Džunffla. Roman iz afriškib pragozdov. AngieŠki spisal E. R. Burroughs. — Prevedel Paulus. 25 Nemi in preplašeni sta obstali ženski ter zrli na sledove dame, skrivnostne žaloigre. Kdo so pač bili tile uibogi ljudje —? Kaka nesreča jih je doletela —? Koliko let ž« kže tu njihove kosti, »epokopane, prebledele in preperele —? Ino je streslo —. Ali ni nje in njenih prijateljev, ki so jih uporni mornarji nameravali izpostaviti na tem pustem, negostoljubnem obrežju, — ali ni njih samih čakala morebiti enaka usoda —? »O, Ine —, Ine —!« je tužno zajavkala Barba, ali od strahu, ali od sočutja, ali iz dolgega časa, kdo ve. Ine jo je nekaj časa molče poslušala, nato pa je nepotrpežljivo zacepetala. Kaj je pomagalo javkanje in tugovanje in misel na negotovo bodočnost! Trenutni položaj je zahteval vso krepko voljo in odločnost! »Molči že vendar, starica!« ji je zapovedala. »Saj nisi otrok! S svojim tarnanjem le še poslabšaš najin že ltak dovolj nesrečen položaj!« Z negotovim, drhtečim glasom je končala. Prav nič tako pogumno ji ni bilo pri srcu, kot so donele njene besede. Oče in njegov prijatelj izgubljena v pragozdu, Clayton, njihov edini zaščitnik, kdove kj l.dove kedaj se vrne —! Sama je z boječo ženico —. ' Brezup se je je loteval —. Pfl treba je bilo vsaj nekaj storili za brambo.  Kmalu je našla, da imajo vrata tudi znotra} klju čavnico. Koj jih je skrbno zaklenila.  Našli sta tudi zapah. Težek je sicer bil za njune  slabotne roke, dvajset let ga že ni nihče premaknil in  ujedel se je v svojo lego, pa z združenimi močmi sta ga  po dolgem trudu končno vendarle položili predi duri.  Nato pa sta sedli in čakali —. XIV.  Trzan reši življenje svojemu bratrancu Claytonu in gospodični Ini Porter. Toliko novih in čudnih reči je Trzan tisti dan ridel in doživel, da se mu je od samega čudenja že y glavi vrtelo. Da so neznani ljudje res njegovega rodu, o tem ni dvomil niti najmanj. Seveda mu niso posebno ugajali, ti belokožci. Kolikor je dosedaj videl o njih, mu je rodilo prepričanje, da so prav taki krvoločneži kakor čmci, in hujši ko divje živali. Vendar pa je opazil, da si niso vsi enaki. Pritlikavi Snake in njegovi tovariši so se odurno obnašali in nasilno, nosiJi so morilno orožje in so bili vsak hip pripravljeni koga ubiti. Te jc sovražil. Drugi pa, oba stara moža in mlajši v beli obleki ler i obe ženski, ti so mu ugajali. Niso nosili gnnečega orožja in niirno so se obnašali. Videl je sicer, da je mladi j mož pobral samokres, ga skril pod obleko in ga pozneje ] izročil ženski, ni razumel njihovega obnašanja, pa že j samo dejstvo, da so oboroženi mornarji prignali ne- j oborožene ljudi na obal in jim grozili, že to je povedalo , bistroumnemu Trzanu, da so eni hudobni, drugi pa dobri. Najbrž so ujetniki, je zasodil. Slične dogodke je yidel že med črnci. Sklenil je, da bo mornarje skrbno opazoval, njiboye ujetnike pa branil in jim pomagal, če bo treba. Za sedaj pa so ga zanimale drugc reči. Pratvsem se je čudil, čemu da sta stara moža odšla y džunglo in čemu je šel mlajši za njima. Da bi se ti beli ljudje utegnili v pragozdu izgubili ali da bi je utegnila zadeti nesreča, na to seve ni mislil. Zanj je bila pot po džungli prav tako zanesljiva in varna kakor za nas glavna ulica velikega mesta. Pa vkljub temu je sklenil, da pogleda za njima. Radoyeden je bil, beli ljudje so ga zanimali, rad bi bil ˇidel, po kaj so šli v pragozd. Ženski sta bili yarni y koči, mornarji so od~veslali s čolnom na ladjo. Tu na obali ga trenutno nihče ni potreboval. Skočil je v veje in pohitel za mladim belokožcem. Ni ga bilo težko najti. Iz daljave sem so se še čuli njegovi klici, seveda jih je ujelo le bistro uho Trzanoyo, in doyolj raaločno sled je tudi pustil za seboj. Kmalu ga je našel. Ob deblu je slonel in si brisal potno čelo. Ves zdelan in utrujen je ibil. Trzan je počenil za gosto vejevj« in napeto opazovai svojega belega rojaka. Od časa do časa je še zaklical, pa vedno slabeje in obupneje. Trzan je uganil, da menda kliče tovariša. Že je hotel stopiti k njemu in mu povedati, da išče v čisto napačni smeri — videl je sled obeh starih mož malo prej v goščavi —, ko zagleda nedaleč v stran rumeno gibčno žival, ki se je plazila proti belokožcu. Šita je bil, leopard. Trzan je čul rahlo šuštenje tray« in čudil se je, kako da se mladi utož uu gane. Kako se bo belokožec branil —? Orožja ni imel razen sulice in te ni znal rabiti, nič ni slišal, nič c-i videl —. Dobrodošel plen foo divjim roparicam, če ga ne reši —. Da, res, gkj —! Tamle se plazi Numa, lev, komaj par korakov desno od belokožca —! Topot je tudi Clayton čul bližajočega se sovražnika, Plašno je zrl y negotoyi mrak, da bi ga ugledal. Tedaj zagrmi čisto blizu njega grozeče rjovenje leyovo, da je strahotno odmeyalo po tihi džungli. Mrzel pot je oblil Claytona. S tresočo roko, pa vendar pogumno, je dvignil sulico proti grmovju, cdkoder je prišlo rjovenje. Pa yedcl jc y naprej, da je izgubljen. Kaj je bila slabotna sulica, kaj njcgova nevajena roka proti strašni levovi moči —. Planil bo nanj, še trenutek, pa bo čutil njegovo vročo sapo na licu, njegove strašne kremplje na prsih. Raztrgal ga bo in —. O Bog, kako težko je umreti zapuščen, pozabljen V divjini, rop krvoločnih živali —. Nekaj trenulkov je vladal mrtey molk. Clayton je stal nepreiničen z dvignjeno sulico, lahno se je tresel. Rahlo šuštenje v grmičju mu je napovedalo, da se lev premiče. Pripravljal se je na skok. Sedaj ga je opazil. Komaj par metrov je bil oddaljen. Videl j'e njegovo mogočno, okroglo, grivasto glavo in za njo dolgo gibčno, mišičasto telo, trdo stisnjeno k tlom. Počasi je lezel naprej. Sedaj se je ustavil, premišljeno in previdno je skrčil zadnje noge pod trebuh, — silna mačka, ki se pripravlja^ na skok. (Dalje prihodnjič), Ali ne čuje —? Ni-kdar poprej se irzanu Šita ni zdel tako neroden pri zalezovanju plena — :' yendar se beli človek ni zmenil zanj! Ne, gotoyo ne čuje —! Šita je skrčil prožni hrbet in se pripravil za skok. Tedaj pa je zarjovel v gozdu divji, strašni, izzivajoči bojni krik Kršakovega rodu. Džungla je umolknila, ptiči so utihnili, v nemem strahu so se poskrile žiyali in Šita, krvoločni, drzni ropar, je planil skokoma y goščavo in urno izginil s pozorišča. Claytona pa je stresla smrtna groza. Kri mu je zledenela ob slrašnem glasu, lasje so se mu naježili in oči so mu kakor okamenele strmele v kraj, odkoder je glas prišel. Ni bil slrahopetnež, pa če je kedaj kdo y življenju čutil, da mu smrt s svojimi ledenimi prsti sega po srcu, — Cecil Claylon, najstarejši sin lortla Greystoke, jo je tislikrat čutil. Slrašni glas je do skrajnosti napel vse njegove živce. Kako bi pač naj bil siromak vedel, da ga je prav ta strašni glas rcšil gotove smrti pod kremplji krvoločnega leoparda — in kako bi naj vedel tudi tu, da je ta grozni, divji glas prišel iz grla njegovega Iastncga, pravega bratranca, sina njegovega strica Claytona, ki ga je že zdavnaj imel za mrtvega —. Večerilo se je, mrak je legal na goslo džunglo. Claytona so je lolevala malodušnost in negotovost. Ali naj gre še dalje in išče profesorja Porterja in njegovega tovariša ter pri tem sam pogine po noči v džungli, ki gotovo mrgoli roparskih živali, — ali pa bi se vrnil h koči, kjer bi vsaj labko pomagal Ini in jo branil, če bi bilo treba? Težko mu je delo, da bi se vrnil brez očeta k njcj, pa .že hujc ga je mučila misel, da je sama in brez varuha ^ rokah upornib, diyjih mornarjey in y bližini nevarne džungle. Morebiti pa se je profesor Porter žc vrnil s svojim tovarišem —? Da, skoraj gotoyo da se je že vrnill Opustii bo torej nspotrebno iskanje, šel !.o h koči. Če se morebiti res še nisla yrnila, — saj se lahko jutri na vse zgodaj še enkrat odpravi na 1oy za njima —. Tako je ugibal Glayton in tema se je delala. Nazadnje se je odločil, stopil je in opotekajoče se ob štorih in koreninah in butajoč z glavo ob debla zdaj tu zdaj tam je lezel naprej y smeri, ki je mislii da vodi h koči. Trzan se je čudil. Mladi belokožec je obrnil hrbet obrežju in koči ter šel v čisto nasprotno stran yedno globlje v džunglo, y smeri proti naselbini črncev Mbonginega rodu. Mož se mu je zdel nerazumljiv —. Kdo bo šel t globoko džnnglo in v naselbino krvoločnih čmcev oborožen s samo sulico —? In niti vajen je ni, tako je zasodil Trzan, ko je videl, kako nerodno nosi beli neznanec svoje orožje. In če išče svoja dya tovariša, zakaj ne gre po njuni sledi, ki je dovolj razločno tekla po gozdu malo niže od kraja, kjer sta staia —. Mladi mož je izgubljen je zasodil Trzan. In žal mu je bilo zanj. Čudno nagnjenje je čutil za mladega človeka, najbolj mu je ugajal izmed vseh belib ljudi, kar jih je danes videl. Tako si jc mislil svoje bele rojake, ko je o njih bral v knjigah, prav take kot je bil mladi mož y beli obleki —. Kaj bo z njim —? Trzan je pozaal džunglo in vcdel, kako je posebno ro no5i ncvarna.