Slovenska Slovnica
naukom, kako se pišejo pisma in opravilni sestavki.
Velja zvezana v platnenem herbtu 34 kraje.
Na Dunaju.
V c. k. založbi šolskih bukev.
tU i
108911
v
Šolske bukve, v kaki ces. kr. zalogi šolskih bnkev na svetlo dane, ne smejo draže prodajati se kot je na pervem listu postavljeno.
Pz cWl
H5J
V vod.
§. 1. Govoriti se pravi drugim svoje misli z besedami razodevati. Misel z govorom razodeta imenuje se stavek; n. pr. Lenuh sam sebi čas krade. Poterpljenje železna vrata prebije. Brez duše je telo mertvo.
§. 2. Vsak stavek je zložen iz besed, besede pa se sestavljajo iz zlogov in zlogi iz glasov: n. pr.
stavek: Tihe vode globoko derejo; besede: Tihe | vode ] globoko | derejo; zlogi: Ti-he | vo-de | glo-bo-ko | de-re-jo; glasovi: T-i-h-e | v-o-d-e | g-l-o-b-o-k-o | d-e-r-e-j-o.
V vsaki besedi se en zlog glasneje izgovarja mimo drugih ter se pravi, da ima naglas, da je naglaS^n; n. pr. (i-he vo-de glo-bo-ko de-re-jo.
§. 3. Govorila, to je, orodje, s kterim govorimo, so ustni členi: ustnice, zobje, jeziček, posebno pa gibljivi jezik. Za to se govorjenje imenuje tudi jezik.
Glasovi.
§. 4. Glasovi so najdrobnejši deli, na ktere je mogoče razdeliti človeški govor. Pisano ali tiskana znamenje glasu imenuje se čerka.
Naš jezik ima te glasove: a, b, c, č, d, e, fr g, h, i, j, k, 1, lj, m, n, nj, o, p, r, s, š, t, u,. v, z, ž.
Glasi so razdeljeni na samoglasnike in soglasnike.
Dvoglasnikov slovenščina nima.
Samoglasniki.
§. 5. Samoglasniki, namreč: a, e, i, o, u, izgovarjajo se razločno sami ob sebi.
Po glasu so a, o, u široki, e, i pa ozki samoglasniki.
Po izgovoru so samoglasniki kratki ali pa dolgi, ter se z naglasom izgovarjajo bolj kerhko in ostro ali pa bolj mehko in zategnjeno.
Naglaševanje zlogov je po različnih slovenskih krajih različno ter se po navadi v knjižnem jeziku ne zaznamlja.
Znamenja za naglas ali naglas ki pa so: krativec ('), ostrivec (') in strešica (").
Slovenske besede nimajo vsegdar enakošnega naglasa, marveč se v pregibanju besed spreminja in časi preskakuje; n. pr. v 61 muka, mi nimamo vol; krava doji ti! le, krave doje teleta; koza mekeče, ve vidim koz; bel las, od l>elih las; čem klobuk, s černimi klobuci; novo sito, nova sita; lipa cvete, pod lipo sedem; v6da teče, pijem T odo; moder svet, ne posluša sveta; ta list je rumen,
•dajmi tisti rumeili list; ne g&nem se, gani se! gOnlm živino, goni jo! tekel sem, tekla sva.
Samoglasnika a in. o imata največ svoj čist in poln glas, naj bosta naglašena ali ne.
Nasproti pa so samoglasniki e, i, u, če niso naglašeni, ali kadar imajo oster kratek naglas, v izgovoru radi nekako nedoločnega zamolklega glasa; n. p. v besedah: ves, deska, pes, dež, sosed, oreh, nit, sit, dim, trebuh, kruh, kožuh, napiih itd.
Opomba. Kadar se pa te besede postavijo tako, da se jim naglas premeni, dobe tisti samostalniki svoj poln glas, n. pr. Pomagaj sosedu; — poberi orehe; niti so tenke, vola sta sita, ne vidim dima; iti s trebuhom za kruhom, varuj se napuha.
Pred čerko r, kadar za njo stoji še en soglasnik ali več, ima e tudi zamolkel glas ter se za to v novejših knjigah najraje celo izpušča, n. pr. gerd, pert, terd, terst, terska, vert {= grd, prt, trd, trst, trska, vrt) itd.
Tudi je samo na pol glasen tako imenovani gibljivi e v končnicah: ec, ek, el, en, ev, er, sen, sein, zen, kteri v pregibi izpada; n. pr. krovec—krovca, košek—koška, pekel— pekla, čuden—čudna, molitev—molitve, dober—dobra, česen— česna, bolezen—bolezni, nesel—nesla, neslo.
Pazite, da bote prav izgovarjali in pisali besede s polno-glasnim e pred čerko r, kakor so: Jernej, zamerljiv, verne duše, stoterni, večernice itd.
Pri izpeljevanju in pregibanju besed slovenščina ne terp£ po dveh samoglasnikov skup, temuč jih zatika s soglasnikom: j ali v; n. pr. pi-ti, pi-v-ec, pi-j-em, pe-ti, pe-v-ec, šte-ti, šte-j-em, kup-u-j-em.
Soglasniki.
§. 6. Soglasniki so sami ob sebi brez dovoljno> jasnega glasu, ter se le s pomočjo samoglasnikov razločno izgovarjajo.
Po izgovarjanju so soglasniki: 1. ozki in široki, 2. mehki in terdi. Ozki so: c, č, j (Ij, nj), š, šč, ž; mehki pa: b, d, g, j, I, m, n, r, v, z, ž.
Naloga. Kteri so torej Široki, kteri terdi soglasniki?
Ozki soglasniki hočejo imeti za seboj v končnicah, vsegdar ozki samoglasnik e namesto o.
Z ozirom na govorila, s kterimi se izgovarjajo (Glej §. 3), razločujejo se soglasniki:
1.	na	ustnike:	m,	, b	> P, v, f
2.	A	jezikovce:	1,	n,	r;
3.	n	zobnike:		t;	
4.	rt	sičnike:		s,	c;
5.	•	šumnike:	ž»	š,	č, in
6.	n	n e b n i k e ali			
		goltnike:	g.	h,	j, k-
Soglasnik I se na koncu besed izgovarja največ kakor v; kadar se pa beseda podaljša ali če pride v drugačno zvezor dobi 1 zopet svoj pravi glas, n. pr. pil (piu) sem, pila sva; delal (delav) sem, delali smo; svetal (svetav) meč, svetla sablja.
Tudi ima ] svoj pravi glas v 2. padežu ženskih in srednjih samostavnikov dvojnega in množn. števila: n. pr. kupili smo pet pil, šest igel in več šil.
Spreminjanje soglasnikov.
§. 7. Soglasniki se pri pregibanju in izpelje-vanju besed radi spreminjajo in v druge pretapljajo. Zlasti pa prehajajo široki nebniki zdaj v sičnike, zdaj v šumnike.
Spreminja se:
g v Ž, tudi v z, n. pr. stregel sem, »trežem, strezi ti, strigel, strižem, strizi, sneg, snežni ca, drag, dražba, dražji, drug, družini, družica, lagati, lažem, terg, teržni dan.
b v š: gluh, glušec,
kruh, krušni ofie, suh, suša, sušiti, verh, poveršje, uho, ušesa, pihati, pišem, strah, straži ti.
k v č ali pa c: oko, očesa,
roka, rožnik, ročaj, otrok, otroci, junak, junaci, pekel sem, pečem, peci ti, pet, tekel, teci, tečem, rekel, reci, rečem.
Si£niki c, g, z prehajajo v šumnike, namreč
e ▼ r: solnce, solnčnica, osolnčje, ptica, ptičar, ptičji, klicati, kličem;
6 v š: visok, višava, višji, nositi, nogeu, noša, kositi, košnja;
Z v i: niz«k, nižava, nižji, blizo, bližji, voziti, vožnja, molzem, molža.
s
Tako tudi prehaja sk, st v šč: iskati, iščem, zapustiti, zapuščen, gost, goščava, tolst, tolšča itd.
Zlogi in besede.
§. 8. Enemu ali več glasom, ki se izgovore v eni sapi, pravi se zlog.
Kadar en zlog sam ob sebi, ali več zlogov skup nekaj pomeni, tedaj imamo besedo.
Besede so eno zložne, dvozložne, tri-zložne ali večzložne, n. pr. dež, grad, lok, miš, panj, sad, sol, volk; gerlo, glava, gruda, krilo, noga, oko, polje, vrana, zerno; podpora, zastava, zavetje; apnenica, gospodarstvo, miloserčnost; po-terpežljivost, priporočevanje.
§. 9. Zlogi so glavni ali osnovni in pa pr it ični.
Osnovni so zlogi tisti, iz kterih se da pomen besede spoznati; n. pr. graditi, gradba, ograda, pregrada; pisati, pisec, pisar, pisarija, pisarnica, pisanje, pismo, pismenstvo, zapis, napis, odpis, popis, prepis, prepisnina.
Pritični zlogi (pripone, pritikline) so tisti, ki se v besedi derže osnovnega zloga ali debla.
Ako pritiklina stoji v besedi pred osnovnim zlogom, imenuje se prednica; kadar pa stoji za njim, pravimo ji končnica; n. pr. mik-am, pre-mik-am, pri-mik-am, od-mik-am, po-mik-am, u-mik-am, raz-mik-am.
Naloga. Odločite s čertico v sledečih besedah osnovne zloge od prednic in končnic: Lisica ima košat rep. Razšir«
jena je daleč po zemlji. Najraje si skoplje svojo luknjo po goratih listnatih gozdih. Lisica zasleduje perutnino okoli hiš in nje prekanjenost je razglašena. Njena koža daje dobro kožuhovino.
§. 10. Osnovni zlog je korenika, iz ktere beseda izrašca. Besede, ki imajo samo osnovni zlog, so koreninske besede; besedam pa, ki se izpeljujejo iz osnovnega zloga ali korenike, pravi se izpeljane besede.
Izpeljujejo se pa besede iz osnovnega zloga:
1.	s pripenjanjem prednic in končnic, n, pr.
kov — kovati, kovač, kovačija,
kovačnica, kovnica, nakoval«, podkov, podkovati, prikovati;
pi-ti, pijem, zapiti, pivec, pivnica,
napiti, napitnica, odpiti, pijača, pijavka, mig niti, migam, migljati, pomigati;
2.	z glasovno premembo, kadar se osnovni samoglasnik premeni v drug samoglasnik; n. pr.
„	nesem, nosim, noša, prinašam,
vedem, vodim, vodnik, privajam, krijem, krov, pokrovka, ležem, lazim, prelaz, biti-bo.;, liti-loj, piti-napo;, napojiti, napajati, gnjiti-gnoj, gnojiti.
Naloga 1. Poskušajte, s kterimi priponami se dado izpeljati druge besede iz teh besed: roka, noga, glava, hiša, dim, kura, kralj, leto, moka, konec, star.
Naloga 2. Premenite v sledečih besedah osnovni samoglasnik ter naredite iz njih nove besede, bodi brez pripon, ali tudi s kako pripono: bredem, plot, tečem, vlečem, gonim, grob, merzel, podim.
Sestavljene besede.
§. 11. Sestavljene besede obstoje iz dveh posamnih besed, kterih perva drugo bolj na tanko določuje, n. pr. polnoč, vinograd, kolovoz, Triglav, stoletje, stoklasa, golomrazica, listopad, golorok, bosonog, ostroumen.
Iz kterih besed je narejena vsaka teh sestavljenk?
Opomba. V sestavljenih besedah smeta tudi po dva samoglasnika sniti se ; n. pr. preučiti, modrook itd.
Kako se besede razzlogujejo.
§. 12. Enozložnih besed na koncu verste ne delimo.
Večzložne besede pa delimo ali lomimo po teh le pravilih:
1.	Ako med dvema samoglasnikoma stoji samo en soglasnik, poteguje se ta vselej k sledečemu zlogu; n. pr. go-lob gru-li, s pa-Ii-co te:pe-mo.
Pomnite: Prosti in torej neločljivi soglasniki so tudi Ij, nj, SI', torej: vo-lja, zna-nje, ko-ščak.
2.	Kadar stojita dva različna soglasnika v sredi besede, jemljemo po navadi pervega k pervemu, drugega pa k drugemu zlogu, n. pr. or-li, ječ-men, ov-ca, želj-ni, glež-nji.
Opomba. Ce sta pa ta soglasnika takova, da se z njima lahko beseda začne, ostaneta tudi v sredi skupaj in se privzemata k drugemu zlogu, n. pr. se-stra (stradam), pro-gla (gladim), me-tla (tlačim), se-dlo (dlan), to-plo (plot), pe-sto (sto), ma-slo (slon), o-strina.
3.	Kadar se nabere več različnih soglasnikov skup, delimo jih tako, da osnova (korenika) ostane odločena od končnice; n. pr. hruš-ka, voj-ska, ljudstvo, soln-ce, list-ki, rast-lina, serč-nost, konj-ski.
4.	Sestavljene besede delimo tako, kakor so bile sestavljene; n. pr. raz-del, iz-bor, ot-rok, obraz, med-očje, raz-or, u-preti, ob-ljuba, za-djati, pr.ed-log.
Raba velikih začetnih čerk.
§. 13. Slovenske besede se pišejo sploh z malimi čerkami.
Z veliko začetno čerko pišemo:
a)	Pervo besedo v začetku govora sploh, in v začetku vsakega novega stavka za piko; n. pr. Vsi ljudje so umerjoči.
Telo umerje, duša pa živi vekoma. Blagor mirnim, ker sinovi Božji bodo imenovani.
b)	Pervo besedo za dvopičjem, kadar besede kogar bodi navajamo tako, kakor jih je on govoril, n. pr. Večni mojster ukazuje: Prid' zidar se les učit!
c)	Začetek vsake verstice v pesmih, n. p. Pred hišo ležal	Kako da rija
Je plug pri plugi;	Obeh ni snela?
Rijav je pervi,	Branila menda
Svetal je drugi.	So pridna dela.
d)	Besedo Bog in vsa lastna imena ljudi, narodov, mest in krajev, rek, jezer, morij, gora itd.
Opomba. Tudi pridevnike iz lastnih imen zemljepisnih krajev je bolje pisati z veliko pervo ferko; n. pr. Ta je Planinski župan.
e; Naslove, n. pr. Vaše c. kr. Veličanstvo! Vaša cesarska Visost! Tako tudi osebne zaimke v listih, n. pr. Včeraj sem prejel Vaše pismo.
Ločila in druga pisna znamenja.
§. 14. Razen čerk in naglaskov rabimo v pisanju še nektera druga znamenja, s kterimi se
a)	beseda od besede in stavek od stavka loči, ali
b)	bravec napotuje, kako naj svoj glas ravna in spreminja, ali
c)	sploh pisanje bolj pojasnjuje.
Taka ločila in pojasnilna znamenja so: vejica (,), pika (.), dvopičje (:), podpičje (;), vprašaj (?), klicaj (!), p o mi š lj aj (—), oklepaj 0, ušesca („"), vezaj (- *), opuščaj ('), opominjaj (* f), enačaj (=), znamenje odstavka (§).
Da je ktera beseda okrajšana (— kratica), za-znamlja se s piko. N. pr. = na primer, t. j. = to je; gl., gld. = goldinar; I. = ime; I. I. — dvojno ime, t. j. ioie in primek.
Naloga. Prepišite sledeče stavke in pazite na ločila na koncu in v sredi: Danes bomo v Soli pisali. Kteri izmed nas učencev zna najlepše pisati? Učenci, lepo pišite! — O ko bi jaz znal prav lepo pisati! Kdor hoče pisati, mora
imeti pero, čemilo (tinto) in papir. Ne morem pisati; nimam pri roci ne peresa, ne černila, ne papirja. Ni pa dovolj, da ima kdo pero, černilo in papir: ako želi napisati kaj iz-veTstnega, mora se prej naučiti, kako se pišejo sestavki. Naš gospod učitelj je Tekel: „Izmed vseh učencev piše Bogdan najlepše."
Stavek.
§. 15. Govori se o osebah ali pa o rečeh.
Oseba ali pa reč, o kteri se v stavku govorir imenuje se podmet ali (po latinski besedi) subjekt. N. pr. Matije skerbna. Tergovec prodaje blago. Člov ek ima pet čutov. Vrata so široka. Gosenice škodujejo drevju. Delavec je siromašen. Kopriva ne pozebe. Nektere rastline so strupene. Ali delajo delavci? Cveto li drevesa? Kaj dela sestra?
§. 16. O podmetu nekaj dopovedujemo ali pravimo. Kar se v stavku o podmetu pravi, to je povedekali (po latinski besedi) predi k at; n. pr. človek je najpopolniše bitje na zemlji. Lipa je košata. Jelka ni nizka. Rastline ra-sejo iz zemlje. Lesnika ima kisel sad.
§. 17. S povedkom se lahko reče o podmetu:
1. Kaj je, n. pr. Pesnik je umetnik. Janez je pesnik. Sokol in jastreb sta ujedi. Ujede so ptice. Vino je pijača« Nož je orodje. Drevesa so rastline. Kremen je kamen. Kamen je rudnina. Čevlji so obutalo.
Naloga. Napišite o teh le rečeh, kaj je vsaka izmed njih: jelen, miš, golob, ščuka, kert, hrošč, aščerica, češnja, bor, šipek, zlatica, deblo, apnenec, železo, sekira.
2.	Kakšen je; n. pr. France je priden. Pes je zvest. Lisica je zvita. Volk je požrešen. Mravlja je delavna. Golob je snažen. Mleko je belo. Saje so čeme. Ilovica je mehka. Naša mačka je černa. Zlato je rumeno. Kri je rudeča. Drevo je listnato. Nebo je jasno ali oblačno. Vreme je lepo ali neprijetno. Zima je ter d a ali mehka.
Naloga. Imenujte nektere živali ali rastline, in povejte o njih, kakšne so po barvi, po velikosti, po podobi ali lastnosti.
3.	Kaj kdo dela; n. pr. Polž leze. Čebela brenči. Zajec beži. Riba plava. Ptič leta. Človek hodi. Pes laja. Konj rezgeče. Učenec bere, piše ali risa. Slavec poje. Tergovec kupuje, prodaje, vaga, meri, terga, reže, seka, šteje, naliva, hvali, ceni, zapisuje, naročuje, računi. Drevo cvete. Zvon zvoni. Oblak se vzdiguje. Kamen na zemlji leži. Jabelka na drevesu vise. Ogenj greje, pali, suši, sveti. Kolo škriplje. Travnik zeleni. Trava rumeni. Zvezde migljajo.
Naloga. Napišite o teh rečeh, kaj vsaka izmed njih dela: voda, potok, reka, gozd, pivo, rosa, solnce, sneg, žaba, raca, pajek, kos.
4.	Čegava je ktera reč, iz česa je, kje je; n. pr. Ta klobuk je moj, knjiga je tvoja. Kteri
vert je naš? Slamnik je iz slame. Preja je la-nena ali konopna. Riba je v vodi. Na hrastu so želodi. Bog je povsod.
Oseba, ktera je vpodmetu.
§. 18. človek lahko govori o sebi samem, ali o drugem, s komer se pogovarja, ali o kom tretj em.
Kadar govorimo o sebi, pravimo, da je podmet (subjekt) perva oseba, in ta se naznanja z besedo: jaz Qest) midva, medveali mi, me; n. pr. Jaz sem kmet. Midva sva brata. Med ve sve sestri. Mi smo zdravi. Me smo vesele. Jaz se učim. Midva piševa. Me plevemo.
Kadar to, kar govorimo, velja od osebe, s ktero govorimo, pravimo, da je podmet druga oseba, in ta se naznanja z besedo: ti ali vidva, ve dve, ali vi, ve, n. pr. Ti si kupec. Vidva bereta. Ved ve pletete. Vi se jezite. Ve ne molite.
Ako je pa govor o drugih ljudeh ali stvareh, pravimo, da je podmet tretja oseba, in le-ta se daje na znanje ali z imenom tiste osebe ali reči, ali pa, če nečemo ponavljati ji imena, z besedami: on, ona, ono; ona, oni; oni, one, ona; nekdo, nikdo, vsakdo itd. n. pr. Janez ne piše, on risa. Brata se ljubita; ona dajeta lep zgled. Učenci so marljivi, oni se radi uče. Nekdo vas išče.
§. 19. Osebo podmeta oznamljamo v povedim tudi s priponami:
govoriti, ker spoznala je svojo zanikernost v izreji svojih otrok.
Vsa objokana in v žalosti vtopljena mati ukaže hitro napreči kočijo in se pelje do slavnega pridigarja in dobrega spovednika Fronca, korarja pri škofijski ali stolni cerkvi Matere božje. „Dragi duhovni gospod !" govori žalostna mati, „lepo vas prosim, pojdite obiskat mojega bolnega sina; zlo vas želi k sebi, da bi se z vami kaj pogovoril; grozno hudo inu je, ne bo dolgo živel, tako nesrečno je s konjem vred v graben padel."
Korar Fronc pravi: „Ze sem slišal od nesrečnega padca vašega sina. Žlahna gospa! prosim vas, malo poterpile, in precej grem z vami vašega bolnika obiska^"
Korar poklekne pred podobo križanega Jezusa, opravi kratko molitvico, vzame seboj, kar mu je treba, in otide z gospo do bolnika. Ko v hišo pride, poda mu veselo bolnik roko in pravi: „Bog vas sprimi. Zlo me veseli in hvaležen sem vam, da sle prišli k meni, da mi bole pomagali pripravljati se na dolgo pot v večnost, zakaj pri koncu je moje življenje."
Celi dan je bil korar pri bolniku, kleri ° storil spoved od celega svojega življenja. Drugi dar so ga obhajali in previdili s vsiini svetimi zakramenti, bdnikom potrebnimi. Bolnik je bil zdaj pokojen in ves dan v božjo voljo, lepo se pripravlja za smeri, nansgloma slabeje prihaja.
Proti večeru je bolniku malo odleglo. Andre] sam sedi pri njegovi postelji, in bolnik reče s slabim glasom : „Andrej, kaj ne, da sem prav storil, ker sem te bogal in po spovednika poslal; nekako lahko mi je zdaj pri sercu, in nič se zdaj umreti tako zlo ne bojim ko pred." — Andrej pomolči, potem pa reče: „Gospc>d, še nekaj bi jez vam rad povedal, ko bi me hotli ubogati " — „Kaj tacega?" — »Zdaj ste rnjtengo naredili zb)-gom, naredite jo tudi s svetom. Vi imate veliko prc-
moženje, naročite, kako naj se razdeli po vaši smerti, da vas ne bodo po smerti preklinjali, namesti da bi za vas molili, to je, naredite testament. Bolnik pravi: „Andrej prav imaš, dobro da si me opomnil, kmalo bi bil pozabil: tudi spovednik mi je to priporočal. Pojdi klicat mater, naj k meni pridejo."
Mati naglo priteče k bolnikovi postelji in praša: „Kaj želiš, moj sin! kaj li je zlo hudo?"—Bolnik pravi: „Vedno huje mi prihaja, zato vas prosim, ljuba mati, kakor ste mi pripeljali spovednika, pripeljajte mi tudi pisarja, da zapiše mojo poslednjo voljo ali testament." Kmalo pripelje mati pisarja in naprosi tri priče, da pridejo poterdit, kar bo bolnik naročil; vse je bilo po redu opravljeno.
» Drugi dan spet pride korar spovednik, ostane cel dan pri bolniku, ga tolaži in mu moli. Zvečer ob peti uri umerje general J. v nar lepših letih svojega življenja. Starši so za njiin tako žalovali,: da sta oče in mati kmalo eden za drugim poinerla.
Naslednik je bil Avguštin, rajnega generala sestre sin. Njemu je bilo od gosposke izročeno vse premoženje rajnega ujca, pa mu tudi povedano, koliko da mora od prejetega premoženja oddati drugim po poslednji volji. Tudi zvesti služabnik Andrej je dobil izpisek, koliko mu je rajni general odločil. Zapisano je bilo takole: Naslednik mojega premoženja mora mojega zvestega služabnika Andreja P. do smerti pri hiši ohraniti, ga z vsim potrebnim previditi, s hrano, z oblačilom, in česar bo potreboval, vse se mu mora dati, brez da bi bil dolžen kaj delali pri hiši. Če si kaj prisluži, to bo njegov poboljšek. Če bi pa Andrej ne hotel pri hiši ostali, ali pa ko bi ga naslednik pri hiši ne hotel imeti, mora naslednik dati Andreju vsako leto štiri sto frankov (po našem dnarji 154 goldinarjev in 41 krajcarjev). Ako se bo pa Andrej oženil, dobiva njegova žena vsako
Deteljica.	2
Po načinu, kako se kaj v povedku izreka, razločujemo terdivne, nikavne, vprašavne, velevne, želevne in pogojne stavke.
Besedna:, plemena.
§. 21. Po tem, kar vsaka beseda pomeni, imamo v našem jeziku devetero besednih plemen:
1.	Samostavniki (samostavna imena) so besede, s kterimi se kaka oseba ali ktera samostojna ali v mislih za samostojno vzeta reč imenuje, n. pr. človek, oče, otrok, žival, ptica, rastlina, javor, kamen, zrak, hiša, miza, duh, čednost, pridnost, napuh.
2.	Zaimki (zaimena) so besede, ktere rabimo namesto samostavnikov, da nam teh ni treba ponavljati; so pa ti: jaz, ti, on, midva, vidva, mi, vi, oni, se; moj, tvoj, njegov, svoj, najin, vajin, naš, vaš, njihov, ta, oni (uni), tak; kteri, ki, kdo, kaj, nekdo, nihče, nekaj, nič.
3.	Pridevniki (pridevna imena) so besede, ki pomenijo lastnosti ktere osebe ali reči po nje podobi, barvi, primeri ali po drugem oziru; n. pr. zelen germ, zelena senožet, zeleno listje, t e n a k verh, rudeča roža, visoki zvonik, sladko jederce, dober človek, imeniten grad, divji golob.
S pridevniki dajemo tudi na znaDje, čegava je ktera reč, od koga ali odkod izhaja; kakor: bratov klobuk, sestrina peča, lisičja dlaka,
smrekovo drevo, pastirska palica, škof j i grad.
4.	Stevilniki (številna imena) naznanjajo ali določno ali nedoločno množino stvari; n. pr. e n mesec, drugo leto, dvoja vrata, trojna nit, nekoliko ujiv, malo sadja.
5.	Glagoli so besede, s lcterimi se dopoveduje, da podmet je, da nekaj dela ali da se z njim nekaj godi.
Samo en glagol imamo za ta pomen, da podmet je (bistvuje), namreč glagol: biti. Drugi glagoli kažejo, da podmet nekaj dela ali terpi ali da biva v nekem stanu; n. pr. ležati, sedeti, stati, spati; nesti, piti, veniti, govoriti, klicati, županiti.
Samostavniki, zaimki, pridevniki, Stevilniki (nekteri) in glagoli se v stavkih različno spreminjajo ali pregibljejo ter se jim za to pravi pregibne besede; n. pr. Iz besed : oče, livaliti, priden, sin — napravimo lahko stavek, če jih spremenimo tako le: Oče hvali pridnega sina.
0. Predlogi kažejo razmerje, v kterem stoji ena reč do druge; n. pr. Knjiga je na mizi, lirani se v miznem predalu, je padla z mize pod stol, leži pod stolom ali pri stolu, za stolom. Svetil-nica visi nad mizo.
7.	Prislovi so besede, ki naznanjajo: kdaj, kje ali kako se kaj godi ali dela. Znanijo torej čas, kraj ali način; n. pr. Danes gre dež, včeraj je solnce sijalo. Brata ni tu. Pišite lepo. .Spodobno se vedite. Prišli smo peš.
8.	Vezniki so besedice, s kterimi se vežejo
C)*
posamne besede ali posamni stavki; n. pr. Neba in zemlje bode konec. Konj je berzen in močan. Labko pišete ali risate. Učitelj vpraša, učenec pa odgovarja. Ne je, niti pije.
9. Medmeti so besedice, ki naznanjajo dušne občutke (veselje, žalost, začudenje i. t.), n. pr. O, kako lepo je nebo! J o j, kako boli! Lej, vse se zeleni. P s t, pusti to! Nuj te, primite se dela! Gorje meni!
K medmetom se štejejo tudi take besede, s kte-rimi posnemamo kake glasove; n. pr. huš! ferk! cmok! šterbunk!
Predlogi, prislovi, vezniki in medmeti se v govoru nikakor ne spreminjajo in se imenujejo za to nepregibne besede.
Pervi oddelek.
Samoslavniki.
§. 22. Samostavniki so imena oseb in reci. Imena pa so lastna imena, občna ali splošna imena in miselna (pojmovna) imena.
§.23. Lastna imena so posebna imena po-samnih oseb, rodovin in narodov, ali pa posebna imena posamnih reči: dežel, mest, rek, gora itd. Lastna imena se pišejo z veliko začetno čerko; n. pr. Kopitar je bil slaven jezikoslovec. Na Kranjskem, južnem Koroškem in Štajerskem in v Primorju živ6 Slovenci. Reka Drava izvira na Tirolskem, teče po Koroškem in Štajerskem in se izliva pod Ose-kom v Donavo. Glavno mesto Krajnskega je Ljubljana.
Mesečna imena se pišejo z malimi čerkami.
Naloga. Napišite imena vasi, potokov, rek, gozdov in gričev, ktera so vam znana. Zapišite po ktero lastno ima alovečih mož, narodov, dežel, gora in gradov, za ktera ste kdaj slišali.
§. 24. Z občnim samostavnim imenom se imenujejo vse osebe ali reči ene verste; n. pr„ človek živi v vseh delih sveta. V mestih prebivajo rokodelci, tergovci in umetniki^ po vaseh pa kmetje in rokodelci. Rokodelci so kovači, tesarji, zidarji, krojači,, čevljarji, krovci itd. M eni k in ščuka sta ribi. Potoki se izlivajo v reke. Premičnice se sučejo okoli stalnic. Božje stvari so živali,, rastline in rudnine.
Ime „ človek" n. pr. pomeni ne le to ali ono ljudsko-osebo, temuž vsako ljudsko osebo sploh.
§. 25. Nektera občna imena pomenijo snov ali tvarino, iz ktere se kaj dela in ktere najmanjši del se imenuje tako, kakor cela. Pravi se jim snovna imena; n. pr. Iz lanu, volne, bombaža ali pavolein iz svile delajo se različne tkanine-Železo je najkoristnejša, zlato pa najdražja kovina. Ouker se kuha iz sladkega soka nekterih rastlin. Staremu človeku je vino mleko, mlademu pa je mleko vino. Voda je najzdravejša pijača.
Naloga. Imenujte nektere tkanine, in povejte, kaj s© dela iz njih.
§. 26. Izmed občnih imen naznanjajo nektera celo mnoštvo ali skupino enoverstnih reči ter se jim pravi skupna ali zborna imena.
Najraje imajo končnico -je, ovje, pa tudi - i n a, -s t v o, -a d , n. pr. Rež, pšenica in oves so žito. Železno orodje je terdno. Ob potokih
rase verbje in drugo germovje, po gozdih pa h rast je, brez je, bukovina, j el o vina in borovje. Velika uharica se skriva po dnevi v p e č e v j e, staro z i d o v j e ali votlo drevje. Množica ljudi je ljudstvo.
Naloga. Kako se dado z eno besedo poimenovat! vse skale, vode, vsi kameni, listi, koreni, vse brine, olše, orehi, peresa ; — gospodje, meščani, kristjani, vojaki ?
§. 27. Ako ktero lastnost, ktero djanje ali mirni stan kake osebe ali reči od nje odločimo ali posnamemo in to v misli (v pojmu) vzamemo za samostojno reč, pravimo imenu, ktero ji damo, miselno ime, ali posneto i me, tudi pojmovno ime, n. pr. Deček je vljuden. Vlju-d n o s t je lepa lastnost. Nebesa pripovedujejo slavo Božjo. Zavidljivost je greh. Nezm Urnost innesnažnost ste sovražnici zdravja. Človek ima razum in svobodno voljo. Slepota in gluhota ste velika nesreča.
Naloga. Kako bomo rekli lastnostim pridnega, marljivega, previdnega, pokornega, poslušnega, priljudnega, postrež-ljivega, prizanesljivega, miroljubnega človeka ?
Še delimo samostavnike na imena živih bitij in neživih reči; n. pr.
hlapec, jelen, volk, škerjanec, močerad, metulj — pomenijo živa bitja;
cep, hrast, lonec, podlesk, dvor, gozd — pomenijo nežive reči.
§. 28. Samostavnike, ki pomenijo živa bitja t. j. zlasti osebe, pa tudi živali, spoznamo velikrat že po besednih končnicah, ki jih imajo.
Take končnice so :
ar, n. pr. ovčar, kožar, tesar, pisar, lončar, kotlar, mesar, zidar, zvonar, čebelar, mravljinčar, krokar, kuščar, it. d.; za ženske samostavnike — arica ali arka: ovčarica, lončarica, čebelarica, guščarica, ž ličar ka itd.
an, (zlasti pri domovinskih imenih) n. pr. Dunajčan, Celjan, Celovčan, Goričan, Ločan, Ljubljančan, Teržičan, kristi-jan, modrijan, tlačan itd.
za ženske -a n k a : Celjanka, Goričanka, modrijank itd.
ač, n. pr. kovač, berač, kopač, orač, pomagač, podajač, škri-
pač, kosmač, rogač, itd. ak, n. pr. divjak, grajščak, junak, korenjak, možak, poštenjak, prostak, rojak, siromak, gorjak, lisjak, sernjak itd. za ženske -akinja: junakinja, vojščakinja itd. ec, (avec, ivec), n, pr. Kranjec, Korošec, Slovenec, glušec, starec, pevec, plesavec, delavec, morivec, poslušavec, lažnjivec, poslanec, učenec, znanec, junec, itd. za ženske - ka (avka, ivka) , tudi -i c a : Slovenka, starka, pevka, plesavka, lažnjivka, učenka, Kranjica, Korošica, plevica, ženjica, junica itd. telj, n. pr. prijatelj, učitelj, itd.
za ženske -teljica: prijateljica, učiteljica.
nik, n. pr. bolnik, dolžnik, pomočnik, tožnik, voznik, desetnik, grešnik, namestnik, jetnik, itd.
za ženske -niča: bolnica, dolžnica, pomočnica, greš-nica, jetniea.
Opomba. Vendar imajo zgoraj naštete končnice tudi nekateri samostavniki, ki pomenijo nežive reči, n. pr. vihar, lopar, žehtar; perstan, svečan, serpan; belak, rumenjak, ulnjak, go _ lobnjak; brinovec, slivovec, svinec, rivec, korec ; ročnik, kur-nik, žličnik, dimnik, polovnik itd.
Naloga. Napravite moške in ženske samostavnike iz teh le besed in to na -ar iz: usnje, koža, sukno, platnoi
zlato, gosli, kokoš, zveličati; na -a n iz: Terst, gota, terg, Rim, Novo mesto; na -ač -iz : brada, pomagati, poganjati, go-dernjati, rezati, vezati ; na -a v e c, i v e c iz : pisati, skladati, briti, piti, tkati; na -n i k iz : brod, beseda, govor, najeti, stvariti, konj, oblast, svet.
Spol samostavnikov.
§. 29. Spol samostavnikov je troji, namreč moški, ženski in srednji.
§. 30. Samostavniki so moškega spola, če se dado zameniti z zaimkom o n, ženskega, ako se lahko nadomestijo z zaimkom ona, in srednjega, kadar se lahko nadomestijo z zaimkom ono. Ali pa: pred moški samostavnik lahko postaviš zaimek tisti, pred ženski samostavnik zaimek tista in pred samostavnik srednjega spola zaimek tisto; n. pr. Gad je strupen. Ptič znaša gnjezdo. Lisica živi v luknjah. Roža lepo diši. Jagnje se pase. Drevo cvete.
§. 31. Spol samostavnikov lahko pogostoma spoznamo po tem, kako se beseda končuje.
Samostavniki, ki se končavajo s soglasnikom, sploh so največ moškega spola; zlasti so moškega spola vsi samostavniki , ki so jim končniki : c, g. b, j, k, kakor: svinec, drog, grah, kraj, mak.
Tudi so moškega spola samostavniki s končnicami, o kterih smo govorili v §. 28.
§. 32. Samostavniki, ki se končujejo na a, so sploh ženskega spola, kakor: sestra, zvezda, groza, sraka, glava, trava, cevka.
Opomba. Moškega spola so vendar: starešina, vojvoda, oproda.
Ženskega spola so pa tudi nekteri samostavniki s so-glasnikom na konci, sosebno tisti najraje večzložni samostavniki, kterih končnice so : -ast, -ost, -ust, -azen, -ezeil, -ev, -ad ali -jad, -al; n. pr. past, oblast, pošast, strast, slast; pridnost, modrost, čeljust ; golazen, kazen, ljubezen, bolezen ; cerkev, britev, molitev; gnjilad, suhljad; žival, piščal.
§. 33. Srednjega spola so tisti samostavniki, ki se končujejo na o ali na e; bedro, oko, drevo, gerlo, sedlo, vino; vreme, solnce, dete, zelje, pisanje, germovje, sternišče.
Opomba. Moškega spola so po pomenu: France, oče, Marko itd.
§. 34. Slovenščina rada rabi manjšavne besede. Manjšavne končnice so:
1.	pri moških samostavnikih :
ec, n. pr. brat-bratec, kos-kosec, vert-vertec itd. efc, n. pr. nož-nožek, vol-volek, voliček, klobuk-
klobuček, stric-striček, sin-sinek-sinček itd. it', n. pr. čprv-eervič, grozd-grozdič, kralj-kraljič itd.
2.	pri samostavnikih ženskega spola:
ica, (pri samostavnikih na a), glava—glavica—gla-vičica, ptica—ptičica, steza—stezica, roka— ročica itd.
ca, aki ka (zlasti pri samostavnikih s soglasnikom na koncu); n. pr. berv—bervca, stvar—stvarca, žival—živalca; bil—bilka, cev—cevka, gos — goska, miš — miška itd. kost — (kostka)— koščica.
3. pri samostavnikih srednjega spola: ce, n. pr. vino — vince — vinčice, drevo — drevce
ali drevesce, pero—perce ali peresce; iče, (pri skupnih imenih na je), n. pr. grozdje—
grozdjiče, perje—perjiče.
Naloga. Naredite iz teh le besed manjšavne besede ; kruh, ptič, snop, kozel, pes ; muha, zvezda, noga, kaplja; vas, zibel, kokoš; mesto, jedro, steblo, meso.
Ali imamo tudi vekšavne besede ?
Število samostavnikov.
v	,
§. 35. Število samostavnikov je trojno: edino število ali ednina, dvojno število ali dvojina in množno število ali množina.
§. 36. Samostavnik stoji v edinem številu, kadar se z njim imenuje samo ena oseba ali ena reč; n. pr. Slap šumi. Vran kroka. Brat bere-Volk je požrešen. — Dekla prede. Britev reže. Gos plava. Vas gori. — Rešeto je leseno. Jezero je mirno. Kljuse se pase. Drevo je košato. Seme kali.
§. 37. Dvojno je število, kadar samostavnik naznanja dve osebi ali reči.
Moški samostavniki imajo v dvojini a, nekteri zlasti enozložni tudi ova, samostavniki ženskega in srednjega spola pa i; n. pr. Slapa šumita. Vranova krokata. Brata bereta. Volkova sta požrešna. — Dekli predete. Britvi režete. Gosi plavate. Vasi gorite. — Eešeti ste leseni. Jezeri ste mirni. Kljuseti se pasete. Drevesi ste košati. Semeni kalite.
t
§. 38. Samostavnik stoji v množnera številu, kadar govorimo od treh ali več oseb ali reči.
V množnem Številu imajo moški samostavniki i, nekteri itudi a podaljškom ovi, še drugi jc, samostavniki ženskega .spola na a ali ev pa imajo e in vsi drugi i, in samostavniki srednjega spola a brez podaljška ali s podaljškom: n. pr.
