izkljucno kot titularno vojvodino (Titularherzogtum), zapušceno tem pomembnim plemicem cesarstva izkljucno iz politicnih razlogov. J. KOTAR: Deželni glavarji na Kranjskem v srednjem veku Jernej Kotar Deželni glavarji na Kranjskem v srednjem veku KOTAR Jernej, dr., kustos, asistent, Narodni muzej Slovenije, SI-1000 Ljubljana, Prešernova cesta 20, Jernej.Kotar@nms.si Deželni glavarji na Kranjskem v srednjem veku Deželni glavar je kot namestnik deželnega kneza predstavljal vrh deželnoknežje upravne ureditve. Na Kranjskem zametki urada segajo v prvo polovico 13. stoletja, a je stalen postal šele od srede dvajsetih let 14. stoletja. Deželni glavarji so izhajali iz vrst uglednega plemstva in so morali v vladarjevem imenu izpolnjevati razno­vrstne naloge. Srednjeveške urade so poosebljali njihovi nosilci, zato jih je treba preucevati na osnovi prozopografskih študij. Glede na to, da so dosedanje raziskave za Kranjsko prine­sle netocne in nepopolne rezultate, je namen prispevka na podlagi virov odpraviti napake in predstaviti historiat deželnega glavarstva, deželne glavarje ter njihove pravice, naloge in pristojnosti. Kljucne besede: Kranjska, srednji vek, deželnoknežja uprava, deželni glavar, plemstvo KOTAR Jernej, PhD, Curator, Assistant, Na­tional Museum of Slovenia, SI-1000 Ljubljana, Prešernova 20, Jernej.Kotar@nms.si Provinicial Governors of Medieval Carniola Being a deputy of the territorial prince, the provincial governor helmed the provincial administrative organization. In Carniola, the early beginnings of this of.ce date back to the .rst half of the 13th century, but it was only after the mid-1320s that it became permanent. Provincial governors came from the ranks of well-respected nobility and had to carry out various tasks on behalf of the ruler. Medieval of.ces were personi.ed by their respective of.ce holders; consequently, they should be explored by means of prosopographic studies. Bearing in mind that research on Carniola con­ducted thus far brought about inaccurate and incomplete results, the article aims to correct these mistakes by means of sources, as well as demonstrate the history of the provincial of.ce, provincial governors and their rights, tasks and competence. Keywords: Carniola, the Middle Ages, provin­cial administration, provincial governor, nobility Uvod Raziskave srednjeveške deželnoknežje uprave na Kranjskem so v primerja­vi z avstrijskimi deželami v precejšnjem zaostanku. Razlogov za to je vec, med glavnimi pa je bistveno manjše zanimanje slovenskih raziskovalcev za preucevanje zgodovinskih dežel. Dosedanji pregledni prikazi kranjskega deželnega glavarstva v srednjem veku so bolj ali manj osredotoceni na ugotavljanje vrstnega reda njegovih nosilcev, z razvojem in ustrojem urada se skoraj ne ukvarjajo.1 Novejše delne ra­ziskave so pokazale, da so nepopolni in netocni, zato jih je treba temeljito revidirati.2 Glede na to, da so srednjeveške urade poosebljali njihovi nosilci, se moramo pri njihovem preucevanju opreti na prozopografske študije. Na njihovi osnovi pridemo do kronološko urejenega seznama deželnih glavarjev, ki služi za izhodišce raziskave. Obdobja službovanja posameznih oseb je težko natancno opredeliti, saj so v srednjem veku imenovanja in odstavitve uradnikov potekale vecinoma v ustni obliki, zato jih je mogoce približno zamejiti le z uporabo raznovrstnih virov, v katerih se omenjajo s svojim službenim nazivom. Na dvoru so morda že tedaj vodili nekakšne evidence nosilcev deželnoknežjih upravnih uradov in oskrbnikov komornih gospostev, a so bile kvecjemu internega znacaja. Služile so za potrebe dvornih in deželnih uradnikov, vendar so scasoma zastarele in postale za vsakdanjo rabo neuporabne. Pocasi so se izgubile, zato je danes mogoce seznam nosilcev urada sestaviti le s pomocjo arhivskega gradiva. Namen pricujocega prispevka je na osnovi širokega nabora virov predstaviti historiat deželnega glavarstva na Kranjskem v srednjem veku, posamezne deželne glavarje ter njihove pravice, naloge in pristojnosti. Pod vplivom nenehnega razvoja deželnoknežje uprave in aktualnih zunanjih dejavnikov so se skozi cas spreminjale, a do obsežnejše preureditve urada v obravnavanem obdobju ni prišlo. Oblikovanje dežele in nastanek deželnoknežje uprave Zametki deželnoknežje uprave na Kranjskem segajo v zacetek druge polovice 13. stoletja, pogoja za njen nastanek pa sta bila delujoca oblast deželnega kneza in 1 Valvasor, Die Ehre IX, str. 13–22; Kozina, Die Landeshauptleute; Klun, Archiv für die Landesgeschichte I, str. 81–83. 2 Za obdobje vladavine deželnega kneza Friderika V. (III.) (1435–1493) gl. Kotar, De­želnoknežja oblast in uprava, str. 121–122. J. KOTAR: Deželni glavarji na Kranjskem v srednjem veku oblikovanje dežele. V tem prostoru je mejnogrofovska oblast od leta 1077 oziroma 1093 formalno pripadala oglejskemu patriarhu, vendar je v praksi nikdar ni zmogel izvajati.3 Oglejska cerkev je imela namrecobcutno premalo posesti, da bi se lahko v 12., še manj pa v 13. stoletju, uveljavila nad velikimi zemljiškimi posestniki, saj so jo po moci dalecpresegali. Zaradi šibkega položaja nominalnega mejnega grofa so ti na svojih teritorijih izvajali deželnoknežjo oblast, to pa je privedlo do ugasnitve državne oblasti in razkroja mejne gro.je.4 Po izumrtju grofov Višnjegorskih v moški liniji okrog leta 1209 je najmocnejši dinast v tem prostoru postal istrski mejni grof Henrik IV. Andeški, ki mu je preko poroke z Zo.jo Višnjegorsko pripadel velik del današnje Dolenjske med reko Savo pri Litiji na severu in Gorjanci na jugu.5 Andeški so že pred tem obvladovali celotno vzhodno Gorenjsko,6 s pridobitvijo višnjegorske dedišcine pa so v svojih rokah združili obsežen in ozemeljsko kompakten terito­rij med Karavankami in Kolpo. Pripojitev velikega višnjegorskega dominija je dodatno pospešila integracijo južno od Save ležecega ozemlja Savinjske marke v nastajajoco kranjsko sfero. Henrik Andeški je s tem postal najmocnejši zemljiški posestnik v formalno še vedno obstojeci mejni gro.ji in je imel lepe možnosti, da se v njej uveljavi kot deželni gospod. Kakšna je bila njegova vloga v tem prostoru, ni povsem razjasnjeno. Prevladujoce mnenje je, da je patriarh zaradi svoje nemoci dajal mejnogrofovsko oblast v (pod)fevd Andeškim, ki naj bi torej na Kranjskem vladali kot njegovi namestniki, temu pa je oporekal Andrej Komac in opozoril, da za takšno razlago ni prave opore v virih.7 Po smrti Henrika IV. Andeškega leta 1228 je želel njegov brat, oglejski pa­triarh Bertold (1218–1251), uveljaviti pravice oglejske cerkve do Kranjske, vendar mu je to preprecil avstrijski in štajerski vojvoda Friderik II. Babenberški. Poroka z Agnes Andeško (1229), Henrikovo necakinjo, mu je namrec prinesla najvecji del dedišcine njenega strica, s cimer je v tem prostoru verjetno postal najmocnejši zemljiški posestnik. S prevzemom naslova dominus Carniolae leta 12328 je jasno pokazal svoje politicne namere: izpodriniti oglejskega patriarha kot formalnega mejnega grofa in druge rivale ter združiti ozemlje Kranjske pod svojo deželnoknežjo oblast.9 Junija oziroma julija 1236 ga je doletel državni preklic, temu pa je sledil odvzem državnih fevdov. Cesar Friderik II. (1212/1220–1250) je tedaj vojvodini Avstrijo in Štajersko ter mejno gro.jo Kranjsko podredil svoji neposredni upravi in 3 DD H IV, 2, str. 389–390, št. 296 in str. 577–578, št. 432; Štih, Oglejski patriarhi, str. 41–43. 4 Štih, Oglejski patriarhi, str. 46–47. Glede obsega oglejske posesti na Kranjskem in v Savinjski marki gl. Hauptmann, Nastanek in razvoj Kranjske, str. 90; Komac, Od mejne gro.je, str. 49–50 in 54 (Zemljevid 2). 5 Komac, Od mejne gro.je, str. 106. Glede obsega višnjegorske posesti gl. str. 127 (Ze­mljevid 6); Hauptmann, Nastanek in razvoj Kranjske, str. 93–96. 6 Prav tam, str. 107 (Zemljevid 4); Hauptmann, Nastanek in razvoj Kranjske, str. 91. 7 Hauptmann, Nastanek in razvoj Kranjske, str. 88–90; Štih, Oglejski patriarhi, str. 44–45; Komac, Od mejne gro.je, str. 64–71. 8 StiAG, Urkunden, 1232 III 3, Erdberg; URBKr II, str. 56, št. 73. 9 Štih, Oglejski patriarhi, str. 47–49. Glede obsega posesti vojvode Friderika II. Baben­berškega gl. Komac, Od mejne gro.je, str. 88 (Zemljevid 3). Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) nekaj casa je celo kazalo, da bo oglejskemu patriarhu vendarle uspelo vzpostaviti dejansko oblast v prostoru južno od Karavank. Vojvoda Friderik II. si je kmalu opomogel in si do zacetka štiridesetih let povrnil vse izgubljene posesti, zgladil je tudi spore z vladarjem, s tem pa so nacrti oglejske cerkve znova padli v vodo. S smrtjo Babenberškega leta 1246 so se patriarhu ponovno odprle možnosti za uveljavitev njegove formalne mejnogrofovske oblasti na Kranjskem.10 Patriarh Bertold, zadnji moški predstavnik rodbine Andeških, ki se je še nekaj vec kot tri mesece pred smrtjo avstrijskega in štajerskega vojvode ter samo­oklicanega gospoda Kranjske naslavljal kot Istriae atque Carniolae marchio,11 je tedaj želel izkoristiti ponujeno priložnost in je najpozneje spomladi 1247 imenoval posebnega vicedoma s sedežem na gradu Vernek pri Litiji, zadolženega za upravo oglejskega premoženja na Kranjskem.12 Svoje nacrte z babenberško dedišcino je imel tudi cesar Friderik II. Avstrijo, Štajersko in Kranjsko je razglasil za cesarstvu zapadle fevde in jih, tako kot že desetletje predtem, podvrgel svoji oblasti.13 Nova upravna ureditev nekdanjih babenberških teritorijev ni trajala dolgo, saj je cesar leta 1250 umrl, po njegovi smrti pa je nastopil interregnum. Sredi 13. stoletja se je zacel vzpon Ulrika III. Spanheimskega, sina koroškega vojvode Bernarda, cigar politicne ambicije so bile usmerjene prvenstveno v kranjski prostor. Z namenom, da bi si zagotovil bogate andeške posesti, se je leta 1248 porocil z Agnes Andeško, nekdanjo ženo Friderika II. Babenberškega, ki se je tedaj naslavljala kot ducissa quondam Austrie et Stirie, Carniole domina.14 Spanheimi so že pred tem na ozemlju južno od Karavank razpolagali z vecjo posestjo, strnjeno okrog njihovih glavnih središcLjubljane in Kostanjevice ob Krki.15 Pridobitev obsežnega andeškega dominija je bila kljuc do uresnicitve Ulrikovih ambicij. Junija 1251, le slab mesec po smrti oglejskega patriarha Bertolda, je že nosil naslov dominus Carniole, dve leti zatem je bil v njegovih rokah mejnogrofovski Kranj.16 Samooklicani gospod Kranjske se je kot najvecji zemljiški posestnik v Marki v znanih pisnih virih aprila 1256 prvic oznacil še kot dominus Carniole ac Marchie.17 V petdesetih letih se je zapletel v boje z oglejskim patriarhatom, da bi se posestno okrepil in dokoncno utrdil svoj položaj na Kranjskem. Vojskovanje na terenu ni odlocilo zmagovalca, zato so se sovražnosti koncale s sklenitvijo mirovne pogodbe v Cedadu novembra 10 Štih, Oglejski patriarhi, str. 49; Komac, Od mejne gro.je, str. 92–101; Hausmann, Kaiser Friedrich II., str. 245–264. 11 CDI I (1246 III 12, Pulj). 12 URBKr II, str. 107–108, št. 141; Žontar, Kranjski deželni vicedom, str. 281. 13 Hausmann, Kaiser Friedrich II., str. 285. 14 URBKr II, str. 119–120, št. 155. Agnes se še leta 1258 v fragmentarno ohranjenem pecatnem napisu svojega pecata naslavlja kot d(omi)na ka(rniole) (Mahnic, Srednjeveški ženski pecati, str. 31–32. Avtorica napacno razlaga pecatni napis, ki zagotovo pomeni domina Karniole, in ne domina Karinthie oziroma »koroška vojvodinja«). 15 Komac, Od mejne gro.je, str. 112, prim. str. 54 (Zemljevid 2). Glede obsega spanheim­skega ljubljanskega gospostva v prvi polovici 13. stoletja gl. str. 118 (Zemljevid 5); Hauptmann, Nastanek in razvoj Kranjske, str. 91. 16 URBKr II, str. 141–143, št. 180, str. 158–159, št. 200 in str. 179–181, št. 225; Štih, Oglejski patriarhi, str. 50; Komac, Od mejne gro.je, str. 162–163. 17 MHDC IV/1, str. 494, št. 2630. J. KOTAR: Deželni glavarji na Kranjskem v srednjem veku 1261.18 S tem sporazumom je Ulrik dosegel velik uspeh, saj mu je patriarh podelil v fevd Kranj in tota iurisdictione marchie Carniole, s cimer je formaliziral svojo dejansko oblast v tem prostoru. Andrej Komac je prepricljivo dokazal, da je treba nastanek srednjeveške dežele Kranjske iskati v obdobju Spanheimove vladavine in ne v mejni gro.ji iz 10. stoletja.19 O deželnoknežji upravi na ravni dežele je mogoce govoriti šele, ko se je oblast nekega dinasta razširila nad preostalo plemstvo v pokrajini in ga je to zacelo priznavati za svojega deželnega gospoda, s cimer so pristojnosti njegovih dvornih uradnikov segle preko meja njegovega lastnega teritorija. Na dvorih velikih zemljiških gospodov so najpozneje v prvi polovici 13. stoletja že delovali razni uradniki, ki so skrbeli za opravljanje raznovrstnih nalog. Pisarji (scribae) in notarji (notarii) so v tem casu na primer izpricani v službi oglejskega patriarha, grofov Andeških in Goriških ter vojvod Babenberških in Spanheimov.20 Vsem je skupno, da njihove pristojnosti na Kranjskem niso segale na teritorije drugih zemljiških gospodov. Ti dvorni uradniki so skrbeli predvsem za posestne in premoženjske zadeve svojih gospodov, opravljali so tudi pisarske in sodne posle. V njih je torej mogoce prepoznati predhodnike deželnoknežjih osrednjih .nancnih organov. Razvoj na tem podrocju je bil najhitrejši na Štajerskem, kjer se deželni pisar prvicpojavi že v casu vojvode Leopolda VI. Babenberškega leta 1222, v zacetku šestdesetih let sta mu sledila še vicedoma na Koroškem in Kranjskem, ki ju je po cerkvenih vzorih za svoje potrebe imenoval vojvoda Ulrik III. Spanheimski.21 V teh treh deželah je torej .nancna uprava najstarejši del deželnoknežje administracije. V nasprotju z njo zacetkov deželnega glavarstva ne moremo iskati na dvoru oziroma med tam delujocimi uradniki, ampak med najzvestejšimi podporniki deželnega kneza, ki so, za razliko od prvih deželnih pisarjev in vicedomov, izvirali iz vrst visokega plemstva. Zacetki deželnega glavarstva v casu cesarja Friderika II. Zametki deželnega glavarstva v deželah na jugovzhodu cesarstva segajo v obdobje vladavine cesarja Friderika II. (1212/1220–1250). Vladarjevi pooblašcenci z nazivom capitanei so se najprej pojavili na obmocjih ali v mestih pod neposredno oblastjo krone, in sicer prvic po padcu Vicenze 1. novembra 1236. Upravo takšnih podrocij so pred tem vodili od cesarja postavljeni uradniki, ki so se imenovali potestas oziroma iudex.22 18 MHDC IV/1, str. 570–574, št. 2761. 19 URBKr I, str. 10–12, št. 8, str. 12–14, št. 9 in str. 14–16, št. 10; Komac, Od mejne gro.je, str. 147–180. 20 Bernhard, Documenta patriarchalia, str. 171–172, P 1, str. 238–240, P 43, str. 284–286, S 17, str. 298–299, S 29 in str. 346–348, G 20; UBSt II, str. 303, št. 211a; Webernig, Landes­hauptmannschaft, str. 104–105 in 107–109. 21 UBSt II, str. 278–281, št. 193; URBKr II, str. 222, št. 286; Webernig, Landeshauptmann­schaft, str. 104–107; Žontar, Kranjski deželni vicedom, str. 281. 22 Hausmann, Kaiser Friedrich II., str. 255. Prva znana omemba glavarja (capitaneus) je iz 1. maja 1237: capitaneus communis Vicentie pro domino imperatore (prav tam, op. 129; RI V/1, str. 440–441, št. 2204c in str. 458, št. 2285; RI V/4, str. 1900, št. 13225). Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) Po državnem preklicu avstrijskega in štajerskega vojvode ter samooklica­nega gospoda Kranjske, Friderika II. Babenberškega, zgodaj poleti leta 1236 in posledicnem odvzemu državnih fevdov, je cesar Friderik II. skoval nacrt, s katerim se je nameraval polastiti babenberških teritorijev. Avstrijo, Štajersko in Kranjsko je razglasil za cesarstvu zapadle fevde in v njih za državnega namestnika posta­vil bamberškega škofa Ekberta. Omenja se kot procurator imperii in Austria et Stiria constitutus, po smrti v zacetku junija 1237 pa ga je nasledil svak, švabski grof Eberhard Ebersteinski.23 Ceprav iz navedbe v viru izhaja, da so Ekbertove pristojnosti obsegale le Avstrijo in Štajersko, so skoraj zagotovo segale tudi na babenberške teritorije na Kranjskem. Kot državni namestnik je malo pred smrtjo samostanu v Klosterneuburgu vrnil neko darovano posest, ki mu jo je izobceni vojvoda protipravno odvzel.24 Komac domneva, da je na jugu funkcijo vladarjevega zastopnika opravljal patriarh Bertold, brat bamberškega škofa, vendar viri tega ne potrjujejo.25 Proti koncu tridesetih let so se razmere zacele obracati v prid vojvodi Frideriku II., saj so cesarja poleg vojne v Lombardiji pestile še hude politicne težave, to pa je Babenberžanu omogocilo, da je postopoma osvojil vsa izgubljena ozemlja. Decembra 1239 je zasedel Dunaj in se poravnal z vladarjem, kmalu zatem si je znova podvrgel še vse svoje nekdanje posesti na Štajerskem in Kranjskem, tako da je funkcija državnega namestnika prenehala obstajati.26 S smrtjo vojvode Friderika II. junija 1246 se je cesarju ponudila priložnost za prevzem babenberške dedišcine. Razvoj dogodkov je potekal zelo podobno kot pred desetletjem. Cesar Friderik II. je Avstrijo, Štajersko in Kranjsko obravnaval kot ce­sarstvu zapadle fevde, za uveljavitev svoje oblasti pa je ponovno posegel po uvedbi funkcije državnega namestnika. Na to mesto je maja 1247 imenoval švabskega grofa Otona Ebersteinskega, cigar oce Eberhard je to službo opravljal kratek cas po letu 1237. Vladar se tedaj ni odlocil za ukinitev oziroma zamenjavo štajerskega deželnega pisarja, temvecje njegove pristojnosti razširil cez vse nekdanje babenberške teritorije in ga zadolžil za pomoc državnemu namestniku sprva v .nancnih, pozneje pa tudi v sodnih zadevah. Ponovna vpeljava državnega namestnika s sedežem na Dunaju leta 1247 velja za zacetek deželnoglavarske funkcije v avstrijskih deželah, zlasti na Štajerskem.27 Oton Ebersteinski, cigar pristojnosti so pokrivale toto ducatu Austrie, Stirie atque Carniole, je imel naziv sacri imperii per Austriam et Stiriam capitaneus et procurator28 in je brez uspeha poskušal v nemirnih pokrajinah uveljaviti zaupano mu oblast, zato je že leta 1248 odstopil s položaja. Cesar je nato za vsako vojvodino imenoval posebnega državnega namestnika; v Avstriji je to postal vojvoda Oton II. 23 StiAK, Urkunden Klosterneuburg, 1237 VI 1, Dunaj; RI V/4, str. 1658, št. 11207; Hausmann, Kaiser Friedrich II., str. 255–256 in 258–259. Grof Eberhard Ebersteinski je bil porocen s Kunigundo, sestro bamberškega škofa Ekberta Andeškega. 24 Glej prejšnjo opombo. 25 Komac, Od mejne gro.je, str. 95; UBSt II, str. 466–467, št. 357. 26 Hausmann, Kaiser Friedrich II., str. 258–264; Komac, Od mejne gro.je, str. 97. 27 UBSt III, str. 72–73, št. 18, str. 74–75, št. 20 in str. 98–99, št. 42; Hausmann, Kaiser Friedrich II., str. 285 in 293–295. 28 AH I, str. 204–205, št. 61; UBSt III, str. 72–73, št. 18. J. KOTAR: Deželni glavarji na Kranjskem v srednjem veku Bavarski, na Štajerskem in Kranjskem pa grof Majnhard III. Goriški.29 Majnhard se je na svojem obmocju dobro uveljavil, Oton pa se je soocil s podobnimi težavami kot njun predhodnik, zato se je tudi on kmalu umaknil. Vladar je goriškemu grofu leta 1249 predal še Avstrijo,30 tako da je bila oblast v obeh vojvodinah in na Kranjskem ponovno v rokah le enega državnega namestnika. Ceprav je Majnhard nosil naslov capitaneus Stirie oziroma de serenissimi domini nostri Friderici imperatoris Ro­manorum ... mandato Austrie et Styrie capitaneus in se je vecino casa zadrževal na Štajerskem, so njegove pristojnosti segale tudi na Kranjsko.31 Komaj vzpostavljena upravna struktura na nekdanjih babenberških teritorijih se je zrušila s cesarjevo smrtjo decembra 1250. Za poznavanje vloge državnega namestnika ter njegovih pravic in pristojnosti je kljucen mandat cesarja Friderika II. iz leta 1248, s katerim je Štajercem pisno sporocil, da je grofa Majnharda III. Goriškega imenoval za novega nosilca te funkcije na Štajerskem.32 V tem dokumentu navedeni naziv generalis capitaneus in ducatu Stirie ne ustreza povsem poznejšemu stanju, saj sta tako Majnhard kot tudi Friderik v listinah dosledno uporabljala le oznako capitaneus Stirie. Mandat je bil zasnovan po vzoru formularja za imenovanje cesarskih namestnikov v italijanskih deželah.33 V njem so podrobno naštete pravice in dolžnosti državnega namestnika, in sicer mu je pripadala vrhovna oblast v deželi, zaupano mu je bilo izvajanje višjega in nižjega sodstva, odlocanje v kazenskih in civilnih zadevah ter pritožbah, ki so zadevale prostost in premoženje. Poleg tega je moral primerno ukrepati v primeru odtujitve cerkvenega imetja in lastnine preprostih ljudi oziroma nasilnega odvzema živil. Nanj so naslavljali pritožbe zoper sodbe nižjih sodnikov v deželi in vseh, ki so od cesarstva prejeli sodno oblast, razen ce narava pravnega spora ali veliko število apelacij nista zahtevala pritožbe na cesarja. Prepušceno mu je bilo tudi izrekanje sodb in kazni, nastavljanje in odstavljanje uradnikov ter dajanje kovnic in mitnic v zakup. Ob podelitvi teh pooblastil si je Friderik II. pridržal pravico do odlocanja v vseh zadevah, kadar bi bil osebno prisoten v deželi. Na koncu je še enkrat pou­darjen uradniški znacaj funkcije, katere nosilec je bil zadolžen za vzpostavitev cesarjeve oblasti in varovanje miru. Poleg naštetih zadolžitev je na vladarjev ukaz izpolnjeval še številne druge naloge. Zastavljal je državno lastnino in šcitil samo­stane, oktobra 1249 pa je moral na zahtevo cesarja zapleniti posesti oglejskega patriarha, salzburškega nadškofa in drugih sovražnih prelatov na Štajerskem in Kranjskem ter jih razdeliti med zveste podpornike.34 Zanimiva je listina iz leta 29 UBSt III, str. 83–85, št. 30, str. 113–114, št. 54, str. 116, št. 57 in str. 117, št. 58; TKL I, str. 55–57, št. 4. 30 UBSt III, str. 123–124, št. 64. 31 UBSt III, str. 113–114, št. 54, str. 116, št. 57, str. 117, št. 58 in str. 123–124, št. 64; TKL I, str. 55–57, št. 4; Hausmann, Kaiser Friedrich II., str. 293–301; Štih, Oglejski patriarhi, str. 49–50. Majnhard Goriški je 22. avgusta 1249 izprican v Grasluppu na Zgornjem Štajerskem, 20. januarja 1250 v Gradcu, tu pa je bil morda tudi v zacetku maja 1249 (prim. Hausmann, Kaiser Friedrich II., str. 299, op. 328). 32 UBSt III, str. 83–85, št. 30; Webernig, Landeshauptmannschaft, str. 16–17. 33 Hausmann, Kaiser Friedrich II., str. 298. 34 UBSt III, str. 113–114, št. 54, str. 116, št. 57, str. 117, št. 58 in str. 123–124, št. 64. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) 1249, s katero je Majnhard Hartnidu Ortskemu podelil urad štajerskega maršala; takšno podelitev bi mnogo prej pricakovali od vladarja kot od njegovega uradnika.35 Višina in nacin placila državnega namestnika nista znana, saj viri o tem popolnoma molcijo. Postavitev takšnega organa je bila v vzhodnoalpskem prostoru novost. Namestniški uradniki, katerih obmocje delovanja je obsegalo celotno vojvodino, so bili na Štajerskem prvic imenovani v casu babenberških vojvod Leopolda VI. in Friderika II., a je bila njihova vloga omejena predvsem na zastopanje deželnega kneza pri predsedovanju deželni veci.36 Usoda državnega namestništva na Kranjskem v casu interregnuma S smrtjo cesarja Friderika II. decembra 1250 se je v Svetem rimskem ce­sarstvu zacelo obdobje interregnuma, ki je trajalo do leta 1273. Kranjski prostor je v politicno negotov cas vstopil kot ozemeljsko razdrobljen in brez deželnega gospoda. Že tako ne prevec trdna oblast državnega namestnika se je konec leta 1250 sesula in se odslej v virih ne omenja vec. V novih razmerah sta imela najvec možnosti za uveljavitev koroški vojvoda Ulrik III. Spanheimski in oglejski pa­triarh Bertold. Slednji je maja 1251 umrl, s tem pa se je ambiciozni Korošec rešil najresnejšega tekmeca. Ulrik, ki si je le slab mesec po patriarhovi smrti nadel naslov dominus Car­niole in ga leta 1256 razširil v dominus Carniole ac Marchie, je v središce svojih politicnih nacrtov postavil uveljavitev deželnoknežje oblasti na Kranjskem, na koncu mu je to tudi uspelo, zato danes velja za utemeljitelja dežele.37 Od poroke z Agnes Andeško leta 1248 do smrti leta 1269 je veliko casa preživel na ozemlju južno od Karavank, kjer je osebno skrbel za upravne, sodne in druge zadeve, zato imenovanje namestnika tu ni bilo potrebno.38 Posledicno je njegova pogosta odsot­nost narekovala potrebo po postavitvi takšnega uradnika na Koroškem. Sprva je šlo le za kratkotrajno zastopanje deželnega kneza, kot prvi se v tej vlogi junija 1263 omenja Siegfried Marenberški.39 Sodnik Schwarzmann se kot naslednji vojvodov namestnik pojavi štiri leta pozneje in je v listini naveden kot iudex vice illustris domini Wlrici ducis Karinthie.40 V obeh primerih je šlo za nadomešcanje odsot­nega deželnega kneza, predvsem pri predsedovanju deželni veci, in ne za urad v nekoliko mlajšem pomenu besede, saj se ta pojavi šele cez nekaj let s prihodom ceškega kralja Otokarja II. Vecji del druge cetrtine 13. stoletja je Kranjska delila usodo z Avstrijo in zla­sti s Štajersko, po letu 1250 pa se je zacela po zaslugi Ulrika III. Spanheimskega 35 TKL I, str. 55–57, št. 4. 36 Webernig, Landeshauptmannschaft, str. 17. 37 URBKr II, str. 141–143, št. 180; MHDC IV/1, str. 494, št. 2630. 38 Komac, Od mejne gro.je, str. 163–165. 39 MHDC IV/2, str. 601–602, št. 2816; Webernig, Landeshauptmannschaft, str. 18–19. Vojvoda je bil tedaj verjetno odsoten zaradi poroke z Agnes Badensko, zato je za ta cas oblast predal zaupanja vrednemu namestniku. 40 MHDC IV/2, str. 665–667, št. 2936; Webernig, Landeshauptmannschaft, str. 19–20. J. KOTAR: Deželni glavarji na Kranjskem v srednjem veku tesno povezovati s Koroško. Funkcija državnega namestnika na Kranjskem je z nastopom interregnuma prenehala obstajati, na Štajerskem pa se je obdržala kljub pretresom in krajši prekinitvi. Kot zastopnik ogrskega kralja Bele IV. se septembra 1254 omenja slavonski ban Štefan, ki je imel naziv capitaneus Styrie.41 Za njim je ostal položaj štajerskega deželnega glavarja z nekaj kratkimi premori zaseden vse do danes. Na tem mestu je treba opozoriti na zmoto, ki jo je nehote zakoreninil Valvasor in je v zgodovinopisju še vedno prisotna. Zacetke deželnega glavarstva na Kranjskem je namrec iskal v letu 1261, ko naj bi to funkcijo opravljal Rudelin iz Hrušice. Že sam je ugotovil, da se v virih omenja kot kastelan (castellanus) na ljubljanskem gradu, zato je poskušal neskladje preseci z razlago, da sta bili tedaj službi združeni.42 Prav nobenega dvoma ni, da gre za napako, zato v omenjenem spanheimskem ministerialu ne smemo videti prvega kranjskega deželnega glavarja.43 Prihod ceškega kralja Otokarja II. Premysla in (ponovna) vzpostavitev funkcije deželnega glavarja Zacetki deželnega glavarstva so se v vzhodnoalpskem prostoru hkrati pojavili najprej v Avstriji, na Štajerskem in Kranjskem, in sicer v drugi cetrtini 13. stoletja. Koroška takšne funkcije tedaj še ni poznala, Kranjska pa je v obdobju vladavine vojvode Ulrika III. Spanheimskega ni vec imela, ker ni bilo okolišcin in potrebe zanjo. Po Spanheimovi smrti leta 1269 je na podlagi dedne pogodbe in ne brez odpora oblast v teh dveh deželah prevzel njegov bratranec, ceški kralj Otokar II. Pred tem je že imel v svojih rokah Avstrijo in Štajersko, pozneje se je uveljavil še kot generalni kapitan v Furlaniji in je tako nadzoroval ogromno obmocje od današnje Ceške do obal severnega Jadrana. Ulrikova smrt predstavlja v zgodovini Kranjske globoko prelomnico, saj se za njim niti en deželni knez ni dlje casa s svojim dvorom zadrževal na njenem ozemlju, to pa je le še krepilo njen periferni znacaj. Spremenjene razmere so narekovale potrebo po ponovnem imenovanju vladarjevega namestnika, zadolženega za vzpostavitev, varovanje in izvajanje kraljeve oblasti. Pred koncem leta 1270 si je Otokar z uspešno vojaško intervencijo podvrgel Kranjsko in Koroško, obe pa sta še pred njegovo dokoncno zmago dobili deželnega glavarja.44 Na Koroškem, kjer te funkcije do prihoda ceškega kralja niso poznali, je to v prvih mesecih leta postal grof Ulrik II. Vovbrški, na Kranjskem pa najpozneje 41 StiARein, Urkunden, A III/24, 1254 IX 10, Feldkirchen. 42 Valvasor, Die Ehre IX, str. 15; prim. Dimitz, Geschichte Krains I, str. 178. Temu je sledil tudi Jurij Kozina, ki pa je argumentirano podvomil v tocnost navedbe iz leta 1256, kjer se Rudelin omenja kot castellano et capitaneo Labaci. Pravilno je ugotovil, da gre zelo verjetno za Pucljev nedosledni zapis iz leta 1719. Kljub temu pa prav tako kot Valvasor v izrazu castellanus vidi oznako za deželnega glavarja (Kozina, Die Landeshauptleute, str. 3–5). 43 Komac, Od mejne gro.je, str. 221; URBKr II, str. 223–228, št. 290, str. 232–233, št. 293, str. 235–236, št. 298 in str. 289–290, št. 374. 44 O Otokarjevem prevzemu oblasti na Kranjskem in Koroškem gl. Komac, Od mejne gro.je, str. 224–231. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) novembra Ulrik iz Taufersa (1270).45 V listini, izstavljeni 1. oktobra 1270 v Kamýku nad Vltavo, katere datacija je sicer problematicna in bi lahko bila leto dni mlajša, je omenjen Vlr(ico) nostro capitaneo, vendar ni jasno, za katerega od Ulrikov gre.46 Možni so namrec trije kandidati: Ulrik II. Vovbrški, Ulrik iz Dürrenholza in Ulrik iz Taufersa.47 Ne glede na datacijo prideta najbolj v poštev slednja, saj listina obravnava kranjske zadeve. Tirolec Ulrik iz Taufersa je sodeloval na Otokarjevem bojnem pohodu za osvojitev podedovanih spanheimskih posesti in je 22. in 24. novembra 1270 nastopal med pricami pravnega dejanja. V prvi listini, izstavljeni v Kostanjevici, je naveden kot Ulricus dictus de Tvwers capitaneus Carniole et Marchie, v drugi, izdani v Sticni, pa le kot Vlricus dictus de Twers.48 Kako dolgo je bil deželni glavar na Kranjskem in v Marki, zaradi pomanjkanja virov ni mogoce ugotoviti, a vsekakor ne dlje kot do jeseni 1271, ko se že omenja njegov naslednik Ulrik iz Dürrenholza.49 Po koncu opravljanja službe je še naprej ostal zvesti podpor­nik ceškega kralja in je cez približno dve leti zasedel urad deželnega glavarja na Koroškem in ga vodil okvirno med oktobrom 1273 in decembrom 1274.50 Do vecjih sprememb v vrhu deželnoknežje uprave je prišlo najpozneje v zacetku jeseni 1271, ko je Otokar nekdanje spanheimske teritorije podredil oblasti le enega deželnega glavarja, svojega zeta Ulrika iz Dürrenholza/Drnholca (1271–1273), ki se v znanih virih 27. oktobra 1271 prvicomenja kot capitaneus Karinthie, Carniole et Marchie.51 Potem ko je imel ceški kralj spanheimsko dedišcino dovolj trdno v svojih rokah, je na tem ozemlju zacel uvajati podobno upravno ureditev, kot sta jo imeli Avstrija in Štajerska. Deželni glavar je bil njegov osebni zastopnik in je moral v kraljevem imenu šcititi samostane, s predsedovanjem deželni veci izvajati njegove sodne pravice, zadolžen je bil tudi za nadzorovanje plemstva in utrjevanje vladarjeve oblasti. Pri tem je posegel po preverjenem sistemu in je to funkcijo – tako kot predtem na Štajerskem – zaupal zvestemu moravskemu plemicu, ki je bil povrhu vsega njegov sorodnik.52 Ulrik je jeseni 1270 sodeloval na Otokarjevem bojnem pohodu za osvojitev podedovanih spanheimskih teritorijev in je tedaj v spremstvu kralja prvicprišel na Kranjsko.53 Že v listini, izstavljeni verjetno novem­bra v Slovenj Gradcu, se v vrsti pricomenja kot Vlricus capitaneus de Durrenholz, vendar brez geografske opredelitve obmocja, na katerega bi se naziv capitaneus lahko nanašal.54 Spomladi 1272 je po uspešnem vojaškem posredovanju postal še 45 Webernig, Landeshauptmannschaft, str. 22–25 in 31. 46 MHDC V, str. 24–25, št. 45. 47 Ogris, Der Kampf König Ottokars II., str. 130. Kraj izstavitve listine avtor napacno postavlja v Kamnik. Ulrik iz Dürrenholza je leta 1271 postal glavar na Koroškem, Kranjskem in v Marki. 48 ARS, AS 730, Grašcina Dol, fasc. 179; MHDC V, str. 27, št. 49; Dušková, Wollte Premysl Ottokar II., str. 65–75. 49 MHDC V, str. 59–60, št. 82. 50 Webernig, Landeshauptmannschaft, str. 31–34. 51 MHDC V, str. 59–60, št. 82; Webernig, Landeshauptmannschaft, str. 25–30. 52 Na Štajerskem je bil v letih 1262–1269 deželni glavar olomouški škof Bruno (Krones, Die Herrschaft König Ottokar‘s II., str. 70–84). 53 MHDC V, str. 27, št. 49. 54 Weiss, Quellen, 1270 XI (?), Slovenj Gradec (?), b; gl. 1270 XI (?), Slovenj Gradec, a. J. KOTAR: Deželni glavarji na Kranjskem v srednjem veku glavar v Furlaniji, zato se je odslej njegov polni službeni naziv glasil capitaneus de Karinthia, Carniola, Marchia et Fori Julii.55 Uprava tako velikega obmocja je zahtevala porazdelitev nalog med vec uradnikov, to pa je posledicno privedlo do nastanka glavarjeve pisarne. Leta 1272 je deželno glavarstvo že oznaceno kot urad (of. cium capitanatus), v zadnjih dveh letih Ulrikovega službovanja pa sta iz virov poleg treh kaplanov znana še dva notarja.56 Za .nancne zadeve je skrbel deželni pisar, cigar pristojnosti so pokrivale Koroško, Kranjsko in Marko (scriba Karinthie, Carniole et Marchie).57 Ulrik iz Dürrenholza je službo opravljal do 25. julija 1273, ko je pri kraju Laa an der Thaya v današnji Spodnji Avstriji padel v boju proti Ogrom.58 V obdobju uradovanja je na Kranjskem izprican le oktobra 1271 in maja 1273, sicer pa je vecino casa preživel na Koroškem in na kraljevem dvoru.59 Veljal je za vladarju vdanega plemica in je pomembno prispeval k utrditvi njegove oblasti. Neenotnost oblike zapisa Ulrikovega službenega naziva v listinah je pri starejših raziskovalcih vzbujala nepotrebne dvome o naravi njegove funkcije in obsegu njegovih kompetenc.60 Po smrti Ulrika iz Dürrenholza je kralj Otokar II. izvedel upravno reformo in za vsako deželo imenoval posebnega deželnega glavarja. Na Kranjskem je ta položaj zasedel Ulrik, tocaj iz Haßbacha (1273–1275/1276), pripadnik ene najmocnejših avstrijskih ministerialnih rodbin. Kranjska je tako znova imela lastnega deželnega glavarja, to pa je ugodno vplivalo na konsolidacijo še ne povsem izoblikovane dežele. Haßbachi so sodili v krog ceškemu kralju najzvestejših avstrijskih pristašev, a je pri izbiri Ulrika gotovo imelo pomembno vlogo njegovo poznavanje razmer v tem prostoru.61 Jeseni 1270 se je udeležil Otokarjevega bojnega pohoda in je verjetno z njim prišel tudi na Kranjsko.62 Spomladi 1273 se je dlje casa zadrževal v bližini deželnega glavarja Ulrika iz Dürrenholza in nastopal kot prica v njegovih listinah. Prva je bila izstavljena 19. aprila na Koroškem, druga pa 15. maja v Ljubljani.63 55 DOZA, Urkunden, št. 723, 1273 V 15, Ljubljana; MHDC V, str. 68, št. 96, str. 71, št. 103, str. 77–78, št. 113 in str. 84–85, št. 124 (capitaneus generalis Karinthye, Carnyole, Marchie, Foro Julii); Webernig, Landeshauptmannschaft, str. 26–27. 22. aprila 1272 ga je Otokar še vedno nazival le kot deželnega glavarja na Koroškem, Kranjskem in v Marki (MHDC V, str. 70–71, št. 101). 56 MHDC V, str. 70, št. 100, str. 78, št. 115, str. 82–83, št. 122, str. 84–85, št. 124 in str. 85–86, št. 125; Webernig, Landeshauptmannschaft, str. 29–30. 57 CDAF, str. 314–315, št. 290; Žontar, Kranjski deželni vicedom, str. 282; Ogris, Der Kampf König Ottokars II., str. 140. 58 MHDC V, str. 90, št. 132. 59 27. oktobra 1271 je bil v Škofji Loki, 15. maja 1273 pa v Ljubljani (MHDC V, str. 59–60, št. 82; DOZA, Urkunden, št. 723, 1273 V 15, Ljubljana). Na Koroškem je izprican 2. aprila 1272 ter 19. aprila in 25. maja 1273 (MHDC V, str. 70, št. 100 (2., in ne 10. april), str. 84–85, št. 124 in str. 85–86, št. 125), na kraljevem dvoru pa je bil septembra 1272 na Dunaju in naslednji mesec v Brnu (MHDC V, str. 76–77, št. 112, str. 77–78, št. 113 in str. 78, št. 114). 60 Kozina, Die Landeshauptleute, str. 6; Ogris, Der Kampf König Ottokars II., str. 130; Webernig, Landeshauptmannschaft, str. 28–29. 61 Ulrikov brat Henrik († verjetno 1257) je pomagal kralju Otokarju II. pri prevzemu oblasti v Avstriji leta 1251 (Weltin, Landesherr und Landherren, str. 165–166, op. 23, str. 167–168 in 178–179). 62 Weiss, Quellen, 1270 XI (?), Slovenj Gradec, a; 1270 XI (?), Slovenj Gradec (?), b. 63 MHDC V, str. 84–85, št. 124; DOZA, Urkunden, št. 723, 1273 V 15, Ljubljana. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) Haßbachova prisotnost, zlasti z ozirom na preostale price, vzbuja precejšnjo pozornost. Morda je bil v spremstvu Dürrenholza le kratek cas zaradi kakšnih opravkov, a je mogoca tudi razlaga, da je imel vlogo nekakšnega pomocnika deželnega glavarja, cigar oblast se je raztezala nad Koroško, Kranjsko, Marko in Furlanijo in bi bila zato postavitev takšnega uradnika popolnoma razumljiva. Ulrik, tocaj iz Haßbacha, je bil za deželnega glavarja na Kranjskem imenovan morda že konec julija 1273. Kmalu po nastopu službe je prišel v Ljubljano in zacel izvajati zaupano mu oblast. Pri izpolnjevanju nalog se v znanih virih prvicomenja 25. oktobra 1273, sicer pa se je iz obdobja njegovega uradovanja ohranilo zelo malo pisnega gradiva.64 Za sedež mu je kralj verjetno dodelil ljubljanski grad, ki je v poznejših stoletjih spadal k deželnoglavarskemu uradu in je služil kot uradna rezidenca.65 V listinah je dosledno oznacen kot capitaneus Carniole et Marchie, v tej vlogi nastopa še 24. oktobra 1274 in 14. julija 1275, 28. junija 1275 je omenjen celo kot capitaneus Carniolae et Marchie et in Windishgretz.66 Kljub skromnim virom se zdi, da je na Kranjskem preživel precej casa, kajti jeseni 1273 je izprican v Ljubljani in poleti 1275 v Škofji Loki, jeseni 1274 pa je bil na vladarjevem dvoru.67 Obdobje Haßbachovega službovanja sovpada s koncem interregnuma (1273) in posledicno hudo zaostritvijo razmer v vzhodnoalpskem prostoru. Novoizvoljeni rimski kralj Rudolf I. in ceški kralj Otokar II. sta se sprla zaradi ozemelj, ki si jih je slednji podvrgel v casu medvladja. Maja 1275 so mu bili tako odvzeti nekdanji babenberški in spanheimski teritoriji. Avstrija in Štajerska sta zaradi izumrtja rodbine Babenberških pripadli cesarstvu, Koroško in Kranjsko s Slovensko marko pa je Habsburžan že na zacetku leta 1275 podelil v fevd Filipu Spanheimskemu, bratu pokojnega koroškega vojvode Ulrika III.68 Poteza je ostala samo mrtva crka na papirju, saj Spanheim na terenu ni zmogel uveljaviti svojih pravic. Ulrik, tocaj iz Haßbacha, je še poleti 1275 na Kranjskem izvajal deželnoglavarsko oblast, kdaj se je umaknil iz dežele, pa ni znano.69 Urad je v prvi polovici naslednjega leta vsaj formalno še obstajal, na kar kažeta dve Otokarjevi listini s konca februarja in zacetka maja.70 V najboljšem primeru se je obdržal do 21. novembra 1276, ko se je moral ceški kralj z dunajskim mirom odpovedati vsem spornim teritorijem.71 Za razliko od velike vecine vzhodnoalpskega plemstva so Haßbachi ostali zvesti svojemu vladarju vse do njegovega usodnega poraza leta 1278. Verjetno je prav zaradi tega kralj Rudolf I. februarja 1278 nekatere posesti in pravice že pokojnega 64 CDAF, str. 320, št. 397. 65 Birk, Urkunden-Auszüge, str. 2–3, št. 13. 66 CDAF, str. 328–330, št. 306 in str. 331–332, št. 308; NŠAL, Listine, št. 35, 1275 VI 28, s. l. 67 CDAF, str. 320, št. 397, str. 328–330, št. 306 in str. 331–332, št. 308. 68 RI VI/1, str. 94, št. 332; Hauptmann, Nastanek in razvoj Kranjske, str. 121–123. 69 CDAF, str. 331–332, št. 308. 70 KLA, AUR, KLA 418-B-C 1770 St, 1276 II 25, Praga (capitaneis Styrie, Karinthie, Carniole et Marchie presentibus et futuris, qui pro tempore fuerint instituti); MHDC V, str. 137–138, št. 207 (universis capitaneis, iudicibus et of.cialibus seu procuratoribus per Austriam, Styriam, Karinthiam, Carniolam et Marchiam constitutis). 71 RI VI/1, str. 168, št. 623. J. KOTAR: Deželni glavarji na Kranjskem v srednjem veku Ulrika podelil Erchengerju iz Landseeja, avgusta pa je v bitki pri Dürnkrutu na ceški strani padel njegov sin Henrik.72 Približno šestletna vladavina Otokarja II. Premysla je kljub svoji kratkotrajnosti pustila pomembne sledove v upravnem razvoju Kranjske. Oddaljenost kraljevega dvora je narekovala potrebo po vzpostavitvi mocnih in dobro organiziranih osrednjih uradov, katerih nosilci so bili zadolženi za izvajanje in utrjevanje vladarjeve oblasti ter nadzor nad njegovimi pravicami in premoženjem v deželi. Razvoj je bil najbolj svojevrsten v Avstriji, kjer se avgusta 1246, le dva meseca po smrti vojvode Fride­rika II., omenja deželni glavar (capitaneus Austrie), Otokar pa je moral leta 1254 namestniško funkcijo prepustiti skupini najvplivnejših plemicev.73 Na Štajerskem, kjer se je v letih 1252/1253 prav tako poskušal uveljaviti kot deželni knez, je oblast na koncu prevzel ogrski kralj Bela IV. in tu leta 1254 postavil svojega namestnika z nazivom capitaneus Styrie.74 Šest let pozneje je Otokar vendarle osvojil Štajersko in je na najvišje mesto deželnoknežje uprave ves cas svoje vladavine postavljal le najbolj zaupanja vredne podpornike.75 V skladu z oporoko koroškega vojvode Ulrika III. bi mu morali leta 1269 pripasti Koroška in Kranjska, vendar so prevzem spremljale težave, ker si je nasledstvo lastil tudi pokojnikov brat Filip. Z uspešnim vojaškim posegom si je ceški kralj zagotovil obe deželi, oblast v njima pa predal v roke deželnih glavarjev. Vsi trije nosilci funkcije na Kranjskem so bili tujci in so veljali za zveste Otokarjeve privržence. Takšne prakse imenovanja vodilnih deželnoknežjih uradnikov se je posluževal tudi na Koroškem. Na kakšen nacin se jim je oddolžil za opravljanje službe, ni znano, a skopi in posredni dokazi kažejo, da jim je namenjal del svojih komornih dohodkov.76 Deželno glavarstvo v casu goriško-tirolske oblasti na Kranjskem V drugi polovici sedemdesetih let 13. stoletja so se razmere na Kranjskem temeljito spremenile. Na dinamicno dogajanje je odlocilno vplivalo rivalstvo med rimskim kraljem Rudolfom I. in ceškim kraljem Otokarjem II., ki je na koncu mocno spremenilo politicno podobo vzhodnoalpskega prostora. Že pred dokoncnim zlomom ceške oblasti so se na prizorišcu pojavili novi akterji. Med najpomembnejšimi sta bila brata, grofa Majnhard IV. in Albreht II. Goriško-Tirolska, ki sta imela kot Ru­dolfova zaveznika velike zasluge za vzpostavitev novega reda. Albreht je jeseni 1276 72 Weltin, Landesherr und Landherren, str. 193, op. 169; RI VI/1, str. 230, št. 923. 73 Fuchs, Urkunden und Regesten, str. 131–132, št. 124; Weltin, Landesherr und Land­herren, str. 176–177 in 210. Clan skupine je bil tudi Henrik, brat kranjskega deželnega glavarja Ulrika, tocaja iz Haßbacha (prav tam, str. 178–179). 74 StiARein, Urkunden, A III/24, 1254 IX 10, Feldkirchen; Weltin, Landesherr und Lan­dherren, str. 177, op. 83. 75 Weltin, Landesherr und Landherren, str. 205–206. 76 CDAF, str. 328–330, št. 306. Letni znesek 12 mark ljubljanskih denaricev, ki ga je morala freisinška ško. ja placevati v zameno za deželskosodno oblast nad loškim gospostvom, je v praksi ocitno pobiral deželni glavar in ga verjetno tudi obdržal. V nasprotnem primeru bi ta naloga bolj logicno pripadala osrednjemu deželnemu .nancnemu uradniku. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) z vojsko vdrl na Kranjsko in iz nje pregnal privržence ceškega kralja, avgusta 1278 je sodeloval tudi v bitki pri Dürnkrutu. Vojaška pomoc seveda ni bila brezplacna, zato mu je kralj Rudolf januarja 1277 zastavil grad Mehovo s pripadajoco Belo krajino in trgom Crnomljem.77 Posest je tvorila jedro poznejše od Kranjske neodvisne Gro.je v Marki in Metliki, ki se je oblikovala do srede 14. stoletja in se izlocila iz kranjske sfere ter s tem tudi izpod oblasti kranjskega deželnega glavarja.78 Po smrti Otokarja avgusta 1278 in Filipa Spanheimskega julija 1279 je imel Rudolf prosto pot do vzpostavitve nove politicne ureditve na nekdanjih spanheimskih teritorijih. Kranjsko s Slovensko marko je jeseni 1279, morda hkrati s Posavinjem, zastavil Majnhardu IV. Goriško-Tirolskemu.79 Ceprav jo je kralj decembra 1282 podelil skupaj z Avstrijo in Štajersko v fevd svojima sinovoma Albrehtu I. in Rudolfu II., je ostala v rokah majnhardinske veje goriških grofov do njenega izumrtja v moški liniji leta 1335.80 Majnhard je dobil februarja 1286 v fevd Koroško, s tem pa se je v Vzhodnih Alpah vzpostavilo habsburško-goriško ravnotežje.81 Prostora na obeh straneh Karavank sta tako še naprej ostala tesno povezana. Po izgonu Otokarja je vodilna vloga na Kranjskem pripadla Majnhardu Goriško-Tirolskemu, vendar znacaj njegove funkcije v casu pred zastavitvijo dežele ni povsem jasen.82 Do smrti 22. julija 1279 je bil formalni deželni gospod Filip Spanheimski, ki pa ni zmogel vzpostaviti dejanske oblasti, zato Rudolf nanj ni mogel racunati. V negotovih razmerah se je raje oprl na nekoga, ki je lahko s svojo vojaško mocjo obvladoval teren, in imel ga je v goriško-tirolskem grofu. Pravnoformalno gledano bi mogel pred julijem 1279 deželnega glavarja imenovati le Filip, a se to ni zgodilo. V želji po ponovni vzpostavitvi reda se je kralj oslonil na Majnharda in mu zaupal izva­janje oblasti. Nesporno je, da je to pocel v kraljevem imenu, pozornost pa pritegnejo njegove resnicno široke pristojnosti.83 Še najlažje jih je primerjati s kompetencami državnih namestnikov iz druge cetrtine 13. stoletja. Majnhard v dokumentih nikdar ni uporabil službenega naziva, ki bi jasneje izražal njegovo vlogo, je pa vsaj v oceh dvora morala ustrezati deželnemu glavarju, saj ga je kralj v listini iz 23. marca 1280, ki se vsebinsko nanaša na cas pred 12. novembrom 1278, imenoval tunc capitaneo nostro in Karinthia, Carniola et Marchia.84 S pridobitvijo Kranjske v zastavo jeseni 77 RI VI/1, str. 179, št. 675; Štih, Goriški grofje, str. 30. 78 O nastanku, razvoju in obsegu Gro.je v Marki in Metliki gl. Štih, Dežela Gro.ja. 79 Hauptmann, Nastanek in razvoj Kranjske, str. 125–131; Kosi, Dežela, ki je ni bilo, str. 543–544. 80 Schwind – Dopsch, Ausgewählte Urkunden, str. 132–133, št. 67, gl. tudi str. 133–136, št. 68. 81 Schwind – Dopsch, Ausgewählte Urkunden, str. 139–141, št. 72. 82 O interpretacijah Majnhardove vloge gl. Hauptmann, Nastanek in razvoj Kranjske, str. 123–131; Webernig, Landeshauptmannschaft, str. 38–48; Kozina, Die Landeshauptleute, str. 8; Valvasor, Die Ehre IX, str. 15–16. 83 Majnhard je februarja 1277 potrdil privilegije vetrinjskega samostana ter ga skupaj s posestjo in ljudmi vzel v zašcito. To bi mnogo prej pricakovali od deželnega kneza kot od njegovega zastopnika (MHDC V, str. 166–167, št. 256). 84 MHDC V, str. 277–279, št. 432; Hauptmann, Nastanek in razvoj Kranjske, str. 127, gl. tudi op. 634. Majnhard se še leta 1280 omenja kot deželni glavar na Koroškem (MHDC V, str. 270, št. 420). J. KOTAR: Deželni glavarji na Kranjskem v srednjem veku 1279 je postal njen deželni gospod, s tem pa se je koncalo približno triletno obdobje, ko je tu služboval kot kraljev pooblašcenec. O njegovih aktivnostih v tem prostoru je malo podatkov, a je znano, da je bil leta 1277 v Ljubljani, ko je stiški samostan vzel v svojo zašcito.85 Z zastavitvijo Kranjske je bil razvoj deželnega glavarstva pretrgan za skoraj pol stoletja. Položaj Goriško-Tirolskih je bil drugacen od Otokarjevega, saj je bila njihova oblast zacasna in bi se lahko s placilom zastavne vsote kadarkoli koncala. Vprašanje je, kakšne so sploh bile njihove možnosti in ambicije za vzpostavitev trdnega in dolgorocnega nadzora nad deželo. Kot zastavne imetnike so jih seveda najbolj zanimali njeni prihodki, zato so jo vkljucili v enotno in napredno .nancno upravo s središcem na gradu Tirol.86 Urad deželnega glavarja je bil vec desetletij nezaseden, vloga vrhovnega uradnika oziroma namestnika deželnega kneza pa je ocitno pripadla deželnemu pisarju, ki je poosebljal osrednji deželni .nancni organ.87 Majnhard IV. (II.) († 1295) za casa življenja na to mesto ni postavil nikogar, enako so sprva ravnali tudi njegovi nasledniki. Koroška je vecji del obdobja goriško-tirolske vladavine imela deželnega glavarja, na Kranjskem pa se je znova pojavil šele sredi dvajsetih let 14. stoletja.88 Majnhardov sin Henrik je na to mesto najpozneje proti koncu leta 1325 imenoval sorodnika, grofa Majnharda I. Ortenburškega (1325–1331), pripadnika mogocne rodbine, ki je imela na obeh straneh Karavank obsežne posesti. V listini, izstavljeni 17. decembra 1325 v Ljubljani, se omenja brez tega naziva, le nekaj vec kot dva tedna zatem, 3. januarja 1326, pa že nastopa kot houbtman in Chrain vnd ouf der Marche.89 Urad kranjskega deželnega glavarja je bil po dolgem premoru znova zaseden in se je odslej kljub krajšim prekinitvam in spremembam obdržal do razpada Avstro-Ogrske. Majnhard je bil sin Friderika I. († 1304) in je živel v casu ponovnega vzpona rodbine. Leta 1304 se je na strani avstrijskega vojvode Rudolfa III. boril v Spodnji Avstriji, leta 1324 je v službi koroškega vojvode Henrika skupaj z bratom Albrehtom I. vodil vojaški kontingent proti Padovi, v letih 1327–1329 pa sta sodelovala na cesarjevem pohodu na Rim. Ob izbruhu spopadov med vojvodoma Friderikom Lepim in Henrikom Koroškim leta 1307 se je Majnhard nemudoma pridružil Habsburžanu, vendar mu to pozneje ni preprecilo službovanja pri koroškem vojvodi in deželnem gospodu Kranjske.90 Po skoraj dveletni odsot­ 85 Valvasor, Die Ehre IX, str. 15; gl. Kozina, Die Landeshauptleute, str. 8, op. 2; MHDC V, str. 283, št. 442. 86 Žontar, Kranjski deželni vicedom, str. 291. 87 Prim. Webernig, Landeshauptmannschaft, str. 47. V listini, izdani 15. avgusta 1312 v Ljubljani, je med pricami na prvem mestu naveden Mathey von Chienbruch der zv den selben zeiten havbtman waz dacz Laybach, ki je bil verjetno vojaški poveljnik oziroma glavar v Ljubl­jani, in ne kranjski deželni glavar (DOZA, Urkunden, št. 1316, 1312 VIII 15, Ljubljana). 88 Prav tam, str. 178, Anhang 1. 89 TKL I, str. 96–98, št. 44 in str. 98–99, št. 45. Majnhard bi bil lahko deželni glavar že sredi decembra 1325, saj tudi pozneje v listinah, ki jih je izstavil, ni vedno omenjen s tem nazivom (prav tam, str. 102–104, št. 48). V dokumentih je praviloma imenovan kot glavar na Kranjskem in v Marki (prim. op. 92). 90 Lackner, Zur Geschichte, str. 181–183. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) nosti zaradi bojnega pohoda v italijanskih deželah je bil 10. avgusta 1329 znova v Ljubljani.91 Ceprav se v znanih virih kot deželni glavar omenja do oktobra 1331, je dopustna domneva, da je službo opravljal do smrti leta 1332/1333.92 Za razliko od velike vecine naslednikov je Majnhard na Kranjskem razpolagal z obsežno po­sestjo, katere središca so bili dolenjski gradovi Ribnica, Cušperk, Ortnek, Poljane, Kostel in Kravjek.93 Po koncu Ortenburžanovega službovanja je poskušal koroški deželni glavar in dedni maršal Konrad III. Aufensteinski pri vojvodi Henriku s prošnjo doseci, da bi mu po smrti Amelrika Ptujskega podelil v fevd grad Wildenberg pri Borovljah, njegovega sina pa imenoval za deželnega glavarja na Kranjskem.94 Kot kaže, do imenovanja ni prišlo, saj se 3. maja 1334 v tej funkciji že omenja Friderik Žovneški (1334–1340), ki je bil leta 1341 povzdignjen v grofa, zato je danes bolj znan kot Friderik I. Celjski.95 V casu nastopa službe je sodil med najmocnejše fevdalce na današnjem slovenskem ozemlju. Svojo posest je na razlicne nacine nenehno poveceval, znatno pa jo je okrepil z dedovanjem po gro.h Vovbrških leta 1322.96 Njen manjši del je ležal na Kranjskem, kjer po pomenu izstopa pridobitev Smlednika leta 1328, s katero so bili položeni temelji poznejše celjske posestne ekspanzije v tej deželi.97 Okolišcine imenovanja Friderika Žovneškega za kranjskega deželnega glavarja niso jasne, je pa znano dogajanje v letih pred tem. Zaradi spora glede vovbrške dedišcine se je skupaj s svakom Ulrikom II. Wallseejskim, štajerskim deželnim glavarjem, zapletel v fajdo s koroškim deželnim glavarjem in dednim maršalom Konradom Aufensteinskim. Sprti strani sta se pomirili leta 1333 in sta nato vzdrževali boljše odnose.98 V zvezi s poskusom Konrada Aufensteinskega, da bi na najvišje mesto deželnoknežje uprave na Kranjskem postavil svojega sina, je presenetljivo, da je vojvoda Henrik prezrl prošnjo svojega dolgoletnega zvestega podpornika in je na ta položaj imenoval privrženca Habsburžanov. Morda so prav ti pritiskali na ostarelega vojvodo, naj ob pricakovani skorajšnji smrti (star naj bi 91 TKL I, str. 102–104, št. 48. 92 ARS, AS 1063, ZL, št. 87, 1329 IX 18, Innsbruck; št. 96, 1331 X 19, Sterzingen; Gre­ benc, Gospodarska ustanovitev Sticne, str. 58, št. 173. 93 HHStA, AUR, št. 5866, 1330 VI 17, Ortnek; Lackner, Zur Geschichte, str. 181, op. 3. 94 Kovac, Beiträge zur Geschichte Krains I, str. 160. Listina iz tirolskega deželnega arhiva je napacno datirana v cas okrog leta 1315, saj je glede na okolišcine treba datum njene izstavitve postaviti okrog leta 1334 (Ogris, Die Burg Wildenberg, str. 284, gl. tudi op. 14). 95 CKL I, str. 165–167, št. 147 in str. 235–238, št. 212. 96 Še pred nastopom službe deželnega glavarja na Kranjskem je imel na južnem Štajerskem vecje število gradov (Celje, Žovnek, Šenek, Liebenstein, Ojstrica, Lemberg pri Poljcanah, Rogatec,Kostrivnica, Šoštanj, Mozirje in Ekenštajn), bil pa je tudi odvetnik gornjegrajskega samostana (CKL I, str. 123–124, št. 113, str. 124–125, št. 114, str. 128–129, št. 118, str. 139–141, št. 126, str. 141–144, št. 127, str. 163–165, št. 146, str. 168–169, št. 149, str. 190–191, št. 169 in str. 191–192, št. 170). 97 CKL I, str. 134–135, št. 122, str. 135–137, št. 123, str. 137–138, št. 124 in str. 138–139, št. 125. V naslednjih letih je z nakupi še povecal posest okrog Smlednika (prav tam, str. 167–168, št. 148 in str. 172–173, št. 151). 98 CKL I, str. 126–127, št. 116, str. 147, št. 133, str. 148–150, št. 136, str. 150–153, št. 137, str. 153–154, št. 138, str. 163–165, št. 146, str. 169–172, št. 150 in str. 175–176, št. 155; Štih, Celjski grofje, str. 230–231. J. KOTAR: Deželni glavarji na Kranjskem v srednjem veku bil že okrog 70 let) službo preda njim naklonjenemu plemicu in tako olajša prehod dežele pod njihovo oblast. Henrik je umrl 2. aprila 1335, s tem pa se je na Koroškem in Kranjskem koncalo obdobje goriško-tirolske vladavine. Kranjska je imela deželnega glavarja le v zadnjem desetletju pred smrtjo poslednjega moškega predstavnika majnhardinske veje goriško-tirolskih grofov.99 To ne pomeni, da pred tem v deželi ni bilo nobenega uradnika, v katerem bi lahko prepoznali namestnika deželnega gospoda. Potreba po takšnem organu je bila namreczavoljo nemotenega delovanja sodstva in uprave vec kot nujna. V zacetnem obdobju goriško-tirolske vladavine je ta vloga verjetno pripadala deželnemu pisarju, pozneje pa je prešla na oskrbnika dežele Kranjske, ki se omenja v letih 1321 in 1330 kot phleger des landes dacz Chrayn oziroma phleger in dem lant cze Chrain.100 Po svoji funkciji je ustrezal nekoliko mlajšemu deželnemu upravitelju (verwe­ser) kot namestniku deželnega glavarja.101 Naziv upravitelj se je na Koroškem in Kranjskem od srede 14. stoletja postopoma uveljavljal na racun starejšega poime­novanja oskrbnik, dokler ni v 15. stoletju povsem prevladal. Sprva je bil zadolžen za nadomešcanje deželnega glavarja, scasoma pa se je spremenil v njegovega pomocnika. V casu nezasedenosti deželnoglavarskega urada je predstavljal najvišji organ deželnoknežjega sodstva in uprave. Zaradi pomanjkanja virov ni mogoce ugotoviti, na kakšen nacin se je vojvoda Henrik Koroški Majnhardu Ortenburškemu in Frideriku Žovneškemu oddolžil za opravljanje službe. Obema je skupno, da nista bila Kranjca, sta pa imela v deželi precej posesti. Deželno glavarstvo na Kranjskem od prehoda dežele pod neposredno habsburško oblast do konca srednjega veka Leta 1335 se je zacelo obdobje habsburške vladavine, ki je s kratko prekinitvijo v casu Ilirskih provinc trajalo do razpada Avstro-Ogrske. Preko vladajoce dinastije je Kranjska še naprej obdržala tesne vezi s Koroško, po skoraj šestdesetletnem premoru jih je znova vzpostavila tudi z Avstrijo in Štajersko. Novi deželni knezi so zaceli s postopno integracijo dežele v svojo oblastno sfero in z uvajanjem podobne upravne ureditve, kakršna je že bila utecena v starih habsburških vojvodinah. Urad deželnega glavarja je bil odslej skoraj neprekinjeno zaseden in je scasoma dobival vse bolj izpopolnjen ustroj. K temu je veliko pripomogla oddaljenost vladarskega dvora, ki je krepila potrebo po ureditvi deželnoknežje uprave pod vodstvom za­ 99 Starejši seznami, kot sta Valvasorjev in Klunov, navajajo neprekinjeno vrsto deželnih glavarjev tudi za celotno obdobje goriško-tirolske vladavine, vendar so napacni in niso utemeljeni v virih (Valvasor, Die Ehre IX, str. 15–16; Klun, Archiv für die Landesgeschichte I, str. 82; prim. Kozina, Die Landeshauptleute, str. 8). 100 ARS, AS 1063, ZL, št. 63, 1321 IV 23, Ljubljana; št. 91, 1330 XII 2, Ljubljana; št. 92, 1330 XII 26, Ljubljana. 101 Prim. Webernig, Landeshauptmannschaft, str. 64–66; Kotar, Deželnoknežja oblast in uprava, str. 165–172. Istovetnost oskrbnika dežele s poznejšim deželnim upraviteljem dokazuje navedba v listini iz leta 1327: »Ez sol auch chain vnser hauptman noht pleger (!) ir gulte in nemen an chainer stast (!) an iren willen.« (GZL I/30). Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) menljivih uradnikov. Ob menjavi deželnega kneza oziroma vladajoce dinastije je praviloma prišlo do zamenjave vodilnih deželnoknežjih uradnikov. Nova deželna gospoda, brata Al­breht II. (1330–1358) in Oton Veseli (1330–1339), sta na Koroškem takoj postavila novega deželnega glavarja,102 na Kranjskem pa sta pustila Friderika Žovneškega, ki je moral odigrati pomembno vlogo pri mirnem prehodu dežele pod njuno oblast. Friderik se je že pred tem udejstvoval v habsburški vojaški službi in si tako pridobil zaupanje in naklonjenost vojvod.103 V drugi polovici tridesetih let se je zacela njegova posest predvsem na racun izjemnih .nancnih zmogljivosti hitro povecevati. Poleg velikega števila hub, desetin in drugih pravic je na južnem Štajerskem pridobil kot fevd ali zastavo gradove Šalek, Laško, Freudenek, Klauzenštajn, Forhtenek, Podsredo, Pakenštajn in Planino, na Kranjskem pa Radece in Mirno.104 Kot placilo za zvestobo, verjetno pa tudi za opravljanje službe, mu je vojvoda Albreht II. julija 1339 podelil hišo in dvor v Ljubljani.105 Friderik Žovneški se kot deželni glavar na Kranjskem zadnjicomenja 22. marca 1340.106 V casu službovanja pod vojvodo Henrikom Koroškim je v listinah dosledno nazivan kot hauptman in Chrain und auf der Marich, pod Habsburžani pa skoraj praviloma le kot hauptman in Chrayn.107 Pri izpolnjevanju nalog ni na kranjskih tleh izprican niti enkrat, kar kaže na to, da je redko prihajal na obmocje svoje deželnoglavarske oblasti.108 Septembra 1338 je vojvoda Albreht II. izstavil vsebinsko enaka privilegija za koroško in kranjsko plemstvo, ki predstavljata prvi zapis njunih pravic, v njima pa je opredeljen del nalog in pristojnosti deželnega glavarja.109 Najvišjemu deželnemu sodišcu je v skladu z dolocili predsedoval deželni knez, a ker je bil le zelo redko v deželi, mu je v praksi naceloval deželni glavar, ki je smel zasliševanje in sojenje o imenjih in sporih zaradi zviševanja dajatev zaupati komu drugemu. V tej dolocbi je pravno utemeljena funkcija njegovega namestnika, oskrbnika dežele oziroma deželnega upravitelja. Obstajala je že pred tem, zato je ni vpeljal šele privilegij iz 102 Webernig, Landeshauptmannschaft, str. 63–64. 103 CKL I, str. 146, št. 131 in str. 181–183, št. 160. 104 CKL I, str. 178–179, št. 158, str. 180–181, št. 159, str. 181–183, št. 160, str. 183–184, št. 161, str. 184, št. 162, str. 185–186, št. 164, str. 186–187, št. 165, str. 188–189, št. 167, str. 193–195, št. 173, str. 195–196, št. 175, str. 198–199, št. 178, str. 200–201, št. 180, str. 201–202, št. 181, str. 204–205, št. 184, str. 206–207, št. 186, str. 207–208, št. 187, str. 209–210, št. 188, str. 210–213, št. 189, str. 216–217, št. 192 in str. 218–219, št. 194. 105 CKL I, str. 205–206, št. 185. 106 CKL I, str. 223–224, št. 200. 107 CKL I, str. 165–167, št. 147, str. 167–168, št. 148, str. 173–174, št. 152, str. 178–179, št. 158, str. 181–183, št. 160, str. 183–184, št. 161, str. 186–187, št. 165, str. 189–190, št. 168, str. 191–192, št. 170, str. 193–195, št. 173, str. 198–199, št. 178, str. 199–200, št. 179, str. 200–201, št. 180, str. 204–205, št. 184, str. 205–206, št. 185, str. 206–207, št. 186, str. 207–208, št. 187, str. 209–210, št. 188, str. 210–213, št. 189, str. 214–216, št. 191, str. 216–217, št. 192, str. 217–218, št. 193, str. 220, št. 196, str. 222–223, št. 199 in str. 223–224, št. 200. 108 Leta 1337 je sodno oblast izpolnjeval deželni upravitelj (Bizjak, Gallenberški listinski arhiv, str. 271). 109 ARS, AS 1063, ZL, št. 5793, 1338 IX 16, Gradec; objava in prevod v Nared, Dežela – knez – stanovi, str. 320–323, Priloga 5. J. KOTAR: Deželni glavarji na Kranjskem v srednjem veku leta 1338.110 Deželni glavar je bil pristojen za sojenje o fevdih in lastnih posestih, postopek bi praviloma moral potekati v štirih narokih, vsakic na šest tednov. Pred njim so se bili primorani pravdati tudi v deželi prebivajoci grofje, kot sodnik pa je moral priseci, da bo pravicno sodil tako revnim kot bogatim. Prepovedano mu je bilo vnaprej zarubiti globe, kajti pobrati jih je smel šele v štirinajstih dneh po izreku sodbe.111 Privilegij deželnega glavarja opredeljuje kot namestnika deželnega kneza in nosilca najvišje sodne oblasti v deželi. Poleg tega je imel še številne naloge in pristojnosti, ki tu niso omenjene. Najpomembnejše so segale na vojaško podrocje, saj je poveljeval deželni vojski, skrbel za njeno mobilizacijo ter najem in placilo najemnikov. Razglašal in izpolnjeval je vladarjeve ukaze, porocal o deželnih za­devah na dvor, šcitil deželnoknežja mesta in trge ter samostane in druge cerkvene ustanove, varoval ceste, nadziral pobiranje davkov, overjal listine itd.112 Z deželnim vicedomom je moral tesno sodelovati, saj so se njune zadolžitve in kompetence delno prekrivale.113 V casu odsotnosti deželnega glavarja ali nezasedenosti urada so vse naloge in pristojnosti pripadle deželnemu upravitelju. Za Friderikom Žovneškim je urad kranjskega deželnega glavarja prevzel štajerski dedni maršal Herdegen I. Ptujski (1340–1350), ki se v znanih virih prvic omenja 9. septembra 1340.114 Pripadal je eni najmogocnejših štajerskih rodbin, ki je bila tesno povezana s štajerskim Podravjem, posesti je imela tudi v Savinjski dolini, na Kranjskem, Koroškem in Srednjem Štajerskem ter v dolinah zgornje Mure in Aniže.115 Herdegen je bil predstavnik ormoške veje Ptujskih, ki jo je osnoval njegov oce Hartnid III. in je v moški liniji izumrla januarja 1438. Poleti 1324 je kot vojaški najemnik služil koroškemu vojvodi Henriku v bojih okrog Padove, v dobrih odnosih je bil tudi z vojvodoma Albrehtom II. in Otonom Veselim, ki ju je leta 1335 podpiral v njunih prizadevanjih za prevzem oblasti na Koroškem.116 Okolišcine njegovega imenovanja za deželnega glavarja na Kranjskem niso znane. Zdi se, da je želel deželni knez oblast znova predati zaupanja vrednemu cloveku iz kroga vodilnih velikašev z juga habsburških dežel. O moci Ptujskih prica fajda iz let 1344/1345, v kateri so se zaradi gradu Rudenek v Savinjski dolini spopadli s krškim škofom, Pfannberškimi, Celjskimi, Ortenburškimi, Wallseejskimi in Planinskimi. Kljub številnim nasprotnikom v boju niso bili poraženi, spor pa je nazadnje koncal deželni knez.117 Z njim sta bila brata Herdegen in Friderik VII. v dobrih odnosih, saj jima je leta 1345 kot placilo za vojaško službo prepustil gospostvo Großsölk v 110 ARS, AS 1063, ZL, št. 63, 1321 IV 23, Ljubljana; Bizjak, Gallenberški listinski arhiv, str. 271. 111 Prim. Nared, Dežela – knez – stanovi, str. 63. 112 Prav tam, str. 249; Kotar, Deželnoknežja oblast in uprava, str. 114–119. 113 Kotar, Deželnoknežja oblast in uprava, str. 107. 114 HKA, Urkunden, 1340 IX 9. 115 Pirchegger, Die Herren von Pettau, str. 3. 116 CKL I, str. 153–154, št. 138; HKA, Urkunden, 1332 VIII 3, Dunaj; HHStA, SbgE, AUR 1335 V 10, Salzburg; MHDC X, str. 29, št. 74; Lazar, Vojaška zgodovina, str. 145–146 in 148. 117 Pirchegger, Die Herren von Pettau, str. 20. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) zgornji aniški dolini.118 Kako pogosto je Herdegen v casu službovanja prihajal na Kranjsko, je zaradi skopih virov težko ugotoviti, so pa Ptujski v njej imeli nekaj posesti.119 V dokumentih se omenja praviloma kot glavar na Kranjskem in v Marki, funkcijo pa je prenehal opravljati med 13. julijem in 27. oktobrom 1350.120 Odlocitev o tem je padla v Furlaniji, kjer je bil poleti 1350 med glavnimi pooblašcenci vojvode Albrehta II. v pogajanjih s predstavniki oglejskega patriarhata, katerih namen je bil zagotoviti Habsburžanu položaj furlanskega generalnega glavarja.121 Herdegena Ptujskega je nasledil krški škof Ulrik II. (1351), pripadnik spodnještajerske ministerialne rodbine, imenovane po zahodno od Maribora ležecem gradu Viltuš (nem. Wildhaus). Kot kranjski deželni glavar je izprican samo 9. marca in posredno še v zacetku avgusta 1351, ko je deželni upravitelj Pilgrim iz Gradesa pecatil listino in bil v njej imenovan kot herrn Pilgrens von Grades cze den zeiten meins herrn von Gurch verweser cze Laybach.122 9. avgusta 1350 sta Ulrik in Herdegen v Pušji vesi (it. Venzone) nastopala kot prici ob vojvodovi podelitvi fevdov Konradu iz S. Daniela in njegovemu necaku Lisiu, približno v tem casu pa je morda prišlo do dogovora o menjavi na mestu kranjskega deželnega glavarja.123 Škof se na tem položaju vsekakor ni dolgo obdržal, saj je že 26. avgusta 1351 umrl. Po smrti krškega škofa Ulrika II. je mesto kranjskega deželnega glavarja za­sedel Hartnid Vivšniški (1351–1353), zet Herdegena Ptujskega. Izviral je iz znane koroške rodbine, imenovane po vzhodno od Velikovca ležecem gradu Vivšnik (nem. Weißenegg). Povsem mogoce je, da mu je pri pridobitvi službe pomagal tast, ki je bil v dobrih odnosih z vojvodo Albrehtom II. Vivšniški so bili konec prve tretjine 14. stoletja verjetno v hudih težavah, saj so v kratkem casu prodali pomembna gradova Vivšnik in Hartneidstein v Labotski dolini.124 Hartnidu so gradnjo kariere omogocale dobre rodbinske povezave, zlasti s cerkvenimi krogi. Leta 1350 je v imenu salzburškega nadškofa in sorodnika Ortolfa Vivšniškega z vojsko služil 118 Prav tam, str. 27. 119 O posestih Ptujskih na Kranjskem gl. Pirchegger, Die Herren von Pettau, str. 28; Kos, Doneski za krajevne kronike, str. 5–6; Göth, Urkunden-Regesten 5, str. 237, št. 103. Herdege­nova prisotnost v Ljubljani je izpricana konec oktobra 1348 (TKL I, str. 135–136, št. 75 in str. 136–137, št. 76). 120 AF, str. 67–70, št. 56; Brunner – Otorepec, Das ältere Gallenberger Urkundenarchiv, str. 107–108, št. 31. V listini iz 27. oktobra 1350 je oznacen kot der von Pettaw, duselben unser hauptman in Chrain gewesen ist. Brez naziva deželnega glavarja se omenja že 9. avgusta, vendar to ni dokaz, da takrat ni vec imel te funkcije (AF, str. 71–72, št. 60). Gl. Lichnowsky, Geschichte III, str. CCCCIL, št. 1271; ADG, URK, št. 85, 1341 VII 29, Vitanje; Weiss, Quellen, 1342 VIII 24, s. l.; HKA, Urkunden, 1342 IX 3; Göth, Urkunden-Regesten 5, str. 233–234, št. 86; ARS, AS 1063, ZL, št. 145, 1348 XII 21, Ljubljana. 121 AF, str. 65–66, št. 54, str. 67–70, št. 56 in str. 71–72, št. 60; Kosi, Spopad za prehode, str. 74. 122 Brugger – Wiedl, Regesten zur Geschichte 2, str. 112, št. 677; ARS, AS 1073, ZR, 274r, fol. 54‘–55. Pilgrim iz Gradesa je bil kranjski deželni upravitelj še leta 1354 (Kovac, Beiträge zur Geschichte Krains I, str. 161; Kovac, Beiträge zur Geschichte Krains (dodatek), str. 174). 123 AF, str. 71–72, št. 60. 124 CKL I, str. 145, št. 129, str. 145–146, št. 130, str. 146, št. 132 in str. 147, št. 134; MHDC X, str. 45–46, št. 107. J. KOTAR: Deželni glavarji na Kranjskem v srednjem veku Albrehtu II. v Furlaniji in bil vsaj v letih 1351–1352 salzburški glavar v Brežah.125 Rodu Vivšniških sta pripadala tudi passavski škof Gottfried (1342–1362) in sekovski škof Ulrik III. (1355–1372).126 Hartnid je službo deželnega glavarja na Kranjskem nastopil verjetno kmalu po smrti predhodnika, v njej se prvic omenja 11. januarja 1352, ko je bil hkrati tudi glavar v koroških Brežah.127 Na podlagi znanih virov ni mogoce ugotoviti, kako pogosto je v casu službovanja prihajal v deželo. Sprva je imel naziv hauptman ze Chrain ze Frisach vnd auf der Marich oziroma houbtman in Chrayn auf der March, vnd ze Friesach, nazadnje pa se je imenoval kot glavar na Kranjskem in v Marki.128 Zadnjic se omenja v zacetku oktobra 1353, ko se je pridružil Goriškim v boju proti oglejskemu patriarhu, v zameno pa je od njih prejel v zastavo grad Spodnjo Vipavo skupaj s sodstvom.129 Pozneje ga je imel v zastavi od vojvode Albrehta II., ki mu je zaradi vojaške službe v Furlaniji dolgoval vecjo vsoto denarja.130 Umrl je pred 30. julijem 1357. Med 7. in 20. oktobrom 1353 je urad zasedel štajerski dedni komornik Rudolf Oton Liechtensteinski (1353–1355/1356).131 Pripadal je veji s središcem v zgornještajerskem Murauu, veliko casa pa je preživel v koroških Brežah, kjer je dolga leta izpolnjeval funkcijo salzburškega glavarja.132 V službi deželnega kneza je bil poleti 1350 v Furlaniji in bil skupaj s Herdegenom Ptujskim odposla­nec Albrehta II. na pogajanjih s predstavniki tamkajšnjih mest, katerih cilj je bil vojvodi zagotoviti upravo nad patriarhatom do imenovanja novega patriarha.133 V casu vodenja kranjskega deželnega glavarstva je bil hkrati tudi glavar v Brežah.134 Vecinoma se je zadrževal na Koroškem, pri izvajanju oblasti na Kranjskem pa se je opiral na deželnega upravitelja.135 Nosil je naziv hauptman … ze Friesach vnd ze Chrayn oziroma haubtman in Chrain und ze Frisach, zadnjic v vlogi kranjskega deželnega glavarja nastopa 10. decembra 1355, ko je salzburškemu nadškofu izdal potrdilo, da mu je bila povrnjena vsa škoda, ki jo je utrpel v fajdi med Salzburgom 125 MHDC X, str. 122, št. 345; HHStA, SbgE, AUR 1351 V 23, Salzburg; 1351 V 24, Salzburg; 1352 I 11, Dunaj (1); 1352 I 11, Dunaj (2); 1352 II 25, Salzburg; Kosi, Spopad za prehode, str. 75, op. 304. 126 Gl. Tangl, Die Herren von Weißeneck II, str. 89. 127 HHStA, SbgE, AUR 1352 I 11, Dunaj (1); 1352 I 11, Dunaj (2). 128 HHStA, SbgE, AUR 1352 I 11, Dunaj (1); 1352 I 11, Dunaj (2); 1352 II 25, Salzburg; Tomaschek, Urkunden-Regesten, str. 79–80, št. 15; Göth, Urkunden-Regesten 5, str. 237, št. 102. 129 Tomaschek, Urkunden-Regesten, str. 79–80, št. 15; Göth, Urkunden-Regesten 5, str. 237, št. 102; Kosi, Spopad za prehode, str. 75. 130 MHDC X, str. 160, št. 481. 131 ADG, AGDK, 5-5-14-A, 1353 X 20, Breže. 7. oktobra se kot kranjski deželni glavar še omenja Hartnid Vivšniški (Göth, Urkunden-Regesten 5, str. 237, št. 102). 132 MHDC X, str. 30, št. 80, str. 86, št. 248, str. 142, št. 414, str. 151, št. 447, str. 158, št. 476, str. 172, št. 526 in str. 220, št. 687; ADG, AGDK, 5-5-14-A, 1353 X 20, Breže; Brugger – Wiedl, Regesten zur Geschichte 2, str. 308–309, št. 1087. 133 AF, str. 67–70, št. 56 in str. 71–72, št. 60. 134 ADG, AGDK, 5-5-14-A, 1353 X 20, Breže; Kovac, Beiträge zur Geschichte Krains I, str. 161; Kovac, Beiträge zur Geschichte Krains (dodatek), str. 174; Hitzinger, Urkundenver­zeichniß, str. 25, št. 6; Kozina, Die Landeshauptleute, str. 9; MHDC X, str. 151, št. 447. 135 Kovac, Beiträge zur Geschichte Krains I, str. 161; Kovac, Beiträge zur Geschichte Krains (dodatek), str. 174. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) in Ortenburžani.136 Podrobnosti niso znane, vsekakor pa je zanimivo, da ga je v tej službi nasledil grof Oton VI. Ortenburški. V naslednjih letih je še naprej gradil uspešno kariero in z dedovanjem po Aufensteinskih leta 1368 oziroma 1371 postal dedni maršal na Koroškem.137 Porocen je bil z Ano, sestro nekdanjega kranjskega deželnega glavarja Friderika Žovneškega, sorodstveno je bil povezan tudi s Her­degenom Ptujskim.138 Liechtensteinski so sodili v krog vodilnih rodbin, zato so pogosto imeli pomembne službe. Omeniti velja Ulrika, sina Rudolfa Otona, ki je bil v zacetku sedemdesetih let deželni glavar na Štajerskem, med letoma 1381 in 1384 pa še na Koroškem.139 Kdo je vodil urad leta 1356, zaradi pomanjkanja virov za zdaj ni znano. Morda je do zamenjave nosilca prišlo v teku tega leta, vsekakor pa pred 12. mar­cem 1357, ko je položaj deželnega glavarja že zasedal grof Oton VI. Ortenburški (1357–1359/1360).140 Po manj kot treh desetletjih je bil drugi clan rodbine na tej funkciji, saj jo je v letih 1325–1331 opravljal njegov stric Majnhard I. Uspešni karieri sta imela tudi njegova brata Friderik, ki je bil leta 1355 deželni glavar na Koroškem, in Albreht, ki je s pomocjo Habsburžanov leta 1363 postal tridentinski škof in imel pomembno vlogo v nacrtih vojvode Rudolfa IV. za prevzem Tirolske.141 Ortenburžani so na Kranjskem razpolagali z veliko posestjo. Obstojecim gospostvom in trgom na Gorenjskem (Radovljica, Kamen, Waldenberg) in Dolenjskem (Ortnek, Ribnica, Kocevje, Cušperk, Kostel, Poljane, Kravjek) so leta 1342 prikljucili še Lož na Notranjskem.142 Otonov najvecji teritorialno-politicni projekt je bila kolo­nizacija redko poseljenih in gospodarsko slabo izkorišcenih dolenjskih posesti.143 Morda je ambicioznost teh nacrtov vsaj delno pripomogla k njegovemu imeno­vanju za deželnega glavarja. Okrog leta 1342 se je porocil z Ano, hcerjo Friderika Žovneškega/Celjskega, in postal svak grofa Albrehta III. Goriško-Tirolskega, to pa ga je uvršcalo v krog najvplivnejšega plemstva na jugovzhodu cesarstva.144 V casu uradovanja se omenja kot haubtman in Krain vnd auf der Marich oziroma haubtman in Crain.145 Službo je obdržal tudi po smrti vojvode Albrehta II. julija 136 Gl. predprejšnjo op. 137 MHDC X, str. 224, št. 701; Webernig, Landeshauptmannschaft, str. 64. 138 CKL I, str. 121–122, št. 109; HKA, Urkunden, 1358 IX 30, Gradec. 139 OÖUB VIII, str. 547–548, št. DLII; Webernig, Landeshauptmannschaft, str. 74. 140 Brugger – Wiedl, Regesten zur Geschichte 2, str. 185–186, št. 839. 141 Weiss, Quellen, 1355 VI 24, s. l.; Webernig, Landeshauptmannschaft, str. 69; Lackner, Zur Geschichte, str. 186. 142 Lackner, Zur Geschichte, str. 184, gl. tudi op. 15; prim. Štih, Celjski grofje, str. 239. 143 Lackner, Zur Geschichte, str. 186–187. 144 Prav tam, str. 185; Brugger – Wiedl, Regesten zur Geschichte 2, str. 103, št. 656. Grof Albreht III. Goriško-Tirolski se je okrog leta 1353 porocil s Katarino, hcerjo Friderika Žovneškega/ Celjskega. 145 Otorepec, Gradivo za zgodovino Radovljice, str. 17, št. 48; TKL I, str. 170–171, št. 111 in str. 177, št. 117; ARS, AS 1073, ZR, 274r, fol. 42–42‘; ARS, AS 40/I/199; Tangl, Die Grafen von Pfannberg II, str. 191, št. 195, str. 191–192, št. 197 in str. 192, št. 198 in 199; OÖUB VII, str. 669–671, št. DCLIX. Na tem mestu je treba opozoriti na listino s 6. maja 1358, ki sta jo objavila Walter Brunner in Božo Otorepec (Brunner – Otorepec, Das ältere Gallenberger Urkundenarchiv, str. 122–123, št. 43). Med drugimi naj bi jo pecatil Seyfreid von sand [Peter, haubtman] in Chrain. Besedilo v oglatem oklepaju je napacno rekonstruirano, to pa podpirata dva argumenta. V tem casu je J. KOTAR: Deželni glavarji na Kranjskem v srednjem veku 1358, v njej v znanih virih zadnjic nastopa sredi decembra 1359. V zadnjem letu je veckrat izprican na dvoru novega deželnega kneza Rudolfa IV. na Dunaju in tudi pozneje je bil prisoten pri vseh pomembnih zadevah mladega vojvode.146 Ob smrti januarja 1374 je za seboj zapustil sina Friderika III., s katerim je rodbina leta 1418 izumrla.147 Na Kranjskem se je v obdobju nekaj vec kot dvajsetletne vladavine vojvo­de Albrehta II. zvrstilo šest deželnih glavarjev. Urad je bil zelo verjetno stalno zaseden, do krajše prekinitve je morda prišlo le po nepricakovani smrti krškega škofa Ulrika II. avgusta 1351. Vodili so ga predstavniki uglednega štajerskega in koroškega plemstva, cas njihovega službovanja pa je v povprecju trajal le nekaj let. Posebno izjemo predstavlja krški škof, saj gre za edini primer v srednjem veku na Kranjskem, da je bila funkcija v rokah cerkvenega dostojanstvenika.148 Med nosilci so obstajale sorodstvene in prijateljske vezi, ki so v nekaterih primerih go­tovo odigrale pomembno vlogo pri imenovanju novega deželnega glavarja. V tem obdobju je urad dobil jasen ustroj, utemeljen v deželnem privilegiju, in bil odslej z redkimi prekinitvami nenehno zaseden. Albrehta II. je nasledil sin Rudolf IV. (1358–1365), od leta 1359 samooklicani avstrijski nadvojvoda in od 1364 še kranjski vojvoda. Ob prevzemu oblasti je obdržal uteceno upravno ureditev in v vseh treh bodocih notranjeavstrijskih deželah potrdil dotedanje deželne glavarje.149 Na Kranjskem je do zamenjave prišlo ob prelomu leta 1359/1360, ko je bil imenovan Leutold II. Stadeck (1360). Izhajal je iz ugledne štajerske rodbine, imenovane po severno od Gradca ležecem maticnem gradu (danes Stattegg), ki je imela veliko posesti na Štajerskem in v Avstriji.150 Pred nastopom službe kranjskega deželnega glavarja, v kateri se po znanih podatkih prvicomenja 3. februarja 1360, se je proslavil kot bojevnik na številnih bojnih pohodih od Hrvaške do Litve in od Züricha do Ogrske.151 V casu službovanja se je zadrževal v spremstvu vojvode Rudolfa IV., zato veckrat nastopa kot prica v njegovih listinah. Vedno je oznacen le kot deželni glavar na Kranjskem, v deželi pa je bil verjetno le konec marca 1360.152 V znanih virih v tej vlogi zadnjicnastopa 14. julija 1360, ko je bil z Rudolfom bil deželni glavar na Kranjskem dokazano Oton VI. Ortenburški, Seifried pa se med overitelji listine omenja na zadnjem mestu, cesar za najvišjega deželnoknežjega deželnega uradnika ne bi pricakovali. 146 Gl. prejšnjo op.; Lackner, Zur Geschichte, str. 186. 147 Lackner, Zur Geschichte, str. 187. 148 Na Štajerskem je bil v letih 1262–1269 deželni glavar olomouški škof Bruno, na Ko­roškem pa leta 1363 krški škof Janez II. (Krones, Die Herrschaft König Ottokar‘s II., str. 70–84; Webernig, Landeshauptmannschaft, str. 71–72). 149 Na Štajerskem je urad obdržal Ulrik II. Wallseejski, na Koroškem pa grof Johann Pfan­nberški. Slednji je bil tako kot grof Oton VI. Ortenburški tesen spremljevalec vojvode Rudolfa IV. (Webernig, Landeshauptmannschaft, str. 69). 150 Weinhold, Der Minnesinger von Stadeck, str. 28. 151 Tangl, Die Grafen von Pfannberg II, str. 192, št. 200; Weinhold, Der Minnesinger von Stadeck, str. 22–25. 152 ARS, AS 1073, ZR, 274r, fol. 31‘–32‘ in 37‘–39; DOZA, Urkunden, št. 2061, 1360 II 10, Gradec; št. 2066, 1360 III 27, Ljubljana; GZL III/3; GZL III/4; Tangl, Die Grafen von Pfannberg II, str. 192, št. 202 in 203 in str. 192–193, št. 205; HHStA, Mauerbach, Kartäuser, 1360 VII 2, Dunaj (1); 1360 VII 2, Dunaj (2). Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) IV. na Dunaju, 19. decembra pa je bil urad že v rokah drugega nosilca.153 Kratkost uradovanja kaže, da na Kranjskem ni imel resnih ambicij. Naslednje leto je napredo­val v deželnega maršala v Avstriji in pozneje še v deželnega glavarja na Štajerskem (1362–1363/1364).154 Ob smrti, 20. marca 1367, je zapustil sina Johanna, štajerskega deželnega glavarja v letih 1396–1398, s katerim je rodbina izumrla v moški liniji.155 Leutoldu Stadecku je sledil sorodnik Albero III. Puchheim (1360–1361).156 Izhajal je iz ene najuglednejših avstrijskih rodbin, katere pripadniki so imeli od leta 1276 v fevdu službo avstrijskih dednih strežajev.157 Služil je vojvodom Albrehtu II., Rudolfu IV. in Albrehtu III. in je sodil med najuspešnejše državnike in diplomate svojega casa.158 Po ocetovi smrti leta 1343 je postal vrhovni dedni strežaj v Avstriji, naslednje leto pa se je kot posebni odposlanec Albrehta II. pogajal za sklenitev porocne zveze med takrat petletnim Rudolfom IV. in dveletno Katarino, hcerjo poznejšega cesarja Karla IV.159 Maja 1347 je izprican kot glavar v spodnjeavstrijskem mestu Laa an der Thaya, sredi petdesetih let pa se je udejstvoval v habsburških Prednjih deželah, kjer je opravljal funkcijo glavarja v Aargauu, Thurgauu, Glarusu, Alzaciji in Sundgauu.160 Obdržal jo je do leta 1357, nato je oblast v Prednjih deželah prevzel Rudolf IV. V casu vladavine mladega vojvode je Albero Puchheim sodil med njegove najtesnejše zaupnike in je v njegovem imenu veckrat potoval na cesarski dvor. Med drugim je bil neposredno vpleten v Habsburžanova neuspešna prizadevanja za cesarjevo po­trditev ponarejenega privilegium maiusa.161 Na zacetku šestdesetih let je za kratek cas postal eden od formalnih nosilcev deželnoknežje uprave na jugu habsburških dežel. Najpozneje sredi decembra 1360 je bil imenovan za deželnega glavarja na Štajerskem in Kranjskem (houbtmann in Steyr, und in Chrayn); na Štajerskem je funkcijo obdržal do leta 1362, ko ga je nasledil Leutold Stadeck, na Kranjskem pa se po doslej zbranih podatkih zadnjic omenja 16. maja 1361.162 Do zamenjave je 153 StiAScho, Urkunden, 1360 VII 14, Dunaj; Kovac, Beiträge zur Geschichte Krains I, str. 161. 154 Krones, Landesfürst, Behörden und Stände, str. 161; Weinhold, Der Minnesinger von Stadeck, str. 25; Härtel, Die Zugehörigkeit, str. 113 in 114; Brugger – Wiedl, Regesten zur Ge­schichte 2, str. 280–281, št. 1030. 155 Weinhold, Der Minnesinger von Stadeck, str. 26 in 27–28. 156 Leutoldov bratranec Rudolf IV. Stadeck je bil porocen z Alberovo necakinjo Nežo, hcerjo Henrika Puchheima (Weinhold, Der Minnesinger von Stadeck, str. 21 in 31; Gutkas, Ein österreichischer Staatsmann, str. 64). 157 Gutkas, Ein österreichischer Staatsmann, str. 62–63. 158 Prav tam, str. 73. O Alberu III. Puchheimu gl. Gutkas, Ein österreichischer Staatsmann, str. 62–73. 159 Prav tam, str. 63–64 in 64–65. 160 NOeLA, Urkundensammlung des Ständischen Archivs, StA Urk 0361, 1347 V 10, Dunaj; Gutkas, Ein österreichischer Staatsmann, str. 66–67. 161 Gutkas, Ein österreichischer Staatsmann, str. 68. 162 Kovac, Beiträge zur Geschichte Krains I, str. 161; Brugger – Wiedl, Regesten zur Ge­schichte 2, str. 268, št. 1003, str. 268–269, št. 1004 in str. 271, št. 1011; StiAZ, Urkunden, 1362 IV 3, Dunaj; MHDC X, str. 199, št. 603; Huber, Geschichte des Herzogs Rudolf IV., str. 159; Krones, Landesfürst, Behörden und Stände, str. 160–161; prim. Gutkas, Ein österreichischer Staatsmann, str. 68–69. Kot deželni glavar na Štajerskem in Kranjskem se v znanih virih prvic omenja 19. decembra 1360. J. KOTAR: Deželni glavarji na Kranjskem v srednjem veku prišlo pred koncem leta, saj se 31. decembra kot kranjski deželni glavar že omenja Konrad Aufensteinski.163 Rudolf IV. mu je 7. novembra 1361 do preklica predal urada deželnega glavarja in deželnega pisarja na Štajerskem, s tem pa je v svojih rokah združil osrednji deželnoknežji upravni funkciji v deželi.164 Izvolitev brata Pilgrima za salzburškega nadškofa leta 1365 je Alberu naslednje leto prinesla položaj salzburškega glavarja in poveljnika salzburških oboroženih sil.165 Vse do smrti leta 1384 je ostal tesen zaupnik vojvod in bil prisoten ob številnih pomembnih dogodkih.166 Verjetno enkrat v drugi polovici leta 1361 je vodenje urada prevzel koroški dedni maršal Konrad IV. Aufensteinski (1361–1362) iz znane tirolsko-koroške rodbine. Aufensteinski so vse do tragicnega konca leta 1368 razpolagali z veliko posestjo in se uspešno udejstvovali v deželnoknežji službi. Zvestoba goriško-tirolski dinastiji in sodelovanje pri zatrtju vstaje koroškega plemstva leta 1292/1293 sta Konradu III. na Koroškem prinesla v fevd službo dednega maršala in položaj deželnega glavarja (1294–1335).167 Ambicije je imel tudi južno od Karavank, kjer je želel na celo deželnoknežje uprave postaviti enega od svojih sinov, vendar so nacrti ostali neuresniceni.168 Starejši sin Friderik je bil v letih 1360–1362 deželni glavar na Koroškem, mlajši sin Konrad IV. pa je to funkcijo nekaj mesecev opravljal na Kranjskem.169 Na zacetku šestdesetih let sta brata imela pomembno vlogo v deželnoknežji upravi, a sta bila leta 1362 odstavljena. Razlog naj bi bile rastoce napetosti med Aufensteinskima in vojvodo Rudolfom IV., ki jima je ocital sklenitev tajnega sporazuma z njegovimi nasprotniki v Furlaniji. Friderik je bil verjetno odstavljen decembra, Konrad pa že najpozneje avgusta.170 O Konradovem uradovanju je na razpolago zelo malo virov. Prvic se omenja 31. decembra 1361 in zadnjic 10. aprila 1362, vecji del tega obdobja pa je skoraj zagotovo preživel v tujini.171 V listinah je nazivan kot deželni glavar na Kranjskem oziroma deželni glavar na Kranjskem in v Marki. Aufensteinski so se leta 1367/1368 zapletli v fajdo z vojvodsko dinastijo, iz katere so izšli poraženi in so doživeli popoln zaton.172 26. avgusta 1362 ali malo pred tem je položaj zasedel grof Ulrik I. Celjski (1362–1367), sin nekdanjega kranjskega deželnega glavarja Friderika Žovneškega/ Celjskega. Tega dne mu je vojvoda Rudolf IV. obljubil, da mu bo povrnil vse v casu službovanja nastale stroške.173 Sodil je med najuglednejše plemice v habsburških 163 Huber, Geschichte des Herzogs Rudolf IV., str. 159. 164 Brugger – Wiedl, Regesten zur Geschichte 2, str. 268, št. 1003. 165 Gutkas, Ein österreichischer Staatsmann, str. 70; Brugger – Wiedl, Regesten zur Ge­ schichte 3, str. 26–27, št. 1173. 166 Gutkas, Ein österreichischer Staatsmann, str. 71. 167 Webernig, Landeshauptmannschaft, str. 48–64. 168 Gl. op. 94. 169 Webernig, Landeshauptmannschaft, str. 70–71. 170 Prav tam, str. 71; prim. Brugger – Wiedl, Regesten zur Geschichte 2, str. 271–272, št. 1012. Naslednik Konrada Aufensteinskega, grof Ulrik I. Celjski, v znanih virih prvic nastopa 26. avgusta 1362 (Lichnowsky, Geschichte des Hauses Habsburg IV, str. DCXV, št. 404). 171 Huber, Geschichte des Herzogs Rudolf IV., str. 159; Tangl, Die Grafen von Pfannberg II, str. 193, št. 213; Göth, Urkunden-Regesten 5, str. 240, št. 121. 172 Brugger – Wiedl, Regesten zur Geschichte 3, str. 55–57, št. 1225. 173 Lichnowsky, Geschichte des Hauses Habsburg IV, str. DCXV, št. 404. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) deželah, zato se je pogosto zadrževal v bližini mladega deželnega kneza. To se ni spremenilo niti med službovanjem, saj je na dvoru izpricana njegova veckratna daljša prisotnost.174 V casu odsotnosti je izvajanje deželnoglavarske oblasti zaupal deželnemu upravitelju Ulriku Turnerju, ki se kot prvi nosilec te funkcije pogosteje omenja v virih.175 Prvo leto je preživel v Furlaniji, kjer je deloval kot glavni vojvodov pooblašcenec v njegovih prizadevanjih za prevzem tamkajšnje oblasti.176 V nazivu Ulrika Celjskega je navedba Marke popolnoma izginila, tako da je vedno oznacen le kot hauptman in Chrayn.177 Razpolagal je z bogato posestjo, ki jo je v obdobju opravljanja službe kranjskega deželnega glavarja še dodatno povecal. Rudolf IV. je bratoma Ulriku in Hermanu Celjskima zaradi udeležbe v vojni z bavarskim vojvodo dolgoval vecjo vsoto denarja, zato jima je oktobra 1363 najprej zastavilgospostvi Vojnik in Žaženberk ter trg Žalec, decembra pa še mesto Kamnik skupaj s sodišcem in mitnico.178 V fevd jima je podelil še grad Hartneidstein na Koroškem, ki jima ga je zapustil pokojni Eberhard Wallseejski.179 Po njem sta od salzburškega nadškofa prejela tudi oskrbništvi v Brežicah in Sevnici.180 O Ulrikovem delovanju na Kranjskem ni veliko podatkov. Marca 1363 mu je Rudolf IV. ukazal, naj uredi svoje spore s Tržacani, v znanih virih pa se pri izpolnjevanju obveznosti zadnjic omenja 29. maja 1367.181 Uradovanje je zakljucil kmalu zatem, saj julija že ni vec nosil dotedanjega službenega naziva.182 Porocen je bil z Adelhajdo, sestro bivšega kranjskega deželnega glavarja Otona VI. Ortenburškega, umrl pa je 26. julija 1368.183 Dobri odnosi z vladajoco dinastijo so mu omogocili, da se je na celu deželnoknežje uprave obdržal še skoraj dve leti po smrti vojvode Rudolfa IV. V obdobju sedemletne vladavine Rudolfa IV. je urad vodilo pet nosilcev. Pripadali so krogu najvplivnejšega štajerskega, koroškega oziroma avstrijskega 174 StiAZ, Urkunden, 1362 XI 19, Dunaj; StiASF, Urkunden, 1362 XI 24, Dunaj; Steyerer, Commentarii pro historia Alberti II., str. 348–350; StiAA, Urkunden, 1363 I 5, Dunaj; MHDC X, str. 203, št. 619; StiAK, Urkunden Klosterneuburg, 1364 IX 24, Dunaj; OÖUB VIII, str. 194–196, št. CXCI. 175 Brugger – Wiedl, Regesten zur Geschichte 2, str. 284–285, št. 1038, str. 291–292, št. 1054, str. 293, št. 1057 in str. 312, št. 1095; ARS, AS 1073, ZR, 274r, fol. 50–51; ARS, AS 1063, ZL, št. 183, 1364 VI 24, s. l.; št. 190, 1366 XI 16, Ljubljana. 176 AF, str. 184–185, št. 144, str. 186, št. 146, str. 189–190, št. 151, str. 192–193, št. 153 in str. 198–200, št. 157; Kosi, Spopad za prehode, str. 81. 177 Lichnowsky, Geschichte des Hauses Habsburg IV, str. DCXIX, št. 450; NŠAL, Listine, št. 153, 1364 XII 9, Dunaj; ARS, AS 1073, ZR, 274r, fol. 42 in 71‘; TKL I, str. 213–214, št. 151; DOZA, Urkunden, št. 2176, 1366 VI 7, Dunaj; WStLA, HAUrk, 676a, 1366 VIII 14, Dunaj; Brugger – Wiedl, Regesten zur Geschichte 3, str. 23–24, št. 1167, str. 36, št. 1191 in 1192, str. 37–38, št. 1194 in str. 38–39, št. 1195; GZL III/7; gl. op. 174. 178 Göth, Urkunden-Regesten 6, str. 250, št. 138 in 139. 179 MHDC X, str. 206, št. 631. 180 HHStA, SbgE, AUR, 1363. 181 Lichnowsky, Geschichte des Hauses Habsburg IV, str. DCXIX, št. 450; Brugger – Wiedl, Regesten zur Geschichte 3, str. 37–38, št. 1194 in str. 38–39, št. 1195. 182 Brugger – Wiedl, Regesten zur Geschichte 3, str. 45, št. 1205 in str. 46–47, št. 1209. Albreht III. je Ulrika 10. julija 1367 iz posebne milosti rešil dolga v višini 62 mark šilingov, ki ga je imel pri ljubljanskem judu Aronu. Dejanje je mogoce razumeti tudi kot nagrado za uspešno koncano službovanje. 183 Lackner, Zur Geschichte, str. 186. J. KOTAR: Deželni glavarji na Kranjskem v srednjem veku plemstva in bili med najpomembnejšimi spremljevalci mladega vojvode. Urad je bil verjetno neprekinjeno zaseden, cas službovanja posameznih deželnih glavarjev pa v povprecju zelo kratek, zlasti v letih 1360–1362. Vecina jih na Kranjskem ni imela vecjih ambicij in zato tudi ni bivala v deželi, ampak je tja prihajala le zelo redko ali celo nikoli. Posledicno je na pomenu pridobil deželni upravitelj, ki je ravno v tem casu prvic pogosteje prišel do izraza. Po Rudolfovi smrti sta oblast skupaj prevzela njegova mlajša brata Albreht III. (1365–1395) in Leopold III. (1365–1386). Mlada vojvoda sta na Kranjskem, tako kot tudi na Štajerskem in Koroškem, ohranila uteceno upravno ureditev in nista zamenjala deželnih glavarjev.184 Na Kranjskem sta to storila poleti 1367, ko sta vodenje urada zaupala koroškemu vrhovnemu dednemu strežaju Konradu II. Kraigu (1367–1384). Predtem je bil v letih 1365–1367 deželni glavar na Koroškem in je sodil med uglednejše plemice v tem prostoru.185 Prvicnaj bi se omenjal 2. novembra 1367, ceprav je funkcijo skoraj zagotovo prevzel že nekaj mesecev prej.186 Kraigi so prve posesti južno od Karavank dobili v obdobju Spanheimov, a so se tu trdno zasidrali šele s Konradom II.187 Leta 1369 mu je namrec briksenski škof podelil in cez dve leti zastavil blejsko gospostvo skupaj z vso oblastjo, ki je nato skoraj dvesto let ostalo v rokah rodbine.188 Kljub pogosti odsotnosti je urad kranjskega deželnega glavarja obdržal približno sedemnajst let, v njegovem službenem nazivu pa je, tako kot pri predhodniku, omemba Marke povsem izginila.189 Julija 1373 je bil v družbi najuglednejšega plemstva iz habsburških dežel na Dunaju, kjer je bil prica dogovoru med bratoma Albrehtom III. in Leopoldom III., s katerim sta si za dve leti razdelila upravo dežel.190 Prehodna ureditev ni odpravila nesoglasij, zato je Albreht za primer bratove zahteve po ponovni delitvi januarja 1376 obljubil ime­novati tri svetnike, z njegove strani zadolžene za njeno izvedbo, k pecatenju listine pa je pozval tudi Kraiga.191 V teh letih se je zvrstilo nekaj pogodb in dogovorov, do dejanske delitve je prišlo septembra 1379. Kranjska je pripadla Leopoldu, zato je bil Konrad Kraig kot deželni glavar odslej neposredno podrejen le njemu.192 Vojvoda mu je leta 1376 zaradi vojaške službe proti Benecanom pri Pordenonu in 184 Na Štajerskem je urad vodil Kolo Vuzeniški (Brugger – Wiedl, Regesten zur Geschichte 2, str. 306–307, št. 1082; Schroll, Urkundenbuch, str. 246, št. 254), na Koroškem pa Konrad II. Kraig (Webernig, Landeshauptmannschaft, str. 72). 185 Webernig, Landeshauptmannschaft, str. 72. 186 Kozina, Die Landeshauptleute, str. 11. Kozina ne navaja vira omembe. 187 Kos, O izvoru prebivalcev Ljubljane, str. 8. 188 Bizjak, Urbarji briksenske ško.je, str. 54–55 in 85–86. 189 ARS, AS 1073, ZR, 274r, fol. 40‘–41, 41, 41–41‘ in 42‘; Brugger – Wiedl, Regesten zur Geschichte 3, str. 93, št. 1296; GZL I/75; GZL III/9; GZL III/10; GZL III/12; GZL III/14; MHDC X, str. 236, št. 736, str. 237, št. 739, str. 242, št. 762 in str. 251, št. 793; Klun, Archiv für die Landesgeschichte I, str. 21–22; Göth, Urkunden und Urkunden-Regesten, str. 47; ARS, AS 1063, ZL, št. 220, 1374 III 26, Ljubljana; št. 222, 1374 VII 6, Ljubljana; HHStA, SB, Kheven­hüller/Riegersburg 1-1-7, 1377 XI 19, Dunaj; TKL I, str. 288, št. 216. 190 OÖUB VIII, str. 654–658, št. DCLV. 191 OÖUB IX, str. 1–3, št. 1. 192 Schwind – Dopsch, Ausgewählte Urkunden, str. 270–273, št. 138; Nared, Dežela – knez – stanovi, str. 86–87. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) v Istri dolgoval vecjo vsoto denarja, za kar mu je do poplacila dolga zastavil grad Pred(Jamo) z vsemi pravicami in gradišcanstvom ter bližnjo mitnico.193 Približno v tem casu se je zapletel v fajdo s salzburškim nadškofom Pilgrimom. Spor sta junija 1377 razsodila habsburška vojvoda, v skladu z razsodbo pa je moral prelat Kraigu predati Althofen na Koroškem.194 V znanih virih se zadnjicpojavi 18. julija 1384, ko ga je kot deželni upravitelj zastopal brat Viljem.195 Najpozneje maja 1385 je ponovno zasedel mesto koroškega deželnega glavarja in hkrati postal še dvorni mojster rimskega kralja.196 Vrhovni urad deželnoknežje uprave na Koroškem je vodil do smrti leta 1399. Konradu Kraigu je sledil Hugo VIII. Devinski (1385–1389/1390), najpomembnejši predstavnik ene najvplivnejših srednjeveških rodbin v slovenskem prostoru. Vodenje družinske politike je usmeril v povezovanje s Habsburžani, ki se jim je leta 1366 skupaj s polbratoma Viljemom in Jurijem Vivšniškima z vsemi posestmi podvrgel kot deželski gospod. V zameno sta jim vojvoda Albreht III. in Leopold III. potrdila vse pravice in svobošcine ter dolocila, da se smejo zagovarjati samo pred njima in ne pred katerim od ograjnih sodišc.197 Poteza je bila oboje­stransko koristna, saj so Habsburžani prvic dosegli morje, Hugo Devinski pa je v njihovi službi še povecal svoj ugled in ustvaril uspešno kariero. Že naslednje leto se je skupaj z njimi boril proti Goriškim za Hošperk, v letih 1369–1370 pa tudi proti Benecanom v boju za Trst.198 V službi oglejskega patriarha in avstrijskih vojvod je opravljal vec pomembnih funkcij. Vezan je bil predvsem na prostor med Istro in Furlanijo, kjer je leta 1366 postal odvetnik samostana v Belinji (it. Beligna) in najpozneje leta 1374 glavar oglejskih istrskih posesti.199 Po smrti grofa Albrehta III. Goriško-Tirolskega leta 1374 so Habsburžani podedovali vse njegove teritorije v Istri, Slovenski marki in Beli krajini. Verjetno je bil kmalu zatem Hugo Devinski imenovan za glavarja v Istri (houptman ze Isterreich), ceprav se v tej vlogi v znanih virih omenja le konec decembra 1379 in v zacetku januarja 1380, ko mu je vojvoda Leopold III. zastavil habsburški del Istre s Pazinsko gro.jo.200 V letih 1381–1382 je bil glavar v severnoitalijanskem Trevisu, kjer je bil zadolžen za obrambo mesta pred napadi Francesca I. da Carrare.201 Po doslej zbranih podatkih se kot kranjski deželni glavar prvicpojavi 29. aprila 1385, ko mu je deželni knez narocil, naj varuje ljubljanske mešcane pred poseganjem plemstva v njihove sodne pristojnosti.202 Julija 1386 je v bitki pri Sempachu padel vojvoda Leopold III. in za seboj zapustil 193 MHDC X, str. 257, št. 816. 194 HHStA, SbgE, AUR 1377 VI 11, Dunaj. 195 Brunner – Otorepec, Das ältere Gallenberger Urkundenarchiv, str. 156–157, št. 71. 196 MHDC X, str. 288, št. 929; Webernig, Landeshauptmannschaft, str. 74–76. 197 Lichnowsky, Geschichte des Hauses Habsburg VI, str. X–XI, št. 712b. 198 Kosi, Boj za prehode, str. 416. 199 Prav tam; Kos, Iz zgodovine devinskih gospodov, str. 120. 200 MHDC X, str. 269, št. 862; Štih, Goriški grofje, str. 59–60. 201 Lichnowsky, Geschichte des Hauses Habsburg IV, str. DCCXXIII, št. 1572, str. DCCXXV, št. 1592, str. DCCXXX, št. 1651, str. DCCXXXII, št. 1677 in str. DCCXXXIII–DCCXXXIV, št. 1694; Kos, Iz zgodovine devinskih gospodov, str. 120–121. 202 GZL III/15. J. KOTAR: Deželni glavarji na Kranjskem v srednjem veku štiri mlade sinove. Najstarejši med njimi, Viljem, je oktobra oblast v podedovanih deželah predal stricu Albrehtu III., dejanju pa so prisostvovali pripadniki vodilnega plemstva in nosilci najvišjih upravnih funkcij, tudi Hugo Devinski.203 Na mestu deželnega glavarja je ostal vsaj do 9. novembra 1389, vendar je obdobje njegove­ga uradovanja težko dolociti, ker se precej redko omenja s službenim nazivom.204 Nekaj casa je bil tudi tržaški glavar, to pa mu je zagotavljalo zelo pomembno vlogo v deželnoknežji upravi na jugu habsburških dežel.205 Razpolagal je z bogato posestjo, katere najvecji del je ležal med Tržaškim zalivom in Kvarnerjem, imel pa jo je tudi na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem.206 Po njegovi smrti kmalu po 11. septembru 1390 jo je nasledil sin Hugo IX., s katerim je rodbina leta 1399 izumrla v moški liniji.207 Starejši seznami deželnih glavarjev kot naslednika Huga Devinskega navajajo grofa Viljema Celjskega († 1392).208 Po Valvasorju naj bi funkcijo opravljal leta 1389, cesar na podlagi zbranih podatkov ni mogoce niti potrditi niti ovreci. Devinski se zadnjicomenja 9. novembra 1389, zato obstaja možnost, da je do zamenjave na celu urada prišlo še v tem letu.209 Nejasnosti glede Viljemovega statusa so posledica dvoumnih navedb v virih. Z bratrancem grofom Hermanom II. Celjskim se junija 1390 omenjata kot wir graf Hermann vnd graf Wilhalm vettern von Cili haubtmann (sic!) in Krain in septembra 1391 kot dominus videlicet Hermannus et dominus Wylhelmus comites Cylie ac generales capitanei (sic!) Carniole.210 Ce pri slednji navedbi ne gre za pisarjevo nedoslednost, bi bilo mogoce utemeljeno sklepati, da sta urad vodila skupaj. Zaradi pomanjkanja virov se dokoncnega odgovora na to zapleteno vprašanje ne da podati. Prva znana omemba deželnega glavarja po koncu uradovanja Huga De­vinskega je iz 6. marca 1390, ko v tej vlogi nastopa grof Herman II. Celjski (1390–1401).211 V nekaj vec kot pol stoletja je bil že tretji pripadnik rodbine na tem položaju, kajti pred njim sta ga zasedala ded Friderik Žovneški/Celjski in stric Ulrik I. Celjski. Herman se je leta 1377 podal z vojvodo Albrehtom III. na bojni pohod proti Prusiji in si tako že zgodaj pridobil zaupanje deželnega kneza.212 V 203 Krones, Urkunden zur Geschichte, str. 94, št. 336. 204 Lichnowsky, Geschichte des Hauses Habsburg IV, str. DCCLVII, št. 1944; TKL I, str. 316–317, št. 241; KLA, AUR, KLA 418-B-A 495 St, 1386 I 21, s. l.; PAM/0001_00032, 1387 V 20, s. l.; Valentinelli, Zur Geschichte, str. 452; Brugger – Wiedl, Regesten zur Geschichte 4, str. 25–26, št. 1885; Stülz, Zur Geschichte, str. 377, št. 221; GZL I/95; Brunner – Otorepec, Das ältere Gallenberger Urkundenarchiv, str. 170–171, št. 80; GZL III/20; prim. Pichler, Il Castello di Duino, str. 218, op. 3 (podatek za leto 1383 je napacen!). 205 Junija 1386 je izprican kot Hugo de Duyno Carniole Marchie ac Tergesti capitaneus (citirano po: Kosi, Boj za prehode, str. 417, op. 391). V nedatiranem regestu se omenja celo kot Carniole marchio ac Tergeste capitaneus (Valentinelli, Zur Geschichte, str. 270). 206 Kos, Iz zgodovine devinskih gospodov, str. 121–125; gl. HKA, Urkunden, 1386 X 27, s. l. 207 Prav tam, str. 129. 208 Valvasor, Die Ehre IX, str. 17–18; Kozina, Die Landeshauptleute, str. 13. 209 GZL III/20. 210 ARS, AS 1063, ZL, št. 4374, 1390 VI 22, s. l.; št. 4378, 1391 IX 2, Žice. 211 Weiss, Quellen, 1390 III 6, Dunaj. 212 Krones, Graf Hermann II., str. 110. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) casu prevzema deželnega glavarstva je sodil med najmocnejše plemice na jugu habsburških dežel in je razpolagal z ogromno posestjo, katere del je ležal tudi na Kranjskem. Celjanove ambicije so mocno presegale kranjski deželni okvir, zato se je vecinoma zadrževal na tujem, zlasti na dvoru in v domacem Celju, izvajanje zaupane mu oblasti pa je predal deželnemu upravitelju. Novembra 1395 je bila v Hollenburgu sklenjena pogodba med albertinsko in leopoldinsko vejo Habsburžanov, ki jo je s svojim pecatom overil tudi Herman Celjski.213 Kranjski je prinesla no­vega deželnega kneza Viljema, ki je nasledil avgusta umrlega strica Albrehta III. Kljub spremembi je Herman še naprej ostal deželni glavar. Preobrat v njegovem življenju se je zgodil septembra 1396, ko je v bitki pri Nikopolju rešil življenje kralju Sigismundu. Hvaležni Luksemburžan se mu je v naslednjih letih oddolžil s podelitvami velikih posesti, pomembnih služb in naslovov ter mu omogocil, da se je prebil med najmocnejše posvetne gospode na Ogrskem.214 Odlicne odnose sta rodbini utrdili s poroko Sigismunda in Hermanove hcere Barbare.215 V visoko politiko vpeti Celjan ni imel nobenih ambicij v vlogi kranjskega deželnega glavarja. V znanih virih se zadnjic omenja 21. avgusta 1401, ceprav se je že zadnjih nekaj let le malo ukvarjal z izvajanjem oblasti.216 Vse do smrti oktobra 1435 je bil zvest podpornik kralja Sigismunda, z dedovanjem po leta 1418 izumrlih Ortenburžanih pa so Celjski doživeli prvi vrhunec moci. Obdobje med letoma 1365 in 1395 so zaznamovali spori znotraj habsburške dinastije in delitve dežel. Pretresi niso imeli vecjega negativnega vpliva na kranjski deželnoglavarski urad, saj je bil neprekinjeno zaseden, ob spremembah deželnoknežje oblasti pa ni prišlo do zamenjave deželnega glavarja. Ravno nasprotno, v primerjavi s prejšnjimi obdobji se je v povprecju precej podaljšal cas njihovega službovanja, kajti v treh desetletjih so se zvrstili samo štirje nosilci. Pripadali so uglednim rodbinam, ki so imele svoja središca v neposredni sosešcini Kranjske, tu pa so bile tudi posestno prisotne. Poleg dveh Štajercev grofovskega stanu sta urad vodila še Korošec in Kraševec, oba gosposkega stanu. Hermanu Celjskemu je sledil Janez III. Neidegg (1402–1405), pripadnik avstrijske viteške rodbine s središcem v južnem Waldviertlu.217 V znanih ohranjenih virih se prvic pojavi 29. julija 1402, vendar iz besedila listine izhaja, da je tedaj službo opravljal že vsaj nekaj mesecev.218 Spor med šencursko sosesko in vetrinjskim 213 OÖUB XI/1, str. 445–452, št. 494. 214 Krones, Graf Hermann II, str. 115–119. 215 Prav tam, str. 117 in 120. 216 MHDC X, str. 302, št. 973, str. 315, št. 991 in str. 316–317, št. 996; ARS, AS 1063, ZL, št. 294, 1393 III 23, Celje; št. 333, 1399 II 17, Ljubljana; št. 653, 1456 IV 17, s. l. (prepis listine iz 1396 XI 8, Škofja Loka); št. 4380, 1393 III 19, s. l.; št. 4381, 1393 IX 14, s. l.; št. 4387, 1395 V 30, s. l.; Muchar, Urkunden-Regesten, str. 440, št. 43; GZL III/21; GZL III/26; ARS, AS 1073, ZR, 274r, fol. 77–77‘; NŠAL, Listine, št. 224, 1399 X 22, Gradec; KLA, AUR, KLA 418-B-A 517 St, 1399 XII 13, Celje; Otorepec, Gradivo za slovensko zgodovino, str. 282, št. 1423 in str. 283, št. 1427. 217 O Janezu Neideggu gl. http://hw.oeaw.ac.at/inschriften/noe-3/teil1/noe-3-obj50.xml (ogled: 28. 1. 2020). 218 ARS, AS 1063, ZL, št. 357, 1402 VII 29, s. l. J. KOTAR: Deželni glavarji na Kranjskem v srednjem veku samostanom se je na sodišcu namrecnajprej odvijal pred Neideggom, nadaljeval in koncal pa pred deželnim upraviteljem Jakobom Mausheimerjem, saj po njegovih besedah deželnega glavarja takrat (29. julija 1402) ni bilo v Ljubljani, ker je bil na poti v Avstrijo.219 Urad je upravljal vsaj do januarja 1405, septembra pa je izprican kot komorni mojster vojvode Viljema in kot tedaj že nekdanji deželnoknežji oskrbnik oziroma zastavni imetnik gradu in gospostva Starhemberg.220 Zaradi pomanjkanja virov ni mogoce ugotoviti, do kdaj je opravljal funkcijo kranjskega deželnega gla­varja, kajti njegov naslednik se po znanih podatkih prvic omenja šele 17. januarja 1407.221 Do zamenjave bi lahko prišlo poleti 1406, ko je po smrti vojvode Viljema oblast na Kranjskem prevzel njegov mlajši brat Leopold IV. Novemu deželnemu knezu je Neidegg v letih 1406–1408 služil kot komorni mojster, nato je bil od leta 1411 komorni mojster in v letih 1412–1425 svétnik vojvode Albrehta V. Prebil se je med najvplivnejše pripadnike avstrijskega viteškega stanu, vendar je še pred smrtjo 29. junija 1425 doživel politicni zaton.222 Starejši seznami kot kranjskega deželnega glavarja v letu 1405 navajajo Sei­frida IV. Gallenberškega, ki pa je bil v resnici v letih 1405–1409 wallseejski glavar v Pazinu in leta 1411 habsburški glavar v Gro.ji v Marki in Metliki.223 V obdobju vladavine vojvode Viljema (1395–1406) sta urad vodila le dva nosilca. Prvi je bil Štajerec grofovskega stanu, drugi pa Avstrijec viteškega stanu. Ce ni do zamenjave deželnega glavarja prišlo že prej, se je to zgodilo najpozneje kmalu po prevzemu oblasti vojvode Leopolda IV. (1406–1411). Verjetno še pred koncem leta 1406 je na položaj imenoval Jakoba I. Stubenberškega (1406–1409), pripadnika znane štajerske plemiške rodbine. Zaradi zelo skopih virov je obdobje njegovega službovanja nemogoce natancneje zamejiti. Po zbranih podatkih se prvic omenja 17. januarja 1407 in nato še nekajkrat do 30. avgusta 1409.224 V Ljubljani je bil dokazano vsaj septembra 1407, sicer pa je za vodenje zadev skrbel deželni upravitelj. Dopustna je domneva, da je urad upravljal do smrti Leopolda IV. v zacetku junija 1411. Po koncu uradovanja se je vrnil na Štajersko, kjer je bil v letih 1418–1419 deželni glavar.225 Leopolda IV. je nasledil brat Ernest Železni (1411–1424), ki je najpozneje proti koncu leta 1411 na mesto kranjskega deželnega glavarja postavil Viljema Rabensteinskega (1411–1413). Pripadal je koroški viteški rodbini, imenovani 219 Prim. Mlinaric, Posest vetrinjskega samostana, str. 107–108. 220 Lichnowsky, Geschichte des Hauses Habsburg V, str. IL, št. 515 in 517; ARS, AS 1063, ZL, št. 367, 1403 X 27, Ljubljana; Lackner, Hof und Herrschaft, str. 103; NOeLA, StA Urk, StA Urk 1663, 1405 IX 9, s. l. 221 ARS, AS 1063, ZL, št. 393, 1407 I 17, Lipnica. 222 http://hw.oeaw.ac.at/inschriften/noe-3/teil1/noe-3-obj50.xml (ogled: 3. 2. 2020); Fürbeth, Johannes Hartlieb, str. 67–68. 223 Valvasor, Die Ehre IX, str. 18; Kozina, Die Landeshauptleute, str. 13; Bizjak, Rodbina Gall, str. 39. 224 ARS, AS 1063, ZL, št. 393, 1407 I 17, Lipnica; št. 653, 1456 IV 17, s. l. (prepis listine iz 1409 VIII 30, Dunaj); št. 5365, 1409 VIII 30, Dunaj; št. 5607, 1450 VI 29, Ljubljana (inserti listin iz 1407 IX 12, Ljubljana, 1408 I 16, Ljubljana in 1408 VI 18, Ljubljana); Komatar, Ein Cartular, str. 42, št. 18 in str. 43, št. 20 in 22. 225 Wurzbach, Biographisches Lexikon 40, str. 130. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) po gradu Rabenstein, ležecem južno od Šentpavla v Labotski dolini. V zadnji cetrtini 14. stoletja se veckrat omenja skupaj z bratoma Burghartom in Tomažem, s katerima je bil dolga leta v sporu s šentpavelskim samostanom.226 Maja 1382 je za nekaj mesecev stopil v vojaško službo salzburškega nadškofa Pilgrima II., ki je bil v vojni z Bavarci.227 Stike s salzburško nadško.jo sta Burghart in Viljem pozneje še okrepila, saj jima je vojvoda Leopold IV. na njuno prošnjo marca 1408 podelil urad salzburškega strežaja.228 Viljem kot deželni glavar na Kranjskem v znanih virih prvic nastopa 25. januarja 1412, zadnjic pa 27. januarja 1413.229 V casu službovanja je na Kranjskem dobil nekaj posesti, in sicer mu je dal Reinbrecht Wallseejski, glavar v Avstriji nad Anižo, aprila 1412 v zakup ižanski urad.230 Tri mesece pred tem je grof Henrik Goriško-Tirolski Burghartu in Viljemu za dolžnih 2.000 gld. zastavil grad Vovbre na Koroškem skupaj s sodišcem in ostalim.231 Po koncanem uradovanju se je vrnil v domovino, kjer se je kmalu zopet zapletel v spore s šentpavelskim samostanom.232 Brata sta konventu leta 1423 naposled darovala veliko vsoto denarja za blagor svojih duš in duš vseh Rabensteinskih, ki so bili pokopani v samostanski kapeli Device Marije.233 Umrla sta nedolgo zatem, kot pokojna sta omenjena aprila 1429.234 Upravo urada je morda že v letu 1413 prevzel Ulrik III., tocaj z Ostrovice (1413–1421), predstavnik znane koroške rodbine z gradu Ostrovica (nem. Ho­chosterwitz), ki je imela od leta 1209 v fevdu službo koroških dednih tocajev.235 V 15. stoletju je še vedno uživala velik ugled, vendar jo je prekomerno zadolževanje pahnilo v .nancne težave in posledicno razprodajo posesti.236 Na Kranjskem je bila posestno prisotna že od casa Spanheimov, z Ulrikom pa so se vezi s tem pro­storom še okrepile. Kranjsko deželno glavarstvo so namrec, s prekinitvijo v letih 1421–1425, vse do zacetka leta 1436 vodili Ostroviški. Ulrik se v znanih virih prvic pojavi 26. februarja 1414, ceprav je imel tedaj za seboj verjetno že nekaj mesecev službovanja.237 Oblast je izvajal s pomocjo deželnih upraviteljev, ki jih je izbiral iz vrst koroškega plemstva.238 Nadvojvoda Ernest Železni je nanj naslovil vec ukazov, 226 Schroll, Urkundenbuch, str. 260–262, št. 282, str. 262, št. 284, str. 262–264, št. 285, str. 267–269, št. 293, str. 277–280, št. 312, str. 282–283, št. 318, str. 284–287, št. 320, str. 287, št. 321, str. 287–294, št. 322 in str. 294–297, št. 323. 227 HHStA, SbgE, AUR 1382 V 5.5, 1382 V 5, Salzburg; AUR 1382 IX 2.3, 1382 IX 2, Salzburg. 228 MHDC X, str. 369, št. 1108. 229 ARS, AS 1063, ZL, št. 4845, 1412 I 25, Ljubljana; št. 4846, 1412 V 8, Dunajsko Novo mesto; NŠAL, Listine, št. 254, 1413 I 27, s. l. 230 Stülz, Zur Geschichte, str. 9, št. 252. 231 MHDC X, str. 376, št. 1133. 232 Schroll, Urkundenbuch, str. 334, št. 374, str. 335, št. 375 in 376, str. 335–336, št. 377, str. 336–340, št. 378 in str. 343, št. 381. 233 Prav tam, str. 343–344, št. 383. 234 Prav tam, str. 355–356, št. 402. 235 Komac, Od mejne gro.je, str. 116–117; o rodbini gl. Wiessner, Die Schenken von Osterwitz. 236 Heinig, Kaiser Friedrich III., str. 225. 237 ARS, AS 1063, ZL, št. 417, 1414 II 26, Ljubljana. 238 Urad deželnega upravitelja so vodili Pavel iz Wullroßa (1414), Jurij Guštanjski (1414– 1417) in Leutold Julbeck (1417–1421) (ARS, AS 1063, ZL, št. 430, 1414 IV 12, s. l. (napacna J. KOTAR: Deželni glavarji na Kranjskem v srednjem veku med drugim je junija 1416 od njega zahteval, naj poskrbi, da bodo vse cerkvene ustanove (razen ljubljanskih križnikov), deželno plemstvo in podložniki pomagali ljubljanskim mešcanom pri gradnji mestnega obzidja.239 Narocil mu je tudi, naj zapove vsem plemicem, ki imajo hiše v Ljubljani, da jih naselijo, placujejo mestu dajatve in popravijo obzidje ob njih. V nasprotnem primeru je dovolil mešcanom, da se polastijo teh hiš, jih naselijo ali porušijo in tam zgradijo obzidje.240 Morda zadnjic se omenja 26. maja 1421, odpoklican pa je bil verjetno proti koncu avgusta.241 Po kratkem premoru je kariero nadaljeval na Štajerskem, kjer je v letih 1424–1425 izprican kot deželni glavar.242 Verjetno proti koncu avgusta 1421 je deželni glavar postal vitez Jurij II. Turjaški (1421–1422), ki je bil prvi pravi Kranjec na tem položaju. Turjaški so bili najuglednejša in najpremožnejša kranjska plemiška rodbina, vendar se njeni pripadniki dotlej niso udejstvovali v vrhu deželnoknežje uprave. Jurij je leta 1401 stopil v službo vojvode Viljema, za kar je do preklica prejemal 200 gld. letne place.243 Dve desetletji pozneje je bil skupaj s Herbardom in Dipoldom Turjaškima v sporu z mešcani Ljubljane ter prebivalci in dem Tal in ižanske župnije zaradi gozdov in gmajne. Ernest Železni je 19. avgusta 1421 v Ljubljani razsodil v korist slednjih, Juriju pa je morda kot nekakšno odškodnino ponudil mesto deželnega glavarja.244 Turjacana to ni pomirilo, saj se je kmalu zatem mašceval Ljubljancanom, zaradi cesar je izgubil službo in padel v nemilost pri nadvojvodi. Z napadi, ropi, požigi in uboji je pustošil po deželi, a se je nazadnje vdal Ernestu Železnemu ter mu izrocil grad Turjak in svoj del gradu Šumberk. V zameno je bil februarja 1423 pomilošcen, zasežena posest pa mu je bila vrnjena. Nadvojvoda je še ukazal, da Turjacana zaradi omenjenih dejanj ne sme nihce preganjati ali tožiti pred ograjnim sodišcem.245 Jurijevo le nekajmesecno uradovanje je zelo slabo poznano. Koncalo se je pred 2. majem 1422, še prej pa je bil sestavljen seznam kranjskih deželanov, ki se zacenja z Landlewt, Krain, vocati vnder den Awrsperger.246 Umrl naj bi leta 1428, kot pokojni se omenja februarja 1430.247 datacija!); št. 423, 1414 VI 26, Novo mesto; št. 426, 1414 XI 12, Ljubljana; št. 440, 1416 XII 22, s. l.; št. 441, 1417 I 15, s. l.; št. 443, 1417 II 18, s. l.; št. 448, 1417 VIII 2, Dunajsko Novo mesto; št. 4429, 1416 XII 13, s. l.; št. 5371, 1414 X 29, Ljubljana; št. 5380, 1421 VI 7, Ljubljana; GZL III/30; TKL II, str. 117–118, št. 55, str. 122–123, št. 59, str. 125, št. 61, str. 125–126, št. 62, str. 132, št. 68 in str. 140–143, št. 75 a; DOZA, Urkunden, št. 3101, 1421 VII 4, s. l.). 239 TKL II, str. 113–114, št. 52. 240 GZL III/31. 241 TKL II, str. 140–143, št. 75 a; Nared, Seznami kranjskega plemstva, str. 316. Gl. ARS, AS 1063, ZL, št. 442, 1417 II 8, Šentvid ob Glini; št. 452, 1418 VI 1, s. l.; št. 653, 1456 IV 17, s. l. (prepis listine iz 1414 III 9, Ljubljana); št. 4847, 1414 III 10, Ljubljana; št. 4848, 1414 III 10, Ljubljana; št. 5368, 1414 III 9, Ljubljana; št. 6829, 1420 VI 13, s. l.; GZL III/32; GZL III/35; GZL III/39; GZL II/70; TKL II, str. 118–119, št. 56 in str. 126–127, št. 64. 242 KLA, AUR, KLA 418-B-A 763 St, 1424 VIII 26, s. l.; TKL II, str. 167–171, št. 96. 243 TKL II, str. 54–55, št. 4. 244 GZL III/40; GZL III/43; Nared, Seznami kranjskega plemstva, str. 316, op. 25. 245 TKL II, str. 151–153, št. 83. 246 ARS, AS 1063, ZL, št. 472, 1422 V 2, Dunajsko Novo mesto; Nared, Seznami kranjskega plemstva, str. 330–331, Priloga 1. 247 Valvasor, Die Ehre IX, str. 19; TKL II, str. 210–211, št. 137. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) Pred zacetkom maja 1422 je službo deželnega glavarja nastopil grof Henrik IV. Goriški (1422–1424). Pripadal je mogocni rodbini, ki je mocno zaznamovala slovenski prostor v srednjem veku. Vrhunec je dosegla v 14. stoletju, nato je sledil postopen zaton. Razlogi za Henrikovo imenovanje niso znani, lahko pa bi bila odlocilna želja Ernesta Železnega, da po slabi izkušnji z domacinom Jurijem Turjaškim urad zaupa tujemu plemicu, cigar poreklo in stan sta mu v deželi zagotavljala potrebno avtori­teto. V znanih virih je prvic izprican 2. maja 1422, kljub skromnim podatkom pa je mogoce utemeljeno sklepati, da je bil odpoklican kmalu po smrti Ernesta Železnega 10. junija 1424.248 Uradovanje je zelo slabo poznano, vendar se zdi, da je izvajanje oblasti prepustil deželnemu upravitelju Konradu, gradišcanu v Lienzu in Jami.249 V casu vse vecjih napetosti med Habsburžani in Celjskimi je podpiral slednje in z njimi marca 1437 sklenil pogodbo o dedovanju in skrbništvu.250 Umrl je leta 1454, rodbina pa je izumrla z njegovim sinom Lenartom aprila 1500. Obdobje Ernesta Železnega ni prineslo sprememb v ustroju in delovanju deželnoglavarskega urada, bilo pa je nekaj novosti pri izbiri kandidatov. Po pome-nu najbolj izstopa sicer kratkotrajno službovanje Jurija Turjaškega, ker je bil prvi predstavnik domacega plemstva na tem položaju. Ostali so prišli iz neposredne kranjske sosešcine, njihove rodbine pa so bile s tem prostorom že dolgo v stiku in bile tu tudi posestno prisotne. Prvic se je vidneje uveljavil viteški stan, ki sta mu pripadala dva od štirih deželnih glavarjev. Po Ernestovi smrti je upravo dežel in skrbništvo nad mladoletnimi otroki prevzel njegov brat Friderik IV. (1424–1435). Kaj se je dogajalo z deželnoglavarskim uradom v mesecih po nadvojvodovi smrti, zaradi pomanjkanja virov ni znano. Po 17. juliju 1425 in pred 23. februarjem 1426 je urad ponovno zasedel Ulrik III., tocaj z Ostrovice (1425/1426–1428/1429), ki ga je vodil že v letih 1413–1421.251 Pred tem je bil deželni glavar na Štajerskem, kjer se po zbranih podatkih zadnjicomenja sredi julija 1425.252 Vojvoda Friderik IV. je notranjeavstrijske dežele kot skrbnik lahko upravljal le do polnoletnosti necakov, zato je ubral najlažjo pot in imenoval preizkušenega cloveka. Ulrik je bil vsaj v zadnjem obdobju uradovanja pogosto na Kranjskem, kljub temu je bila še vedno pomembna tudi vloga deželnega upravitelja.253 Zaposlovale so ga vsakdanje zadeve, med drugim se je moral ubadati z narašcajoco kmecko trgovino, saj je februarja 1428 na pritožbo kamniških mešcanov ukazal vsem duhovnikom, naj ne podpirajo kmetov pri nedo­voljenem trgovanju, tako da skrivajo blago po cerkvah.254 Ulrikovo službovanje se je koncalo okrog preloma leta 1428/1429 in je morda trajalo do njegove smrti.255 248 ARS, AS 1063, ZL, št. 472, 1422 V 2, Dunajsko Novo mesto. 249 Komatar, Ein Cartular, str. 51, št. 45; ARS, AS 1063, ZL, št. 480, 1423 XI 30, Ljubljana;NŠAL, Listine, št. 276, 1424 V 22, s. l. 250 ARS, AS 1063, ZL, št. 4479, 1437 III 14, Oberdrauburg. 251 Chmel, Geschichte Kaiser Friedrichs IV./1, str. 178, op. 3. 252 TKL II, str. 167–171, št. 96. 253 Chmel, Geschichte Kaiser Friedrichs IV./1, str. 175–176, op. 2; DOZA, Urkunden, št. 3234, 1428 VII 4, s. l.; ARS, AS 1063, ZL, št. 1265, 1528 VIII 31, Ljubljana (napacna datacija!). 254 GZL III/45. 255 KLA, AUR, KLA 418-B-A 1066 St, 1462 I 11, Ljubljana (insert listine iz 1426 XII 1, Ljubljana); HHStA, SbgE, AUR 1445 VI 28.9, 1438 I 12, s. l. (prepis listine iz 1428 I 11, Du­ J. KOTAR: Deželni glavarji na Kranjskem v srednjem veku Na celu urada je Ulriku sledil sin Jošt, tocaj z Ostrovice (1428/1429–1436). Morda je imenovanje pri vojvodi izposloval oce, vendar za to ni neposrednih dokazov. Službo je nastopil pred 1. aprilom 1429, v Ljubljani pa je njegova prisotnost izpricana šele 19. novembra 1432.256 Pri opravljanju funkcije se je oprl na preverjeni kader, saj je za deželna upravitelja predlagal Korošca Jurija Guštanjskega (1429–1434/1435) in Konrada Aspacha (1435), ki sta v tej vlogi delovala že pri njegovem ocetu.257 Decembra 1433 je vojvoda Friderik V. nanj naslovil ukaz, naj se skupaj s še nekaterimi odpravi h grofu Frideriku II. Celjskemu in od njega zahteva ustavitev protipravne gradnje gradu na kranjskih tleh ter rušitev že zgrajenega.258 Odposlanstvo ni bilo uspešno, saj je bil zgrajen do konca in je dobil ime Fridrihštajn. Maja 1435 je moral Friderik IV. oblast v notranjeavstrijskih deželah predati necaku Frideriku V., ob tem pa je Ostroviškemu ukazal, naj bo odslej poslušen novemu deželnemu knezu.259 V ozracju vse bolj napetih odnosov med Habsburžani in Celjskimi je bilo mlademu vojvodi jasno, da bi v primeru pricakovanega izbruha spopadov Jošt zelo težko uspešno branil njegove pravice in interese na Kranjskem, zato ga je v prvih tednih leta 1436 odpoklical.260 V obdobju Friderika IV. je bil urad v rokah koroških plemicev, saj je iz te dežele poleg obeh deželnih glavarjev prišla tudi vecina deželnih upraviteljev. Vojvo­da je necaka Friderika V. in Albrehta VI. kljub doseženi polnoletnosti zadrževal v skrbništvu vse do maja 1435, ko jima je bil po razsodbi vojvode Albrehta V. primoran predati podedovano oblast.261 Sprva je še kazalo, da bosta brata vladala skupaj, vendar si je Friderik V. (1435–1493) hitro zagotovil primat. Od izvolitve za kralja februarja 1440 se je imenoval Friderik III., marca 1452 pa je bil okronan za cesarja Svetega rimskega cesarstva. 12. februarja 1436 je vodenje urada prevzel grof Štefan III. Modruški (1436– 1443) iz mogocne hrvaške rodbine Frankopanov. Ob nastopu službe je deželnemu knezu Frideriku V. v Gradcu izstavil reverz, 30. decembra pa je moral zvestobo najsko Novo mesto); Lichnowsky, Geschichte des Hauses Habsburg V, str. CCXXX, št. 2610, str. CCXXXI, št. 2622, str. CCXXXVI, št. 2682 in str. CCXLVII, št. 2808; ARS, AS 1063, ZL, št. 6838, 1428 II 10, s. l.; Bizjak, Gallenberški listinski arhiv, str. 286. Kdaj je Ulrik umrl, ni znano, kot pokojni pa je prvic izprican marca 1430 (Göth, Urkunden-Regesten 8, str. 178, št. 389 in 390). 256 NŠAL, Listine, št. 285, 1429 IV 1, Innsbruck; Chmel, Geschichte Kaiser Friedrichs IV./1, str. 178, op. 3. 257 Pod Ulrikom, tocajem z Ostrovice je bil Jurij Guštanjski deželni upravitelj v letih 1414–1417, Konrad Aspach pa leta 1428 (gl. op. 238 in 253). Gl. TKL II, str. 189–191, št. 113, str. 195–196, št. 118, str. 211–213, št. 138, str. 225–226, št. 147, str. 227–228, št. 149, str. 239–241, št. 158, str. 250–252, št. 163, str. 254, št. 166 in str. 257–259, št. 169; Göth, Urkunden und Urkunden-Regesten, str. 52; Chmel, Materialien I/2, str. 4, št. 80; ARS, AS 1063, ZL, št. 511, 1433 III 13, s. l.; št. 523, 1435 VIII 22, Ljubljana; št. 4468, 1433 IV 15, Gradec; št. 6687, 1431 VI 14, s. l.; HHStA, SbgE, AUR 1445 VI 28.9, 1438 I 12, s. l. (prepis listine iz 1433 X 5, Ljubljana). 258 Seuffert – Kogler, Die ältesten steirischen Landtagsakten I, str. 71–72, št. 22. 259 Lichnowsky, Geschichte des Hauses Habsburg V, str. CCC, št. 3425. 260 Prav tam, str. CCCVIII, št. 3529; gl. Göth, Urkunden-Regesten 8, str. 178, št. 389 in 390; GZL III/47; Chmel, Materialien I/2, str. 25–26, št. V; HHStA, SbgE, AUR 1445 VI 28.2, 1433 XII 14, Salzburg; AUR 1445 VI 28.31, 1433 XII 14, Salzburg; ARS, AS 1063, ZL, št. 6847, 1435 VIII 23, Ljubljana. 261 Schwind – Dopsch, Ausgewählte Urkunden, str. 337–343, št. 179. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) obljubiti še njegovemu bratu Albrehtu VI.262 Vzroki za Štefanovo imenovanje ticijo v zelo napetih politicnih razmerah. Narašcajoca moc Celjskih in njihovo tesno zavezništvo s cesarjem Sigismundom sta namrec vse bolj ogrožala Habsburžane v njihovih južnih deželah, na Hrvaškem in v Slavoniji pa so njihov pritisk vse bolj obcutili Frankopani. Ti so bili od casa Štefanovega oceta Nikolaja IV. († 1432) najpomembnejši zavezniki avstrijskih vojvod v regiji in edini, ki so še lahko predstavljali protiutež ambicioznim grofom. V najbolj nevarnem položaju je bila Kranjska, saj so Celjski obvladovali znaten del njenega ozemlja, zato je Friderik tu potreboval mocnega deželnega glavarja z velikim vojaškim potencialom. Ernest Železni in Nikolaj IV. sta že junija 1418 sklenila petletno zavezništvo in ga marca 1423 podaljšala za deset let.263 Konec junija 1437 so Habsburžani in Frankopani podpisali novo desetletno vojaško zvezo, uperjeno proti Celjskim, s katero so se sinovi Nikolaja IV. obvezali na lastne stroške s tisockonjeniki pomagati vojvodi na Kranjskem, v Slovenski marki, na Krasu in v Istri.264 V habsburško-celjski fajdi, ki je izbruhnila cez približno pol leta, Štefan ocitno ni izpolnil vojvodovih pricakovanj, saj so celjske cete na Kranjskem dosegle vec uspehov. Boji so se razširili preko meja cesarstva in so ogrožali frankopanske posesti v Slavoniji, zato se je bolj kot s habsburškimi interesi ukvarjal z obrambo svojih gospostev.265 Avgusta 1440 je bilo med sprtima stranema doseženo premirje, v katerem so bili Frankopani posebej zavarovani pred morebitnim mašcevanjem Celjskih.266 Ob ponovnem izbruhu fajde in obleganju Ljubljane pozno spomladi 1442 se Štefan zopet ni izkazal, morda ga sploh ni bilo v deželi.267 Kljub vsemu mu je kralj Friderik III. marca 1443 podelil pravico, da smejo on in njegovi dedici na svojih posestih kovati novce po dunajski meri in s svojim grbom, v znanih virih pa se tokrat prvic omenja kot kraljev svét­nik.268 Nedolgo zatem, vsekakor pred 22. junijem, ga je Friderik odstavil z mesta kranjskega deželnega glavarja in mu odvzel naslov svétnika.269 Razlog bi lahko bil v vladarjevem nezadovoljstvu s Štefanovim opravljanjem službe v casu fajde in (ne) izpolnjevanju pogodbenih obveznosti iz junija 1437, morda pa tudi v njegovem vse tesnejšem povezovanju z Jánosem Hunyadijem.270 Med uradovanjem se je zapletel v spore z ljubljanskimi mešcani, ker naj bi jih oviral pri secnji lesa na grajskem hribu in jim protipravno odvzel gmajno ter jo ogradil in oddal v najem.271 Težave 262 Lichnowsky, Geschichte des Hauses Habsburg V, str. CCCVIII, št. 3529 in str. CCCXX, št. 3670. 263 Klaic, Krcki knezovi Frankapani, str. 207. 264 Chmel, Materialien I/2, str. 46, št. XXVII. 265 Chmel, Geschichte Kaiser Friedrichs IV./1, str. 290. Celjski vazal Jošt Forchtenegger je odpovedal zvestobo kranjskemu deželnemu glavarju Štefanu Modruškemu in zacel oblegati njegov grad Ozalj severno od današnjega Karlovca (Chmel, Materialien I/2, str. 48–49, št. XXX). 266 RI XIII, H. 12, št. 19. 267 Kot poveljnik uspešne obrambe Ljubljane se je proslavil Jurij Apfaltrer (Krones, Die Freien von Saneck II, str. 89). 268 Chmel, Regesta I, str. 143, št. 1390. 269 NŠAL, Listine, št. 316, 1443 VI 22, Dunaj. 270 Mlinar, Tipologija prekogranicnih odnosa, str. 38; Heinig, Kaiser Friedrich III., str. 227–228. 271 GZL III/49; GZL III/50. J. KOTAR: Deželni glavarji na Kranjskem v srednjem veku je imel tudi z bistrskim samostanom, saj naj mu ne bi odvajal odvetšcine.272 Koliko casa je preživel na Kranjskem, ni mogoce ugotoviti, vendar so kot predsedujoci ograjnemu sodišcu izpricani izkljucno deželni upravitelji.273 Spomladi 1443, še pred uradnim koncem habsburško-celjske fajde, je prišlo do zamenjave deželnega glavarja. Friderik III. je zagotovo še pred nacrtovano odsta­vitvijo Štefana Modruškega razmišljal o njegovem nasledniku. V danih razmerah je moral najti kompromis med svojimi interesi in potrebi po nujnem ohranjanju dobrih odnosov s Frankopani, s katerimi ga je še vedno vezala desetletna vojaška zveza iz junija 1437. Kot najprimernejši kandidat se je pokazal Štefanov mlajši brat Dujam IV. Modruški (1443–1447), ki je službo nastopil pred 22. junijem 1443.274 Odlocitev zanj je bila toliko lažja, ker je veljal za enega cesarstvu najbolj naklonjenih clanov rodbine.275 Nanjo je morda vplivala tudi kraljeva želja po spravi s Celjskimi, saj Dujam junija 1437 ni pristopil k sklenitvi zavezništva in kot kaže se tudi ni neposredno vpletel v habsburško-celjsko fajdo.276 Kako pogosto je bil v Ljubljani, ni znano, je pa skoraj zagotovo bil na Kranjskem v zacetku leta 1444, ko se je tu nekaj tednov s svojim dvorom zadrževal Friderik III. Po zbranih podatkih se kot deželni glavar omenja do 6. februarja 1447, z uradovanjem pa je morda zakljucil v juniju, ko se je iztekla desetletna pogodba med kraljem in Frankopani.277 Naslednjih šest let na Kranjskem ni bilo deželnega glavarja, ampak je vrhovna sodna in vojaška oblast pripadala deželnemu upravitelju, ki se je v tem obdobju dosledno nazival kot verweser der haubtmanschafft in Krain.278 Vecletna nezase­denost funkcije v casu Friderika III. ni bila nenavadna, kajti Koroška je bila brez deželnega glavarja skoraj pol stoletja (1446–1493).279 Kranjska ga je ponovno dobila v prvih tednih leta 1453, ko je cesar upravo urada še enkrat zaupal grofu Štefanu III. Modruškemu (1453–1455). Do imenovanja je prišlo najpozneje v januarju, saj je Frankopan 2. februarja ob uradnem prevzemu službe v hrvaškem Senju izstavil reverz.280 Drugo obdobje službovanja je zelo slabo poznano. Po zbranih podatkih se namrec omenja le septembra 1453, ko je cesar kaplanu pri sv. Fridolinu na Bregu 272 ARS, AS 1063, ZL, št. 4874, 1442 I 3, Ljubljana (prepis listine iz 1439 I 17, Dunajsko Novo mesto). 273 ARS, AS 1063, ZL, št. 544, 1438 I 13, Ljubljana; št. 547, 1438 V 5, Ljubljana; št. 554, 1439 IV 20, Ljubljana; št. 4874, 1442 I 3, Ljubljana (prepis listine iz 1439 III 19, Dunajsko Novo mesto); št. 5749, 1438 III 12, Ljubljana; št. 6697, 1438 V 19, Ljubljana; št. 6700, 1441 II 20, Ljubljana; TKL II, str. 288–289, št. 196, str. 292–293, št. 201, str. 293–294, št. 202 in str. 310–311, št. 213; HHStA, SbgE, AUR 1445 VI 28.13, 1439 VIII 24, Ljubljana; AUR 1440 I 10, Dunaj. 274 NŠAL, Listine, št. 316, 1443 VI 22, Dunaj. 275 Mlinar, Tipologija prekogranicnih odnosa, str. 38. 276 Chmel, Materialien I/2, str. 46, št. XXVII; RI XIII, H. 12, št. 19. 277 ARS, AS 1063, ZL, št. 566, 1443 IX 24, Gradec; št. 583, 1445 III 1, Ljubljana; št. 588, 1445 X 11, Ljubljana; št. 6704, 1443 X 28, Ljubljana; ARS, AS 1073, ZR, 274r, fol. 79–80; TKL II, str. 335–336, št. 231 in str. 345–346, št. 240. 278 V casu nezasedenosti deželnoglavarskega urada (1447–1453) sta bila deželna upravi­telja Jurij Višnjegorski (1448) in Jurij Crnomaljski (1448–1453) (Npr. ARS, AS 1063, ZL, št. 604, 1448 IV 2, s. l.; št. 610, 1449 VII 21, Ljubljana; št. 617, 1450 XI 2, s. l.; št. 620, 1451 IV 5, Ljubljana; št. 624, 1452 IX 13, s. l.). 279 Webernig, Landeshauptmannschaft, str. 85–86 in 95. 280 Birk, Urkunden-Auszüge, str. 2–3, št. 13. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) v Ljubljani podelil ribolovno pravico na Ljubljanici in Išcici ter ukazal Štefanu, naj ga pri tem ne ovira, nato septembra 1454, ko je ograjnemu sodišcu v njego­vem imenu predsedoval deželni upravitelj Wolfgang Guštanjski, zadnjic pa 24. novembra 1454, ko mu je vladar po pritožbi kranjskih opatov in opatinj pisal, naj se sodstvo nad samostanskimi podložniki izvaja pred njihovimi sodišci, saj bi to drugace pomenilo kršenje pravic samostanov.281 Kdaj je koncal z uradovanjem, ni znano, a se je to zelo verjetno zgodilo pred 11. decembrom 1455, ko v Friderikovi potrditvi sodbe komornega sodišca, katerega prisednik je bil, nastopa za razliko od nekaterih brez kakršnegakoli službenega naziva.282 Po izumrtju Celjskih leta 1456 je poskušal prevzeti del njihove dedišcine, ki naj bi ga dobili od Frankopanov, zaradi cesar se je dokoncno oddaljil od cesarja.283 V vojni med Friderikom III. in Matijo Korvinom je leta 1477 kot zaveznik ogrskega kralja vpadel na Kranjsko, decembra 1479 pa je bil po porazu prisiljen v odpoved zahtevam po celjski zapušcini in v sklenitev miru.284 Umrl je leta 1481.285 Po koncu službovanja Štefana Modruškega je Kranjska za nekaj let ponovno ostala brez deželnega glavarja, zato so njegove pristojnosti prešle na deželnega upra­vitelja, ki je v tem casu uporabljal naziv verweser der hawbtmanschafft in Krain.286 Prevzem celjske dedišcine ni tekel po željah Friderika III., saj se jo je želelo polastiti še nekaj drugih pretendentov, med katerimi je bil najnevarnejši nekdanji celjski vojaški poveljnik Jan Vitovec. Cesar je moral dolocila dedne pogodbe podpreti z vojaško mocjo na terenu, zlasti na Kranjskem, kjer se mu je obetal znaten del ozemlja. V danih razmerah se je odlocil vodenje deželnoglavarskega urada predati zvestemu privržencu in odlicnemu poveljniku grofu Ulriku III. Schaunberškemu (1458/1459–1463). Pripadal je eni najmogocnejših in najvplivnejših avstrijskih rodbin, ki je z dedovanjem po Ptujskih leta 1438 mocno posegla v današnji slovenski prostor. Izumrtje sorodnikov v moški liniji ji je poleg velikih posesti in grba prineslo tudi službo štajerskih dednih maršalov.287 Ulriku je preboj na dvor omogocil oce Johann II. († 1453), ki je bil dejaven na dvorih vec vladarjev in je bil med drugim svétnik in kratek cas dvorni mojster Friderika III.288 Mladi grof je pri kralju užival veliko zaupanje, saj se je leta 1445 v vlogi njegovega svétnika udeležil pogajanj o ogrskem nasledstvu mladoletnega princa Ladislava Posmrtnega. Kot zacetniku štajerske veje Schaunbergov mu je oce leta 1449 prepustil službo štajerskega dednega maršala, 281 NŠAL, Listine, št. 351, 1453 IX 3, Gradec; ARS, AS 1063, ZL, št. 639, 1454 IX 14, Ljubljana; št. 642, 1454 XII 18, s. l. (vidimus listine iz 1454 XI 24, Dunajsko Novo mesto). 282 RI XIII, H. 19, št. 574. 283 Mlinar, Tipologija prekogranicnih odnosa, str. 39–40. 284 Bizjak, Obracuni gospostva Škofja Loka 5, str. 454, gl. tudi op. 8; Chmel, Actenstücke und Briefe 3, str. 263–266, št. CIX in str. 266–267, št. CX. 285 Heinig, Kaiser Friedrich III., str. 227–228 (biografski prikaz Štefana Modruškega vsebuje nekaj napak). 286 Deželni upravitelj je bil Gašper Melz (ARS, AS 1063, ZL, št. 659, 1457 I 17, Ljubljana; št. 669, 1458 VIII 28, Ljubljana; DOZA, Urkunden, št. 3811, 1458 IV 26, Dunajsko Novo mesto). 287 Stülz, Zur Geschichte der Herren, str. 61. 288 Chmel, Geschichte Kaiser Friedrichs IV./1, str. 594, Beylage XXXI; Heinig, Kaiser Friedrich III., str. 53–54. O Johannu Schaunberškemu gl. Heinig, Kaiser Friedrich III., str. 246–247. J. KOTAR: Deželni glavarji na Kranjskem v srednjem veku leta 1452 pa je spremljal Friderika na poti na kronanje v Rim in je moral zanj v Pisi sprejeti bodoco cesarico Eleonoro Portugalsko. Pred vrnitvijo v domovino mu je novookronani cesar na mostu cez Tibero podelil viteški udarec.289 Kmalu po prihodu domov ga je Friderik imenoval v skupino odposlancev, zadolženo za predajo Ladi­slava Posmrtnega upornim avstrijskim stanovom, ki sta jim pripadala tudi Ulrikov oce in brat Bernhard.290 Vojaške sposobnosti je Ulrik pokazal spomladi 1457, ko je kot poveljnik notranjeavstrijskih cet rešil cesarja, ki ga je v starem celjskem gradu oblegal Jan Vitovec.291 Za deželnega glavarja na Kranjskem je bil imenovan med 28. avgustom 1458, ko je urad še vodil deželni upravitelj, in 12. februarjem 1459, ko se v znanih virih prvicomenja.292 V obdobju sicer kratkotrajnega službovanja so se za deželo zgodili zelo pomembni dogodki. Novembra 1460 je Friderik Kranjcem koncno le izstavil Zlato bulo, decembra 1461 je ustanovil ljubljansko ško. jo, januarja 1463 pa je v zahvalo za izkazano zvestobo in pomoc v casu obleganja na Dunaju izboljšal deželni grb.293 Pri rešitvi obleganega cesarja je imel Schaunberg kljucno vlogo, saj je poveljeval notranjeavstrijskim cetam, ki so ob pomoci ceške vojske premagale napadalce.294 Ulrikovo uradovanje so zaznamovali nenehni spori z lju­bljanskimi mešcani, zaradi katerih ga je moral deželni knez veckrat opozoriti, naj ne krši njihovih pravic, zaposloval pa ga je tudi boj proti trgovanju na podeželju.295 Po turškem zavzetju Bosne se je cesar zavedel nevarnosti, zato je julija 1463 ukazal vsem okoli Ljubljane, naj se na poziv deželnega glavarja, deželnega upravitelja, deželnega vicedoma, mestnega sodnika ali mestnega sveta podajo v mesto in ga pomagajo utrditi.296 S turškimi vpadi se mu ni bilo treba ukvarjati, saj je kmalu po 26. juliju 1463 zakljucil službovanje.297 Naslednje leto je napredoval v cesarjevega svétnika in bil vsaj v letih 1464–1468 oskrbnik na starem celjskem gradu.298 Vse do smrti 27. decembra 1484 je ostal blizu Frideriku III. in zanj izpolnjeval pomembne naloge.299 289 Stülz, Zur Geschichte der Herren, str. 69; Heinig, Kaiser Friedrich III., str. 247–248. 290 Stülz, Zur Geschichte der Herren, str. 69; Heinig, Kaiser Friedrich III., str. 246–247. 291 Birk, Urkunden-Auszüge, str. 141–142, Anhang IV; Stülz, Zur Geschichte der Herren, str. 69. 292 ARS, AS 1063, ZL, št. 669, 1458 VIII 28, Ljubljana; št. 672, 1459 II 12, Ljubljana. 293 ARS, AS 1063, ZL, št. 691, 1460 XI 25, Dunaj; št. 716, 1463 I 12, Dunajsko Novo mesto; Klun, Diplomatarium Carniolicum I, str. 35–37, št. 49; Vilfan, Zlata bula Kranjcev; Kotar, Listina cesarja Friderika III. 294 Stülz, Zur Geschichte der Herren, str. 69–70. 295 GZL III/65; GZL III/66; GZL III/69; GZL III/71; GZL III/72. 296 GZL III/73. 297 Brunner – Otorepec, Das ältere Gallenberger Urkundenarchiv, str. 179–180, št. 87; DOZA, Urkunden, št. 3843, 1459 X 22, Ljubljana; StiANK, Urkunden, 1460 III 30, Ljubljana; ARS, AS 1063, ZL, št. 683, 1460 VI 16, Ljubljana; št. 696, 1461 I 19, Ljubljana; št. 717, 1463 I 24, Ljubljana; št. 5615, 1460 II 16, Ljubljana; TKL II, str. 404–405, št. 284, str. 405–407, št. 285, str. 407–409, št. 286 in str. 426–427, št. 305; Birk, Urkunden-Auszüge, str. 61–62, št. 471, str. 81, št. 619 in str. 89–90, št. 682; Stülz, Zur Geschichte der Herren, str. 190, št. 1016; RI XIII, H. 29, št. 119 in 120. 298 Birk, Urkunden-Auszüge, str. 97, št. 728 in 729; Chmel, Regesta II, str. 417–418, št. 4103, str. 457, št. 4431 in str. 550, št. 5493; Lichnowsky, Geschichte des Hauses Habsburg VII, str. CCCLXXIV, št. 1125; Heinig, Kaiser Friedrich III., str. 248. 299 Stülz, Zur Geschichte der Herren, str. 71. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) V drugem zakonu je bil porocen z Marjeto, hcerjo Andreja Kraiga, njegova sestra Barbara pa se je leta 1457 omožila z grofom Dujmom IV. Modruškim, nekdanjim kranjskim deželnim glavarjem.300 Pred 24. septembrom 1463 je upravo urada prevzel Sigmund Söbriacher (1463–1482).301 Izviral je iz viteške rodbine, imenovane po gradu Söbriach, ležecem zahodno od Obervellacha na današnjem Zgornjem Koroškem. Kariero je zacel v službi grofov Celjskih, pri katerih si je hitro pridobil zaupanje. Novembra 1453 je Ulrika II. zastopal na deželnem zboru avstrijskih stanov v Kremsu, aprila 1454 mu je Friderik II. v dosmrtno oskrbništvo predal gospostvo Krupa v Beli krajini, leta 1455 pa je od zadnjega celjskega grofa prejel še gospostvo Mokrice.302 Po izumrtju Celjskih je bil clan skupine, ki je februarja 1457 v imenu Jana Vitovca ter vseh svétnikov, oskrbnikov in služabnikov pokojnega Ulrika II. sklenila sporazum s Friderikom III. in je za razliko od nekaterih takoj prestopil v njegovo službo.303 Poteza se mu je bogato obrestovala, saj je že najpozneje julija 1458 postal cesarjev svétnik in si zagotovil pomembno mesto na dvoru.304 Decembra 1461 je bil prisoten ob ustanovitvi ljubljanske ško.je, leta 1462 pa je od Friderika dobil v fevd gradišce v Söbriachu skupaj z vec posestmi ter sodnimi in drugimi pravicami v širši okolici.305 Zacetek šestdesetih let je zaznamovala fajda med bratoma Friderikom III. in Albrehtom VI., ki je vrhunec dosegla jeseni 1462 z obleganjem cesarja v dunajskem Hofburgu. Med obleganimi je bil tudi Sigmund Söbriacher, cigar pogum pri obrambi je ovekovecen v Beheimo­vi Knjigi Dunajcanov.306 S tem si je še dodatno utrdil zaupanje pri cesarju, ki ga je poleti 1463 postavil za deželnega glavarja na Kranjskem. Ravno v tem casu je spor med habsburškim Trstom in sosednjimi beneškimi mesti prerasel v vojno, v kateri je beneška vojska hitro prevladala in obkolila Trst. Za pomoc obleganemu mestu je Friderik III. sklical zbor cet v Vipavi, za vodenje in organizacijo bojnega pohoda pa je poleg Söbriacherja zadolžil še svétnika in cesarskega komornega mojstra Krištofa Mörsberga.307 Morda je Sigmund tedaj prejel stolp v Proseku, a ga je obdržal le do julija 1464.308 V šestdesetih letih je sodeloval pri gradnji novega gradu v Ljubljani, po zatrtju tržaške vstaje leta 1467 pa je moral poskrbeti še za izgradnjo nove utrdbe v Trstu in za poplacilo odvecnih najemnikov.309 Maja 1468 je bil na zahtevo Friderika III. ob navzocnosti cesarskih komisarjev, med katerimi je bil tudi Söbriacher, sprejet nov statut, s katerim si je vladar popolnoma podvrgel uporno mesto.310 Habsburžan 300 Stülz, Zur Geschichte der Herren, str. 71 in 78–79. 301 NŠAL, Listine, št. 398, 1463 IX 24, Dunajsko Novo mesto. 302 Chmel, Regesta II, str. 315, št. 3132; ARS, AS 1063, ZL, št. 4552, 1454 IV 4, s. l.; ARS, AS 1073, ZR, I-3r, fol. 23‘–24. 303 Birk, Urkunden-Auszüge, str. 135–137, Anhang I in str. 138–140, Anhang II. 304 Prav tam, str. 33, št. 265. 305 Klun, Diplomatarium Carniolicum I, str. 35–37, št. 49; Birk, Urkunden-Auszüge, str. 74, št. 574. 306 Karajan, Michael Beheim‘s Buch, str. 59, 80 in 119. 307 Luger, Kaiser Friedrich III., str. 30–31. 308 Birk, Urkunden-Auszüge, str. 101, št. 758; Luger, Kaiser Friedrich III., str. 36–37. 309 Chmel, Regesta II, str. 488, št. 4784, str. 547, št. 5461 in 5465 in str. 560, št. 5635; Luger, Kaiser Friedrich III., str. 41–42 in 49–50. 310 Chmel, Materialien II, str. 298–301, št. CCXL; Luger, Kaiser Friedrich III., str. 44. J. KOTAR: Deželni glavarji na Kranjskem v srednjem veku mu je zelo zaupal, saj ga je novembra imenoval v skupino pooblašcencev, zadolženo za upravo dežel v casu njegove odsotnosti.311 Po ureditvi razmer na Tržaškem se je vrnil na Kranjsko, kjer se je moral soociti s turškimi vpadi, ki so v naslednjih letih hudo prizadeli deželo. Z namenom izboljšanja obrambe je cesar v sedemdesetih letih vec trgov povzdignil v mesta, skoraj zagotovo mu je pri tem svetoval tudi deželni glavar, saj je dobro poznal razmere na terenu. Znano je, da je sodeloval pri dolocanju krškega mestnega pomirja in bil zadolžen za popisovanje škode na deželnoknežjih gospostvih.312 Vladar je najvecpozornosti namenil Ljubljani, saj je izdal vecukazov za njeno utrjevanje, organizacijo in nadzorovanje del pa je zaupal deželnemu glavarju.313 Söbriacher se je gotovo udeleževal deželnih in meddeželnih zborov, na katerih so med drugim razpravljali o obrambi proti Turkom, zadolžen je bil tudi za najemanje in placevanje najemnikov ter za izterjavo neplacanih davkov za te potrebe.314 Marca 1480 je bil najprej na koroškem in nato na kranjskem deželnem zboru eden od treh komisarjev, ki so stanovom predstavili zahteve deželnega kneza.315 Poleti 1478 je sodeloval pri zatrtju koroškega kmeckega upora, nato pa je bil do konca leta 1479 veliko casa na dvoru v Gradcu, kjer je deloval kot lobist vplivnih posameznikov in prisednik komornega sodišca.316 Vpliv je uporabil tudi za pomoc sorodnikom, saj je cesar aprila 1464 skoraj zagotovo na njegovo prošnjo oglejskemu patriarhu za župnika v Mirni prezentiral Ahaca Söbriacherja, ki je bil pozneje župnik v Laškem in v letih 1487–1500 škof v Trstu.317 Sigmund je ostal deželni glavar do smrti leta 1482, pokopan pa je bil v ljubljanski stolnici, v kateri je bil še v Valvasorjevem casu njegov nagrobnik.318 311 Seuffert – Kogler, Die ältesten steirischen Landtagsakten II, str. 101–102, št. 136. 312 Chmel, Actenstücke und Briefe 2, str. 920–921, št. MCCLXXV in str. 921, št. MCCLXXVI. 313 GZL IV/1; GZL IV/4; GZL IV/7; Chmel, Urkundliches, str. 150, št. 197, str. 150–151, št. 198 in str. 151, št. 199. 314 Schroll, Urkundenbuch, str. 461–463, št. 585; Seuffert – Kogler, Die ältesten steirischen Landtagsakten II, str. 146; Nared, Dežela – knez – stanovi, str. 201–203; Chmel, Actenstücke und Briefe 2, str. 894, št. MCLXXXVIII in str. 904, št. MCCXXVII. Ceprav Söbriacherjeve prisotnosti na vecini deželnih in meddeželnih zborov z viri ni mogoce dokazati, je pricakovana, saj je bil vrhovni vojaški poveljnik v najbolj ogroženi deželi. 315 Chmel, Actenstücke und Briefe 3, str. 393–397, št. CLXIX. 316 Chmel, Actenstücke und Briefe 2, str. 806, št. CMLVI in str. 881, št. MCLII; DASP, Urkunden, 1478 VIII 7, Gradec; Helm – Magin – Maurer – Wagner, Die Protokoll- und Ur­teilsbücher, str. 1385–1386 (1478 XII 17), 1386 (1478 XII 22, 1479 IX 27), 1386–1387 (1479 X 1), 1387 (1479 X 5, 1479 X 9), 1388 (1479 X 12, 1479 X 27) in 1768; Brandl, Urkunden-Buch, str. 254, št. CCCXX; Heinig, Kaiser Friedrich III., str. 109, 232, op. 356 in str. 234. 317 Tomaschek, Regesten zur Geschichte Kärntens, str. 110, št. 409; Heinig, Kaiser Friedrich III., str. 234. 318 Valvasor, Die Ehre IX, str. 22. Gl. TKL II, str. 444, št. 317 a, str. 489–490, št. 346, str. 491–493, št. 349, str. 503–504, št. 358, str. 516, št. 371, str. 521–522, št. 376 in str. 522, št. 377; HHStA, Hs. W 724, fol. 272‘; Chmel, Regesta II, str. 485, št. 4747; Birk, Urkunden-Auszüge, str. 128, št. 966 in str. 129, št. 976; ARS, AS 1063, ZL, št. 764, 1468 V 2, Ljubljana; št. 769, 1469 IV 17, Ljubljana; št. 834, 1481 VI 12, s. l.; št. 5753, 1482 I 7, Ljubljana; Pettenegg, Die Urkunden, str. 567, št. 2129 in str. 572, št. 2151; Komatar, Ein Cartular, str. 71, št. 91; GZL IV/2; GZL IV/3; GZL IV/5; GZL IV/8; Göth, Urkunden-Regesten 9, str. 295, št. 623; Chmel, Urkundliches, str. 97, št. 49, str. 99, št. 55, str. 129, št. 146, str. 133–134, št. 160, str. 134–135, št. 162, str. 135–136, št. 163, str. 136–137, št. 164, str. 140, št. 174, str. 141–142, št. 177 in str. 154–155, št. 209. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) 4. januarja 1483 je urad zasedel vitez Viljem II. Turjaški (1483–1501), eden najmarkantnejših Kranjcev v srednjem veku.319 Ob nastopu službe je imel za seboj nadvse uspešno kariero, ki ji v slovenskem prostoru skorajda ni para. Zacel jo je na dvoru Friderika III. in je leta 1461 kupil hišo v Dunajskem Novem mestu, kjer je cesar s svojimi dvorjani preživel veliko casa.320 Jeseni 1462 je bil z vladarjem v obleganem Hofburgu in je januarja 1463 skupaj z bratoma Janezom III. in Ju­rijem V. za izkazano zvestobo prejel v fevd na novo ustanovljeno službo dednega maršala na Kranjskem in v Slovenski marki.321 Konec februarja so skupaj s stricem Engelhardom I. dobili dovoljenje za ponovno zgraditev in utrditev gradu Šumberk, marca pa je Friderik Engelhardu in Viljemu dovolil še, da se za škodo, ki sta jo utrpela zaradi obleganja Hofburga s strani Albrehta VI., odškodujeta pri njegovih privržencih v Avstrijah nad in pod Anižo.322 Viljem je bil vsaj od leta 1456 komornik in je imel pomembno mesto na dvoru, zato je tudi po letu 1463 veliko casa preživel na njem.323 Precejšnja .nancna mocmu je omogocala, da je lahko kreditiral cesarja in si tako dvigoval priljubljenost.324 Po smrti brata Janeza in delitvi rodbine julija 1467 je postal glava novo osnovane šumberške veje Turjaških, ki je v naslednjih desetletjih predvsem po njegovi zaslugi doživela izjemen vzpon.325 Službi komornika in cesarjevega svétnika sta mu poleg ugleda prinašali precejšnje .nancne koristi in možnosti za pridobivanje položajev v lokalni deželnoknežji upravi.326 V letih 1468–1470 je imel v zakupu deželnoknežjo mitnico na Reki, septembra 1468 je dobil še mitnico v Planini, julija 1469 je z bratom Jurijem prejel v oskrbništvo grad Žužemberk, v Avstriji pod Anižo je imel od cesarja v letih 1470–1484 v zastavi gospostvo Krumau am Kamp in od februarja 1477 še deželsko sodišce Weikers­dorf, bil je tudi oskrbnik v Ložu (1469), Rogatcu (1475–1478) in na Mehovem (od 1489).327 V sedemdesetih in osemdesetih letih je bil še naprej dejaven na dvoru, kjer je opravljal pomembne naloge in je zato januarja 1478 od vladarja kupil hišo v Gradcu.328 Zlasti pogosto se omenja pri upravnih in denarnih poslih, nastopal je kot lobist mešcanov Trsta in kot porok kranjskim plemicem, ki jim je pomagal pri 319 HHStA, AUR, 1483 I 4. 320 Heinig, Kaiser Friedrich III., str. 231–232. 321 Karajan, Michael Beheim‘s Buch, str. 61, 80–81 in 171; TKL II, str. 424–425, št. 304. 322 TKL II, str. 428–429, št. 307 in str. 429–431, št. 308. 323 Heinig, Kaiser Friedrich III., str. 231–232. 324 Chmel, Regesta II, str. 500, št. 4926. 325 TKL II, str. 450–451, št. 323, str. 451–463, št. 324 in str. 463–465, št. 325. 326 Verjetno ne le z naslova komorništva je letno prejemal 256 f. pfen., k temu pa je dodal še 200–300 f. pfen. letne svétniške place (Heinig, Kaiser Friedrich III., str. 157 in 232; Chmel, Regesta II, str. 460, št. 4465). Za opravljanje službe ali iz cesarjeve milosti je veckrat prejel denarna in naturalna izplacila (Chmel, Regesta II, str. 525, št. 5203, str. 549, št. 5489 in str. 584, št. 6001). 327 HHStA, AUR, 1468 IV 20; 1468 XI 16; 1469 VII 11; 1475 XI 22; 1477 II 28, Dunaj; 1489 V 4; Chmel, Regesta II, str. 559, št. 5633, str. 561, št. 5656, str. 575, št. 5870, str. 577, št. 5898, str. 586, št. 6031 in 6033 in str. 717, št. 7709; Chmel, Actenstücke und Briefe 2, str. 583–584, št. CCCXXXVI; Preinfalk, Auerspergi, str. 386; Tomaschek, Urkunden-Regesten, str. 60, št. 61. 328 Chmel, Urkundliches, str. 145–146, št. 187. Konec sedemdesetih let je cesar s svojim dvorom vecino casa bival v Gradcu. J. KOTAR: Deželni glavarji na Kranjskem v srednjem veku pridobitvi pomembnih služb v deželnoknežji upravi.329 Priložnostno že okrog leta 1470, veckrat pa od leta 1480 ga je cesar angažiral v diplomatski službi in kot ko­misarja na deželnih zborih.330 To mu je prineslo poznanstva z vplivneži iz cesarstva, zlasti brandenburški mejni grof Albreht Ahil je poskušal prav preko Viljema hitreje prodreti s svojimi zadevami do samega cesarja.331 Zaradi velikega premoženja se ga je že med sodobniki prijel vzdevek Bogati.332 Položaj deželnega glavarja je po smrti sorodnika Sigmunda Söbriacherja zasedel morda na lastno željo, kajti vse do smrti 10. oktobra 1506 je vecino casa preživel na Kranjskem.333 Z Viljemovim imenovanjem sta se zbližali deželnoknežja in stanovska sfera, saj je bil po veckot šestih desetletjih prvi predstavnik domacega plemstva na tej funkciji. Uradovanje so zaznamovali turški vpadi, vojna med Friderikom III. in Matijo Korvinom ter boj proti trgovini na podeželju.334 S prevzemom vicedomskega urada, ki ga je vodil v letih 1483/1489–1498, je še dodatno utrdil oblast in vpliv v deželi.335 Julija 1483 je dobil od vladarja v zastavo grad Kamnik z vsem pripadajocim, upravljal je urad Primskovo pri Kranju in gospostvo Novi grad pri Preddvoru, kot zakupnik je okrog leta 1497 posedoval tudi kocevsko gospostvo.336 Spomladi 1491 je pomagal zatreti kmecki upor na freisinškem loškem gospostvu, na pogrebu cesarja Friderika III. leta 1493 pa je nosil simbole Kranjske.337 Februarja 1494 je novemu deželnemu knezu Maksimilijanu I. (1493–1519) izstavil reverz, v katerem je potrdil, da je zase in za svoje dedice prejel urada deželnega glavarja in deželnega vicedoma skupaj z mitnico v Logatcu, ki jo je užival kot priboljšek h glavarski placi.338 Vse to je obdržal pod enakimi pogoji, kot jih je imel pri pokojnem cesarju, kar izraža njegovo namero, da bi službi zagotovil svojemu necaku in nasledniku Janezu Turjaškemu, saj kljub dvema zakonoma ni imel otrok.339 Nacrt se je le delno uresnicil, kajti po 329 Chmel, Regesta II, str. 558, št. 5612, str. 565, št. 5719 in 5720, str. 566, št. 5733 in 5742, str. 567, št. 5755 in str. 569, št. 5781; Heinig, Kaiser Friedrich III., str. 232; Luger, Kaiser Friedrich III., str. 65–67 in 78–79; RI XIII, H. 29, št. 143, 214 in 215; Chmel, Urkundliches, str. 103, št. 67, str. 119–120, št. 121, str. 129–130, št. 147, str. 130, št. 150, str. 144, št. 183 in str. 154–155, št. 209; Chmel, Actenstücke und Briefe 2, str. 766, št. DCCCXXXI, str. 892, št. MCLXXX, str. 893, št. MCLXXXIV, str. 894, št. MCLXXXVIII, str. 897, št. MCXCVII, str. 904, št. MCCXXVI, str. 907, št. MCCXXXVII, str. 907–908, št. MCCXXXVIII, str. 911, št. MCCLII, str. 912, št. MCCLV, str. 912–913, št. MCCLVI, str. 913, št. MCCLVII, str. 926, št. MCCXCI, str. 931, št. MCCCIX in str. 933, št. MCCCXV; Göth, Urkunden-Regesten 10, str. 334, št. 877 in str. 335, št. 882. 330 Heinig, Kaiser Friedrich III., str. 232; Chmel, Actenstücke und Briefe 2, str. 543, št. CCXXX; Chmel, Actenstücke und Briefe 3, str. 393–397, št. CLXIX. 331 Heinig, Kaiser Friedrich III., str. 232, op. 356 in str. 401. 332 Valvasor, Die Ehre IX, str. 22. 333 Preinfalk, Auerspergi, str. 509–510. Viljemova sestra Suzana je bila v prvem zakonu porocena s Sigmundovim bratom Janezom (prav tam, str. 558; KLA, AUR, KLA 418-B-C 4308 St, 1435 IX 18, s. l.). 334 Simoniti, Turki so v deželi že, str. 76; GZL IV/18; GZL IV/19; GZL IV/21; GZL IV/22; GZL IV/24; GZL IV/25; GZL IV/27; GZL IV/28. 335 Kotar, Deželnoknežja oblast in uprava, str. 242–243. 336 HHStA, AUR, 1483 VII 25; RI XIII, H. 29, št. 225; Preinfalk, Auerspergi, str. 386. 337 Blaznik, Škofja Loka, str. 142–143; Nared, Dežela – knez – stanovi, str. 45. 338 HHStA, AUR, 1494 II 15. 339 Leta 1471 se je porocil z Marjeto Fraunhofer, pripadnico spodnjeavstrijskega plemstva, Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) koncu službovanja leta 1501 mu je lahko predal samo deželno glavarstvo, vice­domski urad je namrec izgubil leta 1498. Deželnoglavarske dolžnosti je prenehal izpolnjevati pred 10. majem 1501, ko v tej vlogi že nastopa Janez.340 Pokopan je bil v franciškanskem samostanu v Ljubljani, katerega skrbnik je bil, pri glavnem oltarju pa mu je bil v vecni spomin postavljen epitaf.341 V obdobju skoraj šestdesetletne vladavine deželnega kneza Friderika V. (III.) je deželno glavarstvo na Kranjskem doživelo opaznejše spremembe, ki so bile po­sledica spremenjenih politicnih razmer in zunanjih dejavnikov. V prvi vrsti je treba omeniti izumrtje Celjskih leta 1456, saj je cesar po pridobitvi njihove dedišcine dokoncno utrdil oblast v deželi in jo tesneje vkljucil v svojo oblastno sfero. S tem se je okrepila vloga deželnih glavarjev, kajti odslej jih pri izpolnjevanju nalog niso vec ovirali celjski uradniki, to pa se je ne nazadnje izrazilo v njihovi bolj stalni prisotnosti v Ljubljani. Zaradi ogroženosti deželnoknežje oblasti je Friderik do zatona glavnih rivalov na uradu favoriziral hrvaška grofa Modruška, njune nasledni­ke pa je rekrutiral iz vrst na dvoru delujocih plemicev. Funkcija je po letu 1463 prešla v roke pripadnikov viteškega stanu, zlasti pomembno je bilo imenovanje Viljema Turjaškega, saj so se z njim na položaju uveljavili predstavniki domacega plemstva. Najvecji vpliv na delovanje urada so imeli turški vpadi, saj so deželni glavarji dobili številne nove zadolžitve, povezane z organizacijo obrambe dežele. V poznem srednjem veku je precej razvejana deželnoknežja uprava proizvedla velike kolicine pisnega gradiva, zato je ohranjenost virov bistveno boljša v primerjavi s starejšimi obdobji. Zakljucek Imenovanje deželnega glavarja je bilo v izkljucni pristojnosti deželnega kneza in je veljalo do preklica. Praviloma ga je izbral med najzvestejšimi privrženci in je moral ustrezati vec kriterijem. Glavni so bili uživanje zaupanja pri vladarju, politicna ustreznost, spretnost pri vodenju sodnih in upravnih zadev ter vojaške sposobnosti. Do imenovanja je lahko prišlo tudi na predlog posameznika ali sku-pine, pri tem so imela pomembno vlogo sorodstvena in prijateljska razmerja. V nekaj primerih je mogoce upraviceno domnevati, da je nosilec funkcije še pred pred letom 1488 pa z Marjeto Kraig, vdovo nekdanjega kranjskega deželnega glavarja Ulrika Schaunberškega (Preinfalk, Auerspergi, str. 75). Prim. TKL II, str. 566–567, št. 421. 340 ARS, AS 1063, ZL, št. 968, 1501 V 10, Ljubljana. Gl. GZL IV/14; GZL IV/15; GZL IV/16; GZL IV/17; GZL IV/31; GZL IV/34; GZL IV/35; GZL IV/36; TKL II, str. 519–520, št. 375, str. 521–522, št. 376, str. 522, št. 377, str. 544–545, št. 398, str. 559–560, št. 412; RI XIII, H. 29, št. 227, 241, 253, 259, 275, 284, 287 in 291; HHStA, AUR, 1484; Göth, Urkunden-Regesten 10, str. 331, št. 846; ARS, AS 1063, ZL, št. 869, 1489 XI 16, Ljubljana; št. 871, 1490 I 25, Ljubljana; št. 877, 1491 III 8, Augsburg; št. 894, 1492 VIII 13, Ljubljana; št. 921, 1495 V 20, s. l.; št. 925, 1495 XII 7, Ljubljana; št. 927, 1494 VI 4, s. l. (napacna datacija, pravilno 1496); št. 929, 1496 X 20, s. l.; št. 941, 1498 VI 4, s. l.; št. 944, 1498 IX 29, s. l.; Bizjak, Gallenberški listinski arhiv, str. 287; Koblar, Drobtinice 2/1, str. 61, 63–64 in 82–83; Koblar, Drobtinice 3/2, str. 61 in 65. 341 Preinfalk, Auerspergi, str. 75. J. KOTAR: Deželni glavarji na Kranjskem v srednjem veku koncem uradovanja z lobiranjem pri deželnem knezu službo zagotovil svojemu nasledniku. Imenovanja so se verjetno pogosto zgodila v ustni obliki, novi uradnik pa je moral priseci zvestobo in obljubiti vestno opravljanje službe. V 15. stoletju je bila navada, da je izstavil pisni reverz, s katerim se je obvezal, da se bo zadovoljil s placilom, da bo pravicno sodil tako bogatim kot revnim, da bo na zahtevo urad takoj vrnil vladarju itd.342 Urad so vodili praviloma pripadniki uglednih grofovskih in gosposkih rodbin, ki so imeli tesne stike z deželnim knezom ali celo kariero na dvoru. Izjema je bilo kratko službovanje krškega škofa Ulrika II. v letu 1351, saj je bil edini predstavnik cerkvenega stanu na tem položaju. Proti koncu srednjega veka se je v habsburških deželah viteški stan mocno okrepil in posegel po najvišjih mestih deželnoknežje uprave. Na Kranjskem je pripadnik viteštva deželno glavarstvo prvic zasedel leta 1402, istega leta se je to zgodilo tudi na Štajerskem.343 Kranjci so bili vse do druge polovice 15. stoletja na dvoru zelo slabo zastopani, kar je eden od razlogov, zakaj sta bila med nosilci funkcije samo dva domaca plemica. Vecina je izvirala iz Štajerske, Koroške in Avstrije, nekaj pa iz drugih dežel. Imenovanje tujcev je bilo v navadi tudi na Štajerskem in Koroškem, vendar v bistveno manjši meri.344 Sedež deželnega glavarstva je bil morda že od casa Otokarja II. Premysla na ljubljanskem gradu, ki ga je vsakokratni uradnik prejel skupaj s službo. V urad se je razvilo zelo zgodaj, saj je že leta 1272 prvic oznaceno kot of. cium capitanatus.345 Ustroj in delovanje sta zaradi zelo redkih omemb glavarju podrejenih uslužbencev slabo poznana. Med prvimi so izpricani kaplani in notarji, pozneje pa zlasti pisarji in sli.346 Z razvejanjem uprave in povecanjem pisnega uradovanja je njihovo število postopno narašcalo. Zaradi odsotnosti, bolezni, obveznosti in drugih razlogov se je kmalu pojavila potreba po namestniku deželnega glavarja. Na Štajerskem je prvicomenjen leta 1271, na Kranjskem leta 1321, na Koroškem pa leta 1344.347 Iz prvotno kratkotrajnega nadomešcanja se je scasoma razvil stalni urad deželnega upravitelja. Iz reverza Štefana Modruškega iz februarja 1453 izhaja, da je deželni glavar vladarju za ta položaj predlagal tri ali štiri kandidate iz vrst deželanov, ta pa je nato izbral enega od njih.348 Nacin imenovanja se je v drugi polovici 15. stoletja spremenil, in sicer so deželnega upravitelja izvolili stanovi, deželni glavar pa je nato obvestil deželnega kneza.349 Kljub temu je ostal vkljucen v glavarjevo pisarno in si je pri delu pomagal z njegovimi uradniki.350 Srednjeveške urade so 342 Lichnowsky, Geschichte des Hauses Habsburg V, str. CCCVIII, št. 3529 in str. CCCXX, št. 3670; Birk, Urkunden-Auszüge, str. 2–3, št. 13; HHStA, AUR, 1483 I 4. 343 Lackner, Hof und Herrschaft, str. 135 in 146. 344 Gl. seznama štajerskih in koroških deželnih glavarjev: Schäffer, Reinprecht von Rei­chenburg, str. 637–638; Webernig, Landeshauptmannschaft, str. 178, Anhang 1. 345 MHDC V, str. 70, št. 100. 346 Gl. op. 56; Webernig, Landeshauptmannschaft, str. 84. 347 Schäffer, Reinprecht von Reichenburg, str. 638; ARS, AS 1063, ZL, št. 63, 1321 IV 23, Ljubljana; Webernig, Landeshauptmannschaft, str. 179, Anhang 2. 348 Birk, Urkunden-Auszüge, str. 2–3, št. 13. 