PETER UČAKAR
BIL SEM V RDEČI ARMADI
Življenjska pot Petra Učakarja iz Polja, opisana v romanu, bi držala bralca v napetosti od prve do zadnje strani. Peter sam je dosti razmišljal o tem, da bi svoje doživljaje spravil na papir, pa se ni mogel odločiti.
Peter Učakar je Titov sodobnik, le nekaj mesecev je starejši, pa krepak in vitalen. Svojo zgodbo pripoveduje tekoče in brez razmišljanja. O do-godkih izpred šestdeset in več let go-vori, kot bi se vrstili včeraj. Spominja se rečic in vasi na Poljskem in v Rusi-ji, tako da mi je bilo prav nerodno ob dejstvu, da se sam nisem roogel spomniti niti imen vasi pri nas v Her-cegovini, kjer sem bil še pred letom dni v vojski.
»Leta 1913 sem bil poklican v redno vojsko in tu tudi dočakal zače-tek prve svetovne vojne. Prav živo mi je ostal v spominu nagovor ljubljan-skega škofa dr. Jegliča, ko se je naš 17. pehotni polk poslavil v vrste na dvorišču Šentpetrske vojašnice: »Tu ste sami kranjski Janezi in odhajate v boj proti Srbom in Rusom,« je dejal. »Oni nimajo prave vere, kajti edino
naša nmskokatoliška vera je prava. Bojevati se morate za našega cesarja Franca Jožefa in za našo, pravo vero.«
Poslali so nas na fronto, v prvo lini-jo, v Lemberg na Poljskem. Rusi so bili vkopani, mi pa smo jih napadali. Hud pokol je bil to, saj so nas povsem razbili. Koliko slovenskih fantov je našlo svoj grob tam v Galiciji!
Pri vsem je bilo najhuje, da smo bili »hrana za topove« ne samo za rusko artilerijo, temveč tudi za av-strijsko, ki je zaradi napačnih ele-mentov tolkla prekratko in pobila mnogo naših.
Rusi so nas preganjali do Grode-ka. Tara je bil spet hud pokol. Urai-kali smo se, Rusi pa za nami, tako da ni bilo časa niti za pripravo hrane. Jedli smo v glavnem le slive in ni bil redek vojak, ki je zato dobil krvavo grižo. Tudi sam sem jo dobil.
Za poln vlak nas je bilo in odpeljali so nas v Kalvarijo na Poljskem. Dober mesec sem bil v bolnišnici. Po enomesečnem zdravljenju sem dobil mesec dni dopusta in lahko si pred-
siavijaie, naKU ini jc unu pn sruu, ku sem po tolikem času prišel živ in zdrav med svoje.
Mesec je bil vse prehitro naokoli in znova sem se moral javiti v kasarni. Razvrstili so me v drug pehotni bata-ljon. Spet pridiga in spet sem bil v prvi liniji. To pot sem šel v Gorlec. In znova pokol in paničen beg. Po-slani smo bili na Madžarsko, kjer smo ujeli nekaj Rusov. Sam sem stražil nekega mladega oficirja, s ka-terim sva se večkrat pogovarjala.
»Ti delavec, jaz delavec, oba sva delavca. Zakaj sploh streljava drug na drugega,« me je spraševal.
Že prej sem imel to večkrat v mi-slih, toda takrat sem nekako prvič videl tudi drugačen nesmisel vojne od tistega, kakršnega sem si že sam pre-stavljal. Potem so me poslali drugam, kaj se je zgodilo z Rusom, pa ne vem.
