PEDAGOŠKA REVIJA II GLASILO SLOMŠKOVE DRUŽBE V LJUBLJANI SLOVENSKI UČITELJ 8 LETO XL 1939 »Slovenski Učitelj« Izhaja mesečno / Uredništvo (Fortunat Lužar) je v Ljubljani, Postojnska ulica 14, »Stan In dom« ob TržaSkl cesti / UpravnIStvo Je v Ljubljani. Jenkova ulica C / Naročnina letno 50 din / Članke In dopise sprejema uredništvo; reklamacije, naročnino In članarino pa upravnlštvo I Izdajatelj In lastnik je »SlomAkova družba* v Ljubljani / Odgovorni urednik: Fortunat Lužar / Tiska Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani (Jože Kramarič) Vsebina št. 8.: Pravi trenutek v vzgoji. Pavel Slapar. — Jenski načrt. Vinko Brumen. Duhovni otroci. Milena. — Naša narodna zavest, vzgoja in obramba. Etbin Bojc. — Psiha slovenskega naroda. Prof. E. Deisinger. — Pridobitve iz šolskega in prosvetnega dela. Vinko Brumen. — Občni zbor Slomškove družbe. Tajniško poročilo. Poročilo urednika. Rojstni dan Nj. Vel. kralja Petra II. Iz resolucij, ki so bile sprejete na kongresu Kristusa Kralja. — Književne vesti. Naročnina za list znaša 50 din, člani »Slomškove družbe« plačajo letno s članarino vred samo 55 din. Seznam darovalcev za Prešernovo rojstno hišo v Vrbi Za odprtje Prešernove rojstne hiše v Vrbi 21. maja 1939 je kraljevska banska uprava izdala te dni poseben seznam darovalcev, ki so kaj prispevali za odkup in ureditev te hiše, po podatkih odbora za odkup Prešernove rojstne hiše. V tabelah so razvrščene po okrajih vse ljudske šole, nato pa meščanske, srednje, učiteljske in tiste strokovne šole, ki so se akcije udeležile. Pri nekaterih šolah so sicer rubrike tudi prazne, večinoma so to šole v revnejših krajih, nekatere šole — kot n. pr. ljubljanska vadnica — so pa poslale skupaj s kako drugo šolo (n. pr. učiteljsko). Zato pa kažejo številke pri drugih šolah veliko vnemo učiteljstva in mladine. Največji znesek 4589 din je dosegla bežigrajska gimnazija v Ljubljani, ki ima pa tudi največ dijakov (1417). Sorazmerno s številom dijaštva je pa največ žrtvovala škofijska gimnazija v Št. Vidu, kjer pride na vsakega dijaka prispevek 4.26 din; seveda so mnogo dodali profesorji. Zanimivo je, da se med ljudskimi Šolami v vsakem okraju najde kakšna praznina, edino okraj Šmarje pri Jelšah, ki je znan kot pasiven okraj brez industrije in brez pripravnih prometnih zvez, se je odzval z vsemi svojimi šolami. Med ljudskimi šolami je dosegla višek Ljubljana z vsoto 6648 dinarjev. Ljudske šole so zbrale 92.684.75 din, meščanske 15.613.25 din, srednje 32.727.50 din, učiteljske 2.545.50, strokovne 5476 din in univerza 2948 din. Naša mladina je torej prispevala skoro tri četrtine vseh stroškov, to je 151.995 dinarjev. Zato bo za vso našo kulturno zgodovino ostalo dejstvo: Pre- šernovo rojstno hišo je odkupila naša slovenska šolska mladina. S tem je dokazala živo slovensko zavednost in hkrati zavest, kaka sreča je za naš narod, da imamo s Srbi in Hrvati skupno narodno državo. Nato so našteti ostali darovalci, ki so skupno prispevali 63.390 dinarjev. Med njimi je mnogo organizacij in podjetij, večina pa seveda zasebnikov iz raznih krajev Slovenije in države, pa tudi iz Prage, Pariza, Amerike itd. Trboveljska družba je prispevala 10.000 din, senat kr. Jugoslavije in mestno poglavarstvo Ljubljane 5000 din. Večje vsote so darovale tudi mestne občine Celje, Maribor in Jesenice. Darovalcev, ki so dali 500 din ali več, je skupaj 28, Na koncu brošure je še seznam darov v blagu. Za popravo in ureditev hiše je bilo treba mnogo materiala in starinskega pohištva. Na zunanji steni je vzidana velika spominska plošča, ki je narejena po načrtih Plečnikove šole in so jo poklonili dediči pok. Alojzija Vodnika. Ljubljanska Mladika je izdelala po vzorcih iz narodnega muzeja vso posteljnino za posteljo in zibko pod vodstvom Kristine Hafnerjeve in Jožice Li-kozarjeve. Izdelki so bili že razstavljeni v Ljubljani. Kovačičeva tovarna na Viču je izdelala starinsko peč, ki že zdaj vzbuja pozornost obiskovalcev. Kolikor je bilo mogoče, je g. župnik Finžgar zbral opravo, ki je bila last Prešerna in njegovega doma. Pa tudi faksimile njegovih poezij je odstopila ga. Prepeluhova. Narodni muzej, g. Zadnikar in dr. Steska so odstopili značilen denar iz Prešernove dobe. Še mnogo je drugih zanimivosti, ki jih bo hranila Prešernova hiša. Ta izkaz darov bo vekovita živa priča o slovenski zavednosti sedanjega našega rodu in tudi tistih naših rojakov, ki živijo izven ožje svoje domovine. Prešernova rojstna hiša pa, ki je zado-bila svoje prvotno lice lepega kmečkega doma na zunaj in znotraj, naj bi bila vsem, ki jo bodo obiskali, topla pobuda za spoštovanje naše pristne slovenskosti, naj oživi v vseh smisel za žrtve v prid kulturnega napredka našega naroda, obenem tudi odpor zoper tujstvo, ki mnogokje izpodriva lepote naše pristnosti in prvotnosti. Tujcu bodi lepo ohranjena Prešernova rojstna hiša stvaren dokaz, da smo, da živimo in da se sebe zavedamo. Zato gre priznanje zavedni slovenski mladini in zasebnikom, ki so prispevali pri tej odlično narodni zbirki, posebno pa še tistim gg. profesorjem in učiteljem, ki so razumeli velik pomen te akcije in so z zgledom in živo besedo dali vzpodbudo mladini, da je tako prepričevalno pokazala ljubezen do svojega naroda in počastila največjega slovenskega moža — Prešerna. SLOVENSKI UČITELI PEDAGOŠKA IIEVI|A II GLASILO SLOMŠKOVE DRUŽBE LETO XL V LJUBLJANI, 15. SEPTEMBRA 1939__________________________ŠTEV. 8 Pravi trenutek v vzgoji Po Mihaelu Pflieglerju priredil Pavel Slapar 3. Postavitev verskih temeljev v človeku (Dalje.) V zgodnji mladosti se oblikuje v otroku tudi njegovo razmerje do Boga. To ni tako razumeti, da bi se otrok razmerje do Boga sam napravil, ampak da se v teh letih odloči, ali bo njegovo življenje na Boga naravnano, ali pa mu bo te naravnanosti manjkalo. Če otroku v zgodnjih mladih letih izpade vsako versko življenje, je ta izguba skoraj nepopravljiva. Nekateri pedagogi so bili do zadnjega mnenja, da je prezgodnje upoznanje otroka z vero usodepolno. Toda to naziranje se je izkazalo kot napačno. Znanstveno obravnavanje duševnega življenja v zgodnjih otrokovih letih je potrdilo naziranje, da pride otrok sam od sebe do misli na Boga oziroma do vprašanja o Bogu. Na podlagi proučavanja otrokovega duševnega življenja so pedagogi dognali, da pride otrok v dobi popraševanja (od 4—7 leta) po logični poti do Boga kot zadnjega povzročitelja vsega sveta. Če pomislimo na temeljni pomen prvih življenjskih let in vemo, da pride otrok sam od sebe na vprašanje o Bogu, potem bomo mogli izmeriti, kako nepopravljivo in porazno škodo napravi zavestno brezverska vzgoja v teh letih. Taka vzgoja je samo takrat mogoča, če najbolj naravna otrokova vprašanja potisne ob stran. Pri tem se lahko zgodi, da se v taki duši vse, kar se v njej verskega poraja, v kali zaduši. Iz takega ozračja rastejo ljudje, o katerih bi lahko rekli, da so versko slepi. Ta škoda, ki jo je otrok prestal v zgodnjih letih, se more pozneje morda le še v letih zorenja nekoliko popraviti. Prezgodnja okvara, ki dušo bistveno naravna v drugo smer, zapusti najgloblje vtise. Tudi če otrok potem v šolski dobi pridno sodeluje pri verskih vajah, ni s tem otroku pomagano. Vnanje in brezsmiselno opravljanje pobožnosti otrok z lahkoto opusti, ko ga nobeden katehet več na to ne opozarja. Prva leta odločajo ne samo o tem, ali bo otrok imel neko naravnanost na Boga, ampak tudi o tem, kakšno bo pozneje njegovo razmerje do Boga. Kakor v prvih letih otrok Boga doživi, take poteze bo pri njem Bog več ali manj ohranil vse življenje. Morda je kdo otroku zagrozil z Bogom. Iz stališča krščanskega pojmovanja Boga Očeta je treba tako postopanje popolnoma zavreči. Kaj lahko povzroči taka grožnja v otroku? Morda so ljudje doslej otroka strašili samo s črnim psom na sosedovem dvorišču. Otrok ima samo malo predstav, a te so za mlado duševno življenje odločujoče. Lahko se zgodi, da dobi v otroku Bog poteze črnega psa, pred katerim je treba vedno v strahu živeti. Ta predstava se sicer pozneje v nesamostojni šolski dobi umakne, a pozneje v letih zorenja prodre spet na dan. Napačna slika o Bogu napravi mlademu človeku vero neprijetno. Pošastno sliko, ki jo ima o Bogu, vrže iz svoje duše in to zaradi nepoznavanja Boga samega. Zato je zelo važno, da je predstava o Bogu v otroku čista in pravilna. Da se v otroku izoblikuje v pravih potezah, se ne sme prepustiti slučaju ali služkinji, ki otroke straši z raznimi pošastnimi predstavami, da jih lahko kroti. Na vprašanje, kje so tisti povodi, ob katerih otrok dobiva predstavo o Bogu, odgovarja E. Nobiling na koncu svoje dolge razprave tako-le: Otrok doživi Boga v sanjah, v molitvi, v stiski, smrti, bolezni, v nevihti, v strahu in v zavesti lastne grešnosti. Pametna vzgoja mora zato skrbeti, da se ti viri božjega doživetja ne prepustijo nepremišljeni razlagi. Na vprašanje o Bogu pride otrok navadno v dobi vpraševanja, to je nekako od 4—7 leta. Wiliam Štern, ki nam je podal najboljši opis otrokovega duševnega življenja, pripoveduje sledeč primer: »Petleten deček je pred nekaj dnevi slišal o stvarjenju sveta. Ne da bi za podrobnosti izpraševal, ga je vendar marsikaj vznemirjalo. Nekega večera pa je kar nenadoma pri umivanju rekel: ,Kako je to čudno, da more Bog samega sebe ustvariti.* Deček je gotovo vprašal, če je Bog vse ustvaril, kdo je potem njega samega ustvaril. Na to je dobil odgovor, da Boga ni nihče ustvaril, ampak da je bil že od vekomaj. Vprašanje ga je cele dni zasledovalo. Tako je pri otrokih. Med tem se igra in zabava. Pri kaki priliki, ki nima s stvarjo nobene zveze, pa najde naenkrat rešitev. W. Štern pripominja, da je Bog sam svoj vzrok, je deček pri petih letih čisto samostojno našel in tako rešil vprašanja na enak način kakor največji metafiziki.