50                                                     .  .
Kapelica na Smeču.                                        
Pripovedka. — Spisal Jos. Vandotl.                                                                             
Sstara Maruša je hodila tisto popoldne nemirno po poljti. Pri vsa-
 kem petem koraku se je ustavila, pa je gledala proti gozdu,
  a^ se Prikaže zdajpazdaj  pastirček  Simonček.   A  ga ni  bilo
  od nikoder. Vednobolj je pričelo starko skrbeti. Kaj; če se je
ponesrečil? Kaj, če je padel v prepad in obležal v globočini? — Staro
Marušo je skrbelo vednobolj. Jela jo je peči vest, in sama sebi je očitala,
da je ona sama kriva  te nesreče.   Zakaj mu je pa  povedala  za  tisto
planinko? Zakaj ga je pa poslala na strme gorc?
Mračilo se je že in noč je legala na zemljo. Tedaj je bila stara Maruša za trdno prepričana, da se je zgodila pastirčku nesreča. Odhitela je k Mojčniku, pa je klicala vsa iz sebe: »Za božjo voljo, hitite, hitite! Pojdite iskat reveža! Jaz sem ga poslala v gore, jaz sem ga poslala, Simončka, v pogubo. O, jaz neumnica! Hitite, kar morete! Mogoče ga še rešite — mogoče jc šc živ.  Ljudje božji, hitite!«
Mojčnikovi so jo gledali začudeni. A starka jim je povedala v pre-trganih stavkih vse. Mojčnik se ni dolgo obotavljal, ampak je šel naglo na vas in je sklical ljudi. Stara Maruša je pa krevljala na pristavo. Gospe Kunigundi je povedala o ubogcm pastirčku, ki jc šel na strme gore, da prinese vitezu Stojanu zdravja, In prestrašila se je gospa Kunigunda. Hitro je poklicala Stojanove tovariše in jim naročila, naj gredo ubogemu pastirčku na pomoč. Rade volje so odšli vitezi s kmeti. V jasni mesečini so plezali gor za Ak in so klicali venomer pastirčka. A ni jim odgovorila gluha noč. Prišli so gor na planoto, in tedaj se jim jc odzval pastirček Šimonček visoko dol s skalovja.
Zaskrbelo je ljudi in tudi vitezc je skrbelo, čc sc bo mogcl mladu utrujeni pastirček držati vso noč na ozki polici. Mogočc ga premami za-spanec, pa zdrsne naravnost v prepad. Zažgali so zato kraj gozda ogenj in so klicali venomer v noč, da bi varovali nesrečnega pastirčka spanca. Poslali so tudi dva sla v dolino povedat, da pastirček šc živi in da ga rešijo v jutru, toda samo, če bo zdržal vso noč na ozki polici.
Po dolgcm času je sinil dan na vrhove gora. In tedaj sc jc pričelo plaziti dvajset pogumnih ljudi po strmih stenah. Najbolj smeli so bili vitezi. Prinesli so s sabo vrvi, in najdrznejši je plezal naprej. Kjcr je bila skala nepristopna, je stopil eden tovarišu na ramo in je splezal kakor maček do varne police. Potem jc pa potegnil druge tovariše, ki so se navezali na vrv, posamezno navzgor. Tako so plezali hitro navzgor in so klicali vcnomer: »Šimonček, hoho, Simonček!« — A pastirček jim ni odgovarjal vcč. Pač jih je čul kakor v sanjah, a iz ust ni mogel spraviti več nobenega glasu. Ljudje so mislili, da ni več pri življenju. Strah jih fe obšcl, in zato so plezali še hitreje kvišku.   Toda nacnkrat so zagledali
51
sredi gladke stene Simončka. Zdel se jim je, kakor da je prikovan h gladki skali in se ne more ganiti. »Simonček, hoho, Simonček!« so zavpili. »Drži se, drži! Smo že tu.« — A Simonček jim ni odgovoril.
