III
.1: RAK 1:71:
Vitomil Zupan i
iTi H 111
■O
-1
(D
Cfl<
fl>
i
3
O
<
O
<o
(D
O.
0)
S
</><
rx
(D
7Š
-t
0)
3t
sezona 1986/87
Vitomil Zupan (1914)
pesnik, pisatelj, dramatik, esejist
Karikatura: Borut Pečar
pripovedna proza: Andante patetico, Vrata iz meglenega mesta, Sončne lise,Potovanje na konec pomladi, Klement, Menuet za kitaro (na petindvajset strelov), Zasledovalec samega sebe, Levitan, Duh po človeku, Mrtva mlaka, Igra s hudičevim repom, Komedija človeškega tkiva, Gora brez Prometeja
dramatika: Punt-Tri zaostale ure, Jelenov žleb, Aki, Rojstvo v nevihti, Stvar Jurija Trajbasa, Tretji zaplodek (v rokopisu), Ladja brez imena, Bele rakete lete nad Amsterdam, Angeli, ljudje, živali (Barbara Nives), Aleksander praznih rok, Noč brez oči, Zapiski o sistemu, Če denar pade na skalo, Preobrazba brez poti nazaj
radijske igre: Smrt luninega žarka, S strahom in pilulo
hrabrosti okrog sveta, Upor črvov, Suženjski trg, Poplah na
ladji Jutro, Odločitev, Ptiči pojejo pesem
televizijske igre: Pričakovanje jutra, Strup, Sarabanda za
obešence, Atentator in kralj, Ulica treh rodov, Vest in pločevina
filmski scenariji: Pet minut raja, Sreča prihaja ob devetih,
Senca slave, Peta zaseda, Idealist (skupaj z Igorjem
Pretnarjem)
poezija: Polnočno vino
mladinsko slovstvo: Potovanje v tisočera mesta, Trije konji, Plašček za Barbaro esejistika: Sholion
Prešernovo gledališče je v sezoni 81/82 krstno uprizorilo dramo Vitomila Zupana »Stvar Jurija Trajbasa« v režiji Matije Logarja.
Vitomil Zupan
BELE RAKETE LETE NAD AMSTERDAM
Brumen	Tine Oman
Tonič	Janez Škof
Lela	Bernarda Oman
	