« Če na kratko povzamemo, bomo rekli: Nravna podoba odraslega in osnovno razmerje do Boga nastane v letih zgodnje mladosti. Zgornja premišljevanja o zgodnji mladosti postavljajo za zdravo vzgojo tole načelno zahtevo: Če hočemo vzgajati duševno, nravno in versko zdrave ljudi, potrebujemo duševno zdravo, nravno urejeno in verno družino. Večkrat je bilo že omenjeno, da je šolska doba mnogo manj važna za osnovne odločitve kot zgodnja mladost. V šolski dobi se napolni in obogati to, kar je bilo že v zgodnji mladosti podano. Če v zgodnji mladosti osnova ni bila dana, potem je vse versko in nravno vplivanje podobno prizadevanju, kakor da hočemo napolniti vrečo, ki nima dna. Pri polnjenju je sicer zvok prav tak kot je pri vreči, ki ima dno. Toda na koncu so pač ene vreče polne, druge pa prazne, Šolska doba je čas največjega mehaničnega spomina. To je čas, ko otrok z veseljem sprejema osnovno znanje. Odločilen nemir in s tem drugo odločilno oblikovanje človeka se začne spet v letih zorenja. Doba zorenja 1. Osebnost Doba zorenja odloči o človekovi osebnosti. Iz tega še ne sledi, da bi bil človek na koncu teh let že dovršena osebnost. Pač pa se v teh letih odloči, če bo sploh kdaj do osebnosti v vsej polnosti prišel. Oseba je vsak človek, ki se ali ki se more samega sebe zavedati. Zato zadostuje, da ima razum in prosto voljo, ki ju ali ki ju bo mogel uporabljati. V tem pomenu je oseba vsak človek, tudi blazen ali še nerojen in je zato deležen dostojanstva in pravic človeške osebe. Osebnost je več. Osebnost je dejansko dosežena dovršenost osebe. Ta dovršenost je naložena vsakemu človeku kot osebi. Naloga vsake osebe je torej, da postane osebnost. Človek, ki ne dozori do osebnosti, ni dosegel svoje naravne popolnosti. 2. Doba zorenja kot pojav Z besedo zorenje zaznamujemo vse, kar se dogaja s človekom od 14 (13) do 18 leta. Zori telo, zori pa tudi duša. To so leta prehodna od otroka do moža. Fant ni več otrok, pa tudi še ne mož. To je najvažnejši prehod v človeškem življenju. Primitivni narodi posvečajo temu času največjo pažnjo. Pri kulturnih narodih tava človek precej neopaženo in sam sebi prepuščen od otroške dobe v moško dobo. Leta zorenja, ki povzročajo vzgojitelju kakor gojencu veliko preglavic, so leta neizravnanosti. Nobena stvar ni stalna v teh letih. Mladina je nezanesljiva in kakor brez značaja. Razvoj se vrši sunkoma navzgor. Nazadovanja nastopijo, pa se zopet dohitevajo in prehitevajo. Posamezne zmožnosti naraščajo v menjajočem se tempu in se zdaj prehitevajo, zdaj spet zaostajajo. Mlad človek je sam veren odsev teh notranjih dogajanj. Danes je predrzen in izzivalen, jutri brezupen in sam vase zaprt; zdaj še samozavesten, pa takoj nato ves strt in oplašen, danes junaški, jutri bojazljiv. Danes hoče vse razumeti in sovraži čustva, jutri bo pustil, da ga bodo ves dan vodila. Vse to je na zunaj. Pravi razvoj pa se vrši v notranjosti. Ta je značilen po temle: 1. Mlad človek v letih zorenja odkrije svoj lastni jaz. Vzbudi se z njim samostojnost mišljenja, razsojanja, nravne odgovornosti. To pravico lastnega jaza doživi človek kot najbolj svojevrstno svojo vrednoto, ki jo mladost rada še nekoliko precenjuje. Posledica tega je samozavest, ki jo okolica le prerada prezre in zoper to se mlad človek stalno bori. Odtod izvira razdražljivost mladega fanta in vedna užaljenost mladega dekleta. Oba bi rada veljala in bila upoštevana. Če se to ne zgodi, postaneta uporna. Učitelj, ki hoče odpor zlomiti tako kakor pri otroku, bo vzbudil samo trmo in kljubovalnost. Dozorevajoči smatra silo samo za sredstvo, s katero se kroti otrok. On pa ne mara biti otrok in zato tudi noče, da bi kdo z njim kot otrokom postopal. Tu na tej točki je treba tudi iskati razloga, zakaj mlad človek tako rad odklanja avtoriteto. 2. Še nekaj drugega se dogaja v teh letih. Mladi človek odkrije v sebi svoj notranji svet. Če pravimo, da otrok v zgodnji otroški dobi odkriva zunanji svet, potem odkriva v letih zorenja svoj notranji svet. Vse uganke sveta ga mučijo v obliki vprašanja. Predrzno zastavlja vprašanja in ko vidi, da so odrastli v zadregi in negotovi v skrivnostih življenja, se mu predrznost še poveča. Ce ga odgovori ne zadovoljijo, nikdar ne pomisli, da je temu kriva njegova omejenost ali nesmiselno zastavljeno vprašanje. V odkritju notranjega sveta temelji tudi možnost, da more tak človek po cele ure sanjariti. Sijajne gradove si zida v oblake in si v njih predstavlja svojo življenjsko bodočnost. Svoj bodoči poklic si predstavlja tako živo, da zanemarja svoje dnevne dolžnosti. Rad je sam. Stari, pravi, da ga ne razumejo. Skoraj vsi v teh letih na kak način ustvarjajo. Vsak drugi piše pesmi, ali ima kake druge velike načrte. Nekaj let za tem so vsi ti umetniki prav skromni nameščenci v kakšnem lokalu kje v stranski ulici. Dekleta pišejo dnevnike, ki so polni tesnobnih in očarljivih misli. Nikdar več v življenju ne bodo znale tako lepo povedati, kaj vznemirja njihovo srce. 3. Tretje znamenje dozorevajočih let je radikalizem. Mladina v teh letih hoče priti vsem stvarem do dna. To, kar je blizu in vsakdanje, ne vidi, ampak samo daljno in nedosegljivo. S formulami in sintakso se tako človek ne mara več ukvarjati. On bi rad svet preobrazil. Toda nujnih in majhnih samopremagovanj pa ne mara priznati. (Dalje.) Vinko Brumen Jenski načrt »U kovno življenje« (Dalje.) V Jeni so poizkušali stari uk nadomestiti z »ukovnim življenjem« (Unterrichtsleben), vsaj v glavnem. To se pravi: namesto »predavanja« in ponujanja učiva so hoteli ustvarjati in doživljati vrsto »situacij«, ki bi otroke izzivale k naravnemu učenju, kakršno se vrši pred vstopom v šolo. Tedaj pač otroku ne gre za to, da se nečesa nauči, in to potem v e , nego tedaj skuša otrok le razumeti, kar vzbuja njegovo zanimanje. Kar pa je razumel, to tudi zares ve. V Jeni se večkrat prav izrazito pokaže razlika med zgolj »vedeti« in tudi »razumeti«. Nekoč so razpravljali o toplomeru in učenci so se naučili, kaj je vrelišče, kaj ledišče itd. Precej časa pozneje pa je vzkliknil neki učenec: »Sedaj sem doumel, kako je s toplomerom, kaj pomeni 0 ali toliko in toliko stopinj mraza!