349 HHStA, RK Maximiliana 9-3-33. 350 Valvasor, Die Ehre IX, str. 4. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) poosebljali njihovi nosilci, kar se je izrazilo tudi v neobstoju službenega pecata, saj so dokumente overjali z lastnim pecatnikom. Deželni glavar je izpolnjeval celo vrsto nalog, najpomembnejši sta bili predsedovanje ograjnemu sodišcu in poveljevanje deželni vojski. Hkrati sta tudi najstarejši, ceprav so bile sodne pristojnosti formalno utemeljene šele s privile­gijem iz leta 1338.351 V casu bojnih pohodov deželnega kneza ali obrambe dežele so v ospredje stopile vojaške kompetence. Sklicati je moral deželno vojsko in prevzeti poveljstvo, v poznem srednjem veku je bil zadolžen tudi za najemanje in placevanje najemnikov.352 V obdobju turških vpadov je nadzoroval utrjevanje deželnoknežjih mest in gradov, morda je vladarju podajal predloge, katere trge naj povzdigne v mesta in jim s tem omogoci pravico do obzidja.353 Zadolžen je bil tudi za popisovanje škode na komornih gospostvih.354 V zadnji tretjini 15. stoletja, ko so se vrstili izredni davki za poplacilo upornih najemnikov in obrambo pred Turki, je nadzoroval njihovo pobiranje in izterjeval neplacnike.355 Branil je pravice in inte­rese deželnoknežjih mest in trgov ter cerkvenih ustanov, ki so bile pod vladarjevo zašcito oziroma odvetništvom.356 Skrbel je za varovanje cest, uporabo obveznih poti in placevanje prometnih pristojbin, vecji del srednjega veka pa tudi za zati­ranje nedovoljenega trgovanja na podeželju.357 Priložnostno je izstavljal overjene prepise listin, sicer je to bolj pogosto delal deželni upravitelj.358 Predstavljal je vez med deželo in dvorom, saj je po eni strani izpolnjeval prejete ukaze, po drugi pa porocal o deželnih zadevah. V casu nezasedenosti urada ali odsotnosti deželnega glavarja so naloge prešle na deželnega upravitelja. Za opravljanje službe je prejemal letno placilo iz kranjskega vicedomskega urada. Višina in nacin izplacila sta se skozi cas spreminjala, vendar je za natancnejši prikaz na voljo presenetljivo malo podatkov. V zgodnejših obdobjih se mu je deželni knez verjetno oddolžil z namenitvijo dela komornih dohodkov in podelitvami fevdov, prve oprijemljive informacije pa so šele iz leta 1421/1422, ko je letno zaslužil 480 mark šilingov (m ß).359 Primerjava s placo deželnega vicedoma, ki je leta 1500 znašala 180 m ß, kaže, da je bil deželni glavar najbolje placan uradnik na Kranjskem.360 Znesek je bil le osnova, h kateri je treba prišteti še fevde, rente, izredna izplacila v denarju in naturi ter nagrade v obliki dragocenih predmetov. Deželno glavarstvo je imelo sredi 15. stoletja ribolovne pravice na Ljubljanici in Išcici, del ribolovnih, gozdnih in pašnih pravic v okolici Ljubljane pa je moral gla­ 351 Nared, Dežela – knez – stanovi, str. 320–323. 352 Chmel, Regesta II, str. 560, št. 5635; Chmel, Actenstücke und Briefe 2, str. 894, št. MCLXXXVIII. 353 Gl. op. 313. 354 Chmel, Actenstücke und Briefe 2, str. 921, št. MCCLXXVI. 355 Prav tam, str. 904, št. MCCXXVII. 356 GZL III/9; ARS, AS 1063, ZL, št. 4876, 1444 II 10, Ljubljana. 357 GZL III/3; GZL III/20; GZL IV/34; GZL IV/36; gl. op. 334. 358 ARS, AS 1063, ZL, št. 834, 1481 VI 12, s. l. 359 CDAF, str. 328–330, št. 306; gl. op. 76; GZL IX/61, str. 6. 360 Bizjak, Ratio facta est, str. 146. J. KOTAR: Deželni glavarji na Kranjskem v srednjem veku var septembra 1463 predati v (so)uporabo ljubljanskemu škofu.361 Obcasna izredna izplacila v denarju in naturi so prihajala tako iz domacih kot tujih uradov.362 Viljem Turjaški je kot priboljšek h glavarski placi užival mitnico v Logatcu, z naslova deželnoknežjega odvetništva nad vetrinjskim samostanom pa je leta 1497 dobil 40 šilingov, 20 pišcet in 20 mer ovsa.363 Vec podatkov je na voljo za Koroško, kjer je letna placa deželnega glavarja leta 1319 znašala 200 mark breških pfen., leta 1331 mu je za obdobje treh let pripadlo 600 mernikov žita, 6.000 kosov sira, 180 veder vina ter doloceni kolicini kož in rib, konec 15. stoletja je zaslužil 300 renskih gld., v zacetku naslednjega stoletja pa že 500 renskih gld. (1 renski gld. = 3/4 ogrskega gld.).364 Placa štajerskega deželnega glavarja je leta 1479 nanesla 400 ogrskih gld.365 Zaradi pomanjkanja socasnih podatkov za vse tri dežele ni mogoce podati natancne primerjave plac vrhovnih deželnoknežjih uradnikov. Zaslužek kranjskega deželnega glavarja iz leta 1421/1422 ustreza približno 650 gld., kar pomeni, da je prejemal bistveno višje osnovno placilo kot glavarja na Štajerskem in Koroškem.366 Razlog za to bi lahko bil v donosnem ljubljanskem vicedomskem uradu. Priloga: Seznam državnih namestnikov in deželnih glavarjev na Kranjskem Ekbert Andechs-Meranski, bamberški škof 1236–1237 Eberhard Ebersteinski 1237–1239 Oton Ebersteinski 1247–1248 Majnhard III. Goriški 1248–1250 Ulrik iz Taufersa 1270 Ulrik iz Dürrenholza/Drnholca 1271–1273 Ulrik, tocaj iz Haßbacha 1273–1275/1276 Majnhard IV. Goriško-Tirolski 1276–1279 Majnhard I. Ortenburški 1325–1331 Friderik Žovneški 1334–1340 Herdegen I. Ptujski 1340–1350 Ulrik II., krški škof 1351 Hartnid Vivšniški 1351–1353 Rudolf Oton Liechtensteinski 1353–1355/1356 361 NŠAL, Listine, št. 351, 1453 IX 3, Gradec; št. 398, 1463 IX 24, Dunajsko Novo mesto. 362 Chmel, Regesta II, str. 500, št. 4915, str. 507, št. 4995, str. 543, št. 5396 in str. 549, št. 5489. 363 HHStA, AUR, 1494 II 15; Mlinaric, Posest vetrinjskega samostana, str. 109. 364 Webernig, Landeshauptmannschaft, str. 166, gl. tudi op. 398 in str. 174. 365 Göth, Urkunden-Regesten 9, str. 303, št. 692. 366 Bizjak, Ratio facta est, str. 109. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) Oton VI. Ortenburški 1357–1359/1360 Leutold II. Stadeck 1360 Albero III. Puchheim 1360–1361 Konrad IV. Aufensteinski 1361–1362 Ulrik I. Celjski 1362–1367 Konrad II. Kraig 1367–1384 Hugo VIII. Devinski 1385–1389/1390 Herman II. Celjski 1390–1401 Janez III. Neidegg 1402–1405 Jakob I. Stubenberški 1406–1409 Viljem Rabensteinski 1411–1413 Ulrik III., tocaj z Ostrovice 1413–1421 Jurij II. Turjaški 1421–1422 Henrik IV. Goriški 1422–1424 Ulrik III., tocaj z Ostrovice 1425/1426–1428/1429 Jošt, tocaj z Ostrovice 1428/1429–1436 Štefan III. Modruški 1436–1443 Dujam IV. Modruški 1443–1447 Štefan III. Modruški 1453–1455 Ulrik III. Schaunberški 1458/1459–1463 Sigmund Söbriacher 1463–1482 Viljem II. Turjaški 1483–1501 Viri in literatura Arhivski viri ADG – Archiv der Diözese Gurk, Celovec AGDK – DKA Urkundenreihe URK – Diözesanurkunden ARS – Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana AS 40/I, Schumi-Komatarjeva zbirka prepisov listin AS 730, Grašcina Dol AS 1063, ZL – Zbirka listin J. KOTAR: Deželni glavarji na Kranjskem v srednjem veku AS 1073, ZR – Zbirka rokopisov: I-3r, 274r DASP – St. Pölten, Diözesanarchiv Urkunden DOZA – Wien, Deutschordenszentralarchiv, Dunaj Urkunden HHStA – Haus-, Hof- und Staatsarchiv, Dunaj 1-1 Urkundenabschriften AUR – Allgemeine Urkundenreihe Hs. W 724 – Notranjeavstrijska fevdna knjiga cesarja Friderika III. 1443–1469 Mauerbach, Kartäuser Reichskanzlei Maximiliana SB Khevenhüller/Riegersburg – Khevenhüller-Metsch, Familienarchiv (Depot) SbgE – Salzburg, Erzstift AUR – Allgemeine Urkundenreihe HKA – Finanz- und Hofkammerarchiv, Dunaj Urkunden KLA – Kärntner Landesarchiv, Celovec AUR – Allgemeine Urkundenreihe NOeLA – Niederösterreichisches Landesarchiv, St. Pölten StA Urk – Urkundensammlung des Ständischen Archivs NŠAL – Nadško.jski arhiv, Ljubljana Listine PAM – Pokrajinski arhiv Maribor, Maribor 0001 – Zbirka listin StiAA – Altenburg, Stiftsarchiv, Altenburg Urkunden StiAG – Göttweig, Stiftsarchiv, Furth bei Göttweig Urkunden StiAK – Klosterneuburg, Stiftsarchiv, Klosterneuburg Urkunden Klosterneuburg StiANK – Neukloster, Wiener Neustadt Urkunden StiARein – Rein, Stiftsarchiv, Rein Urkunden StiAScho – Schottenabtei, Stiftsarchiv, Dunaj Urkunden StiASF – St. Florian, Stiftsarchiv, St. Florian Urkunden StiAZ – Zwettl, Stiftsarchiv, Zwettl Urkunden WStLA – Wiener Stadt- und Landesarchiv, Dunaj HAUrk – Hauptarchiv – Urkunden Objavljeni viri AF – Zahn, Joseph von: Austro-Friulana. Sammlung von Actenstücken zur Geschichte des Con­.ictes Herzog Rudolfs IV. von Österreich mit dem Patriarchate von Aquileja, 1358–1365. (Mit Einschluss der vorbereitenden Documente von 1250 an.), Wien: In Commission bei Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) Karl Gerold‘s Sohn Buchhändler der kais. Akademie der Wissenschaften, 1877 (= Fontes rerum Austriacarum. Oesterreichische Geschichts-Quellen, Zweite Abtheilung, Diploma­taria et acta, XL. Band, Wien: In Commission bei Karl Gerold‘s Sohn Buchhändler der kais. Akademie der Wissenschaften, 1877). AH I – Schumi, Franz: Archiv für Heimatkunde. Geschichtsforschungen, Quellen, Urkunden und Regesten, I. Band, Laibach: Verlag des Herausgebers, 1882/3. Bernhard, Günther: Documenta patriarchalia res gestas slovenicas illustrantia. Listine oglejskih patriarhov za slovensko ozemlje in listine samostanov v Sticni in Gornjem Gradu (1120– 1251). Patriarchenurkunden von Aquileia für Slowenien und die Urkunden der Klöster Sittich und Oberburg (1120–1251), Wien/Dunaj – Ljubljana: Slovenski znanstveni inštitut na Dunaju / Slowenisches Wissenschaftsinstitut in Wien, Založba ZRC, ZRC SAZU, 2006. Birk, Ernst: Urkunden-Auszüge zur Geschichte Kaiser Friedrich des III. in den Jahren 1452–1467 aus bisher unbenützten Quellen (Aus dem X. Bande des von der kaiserl. Akademie der Wissenschaften herausgegebenen Archives für Kunde österreichischer Geschichtsquellen besonders abgedruckt), Wien: Aus der kaiserlich-königlichen Hof- und Staatsdruckerei, 1853. Bizjak, Matjaž: Obracuni gospostva Škofja Loka 1441–1478, 5. del, v: Loški razgledi 56 (2009), str. 435–462. Bizjak, Matjaž: Urbarji briksenske ško.je (Die Urbare des Hochstifts Brixen) 1253–1464, Srednjeveški urbarji za Slovenijo 5, Thesaurus memoriae, Fontes 3, Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2006. Brandl, Vincenz: Urkunden-Buch der Familie Teufenbach, Brünn: Im Verlage des maehr. Landes-Ausschusses – In Commission bei A. Nitsch, 1867. Brugger, Eveline, Wiedl, Birgit: Regesten zur Geschichte der Juden in Österreich im Mittelalter, Band 2: 1339–1365; Band 3: 1366–1386; Band 4: 1387–1404, Innsbruck – Wien – Bozen: Studienverlag, 2010; 2015; 2018. Brunner, Walter, Otorepec, Božo: Das ältere Gallenberger Urkundenarchiv, v: Mitteilungen des Steiermärkischen Landesarchivs 44/45 (1995), str. 61–208. CDAF – Zahn, Joseph: Codex diplomaticus Austriaco-Frisingensis. Sammlung von Urkunden und Urbaren zur Geschichte der ehemals freisingischen Besitzungen in Österreich, Wien: Aus der kaiserlich-königlichen Hof- und Staatsdruckerei, 1870 (= Fontes rerum Austriacarum. Oesterreichische Geschichts-Quellen, Zweite Abtheilung, Diplomataria et acta, XXXI. Band, Sammlung von Urkunden und Urbaren zur Geschichte der ehemals freisingischen Besitzungen in Österreich, Wien: Aus der kaiserlich-königlichen Hof- und Staatsdruckerei, 1870). CDI I – Kandler, Pietro: Codice diplomatico istriano I, Trieste: Tipogra.a del Lloyd Austriaco, 1846. Chmel, Joseph: Actenstücke und Briefe zur Geschichte des Hauses Habsburg im Zeitalter Ma­ximilian‘s I., Aus Archiven und Bibliotheken, Monumenta Habsburgica. Sammlung von Actenstücken und Briefen zur Geschichte des Hauses Habsburg in dem Zeitraume von 1473 bis 1576, Erste Abtheilung: Das Zeitalter Maximilian‘s I., Zweiter Band; Dritter Band, Wien: Aus der kaiserlich-königlichen Hof- und Staatsdruckerei, 1855; 1858. Chmel, Joseph: Materialien zur österreichischen Geschichte. Aus Archiven und Bibliotheken, Erster Band, Zweites Heft; Zweiter Band, Wien: Bei Peter Rohrmann, k. k. Hofbuchhändler, 1837; 1838. Chmel, Joseph: Regesta chronologico-diplomatica Friderici III. Romanorum Imperatoris (Regis IV.), Auszug aus den im k. k. geheimen Haus-, Hof- und Staats-Archive zu Wien sich be.ndenden Reichsregistraturbüchern vom Jahre 1440–1493, Nebst Auszügen aus Original-Urkunden, Manuscripten und Büchern; Zweite Abtheilung: Vom Jahre 1452 (März) bis 1493, Wien: Druck und Verlag von Carl Gerold‘s Sohn, 1859. J. KOTAR: Deželni glavarji na Kranjskem v srednjem veku Chmel, Joseph: Urkundliches zur Geschichte K. Friedrichs IV. Auszüge aus einer Concepten-Sammlung (Kanzleibuch) im k. k. Haus-, Hof- und Staats-Archive vom Jahre 1478 (Nr. 1–218 vom 7. März 1477 bis 31. Jänner 1478), v: Archiv für Kunde österreichischer Geschichts-Quellen 2 (1849), Zweiter Band, str. 77–158. CKL I – Kos, Dušan: Celjska knjiga listin I. Listine svobodnih gospodov Žovneških do leta 1341, Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti – Celje: Muzej novejše zgodovine Celje, 1996. DD H IV, 2 – Heinrici IV. diplomata, Monumenta Germaniae Historica, Diplomata regum et imperatorum Germaniae, Tomus VI/2 (bearb. Dietrich von Gladiss), Weimar: Verlag Hermann Böhlaus Nachfolger, 1952/1959. Fuchs, P. Adalbert Fr.: Urkunden und Regesten zur Geschichte des Benedictinerstiftes Göttweig, I. Theil (1058–1400), Wien: In Commission bei Carl Gerold‘s Sohn Buchhändler der kais. Akademie der Wissenschaften, 1901 (= Fontes rerum Austriacarum. Oesterreichische Geschichts-Quellen, Zweite Abtheilung, Diplomataria et acta, LI. Band, Wien: In Commis­sion bei Carl Gerold‘s Sohn Buchhändler der kais. Akademie der Wissenschaften, 1901). Göth, Georg: Urkunden und Urkunden-Regesten zur Geschichte Krains im Mittelalter, v: Mit­theilungen des historischen Vereines für Krain 17 (1862), št. 7–8, str. 45–55. Göth, Georg: Urkunden-Regesten für die Geschichte von Steiermark vom Jahre 1252 bis zum Jahre 1580, v: Mittheilungen des Historischen Vereines für Steiermark 5 (1854), str. 213–240; 6 (1855), str. 248–272; 8 (1858), str. 171–196; 9 (1859), str. 283–304; 10 (1861), str. 314–336. GZL I; II; III; IV; IX – Otorepec, Božo: Gradivo za zgodovino Ljubljane v srednjem veku, zv. I: Listine 1243–1397; zv. II: Listine 1299–1450; zv. III: Listine Mestnega arhiva ljubljanske­ga 1320–1470; zv. IV: Listine Mestnega arhiva ljubljanskega 1471–1521; zv. IX: Listine 1220–1497, Ljubljana: Mestni arhiv ljubljanski, 1956; 1957; 1958; 1959; 1964. Helm, Claudia, Magin, Christine, Maurer, Julia, Wagner, Christina (bearb.): Die Protokoll- und Urteilsbücher des königlichen Kammergerichts aus den Jahren 1465 bis 1480. Mit Vagan­ten und Ergänzungen, Quellen und Forschungen zur Höchsten Gerichtsbarkeit im Alten Reich/44, Band 3 (Hrsg. Friedrich Battenberg, Bernhard Diestelkamp), Köln – Weimar – Wien: Böhlau Verlag, 2004. Hitzinger, Peter: Urkundenverzeichniß aus dem Haupturbarium des Stiftes Freudenthal vom Jahre 1729, v: Mittheilungen des historischen Vereines für Krain (april 1853), str. 25–27. Karajan, Theodor Georg: Michael Beheim‘s Buch von den Wienern. 1462–1465, Wien: P. Roh­rmann, k. k. Hofbuchhändler, MDCCCXLIII. Klun, Vinzenz Ferreri: Archiv für die Landesgeschichte des Herzogthums Krain, I. Heft, Laibach: Druck von Ignaz v. Kleinmayr & Fedor Bamberg, 1852. Klun, Vinzenz Ferreri: Diplomatarium Carniolicum, I. Band, Laibach: Druck von Ign. v. Klein­mayr & Fedor Bamberg, 1855. Koblar, Anton: Drobtinice iz furlanskih arhivov, v: Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko 2 (1892), št. 1, str. 30–92; 3 (1893), št. 2, str. 60–66. Komatar, Franz: Ein Cartular der Karthause Pletriach, v: Mittheilungen des Musealvereines für Krain 14 (1901), zv. 1–2, str. 23–48. Kovac, Karl: Beiträge zur Geschichte Krains, I. Teil, v: Carniola: Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko 2 (1911), št. 3, str. 159–172. Kovac, Karl: II. Dodatek k »Beiträge zur Geschichte Krains«, v: Carniola: Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko 4 (1913), št. 3-4, str. 172–174. Krones, Franz: Die Freien von Saneck und ihre Chronik als Grafen von Cilli, Zweiter Theil: Die Cillier Chronik, Graz: Verlag von Leuschner & Lubensky, 1883. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) Krones, Franz: Urkunden zur Geschichte des Landesfürstenthums, der Verwaltung und des Stän­dewesens der Steiermark von 1283–1411 in Regesten und Auszügen, Graz: Selbstverlag der historischen Landes-Commission, 1899. Lichnowsky, Eduard Maria: Geschichte des Hauses Habsburg, Dritter Theil: Von der Ermordung König Albrechts bis zum Tode Herzog Albrecht des Weisen; Vierter Theil: Vom Regie­rungsantritt Herzog Rudolfs bis zum Tode Herzog Albrecht des Dritten; Fünfter Theil: Vom Regierungsantritt Herzog Albrecht IV. bis zum Tode König Albrecht II.; Sechster Theil: Von Herzog Friedrichs Wahl zum römischen König bis zu König Ladislaus Tode; Siebenter Theil: Kaiser Friedrich III. und sein Sohn Maximilian, Wien: Schaumburg und Compagnie, 1838; 1839; 1841; 1842; 1843. MHDC IV/1; IV/2 – Jaksch, August von: Monumenta historica ducatus Carinthiae. Geschichtli­che Denkmäler des Herzogtumes Kärnten, Vierter Band (Die Kärntner Geschichtsquellen 1202–1269), Erster Teil (1202–1262); Zweiter Teil (1263–1269), Klagenfurt: Druck und Kommissionsverlag von Ferd. v. Kleinmayr, 1906. MHDC V; X – Wiessner, Hermann: Monumenta historica ducatus Carinthiae. Geschichtliche Denkmäler des Herzogtumes Kärnten, Fünfter Band (Die Kärntner Geschichtsquellen 1269–1286), Klagenfurt: Druck und Kommissionsverlag Ferd. Kleinmayr, 1956; Zehnter Band (Die Kärntner Geschichtsquellen 1335–1414), Klagenfurt: Verlag des Geschichtsve­reines für Kärnten, 1968. Muchar, Albert von: Urkunden-Regesten für die Geschichte Innerösterreichs vom Jahre 1312 bis zum Jahre 1500, v: Archiv für Kunde österreichischer Geschichts-Quellen 2 (1849), str. 429–510. OÖUB VII; VIII; IX; XI/1 – Urkunden-Buch des Landes ob der Enns, Siebenter Band; Achter Band; Neunter Band, Wien: Aus der k. k. Hof- und Staatsdruckerei, 1876; 1883; 1906; Register zum 11. Band, Wien: Oberösterreichischer Musealverein – Gesellschaft für Landeskunde, 1983. Otorepec, Božo: Gradivo za slovensko zgodovino v arhivih in bibliotekah Vidma (Udine) 1270–1405, Viri za zgodovino Slovencev 14, Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, 1995. Otorepec, Božo: Gradivo za zgodovino Radovljice v srednjem veku, v: Radovljiški zbornik (1995), str. 10–37. Pettenegg, Eduard Gaston: Die Urkunden des Deutsch-Ordens-Centralarchives zu Wien, I. Band (1170–1809), Prag: F. Tempsky – Leipzig: G. Freytag, 1887. RI V/1 – Ficker, Julius: Die Regesten des Kaiserreichs unter Philipp, Otto IV, Friedrich II, Heinrich (VII), Conrad IV, Heinrich Raspe, Wilhelm und Richard. 1198–1272 (= J. F. Böhmer, Regesta Imperii V), Erste Abtheilung, Innsbruck: Verlag der Wagner‘schen Universitäts-Buchhandlung, 1881. RI V/4 – Wilhelm, Franz (bearb.): Die Regesten des Kaiserreichs unter Philipp, Otto IV, Friedrich II, Heinrich (VII), Conrad IV, Heinrich Raspe, Wilhelm und Richard. 1198–1272 (= J. F. Böhmer, Regesta Imperii V), Neunte (Schluss-)Lieferung oder IV. Abtheilung, 4. Lieferung, Innsbruck: Verlag der Wagner‘schen Universitäts-Buchhandlung, 1901. RI VI/1 – Redlich, Oswald: Die Regesten des Kaiserreichs unter Rudolf, Adolf, Albrecht, Heinrich VII. 1273–1313 (= J. F. Böhmer, Regesta Imperii VI), Erste Abtheilung, Innsbruck: Verlag der Wagner‘schen Universitäts-Buchhandlung, 1898. RI XIII, H. 12 – Willich, Thomas (bearb.): Regesten Kaiser Friedrichs III. (1440–1493) nach Archiven und Bibliotheken geordnet (Hrsg. Heinrich Koller, Paul-Joachim Heinig), Heft 12: Die Urkunden und Briefe des Österreichischen Staatsarchivs in Wien, Abt. Haus-, Hof- und J. KOTAR: Deželni glavarji na Kranjskem v srednjem veku Staatsarchiv: Allgemeine Urkundenreihe, Familienurkunden und Abschriftensammlungen (1440–1446), Wien – Weimar – Köln: Böhlau Verlag, 1999. RI XIII, H. 19 – Rübsamen, Dieter (bearb.): Regesten Kaiser Friedrichs III. (1440–1493) nach Archiven und Bibliotheken geordnet (Hrsg. Heinrich Koller, Paul-Joachim Heinig, Alois Niederstätter), Heft 19: Die Urkunden und Briefe aus den Archiven und Bibliotheken der Stadt Nürnberg, Teil 2: 1450–1455, Wien – Weimar – Köln: Böhlau Verlag, 2004. RI XIII, H. 29 – Kemper, Joachim, Volcjak, Jure, Armgart, Martin (bearb.): Regesten Kaiser Friedrichs III. (1440–1493) nach Archiven und Bibliotheken geordnet (Hrsg. Paul-Joachim Heinig, Christian Lackner, Alois Niederstätter), Heft 29: Die Urkunden und Briefe aus den Archiven und Bibliotheken der Republik Slowenien, Teil 1: Die staatlichen, kommunalen und kirchlichen Archive in der Stadt Laibach/Ljubljana, Wien – Weimar – Köln: Böhlau Verlag, 2014. Schroll, Beda: Urkundenbuch des Benedictiner-Stiftes St. Paul in Kärnten, Wien: In Commis­sion bei Karl Gerold‘s Sohn Buchhändler der kais. Akademie der Wissenschaften, 1876 (= Fontes rerum Austriacarum. Oesterreichische Geschichts-Quellen, Zweite Abtheilung, Diplomataria et acta, XXXIX. Band, Wien: In Commission bei Karl Gerold‘s Sohn Bu­chhändler der kais. Akademie der Wissenschaften, 1876). Schwind, Ernst Freiherr von, Dopsch, Alphons: Ausgewählte Urkunden zur Verfassungs-Geschichte der deutsch-österreichischen Erblande im Mittelalter, Innsbruck: Verlag der Wagner‘schen Universitäts-Buchhandlung, 1895. Stülz, Jodok: Zur Geschichte der Grafen von Schaunberg im Lande ob der Enns, v: Notizenblatt. Beilage zum Archiv für Kunde österreichischer Geschichtsquellen 1 (1851), št. 24, str. 372–382; 2 (1852), št. 1, str. 7–13. TKL I; II – Preinfalk, Miha, Bizjak, Matjaž: Turjaška knjiga listin I. Listine zasebnih arhivov kranjske grofovske in knežje linije Turjaških (Auerspergov) 1 (1218–1400); Bizjak, Matjaž, Preinfalk, Miha: Turjaška knjiga listin II. Dokumenti 15. stoletja, Thesaurus memoriae, Fontes 6; 8, Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2008; 2009. Tomaschek, Ignaz: Regesten zur Geschichte Kärntens, v: Archiv für vaterländische Geschichte und Topographie 7 (1862), str. 73–110. Tomaschek, Ignaz: Urkunden-Regesten zur Geschichte Krain‘s, v: Mittheilungen des historischen Vereins für Krain 16 (1861), št. 10, str. 79–80; 20 (1865), str. 60–62. UBSt II; III – Zahn, Joseph von: Urkundenbuch des Herzogthums Steiermark, II. Band: 1192–1246; III. Band: 1246–1260, Graz: Verlag des Historischen Vereines für Steiermark, 1879; 1903. URBKr I; II – Schumi, Franz: Urkunden- und Regestenbuch des Herzogtums Krain, I. Band (777–1200); II. Band (1200–1269), Laibach: Verlag des Herausgebers, 1882/3; 1884 u. 1887. Valentinelli, J.: Zur Geschichte der Patriarchen von Aquileja. Regesten aus zwei Handschriften, v: Notizenblatt. Beilage zum Archiv für Kunde österreichischer Geschichtsquellen 5 (1855), št. 12, str. 268–277; št. 19, str. 451–454. Weiss, Norbert: Quellen. Das Städtewesen der ehemaligen Untersteiermark im Mittelalter. Vergleichende Analyse von Quellen zur Rechts-, Wirtschafts- und Sozialgeschichte, Graz: Historische Landeskommission für Steiermark, 2002 (viri so priloženi na zgošcenki). Spletni viri http://hw.oeaw.ac.at/inschriften/noe-3/teil1/noe-3-obj50.xml http://monasterium.net:8181/mom/home https://www.dmgh.de/ http://www.regesta-imperii.de/startseite.html Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) Literatura Bizjak, Matjaž: Gallenberški listinski arhiv in rodbinska genealogija, v: Zgodovinski casopis 65 (2011), št. 3–4, str. 248–291. Bizjak, Matjaž: Ratio facta est. Gospodarska struktura in poslovanje poznosrednjeveških go­spostev na Slovenskem, Thesaurus memoriae, Dissertationes 2, Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2003. Bizjak, Matjaž: Rodbina Gall in njene veje v srednjem veku, Thesaurus memoriae, Opuscula 7, Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2019. Blaznik, Pavle: Škofja Loka in loško gospostvo (973–1803), Škofja Loka: Muzejsko društvo, 1973. Chmel, Joseph: Geschichte Kaiser Friedrichs IV. und seines Sohnes Maximilian I., Erster Band: Geschichte K. Friedrichs IV. vor seiner Königwahl, Hamburg: Bei Friedrich Perthes, 1840. Dimitz, August: Geschichte Krains von der ältesten Zeit bis auf das Jahr 1813. Mit besonderer Rücksicht auf Culturentwicklung, Erster Theil: Von der Urzeit bis zum Tode Kaiser Friedri­chs III. (1493), Laibach: Druck und Verlag von Ign. v. Kleinmayr & Fed. Bamberg, 1874. Dušková, Sáša: Wollte Premysl Ottokar II. im Jahre 1270 eine neue Abteilung seiner Kanzlei errichten?, v: Folia diplomatica 2 (1976), str. 65–75. Fürbeth, Frank: Johannes Hartlieb. Untersuchungen zu Leben und Werk, Tübingen: Niemeyer, 1992. Grebenc, Jože M.: Gospodarska ustanovitev Sticne ali njena dotacija leta 1135, Sticna: Cister­cijanski samostan, 1973. Gutkas, Karl: Ein österreichischer Staatsmann des 14. Jahrhunderts, v: Jahrbuch für Landeskunde von Niederösterreich NF 34 (1957), str. 62–73. Härtel, Reinhard: Die Zugehörigkeit des Pittener Gebietes zu Österreich oder Steier im späten Mitte­lalter, v: Jahrbuch für Landeskunde von Niederösterreich NF 50/51 (1984/1985), str. 53–134. Hauptmann, Ljudmil: Nastanek in razvoj Kranjske, Razprave in eseji 45, Ljubljana: Slovenska matica, 1999. Hausmann, Friedrich: Kaiser Friedrich II. und Österreich, v: Probleme um Friedrich II., Vorträge und Forschungen XVI, Sigmaringen: Jan Thorbecke Verlag, 1974, str. 225–308. Heinig, Paul-Joachim: Kaiser Friedrich III. (1440–1493). Hof, Regierung und Politik, For­schungen zur Kaiser- und Papstgeschichte des Mittelalters 17, Köln – Weimar – Wien: Böhlau Verlag, 1997. Huber, Alfons: Geschichte des Herzogs Rudolf IV. von Oesterreich, Innsbruck: Verlag der Wa­gner‘schen Universitaets-Buchhandlung, 1865. Klaic, Vjekoslav: Krcki knezovi Frankapani. Knjiga prva: Od najstarijih vremena do gubitka otoka Krka (od god. 1118. do god. 1480.), Zagreb: Matica Hrvatska, 1901. Komac, Andrej: Od mejne gro.je do dežele. Ulrik III. Spanheim in Kranjska v 13. stoletju, (pri­pravil in uredil Miha Kosi), Thesaurus memoriae, Dissertationes 5, Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, 2006. Kos, Franc: Doneski za krajevne kronike, v: Casopis za zgodovino in narodopisje XVI (1920), snopic 1, str. 1–13. Kos, Franc: Iz zgodovine devinskih gospodov, v: Razprave (1923), str. 91–134. Kos, Milko: O izvoru prebivalcev Ljubljane v srednjem veku, v: Zgodovinski casopis X–XI (1956–1957), str. 7–31. Kosi, Miha: Boj za prehode proti Jadranu – Kras od 12. do 15. stoletja (politicno- in vojnozgo­dovinska skica), v: Kronika 63 (2015), št. 3, str. 379–444. Kosi, Miha: Dežela, ki je ni bilo. Posavinje med Kranjsko in Štajersko od 11. do 15. stoletja, v: Studia Historica Slovenica 8 (2008), št. 2–3, str. 527–564. Kosi, Miha: Spopad za prehode proti Jadranu in nastanek »dežele Kras«, Thesaurus memoriae, Opuscula 6, Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2018. J. KOTAR: Deželni glavarji na Kranjskem v srednjem veku Kotar, Jernej: Deželnoknežja oblast in uprava na Kranjskem v casu Friderika III. Habsburškega (doktorska disertacija, tipkopis), Ljubljana: Filozofska fakulteta, 2016. Kotar, Jernej: Listina cesarja Friderika III. o izboljšanju kranjskega deželnega grba iz leta 1463, v: Zgodovinski casopis 70 (2016), št. 1–2, str. 68–96. Kozina, Georg: Die Landeshauptleute von Krain bis gegen das Ende des 15. Jahrhunderts, Laibach: Verlag von Georg Kozina, 1864. Krones, Franz: Die Herrschaft König Ottokar‘s II. von Böhmen in Steiermark. Ihr Werden, Bestand und Fall (1252–1276), v: Mittheilungen des Historischen Vereines für Steiermark 22 (1874), str. 41–146. Krones, Franz: Graf Hermann II. von Cilli. Eine geschichtliche Lebensskizze, v: Mittheilungen des Historischen Vereines für Steiermark 21 (1873), str. 106–136. Krones, Franz: Landesfürst, Behörden und Stände des Herzogthums Steier. 1283–1411, Graz: Verlags-Buchhandlung »Styria«, 1900 (= Forschungen zur Verfassungs- und Verwaltungsge­schichte der Steiermark, IV. Band, 1. Heft, Graz: Verlags-Buchhandlung »Styria«, 1900). Lackner, Christian: Hof und Herrschaft. Rat, Kanzlei und Regierung der österreichischen Herzoge (1365–1406), Wien – München: R. Oldenbourg, 2002. Lackner, Christian: Zur Geschichte der Grafen von Ortenburg in Kärnten und Krain, v: Carinthia I 181 (1991), str. 181–200. Lazar, Tomaž: Vojaška zgodovina slovenskega ozemlja od 13. do 15. stoletja (Doktorska diser­tacija, tipkopis), Ljubljana: Filozofska fakulteta, 2009. Luger, Daniel: Kaiser Friedrich III. und Triest. Beiträge zur Kulturgeschichte der Verwaltung im Spätmittelalter (Magisterarbeit), Wien 2010. Mahnic, Katja: Srednjeveški ženski pecati iz Arhiva Republike Slovenije / Medieval Women‘s Seals in the Archives of the Republic of Slovenia, Viri. Gradivo za materialno kulturo Slovencev 5, Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, Arhiv Republike Slovenije, 2006. Mlinar, Janez: Tipologija prekogranicnih odnosa u kasnom srednjem vijeku. Primjer knezova Frankapana, v: Historijski zbornik 62 (2009), št. 1, str. 29–45. Mlinaric, Jože: Posest vetrinjskega samostana na Kranjskem (od leta 1147 do XVII. stoletja), v: Zgodovinski casopis 35 (1981), št. 1–2, str. 101–119. Nared, Andrej: Dežela – knez – stanovi. Oblikovanje kranjskih deželnih stanov in zborov do leta 1518, Thesaurus memoriae, Dissertationes 7, Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2009. Nared, Andrej: Seznami kranjskega plemstva in kranjskih deželnih stanov, v: Arhivi 28 (2005), št. 2, str. 313–334. Ogris, Alfred: Der Kampf König Ottokars II. von Böhmen um das Herzogtum Kärnten, v: Jahr­buch für Landeskunde von Niederösterreich NF 44/45 (1978/1979), str. 92–141. Ogris, Alfred: Die Burg Wildenberg bei Ferlach als Forschungsproblem, v: Carinthia I 186 (1996), str. 281–294. Pichler, Rodolfo: Il Castello di Duino, Trento: Stabilimento Tipogra.co di Giovanni Seiser, 1882. Pirchegger, Hans: Die Herren von Pettau, v: Zeitschrift des Historischen Vereines für Steiermark 42 (1951), str. 3–36. Preinfalk, Miha: Auerspergi. Po sledeh mogocnega tura, Thesaurus memoriae, Dissertationes 4, Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2005. Schäffer, Roland: Reinprecht von Reichenburg (1434–1505). Feldhauptmann und Landeshaupt­mann in Steier. Die steirische Landesverwaltung um 1500, Forschungen zur geschicht­lichen Landeskunde der Steiermark, Band 75, Graz: Im Selbstverlag der Historischen Landeskommission für Steiermark, 2016 (Version 1 – Mai 2016). Seuffert, Burkhard, Kogler, Gottfriede: Die ältesten steirischen Landtagsakten 1396–1519, Teil 1: 1396–1452; Teil 2: 1452–1493, Quellen zur Verfassungs- und Verwaltungsgeschichte Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) der Steiermark, Band 3, Graz – Wien – München: Stiasny, 1953; Band 4, Graz – Wien: Stiasny, 1958. Simoniti, Vasko: Turki so v deželi že. Turški vpadi na slovensko ozemlje v 15. in 16. stoletju, Celje: Mohorjeva družba, 1990. Steyerer, Antonius: Commentarii pro historia Alberti II. ducis Austriae cognomento sapientis scripti, Lipsiae: Ex of.cina Thomae Fritschii, MDCCXXV. Stülz, Jodok: Zur Geschichte der Herren und Grafen von Schaunberg, Wien: In Commission bei Karl Gerold‘s Sohn, Buchhändler der kaiserlichen Akademie der Wissenschaften, 1862. Štih, Peter: Celjski grofje, vprašanje njihove deželnoknežje oblasti in dežele Celjske, v: Gra­fenauerjev zbornik (ur. Vincenc Rajšp idr.), Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Filozofska fakulteta – Maribor: Pedagoška akademija, 1996, str. 227–256. Štih, Peter: Dežela Gro.ja v Marki in Metliki, v: Vilfanov zbornik. Pravo – zgodovina – narod / Recht – Geschichte – Nation (ur. Vincenc Rajšp in Ernst Bruckmüller), Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 1999, str. 123–145. Štih, Peter: Goriški grofje ter njihovi ministeriali in militi v Istri in na Kranjskem, Razprave Filozofske fakultete, Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1994. Štih, Peter: Oglejski patriarhi kot mejni grofje na Kranjskem, v: Casopis za zgodovino in narodopisje 70=35 (1999), št. 1–2, str. 39–53. Tangl, Karlmann: Die Grafen von Pfannberg, II. Abtheilung: von 1237 bis 1282, v: Archiv für Kunde österreichischer Geschichts-Quellen 18 (1857), str. 115–218. Tangl, Karlmann: Die Herren von Weißeneck II, v: Carinthia 22 (1832), št. 21, str. 87–90. Valvasor, Johann Weichard: Die Ehre deß Hertzogthums Crain, Laybach: Zu . nden bey Wolfgang Moritz Endter, Buchhändlern in Nürnberg, 1689. Vilfan, Sergij: Zlata bula Kranjcev, v: Zbornik znanstvenih razprav 53 (1993), str. 219–229. Webernig, Evelyne: Landeshauptmannschaft und Vizedomamt in Kärnten bis zum Beginn der Neuzeit, Das Kärntner Landesarchiv 10, Klagenfurt: Verlag des Kärntner Landesarchivs, 1983. Weinhold, Karl: Der Minnesinger von Stadeck und sein Geschlecht, Wien: In Commission bei Karl Gerold‘s Sohn, Buchhändler der kais. Akademie der Wissenschaften, 1860 (separat). Weltin, Max: Landesherr und Landherren zur Herrschaft Ottokars II. Premysl in Österreich, v: Jahrbuch für Landeskunde von Niederösterreich NF 44/45 (1978/1979), str. 159–225. Wiessner, Hermann: Die Schenken von Osterwitz (1100–1500). Geschichte eines durch fünf Jahrhunderte führenden Kärntner Ministerialgeschlechtes, Klagenfurt: Heyn, 1977. Wurzbach, Constant: Biographisches Lexikon des Kaiserthums Oesterreich, enthaltend die Lebensskizzen der denkwürdigen Personen, welche seit 1750 in den österreichischen Kronländern geboren wurden oder darin gelebt und gewirkt haben, Vierzigster Theil: Streeruwitz – Suszycki, Wien: Druck und Verlag der k. k. Hof- und Staatsdruckerei, 1880. Žontar, Josip: Kranjski deželni vicedom. Prispevek zgodovini srednjeveške .nancne uprave na Kranjskem, v: Hauptmannov zbornik (ur. Pavle Blaznik idr.), Razprave Slovenske aka­demije znanosti in umetnosti I/5, Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Razred za zgodovinske in družbene vede, 1966, str. 279–318. J. KOTAR: Deželni glavarji na Kranjskem v srednjem veku ZUSAMMENFASSUNG Landeshauptleute in Krain im Mittelalter Jernej Kotar Der Landeshauptmann war neben dem Landesvizedom der wichtigste landesfürstlicheBeamte. Die Forschung ergab, dass die Anfänge dieses Amtes in Krain, sowie in Österreich und in der Steiermark, in die Zeit Kaiser Friedrichs II. (1212/1220–1250) zurückgehen. Sie erschienen nach der Reichsacht Friedrichs II. von Babenberg, des österreichischen und steiermärkischen Herzogs und selbsternannten Herrn von Krain, im Jahre 1236, als sich der Herrscher mit der Ernennung des Reichsvertreters die babenbergischen Territorien aneignen wollte. Er tat das als vorübergehender Landesherr, nämlich die Zuständigkeit dieses Organs waren sehr breit angelegt, jedoch vergleichbar mit den Kompetenzen des späteren Landeshauptmanns. Die Gründung der Reichsvertretung gilt als der Anfang des landeshauptmannschaftlichen Amtes in den Ostalpen, insbesondere in der Steiermark. Nach dem Tode Kaiser Friedrichs II. und dem Antritt des Interregnums im Jahre 1250 führten die chaotischen Verhältnisse das Erlöschen der Reichsvertretung herbei. Die Steiermark bekam den Landeshauptmann nach einer kurzen Unterbrechung im Jahre 1254, in Krain war der Umbruch wesentlich tiefer, denn dieser Amtsträger erscheint erst mit der Ankunft des böhmischen Königs Ottokar II. Premysl im Jahre 1270. Unter ihm entwickelte sich die Landeshauptmann­schaft in ein Amt, aber deren Existenz wurde mit dem Ende Ottokars Herrschaft 1275/1276 unterbrochen. Nach der Ausweisung des böhmischen Königs .el die leitende Rolle dem Grafen Meinhard IV. von Görz-Tirol zu, obwohl ihre Natur noch immer nicht zufriedenstellend erklärt ist. Wahrscheinlich übte er Gewalt im Namen von König Rudolf I. als eine Art Beauftragter aus und wurde Landesherr von Krain im Herbst 1279, als er Krain als Pfand erhielt. Grafen von Görz-Tirol setzten keine Landeshauptleute im Lande bis zum Jahre 1325 ein, sondern teilten das Amt des Stellvertreters sicherlich dem Schreiber als dem höchsten Finanzbeamten zu und später dem P.eger des Landes. Mit dem Aussterben des Meinhardiner Zweigs der Grafen von Görz-Tirol im Jahre 1335 begann die Zeit der unmittelbaren habsburgischen Herrschaft. Die Landeshauptmannschaft bekam unter neuen Landesfürsten die rechtliche Grundlage in einem Privileg aus dem Jahre 1338 und zusätzlich auch permanenten Charakter und klare Struktur, die im Laufe der Zeit andauernd ausgebaut wurde. Zu größeren Veränderungen kam es in der zweiten Hälfte des 15. Jahrhunderts, als das Land neben den türkischen Einfällen auch durch tiefe politische und militärische Krisen erschüttert wurde. Landeshauptleute bekamen in dieser Zeit neue Aufgaben, die außerhalb der traditionellen gerichtlichen und militärischen Zuständigkeiten lagen. Neben der erhöhten Sorge für die Abwehr mussten sie auch die Steuererhebung kontrollieren, Steuern von den Nichtzahlern eintreiben, Bauernaufstände niederschlagen, sowie Ordnung und Sicherheit im Verkehr sichern. Für die Ernennung des Landeshauptmannes war ausschließlich der Landesfürst zuständig und sie galt bis auf Widerruf. Das Amt war den treusten Anhängern des Herrschers vorbehalten, die in der Regel aus anderen Ländern kamen. Der Einteil der Ausländer war in Krain wesentlich höher als in der Steiermark oder in Kärnten, was in erster Linie die Folge der sehr schwachen Repräsentation von Krainern am Hofe war. Im Mittelalter war das Amt die meiste Zeit in den Händen des Herrenstandes, die Mitglieder des Ritterstandes etablierten sich endgültig nach dem Jahre 1463. Wegen der Abwesenheit, Verp.ichtungen, Krankheiten oder anderer Gründe machte sich bald das Bedürfnis nach dem Stellvertreter des Landeshauptmannes bemerkbar. Daraus entwickelte sich das Amt des Landesverwesers, das zunächst temporär war und erst im Laufe der Zeit permanent wurde. Landeshauptleute bekleideten das Amt gegen ein vom Vizedomamt bezahltes Jahresgehalt. Der Vergleich mit der Steiermark und Kärnten zeigte, dass Krainer Beamten am besten bezahlt waren. G. KREACIC: »Važno je prijateljstvo, ki naj ostane«: zgodba o prijateljstvu ... Goranka Kreacic »Važno je prijateljstvo, ki naj ostane«: zgodba o prijateljstvu in politicnem udejstvovanju petih mladoliberalcev Goranka Kreacic, predm. ucit. svčtnica, Osnovna šola Preserje, SI-1352 Preserje, Pre­serje 60, goranka.kreacic@guest.arnes.si »Važno je prijateljstvo, ki naj ostane«: zgodba o prijateljstvu in politicnem udejst­vovanju petih mladoliberalcev V ospredje zgodbe smo postavili krog petih prijateljev in sošolcev iz mariborske državne gimnazije z zacetka 20. stoletja ter njihovo delovanje, politicne poti in usode ter vpetost v razgibane case pred razpadom monarhije in ob nastanku nove države ter nato med dvema svetovnima vojnama. To so inž. gozdarstva in veleposestnik iz Vuhreda Franjo Pahernik, profesor klasicnih jezikov in ravnatelj celjske gimnazije Franc Mravljak, veleposestnik in gospodarstvenik iz Ivanjkovcev Lovro Petovar, upravitelj državne bolnišnice v Celju in politik Ivan Prekoršek ter zadružnik in publicist MilošŠtibler. V prispevku sledimo skupnemu delo­vanju prijateljev v Narodno radikalnem dijaštvu, Družbi sv. Cirila in Metoda, Narodnem svetu, v mešcanskih liberalnih strankah od Narodne stranke za Štajersko (NSŠ) do vsedržavne Ju­goslovanske nacionalne stranke (JNS) itd. Kljucne besede: mladoliberalci, Franjo Paher­nik, Ivan Prekoršek, Franc Mravljak, LovroPetovar, Miloš Štibler, Narodno-radikalno dijaštvo, Družba sv. Cirila in Metoda, Narodna stranka za Štajersko, Narodni svet, Država SHS, Kraljevina Jugoslavija. Goranka Kreacic, art history teacher, council­lor, Preserje Basic School, SI-1352 Preserje, Preserje 60, goranka.kreacic@guest.arnes.si “Important is the friendship that remains”: A Story of Friendship and Political Activities of Five Young Liberals The article focuses on a circle of . ve friends and classmates from the state-run gimnazi­ja in Maribor in the early 20th century, their activities, political paths and fates, as well as their embeddedness in the dynamic period before the dissolution of the monarchy and the emergence of the new state and, subsequently, in the inter-war period. This circle of friends included Franjo Pahernik, a forestry engineer and landowner from Vuhred, Franc Mravljak, a teacher of classical languages and headmaster of gimnazija in Celje, Lovro Petovar, a lan­downer and economist from Ivanjkovci, Ivan Prekoršek, a politician and general manager ofthe state hospital in Celje, and Miloš Štibler, a cooperative member and journalist. The paper highlights their joint operation in the National Radical Secondary-School Students, in the Sts. Cyril and Methodius’ Society, in the National Council, in the bourgeois liberal parties, rangingfrom the National Party of Styria (NSŠ) to the state-wide Yugoslav National Party (JNS), etc. Keywords: Young Liberals, Franjo Pahernik, Ivan Prekoršek, Franc Mravljak, Lovro Petovar,Miloš Štibler, National Radical Secondary-School Students, Sts. Cyril and Methodius’ Society, National Party of Styria, National Council, State of Slovenes, Serbs and Croats, Kingdom of Yugoslavia Uvod Miloš Štibler dejansko ni nikoli napisal relevantnih spominov, ki bi jih bilo treba objaviti. V petdesetih in šestdesetih letih preteklega stoletja je vestno beležil le dnevne dogodke, kjer veckrat omenja, da se pripravlja tudi na pisanje spominov. Kljub temu je v teh dnevniških zapisih mogoce prebrati marsikateri zanimiv spomin na dogodke in sodobnike, saj se v pricujocem clanku poleg obravnavanih prijateljev pojavljajo tudi politiki, kot so bili Ivan Pucelj, Gregor Žerjav, Josip Korošec in Anton Kristan, profesorja Josip Breznik in Slavko Raic (Reich), klasicni .lolog in planinec Josip Wester, .lozofa Leopold Benko in Franc Veber, kralj Aleksander Karadordevic, novinar Rasto Pustoslemšek idr., ki jih bomo predstavili v nekem drugem zapisu.1 Nekaj zanimivih pricevanj iz Štiblerjevih zapisov je že bilo objavljenih pred leti v prikazu njegovega dela in življenja. V ospredje tokratnega zapisa smo postavili sprva štiri prijatelje in gimnazijske sošolce ter njihovo vpetost v razgibane case in dogodke pred razpadom monarhije, ob nastanku nove države in med svetovnima vojnama: Franja Pahernika, Ivana Prekorška in Franca Mravljaka. Vlogo veznega clena pripovedi ima Miloš Štibler, ki je bil del te prijateljske naveze vec kot 60 let. Osnova za pricujoci clanek so njegovi dnevniški zapisi iz petdesetih in šest­desetih let 20. stoletja ter Pahernikovo pismo Milošu Štiblerju, kjer potrjuje, da je bila ta prijateljska naveza še kako živahna tudi leta 1968, vsaj med tistimi, ki so bili takrat še živi. Miloš Štibler, Franjo Pahernik, Ivan Prekoršek in Franc Mravljak so bili sošolci v višji državni gimnaziji v Mariboru in so odrašcali ter se svetonazorsko oblikovali v casu zaostrenih nacionalnih odnosov na Spodnjem Štajerskem, ki so za vedno oblikovali njihovo osebnost in poznejše delovanje. Pahernik in Štibler sta že kot gimnazijca in študenta ustanavljala zadružne hranilnice v Podravju in na Pohorju. Vsi so bili dejavni v liberalni struji akademskih društev slovenskih študentov, v Narodno radikalnem dijaštvu, kjer so vneto zagovarjali med drugim 1 Štiblerjevo pisno zapušcino sestavljajo obsežni dnevniški zapisi, zelo malo ohranjene korespondence ter osnutek za življenjepis Antona Korošca, ki ga nikoli ni dokoncal. Štiblerjevdnevnik je sedaj v Arhivu RS pod signaturo AS 2157 Štibler Miloš, osebni fond. Nekaj pisem in osnutek za Korošcev življenjepis je Štiblerjeva vnukinja Kamila Volcanšek odkrila šele predkratkim. Pismo Franja Pahernika Milošu Štiblerju, z dne 9. decembra 1968, smo vkljucili v pricujoci prispevek, ker vsebuje vec dragocenih podatkov. G. KREACIC: »Važno je prijateljstvo, ki naj ostane«: zgodba o prijateljstvu ... tudi ustanovitev slovenske Univerze v Ljubljani. Tesno so sodelovali s kranjskimi somišljeniki iz Narodno radikalnega dijaštva predvsem z Gregorjem Žerjavom, Albertom Kramerjem, Adolfom Ribnikarjem in Josipom Breznikom. Medtem ko je Narodno radikalno dijaštvo leta 1906 še uspešno delovalo, so se Pahernik, Mravljak, Štibler in Prekoršek prikljucili v Celju novoustanovljeni Narodni stranki za Štajersko (NSŠ), na celu katere je bil dr. Vekoslav Kukovec. Takrat se je cetverici prikljucil še peti clan prijateljske naveze Lovro Petovar, posestnik iz Ivanjkovcev. Ceprav so se v NSŠ želeli združiti s kranjsko Narodno napredno stranko (NNS), se je to zgodilo šele leta 1918. Vse kaže, da štajerski mladoliberalci niso našli skupnega jezika z vodstvom NNS, predvsem ne z dr. Ivanom Tavcarjem, dr. Karlom Trillerjem in dr. Alojzijem Kokaljem. Tudi Žerjav in prijatelji iz kranjskega Narodno radikalnega dijaštva niso našli skupnega jezika z NNS, vseeno so se ji pridružili, a šele leta 1909. Tako se je izoblikovala skupina enako mislecih mla­doliberalcev iz štajerske NSŠ in kranjske NNS. Verjetno so prav oni zagovarjali združitev v eno stranko, a zaradi skupnega nasprotovanja vodstveni politiki NNS se to ni zgodilo. NNS se je namreckmalu notranje razcepila, kar se je sprva odrazilo na nekem drugem polju, in sicer pri vprašanju vodenja narodnoobrambne organizacije, Družbe sv. Cirila in Metoda (DCM). Vsi omenjeni mladoliberalci so bili dejavni clani te družbe, Štibler in Prekoršek sta bila njena potujoca ucitelja. Oba sta bila glavna akterja t. i. afere Prekoršek, ene izmed resnejših kriz, ki je družbo pretresla do korenin. Žarišce spora je bila izražena zahteva, da se DCM decentralizira in se ustanovi celjska podružnica. Bilo je veckot ocitno, da nameravajo štajerski mladi liberalci prevzeti vodenje organizacije v svoje roke, seveda v povezavi s svojimi kranjskimi somišljeniki. Obenem pa ne gre prezreti dejstva, da je bil njihov ocitni namen obdržati Celje, kot središce spodnještajerske slovenske liberalne politike, kjer je nemška stran izgubila vso prednost. Spor je dosegel vrhunec leta 1910, ko je dr. Ivan Tavcar izsilil svojo izvolitev v glavni odbor Družbe sv. Cirila in Metoda, predlog za izvolitev pa je podal dr. Kokalj. Temu so ostro nasprotovali štajerski mladoliberalci na celu s peterico prijateljev in v dogovoru s svojimi somišljeniki med kranjskimi mladoliberalci znotraj NNS. Miloš Štibler je v Narodnem dnevniku napisal, da se »izven Kranjski Slovenci« ne bodo dali terorizirati takšnim ljudem, kot sta dr. Tavcar in dr. Kokalj, ter da se v Ciril-Metodovi družbi ne bo »kokaljilo«. Podpisal se je kot »mladin«. Ko mu je dr. Tavcar v Slovenskem narodu odgovoril, da se v DCM tudi ne bo »žerjavilo«, se je podpisal kot »starin«. Tako so »mladini« in »starini« ustvarili razdor znotraj dveh glavnih narodno liberalnih strank, ki ga je prekinila šele prva svetovna vojna. Po njej so se stari nasprotniki vendarle združili v eno stranko, v slovensko Jugoslovansko demokratsko stranko (JDS), in kratek cas sobivali, dokler ni vajeti prevzela mlado liberalna struja na celu z dr. Žerjavom in dr. Kramerjem. Od tedaj je bila peterica prijateljev soudeležena pri vseh poteh in stranpoteh, ki jih je slovenski liberalni tabor prehodil med dvema svetovnima vojnama: od životarjenja do seganja po zvezdah, od neusmiljenega padca do razcepljenosti v številne stranke in strancice, ki so tlakovale pot v pekel druge svetovne vojne. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) Franjo Pahernik, Miloš Štibler, Ivan Prekoršek in Franc Mravljak so že od gimnazijskih let sodelovali v amaterskih gledaliških skupinah, ki so v casu pred prvo svetovno vojno imele narodno buditeljski znacaj in so utrjevale slovenski jezik med prebivalstvom. Prekoršek, Štibler in Mravljak so bili leta 1911 med ustanovitelji Dramaticnega društva v Celju, kjer so tudi nastopali in ga vodili do zacetka prve svetovne vojne. Pricujoci prispevek se ne posveca delu in življenju Miloša Štiblerja, ceprav je bil enakopravni clan te prijateljske naveze, ker smo o njem obširneje pisali pred leti.2 Naslov prispevka je prevzet iz govora Adolfa Ribnikarja, politicnega somišlje­nika prijateljske naveze ob koncu šolskega leta 1905, ko je akademsko društvo na Dunaju, imenovano Slovenija, priredilo poslovilni vecer diplomantoma, Gregorju Žerjavu in Adolfu Ribnikarju. Tedanji predsednik društva Ljudevit Pivko je v go­voru poudaril, »da Slovenija takih cetrtoletnikov še ni imela.«3 Oba sta nelocljivo povezana z delovanjem omenjene peterice, vendar ju v pricujoco zgodbo nismo vkljucili, ker smo se osredišcili na krog peterice prijateljev, gimnazijskih sošolcev in politicnih somišljenikov, ki so v slovenskem zgodovinopisju manj znani in obravnavani. Franjo Pahernik (Vuhred, 8. 6. 1882–Maribor, 25. 12. 1976) Januarja in februarja 1961 se je Miloš Štibler spominjal dveh zanimivih mož, pohorskih rojakov, prijatelja Franja Pahernika, veleposestnika s Pohorja in Petra Miklavca Podravskega, samoukega prevajalca in pisatelja. Slika 1: Franjo Pahernik. Vir: Koroški pokrajinski muzej, Muzej Radlje ob Dravi. 2 Kreacic, Miloš Štibler, str. 179–206. 3 Škoro Babic, Košir, Spomini Josipa Breznika, str. 71–72. G. KREACIC: »Važno je prijateljstvo, ki naj ostane«: zgodba o prijateljstvu ... V Radljah ob Dravi (v Koroškem pokrajinskem muzeju) je danes mogoce obiskati osrednjo muzejsko razstavo, spominsko sobo, posveceno družini Pahernik iz pohorskega Vuhreda. Pahernikovi so bili pomembni in premožni veleposestniki, v lasti so imeli obsežne gozdove na Pohorju. Podpirali so delovanje raznih društev in darovali denar za cerkve, domove, šole, otroke, dijake, študente in druge pomoci potrebne ljudi. Ob koncu 19. stoletja so Pahernikovi zgradili cerkev v Vuhredu in darovali sredstva za njeno poslikavo ter postavili šolo na Bolfenku v Hudem Kotu ob zacetku 20. stoletja, pred drugo svetovno vojno so donirali sredstva za izgradnjo Sokolskega doma v Marenbergu.4 Štiriindvajsetega januarja 1961 je Štibler pisno obudil spomin na najbolj znanega predstavnike te rodbine, Franja Pahernika, inženirja gozdarstva in pionirja sonaravnega gospodarjenja z gozdovi. Da so bili pripadniki te rodbine resnicni humanitarci in .lantropi, kakor je o njih zapisano v radeljski spominski sobi, prica tudi spodnja nekoliko skrajšana Štiblerjeva dnevniška beležka o obisku pri Petru Miklavcu Podravskem: »Ime Podravski je bilo pri Slovencih zelo znano, ko mi je bilo približno dvajset let. Saj je ta mož prevedel iz raznih slovanskih jezikov celo vrsto znamenitih leposlovnih del. Zato sem bil zelo zadovoljen, ko se mi je nudila prilika, da ga osebno spoznam. Moralo je biti okrog leta 1905, ko mi prijatelj Franjo Pahernik, inženir goz­darstva in veleposestnik v Vuhredu, pravi, da naj ga spremljam k Podravskemu. Šla sva iz Vuhreda proti Ribnici. Približno na pol poti, v Orlici, sva stopila v borno koco, kjer je živel Podravski. Našla sva ga bolnega, v postelji: soba borna, polna papirjev. Kamorkoli si pogledal, povsod sama revšcina in pomanjkanje. Seveda, glavni nesrecnikov dohodek so predstavljali skromni honorarji, ki jih je prejemal za svoje pisateljevanje. A slovenski honorarji so bili takrat zares prav malenko­stni. H koci, v kateri je Podravski živel, je spadalo približno pol hektarja ali jutro zemlje, toda ne samo orne. Povrhu je imel že kar dvanajst otrok! Pa še bolan je bil ta nesrecni mož. Ali si je sprico takih podatkov moc predstavljati grozovito pomanjkanje, ki je Miklavca-Podravskega prizadelo? Zato je moje spoštovanje do Pahernika še bolj porastlo, ko sem videl, kako vztrajno je podpiral znanega slovenskega pisatelja iz zadnje dobe cesarja Franca Jožefa.« Zanimiv je tudi datum Pahernikovega in Štiblerjevega obiska. Kakor beremo v Slovenskem biografskem leksikonu, je Miklavec zelo zbolel na živcih, zato so ga leta 1904 odpeljali v Feldhof pri Gradcu. Cez pol leta so ga pripeljali domov, kjer 4 Spominska soba rodbine Pahernik. Koroški pokrajinski muzej: http://www.kpm.si/ razstave/spominska-soba-rodbine-pahernik/. Mama Franja Pahernika je bila Marija, roj. Robic, iz Limbuša, sestra Franca Robica (1841–1913), narodnozavednega Slovenca, deželnega poslancav Štajerskem deželnem zboru v Gradcu ter državnega poslanca v avstrijskem državnem zboru na Dunaju. Ko je Marija zgodaj ovdovela, je bil njen brat Franc Robic varuh njenima dvema mladoletnima otrokoma, Franju in Janku. Družinski odvetnik je bil dr. Fran Rosina, ki je bil porocen s Karolino, roj. Robic, Marijino necakinjo in hcerko Franca Robica. Družinske in pri­jateljske vezi so se obdržale še naslednja dva rodova, saj mi je dr. Andrej Rosina pripovedoval, da so velikokrat obiskovali Franja Pahernika pred vojno v Vuhredu in po vojni v Mariboru in ga je klical stric, ceprav je bil dejansko stari stric. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) je z družino živel v skrajni bedi. S tem tudi sovpada njun obisk. Štibler nazorno opiše razmere, v kakšnih je živela družina ob njunem obisku. V tem casu se je za Miklavca in družino organizirala pomoc tako, da so se v letih 1904/1905 zaceli zbirati prispevki na Slovenskem, leta 1907 na Ceškem, leta 1909 pa so prispevali precejšnjo vsoto tudi Slovenci iz Združenih držav. Le mesec dni pozneje (2. februarja 1961) beremo še en zapis o Paherniku: »Obiskal me je necak Nande iz Maribora. Govorila sva tudi o mojem davnem prijatelju Franju Paherniku. Sedaj živi v Mariboru, kjer si je sezidal tudi hišico. To me veseli. Je vendarle dosegel pokojnino, ceprav so mu nasprotovali mocni cinitelji. Zopet sem tolmacil necaku, da je prav Pahernikova zasluga, da je Dravska dolina danes jugoslovanska. Necak pravi, da zgodovine ne delajo posamezniki, marvec množice. »Tocno je to,« sem mu odvrnil, toda »tudi množice morajo imeti voditelje.« Opozoril sem ga na to, da je leta 1919 po teh krajih potovala posebna mednarodna komisija, ki se je zanimala, kje ljudstvo želi imeti novo državno mejo. Zgolj Pahernikova zasluga je, da je kmecko ljudstvo torej množica prebivalstva v takratnem marenberškem okraju (Marenberg so Dolnje Radlje)5 izjavljalo željo za prikljucitev k Jugoslaviji.« Tako o tem piše Štibler. Vendar ne napiše, da je bil Franjo Pahernik predsednik pokrajinskega Narodnega sveta za marenberški okraj (Radlje ob Dravi), ko so v prvih dneh novembra 1918 Slovenci prevzemali oblast v tem »najbolj zagrizenem nemško nacionalisticnem in nemškutarskem gnezdu v severozahodnem delu slo­venske Štajerske«.6 Poleg tega je bil Franjo Pahernik clan mednarodne razmejitvene komisije pri dolocanju meje z Avstrijo, ki je še danes takšna, kot je bila zacrtana takrat.7 Ta komisija si je tudi ogledala ozemlje, ki ga je zasedel Rudolf Maister in ga je priznala saintgermainska pogodba iz 10. septembra 1919. Pravo presenecenje pa je nastopilo, ko se je našlo pismo, ki ga je prejel Mi­loš Štibler le mesec dni pred svojo smrtjo.8 Napisal ga je Franjo Pahernik! Gre zaodgovor na pismo, ki ga je Štibler napisal 27. novembra 1968. Pahernik se spominja skupnih mladih dni, ko so kot gimnazijci sestavljali»triumvirat«, Miloš Štibler, Franjo Pahernik in »Francl«, Franc Mravljak iz znane vuhredske družine. Tudi Štibler v dnevniških zapisih omenja, kako je imel v ra­zredu tri najboljše prijatelje, in sicer Ivana Prekorška, Franca Mravljaka in IgnacaFludernika, ki se je preimenoval v Ognjeslava. Študiral je v Pragi, leta 1906 pa ga najdemo kot novoizvoljenega odbornika v Slovenskem akademskem društvu Adria v Pragi, v katerem je deloval kot knjižnicar.9 Pahernik dalje piše, da je njihov »triumvirat« oral narodno ledino v Dravski dolini. Nato se spominja casov, ko sta ustanavljala kmetske hranilnice in posojilnice: »Idealizem je naju objel, da sva ustanavljala Kmetske hranilnice in posojil­nice, Nemci so (jih, op. av.) odpravili med okupacijo, tudi naši po vojni niso imeli 5 Radlje ob Dravi so bile do leta 1952 Marenberg. 6 Ude, Boj za Maribor, str. 106. O Pahernikovih in Mravljakovih iz Vuhreda, ki »sodelovali med ljudstvom«, piše tudi Šnuderl, Osvobojene meje, str. 320. 7 Verdinek, Skromnost, prijaznost in dobrota, str. 59. 8 Pismo, napisano 9. decembra 1968, je našla Štiblerjeva vnukinja Kamila Volcanšek pozneje, zato še ni del njegovega fonda v ARS-u. 9 Edinost, 13. maj 1906, str. 6. G. KREACIC: »Važno je prijateljstvo, ki naj ostane«: zgodba o prijateljstvu ... smisla za reaktivizacijo istih, ko je ta ustanova vendar bila sijajen moment samo­upravljanja kmetskega ljudstva v .nancnem in moralnem oziru. Vobce današnje zadruge žal ne odgovarjajo principom in svrham klasicnega zadružništva na škodo kmetskemu gospodarstvu.« Tudi v Štiblerjevih dnevniških zapisih zasledimo podatek (26. 12. 1956), da je med poletnimi pocitnicami ob prehodu iz sedmega v osmi razred gimnazije imel možnost sodelovati pri ustanavljanju posojilnice v Vuhredu.10 Nato je leta 1902 na lastno pobudo, skupaj s somišljeniki, ustanovil posojilnice v Ribnici na Pohorju, Vuzenici in Limbušu ter nekoliko pozneje na Muti. Poleg tega so Franjo Pahernik, Miloš Štibler in Ivan Prekoršek že kot dijaki postali clani amaterskih gledaliških skupin. Štibler in Prekoršek sta leta 1911 skupaj z R. Salmicem ustanovila celjsko Dramaticno društvo, ki je do prve svetovne vojne zelo uspešno delovalo. V zakljucku pisma Pahernik še zapiše nekaj spominov na starega prijatelja, ko sta še sodelovala na gledaliških odrih: »Spominjam se še Tvoje pesmice na gledališkem odru pri Sgermu »Nobena lücica nije tako lepa, ko lütriš lüc« potem pa ceško »Mareno husicke so v jecmenc«. Nekoc smo pred izvajanjem gledališke igre pri Mravljaku v Vuzenici sedeli nekako molceci ob gostilniški mizi, pa je pristopil župan Mravljak11 in rekel: »Kaj ste tak tihi, ko bile bil tisti Štibler tu, bi vas že aufmišal.« Ko smo se muzali, Te je spoznal in odšel.« Slika 2: Miloš Štibler kot študent. Iz družinskega albuma njegove vnukinje Kamile Volcanšek. Septembra 1906 so štajerski liberalci pripravili ustanovno zborovanje za Narodno stranko za Štajersko, ki takrat še ni bila povezana s kranjsko Napredno stranko. Januarja 1907 je bil na seji glavnega odbora stranke izvoljen za predse­dnika Vekoslav Kukovec, v izvršnem odboru stranke pa je bil Franjo Pahernik.12 10 V katalogu Koroškega pokrajinskega muzeja o Peharnikovih piše, da je bila ustanovljena hranilnica in posojilnica v Vuhredu leta 1906. 11 Anton Mravljak (1842–1919), župan Vuzenice, je imel veliko zaslug za dvig narodne zavesti in ohranitev obmejnih Slovencev. Osmrtnica v Novi dobi, 11. januar 1919, str. 5. 12 Goropevšek, Štajerski Slovenci, str. 27, 30. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) Štirje prijatelji so sodelovali tudi v Društvu sv. Cirila in Metoda. Že ob koncu leta 1906 so Žerjav in somišljeniki ugotovili, da je treba DCM reorganizirati. Društvu (vodstvu) so ocitali, da ustanavlja redovniške šole in tako zavzema klerikalna, in ne vseslovenska stališca, da nima nobenega šolskega programa in da clani vodstva ne vedo, ali naj bi ga organizirali kot klerikalen ali kot nacionalen prosvetni zavod. Avgusta 1907 so se clani DCM zbrali na veliki skupšcini, kjer so volili novo vod­stvo. Najvec glasov sta poleg dr. Bleiweisa dobila samo še Gregor Žerjav (239) in Franjo Pahernik (222).13 Le-ta je nato ostal v vodstvu DCM vse do leta 1941.14 Tajnik novega odbora je postal Žerjav, ki je zacel z reorganizacijo družbe.15 Sicer je Franjo Pahernik bil dejaven v DCM tudi v svojem okraju v Vuhredu, to je bil radeljski okraj (takrat marenberški), kjer je bil med letoma 1906 in 1907 namestnik predsednika, med letoma 1908 in 1910 pa odbornik društva.16 V tridesetih letih najdemo Pahernika znova v družbi nekaterih mladostnih prijateljev. Osmega novembra 1931 je bil skupaj z Lovrom Petovarjem in Ivanom Prekorškom izvoljen za poslanca v Narodno skupšcino Kraljevine Jugoslavije. Od leta 1906, ko se je pridružil Narodni stranki za Štajersko (NSŠ) in bil predsednik njenega okrajnega odbora za marenberški okraj,17 ga je do leta 1931 politicna pot vodila skozi vse metamorfoze liberalnih strank: od NSŠ do Jugoslovanske demokratske stranke (JDS), prek Pucljeve Samostojne kmetijske stranke (SKS) do SDS, JRKD ter JNS.18 V Beogradu je bil tudi Miloš Štibler, edini od prijateljske naveze, ki je bil najdlje v Beogradu, in sicer vse od leta 1919, z izjemo nekajletnega presledka v dvajsetih letih, pa do leta 1945, in ki je v casu prihoda treh prijateljev iz mladosti delal kot vodja Oddelka za kreditiranje založništva v Privilegirani agrarni banki Beograd. Jože Javoršek zagotovo ni poznal zgodovine Štiblerjevega prijateljstva z novimi poslanci, ko je v svojih Spominih na Slovence zapisal:19 »Vlada mu je narocila, naj se ukvarja s Slovenci, ki se v Beogradu ne znajdejo; vsekakor je bil zaupna osebnost najvišjih politicnih krogov«. Leta 1935 so se pripravljale nove volitve. Predsedništvo JNS20 se je na po­svetovalnem sestanku 14. januarja 1935 sestalo, da bi sestavilo listo za prihajajoce vsedržavne volitve. Sestanku so prisostvovali narodni poslanci Franjo Pahernik, Lovro Petovar in Ivan Prekoršek. Petega maja 1935 so potekale nove volitve v Narodno skupšcino Kraljevine Jugoslavije in Pahernik ni vec kandidiral v svojem volilnem okraju. Leta 1933 je bil še med mandatom narodnega poslanca izvoljen za župana obcine Vuhred.21 13 Škoro Babic, Spomini Josipa Breznika, str. 129. 14 Verdinek, Skromnost, prijaznost in dobrota, str. 59. 15 Isti. 16 Vovko, Odborniki in clanstvo podružnic, str. 319. Tu je Franjo zapisan kot Fran Pahornik ali Pahernik. 17 Narodni list, 7. november 1907, str. 3. 18 Verdinek, Skromnost, prijaznost, str. 71. 19 Javoršek, Spomini na Slovence, str. 282. 20 Julija 1933 se je JRKD (Jugoslovanska radikalna kmetska demokracija) preimenovala v JNS (Jugoslovansko nacionalno stranko). 21 Verdinek, Skromnost, prijaznost, str. 71. G. KREACIC: »Važno je prijateljstvo, ki naj ostane«: zgodba o prijateljstvu ... Njegova poznejša usoda pa je znana iz že citiranega pisma Milošu Štiblerju, kjer opisuje vojna in povojna leta ter omenja skupnega prijatelja Milana Mravljeta,22 ki je veckrat obiskal Štiblerja in mu pripovedoval o usodi Pahernikovih po vojni. Pahernik v pismu nadaljuje, da so ga ob koncu meseca junija 1941, po mesecih jece v Marenbergu (Radlje ob Dravi) in Mariboru odpeljali, skupaj s sinom Vojkom in ženo ter z drugimi slovenskimi družinami, v tovornih vagonih v Vrhovine pri Plitviških jezerih. Nato so živeli pri kmetu v pravoslavni vasi Trnjavec, skupaj z bratrancem naduciteljem Robicem in Petrom Mravljakom23 iz Vuhreda. Iz Like so odšli v Suhopolje v Slavoniji, saj jim je pomagal prijatelj iz Zagreba. Nato so se preselili v Zagreb, kjer se je sin Vojko vpisal na gozdarsko fakulteto, Pahernik pa je prevzel službo v nekem gozdarskem zavodu. Omenja, da so za njimi prišli v Zagreb tudi Mravljakovi ter Miloš Oset.24 Pahernik tudi opiše, kako sta s Štiblerjem nekocskupaj obiskala puškarja Bo­rovnika v Borovljah. Borovnikovi sinovi so se po »nesrecnem plebiscitu« nastanili v Zagrebu in postali uspešni trgovci. Eden od sinov, Tone, je postavil štirinadstropno hišo na Pantovcaku. Ko je Tone Borovnik izvedel za usodo Pahernikovh, je prišel na obisk in jih povabil, da se preselijo v njegovo hišo. Postal je dolgoletni družinski prijatelj in Pahernik je z žalostjo sporocil, da je pred nekaj leti umrl. Aprila 1945 je družina doživela veliko tragedijo, saj so ustaši v Jasenovcu ubili sina Vojka zaradi sodelovanja z Osvobodilno fronto. Potrta zakonca sta se junija 1945 vrnila v Vuhred, na izpraznjeno posestvo, kjer sta morala zaceti po­polnoma na novo. Nato omenja hcer Vido, ki se je leta 1940 porocila z Bojanom Ribnikarjem,25 takratnim urednikom casnika Vecernik iz Maribora. Po kon.naciji v Italiji sta po koncu vojne odšla v Ameriko. Pove, da je hcerka namešcena kot tajnica pri nizozem­ski letalski družbi KLM v San Franciscu, mož pa je družabnik potovalne pisarne. Zanimivo pricevanje o povojnih letih vsebuje nadaljevanje Pahernikovega pisma, kjer izvemo, da jim je agrarna reforma leta 1946 odvzela vsa posestva, razen polja pri cerkvi in nekaj gozda:26 22 Milan Mravlje (1893–1978) je zanimiva oseba; v dobrih desetih letih je kandidiral kar na petih volitvah, in to za razlicne stranke. Balkovec, Kandidati na volitvah, str. 403. Zato ni cudno, da ga Balkovec omenja tudi v clanku Zaradi prepricanja ali koristi?, str. 33–34. Mravlje je prvic poskušal leta 1920 na komunisticni listi. Na kasnejših volitvah je kandidiral v liberalnem in kmec­kem taboru. Leta 1925 je bil kandidat kmetijcev, v tridesetih pa je bil leta 1931 na Živkovicevi listi in leta 1935 na Jevticevi listi izvoljen za poslanca. Na zadnjih volitvah je kandidiral kot kandidat Jugoslovanske nacionalne stranke. Glej tudi Filipic, Mravlje, Milan, str. 233. 23 Peter Mravljak, veleposestnik iz Vuhreda, je bil brat Franca Mravljaka. 24 Mravljakovi iz Vuhreda so bili prav tako trgovci z lesom kot Pahernikovi in velepo­sestniki, Miloš Oset pa je bil z Mute ter znani mariborski veletrgovec in Maistrov borec. 25 Bojan Ribnikar (1914–1989) je bil sin politika in gospodarstvenika Adolfa Ribnikarja (1880–1946). Ta je skupaj s Kramerjem in Žerjavom vodil narodno radikalno dijaštvo. Februarja 1909 so se prikljucili Narodni napredni stranki (NNS) in prevzeli njihov program (Ravnihar, Mojega življenja pot, str. 74). 26 Franju Paherniku je bilo odvzeto vec kot 552 hektarjev gozda na severnem pobocju Pohorja med Vuhredom in vrhom Velika Kopa. Ko so bili gozdovi leta 1992 vrnjeni potomcem, je hci Vida Ribnikar leta 2005 ustanovila Pahernikovo ustanovo. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) »Našli so se ljudje, ki niso pomenili poprej nicesar in zopet danes ne, ki so hoteli iti preko zakona in še požreti pušcenih zemljišc ter delati še druge neprilike. V teh za naju hudih casih si me opisal Žavcerju27 in res je uspela moja žena takrat pri neki intervenciji pri njemu. Ko je citala o tem v Tvojem pismu, je rekla, imaš res iskrenega prijatelja iz mladih dni, ki Ti je priskocil v stiski.« Tudi v katalogu Koroškega pokrajinskega muzeja je zapisano, da so po vojni lokalni prebivalci »pozabili« na zasluge Pahernikovih za razvoj Vuhreda in jim kratili še tiste osnovne pravice, ki so jim po razlastitvi še ostale. Vse, kar so jim potem vrnili, so si izborili na republiških institucijah.28 Pahernik nato opisuje gradnjo elektrarne Vuhred na Janževem Vrhu, leta 1952, posledica cesar je bila, da jima je voda iz Drave zalila kleti. Dve leti sta zakonca Pahernik še »stanovala nad vodo«, pridelke pa sta shranjevala pri Sgermovih. Po dolgotrajnih pogajanjih jim je elektrarna le izplacala neko odškodnino, s katero sta v Mariboru pod Kalvarijo postavila hišo, in septembra 1958 za vedno zapustila Vuhred. Obžaluje, da se njihove vrste pocasi redcijo, in omenja, da ni vec Ivana Pre­korška in Riharda Pestevška ter drugih »soletnikov« in politicnih somišljenikov Gregorja Žerjava, Alberta Kramerja, Lovra Petovarja. Pravi, da je ponosen, ker se njihov »trumvirat« še dobro drži, med njimi pa posebej izstopa Franc Mravljak. »Odšel je Prekoršek, pred tednom Pestevšek,29 naši drugi soletniki Žerjav, Kramer, Lovro Petovar pa že davno prej, naš tiumvirat pa še stoji liki(!) staremu hrastu, posebno se odlikuje naš Francl. V Veceru od 26. 11. je napisal Fran Roš clanek »proti cesarski Avstriji«, kjer simpaticno omenja tvojo osebo.«30 V nadaljevanju clanka bodo predstavljene še tri osebe iz ožjega kroga prijate­ljev, sošolcev in politicnih somišljenikov, ki jih omenja Pahernik v svojem pismu: Ivan Prekoršek, Franc Mravljak in Lovro Petovar, ki se je skupini štirih (Pahernik, Prekoršek, Mravljak in Štibler) pridružil nekoliko pozneje. 27 Pavle Žaucer (partizansko ime Matjaž), slovenski agronom in politicni delavec, med drugim je bil direktor Kmetijskega inštituta Slovenije med letoma 1954 in 1958, to je v casu, ko je Štibler pri njem uspešno posredoval v prid Pahernikovih, da so jim spet pripadle vsaj osnovne pravice. 28 Verdinek, Skromnost, prijaznost in dobrota, str. 89. 29 Nova doba piše 18. decembra 1933 na prvi strani, da obhaja petdesetletnico Rihard Pestevšek, sreski šolski nadzornik in rezervni kapetan. Rodil se je 18. decembra 1883 v Slivnici pri Mariboru kot sin tamkajšnjega naducitelja Karola Pestevška. Ima brata Karola Pestevška, ki je namestnik šefa državne policije v Ljubljani, in dva sinova z ženo Leopoldino, roj. Presinger:Žarka, študenta medicine v Zagrebu, in Marijana, ucenca nižje gimnazije v Celju. 30 Ivan Prekoršek je umrl februarja 1968, dr. Gregor Žerjav leta 1929, dr. Albert Kramer 1943 in Lovro Petovar pa leta 1957. Ob tem naj dodamo, da je bil Pahernik Štiblerjev in Mravl­jakov sošolec le v nižji realki v Mariboru, potem je gimnazijo dokoncal v Gradcu in nato študiral na Dunaju. Štiblerju in Mravljaku se je v gimnaziji prikljucil še Ivan Prekoršek, ki je prišel s celjske šole. G. KREACIC: »Važno je prijateljstvo, ki naj ostane«: zgodba o prijateljstvu ... Slika 3: Skupina sošolcev mariborske gimnazije na proslavi 45. obletnice mature pri Marku Sagaju, župniku v Št. Pavlu pri Preboldu, avgust 1948. Z leve proti desni: Karl Pestevšek, šolski inšpektor, Miloš Štibler, zadružnik, Ivan Prekoršek, upravitelj celjske bolnišnice, ter Franc Mra­vljak, profesor in ravnatelj celjske gimnazije. Vse te osebe omenja Pahernik v pismu Štiblerju. Pahernika ni na fotogra.ji, ker je maturiral na višji gimnaziji v Gradcu, bili so sošolci le v nižji. Nato sledijo sošolci: Marko Sagaj, šentpavelski župnik, prof. Skok, ki je bil povabljen kot gost, Karl Tribnik, profesor na mariborski državni klasicni gimnaziji in Maistrov borec. Zadnji je dr. Hinko Schreiner, slovenjgraški odvetnik, v virih znan kot stecajni upravitelj gradu Pukštajn in odvetnik v sporu z Narodnim muzejem glede zbirke orožja pukštajnskega lastnika barona Kometerja.31 Fotogra.ja je iz družinskega albuma Kamile Volcanšek, vnukinje Miloša Štiblerja. Ivan Prekoršek (Prekorje pri Vojniku, 9. 8. 1883–Celje, 6. 2. 1968) Ivan Prekoršek s Prekorja pri Vojniku je obiskoval nižjo slovensko gimnazijo v Celju, maturiral pa je na mariborski višji gimnaziji leta 1903, v istem razredu kot Miloš Štibler in Franc Mravljak. Že kot gimnazijec je objavljal v celjski Domovini, Narodnem listu in Narodnem dnevniku. Miloš Štibler ga v svojih spominih, 14. oktobra 1956, omenja kot enega od najboljših prijateljev: »Najboljši prijatelji v mojem razredu smo bili Fludernik, potem Ivan Prekor­šek, Mravljak Franc in jaz, ker smo vsi bili narodno zelo vneti. Fludernik se je tudi sam preimenoval iz Ignacija v Ognjeslava,32 jaz pa iz Mihaela v Miloša. Takšni smo bili v vsem, ko smo zapušcali mariborsko gimnazijo.« Ob koncu 19. stoletja se slovenski visokošolci še niso delili po svetonazorskem in politicnem prepricanju. V Gradcu so, denimo, bili vsi v akademskem društvu Triglav. Ko je Prekoršek prišel na graško univerzo študirat zgodovino in zemljepis, je bil že politicno izoblikovan. Pripadal je narodno zavedni generaciji, ki je bila prica narodnostnim bojem na Štajerskem; v tem smislu je zacel delovati tudi v Gradcu. Bil je med ustanovitelji Tabora, novega akademskega društva, okrog katerega so se 31 Lazar, Baron Hans Kometer, str. 301, 309, 310. 32 Ognjeslav Fludernik, študent jezikov v Pragi, je bil izvoljen za knjižnicarja na obcem zboru akademskega društva Adria. V: Edinost, 13. maj 1906, str. 6. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) zbirali narodno radikalni študentje, leta 1905 je bil njegov predsednik.33 Septembra istega leta so pod taktirko dveh novih diplomantov, Gregorja Žerjava in Adolfa Ribnikarja,34 pripravili prvi shod narodno radikalnega dijaštva v Trstu. Novembra je bil imenovan izvršni odbor (eksekutiva) narodno radikalnega dijaštva, v katerega je bil Prekoršek izvoljen skupaj z A. Kramerjem, J. Breznikom in F. Mravljakom.35 Študij je nadaljeval v Pragi, kjer je prav tako sodeloval v ustanavljanju narodno radikalnega akademskega društva Adria in bil izvoljen za odbornika. Od leta 1906 je deloval v Narodni stranki za Štajersko (NSŠ), ki jo je vodil Vekoslav Kukovec, in bil clan njenega glavnega odbora.36 Po študiju se je vrnil v Celje in se srecal z gimnazijskim sošolcem in prija­teljem Milošem Štiblerjem, ki je leta 1906 prišel v Celje kot zadružni referent in tajnik Zadružne zveze. Še iz gimnazijskih casov ju je družila ljubezen do gledališca, kjer sta nastopala v dijaških amaterskih skupinah. Takoj sta pristopila k Pevskemu društvu, ki je imelo pod okriljem tudi dramsko sekcijo. Leta 1910 se je Dramaticni oddelek Celjskega pevskega društva osamosvojil v Dramaticno društvo, kar je bila zasluga treh gledaliških navdušencev, Miloša Štiblerja, Ivana Prekorška in Rafka Salmica. Postavili so nove iztocnice za delovanje, denimo, stalni igralski ansambel in režiserja ter drugacen, bolj zahteven gledališki repertoar. Prekoršek je k sodelovanju pritegnil tudi mlade, ki niso bili vec zadovoljni zgolj s starim repertoarjem, ampak so zahtevali modernejše uprizoritve. To so bili zacetki poklicnega gledališca v Celju, ki je bilo ustanovljeno po koncu prve svetovne vojne. Slika 4: Ivan Prekoršek. Vir: Wikimedia Commons: https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Ivan_Prekor%C5%A1ek.jpg 33 Baš, Ivan Prekoršek. Slovenski biografski leksikon: https://www.slovenska-biogra.ja. si/oseba/sbi458247/. 34 Škoro Babic, Spomini Josipa Breznika, str. 71. 35 Isti, str. 112. 36 Glavni odbor narodne stranke, Narodni list, 7. november 1907, str. 3. G. KREACIC: »Važno je prijateljstvo, ki naj ostane«: zgodba o prijateljstvu ... Ivan Prekoršek je še pred prvo svetovno vojno deloval v še enem celjskem društvu, ki je krepilo slovensko narodno zavest; to je bila Citalnica. Bil je njen tajnik od leta 1911, ob njeni 60-letnici pa je za Novo dobo napisal sestavek v petih nadaljevanjih.37 T. i. afera Prekoršek je povzrocila eno izmed najhujših kriz družbe in bi skoraj povzrocila razcep na staroliberalni in narodno radikalni del.38 Sprožile so jo povsem iste osebe iz vrst narodno radikalnega dijaštva, ki so dve leti pred tem povzrocile spor v Narodni napredni stranki NNS in stranko razdelile na t. i. mladine in starine. Na podlagi zbranih virov in opisov dogodkov je mogoce ugotoviti, da je v obeh primerih prišlo do poskusa mlajše generacije39 (»mladinov« ali mladoliberalcev), da prevzamejo vodstvo. V obeh primerih sta to bila clana štajerske podružnice DCM Miloš Štibler in Ivan Prekoršek, ki sta po vsej verjetnosti bila »glasnogovornika« prodornega in hitro se vzpenjajocega politika mlade generacije, Gregorja Žerjava. Ta je v t. i. »Bistriškem udaru« odigral glavno vlogo, ko so pripadniki narodno radikalnega gibanja na letni skupšcini DCM, 6. avgusta 1907, dosegli, da je v vodstvu do tedaj slogaško vodene DCM dokoncno prevladala liberalna stran.40 Ob tem spopadu med DCM in mladoliberalci s Prekorškom na celu kaže opozoriti, da je bil vseskozi prisoten namen ohraniti in utrditi Celje kot središce spodnještajerske liberalne politike, ki naj bi vkljucevala tudi pokrajinsko vodstvo te pomembne narodnoobrambne organizacije. Leta 1908 sta Prekoršek in Štibler nastopila kot družbena potovalna ucitelja DCM za Štajersko.41 Mlada generacija se je pocasi vzpenjala; leta 1911/12 je bil Prekoršek v predsedniškem odboru društva, Štibler pa je bil tajnik družbe in nato clan nadzornega odbora.42 Glede na poznejše tesno sodelovanje med Prekorškom in dr. Jurom Hrašov­cem, ki je potekalo na lokalni ravni, je treba na kratko osvetliti, kaj se je zgodilo po liberalnem prevzemu DCM. Dr. Juro Hrašovec je bil politik, ki ga je oblikovalo slogaštvo v DCM, zato se z novonastalo situacijo ni mogel sprijazniti. Istega leta je s somišljeniki ustanovil Narodni svet za spodnjo Štajersko kot nekakšen nadstran­karski forum.43 Stališce tega foruma je bilo, da je treba pridobiti potovalne ucitelje, ki bi pripravljali narodne katastre in s predavanji krepili slovensko narodno zavest. Kljub temu potovalnih uciteljev ni nastavljal Narodni svet, to pristojnost je imela DCM, s katero so kljub razkolu še vedno zgledno sodelovali. Tako je Ivan Prekor­šek postal potovalni ucitelj; od tod izvirata njegovo znanstvo z dr. J. Hrašovcem ter njuno poznejše sodelovanje v celjskem mestnem svetu. 37 Prekoršek, Prispevki k zgodovini društvenega, 5. maj 1921, str. 1, 2. Nato sledijo na­daljevanja v 54., 55., 56. in 57. številki. 38 Vovko, Mal položi dar …, str. 92. 39 Mladini so bili še Gregor Žerjav, Josip Breznik, Adolf Ribnikar, Albert Kramer in dr. Starini pa so bili Ivan Tavcar, Karel Triller, Alojzij Kokalj in dr. 40 Perovšek, Idejni in politicni, str. 318. 41 Narodni list omenja absolviranega .lozofa Prekorška kot potovalnega ucitelja (Narodni list, 19. november 1908, str. 2), Miloša Štiblerja pa kot zadružnega potovalnega ucitelja (Narodni list, 12. november 1908, str. 2). 42 Vovko, Podružnice Družbe sv. Cirila, str. 360. 43 Goropevšek, Ivan Prekoršek – potovalni ucitelj, str. 422. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) Kmalu po tem, ko je nastopil mesto potujocega ucitelja, je Prekoršek zacel opozarjati na nepravilnosti in predlagati izboljšave. Med drugim je predlagal decen­tralizacijo DCM in ustanavljanje pokrajinsko organizirane zveze družb s sedežem v Celju, kar vodstvu ni bilo všec. Zato so clani vodstva DCM, ki so se sestali 20. marca 1912, zavrnili vse zahteve Celjanov. Ker so ugotovili, da je bil Prekoršek, skupaj z drugimi narodnimi radikali, pobudnik ideje o delitvi letnih skupšcin DCM na javni in tajni del, so se v vodstvu DCM hoteli znebiti »motecega elementa« tako, da so »ugotovili«, da je mesto potovalnega ucitelja DCM na Štajerskem predrago. Zaradi tega sta se sprla Miloš Štibler kot clan nadzornega odbora DCM44 in tajnik družbe Janko Šlebinger. Dokoncni razhod med vodstvom DCM in Milošem Šti­blerjem, ki je gorece zagovarjal Prekorškovo zamisel decentralizacije družbe, se je zgodil le en mesec pozneje. Nato je sledil še obracun s Prekorškom, ki je s prvim junijem 1912 izgubil mesto potovalnega ucitelja DCM. Zaradi tega so v Mariboru celo priredili protestni shod v podporo odpušcenemu ucitelju. A Prekoršek je bil sposoben in delaven in je že takoj po izgubi mesta potovalnega ucitelja v DCM nastopil kot upravitelj pivovarne v Žalcu, kjer je služboval – z izjemo leta 1915, ko je bil v vojaški službi –, vse do leta 1918. Družbe (DCM) pa ni zapustil. Ostal je njen clan in tako je bil med letoma 1913 in 1914 društveni predsednik v Žalcu.45 Prva svetovna vojna je prijatelja locila, Štibler je odšel v Maribor, po koncu vojne pa na Dunaj in v Beograd. Prekoršek je ostal v Celju – z izjemo tistega leta, ko je bil vojak –, kjer je bil od leta 1918 upravitelj celjske bolnišnice, deloval pa je tudi v nadzornih in upravnih odborih Mestne hranilnice, Zvezne tiskarne itn. Uspešno je deloval tudi na lokalni ravni s sošolcem Francem Mravljakom: spomladi 1921 je bil na Demokratski listi (JDS) izvoljen v novi celjski obcinski svet,46 prav tako še leta 192447 in 1927.48 Ves cas županovanja prvega slovenskega župana v Celju dr. J. Hrašovca je z njim tesno sodeloval. Toda delovanje na lokalni ravni je bilo ocitno premalo za agilnega, izkušenega in tesnega Žerjavovega somišljenika in sodelavca še iz casov narodno naprednega dijaškega kroga in delovanja v Družbi sv. Cirila in Metoda. Po koncu prve svetovne vojne se je liberalni tabor v Celju utrdil, vodil ga je Vekoslav Kukovec. Ko prebiramo casopisje tistega casa, dobimo vtis, da je bil Ivan Prekoršek eden izmed vodilnih politikov in ideolog liberalnega tabora na Celjskem. Bil je neutruden borec za enakopravnost slovenskega jezika, borec za slovensko gimnazijo v Celju. Sodeloval je v vseh narodnoobrambnih (DCM) in kulturnih organizacijah (Citalnica in Dramaticno društvo), ki so širile narodno zavest in se bojevale za javno rabo slovenskega jezika. Z drugimi vodilnimi politiki je organiziral strankarske shode JDS v letih 1918, 1919, kjer je bil glavni govornik, organiziral je strankine podružnice na podeželju in v manjših krajih. Bil je tudi namestnik predsednika JDS ter predsednik izvršnega odbora JDS za celjski okraj.49 44 Isti, str. 93. 