Po dveh letih Deveti oktober, dan žalostnega spomina! Pred dvema letoma je odjeknil v Marseillu strel, ki je pretresel vso /ugoslavijo. — Kot žrtev podlega atentata je padel Viteški kralj Aleksander I. ZedU nitelj. Čas beži in težka rana, prizadejana prav vsemu jugoslovanskemu narodu, se ne da zaceliti. Pretežak je bil udarec, da bi mogel biti tako kmalu pozabljen — in njegove posledice pozdravljene. Čas beži, ioda spomin uhaja nazaj v tiste čase, ko se je blagopokojni kralj osebno boril za svobodo in zedinjenje vsega jugoslovam skega naroda, v dni, ko si je po osvoboje; nju prizadeval z vsemi močmi dvigniti gospodarski in kulturni nivo države, ko je ustvarjal najtrdnejše temelje pravilnega razvoja Jugoslavije. Kot moder vladar si je blagopokojni kralj Aleksander 1. znal pridobiti srca vseh svojih podanikov. Prav dobro je poznal njihove težnje in skrbi ter uvidel njU hove potrebe. Naš narod je dolga stoleija trpel in hrepenel po svobodi, a po osvobo: ditvi željno iztegoval svoje roke po prosveti. In blagopokojni vladar je kot pravi voditelj svojega naroda želel čim prej in v čim izdatnejši meri pomagati svojemu Ijudstvu, pomagati mu do prosvete, do kulturnega dviga in do najtrdnejših mo-ralnih temeljev, na katere naj bi gradil svojo bodočnost. Sredi svojega dela in prizadevanja, sredi nedovršenega poslanstva, na sredi pota je padel in zaiisnil oči za vedno. Ves narod je zaplakal. Težka bol je legla v srca prav vsakega Jugoslovana. In kot vsi stanovi, smo tudi učitelji občutili, kaj smo zgubili. Večkrat je bilo zabeleženo, s kakšnim spoštovanjem je vedno govoril blagopo* kojni kralj o učiteljskem delu med narodom. Poznal je prav do podrobnosti to delo in je večkrat sprejemal zastopnike vsega' jugoslovanskega učiteljstva in tudi osebno poudarjal, kako visoko ceni učU teljski stan in njegovo kulturno delo in poslanstvo med preprostim Ijudstvom. ln mi učitelji se tudi v resnici zaveda; mo svojih nalog. Ž.e odkar obstoja stan, je učitelj tudi kulturni pionir med naro* dom. Z narodom živi, za narod dela in mu je vedno le prijetno, ko more Ijudstvu kakorkoli pomagati, mu biti svetovalec in tudi vodnik takrat, ko je to narodu nap bolj potrebno. Toda priznanja blagopo- kojnega kralja Zedinitelja so dvigala še bolj v učiteljstvu moč in željo do dela, in vzpodbudno pismo Jugoslovanskemu učiteljskemu udruženju je bilo najlepši dokaz, da ni to delo naša samohvala, mari več, da je resnično delo v narodovo ko* rist. V svoja srca, v svoje duše si je zapisalo jugoslovansko učiteljstvo vsa priznas nja in sporočila blagopokojnega kralja, ki smo ga s pravico smatrali za svojega naj* večjega učitelja. Saj je bila vsa njegova skrb posvečena prvenstveno Ijudstvu, ki ga je hotel dvigniti kulturno in gospodar? sko, hotel mu je ustvariti pravilne pogoje za nadaljnji razvoj, za lepšo in boljšo bo^ dočnost. Prav v tem stremljenju je videl v učiteljstvu svoje najboljše in najvneteji še pomočnike, videl je v njem organizirarto množico prosvetnih in kulturnih de; lavcev, ki jim je kulturni progres in gos spodarski dvig naroda naloga in smoter, ki so si ga sami postavili, da izpolnijo svoje šolsko delo, da bodo res pravi »gra> ditelji narodove duše, njegove narodne zavesti in kulture«. Veliki in zelo mnogo obsegajoči so bili načrti dela za bodočnost lastnega naroda, ki jih je smrt prekinila Viteškemu kralju Zedinitelju. Toda delo za narod je ostalo. Dve leti — kako kratka — a vev.dar tako dolga doba. Nehote se nam ob tem razmišljanju vsili vprašanje: ali je vsakdo na svojem mestu, ali delajo vsi za uresnU čenje teh velikih načrtov, ali niso morda nekateri zašli na napačna pota? Najbolj nam je pri srcu kultura in prosveta naroda. Že polnih deset let gledamo z istim pogledom na to vprašanje. — Ze polnih deset let hodimo po začrtani poti — ne kolebamo ne na desno ne na levo — a vendar so mnogi, ki bi radi spra; vili jugoslovansko učiteljstvo in njegovo udruženje s tega pravega tira. Toda to se rte bo posrečilo tistim, ki to hočejo, ki hočejo slabo učiteljstvu, a obenem pustiti tavati narod v temi. Jugoslovansko učU tejstvo hoče biti tudi v bodoče »spodbuda za vsa lepa stremljenja v bodočnosti Jugo* slavije«. — Hoče biti veren učitelj mlat dine in naroda, hoče ostati pravi kulturni delavec med Ijudstvom, hoče se posvetiti samo narodu, a ne služiti kot slepo orodje te ali one strankarsko politične frakcije. S tem hoče učiteljstvo počastiti spo* min Viteškega kralja Aleksandra I. ZedU nitelja.