Slapi šume. Vranovi krokajo. Bratje bero. Volčje so požrešni. — Dekle predejo. Britve režejo. Gosi plavajo. *Vasi gore. — Rešeta so lesena. Jezera so mirna. Kljuseta se pasejo. Drevesa so košata. Semena kale.
Naloga i. Napišite te le stavke v dvojnem in množnem številu: Netopir ni ptič. Kert živi pod zemljo. Konj vleče voz. Kos poje glasno in prijetno. S hriba se sveti grad. Otrok prosi kruha. Roža krasno cvete. Kokoš nese jajca. Miš se je vjela v past. — Jabelko je moje.
Mlinsko kolo se goni z vodo. Steblo porumeni, kadar začne zernje dozorevati. Dekle je pridno in sramežljivo. Ime mu slovi po svetu.
Naloga. 2. Izpišite iz zgornjih stavkov (v §§. 37 in 38) tiste moške samostavnike, kteri so v dvojini in množini za dva zloga podaljšani, in po tem tiste samostavnike ženskega in srednjega spola, ki so za en zlog zdaljšani.
Nekteri samostavniki nimajo dvojnega in množnega števila, namreč:
&) pojmovna ali posneta imena (glej §. 27), kakor: pridnost, lenoba, napuh, petje;
b)	skupna ali zborna imena, kakor: ivje, tersje, ternje, jelovina»
gnjilad;
c)	snovna imena, n. pr. zlato, kri, volna, pesek ;
d)	lastna imena ljudi, mest, rek itd. kakor: Klančnik, Kamnik, Soča.
Nekteri samostavniki pa se rabijo samo v množnem številu, in to moškega spola: bodljaji, možgani, metljaji, rezanci,
žfranci itd.; ženskega spola: duri, garje, gosli, grablje, hlače, jasli, klešče, neške, otrobi, persi, sani, statve, škarje, vile itd ; srednjega spola: derva, jetra, pluča, tla, usta, vrata itd.
Padezi samostavnikov.
§. 39. Samostavniki se različno spreminjajo po tem, kakor z njimi na različna vprašanja odgovarjamo. Take premembe se pripenjajo besedi na koncu ter se imenujejo p adeži. N. pr. Dober pastir čuva ovce. Ovce dobrega pastirja ne gredo v škodo. Dobremu pastirju brez skerbi izročiš čedo. Dobrega pastirja vsak rad im;i. O dobrem pastirju se dobro govori. Z dobrim pastirjem smeš meniti se.
§. 40. V slovenskem jeziku razločujemo šest padežev:
Pervi padež imenuje sploh osebo ali reč ter stoji v stavku na vprašanje kdo? ali k a j ? N. p. Orel je ujeda (rop ar i ca). Lipa je listnato drevo. Sneg je bel. Zvezda se leskeče. Ljubljana je glavno mesto kranjske dežele. Cvet diši. Potok šumlja.
§. 41. Drugi padež naznanja osebo ali rečna vprašanje čegav? koga? česa? odkod? n. pr. Dobri otroci so veselje staršev. Med in vosk sta izdelek čebel. Lepota ali kinč jelena so vejnati rogovi. Lakomnik se boji smerti. Otroci so nabrali g o b in natergali jagod, Napij
v
se čiste vode. Cista voda nima duha ni slasti.
Izpod gor izvirajo potoci. Brez setve ni žetve. Kupil sem mernik pšenice. Učilnica stoji sredi vasi. Vadimo se dela že v mladosti!
§. 42. Tretji padež imenuje osebe ali reči, ki stoje v stavku na vprašanje komu? čemu? n. pr. človek daje jesti živini, psu, mački, ptičem. Bogu se gnjusijo naši grehi. Absolon se je uperl svojemu očetu Davidu. Marsikteri raerčes je ljudem in živalim nadležen. Hudi mrazi škodujejo drevesom in setvi. Laži je plitko dno. Noč je človeku neprijazna.
§. 43. če ter ti padež imenuje osebo ali reč, ki stoji v stavku na vprašanje koga? ali kaj? n. pr. Oče svari sina. Mati uči hčerko. Otroci radi pijejo mleko. Roka roko umija. človek sadi in ravna drevesa in za plačilo svojega truda dobiva od njih sadje. Ptiči pokon-čujejo gosenice. Danes sem vlovil dve ribi. Ribe imajo na telesu luskine. Poslušaj očeta in mater!
§. 44. S petim padežem naznanjamo, kje' ali kdaj? se kaj dela ali godi, očem? se govori; n. pr. Na polju rase žito. Ob potocih je obilo verbja. Ribe žive v vodi. O solnčnem vzhodu se zbuja vse stvarjenje. Po zimi zamerz-nejo reke. O božiču bivajo najkrajši dnevi. Gobe rasejo po zemlji, po drevju in po drugih rečeh. Ali more kdo ob kruhu in vodi živeti? Brali smo o strupenih rastlinah.
§. 45. S šestim padežem imenujemo
osebe, s kterimi se družimo ali shajamo, ali pa reči, s kterimi kaj delamo ; n. pr. Z B o g o m začenjamo, z Bogom končujemo vsako delo. S sosedi živimo v lepem prijatelstvu. Otroci so šli z očetom na bližnji hribec. Ezav se je pomiril z Jakobom. Delajmo vselej z veselim s e r c e m. Konj se brani s kopitom. Oblaki so z vodo napolnjeni. Kopač koplje z motiko. Ženjica žanje s s e r p o m.
Pomnite, da se predlog s spreminja v z pred vsemi samo-stavniki, kteri se začenjajo s samoglasnikom, ali pa z mehkimi soglasniki: b, d, g, j, (Jj, llj), 1, lil, n, r, v, Z, Ž. Pred kterimi soglasniki torej ostaja s nespremenjen ?
Sklanjanje samostavnikov.
§. 46. Kadar ktero besedo izrekujemo po vseh šestih padežih edinega, dvojnega in množnega števila, pravimo, da jo sklanjamo (pregibljemo).
Slovenski jezik ima za samostavnike trojno sklanjo, eno za moške, drugo za srednje in tretjo za ženske samostavnike.
Sklanjanje samostavnikov moškega spola.
§. 47. Pri samostavnikih moškega spola treba je paziti na te le razločke: Sklanja samostavnikov z ozkimi končniki je nekoliko različna od sklanje samostavnikov, ki imajo širok soglasnik na koncu (GI. § 6). — Tudi je treba razločevati samostavnike, ki pomenijo živa bitja, od imen neživih stvari (§. 27). — Nekteri enožložni samostavniki zadnjič imajo v dvojini in množini pomnožek ov ali ev.
Sklanjo moških samostavnikov kaže ta le obrazec ali
vzor:
Ednina.
1.	oblak
2.	oblaka
3.	oblaku
4.	oblak
5.	pri oblaku
6.	z oblakom
t. oblaka
2.	oblakov
3.	oblakoma
4.	oblaka
kralj	sin
kralja	sina, sinu
kralju	sinu
kralja	sina, sinu
pri kralju (kralji)pri sinu s kraljem	s sinom.
Dvojina.
kralja kraljev kraljema kralja
sinova, sma sinov
sinovoma, sinoma sinova, sina
5.voblakih(cih)pri	kraljih pri sinovih, sinih
6.	z oblakoma s kraljema s sinoma,sinovoma.
Množina.
1.	oblaki kralji
2.	oblakov kraljev
3.	oblakom kraljem
4.	oblake kralje
5.	v oblakih pri kraljih
(-cih)
6.	z oblaki s kralji
Pomnite:
1. P r i samostavniki!], ki pomenijo kako neživo rež, biva v edinem številu četerti padež enak pervemu; n. pr. Klobuk je gern — imam klobuk. Moški samostavniki pa, ki pomenijo kako živeče bitje, imajo četerti padež enak drugemu; n. pr. Lovea. Je ustrelil jelena. Lenuha dan straši.
sinovi, sini sinov
sinovom, sinom
sinove, sine pri sinovih, sinih
s sinovi, sini.
2.	Samostalniki, kteri v pervem padežu edinega števila pred končnim soglasnikom imajo gibljivi e (glej §. 5), izpahu-jejo ga v vseh drugih padežih in številih, n. pr.
1 2 3	4 5	6
Ed. orel,	orla,	orlu,	orla,	pri orlu	z orlom
Dvoj. orla,	orlov,	orloma,	orla,	„	orlih	„ orloma
Množ. orli,	orlov,	orlom,	orle,	„	orlih,	„ orli.
3.	Nekteri samostavniki, zlasti večzložni, kteri se v pervem padežu edinega števila končujejo na -ar, -er, -ir, -or in -ar, privzemajo v vseh drugih padežih in številih pred sklanjavne pripone soglasnik j; n. pr.
V ednini: 1. pastir, 2. pastirja, 3. pastirju, 4. pastirja, 5. pri pastirju, 6. s pastirjem;
v dvojini: 1. pastirja, 2. pastirjev, 3. pastirjema, 4. pastirja, 5. pri pastirjih, 6. s pastirjema;
v množini: 1. pastirji, 2. pastirjev, 3. pastirjem, 4. pastirje, 5. pri pastirjih, 6. s pastirji.
Tako se sklanja tudi: dež, dežja itd. Brez j pa se vendar sklanjajo: prepir, prostor, sir, žir, dvor, večer, razor, šator, zbor, tovor, govor.
4.	Samostavniki, kteri se končujejo s soglasniki: b, d, t, radi imajo pervi padež v množem številu na je namesto splošnega i; n. pr. Pitni bratje v mladosti, siromaštva svatje v starosti. Sosedje pomagajo eden drugemu. Bodite priprosti ltakor golobje.
5.	Mnogi enozložni samostavniki s širokim končnim soglasnikom lahko v drugem padežu edinega števila dobe u namesto a; n. pr. rod—rodu, med—medu, tat—tatu, mir—miru itd.
Izmed teh samostavnikov imajo eni v množnem številu poleg pravilne sklanje žensko po vzoru klop (§.49); n. pr.
.1 2	3 4. .	5	6
Množ. tat;e, tati, tatem, tati, pri tateh, s tatmi.
Skerb lasi b;li. Terta se opira in pleza po koleh.
Slovenska Slovnica za i:ajv. razr. Jj. Šole.	3
6.	Pomnožek ov in za ozkimi soglasniki ev (po vzoru. sin) dobivajo v dvojini in množini najraje, sosebno pod 5. omenjeni, enozložni samostavniki, kakor: grad, vran, tat, dar, brod, slap, most, voz, god, lan, zid, rod, val, strah, duh, stan itd.; n. pr. Tiha voda mostove pobira. Novega vina ne devajo v stare mehove, sicer mehovi počijo. Suhi panjevi lahko netilo. Lanovi Slovencem cekine jieso. Odloženi so roži kratki dnovi, v- cvetju jo zapadejo* snegovi. Mladost gradove svitle zida si v oblake. Vetrovi tulijo.
7.	Samostavniki: mož, konj, las, zob, rog, vol, otrok uarejajo drugi padež množnega Števila brez pripone ov ali ev, imajo pa zategnjen mehek samoglasnik, n. pr. Zima je bela kot golob, pa je volčjih zob. Bilo je pet tisoč mož brez žen in otrok.
8.	Pri samostavnikih z ozkim končnikom pišejo nekteri v 5. padežu namesti a raje i; n. pr. pri kovači, na konci, na kraji.
9.	Človek ima v dvojini: človeka, v množini pa: 1 j u dj e, ljudi, ljudem, ljudi, pri ljudeh, z ljudmi. (Gl. opom. 5.,
10.	Dan se tako le sklanja: Ednina: 1. dan, 2. dne, dneva 3 dnevi, 4, dan, 5. po dnevi; 6. z dnem, dnevom; dvojina: 1. dni, dneva, 2. dni, 3. dnema, dnevoma, 4. dni, dneva, 5. v dneh, dnevih, 6. z dnema, dnevoma; množina: 1. dnevi, 2. dni, 3. dnem, dnevom, 4. dni, dneve, 5. v dneh, dnevih, 6. z dnemi, dnevi; n. pr. Življenja dnevi so le kratki. Kratko je veselih dni število. Vse žive dni bom pomnil.
Naloga 1. Spišite iz vzora za sklanjo moških samo-stavnikov sklanjavne končnice, ki se samostavnikom v padežih edinega, dvojnega in množnega števila pripenjajo.
Naloga 2. Sklanjajte po zgornjem obrazcu nektere izmed teh besed: jež, kos, ptič, strojar, lenuh, osel; — koren, javor, svinec, vert, travnik. Deržite se pa pri sklanji tega le zgleda: Gaber je bukvi podoben. Les starega gabra je dober za kurjavo. Apnena zemlja se gabru prilega. Dervar je posekal gaber. Na gabru prepeva kos. Veter maje z gabrom.
Naloga 3. Napišite te-le stavke v množnem številu: Most pelje čez potok. Potoku manjka mostu. Les je namenjen mostu. Ali si vidil most nad potokom? Na mostu stoji popotnik. Pod mostom teče potok. — Deček lovi metulja. Zajec se boji psa. Ptičar nastavlja drozgu, kljunaču, divjemu golobu. Jastreb podi goloba. V gozdu rase bor, dob, mecesen, brest. Vojščak se brani z mečem. Lovec .sledi za zdjeem, volkom, medvedom in jelenom.
Sklanjanje samostavnikov srednjega spola.
§. 48. Tudi samostavniki srednjega spola se razdeljujejo, kar se sklanje tiče, na troje, namreč: samostavniki na o (s širokim soglasnikom) in na e, po tem samostavniki, kteri v sklanji dobivajo nekakšen pomnožek ali podaljšek.
Sklanjajo se torej po tem le vzoru:
Ednina.
1.	leto	lice
2.	leta	lica
3.	letu	licu
4.	leto	lice
seme semena semenu seme
pri semenu s semenom.
5. pri letu	pri licu (lici)
(i. z letom	z licem
Dvojina.
1.	leti	lici
2.	let	lic
semeni semen
3.	letoma	licema
4.	leti	lici
5.	pri letih	pri licih
6.	z letoma	z licema
semenoma semeni pri semenih s semenoma,
3*
4
Mno žina.
1.	leta
2.	let
lica
lic
licem lica
semena
semen
3.	letom
4.	leta
5.	pri letih
6.	z leti
pri licih z lici
semenom semena pri semenih s semeni.
Pomnite:
1.	Samostavniki,- kteri imajo pred o po dva soglasnik;>P privzemajo med nju v drugem padežu dvojnega in množnega Števila samoglasnik e; n. p. okno, iz širokih oken, pismo, iz. dragih pisem itd.; samo st ostaja nerazdružno; n. pr. mesto, mnogo mest.
Samostavniki na je pa dobivajo v tem padežu i pred j ; n. pr. okrožje, iz dveh okrožij, premestje, iz vseh predmestij. ■— Polje pa ima vendar pravilno polj, n. pr. seno naših polj.
2.	Po vzoru: seme sklanjajo se vsi samostavniki na me. kakor vreme, breme, teme itd.
3.	Podoben pomnožek dobivajo v sklanji mnogi samostavniki na e, ki pomenijo mlada živeža bitja, zlasti živali; privzemajo pa namesto n soglasnik t; n. pr. tele, teleta, teletu, s te-letopi itd.
Prav tako se v edinem številu sklanjajo moški samo-stanvniki na e, samo da jim je žeterti padež enak drugemu; n. pr. o že—ožeta, zaspane —zaspaneta, France—Franceta itd.
4.	Se imajo pomnožek nekteri samostavniki zlasti na or ki v sklanji za zadnjim soglasnikom vtikajo zlog es ternebnikj spreminjajo v šumnike; taki so : drevo—drevesa, kolo—kolesi:, pero—peresa, slovo—slovesa, telo—telesa, oko-očosa, uho— ušesa, oje—ojesa itd.
Naloga 1. Prepišite iz zgornjih obrazcev za sklanjo aamostavnikov srednjega "spola sklanjavne končnice, kakor se samostavnikom po padežih pritikajo.
Naloga 2. Sklanjajte po vzoru leto te besede: mesto, blato, berdo, platno, korito; po vzoru lice besede: solnce, serce, dvorišče, ognjišče , in zadnjič te le besede, ki se sklanjajo s podaljškom ali pomnožkom: pleme, dekle, kozle, pišče, nebo, uho; n. pr. Solnce sije in greje. Žarki jutranjega solnca preženo meglo itd.
Naloga 3. Prepišite te le stavke v množnem številu: O dobri letini je povesmo dolgo. Sedlo je jezdecu potrebno. Naklo, dleto, šilo, motovilo so orodje. Gerdo vreme je popotniku nadležno. Nenamazano kolo škriplje. Prase rije, pišče soblje, tele sesa, kraviče se pase, žrebe poskakuje.
Sklanjanje ženskih samostavnikov.
§. 49. Samostavniki ženskega spola se sklanjajo po teh obrazcih:
Ednina.
1.	riba
2.	ribe
3.	ribi
4.	ribo
nit niti niti nit
klop klopi klopi klop
5.	pri ribi
6.	z ribo
pri niti z nitjo Dvojina.
pri klopi s klopjo.
1.	ribi
2.	rib
niti niti
klopi klopi
5.	pri ribah
6.	z ribama
3. ribama 4- ribi
nitima
niti
pri nitih z nitima
klopema
klopi
pri klopeh s klopema.
Množina.
1.	ribe	niti	klopi
2.	rib	niti	klopi
3.	ribam	nitim	klopem
4.	ribe	niti	klopi
5.	pri ribali	pri nitih	pri klopčh
6.	z ribami	z nitmi	s klopmi.
Pomnite:
1.	Po vzoru riba sklanjajo se vsi ženski samostavniki na a in pa na ev, samo da samostavniki na ev imajo 4. padež enak pervemu in v 6. padežu edinega števila vsegdar končnico i jo, n. pr. molitev — z molitvijo, britev — z britvijo, breskev — z breskvijo itd.
Tudi imajo ijo in ne jo v 6. padežu vsi po vzoru nit sklanjani samostavniki, kterim pri sklanji kakor tem gibljivi e izpada; n. pr. misel — z mislijo, bolezen — z boleznijo (ne: z miseljo, bolezenjo) itd.
2.	Kadar ima samostavnik v pervem padežu pred a dva ali več soglasnikov, privzema mednje v drugem padežu dvojnega in množnega števila tudi samoglasnik c; n. pr. iskra — svetlih isker, dekla — pridnih dekel, igla, tenkih igel itd.
Besede ovca, deska, treska, imajo dvoji drugi padež dvojine in množine, namreč: ovec, desek, trese k, in pa: ovac, des&k, tresak.
3.	Gospa se tako sklanja:
1 2 3	4	5	6
Edn. gospa, gosp^, gospč, gospo, pri gospe', z gospo Dvoj. gospe, gospa, gospema, gospe, „ gospeh, „ gospema Množ. gospe, gospa, gospem, gospe, „ gospeh, „ gospemi.
Tudi drugi samostavniki na a, ki jim je osnovni zlog kratkega naglasa, lahko imajo 2. pad dvojn. in množ. števila na A, kakor: vida — globokih vod ž, tako tndi: gora, koza, ris* itd.
4.	Idmed ženskih samostavnikov s soglasnikom na koncu derže se vzora nit tisti, pri kterih naglas ne prestopa na skla-njavne končnice, vzora klop pa tisti, ki vsaj v nekterih padežih naglas na teh končnicah imajo.
Oč i, množno število od: oko, sklanja se po vzoru klop ; n. pr. očem se ne sme verjeti.
5.	Besedi mati, hči pripenjate pomnožek cr in se sklanjate tako:
1 2 3 4	5	6
Edn. mati, matere, materi, mater, pri materi, z materjo
hči, hčere, hčeri, hčer, „ hčeri s hčerjo.
V dvojini in množini dalje s tem pomnožkom po vzoru
riba.
Naloga 1. Prepišite iz zgornjih obrazcev tudi sklanjavne končnice, ki se ženskim samostavnikom pripenjajo. Primerjajte zdaj vse tri sklanje, in pazite na to, v čem se vjema ena sklanja z drugo. Napišite zlasti tiste padeže trojnega števila, v kterih so si možki in srednji samostavniki bodi s širokim bodi z ozkim končnikom enaki; po tem napišite tiste padeže v dvojini in množini, zastran kterih se vjemajo samostavniki ženskega in srednjega spola. Pri kterih samostavnikih in v kterih številih je četerti padež enak pervemu?
Naloga 2. Sklanjajte nektere teh besed: dežela, megla, nevesta, ovca, raca; bolezen, dolžnost, miš, žival; gos, jed, reč, zvdr, n. pr. Vsaka bolezen ima svoj vzrok. Vzrok bolezni je mnogoversten. Proti bolezni rabimo zdravila. Zdravnik mora najpred bolezen poznati. V bolezni bodi poterpežljiv. Z boleznijo se telo oslabi.
Naloga 3. Napišite sledeče stavke v množnem številu: Pastir žene čedo na planino. Kopriva ne pozebe. Nadloga tudi močnega zvije. Raca je povodna ptica. Bolnega zapušča moč. Tudi zver je božja stvar. Kuna je strah kokoši.
Drugi oddelek.
Osebni zaimki.
§. 50. Besedam, ki stoje namesto osebnih imen, pravi se osebni zaimki; n. pr. Jaz sem majhen, ti si velik. Midva sva brata. Mi in vi stanujemo v enih ulicah. Pomagaj bližnjemu, in on bo tudi tebi pomagal. Duša naša ne umerje, ona bo vekomaj živela. Ne terpinči živinčeta, ono čuti bolečino kakor ti. Čebela ima želo; ona z njim pika.
Zaimek: on, ona, ono, rabi se ne samo namesto imen od oseb, temuč včasi tudi namesto imena kake živali ali reči.
§. 51. Da z osebnim zaimkom naznanjamo trojno osebo ali lice, reklo se je že v §. 18.
K osebnim zaimkom šteje se tudi povračavni zaimek sebe, se, ki kaže, da se djanje podmeta zopet k njemu povračuje; n. pr. vidim se, slišim se, tresem se, želim si.
§. 52. Osebne' zaimke v govoru izrekujemo le takrat, kadar kaj s posebnim povdarkom povemo; kadar osebo osebi nasproti postavljamo, ali kadar odgovarjamo na vpra. Sanje, kdo je kje ali kdo kaj dela; n. pr. Jaz, učitelj tvoj, bodem vsaj vedel. M i delamo, v i pa postopate. Kdo je v kleti? Jaz sem v kleti. Kje si? V kleti sem. Dane ne delamo, temuč počivamo.
§. 53. Tiste, kterim hočemo spoštovanje ska-zati, ogovarjamo z drugo osebo množnega števila; n. pr. Vi ste moj dobrotnik.
Kako se sklanjajo osebni zaimki. §. 54. Osebne zaimke rabimo v vseh padežih, kakor samostavnike.
Sklanjajo se pa tako:
Ednina.
1. oseba. 2. oseba.	3. oseba.
jaz	ti	on	ona ono
mene, me tebe, te njega, ga nje, je njega, ga meni, mi tebi, ti njemu, mu nji, ji njemu, mu mene, me tebe, te njega, ga njo, jo njega, ga pri meni pri tebi pri njem pri nji pri njem z menoj s teboj z (ž) njim z (ž) njo z (ž) njim. Dvojina.
midva, medve vidva, vedve ona, oni, oni
naju	vaju	njiju, nju, ju
nama	vama	njima, jima
naju	vaju	nju, ju
pri nama	pri vama	pri njima
z n»ma	z vama	z njima.
Množina.
mi, me	vi, ve,	■/ oni one ona
nas	vas	njih, jih
nam	vam	njim, jim
nas	vas	njih, jih
pri nas	pri vas	pri njih
z nami	z vami	z njih
§. 55. Povračavni zaimek ima za vse tri spole, števila in osebe samo eno obliko, kteri manjka pervega padeža. Sklanja se:
1 2	3	4	5	6
— sebe, se, sebi, si, sebe, se, pri sebi, s seboj.
§. 56. Daljša oblika osebnih zaimkov (v 2., 3. in 4. padežu): mene, meni, tebe, tebi, njega, njemu itd. stoji:
1.	kadar so rečeni zaimki na začetku stavka ali pa sami za se; n. pr. Sebi seješ, sebi žanješ. Koga ste vidili? Njega.
2.	kadar se povdarek opre na zaimek, ali kadar se oseba osebi naproti postavi; n. pr. nepokoren si meni, ki sem tvoj učitelj. Kdor tebe s kamenom, ti njega s kruhom. Danes meni, jutri tebi. Mi smo njega vprašali, ne tebe.
3.	za predlogi; n. pr. Kdor ni z menoj, ta je zoper mene.
V četertem padežu vendar stoji za enozložnimi predlogi raje krajša oblika, n. pr. Gledaj pred se; skerbi za se; ne maram za-te, zanj; stopi predenj itd.
Pomnite: Z osebnimi zaimki okrajšane oblike se stavek ne sme začeti; reci torej: nismo ga vidili ("ne pa: ga nismo vidili.)
Naloga 1. Prepišite sledeče stavke in postavite ondi, kjer je zaimek druge osebe, zaimek perve ali pa tretje osebe: Dobri ljudje izpolnjujejo vestno svoje dolžnosti; tudi ti imaš dolžnosti. Dobri ljudje te bodo čislali, če boš zvesto opravljal, kar ti je naročeno. Bodo hvalili te, dobro govorili o tebi in s teboj radi menili se.
Naloga 2. Izgovorite te le stavke tako, da premenite osebne zaimke v edinem, dvojr.em ali množnem številu: V žalosti in težavi pribežim k Bogu. On me najbolje potolaži. Bog me vidi povsod, če tudi jaz Njega ne morem viditi. Bog ve o meni, skerbi za me in je z menoj, kjerkoli sem.
Tako le n. pr. Človek v žalosti in težavi pribeži k Bogu ; On ga najbolje potolaži. Bog ga vidi povsod, če ravno on Njega ne more viditi. Bog vž o njem, skerbi zanj in je z njim, kjerkoli bodi itd.
V listih pišemo osebne zaimke, če se nanašajo na osebo, kteri pišemo, z veliko začetno čerko. Glej §. 13.
§. 57. Zaimki: kdo, nekdo, nikdo ali nihče, malokdo, marsikdo, kaj, nekaj, nič: kdorkoli, karkoli, malokteri, mar-sifcteri, mnogoteri, vsak, vsakteri itd. postavljajo se namesto imen neznanih ali nedoločenih oseb ali reči, ter sc imenujejo nedoločni zaimki. N. pr. Vsakdo nosi svoj križ. Nekdo je imel dva sina. Kakor kdo živi, tako umerje. Vsak ve, kje ga čevelj tišči.
Tretji oddelek.
Kako se padeži v stavkih rabijo.
Pervi padež.
58. Pervi padež je v stavku podmet (subjekt), ali pa stoji v povedku (predikatu) z glagoli: sem, ostanem, imenujem se, pravijo mi, postanem, n. pr. Veter brije. Solne e pripeka. Angeli so zgolj duhovi. Vsak človek je naš bližnji. Kunec je glodavec. Ostanem vsegdar tvoj prijatelj. Najvišja gora na Kranjskem imenuje se Triglav. Moji sestri pravijo Anica; jaz se pišem Germek. Sova sinici glavana pravi. BahaČ postane berač. Drevesce zraste sča-som mogočno drevo.
Drugi padež.
§. 59. Drugi padež stoji v stavku: 1. Pri kakem drugem samostavniku, ter se imenuje prilastek, n. pr. Hudič je v raju na se vzel podobo kače. Svetloba lune in zvezd
je jasna, pa ne greje. Razum dela človeka gospodarja ,z emlj e. Cvet mladosti hitro vene. Korist živali in rastlin je različna. Duh vijolic in klinčekov (nageljnov) je prijeten. Varčnost je hči modrosti. Mlinar je semlel dva mernika reži in mernik pšenice. Začetek modrosti je strah božji. Naš sosed je kupil jarem vol. Kerčmar je danes potočil vedro vina.
Pri samostavnikih, ki pomeuijo posamne osebe, ljudi, živali in tudi nektere rastline, jemljo se namesto drugega padeža pridevniki (svojivni); n. pr. Davidovo mesto (za: mesto Davida), lisičji meh (namestu: meh lisice), skorja hrastova (namesto: skorja hrasta). — Kadar pa tak prilastek sam ima pri sebi še kako drugo določilno besedo, takrat se ne-spreminja v pridevnik, temuč ostaja v drugem padežu; n. pr. Mesto Davida kralja, meh rj ave lisice, skorja starega hrasta.
Naloga. Pristavite v teh le stavkih namesto ležeče čerte primeren samostavnik v drugem padežu: Ovčar žene čedo —. Naša zemlja ima podobo —. Duh — ni prijeten, Verhovi bivajo z drevjem obraseni. Po logu se razlega petje —. Na obeh straneh - stoji Ljubljana. Valovi — pljuskajo ob bregove. Kaplja — se leskeče. Dobri otroci so veselje —. Česa utegnemo imeti kup, koš, otep, povesmo, hleb itd. ?
2. Drugi padež stoji v stavku pri nekterih glagolih in se imenuje dopolnilo; n. pr. Popri-mite se dela. Varuj se zapeljivih tovarišev in ogibaj se jih kakor strupene kače. Ezav seje odrekel pervorojcnstva. Rokodelci potrebujejo pri delu orodja. Velika ptica potrebuje velikega gnjezda. Mlademu človeku manjka skušnje. V molitvi iščimo pomoči. Hudodelnik se boji ječe. Pridni kmet se nadja dobre letine. Otroci se
vesele božičnih praznikov. Deržite se lepih materinih naukov. Revež kruha strada.
Naloga 1. Izpišite glagole iz zgornjih stavkov in pomnite še te le: žal biti, kesati se, vdeležiti se, sramovati se, polastiti se, lotiti se, znebiti se, polakniti se, zdržati se.
Naloga 2. Dopolnite te le stavke z drugim padežem: Lenuh se brani —. Grešnik se kesa —. Zajec se boji —. Čebela si išče —. Vojaki so se polastili —. Bolnik se mora zdržati. -
Drugi padež rabimo tudi v ni kavni h stavkih, in pa z nekterimi glagoli, ki so sestavljeni s predlogi na, do; n. pr. V puščavi ni vode. Kdor je segret, ne pij merzle vode. Ne dajajte otrokom potuhe. Ne pokončuj ničesar brez potrebe. Na Kranjskem ni morja. Šli smo bili na gobe, pa jih nismo našli. Ne klati orehov, dokler ne dozore. —"Ženjice so nažele reži. Delavci so na-rovali kamenja. Natergajte rožic. Popotni se čiste vode napije. Če hočeš starosti doživeti, ne bodi mehkužen. MladeiiJB" je ver h a dorasel.
Naloga. Denite samostavnike, ki so tu niže med oklepajem, v drugi padež: Kjer ni (tožnik), tam ni (sodnik). Ni (kruh) brez truda. Za izkazano dobroto ne tirjaj ^plačilo). Nismo vidili na vertu ne (brat) ne (sestra). V vodnjaku ni bilo (voda). Ne razbij (verč). Ne smukajte (listje) niti (cvetje). Navlekli smo domu (derva). Dežek se sramuje (pregrešek). .Starček sadi in cepi drevje, pa bo težko uča-kal \sad).
4. Drugi padež devamo tudi z nekterimi pridevniki; n. pr. Lakomnik je denarjev lačen, željan. Priden delavec je plačila vreden. Drevje
je pomladi bilo polno cvetja. Pravični bodo nebeškega veselja deležni. Bog je ponižnih ljudi vesel- Marljive deklice so skerbne svojega dela. On je kruha sit. Mi smo vajeni dela. Bodi pom-ljiv prejetih dobrot!
Naloga. Prepišite te le stavke ter pridajte pridevnikom dopolnilo s samostavniki v oklepajih: Marsikteri otrok ni vreden (ljubezen staršev). Nebesa so polna (slava Božja). Prevzetnik je lakomen (čast in hvala). Lenuh ni vreden (usmiljenje). Vedite se tako, da boste vredni (pohvala). Mehkužnik ni vajen (trud in delo). Mati je vesela (pridna hčerka). Kdor ukradeno blago skrije, je tudi (tatvina) deležen. Ubožec je (oblačilo) potreben.
5. Drugi padež stoji z predlogi: brez, do, iz (izmed, iznad, izpod, izpred, izza), od, n. pr.
brez = Brez dela ni jela. Brez denarja do šolarja, brez soli domu. Brez zraka ne moremo živeti, do — Pri kraju je voda do gležnja, pri sredi je do kolena. Kar si človek naperti, to nosi do smerti. iz = Premog kopljejo iz zemlje. Iz lesa se dela različno orodje. Iz prazne lupine ni jedra izkljuvati. Iz tega meha ne bode moke. Izpod neb a voda lije. Solnce izza gore gre. Pometi smeti izpred hiše. od = Od Boga prihaja življenje in smert. Luna se od solnca sveti. Delali smo od belega dne do terde noči. Prepisali smo od besede do besede.
Tako se rabijo še sledeči predlogi ali prislovi z drugim padežem:
blizu (blizu gozda), mimo (mimo grada pelje cesta), okoli (okoli verta hodi), okrog (okrog Božje hiše), poleg (poleg vasi so travniki), prek (prek hriba iti), razen, razun, (razen Boga ni gospoda), takraj (takraj jezera), onstran, onkraj (onstran potoka), tik (tik pota), zraven (zraven hiše stoji mlin).
Tretji padez.
§. 60. Tretji padež stoji v stavku:
1.	Pri samostavnikih kakor prilastek namesto drugega padeža; n. pr. Naš sosed je do-brotljiv, on je pravi oče revežem. Dobra dela so človeku najzvestejši prijatelj. Pridna gospodinja hiši tri ogle podpira. Popotnik je prišel divjakom v roke. Kdo je vrednik časniku „Zoriu? Dobre ceste so velika dobrota vsaki občini. Noč je človeku neprijazna.
2.	Z glagolom biti, kadar namesto glagola imeti pripisuje osebi ali reči kako lastnino: n. pr. Laži je plitko dno. Vsakemu človeku je dolžnost, da stori kar more dobrega. Našemu očetu je ime Urban. Mojemu sinu je dvajset let.
3.	Z nekterimi glagoli, in takrat je dopolnilo; n. pr. Poslušni ali ubogljivi rad stori, kar se mu zapove. Mraz škoduje rastlinicam. Bogu posojuje, kdor ubožcem deli. Bogu se nikamor ne moremo skriti. Dobro delo je, bolniku streči. Oče svetuje sinu. Pijancu se ogni s senenim vozom. Pametnemu človeku se tudi živina smili.
Naloga. Izpišite iz prejšnjih primerov glagole, ki se družijo s tTetjim padežem, in pomnite še te le: braniti se (komu), umakniti — umikati se, koristiti, goditi, smejati se, prilizovati se, uklanjati se, priporočati se, izročiti, podvreči se, kljubovati, nagajati, zabavljati (komu) itd.
4. Tretji padež biva v stavku s pridevniki: koristen, škodljiv, tečen, znan, tuj, podoben, enak, primeren, priležen, priličen, ljub, drag, udan, podložen, pokoren, zvest, sovražen, postrežljiv; n. pr. Ne bodi nobenemu človeku zavidljiv in nevoš-ljiv. Kolikor boljši je kdo, toliko ljubši je ljudem. Zrak je ljudem in živalim potreben, da dihajo. Nektere živali so nam koristne. Pare iz mlak in luž so zdravju škodljive. Zobnikovo seme je podobno maku. Sitemu trebuhu še dober kruh ni všeč. Huda strast nas dela živini enake.
o. Tretji padež rabimo s predlogi: k (h), proti, naproti, v k ljub; n. pr. k = Roža se k solncu obrača. K molitvi opominja zvon. K novemu letu gre- Mar-siktera bukev k svojemu koncu topo-risče da.
proti = Slovenci so proti zahodu mejačiLahom.
Proti vodi je težko plavati. Zlato in srebro ni nič proti zvestemu prijatelju. Deček bratu naproti teče. vkljub= vkljub vsem svarilom se neporednež derži stare navade.
Slovenska Slovnica za najv. razr. lj. šole.
4
Čelerti padez.
§. 61. četerti padež stoji v stavku:
1.	S prehajavnimi glagoli, kterim je dopolnilo; n. pr. Bog ljubi pravico in sovraži hudobno djanje. |Vsak berač svojo mavho hvali. Dobri otroci spoštujejo svoje starše. Kmet obdeluje polje. Poterpljenje železne duri prebije. Mačka zalezuje miši, podgane in male ptiče. Zajec objeda mlada drevesca.
Naloga. Napišite, ktere dele ima na svojem telesu ptica, ktere riba; imenujte razne verste tal, ktere obdeluje zemljede-lec; poslopja, ktera zida zidar; orodje, ktero dela kovač itd.
2.	Četerti padež naznanja tudi dobo in prostor, doklej terpi in sega djavnost podmeta; n. pr. Kar se mlade dni zamudi, ne popravi se vse žive dni.\Dan hoda je še do mesta. Tri streljaje imamo do vasi. Kadar je suša, morajo ljudje v nekterih krajih tri, štiri ure po vodo hoditi. Jezero Verbsko ali Celovško je dve milji široko.
3.	četerti padež stoji s predlogi: č e z (črez), raz, skozi, zoper; n. pr.
cez = Pes je skočil čez plot. Voda mi je bila čez kolena. Bog je rekel: Naredimo človeka, naj gospoduje čez ribe v morju, čez ptice pod nebom in čez zverine in vso z emlj o.
raz = Voznik je skočil raz voz.j Krovec je raz streho padel.
skoii = Strela je prederla skozi strop v sta-nico. (^Cesta derži skozi gozd. Skozi perste gledati, skozi mesto jezditi. Skozi dvorišče se pride na vert.
zoper = Sin se vzdiguje zoper očeta, bratje pričajo zoper brate. Pazite: Napačno bi se reklo: skozi hlapca sem pismo prejel. Reči moraš: po hlapcu sem pismo prejel.
Peti padez.
§. 62. Peti in šesti padež nista v slovenskem jeziku nikoli sama ob sebi, temuč so besede v teh dveh padežih vselej združene s predlogom.
§. 63. Peti padež zahteva predlog: pri; n. pr. V gozdu stoji drevo pri drevesu.,,-Kdor je hiter pri jelu, ta je hiter tudi pri delu. Bolnik je pri zdravi pameti storil oporoko. Pri suhem panju je lahko ogenj netiti. Pri kraju rek in potokov se derže male ribe. Pametni se pri ognju ogreje, nespametni pa opeče.
Predlogi z dvema padezema.
§. 64. Predlog s ali z (Glej opombo k §. 45) je dvojnega pomena; pomeni namreč loče nje ali pa d r u ž e nj e. V pervem pomenu ima za seboj drugi padež, v drugem pomenu pa šesti padež,vn. pr. Nas sosed je s konja padel, in se je tako pobil,,
4*
da se ni mogel z mesta ganiti.(Prekladamo z rame na ramo, s kola na kol) Oče gre s polja domn. —
Z rokami delamo. (S čim 1 kterim orodjem ))> Marsikdo je začel s praznimi rokami gospodariti, pa sije s pridnostjo in poštenostjo opomogel.— Sosed se meni z očetom. Sveti Ciril je prišel s svojim bratom Metodijem iz Bolgarije med zahodne Slovane.
Pazite dobro na razloček med predlogom s ali z pervega pomena (s česa doli, s česa proč) in predlogom iz (iz česa ven), ki zahtevata oba drugi padež, in se po nekih krajih v navadnem govorjenju tudi zelo enako izgovarjata; >n. pr. Ptiček skače z veje na vejo. Iz veje poganjajo mladike. Čebela leta s cvetice na cvetico in serka med iz vsake cvetice. Pobriši prah s skrinje, in daj mi pertič iz nje. Iz tega meha ne bo moke. Muha je zletela z meha na mizo.