45 Vovko, Odborniki in clanstvo podružnic, str. 323. 46 Nova doba, 28. april 1921, str. 2. 47 Nova doba, 23. september 1924, str. 1. 48 Nova doba, 21. junij 1927, str. 1. 49 Iz jugoslovanske demokratske stranke, Nova doba, 5. april 1919, str. 5. G. KREACIC: »Važno je prijateljstvo, ki naj ostane«: zgodba o prijateljstvu ... Glede na to je popolnoma razumljivo, da se je po ustanovitvi Kraljevine SHS zacel udejstvovati tudi na vsedržavni ravni. Volitve v ustavodajno skupšcino (konstituanto) Kraljevine SHS, 28. novembra 1920, so bile izvedene na podlagi zakona, ki ga je sprejelo Zacasno narodno predstavništvo septembra 1920. Ivan Prekoršek je kandidiral kot tretji na Kukovcevi listi Demokratske stranke50 za ma­riborsko-celjsko-koroško in prekmursko volilno okrožje, a takrat ni bil izvoljen.51 Narodna skupšcina Kraljevine SHS iz leta 1920 ni dokoncala štiriletnega mandata. Že spomladi, 18. marca 1923, so bile nove volitve, ki so bile usklajene z novim zakonom, sprejetim septembra 1920. Predvideval je zmanjšano število poslancev.52 Tako na Kukovcevi kandidatni listi JDS ni Prekorška in pridružene napredne kmecko-obrtne zveze za mariborsko-celjsko volilno okrožje. Zadnje demokraticne volitve v narodno skupšcino so bile 11. septembra 1927. Januarja 1929 je kralj Aleksander razpustil skupšcino in uvedel diktaturo. Liberalni tabor pa je v tem casu (prva polovica tridesetih) doživel svoj vrh ali »zvezdna leta«, kot temu pravi Perovšek.53 Na volitvah v Narodno skupšcino Kraljevine Jugoslavije, 8. novembra 1931, dosežejo absolutno vecino. V Tedenskih slikah, prilogi liberalnega casopisa Domovina, so 12. novembra 1931 na naslovnici objavili izide volitev. Pod naslovom Sijajna zmaga narodnega edinstva so bile objavljene fotogra.je nosilca liste P. Živkovica in treh Slovencev, A. Kramerja, I. Mohorica in I. Puclja, ki so zasedli ministrske položaje, na drugi strani pa so bile objavljene fotogra.je narodnih poslancev Dravske banovine. Med »naj­boljšimi možmi, ki jih je izbral naš narod«, zasledimo kar tri novoizvoljene poslance iz prijateljske naveze Pahernik-Petovar-Prekoršek-Mravljak-Štibler, in sicer Ivana Prekorška, ki je bil takrat upravitelj celjske bolnišnice, Lovra Petovarja, posestnika v Ivanjkovcih, srez Ptuj, in Franja Pahernika, posestnika iz Vuhreda, srez Prevalje.54 Zdi se, da je bil Prekoršek eden izmed dejavnejših in bolj opaženih poslancev Dravske banovine v narodni skupšcini; njegovi govori so bili »simpaticno sprejeti«. Januarja 1932 je imel kralj v narodni skupšcini govor, v katerem je podal temelj­ne usmeritve narodne in državne politike, utemeljene z njegovo ustavo; šlo je za samoupravno ureditev v obcinah in banovinah.55 Narodni poslanci so po tem dva dneva razpravljali o monarhovem govoru. To je bila t. i. adresna debata, ki se je je udeležil tudi Prekoršek; njegov govor pa je Jutro objavilo v celoti.56 Prisotne je nagovoril v slovenšcini »v slovenskem govoru«. Ce odmislimo njegovo dobrikanje in plehko hvalnico »tisocletnim sanjam in stoletnim naporom najboljših slovenskih sinov, ki so našli svoj cilj v svobodni Jugoslaviji«, je mogoce reci, da je njegov 50 Demokratska stranka je pravzaprav JDS, kjer so se junija 1918 združile Narodna naprednastranka za Štajersko (NNŠ) in kranjski liberalci NNS. Aprila 1919 se je JDS združila z liberalnimi strankami iz drugih krajev Jugoslavije v Demokratsko skupnost, ki se je pozneje preimenovala v Demokratsko stranko. Glej: Perovšek, Organizacijsko-politicna slika, str. 313–346. 51 Nova doba, 27. november 1920. 52 Balkovec, Druge volitve v skupšcino, str. 286. 53 Glej: Perovšek, Organizacijsko-politicna, str. 313–346. 54 Tedenske slike, priloga Domovini, 12. november 1931, str. 1–2. 55 Stiplovšek, Banski svet Dravske banovine, str. 117. 56 Manifestacija sloge in odlocne volje. Jutro, 27. januar 1932, str. 1. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) nagovor realen, saj omenja perece družbene probleme, kot so slabo gospodarsko stanje, brezposelnost, nezmožnost slovenskih kmetov, da bi odplacevali posojila, ker so obresti previsoke, bedo, v kateri živijo invalidi in upokojenci itn. Posebno pozornost pritegne njegovo razmišljanje o bodoci ureditvi države, ki zadeva de­centralizacijo, torej model ureditve, ki ga je zagovarjal vse od mladih let, ne glede na to, ali je šlo za model ureditve neke družbe, kot je DCM, ali za državno raven: »Poenostaviti je treba upravni aparat ter pospešiti decentralizacijo unitarne države. Na nižje upravne edinice naj se prenesejo vsi posli, ki se morejo tam reševati skladneje z interesi življenja.« Natanko enak predlog je namrec Prekoršek podal že dve desetletji pred tem, na enem od zborovanj Družbe sv. Cirila in Metoda, ko je z zahtevo po decentra­lizaciji DCM in ustanavljanju pokrajinskih podružnic sprožil »afero Prekoršek«. Ob sprejetju državnega proracuna za leto 1934/35 je imel govor – poslušali so ga »z najvecjo pozornostjo« –, saj se je dotaknil gospodarskih, socialnih, prosvetnih in upravnih problemov. Dotaknil se je tudi slovenskega obmejnega šolstva, ceš da je zelo zanemarjeno, ter manjšinskega šolstva oz. nemške manjšine, ki bi morala biti lojalna, da »se naša deca ne bi raznarodovala«. Pohvalil je izvedbo komasacije obcin, ki naj bi za »nas v Dravski banovini pomenila zgodovinsko dejanje v našem notranjem upravnem življenju«.57 Predvsem je bil zadovoljen, ker je komasacija omo­gocila, da so upravne enote postale sposobne za življenje. O sprejemanju proracuna pa je vnovic povedal, da bi decentralizacija uprave pomenila vecjo preglednost in manjše stroške, kar naj bi bilo v casu gospodarske krize zelo pomembno. Ce bi bila izvedena »smotrna« decentralizacija, bi se lahko prihranila ena tretjina izdatkov, ki jih je tedaj porabila centralna birokracija. Ob tem je poudaril, da bi se moral odnos med centralno in lokalno upravo urediti tako, da ne bi bili ogroženi vsedržavni interesi. Jugoslovanska radikalna kmetska demokracija (JRKD) se je julija 1933 pre­imenovala v Jugoslovansko nacionalno stranko (JNS). Na ustanovnem kongresu so izvolili novo strankino vodstvo. Ivan Prekoršek in Lovro Petovar sta postala clana širšega glavnega odbora stranke, od leta 1936 pa je bil Prekoršek v njenem ožjem vodstvu.58 Leta 1935 je kandidiral na listi B. Jevtica in bil edini od trojice prijateljev drugic izvoljen za narodnega poslanca. V Novi dobi so mu posvetili celo prvo stran, kjer je navedel svoje predvolilne obljube, urednik pa je objavil daljši sestavek o »velicastnem shodu g. Ivana Prekorška v Celju«.59 Leta 1938 je kandidiral tudi na volitvah v Narodno skupšcino Kraljevine Jugoslavije, in sicer na Mackovi listi, a je v svojem okraju dosegel šele tretje mesto, in ni bil izvoljen. V svoji dolgi karieri je imel mnogo funkcij tako na lokalni kot tudi na deželni, banovinski in vsedržavni ravni. Med drugim je dvakrat kandidiral za narodnega poslanca, a ni bil izvoljen (na Kukovcevi listi 1920 za NS Kraljevine SHS in leta 1938 na Mackovi listi za NS Kraljevine Jugoslavije), dvakrat ni kandidiral (leta 1923 in leta 1927), dvakrat je kandidiral in bil izvoljen za narodnega poslanca Kraljevine Jugoslavije (leta 1931 na Živkovicevi listi in leta 1935 na Jevticevi listi). 57 Jutro, 28. februar 1934, str. 1, 2. 58 Perovšek, Organizacijsko-politicna slika, str. 73. 59 Nova doba, Celje, 3. maj 1935. G. KREACIC: »Važno je prijateljstvo, ki naj ostane«: zgodba o prijateljstvu ... Ivan Prekoršek je bil porocen z Bogdano, r. Žižek, hcerko znanega narodnjaka in okrajnega zdravnika v Vojniku in Velenju dr. Antona Žižka. Imela sta tri otroke: Alenko, Tugomera in Branka.60 Ko ni bil vecizvoljen za poslanca, se je vrnil v Celje. Nad Evropo so se zbirali zlovešci oblaki vojne in v Ivanu Prekoršku so se zganili vsi narodnoobrambni me­hanizmi izpred prve svetovne vojne. Takoj se je vkljucil v protinacisticno dejavnost. Skupaj s sinom Tugomerom sta pripadala skupini (brata Kalan, bratje Omersa, Orožnovi itd.), ki se je povezala s krogi okoli angleškega konzulata v Zagrebu in zacela sodelovati s SOE.61 Njihovo delovanje ni ostalo neopaženo, saj so v Celju delovale skupine kulturbunda, ki so porocale gestapu in RSHA62 ter SD.63 Prav na seznamu te organizacije sta se znašla tudi oce in sin Prekoršek.64 Vsa družina je bila potem izgnana v Srbijo, v Cuprijo. Leta 1942 je gestapo v Srbiji razpisal tiralico za sinom Tugomerom, ki je odšel na Ravno goro in postal kurir Draže Mihailovica za Slovenijo. Ob koncu vojne je bil pri vojaški misiji jugoslovanske kraljeve vojske v Bariju, v Italiji. Tam je ostal do njene razpustitve, konec vojne pa je docakal kot letalski podporocnik v britanski vojski.65 Po vojni se je oce, Ivan Prekoršek, vrnil v Celje, kjer ga je budno spremljala nova povojna oblast. Dobil je delo tajnika celjske Obrtne zbornice – menda zato, da ne bi bilo negodovanje nad novo oblastjo v mestu še vecje.66 Po porocilih Udbe se celjski liberalci po vojni niso vec organizirano sestajali. So pa bila še vedno gostilniška omizja, kjer so v družabnih pogovorih izrekli tudi kaj takega, kar so vestni agentje Udbe takoj prenesli naprej. Tako je za enim omizjem Prekoršek izjavil, da bi lahko premagal Franca Leskoška - Luko na volitvah za poslanca v zvezni skupšcini. Baje je celo kandidiral, a je potem odstopil, ker je uvidel, da ne bi mogel kot poslanec nicesar narediti. Tako so v Udbi ugotovili, da je v Celju »reakcija« še vedno mocna.67 Žal v Štiblerjevih dnevniških beležkah ni nobenih pricevanj o pogovorih za »družabnimi omizji«, kadar je skupina maturantov mariborske gimnazije obhajala obletnice mature. Franc Mravljak (Sveti Anton na Pohorju, 2. 12. 1882–Celje, 26. 3. 1970) Franc Mravljak izvira iz Sv. Antona na Pohorju. Mravljakovi so bili tako kot Pahernikovi veleposestniki; usodi obeh družin sta tesno prepleteni. Oce, prav tako Franc, je bil župan,68 Francev starejši brat Peter je ostal na posestvu in ga upravljal, 60 Nova doba, 18. marec 1922, str. 5. 61 SOE – Special Operations Executive oz. Uprava za posebne operacije. 62 RSHA – Reichssicherheitshauptampt oz. Glavna uprava varnosti tretjega rajha. 63 SD – Sicherheitsdienst oz. Varnostna in obvešcevalna služba nemške nacisticne stranke. 64 Vodušek Staric, Slovenski špijoni, str. 210. 65 Isti, str. 316. 66 Isti, str. 400. 67 Isti. 68 Tabor (Narodni list), 27. september 1923. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) veckrat je tudi kandidiral na razlicnih volitvah, od leta 1930 do 1935 je bil celo banski svetnik.69 O Petru Mravljaku, Francevem bratu in Franju Paherniku je leta 2003 pricala Nada Kavcic, in to v vlogi informatorke diplomanta FDV. Njeno mnenje se nekoliko razlikuje od Štiblerjevega mnenja o F. Paherniku.70 »V Vuhredu sta bla dva vlka veleposestnika. Mela sta posestva z najemniki. To sta bla Mravljak Peter in Pahernik Franc. Tem so kmeti dajali iz svojih žag predelan les, veleposestnika pa sta pobirala maržo za odvod lesa dalje po Dravi. Bila sta bogata in skopuška. Bila sta gajcig«. O Francu obstaja najmanj virov, samo na podlagi številnih notic iz Nove dobe je bilo mogoce sestaviti nekakšen pregled njegovega delovanja za Celje v prelomnih casih, ko je iz nemških prešlo v slovenske roke. Bil je tesen sodelavec prijatelja in gimnazijskega sošolca Ivana Prekorška in tasta Jura Hrašovca. Tako kot vsi iz prijateljske naveze je bil tudi on dejaven v narodnoobrambni Družbi sv. Cirila in Metoda. Kot študent .lozo.je71 je bil med letoma 1905 in 1907 blagajnik podružnice DCM v Vuhredu, v radeljskem okraju (takrat marenberški okraj).72 Tako kot Štibler, Pahernik in Prekoršek je bil tudi Mravljak clan narodno radikalnega dijaštva; s Prekorškom sta bila leta 1906 izvoljena v izvršni odbor tega društva.73 Slika 5: Franc Mravljak kot avstro-ogrski vojak. Iz družinskega albuma njegovega vnuka Marka Menašeja. 69 Stiplovšek, Banski svet Dravske banovine, str. 48, 324. 70 Kos Durjava, Socialno življenje na Pohorju, str. 10. 71 Mravljak je na .lozofski fakulteti študiral klasicne jezike, a tedaj je bilo v navadi, da je bil vsak, ki je obiskoval katerokoli smer, »študent .lozo.je«. Dejstvo, da je bil profesor latinšcine in gršcine, mi je v e-pošti potrdil dr. Andrej Rosina, ki je hodil k njemu na ure latinšcine, in tudi njegov vnuk Mark Menaše. 72 Vovko, Odborniki in clanstvo podružnic, str. 319. 73 Škoro Babic, Spomini Josipa Breznika, str. 107. G. KREACIC: »Važno je prijateljstvo, ki naj ostane«: zgodba o prijateljstvu ... O tem, da je študiral na Dunaju, je mogoce sklepati le posredno. Ko so leta 1905 izbirali izvršni odbor narodno radikalnega dijaštva, je vsako akademsko društvo, ki je bilo clan gibanja, delegiralo dva clana. Akademsko društvo slovenskih študentov na Dunaju (Slovenija) je delegiralo Franca Mravljaka in Josipa Breznika.74 Mravljak je bil tudi med glavnimi govorniki na shodu slovenskih visokošolcev na Dunaju, 27. junija 1907.75 Leta 1910 se je zaposlil na, tedaj nemški, celjski državni realni gimnaziji. Takrat sta v Celju že bila Mravljakova najboljša prijatelja in sošolca, Ivan Prekoršek in Miloš Štibler. Vsi trije so bili aktivni clani Narodne stranke za Štajersko (NSŠ) že ob njeni ustanovitvi. Tako kot Štibler in Prekoršek se je tudi Mravljak pridružil ljubiteljski gleda­liški skupini v Celju. Leta 1911 so trije prijatelji s skupino somišljenikov (denimo Rafael Salmic) ustanovili samostojno Dramaticno društvo in Franc Mravljak je bil dolgoletni zaslužni predsednik tega društva; Ivan Prekoršek je bil takrat tajnik in arhivar.76 Trije od petih prijateljev so tudi nastopili v gledaliških igrah, Miloš Štibler, Ivan Prekoršek in Franc Mravljak. V gimnazijskih in študentskih casih je z njimi nastopal tudi Fran Pahernik. Narodni list poroca, do so se, v sicer plitvi Blumentha­lovi burki Zlodejeve skale, igralsko izkazali – Ivan Prekoršek kot registrator Timpe, Miloš Štibler kot Erik pl. Kralj, Franc Mravljak kot Božidar in Marta Hrašovec kot Leonija.77 Marta Hrašovec, hcerka deželnega poslanca v Gradcu dr. Jura Hrašovca se je štiri leta pozneje porocila s Francem Mravljakom. Ta je prva leta po prihodu v Celje poleg službe opravljal še delo knjižnicarja v celjski Citalnici in blagajnika Dijaške kuhinje. Poleg tega je dolga leta deloval v Dijaškem podpornem društvu, ki mu je v tridesetih letih pa vse do zacetka druge svetovne vojne tudi predsednikoval. V zacetku prve svetovne vojne je bil vpoklican v avstrijsko vojsko in bil ranjen na fronti v Galiciji. Zdravniki so mu rešili nogo, ki jo je poškodoval šrapnel, a je potem vse življenje šepal.78 Ker ni bil vec sposoben za vojsko, je bil premešcen v Maribor, kjer je bil 1. aprila 1916 namešcen v višjo vojaško realko kot pribocnik/ adjutant poveljnika von Blaha, urejal je upravnopravne in administrativne zadeve. Ko je prvega novembra 1918 prevzel nadzor nad Mariborom Rudolf Maister, so se gojenci kadetnice nemške narodnosti temu uprli tako, da so hoteli razdejati nara­voslovni kabinet.79 Profesorju Mravljaku (takrat s cinom nadporocnika) je skupaj z gojenci jugoslovanskih narodnosti uspelo to prepreciti. Zato ga je general Maister v 74 Za Tabor, akademsko društvo slovenskih študentov v Gradcu, sta bila npr. delegirana Ivan Prekoršek in Albert Kramer. V: Škoro Babic, Spomini Josipa Breznika, str. 128. 75 Isti, str. 128. 76 Dramaticno društvo v Celju. Nova doba, 8. januar 1919, str. 2, 3. Sicer sta se Prekoršek in Mravljak menjavala na položaju predsednika in tajnika društva, saj je bil Mravljak tajnik in Prekoršek predsednik ob prevzemu doslej nemškega mestnega gledališca. V poslopju zgradbe je nato Dramaticno društvo uredilo pisarno in zaposlilo stalnega režiserja. V: Dramaticno društvo Celje, Nova doba, 22. februar 1919, str. 3. 77 Slovensko gledališce v Celju: Narodni list, 23. november 1911, str. 4. 78 Po pripovedovanju njegovega vnuka Marka Menašeja. 79 Mravljaku, skupaj z dijaki, ni uspelo trajno rešiti dobro opremljenega laboratorija, notica iz Nove dobe namrec poroca o ukinitvi vojaške realke v Mariboru in da se »krasna ucila, ki jih ima zavod, preparati in aparati ter .zikalni in kemicni laboratorij, namerava potem odposlati v Beograd za vseucilišce.« Mariborske novice: Nova doba, 28. september 1920, str. 2. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) Narodnem domu imenoval za svojega pribocnika. Službo je nastopil 2. novembra 1918. Mravljak se je kot Maistrov pribocnik odlikoval z »neutrudno delavnostjo« in mu je tudi svetoval pri sestavljanju prvega povelja ter pri mobilizacijskem pozivu.80 Po odpustnici iz vojske, 15. februarja 1919, se je vrnil v Celje, nadaljeval delo v gimnaziji, med letoma 1919 in 1922 pa je bil prvi kurator muzejskih zbirk v Celju.81 Takrat se je zacel tudi aktivno udejstvovati v Jugoslovanski demokratski stranki (JDS). Leta 1920 je kandidiral na listi V. Kukovca na volitvah v ustavodajno skupšcino, in sicer kot kandidat po 14. clenu volilnega zakona.82 Tudi leta 1923 ga zasledimo na kandidatni listi JDS za narodnega poslanca, kjer je namestnik Ivana Rebeka v volilnem okraju Celje, Vransko, Maribor levi breg in Št. Lenart.83 Na shodih JDS je veliko nastopal in imel govore, strankarski list Nova doba ga velikokrat omenja, denimo tedaj, ko je bil marca 1923 sklican shod JDS v Celju, ki se je koncal kot »sijajna manifestacija jugoslovanske demokratske stranke« in na katerem sta imela govor sreska kandidata Franc Mravljak in Ivan Rebek. Oba sta »naša znana in neumorna celjska javna delavca, ki so jima poslušalci sledili z živo pozornostjo in glasnim pritrjevanjem«.84 Mravljak je kandidiral na prvih obcinskih volitvah v jugoslovanski državi aprila 1921, na listi JDS (ta je v Celju dobila vecino) in bil izvoljen.85 Izvoljen je bil tudi na naslednjih obcinskih volitvah 28. septembra 1924,86 ko se je JDS povezala v Narodni blok z Narodno socialisticno stranko in Narodno radikalno stranko.87 Liberalci so si s prevzemom Mestne obcine Celje zagotovili nadzor nad pomembnim regionalnim središcem in so tudi v širšem okviru imeli dolocen vpliv (Mravljakov tast J. Hrašovec, V. Kukovec, I. Prekoršek itd.). Ko so v Celju ustanovili podružnico Jugoslovanske matice, je bil Mravljak skupaj s Prekorškom med njenimi odborniki, prav tako je bil odbornik krajevne JDS. V zacetku marca 1927 je F. Schaubach, veliki novoizvoljeni župan mariborske oblasti iz vrst SLS, odstavil celjskega župana dr. Jura Hrašovca iz vrst JDS/SDS in razpustil obcinski svet s pretvezo, da ni sposoben za delo.88 Mestni svetniki so potek dogodka razložili bralcem Nove dobe in protestirali proti takšnemu ravnanju. V locenem oglasu so povabili somišljenike, naj se v cim vecjem številu udeležijo protestnega shoda, ki sta ga pripravili Samostalna demokratska in Narodna socia­listicna stranka.89 Nove obcinske volitve so bile razpisane za 19. junij 1927. Franc 80 Ude, Boj za Maribor, str. 91, 104. 81 Fugger Germadnik, Iz vojne v novo državo, str. 43. 82 Nova doba, 27. november 1920, str. 1. Poslanski mandati so se delili na kvali. cirane in navadne. Za kvali.cirane je bil zgolj pogoj, da je kandidat koncal fakulteto ali višjo strokovno šolo v rangu fakultete. Glej vec v: Balkovec, Vpliv volilne zakonodaje, str. 433–447. 83 Nova doba, 15. marec, 1923, str. 1. Zelo podrobno analizo o prvih obcinskih volitvah je povzel U. Herman v svojem magistrskem delu Oddelka za zgodovino FF Univerze v Mariboru (Herman, Liberalizem na Celjskem, 2016.) 84 Nova doba, 17. marec 1923, str. 2. 85 Nova doba, 28. april 1921 str. 2. Tudi v: Jutro, 27. april 1921, str. 1. 86 Nova doba, 23. september 1924, str. 1. 87 Perovšek, Politicna podoba Celja, str. 466. 88 Isti, str. 469. 89 Nova doba, 12. marec 1927, str. 1, 2. G. KREACIC: »Važno je prijateljstvo, ki naj ostane«: zgodba o prijateljstvu ... Mravljak in Ivan Prekoršek sta bila že tretjicizvoljena, in sicer na listi Samostojne demokratske stranke (SDS), v katero se je preimenovala JDS. V tej je namrecprišlo do razkola med Lj. Davidovicem ter unitaristom in centralistom S. Pribicevicem, zato je ta ustanovil SDS, ki se ji je nato prikljucil slovenski del JDS. Tokrat je na obcinski ravni dobila vecino klerikalna SLS.90 Slabi dve leti pozneje, 6. januarja 1929, je kralj Aleksander razpustil parlament in uvedel diktaturo. S posebnim zakonom je razpustil tudi vse obcinske uprave. Zakon je sicer omogocal, da veliki župani lahko sami imenujejo nove sestave obcinskih svetov in župane, toda z dolocilom, da sestava in pristojnosti obcinskih uprav ostanejo še nadalje iste. Veliki župan Schaubach je na podlagi tega zakonskega dolocila izdal dekret, s katerim je imenoval župana in clane obcinskega sveta, ki so bili clani prejšnjega obcinskega sveta.91 To nikakor ni ustrezalo opoziciji v mestnem svetu, ki je na zadnjih demokra­ticnih volitvah leta 1927 izgubila vecino. Zato so se nekateri (npr. Mravljak, dr. Kalan, Prekoršek, dr. Hrašovec itd.) oglasili v Novi dobi in se razpisali o nevzdržnih razmerah v celjskem obcinskem svetu. Med drugim so vecini ocitali, da je Franca Mravljaka izkljucila iz odbora za vodenje .nanc in da je prezrla dejstvo, da ima Mravljak na tem podrocju bogate izkušnje, saj je vodil obcinske . nance, »odkar slovenski svčt obstaja«.92 Naslednje, kar so ocitali vecini, je, da so odstranili Mra­vljaka iz vodenja šolskega odbora, za kar je bil kot šolnik najbolje usposobljen, in ga nadomestili z Nemcem: »In tako se je zgodilo, da se v 11. letu po osvoboditvi pri ožji volitvi v obcin­skem svetu celjskem, v katerem do prevrata Slovenci niti kot poslušalci niso smeli biti navzoci, bil izvoljen v mestni odbor obcine celjski Nemec dr. Skoberne proti nacijonalnemu šolniku. V šolskem odboru na ta nacin sploh ni nikogar izmed clanov prejšnje manjšine.«93 Samo nekaj dni pozneje je ista skupina svetnikov pisala o neznosnih razmerah v obcinskem svetu. Pritoževali so se, da se volitve svetnikov v posamezne odseke, komisije in odbore niso izvajale v skladu s pravilniki. Tako je bil na primer v Mestni šolski svet imenovan Nemec namesto dosedanjega narodnega šolnika.94 Pritožili so se nad samovoljnostjo velikega župana, ki je, namesto da bi razpisal nove volitve po ukinitvi obcinskih svetov 6. januarja 1929, potrdil staro sestavo, v kateri so podpisani svetniki bili v opoziciji. Vecina je odklanjala sodelovanje z njimi, zato so jim dodelili mesta v nepomembnih komisijah itd. S to javno objavo so sporocili, da ne bodo sprejeli vodenja odborov, »odsekov« in komisij, v katere jih je volila vecina, in da so bili sami preglasovani. Na koncu sporocila se je podpisalo vseh 10 opozicijskih svetnikov, med njimi tudi Mravljak in Prekoršek.95 90 Nova doba, 21. junij 1927, str. 1. 91 Perovšek, Politicna podoba Celja, str. 471. 92 Nova doba, 28. marec 1929. 93 Isti. Mravljak je bil po pripovedovanju njegove vnukinje Mojce Antoncic tudi v ured­niškem odboru casnika celjskih liberalcev Nova doba. 94 Franca Mravljaka. 95 Nova doba, 5. april 1929, str. 1. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) Mravljak je bil tudi v tridesetih letih obcinski svetnik, enkrat referent Obcin­skega odseka za gospodarstvo,96 drugicvodja Personalnega oddelka.97 Od leta 1932 pa vse do zacetka vojne 1941 je bil tudi ravnatelj celjske gimnazije. Ob ustanovitvi sreske organizacije JRKD (Jugoslovanska radikalna kmetska demokracija) za srez Celje–Vransko je bil leta 1933 izvoljen za tajnika.98 To so bila leta, ko je bil liberalni tabor na vrhuncu, ceprav je deloval v okviru edine dovoljene režimske stranke JRKD, ki se je preimenovala v JNS (Jugoslo­vanska nacionalna stranka). Trije Mravljakovi prijatelji so od leta 1931 narodni poslanci v Beogradu (Prekoršek, Petovar in Pahernik). Tudi na obcinskih volitvah Celje – okolica je dobil liberalni blok absolutno vecino, »triumfalna zmaga jugo­slovenske nacionalne misli«.99 Proslave »nacionalne zmage«, ki je sledila naslednji dan po volitvah, se je udeležil tudi narodni poslanec Ivan Prekoršek; docakali so ga z »navdušenimi vzkliki«.100 Ob volitvah v Narodno skupšcino Kraljevine Jugoslavije leta 1935 je 21 clanov celjskega mestnega sveta, med njimi je podpisan tudi Franc Mravljak, objavilo vabilo volivcem celjskega sreza, naj glasujejo za dosedanjega narodnega poslanca Ivana Prekorška.101 Ce ga primerjamo z njegovimi prijatelji in sošolci, opazimo, da je Mravljak najmanjkrat kandidiral na vsedržavnih volitvah, a ga kljub temu dvakrat najdemo na kandidacijski listi za Narodno skupšcino Kraljevine SHS: na Kukovcevi listi leta 1920, po 14. clenu zakona, in leta 1923 tudi na Kukovcevi listi kot namestnika Ivana Rebeka. Zanimive so tudi družinske vezi, ki so jih spletli nekateri clani peterice prijate­ljev. Porocali so se med mešcanskimi pripadniki liberalne usmeritve: že Pahernikova mama je bila sestra politika dr. Franca Robica, katerega hci Karolina se je porocila z odvetnikom in liberalnim politikom slogaške provenience dr. Franom Rosino. Paher­nikova hci Vida pa se je porocila z Bojanom Ribnikarjem, sinom Adolfa Ribnikarja, znanega liberalnega politika in Žerjavovega tesnega sodelavca ter politicnega sopotnika prijateljske naveze še iz casov narodno-radikalnega dijaštva. Franc Mravljak je bil porocen z Marto Hrašovec, hcerko dr. Jura Hrašovca, liberalnega politika prav tako slogaške provenience ter prvega slovenskega župana Celja po prvi vojni. Miloš Štibler se je porocil z Emo Pucelj, hcerko Ivana Puclja, najvidnejšega in najuspešnejšega politika liberalne Samostojne kmetijske stranke (SKS), ki je nastala leta 1919 kot nekakšna »hci« JDS, kateri je pripadalo vseh pet prijateljev. Na zacetku vojne so se trije možje, ki so kot mladi fantje doživeli težke case narodnostnih bojev na Štajerskem, ko je Slovencem grozilo ponemcenje, in ki so sprejeli jugoslovanski narodnostni unitarizem in državni centralizem samo zaradi vere, da jim bo ta nova državna tvorba omogocila narodnostni obstoj, cez 96 Nova doba, 9. oktober 1933, str. 2. 97 Nova doba, 24. december 1933, str. 1. 98 Nova doba, 2. maj 1932, str. 1. 99 Nova doba, 16. oktober 1933, str. 2. 100 Nova doba, 20. oktober 1933, str. 2. 101 Nova doba, 3. maj 1935, str. 1. G. KREACIC: »Važno je prijateljstvo, ki naj ostane«: zgodba o prijateljstvu ... nocznašli na nemškem seznamu kot izgnanci, ki so morali v prvem valu izselitev zapustiti domove: Pahernika so izgnali v Liko, Prekorška in Petovarja v Srbijo. Ko so Nemci zasedli Celje in gimnazijo, so Mravljaka izgnali iz delovne sobe in postavili nemškega ravnatelja. Mravljak je vedel, kaj ga caka, ce ostane, zato je že naslednje jutro z družino zapustil Celje in zbežal v Ljubljano, kjer je ostal do konca vojne. Po vojni se je vrnil v Celje in nadaljeval poucevanje na gimnaziji, kjer se je leta 1946 redno upokojil. Njegovo dolgo in delovno življenje ni usahnilo niti v starosti, saj je na celjski gimnaziji honorarno pouceval še leta 1968, ko je imel 85 let!102 Lovro Petovar (Ivanjkovci, 14. 7. 1882–Ivanjkovci, 25. 1. 1957) Lovro Petovar, zadnji od peterice prijateljev, ni bil gimnazijski sošolec cetverice. Bil je veleposestnik in gospodarstvenik. V rodnem kraju Ivanjkovci je imel trgovino z mešanim blagom,103 bil je c. in kr. poštar ter vinogradnik. Zlasti v vinogradništvu se je verjetno odlikoval, kar ga je uvrstilo na seznam uspešnejših okrajnih gospodarstvenikov. Nekaj biografskih podatkov je mogoce prebrati v ma­riborskem Taboru, ko je leta 1923 kandidiral kot kmecki kandidat na Demokratski listi (JDS) za narodno skupšcino. Tu izvemo, da je bil še v casu monarhije dvakrat izvoljen v vodstvo Štajerske kmetijske družbe v Gradcu.104 Po prvi svetovni vojni sta se Kranjska in Štajerska kmetijska družba združili v Slovensko kmetijsko druž­bo, Lovro Petovar pa je bil izvoljen za predsednika. Za tem je postal predsednik konjerejskega oddelka te družbe.105 Prav tako je bil predsednik okrajne posojilnice v Ormožu, ki je skrbela za kmecke, obrtniške in trgovske kredite, ter svetnik trgovske in obrtne zbornice. Bil je tudi predsednik obrtne zadruge za del ormoškega okraja in ustanovitelj vodne zadruge v Ivanjkovcih, ki je izsušila 70 hektarjev mocvirja. Demokratska stranka (JDS) ga je kandidirala za predsednika Napredne kmecko­-obrtne zveze. Za Lovra Petovarja kot kandidata, kakor navaja casnik Tabor, naj bi prical dogodek, ki je dokazoval, da je Petovar »za jugoslovansko stvar«. Leta 1916 je bil namrec kot avstrijski vojak obsojen na 18 mesecev jece, ker je lepo ravnal s 102 Verjetno je zato Pahernik v svojem pismu Štiblerju iz leta 1968 omenil, da se med trojico iz »triumvirata« Štibler, Pahernik, Mravljak, še najbolj drži »naš Francl«. Da je še leta 1968 honorarno pouceval, izvemo iz nekega drugega pisma Štiblerju, ki ga je 5. avgusta 1968 napisal pesnik in ucitelj Fran Roš. Tam omenja, da je bil na obletnici mature ene generacije za njim, ki pa ga je vseeno povabila, in poroca, da je srecanju prisostvoval tudi Franc Mravljak, ki je bil njihov prvi razrednik v šolskem letu 1910/11. 103 »Dolžnost vsakega Slovenca je zahajati k sledecim trgovcem, obrtnikom, gostilnicarjem … Lovro Petovar, Ivanjkovci, trgovina z mešanim blagom«. Narodni list, 26. november 1908, str. 6. 104 O Štajerski kmetijski družbi v Gradcu je imel zelo slabo mnenje Uciteljski tovariš (Uci­teljski tovariš, 20. april 1906, str. 138, 139). Petovar verjetno še ni bil clan te družbe (takrat je imel 24 let), ko je ta casopis zapisal, da v osrednjem odboru ni nobenega zavednega Slovenca, ampak veliko Nemcev in slovenskih odpadnikov, ki so znani kot zakleti sovražniki slovenskega ljudstva. 105 Straža se norcuje iz te navedbe v Taboru in smeši »zasluge« mladoliberalca, ki je bil kandidiran kot kmet in obrtnik med »enim .nancerjem, enim naduciteljem in par advokati«. Straža, 22. januar 1923, str. 2. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) srbskimi vojnimi ujetniki in jih »pomiloval«. Sodba pa je temeljila na njegovem »sokolsko slovanskem mišljenju«.106 Slika 6: Lovro Petovar okoli leta 1918. Iz družinskega albuma njegove vnukinje Katje Petovar Grabovac. Zanimivo je, da Tabor nicne piše o tem, da je bil Petovar pred prvo svetovno vojno dejaven clan Narodne stranke za Štajersko, ustanovljene leta 1906. Že leta 1909 na tretjem zboru Narodne stranke v Celju so bili od petih prijateljev štirje izvoljeni v njene vodstvene organe. Lovro Petovar je bil izvoljen v glavni odbor, v izvršni odbor pa so bili izvoljeni Miloš Štibler, Ivan Prekoršek in Fran Pahernik.107 Vsi štirje so ostali v skoraj nespremenjeni sestavi na svojih položajih v stranki vse do izbruha prve svetovne vojne.108 Poleti 1918 so se v jugoslovanskih deželah monarhije oblikovali vzporedni organi moci. Tako je bil v Sloveniji ustanovljen Narodni svet slovenskih dežel in Istre kot vrhovni politicni organ, ki je pripravljal ustanovitev Države Sloven­cev, Hrvatov in Srbov. Organizacijska struktura narodnega sveta je omogocala regionalne narodne svete, vsedeželni pa je bil razdeljen na posamezne odseke (odbore). V Ljubljani so se 16. in 17. avgusta 1918 zbrali odposlanci, ki so jih imenovale stranke in politicna društva. Med clani narodnega sveta je bil tudi Lovro Petovar. Že na tem sestanku so volili clane v predsedstvo in konstituirali odbore: .nancni, gospodarski, administrativni, ustanovopravni, organizacijski, propagandni, demobilizacijski odbor, odbor za tujski promet ter dva pododbora (aprovizacijski in odbor za obnovo). Lovro Petovar je bil izvoljen v .nancni odbor 106 Tabor, 20. januar 1923, str. 1. 107 III. glavni zbor Narodne stranke v Celju: Narodni list, 10. december 1909, str. 1. 108 Glavni zbor Narodne stranke v Celju: Narodni list, 10. oktober 1912, str. 1. Enako je tudi v letu 1913. G. KREACIC: »Važno je prijateljstvo, ki naj ostane«: zgodba o prijateljstvu ... in v odbor za tujski promet.109 Ker so bili na sestanek vabljeni odposlanci takrat edinih treh legalnih strank (SLS, JDS in JSDS) in treh društev, je moc sklepati, da je bil Lovro Petovar že tedaj clan JDS. To potrjuje tudi podatek, da je avgusta 1919 na zborovanju zaupnikov JDS iz mariborskega okrožja na predsedniškem mestu zamenjal dr. Frana Rosino, dotedanjega predsednika okrožne organizacije JDS v Mariboru.110 V štirih mesecih, od avgusta do decembra 1918, se je zgodilo marsikaj: po avgustovski ustanovitvi Narodnega sveta Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani je bilo 6. oktobra ustanovljeno še Narodno vijece SHS v Zagrebu, ki je bilo naj­višje politicno telo jugoslovanskih narodov v avstro-ogrski monarhiji, pridružil pa se mu je tudi slovenski narodni svet. Vmes so razglasili Državo SHS, ki se je po nekaj dneh združila s Kraljevino Srbijo, in sicer 1. decembra 1918. Po državi so ob združitvi potekala praznovanja in eno med njimi je bilo v Varaždinu, kjer je kot govornik nastopil tudi Petovar. Lokalni casnik Volja naroda piše, da je z velikim navdušenjem vprašal prisotne: »Da li je moguce ili su sanje što proživljavamo, akoprem je samo 6 nedelja proteklo od sloma omražene majcice Austrije.«111 Kot predstavnik slovenskega narodnega sveta, ki je decembra še deloval – razpustili so ga 30. aprila 1919 –, je bil obenem tudi clan Narodnega vijeca,112 zato je prisotnim razložil njegovo delovanje; to je bilo najvišje politicno telo, zato je izvedlo prikljucitev: »Ocrtavši ujedno razloge, koji su potakli N. V. na onaj najsvecaniji i historij­ski cin, koji reprezentira današnju svecanost, završio je uz povladjivanje i gromko klicanje Nar. Vijecu, Jugoslaviji, regentu Aleksandru, došim je glazba zasvirala ‚Lijepu našu‘.«113 Leto za tem, septembra 1919, je poslanec V. Kukovec, predsednik Likvi­dacijske komisije za Štajersko, sklical dvodnevno zborovanje spodnještajerskih odposlancev. Delegati so obravnavali vsa vprašanja v zvezi z likvidacijo šta­jerskega deželnega premoženja kot tudi vprašanja o ureditvi prehodne uprave na slovenskem Štajerskem. Na tem pomembnem sestanku so sklenili, da se bodo takoj zaceli likvidacijski dogovori z Avstrijo glede vsega deželnega in od dežele upravljanega imetja na Štajerskem. Ugotavljali so, da nepremicnine, ki 109 Šorn, Slovensko gospodarstvo v poprevratnih, str. 35, 40, 41. Odbor oz. odsek za tujski promet, t. i. »Jugopromet«, naj bi skrbel za organizacijo in upravo tujskega prometa, železniških, avtomobilskih in parobrodnih zvez, za pospeševanje trgovskih in prometnih zvez ter za propa­gando lepote našega ozemlja. 110 Žuraj, Med regionalizmom in jugoslovanstvom, str. 115. Rosina je bil dolgo casa pristaš slogaške politike, zato je s somišljeniki ustanovil Stranko zedinjenih Slovencev (Konservativno stranko). Ker na volitvah niso bili uspešni, je bil Rosina poslej clan Narodne stranke, ki se je po združitvi z goriškimi in kranjskimi liberalci preimenovala v Jugoslovansko demokratsko stranko (JDS): Cucek, Oris življenja, dela, str. 58. V: Odvetnik in oblast. 111 Volja naroda, 1918, št. 28, str. 2. 112 V seznamu clanov Narodnog vijeca v Zagrebu je Lovro Petovar zapisan kot predstavnikSLS: Štambuk-Školic, Narodno vijece Slovenaca, str. 84. 113 Isti. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) so na slovenskem delu Štajerske, niso v nikakršnem sorazmerju s tistimi, ki so na avstrijskem Štajerskem. Obravnavali so še mnoga druga pereca vprašanja o delitvi premoženja med dvema državama. Poleg tega so sklenili, da se bo, na predlog V. Kukovca, oblikoval sosvet sedmih clanov, ki bo imel nalogo sodelo­vati pri vseh vprašanjih štajerske likvidacije ter svetovati glede uprave javnega premoženja na slovenskem Štajerskem in glede ureditve prehodne uprave. Za predsednika likvidacijskega sosveta za Spodnjo Štajersko so izbrali V. Kukovca, kot prvega clana sosveta pa so predlagali in izvolili Lovra Petovarja. Sestanku so prisostvovali tudi slovenski zastopniki nekaterih ministrstev ter Gregor Žerjav, zastopnik Pokrajinske vlade za Slovenijo, in številni drugi. Med njimi je bil tudi »g. inšpektor«, Miloš Štibler, ki je prišel kot zastopnik poljedelskega ministrstva; domnevati smemo, da se je Petovar šele takrat pridružil prijateljski navezi.114 Nova doba je porocala o tem zboru in omenila Petovarjev govor o likvidaciji kmetijske družbe, potrebi po pospeševanju živinoreje, zahtevi po strogem locevanju med kmetijskim poverjeništvom in kmetijskimi družbami ter o njegovem predlogu glede ustanavljanja gospodinjskih šol na Štajerskem.115 Dejstvo, da je bil ob koncu vojne Petovar clan Narodnega sveta in clan sosveta Likvidacijske komisije za Štajersko, gre verjetno pripisati znanstvu z Vekoslavom Kukovcem, saj sta bila oba doma iz bližnjih vasi v okolici Ormoža, Kukovec iz Koracice, Petovar iz Ivanjkovcev, in tesna sodelavca v Narodni stranki za Štajersko. Dokaj verjetno je, da je Petovar kot uspešen gospodarstvenik . nanciral štajersko JDS, pred tem morda Kukovcevo Narodno stranko za Štajersko (NSŠ). Casnik Straža namrec v poimenskem seznamu Kukovcevih podpornikov navaja Lovra Petovarja kot milijonarja iz Ivanjkovcev.116 Leta 1921 ga omenja tudi Slovenec, in sicer kot »propadlega kandidata« za glavni odbor Kmetijske družbe, ki prihaja iz vrst SKS (Slovenske kmetijske stranke).117 A že leto pozneje, leta 1922, je bil ponovno izvoljen v predsedstvo izvršnega odbora okrožne organizacije JDS v Mariboru.118 Dve leti pozneje, leta 1923, je na listi Ju­goslovanske demokratske stranke (JDS) in njej pridružene Napredne kmecko-obrtne zveze nastopil kot kandidat za narodnega poslanca v Narodno skupšcino Kraljevine SHS, in sicer za volilna okraja Ptuj in Ormož.119 Na listi, kjer so bili kandidati navedeni po pomembnosti, je bil na tretjem mestu. Pred njim je bil znani celjski liberalec Ivan Rebek iz vrst obrtnikov, nosilec liste pa je bil Vekoslav Kukovec, ki je bil izvoljen za poslanca že leta 1920. Vmes je bila sprejeta vidovdanska ustava in pricakovati je bilo, da bodo tiste liberalne stranke, ki so volile zanjo, JDS in SKS, volivci kazno­vali, kar se je tudi zgodilo. Verjetno je prav zaradi tega takšen vrstni red (Kukovec, 114 Mariborski delavec, 16. september 1919, str. 2. 115 Nova doba, 13. september 1919, str. 2. 116 »Imena tistih obrtnikov, ki si še zanaprej želijo dr. Kukovcevega centralisticnega bica«. Straža, 26. februar 1923, str. 3. 117 Slovenec, 29. april 1921, str. 1. »Propadli kandidati« so vsi iz SKS, izvoljeni so bili samo kandidati SLS. Morda je to bil le Kukovcev politicni manever, da se je Petovar za kratek cas vclanil v Pucljevo SKS, ki je bila ustanovljena leta 1919. 118 Žuraj, Med regionalizmom in jugoslovanstvom, str. 175. 119 Nova doba, 15. marec 1923, str. 1. G. KREACIC: »Važno je prijateljstvo, ki naj ostane«: zgodba o prijateljstvu ... Rebek, Prekoršek) zmotil komentatorja Slovenskega naroda, ki je predlagal, da bi bil namesto Kukovca nosilec liste ali Petovar ali Rebek.120 Ko se je leta 1924 slovenski del JDS ob razhodu med Davidovicem in Pri­bicevicem odlocil za slednjega, je bil Gregor Žerjav izvoljen za podpredsednika nove vsedržavne Samostojne demokratske stranke (SDS), Petovar pa v glavni strankin odbor.121 Sprejetje centralisticno unitaristicne vidovdanske ustave, 28. junija 1921, je imelo za posledico ukinitev Deželne vlade za Slovenijo; tako se je koncala upravna avtonomija Slovenije v Kraljevini SHS. Deželno vlado je zamenjala Pokrajinska uprava za Slovenijo, ki naj bi v naslednjih letih prenesla pokrajinske upravne za­deve na centralno državno oblast v Beogradu. To se je tudi zgodilo in do konca leta 1923 se je izoblikovala nova upravno-teritorialna delitev Slovenije na ljubljansko in mariborsko oblast. Pod mariborsko oblast s sedežem v Mariboru so spadala mesta: Maribor, Celje in Ptuj; politicni okraji: Ljutomer, Maribor, Prevalje, Ptuj in Slovenj Gradec; sodni okraji: Kozje, Celje, Vransko, Gornji Grad in Šmarje; obcine: Sv. Rupert, Motnik, Trojane in Špitalicter Prekmurje in Medžimurje.122 Odlocitev o prikljucitvi Celja pod mariborsko oblast je sprejela krajevna organizacija JDS iz Celja, ki je zagovarjala mnenje, da spada Celje s Savinjsko dolino in celo kotlino do Zidanega Mosta k Mariboru.123 Prve in edine volitve v oblastne skupšcine so bile izvedene šele 23. januarja 1927. Takrat je bil Lovro Petovar izvoljen za poslanca Mariborske oblastne skup­šcine na listi SDS. Bil je tudi predsednik poslanskega kluba SDS in se je pogosto oglašal: na prvi seji drugega zasedanja oblastnih skupšcin, 23. februarja 1927, je na primer kritiziral omejevanje delovanja oblastne skupšcine na gospodarsko-soci­alne zadeve in urejanje .nanc.124 Strankarstvo je oznacil kot poglavitno nevarnost za oblastno samoupravo. Posebno odlocno se je zavzel za pravicnejše razmerje med vecino in opozicijo ob razpravi ob sprejemanju poslovnika, ki je omejeval delovanje opozicije.125 Na drugi seji II. zasedanja Mariborske oblastne skupšcine, 19. decembra 1927, se je glasovalo o nujnem predlogu dr. Vebleta in poslancev SLS proti poskusom okrnitve slovenske univerze oz. ukinitvi treh fakultet. Tokrat je Lovro Petovar v imenu kluba SDS podprl predlog SLS, omenil pa je, da pricakuje od vecine, ki ima zastopnika v vladi, da z isto energijo, kakor zastopa zadevo v Mariboru, nastopi tudi v Beogradu.126 Zadnja seja Mariborskega oblastnega odbora je bila 4. januarja 1929. Dva dneva pozneje je kralj Aleksander razpustil parlament in uvedel diktaturo. Mariborska 120 Žuraj, Med regionalizmom in jugoslovanstvom, str. 194. 121 Perovšek, Organizacijsko-politicna slika, str. 313–346. 122 Perovšek, Ukinitev Deželne vlade, str. 265. 123 Žuraj, Med regionalizmom in jugoslovanstvom, str. 168. 124 Lovro Petovar je bil v oblastni skupšcini v Odseku za proracun in . nance. V: Stiplovšek, Slovenski parlamentarizem, str. 479. 125 Isti, str. 133, 134, 143. 126 Isti, str. 427. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) in ljubljanska oblast sta prenehali delovati in sta bili v novi upravno-teritorialni razdelitvi združeni v Dravsko banovino. Petovar je nadaljeval politicno udejstvovanje tudi v casu, ko je liberalni tabor na vsedržavnih volitvah, 12. novembra 1931, dosegel svoj najvecji uspeh, ki je pomenil tudi vrhunec njegove politicne kariere. V »sijajni zmagi« narodnega edinstva« je bil na državni listi generala Živkovica izvoljen za poslanca v Narodno skupšcino Kraljevine Jugoslavije, kar je uspelo še dvema iz prijateljske naveze petih, in sicer Franju Paherniku in Ivanu Prekoršku. Slaba dva meseca pozneje, januarja 1932, so ustanovili edino vsedržavno stranko, ki jo je dovoljeval diktatorski režim; to je Jugoslovanska radikalna kmetska demokracija (JRKD), v katero so vstopili clani nekdanjega slovenskega dela SDS in nekdanje Slovenske kmetske stranke. Predsednik nove vsedržavne stranke je postal Nikola Uzunovic, Lovro Petovar pa je bil izvoljen za podpredsednika.127 Poslanci novoustanovljene JRKD so gotovo obiskovali svoje volilne baze in agitirali v prid ustanavljanja krajevnih organizacij. Tako je Petovar že aprila prišel na Ptuj in prisostvoval ustanovnemu obcnemu zboru krajevne organizacije JRKD. Imel je enourni govor, v katerem je natancno porocal o politicnem položaju. Naslednji dan je imel kar dva shoda, pri sv. Barbari v Halozah in na Ptujski Gori. »Kmecko ljudstvo je z veliko pozornostjo sledilo govoru …,« je zapisalo Jutro.128 Ko se je JRKD julija 1933 preimenovala v Jugoslovansko nacionalno stran­ko (JNS), sta svoje mesto v strankinem odboru dobila tudi Lovro Petovar in Ivan Prekoršek. Trojica prijateljev in narodnih poslancev Petovar, Prekoršek in Pahernik je složno nastopila na posvetovalnem sestanku JNS za senatorske volitve v Dravski banovini, ki je bil 14. januarja 1935. Ker se na tem sestanku, kjer je bil Petovar v kandidacijskem odboru, niso sporazumeli glede enotne liste, se je odbor odlocil za tri liste, od teh se je nato glasovalo samo za dve. Na prvi so bili kandidirani Drago Marušic, Albert Kramer in Ivan Pucelj, na drugi pa Marušic, Janžekovic in Dinko Puc. Marušic je izjavil, da želi sprejeti kandidaturo samo na drugi listi. Ali je temu morda botroval razkol v JNS med pristaši Uzunovica, ki jim je pripadal Kramer, in pristaši Bogoljuba Jevtica, ki jim je pripadal Drago Marušic? Ali pa je bil razlog to, da so vsi trije kandidati s prve liste bili resno sprti (Kramer s Pucljem, Pucelj z Marušicem)?129 Kakorkoli že, trojica prijateljev je glasovala za prvo listo in se tako ni postavila na nobeno stran; enako je storila tudi vecina drugih narodnih poslancev, odposlancev sreskih organizacij in banovinskih svetnikov, torej vseh, ki so imeli volilno pravico za senatorske volitve.130 Petovar je v ptujskem srezu kandidiral za narodnega poslanca na Jevticevi listi tudi na volitvah leta 1935, a ni bil izvoljen. Prehitel ga je Miha Brencic, prav tako 127 Perovšek, Organizacijsko-politicna slika, str. 313–346. 128 Ustanovitev krajevne organizacije v Ptuju: Jutro, 20. april 1932, str. 2. 129 Urek, Zakaj odklonil … Ivan Urek je bil narodni poslanec JNS in je na sestanku za senatorske volitve v Dravski banovini glasoval za prvo listo, prav tako kot Prekoršek, Petovar in Pahernik. V svoji knjižici piše, zakaj ni hotel kandidirati na Mackovi listi. 130 Domovina, 17. januar 1935, str. 1. G. KREACIC: »Važno je prijateljstvo, ki naj ostane«: zgodba o prijateljstvu ... z Jevticeve liste. Istocasno je v ptujskem srezu kandidiral tudi Vekoslav Kukovec, a tokrat na Mackovi listi, in prav tako ni bil izvoljen. Petovar je bil še vedno aktiven v stranki in bil tako na kongresu JNS leta 1936 izvoljen v strankin ožji glavni odbor.131 V predvolilnem casu je potoval po Sloveniji in prisostvoval na shodih, kjer vcasih tudi ni bil povsem dobrodošel. Ko je bil organiziran shod v Cirkovcah, kjer je imel Petovar govor, ga je zmotil neki potujoci klepar iz Mihovcev. Petovarju ni dovolil govoriti, grozil mu je ter šcuval domace fante zoper poslanskega kandidata, tako da se je celotna zadeva koncala na sodišcu. Klepar je sicer priznal, da je želel prepreciti govor, šcuvanja in grožnje pa ne. Menil je, da Petovar kot poslanec ni zadosti naredil za kmete in delavce. Državno tožilstvo je izdalo obtožnico in obtožilo kleparja za kršenje javnega reda in miru. Do sodbe sicer ni prišlo, ker je bil obtoženec kot potujoci klepar veliko odsoten, zato se je zadeva koncala z amnestijo.132 Leto prej pa so prekmurske Novine objavile pismo kmeta iz Slovenskih Konjic v izvirni obliki. Ceprav utegne takšen zapis današnjemu bralstvu izvabiti prizanesljiv nasmeh, si lahko vsebino tudi drugace razlagamo, zato je vredno objaviti njegove dele v izvirniku, kar je storil tudi urednik: »Nekaj od šmarnice. Pisali ste g. urednik v 14. številki od šmarnice, ki je daca na njo odpravlena i ka se nešteri hvalijo za to. Odgovorim, da je šmarnico, dokec ni bilo zabranjena, pri nas odavao, najmre trsje, narodni poslanec Lovro Petovar, vino šmarnico pa küpüvao od nas i jo lifrao v drüge kraje. Gda je vinska trgovina ne šla, se je zabranila šmarnica, na je prej kvarila ceno vini od ceplenoga trsa, ka so se prej tam prek lüdje klali, ki so bili (verjetno pili op. G.K) šmarnico. Ka je na tem istine, ne vem, edino pa znam, ka smo kmetje iz Slovenskih Konjic dosta placali v kmetijski fond a jako-jako malo ž njega dobili.«133 Da bi Petovarjevo »lifranje« šmarnice bolje razumeli, je vredno poudariti, da je bil še pred vstopom med poslance uspešen gospodar svojega posestva, vinogradnik in trgovec z vinom, da je ustanovil vec gospodarskih korporacij, bil ustanovitelj vinarskega društva za Dravsko banovino, bil med ustanovitelji Zveze vinogradnikov in sadjarjev Kraljevine Jugoslavije134 in njen podpredse­dnik, odbornik Slovenskega trgovskega društva v Celju135 ter podpredsednik Kmetijske družbe. Pri reorganizaciji te družbe je imel vidno vlogo, dal je de­nimo pobudo, da bi se družba preoblikovala v zadrugo, ker bi jo to omogocilo bolj trdno in varnejšo osnovo.136 Obsežno porocilo o preoblikovanju Kmetijske družbe v zadrugo objavlja tudi Kmetski list in navaja del Petovarjevega govora, ki je zagovarjal preoblikovanje družbe v zadrugo, zato da bi iz nje »izginila tista nesrecna politika, ki je družbi toliko škodovala.«137 131 Isti. 132 Ogrizek, Obmocje obcine Kidricevo, str. 191. 133 Novine, 22. april 1934, str. 3. 134 »Vsi na volišce!« Narodna sloga, 7. november 1931, str. 5. 135 »Politicne vesti.« Nova doba, 5. junij 1919, str. 3. 136 Domovina, 5. januar 1933, str. 1. 137 Kmetijska družba – zadruga. Kmetski list, 4. januar 1933, str. 1. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) Kot poslanec Mariborske oblastne skupšcine je leta 1928 na primer zahteval, da oblastni odbor nastopi proti nameri beograjskih trgovcev, ki so hoteli prepricati vlado, da bi dovolila uvažanje italijanskih in španskih vin brez carinskih dajatev. Nova doba v oklepaju dodaja, da s protestom verjetno ne bo nic, »ampak take-le carine proste špekulacije beograjskih cincarjev so veleinteresantne.«138 Ob tem naj dodamo še eno zanimivo anekdoto. Danes se Petovarja še po sko­raj stotih letih spominjajo tudi zaradi zasluge, da je leta 1924 postal center obcine Ormož, ne pa Središce ob Dravi, kot je bilo sprva mišljeno. Središce je takrat imelo vec prebivalcev, zgrajena pa je že bila dvonadstropna železniška postaja, saj bi moral vlak proti Ljutomeru in Murski Soboti iti prek Središca ob Dravi. Petovar, ki je živel v Ivanjkovcih, je s sodi vina preprical takratne zvezne delegate v Beogradu, da so progo preusmerili iz Ormoža prek Ivanjkovcev proti Ljutomeru, da bi tako lažje trgoval s svojim vinom. Še danes je zato pri Žerovincih opaziti najvecji nagib železniške proge v Sloveniji. Ce bi proga tekla iz Središca, bi se bržkone lahko izognili nevarnemu nagibu. Nekoc se je železniška postaja v Ormožu celo podrla, ker je prazen vagon, ki je železnicarjem v Ljutomeru ušel zaradi velikega nagiba proge, zgrmel v železniško postajo.139 Leta 1938 so liberalci na vsedržavnih volitvah izgubili vecino, na Mackovi listi je od trojice Petovar-Pahernik-Prekoršek kandidiral samo še Prekoršek, a tudi on ni bil izvoljen. Petovar je na vsedržavni ravni trikrat kandidiral za narodnega poslanca, a ni bil izvoljen (leta 1923 na Kukovcevi listi, 1927 na Pivkovi listi in 1935 na Jevticevi listi), enkrat pa je bil izvoljen, in sicer leta 1931 na Živkovicevi listi. Lovro Petovar, ki se ga njegovi sovašcani, združeni v PGD Ivanjkovci, danes spominjajo tako, da vsako leto prirejajo memorialno tekmovanje gasilskih desetin za Pokal Lovra Petovarja, je v dvajsetih letih prehodil dokaj zanimivo politicno pot. O danes tako rekocneznanem in pozabljenem politiku je bilo treba na podlagi številnih kratkih sestavkov in novic iz takratnega tiska sestaviti pregled njegovega delovanja, saj v znanstveni literaturi skoraj ni zabeležen. V primerjavi s Pahernikom, Štiblerjem in Prekorškom, a o njem, tako kot o F. Mravljaku, ne najdemo nobenih podatkov, ne v ES ne v SBL. Imel je sedem otrok. Dva sta padla med vojno, sin Dušan na Sremski fronti, hci Milena, por. Berce, uciteljica, pa je bila ustreljena kot talka, ker so se v njeni hiši zbirali aktivisti OF.140 Sklep Ob koncu desetletja in zacetku vojne liberalni tabor v organizacijskem smislu ni vec obstajal. Bil je neenoten, neorganiziran in razdeljen na veliko strank, frakcij, ki niso imele ne veljave ne vpliva, kar se je odrazilo tudi na usodah petih prijateljev: Franjo Pahernik je od leta 1935 do zacetka vojne, izgnanstva in povojne nacionali­ 138 Nova doba, 30. marec 1928, str. 2. 139 Podatke je posredoval Davorin Bešvir. 140 Po pripovedovanju njene necakinje Katje Petovar Grabovac. G. KREACIC: »Važno je prijateljstvo, ki naj ostane«: zgodba o prijateljstvu ... zacije sonaravno gospodaril v svojih pohorskih gozdovih in se s politiko sploh ni vecukvarjal. Miloš Štibler je politiko zapustil prvi, njegov prehod v gospodarstvo sovpada z razglasitvijo diktature kralja Aleksandra, tudi Lovro Petovar je uspešno gospodaril in trgoval do vojne in izgnanstva na svojem posestvu in v vinogradih v Ivanjkovcih. Franc Mravljak je opravljal službo ravnatelja celjske državne gimnazije do leta 1941, ko je zbežal z družino v Ljubljano, ker je pravocasno izvedel, da je na seznamu izgnancev za Srbijo. Ivan Prekoršek se je leta 1938 vrnil iz Beograda v Celje in prevzel upravljanje celjske državne bolnišnice, dokler ga niso leta 1941 z družino izgnali v Beograd, od koder se je vrnil po koncu vojne. Ce naredimo prerez skozi delovanje petih prijateljev, ugotovimo, da je vecina že v gimnazijskih in študentskih letih sodelovala v narodno naprednem dijaštvu in v Družbi sv. Cirila in Metoda ter nato v Narodni stranki za Štajersko. V DCM so na celu z Žerjavom prevzeli krmilo družbe, ki je tako prišla v liberalne roke. V letih pred prvo svetovno vojno sta bila od peterice v politiki najbolj dejavna Petovar, Štibler, Pahernik in Prekoršek. Ko so se štajerski narodnjaki združili s Tavcarjevimi kranjskimi liberalci, so se vsi prijatelji znašli med mladoliberalci oz. »mladini«, katerih ime je prvic zapisal prav Miloš Štibler. Vsi so bili dobri govorniki, zlasti Prekoršek, Štibler in Mravljak, saj so to za politika nujno vešcino pridobili kot govorniki na shodih narodno-radikalnega dija­štva, kot potujoci ucitelji DCM in ne nazadnje med neštetimi gledališkimi nastopi šolskih ljubiteljskih društev ter v Dramaticnem društvu v Celju. Vse tri je v politiko pripeljala narodna zavest. Te ne moremo odreci niti Petovarju in zlasti Paherniku, ceprav sta bila predvsem gospodarstvenika in šele nato mladoliberalna politika. Sicer pa za vseh pet prijateljev velja, da so jih odlikovale lastnosti, znacilne za pripadnike liberalnega tabora med dvema vojnama: izrazito protikatoliško sta­lišce, kar je prišlo najbolj do izraza pri delovanju v DCM, ter neomajna zvestoba narodnemu unitarizmu in državnemu centralizmu, za kar so kar trije med njimi bili nagrajeni s poslanskimi sedeži v Narodni skupšcini Kraljevine Jugoslavije. Za vseh pet je mogoce reci, da so v casu med vojnama ustvarili uspešne kariere. V Štiblerjevih dnevniških zapisih iz šestdesetih let prejšnjega stoletja lahko najde­mo nic koliko misli, ki potrjujejo, da se nobeden izmed petih prijateljev ni nikoli odrekel svoji prvotni usmerjenosti, tudi na stara leta ne. Povzetek V ospredje zgodbe smo postavili pet prijateljev in gimnazijskih sošolcev ter njihovo vpetost v razgibane case in dogodke pred razpadom monarhije, ob nastanku nove države in med svetovnima vojnama: ing. gozdarstva in veleposestnika Franja Pahernika, upravitelja celjske državne bolnišnice Ivana Prekorška, klasicnega .lologa Franca Mravljaka in gospodarstvenika Lovra Petovarja. Vlogo veznega clena pripovedi ima zadružnik in publicist Miloš Štibler, ki je bil del te prijateljske naveze veckot 60 let. Najbolj dolgotrajno politicno kariero sta imela Ivan Prekoršek in Lovro Petovar. Prekorškova kariera je trajala okoli 30 let, od leta 1906, ko je postal clan Izvršnega Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) odbora narodno-radikalnega dijaštva, do leta 1938, ko ni bil tretjic izvoljen za naro­dnega poslanca. S Štiblerjem sta povzrocila eno najhujših kriz v zgodovini DCM. Leta 1909 je bil clan izvršnega odbora Narodne stranke za Štajersko skupaj s Štiblerjem in Prekorškom. Po prvi svetovni vojni je bil clan prvega slovenskega mestnega sveta v Celju, ki so ga do tedaj zasedali le Nemci. Bil je med vodilnimi mladoliberalnimi politiki, ki so se borili za slovensko Celje. Tudi v naslednjih dveh mandatih je dobil mestni svetniški sedež, ki ga je ob zacetku tridesetih nadomestil s poslanskim v Na­rodni skupšcini Kraljevine Jugoslavije. V tridesetih letih je dvakrat kandidiral in bil dvakrat izvoljen za narodnega poslanca v Narodno skupšcino Kraljevine Jugoslavije. Franjo Pahernik se je najmanj ukvarjal s politiko in se je predvsem posvecal sonaravnem gospodarjenju v svojih gozdovih. S Štiblerjem sta že v prvih letih 20. stoletja ustanavljala zadruge in posojilnice na Štajerskem, bil je clan narodno-ra­dikalnega dijaštva in clan predsedstva DCM. Tudi on se je takoj prikljucil Narodni stranki za Štajersko, kjer je bil do prve svetovne vojne v njenem izvršnem odboru. V prvih dneh novembra 1918 je uvajal slovensko oblast kot predsednik Pokrajinskega Narodnega sveta za marenberški okraj (Radlje ob Dravi). V letih 1931–1935 je bil poslanec v Narodni skupšcini Kraljevine Jugoslavije. Znan je bil kot mecen, z njegovim predlogom in .nancnim vložkom je bilo zgrajenih nekaj šol, cerkev in tik pred drugo vojno sokolski dom v Radljah ob Dravi. Franc Mravljak, prav tako iz družine pohorskih veleposestnikov, je bil cetrti vezni clen v prijateljski navezi dijakov mariborske gimnazije. Skupaj s Prekorškom je bil clan izvršnega odbora narodno-radikalnega dijaštva, v usodnih casih bojev za severno mejo pa pribocnik generala Maistra. Bil je prvi kurator celjskih muzejskih zbirk, odbornik in govornik na shodih krajevne JDS, odbornik Jugoslovanske ma­tice v Celju, clan uredništva celjske Nove dobe, gimnazijski profesor in ravnatelj gimnazije med leti 1932–1941. Dve desetletji je bil clan mestnega sveta celjske obcine, kjer je predsednikoval razlicnim odsekom, bil je dolgoletni predsednik Dijaškega podpornega društva ter zaslužni predsednik celjskega Dramaticnega društva pred prvo svetovno vojno. Morda je bil najuspešnejši med njimi Lovro Petovar, ki se je navezi štirih prijateljev prikljucil nekoliko pozneje, in sicer ob ustanovitvi Narodne stranke za Štajersko. Zdi se, da ni obiskoval klasicne gimnazije in študiral kot njegovi štirje prijatelji, bil pa je narodni clovek, veleposestnik, trgovec, c. in kr. poštar ter vi­nogradnik, a ocitno zelo dober in inovativen organizator, kar ga je tudi pripeljalo v politiko. Bil je eden od najbolj prepoznavnih prleških liberalnih politikov in gospodarstvenikov tistega casa. Seznam njegovih udejstvovanj v gospodarstvu in politiki ter funkcij, ki jih je opravljal, je dolg, naštejmo le nekatere: ob ustanovitvi Narodne stranke za Štajersko je bil izvoljen v njen izvršni odbor, v casu monarhije je bil odbornik v Štajerski kmetijski družbi v Gradcu, bil je clan slovenskega Naro­dnega sveta, clan Sosveta likvidacijske komisije za Štajersko, poslanec mariborske oblastne skupšcine, podpredsednik vsedržavne stranke Jugoslovanska radikalna kmetska demokracija (JRKD), poslanec v Narodni skupšcini Kraljevine Jugosla­vije. Bil je tudi ustanovitelj Vinarskega društva za Dravsko banovino, ustanovitelj in podpredsednik Zveze vinogradnikov in sadjarjev Kraljevine Jugoslavije itd. G. KREACIC: »Važno je prijateljstvo, ki naj ostane«: zgodba o prijateljstvu ... Viri in literatura Viri: AS 2157 Štibler Miloš, osebni fond. Ustni viri (informatorji): -Mark Menaše, vnuk Franca Mravljaka, Kamnik. - Mojca Antoncic, vnukinja Franca Mravljaka, Celje. - dr. Andrej Rosina, vnuk dr. Frana Rosine, Ljubljana. -Katja Petovar Grabovac, vnukinja Lovra Petovarja, Ormož. -Mladen Grabovac, pravnuk Lovra Petovarja, Ormož. - Davorin Bešvir, Ormož. -Uroš Herman. Elektronski viri: Franjo Pahernik. Spominska soba rodbine Pahernik. Koroški pokrajinski muzej: http://www. kpm.si/razstave/spominska-soba-rodbine-pahernik/ Ivan Prekoršek Wikimedia Commons: https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Ivan_ Prekor%C5%A1ek.jpg Baš, Franjo: Ivan Prekoršek. Slovenski biografski leksikon: https://www.slovenska-biogra.ja.si/oseba/sbi458247/ Casopisni clanki: Digitalna knjižnica Slovenije, dLib.si Domovina, leto XVI, št. 1, 5. januar 1933. Domovina, leto XVIII, št. 3, 17. januar 1935. Edinost, št. 131, str. 6, 13. maj 1906. Jutro, leto II, št. 99, 27. april 1921, str. 1. Jutro, leto XIII, št. 22, 27. januar 1932 (Manifestacija sloge in odlocne volje). Jutro, leto XIII, št. 91, 20. april 1932 (Ustanovitev krajevne organizacije v Ptuju). Jutro, letnik XIII, št. 44, 22. junij 1932. Jutro, leto XV, št. 48, 28. februar 1934. Kmetski list, leto XIV, št. 1, 4. januar 1933. Narodni list, let. III, št. 48, 26. november 1908. Narodna sloga, leto 1, št. 1, 7. november 1931. Narodni list, let. II, št. 49, 7. november 1907 (Glavni odbor narodne stranke). Narodni list, letn. III, št. 46, 12. november 1908. Narodni list, letn. III, št. 47, 19. november 1908. Narodni list, letn. IV, št. 53, 10. december 1909 (III. glavni zbor Narodne stranke v Celju). Narodni list, letn. VI, št. 51, 23. november 1911 (Slovensko gledališce v Celju). Narodni list, letn. VII, št. 41, 10. oktober 1912 (Glavni zbor Narodne stranke v Celju). Nova doba, letn. I, št. 2, 8. januar 1919 (Dramaticno društvo v Celju). Nova doba, letn. I, št. 3., 11. januar 1919. Nova doba, letn. I, št. 15, 22. februar 1919 (Dramaticno društvo Celje). Nova doba, letn. I, št. 32, 5. april 1919 (Iz jugoslovanske demokratske stranke). Nova doba, letn. I, št. 57, 5. junij 1919. Nova doba, letn. I, št. 100, 13. september 1919. Nova doba, letn. II, št. 116, 28. september 1920. Nova doba, letn. II, št. 142, 27. november 1920. Nova doba, letn. III, št. 50, 28. april 1921. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) Nova doba, letn. IV, št. 32, 18. marec 1922. Nova doba, letn. V, št. 31, 15. marec, 1923. Nova doba, letn. V, št. 32, 17. marec 1923 Nova doba, letn. VI, št. 108, 23. september 1924. Nova doba, letn. IX, št. 29, 12. marec 1927. Nova doba, letn. V, št. 69, 21. junij 1927. Nova doba, letn. X, št. 36, 30. marec 1928. Nova doba, letn. XI, št. 25, 28. marec 1929. Nova doba, letn. XI, št. 27, 5. april 1929. Nova doba, letn. XIV, št. 36, 2. maj 1932. Nova doba, letn. XV, št. 84, 16. oktober 1933. Nova doba, letn. XV, št. 85, 20. oktober 1933. Nova doba, letn. XV, št. 102, 18. december 1933. Nova doba, letn. XVII, št. 18a, 3. maj 1935. Novine: Dolnja Lendava, leto XXI, št. 16, 22. april 1934. Prekoršek, Ivan (Prispevki k zgodovini društvenega življenja celjskih Slovencev. Nova doba, letn. III, št. 53, 5. maj 1921, str. 1, 2 ter nadaljnje številke 54, 55, 56, 57). Slovenec, letn. XLIX, št. 96, 29. april 1921. Straža, letn. XV, št. 9, 22. januar 1923. Straža, letn. XV, št. 28, 26. februar 1923 (Imena tistih obrtnikov, ki si še zanaprej želijo dr. Kukovcevega centralisticnega bica). Tabor, letn. 4, št. 15, 20. januar 1923, str. 1. Tabor (Narodni list), letn. IV (II), št. 218 (39), 27. september 1923. Tedenske slike: priloga Domovini, letn. VII, št. 46, 12. november 1931. Uciteljski tovariš, letn. 46, št. 17, 20. april 1906. Volja naroda, letn. I, 1918, št. 28. Literatura: Balkovec, Bojan, Zaradi prepricanja ali koristi? Prestopi kandidatov na starojugoslovanskih volitvah. Prispevki za novejšo zgodovino, št. 2, 20000, str. 21–36. Balkovec, Bojan, Druge volitve v skupšcino. Slovenska kronika XX. Stoletja, 1900–1941. Ljub­ljana: Nova revija, 1995, str. 286. Balkovec, Bojan: Vpliv volilne zakonodaje na izide parlamentarnih volitev v Narodno skupšcino leta 1920 in 1923. Zgodovinski casopis, leto 42, št. 3, 1988, str. 433–447. Filipic, France, Mravlje, Milan. Enciklopedija Slovenije, 7, Ljubljana 1993. Filipic, France, Adolf Ribnikar. Enciklopedija Slovenije 10. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1996. Fugger Germadnik, Rolanda, Iz vojne v novo državo. Razstavni katalog. Celje: Pokrajinski muzej, 2019. Goropevšek, Branko, Ivan Prekoršek – potovalni ucitelj Ciril Metodove družbe na slovenskem Štajerskem: poti in stranpoti slovenske politike poti na Štajerskem v letih 1908–1912. Studia Historica Slovenica, letnik 4, št. 1–2, 2004, Hartmanov zbornik. Herman, Uroš, Liberalizem na Celjskem med leti 1918 in 1921: magistrsko delo. Maribor, 2016. Kos Durjava, Matej, Socialno življenje na Pohorju v 19. in 20. stoletju: magistrsko delo. Ljub­ljana, 2005 Kreacic, Goranka, Miloš Štibler (1882–1969), zadružnik in publicist. Arhivi, letnik 39, št. 2. 2016, str. 179–206. Lazar, Tomaž, Baron Hans Kometer in njegova zbirka starin z dvorca Pukštajn. Kronika, leto 63, 2015, št. 2, str. 293–318. G. KREACIC: »Važno je prijateljstvo, ki naj ostane«: zgodba o prijateljstvu ... Odvetnik in oblast: dr. Igor Rosina (1900–1969). Ogrizek, Emica, Obmocje obcine Kidricevo in njeni ljudje v gradivu okrožnega sodišca v Ma­riboru 1898–1941. V: Zbornik obcine Kidricevo, 2010, str. 186–199. Perovšek, Jurij, Politicna podoba Celja v letih 1918–1941. Studia Historica Slovenica, leto 14, št. 2-3, 2014, str. 455–477. Perovšek, Jurij, Ukinitev Deželne vlade za Slovenijo. Slovenska kronika XX. Stoletja, 1900–1941. Ljubljana: Nova revija, 1995, str. 265. Perovšek, Jurij, Organizacijsko-politicna slika liberalnega tabora v letih 1918–1941. Prispevki za novejšo zgodovino. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, letnik 57, št. 1, 2017, str. 313–346. Perovšek, Jurij, Idejni in politicni oris Gregorja Žerjava. Studia Historica Slovenica, leto 11, 2011, št. 2-3, str. 313–346. Ravnihar, Vladimir, Mojega življenja pot: spomini dr. Vladimirja Ravniharja. Ljubljana: oddelek za zgodovino Filozofske fakultete, 1997. Historia: znanstvena zbirka oddelka za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Stiplovšek, Miroslav, Banski svet Dravske banovine 1930–1935. Ljubljana: Znanstvenorazisko­valni inštitut Filozofske fakultete, 2006. Stiplovšek, Miroslav, Slovenski parlamentarizem 1927–1929. Škoro Babic, Aida, Košir, Matevž, Spomini Josipa Breznika od konca 19. stoletja do druge svetovne vojne. Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije, 2014. Šnuderl, Makso, Osvobojene meje. Kronika Maribora in slovenske severne meje v letih 1918/1919. Maribor: Obzorja, 1968. Šorn, Jože, Slovensko gospodarstvo v poprevratnih letih 1919–1924. [Uredila Neven Borak, Žarko Lazarevic]. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1997. Štambuk-Školic, Marina, Matijevic, Zlatko, Narodno vijece Slovenaca, Hrvata i Srba u Zagrebu 1918–1919. Fontes: izvori za hrvatsku povijest, vol. 14, 2008, št. 1. Ude, Lojze, Boj za Maribor in štajersko Podravje l. 1919/19. Zgodovinski casopis, leto XV, 1961, str. 65–156. Urek, Ivan, Zakaj odklonil …. Globoko: 1938. Verdinek, Alenka, Skromnost, prijaznost in dobrota. Štirje rodovi rodbine Pahernik iz Vuhreda. Slovenj Gradec: Koroški pokrajinski muzej, 2018. Vodušek Staric, Jerca, Slovenski špijoni in SOE 1938–1942. Ljubljana: samozaložba, 2002. Vovko, Andrej, Podružnice Družbe sv. Cirila in Metoda. Casopis za zgodovino in narodopisje, letnik 54, št. 2, 1980, str. 351–3. Vovko, Andrej, Odborniki in clanstvo podružnic Družbe sv. Cirila in Metoda 1885–1918. Lju­bljana: Založba ZRC SAZU, 2004. Vovko, Andrej, Mal položi dar … Portret slovenske narodnoobrambne šolske organizacije Družbe sv. Cirila in Metoda 1885–1918. Ljubljana: Slovenska matica, 1994. Žuraj, Marko, Med regionalizmom in jugoslovanstvom: liberalizem na Štajerskem med letoma 1918 in 1923. Maribor: Znanstvenoraziskovalni inštitut dr. Franca Kovacica, 2010. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) SUMMARY “Important is the friendship that remains”: A Story of Friendship and Political Activities of Five Young Liberals Goranka Kreacic The article focuses on .ve friends and secondary-school classmates and their embeddedness into the dynamic period and events before the disintegration of Austria-Hungary and formation of the new state, as well as in the inter-war period: the forestry engineer Franjo Pahernik, the manager of the state hospital in Celje Ivan Prekoršek, the classical philologist Franc Mravljak,and the economist Lovro Petovar. Acting as a connecting link, Miloš Štibler (1882–1969), a cooperative member and journalist, was part of this group for more than sixty years. Ivan Prekoršek’s (1883–1968) career spanned over a period of about 30 years, i.e. from 1906, when he became a member of the Executive Committee of the National Radical Secondary-School Students, to 1938, when he was not elected for his third term in the National Assembly. He was one of leading young-liberal politicians who strove for Slovene Celje. In the 1930s he stood for election and was elected to the Kingdom of Yugoslavia’s National Assembly twice. Franjo Pahernik (1882–1976) was involved in politics to a lesser extent, he engaged mo­stly in sustainable management of his forests. In the years 1931–1935 he was a member of the Kingdom of Yugoslavia’s National Assembly. He was famous for his patronage; the construction of a few schools, churches, as well as a Sokol building in Radlje ob Dravi was a result of his initiative or . nancial support. Franc Mravljak (1882–1970), who came from a family of landowners on Pohorje, was the fourth link in this chain of Maribor-based secondary-school students. Along with Prekoršek, he was a member of the Executive Committee of the National Radical Secondary-School Students; he was General Maister’s adjutant in the period of .ghts for the northern border. He was the headmaster of gimnazija in Celje and years-long member of the Municipality of Celje’s City Council before the war, as well as honorary president of the Celje Drama Society. Lovro Petovar (1882–1957), who joined this group of friends somewhat later, i.e. during the formation of the National Party of Styria, was perhaps the group’s most successful member. He was one of the most prominent politicians and economists in Prlekija at the time. The list of his activities and posts is long, let us mention only those from the beginning and end of his career: in the period of Austria-Hungary he was a committee member in the Styrian Agricultural Society in Graz, in the 1930s he was a member of the Kingdom of Yugoslavia’s National Assembly. Miloš Štibler, Franjo Pahernik, Ivan Prekoršek, and Franc Mravljak were classmates in the state-run gimnazija in Maribor; they reached adulthood and formed their weltanschauung in a period marked by strained national relations in Lower Styria, which had a permanent impacton their personalities and subsequent operation. Pahernik and Štibler established cooperative savings banks in the Drava region and on Pohorje already as secondary-school students. All of them were active in the liberal movement of Slovene students’ academic societies, in the National Radical Secondary-School Students, where they advocated, inter alia, for the establishment of a Slovene university in Ljubljana. Lovro Petovar, who shared their views, joined them somewhat later. This group of .ve friends was involved in all paths and side ways trodden by the Slovene liberal camp in the inter-war period, ranging from languishing to reaching for the stars, from its bitter fall to its fragmentation in numerous parties of all sizes that paved the way to the inferno of World War II. Petra Kim Krasnic Integracija ruske emigracije v Jugoslavijo med letoma 1918 in 1941 KRASNIC Petra Kim, mag. prof. zgodovine in rušcine, doktorandka na Oddelku za zgo­dovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani, SI­1000 Ljub ljana, Aškerceva 2, petra.krasnic2@ gmail.com Integracija ruske emigracije v Jugoslavijo med letoma 1918 in 1941 Po ruski revoluciji leta 1917 je izbruhnila ruska državljanska vojna, zaradi katere je vecje število ljudi (po razlicnih ocenah vec kot milijon), privržencev prejšnjega carskega režima oz. nasprotnikov boljševizma, zapustilo Rusijo in pobegnilo v tujino. Vecje organizirane skupine ruskih emigrantov so prišle tudi v Kraljevino SHS. V prispevku je podrobneje preucen nacin njihovega vkljucevanja v jugoslovansko okolje, s poudarkom na reševanju socialnih vprašanj, ohranjanju kulturne identitete in odnosu z ju­goslovanskim prebivalstvom. Kljucne besede: bela emigracija, zaposlovanje, emigrantske organizacije, ohranjanje kulture, adaptacija, ruski emigranti, Jugoslavija. KRASNIC Petra Kim, MA in History and Russian, a doctoral student at the Department of History, Faculty of Arts, Ljubljana, SI-1000 Ljubljana, Aškerceva 2, petra.krasnic1@gmail. com The Integration of Russian Emigration into Yugoslavia between 1918 and 1941 Following the Russian Revolution in 1917, a ci­vil war broke out; consequently, a large number of people (upwards of one million, according to different estimates), supporters of the former tzarist regime or opponents of Bolshevism left Russia, .ed abroad to escape repression. Large organized groups of Russian emigrants arrived in the Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes as well. The article explores how they were tre­ated and integrated into Yugoslav environment, focusing on solutions to social questions, the preservation of cultural identity and relations with the Yugoslav population. Keywords: white emigration, employment, emigrant organizations, preservation of culture, adaptation, Russian emigrants, Yugoslavia. 1. Osnovna izhodišca Zaradi ruske državljanske vojne so številni podporniki belogardisticnega gibanja oz. nasprotniki komunizma emigrirali iz Rusije, med drugim tudi v Jugoslavijo (do leta 1929 Kraljevino SHS), kamor so zaceli prihajati v vec valovih (prvi val že leta 1919, najštevilcnejša pa je bila skupina emigrantov, ki je prišla po porazu carske vojske generala Petra Vrangla in ob koncu vecine spopadov leta 1920). Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev je predstavljala pomembno pribežališce za 40.000 do 70.000 ruskih beguncev. Glavni center ruske emigrantske kulture je bil v Beogradu, ceprav lahko opazimo tudi v Ljubljani široko delovanje ruske emigracije, ki je tako kot drugod po Jugoslaviji pustila pomemben pecat tudi v slovenski kulturi, znanosti, šolstvu ter na drugih podrocjih. Ocenjeno je, da naj bi v Slovenijo leta 1921 prišlo 600 emigrantov.1 Na odlocitev ruskih emigrantov za odhod v Kraljevino SHS je vplivala podobnost jezika, kulture ter custvo slovanske vzajemnosti, kar je omogocalo, da so se v njej emigranti, predvsem njegovi malomešcanski elementi, znašli bolje kot v zahodnih državah. Velik vpliv je imela tudi politika srbske (oz. jugoslovanske) vlade, ki je bila poleg navezave na pravoslavje tudi tradicionalno mocno povezana z rusko carsko družino in je bila med drugim tudi zaradi strahu pred širjenjem komunizma med tistimi evropskimi državami, ki je sprejela najvecje število ruskih beguncev.2 Na razloge za naseljevanje ruskih beguncev v Kraljevini SHS je vplivalo tudi dejstvo, da je država poleg tega, da je bila pripravljena sprejeti begunce, omogocila, da se na njenem ozemlju nastanijo ruske organizacijske strukture. Leta 1921 je Srbska pravoslavna cerkev pod svojo zašcito sprejela višjo cerkveno upravo Ruske pravo­slavne cerkve v tujini, ki je pri tem ohranila svojo neodvisno pristojnost.3 Do leta 1926 je bil v Sremskih Karlovcih sedež zadnjega poveljnika ruske carske armade generala Petra Vrangla in s tem tudi center ruske vojaške organizacije.4 Iz zapisnika 1 Pulko, Ruski emigranti na Slovenskem, str. 24. 2 Spomladi 1921 je general Vrangel zaprosil Bolgarijo in Kraljevino SHS o možnosti naselitve ruske armade na njunih ozemljih. Vlada Kraljevine SHS je podpisala sporazum, da bo sprejela do 50.000 pripadnikov poražene vojske ruskega generala Vrangla – Kavalerijsko divizijo Barbovica, Kubanske in del Donskih kazakov (ki so postali obmejna straža). SI AS 1931, Beloemigracija u Jugoslaviji 1918–1941, knjiga I, str. 52–53. 3 SI AS 1931, Beloemigracija u Jugoslaviji 1918–1941, knjiga II, str. 98–108. 4 Tega leta je ruski general Vrangel z vodstvom svoje vojske opustil idejo, da bi s svojimi formacijami organiziral veliki pohod proti Sovjetski zvezi. Podr. gl. SI AS 1931, Beloemigracija u Jugoslaviji, 1918–1941, knjiga I, str. 106. o zaslišanju ruskega emigranta Ivana Glebova izvemo, da so imeli ruski emigranti posebne privilegije: Jugoslovanske oblasti so nam dovoljevale, da smo ob praznikih, kot o veliki noci itd., nosili naše carske uniforme. O.cirji, ki so bili v službi na ministrstvu, pa so v zacetku sploh hodili v uniformah. Vsi tisti, ki so bili na takšnem položaju kot jaz pri granicnih trupah, v svojstvu inšpektorja ruskih edinic, so imeli pravo nositi svoje uniforme, orožje in cin.5 V prvih letih po odhodu ruskih emigrantov v tujino je torej prav Jugoslavija postala glavni vojaški center bele emigracije v tujini, predvsem Beograd pa je predstavljal tudi politicni center ruskih monarhistov – reakcionarjev,6 ki ga je podpirala jugoslovanska oblast.7 Na tem mestu je vredno nameniti nekaj besed tudi samemu poimenovanju mno­žice ljudi, ki je zapustila Rusijo v obdobju državljanske vojne oziroma po vzpostavitvi novega komunisticnega režima. Med raziskovalci dane tematike se pojavljajo razlicne diskusije o uporabi izraza begunec ali emigrant. Izraz begunci vecina raziskovalcev uporablja le za prva leta življenja v tujini, emigranti pa za kasnejše obdobje, ko je že postalo jasno, da se begunci iz Rusije ne bodo vrnili v domovino. Ruski izseljenci so v tridesetih letih 20. stoletja tudi sami zase uporabljali izraz emigranti. V literaturi se najpogosteje uporablja naziv ruski emigranti, ceprav je po mnenju raziskovalke Tatjane Puškadija Ribkin, ki preucuje rusko emigracijo na Hrvaškem, te osebe pri­merneje imenovati emigranti iz Rusije, saj niso emigrirale le osebe ruske narodnosti, ampak tudi pripadniki drugih narodov nekdanje vecetnicne carske Rusije.8 Za prvi val ruskih emigrantov, ki je nastal kot posledica ruske državljanske vojne, se je uveljavil tudi izraz bela emigracija, ceprav je treba poudariti, da ne gre samo za pripadnike ruske carske (protirevolucionarne) vojske, ampak tudi za druge nasprotnike novega boljševisticnega režima, zato jih nekateri imenujejo tudi antiboljševiška emigracija. Za begunce iz tega obdobja lahko v literaturi najdemo tudi izraz ruska emigracija prvega vala ali porevolucijska emigracija. Raziskovanje doživljanja begunske izkušnje in nacinov integracije na primeru ruske emigracije zahteva poleg obdelave arhivskega gradiva tudi vkljucitev novih zgodovinskih pristopov, kar postavlja v ospredje preucitev neklasicnih zgodovinskih virov, kot so ustni viri in (avto)biografska dela. Arhivski viri navadno podajajo vidik institucij, ne nudijo pa zadostnih odgovorov na vprašanja, ki zadevajo be­gunske izkušnje in nacine adaptacije in integracije v novo okolje. Za celovitejše razumevanje ruske emigracije, ki se je naselila na jugoslovanskem ozemlju, je treba poseci tudi po memoarski literaturi, avtobiogra. ki in casopisnih virih. Memoarna in avtobiografska literatura ter razlicni casopisni clanki v pricujoci razpravi služi­jo kot dodaten vpogled v osebno in intimno doživljanje dane tematike, hkrati pa omogocajo bolj poglobljeno razumevanje njenih posameznih elementov. 5 SI AS 1931, Zapisnik o zaslišanju Glebov Ivana, Maribor, 28. 8. 1949. 6 SI AS 1931, 1315 – 5, Beloemigranti. 7 SI AS 1931, Beloemigracija u Jugoslaviji 1918–1941, knjiga I, str. 107. 