6tefan Skledar: AniolinoYO vsiajenje (Konec) »Če je na skradnjem, se me bo gotovo usmilil... Saj ve, da mu povrnem, brž ko dobimo denar iz Nemčije. Ampak žena ... Ta Roza je kakor gad ... Sam hudi jo je nanesel skupaj! Ona bo vztrajala in bo šla spet na Bodnijo,« je žalostno majal z glavo starec. »Ampak — saj je vendar mož gospodar pri Antolinovih. In on ti gotovo podaljša rok. Boš videl!« je prepričevalno pritrdil z roko Bakan. Tako sta prispela do Antolinove nove hiše. Bila je zidana v novem slogu, ki si ga opažal vsepovsod po mestih in večjih trgih. Na Cankovi jih je bilo že mnogo. V Topolovcih pa je bila Antolinova edina. Stala je na lepem kraju. Za hišo so se zeleno prepletale lehe ogradov; pred okni na cesto so bile grede. Tukaj so cvetele tulike, trobentice, sirotice in gredni poklivončki. Vstopila sta v hišo. Na desno so vodila vrata iz veže v delavnico, kjer bo pomočniki še pridno zabijali. Za jutri, ko bo svet poln onzemske aleluje, si ljudje radi naročajo boljše obutve. Posebno mladina, ki se je vrnila iz tujine. Bakan je odprl vrata na levo. Vstopila sta v dosti veliko, svetlo sobo. Krasilo jo je obilo lepih svetih podob, na tleh so še bile celo domače preproge. Pogled je prišlecema obstal na bolniku, ki je ležal na postelji. žolte roke so mu mrtvo počivale na odeji. V obraz je bil tak, kakor ga je Smehu označil Bakan. Bolnika je Smeh težko prepoznal. »Hvaljen bodi Jezus Kristus!« je pozdravil Bakan. »Na vekomaj. Amen —« je trudno odvrnil bolnik. »Jezus, Antolin — kdo bi si mislil, da si tak!« se je Smeh zavzel. »Da, da —. Kdo bi le vedel, dragi rojak, da bi me tako zadelo ...« »Pa že dolgo tako trpiš?« je vpraševal starec. »Dolgo. Ze od februarja sem ...« »Si bil kaj dosti časa tam na Golniku?« se je Smeh zanimal. »Celih fitirinajst dni — pa mi nič niso mogli pomagati...« »Joj, joj, Antolin... In žene ni doma... Da so te kar samega pustili?« je bil stari v skrbeh. »Nesla je k žegnu. Saj se kmalu vrne. Pomočniki me kaj pogledajo ta čas, če mi ne bi postalo slabše —« je z neko muko govoril. Nato je nastala tišina. Smeh pa je ostal pri bolni- kovi postelji še za tem, ko so si podali roke. Bolnik je slednjič prelomil molk: »Pa sedita malo!« Nato je Bakan sedel; Smeh pa je nekaj popravljal bolnikovo vzglavje. »Da ti bo laže,« je dejal, ko mu je popravil. Bolnik se mu je zahvalil in ga nekam hvaležno pogledal. »Antolin,« je slednjič pričel Bakan, »prišla sva do tebe z neko prošnjo, ki ni ravno tako mala.« »Zdaj prihajata k meni 3 prošnjo, ko sem pomoči sam najbolj potreben,« se je bolnik grenko nasmehnil. »Vem,« je nadaljeval Bakan. »In prav zdaj, ko si potreben veliko več božje pomoči kot človeške, prihajava k tebi...« Nekaj časa je vladal pekoč molk. »Imej srce za Smehove! Ne daj jih še enkrat sodišču...« Antolin je dvignil svoje kalne oči k osivelemu starcu, ki se še vedno ni odmaknil od njegovega vzglavja. Ni rekel niti besede. Toda v njegovih trudnih očeh se je zrcalilo kakor očitanje: Kaj me še zdaj ne pustiš pri miru ? Še zdaj bi rad od mene pomoči... »Antolin!