§. 65. Predlogi: na, po, v, o ali ob, zahtevajo na vprašanje kam? četerti in na vprašanje, kje? peti padež; n. pr.
na = Ptič je zletel na drevo.. Vsak mlinar na svoj mlin vodo obrača. Na en mah hrast ne pade. Že imamo derva na zimo. — Ptič prepeva na drevesu. Na preksolnčju se terta dobro obnaša, po = Pojdi mi po verč vode.Poslali so p o zdravnika. — Po snegu se vozimo na saneh, po vodi na ladijah. Ptiča poznamo po glasu in po perju. Po storjenem delu je sladko počivati. Berači po hišah prosijo. Sneg po gorah dolgo leži. Po delu plačilo. Vsaka krava p o svojem teletu veka.
■v = Zaupaj v Boga v svoji žalosti.:David je udaril Golijata v čelo. Kadar bomo v grobu, spremeni nam se telo v prah in . pepel. Bodi v svoji besedi resničen, v djanju pravičen! Rad hodi v cerkev in v šolo; v cerkvi in šoli se spodobno vedi. ©,ob=Bodi si z loncem ob kamen ali s kame-nom ob lonec, težko je loncu. Kača seje ob palico ovila. Nič ne pomaga z glavo ob zid butati. —\ Strah je po sredi votel, ob krajih ga nič ni. Lovec ob potoku hodi. Palica ob zidu sloni. O Božiču je noč dolga. Danes smo brali o Egipt o v-skem Jožefu. §. 66. Predlogi: med, nad, pod, pred, imajo za seboj na vprašanje kam? četerti, na vprašanje, kje? pa šesti padež, n. pr. med — Če golob med orle zajde, gotovo smert najde. Pojdem med ljudi po svetu. — Nektere reke teko med skalovitimi breg i. Med mano in tabo ne bodi prepira. Med dobrimi sosedi je dobro živeti. Ljubite se med seboj. Med hišama se prostira njiva, nad = Oblaki se vzdigujejo nad mesto. Vzdignil se je narod nad narod, kraljestvo nad kraljestvo. Zalučal sem kamen nad drevo. — Nad vsako našo stopinjo čuje Gospod, človek ima od Boga oblast nad vsemi rečmi, ktere
so na zemlji. Milost Božja ostane nad njimi, ki se Boga boje. Ne huduj se nad bratom, pod = Prišel sem z dežja pod kap- Jakob si je položil kamen pod glavo ter je zaspal. Potapljavci se spuščajo pod vodo. Slovenci so radi tujce pod streho jemali. —Lastovice si delajo gnjezda pod streho. Nič ni popolnega pod solncem. Tujec pod drevesom leži. Pod cesarjem Leopoldom so udarili Turki na Dunaj (Beč).
pred = Mojzes je stopil pred kralja. Sovražnik je prisilil pred mesto. Vsaka koklja pred svoje piske berska. — Vsak pometaj pred svojim pragom. Bežite pred grehom kakor pred strupeno kačo. Pred smertjo ne obvarje koža gladka. Pridna gospodinja je že pred dnem po koncu.
Predlog s tremi padezi.
§. 67. Predlog: za ima za seboj v različnem pomenu drugi, četerti in šesti padež, n. pr. Oče je prišel še za dne (kdaj?) domu. Kdor za mladih let (= v mladih letih) ne skerbi, v starosti pomanjkanje terpi. Tako je bilo za cesarja Jožefa. — Ob lakoti se za hleb kruha lahko njiva kupi. Star človek ni za hojo.
Vino je za priletne ljudi, kar je mleko za otroke. Pij in jej za potrebo. Gospod je poterdil Davida za kralja nad Izraelom. Skril se je za plot (kam?)
Za plotom (kje?) skrit stoji. Za mestom so vertovi in nogradi. O dragini umirajo ljudje za lakoto. Pismo za pismom mi pošiljajo. Hodi za njim, kakor tele za kravo.
Četerti oddelek.
Pridevniki.
§. 68. Pridevnik je v stavku ali kakor po-vedek ali pa stoji pri samostavniku kakor prilastek ali pridevek ter se vjema z njim v spolu, številu in padežu; n. pr. Zvest prijatelj je r e d e k. Dobri biseri so okrogli, beli in svetli. Da se dobrim ljudem prikupimo, ne potrebujemo lepega oblačila, temuč lepe duše. Voda studenč-nica je ter da. Oko gospodarjevo konja pase. Cirkniško jezero sluje že od nekdaj kakor pravo čudo tega sveta.
Naloga. Pridajte k tem le pridevnikom priležne samostavnike, in napravite stavke: priden, skerben, delaven, lačen, sladkosned, žejen, požrešen, hiter, uren, pisan.
§.69. Pridevniki naznanjajo, kakšne so reči, ali pa če ga ve so (Glej §. 21, 3.). Poslednje imenujemo svojivne pridevnike.
§. 70. V slovenskem jeziku so nekteri pridevniki koreninske besede (Grlej §. 10); n. pr. bel, blag, dolg, lep, suh, gerd, terd itd.
§. 71. Največ pridevnikov pa se izpeljuje od drugih besed, kterim se pritikajo različne končnice. Tako zlasti svojivni pridevniki.
Svojivni pridevniki pomenijo, da je nekaj lastnina ali svojina kakega živega bitja, ter se izpeljujejo od imen živih stvari, t. j. oseb ali tudi živali.
j. Če gre za svojino ene določne osebe ali živali, izpeljuje se svojivni pridevnik :
od moških imen s pripono ov, ova, OVO (za ozkim soglasnikom ev, eva, evo);
od ženskih imen pa s pripono in, ina, ino; n. pr. sosedov brat, sosedova hiša, sosedovo polje;
sestrin kolovrat, sestrina preja, setrino predivo.
Naloga. Naredite take svojivne pridevnike od teh samo-stavnikov: oče, sin, kmet, mesar, Janez, Mica, Neža, žena, breza (krava).
Ravno tako se od imen nekterih dreves, germov in rastlin, če so tudi ženskega spola, — delajo ne svojivni pridevniki s končnico ov, ova, ovo; n. pr. ajdov kruh, bobova slama, češ-njevo listje itd.
Naloga. Napravite pridevnike od teh samostavnikov: bukva, leska, hrast, lipa, smreka, mak, česmin, javor, dren.
2. Kadar pa imamo v mislih svojino več ljudi ali živih stvari te ali one verste, delamo svojivne pridevnike s končnico slii, ska, sko (tudi ovski), pritikaje jo imenom ljudi, stanov, narodov, pa tudi zemljepisnim imenom itd. ; n. pr. cesarska beseda, človeško serce, moško obnašanje, ženske solze, slovenska slovnica, konjsko kopito, oslovska glava, Ljubljanske šole, Savski most.
Opomba. Za nebniki g, h, k, za sičniki in šumniki in pa za zobnikom t spreminja se končnica ski v ški; n. pr. Nemec —nemški, Hervat-hervaški, nebesa—nebeški itd.
Naloga. Napravite iz sledečih samostavnikov pridevnike na ski, in porabite jih v stavkih: mesar, berač, pastir, Lah, Oger, Kras, kralj, brat, deklica; n. pr. Mesarski pes se imenuje
tudi samsov itd. Napravite enake pridevnike iz samostavnikov: morje, polje, planina, spomlad, jesen, zima, nedelja.
3. Se drugi svojivni pridevniki imajo končnico ji, ja, je, ki se pripenja občnim, zlasti živalskim imenom, n. pr.
gad—gadja zalega, govedo—goveje meso, koza—kozje mleko, ribo—ribje oko itd.
Naloga. Naredite iz sledečih samostavnikov pridevnike s pripono ji, ali pa tudi o v, in pristavite k njim samostavna imena od takih reči, ki so svojina teh živali, ali ktere od njih dobivamo, namreč: krava, kura, ovca, gos, pes, volk, medved, miš; — kert, slon, bik, jazbec.
■ j Opomba. Če se hoče dopovedati, čegava je ktera reč, ne sme se to naznaniti z golim 2. padežem dotičnega samostav-nika, temuč s svojivnim pridevnikom od njega izpeljanim. Nepravilno je torej: Srečal sem hlapce soseda, namesto: sosedove hlapce.!-Berem pesmi Prešerna, namesto: Prešernova pesmi. Slišim glas matere, namesto materin glas.
x Ako pa ima samostavnik (kakor se je že reklo v §. 59) pred sabo kako določilno besedo, takrat je prav, djati ga v drugi padež; n. pr. Srečal sem hlapce našega soseda. Berem pesmi slavnega Prešerna. Slišim glas preljube matere.
Naloga. Namesto samostavnikov, ki stojž tu v oklepkih, napišite svojivne pridevnike in postavite jih v priležni padež: Ljubezen (matere) je sreča (otroka). S smertjo (zveličarja) so odkupljeni vsi ljudje. Zemlja in vse, kar je na nji, vse je delo (gospoda). Ali si že bral kemijo (Vertovca) ? Otroci (brata) so pridni, dečka (sestre) pa sta nemarna.
A§. 72. Za izpeljevanje pridevnikov, ki dajejo na znanje, kakšne so reči, služijo različne končnice, kakor pr. ast (gerbast, lisast), a t (glavat, gorat, skalnat), a v (cunjav, krastav, kujav), i v (červiv, ušiv, nagajiv, poterpežljiv, minljiv), it, it en, ovit (kamenit, imeniten, grozovit).
,>r Posebnega opomina ste vredni: 1. končnica en (bodi z gibljivim, bodi naglašenim e), s ktero se mnogi pridevnikj
izpeljujejo od samostavnikov. Taki pomenijo, od česa, iz ktere snovi ali tvarine ali pa kakošna je ktera reč; n. pr. sreča— srečen (-čna, -čno), železo-železen, (-zna, -zno), '-'to— žiten (-tna, -tno), rež—režčn, smeh-smešen (Sna, -šno), praznik— prazničen (-čna, -čno), apno—apnčn, lan—lanen, kost—koščen, dolg—dolžen (-žna, -žno) itd.
Naloga. Napravite pridevnike s končnico en od sledečih samostavnikov: jeklo, med, led, les, ogenj, platno, proso, sukno; hlad, večer, greh, strah, studenec.
2. končnica nji (nja, nje), s ktero se izpeljujejo pridevniki od prislovov in predlogov, n. pr. danas—današnji, nekdaj— nekdanji,-notri—notranji, pred—prednji, vsakda—vsakdanji, sredi—srednji itd.
Naloga. Naredite pridevnike na nji iz teh le besed in pristavite vsakemu kak primeren samostavnik: doli, gori, jutro, jutri, sinoč, letos, zdaj, rad, poprej, včeraj ; n. pr.: dolenja vas, gornja hiša itd.
§. 73. Slovenščina ima tudi nektere iz dveh besed sestavljene pridevnike; n. pr.
gola glava = gologlav brez zob = brezzob, a, o tri noge = trinožen brez glave = brezglaven široka usta = širokoust černo oko = černook dobra volja = dobrovoljen kratki vid = kratkoviden.
Naloga. Naredite sestavljene pridevnike iz sledečih besed: rndeče lice, dolg čas, kratek čas, terd vrat, velika noč, tri leta, rad vedeti, brez duše, ne umen, brez skerbi, gola roka, dolgi lasje.
.. §. 74. Pridevnik se sklada s svojim samostav-nikom v spolu, številu in padežu. Pri pridevnikih razločujemo torej tudi trojni spol, trojno število in šestero pradežev.
Pridevniki imajo za vsak spol svojo posebno končnico. Za moški spol se končujejo ali na soglasnik ali pa na i, za ženski vsegdar na a in za srednji spol na o ali (za ozkimi soglasniki) na e;' n. pr. zelen list, tisti zeleni list; divji kostanj, zelena trava, zeleno polje, volčje jabelko.
§. 75. Pridevniki, kteri stoje pri samostavnikih ter jim pripisujejo kake lastnosti, so določni ali nedoločni pridevniki.
Določne pridevnike rabimo, kadar gre za določno, znano osebo ali stvar, o kteri je že govorjenje bilo. Nedoločni pridevnik pa stoji, kadar govorimo o kaki neznani, nedoločni osebi ali reči d. pr. Priden hlapec je veliko vreden. Pridni hlapec našega soseda je veliko vreden. Danes je bil pri nas (en) star mož, kterega še nisem nikdar vidil. Stari mož, ki je bil danes pri nas, je star znanec mojega očeta.
Po obliki se določni pridevnik od nedoločnega razločuje samo v edinem številu pri možkem spolu in to v pervem (in pri imenih neživih stvari tudi četertem) padežu, v kterem določni pridevnik vselej na i izhaja. Drugod pa se ločijo samo s tem, da se samoglasniku naglas spreminja iz kratkega v dolgi, iz mehkega v ostri, ali pa da preskoči nazaj na drug samoglasnik; n. pr. Bolan človek težko zdravega dohaja. Jaz imam dva brata, eden je zdrav, dragi je bolan. Bolni se imenuje Matiček, (ta) zdravi pa France. Našel sem dva traka: eden je rumen, drugi pa zelen. Kterega bi ti raje imel, rumenega ali zelenega ? Meni bi bil všeč rumeni in ne zeldni. Vidim dve gori, ena je visoka, druga pa bolj nizka. Na visoki se sneg beli.
• Včasi stoji določni pridevnik moškega spola sam kakor podmet v stavku, ker je samostavnik, zlasti: človek, izpuščen; n. pr. Pošteni se poštenemu druži, grešni grešnemu služi. Pogostoma pa se napravi iz pridevnika samostavnik, n. pr. poštenjak, grešnik, hudobnež, bolnik itd.
§. 76. Kadar pridevnik stoji v stavku kakor povedek, je vsegdar nedoločen po obliki in izgovoru; n. pr. jaz sem velik in močan, ti si majhen in šibak. Naša hiša je velika in vis6ka. Pomladi je listje zelgno, jeseni pa je rumšno.
Pomnite: Svojivni pridevniki na ov in e\ in na in, po. tam na ji kakor tudi pridevniki na nji, in stopnjevani pridevniki (§. 79) tega razločka nimajo, naj stojd pri samostavniku ali kakor povedek; n. pr. Sosedov hlapec mi je prinesel pismo (ne: sosedovi hlapec).
Ta hlapec je sosedov. Materin svet imam vedno pred očmi (ne: materini svžt —). Ta svet je materin. Ta meh je lisičji itd. Pes je večji od mačka.
§. 77. Pridevniki se sklanjajo vsi po tem obrazcu ali vzoru:
Kako se pridevniki sklanjajo.
Ednina.
Moški spol.	Ženski spol.
Srednji spol.
1.	lep, lepi	lepa
2.	lepega	lepe
3.	lepemu	lepi
4.	lep, lepi, lepega	lepo
lepega
lepemu
lepo
lepo
5.	pri lepem	pri lepi
6.	z lepim	z lepo
pri lepem
z lepim.
Dvojina.
Možki spol.	Ženski in srednji spol-
1.	lepa	lepi
2.	lepih	lepih
3.	lepima	lepima
4.	lepa	lepi
5.	pri lepih	pri lepih
6.	z lepima	z lepima
Množina.
Moški spol.	Ženski spol. Srednji spol.
1.	lepi	lepe lepa
2.	lepih	lepih lepih
3.	lepim	lepim lepim
4.	lepe	lepe lepa
5.	pri lepih	pri lepih pri lepih
6.	z lepimi	z lepimi z lepimi.
Opombe:
1.	Oblika: lepi pri moškem spolu v 1. in 4. padežu edinega števila velja za določni pridevnika (Glej §. 75).
2.	Ker se pridevnik vjema s svojim samostavnikom za-stran padeža, za to je tudi v četertem padežu edinega števila pri moškem spolu razloček med živimi bitji in neživimi stvarmi, četerti padež je namreč pri onih enak drugemu, pri teh pa enak pervemu padežu; n. pr. Kamen je težek. Vzdignil sem težek kamen. Lep (lepi) konj se pase po travniku. Lepega konja ste kupili.
3.	Tisti pridevniki, kterih zadnji soglasnik je ozek (č, j, lj, nj, š, šč, ž), imajo pri srednjem spolu v i. in 4. padežu edinega števila e namesti o; n. pr. rudeče lice, vroče čelo, srednje leto itd.
4.	Gibljivi e v končnicah en in ek lahko se pri nekterih pridevnikih premeni v naglašeni a, pri določnih pridevnikih moškega spola, v srednjem in ženskem spolu in pri sklanjanju sploh pa se vsegdar izpušča; n. pr. Sladek jarem, sladak jarem — sladki jarem, sladko jederce; gorek ali gorak plašč — gorka suknja, z gorkim plaščem, terden zid, terdna stena.
5.	Rad, rada, rado, nerad, nerada, nerado rabimo samo v pervem padežu edinega, dvojnega in množnega števila.
6.	Lastna imena ali priimki na -ski sklanjajo se tudi kakor privedniki, n. pr. pesmi Koseškega, Ledinskega.
Naloga 1. Primerjajte sklanjo za moški in srednji spol, in zapišite padeže, ki so enaki pri oboji; primerjajte po tem sklanjo ženskega pridevnika s sklanjo ženskega samostavnika na a, in zapišite, v kterih padežih se vjemate, v kterih se ločite.
Pomislite, more li kak določen pridevnik, če je tudi koreninska beseda, kdaj biti enozložen. — Pazite dobro na razloček med 5- in 6. padežem edinega števila pri moškem in srednjem spolu.
Naloga 2. Sklanjajte te le besede v stavkih : Vesel kmet, košat javor, pridna čebela, rodovitno polje.
Kako se pridevniki stopnjujejo.
§. 78. Ako eno reč drugi primerjamo, lahko najdemo, da ena reč ima ktero lastnost v večji meri na sebi kakor druga, ali pa tudi, da ena reč v nekteri lastnosti presega vse druge, n. pr. čevelj je dolg, laket ali vatel je daljši od čevlja, seženj je n a j d a 1 j š i izmed njih.
§. 79. Večjo ali manjšo mero ktere lastnosti na rečeh naznanjamo s stopnjevanjem pridevnikov.
Razločujemo pa tri stopnje pri pridevnikih.
1. Perva stopnja kaže lastnost kake reči brez vsega primerjanja ter se izrekuje s prostim,
nespremenjenim pridevnikom, n. pr. Roža ima lep duh. Voda je zdrava pijača. Zlato je drago.
2. Druga stopnja naznanja, da ima ena reč ktere lastnosti več na sebi, kakor druga, s ktero jo primerjamo. Narejamo to stopnjo s tem, da deblu (t. j. pridevniku brez sklanjavnih končnic) pripnemo: ši, i i i, ejši, ali pa tudi: ji, i j i, eji; n. pr. Roža ima lepši duh kakor klinček. Voda je zdravejša pijača kakor vino. Zlato je draž-j e od srebra. Opombe:
1.	Tisti pridevniki, kterih deblo se končuje z dvema so-glasnikoma, privzemajo v drugi stopnji vselej dvozložno pripono: eji, iji, ejši, iši; n. pr. mogočn-i—mogočnejši, pravičn-i —pravični š i, modr-i—modrej š i.
Naloga. Napišite te le pridevnike v drugi stopnji: terdo-vraten, hiter, bister, terden, močen, čverst.
2.	Enozložni pridevniki s končnikom d spreminjajo ta so-glasnik, če je sam, v j, če pa stoji še drug soglasnik pred njim, izpahujejo ga popolnoma; n. pr. mlad - mlajši, hud—hujši, rad—rajši; gerd—gerjl, terd—terji ali tergi.
3.	Goltniki ali nebniki se pretapljajo v šumnike; n. pr. blag—blažji (blaži), drag-dražji (draži), jak—jači, gluh-gluši (gluhejši).
4.	Mnogi dvozložni s končnicami: ak, ek, ok, lahko sna-mejo to končnico ali se pa stopnjujejo po splošnem pravilu; n. pr.
gladek — glajši, glaji ali gladkejši mehak — meči, mečji „ mehkejši širok — širši, širji „ širokejši kratek — krajši (kračji) „ kratkejši redek — reji	„ redkejši.
Naloga. Napišite, kako se lahko stopnjujejo: tenak, lahek visok, težak, globok, grenak, sladak.
Naloga. 2. Primerjajte te le reži eno dragi, ter izrecite z drugo stopnjo pridevnika med oklepki stoječega, ktera jma tiste lastnosti več na sebi: Zrak in voda (lahek). Drevo in germ (nizek). Nit in struna (terden). Reka in potok (globok). Noč in dan poleti (kratek). Zvonik in cžrkev (visok). Cesta in kolovoz na polju (širok). Topol in lipa (tenak). Čebela in trot (delaven). Svinec in jeklo (mehak). Jeklo in železo (terd). Cuker in med (sladak). Ovca in koza (koristen). Sneg in kreda (bel).
3. Tretja stopnja je, kadar se o kteri osebi ali reči pravi, da ima neke lastnosti v primeri z drugimi osebami ali rečmi največ na sebi. Nareja se pa iz druge stopnje s prednico n a j (nar); n. pr. Roža ima najlepši duh izmed vseh cvetic. Voda je najzdravejša pijača. Zlato je izmed vseh kovin naj dražj e.
Opomba. Druga in tretja stopnja se nareja tudi z besedo: bolj, najbolj, n. pr. bolj vroč, bolj cveteč, najbolj rudeč.
Naloga. Izrecite s tretjo stopnjo lastnosti, s kterimi se odlikujejo reči imenovane v teh le stavkih: Železo je koristna kovina. Ovca in krava ste koristni domači živali. Poletje je gorak letni čas. Demant je terd kamen. Kruh je potreben živež za ljudi. Planine ali Alpe so visoke gore v Evropi. Petje slavčevo je prijetno. Na severu so m e r z 1 i kraji, na jugu topli. Lojevec je mehka rudnina. Bog je svet in moder.
Opomba. Kadar hočemo naznaniti, da ktera oseba ali reč ima brez ozira na druge kako lastnost v prav visoki meri, rabimo: 1) Prednice: pre-, s p r e-j v s 6-, n. pr. prevelik, prebo-gat, spreljub, vsemogočen itd. (Pomni vendar, da prednica pre pomeni časih tudi: preveč; n. pr. danes je premerzlo za letno suknjo).
2. Besede: zelo, prav, sila, silno, jako, hudo, neznano itd.; n. pr. zelo močan, neizrečeno lep.
Slovenska Slovnica za najv. raar. Ij. 3o)e.	5
3. Devamo pridevnik po dvakrat zapored; n. pr. visok visok hrib.
§. 80. Svojivni pridevniki in neki drugi, pri kterih se po njih pomenu večja ali manjša mera misliti ne more, ne dado se stopnjevati, ter se rabijo samo v pervi stopnji; n. pr. slep, mertev, zlat, lesen, desni, levi, današnji, poletni, zimski itd.
§. 81. Nekteri pridevniki se ne stopnjujejo po splošnih pravilih.
Tako nepravilno stopnjevanje imajo: dober — bolji, boljši — najbolji, najboljši dolg — dalji, daljši — najdalji, najdaljši velik — večji	— največji
majhen, mali — manji, manjši — najmanji, najmanjši.
§. 82. Stopnjevani pridevnik ali lahko stoji — kakor sploh pridevniki — pri samostavniku (n. pr. lepša hiša, najlepša hiša) ali pa je povedek.
Kadar je druga pridevnikova stopnja v stavku povedek, stoji ime tiste izmed primerjanih reži, ki ima ktere lastnosti manj na sebi, v pervem padežu za vezniki: kakor, kot, ko, (bolje) nego, neg, ali pa v drugem padežu za predlogom o d; n. pr. Hujša je žeja ko glad. Bolje je poštenje nego sramotno življenje. Zvonik je višji od cerkve. Baker je dražji o d železa.
§. 83. Pridevniki druge in tretje stopnje se sklanjajo v vsem tako, kakor pridevniki perve stopnje; n. pr. sladki, slajši, najslajši sad; slajša, najslajša jagoda; slajše, najslajše jederce; — dve slajši jagodi, tri najslajša jederca itd.
Opomba. V navadnem govoru pa imajo po največ krajih stopnjevani pridevniki svojo lastno sklanjo, n. pr. slajši, najslajši jagoda, najslajši jederce, najslajši jagode itd. Pazite torej, da se privadite pisave, kakoršna je v bukvah navadna.
Peti oddelek.
Pri de v ni zaimki. a. Svojivni zaimki.
§. 84. S svejivnimi zaimki naznanjamo, čegava je kaka reč.
Ti le so:
moj, moja, moje najin-a-o naš, naša, naše tvoj, tvoja, tvoje vajin-a-o vaš, vaša, vaše njegov, njegova, njegovo (njun,-a,-oinjihov, -a, -o
J	) ali
njen, njena, njeno	I	(njihen,-na,-no.
onegov, -a, -o svoj, svoja, svoje
Naloga. Izpišite iz sledečih stavkov svojivne zaimke ao pristavite pri vsakem, ktere osebe, kterega spola in števila in v kterem padežu je:"Moj stric, brat mojega Bočeta, je mojemu staršemu bratu zelo dober. Angel Božji, moj varih, bodi moj oskerbnik ves čas mojega življenja! Naj tvoja levica ne ve, kar stori tvoja desnica. Pusti vsakemu, kar je njegovo. Bog ve naše misli in naša dela. Poslušajta svojo mater; vajina mati je pametna žena in njen svžt je dober. Kranjsko in Pri-morje ste sosedni deželi; njuni prebivavci so Slovenci. Naša
djanje in ravnanje bodi vsegdar plemenito. Dobri otroci so veselje staršev, napačni otroci pa so njihova žalost.
4 §.85.Zaimke svoj,svoja,svoje rabimo v vseh reh osebah, kadar je tista oseba, ki ji kaj v last pripisujemo, podmet v stavku. Kadar pa ni podmet, stojč zaimki moj, tvoj, njegov itd. n. pr. Jaz imam svoje bukve in pišem s svojim peresom, ti pa imaš moje bukve in pišeš z mojim peresom. Ne jemlji moje knjige, temuč vzemi si svojo. Janez je izgubil svojo knjigo, za to bere iz tvoje. Jaz imam njegov nož. Mi imamo svoje šolske reči v redu. Pazite na svoje reči in na naše. Brez učiteljevega dovoljenja ne sme noben učenec zapustiti svojega mesta. Boga spoznamo iz njegovih del.
§. 86. Svojivni zaimki se ravnajo po svojem samostavniku v spolu, številu in padežu tako kakor pravi pridevniki. Sklanjajo se svojivni zaimki kakor nedoločni pridevniki.
Naloga. Speljite v celih stavkih vse padeže teh le samostavnikov s svojivnim zaimkom: Naš vert, vaša hiša, vajino polje.
■V §. 87. Svojivne zaimke: njegov, njen, najin, vajin, njun, njihov, pogostoma nadomestuje dragi padež osebnih zaimkov r njega, nje, naju, vaju, nju, njih; n. pr. Njega oče je bil bogat. Nje hiša je blizo naše. Naši vertovi so za njih hišo. Ce bosta tako gospodarila, vaju otroci ne bodo nič imeli
Včasih se svojivni zaimek lahko zameni tudi s tretjim, padežem osebnega zaimka; n. pr. Bodi m i vodnik in svetova-
več. Stric nama je drugi oče. Kakor pena nam zginjajo leta. Zvezde so m u sestrice, mesec m u je brat. Skerbno obdeluj a i polje.
Naloga. Prepišite zgornje stavke in nadomestite osebne zaimke s svojivnimi : Bodi moj vodnik itd.
b. Razavni zaimki.
§. 88. * Kazavni zaimki kažejo določno na posamezne osebe ali reči izmed drugih; n. pr.>Ta javor je visok. Ta lipa je košata. To polje je rodovitno. Ta le mladenič pridno dela, 6ni se dela ogiblje. Kakoršno delo, tako plačilo.
Kazavni zaimki so: ta, ta, to (ta-le, tole, le ta, le to); <Sni, 6na, 6no (uni, una, uno); 6ni-le, tisti, tista, tisto; taisti, taista, taisto; — tak, taka, tako, takov, takova, takovo, takšen, takšna, takšno.
§. 89. Ta, ta, to kaže na osebe in reči, ktere so gledd mesta ali časa bližje, 6ni, 6na, 6no, (ali: uni, una, uno) pa pokazuje na osebe in reči, ki so dalje preč; n. pr. To drevo je višje kakor <5no..Ta knjižica je tega le dečka, ona pero je <5ne deklice. Srečnejši je ta, kteri daje, kakor <Jni, kteri jemlje.
§. 90. Kazavni zaimki se sklanjajo sploh kakor pridevniki; samo ta, ta, to ima nekoliko različno sklanjo, namreč tako:
Ednina.
Možki	ženski	srednji spol.
1.	ta	ta	to
2.	tega	te	tega
3.	temu	ti (tej)	temu
4.	ta, tega	to	to
5.	pri tem	pri ti	pri tem
6.	s tem	s to	s tem.
Dvojina.
1.	ta	ti
2.	teh	teh
3.	tema	tema
4.	ta	ti
5.	pri teh	pri teh
6.	s tema	s tema
Množina.
1.	ti	te	ta
2.	teh	teh	teh
3.	tem	tem	tem
4.	te	te	ta
5.	pri teh	pri teh	pri teh
6.	s temi	s temi	s temi.
Naloga. Zapišite tiste padeže, v kterih se razločuje ta ■ sklanja od sklanje pridevnikov.
§. 91. Tisti ali tist, tista, tisto (taisti, taista, taisto) kaže na že znane reči; tak, taka, tako, takse n, takšna, takšn o pokazuje na reči
ene verste ali enega načina; n. pr. To je ti s t most, po kterem smo prišli. To je tisti mladenič, kterega ti sem priporočal. Varuj se tistih maček, ki spredaj ližejo, zadaj pa praskajo. Drobnica (necepljena hruška) ima grenak sad; tako sadje se ne more zavžiti. Kakoršno je drevo, takšen je sad. Volk je tak, kakor velik ovčarski pes.
§. 92r Med kazavnimi zaimki ta, tisti, dni in samo-stavnikom ne more stati kakor le določni pridevnik ; n. pr. Pes je tista domača žival, ki gre za človekom po vsem svetn. Ta zvesti tovariš spremlja človeka v najmerzlejše in najgorkejše kraje. Ta veseli mladenič prepeva. Tisti nesrečni človek zdihuje. Ali vidiš oni veliki grad ? Podaj mi tisto zeldno pero.
Kazavni zaimek ta, tist, zamenjuje se dostikrat z osebnimi zaimki tretje osebe, n. pr.. Kdor ljubi svoj narod, njemu so dragi tudi matere mile glasovi. Ne bojte se njih, kteri telo umor^, duše pa ne. Kdor maže, njemu kaže.
Naloga. Prepišite prejšnje tri stavke in denite namesto osebnih kazavne zaimke.
§. 93. Zaimek sam, sama, samo stoji tako pri samostavnikih, kakor tudi pri osebnih zaimkih ter podkrepljuje izreko, da djanje res izhaja od podmeta ali da se nanj povrača in ne na koga drugega; n. pr.\Jaz sam sem te poklical. Mi sami smo krivi svoje nesreče. Star človek je sam sebi na poti.
c. Oziravni zaimki.
§. 94. Oziravni zaimki vežejo vselej dva stavka ter se nanašajo (ozirajo) pri tem na samostavnik
ali zaimek, ki je izrečen v drugem stavku; n. pr. Oče naš, kteri si v nebesih. Hvala Bogu, ki je vse dal. Najbolje vem jaz, kteri sem terpel in Ti, o Bog, kteri vse veš in vidiš. Kar kdo čaka, to tudi dočaka. Kdor je marljiv, dobro mu je. Zrak, v kterem dihamo; solnce, k ter o te greje; voda, ki jo piješ, — to so vse darovi Božji. Drevo, k ter o ne rodi sadu, bode posekano. Kar te ne peče, (tega) ne gasi.
§. 95. Oziravni zaimki so: kateri ali kteri, ki, (koji), kdor, kar.
Kteri, ktera, ktero se sklanja kakor določni pridevniki.
K i (namesto: kaj), za vse tri spole, je nepregiben, privzema pa v vseh drugih padežih — samo ne v pervem — okrajšani osebni zaimek, n. pr. Mož, kterega sem vidil, ali pa : mož, k i sem ga vidil.<Dete, k t e r e m u smo dali, ali pa: dete, ki smo mu dali. Ljudje, pri kterih resnica ne veljž, ali pa: ljudje, k i resnica pri njih ne velja.
Kdor, ki se rabi za osebe obojega spola, in kar, ki se ozira na reči, nimata dvojnega in množnega števila ter se sklanjata po tem le vzoru:
1.	kdor	kar
2.	kogar, čegar	česar
3.	komur	čemur
4.	kogar	kar
5.	pri komer (komur)	pri čemer (čemur)
6.	s komer (komur)	s čimer (čimur).
Nedoločni zaimek nihče ali nikdo se sklanja kakor kdor, nič kakor kar, ali pa ostaja nepregiben; n. pr. Derži se pravice in ne boj se nikogar. Nikomur na
delaj krivice. Ne šali se z nikomer. Glahi nič ne sliši, »lepi nič ne vidi. Kaj visi na onem plotu ? Jaz ne vidim n i-česar.
d. Vprašavni zaimki.
§. 96r Vprašavni zaimki so tisti, s kterimi po kaki osebi ali reči, ali pa po" nje lastnosti ali množini povprašujemo; in so ti le: kdo? kaj? kteri? kak ali kakšen? kakov? čegav? (čij?), koliko?^-n. pr. Ktera gora je pri nas najvišja? Kdo je to storil? Kaj počnemo zdaj? Kakšno obleko nosimo po leti? čegava je ta suknja? Koliko platna ste kupili?
Z besedico kdo povprašujemo po osebah, z besedico kaj pa po rečeh. Kdo in kaj se sklanjata kakor kdor in kar, samo da se v vseh padežih odpahne končni r, v petem in šestem padežu pa er; n. pr. Koga si pozdravil? Česa se veseliš? Komu ste pomignili? Čemu se smejete? Pri kom si bil? S čim si čas kratiš?
Drugi vprašavni zaimki se sklanjajo kakor pridevniki. Koliko je nepregiben vprašavni zaimek in ima za seboj drugi padež.
v
Sesti oddelek.
Stevilniki.
§. 97. Številniki na tanko dajejo na znanje število oseb ali reči, o kterih se govori, ali pa le sploh naznanjajo kako množino reči, ter se po tem imenujejo določni ali nedoločni številniki, n. pr. človek ima na vsaki roki petperstov. Drugi mesec v letu se imenuje svečan. Kupili smo troje bukve. Mnogo čapelj, malo žab. Vsak človek je naš bližnji.
Določni številniki.
Določni številniki so: glavni, verstivni, ločivni, množivni, ponaljavni.
98. Glavni (ali osnovni) številniki naznanjajo število reči na vprašanje koliko? n. pr. Teden ima sedem dni. Slon ima na prednjih nogah pet parkeljcev, na zadnjih pa samo štiri. Opica leta po dveh in po štirih.
Naloga. 1. Koliko sežnjev ima ena milja, koliko čevljev en seženj, koliko palcev en čevelj ? Koliko mesecev in koliko
nedelj ima leto ? Na koliko ur se razdeljuje dan ? Koliko dni potrebuje zemlja, da se enkrat zasuče okoli solnca ? Ali veste, koliko nog ima vrabec, koliko miš, koliko hrošč, koliko pajek ? Koliko kril ima metulj ? Koliko letnih časov imamo i n kteri so ?
§. 99. Številnik eden, ena, eno, ali en, ena, eno sklanja se kakor nedoločen pridevnik. Kadar ta številnik moškega spola stoji sam za se, glasi se: eden, ena, eno, (jeden, jedna, jedno), pred samostavnikom pa le e n; n. pr. Koliko kosov je ? Eden. En krivičen krajcar deset pravičnih and.
Stevilniki dva in oba, trije in štirje sklanjajo se tako le:
i.	dva, dve	oba, obe	trije, tri	štirje, štiri
2.	dveh	obeh	treh	štirih
3.	dvema	obema	trem	štirim
4.	dva, dve	oba, obe	tri	štiri
5.	pri dveh	pri obeh	pri treh	pri štirih
6.	z dvema	z obema	s tremi	s štirimi.
Oblike: dva, oba, trije, štirje rabimo za moški, dve, obe, tri, štiri pa za ženski in srednji spol; n. pr. Naš sosed je imel več otrok. Dva sina sta v vojski smert storila, trije sini in tri hčere še žive. Dve dekli ženete dve teleti. — V kterem številu se sklanja: dva, dve, v kterem: trije, štirje?
Od pet počemši so vsi glavni številniki v pervem in Če-tertem padežu pravi samostavniki ter imajo pri sebi samostav-nik v drugem padežu ; v 2., 3., 5. in 6- padežu pa so pridevniki in se do devet in devetdeset sklanjajo kakor pridevniki; n. pr. Naš stric je oče petih sinov; zapustil bo svoj imetek petim sinovom, mi govorimo o petih sinih našega strica; stric je zadovoljen z vsemi petimi (petami) sini.
Sto in največ tudi tisoč (tavžent) se ne sklanjate: sto konj, s sto možmi, pri sto gradeh.
Ako deaemo pred glavni številnik predlog po, naznanimo, po koliko je oseb ali reči, ali po koliko je prišlo na koga;
n. pr. V vsaki izbi je bilo po pet otrok. Vsak je dobil po tri jabelka.
§. 100. Verstivni stevilniki kažejo versto ali red, v kterem gredo reči ena za drugo, in stoje v atavku n« vprašanje koliki? kteri po številu? Sklanjajo se vsi prav tako kakor določni pridevniki; n. pr. Sušeč je p e r v i pomladanji mesec in tretji mesec v letu Ceterta Božja zapoved govori: Spoštuj očeta in mater. Kteri učenec sedi drugi v tretji klopi ? Cesar avstrijski, Ferdinand P e r v i, imenoval se je kot ogerski in hervaški kralj Ferdinand Peti. Pet in trideseto drevo, s t o t n i mož, t i s o č n o leto.
§. 101. Ločivni stevilniki kažejo, kolikere ali kolikoverstne so osebe ali reči, o kterih je govorjenje; n. pr. Na marsikterem cepljenem drevesu rase četvero in petero pleme sadja. Na našem vertu imamo dvoje lilije, troje klinčike in petere rože. Glavni vetrovi so četveri. Mavrica ima sedmere barve.
Ločivni Stevilniki sklanjajo se kakor pridevniki. Če pa imajo končnico ero, zahtevajo v 1. ali 4. padežu za seboj drugi padež dotične besede.
Ločivni Stevilniki nadomestujejo včasih glavne števil-nike, in sicer 1, pri osebah in živalih, če se hoče naznaniti, da so po spolu ali starosti različne; 2. pri samostavnikih, ki se rabijo samo v množnem številu ; n. pr. Sosed ima p e t e t o otrok. Bedimo sedmero goveje živine, štiridesetero ovae in četvero konj. Sv. Pismo starega zakona se začenja s peterimi Mojzesovimi bukvami. Lovec se je vernil domu s četvero golobi Klademo sedmero konjem.
Naloga. Prepišite te le stavke, pa tako, da bodo Stevilniki s čerkami napisani: Kupil sem 3 bukve. Imamo 2 sani. Čemu so ti 2 vilice ? Na travniku leže še 3 grablje.
§. 102. Množivni številniki kažejo pomnožbo kake reči, in se tudi sklanjajo kakor pridevniki. Delajo se iz ločivnih številnikov, če se jim pritakne -en ali pa -nat; n. pr. Dvojna vrata so po zimi koristna. Dobro obdelovana njiva rodi deseter-nat sad.
Naloga. Napišite ločivne številnike do dvajset in naredite iz njih množivne številnike ter pristavite vsakemu po en samostavnik.
§. 103. Ponavljavni številniki naznanjajo ponavljano djanje in stojč v povedku po vprašanju kolikrat? ali kterikrat? n. pr. Dvakrat meri, enkrat strizi. Pris nas jemo trikrat na dan.