« Vedel je otrok že prej te stvari, doumel jih je šele v tem trenutku. Petersen rad opozarja na šolske doživljaje, ko učitelj z vso vnemo razlaga kako stvar in nato vpraša učence, ali so ga razumeli, pa dobi odgovor: »Smo, toda . .. kako pa je to in to?« Včasih ostane samo pri »toda...«, včasih pove učitelju le učenčevo oko, da morda vse ve, kar je učitelj tako skrbno razložil, »toda« dejstva, pojava samega še vendar ne razume. Kdo se ne bi v tej zvezi spomnil starega dovtipa o možu, ki bi rad zvedel, kako je mogoče, da vlak brez konja vozi! Vprašal je o tem nekega znanca in ta mu je napravil pravo predavanje o pari, parnem stroju itd. Na koncu pa je tudi moža vprašal: »Si me li razumel?« In oni se mu je odrezal: »Seveda! Vse drugo mi je popolnoma jasno, le tega še ne razumem, kako vlak brez konja vozi!« Ali nismo prečesto podobni temu razlagalcu? Trudimo se, da bi kar najpravilneje, formalno in stvar-n o , obrazložili neko zadevo, pri tem pa pozabljamo na tretje, na oseb-n o stran razumevanja pri našem poslušalcu. Saj je psihologija že odkrila, da naše razumevanje nečesa ne zavisi le od pravilnosti in podrobnosti razlage, temveč še zlasti od nekega čisto osebnega činitelja, ki prihaja do izraza zlasti v tem, kar psihologija imenuje »plodoviti trenutek«. To se pravi: Pri poslušanju predavanja, pri branju knjig, pri razbiranju znanstvenih virov, pri opazovanju sveta in življenja . . ., dobivamo le gradivo ter se največ pripravimo na najvažnejše: da se nam »duša nenadoma odpre« in da v trenutku zagledamo rešitev vprašanj, ki smo se z njimi ukvarjali. In to se največ dogaja šele potem, ko smo odšli od predavanja, odložili knjige ali vire, se umaknili v »samoto«, ko nas novo gradivo ne zasipa več. V vsakem hrupu muze rade molčijo, ne le v žvenketu orožja! Prav tako je z otrokom. Tudi on dobiva v šoli veliko gradiva, ki ga sprejema in si ga zapomni, ki si ga pa osebno ne prisvoji in ne doume vedno. Pač pa tudi on doživlja svoje »plodovite trenutke« (kaj so n. pr. znani »Aha Erlebnisse«?), ko se mu nenadoma posveti ter mu postane jasno, kar se je prej naučil. Za to pa tudi otrok potrebuje časa. V šoli pa gre uk svojo redno pot, učitelj uči in razlaga dalje, grmadi pred učenca nova dejstva, preden je doumel stara; otrok mora učitelju slediti, da ne dobi graje zaradi nepazljivosti. Za plodovite trenutke čisto preprosto ni časa. Če pa vendar pride otroku kak domislek, ki ga hoče razmisliti do konca, mu le prerad skoči na pomoč nepotrpežljivi učitelj, ki nehote zavre ali zaduši samonikli doživljaj. Mnogi metodični in potrebni pomočki, ki je učitelj kdaj pa kdaj silno ponosen nanje, so prav in tega razloga lahko kdaj celo bolj kvarni ko koristni, ker ovirajo otrokovo stvariteljnost in stvariteljsko razumevanje. Učno vodstvo Ali to pomeni, da naj učitelj ne stori v šoli ničesar, ampak naj z otroki čaka »plodovitih trenutkov«, ki bodo vse opravili sami? Ne. Teorija »plodovitih trenutkov« nas uči, da jih največ doživi tisti, ki je nanje najbolj pripravljen. So kakor utrinki, ki prižgo običajno le pripravljene ist svetilke, torej le »pametnim«, ne pa »nespametnim (devicam)«. Neko gradivo je treba imeti na razpolago, da je mogoče doživeti kako spoznanje. Svojo vrednost ima torej tudi le neko spominsko delo, kadar vsebine nismo povsem doumeli. Če kakega stavka iz tujega jezika ne moreš lepo prevesti, mnogi ljudje priporočajo, da se ga naučiš na pamet. Ko boš nanj najmanj mislil, se ti bo rešitev najbrž sama ponudila. Podobno je s tem, kar se naučimo v šoli. Tudi učenje katekizma torej ni brez smisla, četudi marsikakega stavka otrok takoj ne ume do dna. Učiteljeva naloga je torej, da otroke pripravi na take »plodovite trenutke«, da jim prinaša potrebnega gradiva in ustvarja primerne »pedagoške situacije«, ki same stavijo otrokom vprašanja in izzivajo k rešitvi. Tako je tudi pri manjših otrokih. Njihovo življenje samo jim stavi vprašanja; marsikdaj tudi nudi odgovore, če ne, pa se zatečejo k tistim, ki jim morejo pomagati. Tak pomočnik bodi v šoli učitelj. Za pravo pedagoško situacijo je torej nujno neko nasprotje med duhovno manj in bolj zrelim. Učitelj mora biti zrelejši ko učenec in v njegovi zrelosti je tudi najbolj utemeljena njegova avtoriteta. Ta se torej ne sme kriti le z nekimi pravicami in določbami. Gojenec mora čutiti, da voditelj (kot avtoriteta) priznava njegovo pravo bistvo in mu pritrjuje, da ga vodi tja, kamor itak mora, če hoče biti sam sebi zvest. Avtoritete se torej ne sme le bati, temveč se mora ob njej nekako oddahniti in pomiriti — občutek, ki ga ima dete, ko se drži svoje matere. Tak pravi učitelj seveda ni učencu le posrednik kulturnih vrednot, on mu je usoda v pravem pomenu besede. Od njega ne zavisi le, česa se bodo učenci naučili in kaj bodo znali, temveč tudi, ali bodo postali pravi ljudje ali ne. Da je mogoče doseči take pristne pedagoške situacije, pa je treba živeti pravo skupno življenje — kakor živi mati s svojim otrokom. V tem pristnem sožitju je zakoreninjena vzgojna moč dobre rodbine, le iz njega zrastejo najmočnejše vzgojne sile tudi dobri šoli. V tem smislu mora biti šola zares življenjska, tudi v njej mora utripati pravo in pristno človeško