8 Pulko, Rusko zamejstvo v slovenskih deželah, str. 4. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) 2. Težave pri vkljucevanju v jugoslovansko okolje – zaposlovanje in socialna stiska V arhivskih dokumentih lahko zasledimo, da je bilo v socialni sestavi ruskih emigrantov najvecinteligence, zatem višjih o.cirjev in relativno malo nižjih o.cirjev in vojske.9 Enote, ki so bile evakuirane v Galipoli in so prišle v Jugoslavijo, naj bi bile vecji del kmeckega porekla, o.cirji pa v 80 % iz vrst inteligence in aristo­kracije.10 Po razlicnih statisticnih podatkih, ki jih najdemo v objavljenih študijah, je imelo kar 75 % ruskih priseljencev v Jugoslaviji višjo ali srednjo izobrazbo, k preostalemu deležu vecinoma spadajo osebe z osnovno ali domaco izobrazbo. Število neizobraženih emigrantov ni presegalo 3 %, medtem ko je bil v sami Rusiji odstotek neizobraženih v tem obdobju zelo velik.11 Podatki nam torej povedo, da so z emigrantskim valom iz Rusije prišli najbolj izobraženi sloji. Tudi iz clanka, ki ga je objavil Ptujski list 3. julija 1921, v katerem se agent Državne komisije za ruske begunce v Mariboru obraca na razlicna podjetja, ki išcejo delovno silo, je razvidno, da so bili med ruskimi begunci visoko izobraženi ljudje: Med ruskimi begunci se nahajajo spretni inženjeri, tehniki, zemljemerci, poljedelci in agronomi z višjo izobrazbo in s popolno, vodje kontoarjev in industrijskih podjetij, profesorji in ucitelji, ki posredujejo v vsaki stroki višjo izobrazbo, zdravniki, padar­ji, zobozdravniki, živinozdravniki, glasbeniki in razni mojstri, koncno rokodelci in kmetovalci. Vecina Rusov je zmožna nemškega, francoskega in angleškega jezika.12 Marca 1922 je pisec v mariborskem casopisu Tabor izpostavil težek položaj ljudi, ki so morali zapustiti svojo domovino in so bili primorani v novem, pogosto sovražnem okolju ustvarjati nova socialna omrežja, pri cemer je bil njihov socialni položaj vecinoma popolnoma drugacen od tistega, ki so ga morali pustiti za seboj: […] dejstvo, da ruski emigranti išcejo neprestano službe in vzamejo vse, kar se jim nudi. — Najdete inženirje, ucitelje, bivše castnike in uradnike, ki sekajo drva v gozdih ali delajo pri cestnih in železniških zgradbah, najdete generale, ki prodajajo po ulicah casopisje, njihove žene pa perejo in šivajo.13 Vecina ruskih emigrantov je lahko na evropskem trgu dela kljub strokovni usposobljenosti in visoki izobrazbi pricakovala le slabo placano in nizko kva­li. cirano, najveckrat .zicno delo. Številne pravne pregrade pri vkljucevanju v precej zaprte in narodno homogene lokalne skupnosti, neopredeljenost pravnega statusa in seveda tudi jezikovne ovire so vecini emigrantov onemogocale, da bi se prebili v krog visoko kvali. ciranih delavcev.14 Peter Gresserov-Golovin v svojih 9 SI AS 1931, Ruska društva in organizacije v Sloveniji od leta 1921 do 1945. 10 Ibid. 11 ........, ........., ........., ....... ......... . ........., str. 8, 47. 12 Ptujski list (3. 7. 1921). 13 Tabor (25. 3. 1922, letnik 3, številka 70). Gl. tudi Ratej, Ruski diptih, str. 21–22. 14 Izjema so bili redki posamezniki, vecinoma podjetniki in izobraženci, ki so zaradi svo­jega prejšnjega ugleda pridobili pomembna mesta tudi pri nas. Ob tem je pomembno izpostaviti spominih tako opisuje svoje težave pri študiju, povezane z neznanjem nemškega in slovenskega jezika: Vsi moji kolegi so govorili tekoce nemško in so z lahkoto uporabljali potrebne knjige. Jaz sem se zelo mucil, ko sem s pomocjo slovarja obujal svojo gimnazijsko nemšcino. In to prizadevno delo mi je jemalo mnogo dragocenega prostega casa, ko bi si po celodnevnem naporu sicer lahko oddahnil. […] Ce upoštevamo, da v zacetku celo slovenšcine, ki mi je bila nujno potrebna, nisem znal, sem moral delati takrat mnogo vec kot moji tovariši, ki so ta dva jezika obvladali že od otroštva […]15 Iz arhivskih dokumentov je razvidno, da so jugoslovanske oblasti namenjale veliko pozornosti zaposlovanju ruskih emigrantov. Številne so zaposlili na visoke položaje v državnem administrativnem aparatu, v emigrantskih casopisih pa so ob­javljali tudi razlicne clanke, v katerih so navajali, da so ruski strokovnjaki za državo izredno pomembni, saj je Jugoslavija, in še posebej Srbija, zaradi prve svetovne vojne imela veliko pomanjkanje strokovnih kadrov.16 Za zaposlovanje ruskih beguncev je Državna komisija za ruske begunce ustanovila Urad za delo državne komisije za ruske begunce, ki je organiziral jezikovne in poklicne tecaje, s katerim je poveceval zaposljivost emigrantov. Že leta 1921 so na Uradu za delo potekali rudarski tecaji za jamomerce in rudniške tehnike. Na to, da so bili takšni tecaji uspešni, nam kaže dejstvo, da je Urad za delo že do decembra 1921 pomagal pri zaposlitvi okoli 100 ruskih beguncev. Glavna naloga te organizacije je bila, da so se pri delodajalcih pozanimali o potrebah po posameznem poklicu in med begunci izbirali tiste, ki so iskanemu pro.lu najbolj ustrezali.17 Beguncem je pri zaposlovanju pomagala tudi ruska humanitarna organizacija Vseruska deželna zveza. Eden od državnih mehanizmov za reševanje tega problema je bilo zaposlovanje ruskih vojakov v orožniških in vojaških vrstah, predvsem za varovanje državnih mej.18 Iz zapisnika o zaslišanju nekdanjega polkovnika Vranglove vojske Ivana Glebova izvemo naslednje: Pri granicnih trupah smo ostali v službi eno leto in to do decembra 1922. Tega leta je bila granicna služba na meji ukinjena […] Pristopili so k formiranju .nancnih straž na meji, v katero formacijo so pristopili tudi nekateri ruski emigranti. Jaz tedaj nisem stopil in mi tega ni odobrila tudi .nancna direkcija v Ljubljani, zaradi mojega visokega cina, ki sem ga imel še v bivši carski Rusiji, verjetno tudi zaradi starosti, ker so v to službo sprejemali le mlad kader.19 ruske emigrantske profesorje in predavatelje, ki so bili zaslužni za razvoj Univerze v Ljubljani. Na Univerzi v Ljubljani je v prvem desetletju njenega obstoja delovalo najmanj 20 ruskih pro­fesorjev in visokošolskih predavateljev razlicnih znanstvenih ved, ki so pomembno vplivali na razvoj slovenskega visokega šolstva in so s svojim znanjem in slovesom dvigovali kakovost in ugled ljubljanske univerze. Podr. o ruskih profesorjih gl. Brglez, Seljak, Rusija na Slovenskem. 15 Gresserov-Golovin, Moja ljuba Slovenija, str. 20–21. 16 SI AS 1931, 1315 – 5, Beloemigranti. 17 Pulko, Rusko zamejstvo v slovenskih deželah, str. 223. 18 Leta 1923 so bile mejne cete reformirane v .nancno kontrolo, del njenih pripadnikov pa je bil odpušcen iz službe. Gl. SI AS 1931, 1315 – 5, Beloemigranti. 19 SI AS 1931, Zapisnik o zaslišanju Glebov Ivana, Maribor, 28. 8. 1949. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) Ruski begunci so bili vkljuceni tudi v izgradnjo jugoslovanskega železniškega omrežja. V clanku casopisa Novoe vremja je predsednik Državne komisije za ruske begunce Ljuba Jovanovicnavedel, da se je s pomocjo Rusov zacela gradnja važnih poti po južni Srbiji preko neprehodnih predelov ter da so vojaške ustanove pri tem uporabile znane ruske strokovnjake.20 Tudi v Sloveniji so nekateri ruski begunci našli zaposlitev na razlicnih gradbenih projektih, med njimi pri gradnji železniške proge Ormož–Ljutomer, ki je bila zgrajena leta 1923.21 Tako v Kraljevini SHS kot tudi v drugih evropskih državah pa je najštevilc­nejši srednji sloj v procesu prilagajanja novemu okolju delno ali popolnoma izgubil svoj prejšnji socialni status in pridobil novega. Odhod iz domovine je za vecino emigrantov predstavljal tudi izgubo nepremicnin, kapitala, poleg tega pa tudi so­cialnih vezi. Vecina je svoj prejšnji status izgubila tudi zato, ker razen Kraljevine SHS nobena evropska država ni priznavala vojaških nazivov in tudi dokumenta­cije in dokazil o izobrazbi, ki so jih emigranti pridobili v Ruskem imperiju, kar je za vecino beguncev pomenilo, da jim je bil onemogocen dostop do zaposlitve, primerne njihovi izobrazbi. To je posledicno privedlo do tega, da je morala vecina emigrantov spremeniti svojo dejavnost in sprejeti delo, ki ni bilo znacilno za njihov prejšnji socialni položaj in izobrazbo.22 Iz prej omenjenega zapisnika o zaslišanju Ivana Glebova izvemo, da je moral tudi sam kljub visokemu cinu opravljati razlicna dela: Med tem casom, ko sem živel na posestvu, sem bil uslužben kot šofer v Mariboru, in pozneje pri avtomobilski ceti sanitete in to pri vojaški formaciji. Delal sem tudi v Batinjolu v Pancevacki-rit, kjer sem bil tehnicni nadzornik traktorjev in to leta 1929–30. Leta 1928 sem delal tudi kot tkalec eno leto v Mariboru, tvornici svile Radvanje, kar pa sem moral zaradi slabih oci pustiti. Leta 1922–23 sem bil pomožni delavec pri materijalnem skladišcu drž. železnic na Koroškem kolodvoru […]23 Nekaj o zaposlovanju ruskih emigrantov nam podajajo tudi zapisi Petra Bo­risova, ki so se ohranili v Arhivu Republike Slovenije: Nekateri so si poiskali boljše, svojemu poklicu odgovarjajoce službe. Te so dobili pri Slovencih, ki so jih prav gostoljubno in toplo sprejeli […] nekaj zdravnikov je odšlo na Vurberk pri Ptuju, da tam organizirajo sanatorij za pljucno tuberkulozo, ki je bila zastopana med emigracijo v precejšnjem številu. Inženjerji so si iskali zaposlitve pri železnici, profesorji so dobili namestitev na ljubljanski univerzi. Vecina pa je morala zaceti znova življenje v novih poklicih, s novimi napori.24 O težki življenjski situaciji ruskih emigrantov lahko nekaj izvemo tudi iz literarnih del. Leta 1930 je Marijana Kokalj-Željeznova napisala roman Brezdomci, 20 Gl. SI AS 1931, 1315 – 5, Beloemigranti. 21 Podrobneje o gradnji železnice in ruskih emigrantih, zaposlenih pri teh delih gl. Ratej, Ruski diptih, str. 21. 22 ....., .......... ......: ......... . ........., str. 13. 23 SI AS 1931, Zapisnik o zaslišanju Glebov Ivana, Maribor, 28. 8. 1949. 24 SI AS 1931, Peter Borisov: Iz življenja ruskih emigrantov v Ljubljani, 27. 11. 1952, 706/4. v katerem je opisala življenje ruske emigrantske družine Stroganov, ki je po ruski državljanski vojni živela v leseni baraki v Beogradu. Zgodba je za dano analizo zanimiva predvsem zato, ker prikazuje spremembo njihovega socialnega položaja: Grof Stroganov, ki je bil nekdanji general ruske carske vojske in vojni invalid, je družino preživljal z raznašanjem mleka po predmestju, njegova žena in hci sta krpali nogavice, sin pa je družini pomagal z raznašanjem casopisa. Zgodba je sicer .ktivna, vendar je iz nje razvidno, da je bila avtorica, kot domacinka, porocena z ruskim emigrantom, seznanjena z življenjem in socialnim položajem ruskih emigrantov, ki so zapustili Rusijo po koncu ruske državljanske vojne,25 zato je delo pomemben dodatek pri razumevanju socialnih težav ruskih emigrantov. Tudi avtorji policijskega elaborata navajajo, da so ruski emigranti, ki si niso mogli najti boljše zaposlitve, delali med drugim kot prodajalci casopisov: »predvsem v Beogradu je casopise prodajalo dosti belih emigrantov, vecinoma starcev, med katerimi se je našlo tudi vecje število deklasiranih bivših carskih o.cirjev in aristokratov«.26 Nekateri ruski emigranti so se težko sprijaznili z izgubo svojega socialnega položaja in sprejemom novih poklicev. Delcek tega lahko razberemo iz spominov Vere Sorokine: Odpeljali so nas v Bosno, v muslimansko vas Kozarac. Tam so nas zadržali nekaj mesecev. Po tem smo se preselili v mesto Banja Luka (tudi Bosna). Ocetu, kot pol­kovniku, je bila ponujena služba v srbski vojski s cinom nižje, vendar jo je zavrnil, rekoc: »Moj car mi je podelil moj cin. Zaslužil sem si ga v krvavih bitkah in nihce mi ga ne more sneti!« […] Zaposlil se je kot preprost delavec v žagi, ki se je nahajala 4 kilometre od mesta.27 Civilna emigracija je bila najverjetneje v boljšem položaju v primerjavi z vo­jaško, saj je bilo v njenih vrstah veliko oseb s poklici, ki so bili uporabni v novem okolju. Izjema med vojaško emigracijo so bili vojaško-tehnicni strokovnjaki, med njimi tudi vojaški inženirji in zdravniki, ki so bili lahko zaposljivi. Najtežje je bilo za o.cirje, pri katerih je ponos velikokrat predstavljal prepreko pri sprejemanju razlicnih zaposlitev, vse do tedaj, ko so bili postavljeni pred tem, da niso imeli druge izbire, tako kot je razvidno iz zgoraj opisanega primera. Ruski emigranti so se po ukinjanju pomoci, ki so jo po prihodu dobivali od Državne komisije, znašli pred nujnostjo, da se preživljajo sami. Iz arhivskih do­kumentov lahko razberemo, da med rusko emigracijo v Jugoslaviji ni bilo velikih kapitalistov, kakršni so se skoncentrirali v Parizu in Berlinu, na njenem ozemlju tudi niso imeli svojih industrijskih podjetij. Le v gradbeništvu je uspelo nekaterim emigrantom ustvariti nekoliko vecja podjetja. Velik del emigrantov je poskušal uspeti v trgovini, zaradi pomanjkanja kapitala predvsem na tržnih stojnicah, s prodajanjem 25 Željeznov-Kokalj, Brezdomci. Avtorica se je leta 1927 v Beogradu porocila z ruskim emigrantom, profesorjem Ivanom Željeznovim. Podr. gl. Pulko, Rusko zamejstvo v slovenskih deželah, str. 270. 26 SI AS 1931, Beloemigracija u Jugoslaviji, 1918–1941, knjiga I, 163. 27 ........, .........-.........., ........ . ...... ...... ......-........ ........ . ........, str.93. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) po domovih ipd.28 Vecina emigrantov, tudi visoko izobraženih, je torej morala v tujini sprejeti nizko kvali.cirano delo v restavracijah, rudnikih, delati slabo placana dela voznikov, kuharjev, slug ipd. Le redki predstavniki nekaterih »svobodnih poklicev« so lahko odprli svoja podjetja ali se zaposlili v ruskih podjetjih, ki so že delovala v tujini (literati, zdravniki, odvetniki, ucitelji ipd.). Pred vecino ruske emigracije pa je bila postavljena nova naloga iskanja stabilnega življenjskega položaja in oblikovanja novih ekonomskih in socialnih odnosov. Prav nepriznavanje ruskih dokumentov o pridobljeni izobrazbi, pogosto menjavanje zaposlitve in nekvali.cirano, slabo placano .zicno delo, so številnim ruskim emigrantom onemogocali profesionalno samoreali­zacijo in zniževali njihov življenjski standard, kar je postala ena izmed glavnih težav pri adaptaciji oz. prilagajanju novemu okolju v tujini. Najperspektivnejša kategorija emigrantov so bili najverjetneje predstavniki mlajše generacije, ki so imeli vecje možnosti za pridobitev izobrazbe in novih socialnih stikov. Za današnje slovensko ozemlje je najvec znanih in ohranjenih podatkov o zaposlovanju ruskih emigrantov predvsem za predstavnike najbolj izobraženih slojev, torej za ruske predavatelje in profesorje, ki so bili zaposleni na novonastali ljubljanski univerzi. V arhivih, ki jih hrani Univerza v Ljubljani, lahko prek per­sonalnih map in zapisnikov sledimo težavam pri njihovem zaposlovanju, zato je tej skupini v dani analizi dodeljen prostor za podrobnejšo analizo. Ceprav je imela Kraljevina SHS manjše omejitve pri zaposlovanju tujcev, ce jo primerjamo na primer z Nemcijo, pa so imeli težave pri zaposlovanju tudi ruski emigrantski profesorji in predavatelji, ki jih je v Sloveniji po koncu prve svetovne vojne, ko je državo zapustilo ogromno izobražencev, zelo primanjkovalo. Birokratske in pravne ovire nam kažejo na zapletenost postopkov pri pridobivanju zaposlitve in prilagajanju na novo okolje. Ob ustanovitvi ljubljanske univerze leta 1919 so med nekaterimi slovenskimi profesorji obstajala zelo odklonilna stališca do tujih profesorjev, saj je bila sprva sprejeta odlocitev, da naj bi v primeru, da ni ustreznega slovenskega predavatelja, predavateljsko mesto ostalo nezasedeno. Ker je kmalu postalo jasno, da so primanjkljaji primerno usposobljenih oseb previsoki, da bi jih lahko v spre­jemljivem casu odpravili, je Univerzitetni svet 13. 3. 1920 sklenil, da naceloma ne nasprotuje zaposlitvi tujcev, ce so potrebe prevelike in ni primernih domacih profesorjev. Pri tem naj bi imeli v mislih predvsem nastanitev ruskih emigrantskih profesorjev, ki so v carski Rusiji že zasedali pomembne stolice na uglednih ruskih univerzah in predstavljali »velik znanstveni potencial ter predavateljski kakovostni preskok v razvoju mlade univerze«.29 Pri zaposlovanju Rusov pa je tudi v Sloveniji obstajalo veliko ovir, med njimi predvsem Zakon o civilnih uradnikih in drugih državnih uslužbencih iz leta 1923,30 ki je dolocal splošne omejitve pri zaposlovanju tujcev, tudi tistih, ki so že pridobili državljanstvo Kraljevine SHS. Drugi clen tega zakona je namrec dolocal, da lahko takšni državljani pridobijo državno službo šele po desetih letih bivanja in posebni odobritvi državnega sveta. V službo so bili lahko sprejeti kot pogodbeni delavci za najdaljšo dobo treh let, izjemoma so 28 SI AS 1931, Beloemigracija u Jugoslaviji, 1918–1941, knjiga I, str. 157. 29 Brglez, Seljak, Rusija na Slovenskem, str. 97. 30 Gl. Uradni list pokrajinske uprave za Slovenijo, 12. 9. 1923, št. 299. državno službo lahko dobili tujci, ki so se že odlikovali s svojim delom. Drugo oviro pri procesiranju vlog ruskih kandidatov pa je predstavljala tudi pomanjkljiva dokumentacija vecine mlajših in manj uveljavljenih kandidatov, zaradi cesar so bili zavrnjeni predvsem kandidati na zacetku akademske poti.31 Dodatna težava se je pokazala tudi z novo politiko sredi 20. let, saj je država postopoma zacela zaostrovati režim zaposlovanja starejših kadrov, tako da so bili nekateri že uvelja­vljeni ruski profesorji, ki so presegali starostno mejo, na ljubljanski univerzi do upokojitve zaposleni kot pogodbeni delavci.32 Poleg zgoraj opisanih je pogosto oviro predstavljala tudi dolgotrajna birokracija pri procesiranju vlog, zapleti pa so se pojavljali tudi pri podaljševanju pogodb in imenovanju nazivov rednih profesor­jev. Pri imenovanju profesorjev je obstajala tudi zahteva, da je predavatelj zmožen predavati v slovenskem ali srbohrvaškem jeziku.33 Opisane težave pri zaposlovanju najbolj izobraženih ruskih kadrov nam kažejo na to, da je bil tudi na današnjem slovenskem prostoru zaposlovanje ruskih emigrantov težaven in zapleten proces. Iz arhivskih virov lahko razberemo, da je Ministrstvo za šolstvo zaposlilo 39 rednih in pet izrednih profesorjev za okrepitev profesorskega kadra na univerzah v Beogradu, Zagrebu, Ljubljani, Skopju in v Subotici, 174 profesorjev za pouceva­nje na gimnazijah in trgovskih šolah ter 115 uciteljev za poucevanje na osnovnih šolah. Ministrstvo za gradbeništvo naj bi zaposlilo 90 ruskih inženirjev in vec kot 10.000 delavcev, od tega naj bi bilo v tem resorju zaposlenih 3500 delavcev iz vrst Vranglovih formacij, ki so bili zaposleni pri izgradnji strateških poti v Vzhodni Srbiji in Makedoniji.34 Velik del ruskih emigrantov je bil zaposlen na Ministrstvu za promet, predvsem v Generalni direkciji državnih železnic, kjer naj bi delalo okoli 50 inženirjev, veckot 200 emigrantov pa naj bi delalo na nižjih delih, povezanih z vzdrževanjem železnic. Veliko število ruskih priseljencev je delalo na gradnji proge Kraljevo – Raška – Kosovska Mitrovica.35 V Statisticnem uradu (Državna statistika) pa naj bi bilo zaposlenih 200 ali 300 ruskih uradnikov, številne naj bi zaposlili tudi v državni administraciji.36 Ruski emigranti so bili zaradi pomanjkanja domacega usposobljenega kadra zaposleni tudi na Ministrstvu za kmetijstvo, Ministrstvu za pravosodje, Ministrstvu za .nance in Ministrstvu za zunanje zadeve.37 Žal za zdaj še ni dostopnih podatkov, ki bi nam podali širšo sliko in omogocili vpogled v na­cine reševanja tega vprašanja pri posameznih socialnih slojih. V novih pogojih so morali ruski begunci pokazati veliko stopnjo prilagodljivosti, saj so bili potisnjeni v nujnost prekvali.kacije in družbeno degradacijo, številni pa so bili primorani 31 Oset, Rusi prihajajo!, 87–96. Gl. npr. SI ZAMU IV, Zapisnik seje fakultetnega sveta Juridicne fakultete z dne 18. 5. 1921 (zavrnitev Ivancova in Zajceva). 32 Leta 1930 je bil sprejet nov univerzitetni zakon, ki je starostno mejo za profesorje dvignil na 70 let. 33 SI ZAMU IV, Zapisnik seje fakultetnega sveta Juridicne fakultete z dne 9. 6. 1920. 34 SI AS 1931, Beloemigracija u Jugoslaviji, 1918–1941, knjiga I, str. 146. 35 Ibid. 36 SI AS 1931, 1315 – 5, Beloemigranti. Gl. tudi SI AS 1931, Beloemigracija u Jugoslaviji, 1918–1941, knjiga I, str. 150. 37 SI AS 1931, Beloemigracija u Jugoslaviji, 1918–1941, knjiga I, str. 147–150. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) zaposlitev iskati tudi v drugih evropskih državah: »V Francijo je odšlo vec ruskih emigrantov, nekaj tisoc. V glavnem so odšli na delo leta 1923–24. Najvecso dobili delo po tovarnah avtomobilov.«38 3. Ruske kulturne emigrantske organizacije – ohranjanje narodne identitete in kulture Socialne vezi med ruskimi emigranti in podpora emigrantske skupnosti sta imeli pomembno povezovalno vlogo, poznanstva in družbene mreže pa so omo­gocale tudi lažje vkljucevanje v novo okolje. Ruska emigracija, ki se je razselila po razlicnih delih sveta, je bila med seboj tesno povezana: »Ob veliki noci so se vršili tradicionalni obiski, ki so bili medsebojni na domu, kot je to navada pri Rusih. Ti obicaji so se obdržali v emigraciji še dolgo.«39 To dokazuje tudi dejstvo, da so imeli ruski emigranti skupnega vojaškega poveljnika, lasten ško.jski cerkveni zbor, lasten izobraževalni sistem ter skupen emigrantski tisk. Zato nekateri raziskovalci govorijo o ruski diaspori, nekateri avtorji pa celo o nekakšni navidezni državi40 oziroma »državi v državi«, za katero se je uveljavil termin russkoe zarubež‘e (................),41 ki predstavlja poseben kulturnozgodovinski pojav. Pojem naj bi zajemal vse ruske emigrante, njihovo pripadnost k ruski nacionalni kulturi, ki jo, kot navaja ruska raziskovalka Krasnova, opredeljuje skupen jezik, nacin mišljenja in kulturna pripadnost.42 Ruski emigranti niso ustanavljali le humanitarnih organizacij, ki so nastajale iz potrebe po vecji ekonomski in socialni varnosti ter omogocale pomoc v stiski, ampak so organizirali tudi združenja, ki so imela kulturno-prosvetno nalogo. Ker so sprva upali na hitro vrnitev v domovino, niso želeli pretrgati duhovne vezi z Rusijo in so veliko pozornosti namenjali ohranjanju kulturnih tradicij. Vasilij Isajevic, ruski profesor na ljubljanski univerzi, je takole opisal željo ruskih emigrantov po ohranjanju ruske kulture in upanje, da bodo še vsaj enkrat v življenju videli Rusijo: »Vsakdo, ki ima še trohico duševne sile, goji v sebi to drobtinico ruske kulture in ruskih tradicij, ki so mu ostale, in upa, da se bo tudi on udeležil velike setve, ki bo nekoc vzniknila iz poteptane in s krvjo namocene ruske njive.«43 Podobne opise najdemo tudi med arhivskimi zapisi Petra Borisova: »Žoltenko je bil znan med emigracijo kot neutolažljiv sanjac, ker je ob sleherni Veliki noci prerokoval, da bo že prihodnji praznik zagotovo praznoval v matuški Rusiji.«44 Sicer pa so, kot 38 SI AS 1931, Zapisnik o zaslišanju Glebov Ivana, Maribor, 28. 8. 1949. 39 SI AS 1931, Peter Borisov: Iz življenja ruskih emigrantov v Ljubljani, 27. 11. 1952, 709/7. 40 Pulko, Rusko zamejstvo v slovenskih deželah, str. 4. 41 Dobeseden prevod danega termina bi bil rusko zamejstvo (rubež = meja; torej za mejo), ki pa v slovenšcini ni najbolj ustrezen, saj izraz »zamejci« uporabljamo predvsem za slovenske manjšine ob državni meji, v primeru ruske emigracije pa gre za razseljevanje po svetu. 42 ........, ....... ................ ........ ........., str. 212. 43 Jutro: dnevnik za gospodarstvo, prosveto in politiko (6. 1. 1926, letnik 7, številka 4, str. 9). 44 SI AS 1931, Peter Borisov: Iz življenja ruskih emigrantov v Ljubljani, 27. 11. 1952, 705/3. lahko ugotovimo iz ohranjenih zapisov, med emigracijo med najbolj aktualnimi ostajala predvsem vprašanja kulturnoizobraževalnega in patriotskega dela, posebej z mladino, pri kateri so želeli vzgojiti obcutek patriotizma in narodnega ponosa: Že od rojstva otrok sem se z njima pogovarjal v rušcini, pel sem jima uspavanke, pripovedoval pravljice, a kasneje smo zaceli brati in pisati in uciti na pamet verze in basni dedka Krilova, kot so ga Rusi pogosto imenovali […] Rezultati so bili blešceci. Ko sta bila godna za šolo, sta že povsem pravilno in brez vsakega naglasa govorila rusko. Scasoma sta govorila rusko tako lahko kot slovensko, saj sem se vsak dan ukvarjal z njima. Ob praznikih sva jim darovala slovenske in ruske knjige in obadva sta jih z veseljem prebirala.45 Glavni nacin zoperstavljanja asimilacijskim pritiskom v državah sprejemnicah je predstavljal široko razvejan izobraževalni sistem, ki se je odražal z ustanavljanjem ruskih vrtcev, izobraževalnih ustanov, dopolnilih ruskih šol in tecajev ruskega jezika. V Kraljevini SHS so obstajale štiri vrste ruskih izobraževalnih ustanov: specialne srednje šole z internatom (kadetski korpusi in dekliški inštituti), klasicne gimnazije, osnovne šole ter šolske skupine (ki sojih ustanavljali v mestih z manjšim številom ruskih otrok).46 Njihov glavni cilj je bil ohranjanje ruskega jezika,47 kulture in na­rodne zavesti.48 Z ustanavljanjem in .nanciranjem šol se je po letu 1920 ukvarjala predvsem organizacija Vseruska zveza mest (VSG).49 Število ruskih izobraževalnih ustanov v Kraljevini je bilo v 1920-ih letih relativno stabilno in je obsegalo okoli 30 šol, tako osnovnih, kot srednjih. V šolskem letu 1923/1924 naj bi bilo po podatkih Alekseja Arsenjeva na ozemlju Jugoslavije 24 ruskih osnovnih in srednjih šol, v katerih se je skupno ucilo okoli 3000 ucencev. Poleg tega, da je Kraljevina SHS podpirala ustanavljanje ruskih šol na svojem ozemlju, je dovoljevala tudi sprejem ter nadaljevanje delovanja že vzpostavljenih šol carske Rusije. 50 Leta 1926 je Ruska matica v prostorih Ruske kolonije51 v Šempetrski kasarni ustanovila nedeljsko šolo, v kateri so se ruski otroci ucili pisati in brati, šola pa je organizirala tudi otroške prireditve in tekmovanja v deklamiranju in branju. Peter Borisov je v svojih zapisih omenil nekdanjega generala carske vojske, M. Voronova, ki je skrbel, da se je med mladino ohranjal ruski jezik: Rad jim je citiral razne povesti, ucil jih je deklamacije in jih pripravljal za razlicne prireditve. Dobro se je poznal z Jenko Terezijo […] Voronov je bil vodja Ruske Voskresne šole (Ruske Nedeljske šole), kjer so se otroci emigrantskih staršev ucili 45 Gresserov-Golovin, Moja ljuba Slovenija, str. 47. 46 ........., .......... ...... ......... . ......... ..., str. 305. 47 Prav jezik je predstavljal glavni element samozavedanja ruske emigracije. Za ohranjanje ruskega jezika je skrbela tudi bogata založniška dejavnost ruskih emigrantov. Izhajali so številni casopisi, revije in publikacije. 48 ....., ........ .......... ..... ................. str. 66–67. 49 Gl. Pulko, Taborišce ruskih beguncev v Strnišcu, str. 169–170. 50 ........, ................ ........., str. 48. 51 Osnovna in najštevilcnejša ruska emigrantska organizacija, ki je vkljucevala vse emig­ rante na dolocenem ozemlju. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) pisanja in citanja. Tu so se vršile tudi otroške prireditve in nagradna tekmovanja v deklamiranju in pisanju.52 Med pocitnicami, ko so ruski otroci prišli iz gimnazij, inštitutov in kadetskih korpusov, je zanje Ruska matica organizirala športne igre, ucenje inštrumentov in fotografski tecaj. Za otroke so v tej organizaciji prirejali tudi literarne vecere, za širjenje branja v ruskem jeziku in dvig pismenosti so za ucence organizirali natecaje pisnih del.53 V Kraljevini SHS so nastajala tudi številna ruska društva, ki so organi­zirala gledališke in baletne predstave, kulturne dneve, predavanja ter praznovanja: Spominjam, se, kako smo na božicz otrokoma šli gledat jelko, ki jo je pripravila ruskakolonija v tako imenovani Švicariji, veliki hiši s plesno dvorano in sobami, ki so jih oddajali v najem kot v hotelu in kjer je živelo mnogo Rusov. Tam sta otroka prvic videla božicno jelko, dobila sta jabolka, bonbone in precej tanko knjižico s povestjo Maugli Rudyarda Kiplinga. Mlade dame so plesale kolo okrog jelke in ucile otroke božicne pesmi.54 Po prihodu ruskih emigrantov v Ljubljano je bila ustanovljena Ruska matica, ena izmed redkih ruskih emigrantskih organizacij, ki je bila ustanovljena v Slove­niji in je imela tam tudi svoj sedež.55 Nastala je na pobudo ruskih intelektualcev v Sloveniji in je imela predvsem kulturno-prosvetno nalogo.56 Njen glavni namen je bil kulturno izobraževanje ruskih emigrantov ter vzgajanje mladine v ruskem duhu, skrbela je torej za ohranjanje ruske kulture v emigraciji. Ruska matica v Ljubljani je tako kot druge podobne organizacije ruskih emigrantov po svetu odpirala šole, knjižnice, prirejala predstave, izlete, kulturno-literarna predavanja in organizirala tecaje:57 »Izleti pa so se vršili tudi poleti na kopanje. V ta namen je Ruska matica izbrala kraj Retece ob Sori. Ta kraj je potem postal tradicionalni za rusko emigracijo.«58 Ena izmed njenih glavnih dejavnosti so bila javna predavanja in referati z znanstveno vsebino, literarno in družbeno tematiko, pri cemer so poleg v Ljubljani živecih Rusov predavali tudi ruski strokovnjaki in kulturni delavci iz drugih držav. Predavanja so bila javna in brezplacna, udeleževali pa so se jih tako clani Ruske kolonije kot tudi domace prebivalstvo. Poleg tega je Ruska matica organizirala tudi slavnostna srecanja in proslave ob pomembnih obletnicah, po­vezanih z dogodki iz ruske kulture in zgodovine. Organizacija je skrbela za vzgojo ruskih otrok in mladine, prirejala tecaje ruskega jezika, se ukvarjala z izdajanjem 52 SI AS 1931, Peter Borisov: Iz življenja ruskih emigrantov v Ljubljani, 27. 11. 1952, 707/5-708/6. 53 Ibid, str. 218–219. 54 Gresserov-Golovin, Moja ljuba Slovenija, str. 46. 55 Vecina emigrantskih organizacij je imela na Slovenskem le podružnice. Pulko, Rusko zamejstvo v slovenskih deželah, str. 109. 56 SI AS 1931, Ruska društva in organizacije v Sloveniji od leta 1921 do 1945. 57 Podrobneje o Ruski matici gl. ......, .. ....................................., str. 193–200. 58 SI AS 1931, Peter Borisov: Iz življenja ruskih emigrantov v Ljubljani, 27. 11. 1952, 710/8. knjig ter skrbela za vzdrževanje Ruske kapelice pod Vršicem. Podružnice je imela tudi v Mariboru in Hrastovcu ter po drugih delih Jugoslavije, najvecja podružnica zunaj Slovenije pa je bila v Novem Sadu.59 O delovanju Ruske matice je pisal tudi Peter Borisov: Ruska matica je bila v kulturni povezavi z Matico Slovensko in je bila apoliticna organizacija. Ruska matica je prirejevala proslave obletnic pisateljev ali pesnikov, ali kakih važnih zgodovinarskih datumov. Najvec pa je posvecala pažnje vzgoji in šolanju otrok. Pod njenim okriljem je bogatela Ruska knjižnica, ki je tik pred vojno po mnenju Voronova štela cca 10 000 k knjig.60 V Ljubljani je delovala tudi ruska študentska zveza, ki je vsako leto prirejala praznovanje Tatjaninega dne.61 Prvi Tatjanin vecer je bil v Sloveniji organiziran leta 1921, ko je bila ustanovljena študentska organizacija Zveza ruskih akademikov. Prva leta so jim pri organizaciji praznovanja pomagali ruski emigrantski umetniki in tudi domacini. Prispevki, ki so jih prejeli na teh praznovanjih, so bili namenjeni blagajni študentske zveze:62 Dohodki od te prireditve so položili prvi temelj nadaljnjega blagostanja Zveze. Usta­novila se je knjižnica, ki so jo vsi študenti težko pogrešali. Organizirana je bila tudi ‚blagajna vzajemne podpore‘, ki je nudila pozneje veliko podporo clanom Zveze. S pomocjo te blagajne so lahko mnogi študentje uspešno nadaljevali svojo izobrazbo.63 Ruski emigranti so v emigracijo prinesli tudi svoje tradicije – praznike, obicaje in umetnost. V številnih kolonijah so zacele nastajati dramske skupine (v Dubrov­niku, Hercegovini, Subotici, Nišu, Novom Saadu, Zagrebu) ter ruska gledališca. Ruska mladina je bila v Jugoslaviji aktivna tudi v okviru nekaterih organizacij, kot so Ruski skavti in pa Nacionalna delovna zveza nove ruske generacije, ki je bila ustanovljena s ciljem ohranjanja ruske kulture med mladino in povezovanja mladih za nadaljevanje boja proti komunizmu v Rusiji. Organizacija je imela podružnico tudi v Ljubljani in naj bi bila, kot navajajo arhivski podatki, ena izmed najaktivnejših ruskih emigrantskih organizacij na Slovenskem. Na sestankih, ki naj bi jih imeli kar dvakrat tedensko, so v glavnem potekala predavanja o komunizmu v Sovjetski zvezi. Na Slovenskem je obstajala še Nacionalna organizacija ruskih izvidnikov. 59 V ustavi Ruske matice je bilo doloceno, da lahko organizacija odpira svoje podružnice povsod, kjer živijo ruski emigranti. V naslednjih letih so tako nastali oddelki Ruske matice v Zagrebu, Banja Luki, Velikom Beckereku, Crvenki, Kraljevu, Backa Topolu, Užicah, Somboru, odprta pa je bila vsaj še ena podružnica v tujini, in sicer v Bruslju. Gl. Pulko, Rusko zamejstvo v slovenskih deželah, str. 111–112. 60 SI AS 1931, Peter Borisov: Iz življenja ruskih emigrantov v Ljubljani, 27. 11. 1952, 708/6. 61 Sv. Tatjana je zašcitnica moskovske univerze. V Rusiji še danes vsako leto 25. januarja praznujejo Tatjanin dan. 62 Pulko, Rusko zamejstvo v slovenskih deželah, str. 114. 63 Jutro: dnevnik za gospodarstvo, prosveto in politiko (6. 1. 1926, letnik 7, številka 4, str. 9). Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) To je bila posebna organizacija ruske emigrantske mladine, ki je bila nacionalno usmerjena in je imela cilj šcititi rusko mladino pred potujcenjem.64 Pomembno vlogo pri povezovanju ruskih emigrantskih in tujih dobrodel­nih in družbenih organizacij so imeli ruski emigrantski casopisi in založbe. V zacetku dvajsetih let prejšnjega stoletja je bilo v Nemciji ustanovljeno in je vec let delovalo vec deset ruskih emigrantskih casopisov in založb, ki so skrbeli za oskrbo ruske diaspore po vsem svetu. Nemški zgodovinar Schlögel ocenjuje, da jih je bilo med letoma 1919 in 1924 skupno 86. Navaja, da naj bi na zacet­ku dvajsetih let emigranti v Evropi izdali okoli 7.000 knjig, med njimi kar 90 odstotkov v Nemciji,65 kar je povezano s tem, da je bila publicisticna dejavnost v Nemciji cenovno ugodna. Najpomembnejši emigrantski casopisi so bili: Rul‘ (....; russische demokratische Tageszeitung), Golos Rossii (..... .....), Dni (...), Prizyv (......), Novyj mir (..... ...); Nakanune (........), Naš vek (......) in Novoe slovo (..........). Emigrantski casopisi so sami postali sredstvo adaptacije, saj so objavljali clanke, povezane z življenjem ruske emigracije, poleg tega pa tudi prošnje za pomoc pri zbiranju sredstev, objavljali so tudi srecanja, dobrodelne dogodke ipd.66 V emigrantskih casopisih so izhajali tudi clanki o pravnih in davcnih težavah, zaposlitveni oglasi, prošnje za pomoc od emigrantov, ki so se obrnili na uredništvo ipd. Casopisi so torej na razlicne nacine pomagali emigrantski skupnosti in pri tem delovali izredno integracijsko. V Kraljevini Jugoslaviji je bilo vecperiodicnih tiskovin, ki so izhajale kot dnevniki, tedniki, dvotedniki, mesecniki itd.67 Med ruskimi dnevnimi periodicnimi tiski je zacel izhajati Bjuleten‘ (........) in casopis Novoe vremja (..........), ki je bil eden izmed najvplivnejših ruskih emigrantskih casopisov in je izhajal ob podpori ruskih emigrantskih vplivnežev v Jugoslaviji. Natancnega števila tiskanih del v Kraljevini ni mogoce podati, saj je bilo veliko ruskih emigrantskih publikacij po uveljavitvi komunizma zaradi protikomunisticne vsebine unicenih. Domneva se, da naj bi med letoma 1920 in 1944 izšlo najvec2500 naslovov neperiodicnega tiska in 360 naslovov revij in casopisov.68 Ruski emigranti so ustanavljali tudi knjižnice. V Kraljevini SHS in kasneje Jugoslaviji so poleg Ruske javne knjižnice v Beogradu delovale še knjižnice deželnih in mestnih organizacij, znanstvenih ter izobraževalnih ustanov ter zavodov, vojaških organizacij ter ucnih zavodov ter knjižnice društev in zvez. V Sloveniji je delovala knjižnica Ruske matice v Ljubljani in njene podružnice v Mariboru, znane so tudi knjižnica Ruske real-ne gimnazije Ponovice, Knjižnica krimskega kadetskega korpusa in knjižnica Sanatorija ROKK Vurberk:69 »Kulturno življenje Ruske emigracije je potekalo tudi ob knjigah, ki so jih jemali iz Ruske knjižnice. Ta je najprej bila v bivši dr. 64 SI AS 1931, Ruska društva in organizacije v Sloveniji od leta 1921 do 1945. 65 ......., ......, ......... ......, str. 184. 66 Gl. npr. Rul‘ (....; russische demokratische Tageszeitung), 26. 5. 1921, št. 165, str. 6. 67 SI AS 1931, Ruska društva in organizacije v Sloveniji od leta 1921 do 1945. 68 Po podatkih, ki jih navaja ruski raziskovalec Arsenjev, naj bi izhajalo okoli 220 caso­pisov in revij in bilo izdanih okoli 1200 knjig in casopisov. Gl. ........, ........ ....... ........... . ........., str. 318. 69 Ibid, str. 155–164. Jenkovi hiši na Jurcicevem trgu. Štela je veliko knjig. Na tem kraju so se srecevali emigranti med seboj. Tu si lahko videl tudi povsem neznane obraze.«70 Rusi so aktivno sodelovali v znanstvenem in kulturnem življenju Kraljevine SHS in kasnejše Jugoslavije, bili so profesorji, ucitelji, organizatorji kulturnega življenja, izjemni umetniki, kiparji in arhitekti v okviru ruskih kulturnih organizacij in kulturnih organizacij države, ki jih je sprejela. Dejavnost ruskih emigrantov na podrocju znanosti je imela tri glavne vidike: ustanavljanje znanstvenih organizacij, delo na univerzah in šolah Kraljevine SHS in organizacija ruskega znanstvenega življenja. Med znanstvenimi organizacijami, ki so jih ustanovili Rusi v Kraljevini SHS, je bil zlasti pomemben Ruski znanstveni inštitut v Beogradu (.............. .................). Ustanovljen je bil 16. septembra 1928 z namenom podpiranja in razvoja ruske znanstvene misli v tujini. Vlada Kraljevine SHS je prevzela .nan­ciranje Ruskega znanstvenega inštituta, zaradi cesar je organizacija kmalu postala vodilni znanstveni center ruske diaspore, ceprav so podobne institucije delovale tudi v Pragi in Berlinu. V prvih letih od ustanovitve je inštitut deloval v zgradbi Srbske kraljevske akademije, leta 1933 pa se je preselil v novo zgrajeno stavbo ruske hiše carja Nikolaja II. Prvi predsednik inštituta je bil profesor Evgen Spektorski,71 ki je bil tudi eden izmed najpomembnejših ruskih emigrantskih profesorjev na novoustano­vljeni Univerzi v Ljubljani, pred emigracijo pa je bil rektor Kijevske univerze. Ena od dejavnosti inštituta je bila organizacija predavanj ruskih znanstvenikov iz drugih evropskih držav. Inštitut je organiziral okrogle mize, seminarje, tecaje in pogovore z znanimi ruskimi emigrantskimi umetniki in pisatelji. Poleg tega je izdajal znanstvena dela, pomagal mladim znanstvenikom, imel pa je tudi svojo knjižnico.72 Ruski .lozof in teolog Nikolaj Zernov je napisal, da je za vecino ruskih emigrantov povezavo z domovino predstavljala cerkev.73 Emigranti iz Rusije so v tujini skrbeli za ohranjanje veroizpovedi in ustanavljanje verskih objektov, v katerih so našli duhovno oporo za življenje v emigraciji. Pripadali so razlicnim religijam, poleg pravoslavcev so bili med njimi tudi katoliki, protestanti, muslimani ter pripadniki judovske veroizpovedi, vendar pa je bilo vec kot 90 odstotkov ru­skih emigrantov pravoslavne vere. V Beogradu je bil na zemlji, ki so jo emigranti prinesli s seboj iz Rusije, leta 1925 zgrajen Hram Svete Trojice, ki je bolje poznan kot Ruska cerkev in deluje še danes. V cerkvi je pokopan tudi ruski general Peter Vrangel, že veckrat omenjeni vodja bele armade. Ruski emigranti so, kjer je bilo to mogoce, postavljali tudi improvizirane cerkvene objekte. Znano je, da so si kadeti Krimskega kadetskega korpusa v Strnišcu v eni izmed barak uredili zasilno pravo­slavno cerkev.74 Pravoslavna cerkev je za ruske emigrante postala eno izmed glavnih središc emigrantskega življenja ter institucija, ki jih je povezovala in omogocala, 70 SI AS 1931, Peter Borisov: Iz življenja ruskih emigrantov v Ljubljani, 27. 11. 1952, 710/8. 71 ........, ........ ....... ........... .........., 325–328. 72 Ibid, str. 326–327. 73 ........, .......... ......... 1920–1930-. ... ... ....... ............. ......., str 164. 74 Pulko, Taborišce ruskih beguncev v Strnišcu, str. 167. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) da so našli duhovni mir in obcutili medsebojno pripadnost. V Ljubljani so ruski emigranti leta 1920 ustanovili prvi cerkveni pevski zbor, imenovan ruski zbor, leta 1938 pa je nastalo Pravoslavno cerkveno pevsko društvo. Na Slovenskem je bilo v obdobju med obema vojnama sicer le nekaj manjših ruskih sakralnih objektov, ki so jih v glavnem s svojimi sredstvi in donacijami vzdrževali ruski emigranti. Danes je ohranjena le Ruska kapelica pod Vršicem, h kateri so ruski emigranti vsako leto organizirali romanje. Romanja je prva leta organizirala Ruska kolonija iz Ljubljane, nato pa Ruska matica. Kaj je za ruske emigrante pomenilo romanje h kapelici, opisuje tudi Gresserov-Golovin: Spredaj so šle najpomembnejše osebe ruske kolonije: univerzitetni profesorji z ženami in z njimi duhovnik. Potem ljudje srednjih let, družine in na koncu študenti, ki jih je bilo najvec […] Nasploh je romanje k cerkvici, ki je prešlo v vesel piknik,zbudilo v mnogih in tudi v meni nepozaben vtis… Še kasneje, cez nekaj let, ko sem bil že oženjen in sem imel majhnega sina in hcer, sem vedno izbiral za naše poletno potovanje prav to smer k ruski cerkvici […].75 Ruska kapelica je ohranila poseben status, kamor so se ruski emigranti lahko vracali k svojim kulturnim tradicijam. Tudi pri ruski realni gimnaziji Ponovice so ruski ucenci zgradili improvizirano šolsko pravoslavno cerkev, bogoslužja v njej pa so se udeleževali tudi številni ruski emigranti iz Ljubljane in Litije. Po preselitvi gimnazije naj bi bila cerkev namešcena v enem izmed stolpov gradu Hrastovec. Tudi tam naj bi, kot navaja Pulko, cerkev uredili ucenci in zaposleni, ki so sami izdelali ikone in stenske poslikave.76 Ruski emigranti so se zaradi svoje mocne organiziranosti in že vzpostavljenega izobraževalnega sistema lažje branili pred asimilacijo, zaradi svoje številcnosti pa so se v posameznih krajih tudi lažje organizirali. Kljub temu pa so se konec 1930-ih let med emigranti vse bolj jasno pojavljali elementi integracije v kulturo in življenje držav, v katerih so se nahajali. Druga generacija ruskih emigrantov se je vecinoma asimilirala v družbeno strukturo držav sprejemnic in se ni posvecala problematiki ruske ideje, njene zgodovinske vloge niti vprašanju njene prihodnosti. 4. Odnos oblasti in lokalnega prebivalstva do ruskih emigrantov Ruski emigranti so imeli v Kraljevini SHS podporo dvora, kralj Aleksander je podpiral in sodeloval v ruskih (predvsem monarhisticnih in vojaških) emigrantskih organizacijah, blagajna dvora pa je .nancno podpirala tudi nekatere stare ruske državnike in generale, zato je bil med ruskimi emigranti zelo priljubljen.77 Ko je bilo sprejeto, da bo v Kraljevino SHS prišel velik del ruske emigracije, je bila organi­zirana Državna komisija za ruske begunce, ki je nudila pomocruskim emigrantom in njihovim organizacijam. Prvi ruski državljani, ki so prišli v državo leta 1919, so 75 Gresserov-Golovin, Moja ljuba Slovenija, str. 43–44. 76 Pulko, Rusko zamejstvo v slovenskih deželah, str. 254–264. 77 SI AS 1931, Beloemigracija u Jugoslaviji, 1918–1941, knjiga II, str. 159–160. dobili uradni status ruskih beguncev, kar je opredelilo njihov pravni položaj, ki jih je opredeljeval kot emigrante, ki niso priznali sovjetske oblasti. S tem so bili zašciteni z zakonodajo, kar jim je za razliko od preostalih tujcev omogocalo vec možnosti za razvitje razlicnih dejavnosti. V Kraljevini SHS so upoštevali vse zakone, ki jih je Kraljevina Srbija podpisala že z Ruskim imperijem. Preostali pravni problemi, povezani z življenjem ruskih emigrantov, so se reševali z zakonodajnimi in uradnimi akti. V drugih balkanskih državah so se ruski emigranti znašli v enakem položaju kot drugi tujci, zato naj bi imeli zaradi manjših zakonskih omejitev najugodnejši položaj za adaptacijo prav v Kraljevini SHS.78 Za jugoslovansko oblast je najpo­membnejšo rusko emigrantsko organizacijo predstavljala Ruska kolonija. Prva je bila ustanovljena leta 1921 v Dubrovniku po prihodu dela emigracije iz Krimske evakuacije. Uprava kolonije je v sporazumu z jugoslovanskimi oblastmi zacela marca 1921 odrejati skupine emigrantov za naseljevanje v posamezna mesta kraljevine. Emigranti so imeli možnost, da si sami izberejo, v katero mesto želijo, izbirali pa so lahko med Beogradom, Zagrebom, Ljubljano, Nišem, Skopjem, Mostarjem in Osijekom.79 Poleg tega je ruska kolonija služila za evidenco emigrantov, saj je bilo do leta 1930 clanstvo v njej zaradi nadzora obvezno za vse ruske emigrante. Uprava kolonij je izvajala nadzor nad emigranti in njihovim življenjem in delom ter je bila v tesni povezavi z jugoslovansko policijo.80 Uprava je jugoslovanski policiji posredovala podatke o aktivnosti njenih clanov in je v nekaterih primerih celo ovajala emigrante z nasprotnimi politicnimi stališci. To sodelovanje je bilo za Kraljevino SHS izredno pomembno zaradi placanih agentov sovjetske obvešcevalne službe, ki so se v nekaterih primerih pomešali med ruske emigrante.81 V arhivskih virih lahko zasledimo, da naj bi Srbi ruske emigrante v prvih letih po prihodu sprejeli »kot brate v stiski«.82 Kult ruskega carja, ki so ga negovali in spodbujali s strani dinastije in srbskih monarhisticnih krogov, je oblikoval v delu srbske javnosti obcutek hvaležnosti do carske Rusije, ki se je izrazil tudi v odnosu teh srbskih krogov do bele emigracije. Nasprotno pa naj bi bil na Hrvaškem in v Sloveniji, kjer ni obstajala uradna ruso.lsko usmerjena tradicija, sprejem ruskih emigrantov hladen in posloven. Mocni kulturni vplivi nekdanje Avstro-Ogrske, ki so se zadrževali tudi po nastanku Kraljevine SHS, naj bi vplivali na to, da so domacini ruske emigrante v veliko vecji meri kot v Srbiji cutili kot tuje elemente. Pri tem naj bi veliko vlogo odigralo tudi pravoslavje, poleg tega pa tudi sam odnos emigrantov, ki 78 ........, ................... ............ ....... ......... .. ........, str. 101–102. 79 SI AS 1931, Ruska društva in organizacije v Sloveniji od leta 1921 do 1945. 80 Jutro: dnevnik za gospodarstvo, prosveto in politiko (6. 1. 1926, letnik 7, številka 4, str. 8) navaja: »Uprava je v tesnem službenem kontaktu z naslednjimi ustanovami in osebami ter dobiva od njih vsa potrebna navodila: v Beogradu 1. Državna komisija, ki izdaja podpore vsem ruskim emigrantom (vzdržuje ruske ucne zavode, bolnice in sanatorije, daje denarno podporo starim emigrantom in invalidom I. kategorije, ter izplacuje enkratno podporo drugim emigrantom, poleg tega pa vzdržuje tudi zavetišca za starcke in osirotelo deco 2.) Delegat, ki šciti interese ruskih emigrantov v kraljevini SHS, 3.) vladni pooblašcenec.« 81 SI AS 1931, Beloemigracija u Jugoslaviji, 1918–1941, knjiga I, str. 142. 82 SI AS 1931, Beloemigracija u Jugoslaviji, 1918–1941, knjiga I, str. 110. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) so v nesporazumih med srbsko in hrvaško buržoazijo stopili na srbsko stran.83 Prihod emigrantov in reševanje njihovega položaja je bila tudi tematika razlicnih casopisnih taborov, pogosto je postala tudi predmet politicnih razprav in obracunavanj.84 Prav iz casopisnih virov lahko nekoliko poustvarimo sliko odnosa slovenskega prebivalstva do prišlekov. Ruski begunci so na eni strani vzbujali socutje in pomilovanje, nastajale so tudi nekatere pobude za humanitarno pomoc, po drugi strani pa so se pojavljali tudi zavracanja in celo sovražnost do priseljenega prebivalstva, ki je s seboj prineslo drugacno kulturo, vero in obicaje. V virih lahko najdemo podatke o razlicnih inci­dentih, ki so bili povezani predvsem s slabim ekonomskim položajem novonastale jugoslovanske države, za katerega so domacini pogosto okrivili emigrante. Na to nam kaže tudi umor dveh Rusov v Ljutomeru, v katerem je skupina domacinov do smrti kamenjala ruska begunca, ki naj bi jim odžirala delo na železnici.85 To naj bi bilo po mnenju avtorjev nekaterih casopisov pogojeno tudi s sovražnim odnosom katoliškega klera do ruskih pravoslavcev. Zlocin naj bi se po pisanju casopisa Tabor zgodil ravno na pravoslavno veliko noc. Radovan Pulko navaja, da naj bi o tem, da je bil odnos slovenskega klera do pravoslavja izredno odklonilen, porocali tudi nekateri drugi viri iz tistega casa. Eden izmed takih virov je tudi kronika Srbske pravoslavne parohije v Celju, ki je porocala o nestrpnosti katoliških duhovnikov, ki naj bi se vmešavali v pristojnosti pravoslavnih duhovnikov.86 Porocila o podobnih incidentih lahko zasle­dimo tudi v nekaterih spominih ruskih emigrantov. Novinar mariborskega casopisa Tabor je zlocin v Ljutomeru pripisal sovražnemu govoru Slovenske ljudske stranke do pravoslavnih Rusov. Prihod ruskih beguncev je tedaj že postajal tudi predmet prej omenjenega politicnega obracunavanja, v katerem so se, kot navaja Mateja Ratej, prepletali kulturni predsodki, strankarski interesi in tudi materialno pomanjkanje.87 Podobno nezadovoljstvo med domacini naj bi vladalo tudi v Strnišcu ob prihodu tovornih železniških vagonov, v katerih sta bila prej omenjena ruska kadetska korpusa. Že pred prihodom na ptujsko obmocje so imeli emigranti prvi postanek v Zagrebu, kjer so jih domacini pozivali, naj se vrnejo v Rusijo, nato pa jih celo obmetavali s kamenjem, tako da je morala posredovati žandarmerija.88 Novice o njihovem prihodu so bile 9. januarja 1921 objavljene v Ptujskem listu. Ker so Ptujcani izražali nezadovoljstvo nad prihodom ruskih kadetskih korpusov, je avtor clanka porocal, da v Strnišcu ni nastanjen sovražen vojni tabor, temvec decki, stari med 10 in 18 let: V Strnišcu torej ne biva nikak sovražen vojni tabor: 10–18 letni decki so tam in ucitelji, pedagogi, ki so zgubili vse razen zavesti za vršenje dolžnosti do poslednjega diha, ko morajo pod najtršimi pogoji skrbeti za telesni in duševni blagor 1000 osirotelih otrok, ki so jim ocetje v gigantski borbi za domovino castno padli.89 83 Ibid, str. 111. 84 Gl. Zadnikar, Ruski emigranti v casopisnih bojih, str. 25–45. 85 Uboj dveh Rusov v Ljutomeru. Tabor (3. 5. 1924, letnik 5, številka 101), str. 2; Jutro dnevnik za gospodarstvo, prosveto in politiko (3. 5. 1924, letnik 5, številka 105), str. 4. 86 Pulko, Rusko zamejstvo v slovenskih deželah, str. 280–282. 87 Ratej, Ruski diptih, str. 54. 88 Pulko, Taborišce ruskih beguncev v Strnišcu, str. 161. 89 Ptujski list (9. 1. 1921). Ruski emigranti so se najverjetneje tudi v drugih jugoslovanskih krajih soocali s podobnimi težavami pri vkljucevanju in sobivanju z domacini. Številni viri potrjujejo dejstvo, da so ruski begunci v lokalnem okolju, v katerega so prišli, izstopali po svojem nacinu življenja, jeziku in kulturi, zato so med prebivalstvom vzbujali zanimanje, vcasih pa tudi nerazumevanje in strahove. Med domacini pa so kljub temu potekale tudi številne humanitarne akcije za pomocruskim beguncem. Ptujski list navaja tudi, da so begunci takoj po prihodu v Strnišce za domacine priredili pevski vecer, ki ga je obcinstvo dobro sprejelo. V zacetku januarja 1921 so nastopili na Ptuju, kasneje pa tudi v Mariboru in Slovenski Bistrici.90 Na pravoslavni božic je okrajni glavar Otmar Pirkmajer skupaj z vladnim komisarjem Ptuja Matejem Sencarjem obdaroval ruske begunske otroke s sredstvi, ki so jih zbrali domacini. Mariborski Tabor je junija 1921 pisal o nepopisni revšcini v ruskem begunskem taborišcu in spodbujal bralce k udeležbi na dobrodelni vrtni veselici, ki jo je v Mariboru pripravljal mestni odbor v sodelovanju z gojenci krimskega kadetskega korpusa. Kljub dežju so se mešcani udeležili prireditve, ki se je odvijala v sodelovanju z lokalnim Sokolom in Glasbeno matico. Domacini so za ruske begunce prinašali življenjske potrebšcine in tudi so­delovali v srecelovu, katerega dobicek je bil prav tako namenjen beguncem.91 Poleg tega so se v Jugoslaviji številne osebe iz politicnih, kulturnih in družbenih krogov aktivno angažirale v razlicnih pobudah v korist ruskih emigrantov in jim tudi .nancno pomagale v vlogi njihovih zašcitnikov. V arhivskih virih najdemo kar 74 poimensko navedenih Jugoslovanov, ki so aktivno pomagali ruskim emigrantom z zbiranjem sredstev, organizacijo dobrodelnih prireditev ali drugo obliko podpore.92 Med odmevnejšimi akcijami za pomocruskim beguncem je bila tudi iniciativa Marije Hribar, ki je ustanovila Komite za oskrbo ruskih dijakov v Ljubljani, ki so živeli na Ljubljanskem gradu in v barakah ob železnici. Komite je zbiral prispevke v denarju in predmetih, s katerimi je želel ublažiti veliko bedo ruskih visokošol­cev. Kot je razvidno iz prispevka v casniku Jutro, ki je objavil prošnjo za pomoc, so se prebivalci hitro odzvali in priskrbeli »že nekaj slamnic, blazin, rjuh, brisalk itd., dobavilo tudi nekaj premoga in drv za kurjavo, tako, da so reveži vsaj za silo preskrbljeni.«93 V podporo ruskim visokošolcem so nastajale tudi nekatere druge iniciative in prireditve (na primer Tatjanin vecer, ki so ga organizirali ruski študentje sami), kar nam kaže na to, da so živeli v slabem stanju, hkrati pa tudi na socuten odziv prebivalstva do njih. V casopisih iz tega obdobja je opaziti veliko zanimanja za t. i. slovansko vprašanje, najti je mogoce številne tekste in pozive, namenjene prebivalstvu. V Taboru so leta 1922 zapisali: »Kot Jugoslovani in kot Slovani ne smemo iskati v njih ne caristov in ne komunistov, ampak brate, ki so v bedi in ki jim je treba pomagati.«94 Tako kot za širše jugoslovansko lahko tudi za slovensko okolje najdemo podatke o aktivnem sodelovanju emigrantov z domacini. Castna 90 Ratej, Ruski diptih, str. 83. 91 Ibid, str. 84–85. 92 SI AS 1931, Beloemigracija u Jugoslaviji 1918–1941, knjiga II, str. 226–233. 93 Ruski dijaki v Ljubljani. Jutro: dnevnik za gospodarstvo, posveto in politiko (3. 3. 1922, letnik 3, številka 53). 94 Tabor (25. 3. 1922, letnik 3, številka 70), str. 3. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) clanica Ruske matice v Ljubljani je bila Terezija Jenko, Slovenka, ki je že v casu Avstro-Ogrske z možem organizirala ruski krožek v Ljubljani, katerega clani so bili Ivan Tavcar, Ivan Prijatelj in drugi.95 S prihodom ruskih emigrantov je Terezija Jenko pomagala ruskim osirotelim otrokom in skrbela za ruski Rdeci križ, bila pa je tudi pogosta gostja vseh emigrantskih vecerov.96 Da je Terezija Jenko aktivno pomagala ruskim emigrantom, se v svojem delu Moja ljuba Slovenija spominja tudi Peter Gresserov-Golovin: V mestu, spodaj v Židovski ulici, povsem blizu mostu cez Ljubljanico, je bila starinska trinadstropna hiša, v kateri je živela gospa Jenko. Hiša je bila last njenega pokojnega moža in je po njegovi smrti pripadla njej. Ona in njen pokojni mož sta bila velika ruso. la, nekoc sta bila v Rusiji in sta kar dobro govorila rusko. Vse to sem zvedel v ruski koloniji in svetoval sem Sofji Andrejevni, naj se seznani z gospo Jenko, ji pojasni svoj položaj in jo prosi za pomoc… Cez nekaj dni sta se seznanili in gospa Jenko je, ko je zvedela za težave, obljubila, da bo odšla na magistrat in prosila tam vplivne ljudi, da bi priskrbeli Sofji Andrejevni stanovanje v mestu. Rešitev se je našla, ceprav ne prvorazredna […]97 O odnosu med ruskimi emigranti in domacini veliko izvemo iz dnevniških zapisov Dmitrija Krajinskega, ki je bil presenecen nad tem, kako lepo so Ruse sprejeli prebivalci Kraljevine SHS. Med drugim je opisal tudi sprejem, ki so ga prebivalcem Ruske kolonije ob božicu namenili lokalni prebivalci Kostajnice: V treh dneh božicnih praznikov nas je lokalna skupnost dobesedno nasitila. V hladni sobi naših prostorov so bile pripravljene mize, kjer so se za zajtrk, kosilo in vecerjo zbrali vsi Rusi z lokalnim srbohrvaškim prebivalstvom. […] V Kostajnici verjetno ni bilo nobene osebe, ki v teh dneh ni obiskala naše ruske kolonije. Vsa lokalna inte­ligenca in mešcani so prišli pogledat, ali imamo vse, kar potrebujemo.98 Tudi v prej omenjenem Ljutomeru, kjer so ruski emigranti opravljali dela na trasi železniške proge Ormož–Ljutomer–Murska Sobota, je, kljub temu da so številni domacini nasprotovali njihovemu prihodu, vseeno nastala pobuda za pomoc. Krajevnemu Odboru za pomoc gladujocim v Rusiji je jeseni 1922 skupaj s prispevki domacinov uspelo zbrati materialno pomoc, namenjeno ruskim emi­grantom v stiski.99 V Beogradu je bilo organizirano tudi Društvo za ruske starce i starice, ki je zbiralo zasebne prispevke, s katerimi je vzdrževalo štiri domove, v katerih je bilo namešcenih 120 ostarelih ruskih emigrantov.100 95 Terezija Jenko je bila botra Petra Borisova. V svojih zapisih jo veckrat omenja: »Terezija je igrala med rusko emigracijo znacilno vlogo. Posebno skrb je podeljevala osirotelim emigrantskim otrokom. Skrbela je tudi za Ruski rdeci križ. Bila je stalni gost vseh emigrantskih Vecerov. Bila je tudi castni clan Ruske matice.« AS 1931, Peter Borisov: Iz življenja ruskih emigrantov v Ljubljani, 27. 11. 1952, 710/8. 96 Pulko, Ruski emigranti na Slovenskem, str. 50–51. 97 Gresserov-Golovin, Moja ljuba Slovenija, str. 31. 98 ........., ....... ......... .........., 526–527. 99 Ratej, Ruski diptih, str. 23. 100 SI AS 1931, Beloemigracija u Jugoslaviji 1918–1941, knjiga II, str. 226. Domacini so s .nancnimi sredstvi še posebej pomagali otrokom ruskih emi­grantov. Tako so na primer decembra 1921 ucenke Gospodinjske šole »Mladika« Ptuj darovale 400 kron za ruske otroke. Prispevke so zbirali tudi na manjšinski šoli v Ljubljani in v I. mestni deški osnovni šoli ter »progovni mojstri« in v šolskem vodstvu Sv. Jurija ob Taboru. Sredi junija 1921 je v parku mariborske vojaške realke potekala velika dobrodelna prireditev, na kateri so zbrana sredstva dodelili ruskim beguncem v Strnišcu. Sredstva za pomoc ruskim beguncem so zbirali tudi s prirejanjem loterij in tombol.101 V casopisnih virih iz tistega casa lahko zasle­dimo številne pozive slovenskemu prebivalstvu, naj pogleda na ruske begunce s cloveškega vidika in jim ponudi pomoc: Nasproti ruski emigraciji v naši državi, ki šteje deset tisoce Rusov, pa imamo tudi mi svoje obveze. Ocita so ruskim emigrantom demoralizacija. Vsaka emigracija ima slabe posledice, materijalno in moralno bedo, v kojo zapadajo emigranti. Emigranti iztrgani iz svojega kraja, pobegli od svojih domov, razloceni od svojih rodbin, brez doma in brez vsega onega, kar cloveka na dom veže, brez trdnega oporišca, ki ga cloveku daje dom, rodbina, sigurna eksistenca, redno delo. Šele v emigraciji clovek razume vso težino angleške prislovice: »my house is my castle« (moja hiša jo moja trdnjava). Poleg tega negotovost, kedaj se bodo mogli vrniti v domovino, k rodbini. Zamislite se v ta položaj, za mislite se, da ste lota in leta v tujini, brez doma, brez rodbine, brez eksistence, v bedi, v obupni borbi za kruh, brez trdnega moralnega in materijalnega oporišca, ki vam ga nudijo urejene razmere vašega normalnega življenja, zamislite se v to in recite, ali imate pravico, da vržete kamen na ruskega emigranta!102 Nikolaj Preobraženski, profesor na ljubljanski univerzi, je leta 1926 v osebnem zapisu za casnik Jutro zapisal naslednje besede: »V Ljubljani se pocutim kakor v drugi domovini, dasi mi boj za vsakdanji kruh ne daje veliko casa za znanost.«103 Podobno je cutil tudi Nikolaj Bubnov: Smatram za posebno sreco, da me je usoda privedla baš v bratsko Jugoslavijo. Osobito sem srecen, da lahko prebivam v beli, kulturni Ljubljani, kjer praznujem danes šesti Božicv miru in delu za pisalno mizo ter lahko podpiram na visoki šoli svoja dva sina, ki sta prispela v Jugoslavijo za menoj in ki sem ju smatral že za mrtva. Od strani uni­verzitetnih oblasti in svojih tovarišev sem bil deležen vedno ginljive ljubeznivosti in socutja. Kot Rus, obenem pa državljan Kraljevine SHS klicem: Živela Jugoslavija!104 Ruski emigranti so v Kraljevini SHS zagotovo sodelovali in vzpostavljali razlicne, tudi prijateljske odnose z domacini, kar kaže na dokaj visoko stopnjo integracije vecine ruskih emigrantov v jugoslovansko okolje. V Jugoslaviji je obstajalo vec mešanih rusko-srbskih društev (Društvo slovenske uzajamnosti, Komitet Ruskog doma u Beogradu, Rusko-srpski klub, Rusko-srpsko društvo, Društvo ruskih i jugoslovenskih žena itd.).105 Ruske emigrantske organizacije so 101 Ratej, Ruski diptih, str. 106–107. 102 Tabor (25. 3. 1922, letnik 3, številka 70). 103 Jutro: dnevnik za gospodarstvo, prosveto in politiko (6. 1. 1926, letnik 7, številka 4, str. 8). 104 Ibid, str. 9. 105 SI AS 1931, Beloemigracija u Jugoslaviji 1918–1941, knjiga II, str. 223–226. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) izvajale tudi razlicne tecaje za domacine. Zaradi velikega zanimanja med Slovenci je ljubljanska Ruska matica na pobudo dr. Bubnova organizirala tecaje ruskega jezika:106 »Vršili so se tudi tecaji ruskega jezika, ki jih je vodil neki Kun Sergej […] Ti tecaji so se vršili v prostorih Trgovske akademije ob vecernih urah. Bili so poleg Rusov obiskovalci od precejšnjega števila Slovencev.«107 O zanimanju Slovencev za ruske emigrante piše tudi Gresserov-Golovin, ki takole opisuje svoje potovanje iz Zagreba proti Ljubljani: ‚Rus, ali ne?’ In obicajno se je radovednežu razlezel po licu širok nasmeh. ‚Rus,’ sem odgovoril na enak nacin in razmišljal, da je beseda Rus pravzaprav pravilnejša kot naša ‘ruski’. Ali ni bolje uporabljati samostalnik kot pridevnik? Sicer pa je to tako vseeno. Stvar navade. A oni ni odšel. Radovedno me je gledal. Vprašanja so se usi­pala in razumel sem ga: saj ti tu vedo o nas na žalost še manj, kot mi o njih. In sedaj hocejo to nadomestiti, ker jih k temu spodbujajo vojna in vse druge spremembe. Kaj se je takega zgodilo, da smo sinovi najvecje in najbogatejše države na svetu morali priti iskat k njim ‘mizo in dom’, kot pravi basen? Politika.108 Iz zgoraj opisanih primerov je razvidno, da med jugoslovanskim prebivalstvom ni obstajal enoten odnos do ruskih emigrantov, ki so se naselili v Kraljevini SHS. Ceprav so se pojavljali številni incidenti in je med nekaterimi domacini prevla­doval odklonilen odnos, pa nam številne pobude za pomoc in zbiranje sredstev kažejo na to, da so emigranti prišli v okolje, ki je bilo pripravljeno pomagati pri njihovi integraciji. Ruski emigranti, ki so ostali na jugoslovanskem ozemlju, so se vanj postopno integrirali in so pomembno vplivali na njegov nadaljnji razvoj. To je zlasti vidno na podrocju kulture, znanosti in izobraževanja, kjer so pustili pomemben pecat in prispevali k dvigu ravni kulturnega dogajanja. O težavnosti prilagajanja novemu okolju in vzpostavljanja novih družbenih vezi nam nekaj podatkov prinaša kulturnozgodovinska študija Mateje Ratej, ki je preucevala dva kazenska primera umorov med ruskimi emigranti na slovenskem ozemlju. Njena študija prinaša tudi vpogled v življenje ruske emigracije na širšem mariborskem obmocju. Tako na primer opozarja pri opisu primera družine Ganusov, da je bila družina prizorišce trkov številnih svetov: Najprej so se morali njeni clani kot zaznamovana skupina beguncev privaditi okolju slovenskega polpodeželja. Obenem so se bili prisiljeni vživljati v nove socialne vlo­ge. Nekdanji posestnik in vojak Vasilij Cernjenko je postal sluga [...], Aleksander je vojaško kariero nadomestil z vsakdanjim delom na železniški progi, medtem ko je Julija bržkone svet visoke družbe zamenjala za enolicen vsakdan v Ljutomeru […] Sprehajanje kot nacin preživljanja prostega casa, ki so ga Rusi ohranili tudi v Ljuto­meru, je bilo malodane edini ostanek sveta, ki se jim je zrušil pred ocmi.109 106 Pulko, Rusko zamejstvo v slovenskih deželah, str. 225. 107 SI AS 1931, Peter Borisov: Iz življenja ruskih emigrantov v Ljubljani, 27. 11. 1952, 712/10. 108 Gresserov-Golovin, Moja ljuba Slovenija, str. 11. 109 Ratej, Ruski diptih, str. 19. Ob tem poudarja, da so številni ruski emigranti ohranjali nostalgijo za nekdanjo domovino in niso bili zmožni zaživeti polnega življenja v novem okolju. S tem, da so v novih okolišcinah ohranjali gosposko vedenje, oblacilno kulturo in komunikacijo, ki je sledila preteklim hierarhicnim položajem, so poskušali obdržati vez s svojo do­movino in preteklostjo. Kot je razvidno iz dane analize, so lahko ruski emigranti našli podporo v emigrantski skupnosti, ki je razvila mocno strukturo, ki je vplivala na vsa podrocja njihovega življenja. Kljub temu pa lahko sklenemo, da so zagotovo obstajali stiki z domacini pri reševanju vsakodnevnih nalog ter da so ruskim emigrantom pogoji življenja zagotovo diktirali nujnost medsebojnih stikov, tako na profesionalnem kot tudi zasebnem podrocju. Mateja Ratej piše tudi o stikih Rusov z domacini: »’Ruske melodije‘, ki so odmevale iz tamkajšnjih krcem skupaj z glasnim veseljacenjem, so vzbujale moralne ocitke; a hkrati pricale, da so ruski prišleki na neki tocki bržkone našli stik z domacini.«110 Podobno navajajo tudi nekateri casopisi iz tega obdobja. Avtor clanka o ruskih emigrantih v Mariborskem vecerniku »Jutra« je 5. maja 1930 napisal: Dasi se opaža tuintam še odvojenost ruske emigracije od domacega prebivalstva, je vendar gotovo, da se nikjer na svetu ni ruska emigracija tako udomacila in vzrasla z zemljo, ki jo je sprejela, kakor v Jugoslaviji. Udeležba Rusov v skoro vseh panogah javnega in gospodarskega življenja, vedno pogostejši mešani zakoni, zlasti pa aktivno delo v raznih ustanovah (šolah, gledališcu) kaže, da je že velik del Rusov našel v Jugoslaviji svojo drugo domovino, s katero trpi in se veseli. Ruska mladina, ki študira skupno z našo domaco, je postala že popolnoma jugoslovenska, dasi ohranja svojo rusko narodnost in rusko mentaliteto. Morda bodo ti tvorili most med Jugosloveni in Rusi. Rusi v Jugoslaviji so srecni ne samo, ker lahko jedo tu na pošten nacin zasluženo skorjico kruha, ampak tudi, ker vidijo povrh še sadove svojega dela v bratski zemlji.111 Med nemško okupacijo so bile ruske emigrantske organizacije vecinoma ukinjene, po drugi svetovni vojni pa so dokoncno razpadle. Po priznanju Sovjetske zveze s strani Jugoslavije se je v slednji ublažila protikomunisticna politika, s cimer se je poslabšal položaj ruskih emigrantov. Ruska emigracija je v prvih mesecih po okupaciji Jugoslavije doživela teror s strani komunisticno usmerjenega domacega prebivalstva: kot navaja Radovan Pulko, naj bi bilo 1. septembra 1941 v Beogradu kar 250 primerov posameznih in tudi množicnih umorov ruskih emigrantov, ki naj bi jih izvršili komunisti.112 Novo obdobje, ki je sledilo po koncu druge svetovne vojne, je bilo za ruske emigrante, ki so ostali v Jugoslaviji, težavno. Po uveljavitvi komunizma so bili številni podvrženi nadzoru jugoslovanske obvešcevalne službe, nekateri so tudi izgubili svoja delovna mesta in dotedanje položaje, v arhivskih virih lahko zasledimo podatke o »odvzemu gostoljubja«, številni so se odlocili ponovno emigrirati iz države. Po koncu vojne je zvezna vlada izdala ukaz, da morajo vsi ruski emigranti, ki so že pred vojno sprejeli jugoslovansko državljanstvo, ponovno zaprositi za njegovo po­trditev. V posebej težkem položaju so se znašli tisti, ki se pred vojno niso odlocili za 110 Ibid, str. 23. 111 »O ruski emigraciji v Jugoslaviji.« Mariborski vecernik »Jutra«, let. IV (XI), št. 115, Maribor, 23. 5. 1930, str. 1. 112 Pulko, Rusko zamejstvo v slovenskih deželah, str. 289–290. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) sprejem jugoslovanskega državljanstva, saj se tudi po vojni številni niso mogli vpisati v državljansko knjigo, zaradi ostrih kriterijev pa so bile zavrnjene tudi številne prošnje emigrantov, ki so že imeli državljanstvo.113 Po popisih prebivalstva v Jugoslaviji, ki so temeljili na razvršcanju po narodnosti in spolu, naj bi bilo v Jugoslaviji leta 1948 še vedno 20.069 Rusov.114 Podatki najverjetneje niso popolnoma zanesljivi zaradi možnosti narodne asimilacije dolocenega števila ruskih emigrantov. O življenju ruskih emigrantov, ki so ostali v Jugoslaviji, je dokaj malo podatkov, njihovo delovanje bi zahtevalo podrobnejšo analizo arhivskih in drugih virov, zagotovo pa lahko trdimo, da se je številnim uspelo uspešno naturalizirati in integrirati v novo državo, o cemer nam pricajo tudi številni njihovi potomci, ki so ostali v njihovi novi domovini. 5. Sklepne misli Eden izmed instrumentov adaptacije ruskih emigrantov v novih okoljih je bila zaprtost ruske emigrantske skupnosti, znotraj katere so lažje reševali vsakodnevne težave. Kot je bilo prikazano v pricujoci analizi, je pomemben delež aktivnosti potekal v okvirih ruske skupnosti, skoraj v izolaciji od okolja države, v katero so bili sprejeti. Težave pri adaptaciji je v tujini oteževala nujnost pridobitve jezikovnih, socialnih in drugih spretnosti, poleg tega pa tudi omejevalna politika vecine evropskih držav pri zaposlovanju tujcev. V primeru skrajnih ekonomskih in materialnih težav so se ruski begunci lahko obrnili na emigrantske in tuje humanitarne organizacije, ki so vectisocim emigrantom nudile prebivališce, denarno pomoc, informacijsko podporo ter najbolj važen instrument adaptacije – izobrazbo in pomocpri iskanju zaposlitve. Clanstvo v razlicnih dobrodelnih, kulturnih, o.cirskih in drugih organizacijah je med ruskimi priseljenci ustvarjalo iluzijo prejšnjega življenja. Rusi so v njih lahko znova postali to, kar so bili pred odhodom v emigracijo, v njih so lahko pozabili na svoj begunski položaj. Organizirali so plese, koncerte, predstave, proslavljali razlicne praznike ter izdajali svoje casopise ter s tem ohranjali medsebojne stike kot tudi povezavo z domovino. Vendar pa bi bilo napacno predvidevati, da je bila ruska diaspora v Kraljevini SHS, kljub svoji organizacijski strukturi, ki jo je sama ustvarila, zaprta in ni aktivno sodelovala v javnem življenju jugoslovanske družbe. Na njeno aktivnost in globoko prepletenost z jugoslovanskim prebivalstvom nam kažejo razlicna dejstva. V Jugoslaviji lahko emigrantski skupnosti in njenemu bogatemu delovanju sledimo do konca druge svetovne vojne, ko so državo zaradi vpeljave komunisticnega sistema zapustili številni ruski emigranti, tisti, ki so ostali, pa so se povecini integrirali v slovensko družbo. O tem prica tudi Peter Borisov: Okoli leta 1932. se je del Ruske emigracije pricel izseljevat iz Šempetrske kasarne in si iskat primernih stanovanj po mestu. Tako smo se tudi mi izselili. Dobršen del emigracije pa je še vedno ostal v kasarniških prostorih. Kasneje se je tudi ta izselil in 113 SI AS 1931, Ruska društva in organizacije v Sloveniji od leta 1921 do 1945. 114 Jugoslavija 1918 – 1988. StaOsOcki godišnjak. Beograd : Socijalisticka federativna republika Jugoslavija, Savezni zavod za statistiku, 1989. se je nastanil v bivšem hotelu ‚Tivoli‘. Del emigracije, ki je preostal še iz Barak, se je zdaj tudi izselil. Nekaj jih je šlo stanovat v ‚Sibirijo pri Igu‘, nekaj pa se je vselilo v bivši hotel. S tem je emigracija postala še manj enotna kot kolonija ruskih emigrantov in so se v mestu živeci emigranti zdaj bolj poredkoma srecevali. Tudi ‚Jelka‘ je pocasi zacela izgubljati na svojem pomenu in je z vsakim letom bila vse bolj skromna. Tudi medsebojno obiskovanje med prazniki se je nekako vedno bolj izgubljalo. Dorašcala je nova generacija, katere manjši del je študiral v slovenskih šolah in tam spoznaval svojo pravo domovino. Vedno vec starih emigrantov pa je umiralo.115 V Sloveniji je, kljub temu da je sprejela številcno manj emigrantov kot drugi deli Kraljevine SHS in predvsem preostale evropske države, zelo opazno njihovo delovanje tako na podrocju ustanavljanja organizacij, kulturnega in družbenega delovanja, kot tudi ustvarjalnega opusa, ki so ga pustili ruski emigranti v tem ob­dobju. Zanimivo je, da je kljub majhnemu številu emigrantov tudi na slovenskem ozemlju delovalo vec deset emigrantskih organizacij. Te so prav tako uspešno kot v preostalih delih Kraljevine SHS in tudi v drugih evropskih državah organizirale prireditve, tecaje, ruske šole in pomagale ruskim emigrantom pri prilagajanju na novo okolje. Viri in literatura Arhivski viri Arhiv Republike Slovenije (v nadaljevanju AS) SI AS 1931, Beloemigracija u Jugoslaviji, 1918–1941, knjiga I, DSUP FNRJ, UDB, I odd., Beograd, januar 1955. SI AS 1931, Beloemigracija u Jugoslaviji, 1918–1941, knjiga II, DSUP FNRJ, UDB, I odd., Beograd, januar 1955. SI AS 1931, Peter Borisov: Iz življenja ruskih emigrantov v Ljubljani, 27. 11. 1952. SI AS 1931, Republiški sekretariat za notranje zadeve SRS, t. e. 1053, 1315 – 5, Beloemigranti. SI AS 1931, Ruska društva in organizacije v Sloveniji od leta 1921 do 1945. Zgodovinski arhiv in muzej Univerze (v nadaljevanju ZAMU) SI ZAMU IV, Zapisnik seje fakultetnega sveta Juridicne fakultete z dne 9. 6. 1920 SI ZAMU IV, Zapisnik seje fakultetnega sveta Juridicne fakultete z dne 18. 5. 1921 Casopisni viri Jutro: dnevnik za gospodarstvo, posveto in politiko (3. 3. 1922, letnik 3, številka 53) Jutro: dnevnik za gospodarstvo, posveto in politiko (3. 5. 1924, letnik 5, številka 105) Jutro: dnevnik za gospodarstvo, prosveto in politiko (6. 1. 1926, letnik 7, številka 4) Ptujski list (9. 1. 1921) Ptujski list (16. 1. 1921) Ptujski list (3. 7. 1921) Rul‘ (....); russische demokratische Tageszeitung (26. 5. 1921, št. 165, str. 6) Rul‘ (....); russische demokratische Tageszeitung (16. 9. 1921, letnik 1, št. 253) Rul‘ (....); russische demokratische Tageszeitung (4. 1. 1922, letnik 2, št. 344) 115 SI AS 1931, Peter Borisov: Iz življenja ruskih emigrantov v Ljubljani, 27. 11. 1952, 710/8-711/9. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) Slovenski narod (17. 3. 1923, letnik 56, številka 63) Tabor (25. 3. 1922, letnik 3, številka 70) Tabor (3. 5. 1924, letnik 5, številka 101) Študije in strokovni clanki ........, ........ ............................. ....... ......... . .......... ...... : ................., 1996. ........, ......., ........., ....., ........., ........ (.... .....). ....... ......... . .......... ......: ............ ....., 1996. ........, ........ .........-.........., .... ......... ...... ............-........ ........ . ........ (1920–1944). .......: ... ....., 2018. ........, .... .......... ......... 1920–1930-. ... ... ....... ............. ........ ....... ........ ...... : ....-..I, 2011. ......, .... ........... ....... .......... . ......... ...... . ........... ..., 2016, .... 190–200] Brglez, Alja, Seljak, Matej. Rusija na Slovenskem. Ruski profesorji na Univerzi v Ljubljani v letih 1920–1945. Ljubljana: Inštitut za kulturo in civilizacijo, 2015. ........, .......... ......................................................... (1920–1930-. ...). ....... ...., ..... ...... ......, 2013, ... 2, .... 99–108. ....., .. .. ........................................(......................... .....). ....... ....., ... 2, 2009, .... 66–69. ........., ......... .......... ...... ......... . ......... ... 1919–1924. ......., 1996. ........, ........ .............................................................. ...................... ....... .......... ..... ............ ...... ... 24 (95), ...... 8, 2010, .... 210–217. Oset, Željko. Rusi prihajajo! Ruski profesorji na tehniški fakulteti Univerze v Ljubljani v obdobju Kraljevine SHS. Monitor ISH. Revija za humanisticne in družboslovne vede, XVIII/1, 2016, 87–108. Pulko, Radovan. Ruski emigranti na Slovenskem: 1921–1941. Logatec: Vojni muzej, 2004. Pulko, Radovan. Rusko zamejstvo v slovenskih deželah. Kidricevo: Zgodovinsko društvo, 2018. Pulko, Radovan. Sanatorij ruskega rdecega križa Vurberk. Arhivi, letnik 41 (2018), št. 1, str. 127–142. Pulko, Radovan. Taborišce ruskih beguncev v Strnišcu. Zbornik Obcine Kidricevo. Kidricevo: Obcina. 2010, str. 158–173. Ratej, Mateja. Ruski diptih. Iz življenja ruske emigracije v Kraljevini SHS. 1. izd. Ljubljana: Modrijan, 2014. ......., ..... ......, ......... ....... ....... ......... . ........ ..... ..... ....... (1918–1945). ......: ..... ............ ........., 2004. Zadnikar, Gita. Ruski emigranti v casopisnih bojih na Slovenskem. Monitor ISH (2014), XVI/1, str. 25–45. ....., .. .. ................: ......... . .......... ................ . ......: ...... . ............. ..............: ......., 2011. Literarni in avtobiografski viri Gresserov-Golovin, Peter. Moja ljuba Slovenija. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1985. ........., ......., ....... ......... ........... ......: ........ ....... ..........., 2016. Željeznov-Kokalj, Marijana. Brezdomci. Ljubljana : Belo-modra knjižnica, 1930. SUMMARY The Integration of Russian Emigration into Yugoslavia between 1918 and 1941 Petra Kim Krasnic Russian refugees .eeing from the Russian civil war between 1917 and 1921 began to arrive in the Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes as early as in 1919, with mass immigration taking place up to 1921, which was followed by individual arrivals of small groups. Opening borders to foreign workforce in the .rst post-war years brought about the onset of a new period in the history of European migrations. It is not only about the scale of this phenomenon, it is also the individual nature of methods of employment and management of foreign workforce. According to different statistical data, as many as 75% of Russian immigrants in Yugoslavia had higher or secondary-school eduction, the rest included mainly people with elementary-school education or those educated at home. The number of uneducated emigrants did not exceed 3%, while in Russia the percentage of uneducated people was very high in the period in question. The data indicate that Russia’s most educated strata arrived with the emigration wave. Russian emigrants were forced to create new social networks abroad, whereby their social status was in most cases completely different from that which they had left behind. Despite their professional competence and high education the bulk of Russian emigrants could look forward to poorly paid, unskilled physical labour. It is evident from archival documents that Yugoslav authorities paid much at­tention to Russian emigrants’ employment. From 1920 onwards the position of Russian refugees in the Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes was dealt with by the State Commission for the Accommodation of Russian Refugees, which had been established to this end. The integration of emigrants into the new environment was one of activities carried out by this organization. This included, .rst and foremost, the organization of vocational and language courses; this improved the emigrants’ employability and the operation of special employment agencies in areas settled by the refugees. One of state’s mechanisms for addressing the problem of Russian emigrants’ employment was taking on Russian soldiers in the army and gendarmerie, mostly to protect state borders, but they were also included in the construction of the Yugoslav railway network. Owing to lacking quali.ed domestic personnel, Russian emigrants found employment in Yugoslav ministries, universities and other posts, where experienced experts were needed. Nevertheless, the majority of emigrants had to change their profession and accept work that was not typical of their former social standing or education. An important role was played by the emigration’s ability to self-organize and establish an ef.cient structure for solving complex problems associated with the Russian emigrants’ situation. The most important role in their adaptation and social protection was played by organizations that helped Russian refugees who were in a dif.cult .nancial and material position after their departure from Russia. A system of different organizations was established in the Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes by the Russian emigration. Their goal was to provide accommodation, .nancial and material support, but also healthcare. Ruska kolonija was the basic Russian emigrant organization and included all emigrants in a speci.c area, assisting them with accommodation, employment and providing material help. Other organizations followed suit soon afterwards; they helped .nding work for emigrants, played a connective role and saw to the preservation of their national identity. Russian emigrants paid special attention also to the rehabilitation of emigrants’ children. To this end, many projects were introduced, along with an education system for children; their main goal was to preserve the Russian language, culture, and national consciousness. Russian emigration periodicals and publishing houses played an important role in connecting Russian emigrant and foreign charitable and social organizations. Emigration periodicals became a means of adaptation because they published articles associated with the life of Russian emigrants, along with requests for assistance in raising funds. They wrote about meetings, charitable events, published articles Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) about legal and tax problems, job advertisements, pleas for help, etc. Periodicals thus helped the emigration community in a variety of ways and acted very integratively. Despite many incidents and a negative attitude towards the Russian emigrants expressed by some locals, many initiati­ves urging people to help and raise funds indicate that emigrants arrived in an environment that was willing to assist them in their adaptation. There are a lot of data about active collaborations between emigrants and the local population in Yugoslavia. Many locals helped Russian emi­grants by raising funds, organizing charitable events or other forms of support. They provided .nancial support to the children of Russian emigrants and established different societies. Russian emigrants who remained in the Yugoslav territory became gradually integrated into it and had a signi.cant impact on its subsequent development. This is particularly noticeable in the .elds of culture, science, and education, where they left their mark. The majority of Russian emigrant organizations were discontinued during the German occupation and were .nally dissolved after World War II. The new period that followed after the end of World War II proved dif.cult for many Russian emigrants who stayed in Yugoslavia. With the introduction of communism, many representatives of the Russian emigration were controlled by the Yugoslav intelligence service, some of them lost their jobs or positions and many decided to emigrate once again. M. KOMAC: Pobijanje Ciganov med drugo svetovno vojno v Sloveniji Miran Komac Pobijanje Ciganov med drugo svetovno vojno v Sloveniji* KOMAC Miran, dr., red. prof., znan. svetnik, Inštitut za narodnostna vprašanja, SI-1000 Ljubljana, Erjavceva 26, miran.komac@inv.si Pobijanje Ciganov med drugo svetovno vojno v Sloveniji Po okupaciji in razkosanju Dravske banovine med štiri sosednje države leta 1941 je sledilo obdobje etnicnega cišcenja, v katerem so se po­leg pripadnikov vecinskega slovenskega naroda znašli tudi pripadniki narodnih manjšin: Nemci, Judi in Cigani. V razpravi bo predstavljen geno­cid nad Cigani. Nadnje so se spravili Italijani, Nemci, Madžari in pripadniki slovenskega odporniškega gibanja (partizani). Sodelovanje partizanov v masakru nad cigansko manjšino predstavlja poseben slovenski dodatek h geno­cidu nad slovenskimi Cigani. Kljucne besede: Cigani, porajmos, deportacije Ciganov, pobijanje Ciganov, evgenika, genocid, druga svetovna vojna, slovensko ozemlje. Komac, Miran, PhD, Full Professor, Research Counsellor, Institute for Ethnic Studies, SI-1000 Ljubljana, Erjavceva 26, miran.komac@inv.si Mass Killings of Gypsies during World War II in Slovenia The occupation and division of the Drava Ba­novina in 1941 among four neighbouring states was followed by a period of ethnic cleansing perpetrated against members of the Slovene nation and against members of national mino­rities, i.e. Germans, Jews, and Gypsies. The paper sheds light on genocide committed against Gypsies. Gypsies were victims of genocide perpetrated by Italians, Germans, Hungarians, and members of the Slovene resistance move­ment (partisans). Partisans’ involvement in the massacre committed against the Gypsy minority represents a special Slovene addition to the genocide perpetrated against Slovene Gypsies. Keywords: Gypsies, Porajmos, deportations of Gypsies, killings of Gypsies, eugenics, genocide, World War II, Slovene territory. * Poimenovanje romske populacije na Slovenskem v medvojnem obdobju je bilo cigani, z malo zacetnico. Tako bo ta pojem uporabljen tudi v našem prispevku, pisan pa bo z veliko zacetnico – Cigani. Uvod Khonik nane sar tu, rajo Devel. Ker o kamibe e bibahtale Romeske. Sa o them te merel, a tu Devla divdin. E godji te šereste, kana palpale o them keres.1 Cigani so med nami vse od 14. stoletja. Niso prišli v enem naselitvenem valu in niso prišli samo po eni poti. Posebej zaželeni niso bili, ustaliti se jim ni bilo dano. Vecinoma so ostali vecni popotniki. Raziskovalci so to (pogosto) prisiljeno nomadstvo predstavili kot tako rekoc prirojeno željo po popotništvu, svobodi. Za slovenske oblasti Cigani niso predstavljali narodno-manjšinskega pro­blema, zato slovenske oblasti niso cutile potrebe, še manj obveze do ohranjanja jezika in kulture Ciganov. Cigansko vprašanje je bilo predstavljeno kot varnostni problem. In to var­nostni problem za vecinsko prebivalstvo, ne za Cigane. Klateštvo in potepuštvo sta predstavljala, po mnenju tedanjih oblasti, kljucni varnostni problem. Takole je zapisano v eni izmed okrožnic Velikega župana ljubljanske oblasti: »Potepuštvo in brezdelje sta najvecja opasnost za javno varnost in red. Od potepuštva do zlocina cesto ni niti en korak in potepuhi dajejo najvec zlocincev. Radi tega se že samo potepuštvo in brezdelje preganja in kaznuje. Znano je, da se mnoge ciganske družine tudi sedaj klatijo iz enega kraja v drugi, a kadar jih kaka policijska oblast zasaci v svojem podrocju na klatenju in jih zacne navajati, da se na gotovem kraju naselijo, trdijo, da so se še na drugem nastanili, a to jim je samo izgovor, da se izognejo stalni naselitvi in nadaljujejo potepuško življenje. Isto tako nadaljuje vecji del ciganov potepuško življenje z objavami, ki jih dobivajo od posameznih politicnih oblasti pod pretvezo, da gredo v ta ali oni kraj radi dela, a njim ni do tega, ker ne prevzamejo nikjer nobenega posla, ampak se klatijo iz kraja v kraj, se vdajajo prosjacenju, golju.ji in tatvini, kar je vse na škodo splošne varnosti in v breme oblastvom. 1 Gospod Bog, vsemogocni, Usliši prošnjo ubogemu Ciganu, Naj ves svet pomre, samo Ti, Bog, preživi! Ko boš pa naslednjic ustvarjal svet, pa ravnaj po pameti. (Romska narodna pesem, avtor neznan) Povzeto po: Lujanovic. Oblak kožne barve. Cankarjeva založba, 2018 (iz romskega jezika v slovenski jezik prevedla Samanta Baranja). M. KOMAC: Pobijanje Ciganov med drugo svetovno vojno v Sloveniji Ob priliki zadnjih cestih gozdnih požarov so neke politicne oblasti dognale, da so te požare zanetili cigani, ki so bili nastanjeni v gozdovih. Da bi se to zabranilo, so se že veckrat izdali politicnim oblastem razni razpisi in ob teh prilikah so se priporocale tudi razne mere s pomocjo katerih bi se enkrat za vselej ostavilo klatenje ciganov, a vseeno se dogaja, da nekatere ciganske družine žive v potepuštvu in brezdelju, zapušcajo svoja stalna bivališca in ogrožajo na ta nacin varnost oseb in imovine v krajih, kjer se pojavljajo«.2 Cigani so bili nadloga, nic vec kot to! Na dnu slovenske narodne lestvice. Cigansko vprašanje je bilo obravnavano kot problematika ne bodi ga treba ljudstvo. Pogosto se v arhivskih virih najde tudi pojem ciganska nadloga.3 Krivicno bi bilo zapisati, da si slovenske oblasti niso prav nic prizadevale za izboljšanje socialnega položaja Ciganov. Dvig izobrazbene ravni pri Ciganih predstavlja izhodišce urejanja ciganskega vprašanja. »Zgradilo bi se naj posebne ciganske šole, kjer bi bili dorašcajoci ciganski otroci ves cas do dovršene šolske obveznosti. Nadzorstvo in pouk bi morali prevzeti mladi ljudje, dobri pedagogi, ki bi povsem posvetili samo vzgoji ciganskega narašcaja. Najugodnejša rešitev bi morda bila, ako bi se vzgojo ciganskega narašcaja poverilo kakšnim rodovnikom, na pr. Salezijancem; saj je Don Bosco ustanovil ta red z namenom, da zbira potepuhe in nicvredneže ter jih vzgaja v dobre clane cloveške družbe.«4 Za ciganske otroke, tako za fante in dekleta, naj bi se v prekmurskem srezu zgradil vsaj en internat. Ta bi moral imeti še vecje zemljišce, »kjer bi se cigane ucilo umno obdelovati polje, vrtove, navajati jih na živinorejo, izucilo obrti, i.t.d. Mnogi, ki bi po dovršenih šolah prišli iz take šole bi postali vredni in koristni clani cloveštva ter bi se navadili na delo in na stalnost. Tudi po koncani šolski obveznosti bi se naj cigansko mladino obdržalo še nekaj let v internatu, da bi obdelovali polje, se nadalje izucili obrti itd. Pozneje pa se jim preskrbelo ali košcek zemlje, kjer bi iz njih postali kmetovalci, ali pa se jim bi sicer posredovala priložnost za kruh in zaslužek«.5 Pisci predloga ukrepov za rešitev prekmurskega ciganskega vprašanja so omenili tudi izobraževanje ciganskih deklet. Takole pravijo: »Še vecje važnosti pa bi bilo vzgoja ženskega ciganskega narašcaja v sporednem ženskem ucilišcu, katerega bi morala prevzeti kakšna redovnica, ki bi vzgajala ciganke v dobre gospodinje.«6 Razreševanje romske problematike je temeljilo na viziji enosmerne akultura­cije, še raje na hotenju po asimilaciji Ciganov. Številnim pripadnikom vecinskega naroda je bila blizu misel, da bi se bilo najbolje Ciganov znebiti. Druga svetovna vojna se je na številnih koncih Evrope pokazala kot primerno okolje za obracun z 2 Romi na Slovenskem, Okrožnica (U. br. 6270/2, 1928). 3 PIŠK MS, TE 7, ovoj 7/42. Spomenica in rezolucija o položaju kmetijstva v srezu Murska Sobota iz leta 1931, str. 4–5. 4 PIŠK MS, TE 15, ovoj 15/2 Cigansko vprašanje, str. 1–2. 5 PIŠK MS, TE 15, ovoj 15/2 Cigansko vprašanje, str. 2. 6 PIŠK MS, TE 15, ovoj 15/2 Cigansko vprašanje, str. 2. O usodi prekmurskih Ciganov gl. še: Komac. Prekmurski narodnomanjšinski rebus, str. 378–428. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) lažnivim, tatinskim, delomrznim in malopridnim ljudstvom. Iztrebljanje Ciganov je bilo med drugo svetovno vojno vseevropsko pocetje.7 Temu pojavu se tudi v Sloveniji nismo ognili. Razkosanje Dravske banovine leta 1941 in slovenski Cigani Morija na evropskih tleh je 6. aprila 1941 dosegla Kraljevino Jugoslavijo. Vsega je bilo kmalu konec – Jugoslavija je kapitulirala 17. aprila 1941. Dravska banovina je bila razdeljena med štiri sosednje države. Obracajmo stvari tako ali drugace, fašisticni režimi sosednjih držav so Slo­vencem namenili narodni pogin.8 Tudi narodnim manjšinam v tedanji Sloveniji (Dravski banovini)9 se niso obetali nic kaj prijazni casi. Posebnost etnicnega cišcenja na slovenskih tleh (razkosane Dravske bano­vine) je bila v tem, da so se v mrtvaškem plesu socasno s pripadniki vecinskega, slovenskega naroda znašli tudi pripadniki nemške manjšine,10 Judi11 in Cigani. Usoda Ciganov bo predmet našega zanimanja v pricujocem prispevku. Po razkosanju Slovenije leta 1941 so gorenjski Cigani12 prišli v nemško okupacijsko podrocje, Cigani v okolici Ljubljane, na Dolenskem in v Beli krajini so prišli pod italijansko zasedbo, Cigani v Prekmurju pa so pristali v madžarskem okupacijskem režimu. Razlicna poimenovanja morije nad Cigani Za (nacrtno, sistematicno) pobijanje Romov (Ciganov) med drugo svetovno vojno se polagoma uveljavlja izraz porajmos (porrajmos ali pharrajimos), tudi Baro Porajmos. Avtorstvo pojma pripisujejo prof. Ianu Hancocku,13 angleško-romskemu profesorju. Pojem porajmos (tudi Baro Porrajmos Pharrajimos) bi v slovenski jezik lahko prevedli kot (nasilje) unicenje. Pojem ima mnogo nasprotnikov (tudi iz vrst romskega življa), saj ima v razlicnih romskih jezikih drugacen pomen (na primer posilstvo). Za genocidno postopanje do Romov (Ciganov) je poznanih še nekaj izrazov: 7 O usodi Ciganov v evropskih državah je po letu 1990 nastala zajetna zbirka del. Gl. npr.: About, Abakunova. The genocide and persecution. 8 Gl. npr.: Ferenc in Ferenc (ur.). Okupacijski sistemi; Dežman (ur.) in Filipic (ur.). Hit­ lerjeva dolga senca. 9 Gl. npr.: Komac. Narodne manjšine v Sloveniji, str. 49–81. 10 Gl. npr.: Necak. »Nemci« na Slovenskem. 11 Gl. npr.: Hajdinjak, Šumi (ur., prev.), Starman (ur.). Slovenski Judje. 12 Za gorenjske Cigane se vcasih uporablja poimenovanje Sinti. V obdobju med obema vojnama tega izraza v arhivskem gradivu ne najdemo. V dopisu Policijskega komisariata na Jesenicah z dne 16. 9. 1938 se npr. striktno uporablja poimenovanje cigani (z malo zacetnico). Zato izraza Sinti v našem prispevku ne bomo uporabljali. 13 Podrobneje Hancock, On the Interpretation, str. 54–57. M. KOMAC: Pobijanje Ciganov med drugo svetovno vojno v Sloveniji – Marcel Courthiade je sestavil pojem samudaripen (množicno pobijanje). Pojem je znan tudi na podrocju nekdanje Jugoslavije.14 – Med ruskimi Romi je znan izraz kali traš (crni strah). – Romi na podrocju nekdanje Jugoslavije poznajo tudi pojem berša bibahtale Romenghere (nesrecna romska leta). Omeniti je treba še izraze, ki jih za genocid nad Romi uporabljajo slovenski Romi. Pojma porajmos ne poznajo. – Za Rome v Prekmurju bi bil sprejemljiv izraz romano murdaripe (ubi­janje Romov). Ta pojem se zdi le malo ustrezen (primeren) dolenjskim Romom, zanje bi bilo primerneje uporabljati pojem hine Roma našaldo (Romi so bili ubiti). – Vcasih se pojavi tudi prilagojen pojem holokavst – v romskem jeziku se zapiše kot Holokosto ali Holokausto, tudi naci holokosto. – Ne pozabimo še na Sinte. Sintski pojem za genocid nad Sinti med drugo svetovno vojno naj bi bil sintengre holokausta.15 Dan spomina na porajmos je 2. avgust. Tega dne leta 1944 so nacisti ukinili tako imenovano cigansko taborišce v Auschwitzu in nato v eni sami noci, tako imenovani Zigeunernacht (ciganska noc), v plinskih celicah pobili 2897 Romov. Glede na obcutljivost pojma holokavst v povezavi z Romi je nenavadno, da je Evropski parlament takrat, ko je dolocil 2. avgust za spominski dan genocida nad Romi (resolucija Evropskega parlamenta z dne 15. 4. 2015), ta dan opisal kot European Roma Holocaust Memorial Day.16 Pojem holokavst je vezan na medvojno morijo nad Judi. Mnogi romski aktivisti si prizadevajo, da bi obeleževali še en datum, povezan z medvojno morijo nad Cigani, in sicer 16. maj 1944. Imenovali naj bi ga romski dan upora (Roma Resistance Day). Ta dan so nacisti v Auschwitzu najprej izbrali za dan, ko naj bi ukinili cigansko taborišce Auschwitz-Birkenau, sektor BIIe. Pripraviti je bilo treba prostor za nove taborišcnike. Cigane naj bi preprosto pobili. Taborišce je bilo »družinskega tipa«, skupaj so živeli moški, ženske in otroci. Toda ko so se nacisti približali barakam, v katerih so bili zaprti Cigani, z namenom, da jih odvedejo k plinskim celicam, so jih Cigani presenetili. Ukazu, naj pridejo iz barak, so se uprli – zabarikadirali so se v barake in oboroženi z vsem mogocim orodjem so se odlocili drago prodati lastna življenja. Na veliko presenecenje in zacudenje taborišcnikov v drugih barakah so se nacisti umaknili. Pomor so prestavili na kasnejši avgustovski dan. Dogodek je postavil okvir za prepricanje, da Cigani niso bili samo žrtve, ki so se pohlevno podali na morišce, ampak so bili tudi uporniki proti nacizmu. 14 O problematiki poimenovanja genocida nad Romi gl.: Fings, Voices. 15 Diricchardi - Muzga. Tudi bog je umaknil svoj pogled od Ciganov/Romov. 16 Obstaja tudi dan spomina/spominjanja na holokavst (Holocaust Remembrance Day), ki ga obeležujemo 27. januarja. Na ta dan so leta 1945 enote Rdece armade vstopile v koncen­tracijsko taborišce Auschwitz Birkenau. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) Štirje pobijalci slovenskih Ciganov Po ciganskih plecih je padalo od vsepovsod. Nad Cigane so se spravili Itali­jani, Nemci, Madžari in pripadniki slovenskega odporniškega gibanja (partizani). Sodelovanje partizanov v masakru nad cigansko manjšino predstavlja poseben slovenski dodatek h genocidu nad (slovenskimi) Cigani.17 Postavlja se vprašanje, kje bi veljalo iskati vzroke za to, da so se na skupnem imenovalcu pobijalci Ciganov znašli fašisti, nacisti in pripadniki slovenskega odporniškega gibanja? Nemška vojska Nemci naj bi prvega Cigana ubili v prvi polovici aprila 1941, ob prodiranju nemške vojske v Belo krajino. »Pod Krvavcjim Vrhom so Nemci naleteli na Rome, ki so taborili v steljniku na Lokvah. Cigani so našli vojaško puško z naboji. V svojem ciganskem gnezdu so streljali in ravno tedaj je prispela po cesti vojaška motorizirana kolona. Ta se je ustavila mislec, da streljajo. Z mitraljezom so vžgali po njih in se razpršili, eden od Romov pa je bil ranjen in je obležal v jarku ob cesti. Do njega so prišli nemški vojaki in ga takoj ustrelili. Zaradi tega so imeli še vašcani Krvavcjega Vrha neprijetnosti, ker so jih Nemci sumili, da so oni streljali nanje. Dejstvo je, da je bil na obmocju obcine Semic in celo v Beli krajini prva žrtev okupatorja Rom Pepe Hudorovac s Podrebri.«18 Nemci so se reševanja ciganskega vprašanja lotili že kmalu po okupaciji, maja 1941. Prvotna namera Nemcev je bila, da Cigane preprosto izženejo iz Kranjske in jih prepustijo Italijanom. Maja leta 1941 je kranjski politicni komisar Jochum izdal Odredbo o izgonu Ciganov, v kateri je dolocil: »Orožniškim postajam v okrožju Zadeva: ciganska svojat, zatiranje. Pozivam, da se s seznami popišejo cigani, ki se zadržujejo na obmocjih posameznih postaj, in se tukaj predlož ijo, skupaj z Leermeldungen [sporocili, da takšnih oseb tam naj »ne bi bilo«, op. prev.]. Cigane naj se nato od postaje do postaje pospremi v smeri italijanske meje pri Lju­bljani in se jih tam na nenadzorovanem mestu neopazno napoti cez mejo. Pri tem naj se ciganom naroci, da se ne smejo vrniti na zasedeno obmocje, ker da bodo morali biti v nasprotnem primeru prepeljani v koncentracijsko taborišce. Politicni komisar: Jochum Okrožni orožniški porocnik«.19 17 Medvojno obracunavanje s Cigani je bilo predstavljeno zelo zamejeno in selektivno. Prvi poskus celovitega zaobsega problematike predstavlja diplomsko delo Vite Zalar: Romi in Sinti na Slovenskem. 18 Konda. Življenje pod semiško goro, str. 245–246. 19 Zadeva: ciganska svojat, zatiranje. Dokument dostopen na: http://www.karawanken­grenze.at/ferenc/index.php?r=documentshow&id=53 (8. 10. 2020). M. KOMAC: Pobijanje Ciganov med drugo svetovno vojno v Sloveniji Lahko, da se je namera okrožnega orožniškega porocnika vsaj deloma uresnicila. Okrožni komisar okrožja Logatec je 30. 6. 1941 porocal Visokemu komisariatu za Ljubljansko pokrajino, da se je v tukajšnjem okraju v zadnjem casu pojavilo precejšnje število Ciganov, »ki so prej bivali na ozemlju Hrvatske, odnosno na slovenskem ozemlju, ki je bilo zasedeno po nemški vojski. Hrvatske in nemške oblasti so cigane izgnale s svojega ozemlja in zatekli so se naravno v kraje, kjer so bili rojeni«.20 Pavla Štrukelj poroca o drugacni usodi gorenjskih in koroških Ciganov. Go­renjski in koroški Cigani so bili »leta 1941 popisani v Begunjah, kjer so bili Cigani zaprti in kasneje odpeljani v Srbijo. Popis je zajemal Cigane na Gorenjskem in Koroškem; naštetih pa je bilo 107 ljudi.21 Podatki so natancni, navedeni so rojstvi datumi in kraji, poklic in pristojnost. Prav tako so zajeta vsa rodbinska imena, ki sodijo v to skupino; nekaj posameznikov ima slovenske priimke, ti pa so prišli z Dolenjskega«.22 Transport Ciganov v Srbijo se je res zgodil, in to v dveh valovih. Prvi tran­sport Ciganov se je zgodil kot dodatek transporta Slovencev iz Gorenjske v Srbijo – transport št. 1 (6. 7. 1941), kjer je na koncu natancnega seznama deportirancev pripisana še zadnja zaporedna številka: »Da zu 27 Zigeuner!«23 Podoben zapis je mogoce najti tudi v seznamu transporta št. IV (9. 7. 1941). Cisto na koncu seznama je dodano: »Cigeuner, 27 Personen.«24 Tone Ferenc v obsežnem delu Nacisticna raznarodovalna politika v Sloveniji v letih 1941–1945 izgona Ciganov ne omenja. Kakšna je bila usoda gorenjskih Ciganov v Srbiji, ni znano. So bili deležni podobne usode kot preostali slovenski izseljenci? So morda koncali v kakšnem koncentracijskem taborišcu? Srbske Cigane so zbirali v taborišcu Sajmište v Be­ogradu. Ker so bili srbski Cigani v taborišce pripeljali decembra 1941 in ker je bilo tam okoli 500 ciganskih žena z otroki, bi težko govorili o gorenjskih Ciganih. Transporti izseljenih iz Slovenije so potekali do Slavonskega Broda ter skozi Bosno do Cacka in Arandelovca v Srbiji. Ti Cigani bi bili bliže taborišcu Crveni krst v Nišu, kjer je prav tako bilo veliko zbirno taborišce za srbske Cigane. V objavljenem spisku interniranih v tem taborišcu25 ni podatkov, ki bi kazali na to, da so bili v tem taborišcu internirani tudi gorenjski Cigani. Nemci so se romskega vprašanja v Sloveniji dotaknili še enkrat, 2. decembra 1943. Tedaj so Nemci poslali v Auschwitz transport Romov iz okolice Novega mesta. Spisek prispelih in evidentiranih Romov v taborišce je objavljen v zborniku Koncentracijsko taborišce Auschwitz - Birkenau (Oswiecim Brzezinka), v Sloveniji 20 AS, BAN 13-19 (1941). Alto commissariato per na provincia di Lubiana. Capitanato distrettuale di Longatico. Cigansko vprašanje, ureditev. No. 1524/1. 21 Število popisanih Ciganov (Pavla Štukelj navaja število 107) se ne sklada s seznamom popisanih oseb na seznamu zapornikov. Tu je popisanih 63 oseb z oznako »zigeuner«. 22 Štrukelj. Romi na Slovenskem, str. 61. 23 AS 1769, Zbirka Okupatorjevi zapori in taborišca, t. e. 10, p. e. 157. 24 AS 1769, Zbirka Okupatorjevi zapori in taborišca, t. e. 12, p. e. 160. 25 Gruden Milentijevic, Ozimic, Simovic, Dincici Mitic. Žrtve lagera Niš. Narodni muzej, Niški kulturni centar, Medivest KT, Niš, 2014. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) objavljenem leta 1982.26 O organizaciji tega transporta ne vemo nic. V Arhivu Slovenije podatkov o tem transportu ni. Nicesar ne najdemo niti v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, enoti za Dolenjsko in Belo krajino.27 Nobenih podatkov ne najde­mo niti v arhivu Policijskega varnostnega zbora. Zato ne vemo, kako so Nemci do Ciganov prišli, kdo je Nemcem pri iskanju Ciganov pomagal – ce sploh kdo – in kako je potekala tehnicna izvedba transporta. Med romsko populacijo na Dolenjskem krožijo še druge zgodbe o nemškem pobijanju Ciganov. Ena izmed njih govori o poboju romske družine iz naselja Jablan. Potek dogodkov je opisan v dokumentu Upravne enote Trebnje št. 02003­16/2003: »Nemci so v Jablanu ubili celo romsko družino /…/. Niso jih spraševali, kam bodo šli v internacijo, ampak so pokazali, kakšen je njihov namen, to je, vse pobiti. Nekaj Romov je padlo mrtvih, nekaj pa jih je bilo smrtno ranjenih in so še dolge dneve umirali. Stranka pove, da je med mrtvimi ostala tudi majhna puncka Žinka. Na begu jo je pokril strankin brat Miha, ki je padel smrtno zadet, ona pa je obležala nepoškodovana pod njim. Ker so vsi, ki so zmogli, zbežali naprej, je ona ostala sama z mrtveci celo noc, dokler niso prišli civilni prebivalci Jablana in jo odpeljali domov. Pobiti so bili na lojtrniku odpeljani in zakopani v jamo na pokopališcu v Mirni peci brez krste.«28 V maticni knjigi umrlih župnije Mirna Pec je za leto 1943 podatek, »da so dne 29. decembra 1943 v gozdu pri Jablanu umrli 4 Romi«.29 Italijanska vojska Podrocje, ki so ga zasedli Italijani (okolica Ljubljane, Dolenjska, Bela kraji­na), je bilo tudi podrocje bivanja slovenskih Ciganov. Primernejše bi bilo zapisati: podrocje tradicionalnega popotovanja dela slovenskih Ciganov. Okrožni komisar za okrožje Logatec v že omenjenem dopisu (Cigansko vprašanje, ureditev. No. 1524/1) med drugim ugotavlja, da obcinske oblasti »/…/ ciganom ne priznavajo domovinske pristojnosti kljub temu, da so bili rojeni na ozemlju poedinih podrejenih mi obcin iz razloga, kjer rojstvo na ozemlju poedine obcine po zakonu o obcini ni merodajno za pridobitev obcinskega clanstva, nego so to isto merodajni razni drugi vidiki, predvsem pristojnost staršev, odnosno moža najmanj 5 let, odnosno 10 letno stalno bivanje v obcini in koncno šele kraj rojstva. Ugotavljanje domovinstva ne bi privedlo do zaželjenega uspeha glede na nestalnost bivanja ciganov in bi bilo potrebno ugotavljati domovinstvo oceta, matere dedov, pradedov itd. da bi se na ta nacin ugotovilo domovinstvo poedinega cigana. Ker kr. Karabinerji ciganom ne dopušcajo potovanja iz kraja v kraj, se obracajo na tuk. Okrajno glavarstvo s proš­ 26 Koncentracijsko taborišce Auschwitz, str. 564–566. 27 V odgovoru na povpraševanje avtorja M. K. o tem dogodku v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, Enoti za Dolenjsko in Belo krajino, Novo mesto, z dne 13. 9. 2020, je zapisano: »Žal nimamo nobenih podatkov o transportu Romov v taborišce Auschwitz.« 28 Upravna enota Trebnje , str. 2. 29 Upravna enota Trebnje, str. 3. M. KOMAC: Pobijanje Ciganov med drugo svetovno vojno v Sloveniji njami, da bi se jim izdalo dovoljenje za kroženje, za ugotovitev domovinstva itd. Bavijo se cigani deloma z raznimi rokodelskimi obrti n.pr. brusaškim, popravljanjem dežnikov, izdelovanjem kotlov, gotovo pa je, da je med njimi tudi precej takih, ki se ne preživljajo na poštev nacin. Vsled beracenja in prosjacenja so v veliko nadlego prebivalstvu. Smatram, da bi bilo ta socialni problem rešiti enotno za vso ljubljansko pokrajino in prosim Visoki komisarijat, da to vprašanje vzame v pretres in s posebno uredbo enotno uredi njih pristojnost, kakor tudi vprašanje kretanja po ljubljanski pokrajini, odnosno njih stalne naselitve in nacin preživljanja«.30 Italijanski fašizem Judom in Ciganom ni namenil tako tragicnega konca, vsaj na zacetku ne, kot so to nacrtovali izvesti nemški nacisti. Povsem indiferentni do njih pa vseeno niso bili. Namenili so jim omejeno gibanje, bivanje v koncentra­cijskih taborišcih. Ta sicer niso bila tako so.sticirano zgrajena kot nemška, tudi unicevalna niso bila. Kljub temu pa je bilo veliko smrtnih žrtev zaradi bolezni, lakote in izjemno slabih bivalnih razmer. Italijanske okupacijske oblasti v Ljubljanski pokrajini so že leta 1941 razmišljale o »internaciji Romov, saj da gre za družbeno nevarne cigane, ki so vsi slovanskega izvora ter brez de. niranega državljanskega statusa, za katere se predlaga internacija v koncentracijskem taborišcu. Nastali so konkretni predlogi za internacijo Romov, ki so se zadrževali na obmocju vzhodne italijanske meje in na okupiranih obmocjih.«31 Cigani iz Ljubljanske pokrajine so bili internirani vsaj v treh taborišcih: v najvecji meri v Gonarsu32 in Tossicii, nekateri tudi na Rabu. Zdravnik v Gonarsu dr. Cordara v svojih spominih zapiše, da so Cigani »bili zelo cisti in niso bili okuženi z garjami, ušmi in podobnimi zadevami kakor drugi interniranci. Bili so samo žalostni, ker niso smeli naokrog, vendar so se tolažili z igranjem in prepevanjem ter so zabavali druge zapornike s svojimi igrami.«33 Zajetna skupina slovenskih Ciganov je bila internirana tudi v koncentracijskem taborišcu v kraju Tossicia34 v južni Italiji; taborišce so italijanski fašisti namenili internaciji Judov (tujih državljanov), Kitajcev35 in Ciganov. Prefekt Terama je 5. avgusta 1942 obvestil italijansko zunanje ministrstvo o internaciji vecje skupine Romov z obmocja Ljubljane: »78 ciganov, ki so sem prispeli 22. julija zjutraj, je bilo namešcenih v koncentracijsko taborišce Tossicia. Seznam prijetih sledi. Ob tej priložnosti potrjujem tudi, da v provinci ni vecmožnosti sprejema drugih ciganov.«36 Objavljen je spisek 78 oseb (moški, ženske, otroci), ki so bili pripeljani v taborišce Tossicia. V dokumentu je govora o Zingari provenienti da Lubiana (torej 30 AS, BAN 13-19 (1941). Alto commissariato, No. 1524/1. 31 Toš. Porrajmos, 23. 1. 2015. 32 Kersevan. Un campo di concentramento. 33 Memorie Cordaro. Dostopno na: http://porrajmos.it/wp-content/uploads/2013/05/ memorie-cordado 0001.pdf, str. 36 (21. 11. 2018). 34 VArhivu Republike Slovenije gradiva o koncentracijskem taborišcu Tossicia ne hranijo. Zato ne moremo pojasniti, zakaj so Italijani internirali Cigane. Tega podatka ne najdemo niti v, res da skromnih, virih, objavljenih v Italiji. 35 O usodi Kitajcev v Italiji v casu fašizma glej: Philip W. L. Kwok: I cinesi in Italia, 1984. 36 Toš. Porrajmos, 23. 1. 2015. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) o Ciganih iz Ljubljane), pa tudi o Zingari provenienti dalla Provincia di Lubiana (torej o Ciganih iz Ljubljanske pokrajine).37 Nic pa ne vemo o tem, kako so Italijani prišli do Ciganov. Ker so potovali ali bivali strnjeno, jih ni bilo težko najti. Italijani so lahko o njihovi lokaciji povprašali kakšnega domacina, orožnika. V italijansko vojsko so bili vkljuceni tudi Slovenci, pripadniki obsežne manjšine v Italiji, ki so gotovo lažje komunicirali z lokalnim prebivalstvom. Glede na odnos, ki ga je imelo vecinsko slovensko prebivalstvo do Ciganov, je mogoce sklepati, da so jim italijanski vojaki prišli kar prav, da so se rešili ciganske nadloge. Koliko Ciganov se je po kapitulaciji Italije vrnilo v Slovenijo, ne vemo. Vemo pa, da se jih je nekaj naselilo v okolici Vidma (Udine) v Italiji. Italijanska internacija Ciganov v italijansko taborišce na zacetku velike itali­janske poletne ofenzive (16. julij do 4. november 1942) odpira zanimivo vprašanje v povezavi s partizanskim pobijanjem Ciganov. Namrec, partizani so trdili, kot bomo videli v nadaljevanju, da so Cigane pobili zato, ker so izdajali Italijanom podatke o gibanju partizanskih enot. Oziroma, v nekaterih primerih so jih pobili na zalogo, da Italijanom ne bi izdajali partizanskih položajev, nekocv prihodnosti. Partizansko opravicevanje pobojev z izdajstvom Ciganov je (morda) na trhlih no­gah. Bilo bi zelo nenavadno, da bi Italijani odgnali v italijanska taborišca dejanske ali potencialne informatorje. Naredili bi si neprecenljivo strateško škodo. Zato je treba vzroke za partizansko pobijanje Ciganov iskati drugje. Madžarska vojska Madžarske okupacijske oblasti so prekmurske Cigane uporabile kot delovno silo in tudi za clanstvo v vojaških enotah. »Med drugo svetovno vojno je doletelo tudi prekmurske Rome prisilno delo na madžarskih poljih. Nekateri so dezertirali, tiste, ki so jih prijeli, so ustrelili, nekatere pa deportirali v Nemcijo.«38 Neodgovorjeno ostaja vprašanje, v katerem taborišcu so prekmurski Cigani bili. Po zagotovilih raziskovalcev prekmurskih Romov gotovo ni bilo v taborišcu Sárvár. »V Sárvár so madžarske oblasti prvenstveno internirali koloniste, za to pa so imeli ‚pravno podlago‘ v tem, da so za ‚staroselce‘ smatrali osebe, ki so imeli na dan 31. oktobra 1918 naslov v Prekmurju in vsi, ki so se naselili po tem, so jih imeli za ‚prišleke‘. Romi so živeli že v casu stare Madžarske v Prekmurju, na podlagi tega jih ne bi smeli deportirati v Sárvár. Je pa vprašanje, zakaj in kako so jih deportirali.«39 V madžarska taborišca je bilo odpeljanih najmanj 27 prekmurskih Romov,40 6 Ciganov pa so Madžari ustrelili kot talce 27. 2. 1945 v Turnišcu. To je mogoce 37 Zingari provenienti da Lubiana. Campo di Concentramento di Tossicia, Elenco degli zingari provenienti dalla provincia di Lubiana internati in questo campo di concentramento. Dostopno na: http://porrajmos.it/wp-content/uploads/2013/05/presenze-nel-campo-1942.pdf (21. 11. 2018). 38 Kuzmic. Holokavst in Prekmurski Romi, str. 74. 39 Pojasnilo Attile Kovacsa z dne 10. 11. 2020. 40 Vsi internirani Romi so umrli v koncentracijskih taborišcih (informacija Darko Rudaš). M. KOMAC: Pobijanje Ciganov med drugo svetovno vojno v Sloveniji razbrati iz podatkov, objavljenih v publikaciji Zveze Romov Slovenije z naslovom Porajmos.41 Navedba, da so bili ustreljeni kot talci, ne drži. Ustreljeni so bili kot vojaški obvezniki, ki so se izmikali vojaški službi. Dogodek opisuje župnik Ivan Jeric: »Tretji dan po svojem prihodu v Turnišce so orožniki zalotili v polanskem logu 6 mladih ciganov, ki se niso odzvali pozivu k vojakom. Privlekli so jih v Turnišce. Komandant jih je vseh 6 obsodil na smrt. Poklical je okrožnega beležnika, da je pobral od njih podatke za mrliško knjigo. Beležnikova žena mi je prišla povedat, da so vsi obsojeni na smrt.«42 Župnik Jeric tudi zapiše, da so morali madžarski orožniki Cigane »/…/ strahotno pretepati. Obraze so imeli vse plave od udarcev, oci vse v krvi, po glavi debele otekline, roke polomljene od udarcev, prsti so jim viseli polomljeni kot cunje. Obleke so bile vse krvave. Ob tem groznem prizoru so mi solze zalile oci. Ko sem jim povedal, da so na smrt obsojeni, se niso dosti zmenili za to. Potem sem jih pozval, naj obude kesanje in sem jim dajal odvezo. Po odvezi so jih takoj gnali na morišce. Deset orožnikov jih je spremljalo. Postrojili so jih ob izkopan grob. Šest strelov in šest mucenikov se je zgrudilo v grob. Ker se je eden še v grobu gibal, mu je orožnik dal dva strela v glavo. Streli so odmevali ob župnijskem gozdu. Nato je nastala grobna tišina, v kateri se je slišal krohot orožnika, ki je vprašal svoje zverinske pajdaše: ‚Ste videli, kako so cepale mrcine?‘« 43 Slovenski Cigani v hrvaških koncentracijskih taborišcih O slovenskih Ciganih v hrvaških taborišcih imamo dve povsem drugacni mnenji. Marjan Toš zapiše, da so »Cigane iz zapora v Begunjah vozili tudi v ustaško taborišce Jasenovac.«44 O slovenskih Ciganih v taborišcu Jasenovac pa imamo tudi zapis dr. Nikole Nikolica,45 zdravnika v Jasenovcu, ki navaja, da v koncentracijskem taborišcu Jasenovac ni bilo nobenega slovenskega Roma. Ta problemski sklop zato klice po natancni raziskavi. Partizansko gibanje O partizanskem pobijanju Ciganov (Romov) je mogoce najti zapise tako v strokovni kot memoarski literaturi, ki je izšla že pred letom 1990. Zapise o par­tizanskih pobojih najdemo tako na partizanski46 kot na protipartizanski47 strani. Partizani so Cigane zelo kmalu obtožili izdajstva in vohunstva za potrebe italijanske vojske. Sledilo je opozorilo štaba 3. grupe odredov. Ta je v drugi številki 41 Horvat Muc. Porajmos, str. 29–30. 42 Jeric. Moji spomini, str. 234. 43 Prav tam, str. 234–235. 44 Toš. Romi – holokavst, str. 71. 45 Nikolic. Taborišce smrti – Jasenovac. 46 Polic. Belokranjski odred; Semic - Daki. Najboljši so padli I; Strle. Tomšiceva brigada. 47 Klemencic, Revolucija pod Krimom. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) svojega glasila Glas partizanov 22. maja 1942 razglasil: »Zaradi pogostih denunciacij s strani Ciganov opozarjamo vse ciganske skupine, da se, dokler traja na slovenskem ozemlju vojno stanje, morajo zadrževati izkljucno v svojih domovinskih obcinah. Vse terenske organizacije in posebno Narodno zašcito pa pozivamo, da sodeluje pri vracanju Ciganov v njihove rajone. Po potrebi naj se obrnejo po mock najbližji partizanski ceti. Ciganski skupini, ki bi se temu ukrepu upirala, se odvzamejo konji in ostala imovina.«48 Toda kdo lahko zagotovi, da je obvestilo doseglo nepismene Cigane? Pa tudi, ce bi jih, kdo bi jim besedilo lahko prebral? Glede na vojni cas se zdi, da je partizansko opozorilo blago; kakor da ne bi povsem verjeli v cigansko izdajstvo. Prepricanje o ciganskem izdajstvu je morda bolj kot na dejstvih temeljilo na stereotipni predstavi vecinskega prebivalstva o Ciganih. Ferenc nadaljuje pripoved o partizanskem pobijanju Ciganov z besedami, da je »/…/ proletarska udarna ceta in dve ceti Šercerjevega bataljona 10. maja blizu tabora v Gabrju na Mackovcu naletela na skupino Romov z dvema paro­ma konj. Romi so imeli italijansko dovolilnico za prosto gibanje po Ljubljanski pokrajini in jih je italijanska obvešcevalna služba uporabljala za vohunske posle. Partizani so vseh devet Romov, polovljenih 10. maja, in še enega, ki so ga prijeli dva dni pozneje, usmrtili na Mackovcu. Ne vemo, kje je Šercerjev bataljon prijel in usmrtil še 46 Romov, saj je v glasilu ‚Krim‘ navedel številko 56: ‚Likvidirali smo tudi 56-clansko organizirano cigansko vohunsko in roparsko tolpo, ki je že dalj casa ustrahovala prebivalstvo na našem ozemlju.‘ Ce je pristno porocilo štaba Šercerjevega bataljona 18. maja 1942, /…/ je njegova 1. ceta 18. maja ‚likvidirala po zaslišanju organizirano cigansko tolpo, ki je štela 42 clanov‘. Druga množicna usmrtitev Romov je bila v Beli krajini. Dne 19. julija zgodaj zjutraj je prišla skupina belokranjskih partizanov v romsko naselje Kanižarica pri Crnomlju in odpeljala 61 Romov ter jih usmrtila, baje v Draginji vasi.«49 Po osamosvojitvi Slovenije so se polagoma razkrili še drugi množicni poboji. Partizanske enote so izvršile vsaj pet pobojev. V strokovni literaturi je mogoce najti zapise o petih pobojih: 1. Mackovec (Bukovec pri Mackovcu na Bloški planoti) 10. 5. 1942; 2. Iška vas (Benkov travnik, 17. 5. 1942); 3. Sodražica (Boncar pri Podklancu) 29. 5. 1942; 4. Horjul (Žažar, 14. 6. 1942 (?)); 5. Kanižarica (odpeljani iz naselja 19. 7. 1942, pobiti na Mavrlenu (?)). 50 48 Ferenc. Ljudska oblast na Slovenskem, str. 366–367. 49 Prav tam, str. 367. 50 Dežman (ur.), Bencina. Nemoc laži, str. 293–339; Macek, Zamolcani genocid, Zaveza št. 43; Toš. Romi – holokavst, str. 71; Podbersic. Žrtve revolucije med Romi, str. 78–94; Studen. Neprilagojeni in nevarni, str. 177–180; Možina, Slovenski razkol, str. 120–129; Zalar. Romi in Sinti na Slovenskem, 2015; Košir. When violins fell silent, 2019, str. 1–22; Žajdela. Partizani klali z noži. M. KOMAC: Pobijanje Ciganov med drugo svetovno vojno v Sloveniji 1. Mackovec (Bukovec pri Mackovcu na Bloški planoti), 10. 5. 1942 Strle opiše poboj Ciganov na robu Bloške planote z besedami: »Proletarska udarna ceta in dve ceti bataljona Ljuba Šercerja sta se 10. maja 1942 vracale z Lužarjev, so blizu taborišca v Gabrju pri Mackovcu naletele na skupino ciganov z dvema paroma konj. Cigani so imeli dovolilnico za prosto gibanje po ozemlju Ljubljanske pokrajine in so bili na Mackovec poslani, da bi vohunili za partizani v korist italijanske obvešcevalne službe. To je priznal eden od pobeglih ciganov, ki je bil ujet 12. maja. Cigani so s seboj vodili in prodajali par ukradenih konj, ki ju je prepoznal Ludvik Praznik – Suljo. Uslugo, da so jim karabinjerji tatvino spregledali, so morali cigani placati tako, da so se pustili vpreci v škripav italijanski vohunski voz, s tem pa so jo placali z življenjem. Partizani si v tedanjih razmerah niso smeli dovoliti nobene prizanesljivosti, zato so vseh devet ciganov, polovljenih 10. maja, in tistega, ki so ga ujeli 12. maja 1942, pokoncali na Mackovcu. Prigoda z zajetimi cigani je pomembna zategadelj, ker je porodila misel na partizansko konjenico. Ciganom odvzete konje so odpeljali v taborišce Proletarske udarne cete. Ukradeni par so Dakijevi borci sicer vrnili lastniku, toda pri kmetih so nabrali vec konj, ki so ostali od bivše jugoslovanske vojske. Z njimi so laže obvladovali obsežen ope­rativni prostor in hitreje prenašali obvešcevalna porocila.«51Stane Semic - Daki, udeleženec teh dogodkov, je dogajanje opisal in objavil že v 70. letih prejšnjega stoletja. Takole pravi: »Ko smo se po dveh dnevih bivanja v Loški dolini vracali proti Mackovcu, smo srecali v Rovtah oziroma v hosti Mackovca šest ciganov: tri ženske in tri moške. Zdelo se nam je, da vohunijo za nami. Vprašali smo jih, kaj pocno tukaj. Odgovorili so nam: Semkaj so nas poslali Italijani in zahtevali, da se nazaj ne smemo vec vrniti. To se nam je zdelo res sumljivo. S seboj so vodili tudi par zelo lepih konj, ki so ju prodajali.«52 Raziskovalci partizanskih pobojev so k zapisanemu dodali še nove opise. Ivo Žajdela piše, da so »proletarska udarna ceta in dve ceti Šercerjevega bataljona 10. maja 1942 blizu tabora v Gabrju na Mackovcu naleteli na skupino Romov z dvema paroma konj. Obtožili so jih vohunstva in nekje na Mackovcu deset pobili (…) Takrat so bile v Mackovcu pobite romske družine z otroki vred. Streljal jih je Zgonc (Mrzlak) iz Sela. Naj ob tem zapišem še to, kar so mi povedali domacini. Kmalu ob vhodu v Mackovec z bloške strani, za križišcem Pragozd, so domacini v dolinici levo od ceste še nekaj casa po vojni videvali na žico obešene kosti nesrecnikov, ki so jih tam obesili partizani.«53 V Porocilu o ekshumaciji posmrtnih ostankov usmrcenih oseb na obmocju Mackovca je o najdbah na tem grobišcu zapisano: »Na grobišcu severozahodno od Mackovca (911 m) so bili odkriti posmrtni ostanki 11 žrtev, morda tudi 12. Tocnega števila se ne da ugotoviti, ker je bil zaradi nepazljivega sondiranja predhodno unicen ves osrednji del grobišca (glej skelete 5, 5a in 6; najmanj trije, lahko tudi vec), 51 Strle. Tomšiceva brigada, str. 271; Glej tudi: Ferenc. Ljudska oblast na Slovenskem 1941–1945, str. 367. 52 Semic – Daki, Najboljši so padli I, str. 233. 53 Žajdela, Partizani klali z noži, str. 43. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) poškodovani pa so bili tudi skeleti na severnem delu (skeleta 9 in 10). Vsi odkriti skeleti pripadajo odraslim osebam, 8 moškim, 1 ženski in 2 domnevnima ženskama. Obstaja pa možnost, da so nekatere kosti na unicenem delu (ženska in domnevno ženska okostja, skeleti 5, 5a in 6) pripadale starejšim otrokom ali mladostnikom. Moški skelet št. 4 je imel kompliciran zaceljen zlom leve stegnenice, domneven vzrok smrti so strelne rane (skelet 3 in 4, pri skeletu 2 pa je bila v predelu vratnih vretenc najdena krogla). Zaradi skoraj popolne odsotnosti predmetov ne moremo trditi, ce je šlo izkljucno za civiliste ali vojake, glede na ženske posmrtne ostanke pa lahko trdimo, da so civilisti predstavljali vsaj del žrtev. Med najdbami izstopa lasnica in par okrašenih uhanov, ki so bili odkriti ob lobanji moškega skeleta, kar lahko nakazuje na romsko poreklo vsaj enega posameznika.«54 2. Iška vas (Benkov travnik), 17. 5. 1942 Brutalno suhoparno opiše poboje Gestrin: »Kot potencialne ovaduhe, kar je med njimi kdo tudi res bil, so v tem casu poslali v smrt družine ciganov iz Vrbljen in Podpeci. Na Notranjskem so partizanske enote na osvobojenem ozemlju usmrtila vsaj okoli 70 Romov.«55 »Najgrše so naredili s cigani,« navaja Klemencic, v casu poboja župnik na Igu: »Pod Krimom, v Vrbljenju in Podpecju se je zadrževala vecja družba ciganov. Te so komunisti dne 17. maja vse prignali v Iško. Silno vpitje se je slišalo, ko so jih gnali. Na Benkovem travniku so postrelili vse: otroke, mlade, stare, moške in ženske. V skupnem grobu jih leži 43. Smrkavci so se na njih ucili streljati s strojnico.«56 Ekshumacija posmrtnih ostankov v Iški vasi med vojno pobitih Ciganov leta 2017 je razkrila »/…/ sedem grobov, v katerih je bilo odkritih 53 skeletov, na Gornjem Igu pa je bil odkrit še skelet ženske, ki naj bi sprva pobegnila moriji v Iški. Trije od odkritih grobov v Iški so vsebovali po en skelet /…/, dva po dva skeleta /…/, preostala grobova pa sta bila množicna, manjši z 12 skeleti /…/ in vecji s 34 skeleti pobitih žrtev /…/. V manjšem množicnem grobu /…/ so bili odkriti tudi posmrtni ostanki dveh psov. Del žrtev je bil zagotovo umorjen s strelom v glavo, pri preostalih posmrtnih ostankih pa ob ekshumaciji ni bilo opaznih drugih strelnih ran. Med žrtvami je bilo 26 odraslih (nad 20 let), dva mladostnika (15–17 let) in 24 otrok (pod 15 let). Med 26 odraslimi je bilo 14 moških in 12 žensk, med katerimi je bila ena na koncu osmega meseca nosecnosti. Vecinoma gre za mlajše ljudi, stare med 20 in 30 let. Starejši (nad 40 let) so bili zlasti moški v ‚individualnih‘ grobovih ter redki posamezniki v obeh množicnih grobovih (v glavnem ženske). Med 25 otroki je bil eden še nerojen, deset je bilo starih med ena in šest let ter 14 starih med sedem in 13 let.«57 54 Košir, Leben - Seljak, Rupnik, Porocilo o ekshumaciji, str. 15. 55 Gestrin. Svet pod Krimom, str. 69. 56 Klemencic. Revolucija pod Krimom., str. 80. Gl. tudi: Žajdela. Partizani klali z noži, str. 43. 57 Košir in Leben - Seljak. Grobišce Romov v Iški, str. 305. M. KOMAC: Pobijanje Ciganov med drugo svetovno vojno v Sloveniji V grobišcu naj ne bi bili pokopani samo Cigani. Teh naj bi bilo skupno »47 (ena nosecnica), preostalih pet žrtev pa ni bilo romskih družin. V virih se sicer pojavljata številki 42 in 43, vsekakor pa je zaradi velikega števila majhnih otrok lahko prišlo do napacnih ocen žrtev.«58 3. Sodražica (Boncar pri Podklancu), 29. 5. 1942 Stane Semic - Daki se v že omenjenem delu Najboljši so padli še enkrat do­takne ciganskega vprašanja, ko opiše poboj Ciganov v Sodražici. »Ko smo se potem opoldne nasitili, saj smo bili že potrebni izdatnega obroka, smo priceli s preiskavo ciganov, ki so nas izdali Italijanom. Priznali so, da so povedali Italijanom, da se zbiramo pri Sv. Gregorju, in da so od ljudi zvedeli, da se nameravamo polastiti Sodražice. Še vec. Cigani so bili nekaka predhodnica Italijanov. Ko smo se zaceli premikati proti Sodražici, so nas opazili in obvestili Italijane, da se bližamo njiho­vi postojanki v Sodražici. Tako jim je uspelo, da so se pravocasno umaknili. Za prevoz ciganov smo uporabili privatni avtobus in lastnik avtobusa je moral ponoci prepeljati ujete cigane iz dvorane hranilniških prostorov, kjer smo jih imeli zaprte, v Boncer hosto. Spremljali so jih motoristi z rocno strojnico. V Boncerju so jih predali našemu vodu, ki je bil na položaju proti bloškim vojašnicam, ki je izvršil sodbo nad izdajalci. Tako je koncala italijanska predhodnica ciganov – izdajalcev in odslej se cigani niso vec pojavljali na našem osvobojenem ozemlju.«59 V Porocilu o ekshumaciji posmrtnih ostankov z grobišca pod Boncarjem pri Podklancu so raziskovalci zapisali. »Na grobišcu pod Boncarjem (Podklanec) [ID 671] je so bili odkriti materialni sledovi poboja iz leta 1942. Najdena je bila mikrolokacija eksekucije in štirje loceni grobovi, v katerih je bilo pokopanih 20 žrtev. V vsakem izmed dveh množicnih grobov je bilo pokopanih po devet žrtev, v preostalih dveh grobovih pa po ena. Posmrtni ostanki so pripadali štirim moškim, štirim ženskam in enajstim otrokom, starimi med pol in štirinajstimi leti. V preko­panem grobu (grob št. 3) so bili odkriti le drobci lobanje, ki pa so verjetno pripadali Francu Kozini iz Zapotoka, ki je bil prekopan že tekom vojne. Žrtev v grobu št. 4 je bila morda Ladislav Lesar iz Sodražice. Posmrtni ostanki v grobovih št. 2 in 4 so bili poškodovani zaradi povojnega prekopavanja ob iskanju lobanj. Glede na spolno in starostno strukturo žrtev sta bili v množicnih grobovih pokopani dve romski družini s psoma. Glede na odkrite predmete je razvidno, da so bile žrtve oblecene, nekatere pa so bile brez obuval, vendar ni mogoce dokazati, ce so jim bila le-ta odvzeta ali jih sploh niso imeli. Grobišce pod Boncarjem tako predstavlja že tretje odkrito in ekshumirano grobišce romskih žrtev na obmocju Slovenije, ki so posledica revolucionarnega nasilja nad civilnim prebivalstvom.«60 58 Prav tam, str. 305–306. 59 Semic - Daki, Najboljši so padli I, str. 271–272. 60 Košir, Leben - Seljak, Porocilo o ekshumaciji, str. 46. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) 4. Horjul (Žažar), 14. 6. 1942 (?) Partizanski zlocin se je zgodil tudi v Horjulu. Po zapisu Janka Macka naj bi se zgodilo naslednje. »Leta 1941 je bila družina pri kamnolomu v velikem strahu pred Nemci. Govorilo se je namrec, da bo meja, ki je bila ob zasedbi potegnjena med Lucinami in Šentjoštom, pomaknjena v Horjulsko dolino. Cigani so bili tedaj stalno pripravljeni, da bi se hitro umaknili, ce bi izvedeli za približevanje Nemcev. Toda spomladi 1942 se je pojavila nova nevarnost, na katero prej niso niti pomislili. Na Rupah, v gozdu nad Žažarjem, se je utaborila skupina partizanov, ki so kmalu dobili ime Horjulska ceta in kasneje postali del Dolomitskega odreda. Prav mimo kamnoloma na robu Lipalice je vodila njihova pot proti Lesnemu Brdu in naprej na znani Kljuc. Lahko domnevamo, da so se na taki poti kdaj ustavili tudi v baraki in prebivalce opozorili na dolžnost molka. V noci na 14. junij so prebivalci kamnoloma morda slišali strel in smrtne krike, ko so partizani nekaj sto metrov od njih ubili župana Bastica in njegovo ženo. Potem se je slišalo škripanje težko naloženega voza in topot korakov v smeri proti Lesnemu Brdu. Naslednjo soboto so nekateri domacini še videli barako in nekaj njenih prebi­valcev, cez nocpa je vse izginilo. Namesto barake je bilo le še pogorišce, malo vstran je stal voz, ljudje in konji pa so izginili brez sledu. Potem je od nekod pricurljala vest, da so vse stanovalce barake odpeljali v taborišce na Rupah in jih tam pokoncali. Menda je pred tem v baraki poleg ‚tastarega‘ in njegovega sina bilo še dvanajst žensk in nekaj otrok. Njihovega groba na Rupah do konca vojne niso odkrili; odkrili niso niti grobov nekaterih domacinov, ki so leta 1942 tudi izginili na Rupah. Po vojni so postavili obeležje v spomin na partizansko taborišce, grobovi žrtev pa so do danes ostali neoznaceni, ceprav ljudje iz okolice zanje vedo.«61 Mesto zagrebenih horjulskih Ciganov še ni odkrito. 5. Kanižarica – odpeljani iz naselja 19. 7. 1942 (pobiti na Mavrlenu?) Poboj Ciganov iz Kanižarice pri Crnomlju je kultni dogodek na crni listi partizanskega obracunavanja s Cigani. Opisujejo ga avtorji, ki so blizu partizanske­mu gibanju, pa tudi avtorji drugacne ideološke provenience. Opis Toneta Ferenca smo že omenili. Dodajmo še opis Radka Polica, ki partizanski zlocin v Kanižarici opiše takole: »V nedeljo, 19. julija 1942, ob pol šestih je prišla skupina partizanov v cigansko vasico v Kanižarici pri Crnomlju, zbudila prebivalce in jim velela, naj se zberejo na cesti, nakar so jih odpeljali. Devetnajstletni Hudorovac Matija, ki je zaslutil, da se jim najbrž ne piše nicdobrega, je zbežal. Partizan, ki se je pognal za njim, je streljal nanj in ga zadel v levo roko in desno lice. Fant je vseeno pribežal v Crnomelj; spravili so ga brž v italijansko vojaško bolnišnico, hkrati pa je izpo­vedal, kaj se je zgodilo v Kanižarici. Okoli poldneva se je tja odpravila mocnejša vojaška patrulja s karabinjerji – z njimi je bil tudi »ciganski poglavar« Jure, ki se 61 Macek, Zamolcani genocid. Zaveza 43. M. KOMAC: Pobijanje Ciganov med drugo svetovno vojno v Sloveniji je že nekaj casa udinjal Italijanom v Crnomlju kot špicelj in ovaduh najslabše vrste in se pri tem prav gotovo okorišcal z nekaterimi svojimi sovašcani iz Kanižarice, pa je prav to spodbujalo narašcajoci gnev krajevnih partizanov in aktivistov ter tamkajšnjih štabov, odborov in komitejev do vse ‚ciganske zalege‘ – in ugotovila, da so partizani odpeljali po cesti proti Kanižarici 61 oseb obeh spolov.«62 Janko Macek predstavlja dogajanje v Kanižarici iz drugega kota. »Nekateri prizori te nedeljske procesije so se ljudem Dragovanje vasi še posebno vtisnili v spomin. Starejša Ciganka, vašcani so jo poznali kot Andrejcko, je verjetno omagala in blizu križišca med gozdno potjo in cesto izstopila iz kolone. Partizan je stopil za njo in jo kar tam ustrelil. Prišel je dobliški mežnar in mrtvo Andrejcko odpeljal na dobliško pokopališce. – V sprevodu je stopala tudi mlajša ženska, ki je bila noseca in je v rokah nosila komaj eno leto starega otroka. Ko so šli skozi vas, je dobila porodne krce in ni mogla vechoditi. Stražar je nameril puško, da bi jo ustrelil, ona pa ga je na kolenih prosila, naj jo zaradi otrok pusti pri življenju. Njeni prošnji se ni mogel upreti. Rekel ji je, naj izgine, nekajkrat ustrelil v zrak in se uvrstil nazaj v kolono. Žena je zbrala moci in odtavala od tam. Nekje na poti do Crnomlja, ki je od tam oddaljen približno pet kilometrov, je rodila in z dvema otrokoma v narocju prišla v mesto. – Pretresljiv je bil pogled na ženske z otroki v narocju, drugi otroci pa so se mamic držali za krilo in jokali. Kako pretresljiv je šele bil prizor dva dni kasneje, ko so te mamice in otroke pobijali. Nenavadna je bila tudi slika zvezanih moških, ki so na ramah nosili zaklane kozlicke.«63 Dodajmo še zapis Tadeje Tominšek Cehulic: »Latentna, a vedno bolj odkrita nasprotja med tamkajšnjo partizansko enoto in kanižarskimi Romi, so vrh dosegla 19. julija 1942, ko je partizanska skupina pri Mavrlenu postrelila vecromskih družin, naselje pa požgala. Po podatkih iz raziskave Inštituta za novejšo zgodovino gre za vsaj 41 oseb, a po podatkih iz dokumenta italijanskih karabinjerjev, ki navajajo pricanje pobeglega Matije Hudorovca, vsaj 61. Do obracuna z njimi je prišlo, ker naj bi vaški starosta z nekaterimi drugimi sovašcani zaradi lastnih koristi opravljal ovaduško službo za italijanske okupacijske oblasti. Italijanski komisar za Belo krajino jih je tedaj res oznaceval za ‚disciplinirane in lojalne‘, a naj ne bi bilo drugih dokazov o ovaduštvu posameznikov. V partizanske vrste naj bi vneslo preplah zlasti dejstvo, da je ušel iz kleške cete na italijansko postojanko eden od kanižarskih Romov in nato sodeloval v italijanskih akcijah. Sicer naj bi se ta romska skupnost že dlje casa zavedala, da je trn v peti tamkajšnjim partizanom, zato naj bi se zatekla pod italijansko zašcito. Italijanske okupacijske sile so nato omenjenega Matijo Hudorovca kmalu zatem, ko jim je porocal o poboju, internirale na Rab in je tam slabega pol leta kasneje umrl.«64 Koliko oseb je dejansko koncalo v grobu, ne vemo. Njihovo število bo znano tedaj, ko bo odkrito tudi to grobišce. Dosedanje iskanje posmrtnih ostankov Ciganov iz Kanižarice je bilo neuspešno. Zanimivo je, da Romi v Beli krajini v povojnem obdobju niso nikoli omenjali, kaj šele, da bi problematizirali problematiko pobi­janja Ciganov. Je pa spomin na to dogajanje ostal vedno živ. Prekrit s strahom, 62 Polic, Belokranjski odred, str. 238. 63 Macek, Zamolcani genocid. Zaveza 43. 64 Tominšek Cehulic, Druga svetovna vojna, str. 866. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) ampak živ. Obiskovali so kraje, kjer naj bi bili pobiti Cigani zakopani, kjer naj bi bili zakopani posmrtni ostanki pobitih Ciganov. Žal so arheološka raziskovanja odkrila, da so žalovali na krajih, kjer trupel ni. Še druge zgodbe o pobijanju Ciganov Jože Možina poroca, da je bila »Dne 16. julija 1942 (…) v Boricevem pri Novem mestu umorjena Rominja Franciška Brajdic.«65 Med Romi na Dolenjskem in v Posavju živijo zgodbe, ki govorijo še o drugih partizanskih pobojih. Tako naj bi partizani umorili dva Roma na Dobravi (naselje med Žužemberkom in Dobrnicem), umorili naj bi romskega mladenica, ki je kot hlapec delal na kmetiji v okolici Krškega, ter izvedli poboj obsežne družine Brajdic. Družino naj bi partizani zajeli pri Šentjerneju, jo en dan imeli zaprto, naslednji dan pa naj bi jo postrelili pred pokopališcem v Šentjerneju. Ker naj bi v partizanskih vrstah sodeloval tudi Rom iz družine/klana Hudovorac, ki naj bi po tej pripovedi sodeloval pri odlocitvi o poboju družine Brajdic, med družinama še danes vlada smrtno sovraštvo. Najbolj tragicen del te pripovedi govori o usodi Rominje, deklice, ki je bila privezana za roko enega od staršev. Ker je bila manjše postave, je streli niso dosegli in tako je živa zgrmela v jamo. Kasneje se je jami približala domacinka in opazila živo deklico. Odšla je do partizanov in prosila, naj deklico osvobodijo. Zagotovila jim je, da bo ona skrbela zanjo. Stražar je odšel do jame in z nekaj streli pokoncal otroka.66 V Beli krajini so raziskovalci pri eni izmed intervjuvank, Rominji starejše generacije, zapisali izpoved lastne izkušnje »iz obdobja med drugo svetovno ali neposredno po njej, ko je bila skupaj z drugimi okoliškimi Romi že prakticno postavljena ‚pred jamo‘ v Kocevskem rogu z namenom ustrelitve. V zadnjem trenutku pa naj bi prišel ukaz nadrejenih, da je treba Rome izpustiti, saj so tudi oni ljudje kot vsi ostali.«67 Pretresljiva je zgodba, ki so jo pripovedovali na Dolenjskem (kraj dogodka in cas dogajanja nista dolocljiva): »Ciganka, v spremstvu mladostniškega sina, pride do partizanov s prošnjo za pomoc v hrani. V zameno ponuja prehranske bone. Pristopi partizanska komisarka, pogleda bone; ti naj bi bili po njenem mnenju ponarejeni. Ker je Ciganka želela s prevaro priti do hrane, ji je komisarka z bajonetom odrezala jezik. Odrezani jezik je komisarka pribila na bližnje drevo kot opozorilo vsem, ki bodo želeli prevarati partizansko oblast. Cigankin mladoletni sin je s prizorišca pobegnil in se je zatekel k domobrancem. Postal naj bi strašno zagrizen borec proti partizanom z imenom Tinica. Po vojni se je uspel umakniti iz Slovenije, živel naj bi v Ameriki, kjer je tudi umrl.«68 65 Možina, Slovenski razkol, str. 125. 66 Iz dopisovanja s šentjernejskim župnikom je razvidno, da se tega dogodka v Šentjerneju nihce ne spominja. Pisnih virov, župnijskih knjig, pa ni vec na razpolago. 67 Pirc, Od skritosti do tocke, str. 73. 68 Ime in priimek pripovedovalca v osebnem arhivu M. K. M. KOMAC: Pobijanje Ciganov med drugo svetovno vojno v Sloveniji Opisane poboje je težko preveriti. Datumov pobojev in krajev pokopa žrtev (še) ne poznamo. Tudi najstarejši prebivalci iz vrst vecinskega naroda se dogodkov ne spominjajo. V do zdaj pregledanih pisnih virih ni nobenega zapisa, ki bi potrjeval ustno izrocilo. Zakljucek Vprašanje, ki smo ga postavili na uvodnih straneh našega prispevka, je spraševalo: kje bi veljalo iskati vzroke za nenavaden pojav, da so se na skupnem imenovalcu pobijalci Ciganov znašli okupatorji: Italijani, Nemci, Madžari ter pripadniki slovenskega odporniškega gibanja? Antisemitizem in anticiganizem sta predstavljala pomemben vir fašisticne in nacisticne ideologije. Odbojnost nemških, italijanskih in madžarskih okupatorjev do slovenskih Ciganov se nam v tej luci kaže kot pricakovano obnašanje. Kaj pa obnašanje pripadnikov slovenskega odporniškega, partizanskega gibanja, ki ga tudi srecamo v moriji nad slovenskimi Cigani? Kje so razlogi za krvavo obracunavanje partizanskega gibanja s Cigani? Poboji se zgodijo ob pripravah na veliko italijansko vojaško ofenzivo in med njenim potekom v poletnih mesecih leta 1942. Partizani bi Cigane postrelili zato, ker se pa ja ve!!!, da so Cigani rojeni ovaduhi. Cigane so postrelili na podlagi globoko zasidranega stereotipa, da so Cigani tatinsko in ovaduško ljudstvo. Šlo naj bi za tako imenovane preventivne likvidacije v smislu: postrelimo jih vnaprej, na zalogo, da se res ne bi zgodilo kakšno izdajstvo! Takšno razmišljanje naleti na ugovor: nemški in italijanski okupatorji so Cigane že leta 1941, pa leta 1942 in še leta 1943, pognali v izgnanstvo ali smrt v koncentracijskih taborišcih. Ce bi bili za Nemce in Italijane informacijsko in logisticno uporabni, se jih gotovo ne bi znebili. Poboji, ki so jih izvedli partizani, so bili izvedeni v kratkem casovnem obdobju, od maja do julija 1942. Glede na casovno zgošceno pobijanje Ciganov in glede na to, da se pobijanje dogaja na celotnem poselitvenem prostoru Ciganov, od Horjula pa vse do Kanižarice v Beli krajini, je mogoce sklepati, da je šlo za organizirano in od zgoraj zaukazano morijo. Dodajmo še eno možno razlago partizanskega pobijanja Ciganov. Partizanska vojska je bila v zacetku leta 1942 relativno šibka. Vojaškega zmagoslavja ni bilo na pretek. Mnogo je bilo zacetniških napak. Verjetno je, da je bilo marsikatero partizansko poveljniško zmoto, slabo organizacijo, površno logistiko in kilavo varovanje najlažje pripisati drugim, tudi izdajalskim Ciganom, populaciji s pri­rojenim obcutkom za laž, krajo in izdajstvo! Branje zapisov o partizanskem pocetju vzbuja vtis, da se partizansko pobijanje ni zdelo nikomur problematicno. Pisci poboje opisujejo kot anomalije, odklonskosti, stranpoti, ne pa s pravim imenom: zlocin, masaker, genocid. »Poznavalci razmer menijo, da je šlo za vojni zlocin partizanov nad Romi in ne za genocid, saj slovenske oblasti niso nikoli nacrtno ubijale Romov. Torej niso Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) zagrešile holokavsta, kot je bilo doslej zabeleženo v delu slovenske publicistike.«69 Vzroke za takšno pojmovanje je treba iskati tudi ohranjanju mita o parti­zanskem gibanju kot o gibanju brez napak, o gibanju brez madeža; grde stvari so se dogajale samo na drugi strani. V tej luci je treba razumeti razlago Polica, ki se mu odpiranje starih ran ne zdi potrebno: »Predvsem je težka ugotovitev, da so vse odvedene pripadnike ciganskega naselja po najkrajšem postopku obsodili na smrt in jih tudi usmrtili. Tudi ne kaže danes niti pozneje prizadevno brskati po zaceljeni rani in ugotavljati, kdo je bil za to grdo zadevo predvsem odgovoren, zakaj to bi sicer zadostilo zgodovinski resnici in pravici, zapustilo pa bi tudi pri vseh njenih poglavitnih izvajalcih neizbrisen madež za izpeljavo bridke stvari, ki so jo ocitno opravili v najboljši, ceprav pretirani veri in prizadevnosti za zašcito temeljne varnosti osvobodilnega boja in njegovih udeležencev na ogroženem obmocju.«70 Ves trud za opravicevanje nepotrebnega zlocina je zaman. Genocid nad Ci­gani, (porajmos/samudaripen), je bil storjen. Le priznati bi ga bilo treba! Tudi kot opozorilo na sodobni odnos Slovencev do Romov. Namrec, Slovenci ne najdemo prijaznih besed za Cigane – Cigani so potepuško, umazano, tatinsko, delomrzno ljudstvo, skratka, nicvreden rod. Anticiganizem se je na Slovenskem ohranil še desetletja po drugi svetovni vojni. Vanek Šiftar navaja: »Na obmocjih, kjer živijo Romi, se lahko zasliši ‚vzdih‘: ‚Škoda, da Hitler ni likvidiral tudi teh!‘«71 69 Toš, Romi – holokavst, str. 71. 70 Polic, Belokranjski odred, str. 238. 71 Tancer (ur.), Dr. Vanek Šiftar – slovenski romolog, str. 113. M. KOMAC: Pobijanje Ciganov med drugo svetovno vojno v Sloveniji Viri in literatura Kratice AS, BAN – Arhiv Slovenije – Banovina PIŠK MS – Pokrajinska in študijska knjižnica Murska Sobota Arhivski viri Arhiv Slovenije AS, BAN 13-19 (1941). Alto commissariato per na provincia di Lubiana. Capitanato distrettuale di Longatico. Cigansko vprašanje, ureditev. No. 1524/1. AS 1769, Zbirka Okupatorjevi zapori in taborišca, t. e. 10, p. e. 157. AS 1769, Zbirka Okupatorjevi zapori in taborišca, t. e. 12, p. e. 160. Pokrajinska in študijska knjižnica Murska Sobota PIŠK MS, TE 15, ovoj 15/2 Cigansko vprašanje. PIŠK MS, TE 7, ovoj 7/42. Spomenica in rezolucija o položaju kmetijstva v srezu Murska Sobota. 1931. Upravna enota Trebnje Dokument št. 02003-16/2003 z dne 29. 12. 2003. Spletni viri About, Ilsen. Abakunova, Anna. The genocide and persecution of Roma and Sinti. Bibliography and Historiographical Review. International Holocaust Remembrance Alliance. 2016. Dostopno na: https://www.holocaustremembrance.com/sites/default/.les/bibliography_ and_historiographical_review.pdf (dostop: 10. 10. 2020) Fings, Karola. Voices of the victims. Dostopno na: https://www.romarchive.eu/en/voices-of-the­victims/genocide-holocaust-porajmos-samudaripen/ (dostop: 9. 9. 2020) Macek, Janko. Zamolcani genocid. Zaveza št. 43. Dostopno na: http://nszaveza.github.io/ articles/43-zamolcani-genocid/ (dostop: 4. 3. 2020) Memorie Cordaro. Dostopno na: http://porrajmos.it/wp-content/uploads/2013/05/memorie­cordado 0001.pdf (dostop: 1. 9. 2020) Zadeva: ciganska svojat, zatiranje. Dokument dostopen na: http://www.karawankengrenze.at/ ferenc/index.php?r=documentshow&id=53 (dostop: 8. 10. 2020) Zingari provenienti da Lubiana. Campo di Concentramento di Tossicia, Elenco degli zingari provenienti dalla provincia di Lubiana internnati in questo campo di concentramento. Dostopno na: http://porrajmos.it/wp-content/uploads/2013/05/presenze-nel-campo-1942. pdf (dostop: 31. 10. 2020) Casopisni viri Toš, Marjan. Porrajmos, pozabljeni holokavst. Delo, Ljubljana, 23. 1. 2015. Literatura Cergol, Paradiž, Ana. Evgenika na Slovenskem (Zbirka Naprej!). 1. natis. Sophia, Ljubljana, 2015. Dežman, Jože (ur.), in Filipic, Hanzi (ur.). Hitlerjeva dolga senca: nacionalsocialisticno državnoteroristicno in rasisticno preganjanje prebivalcev Slovenije in njegove posledice v Titovi Jugoslaviji. Celovec: Mohorjeva, 2007. Dežman, Jože (urednik), Bencina, Anica. Nemoclaži: porocilo 4 Komisije Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišc 2011–2018. Ljubljana: Družina, 2019. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) Diricchardi - Muzga, Rinaldo. Tudi bog je umaknil svoj pogled od Ciganov/Romov. Ljubljana, 2011. Ferenc, Tone. Ljudska oblast na Slovenskem 1941–1945. V: Država v državi (1. knjiga). Založba Borec – Partizanska knjiga, 1987. Ferenc, Tone in Ferenc, Mitja (ur.). Okupacijski sistemi med drugo svetovno vojno. 2, Raznarodo­vanje (Izbrana dela), (Historia, 13). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2010. Gestrin, Ferdo. Svet pod Krimom. Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 1993. Gruden Milentijevic, Ivana, Ozimic, Nebojša, SimovicBojan, Dincic, Aleksander i Mitic, Ivan. Žrtve lagera Niš. Narodni muzej, Niški kulturni centar, Medivest KT, Niš, 2014. Hajdinjak, Boris, Šumi, Irena (urednik, prevajalec), Starman, Hannah (urednik). Slovenski Judje: zgodovina in holokavst: pregled raziskovalnih tematik. Dopolnjena in popravljena izd. Maribor: Center judovske kulturne dedišcine Sinagoga, 2013. Hancock, Ian. On the Interpretation of a Word: Porrajmos as Holocaust. V: Acton, Thomas in Hayes, Michael (ur.), Travellers, Gypsies, Roma: The Demonisation of Difference. Cam­bridge Scholars Publishing, Newcastle, 2007. Horvat Muc, Jožek, Ackovic, Dragoljub in Đuric, Rajko. Porajmos. Romani Union, Murska Sobota, 2015. Jeric, Ivan. Moji spomini. Zavod sv. Miklavža v Murski Soboti, 2000. Kersevan, Alessandra. Un campo di concentramento fascista. Gonars 1942–1943. Kappa Vu, 2003. Klemencic, Janez. Revolucija pod Krimom. Dokument III, Buenos Aires 1973. Komac, Miran. Narodne manjšine v Sloveniji 1920–1941. Razprave in gradivo: revija za na­rodnostna vprašanja, 75, 2015, str. 49–81. Komac, Miran. Prekmurski narodnomanjšinski rebus 1920–1941. V: Štih, Peter (ur.), Ajlec, Kornelija (ur.), Kovács, Attila (ur.). »Mi vsi živeti šcemo«: Prekmurje 1919: okolišcine, dogajanje, posledice: zbornik prispevkov mednarodnega in interdisciplinarnega posveta na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, Ljubljana, 29.–30. maj 2019. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti. 2020, str. 378–428. Koncentracijsko taborišce Auschwitz – Birkenau (Oswiecim Brzezinka). Zbornik, Obzorja, Maribor, 1982. Konda, Alojz. Življenje pod semiško goro. Obcina Semic, Semic 2007. Košir, Uroš in Leben – Seljak, Petra. Grobišce Romov v Iški in Gornjem Igu. V: Dežman, Jože (ur.) in Bencina, Anica, Nemoc laži: porocilo 4 Komisije Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišc 2011–2018. Družina, Ljubljana, 2019. Košir, Uroš in Leben – Seljak, Petra. Porocilo o ekshumaciji posmrtnih ostankov z grobišca pod Boncarjem pri Podklancu. Avgusta, raziskovalna in storitvena dejavnost, d.o.o. Idrija, 2019. Košir, Uroš, Leben – Seljak, Petra in Rupnik, Janez. Porocilo o ekshumaciji posmrtnih ostankov usmrcenih oseb na obmocju Mackovca (911 m). Avgusta d.o.o. Idrija, 2016. Košir, Uroš. When violins fell silent: archaeological traces of mass executions of Romani people in Slovenia. European journal of archaeology, ISSN 1741-2722. [Online ed.], 2019, str. 1–22. Kuzmic, Franc. Holokavst in Prekmurski Romi. V: Nuša Lešnik in Marjan Toš (ur.), Slovenski Judje, zgodovina in holokavst II. Maribor, 2013. KwoK, Philip W. L. I cinesi in Italia durante il Fascismo. Il campo di concentramento, Marotta Editore, 1984. Lujanovic, Nebojša. Oblak kožne barve. Cankarjeva založba, 2018. Možina, Jože. Slovenski razkol. Okupacija, revolucija in zacetki protirevolucionarnega upora. Celje: Društvo Mohorjeva družba: Celjska Mohorjeva družba; v Celovcu: Mohorjeva družba; Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 2020. Necak, Dušan. »Nemci« na Slovenskem 1941–1955: izsledki projekta (zbornik). Razprave Filozofske fakultete. Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 2002. M. KOMAC: Pobijanje Ciganov med drugo svetovno vojno v Sloveniji Nikolic, Nikola. Jasenovacki logor. NNK international, Beograd, 2015. Obcina Crnomelj. Porocilo komisije za raziskavo medvojnih in povojnih pobojev, pravno dvomljivih procesov in drugih tovrstnih nepravilnosti v Obcini Crnomelj. Obcina Crnomelj, Crnomelj, 1995. Pirc, Janez. Od skritosti do tocke na zemljevidu. Socialno-prostorski razvoj izbranih romskih naselij v Sloveniji. Inštitut za narodnostna vprašanja, Ljubljana, 2013. Podbersic, Renato. Žrtve revolucije med Romi na Slovenskem. V: Coh Kladnik, Mateja (ur.), Revolucionarno nasilje, sodni procesi in kultura spominjanja: zbornik prispevkov z znanstvenega posveta (Zbirka Totalitarizmi – vprašanja in izzivi, 4). Študijski center za narodno spravo, Ljubljana, 2014. Polic, Radko. Belokranjski odred. Ljubljana, Partizanska knjiga, 1975. Romi na Slovenskem. Gradivo III, Veliki župan ljubljanske oblasti. Okrožnica (U. br. 6270/2, 1928). Razprave in gradivo, Inštitut za narodnostna vprašanja, 1991, 25. Semic – Daki, Stane. Najboljši so padli I. Samozaložba, Ljubljana, 1971. Strle, Franc. Tomšiceva brigada – uvodni del. Knjižnica NOV in POS, 1980. Studen, Andrej. Neprilagojeni in nevarni. Podoba in status Ciganov v preteklosti. Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana, 2015. Štrukelj, Pavla. Romi na Slovenskem. Cankarjeva založba, Ljubljana, 1980. Tancer, Mladen (ur.). Dr. Vanek Šiftar – slovenski romolog: ob devetdesetletnici rojstva in de­setletnici smrti (1919–1999–2009). INV, Ljubljana, 2011. Tominšek Cehulic, Tadeja. Druga svetovna vojna in njene posledice za Belokranjce (1941–1945). V: Iz zgodovine Bele krajine. Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Ljubljana, 2010 (Kronika, 58). Toš, Marjan. Romi – holokavst. V: Lešnik, Nuša in Toš, Marjan (ur.), Slovenski Judje, zgodovina in holokavst II. Maribor, 2013. Tcherenkov, L., in Laederich, S. (2004) The Rroma otherwise known as Gypsies, Gitanos, Gyifti, Tsiganes, Tigani, Çingene, Zigeuner, Bohemiens, Travellers, Fahrende, etc. Vol. 1–2. Schwabe, Basel, 2004. Zalar, Vita. Romi in Sinti na Slovenskem med drugo svetovno vojno: diplomsko delo. Ljubljana, 2015. Dostopno na: http://hdl.handle.net/11686/44139 (dostop: 12. 10. 2020) Žajdela, Ivo. Partizani klali z noži. Dosje. Demokracija, 46/XVIII, 14. november 2013. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) SUMMARY Mass Killings of Gypsies during World War II in Slovenia Miran Komac Following the dismemberment of Slovenia in 1941, Gypsies from Gorenjska ended up in the German-occupied area, Gypsies in the surroundings of Ljubljana, in Dolenjska and in Bela Krajina in the Italian-occupied area, while Gypsies in Prekmurje ended up in the Hungarian occupying regime. The term Porajmos (porrajmos or pharrajimos), but also Baro Porajmos, has gradually gained ground and signi.es a planned, systematic killing of Romanies (Gypsies) during World War II. It was introduced by the English-Romany professor Ian Hancock. Porajmos (also Baro Porrajmos Pharrajimos) translates to English as devouring or destruction. Gypsies were victims of genocide perpetrated by Italians, Germans, Hungarians, and members of the Slovene resistance movement (partisans). Partisans’ involvement in the massacre committed against the Gypsy minority represents a special Slovene addition to the genocide perpetrated against Slovene Gypsies. The article addresses genocide perpetrated by all four murderers of Gypsies: deportations of Gypsies to Serbia and the Auschwitz concentration camp carried out by the German occupying forces, deportations of Gypsies to Italian concentration camps carried out by the Italian army, shootings of Gypsies carried out by the Hungarian army, and mass killings of Gypsies perpetrated by the partisan movement. All killings carried out by partisans known thus far are presented in the article, particularly those con.rmed by exhumations. The treatise raises the question of reasons why the common denominator murderers of Gypsies refers to fascists, Nazis, and communists, seeing that the national liberation movement is de.ned as a project of the Communist Party. Twentieth-century fascist and Nazi ideology were imbued with eugenics and racial hygiene. Genocidal behaviour was to be expected from fascists and Nazis of different kinds. What were the reasons behind killings carried out by partisans? These were perpetrated in the period when the Communist Party began to take control — or indeed took control — of the partisan movement and its troops. Having been controlled by the Communist Party, the Slovene partisan movement was fed by two sources in terms of these killings: the Stalinist ethno-engineering and the Slovene ethno-eugenics, in the scope of which aversion to Gypsies was placed very high. Slovenes did not have anything kind to say about Gypsies — they were considered to be vagrant, dirty, thievish, lazy people, in a word, worthless. Their path to treason was a natural one, so to speak. The reasons behind killings of Gypsies carried out by partisans could be military and strategic. These killings took place during the preparations for the great Italian offensive or in the course of it in the summer of 1942. Partisans killed Romanies because Romanies are known! to be informers willing to sell or kill their own mother on a cheap. Romanies were shot on the basis of a deep-rooted stereotype that they are a people of thieves and informants. These were the so-called preventative liquidations, along the lines of “let us shoot them in advance to prevent any treason from happening. It is probably true that it was easier to ascribe many a failed partisan command, poor organization, haphazard logistics and poorly executed security to ‘treacherous’ Gypsies, the population with an ‘innate instinct for lying, stealing and betraying.’” All killings were carried out in a short time span, i.e. from May to June 1942. Bearing in mind that Romanies were killed in a small window of time and that they occurred throughout the area of their settlement, extending from Horjul to Kanižarica, it can be concluded that this massacre was organized and ordered from above. Another reason ought to be added as well, namely to maintain the legend of the partisan movement as one that was without fault or blemish, where ugly things occurred only on the “opposite side.” D. VOJAK: Genocidno stradanje Roma na širem zagrebackom podrucju ... Danijel Vojak Genocidno stradanje Roma na širem zagrebackom podrucju za vrijeme Drugog svjetskog rata, 1941.–1945. Vojak, Danijel, dr., viši znanstveni suradnik, Institut društvenih znanosti „Ivo Pilar“, HR­10000 Zagreb, Marulicev trg 19/1, danijel. vojak@pilar.hr Genocidno stradanje Roma na širem za­grebackom podrucju za vrijeme Drugog svjetskog rata, 1941.–1945. Romi su na zagrebackom podrucju živjeli od druge polovine XIV. st. i pritom su bili inte­grirani dio tamošnjeg društva. Povijest Roma na ovom podrucju bila je obilježena politikom anticiganizma što je nerijetko podrazumijevalo politiku represivne asimilacije i prisilne seden­tarizacije. Takva represivna politika posebno je bila vidljiva za vrijeme Drugoga svjetskog rata kada su ustaške vlasti progonile romsko stanovništva. Ustaška genocidna politika prema Romima na zagrebackom podrucju sastojala se od njihove deportacije u jasenovacki koncen­tracijski logor, gdje je vecina njih bila ubijena. Kljucne rijeci: Romi, Drugi svjetski rat, Ne­zavisna Država Hrvatska, Zagreb, genocid Danijel Vojak, PhD, Senior Research Asso­ciate, Ivo Pilar Institute of Social Sciences, HR-10000 Zagreb, Marulicev trg 19/1, danijel. vojak@pilar.hr Genocidal Killings of Romanies in the Bro­ader Area of Zagreb during World War II, 1941–1945 Romanies lived in the area of Zagreb from the second half of the 14th century onwards and were integrated into its society. Their history in the area at hand was marked by the anti­-Gypsy policy that often included repressive assimilation and forced sedimentarisation. This was particularly noticeable during World War II, when the Ustasha authorities persecuted the Romany population. Their genocidal policy in the area of Zagreb encompassed the Romanies’ deportation to the Jasenovac concentration camp, where the majority of them were killed. Keywords: Romanies, World War II, Indepen­dent State of Croatia, Zagreb, genocide Uvod Romsko stanovništvo naselilo je zagrebacko podrucje najkasnije u drugoj polovini XIV. st., a prema poznatim povijesnim izvorima, oni su na tom podrucju cinili sastavni dio kasnosrednjovjekovnog društva. Ovakav primjer romske socioekonomske margina­lizacije ubrzo je potisnut u kontekstu politike anticiganizma1. Na samom zagrebackom podrucju takva politika vlasti prema Romima nerijetko se provodila u obliku progona i/ ili represivne asimilacije. Uspostavom Nezavisne Države Hrvatske [dalje NDH] ustaške vlasti zapocele su s politikom genocidnog istrebljenja Roma. Takva politika provesti ce se i nad Roma sa zagrebackog podrucja. U radu ce se analizirati kako se provodio progon Roma sa zagrebackog podrucja za vrijeme Drugoga svjetskog rata. Na kraju rada analizirati ce se pitanje utvrdivanja opsega stradanja Roma na ovom podrucju i pritom ga kontekstualizirati u totalitetu genocidnog stradanja na razini NDH. Metodološke napomene Znanstveno istraživanje na temelju kojeg je napisan rad provedeno je u sklopu znanstvenog projekta „Stradanje Roma u Hrvatskom zagorju i Medimurju za vrijeme Drugoga svjetskog rata“ Instituta društvenih znanosti „Ivo Pilar“. 