Azijaje petkrat tolika, kolikoršnaje Evropa. Pridna čebelica stokrat na dan iz ulnjaka zleti. Petkrat dvajset je sto. Simen je bil danes pervič (pervikrat) pri sv. spovedi, moj brat pa drugič.
Ponavljavni številniki so nepregibni.
Naloga. Kolikrat je cent težji kot libra (funt), libra težja kot lot in lot težji kakor kvintelje? Kolikrat je vedro večje od bokala, bokal večji od poliča? Kolikrat je v letu dan najdaljši in noč najkrajša'? Kolikrat imamo v letu enakonočje ? Kolikrat v enem letu zemlja obteče solnce, in kolikrat se v tem času luna zasuče okoli zemlje.
Nedoločni številniki.
§. 104. Nedoločni številniki so ti: ves, vsa, vse, vsak; — noben, nič; — mnogi, nekteri, neki, nekoliko, mnogo (veliko), malo, dosti, nekaj, več, mnogoteri, malokteri, marsi-kteri, nekterikrat ali nek ter e krati.
Ves, vsa, vse se sklanja kakor kazavni zaimek ta; n. pr. Svet je vseh ljudi dom. Bog je gospodar vsega sveta in vseh stvari. Korenina vsega hudega je lakomnost.
Stevilniki: vaak, nobeden ali noben (kakor: eden in en), mnogi, nekteri, neki, marsikteri, mnogoteri, malokteri, sklanjajo se kakor pridevniki.
Stevilniki: nekoliko, nekaj, dokaj, mnogo, malo, dosti, ve£, manj, precej, obilno itd. ostajajo nepregibni in imajo, če so v 1. ali 4. padežu, dotično besedo v drugem padežu ; n. pr. Nekaj h r u š e k že cvete. Vertnik (vertnar) je izkopal nekoliko dreves. Imamo dosti (dovolj) dela pa malo dobička. Mnogo je poklicanih, malo izvoljenih. Pridelali smo precej žita, malo vina, še manjjabelk; češpelj pa ni bilo n i č. Mnogo hiš je pogorelo. Mnogo hišam je pošlo seno. Vjeli smo malo golobov, pridemo z m a 1 o golobi domu.
Opomba. Kolikor nedoločni števniki namestujejo samo-stavnike, prištevajo se tudi nedoločnim zaimkom.
Sedmi oddelek.
Glagol.
§. 105. Glagol je najimenitnejše besedno pleme, ker sam za se neko misel naznanja, in je torej tudi sam ob sebi lahko en stavek, n. pr. sedim; risam; beremo; ne tecite! germi.
§. 106. Glagol biti pomeni, da je, ali da je bilo nekaj, ali da bo nekaj; n. pr. Bog je, Bog je bil in bode vsegdar. Dan j e. Bila je noč. Bode večer. Ni tema. Bodi svetloba!
Glagol biti je pomožni glagol, kadar stoji pri drugem glagolu ter mu pomaga izrekovati pretekli ali pa prihodnji čas. (Gl. §§. 130-132); n. pr. Nesel sem, hodil si, govorili smo, delali s o. Pel bom; glava t e bode bolela. Voli bodo prodani.
§. 107. Vsi drugi glagoli naznanjajo, da podmet stavka nekaj dela, da je v nekem stanu, ali da se z njim nekaj godi; n. pr. Kmet o r j e. Dekle perejo. Solnce vzhaja. Luna sveti. Zvezde migljajo, človek dela in po delu počiva. Bili smo vprašani. Ta hiša je prezidana. Žito je požeto.
§. 108. Oblika glagolska je torej dvojna: tvorna (djavna), kadar podmet sam nekaj dela;
in terpna, kadar se s podmetom nekaj dela ali godi; n. pr. Kmet o rje njivo; njiva biva orana, je zorana.
Glagole delimo po tem, kaj pomenijo, kako se končujejo, in zadnjič kako djanje naznanjajo glede na čas ali terpež.
Kako se glagoli razdeljujejo po pomenu.
Po pomenu so glagoli podmetni, pred-metni, povračavni in brezosebni.
§. 109. Podmetni glagoli dajejo na znanje miren stan podmeta ali pa tako njegovo djanje, ktero pri njem ostaja ter na nobeno drugo osobo ali reč ne prehaja; n. pr. Sedim. Drevo stoji. Klada leži. Trudni človek spi. Delavec počiva. Oblak visi nad goro. Reka šumi. Vihar verši. Riba plava. Voda s strehe kapa. Seme v zemlji kali. Roža cvete. Sadje zori. Kupec bogati.
Naloga. Napišite, s kakim glasom se oglaša ali kak glas od sebe daje: konj, vol, ovca, koza, pes, mačka, lev, zajec, miš, petelin, kokoš, koklja, škerjanec, vrana, kukavica, s ker za t (čriček), žaba, gad.
§. 110. Predmetni glagoli naznanjajo tako djavnost, ki izhaja od podmeta ter prehaja na neko drugo reč, na neki predmet; n. pr. Ženjice žanjejo žito. Kosci kos6 travo. Ribiči love ribe. Tergovci prodajajo blago. Nismo našli jagod. Otroci s t r e ž ej o staršem. Kupec si išče kupčije. Ubogim daj a m o miloščino. Pomagajmo potrebnim. Odkrivaj se častitljivemu gospodu.
Naloga. Pristavite k vsakemu izmed teh-le podmetov tako djanje, ktero se nanaša na predmete, tu omenjene: Vert-nik — drevje. Lovec — divjačino. Kmet — polje. Čebelar — čebele. Čebele — med. Solnce — zemljo. Tarica — lan. Tkalec — platno. Divje race — gnjezda pri vodi. Čaplja — žabe. Gosenice — drevesom. Obdarovani — darivcu. Ptičar — ptičem. Nihče ne more dvema gospodoma —.
Predmetne glagole, ki se v terdivnih stavkih nanašajo na predmet četertega padeža brez predloga, imenujemo prehajavne; kteri se pa nalia-šajo na predmet, ki ne stoji v četertem padežu samem na sebi, tistim se pravi neprehajavni glagoli; n. pr. Oče hvali pridnega sina. Oče svetuje sinu, naj bi bil delaven. Ubožec se uklanja bogatinu. Oče s ker bi za otroke.
§. 111. Prehajavni glagoli ali naznanjajo, da neka djavnost izhaja od podmeta in prehaja na predmet, — tedaj so tvorne oblike; ali pa kažejo, da podmet ne dela sam, marveč da terpi neko djanje, ki od njega ne izhaja, takrat so terpne oblike.
Samo prehajavni glagoli imajo tudi terpno obliko ; n. pr. Bratje so prodali Jožefa. Jožef je bil prodan. Pametnega človeka ljudje povsod dobro sprejemajo. Pameten človek je povsod dobro sprejeman. Kristus je odkupil vse ljudi. Vsi ljudje so po Kristusu odkupljeni.
§. 112. Povračavni glagoli naznanjajo, da djanje ne prehaja na drug predmet, temuč da
Slovenska Slovnic« za n»jv. razr. lj. 5ole.	g
se povračuje k podmetu samemu. Tudi prehajavni glagoli včasih vzamejo na se obliko povračavnib.
Ti glagoli imajo vsegdar pri sebi povračavni zaimek se; n. pr. Boj se Boga. Sramuj se! Postite se. Varuj se greha. Po Božiču se začenja novo leto. Imenujem se France. Lastovice s e na zimo selijo od nas. čudimo se pridni čebelici. — Ne hvali se sam. Hlapec se je s koso porezal. Ne pobij se. Umij se.
V slovenščini se terpna oblika prehajavnih glagolov najraje izrekuje s tem, da se	jim prida povračavni zaimek s e n. pr.
Žito se je vsejalo,	namesto: žito je vsejano;
trava sejepokosila	„ trava je pokošena;
drevo seboposekalo	„ drevo bo posekano;
gosi se kermijo z	„ gosi bivajo kermljene *
zernjem	zerniem;
vert se bo ogradil	„ vert bo ograjen;
zrela pšenica se še ni	„ zrela pšenica še ni po-
požela.	žeta.
113. Brezosebni glagoli se imenujejo glagoli, ki jih rabimo za take prikazke, o kterih ali ne vemo ali nečemo reči, od koga izhajajo. Rabijo se samo v tretji osebi edinega števila; n. pr. Germi, bliska se, treska, mrači se, noči se, zvoni, perši, mete, dani se, svita, zebe, zmerzuje, govori se itd.
Verste glagolov.
Po tem, kako se glagoli v nedoločnem naklonu (Glej §. 123, 1) in v zdanjem času končujejo, delimo jih na šest ve rs t.
§. 114 Glagoli perve verste pripenjajo končnico nedoločnega naklona ti k samemu osnovnemu zlogu glagola (§. 10) in izhajajo v zdanjem «asu (v pervi osebi edinega števila) na e-m; n. pr. nes-li, nes-em (neseš, neseva, nesemo, neso); skub-s-ti, skub-em (skubeš, skubeva, skubemo, skubejo) ;
peci, peč eni (pečeš, pečeva, pečemo, peko); kle-ti, koln-em (kolneš, kolneva, kolnemo, kolnejo); zre-ti, zr-em (zreš, zreva, zreta, zremo, zrete, zro); biti, bi-j-em (biješ, bijeva, bijeta, bijemo, bijejo).
Opomba. Glagolom, kterih osnovni zlog ima g ali k za končnik, staplja so v nedoločnem naklonu ta končnik s t v f, torej: peči, teči, streči, striči, namesto: pek-ti, tek-ti, streg-ti, strig-ti; d in 1 prehaja v s, n. p. presti, predem, plesti, pletem; v zdanjem času pa se pred e spreminja k v t. g pa v ž (Glej §. 7).
Naloga. Pridajte k vsakemu izmed sledečih glagolov priležen podmet: bosti, gosti, krasti, cvesti, rasti, pasti (pasem), lesti, inolsti, gristi, pleti, dolbsti, grebsti, skubsti, sopsti, streči, striči, teči, tolči, meti (manem1, žeti (žanjem), cvreti, mleti, žreti, treti, piti, peti, briti, kriti, riti, liti. N. pr. bik bode, dež lije itd.
§. 115. Glagoli druge verste vtikajo med osnovni zlog in končnico nedoločnega naklona zlog ni (po starem : 110), in v zdanjem času izhajajo na n-e-m, n. pr.
ve ni-ti, ve-neai (vene«, veneva, venemo, venejo); derg-ni-ti, derg-nem (dergneš, dergneva dergnemo, dergnejo);
to-ni-ti, tonem (toneš, toneva, tonemo, tonete, tonejo);
Naloga. Povejte, kdo bi mogel utoniti, šiniti, bersniti, ugasniti, dahniti, zmerzniti, poginiti, počeniti, zverniti se, kaniti ; n. pr. voz se zverne itd.
§. 116. Glagoli tretje verste vtikajo med osnovni zlog in končnico nedoločnega naklona samoglasnik e, za šumniki pa najraje a, in v zda-njem času imajo i-m; n. pr. žel-e-<i, žel im (želiš, želiva, želimo, žele); gor-e-ti, gor-im, (goriš, goriva, gorimo, gore); molč-a-ti, molč-im, (molčiš, molčiva, mol? iii;o, moiče); derž-a-ti, derž im, (deržiš, derživa, deržimo, derže).
Naloga. Prepišite te le stavke in podajte jih tudi v dvojnem in množnem številu: Otrok kriči. Kača siči. Ptič sedi na veji. Jabelko visi na drevesu. Reka šumi. Krogla leti naglo. Zob me boli. Bolnik terpi. Gluhi vidi pa ne sliši. Zajec beži. Klada leži na tleh. —
Tretje verste so zlasti tako imenovani začenjavni glagoli, ki se izpeljujejo od pridevnikov; n. pr. bled—bledeti, bogat—bogateti, temen—temneti, rumen—rumeneti, tolst—tol-steti itd.
§. 117. Glagoli četerte verste imajo med osnovnim zlogom in končnico ti soglasnik i, in v zdanjem času tudi i-m; n. pr. gon-i-ti, gon-im (goniš, goniva, gonimo, gonijo) ; uč-i-ti, uč-im, (učiš, učiva, učimo, učite, uče) : hval-i-<i, hval-im (hvališ, hvaliva, hvalimo, hvalijo).
Naloga. Napišite te le stavke v dvojnem in množnem številu: Človek misli in govori. Otrok česti svoje starše. Ži -val čuti bolečino, kakor jo čutimo mi. Zvezda jasno sveti. Mlinar gradi vodo. Dober otrok ničesar ne pokaži. Krava doji tele. Kerčmar toči vino. Mati svari hče'r. Kupec meri gukno. Pajek lovi muhe. Kmet redi živino. Svelja robi srajco.
Pazite: Kadar se pri glagolu, ki se v nedoločnem naklonu končuje na niti, n pred iti Šteje še k osnovi, tedaj je glagol IV. verste, n. pr. poln-iti (polnim), prazn-iti (praznim), ran-iti (ranim), naklon-iti (naklonim) itd., sicer pa*spada v II. versto, kakor: mi-uiti (minem), pla-niti (planem), ri-niti (rinem) itd.
Nekteri glagoli IV. verste so izpeljani od glagolov I. ali pa HI. verste po spremeni osnovnega samoglasnika, n. pr. vesti (vedem) — goditi, zveneti (zvenim) — zvoniti, smerdeti — smraditi sedeti — saditi, nesti — nositi, lesti (ležem) — laziti, vleči — vlačiti.
§. 118. Glagoli pete verste vtikajo v,nedoločnem naklonu samoglasnik a in imajo v zdanjem času končnico a-in ali e-m; n. pr.
del-a-ti, del-am (delaš, delava, delamo, delajo); sek-a-ti, sek-ain (sekaš, sekava, sekama, sekajo); pis-a-li, piš-em (pišeš, piševa, pišemo, pišejo); br-a-ti, ber-em (bere.š, bereva, beremo, bero); se-j-a-ti, se jem (seješ, sejeva, sejemo, sejejo).
Naloga. Napišite te le stavke tudi v mnoznem številu : Človek prihaja slaboten na ta svžt. Pastir napaja Čedo. Voznik dovaža in odvaža blago. Sodar nabija sode. Cerkovnik pozvanja. Jamar kopa jamo. Konj zoblje oves. Tesar teše les. Ovčar kliče psa. Pes gloda (gloje) kost. Svelja šiva. Perica pere. Kmet veja žito. Tkalec snuje. Kovač kuje.
Glagoli pete verste se izpeljujejo iz glagolov prejšnjih verst ter ob en°m radi spreminjajo osnovni samoglasnik; n. pr. iznesti — iznašati, | prikloniti — priklanjati, streliti — streljati, | prebosti — prebadati, napojiti — napajati, | užiti — uživati, očediti — očejati, | naviti — navijati, razcvesti — razcvetnti, | ogreti — ogrevati, požreti — požirati, | pahniti, pahati.
odpustiti — odpuščati, premisliti — premišljati, priporočiti
—	priporočati, sesti — sedati, odpreti — odpirati, ošteti — oštevati, umreti—umirati, vneti—vnemati, napeti—napenjati, m ahniti — mahati, stegniti — stezati, stisniti — stiskati, skleniti (sklepniti) — sklepati, omedleti — omedlevati, presaditi — presajati.
§. 119. Glagoli šeste verste vdevajo v nedoločnem naklonu dva zloga namreč: ova (za ozkimi soglasniki eva), v zdanjem času pa izhajajo na u-j-em; n. pr.
kup-ova-ti, kup ujem, (kupuješ, kupujemo); ver-ova-ti, ver ujem (veruješ, verujemo, verujejo; kralj-eva-ti, kralj-ujem, (kraljuješ, kraljujemo); plač-eva-li, plač ujem, (plačuješ, plačujemo).
Glagoli šeste verste se izpeljujejo od samostavnikov, pridevnikov in pa iz glagolov ktere druge verste; n. pr. dar — darovati, gospod — gospodovati, pust — pustovati, moder —. modrovati, priporočati — priporočevati, skakati — poskakovati, zebsti — prezebovati, napolniti — napolnjevati.
Naloga 1. Naredite glagole šeste verste iz teh le besed: boj, vojska, kmet, župan, smeh, strah, mir, terg, kupec, rad, prazen, nič, prepisati, oznanjati, povišati, obrezati, izkazati, pričakati.
Naloga 2. Primerjajte te le glagole enega drugemu ter povejte, v ktero versto se šteje vsak izmed njih: zbosti — zbadati, potegniti — potezati — potegovati, opasati — opa-sovati, piti — prepivati, pokriti — pokrivati, stresti — stresati — stresovati, zaleteti se — zaletati se — zaletovati se, povzdigniti — povzdigovati, migniti — migati — namigovati.
§. 120. Nekteri glagoli imajo tudi manjšavne končnice, ki djanje nekako manjšajo; n. pr. čičati
—	čičkati, gledati—gledkati, spati—spančkati, sto-
pati—stopkati, zibati—zibkati; ali pa: mahati— mahljati, pihati—pihljati, rezati—rezljati, skakati— skakljati, šumeti—šumljati; n. pr. Dete sladko spančka; otrok previdno stopka; vetree prijetno pihlja; potpčič ljubko šumlja.
Dragi dobivajo tudi vekšavne končnice; n. pr. lomiti — lomastiti, mikati — mikastiti, sopsti — sopihati, udriti — udrihati itd.
Kako se dele glagoli z ozirom na trajanje ali terpez djanja.
§. 121. Glagoli izrekujejo, da djanje podmeta terpi ne glede na začetek in doveršitev, ali pa da je nastopilo ali dokončalo se.
Po le tem razločujemo nedoveršne indo-v e r š n e glagole.
Nedoveršni glagoli kažejo terpeče djanje ali stanje brez ozira ua njegov začetek, konec in uspeh. Z njimi se odgovarja na vprašanje: kaj delaš? kaj se godi? n. pr. nesem, pečem, pijem, mislim, učim se, vidim, slišim, gledam, ležim, kličem, germi, bliska se, ura bije.
Doveršni glagoli znanijo doveršeno djanje brez ozira na njegov terpež, ali pa kažejo nastop, konec ali uspeh djanja; n. pr. suniti, dregniti, sesti, prodati, spregovoriti, posekati, uloviti.
Doveršni glagoli nimajo pravega zdanjega časa in z njimi se ne more odgovoriti na vprašanje: kaj delaš?
Opomba. Glagol je doveršen, če ga je mogoče namestiti v stavku: počakaj, da —, n. pr. počakaj, da napišem, »pregovorim, sedem, da prodam, posekam, da se o b 1 e č e m itd.
Nedoveršen pa je glagol, že se da pridružiti glagolu začeti ali pa nehati; n. pr. zažel je govoriti, vpiti, de-delati, kričati; nehalo je germeti, mesti.
Pomislite, bi li se moglo reči: počakaj, da se oblačim; ali pa: začel je spregovoriti? Jeli mogoče na vprašanje: kaj dtlašl odgovoriti: Pismo zapišem?
Malo ne vsi glagoli II. verste so doveršni glagoli, tudi se lahko doveršni glagol naredi iz nedoveršnega, če se sestavi B predlogom; n. pr. gnati — pregnati, kriti — pokriti, pasti (pasem) popasti, vezati, — povezati, odvezati, zavezati, leteti — prileteti, odleteti, naleteti se, zaleteti se, zleteti.
Nasproti pa se iz doveršnega glagola naredi nedoverš-lli s tem, da se pomakne na višjo versto; n. pr. skočiti — skakati, pahniti — pahati, pokriti — pokrivati, izgnati — izganjati, prekleti, preklinjati.
Nedoveršni glagoli so:
a)	eno do bni, ki znanijo sploh terpež djanja ; n. pr. nesem,
grem ali idem, vedem, pijem ;
b)	v e č d o b n i, ki kažejo večkratno djanje, n. pr, nosim, ho-
dim, vodim, vozim;
c)	ponavljavni, ki naznanjajo djanje v različnih dobah po-
navljano ; n. pr. noševam, hodevam.
Opomba. Pravi ponavljavni glagoli so v slovenščini manj
znani.
Naloga. Napravite doveršne glagole iz teh le nedoverf-nih: vlečem, predem, vijem, grabim, sekam, slišim, kličem, tergam, berem, klečim, piham, nosim.
§. 122. Pri glagolu moramo dalje paziti na n a-klon ali način, na čas, na osebo in na število.
Naklon.
§. 123. Pri glagolu se razločujejo tile nakloni ali načini, v kterih se glagol v stavku rabi, namreč:
1. Nedoločni naklon, kadar djanje zgolj imenujemo, pa ne povemo, kdo to dela, niti kdaj se to godi; n. pr. presti, piti, pihniti, letati, učiti se, podvizati, vojskovati se.
Glagol nedoločnega naklona ne more nikdar sam o sebi biti stavek.
Nedoločni naklon se končuje vselej na ti. Včasih je v stavku podmet; n. pr. Razumeti resnice božje je dar božji. Boga ljubiti je najlepša modrost.
Pogostoma pa služi za dopolnilo glagolom nepopolnega pomena, kakorSni so: hotefi, želeti, moči, morati, smeti, začeti, končati, nehati, znati, umeti, dati, utegniti, učiti, vaditi, veleti, ukazati, braniti; n. pr. Učim se brati. Leni neče delati. Znaš li pisati? Sodnik je dal hudodelnika zapreti. Ne dovoli bolniku jesti. Ne utegnem nikamor iti.
Kadar je nedoločni naklon pridružen takemu glagolu, ki pomeni gibanje, ali premikanje z mesta na mesto, skrajšuje se v namenivni naklon n. pr. pojdimo kosit; grem spat; pojdi pogledat.
2- Znanivni naklon, kadar se z glagolom naznanja, da se nekaj zares dela ali ne dela, da se res godi, da se je ali da se bode godilo, ali pa kadar vprašamo, kaj se dela ali ne dela.
Glagoli znanivnega naklona so lahko sami ob sebi stavek; n. pr. Žvižgam. Pav kriči. Pav ne poje. Ali ne poje pav? Molčim. Ne govo-
rimo. Ali ste pisali? Ali ne boste igrali? Netopir je sesavec. Netopir ni ptica. Jeli netopir ptica?
Znanivni naklon se rabi v terdivnih, nikavnih in vpra-šavnih stavkih (Glej §. 20).
3.	Pogojni naklon, kadar se z glagolom pravi, da bi se to ali 6no zgodilo, če se tudi še nekaj drugega zgodi, ali pa tudi, kadar želimo, da bi se kaj zgodilo; n. pr. Pisal bi, pa nimam peresa. Bi li prišel k meni, a ko bi mogel? Ko ne bi te bil vidil, nebitedolžil. Rastline bi ne mogle rasti, ko bi ne imele toplote, svetlobe, zraka in vlage. Pojdemo na vert, da bi se pokrepčali. O, ko bi bili vsi učenci pridni! Da bi imeli kaj jesti! Sin bi imel ubogati očeta. Na svetu ni človeka, da bi ustregel vsem ljudem.
Pogojni naklon se rabi v pogojnih in želevnih stavkih (§• 20).
4.	Dopustni naklon, ki izrekuje neko dopuščanje, ali pa neko željo; n. pr. Naj se zgodi, kar hoče, ne jenjam. Naj bo lepo ali gerdo vreme, pojdem. Naj nam Bog ne povrača po naših delih! Terdna vera vodnik naš naj bode! Naj bi bil pred delal, pa bi zdaj ne stradal.
Opomb«. Naj bi delal, naj bi plačal, je dopustno pogojni
način.
Naloga. Pristavite k tem le stavkom druge primerne stavke z glagoli pogojnega ali dopustnega naklona: Hodimo v šolo, da bi —. Otrok bi poginil, ko bi —. Delal bi, če hi —. Predno začneš delati, prosi Boga, naj —. Pojdem ▼ šolo, naj —.
5. Velevni ali zapovedni Da k Ion, kadar z glagolom razodevamo, kaj naj se zgodi ali ne zgodi; n. pr. Mladenič, pošten bodi! Otroci, učite se! Janezek, ne hodi odtod! Pridite k nam! Postrezi svojemu očetu na starost. Kar je vsejano, zabranajmo, kar je umerlo, poko-pajmo. Moli in delaj.
§. 124. Velevni naklon se nareja ali obrazi iz perve osebe zdanjega časa v edinem številu ter se končuje na i ali pa na j, in v dvojini in množini privzema še končnice znanivnega naklona.
a.	Glagoli, kteri imajo v 1. osebi eni brez naglasa ali s kratkim e in pa im (glagoli IV. verste tudi jim), delajo velevni naklon na i, n. pr.
neseni, nesi, nesiva, nesita, nesimo, nesite ; pečem, peci, peciva, pecita, pecimo, pecite; mahnem, malini, mahniva, mahuita, mahnimo, mahnite ; zrem, zri, zriv«, zrita, zrite, zrimo, zrite; letim, leti, letiva, letita, letimo, letite; zvonim, zvoni, zvoniva, zvonita, zvonimo, zvonite; gnojim, gnoji, gnojiva, gnojita, gnojimo, gnojite; mažem, maži, maziva, mažita, mažimo, mažite.
b.	Glagoli, ki imajo v 1. osebi ani ali pa ein z nagla-šenim dolgim e, spreminjajo samo in v j ; n. pr.
delani, delaj, delajva, delajta, delajmo, delajte; znam, znaj, znajva, znajta, žnajmo, znajte; snem, snej, snejva, snejta, snejmo, snejte.
c.	Glagoli, kterim se 1. oseba zdanjega časa končuje na jein ali jim, snemajo eni ali iin, in kar ostane, je ve. levni naklon; n. pr.
pijem, pij, pijva, pijve, pijta, pijte, pijmo, pijte; kupujem,-kupuj, kupxijv.'<, kupujmo, kupujte;
bojim se, boj se, bojva se, bojta se, bojte se, stojim, stoj, stojta, stojte, stojte, stojmo, stojte.
Opomba 1. Glagoli, ki se v zdanjem času končujejo na —ini z naglasom, predevajo v velevnem naklonu ta naglas na osnovni zlog, n. pr. terpim—tžrpi, molčim—molči.
Opomba 2. V e d i t i, v e m ima : vedi, izvediti, izvem : ižvedi, povedati, povem pa po pravilu: povej.
Opomba 3. Glagoli I. verste, ki imajo v zdanjem času šumnik č ali ž, spreminjajo f v c, ž v z; n. pr. rečem—reci, reciva; sežem — sezi, strežem — strezi, veržem — verzi.
Naloga Napravite od teh le glagolov pervo osebo zdan-jega časa v ednini in od te velevni naklon: striči, vleči, teči, žreti, tkati, spati, čuti, pljuniti, dergniti, želeti, terpeti, učiti, kropiti, tajiti, rediti, marati, motati, rezati, kresati, česati, sramovati se, pripovedati, praznovati.
Za tretjo osebo zlasti množnega, pa tudi edinega in dvojnega števila se jemlje tretja oseba dopustnega naklona; n. pr. naj plača; naj delata; naj bodo mirni.
Opomba. Prari povedni načini ali nakloni glagola, kteri v stavku vežejo podmet s povedkom, so samo : z n a n i v n i, velevni, pogojni in dopustni naklon.
§. 125. Med načine se štejejo dalje 6. deležniki in 7. glagolni samostavniki:
Deležniki so ali prislovni (glagolni prislovi) in torej nepregibni, ali pa pridevni, kteri se kakor pridevniki sklanjajo, stopnjujejo pa ne; n. pr. stoje smo spali; mimo grede sem ga vidil. — Nad liišo leteča ptica. Žena na pragu stoječa.
S prislovnimi deležniki se dasta dva ž vezniki in, a pa, zvezana stavka, če imat i oba en podmet, v en sam stavek skrajšati ali skerčiti; n. pr.
Sel je in bral.	G r e d o č je bral.
Klečala je in molila.	K 1 e č S je molila.
Gledajo pa ne vidijo.	Gledajoč ne vidijo.
Sprehajam se po travniku in	Sprehajaje se po travni-
tergam cvetice.	ku tergam cvetice.
Obernil sem se in šel domu.	Obernivši se sem šel domu.
To izreče in obmolkne.	To izrekši obmolkne.
Omedlel sem in zgrudil se	Omedlevši sem zgrudil se
na tla.	na tla.
Pristopil je in obezal mu	Pristopivši je obezal mu rane. rane.
§. 126. Prisloviii deležniki so zdanjega in preteklega časa.
Pervi se izpeljujejo samo od nedoveršnih, drugi samo od doveršnih glagolov.
V zdanjem času so ti deležniki dvoje oblike. Eni, vsegdar prilovni, izhajajo na 6 ali je, drugi pa na č (-oč, -eč), ki se okrajšani obliki tretje osebe v množnem številu tfdanjega časa pritika-, n. pr-
pletem, plete, pletoč; grem, grede, gredoč; sedim, sed§, sedeč; ležim, leže, ležeč; pijem, — pijoč; govorim, govorgovoreč; tergam, tergaje, tergajoč; omahujem, omahujoč.
Opomba. Deležnik na aje pravilno imajo samo glagoli pete
verste.
Prislovni deležniki preteklega časa se končujejo pri glagolih I. verste, kterim osnovni zlog izhaja na soglasnik, na — žl, pri vseh drugih doveršnih glagolih pa na — vSl, n. pr.
izpiti — izpivši splesti — spletši ozreti se — ozerSi se podati — podavši poželeti — poželevši pripogniti — pripognivfci pozvonil — pozvonivši dokraljeval — dokraljevavSi
Naloga. Napravite iz sledečih nedoveršnih glagolov pri-slovne deležnike zdanjega časa, namreč: cvesti, germeti, stati, spati, stokati, hvaliti, tuliti, ozirati se, žgati, peči, zdiho-vati, pričevati.
Iz teh doveršnih glagolov pa naredite deležnike preteklega časa: migniti, namuzniti se, prispeti, domleti, sneti, prijeti, pripoditi, popisati, pogoreti.
Deležnik zdanjega časa na eč ali «>f in pa deležnik preteklega časa na Si, vSI pa je lahko tudi pridevni deležnik in se sklanja kakor pridevnik; n. pr. Cvetoča roža ima najprijetniši duh. Ali slišiš ptičke v logu prepevajoče? Stoječ mlin in molčeč jezik ne hasnita. Lastovice žver-goleče oznaniujejo, da se je pomlad vernila. Našli so popotnika omedlevšega.
Tudi s pridevnimi deležniki se lahko po dva stavka v enega skrajšata, n. pr.
Usliši glase, ki k tebi vpijo. Usliši glase k tebi vpijoče. Čiči, ki stanujejo blizo	Čiči, stanujoči blizo
Kranjske, govori slovenski. Kranjske, govorč slovenski. Kakor je na oder stopil, pre- Stopivšega na oder sem
cej sem ga spoznal.	ptecej spoznal.
Strica, ki je pred nekimi leti Strica, pred nekimi leti umer-umerl, moja sestra ni po- šega, moja sestra ni poznala.	znala.
Opomba. Nekteri pridevni deležniki zdanjega časa so postali popolnoma pridevniki in stoje tudi lahko kakor povedek, n. pr.: vroč, umerjoč, boječ, bodeč, žareč itd.
§. 127. Razen deležnika na—vsi imajo vsi tako doveršni kakor nedoveršni glagoli še drug pri-devni deležnik preteklega časa tudi tvorne oblike.
Le-ta drugi deležnik pretekla časa tvorne oblike, rabi se edino za opisovanje pogojnega naklona (§§. 123, 3.) in pa preteklega in prihodnjega časa (§§. 130—132) ter se končuje vsegdar na 1, la, lo).
Pritikamo pa to pripono nedoločnemu naklonu, snemši končnico ti; n. pr. nes-ti, nesel, nesla, neslo ; pi-ti, pil, pila, pilo ; mahni-ti mahnil, mahnila, mahnilo ; žive-ti, živel, živela, živelo ; molča-ti, molčal, molčala, molčalo ; suši-ti, sušil, sušila, sušilo; plava-ti, plaval, plavala, plavalo; daruva-ti, daroval, darovala, darovalo.
Opomba 1. Glagoli I. verste, kterim se osnovni zlog sklepa s soglasnikom, privzemajo za moški spol gibljivi e, n. pr. nesti, nesel, nesla, neslo; dolbsti, dolbel, dobla, dolblo itd.
Opomba 2. Nekteri glagoli I. verste na eti, ki imajo v osnovi r, prestavljajo e v vseh deležnikih preteklega časa tvorne in terpne oblike, n. pr.
prostreti, prosterši, prostcrl, prostert, umreti, umerši, umeri,	—
odpreti, odperši, odperl, odpert, odreti, oderši, oderl, odert, ocvreti, ocverši, ocverl, ocvert.
Zadnjič imajo prehajavni glagoli tako doveršni kakor nedoveršni (Glej §. 111) še terpni deležnik preteklega časa.
Izpeljuje se pa terpni deležnik iz nedoločnega naklona, ki se mu sname končnica ti, in sicer tako:
a)	Pri glagolih I. verste, kterim se osnovni zlog končuje na soglasnik, dodaje se en, ena, eno; n. pr.
tep-sti, tepen, tepena, tepeno; krasti (krad-ti), kradeu, kradena, kradeno; molsti, molzen, molzena, molzeno ; striči (strižem), strižen, strižena, striženo,
Drugi glagoli I. verste, kterim se osnova končuje s samoglasnikom, delajo terpni deležnik najraje na t, n. pr, mleti, mlet, mleta, mleto ; napeti, napet, napeta, napeto ; viti, vit, vita, vito ; obuti, obut, obuta, obuto ; zasuti, zasut, zasuta, zasuto itd.
b)	Pri prehajavnih glagolih III., V. in VI. verste jemlje se namesto končnice ti nedoločnega naklona -n, -na, -no, n. pr.
žele-ti, želen, želena, želeno;
derža-ti, deržan, deržana, deržano ;
križati, križan, križana, križano ;
kaza-ti, kazan, kazana, kazano ;
posla-ti, poslan, poslana, poslano ;
zaničeva-ti, zaničevan, zaničevana, zaničevano.
c)	Glagoli II. in IV. verste privzemajo po odbiti končnici ti tudi en, ena, eno, in pri tem se jim spreminja zadnji soglasnik in to: d v j, t večkrat v č, st v šf, s v š, z v ž, I in n v lj ter nj, r, ča nima še drugega soglasnika pred sabo, v rj; za ustniki b, [>, m, v pa se vtika lj, samo j in pa šumniki ostajajo nespremenjeni; n. pr.
rodi-ti, rojen, rojena, rojeno; omlati-ti, omlačen, omlačena, omlačeno; pusti-ti, puščen, puščena, puščeno; kosi-ti, kosen, košena, košeno; pokazi-ti, pokažen, pokažena, pokaženo.
hvali-ti, hvaljen, hvaljena, hvaljeno; rani ti, ranjen, ranjena, ranjeno j stvari-ti, stvaijen, stvarjena, stvarjeno; poostri-ti, poostren, poostrena, poostreno; ljubiti, ljubljen, ljubljena, ljubljeno; utopi-ti, utopljen, utopljena, utopljeno; lomi-ti, lomljeil, lomljena, lomljeno; polovi-ti, polovljen, polovljena, polovljeno; doji-ti, dojen, dojena, dojeno; uči-ti, učen, učena, učeno; trešči-ti, trešfen, ireščena, treščeno; suši-ti, sušen, sušena, sušeno ; množi-ti, množen, množena, množeno.
Opomba. Končnica en terpnega deležnika ima vsegdar polnoglasni e in po tem se nekteri deležniki ločijo od pridevnikov, kteri imajo v pervem padežu moškega spola polglasni ali gibljivi e, n. pr.
postrežen, postrežna, postrežno (pridevnik); postrežen, postrežena, postreženo (deležnik) ; podložen, podložna, podložno (prid.); podložen, podložena, podloženo (del.); snažen, snažna, snažno (prid.) ; snažen, snažena, snaženo (del.); podučen, podučna, podučno (prid.); podučen, podučena, dopučeno (del.) ; gnojen, gnojna, gnojno (prid.); gnojen, gnojena, gnojeno (del.).
Slovenščina ima torej dvoje deležnikov sedanjega časa, dvoje deležnikov preteklega časa tvorne ali djavne oblike in zadnjič en deležnik terpne oblike in sicer preteklega časa.
Opomba. Nekteri deležniki tvorne, kakor tudi teTpne oblike so postali zgolj pridevniki, kakor: vrel, vel, zrej, gnjil, prepe-rel, stekel; — učen, znan.
Slovenska Slovnica za nojv. razr. Ij. šole.	7
§. 128. Glagolni samostavnik ali glagol nik razodeva glagolno djanje v obliki samo-stavnika: n. pr. Prevzetovanje in bahanje se samo tepe. Ležanje ne bogati.
Glagolnik imajo najraje nedoveršni tako prehajavni, kakor tudi neprehajavni glagoli. Nareja se s končnico je (-anje, -enje, -itje, -etje) od deležnika terpne oblike, ali če glagol ni preha-javen, — po enakih pravilih, kakor terpni deležnik; n. pr. pi-ti, pit, pitje; umre-ti (premert), umertje: nagni-ti, nagnjen, nagnjenje: sede-ti (obseden), sedenje: uči-ti, učen, učenje; vpraša-ti, vprašan, vprašanje: žalova-ti, (obžalovan), žalovanje.
Naloga. Napravite glagolne samostavnike iz teh le glagolov : brati, žgati, početi, odpreti, vreti, cvreti, dergniti, deržati, nositi, pisati, stokati, iskati, zdihovati, prerokovati.
Čas.
§. 129. Z glagolom naznanjamo tudi čas, v kterem se kaj dela ali godi.
Razločujemo pa troji čas: zda nji, pretekli (ali minuli) in prihodnji (ali bodoči) čas.
Zdanji čas naznanja, daje zdaj nekaj, da se zdaj nekaj godi ali dela; n. pr. Bog je visoko in vidi daleč. Smert nima pratike. Kaj delaš V Pišem. Kam greš? Domu grem. Hodi počasi. Vsak človek si želi dolgega življenja, če moreš komu pomagati, pomagaj mu hitro.
Zdanji čas se izražuje z eno samo besedo, torej je nesestavljen.
§. 130. Pretekli čas kaže, da je nekaj bilo, da se je nekaj že godilo, storilo ali delalo; n. pr. V začetku je bila zemlja pusta in prazna. Bog je rekel: Bodi svetloba! In bila je svetloba. Oblak je zakril nebo; od daleč se je zaslišal grom in vzdignil se je velik vibar. Dežje curkoma lil z neba. Po nevihti se je zopet zjasnilo. Slovenci so od najstarših časov drobnico in goveda pasli, radi zemljo obdelovali, in kot kmeto-vavci se pošteno živili.
Pretekli čas je sestavljen čas, ker se zlaga iz dveh besed: perva je pomožni glagol sem, si, je, sva, sve, sta, ste, smo, ste, so, druga pa je deležnik tvorne oblike na I. (Glej §. 127, 1).
§. 131. Ako hočemo naznaniti djanje, kije prej preteklo kakor drugo, združimo pretekli čas glagola biti (bil sem, si —) s tvornim deležnikom od do-veršnega glagola. To je prej pretekli čas, n. pr. Popotnik se je deržal poti, ktero sem mu bil pokazal. Kadar so bili odšli, glej, prikazal se je angelj. Kakor sem mu bil naročil, tako je tudi opravil.
§. 132. S prihodnjim časom naznanjamo, da nekaj bode, ali da se bo nekaj zgodilo, storilo ali delalo; n. pr. B o d e spomlad. Sneg bode skop-nel. Žito bode o zelenelo in začelo rasti. Drevje bode poganjalo in razcvetlo se. Ptiči bodo veselo prepevali. Lastovice se povernejo
k nam in bodo delale gnjezda pod streho. Po pomladi bode poletje.
Tudi prihodnji čas je sestavljen, ker se nareja z dvema besedama, namreč s pomožnim glagolom : bodem,bodeš,bode,bodeva, bodeta, bodemo, bodete, bodo in pa s tvornim deležnikom preteklega časa na I; n. pr. Pel bode m. Bo dem ribe lovil. Tukaj pod lipo bodemo sedeli.
