Zdaj pa mi!
(,/uyoslat'ijl.)
V boll nemi srca natn slovenska      Vrgla je tirane na kolena, hrčila so se in hrnavela,                   mžensloa rešila je rodove . . . ko slovansko Srbijo napadla             Srbija razširila ponosno vojska je in Beligrad ji vzela.          meje si je na dezele nove.
V radosti sovrainiki Slovanstva        S hiš vijo slooanske se zastave, duška si z zvonjenjem so dajalt,       Nemci sklanjajo otozno glave,
s hiš hazali luči in zastaoe              a Slovenci z zadosčenjem glasno
ter mogoino nam uhazooali. . .        zmagooalcem kličemo pozdraoe.
Mi z zobmi škripaje poslušali          Zdaj pa mi osvobojeni srečni
to Slovanstva smo zasramovanje,      lahko trajno vriskamo veselja,
klicali Boga smo in človešivo          aaj izpolnjena nam dolgoletna
zoper nemško, ogrsko diujanje.         naša najpresrcnejša je zelja.
Že obupali smo nad usodo,              Naj slonesno klenkajo zvonooi,
ko še Busija je nas izdala;              sto en strel z Ljubljanskega naj grada
v pelem letu vendar je Praoica        vsako leto svetu oznanuje,
kot zmagalka veličastna ostala!        da svoj dom zdaj zdmžen narod vlada!
Naša krasna skupna domootna, Jugoslavija imenouana, dviga med suetovne se držaoe: naj bo večno sreina. spoStouana!
Fr. Rojec