1 Anticiganizam se de.nira kao poseban oblik rasizma, koji se provodi povijesno – geografskim odrednicama u odredenim zajednicama, a cesto je pracen nasiljem, govorom mržnje, eksploataci­jom, diskriminacijom, segregacijom, dehumanizacijom, stigmatizacijom, izrabljivanjem, etnickom mimikrijom (prikrivanjem vlastitog eticnog identiteta), negativnim (stereotipnim) diskursom i lošim položajem Roma u politickom, znanstvenom, javnom i civilnom društvu. Ovome se mora pridodati novu de.niciju anticiganizma koju je osmislila IHRA, a u kojoj se anticiganizam de.nira kao složen fenomen koji ima široku društvenu i politicku prihvacenost te se smatra jednom od glavnih prepreka ukljucivanja Roma u šire društvo i obuhvaca sve prepreke kojima su Romi sprijeceni u ostvarivanju jednakih prava i mogucnosti na jednako socioekonomsko sudjelovanje. Neki pojam anticiganizma usporeduju s pojmom „antisemitizam“. Anticiganizam se prvi put koristio u Sovjetskom Savezu u 1920-im, no njegova današnja de.nicija oblikovana je u znanstvenim raspravama u 1970-im i 1980-im, na temelju cega ga je Valeriu Nicolae Ciolan, romski aktivist iz Rumunjske, 2006. konacno de.nirao. Ovaj pojam je manje poznat i korišten u znanstvenom diskursu, za razliku od suvremenog javnog i politickog diskursa. U tom kontekstu može se vidjeti djelovanje Europskog Parlamenta, koji je prvi put u travnju 2005. koristio pojam „antigypsism“ izjednacujuci ga sa pojmom „romaphobia“ u jednoj od rezolucija, dok je 2015. pozvao na borbu protiv „antigypsism“. Iste i slijedecih godina pocele su ga koristiti druge institucije Europske unije; Antigypsyism – a Reference Paper (version June 2017), http://antigypsyism.eu/wp-content/uploads/2017/07/Antigypsyism-reference-paper-16.06.2017.pdf (pristupljeno 08.11.2017.); Ciolan, The Role of Diplomacy, str. 22 – 32. D. VOJAK: Genocidno stradanje Roma na širem zagrebackom podrucju ... Tema stradanja Roma u NDH marginalna je tema u hrvatskoj historiogra.ji, iako se u posljednjih deset godina primjecuje napredak u njezinom istraživanju. No, i dalje nedostaju znanstvena istraživanja o stradanjima Roma na lokalnim razinama, što je važno jer ona pokazuju kako se implementirala politika ustaških državnih vlasti na nižim upravnim jedinicama. U tom kontekstu nitko nije istraži­vao stradanje Roma na zagrebackom podrucju za vrijeme Drugoga svjetskog rata. Rad je vecinom temeljen na neobjavljenim dokumentima iz Hrvatskog državnog arhiva, ponajprije spisima iz fonda Ministarstva unutarnjih poslova NDH. Znacajni su spisi iz foda optužnice Artukovic – Pavelic. Od grade u Dr­žavnom arhivu u Zagrebu potrebno je izdovjiti onu iz fonda Upravne opcine Stupnik, unutar koje je se nalaze spisi o manjoj romskoj zajednici na podrucju ove opcine. Podrucje koje je obuhvaceno ovim radom odnosi se na Grad Zagreb i Veliku župu Prigorje, osnovanu 1941. kao dio upravne strukture NDH. Veliku župu Prigorje cinili su kotarevi Dugo Selo, Kutina, Samobor, Stubica, Sv. Ivan Zelina i Velika Gorica. Ova župa ukinuta je 5. srpnja 1944. kada je njezino podrucje uklopljeno unutar novoosnovane velike župe Gora-Prigorje. Grad Zagreb imao je izdvojeni upravni položaj i nije pripadao niti jednoj župi te je bio neposredno podreden hr­vatskoj vladi.2 U povijesti je „zagrebacko podrucje“ cinilo podrucje Grada Zagreba, Zagrebacke županije i/ili zagrebackog kotara.3 Ukratko o povijesti Roma na zagrebackom podrucju do Drugoga svjetskog rata Kako bi se mogao povijesno kontekstualizirati položaj romskog stanovništva u Nezavisnoj Državi Hrvatskoj, potrebno je ukratko se osvrnuti na razdoblje koje mu je prethodilo. Tako je potrebno istaknuti kako su Romi od doseljavanja na hrvatska podrucja u XIV. st. do Drugoga svjetskog rata bili više suoceni s razdobljima u kojim su ih vlasti nastojale represivno asimilirati od razdoblje njihovog mirnog suživota s neromskim stanovništvom.4 Prema poznatim povijesnim izvorima Romi se prvi puta spominju u Zagrebu 1378., kada se u jednom sudskom pozivu spominje Nikola Cigan.5 Prema slicnim izvorima Romi se na podrucju Zagrebu spominju kao mesari6 i kožari,7 a u jednom dokumentu se spominje Rom kao svecenik.8 Primjer Zagreba ukazuju na to da su Romi bili uklopljeni (integrirani) u kasnosrednjovjekovno zagrebacko društvo, 2 Bucin, Prilog poznavanju institucija, str. 210, 221. 3 Klemencic, Promjene upravno-teritorijalnog ustroja Hrvatske, str. 123–148. 4 Više o povijesti Roma u Hrvatskoj: Vojak, U predvecerje rata: Romi u Hrvatskoj 1918. -1941; Vojak, Romi u Prvome svjetskom ratu. 5 Tkalcic, Povjestni spomenici slob. kralj. grada Zagreba, sv. 5, str. 127. 6 Tkalcic, Povjestni spomenici slob. kralj. grada Zagreba, sv. 5, str. 283, 293, 356; Tkalcic, Povjestni spomenici slob. kralj. grada Zagreba, sv. 9, str. 107, 115, 126. 7 Tkalcic, Povjestni spomenici slob. kralj. grada Zagreba, sv. 6, str. 395. 8 Tkalcic, Povjestni spomenici slob. kralj. grada Zagreba, sv. 10, str. 269. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) obavljali odredena zanimanja, placali poreze i sl. Takvi primjeri uklopljenosti Roma bili su slicni onima na bizantskim i venecijskim podrucjima. Od kraja XVI st. vlasti na hrvatskim podrucjima zapoceti ce provoditi repre­sivno – asimilaciju politiku prema Romima smatrajuci ih besposlicarima, lopovima, varalicama, otimacima kršcanske djece i sl. Takva anticiganisticka politika u mno­gim europskim državama vec se provodila od prve polovine XV. st., a Romi su na hrvatskim i europskim podrucjima postali marginalna društvena grupa.9 Hrvatske vlasti nastavile su s anticiganistickom politikom vidljivom u odredbama kojima se propisivala asimilacija „domacih“ Roma i protjerivanju „stranih“ Roma i prisilnoj sedenterizaciji. U XVII. st. posebno je bilo znacajno pitanje romskih izbjeglica koje su ugarske i hrvatske vlasti nastojale regulirati. Imajuci na umu kako su hrvatska podrucja granicila s Osmanskog Carstvom, s kojim je Habsburško Carstvo bilo u nerijetkim vojnim sukobima, nametnulo se pitanje odnosa hrvatskih vlasti prema dolascima romskih izbjeglica iz osmanskog podrucja. Zbog toga je Ugarsko kralje­vsko namjesnicko vijece u srpnju 1788. godine poslalo zagrebackim županijskim vlastima dopis kojim je propisalo da se navedeni Romi moraju zbrinuti na „nacin neškodljiv javnoj sigurnosti“ što je ukljucivalo i omogucavanje njihovog stjecanja prihoda.10 Za vrijeme revolucionih zbivanja 1848. – 1849. zagrebacke županijske vlasti propisale su u srpnju 1848 protjerivanje onih Roma koji nemaju stalno prebivalište.11 Istodobno, sve veci pritisak na vlasti oko regulacije položaja Roma dolazio je i od strane hrvatskih gospodarstvenika okupljenih u Hrvatsko-slavonskom gospodarskom društvu. Upravo je zagrebacka podružnica ovog Društva bila jedan od inicijatora javne rasprave oko rješavanja „ciganskog pitanja“.12 U studenom 1888. na ovu temu se raspravljalo na zagrebackom gradskom poglavarstvu, prilikom cega se podsjetilo kako su „prije“ vlasti u Zagrebackoj županiji dale ošišati Rome cime se sprijecio njihov boravak u Županiji. Zatim su neki predložili kako bi Rome trebalo prisiliti na javne radove cime bi ih se demotiviralo od daljnjeg boravka na ovom podrucju, ili bi ih trebalo „trajno stalno naseliti“.13 Primjetan je visoki stupanj sumnjicavosti i nepovjerenja prema Romima, koje se doživljava kao jedno „zlo“ koje se mora što riješiti i to cak odvodenjem njihove djece u samostane ili druge zavode. Vecina gospodarstvenika tražila je ustavnu zakonsku regulaciju položaja Roma i to ponajviše njihovom kolonizacijom.14 Vlasti u Banskoj Hrvatskoj su pod takvim (javnim) pritiskom 1893. donijele odredbu o Romima, propisujuci njihovu prisilnu kolonizaciju i sedenterizaciju.15 Ovakve odredbe primjenjivale su se i na zagrebackom podrucju, no vlasti u Gradu Zagrebu 9 Karbic, Marginalne grupe u hrvatskim srednjovjekovnim društvima, str. 56. 10 Hrvatski državni arhiv, Zagrebacka županija, sign. HR-HDA-34, kut. 41, br. 2636. 11 Hrvatski državni arhiv, Zagrebacka županija, sign. HR-HDA-34, kut. 140, br. 879; Hrvatski državni arhiv, Zagrebacka županija, sign. HR-HDA-34, Protocolla congregationum generalium et particularium, br. 87a. 12 Narodne novine, 16.XII.1886., br. 287, str. 2; Obzor, 17.XII.1886., br. 288, str.5. 13 Obzor, 5.XI.1888., br. 254, str. 3. 14 Gospodarski list, 20.I.1889., br. 2, str. 14 - 15. 15 Hrvatski državni arhiv, Unutarnji odjel zemaljske vlade, sign. HR-HDA-79, kut. 1551, 1894.g., br. 12681., 13–16. D. VOJAK: Genocidno stradanje Roma na širem zagrebackom podrucju ... donosile su i svoje odredbe o Romima. Tako je zagrebacko gradsko poglavarstvo donijelo u kolovozu 1910. naredbu kojom zabranjuje Romima ulazak u grad kako bi se sprijecio njihov kriminalitet.16 Prvi moderni popisi stanovništva provedeni su 1880., a prema njima broj Roma kretao se izmedu 3482 (1880.) i 12.267 (1910.) cime je udio Roma u ukupnom broju stanovništva bio oko 0,3%. Ukoliko se usporedi broj Roma sa zagrebackog podrucja (Grad Zagreb i Zagrebacke županije) onda je udio Roma sa ovog podrucja iznosio izmedu 8% (1900.) i 13% (1910.). Tabela 1. Broj Roma u Gradu Zagrebu i Zagrebackoj županiji, 1880. – 1910. 1880. 1890. 1900. 1910. Županija Zagreb kotar Dugo Selo 16 63 kotar Dvor 3 2 kotar Glina 26 1 69 kotar Jaska 21 47 93 104 kotar Karlovac 71 59 64 164 kotar Kostajnica 8 18 kotar Petrinja 2 44 104 kotar Pisarovina 32 129 98 205 kotar Samobor 36 12 120 kotar Sisak 6 105 60 19 kotar Stubica 55 kotar Sv. Ivan Zelina 43 8 84 kotar Velika Gorica 84 67 108 235 kotar Vrginmost 28 21 15 kotar Zagreb 4 90 164 Kotari 317 531 540 1419 Grad Karlovac 37 43 60 191 Grad Petrinja 1 Grad Sisak Gradovi 37 43 60 191 Ukupno Zagrebacka županija 354 574 601 1610 Glavni grad Zagreb 1 13 4 16 Ukupno Zagrebacka županija i Grad Zagreb: 355 587 605 1626 Ukupno Banska Hrvatska 3482 4893 7207 12.267 Izvor: Statisticki godišnjak Kraljevina Hrvatske i Slavonije, sv. I (–1905.). Zagreb: Statisticki ured Kr. Hrv.-Slav.-Dalm. zemaljske vlade, 1913., 24–35; Statisticki godišnjak Kraljevina Hr­vatske i Slavonije sv. II (1906.–1910.). Zagreb: Statisticki ured Kr. Hrv.-Slav.-Dalm. zemaljske vlade, 1917., 23–24. 16 „Cigani“, Banovac, 13.VIII.1910., br. 33, str. 2. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) Nakon Prvoga svjetskog rata Romi sa zagrebackog podrucja postali su dio nove jugoslavenske državne zajednice. Prema podacima iz dva provedena popisa stanovništva iz 1921. i 1931. broj Roma u Kraljevini Jugoslaviji uoci Drugoga svjetskog rata bio je nešto veci od 70 000, od cega ih je oko 15 000 živjelo na hrvatskim podrucjima (Banovini Hrvatskoj).17 Tabela 2: Broj Roma u Kraljevini Jugoslaviji prema popisu stanovništva iz 1931. Banovine 1931. Broj Roma Postotni udio u ukupnom romskom stanovništvu Dravska 515 0,73% Savska 14 284 20,34% Primorska 215 0,30% Vrbaska 491 0,69% Drinska 3155 4,49% Zetska 6 338 9,02% Dunavska 11 115 15,82% Moravska 8 919 12,70% Vardarska 24 494 34,87% Grad Beograd 699 0,99% Kraljevina Jugoslavija 70 225 100% Izvor: Hrvatski državni arhiv, Republicki zavod za statistiku SRH, sign. HR HDA – 367, kut. 55., sv. 70. Na hrvatskim podrucjima (Savska banovina i Primorska banovina) Romi su u meduratnom razdoblju živjeli u istocnim dijelovima Slavonije, Srijema i Bara­nje, a najmanje u Lici, Gorskom Kotaru te primorskim dijelovima. Vecina Roma živjela je u ruralnim podrucjima, a manji dio je živio u urbanim podrucjima. Prema istim izvorima, popisima stanovništva, Romi su na ovim podrucjima vecinom bili rimokatolicke vjeroispovijesti, mlade dobne strukture i gotovo potpuno nepismeni.18 Potrebno je napomenuti kako se politika jugoslavenskih državnih vlasti prema Romima nije razlikovala od prošlih vlasti, a bila je obilježena brojnim neuspješnim pokušajima represivne asimilacije i prisilne sedentarizacije.19 I u ovom su razdoblju središnje jugoslavenske vlasti nastavile su s politikom represivne asimilacije u kontekstu zakonske regulacije njihovog položaja. Iako se u javnosti najavljivalo donošenje posebnog zakona za regulaciju položaja Roma na državnoj razini, do toga nije došlo, vec su državne i banovinske vlasti nesustavno 17 Vidi Tabela 2: Broj Roma u Kraljevini Jugoslaviji prema popisu stanovništva iz 1931. 18 Vojak, U predvecerje rata, str. 66–89; Vojak „Romi u popisima stanovništva, str. 447–476. 19 Vojak, U predvecerje rata, 66 - 89; Vojak, „Romi u popisima stanovništva iz 1921. i 1931.“, 447–476. D. VOJAK: Genocidno stradanje Roma na širem zagrebackom podrucju ... donosile pojedine ad hoc odredbe o Romima.20 Istodobno, Romi su se u medura­tnoj Hrvatskoj ponajviše bavili obradom drva i metala, poljoprivredom, trgovinom konjima, sakupljanjem sekundarnih sirovina (npr. starog željeza), prosjacenjem i zabavljanjem stanovništva (kao glazbenici ili cirkuski dreseri životinja).21 Manji je dio Roma u Savskoj banovini tada uspio u sklopu državne agrarne politike dobiti zemljišta kako bi se mogli baviti poljoprivredom. Istodobno, na ovom podrucju se Rome i dalje percipiralo kao lopove, varalice, širitelje zaraze, otimace djece i besposlicare. Takva percepcija cesto se u novinama (pre)naglašavala, osobito u slucajevima romskih krada, prijevara i drugih protuzakonitih radnji, a kao posljedica toga javljaju se nerijetki slucajevi nasilnog obracunavanja stanovništva s Romima.22 Romi na zagrebackom podrucju izmedu dva svjetska rata Na zagrebackom podrucju živio je manji dio romskog stanovništva i to pose­bice unutar samog Grada Zagreba. Dragutin Majeticje 1937. pisao o tome kako su Romi živjeli u zagrebackom naselju Trnju. On je opisao težak život Roma obilježen lošim stambenim uvjetima, siromašnom prehranom, nezaposlenošcu, sumnjicavosti društva i policijskom (žandarmerijskom) represijom: „…siva celta pricvršcena za kolac i za kola, to je kuca, dom cigana. Ispred šatora dogorijeva klada, a vjetar raznaša pepeo. Stara ciganka na ulazu u šator radoznalo me pogleda, a kada spozna da se zaista netko usmijelio da dode, nestane u šatoru, da se zatim ukaže lik starog ciganina: iskidane odjece, nepocešljane kose i neobrijene brade, crnih brkova…(…)…bacim pogled u šator: U kolima leži stara ciganka. Ka­šljuca. Na zemlji leže vrece- to je ciganski krevet! Dva neoprana tanjura, oko kojih zuje muhe i jedna zardjala žlica- to je pokucstvo ciganskog stana…(…)…saznajem da se njegov djed doselio prije 90 godina u Hrvatsku, te da stalno ova porodica živi u blizini Zagreba. Ne putuju kao ostali cigani, vecrade kod ‚šodoraša‘ za komad kruha i koji dinar…(…)…Cime hranite djecu? Skuhala sam corbu od zelenog lišca i malo kruha ispekla, eto…(…)…pogledam na cigana što leži ispred drugog šatora. U ratu je nastradao. Eto vidite: za rat i vojsku nas priznaju kao ljude, a inace?…Ovdje nas tjeraju od jednog mjesta na drugo. Svi nas mrze, a mi nismo lopovi, ne krademo. Ja još nisam bio u zatvoru. Radio bi, ali nemam što…(…)…tko se brine za nas? Žandari, koji nas proganjaju i nitko više na ovom svijetu…(…)…mali golišanci vrištali su oko nas. Danas još ne shvacaju svoju sudbinu gorke realnosti. Za njih postoji život slobode, život patnje; na taj se život priucavaju i uce zakon ljudi: ‚Cigan mora biti rob!‘…“.23 Zagrebacke gradske vlasti su 1930. odlucile zabraniti boravak Romima na svom podrucju, smatrajuci ih odgovornima za „neprilike i za gradjanstvo i za po­ 20 Janjatovic, Deca careva, pastocard kraljeva, str. 17; Sobolevski, Nacionalne manjine u Kraljevini Jugoslaviji, str. 395; Maštrovic, Kako bi cigani, str. 5. 21 Vojak, „Romi u popisima stanovništva“, 447–476. 22 Pavlek, K agrarnoj reformi, str. 37- 38; Zatluka, Ciganski problem, str. 2; Vojak, Romi u popisima stanovništva, str. 187–200. 23 Majetic, U logoru cigana, str. 5. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) liciju“. Tako je zagrebacko redarstvo sprecavalo Romima prijelaz Savskog mosta i zadržavanje na gradskom podrucju.24 Zatim je zagrebacko kotarsko poglavarstvo odredilo smještaj Roma u naselje kraj Sv. Klare. No, rješenje prisilnog premještaja Roma u Sv. Klaru se nije pokazalo uspješnim, jer su Romi i dalje bili prisutni na zagrebackim ulicama te ih se i dalje okrivljavalo ih kao „stalnu napast“ za okolno stanovništvo i izletnike.25 Pozadina ovakvog odnosa vlasti prema Romima je u negativnoj percepciji Roma kao okorjelih kradljivaca, varalica i besposlicara. Takva percepcija je vidljiva i kod zagrebackih kotarskih i opcinskih vlasti. Samo­borske kotarske vlasti sredinom prosinca 1937. u odgovoru na pitanje o potrebi kolonizacije Roma središnjim Banskom vlastima navode kako Romi „ugrožavaju osobnu sigurnost gradjana i njihovu imovinu“ i pritom „državi služe na sramotu“, a opisuje ih se kako „ne žive covjecanskim životom, vec životom divljaka“ te su „zlo za narod i državu, a i sami za se“.26 Stubicke kotarske vlasti u studenom 1938. u dopisu središnjim Banskim vlastima Savske banovine u Zagrebu navode „neophodnu potrebu kolonizacije cigana“ jer „nanose silne štete narodu“, „kradu“ i „otimaju“ te „zadaju mnogo jada svim vlastima“.27 Iste su kotarske vlasti predložile sterilizaciju Roma kao mjeru kojim bi se riješilo cigansko pitanje: „…Nuzgredno se skrece pažnja, da bi ciganske družine muško i žensko trebalo sterilizirati te ih onesposobiti za porod i na taj nacin bi se naša država i njezini gradjani po vremenu rešila ciganskih banda tih narodnih nametnika – divljaka. Ovaj korak bi bio najuspješniji za pozitivno rešenje ovog važnog pitanja, a usporedno s drugim naprednim državama…“.28 Vlasti Banovine Hrvatske su 6. travnja 1940. izdala Naredbu br. 31.148/1940 kojom sve opcine i žandarmerijske stanice pozvala na pridržavanje postojece zakonske regulative o Romima. Unutar ove mjere propisala je popisivanje Roma zavicajnika na odredenom podrucju, kako bi se svakom od njih izdali potrebni dokumenti s fotogra.jom.29 Popis Roma u zagrebackom kotaru proveden je u sr­pnju 1940.30 Tako je u opcini Sv. Klara popisano 45 romskih obitelji s ukupno 282 Roma, u opcini Pušca 10 obitelji s ukupno 28 Roma, u opcini Stupnik 8 obitelji s 26 Roma, u opcini Zaprešic tri obitelji s 13 Roma, te u opcini Sesvete 20 obitelji sa 123 Roma. Ukupno je popisano 86 obitelji s 472 Roma.31 Ovim popisom za­ 24 Obzor, 28.07.1930., br. 171, str. 3. 25 Jutarnji list, 5.III.1931., br. 6856, str. 4; Jutarnji list, 9.V.1933., br. 7641, str. 8. 26 Hrvatski državni arhiv, Zavod za kolonizaciju NDH, sign. HR-HDA-246, kut. 79, br. 5425/1937 27 Hrvatski državni arhiv, Zavod za kolonizaciju NDH, sign. HR-HDA-246, kut. 79, br. 11344/1938 28 Isto. 29 Hrvatski državni arhiv, Banovina Hrvatska. Odjel za unutarnje poslove, sign. HR­HDA-157, kut 112, br. 18931/1940. 30 Isto. 31 Hrvatski državni arhiv, Banovina Hrvatska. Odjel za unutarnje poslove, sign. HR­HDA-157, kut 272, bez broja; Ukoliko se podaci iz popisa 1940. usporede s podacima iz popisa 1931. uocljivo je kako je došlo do neznatnog proasta broja Roma. Naime, na podrucju kotara Zagreb ukupno je bilo 1931. popisano 555 Roma, i to u opcinama: Brezovica (29), Gracani (63), Pušca (33), Sesvete (99), Stupnik (91), Sveta Klara (232) i Vrapce (8), tj. na podrucju samo pet D. VOJAK: Genocidno stradanje Roma na širem zagrebackom podrucju ... grebacke vlasti su stekle kljucne sociodemografske podatke o položaju romskog stanovništva na njihovom podrucju. Ukratko o progonu Roma u NDH Drugi svjetski rat zahvatio je hrvatska podrucja u travnju 1941. uslijed kraceg vojnog sukoba Sila Osovine predvodenih Njemackom, s vojskom Kraljevine Ju­goslavije, nakon cije kapitulacije osnovana je Nezavisna Država Hrvatska (dalje NDH). Profašisticki Ustaški pokret predvoden Antom Pavelicem preuzeo je vlast uz pomoc i podršku Sila Osovine, koju su priznavale samo države povezane s navedenim vojno-politickim savezom.32 Ustaška politicko-ideološka promišljanja o oblikovanju novoosnovane hrvatske države iskljucivala su pripadnike manjinskih dijelova stanovništva, poput Židova, Srba i Roma, isticuci kako oni ne mogu živjeti u novouspostavljenoj državi.33 Ustaške vlasti nisu dugo cekale s rješavanjem onoga što se u javnosti nazivalo „ciganskim pitanjem“. U prilog im je išlo postojanje negativnih predrasuda prema Romima na temelju cega su prikazivani kao „paraziti“ u novoj ustaškoj Hrvatskoj. Kako bi se zakonski i socijalno izoliralo romsko stanovništvo, donijeti su krajem travnja 1941. rasni zakoni, poput „Zakonske odredbe o rasnoj pripadnosti“, „Zakonske odredbe o državljanstvu“ i „Zakonske odredbe o zaštiti arijevske krvi i casti hrvatskog naroda“, u cijem je clanku 4. jasno navedena rasna klasi. kacija Roma.34 Osim ovih rasnih zakona, Romi su bili diskriminirani i drugim zakonima u NDH. Primjerice, ukoliko se netko arijskog podrijetla želio oženiti pripadnikom iz „ciganske“ zajednice, bilo je potrebno dobivanje posebne potvrde od strane Ministarstva unutarnjih poslova.35 Ubrzo nakon donošenja (ili donesene) zakonske podloge za progon Roma, državne su vlasti poduzele sljedeci korak, a to je bilo popisivanje Roma kako bi se ustanovio njihov tocan broj na odredenom mjestu. Potrebno je napomenuti kako državnim vlastima nije bilo moguce utvrditi tocan broj Roma, jer se planirani popis stanovništva za 1941. nije proveo uslijed izbijanja Drugoga svjetskog rata te su se koristili podacima iz popisa stanovništva iz 1931.36 Istodobno, Zavod za koloniza­ciju NDH inicirao je popisivanje Roma i to zbog pritiska odredenih lokalnih vlasti, opcina (Sv. Klara, Pušca, Stupnik, Zaprešic, Sesvete) popisano je 455 Roma. Devet godina kasnije je na podrucju navedenih pet opcina popisano ukupno 472 Roma što je cinilo povecanje od 17 Roma, manje od ocekivanog (prirodnog) povecanja. No, nepodudarnosti u podacima mogu se objasniti metodološkim propustima u prikupljanju podataka; Hrvatski državni arhiv, Republicki zavod za statistiku SRH, sign. HR HDA – 367. kut. 55, sv. 70. 32 Pavlicevic, Povijest Hrvatske, str. 399 - 461; Goldstein, Hrvatska 1918–2008, str. 205 -349. 33 Zlocini na jugoslovenskim prostorima, str. XXXIII. 34 Lengel-Krizman, Prilog proucavanju terora str. 30 - 32; Matijevic, Rasna pripadnost, str. 52 - 53. 35 Vojak, Papo, Tahiri, Dokumenti, str. 82 - 85. 36 U fondu Republickog zavoda za statistiku nalaze demografske procjene o broju Roma u NDH na temelju popisa stanovništva iz 1931; Hrvatski državni arhiv, Republicki zavod za statistiku SRH, sign. HR HDA – 367., sv. 81–82, kut. 63. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) koje su željele protjerati Rome sa svog podrucja smatrajuci ih velikim problemom za sigurnost i zdravlje stanovništva.37 Zavod je predložio da se Romi, na temelju clanka 4. Zakonske odredbe o rasnoj pripadnosti, što prije prijave svojoj opcini koja ce ih popisati, te da se popisi dostave nadležnim kotarskim vlastima i Ministarstvu unutarnjih poslova. Takoder, kotarske vlasti trebale su predložiti mogucnosti, na­cine i mjesta „potpune kolonizacije“ Roma.38 Upravo je ovaj navod znacajan jer sugerira kako je Zavod za kolonizaciju nastojao prikriti stvarne razloge popisivanje Roma – pripremu njihove sveobuhvatne kolonizacije. U takvom politickom kon­tekstu je Ministarstvo unutarnjih poslova NDH 3. srpnja 1941. objavilo odredbu o popisivanju Roma navodeci da je to „prva mjera u postupku protiv cigana“.39 U ljeto 1941. provodilo se popisivanje Roma, što je omogucilo ustaškim vlastima dobivanje podataka vezanih za romsko brojno stanje i nacin života (sjedilacki ili nomadski) te o njihovom ekonomskom stanju. Ovi podaci trebali su biti iskorišteni, ponajprije, za kolonizaciju Roma. Ministarstvo unutarnjih poslova trebalo je prikupljene podatke o popisivanju Roma dostaviti Zavodu i to zajedno s prijedlozima „o mogucnosti, nacinu i mjestu potpune kolonizacije cigana“. Takoder, potrebno je istaknuti kako je Zavod predlagao da se zabrani izdavanje dozvola za putovanje, ustvari kretanje Roma, do donošenja „daljnje odredbe“ što je znacilo da se u potpunosti željelo kontrolirati njihov položaj do donošenje konkretnih planova što s njima uraditi.40 Nisu poznate daljnje aktivnosti Zavoda u pripremanju ili pro­vodenju same kolonizacije Roma u NDH zbog cega je logicno zakljuciti kako se od ove kolonizacije odustalo, vjerojatno zbog nedovoljne spremnosti vlasti NDH u njezinu provodenju uslijed sve težih ratnih (ne)prilika. Istodobno s donošenjem rasnih zakona, popisivanjem Roma u kontekstu promi­šljanja o njihovoj kolonizaciji i deportacijama u logore, ustaške vlasti su u nekoliko slucajeva vršile masovna ubijanja Roma. Takvi slucajevi se dogadaju krajem srpnja 1941. na širem karlovackom i glinskom podrucju te krajem prosinca 1941. i pocet­kom sijecnja 1942. na podrucju Vrginmosta.41 42 Zatim su se ustaške vlasti odredile za konacno rješavanje „ciganskog pitanja“. Okružnicom Ministarstva unutarnjih poslova i odredbom Ustaške nadzorne službe, uz podršku Ravnateljstva za javni red i sigurnost, od 19. svibnja 1942. propisana je deportacija svih Roma iz NDH u jasenovacki koncentracijski logor.43 Na temelju ove odredbe zapocela su masovna 37 Hrvatski državni arhiv, Zavod za kolonizaciju NDH, sign. HR-HDA-246, kut. 79, br. 1179/1941. 38 Hrvatski državni arhiv, Zavod za kolonizaciju NDH, sign. HR-HDA-246, kut. 79, br. 1179/1941. 39 Državni arhiv u Zagrebu, Upravna opcina Kustošija, sign. HR-DAZG-1050, kut. 25, br. 4066; Slavica HRECKOVSKI, „Progoni i deportacije slavonskih Roma u koncentracioni logor Jasenovac“. U: Okrugli stol 21. travnja 1984., ur. Dobrila Borovic. Jasenovac: Spomen-podrucje Jasenovac, 1985., 35. 40 Hrvatski državni arhiv, Zavod za kolonizaciju NDH, sign. HR-HDA-246, kut. 79, br. 1179/1941. 41 Lengel-Krizman, Genocid nad Romima, str. 40; Đuric, Banijski partizanski odredi, str. 42. 42 Đuric, Banijski partizanski odredi, str. 42. 43 Vojni arhiv Republike Srbije, Nezavisna Država Hrvatska, br. NDH K148aI F4 D29; Dedijer, Vatikan i Jasenovac, str. 302 - 303; Lengel-Krizman, Genocid nad Romima, str. 41 - 42. D. VOJAK: Genocidno stradanje Roma na širem zagrebackom podrucju ... uhicenja i odvodenja Roma što se u javnosti prikazivalo kao rješavanje „ciganskog pitanja“ iskorištavanjem njihove radne snage u logorima.44 U slijedecim mjesecima vecina Roma završila je u jasenovackom logoru, izuzev manjeg dijela sedentarnih Roma muslimanske vjeroispovijesti s podrucja Bosne i Hercegovine („Bijelih Ci­gana“). Oni su bili izuzeti od popisivanja u ljeto 1941. i deportacija u jasenovacki logor u svibnju 1942. zbog reakcije dijela muslimanskih intelektualaca uz podršku muslimanskih vjerskih institucija prema središnjim ustaškim vlastima u Zagrebu.45 Romsko stanovništvo posebno je stradalo u jasenovackom koncentracijskom logoru. Za razliku od drugih zatocenika, Rome se prilikom deportacije u logore nije službeno bilježilo pojedinacno, vec kao dio odredenoga „željeznickog vagona“. Osim toga, Romi su u jasenovacki logor dolazili pješice u dugotrajnim marševima. Svima njima dolaskom u Jasenovac oduzeta je (opljackana) sva osobna imovina.46 Dolaskom u jasenovacki logor, Romi su bili podijeljeni na dvije skupine: nemocni, bolesni, žene i djeca nalazili su se u skupini 3b, a „jaci i izdržljiviji“ Romi u skupini 3c.47 Romi su unutar jasenovackoga logorskog sustava bili smješteni u sjeveroi­stocnom dijelu logora (Logor III C).48 Istodobno, drugi dio romskih logoraša u pocetku je bio smješten u selu Uštica u iseljenim srpskim kucama, no ubrzo je zbog njihova prekomjernog broja dio premješten u prekosavsko selo Gradina, u kojemu su se provodile najmasovnije likvidacije.49 Stradanje Roma na zagrebackom podrucju Romi na zagrebackom podrucju bili su kao i drugi Romi u NDH obuhvaceni rasnim zakonima, kojima su izgubili sva gradanska prava te i zakonski postali „ne­poželjni“ dio novog društva. Zanimljivo je sjecanje Veljka Kovacevica s pocetka Drugoga svjetskog rata, u kojem opisuje dolazak komunisticki revolucionarnih boraca u Zagreb i slucajni susret s Romima: „…Trebalo je proci Podsused, Vrapce, stici u Zagreb i pronaci partijske veze. Podsuseda smo se mnogo plašili. Kilometar dalje od mosta sretosmo nekoliko kola Cigana. S jednih kola side jedna lijepa Ciganka i poce da nas salijece kako bi nam gatala. U nadi da bismo mogli nešto preko nje saznati, pristadosmo. Sem toga, govorilo nam se s privlacnom djevojkom. Ciganka nam je pricala o velikim putevima, o sreci, o ljubavi, o buducoj djeci i dizala marku po marku. Njene price bile su neobicno lijepe. Rado smo joj davali marke. — Kako je u Podsusedu? — upitasmo. — Slabo, slabo. Otuda su nas istjerali. — Ima li mnogo ustaša? — Na svakom koraku. Dok smo još razgovarali s Cigankom, naide jedan seljak, koji je, vozeci se u kolima, gonio 44 Nova Hrvatska, 03.06.1942., str. 8; Hrvatski narod, 14.06.1942., str. 4. 45 Džemaludinovic, Jedno svjedocanstvo, str. 72 – 73; Hadžijahic, „Bosanski Romi 1941/1942., str. 1313 - 1323. 46 Kovacevic, Prvi dan u logoru, str. 117 - 118, 120. 47 Kevo, Poceci logora Jasenovac, str. 67 - 68. 48 Riffer, Grad mrtvih, str. 38. 49 Lengel-Krizman, Genocid nad Romima, 47–48. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) petnaestak mirnih konja. Odmah mu se prikljucismo i ponudismo pomoc. Bio nam je zahvalan. Rasporedili smo se s jedne i s druge strane ceste, gonili konje, vikali na njih, više da bismo ih plašili nego smirili. S coporom konja, kao vrijedni cobani, ušli smo u Podsused. Ustaše su jurile na biciklima i u automobilima, mimoilazili nas, razgonili nam konje, ne obaziruci se ni najmanje na nas. Tako smo stigli do predgrada Zagreba. Tu smo se rastali od našeg dobrodošlog saputnika…“.50 Iz ovog opisa uocljiva je napetost koja je vladala pocetkom rata u predgradu Grada Zagreba, a u kojem Romi još nisu bili progonjeni od strane ustaških vlasti. Tabela 3. Broj Roma u Velikoj župi Prigorje i Gradu Zagrebu (prema podacima iz popisa stanovništva 1931.) Velika župa Prigorje Dugo Selo 38 Kutina 24 Samobor 87 Stubica 62 Sveti Ivan Zelina 88 Velika Gorica 453 Ukupno 752 Grad Zagreb 56 UkupnoVVŽ Prigorje + G. Zagreb 808 Izvor: Hrvatski državni arhiv, Republicki zavod za statistiku SRH, sign. HR HDA – 367, kut. 55., sv. 70. Pocetkom srpnja 1941. Redarstveno ravnateljstvu u Zagrebu objavilo je „oglas“ u kojem je navedeno kako …odredbom Ministarstva unutrašnjih poslova od 3. VII. 1941. broj 13542 Pr. M.U.P. – 1941 imadu se popisati svi cigani obojeg spola, kao i djeca koji borave stalno i nestalno na podrucju grada Zagreba bez obzira na zanimanje. Obzirom na to pozivaju se svi cigani, koji borave na podrucju grada Zagreba, da se radi popisa prijave kod Redarstvenog ravnateljstva u Zagrebu, Gjorgjiceva ulica br. 4 u katu soba br. 12 i to dana 22 i 23 srpnja o. g. od 16 do 19 sati…“.51 Ovime je zapocelo popisivanje Roma i na zagrebackom podrucju. O provodenju samog popisa gotovo se ništa ne zna, jer popisi nisu sacuvani. Ono što je sacuvano, jest dio spisa lokalnih opcinskih vlasti sa zagrebackog podrucja. Sesvetske opcinske vlasti izvješcuju 20. srpnja 1941. o Romima na svom podrucju, pritom predlažu zagrebackim kotarskim vlastima: 50 Kovacevic, Od Njemacke do Zagreba, str. 239. 51 Grada za povijest Narodnooslobodilacke borbe, str. 72; O tome više vidjeti: „Cigani s podrucja Zagreba moraju se prijaviti“, Hrvatski narod, 19.07.1941., str. 7; „Zigeuner müssen sich polizeilich melden“, Deutsche Zeitung in Kroatien, 19.7.1941., str. 4. D. VOJAK: Genocidno stradanje Roma na širem zagrebackom podrucju ... „…da se ovi cigani presele i negdje koloniziraju kako bi se ovaj cist hrvatski kraj naseljen hrvatskim življem ocisti od cigana…“.52 Slicno sesvetskim opcinskim vlastima, opcinske vlasti u Stenjevcu 23. srpnja 1941. izvještavaju zagrebacke kotarske vlasti kako: „…ujedno se predlaže, da se navedeni cigani svi ovdale odstrana njihove nekretnine zapljene, pošto se žitelji iz ove opcine na cigane jake srde, je ne živu valjanim i poštenim životom, njihove žene po selu prosjace, raznašaju uginulu živad i stoku, napasivaju svoje konje i blago na seljackim posjedima, te prave i drugu štetu…“.53 Istog dana su opcinske vlasti u Remetama izvijestile zagrebacke kotarske vlasti kako se na njihovom podrucju nalazi jedna romska porodica Nikolic, koja je stalno nastanjena na svom posjedu te se bavi prijevozom robe.54 Druge opcinske vlasti u Sv. Klari, Zaprešicu, Brezovici, Stupniku, Vrapcu, Pušci i Brdovcu poslale su popis Roma sa svog podrucja, bez dodatnih prijedloga.55 Istodobno su opcinske vlasti u Marku­ševcu, Šestinama i Kustošiji izvijestile kako na njihovom podrucju ne žive Romi.56 Popisi romskog stanovništva zasigurno su pomogli ustaškim vlastima u identi.ciranju Roma za vrijeme provodenja sveobuhvatne deportacije Roma u jasenovacki koncentracijski logor na temelju odredbe od 19. svibnja 1942. Na temelju te odredbe je Zapovjedništva ustaške nadzorne službe 26. svibnja 1942. izdalo naredbu Redarstvenoj oblasti za Grad Zagreb: „…Poziva se naslov, da žurno poduzme mjere zajedno sa podrucnim oblastima, te kotarskim oblastima cije podrucje granici sa podrucjem grada Zagreba, da se ciela okolica grada ocisti od cigana. Svi cigani do kojih se dode savezno sa provedenom akcijom imadu se bez ikakvog postupka odpremiti u sabirni i radni logor Jasenovac. Stvar je žurna jer još tokom ovog tjedna nesmije u okolici grada Zagreba biti ni jednog cigana….“.57 Kriminalni odjel Redarstvene oblasti za Grad Zagreb je zatim 28. svibnja 1942. proveo deportaciju 69 Roma u jasenovacki „sabirni i radni“ logor, a dan kasnije su iste nadležne logorske vlasti potvrdile prijem Roma sa zagrebackog podrucja. O ovoj deportaciji sacuvana je dokumentacija koja se sastoji od popisa 52 Državni arhiv u Zagrebu, Upravna opcina Stupnik, sign. HR-DAZG-1051., kut. 63/2, br. 7424/1941. 53 Državni arhiv u Zagrebu, Upravna opcina Stupnik, sign. HR-DAZG-1051., kut. 63/2, br. 4979/1941. 54 Državni arhiv u Zagrebu, Upravna opcina Stupnik, sign. HR-DAZG-1051., kut. 63/2, br. 1636. 55 Potrebno je napomenuti kako spomenuti popisi Romi nisu pronadeni u ovom fondu; Državni arhiv u Zagrebu, Upravna opcina Stupnik, sign. HR-DAZG-1051., kut. 63/2, br. 1201/1941; br. 3032/41; br. 1843–1941; br. 4035 /1941; br. 2693/1941; br. 3354/1941; br. 4822/1941. 56 Državni arhiv u Zagrebu, Upravna opcina Stupnik, sign. HR-DAZG-1051., kut. 63/2, br. 7174 – 1941; br.1354; br. 4066/1941. 57 Grada za povijest narodnooslobodilacke borbe, knjiga II (sijecanj—lipanj 1942), str. 364 - 365. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) 69 Roma. Ono što je zanimljivo u toj dokumentaciji jest da su popisani iskljucivo muški Romi, dok nije popisana niti jedna Romkinja. Logicno je pretpostaviti da su zajedno s Romima i njihove žene, kceri, rodakinje bile deportirane u logor, stoga je vjerojatno da su samo popisani Romi kao vode domacinstva, bez navodenja ostalih clanova obitelji. Iz samog popisa je vidljivo da su deportirani Romi iz Grada Zagreba i okolnih podrucja poput Remeta, Stenjevca, Vrapca, Samobora, Odre, Bistre, Sv. Klare, Resnicke Trnave, Granešine, Bukovca, Sesveta, Dugog Sela i dr. Vecina Roma bila je oženjena i posjedovala je jedna kola s konjem. Najmladi deportirani Rom imao je 13 godina, a najstariji 78 godina.58 Svjedocanstva preživjelih Roma sa zagrebackog podrucja Svjedocanstva preživjelih Roma predstavljaju jedan od znacajnih izvora za bolje razumjevanje onoga što se dogodilo Romima sa zagrebackog podrucja za vrijeme deportiranja u jasenovacki koncentracijski logor, te kakav je bio njihov položaj unutar samog logora. Prvo svjedocanstvo odnosi se na Štefana Nikolica koji je 14. ožujka 1952. dao iskaz kod Okružnog suda u Zagrebu u krivicnom predmetu protiv Artukovic dr. Andrije. Štefan se rodio 11. prosinca 1918. u Bistri, a prilikom davanja iskaza navedeno je da je bio „nepismen“ i kako „nije kažnjavan“. On u svom iskazu opisuje svoje životne prilike prije same deportacije: „…Ja sam porijeklom ciganin. Od god. 1937. pa do polovine mjeseca maja 1942 ja sam sa svojom porodicom živio u Zagrebackoj Dubravi zaradjujuci svoj svakodnevni kruh prevoženjem, jer sam imao svoje konje i kola. Imao sam ženu Nikolic Šte.cu staru 20 godina,i jedno dijete Danicu, staru 3 godine. U casu kad smo po policijskim organima tzv. Nezavisne Države Hrvatske bili odvedeni u koncentracioni logo Jasenovac moja žena nalazila se je u IX. mjesecu trudnoce i trebala je kroz tri tjedna roditi…“.59 Štefan je naveo kako se deportacija njega i drugih Roma iz zagrebacke Du­brave dogodila sredinom svibnja 1942: „…Kako sam spomenuo polovinom mjeseca maja 1942. došlo su u Zagrebacku dubravu, gdje se je nalazilo citavo cigansko naselje, policijski organi tzv. Nezavisne Države Hrvatske i ustaše, te su nam rekli da smjesta moramo napustiti svoje domove i da cemo svi bez razlike biti otpremljeni nekuda u Bosnu, gdje cemo biti na prisilnom radu, i raditi na nekim napuštenim posjedima. Stvarno su svi cigani iz spomenutog naselja sa svojim stvarima prepraceni na tzv. sajmište u Zagrebu, gdje smo bili uto­vareni u 4 marvinska vagona i u tim vagonima ostali smo zatvoreni 2 dana, a nakon toga smo krenuli vlakom u pravcu Istoka…“.60 58 Hrvatski državni arhiv, Ustaška nadzorna služba- Ured II Ustaška obrambena služba, sig. HR-HDA-248, kut. 6, br. 30052. 59 Hrvatski državni arhiv, Javno tužilaštvo SR Hrvatske, sign. HR-HDA-421, kut. 128, Štefan Nikolic – iskaz. 60 Isto. D. VOJAK: Genocidno stradanje Roma na širem zagrebackom podrucju ... Uocljivo je kako su se ustaške vlasti u slucaju deportacije Štefana i njegovih sunarodnjaka koristile obmanom, govoreci Romima kako ce biti odvedeni u Bosnu, gdje ce „prisilno“ raditi na nekim „napuštenim posjedima“. Razlog toj obmani jest da su ustaše tako nastojale u što vecem miru, bez otpora kod samih Roma, provesti deportaciju do jasenovackog logora. Iz Štefanovog iskaza primjetno je u kakvim su neljudskim uvjetima Romi deportirani u logore. Putovanje iz Zagreba do Jasenovca vlakom trajalo je tri dana, od toga su Romi dva dana proveli zakljucani u stocne vagone. Štefan u opisu dolaska u jasenovacki logor navodi: „…Treceg dana negdje oko 11 sati prije podne naši su vagoni bili odkopcani pred koncentracionom logoru Jasenovac. U vagonima smo bili zatvoreni oko 2 sata i kroz prozorcice smo razgledavali okolinu. Na jednoj poljani primijetio sam citavu gomilu razbacanih kola, za koju sam zakljucio da su bila vlasništvo cigana, obzirom na poseban tip kola koje su cigani obicavali izradjivati. Takodjer sam vidio da se je nekoliko grupa cigana kretalo mimo nas pored Save, a za svakom grupom na jednim kolima vozili su se ustaše, a u kolima su se nalazili krampovi, lopate i željezni batovi. U svakoj grupi nalazili se je 40 – 50 muškaraca, žene i djece, a sve su to bili cigani. Vidio sam da su neki ljudi iz tih grupa okajali i zapomagali. Iz jedne grupe bila je jedna starica pala na zemlju, vjerojatno je bila iscrpljena, pa je tada k njoj pristupio jedan ustaša, istrgao joj iz ruku njezin štap i tim štapom je poceo nemilosrdno lupati po glavi, a nakon toga joj je užetom svezao ruke i odvukao do obale Save odakle ju je bacio u vodu. Slicna stvar ponovila se sa jednom ženom iz jedne od iducih grupa. Koliko se sjecam, ukupno je bilo prošlo pokraj nas 5 takovih grupa. Nakon toga nama su ustaše pocele zabranjivati da gledamo kroz prozorcice kamenjem. Nakon prolaska tih, otprilike pola sata kasnije, vidjeli smo iz protivnog pravca dolaziti gru­pu od 20 – 30 ustaša od kojih su neki bili samo u košuljama, a drugi su imali ljetne bluze, medjutim svi su imali zasukane rukave i ruke su ime bile potpuno krvave, a krvlju su im bile poprskane i cizme. Nakon toga nam je postalo sve jasno, da smo prevareni, te da cemo ovdje stradati. Kako sam rekao u vagonima smo nalazili oko 2 sata, nakon lega su nas istjerali iz vagona i morali smo u neke sanduke pobacati sve naše isprave, novac i predmete od vrijednosti. Ja sam zapitao nekoga ustašu, da li ce se sastaviti popis o ovim stvarima, koje nam se oduzimaju, našto se je ovaj izderao neka ništa ne pitam. Bilo nam je receno, da ce svaki onaj, koji zataji makar 25 para odmah biti ubijen. Na tu prijetnju mi smo u te sanduke pobacali sve stvari, pa cak i cikove i mrvice duhana koje su nam se nalazile po džepovima. Zatim su nas ponovno strpali u vagone i zatvorili…“.61 I u Štefanovom slucaju, ustaše su Rome prilikom dolaska u jasenovacki logor, sustavno pljackali. Štefan je na odredeni nacin imao srecu što je zbog svoje mladosti i snažne konstitucije bio izabran za posebne poslove u logoru: „…Poslije pola sata bili smo ponovno istjerani iz vagona i tu su svi mladji i jaci i odporniji muškarci odvojeni, i odvedeni u jedan logor u kojem su se nalazile barake u kojima su stanovali zatocenici koji su u logoru radili .zicke poslove. Iz ova 4 vagona bilo nas je izabrano vrlo malo, najviše 10 muškaraca…“.62 61 Isto. 62 Isto. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) Štefan zatim opisuje „ciganski logor“ koji je cinio manji dio jasenovcakog logora, a u kojeg su bili smješteni Romi: „…Istog dana, poslije podne, oko 3 sata, muškarce, ženu i djecu, koji su ostali u vago­nima, odveli su u jedan drugi logor koji se je nalazio u blizini. To je bio ogradeni bodlji­kavom žicom prostor otprilike 200 cetvornih hvati velik, na kojem nije bilo nikakovih nastambi ili zgrada. Na tom prostoru nalazio se je veliki broj muškaraca, žene i djece, sve od reda cigani. U logoru u kojem sam se ja nalazio bilo je više hiljada ljudi, medju kojima je bilo židova, pravoslavaca i cigana. Buduci da svi nisu mogli stati u barake, neki su spavali i vani. Buduci da ja još uvijek nisam znao, kuda sam dopremljen, to sam se interesirao gdje se nalazim, našto su mi ljudi, koji su prije mene u taj logor bili dovedeni, rekli da bolje neka ništa ne pitam. Istoga ili drugoga dana, bio sam u tom radnickom logoru sreo svoje kumove Nikolic Janka i Antuna iz Pušce Bistre, koji su se u tom logoru nalazili vec dva tjedna. Oni su bili toliko mršavi i obrašteni bradama, da ih ja nisam ni prepoznao. Oni su mi pricali da su vectrebali biti pobijeni u tom logoru, pa da su vec bili iskopali i jame u koje su trebali biti baceni, medjutim da su ipak bili poštedeni i poslani u grupu za vršenje teških .zickih radova. NikolicJanko mi je pricao, da s druge strane Save ustaše ubijaju cigane, te da je on zakopavao neke pobijene žrtve, a medju njima da je pronašao i svoju vlastitu ženu i djecu…“.63 Štefan je u jasenovackom logoru obavljao poslove poput kopanja jama za grobnice i odredene poljoprivredne poslove (npr. sadnje graha): „…Drugog dana ujutro mi smo bili poslani radi kopanja nekog graha i radili smo sasvim u blizini ciganskog logora u kojem se je nalazila moja žena i djeca. Iz tog logora protekle noci bila je odvedena gotovo polovina zatocenika, koji su samnom bili došli prijašnjeg dana. Moja žena, koja me je primjetila, vikala mi je preko žice, da se boji za sudbinu svoju i svoje djece, a ja sam bio zamolio ustašu, koji nas je cuvao, da mi dozvoli da s njom caskom porazgovaram, što je ovaj odbio, rekavši mi da koliko sam sa ženom razgovarao, da je to sve, te da više s njom ne cu razgovarati. Istog dopodneva negdje oko 11 sati, u taj logor bila je ušla grupa ustaša koja je zapovjedila svim ciganima, da skinu gornje rublje, i cipele, pa su ih sasvim vezali žicom za ruke i to dvojicu ljudi zajedno, i odveli nekuda iz logora. Nakon toga, od njih se u taj logor nije više nitko povratio…“.64 Takoder je u samom jasenovackom logoru svjedocio brojnim zlocinima nad Romima i drugim logorašima: „...Iduceg dana vidio sam sa nasipa, jer seje logor nalazio kraj obale Save, na drugoj strani obale odprilike 150 – 200 metara udaljeno, kako su ustaše bacale u visu malu djecu i docekivali ih na bajunete. Video sam da je na taj nacin ubijeno 6 ili 7 djece. Petog dana ja sam sa jednom grupom cigana prebacen camcem na južnu obalu Save i tu smo podijeljeni u 4 grupe, pa nam je bilo stavljeno u zadatak da kopamo u zemlji velike jame. Na rad nas je moglo biti ukupno oko 50 ljudi, a ove jame su bile od obale Save udaljene odprilike 200 metara. Jame su bile velicine odprilike 10 metara u kvadrad, a bile su gotovo još i nešto dublje. Svakog dana smo iskopali 4 takove jame, a radili smo od 7 sati izjutra pa do 16 sati poslije podne. Odmah prvoga dana ja sam sa jednom grupom cigana zatrpavao ranije iskopane jame. U tim jamama na­ 63 Isto. 64 Isto. D. VOJAK: Genocidno stradanje Roma na širem zagrebackom podrucju ... lazili su se pobijeni cigani muškarci, žene i djeca. Ja sam tog dana zatrpao 7 takovih jama, a u svakoj jami se je nalazilo 40 – 50 pobijenih ljudi. Po ranama se je vidilo da su žrtvama lubanje razbijene nekim teškim predmetom, vjerojatno batom, a bilo je dosta pobijenih kojima su bili rasporeni trbusi, tako da su im ispala crijeva. Nekim žrtvama su bila odsjecena uha i ruke. Izvjestan broj žrtava nalazio se je pobijen izvan jama, pa smo ih skupljali i bacali u jame, a zatim zatrpavali. Ja sam na južnoj obali Save rado kod iskopavanja jama ukupno 9 dana. Svakoga dana nailazili smo na isti prizor. U jamama koje smo bili iskopali ranijeg dana, nalazili samo pobijene ciga­ne, i to muškarce, žene i djecu, od koji je vecina bila samo u donjem rublju, a neki koji su imali lošija odijela bili su ubijeni u odijelima. Svi su oni pobijeni uglavnom maljevima, pa su imali razbijene lubanje. Za vrijeme našeg rada vidjeli smo, da su i to obicno poslije podne, sa sjeverne strane Save iz logora dopremane grupe cigana, koji su bili smještovani u neke napuštene kuce koje su se nalazile na južnoj obali Save. Oni su bili vjerojatno likvidirani nocu nakon našeg odlaska, jer smo redovno svakog jutra nalazili, u ranije iskopanim jamama, citave gomile pobijenih ljudi. Za vrijeme svog rada kod kopanja jama, za žrtve ustaških pokolja, ja na svoje oci nisam vidio likvidiranje zatocenih cigana, njihovih žena i djece, ali sam kroz 9 dana svakog jutra, vidio i zajedno s ostalim ciganima zakapao citave gomile ubijenih cigana…“.65 Nakon 14 dana boravka u jasenovackom logoru, Štefan se odlucio za bijeg: „…Buduci da je rad u logoru bio veoma naporan, a hranili su nas vrlo slabo, to sam ja ubrzo propao i osjetio sam da ne cu moci dugo raditi na tako teškom poslu. Buduci da se je u logoru znalo, da ce svaki onaj koji više nije sposoban za .zicke poslove biti ubijen, to sam ja s još jednom grupom cigana, koji su samnom radili, na kopanju jama, odlucio da cu pobjeci iz logora, cim nam se pruži prilika. Stvarno 14-og dana mog boravka u logoru, jedne noci uspio sam se provuci ispod bodljikave žice i pobjeci iz logora. Tom prilikom zajedno samnom pobjegli su NikolicAndrija, koji sada živi u Zagrebackoj Dubravi, Nikolic Mato, za kojeg neznam sada gdje se nalazi, Nikolic Štefan iz Kurilavca, kot. Vel. Gorica, Nikolic Štefan koji sada živi u Garešnici, LevakovicStevo, zvan Mikša, za kojeg sada neznam gdje se nalazi, Nikolic Imbro, sa boravištem u Zagrebackoj Dubravi i NikolicAntun, koji sada boravi negdje u Slavoniji. Nakon svog bijega ja sam se prebacio u Sloveniju, gdje sam negdje u mjesecu junu iste godine, uhvacen po Nijemcima i doveden najprije u koncentracioni logor Garmisch u Austriji, zatim u koncentracioni logor Salzburg, a napokon u kon­centracioni logor Dachau, gdje sam docekao oslobodenje…“.66 Iako je uspio pobjeci iz jasenovackog logora, ponovno su ga uhitili i deportirali u nekoliko logora u Austriji i Njemackog, u kojima je uspio preživjeti. Slijedeci Rom koji je preživio Drugi svjetski rat bio je Stjepan Nikolic iz Velike Gorice, koji je poput Štefana svjedocio 4. travnja 1952. u Uredu Kotarskog javnog tužioštva Velika Gorica. Stjepan opisuje svoju deportaciju u jasenovacki logor: „…datuma se tocno ne sjecam, ali je to bilo otprilike u pocetku svibnja 1941 godine, kada su došle ustaše po mene i ostalu moju familiju i to moju ženu, petero djece, oca, dva brata i tri sestre, te su nas iz Plesa, gdje sam tada stanovao sa ostalim ciganima, koji su bili u tom mjestu odveženi i to najprije na sajmište u Vel. Gorici, gdje smo se 65 Isto. 66 Isto. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) grupirali sa citavog kotara Velika Gorica, te nas je moglo biti do hiljadu. Nakon dva dana bili smo odvedeni pod pratnjom ustaša na željeznicku stanicu V. Gorica ukrcani u vagone i odveženi do Jasenovca…“.67 Iz Stjepanovog iskaza uocljiva je vjerojatna pogreška u navodenju pocetka svibnja 1941. kao vremena u kojem je bio deportiran u jasenovacki logor zajedno sa svojim sunarodnjacima. Deportacija se vjerojatno dogodila godinu dana kasnije, a potrebno je imati na umu kako su prvi logoraši u jasenovacki logor dolazili u kolovozu 1941.68 Ovoj pretpostavci ide u prilog „Izvješce o položaju – petnaest dnevni izvješce“ od 28. svibnja 1942., koje je kotarska vlast u Velikoj Gorici uputila nadležnim vlastima u Velikoj župi Progorje; „…Od strane zapovjednictva Ustaške nadzorne službe dobiven je nalog, da se imade ocistiti okolica grada Zagreba od cigana. Pod tom okolicom razumjeva se i podrucje kotara Vel. Gorica. Taj nalog je stigao ovoj oblasti dana 28. svibnja 1942 godine, te su u tom smislu i poduzete mjere kako bi kotar Vel. Gorica bio ocišcen od cigana i da isti budu otpremljeni prema navedenom nalogu u sabirni radni logor Jasenovac. Postupak je odredjen tako, da se sa tom akcijom imade zapoceti na podrucju pojedinih upravnih obcina na dan 29. svibnja 1942 godine u 8. sati prije podne uz sudjelovanje oružništva, clanova ustaške pripremne bojne kotar Vel. Gorica, a administrativni posao da imade obaviti doticno obcinsko poglavarstvo. Nad dan 20. svibnja 1942 godine svi sakupljeni cigani imadu se dopremiti u mjesto Vel. Gorica, gdje ce biti privremeno smješteni u logor pod stražom, a odavde otpremljeni u Jasenovac na daljni postupak…“.69 Iz ovog dokumenta je jasno kako se deportacija Roma iz Velike Gorice od­vijala krajem svibnja 1942. Stjepan zatim opisuje dolazak i smještaj u jasenovacki logor: „…Došavši tamo bili smo svi u zatvorenim vagonima 36 sati, nakon cega su vagone otvorili i nas grupisali na jednoj livadi ogradjenoj bodljikavoj žicom visokom oko 3 i pol do 4 metra sa par prolaza a kojima su bili stražari ustaše. Nakon toga poslije jeda [jednog, op.a.] dana su žene i djecu grupisali odvojeno od nas muškaraca i tjerali prema Uni i to nas muškarce vezavši nam ruke na ledjima sa komadom žice dugim oko polametra….“.70 Stjepan je poput Štefana Nikolica bio izdvojen za odredene poslove u jaseno­vackom logoru što mu je omogucilo da bude svjedokom masovnih ubijanja u logoru: „…Ja sam sa još 34 cigana bio izvadjen od velike grupe, te sam bio dodijeljen na rad oko okopavanja krumpira i na cišcenju korova uz štreku, koja vodi prema Novskoj. Istog dana naše žene i djeca bili su odvedeni po ustašama do iskopanih jama velicine 6 met. x 8 m., a visoke oko 3 metra odnosno 4 metra, te su tamo bile zajedno sa djecom 67 Hrvatski državni arhiv, Javno tužilaštvo SR Hrvatske, sign. HR-HDA-421, kut. 128, Stjepan Nikolic – iskaz. 68 Isto. 69 Državni arhiv u Zagrebu, Kotarska oblast Zagreb, sign. HR-DAZG-23, kut. 8, br. 249­ Pr- 1942. 70 Isto. D. VOJAK: Genocidno stradanje Roma na širem zagrebackom podrucju ... ubijene. Na taj rad oko cišcenja štreke odlazio sam kroz 8 dana, koliko sam se nalazio u logoru Jasenovac i svaki dan uz pratnu ustaša vidjao sam kako vode velike grupe cigana po nekoliko stotina, do iskopanih napred opisanih jama i gdje ih ubijaju i to na stotine, do iskopanih napred opisanih jama i gdje ih ubijaju i to na slijedeci nacin: muškarci cigani svaki je bio vezan žicom rukama na ledjima i stajali su u dvojnim redovima jedan za drugim u koloni, a sa svake strane cuvani od ustaša sa strojnicama uperenim na gotovs. Prva dvojica bila su odmah do jame te su pod prijetnjom cuvara ustaša moralu da skacu u jamu, dok je na rubu iste bilo sva ustaše – krvnika svaki sa po veliki željeznim cekicem, koji su prilikom dolaska na rub jame svakog udarali cekicem u celo. Tako je išlo redom sve dvojica po dvojica, dok se ne bi uništila citava ta kolo­na. Ukoliko netko od cigana nije htio sam da ide u jamu, bio je piknut bajunetom po cuvaru – ustaši tako da je u padu u jamu bio udaren po drugom ustaši cekicem po celu. Kad se je rupa napunila tim lješevima, medju kojima nijesu svi bilu odmah mrtvi, ista bila zatrpavana najprije jednim tankim slojem zemlje, a zatim krecom, te sam svaki puta vidio, kako se je površina te rupe gibala, a to mislim uslijed toga, što su ljudi još bili živi zatrpani, te su to se održavali pokreti disanja. Rupe su zatrpavali, kako sami cigani, tako i židovi, koje su takodjer kasnije ubijali na naprijed opisan nacin. U slucaju da kolona odredjenih cigana odnosno židova, te pravoslavaca za ubijanje nije bila pre­velika odnosno dovoljna, da zatrpa u potpunosti iskopanu jamu, u tom slucaju jama je bila prekrivena zemljom i krecom na opisan nacin i dovedena je zatim druga kolona, te ponovno na isti nacin pobijena i prekrivena. Koliko sam ja mogao procijeniti, tu je bilo kroz osam dana, koliko sam se ja nalazio u logoru, ubijeno oko 10 – 15.000 cigana, a za židove i pravoslavce ne bi znao reci…“.71 Nakon osam dana u logoru, Stjepan se zajedno s nekoliko svojih sunarodnjaka odlucio na bijeg iz logora: „…Meni su ustaše pobili svu moju porodicu, koju sam prema clanovima napred naveo, tako da sam ja jedini izvukao živu glavu i to na taj nacin, da sam deveti dan po dolasku u logor zajedno sa Nikolic Jankom iz Velike Gorice, Nikolic Nikolom iz Vukovine, Lakatuš Jankom iz Novog Cica, pobjegao oko jedan sat u noci kroz jedan jarak, koji je prolazio ispod bodljikave žice, koja je služila kao ograda logora, pužuci potrbuške i prebacivši se preko Save za Medjuric, gdje smo bili zateceni od šestorice civila ustaša, koji su nas ganjali, te je bio uhvacen Nikolic Nikola iz Vukovine i istog su ti civili – ustaše sa sjekirama na komade isjekli, dok je nama trojci uspjelo pobjeci, od kojih je Lakatuš Janko nakon izvjesnog vremena bio pronadjen po ustašama i odveden, a za kojeg nisam nikada ništa cuo. Ovo naprijed što sam iznio poznato mi je iz vlastitog zapažanja i to što sam vidio na taj nacin svaki dan, kad sam po neko­liko puta prolazio mimo tih jama, odlazeci na rad na kakvo krcenje šuma, korova i slicno, tu sam vidio otprilike oko 30 opisanih jama sve oblivene krvlju. O ovome bi mogao takodjer jasno iskazati i moj znanac Nikolic Janko, koji je citavo vrijeme bio zajedno sa mnom, kako doveden u logor, tako i bio u logoru i samnom utekao…“.72 Stjepan je za razliku od Štefana nakon uspješnog bijega iz jasenovackog logora uspio do kraja rata izbjegavati ponovna uhicenja i deportiranja u logore. No, Štefanov i njegov iskaz govori o surovom i represivnom ustaškom progonu romskog stanovništva u NDH. 71 Isto. 72 Isto. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) O razmjerima stradanja Roma sa zagrebackog podrucja Broj stradalih Roma zasigurno je jedno od središnjih pitanja na koje je po­trebno odgovoriti kako bi se shvatili razmjeri njihova stradanja u NDH. Štoviše, u hrvatskoj javnosti nisu rijetki pokušaji manipulacije upravo brojem stradalih Roma kako bi se dokazali odredeni revizionisticki stavovi u odnosu na ovo pitanje.73 O razmjerima stradanja romskog stanovništva u Hrvatskoj tijekom Drugoga svjetskog rata u najkracem i najslikovitijem obliku dovoljno je reci kako su predratni popisi stanovništva zabilježili oko 15 000 Roma (1931.), a prvi poslijeratni popis stanov­ništva iz 1948. zabilježio ih je samo 405 na podrucju Hrvatske i 442 na podrucju Bosne i Hercegovine. Iz toga je uocljivo kako je romsko stanovništvo na podrucju NDH gotovo u potpunosti demografski uništeno, iako se tim „službenim podacima“ uvijek treba koristiti s velikim oprezom uslijed metodoloških i drugih pitanja (poput etnicke mimikrije Roma).74 U „Poimenicnom popisu žrtava koncentracijskog logora Jasenovac 1941. – 1945.“ trenutno su popisane 16173 romske žrtve.75 Tabela 4. Broj ubijenih Roma na zagrebackom podrucju prema „Poimenicnom popisu žrtava koncentracijskog logora Jasenovac 1941. – 1945.“ Kotar Mjesto Broj ubijenih Roma Dugo Selo Lupoglav 74 Ukupno 74 Kutina Banova Jaruga 1 Stupovaca 1 Kutina 3 Stružec 13 Gornja Jelenska 3 Ukupno 21 73 Koic, Banic, Nema nikakvih dokaza, str. 38 – 47; Kajtazi, Vjerujem da je u Jasenovcu. 74 Tomasevich, Rat i revolucija u Jugoslaviji, str. 676–677; Potrebno je imati na umu kako su neki znanstvenici iznijeli ralicite brojke o ubijenim Romima u NDH. Narcisa Lengel-Krizman navela je brojku od 8570 romskih žrtava (ukljucujuci oko 3000 neidenti. ciranih osoba), Antun Miletic navodi brojku o 19 532 ubijenih Roma s podrucja današnje Republike Hrvatske i 4126 Roma s podrucja današnje Bosne i Hercegovine ubijenih samo u jasenovackom logoru; Lengel - Krizman, Genocid nad Romima, 60–61; Miletic, Ubijeni u koncentracijskom logoru Jasenovac 1941–1945, str. 445–450, 793–798; Zatim Milan Bulajic navodi 40 000, Rajko Đuric izmedu 40 000 i 60 000, Manachem Shelah i Dennis Reinhartz 26 000, Ferdo Culinovic 30 000, Jozo Tomasevich 20 000, a Ivo Goldstein 15 000 ubijenih Roma u NDH; Bulajic, Ustaški zlocini genocida, str. 83; Biondich, Persecution of Roma, str. 39; Geiger, Ljudski gubici, str. 699 - 749; Đuric, Povijest Roma, 108; Culinovic, Okupatorska podjela Jugoslavije, str. 324–325; Tomase­vich, Rat i revolucija u Jugoslaviji,, 6str. 76. 75 „Pregled i pretraga poimenicnog popisa žrtava KCL Jasenovac 1941.–1945.“, pristup ostvaren 13.07.2020., http://www.jusp-jasenovac.hr/Default.aspx?sid=7618. D. VOJAK: Genocidno stradanje Roma na širem zagrebackom podrucju ... Samobor Bregana 1 Rakov Potok 37 Sveti Martin pod Okicem 6 grad Samobor 4 Kerestinec 48 Strmec 37 Kalinovica 5 Stupnik 10 Stupnicki Obrež 5 Ukupno 153 Sveti Ivan Zelina Biškupec 2 Blaževdol 3 Breg Mokricki 1 Donja Zelina 45 Donje Orešje 1 Hrastje 25 Krecaves 12 Križevcec 2 Marinovec 5 Pretoki 5 Sveti Ivan Zelina 3 Ukupno 104 Velika Gorica Gornja Lomnica 1 Jagodno 1 Lazina Cicka 9 Lukavec 6 Novo Cice 11 Petrovina Turopoljska 7 Pleso 12 Velika Gorica 5 Zablatje Posavsko 17 Ukupno 69 Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) Grad Zagreb Sveta Klara 22 Kupinecki Kraljevec 8 Glogovec Zaprudski 42 Otocec Zaprudsk 33 Hudi Bitek 25 Podbrežje 9 Žitarsko 3 Sesvete 3 Odra 18 Otocec Zaprudski 33 Zagreb Grad 92 Ukupno: 288 Ukupno ubijenih Roma 709 Izvor: Poimenicni popis žrtava koncentracijskog logora Jasenovac 1941. – 1945.76 Ukoliko se usporede podaci iz Poimenicnog popisa žrtava koncentracijskog logora Jasenovac 1941. – 1945. sa brojem Roma u Velikoj župi Prigorje i Gradu Zagrebu (prema podacima iz popisa stanovništva 1931.) vidljivi su veliki demograf­ski razmjeri stradanja romske zajednice na zagrebackom podrucju. Slicne razmjere stradanja Roma pokazuju podaci iz prvog poslijeratnog popisa stanovništva koji je proveden 1948. Tako su na zagrebackom podrucju popisana su samo tri Roma (u Gradu Zagrebu) od ukupno 405 Roma u Socijalistickoj Republici Hrvatskoj. Iz ovoga može se zakljuciti kako je predratna romska zajednica na zagrebackom podrucju gotovo u potpunosti bila uništena. Zakljucak Romi su se na zagrebacko podrucje naselili najkasnije u drugoj polovini XIV. st. i prema postojecim izvorima oni su cinili integrirani dio kasnosrednjovjekovnog zagrebackog društva. Do negativne promjene odnosa prema Romima dolazi u XVI. st. kada vlasti zapocinju represivno – asimilacijsku i anticiganisticku politiku progona Roma, a koja je svoj vrhunac imala za vrijeme Drugoga svjetskog rata. Profašisticke ustaške vlasti u novoosnovanoj NDH progone Rome smatrajuci ih „parazitima“ i opasnošcu za hrvatsko rasno cisto društvo. Prvi korak u rješavanju „ciganskog pitanja“ u NDH bilo je donošenje rasnih zakona kojima su Romi ostali izvan zaštite društva (bez gradanskih prava). Zatim je slijedilo popisivanje Roma u ljeto 1941., a dobiveni podaci poslužili su ustaškim vlastima u provodenju odluke od 19. svibnja 1942. o deportaciji svih Roma u jasenovacki koncentracijski logor. Slijedilo je masovno deportiranje Roma u jasenovacki logor, gdje je vecina Roma sa zagrebackog podrucja bila ubijena. Primjer genocida nad Romima sa zagrebackog 76 Na ovim podacima posebno zahvaljujem Đordu Mihovilovicu, višem kustosu u Spomen – podrucju Jasenovac. D. VOJAK: Genocidno stradanje Roma na širem zagrebackom podrucju ... podrucja za vrijeme Drugoga svjetskog rata jedan je od bolje dokumentiranih slu­cajeva uništenja romskih zajednica na lokalnim razinama, unutar kojeg su vidljivi razmjeri genocidne politike ustaške vlasti u NDH. Izvori i literatura Arhivski i neobjavljeni izvori Hrvatski državni arhiv, Zagrebacka županija, Acta Comitatus Zagrabiensis, Publico politica, sign. HR-HDA-34. Hrvatski državni arhiv, Unutarnji odjel zemaljske vlade, sign. HR-HDA-79. Hrvatski državni arhiv, Republicki zavod za statistiku SRH, sign. HR HDA - 367. Hrvatski državni arhiv, Zavod za kolonizaciju NDH, sign. HR-HDA-246. Hrvatski državni arhiv, Banovina Hrvatska. Odjel za unutarnje poslove, sign. HR-HDA-157. Hrvatski državni arhiv, Ustaška nadzorna služba- Ured II Ustaška obrambena služba, sig. HR­HDA-248. Hrvatski državni arhiv, Javno tužilaštvo SR Hrvatske, sign. HR-HDA-421. Državni arhiv u Zagrebu, Upravna opcina Kustošija, sign. HR-DAZG-1050. Državni arhiv u Zagrebu, Kotarska oblast Zagreb, sign. HR-DAZG-23. Vojni arhiv Republike Srbije, Nezavisna Država Hrvatska Objavljeni izvori Grada za povijest Narodnooslobodilacke borbe u Sjeverozapadnoj Hrvatskoj 1941. – 1945., knjiga 1 (ožujak – prosinac 1941.). Zagreb: Arhiv Instituta za historiju radnickog pokreta Hrvatske, 1981). Grada za povijest narodnooslobodilacke borbe u sjeverozapadnoj Hrvatskoj: 1941–1945., knjiga II (sijecanj—lipanj 1942). Zagreb: Savjet za izdavanje‚ Grade za povijest NOP-a i socijalisticke revolucije u sjeverozapadnoj Hrvatskoj 1941–1945, 1984. Tkalcic, Ivan Krstitelj ur., Povjestni spomenici slob. kralj. grada Zagreba priestolnice Kraljevine dalmatinsko-hrvatsko-slavonske, sv. 5, Knjige sudbenih poziva i presuda (god. 1375.–1391.). Zagreb: Brzotiskom Karla Albrechta, 1898. Tkalcic, Ivan Krstitelj, ur., Povjestni spomenici slob. kralj. grada Zagreba priestolnice Kraljevine dalmatinsko-hrvatsko-slavonske, sv. 6, Knjige sudbenih poziva i presuda (god. 1412.–1448.), Zagreb: Brzotiskom Karla Albrechta, 1900. Tkalcic, Ivan Krstitelj ur., Povjestni spomenici slob. kralj. grada Zagreba priestolnice Kraljevine dalmatinsko-hrvatsko-slavonske, sv. 9, Knjige o posjedih (god. 1384–1440.). Zagreb: Brzotiskom Karla Albrechta, 1903. Tkalcic, Ivan Krstitelj ur., Povjestni spomenici slob. kralj. grada Zagreba priestolnice Kraljevine dalmatinsko-hrvatsko-slavonske, sv. 10, Knjige o posjedih (god. 1441–1470.). Zagreb: Brzotiskom Karla Albrechta, 1904. Statisticki godišnjak Kraljevina Hrvatske i Slavonije, sv. I (–1905.). Zagreb: Statisticki ured Kr. Hrv.-Slav.-Dalm. zemaljske vlade, 1913. Statisticki godišnjak Kraljevina Hrvatske i Slavonije, sv. II (1906.–1910.). Zagreb: Statisticki ured Kr. Hrv.-Slav.-Dalm. zemaljske vlade, 1917. Zlocini na jugoslovenskim prostorima u Prvom i Drugom svetskom ratu: Zbornik Dokumenata, sv. 1 Zlocini Nezavisne Države Hrvatske 1941.–1945. Beograd: Vojnoistorijski institut, 1993. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) Literatura „Glavna skupština gospodarsk. družtva dne 15. prosinca 1886.“, Narodne novine, 16.12.1886., br. 287, str. 2. „Narodno gospodarstvo: Glavna skupština hrvatsko – slavonskoga gospodarskog družtva“, Obzor, 17.12.1886., br. 288, str. 5. “Proti ciganom“, Obzor, 5.11.1888., br. 254, str. 3. “Predlozi gospodarskih podružnica za glavnu skupštinu hrv. slav. gospodarsk. družtva“, Gospo­darski list, 20.1.1889., br. 2, str. 14 - 15. „Cigani“, Banovac, 13.8.1910., br. 33, str. 2. „Progon cigana s gradskog podrucja“, Obzor, 28.07.1930., br. 171, str. 3. „Cigani su osnovali svoje selo kod Sv.Klare“, Jutarnji list, 5.03.1931., br. 6856, str. 4. „Cigane treba prisilit na prisilan rad, da budu od koristi“, Jutarnji list, 9.05.1933., br. 7641, str. 8. „Cigani s podrucja Zagreba moraju se prijaviti“, Hrvatski narod, 19.07.1941., str. 7. „Zigeuner müssen sich polizeilich melden“, Deutsche Zeitung in Kroatien, 19.7.1941., str. 4. „Hrvatska se sela ciste od cigana“, Nova Hrvatska, 03.06.1942., str. 8. „Hrvatska rješava pitanje Cigana“, Hrvatski narod, 14.06.1942., str. 4. Antigypsyism – a Reference Paper (version June 2017), dostupno na http://antigypsyism.eu/ wp-content/uploads/2017/07/Antigypsyism-reference-paper-16.06.2017.pdf (pristupljeno 13.07.2020.) Biondich, Mark, „Persecution of Roma – Sinti in Croatia, 1941. – 1945.“, Roma and Sinti: Under-Studied Victims of Nazism, ur. Paul A. Shapiro, Robert M. Ehrenreich, Washington: United States Holocaust Memorial Museum, Center for Advanced Studies, 2002, str. 33 - 48. Bucin, Rajka, Prilog poznavanju institucija: zakonski okvir rada velikih župa NDH, Arhivski vjesnik, 44, 2001, str. 209–225. Bulajic, Milan, Ustaški zlocini genocida i sudenje Andriji Artukovicu 1986. godine, knj. 2. Beograd: Rad, 1988. Ciolan, Valeriu Nicolae, The Role of Diplomacy in Achieving Representation and Participation for the Roma, dissertation Faculty of Arts University of Malta, 2006., dostupno na http:// www.diplomacy.edu/sites/default/.les/23082010104317%20Nicolae%20(Library).pdf (pristupljeno 13.07.2020.). Culinovic, Ferdo, Okupatorska podjela Jugoslavije. Beograd: Vojnoizdavacki zavod, 1970. Dedijer, Vladimir, Vatikan i Jasenovac: dokumenti. Beograd: Izdavacka radna organizacija Rad, 1987. Džemaludinovic, Muhamed, „Jedno svjedocanstvo naše humanosti iz ratnih dana“, Takvim, 36, 1971, str. 72 - 73. Đuric, Ljuban, Banijski partizanski odredi: 41–45. Beograd: Vojnoizdavacki i novinski centar, 1988. Đuric, Rajko, Povijest Roma: prije i poslije Auschwitza. Zagreb: Prosvjeta, 2007. Geiger, Vladimir, „Ljudski gubici Hrvatske u Drugom svjetskom ratu koje su prouzrocili .okupatori i njihovi pomagaci': brojidbeni pokazatelji (procjene, izracuni, popisi)“, Casopis za suvremenu povijest, 43, 2011., br. 3, str. 699 - 749. Goldstein, Ivo, Hrvatska 1918–2008., Zagreb: Novi Liber; Europapress holding, 2008. Hadžijahic, Muhamed, „Bosanski Romi 1941/1942. godine“, Naše teme, 28, 1984., br. 7–8, str. 1313 - 1323. Hreckovski, Slavica, „Progoni i deportacije slavonskih Roma u koncentracioni logor Jaseno­vac“, Okrugli stol 21. travnja 1984., ur. Dobrila Borovic. Jasenovac: Spomen-podrucje Jasenovac, 1985., str. 35 - 38. Janjatovic, Zoran. Deca careva, pastocard kraljeva: Nacionalne manjine u Jugoslaviji 1918 – 1941. Beograd: INIS, 2005. D. VOJAK: Genocidno stradanje Roma na širem zagrebackom podrucju ... Kajtazi, Veljko, Vjerujem da je u Jasenovcu ubijeno više Roma nego što ih je uopce i bilo!, dostupno na https://narod.hr/hrvatska/veljko-kajtazi-vjerujem-da-jasenovcu-ubijeno-vise­roma-sto-ih-uopce-bilo (pristupljeno 13.07.2020.). Karbic, Damir,, Marginalne grupe u hrvatskim srednjovjekovnim društvima od druge polovine XIII. do pocetka XVI. stoljeca, Historijski zbornik 44/1, 1991., str. 43 - 76. Kevo, Mario, „Poceci logora Jasenovac“, Scrinia Slavonica, 3, 2003., str. 471 499. Klemencic, Mladen, „Promjene upravno-teritorijalnog ustroja Hrvatske 1918–1992“, Hrvatske županije kroz stoljeca, ur. Franko Miroševic. Zagreb 1996, str. 123 - 148. Koic, M., Banic, Nikola ,“Nema nikakvih dokaza o masovnoj likvidaciji Roma u Jasenovcu”, Hrvatski tjednik, 27.IV. 2017., br. 657, str. 38 - 47. Kovacevic, Daniel, „Prvi dan u logoru Jasenovac“, Rijeci koje nisu zaklane, ur. Simo Brdar. Jasenovac: Spomen-podrucje; Prijedor: Nacionalni park Kozara, 1989., str. 105 - 141. Kovacevic, Veljko, „Od Njemacke do Zagreba“, Zbornik sjecanja Zagreb 1941–1945., knj. I, ur. Lutvo Ahmetovic... et al. Zagreb: Gradska konferencija SSRNH: Institut za historiju radnickog pokreta Hrvatske: Školska knjiga, 1982., str. 235 – 240. Lengel-Krizman, Narcisa, Prilog proucavanju terora u tzv. NDH: Sudbina Roma 1941 – 1945, Casopis za suvremenu povijest, 18, 1986., br. 1, str. 30 – 32. Majetic, Dragutin, „U logoru cigana: ‚Skuhala sam corbu od zelenog lišca“. Hrvatska Danica 1, 1937., br. 5, str. 5. Maštrovic, Ljubomir, „Kako bi cigani postali radiše?“, Dom, 8. V. 1929., str. 5. Matijevic, Pavao „Rasna pripadnost“, Glasnik biskupija bosanske i srijemske, 15.04.1942., str. 52 - 53. Miletic, Antun, Ubijeni u koncentracijskom logoru Jasenovac 1941–1945. Jagodina: Gambit, 2011. Pavlek, Mihovil (Miškina), „K agrarnoj reformi ili- što cemo s ciganima?“, Razgovor 1, 1920., br. 2-3, str. 37- 38. Pavlicevic, Dragutin, Povijest Hrvatske, Zagreb: Naklada Pavicic, 2007. Riffer, Milko, Grad mrtvih: Jasenovac 1943. Zagreb: Nakladni zavod Hrvatske, 1946. Sobolevski, Mihael, „Konzultirati dopunske izvore“, Naše teme, 30, 1986, br. 9, str. 1281 - 1287. Tomasevich, Jozo, Rat i revolucija u Jugoslaviji: okupacija i kolaboracija: 1941–1945. Zagreb: EPH; Novi liber, 2010. Vojak Danijel „Romi u popisima stanovništva iz 1921. i 1931. na podrucju Hrvatske“, Migracijske i etnicke teme, 20, 2004, br. 4, str. 447 - 476. Vojak, Danijel, Papo, Bibijana, Tahiri, Alen „Dokumenti“. Stradanje Roma u Nezavisnoj Državi Hrvatskoj 1941. – 1945., Zagreb: Institut društvenih znanosti „Ivo Pilar“, Romsko nacio­nalno vijece, 2015., str. 61 – 369. Vojak, Danijel, Romi u Prvome svjetskom ratu u Hrvatskoj 1914. - 1918. Zagreb: Romsko nacionalno vijece, 2015. Vojak, Danijel, U predvecerje rata: Romi u Hrvatskoj 1918. - 1941. Zagreb: Romsko nacionalno vijece - Udruga za promicanje obrazovanja Roma u Republici Hrvatskoj “Kali Sara”, 2013. Zatluka, Ivan, „Ciganski problem“, Podravske novine, 03.9.1938., str. 2. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) SUMMARY Genocidal Killings of Romanies in the Broader Area of Zagreb during World War II, 1941–1945 Danijel Vojak The Roma settled in the Zagreb area in the second half of the 14th century and were integrated into Zagreb’s late medieval society. The 16th century saw a negative change in the attitude and perception of the Roma, which was marked by the beginning of the authorities’ repressive assimilationist and anti-Gypsy policy of persecution of Roma, which culminated during World War II. The pro-fascist Ustasha authorities in the newly established Independent State of Croatia (ISC) persecuted the Roma, considering them as “parasites” and a threat to the racially pure Croatian society. The .rst step in resolving the “Gypsy question” in the ISC was the enactment of racial laws that left Roma without the protection of society and civil rights. This was followed by a census of Roma conducted in the summer of 1941; the obtained data were used by the Ustasha authorities to implement the decision of 19 May 1942 to deport all Roma to the Jasenovac concentration camp. A mass deportation of Roma to the Jasenovac camp followed, where most Roma from the Zagreb area were killed. The paper at hand demonstrates by way of example of Roma from the Stupnik area the mechanisms of destruction used by the Ustasha authorities. An analysis of Romany survivors’ testimonies demonstrates the process of genocidal extermination of Roma on an individual level. The example of genocide committed against Roma from the Zagreb area during World War II is currently one of the most documented cases of destruction of Roma communities at the local level as part of the genocidal policy of the Ustasha government in the Independent State of Croatia. Jubileji Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) Dr. Jože Princic – sedemdesetletnik Jože Princic, upokojeni znanstveni svetnik Inštituta za novejšo zgodovino (INZ), se je rodil 24. julija 1951 v Ljubljani in sodi med vodilne slovenske zgodovinarje, zagotovo pa je vodilni gospodarski zgodovinar za obdobje 1945–1991. Leta 1976 je diplomiral iz zgodovine in socio­ logije na Filozofski fakulteti (FF) v Ljubljani, leta 1991 na isti fakulteti tudi doktoriral, leta 2001 pa je že dosegel naziv znanstveni svetnik na INZ, kjer se je zaposlil leta 1984. Predtem je bil v letih 1976–1983 kot arhivist zaposlen v Arhivu RS, njegova poklicna pot pa se je zacela leta 1975, ko je kot absolvent zacel s poucevanjem zgodovine na osnovni šoli Vide Pregarc v Ljubljani. V skladu z duhom tedanjega casa si je v republiškem arhivu prizadeval raziskati delovanje, organizacije in arhivsko gradivo Predsedstva SNOS, odnos nastajajoce slovenske oblasti v letih 1944 in 1945 ter znacilnosti razvoja uprave MLO Ljubljana v prvem desetletju po koncu druge svetovne vojne. Jožeta sem spoznal jeseni leta 2007. Predtem sem poznal in bral le njegova dela. Najinega prvega srecanja se zelo dobro spomnim. Kot novopecenega mladega raziskovalca me je v njegovo pisarno na INZ peljal vodja raziskovalnega programa. Jože je deloval zelo strogo in resno, njegove prve besede pa so bile: »Ja, bomo videli, kaj bo s tega fanta, kar tako na pamet težko recem, bo cas pokazal«. Ko je prebral moj prvi prispevek, mi je rekel, »ni bogvekaj«. Priznam, da sem njegovo mnenje vzel resno, ker sem se zavedal, da gre za konstruktivno kritiko in danes, ko gledam nazaj, je imel še kako prav. Z današnje perspektive tudi sam nisem ponosen na zacetke. Z Jožetom sva scasoma postala kolega v pravem pomenu besede. S ponosom povem, da sem cutil, da me je »vzel za svojega«. Zagotovo sem si zau­panje moral pridobiti, njegovi roki, ki mi jih je kot mentor dolocil, so bili kratki, a vedno sem se jih držal, prav tako vseh njegovih nasvetov. Jože je resnicoljub in mož beseda. Tako delovnega, tako redoljubnega in nacelnega cloveka še nisem srecal. Obicajno je prihajal v službo okrog šeste ure zjutraj in za prav vsako uro dneva je imel nacrt in dolocene aktivnosti. In vse do upokojitve konec leta 2014 je bilo tako. Takrat je pospravil svoj obsežen arhiv, literaturo in dokumentacijo ter se poslovil. Jože se je, eden redkih, upokojitve veselil, želel si je stran »od ponorelega sveta«. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) S partnerko Marušo sta se iz Ljubljane preselila na Obalo, kjer zgodovinopisje in ostalo družbeno politicno dogajanje spremlja le še mimogrede. Zavoljo miru, zdravja in nenazadnje zasluženo. Slovenskemu zgodovinopisju je dal ogromno. Bil je pionir, kar zadeva raziskave in podrocje gospodarske zgodovine socialisticnega obdobja, njegove raziskave pa temeljijo zlasti na arhivskem gradivu, kar daje nje­govemu delu znaten pomen in verodostojnost. Ko je zacel z delom kot raziskovalec na INZ, je postalo težišce njegovih raziskovalnih prizadevanj novejša gospodarska zgodovina Slovencev, s poudarkom na obdobju druge jugoslovanske države. V prvih letih se je lotil proucevanja temeljnih procesov in prelomnic v gospodarskem življenju Slovencev. Posebno pozornost je v tem okviru namenil argumentirani, torej na podlagi arhivskih in drugih dosegljivih dokumentarnih virih, obravnavi procesov industrializacije, nacionalizacije in drugih oblik podržavljenja zasebnega premoženja ter znacilnostih modernizacijskih procesov v slovenskem prostoru. Sledila je analiza gospodarskega sodelovanja Slovenije s sosednjimi državami, razvoja bancništva, posameznih gospodarskih panog (usnjarska industrija), podjetij (Plamen Kropa), mestnih obmocij (Celje, Postojna) in regij (Cona B Julijska krajina in Cona B STO), življenjske poti uspešnih politikov (Stane Kavcic), direktorjev in bancnikov ter gospodarskih društev (Zveza ekonomistov Slovenije). Ob Jožetovi šestdesetletnici sta njegovo dotedanje delo v Zgodovinskem casopisu in Prispevkih za novejšo zgodovino temeljito predstavila kolega Zdenko Cepicin Žarko Lazarevic, zato sem bom podrobneje dotaknil kasnejšega obdobja. V zadnjih letih svojega aktivnega raziskovanja se je Jože posvetil prizadevanjem za amerikanizacijo slovenskega gospodarskega prostora, medrepubliški blagovni menjavi v drugi jugoslovanski državi, razvoju energetskega sektorja, odnosu med kolektivno individualno odgovornostjo in solidarnostjo. Pred upokojitvijo pa je izstopala raziskava gospodarsko pridobitne dejavnosti RKC na Slovenskem ter poti do slovenske narodnogospodarske suverenosti v letih 1945–1991. Leta 2013 sta tako izšli dve njegovi znanstveni monogra.ji in sicer Križ in kapital : premoženje, .nanciranje in podjetniška dejavnost RKC na Slovenskem in Pot do slovenske narodnogospodarske suverenosti 1945–1991. V knjigi Križ in kapital gre za pregled, v naši družbi zelo obcutljivega podrocja, .nancne plati de­lovanja RKC. Je prvi poskus argumentirane in poglobljene zgodovinske obravnave posameznih vidikov gospodarskega, .nancnega in še drugih oblik pridobitniškega delovanja RKC, katoliške stranke in laikov na Slovenskem v zadnjih sto petdesetih letih. Temelji na dosegljivem arhivskem in drugem dokumentarnem gradivu, ki ga hranijo pristojne državne ustanove ali je še v depojih vlade in njenih organov. Izjema je le rekonstrukcija dogajanja v zadnjih nekaj letih, pri katerega opisovanju se je avtor zelo opiral na casopisne clanke. Razlog, da se je v delu Pot do slo­venske narodnogospodarske suverenosti 1945–1991 Princicosredotocal na enega najbolj pomembnih in vedno aktualnih procesov iz naše najnovejše gospodarske zgodovine, to je na nacrtno vzpostavljanje temeljev slovenske narodnogospodarske organiziranosti v letih 1945–1991, ki so nelocljivo povezani s pojmom suverene države, »je povezano s slabimi politicnimi in gospodarskimi razmerami v naši družbi, ki se bodo lahko v naslednjih letih še zaostrile«. Za pisanje tega dela je bilo Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) med drugim potrebno imeti ogromno volje in velik motiv. Razlog zanj je avtor našel tudi »v povecevanju števila objav in izjav v medijih, katerih avtorji zaradi aktualnih politicni potreb zgodovinska dejstva obravnavajo neobjektivno ali jih celo namerno spregledajo, vse z namenom, da bi zameglili pogled na bližnjo preteklost ali ji celo naprtili odgovornost za današnje nepoštenje in žalostno stanje družbe in gospodarstva«. Pojem narodnega gospodarstva Princicde.nira izjemno koncizno. Po njegovem je omenjeni pojem »nelocljivo povezan s pojmom države, s cimer se loci od lokalnega oziroma regionalnega in mednarodnega ali svetovnega gospo­darstva in predpostavlja velik in zaokrožen gospodarski sistem, ki ga sestavljajo vse pomembne proizvodne in uslužnostne dejavnosti na dolocenem nacionalnem ozemlju«. V casovnem loku 1945–1991 je bilo vecobdobij in locnic, v tem obdobju pa je izpolnila pogoje za preoblikovanje svojega gospodarstva iz regionalnega v narodno gospodarstvo. Knjiga, napisana z avtorju lastno natancnostjo, je izvirno znanstveno delo, ki temelji na obsežnem arhivskem gradivu, periodicnem tisku in relevantni literaturi. Skrbno izbrane fotogra.je in tabelarni prikazi, ne samo dopolnjujejo, temvec še dodatno osvetlijo in nadgradijo osnovno pripoved, ki s tem pridobi na svoji prepricljivosti, povednosti in žlahtnosti. Omeniti velja tudi Princicev prispevek Gospodarska zgodovina Slovencev v casu druge jugoslovanske države in osamosvajanja (1945–1991), ki je izšel leta 2014 v zborniku Vizija raziskav slovenske gospodarske in družbene zgodovine, ki ga je izdala Založba ZRC. Gre za prvi tehten in argumentiran tovrsten pregled, ki ga je napisal na koncu raziskovalne poti. Razprava jasno pokaže, da je bilo ob Princicev prihodu na INZ gospodarsko zgodovinopisje, ki zadeva Slovence v drugi jugoslovanski državi, še v povojih, ob njegovi upokojitvi pa je bila njegova podoba že zelo pregledna in analizirana. Leta 2018 je v sodelovanju z menoj in v soavtorstvu izšla znanstvena mono­gra.ja Slovenska industrija od nastanka do danes. K sodelovanju me je povabil Jože, tako da brez njega knjige ne bi bilo. Predstavlja nadgradnjo in sintezo, hkrati pa tudi casovno razširitev raziskovalnega dela avtorjev. Tako celovitega in pre­glednega dela razvoja slovenske industrije, kot je zadevna knjiga, doslej še nismo imeli. Prvi del – gospodarsko-zgodovinski pregled, je napisan strokovno, zlasti pa jasno in berljivo, da lahko pritegne širše bralstvo in ne zgolj ozko usmerjenih strokovnjakov. Ob predstavitvi casa industrializacije v habsburški monarhiji, opisu gospodarskega razmaha v casu prve jugoslovanske države, ko se slovensko ozemlje nenadoma prelevi iz gospodarsko perifernega obmocja v gospodarsko najrazvitejši del nove jugoslovanske države; nato analizi casa po drugi svetovni vojni, sta avtorja upoštevala in predstavila tudi gospodarske razmere tako med prvo kot med drugo svetovno vojno kot tudi razmere onkraj rapalske meje v italijanski državi v casu med obema svetovnima vojnama. Avtorja sta vecjo pozornost posvetila obdobju po drugi svetovni vojni in casu tranzicije V drugem delu monogra.je gre za prikaz razvoja slovenske industrije in njenih blagovnih znamk po posameznih panogah. Tretji del, sicer najobsežnejši del, pa zajema precej podroben in leksikalen prikaz številnih slovenskih podjetij in blagovnih znamk iz casa od konca dolgega 19. sto­letja do zacetka 21. stoletja. Od zgodnjih zacetkov do danes so prikazana podrocja Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) energetike in primarnih surovin (rudniki, železarne, elektrarne); kovinska industrija; gradbeništvo; keramicna in steklarska industrija; lesna industrija; papirna industrija; tekstilna industrija; usnjarska industrija; živilsko-predelovalna industrija; kemicna in farmacevtska industrija; elektroindustrija in tiskarstvo. Delo je s svojo celovitostjo namenjena širšemu krogu bralcev, je strnjeno, pregledno in vseobsegajoce, a je v osnovi tekoce napisana knjiga o zgodovini slovenske industrije, ki lahko služi kot ekonomski ucbenik za strokovnjake in študente, hkrati pa kot zelo pregledna in informativna, tudi za splošno rabo. V sklop Princiceve poklicne dejavnosti je sodilo tudi sodelovanje v okviru podiplomskega študija na oddelku za zgodovino FF v Ljubljani. Njegova biblio­gra.ja obsega 277 bibliografskih enot in bo trajnostni pricevalec njegove kakovo­sti. Poleg številnih znanstvenih clankov, razprav v domacih ter tujih znanstvenih in strokovnih revijah, je avtor in soavtor 14 znanstvenih monogra. j. Njegova zapušcina je izjemna, po mojem mnenju žal tudi znotraj stroke premalo cenjena in poznana. Morda zato, ker ni clovek, ki bi silil v ospredje, morda zato, ker je oral ledino in se ukvarjal s podrocjem, zlasti pa z obdobjem, kjer nekateri, tudi znotraj zgodovinopisja, operirajo le na podlagi ideoloških nazorov. Jože Princic je Clovek z veliko zacetnico. Veliko sem se naucil od njega, še vedno sem vesel njegovih dopisov in njegovega mnenja. Kot vsi, ki s(m)o z njim sodelovali, ga poslušali, ali brali njegova dela. Dragi Jože, iskrene cestitke! Naj vam zdravje služi, uživajte v soncu in miru na Obali. Aleksander Lorencic V spomin Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) Poslovil se je profesor dr. Jože Žontar 30. oktobra 2020 je v 89. letu sklenil svojo življenjsko pot prof. dr. Jože Žontar, arhivist in zgodovinar, castni clan Arhivskega društva Slovenije. Profesorju Žontarju gre nedvomno mesto prvega poklicnega strokovnjaka za moderno arhivistiko pri nas. Odlocilno je vplival na obliko­vanje temeljev in razvoj slovenske arhivistike, obenem pa s širino svojih raziskav segel na razlicna podrocja zgodovine. O vsestranskem delu profesorja Žontarja lahko prebe­remo v številnih prikazih: Janša–Zorn, Olga: Jože Žontar – šestdesetletnik, Kronika 41, 1993, št. 1, str. 32–33; Umek, Ema: Dr. Jože Žontar – šestdesetletnik. Arhivi, 1992, letnik 15, številka 1/2, str. 145–149; Vifan, Sergej: Jože Žontar – šestdesetletnik. Zgodovinski casopis 46, 1992, št. 2, str. 255–258; Zbornik ob sedemdesetletnici dr. Jožeta Žontarja. Arhivi 25, 2002, št. 1, 304 str.; Umek, Ema / Košir, Matevž: Dr. Jožetu Žontarju ob življenjskem jubileju. Arhivi, 25, 2002, št 1, str. 1–4; Kopac, Janez: Dr. Jože Žontar, direktor Zgodovinskega arhiva Ljubljana : (1972–1992) Arhivi, 25, 2002, št. 1, str. 11–18; Anžic Sonja: dr. Jože Žontar – osemdesetletnik. Kronika 60, 2012, št. 1, str. 149–152; Žumer, Vladimir: Prof. dr. Jože Žontar, arhivist in zgodovinar, – osemdesetletnik. Zgodovinski casopis, 66, 2012, št. 3/4; Kopac, Janez / Košir, Matevž: Dr. Jožetu Žontarju ob osemdesetletnici. Arhivi, 35, 2012, št. 2; Hodnik, Mira: In memoriam Jože Žontar (1932–2020). Arhivi 43, 2020, št. 2, str. 494–497; Zapis v Enciklope­diji Slovenije, Slovenskem biografskem leksikonu ter na vec spletnih straneh ob smrti prof. dr. Jožeta Žontarja: Arhiva Socialisticne Republike Slovenije, Arhivsko društvo Slovenije, itd. Jože Žontar se je rodil 15. marca 1932 v Kranju, kjer je obiskoval gimnazijo in maturiral leta 1950. Sledil je družinski tradiciji in se zapisal zgodovini iz katere je diplomiral leta 1955. To je bilo tudi leto, ko se je zapisal tudi arhivistiki, saj se ji je posvecal vse od prve zaposlitve v tedanjem Državnem arhivu Ljudske Republike Slovenije. Tako pri študiju, kot pri svojem delu je bil zavzet in temeljit ter je že med študijem dvakrat prejel študentsko Prešernovo nagrado za seminarski deli. V državnem arhivu je bil organizator tako imenovane zunanje službe arhiva in je v obdobju, ko je arhiv zacel dobivati prve organizacijske enote, postal tudi njen vodja. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) Enota je bila zadolžena za tesnejše povezave arhiva z imetniki oziroma ustvarjalci arhivskega gradiva. Pomemben pecat je dal pripravi vodnika po arhivskem gra­divu Državnega arhiva in zlasti Vodnika po arhivih Slovenije. Žontar je bil motor te obsežne akcije, ki se je koncala v zacetku leta 1966. Kot tajnik in nato tudi predsednik pa je bil zelo aktiven še v Društvu arhivarjev Slovenije, kot se je do leta 1966 imenovalo Arhivsko društvo Slovenije. Šestdeseta leta so bila obenem leta intenzivnega Žontarjevega sodelovanja v Zvezi društev arhivskih delavcev Jugoslavije, prav tako v uredništvu jugoslovanske strokovne revije Arhivist, tesno je sodeloval s tedanjim direktorjem Arhiva Jugoslavije Franjem Biljanom, uveljavljal pa se je tudi v mednarodnem merilu. Skupaj s Sergijem Vilfanom sta pripravila prvi republiški zakon o arhivskem gradivu in arhivih, ki je bil sprejet leta 1966. S tem zakonom se je zacelo sistematicno urejanje dejavnosti arhivov pri nas. Žontar je nato sodeloval pri pripravi vseh slovenskih arhivskih predpisov v 20 stoletju: podzakonskih aktov, noveli arhivskega zakona iz leta 1973 ter pri zakonu leta 1980, ki mu je sledil nov zagon pravnega urejanja dejavnosti arhivov v podzakonskih in izvedbenih predpisih. Žontarjeva zavzetost in njegovo poznavanje mednarodnega arhivskega prava pa je bilo še posebno pomembno pri pripravi arhivskega zakona leta 1997. Zakon je sledil novim izzivom, ki so jih prinesli osamosvojitev in de­mokracija. Ceprav pri najnovejših arhivskih predpisih Žontar ni vec sodeloval, pa njegova dedišcina na podrocju arhivske zakonodaje ostaja nepogrešljiva, saj tudi trenutno veljavni arhivski zakon iz leta 2006 v precejšnjem delu sloni na dolocbah arhivskega zakona iz leta 1997. Februarja 1972 je v tedanjem Mestnem arhivu Ljubljana prevzel ravnatelje­vanje. To je bilo delovno zelo intenzivno obdobje, ki je trajalo veckot 20 let. Žontar je izoblikoval koncept strokovnega, geografskega in kadrovskega razvoja arhiva. Mestni arhiv je prerasel v najvecji regionalni arhiv v Sloveniji, zato se je konec junija 1973 ob njegovih velikih naporih preimenoval v Zgodovinski arhiv Ljubljana. Obmocje njegovega delovanja se je razširilo na celotno osrednjo Slovenijo, arhiv pa je dobil tudi vecdelovnih enot zunaj Ljubljane. Zgodovinski arhiv Ljubljana je pod Žontarjevim vodstvom dosegel vidne rezultate. V prvem desetletju njegovega ravnateljevanja se je v Zgodovinskem arhivu Ljubljana mocno razmahnila t. i. zunanja služba, to pa je mocno pospešilo prevzemanje arhivskega gradiva. Med njegovim ravnateljevanjem v Zgodovinskem arhivu Ljubljana sta izšla kar dva obsežna vodnika po fondih in zbirkah. To je bilo toliko lažje, saj je pri pripravi vodnikov imel bogate izkušnje iz šestdesetih let. Zgodovinski arhiv Ljubljana je kot prvi med splošnimi slovenskimi arhivi uredil mikro.lmski laboratorij s tedaj najnovejšo koracno mikro.lmsko kamero. Bil pa je tudi med prvimi, ki so se navduševali nad racunalniško obdelavo arhivskega gradiva. S svojo strokovno in organizacijsko kompetentnostjo je Zgodovinski arhiv Ljubljana visoko pozicioniral. Njegove direktorske ambicije bi verjetno segle še višje, na mesto direktorja Arhiva Socialisticne Slovenije, a za kaj takega ni imel politicne podpore. Vzporedno je postavljal teoreticne temelje arhivistike na Slovenskem. Že leta 1973 je skupaj s prof. Vilfanom pripravil prvi prirocnik iz arhivistike. Sodeloval je pri številnih publikacijah, ki jih je pripravilo Arhivsko društvo Slovenije. Sodeloval Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) je tudi pri pripravi prirocnika za delavce, ki delajo z dokumentarnim gradivom (1984), ter pripravil ucbenik iz arhivistike (1984). Kljub obilju opravil v arhivu je leta 1977 tudi doktoriral ter v naslednjih letih skupaj z Arhivskim društvom Slovenije in Skupnostjo arhivov Slovenije dosegel, da je bila arhivistika uvedena kot študijski program Filozofske fakultete v Ljubljani. Na oddelku za zgodovino je bil leta 1978 habilitiran za docenta in od leta 1978/79 predaval arhivistiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Leta 1985 je bil izvoljen za izrednega in leta 1990 za rednega profesorja za arhivistiko. Vsa leta službovanja v Zgodovinskem arhivu Ljubljana je bil dr. Jože Žontar zelo aktiven tudi v Arhivskem društvu Slovenije, pa tudi v strokovnih stanovskih organizacijah tedanje države in pri mednarodnem arhivskem svetu. Bil je dopisni clan mednarodnega arhivskega casopisa Archivum (1968–1972), od šestdesetih let dalje je sodeloval na številnih mednarodnih konferencah, posebno vidno mesto pa je imel tudi kot clan sekcije za šolanje pri Mednarodnem arhivskem svetu od leta 1988, kjer je zastopal t. i. Vzhodno Evropo. Svoje plodno službovanje in ravnateljevanje v Zgodovinskem arhivu Ljubljana je koncal 1. aprila 1992, ko se je odlocil, da se do upokojitve ponovno zaposli v Arhivu Republike Slovenije. Kot vodja »maticne službe« je prispeval k širjenju in poglabljanju arhivskih teoreticnih in prakticnih vprašanj, kot npr. sistematicni obdelavi zgodovine sistemov poslovanja s spisi v Sloveniji. Osebna bibliogra.ja prof. Žontarja obsega okoli 150 enot. Najvec njegovih prispevkov je posvecenih arhivistiki; veckrat je pisal o organizaciji arhivov, o pravni zašciti in arhivski zakonodaji, o strokovnih problemih arhivske stroke. Poleg zelo pestre dejavnosti v zvezi z arhivi, se je kot zgodovinar ukvarjal s proucevanjem strukture sodnih in upravnih organov pri nas skozi zgodovino. Posebno dobro je bilo njegovo poznavanje upravnih in sodnih reform, zlasti v 18. in 19. stoletju. Obširno je ta vprašanja obravnaval v disertaciji in v vrsti razprav o upravi in sodstvu na Kranjskem. Rezultat Žontarjevih prizadevanj in njegovega uredniškega dela je tudi vsestransko uporabna publikacija »Prirocniki in karte o organizacijski strukturi v deželah Koroški, Kranjski, Primorski in Štajerski do leta 1918« (izdana trojezicno leta 1988). Poleg upravne zgodovine pa je ostal zavezan tudi krajevni zgodovini mesta Kranja in okolice. Uredil je ponatis dela svojega oceta dr. Josipa Žontarja Zgodovina mesta Kranja (1982), ki ga je dopolnil z razpravo Novejša dognanja o zgodovini Kranja in njegovega obmocja. V spomin na oceta je organiziral simpo­zij in uredil zbornik z naslovom Življenje in delo Josipa Žontarja : ob stoletnici rojstva, ki sta ga v sozaložništvu izdali Zveza zgodovinskih društev Slovenije in mestna obcina Kranj (1996). Pomembno, je bilo tudi Žontarjevo uredniško delo pri revijah, zbornikih in prirocnikih. Poleg Arhivista, kjer je bil glavni in odgovorni urednik (1968–1972), je bil odgovorni urednik Kronike (1972–1979), uredil je zbornik 900 let Kranja in štiri Kranjske zbornike (1970–1985), dalje Vodnik po arhivih Slovenije (1965), Arhivsko tehniko (1972) ter že omenjeni vecjezicni prirocnik (1988), sodeloval je pri Rijecniku arhivske terminologije (1972). Krajše obdobje je bil še glavni urednik publikacije Arhivi (1992–1994). Eno od zelo odmevnih del, ki poudarja Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) pomen arhivov in arhivskega gradiva, katerega pobudnik in urednik je bil dr. Žontar, je bila monogra.ja z naslovom »Dokumenti Slovenstva« (1994). Bil je predsednik sekcije za krajevno zgodovino Zgodovinskega društva za Slovenijo (1976–1982), nekaj casa tudi podpredsednik Zveze zgodovinskih društev Slovenije (1982–1984). Za posebne dosežke v kulturi je leta 1979 prejel Župancicevo nagrado, Zgo­dovinski arhiv, ki ga je vodil, pa je takrat prejel državno priznanje za delo. Kot priznanje za sodelovanje pri urejanju Kranjskih zbornikov je Žontar leta 1985 prejel veliko plaketo Obcine Kranj. Leta 2002 je kot prvi prejel Aškercevo nagrado, ki jo za življenjsko delo v arhivistiki podeljuje Arhivsko društvo Slovenije. Leta 1999 se je upokojil, leta 2000 pa je prenehal tudi redno predavati na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Tudi po upokojitvi je objavil številne poglobljene znanstvene razprave, ki se dotikajo od arhivistike do upravne in krajevne zgodovine. Tu pa naj omenimo le monogra.je: Stavbenik Josip Slavec ob stoti obletnici rojstva (2001) (skupaj z Majdo Žontar), Arhivska veda v 20. stoletju (2003), Kaznovana podjetnost, kranjski trgovec in industrialec Franjo Sire (2005). Delo prof. Žontarja na razlicnih podrocjih, posebno še tisto, ki je zaznamo­valo arhivistiko, organizacijo in delo slovenskih arhivov bo ostalo trajno zapisano. Prav tako bo ostal s svojo doslednostjo in dobrohotnim znacajem v lepem spominu številnih arhivskih in drugih sodelavcev, prijateljev in sorodnikov, ki smo sicer upali, da bomo lahko skupaj z njim praznovali njegovih devetdeset let, a je žal epidemija koronavirusa zakljucila njegovo bogato življenjsko pot. Matevž Košir Ocene in porocila Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) Simon Malmenvall, Kultura Kijevske Rusije in kršcanska zgodovinska zavest. Ljubljana: Teološka fakulteta, 2019, 313 strani. Študija Simona Malmenvalla Kultura Kijevske Rusije in kršcanska zgodo­vinska zavest, nastala na podlagi doktorske disertacije, ki jo je avtor zagovarjal leta 2018 na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani, predstavlja pomemben prispevek k slovenskim humanisticnim znanostim iz vsaj dveh razlogov. Prvi zadeva vsebino monogra.je, ki se posveca zgodovini vzhodne Evrope v (visokem) srednjem veku. Omenjeno raziskovalno podrocje namrec ne sodi med tiste problemske sklope, ki bi bile doslej deležne veliko pozornosti s strani slovenskega zgodovinopisja. Že iz tega razloga je Malmenvallovo delo torej dobrodošla novost. Še pomembnejši razlog pa zadeva izvedbo študije oz. avtorjev metodološko pristop, saj mu je uspelo posreceno združiti zgodovinopisni pristop v ožjem pomenu besede s kulturološkimi in teološkimi študijami, kar kljub splošnemu priseganju na interdisciplinarnost v našem prostoru še vedno pogosto ostaja bolj želja kot realnost, vsaj na podrocju povezovanja historiogra.je in teologije. Monogra.ja predstavlja sintezo avtorjevega vecletnega poglobljenega ukvarjanja z razlicnimi vidiki (kulturne) zgodovine Kijevske Rusije, ki jo je obravnaval že v svojem diplomskem in magistrskem delu ter številnih znanstvenih clankih. Osrednji fokus raziskave je kulturološki, saj želi Malmenvall rekonstruirati samorazume­vanje intelektualne elite prve ruske državne tvorbe. Ker pa je le-to razumljivo le v širšem zgodovinskem kontekstu, študija vsebuje tudi obsežno sinteticno zasnovano predstavitev širšega zgodovinskega konteksta, tj. zgodovine Kijevske Rusije in Bizantinskega cesarstva, od koder so na ozemlje ob Dnjepru v 10. in 11. stoletju prišli odlocilni versko-kulturni vplivi. Kontekstualni del raziskave tako vsebuje pregled razvoja (staro)ruske države od njenega zacetka v 9. do zatona v 12. sto­letju. Poleg tega pa so predstavljene tudi znacilnosti bizantinske države v casu t. i. makedonske renesanse, rusko-bizantinski odnosi, še posebej podrobno pa je tematiziran (postopen) sprejem kršcanstva v staroruski družbi ter razvoj tamkajšnje cerkvene organizacije. Pregled je zasnovan na podlagi referencnih mednarodnih študij ter že sam po sebi predstavlja pomemben prispevek v slovenskem prostoru, saj je doslej najobsežnejši pregled zgodovine Kijevske Rusije v slovenskem jeziku. Osrednji del avtorjevega zanimanja velja (novi) kršcanski kulturi Kijevske Rusije, kot se je izoblikovala po množicnem sprejemu kršcanstva leta 988 ali 989, ko se je kijevski knez Vladimir Svjatoslavic dal krstiti in nato zaukazal še Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) množicni krst vseh prebivalcev Kijeva. V prihodnjih letih je vzhodnoslovanska državna tvorba zacela intenzivno sprejemati kulturne pridobitve bizantinske civi­lizacije, ki se je tedaj nahajala v svoji (zadnji) zlati dobi. Na podlagi intenzivnega sprejemanja bizantinskih vplivov se je zacela oblikovati domaca intelektualna elita, ki se je razvijala znotraj okvirov (nastajajoce) cerkveno-upravne organizacije. Družbeno-normativno kulturo Kijevske Rusije so torej odlocilno zaznamovale prav tiste znacilnosti, ki so bile neposredno povezane z vzhodno razlicico kršcanstva, predvsem cerkvenoslovanski literarno-liturgicni jezik. Prav tako se je že kmalu po sprejemu kršcanstva hitro uveljavila tudi domaca kleriška elita, vezana na kijevsko metopolijo, ustanovljeno že v prvi polovici 11. stoletja, in njej podrejene ško.jske sedeže ter hitro rastoce samostanske skupnosti. Ceprav so torej zacetki kršcanske kulture Kijevske Rusije temeljili na prevzemanju bizantinskih zgledov, pa je bilo to prevzemanje vendar kreativno. Porajajoca se intelektualno-kleriška elita namrec bizantinske teološke in literarne produkcije ni prevzemala v celoti, temvec izrazito selektivno, delno pa jih je tudi ustvarjalno prilagajala lastnim potrebam. Selektivnost se kaže predvsem v zanimanju za tiste konfesionalno-didakticne spise, ki so bili temeljnega pomena za uveljavljanje novih duhovnih in eticnih idealov. Iz tega razloga staroruski izobraženci niso po­kazali zanimanja za (zahtevnejše) .lozofsko-teološke razprave in (anticno) lepo­slovje. Avtor tako ugotavlja, da je »uporabnost« povsem prevladala v tedanji ruski kulturni produkciji. Pri tem pa je treba opozoriti, da »uporabnost« ni bila vezana zgolj na misijonarsko aktivnost, temvec tudi na a.rmacijo staroruske cerkvene in posvetne elite. Bistvena znacilnost (ustvarjalnega) prevzemanja bizantinskih zgle­dov je potemtakem predstavljala prav nujnost patriotskega samopotrjevanja nove kršcanske velesile v primerjavi z mnogo starejšim Bizancem. Pri tem je osrednji interpretativni okvir predstavljal koncept t. i. zgodovine odrešenja, kot so ga razvili kršcanski misleci v prvih stoletjih po Kristusu, (cerkvena) elita Kijevske Rusije pa ga je nato kreativno prilagodila lastnim razmeram in potrebam. Omenjeni kon­cept je lok zgodovinskega razvoja razlagal v teološkem smislu: zgodovina je bila razumljena kot proces uveljavljanja božje previdnosti oz. božjega odrešenjskega nacrta, kot ga prikazuje Sveto pismo. Na tej podlagi so bili posamezni konkretni dogodki, osebe in procesi duhovno osmišljeni v luci simbolno nasicene biblicne zgodovine, ki posreduje (ponavljajoce se) vzorce razmerja med Bogom in clovekom. Na ta nacin je slovanska elita lahko a.rmirala svoj pomen kljub relativno poznemu sprejemu kršcanstva; svoj položaj so razlagali s pomocjo evangeljske prilike o delavcih enajste ure ter nato iz nje izpeljali idejo o enakovrednosti vseh ljudstev znotraj kršcanske ekumene. Omenjene ugotovitve Malmenvall izpeljuje iz analize štirih osrednjih narativnih staroruskih tekstov, nastalih med sredino 11. in 12. stoletja: pridige kijevskega metropolita Hilarijona o postavi in milosti, letopisa Pripoved o minulih letih (v slovenskem okolju bolj znanega pod imenom Nestorjeva kronika), hagiogra.je Branje o Borisu in Glebu ter potopisa Romanje Danijela, igumana z Ruske zemlje. Obsežna analiza omenjenih del, ki predstavljajo najpomembnejši del literarne pro­dukcije Kijevske Rusije, sestavlja tudi osrednji del študije. Kljub zvrstni raznolikosti Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) avtor v vseh tekstih prepoznava zgoraj skicirano idejno ost staroruske kulture, tj. predvsem željo po samopotrjevanju, ki korenini v (nezavednem) manjvrednostnem kompleksu do kulturno in teološko superiornega Bizanca. Omenjena tendenca je v obravnavanih delih seveda izražena na razlicne nacine, skladno z možnostmi, ki jih je omogocala izbrana (pol)literarna zvrst. Teološko je najgloblje utemeljena v Hilarijonovi pridigi, ki predstavlja prvo (znano) starorusko teološko re.eksijo novega duhovno-zgodovinskega položaja ruske države. Po svoji sporocilnosti so pridigi sorodna tudi ostala besedila. Letopis Pripoved o minulih letih prica o uspešni adaptaciji bizantinske historiografske tradicije, saj po kakovosti prekaša vecino bi­zantinskih zgodovinopisnih del iz tega obdobja, predstavlja pa najobsežnejši poskus umestitve zgodovine Vzhodnih Slovanov v kršcansko zgodovino odrešenja. V obliki romarsko-potopisnega žanra isto idejo izraža tudi Romanje Danijela, igumana z Ruske zemlje, saj je tendenca dela predvsem polnopravna vkljucitev Rusije oz. ruskega kršcanstva v posvecen kozmos Svete dežele, prizorišca biblijske zgodovine. Hagiogra.ja Branje o Borisu in Glebu (v vec razlicicah), ki obravnava življenje in smrt prvih kanoniziranih vzhodnoslovanskih svetnikov Borisa in Gleba (oba je kot potencialna konkurenta v boju za oblast po smrti velikega kneza Vladimirja dal umoriti starejši brat Svjatopolk), pa poleg tega izraža še dodatno politicno težnjo. Predstavlja namrec željo po notranji harmoniji v vladajoci rodbini Rjurikovicev. Slednja naj bi temeljila na kršcanski zapovedi ljubezni do bližnjega in odpovedi zemeljskemu uspehu na racun onostranske slave. Kot taka pa je hagiogra. je di­rektno naslavljala tedaj osrednji politicni problem staroruske države, tj. notranja obracunavanja znotraj vladajoce dinastije, ki so koncno tudi odlocilno prispevala k zatonu moci Kijevske Rusije v drugi polovici 12. stoletja. Kot je razvidno iz pravkar skicirane vsebine in metodološkega pristopa Malmenvallove študije, je avtor uspešno in plodno zgodovinski pristop povezal s (historicno) teologijo in kulturološkimi študijami. Na tej podlagi je nastala prepricljiva rekonstrukcija teološko-kulturnega programa intelektualne elite Kijevske Rusije, ki predstavlja še posebej dragocen doprinos k slovenski humanistiki. Prav iz tega razloga pa študija ni zanimiva le za proucevalce srednjeveške zgodovine vzhodne Evrope, temvec tudi za vse tiste, ki delujejo na podrocju kulturno-zgodovinskih raziskav. Matic Batic Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) Adel im „langen“ 18. Jahrhundert, ur. Gabriele Haug-Moritz, Hans Peter Hye, Marlies Raf.er, Dunaj: Verlag der Österreichischen Akademie der Wissen­schaften, 2009, 324 strani (Zentraleuropa Studien 14). Ceprav je od izida zbornika Adel im „langen“ 18. Jahrhundert, ki so ga uredili Gabriela Haug-Moritz, Hans Peter Hye in Marlies Raf.er, minilo že vec kot 10 let, in bi se moglo zdeti, da je pisanje recenzije po tako dolgem obdobju od izida nepotrebno, le-temu ni tako. Še vec: casovna razdalja nas zavezuje, da še enkrat premislimo predstavljene prispevke (pricujoci zbornik jih prinaša petnajst), ter jih umestimo v širši kontekst zgodovine plemstva kot se je razvilo v prvih letih 21. stoletja, ko je zgodovina plemstva 18. stoletja zacela prihajati v ospredje. Kot pomembna se nam tu ne kažejo npr. dela Ronalda G. Ascha, ki se teme plemstva loteva s kulturno-zgodovinskih pozicij, ali pa na primer v kontekstu Habsburške monarhije relevantnih del Andreasa Pecarja, ki se je ukvarjal s plemiško kulturo v obdobju Karla VI, oz. Williama D. Godseya, ki se je ukvarjal predvsem s plemst­vom med 1750 in 1850. Zbornik velja brati skupaj npr. tudi z zbornikoma, ki sta ju uredila Ivo Cerman in Luboš Velek: Adelige Ausbildung. Die Herausforderung der Aufklärung und die Folgen, München 2006; ista, Adel und Wirtschaft. Leben­sunterhalt der Adeligen in der Moderne, München 2009, ali pa zbornikom, ki ga je Velek uredil s Tatjano Tönsmeyer: Adel und Politik in der Habsburgermonarchie und den Nachbarländern zwischen Absolutismus und Demokratie, München 2011. Še novejši je npr. leta 2015 izdani zbornik Adel im 18. Jahrhundert. Umrisse ei­ner sozialen Gruppe in der Krise, ur. Gerhard Ammerer, Martin Scheutz, Dunaj, Innsbruck, ki se neposredno navezuje na tematiko plemstva v 18. stoletju. Med slovenskimi zgodovinarji velja omeniti raziskovalne prispevke Mihe Preinfalka, ki se osredotoca na pomen in vlogo plemstva v 19. stoletju. Bolj kot na zgoraj predstavljena dela, pa se je vecina avtorjev prispevkov v zborniku oprla na knjigo Grete Klingenstein Der Aufstieg des Hauses Kaunitz. Studien zur Herkunft und Bildung des Staatskanzlers Wenzel Anton, Göttingen 1975, o vzponu rodbine Kaunitz, in še posebej njenega najbolj znanega predstavnika kan­clerja Wenzla Antona.V tem delu Klingenstein z mešanico socialne in intelektualne zgodovine pokaže na vzgojne vzorce v katere je bil Kaunitz umešcen, in tudi širši pomen okolice v kateri se je izoblikoval. To so tudi osnovna vodila vecine avtorjev, ki jim nekateri dodajo še šcepec kulturne zgodovine. Osrednje metodološki pristop zbornika je mikrozgodovinska perspektiva, ki vkljucuje analize primerov dolocenih Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) oseb oz. družin, pri cemer je zaobjeto tako visoko kot nizko plemstvo, novo in staro. Osrednje vprašanje, ki ga zbornik odpira je vloga in pomen plemica v 18. stoletju, ko se mora slednji de.nirati v odnosu do konkurentov, ki jih predstavljajo mešcani (tretji stan), uradniki, pa tudi novega plemstva, ter hkrati de. nirati lastno vlogo v spreminjajoci se monarhiji, z ustvarjanjem državljanov, novimi popleme­nitenji, ki so prizadela stare plemstvo, ter hkratnim odmikom od deželne zavesti k panmonarhicni pripadnosti. Vecina predstavljenih študij se ukvarja s temam in osebami iz habsburških dežel in Ogrske, dva prispevka se ukvarjata s plemstvom izven Habsburške monarhije (Velika Britanija (Škotska), Lippe). Vprašanje, ki se kot rdeca nit vlece skozi celoten zbornik je vprašanje samo­de.nicije in (samo)reprezentacije plemstva. Kar nekaj prispevkov se tega loti preko vprašanja vzgoje: Teodora Shek Brnardic v svojem prispevku analizira vzgojne koncepte grofa Franza Josepha Kinskýa, predvsem kot jih je predstavil v svojem delu Über die Hofmeister, kjer meša nasvete in lastne spomine na vzgojo. Vzgoja naj poteka predvsem na osnovi »nravi, ustave in okolišcin v deželi kjer posameznik živi« (62). Kinský s tem zavrne golo preslikavo tedaj modnih francoskih vzgojnih sistemov, in poizkuša šolanje prilagoditi okolišcinam – tako propagira ucenje cešcine med plemstvom na Ceškem. Vse to seveda odpira vprašanje kaj je plemic, kaj ga de.nira: Wenzel Kaunitz je bolj kot dednemu položaju zaupal talentu in vzgoji, saj naslovi, redi in bogastvo ne zagotavljajo uspeha. Franz A.J. Szabo se v svojem prispevku loti pogleda kanclerja na pomen vzgoje »novih državljanov«, kjer vedno vecji vpliv pridobiva projekt izgradnje države: pa naj bo to preko vzgoje (Maria Terezija ni zastonj izgovorila misli: »die Schule ist allzeit ein Politicum« (64)), uradniških položajev, novih poplemnitenj ali uvajanja panmonarhicnega patriotizma. Razprava Olge Khavanove opisuje vzgojo v plemiški družini Károlyi, ki je iskala ravnovesje med služenjem Monarhiji in stanovskimi privilegiji ogrskega plemstva na periferiji. Antal Károlyi je izkoristil zanj ugoden politicni položaj in poskrbel, da se je njegov sin József izobraževal v nekaterih pomembnejših vzgojnih ustanovah (There­sianum v ogrskem Vacu, ki je bil pandan bolj pomembni dunajski šoli). Poznan pa nam je tudi njegov kurikulum: 8-letni »Pepi« pozna zgodovino Biblije, kršcansko doktrino, kronologijo, latinšcino, geogra.jo in politicni sistem Ogrske (78). Vse tisto, kar bo v življenju najbolj potreboval. Malo starejši József se je po koncu šolanja podal na Grand Tour, ki pa je potekal po Ogrski – da le najbolje spozna prostor in obicaje dežele, kjer bo živel. Vzgoje pa je bilo deležno tudi najvišje plemstvo v Monarhiji: le-to se ni ucilo v navadnih šolah, ampak so zanje pripravili posebne plemiške ucbenike, kakršne je imel tudi Karl VI., s cimer se ukvarja Janos Kalmár, cigar naslov prispevka lepo odraža idejo v katero so se cesarji vpisovali: »Ahnen als Vorbilder«. Karlovo vzgojo temelji predvsem na dedišcini v katero se vpisuje (in svetu, ki mu bo vladal). Znanja pa se mu ne podaja kronološko, ampak preko vrlin, ki so zanj temeljne, in predvsem preko primerov njegovih predhodnikov na tem visokem položaju. S tem vidimo, da je bila nekoliko prilagojena tradiciji kraljevih zrcal zanimiva tudi v 18. stoletju. Vzgoja pa ni bila vedno zgolj formalna. Življenjski nasveti, uvajanje v delovanje dvorskega protokola, nacin vedenja, so teme vademecuma, ki ga je Friederich August Harrach napisal svojemu mlajšemu bratu Ferdinandu Bonaventuri v francošcini. Elisabeth Garms Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) se tako loti vprašanja mentalitete, karierne strategije, pa tudi družinske intimnost, in seveda tistega kljucnega: kateri položaj na dvoru izbrati? Medtem ko se vecina prispevkov ukvarja s prikazom plemicev, ki so se obrnili k vzgoji in šolanju, se prispevek Ines Peper in Thomasa Wallniga ukvarja z Johannom Benediktom Gentilottijem, nižjim plemicem iz Trenta, in izobražencem iz Strasburga Johannom Christopherjem Bartensteinom, ki sta se potegovala za delo na Dunaju, ter svoj socialni vzpon dolgujeta predvsem izobrazbi. Nov položaj pa vpliva na vedenje obeh: Bartenstein, ki je predno se je zacel potegovati za položaj dvornega knjižnicarja veliko pisem izmenjal z razlicnimi intelektualci, predvsem mavrinci, se je ob trenutku, ko se mu je ponudila nova služba spremenil svoj krog druženja, in se usmeril predvsem na vpeljevanje v dvorno družbo, kar je privedlo do poroke in poplemenitenja. Vse to še enkrat pokaže, da so mreženje, patronat, vzgoja, kariera kljucne tocke, ki vplivajo na vzpon posameznika. Da pa je vcasih najbolj pomemben predvsem mocen patron, vidimo na primeru Alberta Saškega, ki ga predstavi Krisztina Kulcsár. Ko se je znašel v Habsburški monarhiji je zanj poskrbela osebno Marija Terezija, ter ustanovila cisto posebno položaj, ki ga je zasedel: Staathalter Ogrske. S prepletom družinske biogra.je, družinske strategije in procesom izgradnje države se ukvarjata prispevka Williama D. Godseya in Hamisha Scotta. Scott je osredotocen na škotsko rodbino Mans.ld, ki je svojo priložnost v »združeni« Veliki Britaniji našla preko ukvarjanja s pravom, kar je omogocilo premik rodbine iz perife­rije v središce (London). Glavni tvorec uspeha je bil William Murray, ki je poskrbel tudi za vzpon necaka v diplomatski službi, kar mu je na koncu prineslo tudi položaj na Dunaju. Scott s svojim prispevkom pokaže na pomen širših sorodstvenih vezi, ki so imele pogosto vecji vpliv kot vez oce-sin. Z družinsko biogra.jo se ukvarja tudi Godsey, le-da prikaz družine intelektualcev Pergen odstopa od uveljavljenih nacel. Svojo moc so Pergni pridobili kot profesorji in rektorji univerze, tako pravne kot medicinske, kar jim je prineslo poplemenitenje in pocasen premik iz geadelten burgertum v ständische Adel, ter na koncu tudi položaj policijskega ministra, ki ga je zasedel Johann Anton von Pergen. Polje, ki je v zborniku še najmanj prikazano, ob plemiškem ukvarjanju z last­nimi imetjem in posestvi, je udejstvovanje v politiki, predvsem tisti stanovski. To vrzel zapolni prispevek Petra Mate, ki se ukvarja z zgornjeavstrijskimi deželnimi zbori v obdobju Karla VI. Za izhodišce si zastavi vprašanje kdo so bili clani stanov, ce na njih pogledamo širše kot zgolj skozi formalno-pravno de. nicijo. V besedilu pokaže, da sodelovanje v delu deželnega zbora ni bilo nekaj povsem obicajnega in samoumevnega, tega pa niso pogojevali zgolj stroški, saj je bila še najmanjša udeležba med višjim plemstvom, medtem ko so bili na primer vitezi bolj prisotni (223). Še najvecclanov pa se je zbralo ob volitvah in dednem poklonu leta 1732 (220), kar še najbolje pokaže plemiško mentaliteto, ter tiste simbolne tocke in trenutke, ki so bili dojeti kot pomembni. Drugacno politiko so zastopali milanski patriciji, ki so v okvir Habsburške monarhije prišli v zacetku 18. stoletja. Iz prispevka Carla Capre lahko razberemo, da se je moc in vpliv patricijev, kljub dolocenim reformam in poskusom reform, tako s strani Monarhije kot tudi znotraj patricijskih vrst, ohranil tudi v prvi polovici 19. stoletja. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) Kaj pomeni dolgo 18. stoletje, ki se nahaja v naslovu zbornika, v njem ne izvemo. Z izjemo prispevka Carla Capre, ki se ukvarja s patriciatom v Milanu, se vecina ostalih prispevkov zakljuci v letih pred 1800. Vecina prispevkov se zakljuci »prehitro«, tako da bralec lahko hitro dobi vtis, da prva leta 19. stoletja prinašajo nekakšen prelom, in da je mockoncept »dolgega« 18. stoletja povleci zgolj v drugo polovico 17. stoletja. »Dolgo« 18. stoletje se iz epistemološkega koncepta spremni v modno frazo s katero se želi zabrisati ostra omejitev na dolocene letnice, a hkrati z njim uredniki ne povedo nicesar novega. Pomanjkljivost zbornika je tudi razmeroma medel uvodnik, ki ne ponudi teoretsko-metodološke strukture zbornika, njegove usmeritve, konceptualizacije tako širokega pojma kot je plemstvo, ampak zgolj na kratko uvede prispevke in ponudi njihov povzetek. Raznovrstni prispevki tako niso adekvatno povezani, prostor uvodnika pa bi bil lahko izkorišcen za pretres nekaterih pojmov, ki se pojavljajo skozi celoten zbornik, kot so npr. vzgoja (formalna in predvsem »neformalna«), kariera in karierne strategije, ohranjanje statusa, samoosmišljanje, ki se nam kaže skozi razlicno gradivo… . Prav tako bi v uvodniku veljalo opozoriti na nekatera odprta vprašanja kot je na primer odnos plemstva in nacionalne države, pa tudi plemiški odnos do mešcanov in uradnikov, tako v oziru na spremenjene družbeni položaj obeh, kot tudi na številna poplemenitenja slednjih, ki so bili pogosto nagrajeni tudi z novimi castnimi redi. Tehnicna slabost zbornika je tudi ta, da nikjer niso predstavljeni avtorji razprav, prav tako ne izvemo s katerih institucij prihajajo. Kot pa zbornik lepo pokaže se socialni red ni porušil, in da na vprašanje »Was sollte der Adel jetzt tun?«, ki si ga je leta 1793 zastavil detmoldski superintedant Johann Ludwig Ewald, s katerim se v svojem prispevku ukvarja Harm Klueting (19–30), ni enoznacnega odgovora. Razvidno je, da se je plemstvo zavedalo, da poreklo ne zadostuje, in da se je potrebno prilagoditi casu, prostoru in navadam v katerih živimo, ce parafraziramo grofa Franza Josepha Kinskýa. Ne smemo pa popolnoma verjeti, da so se plemici podredili Kaunitzevi ideji o tem, da štejejo zgolj: »zasluge, služenje in domoljubje« (259). Še kako so poizkušali uveljaviti tudi nek nasproten koncept plemstva, kot je bil državni, o cemer pa v zborniku ne izvemo prevec. Zbornik ponuja nastavke za nadaljnjo razširitev zastavljenih problemskih sk­lopov, ter možnost prenosa nekaterih vprašanj v druga okolja, kar bi bilo predvsem koristno za prostor Notranje Avstrije, ki v zborniku ni neposredno obdelan. Ob­delano je predvsem polje izobraževanja, manj pa možnosti ukvarjanja s plemiško posestjo, ki je bila za plemice poglavitni vir bogastva. Deluje kot da le-ta ne bi ponujala dodatnih možnosti za napredovanje in razvoj. Vec pozornosti bi veljalo nameniti tudi nižjemu plemstvu, ki ni moglo racunati na delo na dvoru in ostale prestižne funkcije. Namrec tudi preprosto enacenje plemic=stanovski odbornik ni vedno resnicno, kar lepo prikaže Petr Mata v svojem prispevku. To se še toliko bolj pokaže v 19. stoletju, ko se na prej omenjeno vprašanje »Was sollte der Adel jetzt tun?« ponudijo številni odgovori. Vsekakor pa je zbornik s svojim širokim metodološkim in teoretskim pristopom, ki vkljucuje preplet idejne socialna in kul­turna zgodovine, odlicno izhodišce za raziskovanje plemstva in dolgega 18. stoletja. Sašo Jerše, Filip Draženovic Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) Boris Golec (ur.), Družbena in identitetna mobilnost v slovenskem pro­storu med poznim srednjim vekom in 20. stoletjem. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2019, 486 str. Po mnenju urednika, zapisanem v predgovoru k pricujocem zborniku razprav, se je slovenska zgodovinska stroka z vprašanji družbenih in identitetnih mobilnosti doslej soocala razmeroma redko. Odpirala so se le nekatera vprašanja, odgovori nanje pa so bili posledicno lahko zgolj parcialni. Clani Zgodovinskega inštituta Milka Kosa pri ZRC SAZU so skupaj z nekaterimi zunanjimi sodelavci skušali preseci to pomanjkljivost. V okviru triletnega temeljnega raziskovalnega projekta z naslovom Družbena in identitetna mobilnost v slovenskem prostoru med poznim srednjim vekom in razpadom Habsburške monarhije so se želeli poglobljeno posvetiti tovrstnim zgo­dovinskim fenomenom. Obravnavana monogra.ja prinaša rezultate njihovih raziskav. Pri definiranju raziskovalnega polja mobilnosti so se avtorji v grobem osredotocali na tri elemente obravnavanega fenomena. Prvi se nanaša na vertikalno socialno mobilnost posameznikov ali skupin v daljših ali krajših casovnih odse­kih, drugi element predstavljajo s socialno mobilnostjo neposredno ali posredno povezane identitetne spremembe, kot tretji element pa je izpostavljena mobilnost kolektivnih identitet. Posamezne družbene in identitetne mobilnosti lahko vsebujejo razlicne elemente ali pa se v njih – kot na primer pri konfesionalni mobilnosti – lahko prepletajo vsi trije elementi. Monogra.ja prinaša trinajst prispevkov, ki so razdeljeni v tri sklope, ki sledijo zgoraj omenjenim elementom. Prvi sklop se ukvarja z vprašanji socialne in iden­titetne mobilnosti plemstva (Vzpon in zaton plemstva). Miha Kosi je tako obdelal mobilnost celjske klientele (Celjska klientela. Socialna in prostorska mobilnost nižjega plemstva v službi grofov Celjskih). Na vrhuncu politicne in ekonomske moci je krogu njihovega plemstva pripadalo vec kot sto posameznikov. Kot ugo­tavlja avtor je v omenjenem krogu najvecjo prosperiteto dosegalo nižje plemstvo, ki je šele pod okriljem novih gospodov doseglo socialno in materialno promocijo, medtem ko so bili predstavniki uglednih starejših ministerialnih rodbin le redko deležni tega socialnega napredka. Istocasno opozarja na njihovo veliko geografsko mobilnost ter pogosto prenašanje težišca njihovega delovanja v druge pokrajine oz. na druga gospostva. Dušan Kos je na primeru dveh plemiških rodbin, baronov Raigersfeldov ter grofov Gallenbergov, opozoril na interpretativne možnosti in slabosti imenjskih Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) knjig kot vira za socialno mobilnost plemstva (Deželne imenjske knjige in social­na mobilnost plemstva do terezijanske davcne rekti.kacije sredi 18. stoletja). Pri tem je plasticno prikazal, da v zgodnjem novem veku zemljiška posest ni bila vec nujno glavni in edini vir premoženja plemstva. Posledicno lahko upoštevanje zgolj podatkov iz imenjskih knjig ustvarja popaceno sliko družbene mobilnosti. Social-no sliko imetnika gospostva in njegove družine lahko po njegovem prepricanju dolocimo le z analizo celotnega premoženja in socialnih okolišcin, kar pa lahko storimo zgolj s pritegnitvijo dodatnih virov. Fokus svoje raziskave je Vanja Kocevar osredotocil na kranjske stanove (Družbena in identitetna mobilnost kranjskih deželnih stanov kot posledica protire­formacije in katoliške obnove). Na osnovi teoreticnega instrumentarija Petra Burka, predstavljenega v knjigi History and Social Theory, je skušal družbene procese mobilnosti analizirati na podlagi treh kriterijev, in sicer glede na smer mobilnosti po družbeni lestvici, njene hitrosti ter obsega (števila) oseb vkljucenih v ta proces. Dinamicne spremembe, ki so jim bili kranjski stanovi podvrženi v burnem casu protireformacije in katoliške obnove je obdelal na primerih sedmih gradníkov oz. kolektivitet, na katerih je po njegovem mnenju slonela identiteta kranjskih deželnih stanov (dežela, deželni privilegiji, Avstrijska hiša in deželni knez osebno, branik kršcanstva, Sveto rimsko cesarstvo, vera, slovenski jezik). Miha Preinfalk se je posvetil usodi habsburškega plemstva po letu 1918 (Habsburško plemstvo po letu 1918). Preinfalk ugotavlja, da je kljub formalni prepovedi uporabe plemiških nazivov habsburško plemstvo v mnogih primerih na neformalni ravni ohranjalo svojo speci.cno identiteto. Pri tem so izstopale zlasti starejše in uveljavljene rodbine, medtem ko so mlajše plemiške rodbine težje ohranjale neformalni status. Vec težav je zlasti na Slovenskem in Ceškem nekdaj nadnacionalnemu plemstvu povzrocalo prevzemanje novih nacionalnih identitet, v kar so jih silile spremenjene politicne okolišcine. Dokoncno zarezo predstavlja druga svetovna vojna in komunisticne revolucije v posameznih državah, v okviru katerih je bil – tako po oceni Preinfalka – zlasti slovenski prostor izmed vseh dežel Avstro-ogrske najbolj temeljito ocišcen nekdanjega plemiškega stanu. Drugi sklop razprav (Tržani, kosezi in svobodniki) odpira prispevek Borisa Golca o identiteti v trgih, ki so na Kranjskem pospešeno nastajali v zacetku zgodnjega novega veka (Novonastali zgodnjenovoveški trgi na Kranjskem in njihova identi­teta). Golec jih glede na njihov nacin nastanka tipizira v štiri skupine in ugotavlja, da nobenega zgodnjenovoveškega trga na Kranjskem ni mogoce oznaciti kot trg v polnem pomenu besede. Pri tem poudarja, da je bilo naslavljanje posameznega naselja s trškim nazivom v mnogih primerih zgolj prestižne narave in pogosto ni imelo pravnoformalne osnove. Z razkrojem teharske koseške skupnosti se je ukvarjal Željko Oset (Teharska koseška skupnost med tradicijo in modernostjo). Skozi življenjske zgodbe posa­meznih kosezov in njihovih družin je orisal njihovo postopno nazadovanje po družbeni lestvici ter zlitje s preostalim nepriviligiranim kmeckim prebivalstvom. Z njihovo socialno degradacijo je ta socialna skupina s koreninami v srednjem veku postopoma izgubljala tudi svojo lastno identiteto. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) Trije prispevki se diahrono ukvarjajo z vprašanjem svobodnikov. Na osnovi virov iz druge polovice 15. stoletja in prve polovice 16. stoletja je Matjaž Bizjak (Izvor svobodnikov na Kranjskem) skušal preveriti veljavnost hipoteze, po kateri so analogno s 17. in 18. stoletjem tudi v starejših casih svobodniška imenja nastajala s podložniškim kupovanjem svobodne zemljiške posesti. Na osnovi najstarejših imenjskih knjig, reformiranih urbarjev ter nekaterih ohranjenih fevdnih knjig, je avtorju na primeru nekaterih imenjih uspelo pokazati na doloceno stopnjo istovet­nosti posameznikov ali posameznih rodbin na imenjih skozi obravnavano casovno obdobje, s cimer je vsaj v grobem okviru potrjena izhodišcna teza. Na osnovi dveh imenjskih knjig, ki pokrivata casovni razpon od 1546 do 1661, je Miha Serucnik analiziral pojavnost svobodniških imenj (Imenjska knji­ga in kranjski svobodniki v 16. in 17. stoletju), na primeru treh naselij (Dob pri Domžalah, Tihaboj in Vace) pa tudi dinamiko lastniških menjav teh imenj. Po pojavnosti svobodniških imenj izstopa zlasti vzhodna Gorenjska, medtem ko je število takih imenj na Notranjskem in Dolenjskem bistveno manjše, v Suhi krajini in na Kocevskem pa jih sploh ne najdemo. V vseh treh presecnih naseljih je moc slediti živahnemu lastniškemu menjavanju imenj. V casovnem razponu med 1662 in 1757 pa je imenjske knjige skozi prizmo svobodnikov analiziral Žiga Zwitter (Prispevek k poznavanju svobodnikov na Kranjskem od sredine 17. do sredine 18. stoletja). Osredotocil se je predvsem na analizo prostorske razporeditve svobodnikov znotraj dežele ter na njihovo številcnost, pri cemer je ob pritegnitvi nekaterih drugih virov lahko prišel do zgolj nejasne in diferencirane slike. Po njegovem prepricanju nam dosedanja stopnja razumevanja in uvida v kompleksno problematiko svobodniških imenj, ki je pogojena s speci.ko osebnih situacij in odvisnosti od zunanjih dejavnikov, še ne omogoca nedvoumne interpretacije pomembnejših prostorskih in casovnih zgostitev svobodnikov. Zadnji sklop razprav preizprašuje družbeno mobilnost skozi prizmo izo­brazbe, konfesionalnosti in narodne identitete (Izobrazba, konfesionalnost in narodna identiteta). Neva Makuc je odprla vprašanje o vlogi izobraževanja pri socialni mobilnosti (Novoveška družbena mobilnost v luci šolstva notranje­avstrijskih dežel) ter se osredotocila zlasti na vlogo ljubljanskega jezuitskega kolegija. Zaradi speci.cnega ustroja in organizacije dela je jezuitsko šolstvo bistveno olajšalo progresivno družbeno mobilnost ucencev, ki so po koncanem šolanju svoje poklicne kariere lahko gradili tako v sami Cerkvi kot tudi izven cerkvenih institucij. Vprašanju vkljucevanja posameznikov drugih veroizpovedi v tedanjo družbo se posveca Boris Golec (Integracija vzhodnih kristjanov in muslimanov v družbo na Slovenskem med 16. in 19. stoletjem). S svojo razpravo je skušal predvsem zapolniti raziskovalno vrzel. Dosedanje slovenske raziskave zgodnjenovoveških imigracij so se namrec osredotocale predvsem na kronologijo in dinamiko prihajanja posa­meznikov in skupin, zanemarjale pa so procese, ki so jim bili imigranti podvrženi po prihodu. Kljub pritegnitvi virov lokalne provenience (urbarji, katastri, listine) se avtor zaveda pomanjkanja relevantnih virov. Kot poudarja sam je podana slika lahko zgolj grobi osnutek in dobro izhodišce za nadaljnje raziskave. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) S prestopanjem med razlicnimi veroizpovedmi se je ukvarjala tudi Lilijana Žnidaršic Golec (Konfesionalna mobilnost na Slovenskem v zgodnjem novem veku. Katolicani, luterani, kalvinci, judje). Študija obsega širše casovno obdobje od dvajsetih let 16. stoletja do sredine 18. stoletja ter obravnava verske prestope v razlicnih družbenih skupinah, od duhovšcine, plemstva in mešcanstva pa vse do kmeckega prebivalstva ter najnižjih družbenih skupin (služincad, dekle, hlapci). Tudi Žnidaršic Golceva izpostavlja pomanjkljivost ohranjenih virov, saj nam zelo redko govorijo o notranjih vzgibih, ki so posameznika privedli do tako drasticnih korakov. Prav ta „redkobesednost“ predstavlja tudi glavno mejo obstojecih virov za analizo konfesionalne mobilnosti. Zbornik se zakljucuje s teoreticno razpravo Sebastjana Vöröša (Prebujena Trnuljcica: (narodna) identiteta med kontinuiteto in kontingenco), v center katere avtor postavlja vprašanje osebne identitete. Z naslonitvijo na nekatere teze francoske­ga .lozofa Mauricea Merleau-Pontyja je želel izdelati pojmovni okvir, s pomocjo katerega bi bilo možno iskati vmesne poti med dvema skrajnima koncepcijama identitete (deterministicna, konstruktivisticna) ter tako ponuditi alternativni pogled na odnos med clovekom in svetom. Na ta nacin se po avtorjevem mnenju odpirajo tudi zanimive teoretske iztocnice za obravnavanje afektivnih, motivacijskih in vedenjskih momentov clovekovega obstoja. Trinajst razprav o razlicnih vidikih družbene in identitetne mobilnosti med poznim srednjim vekom in 20. stoletjem prinaša obilo novih pogledov na obravna­vani fenomen. Vsebinsko raznovrstna besedila je težko spraviti na en sam skupni imenovalcev, kar pa že v osnovi ni niti bila ambicija raziskovalnega projekta. V bistveno vecji meri predstavljajo pricujoce razprave prepotrebno introspekcijo v kompleksen sklop vprašanj, na katere pa – kot priznavajo mnogi avtorji – lahko (zacasno) dajemo zgolj delne odgovore. Kljub temu ni vrednost monogra. je nic manjša. Ali kot je Darja Mihelic poudarila v svoji recenziji: „Monogra. ja temelji v veliki meri na manj znanih objavljenih virih in arhivskem rokopisnem gradivu. Istocasno odpira in rešuje številna vprašanja, nakazuje pa tudi nekatere tehnicne rešitve in nove raziskovalne izzive!“ Janez Mlinar Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) Jurij Perovšek in Mojca Šorn (ur.), Narod – politika – država : Idejnopoliticni znacaj strank na Slovenskem od konca 19. do zacetka 21. stoletja. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2020, 360 strani, (Zbirka Vpogledi; 23). Inštitut za novejšo zgodovino je v sklopu zbirke Vpogledi, ki je namenjena izdaji tematskih znanstvenih zbornikov s podrocja zgodovinopisja, izdal novo monogra.jo, ki se ukvarja s programi politicnih strank na Slovenskem. Z izbranimi študijami predstavlja rezultate raziskovalnega programa Idejnopoliticni in kulturni pluralizem in monizem na Slovenskem v 20. stoletju, ki ga je . nancirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. Recenzentki knjige sta bili Danica Fink Hafner in Mateja Režek, medtem ko sta bila urednika zbornika Jurij Perovšek in Mojca Šorn. V knjigi se kronološko zvrstijo izvirne razprave, ki osvetlijo pred nami tok idejne in politicne zgodovine Slovencev, poosebljene v politicnih strankah na Slovenskem, ki predstavljajo temeljni element slovenskega politicnega sistema. Te so z organiziranim zastopanjem posameznih vrednot oblikovale dolocene principe upravljanja politike in posledicno življenje Slovencev in Slovenk. Politicne stranke so v tej monogra.ji obravnavane zlasti v smislu naglih transformacij politicnih struktur, ki so se zgodili ob prehodih iz vecstrankarskega v enostrankarski sistem in obratno. Slednjo monogra.jo moramo pravzaprav brati v navezavi na tematsko številko Prispevkov za novejšo zgodovino iz 2017 (št. 1), Iz zgodovine politicnih strank na Slovenskem, kjer so predstavljeni bolj prakticni vidiki politicnih strank, razvoj strankarske organizacije, znotraj strankarska disciplina, agitacija in propa­ganda politicnih strank,vloge in mesta posameznih strank v javnem življenju ipd. Clani programske skupine so posamezne študije, ki so nastale kot odgovor na ista vprašanja, objavili tudi v drugi številki Prispevkov za novejšo zgodovino istega leta. Predstavljeni instrumentalni oz. organizacijski vidiki politicno strankarskega življenja na Slovenskem pa so bili v drugi fazi raziskovanja dopolnjeni s študijami, ki se ukvarjajo z idejno-politicnimi usmeritvami slovenske politike in prav te so zbrane v tej monogra. ji. Pricujoci zbornik, ki je sestavljen iz dvanajstih razprav, tako predstavlja mejnik v procesu raziskovalnega programa in služi kot izhodišce za nova vprašanja in raziskovalne izzive. Znanstveni sodelavci in sodelavke Inštituta za novejšo zgodovino, ki so v vecini avtorji in avtorice razprav, so v glavnem vsi priznani strokovnjaki in strokovnja­kinje s tematiziranih podrocij in izkazujejo dolgoletno ukvarjanje s temi vprašanji. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) Uvodna razprava Jurija Perovška in Jureta Gašparica nam pojasni kontekst, v katerem je zbornik nastal, cilje raziskave in povzame zakljucke razprav zbranih v njem. V nadaljevanju se Jurij Perovšek ukvarja z vplivom liberalnega tabora na politicni razvoj slovenskega naroda vse od njegovega formiranja do zacetka druge svetovne vojne. Gre za tematiko, ki je v fokusu njegovega raziskovalnega dela že dolga desetletja, vendar pa clanek predstavi tudi drugo plat iste zgodbe. Obravnava namrectudi nasprotni pol, tabor slovenskega politicnega katolicizma in skozi njun dinamicen odnos prikaže probleme njunega simbiotskega (neenakovrednega) odnosa, ko sta oba tabora ujeta v odzive svojega nepomirljivega nasprotja. Hkrati v clanku poudari in razcleni tudi izvirni greh slovenske politicne kulture, »avtoritativni sin­drom Slovencev«, ki se odraža v strankarsko politicni razdeljenosti. Vida Deželak Baricsvoje dolgoletne raziskave na podrocju delovanja socialisticnega tabora strne v poglavju, ki oriše usmeritve marksisticnega tabora. Zelo pregledna obravnava velja zlasti za medvojno obdobje, ki je navkljub zelo pestremu razvoju frakcij in politicnih strank, berljivo poglavje in tako ujame rdeco nit politicnih programov razlicnih skupin znotraj delavskega tabora. Njen prispevek dobro uvaja v razprave, ki spregovorijo o utrditvi oblasti komunistov v casu druge svetovne vojne. Pred slednjimi je uvršcen še prispevek Filipa Cucka, ki osvetljuje politicno organizacijo Nemcev v slovenskih deželah. Avtor strukturira svoje poglavje tako, da organiziranje Nemcev teritorialno loci na posamezne zgodovinske dežele z lastnimi speci.kami, vendar pa ta princip uveljavi od leta 1860 dalje, morda bi ga veljalo uporabiti tudi za predhodna obdobja, še zlasti za leto 1848. Clanek je vsekakor dobrodošel, saj predstavlja dobro sintezo literature, ki je bila doslej razdrobljena in še ne povezana. Po zgoraj omenjenih poglavjih, ki spregovorijo o zacetkih politicnih strank na Slovenskem, stopimo v cas prvega preloma politicnega sistema, ko se »plurali­zem« zacne spreminjati v »monizem«. V obdobje med drugo svetovno vojno, ko se tako pravzaprav iztece cas politicnih strank in se pricne obdobje drugacnega politicnega odlocanja, nas popelje razprava Bojana Godeše. V njej avtor strne nekatere ugotovitve iz svojega predhodnega raziskovanja, ki zadevajo Osvobodilno fronto slovenskega naroda (OF), razmerje Komunisticne partije do drugih skupin v OF (zlasti kršcanskih socialistov), vlogo narodnostnega vprašanja, ki je v veliki meri pripomoglo k množicnosti v OF in doda nekatere nove, kot denimo analizo ekonomsko-socialnega programa OF. V prispevku se avtor dotika rdece niti zborni­ka, vprašanja, ki zelo zaznamuje razumevanja slovenske politicne kulture, in sicer prakse izkljucevanja v politicnem delovanju, tako nam predstavi strategijo OF v tem oziru. Aleš Gabric v svoji razpravi podrobno razcleni pristop Komunisticne partije k vprašanju, kako cim bolj »legitimno« prevzeti oblast in legalisticno izpeljati tranzicijo med vojnim in povojnim stanjem, med predvojnim vecstrankarskim in povojnim enostrankarskim režimom, med legitimnostjo mednarodnih sporazumov in politicnimi razmerami v praksi, ki so se znotraj Jugoslavije zelo razlikovale. Z naslednjimi poglavji se znajdemo pred naslednjim zgodovinskim prelo­mom, ki popelje slovensko družbo iz enostrankarskega v vecstrankarski sistem. S prispevkom Zdenka Cepica o politiki Zveze komunistov Slovenije (ZKS) v osemdesetih letih, sicer štirideset let po zakljucku druge svetovne vojne, se zopet Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) znajdemo v negotovih razmerah, v politicni krizi legitimnosti, ki se ji tokrat pridruži še gospodarska kriza. Razmere v tem obdobju še obvladuje Zveza komunistov Jugoslavije (ZKJ), ki pa zaradi nezmožnosti sprejeti reforme, izgublja oblast in svojo legitimnost. Avtor predstavi razmere, ki so vodile k sestopu oblasti ter ugotavlja, da je bil sestop z oblasti zato tako miroljuben in spontan, ker so kljucni akterji bili sposobni misliti »novo v starem« in se odlociti za pravi razvojni model. V clanku tematizira tudi razumevanje nacionalnega vprašanja v ZKS in tako na nek nacin nadaljuje obravnavo enega izmed osrednjih vprašanj knjige, saj pokaže kako vkljucujoce, je narodno vprašanje delovalo v slovenski politiki. Damijan Guštin v svojem poglavju predstavi vprašanje, ki do zdaj skoraj ni bilo tematizi­rano. Njegova študija spregovori o organizacijski strukturi ZKJ v Jugoslovanski ljudski armadi (JLA) ter o problemu oblikovanja skupnih ciljev ZKJ v zaostrenih razmerah osemdesetih let. Sestop z oblasti, ki je pretresal vsaj teritorialno precej bolj enotne dele ZKJ, je bil za sicer profesionalno bolj enotno okolje JLA še bolj problematicen, saj je JLA v svojem bistvu bila varuhinja kljucnega stebra obstoja enotnosti države, oboroženih sil, in si ni znala predstavljati, kako bi lahko maso nabornikov in zaposlenih sploh obvladala brez svoje lastne politicne stranke. Njena nezmožnost akomodacije in kanaliziranja nezadovoljstva je pomenila njen zaton. Prihodni prispevki podrobneje analizirajo zaceto tranzicijo k vecstrankarskem sistemu v devetdesetih letih, to je cas, ko so se oblikovale strukturne politicne pre­lomnice, ki jih slovenski demokraticni sistem odraža tudi danes. Marko Zajc nam predstavi ideološka in programska izhodišca Zveze socialisticne mladine Slovenije (ZSMS) in struj znotraj nje. ZSMS uspe oblikovati reformisticen in modern program, pri tem pa je imel precej zaslug tudi Slavoj Žižek in skupina mladih intelektualcev, ki je pretrgala s trdo marksisticno tradicijo. Tjaša Konovšek nadaljuje svojo razpravo tam, kjer konca Zajc. Konovšek namrectematizira zacetke Liberalne demokracije Slovenije (LDS) in pomembno vlogo njenega kljucnega akterja Janeza Drnovška, ki mu je kot izjemi v dosedanji politicni zgodovini Republike Slovenije uspelo formirati štiri vlade. Zasluga za to naj bi šla zlasti njegovi sposobnosti, da ustvari široko politicno zaledje, uspelo mu je preseci strankarske meje in je zato bil spo­soben vzpostaviti široko koalicijo in širši konsenz. Jurij Hadalin se v svoji razpravi tokrat loteva Slovenske nacionalne stranke (SNS), njenih ideoloških izhodišc, ki jih ni mogoce umestiti na tradicionalno levo-desno locnico v slovenski politiki. Program stranke in njen karizmaticni vodja Zmago Jelincic navdušujeta volivce z znacilno protisistemsko držo, ki pa ne pomeni, da stranka v kljucnih trenutkih v slovenskem politicnem prostoru ne podpre iste oblasti (do katere je kriticna) in tako odigra »jezicek na tehtnici«. Zadnja razprava Jureta Gašparica in Simone Kustec z interdisciplinarnim politološko-zgodovinskim pristopom analizira slovenski politicni prostor od devetdesetih let dalje in ugotavlja, da je njegova stalnica polarizacija. Hkrati se izgubljajo prepoznavni programski cilji politicnih strank in odlocenost za njihovo realizacijo, celo razlike med programi levega in desnega pola politike izginjajo, pojavlja pa se strankarska personalizacija. Njuni zakljucki napovedujejo »predvidljivo stabilnost nestabilnega« in stranke enomandatnice, caka nas torej viharno politicno obdobje (kar se je pravzaprav pokazalo že v letu 2020). Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) Monogra.ja ponuja privlacno sintezo zgodovine slovenskih politicnih strank, s tem, da delno povzema že znana dognanja, vendar nanje gleda iz novih zornih kotov (npr. skozi koncept narodnosti, polarizacije, vloge množicnih strank, tranzi­cije, pluralizma), in dodaja nove ugotovitve, skupaj tako ponuja bolj poglobljeno in celovito razumevanje sedanjega politicnega prostora in slovenske politicne kulture. Tematizirani prehodi med enostrankarskim in vecstrankarskim politicnim sistemom, tako nenehno preizprašujejo ideološko polarizacijo in išcejo njene korenine, strate­gije vkljucitve in preseganja. Upoštevanje posameznih politoloških konceptov se tako izkaže za obogatitev zgodovinske analize in za plodovit in inovativen pristop. Ob kronološko in vsebinsko raznolikih razpravah lahko spregledamo tudi edini manko zbornika, ki je v premalo sistematicnim upoštevanju vseh pomembnejših politicnih strank iz devetdesetih let in novega tisocletja. Sto trideset let zgodovine politicnih stranka na Slovenskem strnjeno v monogra.ji nam tako spregovori o slovenskih politicnih elitah, ki so krojile usodo naroda, determinirale politicno življenje in sooblikovale državo do devetdesetih let, od devetdesetih let dalje pa jo seveda ustvarjale. Spregovori nam o tem, kako se je slovenska politika odzivala na mednarodni kontekst in krize, katere politicne strategije je iskala za preživetje naroda in kako je naslavljala dilemo izkljucevanje/vkljucevanje. Irena Selišnik Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) Juristen. Ein biographisches Lexikon. Von derAntike bis zum 20. Jahrhun­dert. Herausgegeben von Michael Stolleis. München: C. H. Beck, 1995, 703 str. Izdajatelj tega leksikona Michael Stolleis, rojen l. 1941, je profesor za Javno pravo in Novejšo pravno zgodovino na Univerzi Johanna Wolfganga Goetheja v Frankfurtu ob Maini in direktor na Institutu Maxa Plancka za Evropsko pravno zgodovino, prav tako v Frankfurtu ob Maini. Leksikon vsebuje približno 600 biogra.j pravnikov vseh casov in držav (zelo redko dežel). Stara Kitajska in grško-rimska antika sta prav tako zastopani, kot bizantinski, judovski, arabski in kršcanski srednji vek. Knjiga posega do evropske sedanjosti in zajema tudi Severno in Južno Ameriko, Južno Afriko, Rusijo in Japonsko. Biogra.je je pisalo 109 sodelavcev, vecinoma profesorjev in doktorjev prava, le manjše število je le diplomiranih pravnikov. Šibkost knjige je, da za pravnike, ki so v tej knjigi zajeti, vecinoma niso navedeni rojstni kraji, pacpa so navedene univerze, kjer so zaceli svoj pravni študij. Tudi njihova narodnost skoraj ni navedena. Za habsburško cesarstvo oz. pozneje Avstro-Ogrsko in podobno tudi za nemško državo z veliko deželami ni razvidno iz katere dežele izvira pravnik, ki je v knjigi zajet. Države v Vzhodni Evropi (Bolgarija, prejšnja skupna država Jugoslavija, Romunija, Srbija, Slovenija, razen Crne gore in Hrvaške sploh niso zajete. Iz teh držav v knjigi ni naveden niti po eden uglednejši pravnik. Zdi se, da glavni avtor Michael Stolleis, iz omenjenih držav ni dobil sodelavca, ki bi napisal biogra.je za tamkajšnje vrhunske pravnike. Zelo dobro se je odrezala Hrvaška. Za tamkajšnje pravne strokovnjake je napisal biogra.je dipl. pravnik Zoran Pokravec iz Splita. Tukaj bomo predstavili tri pravnike iz te knjige. Juraj Andrassi (1896–1977) je sklenil svoj juristicni študij s promocijo na univerzi v Zagrebu, 1919, nato pa bil tam profesor mednarodnega prava. 1937 in 1951 je predaval na akademiji za mednarodno pravo v Den Haagu. Od leta 1952 je bil v »Institut de droit Inernational«, katerega prezident je bil v letih 1969–1971. Veliko je delal za jugoslovansko zunanje ministrstvo pri reševanju številnih pravnih vprašanj, med drugim za mirovno konferenco 1947, k tako ime­novanim »Železnim vratom« ob Donavi, kot tudi pri raznih vprašanjih morskega prava. Objavil je 600 razprav in knjig. Bogišic Baltazar, je po maturi leta 1859 v Benetkah študiral pravo, .lozo.jo, zgodovino in .lologijo na Dunaju, v Berlinu, Parizu, Münchnu, Giessnu in Hei­delbergu. Poleg doktorata iz .lozo.je je dosegel tudi doktorat iz prava na Dunaju. Njegove okoli leta Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) 1865 zacete raziskave južnoslovanskih pravnih obicajev so bile objavlje­ne leta 1866 v hrvašcini z naslovom Von der Wichtigkeit des Sammelns der Volkrechtsgewohnheiten der Slawen (1866). Njegovih 352 vprašanj z navodili, ki so jih poslali na 4.000 naslovov je vsebovalo Anweisung zur Beschreibung der im Volke lebenden Rechtsgewohnheiten. Te raziskave so bile na zacetku njegovih življenjskih empiricnih, pravnoetnoloških oz. socioloških raziskav. Na Hrvaškem, v Sloveniji, Srbiji, Bosni in Trakiji in v Hercegovini zbrana dognanja iz narodnega prava je objavil leta 1874 z uvodom v delu: Das in den Antworten aus den ver­schiedenen Teilen des slawischen Südens enthaltene Material. Leta 1869 je prevzel stolico za Slovansko pravno zgodovino v Odesi. Njegov predlog iz leta 1870 za sistematicno raziskavo slovanskega prava kot osnove za bodoco kodi.kacijo, mu je prinesel sodelovanje pri izdelavi Državljanskega zakonika v Crni gori, ki je leta 1888 kot »Allgemeines Vermögensgesetzbuch« za kneževino Crno goro stopil v veljavo. Kot rezultat njegovih slavo.lskih idej je to delo kronalo njegovo kodi.katorsko delo. Z njegovo prvo razmejitvijo družinskega in dednega prava iz premoženjskega prava, je zbudil veliko pozornost in je bilo njegovo delo prevedeno v številne evropske jezike (v nemški jezik 1893). O izvirni metodiki za kodi.kacijo je Bogišic re. ektiral v A propos du Code civil du Monténégro. Quel­ques mots sur le principes et la methode suivis dans la codi.cation du droit civil au Monténégro. V letih 1893 do 1899 je bil crnogorski pravosodni minister...... Njegove pravnozgodovinske raziskave o družinskih raziskavah so se koncale v delu De la forme Inokosna de la famille rurale chez le Serbes et les Croates. Nadalje je objavil vec razprav o hrvaškosrbski juristicni teminologiji, med drugimi Fachtermini in Gesetzen. Leta 1904 je izšla njegova kriticna izdaja Dubrovniških statutov v Monumenta historici-iuridica Slavorum Meridionalium. Politeo, Ivo (1887–1956) je bil od leta 1923 odvetnik v Zagrebu. Bistveno je pripomogel k vzpostavitvi svobodnega odvetništva v Jugoslaviji in je bil med drugim z njegovim zakonom Grundlagen des Rechtsanwaltsgesetzes iz leta 1924, vodja gibanja za zakonsko ureditev odvetniške avtonomije. Zakon o odvetnikih, ki je v številnih delih države omogocil samostojno odvetništvo, je bil po številnih zavlacevanjih sprejet leta 1929. Ivo Politeo, ki je bil od leta 1929 do 1941 prvi predsednik Hrvaške odvetniške zbornice, je intenzivno delal na ustanovitvi Zveze odvetnikov, ki je od leta 1931 pod njegovim predsedništvom združil vse odvetniške zbornice. V številnih clankih je branil odvetniško avtonomijo, ne le kot profesio­nalni privilegij, temveckot obveznost do družbe in svojega poklica. Da bi to lahko varovali se je Ivo Politeo boril tudi za sodniško neodvisnost. ki je bila leta 1929 s kraljevsko diktaturo odstranjena. Kodi.kacija odvetniške poklicne etike je bila Politeova nadaljnja velika skrb. Za Union internationale de Advocats, katere je bil castni prezident je postal leta 1956, je predložil leta 1954 osnutek odvetniškega Code de morale professionelle. Od leta 1921je bil glavni urednik najbolj vplivnega hrvaškega pravnega mesecnika »Mjesecnik« in od 1927 do 1941 glavni urednik revije »Odvjetnik«, je bil kot neodvi­sni ljudski socialist zaradi njegovega boja za demokraticno ustavo trikrat aretiran. Kot odvetnik v znamenitih politicnih procesih, npr. l. 1921 proti atentatorjem na Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) jugoslovanskega notranjega ministra Draškovica, v procesu bombnih atentatorjev leta 1928 na Tita, kot leta 1946 proti kardinalu Stepincu, si je pridobil zelo veli ugled. V letih 1936 do 1956 je bil prezident jugoslovanskega kongresa pravnikov. Ivo Politeo je bil honorarni docent za delovno pravo na pravni fakulteti zagrebškega vseucilišca. Objavil je veliko clanov in razprav iz delovnega prava, m. dr. Handels- und andere Angestellte (1932), Von der Notwendigkeit einer Arbeitsrechtskodi.kation (1937); Recht in der Praxis (1938), Einführung in das Arbeitsrecht (1940), kot tudi veczakonskih komentarjev (konkursni red), nepošteno tekmovanje. Vse njegove objave so imele velik vpliv. Z. Pokrovac. Jože Macek Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) Navodila avtorjem prispevkov za Zgodovinski casopis 1. Temeljne usmeritve Zgodovinski casopis objavlja razprave v slovenskem, angleškem, nemškem, francoskem, italijan skem in hrvaškem jeziku. Ostale prispevke (krajše clanke, ocene, porocila ipd.) objavlja v slovenskem jeziku. Prispevki naj bodo po možnosti napisani v pisavi Times New Roman. Obicajna velikost crk je 12, razmak med vrsticami pa 1,5. Za jezikovno korektnost prispevkov so dolžni poskrbeti avtorji, prav tako so odgovorni za stro­kovno in znanstveno korektnost prispevkov. Vsak prispevek mora vsebovati poštni in elektronski naslov avtorja ter njegovo telefonsko številko. Prispevke je potrebno oddati v tiskani in elektronski obliki na naslov uredništva: Uredništvo Zgodovinskega casopisa, Oddelek za zgodovino, Filozofska fakulteta, Aškerceva 2, SI-Ljubljan a; info@zgodovinskicasopis.si ali peter.stih@guest.arnes.si. Naslov datoteke sestav ljata ime in priimek avtorja. Prispevkov, ki jih uredništvo Zgodovinskega casopisa sprejme v objavo, avtorji ne smejo hkrati poslati drugi reviji. Za prevod izvleckov in povzetkov v tuj jezik poskrbi uredništvo. Razprave so recenzirane, recenzentski postopek je anonimen. Uredništvo prispelega gradiva ne vraca. 2. Navodila za pripravo prispevkov Uredništvo bo v postopkih za objavo upoštevalo le prispevke, ki bodo pripravljeni v skladu s sle decimi navodili. Razprave: Razprava mora vsebovati naslednje elemente, ki si sledijo po navedenem vrstnem redu: – glavni naslov razprave (male tiskane crke, velikost crk 16, okrepljeno, središcna poravnava); – ime in priimek avtorja (velikost crk 12, okrepljeno, središcna poravnava); – izvlecek oz. sinopsis (velikost crk 10), ki naj v prvem odstavku vsebuje: priimek in ime avtorja (okrepljeno), avtorjeva izobrazba in strokovni/znanstveni naziv, avtorjev poštni in elektronski naslov. Drugi odstavek naj vsebuje naslov razprave (okrepljeno). Tretji odstavek naj vsebuje izvlecek vsebine (skupaj s presledki do okvirno 600 znakov), cetrti odstavek pa do 5 kljucnih besed; – besedilo razprave (velikost crk 12), v katerem naj bodo jasno oznacena mesta za slikovno gradivo, ki ga je potrebno predložiti loceno. Odstavki naj bodo brez vmesnih vrstic in se zacenjajo z zamikom od levega roba. Naslovi (pod)poglavji so okrepljeni in pisani z malimi tiskanimi crkami; – povzetek razprave, ki naj vsebuje njen naslov (male tiskane crke, velikost crk 12, okrepljeno) ter ime in priimek avtorja, naj skupaj s presledki okvirno obsega do 6000 znakov. Porocila, krajši zapisi, knjižne ocene: – porocila s simpozijev, konferenc in drugih dogodkov vsebujejo tocen naslov dogodka ter datum in kraj prireditve (male tiskane crke, velikost crk 12, okrepljeno); – knjižne ocene vsebujejo ime in priimek avtorja ali urednika (razprto, velikost crk 12), naslov knjige (okrepljeno), založbo, leto in kraj izida, število strani. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) Pri tem tipu prispevkov sta ime in priimek avtorja prispevka navedena na njegovem koncu na desnem robu. Pri vseh prispevkih naj avtorji želene poudarke v besedilu oznacujejo s poševnimi crkami in ne s podcrtavanjem ali okrepljeno. 3. Citiranje Citiranje je obvezno v opombah pod crto (velikost crk 10). Na koncu prispevka mora slediti seznam uporabljenih virov in literature (velikost crk 12), ki vsebuje vse v prispevku citirane vire in literature. V opombah se doloceno delo ali vir citira samo na skrajšan nacin in sicer na sledecnacin: priimek avtorja, kratka oznaka citiranega dela (naj ne presega treh besed in v poševnih crkah), navedb a strani (okrajšano) (npr. Grafenauer, Mesto Simona Rutarja, str. 11). Smiselno se ta dolocba uporablja tudi pri citiranju arhivskih in objavljenih virov ter gradiva z medmrežja. V seznamu virov in literature na koncu loceno navedemo vire (arhivske, objavljene, ustne, casopisne ipd.) in literaturo (naslovi sklopov so pisani z malimi tiskanimi crkami, okrepljeno). Znotraj teh sklopov je gradivo navedeno po abecednem redu priimkov avtorjev (urednikov, fondov itd.); enote istega avtorja pa so razvršcene kronološko. Seznam vsebuje samo popolne navedbe citiranih del oziroma gradiva: – pri arhivskih virih navedemo ime arhiva, ime fonda ter po potrebi številke fasciklov ali škatel; – pri monogra.jah navedemo: priimek in ime avtorja: naslov (in podnaslov) (v poševnem tisku) monogra.je. Naslov serije, v kateri je monogra.ja objavljena (po potrebi). Kraj izida: ime založbe, leto izida (npr. Gestrin, Ferdo, Slovenske dežele in zgodnji kapitalizem. Ljubljana: Slovenska matica, 1991); – pri clankih navedemo: priimek in ime avtorja: naslov clanka. Naslov periodike ali zbornika (v poševnem tisku), za periodiko še letnik, leto, strani celotnega clanka (npr. Grafenauer, Bogo, Mesto Simona Rutarja v slovenski historiogra.ji. Goriški letnik 3, 1976, str. 9–19). Pri zbor­niku za naslovom clanka navedemo: (po potrebi ime in priimek urednika). Naslov zbornika. Kraj izida: ime založbe, leto izida, strani celotnega clanka (npr. Janša-Zorn, Olga, Turizem v Sloveniji v casu med vojnama (1918–1941). Razvoj turizma v Sloveniji. Zbornik referatov. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 1996, str. 78–95). 4. Slikovno gradivo Zgodovinski casopis naceloma objavlja le crno-belo slikovno gradivo. Slikovno gradivo sprejema uredništvo le v elektronski obliki in v visoki resoluciji (300 dpi), shranjeno nestisnjeno v datoteko vrste TIFF. Slikovno gradivo (fotogra.je, gra.koni, tabele, zemljevidi itd.) je potrebno priložiti loceno (v tekstu naj bo oznacena samo lokacija gradiva) v posebni mapi (datoteki) z avtorjevim imenom in priimkom. Slikovno gradivo mora vsebovati odgovarjajoce podnapise z navedbo vira. Uredništvo Zgodovinskega casopisa Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) Instructions for authors 1. Basic Submission Instructions Zgodovinski casopis (Historical Review) publishes papers in Slovene, English, German, French, Italian, and Croatian languages. Other contributions (short articles, reviews, reports, etc.) are published in Slovene. Contributions should be written in Times New Roman, size 12, with 1,5 line spacing. The authors are solely responsible for linguistic and scienti.c accuracy of their contributions. Each contribution should contain postal and E-mail address of its author, together with his/her phone number. Contributions should be submitted in printed format as well as by e-mail to the editorial of.ce: Uredništvo Zgodovinskega casopisa, Oddelek za zgodovino, Filozofska fakulteta, Aškerceva 2, SI-Ljubljana; info@zgodovinskicasopis.si or peter.stih@guest.arnes.si. The name of the submitt ed .le should consist of its author’s name and surname. Contributions that have been approved for publication by the editors should not be submitted for publication elsewhere. Translation of abstracts and summaries into a foreign language shall be provided by the editors. The papers are subject to peer review evaluation; the reviewers remain anonymous. Contributions submitted for publication shall not be returned to their authors. 2. Submission Information In order to be considered for publication all submissions should be prepared accord ing to the following guidelines: Papers: All papers must conform to the style guide below and should contain the following elements listed in the following order: – Title (lowercase letters, font size 16, bold, center). – Author’s name and surname (font size 12, bold, center). – Abstract (font size 10). Its .rst paragraph should contain author’s surname and name (bold), education, professional/academic title, postal and e-mail address. The second paragraph should contain the paper’s title (bold). The third paragraph should contain an abstract of the paper’s contents (not to exceed approximately 600 characters, including spaces). The fourth paragraph should contain up to 5 key words. – Text (font size 12) with clearly indicated spaces for illustrations (which should be submitted separately). There should be no double spacing between paragraphs. Each paragraph should start with indentation for the left margin. Chapter (and subchapter) titles should be written in lowercase letters, bold. – Summary should contain the paper’s title (lowercase letters, font size 12, bold) and author’s name and surname. The summary should not exceed 6000 characters, including spaces. Reports, Short Articles and Notes, Book Reviews: – Reports from conferences and other events should contain the exact title, date, and location of the event (lowercase letters, font size 12, bold). – Book reviews should contain the name and the surname of the author or editor (expanded spacing, font size 12), book title (bold), publisher, year and place of publication, number of pages. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 1-2 | (163) The name and the surname of the author of contributions of this type should be listed on the right-hand side at the end of the text. Desired emphases should be written in italics rather than underlined or in bold letters. 3. Citations (Footnotes) Citations should be written as footnotes at the bottom of the page (font size 10). The text should be concluded with a list of all sources and literature (font size 12) that have been cited within the text. When citing a work or a source in a footnote the following (abbreviated) format is used: author’s surname, a short title of the cited work (written in italics, it should not exceed three words), and page number (abbreviated) (i.e. Grafenauer, Mesto Simona Rutarja, p. 11). The same format is used for the citing of archival, published, and online sources. Alphabetical listing of all references should be placed at the end of the text, with sources (archival, published, oral, newspaper, etc.) and literature listed separately (titles of each type of references should be written in lowercase letters, bold). Within each reference type, material should be listed alphabetically according to the surname of the author (editor, fund, etc.); several works of the same author should be listed chronologically. The listing of references should contain only complete citations of cited works or material: – Archival sources: archive name, fund name, and (when necessary) number of . le storage folder or box. – Monographs: author’s surname and name, title of monograph (and subtitle) in italics. Title of the series in which the monograph has been published (when necessary). Place of publica­tion: publisher, date (i.e. Gestrin, Ferdo, Slovenske dežele in zgodnji kapitalizem. Ljubljana: Slovenska matica, 1991). – Articles: author’s surname and name: title of article. Title of periodical or miscellany (in italics); in case of periodicals, the title should be followed by volume number, date, cited page(s) (i.e. Grafenauer, Bogo, Mesto Simona Rutarja v slovenski historiogra.ji. Goriški letnik 3, 1976, pp. 9–19). In an edited miscellany the title of the article should be followed by: (surname and name of editor – when necessary). Title of miscellany. Place of publication: publisher, date, cited page(s) (i.e. Janša-Zorn, Olga, Turizem v Sloveniji v casu med vojnama (1918–1941). Razvoj turizma v Sloveniji. Zbornik referatov. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 1996, pp. 78–95). 4. Graphic Materials Zgodovinski casopis generally publishes graphic materials only in black and white. They should be submitted in electronic form and in high resolution (300 dpi), saved in non-compressed TIFF . le format. Graphic materials (photographs, graphs, tables, maps, etc.) should be submitted separately (with their correct positions clearly marked in the text), in a separate folder (.le) marked with author’s name and surname. Graphic materials should always carry a caption explaining the image and its source. Editors