Nekteri doveršni glagoli, zlasti s prednico po- naznanjajo prihodnji čas v obliki zdanjega časa, imajo torej nesestavljen prihodnji čas; n. pr. poj de m = Sel bom, ponesem = nesel bom, popeljem se = peljal se bom, p o 1 e t i m = letel bom, potečem = tekel bom, p o d i r j a m = dirjal bom itd.
Opomba. Nedoveršni glagoli pa se v obliki zdanjega časa ne morejo nikdar rabiti za prihodnji čas. Napačno je torej: Jutri grem v Ljubljano, namesto: jutri poj dem v Ljubljano.
Naloga. Recite s prihodnjim časom kar se tu izrekuje v zdanjem času: Poletje se začenja z 21. dnem meseca junija. Takrat vidimo solnce visoko na nebu. Dan je najdaljši in noč najkrajša. Toplota raste, da zemlja od vročine poka. Po noči ohlaja rosa rastline. Po travnikih dorašča trava in se kosi. Žitni klasi se polnijo in zore. Ženjica žanjejo zrelo žito, vežejo ga v snope in devajo na kupe. Hlapci ga odvažajo v kozolce.
Pazite: Doveršni glagoli imajo v glavnem stavku lahko sestavljen prihodnji čas, v stranskih stavkih (Glej §. 149) pa se raje rabijo v podobi zdanjega časa; n. pr. Kadar oče pride, bode že naredil. Ako denarjev dobim, bodem plačal; ne pa: ako bom denarjev dobil itd.
Oseba in število.
§. 133. Pri glagolu moramo gledati tudi na osebo in na število podmeta ali subjekta.
Oseba je trojna v edinem, dvojnem in množnem Številu. Kako oznamljamo na glagolu osebo podmeta, učili smo se v §§. 19 in 20.
Sprega.
§. 134. Glagole po obliki, naklonu, času, številu in osebi spreminjati, pravi se spregati jih.
Glagol biti ima svojo lastno sprego.
Drugi glagoli, kakor so razdeljeni na šest verst, imajo prav za prav tudi šestero sprego; to da po priponah, ki jih imajo v zdanjem času tvorne oblike, dado se razverstiti po trojem vzoru.
Po pervem vzoru spregajo se glagoli, ki izhajajo v pervi osebi edinega števila na am .; n. pr. sekani, tergain, vladam.
Po drugem vzoru gredo glagoli, ki se končujejo v pervi osebi na em; n. pr. predem, manem, dergnem, kupujem, mažem, sejem.
Tretjega vzora se deržž glagoli, ki imajo v pervi osebi zdanjega časa pripono im; n. pr. letim, sedim, učim.
Opomba. Vidili smo pred, da se od zdanjega časa izpeljujejo velevni naklon in deležniki zdanjega časa, od nedoločnega naklona pa deležniki preteklega časa tvorne in terpne oblike in glagolni samostavnik. Odtod prihaja, da se samo tisti glagoli, ki nimajo v zdanjem času in nedoločnem naklonu različnega samoglasnika, spregajo popolnoma po enem vzoru, — to velja za glagole I. in IV. verste, in za nektere glagole V. verste. — Drugi glagoli pa, ki imajo različne samoglasnike, preskakujejo z ene sprege na drujo.
Spreganje. §. 135. Glagol biti.
I. Znani vili naklon.
Zdanji čas. Dvojina.
Ednina.
1.	sem,
2.	si,
3.	je,
1.	sem j
2.	si j bil, -a, -o,
3.	je '
sva, sve, sta, ste, sta, ste,
Pretekli čas.
sva
sve
sta/rr: ste
sta I
ste
1.	bodem, bom,
2.	bodeš, boš,
3.	bode, bo
1.
2.	bil, -a, -o bi,
3,	'
Prihodnji čas.
bodeva, bodeve, bova, bove, bodeta, bodete, bosta, boste, bodeta, bodete, bosta, boste.
2. Pogojni naklon
j bila, bili bi,
Množina.
smo,
ste,
so.
smo
ste
so
bili, bile, bila.
bodemo, bomo bodete, boste bodo.
bili, bile, bila bi.
1. naj bodem, 3. naj bode,
3. Dopustni naklon.
naj bodeva, -ve, naj bodeta, -te,
naj bodemo, naj bodo.
Dopustno pogojni: naj bi bil, -a, -o itd.
4. Velevni naklon.
1.	—	j bodiva, -ve, | bodimo,
2.	bodi,	bodita, -te,	bodite,
3.	bodi,	(naj bosta), i (naj bodo).
Deležnik preteklega časa: I. bivši, II. bil, bila, bilo.
Deležnik prihodnjega časa: bodoč. Nedoločni naklon: biti. Glagolni samostavnik: bitje. Opombe :
i. Za prihodnji čas se navadno okrajšane oblike rabijo: bom, boš, bo itd. vendar je bolje pisati: bodem, bodeš, bode itd.
2- Nikavnica ne se v znanivnem načinu zdanjega časa sprijema s pomožnim glagolom: s e m v eno besedo: nisem, nisi, ni, nisva, nismo, niste itd.
3. Sestavljeni glagoli: dobim, zadobim, iznebim se, imajo še tudi pervotno sprego: dobodem, zadobodeill, izne-bodem se.
Tvorna oblika. §. 136. Glagoli: I. delati, II. nesti, III. go-
niti.
Ei 2.2,
? 3 < 1
<2.2 5 3
1 I.	II.	III.
I. Znanivni naklon.
Zdanji Čas.
. delam,	nesem,	gonim
delaš,	neseš,	goniš,
dela,	nese,	goni,
delava, -ve, neseva, -ve,	goniva, -ve,
. delata, -te, neseta, -te,	gonita, -te,
. delata, -te, neseta, -te,	gonita, -te,
delamo, ®<2. delate, g 3. delajo,
nesemo,
nesete,
neso (nesejo),
Pretekli čas.
gonimo,
gonite,
gonijo.
sem, si,
§ je-
6CI
js J sva, s isve, c J sta, = [ste, S J sta, sojste,
Prihodnji čas.
K g-2. S'
? 3.
O
<
* 2.
p
P 3.
O t
of
«
CS rj
bodem,	o ,	bodem.
bodeš,	M OD '	bodeš,
bode,	nesel,	bode,
bo deva, -ve,
bodeta, -te,
bodeta, -te,
bodeva, -ve, ' ( bodeta,
-te, 11 bodeta,
C I
-te.
' smo, ste, so.
o i bodem, bodeš, bode,
■
"S
o , se I
bodeve, -ve,
bodeta,
-te,
bodeta,
-te,
bodemo,
bodete,
bodo,
bi,
o3 \ bodemo, f ( debote, S I bodo,
2. Pogojni naklon.
Zdanji čas.
S
"33
cs"
bi,
c
o on
105 bodemo, bodete, bodo.
bi,
bi,

■3/ bi, a
o Sfi
bi,
ct \
J bi,

Pretekli čas.
-f ^ CO
Ct \
'J bi,
bi bil, -a,-o «
bi bil,-a,-o V
<u
0}
a
o M
bi bil, -a, -o
i 0(5 i.
O 'r
J 2. «
5" 3
p 3.-2
	1.	53 j	si )	54 )	
			1 I		
5"	o	«r	cT 1	0) 1	
3 ts<		|	/ bi bili,-e,-a ' ,	| bi bili, -e, -a ^,	[> bi bili
D P	3.		T3 |	'3	
		•C '		i J	
3. Dopustni naklon.
p-l.Daj delam, naj nesem naj gonim, p, — — —
" 3. naj dela, naj nese, naj goni, ^ 1. naj delava, -ve, naj neseva, -ve, naj goniva, -ve,
o	~~'~
"3. naj delata,-te, naj neseta,-te, naj gonita, -te,
SI. naj delamo, naj nesemo, naj gonimo,
p 3. naj delajo, naj neso,	naj gonijo.
Dopustno- pogojni, naj bi delal, a, o itd. naj bi bil delal, a, o itd.
4. Velevni naklon.
delaj,	nesi,	goni,
• 3. delaj,	nesi (naj nese), goni (naj goni),
(naj dela),
bi bila, -i ~ } bi bila, -i ^ J bi bila, -i
c
tO J
cl. delajva, -ve,	nesiva, -ve, goniva, -ve,
S 2. delajta, -te,	nesita, -te, gonita, -te,
V-.3. (naj delata,	(naj neseta,-te), (naj gonita,-te), -te),
21. delajmo,	nesimo,	gonimo,
|,2. delajte,	nesite,	gonite,
P'3. (naj delajo),	(naj neso), (naj gonijo).
5. Deležniki.
zdanjega časa:
I. delaje,	nese,	(gone),
II. delajoč, a, e, nesoč, a, e, goneč, a, e,
preteklega časa:
I. (pri)delavši, (pri)nesši, (do)gonivši, II. delal, a, o, nesel, nesla, neslo, gonil, a, o, terpne oblike: de- nesen, a, o, gonjen, a, o. lan, a, o,
0. Nedoločni naklon.
delati,	nesti,	goniti.
7. Namenivni naklon, delat,	nest,	gonit.
8. Glagolnik.
delanje,	nesenje,	gonjenje.
Opombe: (k vzoru I.)
1. Po vzoru I. se spregajo skoz in skoz samo nekteri glagoli V. verste; zastran tistih časov in naklonov pa, kteri se ravnajo po nedoločnem naklonu, spregajo ® po njem vsi glagoli .V
in VI. verste, in pa tisti III. verste, kterim se nedoločni naklon končuje na ati.
2. Nekteri glagoli V. verste imajo za zdanji čas dvojo obliko, namreč po I. in po II. vzoru; mikati—mičem, mikam; pihati—pišem, piham; sukati—sučem, sukam; klepati — klepljem, klepam;
(k vzoru II.)
1.	Po vzoru II. se spregajo popolnoma samo glagoli I. verste; glede na zdanji čas, velevni naklon in deležnike zdanjega časa pa se derže tega vzora tudi vsi glagoli II. in VI. verste in nekteri V. verste.
2.	Tretja oseba m nožnega števila v zdanjem času ima pri nekterih glagolih samo daljšo obliko (-ejo), deležnik zdanjega časa pa se vselej naredi le iz krajše oblike (če tudi v govorjenju ni navadna); n. pr. tresejo—tresoč.
3.	Nekteri glagoli VI. verste lahko prestopijo na V. versto s tem, da končnico nedoločnega naklona o vati spremene v a vati ter se po tem lahko spregajo po I. vzoru; n. pr. oko-povati — okopujem, ali pa: okopavati — okopavam; obdelovati — obdelujem, in obdelavati — obdelavam itd.
4- Glagol moči (m o g), ima v zdanjem času r namesto Ž; morem, moreš, more itd. del. mogoč, mogel, mogla, moglo; (pre)možen.
5. Prime'rjaje zdanji čas vseh treh vzorov najdemo te le povsod enake pripone za razne osebe edinega, dvojnega in množ-nega števila, namreč :
n. Edn.	Dvoj.	Množ.
1. —m,	-va, -v.e,	—mo,
Šj	"t&j -te,	tCj
3. —	-ta, -te, »	—jo (o, ž).
Te končnice veže z osnovnim zlogom neki samoglasnik, tako imenovana spona; n. pr. nes-e-m, šte-je-m, pi-je-m, hval-i-m itd. ker brez spone bi se glasili: nesm, štem, pim, hvalm.
Vendar pa imamo nekoliko glagolov, ki te končnice res naravnost (brez spone) k osnovnemu zlogu pritikajo. Ti so. dam, jem, vem, grem, in se spregajo v zdanjem času tako :
1.	da-m, je-m,	ve-m,	gre-m,
2.	da-š, je-5,	ve-š,	gre-š,
3.	da, j<5,	• ve,	gre,
1.	da-va, -ve, je-va, -ve,	ve-va,	gre-va,
2. 3.	j das-ta,-te, jes-ta, -te,	ves-ta, -te,	gres-ta, -te,
i.	da-mo, je-mo,	ve-mo,	gre-mo,
2.	das-te, jes-te,	ves-te,	gres-te,
3.	dado (dajo), jedo,	vedo	gredo.
S spono bi se glasili (in se tudi kje kod slišijo) ti glagoli tako : dadem, dadeš, jedem, jedeš, vedem, vedeš, gredem, gredeš.
Delež. zd. časa: jedoč, vede, vedoč, grede, gredoč.
Skrajšano spregajo se tudi: smeti, smem, znati, znam, dospeti, dospem, umeti, umem.
(K vzoru III.)
1.	Popolnoma po vzoru III. se spregajo samo glagoli IV. verste, v zdanjem času in dotičnih deležnikih in v velevnem naklonu se ga deržž tudi glagoli III. verste, v sestavljenih časih pa in naklonih, kteri se ravnajo po nedoločniku, drže se ga vsi glagoli II. verste.
2.	Tretja oseba množnega števila v zdanjem času ima pri nekterih glagolih samo daljšo obliko (-ijo), deležnik pa se vendar dela le iz krajše, n. pr. nosijo—noseč, hvalijo—hvaleč itd.
3.	Glagoli III. verste na -eti, vjemajo se v tistih časih in naklonih, ki jih izpeljujemo od nedoločnega naklona, bolj z vzorom II, samo da imajo v deležnikih preteklega časa polno-glasni c iz nedoločnega naklona, torej n. pr. prileteti—prile-tevši, priletel, —letelo; želeti—poželevši, želel, želela, želelo.
Terpna oblika.
§ 137. Kaj je terpna oblika, slišali smo v §§. 108 in 111.
Razen deležnika preteklega časa (§§. 127, 2.), slovenski glagol nima posebne terpne oblike.
Terpno obliko nadomeščujemo najraje z glagoli tvorne oblike.
Zlasti pa moramo vzeti glagol tvorne oblike takrat, kadar imenujemo podmet, ki kaj dela in kterega djanje prehaja na kak predmet; n. pr. Bog je vstvaril nebo in zemljo. Sosed je voli prodal in konja kupil. Učitelj podučuje učence, hvali pridne, svari in opominja nemarne.
V teh stavkih se naznanjajo podmeti: Bog, sosed, učitelj, kterih djanje prehaja na predmete: nebo in zemlja, voli, konj, učenci.
§. 138. Kadar pa hočemo lc zgolj naznaniti, da podmet stavka ne dela sam, marveč da neko tuje djanje tako rekoč terpi, pa ne imenujemo osebe ali reči, od ktere to djanje izhaja, tedaj dobiva glagol terpni pomen.
Daje se pa prehajavnemu glagolu terpni poman:
1. če se mu pridene povračavni zaimek sc (GI. §. 112): n. pr. Kodar solnče teče, povsod se kruh peče. Kar se rodi, smerti zori. Terta se sadi, gnoji, okopava, obrezuje. Hiša se zida. S pestjo se je zernjiče sejalo, snopje se na ramah znaša. Kruh se j 6, sejejedel in se bo jedel.
Naloga. Premenite prejšnje stavke v tvorne s tem, da imenujete primeren podmet, od kterega djanje izhaja; n. pr. Ljudje jedo kruh, so ga jedli in ga bodo jedli . . .
Opomba. Tako se pa terpni pomen ne more naznaniti, kadar je glagol že saro na sebi povrač&ven (§. 112), ali kadar je podmet stavka stvar živeča, na ktero se lahko nje lastna djavnost povrača. Smemo reči: n. pr. Danes se plese, jutri se bode delalo. Napačno bi pa bilo: danes se veseli, jutri se bo jezilo (namesto: danes se veselimo, jutri se bomo pa jezili). Napačno je: Kako se v cerkvi vede (namesto: kako se ljudje v cerkvi vedejo; kako naj se človek v cerkvi vede). Dvoumno je dalje, če bi se djalo: ta učenec se hvali, kadar hočemo dopovedati, da se ne hvali sam, ampak da ga hvalijo drugi.
2.	Terpni pomen se opisuje tudi s tretjo osebo množnega števila; n. pr. iščejo ga s pismi, hvalijo te (namreč ljudje).
3.	Terpni pomen se izrekuje, če se terpnemu deležniku preteklega časa pridoda pomožni glagol biti, bivati, namreč:
a)	za zdanji čas znanivnega naklona, n. pr. klican sem, vabljeni ste, tepeni so.
Opomba. Pravi zdanji čas more se samo s terpnim deležnikom nedoveršnih glagolov izreči.
b)	za pretekli čas, n. pr. Slaba sekira še nikoli ni bila s tnala ukradena. Dopolnjeno je, kar je bilo prerokovano po prerokih. Vprašan sem bil, kje sem bil ranjen. Klican sem bil, povabljeni ste bili Tepeni so bili.
c)	za prihodnji čas, n. pr. Ne sodite, da ne b o d e t e sojeni. Kar je storjeno, vse bode razodeto. Klican bodem, povabljeni bodete. Tepeni bodo.
d) za pogojni naklon; n. pr. Ce bi hruška bila cepljena, bilo bi nje sadje bolj čislano.
e)	za dopustni naklon, n. pr. Naj bode češčena vekomaj Božja modrost!
f)	za velevni naklon, n. pr. Bodi pohvaljena večna dobrota! Božje ime bodi češčeno!
g) za nedoločni naklon, n. pr. Bolje je biti hvaljen nego grajan. Težko je človeku zaničevanemu biti.
Naloga. Prepišite te le stavke, izrazite pa terpni pomen s terpnim deležnikom: Trava se je pokosila, posušila in spravila. Nabralo se je dosti klaje. Z njo se bode preredila živina čez zimo. Tudi žito se je poželo, nekaj se ga je že omlatilo in semlelo; dr^go se suši v kozolcih in se bode pozneje omlatilo, zvejalo, obravnalo in v žitnico shranilo. Krompir se bode na jesen izkopal, prebral in v klet znosil. Zelje se bode posekalo, otrebilo in na nožeh zrezalo.
Nepopolni in nepravilni glagoli.
§. 139. Glagol grem (glej opombo 5 na str. 109) ima samo zdanji čas in deležnike zdanjega časa (grede, gredoč, a, e); za prihodnji in pretekli čas se rabi osnova šed: šel, šla, šlo sem, si, je, bodem, bodeš, bode itd. Nedoločni naklon pa je zopet od drugega glagola, namreč liti.
Ta glagol: iti, idem (pridem, pojdem, doj-dem, prej dem, zajdem, snidem se) sprega se v zda-njem času in velevnem naklonu pravilno po vzoru II.; za pretekli in prihodnji čas pa prevzema tudi, kakor: grem, osnovo šed, torej šel (prišel, pošel, došel, prešel, zašel, sešel se je, bode).
Naloga. Prepišite te le stavke in prestavite glagole v pretekli čas: Danes gremo zgodaj v šolo in pridemo za časa. V šoli se snidemo otroci iz vse vasi, in čas nam hitro prejde. Po šoli pojdemo zopet domu, ker nam je pot znana, nobeden od nas ne zajde.
§.140. Nepravilno se spregata ho te t i, imeti, ki po nedoločnem naklonu spadata v III. versto, namreč:
m 1. hočem (čem)	imam,
g-2. hočeš (češ)	imaš,
' 3. hoče (če)	ima,
O 1. hočeva (čeva), -ve,	imava, -ve,
g 2. hočeta, (četa) -te,	imata, -te,
" 3. hočeta, -te,	imata, -te,
g 1. hočemo (čemo)	imamo,
g 2. hočete (čete)	imate,
•N< 3. hočejo (čejo, hote). •	imajo.
Velevni naklon: hoti,	imej.
Deležnik zdanjega časa:	
hote, hoteč,	imaje, imajoč,
„ preteklega časa:	
hotel, hotela, hotelo;	imel, imela, imelo.
hotel, hotla, hotlo.	
Glagolnik: hotenje, imetje.
Z nikavnico ne se v zdanjem času stapljata v: nečem, ne češ, neče, nečeva, nečeta, nečem o, nečete, nečejo (nete) — nimam, nimaš, nima, nimava, nimata, nimate, nimajo.
Z okrajšano obliko; čem, češ, itd. ne sme se začeti stavek, kakor se ne začenja s besedicami: ga, h, se, bom, boš, bo (Glej §. 56).
SUmufika Slovnica za najv. razr. Ij. Sole.
8
Osmi oddelek.
Prislovi.
§. 141. Kaj so prislovi, glej v §. 21, 7. Prislovi stoje navadno pri glagolu.
1.	Vprašavni prislovi: kdaj? odkod? dokod? kje? kam? kod? doklej? odklej ? kako? koliko? kolikrat? zakaj? čemu? n. pr. Kdaj se selijo ptiči od nas v toplejše kraje? Kam popotuje lastovica? Odkod vleče veter? Kam teče Sava? Kje izvira Soča? Kako se sprega glagol kleti v zdanjem času?
2.	Prislovi, ki znanijo čas (na vprašanje kdaj ?): zdaj, koj (tekoj), danes, nocoj, totodi, letos, precej, kdaj, še, potlej, jutri, drevi, k letu, kmalu, časoma, nekdaj, že, tedaj, včeraj, davi, sinoči, lani, predlanskim, prej, davno, kadarsi bodi, marsikdaj, malokdaj, vsegdar, vselei, nikdar, nikoli, zjutri, zvečer, zgodaj, prezgodaj, pozno, itd. n. pr. Danes meni, jutri tebi. Imej vsegdar Boga na misli. Hudoben človek nikdar ni srečen, Drevi utegne marsikaj drugače biti, kakor je
davi bilo. Zdaj zvoni. Prej delajmo, potlej bodemo počivali.
3.	Prislovi, ki znanijo kraj: tu, tukaj, tod, sem, tam, ondi, tje, kjerkoli, koderkoli, kamorkoli, nekje, nikjer, drugej, notri, zunaj, doli, spodej, gori, spredaj, sredi, zadi, povsod, zraven, blizu, daleč itd. n. pr. Bodimo kjerkoli, povsod je Bog z nami. Zunaj lep, znotraj slep. Jabelko ne pade daleč od jablane.
4.	Prislovi, ki kažejo način, kako se kaj dela ali godi: tako, drugače, marsikako, nikakor, izne-nadi, nenadoma, skrivši, visoko, globoko, lepo, slovenski, popolnoma, nagloma, na robe, narazno, tikoma, vedoma, labkoma, polagoma, samotež, n. pr. Zid stoji navpik. Orel leta visoko. Lan se da tenko presti. Majhen lonček hitro skipi. Bolje nekako, kakor nikakor. Ali samotež voziček pelješ? Vznak leži. Dež curkoma lije.
Naloga. Preberite §§. 125 in 126 te slovnice o prislovnih deležnikih.
§. 142. Vsak pridevnik s končajem srednjega spola lahko rabimo za prislov; n. pr. Sosedov sin lepo piše. Solnce svetlo sije. Ne govori pre-tiho; glasno povej, kar hočeš. Oče je sinu modro svetoval in ga je živo opominjal, pa bilo je zastonj. Roža in vijolica prijetno dišite. Preja je debelo predena.
Nekteri pridevniki na -ski se rabijo tudi s končajem moškega spola za prislove; n. pr. Moj
8*
brat govori nemški in angleški (ali pa: po nemško in angleško, tudi: po nemški in angleški).
§. 143. Prislovi načina, narejeni iz pridevnikov, lahko se stopnjujejo kakor pridevniki, najraje s končnico -eje; n. pr. čisto, čisteje, najčisteje. Janez piše lepo, Simen piše lepše, Štefan pa najlepše.
Nepravilno se stopnjujejo:
dobro dolgo j daleč ) mnogo 1 (veliko) ) malo berž blizu nizko visoko lahko
Opomba. Druge nepregibne besede (§. 21, odst. 6—9) se drugod v misel jemljo, tako zlasti: predlogi v tretjem oddelku o padežih (§§. 59—67), vezniki pav naslednjem devetem oddelku o stavkih (§§.149—153).
bolje	najbolje;
dalje, delj	naj dalje
več	največ
manj	najmanj
pred, prej	najprej
bliže	najbliže
niže	najniže
više	najviše
laglje, lože	najlaglje.
Deveti oddelek.
O stavkih.
§. 144. Stavek je ali prost ali pa zložen, po tem, koliko misli razodeva; n. pr. Kopriva žge. Jabelko je rudeče. Nož je orodje. Učimo se. — Pomagaj sosedom in oni bodo tebi pomagali. Kadar solnce vzide, oblede zvezde. Kakor se posojaj e, tako se povračuje.
Prosti stavki.
§. 145. Prosti (edini) stavek je gol ali pa razširjen. Gol je stavek, kadar ima samo podmet in povedek (subjekt in predikat). Kadar je povedek druga ktera beseda a ne glagol, pripenja se tak povedek k podmetu z vezjo; sem, si, je itd. Podmet, povedek in vez so glavni členi stavka; n. pr. Drevo raste, čebela brenči. Voda teče. Volk tuli. Žito zeleni. Ilovica je mehka. Steblo je votlo. Svinec je težak. Praprot je rastlina. Sipek je germ. Jastreb je tica ujeda.
Opomba 1. Brez glagola ne more biti stavka. Včasih se vendar vez zamolči, n. pr. mladost norost.
Opomba 2. Podmet stavka je sploh v pervem padežu; samo pri nikavnem n e - b i t i stoji v drugem padežu; n. pr. Gospoda ni tukaj. Velikega mraza ni bilo.
Razširjeni stavki so taki prosti stavki, kteri imajo poleg glavnih členov še druge besede, ki se z njimi podmet ali pa povedek bolje določuje. Besedam, s kterimi se bodi podmet bodi povedek bolje določuje in pojasnjuje, pravi se stranski ali pritični členi stavka; n. pr. Mlado drevo čversto raste. Pridna čebelica veselo brenči. Gladni volk tuli. Petelinovo perje je pisano. To drevo je šibko. Vse rastline serkajo s koreninami vlago iz zemlje. Umetnost je vsakemu koristna. Snaga je Bogu draga. Popisan papir ni čist. Suha zemlja je terda. Vadite se pridnosti že v mladosti. Bog je povsod z nami.
Naloga. Povejte, ktere besede so v prejšnjih stavkih stranski členi in ktere izmed njih določujejo podmet, ktere povedek.
§. 146. Gole stavke razširjamo:
1. če pridenemo k samostavniku pridevnik, zaimek, številnik ali kak samostavnik v drugem padežu ali pa samostavnik združen s predlogom. Besedam, s kterimi samostavnike v stavku tanje določujemo, pravimo: prilastki; n. pr. Staro drevo se ne da pripogniti. Morska voda je slana. Tergamo zrelo sadje. Moj nožič je oster. Bolje je hranjeno jajce kot sneden vol. Ta hiša je visoka. En učenec je izdal Gospoda. Vsako četerto leto je
prestopno. Skorja mladih dreves je gladka. Zaupanje v Boga okrepčuje terpečega. Mana je imela slast kakor kruh z medom. Zdravje je največe bogastvo.
Naloga. Dajte k sledečim samostavnikom priležne pri-; lastke. David je premagal — Goljata. — vertnik (vertnar) zaliva — cvetica, odrezuje — veje. Jelka je — drevo. Ovca je — žival. Iz — lubja delajo čreslo. Iz — semena delajo olje.
—	ptiči hitro plavajo. Oče je glava —. Orla imenujejo kralja —.
—	obleka je topla. — hiše so terdne.
2.	Če kak glagol ali pridevnik, da bi se bolje razumel, s ktero besedo dopolnimo. Vsaka beseda, s ktero naznanjamo, na koga se nanaša djavnost ali pa lastnost podmeta, imenuje se predmet ali dopolnilo.
Glagoli in pridevniki, ki potrebujejo dopolnila, imenujejo se predmetni; n. pr. Po noči vidimo na nebu zvezde. Slišim ropot. Eibe imajo merzlo kri. Ne verujte prilizoval-cem! Dajajte miloščino ubogim! Ezav je prodal Jakobu per-vorojenstvo. Mati je obdarovala otroke s sadjem. Jouatan je bil Davidu zvest. Natergajte cvetic. Vsak delavec je vreden plačila. Iskra velik ogenj užge.
Naloga 1. Poiščite v prejšnjih stavkih predmetne glagole in pridevnike, in podčertajte predmete, s kterimi se dopolnjujejo.
Naloga 2. Izpišite iz §. 59 te slovnice glagole ali pridevnike, ki so tam dopolnjeni z drugim padežem.
Naloga 3. Izpišite iz §. 60 v slovnici stavke, kjer je predmet v tretjem padežu.
3.	Kadar k povedku pridamo besede, s kterimi bolj na tanko naznanjamo, kdaj, kje, kako ali zakaj se nekaj dela ali godi. Takim besedam, s kterimi določujemo čas, kraj, način ali vzrok djavnosti, pravi se pri si ovna določila.
§. 147. Prislovno določilo izrekujemo ali z golimi prislovi, tudi prislovnimi deležniki, ali s samostavniki, ki imajo pri sebi predloge, ali jih pa tudi nimajo, n. pr.
Določilo časa: Velike skerbi zgodaj lase ubelijo. Previdnost nikoli ne škoduje. Imejte vsegdar Boga pred očmi! Pomagajte hitro! Pridite berž! Poleti je dan najdaljši. O sv. Mihelu dozori ozimno sadje. Planinar mora na zimo v nižavo. Jabelko je zjutraj zlat6.
Določilo kraja: Z resnico najdalje prideš. Zrak obdaja našo zemljo z vseh strani. Solnce zahaja za gore. Koža rase na ternju. Ozka cesta pelje v nebesa. Glas se razlega po logu- Pojdite na ravnost. Prevzetija se povsod spotika.
Določilo načina: Vrana počasi leta. Zrele jagode prijetno diše. Skerjanec lete poj6. Glas grede rase. Laž hodi ob eni nogi. Govorite na glas. Suha derva gore s plamenom. Vrata so na stežaj odperta.
Določilo vzroka in namena: Ves se tresem od straha. Od šale glava ne boli. Setev se je po dežju opomogla. Savel je preganjal Davida iz zavisti. Pervi stariši so bili za svojo nepokorščino iz raja izgnani, človek je stvarjen za delo.
Naloga. Odgovorite na ta-le vprašanja in podčertajte prislovne določke: Kdaj je najbolje učiti se? Kdaj je treba potrebnemu pomagati? Kdaj se seje jaro žito? Kdaj se začenja pomlad? Kdaj začenja drevje cvesti? Kje leži Gradec, kje Ljubljana, kje Terst? Kje je bil sv. Mohor škof?
Kje rada lastovica gnjezdi? Odkod vlečejo merzli vetrovi? Kam se vzdigujejo soparji ? Kako pojejo ptiči spomladi ? Kako koraka pav? Po Sem poznamo ptiča? Zakaj biva otrok strah ovan ?
Zloženi stavki.
§. 148. Zložen stavek je sestavljen iz dveh ali več prostih stavkov, ki so zvezani v eno celoto; n. pr. Dvakrat meri, enkrat reži. Nebesa pripovedujejo Božjo slavo, in delo Njegovih rok oznanjuje vesvoljni svet. Tudi najboljši otrok, če pride v slabo tovaršijo, lahko se izpridi.
§. 149. Deli sestavljenih stavkov so prosti stavki, ter so ali glavni stavki ali pa stranski stavki.
Glavni stavek je vsak stavek, kteri sam ob sebi dopoveduje celo misel, n. pr. človek obrača, Bog oberne. Steblo se posuši, in zerno dozori. Vsa telesa so teška, za to pada tudi najmanjši prah k tlom.
Stranski stavek pa je tak stavek, kteri samo z glavnim stavkom vred izrekuje polno misel; n. pr. Kdor ne seje, ta ne veje. Kadar se bliska, ne hodi pod drevo- Kadar ni mačke doma, so miši dobre volje. Dokler si živ, delaj dobro; ko umerješ, ne bodeš utegnil. Kar te ne peče, tega ne pihaj. Nihče ne ve, doklej bode živel. Kdor čaka, tudi dočaka.
§. 150. Zloženemu stavku, ki ga sestavljajo sami glavni stavki, pravi se združno-zložen
stavek; če pa obstoji iz enega glavnega in enega stranskega stavka, takrat se imenuje poddružno-zložen stavek.
%
Združno-zloženi stavki.
§. 151. V združno-zloženih stavkih stoje stavki ali zgolj eden poleg drugega, ali jih pa vežejo vez-niki: in (i), pa, in pa, a, ter, tudi, pak, po tem; zakaj, kajti, zato, torej, za tega delj; ali, pa, toda, vendar, le, samo, sicer itd.
Posamezni stavki se odločujejo eden od drugega z vejico; če so daljši, deva se med nje podpičje (Glej §. 14); n. pr. Solnce vzhaja izza g<5r; po vsi okolici se dani. Delajte dobro, in ne pride hudo na vas. Naši predniki so za nas drevje sadili, sadimo tudi mi drevje za naše zanamce. Naša zemlja ima podobo krogle; tudi druga nebna telesa so okrogla. Varujmo se grehov; kajti grehu kazen za petami hodi.
Zdravje je velik dar Božji; za to moramo zelo ceniti ga. Miši so čebelam škodljivke; za to mora čebelar dobro paziti nanje. Noč ima svojo moč, dan pa je od Boga dan. Zdaj me mraz trese, zdaj spet vročina kuha. Žetev je sicer velika, ali delavcev ja malo. Rožice lepo cvet<5, pa vendar enkrat odcveto. Vse nas zapusti v smerti, le dobra dela gredo z nami.
§. 152. Združni (sporedni) stavki, ki imajo isti podmet ali isti povedek, ali ki imajo kteri drugi člen vkupno, imenujejo se skrajšani stavki; n. pr. Ogenj sveti in greje. Solnce, mesec in zvezde so nebna telesa. Jaz in ti sva učenca. Pravični in krepostni ljudje dobč plačilo pri Pogu. Rože in vijolice sprelepo dišč.
Skrajšani stavki se stikajo z vezniki: i n, i, n e 1 e, ampak tudi, ne samo, temne tudi, kakor — tako, nekaj—nekaj, bodi,bodi, ne — ne, ni — ni, niti — niti, pa, ali, ali pa, za to; n- pr.
Premičnice (planeti) in družice tekajo okoli stalnic. Severni aarodje delajo iz sobove (jelenove) kože ne samo obleko, temuč tudi šotore. Kakor konja tako rabimo tudi vola za vožnjo. Rastline serkajo potrebno vlago nekaj s koreninami iz zemlje, nekaj s listjem iz ozračja- čista voda nima ni barve ni duha. ^Pav ima lepo perje, pa gerde noge. Kovine se dobivajo iz zemlje bodi čiste, bodi (ali pa) v rudah. Živali nimajo uma; za to ne morejo ločiti dobrega od zlega.
Naloga 1. Razstavite prejšnje stavke v proste stavke, n. pr. Premičnice tekajo okoli stalnic. Družice tekajo okoli stalnic.
Naloga 2. Skerčite te le stavke tako, da bode iz več stavkov po en sam stavek: Drevo rase, drevo cvete. Hrast je gozdno drevo, bukva je gozdno drevo. Zidarji stavijo hiše, tesaiji stavijo hiše. Pri potopu sveta so poginili ljudje; pri potopu sveta so poginile živali. Korenino razločujemo na vsaki rastlini; deblo ali steblo razločujemo na vsaki rastlini. Žirafa ima dolg vrat; žirafa ima truplo kratko. Iz solitaija dela se smodnik (strelni prah), iz žepla dela se smodnik, iz oglja dela se smodnik. Jeleni žive v gozdih, jeleni se rede v zverinjakih. Ne bodimo skopi, ne bodimo zapravljivi. Iz zlata se kujejo denarji, iz zlata se delajo dragotine.
Kadar je v skrajšanem stavku več podmetov različnih, kar se tiče osebe, ravna se povedek po prednjejši osebi; n. pr. Jaz in ti poj deva skup. Ti in tvoj brat lepo pišeta.
Ce so podmeti različnega spola, ima v povedku moški spol prednost pred ženskim, ženski prednost pred srednjim spolom; n. pr. Sin in hči sta odšla. Ljudje in živali so poginili.
Poddruzno-zlozeni stavki.
§. 153. V poddružno-zloženih stavkih nadomeščuje se s stranskim stavkom bodi podmet, bodi po-vedek, prilastek, predmet ali pa prislovni določek glavnega stavka; n. pr.
Stranski stavek nadomeščuje podmet: Kdor laže, tudi krade. .Kdor se ter na boji, ne bo natergal rož. Kar škoduje, to uči. Otrokom se spodobi, da so vljudni. Kogar je kača pičila, ta se zvite vervi boji. Da solnce stoji, to je gotovo.
Stranski stavek nadomeščuje povedek: Bog je tisti, kteri je vse stvaril. Lažnik je, kdor drugače govori in drugače misli. On bi bil rad to, kar je bil njegov oče. Stranski stavek nadomešča prilastek: človek, kteri greši, vreden je kazni. Deček, ki sem hodi, je moj prijatelj. Vodi, ktera iz zemlje izvira, pravimo studenec. Bog je dal Mojzesu zapoved, naj odpelje Izraelce iz Egipta. Dela, ktero danes lahko storiš, ne odlagaj na jutri. Ni ga človeka, da bi vse vedel. Stranski stavek je namestnik predmeta: Ne voli za prijatelja, kogar ne poznaš. Izpolni zvesto, kar si obljubil. Ne verjemi tem, kteri se ti prilizujejo. Gospod Jezus je pred napovedoval, da od mertvih vstane. Vsak človek si želi, da bi bil zdrav. Kogar Bog ljubi, tega kaznjuje.
Stranski stavek stoji namesto prislovnega določila:
Kadar nevihta prej de, oglasi se zopet ptiči v logu. Tergaj hruške, kadar so zrele. Ptič ne leta, dokler mu peruti ne zrase j o. Terta se joka, predno rodi. Hudobneža pomi-luj, ko se mu najbolje godi. — Kjer je odperto, tam stopi notri; kjer je zaperto, tam poterkaj. Ne kopaj se, kj er j e globoko. Koder jagnjiče skače, da Bog tudi paše. Kjer laž k6si, tam ne večerja. Vsaka tica rada tje leti, kjer se je izvalila. Truplo se verne tje, odkoder je bilo vzeto. — Govori tako, da te razumem. Kakoršno je bilo življenje, takšna bode tudi smert. Kakor nase-ješ, tako bodeš žel. čim više kdo stoji, tem niže more pasti. Več ko je lažnikov, laglje se izve resnica.
Stranski stavek lahko stoji pred glavnim stavkom ali za njim, ter se loči od njega z vejico, če pa stoji sredi glavnega stavka, imeva vejico pred seboj in za seboj; n. pr. K d o r n 8 dela, naj tudi ne je. Naj nej^, kdor ne dela. Ta, kdor ne dela, naj tudi ne je.
Naloga 1. Poskušajte iz zgornjih zloženih stavkov narediti proste stavke s tem, da stranski stavek zamenite s primernim samostavnikom, pridevnikom itd. n. pr. Lažnik tudi krade. Bog je stvarnik vsega itd.
Naloga 2, Odgovorite na ta le vprašanja z zloženimi stavki: Kdo ima kmalu dosti ? Kdo bode povišan in kdo ponižan? Kaj se spodobi kristijanu ? Kaj se samo hvali? Kteri učenci bivajo v šoli pohavljeni ? Koga nihče ne hvali?
Česa je učitelju mar? Komu ne smemo zaupati? Cesa bi se nekdaj kesali? — Kdaj se mora železo kovati? Kdaj je prišel Jezus s svojimi starši v Jeruzalem ? Kdaj vidimo mavrico na nebu ? Kje se žito ne ponaša dobro ? Kje ni prepira ? Kako se imamo vsegdar vesti ? Kako govori od-kritoserčni človek? Kako teče naše življenje? Zakaj je treba slišati dva zvona ?
§. 154. Kak pregovor, kak stavek iz ktere knjige, ali kar je kdo rekel, lahko na ravnost, od besede do besede povemo.