Ljudje so bili že pod njim. Toda niti najdrzneiši vitez ni mogel po gladki steni. Zato so krenili vstran in so se plazili po ozkem robu. Prešli so mimo pastirčka in so plezali dalje. Prišli so do police in so našli tam Simončkove čevlje, palico in malho. Vitez je zvezal tri dolge vrvi in je napravil na koncu zanko. Spustil je vrv navzdol in je zavpil: »Naveži se, Simonček! Naveži se in potem si rešen.« — Vrv se je premikala nekaj časa semintja pred dečkom in potem se je napela. »Hvala Bogu, navezal se je,« so rekli ljudje, in težko breme se jim je odvalilo od srca. »Rešcn je!«
Vlekli so vrv navzgor, in čez nekaj trenutkov se je prikazal Simon-ček pod njimi. Nalahko so ga potegnili na polico in ga obstopili. A pastir-ček Simonček je ležal prcd njimi in se ni genil. Zdelo se je, da ni več življenja v njem. Obleka mu je bila vsa raztrgana, bose noge in roke raz-praskane, in kri je tekla iz mnogih ran. Gledali so ga ljudje, in smilil se jim je. iZapazili so, kako je stiskal krčevito k prsim veliko planinko. Sklonili so se, pa so pričeli šteti lističe. »Trinajst jih je,« so rekli začudeni, »Našel jo je, ubožec. Našel jo je in tvegal življenje.«
Eden vitezov je pokleknil k njemu, pa je poslušal, če bije dečku še srce. Zadovoljno je pokimal in je vstal. »Še je življenje v njem,« je dejal. »Glejmo, da ga spravimo hitro na varno. Alo, kar primite in žrtvujte se! Zaslužil je to ubogi pastirček.«
Po ozki polici je šel potem trop proti vzhodu. Tam je vedel Mojčnik za lahko in varno stezo, ki je vedla zložno in varao navzdol. Spustili so nezavestnega dečka s strmih skal in kmalu so ga prinesli dol na varno planoto. Tam so ga pričeli buditi. Res — pastirček Simonček se je kmalu zavcdel. Začudeno je gledal okrog sebe, in v prvem trenutku se ni mogel spomniti, kaj se je zgodilo z njim. Toda, ko je zagledal planinko v svoji levici, mu je bilo hipoma jasno vse. Globoko se je oddahnil in se je nasmehljal. Ljudje so ostali pri njem. Dali so mu jesti in piti. Prijetno ga je grelo solnce, in otrplost ga je pričela zapuščati. Proti poldnevu pa jle bil že toliko pri moči, da je lahko stopil. Prioovedoval je ljudem, kaj se mu je bilo dogodilo. Vesel je kazal planinko, pa govoril: »Pa sem jo le našel, vidite jo! Zdaj bo pa ozdravel vitez Stojan, še danes bo ozdravel. Bostc videli!«
In pastirčku Simončku se je svetil obraz, in smejal se je venomer. Vitezi so ga trepljali po rami in so ga hvalili: »Junaček si, Simončck, junaček.  To te nagradi vitez Stojan! Veseli se!«
Opoldne so se napotili v dolino. Vriskali so vitezi vso pot in pre-pevali. In Ijudje, ki so strahoma in. tcžko čakali v dolini, so slišali to vriskanjc in hrumenje. »Rešili so ga,« so govorili in so sc veselili. »Še je živ siromak! Hvala Bogu, hvala Bogu!« — In stari Maruši so tekle solze po velih licih. Venomer je sklepala rokc in zdihovala: »Hvala Bogu! Hvala Bogu!« — Hitela je na pristavo, pa je povedala gospe Kunigundi, da se
52
vračajo vitezi in kmetje v dolino in da vriskajo veselo. Rešili so ubogega pastirčka Siraončka žalostne srarti. Gospe Kunigundi se je odvalil od srca težak kamen. Smilil se ji je pastirček in vzljubila ga je že zato, ker je tvegal svoje življenje, da reši njenega sina. Seveda, zaman se je trudtl pastirčck Simonček, je tnislila; čudozdravne planinke vendar ni našcl.
»Mogoče jo je pa le našel?« je dejala stara Maruša. »Mogoče jo je pa vendarle našel? Le verjemitc mi, gospa, da je bil ravno pastirček Simonček izbran, da ozdravi viteza Stojana.«
»Dal Bog!« je vzdihnila gospa Kunigunda in pogledala proti ncbu. »Vso noč sem klečala ob bolnem sinu in molila zanj in za ubogega pa-stirčka. Hudo mi je bilo tako, da sem jokala .. . Zaobljubila sem to noč Materi božji lepo kapelico, če reši mojega sina in tega pastirčka ...«
Gospa Kunigunda je umolknila. Molče sta gledali ženi skozi okno proti gozdu, odkoder se je čulo ubrano petje. In glej, kar naenkrat se je pokazala gruča Ijudi iz gozda. Zapazili so jih vaščani, ki so čakali na polju, pa so jim stekli naproti. Vescl krik je napolnil vso dolino. In tedaj je izpregovorila stara Maruša: »Našel jo je, gospa, boste videli, da jo je našel!« Pa je odhitela s pristave. Za njo je stopila gospa Kunigunda, ker ni mogla vcč zdržati doma. Hiteli sta preko polja. Zagledala ju je gruča ljudi, in vse je dvignilo klobuke.