življenje. (Dalje.) Milena Duhovni oiroci (Konec.) Junij: plameni mu žare v obličju. Plameni Sv. Duha, ki bo prišel vate kot nekoč v učence, zbrane v zbornici. Prišel bo, da ti da moči in ti vžge ustne, da bodo pripravljene na dan Telesa Rešnjega, ki bo položeno nanje: Prišel bo in Pomlad bo tvoja. Morda nas vabi vprav ona, da zapojemo tudi letos. Doslej je bila šola kot zastrta v jesensko meglo in otroci med črnimi klopmi kot v žalost potopljeni. Sedaj po polsončnem poletju sv. Martina pa kar čutimo potrebo pesmi. K zlomku z birokracijo, ki so jo iznašli pač le zato, ker ne zaslužimo zaupanja. In vse listine, spisi! Vsaj za trenutek pozabimo nanje. Lep sončen žarek docela jesenskega ozračja bronasto ožarja zadnje neodpale vrhove. Šviga čez obzidja in hoče celo k nam v učilnico, žalostno zazidano, zaprto z bodečo, žično ograjo; nezaupnost tudi tu, kot pri papirjih in listinah. Morda te vidimo zadnjič, ljubi sonček: prišle bodo megle in se dolgočasno vlačile po naših poljanah, ki pijejo vodo kaluž. Tako smo zaželeli zapeti, kakor vojaki, kadar jim nihče ne ukaže, pa zapoje in zazveni pesem nenadoma med vrstami. Nismo še peli letos, toda zadrobili smo časih šolske pesmice, lani in predlanskim. In iz prav istih ust se je porodila, je zadonela naša stara pesem. Smo li bili tedaj bolj srečni kakor danes? Kaj je bilo tedaj tako lepega, da me pogledujete sedaj pojoč s komaj zatajenim nasmeškom? Je li bila druga jesen, druga zima, ko smo se je naučili? O, iste črne klopi, iste listine; ista vaša učiteljica, ki je skrbela za vas, vam pomagala, izgubljajoč in žrtvujoč vam in za vas vsak dan malce svojega življenja. Toda ne veste, oh, ne morete vedeti, da je spev preteklosti kakor spomin in da ni bridkega spomina, ki bi ne bil lep, kadar je daleč za nami, v preteklosti, ki mu odvzema vso težo bridkosti in pušča le duševno milino zvezde, ki je zatonila. Presenečenje, zvedavost, skoraj tudi zavist, toda lepa zavist novih učencev, onih, ki niso bili z nami, ki ne vedo in ne poznajo naše skrivnosti, naše pesmi preteklosti. Stari so se pač takoj zavedeli. Zro me z žarečimi očmi tistega, ki se je zopet znašel na poti in v onem trenutku vidijo zopet samo svojo učiteljico. Ni spev, da bi donel zunaj, bil na razpolago drugim. Preveč je naš. Porojen je tu, na tabli, s številkami namesto not; in vsak nam je prinesel nekaj svojega: kak popravek, kako izpremembo. Značilnost tretjega razreda, ki je naslovljen name. Naš proizvod končno. Umljivo torej, zakaj nas je tako nepričakovano, čudno ganil . . . Ganotje preteklosti. Pa pravijo, da otroci nimajo zgodovine, četudi je njih preteklost le malenkostna. Čisto preprosta pesem sv. Ceciliji je bila, preprosta kot se poje pri nas, a bila je naša. Ta zmaga preteklega leta nad sedanjim je dala i meni občutek ur, ki se ne vrnejo več. Pridejo in prihajajo druge, toda one niso več. Še je drevje vse zlato in še so steze, po katerih razpršujejo coklje in trda obuvala suho listje. Še je sonce, ki izpreminja v bron veličastvenost dreves; toda mi, ki smo na razpadu, nismo več isti. Povedala nam je to pesem, ki se je porodila v srcih mojih veteranov, zvestih tovarišev mojega romanja. Zlata sled Studenček sreče! Videla sem ga; delil je radost umrljivim potnikom. Tri ravne ciprese so ga obdajale, drzno moleče naravnost proti nebu. Žuborel je studenček v polnem življenju. Ciprese so bile kakor orgle; v njih vejah so žvrgolele ptičice, deblo je bilo odeto v lila cvetje glicinij. Sedaj je vse mirno, smrtno tiho ob studenčku: ciprese so mrke, glicinije osute, zelenje suho, tudi curek ne žubori več v modrem vzduhu. Vse je mrtvo. Voda sreče ne žubori že dolgo več. Toda ob srebrni struji rasto cvetice, nežne, tako nežne, kot bi bile narejene iz vzduha samega; brez vonja so. »Blede rožice,« jih vprašam, »kdaj bo oživel vnovič studenček sreče?« Zdi se mi, da čujem v tišini šumenje besede, ki ne da upanja. Ubrana samota.., Morje, gore, ki se dvigate k nebu in v nebo, gozdovi pevajoči, brezkončne planjave, govorite še moji duši z vašimi tisoč glasovi... Samota ne plaši. Umevam glas narave, ki trepeče v vzduhu. Šepeče marsikaj, kar se ujema z mojo mislijo. Izpiranje, počasno, zemljice na skalah, šuštenje vetra v gozdnih vrhovih, šumenje vodopada med gorskimi soteskami ali popevka brega. In ta glas predslikuje mnoge vizije: ples valov z luninimi žarki odetih, epično jezdenje junakov, sladko vizijo planšarstva. Duša moja se brusi kakor bleščeč se diamant, samota prepeva; postajam ginjena, občutljiva kot tresoča se struna sladke harfe. ... In samota peva. Peva s tisoč ubranimi glasovi. Peva počasi z osipujočim se drevjem v vetru, peva s skritim virčkom . .. Tisoč harmoničnih glasov, ki se love, pode preko gorskega rebra, skakljajo po morski gladini, dokler ne izzvene z vzdihom v pesku, se vračajo in povračajo vedno z isto melodijo ob gozdu in jim ni konca. Poezija in življenje Vedno vsem na razpolago; to naš je stan. Vse na zemlji ima v koncu tudi malce začetka. Tudi mi, ko smo se prav za prav zavedeli počitnic in vživeli vanje, že sedimo za šolsko mizo v stiku z roditelji učencev. Nabor — vpisovanje. Šolsko poslopje je vse v neredu: popravilo, rekla bi: zdravljenje. In vpisovanje se vrši med prihajanjem in odhajanjem delavcev in donašalcev materiala. Starši in sorodniki učencev se zadovoljni ozirajo okrog. Če se popravlja in skrbi za šolo, je pač znamenje udobnosti njihovi deci. Upanja je treba. Upa tudi ženica, ki vodi pri roki novinca, da ga bi premerila kot zdravnik in mu mogla najti zdravila. Deček je, obilne lobanje, ki se oži proti čelu. Žive oči, ki so dvomljivo uprte v mojo roko. »Bo kosilo letos? Ga boste zapisali?