Po navadi stoji pred takim dobesednim govorom ali izrekom vvodni stavek, za kterim se dene dvopičje (:). Ako pa vvodni stavek stoji v sredi govora, kterega od besede do besede ponavljamo, ali če prihaja za njim, loči se od njega z vejico. Verh tega se tak govor ali izrek rad Se od spredaj in zadaj oznamlja z ušesci. N. pr. Oče je zbudil svoje otroke, rekoč: „Vstanite, napravite se!" — BViditedjal je oče, „solnce, luno in zvezde je naredil Bog in odkazal jim pot po nebeški terdnini." — „Kaj pa Sumlja za tem germovjem?" vpraša deček.
Naloga. Pridenite tem le izrekom vvodne stavke : Sveta pri modrem išči! (Tobija sinu). Kdor maže, temu kaže (Pregovor). Kakoršno delo, tako plačilo (Pregovor). Kje je tvoj brat ? (Bog Kajnu). Bog se napuhnjenim ustavlja, ponižnim pa daje milost. (Sv. Peter.) Dajte cesarju, kar je cesarjevo, in Bogu, kar je Božjega (Jezus Izraelcem).
§. 155. Včasih pa tega, kar je kdo govoril, ne ponavljamo na ravnost, od besede do besede, marveč samo pripovedujemo o tem. Tedaj se tak govor odločuje od vvodnega stavka z vejico, in pristavi se mu veznik da, pri velevnih stavkih pa naj; n. pr. Salomon pravi, da ni nič novega pod solncem, in da nihče ne more reči: Glej! to je novo. Pregovor pravi, da je boljši dober glas kakor zlati pas. Oče je zbudil otroke in rekel, naj vstanejo in se naprav i j o.
Nauk,
kako se pisma ali listi in opravilni sestavki pišejo.
Vvod.
(Učitelje m.)
Listi in opravilni sestavki, s kterimi razodevamo svoje misli drugim, zlasti nepričujočim, so v vsakdanjem življenji tako navadni, tako koristni in vSasi neogibno potrebni, da je današnjega dne res milovanja vreden, kdor ne zna takih pismenih naznanil sestavljati. Zelo mora torej mar biti vsakemu, da se nauči, kako se listi ali pisma spisujejo.
Pervi nauk o tem daje šola, zlasti pa ljudska
šola.
Vpraša se samo, kako naj šola pri tem nauku ravna, in doklej naj gre v njem.
Če preudarimo, kaj so listi in opravilni sestavki sami na sebi, vidimo, da so niz ali versta
stavkov, t. j. z besedami naznanjenih misli, ktere so za neki namen ubrane ali zverstene. Kdor pa hoče v neki namen stavke stikati, ta mora prej že znati misliti in svoje misli pravilno vezati.
Potrebno je pa tudi, da djanje in nehanje vsakdanjega življenja že nekoliko pozna.
Iz tega se vidi, da je posebnemu nauku za pisanje listov in opravilnih sestavkov še le čas, ko podučevanje v ljudski šoli k koncu gre, ko so vse slovniške vaje v maternem jeziku dognane in je tudi učenec že zmožen, da potrebe in opravila družbenega življenja razume. —
Za opravilne sestavke velja to brez izjeme; pa tudi za sestavljanje pisem učenci sploh niso zmožni, kakor še le tedaj, ko so bili za to pripravljeni z vajami v branju, v dopovedovanju tega, kar so brali, v učenju na spomin, v popisovanja reči, ktere jih obdajejo, v zapisovanju svojih misli in čustev, ki so jih v raznih okoliščinah imeli.
Vendar pa bode dobro in koristno, da se z malimi, umevnimi pisemci že prej začne. Kdaj pa naj se začne s tem ukom, to se mora prepustiti učitelju samemu, da on presodi po zmožnosti svojih učencev.
Narekuje naj jim in prepisati daje kratke, lahko umljive liste. Vsak list naj jim dobro razloži in razbere stavek za stavkom in naj jim po tem da primerno nalogico, nebi li mogli napisati sami podobno pisemce, to se ve da o takih rečeh, ki so jim popolnoma znane.
Zlasti se pocU dobra prilika k vadbi v sestavljanju listov, kadar učitelj pri slovniških vajah pride do zaimkov, ki se v pismih pogostoma rabijo. Kar se pisave same ali zloga tiče, naj se polagoma napreduje od manj teškega k težjemu; namesto samih prostih pripovedovavnih stavkov naj se malo po malo vpeljujejo vprašavni in želevni stavki in med glavne naj se vplete po kteri postranski stavek. < Važen pripomoček k temu, da učenec zadobi ročnost in umetalnost, ktere je treba k sestavljanju listov, bodo mu popisi, kakoršnih najde za posnemo v Berilih. Tudi v tem naj učitelj mladino uri in vadi. Popisujoč to ali uno reč, navadi se učenec misli po nekem razumnem redu sestavljati in zastran reči, ki jih je kje vidil, določno pripovedovati, kaj je na njih spomina vrednega.
Tudi z opravilnimi listi lahko se po malem že prej začne, zlasti z zapiski domačega gospodarstva, z računi, naznanili, popotnicami, prejemnimi listi, dolžnimi pismi itd.
Tu bode učitelj učencem najpred pripovedavaje razlagal opravila, ki se primerjajo v vsakdanjem življenju, in na ktere okoliščine je pri njih treba paziti.
Iz tega bodo učenci malo po malo zapopadli, čemu je ta ali <5ni sestavek potreben in zakaj mora biti takošen in ne drugačen. Učitelj naj jim daje primere, ter naj jim razloži, kaj je pri vsakem poglavitno, da bodo razumeli. N. pr. da se v pre-jemnem listu mora povedati, kdo je prejel, kaj je
Slovenska Slovnica za najv. razr. ]j. gole.	9
prejel, od koga in kdaj je prejel? ali pa v pobotnici: koliko denar j ev je kdo prejel, od koga, zakaj in kdaj? ali v računu: ktero delo je storjeno ali ktero blago je oddano, po kteri ceni, koliko znese vse skup v denarjih, kdo izdaja račun in komu?
V zadnjem razredu po tem naj se učencem da v roke le-ta Nauk, ki bo vodilo tako za učenca kakor za učitelja.
Deli se na dvoje: pervi del govori o pismu ali listu, drugi pa o opravilnih sestavkih.
Opravilni listi na konci pervega dela so tako rekoč most, ki pelje k pravim opravilnim sestavkom.
Kdor pregleda, kaj ima ta nauk v sebi, spoznal bode tudi red, ki koristnemu podučevanju najbolj služi; najpred gred6 primeri ali zgledni sestavki, za njimi poduk, in na zadnje so naloge.
Pri pismih različnega zapopadka niso povedane naloge, ker se v vsakem primeru posebej ravnajo preveč po okoliščinah, kakor da bi se dale z besedami omejiti. Tudi jih bo lahko najti učitelju, ako pisma, ki so tu v bukvah, z učenci prebira in dobro pretresuje. Berž pri pervem pismu n. pr. ponudi se naloga, ki se lahko učencem da, namreč, da napišejo odgovor na to pismo. Koliko da more učenec pri tem pokazati samostojne djavnosti, to bodemo razumeli, če reč bolj na tanko premislimo. Sploh se more reči, da bode odgovor na Janezovo pismo v sebi imel zahtevana sporočila in pa zahvalo
za skerb in sočutje. Vendar, gledč na zapopadek Janezovega pisma, labko si mislimo nekoliko mogočih prigodkov, n. pr.
v t
a)	Simena in brata njegovega je huda ura zajela, in nista našla nikjer zavetja.
b)	Nevihta ju je vjela, ali ona sta našla streho, kamor sta se skrila.
c)	Vidila sta, da se strašna nevihta bliža, pa sta še vendar srečno dospela domu, predno se je ulilo.
Drugačne naloge so speljane v tre tj em pismu. Kar se je namreč pred samo v poglavitnih rečeh povedalo, dopoveduje se tukaj obširno in tudi z manjšimi okoliščinami.
Sploh za učitelja ne bode teško, najti pripravnih primerov. Samo' da učencem ne bode dajal takih pisem, kjer bi imeli govoriti o rečeh, ktere so jim čisto neznane ali za ktere jim manjka naravne besede. Za to se tudi izmed, danih primerov ne more vsako pismo vzeti, da bi se na-nj odgovor napisal, niti da bi se obširneje izdelalo. Z mnogim se ne da drugo storiti, kakor da se z mladino prebere in da se razjasni, kaj pismo v sebi ima, in pove, ktere so mu poglavitne misli. To poslednje je koristna vaja pri vsakem listu.
Pri opravilnih listih in sestavkih so pridjane nektere naloge, to da učitelj ni primoran samo njih deržati se.
Kar se zlasti tiče opravilnih sestavkov, bilo je pred vprašanje zastavljeno, koliko je v tem ljudski'
9*
šoli storiti. Ne sme se tu pozabiti, da namen ljudske šole ni, izobraževati mladež za kak poseben stan. Tudi je treba pomisliti, da po zdanjih razmerjih tergovstva bivajo nektere verste opravilnih sestavkov tiskane ali litografirane, in da treba samo dostavljati, kakor kje okoliščina nanese; n. pr. nakladni, vozni listi, računi, pobotnice zastran obresti, menice; druge neke verste nasproti pa da se zavoljo svoje važnosti ne sestavljajo brez pomoči kakega pravnika, n. pr. dolžna pisma, pogodbe, oporoke; in zadnjič da je za največ opravilnih sestavkov potreba vedeti in poznati razne okoliščine, v kakoršne človek priti utegne, ki so pa učencem ljudske šole še premalo znane. Takih torej še lahko zapopasti ne morejo.
Ali z druge strani je ravno naloga razumnega začetnega podučevanja, in lepa njegova zasluga, da se po njem, kar je visoko, detinjemu umu in spoznanju malo po malo približa in da, kar je teško razumljivo in nenavadno, mladini malo po malo postane bolj jasno in znano. To velja sploh za vse predmete, ki se v ljudski šoli uče, in torej tudi za opravilne sestavke. Gori se je že govorilo, kako je učitelju najpred ravnati. Ta le nauk pa kaže metodični razvoj dotičnih vaj. V njem je več verst opravilnih sestavkov, kakor to najbližja potreba učencev zahteva; to da ni da bi učenci morali sestavljati vse, kakor jih ima ta nauk. To bi bilo teško mogoče, in tudi bi zelo ne koristilo. Ali razume naj jih učenec vse; po njih naj se duševno
vpelje v opravilstvo družbenega življenja, naj se pripravi za okoliščine, ki se lahko vsak dan primerijo, in ki jih je treba časih nagloma, vselej pa zrelo preudariti; in sploh naj se do dobrega prepriča, kako nam je pri opravilih neogibno potrebna previdnost, natančnost, rednost in pravilnost v mišljenju in izreki tega, kar mislimo, če nečemo priti v občutljivo škodo. To je najimenitnejša stran vsega poduka o opravilnih sestavkih.
Kdor pravilne sestavke tako zapopade in raz-nme, temu tudi ne bode težavno sestavljati jih.
S tem, kar se je dotod reklo, dosti je naznanjena učna snov, ki jo obsega ta Nauk; drugo povč knjiga sama.
I. Pisma ali listi.
a) Pisma različnega zapopadka.
Primeri, i.
(Vprašanje.)
Ljubi Šimen !
Močno me skerbi, da se ni morebiti tebi in tvojemu bratu včeraj pripetilo kaj neugodnega. Zakaj komaj pol ure potem, ko sta od nas bila odšla, pripodila se je strašna nevihta; blisk in grom, hud vihar in ploha, kakor da bi iz škafa lil. Ko je pri nas že curkoma lilo, utegnila sta Vidva na pol poti biti. Moji materi je bilo žal, da je Vaju pustila. Pa ker si Ti rekel, da Vama je oče določil uro, kdaj imata domu priti, ni Vaju hotela ustavljati. Ko je pa začel vihar razsajati, smo Vaju. vsi milovali: „Ali sta že doma?" — „Saj je ob poti dosti hiš, kjer lahko najdeta zavetje." — ,Da bi jima le serce ne upadlo od hude ure L" „1! Simen se ne preplaši tako hitro, bode že bra-teca spravil naprej!"
Tako smo se pogavarjali in eden drugega tolažili. Vsi pa so mi terdo naročevali, da naj Ti pišem in vprašam Te, sta li srečno domu prišla in kako se Vama je po poti godilo ? Nam vsem, sosebno pa moji dobri materi bodeš jako ustregel, če nam obširno popišeš, kako sta včeraj hodila. Stori to še danes in ne izpusti tudi najmanjšega prigodka, ki se je Vama morebiti pripetil.
Med tem moram Ti odkrito povedati, da bi jaz včeraj bil stokrat raji z Vama ob hudi uri in plohi, kakor doma pod streho; no to se ve da kaj takega bi pred materjo ne smel ziniti. Bodi zdrav!
Tvoj
Janez.
V Svetem Vidn, dne 30. rožnika 1873.
2.
(Naznanilo.)
Draga sestra !
Veseli se z nami! Jakop je prišel domu. Včeraj, ko smo ravno pri večerji sedeli, stopi nenadoma v izbo. Lahko si misliš, kako smo se razveselili. Ljuba naša mati malo da se ni jokala od veselja! Jakopa sem komaj spoznal, tako zelo se je preme-nil; večji in krepkejši je in ogorelih lic. Vidi mu se, da je živel v južnih krajih.
Berž po pervem sprejetju in pozdravljenju je poprašal po Tebi, po svaku in Vajnih otrokih, kaka se Vama godi, ali sta dobila njegova pisma itd.
Vprašanja in odgovarjanja ni bilo konca ne kraja. Polnoč je že odbilo, ko smo se še vedno menili, dokler nas ni mati opomnila, da je Jakop truden in potreben počitka. Jakop mi je naročil, naj Ti poročim, da se je vernil, in naj Ti naznanim, da ga je misel, berž kakor v Ljubljani najsilniše reči opravi, na nekaj dni k Vam podati se- Pozdravljamo in poljubljamo Vas vse.
Tvoj
odkritoserčni brat V Ljubljani, 20. vinotoka 1873.	Jože.
3.
(Prosilni list.)
Preljubi Blažek!
Bukve s podobami, ki mi si jih v nedeljo kazal, dopadle so mi tako, da hočem očeta zaprositi, da bi mi tudi take bukve kupil. Prosim, bodi tako prijazen, in posodi mi jih za en dan, da jih morem očetu pokazati. Verne Ti jih zopet nepokažene
Tvoj
France.
V Postojini, 12. grudna 1873.
4.
(Isti list obširneje.)
Ljubi Blažek!
Ko sem v nedeljo pri Vas bil, kazal si mi bukve, v kterih so podobe vsakoverstnih rastlin, kakoršnih ima naš kraj. Vsaki podobi je pridano
ime rastline, ktero pred oči postavlja, in pa kratek popis od nje. Spoznal sem marsiktero zelišče, ki sem ga kdaj v gozdu ali na travniku vidil, ter sem iz Tvoje knjige zvedel, kako se mu pravi in kaj ima spomina vrednega na sebi. Bukve so mi tako dopadle, da si jih ne morem iz glave izbiti. Sklenil sem bil, da bodem vsak belič, ki ga kje dobim, dotle hranil, da mi bode moči kupiti si jih.
Menda se spominjaš pregovora, kterega nam je gospod učitelj nedavno razkladal: Človek obrača, Bog oberne." Danes sem se prepričal, daje resničen, čuj, kaj seje zgodilo! Ob petih pride oče s sprehoda ter mi pove veselega obličja, da je srečal našega gosp. učitelja. Malo po tem me pokliče v svojo izbo, pa mi reče: „France! tvoj učitelj je s tabo zadovoljen; to me veseli. Tudi jaz bi tebi rad kako veselje napravil. Premisli, kaj bi ti sosebno ljubo a ob enem tidi koristno bilo, pa mi jutri povej."
Ne morem Ti, Blažek, dopovedati, kako mi je dobro delo, ko sem slišal očeta tako govoriti. Vesel mu poljubim roko ter sem se koj odločil.
Lahko si misliš, da ga hočem prositi za take bukve s podobami.
Od samega veselja pa nad lepimi podobami sem v nedeljo pozabil pogledati na tanko, kakšen naslov ima knjiga, ter ne vem, kako se prav imenuje, kdo jo je spisal in kje je na svetlo prišla.
Prosim Te torej, ljubi Blaž, pošlji mi te bukve še danes, in dovoli, da jih smem do jutri popoldne obderžati. Skerbno bodem pazil, da se ne zamažejo
niti drugače pokvarijo, in v določeni čas jih dobiš zopet v roke. Zanašam se na Tvojo prijaznost. Priporoči me Svojim ljubim starišem in daj mi kmali priliko, da Ti enako postrežem.
Tvoj
France.
V Postojini, dne 12. grudna 1873.
5.
(Zahvalni list.)
Spoštovani gospod stric!
Včeraj mi je moj dragi oče izročil Vaše ljubo pismo in lepo knjigo, ktero ste mi blagovolili poslati za godovno vezilo. Preserčna hvala, dragi gospod stric. Ne morem popisati veselja, ktero sem imel, ko sem jo začel pogledavati in ko sem toliko sprelepih podobščin v nji našel. Pridno bodem prebiral v nji popise rastlin in primerjal podobice z živimi rastlinami.
Vaš
hvaležni stričnik Bogumil.
V. . . dne____
6.
(Naznanilo in prošnja.)
Draga prijatlica !
Včeraj na večer nam je ljubi oče nazaj prišel, prej kot smo se ga nadjali in kot je sam namenjen bil. Razveselili smo sme, ali naše veselje se je koj
skalilo, ko smo zvedili, da ga je bolehnost prisilila, tako hitro verniti se. Lotila se ga je namreč mer-zlica, ktere se že štirnajst dni ne more znebiti. To ga je jelo zelo skerbeti, ter raje ni čakal, da bi doveršil opravila, zaradi kterih je bil izdoma, marveč je podvizal k svojim nazaj. Blaga mati upa sicer, da drug zrak in domača postrežba očetu kmali zdravje poverne, vendar je v veliki skerbi za-nj in ga nagovarja, da bi se s kterim zdravnikom posvetoval.
Znano Ti je pa, ljuba prijatlica, da ima naš oče od nekdaj veliko zaupanje do Vašega hišnega zdravnika, gospoda 1.1. Zato Te po materinem naročilu sprelepo prosim, nagovori ga, da bi berž ko more k nam v I. prišel, ter očeta pogledal in njega kakor tudi nas umiril.
Nekoliko nas pa tolaži že to, da se oče do zdaj še dobro počuti, če prav se je bal, da se danes merzlica poverne. Bog daj, da bi tako ostalo! Morebiti je to nasledek premenjenega zraka, ker pravijo, da ta prememba najraje pomaga pri merzlici. Upajmo, vendar preveč se na to ne zanašajmo. Vsikakor nas bi zdravnik najbolj potolažil.
Prosi ga torej, naj kmali pride, in prejmi naprej mojo serčno zahvalo za to prijaznost, ktero nam izkažeš.
Tvoja
odkritoserčna prijatlica I. I.
V I. dne 8. vinotoka 1873.
(Poročilo in prošnja.)
Prespoštovani gospod doktor!
Želeli ste, da bi Vam, blagorodni gospod, precej naznanili, ako bi se stan bolnega brata utegnil na huje oberniti. Žali Bog, da se je tako zgodilo. Zadnjo noč je prav nemirno spal, tožil je, da ga glava hudo boli in včasih se mu je vzdigovalo. Kakor ste ukazali, dal sem mu zapisanega zdravila ob določeni uri, in prosim zdaj, da bi ukazali, kako mi je dalje ravnati. Zelo zelo bi Vam bili hvaležni, ako bi blagovolili bolnika še danes obiskati, če bi Vam pa opravila tega ne dopuščala, lepo prosim, da bi mi po človeku, ki Vam to pismo odda, vedeti dali, kaj naj storim do takrat, ko Vam bode mogoče priti.	Vaš
ponižni služabnik V I. 29. grudna 1873.	I. I.
8.
(Popraševanje.)
Preljubi brat!
Kmali bo leto preteklo, da nismo besedice slišali od tebe. Zdaj smo iznenada zvedeli po popotnem človeku, da si v Celju v kovačnici gospodarja I. I. Lahko si misliš, kako smo mi vsi zavoljo tebe v skerbeh bili, ter se nismo mogli načuditi, kako nam moreš kaj takega storiti, ko vendar veš, da te vsi serčno ljubimo.
Naznani nam torej berž, kako se ti godi, kako ti je do zdaj bilo in zakaj si tako dolgo molčal?
Za terdno se nadjamo, da tega našega popra-ševanja ne pustiš v nemar, sicer bi morali misliti, kakor pravi oče, da si pozabil na četerto Božjo zapoved.
Mi doma smo, hvala Bogu, vsi zdravi in veseli. Serčno te pazdravljajo oče in mati, drugi bratje, sosebno pa	tvoj
zvesti brat Tomaž.
V Novem Mestu, 16. kimovca 1873.
9.
(Vošilo ali čestitanje.)
Preljubi oče!
Vaš god spominja me mnogih in velikih dobrot, za ktere sem Vaši ljubezni hvalo dolžen. Čutim, da nisem v stanu Vam te ljubezni poverniti, in vem tudi, da naj počnem, kar koli, ne bi mi bilo mogoče poplačati Vam vseh tistih skerbi, ktere sem Vam, odkar sem živ, prizadjal, ali popolnoma nadomestiti dobrot, ktere »em iz Vaših rok prejel.
Na misli so mi tudi blagi opomini, s kterimi ste tolikrat spodbadali me k marljivosti, svarili me zaradi mojih slabosti in napak, in sploh kazali mi pravo pot. Vem dobro, da ste blagi in prizanesljivi do svojega otroka in da zahtevate samo to, kar s svojimi močmi storiti more. Pa kar morem, to hočem z Božjo pomočjo tudi storiti; hočem biti
ubogljiv in priden in v vsem Vaše ljubezni vreden. Vsak dan hočem prositi svojega nebeškega Očeta za milost, da me poterdi v tem mojem sklepa.
In ako Vašim željam zadostim ter mi še posreči, da Vam zares veselje storim, tedaj bode, predragi oče, izpolnjena moja najserčnejša želja. Daj vsemogočni Bog, v čegar roki je vse naše življenje, da bi dnevi Vašega življenja srečno in veselo tekli; naj Vas tisočkrat blagoslovi za vse, za kar Vam moram hvalo vedeti, meni pa naj ohrani Vašo očetovsko ljubezen.
Poljubljaje Vam, dragi oče, roke sem in ostanem	Vaš
pokorni sin Štefan.
V	Podragi, 16. sušca 1873.
10.
(VoSilo za novo leto.)
Predragi starki!
Preserčno me veseli, da Vam spet morem vošilo za novo leto pisati. Ker ste tako dobri, Vas bode ljubi Bog še prav dolgo zdrave in vesele ohranil; in Vam še veliko veselja dal doživeti. Jaz 'bom storil vse, s čimer bi Vas razveselil, bodem pridno učil se in Vas lepo ubogal. To vam danes obljubuje, in bode tudi izpolnjeval
Vaš
hvaležni sin
V	... dne ...	Janez.
(Prošnja za odpuščanje.)
Predragi stariši !
V poslednjem pismu mi očitate moje dozdanje obnašanje. Zaslužil sem to; kajti lahkomiselno sem ravnal, in ne tako, kakor se spodobi za sina. Globoko čutim, da sem to svarilo zaslužil in da nisem vreden Vaše ljubezni.
Preudaril sem vse, kar mi v svojem listu na seree pokladate, ter sem sklenil pred Bogom, da mi volja Vaša od zdaj bode sveta postava, da se bodem pridno učil in v šoli spodobno obnašal. Moj součenec Juri, ki me je k marsikteremu nepremišljenemu djanju zavedel, ne sme več k nam zahajati; na mojo prošnjo mu je to gospodar prepovedal. Gospod učitelj mi je dovolil, da zamujene naloge ob pervih praznikih dodelani in dotegnem. Cetertek in nedeljo se ne ganem iz hiše ter bodem neprehehoma delal, dokler ne doženem, kar sem prejšnje dni zamudil. Za terdno Vam obljubujem, da se hočem poboljšati im da Vam vse žive dni več ne napravim žalosti, kakoršno ste zdaj zavolj mene imeli. Osrečujte me zopet s Svojo ljubeznijo!
Odpustite mi napake, ki jih iz celega serca obžalujem, in kterih slabe nasledke spoznam; z vso močjo si bodem prizadeval, da se nič več ne pregrešim.
Ko to dopišem, ljubi stariši, dognano bode delo današnjega dne, in predno ležem, hočem samo prositi Očeta nebeškega, da bi mi podelil moč
k izpolnjenju mojega sklepa in tako drage moje stariše oveselil s tolažbo, da imajo še v meni ubogljivega in hvaležnega sina. Naj nocoj zaspim v terdnem zaupanju, da se na me ne jezite, da mi zopet verjamete, in da še prisei čno ljubite
Svojega skesanega sina Janeza.
V Kranju dne 15. rožnika 1873.
12.
(Izgovor.)
Ljubi prijatelj !
Bukve te-le si imel že pred osmimi dnevi dobiti, kakor sem Ti bil ustno obljubil. Priznavam, da sem kriv, in prosim Te, da mi ta pot odpustiš. Mogel bi se sicer z nečim izgovoriti, pa se bojim, da Ti ne bode zadosti. Knjiga namreč je bila pred osmimi dnevi zares pripravljena, da se nazaj pošlje. Tu pride k meni najin prijatel Milan, zapazi knjigo, popraša me, kaj ima v sebi, in ko to zve, hoče jo po vsi sili imeti ter si jo za nekaj dni kar vzame.
Ali Ti je on to sam naznanil, kakor mi je obetal, tega ne vem, ali to vem, da samo zaradi njega nisem bil mož beseda. Odpusti, dragi prijatelj, in preženi nevoljo s to mislijo, da je Tvoja knjiga dvema prijateljema pripravila nekoliko prijetnih ur. Milan mi vsaj piše, da mu je neizrečeno v serce segla; pa tudi jaz Ti moram reči, da mi je od kraja do konca kaj zanimljiva bila. Kadar se
snideva, hočeva se — ko se Tvoje čelo zopet razvedri, — obširneje pomeniti o ti prelepi knjižici.
Ne vem, ali bi smel po tem takem k današnjemu pismu pristaviti prošnjo, da mi spet kake bukvice posodiš ! Pripravljen sem na ostre pogoje, če mi hočeš ustreči; bodi pa prepričan, da bodem tudi naj ostrejše izpolnil, samo da svoj pregrešek popravim.
Serčno Te pozdravlja Tvoj
Bogoslav.
V I., dne 18. velikega serpana 1873. 13.
(Prijateljske »Čitanje.")
Dragi prijatelj!
Štiri mesece je že, da mi nič ne pišete; ter še danes odgovora nimam na svoje zadnje pismo. To molčanje mi malo predolgo terpi, in začenja se mi čudno zdeti. Mislim in premišljujem, kaj bi bilo temu vzrok; pa ga ne morem nikakor najti.
Ste li morebiti bolni ? To menda niste. Ali morebiti ste se podali na pot? To v tem letnem času ne more lahko biti. Ali morda me več nimate radi? Na to še pomisliti nečem. — Tako si zdaj zmislim en vzrok Vašega molčanja, zdaj ga spet zaveržem; in nazadnje mi pri vsem tem ne ostane drugo, nego misliti si, da nekaj vendar le mora temu vzrok biti.
Res je, da dolgo molčanje ni da bi moglo (moralo) biti znamenje razdertega prijateljstva, kakor
Slovenska Slovnica za najv. razr. lj. Sole.	10
tudi pridno dopisovanje še ni dokaz stanovitnega prijateljstva. Ali ker ste prej tako pridno in pično odgovarjali na moja pisma, djal bi, da sem se nekako razvadil, verh tega so se Vaša prijazna poročila mojemu sercu tako priljubila, da mi, odkar molčite, zmeraj nekaj manjka; tudi sem v skerbeh za Vas. Prosim Vas torej, dragi prijatelj, rešite me teh misli, ki mi nepokoj delajo, povejte mi če tudi le z nekoliko versticami, da ste živi in zdravi, in da ste s svojo ljubeznijo vdani
Svojemu
Janezu.
V Gorici, dne 6. prosinca 1873.
14.
(Povabilo.)
Dragi Peter!
Izpolnjena je moja vroča želja. Kavno danes sem prejel od svojega dobrega očeta list, v kterem mi, — dobivši ugodna sporočila o meni, — dopušča, da na šolske praznike s seboj pripeljem prijatelja součenca, ki se je izverstno učil.
Kdo je ta tovariš, tega Ti ne potrebujem še le dopovedovati. Poskerbi samo za to, da bodeš, kakor bo preskušnja storjena in spričevalo v Tvojih rokah, berž pripravljen na odhod in' da z menoj vred nemudoma mestu pleča oberneš. Bodi si pa v svesti, da ne prideš med tuje ljudi. Moji stariši Te že poznajo iz mojih pisem, in Tvoja odlična spričevala bodo dobro misel, ki jo imajo o Tebi, še zvišala.
Kakor meščanu pa Ti bo dobro djalo, da bodeš nekaj tednov čisto gorsko sapo dihal; in jaz si bodem prizadeval, Tebi svoj dom, kolikor bo mogoče, prijeten storiti.
Kadar svojim dobrim starišem naznaniš, kar Ti tu pišem, ne pozabi, priporočiti me in reči jim, da prihodnjo nedeljo sam pridem, prosit jih v očetovem imenu, da Ti dovolijo iti z menoj.
Priserčno Te pozdravlja
Tvoj zvesto vdani France Podgornik.
V I., dne 24. malega serpana 1873.
15
(Priporočilo.)
Ljubi prijatelj!
Mladi Jugovič, ki Ti izroči ta listek, hodil je tukaj pri nas v šolo, in zdaj so ga njegovi roditelji poslali v Ljubljano, da se tam uči tergovino. Kako bi mu ljubo bilo, v tako velikem mestu, kjer nima ne ene znane duše, da najde saj enega prijatelja, kteremu bi se mogel pridružiti in ki bi mu včasi z besedo in djanjem na roko šel; tega ti, dragi Simen, ne potrebujem razkladati-
Za to bi mu iz serca rad polajšal toliko težavni stan; to da v tem oziru nimam razen Tebe nikogar, komur bi svojega ljubljenca Jugoviča priporočiti mogel.
Sprejmi torej prijazno tega mladeniča; berž se Ti bode prikupil. Pa je tudi vreden Tvojega prijatelj-
10*
stva in zaupanja, kajti poznam ga že več let in Ti moreni povedati, da je pameten in pošten mladenič, prijeten tovariš, in pa zanesljiv, zvest in veren prijatelj.
Z eno besedo, sprejmi ga tako, kakor si mene sprejemal, ko sem v Ljubljano prihajal vedrit se v Tvoji prijatelski tovaršiji, ter bodi prepričan, da napraviš veliko radost
svojemu odkritoserčnemu prijatelju Andreju.
Na Reki, 3. vinotoka 1873.
Poduk.
Pismo ali list je sploh pismeno poročilo, namenjeno neki osebi (včasi tudi več osebam). Pismo je namesto ustnega pogovora. Tudi pismene vloge na visoke osebe, da se spomnijo kake ustno izrečene prošnje (P romemori a, spomenica), 'n pa prošnje podane gosposki, so pisma glede na zapopadek, samo da po vnanji podobi uradno lice dobivajo. Pismo ali list zapopada v sebi to, kar bi pisec temu, kteri ga prejme, z besedo povedal, ko bi gal imel pred seboj. Ako na pismo pride odpis ali odgovor, ali če si dve ali več oseb ena drugi pišejo, tu postane med njimi dopisovanje (korespondencija).
List je pismen sestavek in kakor tak mora imeti na sebi vse lastnosti, ki se od dobre pisave sploh zahtevajo. Kdor se je torej naučil to, kar misli, na tanko, določno in jasno zapisati, ta bode tudi znal pismeno poročilo na koga sestaviti tako, da svoj namen dosegne. Toda ni še dovolj v listu paziti samo na to, kar se hoče komu poročiti.
Vsak drug sestavek je pisan brez ozira na bralca, bodi si ta ali drug; med bralcem in pisalcem
ni nobene posebne zveze, ali vsaj ni, da bi mogla biti. List nasproti je namenjen vselej neki določni osebi; iz njega se mora torej viditi, v kteri osebni zvezi so eden do drugega tisti, kteri si dopisujejo.
Na to je treba paziti temu, kdor pismo piše, in deržati se mora posebnih pravil, ki zadevajo nekaj pisavo, t. j. način, kako, in red, po kterem se dopovedujejo misli, ki se hočejo komu naznaniti (listovni zlog), nekaj pa vnanjo podobo ali obliko, ki jo ima list ali pismo. Nektera teh pravil imajo svoj začetek le v vpeljani navadi, pa bi grešil zoper lepo šego in vljudnost, kdor bi jih pustil v nemar.
a) O pisavi ali zlogu v listih.
1.	Kadar se zgovarjamo z drugimi, moramo deržati se nekih postav, kterih ne sme zanemarjati, kdor hoče čislan biti kakor človek omikan in čednega obnašanja. Karkoli se v spodobni družbi sme govoriti, dopuščeno je tudi v pismu povedati.
2.	Ker pri pisanju pisma imamo več časa in miru, da reč premislimo, kakor pa pri ustnem pogovoru, za to lahko besede skerbneje izbiramo in misli bolje zverstujemo, kakdr pri pogovoru, ko se beseda za besedo naglo izgovori, in izgovorjena naglo prejde, ter se marsikaka nepravilnost ne opazi ali vsaj ne zameri. Pismo pa po navadi pazljivo beremo, beremo časi po večkrat in ber6 ga morda tudi drugi, kterim ni bilo pisano.
Po tem, kako je pisano, sodi se o pisalčevem umu, o njegovi omiki in njegovem značaju. Kdor tedaj piše pismo, naj dobro preudari, kako ga napiše, da bode po slovniških pravilih uravnano.
3.	Kdor pismo prejme, more se ravnati samo in edino po tem, kar je pisano, ter mu ni moči, kakor se to godi pri besednem pogovoru, oberniti se na pisalea, — ki ni pričujoč, — naj bi mu to ali uno bolje pojasnil ali terdneje dokazal. Za to je treba, da pismo določno in očitno naznani, kar se hoče poročiti, in misli morajo biti tako v red djane in ubrane, da je razumeti, kaj prav za prav hočemo s pismom.
4.	če se že pri ustnem pogovoru mora človek ozirati na to, s kom se pogovarja, kaj še le pri pismeni menitvi. Drugače govorimo in pišemo, če je ta, s komer govorimo ali komur pišemo, nam v rodu, naš dobrotnik, naš prijatelj, naš višji ali podložnik, če je zdrav ali bolan, če je mož sivih las ali nežen deček, če }e vesel ali žalosten, malobeseden ali zgovoren. Naj zastran tega le nekaj v misel vzamemo. Višji stan zahteva globoko spoštovanje in včasih tudi veliko poniževanje, nižji stan pa vsaj tisto čislanje in ljubezen, ktero moramo sploh vsakemu človeku izkazovati. Z občutljivim in bolehnim človekom moramo nežno in rahlo, s prijateljem in znancem z zaupljivo odkrito-serčnostjo ravnati; vsem pa mora iz celega poročila biti očitno, da je mišljenje in čutenje, kakorš-
no se razodeva iz pisma, v resnici pisalčevo mišljenje in čustvo.
5. Dostikrat je že prav ponevedoma ktera nepremišljena ali napačno zabernjena beseda, kaka dvoumnost bila kriva, da pisalec s pismom ni dosegel, kar je hotel, marveč da je še škodo i zamero imel. V izbiranju besed previdnim biti velera nam tudi ozir na zvezo, ki je med nami in tistim, komur pišemo. Naj bolje nam pomaga pri tem, če smo ponižni ali skromni.
Kdor nima navade, sam sebe hvaliti in povzdigovati, ta se ne pregreši tako lahko zoper spodobnost in vljudnost.
b) O vnanji obliki listov ali pisem.
Vse, kar se ne tiče na ravnost reda, po kterem, in načina, kako so izrečene misli, ki jih pismo za-popada, vse to se šteje k vnanji obliki. Sem gre:
1.	Ogovor,
2.	vvod,
3.	sklep ali doveršek s podpisom.
1. V ogovoril imenujemo osebo, kteri je list namenjen, z zaznamnimi besedami, dajemo ji naslov. Za prijatle in znance najdejo se lahko take besede; tu govori prirojeni čut in ta nam da tudi spoznati razloček, ki je po vsebini pisma treba pri odgovoru na-nj paziti. Ta čut nam poreče, ali bodemo, kadar pišemo prijatelju, ogovorili ga: „dragi ali dobri, ljubi prijatelj, preljubi, predragi, spoštovani, mnogocenjen i,
preljub lj eni prijatelj! Ravno tako bode omikanemu človeku lahko presoditi, ali kaže prijatla ogovoriti po okoliščinah, ki so v pismu obširneje omenjene, ima li namreč pisati: »Moj srečni ali nesrečni, moj žalostni, ubogi, skerbni, prizanesljivi prijatelj! itd.
Drugače pa je, kadar se piše tujim in neznanim, starejšim in više postavljenim, in sploh takim, s kterimi nismo v prijateljski zvezi in razmeri. Dobra olika in šega zahteva tukaj, da jih ogovorimo z navadnimi imeni ali naslovi *).
V	listih na dobre znance sme se ogovor vplesti tudi v pervi stavek ali pa se postavi listu na čelo; n. pr. „Ne bi mi, dragi prijatelj, bil mogel bolj ustreči itd.", ali pa:
Dragi prijatelj!
Ne bi mi bil mogel bolj ustreči itd."
V	drugih pismih pa stoji ogovor zmerom nad pervo verstico, in tem više nad njo, čim višja je oseba, kteri se piše.
Tudi sredi lista, kjer v pismih na prijatle in znance stoji zaimek nti" ali „vi", rabijo se včisi ogovori prejemnikovemu naslovu primerni, n. pr. „Vaše Blagorodje, Vaša Milost" itd. **).
*) V prirtavku popisani so najnavadniši naslovi za ogovor, za pismo samo. za podpis in nad-p i s na pismih.
") Pišejo se najraje taki naslovi z velikimi začetnimi čer- • kami.
2.	V vod pisma pripravlja na njegov zapo-padek. Po navadi se v njem omenja prilika ali vzrok, zakaj pišemo. Pri prijatelskih pismih to ne dela take težave kakor pri drugih. Kolikor laglje in prosteje vvod na zapopadek pelje, toliko bolji je. Da se pa v tem vselej prava struna zadene, za to je treba dolge vaje v pisanju pisem.
V zgled in na izbiranje naj stoji tu nekoliko takih vvodov:
Imam čast, naznaniti Vam itd.
Veseli ni<5, da Vam morem dati ugoden odgovor na Vaš list itd.
Nadjaje se, da Vašemu Blagorodju ustrežem, dajem Vam vedeti, da —
Ne zamerite, da Vaše naročilo tako kesno izveršim.
Vsemu svetu znana plemenitost, prijaznost in dobrotlji-vost Vašega Blagorodja dajejo mi serce, da se v stiski k Vam zatečem. Jaz sem namreč itd.
Dovolite, prečastiti gospod, da se na Vas obernem v neki reči, ktero morem samo Vaši prijazni dobroti razodeti —
Močno mi je žal, da Vam ne morem izpolniti želje, izrečene v cenjenem listu —
Upam, da si za terdno prepričan o mojem odkritoserčnem sočutju do Tebe, ter da ne bodeš štel za golo vsakdanjo navado, če Ti tudi pri zdanjem radostnem prigodku izrečem svoje serčno veselje itd.
Zanašaje se na Vašo pravičnost, derznem se Vam, pre-blagorodni Gospod, vestno in odkrito razložiti dogodek, ki me je pripravil v nevarnost, zdeti se nevreden Vašega zaupanja, ter mirno prepuščam Vam, da sami razsodite, seni li v teh okoliščinah mogel drugače ravnati.