režija	Iztok Tory
dramaturgija	Matija Logar
scenografija	Tomaž Marolt
kostumografija	Jerneja Jambrek
glasba	Miha Kralj
šepetalka	Milada Varacha
odrski mojster	Bruno Grašič
razsvetljava	Drago Cerkovnik
rekviziter	Janez Plevnik
Odlomki iz objavljenega razgovora Vitomila Zupana z Brankom Hofmanom za njegovo knjigo »Pogovori s slovenskimi pisatelji«
(Cankarjeva založba v Ljubljani 1978)
. . . Preteklost mi je važna samo, če je še navzoča v sedanjosti, drugače se ne ukvarjam z njo .. . Včasih se mi zazdi (kljub bolezni, ki se zadnja leta ukvarja z mano), da sem nov, jasnejši, da zorim v svoj oblikovalni vrh, v katerem je preteklo enako laboratorijskemu materialu, ki ga potrebujem za svoje delo.
... Risati sem začel nekako takrat, ko sem spoznal, da tudi jaz lahko narišem črko »o«, tako kakor je bila v naslovu časopisa. Vsekakor pa sem »pisateljeval« zelo zgodaj, preden sem šel v šolo. Izdajal sem »knjige«, se pravi, da sem s sukancem vezal papirje v zvezke in nekaj zapisoval vanje.
Ne morem se poglobiti v vprašanje, kaj me je navedlo na to razvado. Nekaj teh zvežčičev sem videl nazadnje še na mizi pred zasliševalcem v Centralnih zaporih leta 1948 . . .
... Kaj je vplivalo name, da sem v nemogočih življenjskih okoliščinah vendar vztrajal pri pisanju? Mislim, da je bila na dnu neka huda pomota: verjel sem v nekakšno poslanstvo, ki sem se ga kasneje s težavo znebil. Danes gledam na pisanje kot na poklic sploh, odvisen od povpraševanja na trgu.
. . . Dalj časa sem se preživljal z montažo strelovodnih konic po izpostavljenih zvonikih. Čedalje bolj žal mi je postajalo, da nisem raje študirahmedicine in se specializiral za psihiatrijo. Kupoval sem knjige in si jih izposojal, študiral sem veliko.
Saj sem zaslužil od strelovodne konice tedaj čistih sto dinarjev, včasih sem jih montiral tudi osem na dan; tedaj je bila plača profesorja-suplenta osemsto dinarjev. Pri športu, pri Sokolu, pri dnevnem delu sem srečeval ljudi najrazličnejših poklicev; mislim, da mi je to koristilo za kasnejše literarno delo. Zimo sem na primer prebil v Bosni kot smučarski učitelj in trener; imel sem stalno smučarsko šolo na Betaniji (Sarajevo), spomladi sem študiral nekaj mesecev in položil nekaj izpitov, potem sem šel na ladje in potoval do jeseni (npr. po Sredozemlju, po Bližnjem vzhodu in po Severni Afriki), potem sem pobral podpise na univerzi in odšel vodit smučarske tečaje na Kofce nad Tržičem. Nomadska leta.
Enkrat sem se že skoraj naselil v Casablanci...
... V razmerju natisnjenega in neobjavljenega je pri meni še zdaj nered. Leta 1943 sem pred odhodom v partizane požgal kupe rokopisov .. .
... Naposled sem po preizkusu vseh področij pisanja pristal pri knjigi kot najboljšem sredstvu sporočanja iskanj in najdenj. Najprej me je razočaralo pisanje filmskega scenarija zaradi velike osnove z ozirom na realizacijo. Pozneje se mi je zgodilo, da sem začel sploh podrobneje premišljati o delih, ki so podvržena interpretaciji (na odru, na radiu in televiziji).
Usodno je bilo leto 1972, ko sem dobil prvo in edino nagrado na natečaju treh jugoslovanskih gledališč za delo »Bele rakete lete nad Amsterdam«.... Tedaj sem si predstave temeljito ogledal, jih preštudiral in napravil porazen zaključek: niti ena uprizoritev se ni poglobila do vprašanja: zakaj pa je avtor sploh napisal to delo? Režiser je povsod iskal sebe.
Odlomka iz pisma Vitomila Zupana (22. junija 1974) Francetu Piberniku za njegovo knjigo »Med tradicijo in modernizmom«
(Slovenska matica, Ljubljana 1978)
... Spominjam se vrste drobnih čarov iz predšolske dobe. Navedel bi jih kot podobe v spominu: neko stanovanje v tedanji Škofji ulici, sedenje pri toplem štedilniku, mamina (tako sem imenoval materino mater, babico — to ime se pri nas ni uporabljalo) mi pripoveduje zgodbe o raziskovalcih (to popisujem v knjigi »Levitan«), nikoli nobenih pravljic, veliko pripovedi o kopanju prekopov, o potopu Titanica ipd. Ko sem bil tri leta star, mi je prinesel stric Jože Rus Župančičevega Cicibana in mi bral iz njega. Ne vem, kdo mi je še vse bral
—	izkazalo se je, da nenadoma znam na pamet celo knjižico.
V tistem času sem imel celo vrsto angin. Bolnega me je obiskoval Ivan Cankar, ki je stanoval poleg nas; cele ure me je zabaval s pripovedovanjem zgodb in risanjem različnih motivov ...
.. Globoko nekje v bistvu svojega aparata sicer vsaka oblast zanika tisto, kar v svojem dnu umetnost je (izražanje doživetja realnega sveta); manj demokratična oblast bolj, bolj demokratična manj; saj se gesla ureditve družbe skoraj dosledno razhajajo z njeno dnevno prakso. Tako imenovane »zlate dobe« sploh niso čisto nič zlate, če si jih ogledamo natančneje. Vsaka oblast podpira samo tisto vrsto umetnosti, ki ji ne škoduje; zmeraj dobivajo Vergili lovorove vence, Ovidi pa odhajajo v pregnanstvo. Ljudi tipa Simonov nagrajujejo, Solženicina izženejo. Hemingway je lahko tiskal vse v ZDA, Henri Miller je moral tiskati v Franciji. Ta družbena igra je znana in bo trajala, dokler države slonijo na načelu nagrade in kazni in so zmožne samo kratkoročnih pogledov na družbena dogajanja.
Največ škode pogledom na umetnost kot družbeno dejavnost sta v času našega življenja prinesla Hegel in Freud, ki nikoli nista mogla doumeti bistva umetnosti. Sklicevanje na filozofsko ali znanstveno nezmotljivost je prava bolezen preteklih sto let. Nekdo znanstveno ugotovi, da Češka ne leži ob morju, Shakespeare pa trdi, da je Češka (Bohemia) na morski obali — in kakšni sklepi sledijo? Shakespeare je
—	znanstveno gledano — neznalec; in ta nam bo solil pamet?
. . . Krstne uprizoritve, spoznanje, da smo sami sebi nezadostni, uveljavljanje novih avtorjev in vsaj želja, da bi bili pri vsaki predstavi neponavljajoči — to so bili morda pred desetimi leti tisti cilji, ki so se le slutili in so danes vsaj v nekaterih delih doseženi. In če je bilo kaj že doseženo, to samo pomeni, da bo morala vsakdanja gledališka praksa skozi uprizoritve in skozi celotno organizacijo še in še dokazovati, da je gledališče prvenstveno v funkciji družbenosti in ne družabnosti, da je dobro gledališko delo možno samo ob sodelovanju skrajno različnih ustvarjalcev ter ob odprtosti do vseh. ki so sposobni in pripravljeni, da gledališču omogočijo dosego najvišjih ustvarjalnih dejanj. Ob tem mora lastna strokovna kritičnost, kritičnost odmeva med gledalci stalno spremljati umetniškč delo. Dobro desetletje se je začelo z zadnjimi ponovitvami »Ukane« ter se končuje z »Nočjo do jutra«. Med obema predstavama je razlika, ki izkazuje premik v PG. Premik, ki se je zgodil v repertoarnem izboru predstav, tudi v izvedbi, in predvsem premik v moralni in politični pokončnosti, ki odločilno oblikuje zavest, da gledališče ni in ne more biti nekaj slučajnega in nekaj, kar se dogodi mimogrede. V tem desetletju je zavest »kaj je gledališče«, začelo dobivati prvenstvo. In v naslednjem obdobju, čim krajšem, mora misel »gledališče kot način življenja« prevladati nad vsemi ostalimi pritiklinami, ki gledališče seveda tudi opredeljujejo, saj je jasno, da se gledališče dogodi samo med živimi ljudmi. . . .
. . . Kajti vsako nadaljevanje, recimo že dobrega, je vedno znova in znova začetek, V metodi dela naj razum zmaga nad strastjo, sicer pa naj bo predanost in strast do gledališča, ne do kuloarja. napeta v ustvarjalni trepet. Tolerantnost do pameti nas bo v prihodnje obvarovala večjih padcev, ki so neizbežni, in tistih ustvarjalnih ovinkov, ko bredemo v temi umetniškega akta. In ta nam bo tudi v prihodnje cilj. ki še ni bil in ne bo dosežen. Je pač samo približevanje k popolnemu dejanju.
Matija Logar
(iz ocene sezone 85/86, ki jo je potrdil Umetniški svet PG)
PR 'SERNOVO GLEDALI.'CE KRANJ
Gleo.‘liski list št 2 žd^dtelj Prešernovo gledališče Kranj predstavnik J Kurat urednik M Logar Oblika pišeta in gledališkega lista J Logar Tisk gledališkega lista Jagodic Oproščeno temeljnega davka od prometa proizvodov z odločbo Republiškega komiteja za kulturo št 4210-263 77
STATISTIČNI PREGLED PREDSTAV PG V SEZONI 1985/86
				