« je govoril Bakan z nekim slovesnim glasom, v katerem se je zrcalila važnost misli, ki jo je nosil v srcu, in veličastnost občutja, ki ga je prevzelo. »Po- misli, da smo si vendar Ijudje bratje med seboj! Nekaj časa že utrpiš; ako pa Smeha tožiš, mu s tem vzameš streho in kruh ...« Starcu, ki je stal ob vzglavju, so zdrsele preko gubavih oči solze; padle so na bolnikovo vzglavje. Opazil pa jih ni nihče. »Zidal sem,« je bolestno vzdihnil Antolin. »Denar sen. potreboval kakor še nikdar prej ... Otrokom sem hotel postaviti dom —. Zdaj pa ta bolezen...« Vzdihnil je. »Tudi Gospod je trpd za nas. Te dni se spominjamO njegovega trpljenja ... Imel je usmiljeno srce ...« »Posodil sem denar naokrog. Imel sem srce za Ijudi. Zdaj pa denarja krvavo potrebujem ...« »Samo nekaj časa počakaj, Antolin!« je prosil starec ob vzglavju. »To že dolgo slišim.« »Sin dobi denar iz Nemčije. Vsak čas ga prejmemo ... Antolin, ne dajaj me sodišču!« »Ampak moji otroci — če jaz umrjem. Zdaj sem zadolžen ob gotovem denarju, ki sem ga razposodil. Moja žena ne privoli več na — na čakanje ...« »Antolin!« je povzel Bakan. »Spomni se: Gospod je vstal; danes bo vstajenje! Vstal je, potem, ko je bil usmiljen z nami...« »Jaz bi že — ampak žena, žena —« »Ti si gospodar, dokler si živ! Pomisli, sam praviš, da ne veš, če boš še dolgo. In vse to, kar storiš zdaj, bo v tvoje vstajenje ...« »Antolin!« je stežka premagoval jok Smeh. »Saj me poznaš kot poštenjaka. In zdaj ti dajem besedo, da ti povrnem dolg takoj, ko dobi sin denar.« »Tvoj sin? Iz Nemčije?« je zaprl oči bolnik. »Da. Iz Nemčije. Ze morda prihodnji teden.« »Ali pa veš, da ga dobi? Iz Nemčije — sedaj...« »Delal je vse leto... Dobi!« »Na tvojo besedo — se zanesem. Počakam.« V sobo, ki je bila še malo prej kakor obtežena s svinČeno težo bolečine in nezaupanja, se je sedaj naselil nek sveto otožen mir. Dih nekega pričakovanja, vesele vzaesenosti se je prikradel k bolnikovi postelji. Smeh in Bakan sta odšla. Antolin pa je upiral svoje kalne očl v okno nasproti pogtelje. Tam je bilo nekaj rož. šopek sončnega pramenja Se je sipal nanje izza težke, motnobele zavese. Zunaj je dehtela pomlad. Bolnik se je nasmehnil: rože na oknu, zunaj pomlad. O, to vse je lepo. Toda v njegovi duši je vse nekaj večjega,'lepšega. NekaJ je v njem vzkalilo, zacvelo je že. S svojim srebrno drobnim zvenenjem se je bližalo in bližalo ... Nato so zapeli zvonovi, ki so začeli pozvanjati. — VeČer vstajenja je bil! Naslednjega dne pa bo jutro, samo belo jutro  Tako je Antolin doživel svoje vstajenje. Slavil ga je s samim Gospodom. ¦* Stari Smeh pa se ni nehal čuditi. Zraven pa je jokal Torej bo Antolin vendarle počakal. Ne bo zahteval prodaje njegove domačije... Čez teden dni po vuzemski nedelji so zabrneli zvonovi. Peli so Antolinu v slovo. Umrl je spokojno, kakor bi zaspal. Ko sta se Smeh in Bakan na pogrebu spogledala z očmi, polnimi pobožnega ganotja, sta oba imela v mislih samo to: Antolin je doživel svoje vstajenje. Daj Bog, da ga tudi mi! Preko krajine, ki je porajala novo življenje, so valovali glasovi zvonov in oznanjali slednjemu srcu, da se bliža dan vstajenja.