« Kot da bi ga privedla ne za uk, ampak le za jelo. Tovarišica, ki je z menoj, se zgraža. »Nikar ne skrbite; tudi letos bo jedel.« Zdi se mi bolje, če bi molčala. Nikdar naj se ne zaničuje boječe uboštvo, tudi če borno zahteva pomoči. Nje pač ne gane vrvež zidarjev, zaposlenih pri popravilu. Želi si, da bi bila opeka kruh. Zahtevni in preradovedni so često starši. Kar vso krivdo nam nalagajo, tudi o visoki ceni knjig. Bodri me ženica tam pri vratih. Smehlja se, kot bi hotela reči: Malo še in začnemo, ne-li? Babica šestorice učencev. Zato se čutiva skoraj v sorodstvu. Zet je zidar; ne služi vedno; zato pomaga pač hči po svoji moči z dninami. Starka nadomešča mater in očeta. Spremlja tudi v šolo najmlajše, jih vpiše in opremi, kot je pač treba. Približa se, skromna toda dobrovoljna, kot bi bilo vse njeno življenjsko gorje le ena poskušnja več Gospodove dobrote. Je ne prekaša? Otroci, kri njene lastne krvi, ki jo oskrbuje, niso-li blagoslov božji, ki jo oškoduje za vse prestano? Vidi in opaža vse, kar se pripravlja in popravlja tu v udobnost njenih šolarjev. In pripoveduje mi, ko mi nudi spričevala — lep kupček jih je —, o sreči in nezgodah svojih dragih: bolan je vedno kdo doma. Poslušam jo in se tolažim: kdo ji je dal toliko vedrega optimizma, vere, zaupanja v šolo? »Ste se odpočila. Prav veseli me, veste zaradi mojih šolarjev. Še enega vam privedem letos. Večji se vas vedno spominja. Vedno govori o vas.« Prijetno je ž njo vpisovanje; vljudna, skrbna je. Toda druge zopet so, ki privedejo otroka kot sovražno divjad v krotitev. Dolžnostno zadošče-vanje, pokora učiteljeve »nedelavnosti« in križ družine, ki se ga je rado-vala vse mesece počitnic. »Evo vam oslička,« brez nasmeška, ne vam in ne zavestnemu osličku. Otroci, ki ne najdejo niti trohice zaupanja doma. Raste na višino in širino v onem, sedaj dokončnem mnenju in obsodbi, ki je končno često le prikladen izgovor, s katerim obtožujejo starši sami sebe v deci. Ni pa resničen, kajti leto je novo in v enem letu se vidijo razlike. Otroci, ki so često obsojeni kar brez poziva, se časih hipoma vzbude. Tudi mene samo plaši časih grenkost ob vsakem začetku. Mislim: »Kot bi kopala jame v morje. Zgubljen je.« — Nenadoma pa, kdo ve kako, se paglavec zlekne, vzdrami! Potrebno je dostikrat kaj prav malenkostnega, same besede, zgleda. Včasih ga zgane že molk njegove bližine. Toda predvsem je milina: odpuščajoča milina učitelja, ki odpre v srcu brezmejno vero, kredit, bi rekli. Kar ni bilo lani, bo letos. Ce ne, začnemo biti mi sami z našo deco optimisti! Končno je takole v vseh rečeh in zadevah na tem božjem svetu: časih se nam zdi zgubljeno za dobroto in nado, pa je že vzravnano nevede in stremi kvišku k dobremu. Toda tam je možiček, zadnji na vrsti, da se »zapiše«. Dolgohlačnež. Izredno obsežni hlačnici hlapata in otepata velike, podedovane čevlje. Sam je tu, sam je prišel. Vse ima v redu, knjige, zvezek tudi še povrhu. Obraz je resen, skoraj mrk. Obraz prezgodnjega gospodarja. Dobrodošel! N.ahoAtta kuOJbLOua Etbin Bojc Maša narodna zavesi, vzgoja in obramba 11. Kakšna naj bo torej naša narodna obramba? (Konec.) Današnji veliki poudarek, ki se stavlja na narodno vprašanje in na narodne vrednote vsepovsod, je — o tem ne bo nihče dvomil — upravičen in utemeljen, saj je bilo in je narodno vprašanje tisto vulkanično vrelo, ki od časa do časa meče iz svojega žrela ognjeno lavo najhujših notranjih pa tudi vnanjih nasprotij in spopadov v sožitju narodov in držav, kjer ni bilo zadoščeno osnovnim naravnim zahtevam, ki jih stavlja prej ali slej vsak narod, pa naj bo še tako majhen. Če je doba romantike izpred sto lel zajela te narodne vrednote na svoj romantičen, impulziven, spontan in brezčasen način, pa vstaja zanimanje zanje danes reaktivno iz nujnih življenjskih in prostornih potreb lega časa in razmer. A spoznavanje in pravilno ocenjevanje ter obramba narodnih vrednot ni opravičena le iz teh življenjskih bitnih nujnosti in sil časa, ampak zajema svoj pomen iz resnične globlje povezanosti človeka z narodom in iz resničnega in globokega pomena ter vpliva naroda na človekov duhovni obraz ter na človeško kulturo sploh. Saj se pa tudi o tem, o teh stikih in povezanostih, pa tudi o pomembnosti in nujnosti naroda in njegovih vrednot za človeka in kulturo še bržčas izza dobe romantike, a lahko rečemo nikoli, ni toliko pisalo in razpravljalo vsepovsod kot danes, ko zadobiva smisel za ta narodna vprašanja kar prvenstveno mesto in vlogo v sodobnem javnem življenju. Morda je zanimanje za narodnostna vprašanja in cena narodnih vrednot danes na sodobnem človeškem kulturnem trgu tem bolj poskočila vprav zato, ker je preteklost posvečala narodnosti in njeni vrednoti premalo pomena in važnosti. Danes pa se vsi zavedamo, da so najvišje duhovne kulturne vrednote z versko vred povezane s človekovo zraslostjo in bitno življenjsko povezanostjo