»Našel jo je — planinko s trinajstimi lističi je našel!« je zaorilo po polju. »Glejte ga, gospa! Pastirčka Simončka glejtc! On jo je našel, planinko s trinajstimi lističi je našel..,«
Gospa je obstala, pa se je prijela za prsi. Kakor v sanjah je videla gručo, ki se je bližala in je vpila na glas. Že so jo obkolili ljudje, že jc zagledala pred sabo pastirčkov razpraskani obraz in njcgovo izmučeno lice, in tedaj jo je premagala radost in bolest. Videla je, kako je dvignil pastirček Simonček obvezano roko in ji je molil veliko planinko s kras-nimi lističi. »Gospa, našel sem jo,« je rekel pastirček s tresočim glasom. »"Glejte, in zdaj bo okreval vitez Stojan, bostc vidcli, da bo okrcval...«
Gospa Kunigunda se jc sklonila, pa vzela z drhtcčo roko ponujano planinko. Glcdala jo je in se je bridko smehljala. Potem je pa položila roko na pastirčkovo ramo in ga je poljubila na razpraskano lice. »Simon-ček, ti Simončck,« je rekla, in solze globokega ginjenja so ji zablestele v očeh.   »Nikoli te ne pozabim, Simonček...«
Simonček je stal v zadregi pred gospo in ni vedel, kaj naj reče. A gospa se je naglo okrenila, pa jc odhitela proti pristavi. Za njo so šli vaščani. Pastirček Simonček sc je pa zmuznil iz gneče. Naravnost proti domu je stekel. A v hiši ni našel nikogar; vsi so bili na vasi. Pastirček Simonček se je splazil na hlev, kajti čutil se je do smrti utrujenega. Slekcl se je, pa se je zaril v posteljo. Kakor bi trenil, je zaspal. In spal je ves dan in vso noč do drugcga jutra.
Na pristavi pa je kuhala medtem stara Maruša čudozdravno pla-ninko. Tekočino so zlili potcm bolnemu vitezu Stojanu v usta. Vitez Stojan je hlastno požiral gorke kapljice in je mežikal venomer z očmi.
53
Ko je pa použil zadnjo kapljico, se je kakor oddahnil. Pogledal je po navzočih, pa zaprl oči. Rdečica mu je šinila v shujšani obraz, in tako je spal nepremično s Simončkom vred do ranega jutra.
Ko je pa sinil izza belih snežnikov dan, je vstal vitcz Stojan čil iz postelje. Mati je zajokala na vcs glas iz srčnc radosti, in vitez Stojan jo je objemal ves srečen. Hvalila sta oba Boga s solzami v očeh, in njuni srci sta bili polni srcče.
Hipoma se je raznesla po vasi novica, da je ozdravel vitez Stojan. Ljudje so vreli v trumah pred pristavo, ker niso mogli verjeti. Šelc ko se jim je prikazal vitez Stojan in jih je pozdravljal ves vescl, so verjeli. Pričeli so navdušeno vpiti in pozdravljati smehljajočega viteza, A vitez Stojan se jim je zahvaljeval in jih je povabil na veselo gostijo.