				
				
				
				
			Kil	
				
				
	O			
38 ponovitev je imelo v Kranju (v organizaciji PG) 14 različnih gostovalnih predstav V sezoni 1985/86 je bilo v PG 23 drugih prireditev (proslave, gledališke ure, literarni večeri, folklorni nastop, razstave).
Ob koncu pretekle sezone smo začeli s študijem znamenite naturalistične igre Augusta Strindberga »GOSPODIČNA JULIJA«. Režiser uprizoritve je Matjaž Zupančič (lani je pri nas postavil svoj projekt »Življenje in smrt J. P. Marata-). Premiero predvidevamo v novembru. Poleg našega gledališča bodo v tekoči sezoni igrali Strindberga tudi v SLG Celje.
V oktobru bo PG uprizorilo svojo drugo premiero tekoče gledališke sezone. Komedijo znamenitega J. P. Moliera »ŽLAHTNI MEŠČAN« z igralci PG pripravlja režiser Lojze Domajnko, ki je pred leti uspešno predstavil niz prizorov tega komediografa pod skupnim naslovom »Moliere za mlade«.
Tudi tokratna predstava je v prvi vrsti namenjena mladini.
Ob koncu oktobra ali najkasneje v začetku novembra bo za abonmajske gledalce že druga predstava. V trenutku, ko zaključujemo gledališki list, (maj) še ni gotovo, ali bo prišel v goste eden od slovenskih gledaliških ansamblov ali pa bo PG vključilo eno od svojih napovedanih premier.
Tretja abonmajska predstava naj bi bila najkasneje v začetku decembra, četrta v januarju 1987, v februarju bomo organizirali Teden slovenske drame, marca bo peta in aprila naj bi bila šesta (zadnja) predstava abonmajskega ciklusa. Upamo, da bomo termine z vsemi uskladili in se držali napovedanih datumov.
0
PREŠERNOVO
GLEDALIŠČE
KRANJ