z narodom in njegovim občestvom. Seveda se je o tem pisalo in razpravljalo že z različnih svelozornih vidikov in se bo še, saj je narod s svojimi vrednotami za sodobnega, večjidel le vnanje usmerjenega in čutnega človeka vendarle neposredno neotipljiv, nedojeten in zato tudi nevažen kulturni činitelj. Preprosti, neuki človek, zlasti pa gospodarski in tvarni tip sodobnega človeka je prerad gluh in slep za vsako odmaknjenost, ne išče dalekosežnih vezi, sploh ne gleda daleč in na globoko, ampak se zadovolji s svojimi neposrednimi poklicnimi opravki, živeč iz rok v usta. Odtod taka malobrižnost in nezanimanje tudi za narodnostna vprašanja, za narodno občestvo in za žrtve, ki smo jih dolžni kot udje naroda doprinašati temu narodu. To in tako zadržanje je vsekako znamenje kulturne nezrelosti in narodne neosveščenosti. Tako pasivno in mrtvo zadržanje narodovih živih členov do naroda je podano v vsakem narodu v tem večji meri, čim manj je v kakem narodu izobražena narodna zavednost, čim manj je v njem zasidrana narodna vzgoja. Ne bom s tem v zvezi razmotrival, koliko je takih mrtvih členov v našem narodu, izhajam naj marveč iz splošnega našega spoznanja, da je zadnje dvajsetletje v lastni, svobodni državi pokazalo prav ob sodobnih narodnostnih potresih in katastrofah pri nas vse premalo narodne osveščenosti in da smo bili vse doslej do narodnoobrambnega vprašanja kar preveč malobrižni in hladni, kar bi dajalo prav za prav naši prosvetni prizadevnosti kakor sploh našemu javnemu skrbstvu slabše spričevalo, če ne bi pri tem močno lahko upoštevali našo kulturno mladost in narodno nedozorelost. Vprav spoznanje in odkrito priznanje teh naših nedoslatkov naj bo potrebno izhodišče k poglobljenemu narodnoobrambnemu delu, kritika naj i tu vodi do izboljšanja razmer. Ce se zdaj vprašamo, kakšna naj bi bila in kakšna mora biti naša narodna obramba, bomo lahko enačili to vprašanje z možnostmi, ki jih kot narod v svobodni državi imamo. Seveda so bile te možnosti v preteklosti še večje, a nič slabega še ni, če se sedaj zavemo resnično žive potrebe po narodnoobrambnem delu pri nas. Pa še to naj naglasim, da če govorimo o narodnoobrambnem delu, puščamo ob strani ta pojem v vojaškem, sploh oblastnem oziru in mislimo le na soudeležbo širših plasti naroda ter vseh njegovih živih členov s strani zasebne pobude in prostovoljnih, osebnih žrtev. Vse to narodnoobrambno delo tudi ni nikako draženje nasprotnika, ampak je le samookrepljevanje, samoutrjevanje in tista samoobramba, ki je nalik osebni ogroženosti utemeljena v globokem in živem soživljanju z narodom, sočustvovanju in sotrpljenju z njim, z njegovo usodo in njegovo kakršnokoli zgolj možnostno ali že dejansko ogroženostjo. Saj je naša osebna usoda toliko vezana na usodo naroda! Naj zdaj samo na kratko in na hitro pregledamo vse načine in možnosti tako pojmovanega narodnoobrambnega dela. Predvsem moramo po vseh naših obstoječih in izredno številnih ne le zgolj narodnoobrambnih, ampak tudi splošno izobraževalnih, telesnovzgojnih, stanovskih in vsemogočih drugačnih društvih ob nastopih, proslavah, na sejah in sestankih s predavanji in tečaji, pa tudi sicer z razpravljanjem o narodnih in narodnoobrambnih vprašanjih v naši javnosti z besedo in črko vzbujati zanimanje za ta vprašanja, buditi narodno zavest, odkrivati spoznanje narodnih vrednot in sploh poživljati in poglabljati smisel za pomen in važnost bitnih narodnoobrambnih vprašanj. Skratka, najprej je treba prepojiti obstoječe naše organizacije z narodnostnim duhom in narodnoobrambno vsebino ter kar se da narodno prevzgojiti naše ljudstvo. Naša društva in njihovi členi morajo biti prežeti z narodnostno mislijo in se zavzeti za potrebo čim krepkejše narodne straže in obrambe. Seveda pa morajo biti ta društva glede narodnostnega dela vodena in podpirana s strani narodnoobrambnih društev, za katera pri nas nismo v zadregi in ki morajo narodnoobrambno delo pri nas enotno usmeriti ter smotrno, po načrtu voditi s svojega osrednjega delovnega omizja. Če bo slednji naš človek tako prežet in zavzet od te nujnosti narodnoobrambnega dela, če se nam bo v doglednem času po teh društvih in tudi drugače posrečilo prevzgojiti našega človeka, da bo na narodnoobrambno vprašanje in narodne vrednote gledal s pravim očesom, če bomo na ta način širše plasti našega naroda pritegnili k delu in žrtvam za skupno dobro, za blagostanje vsega naroda in njegovo svobodo, potem smo že s tem dosegli mnogo, skorajda vse. Vsebinsko in načinovno pa se bomo temu približali le tedaj, če si bomo napravili odgovarjajoč potreben načrt in po njem vse delo usmerili. Kakor smo ugotovili prej, da je podlaga vsemu narodnoobrambnemu delu najprej narodna zavest, tako je gotovo tudi, da je osnovna narodova obramba dosežena že z njegovim narodnim zdravjem in blagostanjem, to je takrat, ko je slednji člen naroda osebno in družinsko gospodarsko krepak ter telesno in duševno zdrav. Pomislimo tukaj na socialne rane tudi v našem narodu ter na okvare alkoholizma in materializma, kar vse moramo v imenu naše osnovne narodne obrambe odpraviti in zatreti. Tudi pri nas bi bilo treba uvesti marsikatero pametno zasnovano socialno pomoč šibkejšim slojem naroda, zlasti pa v obmejnih krajih ter jih tudi na ta način ogreli za