3.	Sklep. Kakor mora pismo imeti priličen vvod, tako mu se hoče tudi dobrega sklepa ali konca.
Sklep se podaja najlaglje iz tega, kar pismo obsega, ter je najbolje, da stoji s tem v neki notranji zvezi, če se pa tako ne more, odločiti je poseben odstavek sklepu pisma, ki se v dragem tako, kakor ogovor, ravna po višjem ali nižjem stanu tistega, komur pišemo.
Pisma znancem in prijatlom doveršujejo se navadno tako nekako: Bodi zdrav! Z Bogom !
Zeleč vsega dobrega Tebi in Tvojim, sem in ostanem Tvoj —
Ostani z Bogom in ljubi svojega —
Priserčno Tebe in Tvoje pozdravljaje, sem in bom vedno Tvoj -
Bodi prepričan, da ne neham nikdar biti Tvoj zvesti in odkritoserčni prijatelj.
Z Bogom, daj ter kmalu razveseli z odgovorom svojega — V duhu s Teboj žaluje Tvoj zvesti prijatelj — Tvoje dozdanje prijateljstvo mi je porok, da tudi zdaj ne ostane neuslišan Tvoj —
Bog Vas obvaruj in daj Vam učakati veselja nad Vašim — S celega serca sem Tvoj — Pozdravi svoje in spominjaj se svojega — Ne pozabi ni na tujem svojega nekdanjega in zdanjega odkritoserčnega prijatelja —
V pismih namenjenih manj znanim ali pa višjim treba je skeibno izbirati besede, s kterimi jih sklenemo. Taka pisma se sklepajo po navadi z zagotovilom spoštovanja in vdanosti ali pa s prošnjo za daljo prijaznost in dobrotnost, blezo tako le:
X globokim spoštovanjem podpisuje se — S popolnim (neomejenim) spoštovanjem štejem si v čast imenovati se —
Z največjim spoštovanjem podpisujem se (imenujem se) Vaše Blagorodnosti —
Z resničnim (posebnim, odkritoserčnim, stanovitnim) po-štovanjem Vaše Milosti —
Sprejmite, Preblagorodni Gospod! zagotovilo globokega spoštovanja, s kterim se podpisuje —
Priporočaje se ponižno Vaši blagi prijaznosti (dobroti) Sem —
Moja hvaležnost za ta dokaz Vaše dobrote bila bi tako velika, kakor je vsegdar bilo spoštovanje, s kterim ostajam —
Sebe in svoje v milost in okrilje Vaše Preblagarodnosti izročujoč, imam za čast, da se podpisati morem —
V	pismih na najvišje osebe, n. pr. knežev-skega rodu, povečavajo se ta zagotovila vdanosti na koncu še bolj:
Z najglobokejšo spoštljivostjo sem (ostajam) —
Poln veselega upanja pričakujem, da bo milostivo (do-brotljivo) uslišana moja ponižna (preponižna) prošnja, ter ostajam z najglobokejšim spoštovanjem —
V	pismih na višjo in odlično gospodo dodaja se na koncu še tudi navadni naslov, ki se vjema z naslovom v ogovorit in v listu rabljenim, ter se postavlja na koncu vsredi verste, n. pr.
Imam za čast z iskrenim poštovanjem podpisati se Vaše Blagorodnosti
vdani služabnik * I. I.
ali:
Ponižno nadjaje se mitostivega uslišanja o?tajam z najglobokejšo spoštljivostjo,
Vaše Škofje Milosti
prepokorni služabnik I. I
ali:
Ponižno podpisani si bode vseskozi prizadeval, da bi se prejete dobrote vrednega skazal, ter ostaja z najglobokejšo vdanostjo
Vaše cesarske Visosti
najpokornejši služabnik I. I.
V	pismih (vlogah, podneskih) na gosposke, zbore, društva itd. izpuščajo se sklepalne besede ter se na konci postavlja samo podpis, kraj in dan.
Podpis tega, ki pismo piše, ima po navadi razen kerstnega imena in priimka še izraz spoštovanja in vdanosti do tistega, komur se piše; n. pr. tvoj iskreni brat I. I. Vaš pokorni sin. — Tvoj odkritoserčni prijatelj. — Vaš vdani, verno vdani (voljni, pokorni, najhvaležniši) služabnik I. I. itd.
V	podpisu, zlasti kadar se tujemu piše, mora ime biti razločno pisano. Globoko spoštovanje mislimo, da kaže, če se med sklepom pisma in podpisom pusti več prostora praznega ter se ime postavi doli na desno prav na kraj pisma. V pismih na osebe, s kterimi prej nismo bili v nikaki zvezi, dodaja se podpisu imena in priimka tudi stan pi-salčev in po okolnostih še stanovališče.
Potrebna reč, ki se ne sme izpustiti, v pismu je, da se naznani kraj, kjer, in leto, mesec in dan, kdaj je pismo pisano. Pisalcu je najbolj priročno, če vse to na koncu postavi, ter se tudi (zlasti v pismih na višje) navadno zapisuje na levo pod zadnjo versto samega pisma. Za 6nega
pa, ki pismo prejemlje, zopet je zložneje, da kraj, leto in dan najde berž na začetku; za to se rado (v opravilnih sestavkih vselej) postavlja na desno nad ogovorom. Pa naj se že dene od kraja ali na koncu, samo da se ne izpusti.
Pismo brez naznanjenega kraja in časa ne samo da očitno kaže pisalčevo nemarnost, temuč mnogokrat izgubi tudi svojo vrednost za prejemnika, ker se to ali ono poročilo sodi tudi po času, kdaj je pisano, ter je marsikaj, o čemer govori pismo, še le mogoče prav razumeti, če se primeija čas.
4. K vnanji obliki lista se šteje tudi pisanje, kakšno namreč je, potem papir, zavitek, na dpi s (adresa) in pečat.
a) P i s. Včasih ne more biti drugače, kakor da se list z naglo roko napiše. V listih na znance in prijatelje ni v tem velike zamere, samo če so misli v dobrem redu postavljene, razločno izrečene in tako zapisane, da se dado brati.
To da vselej je to le iznimek in iznimki so redkoma dopuščeni. Že vljudnost in spoštovanje do prejemnika hoče, da smo pri pisanju paz-nejši in marljivejši, a nemarnost v tem nam utegne Gasili tudi škodovati.
Pred vsem drugim pismo bodi razločno pisano, da se brez spotike prebrati da, in da ne bode nikake pomote. In ker vsak želeti mora, da bi se že z vnanjo podobo pisma prikupil temu, komur je namenjeno, to naj si prizadene, da bode pisanje tudi za oko kar je moči lepo. Nespodobno je in
nepristojno, če se v listu kaj izbriše, prekriža, iz-sterže, med ver3te zapiše ali popravi; komaj da se kaj takega v prijateljskih pismih spregleda. Tudi se ne spodobi list s peskom tako posut odpraviti, da ga prejemnik mora otepati, predno ga bere. Da vzamemo dobro, černo tinto, to zahteva že razločnost
b) Papir. Za pismo je treba vzeti čist, obrezan papir. Barvni papir se sme sploh rabiti pri listih na znance; sicer pa se jemlje bel, likan papir, kakoršen se prodaja pod imenom listovnega ali pisemskega papirja.
Za pisma na kneževske osebe in za vloge na gosposke jemlje se cela pola, podol-goma v sredi pregnjena; za pisma na višje in za opravilne liste pa se jemlje pol pole pregnjene na četertine (četverka, Quartformat) in za prijatle in znance največ četertina pole, pregnjena na osmine (osmerka, Octavformai). V vsakem pismu pušča se zgoraj in zdolaj kakor tudi na levi strani čist ali prazen prostor in sicer po velikosti papirja.
o) Z a v i t e k. V redu bi bilo, da se nobeno pismo ne pošlje brez zavitka (couvert), ker je le tako mogoče ubraniti, da se ne umaže, ko vendar vsak želi, da pride čisto v prejemnikove roke. Samo manjša pisemska naznanila (biljeti), po tem prijateljski in opravilni listi smejo se poslati tudi brez zavitka. Odperte se pošiljajo tudi dopisnice (Correspondenzkarten). Pri skladanju pisma je treba gledati na to, da je oblika všečna in spodobna,
da zapopadek ostane skrit zvedičnim očem, in da ni treba, ko se pismo odpre, začetka iskati. Podoba zavitka ravna se po podobi papirja, na kterem je pismo pisano. Papir cele pole in pa četverice se namreč dvakrat pregne, najpred podolgoma, po tem po širjavi, pri osmerki pa se pregne na tri enake dele po širjavi. Tako zložen list je prijetne podobe, tudi se zavitek lahko naredi. Pismu iz cele pole je za zavitek dosti pol pole papirja ravno tiste velikosti, pismu iz osmerke ali osminke pa je dosti čete rt pole.
d) Pečat. Pisma se zapirajo ali pečatijo s pečatnim voskom ali z oblati.
Važnejša pisma in na odlične (višje) osebe se pečatijo največ z rudečim pečatnim voskom; kader se naznanja smert ali če žalujoči piše, vžame se černi vosk, pri pismih na znance pa tudi vosk ktere druge barve.
Pečat se najpriličneje pritiska prav sredi pisma, ali vsaj enako daleč od levega in desnega kraja,
e) Nad p is (adresa). Nadpis je za to, da pismo pride v roke tistemu, komur je namenjeno. Ta mora pred vsem drugim povedati prejemnikovo ime (kerstno in rodovinsko ali priimek) in pa stano-vališče. To mu je najpoglavitniši namen. Vse drugo, kar se temu dodaja, kakor: stan ali dostojnost, poklic, delo, s komer se peča itd. s primernim pridevnikom, — boče sicer lepa navada, pa ni bistveno potrebno k odpravi pisma, če ravno prejemnika bolj na tanko naznanja *). Samo po sebi se razume, da je treba nadpis prav pazljivo in razločno pisati, da se lahko bere, ker sicer se lahko zgodi kaka pomota in neprilika.
Za zgled stoji tu nekoliko nadpisov; pazi in zapomni naj se, kako so verste razdeljene, ker tako hoče navada:
1.
Gospodu
Janezu Istiniču
Godovicu.
*) Zastran nadpisa glej: Pridavek. Slovenska Slovnica za naj*', raar. ]j. Sola,
Gospodu
Janezu Istiniču,
posestniku v
Godoviču. Pošta: Id rija.
3.
-_-- .
Gospodu
Janezu Istiniču
posetniku v
Godoviču,
na Kranjskem.
Pošta: Idrija.
Nadpis pod št. i bil bi zadosti samo, Če bi se pismo poslalo po kom, ki dobro pozna kraj in prejemnika.
Ce bi se poslalo po pošti, to bi, ker v Godoviču ni pošte, po št. 2. treba bilo pristaviti zadnjo pošto; še bolj na tanko se naznani kraj, kadar se, kakor pod št. 3 , doda še dežela, v kteri je tisti kraj, in pa najbližja pošta.
Ni pa vselej dosti, da se dene samo ime in priimek prejemnikov, ker je večkrat, posebno v velikih mestih, lahko več oseb enega in istega imena, temuč se mora pristaviti še njegov obert, stan ali poklic in hiša, kjer stanuje; n. pr.

Pod št. 4 je dodano kraju še predmestje in hišna številka, pod št. 5 pristavljeno je razen mestne četerti in hišne številke še ime ulic, nadstropje in število stanišča; za prejemnika pod št 4 misli se da ga pismonosec lahko po obertu najde, v tem ko prejemnik pod št. 5 po svojem stanu navadno pri kom drugem prebiva.
Če se pa pristavi bolj znano ime tega, pri komer prejemnik stanuje, kakor pod št. p, .sme se staniščna številka izpustiti.
Priimek prejemnikov se deva ali v 3- padež, kakor gori-pod št. i - 3, 5 in 6, ali pa ostaja v i. padežu, nespremenjen kakor pod 4, kar je v slovenščini primerneje in razločneje.
Ako pošiljamo pismo v tak kraj, kjer se govori drug in ne slovanski jezik, dobro je napisati ves nadpis po nemško ali francosko, da ga poštar razume.
Tudi pri pismih v slovanske dežele gredočih priporoča se, da se imenu kraja in pošte pristavi nemško ime, če je različno od slovanskega, n. pr. Postojina (Adelsberg), Ipava (Wip-pach\ Karlovec (Karlstadt), Granica (Weisskirchen), Verhnika (Oberlaibach), Pri Fari (Unter-Idria) itd.
S posebno previdnostjo je treba delati, kadar se pečatijo ln nadpisujejo pisma, v kterih se pošiljajo denarji ali važni kakšni spisi.
Tu se je treba na tanko in terdo deržati zaukazov, ka-koršni so zastran tega c. kr. poštam vsak čas dani.
Ako v pismu pošiljamo denarje (ki se pa vozijo po vozni pošti in ne po pisemski pošti), moramo jih na nadpisu na tanko razkazati in pismo s petimi pečati zapečatiti tako,kakor sena sledeči strani vidi. Na strani, kjer so pečati, mora se tudi pristaviti ime in stanovališče tega, kteri pismo pošilja.
Gospod
Juri P r e iire r 1,
mizarski mojster.
Vloženo v bankovcih: 4 po 10 gld. = 40 gld. 6 po 5 B = 30 .	Ljubljana,
70 gold. Fračiškanske ulice štev.
Opomba 1. Na navadno pismo, ki ne gre prek meje avstrijskega cesarstva, prileplja se, če ni že zavitek štempljan, marka (znamka) za 5 krajcarjev, s čimer je poštnina opravljena. Ako hočemo biti varnejši, da pismo pride na svoje mesto, lahko ga priporočimo (rekomandiramo) t. j. plačamo še 10 kr. priporoč-nine in dobimo od poštnega uradnika primko ali recepis.
Tudi priporočena pisma morajo na pečatni strani imeti zapisano ime tistega, ki jih pošilja, kakor se gori vidi na denarnem pismu — Papirnati denarji ali bancovci čez 100 gld. smejo se do 15 lot«v teže na pošto oddajati tudi v nezapeča-tenem pismu. Ce se tako stori, prešteje jih poštni uradnik, zapečati pismo enkrat (na sredi) s poštnim in štirikrat s pošiljavčevim pečatnikom, odloči poštnino po vagi in po vrednosti, izda primko in tako je pošta odgovorna za prevzeti znesek denarjev. Ce sa
pa denar prinese v pismu tako zapečatenem, kakor se tu gori vidi,, določi poštni uradnik poštnino ter izda primko za povedani znesek.
V takem primeru pošta ni porok za to, da je v pismu res toliko denarjev, kolikor kaže nadpis, temuč samo za to, da 8e pismo, kakor je, z nepokvarjenimi pečati izroči, komur gre. Za to je treba najpred na pečate pogledati in tudi pismo tako odpreti, da se noben pečat ne pokvari.
f) Dodatek. V prijateljskih pismih se primeri časih, da bi prejemniku radi še nekaj naznanili, ko smo pismo že doveršili in podpisali. Temu se pravi dodatek ali pripisek. Tak dodadek je dopuščen in včasih celo potreben, če pisalec z njim utegne kaj nerazločnega razjasniti, kaj neresničnega popraviti, kaj nepristojnega izgovoriti ali prejemniku poročiti kaj imenitnega, kar je še le pozneje zvedel ali domislil si. To poslednje izgovarja dodatek celo v poslovnih ali opravilnih listih. Nespodobni pa so dodatki v pismih, ki jih pišemo zgolj iz vljudnosti, zahvale ali poštovanja, takisto, kakor bi bilo nespodobno z kakim odličnim (visokim) gospodom na novo začenjati govor, ko smo mu se že priporočili.
b) Opravilni listi.
Naro&flni Usti ali naročbenice.
A. Primeri.
1.
Gospodu L. C. Hardmuth na Dunaju.
V Idriji, 21. kimovca 1873. Lepo Vas prosim, da bi mi po zanesljivi poti in kmalu dobrega blaga in po nizki ceni poslali, namreč: 60 tucetov svinčnikov zadnje verste, 20 tucetov boljših št. 5 v černem lesu, 25 tucetov boljših št. 5 v rudečem lesu, 25 tucetov boljših št. 4 v černem lesu, 25 tucetov boljših št. 4 v rudečem lesu. Denarje dobite na ravnost po pošti, berž kakor mi blago nepokvarjeno pride.
S spoštovanjem Vaš vdani
I. I. kupec v Idriji št. 87.
V Kranju, 15. grudna 1873.
Gospodu Janezu Stepančicu v Ipain.
Zvedel sem po gospodu Peternelu, da imate na prodaj 100 kvinčev (150 veder) vina svojega pridelka, in da bi ga vsega skup po 20 gl. kvinč dali.
Ker bi se rad prepričal o dobroti tega vina, prosim Vas, da bi mi po pervi priložnosti poslali sodeč (kvinč ali poldrugi kvinč) in kar znese cena za to, prejmite na pobotnico od gosp. kupca I. I. v Ipavi, ki sem mu zastran tega že pisal.
če mi bode vino po misli, volja me je ga vsega kupiti od Vas, samo bi jaz, če se to zgodi, želel, da prepeljevanje vina Vi poskerbite pod svojim odgovorom, in da za vino naredite pravšni kup. Nasproti pa si bodem tudi jaz v čast štel, z Vami dalje kupčijo imeti.
S posebnim spoštovanjem
Vam
vdani Pavel Poklukar, gostilničar.
B. Poduk. Naročilni listi (Bestellungsbrie/e), kakor sploh vsi opravilni listi, zahtevajo prosto, natančno in razločno besedo, sosebno pa je treba
največje natančnosti glede na številke ali cifre in na imena, da ne bode pozneje kake pomote. Ogovori se navadno izpuščajo, in namesto ogovora stavi se v listu gori prejemnikov nadpis. Kraj, mesec, dan in leto se postavlja tudi zgoraj na desno. Opravilni list se piše na pol poli v četverki, ter največ zloži in zapečati brez zavitka, v tem ko se druga pisma devajo v zavitek, razen če prav kratka in nagla poročila v sebi imajo.
C. Naloge.
1.	Prepišite zgornja lista na listovni papir in pripravite ju, kakor če bi se imela res poslati.
2.	Napišite naročilni list, podoben pervemu, vzemite pa namesto svinčnikov kako drugo robo.
3.	Neki čevljar naročuje pri kožarju I. I. v I. več verst usnja, .ter določuje poprek ceno in pa čas, do kdaj naj se mu usnje pošlje. Napišite to naročbenico!
Ponudni listi ali ponndnice.
A. Primeri.
1.
Visokorodna Gospa!
Milostiva Grojinja!
Ravno kar sem zvedel, da je Vaša Milost sklenila dati v novo sezidani cerkvi v I. napraviti stranski altar gotiške oblike. Ker sem jaz že v več krajih imel taka dela, in so, kakor smem reči, povsod z menoj bili zadovoljni; derznem se prepo-
nižno Vaši Milosti svojo službo zastran omenjene naprave ponuditi.
Da izkažem svojo zvedenost v tem predelu, bodi mi dovoljeno, tu v blagovoljni pogled priložiti narisa dveh altarjev, ktera sem po naročbi visoko-častitega gospoda K. škofa za cerkvi v K. in B. iz lesa izdelal, ter ob enem zagotoviti Vašo Milost, ako bi me s Svojo narocbo počastili, da si bodem prizadeval, to delo vestno in kolikor je mogoče po ceni speljati.
Blagovolite, Milostiva Gospa, sprejeti zagotovitev globokega spoštovanja, s kterim se podpisuje Vašega Visokorodja
ves vdani služabnik I. I.
Kraj in dan.
.kipar (nadpis).
2.
Poštovani Gospod!
Pek Janez Germ je dal slovo svojemu opravila in jaz sem njegov obert prevzel- Prosim torej, Bla-gorodni gospod, da bi z zaupanjem, ktero ste njemu toliko let izkazovali, tudi mene počastiti blagovolili.
Če bi se primerilo, da bi berž iz začetka ne ustregel vsem željam častitih jemalcev, prosim, blagovoljno pripisujte to težavi, s ktero se mora vsak novinec boriti.
Narskerbneje pa si bodem prizadeval, da po svojih močeh odpravim vsako napako, berž kakor
zvem za njo, in da s pazljivo in dobro postrežbo opravičim izkazano mi zaupanje.
Vašega Blagorodja
vdani služabnik I. I.
Kraj in dan.	pek (Nadpis).
B.	Poduk.
V takšnih listih imamo se zlasti varovati in ogibati dveh napak: da ne obetamo več kot bi izpolniti mogli, in da si ne dovoljujemo besed, s kterimi bi svoje delo na škodo drugih obertnikov preveč hvalili. Kdor hoče svoje delo priporočiti, stori najbolje , če se opira na spričevala vere vrednih ljudi, ali če taka spričevala priloži.
C.	Naloge.
Neki mizar se ponuja občini I., da ji napravi potrebno pohišje za njeno novo šolo. Sklicuje se na to, da je že več šol s potrebno mizarsko robo preskerbel, ter obeta, da zgotovi delo za tri mesece od dne, ko se mu delo naroči; ako ne bi v tem času dodelal, dovoljuje, da se mu kolikorkoli odbije od dogovorjenega njegovega zaslužka.
2. Neki zidar se ponuja c. kr. okrajnemu glavarstvu, da v I. prevzame zidanje nove šole po uradno poterjenem čertežu za 8400 gld. in da jo dodela v 9 mesecih, če mu se zagotovi, da mu občina k zidanju potrebno robo, kakor je ustanovljeno, peljaj za 70 kr. na zidališče navozi. Voljan je pak položiti 2000 gld. zavarščine (kavcije).
Izgovorili listi ali izgovornice.
A. Primeri.
1.
Blagorodni Gospod!
S tem listom prejmete naročeno obleko, namreč: suknjo, hlače in telovnik. Da Vam vsega tega nisem poslal 1. dan t. m., kakor sem bil obljubil, nisem sam kriv, ampak kriva je bolezen, ki je zadela mojega pomagača (družnika). Za tako lično delo pa v hitrosti drugega dobiti ni bilo moči. Prosim torej, Blagorodni gospod, da mi za zdaj dobrotljivo odpustite in dovoljeno mi bodi zagotoviti Vas, da bodem, kar mi za naprej naročiti blagovolite, hitro in po obljubi doverševal. S polnim spoštovanjem Vašega Blagorodja
ponižni služabnik Kraj in dan.	I. I.
krojač.
2.
Mnogo spoštovani gospod!
Zelo me je zabolelo, ko sem slišal, da z oblačili, ktera sem Vam te dni poslal, niste popolnoma zadovoljni, kajti vsegdar je moja želja, da cenjene svoje naročnike v vsakem oziru zadovoljim. Ako je pa suknja, kakor Vaše Blagorodje omenja, v plečih pretesna, tedaj je pogrešek v meri, in tu bi bil jaz sam kriv. Za to sem pripravljen, suknjo
nazaj vzeti in drugo narediti; in celo prosim, da mi to vsikakor dovolite. Izgubo, ki jo bodem s tem imel, dovoljno mi poverne zaupanje, ktero mi bode Vaše Blagorodje kakor doslej tako tudi za naprej ukazovalo.
Priporočaj e se Vaši prijazni dobroti sem in ostanem s posebnim spoštovanjem
Vašega Blagorodja
vdani služabnik Matija Premeri, Kraj in dan.	krojač.
B. Poduk.
Mož beseda biti dolžan je ne samo obertnik, temuč tudi vsak človek; in brez velike sile ne sme se prelomiti obljuba. Kdor vselej izpolni, kar obljubi, temu zaupajo ljudje, ki imajo kaj opraviti z njim; kdor pa svojo besedo lehkomiselno prelomi, ali svojo obljubo zanemari, izgubi zaupanje in spoštovanje pri drugih ljudeh. Obertnik pa ima posebej še to škodo, da se z lehkomiselnim obetanjem dostikrat ob gotov dobiček pripravi. Kajti kdor je sam mož beseda, ne bode dolgo pečal se z nezanesljivim obertnikom ali rokodelcem. Ako nas torej kaj posebnega zaderžuje, da obljube celo ne moremo izpolniti ali ne v določeni dobi, to zahteva previdnost in vljudnost, da se zavolj tega izgovorimo, t. j. da povemo vzroke, za kaj nismo mogli dostati, kar smo bili rekli. Za to so izgovor-nice ali izgovorjalni listi (Entschuldigungsbriefe).
Izgovor bode takrat cajbolji, kadar povedani vzroki prepričajo tega, komur se izgovarjamo.
To se pa ne da naprej določiti, ker so ljudje različnih misli; kar se enemu zdi silno in neodložno-labko se drugemu vidi manj imenitno in prav odloS-Ijivo. Vsikakor pa je potreba, da so razlogi, s kterimi se izgovarjamo, resnični; kajti resnica na zainje vendar le koristi temu, kdor jo izreče, če bi se s tem tudi kakega pregreška ali kake nemarnosti sam obtožil.
C. Naloge
1.	Ako primerjamo oba zgleda, vidimo, da je drugi libt pisan po odgovoru na pervi list. Napišite, kakšen je utegnil ta odgovor biti.
2.	Gostilničar I. v Ljubljani naročuje z listom pri kmetovalcu I. v Ravniku nekoliko mernikov krompirja s tem pristavkom, da mu se blago v hiše pripravi in voznina v računu posebej postavi. Tudi se ustanovljuje čas, do kdaj se mora krompir pripeljati.
3.	Krompir je pripeljan za 14 dni pozneje, kakor je bil naročen. Prodajalec se izgovarja z mrazom, ki je bil med tem nastopil, in ki bi bil krompirju gotovo škodoval, ako bi ga bil ob določenem času poslal.
Opominjalni listi ali opomenice.
A. Primeri.
Kraj in dan.
1.
Blagorodnij -Prespoštovanu gospod,!
Konec prosinca t. J. sem Vam poslal račun za dela, ki sem jih še lani kakor bqkvovez- za Vas opravil.
Ker je od tiste dobe že skoraj 'štiri mesece preteklo, pa mi še niste mojega računa poterditi blagovolili, derznem se ponižno Vas na to opomniti in prositi, da bi teh verstic ne vzeli za zlo.
S spoštovanjem
Vašega Blagorodja
vdan Nikolaj Terpin, knjigovez.
2.	-Civ^*
Velecenjeni gospod!
Pred dvema mesecema sem se bil prederznil ter sem pismeno poprosil, da poravnamo naš račun, ki še od lani za storjaaa knjigoveška dela stoji.
Vi mi, Blagorodni gospod, od te dobe niste ni prošnje izpolnili, ni vedeti dali, do kdaj smem za terdno plačila pričakovati.
S tem sem pa prišel tudi sam v zadrego ter nisem nekega plačila ob izgovorjenem času opraviti mogel, kar mi je zelo neljubo, ker red in natančnost ljubim.
Ker sem si v svesti, da sem Vaše Blagorodje vselej v pravem času postregel in da cene nisen presilil, menim, da bi tudi od Vaše strani lil pravičnega ozira vreden, ter za to silno prosim, da mi dolžni znesek najpozneje do konca prihodnjega meseca poslati blagovolite.
Z vsem spoštovanjem
Vašega Blagorodja vdani Nikolaj Tirpin, Kraj in dan.	knjigovez.
3.
Spoštovani gospod!
Dvakrat sem Vas že pismeno prosil, da mi plačate za delo, ktero sem Vam preskerbel; pa nisem prejel ni plačila ni odgovora, ki bi vsaj naznanil vzrok, zakaj se tako dolgo s plačanjem obotavljate. Čakal sem čez pol leta, da bi ne bilo zamere, vkljub veliki zadregi, v ktero je Vaše odlašanje mene samega pripravilo-
Zdaj pa sem prisiljen, Vašemu Blagorodju resno napovedati, da me je volja, če me od danes v osmih dneh ne plačate, pri sodišču pomoči iskati.
Ne zamerite mi, poštovani gOspod, teh mojih odkritih besedi. Za res jaz tega nisem rad storil niti bi bil storil, ako bi me Vi s svojim obnašanjem
na ravnost ne silili, ter bodite prepričani, da od serca želim, da bi mi ne bilo potreba v resnici zgoraj omenjene poti nastopiti.
Z vsem spoštovanjem
Vašega Blagorodja
vdani služabnik Nikolaj Terpin, Kraj in dan.	knjigovez.
B.	Poduk.
Z opominjalnim ali terjalnim listom (Mahnbrief) terjamo nekoga, da stori, kar je dolžan, ali kar je obljubil. Kolikor ponižneje, spodobneje in vljudneje je takšen list napisan, toliko prej se smemo na-djati, da bo opominjani storil, kar je dolžan. Druga in tretja opomnica sme biti že nekoliko resnejša in ostrejša, nikdar pa ne bodi nespodobna, če bi se dolžnik tudi do upnika še tako nedostojno obnašal. Tuja nevljudnost nas ne opravičuje, da bi tudi mi bili nevljudni.
C.	Naloge.
1.	Prepišite liste za primer dane.
2.	Napišite opomnico. Plačilo terja knjigar, dolžnik pa je ravnatelj kake učilnice. Ker opominja-lec za terdno ne ve, ali je dolžnik račun res dobil, za to mora biti močno pazljiv pri izbiranju besed in pri vzrokih, s kterimi opravičuje svoj opomin.
3.	Odgovor na to opomnico. Ravnatelj š« ni dobil računa.
Slovenska Slovnica za najv. razr. lj. šole.	12
4. Drugačen odgovor: Ravnatelj je sicer prejel račun, ali ga je nekam djal, da mu ni pred oči prišel, ter je bil pri mnogih opravkih na-nj pozabil.
Prosilni listi (prosbenice).
A. Primeri.
1.
(Odzunaj.)
Prestavnemu c. kr. deželnemu poglavarstvu v Ljubljani.
Luka Podgornik, učenec 1. razreda na c. kr. višji realki v Ljubljani,
prosi za oprost od učnine.
(Z 2 prilogama.)
(Odznotraj.)
Preslavno c. kr. deželno poglavarstvo!
(Na pol strani.)
Ponižno podpisani je od začetka tekočega šolskega leta dijak pervega razreda c. kr. višje realke v Ljubljani.
A.	Spričevalo pod A priloženo, ktero je dobil konec pervega pol leta, kaže v napredku pervi razred z izverščino, iz posameznih predmetov pa kakor tudi zastran obnašanja in marljivosti vseskozi pohvalno sodbo. Glede premoženja je v veliki stiski; kajti njegov1
B.	stariši, kakor se vidi iz spričevala pod B priloženega, komaj uterpe preskerbeti ga z najpo-trebnišim za življenje in on sam si pri najbolji volji ne more še nič zaslužiti.
Najponižneje podpisani misli torej, da postavno dopuščene oprostitve od učnine ni nevreden, ter se derzne prepokorno zaprositi, da bi mn
Preslavno c. kr. deželno poglavarstvo blagovolilo dodeliti to dobroto, ktere vreden ostati si bode z zvestim izpolnjevanjem svojih dolžnosti neprenehoma prizadeval.
V Lubljani, 24. svečana 1873.
Luka Podgornik, s. r. učenec 1. razreda na c. kr. višji realni šoli v Ljubljani.
2.
Preslavno c. kr. deželno poglavarstvo!
(Odznotraj na pol strani.)
Najponižneje podpisani prosi, da bi se njegovemu sinu Francu podelila ustanovnina (štipendija) I., in opira svojo prošnjo na te-le razloge ali vzroke:
A.	1. Njegov sin Franc je po prilogah A
B.	in B četerti razred glavne šole z najboljim uspehom doveršil, ter se nahaja zdaj v pervem razredu Kranjskega gimnazija.
2.	Najponižneje podpisani je v resnici
C.	ubožen, ker po prilogi C lastnega premoženja nima, ter, dobivaje samo 600 gld. letne plače, mora petero nedoraslih otrok živiti in zrejati.
3.	Deržavi služi kakor uradnik že 10 let; ves ta čas je svoje uradne dolžnosti marljivo
12 *
izpolnjeval ter njegovi višji niso nikdar imeli
zakaj biti z njim nezadovoljni.
V Loki, dne 15. listopada 1873.
Anton Logar, kancelist pri c. kr. okrajnem sodišču.
(Odzunaj.)
Prestavnemu c. kr. kranjskemu deželnemu poglavar-' stvu.
Anton Logar, kancelist pri c. kr. okrajnem sodišču v Loki, prosi, da bi se ustanovnina I. njegovemu sinu Francu, učencu pervega razreda na Krajnskem gimnaziju, podelila.
(S 3 prilogami.)
B. Poduk.
1 * Prosilni listi (GesuchJ imajo v sebi prošnjo z razlogi podperto na javne gosposke ali posamne osebe, pri kterih stoji, uslišati jo.
2.	Razlogi ali vzroki, s kterimi se prošnja podpira, morajo biti poterjeni s spričevali, ki se prosilnemu listu prilože.
3.	Neke prošnje, n. pr. za ustanovnine (štipendije,) za denarno podporo, za izpraznjene službe itd., morajo se v nekem določenem roku (času) predložiti dotični oblasti. Ta rok in pa pogoje, ktere je treba v prosilnem listu izkazati, oglašujejo se po navadi v službenih časnikih.
4.	Prosilni listi na gosposke morajo biti štemp-ljani.
O. Naloga.
a)	Kdo sme prositi za oprostitev od učnine ali šolnine ? S kakimi razlogi se taka prošnja podpira ?
Kako dolgo (doklej) terpi dobljeno oprostilo sploh ? posebej ?
b)	V uradnem oglasniku Ljubljanskega časnika bere se to le oznanilo : *)
Kje je treba oddati prošnjo za podelitev take ustanovnine? V čem obstoji užitek te ustanovnine? Kdo ima sploh pravico, oglasiti se za-njo ?
Kake priloge je treba prosilnemu listu pridati ? Do ktere dobe se mora prosilni list podati ?
*) Učitelj naj tukaj učencem prebere primeren razpis.
II. Opravilni sestavki.
Računi *).
A. Primeri.
1.
V Celju dae 28. maja 1873.
Račun
blagorodnemu gospodu Štefanu Debelaku v Celju od Petra Goloba, čevljarja. _
	Dne		avstr. velj.	
Meseca				
			gld.	kr.
prosinca	9	Nove škornje precej visoke iz	6	80
		teletovine • ........		
svečana	12	Juhtene škornje poddelane • • ■	4	42
	16	Dvoje novih ženskih škornjic z		48
		vervcami ....... • .	5	
sušca	7		1	30
malega		Dvoje novih škomjic iz teleto-		50
travna	22	vine za gospodiča.....	4	
	30	Nove ženske škornjice iz tka-		
		nine • . ........	1	60
maja	14	Dvoje novih Čižem iz tkanine	2	—
		Vsega skup	26	10
Do dobrega prejel 26 gld. 10 kr. avstr. velj. dne 3. rožnika 1873.	Peter Golob,
čevljar.
*) Račun ali raj t eu ga.
Iz hišnega računa.
Meseca	Dne		Dohodek		Trošek	
			avstr.		veli.	
		1873.				
			gld.	kr.	gld.	kr.
prosinca	1	Ostanek od prejšnjega me-				
		seca ........	42	40	—	—
n	2	Za novoletne darove •	—	—	7	30
n	3	Za pismo v Celovec . •	—	—	—	10
n	n	Krojaču Janezu Tomšiču na njegov račun od				
		15. kimovca 1872 • .	—	—	37	45
n	n	Od mlinarja gospoda Glavača za 10 vaga-nov pšenice po 4 gld.				
		23 kr. .......	42	30	—	—
n	n	Mesarju Jurju Rogaču za meso nošeno na buk-				
		vice za gruden 1872 •	—	—	57	16
n	v	Peku Kosu za pecivo (kruh) nošeno na knjigo meseca listopada in				
		grudna ..•...•	-	—	25	42
n	6	Za tri pisma (v Budim,				
		Zagreb in Terst) ■ • •	—	—	—	15
n	T)	Od gosp. kerčmarja Rup-nika za 5 veder vina				
		po 11 gld. s sodi vred	55	—	—	—
n	10	Od gosp. Viteza za 8 vaganov krompirja po				
		3 gl. 28 kr. . ... •	26	24	—	
		Znesek	165	94	127	58
Meseca	Dne		Dohodek		Trošek	
			avstr.		veli.	
		1873.				
			gld.	kr.	gld.	kr.
		Prenesek	165	94	127	58
prosinca	i2	Vozniku Lozarju za vož-				
		njo do Loke . • v •	—	—	1	54
n	n	Terj*ovcu Negodetu za •				
		8 <U olja po 22 kr.. 66 kr.				
		5 t6 mila po 13 „ .65 „				
		8 <tt sveč po 44 „ .				
		3 gld. 36 „				
		5 % kave po 42 kr.				
		^ 2 gld. 20 „				
		15 W cukra po 26 kr.				
		3 gld. 90 „	—	—	10	77
D	ri	Mizarju Jerebu za novo				
		mizo iz mehkega lesa				
		po računu od dne i. t.	—	—	4	—
r>	30	Različni manjši potroški.	-	—	5	
		Sklep (doveršek) za mesec				89
		prosinec J 873 • •	165	94	148	
		Dohodkov je bilo . • .	165	94		
\		Troškov je bilo • • . •	148	89		
		Ostane v zalogi :	17	4	—	—
B. Poduk/
1. Pod računom kakor opravilnim sestavkom razumemo popis oddanega blaga ali storjenega dela z naznanilom cene za blago in plačila za delo.
Takšen račun se pogostoma imenuje z laško besedo konto (v množnem številu konti).
Drugačen pa je hišni račun, v kterem se pišejo dohodki in potroški v hiši.
2. V računu mora po njegovem bistvu to le naznanjeno biti, namreč:
a)	storjeno delo, oddano blago s ceno vred v deželskem denarju;
b)	čas (dan in mesec), kdaj je delo storjeno, blago oddano, po versti na tanko eno za drugim;
c)	ime in stan tega, od kogar je račun, in onega, za kogar je ;
d)	skupni znesek denarjev;
e)	kraj, dan, mesec in leto, kje in kdaj je račun pisan;
f)	podpis tistega, od kogar je račun;
g)	postavni štempelj ;
h)	poterjenje prejetega zneska. Po prejetem plačilu se znesek pobota po navadi na računu samem zdolaj, pri čemer se v važnejših primerih skupni znesek s čer kam i zapiše. Izpod poterdbe mora stati lastnoročni podpis tega, kteri je denarje prejel.
0.	Naloge.
1.	Povejte ustno, kteri so bistveni členi v prejšnjih primerih.
Naredite, račun a) za mizarsko delo, namenjeno neki šoli, b) za knjigoveška dela, in c) o tem, kako ste porabili denar, vam na male potroške dan *).
*) V nekih okoliščinah dal bi se sestaviti račun o stroških,
ki jih učenec svojim starišem napravi na mesec ali na leto.
Taka naloga bi bila zlasti koristna, ako bi učitelj gledal,
da bi posamna števila ne bila zmišljena, temuč iz življenja
vzeta in resnična. Za tega delj bilo bi se oberniti na rodi-
Pobotuice *).
A. Primeri.
Navadne pobotnioe.
1.
Pobotnica
za 58 gld. 30 kr. osem in pedeset goldinarjev, trideset krajcarjev avstr. veljave, ktere sem jaz podpisani od gospoda učitelja Jakopa Sternada kakor najemščino za pol leta od sv. Jurja do sv. Mihela resnično prejel.
V Ljubljani, 24. malega travna 1873.
Peter Grizar, lastnik hiše, št. . . v Frančiškanskih ulicah.
2.
Pobotnica.
Poterjujem s tem listom, da mi je gospa Elizabeta Tominka iz Cernič dve sto goldinarjev avstr. veljave, ktere sem ji bil 1. malega serpana t. 1. posodil (v zajem dal), z obrestmi 5 namreč
telje same, da povedi, koliko posamne potrebe, n. pr. hrana, obleka, podučevanje itd. v denarjih znesd. To bi bilo koristno in podučno tako otrokom, kakor tudi roditeljem, in bi potrebno varčnost učilo.