Februarja leta 1915 so me Rusi v Salutvini ujeli. Z nami so ravnali zelo lepo. Nikakršne opazke ali žale be-sed^. Odpeljali so nas k drugim ujet-nikom in kmalu se nas je nabralo za cel transport. Od Poljskega broda smo se z železnico peljali do Kijeva, od tam pa smo se 21. dart pripeljali v Taskent. Tistega dne^ ko smo prišli v Taškent, je bil tam neki praznik. Med 32.000 ujetniki nas je bilo pre-cej Slovencev. Nekega dne je završa-lo: v taborišče je prišel tudi nek Hrvat, doraa iz hrvaškega Zagorja. Bil je — tovariš Tito! Na hitro smo se zbrali in na zborovanju smo zapeli nekaj tedaj najbolj znanih pesmi, od Hej Slovani, do Adrijanskega morja in Od Urala do Triglava. Rusi so nam ploskali in Od Urala .. . zapeli sku-paj z nami.«
aii so reini oo lem spommu sto-pile solze v oči. Tako se mi je zdelo, toda že je nadaljeval:
»Mesec dni smo bili v Taškentu. A spet je bilo treba na pot, tokrat znova
Peter Učakar
za tri tedne, toda peš. Vsak dan od 21 do 85 kilometrov, dokler nismo pri-speli v Arliato v Mongoliji. Devet mesecev smo preživeli tam in o biva-nju v Mongoliji se lahko izrazim samo pohvalno. Tu smo slišali, da je Italija obrnila hrbet dotedanjim za-veznikom in da je celo osvojila velik del njihovega ozemlja. Kot bi nas ho-teli kaznovati za udobje, so nas Rusi poslali nazaj v Taškent in od tam proti Perziji v trojsko taborišče. Groza! Tifus, kolera, škorbut, mrliči. Na srečo smo bili v njem le kratek čas, saj so nas kmalu odpeljali v Ču-dovo pred Petrograd. V skupinah po
ou smo graain nasip za zeiezniSKO progo. Delali smo skupaj s civilisti in — zanimivo — za svoje delo tudi do bili plačilo. Ne sicer veliko, nekaj pa je le bilo. Bil sem kuhar v svoji sku-pini, tako da sem bil nekoliko več v stikih s civilnim prebivalstvom. Veli-kokrat so me vabili na večerje in često smo se pogovarjali. Pripovedo-val sem jim o svoji domovini, o delu, o življenju. Ko smo se pogovarjali o cerkvi in duhovščini, smo se kaj hitro sporazumeli, da njihovi in naši du-hovniki niso nič kaj prida, da oboji lažejo glede »prave« vere in da je treba vse segnati ali na fronto aii pa na delo, da ne bodo zavajali ljudi.
Tedaj se je začelo.
Že prvi dan revolucije so nas zapu-stili vsi Kozaki. Pričeli so se sestanki. Manjševiki, boljševiki, za revolucijo, proti njej.
Kmalu so prišli vojaki rdeče ar-made. Nas vse je najbolj zanimalo, katera stranka je delavska, kajti po našem mnenju je bil Ie boj delavcev tudi naš boj. Ko so nam povedali, da je to boljševiška partija, smo se hitro odločili. Priključili stno se Rdeči ar-madi, saj smo se zavedali, da to ni le boj ruskih množic, temveč gre za boj nas vseh. Ker setn bil že vajen dela v kujiinji, so me ludi v rdeči armadi dodelili v kuhinjo, in sicer pri Rde-čem križu. Kak mesec sem bil v sku-pini petih ali šestih Slovencev.
A morali smo se začeti uroikati Nemcem. Mahnili smo jo skoz gozd, kajti sklepali smo, da bodo Nemci šli po cesti. Pa smo na žalost naleteli na njihovo patrolo. Zajeli so nas . . . Mnogo nas je bilo zajetih in Nemci so nas peljali do Holma, kjer so nas
predaii avstnjski vojski. loda tam nas niso marali, saj so se bali, da bomo z boljševiškimi idejami »oku-žili« še tisto malo dobrega, kar jim je ostalo. Niso se motili, nam pa je bilo kar prav. Poslali so nas v taborišče. Tam so zahtevali, da prisežemo av-strijskcmu cesarju. Mi pa smo name-sto dveh prstov v znak prisege dvigali fige in vzklikali miru in svobodi.
Po dveh mesecih smo bili poslani v Lebring pri Gradcu. Od tam nas je skupina dvajsetih Slovencev krenila proti Judenburgu, kjer so nas med drugim sprejeli tudi pozneje znani voditelji judenburškega upora.
Še vedno srao bili v ruskih oble-kah, ljudje pa so vzklikali revoluciji, svobodi, miru. Jedenburški dnevi mi bodo za vedno ostali v spominu. V uporu se je pokazalo, da je bila sku-pina premajhna in najbrž je bila tudi organizacija preslaba, tako da je bil upor zadušen, voditelji pa so bili po-biti. Kmalu nato sem Iomil svoje kosti na italijanski fronti. Ko je bilo najhuje, so me poklicali vštab. Kaj je spet? A čakalo me je presenečenje: dodelili so mi mesec dni dopusta. Ko je potekel, sem se znova javil v ka-sarni, pa so mi rekli, naj ostanem kar doma, saj da je vojne pravkar konec. No, lepo, sem si mislil. Povsod sem hodil, marsikje sem se bojeval, konec vojne pa naj dočakam — doma. Pa nisero bil užaljen. Nasprotno. Vešel sem bil, saj od leta 1913 nisem vedel za življenje v miru doma. Nad seboj pa sem imel pečat boljševika in tako so se oblasti v stari Jugoslaviji do mene bolj ali manj tudi vseskozi ob-našalc«
ZAPISAL I.G.