našo narodno in državno skupnost. To se je sicer tudi pri nas že v neki meri doslej vršilo, treba bo le še podvojiti in podesetorili ter velikopotezno organizirati socialno pomoč slednjega izmed nas za šibkejše ude istega skupnega narodnega občestva. Treba bo zbirati v večji meri kot doslej tudi denarne prispevke v te narodnoobrambne namene in celo osnovati po tujem zgledu tudi kak stalen kredit za večje podpore in potrebne ustanove. Kakor mi je znano, plačujejo v neki sosednji državi tudi vsa podjetja od svojih delnic precejšne vsote v te namene, dejstvo, ki je vredno posnemanja tudi pri nas! Tako se namreč pokaže in izkaže ožje sodelovanje in soživljanje vseh čini-teljev in stanov v narodu z narodnim občestvom, njegovim skupnim stremljenjem po ohranitvi in obrambi. Narod, ki se šteje danes upravičeno za narodno osveščen in kulturno zrel ter vzgojen narod, mora imeli stalno preštete vse svoje ude in vedeti, kdaj je treba zaradi narodne skupnosti in narodovega zdravja ter obrambe priskočiti temu ali onemu na pomoč, slično kot skrbi družina za svoje člene. Mi moramo nujno že enkrat sebe prešteti, se natančno pregledati in vedeli za vsakega našega izseljenca, pa najsi gre ta za kruhom od domače naše mize in našega narodnega občestva samo začasno ali za dalje časa, samo za nekaj mesecev ali za stalno, samo na jug ali v sosednjo državo ali v daljno Ameriko. Naša narodna in narodnoobrambna dolžnost je, da resno poskrbimo za Slovence drugod in na tujem in da z njimi ohranimo žive, stalne stike, kakor to že nekaj časa odlično delajo nekateri drugi narodi in države. Le tako, če bomo spoznali, koliko nas je, kje smo in kako živimo Slovenci doma in drugod, bomo lahko uspešno prihiteli na pomoč tam, kjer je treba, in tako ohranili zdravje našega naroda, da se nam ne bo treba bati bodočnosti. Slednji naš človek mora vedeti, kako se godi kočevskemu Slovencu, ki je bil od tuje oholosti že v predvojni Avstriji najbolj zatiran, zvedeli mora za vsako njegovo potrebo in mu prihiteti na pomoč. Dalje mora vedeti vsak Slovenec, kako živi njegov rojak ob mejah. Na jasnem si moramo biti, koliko in zakaj nam tujski promet in letoviščarstvo danes prinaša koristi in koliko in zakaj nam hkrati tudi lahko škoduje, kako se je treba zategadelj naproti temu pojavu zadržati. Stresti in spraviti iz ravnotežja nas mora vsaka najmanjša namera, da bi bil slovenski rod, ne samo v domovini, kjer ga itak varuje lastna država, ampak tudi kjerkoli drugje na kakršenkoli način ogrožen. Če smo res živ narod, bomo takoj zastavili proti raznim nevarnostim, ki nam utegnejo pretiti v bodoče, ves svoj odpor, kakor se zgane družina, če je v nevarnosti en sam, četudi najmlajši in najslabotnejši njen ud, kakor se zgane in trpi vse naše telo, če je prizadet, če še tako neznaten njegov del. Le tako bomo pokazali, da smo zaveden, dorasel in zrel narod, če bomo vedno dvignili svoj glas, kadar bomo čutili resno kako nevarnost za naše živo narodno telo. Tedaj nas bodo bolje cenili in nam pomagali tudi drugi. Danes so že taki časi, da si mora najprej človek sam pomagati, potem šele pričakovati podpore od svojih prijateljev. Danes ko vse tekmuje, kako bi naglasilo svoje življenjske in narodne pravice, svoj življenjski prostor, bi bilo slabo, če bi mi to z naše strani zamolčali in se vdajati pritisku od koderkoli. Čeprav vem, da mi tu vsakdo potrjuje, je vendarle treba, da postane to enotna volja vsega našega naroda, živa misel, priroden čut in odkrito hotenje slednjega izmed nas. Končno je in mora biti naša narodnoobrambna misel živo in globoko zasidrana v slovanski misli, kakor je tudi prirodno z njo zvezana. Slovani smo danes še mladi narodi in zato nas nekateri prezirajo, in zaničljivo imenujejo pubertetnike lam, kjer se postavimo v bran za svoje osnovne življenjske pravice in naš naravni življenjski prostor. A nas bodri in nas bo v bodoče čedalje bolj opogumljala resnica, da je naša bodočnost in da nam te ne bodo mogli vzeti tisti, ki nam danes v svojih zadnjih starostnih naponih in živalskih naklepih strežejo po življenju. Verujemo in smo prepričani tudi, da smo prav Slovani tudi nosilci bolj človeške in bolj krščanske etike, kot pa jo v svojem kulturnem ponosu izpričujejo nosilci današnje evropske kulture. Kakor nas Slovane označujejo že najstarejši zgodovinarji kot miroljubne, gostoljubne ljudi, laki smo v bislvu ostali še do danes, nosilci resničnega miru, ki edini more ustvarjati pravo kulturo, ter zastopniki tistega altruizma, ki ga zahteva od človeka tudi krščanstvo v svoji zapovedi ljubezni do bližnjega. Po tem idejnem načrtu se moramo vreči na narodnoobrambno delo. pa se bodo kmalu pokazali tudi uspehi. Vsak nevaren zgib na našem narodnem telesu moramo vsi kot eden začutiti in ga z zdravimi stanicami naše narodne krvi še v kali zatreti in premagati. V tem pravcu pa nam bo treba še to in ono uredili in izboljšati, predvsem pa oživiti našo narodno zavest ter spoznati svoj resnični obraz. Vse pojave v zvezi z našim narodnim zdravjem moramo imeti zabeležene in v točnem, vedno novem pregledu, kakor se vedno znova spreminjajo, in jih zbrati po skrbnem obveščevanju in vsestranskem podpiranju naše narodnoobrambne organizacije v enolnem vodstvu, ki bo delalo po smotrnem načrtu. Občutljivost /