') Pobotni list ali pobotnica, tudi plačilni list, plačani list = kvitenga, kvitanca.
petimi goldinarji, danas popolnem izplačala, ko sem ji dolžno pismo nazaj dal.
V	Ajdovščini, 31. grudna 1873.
Luka Batih, tergovec.
3.
Pobotnica.
50 gld., petdeset goldinarjev avstr. veljave, kakor letno plačo od 1. prosinca 1872 do 1. prosinca 1873, prejela sem popolnoma današnjega dne od gospodarja Jožefa Komana, tukajšnjega gostilničarja, kar s tem zahvalno poterjujem.
V	Teržiču, dne 1. prosinca 1873.
Neža Kobe, dekla.
4.
Pobotnica.
Št. 460.
Za petindvajset goldinarjev konv. denarja, ktere sem jaz podpisani kakor poluletne obresti, dotekle od 14. maja 1873 do 14. novembra 1873 od 2000 gld. kapitala dne 14. maja 1873 na obresti po 2| S naloženega danes popolno prejel iz c. kr. občne blagajnice deržavnih dolgov.
Na Dunaju, dne 10. decembra 1873.
Jernej Gregoric.
Pobotnica.
Da sem 185 gld. in 60 kr. sto osemdeset pet goldinarjev in šestdeset krajcarjev av. velj. za svoja mizarska dela, po pogodbi od 30. prosinca 1873 storjena za mestno glavno šolo, iz blagajnice mesta Kranjskega danes resnično prejel, poterjujem tu s svojim lastnoročnim podpisom.
V	Kranju, 25. listopada 1873.
Jovan Kotnik, mizar.
6.
Pobotnica na delna plačila.
Na sto sedemdeset in pet goldinarjev avstr. veljave, ki mi jih je dolžan gosp. Anton Lesjak, krojač v Ljubljani, za oddana sukna, prejel sem od njega danes osemdeset goldinarjev avstr. velj. kakor delno odplačilo.
V	Ljubljani, 25. rožnika 1873.
Alojzij Kosmač, tergovec.
7.
Pobotnica.
Gospod Andrej Zupančič, tukajšni čevljar, plačal mi je danes obresti po 5 £ od 600 gld. avstr. v. kapitala, dotekle od 1. sušca 1872 do 1. sušca 1873, namreč trideset goldinarjev, in po tem mi je vernil še t r i sto goldinarjev od kapitala samega gori omenjenega.
V Novem mestu, dne 1. sušca 1873.
Martin Robida, tergovec.
8.
Vzajemna pobotnica.
Podpisana sva danes svoje medsebne račune preiskala, poravnala in vzajemno pobotala tako, da do današnjega dneva nimava ničesar eden od dru-zega iskati. Za to sva vničila račune in vse spise o medsebnih iskovinah, kar sva jih v rokah imela, ter izrekujeva za neveljavna vsa pisma, ki bi se o tem utegnila še kje najti. Za najino večjo varnost sva dvojno tako vzajemno pobotnico naredila, podpisala in si vsak po eno vzela.
V Loki, 15. kimovca 1873. Juri Gnezda,
tergovec.
Tomaž Dolinar, tergovec.
B. Poduk.
Iz zgornjih izgledkov da se posneti:
1.	Pobotnica (Quittung•) je pismeno poterjenje, da je neki znesek denarjev ali dolg ves do dobrega ali pa deloma (nekaj) izplačan; ali pa, da ste se dve osebi, ki ste med sabo račune imeli, popolnoma ali deloma pobotali. Razen navadnih pobotnic (št. 1 do 5) so tedaj še pobotnice odbitne ali na delna plačila (6 in 7) in zadnjič vzajemne pobotnice (8).
2.	Da bode pobotnica veljala, mora na sebi imeti postavni štempelj ter še odgovarjati na ta-le vprašanja:
a)	Kdo plača? (Včasih je dosti ime in priimek plačujočega, navadno pa se doda še stan in stanovanje, da ne bi bilo pomote v osebi.)
b)	Koliko se plača? (Da se goljufna pre-nareja ali popačba ubrani, naznanja se denarni znesek s čerkami in tudi s številkami (ciframi) ali gori od kraja ali pa zdolaj na levo.)
c)	Za kaj se plača? (Pri odbitnih pobotnicah mora se s čerkami zapisati tudi ves dolžni, znesek, pri pobotnicah od obresti pa čas, za kteri so obresti plačane. Pri pobotnicah zastran obresti kakega javnega dolžnega pisma (Glej pob. št. 4) napiše se zgoraj na levo število dolžnega pisma (obligacije); še se mora izrekoma pristaviti, kdaj obresti dotekajo za izplačilo, dan in leto, kdaj je bil kapital naložen, po kterih odstotkih in kje je bil naložen. Na to se zapiše ime lastnika na obligaciji stoječega. Če je ona drugemu odstop-
ljena, t. j. če je lastninska pravica na drugega prenesena, kar se zapisuje na zadnjo stran obligacije, to se mora pod obrestno pobotnico postaviti ime odstopovnika (cesionarja), t. j. tistega, na kogar je prešla lastninska pravica do obligacije.)
d)	Komu se plača? (Ta, ktcri prejemlje naznanjeni znesek, izdajnik je tudi pobotnice. Potreben je lastnoročni podpis njegovega imena in priimka, včasih je dobro povedati še, kterega stanu, oberta je itd. Tudi se mora pred dan in mesec postaviti kraj, kjer se izdaja pobotnica.)
e)	Kdaj se plača? (Pobotnica se navadno izdaja od tistega dne, kadar je plačano, in to se razen dne, kterega je izdana pobotnica, še določuje z besedami „danes", ^današnjega dne." Pobotnica pa ne izgubi nič od svoje veljave, če je v nji zapisano, daje dotični znesek kteri dan prej izplačan, pobotnica pa pozneje izdana.)
C. Naloge.
1.	Oče nekega učenca ima od kerčmarja Petra Pivca v Celju dobiti 95 gld. 30 kr. avstr. velj. za vino, in naroči svojemu sinu, da ta znesek prejme in s pobotnico poterdi. Napišite pobotnic o, ki bi se prilegla temu šlucaju!
2.	Zupan mesta I. izroči gospodu fajmoštru 50 gld. v ta namen, da se po enako razdele med desetero otrok najvišjega šolskega razreda (5 dečkov in 5 deklic), ki so se v šolskem letu najbolj odlikovali s pridno hojo v šolo, s pobožnostjo, lepo
obnašo in marljivim učenjem. Učenci in učenke dado pobotnice za prejeti znesek.
3. Gospod fajmošter I. I. daruje 21. rožnika 1873 farni cerkvi v I. kapital 1000 gld. s to določbo, da se vsako leto ena polovica dotičnih obresti po pet od sto oberne na olepšavo Božje veže, druga polovica pa podeli tistemu učencu farne šole, kteri se pri očitni skušnji najde da je najizverstnejši. — Kako bi se glasila pobotnica, ki bi jo obdarovanec od sebe dajal za prejeti denar? (Pomni naj se še, da obresti izplačuje cerkvena blagajnica.)
Prejemni listi ali primke (recepisi).
A.	Prim eri.
Prejemni list.
a)	Za osemdeset goldinarjev avstr. velj., ktere mi je Miba Volk današnjega dne oddal, da jih izročim prečastnemu Logaškemu fajmoštru gosp. Antonu Smrekarju. /
Na Ravniku, 7. vinotoka 1873. - fft	Matej Lisjak.
b)	Poterjujem s tem listom, da mi je gosp. Nikolaj Peternel zlato žepno uro, za mene od gosp. Petra Potočnika prejeto, danes popolnoma neoško-dovano izročil.
V Podragi, 1. kimovca 1873.
Juri Hobat.
B.	Poduk.
S prejemnim listom se pismeno poterjuje, da smo ali za se ali za koga drugega resnično prejeli
denarje ali kako drugo reč. Tak list ima sploh ravno tiste člene, kakor pobotnica; najvažnejše je
1.	da se na tanko naznani reč, po tem
2.	dan, kdaj se je kaj prejelo;
3.	da se pristavi prejemnikov podpis, in
4.	če prejemnik ni prejel reči za se, da se pove oseba, kteri je namenjena.
C. Naloge.
1.	Premenite prejemni list a), da se bode začenjal tako :
a)	Miha Volk mi je itd.
b)	Poterjujem, da sem od itd.
c)	Da mi je Miha Volk itd.
2.	Z ozirom na prejemni list b) napišite, kako bi se glasil prejemni list Nikolaja Peternela o zlati uri, namenjeni Jurju Hobatu.
3.	Spišite ta-le prejemna lista:
a)	Nekdo je od voznika Jakopa Hrasta iz Teržiča prejel skrinjo, zaznamovano z A. S. št. 9, ki po vpovedi v sebi ima podobščine, ter obeta, da jo v treh dneh odpravi gosp. učitelju Kvasu v K r anj.
v
b)	Gospodar Baštijan Kopun iz Zavca je prejel sod vina, zaznamljen z B. O, 5 in zapečaten, da ga pošlje poštarju v Vransko.
Hranilni listi ali hrambenlce (depozltke).
A. Primer.
Tukajšnji knjigar gosp. Štefan Gostiša mi je danes dve sto petdeset c. kr. cekinov
Slovenska Slovnica za najv. razr. lj. Sole.	1 3
pred mojimi očmi naštel in v hrambo izročil. Poter jaje le-to, obetam ob enem, da hočem ta denar na njegovo zahtevo njemu samemu ali njegovemu pooblaščencu, kadar mi izroči ta hranilni list, zopet nazaj dati.
V	Novem mestu, 4. maja 1873.
Pavel Dimec.
B.	Poduk.
V	hranilnem listu (Ver-ioahrungsschein) je bistveno :
a)	da se pove na tanko, kaj se je dalo hraniti;
b)	da so določene pogoje, pod kterimi se ima hranjeno nazaj dati;
c)	da se zapiše ime tistega, kteri reč hraniti daje, in onega, ki jo prevzema in hranilni list izdaje, in zadnjič tudi dan, kdaj je reč prejeta.
C.	Naloge.
1.	Prepišite zgornji prejemni list, pa da se bode začenjal tako:
a)	Jaz podpisani poterjujem s tem listom itd., ali pa:
b)	Današnjega dne mi je izročil itd. ali :
c)	Da sem od gospoda itd.
2.	Nekdo poterjuje:
a)	da mu je dekla hraniti dala skrinjo z belim perilom in obleko, ter pristavlja, da neče biti porok, ako bi se te reči brez njegovega zadolženja kako poškodovale.
b)	Da mu je gospa I. I. zapečateno škatlico, ki po nje povedbi važna pisma v sebi ima, v
hrambo dala s tem pristavkom, naj jo nazaj da temu, kdor mu ta list zopet izroči.
Odpovedni listi ali odrečnlce (reversl).
A. Primeri.
1.
Moj sosed, hišni lastnik gosp. Ambrož Lesar, bil je tako dober, ter je zaprošen dovolil mi, da smem za svojo potrebo jemati vode iz zdenca (vodnjaka) na njegovem dvorišču.
Obetam s tem listom, da te dovolitve ne bom nikdar štel za kako pravico, ki bi jo jaz imel, temuč da jo hočem kakor dobroto meni dodeljeno dotle uživati, dokler bode gosp- Ambroža Lesarja volja, meni to uživanje dopustiti.
V Postojini, .3 sušca 1873.
Jožef Oparnik.
2.
Gospod I. I., zemljiščni posestnik v I., prepustil mi je iz dobrote kos svojega hišnega verta, štir sežnje dolg in tri in pol širok, da na njem postavim ulnjak. Jaz se zavezujem, da ta kos zemljišča, ako bi on ali njegovi dediči zahtevali, brez vgovora zopet odstopim v tistem stanu, v kterem sem ga prejel. Za poterjenje tega stoji tu podpis moj in dveh naprošenih prič.
V.... dne 14. aprila 1873. I. I.
učitelj. I. I.
kot naprošena priča. I.I.
kot naprošena priča. 13 *
B.	Poduk.
Z odpovednim listom ali odrečnico fVerzicht-schein, Reversj se izrekuje, da dovoljenja, ktero nam je kdo dal, ne bodemo nikdar šteli in imeli za kako pravico.
V takem listu se mora povedati:
a)	kdo dovoljuje,
b)	komu se dovoljuje,
c)	kaj se dovoljuje, in pa pristaviti,
d)	da se dovolitev ne bode nikdar imela in terdila za pravico.
Večkrat se z odrečnico poterjuje, da se nekdo pravice, ktero je imel, pod nekimi pogojami na daljšo ali krajšo dobo odpoveduje. Tedaj se mora v nji na znanje dati: 1. kdo se odrekuje pravice; 2. česa se odrekuje; 3. komu na korist se odre kuje, in 4-. pod kterimi pogojami. Da so priče podpisane, važno je pri teh kakor pri vseh privatnih pismih glede na dokaz, če jih tisti, ki z njimi kaj povedati hoče, ne piše sam.
C.	Naloge.
a)	Kmetovalec I. I. dopustil je nekomu, da si prek njegove njive, ktero je treba tanje zaznamovati, sme narediti kolovoz določne širokosti. Le-ta mu da odpovedalni list na to.
b)	Jernej je dovolil Tomažu, da sme vsak čas po noči in po dnevi hoditi skoz njegov vert, in da za tega delj ima tudi ključ tako od prednjih kakor od zadnjih vrat. Tomaž mu na to napiše odpovedalni list.
a
Dolžna pisma ali zadolžztioew
A. Primeri.
1.
Jaz niže podpisani priznavam s tem listom, da mi je gosp. Martin Sodar, posestnik v Loki, na mojo prošnjo tisoč in dve sto goldinarjev avstr. veljave posodil *) in danes ta znesek v bankovcih resnicao v gotovem izplačal. Zavezujem se, da bodem ta kapital za dve leti od današnjega dne, ne čakaje odpovedi, gospodu Martinu Sodarju ali njegovim dedičem v bankovcih zopet vernil in da bodem letne obresti po pet od sto pol leta na-prej gospodu upniku plačeval.^
To svojo zavezo spričujem in poterjujem s svojim in dveh zaprošenih prič podpisom.
V Loki, dne 1. sušca 1873.
Jovan Kolednik s. r.
Šimen Žuza kakor priča. Matej Sever kot priča.
2.
Jaz niže podpisani priznavam s tem listom, da mi je gosp. Juri Globočnik, kupec v Idriji, dva tisoč goldinarjev avstr. velj. posodil in danes v gotovem izplačal. Zavezujem se, da bodem to istino z obrestmi po pet od sto pol leta po tem, ko se mi odpove, v enaki veljavi vernil gospodu Jurju Globočniku ali njegovim dedičem.
*) V zajem dal = vzajrail.
V	zavarovanje istine in obresti dovoljujem, da gosp. upnik sme ta dolg vpisati dati v zemljišne bukve na mojo nezadolženo hišo št. 18 v Žireb.
V	dokaz tega lastnoročni podpis moj in na-prošenih prič.
V	Žireb, dne 8. kimovca 1873.
Martin Erjavec s. r.
Štefan Kokelj s. r.
kot priča. Gašpar Medved s. r.
kot priča.
3.
Jaz niže podpisani priznavam s tem pismom, da mi je moj sosed, gospod France Kosmač, mizarski mojster, današnjega dne šestdeset goldinaijev avstr. velj. v zajem (na posodo) dal in ta znesek v bankovcih odštel. Obljubujem, da mu na zajem vzeti znesek oddanes za pol leta resnično in z izgovorjenimi obrestmi po 6 § vred poplačam.
V	... dne... meseca ...
Luka Sternad, dolžnik.
B. Poduk.
Dolžno pismo (obligacija, Schuldschein) je pismo, s kterim poterjujemo, da smo od nekoga neki znesek denarjev na posodo (v zajem) vzeli. V njem se mora:
a) razločno imenovati upnik ali verovnik, t. j. tisti, kteri je denarje posodil;
b)	prispoznati, do smo znesek prejeli;
c)	razločno povedati, v kterih denarjih ali v kteri veljavi se je ta znesek izplačal; mora se
d)	povedati, kakšni odstotki se bodo plačevali, — ako so obresti obljubljene —;
e)	obljubiti, da se posojeno verne, in kdaj; mora se pristaviti *
f)	kraj, dan in leto (s postavnim štempljem), in
g)	lastnoročni podpis dolžnikov, in če dolžnik ni z lastno roko napisal dolžnega pisma, še podpis dveh prič (svedokov).
C. Naloge.
1.	čemu je v primeru 2. postavljena pogoja, da se bo denar nazaj dal v tisti veljavi, v kteri je bil prejet?
2.	Napišite dolžno pismo za 300 gld., ktere mora dolžnik verniti tri mesece po prejeti odpovedi, in da bode dotle plačevati obresti po 4| od sto.
3.	Napišite ravno to zadolžnico, pa s tem razločkom, da morata dolžnik in upnik tri mesece prej odpovedati.
Poroštveni listi ali porokovnlc6>.
A. Primer.
Jaz podpisani se zavezujem s tem listom, da hočem 200 gld., pravim dve sto goldinarjev avstr. veljave, ktere je gosp. Anton Budin, kupec v Ipavi, dne 18. kimovca 1873'posodil gostilničarju v istem tergu Tomažu Makovcu, jaz plačati, ako bi
gostilničar Tomaž Makovec ne mogel teh denarjev z izgovorjenimi obrestmi vred v določenem času verniti.
V Ipavi, 20. kimovca 1873.
I. I.
B.	Poduk.
S poroštvenim listom (Burgscha/tssckein) ob-ljubuje nekdo, da hoče plačati dolg za nekoga, ako bi dolžnik svoje dolžnosti ne izpolnil. Porokovnica se izdaja samo takrat, kadar upnik za svojo posojilo (svoj zajem) išče varnosti, ktera se mu z zastavo ne more ali neče dati.
Stempelj se ravna po znesku (vsoti). Kdor je obljubil, da bo za koga plačal, ako bi ta ne mogel, ta je porok.
C.	Naloge.
1.	Povejte iz gornjega primera bistvene člene poroštvenega lista.
2.	Dopolnite ta le poroštveni list:
S tem — izrekujem, da — za —, ktere je
—	v zajem vzel od—. Zavezujem se, da bodem ta
—	z — vred brez vgorova — za —, ako bi on
—	itd.
Odstopni Usti (cesije).
A. Primeri.
: 11 r
1.
Jaz niže podpisani priznavam s temle listom, da sem knjigarju gospodu Juiju Valetiču v Celju
dolžno pismo, slovoče na 150 gld. avstr. velj., ktero je kerčmar dne 2. sušca 1872 gosp. Simen Muha v Celju izdal, odstopil tako, da more z njim popolnoma po svoji volji ravnati.
V	Žavcu, 1. maja 1873.
Jožef Komar s. r. posestnik.
2.
Ker je dolžno pismo za 2000 gld. avstr. velj., ktero je posestnik v Bohinju, gosp. Miha Arko dne 8. kimovca 1872 izdal, doteklo za izplačilo, odstopam gosp. Jerneju Cestniku, tukajšnjemu posestniku, s tem le odstopnim listom potirjevanje te istine za 2000 gld. in na dolg ostavših obresti, ter mu ob enem izročam dolžno pismo, da na svoje ime istino in obresti iztirja.
V	Bohinju, 1. grudna 1873.
Janez Hupnifc, stroj ar.
B. Poduk.
Z odstopnim listom (Abtretungsschreiben) se spričuje, da se drugemu odstopuje kak denarni znesek, ali pa sploh kaka pravica.
Takov list je podveržen štemplju, ter mora v njem biti povedano:
a)	kdo je nekaj odstopil (prepustil),
b)	kaj je odstopil,
c)	komu je odstopil,
d)	kdaj je odstopil, in
e) pod kterimi pogojami. (To poslednje je od potrebe samo v nekterih posebnih primerljajih).
C. Naloge.
1.	Predrugačite nekoliko gori dane primere!
2.	Juri odstopuje Petru za 50 gld. pravico, da se sme vsako leto od 15. listopada do 15. sušca voziti čez njegov travnik, kterega je treba določneje naznaniti.
Nakaznioe.
A. Primeri.
1.
Gospod Anton Jelovšek naj bode tako dober in naj na to mojo nakaznico prinescu (tu se pri-nesec imenuje po imenu in včasi še bliže določuje). 50 gld., pravim petdeset goldinarjev avstr. velj. izplača (ali pa: naj blagovoli — izplačati, naj rači — izplačati), in ta znesek na moj račun zapiše.
V	Kamniku, dne 11. kimovca 1873.
Jernej Debelak s. r.
2.
Gosp. logarju Poienelu v ].
Na to nakaznico bodi gospoda logarja volja, mojemu sinu Filipu dva sežnja bukovih 3(> palcev dolgih derv izročiti in ceno na moj račun za, pisati.
V	Ljubljani, 16. listopada 1873.
I. I.
Gosp. Francu Lebanu v Celovcu.
Blagovolite prinescu tega lista na moj račun izročiti 35 lakti pepelastega sukna od kosa s čerkami E. G. zaznamovanega.
V	Teržiču, 14. grudna 1873.
Matija K on j nek.
B.	Poduk.
Z nakaznico (doznačnico, napotnico, asignacijo) prosi nekdo nekoga, s kterim ima opravila in račun, da drugemu komu izroči neki znesek denarjev ali neko blago.
V	nakaznici mora se povedati:
a)	kdo ima izplačati ali izdati kaj;
b)	komu, in
c)	koliko denarjev ali ktero blago naj da;
d)	na čegav račun naj se znesek zapiše; še mora list imeti
e)	podpis tistega, ki ga je pisal, in povedati kraj, kje, in dan, kterega je pisan.
C.	Naloge.
1.	Napišite gornje primere z drugimi besedami.
2.	Nakaz, po kterem ima kupčevaiec z vinom Zigon vozniku Aliču izročiti vedro navadnega vina po 40 kr. bokal, in ceno zapisati na naročeval-čevo ime.
Javna ali očitna oznanila.
A.	Primeri 1.
Naznanilo o izgubljeni reži.
Izgubljeno.
Dne 8. t. m. dopoldne je nekdo izgubil na Gradišču rujavo usnjeno listnico, v kteri so bila različna pisma in dva bankovca po 10 goldinarjev. Kdor bi jo bil našel, prošen je, da jo odda pristojni gosposki, kjer dobi plačilo, ktero mu gre.
2.
Oglas.
Konji na prodaj.
iStirje čisto enaki uprežni konji, brez napake, po pet let stari, 16 pesti visoki, so prav po ceni na prodaj. Kdor bi bil voljan kupiti jih, naj se potrudi v konjarnico gosp. — kjer mu se povedo tanje pogoje.
B.	Poduk.
O marsikteri priložnosti se primeri, da moramo kaj s pisanim ali tiskanim, kje na očitnem mestu pribitim oglasom ali oznanilom ljudem na znanje dati. Pri tem velja naslednje:
1. Oglas se ravna po reči ali dogodbi, ktere se tiče; zlasti je treba reč določno popisati in zaznamovati, čemu je, koliko je vredna, ktero število
ima, koliko meri, vaga itd.; treba je, — kjer je to primerno, —
2.	naznaniti uvete ali pogoje, pod kterimi čaka tega ali unega kak dobiček ali kaka korist, in pristaviti mesto, kje se reč lahko bolj na tanko poizve, in zadnjič
3.	mora se vse to prav ob kratkem, pa vendar razločno povedati.
C. Naloge.
1. Napišite naznanilo: 1. o hiši, kije na prodaj (kakšna je? kje je? kje je treba oglasiti se?) 2. o stanovanju, ki se daja v najem, 3. o psetu, ki se je izgubilo ? (Kakšno ? Kaj dobi, kdor ga nazaj pripelje ?)
Spričevala aH svedočbe.
1. Spričevala o rečeh, ki so se prigodile.
A. Primeri.
Dne 24. maja pod večer med 7. in 8. uro srečam na Travniku gospoda Antona I., ter po-stojiva in se malo pogovoriva.
Med tem pristopi k nama gosp. Aleš I. ter jame gosp. Antona I. sramotiti s tem le ogovorom:
„Zakaj mi ne plačate ure, ki ste jo od mene vzeli? Mar hočete tudi mene tako prevariti, kakor ste že več poštenih ljudi osleparili ?"
Na to odgovori gospod Anton I.: „Prosim, gospod, ne razžalujte me; pošteni ljudje se ne napadajo tako gerdo na očitnih ulicab. Ako bi
bili, kakor ste rekli, k meni prišli, jaz bi Vam bil Vaše denarje dal brez obotavljanja. Povem pa tudi. da se bodeva zavoljo te osramotitve videla na drugem mestu."
Aleš I. se je htel še dalje prepirati, toda midva se oberneva in odideva, in on je ostal goder-njajoč.
Na prošnjo gospoda Antona I. spričujem, kar sem na svoja ušesa slišal, ter sem pripravljen, ako bi treba bijo, tudi s prisego poterditi, da je resnica.
V	Gorici, dne 25. maja 1873.
I. I.
2. Spričevala poslom dajana. (Spričevalo hlapcu.)
Spričevalo.
Janez Kalan, iz Hotederšice (pod Planinski okraj), 30 let star, bil je pri meni podpisanem tri leta t. j. od 30. prosinca 1870 do 28. prosinca 1873, v službi za hlapca ter se je ves ta čas zvestega, pridnega in poštenega posla izkazal tako, da sem bil ž njim v vsem zadovoljen. Ker si je pa sam drugo službo izvolil in si želi več poskusiti, za to ga s tem listom rad vsakemu priporočam.
Temu na dokaz poterjujem ta list s svojim lastnim podpisom in pečatom
V	Logatcu, dne 30. prosinca 1873.
(Pečat.)	Simon Strel s. r.
posestnik.
B.	Poduk.
1.	Spričevala ali svedočbc o dogodkih (činih) dajo se na prošnjo tega, kdor jih pred gosposko potrebuje, ali pa na zahtevo gosposke same. V drugem tem primerljaju pokliče se očevidec pred gosposko, ter se tu, kar ve povedati, zapiše, in on zapisano s svojim podpisom poterdi. (To se po uradnem govorjenju pravi: „s kom zapisnik narediti, nekoga na zapisnik zaslišati, njegovo' izreko na zapisnik vzeti."
Kadar pripovedujemo prigodek, o kterem kakor očevidci pričamo, treba je da na tanko in vestno povemo vse okolnosti, ker na tem stoji večkrat sreča ali nesreča našega bližnjega.
2.	Pri spričevalih, ki se dajejo služabnikom in poslom o službi, so te le reči poglavitne, namreč da se povedo:
a)	ime, priimek, leta starosti in rojstni kraj tistega, komur se spričevalo piše; da se
b)	naznani, koliko let ali koliko časa je kdo služil, kako je opravljal dolžnosti svoje službe, in kako se je sploh obnašal; da se pristavi
c)	kraj in dan, po tem podpis in pečat tistega, ki spričevalo piše.
C.	Naloge.
1. Ktere osebe so v gornjem primeru imenovane in kaj je izrečeno o vsaki?

2.	Kakšen dogodek se pripoveduje in s kte-rimi okolnostmi ?
3.	Čemu je zahteval Anton I. to spričevalo ?
4.	Nekega učenca je njegov tovariš na očitnem mestu zmerjal in zadnjič s kamenom udaril. Tretji učenec je to vidil ter ima na prošnjo razžaljenega izdati spričevalo o tem dogodku. Kako se bode to »pričevalo glasilo ?
5.	Napišite spričevalo dekli.
Pridavek.
Nekoliko najnaTadniših imen in nasIoTov, kakor se rabijo t pismih ali listih za ogoror, t lista samem, pri podpisu In na zavifko za nadpis.
Njegovemu Veličanstvu Cesarju.
Ogovor: Vaše cesarsko in kraljevsko apostolsko Veličanstvo! Premilostivi cesar in gospod! ali Presvetli cesar! Premilostivi gospod!
V	listu: Vaše cesarsko Veličanstvo.
Podpis: Prepokorni, prcponižni, najvdanejši
podložnik; med besedami v listu pa: znajglobokejšim spoštovanjem podpisani.
Kudpis: Njegovemu cesarskemu in kraljevskemu Veličanstvu cesarju Avstrijskemu, kralju češkemu itd., in apostolskemu kralju ogerskemu.
Od zunaj pa se na prosbenice Njegovemu Veličanstvu namenjene piše kratkoma: Njegovemu cesarskemu in kraljevskemu apostolskemu Veličanstvu.
Njenemu Veličanstvu Cesarici.
Ogovor: Vaše cesarsko in kraljevsko Veličanstvo! Presvetla gospa!
V	listu: Vaše Veličanstvo.
Pod])is: Prepokorni, preponižni, (v listu: z najglobokejšim spoštovanjem podpisani).
Slovenska Slovnica za n»jv. razr. lj. eole.	14
Nadpis: Njenemu cesarskemu in kraljevskemu Veličanstvu presvetli gospe (ime), Cesarici avstrijski.
Nadvojvodom in nadvojvodinjam avstrijskim.
Ogovor: Vaša cesarska Visost! Presvetli gospod nadvojvoda! Presvetla gospa nadvojvodinja!
(Gospem iz vladajočih rodovin daje se naslov gospa, Ee tudi niso omožene.)
V	listu: Vaša cesarska Visost.
Podpis: Preponižni — preponižno podpisani.
Nadpis: Njegovi cesarski Visosti, presvetlemu gospodu, nadvojvodu (ime), kraljevskemu princu ogerskemu in češkemu itd. (Njeni cesarski Visosti, presvetli gospe nadvojvodinji (ime), kraljevski prin-cezi itd.
Kardinalu, ki je ob enem knez nadškof.
Ogovor: Vaša Eminencija! (Vaša Vzoritost). Visoko častiti gospod knez nadškof!
V	listu: Vaša Eminencija.
Podpis: Z najglobokejšim spoštovanjem podpisani.
Nadpis: Njegovi Eminenciji, Visoko častitemu gospodu Kardinalu I. I. (tu slede drugi njegovi naslovi), knezu nadškofu — skemu.
Knezu nadškofu.
Ogovor: Vaša kneževska Milost *). — Visoko častiti gospod knez nadškof!
*) Če je nadškof ali škof kneževskega rodu, daje mu se naslov kakor sploh knezom.
V	listu: Vaša kneževska Milost.
Podpis: S preglobokim spoštovanjem podpisani.
Nadpis: Njegovi kneževski Milosti, visoko ča-stitemu gospodu I. I. (tu se postavijo drugi naslovi), kneza nadškofa — skemu.
Knezu škofu in sploh Škofu.
Ogovor: Vaša knezoškofovska (škofovska) Milost ! — Visoko častiti gospod knez in škof (škof)!
Vlistu: Vaša knezoškofovska (škofovska) Milost.
Podpis: Najpokornejši sin; Najponižniji.
Nadpis: Njegovi knezoškofovski (škofovski) Milosti, visokočastnemu gospodu I. I. (tu slede drugi naslovi), knezu škofu (škofu) — skemu.
Knezom in kneginjam.
Ogovor: a) Vaša Svetlost! —■ Milostivi knez in gospod! b) Vaša Svetlost! — Milostiva gospa kneginja!
V	listu: Vaša Svetlost!
Podpis: Najponižnejši služabnik (preponižno podpisani).
Nadjris: Njegovi (Njeni) Svetlosti, gospodu (gospe) I. knezu (kneginji *) (tu slede drugi naslovi, ali pa: itd., itd.)
Grofom ln grofinjam.
Ogovor: Visokorodni gospod grof! (Milostivi gospod!) Visokorodna gospa grofinja! (Milostiva gospa!)
*) Samooblastiio vladajočim knezom se dodaja beseda vladajoč, torej: vladajočemu knezu itd.
14*
V	listu: Vase Visokorodje!
Podpis: Preponižni služabnik. (Tu in v naslednjih listih ne govori pisavec več v tretji osebi [„podpisani"], temuč v pervi osebi: jaz itd.)
Nadpis: Visokorodnemu gospodu grofu (viso-korodni gospč grofinji) I. I.
Baronom in baronicam.
Ogovor: Preblagorodni gospod baron! (Pre-blagorodna gospa baronica!)
V	listu: Vaše Preblagorodje, Vaša Milost.
Podpis: Najponižniši služabnik.
Nadpis: Preblagorodnemu gospodu baronu (preblagorodni gospe baronki) itd.
Vitezom in plemičem.
Ogovor: Preblagorodni gospod!
V	listu: Vi, preblagorodni gospod.
Podpis: Najvdaniši.
Nadpis: Preblagorodnemu gospodu vitezu (plemiču) itd.
Za ljudi neplemenitega rodu, kteri se žtejejo k omikanemu svetu pa niso duhovni, piše se navadno:
Ogovor: Blagorodni gospod! (Vaše Blagorodje! Mnogospoštovani, velecenjeni gospod! Častiti, pre-častiti gospod!)
V	listu: Vi blagorodni gospod in t.
Podpis: vdani (ponižni), služabnik.
Nadpis: Blagorodnemu gospodu I. I. (navadno se pridaja urad, stan, delo, s kterim se kdo peča) —
Duhovnim gospodom naj se sploh reče: pre-častni gospod, višjim: v isokočastiti, visoko-častni, dostojni gospod); torej:
Ogovor: Prečastni gospod kanonik (korar), dekan, fajmošter!
Nadpis: Prečastnemu gospodu I. I. fajmoštru — skemu. —
V vlogah na javne oblasti in urade razločujejo se tile naslovi:
Visoko c. kr. ministerstvo ! Visoka zbornica poslanska (gosposka) deržav-nega zbora!
Visokočastni (škofovski) ordinariat, konsistorij! Preslavno (tudi: visoko c. kr. deželno poglavarstvo (mestoderštvo, deželna vlada)! Preslavni deželni zbor! Slavno c. kr. okrajno glavarstvo! Slavno c. kr. deželno (okrajno) sodišče! Slavno mestno svetovalstvo! Slavno županstvo ! *) ?
*) če se pridevnik slavni sploh rabi za urade, gosposke in družbe, ne sme se vendar dati tudi uradniku pri isti slu-žežemu, torej: Slavno ravnateljstvo! nasproti pa: Spoštovani gospod ravnatelj!
Kazalo,
I. Slovnica.
Stran
Vvod (§. 1-21). . . 3 Glasovi (§. 4) . . . . 4 Samoglasniki (§.5). . . — Soglasn ki (§. tj). ... 6 Spreminjanje soglasnikov(§. 7) — Zlogi in besede (§. 8—10). 8 Sestavljene besede (§. 11 in 12) 10 Raba velikih začetnih čerk
(§.13)......11
Stran
Ločila in druga pisna znamenja (§.14) ... Stavek (§§. 15-17) . . Oseba, ktera je v podmetu (§§. 18 in 19) ... Način, kako se kaj dopoveduje (§. 20) . . . Besedna plemena (§. 21) .
12 13
15
16 18
Pervi oddelek.
Samostavniki		Sklanjanje samostavnikov	
(§§. 22-28) . . .	. 21	^ (§. 46)......	31
Spol samostavnikov (i		Sklanjanje samostavnikov	
29-34) ....	. 25	moškega spola (§.47) .	—
Število samostavnikov		Sklanjanje samostavnikov	
(§§. 35-38) . . .	. 27	srednjega spola (§. 48) .	35
Padeži samostavnikov		Sklanjanje ženskih samo-	
(§§. 39-45) . . .	. 29	stavnikov (§. 49). . .	37
Osebni zaimki (§§. 50-53) . .
Drugi oddelek.
I Kako se sklanjajo osebni
zaimki (§§. 54—56) . . 41 Nedoločni zaimki (§. 57) . 43
Tretji oddelek..
Kako se padeži v [ Ceterti padež (§. 61) stavkih rabijo (§§. 58-67) .... 44 Pervi padež (§. 58) . . — Drugi padež (§. 59) • Tretji padež (§. 60j •
. 50
Peti padež (§§. 62 in 63) . 51 Predlogi z dvema padežema
(§§. 64—66) . . . . — Predlog s tremi padeži (§•67)......54
Pridevniki (§§.68—76) 56 Kako se pridevniki sklanjajo (§. 77) . . • -61
. .48; Četerti oddelek.
Kako se pridevniki stopnjujejo (§§. 78-83) . . 63
Peti oddelek.
Stran
Svojivni zaimki (§§. 84-87) Kazavni zaimki
Š tevilniki
Stran
I Oziravni zaimki (§§. 94 in 95) 71 . 67 Vprašavni zaimki (§. 96). 73 §. 88—93) 69 i
Sesti oddelek.
97—103) 74 | Nedoločni številniki (§. 104) 74
Sedmi oddelek.
Glagol (§§. 105-108) 79
Kako se glagoli razdeljujejo
po pomenu (§§. 109—11*3) 80 Verste glagolov(§§.l 14—J 20) 82 Kako se dele glagoli z oziroin na terpež djanja (§§. 121 in 122) . . 87 Naklon (§§. 123—128) . 89
Ca s (§§. 129-132) . .	98
Oseba in število (§. 133)	101
Sprega (§§. 134—136) .	— Terpna oblika (§§. 137 in
138)......110
Nepopolni in nepravilni glagoli v§§. 139 in 140) .	112
Osmi oddelek.
Prislovi (§§. 141-143)..........114
Deveti oddelek.
Združno - zloženi stavki
(§§. 151 in 152) . ■ 122 Poddružno- z loženi stavki (§§. 153-155) . . . 124
O stavkih (§. 144) .	i 17
Prosti stavki (§§.145-147)	-Zloženi stavki (§§. 148—
150) ......	121
II. Nauk.
kako se pisma in opravilni sestavki pišejo. V vod...............127
I. Pisma ali listi.
a) Pisma različnega zapo-		7. Poročilo in prošnja	140
i-idka.		8. Povpraševanje	—
i rimeri:		9. Vošilo ali čestitanje	141
1. Vprašanje .	134	10. Vošilo ....	142
2. Naznanilo .	135	11. Prošnja za odpuščanje 143	
3. Zaprosba . .	136	12. Izgovor	144
4. Isti list obširneje .	—	13. Prijateljsko očitanje	145
5. Zahvala.....	138	14. Povabilo . . •	146
6. Naznanilo in prošnja ,	—	15. Priporočilo	147
Čtran
Poduk ......	149
a O pisavi v listih . .	150 b. O vnanji obliki listov 152 b) Opravilni listi.
Naročilni listi.
Primeri......167
Poduk......168
Naloge......16!)
Ponudni listi.
Primeri......—
Poduk......j7j
Naloge.......
Stran
Izgovorni listi.
Primeri......172
Poduk......173
Naloge......174
Opominjaltoi listi. Primeri . ■ . . . .175
Poduk ......	177
Naloge......—
Prosilni listi.
Primeri......178
Poduk......180
Naloge......181
II. Opravilni sestavki.
Računi. v Primeri:
Čevljarski račun . . .182 Hišni račun . . . .183
Poduk......184
Naloge......185
Pobotnice. Primeri: Navadne pobotnice . .186 Pobotnice na delna plačila 188 Vzajemna pobotnica . . 1£9
Poduk......190
Naloge......191
Prejemni listi.
Primeri......192
Poduk......193
Naloge •......
Hranilni listi.
Primeri......—
Poduk......194
Naloge......—
Odpovedni listi (reversi).
Primeri......IP5
Poduk......196
Naloge.......
Pridavek .
Dolina pisma.
Primeri......197
Poduk......198
Naloge......199
Poroštveni listi.
Primeri......—
Poduk......200
Naloge •.....—
Odstopni listi.
Primeri......—
Poduk......201
Naloge......202
Nakaznice.
Primeri......—
Poduk......203
Naloge ......—
Javna ali očitna oznanila.
Primeri......204
Poduk......—
Naloge......205
Spričevala o rečeh, ki so se prigodile in spričevala poslom dajana.
Primeri......—
Poduk......207
Naloge......—
.......209
Nekoliko najnavaduiših imen in naslovov, kakor se rabijo v pismih ali listih za ogovor, v listu samem, pri podpisu
in na zavitku za nadpis.
/ ?/C
m
Tiskal Karel Gorišek na Dunaju.