Pastirček Simonček sc je tudi prebudil, a šele pozno, ko je solnce stalo že visoko na nebu. Prestrašil se je, pa je skočil naglo s postelje. Urno se je napravil, pa odhitel dol v hlev, da žene past živino, A našel je doli gospodarja, ki je pokladal živini. Ko je zagledal Mojčnik pastirčka, se mu je nasmejal. »Danes bodo pa ostale krave doraa,« je rekel- »Danes je na pristavi velika gostija. Vsa vas je povabljena, ker je ozdravel vitcz Stojan.«
»Ali res?« se je razveselil pastirček Simončck. »Oj, tedaj pa res nisem šel zaman na gore. Hvala Bogu, hvala Bogu! ... Toda pustite me, da ženem krave na pašo. Glejte, Cika že nestrpno čaka. Ta nagajivka pre-bita! Rada bi že spet bezljala? Pustite me, naj jih ženem v jamski gozd. Že dva dni nisem pasel.«
»Pa najbrže tudi ne boš več,« je rekel nekdo za njim. Pastirček se je ozrl začuden, pa je zagledal pri vratih vitcza Stojana, ki se mu je prijazno smehljal. V zadregi je snel pastirček Simonček klobuček in ga je pritisnil k prsim. Vitez Stojan jc pa stopil bliže, povedel dečka v Mojčnikovo hišo pa mu tam rekel: »Večno hvaležnost sem ti dolžan, otrok. Zato ti povem, da ne boš več pasel. Vitez Stojan ti ne pozabi nikdar dobrote, ki si mu jo izkazal, ko si tvcgal lastno življenje ... Vsa vas je povabljena danes na gostijo. Tebe pa seve ne sme manjkati, tebe, ki si mi najljubši.  Kar hitro z mano.«
Pastirček Simonček je bil ves rdeč. Odhitcl je v čumnato, pa si je oblekel pražnjo obleko. Nato sta šla pa z vitezom na pristavo. Gospa Kunigunda jc objemala otroka in ga jc imenovala svojega sinka, svojega sokoliča. In pri pojedini je sedel pastirček Simonček pri glavni mizi v " sredi med gospo Kunigundo in vitezom Stojanom. Obraz se mu je svetil in venomer se je smehljal. Veselje je vladalo na pristavi in po vsi vasi. Slavili so vsi pastirčka Simončka, tcga malega junaka, ki se je izkazal tako milosrčnega. Vsi so govorili samo o njem. A pastirček Simonček je molčal in se je samo smehljal. Saj je storil le to, kar mu je velelo srce.
Vcs dan jc trajala gostija, in ljudje so se razšli šelc pozno zvečer ... Gcspa je pa držala bcsedo. Še tisto leto je sezidala visoko gori na Smcču lepo kapelico.   Stolpič je imela ta kapelica in v njem je bil zvonček. Ta
54
zvonček je imel tako lep in jasen glas, da se je topilo vsakomu srce, če ga je le slišal. In v jutrih in večerih je zvonil ondi sam Simonček, ki pa ni bil več pastirček. Na pristavi je živel pri gospe Kunigundi, ki ga je imela na vso moč v čislih. Ko je pa dorastel, mu je kupil vitez Stojan na Sred-njem vrhu širno Kovaričevo posestvo. Tam je živel srečen in zadovoljen vse življenje. Do smrti je zvonil ob jutrih in večerih v kapeličnem stol-piču. Zvonček je pel mehko in sladko, in njegov glas je hitel preko dolinice in je klical in vabil k molitvi.
V Kovaričevi hiši je bilo trajno blagostanje. Kovaričevi sami so oskr-bcvali kapelico na Smcču. A ko so prišli Francozi v deželo, je razpadla ta stavbica. Plaz se je utrgal nekoč tam gori nad Srednjim vrhom in je pokopal kapelico. In dolgo vrsto let ni zvonil več zvonček na Smeču. »Šele moj rajni oče — IBog jira daj dobro!« je končal ded, »so postavili to novo kapelico v spomin na svojega pradcda Simončka. In zopet zvoni zvonček in bo zvonil znabiti še dolgo, dolgo. Zdaj hodim zvonit jaz, a ko me odpokliče Gospod, bo zvonil moj sin.«
Ozrl se je Kovaričev ded okoli sebe, pa je videl, da je že zatonilo solnce. »iGlej, glej,« je dejal in je zmignil z glavo. »Kako hitro minc čas! Ej, mrak se že dela, bo treba iti zvonit.« — In ded je vstal počasi in šel proti kapelici. In ni minilo pet trenutkov, pa sc je oglasil zvonček sredi večernega miru.  Pel je sladko in mehko, da se je tajalo človeku srce.
Pastirček Franc in jaz sva se odkrila, pa sva molila večerno molitev. Mračilo se je že po globoki strugi; satno snežniki so še žareli v vrhovih, kakor da ožarjajo spomin na preteklc dni. In potem zamre tudi ta sij, zagore pa zvezde, in mcd njimi ena kakor jasno oko, ki gleda mladostno z jasnih višav na te vršace.
Zvezde so že gorele na jasnem ncbu, ko sem dospel na ravno cesto. In tedaj je tudi umolknilo jasno zvončkljanje; umolknilo je veselo petje in vriskanje, Kajti pastirček Franc je bil že prignal ovce domov. Po zagor-sfcem svetu pa je zaplaval mir, sveti planinski mir...